Dragi prijatelji!

"Vi ste študirali,mene pa boli" Misel, izrečena zdravniku, zapisana pa v tokratnem in- tervjuju, je hudomušna, pa gotovo še kako resnična. "Vi pišete, mene pa boli!" bi lahko rekel katerikoli od bralcev ali bralk Prijatelja.Sem in tja tudi urednika kaj boli,predvsem pa skrbi še bolj pa to velja za večino avtoric in avtorjev Prijatelja.
Čas pred božičem in sam božič nam govorita o Njem, ki mu ne moremo reči, da je študiral, pisal ali govoril, nas pa boli. On sam je želel biti deležen vseh razsežnosti človeškega življenja,vključ- no in še najbolj trpljenja, skrbi, begun- stva, nerazumevanja in zasramovanja vse do smrti na križu. Vse se je začelo čudovito z učlovečenjem v Devici Mariji toda nadaljevalo z rojstvom v betlehem ski votlini, begom v Egipt... Misli o tem dogajanju,ki pa je za nas bistveno,smo lahko vse leto spremljali v rubriki Le za Jezusom hodimo. Lahko smo hvaležni avtorju. Skromno se je podpisal le z začetnicama svojega imena, njegove misli pa ostajajo.
Ves Prijatelj naj bi bil tak, da bi vsak bralec čutil življenje in razumevanje za svoje težave, pa tudi pot naprej; tisto pot, ki jo je prehodil Jezus Kristus in za katero vemo, kam pelje. Nekje v tem Prijatelju je članek o svetem večeru in o poslanstvu, ki se je tedaj začelo za štirinajstletno deklico.Seveda človek ne more uvideti in sprejeti svojega poslan- stva v hipu. Tudi z odpuščanjem ni nič drugače. Zdravljenje - telesa ali duše - gre počasi. Tudi če ni mogoče priča- kovati izboljšanja zdravja, je še kako pomembno spremljanje. Verjamem, da boste pozorno prebrali duhovno misel in besede zdravnice.
"Bratstvo je način življenja"-tudi tokrat bo nekaj utrinkov to dokazovalo.Prijatelj prav tako prinaša zapise o pozornosti do bolnikov in invalidov, tudi kakšno bodico ali zaskrbljeno misel; kot vedno. V novo leto naj vas kot vsako leto po- spremi tudi koledar.
Prisrčen pozdrav z željo, da bi se mogli srečevati tudi v prihodnjem letu in da bi na straneh Prijatelja bilo veliko lepega, za dušo in telo koristnega, ter zanimi- vega.

Vlado Bizant, urednik

spredaj:Križ na Brani,foto Klemen Čepič
zadaj: zunanje jaslice, Šmartno pri Slovenj Gradcu, foto Vlado Bizant

December

Varovanje  in  podpiranje  človeškega življenja.

Da bi obhajanje svetega leta zbudilo v vseh ljudeh dobre volje zavzetost za varovanje in podpiranje človeškega življenja. Da bi vedno spoštovali otroke v njiho- vem dostojanstvu in da bi prenehale vse oblike zlorabe otrok. Da bi se Bogu primerno zahvalili za vse, kar nam je dal v preteklem tisočletju, da bi obžalovali vse nezvestobe in zrli v prihodnost v upanju na njegovo sprem- stvo.

Januar

Evangelizacija mladih.

Da bi kristjani s stalnim prizadevanjem za edinost, ki jo želi Kristus, podpirali evangelizacijo novih generacij. Da bi z državljansko in versko vzgojo pripomogli k odpravi vseh oblik nestrp- nosti in zapostavljanja v svetu. Za uspeh mladinskega verouka v naših župnijah in verskih šolah.

Ko se svet vrti, križ stoji

Prijatelj, ki ga imaš v rokah in katerega uvodnik boš bral-a, vsaj upam tako, je skozi vse leto v uvodnih razmišljanjih govoril o Križu in križih;o Križu,na kate- rem je Jezus umrl; o križih, ki nas dole- tijo in o katerih Jezus pravi: "Kdor hoče priti za menoj, naj vsak dan vzame svoj križ in hodi za menoj." V zadnji letošnji številki, ko naj bi dali le še "piko na i", se spomnimo,da se bo 6. januarja 2001 končalo sveto leto.
Ali ni v svetem letu na prvem mestu Kri stusov Križ? Ali ni to leto posebej leto tistih,katerim je njegov križ že pomagal do svetosti? Ali ni to tudi naše leto, saj moramo priznati, da se nas je tako ali drugače dotaknilo in nas spremenilo? Sveto leto naj ne bo le neka letnica, nek spomin.
Zakaj za Jezusov Križ uporabljam veliko začetnico? Zato,ker je ta Križ znamenje največje ljubezni,ki jo je Bog pokazal in jo še kaže človeku. Vsaka sveta maša se začenja in konča z znamenjem križa. Križe na novo postavljajo ali vsaj obna- vljajo na različnih koncih naše domovi- ne. Tisti, ki ta znamenja postavljajo in vzdržujejo, ne pozabljajo, da je veliko spomenikov in znamenj, ki so bila pos- tavljena v spomin mrtvih, ki so nam bili tako ali drugače blizu. Mnogi križi po deželi so zanemarjeni in jih nihče ne obnavlja. Gospodov Križ na vrhu naših zvonikov,na naših oltarjih,v naših spre- jemnicah, spalnicah, v Bogkovem kotu, pa pravi, da Jezusov Križ v srcu vernih ni "umrl".
Tisti,ki vam je ta list posebej namenjen imate pred zdravimi neko prednost:laže razumete Kristusov Križ in svoj križ. On je prostovoljno sprejel smrt na Križu in s tem je za vedno še posebej blizu tis- tim, ki trpite.
Bližajo se nam božični prazniki, ki niso največji, a zagotovo najbolj prisrčni. Otroka imamo pred seboj.V jasli je Mati položila svojega Otroka, saj ni bilo dru- gega prostora.Še kot dojenček je moral bežati na tuje. In ko je odrasel, je o sebi rekel, da ne ve, kje bi dobil ležišče za nočni počitek. Hujše je bilo, da zanj ni bilo prostora v srcih tistih, katerim je govoril o Očetu in o Kruhu življenja. E- den njegovih učencev,ki je bil izbran za apostola, je na veliki četrtek zapustil večerjo in odšel v noč, da bi ga izdal.
Revijo Prijatelj že več kot trideset let izdaja Misijonska družba - lazaristi. To omenjam zato, ker imam v mislih dva lazarista svetnika, ki sta mučeniško smrt pretrpela na križu. Janez Gabriel Perboyre je bil star osemintrideset let, ko so ga po komaj petih letih misijonar- jenja obsodili na smrt. Smrt na križu z zadavljenjem obsojenca je potrdil te- danji kitajski cesar. Bilo je v letu 1840. Med svetnike je bil prištet leta 1996. Njegov sobrat Frančišek Clet je za vero umrl dvajset let prej,leta 1820,za svet- nika pa je bil proglašen skupaj z drugimi kitajskimi mučenci letos, 1. oktobra 2000. Sv.Janez Gabriel in sv. Frančišek seveda nista bila večja od Učitelja, a v smrti sta se mu zelo približala. Zbližal jih je Križ.
Ker smo verniki Cerkev, so nam blizu tisti verniki, ki so živeli pred stoletji, in oni,s katerimi živimo danes. V tem letu, ki je sveto leto, je kar nekaj vernih, ki so se odločili ne le za romanje v Rim, ampak še za nekaj več. Preden so prišli v Rimu do svetoletne cerkve,so si nalo- žili križ, da bi se tako pripravili na sveto letno srečanje z Njim, katerega dva tisočletni jubilej rojstva obhajamo. Sebi in drugim pripovedujejo, da je Križ naše "edino upanje". Verjetno bi mi takega bremena ne zmogli. Drugačne križe pre- našamo. Nosimo jih tako, da se vsaj od časa spomnimo na Tistega, ki gre s svo jim križem pred nami: "Zgled sem vam dal." Ali nam kdaj pride na misel beseda svetega Pavla:"S Kristusom sem na križ pribit?" Kaj bi bilo sveto leto, če ne bi bilo Kristusovega Križa? Kristusov Križ je naš, naši križi so Kristusovi.

S. B.

Angeli so pohiteli k pastirjem ter jim oznanili veselo novico o rojstvu Deteta.In pastirji so pohiteli k Njemu, ki je ležal v jaslih! Trije modri so iz daljnih krajev prihiteli k Detetu.

Da bi čim lepše doživljali božične praz- nike, v novem letu pa vedno prisluhnili angelskim vabilom ter pohiteli k tistim,ki ležijo nemočni v jaslih svojega telesne- ga ali duševnega trpljenja, pa nikoli ne obupovali ampak storili vse,kar morete, in zdaj, ko še morete, vam želimo

vsi, ki se trudimo s Prijateljem

Živim od spominov

Življenje v bloku najbrž ni živ- ljenjski cilj človeka,marsikomu pa je majhno stanovanje v njem uresničitev sanj o samo- stojnosti.Čeprav ostajata lepo poveza- na z domačimi,ki žive nedaleč proč, sta Tončka in Jože Prezelj, Na Kresu 13, 4228 Železniki, rada v svojem majhnem stanovanju na Češnjicah, kot posebej poudarita. Sestra in brat vse življenje zaradi različnih bolezni, ki oba pestijo, pomagata drug drugemu.
Spoznali smo se pred leti na srečanju v Lahovčah in se po tem še večkrat srečali ter se dogovorili za pogovor za Pri- jatelja,ki ga redno prebirata.V glavnem je odgovarjala Tončka; ženske so pač bolj zgovorne.

Tončka, rekli ste: 'Zdaj živim samo še od spominov'.Prvo vprašanje naj bo: "Do kam vam sežejo spomini?"
Najdlje nazaj se spominjam,ko sem leta 1947 zbolela. O, pa tudi še med drugo vojno se spominjam,kako je bilo.Spomi- njam se, ko je enkrat med streljanjem krogla priletela v posteljo, ko smo doma še vsi ležali.

Smem vprašati, koliko ste bili stari, ko se je začela vojna?
Šest let sem bila stara, sem namreč le- tnik 1934. Ata so šli v Jelovico, z mamo pa smo doma delali. Imeli smo konja. Spominjam se,da smo z atom velikokrat hodili v Jelovico.

Tamle na steni vidim sliko vaše šte- vilne družine. Nam lahko malo več poveste o njej? Kje ste živeli oziro- ma kje ste doma?
Čisto blizu, samo čez potok Češnjico; tik ob vodi, pri mostu. Pol stare hiše še stoji,pol pa je nove.V družini nas je bilo devet otrok; sedem je še živih. Ravno na včerajšnji dan, 27. oktobra, je bila obletnica mamine poroke. Oče je bil že prej enkrat poročen, potem pa je po treh letih ovdovel in še izgubil vse štiri otroke iz prvega zakona; dvakrat dvoj- čke. Leta 1930 se je nato vnovič poro- čil z našo mamo.

Lahko še kaj poveste o svoji bolezni
Leta 1947, julija meseca, sem zbolela. Najprej je bila pljučnica in vnetje rebr- ne mrene. Prej nisem imela nobenih zdravstvenih težav. Potem pa so bile posledice. Aprila 1948 sem bila spet pri zdravniku, nato pa na ortopedski kliniki v Ljubljani. Potem so prišle hude bole- čine v hrbtu,posebej v križu. Leta 1954 sem le šla v službo. Leta 1958 sem si med delom porezala dva prsta. Čeprav sem bila pet tednov na bolniški, takrat nisem povedala,kako me boli hrbet. Po- tem pa je prišla še ena nesreča, ko mi je nekaj padlo na nogo. Takrat so mi pregledali tudi hrbet.

Človek pač misli, da nič ni resnej- šega. Ko pa res moraš k zdravniku, poveš še vse ostale težave, ki so se nabrale.Smo si kar podobni... Ali ste potem še večkrat imeli pljučnico?
Ne, to ne. Ves čas pa sta me bolela hrbet in leva roka. Dejali so, da je to od hrbtenice. Sicer nisem delala težkih reči, ker jih pač nisem mogla. Oba z Jo- žetom sva delala blizu doma, v Alplesu. Jaz sem delala notri,Jože pa je bil sprva zunanji delavec, potem pa se je nekoli- ko poškodoval in so ga tudi prestavili v notranjost tovarne.Raje je delal zunaj,a zaradi poškodbe potem ni smel. Nazad- nje je postal pa tehnološki višek. Samo dobri dve leti mu manjkata do polne de- lovne dobe. Jaz imam osemindvajset let in deset mesecev delovne dobe,vendar sem od tega enajst let delala po štiri ure. Sedaj uživam invalidsko pokojnino.

Vaših zdravstvenih težav s srcem in bolečin v hrbtenici se v glavnem ne vidi navzven. So vas ljudje kdaj pri- zadeli s svojimi besedami?
O,kar naprej sem to doživljala; na vsa- kem koraku. Pa sem komu rekla: "Saj je jabolko na zunaj tudi lepo rdeče,znotraj je pa vse gnilo.Če ne veš,kako je živeti s takšnimi težavami, pa sam poskusi. Jaz že vem, kako je."
Ampak bolni in invalidni ljudje nismo kar tako. Spominjam se,kako je nek duhov- nik spraševal ljudi: "Ste opazili kaj no- vega?" Nihče ni nič videl in nič opazil, razen slepega, ki je novost na vratih otipal s prsti. Iz tovarne se tudi spomi- njam neke sodelavke,ki je bila gluhone- ma. Prva je opazila, če je bilo na traku kaj narobe.

Kako in kdaj pa ste se preselili v ta blok? Ali ste vmes še kje drugje stanovali? Ne, prej sva bila doma. Te dni, 21.oktobra, je minilo petintrideset let, kar sva prišla sem v ta blok. To so bila nova tovarniška stanovanja in bila sem čisto prva, ki sem se vselila. V tovarni so mi najprej sicer rekli, da sem premlada, potem pa so mi ga le dali. To mi je zares veliko pomenilo.

Starši najbrž niso več živi?
Ne, oče so umrli leta 1966, mama pa dvajset let kasneje, leta 1986.

Smem vprašati, kakšne načrte ste imeli, ko ste bili mladi? Je šlo življe- nje dosti drugače, kot ste računali?
O, drugače, ja. Šele po vojni sem lahko šla v šolo. Težko sem se učila. Spomi- njam se, da mi je oče pomagal pri uče- nju, kolikor je mogel. Naredila sem drugi in tretji razred, vmes je prišla bolezen. Potem sem bila stara štirinajst let in sem nehala hoditi v šolo.

Potem pa v tovarno?
O,ne, še ne. V tovarno sem šla,ko sem bila stara dvajset let. Vmes sem poma- gala doma. Bila sem drugi otrok. Le ena sestra je starejša. Jože je letnik 1936, najmlajši pa je bil rojen leta 1948, ko sem bila jaz že bolna.

Kako pa vi,Jože? Kakšne zdravstve- ne težave ste imeli?
V rani mladosti sem imel hudo bolezen - vnetje možganske mrene. Leta 1957 sem potem zbolel še na pljučih in sem bil tri leta na bolniški. Do poškodbe sem delal v tovarni kot zunanji delavec. Fe- bruarja 1970 sem si pri prometni nesreči na delu poškodoval roko in nogo, imel pa sem tudi hud pretres možganov. Menda sem imel sedem poškodb.

Pa ste potem še lahko delali?
Ja,sem se pozdravil, čeprav se mi poš- kodbe še sedaj poznajo (pokaže roko). Pravijo,da zelo pozabljam. Do leta 1990 sem še delal v tovarni, sedaj pa sem deset let upokojen.

Ker sta brat in sestra in živita skupaj v stanovanju, vaju vprašam, ali sta bila že prej, preden sta se vselila v to stanovanje, bolj navezana drug na drugega?
Da, že prej, prav zaradi najinih zdrav- stvenih težav. Ko sem dobila to stano- vanje, sem si rekla: "Toliko nas je še doma, najbolje bo, da z Jožetom živiva tu." Če se ne moreš postaviti na lastne noge, potem si lahko žalosten. Jaz sem bila pač toliko trmasta, da sem hotela biti samostojna. To sem pa tudi vedela, da za kaj več nisem sposobna. Tudi to sem vedela, da midva z Jožetom laže živiva skupaj, doma pa naj živi bratova družina,saj rod mora iti naprej.Nazadnje se je tako zgodilo, da je bil nečak star le dve leti, ko je umrl ati - moj brat. Svakinja je sama z otroki, življenje pa gre naprej. Moram reči, da se dobro razumemo, in da sem jim za vse lahko res hvaležna.

Med vama je le dve leti razlike. Ali se vedno dobro razumeta?
To pa vedno! Tudi, ko sem bila jaz v bolnišnici, sva si telefonirala vsak dan.

Ali imata že dolgo telefon?
Da,tega pa imava dlje,kot sem jaz upo- kojena; to je osemnajst let. Spominjam se, ko smo se prijavljali za telefon. Nisi ga dobil kar tako. Treba je bilo napisati zakaj ga potrebuješ. Napisala sem: za- radi bolezni.In sem ga dobila v štirinaj- stih dneh! Čisto prva sem ga imela na tem koncu.

Poleti, ko sva bila na obisku, sta bili pri vas dve sestri. Vaju bratje in sestre ter drugi sorodniki kaj dosti obiskujejo?
O, pridejo, pridejo. Tudi ko sem bila v bolnišnici in med boleznijo doma mi je naša 'ta mlada' očistila vse stanovanje Tako je bilo vse lepo, ko sem prišla domov. Velikokrat me vprašajo, če je potrebno kaj pomagati. Glede pomoči sorodnikov lahko rečem, da je 'ena a'. Ko sem v bolnišnici,gre Jože vedno lah- ko domov k 'ta mladim' ali pa v Selce k sestri. Skratka, nikoli ni problema.

Lansko leto ste imeli pljučnico in zdaj pravite, da ne morete več tako delati in hoditi okrog kot prej. Kako pa je do tega prišlo?
Ne vem, kje sem jo staknila. Spomnim se samo, da sem za vse svete zunaj na cesti nečakinji hotela nekaj povedati. Trikrat sem začela, pa kar ni šlo. Hudo sem kašljala in nič nisem mogla. Komaj sem prišla domov. Novembra sem šla potem k zdravniku; kar tako, ker mi je zmanjkalo zdravil. Zdravnica mi je pre- gledala srce in dejala, da je nekaj hudo narobe. Angino pectoris so mi sicer ugotovili že prej. Poslala me je na rent- gensko slikanje. Veliko vode je bilo v pljučih. Kako sem kašljala... Za februar sem bila prijavljena na morje, v Izolo. Vprašala sem, če lahko grem, in zdrav- nica je dejala, da lahko, vendar naj se izogibam vročini. Bila sem le trikrat v vodi po petnajst minut. Počutila sem se slabo. Ko sem prišla domov, je bilo tako hudo,da so me peljali k dežurni zdravni- ci. Ravno moja zdravnica je bila. Takoj me je poslala na Golnik. Bila je tako huda pljučnica, da sem bila pet tednov priključena na kisik.

Ali vas je bilo kaj strah, da boste morali kar reči: Zbogom? Tudi na to sem pomislila. Tisto noč, ko je bilo naj- huje, sem nekaj napisala na papir. Spo- mnila sem na znamenje pri hiši, kjer je bila doma moja mama,da bi kaj darova- la za obnovo,pa rada bi se vsem dobrim ljudem zahvalila za vse,kar so v življenju zame storili. Od takrat sem v glavnem doma. Tudi na srečanje in na razstavo nisem mogla. Še v cerkev ne morem.

Željo pa še imate,da bi šli v cerkev? Ste kaj poklicali duhovnika, ko ste šli na Golnik? Seveda si želim, da bi kmalu spet lahko šla v cerkev.Saj bi me kdo peljal, a mi je slabo in ne vzdržim. Preden sem šla na Golnik, nisem klicala duhovnika, tam pa nas je večkrat obis- kal gospod župnik iz Gorič.

Ali ste tudi maziljenje takrat prejeli?
Tudi.

Je bilo to takrat prvič v življenju?
Ne, na Brezjah sem že prej prejela za- krament maziljenja.

Najbrž je razlika, če prejmeš mazi- ljenje na romanju ali pa v bolniški postelji, priključen na aparate?
Malo je že drugače. Nisem se pa bala vprašati za maziljenje. Tudi sestra mi je kasneje povedala, kako so bili domači prepričani, da bom to sama uredila. V bolnišnici smo se včasih tudi šalili, kako bi bilo lepo,če bi tudi človeku lahko za- menjali motor kot pralnemu stroju, pa bi bil spet zdrav in sposoben za delo. Drugače pa je pri zdravljenju zelo po- membno, če te spremlja misel, da za nekoga še živiš. Vem, da me Jože po- trebuje. Drug drugemu pomagava. Jaz skuham in pomijem posodo,Jože pa po- spravlja stanovanje in nabavlja.

Jože, ali ste tudi vi kdaj imeli pljuč- nico? Ne, to pa ne. Glede tega lahko rečem, da sem kar zdrav.

Tončka, z zdravniki imate torej kar precej izkušenj. To pa.Tudi takšne,da sem rekla zdravniku, ki je podcenjeval moje težave: "Vi ste študirali medicino, mene pa boli." Imam pa tudi zelo lepe spomine na zdravnike,zlasti na dr.Reška in dr. Možgana. Zelo rada bi se tudi ob tej priliki zahvalila zdravniškemu osebju v Železnikih in na Golniku.

Na hodniku sem videl slike iz Lurda. Ste radi romali?
Petkrat sva bila v Lurdu,prvič leta 1976 Z vlakom smo šli. Romanje je vodil nad- škof Šuštar. Za spomin smo dobili ne- kakšne ure brez kazalcev. Še vedno jo imam. Na njej piše: "Charité n'a pas d' heure -Dobrota ne pozna ure." Kasneje sem hotela, da bi šla še mama. In res smo šli, z letalom. Kasneje sem šla v Lurd še z avtobusom. Spominjam se,da sva dobila v tovarni nagrado za petnajst let dela. Eni so za to kupovali zlato ali ure. Midva sva šla s tistim denarjem z letalom v Lurd.

Kaj vam je bilo na romanjih najbolj všeč? Če gre namreč človek petkrat na isti kraj, že mora imeti močan razlog.  V Lurdu je bilo tako nebeško lepo! Pa v Rimu. Trikrat ali štirikrat sva bila v Međugorju. Po letu 1970 sva z Jožetom veliko hodila na romanja. Pred tem sva bila bolj doma: mama so bili bolni, bratovi otroci pa majhni. Družba na romanjih je zelo prijetna.Z marsikom postaneš prijatelj in še potem vzdržuješ stike. Tako sva midva vsako leto hodila obiskovat sestro urednika Ognjišča, s katero sva se spoznala na romanju.

Sta oba hodila na romanja?
Vedno sva šla oba. Saj sva vsepovsod skupaj, le v bolnišnico sem morala iti sama. Bila sva tudi v Fatimi in enkrat na Poljskem: v Čenstohovi, Krakovu in Wadovicah, kjer je bil rojen sedanji pa- pež. Za povrh smo se zvečer dve uri vozili z avtobusom po Dunaju in iskali hotel. Nekoliko smo se izgubili, a hvala Bogu, da smo se, saj je bilo tako lepo!

Kaj pa na Brezjah?Ste bili velikokrat na romanjih? Da, vedno sva šla,razen letos, ko nisem mogla zaradi bolezni. Neko leto naj bi ravno tisto soboto de- lali nadure. Pa sem rekla, da me ne bo na delo in naj kar napišejo, da imam takrat avtobus na Brezje. Veste, sem imela "ta pravo" na koncu jezika.

Kako pa ste se spoznali s Prijateljem
Prijatelja sem videla v cerkvi v Škofji Loki, kasneje pa so ga imeli tudi v Sel- cih. Kmalu sem se naročila nanj. Moram imeti kakšno stvar za svojo dušo, da vidim, kako je drugod in da nisem sama Ja, že dolgo ga rada bereva. Pa tudi Ognjišče in Družino imava že zelo dolgo in ju pomagava raznašati po vasi. Zdaj seveda Jože nese, saj jaz ne morem več.Prijatelj mi je pa prav posebej všeč še posebej, ker je tisk malo večji, da ni težav z branjem.

Bili ste tudi na srečanjih Bratstva. Kje vse ste bili? Na Trsteniku, v Laho- včah in pri Svetem Duhu pri Škofji Loki. Pa na razstavi. Oba sva rada prišla.

Ker bo tole objavljeno v božični šte- vilki, mi malo povejta, kako praznu- jeta božične praznike.
Postaviva jaslice,ki so nam jih še mama dali, ko sva se preselila sem. Smrečice pa ne postaviva. Vedno sva hodila tudi k polnočnici. Tako lepo je bilo, posebej kadar je bil sneg in luna, da je bilo sve- tlo. Sicer pa sva za božič vedno doma. Božič je domač, družinski praznik.

Ali vaju lahko vprašam še po kakš- nih načrtih za prihodnost?
Seveda bi bila rada še toliko zdrava, da bi šla še na kakšno romanje. Pa da bi lahko sama skrbela zase.

Za konec morda še kakšno misel za bralke in bralce Prijatelja?
Nobeno življenje ni brez pelina. Ampak to že vedo. Pa da imamo bolni dovolj dela, tudi če ne moremo več v cerkev. Drug za drugega molimo! Veliko zadoš- čenje za človeka je, če lahko komurkoli mirno pogleda v oči.
Vse prav lepo pozdravljava in voščiva lepe in blagoslovljene praznike.

Nedelja pred vsemi svetimi v jubilejnem letu bo ostala zapisana v srcu ne samo po mašah v polnih cerkvah v Železnikih in Zalem logu ter kratkem obisku Draž- goš, pač pa tudi po gostoljubnem spre- jemu pri Tončki in Jožetu na Češnjicah. Pa nisva bila samo midva tisto nedeljo deležna njune gostoljubnosti. To sva takoj opazila. Gotovo smeva obiskoval- ca v imenu bralk in bralcev zapisati, da enako vsi voščimo lepe in blagoslovljene praznike gostoma v tej številki Prijate- lja, sestri in bratu, ki resnično zaslužita to ime. Hvala, Tončka in Jože!

Na obisku sva bila:
Vlado Bizant in Tone Planinšek

Duhovna oskrba

Bolnik mi je rekel:"Bolezen je kakor luna ki povzroči mrk življenja. Moral bi biti nor, da bi lahko sprejel bolečino. Ne morem je sprejeti, lahko jo le osmislim in za koga darujem. Pod težo bolezni ni usodno pasti, usodno je ostati na tleh."
"Kaj je tisto, kar vas dviga?" - "Včasih so to zelo preproste stvari: prazniki, humor,poslušanje glasbe,pregledovanje fotografij, branje dobre knjige, pisanje dnevnika in pogovor s prijateljem. Ve- liko mi pomeni, da lahko povem, kaj me muči in bremeni. Pride dan, ko se težko prenašam. Takrat več molim. V molitvi se srečujem s seboj in z Bogom in dobi- vam moč za naslednji korak. Osmislitev bolezni in bolečine je milost, Kristusova dediščina. Verujem, da je Kristus nav- zoč v vsem, kar ima okus po bolečini."
"In kdaj vam je najtežje?" -"Ko na moje srce sedejo črni oblaki in nikjer ne vidim smisla. Takrat me tudi najbolj boli. Vse zvezde na nebu se skrijejo in tudi molim težko."
Človek ima zaradi svoje duhovne dimen zije vedno znova možnost,da se dvigne in da drži krmilo svojega življenja v svo jih rokah. V vsakem trenutku življenja ima svobodo, da med številnimi mož- nostmi poišče najbolj smiselno in dobro. Duhovno delovanje je najvišja oblika kakovosti življenja. Tudi bolezen je lah- ko možnost za duhovno rast.
Bolnica mi je pripovedovala: "Takoj po birmi sem izgubila vero, celo norčevala sem se iz maminega rožnega venca. Mama je kljub temu vsak dan molila za- me. Čez nekaj let je umrla in z njo vse njene molitve. Imela sem hude občutke krivde. Zbolela sem. Poiskala sem njen rožni venec in se znova učila moliti. Slišala sem mamo, kako moli ob meni. Čutila sem,da mi je vse odpustila. Moja duša je ozdravela."
John Milton je zapisal: "Duh je sam v sebi svoje bivališče in zmore v njem na- rediti iz pekla nebesa in iz nebes pekel" Vsak človek je duhovno bitje,zato potre buje duhovno oskrbo. Duhovne potrebe bolnikov so:

najti smisel v bolezni in trpljenju;

najti upanje, ki sega preko groba;

sprava s samim seboj, z bližnjimi in z Bogom.

Duhovna nega,ki naj bo navzoča v vsa- kem spremljanju bolnika, pomaga k bol- nikovi duhovni rasti. Duhovni negovalec ni samo bolniški duhovnik. Je vsak, ki pride v stik z bolnikom: vratar,strežnica zdravstveno osebje, družina... Onkolo- ško bolnico je še deset let bolel stavek ki ga je izrekel pobiralec parkirnine pred bolnico: "Veste, od tukaj se malokdo vrne živ."
Duhovna oskrba, ki jo lahko nudi samo bolniški duhovnik, je podelitev zakra- mentov in sveta maša. Vsak bolnik ima pravico,da je tega deležen,če si to želi. Bolniki si vedno ne upajo izraziti svojih želja,ker nočejo biti nadležni. Ne bojmo se jih vprašati, kaj si želijo.
Tudi od bolnikov se lahko učimo duhov- nosti. Pomagajo nam odgovarjati na vprašanja, kaj je v življenju bistveno, kam grem in čemu živim? Bolnik me je učil:"Bolezen mi je odvzela zunanjo po- dobo, gibanje,poklic in materialni status Ob vsakem odhodu v bolnišnico sem se moral ločiti tudi od doma in družine. Bolezen mi je izpraznila žepe, v katere sem celo življenje kopičil svoje nave- zanosti. Spoznavam, kaj vse bom še moral izpustiti. Kaj bom nesel s seboj?"
Bolniku lahko vrata k duhovnosti odpi- rajo naslednja vprašanja:

V čem ste našli moč in upanje v pre- teklosti?

Kaj bi vam prineslo notranji mir?

Kaj vam ta trenutek pomeni ozdravi- tev?

Imate radi sebe?

Ali lahko odpustite sebi, drugim?

Kaj za vas pomeni trpljenje, smrt?

Čutite, da vas imajo drugi radi?

Čutite, da vas ima Bog rad?

V Besedi, glasilu bolniške župnije, so zapisali: "Toda ena stvar je nemogoča: najti na tem svetu prostor, kjer nas ne spremlja ljubeči pogled Boga. On nas povsod spremlja z ljubeznijo, zato se vedno vračamo v Očetov objem."
Pred nami so prazniki. Tudi bolniki in njihovi spremljevalci si želijo praznovati Ob praznikih se okrepi upanje in smisel, za nekatere pa obup. Upanja in smisla drugemu ne moremo posoditi. Lahko mu podarimo svojo bližino in molitev.Emma- nuel Swedenborg je zapisal: "Nebo ni izven kogarkoli od nas. Nebo je v nas in človek lahko uživa nebo in angele toliko kolikor jih sprejme." Držite krmilo svoje- ga življenja v svojih rokah. Božja ljube- zen je kot gorivo, izbira poti je moja. Dobre in smiselne izbire poti v letu, ki prihaja, vam želim!

Janja Ahčin

Oh, ta mladina!

"Halo! Prosim, pridite pogledat mojega moža; že štirinajst dni je bolan. Nikakor noče biti boljše,zato je treba nekaj na- rediti," kliče zaskrbljena žena.
"Ga ne bi mogli pripeljati v ambulanto, kjer lahko opravimo tudi potrebne prei- skave?" ponavadi sledi odgovor z druge strani.
"Veste,nimam prevoza.Nimam avta. Hči je v službi..." "Pa ga pripeljite popoldne ko bo doma..."
"Veste, popoldne ima pa druge obvez- nosti..."
Dolžnost in srce narekujeta iti, pa čep- rav po službi.Nič kolikokrat potem izveš da sicer avtomobil imajo, pa ne samo enega. Toda sin, privatnik, nima časa, saj ima preveč potov.Ali pa hči ne more iz službe, popoldne mora pa poskrbeti za svojo družino - čeprav to pomeni za dva odrasla, samostojna otroka. S so- sedi so tako ali tako skregani ali pa ni- majo nič skupnega in se ne vtikajo drug v drugega.
Vsi, ki se pri svojem delu veliko sreču- jemo z ljudmi, pričnemo medčloveške odnose spoznavati in razumevati še z druge, površnim očem zakrite strani. Če delaš z bolnimi otroki, hočeš nočeš spoznavaš, kako jih mnogi starši zane- marjajo. Če delaš z ostarelimi ali kakor- koli prizadetimi, postajaš zgrožen nad tem, kako malo zanje poskrbijo njihovi otroci. Tisti ljubljeni otroci, ki jih starši pred svetom vedno le hvalijo in zago- varjajo. Za navideznim opravičevanjem pa taktno skrivajo svojo prizadetost ob občutku odrinjenosti in osamljenosti. Vedno najdejo izgovor, kako zaposleni so mladi - njihovi otroci, kako so pre- obremenjeni s službo in lastno družino. Ne zamerijo jim, če imajo vedno čas iti na morje ali na dopust ali pa gledati te- levizijo in iti na fitness. Na silo hočejo pozabiti,kako so oni nekoč noč za nočjo prečuli ob svojem bolnem otroku, kako so trepetali zanj v kritičnih trenutkih ali pa garali samo za preživetje. Sedaj, ko se je odnos nadrejenosti in podrejeno- sti obrnil,nočejo biti v nadlego nikomur. Pravzaprav se 'nikomur' nanaša samo na njihove otroke. Saj je tu država in socialna služba in zdravstvo. Njih pla- čujejo, torej so dolžni poskrbeti zanje. Otroci pa ne. Otroci so preobremenjeni s sodobnim načinom življenja.
Po drugi strani bomo vedno znova sli- šali vzdihovanje: "Oh, ta mladina! Le kam gre svet?" Pa mi povejte, kdo je rodil in vzgojil to mladino, če ne starši? Družba in okolje sta zapolnila le vrzeli, ki so jih spregledali starši. Toda mladina niso moji otroci.Zato bodo svoje otroke starši vedno zagovarjali. Morda zaradi slabe vesti, da so jih oni tako vzgojili. Je sploh še čudno, da sodobna družba odriva stare v domove za onemogle, če pa še njihovim otrokom ni mar zanje? Kako srečen je v svoji skromnosti star- ček,ki za rojstni dan dobi torto. Ob tem pa v svojo podzavest porine misel,da v resnici ne potrebuje torte, ampak člo- veka,ki bi mu bil pripravljen podariti čas Ta pa je v današnjem času tako drago- cen. Obenem pa tudi tolikokrat zlorab- ljen. Postaja izgovor za vse, kar ne želimo ali nočemo storiti.
Ob vsej preobremenjenosti in naglici sodobnega življenja postaja vse pomem bnejša izbira, čému damo v življenju prednost. Vsega tako in tako ne bomo zmogli storiti. Če se ozremo malo nazaj na že v večnost zapisane dneve, zlah- ka lahko opazimo, koliko nepomembnih stvari smo počeli. Koliko trenutkov smo zamudili, ko bi lahko ljubili, darovali, gradili, se ustavili ob sočloveku in mu prišepnili, da ga imamo v resnici radi - v dejanju in besedi!

NN

Od-pustiti

Prebrala sem pomenljivo misel: "Tudi sprejemati odpuščanje ni vedno lahko." Strinjam se,to je bolečina duše ob sto- rjeni krivici, nemoč; morda ponos? In vendar, ko sprejmemo odpuščanje, mar nismo tedaj deležni Božje milosti in po njej pomoči za zadoščevanje in ljube- zen? Rada bi odgovor, ki bo mene ter moje brate in sestre v Kristusu utrjeval za iskreno odpuščanje in ljubezen.
Draga Marjetka in vsi dragi prijatelji!
Vse to,kar ugotavljaš, Marjetka, je res. Sprejeti 'odpustnico' za storjeno napa- ko predpostavlja predhodno priznanje svoje nepopolnosti, ranljivosti in uniče- nje idealne podobe, ki smo jo do tega trenutka uživali v svoji okolici. Napaka, greh ali slabost nujno za seboj potegne posledice, ki so jih največkrat v vidni obliki deležni naši bližnji -tisti,s katerimi smo v odnosu; skupaj na poti. Življenje nas neprestano povezuje, združuje in bogati, da moremo tako napolnjeni z ljubeznijo bratov in sester oditi v samo stojno življenje, a povezani z Bogom.
V našem dojemanju odpuščanja si po- gosto domišljamo, da je za odpuščanje potreben le en sam samcat trenutek. Ta zadosti, nadomesti in prekrije bole- čino, ki se je porodila v prizadetem člo- veku. Če je bila za notranjo bolečino oziroma duhovno rano dovolj le beseda ali hipec naše slabotne narave, to za odpuščanje nikakor ne more držati. Ne drži za tistega, ki odpušča storjeno krivico, in ne za tistega, ki odpuščanje prejema. Pogostokrat se zaustavim pri odlomku o egiptovskem Jožefu, katere- ga so bratje prodali mimoidoči karavani in tako storili hudo krivico bratu, ki ga je oče nadvse ljubil. Toda, če se dobro spomnimo, je egiptovski Jožef postopo- ma zdravil svoje brate.Vsak njihov obisk v Egiptu je pomenil napredovanje na stopničkah ozdravitve, da bi bratje, ki so krivico storili, to mogli priznati. Jožef prav tako korak za korakom zori, da bo mogel brate OD - PUSTITI V MIRU. In naposled se zgodi trenutek dolgotrajne ga zdravljenja: "Jožefovi bratje so rekli: 'Kaj če nas bo Jožef sovražil in nam hotel povrniti vse húdo, ki smo mu ga prizadeli!' Pristopili so k Jožefu in rekli: 'Tvoj oče je pred smrtjo zapovedal in rekel: Tako recite Jožefu: Oh, odpusti vendar hudodelstvo svojih bratov in njihov greh! Res so ti prizadeli húdo, a odpusti vendar zdaj hudodelstvo služa- bnikov Boga tvojega očeta!' Ko so mu to govorili, se je Jožef zjokal. Tedaj so prišli tudi njegovi bratje,se vrgli predenj in rekli: 'Glej, tvoji sužnji smo!' Jožef jim je rekel: 'Hoteli ste mi sicer storiti húdo Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo. Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke.' Tako jih je tolažil in jim govoril na srce" (1 MZ 50, 15-21).
To, kar zame pomeni odpuščanje, je da nekoga OD-PUSTIŠ OD SEBE V MIRU. Da mu dovoliš, da gre od tebe miren, potolažen in ozdravljen v svojem srcu, z zavestjo, da sta zopet eno. Da med tistim, ki odpušča, in tistim, ki odpuš- čanje prejema, ponovno nastane vez edinosti, miru in ljubezni, kakor je nas- tala med Jakobovimi sinovi.
Zakaj je tako težko sprejeti odpuščanje in v njem začutiti iskreno ljubezen in naklonjenost prizadetega? Grešnica, ki se je sklonila k Jezusovim nogam, jih močila s svojimi spokornimi solzami in jih brisala s svojimi lasmi, je storila naj- pomembnejše, kar je v tistem trenutku mogla. Sama se je ponižala pred Jezu- som, ki ga je prizadela s svojim grešnim življenjem, do te mere, da je bilo njeno ponižanje sorazmerno bolečini in krivici, ki jo je povzročila. Samo ljubezen te lahko pripelje do tega, da se boš pred tistim, ki si ga ranil ali prizadel, ponižal do te mere, da bo tvoje priznanje - po- nižanje tako veliko in tako boleče,kakor notranja rana prizadetega. "Odpuščeni so njeni mnogi grehi,ker je močno ljubi- la;komur pa se malo odpusti,malo ljubi". (Lk 7,47) Vzeti nase sramotni križ poni- žanja in možnost zasramovanja je iz- ključno dejanje ljubezni,ki je to težo že prenesla in zasramovanje že prestala. To je Kristusova ljubezen s križa. Ta naj nas nagiba k dejanjem dajanja in sprejemanja odpuščanja, ki je trajajoči proces. Tudi v bolnišnici vas ne bodo odslovili takoj, ko vam bo zdravnik po- vedal diagnozo, marveč vas bodo vzeli v nego in vas zdravili, dokler ne boste popolnoma zdravi ali pa vsaj sposobni samostojnega življenja.
Odpustnice torej ne dobi bolni, ampak ozdravljeni. Tudi odpuščanje podeliš ali sprejmeš, ko si zanj zrel.

Gregor Kunej

Svetoletno romanje k Novi Štifti

Srce nama veleva, naj se zahvaliva in vsaj malo opiševa bogastvo dneva, ki sva ga preživeli s prijatelji KBBI na romanju k Mariji Vnebovzeti v Novo Štifto.
Nič kaj obetavno jutro v soboto, 30. sep- tembra, nas je pozdravilo s pršenjem dežja ko smo se z avtobusom izpred cerkve Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani odpeljali na romanje. Razpoloženje v avtobusu je bilo kljub temu prisrčno. Rafko Jurjevčič, ki je duša mnogih srečanj KBBI,zna poskrbeti da se vsak dobro počuti. Jutranja kratka molitev za srečno pot, medsebojno spoz- navanje, in že smo bili na cilju. Nebo se je razjasnilo, ko nas je pozdravila Marija Vne- bovzeta. Z rožnim vencem smo ji zaželeli dober dan, položili vsak svoj križ pred Gos- poda, se spomnili vseh,ki niso mogli z nami in pričela se je sveta daritev. Vodil jo je ljubljanski pomožni škof g. Andrej Glavan s somaševalcema.Ljudsko petje je odmevalo Mariji v čast in v zahvalo našemu Odreše- niku za številne milosti, ki jih prejemamo. Hvala g.škofu za čudovit govor, v katerem je spodbujal preizkušene brate in sestre ter poudarjal, kako močni in veliki so pred Bogom ter koliko dobrega storijo s svojo molitvijo za katoliško Cerkev. Bog do po- tankosti pozna in pretehta vsak križ za sle hernega izmed nas in ve, koliko zmoremo nositi, da ne omagamo pod njim.
Po sveti daritvi nas je pozdravilo sonce z vso svojo toploto.V daljavi smo sicer videli deževne oblake, ki pa so se peljali mimo. Na prijaznih klopcah pred svetiščem smo imeli kosilo - toplo juho, ki smo jo pripeljali s seboj, sladke dobrote, sadje in sokove, vsak pa še kaj iz svoje popotne torbe. Pri- družil se nam je seveda tudi g.škof, ki je z nami ostal do druge ure, nato pa je moral zaradi drugih obveznosti naprej. Pred nje- govim odhodom smo se še skupaj slikali pri kipu svetega Frančiška na travniku ob cerkvi.
Popoldne ob petnajsti uri smo zopet odšli v cerkev. Zapeli smo Marijine pesmi in pri- sluhnili predstavitvi svetišča. Z vso ljube- znijo in duhovito nam je nastanek božje poti pri Novi Štifti razložil p. Niko. Bog mu povrni za vse, tudi za pravo frančiškansko gostoljubje, katerega smo bili ves dan de- ležni. Sledile so pete litanije Matere Božje z blagoslovom, prejem svetoletnega odpu- stka, nato pa se je bilo treba že posloviti od Marije Vnebovzete.
Ob vrnitvi nas je pot vodila čez Bloke in Cerknico proti Zaplani. Nekateri romarji namreč še niso bili v našem domu in so si ga lahko ogledali. Kratek klepet ob topli peči, čaju in kavici je naznanil, da se naše lepo romanje in druženje počasi približuje koncu. Večer je že bil in trda tema,ko smo se z avtobusom vračali proti Vrhniki. Pre- pevali smo Slomškove pesmi, zaželeli drug drugemu na veselo svidenje ter se vrnili na svoje domove bogatejši za nova spoznanja in nova prijateljstva. Bogu hvala da smo se mogli udeležiti tega romanja, in hvala prav vsem, ki so ga organizirali. "Z Bogom" in ostanimo povezani v molitvi.

sestri Cilka Knapič in Marija Moškon

Bratstvo v tretjem tisočletju

Mednarodni kongres Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, Wiesbaden - Naurod, 12.-22. julij 2000, nadaljevanje in konec

Človek kot oseba sredi stvarstva in v ekumenskem Bratstvu

To je bila druga téma pogovorov na kon- gresu v Wiesbadnu v letošnjem juliju.Izbor naslovne tematike je narekovalo dejstvo, da je Bratstvo mednarodna skupnost, kjer prihaja do srečanj z ljudmi drugih (mnogih) jezikov, ras, ver in prepričanj.

V uvodnem razmišljanju je Natasha Wust-Mange govorila o človeku kot osebi. Osebe kot take ni mogoče opredeliti pač pa se ji le približujemo. Skupaj s poj- moma 'individuum' in 'subjekt' danes oseba pomeni izhodiščno točko za razumevanje človeškega dostojanstva, in sicer ne glede na barvo kože, spol, vero,stopnjo izobraz- be ipd. 'Osebe' torej ne razumemo le kot neko določeno besedo,ampak kot vsebins- ko pomembno besedo,ki usmerja in določa misli, besede in dejanja na osebni in na družbeni ravni.
Natasha Wust-Mange je poudarila nasled- nje: Človek kot oseba je edinstveno bitje, ki ga ni mogoče primerjati z nikomer oziro- ma ga ni mogoče spoznati s primerjanjem z drugimi ljudmi. Oseba ne kliče najprej po spoznanju, ampak po priznanju.
Človeška oseba je bistveno svobodna.Dru- ge sem sposobna poslušati,jih razumeti,jim svobodno odgovoriti in jim zaupati šele kot oseba.
Človeška oseba govori o tem, da je človek ustvarjen po Božji podobi, da je dialoško bitje. To pomeni, da je sposoben stopiti v odnos z Bogom, s seboj,z drugimi in z oko- ljem. Odnos do Boga razumemo predvsem kot bogočastje. Tudi odnos med ljudmi spremlja spoštovanje, izražanje časti, pri- znavanje, razumevanje. Odnos do sebe spremlja sprejemanje samega sebe. Odnos do okolja spremljajo nekatere pravice, na primer pravica do čistega okolja, in seveda tudi nekatere dolžnosti.
Oseba je tudi identiteta, samosvojost. Te- melj moje - človekove - identitete je, da sebe sprejemam takšno, kot sem, da sem sama do sebe takšna, kot v resnici sem, da sem drugačna od drugih in da me drugi sprejemajo takšno, kot sem. Oblikovanje identitete je dolgotrajen življenjski proces. Pomembno je imeti pred očmi to, da sem nedovršena - nekako nedokončana- in ne- nehno na poti k smislu življenja.

Na to se je navezala Teresa Porcile, ki je govorila o postopku rasti. Osebno in obče- stveno rast je predstavila pod zgodovins- kim, družbenim, kulturnim, osebnim in po- sebno pod duhovnim vidikom.
Ko je govorila o zgodovinskem vidiku rasti, je povedala, da pred štiridesetimi leti tak- šno srečanje še ni bilo mogoče. Bratstvo raste in se odpira v svet, kar potrjuje tudi letošnja včlanitev osmih novih držav iz Latinske Amerike in Afrike.
Ko je govorila o družbenem vidiku rasti, je poudarila,da se Bratstvo od vsega začetka razvija v dveh smereh: v rast in zorenje posameznih članov ter v skladno in dejav- no zorenje skupine.
S kulturnim vidikom rasti je nakazala, da skladno rast celote zagotavlja le zavestna rast posameznikov ter njihov osebni prispe vek občestvu.Podobno kot je cilj posamez- nika občestvo,je cilj občestva posameznik.
Ko je govorila o osebni rasti, je predstavila Jezusov zgled osebne zrelosti. Jezus je v sebi uresničil vse vidike rasti, ker je bila zanj rast res življenjsko,ne pa neko teore- tično vprašanje.
Duhovni napredek gre v globino.Neomejene horizontalne rasti si ne moremo predstav- ljati. Omejitve je treba sprejeti kot neizo- gibno dejstvo našega življenja. Odkritje svoje omejenosti sovpada z odkritjem me- ja drugih. Če bom sprejela svoje meje,bom spoštovala tudi meje drugih,pač pa mi ho- rizontalna omejenost ponuja možnost ver- tikalne rasti, naj gre za stegovanje kvišku ali za poglobitev korenin. Tudi na duhovni ravni zaznavam svoje meje. Duhovno rast spremlja - če govorim v podobi - globlje spoznanje bodisi o dostojanstvu človeške osebe bodisi o številnih še ne odkritih po- vezavah z Bogom, z ljudmi in okoljem.
Človek v sebi združuje različna spoznanja: intelektualno (razumsko in logično), čutno - čustveno (ne-razumsko in intuitivno) in duhovno (moralno). Vsak dan se naučim česa novega. Vendar ne gre samo za uče- nje. Že ne-razumsko oziroma čustveno spoznanje govori o radosti spoznanja. Du- hovno spoznanje pa človeka usposablja,da svoje spoznanje prevede v dejanje.
Evropska kultura zelo poudarja razumsko spoznanje, a intelektualen vzpon ni nesko- nčen. Ko pride na vrh, se mora zaustaviti. Osvojitev intelektualnega spoznanja še ne pomeni osvojitve resnice.Nihče je ne more izraziti le s tem,kar ve. Če bi jo hotel izra- ziti zgolj kot intelektualno resnico,bi s tem izpovedal svojo nevednost o resnici. Žal ugotavljamo, da dejanja, ki jih navdihuje to spoznanje, ne iščejo blagra drugih in ne prinašajo radosti.
Skrb za vsestransko rast je predavateljica ponazorila z rastjo rodovitnega drevesa. Drevo raste hkrati kvišku in v zemljo. Da bi obrodilo sad, ga je treba obrezati poganj- kov, ki le rastejo in ne obljubljajo sadov. Ne rastejo samo dobre stvari, ampak tudi slabe.
Postopek rasti kliče po molitvi. Duhovno spoznanje, ki me usposablja za nesebično in solidarno dejanje, je v bistvu molitev. Ko apostol Pavel spodbuja Filipljane in Ko- lošane,naj rastejo v skupnosti, jim naroča, naj ne nehajo moliti in prositi za ohranitev edinosti, ponižnosti in duha služenja.
Pomembno mesto v življenju posameznika in skupnosti zavzema praznik, sedmi dan, dan počitka in veselja,ki je tudi čas za ra- zmislek o prehojeni poti in upanje,da lahko tudi sama prispevam svoj delež.V prazniku rastemo drug k drugemu. Zelo pomemben vidik praznika je tisti počitek, ki ga nekdo najde pri meni. Praznujem, ko praznujeva dva ali trije. Praznujem, ko se lahko drugi ob meni odpočije ali jaz ob drugem. To je duhovno razumevanje praznika.

Temeljno ekumensko vprašanje danes je, kako živeti skupaj. Grški misleci so trdili,da je družba utemeljena na boju in konfliktu. Žal tudi moderna družba ponavlja ta misel- ni vzorec in namesto edinosti išče spore in povzroča krize. Etimološki pomen besede ekumenizem (oikoumene) je 'naseljeno po- dročje', to je naš svet. Globlji pomen pravi da gre za svet,v katerem je mogoče živeti drug z drugim. V tem smislu beseda govori o temelju našega življenja: Če hočem res prispevati svoj delež k skupnosti, moram v tem svetu biti doma,moram biti domačinka tega sveta. Kjer sem doma,sem bolj avto- nomna in bolj občutljiva za druge.
Tudi Bratstvo, ki je del Cerkve,si prizadeva ustvariti takšno ekumensko ozračje. Gradi namreč na vrednotah strpnosti, spošto- vanju človeškega dostojanstva, osebne in verske svobode, odgovornosti in solidar- nosti. Pri tem se sklicuje na Kristusa, ki je bil človek, eden izmed nas. V Kristusu smo si ljudje med seboj bratje in sestre. Nismo si le enaki, ampak v njem smo lahko tudi različni.

Ekumenizem ima več pomenov.Eden od njih je tudi ta, da sedanje obdobje svetovnega družbenega, političnega, gospodarskega in kulturnega razvoja dobesedno izziva vers- tva oziroma verne ljudi, da iščejo najprej skupne točke med seboj, ugotovijo, da je to iskanje njihova naloga, in da na ta na- čin ponudijo svoj delež današnji civilizaciji. Versko spoznanje o nujnosti iskanja medse bojnih povezav in sodelovanja in povezova nja tu nima nobene prednosti pred drugimi oblikami spoznanja, pač pa ga razumemo kot pripravljenost služiti. S tega zornega kota je ekumensko prizadevanje izziv ver- stvom,naj korenito poglobijo in preobrazijo svoje mišljenje in ravnanje.
O svojih stikih s predstavniki drugih vers- tev in prepričanj so govorili predstavniki iz Nemčije,Švice, Brazilije, Kameruna, Nigerije in Tajvana.
Nemški katoličani si prizadevajo predvsem za plodne stike s protestantskimi skupnos- tmi.Švicarski predstavniki so govorili tudi o težavnih odnosih z nekaterimi krščanskimi skupnostmi, predvsem glede vprašanja,kdo naj srečanjem predseduje. Žal tudi katoli- čani nimajo vedno najbolj srečne roke pri

možnostih, ki se ponujajo. Toda ponekod v Švici je sodelovanje plodno in sicer zlasti pri bogoslužju.
V Latinsko Ameriko je Bratstvo prinesel katoliški duhovnik, ki je nagovarjal bolnike ne glede na njihovo veroizpoved. Danes lepo sodelujejo z evangeličani. Pripravljajo skupna bogoslužja, ki jih izmenično vodita katoliški duhovnik in evangeličanski pastor, skupna svetopisemska srečanja in pogovo- re o odprtih vprašanjih. Pri tem pazijo, da svojih spoznanj, izkušenj in prepričanj niti ne vsiljujejo niti ne izključujejo.
V Kamerunu so člani Bratstva tudi musli- mani.Na začetku so njihova srečanja imela en sam namen: medsebojno si pomagati. Šele kasneje so se začeli pogovarjati o Bratstvu kot krščanskem gibanju za evan- gelizacijo bolnikov in invalidov. Ne ustav- ljajo se ob spornih verskih vprašanjih in ne razpravljajo o tem kdo ima prav in kdo ne. Iščejo skupne točke in se osredotočajo na konkretne naloge.Tretjega decembra letos bodo njihovi prijatelji v zahodnem Kongu obhajali slovesnost, pri kateri bo prek pet- sto invalidov in bolnikov prejelo zakramente Na koncu so nas prijatelji iz Afrike prosili, da se jim pridružimo v molitvi za mir v afri- ških deželah in povsod po svetu, kjer divja nasilje.
Budistka iz Tajvana je izrazila hvaležnost, da so dobili priložnost sodelovati z Bratst- vom, kar zadeva medsebojno povezovanje in izobraževanje.Tako laže prebijejo osamo in zberejo moči za premagovanje svojih težav. Tudi oni se ne obremenjujejo z raz- likami v verskih prepričanjih. Njihovo geslo je: "Biti budist ali kristjan ni ovira na poti ljubezni."
Njihove izkušnje in odgovori nakazujejo tudi odgovore na naša vprašanja in dileme kadar na vrata KBBI potrkajo muslimanski verniki. V slovenskem Bratstvu obstaja nekaj vezi z evangeličani v Prekmurju, med člani Bratstva pa je tudi nekaj takih,ki ve- ro šele iščejo in prek Bratstva spoznavajo katoliško Cerkev.

Darinka Slanovec

Talent, ki ga razvijam, me živi

Srečanje na Mirenskem gradu 6-8.10.2000

Urejam vtise septembrskih in oktobrskih dni. Veliko jih je in močni so. Postavili smo razstavo svojih ročnih del, jo naslovili s talenti za Boga, vse skupaj pa smo tisti, ki smo razstavo postavili in vodili, dopolnili z duhovnim vikendom na Mirenskem Gradu. Vam,drage bralke in bralci Prijatelja,hočem povedati, da sem po tej izkušnji in dejavni udeležbi na naši razstavi ter tem vikendu "izpolnjen". Dela za razstavo sem skrbno pripravljal vse leto 2000 in še prej ter jih s pomočjo KBBI in pripravljalnega odbora za to razstavo napolnil z voljo do življenja. Potrdil sem sebi in bližnjim, da živim. Dobil sem zagotovilo,da je tudi nad mojim majh- nim in skromnim,a vendar neutrudnim delom bdel On.Čutil sem zagotovilo Božje ljubezni in za to je vredno živeti.
Veseli me, da smo se odločili in da so nam odgovorni potrdili, da bodo razstave del bolnikov in invalidov vsako leto in sicer na različnih krajih. Že doslej so bile v Ljubljani Novem mestu, Prekmurju in na Zaplani. To je edini način,da pokažemo zdravim in vital nim Slovencem in Slovenkam, pa še komu drugemu,da je bolan in invaliden posamez- nik del sodobne družbe in da poleg solidar- ne pomoči potrebuje stalen stik z okoljem, v katerem živi. Upam si celo reči,da s svo- jimi 'umetninami' - slikami,lesenimi miniatu- rami, gobelini, prtički, celo knjigami, lahko marsikomu bogatimo njegov vsakdan.
Zahvaljujemo se vsem,ki so nas v razstav- nih dneh na Teološki fakulteti v Ljubljani obiskali,nam z besedo dali priznanje in celo z nakupom pokazali, da je naše delo tudi nekaj vredno ter da lahko tudi invalid ali bolnik zasluži z lastnim delom. To je člove- ško priznanje, ki ga z besedo ne znam opi- sati, vem pa, da je največ, kar nam lahko kdo podari.
V imenu vseh razstavljavcev mi je v čast zahvaliti se g.nadškofu, dr.Francu Rodetu, za izrečene besede pri odprtju in blagoslo- vitvi razstave; odgovorni osebi pripravljal- nega odbora za razstavo-Katji Miklič;vsem ki so bili v teh dneh pripravljeni žrtvovati svoj čas ter so nam tako ali drugače po- magali,med drugim popestrili urice s petjem igranjem ali recitiranjem. Z vašo pomočjo nam je uspelo doseči svoj namen. Hvala!
V svojem pismu bi se rad spomnil še na osebnost, vredno globokega spomina, Ma- rijino sestro Mihelangelo, ki je bila že pred mnogimi leti pobudnica razstav, o katerih govorimo.Dala nam je vedeti,'da se od nas zahteva, da ljubimo težo in se s težo nau- čimo živeti'. V teži -trpljenju- je skrivnost; zato trpljenja ne smemo preprosto iztrpeti, tudi tedaj ne, če nas to nekaj stane. Če s tem živimo in to sprejemamo, trpljenje po- stane vir bogastva, globine, rasti in izpol- njenja; da, celo sreče! Vem,da bi tudi njej ob pogledu na kateri koli razstavni izdelek polzela po licu solza sreče: Cilj je dosežen!
Lepo, pravilno,umetniško in tudi kritično pa smo zapisali tisto piko na i naše razstave Dva tisoč talentov za Boga v najtoplejši sredini - na duhovnem vikendu. Bolniki in invalidi ter naši sodelavci smo 'premleli' vse vtise, doživetja, pohvale in priznanja ter kritike, ki smo jih bili deležni. To nam je omogočilo lepo okolje Gnidovčevega doma duhovnih vaj na Mirenskem gradu v začet- ku oktobra.
Naša duhovna srečanja so oblika našega dejavnega druženja,ki jih pripravljalci znajo kakovostno izpeljati. Toliko molitve, petja, izmenjave mnenj, daritev pri sv. mašah in bližine Boga ne doživiš sam doma ob zape- čku. Pomembno je vedeti, kaj mislijo drugi o 'svetu'; zato sam obožujem to obliko druženja in se zahvaljujem vsem, ki nam hočejo kaj takega omogočiti.
Poučno in dobro je vedeti, da je Bratstvo organizirano po vsej Evropi in še drugod po svetu ter da se nas pogosto spomni tudi sveti oče. Druga tema našega sreča- nja je bil namreč letošnji mednarodni kon- gres Bratstva v Nemčiji. Darinka Slanovec in drugi udeleženci kongresa so nam pred- stavili dogajanje tam.
Da bi nekoliko doživeli svetoletni Rim, je s svojimi diapozitivi pripomogel Tone Planin- šek, ki je ob romanju pridno slikal. Povedal je, da se je med slikanjem, ko je sveti oče ravno sprejemal bolnike, izgubil. "In kaj si potem storil?" nas je zanimalo. "Nič, poča- kal sem, da me najdejo." V nedeljo nas je slabo vreme zadržalo v domu in smo načr- tovano romanje na Sveto goro preložili za drugič, saj bomo prav radi še kdaj ponovili srečanje na Mirenskem gradu. Z željo,da bi se ta vikend podaljšal, sem s prijateljema izbral daljšo pot proti domu ter se z bo- gatimi spomini zadovoljen srečno pripeljal domov, v Belo krajino.
V zimskih dneh naj bo v naših domovih in srcih izjemna toplina, ki je ne premore no- ben drug praznik kakor božič. Vsem vam želim duhovno bogate praznike in srečno v letu 2001. Prisrčen in prijateljski pozdrav.

Jože Nemanič

K-B-B-I

Leto 2000 ni le sveto leto, ampak je tudi leto presenečenj in izzivov. Vsi, ki smo v Bratstvu, mislimo in tudi pravimo, da KBBI obstaja že dovolj dolgo, da bi nas lahko vsakdo poznal. Ah,kje pa... Precej ljudi je, ki ne vedo, kaj te črke pomenijo. Nekateri gibanje še kar dobro poznajo, a so iz prete klosti zagrenjeni in stisnjeni v svoj kotiček. So pa še tretji, ki gibanje poznajo in želijo, da ga spozna še kdo. Gospod Bogdan Špacapan, župnik iz Gorenjega polja, KBBI zelo dobro pozna, toda želel je, da ga na sestanku sodelavcev Karitas v Gorici pred- stavi kdo izmed nas. Osupnila sem, ko me je poklical in povedal,kaj želi. Priznam, laže je bilo obljubiti kot obljubo izpolniti.
Ponedeljek, 23. oktobra v Gorici. Cerkev Kristusa Odrešenika. Še proseč pogled na križ in steklo je... Z velikim zanimanjem so me navzoči poslušali in spraševali. Razdeli- la sem zgibanke, vzeli so še za svoje žup- ljane, se zahvalili za vse, kar so izvedeli. Za zaključek sem jim obljubila, da jih na prihodnje srečanje povabim,da bodo videli, kako poteka in kako se imamo, kar so z veseljem sprejeli. Bog daj, da ne bi seme padlo med trnje ali na kamen. Gospodu župniku Bogdanu pa iskreno čestitam za ta korak. Tudi tako se širi Božje kraljestvo.

Majda Križaj

Moj božič

Angel Gospodov je Mariji oznanil: "Spočela boš od Svetega Duha in rodila Sina, ki mu daj ime Jezus." Res,rodilo se je dete, Božje dete na božični večer. Ta veliki praznik častimo in slavimo še danes in nikoli ne bo prišel v pozabo.
Ko sem bil še otrok,se spominjam,kako zelo smo se pripravljali na ta veliki dogodek.Ves teden pred praznikom smo čistili in belili stanovanjske prostore, urejali in posprav- ljali dvorišče, napravili dovolj kurjave, jo nanosili v hišo, da med svetim dnem ne bi ničesar fizično delali.
Na sveti večer smo kropili in kadili okrog hiše; po hlevu, da bi bila živina zdrava, po polju za dobro letino in po stanovanju za zdravje in sožitje. Potem smo molili angel- sko čaščenje in navadno tudi rožni venec. Sledilo je postavljanje jaslic in smrečice. Nato je napočil čas za k polnočnici, pri ka- teri je bilo nad vse slovesno. Oglasile so se orgle z mogočno pesmijo "Božji nam jo rojen Sin..." Tudi na božični dan smo mno- go molili in bili pri svetih mašah. Res, to je bil moj božič!
Tudi danes ne zaostajamo veliko za temi čudovitimi starimi običaji, le da se je mar- sikaj spremenilo. Upam, da v dobro.
Vsem ljudem dobre volje želim blagoslov- ljene božične praznike ter srečno, zdravo in uspeha polno novo leto.

Drago Topler, Radlje

"Nek rudar se je vsak dan spuščal pod ze- mljo, da bi kopal sol. S sabo je nosil kramp in svetilko. Ko se je nekega večera vračal na površje,mu je svetilka padla iz rok in se razbila. V prvem trenutku je bil rudar celo zadovoljen."Končno! Te svetilke sem bil že sit. Vedno sem jo moral nositi s sabo,paziti sem moral, kam jo bom postavil, in misliti sem moral nanjo celo med delom. Sedaj mi tega ne bo več treba. Počutim se veliko bolj svobodnega! Razen tega... po tej poti hodim že leta, prav gotovo se ne morem zgubiti."
Toda pot je rudarja prav kmalu izdala. V temi je bila povsem drugačna. Naredil je nekaj korakov, vendar je zadel ob steno. Poskušal se je vrniti nazaj, a se je znašel na robu jezerca, v katerem se je zbirala odtočna voda. Pokleknil je in začel hoditi po vseh štirih. Ranil si je kolena in dlani in spet ugotovil, da je uspel narediti le nekaj metrov in se je spet znašel na začetku svoje poti.
Takrat se mu je neskončno stožilo po nje- govi svetilki. Začel je ponižno čakati,da ga bo nekdo prišel iskat v rov, in mu bo s svojo lučjo pokazal pot ven iz teme."

Imam - nimam

Toliko stvari imamo,pa zanje ne znamo biti hvaležni. Marsikaj dobimo in nam je podar- jeno,za kar prosimo in si želimo,pa po nekaj dneh sprejmemo kot nekaj samoumevnega Prav gotovo je tudi veliko tistih želja, po katerih hrepenimo,a ostajajo neizpolnjene. Toda vse,kar imamo,in tisto,česar nimamo, je naše.
Kdor rad posluša glasbo, vsak prav dobro ve,da ta umetnost za gradivo uporablja ne samo tone in zvoke,ampak tudi premore ali pavze. Glasbeniki bi nam vedeli povedati, da so premori enako pomembni kot toni. Lepota in izpovedno bogastvo glasbe sta ravno v tej igri nasprotij, v pravem ravno- vesju in menjavanju glasnih,tišjih in povsem pritajenih glasov instrumentov ali zbora. Prav tako se skriva lepota in bogastvo na- šega življenja prav v tem, da znamo prav povezati med sabo vse tisto,kar imamo, in tisto,česar nimamo. Če bi imeli vse, potem ne bi znali ceniti ničesar več. Bog pa je v naše življenje položil tisto,kar potrebujemo in še zvrhano mero svoje ljubezni,da lahko živimo. Marsikaj, česar bi si želeli, pa nam je prihranjeno za večnost. Tam bomo imeli vse! Tu pa se moramo naučiti živeti s tis- tim, kar imamo in s tistim, česar nimamo. To je največja umetnost življenja!
Morda je prav advent - čas pričakovanja - tisti čas, ki nas vabi, da napravimo v sebi prostor za vse tisto, kar nam je podarjeno pa doslej še nismo znali dovolj ceniti. Ru- dar je v rovu znal prav ceniti svojo luč šele takrat, ko se mu je razbila, in je taval izgubljen v temi ter ni našel poti ven na svobodo. Tudi mi znamo marsikaj ceniti šele takrat, ko izgubimo! Zakaj? Morda pa imamo pravzaprav mnogo več, kot si sploh predstavljamo. Vse, kar je namreč zares velikega in vrednega v življenju, se skriva v našem srcu, v naših bližnjih in v našem odnosu do Boga. In če hočemo vse to videti, potem ne smemo gledati le z očmi, temveč tudi s srcem.
Advent - čas pričakovanja - je kakor pre- mor v glasbi. Napoveduje nekaj novega, nekaj velikega. Znati moramo prisluhniti. Pravzaprav je vse naše življenje advent - je pričakovanje tiste polnosti življenja, ki nas čaka v večnosti.Takrat bodo izpolnje- na naša hrepenenja. Toda tudi v vsakda- njosti potrebujemo trenutke pričakovanja. V tem adventu pričakujemo Njega, ki se je ponižal in postal majhno nebogljeno dete, da bi bil nam enak. Pričakujemo Boga, ki je postal človek, da bi nam pokazal pot, kako lahko postanemo bolj Božji. Pričakujemo ga pa čeprav nam je bil že zdavnaj podarjen. Še pred stvarjenjem sveta nas je izvolil in poklical v življenje ter že vse od našega spočetja skrbi za nas. Ali ga znamo dovolj ceniti? Ali se zavedamo, da nam je podar- jena Luč. To, kar pričakujemo in upamo, je nekako že tu. Božji darovi niso zgolj pri- hodnost. Segajo že v našo sedanjost in ji dajejo smisel,polnost in lepoto.Bog je skri- vnostno že navzoč in nas nagovarja. Zato ni več praznega,nesmiselnega časa,ampak je vsak trenutek dragocen. Dragocen je predvsem zato, ker ga s svojim življenjem lahko obogatimo - sebi in našim bližnjim.
Zato naj ne bo naš čas preštevanje in ra- zmišljanje o tem, kaj imamo, česa nimamo in kaj si želimo.Naše življenje je dragoceno šele takrat, ko se darujemo in postajamo luč.Naša sreča ni odvisna od našega imetja temveč od našega življenja. In če bomo znali živeti v hvaležnosti za vse, kar nam je podarjeno, in v pričakovanju vsega, kar verujemo, da bomo prejeli v večnosti, po- tem bomo resnično živeli!

Polona

Nebeški telefon

Številka: Psalm 50

Ne vem,če si že slišal o nebeškem telefonu Ne? Tedaj dobro poslušaj in kmalu boš ra- zumel. Ta telefon vodi od vsakega človeka brez priprav natančno v nebesa. Aparat je postavljen v tvojo notranjost in če se spu stiš na koleno, zazvoni v nebesih. Komaj se tvoj klic oglasi, že kdo dvigne slušalko. Ti lahko začneš pripovedovati vso svojo zgodbo, kajti tam ni opazke: "Bodi kratek!" Tudi ti ne bo nihče zaklical:"Napačna zve- za!" In vedi, da linija ne bo zasedena, kot je tolikokrat na zemlji, saj govori otrok z Očetom.
Če pa tvoji vztrajni klici zgoraj ne dobijo zveze, kaj te bo reševalo iz stiske? Povem ti,napaka je samo pri tebi. Morda je nape- ljava zaprašena zaradi tvojega malomar- nega odnosa do vere. Morda je slušalka razpadla na dvoje, ker nisi zaupal Božji be- sedi. Morda se klic ni sprožil zato, ker ti je ravno takrat svet prikimaval in te vabil, pa si bil pač ravno tedaj nekoliko nezvest svo jemu Stvarniku. Vidiš, dovolj je razlogov, da ni zazvonilo v nebesih. Hitro se zberi in pokliči še enkrat.Le vzemi pogosto slušalko v roko, posebno še takrat, ko zahrepeniš po svoji pravi domovini.

Otto Schniederer

Slabo je, če moč nima modrosti in enako slabo je, če modrost nima moči.

Ob vseh svetih

Če človek živi v bližini pokopališča ali ga pogosto obiskuje, lahko opazi vsakoletno vrvenje in priprave na ta dan spomina na mrtve,na praznik vseh svetih. Pri nekaterih grobovih je tudi spomin že postal mrtev, v glavnem pa je ob grobovih precej raznoliko Nekateri v zbranosti sklenejo roke,prižgejo svečko, drugi živahno popravljajo razma- jane križe in druga spominska znamenja, pulijo plevel, ki se je ponekod čez leto že kar malo preveč razrasel, tretji spet oce- njujejo in se hudujejo na tiste,ki so pozabili na svoje pokojne ali so premalo postorili na grobu. Nekateri se ob tem dnevu radi izkažejo z dragimi nagrobnimi aranžmaji,se postavljajo z dragimi oblačili in opazujejo, ali jih je kdo opazil.
Ljudje v življenju vse prepogosto pozabimo na mnoge, ki so nam bili blizu ali so nam celo dali življenje, gospodar življenja na nikogar.
Ob prazniku vseh svetih globoko v noč in v nebo žari svetloba prižganih svečk,kakor da želi pokazati, da smo spet skupaj vsi živi in pokojni. Ljubezen in hvaležna misel se na ta dan dotakne vseh, ki so nam bili blizu, in so že prestopili prag upanja. Upa- nja, ki ga prinaša čas pričakovanja in je bilo rojeno v božični noči.

Jože Raduha

Sejem ortopedskih pripomočkov v Nemčiji

Pravijo, da radovednost ni lepa čednost, je pa včasih lahko ko- ristna in poučna. V času od 18. do 21. oktobra je v nemškem Düsseldorfu potekal sejem orto- pedskih pripomočkov vseh vrst in iz vseh koncev sveta, ki priza detemu lahko olajšajo težave in mu izboljšajo kvaliteto življenja.
Duh današnjega časa je bilo čutiti na vsa- kem koraku. Velike pozornosti na sejmu je bil deležen elektromotorni invalidski voziček ki so ga razvili s pomočjo ameriške vesolj- ske agencije NASA. V vsakem položaju ostaja v ravnotežju in uravnava položaj sedeža, kot je bil sprogramiran. Je že na tržišču, cena pa je tudi vesoljskih 50.000 DEM. Veliko pozornosti je bilo posvečeno tudi informatiki in možnostim komuniciranja najteže prizadetih med seboj in z drugimi ljudmi. Združenje Wheel-it pripravlja splet- ne strani, kjer je mogoče najti vse zakone, predpise in informacije,ki se dotikajo inva- lidov in so sicer raztrošeni po različnih stre žnikih. Zaenkrat pokrivajo predvsem Nem- čijo in države evropske skupnosti, cilj pa jim je pokriti vso Evropo.Elektronski naslov te spletne strani pa je: www.wheel-it.de
Na sejmu smo si med drugim lahko ogledali različna dvigala, ki pomagajo prizadetemu lažji vstop v banjo in jih je možno tudi pri nas dobiti na recept. Bilo je prikazanih kar nekaj rešitev za prevoz invalida na invalid- skem vozičku v manjših kombijih,kar pa av- tomobil podraži približno za tretjino. Veliko je bilo različnih modelov invalidskih vozičkov za različne potrebe in za različno globoke žepe - od tistih za sobno uporabo, pa do takšnih za premagovanje večjih razdalj, stopnic in podobnih ovir. Tudi na počitek niso pozabili. Bili so tudi modeli, pri katerih je bilo vse to združeno v enem samem vo- zičku.
Na eni stojnici smo lahko videli tudi pozla- čen invalidski voziček. Med obiskovalci pa je bilo tudi precej takšnih,ki so se premikali z dvajset in več let starimi vozički, čeprav smo bili v veliki večini tisti z novejšimi mo- deli.
Dva dni sem se z vozičkom vozil po ogro- mnih razstavnih dvoranah, si ogledoval razstavljene vozičke in druge pripomočke ter vedno znova odkril kaj novega in korist nega. Mimo nekaterih stojnic sem se peljal tolikokrat, da smo z ljudmi na stojnicah postali že dobri znanci in so me nekajkrat povabili na kavo ali sok.Ob tem je običajno tudi beseda postala bolj sproščena in iz tega se je dalo vsaj zaslutiti,kakšni meha- nizmi delujejo v ozadju in zidajo cene pri- pomočkom.
Tako sem srečal tudi gospoda iz uglednega in svetovno znanega proizvajalca invalid- skih vozičkov in druge opreme, ki skoraj do podrobnosti pozna moje mesto, vključno z vini in hrano iz mojega okolja. Pri nas pa ga zastopa podjetnik iz mojega mesta, za katerega bi lahko rekel, da je znanec iz sosednje ulice. To trgovino poznam, zato sem povprašal še po servisu in gospod mi je zagotovil,da je "herr Franček" dobro po- skrbel tudi za to.Pa se je ob vrnitvi domov izkazalo, da temu še zdaleč ni tako in je to le zgodba, ki se je napletla kdo ve kje, morda tudi ob kakšnem okusnem prigrizku. Stara resnica, da nič ni tako skrito, da ne bi postalo enkrat odkrito, pa je v tem pri- meru lahko le upanje na dolgi rok.
Ob koncu ogleda sejma mi je misel prepla- vila beseda apostola Pavla, kjer govori o ljubezni. Ob vseh novih in koristnih napra- vah, pripomočkih in vozičkih... bi jih lahko prevedel v spoznanje - ko bi vse te apa- rature in pripomočke imel, ljubezni in razu- mevajoče človeške bližine pa ne bi imel, nisem nič.
Nazaj grede se je našlo še toliko časa, da smo se zapeljali skozi starodavni Köln in si na kratko ogledali mogočno katedralo, v kateri se človek lahko resnično zave svoje majhnosti in hkrati tudi svoje enkratnosti.

Izo Mavrič

Dan odprtih vrat v Hrastovcu

Ob koncu septembra je zavod za duševno bolne v Hrastovcu pripravil dan odprtih vrat. Ni nas bilo ravno veliko,ki smo se od- zvali povabilu, vendar po besedah odgo- vornih v zavodu zanimanje in število obis- kovalcev iz leta v leto počasi, a vztrajno raste. To opogumlja in krepi upanje, da se ljudje počasi le začenjamo zavedati, da so tudi ti ljudje - ljudje.
Tako varovanci kot osebje so poskušali skupaj prikazati najboljše od tega,kar ust- varjajo v različnih skupinah in delavnicah.V priložnostnem programu pa so tudi skupaj zapeli in zaigrali. Ves program je povezo- valo in prežemalo hrepenenje po sprejetju, človeški bližini in ljubezni.
Za tiste, ki so želeli in zmogli, so odprli vrata zaprtih oddelkov, kjer bivajo najteže duševno prizadeti. Ta dan pa so bila tudi na široko odprta vrata grajske kapele in ko sem se zazrl v razpelo, sem imel občutek, kot da se Križani ves čas ozira na drugo stran dvorišča, kjer so sobe z varovanci, in me vztrajno ogovarja: "Poglej,tvoj brat, tvoja sestra."

Jože Raduha

SOS telefon tudi za naglušne in gluho- neme

Vsakdo ima pravico do življenja brez nasilja Ljudje s slušnimi težavami lahko zaupajo svoje težave po faksu na številko 01/ 441 - 993. Strokovnjaki jim pisno odgovorijo.
V Sloveniji je zelo veliko samomorov, zato so SOS telefoni, kjer pomagajo ljudem v stiski, več kot dobrodošli. Med žrtvami na- silja in pomoči potrebnimi pa so lahko tudi tisti, ki ne slišijo, je 2. novembra v Večeru zapisala Nina K. Sam bi dodal, da imajo la- hko podobne krizne trenutke tudi še kako drugače prizadeti ljudje,ki pa se še niso o- pogumili in zaupali svojih težav prijateljem ali strokovnjakom ali pa zaradi invalidnosti tega preprosto ne morejo storiti ali nimajo možnosti.
Uvedena je tudi brezplačna številka 080/ 11-55, ki je dosegljiva od 12. do 22. ure. Ob rednih zaposlenih na klice odgovarjajo tudi za to usposobljeni prostovoljci, še zvemo iz omenjenega članka.

R. R.

Še manj zanimanja?

Še preden so se poslanci novega sklica Državnega zbora uspeli dogovorit o svojem vodstvu, so sklenili, da ob krčenju različnih delovnih teles zbora ne bo več samostoj- nega parlamentarnega odbora za invalide. Problematika in pobude invalidov naj bi poslej spadale pod okrilje nekega drugega odbora z zelo dolgim imenom in širokim delokrogom.
Dosedanji odbor je uspešno vodil dr. Jože Možgan, ki mu je med zadnjim mandatom močno opešal vid.Ob neki slovesnosti pred koncem mandata je dejal, da bolj ko mu je pešal vid, bolj je videl in razumel življenje invalidov.

J. R.

Sinoda slovenske Cerkve

"Spodbujam vas k večjemu pogumu in zdra vi samozavesti, ki naj se odraža v vašem javnem delovanju. Pol stoletja totalitarne- ga režima je pustilo v marsikaterem krist- janu občutek manjvrednosti in strahu. Čas je, da te strahove premagate! Zavzeto in enakopravno sodelujte z vsemi ljudmi dobre volje na področju politike in gospodarstva, kulture,šolstva in medijev." Tako opogum- ljajoče je papež Janez Pavel II. 26.oktobra nagovoril ne le slovenske svetoletne ro- marje, temveč ves slovenski narod.
Z molitvijo k Svetemu Duhu, s pozdravnimi govori častnih gostov, predvsem pa z veli- ko željo po uresničitvi gornjih papeževih besed se je v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano 2. novembra 2000 pričelo drugo in sklepno zasedanje sinodal- nega zbora. Sinoda pomeni zbor predsta- vnikov vseh kristjanov, skupaj z duhovniki in škofi, ki razpravljajo o zelo pomembnih zadevah Cerkve. Ta naša sinoda je bila prvi vseslovenski cerkveni zbor.To je prav gotovo pomembno zgodovinsko dejstvo in zgovorno znamenje časa. Namreč, sinoda je edinstvena priložnost in povabilo k sode lovanju vseh ljudi dobre volje.Le s sodelo- vanjem je mogoče v današnjih tako spre- menljivih razmerah narediti korak naprej v smeri prenove in poglobitve krščanskega življenja.
Tridnevno zasedanje je bilo razgibano. Pri- pravljenemu delovnemu gradivu, ki je bilo zbrano na osnovi razprav iz prvega zase- danja pred letom dni, so bili predloženi še novi predlogi. O čem smo razpravljali? O slovenskem človeku, o njegovi prihodnosti. Kakšen sploh bo? Ali bo to res človek, na- bit in obseden le z ekonomijo, tehnologijo in znanostjo? Ali bo zaradi tega verjel le lastnim izkušnjam in otipljivim dejstvom? Kaj pa njegovo verovanje in življenje z ve- ro? Bo vero res tako odklanjal kakor želijo to danes oznanjati nekateri naši "preroki"?
Nekakšen skupni naslov sinodalnega bese- dila je Krščansko občestvo pričuje, oz- nanja, praznuje in služi. To so temeljni načini sporočanja veselega oznanila, ki je vseskozi enako: Kristus živi včeraj, danes in vedno.
Prav na sinodi se je pokazalo,da smo krist- jani sposobni kritično preveriti svoje delo- vanje in življenje. Zmoremo priznati svoje napake in slabosti ter se zazreti v jutrišnji dan kot prenovljeni ljudje. Dokaz, da je temu res tako, je sklepno besedilo sinode. Je čudovita potrditev skupnega spoznanja in volje, saj je bilo kljub različnim mnenjem in predlogom na koncu sprejeto z izjemno velikim soglasjem.
Zasedanje smo sklenili z velikim zaupanjem v slovenske kristjane. Ti so tisti, ki izbirajo življenje in imajo prihodnost - so že danes prihodnost. Sinoda je pogled Cerkve v pri- hodnost. Je odločitev za novo evangeli- zacijo. To naj z novo govorico, z novimi sredstvi in z novim žarom oblikuje danes in v prihodnosti slovenski človek,ki ga preve- va čut odgovornosti, zvestobe in ljubezni do Cerkve.
Ob koncu zasedanja smo poslali pozdrave in voščila sv.očetu,ki je prav ta dan praz- noval svoj god (sv. Karel Boromejski).
Prav tako smo z veseljem pozdravili tudi upokojenega nadškofa dr. Šuštarja, ko je prišel med nas. Z besedo in pesmijo smo mu zaželeli božjega varstva ob njegovi osemdesetletnici. Vesel je bil naše pozor- nosti in zelo srečen,da je zasedanje - tako prvo kot drugo - potekalo v prostorih, za vrnitev katerih si je prav on vztrajno pri- zadeval in nato poskrbel za kvalitetno ob- novo ter nadaljevanje poslanstva,ki ga jim je določil škof Jeglič.

Rafko Jurjevčič

V nadaljevanju izvemo o številnih dejav- nostih Zveze slepih dandanes, od športnih aktivnosti prek raznih tečajev in delavnic ročnih spretnosti do kulturnega in umetni- škega udejstvovanja. Med drugim tudi izve mo, da so nekateri slepi strastni smučarji in gorniki. Tudi izobraževanje in usposab- ljanje slepih se v zadnjih letih spreminja. Slepi se nič več ne usposabljajo le za tele- foniste in mehanična ročna dela, ampak se vedno bolj odločajo tudi za univerzitetne študije. V ta namen jim je voljo vedno več tehničnih pomagal, v prvi vrsti sodobni računalniški pripomočki. Nato nam brošura pregledno predstavi organiziranost ZDSSS v samostojni Sloveniji. Seznani nas še z glavnimi informacijami o tisku in o knjižnici za slepe,ki med drugim ponuja veliko zbirko knjig in časopisov, v Braillovi pisavi ali v zvočni obliki. Predstavi nam tudi glavne moderne tehnične pripomočke za slepe, še posebej zanimiva in koristna je t.i.Braillova vrstica, ki omogoča pretvorbo besedila iz računalniškega zaslona v Braillovo pisavo, vrstico po vrstico, ali pa morda Braillov računalniški tiskalnik. Glavna slabost teh naprav je le njihova visoka in s tem za ve- čino slepih in slabovidnih težko dostopna cena. Ob koncu prebiranja se lahko sezna- nimo še z glavnimi družabnimi aktivnostmi članstva Zveze društev slepih,od sprošče- nih družinskih in skupinskih srečanj,verskih romanj in eksotičnih potovanj, športnih in rekreativnih ter šahovskih tekmovanj, do slavnostnih srečanj, kot je bila nedavna slavnostna seja skupščine Zveze ob osem- desetletnici organiziranosti slepih.

Tomaž Prosen

Svetoletna milost

Bog mi je naklonil izredno milost, da sem mogla s škofi,duhovniki in vernim ljudstvom v okviru vseslovenskega romanja iti v Rim.
Imela sem priliko stopiti skozi vsa sveta vrata,v vse štiri bazilike,in se udeležiti sla- vja v njih. Prvi dan smo bili v patriarhalni cerkvi - baziliki svetega Janeza v Lateranu kjer nam je koprski škof Metod Pirih dal nekaj smernic za življenje in nas spodbujal k sodelovanju v župniji. V četrtek je bilo še posebej slovesno, saj smo bili v baziliki svetega Petra v Vatikanu. Somaševanje je vodil nadškof Rode. Govoril je o Petrovem prvenstvu in Cerkvi, ki je zidana na skali - Kristusu. Vsi smo ustvarjeni za smisel in prerojenje. Naša vera je vera upanja. Ne smemo pozabiti na Boga. Ta dan smo imeli tudi posebno avdienco pri svetem očetu. Bilo je ganljivo.
Romanje je bilo prilika za spravo z Bogom in ljudmi. Sveto leto je čas globokega spre obrnjenja in vesele vrnitve k Bogu.
Občudovala sem kulturno bogastvo slavnih umetnikov ter občutila utrip dogajanja sve tega leta. Vse je bilo do potankosti pre- mišljeno in izvedeno. Doživetja teh dni me bodo, mislim, še dolgo spremljala. Zdijo se mi kot predokus nebeške glorije.
Tisto, kar me najbolj spremlja, pa se je zgodilo v baziliki svetega Pavla, ki je zunaj rimskega obzidja. Škof Kramberger nas je tam opozoril na Jezusov pogled. Svetolet- no romanje je bilo kot Jezusov pogled. On nas vedno ljubeče gleda.

Kati Ribič

Tolažba in veselje s pismi

Rojena sem bila aprila 1911 v kraju Stuhl- rain na Bavarskem. Zrasla sem v skromnih razmerah. Za seboj sem imela sedem raz- redov osnovne šole.
Na sveti večer sem bila poklicana... Bil je 24.december 1925.Najprej sem na podpla- tih čutila boleče zbodljaje, kar me je spra- vilo v jok. Okrog osemnajste ure sem še mogla iti skozi sobo. Uro kasneje sem ob razsvetljenem božičnem drevesu hotela narediti še nekaj korakov,a kolena me niso več držala. To so bili moji zadnji koraki; za vedno! Na sveti večer se je oče v snegu odpravil po zdravnika. Ta je posumil,da gre za sklepno revmo, in mi dal tablete proti bolečinam.Pozno zvečer so me starši hoteli še enkrat postaviti na noge, toda nisem več mogla stati.Tablete proti bolečinam so me uspavale. Naslednjega dne, na božični dan, sem se zbudila popolnoma ohromela.
Koliko bolečin sem prestala! Zdravniki so kmalu ugotovili otroško paralizo.Toda nihče mi ni mogel pomagati. Bolezen je bila vse premalo raziskana. Tudi v bolnišnico me niso poslali. V letih po prvi svetovni vojni so bili ljudje zelo revni.Niso se mogli zdrav- stveno zavarovati in tudi država ni poma- gala, čeprav so zdravniki vedno skušali pomagati po svojih močeh. Bila sem težko bolna s hromim telesom. Po nekaj letih nepojmljivega truda sem šele mogla malo gibati z rokami.V tistih težkih časih sem se potrudila, kolikor se je dalo.

V prvih letih moje ohromelosti so me več- krat peljali v bližnji Altötting. Ure in ure sem hotela biti z molitvijo v bližini Božje Matere Marije. Mati, prisrčno te prosim, pomagaj mi! Nisem pa pri svojih molitvah nikoli pozabila na besede očenaša: "..zgodi se tvoja volja..." Prav ob koncu devetdne- vnice je bil moj oče na smrt bolan in tudi jaz nisem ozdravela. To je bilo zame zna- menje:"Če ne jaz,naj ozdravi moj oče." Od tedaj nisem več molila za svoje zdravje.
Moji starši,bratje in sestre,stara mama ter jaz smo veliko trpeli. Vsi smo veliko molili. Kleče smo prosili za zdravje in velikokrat čutili, da je Bog z nami. Da, križ uči moliti! Molitev pomaga nositi križ.
V prvih letih bolezni sem se seznanjala z ljudmi, ki so bili podobno prizadeti kot jaz. Tolažili smo se ter se veliko naučili drug od drugega. Kako dobro denejo tople besede tolažbe! Ljubezen blaži in zdravi rane.
V bolniške sobe mnogi prinašajo svoje trp- ljenje, od tam pa prihaja v svet Božji blago slov. Vedno sem v tej medsebojni poveza- vi mogla dobiti veliko moči in tudi veselja.
Za veliko noč leta 1926 sem dobila svoj prvi invalidski voziček. S pomočjo bolniške sestre sem spoznala hromo deklico iz bliž- njega kraja. Nova prijateljica Emica me je kmalu prišla obiskat,tako da nisem bila več sama s svojo žalostjo. Veliko ročnih del sva se naučili delati. V njenem kraju sem leta 1932 spoznala frančiškansko skupnost Mladi ljudje so nas vozili na razna srečanja Bili so lepi časi.

Povezava z drugimi bolniki in prizadetimi mi je posebno veliko pomenila, saj iz izkušnje vem, da je skupno breme laže nositi. Pri- zadeti se vedno bolj združujejo. V Franciji deluje redovnica Marguerita, sestra patra de Chardina, ki vodi združenje bolnikov. Združujejo se celo bolniki različnih narod- nosti.
Bolniki in invalidi smo se trudili, da bi luč veselja zasijala v naših domovih; posebno v povojni dobi. Trudila sem se kot pomoč- nica patru Arnu pri pomoči bolnikom. Nekaj let za tem sta Arne in Lovrenc Buchberger našla povezavo z Bratstvom bolnikov in invalidov. Lovrenc je sam kot hud bolnik spomladi 1967 postal boter frankfurtskemu Bratstvu in iz izmenjanih pisem je nastal časopis bolnikov in invalidov. Ta časopis je postal povezava za vse Bratstvo. To je skupnost samopomoči bolnikov in invalidov Moto te skupnosti se je glasil: "Drug z drugim, drug za drugega - kljub bolezni in prizadetosti."

Medtem je nastalo prek štirideset "pisem- skih" skupnosti. Njih zveze so šle tudi v Avstrijo. Mnogi trpeči so našli tolažbo in veselje; niso bili več sami. Pisma,ki so kro- žila, osebna pisma in vabila k srečanjem ter sama srečanja so nas zelo povezala. Mnogi bolniki so z zaupanjem v Božjo voljo darovali svojo bolezen za blagoslov Cerkvi in svetu.
Če pogledam mnoga desetletja nazaj,preži veta na vozičku,tedaj zmorem reči le eno: "Hvaležna sem ljudem, ki gredo z nami, in hvaležna sem za Božjo ljubezen, ki jo tako zaznavno doživljam."Nekdo izmed invalidov piše: "V sobah bolnikov naj svetijo luči, ki bodo napravilo zemljo bolj svetlo. Da, na- redite luči v temini časa."
Zaupen pogled v prihodnost naše skupno- sti mi daje misliti, da bi tudi zdravi člani drugih skupnosti lahko prišli v naš bolniški apostolat in tako sodelovali v bolniških sku pinah.Bolniki vse življenje potrebujemo po- moč. To, da si ne moremo sami pomagati, je največja žrtev,doživetje ljubeče pomoči pa je najlepše darilo. Jezus je prihajal k bolnikom, jih tolažil ter ozdravljal. Skupaj s Kristusom postane naše trpljenje blagos- lovljeno in lažje. Bog poplača skrb za trpe- čega človeka. Trpljenje je tako različno; kolikor ljudi - toliko različnih trpljenj.
Na sveti večer - kakšen dan zame! - mi je Bog dal in mi še daje milost, da razumem darovano ljubezen. Vedno sem si prizade- vala, da to ljubezen podajam naprej po nedoumljivem Božjem usmiljenju. Nihče ne gre mimo Boga, On nas pozna. Zaupajmo, Bog je dober!

Enkrat nam bo postalo jasno,
da smo  v  stiskah tiho zoreli
in se potem  v srcu zavedali,
da je vse bila milost.

prevod iz knjige: Kraft in den Schwachen (Moč v slabotnih), prevedla Marija Kresnik

Obiskov imam malo

Po dolgem času se vam oglašam in se za- hvaljujem za Prijatelje, ki ste jih poslali na moj prejšnji naslov.Z vozičkom sem se hu- do ponesrečila in ostala tri mesece negibna Vsi so mislili, da ne bom preživela. Vendar sem bila toliko prisebna,da sem vsak večer molila in prosila Jezusa,naj mi pomaga pre- živeti. In res se mi je stanje začelo popra- vljati. Po osmih mesecih sem sicer še na vozičku,a že vstanem, se sama oblečem in slečem. Tudi hoditi sem že poskusila, se- veda z oprijemanjem. Nekateri pravijo, da ni Boga. Kdo pa mi je potem pomagal, da danes lahko celo že pišem?

zelo ljubila. Vesela bi bila,ko bi mi vnuk pri- nesel cvet iz mojega vrta, toda žal me v vseh teh mesecih ni niti enkrat obiskal, onadva pa uživata v mojem stanovanju, ki je bil moj dom in dom mojih otrok in vnu- kov, katere sem vzgajala,ko so ostali čisto majhni brez staršev. Razumem, da je moja hčerka tako ljubila svojega sina, da je zanj žrtvovala svojo mater in jo poslala v dom, kjer se je takoj v začetku težko ponesre- čila. Hudo mi je zaradi tega. Ostala moja družina ji tega ne bo nikoli oprostila. Sama se ne družim z ostalimi starostniki in bolni- ki, ker nimam volje.
Vaš Prijatelj mi je edina tolažba,zato se še enkrat lepo zahvaljujem zanj.Komaj čakam večera, da se pogovorim z Jezusom, ki je moj edini prijatelj.Potožim mu svojo boleči- no in se mu zahvalim za vso izkazano po- moč. Obiskov imam zelo malo, zato bi bila vesela, če bi me obiskal kdo od vas.

N.N. (naslov v uredništvu)

Vaše srce se bo radovalo

Bilo je novembra,ko je stari ata šel k zdra- vniku zaradi prehitrega utripa srca. Ko je prišel domov, je rekel, da bo moral v bol- nišnico na Golnik. Peljal ga je mamin oče.
Večkrat je poklical in govoril, kako mu gre. Mama je rekla, da ga gotovo ne bo več vi- dela, preden bo umrl. Jaz pa sem še vedno upala, da bo prišel domov.
Čez en teden je poklical, da lahko gre do- mov, saj se mu je stanje veliko izboljšalo. Ko je prišel domov, smo bili vsi zelo veseli, da je še med nami. Ata imamo vsi radi in tudi on ima nas rad.

Katarina Okorn, 7. razred

Svetoletno srečanje v Brestanici

Bazilika Lurške Marije v Brestanici je letos, v jubilejnem letu, še bolj obiskana, ker je med svetoletnimi cerkvami v Sloveniji.Tudi bolni, ostareli in invalidi smo vsako leto na prvo nedeljo v septembru povabljeni v to prostrano svetišče. Pripravijo nam lepo sre čanje,kjer si naberemo obilo duhovne sreče in milosti za vsakdanje življenje. Lepo bo- goslužje in spodbudne besede,ki jih slišimo nas še dolgo potem spremljajo in osreču- jejo.
Zdi se mi,da pride vedno več romarjev,tudi iz sosednjih župnij iz Posavja. Tudi nekaj članov KBBI je bilo navzočih, čeprav je bila ravno tisti dan v Ljubljani še odprta raz- stava ročnih del.
Mašno slavje je vodil mariborski pomožni škof g. Jožef Smej. Med lepo pridigo je po- udaril: "Marija je vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu.Že starček Si- meon ji je preroško napovedal,da bo njeno srce presunil meč bolečin. Njeno srce je trepetalo, ko je njenemu Sinu bilo napove- dano trpljenje. Prvo hudo žalost je imela, ko je Sveta družina bežala v v Egipt,nato, ko je iskala dvanajstletnega Jezusa v tem- plju. Kako je trpela, ko ga je spremljala na križevem potu do njegove smrti na križu! Toda na križu jo je Jezus podaril nam, lju- dem, za mater."
Po vseh teh lepih doživetjih smo neizmer- no hvaležni Bogu, da imamo zaklad svete vere. Deležni smo bili bogatih darov in sr- čna hvala domačima duhovnikoma, župniku in kaplanu, za to srečanje!

Urška Zupančič

Kar se Janezek nauči

Star slovenski pregovor pravi: "Kar se Ja- nezek nauči,to Janez zna."Resničnost tega pregovora dobro potrjuje g.Marko Marinko, župnik Velikega Gabra in Sel nad Šumber- kom. Še kot mlad fant je rad pomagal bol- nikom, invalidom in ostarelim, jih obiskoval in pomagal na srečanjih. Svojo dobroto je razdajal tudi vsa bogoslovska in kaplanska leta.
Tudi sedaj, ko ima kot župnik na skrbi dve župniji,s tem pa veliko dela in skrbi, je zelo pozoren do bolnikov, invalidov in ostarelih. To je pokazal tudi z župnijskima srečanje- ma zanje.Na Selih so se srečali 15.oktobra srečanje je vodil urednik Prijatelja, v Veli- kem Gabru pa nedeljo kasneje.To srečanje ki sem se ga mogla udeležiti kot gostja, je vodil salezijanec, g.Janez Potočnik. S pre- pričljivo besedo je lepo nakazal vrednost življenja tudi v bolezni ali ostarelosti.
Po maši je sledilo prijetno srečanje v vero- učni učilnici. Mlademu harmonikarju se je s kitaro pridružil župnik Marko in iz vseh grl, čeprav že ostarelih, je zadonela domača pesem. Res nihče ni zaplesal, zavriskala in zaplesala pa so srca ob spoznanju,da sta- rost tukaj ni odrinjena na rob življenja.
Kot sončni žarek v deževni jeseni takšna srečanja ogrejejo tudi ljudi v jeseni življe- nja. Zato hvala župniku Marku, dobrim go- spodinjam za pecivo in mladini za prijazno pomoč ter postrežbo. Zanje in za vse pa: Bogu hvala!

Angelca

Prijateljstvo se ne konča

Ne, ne konča se s smrtjo,z odhodom v ve- čnost.To smo pokazali tudi letos,v soboto, 4. novembra, s spominskim srečanjem na ljubljanskih Žalah. Sveto mašo za pokojne je vodil g. Jože Zupančič. S spominom je posegel daleč nazaj do tistih, ki so se po človeških merilih sicer ločili od nas,toda še vedno žive v našem spominu,v naših srcih in -to verujemo- predvsem v Bogu. Duho- vno smo zato lahko povezani z njimi. Kljub deževnemu vremenu sta bila tudi letos udeležba in sodelovanje pri maši kar lepa. Naše spominsko srečanje smo ob čaju, pri- grizku in pogovoru nadaljevali še na prijet- nem srečanju v veroučni učilnici.Tako smo po zaslugi prirediteljice, s.Edith, zopet po- glabljali naše prijateljstvo.
Vse naše srečanje je bilo prošnja k Bogu za pokojne, obenem pa tudi prošnja za utrditev naših medsebojnih vezi, da nekoč vdano in srečno prispemo tja,kjer se bomo srečali z dragimi pokojnimi prijatelji.

Angelca

Tudi odrasli

Enkrat na leto nas obišče Sveti Miklavž. Najbolj ga poznajo otroci,saj njim tudi naj- več prinese, seveda odvisno od tega,kako so bili pridni. Svetega Miklavža bi večkrat lahko posnemali tudi vsi ostali.Saj ni nujno da prinesemo vrečo sladkarij ali pa kakšnih drugih dobrot,vsem ostarelim in bolnim ve- liko pomeni, če si vzamemo minuto ali dve časa za krajši pogovor, če namesto njih skočimo v trgovino ali opravimo kakšno dru go nujno zadevo. Tudi sami boste opazili, kako bolje se boste počutili, ko boste po obisku svojih bolnih sorodnikov ali pa samo znancev odšli domov. Naj vam ne bo žal vašega časa, da napravite kakšno dobro delo. Zato Sv. Miklavž ne obiskuje samo otrok,ampak preko nas samih tudi starejše bolnike in vse ostale ljudi.Postanimo velika družina svetega Miklavža in z dobrimi de- janji osrečujmo ljudi skozi vse leto. Plačilo pa naj nam bo nasmeh in vedrina tistih, ki jih lahko osrečimo. Na koncu bomo prejeli svoje plačilo pri Bogu in se zaradi sedanjih dejanj veselili skupaj z njim.

Drago Juteršek-Dadi

Imenujemo se kristjani

Z letošnjega srečanja v Lozicah mi je zelo ostala v spominu misel oziroma vprašanje, zakaj se imenujemo kristjani. V jubilejnem letu krščanstva nam je duhovnik hotel to dejstvo posebej postaviti pred oči. To ime smo dobili po našem edinem gospodu Jezu- su Kristusu, ki je Mesija in Odrešenik. Tako ga imenuje že angel v božični noči, ko je oznanil veliko in veselo novico za vse ljudi. Rekel je, da se je rodil Božji sin, ki je Kris- tus, Gospod. Sedaj se izteka leto 2000 od tistega dogodka. Zato je to leto bilo pre- lomno, jubilejno in z milostmi bogato.
Bog nas je izvolil in ustvaril zase po svoji podobi in sličnosti. Želi pa, da ne mislimo samo nase in na svoje nadloge, ampak da gremo iz sebe k bližnjemu. Vsakomur naj prinašamo Jezusa in njegov nauk. To je bilo pomembno naročilo tiste avgustovske nedelje v Lozicah.
Draga Kati, najpomembnejše stvari so naj- preprostejše. Vedno znova moramo obna- vljati svoje temeljno versko znanje in med to poleg osnovnih resnic in zapovedi spa- da tudi zavedanje svojega imena. Po Kris- tusu se imenujemo, on je naš cilj in merilo našega ravnanja. Vsako leto s pomočjo praznikov obnavljamo Jezusovo življenje. Že začetek - božič nam spregovori o Božji dobroti in preprostosti. Takšni naj bomo tudi mi. Hvala za vaše vtise.

Moči in zdravja ...

Osebno se nisem mogel udeležiti razstave, pa sem vse spremljal v molitvi. Spominjam se vseh, posebej pokojnih,ki so nekdaj pri- pravljali te lepe razstave. Vsem, ki sedaj pomagate, naj Jezus in Mati Marija dasta moči in zdravja.
Dragi ata Jože,ob vaših pismih-samo nekaj stavkov je tu navedenih - se vedno zami- slim in doživljam, kako Bog posega v živ- ljenje. Beseda zahvale in obljuba molitvene pomoči je velika spodbuda za naprej. Želje so enake-Bog daj moči in zdravja tudi vam

Moči in volje ...

Tako srčno sem se veselila, da se bomo srečali na razstavi, pa sem zopet padla in pristala na postelji. Cel teden sem bila z vsemi, ki kakor čebelice pridno pripravljajo razstavo. Bog daj vsem moči in volje, jaz pa bom pomagala s svojo žrtvijo.
Pristati na postelji,še prej pa najbrž na tr- dih tleh ... Velikokrat,ko obiskujem oskrbo- vance v domu ali pa, ko mašujem pri starih sestrah, opazim potplutbe. Ker vem, da se niti oskrbovanci doma upokojencev niti se- stre ne pretepajo, domnevam, da so padli. Spolzka tla in bergla spodrsne; pri vstaja- nju s postelje ali stola se za hip v glavi za megli; mimo tebe hitro stopi mlajši človek in te rahlo zadene ... in sledi pristanek na tleh, spotoma pa še spoznaš trdoto roba postelje,stola... Če imaš srečo,se pobereš sam. Tudi to je sreča, če ne moreš sam vstati,da te kdo prej ko v dveh urah najde preden se še prehladiš.Nato sledi bolečina, oteklina, potplutba - črna,nato vijolična in rumena, nekaj dni postelje in življenje gre naprej. Če te sreče ni, se zaradi enega samega padca znajdeš v bolnišnici, na sli- kanju, operaciji... Ostalih možnosti raje ne omenjam. Sem prav opisal?
Dobri ste,draga gospa Hribarjeva,da se pri teh letih še zmorete srčno veseliti, čeprav se želje dostikrat ne izpolnijo. Hvala za pisemce, še bolj pa za vašo daritev. Moči in volje, običajne in dobre, želim tudi vam.

Naprej

Vsake nove številke Prijatelja sem zelo ve- sela in ga rada prebiram. Želim vsega dob- rega in uspehov. Geslo nagradne križanke se glasi ...
Draga Cilka, k poslani (pravilni) rešitvi kri- žanke ste pripisali še dva stavka.Teden za vami je nekdo zapisal takole: "Pišem vam, da vam sporočim, da mi ni treba več po- šiljati vaše revije, ker mi ni preveč všeč. Hvala vam za sodelovanje." Prejel je dve številki in se odločil,da bo dovolj. Eden ta- ko, drugi drugače, Prijatelj pa gre naprej, dokler bo šlo -dokler bo pisem obeh vsebin vsaj približno enako.

Darilna vrečka

Lepo pozdravljeni! V prejšnji številki se ni- smo srečali v našem kotičku,ker se je ust- varjanje pomnožilo ter obrodilo obilen in lep sad na 14. razstavi ročnih del bolnikov in invalidov, pa je bilo kar nekaj strani Prija- telja posvečenega temu dogodku.
Narava se počasi pripravlja na zimsko spa- nje, nas pa spodbuja, da se posvetimo ti- stemu delu, ki nam prinaša največ veselja. In zakaj ga ne bi delili z drugimi? Predla- gam vam izdelavo darilne vrečke iz papirja.

Na izbrani papir,ki je enobarven ali poslikan z različnimi vzorci, narišemo načrt vrečke in ga natančno izrežemo. Skrbno ga upog- nemo po zarisanih prekinjenih črtah. Pri- lepimo darilni trak in iz debelejšega papirja naredimo dno vrečke. Ko smo izrezali še zarisane odprtine, papir ob robovih, ki so v načrtu označeni, namažemo z lepilom in vrečko zlepimo. Nazadnje ji prilepimo dno.
Če je darilna vrečka iz enobarvnega papir- ja, jo lahko domiselno okrasimo. Lahko jo ročno poslikamo ali prelepimo z majhnimi koščki raznobarvnega papirja ali blaga.Pre- pustimo se domišljiji in okrasimo vrečko na svojstven način. Tako bomo skupaj z dari- lom podarili nekaj svojega.Samo za vzorec sem vam pripravila nekaj zamisli.

Želim vam obilo veselja pri ustvarjanju in sreče v trenutku, ko vas bodo razveselili.
Radosten božič vsem in blagoslovljeno novo leto.

Tina Rot

V samopostrežbi življenja

Stal sem v samopostrežni trgovini s svojim košem in pred mano je bila vsa lepota živ- ljenja. Veselo sem stopil vanjo in z vsem tem obiljem napolnil koš.
Takoj pri vhodu, kjer so nakupovalni koši, je bil oddelek otroških radosti. Tu je visel mamin predpasnik, tam so stali velikonočni zajčki in raznašalci božičnih drevesc,vrečke polne sladkorčkov, kakršne dobivajo prvo- šolčki; drsalne potrebščine za zimo, letne za plavanje v majhnem potoku sredi polja; tam spet dolge hlače in vsenaokrog polno igračk,karte Črni Peter, punčka,ki zna reči: Mama!, opica,ki zna bobnati,papirnati zmaj za jesenski veter nad strniščem, igra za indijanarice s postavljanjem šotorov,velika nogometna žoga - vse to sem si nabral v koš, pa še majceno kuhinjo za punčke, trgovinico, knjižico z božično pravljico in obljubo za obisk cirkusa v primeru dobrega spričevala.
Potem sem odnesel svoj nakupovalni koš naprej,v oddelek prve ljubezni. Ta oddelek je bil v samopostrežbi življenja izredno pi- san, vesel,ves prežarjen s soncem. V njem so bila utripajoča srca, plašno zardevanje, srečanje pod postajniškimi urami,obisk kina v dvoje (o čemer starši niso smeli vedeti), šopek poljskega cvetja (nabran na robu gozda),prva zabava na plesnih vajah,spre- hod po mestnem parku, mesec, ki se je srebril nad strehami, prvi nerodni poljub in potem cela vrsta drobnih, nežnih besed, dodanih v zaljubljena pisma hkrati s posu- šenimi cvetovi in na listkih pripisi: "Vedno tvoj", "Za vselej tvoja" ...
Tudi s temi sem napolnil svoj koš in iz za- dnjega predala položil na vrh kupa še tiho zaroko, potem javno zaroko, poročne zvo- nove in starševski blagoslov.

Vse to sem naložil v koš. Pokril sem ga z obilico ljubezni, potrpljenja in obzirnosti, z nežnim poljubom za sporazumevanje, s tistim veselim zjutraj. Nekaj korakov dalje sem lahko priložil v koš najinega prvega otroka, potem drugega, tretjega. Koš je bil že pošteno težak, pa sem vseeno hodil od police do police.
Tedaj so prišle na vrsto resne in težke stvari - uspeh v službi, življenjsko zavaro- vanje, upoštevanje med ljudmi,častno me- sto v mestni upravi, prvi šolski dan najinih otrok, tudi trenutek, ko nama niso rekli več: "Oče, mama, treba mi je...," temveč: "Oče, mama, česa vama je treba..."
Nadaljujem.Ko pogledam v svoj koš in vidim obilo veselja, ki sem ga ob svojem prihodu v samopostrežbo nabral iz predalov -pa ne samo jaz, cela množica ljudi, ki zahajajo z nakupovalnim košem v samopostrežbo živ- ljenja in jih je na miljone -mislim na Onega, ki nevidno polni police, da bi bilo na njih za vsakogar nekaj, kar bi si lahko vzel; tudi solze,jok in robci za otiranje solz. Tudi ob- veza za naglo prvo pomoč ni pozabljena.
Izreči moram priznanje Mojstru, ki je vse tako dobro premislil, da nihče ne gre iz samopostrežbe s praznim košem in da je v njej takšna ponudba, pa čeprav so včasih le preproste nedelje ali vonj cvetja in goz- dnega razpoloženja, let lastovic in pesem škrjanca ali dozorevajoče sadje.
Še imam pred seboj nekaj polic in malo pro stora v košu. In to, kar zdaj stavim vanj, je trdneje zavito in sploh ne več pestro; vendar je še vedno poceni, čeprav zdaj malo pogreni: ozdravljenje v starosti, od- povedovanje mišic v nogah, spregled in spoznanje ter pomiritev z Bogom, sreča skupnega staranja v dvoje - nihče od naju nima dobrih nog,a lahko se vzajemno pod- pirava. Kolikšna sreča! Še je na klopi pred hišo starček; hrom in slep. Zadnja sončna luč,pismo od otrok,ki so šli daleč po svetu. Umiti in lepo počesani vnuki, ki nam jih pri- peljejo o praznikih z naročilom, naj bodo pridni, ko so na obisku pri babici in dedku. Lahko bi napolnil svoj koš še s podobnimi zadevami, da bo zvrhano poln. Ponudba zadnjih življenjskih radosti, čeprav se zdi mladim ljudem lahko neprimerna, je zelo velika in si ne morem kaj, da si ne bi izbiral še z bogato založene police pri blagajni.
"Ste bili z vsem zadovoljni?" vpraša suh mož pri blagajni. "Kaj pa imate," pogleda v moj koš in mirno prikima.
"Koliko to stane?" vprašam.
"Življenje," reče blagajnik.
Dam mu, kar zahteva. Ko počasi zapuščam trgovino, pripirajoč oči od utrujenosti, vi- dim, da nekdo drug vzame moj prazni koš in ga spet polni z lepotami Samopostrežbe življenja. Utegnem še zaklicati: "Želim vam dober nakup," a on me ne sliši.
Kdo pa sploh sliši klic nekoga, ki je že iz- stopil iz življenja.

Jo Hanns Rössler,

prevedla A. S.

V začetku oktobra se je poslovil eden prvih članov KBBI, Franci Peklenk z Vrhovcev v Ljubljani. Vsa družina Peklenkovih je dol ga leta zgledno sodelovala v gibanju in bila v veliko oporo.Franci je bil mnogim poznan po svoji zgovornosti, družabnosti, gosto- ljubnosti, zanimanju za tehnične stvari. Mnogim a je bil tudi dober prijatelj, čeprav je bil zaradi svoje bolezni (distrofija mišic) iz leta v leto slabotnejši. Zelo rad se je udeleževal srečanj, letovanj, razstav roč- nih del in drugih prireditev, rad pa je tudi sprejemal obisk duhovnika, ki mu je redno prinašal obhajilo. Veliko število sorodnikov, prijateljev in znancev ter več duhovnikov z domačim župnikom na čelu se je Franciju in njegovim domačim z udeležbo na pogre- bu zahvalilo za prijateljstvo,lepo sodelova- nje in pomoč. Želeli smo izraziti tudi spoš- tovanje in občudovanje vse pomoči, ki so jo Franciju nudili domači,saj je skoraj čisto do konca mogel bivati na svojem domu,kjer se je najbolje počutil. Hvala, dragi Franci, za tvoje prijateljstvo!

Na pokopališču, ko smo se poslavljali, smo izvedeli, da je ta dan umrla tudi Stanka Cerar - Cerarjeva mama, Svetčeva 4, 1240 Kamnik. V zadnji lanski številki Pri- jatelja smo ji izrekli voščilo ob osemdeset- letnici in se s hvaležnostjo spomnili njene- ga dolgoletnega sodelovanja na srečanjih bolnikov in invalidov. Skoraj dvajset let je kuhala na teh srečanjih ter spoznala veliko bolnikov, invalidov in sodelavcev. Vsi smo jo imeli za mamo.Bila je stvarna žena z od- prtim srcem in velikim posluhom za stisko bližnjega. Stisko je dobro poznala, saj je dolga leta stregla svojemu bolnemu možu na njegovi bolniški postelji. Njeni življenjski nasveti spremljajo in usmerjajo marsikoga, ki ga je srečala. Delo,molitev in pomoč bliž njemu so bili bistveni v njenem življenju. Verjetno tudi ona še ni pričakovala, da jo bo Bog že poklical k sebi, čeprav so ji moči zelo pešale.Toda takšna so Božja pota.Naj bo bolečina domačih ob slovesu manjša prav ob zavesti, koliko ljudi - živih, še več pa že pokojnih-je čutilo veliko spoštovanje in hvaležnost do pokojne mame. Bog ji po- vrni za vso njeno dobroto.
"Tako odhajajo" je rubrika v Prijatelju, ki nas vabi k molitvenemu spominu za rajne prijatelje in znance. Obvestiti vas želim, da je v oktobru v Gospodu zaspala mama Marica Sarnic, Šentiljska c. 69, Maribor - Slavkova mama. Njeno življenje je bilo pot za Jezusom v službi bližnjemu. Te vrs- tice bi rada zapisala,da izrazim sožalje so- rodnikom in obudim spomin nanjo. Bila je edinka matere samohranilke. Že v otroški dobi je morala služiti drugje. Ob poroki je z možem Hinkom prišla v Maribor in podarila življenjem trem sinovom in dvema hčerka- ma. Dva otroka sta bila še majhna, ko je mož umrl. Najstarejšega sina Slavka je v njegovi bolezni vse do svoje smrti sama negovala. Bila je članica Frančiškovega tretjega reda in je veliko molila. Marica je umrla, ker se je samo tako mogoče roditi za nebo.
Tako odhajajo ... Molili bomo zanje.

s. Zvezdana Lorbek

Menjava črk

Ena od prijetnih družabnih igric, pri kateri pa je potrebno kar dobro misliti, je spremi- njanje črk pri besedah. Igra poteka tako, da nekdo pove besedo NA ŠTIRI ČRKE, naslednji sodelujoči pa mora v določenem času (naprimer 10 ali 20 sekund) povedati drugo besedo s prav tako štirimi črkami,pri čemer sme zamenjati le eno črko, spreme- niti vrstni red črk ali pa to oboje.
Primer: prvi igralec reče OKNO, drugi KONJ tretji VONJ,četrti JONA, peti ANJA... Bese- de naj bi bile samostalniki v prvem sklonu ednine, poleg tega pa naj bi se nobena v isti igri ne ponovila, razen če igra traja res dolgo. Sodnik pazi na čas in na kršitve teh pravil. Kdor se pravočasno ne spomni nove besede, izpade iz igre.
Da bi igrico osvojili,naredite poizkus. S čim manj besedami preidite vse SVETOPISEM- SKE KNJIGE, katerih NASLOVI ALI AVTORJI imajo le štiri črke. V glavnem gre za male preroke. Imena so (po abecedi):
AGEJ - AMOS - EZRA - JOEL - JONA -JUDA - LUKA - OZEJ - RUTA.
Pričnete lahko s katerokoli teh besed. Vrs- tni red je povsem vaš, le da vključite vsa ta imena, vmes pa dodaste toliko drugih besed s po štirimi črkami, kolikor je nujno potrebno;vendar čim manj. Pazite,da bodo to samostalniki v prvem sklonu.Če kdo us- pe sestaviti verigo samo 18 besed (zgoraj navedena imena in še 9 vmesnih pomožnih besed) ali še manj, nam jo pošljite. Morda vam bo uspelo to število še znižati in bo- ste postavili nov rekord. Poskusite!

vd

Nagradna križanka:

Jaslice, božične pesmi, blagoslov doma, domačnost po vzoru najlepše - Svete dru- žine... Ko pride december,začne 'dišati' po božiču. Naj bo tako tudi pri križanki v Pri- jatelju. Rešitev tokratne križanke sta dve besedi,ki sta začetek ene od božičnih pes- mi. Gesla,ki izvira iz slike, ni treba pošiljati, glavno geslo pa preberite na rumenih in zelenih poljih (od zgoraj navzdol). Rešitev pošljite do 1.januarja na naslov:PRIJATELJ Tabor 12, 1000 LJUBLJANA, s pripisom: KRIŽANKA.

Nagrade 6/2000:
1. redna zbirka Mohor.družbe za leto 2000
2. kalkulator
3. knjiga: Most na drugi breg (zbirka štirih)
4. odejica
5. ščetka za lase z ogledalom
6. podobice z motivi iz narave(avtor Klemen Čepič)

Rešitev nagradne križanke št. 5/2000:
VSAJ DESETKA ROŽNEGA VENCA

Nagrajenci 6/2000:
1. jaslice:Angelca Škufca, Mleščevo-Dedni dol, 1294 Višnja gora
2. okrasna blazina: Franko Pellaschier,Arto 13, 8290 Sevnica
3. avdiokaseta 'Kanček upanja':Marija Kuhar Dr. Vrbnjaka 1, 9103 Murska Sobota
4. ženske rokavice: Olga Emeršič, Paradiž 46, 2282 Cirkulane
5. Božični ciklus (razmišljanja): Frančiška Špindler, Berkovci 32, 9244 Sv. Jurij ob Ščavnici
6. Podobice z motivi iz narave: Anja Turk, Dol. Maharovec 9, 8310 Šentjernej.

K lepšemu in globljemu podoživljanju betle- hemskih dogodkov pred 2.000 leti veliko pripomorejo upodobitve: slike, jaslice in božične igre, to je žive jaslice. Povejte:

a) v Priscilinih katakombah v Rimu
b) v cerkvi Jezusovega rojstva v Betlehemu
c) na sarkofagu v Lateranskem muzeju v Rimu.
a) praznovali so ga od vsega začetka
b) v četrtem stoletju
c) v sedmem stoletju.
a) frančiškani
b) klarise
c) jezuiti

Pravilni odgovor PP 5/2000: B A A

Tekmovanje, ki je odločeno že kolo pred koncem,ni več zanimivo.V pokalu Prijatelja se to ni zgodilo.Štirje tekmovalci in tekmo- valke imate še možnost zmagati ali vsaj deliti prvo mesto, to pa zato, ker je tudi vodilnemu tokrat prvič spodrsnilo. Vrstni red je pred zadnjim kolom sledeč:
1. mesto (26 točk): Tomaž Bric, Dornberk
2.-3. mesto (21 točk): Ana Košir,Ljubljana in Ivanka Zmrzlikar, Kranj
4. mesto (20 točk): Francka Košnik, Kranj
5. Mesto (18 točk): Zora Praper, Prevalje
6.-7.mesto (16 točk): Boris Rejc, Domžale in Ana Kerin, Šentjernej
8. mesto (15 točk): Marija Hribar, Kranj
9. mesto (11 točk): Zvezdana Zadnik, Škofja Loka
10.-11. mesto (4 točke): Marija Štamol, Šempeter in Ana Pirečnik,Šmartno ob Paki

Odgovore pošljite do 1.januarja na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Skoraj za celo leto smo napredli novih doživetij;nekaj dela še ostaja (vreteno)

• Praznične iskrice v očeh naj vam svetijo v samotnih dneh

• Lepo je bilo letos na srečanju; naj bo še v prihodnje tako (srečanje KBBI)

• "Kje je tisti lepi beli prtiček, ki ga je naredila moja babica?"

Misli in slike: Tone Planinšek

Ivan Malavašič,

iz pesmi: Božični zvonovi