Čakati,vedno samo čakati... Saj vendar ne pride za tem nič boljšega!
Tisti, ki veruje, ima vedno neki cilj, ki more osvetliti vsako uro njegovega obstoja. Prihodnost prinese smisel nje- govemu življenju.
Norčije ob prazničnih dnevih in Jezušček mi ne povedo ničesar. Postal sem preu- darnejši. Božičevanje je samo nekaj za otroke.
Oče, težko sledim Tvojim mislim. Prosim Te za preprostost srca, kajti bil si rojen da bi živel v meni.

C. M. Nowak

Slika na ovitku: Ljubljana - stolnica

Ta čas
Marija z Jožefom gre skozi vas
v sveti Betlehem,
In če pri vas je Betlehem,
pri vas ostaneta.
Zato:
pripravite topló žerjavico,
kadila pest vrzite v njo
in potlej z žegnano vodo
pred vrati čakajte kleče
na romajočo božjo glorijo!

Oj, v klet zaprite črno skrb
in božjim rokam izročite vse:
ognjišče, polje, hlev in vrt
in še
zaprite svoje zmučene oči!
In - ah!
Ste videli dehtečo rožo Jezusa
v Marijinih preblaženih rokah?

(Iz knjige: Jože Pogačnik, Pesmi mladih let)

Stisnimo si roke v duhu bratstva in prijateljstva z željo, da bi podoživljali rojstvo Ljubezni v notranji sreči in miru. Začnimo novo leto z zaupanjem in upa- njem, vedro in pogumno. Naj vam bodo blagoslovljeni vsi dnevi v letu 1978!

To vam iz srca želimo vaši prijatelji in uredništvo Prijatelja.

Ob času adventnega hrepenenja hitijo misli naprej k veselemu prazniku rojst- nega dne našega Odrešenika.In ob tem hiti spomin skoraj za dva tisoč let nazaj k temu veselemu dogodku na betlehe- mskih poljanah, kjer se je učlovečila božja ljubezen do nas.
Nastopil je Sveti večer, noč radosti. Po kropljenju in skupni družinski molitvi ro- žnega venca, je v hiši zavladala prijetna ubranost in napol glasno se je tu in tam oglasila božična pesem. Nato je prišla na obisk še bližnja prijateljica in sva skupaj odšli k sosedu lešnike trosit, - takrat je bila to vesela otroška navada. Pri sosedu je bilo veselja res zvrhana mera,ko je z otroki še oče zlezel na tla, na vse štiri, in tekmoval z njimi pri po- biranju lešnikov. Koliko je včasih bilo na ta večer res otroško preprostega vese- lja! Sedaj pa neredko ta večer iz otro- škega živžava na cesti odmeva pokanje iz orožja oblikovanih igrač. Ali to preds- tavlja mir,ki si ga vsi želimo in katerega so oznanjali angeli v tej noči?
Morda prav ob tem prazniku verni bolnik še bolj občuti težo svoje bolezni in sa- moto,ko ne more z drugimi k polnočnici. In prav v tej samoti in osamljenosti se spomnimo, da nismo sami, da je ob nas on, ki je prišel na svet zaradi nas in os- tane z nami vedno. V mislih pa pohitimo tudi mi z drugimi k polnočnici pred jasli- ce živega Jezusa v tabernaklju, v kate- rem edinem se nam more umiriti srce. Pa ne samo ob polnočnici, temveč po- hitimo k njemu vsak čas in se duhovno združujmo z njim vedno znova. Tako bomo res tudi na bolniški postelji dele- žni radosti Gospodovega rojstva, ki je v neskončni ljubezni do nas osvetlil vse naše trpljenje in mu dal smisel v skriv- nostnem življenju svete Cerkve.

P. T.

Čeprav o svoji prihodnosti najbolj goto- vo vemo ravno to, da bomo umrli, mi ljudje na splošno o svoji smrti nočemo razmišljati. Ljudje sicer umirajo, o tem beremo vsak dan v časopisih, slišimo v radiu in na televiziji. Včasih so med raj- nimi tudi znanci in sorodniki. Toda kljub vsemu je to »daleč« stran od nas, »se nas ne tiče«. Kadar zbolimo, posebno kadar gre za resnejšo bolezen, pa nas bolezen na to še prav posebno opomni. Toda tudi ta opomin pogosto zelo hitro in zelo mojstrsko izrinemo v podzavest.
Bolniki o svoji smrti različno razmišljajo. Mislim pa, da je ravno človekov odnos do smrti bistvenega pomena, kako bo njegova bolezen potekala. Poglejmo si dva bolnika, ki sta resnico o svoji smrti sprejemala vsak na svoj način.
Približno isti čas pa je na drugem od- delku ležal 20 let mlajši bolnik, ki je že od nekdaj veliko razmišljal o življenju in o smrti in je skušal vse vključiti v neko celoto,ki je veliko večja, lepša, mogoč- nejša kot vse,kar lahko zaznamo s čuti Naj nam on sam pripoveduje, kako je tiste dneve doživljal: »Imel sem vnetje srčnih zaklopk,pa tega v začetku nisem vedel. Eden glavnih znakov za to je bil, da sem večkrat občutil smrten strah. Ko sem to prvikrat občutil, sem skoraj izgubil glavo. Potil sem se ure in ure in bil utrujen. Dolgo časa sem se mučil, potem pa sem počasi spoznal,da bi bilo treba smrt sprejeti. Tako se mi je po- časi posrečilo,da sem se na te napade strahu zares navadil. Ko je zopet prišel tak občutek, sem pač sprejel, kar bo prišlo iz božjih rok. Ko sem zdravniku, svojemu znancu omenil te težave, me je poslal v bolnico... Dali so me v šok sobo in mi dajali skrbno nego. Naročili so mi, naj sporočim, kadar me bo zopet obšel občutek takšnega strahu. Nekaj dni je bilo vse v redu. Nato pa sem se 2 uri skupaj pogovarjal s sosedom o njegovih življenjskih težavah, ki so se mu zdele nerešljive. Tudi jaz ga nisem mogel potolažiti in to me je bolelo. To me je tako potrlo in utrudilo, da sem kmalu potem spet dobil takšen napad. Zdravnik je naročil sestram,naj ga takoj pokličejo, če bom kazal znake smrtnega strahu. Naprave ob postelji so sicer spremembe kazale, jaz pa sem mirno ležal v postelji in premišljeval, ali bolje povedano: molil. Pogovarjal sem se z Bogom in ga prosil,naj me vzame k sebi če se mu zdi,da je tako zame bolje.Pri- bližno 20 minut do pol ure sem se tako pogovarjal in sem postajal vedno mir- nejši. Svojo usodo sem prepustil Bogu.

Naslednji dan me je zdravnik pri viziti vprašal, kako je bilo. Povedal sem mu o tem svojem napadu. Začudil se je, da sestre tega niso opazile in ga poklicale. Pa sem mu razložil, da sem se na to že navadil, da lahko ob vsem tem ostanem miren in da me moja prihodnost ob tak- šnih trenutkih ne muči več.Povedal sem mu tudi, da sem se z Bogom pogovarjal in smrt sprejel, potem pa sem vse sku- paj prepustil Bogu. Zdravnik me je za- mišljeno pogledal, potem pa se je obrnil k okoli stoječim in rekel: »Glejte, tako temu človeku pomaga vera. Saj veste, kako nemirni so bolniki ob takšnih na- padih. On pa je smrt sprejel in nismo opazili pri njem nemira«. Prepričan sem, da mi je poleg vse medicine pomagalo tudi to, da sem smrt sprejel kot nekaj naravnega v življenju. Od takrat kljub občutljivosti svojega srca živim običaj- no življenje. Kolesarim, hodim v hribe, delam in se veselim življenja...«

dr. M. K.

Misel, da bomo skupaj z vami nekaj dni, dragi prijatelji invalidi, mi že v četrtek zvečer ni dala spati.Tako sem tihi nočni mir izkoristila za srečanje z vami.
V petek popoldne sem prispela v Nazar- je, v ta lepi kraj naše dežele. Na hribčku stoji samostan sv. Frančiška, zraven pa je župnijska cerkev. Pred mano vas je prišlo že nekaj invalidov in vaš topli stisk roke mi je povedal, da sem dobrodošla. Prav do večera smo se pozdravljali, ker vas večinoma nisem poznala,pa ste se mi zdeli tako blizu. Sveta maša nas je še bolj povezala. To se je čutilo iz naših skupnih prošenj, ki so bile tako iskreno doživete. Moje oči so begale od obraza do obraza, in vsak se mi je zdel srečen, srečen v Kristusu. Po maši smo večerjali. Vmes nas je zabaval tamkaj- šnji g. župnik. Tako, da dobre volje ni manjkalo.Že prvi dan sem doživela mar- sikaj lepega, zato sem se že veselila naslednjega dneva.
Naslednji dan smo imeli predavanje, ki nas je bolj približalo Bogu. Vsebina je bila zelo bogata,tako da smo duhovnika z zanimanjem poslušali. Ob koncu je vsa- ka skupina dobila eno ali dve vprašanji, o katerih je razmišljala. Bila sem v eni izmed skupin. Neverjetno me je prese- netila. Tako preprosto so povedali,kako živijo svoj vsakdan, in to tako globoko in doživeto.Popoldne so skupine o svo- jem skupinskem delu poročale in ob tem smo se še pogovarjali. Čutilo se je, da nismo sami, da v nas deluje Sv. Duh. Priznam vam, da so mi te urice, ki sem jih preživela z vami, dale na marsikaj misliti. Bogu hvala.
Da je življenje dragoceno,se človek za- veda šele takrat,ko pride v preizkušnjo. Ko v današnji naglici življenja hitimo sem ter tja, se ne utegnemo ustaviti ob sa- mem sebi, da bi se vprašali, kaj lahko storimo, da bo vsak trenutek izkoriščen Če bi se zavedali dragocenosti svojega bivanja,ne bi tolikokrat prizadeli bližnjega ne bi bilo toliko trenutkov izgubljenih. Ko pa človeka doleti ta ali ona nesreča, se zave, da ni vedno znal izkoristiti ti- stega, kar mu je dal Bog. On nam daje življenje, da ga uporabimo in s svojimi dejanji pokažemo, da smo božji otroci.
Kristjani imamo veliko prednost, da imamo Očeta h kateremu se zatekamo v sreči in nesreči in je res edini véliki Prijatelj, ki nas nikoli ne zapusti. Lahko smo srečni, ker verujemo, in to nas v življenju dviga in nam pomaga,da znova začenjamo in po padcu vsakič znova vstanemo. Zaradi tega kot kristjani prav gotovo dajemo prednost Njemu, po čigar volji lahko živimo in svobodno delamo. Že s tem,da smo prišli sem v Nazarje in smo odšli s svojih domov, smo pokazali, v čem je prednost našega življenja. Ta prednost ni v tem, da se zapiram vase, ampak da dajem bratu ali sestri kar naj več morem, da skušam drugega osrečiti in ga razumeti. Saj s tem imam zadoš- čenje tudi sam, ko vidim, da sem lahko koristen in da sem bratu in sestri po- treben. Bog bo dejal ob koncu časov: »Karkoli ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Le tako lahko izpričujem svojo vero in lah- ko dokažem, da dam prednost Bogu.
Skušam živeti tako, da bi bila vsak dan boljša. Skušam živeti po veri, ne da bi se s tem hvalila, ampak, da bi s svojim življenjem pokazala res pravo kristjanko Ko vidim ob sebi nesrečnega človeka, pozabim na svojo invalidnost in mu skušam pomagati
Kot mati sem v življenju že mar- sikaj pretrpela, a svojo moč dobi- vam od Boga,ker zaupam v njegovo po- moč. Imam bolno hčerko, ki ji strežem, in v tem vidim svoje poslanstvo, svojo molitev. Večkrat moram opustiti molitev zaradi nje; zdi se mi pa, da je pomagati bližnjemu tudi molitev.
Trpljenje prenašam,ker mislim,da je ključ za dajanje ljubezen in strežba. Prav ta ljubezen do bližnjega je najlepše, kar more človek imeti. In predvsem to, da ljubezen pokažem v vsakdanjem življe- nju.
Telesnega dela ne zmorem,a kljub temu delam, kar zmorem, pa čeprav je to le kakšna malenkost.
O večnosti ne mislimo dosti, ker misel na to odlašamo in se res vse premalo zavedamo,da se večnost začenja prav- zaprav že v sedanjosti, kolikor se trudi- mo živeti v edinstvu z Bogom.
V trudu za plodno življenje, v trudu za zbiranje opek za večno bivališče v ne- besih najbrž nismo vedno najbolj priza- devni. Morda tudi zato ne, ker mislimo, da moramo narediti nekaj res velikega. V božjih očeh pa so velike že malenkosti, drobni izrazi ljubezni, nasmeh, prijazna beseda, če je to zaradi Boga. Vsakdo izpopolnjuje svoje življenje s tem, kar ima, in to daruje, ali kolikor si prizade- va, da to daruje drugim. Bolniki lahko darujejo svojo bolezen, da bi tudi drugi delali dobro.
Z besedo božja volja razumemo vse, kar se v življenju zgodi in se ujema z božjim načrtom. Božja volja je že to,da sploh živimo. Božja volja zapoveduje, nas pa ne primora. Moramo jo sprejeti svobodno. Predvsem pa od božje volje ne smemo pričakovati le dobro,treba je sprejeti tudi to, kar nam ni razumljivo.
Božjo voljo moramo sprejemati s svojo voljo. A ko jo sprejemamo, ne smemo biti prezahtevni. Človek, ki je podvržen sebičnosti, ki gleda nase, pozabi Boga in drugega človeka. Prevečkrat se spo- mnimo na božjo voljo le v težavah, če pa božjo voljo, tudi ob pretresljivih do- godkih, spoznamo in sprejmemo, nas bo okrepila in jo bomo lahko bolj odgovorno sprejemali.

Važno je božjo voljo v dejanju sprejeti v življenju. Zato je spolnjevanje božje volje v medsebojnem dajanju, medse- bojni ljubezni ter izražanju ljubezni do bližnjega. Božjo voljo spolnjujemo z živ- ljenjem, tudi z malenkostmi,ki so morda za ljudi majhne, pa so velike pred Bogom Zelo pomembno je to, da si pri spolnje- vanju božje volje drug drugemu poma- gamo. S pravo ljubeznijo do bližnjega ljubimo tudi Boga.Ljubezen do bližnjega je Bog zapovedal. Če to zapoved spol- njujemo, spolnjujemo božjo voljo.
Moliti moramo vedno,tudi takrat,ko nam je težje moliti. Bogu se moramo zahva- liti za vse.
Molim, pa naj bom srečna ali ne. Rada imam globoko osebno molitev, posebno, ko sem v cerkvi sama in se lahko še bolj zberem. Molitev mi je glavno opravilo, dajem ji prednost.
Moliti moramo tudi za druge, tudi za ti- ste,ki nas zaničujejo, da jim tako izpro- simo potrebnih milosti.Jezus nam je na- ročil, naj molimo za sovražnike, in nam dal zgled, ko je v trpljenju na križu za- nje molil. Posnemajmo ga! Tako težko razumem ljudi, ki pravijo: Tega mu pa do smrti ne odpustim. Molitveni namen mora biti vedno dober, sicer molitev ni- ma pomena. Z molitvijo ne smemo Boga skušati in mu postavljati pogojev. V molitvi moramo biti vztrajni, čeprav se naša volja ni izpolnila;v danem trenutku je božja volja gotovo boljša rešitev.
Pri molitvi ne smemo samo prositi. Do- stikrat moliš, pa nisi uslišan, pa vendar te tudi takrat molitev duhovno obogati. Tudi takšna moli- tev se v življenju obrestuje, če ne v tem trenutku, pa pozneje.
Absolventka je hodila vsak dan k maši. Ko je prišla z izleta, ji je v dveh dneh umrla mama. Ob tem je čisto iz- gubila vero. To je zgled neprave vere.
Samo na zunaj verni ljudje so pogosto zelo slab zgled kristjana. Hodi vsak dan k maši, njegovo življenje pa je kljub temu slabo. Saj je lahkó vsako delo molitev, če je prav opravljeno,pa naj kdo varuje otroka ali moli v cerkvi.
V rani mladosti sem cele dneve molila. Na steni je visela velika podoba Marije Pomagaj.Verovala sem v čudež,da bom shodila. Pa se ni zgodil. Toda molitev mi je pomagala, da sem srečna, čeprav sem taka kot prej. Druga je molila, da bi shodila, pa ji to ni uspelo. Potem je prenehala moliti, njena vera je bila pra- zna. Nato jo je čisto izgubila.
Kako močna opora je človeku molitev?
Bogu sem hvaležna, da mi je dal življe- nje. Živim z ljudmi, s katerimi se razu- memo. Drug drugemu smo v oporo in se tolažimo. Če pride do nesporazuma, se pogovorimo. Lepa beseda vedno pravo mesto najde.
Nekateri so mnenja, da Bog tudi never- ne jemlje takšne kot so.Tako misli bolníca, ki je zbo- lela v najlepših letih, ko je imela načrte za življe- nje. Čutila se je čisto odveč in nekoristno. Če je videla zdravega človeka, ji je bilo še toliko huje.
Vsi pa so mnenja, da je veliko odvisno od okolice. Nekateri se hitreje vključijo v družbo in navežejo stike, drugi počasi ali sploh ne. Tudi možnosti nimamo vsi enakih. Če te družba v trenutku ne za- jame, ne sprejme, moraš sam iskati, s čim jih boš pritegnil,kako se jim boš pri- družil, da te sprejmejo kot enakovred- nega.
Mnogokrat moramo sami narediti prvi korak, približati se z lepo besedo in lju- beznijo.
Kaj pa, če te ob navezovanju prijatelj- skih stikov zavrnejo? Pomisli, morda je bil ta človek, ki te ni hotel sprejeti, že kdaj prej razočaran. Če je enkrat zgubil zaupanje, ga bo težko spet pridobil. Svo- je vere ne smemo vsiljevati, ljubezen do bližnjega je treba pokazati v dejanjih. Včasih kdo tudi teh ne more sprejeti. Tedaj pa nam preostaja molitev.
Čimbolj se čutim zavrženega, tem bolj me ljubi Jezus. Vse jemljem kot dar,tudi bolečino, za vse rečem: Bogu hvala.
Misel, da je v mo- jem življenju in v življenju drugih dosti bolečine,me zelo boli in je ne morem sprejeti. Svetal trenutek je zame prijateljski obisk, lepa knjiga, narava okoli mene. Takrat pozabim na bolečino.
Pomembno je, da se med seboj spoštu- jemo in da sprejemamo drug drugega, ne glede na prepričanje ali stan oziroma položaj.
V svojem življenju sem prestal že veliko preiskušenj, vedno pa se vsak dan po- svečam Bogu z molitvijo. Pridejo tudi trenutki krize. Ob petkih pa včasih sam prosim,da bi mi Bog poslal križ samo za- to, da bi ga lahko žrtvoval za prijatelje, ker smo ta dan po sv.Duhu še posebno povezani.
Velikokrat ne moremo imeti deviške kro- ne, imamo pa mučeniško. Za ljubezen smo mnogokrat oškodovani. Mama me je ljubila za oba: za očeta, ki ga nisem poznal, in zase. Bolj kot na ljudi sem se navezal na naravo in prek nje sem razu- mel ljudi. Mami,ki mi pravi »Hvala Bogu, da te imam«, pravim, »Hvala Bogu, da si me rodila«.
Če si med seboj pomagamo, drug dru- gega osrečujemo.
Na srečanju pod streho nazarskega sa- mostana nas je združevala medsebojna radost, veliko duhovno bogastvo in ve- selje,ki ostane.Da,ostalo nam je mnogo kar nam bo pomagalo skozi enolično in včasih težko vsakdanjost.
Utrdili smo se z novimi spoznanji novimi mislimi, z novo srečo, da bomo za naprej lahko boljši. Po- sebna milost za vse je bilo sodelovanje pri tako živih in obenem preprostih sv.mašah. Po božjih besedah se je med nas razlivala moč, ki nas bo vodila, da bomo v težavah našli moči in se znali vključiti v življenje. Upam, da sem se bolj versko poglobila, saj sem bila duhovne obnove res že potrebna.
Srečanje se je končalo. Vrnili smo se domov, da to, kar smo pridobili na du- hovni obnovi,vnesemo v svoje življenje med svoje domače, prijatelje. Začutila sem, da ne živim več jaz,ampak v meni živi Kristus.

Vesna, Marjanca
in zapisnikarji skupin

Ko s pogledom na Boga »z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem« delamo, kar hoče Bog,
ko nočemo tega, česar Bog noče,
ko spolnjujemo svoje stanovske dolžnosti,
ko prenašamo, kar nam On - čeprav po ljudeh - pošilja,
ko sprejemamo bridkosti življenja,
ko bolezen, ki ji kljub skrbnemu zdravljenju ne moremo uiti, traja naprej in naprej, pa govorimo: »Moj Bog, zgôdi se!«
ko se zaradi Boga odpovedujemo sto in sto rečem, -
so vse to - dejanja kreposti in tudi prava molitev.
Že to dobro razpoloženje, v katerem to delamo, je molitev.
To je predanost Bogu,s tem resnično Boga ljubimo.
Vsaka prava ljubezen do Boga - in zaradi Boga tudi do bližnjega, - je molitev.
Ko tako od trenutka do trenutka živimo za Boga, s tem že molimo.
Na tak način - to je z življenjem - so sveti ljudje »vedno molili in se ne naveličali«, kakor je rekel Jezus (Lk 16).
Dejanski razgovor z Bogom je čas, ko v sebi ustvarjamo in ko si izprosimo tako razpolo- ženje.
Dejanski razgovor z Bogom je potem tudi zunanji izraz in sad take dušne ubranosti. Čim bolj z besedno ali ustno molitvijo, z jutranjo ali večerno molitvijo,z rožnim ven- cem, zlasti z Gospodovo molitvijo, izrazimo to pravilno dušno razpoloženje, - tem bolj- ša, tem lepša, tem uspešnejša bo ustna molitev.
Če Boga ljubimo, že s tem vedno molimo.
In čim bolj Boga ljubimo, tem bolje s tem molimo.
Prava molitev je življenje za Boga. In resni- čno življenje za Boga je molitev, prav dobra molitev.

Jeranova mama je prišla ta dan iz mesta posebno dobre volje.
»Hvala Bogu, zdaj pa imam vse urejeno za zasluženo pokojnino«, se je oddahnila.
»Ravno prav, boš za varuhinjo«, je tedaj, kot da se boji zamuditi lepo priložnost, iz- rekla njena hči Majda.
»Kaj?« se je mama z vprašanjem na ustni- cah začudena zastrmela v hčerko. Prebli- snilo jo je spoznanje, da se je njena hči spremenila. Medtem, ko je urejevala svoje listine za pokojnino, medtem, ko je mislila predvsem nase, je njena hči iz otroka pos- tala ženska,v kateri je klilo novo življenje.
»Če si že staknila,pa menda veš, kaj se da narediti, menda ne boš čakala,da bo otrok prišel na svet« je razburjeno zakričala mama
»Vem, kaj bi se dalo narediti, toda to niti malo ne mislim. Oba z Borisom sva se že sprijaznila s tem,da dobiva otroka.Ti mama pa nama boš pomagala, ostani mi mama zdaj, ko te potrebujem«. Majdi se je glas zatresel, da je komaj zadržala solze. Naglo je zbežala iz sobe.
Ko je Majda spoznala, da pričakuje otroka, se je najprej te resnice prestrašila, saj je bila še študentka, skoraj otrok. Po tem pa se je spomnila, kako je včasih, ko je bila še majhna in ji je mama prinašala igrače, prosila, naj ji kupi živo punčko, naj ji kupi sestrico. Še otroku ji je mama odgovarjala da nima dovolj denarja, pozneje pa je Majda že razumela, zakaj je bila mama v bolnišnici: da noče otroka. Čeprav o tem z mamo ni- sta nikoli govorili, je Majda vedela,da bi,če bi mama hotela, lahko imela še bratce ali sestrice. Ob teh razmišljanjih, si je Majda naravnost želela otroka, se ga že veselila, le bala se je še,ko bo mama zvedela. »Sedaj pa tudi mama ve«, se je Majda oddahnila.
Mama je prigovarjala zlepa in divjala v one- mogli jezi, da bi Majdo pripravila do tega, da bi napravila splav. Toda Majda je ostala močna in njen fant Boris jo je v njeni vztraj- nosti podpiral. Mama je grozila in se zakli- njala, da se otroka ne bo nikoli pritaknila, da zanj ne bo skrbela.
»Glej, mama, da ga ne boš imela kdaj še preveč rada, da mi ga ne boš prevzela, ko bom hodilav službo, glej, da ne boš jokala, kadar se bova z Borisom poročila in odšla od tebe, saj je on že vložil prošnjo za sta- novanje«, je odgovorila Majda.
Ko je Olgica prijokala na svet,je mama po- zabila na vse grožnje, vso prejšnjo jezo in obljube, da ne bo skrbela za otroka. Olgica je postala ljubljenka vseh, saj je tudi Boris izrabil vsako priložnost, da je obiskal svojo družino, kot se je rad pošalil. Medtem pa je Boris dokončal šole in nastopil službo. Dogovorili so se za čas poroke.
Majda je bila presrečna. Ker je bil Boris v službi,je hotela čimveč potrebnih potov za poroko urediti sama. Šla je z avtobusom v mesto. Ko je stopila iz avtobusa, je hitela čez cesto, a ni opazila, da izza avtobusa po cesti vozi avto.Le kratek sunek in Maj- da je bila na mestu mrtva.
Mama je za edino hčerko neutolažljivo jo- kala. Edina tolažba ji je bila Olgica. »Da imam vsaj tega otroka, da imam nekaj od življenja«, je pogosto v svoji žalosti za Majdo vzdihnila mama. Tudi Boris je zelo žaloval in pogosto obiskoval hčerko Olgico.
Potekli sta dve leti po Majdini smrti, ko je Boris mami povedal,da se bo poročil. »Maj- de ne prikličem, vedno sam tudi ne morem ostati« je kot v opravičilo dodal Boris,ko je mama zajokala ob misli, kako bi bila njena hči ob možu in otroku lahko srečna.
Kmalu po poroki pa je Boris prišel s svojo ženo in mami povedal,da bo sedaj, ko si je uredil dom, vzel hčerko k sebi.
Mama je jokala in prosila Borisa,naj ji pusti otroka,spomin na edino hčerko. »Saj vidva sta mlada, lahko bosta imela svoje otroke, tega pa pustita meni,saj je ta otrok edino, kar imam od življenja«.
Boris pa se je nasmehnil. »Mama, zakaj pa je bila Majda tvoja edina hčerka, saj ko bi bilo po tvojem, bi tudi Olgice nikoli ne bilo« je trdo odgovoril Boris, vzel otroka v naro- čje in z odločnimi koraki odšel.
Mama je brez moči strmela za njim. Ko je avto z njeno vnukinjo v daljavi utihnil, je ma- mo objela strašna samota,mrtvaška tišina.
»Zakaj pa je bila Majda tvoja edina hči" so ji v srcu odmevale Borisove besede. Da, zakaj je bila edina! Ko bi bila pustila do ži- vljenja še tistim otrokom, ki so potrkali na njeno srce, bi danes morda ne bila sama.

Angelca

DECEMBER

J. L.

MISIJONSKI NAMEN: Da bi domači duhov- niki mladih Cerkva v edinosti s svojimi škofi in papežem oznanjali evangelij.
Koncil je dal vsakemu narodu bogoslužje v njegovem domačem jeziku. Tudi vse kar je vrednega v njihovem starem verskem izro- čilu, naj pride v bogoslužje.
Razume se pa, da mora ostati Cerkev ena, edina,nedeljena, vesoljna. Zato se naglaša edinost med škofi in prek škofov s pape- žem, ki je po božji volji trdna vez cerkvene edinosti.
Oboje je treba združiti: edinost in svoje- vrstnost. Molili bomo za dar modrosti, ki to dvoje prav usklajuje.

JANUAR 1978

MISIJONSKI NAMEN: Da bi krščanski otroci postali misijonarji vseh otrok sveta.
Zgodovina nam pripoveduje, da so otroci bili mnogokrat zelo pomembni pomočniki pri oznanjevanju evangelija. Iz prvih krščans- kih časov imamo mučenca sv. Tarzicija, ki je bil še otrok.Tudi na Japonskem so mnogi otroci skupaj z odraslimi dali življenje za vero. Znani so ugandski mučenci, ki so bili večinoma mladi, doraščajoči fantje.
Pri nas otroci zbirajo znamke za misijone, še bolj pomembno pa je, da molijo za misi- jone in misijonarje. Nekateri si z misijonarji dopisujejo. Prek misijonarjev najdejo zvezo z otroci misijonskih krajev.
Obstaja posebna papeška ustanova »Sve- tega detinstva«, ki navaja otroke, naj na svoj način pomagajo otrokom v misijonskih krajih.

P. B.

»Ljubiti se naučimo tako, da ljubimo«

Prvo srečanje z Manco Hribar je bilo zame nepozaben trenu- tek. V lepem obmorskem kraju sva se po naključju spoznali skoraj pred petimi leti na štirinajstdnevnem letovanju.Že prvi trenutek me je nekaj skriv- nostnega pritegnilo k tej urejeni,razumeva joči in inteligentni ženi.Vsak najin razgovor ki sva ga pričeli, mi je pomenil enkratno zbližanje dveh sorodnih duš, ki si imata iz svojih življenjskih izkušenj mnogo povedati Moram priznati, da mi je veliko pomagala v zadevah, za katere ve le srce. Priložnosti za to sva imeli več kot dovolj. Po najinem prvem razgovoru sem si želela tega pono- vno in čimvečkrat.Če človek ne sledi temu notranjemu klicu, srečanje zgubi svoj pomen in tudi pripravljenost za odkrit in sproščen pogovor je okrnjena.

V meni in Manci se je takrat to zaupanje pričelo in se nadaljuje še danes. Od časa do časa utrdiva to medsebojno zaupanje z obiskom ali po telefonu, pa tudi s kakšno razglednico. Prijateljska vez med nama je živa in topla ter se mi zdi kot roka ponuje- na v pozdrav, v katero človek nemudoma rad seže. Del nje same sta tudi prizadeven mož ter mladeniških moči poln sin. Ob vsa- kem srečanju globlje spoznavam bogastvo Mancinega življenja, ki ima svoj smisel v tem da se razdaja zanju. V tem vidim dokaz,da je možno biti srečen le, če živiš za druge.
V to sem se ponovno prepričala tistega sončnega dne v oktobru, ko sem bila pri njej na kratkem klepetu.Bogatejša s spoznanjem življenjske volje,ki je v njej, na tihem ugo- tavljam,da jo občudujem. Veš Manca,hva- ležna sem ti za vso življenjsko spoznanje ob tebi,in hrepenim po trenutku,ko se spet vidiva.

Tatjana

V odhajajočem dnevu sem se znašel v sku- pini še nepoznanih ljudi, ki so posvetili tre- nutke zahoda Gospodu. Razpoloženje na obrazih je lesketalo v poigravanju zadnjih žarkov, ker smo bili skupaj, ker smo imeli eno željo, da ta večer rečemo Gospodu svoj »da«. To nas je povezovalo in tkalo med nami tkanino ponovnih srečanj, da smo od večera do večera prihajali pred Njega z istim namenom. Bil je z nami On, ki je v popolni svobodi dopustil ohromitev udov, bolezen ali zdravo telo.
Če bi prišel med nas neznanec, bi verjetno ljudi pred sabo razdelil v dve vrsti. Sebe bi prišteval k tistim, ki bi jim po zunanjosti pri- padal. Tako sem počel tudi sam, ko mi je bil svet invalidov in bolnikov tuj in odmaknjen Tuj zaradi mene, ki se nisem približal, in odmaknjen zaradi družbe, ki svoje objekte gradi po načelu koristi, s tem pa omogoča svobodnejše gibanje njim,ki so na vozičkih.
Prav živi stik s temi ljudmi pa mi je odkril, izkustvo potrdil, tisto razsežnost človeka, ki se mi zdi, da je zelo pomembna za celo- tno človeštvo.
Na začetku Genese beremo: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi,po božji podobi ga je ustvaril...Bog je videl vse,kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro« (Gen 1,27,31). V teh besedah začutimo zadovoljstvo, s katerim je Stvarnik spremljal svoje delo. Ustvaril je vrhunec stvarstva,in to po svoji podobi. Upor stvariteljski dobroti pa je v zgodovino vrgel nove zakonitosti in do ta- krat neznano razsežnost življenja,ki jo ka- sneje srečujemo kot zlo, greh in trpljenje. Brez te novosti pa tudi človeštvo ni moglo več pisati svoje zgodovine. Pomanjkanje dobrega in popolnosti čutimo tudi mi,otroci izvirnega greha.
Naš vsakdan nam prinaša vedno nova ra- zočaranja in neuspehe. Naši načrti so pre- križani in v nas je nakopičeno vedno več neuspehov. Neprestana nejevolja zaradi nedoseženega pa nas velikokrat vodi v bo- lestno nezadovoljstvo. Ob tem pa se ne za- vedamo svojega izmišljenega sveta in kljub vsemu poudarjanju razuma ostajamo ne- stvarni in sanjači. Sprejeti padec, nesrečo in bolečino kot stvarnost, kot nekaj, kar je nujno potrebno za celotno človeštvo, kar ima svojo največjo vrednost med vsemi dejanji še tako zdravega telesa,-to nam je največkrat nesmisel in neumnost. Vendar ob njih, s katerimi se je narava poigrala in jih oškodovala za neke sposobnosti,ob njih se da spoznati resnica, ki osvobaja duha človeka. Ta sveti v naših dneh v pričako- vanju dokončne zadovoljitve in potešitve. Vedrina obraza in volja do življenja,pripeta na skrivljeno telo, postavita ob zid tvojo prizadevnost, tvojo gibčnost in tvoje sve- tovne ali osebne rekorde. Duh, ki veje s tega preizkušenega telesa, te sprašuje in budi, te spravlja k zavesti, postaja hladna prha tvoje zasanjane poti. Ta duh vse ne- besne razsežnosti, ki se skuša ovrednotiti v tem odmrlem tkivu, se je zavihtel nad mojo mladost, ki je v sebičnosti lastnih uspehov vihrala z neomejenimi sposobnostmi.
Čeprav ne zlahka in dokončno, pa pri mno- gih vendarle dobojevana resničnost življe- nja nas more prebuditi, da se bomo v svoji »popolnosti« zavedali bede in okrutnosti našega posladkanega življenja, ki drsi po medeni satnici koledarja. Mi smo s svojim častihlepjem in s svojo gladiatorsko posta- vo breme družbi, ker je naša stvarnost v neodpovedi in lagodnosti. Vsak napredek družbe je odvisen tudi od oškodovanih in trpečih,ne pa samo od izumov in rekordov. Navideznost uspehov nas vodi v to, da v nekih zgodovinskih trenutkih poskrbimo za žrtve,ki morejo našo samozavest plemenititi s svojo voljo do življenja v mrtvem mišičevju Te iste ljudi izrivamo v tisto skupino, ki je hranjena in napajana od drugih. Neumnost naše kratkovidnosti ne uvidi, da nam pred- vsem bolečina in pomanjkanje bistrita razum
Tista spoznanja,ki so se mi nekoč megleno prebliskovala, ste mi utrdili, dragi prijatelji, ko sem imel to milost, da sem smel živeti v vaši bližini in od vas dobivati večno hrano resnice. Z njo so me hranili vaši nasmehi in zadovoljni pogledi, vaša neposrednost in tankočutna človeškost. Prijetnost dnevov mi ostaja in ni pozabe, ki bi se vrnila med nas. Spoznali smo, kako potrebni smo drug drugemu, kako čudovit načrt je položen v naše življenje, ne glede na to, da rabimo določen mehanizem za premikanje. Tisto, kar smo in kar bomo razkrili našim dušam, nas osrečuje. Dviga nas na raven sreče v pomanjkanju in bolečini, v neuresničenih željah in nedoseženih videnjih.Ob vsej naši omejenosti smo začutili drug drugega in Njega, ki nam poklanja milost enkratnega poslanstva.

Ivan Štuhec

Jezus v Kafarnaumu ozdravi mrtvoudnega

Čez nekaj dni je Jezus spet prišel v Kafar- naum. Razvedelo se je, da je v hiši. In na- bralo se jih je mnogo, tako da še pri vratih ni bilo več prostora.In jim je oznanjal nauk Prišli pa so k njemu z mrtvoudnim, ki so ga štirje nosili.Ker ga zaradi množice niso mo- gli prinesti predenj,so tam,kjer je bil, odkrili streho in skozi odprtino spustili posteljo,na kateri je mrtvoudni ležal. Ko je Jezus videl njih vero, je rekel mrtvoudnemu: »Sin, od- puščeni so ti grehi«.
Sedelo je pa tam nekaj pismoukov, ki so v srcu mislili:»Kaj ta tako govori? Govori bo- gokletno! Kdo more grehe odpuščati razen edino Bog?« Jezus v duhu takoj spozna,da sami pri sebi tako mislijo, in jim reče: »Kaj to v srcu Mislite? Kaj je lažje, reči mrtvo- udnemu: »Odpuščeni so ti grehi«, ali reči: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi«? Da boste pa vedeli,da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe«, - reče mrtvo- udnemu - »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!« In ta je precej vstal, vzel posteljo in odšel vpričo vseh, tako,da so vsi strmeli in Boga slavili, govoreč: »Nikoli nismo kaj takega videli«. (Mr 2, 1-12).
Mrtvoudni v Kafarnaumu je molčeč človek.
Niti ene njegove besede nimamo! Evangelij pa nam poroča dosti več ko besede: nje- gova dejanja, kretnje, njegov pogled, tako da precej dobro poznamo dušo tega ubo- gega bolnika in nam je res kar všeč.
Je to globok človek in vse njegovo dušno življenje je zbrano znotraj.
Je duša željá. Videti hoče Jezusa, da bi ga On ozdravil, seveda, zakaj ne? Saj je toliko drugih ozdravil! Toda predvsem, ker sluti, da mu zmore samo mladi rabi pomiriti dušo, tako razbolelo od grehov njegovega življenja.
Za prvimi dnevi potrtosti ali slabe volje v naših hudih boleznih prihajajo namreč po- lagoma dolge ure zveličavnih razmišljanj.
In takrat se nam vsa naša preteklost vra- ča k srcu, ki je skoraj vedno boleče in po- sejano z očitki, tem hujšimi, ker običajnih obiskov in »kina« vsakdanjih opravil, ki bi nas raztresala ni več. Vse te dneve samo- te se nam napake in zmote iz preteklosti kažejo izraziteje,kakor prej nikoli ne,zaradi naše oslabelosti pa še bolj.Zasledujejo nas se nam vsiljujejo in nam vzbujajo silno željo svoje življenje očistiti in ga narediti takega kakršnega bi ga bili vedno radi živeli... vsaj takega,kakršnega želimo prinesti pred Nje- ga, ki nas čaka.
Kako silno bi si bil mrtvoudni žêlel, da bi mo- gel iti k Zdravniku teles in duš kak večer, ko bi bil sam, daleč od brezobzirne množice; govoriti z njim iz duše v dušo, brez prič; iz srca mu razodeti svojo strašno telesno in dušno stisko, ki bi jo On prav gotovo razu- mel, saj pravijo,da je tako dober! In potem bi se vrnil domov,morda ozdravljen,gotovo pa očiščen.
Oh,kako silno si včasih nesrečni mrtvoudni želijo, da bi lahko nastopili sami, da bi bili svobodni in bi končno šli,kamor bi sami ho- teli in kadar bi želeli, ter se zaupali, komur bi njim bilo prav,ne da bi drugi vedeli! Kako si tega želé,kadar jim je treba pomoči tuje roke, že da se na svojem ležišču obrnejo. Kakor vselej, kadar ga spravijo ven, bodo štirje uslužni možje morali mrtovudnega nesti, njega, ki je tako hrepenel, dobiti se sam z Jezusom...
Vroče je bilo kakor v peči, že ko je prišel na ulico. Saj je bilo v juniju.
Pa ta množica,ki stoji vse okoli hiše, v ka- teri je Zveličar!
Že nagonsko je bolnikom množica zoprna. Vse jih odbija: sunki, pač od prerivanja, pa še bolj: nezavestna sebičnost vseh teh radovednežev, ki hočejo videti, slišati, se približati, in ki svoj prostor surovo in nasil- no branijo. »Čemu je ta človek tu? To ni prostor zanj. Odpravite ga!«
Na srečo so nosilci tako vztrajni kakor bol- nik. Po nekaj neuspešnih poizkusih sprevi- dijo, da s svojim trpečim bremenom nikdar ne bodo mogli prestopiti te človeške pre- grade, ki jih ločuje od Zdravnika.
»No, poizkusimo skozi streho!« - In vzdig- nejo ležišče ter se s težavo povzpnó po zunanjih stopnicah,ki drže na ravno streho Le nekaj opeke je treba odstraniti,dva hlo- diča spustiti na škarnik. - »No! še malo... Dobro. Bo šlo skozi.«
In v pramenu svetlobe,ki je vdrla skozi od- prtino v strehi, se mrtvoudni za trenutek nalahno zaziblje nad glavami, ki se razmi- kajo, - in že ga položé Jezusu pred noge.
Oh, kako se dobri Učitelj in ubogi grešnik prvikrat pogledata!
Bolniku je v tesnobni pogled stopila vsa duša s svojimi grehi in očitki, z željo, da bi se očistil, z voljo,vse popraviti, ne biti več bedna človeška cunja, zavržena od ljudi in Boga, ampak biti kakor drugi, biti domači otrok, ki lahko ljubi Gospoda in ga Gospod Ljubi!...
Pa usmiljeni pogled božjega Učitelja, ki to srce pozna že od vedno, ki so mu znane slabosti njegovega življenja,ki vidi njegovo hrepenenje po boljši prihodnosti! Sočutni pogled, ki temu nesrečnežu že cele dneve sledi in ga vabi! Pogled, ki osrečuje, naj bi vse ovire, vso bojazen,ves strah premagal in prišel tja ter dobil odpuščanje.
Zgodilo se je! Brez šuma besed, brez kret- nje je grešnikovo srce izkričalo svojo bedo Njemu, ki ga je čakal. In iz božjih ust pride čudovita, spokojna gotovost vrnjenemu miru: Sin! - Oh,njegov otrok! Jaz? - Grehi so ti odpuščeni!
»Moji grehi, vsi moji grehi? - Torej sem oči- ščen! Lahko brez osramočenja služim Bo- gu?...Prelepo je to zame!« - Sin, grehi so ti odpuščeni!
In prav k tej čudoviti milosti te je privedlo dobro prenašano trpljenje.
Iz nekdanjega prevzetnega grešnika te je spremenilo v človeka, na videz manj vred- nega,v ponižnega,v "malega",ki vpije svojo bedo k svojemu Bogu,kakor otrok milo pro- si Očeta, naj se ga usmili in mu odpusti.
Po tvojem dolgem trpljenju, ki ga končno razumeš in sprejemaš, je tvoje srce spet postalo to, kar je moralo biti: otroško srce Sin, grehi so ti odpuščeni!
Kako! Saj vendar edino Bog lahko grehe odpušča, ker je bil žaljen On! Ta človek govori bogokletno! si mislijo pismouki in farizeji, ki Jezusa v zlobi obdajajo, da bi ga opazovali:
»Prav lahko je komu reči: Grehi so ti odpu- ščeni! Mi bi lahkó prav to rekli. Ah,če bi bil človeka ozdravil,to bi pa bilo kaj drugega!«
Mrtvoudni le molči. Ničesar ne prosi. Od- puščeno mu je, srečen je.
Toda odgovor Njega,ki bere v dušah,je brž tukaj,kakor blisk: »Kaj to v srcu mislite? Kaj je lažje,reči mrtvoudnemu: "Odpu- ščeni so ti grehi",ali reči:"Vstani,vzemi svojo posteljo in hodi?" Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast, na zemlji odpuščati grehe«, reče mrtvou- dnemu »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom.«
In komaj Zveličar to izreče, mrtvoudni že začuti, da mu po udih pôlje mlado, krepko življenje. Brez obotavljanja, zaupajoč v tistega, ki mu to veleva, vstane, se skloni nad svoje ležišče, ga z obema rokama po- grabi, z močjo, ki je več ni poznal, ga sam vzdigne, gre po sredi množice,ki se začude- na razmika, in se vrne domov,hvaleč Boga. Za njim pa vse ljudstvo, ki je iz osuplosti spet prišlo do sape, prevzeto, navdušeno priznava: Nikoli nismo kaj takega videli!
Srečen je mrtvoudni,ki je tako dal božjemu Sinu priložnost, da dokaže, da je Bog!
Še srečnejši pa, ker je dolgo trpljenje tako dobro porabil,da je končno srečal usmiljeni Jezusov pogled in zaslišal, da mu je grehe življenja odpustil tisti, ki njega imenuje: Sin!

Najprej se za pot v Rim nisem mogla odlo- čiti, saj me podoba,ki sem si jo o »večnem mestu« oblikovala na podlagi razglednic, ni posebno navduševala.Pogovori s prijatelji- cami pa so mi vzbudili zanimanje in končno tudi željo, da bi videla Rim.
Že v baziliki sv. Jeruzalemskega križa se je moja prvotna predstava o Rimu popolnoma spremenila. V baziliki sv.Petra pa sem spo- znala,da mi za ta korak ne bo nikoli žal. Ob ogledu te cerkve me je nepopisno navdušila veličastnost prostora, mozaikov, slik, kipov in drugih del. Tu človek res doživi lepoto.
Višek pa je bil pogled na Michelangelov kip sočutne božje Matere-Pietà. Pretre- sel me je. Kar nisem mogla verjeti,da stoji pred menoj le delo, izklesano iz belega marmorja. Ko gledam v ob- raz Materi,ki je ne premaga niti najhujša bol. Ob mrt- vem Sinu na rokah ostaja mirna, spokojna, obraz pa ji žari v pričakovanju neizmernega veselja, ko da na obzorju že zre njegovo poveličanje in neusahljivo srečo za vse člo veštvo. Zdelo se mi je, da govori: Moj Sin ni mrtev,samo poslovil se je od tega sveta in odšel k Očetu. Tudi nam je sedaj ta pot odprta. Ko bo dopolnjena zadnja vrstica v knjigi tukajšnjega življenja, bomo zaspali mirno kot on in tiho odpotovali za njim.
Poleg vsebine, ki je je umetnina vsa polna, me je navdušilo tudi umetnikovo mojstrstvo v izdelavi,saj je kip kot živ Vsaka mišica je na svojem mestu,vsaka guba oblačila je premišljena in vsaka po- teza na obrazih do kraja zgovorna. Isto sem začutila ob pogledu na kip Mojzesa v baziliki Vezi sv. Petra. Te- ga mogočnega kamnitega moža loči od življenja samo to, da ne more govoriti in se gibati. Zato nemo in nepre- mično sedi v tišini svetišča, a vendar zgo- vorno priča, kako duhovno bogat mora biti umetnik, da lahko ustvari takšno delo.
V Pietà in v Mojzesu je znal Michelangelo čudovito združiti telesno lepoto z veličino in plemenitostjo duha. Dokler bo na svetu smisel za vrednote živ, bosta kipa predmet nenehnega občudovanja, ne samo pri po- znavalcih, ampak tudi pri najpreprostejšem človeku, kajti Michelangelo govori vsem.

Stanka G.

Obisk pri svetem očetu je bil zame nekaj posebnega. Že ko sem prihajala v Castel Gandolfo,sem bila vsa vznemirjena.Na hitro sem si mislila:Danes bo pa res nekaj pose- bnega.Ko sem gledala okrog sebe in videla kako prihaja množica ljudi, sem se začela počasi pomirjati in sem si mislila: Saj nisem sama. Koliko nas je,ki smo skoraj enaki, če že drugače ne,vsaj v veri.Ko se je prikazal sveti oče, sem bila res do kraja pomirjena. Ko sem ga gledala, kako je lepo govoril in s svojimi blagimi rokami blagoslavljal, sem začutila v sebi neko moč,da bom še naprej laže prenašala svoje težave, in sem odšla iz tega svetega prostora vsa srečna.

Ivanka C.

Moji dragi prijatelji,prijateljice v Jezusu in Mariji!
Moje nadvse hvaležno srce Vam hoče danes napisati nekaj vrstic. Ko smo čakali sv. očeta smo prepevali lepe Marijine pesmi. Tako je tudi zame prišel nadvse srečen in vesel trenutek, da sem smela peti svojo pesem našemu papežu za njegovo 80. obletnico:
Naš dobri sv. oče! Pod vodstvom našega škofa Leniča in naših prijateljev se vsi veselimo ter Vam iskreno čestitamo k Vaši 80-letnici. Hvaležni Vam kličemo, naj Vas ljubi Bog krepča v Vaših naporih in žrtvah. Saj nam vsem kažete vedno pravo pot, ki vodi nas v nebeški raj. Naj nebeška luč po Vas razsvetli vsa naša srca, da bomo ve- dno hodili po tej poti k Očetu.
Dobri Bog in ljubeča mati Marija naj Vas ohranita v zdravju in moči še vrsto let med nami. Saj ste nam prav vsem še tako zelo potrebni, posebno nam bolnikom in invali- dom. Božji blagoslov naj Vas spremlja prav povsod, koder vodila Vas bo pot. V naših hvaležnih srcih je pa vsak dan molitev za Vas, naš predobri sveti oče. Bog Vas živi, saj nadvse radi Vas imamo mi vsi.
Sestavila z božjo pomočjo

Marija Ulčar

Odkar sem poslal prošnjo za romanje, sem vsak dan molil k Mariji Pomagaj, naj ona izprosi božjega blagoslova na to mojo od- ločitev. Ko sem se ji v devetdnevnici pred odhodom priporočal za uspeh romanja,sem sklenil, da se ji posebno zahvalim skupno z bolniki, ali pa sam, če ne drugače. Dokler nismo bili pri Mariji, sem imel vtis, da kar nečesa manjka.
Ko smo se pripravljali na odhod v cerkev Marije Snežne,stopi k meni duhovnik kakor da ve moje misli, in pravi: »Pri današnji sv. maši bi pa ti,Ivan,povedal zahvalo po svetem obha- jilu!« To sem s skromnimi besedami in iz vse duše tudi storil. Zahvali za pre- jem sv. Rešnjega telesa sem dodal zahvalo Mariji za uslišanje prošnje in po njej zahvalo Bogu za tako čudovito romanje, zahva- lo vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da smo bili mi deležni teh milosti, in prošnjo, da bi Gospod poplačal vsem z duhovnimi in tele- snimi dobrinami. Po sv. maši sem z romarji v isti namen - v zahvalo in prošnjo - zmolil litanije Matere božje. To mi je še povečalo duhovno radost,zato brez pomisleka rečem da je bila duhovna radost največja v tej Marijini cerkvi. Saj je bil vsak dan po svoje veličasten in lep. Ker se pa jaz s svojimi slabimi očmi predvsem naslanjam na duho- vno radost, zato sem izbral ta dan,ko smo bili zbrani pri naši nebeški Materi Mariji.
Seveda ne morem mimo neutrudne požrt- vovalnosti in ljubezni, ki so nam jo izkazali naši spremljevalci. Posebno mi, ki smo bili popolnoma odvisni od tuje pomoči, smo to dobroto zares občudovali. Bog daj, da bi to romanje prispevalo, kakor smo prosili, k pravi ljubezni med ljudmi,kakor je poudarjal eden izmed govornikov, ne samo gledanja iz oči v oči,temveč gledanje v skupni cilj,ki je v Bogu, da bi se edinost v Bogu utrdila med sosedi, med župnijami in med narodi, in to prava krščanska ljubezen v Bogu.
Ko smo se poslavljali iz bazilike sv. Pavla, je bila moja zadnja prošnja, da bi nas sv. Pavel vedno opominjal k izpolnjevanju naših apostolskih dolžnosti.
Bogu hvala za vse! Vam, dragi romarji, pa pozdrav z željo, naj božji mir prebiva v vaših srcih.

Ivan Z.

Podpis k sliki:
Sv. Ciril in Metod v baziliki sv. Klemena

Jeseni, proti večeru gre. Naraščajoči sunki vetra se poigravajo s priprtimi okni in na- znanjajo spremembo vremena.
Odložil sem časopise današnjega dne. Dne- vnik, 7D, Sportske novosti. Poročilo z Beo- grajske konference, Sprejet nov zakon o otroškem dodatku,Veliki derbi v Splitu, itd. Ta slednja novica izzove še največ pripomb in razgiblje bolečo zaspanost. Gledam sive oblake, polne pričakovanega dežja, ki jih prinaša veter, in si želim, da bi z njimi vred veter odnesel v neznano vse pravkar pre- brane novice, zakaj zdi se mi, da ves svet razpada in se razkraja v krčih svoje moči in napihnjene samovšečnosti.
Tu v 7. nadstropju Kliničnega centra se sobe pogrezajo v šepetajočo tišino. Le veter in ropot avtov spodaj na ulici, ki s prižganimi lučmi tipljejo v vedno gostejši mrak. Zače- nja se večerni radijski dnevnik.
Tu pred mano je Prijatelj in v njem zapis o romanju slovenskih bolnikov v Rim,pričeva- nje o uresničenih željah vseh, ki se jim je v tistih toplih avgustovskih dneh izpolnila želja, videti in doživeti Rim, - videti in do- živeti Rim kot kristjan.

Pravzaprav ne vem, kaj me žene,da v tem soparnem zgodnjejesenskem večeru pišem te vrstice. Morda bi kakšnemu bralcu bilo celo bolj všeč, da bi o tem pisal kdo, ki se mu lepo zveneče besede hvale in čustev sipljejo izpod peresa kot pšeno iz pesti, in ne jaz, ki vselej rad hodim svoja pota in se ob tem kaj malo menim za to, ali je to komu všeč ali ne. Ne vem. Vem pa,da rad pišem, da moram napisati te vrstice o svojem vi- denju in doživljanju Rima, ki je bil skozi vse čase v svojih dejanjih do današnjih dni - v enaki meri - luč sredi teme barbarstva kot je bil v svojih dejanjih včasih sam barbarski. V njem so ostanki Coloseuma, ki so videli strašno smrt prvih kristjanov - v gobcih izstradanih levov, na lesu v obliki križa..., medtem ko je objestno ljudstvo vpilo "Kruha in iger!" Ko se spominjam, kako sem prisluš- koval tem minulim zvokom,mislim na svete- ga očeta Pavla VI. V Castel Gandolfu sem poslušal njegove besede in gledal njegov očetovsko prijazni in poduhovljeni obraz. Kako sem si tisti hip želel razumeti jezik, v katerem nas je pozdravil in nagovoril, ko bi mogel razumeti vso vrednost in dragoce- nost duha,s katerim nas je blagoslavljal,pa vendar smo kljub pomanjkljivemu znanju ali neznanju jezika vsi zbrani razumeli njegov nagovor Ljubezni. Kot v prvih Binkoštih.
Počasi listam Prijatelja in pripoved me spet odvede v tiste srečne avgustovske dni, vidim baziliko sv. Križa, sv. Klementa, nes- rečni Monte Cassino,veličastno baziliko sv. Petra...Vse skupaj kakor veličastna freska, posvečena Njemu, - Ljubezni.
Noč je minila. Jutro se je krepko povzpelo v dopoldne. Po prvem jutranjem direndaju se je hrup spet polegel in iz sten spet diha polglasna tišina, ki jo zdaj pa zdaj prebode vzdih bolečine ali drobni prihajajoči in od- hajajoči koraki medicinskih sester.
Koliko stvari se zgodi v življenju in koliko besed spregovorimo,ne da bi se jih še kdaj spomnili, ker izginejo in utonejo pod novimi dogodki in besedami. Tančica časa je že začela legati na nekatere dogodke ob robu romanja,pa vendar je v množici doživljajev najbolj opazna freska,ki jo na svoji lestvici vrednotenja človeških stvaritev postavljam v isto vrsto z Michelangelovim Mojzesom in Pietà, - freska, ki so jo s svojo požrtvo- valnostjo, dobroto in ljubeznijo ustvarili in izoblikovali naši spremljevalci in pomočniki.
Poldne je. Razcvetel se je lep, sončen, je- sensko obarvan dan. Izza rahle meglice se v toplem opoldanskem zraku zadaj kažejo obrisi Krima. Ušesa mi napolnjuje blagogla- sno zvonjenje iz šempetrske cerkve.Sonce in zvon, spomin, ki varuje iskreno človeško podobo romarja z Ljubeznijo v srcu.

Jože R.

Tone je bil fant,čeprav ne več rosno mlad, a vendar poln načrtov, kako si bo uredil prihodnost. Osrečevala ga je namreč tudi misel, da je končno le našel dekle,ki je bila pripravljena z njim ustvariti družino na nje- govem kmečkem domu in s katero sta se tudi sicer lepo ujemala. »Saj hrana je vsak- danja življenjska potreba in ta raste na ze- mlji,ki jo tudi jaz ljubim« je Marica odgova- rjala, kadar je Toneta zaskrbelo, da se ne bi moglo dekle ob tovarniškem stroju več vživeti v kmečko življenje, iz katerega je tudi sama prišla.
Tone je že dalj časa čutil, da z njegovim zdravjem najbrž nekaj ni v redu. Vendar pa se na to ni posebno oziral.Pred seboj je imel mnogo lepih načrtov in je tudi razumljivo, da se človek včasih slabše počuti,si je do- povedoval, kadar so ga obhajale slabosti.
Seveda mu še na misel ni prišlo, da bi o tem komu potožil, še posebno,ker se je sestra, s katero sta skupaj stanovala,večkrat po- norčevala iz njega, češ, da se je napil, ko je videla, da mu gre na bruhanje in se je stiskal za trebuh. To ga je še bolj morilo tudi zato, ker mu je dajala vedno bolj ve- deti, da se z njegovo poroko ne strinja, da gospodinjstva ne misli dati iz rok.
Potem pa so ga hudi krči prisilili, da je šel k zdravniku. Takoj mu je napisal napotnico za specialni pregled,ki je že prej domneva- no diagnozo samo potrdil: rak na želodcu.
Tega Tonetu tedaj niso povedali. Z vso gotovostjo mladega človeka je upal, da bo spet kmalu zdrav. V nočeh brez spanja je koval načrte,kako bo uredil to in ono.Da bi ga le brž odpustili iz bolnice.Toda odpustili so ga z naročilom, da se mora paziti in mu določili dan, ko mora priti na pregled.
In Tone je v tem videl samo skrb zdravni- kov, da bi ga čim bolje pozdravili.
Toda zdravje se mu kar ni hotelo vrniti. In ko so ga po drugem pregledu poslali na pregled v Ljubljano na rakov oddelek je o tem,kar je prej rahlo slutil,bil že prepričan. Z razumevajočo besedo mu je zdravnik slu- tnjo tudi potrdil. Čeprav je Tone predvideval možnost takega odgovora in nanj celo ra- čunal, ga je zdaj močno pretresel...
Rak - šele sedaj se je prav zavedel, da ta ugotovitev pomeni, da so mu splavali po vodi vsi načrti, načrti, ki jih je še v bolezni s tolikimi upi koval. Zdaj pa... No,saj mu je zdravnik zatrjeval, da se bodo potrudili, da mu bodo pomagali, kolikor največ mogoče, ob tem pa Tonetu tudi ni skrival, da bi bilo lažje, če bi bil prišel že prej.
Toda rak je rak.Tone je imel v tistih straš- nih trenutkih živo pred očmi vse znance, ki so zaradi te bolezni, navadno po hudem trpljenju, umrli. In vsi so prišli prepozno na zdravljenje... Dobro se je zavedal, da je prišel prepozno tudi sam in šele zdaj prav dojel, da je že dolgo bolan.
Kot omotičen je šel za bolniško sestro v sobo, in se sesedel na posteljo, ki mu jo je ljubeznivo pokazala. In niti malo si ni želel domov,da bi ga takega kot je bil, duhovno in telesno strtega, videla njegova Marica, domači in vsi, ki so ga imeli radi. Želel je biti sam, sam, da bi izjokal, sproščeno iz- tulil svojo bolečino,da ne bi z njo še svojim dragim delal trpljenja.
Kakor najbrž večini drugih v podobnem po- ložaju, so tudi njemu dali pomirjevalno sred- stvo, in ko se je zjutraj nekam svež prebudil se je razgledal po sobi. Videl je, da so vse postelje zasedene in da ima vsak od sotr- pinov tudi bolečo zgodbo svojega trpljenja Tako mladi mož poleg njega, ki je bil le malo časa srečen očka svoji družinici, kakor dora- ščajoči fantek na sosednji postelji, ali stari od življenja že utrujeni mož v kotu sobe.
In ko je Tone drugo za drugo spoznal nji- hove zgodbe, je tudi zgodbo svoje bolezni videl kot samo eno od stotisočih in nič več se mu ni zdela tako strašna. On je bil kon- čno še sam, brez družine. Kakor se je želel pred boleznijo čimprej poročiti, je bil zdaj vesel, da je njegova Marica še svobodna, da bo lahko šla svojo pot.
Ko ji je to sporočil, niti ni pokazala kake po- sebne prizadetosti, kajti verjetno se je že prej sama tako odločila. Seveda mu je bilo ob tem spoznanju nekako težko pri srcu, pa je bil vendar vesel, da se je z njo tako samo po sebi uredilo.
Sicer je med občasnimi izboljšanji, ko so ga iz bolnice poslali domov, še delal razne načrte, čeprav je sam pri sebi jasno čutil, da je njegova bolezen smrtno nevarna.Po- leg strašnega telesnega trpljenja,je bilo to spoznanje zanj silno boleče.Tako rad bi še živel.In že prej iskreno veren,je zdaj znova uprl pogled v Križanega, kakor,da bi podo- življal njegov smrtni boj.In ko so se mu iz- sušene ustnice zganile v vdani »zgôdi se«, je z njegovega izmučenega obraza odseval blaženi mir, mir, ki ga svet ne more dati.
Še ko je bil zdrav, je redno prejemal sv. zak- ramente. Te milosti je bil tudi v bolezni veli- kokrat deležen. Vsi, ki so ga obiskovali, so brez besed čutili, da mu prav to daje moči za tako pogumno sprejemanje trpljenja.Med tem, ko je zorel v lastnih bolečinah, je do konca imel posluh tudi za preizkušnje drugih
Še ko so na noč njegove smrti bedeli pri njem,potem ko je zadnjikrat prejel sv. zak- rament za umirajoče, jih je prosil,naj gredo spat. Podnevi jih spet čaka težko delo.Dovolj je, da le eden ostane pri njem. In ubogali so ga, ker ga niso hoteli žaliti,čeprav so čutili da so to zadnje ure njegovega življenja.
Iztekle so se mu, ko se je noč prelivala v dan. Zjutraj je zazvonil navček, takoj nato je zajokala tudi gasilska sirena, katero je kot neutrudni član Društva večkrat navijal. Ljudje pa so si v nemi bolečini brisali oči, kajti vedeli so, da se je od njih za vedno poslovil vaščan, ki so ga vsi imeli radi. Go- tovo ga je imel rad tudi Bog.

Mimica P.

Zelo drag mi je list Prijatelj in ga z zanima- njem preberem kar vsega. Tu sem našla vaše vprašanje,ali naj še naprej priobčuje- te Apostolstvo molitve. Oh, seveda, le kar naprej! Saj je vendar apostolstvo važen dejavnik v službi Cerkve. Nagiba kristjane, da še bolj goreče molijo za vse zadeve, ki žulijo sveto Cerkev, odpira nam širna ob- zorja in nas seznanja z vsemi tegobami in tudi z delom naših misijonarjev.
Mnogo nas je bralcev Prijatelja, ki nam ni mogoče potovati takole po svetu, pa nam je v veliko veselje, če beremo in gledamo še slike srečnih romarjev in se z njimi ve- selimo, da so dosegli tako veliko milost. In vsak tak opis nas še spodbuja, ker nam od- pira pogled v neskončno božje stvarstvo in se zavemo,kaj in kdo smo in kakšne dol- žnosti imamo kot kristjani. Torej le naprej in naj Bog blagoslavlja vaše delo in spreje- ma naše molitve.
Vas lepo pozdravlja

Cecilija Frangež, Trniče

Spoštovani! Moram se vam še in še zah- valiti za tako prijetni večer. Najlepša hvala vsem, ki ste me obiskali in tako prepevali. Še prav posebno pa sem hvaležna, ker ste rekli: Tako hitro še ne gremo, le še zapojmo!
Gotovo je obiska vesel vsak bolnik, lahko pa si mislite, da je zame, ki sem tako sama in zapuščena, tak nepričakovan obisk še toliko večje veselje. Takih obiskov si še želim. To ni, kakor če pride soseda iz vasi, ki jo večkrat vidim.
Tako z veseljem menda nisem še nikdar vstala iz postelje kakor sem tisto nedeljo zvečer. Ko sem slišala glas sestre, sem jo takoj spoznala.Rada bi hitro skočila ven,pa nisem mogla. Ko ste se odpeljali,sem molila da bi srečno prišli domov. Upam, da ste.
Pozdravite Bineta, seveda tako, da ne bo žena slišala. Lep pozdrav vam pošljem po rožnovenski božji Materi.

Fanika K.

Po deževnih in meglenih dnevih je v oktobrsko nedeljsko jutro zopet posijalo sonce.Zame je bil to nepričakovano po- sebno lep dan.
Že dopoldne se je ustavil pred hišo ploče- vinasti konjiček, ki mi je naznanil obisk. Bili so dobri znanci, ki so me povabili s seboj, da skupaj obiščemo invalidki Tilko in Vido. Tega povabila sem bil izredno vesel. Zgo- vorjeno, storjeno. Že sem bil s pomočjo drugih v avtu. Ko smo prispeli na cilj, se je v sončni sobi naših invalidk že kratkočasilo nekaj prijateljev. V sobi, do zadnjega koti- čka napolnjeni, smo imeli tudi sv. mašo pri kateri smo vsi sodelovali s petjem,branjem beril,prošnjami,itd. Počutili smo se kot ena družina in v tem duhu ljubezni z roko v roki molili očenaš. Končno smo se duhovno ok- repčali še s sv. obhajilom, ki smo ga prejeli pod obema podobama.
V veselem razpoloženju smo se, eni z av- tom in drugi peš, povzpeli na prijetno goro Koglo, kjer je cerkvica sv. Lenarta. Od tu se nam je odprl lep razgled na skoraj vso Šmarješko faro in še več. Tu smo ob zida- nici dobrega prijatelja imeli piknik v naravi, kjer smo zakurili ogenj, pekli kostanj in si ustvarjali veselo razpoloženje,kjer ni manj- kalo ne smeha ne pesmi.
Vse lepo in prijetno prehitro mine. Sonce se je prekmalu začelo skrivati za hribe in se poslavljati,nakar smo se morali posloviti tudi mi. Prehitro so minile prijetne urice, ki smo jih preživeli skupaj v prijetni družbi do- brih znancev in prijateljev. Vsem invalidom (tu smo bili kar štirje na vozičkih), pa je to srečanje polepšalo še več nadaljnjih dni.
Za to prijetno oktobrsko nedeljo vam vsem Bog poplačaj in vas ohrani pri zdravju.
Lepo vas pozdravlja

Ivan S.

Že dolgo se ti nisem oglasila.Da ne boš mislil da sem že umrla, čeprav ni veliko manjkalo. Čeprav vem,da si ob romanju v Rim porabil ves denar, ki ti ga je dala tvoja stara, boš mogoče le zmogel vsaj za eno znamko, da mi napišeš pismo.
Veš, moja antena bolj slabo deluje, ker je letos že veliko prestala, saj so iz nje že hoteli narediti rešeto. Ker pa nisem iz Rib- nice, mi ga niso.
Kakor opisuješ, si se imel v Rimu lepo, ču- dovito. Koliko pokore ti je naložil sv. oče, ko si odpeljal iz Rima oleander? Pa saj vem da se nisi še nič poboljšal, zato si verjetno tudi ugrabitev oleandra zamolčal še pri sv. spovedi, ne samo tvoji stari, čeprav dru- gače s svojim jezikom na vse kraje mlatiš.
Ubogi urednik ni imel miru zaradi ene same hruške, menda mu pri tem vendar niste do škode obgrizli brade, da bi jo morali šivati še kirurgi. Vem za njegove lepe zobe in bi jih bilo res škoda polomiti. Upam, da ga ti nisi s svojimi čekani zastrupil. Kakor vidim, je urednik zelo potrpežljiv, ko te ni položil čez koleno in ti jih naložil,pa ne hrušk, am- pak bušk.
Lepo, da boš še nadalje molil za edinost, samo ti se boš moral precej poboljšati. Kaj bi rekel Gospod Bog, če bi se vsi med sabo tako grizli. Ker si še naprej nepoboljšljivi Bine,bomo molili zate,da se spreobrneš. Če pa še to ne bo pomagalo, potem svetujem uredniku, da te naloži v avto in te odpelje v stiški samostan, kjer bi v samotni celici delal pokoro vsaj za leto dni. Potem bi bilo mogoče kakemu duhovniku odvezati te tvojih grehov, jaz te ne morem, kakor tudi ti mene ne. Mogoče bi bila tvoja stara še vesela, če bi te poslali malo pokoro delat. Njej bi se prihranilo ne samo pri ovojnicah, še bolj kar je bilo v ovojnici. Mogoče bi si potem lahko večkrat privoščila malo kavice Pa še živce bi si pozdravila. Ko bi po enem letu prišepal k njej kot skesan spokornik, bi vaju moral g. urednik na novo poročiti in začel bi se složen in lepši zakon.
Za konec pa oba moliva in prosiva Svete- ga Duha za um in zdravo pamet. Ti pa še dodaj kakšen očenaš,da ti ne bom večkrat pisala. Pa brez zamere in lepe pozdrave od tvoje zveste prijateljice

Marjance

Snežka Poslušaj dragi Bine,
za Silvestrovo
te vabim na koline.
Na mojo postavico debelo
prisegam,
da znam pripraviti okusno jelo. Če merlot ti hodil bo na misel,
rebula,
ali morda cviček kisel,
pijače Bine bo dovolj,
da poplaknila
bova dobrote slastne dol. Če pa k meni te ne bo,
vedi Bine,
bom žalostna zelo,
vso noč se bom jokala
in za Novo leto
mokre robce ti poslala.

Dragi prijatelji!
Še enkrat lahko berete zapise o doživetjih romarjev,ki so se odzvali povabilu, naj tudi sami kaj napišejo. Morda bo kdo rekel, da je to nepotrebno ponavljanje. Mislimo pa, da tudi ta pričevanja lahko pripomorejo k bolj celostni podobi. Prav gotovo je mesto Rim in romanje v celoti vsak doživljal po svoje. Vsak je imel tudi svojo predstavo, kako bo potekalo.Skupno smo si ogledovali znamenitosti,molili,prepevali, pa tudi teža- ve prenašali. Ob vsem tem nam ni zmanj- kalo smisla za šalo. Nihče se ni mogel na vseh področjih v enaki meri udejstvovati. Vsak je po svoji moči pripomogel k boljšemu razpoloženju,globljemu doživetju; včasih je bil kdo morda tudi razočaran. Na vse mo- ramo biti pripravljeni. Že vnaprej smo rekli, da bomo vse na romanju darovali v skupni namen in molitev združevali z Jezusovo pro- šnjo pri zadnji večerji: za edinost in bratsko ljubezen.
Po priobčenih pismih sodeč ste se letos bolj ali manj pridno oglašali. Prav pred prazniki pa se zatakne. Pišete sicer, vendar pisma pridejo pozno ali prepozno, ko je že vse v tiskarni (le-te vrstice lahko napišem čisto nazadnje, če ostane kaj prostora). Tudi tokrat se je tako zgodilo. Mnogi želite, da bi kar v Prijatelju voščili vsem znanim in vsem prijateljem. Zelo lepo,vendar v celoti ni izvedljivo. Naj naštejem samo nekaj imen: Tatjana, Anica, Marjanca, Milena, Slavko, Kristina, Tone...
Še na eno dejstvo vas moramo opozoriti. Po predračunu bodo za prihodnje leto tis- karski stroški spet višji. Cena izvoda bo 8 din, celoletna naročnina 48. Za nas je to zelo neprijetno, vi pa se ne ustrašite. Za vse leto to ni veliko; za tiste,ki ne zmorejo toliko, je vsakršna pomoč dobrodošla.
Vsem,ki ste letos kakorkoli pomagali, iskrena hvala. Upamo, da bomo tudi v prihodnjem letu ustvarjalno sodelovali. Naj vas rojstvo Odrešenika navda z novim pogumom.
Božični pozdrav vsem! Srečno!

prijatelj urednik

Dragi prijatelji!
Ko boste prebrali te vrstice, se bo leto že krepko nagnilo proti koncu.
Zato bom tokrat še jaz naredil malo inven- ture, kot vsi dobri gospodarji. Na to pa me je spomnila moja »stara«, ki mi ob koncu leta še zobe prešteje in obrabljene odšteje
Bom pa kar pri sebi začel,da ne bo kdo takoj na začetku užaljen in ne bo do konca prebral
Veste, da sem jo to leto - tako kaže - kar dobro zvozil,saj sem kljub svojemu večne- mu zbadanju še vedno pri življenju in tudi antene mi še niste izruvali. Za to sem vam posebno hvaležen.Moja "stara" pa se muza in pravi, da naj se ne veselim preveč, ker leta še ni konec, pa tudi odlikovanja mi ni treba pričakovati.To ji prav rad verjamem, saj sem si že dolgo na jasnem, da kdor re- snico glasno govori,jih hitro »po grbi« dobi K sreči, me je zakonski stan tako utrdil, da mi »zunanji« viharji ne pridejo kaj dosti do živega. Samo, da mi vihar ne polomi »an- tene«, drugo bom že prestal. Kaj pa vi?
No ja, malo vas moram pohvaliti, malo pa pograjati. Sem in tja ste se le opogumili in kaj napisali, v glavnem pa ste »nepismeni« Se boste v novem letu kaj poboljšali?
Pa saj vas ne mislim prehudo grajati, ker iz svojih izkušenj vem, da tudi s strani ured- ništva ne dobite prevelike spodbude.
Res je, da bo v letu 1978 Prijatelj zajadral v deseto leto izhajanja in da je v tem času postal kvalitetnejši. Z gotovostjo lahko trdim da se le malo kje lahko pohvalijo s takim glasilom kot je naše. Vsebinsko pa bi gotovo postal še bolj pester, če bi k delu v uredniš- tvu pritegnili še sodelavce iz vrst bolnikov Mojo posebno pohvalo pa zasluži urednik,ki že toliko let vztraja na tem trnovem stol- čku. To pa ni njegovo edino »opravilo«,saj je v tem letu postal tudi »tajnica« v Prija- teljstvu bolnikov.
Ker pa sem že pri Prijateljstvu, ne morem mimo nekaterih stvari,ki mi gredo v nos,da moram kihniti. Haa-čiiih! Tu se res veliko govori,še bolj se poudarja naša povezanost in edinost, a od vsega je le malo učinka. Ve- liko let se že poudarja,da bi bili »kot eden« pa vendar se vedno bolj čuti, da ne more- mo biti eno. Zakaj? Smo tega krivi bolniki? So tega krivi zdravi? Prepričan sem,da smo tega krivi vsi,ker premalo ljubimo iskrenost in smo premalo junaški,da bi glasno govorili tisto,kar mislimo.Prav zaradi tega pa lahko mirno trdim, da je v tem letu delo Prijatelj- stva bolnikov v nekem smislu nazadovalo. Za to izjavo gotovo ne bom pohvaljen, a moja »stara« pravi, da če že drugim solim pamet glede iskrenosti, moram pač najprej sam povedati glasno, kar mislim. Je pa tudi tako,da me že dobri dve leti »prebavljate« pa ne bo preveč škode, če dobim »odpo- ved« Ali ne? Me boste vsaj malo pogrešali? Se boste kaj potegnili zame, če bom ob »anteno«? Veste, malo me je res strah, da bom ob svoj honorar,ker me imajo nekateri že krepko v želodcu. Mislim si pa,da zaradi svoje iskrenosti le zaslužim vašo pomoč. Če ne, me bodo res »odžagali«.
Veste,tudi na zadnje srečanje nisem bil po vabljen. Prav gotovo iz tega vzroka. A jaz ne bi bil jaz,če ne bi ujel vesti,kdaj se sre- čanje pripravlja. Pa sem se domislil, najel taksi, in jih šel v soboto zvečer obiskat. Mislil sem,da bom prišel prav na večerjo,pa sem imel smolo. Antena je ujela neko med- krajevno postajo, katere vesti so zadržale šoferja toliko, da sva pripeljala na cilj šele v zelo zgodnjih jutranjih urah. Ker sva bila prepričana, da vse že mirno spi, sva se ustavila ob pokopališču, od koder bi jo po prstih mahnila naprej. A komaj sva se zba- sala iz avtomobila, že sva zaslišala čudne glasove,ki so prihajali s pokopališča.Šofer- ju so se naježili lasje, meni pa se je skrivila antena. Najin strah pa je bil odveč,saj sva hitro ugotovila, da na pokopališču ne stra- šijo duhovi. Ker danes vsi »trimčkajo«,tudi spremljevalci niso mogli brez tega športa. Sredi noči so se spravili med nagrobnike in si nabirali telesno kondicijo. Nad tem sem bil sprva začuden, vendar se mi je kasneje posvetilo,zakaj so spremljevalci tako utru- jeni,kadar se »žrtvujejo« za nas. Še danes pa se sprašujem, kakšne vrste »trim« bi bil potreben, da bi krepili svojo duhovitost? Kaže, da jim naša prisotnost, in vse tisto, kar je namenjeno nam, ne daje kaj prida tovrstne hrane.
Čeprav je bila tako zgodnje-pozna rana ura ni bilo težko priti do prenočišča. Večerje res nisva bila deležna, zato pa sva lahko spala v »sladki« postelji. Jaz nisem bil pre- več navdušen nad tako sladkostjo, šofer pa je kar do zajtrka lizal sladkor po blazini. Jaz pa sem si ga nekaj naložil v žepe in ga odnesel svoji »stari«. Da pa se nisva čisto "pocukrana" odpeljala,sva se udeležila maše Jaz priznam, da sem kar malo zakinkal, ker pač ni bilo ob meni "stare",da bi me drezala pod rebra. Proti koncu pa so me zdramile "grmeče" zahvalne besede,ki so se ponav- ljale kot pokvarjena gramofonska plošča...
Ker sem se zbal,da si bo živa cerkvena mi- ška zaželela izleta v južne kraje,sem pomi- gnil šoferju,da sva jo odkurila,še preden se nama je utegnila pritihotapiti v avto. Saj verjamem,da je bila dobro vzgojena, ker je njen gospodar predvsem ljubezniv in široko srčen.Vendar naj mi oprosti,ker sem odklonil njegovo gostoljubnost in odšel pred kosilom
Ker so pred vrati prazniki, vam moram po- vedati,da sva z mojo »staro« na bojni nogi Ona želi silvestrovati na Havajskih otokih, mojemu žepu pa bi bolj prijalo, ko bi bila kam povabljena. Še sreča, da je pred tem Božič in se bova ob jaslicah zedinila. Če sem se danes malo preveč razpisal mi oprostite!
Želim vam blagoslovljen Božič in v letu 1978 obilo uspehov in osebne sreče!
Pa brez zamere!

vaš Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov: PRIJATELJ,Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Cena izvoda 7 din, letna naročnina 40 (podporna 80) din. Izhaja šestkrat na leto - Tisk: Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

»Ob vsaki končani sliki se veselim uspeha.Saj sliko de- lam z ljubeznijo do prizora, ki ga hočem prikazati. Naj- bolj sem bila zadovoljna s tistimi slikami, kjer sem upo- dabljala mater z otrokom v naročju. Ob takih motivih se spominjam božičnih dni,ki so vselej sve- tel in nepozaben spomin na dogodek, ko je z Jezusovim rojstvom zasvetila svetla luč vsemu stvarstvu. Hvala ti, Dete, tvoja lju- bezen mi lepša vsak dan.«

STANKA GLAVAN