Dragi prijatelji!

"Iz najslabših počitnic nasta- ne najboljša zgodba!" Na ulici sem prebral tole zanimivo mi- sel. "Se strinjate?" Vsekakor se mi zdi zanimiva,pa tudi zelo verjetna O čem se najraje pogovarjamo? O pre- živetih težavah in nevarnostih, posebej če se je vse dobro izšlo.
Če samo malo spremenimo gornjo misel, lahko rečemo: "Iz najtežjega življenja nastane najboljša zgodba." In katero življenje je najtežje? V glavnem lahko vse težave razdelimo v dve vrsti: krivi- ca in bolezen. Pod bolezen lahko šte- jemo vse vrste zdravstvenih težav in različne omejitve, s katerimi smo zaradi tega soočeni, pod krivico pa vsakršno zapostavljanje, odrivanje, zasmehova- nje preganjanje,nasilje itd. Žal je dosti- krat to dvoje celo povezano.
Ljudem, ki pišete najboljše zgodbe živ- ljenja, ker je vaše življenje,po človeško gledano, najtežje, pa tudi vsem, ki vam pomagajo, je tudi letos sveti oče ob svetovnem dnevu bolnikov (11.februar) napisal posebno pismo. Med najboljše - najtežje - življenjske zgodbe zaradi bolezni sodi tudi zgodba s. Vide Peterlin iz Ljubljane. Marijine bolniške sestre so vsem bralkam in bralcem Prijatelja dobro poznane,a tokrat vam bodo še posebno blizu. S. Vida je nekoč z navdušenjem prijela za kitaro in zapela: "Novi človek sem, ki se bo daroval." Sedaj igrati in peti ne more več, na vrsti pa je najte- žje in najveličastnejše darovanje, ki bo vsakogar ganilo,a gotovo tudi opogumilo
Tudi večino drugih člankov v tej številki ob svetovnem dnevu bolnikov preveva misel na bolezen in kako prebuditi zdra- vnika v sebi, kot je zapisala zdravnica.
Kot majhno novost naj omenim rubriko Zveni modro, ki je nastala na pobudo g. Zvoneta Modreja. Pred božičem sem uspel napraviti pregled vseh čakajočih člankov in med njimi je veliko spodbud- nih. Gotovo res ni prav, da bi z njimi samo "mašili luknje" - dopolnjevali stra- ni, ampak naj dobijo svoje častno in stalno mesto v reviji.
Mnogi ste pisali za praznike.Vsem hvala Skušali se bomo oddolžiti- s Prijateljem. Lep pozdrav vsem, tokrat zlasti tistim, ki ste na bolniških posteljah. Bog vam daj moči in poguma, da bi mogli videti smisel svoje bolezni in se z njo čim bolje sprijaznili.

Vlado Bizant, urednik

spredaj: s. Vida Peterlin MS in p. Marko Novak OFM, na Rakovniku, foto Vlado Bizant
zadaj:obisk pri bolnici,foto Jože Zupančič

Februar

Otrokom prijateljstvo, ne sovraštvo.

Da otroci nikoli več ne bi bili prisiljeni sodelovati v oboroženih spopadih in bi lahko brezskrbno preživljali svoje otroš- tvo brez sovraštva in nasilja ter se ve- selili prijateljstva v družini, šoli in družbi Da bi družine sprejele evangelij in po- stale dejavnik evangelizacije ter tako pomagale človeštvu, da postane prava družina narodov. Da bi starši svoje otroke ljubili, ne pa bili vanje zaljubljeni.

Marec

Odprava vseh neenakosti.

Da bi tudi s prizadevanjem vseh veru- jočih odpravili revščino in nevzdržne razmere ter gospodarske neenakosti, s katerimi je zaznamovan svet. Da bi zgled mučencev in pričevalcev vere, ki smo se jih spominjali v svetem letu, prispeval k napredovanju ekumen- skega in medverskega dialoga. Da bi Slovenci kot narod sebe pred drugimi ne poniževali in se ne poviševali

Prva: Da je BOG

Kristjani smo prepričani,da je največji dar, ki ga kot ljudje imamo,dar svete vere.Človek ki je veren, drugače gleda na življenje kot tisti,ki vere nima; to pa ni vseeno. Verni je prepričan v večno življenje po smrti,zato tudi temu prime- rno živi. Ljudje brez vere pa si pravila življenja krojijo sami in ta niso vedno v skladu z Božjo voljo.
Kot kristjani verujemo v Boga, ki je gla- vna resnica vere. Kristjani poznamo šest resnic, kot jih našteva Katekizem (Katekizem Katoliške Cerkve - KKC). Na prvem mestu je resnica: DA JE BOG. Neverni človek zahteva dokaze, da Bog res biva. Verni je mnogokrat v zadregi, kako bi dokazal Božje bivanje.Katekizem pravi, da Boga spoznavamo iz Božjega razodetja, iz narave in iz svoje vesti. Apostol Janez pravi, da Boga ni nihče videl, Sin je povedal.Boga videti s člo- veškimi očmi ne moremo, ker je duh in nima telesa. Bog sam je prišel človeku naproti in mu pomaga, da ga spozna. Temu Božjemu bližanju človeku pravimo razodetje. Katekizem pravi, da se nam je Bog razodel v stari zavezi po očakih in prerokih, v novi zavezi pa po svojem Sinu Jezusu Kristusu.
Če koga ne prepriča Božje razodetje, ga lahko narava, ki ga obdaja. Kdo jo je tako čudovito ustvaril? Sv. Avguštin pravi: "Vprašaj lepoto zemlje, vprašaj lepoto ozračja,ki se razteza in razpršu- je, vprašaj lepoto neba... vprašaj vse te stvari. Vse ti odgovorijo: Glej, lepe smo. Njihova lepota je izpoved. Te le- pote - kdo jih je naredil, če ne Lepi, ki ni podvržen spreminjanju."
In če koga tudi lepa narava ne prepriča o Bogu, mu bo mogoče bolj blizu dokaz vesti, ki jo ima vsak človek. Od kod vest, če ni Boga? Če ga ni, zakaj vest očita, če si storil kaj narobe, in te po- hvali, če si naredil kaj dobrega. Vest je neizprosen sodnik,ki ga nosi v sebi vsak človek. Vest je najmočnejša "antena" v človeku. Povezuje ga z Bogom, če člo- vek to prizna ali ne.
Hrepenenje po Bogu je zapisano v člo- vekovo srce, ker je človek ustvarjen po Božji podobi od Boga in za Njega. Bog ga ne neha pritegovati k sebi in samo v Bogu bo človek našel resnico in srečo, ki ju vztrajno išče. Največji vidik člove- kovega dostojanstva je vsebovan v njegovi poklicanosti k občestvu v Bogu. K pogovoru z Bogom je človek povab- ljen že od začetka svojega bivanja, saj biva le zato, ker ga je Bog iz ljubezni ustvaril in ga iz ljubezni tudi ohranja. Človek ne živi v polnosti skladno z res- nico, če ne priznava svobodno te lju- bezni in se ne izroča svojemu Stvarniku (prim. KKC).
Vsi ti dokazi, ki smo jih omenili, pa sami po sebi človeka ne prepričajo. Ateisti - tisti, ki ne priznavajo obstoja Boga, o tem sploh ne razmišljajo. Samo vera je človekov odgovor Bogu, ki se mu razo- deva in podarja, ko mu hkrati prinaša preobilno luč pri iskanju poslednjega smisla svojega življenja. Sv. Avguštin pravi: "Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi" Mnogi neverni so prav ob razmišljanju teh stvari prišli do spozna- nja in vere v Boga.
Adolf Rette, rojen 1863 v Parizu, je bil vzgojen brez vere. Pri vojakih se z ob- našanjem ni pokazal preveč vzornega. Postal je književnik,pisal knjige in v njih napadal Cerkev. Nekoč je imel v neki kavarni shod z delavci. Navdušeno jim je razlagal svoj anarhistični program in napovedoval,da se bliža čas,ko bo člo- veštvo zavrglo misel na Boga. Po shodu so ga obstopili štirje delavci, ki so ga prej poslušali, ter ga prosili, naj jim od- govori na nekaj vprašanj, ki jih mučijo. Vprašali so ga: "Vemo,da ni Boga. Toda radi bi vedeli, kako se je vse začelo, če nihče ni ustvaril sveta. Znanost to go- tovo ve, vi nam boste gotovo vedeli na to odgovoriti." Rette je bil toliko pošten in jim je odgovoril, da znanost ne zna

odgovoriti na vprašanje, kako je svet nastal. Vprašanje, ki so mu ga zastavili mu ni dalo miru. Začel je resno razmiš- ljati in prvi odgovor je bil: "Morda pa Bog vendarle je."
Vedno bolj resno je razmišljal o skrivno- sti Boga.Izgubljal je zaupanje v znanost ki mu ni znala odgovoriti na vprašanje, od kod je svet.
Nekoč je bral Dantejeve speve o Vicah. Dopovedoval si je:"Zakaj pa ne bi imela Cerkev prav, ko trdi, da pride v nebesa vsak grešnik, ki se očisti in se spokori." V svojih nazorih je spoznal zmoto, ki se vsak čas lahko zruši. "Kaj mi potem os- tane?" Sam si je odgovoril:"BOG." Raz- mišljal je tudi o tem, čemu smo na sve- tu, če Boga ni. Vedno bolj se je nagibal k prepričanju, da ima Cerkev prav, ko govori o Bogu. Vendar se dokončno ni mogel odločiti tudi po romanju v Mariji- no svetišče. Tu je po notranjem glasu spoznal, naj se zaupa duhovniku in naj postane veren katoličan. Njegovega boja še ni bilo konec. Nekoč je prišel celo tako daleč, da je poskušal narediti samomor. Zaslišal je notranji glas: "Bog je tukaj!" Padel je na kolena in po dolgih letih molil ter se Bogu zahvaljeval za to milost. Ponovno je poromal na Marijino božjo pot, poiskal duhovnika, opravil spoved in se popolnoma spremenil.
Odslej je imel samo to željo, da bi s svojimi spisi popravil vso tisto škodo, ki jo je naredil pred spreobrnjenjem.Peš je poromal v Lurd, da se je Mariji zahvalil za to, da je našel Boga in da se je v njem prebudila vera, ki je za zveličanje potrebna.
Mi vero v Boga imamo, zato ostanimo zvesti temu prepričanju in hvaležni Bo- gu zanjo. Prva Božja zapoved nam naro ča: "Veruj v enega Boga!" Veroizpoved vedno začnemo: "Verujem v enega Boga..." - v mašni veri - ali: "Verujem v Boga Očeta vsemogočnega ..." v apo- stolski veri. Kadarkoli jo molimo, jo mo- límo s prepričanjem in hvaležnostjo, da to vero v Boga lahko izpovedujemo.

Zdravko Bahor

Bog je ljubezen

"Da,to bi bilo lepo in res prime rno. Daj,poskusi!" Več ljudi mi je takole reklo,ko sem omenil, da bom za letošnji svetovni dan bolnikov za intervju prosil še mlado sestro,ki zelo dobro pozna obe plati živ ljenja;zdravje in bolezen.Z vsem žarom, pogumom in zaupanjem, ki ga zmore mladost, se je pred šestnajstimi leti kot mlado dekle odločila služiti Bogu in lju- dem kot Marijina bolniška sestra.S.Vida Peterlin, Štepanjska 7, 1119 Ljubljana, je skromna. Pred letom dni je z nasme- hom dala prednost drugim, tokrat pa je le verjela,da bo njeno pričevanje v do- bro in v opogumljenje marsikomu ter da to spada k njenemu življenjskemu DA. Saj je vedno želela pričevati o Božji lju- bezni, najprej s sodelovanjem v rojstni župniji, nato z odpovedjo svoji družini in z življenjem v redovni skupnosti, po- tem s strežbo bolnikom, sedaj pa v bo- lezni.Skleroza multipleks; deseto leto...

S. Vida, povedali ste,da ste Marijine bolniške sestre spoznali na duhov- nih vajah. Potem ste tudi sami že kot sestra pomagali pri njih. Nam lahko poveste,kako ste se tam pred stavili mladim?
Rada sem povedala, da sem kar trikrat sestra: najprej bratu v domači družini, potem Marijina sestra (redovnica) in še medicinska sestra.

Sestra torej; kaj vam beseda sestra pomeni?
Beseda sestra zame označuje nekoga, ki ti je blizu in čuti s teboj.

Zelo lepa misel. Ker ste ob treh ses- trskih nazivih najprej omenili svojo družino, mogoče za začetek nekaj besed o domači družini in domačem kraju?
Doma sem iz Presérij. To je severno od Domžal, spada pa pod župnijo Homec. Imam brata, dve nečakinji in nečaka. Oče mi je za kapjo umrl pred dobrim le- tom, 27.decembra 1999, tako da je bila mama do pred kratkim odeta v črnino.

Kdaj ste začeli razmišljati o sestr- skem poklicu?
Po osnovni šoli sem se odločila za splo- šno gimnazijo v Kamniku, to pa zaradi širokih možnosti in dodatnega časa za razmislek glede nadaljnje življenjske usmeritve. V poletju pred srednjo šolo sem veliko brala Sveto pismo in razmi- šljala. Pri tem mi je postalo jasno, da je Bog ljubezen in da moram to dopove- dati tudi drugim. V prvem letniku gim- nazije mi je župnik povedal za duhovne vaje in ker me je vera navduševala, sem začutila v njih možnost za poglo- bitev osebnega odnosa do Boga. To je bil začetek moje poti k sestram.

Kdo oziroma kaj je torej najmočneje vplivalo na vašo odločitev?*
Družina, duhovne vaje, sodelovanje v domači župniji, daljna sorodnica, ki je tudi bila redovnica,čeprav v drugi Druž- bi... marsikaj. Izhajam iz verne družine. Zelo rada sem brala. Kmalu sem spoz- nala, da je Sveto pismo posebna knjiga in da jo je treba brati drugače kot dru- ge knjige, kajti vsaka beseda v njej ima svoj pomen. Prek Svetega pisma se mi je utrjevala misel, da je Bog ljubezen. On se ne igra in ni šel na križ kar tako, za šalo. Jezus Kristus je sprejel križ zato, da bi ljudem najbolj prepričljivo dokazal Božjo ljubezen.Bog je ljubezen!

Kaj pa glasba? Peli ste v pevskem zboru, igrali na kitaro ... Je tudi to kaj vplivalo?
Tudi.Mama mi je večkrat pripovedovala da sem še kot majhna deklica hodila po dvorišču in pela pesmi, ki sem jih slišala v cerkvi. Že takrat je posumila, kam bi lahko šla moja pot. Potem sem pela v otroškem zboru.Od drugega do sedme- ga razreda osnovne šole sem se v gla- sbeni šoli učila igrati klavir, v gimnaziji pa sem hodila na orglarski tečaj. Bila sem tudi organistka v domači cerkvi.
Razmišljala sem o različnih poklicih in tudi o tem, da bi imela družino. Mejnik v razmišljanju so bile že prej omenjene počitnice na morju pred začetkom sre- dnje šole. Ko mi je postalo jasno, da je Bog ljubezen, sem spoznala to: če ho- čem o Božji ljubezni pričevati drugim,ne morem to početi tako, da hodim po ce- sti in vpijem:"Bog je ljubezen!" Ljudje bi verjetno mislili, da sem malce nora. Os- tane mi pričevanje s svojim življenjem. Če je torej Bog ljubezen, potem moram tudi jaz ljubiti vse druge. Misli, da me takšna odločitev vodi v samostan, sem se sprva ustrašila, kasneje pa mi je po- stajala vse bližja. Čedalje bolj sem bila prepričana, da je to pot, ki jo Bog pri- čakuje od mene.

Se mogoče spominjate svojega od- hoda od doma? Kateri dan je bil?
Bila je sobota, 15. septembra 1984. Doma so me sicer nagovarjali, naj grem prej kaj študirat,saj imam končano gim- nazijo. Meni pa se je zdelo, da je moj čas prišel, in vesela sem,da sem takrat zbrala dovolj poguma ter odšla k sest- ram na Dobrovo, kamor sem prej hodila na duhovne vaje.

Kako pa se dekle pripravlja na redo- vno življenje?*
Najprej nekaj časa preživiš pri sestrah kot kandidatka, nato začneš noviciat. To je čudovit čas priprave na življenje v Družbi. Molitev, delo, študij... Tudi nega bolnikov je pomemben del naše vzgoje. Bilo je lepo in tako sem se pri- pravljala na oba poklica - redovnega in medicinskega.
Hkrati z menoj sta vstopili še dve dek- leti, po poklicu že medicinski sestri. Od njiju sem se učila dela z bolniki, skupaj pa smo doživele mnogo preprostih, a čudovito lepih ur. Leta 1986 sem na- pravila zaobljube in tako postala prava sestra. Naš noviciat je na Dobrovi. Tam sem začela svojo redovno pot, nato sem prišla v Ljubljano in delala na Klini- čnem centru,potem pa je prišla bolezen in vrnitev na Dobrovo, sedaj pa sem zopet v Ljubljani.

Spominjam se, da ste kot mlada sestra nekoč navdušeno sodelovali pri taizejskem srečanju mladih, ki je bilo tudi v Ljubljani. Morda imate kakšne spomine na tisto srečanje in na druženje z mladimi?*
Bila sem na raznih srečanjih, ki so jih imeli tedaj Taizejci.Vesela sem bila,kajti to je bila lepa priložnost, da mladi tako simpatično stopijo v versko življenje. Mladi radi pojejo in so navdušeni za dobro. Navajati pa jih je treba tudi na pomoč bližnjemu. To se mi zdi bistveno in mora imeti prednost.

Rekli ste, da ste tudi medicinska sestra. Ste se sami odločili za to ali pa mora vsaka Marijina sestra biti tudi medicinska sestra?
Večina naših sester ima tudi medicinski poklic in streže bolnikom po domovih. Sicer pa je vse v sklopu redovnega po- klica, da kot Marija hočeš sprejeti dru- gega človeka popolnoma, z dušo in te- lesom. To se pravi,da sprejmeš človeka v njegovem telesnem, duševnem in du- hovnem zdravju ali bolezni.
Ker sem končala gimnazijo,sem opravila le nekaj strokovnih medicinskih predme tov ter tako izdelala še srednjo zdrav- stveno šolo. Zraven sem se učila tudi francoščine, ker sem nameravala iti v misijone. Nato sem bila tri leta zaposle- na na Kliničnem centru, in sicer na In- terni kliniki. Od tega sem dobri dve leti lahko opravljala delo.Delala sem na srč- nem oddelku in tako bila "srčna" sestra.

Ali ste kdaj v bolnišnici zaradi tega, ker ste bili redovnica, doživeli kaj neprijetnega ali pa nasprotno kaj zelo lepega?
Neprijetnega? Mislim, da ne. Večkrat pa so nekateri bolniki glasno izrazili veselje da sem prav jaz dežurna sestra. Prijet- no je,če se pacienti veselijo tvoje nav- zočnosti.

Vam je bilo delo na Kliničnem cen- tru všeč? Bi ga z veseljem opravljali vse življenje,če tega ne bi prepreči- la bolezen, ali bi prevladali misijoni, na katere ste se tudi pripravljali?*
Ko sem naredila strokovni izpit,zaključila z učenjem francoščine in končala kate- hetsko šolo,sem mislila,da imam že vse potrebno za misijone. Delo na Kliničnem centru pa mi je bilo sicer zelo všeč.

Odkod misel na misijone?*
Želela sem pričevati o Bogu še posebej med ljudmi, ki še niso slišali za našega - krščanskega - Boga. To je bil vzrok, da sem v mladosti razmišljala celo, da bi se morda pridružila Misijonarkam lju- bezni, ki so bile tedaj v Zagrebu, ne pa še v Ljubljani. Danes sicer vem, da je tudi tukaj veliko ljudi, ki ne poznajo Bo- ga; da je tudi Slovenija zelo prazna in potrebna sočutnega Boga, Jezusa, ki je pravi Bog in pravi človek.

Ste kdaj učili verouk?
Da,tretji in četrti razred na Dobrovi dve leti. Več let sem tudi sodelovala pri du- hovnih vajah za dekleta.

Potem je prišla bolezen. Kako se spominjate svojih prvih bolezenskih težav?
Takrat sem delala v Kliničnem centru. Najprej sem težave sicer zaznala doma pri igranju na kitaro, kjer je treba pri- jemati strune za akorde in prijeme hitro spreminjati. Prsti me kar niso hoteli več ubogati. Naslednja težava je bila, da sem zelo pogosto morala hoditi na vodo Zdelo se mi je zelo čudno. Težave so bile tudi z ravnotežjem. Noge so mi po- drsavale, kot bi bila že stara, včasih pa so se kar zapletale.Orgle sem sicer ne- kaj časa še lahko igrala, toda ne dolgo in le s prsti.

Delali ste kot medicinska sestra.Kako pa ste doživljali to: iz sestre postati pacientka?
Lahko si mislite, kako je, če od spodaj navzgor, iz postelje, gledaš ljudi, ki se pogovarjajo o tebi, in veš, da je nekaj hudo narobe.Prav na hitro,ko sem kon- čala dežurstvo,sem se preselila iz sed- mega v peto nadstropje, zamenjala ob- leko in postala pacientka. Nekako sem preživela tiste prve dni. Zelo težko sem sprejemala, ko sem videla,da se moram odpovedovati raznim stvarem in dejav- nostim. Bistvena težava je bila torej sprejemati svojo nemoč in reči: "Glej, dekla sem Gospodova..." Te Marijine besede so tudi geslo Družbe Marijinih sester.Tolikokrat sem ga izrekala v mo- litvi, pa mislim, da ga šele sedaj prav razumem. Veliko laže je streči bolnikom, kot pa sam biti bolan.

Ali ste sami pred postavitvijo diag- noze kaj pomislili na to možnost ali pa so vas presenetili z njo?*
Ne, nisem pomislila. Ko so mi povedali diagnozo, sem si rekla: "Lepa reč, to bo pa trajalo kar nekaj časa..." Bolezen sem namreč poznala po strokovni plati in hitro vedela, kaj to pomeni.

Kakšno pa je zdravljenje pri tej bo- lezni?
Pri tej "smotani" bolezni (s sestro vred se nasmejemo tej njeni definiciji) gre za vnetje živčnih ovojnic.Vnetje pusti bra- zgotine in živci ne delujejo več tako, kot so prej.To pomeni beseda skleroza. Multipla pa je zato, ker se pojavi na veliko delih telesa. To je zelo različno od človeka do človeka.
Pri zdravljenju prejemaš predvsem raz- lične infuzije, pravega zdravila pa, žal, še ni. Od leta 1990, ko so mi postavili diagnozo multipleks skleroze,moja bole- zen zelo hitro napreduje. Po dveh letih sem že bila na invalidskem vozičku.Prva leta sem se trudila vsak dan narediti vsaj nekaj korakov. Sedaj tega sploh ne zmorem več. Zelo mi je opešal vid, čedalje teže tudi govorim. Vozička ne morem več premikati sama. Desna roka je še slabša kot leva.Vse odpoveduje...

V tistem času, ko ste zboleli, sta bili skupaj s sestro Petro Heric, ki je stopila v vašo Družbo le nekaj let za vami. Obe sta bili mladi sestri; po človeško rečeno zelo perspektivni. Vem, da je tudi ona kmalu začela preživljati svojo Kalvarijo.
Oh, s. Petra! Bolezen naju je združila. Mislim, da je prišla leta 1989, umrla pa je že leta 1992. Zbolela je za rakom, ki ga niso mogli pozdraviti.

Katera je prej vedela za svojo bole- zen, vi ali ona?
Jaz sem vedela prej,Petri pa je bolezen hitreje napredovala. Spominjam se, da je od začetka do konca bolezni v svoji notranjosti naredila zelo velik preskok. Kako je dozorela! Globoko je verjela, da je kljub trpljenju in vsem težavam ter bolečinam,ki jih je doživljala,Bog dober. Bog je ljubezen. Bog je "super", je več- krat rekla.
Zelo sva si pomagali v bolezni, kajti vsa ka je po svoje čutila, da jo telo pušča na cedilu. Je pa Petra meni prav pose- bej pomagala pri sprejemanju bolezni. Ko sem videla,kako ona sprejema svoje težko stanje, recimo po prvi kemotera- piji, ko so ji začeli izpadati lasje, sem si mislila:"Če ona lahko zdrži,bom tudi jaz!

Oprostite drznemu vprašanju. Ste kdaj pomislili, kako bi se odločili, če bi imeli možnost izbire? Katero bo- lezen bi raje izbrali?
Priznam. Raje bi imela raka kot pa tole počasno umiranje. Spominjam se za- četkov svoje bolezni, ko mi je najprej nagajalo ravnotežje. Pomislila sem, da imam morda kakšnega raka na malih možganih, in to bi bilo po mojem boljše kot multipla skleroza.

Kako pa sedaj, po desetih letih, gle- date na svojo bolezen?
Mislim, da mi je le laže, ker sem sestra. Kot sem nekoč v mladosti v svoji not- ranjosti sklenila, da hočem Bogu slediti kot sestra redovnica, tako mu hočem tudi sedaj v bolezni. Zanimivo je prav to, da kot redovnica lahko živim svoj poklic tudi na invalidskem vozičku,česar drugače ne bi mogla. Kot mama bi na primer sedaj zelo težko skrbela za svo- je otroke, kot redovnica pa del svojega poklica še vedno lahko opravljam. Na misel mi vedno prihajajo besede sv. Be- nedikta: "Moli in delaj!" Delati sedaj ne morem več, molim pa še vedno lahko. Tako tisto,kar je najbolj bistveno, lahko opravljam še naprej.
Še vedno sem kljub bolezni in invalidno- sti prepričana, da je Bog ljubezen. Naj- prej sem o tem pričevala s svojo odlo- čitvijo, da stopim v samostan in se od- rečem drugim možnostim.Mislim,da sem pričevala o Bogu in njegovi ljubezni tudi kot medicinska sestra na oddelku v bol nišnici. Sedaj pa že deset let tudi kot bolnica živim Božjo ljubezen.
Seveda pa bi veliko raje bila zdrava in delala. To priznam in velikokrat mi je hudo pri srcu.

Ko ste bili na zdravljenju v bolnišnici ste lahko opazovali druge medicin- ske sestre pri delu.Ali ste kaj razmi- šljali o svojem nekdanjem delu? Bi z novimi spoznanji želeli kaj narediti drugače?*
Ne, mislim,da ne. Zelo pomembno se mi zdi, da medicinska sestra pri delu upo- rablja razum,srce in roke. Vse troje.

Sedaj živite v domu Svetega Vincen cija v Štepanji vasi v Ljubljani. Ali lahko kaj več poveste o življenju tu?
Ta dom je čisto nov, namenjen pa je predvsem obolelim in ostarelim staršem Marijinih sester,pa seveda bolnim sest- ram samim. Tu nas živi šest sester.Med nami je tudi duhovnik, g. Orešnik, ki je prej bival v naši skupnosti na Dobrovi in ima že triindevetdeset let. No,še vedno je toliko pri močeh,da še vsak dan ma- šuje.
Vsak dan imamo tukaj hvalnice in večer nice, popoldan pa rožni venec in mašo. Priznam,da je zame velika sreča,da sem lahko kljub svoji bolezni v skupnosti sester, kjer doživljam vso ljubečo skrb in pozornost. Drugače pa vse sestrsko delo spremljam nekako iz ozadja in ga skušam podpirati z molitvijo ter daro- vanjem svoje bolezni in nemoči, pač s trpljenjem.

Ali lahko še kaj poveste ob svetov- nem dnevu bolnikov, enajstem feb- ruarju. Redno preberete papeževo pismo bolnikom?
Zvem, kaj papež piše, saj mi druge se- stre vedno preberejo. Mislim, da ima papež zelo čuteče srce za bolnike. Vsi bi morali imeti takšno srce.
Ob tem se spominjam, kako je bilo na romanju v Rimu, ko sem, hvala Bogu, še lahko hodila. Takrat smo bili tudi na srečanju s papežem. Jaz sem ga kar po slovensko prosila, naj nam da blagoslov in ga je dal.

Še kakšna beseda drugim bolnikom?
Dosti laže je delati, kot pa sprejemati bolezen. Ampak ne želim delati samo tega, kar mi ustreza, pač pa vse, kar Bog od mene pričakuje, čeprav je to velikokrat zelo težko.
Drug drugega podpirajmo z molitvijo! Molimo z Jezusom, ki je "s svojim križem svet odrešil," kot molimo pri križevem potu. Prisrčno vse pozdravljam, bolnike invalide, pa tudi vse, ki vam pomagajo.

Je prav, da se ob bolniku in skupaj z njim nasmejemo? Seveda je. S. Vida se je vedno rada smejala. In tudi pri inter- vjuju smo se večkrat nasmejali. A smeh tako hitro preide v solze. Zares in sim- bolično. S. Vide sicer nisem videl jokati, verjamem pa, da bi,če bi jo o tem pov- prašal, odkritosrčno priznala, da so tudi solze tekle in da še kdaj pritečejo. Ver- jamem tudi, da bodo marsikomu, ki bo bral tokratni intervju in videl slike,prišle solze v oči."Moj Bog,zakaj ta bolezen in to pri njej in pri teh letih, ko pa je ven- dar želela samo pomagati ljudem in ko toliko ljudi potrebuje prav takšno čute- čo sestrsko pomoč?" S.Vida še vedno trdno veruje, da je Bog ljubezen, saj je s križem svet odrešil in ljudje smo nje- govega križa deležni. Toda kmalu bomo deležni tudi vstajenja. Hvala, s. Vida!

Na obisku sva bila:
Vlado Bizant in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Božja volja

"Takšna je pač Božja volja," zavzdihne- mo in skušamo potolažiti ljudi, ki trpijo zaradi bolezni, izgube svojcev ali doži- vetih krivic. Včasih pa tako tolažimo tudi sami sebe. Morda kdaj to tolažbo izrečemo prehitro ali preveč lahkotno. Zdi se mi,da nikoli dovolj ne premišljamo in govorimo o tem. Zelo bi bila vesela, če bi mi odgovorili na vprašanje,kako vi razumete Božjo voljo in kako naj sode- lujemo z njo. Draga Marjetka!
Na vprašanje, kaj je Božja volja in kak- šno je lahko naše sodelovanje z njo, je odgovor zelo preprost. Sam Božjo voljo razumem kot notranje pravilo zgodovine odrešenja, se pravi kot Božjo odločitev, da se nam razodene. Evangelist Janez je to razumel, ko je napisal, da je Bog ljubezen (prim. 1 Jn 4,8.16). Spričo te temeljne skrivnosti življenja smo nered- ko zmedeni zaradi zlorab besede ali nje nega pomena. Med take oblike zmede- nosti spada tudi domneva, da je Božja volja skupek zapovedi. Nedvomno po- meni tudi to, vendar je in pomeni še mnogo več.V današnji krizi medsebojnih odnosov si ne moremo veliko pomagati s tem, da si dopovedujemo, kaj Bog od nas zahteva. Kajti najpomembnejše do- gajanje med razodevajočim se in tistim, ki razodetje sprejema in z njim sodeluje je,da zapusti nevredne podobe o Bogu, ljudeh in sebi, druge pa prenovi. Ko so Izraelci sklenili zavezo z Bogom (2 Mz 24), so nekatere podobe Božje navzoč- nosti,na primer ognjeni steber, grmenje vihar, potres itn. dokončno prenehale. Te podobe so postale nevredne. Apos- tol Pavel nas ne neha spodbujati,naj ne izgubimo krščanske svobode in ne raz- žalimo Svetega duha s tem, da bi ostali slepo pokorni spoznanjem, ki bi jih mo- rali prerasti.
Človeku postane to vprašanje proble- matično zato, ker bi se rad Boga rešil, oziroma bi se rad osvobodil nevrednih podob. Zato so podobe sodobne neve- re tako različne in do neke mere tudi strašne. Najhuje je, če imam Boga za sovražnika, ki omejuje mojo svobodo. Tudi podoba, češ da gre za razmerje med gospodarjem in sužnjem, ni dosti boljša. Kako naj bi sodeloval z Bogom, če ga imam za sadističnega očeta,ki se izživlja nad ljudmi (Freud)? Je mogoče sodelovati z Bogom,ki je vohun? Kaj po četi s podobo, da so ljudje pred Bogom lutke? Neki pisatelj je napisal: "Drama stvarjenja je že napisana in igralcem ni dovoljeno,da bi karkoli spremenili." V tej strašni nujnosti niti Bog ni svoboden. Proudhon je zapisal: "Če Bog obstaja, nisem svoboden." Bakunin in Sartre sta to ponovila in še dodala: "Jaz sem svo- boden,torej Bog ne obstaja."Koliko ljudi to danes recitira, čeprav to razodeva bedo njihove nevere in nevrednih podob
Če podobe o Bogu nekritično prenašamo iz davnine v sedanjost, smo zgodovi- narji,ki pripovedujemo bedarije, je rekel Shakespeare. Eden najpomembnejših vidikov sodelovanja z Bogom je, da prečiščujemo podobe o njem in o sebi. Versko izkustvo je nekaj izrednega. Vsa verstva sveta pojmujejo versko izkust- vo kot prebuditev in pripravljenost slu- žiti. Njihova skupna teza je, da je vse, kar smo in kar imamo, dar. Tudi naše prizadevanje.
Poljski Judje so ohranili zanimivo zgod- bo o skritem Bogu. Ko je otrok vprašal učitelja, zakaj je Bog neviden oziroma skrit,mu je ta rekel: "Nekoč so se ljudje hoteli igrati z Bogom in Bog je igro spre jel. In so se šli skrivat. Potem pa so se ljudje naveličali iskati Boga,ki se je skril" Zgodba je večplastna. Verjetno hoče povedati tudi naslednje:če namesto is- kanja Boga absolutiziram svojo trenut- no podobo,sem nastavil sekiro na kore- nino svoje vere. Teologija se ne more naslanjati le na Jezusove besede: "Od dni Janeza Krstnika do zdaj si nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo" (Mt 11,12),sicer bi kdo menil, da zagovarjamo nasilje v imenu pravič- nosti. Cilj evangelija pa je učlovečenje, postati človek. Vera je stvar odraslih in je po rojstvu v moči Svetega Duha živa Če se ustavim, postanem otročji, sam sebi v napoto in morda celo nevaren.

(nadaljevanje prihodnjič)

Anton Mlinar

Zdravilno orodje

Zdravnik je strokovnjak za zdravje, bolnik za samega sebe. Dober zdravnik je tisti, ki prebudi zdravnika v bolniku. Bolnikova volja za ozdravitev je lahko vsaj toliko učinkovita kot zdravilo.Zdra- vnik naj bi spodbujal borbenega duha; ogenj življenja v bolniku. Spodbujal naj bi bolnika ne k zanikanju bolezni, ampak k aktivnemu pristopu do nje. Vedno se lahko borimo, ne glede za katero bolez- nijo smo zboleli. Zdravljenje ni trenutek ali dogodek, ampak postopek, podoben vzponu na goro. Na nevarnih mestih se v gorah navežemo. Tudi med zdravlje- njem stopa bolnik v navezo z zdravni- kom.Za bolnika je najbolj pomembno,da je zdravnik zanj navzoč, da se v navezi počuti varnega in sprejetega. Zaradi odnosa med zdravnikom in bolnikom la- hko pride do bistvenega izboljšanja bo- lezni. Najboljši zdravnik ne more poz- draviti bolnika, če pri zdravljenju noče sodelovati.V navezi zdravljenja nikoli ne more biti samo eden; vedno sta oba, bolnik in zdravnik.
Človek je bitje telesa, čustev in duha. Biti zdrav pri Indijancih pomeni biti uravnotežen, harmoničen; v sozvočju z vsem, kar biva. Biti zdrav pomeni hoditi po poti lepote. Zdravstveno stanje je zelo odvisno od stanja duha.Pri bolniku ki ne vidi smisla življenja, bolezen veliko slabše poteka, kot pri bolniku, ki ima voljo do življenja in pred seboj še šte- vilne življenjske načrte. Poznam ženo, ki je imela raka na koži in metastaze v jetrih. Zdravniki so ji predvideli le nekaj mesecev življenja, a je živela še nekaj let. Vsak dan znova si je ponavljala: "Moram živeti,dokler otroka ne končata šolanja." Res je umrla šele takrat, ko sta otroka maturirala.
Zdravje se izboljšuje, če bolnik lahko izrazi svoja čustva. Bolezenskih težav je več, če um čustva potlači. Bolniki imajo zelo radi masažo - dotik kože na kožo. Med masažo se bolnik sprosti in izraža svoja čustva.Zelo ugodno deluje tudi umetnostna terapija, ki krepi ust- varjalnost in igrivost posameznika. To, kar je včasih težko izraziti z besedo, se lahko izrazi z glasbo, risbo, s plesom in igro. S pomočjo umetnostne terapije človek laže izraža svoja čustva. Uči se komunikacije s samim seboj in s svetom
V številnih študijah so ugotovili, da za rakom pogosteje obolevajo ljudje, ki so melanholični, v dolgotrajnem stresu ali zaskrbljenosti; ki niso sposobni izražati svojih čustev, predvsem čustva jeze in prizadetosti. Ti vedno obsojajo sami sebe, nagibajo se k obupu, počutijo se osamljeni, ker so morda izgubili ljubljeno osebo in so strtega duha. Ugotovili so, da bolezen bolj ugodno poteka, če:

je človek borbenega duha,vedno išče izhod in se zlepa ne preda

je bolezen zanj izziv

med zdravljenjem prevzema dejavno vlogo,zelo podrobno sprašuje zdravnika in se skupaj z njim pogovarja o možno- stih zdravljenja

je stvarno, optimistično naravnan

ohranja upanje in občutek, da lahko sam kaj naredi za svoje zdravje.

Pomembno je,da se bolnik,ko upa na iz- boljšanje, sam odloči, da bo skušal pre- magati bolezen. Skrivnost je v nameri, predvsem pa v odločitvi.
Človek ima vedno možnost izbire, da svojo bolezen sprejme in se uči z njo živeti, ali pa je ne sprejme ter zboli še za boleznijo zavračanja.Človek postane resnično moder šele takrat, ko se uči odkrivati smisel sredi nesmiselnih situ- acij. Kaj boš izbral: pot trpljenja ali pot vstajenja? Možno je odložiti prtljago nepotrebnega trpljenja in živeti z večjo radostjo. Kaj je zate najdragocenejše, kar imaš? Če nimaš svojih sanj in hre- penenj, kako lahko pričakuješ, da se ti bodo uresničila.
Bolnica mi je rekla: "Bolezen sem doži- vela kot darilo. Naučila me je reči ne in ljubezni do same sebe. Prej sem bila mojster za brezčutnost, sedaj se vese- lim vsakega dne,ki mi je podarjen. Z ži- vljenjem grem tja,kamor me pelje. Opu- stila sem nadzor nad družinskimi člani. Čutim, da sem v Božjem naročju. Prej sem svojo vrednost gradila na tem, kako so me drugi videli in kaj so rekli o meni. Sedaj se z družino več pogovar- jam. Zopet sem našla svoj dom. Prej sem životarila,sedaj živim in se veselim da smem živeti to, kar sem."
Pomembni zdravilni orodji sta molitev in prejem zakramentov.Koliko nepotrebne- ga strahu je še pred zakramentom bol- niškega maziljenja.Ta zakrament običa- jno ne dela čudežev,okrepi pa bolnika v veri in upanju,obvaruje ga malodušnosti in obupa ter mu podari potrpežljivost in notranji mir. Pisatelj Paul Claudel je za- pisal: "Bog ni prišel, da bi nam odvzel trpljenje. Ni prišel,da bi nam ga razložil, temveč je prišel, da bi ga napolnil s svojo navzočnostjo."
Bolezen lahko plemeniti duha in krepi voljo. Če ti ne gre, bo šlo, če le ne od- nehaš. Kljub telesnim omejitvam tvoj duh lahko postaja katedrala. Možno je napisati knjigo z enim samim prstom ali se vzpeti na vrh gore brez nog. Obvla- dovanje trenutka je obvladovanje bole- zni. Temine bolezni lahko premagujemo s tem, da nam je um svetal, srce čisto in vera trdna. Vera je tudi to,da se boš prebil skozi valove bolezni. Naj končam z besedami pisatelja Rudija Kerševana: "Na stotine zdravil nam ponuja narava. Najboljša, voljo, upanje, vero in pogum pa nosimo vedno s seboj."

Janja Ahčin

Praktična filozofija

Bodoči duhovniki in drugi študentje in študentke teologije morajo med drugim študirati filozofijo. Čeprav se je menda naš pisatelj in politik Ivan Tavčar o fi- lozofiji izrazil, da je to samo "na učen način povedano tisto, kar vsak kmet ve", še vedno velja, da je filozofija to, kar pove sama beseda, torej ljubezen do modrosti. Filozofiramo pa vsak dan vsi, čeprav se tega običajno sploh ne zavedamo.
Študentje na fakulteti prebirajo tudi dela starih grških filozofov, med drugim Nikomahovo etiko slavnega Aristotela. O prebranem morajo tudi napisati nalo- go,da si več zapomnijo.Iz teh nalog so, z njihovim dovoljenjem seveda,povzete nekatere zanimive misli tega filozofa, ki najbrž držijo še danes, ker so splošno človeške. Presodite sami...

Po Aristotelu sta razsipnost in skopost dejansko dve skrajnosti in sicer v da- janju in jemanju. Razsipnost pretirava v dajanju,zaostaja pa v jemanju, medtem ko skopost zaostaja v dajanju in preti- rava v jemanju. Razsipneži so vseeno boljši kot skopuhi.Razsipneža je mogoče ozdraviti; k temu pripomoreta starost in pomanjkanje. Ima namreč lastnosti radodarnega človeka in to ni slab zna- čaj,ker mnogim pomaga.Glavni problem pri razsipnežih ni nerazsodnost, ampak to, da jemljejo tam, kjer se ne sme. Zato so po svoje podobni skopuhom. Lakomni postanejo,ker hočejo razdajati Za poštenost jim je malo mar; jemljejo vsepovsod. Zvečine so razuzdanci,kajti z bogastvom obsipajo tiste, ki skrbijo za njihovo naslado; priliznjence. Tistim, ki ne potrebujejo, dajejo, zares potreb- nim pa ne. Zato razsipnež, ki nima pra- vega vodstva,lahko zagazi zelo globoko Če mu kdo pomaga, ga ni težko preus- meriti na pravo - srednjo pot.
Skopost pa je neozdravljiva,kajti tu sta rost in onemoglost delujeta v nasprotni smeri kot pri radodarnosti. Skopost je tudi bolj prirojena kot razsipnost. Raz- teza se na mnoga področja in poznamo je več vrst. Kaže se v pomanjkljivem dajanju in v pretiranem jemanju. Ljudje, ki jih označujemo kot varčneže in stis- kače, odpovedo predvsem v dajanju, a si tujega ne žele in sploh ne marajo jemati. Nekateri tako ravnajo iz čuta dostojanstva; drugi se branijo tujega, ker menijo, da se ne sme od bližnjega prejemati, ne da bi tudi sam dajal.
Nasprotno pa drugi skopuhi pretiravajo v jemanju in grabijo vsepovsod. To so zvodniki in oderuhi; jemljejo koderkoli in več, kot se sme. So lakomneži, lahko pa celo zločinci, nasilneži, prevaranti, žeparji,cestni razbojniki. Zavoljo denar- ja so se celo pripravljeni podvreči se sramoti.
Lastnost obojih je, da so lakomni, ker hočejo obogateti. Skopost upravičeno postavljamo nasproti radodarnosti. Lju- dje bolj grešijo v skoposti kot v razsip- nosti.

Simona Šemen

V počastitev dr. Janeza Janeža

"Dr.Janez Janež je vse svoje življenje daro val za bolnike.Letos je desetletnica njego- ve smrti.Ali bi bilo mogoče,da bi tudi bolni- ki sodelovali pri praznovanju te obletnice? Bi ponovili razstavo pri nas?" Tako nas je g. Jože Grebenc, župnik pri Sveti Heleni (Dolsko), na razstavi na Teološki fakulteti nagovarjal k sodelovanju. Z vsem zaupa- njem tudi v nevidno pomoč tega velikega misijonskega zdravnika in svetniškega člo- veka smo bili za stvar. Dogovorili smo se za razstavo prvi teden adventa, nedeljo prej pa za predstavitev našega gibanja pri nedeljski maši.
Šestindvajsetega novembra je tako v žup- niji Sv. Helene bil poseben dan. Sveto ma- šo je skupaj z domačim župnikom daroval zlatomašnik Franček Jemec iz Cirkovec, sodelovali pa smo tudi člani Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Navzočim smo predstavili naše gibanje oziroma način življenja članov Bratstva v smislu Jezuso- vih besed: Vstani in hodi! Tudi zlatomašnik si je vzel k srcu to Jezusovo povabilo in v nagovoru poudaril pomen teh besed.Pove- dal je tudi,da ni le osebno poznal zdravnika in misijonarja dr. Janeza Janeža, katerega deseto obletnico smrti se župnija v letu 2000 spominja z različnimi dogodki in prire- ditvami, ampak ga je dr.Janež tudi zdravil, še preden je šel v misijone.
Naslednji konec tedna, od 1. do 3. decem- bra, pa smo člani Bratstva v sodelovanju z župnijo pripravili v domu Janeza Janeža božično razstavo ročnih del. Odprl in bla- goslovil jo je domači župnik Jože Grebenc. S pesmijo je praznični večer polepšal ot- roški pevski zbor. Navzoče je nagovorila in pozdravila voditeljica Ljubica Zakovšek, ki je sicer tudi vodila pripravo te razstave.
Še nekaj bi rad dodal. Skoraj ne boste verjeli, vendar je res. V dom zdravnika in misijonarja dr. Janeza Janeža, ki je sicer spomeniško zaščiten, ne vodijo stopnice, ampak klančina s primernim naklonom. Pa ne le to,tudi sanitarije so prilagojene inva- lidom na vozičkih. Kjer je volja, se vedno najde rešitev; kjer pa je ni,se vedno najde izgovor.
Ljubezen in skrb do bolnikov in invalidov v dejanju... To so v dneh našega bivanja v župniji sv. Helene Dolsko dokazali župnik Jože Grebenc, gospodinja Anica, pa še precej drugih župljanov. Zgled izjemno požrtvovalne ljubezni do ljudi v stiski in neomajne vere v Boga jim je prav gotovo misijonar in zdravnik dr. Janez Janež. Tudi mi smo se v teh dneh bolje seznanili z njim in bomo skušali živeti še bolj požrtvovalno.

Tone Planinšek

Srečanje ob razstavi

V času božične prodajne razstave ročnih del KBBI v župniji sv. Helene v Dolskem je bilo tudi župnijsko srečanje bolnih in osta- relih, pridružilo pa se nas je tudi kar nekaj iz Bratstva. V nedeljo popoldne ob treh smo se zbrali v cerkvi pri sveti maši, ki jo je daroval naš duhovni pomočnik. V pridigi je z zgodbo pokazal, kako se mnogi ljudje obrnejo k Bogu šele v stiskah. Neka dobro vzgojena žena je sicer storila v življenju mnogo dobrega, na Boga pa je pozabila. A prišla je velika stiska, družinska in zdrav- stvena. In tedaj se je zopet oklenila Boga. Družinska stiska - alkoholizem moža - se je rešila, bolezen je ostala. Toda ta žena je postala trdna v veri. Tako trdna je bila njena vera, da je izjavila: "Če bi mogla izbirati, da zopet pridobim zdravje, toda izgubim vero, bi se odpovedala zdravju in izbrala vero." Vse navzoče je povabil, naj ne čakamo še večje stiske, ampak naj se čimprej in čimbolj oklenemo Boga, ki nam želi pomagati, da bi spoznali smisel svojih težav in storili še čim več dobrega. Mnogi smo - tako spodbujeni - prejeli sveto ma- ziljenje.
Po maši smo se preselili v podstrešno dvo- rano Doma. Tam so se ponujale sladke dobrote iz domače kuhinje. V ozračju do- mačnosti,pesmi in veselega pomenkovanja nas je obiskal tudi sveti Miklavž.Razveselili smo se ga vsi,od najmlajše -osemmesečne Nike dalje. Tudi Miklavž si je nekaj zaželel- lepe pesmi mladih in starejših pevcev,ki so bili navzoči,da so razveselili svoje starejše sožupljane in nas. Miklavž je dobil darilo.
Tudi jaz sem bila vesela velike udeležbe na razstavi, kjer so župljani lahko videli, kaj še zmoremo kljub bolezni in invalidnosti, pa tudi tega lepega srečanja. Hvala prijazne- mu župniku g. Jožetu Grebencu, gospodinji Anici in vsem dobrim ljudem, ki so pokazali toliko posluha in dobre volje.

Kati Ribič

Opomba: besedilo je bilo v reviji skrajšano

Vaš trud ni bil zaman

Prva nedelja v decembru je bila res lepa nedelja. V Dolskem so me čakali prijatelji z velikim veseljem in odprtih rok.Razpoloženje je bilo zelo prijetno in tudi veselo. Vsaka razstava ima nekaj novega in posebnega, tako da se nikoli ne ponovi. Dolsko je sicer manjši kraj, a smo razstavo družno ocenili kot zelo lepo uspelo, saj je bil obisk zelo dober. Upamo,da so bili tudi ljudje zadovo- ljni, saj so vsi naši rekli, kako vseskozi ob- čutijo gostoljubnost in naklonjenost. Zame je bila tista nedelja res bogat dan. Izlet, obisk razstave, maša in srečanje bolnikov ter ostarelih, dobra postrežba, pesem, Mi- klavž ... res sem hvaležna Tonetu, da me je pripeljal na srečanje in razstavo, med prijatelje in gostoljubne ljudi. Kadarkoli se bom poslej peljala iz Litije proti Ljubljani, se bom ozrla proti cerkvi svete Helene in domu dr. Janeza Janeža, ter se z veseljem spomnila na vse dobre ljudi. Vaš trud ni bil zaman. Hvala vsem!

Duška Prah iz Litije

Otroci o razstavi

Nisem vedela, da lahko tudi invalidi rišejo, pišejo,šivajo in delajo marsikaj. Videla sem čudovite jaslice in si sploh nisem mislila, da jih je naredil invalid. Ogledala sem si še veliko drugih predmetov, vendar so mi bile jaslice najbolj všeč, saj sem spoznala tudi njihovega avtorja.
Nisem vedela, da lahko invalidi ustvarjajo. Lahko rišejo tako lepo, kot je bilo na raz- stavi. In pletejo - tega še jaz ne znam. In upam, da bom tudi sama delala podobno.
V petek sem spoznala toliko prečudovitih oseb, ki se na videz mogoče res razlikujejo od nas, toda imajo duše, v katerih sveti sonce tudi ponoči. Tudi če v sebi nimate dovolj poguma,da bi stopili do invalida,sto- rite to, saj boste spoznali tako čudovite ljudi,da vam ne bo žal. Hvala gospe Ljubici in Mariji in drugim, ki ste mi pomagali spoz- nati Boga tudi v drugi luči. Naj vaš srček še vedno gori za vse ljudi. Hvala vam! Res ste oznanjevalci Božje ljubezni - prav vsi.
Gospa Ljubica je sama invalidka, pa izde- luje čudovite voščilnice. S prijateljico sva jo vprašali, kaj bi mi, ki lahko uporabljamo roke in noge, mogli spremeniti pri odnosih z invalidi. Odgovorila nam je, da jih moti predvsem pomilovanje, pa da jih imajo za uboge in reveže... Rekla je: "Mi smo prav tako ljudje, kakor vi! Nič drugačni nismo. Res ne moremo uporabljati nog ali rok,toda zato nismo nič manj vredni od vas,zdravih" No, ob misli, da bomo v večnosti vsi zdravi in da pri Bogu šteje le srce in ljubezen v njem, je to še kako res! Kajne, da se stri- njate z menoj?

Klara Selšek, 5. r.

Mavrica

Če si komu prijatelj, ga rad obiščeš. Vse ovire, ki so na poti, da se srečaš z njim, premagaš. Danes premagujem ovire jaz, jutri ti!
V času,ko praznujemo Jezusovo rojstvo,ko vstopamo v novo leto, smo bile na Dolenj- skem. "Kilometri niso pomembni", so dejali naši prijatelji in se podali na pot.
Toplo dopoldne je vabilo na sprehod. Od- zvali smo se. Asfaltirana cesta nas je pe- ljala med njivami in travniki do gozda. Srečevali smo prijazne ljudi in vse prehitre jeklene konjičke.
Temni oblaki na nebu so se sem ter tja umaknili modri jasnini, da je lahko pokukalo nagajivo sonce. Bele meglice so se lovile med vinogradi in nad leno Krko, ki je pres- topila bregove, se je vzpela mavrica. Ču- dovita mavrica.
Pogovor o lepoti Slovenije, biologiji,KBBI... smo končali za mizo v kuhinji, ki je vabila z okusnim domačim kosilom.
Dan se je prevesil v večer. Sonce je za- menjala luna in počasi so se prižigale prve zvezde.V nas pa je gorelo spoznanje- lepo je imeti prijatelje!

Ljubica

Vroči spomini

Brskam po spominih in obiskujem prijatelje. Ustavim se tu, ustavim se tam in z vsakim malo pokramljam. Tako rada potujem.
Hladen, deževen dan. Zebe me, pijem vroč čaj in zazvoni telefon. Kdo se me je spom- nil? Dvignem slušalko, na drugi strani slišim glas,ki ga dobro poznam.Moj sosed! Povabi me na pečen kostanj. Z veseljem bom pri- šla; pečen kostanj imam zelo rada. Poslo- viva se.
Težko čakam popoldneva. Ura počasi teče naprej. Še vedno dežuje. Greje me toplo povabilo soseda.Končno napoči čas odhoda
Pot je kratka. Zdrami me prijeten vonj. Kljub mrazu in dežju se grejem z jesensko dobroto. Zagledam se v zdrave roke, opa- zujem prste, kako lupijo in pomagajo. Os- taja prazna posoda in črni prsti. Oh, kako je bilo lepo!
Danes, ko to pišem, ti moram dragi bralec, draga bralka sporočiti še veselo novico, ki je povezana z mojim sosedom - gospodom Evstahijem Modrom.Lani mi je dejal:"Konec bo praznih zračnic na vaših vozičkih!" Re- čeno-storjeno. Prinesel mi je majhen kom- presor, ki ga je izdelal sam. Dar bo našemu domu na Zaplani.
Pridi,napolni zračnice in imej se lepo! Vam, g. Evstahij, pa iskrena hvala!

Ljubica

Ob diapozitivih na Madagaskar

"Glej, tudi danes nam je Bog poslal sonce," sem si rekla v nedeljo dopoldne, desetega decembra, ko sem pogledala skozi okno. Zato sem se še z večjim veseljem odpra- vila na pot. Med njo sta v avto prisedli še dve prijateljici. Dobro razpoložene smo se pridružile bratom in sestram na Taboru v Ljubljani.Odzvali smo se vabilu naše Polone ki je letos poleti skupaj z nekaj prijatelji obiskala slovenske misijonarje na Madaga- skarju, predvsem g. Janeza Krmelja, ki je doma iz Polhovega Gradca, deluje pa v Matangi na jugu Madagaskarja. Dejali so, da je to bilo zanje najlepše in najpomemb- nejše svetoletno romanje. Želeli so z nami deliti svoja doživetja in navdušenje nad vsem, kar so tam doživeli.
V potrditev, da smo zbrani v Jezusovem imenu, smo srečanje pričeli s sveto mašo, ki jo je daroval naš duhovni pomočnik. Bila je druga adventna nedelja in mašnik nas je spodbujal, naj se lepo pripravimo na priha- jajoče praznike, da bi tudi v nas Bog lahko dopolnil vse dobro,ki ga je pričel;tudi naše delovanje v Bratstvu. Po maši smo bili de- ležni še telesnega okrepčila - dobrot, ki jih je pripravila s. Almira.
Duhovno in telesno okrepčani smo z velikim zanimanjem poromali na trinajst letalskih ur vožnje oddaljen otok ob vzhodni afriški obali. Vrstili so se lepi diapozitivi z radove- dnimi in nasmejanimi obrazi preprostih mal- gaških otrok, mladine in odraslih, vmes pa pripoved Polone in Štefana ter petje naše- ga posebnega gosta - Josepha, Malgaša, ki že več kot dvajset let živi med nami v Sloveniji, kjer si je tudi ustvaril družino. Joseph nam je še posebno blizu, saj je že večkrat olepšal kulturni program ob naših razstavah ročnih del.
Večina naših misijonarjev deluje na jugu Madagaskarja, kjer je neprijazno podnebje in precejšna revščina, kristjanov pa je še malo. Vendar je življenje na tem področju veliko bolj naravno, preprosto in solidarno, kot pri nas. Že pri otrocih je videti, kako znajo deliti med seboj vse,kar dobijo. Ma- dagaskar je resnično dežela, polna veselih, razigranih in sproščenih otrok. Ceste so slabe. Na področju, kjer živi šestdeset tisoč ljudi, je le pet avtomobilov, od tega trije misijonski. Veliko poti je treba prepe- šačiti, a se misijonarji zelo trudijo, da bi prinesli Jezusa tudi v najbolj odročne kraje Z velikim zanimanjem smo prisluhnili tudi pripovedi o skrbi za bolnike in invalide (o tem smo lahko brali v reportaži), pa o tem, kako znak našega Bratstva in Jezusove besede: Vstani in hodi! krasijo vrata am- bulante misijonarke s. Marjete Mrhar ter ji vsak dan dajejo novih moči,pa še o delu g. Petra Opeke v revščini predmestja glavne- ga mesta Tananarive.
Višek našega srečanja je bil povsem v slo- gu Bratstva -vsi smo sodelovali z igranjem na različne malgaške instrumente, ki jih je Joseph prinesel s seboj, ali pa smo vsaj na ves glas peli. In ko smo bili že razigrani kot pravi orkester,nas je Joseph še spodbujal: "Dajmo, pojmo še bolj na glas, pojmo iz srca,slavimo Gospoda." Za nekaj čudovitih minut smo bili najbrž res čisto podobni mal gaškim ljudem, ki znajo tako iz srca zapeti in izraziti svoja čustva.
Hvala, Polona in Štefan, da sta nedeljsko popoldne z nami delila svoja doživetja in nam približala Madagaskar. In posebna hvala tebi, Joseph,za pesem,a tudi za pre- prosto in iskreno pripoved o svojem doživ- ljanju Slovenije,nekdanjih načrtih oznanjati evangelij, in o tem, kako sedaj to delaš - s pesmijo, pripovedjo in dobroto.Naj ti Bog da moči in vztrajnosti, da bi mogel še na- prej učinkovito misijonariti med Slovenci, poživljati misijonsko zavest in podpirati mi- sijonarje, ki delujejo v tvoji domovini - na Madagaskarju. Predvsem pa hvala za tvoj dar - malgaško preprostost, sproščenost in veselje.

Katja Miklič

V nesreči spoznaš prijatelja

Pravijo, da v nesreči spoznaš prijatelja in tako se je tudi meni zgodilo. Oktobra 1999 mi je v prometni nesreči na pomoč prisko- čilo mlado dekle, mi pomagalo iz razbitega avtomobila ter me nato odpeljalo domov. Danes sva prijateljici, čeprav je ona mlada jaz pa že blizu sedemdesetih. Midva z mo- žem nimava lastnega prevoza in me ona popelje,če le more, čeprav ima malo časa. Tako sem si z njeno pomočjo lani septem- bra lahko ogledala razstavo ročnih del v Ljubljani. Zame je bil težak dan, ker sem imela hude bolečine (Herpes pasovec) in tudi zaradi bolečine v hrbtenici sem težko prenašala vožnjo. Toda vse je bilo pozab- ljeno, ko sem stopila v razstavni prostor. Tam sem spoznala požrtvovalno Marjetko; vso nasmejano. Hvala, Marjetka, za prija- zen sprejem, pa tudi za vse dobre misli ter vprašanja v Prijatelju. Jaz nimam žilice, da bi kaj napisala, čeprav bi rada.
Zelo sem hvaležna vsem, ki ste me tako prijazno sprejeli in razkazali predmete,ki so jih naredile pridne roke, saj človek ne more verjeti, kaj zmore invalid ali bolnik. Bog daj, da bi še dolgo ustvarjali in si z ročnim delom krajšali čas. Sama bom še naprej molila za vse, da bi imeli moč in voljo. Zdaj ob dolgih zimskih večerih berem samo lah- ka berila: Ognjišče, Prijatelja in Mavrico, ker ne morem več gledati TV oddaj.

Helena Zupanc

Avstralija

Najmanjša celina in hkrati šesta največja država na svetu z glavnim mestom Canbe- rra, je bila odkrita v začetku 17. stoletja. Prvi je na obalo Avstralije leta 1601 ver- jetno stopil Portugalec Godinho de Eredia. Že nekaj let za njim so mu sledili razisko- valci iz Španije, Nizozemske in Britanije. Leta 1770 je J. Cook zavzel vzhodno obalo in jo razglasil za britansko posest.Prva bri- tanska naselbina je kot kazenska kolonija nastala leta 1788 na območju današnjega Sydneya. Sprva se je Avstralija imenovala Nova Holandija, današnje ime pa je dobila leta 1814. Imenovali so jo po več stoletij iskani bajeslovni južni celini (lat.terra aus- tralis).
Množično priseljevanje v Avstralijo se je začelo po odkritju zlata 1850. Pri razvoju in razporeditvi prebivalstva je priseljevanje vedno igralo veliko vlogo.Potekalo je v več valovih. Od leta 1945 je prišlo 3,5 mln. pri- seljencev iz več kot 100 držav. Prevladu- jejo evropski belci, zlasti iz Velike Britanije, ki so se zgostili v velikih obalnih mestih na vzhodu in jugovzhodu Avstralije.Le približ- no odstotek prebivalstva predstavljajo av- stralski domorodci (aboridžini), ki živijo kot podrejena manjšina v rezervatih v celinski notranjosti,deloma pa tudi na mestnih ob- robjih. Med različnimi azijskimi manjšinami je največ Kitajcev, Indijcev in vietnamskih beguncev.
Večina prebivalcev je protestantske vere (anglikanci, prezbiterijanci, metodisti), sa- mo približno četrtina je katoličanov. Nekaj je še judov in muslimanov. Približno četr- tina učencev obiskuje zasebne, pretežno katoliške šole.Otroci iz oddaljenih območij se izobražujejo preko radijskega servisa ("school of the air"). Najgosteje naseljen in gospodarsko najbolj razvit je obalni pas na vzhodnem in jugovzhodnem delu Avs- tralije.
Med najpomembnejšimi gospodarskimi de- javnostmi sta kmetijstvo in rudarstvo ter industrija, temelječa na njima. Poleg pest- rosti prebivalstva pa Avstralijo odlikuje tu- di pestrost naravnih razmer. Obala celine je le malo razčlenjena. Globlje v kopno se zajedata Veliki avstralski zaliv na jugu kon tinenta in Carpentarijski zaliv na severu. Ob severovzhodni obali leži Veliki koralni greben, ki je največja koralna tvorba na svetu.Na vzhodu se ob Tihem oceanu raz- teza Veliko razvodno gorovje, ki vsebuje tudi najvišjo vzpetino v državi, 2230 m visoko Mount Kosciusko. Po drugi strani pa v osrčju Avstralije leži Velika arteška kot- lina s kotlino Eyrovega jezera, ki je 12 m nižja od morske gladine in je najnižja točka celine.Prav tako je velika pestrost značilna tudi za podnebne razmere. V notranjosti Avstralije je subtropsko celinsko podnebje s suhimi in vročimi poletji (nad 30°C) ter pogosto zmrzaljo v zimskih mesecih,ki nudi ustrezne pogoje za rast le nizkemu grmi- čevju. Na severnem in severo- vzhodnem delu Avstralije prevladuje vlažno tropsko podnebje s tropskim gozdom,na jugovzho- dnem delu pa zmerno toplo podnebje, ki bolj ustreza svetlemu gozdu. Za Avstralijo so značilne različne vrste evkalipta, pogo- sta pa je tudi akacija. Zaradi izoliranosti avstralske celine so se tam ohranile poseb ne rastlinske in živalske vrste,ki jih ne naj- demo nikjer drugje. Prevladujejo starejše živalske vrste, kot so vrečarji (kengoruji), kljunači, noji, lirorepci, črni labodi, dingi...

Po Velikem splošnem leksikonu povzel

Klemen Bergant

Op.:v reviji so bili objavljeni le prvi trije odstavki

Poslanica papeža Janeza Pavla II. za Svetovni dan bolnikov 2001

1. Obogatena z milostjo velikega jubileja in s premišljevanjem skrivnosti učlovečene Besede, v kateri človeško trpljenje najde "svojo najvišjo in najbolj trdno oporno toč- ko" (O odrešenjskem trpljenju, 31), se krš- čanska skupnost pripravlja na obhajanje devetega svetovnega dneva bolnikov,ki bo 11. februarja 2001. Stolnica v Sydneyu v Avstraliji je kraj, ki je določen za prazno- vanje tega pomembnega dogodka.
Izbira avstralske celine z njenim kulturnim in etničnim bogastvom poudarja tesno po- vezanost Cerkve kot skupnosti.Ta presega razdalje in omogoča srečanje med različni- mi izvirnimi kulturami, ki jih bogati edinst- veno in osvobajajoče oznanilo odrešenja.
Sydneyska stolnica je posvečena Mariji, Materi Cerkve,kar poudarja značilno marija nsko naravnanost svetovnega dneva bol- nikov, ki ga že deveto leto obhajamo na praznik Lurške Matere Božje. Marija,ljubeča Mati, bo spet dala občutiti svoje varstvo ne samo bolnikom avstralske celine, ampak bolnikom vsega sveta, pa tudi vsem, ki jim služijo s svojo strokovnostjo in pogosto z vsem svojim življenjem.
Dan bolnikov bo kakor v preteklosti tudi priložnost za molitev in podporo številnim ustanovam,ki se posvečajo skrbi za trpeče Opogumljal bo številne duhovnike, redov- nike, redovnice in verne laike, ki v imenu Cerkve poskušajo odgovoriti na pričakova- nja bolnikov. Pri tem dajejo prednost naj- slabotnejšim. Bojujejo se proti kulturi smrti in pospešujejo kulturo življenja po vsem svetu (prim. Evangelij življenja, 100). Tudi jaz sem v teh letih večkrat delil z drugimi izkušnjo bolezni, zato sem vedno jasneje doumeval njeno vrednost za svojo službo na Petrovem stolu in za samo življenje Cer kve. Trpečim izražam ljubečo solidarnost in jih vabim, da v veri premišljujejo skrivnost križanega in vstalega Kristusa. Tako jim bo uspelo odkriti v lastnem trpljenju ljubeči Božji načrt. Samo če gledajo Jezusa, ki je "mož bolečin in znanec bolezni" (Iz 53, 3), bodo mogli najti vedrost in zaupanje.

2. Na ta svetovni dan bolnikov,čigar tema je "Nova evangelizacija in dostojanstvo trpečega človeka", hoče Cerkev poudariti nujnost prenovljene evangelizacije tega področja človeške izkušnje in s tem omogo čiti njeno usmeritev v celostno dobro člo- veka in v napredek ljudi v vseh delih sveta
Učinkovito zdravljenje različnih bolezni,za- vzetost za nadaljnje raziskave in vlaganje primernih sredstev vanje so laskavi cilji, ki jih uspešno zasledujejo na obširnih ozem- ljih našega planeta. Ko odobravamo ures- ničene napore, ne smemo prezreti, da ne uživajo vsi ljudje istih ugodnosti. Zato nujno pozivam k prizadevanju za potreben razvoj zdravstvenih služb v številnih de- želah, ki še nimajo možnosti, da bi dajale svojim prebivalcem spodobne življenjske pogoje in primerno zdravstveno varstvo. Poleg tega želim,da bi bile naštete možno- sti moderne medicine postavljene v dejan- sko službo človeku in uporabljene s polnim spoštovanjem njegovega dostojanstva.
V teku dveh tisočletij zgodovine je Cerkev nenehno poskušala podpirati terapevtski napredek, ki naj bi vedno bolj učinkovito pomagal bolnikom. V različnih položajih je z vsemi sredstvi, ki so ji bila na razpolago, poskušala doseči, da bi spoštovali pravice človekove osebe in bi se trudili za njeno resnično dobro (Napredek narodov, 34). Tudi danes Cerkveno učiteljstvo, zvesto evangeljskim načelom,neprestano predlaga moralne kriterije, ki morejo usmerjati zdrav stvene delavce pri poglabljanju še ne do- volj pojasnjenih vidikov raziskav, ne da bi pri tem kršili zahteve, ki izhajajo iz pristne človečnosti.

3. Vsak dan v duhu poromam v bolnišnice in zdravilišča, kjer žive ljudje vseh starosti in vseh socialnih slojev. Predvsem bi se rad ustavil ob bolnikih, njihovih svojcih in zdravstvenih delavcih.Ti kraji so nekakšna svetišča, kjer so ljudje deležni Kristusove velikonočne skrivnosti. Tudi najbolj raztre- seni se tam sprašujejo o lastnem bivanju in njegovem pomenu,o pomenu zla, trplje- nja in smrti (prim. Veselje in upanje, 10). Zato je pomembno,da v teh ustanovah ni- kdar ne pogrešamo pomembne navzočnosti usposobljenih vernikov.
Le kako ne bi nujno pozval medicinskih strokovnjakov in njihovih pomočnikov, da se od Kristusa,zdravnika duš in teles, nau- če biti resnični "usmiljeni Samarijani"? Kako ne bi posebej želel,da se tisti,ki se posve- čajo raziskovanju, nenehno trudijo za od- krivanje primernih sredstev, ki naj pospe- šijo celostno zdravje človeškega bitja in odstranjujejo posledice bolezni? Kako ne bi želel tistim, ki se neposredno posvečajo negi bolnikov, naj bodo vedno pozorni na potrebe trpečega človeka in naj združujejo v svojem poklicu usposobljenost in člove- čnost?
Bolnišnice, domovi za bolne in ostarele ter vse hiše, ki sprejemajo trpeče, so predno- stna okolja nove evangelizacije, ki se mora truditi, da prav v njih zazveni upanje, pri- našajoče evangeljsko sporočilo. Samo Je- zus, Božji Samarijan, je za vsako človeško bitje, ki išče mir in odrešenje, pomirljiv od- govor na najgloblja pričakovanja. Zato ga Cerkev neutrudno oznanja, da bi njegova luč oživila svet bolezni in iskanja zdravja.
Torej je pomembno,da ob začetku tretjega krščanskega tisočletja damo nov zagon evangelizaciji zdravstva,ki naj kot posebno primeren kraj postane dragocena delavni- ca kulture ljubezni.

4. V teh letih se je povečalo zanimanje za raziskave na zdravstvenem področju in za posodabljanje zdravstvenih struktur. Na to težnjo lahko gledamo le z odobravanjem. Obenem je treba poudariti, kako nujno je, da ga vedno vodi skrb za dejansko pomoč bolniku, ki ga naj učinkovito podpira v boju z boleznijo. Zato se vedno več govori o "holistični" pomoči, to je o pomoči, ki je pozorna na biološke, psihološke, socialne in duhovne potrebe bolnika ter tistih, ki so ob njem. Kar zadeva zdravila, terapije in kirurške posege, je posebno nujno,da klini- čne poizkuse izvajajo v popolnem spošto- vanju človekove osebe ter z jasnim zave- danjem tveganj in zato tudi meja, ki jih to preizkušanje prinaša s seboj. Tukaj so krš- čanski strokovnjaki poklicani, da izpričujejo svoja etična prepričanja, te pa naj stalno razsvetljuje vera.
Cerkev ceni napore vseh,ki se velikodušno in strokovno posvečajo raziskovanju in po- moči in s tem prispevajo tudi k dvigu ka- kovosti službe, ki jo nudijo bolnikom.

5. Pravična razdelitev dobrin, ki jo hoče Stvarnik, je nujen ukaz tudi za področje zdravja. Končno se mora nehati dolgotraj- na krivica, ki predvsem v revnih deželah odvzema velikemu delu prebivalcev nujno potrebno zdravstveno oskrbo. To je huda sramota in ob soočenju z njo odgovorni državniki ne morejo biti neobčutljivi za svojo obveznost zavzemati se resno za možnost, da bodo tisti,ki jim manjkajo po- trebna gmotna sredstva, imeli dostop vsaj do osnovne zdravstvene pomoči. Podpira- nje zamisli "zdravje za vse" je prvenstvena dolžnost vsakega člana mednarodne skup- nosti. Za kristjane pa je to zavezanost, ki je tesno združena z njihovim pričevanjem za vero. Vedo,da morajo evangelij življenja dejansko oznanjati s tem, da spodbujajo spoštovanje do njega in zavračajo vse,kar ga ogroža, od splava do evtanazije. V to sobesedilo se uvršča tudi premislek o upo- rabi sredstev, ki so na razpolago: njihova omejenost zahteva določanje jasnih mo- ralnih kriterijev, ki lahko razsvetlijo odloči- tve pacientov in njihovih skrbnikov, ko gre za posebne, drage in tvegane terapije. Vsekakor se je potrebno ogibati vztrajanju pri različnih oblikah terapevtske zagrizeno- sti (prim. Evangelij življenja, 65).
Na tem mestu želim izraziti priznanje vsem posameznikom, zdravstvenim strukturam in posebej verskim ustanovam, ki velikodušno služijo na tem področju,ko pogumno odgo- varjajo na nujne potrebe posameznikov in narodov v zelo revnih pokrajinah in deželah Cerkev jim ponovno izraža svojo naklonje- nost za njihov prispevek na tem obširnem in občutljivem apostolskem področju. Po- sebej spodbujam člane redovnih družin, ki so zavezane bolniški pastorali, naj, sledeč stopinjam svojih ustanoviteljev, drzno od- govarjajo izzivom tretjega tisočletja.V so- očenju z novimi dramatičnimi dogodki in z boleznimi, ki so nadomestile nekdanje kuž- ne bolezni, je nujno delovanje "usmiljenih Samarijanov", ki so zmožni dajati bolnikom potrebno oskrbo in jim obenem nuditi duševno oporo, da bodo v veri preživljali svoje težko stanje.

6. Posebno ljubečo misel pošiljam veliki trumi redovnikov in redovnic, ki v zasilnih bolnišnicah in zdravstvenih centrih skupaj z vse večjim številom laiških misijonarjev in misijonark pišejo čudovite strani evangelj- ske ljubezni. Pogosto delujejo sredi presu- nljivih vojnih spopadov in dan za dnem tvegajo svoje življenje za rešitev življenja bratov. Žal jih ni malo,ki jih doleti smrt za- radi služenja evangeliju življenja.
Želim spomniti tudi na številne nevladne organizacije, ki so nastale v zadnjem času z namenom pomagati tistim, ki jim je zdra- vje manj naklonjeno. Računajo lahko na pomoč prostovoljcev "na terenu" in na ve- likodušnost velikega števila ljudi,ki gmotno podpirajo njihovo dejavnost. Vse te opo- gumljam, da vztrajajo pri tako zasluženem delu, saj s tem pri mnogih narodih znatno budijo občutljivost vesti.
Končno se obračam na vas, dragi bolniki in velikodušni zdravstveni delavci.Ta svetov- ni dan bolnikov obhajamo le malo dni po sklepu jubilejnega leta. Pomeni ponovno povabilo, da se zazremo v Kristusov obraz. Pred dva tisoč leti je postal človek, da je človeka odrešil. Dragi bratje in sestre, z velikodušno pripravljenostjo oznanjajte in izpričujte evangelij življenja in upanja! Oznanjajte, da je Kristus tolažba vseh, ki žive v tesnobi in težavah;je moč v trenut- kih utrujenosti in ranljivosti; je opora tem, ki goreče delajo, da bi vsem zagotovili boljše življenjske in zdravstvene pogoje.
Zaupam vas Mariji, Materi Cerkve, kateri je posvečena, kot sem omenil na začetku, stolnica v Sydneyu, idealnem središču devetega svetovnega dneva bolnikov. Naj Devica tolažbe daje občutiti svoje mate- rinsko varstvo vsem svojim preizkušenim otrokom. Naj vam pomaga pričevati svetu o Božjem usmiljenju in naj napravi iz vas žive ikone svojega Sina.
S temi željami podeljujem vam in vsem, ki so vam pri srcu, svoj apostolski blagoslov.

Dano v Castel Gandolfu, 22. avgusta 2000

Janez Pavel II.

Prevedla Breda Cigoj Leben

DUHOVNA OSKRBA IN SV.MAŠE V BOLNIŠNICAH

Saj je vendar zima!

Dušni pastir je nekoč obiskal bolno ženo; našel jo je zelo potrto. Razumevajoče je govoril z njo in v tolažbo ji je navedel ne- kaj svetopisemskih obljub, toda ni je mogel potolažiti. Tedaj je vstal, stopil k oknu in nekaj časa gledal na zimski vrt,kjer je stalo veliko sadnih dreves. Naenkrat se obrne in reče žalostni ženi: "Kakšna slaba drevesa imate na vrtu!" - "Zakaj?" vpraša bolnica.
"Vidim, kako so čisto suha in gola, nobenih listov nimajo. Zakaj ne daste posekati teh nekoristnih dreves?"
"Toda, gospod župnik, saj je vendar zima; ko bo prišla pomlad, bodo gotovo spet po- gnala..."
Župnik je gospo prijazno pogledal in rekel: "Na drevesa se tako dobro spoznate, toda sami s seboj ne veste, kaj narediti. V va- šem srcu je tudi zima, toda verjemite, da more dobri, zvesti Bog napraviti v vaši no- tranjosti novo pomlad!"
To vprašanje ji je pomagalo, da je tudi bolezen kot blagoslovljen čas sprejela iz Božjih rok.

N.N.,

prevod iz Zeitung der Nächstenliebe

Z Božjo pomočjo v tretje tisočletje

Pa je mimo dva tisoč let, naštetih od Kris- tusovega rojstva. Mnogi so novo tisočletje veličastno slavili že pred letom, a to je bilo bolj slavljenje (treh) ničel, ki so človeštvo dohitele šele drugič.
Leto 2000 je bilo za nas, katoličane, tudi sveto leto, ko smo se močneje zavedeli,da so bila vsa ta leta kljub odrešenjski milosti prepolna tudi mračnih dejanj,potrebna ob- žalovanja, kesanja in odpuščanja.
Teh dva tisoč let pa je bilo prepoznavno tudi po osvobajanju človekovega duha in po neusahljivem navdihu, ki nenehno pre- seneča z uresničenjem velikih zamisli na vseh področjih človekovega življenja.
Naš razvoj in napredek so pogosto posku- šale motiti nekakšne fantazijske prerokbe o koncu sveta v letu 2000, ki so se izka- zale za zmotne. Se pa lahko zgodi, da nas ne bo udarilo tisto, kar prihaja iz domišljije, ampak tisto iz življenjske resničnosti, pred vsem zaradi človekovega greha nad nara- vo in sočlovekom, našim bližnjim.
A dokler smo tu, je vredno, da se preudar- no veselimo in svoje veselje naravnavamo po Duhu in ne po denarju (kapitalu).Morda smo Slovenci imeli celo srečo, da smo v preteklosti imeli več Duha kot materialne- ga bogastva.
Vse preveč neopazno je v jubilejnem letu šlo mimo nas dejstvo, da je prav v tem času minilo tisoč let dolgo obdobje, ki ima začetek v lepi slovenščini Brižinskih spo- menikov, saj govorijo tako o naši zvestobi slovenstvu kot o naši povezanosti z Bogom in Božjim. In kot pravi stara modrost, 'kjer Bog domuje, tam ni stiske.'

Jože Raduha

Zdravila, pripomočki, odgovornost in stroški

V Sloveniji kot drugod po svetu strmo na- rašča poraba zdravil. Povečana poraba je najprej posledica razvoja medicinskih zna- nosti in odkrivanja novih zdravil, ki so bolj varna in tudi dražja. Večji stroški pa so gotovo povezani tudi z vedno večjim šte- vilom ljudi, starejših od petinšestdeset let, čeprav je delež teh pri nas v primerjavi z večino držav v Evropski zvezi še vedno manjši. Dosega pa vseeno skoraj štirinajst odstotkov, so menili na zadnjem kongresu zdravniškega društva.
Tako kot v Sloveniji se tudi v vseh razvitih evropskih državah oblasti trudijo, da bi omejile rast stroškov za zdravila,ki jih krije zdravstveno zavarovanje.Ukrepi so različni Ponekod zavarovalnica plača referenčne cene zdravila, kjer razliko doplača bolnik, drugod so se, tako kot pri nas, odločili za razvrstitev na pozitivno listo itd.
V nekaterih zahodnoevropskih državah ze- lo poudarjajo pomen samozdravljenja. To je zdravljenje z zdravili, ki jih izdajajo v

lekarnah brez recepta. Na kongresu so pojasnili, da mora pri samozdravljenju biti zdravnik seznanjen s tem, katera zdravila uživamo poleg predpisanih zdravil. Pri nas je takšnih zdravil, ki jih lahko kupimo brez recepta, kar 495.
Na kongresu je bila izražena tudi potreba po stalnem izobraževanju zdravnikov in spodbujanju k premišljenemu predpisovanju zdravil. Izkazalo se je, da je preveč rado- darno in premalo premišljeno predpisovanje antibiotikov lahko škodljivo in nam vse bolj grozi odpornost bakterij.
Poudarjeno pa je bilo tudi mnenje,da zdra- vnik pri predpisovanju najbolj ustreznih zdravil ne sme biti obremenjen s finančnimi razlogi.
K temu naj dodam še dve novosti.
Po dolgotrajnih prizadevanjih so se v mi- nulem letu povečali cenovni standardi za električne invalidske vozičke, ki so name- njeni najteže telesno prizadetim pri njiho- vem vključevanju v dejavno življenje.
Malo pred koncem leta pa je začel veljati predpis, po katerem moramo ob nabavi or- topedskih čevljev, predpisanih na recept, uporabniki doplačati deset tisoč tolarjev.

Izo Mavrič

Prebrano

Na prvem mestu

"Bolezni srca in ožilja bodo še globoko v 21. stoletje ostale glavni vzrok za obolev- nost, umrljivost in naraščajoče stroške. Poglavitni dejavniki tveganja,ki jih povzro- čajo nezdrava prehrana, kajenje, telesna neaktivnost in debelost, se bodo na žalost na ravni celotne populacije prepočasi spre minjali, da bi lahko pomembneje zmanjšali pogostnost teh bolezni. Celo nasprotno, nekatere analize kažejo, da pri dejavnikih tveganja v Sloveniji še nismo dosegli naj- slabšega možnega stanja. Napovedujejo, da se bo povečevalo število debelih ljudi, da se utegne še nekoliko povečati število kadilcev na račun žensk,ki so v preteklosti kadile manj kot moški... Poraba alkohola je v Sloveniji za četrtino večja od prve velike porabnice v Evropski uniji - Nemčije. Alko- holizem in njegove posledice bodo še glo- boko v prihodnost ostali velik zdravstveni in socialni problem.
Še zlasti pri boleznih srca in ožilja pa je najbolj optimistično to, da bi z zdravim na- činom življenja že danes lahko bistveno zmanjšali možnost, da zbolimo."
To je le nekaj misli iz daljšega prispevka, objavljenega v Večeru dne 6. januarja letos, v katerem avtor poskuša spodbuditi ljudi k bolj zdravemu življenju. In roko na srce, tudi invalidi in bolniki smo le ljudje z bolj ali manj zdravimi navadami in razvadami

R. R.

Z Mozartom pri zobozdravniku

Glasba kot sredstvo proti stresu in bolečinam

V porodništvu to metodo uspešno uporab- ljajo že vrsto let. Zdaj pa tudi vedno več zobozdravnikov stavi na glasbo, tako da v ordinaciji uporabljajo glasbeno podlago. U- činek glasbe na zdravje je namreč osupljiv Mirni in počasni zvoki glasbe ugodno delu- jejo na vegetativni živčni sistem, upočas- nijo srčni utrip in znižujejo krvni tlak. Na- peto telo se tako umiri in zmanjšuje stres.

Glasba za prihranek:

Za polovico manj sredstev proti bolečinam

Te ugodne lastnosti v zadnjih letih s pri- dom izkoriščajo za terapijo bolečine.Zobo- zdravniki svojim pacientom lajšajo mučne zobozdravstvene postopke tako, da jim med posegom predvajajo glasbo.Raziskave so pokazale,da lahko prihranijo do polovico pomirjeval, uspaval ali sredstev za lajšanje bolečin, če pred operacijo, med njo in po njej predvajajo pacientu nežno klasično glasbo ali njegove najljubše melodije.
Strokovnjaki za muzikoterapijo - po grobi oceni jih je na vsem svetu okrog sto - ta pojav pojasnjujejo s tesno povezanostjo med zvočno zaznavo in našim čustvenim svetom. Zvočni valovi, ki pridejo skozi uho se tam spremenijo v živčne dražljaje, ki potujejo prek ušesnega živca v možganski center za občutke in naprej v predel, ki je pristojen za čustva in spomin. Glasba, ka- tere ritem je počasnejši od srčnega utripa, na primer nekje med oseminšestdeset in dvainsedemdeset udarci na minuto, deluje na telo pomirjujoče. Zvok zbuja pozitivne občutke,ki pomagajo premagati strah. Gla- sba pa lahko človeka prestavi tudi v neka- kšen trans.
Dejstvo je, da se večini ljudi zdijo nekateri enakomerni naravni šumi,kot je npr. šume- nje morskih valov, prijetni in pomirjujoči. To je vodilo glasbene terapevte do sklepa, da vsi ljudje iščejo iste prvobitne ritme. Ponavljanje vedno enakih zvokov ima medi tativno vrednost in pomirja. Po drugi strani pa glasba spodbuja duševno dejavnost in izboljšuje zbranost.

"Mozartov učinek" in njegov nevrološki vpliv

Gordon Shaw, ameriški fizik iz Kalifornijske univerze,je v svoji doktorski disertaciji do- kazal, da zvoki Mozartove glasbe izboljšajo možganske sposobnosti in imajo celo pozi- tiven vpliv na nevrološke motnje.Po njego- vem prepričanju Mozartova glasba v nas- protju z drugimi zvoki vpliva na možgane na poseben način, ki povzroči povečano aktivnost nevronov - možganskih celic. Neka druga britanska študija je podkrepila te trditve, vendar pa je opozorila, da ima lahko tudi pop glasba pozitivne, čeprav šibkejše, učinke.

po Die Allgemeine Sonntagszeitung (11.11.2000)

povzel Tomaž Prosen

Zanimivost

Eno zadnjih dejanj sedaj že bivšega ame- riškega predsednika Billa Clintona je bilo odkritje spomenika pokojnemu predsedniku ZDA, Franklinu Roosveltu. Roosvelt je pri dvaintridesetih letih zbolel za otroško para lizo in od tedaj uporabljal invalidski voziček Enako kot v času njegovega delovanja so tudi pred šestimi leti pri postavitvi njego- vega spomenika v spominskem parku, ki se imenuje po njem, s širokim plaščem prikrili invalidski voziček. Na pobudo in po vztraj- nih prizadevanjih ameriških invalidskih združenj so ob že obstoječem spomeniku pred kratkim postavili spomenik,ki prikazuje predsednika v njegovi resnični podobi - na invalidskem vozičku. Franklin Roosvelt je vodil ZDA od začetka leta 1933 pa vse do svoje smrti leta 1945 in je povedel ZDA iz največje gospodarske in socialne krize v njeni zgodovini ter skozi viharje druge svetovne vojne. Bil je tudi edini ameriški predsednik, ki je bil na to mesto izvoljen štirikrat.

(po poročilih CNN z dne 10. jan. 2001)

Jože Raduha

3.december-mednarodni dan invalidov

RIM-Za jubilejni dan invalidnih in prizadetih oseb je bil izbran 3. december, ki je tudi svetovni dan invalidnih in prizadetih oseb, v spomin na 3. december 1975, ko je bila v skupščini OZN sprejeta Deklaracija o pravicah prizadetih oseb. V priprave tega jubileja so bila vključena večja cerkvena gibanja, katerih člani so tudi prizadete osebe, njihov namen pa je bil organizirati praznovanje ne samo za drugačne, ampak da bi spodbudilo cerkveno občestvo in ci- vilno družbo,da bi sprejeli prizadete osebe v vsakdanjo resničnost.
Jubileja v Rimu se je udeležilo 12.000 ro- marjev: okoli 7500 invalidnih in prizadetih oseb ter okoli 4500 spremljevalcev iz pet- najstih držav iz vseh kontinentov. Okoli 3000 romarjev je praznovanje jubileja za- čelo v dvajsetih rimskih župnijah. Vsi ro- marji so se zbrali v baziliki sv. Pavla izven obzidja,kjer so ob desetih prisostvovali sv. maši s papežem, pri kateri so pri branju beril in prošenj ter darovanju sodelovali predvsem romarji, invalidi in prizadeti, igral pa je orkester iz Milana, katerega člani so tudi invalidne osebe.Vso mašo so prevajali tudi v jezik za gluhe. Po maši je papež zmolil običajno angelovo češčenje. Vsa- kemu romarju je v spomin na praznovanje podaril majhen rožni venec kot simbol ob- jema, s katerim bi rad pozdravil vsakega od navzočih.
Popoldne se je praznovanje nadaljevalo v Vatikanu,v dvorani Pavla VI., kjer je pote- kal zabavni program, v drugem delu popol- dneva pa se je romarjem znova pridružil tudi Sveti oče. Pri programu so sodelovali znani športniki in druge vidne osebnosti, med njimi tudi pevca Albano in Annalisa Minetti ter nekateri invalidi in prizadeti ter s svojimi pričevanji nekateri invalidi in nji- hovi družinski člani.

Kristus včeraj, danes in vedno

zaključek svetega leta v koprski
stolnici

Na praznik svetih treh kraljev se je tudi meni prikazala zvezda vodnica in sicer v obliki spomina na čudovito doživetje ob lanskem škofovskem posvečenju v koprski stolnici.Vedela sem,da bo ta dan zaključek svetoletnega jubileja in nekaj mi je govo- rilo, naj grem na pot. In šla sem, skupaj z domačimi.Zopet sem doživela prijazen spre jem v stolnici. Iz cerkve so potegnili pomi- čno klančino za nas, ki smo na vozičku in nam tako izrazili dobrodošlico. Oči so pois- kale jaslice; kaj drugega, saj so tudi trije kralji prišli k jaslicam.Že od daleč se je nad hlevčkom in ob straneh videl napis iz ka- menčkov: "Zaradi nas in našega zveličanja je postal človek." Čudovito!
Pred slovesnostjo nas je vse prisrčno poz- dravil stolni župnik. Ta pozdrav še pred ti- stim uradnim - mašnim - mi gre vedno do srca. Tako domače je potem vse. Sloves- nost je bila zelo lepa. Najbolj sem si zapom nila, da se sicer jubilejno leto in s tem čas milosti končuje, toda ne končuje se čas uresničitve tistega, kar smo prejeli. Sedaj je čas našega delovanja. Trije kralji so šli na pot iskat resnico.Našli so jo pri Jezusu- Bogu. Tako je tudi z nami. Samo pri Bogu bomo našli resnico, a se mu moramo prib- ližati ter mu prinesti svoje darove: dobro voljo in iskreno srce.Po jubileju in srečanju z Jezusom pojdimo po drugi poti naprej.
Slovesnost je bila posebej lepa tudi zato, ker so v službo strežnikov in bralcev pos- tavili mlade fante - bogoslovce. Pet je bilo vseh skupaj in bilo je skoraj tako slovesno kot pri mašniškem posvečenju. Strežniki so prejeli tudi pateno kot znamenje pravice do obhajanja. Ljudem bodo prinesli Jezusa, najlepše darilo in duhovno hrano.Uro in pol je trajala slovesnost.
Zopet mi je bilo dano,da sem se pozdravila s škofom. Iz vrste je stopil in mi toplo sti- snil roko. Že samo zaradi tega trenutka je bilo vredno priti v Koper. Kako velika spod- buda je ta škofova poteza! Za spomin smo lahko dobili svečko in sliko stolnice ob ča- stitljivem jubileju koprske škofije.
G. škof je popoldne imel enako slovesnost še na Sveti gori. Bogu hvala za vse milosti svetega leta!

Majda Križaj

Predstavitev redne zbirke Mohorjeve družbe, Celje, za leto 2000

Najstarejša še delujoča slovenska knjižna založba, Mohorjeva družba,praznuje v letu 2001 sto petdeset let svojega obstoja. Trenutno imajo na voljo okrog tristo naslo- vov, večinoma s področja medčloveških odnosov, vzgoje, krščanske duhovnosti, poljudne psihologije in filozofije.Na dan sv. Miklavža, 6.decembra 2000, je bila v Gale- riji Družina predstavljena tudi redna knjiž- na zbirka Mohorjeve družbe za leto 2000, ki vsebuje pet knjig.Naj jih na kratko pred- stavimo.
Mohorjev koledar 2001 s tedenskim namiznim koledarjem. Koledarja objav- ljata uporabne nasvete in podatke. V na- miznem je ob osnovnih astronomskih po- datkih in poljedelsko vrtičkarskih nasvetih dovolj prostora še za dnevne osebne be- ležke. V knjižnem pa najdemo raznovrstne krajše in daljše prispevke,ki opisujejo živ- ljenje Cerkve, se spominjajo pomembnejših obletnic in jubilejev, komentirajo sodobna dogajanja in opozarjajo na zaslužne Slove- nce, ne manjka pa tudi ugankarski kotiček.
Jože Rode, Spopad ob mrzli reki, sloven- ske večernice 150. Zgodovinsko-fantazij- ski roman Jožeta Rodeta, dramaturga, ki je dolga leta delal v mladinskem uredništvu TV Slovenije, je napeta pripoved o spopa- du med krščanskim Teodozijem in pogans- kim Evgenijem, cesarjema pozno-rimskega vzhoda in zahoda, ki naj bi se odigral v Vipavski dolini ob koncu četrtega stoletja po Kristusu. Pripoved o spopadu, vojni, ki je zaznamovala življenja celotnega prebi- valstva na tem območju,je prepletena tudi z ljubezensko zgodbo in je zato še toliko bolj mikavno branje.
Doživetja sredi mojega stoletja je avto biografska zbirka kratkih zgodb, v katerih se avtor Mirko Kambič spominja političnega sodnega procesa proti sebi med razvpitim informbirojem, na katerem je bil krivično obsojen na tri leta prisilnega dela, saj je tedanja oblast preprosto iskala sovražnike tudi "na drugi strani". Tedaj mlad duhovnik in ravnatelj dijaškega doma Lazaristov na Taboru,kasneje pa umetnostni zgodovinar, fotograf in priljubljen predavatelj, nam iskrivo in hudomušno oriše ljudi in dogodke tistih let; zanimivo, brez vsakršne jeze in maščevalnosti,a z jasnim moralnim čutom.
Ana z zelene domačije II (Ana iz Avon- leje), je drugi del romana Lucy M. Montgo- mery, ki je pred dvema letoma osvojil srca mohorjanov.Ana je sedaj že skoraj odrasla bliža se sedemnajstim, in je postala učite- ljica v domači osnovni šoli. To je knjiga o prijateljstvu, ki je Ani še vedno največja vrednota.Bliža pa se ji tudi že čas ljubezni, saj je v knjigi njenega življenja "nevidni prst že obrnil list deklištva in pred njo je list ženskosti z vso svojo privlačnostjo in skrivnostjo, bolečino in veseljem." V knjigi ni napete zgodbe, pač pa beremo o vrsti vsakdanjih dogodkov,ob katerih nas zaba- vajo avtoričine duhovite pripombe. V dve smeri se razpleteta dve ljubezenski zgodbi, z razpletom ene od njiju pa se knjiga tudi konča.
Moj prvi naravni vrt, Tatjane Angerer, učiteljice in biologinje iz Kotmare vasi v Avstriji, je premišljeno sestavljen vrtnarski priročnik z navodili za najmlajše, pa tudi za njihove starše in vzgojitelje. Osnovni na- men je uvajanje otroka v doživljanje in spo znavanje letnega ritma narave. Razloženo je celotno vrtnarsko leto. Dodan je še sli- kovni leksikon najpomembnejših rastlin s stvarnimi opisi.
Kot vedno so z redno zbirko pri Mohorjevi družbi poskrbeli za zanimivo branje različnih žanrov za različne okuse in za vse starosti bralcev.

Tomaž Prosen

Dnevi, napolnjeni z molitvijo

Pišem v imenu moje mame. Pogosto,skoraj vsak teden, se popeljem na Dolenjsko, kjer živi z bratovo družino.Mama pridno in spo- štljivo shranjuje vse številke Prijatelja, da jih potem preberemo tudi mi, njeni otroci. Posebno smo veseli tistih,v katerih so tudi članki naše ljubljene mame.Ne vem,če vam bo lahko še kaj pisala, ker je jeseni spet doživela prometno nesrečo. Zlomila si je roko in le počasi se ji celi, kar je razumljivo pri njenih oseminosemdesetih letih. Druga- če pa je kar vesela in potrpežljiva ter se Bogu neprestano zahvaljuje, da v nesreči ni bil poškodovan sin,ki je vozil,in da ni bila še huje poškodovana njena snaha.Bratova družina lepo skrbi za mamo.Uredili so ji so- bno stranišče, se z njo sprehodijo po sobi, pridno ji kurijo v peči in ji postrežejo.Mama je za vse to neizmerno hvaležna, posebno, ker tudi domači niso najbolj zdravi.
Tudi sama sem pred dvema letoma imela nesrečo in si pri padcu z lestve poškodo- vala hrbtenico ter nato prestala težko ope racijo. Hvala Bogu,sem kar dobro okrevala. Mama je vesela, kadar sem z njo. Vesela je vseh drobnih pozornosti in pogovora.
Vsi njeni dnevi so napolnjeni z molitvijo za vse nas in za prijatelje,ki jih ni malo. Koliko ljubezni se skriva v njenem srcu. Doma, ob hiši,imamo kapelico s sliko Srca Jezusovega in Marijinim kipom. Postaviti jo je dal naš oče,ko smo bili še čisto majhni.V veliki lju- bezni do žene ji je dal ta dar. Ker je mama že kmalu po tridesetem letu ostala sama z otroki, je to kapelico krasila in negovala v spomin na pokojnega moža in očeta. Brat je kapelico lani lepo obnovil, vsako nedeljo pa v njej gori sveča v spomin na ata ter v čast Jezusu in Mariji, ki imata tudi v mami- nem srcu najlepši oltarček.
Joj, kar zaneslo me je in bi vam še pripo- vedovala, pa vem, da nimate časa za pre- biranje dolgih pisem. Povedati želim le še to, da mama veliko moli za vse v KBBI, da Bogu vedno priporoča vse bolne in preiz- kušane brate in sestre ter na vse vas kliče Božji blagoslov, da bi mogli še naprej razve seljevati ljudi, ki so za marsikaj prikrajšani.
Tudi jaz vam želim, da bi vaše delo, ki go- tovo prihaja iz dobrih, ljubečih src, razve- seljevalo vedno več ljudi širom po svetu, posebno tiste, ki so tolažbe in pomoči naj- bolj potrebni. Hvala za vso ljubeznivo po- zornost, ki jo od vas prejema naša mama. Lepe pozdrave vam in vsem,ki jim je revija namenjena.

Ivanka P., v imenu mame Ivane Hribar

Od Ljubljane do Logatca in nazaj - z novim vlakom

V soboto, 25.novembra, se je na primestni progi Ljubljana - Logatec predstavil nov elektromotorni vlak Desiro.Ta spada v sku- pino tridesetih sodobnih elektromotornih vlakov podjetja Siemens,ki so jih Slovenske železnice (SŽ) kupile v zadnjem času in s katerimi želijo posodobiti železniški potniški promet. Novi vlaki bodo zamenjali doseda- nje zastarele "gomulke",poljske proizvodnje
Promocijsko vožnjo, na katero smo bili va- bljeni tudi invalidi, so pripravile Slovenske železnice skupaj z župani Brezovice, Borov nice, Vrhnike in Logatca. V naštetih krajih se je vlak tudi ustavil za dalj časa. Povsod je bil pripravljen prijeten kulturni program, možnost ogleda vlaka in vožnja do končne postaje Logatec.
Prav posebno dobrodošlico novemu vlaku in njegovim potnikom so pripravili v Borov- nici. Seveda ne brez razloga. Prav Borov- ničani so tako rekoč življenjsko vezani na vlak. Vozijo se v Ljubljano in nazaj, saj jim železnica nudi najboljšo in najkrajšo pove- zavo s prestolnico.
Novi primestni vlaki sodijo v Siemensovo skupino modularnih vlakov Desiro. Prav tako kot slovenske so na svoje proge to vrsto vlakov uvrstile tudi nemške in grške železnice.Po konstrukciji sodijo ti vlaki med najsodobnejše vlake za primestni promet. Za udobje potnikov skrbijo tudi odličen ogrevalni sistem in klimatske naprave ter sodoben informacijski sistem s pisnimi in zvočnimi napovedmi postaj.Seveda so novi vlaki opremljeni tudi z vsemi sodobnimi ko- munikacijskimi in varnostnimi sistemi, med katerimi je posebej zanimiv diagnostični sistem, ki strojevodjo sproti obvešča o delovanju naprav vzdolž cele kompozicije in o postopkih odpravljanja morebitnih ne- pravilnosti.Vlak dosega hitrost do 140 kilo- metrov na uro. V dvodelnih garniturah je na voljo 133 sedežev in 111 stojišč,v tro- delnih pa 188 sedežev in 158 stojišč.
Seveda je želja Slovenskih železnic, da bi se s svojo ponudbo približale tudi potre- bam invalidnih ljudi. Novi vlaki Desiro imajo nizkopodno zasnovo, kar olajša vstop v predprostor, ki je tudi z označbami name- njen invalidom na vozičkih.
Vendar pa brez pomoči dveh krepkih mož vanj ni mogoče vstopiti. Ob ponujeni po- moči sem bil prijetno presenečen nad ure- jenostjo predprostora.V njem je prostor za dva do tri vozičke, ki še ne ovirajo drugih potnikov pri vstopu ali izstopu.V tem pred- prostoru je tudi dovolj širok in lično urejen toaletni prostor za invalide na vozičku, ki se lepo zapira z polkrožnimi drsnimi vrati. To pa je tudi vse, kar si lahko invalid na vozičku na tem vlaku privošči. Dostop do potniških sedežev je onemogočen s tremi stopnicami in preozkim prehodom med sedeži. Torej je za invalide na vozičkih na voljo vsega približno 4 kvadratne metre uporabnega prostora ter sodobno urejene sanitarije z vsemi pripadajočimi dodatki.
Na vožnji so se v praksi pokazale določene pomanjkljivosti. Namen te promocijske vo- žnje je bil tudi izboljšati obstoječe stanje, zato so bili z nami predstavniki SŽ, odgo- vorni za stike z javnostjo, in predstavnik tovarne Siemens. Prav na tej vožnji se je pokazala potreba za dodelavo oziroma nad gradnjo v obliki pomične klančine, vgrajene v podvozje vlaka, ki bi omogočala lažji dostop invalidom na vlak, obenem pa ne bi ovirala drugih potnikov, kajti prav vstop in izstop sta za invalide največja težava.
Sama vožnja je bila čudovita. Izredno mir- no ustavljanje in speljevanje na postajah brez vsakega cukanja in ropota. Vožnja je bila mehka in precej podobna vožnji z le- talom. Na vožnji mi ni bilo treba zavreti in- validskega vozička, kar se zgodi malokdaj.
S to predstavitvijo so želele SŽ sedanjim in prihodnjim uporabnikom primestnih vlakov dati možnost, da si jih od blizu ogledajo v domačem kraju, same pa pridobiti mnenja in predloge za izboljšanje uslug v korist potnikov.
Novi vlak je medtem že začel voziti med Ljubljano in Sežano.Že na prvi predstavitvi na ljubljanski železniški postaji je s svojo živahno rdečo barvo in sodobnim dizajnom vzbudil precejšnjo pozornost javnosti in tudi potnikov. Naj vedno vozi varno in v zadovoljstvo vseh ljudi.

Rafko Jurjevčič

Op.: v reviji je bilo besedilo zelo skrajšano

"Živi kot kakšna nuna"

Že dvajset let živim v nekem Domu ostare- lih v tujini. Hvala Bogu, imam svojo sobico, nimam pa nobenih prijateljic, razen neke gospe,ki ima petinosemdeset let. Vsak dan se vidiva, ko greva na kosilo. Ta ima še kakšno lepo besedo zame. Obe stanujeva v istem nadstropju. Ona je bila učiteljica in je elegantna gospa. Tukaj v domu imajo petje, telovadbo in različne pogovore,ven- dar se jaz tega ne udeležujem.Ne grem ni- kamor. Prižgem le radio ali televizijo. Tako sem čisto sama.
Držim strogo razdaljo do vseh skupaj. Ne zanimam se za nobenega človeka. Le s to gospo, ki je tukaj rojena, sva si blizu. Ona bi rada, da kdaj pridem k njej na obisk v sobo, pa sem odklonila. Tudi na cesto že leta ne grem več. Če moram k zdravniku, pride pome taksi. "Živi kot kakšna nuna," se ženske pogovarjajo za mojim hrbtom.
Tiste, ki tukaj delajo, so v glavnem tujke na začasnem delu. Mislim si: "Bog ve, kako bo še z vami?" Veliko jih je ločenih. Čudijo se mi, da imam tako dobro hčerko, ki me vsak drugi mesec pride obiskat, mi prinese darila in me za rojstni dan vzame k sebi na dom. Kupi mi tudi material za vezenje. Da ne kradem ljubemu Bogu čas, namreč ve- zem različne prtičke. Imam dve vnukinji, ki me imata zelo radi, jaz pa njiju.
Vprašanje je,kako dolgo me bo ljubi Bog še pustil živeti. Veselilo bi me, če bi mi zopet kaj pisali. Sprejmite lepe pozdrave

N. N. (naslov v uredništvu)

Mladi v domu Impoljca

Rad bi opisal dve lepi doživetji v našem domu in pohvalil mladino.
V soboto, 28. novembra 2000, nas je obi- skala skupina mladih v akciji "prostovoljno delo" z geslom "Čimveč ti podarim, temveč ti dam". Prišli so iz Boštanja, zasavske va- sice blizu Sevnice.Vodil jih je njihov župnik Skupina se je v dogovoru z vodstvom na- šega doma srečala z nami v našem "dru- gem" domu in nam tako popestrila vsakda- nje življenje.
Čas, ki smo ga preživeli skupaj, je potekal zabavno, zanimivo, sproščujoče. Bilo je polno smeha in dobre volje.V tekmovalnem delu smo ugibali pravilne naslove domačih narodnih ljudskih pesmi. Prve akorde vsake pesmi je zaigrala na kitaro Nina iz boštanj- ske skupine. Razdeljeni smo bili v dve sku- pini, A in B. Ko je prvi iz ene ali druge sku- pine pravilno odgovoril, je njegova skupina dobila točko.Zmagala je skupina A,toda to je bila "Pirova zmaga". Moralni zmagovalec je bila skupina B. Kakorkoli-bilo je zanimivo Telovadnica,v kateri smo imeli to srečanje, je bila kar premajhna za vse, ki so se želeli udeležiti srečanja oziroma so hoteli sode- lovati.
Razšli smo se s skupno pesmijo "Mi se ima- mo radi", vsi v krogu objeti in pomešani med seboj. Tukaj ni bil nihče ne "personal" ne "oskrbovanec". Vsi smo bili le dobri pri- jatelji in znanci; vsi enaki! Bili pa smo si vsi enaki tudi v naših mislih in željah: Da si takih ali podobnih srečanj še kako želimo! Vsi upamo, da se nam bodo želje uresničile
Petnajstega decembra pa so nas obiskali učenci osnovne šole iz Blance. V približno enournem programu so se nam predstavili v zelo lepi luči in s tem tudi dokazali, da pod vodstvom mentorjev njihova kulturna dejavnost izredno dobro deluje, pa naj gre za folklorno skupino, recitatorje, pevce ali pa harmonikarje, violiniste...
Še posebej moram omeniti dramsko skupi- no, ki nas je očarala z izvedbo Prešernove Lepe Vide, in pa njihovega najmlajšega harmonikarja, ki je prav tukaj, na Impoljci, prvič nastopil pred publiko in nas navdušil. Poslušalci smo si bili enotnega mnenja, da v Sloveniji še ne bo zmanjkalo dobrih "Sla- kov, Avsenikov, Miheličev in drugih".
Ob koncu tega prijetnega in zabavnega programa so nam učenci pripravili še eno presenečenje. Vsakomur, ki je bil na kon- certu,so podarili raznolike božične in novo- letne voščilnice. Na vsaki je bila izražena dobra misel in želja.
Ni kaj, učenci osnovne šole Blanca, kakor tudi njihovi učitelji skupaj z ravnateljico so se izkazali! Zelo lepa gesta,ki je vredna po hvale in posnemanja. Še si želimo takšnih voščil!V imenu oskrbovancev doma Impolj- ca: "Osnovna šola Blanca - HVALA VAM!"

Franko Pellaschier

Prizorček o dobroti

Upam, da bo še kaj prostora v Prijatelju. Rada bi se namreč zahvalila v imenu vseh, ki smo se 10. decembra na povabilo s. Edith Metelko zbrali v Celju. Prav radi smo se udeležili tega prijetnega srečanja.
Najprej smo se zbrali v cerkvi Svetega Du- ha, kjer smo pred mašo skupaj molili rožni venec.Zelo toplo nam je bilo pri srcu in vsi smo lepo sodelovali. Sveta daritev in pre- jem obhajila sta nas duhovno obogatila. Tega se zavedamo in čutimo predvsem tisti, ki ne moremo velikokrat v cerkev.
Tudi čas po maši smo preživeli lepo,ob kle- petu s prijatelji in v medsebojnem spozna- vanju. Ozračje je bilo še čisto Miklavževo in tudi res je sledilo miklavževanje. Najprej so odigrali lep družinski prizorček o dobroti kajti smisel miklavževanja je prav dobrota. Ob spremstvu angela in dveh parkljev je k nam prišel Miklavž. Razveselil nas je s pri- jaznimi besedami in darili.
Za vse to se prisrčno zahvaljujemo za ne- pozabno popoldne. Hvala vsem, ki ste po- magali in sodelovali!

Urška Zupančič

V zadovoljstvo vseh

Kako naj starejši zberejo dovolj poguma za življenje? Seveda z obiskom svete spovedi in maše, kjer se srečajo z Jezusom. Tam si naberejo moči za dni, tedne ali mesece, ko ne morejo k Njemu v cerkev na pogovor z njim. Če pa te ob takšni priložnosti čaka nasmeh in topel stisk roke, potem je to tisto, kar starejši še potrebujejo za svoje življenje. Adventnega srečanja na Brdu se je poleg velikega števila starejših ter do- mačega župnika Andreja Sveteta udeležil tudi g.Stane Kerin,ki je daroval sveto mašo ter g.Kvaternik. V zadovoljstvo vseh je le- tošnje srečanje pripravila župnijska Karitas ob pomoči komisije za dobrodelnost pri ŽPS

DJD

Lepo je v naravi

Jesen je zame in najbrž še za marsikoga najlepši letni čas, ko vse zori na vejah in njivah. Narava je takrat kot dobra mati s svojimi dobrotami. Želim obuditi spomin na še lep jesenski sadež,to pa je bilo srečanje pri Angelci Škufca v Dednem dolu pri Višnji gori. Zbrali smo se prijatelji,bolni, invalidi in zdravi. Po prisrčnem sprejemu in pozdrav- ljanju smo obujali lepe spomine na Maribor - na svetega očeta in na razglasitev škofa Slomška za blaženega. Bila je namreč so- bota pred Slomškovo nedeljo, ravno ob obletnici velikega dogodka. Bilo je nekoliko oblačno, pa vendar radostno v srcu, ko smo se v lepi naravi pripravljali na mašo. V rožnem vencu smo sklenili prošnje k Mariji in škofu Slomšku za nove duhovniške in redovniške poklice.
Spomin na Betnavo je posebej oživel, ko nam je prav na začetku svete maše - kot se je to zgodilo v Mariboru - posijalo toplo sonce. Toplo je bilo tudi v duši, ko smo poslušali branje o Slomšku in peli njegove pesmi, se mu priporočili in prosili za našo domovino, ki jo je sam tako zelo ljubil. S psalmistom smo zapeli: "Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod".
Tudi Slomšek je izpolnil Njegovo voljo. V globini srca sem prosila Jezusa v svetem obhajilu, da bi vedno izpolnjevala njegovo sveto voljo. V prijetnem popoldnevu, ob prigrizku in klepetu, smo nadaljevali naše srečanje. Hvala Bogu, Angelci, Marijinim sestram in vsem, ki so nam omogočili tako lep in blagoslovljen dan.

Marija Kos

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a smejo prebrati tudi že odrasli.

    (1)

V sedmem razredu osnovne šole je med vsemi dekleti posebej izstopala Katjuša.Ne zaradi znanja,saj še zdaleč ni bila najboljša pač pa zato, ker je vedno bila v središču. Znala je pritegniti pozornost vseh, bila je hitra in odločna,energična in v prepiru ne- popustljiva. Predvsem pa je bila lepotica,ki se je tega tudi dobro zavedala. Sošolci in sošolke so se vrteli okoli nje. Imela pa je tudi nekaj manj prijetnih lastnosti,od kate- rih so drugi najbolj občutili njen oster jezik Če ji kaj ni bilo po volji,je hitro začela svo- jega nasprotnika ali nasprotnico smešiti, ostali pa so se režali njenim domislicam. Tako se je večkrat spravila tudi nad sošol- ko Menči, ki je bila, čeprav že v sedmem razredu, bolj podobna deklici iz tretjega razreda,kot pa dekletu,ki bo vsak čas kon- čalo osnovno šolo in za katero se ozirajo fantje. Drobni in suhljati sošolki je Katjuša prilepila vzdevek ‚Mravljica'.Tudi druge so- šolke in sošolci so jo tako klicali, ker je kot odličnjakinje niso preveč marali. Po priza- devnosti je bila res podobna mravljici. Njej pa ta vzdevek ni bil prav nič všeč. Za po- vrh ji je bilo še ime - uradno - Melanija in so jo doma dolgo časa klicali Nička. Če kaj ni naredila prav, je kdo od domačih dejal: "Saj si res ena Nička, nič kaj ti ne gre od rok." Njena botra, ena od tet, pa jo je ljubkovalno klicala Menči in to ime se je je končno prijelo. Tudi v šoli, pri verouku in drugod se je predstavila tako.
Katjuša se je večkrat norčevala iz njenega še otroškega videza.Nekoč jo je pred vse- mi sošolkami spraševala, če že ima menst- ruacijo, in se začela smejati: "Sicer pa: ali imajo mravljice tudi menstruacijo?" Vse so šolke so se smejale, Menči pa je bilo tako hudo, da bi se najraje vdrla v zemljo. Res je še ni imela. Seveda pa vse sošolke niso bile tako hudobne.Smejale so se bolj zara- di tega, kako hitro si je Katjuša znala izmi- sliti kaj duhovitega. Tako je ena od sošolk le opazila, kako je Menči hudo. Po poti domov sta se pogovarjali o tem in Blanka, tako je bilo sošolki ime, je opazila, da ji kar solze prihajajo v oči.Ker je tudi njo Katjuša že večkrat prav nesramno 'zabila', je skle- nila, da se bo maščevala. Obe skupaj sta skovali načrt, kako bosta Katjušo pošteno osmešili. Preštudirali sta vse njeno telo, od glave do peta, in kmalu odkrili več napak. Blanka se je spomnila, da Katjuša vedno nosi dolge lase. Res so bili čudoviti, toda večkrat je pri telovadbi videla, ko si jih je Katjuša spenjala, da ima pravzaprav zelo velika in štrleča ušesa."To!" Nikoli prej ji ni prišlo na misel, da ima Katjuša dolge lase najbrž zaradi tega, ker skriva svoja ušesa. "Seveda, saj zdaj bi ona gotovo nosila či- sto drugačno frizuro; kratke in pobarvane lase." Menči pa se je spomnila, da ima Katjuša sicer spredaj nekaj lepih zob, toda kadar se na glas zasmeje - zakrohoče - in to je bilo pogosto, se vidi, da ostali zobje rastejo,kakor se komu zdi.Skupaj sta ugo- tovili, da ima tudi roke in rame premočne; kot kakšen fant.
Ko je v šoli nekoč spet prišlo do zaostritve odnosov in je Katjuša smešila Menči z mra vljico, se je vmešala Blanka in pikro pripo- mnila: "Ha,koza,kaj pa misliš,da si? V ogle- dalo se poglej! Zobe imaš kot krokodilovka In ostriči si ne upaš,ker ti ušesa štrlijo kot dalmatinskemu oslu..." Sošolke so se kar spogledale,kaj je zdaj to.Katjuša je najprej prebledela, nato pa kar planila: "Kdo je pa tebe kaj vprašal? Ti se poglej v ogledalo, če ga sploh imate doma! Tak obraz imaš kot naš vrt spomladi ko je poln krtin." Bla- nka je pač imela nekaj mozoljev tako kot toliko deklet v letih odraščanja. Takšnega odgovora pa ni pričakovala in sedaj se je tudi ona počutila kot zadnjič Menči. Obe sta bili poparjeni.Odslej ju je Katjuša siste matično zasmehovala. Blanka se je kmalu pomirila, Menči pa, ki je za povrh bila še precej boječa in neodločna, se je 'žrla.'
Naslednjič je imela ena od sošolk rojstni dan in je vabila sošolke ter sošolce k sebi domov 'na žur.' Tudi Menči je povabila,ven dar se ta ni mogla odločiti, ker je vedela, da mami doma ne bo prav. Tako je cincala in premišljevala. Katjuša, ki je prišla mimo, se je spet posmehnila: "Pusti jo, saj vidiš, kakšna mevža je.Kar bo mamica rekla,tisto bo pa naredila, pridna mravljica. Saj si ni- česar ne upa, mamina punčka. Raje povabi še kakšnega fanta..."
Menči je zardela in hitro rekla sošolki: "Op- rosti, res ne morem." Usedla se je v klop in se delala, kot da se uči. Če pa bi jo kdo natančneje opazoval, bi videl,da je takšna kot roža,ki jo je dobila prva slana.Odslej se je Katjuše izognila, če se je le mogla, če- prav si je tudi sama želela biti takšna kot ona: visoka, vitka, lepa in odločna; dekle, za katero norijo fantje. Predvsem bi rada znala tako govoriti,čeprav je po drugi strani čutila, da je Katjuša brezobzirna. Blanka ji je včasih rekla: "Eh, ne zmeni se zanjo,saj se zaradi takšne 'koze' ne splača vznemir- jati!" To je Menči vedela, toda težava je bila v njej, v njenih centimetrih, v njeni telesni nedozorelosti, v njeni boječnosti... Zato je trpela in v njej je čedalje bolj ras- tel občutek manjvrednosti.
Doma Menči tudi ni imela miru. Kadar je bilo treba delati, je hitro slišala očitek: "Že v sedmi razred hodiš, pa ti je treba vsako stvar pokazati. Nič ne znaš sama narediti." Mama je včasih vpričo gostov potožila: "Tako majhna je, kakor da bi ji ne dali nič jesti. Pa tako se trudim,da bi dobro skuha- la." Počasi je le opazila, da zadnje tedne Menči skoraj nikoli ni razpoložena in da jo nekaj boli. Končno ji je hčerka le povedala, kako je v šoli. Mama se je razhudila nad takšno vzgojo in nesramnimi sošolkami ter jo poskušala potolažiti, kako bo tudi ona kmalu zrasla, pa da bo v kratkem dobila menstruacijo in podobno. Tolažeče ji je še rekla:"Saj imaš toliko dobrih lastnosti,ki jih Katjuša nima. Ti boš zrasla in vse te dobre lastnosti ohranila,ona pa bo ostala takšna, kot je. Gorje tistemu, ki bo živel z njo."
Tako se je Menči nekoliko potolažila.

V. S. (se nadaljuje)

"Bog ni Bog mrtvih, ampak Bog živih, kajti njemu vsi živimo" (Lk 20,38). Človek je po- klican k večnemu občestvu z Bogom.Temu občestvu se je 19.novembra 2000 pridru- žil tudi naš prijatelj Franček Oblak, Harje 13, Laško. Leta 1980 je v drugi številki spregovoril tudi za Prijatelja. Skoraj štiri- deset let ga je spremljala bolezen.

Tri tedne zatem smo se zbrali, da bi se poslovili od Helene Peterca, Podkraj 8, Zagorje. Njeno življenje je bilo zaznamo- vano s trpljenjem že od rane mladosti, ko je pri sedmih letih izgubila očeta in pri pet- najstih še mamo, ter tako ostala sama. Morala se je spoprijeti še s svojo boleznijo ki jo je priklenila na voziček. A vse to ji ni vzelo poguma in vedrine. Nikoli za nikogar ni imela slabe besede. Mnogi so pri njej is- kali nasvetov in tolažbe,kar pričuje,kako ši roko odprto je bilo njeno srce.Svoje lastne težave pa je vdano in potrpežljivo nosila. Ni bilo praznikov, da ne bi svoje prijatelje obiskala z voščili. Za letošnje praznike so njena voščila bila drugačna, z večnostnim pečatom.
Stopili smo v novo leto in v novo tisočletje Novo življenje pa je, tako lahko upamo, 3. januarja pričela tudi Ivanka Govekar, Partizanska 4,Idrija. Dopolnila je kar še- stindevetdeset let. Bila je predvsem žena molitve. Koliko jagod rožnega venca je spolzelo skozi njene prste, ko ga je toliko let v cerkvi in doma zvesto molila. Tudi njena vsakodnevna pot se je vila v cerkev Molitev je bila njena velika ljubezen in do- kler je mogla, je izdelovala idrijske čipke, s katerimi je sodelovala dolga leta tudi na naših razstavah ročnih del. Živela je sama, a ni bila osamljena. Vsakega je rada spre- jela in vsi, ki so jo poznali, ji niso rekli dru- gače kot naša Hanca. Spominjam se, kako zelo se je veselila mašniškega posvečanja Janeza Drnovška in bila hvaležna, da se ga je lahko udeležila. Bogu hvala, da smo jo smeli poznati, pa za vse molitve in žrtve, s katerimi je spremljala nas,prijatelje. Vemo, da nas bo spremljala še naprej.

s. Edith

"Lepše smrti si ni mogoče želeti" je bilo rečeno na pogrebu v za- četku januarja na ljubljanskih Žalah. Marjan Pavlin je namreč zaradi kapi umrl pri maši na pra- znik Svetih treh kraljev v domači župnijski cerkvi (Ljubljana-Koseze) "Iskrena prepro- stost", "vedno sem se razveselil,ko sem ga srečal", "redoljubnost", "zaupano mu delo je pripeljal do perfektnosti", "bil je naravno radoveden in nikoli ga ni bilo potrebno spo dbujati", "zahvalil se je za vsako uslugo", "rad je pomagal drugim" - to so še druge besede, ki smo jih slišali na pogrebu. Mar- jan ni imel ožjih sorodnikov, pa vendar se je zbralo lepo število ljudi, največ iz VDC Tončke Hočevar, ki je bil zadnjih dvanajst let njegov dom.Tudi sama bi rada v Prija- telju obudila spomin nanj, saj sva se poz- nala tri desetletja.
"Marjan,tvoje življenje je bilo tako skromno Živel si s svojo mamo, ki te je vzgajala z ljubeznijo in v skromnosti ter v globoki veri Nekaj let si preživel v zavodu v Ponikvah, vendar si se raje vrnil domov v Ljubljano. Po mamini smrti pa si zopet živel po zavo- dih, nazadnje v zavodu Tončke Hočevar oziroma v bivalni skupnosti.
Najbolj se te spominjam s skupnega biva- nja v zavodu v Ponikvah. Kako trden si bil v veri! Kljub norčevanju drugih si se v sku- pni jedilnici spoštljivo pokrižal in se zahvalil Bogu za hrano.Ob petkih si vedno odklanjal meso. Kakšen pogum! Občudovala sem te. Ostali smo bolj skrivali svojo vero. V tistih časih (leta 1971 in 1972) je bilo vodstvo zavoda namreč še zelo nasprotno veri.
Od vsega začetka si bil tudi član našega gibanja -KBBI- in si se zelo rad pridružil na srečanjih in večkrat tudi kaj pomagal. Do vsakega si pristopil in ga pozdravil.Tudi na druga srečanja si rad šel. Tako si v krogu prijateljev bolnih v Želimljem vesel preživel tudi letošnje novo leto.
Marjan, bil si majhen po postavi, a velik v svoji skromnosti,poštenosti, hvaležnosti in v veri. Morda si si ravno zato tako kmalu prislužil Večni dom, kjer te je čakala tudi tvoja mama. Spomni se na nas."

Katja Miklič

Ivanu Peršlu v spomin

Smrti se ni treba bati: dokler smo mi - NJE NI, ko ona pride - NAS NI VEČ!

Pravili smo mu drugi Leon Štukelj, saj je bil tako vitalen; krhek po videzu, a močan po duhu.Predvsem je presenečal s svojim do- brim vidom. Štiriperesno deteljico je našel tam, kjer je kdo drug ne bi našel niti s po- večevalnim steklom. To je bil njegov "hobi" ali bolje rečeno njegova "hišna služba". Če ga drugje nisi našel,si ga našel na travniku poleg košarkarskega igrišča. Njegove oči so dobesedno žarele in naj je bila še tako majcena,on jo je našel. Štiriperesno dete- ljico namreč.
Po rodu je bil Čeh in po pripovedovanju drugih je bila njegova mama tam okoli leta 1900 znana operna pevka. Tukaj, na Im- poljci, v njegovem predzadnjem "domu", je živel od leta 1962. Ko je bil mlajši, je tu opravljal veliko del. Največ je pomagal v kuhinji,rad je bil na njivi in pomagal v hlevu dokler smo ga še imeli.Lahko bi dejali,da je bil Ivan velik kamenček v mozaiku današ- njega doma, Impoljce, ki se sedaj bohoti kot pravcati hotel.
Ivan je bil dober in molčeč človek, priprav- ljen pomagati drugemu, če je to le bilo v njegovi moči in če ga je kdo kaj prosil. Ne spominjam se, da bi bil kdaj s kom sprt ali da bi se on kdaj s kom prepiral.
Dočakal je sedeminosemdeset let.Na zadnjo pot na pokopališče na Logu nad Impoljco smo ga pospremili konec oktobra 2000. Pokopan je bil z mašo, pri kateri smo mu impoljški pevci zapeli tri pesmi.
Vedno,ko iz doma kdo odide na zadnjo pot se sprašujemo, kdo bo zasedel njegovo posteljo. Mlad, star? Da, to je vprašanje! Ni pa vprašanje, kakšen bo njegov zemelj- ski konec. Življenje je res morda podobno loteriji, toda njegovemu koncu nobenemu izmed nas ne bo uspelo pobegniti.Spet bo- mo skupaj,Ivan,in naj ti bo rahla slovenska ruša, saj si vzljubil našo deželo.

Franko Pellaschier

Sem si premislila

Vse leto sem bila bolna. Skoraj nič nisem mogla brati, zato sem hotela Prijatelja kar odjaviti. Danes pa sem si premislila, ker bi bila potem kot odrezana od drugih in bi se počutila kot v zaporu. Sem daleč od pošte in sama ne morem nikamor. Zahvaljujem se vsem,ki se trudite,da Prijatelj izhaja v tako lepi obliki in vsebini,ter vse lepo pozdravljam Draga Micika, je kar dobro, če si človek včasih premisli.Nekateri odpovejo Prijatelja ker slabo vidijo, drugi zaradi drugačnih te- žav. Včasih se,hvala Bogu,zdravje vendar- le popravi, kje drugje pa se zganejo srca otrok,vnukov ali drugih dobrih ljudi.Ob obi- sku kaj preberejo ostarelemu, onemoglemu ali samo bolnemu sorodniku iz njim sicer neznane revije, ki pa ima lep in vabljiv na- slov: Prijatelj -če je seveda pri roki. Hvala, da ste si premislili.

Nimate prostora

G. Zupančič mi je za praznike redno pisal lepo duhovno pismo, ki mi je bilo v poduk. Cenim delo takih ljudi. Mi živimo v tujini. Rada bi še kaj napisala o našem slovens- kem domu ostarelih tukaj,pa vem,da nima- te prostora, ker sem že poslala, pa ni bilo objavljeno. Prijatelj je lep, bogat. Rada ga berem in tudi moji otroci. Pošiljam vam ne- kaj iz našega cerkvenega časopisa 'Misli'. Priznam, da odkar pridigam in še uredniku- jem,ne čutim posebne potrebe po osebnem dopisovanju. Kolikor uspem, se trudim, da vse to, kar bi sicer dal v osebna pisma, dam v pridige in druge nagovore, zlasti, ko sem na misijonu, pa v zapise v Prijatelju. Vem pa, da je osebno pismo čisto drugače sprejeto kot tisto, kar je natisnjeno. Veliko stvari res čaka na objavo, tudi vaše. Opis vašega romanja po Sveti deželi je gotovo primeren tudi za objavo v Prijatelju in mar- sikdo ga bo z veseljem in zanimanjem pre- bral. Potrpljenje... in hvala za pošto.

Sončni žarek

Nasmeh prinaša srečo v hišo, pozdrav pri- jatelju, počitek utrujenemu in sončni žarek žalostnemu. Nasmeha ni mogoče kupiti, izprositi, si ga sposoditi ali ga ukrasti, ker ima vrednost samo takrat, ko ga človek poklanja. Prijatelju podarjava najin nasmeh Nasmeh zbudi nasmeh; naj ga še bralcem in bralkam Prijatelja.Kako lepo božično da- rilo ste podarili. Nasmehnimo se tudi sebi, svojim prizadevanjem... Nikoli ne bomo mogli storiti vsega, kar ljudje od nas priča- kujejo,toda to nas ne sme zagreniti.Ostalo prepustimo Bogu in drugim dobrim ljudem. Hvala za vajin nasmeh.

Še večja se povrne

Ne glejte nazaj.Pozabite na temne oblake. Srečo od sonca ujemite in med prijatelje vrzite! Trikrat okrog se obrne in še večja se k vam povrne. Srečno! Ne morem si kaj, da ne bi objavil teh lepih in tako bogatih verzov. Namen Prijatelja je prav to;ujeti srečo od vseh sonc-vseh ljudi ki storijo in opazijo kaj dobrega in spod- budnega ter jo vreči med prijatelje. Hvala!

Zelo mi je hudo

Blagoslovljene in milosti polne praznike že- lim..., da bi jih veselo obhajali med svojimi domačimi. Zahvaljujem se vam, da mi po- šiljate Prijatelja, ki mi je v veliko tolažbo. Ne vem, kaj bi brez njega.
Žal ne morem več delati - izvesti muck, ki sem jih ob praznikih pošiljala naokrog. Zelo sem obupana, ker sem morala zapustiti svoj, meni tako dragi dom. Ne morem, ne smem se vrniti domov. Zelo mi je hudo ob prazniku, ko vidim, kako svojci obiskujejo svoje... Vi ne veste, kako hudo je, ko mo- raš na stara leta od doma med tuje ljudi. Oprostite,ne morem več pisati,ker mi solze zalivajo oči.

Če svet prezira nas in zaničuje,
če žalost nepopisna v srcu kljuje,
le potolažimo se, vse hitro mine,
saj kratke so te zemske bolečine.
V nebo poglejmo, kjer nas sreča čaka,
kjer ljubi Bog odpira nam nebeška vrata!

Marija (naslov v uredništvu)

Najboljši in najlepši odgovor ste si, draga gospa Marija, napisali kar sami s pesmico. Lepše bi ne mogel izraziti tolažbe.Naj ven- darle dodam še napotek, ki ga vedno izre- kam po domovih za upokojence ali na žup- nijskih srečanjih: Vedno pomislimo na tiste ki jim gre v življenju še slabše kot nam, sprejmimo 'tujino' kot svoje misijonsko po- dročje. Jezus nas je - morda tudi po nera- zumevanju svojcev - poslal v ta kraj, da bi živeli in oznanjali evangelij. Potožimo pa tudi lahko, saj potem nekoliko laže živimo, ali ne?

Bolezen nam nagaja

Oglašam se vam in vas prav lepo pozdrav- ljam. Zaradi multiple skleroze sem tudi jaz invalid. Stara sem dvaindvajset let. Upo- rabljam hoduljo in teže pridem v cerkev. Zato se vedno zelo razveselim, ko mi g. dekan prinese Prijatelja, v katerem lahko preberem veliko koristnega, zanimivega in razvedrilnega. Naj ostane še naprej takšen tolažnik bolnikov. Želim vam prelepe božič- ne praznike,v letu 2001 pa naj vas sprem- lja sreča, mir in Božji blagoslov.

Presenečenja
Čeprav bolezen nam nagaja,
še dosti lepega ostaja.
Veliko je dobrih ljudi,
ki jim za nas vseeno ni
in tudi veliko je stvari,
ki se jih človek lahko veseli:
veselje, dobra volja poživi,
vera, upanje, ljubezen okrepi
- in življenje se lepše in laže zazdi.

Katja (Medved)

Draga Katja, hvala za pismo in pesmico. Želim vam, da bi še naprej v vsaki stvari, dogodku in predvsem v vsakem človeku,pa tudi v vsaki težavi videli kaj pozitivnega, dobrega in lepega. Tudi bolezen bo v po- vezanosti z Bogom in tistim, ki imajo po- dobne zdravstvene težave laže prenašati.

Nagradna križanka:

Reševalcev križanke je čedalje več in to sestavljalca veseli. Tudi nagrada bo ena več. "Pravilo" za reševanje križanke v Prija telju stalni reševalci že poznate. Potrebno je ugotoviti samo geslo na obarvanih poljih pri čemer si tokrat barve slede takole: ru- mena, rdeča, zelena. To pomeni, da geslo sestavljajo tri besede, ki jih preberete od zgoraj navzdol. Iz slike boste uganili, da gre za nekaj, kar se dogaja na radiu. Geslo do 1. marca pošljite na naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 LJUBLJANA (s pripisom: KRIŽANKA).   Vd

Nagrade 1/2001:
1. kalkulator z velikimi številkami
2. makrame
3. knjiga A. Škufca: Šopek cvetja in trnja
4. avdio kaseta Kanček upanja (Z.Modrej)
5. ročno barvana ruta, izdelek invalidke
6. podobice z motivi iz narave(avtor Klemen Čepič)
7. obesek za ključe z znakom Bratstva.

Rešitev nagradne križanke št. 6/2000:
ANGELSKO PETJE

Nagrajenci 6/2000:
1. redna zbirka Mohorjeve družbe: Ivanka Tišler, Potarje 11, 4290 Tržič
2. kalkulator: Milka Jerič, Gorenja vas 3, 8211 Dobrnič
3. knjiga Most na drugi breg (zbirka štirih): Darinka Žerjav, Sojerjeva 2,1117 Ljubljana
4. odejica: s.Božidara Goličnik, Hrenova 10 1000 Ljubljana
5. ščetka za lase z ogledalom: Marička Pregrad, Glinškova pl. 2, 1000 Ljubljana
6. podobice z motivi iz narave (avtor Kle- men Čepič): Barbara Rev, Moste 15, 4274 Žirovnica.

PRIJATELJ 2001

Za tujino 20 USD ali 30 DEM.Letalsko poši- ljanje 30 USD. Plačajte s čekom na upravo Prijatelja.
Uprava in uredništvo:
Tabor 12, 1000 Ljubljana.
Tel. 01/433-94-10, faks 01/230-24-74
Urednik tudi: 01/431-61-15; 041/282-908
Zagotovo nas dobite od ponedeljka do petka od 9h do 12h.

Lepo prosimo,da naročnino čimprej porav- nate. Če le morete, plačajte s položnico pri banki, ker dobimo popolnejše obvestilo. Hvala za vsak vaš dar!

"Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni" pravi pregovor. Tudi avtor PP je obljubljal lahka vprašanja,a se je izkazalo,da so bila zopet pretežka in menda celo dvoumna. Zgodovina pa je že tako ali tako težka.Ker ravno v tem letu še izhaja nova izdaja Leta svetnikov, vas vendarle zopet povabim, da vsaj še letos ugibate; kar o svetnikih.
Po kleščah, ki jih drži v roki, prepoznamo tole svetnico,upodobljeno na mnogih naših oltarjih. Povejte:

1. Ime svetnice:
a) sv. Agata
b) sv. Doroteja
c) sv. Apolonija
2. Zakaj drži v roki klešče?
a) Pri mučenju so ji izbili zobe in je sedaj zavetnica zobozdravnikov, ki s kleščami pulijo zobe
b) S kleščami so držali vroče železo in jo žgali (podobno kot Matijo Gubca)
c) Tudi njej je -podobno kot preroku Izaiji- angel z žerjavico, ki jo je držal s kleščami, očistil ustnice.
3. Njeno ime izhaja iz:
a) imena oznanjevalca Apola, ki ga omenja apostol Pavel
b) imena prikupne živalice - pikapolonice
c) imena grškega boga, ki je igral kitaro.

Pravilni odgovor PP 6/2000: A B C

V četrtem pokalu Prijatelja na temo zgo- dovina Cerkve je sodelovalo skupaj 41 te- kmovalcev in tekmovalk. Vodilni Tomaž je upravičil svoje ime, se s pravo mero neza- upanja lotil zadnje teme, verjetno preveril zadevo po knjigah in zmagal; že drugič. Lani je namreč delil prvo mesto.
Končni vrstni red pokala Prijatelja 2000 je:
1. mesto (32 točk): Tomaž Bric, Dornberk
2.-3. mesto (27 točk): Ana Košir,Ljubljana in Ivanka Zmrzlikar, Hrastje-Kranj
4. mesto (24 točk): Zora Praper, Prevalje
6.-7.mesto (22 točk): Boris Rejc, Domžale in Ana Kerin, Šentjernej
8.-9. mesto (21 točk): Francka Košnik in Marija Hribar (obe Kranj)
10. mesto (17 točk): Zvezdana Zadnik, Škofja Loka
Drugi sodelujoči ste zbrali manj kot 10 točk

Odgovore pošljite do 1. marca na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Zima; vse počiva - celo angelček

• Ob svojem zavetniku sv. Antonu Puščavniku (invalid pred kapelico)

• Osel gre le enkrat na led, pametni pa pleše po njem (Polona na Blejskem jezeru)

• Sveta maša v bolnišnici je kot zdrav- nik pri bolniku (slika somaševalcev)

Bolezen kot ljubezen,
tli, mori in tlači,
dokler ti ne odpre oči.

Ko bolezen ti odpre oči
v Ljubezen, ljubiš vse;
nebo, oblake, trave,
nazadnje vzljubiš še sam sebe,
ker v tebi se rodi Ljubezen,
ki je močnejša kot Bolezen.

Mojca, OKNO 96/2

(glasilo Društva onkoloških bolnikov)