Na meji trpljenja se prej ali slej človek sreča s samim seboj, z lastno mejo, s problemom svoje majhnosti in ubožnosti ki je mnogim tolikokrat kamen spotike in pohujšanja. S križem se sreča slehernik Za kristjana pa križ ni le križ kot tak in srečanje s križem ne pomeni toliko sre- čanja s simbolom trpljenja, temveč s trpljenjem samim, s križanim Kristusom. Torej je to srečanje z Nekom in ne z nečim. To je srečanje z Odrešenikom,ki je sprejel naše trpljenje, nosil naše bo- lečine. Mi pa smo ga imeli za udarjenega, od Boga zadetega in mučenega. Odkar je Kristus trpel, pomeni trpljenje, bole- čina in celo smrt sredstvo zakramental- nega odreševanja, sredstvo notranje rasti, preraščanja samega sebe, proces notranjega odkrivanja in zorenja.
Šele s Kalvarijo in Kristusovim trpljenjem je dobilo trpljenje svoj globlji pomen in smisel. Kristus trpljenja ni odpravil,tem- več ga je posvetil.Biti aktivno udeležen v trpljenju, pomeni biti soudeležen pri Kristusovem življenju,njegovem bivanju, biti del njega, in ker Kalvarija ni zadnja postaja križevega pota, se trpljenje spreminja v radost, ki je nihče ne more vzeti. Človek vstopa v skrivnost.
Kristus je preroško dopolnil Izaijevo na- poved, da bo takrat, ko bo povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi. Ko pride posameznik do svoje lastne meje in ko se Kristusova prošnja zapuščenosti na križu spreminja v molitev, se občestvo Cerkve napolni z milostjo in močjo. Pod križem se znajde veliko Marij,Janezov... ki spreminjajo podobo sveta.
Pozdravljen križ, ki up deliš.

Marjan

Slika na ovitku: notranjost cerkve cistercijan- skega samostana v Stamsu na Tirolskem

Gledam jaslice. Še je v meni tišina bo- žične noči, prepojena z radostjo, ki mi jo je darovalo božje Dete.
Božični čas mineva,tudi moje misli hitijo naprej.
Dete se spreminja v moža,ki stopa proti Jordanu. »Očistite svoje srce,pripravite pot Gospodu«, kliče Janez Krstnik.
Postni čas je pred nami. Čas pokore in spreobrnitve. Samo 40 koledarskih dni, dni. Dolgo in vendar premalo, da bi se zares spremenili. Spremeniti se! Majhna beseda, a veliko delo!
Kaj moram spremeniti v sebi, Gospod, da bova lahko hodila skupno pot, pot pokore, pot žrtvovanja? Ti jo hodiš zame, jaz jo moram hoditi zase ter za svoje brate in sestre. Pot žrtve,pot trpljenja, a še bolj pot ljubezni.
Trpljenje in žrtev, - tega ne manjka. Ti veš, Gospod! Toda ljubezni, Gospod, ljubezni mi mnogokrat manjka. Ti veš, - ljubezni do Tebe, ljubezni do bratov in sester, ljubezni do Tvoje volje. V tem postnem času moram predvsem to spre meniti. Ne iz svoje moči. Vem, da ne morem sama. Ti, Gospod, me spremeni! Kleši, sekaj in ne glej na moje solze. Ne oziraj se na moj odpor,ne poslušaj pro- šenj, če niso po tvoji volji. Upoštevaj samo,da želim s teboj hoditi,četudi drži pot na Kalvarijo! S teboj želim vstati v večnost in vem, da moram prej umreti.
Ni velike noči brez Velikega petka! A Velika noč, pomeni novo rojstvo v tebi, pomeni vedno biti s teboj. In to je moja največja želja, - ljubiti tebe in ti ostati zvesta.
Hvala ti,Gospod, za srečo božične noči, hvala ti za preizkušnje Velikega petka; hvala Ti za vstajenje! Samo od mene je odvisno, kako bom živela razsežnost vstajenja.
Daj, Gospod, naj srečo svetega večera nosim skozi Veliki petek v zmago vsta- jenja!

Marjetka Smrekar

N. 334.249   Vatikan, 27. avgusta 1977

Sveti oče je prejel vaše prijazno pismo, (ki ste ga Vi napisali in) ki mu ga je izročil Msgr. Stanislav Lenič,ljubljanski pomožni škof pri splošni avdienci dne 24. avgusta tega leta ob romanju slovenskih bolnikov in invalidov.
Sveti oče se Vam toplo zahvaljuje za voščila ob svoji osemdeset-letnici, še bolj pa za tako krščanski in občuten izraz predanosti do Njega. Predvsem je bil izredno vesel, da zanj molite, saj so Vaše molitve ovrednotene z bolečinami Vaše invalidnosti.
Sveti oče tudi sam prosi za Vas h Gos- podu, medtem ko Vam iz srca podeljuje apostolski blagoslov, ki naj Vam prinese nenehno in bodrilno pomoč od zgoraj.
Z odličnim spoštovanjem ostajam Vaš v Gospodu

G. Carpio, substitut

Opomba uredništva: na romanju v Rim smo svetemu očetu vsakokrat izročili skromen spominček in drugič tudi voščilo prijateljice Marije za njegovo sedemdesetletnico. Tu prinašamo zahvalo njej, msgr. Jezerniku in vsem romarjem, ki jim sveti oče podeljuje apostolski blagoslov.

Državno tajništvo  Vatikan, 25. avgusta 1977

Državno tajništvo pozdravlja č.g.Maksi- miljana Jezernika, rektorja slovenskega papeškega zavoda in ga prosi, da inva- lidom Slovenije, ki so bili pravkar spre- jeti pri svetem očetu in so mu izrazili svojo vdanost ter mu poklonili darove, sporoči, da so bili ti darovi svetemu očetu izročeni in se zanje zahvaljuje.
Zato sveti oče te svoje sinove (in hčere) ki so preizkušeni v bolezni, sočustvujoč z očetovsko ljubeznijo, zanje goreče prosi za nebeško pomoč in moč. Te svoje želje pa rad potrjuje z apostolskim bla- goslovom.

Joannes Coppa, pomočnik

O Miri, njenem nasmehu in še o čem

Pod obronki Pohorja se stiska mala,a zelo raztresena vas Dolič. Hribovit kraj je to in menda v vsej vasi ni toliko ravnine, da bi mladi postavili pošteno nogometno igri- šče. Sveti Florijan, ki bedi nad to faro, privabi vsako nedeljo k sebi večino do- mačinov. Pridejo od blizu in daleč: Doli- čanom se pridružujejo še Mislinjčani in kmetje izpod Paškega Kozjaka.
Da sem našel pot do Mire Čas, Zg.Dolič 18, 62382 Mislinja, sem moral uporabiti vse svoje znanje,kako se znajti. Pot mi je opisal kmet v dolini; potem pa, saj veste,kako gre to: trikrat na desno,tri- krat na levo, pa gor, pa dol in tako na- prej. Avto sem ustavil prav pred hišo,ki je Miri stanovanje, cerkev, šola in sploh mesto v malem. Kajti Mira je vezana na invalidski voziček in rojstno domačijo. Videla sva se prvič in priznati moram, da je name napravila globok vtis. Tako prikupnega, tako toplega nasmeha že lep čas nisem kje videl. Obiskov je malo mi pravi Mirina mati, živahna in čuteča vdova, ki z vso materinsko ljubeznijo skrbi za 17-letno Miro. In Mira ima obi- ske rada. Kako bi jih ne, saj so pretežni del njenega stika s svetom. Zelo rada ima dom in kmalu sem uganil,zakaj.Šele nekaj mesecev je tega, pravi, kar se je vrnila iz Vipave, kjer si je v domu Janka Premrla vrsto let nabirala življenjsko modrost, obenem pa se izpopolnila v nekaterih ročnih spretnostih. Ni ji žal časa, ki ga je preživela na Primorskem, pa vendar so domači gozdovi veliko, veliko lepši kot pa vipavski Kras. Zato jo življenje doma kljub bolezni navdaja z mladostno radostjo.
Mira se otepa z boleznijo že od rojstva. Kmalu potem,ko je zagledala luč sveta, je prišlo do krvavitve v malih možganih, kar je bilo za Mirico usodno. Ob rednem umskem razvoju so se kasneje pokazale motnje v gibljivosti nog in desne roke. Tako je sedaj, pri sedemnajstih, prikle- njena na voziček. Pokazala mi je prt, ki ga ima še »v delu« - pravo mojstrsko delo je to, ki ga veze z eno, se pravi zdravo roko.
Mira veliko bere. Načitanost se ji lahko opazi že iz vedenja. Redkobesednost - kajti tudi govorjenje ji povzroča nekaj težav, je ne ovira, da ne bi živo prislu- hnila sobesedniku; je pa njen izraz na licih,ki pooseblja sproščenost, poštenje in čistost,tisto,kar dela nepozaben vtis
Pred mesecem je dobila zanimivo »za- poslitev«. Sestra ji včasih zaupa v varstvo malo Barbko, in ponosna, ker je postala teta, jo prav vneto varuje.
Večkrat jo obišče šentflorijanski župnik. Nedvomno je to zanjo eden najtežje pričakovanih, že tako redkih obiskov.
V naše Prijateljstvo se še ni vključila, a pravi, da bi se. Z velikim zanimanjem je prebrala zadnjo številko Prijatelja, ki ga je pred kratkim prvič dobila v roke.Všeč ji je.
Ko sem se po blatni cesti vračal v doli- no, mi je bilo toplo v duši. Obogatil sem se za prijetno doživetje in spoznanje; rodilo se je novo prijateljstvo!

Stanko

Gotovo med nami ni človeka, ki nikoli v svojem življenju ne bi bil potreben po- moči. Prav tako pa tudi ni človeka, ki bi v svojem življenju nikoli nikomur ne po- magal. Pomagati in sprejemati pomoč je nekaj čisto bistvenega v našem življenju Nihče ne more živeti izoliran sam zase. Vsi smo med seboj povezani, naše uso- de se prepletajo.
Pomoč je lahko zelo različna. Nekaj, kar morda nekomu nič ne pomeni, lahko dru gemu olajša življenje. Na videz zelo ne- znatna stvar, ena sama prijazna bese- da, nasmeh ob pravem trenutku, ali pa morda trda, odločna beseda, če je to potrebno - vse to je lahko v nekem po- ložaju pomembnejše kot »velike« oblike pomoči. Vsak človek ima v svojem življe- nju vesele in žalostne trenutke. Včasih smo žalostni, pobiti, popolnoma nespo- sobni, da bi komurkoli lahko pomagali. Pa vendar se lahko zgodi, da smo prav v takšnem trenutku nekomu v največjo oporo - doživi našo nemoč in izkusi, da se ne godi samo njemu tako.
Včasih kdo hvali poklic zdravnika in se- stre, češ, koliko lahko pomagata bolni- kom. Mislim,da to ni čisto točno. Poma- gamo drug drugemu in pogosto je celo bolnik tisti,ki več pomaga. Ko se sreču- jem z ljudmi v njihovi bolezni, odkrivam njih globine in razsežnosti, ki me vedno znova presenečajo in navdajajo s spo- štovanjem. In to sprejemam kot veliki dar v življenju.
Zato je tudi tako težko ugotavljati, kdo igra vlogo pomočnika in kdo vlogo tis- tega, ki potrebuje pomoč. Zelo previdni moramo biti s takšnimi izjavami. Nekdo, ki preveč poudarja svojo pomoč, lahko dokazuje prav nasprotno. Veliko je ljudi ki bi radi bili vedno samo v vlogi pomo- čnika in nikoli ne v vlogi tistega, ki je potreben pomoči. To je lahko njihov način uveljavljanja samega sebe, izraz njihove skrite želje po premoči. Kdo ne pozna ljudi, ki niso pripravljeni sprejeti nobenega daru, ker nočejo biti nikomur nič dolžni! Zdi se jim,da bi jih to sprav- ljalo v preveliko odvisnost. In vendar je vse naše življenje en sam velik dar, ne- zaslužen, neplačan, nikoli povrnjen!
Kadar nekomu pomagamo, se moramo vedno tudi vprašati,koliko ga s to svojo pomočjo vežemo nase. To je ena naj- večjih, zelo pogostnih nevarnosti! Tudi starši želijo včasih svoje otroke tako vezati nase, ker se bojijo trenutka, ko bodo otroci odšli. Zato je bolje,da česa ne naredimo, kakor pa da bi za to svojo pomoč »zahtevali« večno hvaležnost in privrženost.V takšnem primeru raje pri- znajmo, da se še nismo naučili veliko- dušno pomagati.
Pomislimo, kako nas lahko nekdo razve- seli s tem, da nas poprosi za pomoč. S tem nam izkaže zaupanje,pripravljenost da je v neki stvari odvisen od nas. Pri- pravljen je postati majhen pred nami - ni vedno lahko prositi in marsikaterega ve- liko stane, predno se za to odloči. Zato pa skušajo ravnati tudi drugače. Nikar se ne bojmo tudi sami postati majhni, tudi sami poprositi nekoga za svet, za uslugo. S to svojo prošnjo lahko prese- netimo nekoga, ki sam niti ne ve, da je sposoben pomagati.Še ni spoznal svoje vrednosti. Naša prošnja za pomoč pa mu odpre novo razsežnost njegovih lastnih sposobnosti - vlije mu zaupanja vase in iz njega se lahko porodi nov človek. Naša prošnja za pomoč mu da priložnost,da razvije v sebi sposobnost, ki je še slutil ni. To lahko opazujemo že pri otroku, potem pa nas spremlja celo življenje.
Bilo je na zadnji Sveti večer.Pri znancih sem srečala osemletnega fantka, teles- no in duševno prizadetega, z njegovimi starši. Niti hodil ni, niti govoril, znal pa se je smehljati - in ta smehljaj je bil ta- ko prisrčen, da se je vsem prikupil. Ta otrok je s tem svojim smehljajem poma- gal,da smo tudi mi postali prisrčnejši. In moje spoznanje tega Svetega večera je bilo prav to: vsak človek je,tak kakr- šen je,vreden ljubezni,in vsak lahko tak kakršen je, pomaga graditi boljši svet - tako kot ta otrok, ki je po svoje tako nebogljen. Za to izkustvo tega večera sem hvaležna temu otroku. V meni bo ostalo in mi pomagalo v marsikaterem trenutku mojega življenja.

dr. M. K.

Neko soboto je šel Jezus v shodnico in je učil. In bil je tam človek, čigar desnica je bila suha. Pismouki in farizeji so pazili, ali bo ozdravljal v soboto,da bi kaj našli česar bi ga tožili. On pa je za njih misli vedel in je rekel možu, ki je imel suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Ta je vstal in stopil. Jezus jim je rekel:»Vpra- šam vas, ali se sme v soboto dobro storiti ali hudo storiti, življenje rešiti ali uničiti?« In ozrl se je po vseh naokoli ter mu rekel: »Stegni roko!« Ta jo je stegnil in roka je ozdravela (Lk 6,6-10).
Ta človek je imel desnico ohromelo. In to je zanj pomenilo nedelavnost ali vsaj precejšnjo okrnjenost delavnosti.
Res je, da pomanjkljivostim desnice zmore pomoči prevzgoja levice. Toda ko- liko je ovir! Marsikatera kretnja ostaja nedoločna in nepopolna. Mnogo opravil, mnogo del je tistemu, ki nima obeh rok, onemogočenih.
Okrnitev delavnosti pa nam je ena izmed najbolj živo občutenih dušnih bolečin. In vsak bolehavec ali bolnik, pa naj bo bolezen taka ali taka,prej ali slej začuti to temno ali ostro bolečino, da ne more več opravljati tega, kar je zmogel prej, da se mora vedno zatekati k tujim ro- kam, da je,tako se mu zdi, krnjav glede sebe in drugih.
Delavni temperamenti to mučno občuti- jo že prvi dan bolezni. Nekatere bolnike pa zaskeli to bolj pozno. Vsem pa se nekega dne ta omejitev gibanja in de- lovanja zazdi kakor okrnitev njih samih. In žalost, ki jih zaradi tega muči, kadar te nedelavnosti kar noče biti konec, sodi v vrsto trpljenja, ki mu je najtežje najti zdravila..., če to sploh kdaj popol- noma uspé.
Saj smo ustvarjeni za življenje! In ob vsakem umskem ali telesnem omejevanju tega življenja se nam zdi, da zmaguje smrt. In smrti ne maramo!

A tudi za to trpljenje se dobi nadnara- vno zdravilo, tako láhko, da nam še na misel ne pride, da bi ga uporabljali, in tako močno,da zmore spremeniti to na- videzno umiranje, našo nedelavnost, v najbolj živahno, najsijajnejše, najplod- nejše življenje, kakršnega niti naše naj- drznejše želje niso nikdar pričakovale.
Pa to ni kakšna prenapeta blodnja. To je najstvarnejša, najbolj bogoslovna resničnost, kar jih je.
Vérujemo namreč v presenetljivo moč molitve. To vero najbolj spričujemo s tem, da svoje važne namene, tiste, ki so nam resnično pri srcu, kar brž pri- poročimo dušam, za katere se nam zdi, da jih Bog ljubi.
Pobožnost do kakega svetnika ali svet- nice, na pr. sv.Terezije Deteta Jezusa, se dá deloma razložiti takole: menimo, da ima ta otrok veliko moč nad Zveličar- jevim Srcem,pa zaupamo njeni priproš- nji...in poprosimo tudi najnenavadnejših milosti, prepričani, da bomo uslišani.
Bogu všečna duša, ki zna moliti, ima v rokah silno moč. Nismo rekli preveč.Če namreč občudujemo uspešno delavnost poveljnika vojske, ki s svojega poveljniš- kega mesta, ne da bi se kam premaknil, zmaga v bitki s povelji, ki jih pošilja na vso bojno črto po telefonu ali po svojih pribočnikih, - kaj naj rečemo o nadna- ravni delavnosti prav majhne duše, ka- tere ponižna molitev rešuje druge duše prav po vsem svetu. Ene krepi,zadržuje druge, ki gredo v pogubo, se zmagovito upira skušnjavi, ki zalezuje, od Boga, vsemogočnega Očeta, kateremu so svetovi kakor praški v vesolju doseže, da zaustavi to vojno in ozdravi onega bolnika, ki komaj še prenaša.
Vse to seveda v »božjo čast«. To je končno odločilno pravilo pri vsaki molit- vi, opravljeni v duhu Jezusa Kristusa.
Če bi torej doumeli, kakó moč molitve sega vsepovsod,še čez naš ubogi svet, tja v vice in tja v nebesa, tedaj bi si ka- kor skopuh, ki mu je vsaka minuta dra- gocena kakor zlato, prizadevali mnogo moliti,dá vedno moliti, kakor je naročil Zveličar.
Na videz je to nemogoče. Kajti, če mis- limo tu že samo na naše drage bolnike, bi ustna ali notranja molitev, če bi se tudi le malo podaljšala,bila zanje napor, ki jim ga ne bi svetoval ne njih zdravnik ne njih spovednik in niti ne čisto nava- dna zdrava pamet.
Zato tu ne gre za tak nemogoč umski ali telesni napor, ampak za čisto narav- no zadržanje, ki ga zavzamemo, ko se zbudimo, in ga ohranimo z nekaterimi najpreprostejšimi zdihljaji zdaj pa zdaj med dnevom.
Saj, ali nismo po resnični posvojitvi, po milosti, po odrešenju otroci dobrega Boga? Prisrčno ljubljeni otroci? Potem- takem je kar samoumevno, da podarimo našemu Očetu,ki je v nebesih, ali našemu božjemu Bratu,Jezusu Kristusu, ta dan, ki se začenja, in mu rečemo: Jezus, podarim ti ves ta dan, da ti naredim veselje! Treba je le, da do večera os- tanemo v tem razpoloženju, ki je tako pristno,ki je dobremu Učitelju tako všeč tako da to malo darovanje ponovimo, kolikor moremo, ob začetku vsakega novega dejanja:
- Jezus, »da ti naredim veselje«, to je moje prebujanje... in ta zajtrk, ki mi je zoprn, - pa to grenko zdravilo, ki ga moram zaužiti;
- dá, »da ti naredim veselje«, ta kašelj, ki me izčrpava, in vročina, ki mi jemlje še to malo teka, ki sem ga še imel...
- dá, »da ti naredim veselje«, ta mraz, ki mi ga nalagajo in ki mi škodi, to čutim..., ali se mi zdi, da čutim;
- »da ti naredim veselje«, kar mi prina- šajo jesti in mi ni všeč... »Jezus,zate!«
- »da ti naredim veselje«. Povsod tako ropotajo! Pa ti pogovori brez konca in kraja v sobi zraven... krik in smeh teh otrok..., ki ne vedo!... Z vrati loputajo, ko bi jih morali zapirati narahlo. Pa, mo- rda, se motim jaz in se razburjam!
- »Jezus,da ti naredim veselje«,ta rožni venec, ki ga bom poizkusil zmoliti... in to kratko branje...,pa ta glavobol,ki kar noče prenehati... in ti udarci po zidu. Kaj neki še počenjajo?...
- dá, Jezus, »da ti naredim veselje«, noč, ki prihaja, in tesnoba, ki me stiska vselej, ko se večeri... pa da mi svetilko pozabijo prinesti..., in ti težki tovor- njaki, stresajo vse..., in spanec, ki ne pride.
Jezus, svojo noč, vso dolgo noč ti da- rujem, »da ti naredim veselje«.
Oh, nikar prehitro ne mislimo, da je ta skromni postopek otročji. Presodimo ga rajši s pogledom razuma in vere in bomo ugotovili tole: Če hočemo narediti vse zato, da bi ugodili Gospodu Jezusu, s tem dejansko že ravnamo naproti Bogu tako, kakor bi vedno morali, to je, smo »mali«, ponižni in zaupni, da nam je edino teženje življenja to, »da bi Njemu delali veselje«.
To pa pomeni,nič ne dvomimo, da posta- nemo njemu zelo všečni, po njegovi več- krat izpovedani želji: Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo!
Trpljenje, bolehnost in bolezen nam ta- kšno otroško ravnanje v resnici nalaga- jo: preostane nam samo še, da se z njim popolnoma radovoljno uskladimo. In to je sad teh malo besedi: »Jezus, da ti naredim veselje«, če jih vzljubimo in jih živimo.
Vsako najneznatnejše kakor najvažnej- še dejanje našega bolniškega dneva postane tako resnična molitev, ker ga, kakršnakoli že je, s takšnim ponižnim darovanjem, povzdignemo k Bogu, ko si obenem prizadevamo,da ga opravimo kar najbolje moremo.
Po tej poti tako naravno kakor dihamo, pridemo brez truda do tega, da molimo vedno, in sicer tako,da je našemu Oče- tu zelo všečno, ker molitev prihaja iz srca »njegovega otroka«.
Tedaj naše delovanje, naše izžarevanje postane čudovito, izredno, ker se na- ši neutrudni otroški molitvi božje Srce ne more ustavljati.
O srečno trpljenje, ker vam kljub vaši navidezni nedelavnosti omogoča sijajno delavnost, ki bi morda brez bolezni ni- kdar zanjo ne vedeli in jo zdaj za vedno sprejemate!

(Op.ur.:Veseli smo,da od Karitasa iz Zagreba redno dobivamo pošto, s katero nas sezna- njajo o svojem delu. Vseh pisem ne moremo priobčiti.Od časa do časa pa vam le posredu- jemo kakšno izredno zanimivo pismo,kakršno je tole, ki smo ga dobili lani).

Oče in mati Ivana in Re- nate sta se ločila kmalu po njunem rojstvu. Skrb zanju je prevzel oče,ki je kmalu odšel na začasno delo v Nemčijo,otroka pa izročil v oskrbo sestram nekega samostana. Mal- čka sta, zapuščena od staršev, rasla in dorasla šolski dobi. Tedaj ju je oče - pred tremi leti - predal v varstvo Karitasu.
Mi smo od začetka v zvezi z dedom Ivana in Renate, ki je za otroka dalj časa dajal, v upanju, da se ju bo njegov sin vendarle spomnil. Pretekla so tri leta. Oče po otrokih ne vprašuje,ne obiskuje ju in tudi denarja ne pošilja za njuno vzdrževanje. Ivan in Renata povprašu- jeta po njem, želela bi ga videti. Čemu naj bi bila siroti, ko njuni starši še žive?
Pa ga ne iščeta samo onadva. Ne ogla- ša se niti svojim starim staršem, ki so zaradi njegovega molčanja v velikem strahu in skrbeh.
Kakor v mnogih podobnih primerih je pomagala Hrvatska Katolička Misija. Naš misijonar je tega človeka iskal vsaj desetkrat, pa ga nikdar ni našel doma. Misijonarjevim klicem se ni odzval, tako se mu ni posrečilo zvedeti, kje dela in kaj dela oče. Na kratko: izgubila se je sled.
Nam v Karitasu je bilo mnogo do tega, da bi otroci, ki imajo svoje starše, z njimi tudi živeli, v kolikor so starši za to sposobni. Mnogo je otrok, ki so pri nas bivali samo začasno, pa so potem našli družino in dom. Vsakokrat se posebno veselimo, kadar izročimo otroke v roke staršem, ki bi tem malim bitjem želeli ponuditi srečno življenje. Zato želimo vedno ostati v zvezi s starši, da bi jim lahko sporočali,kako otroci napredujejo, kaj delajo in kako jih potrebujejo.
Mnogi starši pozabljajo, koliko so otroci vredni. Oče Ivana in Renate se ni po- trudil svoja otroka spoznati. Ne ve, kakšno veselje bi lahko imel z njima. Ne ve, da se odgovornost in skrb plačuje z radostmi. Vsa tri leta ju ni enkrat obis- kal.To se na otrocih pozna. Ivan jeclja, ta njegova napaka je z govornim zdrav ljenjem deloma odpravljena. To je nekaj kar lahko opazimo na prvi pogled. Toda niti približno ne moremo vedeti, kaj se pri otrocih godi v dušah.
Ivan in Renata sta letos prejela prvo sv. obhajilo. Po dolgem času sta se z njima sešla ded in babica. Oče pa, ki je o sebi trdil, da je dober katoličan, ni prišel, da bi z njima užival veselje.

Mi v naših domovih naredimo vse,da bi ot- rokom pripravili ugodno in srečno življenje. Staršev pa jim ne moremo nadomestiti.
Ivan in Renata sta začela četrti razred os- novne šole. Čez nekaj let bosta mlada člo- veka, pripravljena dati tudi svoj prispevek človeški družbi. Vrstice, ki jih tukaj prina- šamo - delo neznanega pesnika - bi mogle priti iz ust katerega teh dveh otrok, kakor tudi iz ust mnogih drugih pozabljenih, za- nemarjenih in zapuščenih.

Morda vam bo kdo izmed nas otiral solze,
morda vam bo kdo izmed nas odpiral ječo,
vam, v zadnjih dneh dal injekcijo morfija
in vas z božjo pomočjo poslal na drugi svet Morda, morda bo naša nezaželena četa
nekoč koristna vsem ljudem.
Mi nismo krivi, podajte nam roko,
stotero vam bo povrnjeno.

Predstavili smo vam enega izmed problemov s katerimi se srečavamo pri našem delu. Prepričani smo,da s tem ne dajemo potuhe nemarnosti staršev, ampak,da zapuščenim otrokom dajemo pomoč in delamo, da bo njih življenje srečnejše in lepše.
Še naprej se zanašamo na razumevanje in sodelovanje vseh naših dobrotnikov in pri- jateljev. Že vnaprej se za vsak dar zahva- ljujemo in Vas v imenu teh malih dvojčkov in v imenu vseh naših otrok prisrčno po- zdravimo!

Jelena Brajša

Uradnik na glavni pošti v Bath (Anglija) si je nataknil naočnike in že tretjič pre- bral naslov na pisemskem ovitku brez znamke, napisan z okorno pisavo: »To dad in Haven - Očku v Havenu«. Kolikor je vedel,ni bilo kraja v Angliji z imenom Haven,toda za vsak pri- mer je pogledal še v poštni imenik. Čudno, tudi tukaj ga ni bilo.
Podrezal je soseda in mu rekel: »Poslušaj, tukaj imam pismo, verjetno od kakega otroka!« Glasno in razločno mu je prebral naslov. Ta je nekaj trenutkov premišljeval, potem pa doumel, na koga je pismo naslo- vljeno.
»Daj sem«, je vzkliknil začudeno. »Seveda, tu gre samo za slovnično napako. Naslov se glasi: To dad in Heaven - Očku v nebesih. Otrok je samo pozabil ,e' napisati.«
Odločila sta se, da pismo odpreta. Ko sta prebrala nekaj besedi, ju je stisnilo v grlu: »Ljubi očka, vrni se vendar in mi pomagaj! Ljubim te. Elaine«.
Mahoma jima je postalo jasno, da je bil majhen otrok v stiski, da je strašno trpel. Vedel je sicer,da je očka v nebesih,vendar mu ni bilo jasno, kaj nebesa pomenijo. Ni vedel, da tja ne more dospeti nobeno pismo in da ne bi od mrtvega očeta nikoli dobil odgovora.
Srce jima ni dalo, da bi pismo uničila. Tega otroku nista mogla storiti.Premišljevala sta kako bi mogla mali Elaine pomagati. Tedaj vstopi pismonoša Brian May.
»Oglej si tole, Brian!«, sta zaklicala urad- nika in dala kolegu pismo. Ko ga je bral, so mu stopile solze v oči. Ni potreboval poja- snila, takoj je vedel, da hrepeni neki otrok po svojem očetu,da mu je treba tolažbe in ljubezni. In on je vedel, kaj pomeni izgubiti ljubljenega človeka. Z ženo Beryl sta imela pred mnogo leti dvojčici, ki sta kmalu po rojstvu umrli. Od tedaj ni bilo nobenega upanja več,da bi imela še kakšnega otroka
Težko je prikril, kako ga je pretreslo, in vprašal s hripavim glasom: »Ali ima kdo kaj proti, če sam odnesem pismo nazaj k od- pošiljatelju?«
Se razume, vsi so bili za to. Vzel je pismo s seboj domov, ga pokazal ženi in rekel: »Poiskal bom tega otroka. Želim, da greš z menoj«.
Vedela sta samo, da je deklici ime Elaine. Toda, nakracljala je na papir tudi neko ulico in številko. Še isti večer sta bila tam pred vrati.
Odprla jima je starejša gospa. »Ne«, je rekla, »Elaine ni več tukaj. Včeraj je odšla v sirotišnico.«
Brian May in njegova žena sta prosila, da bi smela vstopiti. Rada bi kaj več vedela o Elaini. Izvedela sta, da je bila edinka zakon- cev Forrest. Ko ji je bilo tri leta, ji je mamica umrla za rakom. Med očetovim delovnim časom, bil je prodajalec, je bila deklica pri tej stari gospe. Pred dvema mesecema pa se je njen očka smrtno ponesrečil z avtom
»Razložila sem Elaini, da je očka odšel, da poišče mamico v nebesih«, je jokaje pripo- vedovala stara gospa. »To je bilo najgroz- nejše,kar sem doživela.Seveda sem hotela obdržati malo pri sebi, saj ni imela nikogar drugega. Toda oblast je bila proti, češ da sem že prestara, da bi se ji lahko dovolj posvetila. Včeraj so prišli ponjo.«
Še ona ni slutila,kako je deklica ob tej od- ločitvi trpela. Prosila jo je za kos papirja in ovojnico.Sirotica ni vedela izhoda iz stiske Zato je naslovila pismo na mrtvega očeta v nebesih in ga prosila pomoči.
Brian in Beryl May sta vedela, kaj morata ukreniti.Takoj sta odšla v sirotišnico. Rav- nateljica jima je deklico pripeljala in jih pu- stila same v sobi.
Jecljaje ji je mož odgovoril: »Elaine, dobil sem tvoje pismo,ki si ga pisala očku. Ali ne veš, da je vedno pri tebi, v tvojem srcu? Tudi, če ga ne moreš videti?« Njegova že- na je videla, da od ginjenosti ne more več govoriti. Vzela je otroka v naročje in rekla: »Tudi jaz sem imela dve deklici, ki sta se- daj v nebesih, kjer je tudi tvoj očka«.
Mala jo je dvomeče pogledala,potem pa se ji je nenadoma z ročicami oklenila vratu in se zaupljivo stisnila k njej. Led je bil prebit
Od tistega večera sta gospod in gospa May šestletno Elaine vsak dan obiskala, dokler niso oblasti dovolile, da jo za stalno vzameta k sebi.
Ravnateljica sirotišnice je prepričana, da ji ne bi moglo biti nikjer bolje. »Nisem še vi- dela srečnejšega otroka, pa tudi ne sreč- nejših zakoncev«, je rekla ginjeno. »Dala in prejela sta najdragocenejše v življenju: ljubezen».

(Iz revije Die Post)

Baragov odbor v Ljubljani se že s četrto „knjižico uslišanj" obrača na vse, ki so potrebni pomoči svetniškega škofa Ba- raga in ki bi radi,da bi ga čim- prej mogli častiti na oltarju. Res,čas za to še ni tako blizu saj je treba vse spise o njegovi svetosti iz angleščine prevajati v enega izmed jezikov ki veljajo na kongregaciji za zadeve svet- nikov. Ko bo potem po mnogih sejah papež dovolil, da škofu Baragu ne bomo več rekli samo „božji služabnik", ampak tudi „vene- rabilis" - češčenja vredni božji služabnik, bo nastalo vprašanje, kaj je s čudeži na njegovo priprošnjo. Takrat bomo v Rimu pokazali na „uslišanja", ki jih zbiramo in o katerih uslišani izjavljajo, da se je to zgodilo na priprošnjo škofa Baraga, v katerega so tako močno zaupali. Mogoče bo katero teh „uslišanj" le tako veliko, da ga bo priznala tudi stroga komisija zdravnikov v Rimu.Čim več bomo „uslišanj" imeli zbranih, tem bliže bo razglašenje škofa Barage za blaženega. Sodbo pa seveda prepuščamo kongregaciji v Rimu. Važno je, da se k našemu „svetni- ku" še bolj pogosto in še z večjim zaupa- njem zatekamo. Vse, ki so skusili Baragovo pomoč, prosimo, naj nam to takoj javijo na naslov BARAGOV ODBOR, Ciril Metodov trg 4, 61000 Ljubljana. Takoj pa pripominjamo, da nismo mogli objaviti vseh zahval, ki smo jih že prejeli, približno 50 krajših smo pri- hranili za drugo priliko.

Podpis k sliki: IRENEJ FRIDERIK BARAGA

Prosila sem Baraga
Meseca februarja sem zbolela. Imela sem v trebuhu strašne bolečine in krče. Prosila sem Baraga, naj mi pomaga, da ne bi bilo treba iti v bolnišnico. Obljubila sem še za- hvalno devetdnevnico, če me usliši. Eno devetdnevnico sem končala in še drugo začela, ko sem bila popolnoma zdrava. Za zahvalo priporočam še drugim, naj častijo Baraga,da bo kmalu razglašen za blaženega On je mogočen priprošnjik. - L.Š., Čušperk
Moj sin, ki je bil zdrav, močan in mlad, je letos kar naenkrat zbolel na raku. Imel je strašne bolečine. Kri se je pojavila v vodi in bil je v zelo kritičnem stanju. On pa še mislil ni na smrt,ampak je še vedno upal na ozdravljenje. Mi pa smo vedeli, da se smrt približuje in da je treba poskrbeti,da bo sin prejel zakramente,preden bo umrl.On je pa še vedno odlašal.Opravila sem devetdnev- nico na čast škofu Baragu,da me usliši. Ko sem tretjič molila, je Baraga uslišal mojo prošnjo. Duhovnik je sina obhajal in ta je postal tudi bolj miren, srečen in vdan v božjo voljo. Umrl je letos 17. julija-po treh mesecih bolezni. - L. Št.
Opravljala sem devetdnevnico na čast bož- jemu služabniku Frideriku Baragu za zdravje našega metropolita in še za nekega redov- nega brata.Iz vsega srca sem prosila,da bi se kmalu pozdravila in vrnila iz bolnišnice domov. Opravljala sem prvi, drugi, tretji dan, pa sem en dan pozabila in sem začela znova. Medtem sem bolnika tudi obiskala in se zanimala za njuno zdravje. Upala sem da bo Bog mojo prošnjo na Baragovo prip- rošnjo uslišal. Ko sem končala tretjo devet dnevnico, sem ponovila: Gospod, naj se zgodi tvoja volja, kakor ti hočeš, ne kakor jaz.Pa vendar te prosim,usliši mojo prošnjo In glejte:zgodilo se je,da sta se oba vrnila pokrepčana domov. Začetek devetdnev- nice je bil vedno na petek ali na soboto. Obenem sporočam, da bom še nadaljevala za popolno ozdravljenje, da bi še vrsto let zdravi med nami živeli in naše duše vodili k Bogu, v nebeški pristan. - H. M., Ljubljana
Na potovanju in na nekem kraju sem se znašel v veliki težavi. Bil sem daleč od doma in ponoči, ko so vozila prenehala voziti. Ni- sem vedel, kako naj si pomagam. Spomnil sem se na brošurico, v kateri sem čital o škofu Frideriku Baragu in kako je uslišal tiste, ki so ga prosili. Ker sem bil v težavi, sem se v duhu zatekel k njemu in ponavljal svoje prošnje. Tako se je zgodilo, da sem šel v veliko poslopje, kjer sem dobil pomoč Dobri ljudje so poskrbeli zame, da sem v rešilnem avtomobilu zraven drugih ljudi do- bil mesto. Šofer nas je celo pripeljal kar na dom. Za to pomoč se zahvaljujem škofu Frideriku Baragu. - V. J., Sladka gora
Ker sem že dolgo molila k škofu Frideriku Baragu in še molim, me je v hudi bolezni us- lišal. Imela sem namreč močno angino, da več dni nisem mogla niti kapljice vode piti niti vzeti zdravila. Skoraj en teden sem po cevki pila le malo mleka, tako sem bila bolna Zato se mu zahvalim in pošiljam skromen dar. Malo sem še bolna, vendar zdravila jemljem. Oprostite, da sem to vse opisala. - M. H., Lipovci
Lepo se zahvaljujem škofu Baragu za usli- šano prošnjo. Imela sem hude bolečine v ustih in vnetje živcev. Sploh nisem mogla govoriti. Potem sem opravila devetdnevnico v čast škofu Baragu. Sredi devetdnevnice so bolečine popustile. - V. J., Ljubljana
V „Srečanjih" sem brala o prizadevanjih za prištetje škofa Baraga blaženim. Po zaob- ljubi pošiljam naslednji prispevek:
Sem študentka,vihrave narave in sodobnih nazorov.Hodim v cerkev,v posebna uslišanja svetnikov pa nikoli nisem verjela, tudi na poročila o priprošnjah škofa Baraga (Sreča- nja, december 1976) sem se le nasmehnila.
Toda v stiski,ki me je doletela kmalu nato, sem se z molitvijo zatekla po pomoč prav k njemu in božji Materi. Sklenila sem, da vam pošljem to pismo, kajti človek,ki ga je težko ranila pločevina mojega avtomobila, živi in dobro okreva. Ne morem reči, kako bo potekalo moje življenje v naprej. Pre- slaba sem, da bi kar čez noč postala „mo- čno drevo". Kljub temu se pridružujem pro- šnjam za prištetje škofa Baraga blaženim. - Študentka Helena
Pred časom sem čitala v „Ognjišču", da se po priprošnji škofa Baraga dogajajo čude- žna uslišanja, da naj bi se ljudstvo čimbolj zatekalo k škofu Baragu za pomočnika in priprošnjika pri ljubem Bogu za vse, za kar ga človek prosi. Tako sem se zatekla tudi jaz. Prošnja mi ni še docela uslišana, imam pa upanje, da mi bo. V zahvalo za uslišano prošnjo sem se zaobljubila, da bom daro- vala za ohranitev Baragovega doma. - M. P., Rheineck (Švica)
Moja žena je bila leta 1973 operirana na ženskih organih. Našli so, da nekaj ni v re- du. Šla je na onkološki inštitut.Vso so pre- gledali, potem pa sporočili ambulantnemu zdravniku, da ima raka in da ji ostane le še pol ali največ eno leto življenja.Zdravnik je rekel, naj bomo pripravljeni na vse. Žena se je vrnila domov, se poslej stalno dobro počutila in po dveh letih in pol ni shujšala in ima dober tek. Vmes jo je celo dvakrat zadela delna kap, od katere se je precej opomogla. Čudim se, kako se po taki zdra- vnikovi izjavi žena še danes dobro počuti. Če pa pomislim, da sem po tako žalostni izjavi zdravnika šel takoj v cerkev in sem k božjemu služabniku Frideriku Baragi molil, da bi nam bila žena ohranjena, čeprav jaz in moji otroci tega nismo vredni, se ne ču- dim več. Doslej sem prepričan, da je bila prošnja uslišana.Naj tudi ta primer pospeši dan, ko bomo Baraga častili kot svetnika na oltarju. - B. M., Ljubljana
Sporočam vam, da sem bila na priprošnjo božjega služabnika Friderika Baraga čude- žno ozdravljena. Imela sem zelo bolno roko tako, da je trpela tudi hrbtenica in vrat. Zdravniki so bili pri tem brez moči. Ko sem prebrala knjižico z zahvalami Frideriku Ba- ragu,sem začela moliti devetdnevnico nje- mu na čast. Že tretji dan devetdnevnice sem opazila, da je roka spet čisto zdrava. Ozdravljenja sem bila zelo vesela,zato sem tudi prav iz srca hvaležna Frideriku Baragu za pomoč. - Iva iz Šentvida
V neki duševni stiski in v skrbi za zdravje članov družine sem v molitvi prosila za po- moč škofa Friderika Baraga. Moje vsako- dnevne molitve in prošnje so bile uslišane. Priporočam vsem,naj molijo k škofu Baragu in uslišani bodo. Še naprej se mu priporo- čam za nadaljnje posredovanje mojih moli- tev k Bogu. Prilagam skromen dar. - M. E., Ljubljana
Poslala sem vam dar v zahvalo Frideriku Baragu, pa naj bo za njegov postopek ali za misijon. Obljubila sem, da bom opravila malo devetdnevnico in da bom darovala za misijone,če bom uslišana. V težki bolezni se mi je po obljubi vsak dan zboljševalo. Oblju- bila sem tudi,da bi to uslišanje objavila, da bi se še drugi priporočali. Trdno sem prepri čana,da sem uslišana. - P.K., Dolje, Krmelj
Prisrčno se zahvaljujem škofu Baragu za pomoč v dolgotrajni bolezni. Že prvi dan, ko sem začela opravljati devetdnevnico,se mi je stanje močno zboljšalo. Temperaturo sem prej imela skozi pet tednov, sedaj je pa naenkrat padla.Dobila sem tako zaupa- nje, da sem še ponavljala devetdnevnice in se mu še naprej v molitvi priporočam. Prilagam skromen dar za Baragov odbor. - K. B., Koprivna
Po težki operaciji sem dobila hude bolečine v pljučih. Temperatura se je povišala. Vse je kazalo, da se začenja resna bolezen na pljučih.Zdravniki so rekli,da bom morala na pljučni oddelek.Nekaj dobrih oseb je začelo opravljati devetdnevnico k škofu Baragu za moje zdravje.V enem tednu so vsi znaki nove nastajajoče bolezni izginili brez zdra- vniških posegov. To pripisujem uslišanju škofa Friderika Baraga. Z željo, da bi bil postopek za beatifikacijo kmalu končan, vas lepo pozdravljam. - A. H., Šmarjeta
Lansko leto sem se pripravljal na šoferski izpit. Ker sem že nekoliko v letih, so bile te- žave pri vajah za vožnjo. Zelo me je skrbe- lo, kako bo šlo na izpitu. Priporočil sem se škofu Baragu za pomoč.On ve,kaj se pravi pešačiti po dušnopastirskih opravilih in ka- kšna dobrina je avto v današnjih razmerah Kljub večjim in manjšim težavam sem izpit naredil. Uspeh pripisujem posredovanju škofa Baraga.Zahvaljujem se mu za pomoč in se mu še priporočam za srečno vožjo. - St. K. Notranjska
Tisočera zahvala za vse uslišane prošnje vsakdanjih težav, ki se vedno srečno iz- tekajo po priprošnji Friderika Baraga. Bog blagoslovi vaš trud in vaše prizadevanje, saj je že tako blizu oltarja. Še naprej se priporočam kakor vedno,v veri in upanju. - T. T., Pristava-Tržič
Na članek v „Družini" o obnovi Baragove rojstne hiše sporočam sledeče: Za škofa Baraga se zanimam od svojega 30. leta naprej. Na Mali pošti na Dolenjskem sem prebrala vse nabožne liste. Zato poznam Baragov življenjepis in vso njegovo priza- devno službo. Ko dnevno molim za beatifi- kacijo škofov Slomška in Baraga, se temu škofu že dolga leta priporočam.V zaupanju v Boga sem v svojem 83. letu še kar pokre- tna,da sama kuham,perem in pospravljam, prepričana, da mi je to od Boga podarjeno na priprošnjo škofa Baraga. V zahvalo po- šiljam istočasno dar za obnovo njegove rojstne hiše. - M. V., Maribor
Našla sem list „Prijatelj bolnikov" (leto IX, št. 2). Ko sem prebrala Baragovo prilogo, sem bila zelo vesela novic, da so bili od škofa Friderika Baraga uslišani, kateri so potrebovali njegove pomoči. Nato sem se še jaz priporočila in prosila z rožnim ven- cem, ker sem bila hudo prizadeta zaradi pokojnine, ko so mi hoteli odvzeti dodatek. Čez dva tedna sem dobila rešeno in tudi dodatek za nazaj... Lepo se iz srca zahva- ljujem Frideriku Baragu za uslišano prošnjo. Želim, da bi bil čimprej postavljen za svet- nika... Vsem skupaj prav lep pozdrav in polno božjo zahvalo od avstrijske upoko- jenke. Prosim tudi za podobico. - K. M., Rogaška Slatina
Pred petimi leti sem dobila hude želodčne napade.Bruhala sem samo sluz,čeprav sem jedla. Na slikanju želodca se je pokazala rana. Začela sem opravljati devetdnevnico z desetko rožnega venca na čast škofu Baragu. Ravno na deveti dan so prenehale bolečine in bruhanje.Ko sem šla na kontro- lo, niso našli nič. Spraševali so me, kje je kaj. Zdravnica,ki me je poslala na slikanje me je večkrat vprašala, če je z želodcem vse v redu. Pa sem tudi povedala, kako sem bila rešena težav. Pozneje, če me je še kaj dala na slikanje in se nič pokazalo, je rekla: Boga zahvalite, če ni nič. Saj ste verna ali ne? Vprašujoče me je pogledala, jaz pa sem ji presenečena rekla, da še ni- koli nisem slišala, da bi tako rekla. - N. K., Dobrnič
Sporočam vam, da smo bili na Baragovo pri- prošnjo uslišani v dveh zelo hudih zadevah Že smo obupavali,toda vsak dan smo molili njegovo molitev in nas je uslišal. - B. B., Srednje Jarše
Z velikim zaupanjem sem molila in prosila Baraga,naj pomaga mojim.Res me je uslišal in sem mu zato dolžna zahvalo.Moja mama je stara 86 let in je slepa.Sedaj živi pri se- strah v Domu počitka v Mengšu. Ker sem sama morala na operacijo kolka, so mamo sprejeli v Dom. Od kar sem doma, jo redno obiskujem. Neko sredo pred dvema mese- cema sem bila pri njej in mi je tožila, kako jo boli noga. Res je bila malo otekla in plava, po mečih se je nisem smela niti dotakniti. Drugo jutro so jo odpeljali na polikliniko, kjer so ugotovili gangreno. Sklenili so, da ji bodo v petek amputirali nogo,da ne bi pri- šlo do zastrupitve krvi. Ko so jo vprašali, ali pristane na to operacijo, jim je proseče rekla: „Oh,ne!" Pripeljali so jo nazaj. Med- tem sem pa jaz goreče molila k škofu Ba- ragu, naj on pomaga, pomaga, tako da bo prav, zgodi pa naj se božja volja. Kar po- govarjala sem se z njim. Rekla sem mu: „Svetniški Baraga, tudi ti si imel težave z Indijanci, pomagaj mami, prosim te." Takoj nato sem šla spet k mami. Noga ni bila več plava in tudi bolela ni več tako. Zato naj bo našemu rojaku Baragu prisrčna in javna zahvala. Še vedno zaupno molim k njemu. Mama mi je dala živo vero, naučila me je zaupno moliti in prepričana sem po svoji vesti, da vse skupaj v bolnišnici ni bil zgolj slučaj, pač pa sad trdne molitve k našemu priprošnjiku. Iskreno želim, da bi ga kmalu mogli častiti tudi na oltarju. - Š.R.,Mengeš
Sladka dolžnost mi je, da sporočim uslišanje na priprošnjo škofa Baraga. Sem starejša žena in mati štiričlanske družine.Prva hče- rka se je srečno poročila, drugi sin pa je padel v težko neozdravljivo bolezen. Nisem dala veliko na zdravniško pomoč, bolj sem zaupala v božjo pomoč. Pred dobrim letom sem v cerkvi dobila list z zahvalami Frideri- ku Baragu.Tudi jaz sem se zatekla k njemu in vam javim uspeh. Padla sem na kolena in prosila Friderika Baraga, naj reši mojega sina,ki je sicer neskončno dober in skrajno pošten. Vsi smo molili, tudi sin. Šel je na zdravljenje in se je čez tri mesece vrnil zdrav. Zdravniku sem se zahvalila za trud in mu povedala, da veliko pripisujem prip- rošnji Friderika Baraga. Odslej se mu vsak dan zahvaljujem in želim, da bi bil čimprej prištet med svetnike. - Ž. L., Ljubljana
Svetniškemu škofu Frideriku Baragu se za- hvaljujem za dve uslišani prošnji: v bolezni in v gospodarskih zadevah. Čutim se mu dolžno in dajem skromni dar v zaupanju in priprošnji, naj mi še naprej pomaga. Že 28 let sem težko bolna. Ne prosim ga zdravja, ampak olajšanja. Zgodi se božja volja. -M. M., Ljubljana
Pošiljam vam dar 200 dinarjev, ki je bil ob- ljubljen v čast Frideriku Baragu v zahvalo za zdravje.Po prošnji k njemu se je zdravje vidno zboljšalo, tako,da je oseba, ki sem ji zaradi bolezni v glavi svetovala devetdne- vnico, ozdravela. Kako vesela je prinesla dar v zahvalo. - I. K., Topol - Begunje
Iskreno in prisrčno se zahvaljujem božjemu služabniku Frideriku Baragu za uslišano pro- šnjo. Sem stara mama z dežele. Za zimske počitnice je bila pri meni moja vnukinja,stara 9 let. Ko se je peljala s kolesom, je tako padla, da si je zlomila desno nogo (kompli- ciran zlom). V strašni stiski sem se goreče zatekla in sem molila dve devetdnevnici k božjemu služabniku Frideriku Baragu,naj mi pomaga, da ji bo noga spet dobra. Sklenila sem, če bom uslišana, da se bom pismeno zahvalila. Neverjetno! Po dobrih štirih me- secih se je noga tako zboljšala, da ni več rabila bergel in sedaj hodi brez njih. Večna slava Frideriku Baragu za uslišano prošnjo. Do smrti mu bom hvaležna. -T.T.,Ljutomer
Pošiljam v zahvalo za veliko zboljšanje v zelo težko bolezni mojega moža. Prosim,da objavite mojo zahvalo. - E. P., Koprivna
Sporočam vam, da se javno zahvaljujem škofu Frideriku Baragu za uslišano prošnjo glede zdravja in se mu še priporočam. Mo- lila sem dve devetdnevnici, vsak dan rožni venec in se mu še naprej priporočam. - P. K., Ljubljana
Prosim vas lepo, da objavite zahvalo Fri- deriku Baragu za večkratno pomoč v težki zadevi, pomoč v zdravju, pomoč možu, za uslišano duhovno pomoč.Prilagam skromno darilo v korist božjemu služabniku Frideriku Baragu. - P. H., Cerknica

Izvidi so bili negativni
Bala sem se, da bi preiskava pokazala tako bolezen,kot so bili znaki.Goreče sem molila k škofu Baragu,da bi ne bilo tako. Opravila sem devetdnevnico. V tem času so prišli izvidi, ki so bili negativni. Zato se s tem zahvaljujem škofu Frideriku Baragu, kakor sem obljubila. Pošiljam dar za dober namen - Mama iz Nove Gorice
Podpisana pošiljam obljubljeni dar za ob- novo Baragove hiše. Obljubila sem v svoji bolezni in stiski. Vselej,ko sem se zatekla k škofu Baragu, mi je pomagal. Stara sem 85 let,imam pa še 75-letno gluhonemo sestro. Za obe se priporočam za vdano potrpljenje v starosti in onemoglosti. Naj nama še na- dalje pomaga nositi križ in bolezni. - I. K., Topol - Begunje pri Cerknici
Pošiljam dar v zahvalo za spreobrnjenje iz- obraženca-jehovca. Njegova danes srečna soproga je šele kot zaročenka dognala nje govo pripadnost tej veri. Izjavila je: Pravi čudež bo, če se bo ta spreobrnil. Na mojo spodbudo smo vsi prosili škofa Baraga. Njej, zdravnici, sem dala čitati knjižico o škofu Baragu. Dolgo smo prosili in kazalo je, da brezuspešno. Končno se je vendarle zgodilo... - Z. Z., Ljubljana
Prisrčno se zahvaljujem božjemu služabniku Frideriku Baragu,ki mi je pomagal po dobrih ljudeh.
Strahovito me je bolela hrbtenica in od nje cela leva roka. Prav do mravljinčastih prs- tov. Rentgen je pokazal izrastke in okvaro vretenca. Kljub temu, da sem si mislila, da pri 80 letih pač ne morem pričakovati oz- dravljenja, sem prosila božjega služabnika Baraga, naj mi vsaj nekoliko omili bolečine. V treh do štirih mesecih so bolečine popol- noma izginile.
Komaj sem se tega razveselila, sem si pa zlomila v zapestju desno roko, že drugič na istem mestu. S podvojenim zaupanjem sem se priporočila božjemu služabniku, da bi mi roka vsaj malo še služila. Odkar molim vsak dan k njemu, čutim njegovo pomoč in se mi vidno boljša. Velik, velik je ta božji služabnik, naš Friderik Baraga.
Zdaj imam pa na srcu še veliko dolgotrajno duševno bolečino. Vem, da mi bo tudi tu izprosil pomoč. Ko se to zgodi,se mi zdi,da se bodo odprla nebesa nad mano.Pridružu- jem se armadi Baragovih častilcev in pro- sim Boga, da pospeši dan in uro njegovega svetništva in da nam to sveta mati Cerkev čimprej oznani. - K. M., Ljubljana
Sinoči sem imela hud srčni napad, ki me spremlja že od 17. leta, sedaj jih je 72. Ko mi je bilo zelo hudo, sem prosila misijonarja Friderika Baraga, kmalu nato mi je bilo pre- cej laže. Obljubila sem, da takoj drugi dan javim na Baragov odbor kot javno zahvalo, kar tudi sedaj storim. Prilagam dar za njego- vo beatifikacijo. - A. Z., Otiški vrh-Dravograd
Župnik Ludvik Kuhar poroča: Marija M., stara 69 let, zgarana kmečka žena, med vojno so ji moža odpeljali v internacijo, je ostala sama z dvema otrokoma. Na hriboviti kme- tiji si je nakopala bolezen. Zadnji čas ji je odpovedalo srce, skoro bi že umrla. Poleg vsega je imela še rano na želodcu.Zdravila se je v bolnišnici. Hkrati pa se je priporo- čala božjemu služabniku Frideriku Baragu. V dveh tednih je rana na želodcu izginila, pa tudi srčnih težav ni bilo več. Na zdrav- niškem pregledu niso mogli ugotoviti nič bolezenskega. Marija se iz srca zahvaljuje. - M. M., Trebelno

PRILOGA „PRIJATELJU" št. 1 - 1978 in „SREČANJ" jan 1978 - Izdal Baragov odbor v Ljubljani (dr. Vilko Fajdiga,vicepostulator)-Razmnožila Družina decembra 1977

FEBRUAR

MISIJONSKI NAMEN: Da bi se krščanska občestva Vzhodne Afrike in vseh dežel Tretjega sveta prav razvijala in utrjevala
Namen, ki se tu priporoča v molitev, nam je odmaknjen. Gre za župnije in manjša občestva, ki so pod vodstvom katehista ali misijonske sestre,pa jih misijonar redno obi- skuje. Ta občestva ponekod živijo krščan- sko življenje in za Cerkev mnogo obetajo. Sveti Duh deluje po preprostih ljudeh in sega globoko v duše. Po mnenju cerkve- nega vodstva bodo taka mala občestva v bližnji prihodnosti imela važno vlogo ne le v deželah Tretjega sveta,marveč tudi med nami v Evropi in v Ameriki. Tako meni kon- ferenca vzhodno afriških škofov AMECEA, ki je zborovala l. 1976 v Langati v Keniji.
Škofje so tam izjavili: »Program cerkvene- ga delovanja v Vzhodni Afriki se mora na- sloniti na skupnosti, občestva, kajti v njih se odvija vsakdanje življenje ljudi. V teh občestvih najdejo apostolske skupine stik z ljudmi. Ne gre za nove strukture, marveč se je treba naslanjati na že obstoječa ob- čestva. Cerkev jim mora prinesti novega duha.«
Podobne upe stavljajo v majhne skupine škofje Južne Amerike. Tudi sv. oče Pavel VI. polaga velike upe vanje. Sinoda škofov v Rimu l. 1974 se je ukvarjala z njimi. Za- deva je vredna,da jo podpremo z molitvijo.

MAREC

MISIJONSKI NAMEN: Za pogovor med kr- ščansko in nekrščansko verno mladino Azije.
Ta pogovor je prišel zelo do veljave na koncilu mladih v Taizeju. Več kot sto tisoč mladih ljudi se je zbralo okoli tega novega duhovnega žarišča in razpravljalo o vpra- šanjih vere in življenja.
Sklenjeno je bilo,da bo kongres šel dalje in se bo nadaljeval na različnih krajih sveta. Mladina se bo sestajala in razpravljala o boljšem in lepšem jutri.
Obisk egiptovskega predsednika Sadata je pokazal, da niso globoko verni le kristjani, marveč tudi muslimani in Judje. Prav tako budisti in hinduisti.
Vendar vere niso vse enako popolne. Med- sebojni pogovori naj odkrijejo prednosti in slabosti z namenom, da bi vsi sprejeli to, kar je resnično dobro in sprejemljivo za druge. Takšni pogovori bodo odkrili resnico. Zato kristjani molimo tudi za to,da bi ti pogovori bili koristni.
Tako postaja Kristus last vseh ljudi, ko je prišel za vse in dal svoje življenje v odku- pnino za vse.

P. B.

Nima ne rok ne nog, ima pa neomajen pogum

Prvič sem videl Juana na fo- tografiji leta 1945. Edinstven nasmeh, sijoče oči. Takrat je imel štiri leta.
Obraz mu je bil poln življenja tako da nisem niti takoj opazil,da je brez rok in nog. Iz ramen mu štrlijo roke s štirimi prsti noge so samo neki podaljšek kolkov s prsti To imenujejo phokomelija - spačenost - hontergentragedija.
Kirurg Terry E.Lilly je vzel Juanovo sliko na službeno potovanje po Južni Ameriki v La Paz v Pfeiff-Memorial bolnico. Juan Irigoyen Yeper, mestic, ki o njem tukaj govorimo, je bil v tej bolnici, pa ne kot bolnik, ampak kot nekak posvojenec bolnice.
Oče je zapustil družino, ko je bil on rojen. Mama je morala na delo in tako je dala tega otroka v katoliški zavod za dojenčke. Ko je Juan s šestimi leti prišel v Pfeiffer-bolnico, je bil pravi zamazanček. In ne brez razloga Ker ni mogel hoditi, se je premikal tako, da se je vrtel, kot da je žoga. S pomočjo prs- tov na »rokah in nogah« se je pomikal ne- verjetno hitro,da je mogel slediti vrstnikom ki so tekali. Postalo mu je jasno, da je drugačen kot drugi, da uporabljajo čevlje. Želel si je: »Da bi hodil med ljudmi, ne da bi me zvedavo opazovali«.
Juan je bil kar prenapolnjen s pogumom in dobro voljo, tako da mu je bil vsakdo rad blizu, posebej še otroci. Vrtel se je od po- stelje do postelje, pripovedoval zgodbice in prepeval.
S sedmim letom je začel osnovno šolo,ki je bila v bolnici. Sestre učiteljice so ga nosile v šolo; sošolci pa so med seboj tekmovali, koga bo doletela čast, da ga bo nesel nazaj Prijatelji so mu pozneje podarili voziček, v katerem so ga vozili.
Učil se je brati, pisati in risati s posebno dolgimi svinčniki in čopiči. Risal je izredno lepo. Njegovi prsti so bili tako učljivi, da je že kmalu uporabljal nož in sam jedel. Obla- čil in slačil se je tudi sam - seveda srajce ni zmogel sam - tudi umival in počesal se je sam.
Mladenič je zelo nadarjen, je poudarjal dr. Lilly. Če mu damo samo nekaj možnosti, jih bo pošteno izrabil. "Ali mu lahko pomagate?" me vpraša.
Naloga se mi je zdela nerešljiva. Kolikor mi je bilo znano, še ni nihče z otrokom s tako spačenimi prirojenimi ekstremiteti ničesar poskusil. Na zavodu pa tudi denarja nismo imeli, da bi za Juana več let skrbeli, kolikor pač mogoče.
Po naključju je Mary, večletna tajnica Ber- narda Barucka,odkrila na moji mizi Juanovo sliko. Ko je zvedela njegovo zgodovino, je dejala: »Prinesite ga kar sem,bom pač po- skrbela,dokler bo tu«. (Niti sanjalo se nam ni,koliko bo stala njegova izobrazba.Mnoge družine so pomagale).
Ko je pripotoval z letalom v New York, sem strmel nad njegovo predanostjo. Po angle- ško je znal reči le »hvala« in »prosim«. Mi, inženirji, terapevti, matematiki, smo se ta- koj lotili dela, da bi nekaj iznašli, s čimer bi mogel hoditi. Najprej smo mu dali invalidski voziček. Takoj ga je znal uporabljati.
Dr. Alle Russek,vodja ortopedije, in William Tasberg, načelnik ortopedskih mehanikov, sta poskušala z vedno novimi protezami. Nobena ni pravilno delovala. Juanov opti- mizem je bil kljub temu neomajen.

Počitnice je preživel pri meni in se igral z nečaki. Vsi so bili nad njim navdušeni. Pri učenju je dobro napredoval.Do ostalih otrok na zavodu je bil zelo prijazen in prijateljski ter vzor čuta za odgovornost.
Njegovi tovariši niso bili do njega vedno, kakor je treba. Nekateri so ga celo zapos- tavljali, kakor je opazil fizioterapevt James Zato se je še bolj trudil, da se Juan čim bolj osamosvoji. Zgodilo se je celo, da je z izzivači v dejanju obračunaval: - vrgel se je iz vozička in mu spodmaknil noge.
Po sedemnajstih mesecih je bila njegova potrpežljivost poplačana. Naredili so pose- ben steznik, pripet na hrbet, ki je Juanu telo delno objel. Na tem pritrjene umetne noge je mogel premikati s prsti nog.
V tej protezi je bil kot velikan. Ves vesel je vzklikal: »Celo tečem lahko«. Po nekaj urah je zaradi prožnosti in moči hrbta mo- gel samostojno na novih nogah naokrog. Poskušali smo tudi s protezami za roke, pa se je izkazalo, da je spretnejši brez njih.
Juan je že v šestem razredu osnovne šole in hodi sam v šolo. V času dozorevanja smo se spraševali, ali bo mogel postati mož, oče. Bodo otroci telesno zdravi?
Prepričali smo ga, da tovrstna invalidnost nima drugih posledic, in kar se tiče dedno- sti:njegova bolezen je dedna v zelo redkih primerih.
Leta 1963 smo prišli do spoznanja,da Juan ki je med tem že dopolnil 18.leto, duševno ne zaostaja za drugimi in da je že povsem dorastel. Dr. Franck Bech živi sedaj v Ka- liforniji. On in žena sta nam svetovala, naj Juana napotimo v tamkajšnjo rehabilitacij- sko središče. Juan je končal srednjo šolo in se vpisal na College. Naučil se je upo- rabljati tudi pisalni stroj - s palico, ki jo je držal s prsti. Kljub marljivosti je bil srednje dober študent, in končal je dvoletni študij na collegeu.
Juan je zelo rad igral šah. Po vrnitvi na zavod je bil že kar šahovski mojster. Takšen dar je treba izkoristiti,smo bili istih misli. Neki prijatelj iz Bolivije ga je povezal z vodstvom Kompjuter centra UN bolivijske industrije. Načelnik je bil najprej nekako ganjen, nato nam je svetoval šolanje za programatorja na IBM računalnikih. Ta tečaj je uspešno končal in neki bolivijski rudnik mu je ponudil službo v La Pazu.
Trinajst let je minilo, odkar je Juan prišel v ZDA. Materin jezik je skoraj pozabil,in tako se ga je moral znova učiti.
Vsi z Zavoda smo ga spremljali na letališče Juan je rekel, da je zelo ganjen, srečen in da se ga loteva nekakšen strah. V slovo sem ga objel in ga prosil, da ostaneva v pisemskih stikih. Juan je obljubil in je tudi držal besedo.
Ni mu bilo lahko, posebej na začetku ne. Bolivija je revna dežela. Ljudje, ki trpijo zaradi revščine, nimajo pravega obzira do invalidov. Toda postal je to, kar smo pri- čakovali: človek s samozaupanjem. Poročil se je z neko vdovo, ki je imela gluhoneme- ga otroka. Juan ji je pomagal pri vzgoji in šolanju otroka;razen tega imata iz svojega zakona še tri otroke, ki so vsi čili in zdravi. Zdaj ima že trideset let in si zida svoje sta- novanje. Juan ne bo nikdar samozadovoljen
Pred kratkim mi je telefoniral iz Mexica. Zastopal je Bolivijo na vseamerikanskem plavalnem turnirju invalidov. To je povedal kot da ne bi bilo nič posebnega.
»In uspeh?«
»Osvojil sem srebrno medaljo v hrbtnem plavanju, v svobodnem stilu sem pa izpadel«
Značilen, ta Juan! Ne morem si prav od- govoriti, zakaj mi je tako pri srcu. Tisoče bolnikov je že šlo skozi naš zavod in imeli smo veliko uspehov. Toda Juan je povsem drugačen človek.

Dr. Howard A. Rusk

Ob branju pisem bolnikov tolikokrat razbe- rem, kako je vernemu bolniku odpoved sveti maši boleča. Še posebno dolgoletnim bolni- kom pomeni to hudo žrtev, ki je ni mogoče sprejeti enkrat za vselej, temveč jo je treba sprejemati vedno znova in prav tako vedno znova darovati. Zgodi se,da je tudi človek ki v zdravju tega vira milosti ni veliko cenil v bolezni po njem celo zahrepenel. V zims- kem času se te odpovedi pri bolnikih še po množijo,zato tudi medsebojna dopisovanja prinašajo vse več teh bolečih duhovnih iz- povedi tihih,vdanih src, ki sleherni dan pri- našajo Bogu številne žrtve in trpljenje od cerkve oddaljenega življenja.Zavest,da jim Jezus ni oddaljen, da je z njimi, da z njimi živi njih težko usodo, jim daje poguma in moči. Nekaj misli iz teh pisem želim tu po- sredovati v premislek. Kajti bilo bi škoda, da bi te globoke duhovne izpovedi ostale skrite, ko tako veliko povedo.
Invalidka s hudimi bolečinami je zapisala tole: »Ne morem ti popisati, kako mi je te- žko, ne le ob mučni bolezni, temveč tudi, ker že eno leto nisem bila pri sveti maši, ki si je tako želim. V tolažbo in pomoč mi je, da sem vsaj svetega obhajila kar večkrat deležna. Ko duhovnik odide, bi se najraje pokrila z odejo čez glavo in potopila v mo- rje božje ljubezni. »Jezus, moj Bog in moje vse!« Zahvaljujem se mu,da me je poklical na to pot in me pritegnil k sebi«. V drugem pismu piše:»Ne morem ti popisati,kako sem vesela! Sam Bog se je sklonil k meni, ko so mi ob obisku gospod župnik rekli, da bodo v prihodnjem mesecu eno sveto mašo da- rovali v moji sobi, ob moji bolniški postelji. Kako zelo se veselim tega srečnega dne.«
Druga invalidka, ki se le zelo stežka premika z dvema berglama,piše takole: »V župnijski cerkvi nisem bila že šest let, ker je preda- leč. Pa kako rada bi šla! Saj je tam tako lepa Marija, Tolažnica žalostnih. K sveti maši morem le, kadar je v naši podružnici, do katere je za zdrave le pet minut, a jaz hodim več ko pol ure. Hvala Bogu, da vsaj to zmorem, da si dobim moči za lažje pre- našanje križev. Zdravi res ne vedo, kaj pomeni sveta maša, zato jo opuščajo. Mi bolni pa vemo! Ko nisem mogla s postelje, sem prva leta svoje bolezni vedno jokala. Ljudje so mislili,da jokam zaradi bolezni. Pa ni bilo zato! Jokala sem, ker nisem mogla k maši, h kateri sem tako rada hodila. Sedaj se počutim srečno, da morem vsaj včasih k sveti daritvi«.
Pismo ostarele in osamljene žene mi vselej prinese duhovne svežine.Med drugim piše: »Hodim le še ob dveh palicah, pa ob ne- deljah in prvih petkih še grem k sveti maši. Moj cilj in smisel življenja je v daritvi svete maše. Čeravno ni tako daleč do cerkve, le malo je navkreber, pa nič zato. Gor hodim pet in nazaj štiri ure.Med potjo moram po- čivati...«
Še bi lahko pisala, saj je veliko takih bolni- kov,ki so deležni najsvetejše Daritve le ta- krat, če jim lahko kdo omogoči kakšno ro- manje ali drugo versko srečanje, kar je za bolne velike duhovne vrednosti. V te tihe žrtve pa se skušajo zamisliti. Pesnik Simon Gregorčič je zapisal:»Daritev bodi ti življe- nje celo.« In nekoč sem nekje brala in oh- ranila misli o maši, ki naj bi jo tembolj živeli in z njo duhovno bogatili naš vsak dan tudi na bolniški postelji.Pod naslovom »Njegova naša maša« se je glasilo takole:
»Če trpiš in je tvoje trpljenje tako neiz- merno, da ne moreš nič storiti - spomni se maše... V maši Jezus - danes, kot takrat, ne dela, ne pridiga: Jezus se iz ljubezni daruje.V življenju je mogoče narediti toliko stvari, izreči toliko besed! Glas trpljenja, če- prav nem in drugim nepoznan,glas bolečine, žrtvovane iz ljubezni, - je najmogočnejša beseda, tista, ki prodira do nebes...
Če trpiš,potopi svojo bol v Njegovo: opravi svojo mašo! In, če svet tega ne more ra- zumeti, se ne vznemirjaj: dovolj je, da te razumejo Jezus, Marija in svetniki, živi z njimi, tvoja kri naj se pretaka človeštvu v blagor: kakor Njegova!

T. P.

Z veseljem sem sprejela povabilo na sre- čanje, ko so moji prijatelji praznovali.
Zbrali smo se pri prijateljici Mariji v Litiji, ki je praznovala svoj življenjski jubilej. Spre- jela nas je velikodušno, domače.
Na torti s svečkami je žarelo precej lučk. Ob pogledu na to se mi je zazdelo, da ta plamenček vsak zase pomeni leto,ki je bilo namenjeno Gospodu;saj je življenje prikro- jeno potem, ki so speljane s široke in vab- ljive ceste življenja na ozko in strmo pot,ki vodi iz doline solza v srečo,ki bo neminljiva
Gotovo je imel vsak izmed nas v srcu naj- lepše želje, ki so bile namenjene slavljen- cem, a jih žal ni bilo mogoče izraziti z be- sedami, saj za najlepše ni besed.
Po prijetnem, prijateljskem kramljanju ob malici smo tudi prepevali in se obenem pri- pravljali na prihod našega prijatelja Jezusa Sv.maša, ki se je darovala v tem prijetnem ozračju, je bila zame kar doživetje. Zbrani okrog mize kot pri obedu, smo bili pri naj- svetejši daritvi. Zato se je v meni rodil ob- čutek, kot da je to tista večerja, ko se Kris- tus pred odhodom v trpljenje daruje svojim učencem kot kruh in vino. V teh trenutkih se mi je zdelo, da smo tudi mi sedaj po skoraj dva tisoč letih prav tako njegovi ljubljenci, kot so mu bili nekdaj učenci, saj se je pridružil tudi nam. Skupno smo se mu zahvalili za vse,kar nam podarja, še najbolj pa za to,kar lahko pod njegovim vodstvom storimo za bližnjega.
Hvala vam, prijatelji za prijetne urice, kajti ob misli na to doživetje postane turoben dan spet svetel. S pozdravi!

Stanka G.

Praznike smo izkoristili za tridnevno srečanje v ožjem krogu. V soboto zvečer smo se zbrali pri dobri družini,ki nas je z veseljem sprejela. Že ta večer se je med nami razvnel sproš- čen duh veselja, da smo zopet skupaj. Po prijetnem klepetu, kateremu skoraj ni bilo konca, smo legli k počitku.
Zjutraj smo se odpeljali v Križe, kamor nas je povabila družina treh naših invalidov.Hi- tra pomoč naših sodelavcev je pripomogla, da smo bili v nekaj minutah že v hiši. Na- smejani obrazi in stiskanje rok nas je spro- stilo. Potem smo se zbrali k najlepši daritvi - daritvi svete maše. Vsi smo bili dobro pripravljeni nanjo. To se je videlo iz naše zbranosti in bogatih prošenj, ki so prihajale od nas. Nato smo imeli kosilo, po njem pa se je nadaljevalo dobro razpoloženje v po- zno popoldne. Ura nas je opozorila, da so moramo raziti, vendar ne za vedno. Družini naših prijateljev Bog povrni za gostoljubnost
Vovnikovi so to srečanje tudi sami opisali: zbrali smo se,ko je zima že nekoliko pobelila našo lepo Slovenijo. Združili smo se v želji, da kot ena družina delimo vse med seboj, kot sestre in bratje, ki prebivajo skupaj. Prijateljskemu klepetu se je pridružila tudi vedra in lepa pesem, da pa so naše urice bile še bolj bogate sta za vse nas zbrane Vsemogočnemu Očetu darovala dva naša prijatelja v Kristusu sv. daritev, pri kateri smo se spomnili vseh, ki se tega srečanja niso mogli udeležiti. Potem smo nadaljevali s kramljanjem in veselo pesmijo, da so bili trenutki skupaj preživeti pestrejši in vese- lejši. Mnogo prekmalu je prišlo slovo in po- slovili smo se v želji,da se še srečamo (vsi Vovnikovi).
Naslednji dan smo šli v Selce, kamor nas je povabila tamkajšnja veroučna skupina. Pripravila nam je zelo za- nimiv in dober spored. Kaj vse lahko da in zmore mlad človek je pokazala ta vero- učna skupina. Srečanje s to mladino nas je vse obo- gatilo, obenem pa nam dalo misliti, da so taka srečanja nujno potrebna, saj se bo prek njih prijateljstvo bolnikov krepilo.Mlad človek je poln duha, lepote in ustvarjanja in če mu kdo še pokaže pot,ki vodi do bol- nikov, bo s tem obogatil samega sebe, ob- enem pa osrečil svojega bližnjega. Pri tej veroučni skupini se vidi plodno delo mladine, ki jim je glavni vodnik Kristus. Želja nas vseh, ki smo nekaj prijetnih ur preživeli z vami je, da nadaljujete z delom, ki vam ga kaže in daje Gospod.
Zadnji dan našega srečanja je bil zopet pri družini enega izmed naših invalidov. Pek- lenkova mama in ata sta nas že zunaj hiše sprejela. Iz njunih obrazov smo razbrali, da smo dobrodošli in pričakovani prijatelji.Sre- dišče našega srečanja je bila zopet maša. Vsakemu izmed nas je maša nekaj velikega - dragocenega. Po duhovni okrepitvi smo prejeli tudi telesno, za kar je poskrbela mama, ki nam je pripravila celo gostijo.
Vse tri dni smo si med seboj pomagali in s tem dokazali,da drug drugega potrebujemo Če si te dni dobro opazoval, si videl, da je vsak hotel dati od sebe kolikor je le mogel. Zelo me je ganilo, ko sem videla, da je in- validka na vozičku hranila invalidko, ki ni mogla sama jesti. Nudila ji je svojo pomoč in prav to je naše poslanstvo,da drug dru- gemu pomagamo. Ves popoldan smo preži- veli v dobri volji in veselju. Prepevali smo toliko, da bi nam kmalu zmanjkalo pesmi. Dan je zatonil, prišla je noč in morali smo se posloviti. Razšli smo se, ker mora tako biti. Zagotovili pa smo si, da bomo sedaj še bolj povezani v molitvi.

Naše tridnevno srečanje se je končalo. Vsi smo bili zadovoljni z njim, vsakemu izmed nas je prineslo del veselja in sreče,ki jo lahko doživljaš samo ob navzoč- nosti Boga. Bog nas vseskozi spremlja. Pri- jateljstvo bolnikov je Njegovo vidno delo. Naša dolžnost pa je, da ga opravljamo, saj je treba evangelij oznanjati tudi z delom in ne samo z besedami.

Vesna

Spoštovani! Minilo je že kar precej časa, odkar smo bili skupaj. Vendar se jaz še vsega tako živo spominjam kakor bi se to dogajalo še- le včeraj. Saj smo bili vsi med seboj prija- telji in tudi pri Bogu smo bili vsi kot eden. Posebno smo se združili pri svetih mašah in iskrenih prošnjah. Postali smo pravi pri- jatelji in spoznali še nove, ki se prav tako zatekajo k Njemu po pomoč in uteho. Tako smo koristno združili s prijetnim, saj v pro- stem času in medsebojnem klepetanju ni manjkalo smeha in prelepih Marijinih pesmi. Mislim, da se v imenu vseh navzočih lahko zahvalim vsem, ki so nam omogočili zares prelepe in nepozabne dni. Prosimo in pri- poročimo se Njemu, da nam bo še možno sestati se in zopet prijetno preživeti nekaj dni. Lep pozdrav,

Marica K.

Znašla se je sama v sobi sredi belih postelj Z objokanimi očmi je nemo strmela v okno, skozi katero je prihajalo čivkanje vrabcev. Rada bi stekla tja, a vsi poskusi,da bi pre- maknila krhko telesce, so bili zaman. Rahlo je privzdignila glavo.Videla je vrhove smrek ki so se v zimskem vetru pozibavali sem ter tja. Nato ji je glava utrujena omahnila v mehko blazino. Poslušaje razposajeno kričanje otrok na dvorišču in vrvež ljudi na cesti, se je predala sanjarjenju. Vedela je, da prihaja praznik, ki se ga je vsako leto tako neizmerno veselila. Že je postavila jaslice in vanj položila dete. Z obraza ji je sijalo veselje ob gledanju božičnega dre- veščka. S staro mamo sta šli k polnočnici. Nemirno so se svetile zvezde, pod nogami je škripal zmrznjeni sneg,a v srcih je žarela toplina, ob pričakovanju rojstva našega Odrešenika. Iz sanj jo je prebudila sestra z veliko injekcijsko brizgalko v roki.Stisnilo jo je v prsih ob misli, da bo to noč morala v tej pusti sobi biti sama,brez blišča božične noči. »Le zakaj je ravno mene Bog tako kaznoval?«
Njena otroška glavica še ni vedela odgovora na ta zakaj. Sedaj že ve, da to ni bila kazen, ampak posebna milost, ki jo ji je dal Bog.

Žozi

To so želje
Bratstva bolnikov Brazilije

Zahvaljujemo se vam, da ste nam poslali naslove bolnikov. Z našimi veroučenci smo uspeli poslati božično voščilo 150 bolnikom po Štajerski in Prekmurju. Upamo, da jim bodo voščilnice,ki so jih izdelali otroci sami prinesle vsaj kanček božičnega veselja. Za otroke pa je to tudi pobuda, da se bodo v teh dneh spomnili preizkušanih bratov in sestra ter si tako pridobivali čut za bližnjega.
Vsem sodelavcem Prijatelja želimo pri njih delu obilo božjega blagoslova, v novem letu pa še veliko uspehov.
V imenu otrok župnije sv. Danijela iz Celja in v svojem imenu vam to želim ter po- zdravljam.

Jože Kužnik, katehet

Ali smo še vsi skupaj? Oh, ne, nekatere je Gospodar življenja povabil v »senco«. Do- trpeli so in sedaj naj si oddahnejo od truda Naj torej počivajo v miru! Mi pa, ki smo še ostali, se bomo še bolj oklenili našega Pri- jatelja, še rajši ga bomo brali in vanj tudi pisali. Pričevali bomo s svojo molitvijo, z vdanim prenašanjem trpljenja, pa tudi s peresom.Naš končni cilj je vreden vsakega truda.
Minili so milostni dnevi rojstva našega Go- spoda in stojimo na prevalu časa. V duhu smo spremljali sveto Družino na težavni poti, poslušali glorijo angelov in se zamislili v pomen dogodka. »Dete nam je rojeno in Sin nam je dan«, je oznanjal že davni prerok
Po dolgih tisočletjih teme je zasijala Luč, ki ne bo ugasnila nikdar več. In ta Luč naj vedno tudi nam sveti na težki poti življenja. Vse neprilike je prenašal vdan v Očetovo voljo. Hrepeneče je čakal trenutek, v ka- terem nam bo najjasneje razodel svojo lju- bezen in izvršil svoje čudovito delo s pos- tavitvijo presvete Evharistije. Zamislimo se v tisti večer zadnje večerje: kako mu pre- kipeva srce v neizmernem zanosu, kako is- kreno moli svojo velikoduhovniško molitev, kako naroča učencem svojo oporoko, ko posvečuje kruh in vino,kako mu žari obraz, ko v duhu gleda v daljno prihodnost. Po stoletjih in tisočletjih se bodo zgrinjale v njegova svetišča trume vernih okoli oltarjev, prepevajoč mu himno ljubezni in v svetem hrepenenju zauživale Njega samega.
O, tudi nas je takrat videl in tudi vedel je, kako spolzka bodo pota življenja. V svoji ljubeznivi skrbi za nas nam je vtisnil svoj pečat trpljenja in bolečine, da lahko upra- vičeno vzdihujemo: »Deni me kakor pečat na svoje srce, kakor pečat na svojo roko. Zakaj močna kakor smrt je tvoja ljubezen«
V prihodnje bomo vse svoje hotenje narav- nali v to božjo Luč in nobena bolečina nam ne bo pretežka,pa naj bi bila še tako težka Saj se niti od daleč ne more primerjati nje- govim mukam na križu.
S svojim vdanim trpljenjem bomo skušali in si prizadevali tolažiti njegovo presveto Srce ki je posebno dandanes tako zaničevano in sramoteno. Če že ne moremo tega pre- prečiti, lahko darujemo vsaj zadoščenje za vse žalitve in bogokletstva. Lahko pa tudi mnogo pripomoremo k razširjanju njegovega kraljestva na svetu.
Spomnimo se nesrečnih nevernikov in kri- vovercev, saj poznamo njegovo željo, da bi bili ena čreda in en pastir. In On, ki je obljubil: »Ne bom vas zapustil sirot«, nas bo vodil v varen pristan v senci križa. Tudi v tem letu naj bo naše geslo: s križem na rami za Gospodom.

Cilka

Iskrena hvala vsem, ki pripomorejo, da nas onemogle lahko za praznike razveselite z darili! Bog vam povrni.
Vsak dan molim za vse in bom molila,dokler bom mogla. Za vas še prav posebno pro- sim Boga, naj vas varuje nesreče. Ker se toliko vozite okoli, ste vedno v nevarnosti.
Prilagam molitev,ki sem jo sama zložila. Če se vam zdi primerna, pa jo dajte v Prijatelja:

O Jezus, prosim te za vse svoje dobrotnike, povrni jim z zdravjem in s svojim blagoslovom;
varuj nesreče tiste, ki se vozijo;
spreobrni tiste, ki so na krivih potih;
daj v družinah mir in ljubezen,
vsakemu pomagaj v njegovih potrebah;
za katere te še posebno prosim, pa že veš
Oče naš ...

Fanika K.

Ponoči, ko ne morem spati, mislim na vas, dragi bolniki. Koliko je takih prijateljev po vsej naši domovini, ki ne morejo spati za- radi težke bolezni.
Rada imam list - Prijatelj bolnikov.Težko ga čakam, in ko ga dobim,ne odneham, dokler vsega ne preberem. Iz njega dobivam moč da tudi sama laže prenašam bolezen.Bolna sem na črevesju in želodcu že dalj časa. Bila sem tudi v bolnici, potem sem pa morala doma ležati. Nekaj časa sem bila zelo ža- lostna in obupana. Najhujše mi je bilo, ko so mi drugi morali streči in sem videla, da nimajo časa.Čutila sem se v nadlego;zdelo se mi je, da me je tudi Bog zapustil.
Strašno hudo mi je bilo, ker nisem mogla v nedeljo k maši, kakor sem bila navajena. Potem sem se malo privadila. Najbolj me osrečuje to, da imam svoje srce v duhu le v cerkvi. In kadar je maša, se v duhu pri- družim in z njo sodelujem. In zdi se mi, da dobivam moč prav iz tabernakeljna. Sedaj sem toliko boljša, da mi ni treba samo ležati.
Vaša prijateljica in sestra v Kristusu

Matilda K.

Rada bi se vam predstavila.Ime mi je Tinca Doma sem iz Novega mesta. Sem invalidka na vozičku ali na stolu.Končala sem osem- letko, a zdaj sem doma. Tu mi je kar lepo, saj imam dobre starše,ki me imajo zelo radi Imam tudi brata, ki je v Ljubljani.
Zanimalo vas bo, kaj sploh delam doma. Veste, čisto preproste reči: jem, pijem, pomagam mami, kar ji lahko, berem, kadar morem, delam ročno delo,kadar se mi ljubi. Zelo rada se vozim z avtom in si tudi dopi- sujem. Vsako leto se "potepam" po Laškem in morju.
Rodila sem se spomladi leta 1953. Vesela sem, da sem se rodila spomladi, saj imam pomlad najraje.
Prav lepo pozdravim vse prijatelje v upanju, da se še kdaj oglasim!

Tinca

Zelo me je ganilo voščilo naših prijateljev iz Jugoslavije. Bratstvo gre prek vseh meja kakor evangelij. Božja milost pa izkoristi vsako solidarnost, da se razširi v srca ljudi Prečudno je zlasti to, kako je Božič po vsem svetu praznik upanja, zlasti za majhne in uboge.
Po vas pošiljam svoja voščila vsem našim prijateljem v Jugoslaviji, da bi vedno bolj doumeli ideal Bratstva in da bi ga mogli na široko izžarevati na vse bolnike in invalide v deželi.
Julija meseca se bomo spet videli v Španiji Kako nekaj lepega je tako ponovno sreča- nje, ko lahko vsakdo pove, kaj čudovitega je Sveti Duh izvršil po vseh straneh sveta. Naj bi Odbor 1978 napredoval po svoji du- hovni vrednosti in apostolski uspešnosti.
Zagotavljam vam prisrčno edinost z vami v Gospodu in vsem našim prijateljem v Jugo- slaviji pošiljam očetovski blagoslov.

Pierre Boillon
škof v Verdunu

Leto 1977 je šlo v zaton, začenjamo novo, polno neznank, upanj in načrtov.
Izprašajmo si vest, kako je bilo z nami v minulem letu. Če smo iskreni,mislim, ni med nami nikogar, ki bi bil lahko zadovoljen sam s seboj, pa naj bo zdrav ali bolan.
Kjer se v srcu bohoti plevel sebičnosti,tam ni ljubezni ne dobrote, ker vsak išče le sebe in svojo korist. Le priznajmo si, koliko je šlo mimo nas priložnosti, ko bi bližnjemu lahko storili kaj dobrega, naj bo to v duhovnem ali materialnem oziru,zlasti trpečemu,bratu ali sestri, ki je v potrebi.
Na nedavnem srečanju v Dravljah smo poleg gledanja diapozitivov iz našega nepozabne- ga romanja v Rim, govorili tudi o marsičem. Med drugim so nekateri povedali lepe misli, kako naj si prizadevamo posredovati dob- roto,kjerkoli je priložnost za to. Že majhne reči veliko pomenijo: prijazen pozdrav, to- pla beseda, pa tudi drugih možnosti je na pretek, da bližnjemu lajšamo tegobe, ki jih prinaša življenje.Koliko dobrote lahko naredi zapuščen bolnik, ki je najbližji trpečemu Kri- stusu, ko daruje svoje trpljenje in molitve za trpeče brate in sestre,ki morda pod te- žo življenja že omagujejo. Koliko duhovne in materialne pomoči so potrebni naši misi- jonarji,ki so šli za klicem Ljubezni v nezna- no, da prinesejo luč evangelija narodom, ki ga še ne poznajo.
Tako toplo mi je pri srcu, ko se spomnim, koliko je bilo dobrote na našem zadnjem romanju,kjer je bilo toliko pomoči potrebnih Videli in občutili smo marsikaj lepega; kako so se zdravi nesebično razdajali, kjerkoli je bilo potrebno; kako smo si med seboj po- magali.Isto se ponavlja na raznih srečanjih - iskrena hvala!
Bog je ljubezen,zato,dragi prijatelji, potru- dimo se,da bomo vsak dan v svojem okolju izžarevali ljubezen in dobroto. To bo osre- čevalo bližnjega in tudi nas same.

Franc P.

"Pozdravljen križ, ki up deliš!" Pod tem na- slovom boste,dragi prijatelji,v vsaki številki lahko prebrali kratko razmišljanje, ki bo izha- jalo iz naslovne strani. Te so letos nekoliko drugače zasnovane. Običajno nam beseda križ vzbudi nekaj nelagodnega, mučnega, morda tudi zoprnega, saj so »križi in teža- ve« v našem vsakdanjem življenju neneh- no prisotni. Letos bi vam radi še posebej osvetlili Kristusov križ,ki ga v našem življe- nju srečujemo na različne načine, pa nam že pogled Nanj prinaša upanje in rešitev; toliko bolj,če svoj križ nosimo skupaj z Njim.
Nekaj podobnih misli boste lahko razbrali že iz pisem. Preveč bi bilo, če bi se ustavljali ob vsakem pismu,čeprav je vsako zanimivo in nam odkriva življenje tistega, ki ga je napisal. Prav posebno je razveseljiva izvirna zamisel veroukarjev iz župnije sv. Danijela v Celju, da so napisali toliko čestitk. Iskre- na hvala vsem, ki so pomagali to zamisel izpeljati.
Prisrčna hvala tudi vsem, ki ste nam pisali za božične praznike in zagotavljate, da boste prosili božjega blagoslova za vse, ki pri tem delu pomagajo. Tudi mi se vas v molitvah in pri delu radi spominjamo in smo vam za duhovno, kakor tudi za materialno pomoč, iskreno hvaležni. Naj bo to leto res leto večje povezave - kot so nam zaželeli iz Bratstva bolnikov Brazilije (tudi drugi so nam pisali) -, da bo v vseh nas obilje ve- selja do življenja.
Dve leti so zadnje strani ovitka izpolnjevale slike mladih ustvarjalcev. Letos smo se od- ločili za spremembo: predstavili vam bomo širšo dejavnost naših prijateljev, ker smo prepričani, da je vsako, tudi najmanjše, najbolj preprosto delo za posameznika zelo pomembno. O tem vam bo vsakdo sam spregovoril.
Drugih vidnih sprememb pri oblikovanju Pri- jatelja letos ne bo. Da smo povišali ceno, je že kar splošna navada, s katero se mo- ramo - hočeš nočeš - sprijazniti. Upamo, da se boste še za naprej pridno oglašali s prispevki in pismi.
Toplo vas pozdravlja!

prijatelj urednik

Kako naj pravzaprav začnem?
Vprašujem se, če bo tole moje razmišljanje o listu »Prijatelj« in o zadnji strani, ki jo že več kot dve leti izpolnjuješ ti, sploh pri- merno. Upam, da ne zameriš, ker te tikam, saj se prijatelji med seboj tikamo.
Naj mi urednik ne zameri, vendar moram pri- znati, da tudi sama najraje pogledam zad- njo stran, kajti tam se vedno najde nekaj zabavnega na račun »antene«, »ta stare« ali kaj podobnega v narekovaju.
Vendar pa, žal, zadnje čase opažam, da so te zbadljivke vse preveč usmerjene, ali naperjene,kakor že hočeš, proti določenim osebam ali skupinam. Menim, da vse, kar zadeva romanja ali srečanja gledaš pris- transko, saj se vedno izgovarjaš, da ti ni bilo mogoče zadržati se dalj časa v krogu, kamor si bil,ali pa tudi ne,povabljen. Mislim če že hočeš povzeti mnenje udeležencev, lahko ugotoviš,da udeleženci odnesejo do- sti duhovnih vrednot iz krajših ali pa tudi večdnevnih srečanj. Navsezadnje ne smemo pozabiti, da je trud,ki ga sodelavci vlagajo v ta srečanja, povezan tudi z odrekanjem prostih dni, ki pa jih v današnjem času mladina izkorišča za mnogo manj koristne namene.
Želim poudariti, da pri tem jaz nisem prav nič prizadeta,pač pa delo Prijatelja sprem- ljam že od prvega leta, seveda le kot zu- nanja opazovalka. Kljub temu vedno na- pravim kaj dobrega za bolne brate, če mi je le mogoče. Mnogi stiki,ki sem jih imela z njimi,so mi nakazali že prenekatero odkritje V razgovorih, ki sem jih imela z njimi, pa so nemalokrat pokazali ogorčenje nad tvojimi bodicami,ki jih seješ. Menim,da lahko svojo ost obrneš tudi v drugo smer, se pravi, ni nujno, da vedno samo kritiziraš, pač pa v šaljivi obliki od časa do časa navržeš tudi kako pohvalno besedo. Zavedati se moraš, da s tako obliko humorja, ki je domača le tebi, ne daješ ravno spodbud in poleta ti- stim, ki se po najboljših močeh trudijo za- dovoljiti bolj ali manj zahtevne udeležence srečanj.
Prijatelj urednik, zdi se mi, da bi nekatere podrobnosti, ki jih »Bine« navaja v svojih tekstih, lahko črtali. Tu mislim denimo na tisto »trimčkanje« v Nazarjih in podobno. Nas bralce namreč prav nič ne zanima, ka- ko so se naši prijatelji zabavali ponoči, ko so šli drugi počivat. Mislim, da je dobra volja, ki jo kažejo ti mladi ljudje, zavidanja vredna in škoda, da v času, ko sem bila še mlajša, nismo poznali teh vrednot, ki se jih lahko naučiš pri bolnih prijateljih. Ne le jaz, tudi drugi se strinjajo,da takšno trimčkanje razvedri duha in združuje ljudi. Vse bolj pa se mi dozdeva, da so bili nekateri, ki se tega polnočnega trima niso mogli udeležiti, prikrajšani za uro sproščenega smeha in so ga udeležencem na skrivaj zavidali. Menim pa, da v taki sproščenosti ni prav nič po- hujšanja in kritike vrednega.
Priporočam, dragi Bine, da vso zadevo ne gledamo s tako kritične strani, manjka nam več dobre volje in manj kritiziranja. Nikdar človek namreč ne napravi toliko dobrega, da ne bi mogel še česa postoriti.Dejanja in samo dejanja so tista, ki pomagajo bolnim prijateljem.
Dragi Bine, ti, ki se tako rad spotikaš ob »edinost prijateljstva«, kaj pa si dobrega storil za to,da bi le-ta bila boljša? Veš, kri- tizirati je sila lahko.Star pregovor pa pravi: kdor dela, ta greši! Pa lepo pozdravljen!

Ježevka

Prav lepo pozdravljeni v tem letu!
Kot vidite, so se nam kar v začetku podrla naša upanja: vi ste upali, da vam ne bo treba več prebirati mojih vrstic, jaz pa sem upal, da mi jih ne bo treba več pisati. Je pač tako, da večina zmaga. In večina od vas mi je pisala tako lepa in spodbudna pisma in čestitke, da vam res ne morem odreči. Tisti pa, ki sem vam »trn v peti«, boste zadnjo stran pustili neprebrano in bo za vse prav. Smo zmenjeni?!
Seveda pa bom še zanaprej rad sprejemal kritiko na svoje pisanje in prav nič ne bom jezen.
Samo to vas prosim, da mi pošto pošiljate na uredništvo, ker je sedaj delala čudne ovinke čez Gorenjsko in Štajersko in še kje preden je prišla v Ljubljano,kjer je bila tudi oddana. Še sreča, da vsi,ki jih vi spoznate za Bodeža,takoj pošljejo pošto na uredniš- tvo. Jaz pa bi bil le bolj vesel,ko bi jo dobil kar brez tistih ovinkov. Tudi »moja stara« pravi, da, če se že morava sama ubadati s to rahločutno »anteno«, bi pač tudi sama rada prebirala tiste »naj-naj-naj« pošte. Povedati vam moram, da sva se s »staro« do solz nasmejala,ko sva po praznikih pre- birala predpraznično pošto, ki je prišla do mene iz napačnih naslovov. Hvala tistim naj-naj-največjim junakom, ki se še pod- pisati niso upali! Posebna zahvala pa tebi, Marijanca,ki si se pod svojo kritiko tudi ju- naško podpisala.Žal pa ti glede samostana ne morem ustreči, ker me ženkica ne da iz rok. Pravi, da me je preveč težko dobila. Oče urednik pa tudi noče nič slišati, da bi me kam odpeljal. Pravi, da še doma preveč premišljujem,rezultate tega pa vi prebirate Jaz bi pa kar bil za to tvojo zamisel, le da bi še urednik šel z menoj,da bi skupaj pre- mišljevala, kar bi gotovo rodilo še večje in boljše sadove. Pa še druge reči bi se lahko v miru pogovorila, za kar sedaj nikoli ni časa.
Praznične dni sem pa preživel doma in »ta stara« je bila s tem začuda zadovoljna. Da pa sva se odločila za to,je bil kriv moj pre- hlad, ki sem ga staknil,ko sem šel na "ses- tanek vodstva" Prijateljstva bolnikov.Novic iz tega sestanka pa ni, ker tudi "sestanka" ni bilo. No,kako naj vam povem!? Sestanek je bil in ga ni bilo,ker naj bi nekaj bilo,pa iz vsega nič ni bilo in jaz sem jo raje odkuril vdihavat ljubljansko meglo,da me ne bi kdo vprašal, če sem bil vabljen ali sem se sam povabil. Saj kdo bi tudi med prazniki mislil na resno delo, ko pa je za to še celo leto čas. Najbolj preprosto pa je, da eden misli za vse, drugi pa delajo, kar je že tudi v praksi in vse po starem teče naprej. Če pa kdaj kje preveč zaškriplje, se lepo opraviči in zadeva je urejena.
Glede mojih dobrih sklepov za to leto pa je tako,da sem kar lanske potegnil iz predala, kot naš urednik. Kdo bi tudi imel čas za sestavo novih, ko pa nam ga vsem tako primanjkuje. Jaz bi ga kar malo uvozil, če bi ga kje imeli kaj odveč.
Za danes se poslavljam in upam, da bo moja »antena« do druge številke Prijatelja ujela kaj več novic.
Pa lep pozdrav in brez zamere!

vaš Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov: PRIJATELJ,Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Cena izvoda 8 din, letna naročnina 48 (podporna 100) dinarjev. Izhaja šestkrat na leto- Tisk: Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

Velikokrat sem razmišljala, da bi si s kakšnim delom krajšala dneve enoličnosti. K temu delu me je prva spodbudila sestrična. Niti sama sebi nisem mogla ver- jeti, da moje roke še toliko zmorejo. Sedaj šivam pred vsem gobeline in sem v enem letu napra- vila dva. Mislim, da sem s tem delom šele začela. To delo ni nobena umetnost, saj tudi nima umetniške vrednosti. Zelo veliko pa je vloženega truda, saj je treba presedeti prek petsto ur za eno napravljeno sliko. Delam resnično z veliko ljubeznijo in vsake zgotovljene slike se posebej veselim. Sko- raj ni dneva, da ne bi presedela deset ur pri delu. To delo mi zelo veliko pomeni, saj takrat pozabim na svoje težave.
Bog, hvala ti za vse, kar si mi dal.

IRENA PREMROV