Dragi prijatelji!

»Dobrohoten pogled razve- seljuje srce, vesela novica oživi kosti« (Prg 15,30). Du- hovniki in sestre vsako jutro začenjamo dan z molitvami iz brevirja. Pesem, psalmi, kratko berilo iz ene od svetopisemskih knjig, prošnje, očenaš, sklepna molitev, pa še kaj, tako to izgleda. Če je človek zbran, se vedno zgodi, da kakšen stavek "pade v oči" in ga ohranimo kot vodilo za novi dan ali pa kar za dalj časa. Danes zjutraj sem si posebej zapomnil gornji stavek. "Me bo danes kdo dobrohotno pogledal-a, bom zvedel kaj veselega?" to bi bila pr- va misel. Ker pa naj bi bili duhovniki in sestre lepo vzgojeni ter nesebično po- žrtvovalni (včasih nam to uspe, vedno pač ne), pomislim takole: "Bom danes vsakogar gledal dobrohotno in z naj- boljšimi nameni? Bom zmogel reči kaj takega, tako lepega in veselega, da bo razveselilo in oživilo kakšnega človeka?"
Srčno upam, da bo tudi ta številka Prija telja kot dobrohoten pogled in da boste iz njega začutili veselo novico. Urška Zupančič iz Blance, s katero tokrat ob- javljamo daljši pogovor, pravi, da so ji velikonočni prazniki najlepši,saj ji vedno znova okrepijo upanje. O svetopisem- skih vabilih in naših odgovorih nanje boste lahko prebrali v duhovni misli in nadaljevanju odgovora dr.Mlinarja; po- dobno pa v razmišljanju zdravnice o nesreči kot priložnosti. Sprejeti odgo- vornost, kot jo je sprejel sv. Jožef, to je glavna misel v rubriki o Bratstvu. Vodstvo KBBI je bilo na duhovnih vajah in Prijatelj prinaša nekaj zapisov o njih, prav tako o drugih opaznejših dogodkih Zabeležil je nekaj dobrih del ljudi, ki že- lijo z dobrohotnim pogledom, pesmijo in besedo na obiskih in srečanjih razvese- liti in prinašati upanje. Po daljšem času zopet daje prostor tistim,ki so se spus- tili proti breznu življenja, a se iz njega s pomočjo ljudi z močno vero in dobro- hotnim pogledom zopet dvigajo ven, toda na drugo stran, proti luči, ki nikoli ne ugasne (Življenje na robu). Nada- ljujemo "zgodbo o prepiru deklet", kot jo je poimenoval eden od sodelavcev (črtica Kamen z gore). Še vedno se sicer ne ve, kaj hoče povedati, ampak vseeno priporočamo, da jo spremljate. No, najraje bi, da preberete kar vsega Prijatelja in ga še drugim priporočite.
Na koncu še želja: Tudi vi dobrohotno glejte vsakogar in razširjajte Jezusovo veselo novico.

Vlado Bizant, urednik

spredaj: babica z vnukom, foto Tone Planinšek
zadaj: deklici pred bolniki na srečanju v Semiču, foto Tone Planinšek

April

Živeti blagre.

Da bi ljudje v posvečenih poklicih,zvesti svoji posebni poklicanosti, oživljali duha evangeljskih blagrov v svetu. Da bi praznovanje stoletnice Cerkve v Ruandi okrepilo razumevanje med krist- jani in pospešilo narodno spravo. Da bi prispevali svoj delež k Jezusovem blagru: blagor lačnim in žejnim pravice.

Maj

Moč za premagovanje vsakega nasilja.

Da bi ženske, žrtve nasilja, ob podpori in spoštovanju osebnega dostojanstva, našle moč za premagovanje nasilja in bolečin. Da bi izzivi, ki prihajajo iz današnje me- stne kulture, spodbujali verne k novim misijonarskim prizadevanjem v mestih. Da bi se po Jezusovem zgledu znali upirati nasilju z dobroto in ljubeznijo.

Nekaj mora biti nad nami

Ker je človek od Boga ust- varjen in mu je po neumrljivi duši podoben ter nosi v sebi vest, ki ga nagovarja k dob- remu in svari pred slabim, je sposoben z naravnimi darovi Boga spoznati. Zgo- dovina raznih verstev nam to dokazuje. Velikokrat tudi sami slišimo koga, ki pravi: "Nekaj mora biti nad nami." Tisto "nekaj",kar priznava, je skrivnost Boga, ki ga po svoji pameti megleno spoznava in temu primerno priznava. Tudi taka posamezna iskanja Boga imenujemo po- ti k Bogu. Apostol Pavel trdi o poganih: "Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno, sam Bog jim je to namreč razodel. Zakaj od stvarjenja sveta na- prej je mogoče to, kar je v njem nevid- no, z razumom spoznati iz ustvarjenih bitij, njegovo večno mogočnost in bo- žanskost (Rim 1,19-20). To splošno is- kanje Boga ne more imeti svojega izvira nikjer drugje kakor samo v Bogu. Po teh različnih poteh more človek priti do spoznanja obstoja, da obstaja neka st- varnost, ki je prvi vzrok in poslednji cilj vsega in ga vsi imenujemo Bog(KKC 34)
Skrivnost Boga je v vsej polnosti člo- veku nedojemljiva. Dosegel jo bo šele v večnosti. Apostol Pavel pravi: "Oko ni videlo, uho ni slišalo,kar je Bog pripravil njim,ki ga ljubijo." In še:"Sedaj gledamo kot v zrcalu, takrat pa iz obličja v obli- čje." Zmožnosti, ki jih ima, napravljajo človeka sposobnega spoznati obstoj osebnega Boga. Da pa bi človek mogel stopiti v njegovo notranjost, se je Bog hotel človeku razodeti in mu podati mi- lost, da bi mogel sprejeti to razodetje v veri. Kljub temu nas morejo dokazi za obstoj Boga pripraviti za vero in poma- gati, da vidimo,kako ne nasprotuje člo- veškemu razumu (KKC 35).
Povejmo to s primerom iz vsakdanjega življenja. Srečam nekoga,ki ga še nisem videl.Ne da bi mi on sam povedal,spoz- nam,da je človek,da je moški ali ženska odkrijem lahko tudi njegovo približno starost. Če spregovori, lahko spoznam njegovo narodnost. Tistega,kar ta člo- vek nosi v sebi, radosti, težave, miš- ljenje, pa ne morem odkriti. Samo on mi lahko to pove. S tem se mi je "razodel", povedal je o sebi tisto, kar nisem vedel in sam ne bi mogel odkriti. Nekaj podo- bnega je storil Bog. Vse poganske vere temeljijo na človekovi naravni pameti, zato so tako pomanjkljive in nam mno- ge niti ne odkrivajo osebnega Boga, ampak samo tisto "nekaj", kar obstaja zunaj našega življenja. Najbolj blizu na- šemu krščanskemu spoznavanju Boga - naši veri so nam Judje, nato muslimani. Judje poznajo Boga na podlagi razodet- ja, žal samo stare zaveze, saj so novo odklonili. Muslimani verujejo v osebnega Boga in ga imenujejo Alah. Tudi njihova vera sloni na judovski in krščanski veri,

saj je Mohamed poznal obe.Vse tri ver- ske skupnosti verujejo v enega Boga, z drugo besedo v istega Boga. Poganska verstva omenjajo več božanstev.Oni so "mnogobožci"-politeisti. Verniki treh prej omenjenih verstev pa smo "enobožci" - monoteisti. Vendar smo mi, kristjani, verniki razodetja Boga stare in nove zaveze, ki temelji na razodetju Jezusa Kristusa, zato je naša krščanska vera po razodetju popolnejša od onih dveh.
Razodetje je Jezus Kristus zaupal svoji Cerkvi in ona ga ohranja ter oznanja.
Cerkev prizna in uči,da je Boga mogoče spoznati po naravni poti razuma. Brez te sposobnosti človek ne bi mogel spre jeti Božjega razodetja. Vendar ima pri tem spoznavanju Boga velike težave. Človekov naravni razum zadene pri tem iskanju na velike ovire, ki mu prepreču- jejo, da bi razum, to svojo sposobnost, uspešno uporabljal. Te težave izvirajo iz posledic izvirnega greha, zato se človeku zbudi tudi dvom o prepričanju, do katerega je prišel po tej poti.
Zato nujno potrebuje razsvetljenja z Božjim razodetjem. Kljub temu danemu razodetju je človek sposoben, da ga odkloni, ker je svobodno, od Boga ust- varjeno bitje. Bog razodetja nikomur ne vsiljuje. Življenje to dokazuje. Saj so med nami - verniki - tudi taki, ki zave- stno odklanjajo razodetje, čeprav so o njem slišali. Pri mnogih se pozneje vera iz mladosti ponovno "oglasi", pri drugih pa ne,čeprav poznavalci človeka trdijo, da je prepričanih ateistov zelo malo. So pa.Če ponovimo to,kar smo že povedali da je vera dar, ki je dan vsakemu člo- veku, so ti ta dar zavestno odklonili. Psalmist jih pomiluje, ko pravi: "Bedak pravi v svojem srcu: 'Ni Boga.' Ravnajo pokvarjeno, počenjajo ostudna dejanja, ni ga, ki bi delal dobro. Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili (Ps 13, 1-3).
Znana je zgodba Charlesa deFoucaulda (izg:Šarl de Fukó).Rojen je bil leta 1858 v Franciji in versko vzgojen. Nemoralno življenje ga je tako pokvarilo, da je izgu bil vero. Greh je bil kriv, da je odpadel od vere. Zaradi razvratnega življenja so ga celo odpustili od vojakov.Posvetil se je raziskovanju znamenitosti Maroka in drugih dežel. Tu je spoznaval velika dela, ki so jih ustvarili verni ljudje. Ob- čudoval je vero Judov in muslimanov, ki jih je srečeval. Ob teh spoznavanjih se je spraševal, kakšen smisel ima njegovo življenje. Spoznal je,da mu greh ne pri- naša sreče. Začel se je vračati k Bogu. Sestri je pisal: "Kako si srečna, da mo- reš verovati! Jaz pa iščem luči in je ne najdem". V Parizu je prišel v stik z dob- rim duhovnikom,pri katerem je po dolgih letih opravil življenjsko spoved. Odločil se je za najbolj strogo življenje po evangeliju. Nekaj let je preživel v Sveti deželi in bil leta 1901 posvečen v du- hovnika. Nato je odšel v Maroko med Tuarege ter med njimi živel kar najbolj skromno. S svojim zgledom jim je ozna- njal evangelij. V oboroženih spopadih,ki so se razvneli v kraju, kjer je bival, so ga 1.decembra 1916 ubili.Danes obsta- jajo njegovi redovniki in redovnice, ki ga posnemajo v strogem življenju, zanj pa poteka postopek za razglasitev med svetnike.
Mnogi spreobrnjenci in iskalci Boga nam dokazujejo, da ga lahko najde vsakdo, če ga iskreno išče.

Zdravko Bahor

Po toliko letih lahko rečem: »Bogu hvala!«

"Le kaj bi vam jaz mogla po- vedati,saj sem čisto navadna ženska brez šol; pa še na vozičku sem..." Tako se je branila tudi tokratna gostja,Urška Zupančič,Čanje 8, 8283 Blanca. "Ravno zato, ker si na vozičku in ker večkrat kaj napišeš za Prijatelja,bi bilo lepo,če bi te drugi bral- ci in bralke spoznali." Gotovo ni bistve- no, da je človek na vozičku, vsekakor pa močno vpliva na življenje. Glede šol pa se najbrž bralci in bralke Prijatelja strinjamo, da na srčno dobroto, iskre- nost, vero, življenjski pogum itd. prav velikega vpliva nimajo. Drugače je s knjigami, ki pa jih lahko bereš tudi brez šol. Ampak raje prisluhnimo Urški...

Marsikateri bralec ali bralka ne ve, kje je Blanca.Nam lahko kaj več po- veš o svojem rojstnem kraju in dru- žini? Moja rojstna vas Čanje pri Blanci leži ob Savi. Tisti,ki se tod vozijo z vla- kom najbrž Blanco poznajo po železniški postaji med Brestanico in Sevnico. Mi smo na štajerski strani. Hiša, kjer živim, je tudi moja rojstna hiša.Bilo nas je pet otrok; poleg mene še dva brata in dve sestri. Brata sta že pokojna. Starejši je bil redovnik kapucin. Sestri sta še živi. Ena izmed njiju skupaj z možem živi tu- kaj v naši rojstni hiši. Ko je bilo njenih pet otrok še doma, sem pazila nanje, ko sta starša odšla na delo. Sedaj pa v stari hiši živimo le še mi trije. Deset let je tukaj živela tudi nečakinja z možem in dvema otrokoma. Pred kratkim so se preselili v novo hišo,ki je čisto blizu na- še. Pomagajo pri vseh delih. V kratkem pričakujejo tudi novega člana družine. Sicer še vedno veliko prihajajo k nam in pogosto imamo tudi skupna kosila.

Ime ti je Urška. Zveni mladostno, čeprav so se že nabrala leta. Si bila s svojim imenom vedno zadovoljna, ali pa si kdaj želela, da bi imela dru- gačnega?* Sošolci,kot tudi ljudje,ki me poznajo še iz šolskih dni, so me vedno klicali Uršca. Šele v zadnjih letih se mi je začelo zdeti to malce otročje, tako da sem se, odkar sem v Bratstvu, to pa je od leta 1992, tudi sama začela podpisovati Urška in ne več Uršca. Na svoje ime sem bila vedno kar ponosna in ni bilo želje po drugačnem.Tudi moja mama in stara mama sta bili Uršuli.Zato sem bila z imenom vedno zadovoljna. V otroških letih za razliko od danes to ime ni bilo pogostno, tako da sem bila v šoli na Blanci edina Urška. A da tudi Urška zveni mladostno?

Poudarila si, da si na vozičku. Koliko časa te že spremlja invalidnost in kaj je bil vzrok zanjo? Leta 1939, ko sem bila stara deset let, sem zbolela za otroško paralizo. Pol leta sem preživela v bolnišnici v Ljubljani.Ob vrnitvi domov nisem mogla več stopiti na noge. Šele po treh letih sem s pomočjo palic zače- la hoditi po stanovanju.Uporabljala sem kar navadni ročni palici, saj takrat, ko sem zbolela, bergel ni bilo lahko dobiti, čeprav bi bila hoja z njimi precej lažja. Ker me noge niso ubogale, sem veliko- krat padla. Takrat sem imela vedno v mislih,da je Jezus tudi padel pod križem sedaj pa se to dogaja meni. Običajno padci niso bili hudi.Pobrala sem se in šla naprej. Bili pa so tudi hujši, ko sem se udarila v koleno ali si zvila gleženj. Ta- krat sem morala tudi več tednov ležati v postelji,preden sem toliko okrevala,da sem lahko spet hodila. Zadnjih petnajst let sem na invalidskem vozičku. Ob od- hodu iz cerkve v Sevnici mi je nekoč na pragu spodrsnilo in sem padla. Močno me je zabolelo v kolenu in od takrat se nanj nisem mogla več opreti.

Do desetega leta si bila torej popol- noma zdrava. Se spominjaš tistih let, ko si kot otrok še lahko hodila?
Spominjam se,kako sem vsak prvi petek še s tremi sosedovimi dekleti hodila peš k maši v Sevnico, do koder je sedem kilometrov.Prav tako se spominjam pro- slav in iger,ki smo jih prirejali v šoli. Vsa štiri leta, kar sem obiskovala šolo, sem na njih redno nastopala. S četrtim raz- redom pa se je zaradi bolezni moje šo- lanje končalo. Do bolezni mi je šola šla zelo dobro in vedno sem sanjala,da bom postala učiteljica. Žal pa so se stvari obrnile drugače in v uk me je vzela šivi lja iz Sevnice.Včasih se je pošalila, češ da Bog že ve, zakaj sem zbolela. Bila sem namreč zelo živahen otrok in kdo ve, kako bi v življenju bilo, če bi lahko hodila.Njena šala me je takrat potolažila saj sem verjela, da Bog res ve, zakaj je tako prav. Danes, ko gledam nazaj na svoje življenje, sem Bogu hvaležna zanj in nad njim nisem razočarana. Svojo in- validnost sem sprejela kot Božjo voljo in upala,da bom s svojim zgledom in delom še vedno lahko storila veliko dobrega.

Si bila zaradi invalidnosti v življenju večinoma doma?* Seveda. Z doma- čimi sem bila dvakrat na Sveti gori pri Gorici, sicer pa se redno udeležujem romanj bolnikov in invalidov na Brezje. Manjkala sem le na prvem.Povabil me je sedaj že pokojni župnik iz Sevnice, g. Janez Poprijan, ter meni in še dvema invalidoma priskrbel prevoz.Udeleževala sem se tudi romanj v Brestanici.Na izle- te ali v zdravilišča pa nisem nikoli hodila Ko sem še šivala, sem imela veliko dela in ni bilo dosti časa. Ker sem pazila na sestrine otroke ter kuhala, se mi je ši- vanje včasih zavleklo tudi pozno v noč, da so bile obleke gotove do dogovorje- nega roka. Zaradi nočnega šivanja se je oče dostikrat bal,da si bom pokvarila oči in me je 'podil' spat. Vendar pa še vedno lahko berem brez očal.Kar zade- va obiske zdravilišč nisem niti poznala vseh možnosti in ugodnosti,ki so se po- javile z boljšo organiziranostjo invalid- skih ustanov in društev. Že od mladih let sem navajena na skromnost,saj sem se morala marsičemu odreči.Zato nisem imela občutka, da bi bila zaradi invalid- nosti za marsikaj prikrajšana. Omejitve zaradi invalidnosti sem sprejela in se z njimi ne obremenjujem. Če nečesa ne zmorem, pač ne zmorem.

Naša dosedanja srečanja so bila vedno obarvana z vero - maše, ro- manja ... Omenila si tudi brata re- dovnika. V vaši družini je bila torej vera močno navzoča? Res je, starši so nas vzgajali v veri. Spomnim se,kako smo kot otroci zjutraj in zvečer glasno molili. To je ostalo v moji zavesti vse do danes. V naši družini je bilo in je še vedno precej redovnih poklicev. Stric je bil kapucin, p. Mavricij Teraž. Nekaj časa je bil celo kapucinski provincial, ukvarjal pa se je tudi s pisanjem. Tako kot stric je h kapucinom stopil tudi sta- rejši brat,ki pa ni bil duhovnik.Deloval je kot brat na Ptuju ter v Celju in Zagrebu Po osamosvojitvi slovenske province pa je petintrideset let, vse do svoje smrti leta 1996, bival v samostanu v Vipav- skem križu. Poleg tega sta dve hčerki moje nečakinje sestri salezijanki. Sta- rejša, ki že ima večne zaobljube, sedaj študira v Rimu. Mlajša, ki bo na večne zaobljube čakala še dve leti, pa je tre- nutno v Ljubljani.Znamenje navzočnosti vere v družini je tudi kapelica pri naši hiši. Na mestu,kjer sedaj stoji nova ka- pelica, je prej stala stara, in ko sem še lahko hodila, sem vedno skrbela, da je bil v njej šopek rož. Spomnim se, kako sem, ko je bila leta 1935 mama hudo bolna - že skoraj klinično mrtva - hodila klečat in molit zanjo k najlepši sliki v kapelici. Stric je bil takrat v Škofji Loki magister novincev. Tudi on je dobil po- što, da se njegova sestra bori s smrtjo. Novincem je naročil,naj gredo pred Ma- ter Božjo molit za njegovo sestro, sam pa je odhitel proti Ljubljani. Med potjo se je stanje mami že izboljšalo.

Ali si glede na številne redovne in duhovniške poklice v ožjem sorod- stvu tudi ti kdaj pomislila, da bi bila redovnica, če bi bila zdrava? Pred bo leznijo mi kaj takega ni prišlo na misel. Bila sem še premlada. Med bivanjem v bolnišnici pa sem bila nad prijaznostjo in dobroto sester navdušena in sem skle- nila, da bom tudi jaz sestra redovnica, če ozdravim. Po šestih tednih sem ve- dela,kaj mi je,po šestih mesecih zdrav- ljenja pa so mi domači pisali, da pridejo pome, ker so se bali, da bodo stroški zdravljenja sicer preveliki. Jaz pa sem jokala,ko sem izvedela,da grem domov. Takrat sem se namreč zavedela, da ne bom nikoli ozdravela. To je pomenilo tudi slovo od možnosti za uresničitev odločitve,ki sem jo sprejela v bolnišnici

Kaj pa tvoja osebna vera? Kako jo živiš? Rada molim, pa tudi rada se po- govarjam o veri. Zdi se mi, da to, kar človek nosi v sebi,rad pove tudi drugim Pogovori o veri me osrečujejo,hkrati pa z njimi poglabljam svoj odnos do Boga. O veri sem se zelo rada pogovarjala s svojim bratom kapucinom. Vedno mi je prinesel tudi kakšno knjigo z versko te- matiko.Zelo rada berem,zato mi ni dolg čas,tudi kadar sem doma sama.Zanimajo me knjige ter različne revije z versko tematiko-Ognjišče,Prijatelj, Salezijanski vestnik, Družina. V njih vedno odkrijem kaj lepega. Včasih kupim tudi po več izvodov knjige, ki se mi zdi zanimiva, in jih razdelim med domače. Tako sem na primer kupila pet izvodov knjige o pape ževem obisku v Sloveniji 'Bog blagoslovi Slovenijo'. Pa tudi Ognjišče in Prijatelja sem že večkrat naročila še za koga drugega.Zdi se mi,da s tem tudi drugim omogočim, da kaj lepega preberejo. Poleg tega tudi rada molim za druge. Občutek imam,da danes molitve manjka So družine, ki sicer hodijo v cerkev, na molitev pa so kar malce pozabile. Pa je le treba moliti! Res je, da tudi z delom in med delom lahko molimo. Sedaj, ko imam čas, rada zjutraj molim rožni ve- nec ter kakšne druge molitve, ki jih ne morem moliti med delom.Tako kot gredo drugi zjutraj na delo,jaz vstanem iz po- stelje,se usedem in molim.Sama čedalje bolj spoznavam,kako velik zaklad je vera Pokojni stric je napisal knjigo z naslovom 'Čuvajmo zaklad svete vere.' Ko sem to knjigo prvič brala, je nisem popolnoma razumela, zdaj pa mi že sam naslov ve- liko pove.V veri lahko vsi križi in težave dobijo smisel. Žal knjige nimam več, ker se je zgubila, ko smo obnavljali hišo.

Prej si omenila romanja;ta so pona- vadi k Marijinim cerkvam. Pa kape- lica pri vas je posvečena Mariji. Kaj ti pomeni Marija? V Marijo zaupam, jo častim in se k njej zatekam s prošnjami Včasih so pri naši kapelici molili šmarni- ce. Ko še nisem bila na vozičku, sem se postavila k oknu,ga odprla,tako da sem slišala in videla druge, ter z njimi molila. Sedaj tega ne zmorem več. Ko so bili otroci še manjši,so pri kapelici vsak dan molili šmarnice, danes pa je ta običaj ostal le še ob nedeljah zvečer.

Pri vas župnijo vodijo salezijanci. V kakšnih stikih si z njimi in z župnijo? Lahko še obiskuješ nedeljske maše?*
Mislim, da so župnijo v Sevnici prevzeli leta 1965. V začetku sedemdesetih let smo se k maši vozili še s konjsko vpre- go. Takrat sem si zelo želela,da bi imeli avto, da bi laže obiskovali bogoslužje. Sedaj, ko se na noge težko oprem in je presedanje iz vozička v avto in nazaj postalo prenaporno, k maši v Sevnico ne morem več. Že kakih osem let me zato duhovniki obiskujejo na domu vsak prvi petek v mesecu. Ob nedeljah pa z veseljem prisluhnem maši na Radiu Ognjišče. Zdi sem mi, da se lahko prav tako zberem ob poslušanju maše prek radia,kot če bi bila v cerkvi.Vesela sem tudi, če je maša po televiziji vendar mi je ljubši radijski prenos.

Omenila si, da si članica Bratstva od leta 1992. Kako si prišla v stik z njim?* Leta 1991 sem bila na vsako- letnem srečanju starejših v Brestanici, ki ga je tisto leto vodil prejšnji urednik Prijatelja g.Jože Zupančič. Bila je ravno prva obletnica smrti brata Jožeta, zato sem g.Zupančiča prosila,če bi lahko zanj daroval obletno mašo.Prošnjo je sprejel hkrati pa povprašal,če poznam Bratstvo oz.tedaj še Prijateljstvo bolnikov in in- validov.Obljubil mi je povabilo za sreča- nje v Šmarjeti.Naslednje leto sem pova bilo res dobila in se srečanja udeležila ter se tudi včlanila v gibanje. Od takrat naprej sem se srečanj v Šmarjeti, ka- sneje pa v Semiču, redno udeleževala. Leta 1998 smo srečanje organizirali tudi pri nas na Blanci. Upam, da bomo imeli tukaj še kakšno podobno srečanje.

Najbrž si prek Bratstva in drugih srečanj spoznala veliko ljudi. Imaš z njimi kakšne stike?* Na obiske,žal, ne morem. Občasno koga pokličem, zelo rada pa si dopisujem. Veliko pišem in tudi sama se razveselim vsake pošte Na moj naslov je priroma kar precej.

Kako pa si prišla vstik s Prijateljem?
Poznam ga že od leta 1970.Takrat sem tako močno padla,da šest tednov nisem mogla stopiti na nogo.Hkrati je bil hudo bolan moj svak.Sestra ga je hodila obis kovat v bolnišnico v Celje.Preden je šla na obisk, je šla v Celju k maši in v tam- kajšnjem župnišču kupila izvod Prijatelja Tako sem tudi jaz spoznala Prijatelja,od takrat naprej pa sem njegova redna bralka. Shranjene imam številne stare številke.Včasih tudi kaj napišem;o kak- šnem srečanju, ki se ga udeležim. Bolj kot pisne prispevke včasih na različne revije in glasila pošljem kak dar. Denar, ki bi ga sicer lahko porabila za sladka- rije, ki jih ne jem, raje namenim v dar. Navadno pa se izdajateljem oglasim tudi s praznično pošto.

Zdiš se mi zelo optimistična. Ali si rada v družbi? Rada tudi zapoješ?*
Rada se pogovarjam, za petje pa, žal, nimam posluha. Zato se v veseli družbi ne znajdem preveč dobro. Priznam, da mi je med samimi zdravimi ljudmi malce nelagodno, zato se vabilom ob raznih praznovanjih ne odzovem preveč rada. Vem tudi, da imajo moji domači svoje obveznosti in svoje življenje, in jih z željo po pogovorih ne morem preveč obremenjevati. Večkrat pomislim na to, kako lepo bi bilo imeti kakšno prijate- ljico sorodnega mišljenja, s katero bi se lahko pogovarjali,skupaj kaj prebrali itd. Včasih se mi zdi, da imajo glede tega tisti, ki živijo v domu, celo prednost, saj laže najdejo sebi podobno družbo.

Zanimivo, čeprav mislim, da si v dom ne želiš... Si si že kdaj od blizu ogledala, kako je v njih? Poznaš kaj oskrbovancev? Bi šla v dom?*
Obiskala sem že oskrbovance dóma v Impoljci in Loki, vendar smo bili vedno zunaj na prostem. V notranjosti doma za ostarele še nisem bila.Od sorodnikov in bližnjih trenutno ni nihče v domu. Si- cer pa poznam oziroma sem poznala kar nekaj oskrbovancev. Seveda obstaja možnost,da bi morala iti v dom. Vendar sem,dokler lahko kolikor toliko sama po- skrbim zase,veliko raje doma. Zdi se mi, da je vsakdo rajši doma, včasih pa je odhod v dom neizogiben. Mislim,da tudi v domu človek lahko stori kaj dobrega.

Morda bi rekla še kaj o svojem delu?
V Sevnici sem se izučila za šiviljo, kar mi je kasneje zelo koristilo. Veliko sem šivala. Ravno pred kratkim sem razmiš- ljala, koliko nevestam sem sešila poro- čno obleko. Gotovo jih je bilo več kot petdeset. Menda se je razširil glas, da sem dobra šivilja, zato so mi delo nosili od vsepovsod. Šivala sem različna ob- lačila, tudi plašče.

Si kdaj šivala tudi duhovniška obla- čila? Tudi.Naredila sem dve albi ter mi- nistrantske obleke za našo podružnico na Grački gori. Naredila sem tudi obleke za ministrante pri sv. Kancijanu.

Kaj pa vezenje.Si se ukvarjala tudi s tem? Da, za našo podružnico na Grački gori sem izvezla dva prta.Ko sem preži- vela kap, sem mislila, da mi vezenje ne bo šlo več od rok.Prsti so postali malce manj občutljivi. Vendar sem poskusila in še vedno gre. Tako imam v načrtu že novo vezenje. S svojimi izdelki redno sodelujem na razstavah, ki jih prireja Bratstvo. Prva leta, ko še nisem toliko vezla, sem na razstave pošiljala kakšne otroške oblekice,tudi krstne, in jih nato prepustila v dar družinam, ki so jih po- trebovale. Kasneje sem na razstavah sodelovala predvsem z vezenji.

Kakšen je na splošno tvoj odnos do dela? Še vedno, kljub letom, delaš?
Vedno sem rada delala. Kadar drugi op- ravljajo kmečka dela,pomagam pri kuha nju in pomivanju. Poleg tega še vedno kaj zašijem,spletem ali zlikam.Ne morem pa več toliko šivati kot poprej. Po rahli kapi zmorem precej manj. Leta pa tudi naredijo svoje.

Lahko daš glede dela kakšen nasvet mlajšim bolnikom in invalidom?
Prav zaradi tega, ker sem vedno rada delala, se nisem čutila onemogla in od- visna od drugih.Opravljala sem vsa dela ki sem jih ob invalidnosti zmogla. Šele sedaj, ko sem popolnoma 'privezana' na voziček, imam včasih občutek odvisno- sti. Zato menim, da mora vsak invalid oziroma bolnik opravljati vsa tista dela, ki jih zmore. Še posebej mladi morajo najti smisel v delu,ki ga lahko opravljajo Sama vedno delam načrte in razmišljam o tem, kaj bi lahko še naredila. S tem zapolnim svoj čas,zraven pa naredim še kaj koristnega in uporabnega, s čemer lahko razveselim druge. Nikoli nisem ho- dila v službo,sem pa z delom doma vča sih prislužila tudi kak tolar. Prav zaradi dela mi ni bilo nikoli dolgčas.

Torej si kljub invalidskemu vozičku živela polno življenje.Lahko bralcem in bralkam Prijatelja daš še kakšen življenjski nasvet?
Naj sprejmejo bolezen takšno, kot je, s pogumom pa naj se lotijo tistih del, ki jih kljub bolezni še lahko opravljajo. Naj delo opravljajo z vso odgovornostjo.Vse kakor ne smejo obupati. Jaz sem svojo bolezen sprejela kot Božjo voljo in se mi ni zdela tako huda.Bala sem se le,da bi kdo izmed bližnjih tudi ne zbolel tako kot jaz. Zdi se mi, da bi mi bilo ob tem precej bolj hudo kot ob svoji bolezni.
Ljudi, ki so nam blizu, dostikrat res doletijo različne nesreče. Si morala velikokrat v nesreči tolažiti druge? Kaj si jim povedala v tolažbo?
Vedno sem vse sprejela kot Božjo voljo in to svetovala tudi drugim.Bog namreč vsakomur želi le dobro. Če je njegova volja,da nam pošlje križ,ga moramo spre jeti in skušati razumeti. To sem rekla.
Ker bo številka Prijatelja,v kateri bo objavljen pogovor s teboj, pokrivala del postnega in velikonočnega časa lahko rečemo kakšno besedo še o praznikih. Post predstavlja odreka- nje.Kaj ti pomeni post?
Post sem vedno vzela resno. Svoje in- validnosti nisem nikoli jemala kot izgo- vor, češ da se že vse življenje postim glede mnogoterih stvari,ki mi zaradi nje niso dane. Zato sem ob vsakem postu sprejela še kak dodaten osebni sklep in se ga skušala držati. Všeč mi je bilo, da ste lani v Prijatelju objavili Križev pot z molitvami in pesmijo. Rada ga molim.
Kako pa doživiš in preživiš velikono- čne praznike? Nekaj zadnjih cvetnih nedelj sem preživela na srečanjih Brat- stva v Semiču. Prej sem nečakom rada pripravila butarice. Nabrali smo različno zelenje -leskove veje, pušpan, bršljan, oljko, brinje,narcise in šmarnice.Povrhu dodamo še kakšno pomarančo. Oblan- cev pri nas ne uporabljamo. Podobno kot v Beli krajini tudi pri nas barvamo pirhe. Kupila sem si posebna pisala za barvanje, tako da tudi sama pobarvam kakšnega.
Velikonočni prazniki mi veliko pomenijo. Veliko noč doživljam še globlje kot bo- žič. Vsi dogodki,povezani z veliko nočjo predstavljajo in krepijo naše upanje. Tudi ko še nisem bila na vozičku se za- radi invalidnosti nisem mogla udeleže- vati vstajenjskih procesij,sem pa vedno šla k maši na veliko nedeljo. Na veliko soboto imamo pri naši kapelici tudi bla- goslov jedi. Pred petdesetimi leti je ob materini smrti oče dal obnoviti staro kapelico in vse od takrat duhovnik pri nas blagoslavlja velikonočne jedi.
Na koncu te prosim, da bralcem in bralkam Prijatelja izrečeš še kakšno voščilo. Vsem,posebej še članom Krš- čanskega bratstva bolnikov in invalidov želim predvsem obilo vere in upanja. To nas spodbuja in pomaga prenašati teža ve.Poleg tega želim vsem obilo Božjega blagoslova. Na obisku smo bili: Anica Radej, Vlado Bizant in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Božja volja (2. del)

V tej številki objavljamo nadaljevanje in konec odgovora prof. dr. Mlinarja na vprašanje o Božji volji. Da bi si osvežili spomin, vprašanje ponavljamo.
"Takšna je pač Božja volja," zavzdihne- mo in skušamo potolažiti ljudi, ki trpijo zaradi bolezni, izgube svojcev ali doži- vetih krivic. Včasih pa tako tolažimo tudi sami sebe. Morda kdaj to tolažbo izrečemo prehitro ali preveč lahkotno. Zdi se mi,da nikoli dovolj ne premišljamo in govorimo o tem. Zelo bi bila vesela, če bi mi odgovorili na vprašanje,kako vi razumete Božjo voljo in kako naj sode- lujemo z njo.

Marjetka

Med nevarne oblike sodi trditev,da med vero in življenjem vlada nasprotje in da z vero ni mogoče ničesar doseči. Evan- gelij ne obljublja uspehov, ampak celo neuspehe. Toda neuspehi niso tragična dejstva,ampak dramatična spoznanja o učlovečenju in o smislu človeškega pri- zadevanja, da vzljubimo sebe in druge.
Cerkveni očetje so ljubezni rekli zakra- ment prijateljstva. Priznanje! Nasilnim in otročjim teologijam manjka ta evan- geljska korenina. V njih ne vidimo, da nas Kristus kliče, da nasilje premagamo v sebi. Nasilna rešitev v posameznih primerih vedno tvega, da bo sprožila demonske sile. Njen cilj ni osvoboditev, ampak le uničenje spon.Cerkveni očetje svarijo pred preveč človeškimi predsta- vami o Božji vsemogočnosti ali vseved- nosti. Bog se v Kristusu odpoveduje vsaki nadvladi. Sina ljubi z ljubeznijo Svetega Duha. Človek je sprejet in za- želen. Ustvaril je svobodnega človeka in pričakuje njegov svoboden odgovor, kakor se to dogaja znotraj Svete Troji- ce.Ne mara,da bi človek s svojim odgo- vorom žrtvoval svojo svobodo. Postane eden izmed nas,ranljiv in slaboten.Božja svoboda je - po človeško govorjeno - Božja slabost.Odpove se vsemogočno- sti in vsevednosti. S človekom deli kruh trpljenja in vino veselja.In ta šibkost je vrhunec njegove vsemogočnosti, kajti njen sad je Bogu podoben človek, ki je nova stvar. Zato se Bog ne razodeva več v viharju in potresu,ampak v priča- kovanju prijatelja,v ljubezni med ljudmi. Nekateri sveti pisatelji so Boga opisovali kot berača ljubezni (Raz 3,20) Zaradi človeka je Bog postal berač, ki živi med nami in z vsakim izmed nas.
Sveto pismo je polno vabil: "Poslušaj, Izrael ..." (5 Mz 6, 4); "če hočeš biti popoln..." (Mt 19,21). Bog vabi in čaka na svoboden odgovor. On je navzoč in sam sebe razlaga v človeškem srcu. Mojzesu se predstavi: "Jaz sem,ki sem" Evangelij Jezusu nikoli ne pripisuje pra- vne oblasti.Jezus svetuje:"Ne imenujte se učitelji,nobenega ne kličite za očeta ne imejte se za pametne..." "Kdor po- sluša vas, posluša mene" (Lk 10, 16). Poudarek je na 'poslušati mene' To ni pravna poslušnost, ampak ljubezenska združitev.
V zahodni kulturi v zadnjih stoletjih pogosto govorimo o (ne)soglasju med oblastjo in svobodo.Nismo si na jasnem za kaj je pristojna svoboda. Zato eni menijo, naj za svobodo poskrbi oblast. Drugi pravijo, naj vlada svoboda. To nasprotje med svobodo in oblastjo je nenavadno, saj bi med njima moralo biti obojestransko razmerje.
Kaj je pravzaprav oblast(obvladovanje)? Na splošno jo razumemo kot moč, ki sili k poslušnosti. Če se pokaže prilika, da okupira svobodo, je ni težko prepričati, naj to stori. Nekdo je rekel: "Če oblast hlini, da ljubi, je odvratna, če res ljubi, je zanič." Jaspers jo je izrazil z bolj blagimi besedami: Avtoriteta (oblast) je nujno potrebna moč,da izpeljem kakšno zamisel do konca. Ko so učenci hoteli uporabiti oblast, ki jim jo je dal Jezus, jih je posvaril: "Ne veste, kakšen duh vas ima v oblasti."
In kaj je svoboda? Apostol Pavel je krščanstvo razumel kot temeljno listino svobode. Bog ne zahteva ničesar brez svobode oziroma zahteva vse, ker zah- teva svobodo. Človek v Bogu ne naleti na mejo, ampak na brezmejnost. Bog ni konec svobode,ampak je njen studenec Če se torej človek podredi Božji volji, pomeni, da je svoboden, da ni suženj, ampak sin.
Klasična definicija svobode meri na spo sobnost izbiranja. Maksim Spoznavalec je trdil, da nujnost izbiranja svobodo ponižuje. Kajti prava svoboda je polet proti dobremu, ki ne pozna vprašanj in izbir. Svoboda sama rojeva motive za dobro in ji ni treba izbirati med možno- stmi.Bog ne izbira in ne gleda na osebo Popolnoma je svoboden.
Če hočem sodelovati z Bogom ali z lju- dmi, moram preseči zgolj zunanji odnos. Če sem svoboden samo na zunaj, sem na poti v anarhijo. Notranja svoboda je resnica. Bog ni oblastnik, ampak je Re- snica, ki osvobaja.
Človek je svoboden, preden lahko izbira Biti svoboden pomeni spoznati resnico, ki osvobaja. Tu ni nasprotja med svo- bodo in resnico, ampak tu vlada lakota in žeja po resnici. "Milost in resnica sta prišli po Jezusu Kristusu" (Jn 1,17). Vsi- kot Cerkev- hrepenimo po resnici.Njeno prvo znamenje je voda. Krst je zname- nje žeje po resničnem življenju.
Sodobnik je skeptičen in pogosto išče resnico o Bogu zgolj na videz. Toda ne govorimo o resnici o Bogu, ampak o Bogu, ki je resnica. Zato bi morali biti pozorni na iskalce, ki so lačni in žejni resnice, na ljudi,ki so morda nekoč res- nico prodali za drobiž, zdaj pa jih žeja po njej in so pripravljeni postati njeni učenci.

Anton Mlinar

Odrinila sem na globoko

Bolnica, težko poškodovana v prometni nesreči, mi je rekla: "Vsi zdravniki so se čudili, da sem preživela.En teden je bilo moje življenje na nitki. Drugi so to ve- deli, sama se nisem prav nič bala smrti. Ko sem se prebujala iz kome, sem zelo intenzivno molila za zdravstveno osebje; za modrost pri njihovih odločitvah. Ču- tila sem, da mi je življenje znova poda- rjeno in da moram tudi jaz v zahvalo kaj narediti iz njega. Ne upam si delati velikih načrtov, ker vem, da se lahko zelo hitro vse spremeni. Moj glavni na- črt je,da želim iz tega življenja narediti nekaj lepega za Boga, zase in za vse ljudi okoli mene. Po tej nesreči mi je dana nova možnost, da odrinem bolj na globoko, bolj z Jezusom. Zdravnik, ki je vedel, da sem verna, mi je rekel: "Vi niste imeli samo enega angela varuha, ampak tri." Zelo veliko so mi pomenili obiski prijateljev in bolniškega duhovni- ka. Čudež je, da se je toliko ljudi pove- zalo v molitvi zame. Nesreča ali bolezen lahko zelo povežeta ljudi med seboj, ki sicer ne bi bili skupaj. Ko gre zares, niti moliti ne moreš več. Vse, kar spraviš skupaj, ima zato toliko večjo vrednost. Vedno sem po obiskih naredila kakšen nov gib več. Trudila sem se,da bi jim že naslednjič pokazala, kako napredujem. Bogu ne morem nič očitati, ker vem, da me je rešil.Nič nisem jezna nanj.V trpe- čem Kristusu sedaj še toliko bolj vidim sopotnika in prijatelja. Postala sva si bližja. Križa ne razumeš, ko ga gledaš, ampak šele takrat,ko ga moraš sam no- siti. Težko je razumeti vse, česar sam ne izkusiš. Ko je šel Jezus na Kalvarijo, je bil opeharjen za vse.Z menoj so vse- skozi ljudje, ki me spremljajo. Ostala sem brez avta. Nikoli več ne bom mogla v hribe ali na ples. Za veliko stvari sem prikrajšana,a sem v prijateljstvu z ljud- mi in z Bogom doživela velik dar.
Med rehabilitacijo sem se učila potrpe- žljivosti in vztrajnosti. Kako hudo je bilo ko sem po nesreči postala popolnoma odvisna od drugih.To sprejeti ni bilo la- hko, zato sem se toliko bolj trudila prav za vsak gib.Koliko vaje je bilo potrebno da sem se lahko sama obrnila v postelji in sem samostojno sedela. Spoznala sem,kako velik dar je,da lahko sam ješ, sediš, dihaš, hodiš,tečeš in se vzpenjaš na goro. Po dveh mesecih sem se po- novno učila hoditi z mojimi večkrat po- lomljenimi nogami. Ko sem naredila prvi korak,sem se počutila kot majhen otrok Jokala sem od sreče. Osrečevali so me drobni premiki na boljše, ki so mi bili spodbuda za še več vaj. Vedno sem si pri fizioterapiji rekla : "Naredi še nekaj korakov več, da boš lahko šla poleti na romanje." S tem, ko se moraš za vsak gib toliko truditi, še bolj občutiš, da ti je vse podarjeno. Sama se vidim kot majhno in nemočno, a spremlja in tolaži me Božja ljubezen, ki je potrpežljiva z menoj. Jezus je vstal in živi in je med nami. Po nesreči sem se še bolj zave- dela tega dejstva.
Ob vsej nemoči, ki sem jo bila deležna, je Jezus tisti, na katerega se vedno la- hko obračam in nas najbolj razume tak- rat, ko moramo poljubiti križ. On ve, ker je že prehodil križev pot.
Ne znam si predstavljati,da ne bi trpela iz ljubezni. Mala Terezija pravi, da ne bomo sojeni po tem, kaj velikega smo naredili, ampak po tem, koliko ljubezni smo vložili. Trpljenje sem osmislila tako, da sem ga darovala. Ko ga osmisliš, ga še bolj sprejmeš. Včasih pozabimo to narediti. Darovanjska ljubezen je spo- ročilo križa. Samo križani Jezus je tisti, ki ti da moč, ne ljudje.
Nesreča me je naučila, da sedaj bolj razumem bolnike. Veliki borci so. Juna- štvo ni živeti uspeh, temveč neuspeh. Junaštvo se kaže v premagovanju vsak danjih,majhnih ovir,ki jih zdravi sploh ne vidijo. Bolnik najlaže razume sobolnika."

Ta bolnica me je naučila, da je nesreča lahko priložnost, ko z Jezusom odrineš na globoko. Tam odpadejo vprašanja: "Zakaj jaz? Kdo je kriv?" V globini duha se rodi vprašanje: "Kaj je najdragocenejše, kar imam?" Tam se ponovno zazrem v trpeči Kristusov obraz.Le trpeči razumejo trpeče, le tisti, katerim je bil korak odvzet, razu- mejo besede: "Vstani in hodi!" Vstajenje ni mogoče,ne da bi poljubil križ.Če pozabiš na svetlobo vstajenja, ostaneš v temi. Skozi okno bolezni ali nesreče je možno videti ne le blato, ampak tudi zvezdnato nebo. Za vsakega sveti zvezda na nebu.

Janja Ahčin

Na začetku študijske poti

Lansko leto sem na začetku poletja opravil maturo-zrelostni izpit. Potem sem imel zelo dolge počitnice, vsega skupaj dobre štiri mesece.Poletje je bilo lepo,z veliko pohod- ništva in druženja s prijatelji.A vseeno me je vseskozi spremljal strah, kako bo jeseni naprej 'na faksu' (fakulteti). Veliko skrbi sem imel. Kakšno bo življenje odslej,kakšni sošolci, kakšni bodo profesorji in vsakdan. O tem sem dosti razmišljal.
Tako sem jeseni sédel v veliko predavalni- co Medicinske fakultete v Ljubljani z malce tesnobe v srcu. Navsezadnje nas je bilo sošolcev kar sto petdeset in dobro jih bom v naslednjih šestih letih spoznal le nekaj od njih. Zares naporni so bili prvi dnevi, ko se še nisem dobro znašel, pa je bilo treba tekati od inštituta do inštituta, od ene k drugi oglasni deski. Treba si je bilo sposo- diti težak kup knjig, prvič zbrati podpise predavateljev v indeks, zraven še nakupiti bone... Skratka, treba je bilo biti pozoren na vse.
A komaj smo se spoznali z novim delom, že je bilo treba zanj trdo prijeti.Študij medici- ne povsem upravičeno slovi kot zelo zahte ven, saj je na urniku veliko vaj, za katere se je potrebno dosti pripravljati. Potem so tu še predavanja,ritem pa nam redno pos- pešujejo kolokviji,tako da je učenja precej. Sam se večkrat pošalim,da je študij na las podoben čisto pravi službi: vsak dan tja od osem do deset ur dela, skupaj s kakšno drugo obveznostjo pa raje še nekaj več.
Tako nam je že od začetka oktobra pov- sem jasno, da se je potrebno našega štu- dija lotiti z vso resnostjo in odgovornostjo

saj ne gre, da bi bili kasneje pri skrbi za bolnike površni, malomarni in se zanje ne bi zavzemali. Odgovornost ter zahtevnost, to sta besedi ki nas vse spremljata pri na- šem delu.
V prvih treh letih študija se bomo najbolj posvečali temeljnim znanostim,ki nam bodo pomagale razumeti delovanje zdravega, potem pa še bolnega telesa. V prvem let- niku so najpomembnejši predmeti biofizika, celična biologija ter biokemija, pridruži se jim anatomija in histologija, nauk o tkivih, kasneje v drugem letniku še fiziologija - nauk o delovanju telesa. Z bolniki se bomo srečali v tretjem letniku. Nato bodo na vr- sti čisto pravi medicinski predmeti, ali kot jim pravimo - klinika.
V mojem delovnem tednu imajo petki še poseben pomen. Ne samo zato, ker se ob petkih vrnem domov, ampak tudi zato, ker imamo zjutraj pred predavanji študentje medicine, stomatologije in zdravstvene nege molitev pred Najsvetejšim v kapeli Kliničnega centra. Molitev vsakič pripravi kdo izmed nas,z nami pa je tudi bolnišnični župnik, g. Miro Šlibar. Ta nas vsakokrat nagovori, tako da odhajamo na predavanja še bolj pogumni in polni optimizma. Lepo doživetje je bilo, ko je otroke v Kliničnem centru, Pediatrični in Mestni bolnici obiskal sveti Miklavž. Takrat smo mu pomagali, da jih je lahko obdaroval
V bolnišnični župniji se dogaja še vrsta za- nimivih stvari. Poleg predavanj in pogovo- rov o žgočih temah s področja medicine smo imeli februarja priložnost, da obiščemo predavanje z diapozitivi o praksi v Zambiji. Skupina študentov višjih letnikov je preži- vela tri mesece v Zambiji, kjer je spozna- vala tropske razmere in način dela ter po- magala v bolnišnici na misijonu, ki ga vodi slovenski misijonar, p. Stane. lzkušnja je bila za naše medicince čudovita in marsi- komu od mlajših so se oči zasvetile ob mi- sli na pot v črno Afriko. Tako upam, da bo v prihodnje tja odšlo še dosti naših medi- cincev - pomočnikov na misijonih.
Poslavljam se od vas,dragi bralci Prijatelja, z dvema stvarema. Najprej z obljubo, da si bom prizadeval moliti za bolnike in v njih odkrivati Jezusovo navzočnost. Drugo pa z mislijo na našega vzornika, zdravnika dr. Janeza Janeža, ki pravi, da je medicinec najbolj srečno bitje na svetu, saj nenehno občuduje lepoto stvarstva in kot usmiljeni Samarijan pomaga bolnikom.

Ž. J.

Duhovne vaje vodstva Bratstva
Celje, 9. - 11. marca 2001

Z Jožefom k Jožefu - o Jožefu

Vsako leto v postnem času ima vodstvo Bratstva letne duhovne vaje.Ker se vedno znova zgodi,da vmes poseže gripa, zdrav- ljenje v bolnišnici ali pa težave na domu,je navzočih še nekaj drugih članov gibanja. Vedno je tudi dovolj sodelavcev, saj neka- teri udeleženci potrebujejo pomoč. Ko smo razmišljali, koga bi letos povabili za vodi- telja, smo se pošalili: "Kaj ko bi kar škofa Kvasa, ki nas dobro pozna in je sedaj upo- kojen. Morda bi utegnil..." In res, drznili smo si ga prositi, zraven pa smo še malo poudarili, da bodo naše duhovne vaje le teden dni pred sv.Jožefom,ko on praznuje, in to pri Sv.Jožefu (v Celju). G.škof je brez pomišljanja pogledal na svoj koledar in z veseljem sprejel. Določili smo le še temo in rekli: Z Jožefom k Jožefu - o Jožefu. Spre- jeti skrb za bližnjega v Bratstvu, kot je sveti Jožef sprejel skrb za sveto Družino, to naj bo letos naše vodilo.
Drugi vikend v marcu se nas je čez trideset zbralo v domu duhovnih vaj pri sv. Jožefu v Celju. Ker je bilo vmes nekaj članov Bratstva na vozičkih, so nam za delovni prostor dodelili kar novo jedilnico (dvigala namreč še nimajo,čeprav je jašek priprav- ljen). Tam smo prisluhnili nagovorom, se pogovarjali, dvakrat imeli mašo, molili, peli, pa tudi jedli.Le v nedeljo smo za zaključno mašo šli v klet v hišno kapelo. V domu so bili sicer hkrati z nami še pevci iz Gotovelj, starši birmancev iz Maribora, v soboto pa udeleženci komunikacijskega treninga. Kaj bi to bilo, si nismo bili na jasnem; verjetno nekaj o preganjanju treme in jasnosti izra- žanja. Morda si bomo tudi mi kdaj omislili takšen trening, a duhovnih vaj ne bomo opustili.Da bi tudi bralci in bralke Prijatelja, zlasti še tisti,ki ste člani Bratstva, doživeli nekaj naše duhovne osvežitve, sta dve udeleženki zapisali nekaj vtisov.

Z očetovsko ljubeznijo

Hvaležna sem Bogu za dneve duhovnih vaj pri svetem Jožefu. Bili so res duhovno bo- gati. Gospod škof Jožef Kvas nam je pre- prosto in z očetovsko ljubeznijo govoril. Navdušil nas je že na začetku,ko se je pre prosto predstavil, da nam bo kmalu čisto podoben,saj včasih že potrebuje palico,pa ne tisto zlato... Potem nas je dva dni nav- duševal za sprejem Božje govorice v naših srcih. Naj nam tudi sveti Jožef pomaga ohraniti spomin na lepe in zaupne besede, namenjene nam vsem!
Naše Krščansko bratstvo bolnikov in invali- dov moramo res živeti kakor bratje in ses- tre ter si medsebojno pomagati, predvsem še v telesni ali duhovni stiski.Beseda Brats tvo je zelo pomenljiva. Pomeni našo stalno odgovornost drug za drugega. Brat si ved- no in če smo si izbrali, da bomo povezani v Bratstvo, naj bomo zares kot bratje in sestre. Za priprošnjika vzemimo svetega Jožefa.Kako je bil poslušen Bogu in kako je sprejel Božjo odločitev, da postane skrbnik in varuh svete Družine!
Naše življenje mora spremljati medsebojno spoštovanje in zaupanje v Božjo pomoč,da bomo z ljubeznijo prenašali drug drugega. Prosimo Svetega Duha,da bomo prav spo- znali modrost in bili luč sveta. Vzemimo si čas za razmišljanje v tihoti in Božji bližini.
Prek Jožefa smo se vedno znova bližali Njemu,za katerega je Jožef skrbel -Jezusu. Sin človekov je prišel nas svet, da bi nam stregel in nam dal zgled prave ljubezni.
Jezus,tudi ti si šel v samoto. Pomagaj nam da bi živeli tako, da bomo luč sveta in sol zemlje. Tako bomo uresničevali tudi tvoje besede, ki so naše geslo: Vstani in hodi!

Urška Zupančič

Strani iz dnevnika

• Petek popoldan
Celje... A gremo v Celje? No, pa pojdimo! Se bomo imeli lepo ...
In smo se naložili v avto.V petek popoldan smo se veselo pričeli prebijati iz naše z avtomobili prenatrpane prestolnice proti Štajerski.
"Vremenska napoved je megla z dežjem..." No ja, to pa že ne!
Kaj pa tista: "Gremo na Štajersko, gledat kaj delajo..." Ja, ta nam je bolj pri srcu.
Bolj ko smo se oddaljevali od Ljubljane,manj oblakov je bilo na nebu in bolj razigrani smo postajali.
"A gremo gledat, če imajo trojanski krofi kaj lukenj?..." ... JAAAA!!! Brez dvoma ne moremo mimo Trojan, ne da bi se ustavili. Saj so Trojane s svojimi krofi še bolj zname nite kot Bled in njegove 'kremšnite', kajne?
Okoli sedme zvečer, ko so se že prižigale luči po mestih, smo se pripeljali v Celje. Lahno je že legal mrak in Sveti Jožef nas je vabil v svoj objem... Tu smo, tvoji smo, za vedno... Za sedaj samo za dva dneva, sicer pa se ti vseeno priporočim,sveti Jožef
Nastanimo se v sobah. Kaj sobah! V pravih rezidencah! Vsekakor zahvala dobrim lju- dem in pridnim rokam za takšnole udobje. Še med večerjo navdušeno razlagam svoji sostanovalki,da je to pravo udobje. Prese- nečena sem.
V naši sredi imamo častnega gosta. G. škof Jožef Kvas osebno. In nocojšnji večer sedim na njegovi desni. Kar malce nerodno mi je in ne vem, kako naj se pogovarjam.

V zadregi sem.Beseda mi kar noče z jezika Pa še prijatelji mi pomenljivo namigujejo z glavo,češ: "Olala!" in "To pa je nekaj!"... in "Pa da se bo tudi tebe kaj prijelo!"... Ajej! Nehajte že!
Večerja mine v sproščenem prijateljskem razpoloženju. Stari znanci klepetamo,skle- pajo se nove vezi,kar nekaj časa se nismo že videli in vsakdo ima veliko novic. A smo vsi precej utrujeni,zato se kmalu odpravimo
Pred spanjem si utrgam še nekaj minutk za kratek sprehod okoli cerkve in doma. Mrzlo je.Oblaki se trgajo in kažejo se svetle zve- zde. Veter pa vleče okoli vogalov in kaj kmalu mi zleze pod kožo. Nič! Se bo potre- bno posloviti od prelepega pogleda na raz svetljeno mestno središče in okolico, sicer bom v posteljo zlezla kot ledena kocka! Ja, sveti Jožef bo tudi to noč nad nami...
• Sobota
Jutro je! Pred nami je nov in naporen dan. Nebo sicer ni čisto jasno, pa nas kljub te- mu pozdravlja sonček. Danes bomo slišali škofovo razmišljanje o svetem Jožefu.Prav veselim se že. Nato bo nekaj časa za raz- mišljanje v samoti, pa pogovor po majhnih skupinah. Po kosilu bomo še enkrat prislu- hnili g. škofu, nato skupaj 'kakšno rekli...' Že vidim, da bo do večerne maše dan kar prehitro minil. Zato pa brž iz tople postelje in nič več poležavanja!
G. škof nam je nanizal nekaj zelo lepih misli o svetem Jožefu. Ni samo zavetnik lepe cerkve nad Celjem in zavetnik vse Cerkve. Tudi mnogi med nami imajo ime po njem - Jožice in Jožeti. Zato je bilo med nami še mnogo bolj praznično razpoloženje.V mislih smo že praznovali njihove godove.
Sv.Jožef nam je resnično lahko zgled. Pre- malokrat razmišljamo o njem. Globoko ve- ren, moder in izkušen mož. Poln življenjske moči in mladenič v srcu. Človek,ki je svoje življenje popolnoma predal Bogu v roke. Dano mu je bilo opazovati in vzgajati Božje dete! To vsekakor ni bila lahka naloga zanj Skrbeti za samega Božjega Sina v njegovi najnežnejši in občutljivi dobi ... Zagotovo je Bog skrbno izbral moža za to nalogo; moža, ki mu je zaupal. In Jožef je voljno prevzel odgovornost nase.
Sveti Jožef; njegova skrb in odgovornost za druge.Varuh Svete Družine. Ljubeč oče Skrben mož. In poslušen Bogu...
• Nedelja
Današnje jutro je še lepše kot včerajšnje! Oblaki so se razkadili,mesto je razprto pred nami kot na dlani.Rdeče strehe mestnih hiš se umite svetijo v jutranjem soncu.Lepo je Iz te lepe razgledne točke Sveti Jožef skr- bno bdi nad mestom spodaj. Simbolika se mi zdi zelo močna.Varuh in zavetnik. Trdna opora in očetovska roka. Iz mesta vabi k sebi:"Pridite,spoznajte Njegovo ljubezen..."
Sonce nas vabi na prosto. Nekateri zunaj premišljujejo o škofovih današnjih besedah Drugi se raje skrijejo pred vetrom v zavet- je hiše. Vsi se že narahlo pripravljajo na našo zadnjo skupno sveto mašo na teh duhovnih vajah.
Pesem, molitev, veselje, radost... vse to se pretaka v naših glavah. In še preden se zavemo, se že počasi poslavljamo. A to ni žalostno slovo, temveč veselo. In vzklik: "Se vidimo naslednjič!" nam vsem leži na ustnicah.
"Srečno pot!" ... Srečno, Sveti Jožef. In hvala...
Hvala za lepe dneve,hvala za nova pozna- nstva. Hvala za nova spoznanja in varno zavetje. Bilo je poučno. Zvedela sem mno- go stvari o tebi. Pričela sem gledati nate z drugimi očmi. Velik mož si bil. In skupaj z Marijo sta odigrala pomembno vlogo staršev Doslej se nisem zanimala za tvojo 'vlogo'. Saj 'vloga' sploh ni pomembna... Ker ti nisi bil samo igralec na odru. Bil si PRIČEVALEC Živel si svoje življenje kot zgled za vse nas. Za vse družinske očete, može in cele družine. S svojo preudarnostjo, poslušno- stjo, ljubeznijo in modrostjo si nam dal lep zgled za naše družine. S svojim življenjem si PRIČEVAL ZA ŽIVLJENJE. Hvaležna sem ti za to.
In upam, da bom znala tudi jaz v svojem življenju odigrati 'vlogo' pričevalca...

sodelavka

Op.: dnevnik za petek v reviji ni bil objavljen

Praznovali smo svetovni dan bolnikov

Preprosto in lepo sredi svojih sožupljanov smo v Veržeju praznovali svetovni dan bol nikov in Lurško Marijo. Ona bdi nad vsakim človekom, še posebej bolnim in invalidnim. Sodelovali smo pri sveti maši, saj je naš župnik zelo razumevajoč in srčen do bolnih in potrebnih; žal je tudi sam bolnik. Da bi svoje težave laže sprejeli,smo si pogledali, kako je človek preizkušan na Madagaskarju
Lep dan, sonce in svež zrak, sreča in lju- bezen, vse to smo doživljali ob snidenju po dolgem času. Poživilo nas je in upam,da je tudi v gibanju Krščanskega bratstva bolni- kov in invalidov ogenj dejavnosti v vsakem znova vzplamtel.

Marta

Tih šepet

Ko življenje ti pokaže zobe
in v trenutku ti poruši vse,
nikar ne obupaj, pa čeprav se ti zdi,
da ničesar več ni.
A sanje so, sanje so,
ker sanje vedno ostanejo,
v tvoj svet nov smeh in upanje prinašajo..

Koliko poti mora človek prehoditi, da ga končno vsi priznajo? Koliko žalostnih dni je potrebno,da posije sonce? Luč. Luč, ki pre žene temo, ki se svetlika iz teme in vliva upanje. Tih šepet, lahko ga je preslišati, ki nam pravi in narekuje pot. Govori nam, za- kaj smo ustvarjeni, kakšno je naše poslan- stvo, komu smo namenjeni,kje iskati srečo in kakšen je smisel našega trpljenja. Ljubiti se med seboj je ena največjih zapovedi. Ljubiti in spoštovati invalida je mogočen korak. Vstati in stopiti do bližnjega, ga o- govoriti, mu pomagati, ga znati imeti rad... To je naše poslanstvo, to moramo storiti; storimo, kar moramo! Ljubiti zna vsak. Vsi smo bili deležni ljubezni, ki pa jo moramo predvsem deliti in množiti in povrnila se bo
In ko se nam porušijo vse poti, ko cilja življenja ni več videti, nam ostane upanje

in dlan, ki tolaži; ne izbira in nam pomaga vstati. To roko potrebujejo invalidi. Naše srečanje s skupnostjo Krščanskega brats- tva bolnikov in invalidov me je marsičesa naučilo in me v marsičem nagovarja. Kot skupina moramo predvsem doumeti, da so invalidi nam enaki, enakopravni.
Stopiti do invalida, ga ljubiti in biti ljubljen, je strah, je morda misel, da se to lahko zgodi tudi meni.Zgodbe svojega življenja,ki so jih pripovedovali invalidi, nam predvsem narekujejo to, da lahko to doleti tudi me- ne, tebe, morda njega, njo... VSAKEGA! In ne vemo ne kraja, ne dne...
Da lahko poprimem za svinčnik, da lahko bolnemu bratu skuham čaj, se učim... Ne. Ne zavedam se.

Marija Gajšek,
Škofijska GAMS, Maribor

Ima nas rad

Januarsko srečanje kamniške skupine Bratstva

V januarju smo se v Jaršah zopet zbrali člani KBBI na našem rednem dvomesečnem srečanju. Skupaj prihajamo zato, da drug drugega spodbujamo v preizkušnjah in boleznih, da se duhovno okrepimo in tudi malo razvedrimo. Tokrat je prišel med nas duhovnik g.Tone Rojc, tudi sam preizkušen v bolezni.V duhovnem nagovoru nas je še enkrat popeljal skozi skrivnosti božičnega časa. Kakšen veliki dar, da je sam Bog postal človek in prišel k nam! Sedaj imamo popolno zagotovilo, da Bog jé, da bdi nad našimi življenji. Tudi, če ga mi zatajimo ali se mu odpovemo, on je še vedno Bog. To njegovega božanstva nič ne prizadene.Ima nas rad, četudi smo mu zato nehvaležni.
Naše prijetno druženje smo zaključili s sveto mašo. Na srečanju smo se spomnili tudi tistih naših članov, ki jih tokrat zaradi bolezni ali kakšnih drugih zadržkov ni bilo med nami.V znamenje bratske povezanosti smo jim napisali kartice.
Preprosto srečanje je bilo, a vendar boga- to za tiste, ki jih bolezen priklepa na dom, osamljenost in križ. A saj je vendar križ znamenje, da smo že odrešeni.

Zlatko Novak

Če bi vedele

Živel je človek, ki je imel sočutje z gose- nicami, ki so se ure in ure zvijale, da so se povzpele na kakšno steblo in iskale hrano. Ničesar niso vedele ne o soncu, ne o mav- rici,pa tudi o slavčkovi pesmi ne. Človek je takole razmišljal: "Če bi te gosenice vedele kaj jih čaka? Če bi slutile kaj bodo imele,ko postanejo metulji! Gotovo bi potem živele čisto drugače, bolj veselo, z več zaupanja in upanja. Spoznale bi,da življenje ni samo jed in da s smrtjo ni vsega konec."
Tako je razmišljal človek in želel je, da bi tudi gosenice mislile kot on. Navdušeno jim je govoril: "Nekoč boste proste. Znebile se boste svojega okornega telesa.Brez napo- ra boste letale in iskale cvetove. In tudi lepe boste!"
Gosenice ga niso razumele.V jeziku gosenic se ni dalo govoriti o prihodnosti,o metuljih. Mož je skušal najti primerjavo, da bi bolje dojele, za kaj gre. Prigovarjal jim je, da bo njihova prihodnost kakor njiva, polna kore- nja. Niso ga poslušale, kajti mislile so le na brezkončno žretje. Mož jih je prepričeval: "Vaša oblika ni končna. Nekega dne se bo- ste spremenile. Čez noč vam bodo zrasla krila. Svetile se boste kakor zlato."
Gosenice so ga zavrnile:"Molči.Se ti meša? Samo motiš nas pri žretju." Nadaljevale so s pojedino in se sploh niso zmenile za člo- veka, ki je žalostno majal z glavo.

Nespamet križa - pot v večnost!

Kakor je človek gosenicam težko dopove- dal kaj o njihovi svetli prihodnosti,prav ta- ko Bog človeku težko dopove, za kaj nas je pravzaprav ustvaril. Ni nas ustvaril za žretje, tudi ne za to, da bi izumljali nove stvari, gradili avtoceste in si postavljali "večne" spomenike. Ustvaril nas je, da bi se ljubili med seboj in po minljivosti tega življenja prišli k Njemu v večnost. To nam govori Jezus,ki visi na križu! To nam govori odprt in prazen grob na velikonočno jutro!
Kljub vsemu je težko verovati! Kakor uče- nec Tomaž smo. Ne moremo verovati brez trdnih in oprijemljivih dokazov. Čeprav v globini srca slutimo, da ne more biti vse le teh nekaj trenutkov večnosti na zemlji, se še vedno raje opiramo na znano, kakor da bi gradili za večnost. Raje imamo zaklade na zemlji,pa čeprav jih uničujejo molj in rja kakor pa zaklade v nebesih, ki ostanejo za vedno. Raje imamo vrabca v roki kakor pa goloba na strehi. Morda imamo raje celo Kristusa na križu, kakor prazen grob ob njegovem vstajenju. Zaklade na zemlji, vrabca v roki in Kristusa na križu se lahko dotaknemo.Ne moremo pa se dotakniti za- klada v nebesih, tudi ne goloba na strehi ali pa vstalega Kristusa, ki ga ni v praznem grobu.
Zakaj nimamo vere? Ali drugače - zakaj je vsa naša vera največkrat le v lepih bese- dah? Toliko upanja in poguma nam daje prazen grob, mi pa gledamo le v križ. Mar ni križ le pot v večnost. Zakaj se ga torej izogibamo?
Najbrž nikoli ne bom pozabila srečanja s škofom Van Thuanom iz Vietnama. S sku- pino mladih smo bili pri njem na obisku v Rimu. Govoril nam je o svojem življenju. Veliko je pretrpel. Po krivici obdolžen je v zaporih v Vietnamu preživel velik del svo- jega življenja. Več let je v samici presedel kot škof zaradi preganjanja cerkve. Bil je lačen,sam, zasramovan in zaničevan-samo zato, ker je bil škof in ker ni hotel zatajiti Boga. Toda po vsem trpljenju je bil prvi stavek, ki nam ga je spregovoril, ko smo se z njim srečali v Rimu: "Kristjani nimamo razloga,da bi bili žalostni!" Noro.Kako lahko to reče nekdo, ki je doživel toliko trpljenja. Skušala sem pomisliti, kako bi lahko preži- vela leto dni v samici. On pa nam je pri- povedoval, koliko paznikov so zamenjali pri njem, saj je vse "okužil" s svojim upanjem, vero in ljubeznijo. Na skrivaj je iz zaporov pošiljal majhne lističe, da bi z besedami upanja opogumljal vietnamske kristjane. Vsak majhen košček papirja, ki ga je kje dobil, je uporabil za to, da je nanj zapisal, kako veliko je naše upanje v večno življe- nje. Morda si misli kdo o njem,da je norec! Pa ni - je le mož trdne vere in upanja.
Koliko veselja je v nas, kadar se znamo zazreti v križ in zaslutiti upanje velike noči S smrtjo ni vsega konec. Naše življenje je mnogo več kot le nekaj let preživetih na tem svetu. Bodimo pogumni in si upajmo zbirati zaklade za nebesa, loviti goloba na strehi in upati ob praznem grobu na veliko nočno jutro!

Polona

Ljudje s posebnimi potrebami

Na uradu vlade za invalide, ki po novem v svojem imenu vključuje tudi bolnike (Urad vlade za invalide in bolnike), so v začetku januarja predstavili dosedanje delo urada predvsem v povezavi s pripravo pravnih predpisov in invalidskem varstvu ter sode- lovanju z odborom Sveta Evrope za reha- bilitacijo in integracijo invalidov.
Ob predstavitvi mednarodnega sodelovanja v okviru Sveta Evrope je bila med nalogami urada še posebej poudarjena priprava med narodne klasifikacije okvar, prizadetosti in oviranosti oz. načrt njenega sprejetja in imenovanja delovne skupine.
Podrobneje je bil predstavljen tudi pomen razširitve urada na organizacije bolnikov, invalidov in bolnikov z dolgotrajnimi bolez- nimi. Pri tem je bilo izraženo opozorilo, da sodobna evropska pojmovanja in metodo- loška dognanja na področju invalidnosti narekujejo oblikovanje splošnega pojma in celovito obravnavanje človeka z vidika ta- kšne ali drugačne prizadetosti, saj stroge ločnice med invalidom in bolnikom ni. Tako naj ne bi več govorili o bolnikih in invalidih, temveč o ljudeh s posebnimi potrebami, do katerih družba ne sme biti niti politično niti socialno neprizadeta. Z metodološkega vidika bo torej nujno potreben premik pri pripravi ustreznejše zakonodaje.

(povzeto po Delo, Sobota 13. jan. 2001)

Skupaj so zaplesali

Vsako leto februarja v dunajski operi organi zirajo Veliki ples z nastopi uglednih opernih umetnikov. Udeležijo se ga lahko le izbrani in ugledni javni delavci ter posamezniki, ki so pripravljeni odšteti zajeten kupček šilin- gov za vstopnico. Izkupiček prireditve gre v dobrodelne namene.
Letos je v eni od točk,skupaj z baletniki in solisti dunajske opere, nastopila tudi sku- pina duševno prizadetih; eden od njih celo v invalidskem vozičku. Njihov nastop je bil za udeležence plesa in številne novinarje veliko in tudi prijetno presenečenje. Neka- teri so govorili celo o šoku,drugim pa so se od ganjenosti orosile oči ali se je utrnila tudi kakšna solza.
Morda mi bo kakšen mojster preobračanja besed ob omenjanju ganjenosti in solz spet očital nepravilno (in nestrokovno?) razmiš- ljanje. Toda, če je nekaj povsem samou- mevnega,da smo žalostni in kdaj potočimo celo kakšno solzo zaradi pohojene rastline, polomljenega ali podrtega drevesa, ranje- ne ali ubite živali, potem verjetno ni tako zelo nenaravno,če nas prevzame ganjenost in se orosijo oči ob srečanju s človekom, ki so ga prizadele kakšne "ujme življenja". Ganjenost in sočutje pač lahko prideta le iz toplo čutečega srca. Ganjenost in solza pa sta lahko tudi prvi korak na dolgi in za- htevni poti do dejavne solidarnosti in lju- bezni do bližnjega. Ali pa bo takšen človek naredil naslednje korake, je pogosto odvi- sno tudi od nas, prizadetih, ter od naše ljubezni in potrpežljivosti do tega človeka.
Po pričevanju Pisma, so Marija in še nekaj žena do zadnjega Jezusovega zdihljaja v solzah vztrajale pod križem.In nihče jim ne more očitati ničesar slabega zaradi njiho- vih solz. Duševno prizadeti, ki so nastopili v dunajski operi, so iz društva Ich bin O.K. (Jaz sem v redu). Po besedah odgovornih za delo te skupine je cilj njihovih nastopov vključevanje prizadetih v kulturno življenje To je pomembno za njihov osebni razvoj in razvoj v okolju, kjer živijo. Z nastopom v družbi in skupaj s priznanimi umetniki dunaj ske opere ter pred televizijskimi kamerami pa so tudi širši javnosti dokazali, da je tudi v prizadetih ljudeh lahko veliko ustvarjalne moči, če se jim omogoči in imajo voljo, da razvijejo svoje talente.
Mnogi poročevalci, ki so zabeležili ali spre- govorili o tem delu prireditve, ki so ga so- oblikovali tudi prizadeti, so poročali v stilu, da bo ta dogodek zapisan z zlatimi črkami v zgodovino dunajske opere. Sam bom pa končal s skromno željo, da bi ta dogodek vsaj malo poglobil zavest, da smo prepro- sto vsi ljudje del tega nepopolnega sveta.

Jože Raduha

V tem času ne pozabimo na naše ostarele ter bolne brate in sestre, ki bi želeli v za- kramentu sprave in Evharistije obnoviti in poglobiti svojo vero in ljubezen ter zaupa- nje v moč Kristusa Odrešenika!
Bolniki, ostareli in onemogli so še posebna ljubezen Jezusa Kristusa, saj so mu po svojem trpljenju najbolj podobni in blizu. Ne razočarajmo jih z nezdravo 'obzirnostjo' ampak tvegajmo krščansko ljubezen. Naj bo to naš dar za veliko noč, naš "žegen človeku in hiši!"

Pobreški zvon, Maribor, post 2001

Javni forum o bolečini

Bil je v Štihovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani v torek, 13. februarja 2001. Pri- pravil ga je Zavod za razvoj paliativne os- krbe iz Ljubljane. Namenjen je bil izmenjavi izkušenj, znanj in mnenj o razumevanju bolečine, o terapiji bolečine, o celostnem pogledu na bolnika s hudo bolečino in nje- govo družino, o izobraževanju in o načinih ozaveščanja javnosti. Iskali smo vzroke, ki nas ovirajo, da ne moremo bolje podpreti stisk in potreb bolnikov s hudo bolečino ter možnosti za spremembe.
Sodelovali so strokovnjaki z različnih pod- ročij medicine, zdravstvene nege,farmacije socialnega varstva, psihologije, različnih uradov in služb, komplementarne medicine in široka javnost. Vabljeni smo bili vsi,ki se ukvarjamo z lajšanjem bolečine, in pred- vsem tisti, ki se srečujemo z bolečino ob umiranju.
Pogovor je vključeval posebno vprašanja:

Ali je bolečina premalo obravnavana?

Ali velja v našem okolju prepričanje, da je huda bolečina nekaj, na kar se moramo navaditi?

Ali vemo, kako ukrepati ob hudi bolečini resno bolnega?

Zgovoren je bil film, saj je predstavil nekaj zdravnikov,ki so se sami,ali kdo od njihovih najbližjih, srečali s hudo boleznijo.
Strokovni sodelavci foruma so poudarili:

Delavec v zdravstvu in vsakdo od nas naj ima občutek za čutenje s človekom, ki prestaja bolečino, pa naj bo ta fizična ali psihična.Slednja ohromi človeka še bolj kot fizična. "Duša boli". Pustiti je treba, da se človek zjoka, da dá bolečino "ven iz sebe"!

Psihično bolečino je treba preživeti in omejiti,ne pa preskočiti.Ključno vlogo igra- jo svojci in strokovnjaki. Žal, se oboji pre- hitro "utrudijo". Pri psihični bolečini je zelo pomemben pogovor,ki se ne zaključi naen- krat. Prinesel bo spoznanje, kaj se dogaja v človeku. Po pogovoru bo bolnik mogel kaj "spraviti iz sebe".

Človeku,ki trpi, ponudimo roko in uho ter počakajmo, da se čustva izlijejo.

Večji strokovnjaki bodimo za razumeva- nje bolnika, ne pa njegove bolezni.

Ljudem,ki prestajajo bolečino vseh vrst moramo biti blizu in se z njimi pogovarjati.

Pomembna je bila ugotovitev višje pa- tronažne sestre s Primorske, da smo dolžni podpirati upanje bolnika, vendar naj to u- panje ne bi svetilo z dvesto vatno žarnico, ampak le z baklo, ki osvetljuje naslednji korak.

Skoraj triurni pogovor z več kot dvesto navzočimi, med katerim je sodeloval tudi trio dr. Cerar, smo zaključili z ugotovitvami

da imamo dodatno izobraževanje za zdra- vstveno osebje,da se pripravljajo smernice za zdravljenje bolečine, da imajo nekatere bolnišnice že ambulante za zdravljenje bolečine, svetovalno pomoč v ambulantah, na voljo so zdravila za lajšanje bolečin... Nimamo pa sistematičnih raziskav o pro- blematiki lajšanja bolečin, dodiplomskega izobraževanja, dobrega skupinskega so- delovanja pri zdravljenju bolečin in še kaj. Da bi le imeli veliko ljudi,ki bi si vzeli čas za to, da bi bili blizu človeku, ki trpi!

Miro Šlibar

Vsak je lahko Miklavž in Božiček

Na pobudo katehistinje Marije smo v naši dekaniji Stari trg (pri Slovenj Gradcu) med božičnimi prazniki začeli akcijo: VSAK JE LAHKO MIKLAVŽ IN BOŽIČEK. K tej dobro- delni akciji smo povabili naše duhovnike, starše in predvsem otroke. V prazničnih dneh so otroci dobili veliko sladkarij in dru- gih daril. Del teh so darovali za druge in jih prinesli v župnijske cerkve. Pred oltarji ali jaslicami so bile postavljene košare, kamor so naši "miklavži in božički" prinašali svoja darila.Veliko se je nabralo bonbonov,čoko- lad,keksov in drugih sladkarij.Precej je bilo tudi igrač, ki bodo razveselile veliko otrok. Na nedeljo po Treh kraljih smo s skupino otrok in staršev iz Podgorja pri Slovenj Gradcu vse to odpeljali v Črno na Koroškem Tam je Center za usposabljanje, delo in varstvo. Ob kratkem kulturnem programu smo bili zadovoljni vsi. Tisti, ki so bili ob- darovani in še posebno mi, ki smo tudi bili obdarovani za bogato življenjsko izkušnjo. KDOR DAJE - PREJEMA! Tako so naši vero- učenci v dneh, ko so se sami veselili praz- nikov, razveselili tudi tiste, ki so za marsi- kaj prikrajšani. Namen te akcije je bil, da bi otroci naše dekanije - pa tudi odrasli - začutili, da živita ob nas brat in sestra, ki nas potrebujeta IN DA MI POTREBUJEMO NJIH. Pa ne samo materialne stvari, vsaj misel:DARUJMO,DA BOMO IMELI! Vsem na- šim "miklavžem", ki so z ljubeznijo in mislijo na svoje sovrstnike prinašali pred oltarje naših cerkva - BOG POVRNI!

Leopold Korat,

župnik v Podgorju pri Sl. Gradcu

Veselje ob naših bolnikih

Pred svetimi tremi kralji je naš gospod žu- pnik s skupino birmancev organiziral obisk pri bolnikih. Spremljal nas je g. Mario Vizin- tin. Dobili smo se na trgu Sv. Martina pred našo cerkvijo. Bili smo malce zaskrbljeni, ker si nismo mogli predstavljati, kako bodo obiski potekali. To je bil namreč naš prvi obisk pri bolnikih.Drug drugega smo opogu- mljali in se potem napotili proti prvi skupini bolnikov, ki stanujejo skupaj v večstano- vanjski hiši na koncu vasi.
V prvem nadstropju stanuje gospa Olga. Pozvonili smo in odprl nam je sin Vojko.Po- spremil nas je v dnevno sobo, kjer nas je na vozičku čakala mama Olga. Pozdravili smo jo, se predstavili kot birmanci in ji po- klonili naše darilce: čaj in čokolado. Gospa Olga nas ni poznala in je spraševala čigavi smo. Povedali smo, kdo so naši očetje in naše mame ter "none", nato pa smo zapeli božično pesem. Vesela je poskušala sode- lovati s tankim,tresočim se glasom. Preden smo odšli, smo se še slikali, ona pa se nam je iz srca zahvalila za nepozabne trenutke. Tudi nam je bilo prijetno. V nekaj minutah smo z majhnim delom razveselili nekoga, ki verjetno že več let ni imel mladih obisko- valcev.
Stekli smo po stopnicah v drugo nadstrop- je, kjer nas je čakal gospod Romano. Tudi njemu smo poklonili darilo in zapeli božično pesem. Pel je z nami in obujal spomine.Na- to smo se premaknili v zadnje nadstropje, kjer stanuje gospa Ivanka s sinom Nevijem Ni se mogla načuditi presenečenju in se nam je lepo zahvalila.
Odpravili smo se naprej po vasi in pozvonili na vrata gospe Radke. Mož nam je odprl in nas pospremil k njej. Gospa je paralizirana in ne more govoriti. Njene oči pa so pove- dale vse: presenečenje, zadovoljstvo ter hvaležnost,v mislih pa je pela z nami- "Kaj se vam zdi, pastirčki vi, ..". Šli smo naprej in prišli do hiše, kjer stanuje Pepe. Mož je še nedavno prodajal zelenjavo in časopise. Imel je kar dva obiska hkrati. Ko smo peli, so mu tekle solze po licih.
Po tem obisku smo se odpeljali na Poljane. Mračilo se je že. Olga in Ivanka sta nas komaj čakali in že mislili,da smo odšli mimo. Prva je bila na vrsti Ivanka. Stanuje sama, saj je vdova brez otrok. Sprejela nas je, ker pa nas ni poznala, je tudi njo zanimalo, čigavi smo. Predstavili smo se, ji poklonili darilce, zapeli pesem ter skupaj z njo odšli k sosedi, gospe Olgi.Ta nas je že nestrpno čakala v topli kuhinji. Zbrali smo se okrog nje in peli.
Ko smo se vračali domov,je bila že tema in je deževalo.V naših srcih pa je sijalo Sonce Zadovoljni smo bili in duhovno obogateni. Napravili smo majhno dejanje,to pa je raz- veselilo stare in bolne osebe.

Veronika Vizintin, Doberdob

Skupaj na poti

»Kdor ima ljubezen v svojem srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da.«

Minilo je deset let plodnega dela župnijske Karitas Domžale.Na poti svojega delovanja se srečujejo z mnogimi ljudmi, ki so potre- bni pomoči. Njihove odprte dlani, čuječa srca, nasmehi ... osrečujejo mlade in sta- rejše.
Že kar nekaj let pripravljajo dobrodelne koncerte, na katerih zbirajo prostovoljne prispevke, ki jih nato namenijo ljudem v stiski in nakupu hrane za socialno ogrože- ne. Tudi letos je bilo tako. Pisana druščina na odru in v dvorani je za nekaj trenutkov odložila skrbi ter se preprosto imela lepo. Med slednjimi smo bili tudi nekateri člani Bratstva -sad vzornega sodelovanja.To je bil večer,ki je prehitro minil. Želja po med- sebojni pomoči je bila po tem koncertu, katerega pokrovitelja sta bila škof, msgr. Andrej Glavan, in občina Domžale, predra- mljena.Z mnogimi,ki upajo na našo pomoč, smo skupaj na poti. Ponudimo jo!

Ljubica

Bog tolaži ubožca

V naravi se prebuja pomlad,ko praznujemo veliko noč - praznik novega, brez primere lepšega življenja, kot je zemeljsko.
Z vidika večnosti dobijo trpljenje, napor in prizadevanje svoj pomen. Tako se tolažim, ko sem slabotna in omahujem.A "Bog dviga ubožca in siromaka" ob svojem času.
Kako si želim, da bi ljudje spoznali in bolj cenili dar življenja.

Kati

S prtom Veronika obriše Jezusa

Veronika - žena šeste postaje križevega pota. Verjetno se je odtrgala od gruče žena,ki so jokaje spremljale sprevod obso- jencev, namenjen na Kalvarijo. Kasneje so od daleč, ker jim bliže ni dovolila straža, opazovale poslednje ure Gospodovega trp- ljenja in njegovo smrt.
Veronika - morda dekle v rosni mladosti in ob prvem srečanju s trpljenjem in smrtjo, morebiti trdo preizkušena zrela žena.V njej se je z vso silovitostjo zganilo usmiljenje in vzgib dobrote je bil tako močan,da je pre- magala naravno plahost in strah pred nasi ljem,pozabila na svojo zadržanost in odpor pred zbujanjem pozornosti,pozabila na člo- veške ozire in se prebila skozi vznemirjeno in hrupno množico, skozi vrsto oboroženih vojakov prav do Trpečega. Veliko ni mogla pomagati,a dala je,kar je bilo v njeni moči: blagodat hladilne svežine čistega platne- nega prta, s katerim je otrla ranjeno, raz- bolelo, z znojem, krvjo in pljunki omadeže- vano Gospodovo obličje; in dala je tolažbo nežne in obzirne kretnje svoje usmiljene roke.
Veronika - žena šeste postaje križevega pota, pa tudi žena vseh jezikov in kultur, žena s tisoč obrazi in tisoč imeni, naj bodo zgodovinsko izpričana ali legendarna. Sta- rodavna Antigona,ki edina od sorodstva ne zapusti svojega slepega očeta Ojdipa in ga zvesto in potrpežljivo vodi; ki mora ka- sneje umreti,ker je kljub prepovedi izkazala dejanje poslednjega usmiljenja svojemu u- bitemu bratu,ko ga je pokopala.Zapostav- ljena in neupoštevana Kordelija,ki postane edina opora svojemu nesrečnemu očetu Learu in zaradi njega umre. Svetopisemska Ruta hoče deliti s svojo taščo pomanjkanje in revščino in ji pomagati s svojim delom. In če se ozremo na ozemlje krščanskega svetništva: sveta Monika,neskončno potr- pežljiva spremljevalka težav svojega moža in notranjih bojev svojega sina. Pa sveta Elizabeta Ogrska in sveta Ludovika de Marillac, in še in še bi se dalo naštevati. Če stopimo v naš čas: mati Terezija iz Kalkute, pa toliko brezimnih mater, ki leta in leta negujejo neozdravljivo bolnega ot- roka, žena, ki z brezmejnim razumevanjem lajšajo tegobe možem, ki jih je življenje razočaralo in strlo, sester, ki so zaupljivo zatočišče bratom, za katere se je že zdelo da jim družinske vezi ne pomenijo ničesar, bolniških strežnic, ki otirajo smrtni znoj umirajočim in jim gasijo žejo.
Veronika - žena šeste postaje križevega pota in žena vseh časov.Najbrž ni človeka naj bo še tako močan, samozavesten in sebi zadosten,ki je ne bi kdaj že iskal.Celo svetniki so se zatekali k svojim Veronikam. Ko sveti Frančišek začuti, da se mu bliža konec življenja, si zaželi, naj mu izkaže poslednje dejanje usmiljenja ženska roka, zato narekuje pismo, naslovljeno na gospo Jakobo iz Settesoglia: "Vedi, predraga, da mi je blagoslovljeni Kristus po svoji milosti razodel bližnji konec mojega življenja. Ako me torej hočeš najti živega, pridi, brž ko prejmeš to pismo, k sveti Mariji Angelski. Prinesi s seboj raševinasto platno,v katero boš zavila moje telo, in sveče za pogreb. Prosim te tudi, da mi prineseš nekaj takih jedil, kakršna si mi navadno dajala, ko sem bil bolan v Rimu." Sveti Janez od Križa,pre- ganjan od lastnih sobratov,na koncu življe njskih moči, piše svoje čisto zadnje pismo donji Ani de Penalosa, vdovi, s katero ga je vezalo globoko duhovno prijateljstvo. Ta žena je omogočila ustanovitev karmela v kastiljskem mestu Segovii in je v njem svojemu duhovnemu očetu zagotovila grob Takole ji piše: "Zelo sem vesel novice, da je gospod Ludovik (brat te gospe) že Gos- podov duhovnik. Ne upam si ga prositi, naj se kdaj pred oltarjem spomni name. Jaz, ki sem dolžnik, bom to vedno delal. Naj bom še tako pozabljiv, on je tako zelo povezan s svojo sestro, ki jo imam neprestano v mislih, da se moram spominjati tudi njega." Nato prosi donjo Ano, naj ga priporoča Bogu v svojih molitvah, in dostavlja: "Naj bo njegova volja, da me pripravi in vzame k sebi."
Veronika - žena šeste postaje križevega pota. Tiste postaje, za katere pravijo, da ni verodostojna, saj nima opore v Svetem pismu. In vendar - ali je mogoče, da bi Veronika manjkala prav na križevem potu?

Breda Cigoj Leben

Podariti pirh

Dragi prijatelji in bralci ustvarjalnega koti- čka, lepo pozdravljeni.
Vaše delo je tako rodovitno, da se razsta- ve ročnih del kar množijo in tako so strani Prijatelja polne lepih fotografij izdelkov, ki so vam,upam,v spodbudo, dobite pa lahko tudi kakšno idejo za svoje delo.
Gotovo se vam v teh predprazničnih dneh postavljajo vprašanja, kako pogrniti mizo, kaj vse postaviti nanjo, ali bo še dober lanski prtiček za blagoslov jedil in podobno
Večkrat se sprašujemo, kako aranžirati dro bno darilo, skromno pozornost,velikonočne pirhe.
Predstavljam vam dve ideji,ki bosta ob vaši spretnosti zaživeli.
Potrebujete le nekoliko trši papir različnih barv, svinčnik, lepilo in škarje. Vse drugo pove slika.
Želim vam veliko lepih trenutkov v pripravi na praznike.Naj bo velikonočno jutro polno radosti in veselega upanja!

Tina Rot

Pomlad - oživitev in obnovitev

Če gremo v teh dneh z odprtimi očmi malo naokrog,tedaj doživimo nov začetek življe- nja v naravi. Ozelenele trate zažive, ptice žvrgolijo,pomlad se bliža. Dnevi se daljšajo postajajo toplejši,narava se odeva v pisa- ne barve.
Ravno tako se more spreminjati tudi naša notranjost,vsaj pri mnogih naših prizadetih soljudeh, ki zime ne morejo prav uživati. Oživljena narava pa prinaša nov življenjski pogum in tako moremo prejšnje mračne dneve in tedne počasi pozabiti. Kar nas je navdajalo z žalostjo, kar nas je morilo, kar se nam je včasih zdelo brezupno, se lahko sedaj pokaže v drugi luči.
Rad bi vas spomnil na Razodetje apostola Janeza, ki spada v ta čas: "Glejte, vse delam novo. Nastalo bo novo nebo in nova zemlja. Nič od tega,kar je sedaj,ne bo tra- jalo večno. Vse solze bodo obrisane.Nobe- ne žalosti, nobene tožbe, nobene nadloge ne bo več, kajti kar je bilo prej, je minilo, jaz naredim vse novo." (prim. Raz 21)
To je moja želja za vas, da boste v sebi čutili nov pogum, se medsebojno zbližali in pozabili na pretekle neprijetne stvari. Raz- veseli naj vas tudi narava v svojem prebu- janju. Iz temine že žari novo življenje!

Harald Stark,

glavni odgovorni Bratstva Nemčije

Edini pogoj

V prenekaterem domu starejših občanov sodi med različne aktivnosti in krožke tudi pevski zbor,pa naj gre le za majhen- nekaj članski zbor ali pa večjo zasedbo.
Tudi v našem domu Impoljca imamo dva manjša pevska zbora, ki po svojih zmožno- stih delujeta in nastopata ob različnih pra- znikih, prireditvah in drugih priložnostih.
Oba zborčka imata pevske vaje vsak petek Pri tem bi najprej omenil cerkveni mešani pevski zbor,ki pod vodstvom defektologinje Jožice Piltaver deluje že kar precej časa. Vsak petek se nas trinajst do petnajst oskrbovancev zbere v učilnici doma, kjer vadimo pesmi za sveto mašo, ki jo imamo vsak prvi petek v kapeli ali domski telova- dnici. Pesmi, ki jih vadimo, so vezane na praznike in jih izberemo glede na to, v ka- terem delu cerkvenega leta smo. V božič- nem času je naš izbor predstavljal obilo lepih božičnih pesmi. Sledile so jim bolj ža- lostne in otožne pesmi o trpljenju in smrti našega gospoda Jezusa Kristusa, nato pridejo na vrsto vesele vstajenjske pesmi. Kmalu za njimi bodo prišle šmarnice in z njimi Marijine pesmi... Prek celotnega cer- kvenega leta se tako na našem programu zvrsti veliko lepih cerkvenih pesmi.Pri petju teh nas ob večjih praznikih na klaviaturah spremlja naš najbližji sosed, g.Tone Starc.
Po pevskih vajah včasih sledi še kavica ali kakšen sladki priboljšek. Imamo ne samo zelo dobro zborovodkinjo, ampak skupaj z njeno pomočnico Vikico kar dve odlični sla ščičarki. Njunim dobrotam se ne bi mogel odreči noben sladokusec.
Poleg cerkvenega zbora deluje v našem domu še nekoliko številčnejši zbor, o kate- rem sem že pisal v Prijatelju. Ta nastopa na različnih pevskih revijah zavodov in do- mov,ob praznovanju rojstnih dni oskrbova- ncev,na tako imenovanem "HOROSKOP-u", spremlja pa tudi naše oskrbovance na nji- hovi zadnji poti na bližnje pokopališče na Studencu ali Logu.
Življenje pri nas v domu je vedno pestro in zanimivo. Vsakdo lahko poleg terapije,ki jo opravlja v svoji terapevtski delavnici,najde še marsikakšno dejavnost. Edini pogoj je le, da še ni "vrgel puške v koruzo" in ni obupal, kajti rešitve VEDNO obstajajo! Vaš zvesti bralec

Franko Pellaschier

Kdor se na Boga zanese, tega nihče ne spodnese!

Čeprav se poredko oglašam, so misli pogo- sto pri prijateljih, bolnih in trpečih, ker tudi sama nosim podoben križ. Včasih pomislim, da nisem sposobna,da bi šla kam na obisk. A vem, da se ne smem zapreti vase. Ne- kega dne nisem več mogla vzdržati v sta- novanju. Odločila sem se, da grem obiskat znano gospo, ki je že več let v Domu po- čitka večinoma na postelji. Šla sem torej na avtobusno postajo in čakala, a šoferja ni bilo od nikoder. Zamudil se je kar za de- set minut. Če bi bil prišel ob pravem času, bi bila zlahka ujela vlak. Tako pa, kaj zdaj? Prepozna bom... Že sem hotela nazaj do- mov. Pa sem se začela pogovarjati z Je- zusom: " Zdaj pa ti, ljubi Jezus, vzemi vso stvar v roke, da bom ujela vlak!" Tako sem šla brez vsake skrbi proti postaji.
Popolnoma sem se zanesla nanj. Ni me ra- zočaral, storil je več, kot je treba. Vlak je že stal na postaji. Prometniku sem pove- dala, da sem še brez vozne karte, pa mi je dal znak, naj kar vstopim, ker se mudi. Ko je prišel sprevodnik in nisem imela karte, me je samo vprašal,kam se peljem. Ko sem povedala, je samo zamahnil z roko in šel naprej. In sem imela vožnjo zastonj. Tako srečna sem se počutila, ko sem se zahva- lila Jezusu za pomoč.
Bog se v svoji velikodušnosti ne da preko- siti.Kdor se na Boga zanese,tega nihče ne spodnese! Še gore lahko prestavlja, pravi Jezus.
Vsem prijateljem na uredništvu lep pozdrav!

Urška Luzar

Jezus ni prišel na svet, da bi trpljenje od- pravil, ga razložil ali opravičil. Prišel je zato da ga je vzel nase in ga spremenil. Prena- šal ga je z neskončno ljubeznijo in nas s tem učil, kako moramo lajšati trpljenje drugim ter z njim in v njem potrpežljivo sprejeti vse, čemur se ne moremo izogniti.
Dragi brat, draga sestra, naj se nam vsaka rožica razcveti, naj nam vsaka ptičica zažvrgoli. Sonce rumeno naj nas ogreva. Bleda luna naj nas obseva. Angeli naj pri nas stojijo. Bog naj nam milost in veselje deli. Ko pa bodo zaspale naše trudne oči, takrat pa Bog daj sveti raj, ki se imenuje življenje vekomaj. Amen.

Tudi letos naj velikonočna Aleluja poživi našo vero v vstajenje in smisel trpljenja. Kristus, naše upanje, živi.

Veselo Alelujo vam želita uredništvo, uprava in vsi sodelavci Prijatelja.

Kakor balzam

Vsako lepo pismo ali prisrčne besede so za starega človeka kakor balzam. Če veš, da te ima kdo rad, ti je v še tako težkem po- ložaju laže. Kdorkoli je dal prvi pobudo za izhajanje revije Prijatelj, temu vsa čast in hvala. Mislila sem poslati lepo črtico,a sem se zadnji hip spomnila, da je zadnja črtica v Prijatelju še v nadaljevanju. Pošiljam pa vam pesmico preproste stare žene.
Draga Ana, kar nekaj vaših stvari čaka na objavo. V računalniku je veliko prostora in zlepa kaj ne vržemo v koš. Prepričan sem, da je ena od kvalitet Prijatelja tudi takšna množica in raznolikost avtorjev. Več ljudi več ve, pa tudi vsak bralec tekste doživlja po svoje. Nadaljevank pa res nimamo v izobilju, sem in tja pride kakšna ponudba, pa še ni bilo časa za obisk avtorja.
Letošnja nadaljevanka je prva po daljšem času in niti ni črtica oziroma literarno delo, pač pa jo objavljamo zaradi sporočila,ki se nam zdi aktualno, pa tudi nekaj želja, naj o teh temah pišemo, je bilo pred časom izraženih.Vaša omenjena pesem bo gotovo prišla na vrsto; morda v jeseni. Hvala za vse vaše sodelovanje.

Pogrešam - ni potrebno

Ta revija je dobra. Edino, kar pogrešam, je objavljanje naslovov tistih, ki bi si radi do- pisovali.Menim,da ni potrebno toliko religije in da bi lahko pisali bolj stvari, ki na sploš- no zadevajo ljudi, kot smo invalidi. Mislim tudi, da ni treba polagati takšno pozornost nunam, ki sicer res pomagajo medicinskim sestram v bolnišnicah.
Dragi Miklavž, glede tvoje želje o objavlja- nju naslovov se bomo pogovorili v uredni- škem odboru. Mislim,da bi lahko nekaj pros tora v Prijatelju šlo za to. Kaj menite drugi bralci? Glede vsebine se strinjam s prijate- ljem, ki pravi, da ni treba pisati o stvareh, ki jih prinašajo druge revije in časopisi (gla sila društev, revije o zdravju itd.), ampak naj bo predvsem 'hrana za dušo'. Očitno si ti nekoliko drugačnega mnenja. Glede nun oziroma sester se ne morem strinjati s te- boj, ker bi vsaka zaslužila intervju,ne samo tiste, ki so bolne. Le redko so bili v Prija- telju intervjuji z njimi. Vsaj simbolično smo v prejšnji številki dali besedo eni od njih. Ni pa se bati, da bo kmalu spet kakšna na vrsti, saj se večinoma zelo branijo nasto- panja v javnosti,ker so tako skromne. Tudi s s. Vido smo se dolgo pogajali...

Majice in kape

V prvih vrsticah moje slabe pisave vas prav lepo pozdravim. Obenem želim veliko uspe- ha pri delu. Sem redni bralec vaše revije. Prosil bi vas, če bi mi lahko poslali koledar, koledarčke, majice,kape ali kaj podobnega da bi delal reklamo za vas. Marsikdo ne ve za vas in za vašo revijo.Prosim lepo. Upam da mi boste poslali in se vam vnaprej naj- lepše zahvaljujem.
Med dopisi, ki nas presenetijo, je tudi vaš, dragi Slavko. Žal vam ne moremo poslati, ker ničesar takega (še) nimamo. Koledar je objavljen vsako leto v šesti številki. Je pa tudi vaše pismo spodbuda, da se zgane- mo... Hvala za vašo skrb in dober namen.

Kar največ sreče

Prvič vam pošiljam rešitev križanke v Pri- jatelju. Pregovor pravi, da ni pomembno zmagati, ampak sodelovati. Geslo je... V pričakovanju, kateri bodo izžrebani, vas s spoštovanjem pozdravljam.
Mislim, da je rešitev nagradne križanke: ... Želim vam kar največ sreče pri sestavljanju križank oziroma Prijatelja in vas najlepše pozdravljam.
Spoštovani reševalki! Sreča pri sestavlja- nju križank;zanimivo se sliši.Bomo povedali sestavljavcu in mogoče mu bo pomagalo, da se bo manj jezil, ko bo tuhtal kombina- cije. Zanimivo,da je kar nekaj rednih sode- lavcev Prijatelja poskusilo sestaviti križan- ko, ampak odkar ni več Otona, je kriza... Lepo pa je, če rešitve pošljejo kakšne ča- stitljive sestre, upokojeni duhovniki in na- ročniki, ki so zelo v letih. Zato vztrajamo. Nagrade niso kaj posebnega,odveč pa tudi ne. Hvala za dobre želje.

Namesto pridige

V prvi številki Prijatelja ste tako lepo pred- stavili bolnico - sestro, da je naš g. župnik to prebral v cerkvi namesto pridige in vide- lo se je, da je bilo marsikatero oko solzno. Tudi Družina je pisala o prazniku bolnikov. Zdaj sem zares spoznala tudi sama, da je bolje biti samski, kakor priznava ta sestra, ker je zelo težko za bolnika in tudi za moža Hudo je za oba,a,hvala Bogu, se z močno vero marsikaj prenese. Da ta bolezen tako pohabi človeka,se skoraj ne da verjeti, saj iz tako 'luštnega' in po srcu dobrega dek- leta nastane invalidka.
Jaz bi ji osebno čestitala za takšno moč in še za njen prijazni nasmeh in da bi nam še dolgo vlivala tudi pogum za naše težave,ki nas pestijo v bolezni in še kje. Velikokrat rečem: "Hvala Bogu, da imamo Prijatelja, ki nas tolaži, posebno ponoči,ko zaradi bole- čin ne spimo; pa da imamo radio Ognjišče, da lahko sodelujemo pri sv.maši." Posebej hvala, ker vsak mašnik posebej nagovori bolnike in invalide.
Čeprav je letos zima brez snega,se je tež- ko odpraviti daleč od doma,še posebej ker ni prevoza. Zdaj, ko že trobentice cveto in zvončki zvonkljajo, pa žafran in leska, imajo že čebelice svoj let v naravo, je res lepo za vsakega nekaj, samo opazovati moramo. Pri nas je vsega dovolj. Prosim, pridite tudi k nam na jezero. Vesela bom. Za danes končam, vse pa prisrčno pozdra- vljam.
Draga Helena,hvala za to novico o pridigi v vaši cerkvi. S. Vida, ki sem ji pokazal vaše pismo, se je nasmejala in se čudila,kako je to mogoče. O tem, ali je bolje biti samski ali poročen, bi se pa dalo razpravljati, a kot verni ljudje recimo tako, kot izzveni iz omenjenega pogovora: Kamor koga Bog kliče... Hvala za (ponovljeno) vabilo.

Ugaša dneva že sinjina
in noč se spušča na ravan.
O, da bi srca bolečina,
lahko prešla kot beli dan.

Na nebu zvezdice žarijo,
molče le zrejo na zemljo.
V očeh pa solze se blestijo,
po licu grenke mi teko.

Pomlad se zopet je vrnila
in z njo cvetoči mesec maj.
Le njih, ki krije jih gomila,
nikoli več ne bo nazaj.

Najino skupno romanje skozi življenje se je nepričakovano spremenilo. Še v nedeljo, tretjega decembra, sva bila skupaj z dru- gimi na srečanju ob blagoslovu kapelice Žalostne Matere Božje in zvona v Morav- skih toplicah. Z veseljem sva se odzvala vabilu. To je bilo zadnje moževo srečanje v Bratstvu,sedmega decembra pa se je iz- teklo njegovo zemeljsko življenje. Ugasnila je luč dragega in ljubljenega moža in oče- ta, Geze Vereša iz Bakovec. Hvala Marti in vsem prijateljem iz Bratstva za vsa sre- čanja, ki se jih je mogel udeležiti, za vse, kar smo skupaj po Božji in človeški dobroti doživeli.

žena Amalija
ter sinova Stanko in Dušan

Čeprav je v prejšnji številki bil kratek zapis ob smrti, tokrat objavljamo še en spomin- ski zapis o Franciju Oblaku iz Laškega. Razumeli boste zakaj.
Franci, rodil se je februarja 1944 je bolehal že v rani mladosti.Kot devetletnemu otroku so mu zaradi obolenja amputirali mezinec leve roke. V dobi odraščanja je bil stalno bolehen. Dvakrat je bil vpoklican na služe- nje vojaškega roka,a obakrat so ga kot ne sposobnega poslali domov. Pri štiriindvaj- setih letih si je našel življenjsko sopotnico in se poročil. Nato je z ženo Faniko živel v skromni hišici svojih staršev. Rodili sta se jima dve hčerki, ki sta zdaj že odrasli in imata svoji družini. Da bi laže preživljal svojo družino, se je kljub slabemu zdravju zaposlil v rudniku v Laškem.Tam je delal le deset let, kajti njegova bolezen - skleroza multipleks - ga je onesposobila za delo. Njegova življenjska moč je iz dneva v dan slabela. Najprej je začel šepati, nato je nekaj časa hodil s palico, kasneje le še z berglami. Z bergel je prešel na invalidski voziček. V začetku ga je upravljal še sam. A to ni trajalo dolgo, kajti bolezen ga je končno priklenila na bolniško posteljo, v kateri je preležal celih šestindvajset let. Vzela mu je tudi govor, tako da več let ni mogel izgovoriti niti ene same besede.
Bil je neverjetno potrpežljiv v prenašanju te hude bolezni. Imel pa je vendarle to srečo, da je bila ob njem njegova dobra in razumevajoča žena Fanika, ki mu je vsa leta, kljub svoji bolezni - diabetes - nudila vso oskrbo, nego in prehrano ter skrbela za zdravila, ki jih je potreboval. Neštete ure nočnega počitka je žrtvovala za moža in mu bila vsak trenutek na razpolago, da mu je postregla s požirkom čaja ali soka ter mu delala družbo. V novembru 2000 je Franček dotrpel. Ostaja neizbrisen spomin nanj,pa tudi čudovit zgled zakonske ljube- zni Frančeka in Fanike.

N.

Drama je biti odvisnik

Ste odvisni od hrane,TV, dela, kave, alko- hola ali cigaret? Ste prepričani,da se svoje odvisnosti ne morete rešite? Naj vam bo v spodbudo pogovor z odvisnikom od droge v skupnosti Zadnja večerja v Medjugorju.(Op.ur.: Pogovor je nastal pred tremi leti, pa doslej ni prišel na vrsto. Zato so morda nekateri podatki sedaj drugačni.)


Italijanska redovnica s. Elvira je blizu Tu- rina dobila v dar zapuščeno hišo. Ko je po turinskih ulicah videla propadle odvisnike, je v srcu začutila močan glas, da svoje moči in svoje delo posveti tem "ranjenim otrokom".Danes obsega skupnost že dvaj- set hiš (tudi na Hrvaškem, na Floridi, v Braziliji; večina jih je v Italiji). "Živimo od Božje previdnosti", pravijo. "Jemo tisto, kar dobimo v dar in kar sami pridelamo. Iz Slovenije ste nam podarili kravo."

Kako poteka vaš dan?

Vstanemo ob šesti uri zjutraj.Ob 6.15 mo- limo rožni venec in beremo evangelij. Po- vemo si,kaj se nas je v evangeliju posebej dotaknilo. Po zajtrku delamo v delavnicah, na vrtu, zidamo, skrbimo za živali, peremo in opravljamo druga gospodinjska dela. Ob dvanajsti uri je kosilo in nato počitek. Ob 13.30 spet sledi delo in ob 18.30 molimo rožni venec. Zvečer zmolimo tretji del ro- žnega venca, preberemo evangelij in se pogovorimo, kako smo preživeli dan. Po večerji je prosto do dvaindvajsete ure, ko odidemo k počitku. Delamo vse dni, razen nedelje.

Ali gledate televizijo?

Ne. Spomnim se naše družine. Bili smo za- svojeni z njo. Nikoli ni bilo časa za pogovor Vse težave so ostali v meni. Tukaj se učim pogovarjati, da se bom nekoč znal pogo- varjati z ženo in otroki. Tukaj ne kadimo, nimamo radia, časopisov, deklet... Zanima me tisti, ki živi ob meni.

Koliko vas je v skupnosti?

Petinsedemdeset fantov volkov,ki se spre- minjajo v petinsedemdeset jagnjet. Smo iz petnajstih narodnosti in iz različnih kultur- nih sredin. Sprejmemo vsakogar, ki pride prostovoljno,tudi tiste,ki iščejo smisel svo- jega življenja,ne samo odvisnike od droge. Spoznali smo, da odvisnika od droge lahko najbolje razume in spremlja le ozdravljeni odvisnik.

Veliko molite. Zakaj?

V molitvi odkrivamo,kdo smo.Učimo se po- magati drug drugemu. Ko smo se drogirali, smo bili sebični. Zlo, ki je v meni, se lahko prežene samo z dejavno ljubeznijo do so- človeka. Treba se je naučiti pogovarjati, jokati, odpuščati. Potrebno je spremeniti svoj značaj. Prej nikoli v življenju nisem gledal sobesedniku v oči. Sedaj, ko se v meni jasni, se tega učim.

Kako si se začel drogirati?

Začelo se je,ko sem pri šestih letih ukradel čokolado. Mami sem se zlagal, da tega nisem storil. Bil sem tepen. Vedno sem se družil s starejšimi otroki. "Šprical" sem šolo ker je bilo to bolj prijetno. Kot šolarju mi je umrla mama. Oče me nikoli ni prijel za roko nikoli prej nisem videl, da bi si starša opro- stila. Pri enajstih letih sem očetu ukradel plačo. Bil sem prvič zaprt. Kadil sem, pil najprej pivo, nato vinjak in konjak. Začel sem jemati pomirjevala, nato marihuano in končal na heroinu. Kradel sem, izgubil slu- žbo,pustilo me je dekle.Oče me je postavil na cesto. Osem let sem živel slabše kot pes. Edini cilj mi je bil ukrasti denar za he- roin. Na koncu so me vsi zapustili. Po ves teden sem komaj kaj pojedel.Prepričan sem bil, da zame ni rešitve. Pred tremi leti je mati mojega prijatelja, ki je tudi narkoman, kupila zame vozno karto do Medjugorja. Naročila je šoferju, naj pazi name, da ne bi prej izstopil.Tako sem prišel v to skupnost.

Kako pomagati, da se kdo odloči za zdravljenje?

Potrebno je,da ti kdo iz ljubezni zapre vra- ta doma.Starši ne morejo sami rešiti prob- lemov otroka-odvisnika. Odvisnik se mora sam odločiti za zdravljenje, nihče ga v to ne more prisiliti. Meni je mama dala vse, kar sem si želel, delal sem vse, kar se mi je zahotelo. Ni me naučila odpovedi, žrtve in to je bilo napačno.Za denar sem si kupil vse, tudi prijatelje. Vedno sem iskal krivdo za svojo odvisnost v nekom drugem.Danes vem,da se vedno odloča človek sam.

Kateri so prvi znaki, po katerih bi lahko starši prepoznali, da je otrok odvisen od droge?

Otrok se izolira, zapira v sobo,se ne pogo- varja, popusti v šoli, izginjajo predmeti v hiši. Starši to vidijo, a ne verjamejo. Otrok postane zelo iznajdljiv v igranju in laganju.

Kaj te najbolj razveseli?

Ko pride fant v krizo,je potrebno biti z njim štiriindvajset ur, tudi ko bruha, kriči in ne dela. Ni je večje radosti, ko po treh tednih prvič sam jé, ko po treh mesecih začne delati, ko po petih mesecih moli in po dveh letih spremlja drugega fanta v krizi.

Zakaj kdo poseže po drogi?

Sam sem imel materialno vse, kar sem si želel,a sem se kljub temu drogiral.Sedaj na prvo mesto postavljam kakovost življenja, da se znam pogovarjati, si upam izraziti svoja čustva. Učim se ljubezni do tistih, s katerimi živim. Ni problem v tem, da te kdo ne ljubi, problem je v tem,ali ti koga ljubiš.

Zvečer po pogovoru so se naše duše zdru žile v molitvi pred Najsvetejšim. Tukaj v skupnosti je molitev nalezljiva.Če si pozabil moliti, se lahko znova naučiš. Če si nehal verovati, tukaj vidiš čudeže življenja. Pri Bogu ni nič nemogoče.

Janja Ahčin

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a smejo prebrati tudi že odrasli.

(2)

Ura telovadbe je bila Menči vselej muka.Še najbolj je bila vesela, kadar je bilo kakšno tekmovanje in je lahko samo navijala. Tudi ta dan je njihov razred igral košarkarsko tekmo z drugim razredom. Najboljše so ig- rale, med njimi Katjuša. Zanimivo jo je bilo opazovati, kako se je razburjala nad sod- nico, eno od učiteljic, pa nad svojimi so- igralkami. Igrala je center,a vodila vso igro Vse soigralke so se ji podredile. Toda nas- protnice so bile boljše. Nekatere v ekipi so začele popuščati, češ, saj bomo tako ali tako izgubile. Katjuša se je borila naprej in začela nadirati soigralke. Ena od njih, San- dra, vedno vesela in razigrana,se ji je prva uprla: "Če se misliš dreti na nas, igraj kar sama."
Preprosto je odšla iz igre in nihče več, niti učiteljica, je ni pregovoril, da bi se vrnila. Ko je še nekaj sošolk dobilo peto osebno napako,je na parket na svojo grozo morala stopiti celo Menči.Košarke nikdar ni marala ker je pač bila majhna.Večje soigralke so ji blokirale met, pa tudi nikdar ni prav vedela komu podati žogo. Že prvo je zapravila. Katjuša jo je seveda nadrla. Ko je nato zopet nerodno podala žogo, Katjuši pa bila še nekoliko napoti,jo je ta preprosto napo- dila iz igre: "Neroda,vsaj napoti mi ne bodi! Beži, da te ne pohodimo kot mravljo! Bolje, da igramo samo štiri."Sošolke so se smeja- le ob tej domislici, posredovala je sodnica, ki tega ni pustila, na srečo pa je bilo igre kmalu konec. Izgubile so in Katjuša se ni mogla zadržati, da bi še enkrat vseh soig- ralk ne nadrla, nazadnje pa se ni hotela rokovati z nasprotnicami,češ da jim je po- magala sodnica. Menči pa je še bolj zaso- vražila košarko. Le kdo si jo je izmislil?

Čisto drugače pa je bilo naslednjič na kro- su.To je bil edini šport,ki ga je imela Menči rada. Najprej so tekli predšolski otroci iz bližnjega vrtca. Zanimivo je bilo opazovati, kako so nekateri mali debeluščki sopihali in se kar ustavljali, vzgojiteljice pa so jih pri- ganjale,naj vendar tečejo naprej. Najboljši pa so se ponosno šopirili kot petelinčki,če- prav so v cilju popadali na tla kot mrtvi in s tem pokazali, kako naporno je bilo in ka- kšni junaki so; skoraj takšni kot maratonci na olimpijskih igrah.

Nato so tekli osnovnošolci po razredih. Ko so Menči in sošolke prišle na vrsto, se je večina zagnala s starta, a so jim hitro po- jemale moči. Katjuša je bila bolj vztrajna, toda le malo pred ciljem jo je Menči, ki je začela preudarno in se na startu ni preriva la, dohitela in tudi zlahka prehitela. Sošol- ke so ji privoščile, Katjuša pa je zaničljivo komentirala: "Na sto metrov te prehitim za tri sekunde." Sandra,ki se je morala vedno vtakniti zraven, je komentirala po svoje: "Veste, zakaj je Menči zmagala? Ker smo tekli čez gozd mimo mravljišč in so vse mra vljice navijale zanjo." Tokrat je bilo Menči čisto vseeno, kaj kdo reče in se je smejala skupaj z drugimi. Z zmago se je namreč uvrstila celo v šolsko reprezentanco in to je končno pomenilo tudi možnost najboljše ocene pri telovadbi.Sicer to niso bile prave ocene kot pri matematiki in drugih predme tih, a se je dobro vedelo, kaj kakšen izraz pomeni in kakšno težo ima.

Vsa dekleta skupaj so radovedno opazo- vale še tekme fantov, kajti pri športu pač fantje in dekleta tekmujejo posebej. Menči je posebej ugajalo, ker je bila končno tudi pri telovadbi v središču pozornosti,posebej še,ker je ujela nekaj občudujočih pogledov sošolcev. Da je bila najboljša pri matema- tiki, fiziki in jezikih, da je vsem dajala nalo- ge za prepisovanje,to je bilo samoumevno. V očeh sošolcev pa tisto ni pomenilo nič. Kvečjemu zbadali so jo, koliko se uči. Tok- rat pa je doživela občudovanje. Zanimivo, kaj stori športna zmaga, je razmišljala...

Toda športna slava je bila kratkotrajna. Že naslednji dan so se spopadli z običajno šolsko snovjo. Za nalogo so dobili logični problem, kakršnega rešujejo programerji na računalnikih. Toda profesor se je verjetno zmotil in je dal nalogo, za katero snovi še niso predelali. Menči je običajno takšne naloge naredila z največjim užitkom, toda tokrat ji ni in ni šlo. Brskala je po knjigi in si grizla nohte,kar pa ni prav nič pomagalo Kmalu jo je zmotil telefon. Bila je sošolka Sandra, njeno živo nasprotje: vesela, kle- petava, toda tudi površna in hitro se je naveličala. Njej ni bilo nikdar varno zaupati kakšne skrivnosti, saj je vse šlo naprej; pa ne iz hudobije. Preprosto ni mogla ničesar zadržati zase.V glavnem so jo vsi imeli radi ker je bila vedno dobro razpoložena. Ona ni imela nobene težave,ko je bilo treba ko- ga prositi za pomoč. Ko pri nalogi ni znala naprej, ji niti na misel ni prišlo, da bi se potrudila in vzela v roke knjigo, ampak je takoj poklicala sošolko, za katero je bila prepričana, da nalogo že ima. Tokrat pa je Menči morala priznati, da ne ve, kako bi jo rešila. Sandra ji ni verjela in že čez deset minut je s kolesom pridrvela k njej ter ho- tela videti, koliko že ima narejenega. Ko se je prepričala, da res nima in videla, kako je Menči že čisto obupana, ji je predlagala, da gresta kar k profesorju, saj ni stanoval daleč proč. Toda Menči ni bila za to: "Kaj bo pa rekel?" Sandra se je nasmejala: "Naj reče,kar hoče. Kaj nam pa daje tako težke naloge." Zapodila se je na kolo in oddrvela k njemu. Preden je ta utegnil odpreti usta, ga je zasula s ploho prijaznih besed in prošenj, da ni mogel storiti drugega, kot razložiti ji. Sestavil ji je skoraj celo nalogo, pri tem pa spoznal, da je res še ne bi smel dati, kajti določenih stvari še niso vzeli. Celo opravičil se je in ji naročil, naj reče sošolkam, če kakšno sreča, da naloge ni treba narediti.

Sandri seveda ni prišlo na misel, da bi se vrnila k Menči, ampak je vesela oddrvela na igrišče. Menči pa se je doma še naprej mučila,a brez uspeha.Potem je le poklicala Sandro, a je ni mogla dobiti. Nato se je spomnila še na drugo sošolko, Franjo, ki ponavadi ni v ničemer izstopala, razen s kakšnimi posrečenimi izjavami, večkrat pa se je le zgodilo, da je prav ona našla naj- boljšo rešitev. Ona je takoj uvidela, da se je moral profesor zmotiti in je mirno gleda- la televizijo. Tudi Menči je svetovala, naj raje gleda nadaljevanko,saj je že dopoldne dovolj zoprno v šoli. Ta je doma preždela za knjigo še nekaj časa in nekaj naredila, nikakor pa ni bila prepričana, da je prav. Žal ji je bilo, da ni šla s Sandro. Pozno zvečer pa si ni več upala klicati. Tako je ostala z napol dokončano nalogo in bila je prav slabe volje. Ni se ji še primerilo, da bi česa ne znala rešiti. Tudi druge sošolke so imele težave, a se večina ni vznemirjala. Tako ali tako so velikokrat prepisale nalo- go v šoli. Zakaj bi je tokrat ne...

Profesor pa še ni imel miru. Klicala ga je Katjuša, ki sicer ni bila navdušena za dela- nje nalog, toda kadar je šlo za računalniš- tvo, je hotela imeti prav. Že dolgo je imela računalnik, marsikaj je znala narediti in velikokrat je v razredu blestela.Čeprav ne- rada, je poklicala nekaj sošolk, a nobena ni vedela, kako se stvari lotiti. Potem se je hipoma odločila in poklicala kar profesorja. Bila je še kar vljudna,saj si ga ni upala na- dreti tako kot sošolce in sošolke.Vendar je odločno povedala, da je naloga pretežka, ker še niso vzeli te snovi. Profesor ji je pojasnil, da že ve za zadevo. Zmotil se je; naloge ji pač ni treba narediti, ker bo jutri v šoli snov razložil. "Jutri imam trening, danes pa sem izgubila že dve uri." "Potem pokliči sošolko Sandro, njej sem razložil,ker je prišla prav na moje stanovanje. Vsako- mur pa ne mislim osebno razlagati." Odložil je telefon. Toda Katjuša je takoj poklicala nazaj in zagrozila, da bo spet klicala: "Sandre ni nikjer. Če pa že ima nalogo, nič ne razume. Kakšna pravičnost pa je to? Nekomu naredite celo nalogo, za drugega imate čas le za en stavek?" Profesor je bil občutljiv in previden, kadar je kdo omenil pravičnost, zato je popustil in ji razložil. Tako je tudi Katjuša dosegla svoj namen.

Zanimivo je bilo videti dekleta zjutraj v šoli. Sandra je vsem na dolgo in na široko razlagala, kako je bila na obisku pri profe- sorju, kako je bil oblečen, kakšno pohištvo imajo itd.Mahala je z rokami in se vrtela po vsem razredu; skratka,blestela je. Katjuša ni bila posebej dobre volje. Ko je gledala Sandro, se je le obregnila: "Kaj se važiš? Jaz sem mu samo telefonirala in mu jih nekaj povedala, pa mi je razložil." Ostale sošolke so si oddahnile, ko so slišale, kako je s stvarjo in da naloge danes še ni treba imeti. Tudi Menči si je oddahnila, toda po- čutila se je neprijetno in nekako opeharje- no, saj ji je včeraj šlo celo popoldne, pa ni uspela. Sandra in zlasti njena sovražnica Katjuša pa takole zlahka uspeta... Vendar ni rekla nič.

Vsak zaplet marsikaj razkrije o dekletih. Zlahka si jih predstavljamo: Sandro, ki je je en sam smeh in kar poskoči, če je kje kaj novega in zanimivega. Neprestano go- vori in se smeje. Franja v takšnih primerih zamahne z roko in pravi: "Pa kaj potem." Menči ponavadi tiho sedi ali pa se pogova- rja z dvema sošolkama, ki sta ji podobni. Katjuša pa,ko pride v razred,takoj ukazuje kot da je vse njeno: "Daj mi hitro nalogo, daj mi to, daj mi ono..."

Zanimive so tudi, če se zgodi kakšna nes- reča. Katjuša je takoj zraven,hitro presodi položaj in začne ukazovati drugim, kaj naj storijo. Sandra dobesedno pleše naokoli, sprašuje, če kaj boli in nasploh dela več gneče, kot pa pomaga. Menči napeto opa- zuje in sicer gleda,kako bi lahko pomagala, običajno pa v takšnih primerih ostaja v ozadju, rada pa kasneje obiskuje ponesre- čeno sošolko ali sošolca, nosi šolsko snov in naloge. Franja ponavadi kar obsedi in se zlepa ne vznemirja: "Saj je dovolj drugih okrog. Pa tudi, kdo pa meni kdaj pomaga?"

V. S. (se nadaljuje)

O prijateljstvu

(iz naloge o Nikomahovi etiki)

Aristotel se sprašuje: ali je prijateljstvo nekakšna podobnost, ali je prijateljstvo možno med vsemi ljudmi, ali ima prijatelj- stvo le eno obliko ali jih ima več.

Glede prvega vprašanja tehta različne med seboj nasprotne poglede. Nekateri trdijo, da je prijateljstvo nekakšna podobnost in so si ljudje prijatelji zato, ker so si podobni Drugi spet menijo, da so ljudje prijatelji zato, ker so si različni. Tako Heraklit Efeški uči,da se nasprotja privlačijo. "Vse nastaja iz prepira; iz nesoglasij se rodi najlepša harmonija; boj je oče vsemu, je vsemu kralj." Nasprotno temu pa trdi Empedokles: "Enako teži k enakemu."

Glede oblik prijateljstva moramo ugotoviti, kaj je predmet prijateljske ljubezni. To je lahko le nekaj, kar je ljubezni vredno,to pa je dobro ali prijetno ali koristno.

Tu se pri Aristotelu postavi novo vpraša- nje: ali ljudje ljubijo dobro nasploh ali to, kar je zanje dobro. Predmet ljubezni je to, kar je dobro nasploh, predmet ljubezni posameznika pa to, kar je dobro zanj kot posameznika.

Pri ljubezni do neživih predmetov ne more- mo govoriti o prijateljstvu, ker nam pred- met ne more vračati ljubezni, niti mu mi ne moremo želeti dobro.

Prijatelju želimo dobro zaradi njega same- ga. "O ljudeh, ki komu želijo dobro,ne da bi jim ta želel isto, pravimo, da so naklonjeni. Obojestranska naklonjenost se imenuje prijateljstvo.Za prijatelje je torej potrebna medsebojna naklonjenost, to je, da drug drugemu želijo dobro, in pa, da jim je to med sabo znano."

Aristotel misli na popolno prijateljstvo,ki je mogoče le med dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini. Dobro želijo, ker so sami dobri. Ti ljudje imajo prijatelja radi zaradi njega samega, ne pa zaradi koristo- ljubja ali prijetnosti.

Prijateljstvo je za Aristotela vrlina, ki je za življenje neobhodno potrebna. Bogatašu vse imetje nič ne koristi,če nima prijateljev s katerimi bi ga delil. Prav tako tudi v po- manjkanju ali nesreči prijatelji pomenijo edino pribežališče. Kakovost prijateljskega odnosa je odvisna od človeka samega. Človek ima tako dobrega prijatelja, kolikor ga je sam vreden.

Boštjan Debevec

O harmonizaciji

Šele skozi življenje pridobivamo pravo mero in občutek za usklajevanje svojih želja, pri čakovanj in zahtev v življenjsko ponudbo.

Poželimo si lahko vse,
pričakovati smemo že manj,
zahtevati - najmanj.

Od te usklajenosti je odvisno naše zado- voljstvo z življenjem ...

Zvone Modrej

Nagradna križanka:

Geslo tokratne predpraznične križanke sta besedi na zelenih in rdečih poljih, brani od zgoraj navzdol.Prepišite ju na dopisnico(ali karton velikosti dopisnice), prilepite kupon in pošljite do 1. maja na naslov: Prijatelj, Tabor 12, 1000 LJUBLJANA (s pripisom: KRIŽANKA). Veliko sreče pri reševanju! Nagrade 2/2001:

1. platnen vezen prt
2. kalkulator
3. avdio kaseta Zvoneta Modreja 'Kanček upanja'
4. Knjiga Marte Silvester 'Tema in luč trp- ljenja'
5. ročno barvana ruta, izdelek invalidke
6. podobice z motivi iz narave(avtor Klemen Čepič)
7. obesek za ključ z znakom Bratstva.

Rešitev nagradne križanke št. 1/2001:
VSAKA TRETJA SREDA

Nagrajenci 1/2001:

1. kalkulator z velikimi številkami:Mira Matko Studenec 64, 8293 Studenec
2. makrame: Janka Vovnik, Ročevnica 58 (Dom), 4290 Tržič
3. Knjiga Angelce Škufca 'Šopek cvetja in trnja': Ester Srdarev, Brodarjev trg 13, 1120 Ljubljana
4. avdio kaseta Z.Modreja 'Kanček upanja' Ivanka Zmrzlikar, Hrastje 76, 4000 Kranj
5. ročno barvana ruta, izdelek invalidke: Francka Pavovec, Kamniška 10,1230 Dom- žale
6. podobice z motivi iz narave: Izolda Če- hovin, Bevkova 10 (Dom),5270 Ajdovščina
7. obesek za ključe z znakom Bratstva: Saša Korošak, Sketova 6, 1000 Ljubljana.

Svetniškega škofa prepoznamo po osebi poleg njega - kralju, ki je v divji jezi zgrabil za meč. Povejte:

1. Ime svetnika:

a) sv. Boleslav
b) sv. Stanislav
c) sv. Ladislav

2. Zakaj je kralj tako jezen?

a) Vsi kralji so nagnjeni k hitri jezi
b) Bil je hud nasprotnik Cerkve
c) Škof ga je po nenehnem, a neuspešnem opozarjanju, naj se drži Božjih zapovedi, izobčil iz Cerkve.

3. Na tega kralja se nanaša pesem "Mutec osojski". Kdo je avtor pesmi?

a) France Prešeren
b) Anton Aškerc
c) Simon Jenko

Pravilni odgovor PP 1/2001: C A C

Takole se je razveselil zmagovalec pokala za leto 2000 Tomaž Bric iz Dornberka, sicer naš stari znanec in sodelavec, ko je dobil 'pokal' - ikono apostolov. Še enkrat prisrčne čestitke za sodelovanje, znanje in morda tudi srečo...

Odgovore pošljite do 1. maja na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Pričakovanje otroštva in spoznanja starosti; Gospod, blagoslovi nas!

• Še malo in bom vijolično postno barvo zamenjala z belo velikonočno

• Na križevem potu življenja; tudi Simoni mi pomagajo

• Krščanski grb (Križani ob dveh razboj- nikih, obdan z vencem in zvezdo)

Tone Planinšek

Izkušnja, spoznanje, modrost - mili Bog, vrni nam čisto spoznanje mladosti! Temu spoznanju,ki smo ga dosegli v trudnih letih se pravi slepilo. Ne pomaga nič. Mladost je živa in se vrača v najbolj odkritosrčnih urah,trd in strog sodnik. Takrat je ves naš zadovoljen in debeli zasmeh le petje otro- ka v gozdu. Mladost pride in izprašuje: Kaj si storil z bogastvom, ki sem ti ga dala? Koliko jih je med nami, ki ne bodo povesili glave? Vsak je zapel svojo pesem; bese- dilo je bilo malo drugo, melodija pa je ena sama. Stara melodija, ki se pričenja s porogljivim, bahato zrelim smehom ter se konča s kesanjem in trkanjem na prsi.

Ivan Cankar, Volja in moč