Dragi prijatelji!

"Saj sem njemu poslal ... Pri njem bom lahko dobil."Ta dva stavka sem v preteklih dveh mesecih velikokrat izrekel.Tik po oddaji prejšnje številke Prijatelja v tiskarno se je namreč glavni računalnik v uredništvu Prijatelja odločil, da bo 'naredil samomor'. In ga tudi je – čisto nenapovedano, po samo nekaj mesecih dela. Računalnikarji temu dogodku reče jo,da je 'šel disk',še raje pa 'katastrofa' Po prvem šoku človek premišlja: "Mi je Bog poslal opozorilo,naj ne čepim toliko za računalnikom, ampak imam več časa za ljudi?Ali sploh delam kaj pametnega?" Potem začne sestavljati 'razbito sliko' skupaj. Takrat se pokaže nekaj prese- netljivega. Karkoli ljubosumno skrivaš zase, izgine, kar pa podeliš z drugimi, obstane in lahko dobiš nazaj.
Kljub precejšnjim težavam v uredništvu je pred vami zopet novi Prijatelj. Pova- bilu k molitvi (Apostolat) sledi duhovna misel o nesmrtnosti,ki jo letos pripravlja prof. Breda Cigoj Leben,nato pa nekoli- ko daljši intervju s s.Konstantino Sarjaš nekdanjo misijonarko na Kitajskem. Ko- likokrat so se njeni življenjski načrti spreminjali,vedno pa je želela pomagati ljudem! Pomemben del Prijatelja je tudi zapis o duhovnih vajah Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov na Miren- skem Gradu. Naj pomaga k duhovni os- vežitvi še drugim! Razveselili se boste misli upokojenega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. »Naša dolžnost je, da molimo za vse ljudi,za zdrave in bolne,posebno pa za umirajoče.O bolezni in zdravju pa odloča samo Bog,« je med drugim zapi- sal.Ob obletnicah velikega misijonskega zdravnika predstavljamo Alberta Sch- weitzerja.Pa življenjske pripovedi in dro bni zapisi o marsičem, kar nam bogati in lepša življenje, nekaj za razvedrilo – in to je novi Prijatelj.
Velikonočni prazniki nam govorijo, kako je Jezus Kristus v svojem zemeljskem življenju razdelil čisto vse, kar je imel. On – Božji Sin – prav ničesar ni zadržal zase. Do zadnje trohice moči,do zadnje kaplje krvi,do zadnjega diha,vse je raz- delil in podaril človeštvu.In ker je svoje življenje prostovoljno razdelil in podaril, ga je dobil nazaj. To je vstajenje! Ve- selo Alelujo želim!

Vlado Bizant, urednik

Fotografiji na ovitku:

spredaj:priprava na Veliko noč-mesenje kruha, foto Klemen Čepič
zadaj: p. Marko Novak na srečanju v Štangi, foto Tone Planinšek

April

Da bi kristjani bolj zavestno preživljali nedeljo kot Gospodov dan, ki naj bo na poseben način posvečen Bogu in bliž- njemu. Da bi si vsako krščansko občestvo go- reče prizadevalo za svetost, ki bi vnela številne nove misijonske poklice. Da bi kljub neugodnim okoliščinam, ki otežujejo naše versko življenje, ostali zvesti Kristusu in njegovemu evangeliju

Maj

Za vse, ki so preganjani zaradi vere in pravičnosti,da bi občutili tolažbo in moč Svetega Duha. Da bi papeške misijonske družbe poma- gale Božjemu ljudstvu spoznavati, kak- šno vlogo ima pri misijonskem delu. Da bi v Evropski uniji ohranili slovenstvo in krščanstvo.

5.resnica: Da je človeška duša neumrljiva (nadaljevanje)

II.
Nimamo tu stalnega mesta ampak iščemo prihodnje

Že od začetka človeškega rodu živi v ljudeh slutnja ali celo prepričanje, da s smrtjo ne more biti vsega konec, kar je tisočletja kasneje povzel sv. Pavel ta- kole:"Nimamo tu stalnega mesta,ampak iščemo prihodnje.« (Heb 13, 14)
Vero v posmrtno življenje zasledimo že v najprvotnejših verstvih, ki segajo v davnino. Ta verstva so se do danes ohranila pri mnogih plemenih v Afriki in Oceaniji ter pri avstralskih staroselcih. V splošnem priznavajo Stvarnika narave Narava jim je zelo blizu, saj doživljajo njene skrivnostne sile,ki so pogosto so- vražne. Na milost in nemilost so prepu- ščeni nevihtam, poplavam, potresom, lakoti in boleznim. Zato se mnogim ple- menom dozdeva,da se Stvarnik za nji- hove stiske ne meni in so si zamislila še množico duhov. Nekateri so ljudem na- klonjeni in se jim je treba zahvaljevati, drugi so nevarni in jih je potrebno po- miriti z darovi. Večina verjame, da duše umrlih živijo dalje, pridružene ostalim duhovom. Navadno ljudje nihajo med željo, da bi od mrtvih prejeli varstvo, in bojaznijo, da jim pokojniki ne bi česa zamerili in se nad njimi maščevali.
Med stara, vendar že izumrla verstva, spadajo verski nazori Indijancev v Sre- dnji in Južni Ameriki.Ti so bili mnogobož- ci, kakor pričajo izkopanine in ohranjeni rokopisi. Vsaj nekateri, na primer Inki in Azteki, so verovali, da žive krepostni ljudje in junaški vojščaki po smrti v zgo rnjem svetu, ki je precej podoben ze- mlji, grešniki pa v hladnem in mračnem podzemlju.
Med starejšimi ljudstvi Vzhoda dobro poznamo Babilonce, saj je z njimi pove- zano judovsko zgodovinsko sporočilo o babilonski sužnosti. Bili so mnogobožci, o življenju po smrti pa so imeli le neo- predeljivo in mračno predstavo. Svet mrtvih so si zamišljali kot prašen in ža- losten kraj. Vendar je bilo treba umrle spodobno pokopati, sicer so se vračali in strašili svojce.
Stari Egipčani so častili množico višjih in nižjih bogov. Sam faraon je bil utele- šeno božanstvo. Častili so tudi svete živali,od katerih so imeli nekatere-pred- vsem bike - za utelešene bogove. Ljudi in take živali so po smrti mumificirali,ker je le ohranjeno telo zagotavljalo ne- smrtnost. V grobove so dajali hrano in opravo. Verjeli so,da gredo umrli v pod- zemlje, kjer kraljuje Oziris, ki tudi sodi umrle. Menili so, da v posmrtnem živ- ljenju ljudje opravljajo dela,kot so jih že na tem svetu.V splošnem pa je bilo za- nje posmrtno življenje boljše, obdarjeno z ulovom, gostijami in s čednimi dekleti.
Z globokim pojmovanjem Boga in člove- kovega dostojanstva preseneča Zara- tustrov nauk.Ta je živel v Perziji (danes Iran) verjetno okrog leta 1500 pred Kri- stusom. Bil je prerok Boga,ki je neskon- čno dobri stvarnik duhovnega in snov- nega sveta.Zlo na svetu prihaja od na- silnega in uničevalnega duha,ki se je od vsega začetka upiral Bogu. Je ustvar- jalec hudega in ne padli angel. Tako se bije kozmični boj med dobrim in zlom. Zelo resen in blizu krščanstvu je Zara- tustrov nauk o posmrtni usodi ljudi. Vsi ljudje svobodno izbirajo med dobrim in hudim in bodo sojeni po tem, kako so uporabljali svojo svobodno voljo. Tu ne bo odločal njihov družbeni položaj, kar je za tiste čase neobičajno pojmovanje Tisti, katerih dobre misli, besede in de- janja odtehtajo zlo, bodo šli v nebesa, oni, katerih zlobne misli, besede in de- janja so težja od dobrega, bodo šli v pogubo. Po vdoru muslimanov v Perzijo so se pristaši Zaratustrovega nauka iz- selili v Indijo, kjer so le manjšina.
O verovanju starih Grkov vemo največ iz obeh Homerjevih epov, Iliade in Odi- seje. Množica bogov je tam naslikana s človeškimi potezami, le da so nesmrtni. Med bogove so bili sprejeti tudi vladarji Duše umrlih naj bi odšle takoj v pod- zemlje, Hades, kjer kraljuje istoimenski bog. Trupla umrlih pa je treba pokopati, da ne bi povzročila božjega prekletstva nad živimi.Češčenje mrtvih se je po po- kopu nadaljevalo. Ob obletnicah je bilo treba obiskati grob in darovati rajnemu pijačo in hrano. Na domačem oltarju je stala njegova podoba, ki so jo ob razli- čnih priložnostih krasili z lovorjem. Kako izgleda grško podzemlje, pripoveduje splošno znana zgodba o Orfeju in Evri- diki. Kdo ne pozna vsaj katere od likov- nih, literarnih in glasbenih stvaritev, ki jih navdihuje ta žalostna povest?
Grško verovanje se v mnogočem zrcali v verstvu starih Rimljanov.Nekatera gr- ška božanstva so le spremenila imena. Kakor je Zeus postal Jupiter, je Hades, bog podzemlja, postal Pluton.Tudi pod- zemlje je podobno grškemu. Nekatere cesarje pa so Rimljani po božje častili že med njihovim življenjem,kar je pome nilo dodatno preizkušnjo za kristjane, ki niso hoteli darovati bogovom in so šli raje v mučeniško smrt.
Ob vsej zmedi in pestrosti grških ter ri- mskih božanstev in kultov pa kaže ome niti, da je v antični Grčiji živela visoka moralna osebnost, Sokrat (470-399), ki je upal, da po smrti obstaja lepše živ- ljenje. Pred usmrtitvijo je povedal sod- nikom, »da se smrti veseli, kajti če je smrt kaj drugega kot le mirno spanje, bo lahko poslej nemoteno iskal resnico, saj na drugem svetu gotovo ne morijo ljudi zato, ker zastavljajo vprašanja.«
Tudi v rimskem cesarstvu so se našli modri možje, ki jih spolitizirana vera v množico bogov in pobožanstvenih ce- sarjev ni mogla potešiti. Pesnik Horacij, ki je živel v 1. stoletju pred Kristusom, je zapisal:

Bog je tisti, ki najgloblje
v najvišje spremeniti more,
ki ošabnost ponižuje, ki stori,
da, kar je v temi,
svetla luč postane.

Breda Cigoj Leben

Jezusova pot nas vodi preko križa do zmage,
skozi trpljenje v poveličanje,
skozi smrt v vstajenje.
Zato obrišimo solze,
svoje in na licih sotrpinov,
in pojdimo naprej v veselje,
v večno alelujo!

VESELO ALELUJO ŽELI UREDNIŠTVO, UPRAVA IN VSI DRUGI SODELAVCI TER DOPISNIKI.

Chinezische Schwestern

"Kje najdete tako zanimive ljudi?" me je pred leti vprašal sodelavec, ko je prepisoval intervju. »Saj je vsak človek zanimiv,« sem odvrnil. »No, ja...« se ni čisto strinjal. Tokrat je Prijatelj po za- slugi Jožeta Grebenca, župnika pri sv. Heleni-Dolsko, kjer je bil doma veliki mi- sijonski zdravnik dr.Janez Janež,obiskal dve častitljivi sestri frančiškanki brez- madežnega spočetja, med ljudmi zna- nimi kot slovenjebistriške šolske sestre. S. KONSTANTINA SARJAŠ, Hladnikova 23, 4294 Križe, je bila namreč tudi misi- jonarka na Kitajskem in tam štiri leta v bolnišnici sodelavka dr. Janeza Janeža.

Sestra, povejte najprej, kako ste prišli na Kitajsko?
Monsinjor Kerec, slovenski misijonar, je deloval na Kitajskem v Kunmingu. Bil je predstojnik velikega salezijanskega za- voda. Takrat je bila na novo ustanov- ljena kitajska škofija v provinci Yunnan, kar pomeni južna provinca.Bila je velika približno toliko kot Francija. Do tedaj sta bili samo dve katoliški škofiji, ki so ju v glavnem vodili francoski misijonarji. Nato so ustanovili še škofijo Čaotung. Tam pa je bil škof kitajski domačin.Obis kal je g.Kereca in mu dejal,da bi v svoji škofiji zelo rad imel tudi kakšne sestre. G. Kerec pa je bil nekaj v sorodu z našo provincialko. Tako je njo naprosil, če bi pripravila nekaj sester za misijone na Kitajskem. Potem je še sam prišel v Evropo in se osebno vse domenil. Pro- vincialka je dala razpis in prijavilo se je okrog osemdeset sester. Ko pa je bilo treba v resnici iti in urediti potne zade- ve, se jih je odločilo le nekaj. Med njimi sem bila tudi jaz.Nekaj prej sem končala noviciat in l. 1935 smo bile preoblečene Tretjega decembra 1936 smo odpoto- vale iz Genove. Bile smo štiri Slovenke, tri z Golnika in jaz iz Slovenske Bistrice. Med njimi je bila tudi s. Mihela Rous, s katero sva bili potem vse življenje sku- paj, v misijonih in doma.

Danes se je mladim očitno zelo te- žko odločati za poklic sestre redov- nice. Povejte nam, kako ste se vi odločili?
Bila sem v internatu pri sestrah. Tam sem končala srednjo meščansko šolo. To je bilo v Lendavi. Doma sem sicer iz Jurovskega Dola v Slovenskih goricah. Tako običajno pravim, ker sem otroštvo tam preživela. Moji starši in tudi vsi otroci pa smo bili rojeni v Žižkih v Prek- murju. Leta 1921,ko sem imela le dobro leto,smo se preselili. Tistikrat je šlo več družin iz Prekmurja.V osnovno šolo sem hodila v Jurovskem Dolu. Naša mati je imela neko prijateljico sestro in nas je potem dala v Lendavo k sestram v in- ternat.Potem sem pa kar ostala pri njih V noviciatu v Slovenski Bistrici nas je bilo deset. Ko sem se iz misijonov na Kitajskem vrnila domov,je od teh ostala samo še s. Boska, s katero sedaj živiva skupaj tu, v Križah.

Sestra Boska, še vi povejte, od kod ste doma in kako ste prišli k sestram
Iz Železnikov, iz Martinj vrha. Neki g. salezijanec me je 'spravil gor'.Tako sem prišla v samostan.

Ste imeli takrat že kakšen poklic ali ste se potem izučili?
Jaz sem bila že šivilja. Potem sem pa delala še mojstrski izpit v Mariboru. Na- to sem bila v Černečah,kjer smo sestre imele šolo za dekleta. Potem je prišla vojska in je bilo vsega konec.

Malo smo obudili spomin na mladost Bi povedali, s. Konstantina, še kaj o tem, kako ste prišli na Kitajsko?
Na štefanovo smo prišli v Hongkong.Pol nočnico smo imeli na ladji. Z nami je bil celo neki kardinal. Takrat so bili katoli- čani preganjani v Španiji in neko karme ličanko je spremljal v Hongkong. Edina od svoje skupnosti je ostala živa.Z na- mi je potovalo še pet Madžark. Bile so tudi iz frančiškanskega reda.Ena od nas je znala madžarsko, ker je bila doma iz Budimpešte. Tako smo se med vožnjo veliko družile z njimi. Zanimivo je tudi to, da smo se po toliko letih bivanja na Kitajskem, ko so nas komunisti pregnali iz Yunnana, v Honkongu zopet srečale z njimi. Na poti tja pa sem doživela tudi Vietnam, saj smo iz Hongkonga v Kun- ming potovali prek te lepe dežele.
V Kunmingu smo ostali nekaj dni, ker je bilo prav takrat kitajsko novo leto in bi bilo potovanje zelo nevarno zaradi ro- parjev. Iz Kunminga smo potovali z no- sili do Čaotunga, kamor smo dospeli na praznik sv.Jožefa in kjer nas je pričakal takratni škof Cheng (Čeng).Naše poto- vanje na Kitajsko je tako trajalo skoraj tri mesece. V sedanjem času bi to z letalom trajalo le nekaj dni.

Kljub izgonu ste preživeli kar precej let na Kitajskem, kajne? Kaj ste v glavnem delali?
Šestnajst let sem bila na Kitajskem. Ko sem prišla tja, sem začela delati v siro- tišnici.Pa jezika se je bilo treba naučiti. Kitajske žene na tistem območju so ta- krat imele veliko otrok in so težko živele Velikokrat se je dogajalo, da se je kak- šen dojenček znašel pred misijonskimi vrati. Toliko je bilo tega, da so potem francoske sestre pri glavnem vhodu na pravile kar posebno korito, ki se je dalo obrniti. Nekaj takega kot pri nakupu železniške karte. Dežurna sestra je jo- kajočega otroka pobrala in začele smo skrbeti zanj. Otroci so se učili pisanja in praktičnih stvari, pa tudi verouk so imeli. Vsi so bili vzgojeni kot dobri ka- toličani. Potem so se poročali ter imeli lepe in mirne krščanske družine. Škof je ustanovil tudi šolo za katehistinje. Imeli pa smo tudi ambulanto. Ena od naših sester je skupaj z domačinko hodila zdravit ljudi po vaseh.Lepo je teklo vse tisto delo in če nas ne bi takrat preg- nali komunisti, bi lahko v tistem koncu osemdeset, devetdeset odstotkov ljudi postalo katoličanov.Vsako leto smo imeli po nekaj deset krstov. Vsako nedeljo so prihajali k maši, po njej pa so imeli še malo katekizma in razlage Svetega pisma. Domači kitajski duhovniki niso imeli navade, da bi iskali nove kristjane, mi pa smo jih. Tudi sama sem pomagala Misijonar Kerec je prav mene določil za katehezo po maši,ker sem se dobro na- učila kitajsko.

Je kitajščina težka za učenje?
Lahka ni, ampak če se človek hoče na- učiti,se da. Verjetno sem se sama tako dobro naučila zato, ker sem bila ob pri- hodu še mlada. Potem sem tudi izkori- stila vsako priložnost, da sem se učila. Zelo je potrebno paziti na naglase in izgovarjavo. Tam ima različno nagla- šena beseda čisto drug pomen. Ko se Evropejci naučijo kitajsko, se takoj čuti tista priučena izgovarjava. Veliko sem se naučila od otrok. Do štirih popoldne so imeli šolo, nato so pojedli, potem pa odšli na igrišče. Če sem le mogla, sem šla tja in se z njimi pogovarjala. Če ni- sem katere besede pravilno izgovorila ali naglasila, so me otroci popravljali. Lahko rečem, da sem celo domačinom s hribov, ki so govorili kakšen dialekt, bila za tolmača,ker se niso mogli s kom dru- gim pogovoriti.

Potem je prišlo tisto obdobje, ko ste sodelovali z dr. Janežem. Kako je prišlo do tega?
Škofijo je kot administrator takrat upra vljal g.Kerec,ki je sezidal tudi bolnišnico On je preko lazarista, g.Lenčka, izvedel za dr.Janeža, ki je po vojni,da bi si rešil življenje, zbežal v Argentino in si želel v misijone. Tu pa se je ponudila prilož- nost za misijonsko delo. Takrat na na- šem koncu še ni bilo komunistov, ker je Yunnan zelo oddaljen od središča. Dr. Janež je prišel le eno leto pozneje, kot so v to provinco prišli patri kamilijanci.

Ko je Janež začel delati v bolnišnici, menda še ni znal nič kitajsko. Ste vi bili zraven in ste mu prevajali? Se spomnite kakšnega posebnega do- godka v zvezi s tem?
Kajpada sem ga učila.On se je prilagajal Kitajcem. Predvsem pa se je za vsako- gar zelo zavzel. Lahko vam povem pri- mer. Neki možakar s hribov je prišel v ambulanto. Več dni je menda hodil do nas. Tožil je: »Hudič me grabi, hudič.« Verjetno je imel napad v trebuhu, zato je padel ter se čisto onesvestil. Rekla sem mu,da to ni hudič in da ga bo zdra vnik pregledal ter pozdravil. Spomnim se še, kako se je zagledal v ogledalu in vprašal, kdo je tam. Ni verjel, da je to on, češ da še ni tako star. Potem smo ga dali na mizo in ga je dr. Janež pre- gledal. Imel je velik kamen v mehurju. Obdržali smo ga in bil je operiran.Ob vi- ziti pa je dr.Janežu v znak hvaležnosti, da ga je 'rešil hudiča', izročil košarico drobnega krompirja, ki mu ga je prinesel osemletni sin. To je bilo za njih že bo- gastvo. Spomnim pa se tudi primera, ko je zaradi pomanjkanja krvi dr. Janež izvedel neposredno transfuzijo in je kar sam dal kri operirancu.

Kakšen pa je bil drugače dr. Janež kot človek?
O, strašno energičen,trd značaj! Saj je bil prijazen, včasih je pa znal 'zaropo- tati'. Vem, da sem mu dvakrat, ko se je preveč ujezil in je kar zavpil, med vizito pustila delovni blok in dejala: »Naprej pa kar sami pojdite, jaz ne grem več z vami.« Potem me je iskal, ker mu je bilo nerodno, a me ni našel, saj sem se na- lašč prikrila. Da bi popravil slab vtis, me je popoldne povabil na izlet s konjem. Šla sva gledat neko pagodo. Tak je bil.

Torej ste kot sestra tudi konja jahali?
Na Kitajskem konja, po vrnitvi v domo- vino pa sem bila menda prva sestra re- dovnica,ki je vozila avto. Kakor je živ- ljenje narekovalo ... Bolnišnica je kupila črnega žrebca,da je bil na voljo za nuj- ne poti. Meni pa je konja podaril neki kitajski profesor, ki je študiral v Nemčiji in je večkrat prišel dr. Janeža obiskat. O, še marsičesa se spomnim v zvezi z dr. Janežem. Nekoč sva v Kunming šla iskat rentgenski aparat. Spomnim se, kako sta naju na nekem mostu ustavila dva vojaka. »Kam gresta?« sta hotela vedeti. »V Kunming,« sem odgovorila. Vojaka pa: »Bosta šla z nama na našo komando.« Ko sta naju vodila v gozd, sem rekla dr. Janežu: »Doktor, niti be- sedice ne zinite! Kar bo treba, bom že jaz rekla.« Prišli smo do neke vrste vo- jašnice in tam so naju zaslišali.Pojasnila sem jim, da se doktor šele uči jezika in da je zdravnik.Tisti komandir pa je celo komentiral mojo kitajščino:»Ti pa moraš imeti rada Kitajce, ker znaš tako lepo govoriti.« Odgovorila sem mu, da ne bi prišla na Kitajsko,če jih ne bi imela rada Potem naju je pustil in naročil, naj se ob vrnitvi zopet oglasiva pri njih.V Kun- mingu sva kupila džip in najela nekega šoferja. Med potjo smo se ustavili v neki restavraciji in sedeli zunaj za mizo. Šofer,ki naju je peljal, je znal kantonski jezik. Ta je čisto drugačen. Ima osem tonov. Yunnanci in Kantonci se med seboj ne razumejo. Tam smo sedeli in pili čaj. Bili smo že utrujeni. Razmišljali smo celo, da bi tam prenočili, šofer pa je ujel besede vojakov, ki so bili tam, in me naenkrat brcnil v nogo ter dejal: »Pojdimo, pojdimo!« Razumela sem, da nam preti nekaj hudega in pohiteli smo k avtu.Eden izmed vojakov se je usedel na pokrov motorja džipa in ni hotel iti dol. Šofer je pa kar pognal in smo se peljali z vojakom vred po hribu navzgor. Potem je vojak le skočil dol, šofer pa je vso pot po tistih gorah podil, kolikor je mogel, in to dolgo časa brez luči. Le mesečina je bila, hvala Bogu! Že več kilometrov pred domom pa so nas ča- kali naši psi z misijonske postaje. Od veselja so poskakali na džip.Ob pol enih ponoči smo prispeli domov. Domačini so nam dejali, da so nas tudi psi,ki so prej tulili, rešili, saj so banditi,ki so radi na- padali popotnike, mislili,da tulijo volkovi

Torej je znalo biti kar nevarno...
Tam o tem sploh nismo razmišljali. Kot misijonar čutiš, kako te Bog objema in ti daje pogum.

Ampak v vaši bolnici niste zdravili samo kristjanov?
Ne,ne. Kdorkoli je prišel, smo ga sprejeli Bolnišnica je bila odprta za vse. Tam še ni bilo veliko kristjanov. Bili so pa tudi prav nenavadni primeri. Mlad fant,men- da študent, je prišel k nam v bolnišnico Neko noč je naročil nočnemu stražniku, naj pokliče sestro, to se pravi mene: »Ne zdaj ponoči,« je rekel, »ampak zju- traj. Takoj,ko bo vstala,naj pride k me- ni.« Ko sem prišla,mi je dejal: »Jaz bom umrl.« Meni se ni zdel tako slab in sem ga tolažila, da se bo pozdravil. On pa: »Ne, sestra, umrl bom. Ampak ko bom umrl, bi bil rad tam v nebesih, kjer boš ti.« To me je pretreslo. Rekla sem mu: »Ja, to moraš verovati.« Odvrnil mi je: »Jaz verujem v vašega Boga. Drugega Boga ni, kot je vaš. Krsti me, sestra, umrl bom, krsti me!« Verjetno je že bil kje s kakšnimi kristjani, da je vedel za krst. Šla sem po vodo in sem ga krstila. Potem me je prijel za roko,se mi zahva- lil in kar umrl. Ta je zdaj že v nebesih, jaz pa še po zemlji hodim in samo upam da bom kdaj tam.

Sestra, kako so Kitajci doživljali bo- lezen ali pa invalidnost?
Kaj dosti invalidov ni bilo, vsaj spomnim se ne. Glede odnosa do bolnikov pa la- hko rečem, da imajo Kitajci veliko lepši odnos kot Slovenci. Tam umre oče v sinovem naročju. Zelo so to spoštovali. Nismo slišali,da bi se med seboj prepirali vsaj v hiši ne. Ženske so se šle ven na cesto prepirat. Značilno je bilo za njih, da so se šli prepirat ven, nikoli pa doma v hiši oziroma pod streho. Kitajci bese- do mir zapišejo kot znak strehe. Pod streho je pa ženska. Kadar so ženske pod streho, je mir.

Povejte še, kako je bilo, ko so prišli kitajski komunisti? Kako ste pred njimi bežali?
Nič nismo bežali,kar prišli so nekega ju- tra v januarju 1952 in nas obkolili. Do- mačega kitajskega zdravnika in mene so peljali v občinski zapor, druge pa so imeli ujete doma. Mene so po treh dneh izpustili, zdravnika pa zadržali. Tudi mene so samo pridružili drugim zaprtim Evropejcem. Cel mesec smo bili zaprti vsak v svoji sobi. Potem so menda prav mene namenili za to,da bi me javno za- smehovali in poniževali. Na nekem igriš- ču so že imeli pripravljen križ in trnovo krono. Dokler smo mi bili v sobi zaprti, sta dva vojaka spodaj na dvorišču stražila. Kljub zimskemu času sem imela okno odprto. Neka Kitajka, hči trgovca, mi je vedno pošiljala sadje. Vsak dan je šla na trg, pa je jaz niti dobro poznala nisem, ter mi ga prinašala. Ona je bila zunaj in je vedela, kaj pripravljajo. Na- pisala je pismo, prišla na dvorišče in mi zmečkano pismo vrgla skozi okno v so- bo.Na koncu pisma mi je napisala: »Se- stra, nič se ne boj! Ne bodo ti mogli nič storiti, ker tebe bo tvoj Bog ščitil. Po- gumna bodi!« Pomislite,poganka! In res je tisti dan, ko naj bi prišli pome, tako snežilo, da en meter pred seboj nisi vi- del drugega človeka. Vojaka, ki sta bila spodaj na straži, sta menda tudi rekla: »Nič ne bo, njo njen Bog ščiti. Poglej, kako sneži in nič ne moremo narediti.«

Potem so vas pregnali ...
Po enem mesecu so prišli po nas in nas odpeljali v Kunming.Ob odhodu sva s so sestro Mihelo doživeli nekaj ganljivega. Tik preden so nas odpeljali s tovornja- kom, je neka Kitajka pritekla in zavpila: »To boš potrebovala.« Vrgla mi je vre- čo, v njej pa je bil fin svilen papir, ki so ga ženske uporabljale med menstrua- cijo, pa tudi svilena odeja. Zame in za sestro Mihelo. Kako je prav prišlo! Tam, ko smo bili potem zaprti, so bile samo deske. Na polovici odeje sem ležala, z drugo sem se pa pokrila. V Kunmingu smo bili zaprti v škofijski hiši.Moram reči da so sicer še kar lepo ravnali z nami, ker smo bili Jugoslovani. Italijanski misi- jonarji so na primer morali ležati na neki slami v hlevu. Sama sem bivala v pod- strešni sobici. Vojak,ki nas je stražil, je bil mogoče celo kristjan, saj mi je več- krat prinesel sadje,banane ali pomaran- če. Sam Bog ga je poslal.

Ko so vas izgnali,so vam menda vse pobrali. Dr. Janežu so pobrali tudi fotoaparat in pa vse slike.Tudi vam?
Ostalo nam je le tisto, kar smo imeli na sebi. V Kunmingu smo bili zaprti tudi mesec dni, potem pa so nas izgnali v Hongkong. Ampak prej je moral od tam priti še denar za našo pot, ki pa so jo oni določili. Odpeljali so nas najprej v notranjost Kitajske,iz province v provi- nco in povsod je bilo treba plačati pre- nočišče ter iskati karte za naprej. Tako sem videla še nekaj Kitajske, tudi neko ulico, vso v marmorju, da sva oba z dr. Janežem samo strmela. Končno smo prišli na vlak in do hongkonške oziroma angleške meje. Tja smo prispeli prvega maja.Sprejele so nas sestre kamilijanke dr.Janeža pa salezijanci.On je kot zdra- vnik s pomočjo kamilijancev odšel po- tem na Tajvan, kamor so dobili vabilo, mi pa smo čakali na vrnitev v Evropo. Kam pa si mogel iti? Vrnili smo se z ita- lijanskim transportnim letalom, predela- nim bombnikom, ki je v Hongkong redno dovažalo zdravila.

In ste se znašli doma?
Kje pa! Najprej smo prileteli do Rima. Med potjo pa bi bilo skoraj po nas. Bilo nas je pet sester, monsinjor Kerec, en Avstrijec in več Italijanov, kar okrog trideset misijonarjev. Ko smo se peljali čez Indijo, je letalo začelo hitro izgub- ljati višino. Vsi potniki, razen naju z g. Kerecem,so se onesvestili. Vem,da sem začela na ves glas moliti: 'O, Marija, zdaj je čas, da pomagaš - rešiš nas.« Monsinjor Kerec je ponavljal za menoj. Tako sva ves čas molila. Srečno smo dosegli Karači v Pakistanu in ob trdem pristanku so se drugi potniki prebudili. Bila je sobota.Piloti so rekli: »Samo Ma- rija nas je rešila,zaradi vas,misijonarjev«

Strah vas je pa bilo, kajne?
Nisem niti prav vedela, za kaj gre. Na letališču sem šele zvedela, da se je en motor vžgal. Odkrito povem,da sem bi- la takrat tudi malo s pametjo odsotna. Tiste ječe 'skozi daš', pa zasliševanja, negotovost... Komaj, da si še živ. Če bi me vprašali, ne bi znala kaj pametnega odgovoriti.Nekateri so iskali drug prevoz polovica pa nas je nadaljevala z istim letalom. Ko smo se peljali čez Bližnji vzhod, nam je avstrijski misijonar, ki je potoval z nami,pokazal goro Ararat,kjer se je ustavila Noetova barka.

Potem pa romanje po Evropi ...
Pristali smo v Rimu, ki ga je monsinjor Kerec že poznal. Vsak dan nas je peljal v kakšno baziliko. Ampak jaz od tega nisem imela nič. Komaj smo prestopili prag kakšne cerkve, sem se usedla v zadnjo klop, ker nisem imela več moči. On je pa kar razlagal. Štirinajst dni smo bile pri sestrah kamilijankah. Pripravljale so se na odprtje nove klinike in vsaka od nas je lahko stanovala v svoji sobi. Lepo so nam stregle. Vsak dan so nam prinesle najboljšega vina in sočutno de jale: »Pijte, da si boste vsaj malo opo- mogle, ko ste tako izčrpane.« Takšne stvari si človek zapomni za vse življenje Lahko bi ostale še dlje časa, vendar se je pokazala možnost, da gremo naprej k našim sestram v Francijo, kjer so de- lovale od l.1937. Potovali smo z vlakom Ustavili smo se v Torinu, pri Mariji Po- močnici. Monsinjor Kerec je tam na Ma- rijin oltar položil svoj rdeči pas, zname- nje svojega cerkvenega dostojanstva, in potem potoval naprej kot navaden duhovnik.Nekaj mesecev smo nato pre- živeli pri naših sestrah blizu Lyona. Za- nimivo se mi je zdelo,da je samo glavna sestra znala govoriti francosko. Ko je prišel na obisk tamkajšnji župnik,sem se sama z njim po francosko pogovarjala. In sestre so rekle:»Sram nas bodi! Ona s Kitajske pride in se po toliko letih lah- ko z župnikom francosko pogovarja, me ki smo bile tukaj, pa se ne moremo.« Spomnim se tudi, kako so naju sestre za kakšno zadevo opomnile: »Ne poza- bite, sestra, da ste sedaj v Franciji in ne več na Kitajskem.« Tudi to je vpli- valo, da sva si še bolj želeli domov ali vsaj bliže domu.Naša materna hiša je v Gradcu, in to je res že bolj blizu. Prosili sva predstojnico, če uredi, da bi lahko šle v Gradec. Uredila je in naju tudi sa- ma peljala. Tam sva bili pa 'Chinezische Schwestern' (Kitajski sestri).

Govorite tudi nemško?
Toliko, da se lahko pogovarjam. S s. Mihelo sva res večkrat nalašč govorili kitajsko, da sva obujali spomine na lepa leta na Kitajskem, pa tudi,da sva neko- liko podražili 'vzvišene Avstrijke'.

Ste po Evropi srečali kakšne begun- ce iz Kitajske?
V Gradec naju je prišel obiskat kitajski duhovnik, po rodu iz Čaotunga, ki ga je g. Kerec poslal na študij v Rim. Postal naj bi škof in ga nasledil, potem pa se zaradi komunizma ni mogel vrniti domov Zvedel je za naju v Gradcu. Za en me- sec je nadomestil kanonika, ki je sicer maševal pri sestrah, ampak avstrijske sestre so nekaj šušljale med seboj. Po- tem me je ena le vprašala: »Ali mislite, da je njegova maša veljavna?« Bog po- magaj! Ko ni bilo več proste sobe, je moral oditi. Preko Slovenca pri salezi- jancih blizu Gradca sva mu uspeli najti novo bivališče. On begunec, midve be- gunki. Kot Sveta Družina smo romali s kovčkom po graških ulicah ... Mnogo let kasneje, ko sem bila udeleženka gene- ralnega kapitlja, nam je maševal črni duhovnik iz Kenije. Da bi videli reakcijo! Avstrijci imajo res težave s sprejema- njem drugačnosti, celo sestre.

Pa bi rekli še kaj o obdobju, ko sta bili 'Chinezische Schwestern'?
Na mesece v Avstriji nimam preveč le- pih spominov. Kmalu sva videli,da nisva samo 'Chinezische' Schwestern, ampak tudi 'Arbeitsschwestern' (delovni sestri oz.nekaj takega kot služkinji). Sestre bi najraje videle, da bi kar ostali tam. Če sem odkrita,sva na pol pobegnili (smeh) Pač,po dvajsetih letih videti starše - ta želja je bila premočna.Po več kot enem letu bivanja v Gradcu sva si na konzu- latu le uspeli pridobiti dovoljenje za po- vratek v domovino.Na dokumentu je pi- salo: Repatriacija. Konzul naju je napol v šali napol zares povprašal, če veva, da je sedaj v Jugoslaviji komunizem. Sestra Mihela mu je v enakem slogu od vrnila: »Saj tudi tu niso kaj dosti boljši« Bilo je namreč res nekoliko nenavadno, da se kdo hoče vrniti v Jugoslavijo, saj so v glavnem bežali iz nje, pa tudi iz Avstrije so odhajali naprej; v glavnem v Ameriko. Tako sva aprila 1954 v civilnih oblekah, ki so nama jih preskrbele Slo- venke iz Gradca, zopet prestopili prag domače dežele.

In se zaposlili na Golniku?
O, pa ne takoj. Če bi ne bilo dr.Furlana, sploh ne bi bilo nič.Pred vojno je namreč ogromno naših sester delalo na Golniku po vojni pa so bile naenkrat vse odpuš- čene ali pa so morale izstopiti iz reda in sleči uniformo. Na postaji v Mariboru je Mihelo čakal nečak, mene pa moja ses- tra. Šli sva vsaka k svojim sorodnikom. Časi so bili za sestre obupno težki. Za- nimivo pa je,da je o povratku dveh se- ster s Kitajske pisal celo časopis in dr. Furlan je po naključju tisto prebral. Ker je s. Mihaela pred odhodom na Kitajsko delala na Golniku in je bila vajena pljuč- nih bolnikov, je dr. Furlan glavni sestri naročil, naj naju poišče.

Doma so vas bili gotovo veseli, ko ste se srečali po toliko letih.
Seveda. Posebej mama. Kako ne bi bila vesela! Pa tudi drugi. "Če smo vojno preživeli in imeli za jesti,bomo že kako!" Mlademu rodu smo se sprva tudi zdele zanimive,s tedni pa se je malim,še pred šolskim otrokom začelo zdeti čudno, da te tete (kar dve sestri sva se namreč v tistih letih vrnili domov),ne odidejo,tako kot pač tete pridejo in odidejo. Takšno je življenje. Ampak ne me napačno ra- zumeti, še sedaj, pri teh letih, imam pri nečaku sobico in velikokrat sem bila doma. Še kako sem hvaležna domačim! To povem samo zato, da bi začutili, v kako težkem položaju smo bile sestre takrat. Zase vem, da sem si šele po dveh letih v Sloveniji toliko opomogla, da sem lahko normalno mislila. Povabilo z Golnika sva obe z Mihelo zato zelo ra- di sprejeli. Uredili so nama tudi bivanje, sprva v bloku, nato kar v prostorih bol- nišnice. Iz tistega časa, ko sva se selili na Golnik, imam tudi lep spomin na sre- čanje s škofom Vovkom.Z Mihelo sva se dobili v Ljubljani pri njenih sorodnikih. Ne vem, kako je škof to izvedel, ampak povabil naju je na obisk na škofijo. Še danes se spomnim, da je bilo to v ne- deljo ob desetih dopoldne. Ko smo se pogovarjali, je kar nekaj časa listal po neki knjigi. Trikrat je poizkusil in potem sva videli zakaj. Ven je potegnil skriti petstotak in nama ga izročil z besedami »Pojdita na Brezje in se Mariji zahvalita za srečen povratek!« Vedel je, da sva bili 'brez ficka'.

Kako pa je bilo,po vseh teh izkušnjah in zapletih, začeti delati v sodobni bolnišnici?
Sprejel naju je neko soboto sam direk- tor dr. Furlan. Mihelo je razporedil na ženski infekcijski oddelek, mene pa na oddelek petsto. Kar takoj sva morali na oddelek.Tako sem se tisto soboto prvi- krat znašla na Golniku, čisto nova na oddelku. Nisem poznala nobenega bol- nika, nobene sobe, ničesar. Sestra,ki je bila tisto soboto glavna, mi je pa rekla: »Jaz že ves mesec nisem bila nobeno nedeljo prosta. Jutri boste kar vi dežu- rali.« Skoraj bi me kap zadela. Ko sem skušala protestirati, da pač še nič ne vem, kakšna zdravila moram dati, mi je dejala:»Saj vse piše v knjigi.« Mislim,da je bilo prvikrat, ko v nedeljo nisem šla k maši. Boga sem pa na vso moč prosila, da ne bi kaj narobe naredila. Vsako na- vodilo sem po trikrat prebrala, skrbno pripravila vsako raztopino, potem pa čisto vsakega bolnika povprašala, če je 'ta pravi', kot piše na temperaturnem listu ob njegovi postelji. Tak je bil moj prvi delovni vikend na Golniku. V pone- deljek je pa že prišla glavna sestra po- me,da bi šla 'na operacijsko'.Tam je bila pa čisto druga pesem: Samo metla in cunje. K bolnikom me sploh niso pustili. Imela sem občutek, da me marsikakšna sodelavka zaničuje. Ali je bilo to zaradi splošnega nerazpoloženja do Cerkve, kakšnih osebnih zamer do sester, ki so pred tem delale na Golniku in bile tudi glavne sestre, kdo ve? Vsak dan sem jokala in nekoč celo rekla: »Mihela, jaz ne vzdržim več.« Ona me je potolažila: »Saj bo boljše, saj se boš navadila.« Potem pa je nekega dne neki pacient, študent, strašno krvavel in bi moral do- biti transfuzijo. Glavna sestra oddelka in vse sestre so bile okrog njega, pa nobena ni mogla najti žile na roki. Jaz sem ravno prišla v popoldansko službo in glavna sestra mi je rekla: »Daj, še ti poizkusi! Vse smo že poizkusile, pa no- bena ne najde žile.Saj nam bo vsak čas umrl.« Odvezala sem mu gumico, saj jo je verjetno imel že pol ure zavezano na roki,mu rekla,naj nekajkrat stisne prste v pest, ponovno zavezala gumico in brez težav našla žilo. Vse sestre so se kar pobrale, glavna sestra je pa rekla samo: »Kdor zna, pa zna.« To sem še slišala. Ampak med pacienti, veliko jih je bilo z juga tedanje Jugoslavije, se je to takoj razvedelo. Potem so mnogi pa- cienti še za običajne injekcije zahtevali mene. Tako so me druge sestre sčaso- ma le pustile pri miru.

Koliko let ste potem na Golniku de- lali? Do upokojitve?
In še dve leti čez. Dr. Furlana so več- krat klicali na zaslišanje, zakaj jemlje v službo 'nune', ki so bile odpuščene iz bolnišnice. Ampak on je bil energičen, vedno jim je 'pošteno zapel'.Je pa zgo- daj umrl,pri enainšestdesetih letih. Tudi mene so klicali na zaslišanje,češ da or- ganiziram ne vem kaj,pa sem samo spre jela kakšne sorodnike naših sester,ki so bile na zdravljenju, pa krvodajalce ali tečajnice Rdečega Križa, ki so prišli na izlet na Golnik. S krvodajalci sem imela precej opravka. Vsaka bolnišnica, ki je na leto porabila več kot petsto litrov krvi, je takrat morala ustanoviti svojo transfuzijsko postajo. Golnik tudi, in to na področju občine Tržič ter okolice Kranja. Vsako soboto smo obiskovali vasi,zdravnik je predaval,jaz kot sestra pa sem dajala praktične napotke. Na- pravili smo sezname po krvnih skupinah Vsak ponedeljek smo imeli v bolnišnici krvodajalske akcije. Bila sem na trans- fuzijskem tečaju v Ljubljani.Delo s krvjo je zahtevno in še bolj odgovorno kot običajno sestrsko delo. Ko se je zaradi let že bližala upokojitev,mi je upravnica bolničarske šole pomagala,da sem uve- ljavila tudi 'kitajska leta'. Plačo sem kot 'nuna' imela, ne da bi sama vedela, sla- bšo kot čistilke. Moram pa reči, da so proti koncu pokazali veliko razumevanja in mi omogočili letom primerno delo. Po- slali so me v Ljubljano na usposabljanje za histološko laborantko in sem pripra- vljala vzorce tkiva za preglede. Zelo natančno delo: pljučne punkcije, to je drobec materiala, je treba v raznih ke- mikalijah tri dni prelivati, potem dati v termostat in količiti v parafinu. Potem pa tisto rezati na najtanjše plasti, da so lahko ugotovili navzočnost rakastih celic. Vsak pripravek sem tudi sama pregledala pod mikroskopom in na željo zdravnikov še posebej pohitela s prip- ravo. Tako se mi je dogajalo, da so kar mene vprašali za prvo mnenje, čeprav je seveda vedno vse pregledal patolog. Menda se nikoli nisem zmotila. Še dve leti po tem,ko bi lahko šla v pokoj, sem delala.

Kako ste se pa potem v Križah znašli?
Po Gorenjskem je bilo precej naših sester, tistih, ki so bile prej pregnane. Tiste, ki so ostale pri svojih domačih, so z leti tudi po- stale pri hiši odveč, saj so nečaki in neča- kinje odrasli in so potrebovali svoje sobe. S pomočjo župnika iz Križ smo sestre našle to hišo, jo odkupile, stranke so se počasi izselile. Je blizu cerkve, kar je za nas zelo pomembno.Ampak sedaj niti to ne pomaga več. Imava pa -edini preostali sestri- vsaj hišno kapelo. Veste, preden je moja draga sestra Mihela,s katero sva skupaj misijona rili po Kitajski,se 'potikali' po Evropi in sku- paj delali na Golniku, umrla, se je pošalila: »Konstantina, še enkrat sva 'nastradali'. Poglej, kako smo se trudile, da smo kupile to hišo, pa bo kmalu prazna. Koliko jih je v njej že pomrlo! Mladih pa ni.«

Rekli ste, da ste tedaj odpotovale štiri slovenske sestre na Kitajsko. Večkrat ste omenili sestro Mihelo. Kako pa je bilo z drugima dvema?
Ena,Virginija ji je bilo ime,je umrla leta 1943 na Kitajskem,na svetega Miklavža dan. Vsi smo bili okrog njene postelje,ko je umirala. Pisala se je Schiller. Bila je z Dunaja, oče je bil Avstrijec. Druga sestra, Imakulata,pa je bila ob koncu vojne ravno na polletnem bolezenskem dopustu v Indiji, kamor jo je poslal msgr. Kerec, potem pa se ni mogla več vrniti na Kitajsko. Odšla je domov, v Jugoslavijo, kasneje pa ji je uspelo oditi v Francijo in Kanado,kjer je delala v neki bo- lnišnici. Igrala je na harmonij in imela zelo lep glas. Ampak na koncu je zbolela za ra- kom v grlu in zelo trpela.

Sestra,po hiši imate polno kitajskih slik Ste potem v Sloveniji in v Jugoslaviji še imeli stike s kakšnimi Kitajci ali morda celo s kom iz vašega misijonskega kraja?
Slike so samo kitajski motivi, nobena pa ni s Kitajske. Misijonar Pavlin, ki se je potem vrnil v Honkong, se je vedno, ko je bil v domovini, ustavil pri nas v Križah. On je iz Hongkonga, ko je bilo mogoče, šel tudi v Kunming. In tam je srečal neko gospo, ki je bila doma v Čaotungu, kjer smo mi imeli misijon. Prav pri nas je bila. Petdeset let potem sta se srečala! Leta 2002. Povedal je, da ga je pozdravila z besedami: »Ali je Konstantina še živa? Pa Mihela?« Naročila je pozdrave in povedala, da vsak dan moli zame. Ker je vedela, da sem že stara, se je zanimala, kdo sedaj skrbi zame in rekla, da bi mi, če bi mogla, takoj prišla streči. Pravi tudi, da sem ji, ko je bila stara osem let, rešila življenje.
Veste,Kitajci imajo drugačen odnos do sta rosti kot pa Slovenci.Vseskozi pa sem ime- la stike s kitajskimi misijonarji.Na g.Majcna imam prelepe spomine.

Sestra Boska je - čeprav ima že šestinde- vetdeset let - med našim skoraj triurnim pogovorom verjetno že kaj zmolila in po- storila po hiši ter si mislila: "Le kaj je treba toliko govoriti o sebi..." Tudi s.Konstantina je ob koncu zavzdihnila, da je preveč go- vorila. Sestrska skromnost pač. Bralke in bralci imate najbrž drugačno mnenje. Obi- skovalci prav gotovo. Naj se zahvalimo dr. Janežu,da je 'izvabil' ta pogovor? Zakaj pa ne!

na obisku smo bili: Anica
Dobrovc, Vlado Bizant in Tone Planinšek

Poti iz osamljenosti

Bolnica mi je pripovedovala: »Čeprav živim skupaj z materjo v bloku,kjer je dvesto sta novalcev, se počutim tako zelo osamljena. Ko mi je najhuje, se postavim pred steno in se na glas pogovarjam. Bojim se, da je to že znamenje norosti.«
Ponudila sem ji obisk patronažne sestre, ki pa ga je takoj zavrnila.Rekla je: »Za sedaj ne želim,da bi kdo prihajal k meni. Bojim se da ravno takrat, ko bo prišla patronažna sestra k meni na obisk,ne bom razpoložena za pogovor. Kaj naj naredim,če se ne bova ujeli? Ne,res ne želim njenega obiska.«Čez nekaj mesecev je ta bolnica hudo zbolela. Odšla sem k njej na hišni obisk. Dolgo sva se pogovarjali.Oči so ji kar žarele od vese- lja, ker sem prišla. Ponovno sem ji ponudila obisk patronažne sestre. Nekaj časa je pre mišljevala, nato je rekla: »Ne preostane mi drugega, kot da jo sprejmem, saj sem tako nemočna« Čez nekaj dni me je poklicala po telefonu in rekla: »Raje bi se odpovedala kruhu kot obiskom patronažne sestre.Vsak dan jo komaj čakam, da pride. Bojim se, kako bo, ko bo en teden zaradi dopusta odsotna. Ne vem, zakaj sem jo v začetku tako težko sprejela, ko pa je tako sočutna in prijazna z menoj.«
Mlajši invalid se vsak teden pripelje v ča- kalnico že navsezgodaj zjutraj. Mnogo bol- nikov, ki pridejo za njim, spusti naprej. Živi sam in zelo rad posluša pogovore ljudi v čakalnici.Pravi,da mu tako dan hitreje mine Ljudje v čakalnici mu pomagajo, da se po- čuti manj osamljenega.
Trgovski centri so ob nedeljah vedno bolj polni. Ljudje si v vozičke kopičijo stvari, ki jih sploh ne potrebujejo.To je eden od na- činov premagovanja osamljenosti in praz- nine.
P.Karel Gržan je na radiu Ognjišče v oddaji 'Za življenje',ki je na sporedu vsako četrto soboto v mesecu, rekel: »V iskanju pote- šenosti se je treba ustaviti. Človek potre- buje malo stvari,a veliko sočutja. Dovolj je da si najde vsaj eno osebo, ki ga ljubi in spoštuje.Ta oseba ga bo lahko nehote pri- zadela, zato je nujno živeti tudi v odnosu z Bogom. Sočutje ne pomeni odvisnosti od te osebe. Odvisnost od osebe je najhujša odvisnost.«
Kje so razlogi, da se danes vedno več ljudi počuti notranje osamljenih? Več jih je.Mo- rda smo bili v preteklosti razočarani in za- vrnjeni od človeka, ki nam je bil dragocen. Morda ni nihče vzpostavil sočutnega stika z nami. Morda mi sami ne znamo izražati vsega tistega, kar doživljamo.Če se poču- tim ogroženega od drugega,postavim mejo in zaprem vrata, da nihče ne more stopiti v kamrico mojega srca. Jaz sam sem tisti, ki odpiram vrata bližnjemu in Bogu. Nihče ne more stopiti k meni, če mu ne odprem vrat. Laže odprem vrata takrat, ko čutim, da je bližnji sočuten z menoj.
P. Karel Gržan pravi: »Duhovnost nam po- maga,da zmoremo zlesti iz svojih skrivališč Duhovnost je tista, ki omogoča svobodo odnosa in me varuje pred posesivnostjo odnosa.«
Ustvarjeni smo za odnose.Za vzpostavljanje odnosa je pomembno tudi ovrednotenje samega sebe. P. Karel Gržan nam svetuje: »Zvečer si odmeri eno minuto časa in si povej vsaj sedem stvari, kjer si dober. Po- trebno je, da se zavedam, kje sem dober, da se bom lahko spoštoval.«
Tudi mnogi svetniki, med njimi tudi mati Terezija, so se počutili osamljeni in zapuš- čeni celo od Boga. Tudi ko se ji je Bog skril nikoli ni prenehala moliti in častiti Najsve- tejše.
Francozinja Claire de Castelbajac v knjigi 'Ustvarjena za srečo' pravi: »Svetost po- meni živeti običajne stvari z ljubeznijo za Boga in z Bogom,z njegovo milostjo in mo- čjo.« Gotovo je najteže od vsega živeti običajne stvari z ljubeznijo. Če bomo tako živeli,bomo gotovo tudi manj osamljeni.Naj bo naše življenje romanje skozi Njegovo srce, ki je ljubeče in usmiljeno.«

Janja Ahčin

Oče Henrik in Bratstvo

VII. poglavje:   Mednarodni
duhovni pomočnik (nadaljev.)

Kljub takšnim neuspehom je Bratstvo raslo Na srečanju Vrhovnega odbora v Argente- uilu so poslušali navdušeno poročilo očeta Valtona,ki je začel z gibanjem na Madaga- skarju. Več novih središč, kjer so se mogli srečavati bolniki,je bilo odprtih.Nekaj podo bnega se je pripravljalo v glavnem mestu Tananarive. Glede na uspehe,ki jih je imelo Bratstvo na tem otoku, je bilo odločeno, da so izpolnjeni pogoji, naj se Madagaskar »uradno« sprejme v KBBI.
Obravnavali so tudi »skupnosti bolnikov«, ki so se pojavljale na različnih krajih. Oče François jih je bil vesel, vendar je priznal, da je negotov:So to skupine,ki se bodo od prle za svet bolnih,ali so le skupine bolnih, ki se zapirajo v svoj krog in jim je evangeli zacija nekaj tujega? Dal je jasna navodila:

Bratstvo je za vse in se ne zapira v skupino prijateljev.

Zahteva samodarovanje,ki ga je treba do- kazati z življenjem: treba se je dati, ne da bi za to kaj pričakovali.
Vidi, kar je pri bližnjem dobrega; spoštuje ga takšnega, kakršen je.
Brata bi radi vsestransko obogatili: materi- alno, moralno, duhovno; pred očmi mu je ves človek.
Vse to zahteva,da z gibanjem sodeluje du- hovnik.
Zaključek: Na vprašanje:Koliko članov imate recite: »Nobenega.«

Iz Španije se je KBBI 'preselilo' v J.Ameriko Jezuit, oče Duato, silno goreč duhovnik, je začel z gibanjem v Limi, prestolnici Peruja. Kar neverjetno hitro je pognalo močne ko- renine,kar je treba pripisati tudi veliki zav- zetosti krajevnega škofa, kardinala Landa- zuri-Ricketsa.
Nekaj podobnega je Bratstvo doživelo tudi v drugih latinsko ameriških državah. Oče Duato je že l. 1969 poročal, da nastajajo skupine KBBI v Gvatemali, Braziliji, Kolum- biji in Argentini. Zdelo se je, da so bolniki teh dežel pričakovali to rešilno desko. Da bi gibanju dal še večji zagon, je oče Duato napisal brošuro, ki je imela dolg naslov: »J. Amerika v mojem kovčku: Kaj sem videl in kaj sem mogel storiti,da se je Bratstvo raz širilo po J. Ameriki«.

Tako hitro širjenje KBBI je oče François sprejel z velikim veseljem. Videl je pa tudi, da sam ne bo mogel opravljati službe med- narodnega duhovnega asistenta. Pomočnik bi moral ne le dobro poznati Bratstvo, am- pak biti pripravljen na potovanja in kar je bilo morda še posebej pomembno: govoriti bi moral več jezikov. Takega duhovnika je našel v Švici: oče Patois je govoril nemško italijansko in špansko. Bil je pravi Božji dar! Oče François je na srečanju vrhovnega odbora l.1970, predložil, naj ga imenuje za namestnika mednarodnega duhovnega po- močnika.
Naj nam namestnik mednarodnega pomoč- nika sam pove, kako je gledal na očeta Françoisa: »Deset let sva sodelovala pri delu za mednarodno KBBI.Oče François me je naučil, da sem spoznal ljubezen Cerkve do ubogih, ne le kar zadeva zdravje ampak tudi materialno stanje ubogih. Zelo je ljubil cerkveno hierarhijo. Bil je človek molitve, sam pa poosebljena molitev. Včasih mi je zaupal, kako ga boli, ko sliši negativne kri- tike o papežu, enem ali drugem škofu ali duhovniku. Čeprav se je zavedal, da ima vsak človek svoje negativne strani, se mu je zdelo, da je v takih kritikah pomanjkanje smisla za tiste, ki jih je Bog izbral, naj na poseben način služijo v Cerkvi. Bil je duho- vnik,ki mi je pomagal,da sem se trudil,kako bi bil čim boljši duhovnik,ker me za to prosi večni duhovnik Jezus Kristus.«
Včasih se sliši trditev, da za svojega slugo ni nihče svetnik. In tudi zato je pričevanje očeta Patoisa,ki je celo desetletje sodelo- val z očetom Françoisem, pomembno.
Odslej naprej se je vse delo mednarodne ekipe in Vrhovnega mednarodnega odbora usmerilo v pripravo kongresa v Rimu, ki bi moral biti l. 1972.
Kongres je bil nekaj izrednega.Zbralo se je 320 bolnikov in invalidov: Nemci, Avstrijci, Belgijci, Španci,Švicarji in Jugoslovani (op. prev.: samo Slovenci). Z njimi sta bila dva škofa:verdunski in pomožni škof iz Friburga v Švici,mgr.Bullet.Ta škof je bil pred svojim imenovanjem duhovni pomočnik Bratstva. Sodelovalo je tudi šestdeset duhovnikov.
Že nastanitev v Domus Mariae (Marijini hi- ši) je bila ganljiva. Večina udeležencev ni nikoli videla gospoda Françoisa. Prav jokali so od veselja in ganjenosti, ko so končno videli človeka, o katerem so toliko slišali. Srečali so svojega 'očeta'.

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Na obisku pri nadškofu Šuštarju

Pesnik Srečko Kosovel se sprašuje:"Bog,ali ni Bog tista misel, ki vse združuje, čarobni, večnostni odsev minljivega? Misliš nanj in letiš preko vsega sveta,poljubiš vso zemljo (...), vse ljudi".
Enajstega februarja,ko smo v katoliški Cer- kvi obhajali 13. svetovni dan bolnikov, smo predstavniki Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov obiskali upokojenega ljubljans- kega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja. Želeli smo ga le kratko pozdraviti se ga spomniti ob bližnji obletnici njegove- ga škofovskega posvečenja, predvsem pa se mu zahvaliti za številne spodbude in pozornosti, katerih smo bili v Krščanskem bratstvu deležni v vsem času njegove od- govorne službe. Gospod nadškof, odličen gostitelj in sogovornik, nas je prijetno pre- senetil. Vzel si je veliko časa in se v spro- ščenem pogovoru zanimal za naše delo in življenje v Bratstvu.
Nemogoče je preliti na papir vse, kar nam je gospod nadškof podaril z besedami,pre- pojenimi z modrostjo in izkušnjami, ki se dotaknejo srca. Spregovoril nam je o sebi, o svojih spominih in sedanjem življenju. Ko sem prisluhnil njegovim iskrivim mislim, me je prešinilo: »Glej,kako krščanstvo človeka pomlajuje!« V pogovoru z njim smo spoz- nali, da vse,kar je v krščanstvu vrednega, počiva na križu.Čas,v katerem je dr.Šuštar vodil Cerkev na Slovenskem, je bil kritičen čas družbenih in političnih sprememb. Od- ločitve in dejanja, ki jih je sprejemal kot nadškof v prvih mesecih in letih slovenske države, pa so usodno vplivale na nadaljnji razvoj naše demokracije in sprejetosti v svetovno skupnost.
Gospod nadškof danes ne potrebuje več velikih besed in pogumnih dejanj, da bi pri- čeval Cerkvi na Slovenskem. Sedaj obis- kovalcem z veseljem odpira vrata svojega stanovanja,v katerem se počutimo sprejeti in ljubljeni.
Od kod izredna moč tega cerkvenega kne- za, ki je s svojim bivanjem zaznamoval naš čas? Odgovor na to vprašanje nam brez besed daje g. nadškof sam. »Kadar sem slaboten, sem močan!" Telesno oslabljen,a duhovno neuklonljiv, te preroške besede danes upokojeni nadškof izroča Cerkvi na Slovenskem s svojo življenjsko izkušnjo tr- pljenja in vere... Med pogovorom je g.nad- škof vedno znova poudarjal moč molitve in evharistije. »Vsak dan molim za vas. Kako sem srečen, da še vedno morem opraviti sv.daritev! Prosim, lepo prosim, molite tudi vi za mene.«
Preden smo se razšli,nas je g.nadškof bla- goslovil. Vsakemu obiskovalcu tako izrazi svojo hvaležnost in duhovno povezanost. Kadar ga obišče duhovnik, tedaj nadškof njega prosi za blagoslov!
Ob slovesu nam je gospod nadškof podal roko. Bila je topla,prijazna, domača, spod- budna... Čutili smo, kako nas je povezal med seboj in nam dal spoznati, kako smo drug drugemu dar.Bogu smo hvaležni za to srečanje! Hvala tudi vam, gospod nadškof, ker ste nam dali spoznati, da vaše srce bije za vse nas! Hvala za vaše pričevanje, da je res Bog tisti, ki nas vse združuje, da le v sobivanju z Njim lahko objamemo ves svet in vse ljudi.

Rafko Jurjevčič

Ob obisku smo nadškofa Šuštarja prosili,če za Prijatelja in vse v Bratstvu napiše nekaj misli oziroma odgovorov na naša vprašanja Z velikim veseljem, spoštovanjem in hvale- žnostjo objavljamo njegovi misli, saj bodo gotovo v močno spodbudo in tolažbo vsem bralkam in bralcem Prijatelja...

Kje, oziroma kdaj v življenju si človek nabere največ kondicije za premago- vanje invalidskih, bolezenskih ali sta- rostnih preizkušenj?

Najbrž je malo ljudi, ki jih v živ- ljenju ne bi prizadela bolezen. Nekatere prizadene že kot ot- roke in so se rodili s telesnimi ali duševnimi poškodbami. Drugi zbolijo prej ali kasneje.Poleg bo lezni so tu še razne nesreče. Danes je po- sebno veliko prometnih nesreč in te veli- kokrat prizadenejo mlade ljudi.Tudi kasneje moški in ženske doživljajo preizkušnje. Ne- kateri so tako rekoč zaznamovani z bole- znijo in so invalidi skoraj vse življenje. Za vse pa je neizogibno, da nekoč končamo svoje življenje s smrtjo. Kdaj se to zgodi, ve samo Bog,ker samo on je gospodar živ- ljenja.
V bolezni se ljudje predvsem zatekajo k zdravnikom in imajo velika pričakovanja, posebno ker slišijo, da so na voljo vedno nova zdravila.Na pomoč kličejo razne spe- cialiste, celo iz tujine. Ravno ko pišem o tem vprašanju bolezni, je sveti oče Janez Pavel II. v bolnišnici.Ves svet spremlja nje- govo bolezen, verni predvsem z molitvijo. Ne samo za papeža, ampak tudi za druge je bolezen spodbuda za molitev, da molijo za zdravje. Kdor se je naučil moliti,najde v času bolezni v molitvi veliko tolažbo. Ne- kateri, ki so opustili molitev, morda ravno v bolezni začnejo spet moliti. Nemški pre- govor pravi: Stiska nas uči moliti.
Ko odpove vsaka človeška pomoč,se verni zatečemo k molitvi in tudi druge prosimo za molitev.Spominjam se,da je nekoč nek- do –ali zares ali ne– nekomu dejal: "Molite zame. Koristilo ne bo, škodovati mi pa tudi ne more."Molitev seveda nikdar ne škoduje ampak človeku izprosi milost. Če je molitev zares zaupna in goreča, je tolažba in po- moč. Verni se predvsem radi obračamo na Božjo Mater Marijo, ki jo v litanijah kličemo "zdravje bolnikov", "pribežališče grešnikov" "tolažnica žalostnih", naj prosi za nas. Ne- kateri v bolezni naredijo tudi razne obljube: da bodo spremenili življenje ali da bodo šli na romanje ali da bodo storili kakšno pose- bno dobro delo. Res se na tem področju zgodi veliko čudežev, saj so bili ravno na podlagi čudežnih ozdravljenj nekateri raz- glašeni za svetnike.Tudi za slovenske sve- tniške kandidate upamo,da bo Bog s čude- ži potrdil njihovo svetniško življenje.
Nekateri vzamejo bolezen tako rekoč na življenjsko pot in jo prenašajo.Kjer je vda- nost v Božjo voljo, je to hoja za Kristusom in hoja s Kristusom. Kristus pravi: »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo našel.« (Mt 16,25). Nekateri pa se za to ne zmenijo dosti, ker živijo lahkomi- selno in se za odnos do Boga ne menijo. Ko pa nenadoma zbolijo, je bolezen zanje huda preizkušnja.
Bolniki so zelo hvaležni za molitev in za obiske, posebno tisti, ki so osamljeni. Med deli usmiljenja, ki jih v govoru o poslednji sodbi imenuje Kristus, je tudi obiskovanje bolnikov (Mt 25,36). Naša dolžnost je, da molimo za vse ljudi,za zdrave in bolne, po- sebno pa za umirajoče.O bolezni in zdravju pa odloča samo Bog. On ve za vsak trenu- tek našega življenja,On je naš odrešenik in sodnik. Kot pravi apostol Pavel: »V Njem živimo in se gibljemo in smo« (Apd 27,28). Srečen tisti, ki ima vero in iz vere živi v zdravju in bolezni!

Mislite, da je že mladim potrebno raz- mišljati o času bolezni in starosti?
Nedvomno je tudi mladim treba o tem raz- mišljati. Seveda to bolj redko storijo,pose- bno, če so zdravi in imajo vsega dovolj. Tako ne mislijo na bolezen in starost. Še manj mislijo na tiste, ki so bolni in ne živijo v tako ugodnih razmerah. Če pa v družini kdo zboli, posebno starši, se morda le za- mislijo, kakšno bo njihovo življenje.
Za vsakogar je zadnja ura vedno bliže.Sve to pismo nam poroča, da je bogatin hotel uživati življenje. Imel je veliko premoženja in evangelij pravi,da je rekel: »'Duša,veliko dobrin imaš,shranjenih za vrsto let.Počivaj jej, pij in bodi dobre volje.' Bog pa mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe,in kar si pripravil,čigavo bo?'«. (Lk 12,19-20). O tem bi morali vendar več razmišljati. Hvaležni moramo biti,če dobimo opozorilo,da bi bili čuječi in pripravljeni,ker nam ni znano, kdaj se bo to zgodilo. Zelo lepa in bogata knjiga Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom nam veliko govori o teh vprašanjih. Morda ne poznate te knjige.Če pa jo poznate, jo gotovo vzamete v roke. Vsak dan jo berem in tudi vas prosim, da jo večkrat prebirate.
Starši in duhovniki naj tudi mlade vedno opozarjajo, da molijo za Božje usmiljenje in Božjo pomoč v življenju, kot nas je učil Je- zus v molitvi očenaš.To je najlepša in naj- bogatejša molitev. Upam,da jo pogosto in z velikim zaupanjem molimo.Učenci so pro- sili Jezusa: "Nauči nas moliti!" (Lk 11,1) In naučil jih je očenaš.Tudi mi ga prosimo,naj nas nauči;a naj nas ne nauči samo besed, ampak nam da pravega duha in živo vero. V uvodu v očenaš pri sv.maši molimo: »Po Bogu poučeni si z velikim zaupanjem upa- mo prositi ...« Jezus pa pravi: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem ime nu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20) Imamo tudi veliko drugih molitev. Posebno litanije Matere Božje, ki jih mnogi znajo na pamet, so tako bogata molitev.

V življenju smo ponavadi v trenutku pahnjeni v nepoznan in tuj položaj bo- lečine. Kje vidite izvir moči za človeka, ki morda še dvomi ali išče pot?
Vsak išče pot po svojem prepričanju. Vsi iščemo najprej pomoč pri ljudeh. Verni pa se zavedamo, da je treba najprej iskati pomoč pri Bogu. Ljudje brez Boga in Božje pomoči ne moremo ničesar storiti. Vse, kar imamo, je od Boga, ki je naš stvarnik, naš odrešenik, naš sodnik, ki je neskončno us- miljen,a tudi vse ve in je pravičen. Zato je zaupanje v njegovo usmiljenje in prošnja za njegovo usmiljenje to,kar moramo vedno znova ponavljati: »Usmili se nas, Gospod, usmili se nas!« Pri sv. maši na začetku du- hovnik ponavlja ta vzklik.Pri pripravi na sv. obhajilo spet molimo: »Jagnje Božje ... us- mili se nas!« Pred obhajilom molimo: »Gos- pod, nisem vreden ... reci le besedo in oz- dravljena bo moja duša.«
Najprej gre za ozdravljenje duše.Včasih pa res Bog da tudi telesno zdravje. A veliko večjega pomena je ozdravljenje duše: da nam Bog odpusti grehe.
V bolezni marsikdo najde pot k Bogu. Zato je tako velikega pomena, da molimo drug za drugega.Sam skušam vedno znova mo- liti za bolnike, prav tako za vse druge ljudi Vsak večer pošljem vsem bolnim poseben blagoslov. Imam seznam tistih, ki jih poz- nam in želim zanje moliti ali so me prosili za molitev. Boga prosim, naj jih blagoslovi, posebno,če so v življenjski nevarnosti.Tudi vas vse prosim: ostanimo vedno povezani v veri, upanju, ljubezni in molitvi. Bog je z nami! Molite zame in jaz za vas.Marija pro- si za nas sedaj in ob naši smrtni uri. Tako bodi!

dr. Alojzij Šuštar

Božja izbira - uboštvo!

Duhovne vaje KBBI, Mirenski Grad 4.-6.3.2005

»Zakaj se v življenju tolikokrat vznemirja- mo in nas vse preveč stvari spravi iz tira? Se da kaj pomagati? Ali nisem preveč na- vezan na to in ono?« Kljub temu, da smo v primerjavi z večino ljudi kar utrjeni,si mora- mo priznati, da so takšna vprašanja vedno znova aktualna za vsakogar od nas.Potre- bujemo dobre zglede,da bi živeli v evangelj skem miru in vztrajnosti.Eden najprepričlji- vejših, najlepših in najprivlačnejših zgledov glede pravega odnosa do imetja, ljudi, na- rave, predvsem pa zaupljivega odnosa do Stvarnika ter Jezusa Kristusa; tisti,ki se je po spreobrnjenju resnično do konca pustil voditi Svetemu Duhu in je znal čudovito pritegniti in voditi somišljenike, je bil goto- vo sv. Frančišek Asiški ...«
Duhovne vaje za vodstvo in sodelavce Kr- ščanskega bratstva bolnikov in invalidov, ki so potekale prvi vikend v marcu na Mi- renskem Gradu, so prepričljivo odgovorile na gornja vprašanja. P.Marko Novak, fran- čiškan, naš dobri znanec in brat, sedaj pa bolniški duhovnik v Novem mestu, nam je v njih približal frančiškansko duhovnost. Spregovoril nam je o prebojih in postajah v življenju sv.Frančiška,o njegovi 'gospe ubo žnosti' in Jezusovem blagrovanju ubogih, v evharističnem letu čudovito pojasnil Božjo izbiro uboštva, ki se je pokazala v učlove- čenju, izpričala na Kalvariji in se do konca razodela v evharistiji,končal pa s tem,kako naj po Frančiškovem zgledu na pravih te- meljih gradimo resnično in trajno bratstvo.
Beseda iz prvega večera - preboj – nas je spremljala vse dni. Zanimiva je,ker pomeni, da se do napredka v duhovnem življenju – na duhovni fronti - pride le z resnično bor- bo proti posvetnosti,pa tudi,da gre za velik premik, ne za stopicanje na mestu. Film o sv. Frančišku, ki smo si ga ogledali med duhovnimi vajami, nam je še bolj približal njegove odločitve ter lepoto življenja v uboštvu in popolnem zaupanju Gospodu. Glavne misli iz nagovorov naj tudi bralcem približajo evangeljsko uboštvo.

"Vsemogočni večni,pravični in usmiljeni Bog daj nam, ubogim, da bomo zaradi tebe de- lali, kar vemo, da hočeš, in vedno hoteli, kar je tebi všeč.Da bomo notranje očišče- ni, razsvetljeni in vžgani z ognjem Svetega Duha mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, in le po tvoji milosti priti k tebi, Najvišji. Ti, ki v popolni Trojici nedeljivo eden živiš in kraljuješ v slavi, vsemogočni Bog, na vse veke vekov. Amen!«

V tej molitvi se zrcali Frančiškova naravna- nost srca – duhovnost uboštva. To more- mo najbolje razumeti pri izviru –Jezusovem govoru na gori. 'Blagor ubogim v Duhu,kaj- ti njihovo je nebeško kraljestvo!' Uboštvo srca ima korenine na gori blagrov. Ubogi v duhu je tisti,ki se nasloni na Boga ter naj- de smisel in cilj svojega življenja v hotenju doseči nebeško kraljestvo. Jezus čestita ubogim, kajti blagrovanje je čestitka. Bla- gre je izrekel zato, da bi svojim prijateljem pokazal smer, ki je zelo drugačna od smeri tega sveta.Njegovo smer je mogoče dojeti le v srcu in veri, ki globlje uvidi življenje.
Jezus je bil prijatelj ubogih že v Betlehemu Majhen in nebogljen je bil odrinjen iz mes- ta v hlev, da bi tam razkril naravnanost Božjega srca, Očetovega in svojega. Že ob prihodu v naše človeško življenje se je združil z ubogimi, potem pa na gori blagrov izrekel to usmerjenost. Svoj blagor ubogim je dokazal na Kalvariji, kjer je razdal čisto vse. Ravno na križu,kjer je največja negib- nost telesa in končno tudi ugasnitev živ- ljenja, postane prav ta navidezna nemoč največja rodovitnost,ko prinese odrešenje. Jezus je s tem izpričal, kaj je uboštvo srca – popolna predanost Očetu.Za nas je ubo- štvo srca zavedanje, da je vse, kar sem in imam, Božje darilo. Dano mi je z namenom, da bi darovano obrodilo sad. Ubogi v duhu vse stavi na Božjo ljubezen in jo sam sku- ša živeti z vsem, kar mu je zaupano, da bi - četudi nemočen in negiben - iz notranje moči duha mogel biti delivec ljubezni. Zato ta blagor najlepše osvetli Matejev zapis o podobi sveta ob koncu časov: "Lačen sem bil in ste mi dali jesti. Žejen sem bil in ste mi dali piti, nag sem bil in ste me oblekli, popotnik sem bil in ste me sprejeli, bolan sem bil ste me obiskali.Kar ste storili kate- remu od tem mojih najmanjših bratov, ste meni storili." Tako se pokaže 'Blagor ubo- gim!' kot predanost Jezusu in v njem Očetu hkrati tudi kot neustavljivo služenje bližnje- mu. S služenjem najmanjšim se uresničuje Božje kraljestvo.V tem duhu blagrov je sve ti Frančišek Asiški razumel svoje uboštvo. Evangeljsko uboštvo ne pomeni naložiti si težko breme ali sprejeti nekaj novega od zunaj.Je izpoved srca in naslonitev na Je- zusa, kot je storil apostol Janez ob zadnji večerji. Jezus me navdihuje, osvobaja in mi omogoča življenje - tisto življenje, ki je sprejemanje in dajanje. Usposobi me, da sprejmem Boga samega,ki se mi želi dati. S tem pa sprejmem tudi sestre in brate kot darilo. Uboštvo je vedno v službi ljubezni. Nikoli ni samo sebi namen. Samo v službi ljubezni, ki je poslednji cilj in h kateri je vse naravnano, je svobodno in rodovitno.
Obstajata dve veliki oviri na poti do uboš- tva: strah pred pomanjkanjem in pa slast po neodvisnosti. Strah pred pomanjkanjem je gotovo ena osnovnih naravnih stvari, ki jih občutimo, saj gre za naše preživetje. Pohlepnost je druga oblika tega strahu. V evangeliju Jezus zelo preprosto opozarja: Glejte lilije na polju! Nič niso same storile, da so takšne, kot so, pa se še Salomon ni tako oblačil,kot se one. Jezus je hotel ljudi osvoboditi tega strahu. Potrebno je sicer odgovorno skrbeti za stvari. Toda so le sredstva za življenje, nikoli pa cilj, ki bi mu bilo življenje podrejeno. Večna podoba os- taja mana iz Stare zaveze. Izraelci so jo lahko nabrali samo toliko, kot so jo za tisti dan potrebovali.
Druga ovira je slast po neodvisnosti. Ta se v človekovi zdravi samozavesti, da je so- ustvarjalec z Bogom in da ustvarjeno pre- oblikuje, lahko spremeni v malika. Biti ne- odvisen... večna skušnjava individualizma! Živeti evangeljsko uboštvo pomeni živeti v zavesti povezanosti in tudi odvisnosti od drugih ljudi. Uboštvo je stvarnost življenja. Kako je Frančišek Asiški premagal strah pred pomanjkanjem? Najbolje to vidimo v prizoru,ko pred škofom izroči zadnjo obleko svojemu očetu.S tem izpove vero v nebe- škega Očeta.On skrbi za vse. Ampak Fran- čišek potem ne stoji križem rok. Obnavlja cerkvico sv. Damijana, prosi in berači, pa tudi deli iz tega, kar ima. Živeti uboštvo v svojem bistvu torej pomeni odprtost.Strah pred pomanjkanjem pa je le spodbuda za zaupanje.
Ena najzahtevnejših stvari v življenju je sprejeti, da si odvisen. Ker sem ustvarjen, sem odvisen. Ko sem bil rojen, sem bil po- polnoma nebogljen,bolj kot teliček v hlevu, kot zajček ali piščanček. Veliko je bilo ljudi ki so mi pomagali dorasti. Uboštvo pomeni preprosto zavedanje, da sem povezan z drugimi ljudmi in soodvisen. Zato ni okrni- tev, ampak obogatitev moje revščine, da lahko rastem.Milost je,da lahko v svoji rev ščini kaj dam,če ne drugega samega sebe. Frančišek pravi, da mu je Bog dal brate in si jih ni izbral sam. Z njimi okuša uboštvo kot poslanstvo življenja, da bi bili vsi drug za drugega.Kaj je odziv resnično ubogega? Ko sem dojel, da sem odvisen od Boga, to se pravi, da me je Bog ljubeče ustvaril, z nežnostjo in zvestobo, pa tudi odvisen od ljudi, potem je odgovor zaupanje in preda- nost.
Uboštvo si moram želeti,to se pravi prepo- znati,da je to življenjska resničnost,potem pa želeti v tej svobodi in odprtosti preživ- ljati svoje dni. Vse lahko sprejmem, vse lahko dam. Ko so Mater Terezijo na nekem misijonskem potovanju vprašali,kaj bi jedla za zajtrk,je odgovorila: "Ubogi pojedo tisto kar jim postavijo na mizo." Kako pomenljiva je še druga njena izjava: »Živim od dne do dne.« Ne 'tja v en dan', ampak 'od dne do dne'. Vsak dan je kot posoda, ki mi jo je Bog dal, vsak dan so ubogi,ki ga napolnju- jejo, vsak dan je življenje, ki ga moram iz- peti v hvalnico Bogu in preživeti v službi bližnjemu. Ne živim zato,da bi jedel, ampak jem zato,da bi živel. Glejmo svoje življenje v luči smrti in vstajenja! Zavedati se mo- ram, da sem na zemlji samo popotnik.
Še en vidik ubožnosti je pomemben:da smo solidarni z revnimi, ki so jih v bedo prisilile življenjske razmere. Vedno lahko kaj nare- dim tam, kjer sem in s tistim, kar sem ter imam. Osvobajam srce spon, delim z drugi- mi, kar sem zastonj prejel, in bogatim tiste ob sebi, ki mi jih je Bog poslal na pot.

Smo v letu evharistije, pri središču in srčiki našega občestvenega življenja. Evharistija je eno od znamenj Božjega uboštva med nami. Bogu ni bilo dovolj, da se je kot maj- hen otrok rodil med nami.Ni mu bilo dovolj, da je za nas umrl na križu. V svoji ljubezni je šel še dlje,da je ostal med nami resnično navzoč pod podobo kruha. Božja ljubezen gre do kraja. Evharistija je tista resničnost in ponavzočenje Jezusove drame izročitve in daritve, ki nam govori, da je smiselno 'razlomiti' sebe v ljubezni.
Kakor so apostoli videli samo Jezusovo člo veško naravo, vendar so verovali, da je on Bog, ker so ga gledali z duhovnimi očmi, tako naj tudi mi, ko vidimo na oltarju kruh in vino, verujemo,da sta to njegovo živo in resnično telo in kri. Tako je Gospod vedno s svojimi zvestimi, kakor je sam zagotovil: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Ta Jezusova oporoka dobiva pri maši svojo potrditev in postaja za nas kruh življenja in izvir moči za to,da bomo skupnost z Je- zusom in med seboj. Ob tem občudovanju njegove ubožnosti v evharistiji privre glo- boka vera s stotnikovimi besedami:Gospod nisem vreden, dodamo pa lahko - ampak zelo potreben,da prideš k meni. V apostol- skem pismu v letu evharistije je sveti oče zapisal: »Ostani z nami Gospod!« Tako sta Jezusa prosila učenca na poti v Emavs. Ostani z nami, ker brez tebe ni mogoče ži- veti, ker si izvir življenja.
Uboštvo in evharistija za nas pomeni: Gre- mo k Jezusu,ki se vsak dan znova hoče po vsem razdati za naše življenje,rast in izpo- polnitev. Živeti iz evharistije pomeni pritr- diti Jezusu in njegovi izbiri uboštva.Pomeni posnemati Jezusa v njegovem darovanju. Zadovoljstva srca v tej svetlobi podarjanja ne more nič oskruniti ali uničiti. Rečeno je: Kdor uživa mene, ne bo umrl, ampak bo ži- vel vekomaj. Zato si zaželimo, da bi iz ev- haristije bolj pogumno in predano živeli ter da bi uboštvo cenili kot dragocen prostor vsakodnevnih srečanj z Jezusom in ljudmi. Bodimo navdušeni, ker nas Jezus ljubi in se nam do konca daje.

Frančišek je v oporoki povedal, da blago- slavlja vse svoje brate, ki naj se vedno ljubijo in spoštujejo med seboj. Vedno naj ljubijo 'sveto gospo ubožnost' in naj se te 'gospe' držijo. Vedno naj bodo tudi zvesti in podložni predstojnikom in klerikom svete matere Cerkve. Blagoslavljati drug drugega pomeni graditi skupnost. Spoštovanje in ljubezen, izvirni vrednoti! Ljubezen vedno vodi v spoštovanje in če spoštujem,stopam v svet ljubezni. Podrejanje predstojnikom in klerikom matere Cerkve vodi v edinost. V tem se je Frančišek bistveno razlikoval od mnogih drugih, ki so tudi živeli uboštvo, vendar so razdirali Cerkev. Besede evan- gelija razume kot znamenja, ki jih je treba skrbno varovati in zelo poglobljeno živeti. Temelj skupnosti, kakor jo razume brat Frančišek, je to,da nas vodi Gospodov duh Skrivnost skupnosti -bratstva je v odkritju našega edinega Očeta in edinorojenega brata Jezusa.Odkriti edinega Očeta pomeni priti do spoznanja, kako smo vsi ljudje nje- govi sinovi in hčere. Če imamo edinega Očeta,je vsak človek moj bližnji.Ko začuti- mo, da smo sinovi istega Očeta, občutimo bratstvo v njegovi globini.Odkriti,da imamo enega in istega brata, Jezusa Kristusa, edinorojenega Božjega Sina, pomeni odkriti v vsakem bližnjem obraz Jezusa Kristusa - obraz svojega brata.
Oče nas je zbral,nas osebno poklical,edin- stvene in neponovljive, in to v svetost, da bi bili skupaj in bi gradili ljubezen. Gospod mi je dal brate in sestre,zato skrbim zanje. To je poudarek sv.Frančiška. Soljudi zave- stno odkrijem kot brata ali sestro in sem odgovoren za njihovo življenje in pot. Za- to, ker smo bratje in sestre, smo skupaj graditelji občestva. Organsko smo pove- zani med seboj. Smo organizem, smo telo, kot pravi apostol Pavel.
Še nek vidik je pri Frančišku zelo pomenljiv: Strmenje v vsakega brata z ljubeznijo in občudovanjem njegovih darov. To je pot, da bomo različnost razumeli, spoštovali in na koncu tudi vzljubili. Sprejemanje različ- nosti pomeni, da ne samo prenašamo bliž- njega, ampak se je celo veselimo.
Frančišek je človek molitve oziroma človek milosti. Moli, slavi Boga in napoji dušo, da bo lahko ubog in preprost služil drugim.Naj nas s svojim zgledom graditve skupnosti spodbuja tudi pri graditvi našega Bratstva!

povzel v. d.

Pust prišel je letos tudi na Zaplano
kjer nas je bilo kar nekaj zbrano.
Peč smo močno zakurili,
zelje v lonec kuhat d'jali,
flancat' pekli, se smejali.
Krvavice v ponvi so veselo,
kot da gre za kakšno delo,
pekle se in poskak'vale,
kuhar'ci Miheli nagajale.
Še metuljčka Rafku je pripela,
potlej pa za nos ga je prijela.
K Mariji pikapolonica je priletela,
bi vsaka rada njene črne pike štela.
Po Ljubici in Tini so klovni govorili,
norce brili, se v snegu skoraj prevrnili.
Vsi ostali pa veselje
s smehom gori smo držali.
Tako smo pusta praznovali,
ga s sliko tud' zaznamovali,
da bi še koga nasmejali.
Ko pa v dolino smo se popeljali,
naš sklep je trden bil:
Še bomo pusta praznovali,
za letos pač smo to končali,
sedaj začne se postni čas,
ga resno vzel bo vsak od nas.

Bonton

Pisati bonton ali o bontonu je nekoliko drz- no dejanje. Veliko je namreč povedanega in napisanega o naših vedenjskih vzorcih: kakšni naj bodo, kako se jih naučiti, kje jih uporabljati ...
Na teh straneh ne bo nič presenetljivega in ne bomo odkrili nič novega. Poskušali pa se bomo spomniti in osvetliti nekatere ob- like obnašanja kot naravna vprašanja, kot izraz srčne kulture in s tem stalnega, ne zgolj priložnostnega zavedanja in delovanja V veliko pomoč pri pisanju mi je bila knjiga Mirka Mahniča Vedenje:do sebe,do druge- ga, do kulture in slovenstva, do stvarstva, do Boga (Katehetski center,Ljubljana 1989) Njegove misli so lepe, domače, slovenske. Zakaj bi segali po tujih navadah?
Navadno razmišljamo, da se moramo lepo obnašati le do drugih. Vendar vedenja do sebe ne moremo opustiti, kakor to lahko kdaj storimo do drugih. Naučiti se moramo živeti sami s seboj.
Truditi se moramo,da se v nas uresniči ple- menito, izjemno in enkratno, da izkoristimo umske in druge darove,ki so nam podarjeni da si pridobimo svobodo duše in srca. Čim več bo v nas bogatega, tem lepše bo ve- denje do drugih.

1. Čas je velik Božji dar.Poskušajmo ga do- bro izkoristiti,da nam ne bo potrebno objo- kovati, kaj vse smo zamudili ali zapravili. NE JEMLJI LJUDEM ČASA!
2. Delo in delavnost sta položena v člove- ško naravo.S prizadevnim in vestnim delom utiramo pot sebi in drugim ter v tem zorimo NI DOBRO DELO, ČE NI VESELO.
3. Z načrtovanjem svojega dneva, tedna, meseca ali leta si bomo pomagali, da opra- vimo in doživimo tudi tiste stvari, ki bi jih zaradi nereda in obilice drugih skrbi pozabili ali izpustili; prebrali knjigo, obiskali koga, pisali ipd. NE ŽIVI NA SLEPO!
4. Pri navezovanju stikov z bližnjimi nam naj ne bo nič pomembnejše kot človek, s katerim tisti trenutek govorimo. Pri tem ne pozabimo pozorno poslušati! DO VSEH ENA KO, DO VSEH Z LJUBEZNIJO.
5. Do hrane in pijače ter do tistih, ki so jo pripravili, imejmo spoštljiv odnos. VEDNO OHRANJAJ MERO IN UGLAJENOST.
6. Lepo govorjenje je odsev naše notra- njosti. Ni ga, če ni iz srca. Pazimo, kaj in koliko govorimo. GOVORI PREPROSTO IN Z LJUBEZNIJO!
7. Zmernost in okus pri oblačenju nam bo- sta ohranila dostojanstvo in našo prvotno osebnost. PUSTNI SPREVOD JE SAMO EN- KRAT V LETU.
8. Lepota umetnosti človeka napolnjuje, mu da okusiti delček sanj in popolnosti, poezija pa nas hrani z življenjskimi sokovi. ŽIVLJENJE JE UMETNOST.
9. Ko se nas loteva obup,se mu ne smemo prepustiti. Spoprijeti se moramo s to skuš- njavo in jo premagati.Z DVIGNJENO GLAVO NAPREJ.
10. Ko se nas loteva lenoba, ji ne smemo kloniti. Ne bo nam prinesla nič lepega. Tudi odpočili si ne bomo. Storila bo le to, da ne bomo iz sebe napravili ničesar. LENOBA, TI GRDOBA.
11. Nemir, ki se rojeva v naši notranjosti, nas spodbuja k iskanju novih poti. Kaže našo človečnost, ki si prizadeva za vedno boljše in popolno. Nemir, kateremu prisluh- nemo, nas vodi k novim odkritjem. VEDNO VEDI, DA SI.
12. Ne bojmo se samote. V njej lahko od- krivamo svoje bogastvo in tkemo poti do soljudi in do Boga. V množici ne bomo našli dobrih prijateljev in odprtih src.NI SVOBO- DE BREZ SAMOTE.
13. Veselimo se ljudi in stvari,ki so na naši poti. Naj nam ne bo vse odveč in pretežko Če kažemo svojo naveličanost,se nas bodo drugi izogibali. ČLOVEK JE BITJE ČUDENJA.
14. Zmoremo vse dobro, kar za trdno ho- čemo. Zavedati pa se je treba,da v to le- pše in popolnejše stopamo skozi tveganje, tesnobo in trpljenje.TREBA SE JE BOJEVATI
15. In ko se nekoliko postaramo, ostanimo sveži in odprti za novosti. Bodimo v stiku s časom in ljudmi. Ne vztrajajmo v gluhi od- maknjenosti svojih spominov. DOBRI STARI ČASI.
Zamislimo se ob teh razmišljanjih. Posku- šajmo jim prisluhniti in vsaj katero napisati na svojo kožo. Tako bomo ustvarili naše medsebojno vedenje bolj toplo in prijazno. Naj končam s pomenljivo mislijo:ŽIVLJENJE JE DARILO. BITI ZADOVOLJEN JE NAŠA DOLŽNOST.

Tina Rot

Albert Schweitzer–zdravnik

Čeprav je ime Alberta Schweitz- erja, misijonskega zdravnika in Nobelovega nagrajenca,poznano je primerno, da večkrat pišemo o njem oziroma prebiramo njegove zapise. Njegova odločitev in premagovanje odpora okolice, potem pa vztrajnost v težavnem in napornem zdravniškem delu na črni celini nas lahko vedno znova navdihujejo za na- ša dobra dela. Letos mineva 40 let od nje- gove smrti in 130 let od njegovega rojstva
Albert Schweitzer (1875-1965) se je rodil v Alzaciji. Bil je sin evangeličanskega pas- torja, tudi sam protestantski pridigar,pa še doktor filozofije in teologije, univerzitetni profesor teologije v Strassbourgu, poleg tega tudi priznan orgelski virtuoz in izvrs- ten poznavalec Bachove glasbe. Trideset let star je zapustil svoj dotedanji ugledni poklic in začel študirati medicino. Kako je polagoma prišel do odločitve,da se posveti bolnikom v zanemarjenem in odročnem ob- močju francoske Ekvatorialne Afrike, pri- poveduje v svoji knjigi 'O mojem življenju in mišljenju'. Naj prevedem ali povzamem nekaj zanimivih odlomkov iz te knjige:
»V binkoštnih počitnicah leta 1896 sem se zbudil v sončnem poletnem jutru in nena- doma me je spreletela misel, da ne smem sprejemati svoje sreče kakor nekaj narav- nega, ampak moram dati kaj v zameno. Razmišljal sem o tem, medtem ko so zunaj prepevali ptički, in preden sem vstal, sem mirno prišel do ugotovitve, da smem živeti za znanost in umetnost do svojega tride- setega leta, potem pa se moram posvetiti služenju ljudem.Večkrat sem se bil vpraše- val, kaj zame pomenijo Jezusove besede: 'Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil,kdor pa svoje življenje izgubi za- radi mene in evangelija, ga bo rešil.' Zdaj sem temu odkril smisel.«
Schweitzer sprva ni vedel,za kakšno obliko služenja se bo odločil. Poskušal je večkrat, pa sta mu lastna neizkušenost in togost tamkajšnjih dobrodelnih ustanov onemogo- čali sodelovanje.Tudi misijonar - pridigar ni mogel postati, saj je bil protestantski Pari- ški misijonski družbi nezaželen zaradi svo- jega liberalnega pojmovanja evangelija, ki mu je pomenil,kakor pravi, »predvsem moč za moralno prerojenje človeka in človeš- tva«. Malo po izpolnjenem tridesetem letu starosti je vprašanje rešil.Sklenil je,da po- stane zdravnik in tako pomaga Afričanom:
»Odločil sem se, da svoj načrt uresničim z neposrednim služenjem bližnjemu v Ekva- torialni Afriki. Samo neki zvesti prijatelj je vedel za mojo namero. Ko pa sem odposlal pisma, ki so stvar razkrila, sem imel hude boje s sorodniki in prijatelji.Še bolj kot od- ločitev samo so mi zamerili,da jim nisem do volj zaupal in se nisem najprej posvetoval z njimi.
Sorodniki in prijatelji so mi predočevali ne- smiselnost novega študija.Dejali so,da sem človek, ki je zakopal zaupani mu talent in hoče trgovati s ponarejenimi novci. Da bi bilo treba delo med primitivci prepustiti drugim, ki s svojim odhodom ne bi povzro- čili izgube tolikih umetniških darov in znan- stvenih spoznanj. Neka moderno misleča gospa mi je dokazovala, da bi s predavanji o zdravstveni pomoči domorodcem mogel storiti več kakor z nameravanim dejanjem. Propaganda,tako je dejala,rodi uresničenje
Ob prerekanju s t.i. kristjani,ki sem ga ves utrujen moral prenašati, me je presenetilo, kako daleč so bili od spoznanja, da želja služiti ljubezni, ki jo oznanja Jezus, lahko preusmeri človeka na novo pot.Pa so ven- dar poznali evangeljska načela in zdela so se jim prava.
Meni se je zdelo samoumevno,da bi jim no- tranje spoznanje Jezusovih besed moralo dajati več razumevanja, kakor sem ga sre- čal pri njih. Večkrat se mi je celo primerilo, da sem se skliceval na pokorščino, ki jo more terjati od nas Jezusova zapoved lju- bezni, pa so me dolžili, da sem domišljav, ko me je v resnici drago stalo o tem sploh govoriti. Kako sem v takih trenutkih trpel, ker si je toliko ljudi lastilo pravico odpirati vrata in okna moje notranjosti.Navadno je bilo brez haska, če sem jim hotel razložiti misel, iz katere se je rodila moja odločitev. Prepričani so bili,da mora imeti skrit vzrok, sumili so, da sem razočaran v svoji karieri, čeprav ni bilo za to nobenega razloga. Ne- kateri so domnevali, da imam kakšno lju- bezensko bolečino. Tako mi je bilo v pravo olajšanje srečati ljudi, ki niso ranili moje ob čutljivosti, ampak so gledali name kot na nespametnega mladega človeka, ki se uk- varja z otročjimi sanjarijami, in so me ob- ravnavali prijateljsko šaljivo.
Bilo mi je čisto naravno,da mi družina in pri jatelji očitajo vse, kar se je v moji nameri zdelo nespametno. Toda bil sem človek, ki misli,da idealizem zahteva duševno jasnost Zavedal sem se, da hoja po neizkrčeni poti vsebuje tveganje in ima možnost uspeha le v nekaterih primerih. Zdelo se mi je, da je moje tveganje upravičeno, saj sem to vprašanje že dolgo premleval in obračal na vse strani. Mislil sem,da imam zdravje, tr- dne živce, vztrajnost, premišljenost, malo potreb in sploh vse,kar je nujno za uresni- čenje svoje zamisli. Poleg tega sem verjel, da imam dovolj moči za sprejetje morebit- nega propada tega načrta.
Mojim prijateljem se je zdelo pri tem načr- tu najbolj neumno, da nočem v Afriko kot pridigar,ampak kot zdravnik.To je pomenilo da si bom pri tridesetih letih naprtil dolgo- trajen in težak študij.Niti za trenutek nisem dvomil,da bo ta zahteval od mene velikan- ski napor in na prihodnja leta sem gledal s tesnobo. Toda razlogi,ki so me nagibali, da grem po začrtani poti kot zdravnik, so s svojo težo odtehtali vse pomisleke. Hotel sem postati zdravnik, da bi lahko delal, ne da bi govoril.Leta in leta sem se razdajal z besedami. Z veseljem sem opravljal službo pridigarja in profesorja teologije.Moja nova dejavnost bo v tem, da ne bom govoril o veri ljubezni,ampak jo bom udejanjal.Študij medicine mi bo omogočil, da svojo namero najbolje in najpopolneje uresničujem,kamor koli me bo zanesla moja služba.
Zdravniško znanje se je zdelo še posebej potrebno v Ekvatorialni Afriki. V deželi, ka- mor sem nameraval oditi, je bila, kakor so pravili misijonarji, navzočnost zdravnika nujna. V svojih poročilih in revijah so ne- nehno obžalovali, da ne morejo pomagati domorodcem, ki jim zaupljivo kažejo svojo telesno bedo. Po mojem mišljenju je bilo vredno postati študent medicine, da bi bil nekoč zdravnik tem nesrečnežem.«
Tako je dozorela Schweitzerjeva odločitev za vpis na medicino. O tem vpisu pripove- duje s humorjem: »Ko sem se kot študent predstavil prof. Fehlingu, tedanjemu deka- nu medicinske fakultete, bi me ta najraje poslal k svojemu kolegu na psihiatriji... Pro ti koncu oktobra 1905 pa sem nekega dne, ko je ležala gosta megla, prišel na svoje prvo predavanje iz anatomije.«
Po dolgotrajnem študiju medicine v Stras- bourgu in dodatnem izobraževanju o zdrav ljenju tropskih bolezni v Parizu se je Schwei tzer spomladi 1913 skupaj z ženo Heleno, medicinsko sestro, vkrcal na ladjo, ki ju je odpeljala v Afriko.Ustavil se je v Lambaré- néju ob veletoku Ogooué v predelu Franco ske Ekvatorialne Afrike, ki je danes Repub- lika Gabon. Svojo prvo ordinacijo je uredil v opuščenem kurniku, šele sčasoma je po- stavil nekaj barak.Bolnikov je bilo ogromno Prihajali so v drevakih po reki in njenih pri- tokih ali peš skozi džunglo.Spremljale so jih njihove družine. Zdravil je malarijo, spalno bolezen grižo, gobavost, pljučnico, srčne bolezni, operiral hernije in gnojne tvore. Toda že po dobrem letu je izbruhnila prva svetovna vojna in kot nemška državljana (Alzacija je tedaj pripadala Nemčiji),živeča v francoski koloniji,sta z ženo postala voj- na ujetnika, najprej v Lambarénéju, nato pa so ju prepeljali v ujetniško taborišče v južni Franciji.
Šele leta 1924 se je mogel vrniti v Afriko, toda žena je zaradi rahlega zdravja ostala v Evropi. Bolnišnico je našel v žalostnem stanju in treba je bilo pričeti znova. Pola- goma jo je spet postavil in razširil. Na po- moč mu je prišlo nekaj zdravnikov, toda mnogi niso vzdržali v vročem in vlažnem podnebju.V Lambarénéju je ostal do smrti, z nekaj presledki, ko je po Evropi in ZDA s predavanji in koncerti zbiral sredstva za vzdrževanje svoje bolnišnice, ali ko je leta 1954 odšel v Oslo, da sprejme Nobelovo nagrado za mir, ki mu je omogočila gradnjo velike bolnišnice za gobavce. V Lambaré- néju je tudi njegov skromni grob z lesenim križem, poleg groba njegove žene, ki je u- mrla pred njim v Švici in jo je dal pokopati v svoji drugi domovini, Afriki.
Danes Schweitzerja ne uvrščamo med »velike ljudi za boljši svet« zaradi njegovih razlag Svetega pisma ali zaradi njegove glasbene nadarjenosti,ampak ker se je dve tretjini svojega dolgega življenja nesebič- no razdajal trpečim ljudem.

Breda Cigoj Leben

Zadnji dan januarja so se na Pšati poslav- ljali od Rožmanovega ata. Žal smo mnogi za to izvedeli šele kasneje in se nismo mo- gli udeležiti pogreba.Pa se zdaj dviga naša molitev za njegovo večno srečo. Prepriča- na sem, da jo že uživa. Bil je dober mož in oče ter izreden molivec. Ko se ga spomi- njam, mi vstaja pred očmi slika klečečega moža z rožnim vencem v roki. Druga za drugo so polzele jagode rožnega venca v njegovih rokah za tolike in tolike potrebe... tudi zame in zate. Zato hvala vam, dragi ata, hvala za zgled pristne pobožnosti in vaše resnično krščansko življenje! Vašo vero smo mogli spoznavati iz dejanj.Bili ste med prvimi,ki ste pred tridesetimi leti odprli svoj dom za bolnike in invalide, ko smo se začeli srečevati.In navdušili ste za sodelo- vanje vso družino.Vedno smo bili dobrodo- šli. Vaš dom je bil tudi naš dom. Zato smo se tako radi zbirali tam.
Pokojni ata Ivan je bil velik Marijin častilec in poslovil se je na sobotni - Marijin dan. Mariji je pripisoval posredovanje vseh milo- sti. Rad je romal v božjepotna svetišča in se redno udeleževal sv.mašne daritve, ka- tero je izredno cenil. Hranil se je s Kruhom močnih, zato je mogel živeti tako polno življenje kristjana. Njegovo življenje je bila neprestana molitev.Zdaj bo naš priprošnjik v nebesih, zato se mu smemo tudi priporo- čati. V tej povezavi ostaja med nami. Ko- likor bolj bomo v Bogu, toliko bolj si bomo blizu z našimi rajnimi. Naš Bog je Bog živih.
Domačim in vsem, ki ga pogrešajo, izrekam iskreno sožalje, ki se v veri in upanju spre- minja v zahvalo,da smo ga imeli med seboj in ga smeli poznati.

s. Edith

Spomin v Lurdu

Veselila sem se romanja v Lurd. Tja je leta 1978 z vlakom slovenskih bolnikov in invali dov romal tudi moj tedaj dvaindvajsetletni sin Vlado. Ni bil čudežno ozdravljen, pre- jel pa je Božjo milost in moč, da je svojo neozdravljivo bolezen 'amiotrofija spinalis progresiva' vdano in potrpežljivo prenašal v krogu domačih vse do svetega leta 2000 Štiriindvajsetega marca tistega leta ga je njegov angel varuh odpeljal skozi vrata smrti počivat v neznano večnost. Bog mu je naklonil štiriinštirideset let zemeljskega življenja,preden ga je vzel k sebi v nebesa Tam ni nobene bolečine, ne joka in ne kri- čanja. Tam vladata veselje in blaženi mir.
Vlado, naj ti bo lepo in večna luč naj ti sveti! Zemlja si je vzela, kar je njenega, kar pa ni njenega,nam ne more vzeti. Peta obletnica tvojega bivanja na drugem svetu - v raju – je že. Za spomin mi je med dru- gim ostala tudi povečana slika slovenskih romarjev leta 1978 pred lurško votlino,kjer se je mali Bernardki prikazala Marija in se ji predstavila kot Brezmadežno spočetje. Po dolgih oseminštiridesetih letih sem se Mariji v Lurdu osebno zahvalila za tvoje življenje in odrešenje. Iskreno sem jo prosila,naj me spremlja in mi stoji ob strani, kot mi je do sedaj. V varstvo sem ji priporočila moža, vse sorodnike, dobrotnike, prijatelje, zna- nce, tiste,ki so me za to priporočilo prosili, pa tudi tiste, ki so me pozabili.
Lurd je največje svetišče na svetu. Tu se v Kristusovem imenu pri Mariji zbirajo ro- marji z vsega sveta.Ta sveti kraj je mesto sprave, miru, ljubezni, velikih pričakovanj, skupne molitve in obhajila. Tu donijo najle- pše cerkvene pesmi, tu se slišijo božajoče besede in občutijo milosti. V mraku se vije dolga procesija utripajočih svečk. Meni so se zdele, kot bi se naši rajni - najdražji in nikoli pozabljeni - v obliki belih svetlečih se tulipanov in ob vzklikih: »Ave, ave, ave...« dvigali v nebo. Nekaj skrivnostno lepega me je obdalo. Moje srce se je radovalo.
Na božji poti so nas spremljali Bog Oče, Sin in Sveti Duh. Nad nami je bedela Mati Marija, varovali so nas angeli varuhi. Sredi oktobra 2004 so nam podarili čudežno lepe sončne in zelo tople-skoraj poletne-dneve Prav v tistem času so namreč Slovenijo za jeli večdnevno deževje, neurje in poplave.
Polni nepozabnih spominov,z odmevi nabo- žnih in narodnih pesmi v srcu, obogateni z molitvijo, obdarjeni z novimi poznanstvi in prijatelji smo se srečno vrnili v Šmartno pod Šmarno goro.Bilo nam je res lepo.Hvala du hovnemu voditelju župniku Francu Novaku, turistični agenciji Quo Vadis in drugim po- budnikom tega romanja!
Obiskati in videti Lurd - besede tega ne morejo opisati. Občutila ga je moja duša in ga za večno vtisnila v srce ter zapisala v spomin.

Zinka Nahtigal Gothe

Moje operacije

Človek je zaradi svoje umne narave najvi- šje bitje, krona vidnega stvarstva. Vsemu naj gospoduje, sam pa slavi Stvarnika in izpolnjuje njegovo voljo, ki se mu izraža po vesti in Božjem razodetju. Kljub tej odlič- nosti pa ni popoln. Vsi zaznavamo, kako omejeno je naše znanje, vsi čutimo, kako krhko je naše zdravje in kako nas naše ne urejene strasti vabijo v zlo.
Čeprav sem bil ob rojstvu slaboten in so se bali za moje življenje, je bil kirurg le trikrat upravičen z nožem poseči v moje telo: prvič v mojih bogoslovnih letih v ljubljanski bolnišnici, drugič pred petdesetimi leti na Ognjeni zemlji (Čile) zaradi operacije slepi- ča, zadnje leto pa zopet v Ljubljani zaradi operacije rakastega uhlja.Ko je bilo ugoto- vljeno, da se je neljubi rakec ugnezdil na tem majhnem delu mojega telesa in mi je zdravnik priporočil operacijo, sem se kar nekaj časa obotavljal: »Ali se splača? Star sem že, pa tudi, če je res rak, kdo ga bo ustavil...« Nazadnje sem le sprejel zdrav- nikovo priporočilo. Iz osebnih razlogov sem zahteval samo eno:operacijo naj izvrši le z lokalno anestezijo. Sedaj se je pa on upiral končno pa le pristal na to s hospitalizacijo dveh do treh dni. In tako so me nekega jutra sprejeli v Klinični center. V bolniški sobi nas je bilo osem. Drugim pacientom sem se predstavil kot duhovnik misijonar s petdesetimi leti delovanja v misijonih. Lepo in zanimivo je bilo, ko smo se vsak večer pogovarjali o verskih zadevah in seveda tudi o misijonarjevih dogodivščinah.
Pride dan operacije ... Malo pred njo se v bolniški sobi pojavi medicinska sestra z namenom, da mi zasadi iglo v žilo na roki. Prazno sicer ... Na vprašanje, zakaj je to potrebno, odgovori,da to storijo vedno "za vsak primer, če pride do kakšnega zapleta med operacijo." Na vozičku me zapeljejo v operacijsko sobo. Ko ležim na operacijski mizi in je moja glava že v pravilni legi za kirurgovo delo,medicinska sestra opazi za- sajeno iglo v moji roki in zdravnika na to opozori. »Oh,skoraj bi pozabil,sestra, dajte mu...« odgovori. Ne slišim dobro, kaj pravi, ampak je že prepozno. Sestra mi vbrizgne primerno dozo neke tekočine.Na moje vpra šanje, kakšen bo sedaj učinek,z rahlim na- smeškom odgovori: "Trenutno boste začu- tili rahlo omotico." Čakam ... Nič! Po nekaj minutah ji zagotovim,da tiste rahle omoti- ce prav nič ne čutim. To je pa tudi zadnje česar se spominjam ...
Ko se prebudim, zagledam sestro, ki očitno pazi name. »Sem spal?« vprašam. Smejé se prikima, kirurg pa doda, da je bilo pred spanjem slišati le nekaj nerazumljivih besed Čutim, kako mi še nekaj počne na ušesu, kot bi me žgečkal in malce zbadal hkrati ... Potem konča in mi dovoli, da iz ležečega stanja preidem v sedenje. Zaprosim za og- ledalo, da bi videl, kaj je ostalo od mojega uhlja, a nobena od treh sester ga nima. Najbrž ga imajo v svojih torbicah v garde- robi... Zato mi dovolijo,da grem k stenske- mu ogledalu, kjer ugotovim, da je, hvala Bogu, še kar precej uhlja ostalo. Za konec me sestra po navodilih kirurga poveže in mi ovije glavo, da sem kakor kakšna 'hippy nuna'. Ko me pelje nazaj v bolniško sobo, radovedno vprašam, koliko je ura. »Poldne bo,« pravi. In res se nekaj trenutkov ka- sneje oglasijo zvonovi bližnje cerkve sv. Petra ter vabijo k molitvi Angelovega oz- nanjenja. Operacija je torej trajala kar dve uri in pol. Zmolim v zahvalo Bogu in v po- zdrav Mariji. Še slišim zvonove...
Kirurg,ki me je operiral,je po videzu še zelo mlad. Ob viziti mi pove, da je še samski in da si celo sam kuha."Če je pa tako,bo mo- rda rad sprejel povabilo na kosilo v našo redovno skupnost," si mislim in ga povabim ter dodam,da naša sestra kuharica odlično kuha. Brez omahovanja vabilo sprejme.
Tako se neke sobote ob dvanajstih zberemo v naši obednici.Med kosilom mu predstavim svoje sobrate duhovnike in mu povem, kaj kdo počne. Eden na univerzi poučuje filozo fijo,drugi tolaži in spodbuja Marijine sestre, tretji se ukvarja s študenti in skrbi za cer- kev, četrti spodbuja ljudi, naj kaj napišejo za revijo Prijatelj, potem pa to okrajša ter išče slike 'za zraven' in tako naprej. Zdra- vnik z zanimanjem posluša in se mu prav nikamor ne mudi,zato kramljamo še o mar- sičem, seveda tudi o poteku in uspelosti operacije. Ko omenim, da me je ob koncu žgečkal, se od srca nasmeji: »Umivali smo vam uho.« Uvidim, da lahko še kaj rečem, pa mu v šali očitam: "Gospod doktor,vi ste me, ne bom rekel ogoljufali, ampak ukanili glede dogovorjene lokalne anestezije. Dali ste mi splošno anestezijo." "To pa ne," se brani, "anestezija je bila lokalna, kot je bilo dogovorjeno, dali smo vam le pomirjevalo, da bi vas ne bilo strah. To vedno naredimo pri operacijah. Priznam pa,da se pri starej- ših rado naredi,da kar zaspijo.Ampak zakaj ste hoteli samo lokalno anestezijo?" - "Iz dveh razlogov" pojasnim."Prvi je moja zve- davost. Hotel sem pri polni zavesti slediti vašemu delu, pa tudi poslušati, kaj se med operacijo pogovarjate.Spomnim se namreč svoje prve operacije. Bilo je v letu 1938 v Ljubljani, ko sta me operirala tedaj še zelo mlada, pozneje pa zelo slavna zdravnika: dr. Bogdan Brecelj - po vojni Titov osebni zdravnik - in dr.Janez Janež - po vojni la- iški misijonar in kirurg na Kitajskem in Taj- vanu z nad osemdeset tisoč opravljenimi operacijami. Dr.Janež me je tisto jutro obi- skal v bolniški sobi. Sédel je na posteljo in mi po kratkem pogovoru o mojem zdravst- venem stanju ukazal: 'Zdaj se pa obrnite na trebuh,da vidim vaš hrbet!' Malo je po- tipal po njem, potem pa nenadoma zapičil iglo v hrbtenico in mi pri tem dal lokalno anestezijo. Odšel je z besedami: 'Čez eno uro se vidiva pri Filipih...' To je mesto zna- menite bitke za nasledstvo po umorjenem Cezarju l. 42 pred Kristusom. V operacijski sobi sta bili poleg omenjenih dveh zdravni- kov še dve sestri usmiljenki: instrumentar- ka in strežnica,ki je bila sicer moja sestrič- na.Ta je na posteljo namestila kovinski lok in čezenj vrgla rjuho, ki pa je imela neko zanimivo značilnost.Ker so bili tedaj še bolj revni časi, so tudi v bolnišnicah uporabljali rjuhe tako dolgo, da so se že začele delati luknje. Tista rjuha je očitno bila že stara in je imela luknjo. Na tisti lok je padla tako da je bila luknja ravno pred mojimi očmi. Zdravnika tega nista opazila, meni je pa bilo dano, da sem jima sledil od začetka do konca operacije.Prav zanimivo je bilo. Brez bolečine sem gledal, kako je kirurg zarezal v kožo in razgalil štrlečo kost ter kako jo je z dletom in kladivcem obtesal, da ni bila več prevelika. Koščice so kot male trske odletavale.Prav nič me ni bolelo in imenitno se mi je zdelo, da lahko vse vidim in slišim. Šele,ko sta začela šivati kožo, sem začutil rahlo bolečino.Pred enim zadnjih vbodljajev sem nehote malo premaknil nogo. Tedaj se je dr.Brecelj ozrl proti moji glavi in spoznal da gledam skozi luknjo. Razhudil se je, po- tegnil rjuho dol in hitro končal ter odšel. Nekaj podobnega sem, gospod doktor, že- lel doživeti tudi pri vaši operaciji, pa mi ni uspelo."
Zdravnik in sobratje pri mizi se od srca nasmejijo moji pripovedi. »In kakšen je bil drugi razlog,« še vpraša zdravnik. »Ja, da bi pokoro delal za vse, kar sem pri misijon- skem delu po svetu dobrega opustil in sla- bega storil. Ne bom več imel veliko prilož- nosti zanjo ... Tako sem nekaj zasluženja izgubil,vi pa ste ga pridobili,saj ste to sto- rili iz samega usmiljenja do ubogega star- čka, ko ste mu hoteli olajšati neprijetnosti takšne operacije. Prav lepa hvala za vse!« Potem ga še zanima, kako sem prišel do kriterija: če bom še dve leti živel, se ope- racija splača, sicer pa ne. Sobratje me 'zatožijo', da zato, ker je moj oče živel do dvaindevetdesetega leta, jaz jih bom pa vsak čas dopolnil devetdeset. Zanima jih tudi,če sem bil operiran na novih operacij- skih mizah. »Ne, ne, na starih,« se nasmeji zdravnik,ki ve,čemu takšno vprašanje. »Na našem oddelku je vsa oprema bolj stara, žal,« potoži.
Pri kosilu je bil navzoč tudi urednik Prijate- lja in me kasneje prosil, da tisto, kar sem doživel in povedal, spravim na papir. "Že zaradi misijonarja dr.Janeža morate to za- pisati," ni popustil,ko sem se branil. "Dobro pa naj bo zaradi njega, pa tudi zaradi pri- jaznega kirurga,saj se tolikokrat tako grdo govori o zdravnikih. Celo tožijo jih." Tale moj kirurg in njegove pomočnice si res za- služijo vse pohvale: za strokovno oprav- ljeno 'lepotno operacijo' na mojem ušesu, pa tudi zaradi prijaznosti. Pa ne samo oni: koliko dela je potrebnega zaradi enega majhnega 'rakeca' na ušesu: pregled pri osebnem zdravniku,pa pri specialistu der- matologu, pa rentgensko slikanje in - ker sem tudi srčni bolnik - še kardiogram in pisna izjava kardiologa, pa končno izjava zdravnika,ki vse to pregleda in odobri ope- racijo, pa še delo vseh tistih, ki vzdržujejo naprave, čistijo bolniške sobe,pišejo razne papirje,in še tisti,ki vse to 'komandirajo'... Nič čudnega, če so zdravstveni izdatki ta- ko visoki. No,meni se je operacija izplačala državi pa najbrž ne. Ampak upam,da ravno zaradi mene že ne bo propadla...

Jože Mejač CM

Zelo rada bere

Danes sem prejela prvo številko Prijatelja za leto 2005. Zelo mi je všeč, vendar sem opazila, da jih je kar nekaj, ki pišejo, da ne bodo več naročniki oziroma da jim ne poši- ljajte več Prijatelja. Jaz ga pa naročam za svojo prijateljico. Ona Prijatelja že dobro pozna, saj ji ga že kar nekaj let posojam in je zelo zadovoljna z njim. Zelo rada bere. Lep pozdrav!
Mislim, draga Urška,da je eden od razlogov za vaše zadovoljstvo s Prijateljem v tem, da velikokrat tudi kaj napišete. Prijatelj ni nekdo,ki samo govori, ampak tudi prisluhne vašim doživetjem in razmišljanjem. Verja- mem, da človek, ki je preprost, dober in veren, najraje bere preproste stvari, iz ka- terih izžarevata vera in dobrota.Za večino vsebine Prijatelja si upam to trditi. Zato je Prijatelj lahko tudi lepo darilo. Hvala za vaše sodelovanje in lep zgled!

Bog te je poslal

Hvala za redno pošiljanje Prijatelja! Tudi v Avstraliji imamo ostarele in bolne ljudi.
Zadnji dan v starem letu, ko se pripravljaš na silvestrovanje, mi je misel uhajala k He- len, ki ima triinosemdeset let. Nima otrok, mož ji je umrl.Nima nobenega svojega. Bila je v bolnišnici. Padla je v svojem domu in tri dni bila na tleh, ker ni mogla vstati. Po Božji previdnosti sem jo vendar našla. Se- dela je zraven postelje, ko sem jo poklica- la: "Helen,me poznaš?" Stegnila je obe roki solze so ji šle po licu. "Vedela sem, da ne bo nikogar, pa sem vseeno pričakovala koga.Bog te je poslal." Tisti večer, ki je bil silvestrski, sem bila na zabavi. Pri srcu mi je bilo lepo. Mislim, da sem bila najbolj sre- čen človek na svetu.
Vse vas v lepi Sloveniji pozdravlja Hvala, draga gospa Anica,za to lepo priče- vanje, prav tako pa za pozdrave iz daljne Avstralije. »Nima nobenega svojega,« ste zapisali tožbo gospe Helen in človeka ob tem stisne pri srcu. Toda ima vas in morda še kakšnega kristjana, ki ve, kako smo v Bogu vsi bratje in sestre, odgovorni drug za drugega. Nekoč bomo sami morda tako nebogljeno obležali na tleh in Bog daj, da bi se od kod pojavila dobra duša ter nam pomagala. Veselje ob dobrih delih iz srca želim vam in vsem Slovencem v Avstraliji.

Knjige Zvoneta Modreja

Lepo pozdravljeni! Prebiram knjige Zvoneta Modreja. V nekem Prijatelju sem zasledila, da je bil z njim intervju leta 1997, št. 3. Ali se morda še da dobiti to številko?Tedaj še nisem bila naročena na Prijatelja. Če imate kje v arhivu omenjeno številko,vas prosim, če bi mi jo poslali. Ne glede na "izid" hvala in imejte se lepo!
Spoštovana ga. Majda, imeli ste srečo in ste želeno številko Prijatelja še lahko dobili Prav veliko jih res nimamo več. Tudi knjig Zvoneta Modreja sedaj po knjigarnah ni več naprodaj. Ne vem, kako je s kasetami. Nekaj te zlate rezerve (knjig in kaset) je še pri nas,ker so nam jih Zvone,po njegovi smrti pa sorodniki darovali,da bi bile za na- grade pri križanki ali za darila našim sode- lavcem, zlasti bolnikom in invalidom, ki so- ustvarjajo Prijatelja ter za obiskovalce re- citala iz Zvonetovih del.
Ganljivo je, ko pride kdo na uredništvo in tako kot vi povprašuje po njegovih delih, ob tem pa pove, da zaradi svoje bolezni čisto drugače gleda na življenje, pa tudi na takšne knjige.

Kot lastni materi

Iskrena vam hvala za vašo prijazno pošilj- ko "Prijatelja" in odgovor na moje pismo. Ne morem se vam dovolj zahvaliti. Hvala!
Moje življenjske preizkušnje so bile težke že v mladosti, zato sem vedno razumela stare in bolne ljudi ter jim z ljubeznijo stre- gla. Vedno sem si mislila, kako bo z menoj, če bom še na svetu. Sedaj pa sem na tem in vso hvalo izrekam Bogu, da mi je dal to milost služenja bolnikom.Moji dobri in pobo žni starši so me v tej veri vzgajali. Ko sem prišla za gospodinjo v župnišče, sem tam našla župnikovo mamo bolno in staro.Stre- gla sem ji,kot bi lastni mami. Meni je mama že v otroški dobi umrla.
Kmalu je tudi g.župnik težko zbolel,da sem imela dosti skrbi in dela z njim. A Bog mi je pomagal,saj sem iskreno zaupala v Njego- vo pomoč in usmiljenje. Vera in molitev sta moja rešitev. To rečem vsakemu, ki me kdaj vpraša, kako živim. Zadnjih sedem let gospodovega življenja je bil res križev pot. Sladkorna bolezen, zlomljen kolk, astma, ohromelost... Ni mogel hoditi, ne sam jesti, da sem ga hranila kot dojenčka, popolna slepota.Pljučnico je imel desetkrat in ta ga je na koncu odnesla.Prej je bil dober pevec pridigar in spovednik. Na koncu življenja je maševal doma v sobi, pri tem pa sem mu z dovoljenjem škofa pomagala.Glavne dele in molitve je dobro znal na pamet, drugo sem prebrala jaz. To je videl tudi škof, g.Kram- berger, ki ga je obiskal ter bil pri njegovi maši. Povedal je,da kaj takega še ni doži- vel. Bogu hvala za vso pomoč v trpljenju!
Ganljivo je, draga ga. Marija, prebrati vaše stavke.Koliko človeške in krščanske ljube- zni ter dragocenih napotkov je v njih! Koli- kokrat lahko opazimo požrtvovalno dobroto nekaterih, ki pomagajo čisto tujim ljudem. Ko to pohvalimo, slišimo presenetljiv in pre tresljiv stavek: »Mož mi je umrl,otrok mi je umrl, pa drugim pomagam.« Tako se žalost ob izgubi spreminja v čudež ljubezni. Hvala da ste se še enkrat oglasili!

Dan bolnikov v Kliničnem centru

V avli pred kapelo sv.Križa v Kliničnem cen tru je bila v petek, 11. februarja, na dan bolnikov, slovesna sv.maša,ki jo je daroval ljubljanski nadškof Alojz Uran. Sodeloval je pevski zbor Škrjančki iz župnije sv. Kanci- jana iz Kranja. Zbrane sta nagovorila tudi minister za zdravje RS mag. Andrej Bručan dr. med. in generalni direktor Kliničnega centra mag. Franc Hočevar. Med mašo so sodelovali tudi bolniki. Ob koncu maše pa se je bolniški župnik Miro Šlibar nekaterim še posebno zahvalil. Gospodinje iz župnije svete Helene v Dolskem pa so pogostile navzoče, kar menda počnejo že od usta- novitve bolniške župnije v Ljubljani.

Tone Planinšek

Sreča

Če bi me vprašali, kaj je sreča, ne bi znal na hitro odgovoriti. Bolj vem, kaj sreča ni, saj sem marsikaj doživel v življenju. Sedaj, po enajstem februarju letos, pa zlahka od- govorim na vprašanje,kaj je sreča. Dan bol nikov je bil zame dan velike sreče.Dobil sem že dolgo napovedani obisk svojih lastnih otrok. Nič posebnega, toda ne za človeka, ki živi v zavodu, kot je Dom na Impoljci, in to po dvanajstih letih! Ob napovedani uri v popoldanskem času se je pred menoj poja- vilo visokoraslo črno dekle, oblečeno v črn plašč,brez kakšnega blišča, prstanov,kiča- stega nakita. Preprosta,zame prečudovita! In dva prelepa visokorasla fanta, moja in Martina sinova: Matjaž in Marko. Občutil sem nekaj kot bolečino, vendar prijetno bolečino sreče prav v sredini svojega srca. Ali sanjam? Ne, res je! Predramil sem se iz sanj in zaplaval v stvarnost.To je bil zame lahko samo čudež tistega,ki nas je ustvaril njega, ki ga počastim, ko vsak večer, pre- den zaspim,zmolim zase in za svoje otroke Pomislil sem na čudež, ki ga je naredil Je- zus Kristus, ko je dejal hromemu: "Vstani in hodi!" In ta je shodil.
Razblinile so se mi moreče misli, češ, ko si enkrat v Domu,si od svojih najbližjih popol- noma pozabljen. Zdaj vem, kaj je sreča: objem lastnih otrok, topel stisk dlani po dolgih letih, odkar nismo skupaj. Alenka, Matjaž, Marko - hvala vam! Ni me sram pri znati, da sem ob slovesu imel solzne oči. Spoznal sem,da je za tako srečo potrebno še naprej in še bolj vdano moliti.Moliti zase in zanje, ki so moj največji zaklad.

Franko Pellaschier

Obisk olimpijske prvakinje

V petek, 7. januarja 2005, nas je v Dolenji vasi obiskala Mateja Pintar, paraolimpijska prvakinja v namiznem tenisu. Po večerni maši smo se otroci in odrasli skupaj z žup- nikom Brankom Potočnikom zbrali v župniš- ču, kjer nam je Mateja povedala, kako je doživela olimpijske igre in kako so potekale priprave. Potem nam je razložila, kako je pristala na invalidskem vozičku in kako so njeni starši in prijatelji to sprejeli.
Matejina zgodba: Ko je bila stara petnajst let, so z družino odšli na nedeljski izlet v hribe. Ko so hodili, ji je spodrsnilo in je pa- dla. Pri padcu pa si je zlomila hrbtenico. Reševalci so jo odpeljali v bližnjo bolnišni- co, kjer so jo morali operirati. Poškodba je bila prevelika in na žalost je pristala na in- validskem vozičku. Sama, pa tudi sorodniki in prijatelji so se morali spoprijateljiti z dej stvom, da bo morala vse življenje preživeti na invalidskem vozičku.
Matejini dosežki v športu: Pred poškod- bo je trenirala rokomet. Ko se je poškodo- vala,si je želela nadaljevati športno kariero Ker ji zdravje ni dopuščalo igranja rokometa se je odločila, da bo poskusila z namiznim tenisom med invalidi. Na XII. paraolimpiadi je dosegla prvo mesto med posameznicami in tako postala olimpijska prvakinja.Že prej pa je zmagala v dvojicah na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2003 (skupaj z Andrejo Dolinar), med posameznicami pa je dosegla tretje mesto. Na paraolimpijskih igrah je leta 2004 nastopila prvič.
Proti koncu pogovora nam je Mateja odgo- varjala še na naša vprašanja. Prekmalu je prišel čas, ko smo se morali posloviti. Vsi smo se zamislili nad tem, kar nam je pove- dala,in domov odšli z izkušnjo več.Zavedali smo se, da vsak spozna, kako je življenje lepo,šele takrat,ko se mu kaj hudega zgodi

pripravili Mateja Šilc in Anja Dejak

Častna Slovenka in Slovenec leta

Ko so športni novinarji preštevali olimpijske medalje slovenskih športnikov, so našteli dve srebrni in tri bronaste medalje. So pa mnogi pozabili, kar se večkrat zgodi, na uspehe invalidov.
Mateja Pintar, devetnajstletna študentka na invalidskem vozičku, je na paraolimpij- skih igrah v Atenah osvojila zlato medaljo. Po Matejini zaslugi in njeni zlati medalji se je v Atenah slišala slovenska himna. Ko so pri Nedeljskem dnevniku izbrali za Sloven- ca leta 2004 Nadškofa Alojza Urana, so Matejo proglasili za častno Slovenko leta 2004. Čestitke obema!

Tone Planinšek

Pri založbi Družina je izšla svojevrstna knji- ga 'Kipi govorijo', ki je hkrati monografija o kiparju Francetu Goršetu in pesniška zbir ka Smiljana Trobiša. Ob 48 izbranih Gorše- tovih kipih nas pesnik opominja, da bi to, kar smo, znali biti z vso polnostjo. Tisti, ki že dalj časa berete Prijatelja,se boste spo mnili, da je Prijatelj večkrat objavil posa- mezne pesmi tega novomeškega pesnika.

Zavod Novi svet (Prečna 3,1000 Ljubljana) je zopet izdal zbirko misli za vsak dan v le- tu,tokrat 365 misli o upanju. Misli je v knji- žici 'V znamenju mavrice' zbral Wilhelm Mühs. Sodobni svet bolj kot karkoli druge- ga potrebuje ljudi, ki si upajo upati (pripis na platnicah.)

Mohorjeva družba iz Celja je poleg drugega poznana tudi po pesniških zbirkah, ki jih pogosto izdaja.Konec februarja je bil v pre davalnici Inštituta RS za rahabilitacijo in- validov kulturni večer,med katerim so pre- birali pesmi zdravnice Duške Meh. Pri Mo- horjevi je namreč izšla njena zbirka 'Nikoli ne vprašaj, zakaj'. V spremni besedi je med drugim zapisano: »Pesmi niso le izraz neke minule ljubezenske zgodbe, temveč krvavo zaresen svet z roba človekovega bivanja,ko odkrijemo dramo v duši človeka, ki je ujeta v neubogljivo, neozdravljivo te- lo. Koliko napora, koliko izpovedovalske in oblikovalske volje je bilo potrebne za pri- čujočo knjigo!« Zbirko je ilustriral prof. dr. Anton Dolenc, zdravnik in slikar.

'Dve zlati srci' je naslov življenjske izpo- vedi Jože Zaplotnik (MD Celje). V zaključni besedi je avtorica zapisala: »To je odprta življenjska knjiga, mokra od solz. Opisuje družinske tragedije, životarjenje kot v epi- zodah kakšne nadaljevanke.Ne vem,če bo- ste na moji valovni dolžini. Če vam bo ob branju pritekla kakšna solza,bom vedela,da ste.Ob vsem tem sem se naučila določenih stvari:Prava moč se skriva v resnici in pri- znanju... Smisel življenja daje ljubezen.«

J.M.Coetzee–južnoafriški pisatelj nobelovec je avtor knjige Življenje in časi Michaela K. Če jo boste vzeli v roke in prebrali le prvo stran, je ne boste odložili.Gre za opis življenja preprostega vrtnarja v Capetownu

Starožitja – nove pesmi o starih rečeh - je ilustrirana zbirka pesmi z narodnopisno tematiko,ki jih je napisal Tone Pavček,eden od najbolj poznanih slovenskih pesnikov.

Samotar na Selih in druge povesti je zbirka pripovedi dobrepoljskega učitelja Frana Jakliča (1868-1937),v katerih opisuje slovenskega malega človeka svojega časa.

Nagradna križanka:

Tale križanka naj bi bila za spoznanje lažja ker ima le dve besedici,ki ju morate uganiti in izvirata iz slike.Prizor na njej je znan,kaj več pa si lahko preberete v zadnjem po- glavju Lukovega evangelija. Kratica SVP v križanki pomeni svetopisemski. Rešitev kri- žanke boste našli na zelenih in rumenih bar vnih poljih, ki jih berete od zgoraj navzdol. Prepišite jo na dopisnico ali karton v njeni velikosti in jo do 1. maja 2005 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana, s pripisom: KRIŽANKA.

Nagrade 2/2005:
1. Knjiga 'Spomini s. Lucije'
2. glasb. kaseta Zvoneta Modreja 'Kanček upanja'
3. prtiček z vezenjem
4. glasbena kaseta 'Pete litanije' (MPZ sv. Peter Ljubljana)
5. komplet kuhinjskih krp
6. dežnik
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Nagrajenci 1/2005:
1. glasb. kaseta 'Majski cvet': Ana Pirečnik Skorno 43a, 3327 Šmartno ob Paki
2. knjiga 'Klici večne ljubezni': Katja Medved Sv. Vid 78, 2365 Vuhred
3. vezen prt:Natalija Krašna,Vrhpolje 117a 5271 Vipava
4. dežnik: Anica Korošec, Slatina 57, 2228 Cirkulane
5. ruta iz barvane svile:Franc Tavčar, Go- riče 43, 4204 Golnik
6. lesene kuhalnice: Alojzija Škrabec,Nova vas 53, 1385 Nova vas
7. komplet - obesek za ključe, ogledalce in odpirač: Valenka Gostič, Ob Ljubljanici 28, 1000 Ljubljana.

Rešitev nagradne križanke št. 1/2005:
RECI LE BESEDO

Čestitke nagrajencem in Bog povrni darovalcem nagrad!

VSTANI IN HODI!

oddaja za bolnike,invalide in njihove prijatelje

19. APRIL     17. MAJ

Padeš lahko čisto sam, da pa se pobereš, potrebuješ prijateljeve roke.

Ime svetnika na sliki je pri nas manj znano kip pa je iz slovenske cerkve. Prepoznamo ga po redovni obleki in po košari z dvema ribama ter petimi hlebčki. Povejte:

a) sv.Aleksander b) sv.Urban c) sv.Paskal
a) Podobno kot Jezus je nekoč pomnožil kruh in ribe.
b) Vsakega gosta je postregel tako zgo- vorno - z ribicama in petimi kruhki.
c) Zelo je častil Sveto Rešnje telo in je zavetnik vseh molivcev Sv.Rešnjega telesa
a) samostanski vratar    b) pastir
c) frančiškanski duhovnik.

Pravilni odgovor PP 1/2005: B A A

Odgovore pošljite do 1.maja 2005 na naslov PRIJATELJ, za PP, Tabor 12,1000 Ljubljana

• Sporočilo svetega očeta

(verniki pri sv. maši - ob steni napis: Marija, žena trpljenja in upanja,objemi vse,ki trpijo!)

• Sporočilo z ambona

(govor slepega, ob kipu Lurške Marije)

• Sporočilo za javnost

(Rafko Jurjevčič na vozičku pri intervjuju)

• Sporočilo obiskovalcem-trdnost v veri

(upok. nadškof dr.Šuštar z dvignjeno pestjo)

s fotografijami sporoča Tone Planinšek

Biti mlad

Hans Kaergl