Dragi prijatelji!

"Počutim se kot igralec, ki je moral zapustiti igro zaradi po škodbe." V času, ko je ves svet spremljal olimpijske igre in si mislil svoje ob tekmovanjih, slavjih in razočaranjih, je prav zanimiva ta mi- sel, ki jo je izrekel misijonar z Madaga- skarja, ko je moral za nekaj mesecev oditi na zdravljenje.Sedaj se je že "vrnil v igro", ki sicer ni igra,ampak življenje z malgaškim ljudstvom in oznanjevanje evangelija.
Večina bralcev in bralk bi najbrž lahko dejala podobno. "Po nesreči, zaradi bo- lezni, zaradi starosti in onemoglosti se počutim kot igralec, ki je moral zapus- titi igrišče." Marsikdo ve, da na tisto "igrišče" ne bo mogel nikoli več stopiti, ampak bo odslej le še gledalec, navi- jač... Morda so še druge možnosti - biti trener, sodnik. Znano je, da je nekaj ponesrečenih športnikov sicer na inva- lidskih vozičkih,toda so lastniki moštev, trenerji, kostruktorji in podobno; vse- kakor pa v središču dogajanja, ker celo "režejo kruh" pravim športnikom. So pa drugi nekdanji športniki, ki povsem dru- gače gledajo na svoje športno udejst- vovanje - merjenje moči mišic in se ga celo sramujejo. Pravijo, da niso tekmo- vali v pravih disciplinah; morali bi tek- movati v dobroti, iskrenosti, sočutju, pomoči ljudem v stiski itd.
Prijatelj,ki je pred vami,sicer nima niče- sar o športu, pa vendar prinaša marsi- kaj iz "tekme življenja". Razstava ročnih del, na kateri so obiskovalci na čelu s slovenskim metropolitom dr. Francem Rodetom dali veliko priznanje vsem razstavljalcem - bolnikom in invalidom, je že takšna 'tekma življenja'. Vsakdo,ki je razstavljal vidne ali nevidne izdelke (molitve, darovano trpljenje) je zma- govalec. Intervju z misijonarjem, ki je nekaj dolgih tednov stal na pragu nove dežele - dežele bolezni,pa mu na srečo še ni bilo treba stopiti vanjo, reportaža naše sodelavke Polone, ki je bila na Madagaskarju na obisku, zapis o med- narodnem kongresu Bratstva,pa utrinek iz življenja v skupnosti Barka in še mar- sikaj naj vam pomaga, da se boste bolj zavedali, kako sodelujete na pomemb- nejši tekmi kot so olimpijske igre.Ta je- senska številka,ki "pokriva" tudi praznik Vseh svetnikov in Vseh rajnih ter vse- buje kakšen članek, ki pogleda tudi čez rob življenja. Že sama naslovnica lahko k temu zavedanju še pripomore.
"Dober boj sem dobojeval, tek dokončal vero ohranil",je zapisal ob koncu življe- nja apostol Pavel. Bog daj,da bi tudi mi nekoč lahko tako dejali.

Vlado Bizant, urednik

Fotografiji na ovitku:

spredaj: leseno božje znamenje ob poti foto Klemen Čepič
zadaj:cerkev v malgaški vasi,foto Tone Kerin

Oktober

Podpora družine mladoporočencem.

Da bi zgled staršev in drugih družin pod piral mladoporočence. Da bi vsestranska soodgovornost ško- fov bila vir najrazličnejših pobud za misijonsko sodelovanje med krajevnimi Cerkvami. Da bi verske šole mogle neovirano delovati ter bi izpolnile pričakovanja staršev, Cerkve in družbe.

November

Politiki in gospodarstveniki za blaginjo vseh ljudi.

Da bi se politiki in gospodarstveniki zavedali svoje dolžnosti prizadevati si za dobro vseh, zlasti najrevnejših. Da bi poglabljanje v misijonsko vlogo verskih zavodov pospeševalo rast novih in svetih poklicev za posvečeno živ- ljenje. Da bi Slomškova beatifikacija poglobila med našim narodom željo po svetosti življenja.

Sonce in sence križa

Kjer je sonce,so tudi sence. Kje je kdo, ki bi mogel prepričano reči, da v njego- vem življenju ni bilo prav nobenega sonca?Pošten odgovor na to vprašanje zahteva trezen premislek. Vsaj nekaj sončnih žarkov je v slehernem življenju. Res je;včasih oblaki popolnoma zakrijejo jasno nebo, a kmalu si bo sonce znova našlo pot. Spomnimo se tako imenova- nega popolnega sončevega mrka, ki ga je bilo mogoče opazovati tudi v našem Prekmurju. V življenju vsakega človeka se dogaja, da je včasih več sonca in drugič več senc.
Rečeno nam je, da dnevu zadostuje lastna teža. In vendar jih ne manjka, ki kličejo nazaj pretekle sence. In te so včasih njihov sedanji križ. Sedanje te- žave,ki se rojevajo vsak dan,in pretekli križi so resnično težko breme. Kako naj jih nosijo? Ali ne zahtevata pamet in vera,da se človek pomirja in zaradi pre- teklosti ne vznemirja. Zavožene zadeve morda ne bomo mogli nikoli poravnati pred ljudmi, a prav gotovo jih moremo in moramo poravnati pred Bogom. Božje odpuščanje lahko dosežemo vsak tre- nutek in če kaj vemo o Bogu, moramo vedeti tudi to, ali vsaj to,da je njegovo odpuščanje popolno in dokončno. Če nam do ljudi, ki smo jih prizadeli, ali so nas prizadeli, res ni mogoče iti, tudi to urejujemo z Bogom. Naj bo On, v kate- rega smo položili vse svoje zaupanje, naš zagovornik ne le glede nas samih ampak tudi glede drugih. Naši odnosi do njih niso upravičeni po naši vesti, ne- posrednega ali tudi posrednega stika z njimi ne najdemo, zato sprejmimo,da bo Bog sam našel način, da bo to uredil. Če nam bo pa povedal, kako naj z njim sodelujemo,bomo takoj odgovorili: "Tu- kaj sem!" Ali ni Jezusova beseda: "Ne strašite se, ne vznemirjajte se"?
Čisto drugače gledajo na pretekle križe tisti,ki za njimi že opažajo zarjo vstaje- nja. Hvaležni so, da so bili s Kristusom pribiti na križ. Kdo jih je rešil s križa? Morda na prvem mestu odpuščanje, ki prihaja v zahvalo tistim, ki so jim pos- tregli s trpljenjem.
Kako je s Kristusovim križem? Vstali, poveličani Gospod, ki je med mašo naš gost in naša hrana, ne more trpeti. Dal pa nam je na mnoge načine vedeti, da čaka križ tudi njegove učence, kar nam zgodovina Cerkve potrjuje na vsaki strani. Kje je kdo, ki bi mogel z dokazi v rokah reči, da je bilo v prvem krščan- skem stoletju več ali manj mučencev kot v dvajsetem? Po nedolžnem prelita kri mučencev, naj bodo rimski ali afriški v prvih stoletjih ali pa ugandski mučen- ci iz 19. stoletja, japonski, korejski, kanadski, vietnamski mučenci, ki so bili mučeni pred nekaj stoletji, je kri, ki ne kliče po maščevanju ampak je skupaj s Kristusovo krvjo sprava za grehe člo- veštva. Koliko sence in vendarle tudi toliko sonca! Saj je skoraj neverjetno, kako so bili ugandski mučenci, več kot dvajset mladih ljudi, v Kristusu zadosti močni,da so rekli kralju nečistniku: "Te- ga nam naša vera ne dovoljuje." "Umrli boste!" "Umrli bomo, ne pa se tebi pre- dali!" so odgovorili. A. Trstenjak pravi, da je preteklost treba "odpravljati". Za- to sta dve poti: Odpustimo, če so nam drugi krivico prizadeli; obžalujmo, če smo mi komu trpljenje povzročili. Misel pisatelja Stanka Majcna bo tudi korist- na: "Odkar čutim starost v kosteh, sem čedalje bolj prepričan, da vse to, kar je bilo, ni nič in da se bo življenje šele za- čelo, ko bom tam...Torej nič žalosti in mnogo poguma za leta, ki nas še ločijo od vstopa v Življenje."

S. B.

Mompera Jezus

Odpraviti se v revno, nez- nano deželo... Na turistično potepanje gre marsikdo, pa še takrat te lahko doleti kaj neprijetnega. Živeti v takšni deželi kot misijonar - za to pa je potrebno veliko več poguma in predvsem vere. Vedno občudujemo naše misijonarje.Pa se tudi njim zgodi,da zopet stojijo pred nezna- no deželo, ki se je ob vseh življenjskih izkušnjah in pogumu bojijo. A ta dežela je bralkam in bralcem Prijatelja kar do- bro poznana, saj gre za deželo bolezni. Na preiskave ali zdravljenje pridejo mi- sijonarji in enega izmed njih smo pred letošnjo misijonsko nedeljo zaprosili, naj kaj spregovori o teh dveh deželah.
Tone Kerin, E.C.A.R. Midongy, B.P.2, 318 Atsimo - Midongy, Madagascar, je bil takoj pripravljen za pogovor.

Tone,najprej bi te rad vprašal,kateri letnik si po rojstvu in po duhovništvu?

Rojen sem 9. novembra 1958 v Krškem. To pomeni, da bom kmalu star dvainšti- rideset let. Glede duhovništva naj po- vem, da sem letos praznoval petnajst let, kajti posvečen sem bil leta 1985.

Ali lahko poveš kaj o svojih koreni- nah, o svoji domači družini in kraju, od koder izhajaš?

Doma sem iz precej številčne družine blizu Krškega. Naša vas se imenuje Straža. Bilo nas je in nas je še osem otrok; štirje fantje in štiri dekleta. Jaz sem četrti po vrsti. Lahko rečem, da izhajam iz preproste, a globoko verne slovenske kmečke družine, v kateri je bila vera kot naš vsakdanji kruh.Mati in oče sta nas vseskozi krščansko vzga- jala in duhovne vrednote ter vrline so bile pri nas vedno navzoče. Oba starša sta še živa. Oče ima sedaj devetdeset let, mati pa štiriinsedemdeset. Spošto- vanje do duhovništva in duhovniškega poklica je bilo v naši družini zakoreni- njeno. Duhovnik je imel vedno posebno mesto. On je bil tisti,ki je družini sveto- val,kako naj krščansko živi. Duhovnik je za nas od vsega začetka bil ideal po- polnosti,poštenosti, pravičnosti,pa tudi človeka, ki moli in se obenem približa ljudem.

Dve odločitvi sta bili bistveni v tvo- jem življenju: prva za duhovništvo in druga za misijone. Nam lahko za- upaš kaj iz tistega obdobja tvojega življenja, ko si se odločal?

Spominjam se, da sem se takoj po os- novni šoli brez veliko premišljevanja od- ločil za duhovniški poklic in šel v malo semenišče.Ob koncu tega so sicer prišli dvomi, toda Božji klic je bil močnejši. Kljub uporu, ki sem ga čutil, kajti po gimnaziji se odpira veliko poti, sem čutil ogenj,ki ni hotel ugasniti. Celo na drugo fakulteto sem se vpisal, vendar je os- talo le pri vpisu. Bog v meni je zmagal. Tako sem šel naprej proti duhovniške- mu poklicu vse do posvetitve leta 1985 Poklic je dozorel, otresel sem se zuna- njih vplivov, da sem kot novomašnik - tedaj sem se že pripravljal za odhod v misijone - lahko rekel: 'Gospod,priprav- ljen sem hoditi za teboj, kamorkoli me pokličeš.'
Misijonski poklic je potem drugotnega pomena, zato ker je to le delovno me- sto duhovnika. Bolj, ko je v tebi močna tista želja, bolj ko čutiš, da si eno s Kristusom, ko te on res osvoji, bolj si pripravljen za Kristusa nekaj narediti, npr. v tistih svojih 'mladih norih letih' iti oznanjat Kristusa nekam, kjer ga še ne poznajo, četudi na konec sveta. Če pa si še po naravi takšen, da si želiš raz- ličnih dogodivščin, si želiš, da bi svojo vero živel s kakšnim drugim narodom. Spominjam se,da je v zadnjih letih štu- dija prišlo na obisk v bogoslovje nekaj misijonarjev z Madagaskarja.Rekli so,da misijonarje tam še potrebujejo. Tedaj se mi je porodila želja, da bi tudi sam odšel tja.Zadnje leto pred posvečenjem sem preživel v Parizu, se naučil fran- coščine, že dva meseca po posvečenju pa sem odšel na Madagaskar.

Tone, imam vtis, da gojiš željo tudi na zunaj biti podoben Kristusu. Bra- da, malce daljši lasje... Si kdaj na to pomislil?

(Smeh.) Ne,nisem mislil,čeprav nisi prvi, ki mi je to rekel. Moram pa priznati, da me na Madagaskarju kličejo 'Mompera Jezus'. Mompera je vzdevek za duhov- nika in pomeni moj oče. Čeprav brada, lasje in ostale stvari lahko spominjajo na Jezusa, mi je to velikokrat dalo mi- sliti: "Kaj pa tvoja notranjost, ali je podobna Jezusu? Ali živiš tako, da ne bodo ljudje s posmehom dejali: 'Glej ga, zgleda kot Jezus, v resnici pa je čisto drugačen'?" Posebej zvečer, po napor- nem dnevu, ko mine otroški živžav in imam pol ure časa za pogovor pred tabernakljem, pridejo takšna vprašanja. Takrat, v tistih lepih trenutkih tihega pogovora z Jezusom, prihaja zahvala in prošnja: 'Gospod, hvala za dan, ki sem ga preživel! Daj mi moči,da ne bodo lju- dje v meni videli zgolj nekoga,ki prinaša živžav pred župnišče, ampak tistega, ki prinaša tebe, Jezus, in upanje.' Kajti krščanstvo je upanje. Duhovnik je tisti, ki naj prinaša upanje in mora dati upa- nje v vsakem trenutku. Ta večerna osvežitev gotovo pomaga, da duhovnik ostaja v svoji notranjosti podoben Je- zusu in živi tisto, kar oznanja. Bila bi laž in največja sramota, če bi bil samo po zunanjosti podoben Jezusu, čeprav priznavam, da sem velikokrat še daleč od ideala.

Spominjam se tvojih odmevnih pi- sem, ko si deloval kot duhovnik v malgaških zaporih. Ali lahko poveš, kako si prišel do takšnega dela?

To pa je bila v mojem duhovniškem živ- ljenju prav posebna milost.Zakaj pravim temu milost? Zato, ker so to zelo ose- bne izkušnje vere in predanosti Bogu, pa tudi nekakšnega upora Bogu.

Zakaj upora?

Ko sem prišel na Madagaskar, sem se najprej šest mesecev učil njihovega domačega jezika, nato pa sem pričel noviciat.Čeprav sem bil v Sloveniji ško- fijski bogoslovec, sem se prav zato, da bi laže deloval na Magaskarju,odločil za vstop v Misijonsko družbo, za lazariste. Ko sem delal novinciat, me je prosil naš ravnatelj, da bi obiskoval zapore in bol- nišnico s tuberkuloznimi bolniki.Kot mlad duhovnik sem bil prepričan, da je Bog ljubezen in nič drugega kot ljubezen. V življenju se do tedaj nisem nikoli srečal s takšnim trpljenjem. Zame je to bilo nekaj v teoriji. Tu pa so bili pred menoj zaporniki, mladi fantje in dekleta šest- najstih ali sedemnajstih let, ki še ne mo rejo polno odgovarjati za svoja dejanja. Videl sem, kako po krivici celo umirajo od lakote. Naj povem primer.
Šestnajstleten fant je ukradel kokoš, ker je pač želel jesti. Lastnik kokoši ga je ujel, dal vreči v zapor in fant je po- tem v zaporu umrl. Takrat je bila to za- me tako huda krivica, da sem se sam s seboj in z Bogom boril.Ni mi šlo v glavo, kako da Bog, ki je ljubezen, določenih stvari ne spremeni, oziroma ne naredi drugače. Zdelo se mi je, da je krivičen. Potem je prišel preblisk in duhovni pre- porod,ko sem začutil potrebo po molitvi Včasih smo bogoslovci molili bolj zato, ker je bila navada.Bili smo pač iz kršča- nskih družin.Tedaj pa sem začutil pravo žejo po molitvi, potrebo po pogovoru z Bogom.Notranji boj je trajal nekako štiri mesece. V tistih mesecih sem spoznal, kaj dejansko pomeni Kristus. V življenju sem imel Boga zelo rad, za Kristusa pa večkrat nisem vedel, kam bi ga dal. Saj bi Bog svet lahko odrešil tudi brez Kri- stusa, sem razmišljal. Ampak tedaj, ko sem se soočil z dejanskim trpljenjem, ko sem se spraševal o pravičnosti in poštenosti Boga, sem začutil, da lahko edino Kristus pokaže pot; on, ki je trpel nedolžen. Takrat sem se potem odločil, da se v življenju ne bom več spraševal, zakaj to in zakaj ono, ampak bom storil vse,kar bom mogel,da bi trpljenje lajšal in da bi ljudem pomagal najti smisel ži- vljenja in tudi trpljenja. Takrat smo s še drugimi fanti, ki so bili v novinciatu, ogromno naredili za zapor. Spremenili smo ga,pa tudi tuberkulozno bolnišnico. Vse smo popravili, kar je bilo poruše- nega. Zapornikom smo poskušali vrniti dostojanstvo ter jim pokazati, da je še možnost postati nov človek, boljši člo- vek, ne glede na to,kaj so dotlej v živ- ljenju storili ali zagrešili.
Lahko rečem, da je bil tisti čas zame osebno izredno koristen in me je močno zaznamoval.Moja vera se je zelo poglo- bila. Na novomašno podobico sem svoj čas zapisal: Bilo ti je razodeto,o človek da si ponižen pred svojim Bogom, da ljubiš Boga in da hodiš za njim. Tedaj je pri meni osebno prišlo do uresničenja tega. Vse življenje bom Bogu hvaležen za tisto leto.

Kje si potem deloval in kje sedaj delaš?

Po noviciatu, po tem delu z zaporniki in tuberkuloznimi bolniki,sem bil nastavljen v župnijo Manabondro (izg: Manam- bundžo), kjer je prej delal naš misijonar Janez Puhan. Tam sem ostal deset let. Leta 1996 sem bil prestavljen v novo župnijo Midongy,ki je bila že celih dvaj- set let brez stalnega duhovnika. Zad- nja misijonarja, ki sta bila tam, sta bila Franci Kraner in Pepi Gider. Bil sem v komisiji za prestavljanje duhovnikov in sem pač predlagal,da bi nekdo šel na to župnijo, ki že tako dolgo ni imela stalnih duhovnikov, ima pa okoli sedemdeset tisoč prebivalcev. To sta dve občini, v katerih krščanstvo še ni razširjeno in utrjeno.Krščenih je le okrog štiristo ljudi pri katoličanih in nekaj več pri prote- stantih. Sam center je bil bolj ali manj že pokristjanjen, širše področje pa je še vedno pogansko. Meni se je tedaj zdelo, da imam še dovolj moči, da bi šel delat na to področje in sem prosil naše ga vizitatorja ter škofa, naj me pustita. Škof je rekel, da lahko grem, a da ne verjame, da bom zdržal. Hvala Bogu, do sedaj je šlo.

Za bralce Prijatelja bo zanimivo ve- deti karkoli glede bolnikov in invali- dov v tej misijonski deželi. Kako de- luje zdravstvo, zlasti na podeželju?

Kar zadeva zdravstveno varstvo, mislim da je na Madagaskarju še v nastajanju. V večjih mestih je že urejeno, na pode- želju pa zelo slabo. Glede invalidov naj povem, da obstaja nek duhovnik, Fran- coz, ki ima zelo veliko središče zanje. Zbira jih s celega južnega dela Mada- gaskarja in drugim duhovnikom vedno naroča,naj mu pripeljemo naše invalide. Tam jih naučijo različnih spretnosti, pri- dobijo poklic in se potem vrnejo v do- mače okolje. Lahko rečem, da Cerkev dobro skrbi zanje. Za malgaške ljudi pa bi lahko rekel, da jih je še vedno sram priznati, da imajo invalida v hiši. Primer: na župniji sem bil že več let, ko sem šele izvedel, da je nek invalid v hiši, le trideset metrov stran od župnišča.Čep- rav sem bil velikokrat na obisku pri njih, nisem vedel, da imajo bolnika in to za- prtega notri v bajtici, da ga ne bi nihče videl. Sicer ga družina sprejema in skrbi zanj. Je vedno del družine. Samo izven družine ga ne kažejo. Moram reči, da je prav omenjeno središče za invalide že precej spremenilo miselnost v naši ško- fiji. Sedaj se že dogaja, da same dru- žine pišejo in sporočajo duhovnikom, da imajo invalida in če bi ga lahko sprejeli ter mu pomagali.
Odnos do bolnikov in invalidov se res spreminja. Posebej tam,kjer so župnije, duhovniki ali pa sestre redovnice,dajejo bolnikom in invalidom veliko pozornosti. Največ, kar lahko storimo, je prav to, da jih usmerimo v center, kjer se nau- čijo delati kaj takšnega, kar zmorejo in se bodo lahko sami preživljali. Nekateri postanejo pravi mojstri in kasneje us- pevajo celo bolje kot zdravi. Vem,da se na Madagaskarju razvija tudi Bratstvo, kot ga imate tu v Sloveniji, vendar bolj na razvitejši visoki planoti na severu.

Velikokrat se srečuješ ne le s trajno bolnimi, ampak z boleznijo, tako ali drugačno, včasih tudi z zelo hudo. Ali imaš kakšne izkušnje z zdravlje- njem ljudi? Si tudi kaj zdravnika?

Da, ko sem bil še v prejšnji župniji, kjer ni bilo zdravnika v vasi, sem tudi sam kar precej zdravil. Tako sem imel precej izkušenj z bolniki. Včasih se malo poša- lim,da sem jih veliko rešil,sem pa tja pa je kateri tudi umrl. Ampak to se menda dogaja tudi v Evropi in Ameriki. Zdi se mi sicer,da Malgaši sami znajo kar dob- ro sprejeti bolezen. Sicer se zelo borijo proti bolezni in so pravi mojstri domače ga zdravljenja in zeliščarstva, a jo tudi znajo sprejeti in z njo živeti. Zdravstvo pa je precej prepuščeno samo sebi. Dr- žava se sicer trudi, vendar je ponavadi zdravstveno osebje nepopolno, se ne zanima dovolj, ali pa prihaja do korup- cije z zdravili.

Ali morajo zdravila in bolnišnico plačevati?
Da, vse se plačuje.

Tvoj zdajšnji obisk v Sloveniji je povezan z zdravljenjem oziroma z zdravstvenimi pregledi. Kaj se je zgodilo? Kakšne težave si imel?

Ja, moj zadnji obisk je zdravstvene na- rave. Gre za hudo vnetje grla, ki se ni- kakor ni hotelo pozdraviti.Zelo čudno je vse v grlu izgledalo.Tamkajšnji zdravnik je posumil,da gre za rakovo obolenje na glasilkah ali v grlu. Svetoval mi je, naj grem čimprej v glavno mesto ali domov v Evropo na pregled. Ker sem slovenski državljan in tukaj plačujejo moje zdrav- stveno zavarovanje, je bila najboljša rešitev,da sem za nekaj mesecev prišel domov. Saj tudi nisem vedel,kako sploh bo poslej z menoj. Hvala Bogu,zdravniki so ugotovili da gre le za hudo kronično vnetje grla, čeprav tudi to ni prijetna zadeva. Zdaj grem lahko nazaj. Res hvala Bogu, da ni kaj hujšega. Nikoli pa ne veš, kaj se lahko vse razvije.

Doživetje bolezni in negotovosti v zvezi z njo je najbrž tudi močno in mučno življenjsko izkustvo...

Ja,to so čisto osebna izkustva in človek ne ve,če bi o njih sploh govoril. Gotovo ima veliko bralk in bralcev Prijatelja ve- liko večje izkušnje glede bolezni kot jaz Če pa že moram, naj rečem,da sem se, ko sem odhajal iz župnije, počutil kot nogometni igralec, ki je moral iz igre zaradi poškodbe, in sploh ne ve, če bo še kdaj lahko stopil na igrišče. To ni nič prijeten občutek. Kar naenkrat se pre- kine vsa tvoja dejavnost. S čisto novim pogledom vidiš stvari, ki si jih do tedaj naredil. Prvikrat ni bila več v ospredju mojega življenja vera, ampak zdravje. Priznam. Pa ne, da bi podvomil o Bogu. Spraševal sem se, če sem vse v življe- nju prav storil. Med drugim sem moral priznati,da sem preveč kadil.To je moja slabost. Potem sem si rekel, kar je bilo, je bilo. Sedaj imej to moč, da boš še sam sprejel tisto,kar si drugim oznanjal! Imej zaupanje v Boga! Na misel mi je takoj prišla podoba malgaške matere in otroka na njenem hrbtu. Kamorkoli mati gre,je otrok z njo in spi na hrbtu. Zakaj spi? Ker mu je všeč na hrbtu, toplo je, potem pa, ali gre na jug ali sever,ali na riževo polje ali seka drva, je vseeno. Otrok je vedno na varnem. Kolikokrat sem pridigal: "Takšno zaupanje, kot ga ima otrok v mater, moramo mi imeti v Boga." To se pravi: če me bo Bog peljal v trpljenje,bom rekel: "Ti me vodiš, tebi zaupam; tudi na tej novi poti, ki je ne poznam."
Vendar, ko se zaveš, da je lahko naen- krat vsega konec, da se lahko hipoma vse ustavi, začneš razmišljati, ali boš sam sposoben tako prenesti, kot si go- voril ljudem. Za mene je bilo to nekaj mesecev precej globokega razmišljanja, kaj pomeni bolezen in do kod sem Go- spodu pripravljen reči 'Da'. Pregledov in izvidov me je bilo strah. Ja, to je bila zame čisto nova izkušnja.

Zdaj se vračaš na Madagaskar.Imaš kakšne nove načrte, mogoče glede na to novo izkustvo? Ali bo to kaj vplivalo na tvoje delo, na odnos do ljudi?

Ja, z veseljem se vračam. Gotovo bo to izkustvo vplivalo name, kajti zdaj še bolj vem, da v vsakem trenutku Bog lahko reče: "Dovolj! Zdaj boš delal dru- gače; zdaj boš pa trpel zame in ne več fizično delal in ne več pridigal."V načrtu sem imel na 'mojem' območju narediti še pet ali šest šol, ter pokristjaniti vse tiste širne predele. Danes vem, da je to bilo ošabno, ker sem si domišljal, da imam dovolj telesne in moralne moči in bom uspel narediti vse, kar sem si za- stavil. Izkustvo bolezni in nemoči pa te prisili, da postaneš v vsakem trenutku pripravljen reči: "Hvala, Gospod,za tisto kar sem mogel narediti. Zaupam,da boš še kaj storil tudi po drugih." Skratka, bolezen te prisili,da bolj računaš na Bo- ga in na druge ljudi.
Zdaj torej tudi na duhovno plat svoje- ga življenja gledam drugače. Vendar iti nazaj na Madagaskar sem si vedno zelo želel. Z vsem srcem in vso dušo sem tam.Čutim s temi ljudmi in jih preprosto ne bi mogel zapustiti. Tri mesece, kar sem bil v Sloveniji, nekako nisem bil pri sebi.Zdaj še bolj vem,kje je moje mesto in moj dom. Po tem soočenju z možno- stjo, da bi mi bilo vse odvzeto,bom laže prenašal različne težave. In gotovo se bo tam veliko spremenilo v mojem delu. Z večjo ponižnostjo se bo treba pribli- žati ljudem, z večjo hvaležnostjo delati in reči vsak dan: "Gospod, hvala ti za dan, ki si mi ga podaril. Lahko ga ne bi bilo." Mislim, da bom bolj ponižen do ljudi, ker se zavedam, da delam nekaj, kar bi lahko naredil tudi kdo drug.
Gotovo se bo to izkustvo poznalo tudi v mojem odnosu do bolnikov. Zdaj bolj vem, kako majhen in negotov je človek v bolezni in strahu glede negotove pri- hodnosti. V teh treh mesecih sem imel pač zelo globoko izkustvo. Opazil sem, da sem bil v tem obdobju pozoren na določene stvari,na katere prej nisem bil O njih sem sicer veliko govoril... Zdaj pa bolj pozorno poslušam in razmišljam. Mislim,da sem spoznal novo razsežnost duhovništva in duhovnega življenja, na katero sem doslej premalo mislil. Po takšni izkušnji ponižno rečem: "Gospod, vse je dobro, kar ti storiš."

Za konec rečeš morda še kakšno misel. Kako recimo, lahko kristjan v Sloveniji živi misijonsko razsežnost, poleg tega da dá kakšen dar za mi- sijone?

Seveda, v krščanstvu je tudi misijonska razsežnost. Vsak kristjan, če je res s srcem kristjan, ima željo svojo vero, to svoje notranje bogastvo deliti z drugimi Z drugimi želimo deliti svojo srečo. Slo- venci smo znani po tem, da zelo podpi- ramo misijone. Hvala Slovencem! Tega si sploh ne morete predstavljati. Jaz sem zgradil že sedem cerkva, od tega štiri zidane in tri lesene, za kar ni bilo druge denarne pomoči kot le iz Sloveni- je. Poleg darov je zelo pomembna moli- tev. Jaz velikokrat rečem tole: Tisto, kar lahko čisto vsak naredi, je, da vsak dan zmoli en očenaš za misijone in za nas, ki delamo tam. Nihče ne more po- vedati, koliko to pomeni za misijonarje. Ko hodiš tam kilometre in kilometre po vročini ali blatu, ko rečeš, vsega imam dosti, ko si na robu obupa, se zaveš,da je na tisoče ljudi,ki zate vsak dan zmo- lijo en očenaš. Ta misel učinkuje tako, kot bi dobil injekcijo. To je ogromna pomoč!
Hvala vsem,ki podpirate misijone!Ljudje pri nas vedo, da je misijonar le posred- nik in da so to sredstva tisočev sloven skih vernikov, ki želijo pomagati. Ko na- redimo praznovanje, ko je neka stvar končana, oni vedno v zahvalo vključijo vse,ki so nam pomagali.Gotovo se prav v majhni vaški cerkvici na Madagaskar- ju čudovito pokaže vesoljnost Cerkve. Pokaže se v navzočnosti misijonarja,pa tudi v stavbi, v cerkvici.

Pogovarjali smo se: Polona
Malovrh, Tone Planinšek in Vlado Bizant

Zadnje fotografije

Poklical me je po telefonu in rekel: "Rad bi se oglasil pri vas v ambulanti." Pred nekaj dnevi mu je po dolgotrajni bolezni umrla žena.Zelo pozorno in ljubeče jo je negoval do zadnjega diha. Ob najinem prvem srečanju v ambulanti je bil čust- veno otopel. Prinesel je ženina zdravila in ortopedske pripomočke. Govoril je, kako bo organiziral pogreb in koga bo povabil.
Čez nekaj tednov se je oglasil drugič. Prinesel je album s fotografijami pogre- ba. Skupaj sva jih pregledovala. Pripo- vedoval je,kdo je bil na pogrebu,katere pesmi so zapeli, kakšen je bil cerkveni obred in kako bo uredil grob.
Po dveh mesecih se je oglasil tretjič, tokrat zaradi nespečnosti in nočnega zbadanja pri srcu.Do sedaj nikoli ni imel tovrstnih težav. Podnevi je prekomerno delal. Bil je kot pridna mravljica, ki nima časa biti žalostna. Ni si dovolil žalovati in jokati. Vzgojen je bil,da je jok odveč, ker nič ne koristi. To ne drži. Izražena čustva pomagajo ohranjati duševno zdravje. Jok ni znamenje pomanjkanja moškosti in odraslosti. Tudi Jezus se je razjokal ob Lazarjevem grobu. Nikoli ne recimo: "Dovolj si jokal!" Nikoli ne more- mo presoditi, kdaj je nekdo dovolj jokal in dovolj dolgo žaloval. Žalovanje je pro ces, v katerem se človek oddaljuje od tega, kar je bilo in se prilagaja temu, kar je. Če žalosti ne damo dovolj časa in je ne doživimo dovolj zavestno, po- tem smrt ne gre iz hiše. Pisatelj Tolstoj je zapisal: "Le ljudje,ki so sposobni mo- čno ljubiti, lahko doživijo veliko žalost. Ta njihova sposobnost ljubiti pa jim po- maga v žalosti in jo ozdravi."
Žalujoči mož se je pritožil nad znanci in prijatelji, kako ga ranijo njihovi nasveti: Zdaj se je rešila vseh bolečin in trplje- nja. Hvaležni morate biti,da ste jo tako dolgo imeli. Srečni ste lahko, da imate tako dobre otroke. Bolj morate skrbeti zase.
"Najbolj dobro mi je delo, če sem se srečal z ljudmi, ki znajo molčati, stisniti roko in poslušati. Nikoli ne bom pozabil vnukinje,ki se je stisnila k meni in rekla: 'Dedi, saj imaš še mene.' Obisk pokopa- lišča je zame kraj tolažbe. Včasih grem tja tudi večkrat na dan. Tam občutim mir in se spokojno pogovarjam z ženo. Mnogi mi rečejo,da pretiravam. Večkrat se sprašujem, ali sem res že nor in bi moral k psihiatru? Karkoli delam, vedno je žena z menoj.Na pokopališču srečam druge žalujoče. Z malo besedami se ra- zumemo v bolečini. Spoznavam, da ni- sem edini na svetu,ki mu je umrla žena. Včasih se mi zjutraj ne da vstati, a moram peljati ven psa."
Ukvarjanje z domačo živaljo lahko ima terapevtski učinek. Kako prijetno je, da te doma vedno nekdo pričakuje in se te razveseli.
Žalujoči mož nadaljuje: "Neprestano me spremljajo občutki krivde,zakaj je nisem prej peljal k zdravniku, zakaj je nisem prepričal,ko je odklonila operacijo,zakaj je nisem peljal na zdravljenje v tujino. Žal mi je, da nisem vzel dopusta in bil ves čas ob njej. Kako boleče je spoz- nanje, da se ne da nič več popraviti ali spremeniti. Za vse je prepozno." Žalu- joči čuti potrebo, da bi pokojniku še kaj razložil, se mu opravičil ali se z njim spravil. Ljudje ne moremo biti v medse- bojnem odnosu, ne da bi delali napake.

Po dveh letih sva se z žalujočim možem ponovno srečala. Rekel je: "Zbadanja pri srcu nimam več, odkar sem si pustil vzeti, kar mi je Bog vzel. Moje največje razvedrilo in veselje je vnukinja, ki zah- teva popolno pozornost.

Če se vam zdi, da bi na poti žalovanja potrebovali pomoč, lahko pokličete na Slovensko društvo Hospic (tel. 01/431- 53-99), kjer vam je na voljo posamično spremljanje, skupine za samopomoč za žalujoče in klub za žalujoče.

Vedno je najtežje narediti prvi korak. Tega ne more storiti nihče namesto vas Ob prazniku vseh svetih se bolečina za radi izgube drage osebe še bolj izostri. Bodimo v teh dneh še posebej pozorni do vseh, ki žalujejo. Človeška in Božja bližina dajeta moč za naslednji korak. Verujem, da se na zadnjem pragu vra- čamo v Božji objem. "V Njem živimo, se gibljemo in smo" (Apd 17, 28).

Janja Ahčin

Vrata mi odpre stara gospa v obledeli mo- dri halji,nekoliko zgrbljena, redkih sivih las, koščenih rok. V osemdesetih letih je,obraz ji je posušen, otožen.
"Tako trpi," pravi "že ves večer." Mukoma, počasnih, drsajočih korakov me pelje v so- bo. Stara,lesena, stilno rezljana svetilka iz verjetno srečnejših časov meče rumen soj po prostoru. Številne knjige z obledelimi platnicami in rumenimi, scefranimi robovi, nemarno naložene po policah, dajo slutiti intelektualno ravén ostarelega para.
Gospod leži na zofi, dvignjenega vzglavja, skrčenih nog, polglasno toži. "Voda se mi je zaprla,imam raka na prostati. Neradi kli- čemo, pa ne gre drugače."
Potipam suprapubično; trebuh je trd in bo- leč že ob rahlem tipu. Gospod je v poznih osemdesetih letih,dokaj izžet, blagih potez Potrpežljivo čaka,da pripravim vse potreb- no. Ko vstavim kateter, priteče moten, krvavkast seč. Močno mu odleže. Ostarela gospa sedi ob njem, občutek nemoči, ki ga daje slutiti, ko ga nežno drži za roko, je parajoč.
"Bil sem na ruski fronti, v nemški vojski," prekine neprijetno, hromečo tišino, "hudo zimo smo preživeli,bil sem mlad.Vedno sem streljal v zrak; nikogar nisem ranil ali ubil. Potem sem bil ruski ujetnik.Nekje v Zakav- kazju sem delal na ruskem kolhozu.Šele po enem letu sem zvedel, da je vojne konec. Vračal sem se peš in s tovornimi vlaki, več mesecev."
Turobno bolečino,podobno kot včasih skozi spomin nejasno zazvenijo že davno izzve- neli občutki, zaznam v njegovih očeh.
"Ko sem se vrnil domov, je bilo vse narobe Bil sem na nepravi strani." Mrakobna sivina zimskega dežja mu leže na obraz,slike pre- teklosti ga užalostijo. "Starše,mlajše brate in sestre bi izselili ali ustrelili,moral sem iti."
V trenutnem zavestnem miselnem preblisku jasno zažari vse breme njegove odločitve in odhoda, ko mi govori o polstoletnem ob- čutku krivde in življenju na robu družbe.
"Precej let je bilo hudo,potem sem spoznal ženo, učiteljica je bila." Oživi. "V mladosti zorijo čustva kot tropski sadeži, zavrejo ti kri, vse naredijo lepše."
Umolkne,kot bi se utrudil. Zrem v staro uro v vitrini, verjetno njun drag spomin. Nežen rumen sij svetilke nejasno osvetljuje podo- bo na steni, mlado dekle s skrbno počesa- nimi lasmi, blagega, skrivnostnega nasme- ha, zasanjanega pogleda.
Odkimava in se smehlja, kot se smeji člo- vek samovolji nespametnega otroka, brez besed, z rahlim obžalovanjem.
"Potem pride starost.Čas sanjarjenja o bo- gastvu prihodnosti je mimo. Pride bolezen, pride osamljenost, občutek nekoristnosti, odvisnost." Pogleda ženo. "Mleko in kruh nama prinesejo sosedje, sem gor v drugo nadstropje. Ne moreva sama dol." Skoraj neslišno nadaljuje:"Hčerkica nama je umrla pri treh letih, neke zime, rekli so, da zaradi pljučnice.Živeli smo v kletnem stanovanju, vlažnem in majhnem. Sedaj sva sama, zelo sama."

dr. Franci Bečan

Kristjani in večno plačilo

Še ni dolgo tega, kar mi je nekdo pomenlji- vo dejal: "Za večnost bo ostalo samo tisto kar bomo dobrega storili." Te besede so mi ostale v ušesih in v srcu. Okrog praznikov vseh svetnikov in vernih duš,ko bomo obi- skali grobove naših dragih rajnih, se bomo gotovo bolj zavedali, da je življenje večno. Meni je v spodbudo vsaka misel in beseda o večnosti; gotovo pa tudi mnogim drugim bralcem in bralkam Prijatelja. Zato bi vas prav pred praznikom vseh svetnikov rada vprašala, kako naj kristjan gleda na večno plačilo? Spoštovana Marjetka!
Zelo primerno je, da ste vprašanje o več- nem plačilu povezali z Božjimi ljubljenci - svetniki,ki nam s svojim življenjem na zemlji dajejo najprepričljivejši odgovor. Svetniki so uresničeni evangelij v vsakdanji praksi. Francoski pisatelj Albert Camus, ki sicer ni bil kristjan, se je v enem svojih romanov vznemirjeno spraševal: "Ali je možno po- stati svetnik brez Boga?" V pronicljivem razmišljanju je prišel do ugotovitve: "Brez Boga ni mogoče doseči svetosti in večne- ga življenja."To izjavo bi lahko potrdil vsak svetnik, če bi se z njim srečali v Božjem kraljestvu.Svetniki so se v svojem zemeljs kem življenju dobro zavedali,da so grešniki in da jih lahko samo Božja milost izkleše v svetnike.
Svetništvo vsakega svetnika je v tem, da je na zemlji sodeloval z Božjo milostjo, se boril proti poglavitnim grehom in nesebično sklepal roke v molitvi k usmiljenemu Bogu. Noben svetnik ni sebično čakal na večno plačilo zaradi dobrih del, ki jih je storil na zemlji. Človek, ki odpre svoje srce za Boga in uresničuje zapoved ljubezni do bližnjega ne dela to le zaradi takojšnjega plačila.Naj bolj prepričljiva svetost človeka se razo- deva v tem,da postane usmiljeni Samarijan Iz evangelija po Luku vemo, da niti duhov- nik niti tempeljski služabnik nista pomagala ranjenemu človeku. Pomagal mu je tujec, Samarijan, ki ni pričakoval od ranjenega človeka nobene koristi ali plačila. Pristopil je k ranjencu, ki so ga razbojniki oplenili, mu zadali rane ter pustili samega ob cesti. Samarijan mu je takoj obvezal rane,ga po- sadil na živinče, peljal do gostilne in pos- krbel zanj. To dejanje usmiljenja je storil povsem zastonjsko, brez sebičnih želja ali pričakovanj. Jezus nam v tem evangeljs- kem odlomku naroča: "Pojdi in tudi ti tako delaj!"
Za našo večnost bo odločilno,kako smo na zemlji udejanjali zapoved ljubezni do Boga in do svojega bližnjega. Ob vesoljni sodbi, ko bo prišel Sin človekov, Jezus, sodit žive

in mrtve, bomo vsi nenadoma videli vse svoje življenje pred seboj. Naše življenje in naša dela nas bodo sodila in določila naš položaj v večnosti. Tedaj bomo slišali Je- zusa, ki nam bo govoril: "Lačen sem bil in ste mi dali jesti (ali pa ne!); žejen sem bil in ste mi dali piti (ali pa celo tega nismo zmogli!);popotnik sem bil in ste me sprejeli (ali pa morda odklonili!); nag sem bil in ste me oblekli (ali pa smo se izgovarjali, da nimamo obleke!); bolan sem bil in ste me obiskali (ali pa bolnikov v svojem okolju sploh ne opazimo!);v ječi sem bil in ste pri šli k meni (ali pa tega nismo želeli storiti)." Tem Jezusovim sprašujočim besedam ne bo nihče ušel. Naša vera ni nekaj zgolj ab- straktnega, meglenega, nejasnega, neživ- ljenjskega. Krščanstvo je praktično uresni- čenje ljubezni do Boga in do bližnjega, ki te potrebuje na poti svojega življenja.
Naša večnost bo prav gotovo odvisna od tega, kar smo storili kateremu izmed naj- manjših bratov ali sester na zemlji. Apostol Jakob celo poudarja,da sama vera brez do brih del ne more človeka rešiti: "Kaj poma- ga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ali ga more vera rešiti? Ako sta brat in sestra brez obleke in nimata vsakdanjega živeža, pa jima kdo izmed vas reče: "Pojdita v miru,pogrejta se in se na- sitita" - pa jima ne daste, kar je potrebno za telo,kaj to pomaga? Tako je tudi z vero če nima dobrih del: sama zase je mrtva". (Jak 3, 14-17). Torej z živo vero in nese- bično ljubeznijo ter po čudovitih zgledih misijonarke matere Terezije ali sedanjega papeža Janeza Pavla II. ter drugih dobrih ljudi delajmo za nebeško kraljestvo.

Maks Ipavec, Ribnica

Razstava

DVA TISOČ TALENTOV ZA BOGA

Modro ravnanje s talenti "Vstani in hodi" mi Jezus govori - Koliko talentov! - Kaj pa moj talent?

Nekaj lepega in plemenitega

"Bo šlo?" - "Bo. Razstava mora biti!" -Tako smo se pozimi spogledovali in pogovarjali. Odkod to prepričanje, da razstava mora biti, niti ne vemo, a v srcu čutimo, da so dnevi razstave nekaj velikega in posebne- ga ter da so tako dejavno vključeni mnogi bolniki in invalidi,ki težko gredo na srečanja Razstava zajame namreč veliko širši krog, kot je KBBI, ki razstavo sicer organizira. Vabila k sodelovanju gredo na vse znane naslove bolnikov in invalidov; vedno se želi vključiti in predstaviti tudi kakšen zavod. In razstava je. Letošnja je bila 14. po vrsti Vodila jo je Katja Miklič, njena ideja pa je bilo tudi geslo: Dva tisoč talentov za Boga Razstava je potekala od 2. do 9. septem- bra na Teološki fakulteti v Ljubljani.
Priprava razstave je zahtevno in naporno delo, prav tako pa sami dnevi razstave, dežurstvo, vodenje po razstavi, kulturni program itd. Deset do petnajst ljudi je bilo stalno v ekipi na Teološki fakulteti v Ljub- ljani. Lahko rečemo, da so ti dnevi neke vrste sodobni misijon -oznanjevanje. Obisk je bil zadovoljiv, čeprav je bilo letos manj skupin kot prejšnja leta, zato pa več po- sameznikov.Da bi mogli vsi bralci in bralke, ki niste bili na razstavi, vsaj malo doživeti tiste lepe dneve, smo pripravili slikovno predstavitev, potem nagovor g. nadškofa Rodeta ob odprtju in blagoslovitvi,vtis obi- skovalke,vtis enega od vodičev po razsta- vi in še nekaj utrinkov iz knjižice, ki smo jo pripravili za novinarje in obiskovalce.

Nagovor nadškofa dr.Franca Rodeta ob odprtju

Ta razstava hoče povedati nam vsem,da je vsako človeško življenje dragoceno. Hoče povedati,da vsak človek lahko, v kakršnem koli stanju se nahaja, tudi če ga težijo te- lesne bolezni,naredi nekaj lepega za druge To je veliki nauk, ki nam ga danes s to razstavo dajejo naši bolniki in invalidi. Te izdelke in razstavo so naredili, prepričan sem, iz veselja do ustvarjalnosti, do dela, pa tudi iz veselja, da nam vsem poklonijo na ogled svoje izdelke. V tem je nekaj le- pega in plemenitega. Vsem, ki sodelujete pri tej razstavi, se iz srca zahvalim za veselje in lepoto, ki ste nam ju pripravili. Glejte, kako je vaše življenje dragoceno! Glejte, kako sredi trpljenja lahko marsikaj lepega ponudite drugim ljudem! Čutite vre- dnost svojega dela, čutite vrednost trplje- nja, ki ga prenašate!
Naj končam z besedo upanja iz Slomškove pesmi,ki smo jo pravkar slišali: Še eno ve- selje je zame,v deželi presrečni, kjer mlado je vse. Je dežela, kjer mlado je vse, kjer je vse mlado, srečno in močno. Ta dežela nas vse pričakuje in mi vsi bomo nekoč v njej, v deželi,kjer mlado je vse. S temi be- sedami odpiram razstavo ročnih del Krščan skega bratstva bolnikov in invalidov in vas vabim na ogled.

Na razstavi z očmi obiskovalke

Nisem bila letos prvič na razstavi ročnih del, ki jo vsako drugo leto pripravi Krščan- sko bratstvo bolnikov in invalidov. Vseeno sem se v pomen in vrednost razstave glo- blje vživljala in kar nekam počasi. Tako se verjetno dogaja večini obiskovalcev. Naj- prej se oči z občudovanjem ustavljajo na najbolje izdelanih in najlepših izdelkih. Ko pa poslušaš pojasnila invalidov in se z njimi pogovarjaš,ti prodre v zavest in srce spo- znanje, da tudi skromnejši in okornejši iz- delki razodevajo "Moč volje in ljubezni",kar je geslo te razstave.V tem naporu volje so vsi razstavljalci enaki, saj je vsak naredil, kar mu dopuščajo telesne moči in ustvar- jalni dar, ki ga je prejel od Boga.
Zdravi ali vsaj za silo zdravi, ki tako radi stokamo in se pritožujemo, se tukaj lahko naučimo, kaj zmore tudi hudo prizadet člo- vek, ki se ne prepušča obupu, ampak se z vso voljo loti dela. Najprej morda le zato, da si krajša čas.Ko pa se mu nekaj posreči dobi veselje nad svojimi izdelki, dela naprej in se tako izpopolnjuje.
Obiskovalci razstave se lahko zamislimo tudi ob ugotovitvi, kako čudno se dogodki v življenju prepletajo.Ali bi tetraplegik Voj- ko Gašperut kdaj odkril svoj izredni talent za slikanje, če ga ne bi zadela nesreča? Mi zdaj pred lepoto njegovih podob,za katere vemo,s kakšno voljo in naporom so nastale samo strmimo. Ali bi Ljubica, Katja in še katera od invalidk s svojimi originalnimi vo- ščilnicami razveseljevale kupce in tiste, ki jim bodo te voščilnice poslane, če bi bile zdrave in "normalno" živeče? In isto vpra- šanje bi si lahko postavili o izdelovalkah in izdelovalcih gobelinov, prtov in prtičkov, živalic in igrač, slik in kipcev, pletenin in pletarskih izdelkov ter izdelkov iz lesa, pa še o pesnicah in pisateljicah ter sploh o vseh vidnih in manj vidnih ustvarjalcih, ki se na razstavi predstavljajo.
Če seštejemo notranjo vrednost vseh eksponatov te razstave, lahko po pravici rečemo, da se v njih skriva "2000 talentov za Boga".

Breda Cigoj Leben

Naši talenti

Glede na to, da sem bil prvič navzoč na takšni razstavi, moram reči, da sem bil nad vsemi izdelki,ki so jih pripravili naši prijatelji izredno presenečen, nad mnogimi pa celo navdušen. Razstave si nisem prišel le og- ledat, ampak sem svoj talent uporabil kot vodič po razstavi; upam da uspešno. In moji vtisi? Lahko bi uporabil rek iz evange- lija, ki pravi: "Oči imajo, pa ne vidijo..." Ni dovolj,da takšno razstavo vidiš le s svojimi očmi, doživeti jo moraš z dušo.
Tako so na razstavi name poseben vtis na redili in pustili sledeči razstavljavci: tetra- plegik Vojko Gašperut, ki si kot uspešen slikar pri svojem delu najbolj in največkrat pomaga z ustnicami;Boris Škrjanc s svojimi izdelki iz stekla in kovine, kot so npr. pla- denj, križ; še posebej pa je bila privlačna njegova svetilka. Tretji in najgloblji vtis pa je na meni pustil pano z literarno vsebino. Da se invalidi laže prebijemo skozi življenje posebno v zimskih dneh, ki znajo včasih biti še kako dolgi in turobni, potrebujemo dobro knjigo. Tako med našimi literati po- sebno mesto pripada Angelci Škufca, ki s svojo pisano besedo obogati marsikatero številko "Prijatelja", "Ognjišča" itd. Omeniti velja še knjige Darinke Slanovec, Zvoneta Modreja ter Branka Meršeta.
Posebno me je presenetila Nevenka Širca z romanom "Popotniki-otroci sonca".Roman sicer še ni izšel, vsaj v enem primerku pa je bil na ogled na naši razstavi. Nevenka za razliko od nas, kolikor toliko zdravih, ki lahko pišemo z rokami,piše s posebnim na- stavkom na glavi.S konico nastavka udarja po električnem pisalnem stroju;črko za čr- ko. Nastal je dolg roman,ki čaka založnika.
Toliko o vtisih z razstave.Kaj pa jaz in moj talent? Priznam, da še nisem izkoristil vseh svojih talentov. Upam pa,da sem kot vodič po razstavi koristil in Bogu podaril vsaj e- nega. Ob obisku razstave sem spoznal, da svojih talentov ne smemo nikoli zakopati. Vsekakor pa moramo z njimi znati modro ravnati.

Tone, Mirna Peč

Na častnem mestu je vedno velik križ, ob njem pa geslo razstave. Križ je znamenje naše vere, našega trpljenja in upanja. Za geslo smo letos izbrali besedico talent. V jubilejnem letu smo zapisali: DVA TISOČ TALENTOV ZA BOGA. Saj se spominjate Jezusove prilike o talentih.Bolniki in invalidi imamo samo en talent zdravja, vendar ga nočemo zapraviti. Razstava pa nam govori da imamo gotovo mnogo drugih talentov, pa tudi vse obiskovalce hoče spodbuditi, da odkrivajo svoje talente in jih nesebično razdajajo drugim ljudem.
Običajno si obiskovalci naše razstave vza- mejo veliko časa za ogled in natančno pre gledajo prav vsak izdelek. Radi bi vedeli to in ono o avtorju. Mi pa se še sami sprašu- jemo,ali je primerno govoriti o naših zdrav- stvenih težavah in kako dela nastajajo. Ne bi namreč radi stokali in se smilili zdravim ljudem. To ni namen razstave. Namen je slišati Jezusovo besedo: Vstani in hodi!, odkriti vse svoje talente,jih čim bolje izko- ristiti in opogumljati vse ljudi. Tudi v teža- vah življenja se splača vztrajati, saj lahko naredimo veliko dobrega in lepega. Prepro- sto - s to razstavo bi radi ljudem prinašali upanje.
"Razstava prtičkov" se včasih kdo pošali, ko sliši za našo razstavo. Res je tu veliko prtičkov, hvala Bogu. Praktično z vseh koncev Slovenije so; lep oltarni prt; veliki namizni prtovi,pa veliko manjših kvačkanih, ki bodo krasile mize in mizice prijateljev ali pa - upamo- koga od obiskovalcev te raz- stave, ki bo raje dal dar bolniku ali invalidu kot v trgovini kupil morda le malenkost ce- nejši industrijsko narejen prt. Kar zanimivo je brati naš seznam izdelkov, v katerem so med drugim vpisani: prtiček, mali, z zna- menjem IHS; prtiček, mali, rdeči nageljčki; prtiček, drap barve, rdeče cvetje; prtiček, zelene smrekove vejice, prtiček, zimski motiv... in tako dalje. Res zanimiva zbirka vezenja,oblik, velikosti in motivov,za prtič- ki pa še bolj zanimiva zbirka ljudi; da, tudi moških, ki jih je bolezen ali poškodba us- tavila in z veseljem primejo v roke tudi šivanko in nitko, da lahko koga razveselijo. Da so nekatere bolnice in invalidke prave mojstrice vezenja, pa najbrž ni treba po- sebej reči.
Če bi natančno pregledali vse izdelke, bi videli, da je na različnih izdelkih upodoblje- no veliko rož. Pa tudi majhen živalski vrt je tukaj: veverica, žirafa, želva,bambi, labod, miška, pav,ptički, slonček,zajčki, pes,konji medved, muca, ovčke, jagenjček, piščan- čki, metuljček... pa še kakšna se morda najde. Kdor ima čas in želi, bo sam katero od teh ali kar vse poiskal.Mnogim bolnikom in invalidom so živali veliki prijatelji in ni čuda, da jih tako radi upodabljamo.
Beseda sreča menda prihaja od srečanja. V Bratstvu se radi srečujemo med seboj. Povezani smo v molitvi,radi si telefoniramo se obiskujemo in si voščimo za praznike. Takrat nam zelo prav pridejo voščilnice. Največ nam pomenijo tiste, ki jih sami na- redimo. Tudi nekateri naši prijatelji radi se- žejo po njih, zato so predstavljene tudi na tej razstavi.Izdeluje jih tudi naša voditeljica oz.odgovorna Bratstva, Ljubica Zakovšek, pa še mnogi drugi. Nekatere voščilnice so zelo preproste, toda če vemo, da jih je z velikim veseljem narisala bolnica s sklerozo multipleks, ali druga, ki je preživela tumor v glavi, potem so to preprosto drugačne razglednice. Cenijo jih tisti, ki spoštujejo bolnike.
Pleten prt za mizo in ženski pulover.Marica Lampič iz Ljubljane je pripisala: "Sem po- polnoma slepa upokojena fizioterapevtka. Za hobi delam ročna dela. Delam že od svojega devetega leta starosti. Naredila sem mnogo izdelkov vseh vrst: nogavice, rokavice, jopice, prtove. Vsakemu invalidu naj bo delo predvsem v veselje. To odga- nja žalostne trenutke in izpolnjuje življenje To vam na srce polagam in prisrčno poz- dravljam."
Še marsikaj je tu, tudi kakšna igračka se najde.Nekateri izdelki so po naši sodbi sko raj umetnine,drugi so zelo preprosti. Neka- teri so uporabni,drugi so za okras, nekateri za igro...Morda je vmes res kakšen izdelek ki je nastal samo zato,da mine čas. Večina jih je nastala zato,da vas,dragi obiskovalci in obiskovalke, razvesele in prinesejo upa- nja.

iz predstavitvene knjižice o razstavi

Bratstvo v tretjem tisočletju

Mednarodni kongres Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, Wiesbaden - Naurod, 12.-22. julij 2000

Od ustanovitve leta 1945 v Franciji se je Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov razširilo po vsem svetu.Leta 1975 ga je pri znal papež Pavel VI. kot "gibanje za evan- gelizacijo prizadetih in bolnih". Danes živi in pričuje v Evropi, Afriki, Latinski Ameriki in deloma tudi v Aziji. V Sloveniji lahko o njem v takšnem pomenu govorimo od leta 1973. Slovensko Bratstvo se v svojem de- lovanju povezuje z Bratstvi iz drugih dežel in se po možnosti udeležuje tudi medna- rodnih srečanj.
Letošnjega mednarodnega kongresa Krš- čanskega bratstva bolnikov in invalidov v Nemčiji se je udeležilo okoli sto predstav- nikov iz devetintridesetih držav štirih celin. Po štirih letih naj bi spet ovrednotili svoje delo, izvolili nove vodstvene skupine in izbrali nove poti za prihodnost. Kongres je bil razdeljen na dva dela in je potekal tako da je vsak kontinent imel svoj organiziran odbor.Ta je v prvem delu na podlagi poročil narodnih Bratstev predstavil uspehe, te- žave in značilnosti Bratstva na posamezni celini.
V središču evropskih pogovorov je bil naj- prej razmislek o sklepih z evropskega sre- čanja v avgustu 1998 (Porto, Portugalska) in izvolitev novega Evropskega odbora. Izkazalo se je, da več navzočih delegatov omenjenih sklepov ne pozna oziroma njiho- va nacionalna Bratstva nanje niso bila po- zorna in niso pripravila ocene, zato o njih nismo mogli odločati.To je pokazalo na po- manjkljivo komunikacijo ali celo premajhno odgovornost med narodnimi Bratstvi in mednarodnim odborom. Zato je novoizvo- ljeni Evropski odbor med svoje prve naloge uvrstil predvsem dvoje: obveščanje in spodbujanje odgovornosti ter tesnejšo po- vezavo tako v svojem okolju kot tudi med državami in celinami.
Sledili so pogovori o pripravi evropskega statuta, skladnega s pravno ureditvijo Ev- ropske zveze. O njegovem osnutku se mo- rajo izreči vse evropske članice Bratstva do maja 2001. Ugotovljena je bila potreba po novih finančnih virih in morda tudi mo- žnost zanje pri Evropski zvezi. V ozadju niso le stroški delovanja Bratstva v Evropi, ampak tudi finančna pomoč Bratstvom iz najrevnejših držav tretjega sveta. Tu velja omeniti vsaj solidarnost do udeležencev iz držav, kjer niso mogli zbrati denarnega pri- spevka za udeležbo na kongresu.
Naša prošnja za potrditev Slovenije kot polnopravne članice mednarodne skupnosti Bratstva ni prinesla težav,saj je bilo večini znano, da je Bratstvo v bivši Jugoslaviji dejansko živelo le v Sloveniji. Postopek je bil tako samo še nujna formalnost. Za nas je to priznanje pomembno predvsem zato, ker status KBBI v Sloveniji pravno še ved- no ni urejen, želimo pa biti in ostati cerk- vena ustanova.
Zelo zanimiva in konkretna so bila poročila o življenju Bratstva na drugih celinah. Če na kratko povzamem: v Afriki se sooča z revščino, negotovostjo, vojno. Poseben problem predstavlja tudi še vedno čudna razlaga bolezni in invalidnosti: bolezen do- življajo kot kazen za storjeni greh, invalid pa je sramota za družino. Gre za območja, kjer bi lahko govorili o bratstvu modernih svetnikov, ki so brez materialnih sredstev, a se trudijo in obiskujejo bolnike, ki so v vsem odvisni od svoje družine.Kjer morejo, obiskujejo bolnike in invalide tudi v zaporih in zavodih.Prizadevajo si za osveščanje na področju zdravstva (cepljenje, programi za noseče žene). Kjer nimajo za to ustreznih ustanov, delujejo tudi karitativno. "Pri nas je Bratstvo temeljna struktura za evange- liziranje bolnikov in invalidov. Cerkev ga močno podpira, a kjer gre za preživetje, so težave večje kot možnosti za pomoč," je poudaril afriški delegat.
Težave, uspehi in cilji Bratstva v latinsko- ameriških državah so v marsičem podobni slovenskim. Ekonomske težave jih ovirajo tam, kjer so vezani na finančne vire, in so poleg komunikacijskih, arhitektonskih in transportnih ovir glavni krivec za razprše- nost.Težko je priti skupaj.Pri tem jim poma gajo duhovniki in drugi ljudje dobre volje. Ponekod dobro sodelujejo celo z državnimi uslužbenci in pripravljajo skupne prireditve Zadovoljni so z uspešno pastoralo bolnikov in invalidov, vendar so precejšnje razlike med skupinami: nekatere so zelo dejavne in se srečujejo celo dvakrat mesečno,dru- ge nekako ne morejo zaživeti.
V Aziji (Tajvan,Vietnam) je Bratstvo ljudem še dokaj tuje, zato si želijo in prizadevajo, da bi bil duh Bratstva bolj navzoč v tam- kajšnji Cerkvi. V obeh državah so kristjani v manjšini, Bratstvu pa se poleg kristjanov pridružujejo tudi budisti. Letošnje medna- rodno srečanje je bilo za azijske predstav- nike prva priložnost za osebno srečanje in izmenjavo izkušenj. V Vietnamu je položaj težji tudi zato,ker tam komunistična oblast Bratstvu ni naklonjena in ga tako rekoč potiska v ilegalo.
Skratka: življenje in delo Bratstva v razli- čnih okoljih močno zaznamujejo njihova ekonomsko-socialna, politična in kulturna drugačnost, pri čemer razumemo, da to ni nujno ovira, temveč izziv. Pomembno je,da spoznamo resničnost, ki nas obdaja, njene pozitivne in negativne strani, da bi lahko dejavno sodelovali v skupno dobro. Po- membna je zvestoba evangeljskemu duhu Bratstva.

Darinka Slanovec

(nadaljevanje prihodnjič)

Srečanje KBBI na Lozicah

Nedelja po velikem šmarnu je bila v kole- darju posebej zaznamovana. "Srečanje pri družini Majde Križaj na Lozicah" je pisalo. Do Lozic sploh ni daleč.Kar takoj po koncu avtoceste proti Primorski se zavije levo na strmo pot navzdol proti skrajnemu koncu Vipavske doline. Marsikdo v teh mesecih gradnje nove avtoceste izbere to bližnjico in jezi domačine. Zato je treba kar paziti, kdaj bo izza ovinka ozke ceste pridrvel kakšen neučakanec. Najprej opaziš nekaj opuščenih hiš, potem pa se dolinica odpre, pokažejo se prvi travniki, sadno drevje, njivice in kmalu značilne primorske doma- čije. Burja zna namreč potegniti prav do tu. Na eni teh domačij živi družina Križaj. Hiša, ki se nadaljuje v gospodarsko poslo- pje, pa hlev, dvorišče, drevesa, ki dajejo prijetno senco, in odlična voda iz domače- ga izvira, to je zunanja podoba domačije. Tista prava se pokaže, ko iz hiše stopijo Majda in njeni domači. Zgovornost, gosto- ljubnost, vmes kakšna besedica o povab- ljenih, ki se niso odzvali. Ampak saj vemo, da so te stvari omenjene že v evangeliju. Tisti, ki smo prišli, smo bili veseli povabila, srečanja, okolja, gostoljubnosti, nedeljs- kega miru.
Nekaj Primorcev iz bližnjih krajev, še več pa gostov iz ljubljanske smeri se nas je zbralo v velik krog na dvorišču. Prisluhnili smo nagovoru duhovnega voditelja o tem, kaj sploh je naše krščanstvo; kako bi ga predstavili nevernim. Jubilejno leto je in prav je, da od časa do časa pomislimo, kaj verujemo, kaj počnemo kot kristjani, kaj je oziroma naj bi bilo bistveno za nas. Med- tem je vroče poletno sonce začelo brez zadrege pogledovati, kaj počnemo, pa smo se za nadaljevanje pogovora, ko smo vsi prišli do besede, pomaknili tja, kjer se je senca večala. Ne vem, če smo kaj poseb- nega pogruntali in dorekli,vsekakor pa smo se v prijetnem razpoloženju potem zbrali okrog miz h kosilu. Čas po njem je vedno rezerviran za medsebojne pogovore in kra- tek sprehod po dvorišču ali cesti.
Sredi popoldneva smo se odpeljali proti župnijski cerkvi na Lozicah, kjer smo imeli sveto mašo. Prijetno smo bili presenečeni nad pevci, ki so prišli in olepšali nedeljsko daritev, pa nad župnikom in prof. Vovkom, ki sta nas prišla pozdravit. Med mašo smo prisluhnili, kaj se lahko pripeti najboljšemu človeku in kakšen naj bo naš odnos do o- čitnih grešnikov.Božja beseda je pač nekaj govorila o opijanju in pridigar si očitno ni mogel kaj, da bi tega ne komentiral. Za natančno vsebino pridige pa pridigarji raje vidijo, da ostane neobjavljena,ker jo lahko še kje ponovijo...
Po maši smo se vrnili na domačijo Križaje- vih. Sodelavke Karitas so za nas pripravile prigrizek, Majda in njeni pa so vsakogar, ki je odhajal, presenetili z izvirnim domačim darilom. Še en dokaz,kaj Majdi to srečanje pomeni.
Da, to je zopet bilo lepo srečanje in prav gotovo nikomur od navzočih ni bilo žal, da se ga je udeležil. Hvala,Križajevi,za ta dan za možnost, da smo zopet živeli Bratstvo, za nova poznanstva, za lepe ure, ki smo jih mogli preživeti skupaj.

dv

Gospod vaju je združil

V soboto, 9. septembra, sta si na Mirni obljubila večno zvestobo in ljubezen sode- lavka Krščanskega bratstva bolnikov in in- validov, Mija Strah,ter njen izvoljenec Vili. Na poročno slovesnost sta povabila tudi nekaj svojih prijateljev iz Bratstva. Med mašo smo jima izrekli tole voščilo:
"Gospod, danes smo zbrani pred teboj, predvsem zaradi iskrene in goreče ljubezni dveh naših prijateljev, Mije in Vilija - sedaj že moža in žene. Oče, naj ju Tvoja navzo- čnost vodi skozi življenje vsak dan znova z željo, da bi tudi v težkih trenutkih ne izgubila vere in upanja.
Draga prijatelja! Živita vsak zase in obenem drug za drugega! In ljubita se med seboj, vse dni življenja pa naj vaju spremlja Božji blagoslov."

Saša Rolih

Kdor jé moje meso in pije mojo kri,ima več- no življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. To je kruh, ki je prišel iz nebes...

Odkritja

Vsako odkritje znanstvenikov in razisko- valcev običajno prinese nekaj dobrega in nekaj slabega; odvisno od človeka, ki od- kritje obvladuje. V današnjem času si ver- jetno težko zamislimo, kaj je pomenilo za človeka in človeštvo v kameni dobi,ko je v svojih prebivališčih uspel udomačiti ogenj. Podobe in prizori o pustošenju neukročenih ognjev in požarov,ki smo jih lahko po tele- viziji spremljali letošnje poletje,pa dokazu- jejo, kakšno pustošenje in grozo lahko za seboj puščajo nekontrolirani ognji in požari

Želji po zdravju in dolgem življenju gotovo spadata med tiste želje, ki jih v sebi nosi največ ljudi. Poročila o odkritju genskega zapisa o tem, kako je vsak človek ustvar- jen na povsem izviren način, je mnogim ljudem prineslo upanje. Nekatere napovedi govorijo, da bo človek že čez nekaj deset let lahko doživel 200 ali 300 let. Odkritja v biologiji človeku vse bolj podaljšujejo ze- meljski rok trajanja.

Razumljiva je človekova želja po dolgem življenju,a hkrati,kako ubogo in nebogljeno je to upanje za človeka, ki je odprt v ne- skončnost. Kljub daljšanju življenja je to le ubogo in nebogljeno postavljanje upanja v časovno minljivost, pa naj se še tako zelo podaljšuje trenutek odhoda s tega sveta.

Tu bi se ustavil ob mislih in spoznanjih, iz- rečenih v nedeljski pridigi izolskega župnika g.Sedeja, v župnijski cerkvi svetega Mavra letos poleti, ko je nagovoril turiste in do- mačine, rekoč, da z upanjem po daljšanju telesnega življenja podaljšujemo tudi brez- upnost pred fizičnim izničenjem. Dejal je:

"Edino obljuba večnosti je vredna razsež- nosti človekovega duha, seveda tudi z upanjem poveličanega telesa in nadaljeva- njem osebnostnega bistva, ki ga živimo že sedaj. Obljuba večnega življenja, obuditev po tistem poslednjem dnevu, redno sreče- vanje s kruhom večnosti, je perspektiva, veliko bolj napredna in revolucionarna od genialnega zapisa materialne sestave bi- vajočega. In tukaj genom Duha in smisla presega kameno dobo molekul in v spiralo zloženih formul."

Jože Raduha

Pravi gospod

Lakota je hud in ukazovalen gospod, po- sebej še, če so poleg otroci. Pa tudi nam 'atejem' in mamam se v času, ko se oglasi opoldanski zvon in ponekod najavi tudi čas za opoldanski odmor in kosilo, že prija kaj za pod zob.

Med počitnicami skupaj s sinom večkrat obiščeva oziroma počakava ženo in mamo, da med opoldanskim odmorom skupaj odi- demo na malico ali kosilo.

Običajno se ustavimo v bližnji restavraciji, kjer je treba obrok použiti kar stoje, kar meni ne dela težav,saj imam stol (voziček) vedno s seboj, le višina mize, ki je name- njena stoječim gostom ni najbolj primerna zame. Tu mi pa po potrebi "posodita" eno roko žena ali sin.

Znano pa je tudi,da imajo v tej restavraciji precej velike zajemalke in krožnike, zato sva se z ženo ob zadnjem obisku odločila in prijazni dami na drugi strani pulta skupaj povedala, da bo ena porcija dovolj kar za oba. A glej čudo,poleg prijaznega nasmeha je v krožnik brž pridala še pol zajemalke,da je bilo kar nekaj težav pri prenašanju hra- ne do mize. Z eno porcijo, z enim priborom in z enimi - ženinimi - rokami sva se dobro nahranila oba, da si je bilo potrebno dobro obrisati usta. Pri tem mi je spet pomagala žena. Ob tem pa je prišla mimo neznana ženska in poskušala nekoliko porogljivo ko- mentirati: "Ta gospod pa je res pravi gos- pod, da mu kar gospa briše usta."

"Seveda, saj si jih sam ne more, " je žena kot ponavadi tudi tokrat hitro našla odgo- vor, medtem pa sem sam le presenečeno pogledal neznanko, ki so se ji v hipu spre- menile poteze na obrazu. V zadregi je še nekaj nerazumljivega zamrmrala, me po- trepljala po rami in s pospešenim korakom oddrobila na ulico. Moški poleg nas pa se je le krepko useknil v robec, kot da se mu je zaletelo in prijazno hitel odpirat vrata, ko smo odhajali. Zaželeli smo si še lep dan in se odpravili vsak na svojo stran. Sin pa je še spotoma dogodek najstniško 'našpi- čeno' komentiral: "Ta gospa pa je res ena prava gospa. Kaj neki je le mislila, če je sploh kaj mislila, ko te je kar tako brez vzroka ogovorila? Kaj bi le ona rekla, če bi jo ti, kot vozičkar, kar tako na suho in na podoben način ogovoril?"

Rastislav

Trgovanje

Poletje in bivanje v drugem kraju, na pri- mer kje ob morju, je čas, ko človek, če je odprtih oči in ušes, sreča in spozna mnoge in različne ljudi, pa tudi njihov način raz- mišljanja. To je čas, ko mnogi, morda tudi nehote, nekoliko bolj kot običajno razgalijo ne le telo, ampak tudi duha.

Nerad prisluškujem tujim pogovorom, toda ob sladkanju pri kakšnem slaščičarju si ve- dno pač ne moreš izbrati soseda ali presli- šati besed glasnejših sosedov.Družba dveh mladih fantov in deklet, ki je po pogovoru sodeč pravkar diplomirala, je razgreto in glasno razpravljala o nekakšni globalizaciji in o tem,s čim se dá danes največ zaslužiti Najbolj donosno bi naj bilo dandanes, po mnenju enega od mladeničev, trgovanje s človeškimi organi. Pri tem se je celo poh- valil, da pozna osebo,ki je s tem zelo obo- gatela.Ob tem se mi je porodilo vprašanje, kaj sploh je trgovanje s človeškimi organi. Očitno tudi eni od deklet, enako kot meni, ni bilo jasno kaj je to, in je povprašala so- govornika. Po krajšem muzanju in še čem, ji je le odgovoril,da se človeku pač odvza- mejo organi, ki jih potem drago prodajo bolnim bogatinom po svetu.In danes,ko po svetu tava toliko brezdomcev, beguncev in iskalcev boljšega življenja, se še opazi ne,če kje zmanjka kakšnega,je še lahkotno besedoval.

Verjamem, da je bilo v besedovanju tega mladeniča precej praznega besedičenja in postavljaštva. Srhljiva pa je lahkotnost, s katero je dejansko govoril o življenju in smrti teh siromakov, ki bi jih naj razkosali za rezervne dele bogatinom.

Šola in fakulteta je mladeniču dala ogrom- no znanja, a pridobitniški duh ga je, žal, postavil v trdo kameno dobo.

R. R.

Pred volitvami

Vsepovsod in tudi med nami so ljudje, ki bi nam radi vladali in vsiljevali svojo voljo s kratkimi stavki,sestavljenimi iz treh ali štirih besed in z dodatkom dveh ali treh rdečih ukazovalnih klicajev.

Hvala Bogu, da živimo v domovini, ki nam omogoča,da vsaj vsaka štiri leta z glasov- nico povemo,komu zaupamo in koga želimo da bi skrbel za naš blagor...Zato naj bo za nas čas pred volitvami predvsem čas raz- misleka, kaj je kdo naredil, da je med nami več ustvarjalne solidarnosti, prijaznosti in pozornosti do bližnjega. To bodi podlaga naši odločitvi pri izpolnjevanju volilnih list- kov, pri naši izbiri, ki se ji kot odgovorni kristjani ne bi smeli odpovedati.

Na volitvah ima glas tistega, ki se vozi z najcenejšim invalidskim vozičkom, enako težo kot glas tistega, ki se vozi v najdraž- jem avtomobilu.Invalidov in bolnikov nas je v Sloveniji toliko, da bi v državnem zboru lahko imeli največ poslancev,če bi vsi volili enako.

Pa nočem nikogar h ničemur nagovarjati, saj so zame nesprejemljive podobe človeš- kih klonov,ki jih začenjajo ustvarjati znan- stveniki in so jih po svoje poskušali ali pa še poskušajo ustvarjati razni brezobzirni režimi in posamezniki. Znamenja kažejo, da se pomena in vrednosti volilnih glasov bolnikov in invalidov dobro zavedajo tudi politiki, ki nas v tem predvolilnem času na- govarjajo, obiskujejo različne domove in ustanove,ki so jih v minulih letih včasih mir no spregledali. Poskušajmo jih prepoznati po njih delih in odločitvah v minulih štirih letih. Na dan volitev pa se odločimo mirno, s srcem in razumom.

Jože Raduha

Srečanja, ki osrečujejo

Šli smo na Madagaskar. Štirje prijatelji, ki nas je prevzelo pripovedovanje in pričevanje naših misijonarjev ter povabilo Janeza Krmelja, ki že trinajst let deluje na Madagaskarju.In Madagaskar nas je s svo- jo lepoto,človeškim veseljem,preprostostjo in nezasvojenostjo z vsakdanjim hitenjem za zaslužkom in uspehom tako prevzel, da bi vsak izmed nas najbrž lahko popisal pole papirja, pa še ne bi mogel opisati vsega do živetega. Čeprav so na prvi pogled Malgaši zelo revni,so v marsičem bogatejši od nas. Imajo čas za ljudi, znajo deliti med seboj vse, kar imajo, razveselijo se vsake pozor- nosti in presenečajo s svojim veseljem... Z vsem tem prevzamejo in obogatijo vsake- ga človeka, ki se sreča z njimi.
Madagaskar je otok vzhodno od afriškega kontinenta v Indijskem oceanu in je četrti največji otok na svetu. Velik je približno za trideset Slovenij in šteje 13,7 milijonov prebivalcev. Že od nekdaj je ta otok dobro poznan vsem slovenskim prijateljem misijo- nov, saj je na njem že mnogo naših misijo- narjev in misijonark s svojim življenjem in delom prinašalo ljudem upanje in vero ter jim kazalo pot v lepše življenje. Na Mada- gaskarju danes deluje šestnajst slovenskih misijonarjev in misijonark. Prav vsi vedno z velikim navdušenjem in vnemo pripovedujejo o Madagaskarju in ljudeh na njem. Janez Krmelj - naš domačin - nas je pred dobrim letom dni navduševal in vabil, naj pridemo in spoznamo kraje,ki so postali njegov dom in njegova domovina. Tako smo navsezgo- daj 19. julija krenili na pot. S kombijem do Benetk,potem z letalom do Pariza. Čez eno uro smo od tam poleteli in čez slabih enajst ur pristali v malgaškem glavnem mestu Antananarivo. Na letališču,ko smo po dolgi vožnji spet stopili na trdna tla, sta nas pričakala Rok Gajšek in pa Janez Mesec, ki nas je ves čas našega obiska spremljal. Čeprav na Madagaskarju ni še niti eno leto je bil dober vodič, predvsem pa srčen pri- jatelj, ki nam je te dni resnično obogatil. Tako se je začelo naše tritedensko pote- panje po Madagaskarju, ki smo ga imeno- vali kar naše svetoletno romanje. Vsaj nekaj utrinkov iz te poti bi rada delila tudi z vami, ki prebirate te vrstice.
Kaj hitro smo odkrili,da smo stopili v popol- noma drug svet. Prvi dan smo preživeli v glavnem mestu.Srečevali smo se z bliščem in bedo,bogastvom in revščino.Zvečer smo obiskali misijonarja Petra Opeko in njegovo Mesto dobrih prijateljev,kjer je mnogo ljudi našlo novo življenje. Kasneje nam je Peter povedal, da so bili obrazi ljudi, ki smo jih srečevali, nekoč zelo žalostni in brez ognja v očeh.Brskali so po smetiščih in iskali hra- no za preživetje.V Mestu dobrih prijateljev pa so našli delo,dom in prijatelje. To jim je vrnilo veselje do življenja in to veselje smo lahko prebrali iz njihovih obrazov.Petra smo našli v kapeli skupaj s kopico otrok. Napol v temi so ob svečkah klečali in prepevali. Popolnoma prevzeti smo zadaj pokleknili na tla in se pridružili njihovi molitvi: petje,tiši- na in prošnje. Ko so zapeli, je kar zadonelo in iz otroških grl je zvenela njihova molitev tako lepo, da bi si lahko predstavljali zbor nebeških angelov, ki prepevajo hvalnice Bogu.
Iz glavnega mesta smo se naslednjega dne odpravili na osemsto kilometrov dolgo pot do misijona Matanga, kjer je bil naš končni cilj.Ob poti smo se čudili in odkrivali ta novi svet, ki nam je na vsakem koraku ponujal nova spoznanja, odkritja,... Ljudje so nam povsod ob poti mahali v pozdrav; kadar smo se ustavili, pa so nas obkrožili otroci,s katerimi smo prav hitro lahko dobili skupni jezik. Nasmejali smo se,zažvižgali ali zapeli in nič hudega ni bilo, ker oni niso razumeli slovensko, mi pa ne malgaško. Spregovorili smo skupni jezik preprostega veselja ob srečanju in tako smo se prav dobro razu- meli.
V začetku nas je pot vodila po visoki pla- noti, kjer je nadmorska višina nad tisoč metrov. Ker je bil mesec julij, nas je kar pošteno zeblo, če se nismo zavili v topla oblačila. Takrat, ko je pri nas v Sloveniji poletje, je na Madagaskarju zima in hladno obdobje in ko se sonce skrije, nam je bilo hladno in ni nič pomagalo prepričanje,da je tu ponavadi zelo vroče. Po dobri polovici naše poti je pot postala popolnoma druga- čna. Peljali smo se skozi tropski pragozd in se začeli spuščati proti obali. Cesta je bila izredno slaba. Makadam, luknje in blato,da smo včasih lahko kar tekli zraven avtomo- bila, saj se ni dalo hitreje voziti.Tudi klima se je tu spremenila. Toplejše in bolj vlažno podnebje je značilno za področje ob obali. Tu so življenjske razmere težje in vsakda- njik je za ljudi marsikdaj boj za vsakdanjo hrano.Večina naših misijonarjev živi in dela na tem področju.
Po treh dneh vožnje smo prišli do Matange Ko smo nekaj dni preživeli z Janezom Kr- meljem in Janezom Mesecem, smo se od- pravili tudi na obisk k drugim Slovencem. Srečanja z vsemi našimi misijonarji so bila res čudovita. Vsak posebej je tako predan in prav vsi vse svoje moči podarjajo Malga šem. S. Marjeta Zanjkovič -salezijanka- je nasmejana in v srcu preprosta in popolno- ma predana svojemu delu in ljudem.Klemen Štolcar - škofijski duhovnik- s svojim zgle- dom priča za evangelij. Jože Letonja - že petnajst let laični misijonar - je "dečko" za vse in se loti prav vsakega dela.Franci Mi- helčič -tudi škofijski duhovnik- pa s svojim preprostim veseljem in trdno vero prinaša ljudem luč Božje besede. Mnogokrat je misijonsko delo težko. Toda naši misijonarji so polni upanja in s svojim življenjem to upanje prinašajo tudi domačinom.Toda se- me Božje besede le počasi začenja zoreti. Potrebno je še veliko dela ter molitve, da bo delo obrodilo sadove.
Naša pot nas je vodila tudi do s. Marjete Mrhar v Tangainony. S. Marjeta je res vztrajna žena. Leta 1961 je prišla s tovor- no ladjo na Madagaskar in vsa ta leta živi in dela ter se daruje tamkajšnjim ljudem. Srečanje z njo mi bo morda najbolj ostalo v spominu tudi zato,ker sem na vratih nje- nega dispanzerja našla nalepljen plakat z geslom: VSTANI IN HODI! Bila sem presene čena in obenem vesela.To je geslo našega Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov in očitno je, da živi tudi na Madagaskarju. S. Marjeto sem povprašala, kaj ji pomenijo te besede in škoda, da takrat nisem imela pri sebi svinčnika in papirja, da bi si zapi- sala,kar mi je povedala. Ne bom znala prav ponoviti njenih besed,toda rekla je nekako tako: "Mnogokrat nimamo volje ali moči, zato moramo vedno znova pomisliti na Je- zusove besede,ko pravi: Vstani in hodi. Ko pri svojem delu večkrat pogledam na ta plakat,vedno znova vem,da moram prema- gati utrujenost, slabo voljo in vse tisto,kar mi jemlje moči. Z Jezusovo pomočjo vsta- nem in grem naprej!" S.Marjeta je vzela te Jezusove besede zares, ljubezen do Mal- gašev pa jo je tako prevzela, da vse svoje moči in vse svoje življenje daruje zanje. Pravi, da bo ostala na Madagaskarju toliko časa, dokler bo lahko delala. Ne vem, če Malgaši vedo, kaj pomenijo besede na pla- katu Vstani in hodi,toda prav gotovo vedo da je s.Marjeta vzela zares Jezusov evan- gelij.
Ob vseh čudovitih srečanjih z našimi misi- jonarji pa nam bodo morda najbolj ostala v spominu srečanja z ljudmi - domačini, ki se jim nikoli ne mudi,kadar je kdo pri njih. Ve- dno se ustavijo - ob znancu ali neznancu, mu ponudijo roko v pozdrav ali pa ga le radovedno opazujejo. Ko smo se ob poti nekoč ustavili nekje ob cesti,se nam je ta- koj pridružila skupina otrok. Z njimi smo se hitro spoprijateljili in bili so tako prisrčni,da smo jim ob slovesu želeli kaj dati. Ker smo imeli s sabo kruh za kosilo smo jim ponudili eno francosko štručko. Kar zasvetile so se otrokom oči. Morda jih je bilo kakšnih se- dem ali osem. Da se ne bi kregali za kruh, smo se odločili,da ga mi razdelimo na osem koščkov. Toda ko smo ravno začeli lomiti kruh, je najstarejše dekle povedalo in po- kazalo,da ta kruh ne sme biti samo za njih, temveč tudi še za njihove prijatelje čez cesto. Pretreseni ob za nas neverjetnem prizoru smo celo štručko dali otrokom in se odpravili naprej. Skozi okno smo opazovali, kaj se bo zgodilo. Vsi otroci so se zbrali skupaj in tisto najstarejše dekle je začelo lomiti kruh - ne le za tistih osem, temveč za vse, ki so bili tam v bližini.
Življenje ljudi je zelo preprosto.Na podeže- lju živijo ljudje v preprostih in majhnih lese nih kočah. Ponavadi je notri le en prostor. Ponoči je spalnica,podnevi kuhinja. Družine so velike in vsi živijo skupaj. Tako se že majhni otroci naučijo deliti drug z drugim vse, kar imajo - dobro in hudo. Ker na po- deželju še ni elektrike, vstajajo ljudje ob prvem svitu in ko pade mrak, ob ognju še skuhajo večerjo,potem pa gredo spat.Jedo zelo preprosto hrano. Njihova najboljša, najpogostejša in najbolj razkošna hrana je riž. Če ga imajo, so bogati in ga jedo tudi po trikrat na dan.Zraven pijejo riževo vodo Ob praznikih pa se najde tudi kakšna ko- koš. Te so najbolj pogoste živali. Tudi krav imajo veliko, vendar jih zakoljejo le ob ve- likih dogodkih: ob rojstvu, smrti, poroki... Tekoče vode ni, zato za vse uporabljajo reke.V njih se umivajo,perejo perilo,jemlje- jo vodo za kuhanje, tisti najbogatejši pa v rekah perejo tudi svoje avtomobile. Morda ves ta opis zveni malce neverjetno. Toda najbolj neverjetno ob vsem tem je, da so Malgaši tako veseli in srečni ljudje. Vedo, da obstaja še drug svet, kjer so ljudje bo- gati in ima skoraj vsak svoj avto. Tudi to vedo, da imajo v teh bogatih deželah ele- ktriko skoraj povsod, pa televizijo tudi. O računalnikih in internetu najbrž še ne vedo prav dosti. Toda ta svet je za njih nekje daleč.Oni pa živijo na svojem koščku zem- lje in so srečni. Drug z drugim delijo vsak- danjik in prav gotovo jim nikdar ni dolgčas. Otroci se brezskrbno podijo čez drn in strn skrbijo za svoje mlajše bratce in sestrice, nekateri pa imajo tudi to srečo, da lahko hodijo v šolo. Odrasli delajo na polju in ho- dijo na trg prodajati svoje pridelke. Veliko časa preživijo drug z drugim. Znajo pa se tudi veseliti. Ob praznikih pripravijo cele slovesnosti in takrat ni nikomur dolgčas.
Lepa srečanja smo doživeli tudi v Voipenu, kjer smo preživeli nekaj časa v centru Tan- zumuha. Tam smo se srečali s francoskim duhovnikom Karmom,ki nam je razkril svoje delo z invalidi.Vse svoje življenje je posve- til najbolj zavrženim: invalidom, sirotam, podhranjenim otrokom in bolnikom. Te ljudi družba marsikdaj odrine na rob, duhovnik Karem pa je s svojim delom in ljubeznijo do vseh teh ljudi zelo spremenil njihova življe- nja.V centru Tanzumuha je našlo svoj dom in svojo prihodnost veliko otrok in mladih. V ta center so invalidi sprejeti za tri leta. Večina izmed njih so invalidi zaradi otroške paralize, ki je uradno na Madagaskarju si- cer ni več, vendar se uradni podatki z de- janskim stanjem ne ujemajo. V tem času, ki ga otroci in mladi preživijo v centru, jim nudijo vso podporo in pomoč, da naredijo iz sebe kar največ zmorejo. Hodijo v šolo, na terapije in vsak dan ima vsakdo tudi pogovor z enim izmed odgovornih terapev- tov. V treh letih se vsak izmed njih nauči ene obrti: čevljarstva, lončarstva, šivanja, mizarstva... Ob slovesu dobi na pot v novo življenje nekaj orodja, šivalni stroj ali drugo opremo, ki jo potrebuje za opravlja- nje poklica, ki se ga je naučil. Predvsem v teh treh letih vsakdo pridobi samozaupa- nje in samospoštovanje. Tako ve,da zmore tudi on kaj narediti in zato se večinoma z veseljem podajo nazaj na svoje domove in tam začnejo z uporabo poklica, ki so se ga izučili. Iz centra pa še pet let spremljajo njihovo delo in jih spodbujajo.
Nam pa bo gotovo še mnogo dlje kot le pet let ostal v spominu čas,ki smo ga pre- živeli med Malgaši in med našimi misijonarji To je bil res čas iskrenega veselja in brez- številnih srečanj, ki so nas osrečevala. In za vedno bodo pred našimi očmi ostali na- smejani obrazi preprostih ljudi, ki nimajo drugega kakor le revno leseno hišico,nekaj raztrganih cunj in malo riža,pa zmorejo biti ob vsej tej revščini neizmerno srečni. Tu smo lahko resnično spoznali, da se sreča ne skriva v bogastvu,ne v moči ali oblasti, temveč globoko v človeških srcih.

Polona Malovrh

Marija na Dobrovi je praznovala

Marijina božja pot na Dobrovi je praznova- la tisoč trideset let od začetka Marijinega češčenja in romanj k Mariji v Leščevju.Eno teh praznovanj, ki so sicer trajala več dni, smo 9. septembra z Marijo praznovali tudi njeni preizkušeni otroci, invalidi, bolniki in ostareli. Že veliko let se sicer zbiramo ob njenem oltarju, toda to srečanje je bilo izredno in še posebno duhovno in kulturno bogato.
Zbrali smo se kot navadno najprej ob nje- nem oltarju k sveti maši, ki jo je ob soma- ševanju dveh dobrovskih duhovnikov vodil naš prijatelj, bolniški župnik Miro Šlibar. V nagovoru je lepo orisal Marijino veličino, ki je v ponižni vdanosti nebeškemu Očetu, in nas spodbujal, kako moremo Marijo posne- mati. Obenem nas je tudi spomnil na molit- veni dan za duhovne poklice, ki se je prav ta dan obhajal v vseh večjih Marijinih sve- tiščih; na Brezjah, na Ptujski gori in na Sveti gori.
Po maši nas je razveselil Ivan Hudnik, ki je pred Marijinim oltarjem ob spremljavi kitare zapel nekaj najlepših duhovnih pesmi. Kako je vse razveselil, je pokazal gromek aplavz ki ga je nagradil po vsaki pesmi.
Seveda pa se naše praznovanje ni končalo v cerkvi, saj smo bili povabljeni na prostor pred cerkvijo,kjer nas je pozdravil dobrov- ski župan. S petjem nas je še naprej raz- veseljeval Ivan Hudnik, pa tudi folklorna skupina s plesom in pevski zbor z izbranimi pesmimi ter govornik z razlago začetka te božje poti. Medtem ni manjkalo dobre po- strežbe raznih dobrot domačih gospodinj in tudi dobre kapljice.Za pomoč potrebnim so se ves čas med nami pridno sukale Mariji- ne sestre. Na tem prijetnem srečanju so se obnavljala stara poznanstva in sklepala nova prijateljstva.
Prijazno povabilo g. župana pa velja že za prihodnje leto, da se spet srečamo pri Ma- riji in na kulturnem praznovanju.
Pa še ena posebnost je sedaj na Dobrovi. Golob je simbol miru že iz Noetovih časov. Na Dobrovi sta sedaj kar dva Goloba - duhovnika. Naš dolgoletni znanec, starejši župnik,je stopil v pokoj. Na njegovo mesto župnika pa je prišel njegov nečak, tudi Go- lob!Tako bosta Marijino božjepotno svetišče vodila izkušnja starejšega in moč mlajšega saj je upokojeni župnik ostal na Dobrovi za pomočnika svojemu nečaku, novemu žup- niku. Molimo zanju! Prosimo zanju Božjega blagoslova in uspešnega sodelovanja, da bo Marijina božjepotna cerkev lepo cvete- la in praznovala še veliko jubilejev.

Angelca

Lignano v letu 2000

Bog ve, kako nam je trpečim bratom in se- stram večkrat težko, ker smo brez družbe in soljudi. Tako nas je v svetem letu pokli- cal in združil v eno družino Božjih otrok.
Prijatelji, bolni in invalidi, smo se tudi letos zbrali v prelepem, mirnem okolju italijans- kega Lignana. Imeli smo željo, da okrepimo svoje telo in duha,doživimo notranje duho- vno bogastvo in prijateljstvo. K omenjeni krepitvi so nam pomagale Marijine sestre,ki letovanje organizirajo in nas združijo v eno Seveda so vseskozi z nami nepogrešljivi duhovniki ter neutrudni mladi pomočniki in pomočnice. Odzovejo se tudi bogoslovci ter italijanski prostovoljci, s katerimi si dva tedna delimo prostore skupnosti Dinsi une man - Podajmo si roke. Skupnost, prija- teljstvo, vero in ljubezen smo gradili vsak dan ob Gospodovi mizi, z mašno daritvijo,ki smo jo vselej oblikovali vsi skupaj.Povezani v molitvi in duhu smo bili z vami vsemi,bra- tje in sestre v Kristusu, ki ste ostali doma v Sloveniji. Vse darove in moč, prejeto po Njem,smo darovali drug drugemu;skozi ves dan. Tudi na plaži, v morju, v pogovorih, smehu, kakšni solzi, praznovanju rojstnih dnevov, godov, ob obiskih in ob skupnih večerih. Poseben dan veselja in dar milosti je bil obisk škofa g. Metoda Piriha. Štiriin- dvajsetega julija nam je ob somaševanju več duhovnikov daroval sveto mašo. Med kopico lepih in spodbudnih besed nam je povedal tudi to, da je tudi sam kar precej bolan. Povezani v trpljenju in molitvi prosi- mo tudi za njegovo zdravje, saj vemo, da zmagujemo lahko le skupaj. Prijazno in vztrajno nam je odgovarjal na naša vpra- šanja ter nam zaupal nekaj dogodivščin iz svojega zelo pestrega življenja.Ob slovesu nam je zaželel vse dobro in obljubil duhov- no podporo. Mi smo mu ob zahvali in z is- krenim veseljem obljubili enako.
Med letovanjem smo imeli večkrat tudi bla goslov dežnih kapelj, ki pa nas niso preveč motile, saj smo se s pomočjo pomočnikov in dobro voljo znali zaposliti z risanjem na steklo, poslikavo majic, izdelkom iz gline, igram z žogo, s petjem, pogovori, pisan- jem... Skratka, niti en sam trenutek nismo bili osamljeni ali prazni v svoji notranjosti. Na svoje domove,v zavode,delovna mesta in nasploh v življenje smo se vrnili oboga- teni, močni iz skupnosti,ki nam je dala ču- titi, kdo je On, ki nas ljubi in nas sprejema takšne, kakršni pač smo!
Za vse omogočeno in prejeto se v imenu vseh invalidov in bolnikov, ki smo bili letos v Lignanu,iskreno zahvaljujem naši "mami", s. Edith, pa s. Heleni, skupnosti Dinsi une man, diakonu Robertu, kaplanu Gregorju Kuneju, g. Jožetu Štupnikarju, g. Alešu Rupniku, salezijancu g. Janezu Drnovšku, ostalim Marijinim sestram, vsem dobrotni- kom, vsem pridnim pomočnikom ter vsem neimenovanim,ki ste nam pomagali na raz- lične načine.
Dobri Bog, povrni vsem in vsakomur pose- bej z večnimi darovi in daj,da bomo skupaj izžarevali, gradili trdna prijateljstvo, vero, upanje in ljubezen!

Nives Fabčič

Počitnice pri očetu Bojanu

Oče Bojan nas je zopet z odprtim srcem v petek, 21.julija, sprejel v svoj dom.Bilo nas je sedem invalidov iz doma Prizma Ponikve. Imeli smo dolgo mizo in vsi stoli so bili zase deni. Pred obedom smo se zmerom obrnili na nebeškega Očeta s prošnjo in molitvijo za njegove darove. Vsako jutro smo imeli duhovno misel. Ena izmed misli je bila misel matere Terezije iz Kalkute: "Delajmo majh- ne stvari z veliko ljubeznijo." V župnijski cerkvi sv. Jurija v Piranu je daroval sv.ma- šo pomožni škof dr. Jurij Bizjak. Ves dan je bilo slovesno; bila je Krištofova nedelja.
Seveda ne smem pozabiti tudi na prijatelje in prijateljice, ki so prišli iz drugih koncev Slovenije. Mladinsko skupino iz Maribora je vodil kaplan gospod Dušan Todorovič. Po- časi smo spoznali, da smo si bratje in ses- tre, povezani v eno družino.
Očetu Bojanu se zahvaljujeva v imenu vseh za širokogrudno srce, ki ga ima, da nas je sprejemal vsa ta leta in nas lepo pogostil. Sedaj odhaja iz Pirana v Firence v Italijo, toda z njim bomo še naprej duhovno po- vezani.
Prisrčno se zahvaljujeva tudi vodstvu Priz- me iz Ponikev, da so nam pomagali pri tem letovanju.

Lojze Vetrih in Jože Puc

Nepozabni vikend "na Barki" v Zbiljah

Dolgo je že od tega, kar sem bil povabljen, naj obiščem skupnost BARKO v Zbiljah pri Medvodah.Želja je dolgo tlela v srcu,prave priložnosti pa nisem našel. Poleti letos pa mi je moj znanec Matej Modic povedal, da bo šel v Barko čez vikend pomagat. Prosil sem ga,naj vpraša,če bi lahko prišel z njim še jaz, ker me ta hiša in njeni prebivalci že dolgo zanimajo. Kazalo je že, da ne bo nič, potem pa je prišlo sporočilo,da pride pome Premišljeval sem, kako bo tam.
Z Matejem sva pred odhodom zavila še v Podčetrtek,kjer sva v starem župnišču po- zdravila mlade na duhovnih vajah. V Zbilje se pride po stari cesti od Ljubljane proti Kranju. Na vrhu medvoškega klanca se za- vije na desno, nato pa nadaljuje pot proti Smledniku.Le malo pred mostom čez Savo, na koncu Zbilj, je tik ob cesti večja hiša, kjer domuje skupnost Barka. Na poti bi se skoraj zaletela, pa ne po Matejevi krivdi. Zahvaljevala sva se angelom varuhom in se nekoliko pretresena pripeljala do Barke, kjer so naju prisrčno sprejeli.Dobil sem ob- čutek, da se je čas ustavil, ter da naju je sprejel sam Sveti Frančišek v osebi Marije iz Hrvaške.
Z vso preprostostjo in hvaležnostjo so sprejeli darove iz domačega vrta in štajer- skih njiv. Vsakega darovalca in njegovega daru so veseli. V času gradnje hiše in na- stajanja skupnosti so živeli od hrane, ki so jim jo prinesli dobri ljudje, pa še sedaj pre- cej dobrotnikov prinaša hrano.
Kmalu sva se spoznala z vsemi, ki so stalni prebivalci, ali pa so prišli,da bodo pomagali čez vikend. Od sprejetih oseb sta bila do- ma le Bernarda in Milan,od spremljevalk pa Marija iz Slovaške, ki je gostila tudi svojo prijateljico, pa Marija iz Zagreba, ki pa je naslednje jutro odšla za vikend domov. Iz Škofje Loke je prišla še ena mladenka.Mid- va sva bila gosta na Barki v avgustu, ko je pravo zatišje.Delavnice so zaprte,sprejete osebe in drugi gredo na zasluženi oddih; kdor pač more.
Kljub vsemu sva začutila, da se čas na Barki ni ustavil, le teče nekoliko drugače. Milan me je povabil na partijo namiznega nogometa. Čudil sem se njegovi spretnosti in bil presenečen, kolikokrat je zatresel mrežo v mojem golu; vsekakor večkrat kot jaz v njegovem.Še bolj sem bil presenečen ko sem občudoval njegovo spretnost v ro- kovanju z žogo.Izvedel sem,da ima težave z srcem, kar je razlog, da mu ne morejo odstraniti sive mrene na očeh, ki mu pre- prečuje, da bi bolje videl. Bernarda je bolj tiha. Občutek imaš, da se boji ljudi. Je pa zelo spretna v delavnici in pri gospodinjs- kih opravilih.Tiha in pridna je kot mravljica.
Po večerji nam je Marija iz Zagreba pokaza la diapozitive iz Francije, kamor je skupina iz Barke in prijateljev odšla na delovni ta- bor. Udeleženci iz vse Evrope so pomagali pri pripravi drv, urejanju hiše in okolice za tamkajšnjo Barko ob oceanu.
Dan smo končali z molitvijo v kapeli v pr- vem nadstropju, ki je izredno preprosta in lepa. Morda je le malo premajhna,kadar so v hiši še gostje.Iz svetega pisma prebere- jo odlomek,izrazijo želje,prošnje in zahvale Vmes zapojejo pesem ob spremljavi kitare. Spremljevalci spodbujajo sprejete osebe k aktivnemu sodelovanju, da povedo,kaj bo- do zapeli in za koga bodo molili. Molijo tudi pred kosilom in večerjo, le da ima molitev več oblik.
Zanimivo, da vse sprejete osebe rade po- slušajo glasbo iz plošč, kaset in radijskih postaj.Med obedom praviloma ni glasbe,da se lahko pogovarjajo. Vsake štirinajst dni pride nekdo iz Ljubljane in vodi glasbeno delavnico, na kateri radi sodelujejo. Tele- vizorja v hiši ni, čas pa z velikim uspehom porabijo za družabne igre,petje in pogovor Ob ponedeljkih zvečer imajo večer rezervi- ran zase. Gostov takrat ne sprejemajo, če niso že v hiši. Tudi telefona takrat pravilo- ma ne dvigajo.
Sobota je minila ob pospravljanju hiše, pri- pravi obrokov in načrtovanju izleta, ki ga potem ni bilo. Opazil pa sem,da je hiša od- prta za vsakega,ki pride z dobrim namenom Življenje in delo je naravnano tako, da spo dbujajo vsako najmanjšo sposobnost in jo usmerijo v dobro vse skupnosti. Pri hišnih opravilih pomagajo vsi po svojih sposobno- stih; tudi gostje.
Barko in njene "mornarje" je med mojim bivanjem tam obiskal tudi urednik Prijatelja Bilo je ravno prav, ker je zaradi dežja od- padel predvideni izlet. Čas je ob pogovoru in družabnih igrah hitro minil; pa še slikali smo se.
V nedeljo smo se odpeljali v bližnjo župnij- sko cerkev v Smlednik k maši. Pred kosilom smo šli na sprehod ob Zbiljskem jezeru. Vrnili smo se zadovoljni, čeprav prijetno utrujeni. Sledila je priprava kosila, potem smo pomagali pospraviti kuhinjo, nato pa je vse v hiši potihnilo do prihoda gostov in tistih, ki so bili na vikendu.
Barko in njene mornarje sva z Matejem zapustila v večernih urah polna prijetnih vtisov. Dragi prijatelji, hvala vam, da sem lahko bil vaš gost in ste mi odprli novo ok- no v lepši svet, ki ga mnogi ne poznajo. Z veseljem in hvaležnostjo se vas spominjam

Lojze Čokl, Zibika

Če vidi samo sebe

Posvetila sem se Srcu Jezusovemu in si želim, da bi to Presveto Srce imeli radi tudi drugi ljudje. Zelo so me pred nedavnim na- govorile besede, da je človek, ki vidi samo sebe,čeprav svoje težave in probleme, se- bičnež.Ljudje si stalno želimo,da bi vse šlo kakor si mi zamislimo. Pa ne gre. Draga Kati, mnoge župnije, skupnosti in posamezniki so se v lanskem ali letošnjem letu posvetile Srcu Jezusovemu in Mariji- nemu. Tudi v Prijatelju smo v lanski tretji številki objavili posvetilni molitvi. Lepo je prebrati, da je kdo od bralcev opravil to posvetitev, ki naj nam pomaga, da bo tudi naše srce "dobrote in ljubezni polno", kot molimo v litanijah.Saj vemo in moramo pri- znati,da je dostikrat v srcu tudi kaj druge- ga: žalost, obupovanje, pa celo maščeval- ne misli in tako naprej. Glede sebičnosti je veliko utvar. Ljudje, posebej tisti, ki jim gre v življenju slabše, mislijo, da so sebični samo bogataši, lakomneži in nasilniki. Pa je to utvara.Dokler si srce želi tisto,kar ome- njata zadnji dve Božji zapovedi, smo pač sebičneži. Le prizadevanje za popolno ne- navezanost na materialne dobrine in člove ško čast, poleg tega pa pozornost do te- žav soljudi ter pomoč po svojih najboljših močeh nas vodita proč od sebičnosti.

Bogatejši

Na srečanju KBBI v Škofji vasi je bilo pova bljenih tudi nekaj članov društva delovnih invalidov iz Celja. Udeležile smo se ga tri članice. Spoznale smo veliko novih prijate- ljev,saj je bilo na srečanju okrog petinštiri- deset ljudi.Po maši smo prepevali ob spre- mljavi harmonike. Bili smo kar lep "zborček" čeprav smo bili nekateri prvič skupaj. Mati iz Arclina v šestindevetdesetem letu je lepo pela in bila vesela,čeprav na vozičku. Tam sta bili tudi mati in hči,obe na vozičku Šestinosemdeset in dvainpetdeset let ima- ta.Mati ima težave s hrbtenico in z nogami hči pa je po otroški paralizi od osmega leta starosti prizadeta. Zanju skrbi hčerka ozi- roma sestra. Vse priznanje za tako požrt- vovalno delo.
Dobre volje in razpoloženi smo se razšli, bogatejši za veliko spoznanj. Kako zmorejo teže prizadeti premagati svoje težave in bolezen. Le nekaj stavkov je izpisanih iz vašega obširnega pisma,v katerem lepo obnavljate spomin na srečanje v Škofji vasi. Ker je v prejšnji številki Prijatelja bilo kar precej napisanega in poslikanega o tem srečanju, vašega prispevka v celoti ne objavljamo. Vseeno je tako lepa misel, da je človek po takem srečanju bogatejši,saj spozna mno- ge čudovite ljudi, med drugim mnoge, ki imajo veliko večje zdravstvene težave,kot na primer jaz sam-a. Ali ni lepo prvikrat nekoga srečati,skupaj z njim moliti, zapeti, si izmenjati življenjska izkustva? Bodimo pa prepričani, da bomo tudi z ljudmi, ki jih srečujemo kot neznance na ulicah, nekoč takole srečali. Glejmo jih v tej luči.

Kako lahak bi mu bil korak...

Na Marijin praznik me je sin peljal v Petro- vče, kjer sva bila pri sveti maši, ki je bila čudovita, saj sem se srečala z Jezusom pri svetem obhajilu. Popoldan smo šli s hčer- kino družino v Celje na Jožefov hrib v dom lazaristov. Bilo je prečudovito. Tam sem občutila delček nebes. Zdi si mi, da je tam tudi zrak poln duha. Bili smo lepo sprejeti in bogato postreženi. Če bom po tem živ- ljenju po smrti le tako srečna, kot sem bila tam, se splača truditi in trpeti.
Obiskal nas je tudi duhovnik, za katerega sem slišala, da obiskuje bolnike v domu onemoglih in po domovih. Ko bi le mogel občutiti srečo,ki jo čuti bolnik,ko ga obišče duhovnik in mu prinese tolažbo ter dvigne roko v Jezusovem imenu v znak odpušča- nja. Kako lahak bi mu bil korak k bolniku! Prvi petek se mi zdi tako velik praznik, saj Jezus zapusti tabernakelj in gre po duhov- nikih iskat uboge in zapuščene.Bogu hvala! S prisrčnim pozdravom hvaležna Še več drugih misli in pohval, ste, draga gospa Hribarjeva, zapisali,a že te so prele- pe in preveč pomenljive,da bi ne bile obja- vljene. Naj bodo zapisane v spodbudo bol- nikom in duhovnikom.Morda le kdo prebere in se odtrga od drugega dela in papirjev, da bi ponesel Jezusa tistemu, ki ga težko čaka. Jezusu omogočiti, da pride na obisk k bolniku - kaj je lepšega za duhovnika?

V vročem juliju je v ljubljanskem domu upo kojencev na Poljanah dozorela in dotrpela Ana More, ena najstarejših članic Krščan- skega bratstva bolnikov in invalidov.Doča- kala je oseminosemdeset let. Še ko je bila v domu, je, dokler je mogla, prišla na sre- čanja,prej,ko je še živela na svojem domu, pa sploh. Zadnje leto je zanjo bilo posebej težko, saj je doživela tudi žalostna dneva, ko sta umrla najprej hčerka, nato še sin. Sedaj se jima je pridružila in verjamemo, da so se pri Bogu že objeli. Iskreno sožalje domačim.
Zaman sta v soboto, 9. septembra, Željko in mama čakala, da se oče oziroma mož vrne domov. Mihael Denžič, Brode 13, Vransko, je obležal kot žrtev prometne nesreče nedaleč od domače hiše. Njegovo utrujeno,a plemenito srce je za vedno pre nehalo biti. Vsem domačim, posebej Željku in mami, izrekamo sožalje in prosimo Go- spoda, naj jima da moči za dneve, ko ga bosta pogrešala.

s. Edith

Tik pred dokončanjem te jesenske številke ko je gradivo že bilo skoraj pripravljeno za lektoriranje, je šentjakobski župnik sporočil da je umrl prof.Avguštin Pirnat iz Pšate, dolgoletni lektor Prijatelja. Čeprav je bil že v letih in bolan,je sporočilo prišlo nepri- čakovano. V petek, 15.septembra, smo se na domačem pokopališču na Pšati poslovili od njega. Veliko hvaležnih ljudi se je zbralo ob njegovih domačih in sorodnikih, da bi izrazili svoje spoštovanje, hvaležnost in sočutje. Pogrebno slovesnost je ob več duhovnikih vodil profesorjev dober znanec in prijatelj, nadškof Franc Perko, ki se je z občutenimi besedami poslovil od velikega človeka in kristjana. Posebej je poudaril njegovo ljubezen do materinega jezika, le- po družinsko življenje, obširno znanje, tudi teološko, silno delavnost in pogum, da je tudi v težavnih povojnih letih kot profesor nevsiljivo, a javno pokazal svojo vero. Po- sebej se je pokojnemu profesorju zahvalil za vse tiho in vztrajno delo lektorstva in svetovanja pri številnih cerkvenih publika- cijah, med drugim tudi pri novem prevodu Svetega pisma, pri Bogoslovnem vestniku, pa tudi pri reviji Prijatelj,saj je bil bolnikom vedno naklonjen.
Na grobu se je od pokojnega Guštija, kot so mu rekli prijatelji, poslovil še pesnik Ciril Zlobec.Zahvalil se je pokojnemu profesorju da je mogel štiri desetletja biti njegov pri- jatelj; prijatelj človeka, ki je bil tako širok, da je vedno v pisani besedi takoj prepoznal iskrenost zapisanega,čeprav je sam nazor- sko ali generacijsko bil "na drugem bregu". Profesor Pirnat je med drugim namreč lek- toriral tudi revijo Sodobnost. Pesnik je po- sebej poudaril tudi čudovito povezanost,ki jo je vedno opazil med pokojnim profesor- jem in njegovo ženo, gospo Maro.
Pokojni profesor Avguštin je bil iskren, stvaren, skromen in dober človek. Nikoli ni sprejel kakšne nagrade za svoje delo pri Prijatelju,le voščilnic pred prazniki,izdelkov invalidov, se je razveselil,saj je te imel rad in jih je spoštoval. V šali je včasih dejal, da literarno gledano marsikaj v Prijatelju ni vredno objave,toda ker so napisali prepro- sti ljudje kot svoje življenjsko izkustvo, se je vedno potrudil in popravil. Njegova misel da je vse,kar je iskreno napisano, zanimivo in vredno objave,bo ostala vodilo Prijatelju tudi za naprej. Le nečesa nikoli ni hotel storiti:dati intervjuja za Prijatelja.Glede na njegovo slabotno zdravje in velike zdrav- stvene težave posebej v zadnjih letih, ob tem pa vztrajno delavnost, lahko rečemo, da je bil tudi pokojni profesor živo uresni- čenje Jezusovih besed: Vstani in hodi!
"Bolan sem bil in ste me obiskali," pravi Je- zus. Leta in leta ste,dragi profesor, tiho in neopazno s peresom pobožali vsak stavek v Prijatelju in ga prijazno pospremili na pot med bralce ter jih tako obiskovali: bolnike, invalide, ostarele in vse, ki Prijatelja radi vzamejo v roke.Bog povrni! Vsem domačim tudi v Prijatelju iskreno sožalje!

Vlado Bizant

Nagradna križanka:

'Orodje bolnikov' bi lahko poimenovali pred met na sliki tokratne križanke. Mesec ok- tober pa vabi prav vsakogar, naj vsak dan vzame to orodje v roke,premišljuje Jezuso- vo in Marijino življenje ter uresničuje prvi del življenjskega gesla vernih:Moli in delaj! Da bi si to bolje zapomnili, naj pripomore tudi tokratna križanka. Redni reševalci že veste, da boste pravilno rešitev našli na barvnih poljih. Vsako polje,če ga berete od zgoraj navzdol, vam da besedo, vrstni red barv pa je tokrat sledeč: rdeča, rumena, modra, zelena. Rešitev pričakujemo do 1. novembra na naslov: Prijatelj, Tabor 12, 1000 Ljubljana, s pripisom Križanka. In še tole: Če ne priložite kupona, dobite lahko samo zadnji dve nagradi.Če pa kdo na isto ime pošlje več rešitev brez kupona, si dela le nepotrebne stroške.

Nagrade 5/2000:
1. Jaslice (figurice, izdelek T. Planinška)
2. okrasna blazina (zajček)
3. avdiokaseta: Z. Modrej -Kanček Upanja
4. ženske rokavice
5. Božični ciklus (razmišljanja, B. Merše)
6. podobice z motivi iz narave(avtor Klemen Čepič) Nagrajenci 4/2000:
1. Prtiček z idrij. čipkami: Marija Globočnik, Letališka 20 (Voglje), 4208 Šenčur
2. Knjiga Cvetane Priol 'Darovana': Darinka Žerjav, Sojerjeva 2, 1000 Ljubljana
3. audio kaseta Z.Modreja 'Kanček upanja' Ljubica Zakovšek,Brejčeva 1,1230 Domžale
4. Knjiga Karla Gržana "Mavrični angel": Mira Matko, Studenec 64, 8293 Studenec
5. okrašena platnena vrečka: Branka Vrhunec,Frankovo nas.68,4220Škofja Loka
6. Podobice z motivi iz narave: Vida Leban Gorica 25, 3263 Gorica pri Slivnici.

Kup težav

Kadar se nam v življenju nabere toliko te- žav, da jih ne moremo razrešiti, jih najprej natančno preglejmo. Začasno izločimo vse tiste, ki bodo rešljive šele jutri ali pojutriš- njem. Šele ko težave polno udarijo,se nam pokažejo tudi prave rešitve. Čas postane naklonjen, ker se okoliščine spremenijo.

Zvone Modrej

Križanka

"Verujem v eno,sveto,katoliško in apostol- sko Cerkev" izpovedujemo v veri. Bistvena lastnost in naloga Cerkve je posredovanje veselega oznanila ljudem vseh časov in na rodov. Svetovni misijonski dan (misijonska nedelja) v oktobru nam to še posebej go- vori. Povejte: a) apostol Pavel
b) Žene, ki so prišle k Jezusovemu grobu
c) Učenci, ki so jih apostoli pošiljali med pogane.
a) poslanec
b) potujoči duhovnik
c) duhovnik med pogani
a) 100     b) 200     c) 400

Pravilni odgovor PP 4/2000: C B C

Da je v Sloveniji okrog 300 Marijinih cerkva in da je največ od teh posvečenih Mariji- nemu vnebovzetju,je tokrat pravilno ugoto vilo le pet tekmovalcev.Letnica razglasitve te verske resnice pa vam ni delala težav. Vrstni red je po štirih kolih sledeč:
1. mesto (24 točk): Tomaž Bric, Dornberk
2.-3. mesto (20 točk): Ana Košir,Ljubljana in Ivanka Zmrzlikar, Kranj
4. mesto (16 točk): Zora Praper, Prevalje
5. mesto (15 točk): Boris Rejc, Domžale
6.-7. mesto (14 točk): Francka Košnik in Marija Hribar (Kranj)
8. mesto (10 točk): Ana Kerin, Šentjernej
9. mesto (9 točk):Zvezdana Zadnik,Škofja Loka
10.-11. mesto (4 točke): Marija Štamol, Šempeter in Ana Pirečnik,Šmartno ob Paki
Odgovore pošljite do 1. novem. na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Začasna rešitev za premagovanje stopnic... (deska na stopnicah k cerkvi)

• ...ali pa malo bolj razkošna (klančina)

• Znamenja kažejo pravo pot. "Vstani in hodi!" pravi Jezus tudi tebi.

• Ples malo starejših mladenk

Misli in slike: Tone Planinšek

Hvala vsem, ki podpirate misijone! Ljudje pri nas vedo, da je misijonar le posrednik in da so to sredstva tisočev slovenskih vernikov, ki želijo pomagati. Ko naredimo praznovanje, ko je neka stvar končana, domačini vedno v zahvalo vključijo vse, ki so nam pomagali. Gotovo se prav v majhni vaški cerkvici na Madagaskarju čudovito pokaže vesoljnost Cerkve. Pokaže se v navzočnosti misijonarja, pa tudi v stavbi,v cerkvici.

Tone Kerin,misijonar na Madagaskarju