Resnično, nikomur ne moreš zaupati! Povem nekaj enemu, drugi dan vedo že vsi moji znanci. Povem nekaj drugemu, že mi drugi dan spleteniči iz tega ne vem kaj. In tako gre naprej. Zato ne rečem nobene več.
Marsikaj neprijetnega si izkusil. Niso te razumeli. Tako si se zaradi slabosti dru- gih zaprl vase.
Če si pravičen, moraš priznati,da si pri- povedoval svoje težave takoj vsakemu, ki te je malo prijazneje pogledal. In ven- dar vsak ni pravi za to. Tudi Kristus si je izbral bližje zaupnike. In celo med temi je bil izdajalec.
Izbiraj tudi ti in potem izkazuj zaupanje Ne obsojaj vseh, kajti ni vsak sposoben nositi skrbi s teboj.
Oče, daj, da srečam v svojem življenju ljudi, ki me bodo razumeli, pri katerih se bodo uresničile Tvoje besede: »Kar si storil kateremu izmed teh mojih najmanj ših bratov, si storil meni«. Daj, naj njim zaupam, kajti oni me vodijo k Tebi.

Slika na ovitku:
Brezje;pogled na pokrajino s Stolom v ozadju

Zopet je tu misijonska nedelja, ko bi mo- ral sleherni kristjan v sebi poživiti razu- mevanje za misijonsko poslanstvo. Še posebej nas mora prevzeti zavest, da so k misijonskemu delu poklicani ne le misijonarji-ke, ki odhajajo v daljne de- žele med uboge. Zavedati se moramo, da ni dovolj, če te junaške duše žrtve, ki se odpovedo vsem svojim življenjskim ugodnostim, le občudujemo. Treba jim je tudi pomagati. Morda se bo kdo, po- sebno še od bolnikov, vprašal, kaj naj dam, ko sam nič nimam in tudi ne mo- rem iti z njimi oznanjat blagovesti.
Naj nam tu spregovori,nekaterim invali- dom dobro znana misijonarka s. Marjeta Mrhar z Madagaskarja, ki je pred enim letom bila med nami na srečanju bolni- kov na Čatežu. Takole piše: »Bogu sem hvaležna,da sem se z vami srečala. Ka- ko vse drugače v Ognjišču ali Prijatelju preberem članke o invalidih, saj vem,da ste vi naše močno zaledje, ki s svojim veselim in vdano prenašanim trpljenjem kakor tudi z molitvijo kličete božji blago- slov na naše delo. Bog naj vam to tisoč- krat povrne! Tudi tu imamo invalide, ki živijo v veliki revščini. Vsi pa tudi,če so pogani - čakajo vdani v usodo,kdaj bo- do prišli predniki pônje, zato mislite tudi nanje v svojih molitvah in žrtvicah.«
V misijonsko dejavnost smo poklicani vsi verniki, vsi ljudje dobre volje, da vsak na svojem mestu in poklicu, tudi na bolniški postelji ali vozičku pripomoremo k širjenju evangelija, k rasti sv. Cerkve. Kristus in misijonarji računajo na našo pomoč. Svet ne trpi samo telesne lako- te,temveč še bolj duhovno.Res ni vsem dano, to poslanstvo izvrševati tudi z besedo, pa to ni najpomembnejše, saj imamo več drugih,večjih možnosti. Pred vsem se trudimo biti zadovoljni, vdani v tem, kar smo, in v tem se trudimo biti po božji volji čim popolnejši. Bodimo misijonarji v svojem okolju z lepim zgle- dom, da bodo ljudje v nas mogli videti Kristusa. Naša vera naj bo res vera lju- bezni do vseh, tudi do tistih, ki so nam morda nasprotni ali zoprni. Od nikogar ne obračajmo ne oči ne srca. Naša lju- bezen naj ne pozna meja. Razširimo svoje srce do vseh, od najbližjih do bolj oddaljenih, tudi tistih neznanih, ki umi- rajo od pomanjkanja in gladu. V naši ljubezni naj vsi postanejo naši bližnji.
Če se bomo trudili za misijonski duh, nam ne bo za to dejavnost nikoli zmanjkalo priložnosti in nič nam ne bo zlepa pre- težko, tudi življenje na bolniški postelji ne.Postalo nam bo celo vir sreče in no- tranje moči, v kateri bomo s Kristusom mogli veliko dobrega storiti v duhovno korist drugim in sebi. Zato naj ne bo,še posebno za bolne in trpeče, misijonska nedelja le enkrat na leto, ampak naj bo s tem duhom prepleten naš vsakdan ob številnih malih žrtvicah, molitvah in ob vsakdanjem trpljenju in življenju, ki ga v ljubezni darujemo.

Tilka P.

»Med delom se prileže malo ta prave kave,« je pripisal misijonar Janez Puhan (prvi z desne)

Pogosto že pri vzgoji majhnih otrok vi- dimo, kako nekateri starši svoje otroke pretirano navajajo k temu,da bodo "po- gumni", da o bolečini nikoli ne potožijo. Privzgojijo jim občutek,da ni lepo, spre- govoriti o svojih težavah, da je to znak strahopetnosti.Otroci odnesejo to pred stavo s seboj v življenje. Tako se zgodi da znajo govoriti o vsem mogočem, ne znajo pa trezno spregovoriti o svoji bo- lečini,naj bo telesna ali duševna.Včasih izbruhne ta iz njih, ne da bi hoteli, v trenutkih in na način,kakor bi si to naj- manj želeli, ker so jo predolgo nosili v sebi, kot neki »tabu«. Med ljudi, ki ne znajo spregovoriti o svoji bolečini,sodijo tudi vsi tisti, ki neprestano stokajo, ki že pri najmanjši praski zaženejo vik in krik.
Ko se bolnik sreča s svojo boleznijo,za- čne v njem nastajati proces,ki je vedno težak in boleč.V tem procesu se mu bo razvil pozitiven ali pa negativen odnos do življenja. In prav to, ali zna bolnik spregovoriti o svojih občutkih, je lahko odločilno, v katero smer se bo razvijal.
Bolezen lahko prihaja počasi,postopoma Drug za drugim se kažejo znaki, ki ne puščajo nobenega dvoma več, da gre res za to bolezen, ki je morda neozdra- vljiva in bo po vsej verjetnosti čez čas privedla do invalidnosti ali pa v smrt. Bolnik hoče izvedeti vse o svoji bolezni, sprašuje obzirno in prisluškuje na vseh koncih, kaj bo o njej slišal. Počasi se zave, da mora računati s hudo invalid- nostjo. Strah ga je. Na zunaj tega ne pokaže. Moral bi to nekomu povedati, mu razgrniti svoje najbolj črne misli in slutnje, - morda bi med samim pogovo- rom postale svetlejše. Včasih poskuša previdno o tem spregovoriti, - pa ga le prepogosto zavrnejo, češ »kaj bi kompli- ciral, ne bodi vendar črnogled«... In tako se večina ljudi umakne v svojo polžjo hišico. V sebi nosijo črne slutnje, ki jih ves čas bremenijo, na zunaj pa svojih težav ne kažejo. Toda takšno »dvojno« življenje je težko, naporno. Strah pred prihodnostjo je tako še večji in ta strah lahko človeka tudi telesno uničuje. Kdor pa je dovolj vztrajen, bo iskal na- prej koga,s katerim bo lahko spregovoril tudi o svojem strahu, o svoji bolečini, o vsem, kar ga teži. Ne bo mu treba pred njim nositi krinke človeka brez proble- mov. In kdor zna o sebi, tudi o svoji bolečini spregovoriti, bo bolj sproščen.
Bolezen pa se utegne tudi hitreje razvi- jati. Iz zelo zdravega lahko mlad človek nenadoma postane invalid. Vse svoje lepe načrte za prihodnost mora pokopati Prvo, v kar pade, je šok, obup, v kate- rem se mu zdi vse črno in brezupno. S takšno reakcijo v notranjosti ni nikomur prizaneseno,pa naj bo še tak življenjski optimist, pa naj bo še tako iskreno ve- ren.Le počasi bo njegovo življenje spet svetlejše.Toda moral bo o svoji bolečini spregovoriti, ker jo bo šele tako potisnil iz sebe. Šele potem, ko bo o njej spre- govoril, bo on vladal bolečini in ne bo- lečina njemu. Mnogi »dobrohotni« ljudje bi radi s »pobožnimi« nauki to preprečili Radi bi v človeku imeli junaka, ki ga bo- lečina ne gane.
Tako vidimo,kako važno je,da se učimo spregovoriti o tem, kar nosimo v sebi. Kako pomembno je, da to iz sebe spra- vimo.Pri tem moramo drug drugemu po- magati. Tudi drugemu moramo dati pri- ložnost, da spregovori - pa čeprav so njegove besede včasih kar »bogoklet- no« črnoglede. Prav zato, da bi postale bolj optimistične, jih mora spregovoriti takšne, kakor se mu v srcu porajajo.

dr. M. K.

V drugi polovici avgusta sta dve skupini slovenskih bolnikov in invalidov s spre- mljevalci romali v Rim. Odpotovali smo v nedeljski noči z letališča Brnik. Vožnja z avionom je minila zelo hitro, tako da sploh ni bilo čutiti, kolikšna daljava nas pravzaprav loči od doma.

Nastanili smo se v Sloveniku in v karme- ličanskem romarskem zavetišču Marinu. Po počitku in kosilu smo se z avtobusi odpeljali v središče Rima, kjer je bil v baziliki sv.Jeruzalemskega križa naš prvi postanek. Ogledali smo si notranjščino in s posebnim spoštovanjem tudi kapelo relikvij Kristusovega trpljenja. Tu smo zmolili rožni venec. Po maši nam je škof s križem, v katerega so vdelani koščki sv. križa, podelil blagoslov. To me je prevzelo, da sem segla globoko vase. Jezusov križ, ki daje smisel in cilj življe- nju in je vir vseh iskanj v sebi in zunaj sebe... Obogateni s prvimi vtisi smo se vrnili v dom. Vseskozi nas je spremljala pesem.
V torek je jutranja molitev in premišlje- vanje v avtobusu ter veselo petje ust- varilo med nami že pravo domačnost in nas povezalo v prijetno skupnost. Tako smo res lahko iskreno prosili za namene našega romanja: za edinost, za med- sebojno ljubezen v naših družinah, za misijonarje...
Pripeljali smo se do naj- večje katoliške cerkve na svetu, do sv. Petra. S posebnim dovoljenjem smo lahko vstopili pri stranskih vratih, ki vodijo iz vatikanskih vrtov,kjer ni stopnic.Zbrali smo se okoli oltarja in naši du- hovniki so s škofom Le- ničem darovali sv.mašo. V središču krščanstva, na mestu, od koder je galilejski Ribič osvojil svet,smo prosili za drugi namen našega romanja: da bi se slovenska mladina pogumno odločala za duhovne poklice.
Nato je sledil ogled bazilike. Lepota tistih trenutkov me je čisto prevzela. Luči, zlati predmeti, življenje mozaikov na stenah, veselje, da sem lahko vse to videla. Moje oči so živele, ne da bi se premikale, živele začudeno, kakor ne bi poznale drugega,kot to lepoto. Napolnila me je radovednost, domišljija, da sem res prevzeto segla globoko v ta dela, da sem v kipih in sli- kah videla umetnike To je bilo čudovito srečanje z ljudmi, ki jim je bilo dano v kamnu, lesu, bronu, zlatu in barvah iz- raziti to, česar jaz ne bi znala niti po- vedati. To je bilo srečanje z ljudmi, ki nam še po mnogih stoletjih govorijo iz svoje duše, nas tolažijo, dramijo in os- vetljujejo vrh, po katerem hrepeni vsak kristjan.Posebno zgovoren je Michelan- gelo v svojem belem marmornatem kipu Pietà. Izraža uspeh, ponos, mir, milino, spokojnost, trpljenje, bolečino in kljub smrti - radost; izraža spoznanje, kako more bolečina pomagati pri odrešenju.
Popoldne smo se povzpeli na grič Giani- colo. Pogled na mesto je bil veličasten: sijoče kupole, stolpi, bazilike, palače, v ozadju jasna pokrajina, posuta z modri- mi, zelenimi in rožnatimi odtenki poletja Vznožje gričev pa kakor močna vrv ok- lepa reka Tibera. Gledala sem in nikoli mi ne bi bilo dovolj gledanja...
Srede smo se vsi veselili, saj nas je ta dan naša pot privedla v Castelgandolfo kjer je imel papež v svoji letni rezidenci

splošno avdienco. Namestili so nas tik pod balkonom, odkoder nam je potem papež izrekel svoj pozdrav, svoje zago- tovilo, da je duhovno z nami v molitvi, da čuti z nami in povzdiguje naše trpljenje, ta dragoceni prispevek, ki ga darujemo Cerkvi. Prejeli smo njegov očetovski blagoslov. Nekaj se je tedaj zganilo v meni,nekaj novega,brezimnega... Bese- de bi bile za ta občutek prevsakdanje. Nič ni bilo tisti trenutek lepšega, kot skrivnostno veselje, ki me je navdajalo z resnično osrečujočim občutkom... In okrog mene množica različnih barv,raz- ličnih govoric,toda vsak človek s pote- zami,ki so izražale navdušenje, veselje, srečo...
Še dolgo po končani avdienci smo pre- pevali. Potem smo se odpeljali zopet navzdol med tople pramene popoldan- skega sonca. V cerkvi sv. Klemena smo imeli mašo. Vstopili smo v svetišče. Nad nami in okrog nas zanimive freske in mo- zaiki ter mogočni kipi. Vse je bilo enkrat- no in vsaka stvar je bila videti celota sama v sebi.

Preden smo se vrnili domov,smo se pe- ljali še malo po mestu. Mehko zasločeni griči so valovili z gosto grivo palm. Žive meje so se šibile od cvetočih oleandrov Videli smo kolosej, mogočni Angelski grad in most ob njem, številne obeliske, slavoloke, palače, spomenike, ostanke starorimskih forumov in seveda čudovi- te vodomete, ki se v razkošni bujnosti in vihravi moči vzpenjajo pod nebo. Ob cesti se je nekaj časa dvigal orjaški bok ostankov rimskega obzidja in nato smo, kot vsak dan, skozi ena izmed sedmih rimskih vrat, zapustili mesto.
V četrtek smo se že navsezgodaj od- peljali proti precej oddaljeni gori Monte Cassino. Na njej je v vsej čistosti in mogočnosti vstajal pred nami sloviti sa- mostan, ki ga je ustanovil sv. Benedikt. Okrog nas se je v nenadnih pobliskih ži- vordečega cvetja in zelenih brajd z zo- rečim grozdjem dvigalo in padalo sijoče poletje. Nič čudnega, da si je v nekaj letih življenja v neobljudeni samoti in potem med menihi, ki pa se niso menili za njegov zgled resnične bogoljubnosti, sv. Benedikt izbral prav Monte Cassino, kjer je s svojimi brati ustanovil novo mogočno žarišče krščanske kulture in z vrha gore razsvetljeval daljno okolico z lučjo zglednega bogočastja. Samostan- skemu redu je sestavil nova pravila, o katerih pravijo,da so »evangelij, presa- jen v resnično življenje«. Benediktinci so bili tudi prvi oblikovalci slovenske vernosti.
V svetišču,ki je po popolnem porušenju v zadnji svetovni vojni čudovito obno- vljeno, smo imeli mašo. Predvsem smo se v prošnjah spomnili tretjega namena našega romanja: da bi naši misijonarji po svetu vztrajali pri svojem delu in z veseljem širili Jezusov evangelij.
Ob vračanju domov smo se romarji iz Marina ustavili v Sloveniku in si z zani- manjem ogledali kapelico.Tako domača, slovenska je... Ob vsej rimski mogočnosti se mi je drobna sprememba kar prilegla.
V petek smo se po kraljici cest - Apijski cesti, po kateri je prišla v Rim tudi Luč z vzhoda,peljali do Kalistovih katakomb. Na delu ceste je še danes vidno nekaj prvotnega tlakovanja s kamni iz časa tristo let pred Kristusom. Ob obeh stra- neh so ostanki grobov in spomenikov, ki jih preraščajo visoke ciprese.
V kamniti kapelici pred katakombami smo se spet zbrali k darovanju svete maše.Ta dan smo se še posebno spomnili vseh prijateljev, ki so ostali doma. Spremlje- valci so si nato ogledali še katakombe. Ta podzemska pokopališča so prvim kristjanom v času hudega preganjanja služila tudi kot skrivališča in domovanja
Po malici pri Treh fontanah je sledilo pris- rčno srečanje z malimi sestrami Charlesa de Foucolda, ki delujejo med bolnimi in zapuščenimi prebivalci Rima.

Petkovo prosto popoldne smo izrabili za počitek. Zvečer smo ob prižgani sveči, ki je prehajala iz roke v roko v nekaj be- sedah drug za drugim glasno izpovedali svoje kesanje,prošnje,želje... Po skupni molitvi smo nato šli počivat.
Sobotni dan je bil precej pester. Jutranja molitev v avtobusu je bila posvečena Mariji. Po iskrenih in preprostih besedah je stopila v sredo našega skupnega ži- vljenja, naše vere, upanja in ljubezni. Ustavili smo se v baziliki Marije Snežne, kjer smo prisostvovali sveti maši. Sledil je ogled notranjščine cerkve. Pozlačen kasetiran strop,ogromni zgovorni moza- iki, relikvije jaslic, stebri... Ves čas se učim videti, kar gledam. Strmim tako v najpreprostejše, kot v nenavadne stvari. To so trenutki,ko sem v sebi sklonjena, zazrta vase, v sladkosti svojega dvo- govora z Bogom.
Z avtobusom se popeljemo še skozi nove moderne mestne četrti Rima. Po malici v baziliki Vezi sv. Petra obiščemo kip Mojzesa. S srečnim pretresom opa- zujem to dovršenost... Kot bi se doti- kala tankočutnih strun.

Nato si ogledamo katedralo papežev - Lateransko baziliko.Že pročelje z mogoč- nimi bronastimi vrati in sedemmetrskimi kipi na vrhu cerkve napravi mogočen vtis. Notranjost je svetla, s pozlačenim stropom, velikimi kipi, številnimi mozaiki in nagrobniki. V tej cerkvi je tudi pape- ški oltar in pod baldahinom so shranje- ne relikvije: glavi sv. Petra in Pavla. Sodelavci obiščejo še svete stopnice,ki jih je iz Jeruzalema prinesla sv. Helena.
Nedeljsko jutro se je kot pesem dvignilo iznad gričev. Golobi so se z lahkotnim pošumevanjem kril spuščali na trg sv. Petra. Z dvigalom smo se povzpeli na streho Petrove cerkve in si ogledali no- tranjost kupole. Šele od tu je bilo moč bolje začutiti obsežnost te bazilike. Na- to smo s strehe občudovali lepoto in prostranost razgleda. Sonce je bilo kot glorija dajanja nad nami. Nekje je zapel zvon. Zelo se mi je,da bije uro neskon- čnega jutra, večnosti...
Za slovo smo se še nekaj časa pomudili v baziliki in nato na trgu počakali na papežev opoldanski blagoslov, ki so ga zvočniki prenašali iz Castelgandolfa.
Po malici nam je Slo- venik priredil tombolo Prijetno razvedrilo in mnogo smeha nam je prinesla ta igra, srečnežem pa tudi nagrade.
Popoldne smo sklenili naše romanje z mašo v baziliki sv. Pavla. Pred njo več kot sto petdeset stebrov tvo- ri štirikoten stebriščni hodnik. Pročelje je okrašeno z velikim mozaikom. Notranjost je zelo razsežna. Pozornost vzbujajo veliki mozaični me- daljoni, v katerih so upodobljeni vsi pa- peži. Nad sto oken iz alabastra daje baziliki nekaj svojevrstnega. Bogatijo jo številni kipi in mozaiki. Umetnine, ki nas zopet spopolnjujejo, bogatijo, plemeni- tijo... Ob njih smo blizu sebi, bližnjemu, Bogu.Ob njih smo se vsak dan vzpenjali do večje zrelosti, dojemali smo svoje dostojanstvo in sposobnost za spošto- vanje drugih, za resničnost, za vse do- bro, lepo in sveto...

Zvečer nas spremlja na letališče pesem Kmalu se dvignemo nad oblake in lago- dno poletimo,v sivo mesečino.Pod nami ostajajo posrebrena prostranstva.
V srcih je ostal odmev na preživeti teden v Rimu, odmev,ki kliče in se odziva v lepih in bogatih spominih. O Bog, hvala ti za srečo in obilne radosti v večnem mestu!

Kati U.

Molitev na bregu jezera

Zjutraj, ko je bilo še zelo temno, je Jezus vstal in odšel ter se napotil na samoten kraj in je tam molil (Mr 1, 35).
Ozdravljen je bil še zadnji bolnik.
Že zdavnaj se je znočilo.
Hišico Simona Petra radovedni praznijo.
Zunaj se vsa razvneta razhaja množica po skupinah, ki se gnetejo okoli čudež- no ozdravljenih.
Hrupna navdušenost večera se polago- ma umika velikemu pokoju noči... Hišo, kjer se je zvrstilo sto in sto ljudi, spet pospravljajo.
Apostoli se utrujeni ogrnejo v svoje plašče in zaspé.
Jezus jih nekaj časa gleda,kako počivajo, potem pa, ko je bilo še zelo temno, da bi jih ne motil v snu,brez šuma odide sam, da bi na samotnem kraju molil.
Ali si za pogovor z Očetom izbere griček nad mestom ali pa,verjetneje, po nekaj minutah hoje enega izmed prodnatih in peščenih zalivčkov na samotnem obre- žju?...

Oh, ta majniška noč! Vonj oleandrov v ve- triču morja! In tihi pokoj prosojnega lepega jezera, ki v njem v zlatih pramenih trepetajo odsevi zvezd!
Čisto v belini mesečine dremlje ob klokotá- nju kratkih valov dvajset naselij ribičev ali naselij uživanja: Betsjada, Magdala;... Ti- berija, Emavs na morju... s tisoči duš,ki jih Jezus pozna po imenu in za katere bo kmalu umrl.
In tamle, čisto blizu je Kafarnaum, kjer že počiva stopetdeset ali dvesto snoči čudežno ozdravljenih ljudi. Ali ni božji Učitelj zlasti zanje in za vse uboge bolnike in bolehne poznejših stoletij hotel moliti sam,na obre- žju, v tej pomladni noči, ko je že prej cele ure na vso to revščino polagal božje roke?
On, ki pozna naša utrujena srca in naše slabosti, naše stiske in tesnobe, naš strah pred trpljenjem,bojazen, dolgotrajne smrt- ne stiske vseh časov, - s kakšno prosečo molitvijo je bil to noč pred svojim Očetom za nas vse, svoje brate, ki moramo kakor On od rojstva do smrti trpeti?
Poslušajte te presunljive krike trpljenja, ki prihajajo z vseh strani sveta in iz globine vseh dob ter se kakor burna plima vzpe- njajo k njegovemu Srcu:
- krike ubogih zbitih teles, ki jih trpinčijo bolezni ali rane ali groza pred umiranjem;
- krike iz bólnic in bednih, ali bogatih hiš, krike iz podeželja in iz mest;
- neštete krike iz strelskih jarkov in množic strtih v bojnem metežu;
- krike osamljencev, zgubljenih v peščevju ki kličejo še poslednjikrat,preden izdihnejo;
- obupne krike rojev ljudi, oklepajočih se razbitin iz viharja,ki jih premetavajo peneči se valovi;
- hripave klice ljudi,ki so v strahu, presun- ljive klice mater, ki drže svoje najmanjše v rokah;
- klice v vseh jezikih vseh tistih, ki jočejo, tistih,ki trpijo, tistih,ki jim je treba ponuditi roko.
Ah, verjemite, da jih je dobri Učitelj tisto noč ob jezeru vse slišal in razumel, - klice svojih ubogih otrok!
In njegovo Srce,ki pozna vsako našo bole- čino,ker jo je sam okusil, je svojega Očeta dolgo prosil za vsakogar izmed nas:
- za vas, ki tako trpite, ker za svoje ne mo- rete tako delati in se žrtvovati kakor nekdaj;
- za vas, ki jočete, ker ne morete svojim dragim bolnim priskrbeti zdravil,ker so pre- draga, ali spremembe zraka,ki bi jim morda vrnila zdravje;
- in za vas,ki vas bolezen hromi vedno bolj in ste vedno bolj v strahu: s čim se bomo jutri preživeli?
- za vas, ki so vam oči za blago svetlobo zaprte, in za vas, ki gledate, pa ne slišite;
- za vas, ki imate srce tako materinsko, a vam kljub vaši veri, vašim molitvam in sol- zam dom ostaja zapuščen, ko mislite na osamelo starost;
- za vas, ki vas bolezen začasno oddaljuje od dragih malčkov in jih božajo druge roke!
- in za vas, ki trepetate za življenje kate- rega svojih dragih, za hčerko, ki vas skrbi, za očeta, za mater, ki čutite, da nadnje prihajajo starostne tegobe;
- za vas, ki trpite, ko vidite, da trpijo tisti, ki jih ljubite,ki bi radi sami sebi naložili križ, ki je njih šibkim ramam tako pretežak, ki veste, da so njih duše v nevarnosti, pa jim tega ne morete reči;
- za vse, ki se ljubijo, pa so ločeni!
- za vas vse,ki,ne da bi se mogli potolažiti objokujete otroka,ki vas je - kot pravi od- sev vas samih - razumel in čigar lakti so vam ostale sklenjene okoli vratu, ko so njegovo dušo sprejela nebesa;
- in za vas, ki čisto sami delate v opravku, s toliko ljubeznijo pripravljenem za vaše otroke!
- za vas, ki vas vznemirjajo spomini in ki - prepozno - sanjate o tem, da bi znova za- čeli svoje življenje takšno, kakršno si je za svojega otroka želela in pričakovala vaša mati;
- za vas vse,osamljene v življenju,-otroke, ki so vas starši prezgodaj zapustili,starčke brez opore, zmučene ali naveličane duše, žaljena, nerazumljiva srca. Da, za vas vse, onemogle in bolne na telesu in duši,za vas vsakega, kateri jočete, ki trpite, - je dobri Učitelj v tej tihi noči ob spokojnem jezeru dolgo molil.
Tistim, ki trpijo je molitev tako potrebna!
Ali molite kakor naš Zveličar za svoje uboge bolnike?
Ko ste jim tako rahločutno izkazali vse us- luge, katerih ste zmožni, - ali mislite na to da bi jim izkazali še večjo in še zaneslivej- šo ljubezen - to, da zanje lepo molite?
In ali trdno vérujete,da taka ponižna, taka goreča molitev gre,kakor nam je Jezus ob- ljubil, kar naravnost v Srce njegovega Očeta ki nas ljubi,in bo nezmotno uslišana v skladu z njegovo največjo slavo?
Res je, mi bi radi, da bi se ta božja slava ujemala vedno z našimi človeškimi željami, da bi nam bilo dobro in bi ozdraveli. Toda ta neizmerno dobri Oče je za svojega edi- nega Sina, svojega Ljubljenega izbral trplje- nje! In če včasih vrne zdravje, ki smo zanj tako goreče prosili, je včasih to,da so nje- govi otroci otroško vdani njegovi božji volji tudi najlepša milost,ki nam jo na našo pro- šnjo podeli.
V vrtu smrtnih težav začne Jezus s solzami prositi Očeta,naj bi mu boleči kelih odvzel, vendar konča molitev kakor otrok, ki se preda vsemu, kar hoče Bog:
To je goreča prošnja Sina,ki se v svoji lju- bezni naredi čisto majhnega, ponižnega in zaupnega in se prepusti vsemu, kar njegov Oče hoče!
Kadar boste molili za svoje bolne, za tiste, katerih trpljenje poznate ali slutite, - je prav, če prosite,da bi ozdraveli, saj je tudi zdravje božja dobrota!
Jezus ponoči ob jezeru, ki v njem odseva nebo, prosi Očeta. Prosite z njim dobrega Očeta zase, za vse žalostne na svetu, za trpeče,za umirajoče tega dneva.Toda pro- site ga najbolj tega, da bi jim srca naredil tako voljna za vse, kar je Bogu prav, da postanemo mi vsi, kakor on pred Očetom, prav majhni otroci, katerih edino hrepene- nje in najdražja želja v trpljenju, v bolezni in ob smrti bodi, da bi spolnili:

vse, kar On hoče
kakor in kadar On želi,
kolikor bo Njemu prav,
in iz ljubezni!

OKTOBER

MISIJONSKI NAMEN: Ob 50-letnici misijon- ske nedelje obnovimo delo za misijone, zlasti po papeških ustanovah.
Svetovni misijonski dan ima dve obletnici: Prva obletnica je 14.4.1926, ko je Papež Pij XI. s posebnim pismom odobril misijonski dan za ves svet, kakor ga je predložil pa- peški odbor za širjenje vere. To obletnico smo obhajali lani. Druga je obletnica prve misijonske nedelje, ki so jo prvič obhajali po vsem svetu 23.10.1927. To obletnico obhajamo letos 23. oktobra. Ob tej prilož- nosti smo povabljeni, da bi molili za to, da se obnovi navdušenost za misijonsko delo.
Papeške ustanove,ki jih v tem namenu po- sebej priporočamo, so štiri. 1. Društvo za širjenje vere. 2. Društvo svetega otroštva - pomoč krščanskih otrok nekrščanskim otrokom. 3. Društvo sv. apostola Petra za vzgojo domače duhovščine. 4. Misijonska zveza duhovnikov, redovnikov in redovnic, ki podpira misijone z molitvami, duhovnimi žrtvami in novimi misijonskimi poklici. Vse te ustanove prejemajo našo splošno molit- veno pomoč, v neki meri pa tudi gmotno pomoč z darovi, ki jih oddamo v cerkvi na misijonsko nedeljo.
Misijoni pomenijo mladost Cerkve. Misijo- narji so gotovo veliki idealisti, ki nesebično delajo za duše in božje kraljestvo. Naši misijoni v Afriki, na Madagaskarju, v Južni Ameriki, na Japonskem in v Indiji so nam v ponos in tolažbo. Prispevek koroških in pri- morskih župnij za izobrazbo domačih duho- vnikov iz misijonskih dežel so naše veliko duhovno veselje pa tudi poživilo v domači Cerkvi.

NOVEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi molitvene oblike in verska izročila raznih kultur v Afriki in drugod našle v Kristusu in Cerkvi svojo spopolnitev.
Sv. brata Ciril in Metod sta si prizadevala za to, da bi vsak narod tudi pri sveti daritvi in bogoslužju častil Boga v svojem domačem jeziku. Njuno misel jo sprejel 2. vatikanski cerkveni zbor. Določeno je, naj se sveta daritev opravlja v razumljivem, domačem jeziku. Poleg tega je rečeno, naj bi zdrava izročila in resnične duhovne vrednote raz- nih narodov v duhu evangelija spopolnili in priredili za bogoslužne namene.
Afričan uporablja boben in ples pri bogoslu- žju s petjem. Ta ples je obredni,verski ples Afriška Cerkev pod vodstvom domačih ško- fov in kardinalov, ki so iz teh navad zrasli, te prvine uvaja tudi v katoliško bogoslužje
Azijec je pri bogoslužnih dejanjih dostikrat molčeč, zatopljen v razmišljanje. Znan je budistični način molitve, ki se imenuje zen, ter indijski način poglabljanja v duhovnost, ki se imenuje joga.Budisti imajo poleg tega mnogo lepih obredov. Indijci uporabljajo umivanje.
Vse to naj bi našlo,očiščeno in oplemeniteno z evangelijem, svojo domovinsko pravico v Cerkvi.

P. B.

»Dobro se še spominjam kronanja brezjan- ske Marije, procesije in velike množice ljudi Takrat sem bila sedemnajstletno dekle,« mi z žarom v očeh pripoveduje mama.
Z največjim veseljem sem se v soboto 3. septembra udeležila slovesnosti. Tudi mi invalidi, bolniki in starejši Slovenci smo se pridružili ob splošnem slavju obletnice véli- kega dogodka pred 70 leti. Srečni smo bili, da nas je v začetku sv. maše g. nadškof Pogačnik toplo pozdravil in poudaril pome- mbnost trpljenja za Cerkev. Somaševanje je vodil g. Kvas, pri maši pa smo tudi mi sodelovali z besedo in pesmijo. V slavno- stnem, a obenem družinskem ozračju smo bili združeni pri Materi, ki je ostala pri križu do zadnjega Sinovega diha in z Njim v Nje- govem in svojem trpljenju soodreševala svet. Ostanimo vsak dan in vsako uro v svojem velikem poslanstvu soodreševanja v porajajoči se zarji vstajenja tudi mi zve- sti. To je bila osnovna misel slovesnega bogoslužja.

Naša ljuba Pomočnica in Tolažnica!
Tisočkrat bodi zahvaljena za vso pomoč in tolažbo!
Bila si dolga desetletja pribežališče Slo- vencev v najrazličnejših stiskah in trpljenju, v pobesnelosti obeh svetovnih vojn, v razčlovečenju, zatiranju in ponižanju.
Še nikoli nisi nikomur odrekla svoje pomoči.
Koliko solza si posušila!
Koliko src si navdala z upanjem!
Življenje je pomlad, poletje, jesen in zima.
Božja dobrota deli vsakemu letnemu času svoja čudesa in lepoto.
Lepo je življenje v veri!
Veselje, veselje, veselje ob Tebi, Gospod!

M. K.

Prenovljena milostna podoba brezjanske Marije Pomagaj

Župnik Janez je s pogrebnimi obredi nehote hitel. Želel je biti po tem pogrebu čimprej sam v molitvi z Bogom.
»Čeprav je bil nazadnje deležen takšne slovesnosti,dobrih del pa ni nesel s seboj«, je župnik zaslišat opazko, ko je zapuščal pokopališče. Župnik je vedel,da je ta opa- zka veljala za pokojnega Trnovca, ki so ga pravkar položili v grob. »Dobrih del ni nesel s seboj«, je odmevalo župniku v ušesih, ko je v svoji sobi pokleknil,da bi molil za pokoj Trnovčeve duše. Dobrih del ni nesel s seboj, je bila sodba ljudi, toda župnik je vedel, da je tudi pokojni Trnovec s seboj v večnost odnesel vsaj eno, toda veliko dobro delo.
Župnik se je zatopil v svoje otroštvo. Bilo je v času vojne, ko je on, Janez, tedaj še otrok, živel doma pri očetu,v skromni hišici imenovani Borštnikov dom,malo odmaknjeni od vasi. Nekega večera so v vasi počili streli, nato so zaregljale še strojnice. Bor- štnikov oče je slonel ob oknu in prisluhnil v vas. Da bi le ne bilo prehudo, je prosil oče, zbrano moliti bi tedaj ne bil mogel.Streli so kmalu utihnili,po vasi pa so zagoreli kresovi goreli so domovi in gospodarska poslopja vaščanov. Tedaj sta se od goreče vasi utrgali dve senci in hiteli proti oddaljenemu Borštnikovemu domu. Očetu, ki je slonel ob oknu, je zledenela kri po žilah. V duhu je že videl svoj dom v plamenih in številno družinico brez strehe.
»Kam gresta,« se je iz vasi oglasil rezek glas.Borštnik je v tem glasu spoznal učite- lja Trnovca, saj je učil Borštnikove otroke in tako sta se, učitelj in oče, pogosto sre- čala in dobro poznala.
»Še tjale pod gozd,« je odgovoril mož, ki se je že bližal domu.
»Nazaj! Tam je kopica otrok,kaj naj počno brez strehe,« je zaklical Trnovec. Grozeči senci sta za hip obstali, a se čez čas spet bližali Borštnikovemu domu.
»Nazaj, sem rekel, če drugi nimate srca do otrok, ga imam jaz, takoj nazaj,« je ukazal Trnovec tako odločno, da sta se grozeči senci naglo umaknili proti goreči vasi.
Borštnikov oče je slonel na oknu in molil, vse do jutra. Gasiti ni smel nihče v vasi in zjutraj je bila vas eno samo pogorišče. Borštnikov oče je pomagal vaščanom, ko so si postavljali zasilne strehe,v srcu pa je ohranil skrivnost, kdo je obvaroval njegov dom pred požigom, komu se je smilila šte- vilna družina, če bi ostala brez strehe.
Vojna vihra je minila, učitelj Trnovec pa je izginil iz domačega kraja.
Ko je Borštnikov oče pozneje svojim dora- ščajočim otrokom pripovedoval o grozotah vojne, je povedal tudi to, kdo je tedaj ob- varoval njihov dom pred požigom. »Nikoli se mu nisem mogel zahvaliti,le v molitvi se ga spominjam, otroci, če ga kdo v življenju še sreča,naj se mu zahvali« je naročal oče
Župnik Janez je službo v svoji fari nedavno nastopil. Zato svojih faranov še ni poznal. Toda, ko so svojci prišli naročat pogreb za Trnovca,je spoznal,da je to njegov nekda- nji učitelj, on,ki je obvaroval njegov rojstni dom pred požigom.
Mrak je padal na zemljo. Sveče so dogo- revale na svežem Trnovčevem grobu, ki je sameval na pokopališču. Župnik Janez pa je še vedno goreče molil. Prosil in rotil je Boga,naj mož,ki je stopil pred njegov sodni stol, prejme plačilo za svoje dobro delo, za usmiljenje do ubogih otrok. Prosil je, naj bo Bog Trnovcu bolj milostljiv sodnik kot so mu bili ljudje.
Tako je župnik Janez v molitvi izpolnjeval očetovo naročilo, naj se Trnovcu zahvali, če ga kdaj sreča...

Angelca Š.

Moj križ ni najtežji

Življenje oblikuje vsakega po svoje. Nikomur ne pri- zanaša z udarci. Prav ti mnogim vzamejo pogum in voljo; kar uničijo jih. Druge pa oplemenitijo, duhovno obogatijo.Ti so si uredili notranji svet,našli v njem moč,mir in srečo,ki jo prinaša prija- teljstvo s Kristusom. Ta skrivnostna zveza z Bogom se po njih razodeva ljudem. Kaže se v toplini srca, ki jo je čutiti v vsakem njihovem nasmehu, v njihovi sproščenosti, vedrini in stalni pripravljenosti za vse dob- ro. Sreča in veselje sta gosta duš, ki živijo iz Boga.
Takšna vedrina notranjega življenja je sijala iz oči Ive Šušteršič (Ponikve 78, 61312 Videm-Dobrepolje), ko sva stopila v njeno sobo. Ležala je na postelji kot po navadi in naju vsa nasmejana pozdravila. Vedela je, zakaj prihajava. Sama je namreč želela, da bi govorila za Prijatelja.Zato sva jo najprej vprašala, zakaj si je to želela.
Rada bi se pogovarjala o svojem življenju, o bolezni. Vendar o njej ne govorim preveč rada, ker ima vsak že svoje dovolj. Pove- dala bi rada, kako sem prišla v zavod, kjer sedaj bivam, in kaj delam.
Spominjati se je začela svoje mladosti, sreča zgodnjih otroških let,ko je še hodila: »Z vstopom v osnovno šolo sem prvikrat opazila, kako pogosto sem padla, če sem tekla. Vsako leto je bilo slabše. Naredila sem sedem razredov,ko se je začela druga svetovna vojna.Takrat že nisem mogla ho- diti brez opore.Prijemala sem se zidu ali pa se držala koga pod roko. Zato so me dali v bolnišnico,kjer so ugotovili: skleroza multi- pleks. Zdravnik mi je povedal, da za to bolezen ni zdravila. Po šestih mesecih so me poslali domov z nasvetom, da bi šla v kakšen dom. Šla sem v dom na Rodiku na Primorskem, kjer sem bila štiri leta in pet mesecev. Od tam sem prišla v Ponikve, kjer živim sedaj že 23 let.«
Iz Stranske vasi pri Novem mestu. V druži- ni nas je bilo sedem otrok.Eden izmed bra- tov je imel isto bolezen kot jaz, a je umrl pred enajstimi leti. Živimo še štiri sestre in brat.
Z očetom se nisva razumela.Zelo rad je pil Mama me je imela od vseh najrajši. Še v bolnici, ko je umirala, je naročila sestram, naj ne pozabijo name.
Bolj malo. Le sestra z družino prihaja več- krat. Mama me je pogosteje obiskovala, ko je še živela.
Takrat sem še lahko naredila nekaj kora- kov, seveda ne brez pomoči. Zaposlena pa tukaj nisem bila nikoli. Takrat,ko sem prišla še niso imeli delavnic. Ukvarjala sem se z ročnim delom. Delala sem za druge in tako tudi malo zaslužila. Pletla sem jopice, ot- roške garniture, nogavice...
Prvega sem dobila leta 1961 - sobnega.
Za invalida voziček pomeni vse. Z njim grem lahko ven, da sem na zraku. Včasih me kdo tudi kam pelje in to mi je dovolj.
Ko sem leta 1969 dobila ishias, so mi ob- sevali križ in vretenca. Od takrat čutim, da ne morem več tako sedeti. Nimam več ravnotežja. Zgubila sem tudi moč v rokah. Zato že nekaj let ničesar več ne delam. Vendar sem vedno skušala biti dobre volje in in se nisem žalostila.Gledala sem na Kri- stusa,ki je trpel tudi za mene in,upam, živi v meni. Leta 1971 sem spoznala naš list Prijatelj. Od takrat sem mislila na to, kako bi tudi jaz kaj povedala za naš list. Ljudje so mi sicer oporekali, da sem reva, in mi branili. Sama pa sem vedno upala, da bo kdaj prišel čas,ko se bom lahko izpovedala
Trpljenje je na tem svetu nekaj neizogib- nega,vsi ljudje moramo trpeti,eni več,drugi manj. V trpljenju spoznamo pravi smisel ži- vljenja. Ob trpljenju si, čeprav mnogokrat težko, dopovedujem, da je pač takšna bo- žja volja. Do tega spoznanja,da je vse,kar se z menoj godi, po božji volji, sem prišla v dolgih letih notranjih odpovedi.
V začetku res bolj težko. Potem sem se navadila, saj se zavedam, da moj križ ni najtežji. Bog ve, koliko bolj trpečih je na svetu. In zdaj mislim le to in ob tem poza- bljam na svoje trpljenje.
Seveda je, toda odvisno od tega, kako ga kdo sprejme.
S tem, da ga darujem. Že nekaj let nazaj veliko molim, posebno,odkar ne morem več delati. Včasih molim ves dopoldan, ko sem sama in me nihče ne moti. Saj sem molila že prej,a ne toliko. Največ molim rožni ve- nec. Zraven premišljujem. Mislim na vse, ki smo bili v Rimu, v Lurdu, na srečanjih, in seveda tudi na svoja pretekla leta, na do- mače...
Da: v misijonske,apostolske, za župnije, za verne in neverne. Molim za vse ljudi.
Pomeni mi mnogo. Če ne bi molila, ne vem, če bi še živela. Molitev mi je vedno dajala nravno oporo v življenju.
Razmišljam o svojem življenju. Kako dolgo bo še? Zdaj imam 51 let. S svojim življenjem sem zadovoljna. Zado- voljna sem s tem, kar je
Tedaj se je oglasila Jo- žefa, ki leži z Ivo v isti sobi. Zelo sta si blizu, saj se veliko pogovar- jata. Poleg tega pa večkrat zapojeta, se- veda, kadar bolečine niso prehude.
Jožefa je doma iz Šentvida pri Stični, iz vasi Sela. Sama ni bila poročena, zato je vseskozi delala na bratovi kmetiji.Pred ne- kaj leti so jo začele boleti noge tako hudo, da sama ni mogla po stopnicah. Nositi pa je nihče ni hotel. Tako je morala v dom, čeprav težko.V njem je zdaj tri mesece. In v tem kratkem času sta se navezali druga na drugo tako, da jima je, če sta ločeni, zelo dolgčas. Jožefa pravi: »Zelo mi je bilo dolgčas, ko je šla Iva v Rim. Kar nisem vzdržala sama v sobi, zato sem hodila po drugih sobah.«
Tiste, katere sva se naučili v mladosti: Rasti, rasti, rožmarin..., Kadar jaz umrla bom...

Obe radi poslušata radio:slovenske oddaje iz Vatikana in druge oddaje. Od vse glasbe na sporedu imata najraje domačo sloven- sko pesem. Obema so najbolj všeč. Za vse to poskrbi Jožefa, ki po sobi še naredi kak- šne korake. Ivi daje tudi piti ali postori kaj drugega. Tako si vzajemno pomagata.
Ivi se zdravje zelo slabša. Tudi govori ve- dno težje,tako da jo je dostikrat težko ra- zumeti. Bere še lahko z naočniki, pisati pa ne more. Pišejo ji drugi. Kljub temu je bila ves čas obiska zelo vesela in nasmejana. Pa sva jo vprašala:

Vesela sem vsakega obiska. Duhovnikov obisk mi pomeni veliko. Hrepenim po Jezu- su in po božji besedi. Večkrat čez teden berem sv. pismo in premišljujem.
Naj bodo trdni,še bolj trdni kakor so.Če bo kdo moral v zavod, naj ne misli,da je s tem prišel na slab glas, ali da je v domu slabo. Če se prepustiš božji volji, je vseeno, kje umreš: doma ali v domu.
Ko so se mi kazali prvi znaki bolezni,so lju- dje govorili: »Tako mlada pa mora v dom!« Tega nikar! Nikogar ne smemo poniževati, naj bo zdrav ali bolan, ker ne veš, kaj te še čaka.
Ne, ker sem na smrt pripravljena. Ljudje se bojijo umreti, ker nimajo dovolj trdne vere. Rada živim. Ko pa pride čas smrti, rada umrem: kakor je božja volja!
Nimam. Ne gledam predaleč naprej. Zado- voljna sem s tem, kar imam: da se lahko spovem in grem k obhajilu.
Vesela sem bila,da sem lahko romala v Rim Te dneve bom ohranila trajno v spominu. Ko smo bili pri sprejemu,sem imela občutek da sem blažena. Sploh pa sem imela pov- sod dober občutek; vse mi je bilo všeč.

Ko sva se peljala proti domu,sva premišlje- vala Ivine besede. Pogum,veselje in ljube- zen so v njej, kar jo gotovo v božjih očeh dela veliko. Človeške slabosti se trudi pre- magovati z dobro voljo in molitvijo: Tako si je ohranila vero in jo še poglablja. Vedela je, da nekdo posluša njene molitve in pre- mišljevanja. Bog ve vse. In to ji je bila tolažba. Sedanjost živi v Kristusu, kar ji je nasitilo dušo, ki je gotovo, kot vse druge, polna hrepenenj.

A. Z.

Na praznik Karmelske Matere božje smo se invalidi in drugi bolniki zbrali na duhovnem srečanju v Šentjakobu ob Savi.
Nekateri so bili že stari znanci, nekaj pa se nas je takšnega srečanja prvič udeležilo. Toda to ni delalo nobene razlike,saj je po- govor med vsemi potekal, kot da bi se že dolgo dolgo poznali.
Morda bo tiste, ki se tega srečanja niso ude- ležili, zanimalo, kakšna je bila glavna tema tega srečanja.Najprej je bilo prebranih ne- kaj lepih misli, kako potrebno je, da znamo vsak trenutek dneva dobro uporabiti, po- svetiti, saj vsak dan odločamo, kakšna bo naša večna sreča. Potem smo se razdelili na več manjših skupin, kjer smo ob nekaterih vprašanjih dopolnjevali svoje misli. Popol- dan pa se je o celotni snovi razvil živahen pogovor.
Naj se na kratko dotaknem vprašanja: Kako sprejemamo božjo voljo? Velikokrat slišimo npr., če se je pripetila kaka nesreča ali kaj drugega pretresljivega, da je bila taka božja volja. Da, kratek je ta odgovor, toda mar- sikateri s tem ne bo potešen, kajti potem bo že zopet prišel v pomislek; saj, če nas Bog ljubi, zakaj bi nam pošiljal nesrečo.

Navajam še zapis skupine, ki se je o tem vprašanju pogovarjala.Večkrat smo v dvo- mih,ali drobne stvari delamo prav. Jezim se ker se vselej ne znam zbrati, zaidem, pa le težim za tem, da se zopet zberem, da se približam Bogu. Bog govori marsikdaj, po- slušamo ga pa šele potem, ko je že pozno. Sreča je, če se zavedamo,da ni nikoli pre- pozno slišati božje volje. Sreča je, da smo tako vzgojeni, da lahko spolnjujemo božjo voljo. Moramo so zavedati, kaj Bog od nas hoče. Tako sem lahko zadovoljna tudi na vozičku, v bolečinah. Nekateri se Boga in njegove voljo spomnijo, ko so v stiski, ob težki nesreči. Toda, to je napaka. Tudi v sreči se moramo spominjati Boga in se mu zahvaljevati. Ob spolnjevanju božje volje pomaga misel, da zmoreš prenašati trplje- nje, pomaga zadoščenje, da si Bogu blizu. Pri vsakdanjem delu, posebno, če storimo kaj dobrega,če komu ustrežemo, smo po- nosni nase in se pri tem redko spomnimo in zahvalimo Bogu, da smo s svojim dobrim delom izvrševali njegovo voljo, da nas je Bog za to navdihnil. Pri spolnjevanju božje volje mislimo preveč nase, na to,kaj smo...
Pred vsako važnejšo stvarjo in tudi malen- kostjo bi morali pomisliti,kaj Bog od nas hoče Dana nam je volja,moramo si prizadevati in posnemati Jezusa. »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi,« je dejal Jezus, ko je sprejemal križ na svoje rame. Tudi on je padal pod težo križa, pa je zopet vstal in šel naprej po križevi poti. Tudi nas večkrat pritiska k tlom in zdi se nam,da je vse sku- paj pretežko,brezsmiselno. Toda že pogled na Križanega nas bo opogumil in dal moči, da bomo ta križ varno prinesli do gore Kal- varije, ko nas bo on poklical v večnost. In takrat nam bo vse to stotero poplačano.

Tudi na romanju bolnikov in invalidov na Brezjah je pomožni škof dr. Stanko Lenič v nekem govoru omenil,da človek,ko se rodi, pride s solzo na svet in ko umrje, se mu utrne poslednja solza. Vmes pa se preta- kajo veseli in žalostni trenutki, velikokrat prepojeni tudi s solzami. Življenje nam je darovano,a zaslužimo ga s tem,da ga sami darujemo. »Drugače ne more biti, ne sme biti: nekje je drugo življenje, kjerkoli; ple- menitejše,večje, spoznanja polno življenje, nič podobno temu trudnemu, slepemu, ze- hajočemu umiranju, ki je zdaj naš delež! Jaz verujem v to drugo življenje« - je zapisal Ivan Cankar.
Tehnika je potrebna, brez znanosti ne mo- remo, prav tako brez umetnosti. Toda vse to potrebuje še nečesa drugega:»dopolnila duše«, kakor je dejal veliki mislec H. Berg- son. Taka dopolnila so potrebna tudi nam in veliko jih dobimo tudi na teh srečanjih. Veliko lepih in spodbudnih besed je bilo podanih med mašnim bogoslužjem, tako v soboto kot v nedeljo pri župnijski maši. Da pa ne bi bilo vse preveč enolično,pa nas je zvečer prišla pozdravit tudi mladina iz Selc nad Škofjo Loko. Zapela nam je vrsto lepih pesmi, s tem pa pokazala, da tudi zdravi mislijo na nas in nas sprejemajo v svojo sredo, saj smo vsi udje Kristusove Cerkve.

Anica P.

Iskrena hvala za pozdrave iz Rima. Kaj ta- kega res nisem pričakovala, zato ste me presenetili. Upam, da ste živi in zdravi sre- čno prišli domov. Saj sem bila v duhu z vami in molila za vas, da se srečno vrnete.
Torej, ostanimo si prijatelji vse dni, in naj bo med nami prava iskrena ljubezen.
Pozdrav vsem prijateljem!

Milena Z.

Zdaj pa se vam moram tudi jaz oglasiti,ker se mi je izpolnila želja. Prvikrat sem bila na srečanju bolnikov in invalidov, in sicer v Puščavi. V Cerkvi sem videla v klopeh ve- čina starejše in bolehne ženice,meni podo- bne. Pri pozdravu miru smo si z nasmehom na ustih podale roke.
Invalidi so bili spredaj na vozičkih. Mislila sem si: mogoče je med njimi tudi Bine, ker pa nima v ustih fajfe, ga ne poznam. Rada bi spoznala tudi koga od teh, ki pišejo v Prijatelju ali Ognjišču.
Med mašo je prepevala vsa Cerkev. Tudi mene so pritegnile znane Marijine pesmi.G. škof Grmič nam je po klopeh delil sv.obha- jilo. Tako vesela in srečna sem se počutila da mi ob koncu kar ni bilo iti iz cerkve. Ve- dela pa sem, da me zunaj gotovo že čaka moj dobri sosed,ki me je zraven svoje dru- žine pripeljal v Puščavo. Iskreno sem mu hvaležna. Ta dogodek mi bo ostal v lepem spominu.
Prav lepo pozdravim vse v Prijatelju, čeprav vas ne poznam.

Tončka S.

Nekdo izmed »naših«, ki ga marsikdo dobro pozna, mi je predlagal, da bi se v Prijatelju še kaj oglasil. Veste, najbrž misli, da je v meni skrit talent literarnega veleuma in zakaj ne bi prišel v javnost. No ja, bom kar začel pisati, vi pa brati.
To ni navaden pozdrav,ta pozdrav se rima prinesel pa sem ga iz Rima. Da,za vse tiste ki vas ni bilo med nami,enotedenskimi Rim- ljani. Povem vam,bilo je čudovito in lepo, a na papir napisati, bi bilo pretežko. Vsak je doživljal po svoje. Nekoga je prevzelo sre- čanje s papežem, - tudi mene je; -drugi je občudoval veličastno cerkev sv. Petra, - tudi jaz sem jo;-mogoče je katera začutila božji klic v sebi ob srečanju z malimi Kris- tusovimi sestrami, - jaz sem začutil božjo bližino, Bog mi je bil blizu.
Mene so še posebno prevzeli družabni večeri. Tudi šale in zabave ni zmanjkalo. Veronika je ugotovila, da imam talent za kitaro. To pa menda zato,ker sva s patrom v duetu (oba na eno kitaro) tako zaigrala, da je bilo zraven mogoče celo zapeti.Da je bilo še več smeha,sem se spomnil še nekaj šal (vicev). In - nekdo mi je spet rekel, da imam smisel za šalo. Še dobro, da nisem humorist. Sedaj premišljujem:če imam toli- ko talentov, sem res vsestransko nadarjen človek,ki pa je bogastvo skrival v sebi. Ob vsem tem sem se spomnil še na Jezusovo priliko o talentih. Torej, te talente,ki mi jih je Bog dal, ne smem zakopati, ampak raz- vijati, gojiti in z vztrajnostjo zalivati.
Povem vam še to, da sem bil tako talenti- ran človek samo tisti čas v Rimu. »Škoda« boste rekli. No ja, sicer pa se trudim tale- nte razvijati, saj pravkar pišem pismo, po- zdrave pa v verze spravljam.Vse skupaj pa le ne vzemite preveč resno, upoštevajte zadnji talent, pa vam bo smešno. A še to, da bi vam na kitaro igral?! Le kdo mi jo bo zaupal,kdo mi jo bo dal,da bi se z njo igral! Bi me res poslušali, ali bi ušesa tiščali? La- hko bi zraven tudi peli, če bi vato v ušesih imeli.
Preden končam, vam še priznam, da sem se tudi jaz lepo imel in da sem vesel. Več- krat še v mislih poromam v Rim in nazaj, a stvarnost je taka, kot je sedaj. Ostala pa je notranja sreča,nepozabni spomini in že- lja: da bi bili vsi eno.
P. s.: G. urednik, če je vredno, naj se ta sestavek popravi in objavi, drugače naj se pa v predal spravi.

Tone P.

Po petih mesecih bivanja v bolnišnici sem se odločila napisati nekaj vrstic. Zaradi hude operacije sem celo poletje preživela med bolniškimi zidovi.V sobi se je izmenjalo več skupin. Doživela sem marsikaj lepega, pa tudi žalostnega. Kot bolnice smo si bile ena- ke, le s to razliko, nekatere bolj prizadete, druge manj. Zelo pa smo si bile različne po mišljenju.
Videla sem velike vzore potrpežljivosti, prave junakinje. Pripeljali so starejšo ženo, telo ji je bilo sključeno od sklepnega rev- matizma. Njena drža ni bila več pokončna. Na zdravnikovo vprašanje: ,le kako ste pre- našala te neznosne bolečine', je odgovorila z nasmehom: »Ko ne bi bila z mano višja moč,tudi sama ne vem,kako bi to prenesla Veste, vsak dan si še zapojem kakšno Ma- rijino pesem, najrajši tisto: ,Marija, k tebi uboge reve...'« Iz obraza ji je žarel odsev milosti.
Srce mi je govorilo: Vera je velika milost. To niso samo besede, to je naše prepriča- nje in katerega živimo. Višja moč, Bog med nami, on je naš Pomočnik in Tolažnik. Kako smo se veselile dneva,kadar nas je obiskal duhovnik, mala skupina se je zbirala v sobi in sprejela Kristusovo telo. To je bil za nas dan veselja in sreče. Prosila sem: Gospod Jezus, daj nam vero, daj, da te spoznamo in po tebi hrepenimo. Zgled pravega duho- vnega življenja,ki je mnogim neznano, nam je bila redovnica, ki je prišla v sobo. Vsta- jala je zgodaj zjutraj,veliko časa posveča- la molitvi in premišljevanju. Bila je vesela, srečna, vsem je bila usmiljeni Samarijan. Resnična sreča je zvesta služba Bogu.
Prisrčno pozdravim vse bolnike in naše pri- jatelje,priporočam se vam v molitev, kakor se tudi sama vseh spominjam.

Ivanka K.

Ko prebiram Prijatelja, se mi mnogi trpeči ljudje zelo smilijo. Tudi sam večkrat sreču- jem stare, bolne in osamljene ljudi,ki večer svojega življenja težko preživljajo.Nihče jih ne razume. Mladi gredo v službo ali pa v mesto stanovati. »Stari pa se živite, kakor veste!« Tudi jaz stanujem v stari kajži in sem invalid,pa se še gibljem. Dostikrat po- zno v noč pišem pisma trpečim prijateljem. Premišljujem, kako bi lahko pomagal enemu ali drugemu.
Dragi prijatelji bolniki, nikar ne obupujte! Vsak človek ima svoje težave. Vem za pri- mer svoje sosede. Bila je že na smrt bolna Nihče ni razumel njenih težav. Potrudil sem se, da sem jo tolažil, pa seveda, po svojih skromnih močeh tudi sam pomagal pri nuj- nem delu na kmetiji.Ona je videla,kaj lahko krščanska ljubezen naredi, in je menda kar živčna, če ji kakšen dan ne pridem pomagat. Seveda imam tudi sam veliko dela. Včasih grem na pot in koga obiščem. Povsod so me veseli, predvsem pa bolniki. Zelo sem hvaležen Bogu, da mi je na jesen življenja podaril takšen duhovni dar.
Dragi prijatelji bolniki: bodite pogumni, ne obupujte! To vam želi vaš iskreni prijatelj.

Jože S.

Otroci in mladina nekoliko nestrpno hodijo ob cerkvi. V rokah držijo šopke cvetja. Pribli- žajo se človeku,ki malo teže ali ob podpori svojih domačih ali požrtvovalnih spremlje- valcev stopa v cerkev, mu zaželijo dobro- došlico in na prsi mu pripno rdeč nagelj. V cerkvi, ki je bila lepo okrašena, se nas je zbralo veliko.Oltarji so se bohotili z rdečimi cvetovi, kar naj bi spominjalo na prihod Svetega Duha nad Cerkev; bil je binkoštni praznik.
Bolni, starejši in zdravi smo prisluhnili be- sedam g. župnika, ki je med drugim dejal: »...Če se čutite nekoristne in zavržene,ker ste stari ali bolni, se samo spomnite, koliko Cerkvi lahko pomagate s trpljenjem, in to bo vašemu trpljenju dajalo smisel. Križ je naš vsakdanji delež. Če bežimo pred njim, je še težji. Če ga sprejmemo iz božjih rok, nam lahko dodeli veliko milosti... Trpljenje darujmo Kristusu, ker ima prav ono vred- nost za rešenje sveta.Vi trpeči imate velik delež s Kristusom pri odrešenju sveta...«
Ob pogledu na zbrane se je marsikdo zami- slil. Oči mnogih so bile solzne;ne od žalosti ampak od sreče, od zavesti: nisem pozab- ljen,mislijo name. Evharistično občestvo se je pokazalo ob prejemu obhajila. Skoraj vsi smo šli k svetemu obhaliju in se tako po- polnoma,z dušo in telesom,udeležili Kristu- sovega odrešitvenega delovanja med nami
Po kratkih osebnih molitvah v cerkvi, se je vse občestvo zbralo zunaj, kjer so otroci in mladi imeli skromno prireditev. Bilo je res doživeto.Vsakemu je ostal ta dan bolnikov v župnijski cerkvi sv.Jožefa v Celju, v spo- minu. Vsi si želimo, da bi se takšna sreča- nja še nadaljevala, saj vsak rad roma k sv. Jožefu,ki je pri Jezusu mogočen priprošnjik za vse naše človeške potrebe.

F. R.

Dragi prijatelj! Pa smo,bolj ali manj srečno, spet vsi doma.Precej prostora smo odmerili poročilu o romanju v Rim. Nekaj boljših za- pisov posameznih doživetij smo namenili še za prihodnjo številko.Ko bomo prebirali vti- se z večnega mesta in ogledovali slike, si bomo še sami obujali spomine; morda kak- šne dogodke tudi podoživljali. Upam pa, da boste tudi ostali to poročilo z zanimanjem prebrali. Obljubo, ki smo vam jo bili dali, da se vas bomo na svetih krajih spominjali, smo tudi spolnili. S posebno hvaležnostjo smo božji dobrotljivosti priporočali vse naše dobrotnike.
Z uvodnikom, ki ga je napisala redna, a v bolezni zelo preizkušana sodelavka Tilka, smo vas hoteli spomniti, da bo četrta nede- lja v oktobru misijonska. Tudi bolniki morejo misijonsko delo Cerkve na razne načine pod- pirati. K tej odgovorni nalogi tudi koncilski očetje opominjajo vse verne,zato smo uvo dniku dodali nekaj odlomkov iz koncilskega odloka o misijonski dejavnosti Cerkve.
Neverjetno hitro se bližamo koncu leta. Ali ste,dragi prijatelji, že kaj pomislili, kako naj Prijatelja oblikujemo v prihodnjem letu? Na to moramo že letos misliti in se pripravljati. Pričakujemo,da boste tudi vi povedali svo- je pripombe o dosedanjem prizadevanju in svoje zamisli in predloge za naprej. Še za december bo Prijatelj prinesel splošni in misijonski namen Apostolstva molitve in kratko razmišljanje ob teh namenih. Upamo da so bili ti nameni vsaj majhna smernica vašim molitvam in darovanju trpljenja, da je tako vaše življenje bilo bogatejše. Ali naj prihodnje leto s tem nadaljujemo? Si morda želite kaj drugega?
Prisrčen pozdrav!

prijatelj urednik

S solzami v očeh sem prebrala tvoje zadnje pismo, čeprav nas tako navdušuješ. Meni se še ni nasmehnila tista sreča, da bi vseh devetkrat romala na Brezje k Mariji Pomagaj ki je Tolažnica trpečih in bolnih.
Naša župnija za bolne ne naroči avtobu- sov; samo za zdrave. Saj sem stara že 64 let in 52 let prizadeta od otroške paralize. Gledam lahko samo skozi okno in še tu zelo malo vidim. Zato se ti tudi jaz priporočam, da mi za drugo leto priskrbiš šoferja, seve- da, če nas Marija še obvaruje smrti.
Lepo te pozdravim in ti želim še naprej ve- liko dobre volje. Saj vem,da jih je še in še, ki niso imeli sreče ne na eni ne na drugi strani, kakor jaz.
Lep pozdrav!

Rozika D.

Čas tako beži, da bomo kar prehitro zapluli v zimo in jaz sem dobro izrabil ta čas, ko nosovi še ne zmrzujejo.
V mesecu juliju sem bil povabljen na dvo- dnevno srečanje v Šentjakob. Tako rad bi bil prišel, pa me je v grlu zagrabilo in nisem mogel biti tam vse dni. Le na dva kratka obiska sem skočil in tako zvedel, kako se imajo.Vsi v en glas so trdili,da se imajo le- po. To pa sem jim tudi verjel,saj so bili kot na svatbi in ne na duhovnih vajah. Tako so v soboto dopoldne govorili le »glavni«, ostali pa so bili zaposleni z zehanjem. Za napeto delo po skupinah pa je na srečo zmanjkalo časa.
Popoldne, ko sem bil tudi sam tam, je bilo pa prav smešno. Slišali smo odlomke iz ne- kega »X« romana, ki ga delno že poznamo. Za nameček pa še: "Bodimo eno". Podobno pri nas doma pravi »stara«,ukazuje in vodi pa sama, čeprav ne ve, kaj vodi in kako ukazuje.
Večer pa je bil res zabaven in tedaj smo že bili bliže tistemu »eno«. Z vseh obrazov jo odsevala radost, ko so nam zapeli mladi pevci iz Selc. Poseben užitek pa so pripra- vili udeleženci srečanja s »posebnim« spo- redom, v »posebnih« večernih oblekah in s »posebnimi« pevskimi odlikami.Bilo je zdra- vega smeha in zabave za vse okuse, od klasike do moderne. Poslušalci so želeli po- slušati »umetnike« še in še, le-ti pa so v svojih »uvoženih« oblekah potili krvavi pot in jim želje niso izpolnili. Jaz pa sem prepri- čan,če bi imeli obleke iz domače proizvod- nje, bi nam zapeli več pesmi,a v tistih vti- hotapljenih iz »hišnih« omar res niso mogli dalj časa zdržati.
Zato pa so bili spremljevalci nadvse vzdrž- ljivi. Pohvaliti moram posebno novince, ki so s svojo skromno nevsiljivostjo priskočili vedno na pravem mestu. Naši stari znanci srečanj pa so švigali kot strele iz kleti v podstrešje in spet nazaj. Eden pa je bil tako v zadregi, da še prijateljem ni utegnil stisniti roke v pozdrav. Sprašujem se, če se morda ne žene za kako odlikovanje.
Veste, tudi v današnjem času se še godijo čudeži. Ko sem se namreč že sprijaznil s tem, da bom romanje v Rim spremljal le v duhu,je prišla novica,da eden od spremlje- valcev ne more na pot in da naj namesto njega grem jaz. Bil sem ganjen od sreče, da so še tako dobri ljudje na svetu. Ko pa je moja "stara" videla,kaj je človeška dob- rota,mi je stisnila v roke "kuverto" in rekla: »če mi je neznani dobrotnik omogočil ro- manje s prvo skupino,mi ona omogoča še z drugo.« Tako sem bil ves srečen v Rimu kar 14 dni. Pa je bilo tudi kar prav, saj gre »teleks« tudi do konca. Sploh pa, kako bi takšno romanje moglo potekati brez mene in moje »antene«?
Ne bom pa vam opisoval poteka romanja, ker je bilo vse lepo, čudovito, ganljivo. Kar pa me je najbolj prevzelo, so bili oleandri. Oh, ne morem pozabiti, kako so bili lepi in koliko jih je bilo! Ena od »vodilnih« jih je do solz občudovala.Za spomin smo to »olean- dro« pripeljali s seboj domov, seveda brez vednosti moje »stare«. No, v prvi skupini smo se imeli lepo in sploh najlepše. Videli smo toliko lepega,da se nam je potem zdel lep še ubogi polomljeni romar...
In kako je bilo v drugi skupini? Seveda, lepo in najlepše! Celo boljše,saj smo se "mastili" s priboljški. Le-te smo si lahko privoščili z darovi, ki nam jih je velikodušno pustila prva skupina. Hvala!
Kakor prva skupina, smo si ogledali vse znamenitosti Rima in sam sveti oče nas je sprejel. Vsi dnevi so bili tako polni doživetij da sem bil kar srečen zvečer, ko so me položili v mehko ležišče.Takega razkošja si pa doma res ne morem privoščiti. Nekateri so mi to malo zavidali in ko sem bil zvečer nemočen v vodoravnem položaju,so "vodilni" skušali rešiti to vprašanje in še druga. Mi- slim pa, da bi jih laže rešili v navzočnosti »povzročiteljev«. No, pa to me ni kaj prida ganilo ali spremenilo. Bolj sem bil pretresen in prav v strahu na zabavnem večeru. Naš urednik se je namreč spustil v boj za hruš- ko in pošteno sem se bal za njegove zlate zobe in nos. Bilo je prav mesarsko klanje. Nasprotnik, ki je še z odvezanimi očmi bolj slep kakor ne, je z ruto na očeh hlastal za nevidno hruško in kakor ukleto vedno grizel v urednikovo brado, nos, zobe... Ves sem trepetal.Pa nos se še nekako sam od sebe zaceli, a zlato je danes kar precej iskana kovina, iz tujine se je ne izplača uvažati. A moj strah je bil odveč in se je srečno končalo kot tudi naše romanje.
Vsi,ki ste bili kot jaz v Rimu, boste potrdili, če rečem, bilo je lepo, čudovito, enkratno, ganljivo. Ali ne?! Posebno oleandri,pa tista pridiga v avtobusu, ki je nekatere ranila na duši, a se sami niso znali izlizati z jasno presojo, čeprav so, kot mi vsi, celih 14 dni molili za edinost. Jaz pa sem nepreklicno sklenil, da bom za edinost molil vsak dan še tudi doma. Kaj pa vi?
Za konec naj vam povem še to, da sem bil v soboto 3. septembra na Brezjah, kjer je bila slavnostna maša za bolnike ob 70-let- nici kronanja brezjanske Marije. Dopoldan sem bil navzoč pri otroškem slavju in mo- ram reči, da so otroci res prisrčni in znajo veliko lepega. Ko pa sem se jim po sv.maši skušal bolj približati, sem bil dobesedno pre- sunjen, ko so se me kar malo bali in vzdiho- vali: »Oh, ta revež«. Kaj mislite, gospodje kaplani in drugi, ki učite našo mladino, ali nas ne bi bilo moč malo bolje prikazati mlademu rodu, da nas ne bi poznali le kot »reveže«, marveč tudi pravo stran našega življenja?! Gorje tistemu neprevidnemu vzgojitelju, ki se z mano spusti v boj za hruško. Pošteno ga oklestim. Naj ne bom vaš pravični Bine, če ne storim tako!
Še lep pozdrav in brez zamere!

vaš Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov: PRIJATELJ,Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Cena izvoda 7 din, letna naročnina 40 (podporna 80) din. Izhaja šestkrat na leto - Tisk: Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

»Samo od govorjenja in brezdelja človek ne more živeti. Počasi mi je začelo vse presedati in v iskanju sem se zatekel k čopiču. Želja po risanju je v meni prisotna že od rane mlado- sti in sedaj se mi zdi tako nemogoče, da bi jo uresničil. Prvi poizkus je bil precej uspešen in sledila so mu nova in nova platna. Zanima me vse, kar se la- hko imenuje umetnost. Študij,vztrajnost in velika želja po ustvarjanju rodijo sadove. Sodeloval sem na nekaterih razstavah in pripravil tudi samostojno v maju 1976. V umetniškem iskanju vedno novega se po- časi dopolnjujem. Vrnile so se želje in ho- tenja, ki pa so sedaj bolj usmerjene. Pre- pričan sem, da življenje na invalidskem vozičku ni niti najmanj lahko, je pa zato privilegirano in ga vsak ni sposoben pre- nesti.«

VOJKO GAŠPERUT