S to številko Prijatelja smo se približali krščanski velikonočni skrivnosti vstajenja.Po 8.ap- rilu 2007 smemo kot kristjani ponovno zapeti veselo Alelujo! Prepričan sem, da smo bližji našemu največjemu Prijatelju, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal življenje za svoje prijatelje.
Vsi prispevki v reviji so bolj ali manj ve- likonočni. Tudi tisti, ki govorijo o preiz- kušnji in trpljenju, saj je bil veliki petek potreben,da je nastopila velika noč.Vse je naravnano k smiselnemu pozitivnemu cilju,ki nam je večkrat skrit ali se nam zdi nedosegljiv in oddaljen. Kakor pri na petih filmih,ki se ponavadi dobro konča- jo, saj so k temu naravnani,da rešujejo mnoge probleme.
A to ni film,ki bi si ga človek izmislil,am- pak film, katerega avtor je sam Bog, ki je ljubezen.
Zanimivo, da se ta film še snema in v različnih oblikah ponavlja. Tudi mi smo vključeni vanj, vsakdo izmed nas, saj je Jezus trpel za vse in slehernega od nas
Ne bi rad izključeval tistih bralcev in bralk, ki se ne čutijo povezane s skriv- nostjo vstajenja od mrtvih. Nasprotno, rad bi jih povezal v smislu pozitivne pri- hodnosti, ki si jo vsi želimo in po njej hrepenimo.Tudi njim želim in kličem ale- lujo,saj nam je pozitivno upanje skupno in ga želimo deliti z vsemi.
Vir poguma za odkrivanje pozitivnega pa je še naprej letošnje leto Svetega pis- ma. Z besedo Boga samega se kot pri- jatelji srečujemo tudi prek naše revije. Ne bojmo se prisluhniti, ne bojmo se odgovoriti tej Besedi!
Pustimo se nagovoriti za dobro,pustimo se presenetiti.Veliko je tega,kar nas la- hko nagovori in preseneti za dobro pre- ko bližnjih. Naj nam daje spodbudo tudi naslednja misel iz Svetega pisma:
"Vem za načrte, ki jih imam z vami, go- vori Gospod: načrte blaginje in ne nes- reče,da vam dam prihodnost in upanje. Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal.Iskali me boste in me boste našli, ko me boste iskali z vsem srcem" (Jer 29, 11-13).
Mir in dobro!

Toni Burja CM

Fotografiji na ovitku:
spredaj: Kratko sveto pismo s slikami, prvi izid 1968, foto Andrej Gombač
napis ob sliki: Več kot 155 tisoč izvodov Kratkega svetega pisma s slikami je v skoraj štiridesetih letih,od svojega prve ga izida,našlo pot v slovenske domove.
zadaj: svetilka, foto: Tone Planinšek

Molimo, da bi se vsak kristjan odprl raz svetljenju in vodstvu Svetega Duha ter z navdušenjem in zvestobo odgovoril na klic k svetosti. Molimo,da bi se povečalo število duhov- niških in redovniških poklicev v Severni Ameriki in tihooceanskih državah, tako da bi lahko zadovoljili pastoralne in mi- sijonske potrebe v teh deželah. Molimo, da bi vero v Jezusovo smrt in vstajenje zavestno postavili v središče našega krščanstva.

Molimo, da bi bil vsak kristjan po Mariji- nem zgledu vedno pozoren na Gospo- dova znamenja v svojem življenju in bi se pustil voditi Božji besedi. Molimo, da v misijonskih deželah ne bi manjkalo dobrih in razsvetljenih vzgoji- teljev v semeniščih in ustanovah posve čenega življenja. Molimo, da bi starši in kateheti složno sodelovali pri pripravi otrok na prvo ob- hajilo in birmo.

Odkrivanje ljubezni

"Preljubi,ljubimo drug druge- ga, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, kdor ljubi, od Boga in Boga pozna. Kdor pa ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen" (1 Jn 4,7-8)
Zapoved ljubezni je srčika stare in nove zaveze. Določa našo resnico v odnosu do Boga, do drugih in do samega sebe. Ustvarjeni smo iz ljubezni zato,da bi lju bili. Če ne ljubimo, propademo. Smrt, ki jo povzroči greh, je nesposobnost,da bi ljubili. Kdor ljubi, je dosegel cilj.
Jezus Kristus je razodel Božjo ljubezen do nas.On je hkrati Božji 'da' nam in naš 'da' Bogu. Jezusovo telo ne govori le o Božjem sočutju do nas, ampak je tudi naš odgovor popolne ljubezni do Boga. On nam je umil noge in nam dal oblast, da lahko v njegovem imenu tudi mi drug drugemu umivamo noge.
Novost Jezusove zapovedi je v tem, da ni več zakon, ki se ga ni mogoče držati ampak je evangelij, je veselo oznanilo, da se nam je Oče, ki nas ljubi z vsem srcem, podaril.Je veselo oznanilo o Sinu človekovem, ki ljubi Boga z vsem srcem in svoje brate kakor sam sebe.
Ljubezen je v tem, da bližnjega ljubim kakor sam sebe, in ne absolutno. Sebe ljubim le takrat,kadar iz vsega srca lju- bim Boga.Moja ljubezen do bližnjega mu mora pomagati doseči njegov cilj, ki je ta, da ljubi Boga nad vse. Le tako je v resnici on sam in se uresničuje. Če bliž- njega ljubim absolutno in neposredno, v njem in zaradi sebe,je pretirano češče- nje in sebičnost, ki uniči mene in njega. Eros pogoltne vse in smrt požre življe- nje. Človeka lahko ljubim in ga moram v celoti, a le iz ljubezni do Boga,ki ga ne- skončno ljubi.Le tako ga imam lahko rad v tem, kar je. Drugače ga ljubim zase in v tem, kar ni. Ljubiti bližnjega zaradi Boga pomeni sprejeti njegovo resnico in svobodo božjega sina ali hčere.
Bližnjega sem sposoben ljubiti le,če lju- bim sebe. Sebe pa ljubim le, če čutim, da sem neposredno, absolutno in brez- pogojno ljubljen.To ljubezen ima Bog do nas v Jezusu Kristusu, Samarijanu. Ve- lika krepost je,če se imam rad v Božjem imenu in zato, ker me Bog ljubi.
Prava ljubezen do sebe omogoča razu- meti,kaj je dobro za drugega.To je pre- udarna ljubezen,ki razločuje najprej svo jo notranjo in podarjeno svobodo, nato pa v moči te razločuje, kar Bog dela v določenih okoliščinah za ljudi in kako mi pri tem lahko najbolj učinkovito sodelu- jemo. Kristusa tako srečamo v trpečih in zatiranih, ubogih in bolnih, ki jim po- magamo. Ljubezen do Boga je torej ne- ločljivo povezana z ljubeznijo do bližnje ga.Nimam ljubezni do Boga,če ne ljubim bratov in sester. Ljubezen do bližnjega je zakrament ljubezni do Boga. Ta pot je nenadomestljiva.
Kdor ne ljubi bližnjega, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen do ljudi (1 Jn4,7-8) Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl,ne more ljubiti Boga, katere- ga ni videl.Ljubezen do bližnjega je sad Sv.Duha,ki prebiva v naših srcih,je živ- ljenje v Duhu in svobodi. Le takšna lju- bezen je tudi pravična v dejanjih (Rim 13,7-10). Ljubezen je namreč bolj v de janju in odločitvi kot pa v besedah ali čustvih.
Če tega ni, je naše bogoslužje prazno. To je globok smisel prilike o poslednji sodbi, ki nam jo pripoveduje Matejev e- vangelij (Mt 25,31-46). Iz te skrivnost- ne ljubezni naj črpa moč tudi vse delo in drugo prizadevanje.

Glej nazaj na svoje življenje,na čase,ko si okušal Božjo ljubezen in rast (dobri in slabi časi).
1. V krog napiši imena desetih oseb, po katerih te je Bog v vseh teh letih ljubil in te klical v rast. Vsako ime obkroži.
2. V krog napiši tudi deset dogodkov (skrajšano), po katerih te je Bog ljubil in te klical v rast. S trikotnikom občrtaj vsak dogodek.
3. Ustavi se v molitvi, zahvali se Bogu za vsakega človeka in za vsak dogodek po katerem te je ljubil. Zahvaljuj in ve- seli se.

Glej nazaj na svoje življenje, na čase, ko si drugim daroval ljubezen in rast.
1. V trikotnik napiši imena desetih oseb katere je po tebi Bog klical v ljubezen in rast. Vsako ime obkroži.
2. V trikotnik napiši tudi deset dogod- kov (okrajšaj), v katerih te je Bog upo- rabil, da je lahko druge klical v rast in jih ljubil. S kvadratom občrtaj vsak do- godek.
3. Ostani v molitvi in zahvaljuj se Bogu za vsako znamenje, po katerem je po tebi ljubil druge. Zahvaljuj se mu zato, kako je uporabil vsak del tvojega telesa Zahvaljuj se za svoje telo.
4. Poleg trikotnika napiši svoje darove, talente, moči in pozitivne lastnosti, ki ti jih je Bog dal, da preko njih lahko ljubi druge. Zahvaljuj se mu. Veseli se.

p. Viljem Lovše DJ

Nikar se ne spusti na vrt, o, Jezus!
Ne spusti se na vrt pred jutrom!
Če se ne spustim na vrt v trdi noči,
kdo vas bo potem vodil k soncem raja?
Spustil se bom na vrt v trdi noči.

Ne daj si zvezati roke, o, Jezus!
Ne daj si zvezati roke,
ne da bi črhnil besedo!
Če si ne dam zvezati roke kot ropar,
kdo bo potem odprl ječe,v katerih trpite?
Dal si bom zvezati roke kot ropar.

Ne daj se razpeti na križ, o, Jezus!
Ne daj se razpeti na križ vse do smrti!
Če se ne dam razpeti na križ kot ptica,
kdo vas bo potem obvaroval pekla, kamor hitite?
Dal se bom razpeti na križ kot ptica.

Ne daj si prebosti srce, o, Jezus!
Ne daj si prebosti srce od krvnikov!
Če se ne dam prebosti srce kot zrel sadež,
kdo vas bo potem umil s krvjo in vodo, da vas ozdravi?
Dal si bom prebosti srce kot zrel sadež.

Ne spusti se v grob, o, Jezus!
Ne spusti se v grob, ki so ga izkopali!
Če se ne spustim v grob kot zrno pšenično,
kdo bo potem dvignil iz krst vaša mrtva telesa?
Spustil se bom v grob, da tam zaspim..

Kristus je stopil na vrt, aleluja!
Kristus si je pustil zvezati roke, aleluja!
Kristus je hotel pretrpeti smrt na križu, aleluja!
Kristus je spal v grobu, aleluja!

Kristus je vstal in živi, aleluja!

BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE. ALELUJA!

Uredništvo, uprava
in vsi drugi sodelavci ter dopisniki

Vera mi daje veliko moči

Tokrat je pot za intervju bila kar dolga,do daljne Argentine kjer živi urednikova sestra, Mariana Žitnik roj. Burja s svojo družino(Garcia Romero 3841,1826 Remedios de Escalada,Buenos Aires,AR)
Hčerka Melani ima enajst let. Druga hčerka Kamila, ki jih je izpolnila osem, pa ima velike težave z zdravjem. Od rojstva ima cerebralno paralizo, s te- žavo se uči živeti. Več o njej sem želel izvedeti od mame Mariane, saj se ji po- sveča z veliko ljubeznijo in potrpljenjem vse dneve in noči.
Za revijo Prijatelj vedno objavimo kakšen intervju,da se mnogi sezna- nijo z izkušnjami drugih.Tokrat tebe naprošam, da mi poveš nekoliko o svoji hčerkici Kamili, pa tudi o sebi, vsej družini in drugem, kar bi nam hotela zaupati. Prepričan sem, da imaš za sabo kar nekaj izkušenj, saj tvoja hčerkica potrebuje veliko po- moči, prav tako pa si bila sama na- knadno preizkušena s prometno nesrečo.
Kamila ima osem let, sestra Melani pa enajst. Obe hodita v šolo.Kamila hodi v posebno šolo, ker ima težave s hojo in zaostalost v razvoju. Za hojo uporablja "valve", to so posebni škornji iz propile- na ali plastike, kot nekakšne opornice, ki segajo do kolen. Z njimi se čuti bolj varna za svoje počasno premikanje ali hojo. Uporablja pa tudi »hoduljico«, da se lahko nanjo opre in sploh hodi. Toda ob tem jo je treba vedno spremljati, saj hitro izgubi ravnotežje in lahko pade.
V posebni šoli je s skupino petih otrok, ki imajo podobne težave. Učiteljica mi vsak dan pove,kako je bilo med poukom V šolo jo je treba peljati osem kilomet- rov po težavni mestni vožnji, ob koncu šole pa pripeljati nazaj. Po kosilu, ki ga imamo doma,gre popoldan trikrat na te- den na rehabilitacijo v center, ki je od nas oddaljen dvajset kilometrov. Sedaj hodi na fonetične vaje za izboljšavo govorice, kjer se uči izgovarjati črke in besede. Napreduje zelo počasi. Kmalu bo pričela tudi z delovno terapijo.
20. marca 2006 je imela operacijo na nogi,ker je bila veliko krajša. Zato so jo tudi boleli kolki. Sedaj je veliko boljša. Operirali so ji tudi vezi na peti leve no- ge,saj je vedno stopala na noter,v sme ri druge noge. To še vedno dela, toda sedaj je malo bolje. Če kakšen dan ne opravi rehabilitacije, ostane trda,skoraj negibljiva, zato je potrebno z njo veliko delati. Potrebni so telovadba, hoja in druge vaje, sicer kar otrdi. Vsakdo od nas potrebuje gibanje ali telovadbo,ot- roci toliko bolj.
Kamila ima sedaj osem let.Kako zgo daj ste izvedeli,da bo imela posebne potrebe?
Prve tri ali štiri mesece je bila brez moči Temu se pravi hipotonija. Ni imela moči, da bi jokala, da bi dobro jedla in drugo. Glava ji je padala, ni je mogla držati.
Pa niso zdravniki nič opazili ob roj- stvu ali po njem?
Ne, zanje je bila normalna, otrok brez težav. Do prvih petih mesecev je njen zdravnik govoril,da je normalna in da jo starši preveč primerjamo z drugimi otro ki. Potem je bilo drugače. Naredili so ji vrsto pregledov ali študij: genetskega, metaboličnega, krvnega itd.A niso ugo- tovili ničesar, kar bi bilo narobe.
Pri enajstih mesecih je imela napade in kadar je bilo zelo vroče,je padala v ne- zavest.To se je zgodilo vsaj desetkrat, vse dokler ni dobila posebnih zdravil. Ko je padala v nezavest, je bila kot mrtva. Njena sestra Melani je to videla in se zelo bala,saj je mislila,da bo zato umrla Zdravila zdaj jemlje redno,trikrat na dan Od tedaj se napadi ne ponovijo več. Vsako leto opravi pregled,ki se mu pra- vi elektroencefalogram.
Pri mojem zadnjem obisku,pred pe- timi leti,si mi povedala,da nisi skoraj nobeno noč normalno spala, odkar se je rodila Kamila. In da ji boš po- vedala,ko bo velika,koliko je bilo te- žav... Se je zdaj kaj izboljšalo glede spanja?
Ja, se je izboljšalo. Spati ni mogla, do- kler je jemala neka zdravila, katera so spanje onemogočala.Po njih je bila zelo nervozna. Kasneje so nam zdravila za- menjali in je lahko mirno spala.
Kakšne so še druge skrbi za našo prijazno Kamilo?
Tu v Argentini se je treba zelo truditi, da dobimo za otroka pravo šolo. Vsak otrok ima drugačne probleme. Čez dan je treba na deklico zelo paziti.Zelo rada pade nazaj. Nekajkrat je padla na tla ali ob zid. Ker se ne more dobro držati, kar pade. Misli, da je nekdo zadaj in se kar spusti. Večkrat smo jo zato peljali na slikanje ali šivanje glave.Pri zadnjem novoletnem praznovanju smo bili pri na jinih starih starših skupaj z drugimi. Ker so glasno pokale petarde je bila Kamila zelo nervozna in je padla.Seveda je bilo s tem konec praznovanja.
Večkrat potrebujem, da mi kdo pomaga Včasih je prišla neka učiteljica dvakrat na teden popoldan,da sem jaz lahko pri pravljala večerjo. Mož dela ves dan in pride utrujen.Zelo težko ga je prositi,da bi pri deklici pomagal. On raje pripravi večerjo.Jaz bi raje videla,da je obratno
Starejša deklica Melani je končala šesti razred, toda potrebuje študijsko pomoč Večkrat zato pustim Kamilo pri moji ma- mi, da lahko pomagam Melani pri njenih nalogah. Melani hodi vsako soboto tudi v slovensko šolo. Letos končuje osnov- no,nato pa gre v srednjo.
Vedno je potrebno poskrbeti tudi za za varovanje, da lahko Kamila nadaljuje z rehabilitacijo. Kamila ima invalidsko po- kojnino. Preko te pokojnine dobiva, kar je potrebno za rehabilitacijo in za osno vne preglede pri zdravniku.
Kakšno se ti zdi, da je zdravstvo v Argentini? Je urejeno ali ne? Si mo- rala tudi sama kaj plačati za zdrav- ljenje?
Kamila je dobila pokojnino,ko je bila sta ra tri leta. Do takrat sem morala sama plačevati rehabilitacijo in posebno uči- teljico. Lahko rečem, da sem šele sedaj dobila pravi kraj za rehabilitacijo, kjer lahko rečem, da bo lahko dobro napre- dovala. Na izbiro sem imela dva kraja in sem izbrala boljšega,za kar pa je potre- bno iti bolj daleč.
Ali je res, da si izgubila službo na čuden način?
Res je.Ko sem rodila Kamilo,sem si vze- la tri mesece plačanega porodniškega dopusta in nekaj počitnic. Mesec in pol pred rojstvom ter mesec in pol po roj- stvu. Nato pa me niso hoteli več vzeti v službo zaradi viška delavcev. Pritožili smo se,pa nič posebnega dobili. Takrat tudi nismo vedeli,kaj je pravzaprav mlaj ši deklici in smo vso zadevo opustili, da se nismo tožili. Že pri starejši deklici se je pokazalo, da je slabo, da je bila štiri leta veliko sama doma... Kamila vstaja pozno in jaz delam telovadbo.
Pred kratkim si še ti imela hudo ne- srečo, kljub temu da skrbiš za dve deklici.Nam lahko malo razložiš, ka- ko je do tega prišlo?
Prvega oktobra lansko leto smo šli s ko lesom v Lujan (izgov. Luhan) skupaj z možem in še dvema prijateljema.Šli smo po cesti in ob pol osmih zjutraj me je nek avto odrinil. Fanta, ki je bil pred menoj, je avto dvignil in ga ubil. Avto je ustavil. Jaz, ki sem padla, sem tedaj vstala. Ko sem hotela stopiti,sem vide- la, da koleno desne noge ni dobro. Ni- sem mogla iti naprej. Čakala sem, da je prišla pomoč.
Ali si imela tudi kaj poškodb na glavi?
Čeprav sem čelado izgubila ob hitrih prevalih, nisem dobila udarcev na glavi. Ne,le koleno sem imela močno poškodo vano. Zdi se mi,da sem izgubila pol ko- lena. Udarila sem se tudi po rokah, po nogah, vsepovsod. Iz bolnice sem pri- šla domov. Dvanajst dni po tem so mi operirali koleno. Vse sem sama plačala. Sicer so me hoteli že v bolnici prej ope rirati,ampak sem raje plačala zdravnika da bi bila bolj uspešna operacija.Mesec in pol po operaciji sem že začela z reha bilitacijo. Zdaj hodim brez bergel, toda ne morem upogibati kolena. Pred tem sem morala biti ves čas v postelji.Mora la sem klicati za stranišče in so mi vse pomagali. Problem je bil tudi za Kamilo, saj potrebuje prevoz v šolo in na reha- bilitacijo, nanjo je treba paziti čez dan. Mama mi je ves mesec nosila kosilo in večerjo, ker nisem mogla vstati. Včasih je skuhala teta Milka, ki je tudi nekaj- krat prišla po Kamilo. Največkrat je bila mama tista, ki mi je pri vsem pomagala. Prijatelji so se ponudili,da so Kamilo vo- zili v šolo. Takrat, ko si v nesreči izveš, da imaš ljudi,ki zares pomagajo. In sem jih videla kot Jezusa,ki mi želi pomagati
Torej, ko si imela nesrečo, si imela dosti pomoči drugih.Bila si pozitivno presenečena.
Ja, tako je. Sem pa imela še druge te- žave. Nisem mogla dobro spati zaradi mavca in bolečin. Nisem mogla tudi do- bro dihati zaradi udarca na ledvicah. Ko sem bila pokonci,sem se kar dušila. Vse sorte je bilo.Zdaj,ko imam rehabilitacijo hodim bolje. Skrbeti moram, da fiziote- rapevt dobro dela (opravlja terapijo na domu).Med počitnicami ga ni bilo in imam sedaj drugega,ki dela bolje od prejšnje- ga. Masira mi nogo in mi boljše svetuje glede telovadbe. Zato je tudi noga bolj gibljiva in utrjena.
So ti rekli, da boš morala iti še na eno operacijo, ker se ti koleno pre- malo upogne, kajne? Ali si že dogo- vorjena za operacijo?
Ne še, moram se še dogovoriti z zdrav- nikom.
Z možem sta oba Slovenca. Sta tudi starša od tvojega moža Tonija Slo- venca?
Tonijevi starši so tudi Slovenci. Pri njih je šest bratov in on je najmlajši. Starša sta že pokojna. Tudi on je hodil v slo- vensko šolo, tako kot jaz. Je od mene šest let starejši.
Drugače pa je znano, da sta vidva med najboljšimi športniki med Slo- venci.
Šport nama res veliko pomaga. Je tudi kot nekakšna terapija za težave. Rada greva s kolesom.Mož rad teče na 10km prijavila sva se tudi na maratone.
Maratoni so zdaj tudi v Sloveniji ze- lo popularni.Veliko ljudi hodi zdaj na maratone, pa tudi veliko več jih te- če kot prej. Tako verjetno tudi tukaj v Buenos Airesu.
Ja,tam kjer je prostor za tek,vidiš ved- no veliko ljudi. Zgodaj zjutraj vstanejo, da gredo pred službo na tek in telovad bo. Ali pa na kolo. Tudi tisti telovadijo, ki ne hodijo več delat,so starejši... Ho- dijo po več kilometrov na dan ali pa celo uro.To počnejo malo tudi zaradi zdrav- stvenih težav, zaradi holesterola. Pa za kondicijo, telesno in duševno.
Ali je kraj,kjer tečeš, poseben park? Kako se imenuje ta prostor, kjer se ukvarjate s športom?
Reče se mu »velódromo« (slovensko: velodróm). To je posebna cesta za ko- lesarjenje, okoli nje pa je trava za spre hode, telovadbo, piknik... Posajena so tudi drevesa in je košček narave v po- zidanem mestu.Vzdržuje ga občina.Tam imam tudi svoje prijatelje, vsak dan ob določeni uri oz. trikrat na teden sreču- jem iste ljudi,ki se hodijo rekreirat. Lju- dje me pozdravijo,me vprašajo, kako je z deklico, se zanimajo zame.
Hišo imate lepo, veliko. Ni pa še do- končana?
Počasi se dela. Otroci še hodijo v šolo in marsikaj je potrebno. Plačujemo dav- ke in pazimo,da nismo nikomur nič dolž- ni. Zato gre delo pri hiši počasi. Večino stvari je v hiši naredil Toni sam, saj ima svoje orodje in se na veliko stvari spo- zna. Tako nas pride bolj poceni,kajti že material je drag. Ko pride zidar, je po- trebno biti zraven.
Pred tremi leti so nam ukradli avto. Bila sem z obema deklicama. Napadli so nas oboroženi tatovi. To je bilo pred neko drugo hišo. V avto sta stopila dva člo- veka in nas odpeljala ter odložila na ne ki cesti. Potem so odšli z avtom. Bilo je težko, ker nismo imeli avtomobila zava- rovanega in tako smo izgubili vse. Za Kamilo zelo potrebujem avto, da jo vo- zim v bolnišnico,na rehabilitacijo, v šo- lo. To je dobro, da znam voziti in mi to veliko pomaga.
Kamila potrebuje tudi voziček.
Res, je že kar težka,da bi jo nosila. Na- veliča se tudi hoditi. Ko gremo na kak- šno prireditev ali pa k maši, potrebuje voziček, ker se hitro utrudi. Težko tudi stoji ali je pri miru. Raje se vrže na tla in hodi po kolenih. Potrebno jo je kar naprej dvigovati.
Bi nam povedala še kakšno lepo stvar, ki si jo doživela? Kaj ti je le- pega ostalo v spominu?
V spominu mi je ostalo, ko smo šli prvič na počitnice z vlakom in sem gledala skozi okno.Tudi ko smo skočili čez ogra- jo na igrišče in se tam igrali razne igre.
Veliko iger na prostem je bilo,ko smo bili majhni. Zdaj sploh ne moreš biti več na cesti.
Ne, zdaj otroci potrebujejo klub, kjer se ukvarjajo s športom. Starši jih morajo tja voziti.Otroka ne smeš pustiti same- ga na cesti, niti ga poslati v trgovino. Ko smo bili mi majhni,je bilo to mogoče. Tudi s kolesom smo se lahko vozili.Zdaj pa je postalo zelo nevarno.
Ali je kakšna stvar v življenju še bolj utrdila tvojo vero? Morda so to pre- izkušnje? Ali lahko rečeš, da so to zate dragocene stvari? Ali ti je vera v pomoč v teh težavah?
Pri premagovanju težav mi veliko poma ga vera. Če ne bi imela vere, se ne bi tako borila in prizadevala. Vera mi daje veliko moči. Pa tudi šport mi veliko po- maga.
Za Kamilo je dobro,da imamo tudi živali. Tako psičke kot mačka se zelo veseli. Rada se tudi kopa v manjšem bazenu. Veseli se tudi na gugalnici,ki ji jo je na- redil ata. Ima posebno žogo, da lahko z njo telovadi. Pa stopnice,da dobi veliko moči v nogah. Vesela je, ko vidi majhne otroke in jih rada prime za roko. Zelo prijazna je z vsemi.Kamila je zmeraj ve- sela. S sestrico Melani sta vedno bolj prijateljici. Ona se je že navadila, da Kamila marsikaj ne zmore, zato ji veliko pomaga. Ko Kamila pride iz šole, se tudi sama razveseli sestrice, jo pogleda v obraz, jo prime za roko... Vsega tega sem zelo vesela.

Ker si križani in vstali, si mi blizu

Marija je prišla v ambulanto bleda,shuj- šana, zadihana, z ruto na glavi, ker so ji po kemoterapiji izpadli vsi lasje. Nikoli se ni nad ničemer pritoževala. Pa bi se lahko. Mož alkoholik, otroka neuspešna v šoli, ona že eno leto v bolniškem sta- ležu zaradi raka.Zmanjkovalo jim je de- narja. Ker ni imela dodatnega zdravst- venega zavarovanja, je vedno želela recept le za eno škatlico zdravil. A žar v njenih očeh ni nikoli ugasnil. Rekla je: »En teden me hudo boli desna noga. Vsak dan tudi vse težje diham.« Ko je izvedela, da ima vensko trombozo, se je razveselila: »Mislila sem, da imam že kostne metastaze. Boljša je tromboza kot metastaze. Veste,odkar sem bolna, mož manj pije, tudi otroka sta bolj po- zorna do mene. Tudi zdravniki in medi- cinske sestre so vsi tako prijazni.«
Čez nekaj dni je ponovno prišla v ambu lanto in rekla: "Sedaj sem si pa res od- dahnila, ker mi že velja dodatno zdrav- stveno zavarovanje,mi lahko predpišete tri škatlice zdravil, da jih bom lahko bolj redno jemala."Vedno znova sem se spra ševala,kako je mogoče,da je življenjske preizkušnje ne zlomijo.Od kod jemlje moč za življenje? Marija nikoli ni videla tega, kar je zanjo neugodno in težko, vedno je usmerila pozornost v dobro ali v vsaj manj slabo.V tem je bila moja učiteljica
Stara modrost pravi,da modri ljudje pri- pravljajo drva za kurjavo pozimi takrat, ko je še toplo.Enako velja za človeka v stiski. Takrat lahko pobiraš le iz zalog, ki si jih ustvaril že prej. Marija je več let negovala hudo bolno mamo. Bila je ob njej tudi med umiranjem in ob smrti. Čeprav je bilo spremljanje mame zanjo težko, je bilo dragoceno. S tem, ko je prisluhnila bolni mami,je sebe in družino navadila na sočutno bližino. Čutila je, kako ji njeni otroci to bližino med njeno boleznijo vračajo.Bolezen je lahko prilo- žnost, da si znova pokažemo,kako smo si dragoceni.
Marija mi je rekla: »Vsaka preizkušnja ti lahko da novo moč, da vstaneš. Naučiti se je treba biti bolan,mene je tega nau čila moja pokojna mama.Ko ji je bilo hu- do,je vzela v roke podobico,na kateri je imela zapisano: "Nikar se ne boj! Kličem te po imenu! Moj si! Glej, na obe dlani sem te zapisal." Teh besed se sedaj oklepam. Verujem in iz teh besed živim. S svojo boleznijo sem pripravila otroka, da po dolgih letih spet molita. Zame in za našo družino. Bog zares skrbi zame, saj mi ob pravem času pošlje nasproti pravega človeka, ki mi daje tolažbo in pogum. Če bi mi nekdo na začetku živ- ljenja povedal, kaj vse me čaka, bi mu rekla: »To je preveč zame.« Skušam živeti sedanji trenutek. Seveda pridejo tudi trenutki, ko sem notranje sama in se v meni prebudi tesnoba. Takrat se ozrem na križ nad svojo posteljo in re- čem: "Ker si križani in vstali,si mi blizu!"
Tudi Jezus na križevem potu ni bil po- poln. Blizu nam je prav zato,ker je res- ničen, trpeč in zapuščen. Škof Marjan Turnšek je ob svetovnem dnevu bolni- kov v pridigi rekel: »Skrivnost trpljenja in umiranja je tako velika, da je moral Jezus stopiti vanjo, da bi jo razsvetlil.«
Zato naj vsak dan sleherno bolečino osvetli vstali Kristus!

Janja Ahčin

Deklica iz Chamule

Kanjon Sumidero je nekaj najlepšega, kar je v Mehiki ustvarila narava. Reka Grijalva je tekom milijonov let na poti iz Gvatemale v Mehiški zaliv ustvarila dih- jemajočo štirinajst kilometrov dolgo in tisoč metrov globoko sotesko, v kateri med vožnjo s čolnom opazujemo pelika- ne, sive čaplje, kopilote, male opice in nekaj lenih krokodilov.
Na mestu, kjer so z bujnim tropskim ra- stjem porasle stene kanjona najvišje, se je po legendi v šestnajstem stoletju nekaj sto Indijancev s skokom v globino raje odločilo za smrt kot podjarmljenje španskim kolonizatorjem.
Potovali smo od jezera Catemaco v San Cristobal de las Casas na višini 2300 metrov. Ustavili smo se v indijanski va- sici San Juan Chamula.
Nizke lesene hiše se stiskajo ob edini tlakovani cesti. Tržnica živahno vrvi v barvah tropskega sadja, zelenjave, us- nja, volne, bombaža in kiča. Notranjost cerkve deluje skrivnostno, levo so liki svetnikov, desno svetnic,po tleh je pre proga dišečih borovih iglic.Nekaj Indijan cev sredi cerkve kleče pred prižganimi svečami mrmrajoče moli.
Indijanci, ki jih srečujemo, so nizkorasli, opečnorjave polti, širokih lic, moški z usnjenimi klobuki, ženske s črnimi kitami na hrbtu.
Ob cesti sedi indijanska deklica. Temnih globokih oči, poudarjenih obrvi, z dolgi- mi spletenimi črnimi kitami do bokov, v umazanobeli bombažni srajčki in dolgem sivem raševinastem krilcu, prisodil bi ji šest let.
Odsotno pogleduje po trgu, pogled us- tavi na srebrnem pisalu na moji popotni torbi. Vprašujoče,morda proseče me ne premično zre.Nasmehnem se ji,približam in ponudim srebrno pisalo.
Nežno razpre dlan.
Prisedem in jo povprašam po imenu.Molči. Opazim,da naju Žiga snema, posadim jo v naročje. Boječe obotavljivo se ljubko nasmehne. Nato steče k pogledujoči Indijanki, ki streljaj oddaljena prodaja usnje in platno.
Množica se oddalji,a se ozrem za njima. Ob njuni značilni govorici rok me zaboli in se zdrznem.Indijanska deklica je glu- honema.

dr. Franci Bečan

Beseda življenja za vsakogar

Smo v letu Svetega pisma. To je knjiga modrosti, knjiga življenja. Tudi nam, invalidom, ta knjiga zelo veliko pomeni. Prek nje lahko razmišljamo o molitvi in se pogovarjamo z Bogom. Vendar pa so bolniki in invalidi, ki sveto Pismo težko berejo ali pa ga sploh ne morejo. Zato v svojem in njihovem imenu sprašujem, kako je lahko bolnik ali invalid povezan z Božjo besedo in svetim Pismom. Hvala za odgovor.

Marjetka

Sveto pismo je,če ga beremo ali poslu- šamo s pripravljenostjo vere,beseda ži- vljenja. Edinstvena knjiga je to, ker se po njenih besedah sam neskončno lju- beči in usmiljeni Bog sklanja k ubogemu človeku - vsi smo ubogi, ker smo samo ljudje in ker smo vsi grešni –ga nagovar ja, svari, spodbuja, tolaži in napolnjuje z upanjem. V Svetem pismu nas nago- varja Jezus, tisti,ki ga gledamo v evan- gelijih polnega sočutja z malimi in ubo- gimi, z bolnimi in grešniki. Očitno se je takrat dogajalo nekaj prav posebnega. Kadar se je razvedelo, da prihaja Jezus iz Nazareta v kak kraj, so ga vsi hoteli videti in slišati. Njegova beseda je bila prepričljiva in polna dobrotljivosti, ki je segala do srca. Vzporedno s to željo,da bi ga poslušali, pa so se ljudje navadili še na nekaj: k Jezusu je treba peljati bolne, pohabljene, slepe, gluhe in hro- me,da jih bo ozdravil. Gobavci so se mu upali približati kljub strogim predpisom, hromega so spustili predenj na nosilih. Oče ga je roteče zaprosil za epileptične ga sina, oficir za svojega hudo bolnega služabnika, žena s krvotokom se je drz- nila dotakniti roba njegove obleke. In je vse ozdravil.Svet pa je kljub temu ostal tak, kakršen je bil, pogosto precej dru- gačen od idealne podobe na prvi strani Svetega pisma.
Odrešenik je prišel v človeško resničnost ki je pogosto videti, kot kruto zanikanje besed na začetku Svetega pisma: "Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro" (1 Mz 1, 31). Mislim, da je sveti pisatelj zapisal ta stavek prav zato, ker je sam videl, da marsikaj ni dobro v tem našem svetu. Tu so doma greh in krivice, bolezni, žalost, mine in bombe,lakota ter mamila,izkoriščanje in vsakršno pomanjkanje.Sveto pismo noče skrivati dejanskega stanja, nasprotno, odkriva ga in usmerja človeško iskanje smisla in cilja k Bogu, ki je začetnik in dopolnitelj sveta in človeške zgodovine Tistemu, ki vzdihuje v svoji telesni bedi ali dušni stiski,Sveto pismo ponuja zgle de tistih, ki so podobno hrepeneli po zdravju in pravici. Še več,na voljo nam daje besede,ki jih smemo uporabiti,da z njimi vpijemo k svojemu Bogu. V psalmu beremo:

»Nagni, Gospod, svoje uho, usliši me,
ker sem nesrečen in reven.
Varuj mojo dušo, zakaj veren sem,
reši svojega služabnika, ti, moj Bog,
ki zaupa vate.
Izkaži mi milost, o Gospod,
saj ves dan kličem k tebi.
Razveseli dušo svojega služabnika,
saj k tebi, Gospod, vzdigujem svojo dušo.« (Ps 86,1-4)

Seveda je večkrat težava v tem, da bolnik ne more sam brati, morda se niti ni mogel naučiti. Slaboviden ali slep člo vek težko pride do take oblike zapisa, da bi mogel slišati prebrano besedo. Tu je na vrsti iznajdljivost in tudi preprosta dobrota videčih in zdravih,da postanejo oči in usta,vid in glas za brate in sestre Z druge strani je tudi vedno več teh- ničnih možnosti, da pride branje Božje besede prek radijskih valov ali iz tako imenovanih nosilcev zvoka, se pravi s kaset in plošč,s katerih lahko s pomočjo ustreznih naprav poslušamo posneto besedilo. Kolikokrat slišim od ljudi, ki so privezani na posteljo ali vsaj na bivanje med štirimi stenami,kako hvaležni so za radijske in televizijske prenose svetih maš in drugih obredov. Pri teh lahko sli- šijo branje iz Svetega pisma in duhovno razlago po branju evangelija.
V letu Svetega pisma v Sloveniji bi radi tudi bolni in invalidni verniki kaj naredili za to, da bi čimveč ljudi začelo bolj ce- niti Božjo besedo in v njej iskati smisel in veselje ter hvaležnost Stvarniku in Rešitelju.Radi bi bili koristni pri skupnem prizadevanju, da bi to edinstveno spo- ročilo ljubezni in sočutja sprejeli tudi ti- sti kristjani, ki jim pravimo oddaljeni, in tisti,ki se ne čutijo več povezane z ve- ro in molitvijo svojih prednikov.To so po gosto tudi naši bližnji sorodniki. Pri tem mislim na bolne, ki se tolikokrat čutijo zapuščene,na invalide,ki morda dvomijo o vrednosti svojega bivanja, kakor tudi na zdrave, sposobne, močne in veljav- ne. Eni in drugi potrebujemo razsvetlja- vo na svoji življenjski poti. Da bi sami hodili v pravo smer in bi na svojem po- tovanju mogli storiti veliko dobrega, biti v oporo bratom in sestram.
Mislim,da ste verni bolniki in invalidi po- sebno usposobljeni za pričevanje o smi slu in upanju, o edinstveni vrednosti človeškega življenja. Tudi tam, kjer se marsikomu zdi, da ni nobenega smisla in nobenega upanja več. Sprejeli ste ozna nilo o Bogu, ki je "zaradi nas ljudi in za- radi našega zveličanja" postal eden iz- med nas in je trpel in umrl ter vstal od smrti. Za vse nas, da bi živeli. Na pot neumrljivega upanja nam sveti luč Bož- je besede. Kjerkoli boste to leto dejav- ni pri dogodkih leta Svetega pisma, bo- ste priče za živega Boga, ki nam ne le govori,ampak po svoji besedi tudi daje moč in življenje. Vaš molitveni odgovor na Božjo besedo, besedo življenja, naj bo tudi dar za to, da bi bilo to leto pol- no milosti za Slovence in za vse,ki pre- bivajo v naši domovini.

dr. Marijan Peklaj
prof. svetopisemskih ved

Oče Henrik in Bratstvo

(nadaljevanje)

Doslej sem vam govoril o tem, kako je Bog navzoč pri našem apostolskem delu. Bog se poslužuje svojih orodij. Najlepše je prav gotovo presveta Devica. Kako se je Marija razodevala v mojem življenju?
Najprej v vsej moji mladosti. Naša Gospa Kreposti v Ligny. Učeni pravijo,da je v kre- postih moč. Zahvaljujem se ji, da se je s tako silo zavzela, da bi prav porabil svoje življenje. Naša Gospa Kreposti, podobno kot z menoj ravnaj z vsemi tistimi, ki tam živijo.
Pri s.Viktorju je Naša Gospa s ključi. Varo- vala je mesto, ko so sovražniki skušali za- vzeti njegove utrdbe. Mene je obvarovala pred zvijačami hudobnega duha.Teh zvijač je danes dosti: denar, užitki, želja po ob- lasti. Naj se v procesiji nič več ne delajo razlike med bogatimi in revnimi, črnimi in rjavimi! Naša Gospa iz Lurda je Naša Gospa KBBI!
In naša Gospa v Benoîte-Vaux! Kličemo jo kot Mater žalostnih. Koliko je trpečih, ki pri hajajo k njej: žalostni jo prosijo poguma; k njej se zatekajo tisti, ki so v preizkušnjah, bolniki.
Ne pozabimo:v tem kraju se je leta 1945 ro dilo Katoliško Bratstvo bolnikov in invalidov Marija bolnikom,ki so pričakovali "Bratstvo" ni rekla: "Otroci moji,ne jokajte. Glejte,tu- kaj sem vam prinesla bonbone.Pomirite se" Ne,Naša Gospa je bolnim v Benoît-Vaux re kla: 'Vstanite in hodite!'"
Po maši so očetu Henriku izročili odlikovanje Častne legije.
Kako je prišlo do državnega odlikovanja? Prav gotovih podatkov nimamo. Verdunski škof in prefekt province Meuse sta se sre- čala. Škof je prefektu pripovedoval o živ- ljenju Cerkve in med drugim omenil, da ima duhovnika, ki je zaradi dela za bolnike po- stal mednarodno znan.Prefekt o tem ni nič vedel. Prosil je za večja pojasnila in naza- dnje vprašal škofa, če je bil duhovnik že odlikovan z Legijo časti. Škof mu je odgo- voril, da je duhovnik preskromen, da bi mu kaj takega prišlo na misel.Prefekt je nada- ljeval: "O njegovem delu me pisno obvesti- te. Dodal je: Ne bo on tisti, ki ga bo Legija Časti počastila, ampak bo on tisti, ki bo Legiji v čast".
Eno leto pred tem je podobno odlikovanje dobila Marija Luiza Bienvenu. Država je hotela dati svoje priznanje ženi, ki je bila odgovorna za bolnike in prizadete KBBI v Morbihanu. Ko je sprejela predlog za odli- kovanje, je sporočila ministru,da je učenka očeta Henrika, ki bi veliko bolj kot ona za- služil,da bi ga odlikovali.Ne bi mogli reči,kaj je bilo za Henrikovo odlikovanje pomemb- nejše, ravnokar omenjeno pismo Marije Lu- ize ali posredovanje škofa iz Verduna.Zato smo rekli, da zgodovina očetovega odliko- vanja ni povsem razjasnjena,kar seveda ni posebno pomembno.
Je pa gotovo, da je bil verdunski škof tisti, ki je v imenu predsednika republike pripel križ Legije Časti na prsi očeta Henrika.Pre- pričan je bil,da v teh prsih bije srce,ki si je odlikovanje zaslužilo.
Škof Kuehn, ki je med proslavo govoril, je v imenu vseh francoskih škofov povedal, da so bolniki v Franciji in v mnogih drugih deželah sveta hvaležni za vse, kar je oče Henrik storil zanje.
Vsi navzoči so škofove besede potrdili s ploskanjem,nekateri celo s solzami v očeh. Novica, da je Francija odlikovala ustanovi- telja KBBI, se je hitro razširila in zlasti nav dušila narode Južne Amerike, kjer je delo za bolnike lepo napredovalo in je Francija imela precejšen ugled.
In oče Henrik, ki je odlikovanje dobil? Rekel je, in to z vsem prepričanjem: »Nisem jaz tisti,ki bi zaslužil odlikovanje,ampak bolniki, ki pomagajo do večje samozavesti drugim bolnim.Ponavlja se ena in ista zgodba: ge- nerala odlikujejo, navadni vojaki pa morajo iti v napad.«
Kaj naj naredi ob tolikih čestitkah,ki so pri- hajale po pošti? Dal je razmnožiti pismo, s katerim se je zahvalil za dobre želje, na koncu pa z roko pripisal pozdrave.
Ob praznovanju biserne maše se je zahvalil: "Zelo ste bili dobri, da ste se spomnili 60. obletnice mojega duhovniškega posveče- nja,kar navadno imenujemo "biserna maša" Res je, Gospodu sem se za vselej posvetil 29. junija 1922.
"Prijel me je za roko in me vodil po svoji po ti... kako različna je bila ta pot: široka ce- sta, gorske steze, blatna pota."
"Rad priznam,da sem se nad kamnito potjo včasih pritoževal. Sedaj pa s hvaležnostjo mislim na vse poti, ki sem jih prehodil."
"Zahvaljujem se vsem, ki so mi pri delu za slavo Božjo pomagali. Hvaležen sem, da so me podpirali z zgledom, besedo, s pismi, s prenašanjem trpljenja in celo z vdanim spre jemom smrti."
"S tolikimi spomini na preteklost se res ne smem bati prihodnosti. Bog ne bo izpustil moje roke.Skupaj z menoj se ob mojem ju- bileju na glas zahvaljujte."
Eni od bolnic,ki jo je duhovno vodil,je pisal: Skupaj z menoj hvalite Gospoda, da sem se rodil v krščanski družini, opravil 250.000 maš, tolikim bratom in sestram sem poma- gal, da živijo v Bogu in še posebej, da sem se z dušo in telesom vrgel v evangelizacijo bolnikov.«
Od leta 1983 se je očetovo zdravstveno stanje slabšalo. Od časa do časa je moral iti po pomoč v bolnišnico. Prišel je dan, ko je bil tako slab,da so mu podelili zakrament bolnih. Nič več ni mogel sodelovati pri sre- čanjih odbora KBBI in na duhovnih vajah v Benoît.
V marcu 1983 je še sprejel mednarodno ekipo (vodstvo) KBBI.
V juniju se mu je zdravje malo izboljšalo in vrnil se je v svoje stanovanje. Decembra tega leta se je dokončno preselil v "sredi- šče za bolne".
Leto 1985 je bolezen zelo napredovala. Pri enem svojih bivanj v bolnišnici je prišlo do kile. Ker je bil preslaboten, operacija ni bila možna.Vedno manj je jedel.Pomagali so mu s transfuzijami krvi.
Nekaj pisem je še mogel urediti s tresočo se roko.Velikonočno sporočilo je tudi to leto poslal.Začel je z besedami Jakoba Lebreto- na: "Resnična prizadetost je pomanjkanje srca". Po tem pa ta hudo bolni duhovnik nadaljuje: "Ljubiti pomeni biti živ.Ljubiti po meni biti koristen. Ljubiti pomeni, da daru- jemo bližnjemu, kar nam je bilo podarjeno."
Doda še zadnje sporočilo Mednarodnemu odboru KBBI:
"Dragi prijatelji, zame se je končal čas dol- gih poslanic, člankov in okrožnic. Zdravje mi pravi,da tega ne zmorem. Nova doba se je začela,to je čas hudih bolezni. Tudi se- daj še lahko mislim na vas, za vas molim in darujem, kar sem in imam. Čisto nekoristen še nisem. To je zame nov način apostol- skega dela.
Vesel sem bil,ko so mi povedali,da je med- narodno srečanje KBBI lepo potekalo. Obi- skali so me Brazilci, Nemci in Belgijci. Pri meni je bila tudi Klavdija Trontin z možem in novi duhovni voditelj oče Lebrec. Vsi bi radi čim več pomagali. Naj vse narodnosti ostanejo z »Bratstvom« trdno povezane. Koliko koristijo mednarodna srečanja,saj se tudi z njimi gibanje širi! Prisrčen pozdrav vsem!"
Zaradi bolezni je bil v bolnišnici tudi takrat ko so v Benoîte-Vaux praznovali 40.letnico KBBI. V septembru ga je generalni vikar znova mazilil z oljem bolnih, ki mu je sledilo rahlo zboljšanje.
Oktobra je pisal: "Pri meni so velike spre- membe. Stalno sem v postelji in le težko kaj zaužijem; želodčne težave so prehude. To so prav zadnje stopnice, po katerih se pride do vrha,na cilj. Pri maši opravim naj- bolj bistveno. Kar smejo,opravijo moje po- močnice v "središču bolnih".Popolnoma sem v Božjih rokah. Moli zame, da bom vse to daroval za to, da bo k nam prišlo njegovo kraljestvo".

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

Prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Najmanjši cvet

»Najmanjši cvet, ki ga dam s srcem, zmore povedati toliko lepega.Pripoveduje čudovi- to bajko o koščku nebes na Zemlji, kjer so ljudje kakor angeli in drug drugemu blažijo bolečine in solze, saj ljudje cvetijo drug za drugega kot rože.«

Ta lepa misel je bila vodilo prve dobrodelne prireditve ob svetovnem dnevu bolnikov, 11.februarja, ko goduje Lurška Mati Božja. Prireditev v organizaciji Krščanskega brat- stva bolnikov in invalidov je potekala v Leskovcu pri Krškem,v kraju,blizu katerega domuje Janja Blatnik, ki je bila na poseben način gostja tega druženja.Med programom je bila predstavljena njena šesta knjiga »Iz pekla nazaj v zemeljski raj.«
Predstavljeno pa je bilo tudi delovanje Brat stva (KBBI). Njegove dejavnosti in namen je z izbrano in toplo besedo orisala vodite- ljica gibanja Ljubica Zakovšek.
Skrbno pripravljen kulturni program, v ka- terem se je pesem prepletala z umetniško besedo, je ogrel hvaležno občinstvo, ki je v tem hladnem nedeljskem popoldnevu za- čutilo moč pozitivne misli in dobrega name na. Vsi,ki so stopili na oder,so iz srca da- rovali delček sebe.
Ljudski pevci Pšenični klas iz Viher na Krš- kem polju so zapeli po domače; mladi an- sambel Pogum iz Škocjana na Dolenjskem je razveselil občinstvo s svojimi uspešnica- mi s festivalov narodno-zabavne glasbe; Nuša Derenda, pogosta gostja dobrodelnih koncertov, pa je s svojo vedrino in pevsko energijo razveselila vse v dvorani.
Nastopali so tudi gostje iz gorenjskega kon ca.Izvrstni humorist in ljudski igralec Janez Hafner iz Domžal je navdušil s svojim Krjav- ljem, prisrčen aplavz z željo po dodatku pa sta prejela priljubljena pevka Joži Kališnik in vsestranski harmonikar Božo Matičič s svojim nastopom.
Bilo mi je v veliko veselje in čast povezovati to dobrodelno prireditev tudi zato, ker smo na njej predstavili že v uvodu omenjeno knjigo Janje. Njo osebno poznam in njena usoda, neizmerna volja,moč in vdanost, da ostaja kljub krutim življenjskim izkušnjam tako sončna in ustvarjalna, so me naučile drugače gledati na življenje. Zavedati se moramo dragocenosti vsakega trenutka! Verjamem, da bo enako začutil tudi bralec knjige, saj je avtobiografsko delo. Iz njega se čuti,kakšno oporo je Janja našla v Brat stvu in v veri.Črtice je občuteno brala Da- rinka Slanovec, ki je sama odlična pesnica. Je mar čudno, da je tako pristno podoži- vela Janjino bolečino? Predgovor h knjigi je napisala prof.dr. Marija Stanonik,uredila pa jo je Joži Kališnik.
Večer smo zaključili v prijetnem druženju ob bogato pripravljeni mizi.V ušesih in srcih pa nam je še vedno zvenela himna Bratstva. »... bratstvo, ljubezen, veselje žari.« Ta večer se je to res zgodilo. Hvala vsem, ki so velikodušno ponudili svojo odprto roko.

Vida Kuselj

Potep v Lipico

V soboto, 10. marca, je bil čudovit sončen dan.Ni mi bilo težko vstati in se odpeljati v Ljubljano,kjer so me že čakali ostali znanci – člani Bratstva.Odpeljali smo se na potep proti Primorski, v Sežano k Nives ter nato do Lipice.
Ko smo v Lipici izstopili iz kombija, sta nas pozdravila primorsko sonce in močna burja Pošteno nas je prepihala, potipala in pois- kala vsako odprtino v naših oblačilih. Ja, kar dobro smo jo občutili.
Prijazna vodička nas je popeljala in nam predstavila veliko posestvo kobilarne Lipica kjer se ukvarjajo z vzrejo čudovitih belih konj že od leta 1580.
Najprej smo spoznali za ogrado številno čredo belih kobil. Veliki trebuhi so nam na- znanjali,da so v pričakovanju materinstva. V velikih hlevih so nas dostojanstveno spre jeli čudoviti konji od starih, umirjenih do mladih, živahnih konj.
Ustavili smo se tudi v cerkvici in se pripo- ročili sv. Antonu Padovanskemu, kateremu je posvečena cerkev. Ker je v njej tudi kip Lurške Marije, smo v zahvalo zapeli lurško himno - Ave Marija.
Na koncu smo se zahvalili prijazni vodički in še peš poromali v gozd k votlini z Lurško Marijo. Vsak zase smo se ji tiho priporočili s prošnjami in se ji predali v varstvo. Nato smo skupno molili litanije Matere Božje.
Kar prehitro je minil dan. Kako malo je po- trebno -nekaj volje in želje po druženju,pa nam je lepo. Med nami je vladalo prijetno razpoloženje. Še naslednji dan pa so me opominjale boleče noge na naše lepo dru- ženje.
Hvala Zlatku in Nives za zamisel in pripravo našega romanja, vsej družbi pa za prijetno druženje. Predvsem pa iskrena hvala za- poslenim v Lipici za prijaznost, da so nam omogočili ogled te posebnosti v naši lepi Sloveniji.

Katja Miklič

Izkušnja iz srečanja v Podutiku

»In vsi ljudje živijo, ne zaradi skrbi zase, temveč zaradi ljubezni, ki jo do njih čutijo drugi.«

Povedati vam hočem to čudovito zgodbo, v kateri sem sama ena od igralk. Upam, da boste po branju te zgodbe, tudi vi delili z mano to lepo doživetje.
Za tiste,ki me ne poznate osebno, je prav, da se malce predstavim.Na različnih duho- vnih vajah smo imeli sprva to kar na dnev- nem redu. Ker pa se že nekaj časa med seboj dobro poznamo, so duhovni vikendi postali srečevanja in ne več toliko spoz- navanja. Sem Vesna Grbec, predstavnica nekoliko mlajše generacije članov Krščans- kega bratstva bolnikov in invalidov.V samo Bratstvo sem prišla še v času, ko je bila v njem aktivna pokojna sestra Michelangela. Ko sem si s starši leta 1994 prišla v Ljub- ljano ogledat našo (sedaj si kar malce pri- laščam pravico, da jo poimenujem tudi kot mojo) razstavo ročnih del, me je sestra Michelangela povprašala, ali bi si želela z njimi na letovanje v italijanski Lignano. Ker sem takrat obiskovala srednjo šolo v Kam- niku (doma pa sem iz Seče pri Portorožu), nisem imela veliko priložnosti za poglobljeno versko udejstvovanje. Tako sem povabilo z veseljem sprejela.Kasneje sem odšla tudi na duhovne vaje na Mirenski grad.Aktivnej šo in vidnejšo vlogo pri Bratstvu pa zavze- mam od leta 1998.Po tem datumu se redno udeležujem vsakoletnih duhovnih vikendov na Mirenskem gradu in v Celju. Letos (ko to pišem se še piše leto 2006) pa sem tudi drugič pomagala pri razstavi kot vodička. Res ... Krščansko bratstvo je zapolnilo po- membno vrzel v mojem življenju in pri svo- jih 28. letih bi si življenja brez teh prijate- ljev težko zamislila.
Vse to vam pišem,da bi vedeli,kako pomem bne so vezi,ki so se v teh letih stkale med nami. In čeprav te, draga bralka, bralec, morda ne poznam osebno, je geslo "Vstani in hodi" tisto,ki me v mislih večkrat ponese do tebe.V tvoj dom. Tam pokramljam s te- boj.
No, v tem duhu medsebojne povezanosti sem bila tudi vesela, ko me je Ljubica Za- kovšek povabila,da se udeležujem srečanj, ki jih ima manjša skupinica v župniji Podutik v Ljubljani.Tam se pogovarjamo o različnih temah,se smejimo in delimo izkušnje. Lepe, grenke, smešne in žalostne.
Imeli smo tako srečanje,kjer je bil gost naš novi duhovni voditelj KBBI, Toni Burja. Na tem srečanju smo obravnavali Sveto pismo Kot vsi veste, je leto 2007 posvečeno tej knjigi vseh knjig. In tako smo kramljali o tem, kakšen odnos imamo do njega. Kot bi drugi v skupini lahko pritrdili,se včasih bolj, spet drugič manj korajžno udeležim pogo- vora,ki se razvije.Tokrat sem bila bolj mol- čeča. Ljubica pa me je izzvala in morala sem nekaj povedati. Zato sem povedala svoje trenutne prigode s Svetim pismom.
Doma v Seči ga sicer imamo,ker pa živim v Ljubljani,sem si ga sposodila od prijateljice ki ga zaradi prostorske stiske ni imela kam postaviti.Pred mesecem dni pa se je prese lila v novo stanovanje in Sveto pismo sem ji vrnila.Sama sem v zadnjem letu zavestno bolj posegala po njem, saj sem venomer našla tolažbo, spodbudo, ali zgolj misel, ki me je prevzela. Zato sem takoj sklenila,da si ga kupim. Žal pa sem vedela, da bo za- radi stroškov,ki sem jih imela z nabavo no- vega vozička, ta tako željen nakup moral počakati še kakšen mesec. Vse to sem is- kreno povedala na srečanju.
In zgodilo se je nekaj zelo lepega.Tina Rot vsem dobro poznana prijateljica in sprem- ljevalka Ljubice, me je prekinila s stavkom »To moram pa kar takoj povedati, v tem trenutku me je prešinilo...«. Povedala pa je naslednje. Zaposlena je na škofiji in pri njih je možnost nakupa Svetih pisem. Pred leti je to knjigo kupila tudi starejša gospa, ki se kljub vztrajnemu prigovarjanju Tine, naj kupljeno Sveto pismo tudi odnese do- mov, nikoli ni odločila,da bi to storila. Tina jo je večkrat spomnila,a gospa je odlašala. Tako je pred leti gospa umrla in Sveto pi- smo je obležalo v predalu. Kot bi v tistem trenutku misel priletela naravnost od Nje- ga, je Tina ponudila Sveto pismo meni. Kar nisem mogla verjeti. Tudi vsa skupina je bila kar prežeta od veselja ob tej novici.
Toni je dodal stavek,ki si ga bom za vedno zapomnila. Dejal je "To pomeni,da je gospa v Božjem načrtu kupila Sveto pismo prav za Vesno." In kljub temu,da mi pravzaprav ta nakup ne bi predstavljal nepremagljivega finančnega bremena, bi pa mogel biti izve- den šele čez nekaj časa... no, darilo sem hvaležno sprejela.
Danes, 26. novembra 2006, sem ga dobila v roke. Prekrasna izdaja. Predvsem pa en- kratno doživetje, ki ga je to Sveto pismo meni prineslo. Zahvaljujem se Bogu za vse modrosti,ki jih je delil s človeštvom in so v tej knjigi shranjene. Zahvaljujem se gospe, ki ni vedela, da bo prav njeno Sveto pismo tako nepričakovano, zato pa zelo cenjeno darilo prispelo nekomu drugemu. In zahva- ljujem se Tini, ki je, kot sama pravi, bila »orodje v Božjih rokah«.
Sedaj, draga bralka, bralec, veš tudi ti to zgodbo. In veš, zakaj sem si jo želela deliti s teboj? Dobila sem namreč najdragocenej še darilo,kar sem jih kdajkoli prejela.Hvala!

Vesna Grbec

Dom na Zaplani

Tudi tokrat želim pričeti svoj pogovor z vami z besedo hvaležnosti. Poglejte sliko našega Doma in preštejte rdeče pravokot- nike. Pravzaprav preštevate svoja dobra dela, svoja odrekanja in podarjene opeke. Kar ... jih je. Da, veliko ste jih že vgradili v prizidek, ki ga na ta način gradimo vsi sku- paj. Mnogi prispevate vse, kar imate. Prav vsakemu od vas kličem: "Boglonaj!" Hvala, da čutite naše potrebe in po zgledu vdovi- nih novčičev darujete, kolikor pač zmorete Prepričan sem, da vsak bo, ali pa je že iz- kusil stotero, ki ga na tej zemlji obljublja Jezus, ko pravi: "Dajajte in se vam bo dalo z zvrhano mero!"
Prav v zadnjem času pa smo v Bratstvu priča tudi nečemu, česar smo še posebno veseli.To so vaša druženja,skupno povezo vanje v pripravljenosti pomagati. V mislih imam župnijsko Karitas Nevlje pri Kamniku ter druženje in veselje ob predstavitvi no- ve knjige gospe Janje Blatnik v Leskovcu pri Krškem. Vsi,ki ste spremljali ta dogodka ste svoj prispevek podarili za obnovo Doma na Zaplani. Hvala vam za dar, domiselnim organizatorjem pa za idejo in izvedbo.
Seveda pa je še kako prav, da predstavim tudi donatorja in izvajalca obnovitvenih del Nadvse pridni in požrtvovalni so delavci podjetja oz. družbe SCT iz Ljubljane. To je tisto podjetje, ki gradi avtoceste, predore in nadvoze. Le spomnimo se na prekrasen, več kot kilometer dolg in skoraj sto metrov visok viadukt na Črnem Kalu, pa na Šent- viški predor,ki bo kmalu končan. Ljubljanski grad je po njihovi zaslugi pravkar dobil vz- penjačo. Tudi marsikatero cerkev na Slo- venskem so že zgradili. Predolg je seznam velikih in zahtevnih gradbenih del, pod ka- tere se s ponosom podpisuje družba SCT. Seveda so temelji takšne uspešnosti vgra- jeni v visoki strokovnosti vseh zaposlenih. Vendar ne le to. K uspehom v veliki meri pripomore tudi doslednost in skrb vodstva SCT-ja za svoje delavce, v enaki meri pa tudi občutljiv odnos do poslovnih partnerjev V vsem času gradnje se kljub številnim od- prtim vprašanjem vedno znova dogovarja- mo spoštljivo in ustvarjalno. Tudi za ta del sodelovanja se zahvaljujem vodstvu druž- be SCT.
V nekaj vrsticah sem vam skušal predsta- viti dobrotnike našega Doma. Te dni se je samo delo na gradbišču sicer nekoliko upo časnilo.Vendar so priprave za nadaljevanje del še pred veliko nočjo v polnem teku.Se- veda se za uspešno dokončanje del spet obračam na vas,dragi bralci,z vam že zna- no prošnjo. Če morete, se pridružite naši gradnji s svojo opeko. Vsak vaš dar nam vliva upanje in gotovost, da z deli lahko nadaljujemo in da bo naš Dom jeseni res v polnosti služil. Prijetna je zavest, da prav vaš dar daje nov zagon obnovi Doma, v duhovnem življenju pa je to vaša najboljša naložba in prava smer medsebojnega pove zovanja z bolniki in invalidi.Zato povabite k sodelovanju tudi svoje domače, prijatelje, sosede, vse dobre ljudi. Več kot nas bo, lažje nam bo dokončati začeto delo. Torej, vaš dar, vašo »opeko«, ki je vredna vsaj 20 €,lahko nakažete s položnico,na katero kot prejemnika zapišete: Če pa se težko znajdete v številkah banč- nega računa,potem preprosto pokličite vo- ditelja Doma na Zaplani, tel. 041/425-281, da vam pošljem položnico, na katero sami napišete samo še višino svojega daru.
Dragi dobrotniki,pred nami so posebni dne- vi. Dnevi, ko se spominjamo našega odre- šenja. Veliki četrtek, praznik Evharistije in duhovništva. Nato veliki petek, velika so- bota, dneva, ko prepoznavamo odrešujočo skrivnost Ljubezni.Nato velika noč! Po Je- zusovem trpljenju in smrti je na veliko noč zjutraj ostal le prazen grob. Za vse nas, ki verujemo, je prav resničnost vstajenja od mrtvih razlog našemu prizadevanju za do- bro, za našo srečo, za naše upanje in ve- selje. Tega vam želim v največji meri, kajti za vedno je zmagalo Življenje. Zato vam vsem želim veselo Alelujo in blagoslovljeno veliko noč!

Rafko Jurjevčič

Svetovni dan bolnikov v Kliničnem centru

V nedeljo, 11.2.2007, je ob 10.uri v Klinič- nem centru potekala sveta maša ob sve- tovnem dnevu bolnikov. Skupaj z osmimi duhovniki jo je daroval murskosoboški škof msgr. dr. Marjan Turnšek. Zbralo se je 300 vernikov iz bolnišnice in od zunaj.Med njimi so bili tudi zdravstveni delavci, bolniki in mnogi,ki jim bolezen in trpljenje nista tuja. Tako se je prostor pred kapelo spremenil v lurško votlino,kakor je povedal g.Miro Šlibar V pridigi pa smo slišali, da sta bolezen in trpljenje lahko sprejeta na dva načina: kot prekletstvo ali kot blagoslov. Križani in Vstali nam je pokazal pot, ko je sam stopil v skrivnost smrti, da bi jo nam razsvetlil.
Med mašo je prepeval cerkveni pevski zbor iz Rovt, po maši pa so za pogostitev vseh poskrbele pridne gospodinje iz župnije sv. Helena Dolsko.

Ana Knezevič

Od srca do srca

OD SRCA DO SRCA je bil naslov dobrodelne ga koncerta, ki ga je 21.januarja v Kamni- ku že drugič organizirala Župnijska Karitas Nevlje in tako postavila temelje za tradicio nalno januarsko dobrodelnost v Domu kul- ture Kamnik. Obiskovalci so v nabito polni dvorani pozorno sledili triurnemu programu, ki ga je skrbno pripravila Joži Kališnik. Z lepimi mislimi ga je vodila Manja Žebaljec. Nastopili so otroški zbor iz neveljske župni- je,Ansambel za staro glasbo in učenci Gla- sbenega ateljeja Carl Orff iz Kamnika, dru- žina Zemljič, MePZ Mavrica, Joži Kališnik in Miha Dovžan,harmonikarja Branka in Marko Tomc, humoristka Mara Vilar in njene ljud- ske pevke, ansambel Viharnik ter Andrej Šifrer.
Z vstopnicami zbrana sredstva je Župnij- ska Karitas Nevlje namenila dograditvi na- šega Doma na Zaplani nad Vrhniko. Zato je Rafko Jurjevčič, ki pri Bratstvu skrbi za prenovitev Doma, navzočim predstavil po- tek del in delovanje Bratstva ter ob koncu predsednici Župnijske Karitas Nevlje Rozki Rifel izročil zahvalno listino. Poudaril je, da po zaslugi dobrotnikov prizidek s prepotre- bnimi sanitarijami in dvigalom že pokriva nova streha, da pa bo potrebno še precej dela in tudi sredstev, da bomo zastavljeno pripeljali do konca. Pri tem imamo v mislih, da ta prostor uporabimo tako, da bo v ve- selje nam in tudi vsem tistim, s katerimi se srečujemo. Posebej toplo je pozdravil tudi dvaindvajset naših prijateljev Zaplanincev. Ti so se na koncert pripeljali s posebnim avtobusom in nam tako izkazali prisrčno so sedsko pozornost.
Naj bo tudi tu pohvala in zahvala Župnijski Karitas Nevlje in Joži Kališnik, ki je v veliki osebni zavzetosti podprla naša prizadeva- nja, predvsem pa tudi neveljskim gospodi- njam,ki so nas nazadnje še pogostile s sla stnim pecivom.
Pomenljivo je, da sta si ob tem lepem in zahtevnem dobrodelnem projektu podali roki dve humanitarni organizaciji: Karitas in Rdeči križ. V "marsovčku" Rdečega križa, ki je stal ob vhodu v dvorano, so se namreč zbirali prostovoljni prispevki za dvigalo za Žigo Sveta iz Kamnika. Dvanajstletni Žiga, ki ne more hoditi in mu tudi roke ne služijo prav dobro,se je vsem darovalcem, nasto- pajočim ter občinstvu v dvorani sam pred- stavil tako,da je na sintesajzer zaigral skla dbo Kondorjev let. Njegova rejniška starša ga komaj še nosita po stopnicah,zato dvi- galo nujno potrebujejo. A ne le za to. Žigi na vozičku bo omogočilo lažji stik s sve- tom zunaj, hkrati pa olajšalo življenje vsej družini, je v ganljivi zahvali povedala rejni- ca Zvonka.

Darinka Slanovec

Velikonočni spovedi na pot

Smo v polnem postnem času, ko je treba misliti na svojo dolžnost opravljanja veliko- nočne spovedi. Ker je v naših časih še ve- dno nekaterim neljubo predati se temu pre potrebnemu zakramentu še pred binkošti, bi takim rada pomagala morda s svojo zgo- dbo.
V mojih mladih letih je bila navada imeti do ma služkinjo. Imeli smo preprosto, veliko, verno, kmečko ženo z obleko do tal in z imenom Pepa. Kot majhno, še ne dveletno punčko me je učila moliti najpreprostejše molitvice namesto moje mame,po rodu Če- hinje, ki je znala molitvice samo v češkem jeziku.Pepa je tudi vsak večer hodila k moji posteljici in me ljubko spraševala: "Zorka, ali si že molkala?" Tako mi je podarila ne- precenljiv zaklad, da sem vse življenje za- čela in končala dneve z molitvijo. Moj oče pa me je že kot triletno vodil k sveti maši. Tako je ostalo vse življenje kljub temu, da tudi po končani osnovni šoli (veroučitelj je bil p.Metod Valjavec), v gimnaziji (profesor verouka dr. Jakob Kotnik) in Akademiji za glasbo, sem redno,vsako nedeljo in praznik obiskovala nedeljske maše.
Kot hčerka tedanje prave demokratične družine,ki ni polagala tolikšno strogo drža- nje drugih verskih obveznosti: obhajilo in podobno, se je moje življenje po maturi,ko nismo imeli več stalnega verskega pouka, nekako spremenilo v toliko, da sem zane- marjala prav ta tako pomembna zakramen- ta: spoved in sveto obhajilo. Vse to pišem na kratko, čeprav bi zahtevalo obširnejšo, jasnejšo obrazložitev.
Preskakujem sedaj nadaljnja leta svojega življenja in se bom ustavila na čas, ko sem se začela zavedati te svoje velike pomanj- kljivosti in sklenila trdno ter čvrsto misliti, da uredim te svoje manjkajoče zadeve.
Spovednice so pomenile zame psihične za- vore,da nisem mogla vstopiti. Bila sem me- sece, leta v veliki borbi sama s seboj. Že- lela sem opraviti spoved s spovednikom iz oči v oči. S kom? Starejši spovedniki zame niso prišli v poštev,ker sem zelo občutljiva oseba. Bala sem se njihovega spraševanja v intimnih stvareh. Mladi pa so se mi zdeli, da imajo premalo izkušenj. Iz te resnične borbe me je Bog čudovito pripeljal do du- hovnika,na novo postavljenega; zdel se mi je pravšnji po letih,ocenila sem ga med 45. in 50.leti,župnika v naši cerkvi Troedinega Boga (Uršulinska cerkev),gospoda Dragana Adama (postal župnik 1990).
Po dveh nočeh hudega boja in pripravljanja na spoved sem se odločila nekega pustega marčnega dne z bojaznijo, a tudi odločno- stjo,da sem odšla v župnišče.Na stopnicah sem srečala gospoda župnika.Na moje bo- jazljivo vprašanje, ali ima morda malo časa zame,me je,kakor bi vedel, da gre za nekaj važnega, sprejel in me peljal v svojo sobo. Kako sva začela, se ne spominjam. Na vprašanje, kaj želim,pa sem odločno rekla: "Spoved" Kdaj? "Takoj!" Je bil moj odgovor Z velikim čutom za stvar in menda s svojo fino občutljivostjo me je pustil govoriti, ne da bi s kakšno besedo segel v moje pripo- vedovanje in dobila sem potrebno odvezo.
Toda, poudarila bi rada, da sem se te ču- dovite spovedi začela zavedati šele pred nekaj tedni tako močno in vzdržno,da pra- vim, da tako opravljena spoved z Bogom še presega moje nadaljnje sveto obhajilo, ki mi ga je nudil gospod spovednik takoj po spovedi.
Brez besed me je peljal v cerkev.Bila je po polnoma prazna, mračna. Razsvetlil je ves prezbiterij z vsemi lučmi, kakor so samo ob največjih praznikih. Prižgal je vse sveče na oltarju in mi prinesel celo klečalnik. Vedel je, da želim in tudi še sedaj, če le morem, prejemam sveto obhajilo kleče. Po kratkem obredu sem prejela to zame nepozabno sveto obhajilo.
Oboje: s spravo z Bogom, ki mi je temeljito očistila mojo dušo in z besedami,težko opi sljivimi, bo ostalo živo in z njima in s svojo zgodbo želim zbuditi vsem omahljivcem, da se odločajo za to ne samo prepotrebno dol žnost obeh zakramentov, ampak tudi, da pričenjajo čutiti potrebo po njiju.

prof. Zorka Bradač

PAX CHRISTI!

Spoštovani g. urednik Toni Burja CM!
Veliko let je preteklo, odkar sem spoznal tedanjega g. urednika Jožeta Zupančiča. Veliko sem molil zanj in še molim. S svojim zlatim srcem je uredil, da že vsa dolga leta prejemam Prijatelja GRATIS. Danes,ko sem se v mojih 75.letih pridružil trpečim, se že- lim še enkrat javiti. Boleham za išias lumbu in grozila mi je še parkinsonova bolezen. A Gospod BOG mi je prizanesel, ker sem nje- gov zvesti hlapec.
Naj se vam,g.urednik, malo predstavim: Že petinpetdeset let sem za Miklavža v Staro trški dekaniji pri Slovenj Gradcu. Šestnajst let vodim na god sv. Jožefa križev pot na grad - cerkev sv.Pankracija. Sem tudi de- livec sv. obhajila. V tem je moja največja sreča, če komu podelim Njega, ki je skrit pod podobo kruha, prijatelju, znancu, da ga osrečuješ! Napisal sem veliko pesmi, križevih potov, svetonočnih iger. Sem tudi učenec teologije. Vsako jutro vstanem ob 5.uri in do 6.ure zmolim sv.rožni venec. To delam že od nekdaj.
Toliko o moji skromni predstavitvi. Ne za- merite moji pisavi, če bodo napake, veste roka in računalnik sta večkrat skregana - prosim za razumevanje!

Viktor Levovnik

Kdor moli, se ne boji kritike

Zelo lahko si je lastiti pravico do kritike in trditi, da je kritika nadvse koristna. Težje pa je najti ljudi, ki se pustijo kritizirati brez osti ali brez solza. Vsi smo pripravljeni kri- tizirati, dokler so tarča drugi. Strpnost je v tem, da se smeješ,ko te drugi kritizirajo. Nekateri pa so zelo nestrpni in kričijo. To se rado zgodi takrat,če se kdo upira njiho- vim stališčem, odločitvam, mnenju in obna šanju. Taki gotovo niso vajeni moliti. Kdor je preobčutljiv za kritiko,ta prav gotovo ne moli. Tistega, ki moli, kritika ne vznemirja.
Jaz sem navajen še na hujše stvari,veliko- krat na posmeh,ker sem globoko veren. Na meni so znaki že mnogega posmeha.Vendar Dobri BOG se ne šali.Moliti ne pomeni iskati pri Bogu samo tolažbe, pač pa tudi iskati njegovo kritiko. K Bogu ne hodimo zato, da bi nas pohvalil in da bi nam dal spričevalo o lepem vedenju, pač pa tudi in predvsem zato, da bi nas kritiziral. Ne dvomim o tem, da je strog in neusmiljen kritik,ki veliko za- hteva. Nikdar ni zadovoljen. Vedno odkrije kaj takega, kar ni prav. Če čutimo njegovo bližino, smo prisiljeni,da bomo boljše in le- pše opravili svoje delo. Pred njim ne bomo

nikoli imeli čistih računov. On je velik kritik našega obnašanja in neusmiljen oporečnik našega življenja.
Prava molitev nas težko pomiri.To zmorejo samo farizeji, ki stresajo pred Bogom polne košare svojih dobrih del. Molitev je torej v tem,da prepustimo Bogu kritiko našega živ ljenja,da nas temeljito pretrese in prereše- ta. Če se v to vdamo, se nam bodo zdele kritike drugih le rahli krcljaji.Morda pa bodo izraz potrditev, orodje ali občilo božje kri- tike. Človek,ki moli,se sploh ne boji kritike. Navajen je na ostre spoprijeme z Bogom. Zato ne išče hvale, ploskanja in pritrjeva- nja. Dovoli,da razpravljajo o njegovem ob- našanju,mišljenju in vedenju.Naj ne bo sa- mo mesec oktober klicatelj rožnega venca, ampak naj bo vse življenje.

Viktor Levovnik

Nekaj svojih življenjskih izkušenj nam je za upal tudi Franko Pellaschier,ki biva v domu upokojencev in oskrbovancev Impoljca. Če prav piše o dogodkih okoli zadnjega božič- nega praznika, je njegov prispevek drago- cen tudi danes.

Obisk pri Kerinovih

Manjša skupina stanovalcev DUO Impoljca pod vodstvom vodje mizarske delavnice Alojza Štojsa in pomožne delavne terape- vtke Tatjane Tomažin je 31. januarja 2007 obiskala jaslice pri družini Kerin na Straži pri Krškem.Izredno lepo narejene jaslice so zahtevale kar precej natančnosti, pa tudi veliko časa.
Presenetila sta nas tudi izredna gostoljub- nost mame Milene in polno obložena miza domačih dobrot. Ni manjkalo niti domačega kruha, pečenega v krušni peči iz neprečiš- čenega pšeničnega zrnja, domačih klobas, okusnega sira ter sladkarij vseh vrst.
Kot stanovalec DUO Impoljca sem bil že na mnogih revijah pevskih zborov,na srečanjih domov,na raznih piknikih in drugih priredit- vah.Vendar sta me domačnost in harmoni- ja, ki vladata pri Kerinovih, res presenetila. Ko smo se na koncu hoteli zahvaliti mami Mileni, je samo odmahnila z roko in dejala na pol nasmejana: »Kaj bi se zahvaljevali, samo da je in ostane zdravje pri hiši.«
Zamislil sem se ob teh besedah,kajti danes slišiš bolj malo takih besed preprostih ljudi, kot so Kerinovi.

Franko Pellaschier

Vstajenje tudi na božični večer

Že dosti za nami je najdaljša noč kristjanov V pesmi prepevamo: rojen je Odrešenik.Ve čina kristjanov po svetu je ta večer zbra- nih v krogu svoje družine, po navadi okrog lepo postavljenih jaslic,čakajoč na polnoč- nico. Najlepši božič je po navadi na vaseh, kjer se iz bližnje cerkve slišijo zvonovi. Vsa družina je zbrana v molitvi ob božičnem drevescu.To je res najlepša noč v letu. Na mizi diši po komaj pečenem kruhu, "božič- nem kruhu",ki ga je spekla mati ali stara še živeča babica v domači krušni peči.Seveda pa otroci komaj čakajo na Božičkova darila Vsi so nestrpni, kajti to je trenutek, ki se ga tudi že v visoki starosti vedno radi spo minjamo.
Božič naj bi nam prinesel mir, složnost med kristjani,kar pa je v tem času, ko se vsak- do peha le za svoje dobrine, zelo težko. Spominjam se stare mame (mame moje biv še žene Marte),ki je vedno govorila, da se na ta večer odpušča tudi svojemu najhuj- šemu sovražniku.
Danes je vse drugače. Oddaljen sem od svojih,naših otrok, Alenke, Marka, Matjaža in ne nazadnje od moje bivše žene Marte, ki mi je vedno želela samo dobro.
Stvari so se zdaj obrnile, hvala Bogu, meni v prid. Želim si samo,da bi tako tudi ostalo Pravijo, da nikoli ni prepozno.
Človek ima v svojem življenju tisoč želja in nikoli se vse ne uresničijo. Tega nihče ne more pričakovati. Vendar, če ti vsaj nekaj uspe, ti prav to daje novo moč in energijo za nadaljnje ustvarjanje. Kajti samozavest ki si jo z muko pridobi ozdravljeni alkoholik, bo čuval kot punčico svojega očesa.O tem sem se sam prepričal. In še enkrat ponav- ljam: »Zmore se, če se hoče!«
To pa je zelo odvisno od nas samih.

Franko Pellaschier

Če gledamo s srcem

Vsak četrti človek,ali bolje skoraj vsak tretji nosi očala. Očala imajo svojo dobro stran, gotovo nihče ne bo temu oporekal. Kdor je kratkoviden, daljnoviden, slaboviden,se mo ra zahvaliti očalom za sposobnost,da se na svetu prav znajde. Vsak hoče z njimi gle- dati jasno,razločno.V prenesenem pomenu pa nosi vsak od nas neka očala, s katerimi gleda svet in si ga po svoje predstavlja.
Delojemalec nosi očala,tako tudi delodaja- lec; vsak od njiju gleda iz svojega zornega kota.Tako tudi učitelj in učenec. Zaljublje- nci nosijo rožnata očala, dokler se pobliže ne spoznajo, ko v vsakdanjosti izgubljajo rožnato barvo. Tako vsak po svoje vidi ta svet. To je seveda pravica,dokler gledamo samo stvari. Vprašljivo pa je, ko začnemo opazovati tudi ljudi, ko jih začnemo deliti v tipične skupine.
Nek poznavalec ljudi je opazoval ta način gledanja in izrekel stavek: »Samo s srcem moremo dobro videti.« S srcem gledati pomeni: moj pogled se ne ustavi na barvi kože, postavi, obleki, laseh, gibih in izrazu obraza, temveč zadene človeka v njego- vem bistvu,vidi človeka,kakršen je.To zmo re lahko samo gledanje s srcem.
Že pri Jezusu iz Nazareta se pokaže ta re- snica: Jezus je to izkusil,ko je srečal oma- lovaževanega člana družbe, izkoriščevalca in grešnico.V njih je videl predvsem člove- ka, s katerim je bilo treba kljub vsemu biti dober, ne da bi s tem odobraval izkorišča- nje, trdosrčna dejanja, prostitucijo. Gledal je s svojim srcem. Nekoga gledati s srcem pa se pravi: kljub vsemu ljubiti ga.

Christoph Wurbs

S smrtjo ni vsega konec

»Doživljamo mnogo hudega,« mi je pravil zdravnik nezgodnega oddelka. Pogosto se sprašujem: »Kaj je človek?« Toda enkrat sem izvedel: »Bitje, ki zmore vse, tudi za ceno smrti.«
Zgodilo se je pri neki železniški nesreči. Iz- tiril je tretji vagon osebnega vlaka.Prevrnil se je po brežini in za seboj potegnil še na- slednji vagon. Vlak je bil le slabo zaseden. Pod tretji vagon se je do tretjine zarinil četrti vagon, v katerem je potovala mlada družina. Sila trčenja je vrgla otroka naprej k nekemu potniku, ki je tam sedel. Mati je bila nezavestna,ni pa imela hujših poškodb
Ko se je mož spredaj osvestil, se je znašel sredi lesa in železa. Nekaj težkega mu je pritiskalo na obe rameni. Hotel se je otres- ti bremena,toda tedaj je odkril otroka. Po- čakal je. Zdravnik je kmalu prišel in otrok ga je sprejel s smehljajem. Ko pa so reše- valci osvobajali otroka izpod kablov, je od nekod z vrha zdrsnil težak kovinski drog. Potnik ga je prestregel z rameni, da bi za- ščitil otrokovo glavo. Udarec droga je bil smrtonosen. Mož je umrl, otrok pa je bil rešen – za ceno življenja. Dogodek je bil poslednje dejanje za telo tega požrtvoval- nega moža, ni pa bil poslednje dejanje za dušo.

Wolfgang Altendorf

Kaj je življenje?
Življenje je skrivnost - razodeni jo.
Življenje je ugodna prilika - izrabi jo.
Življenje je tveganje - odloči se.
Kaj je življenje?

Življenje je tisto, kar narediš iz njega.
In to so samo sanje, igra.

Življenje je vtkano
v posle in zabave sveta.

Življenje je kratko:
imamo premalo časa,
da izkažemo vso ljubezen in prijaznost.

Življenje je dar:
je samo majhen konček časa,
ki nam ga da Bog, da bi se naučili
v miru živeti z drugimi
in da bi cenili, kar je On ustvaril.

Kaj je življenje?
Je življenje in umiranje:
dolgotrajna igra,
ki stremi k svojemu koncu.

Življenje je polno grenkobe in skrbi,
le tu in tam z rahlim dihom sreče.

Življenje je dobro,
če nimaš težav, ki bi jih moral obvladati;
življenje je prijazno,
če moreš svoje probleme deliti z drugimi.

Življenje je najboljše tedaj,
če živiš v miru s samim seboj
in z Bogom.

Življenje ima polno strmin in globin:
je potovanje, polno ovir,
toda ljubezen izravnava pot.

Kaj je življenje?
Življenje je borba
za reforme, spremembe, boljši svet...

Življenje hoče zanikati vrednote,
stara, vpeljana pota,
hoče raziskovati...

Življenje je delo:
izslediti nove priložnosti,
prevzemati odgovornosti.
Življenje pomeni imeti skrb
za soljudi, odnose med njimi,
pomeni deliti z njimi žalost in veselje.

V ljubezni do življenja ceniš tudi svojo okolico
s čudežem cvetoče, žive narave,
spoštuješ vse ljudi
in najdeš Boga.

Življenje je vera,zaupanje v Jezusa Kristusa
vsak dan po izkušnjah potrjena.
»Pojdite za menoj,« pravi On
»in imeli boste življenje v izobilju.«

Življenje je priprava na smrt.
Naučiti se je potrebno umetnosti,
da pripravljeni sprejmemo Božjo poslanko.

Življenje brez upanja nima smisla;
življenje v Kristusu je večno.
Življenje je najdragocenejši Božji dar.

Kaj pa pomeni tvoje življenje tebi?

Popolno prijateljstvo

Tesnejše medsebojne vezi najhitreje skle- nejo mladi, ki hrepenijo po čutni ljubezni, ta pa je združena s strastmi in uživanjem; s spremembo užitka pa se spreminjajo tudi strasti.
Popolno prijateljstvo je le med dobrimi, saj ti želijo dobro, ker so dobri že po svojem bistvu. Takšno prijateljstvo je trajno, saj je v njem vsebovano vse, kar je potrebno pravim prijateljem,temelji pa na medseboj- ni podobnosti. Vsakdo namreč od drugega prejema to, kar mu daje. Nasprotno pa se prijateljstvo iz koristoljubja konča,kakor hi tro je konec koristi. Dober človek že s tem ko postane prijatelj, postane svojemu prija telju vrednota. V prijatelju torej vsak ljubi to, kar zanj predstavlja neko vrednoto. Za to pa je potrebno temeljito poznanstvo in zaupanje, kar pa je zelo težko.
Naslednja vrsta prijateljstva temelji na pre kašanju. Takšno je prijateljstvo med oče- tom in sinom, možem in ženo, oblastnikom in podložnikom, vendar se tudi tu posame- zne oblike med seboj razlikujejo. Kadar je ljubezen usklajena z vrednostjo ljubljene osebe,je vzpostavljena enakost,ki velja kot znamenje prijateljstva. Nihče pa ne more biti prijatelj nekomu, ki je visoko nad njim, ker je med njima premalo podobnosti in skupnih vrednot.Vsakdo si želi biti ljubljen, izkazane ljubezni pa se ljudje veselijo za- radi nje same. Biti ljubljen je več kot biti čaščen, poudarja Aristotel. Prav zato pa si je prijateljstvo vredno izbrati zaradi njega samega.Vrlina prijateljev je v ljubezni,ki se bolj uresničuje v dajanju kot prejemanju in kdor to dela skladno z resnično vrednostjo je trajen prijatelj.
Nagrada za vrlino in dobroto je čast in kdor skupnosti ničesar ne prispeva, tudi ni deležen nobene časti. Delež skupnega se namreč daje le tistemu, ki je k skupnemu kaj prispeval; in čast je delež skupnega.

Pavlina Bobič

Odkritosrčnost in 5:1

Medsebojni odnosi so kraj, kjer smo lahko neskončno ustvarjalni. Vsak nov dan nam nudi neskončno novih priložnosti,da v naše medsebojne odnose prinesemo nekaj no- vega, svežega, iskrenega, srčnega,... Ena izmed lastnosti, ki nam pomaga k dobrim medsebojnim odnosom, je odkritosrčnost. Če bi to besedo razdelili na dva dela, bi vi- deli,da vsebuje besedo "odkrito" in "srčen". Kaj torej je ta lastnost? Biti odkritosrčen, pomeni biti odkrit (iskren), hkrati pa srčen (poln ljubezni). Odkritosrčnost je lastnost, ko smo sposobni biti v odnosu do ljudi ok- rog sebe iskreni in polni ljubezni.
V času,v katerem živimo,se marsikdaj sre- čamo samo z odkritostjo, včasih samo s srčnostjo.Odkriti smo takrat,kadar nam kaj ni všeč in to tudi povemo: iskreno, brez ovir,z jasno besedo. In zdi se nam,da smo storili dobro. Seveda smo lahko odkriti in iskreni tudi v pohvali,a ta je največkrat že povezana s srčnostjo.Včasih pa znamo biti tudi samo srčni: kadar od koga kaj priča- kujemo, bomo storili vse, da bo prepričan, da ga imamo radi.Pozabili bomo na vse nje gove slabe lastnosti, da ga bomo prepričali v našo brezpogojno ljubezen.Združiti oboje pa je marsikdaj težko: imeti rad in hkrati biti iskren. A če tega ne povežemo, živimo v zlaganosti odnosov.Za odkritosrčnost pa velja pravilo, ki velja za dobre medsebojne odnose. To pravilo je precej matematično – gre za razmerje 5:1. To je razmerje med pohvalami in grajo,med ljubeznijo in kritiko. Pri vsakem človeku,kjer nismo sposobni vi- deti pet dobrih lastnosti na eno slabo, mo- ramo še uriti odkritosrčnost. To razmerje je najboljše pravilo za dobre medsebojne odnose. Če je naše razmerje v pohvalah in kritiki drugačno, se moramo truditi, da to razmerje dosežemo. Vodi nas k dobrim od- nosom,ki bodo osrečevali in nam pomagali, da bomo drug ob drugem rasli.
Sama sem se pred kratkim navdušila za to pravilo. Ugotovila sem,da preden to pravilo osvojim, ga moram nekaj časa »trenirati«. Zato sem začela šteti pohvale in kritike, ki sem jih izrekala. Včasih sem si preprosto zamislila človeka in v mislih nanj naštevala dobre in slabe lastnosti. Ugotovila sem, da razmerja petih pohval na eno kritiko ni ta- ko preprosto upoštevati. Sem ter tja mi je ob prizadevanju že uspelo in takrat sem ugotovila, kako osrečujoče je to pravilo. Osrečujoče je zame, saj tako v svojih bliž- njih vidim dobro,osrečujoče je tudi za moje bližnje.Kadar se zalotim v mislih na človeka ki me je v življenju prizadel, je to razmerje neskončno težko doseči. Takrat se prepi- ram z Bogom in sama s seboj in se sprašu- jem,če lahko pri takem človeku to razmer- je izpustim. A kmalu nekje globoko v sebi zaslutim odgovor: le če bom upoštevala to razmerje pri vseh ljudeh,v sebi ne bom go- jila sovraštva, grenkobe,zamer... Še daleč sem do tega, da bi zmogla prav pri vseh ljudeh upoštevati to pravilo dobrega od- nosa. A pravilo 5:1 sem »osvojila« in moja naloga je, da ga skušam prenesti v življe- nje. Poskusite tudi vi! Prepričana sem, da boste presenečeni. Včasih vam nikakor ne bo šlo, a ne obupajte. Vredno se je truditi. Rezultati v naše medsebojne odnose vne- sejo odkritosrčnost,ki nas gradi in osrečuje Morda bo kdaj pri kakšnem človeku še te- žje izreči tisto eno kritiko na pet pohval. A tudi pri tem se je vredno potruditi. Tako drug drugemu pomagamo, da rastemo. A kritika mora biti nujno izrečena skupaj s petimi pohvalami. Brez tega drug drugega »ubijamo«.
Spomnim se pripovedovanja neke žene, ki skupaj s svojim možem to pravilo že dlje časa upošteva. Pripovedovala je, kako je njuna hči prišla domov z novo frizuro, ki je bila zanjo popolnoma nesprejemljiva. Ker ni zmogla najti petih pohval, tudi graje ni iz- rekla. Zazrla se je možu v oči in čakala,kaj bo rekel on.Ker tudi njemu hčerkina frizura niti slučajno ni bila všeč, videl pa je, kako je hči sama ponosna nanjo, ji je oče rekel: »Vesel sem, ker vidim, da ti je všeč tvoja nova frizura!« Hčerka,ki je najbrž tudi sa- ma pričakovala kritiko, je bila nad pohvalo presenečena. A vseeno jo je zanimalo, kaj si starša mislita o njeni novi frizuri. In ker ju je o tem povprašala, sta ji tudi iskreno odgovorila. Že čez nekaj dni je prišla do- mov z novo frizuro, zanjo pa se je odločila sama.
Ko sem se ob letu Božje besede ujela v mi- sli, če je to pravilo kje zapisano v Svetem pismu,sem takoj pomislila na novo zapoved ki jo je zapisal apostol Janez: "Ljubite drug drugega! Kakor sem vas jaz ljubil,tako tudi vi ljubite drug drugega!". (prim. Jn 13, 34). Če vzamemo za zgled Jezusa v njegovi lju bezni do nas, potem nam je jasno, da smo poklicani v brezpogojno ljubezen do bližnjih V evangelijih beremo,da je Jezus znal poh- valiti in spodbujati,sem ter tja je znal izreči tudi grajo. Zanimivo bi bilo, če bi prešteli njegove pohvale in spodbude in jih primer- jali z grajami in opomini.
Morda bi našli podobno sorazmerje.Naj nam bo Jezusova ljubezen do nas spodbuda za odkritosrčnost in razmerje 5:1 do vseh na- ših bližnjih.

Polona Malovrh

Kaj si želimo

Pogosto imamo občutek, da je kakšen dan neusmiljeno dolg in se kazalci na uri nika- mor ne premaknejo.Na koncu dneva ali ne kega obdobja pa ugotovimo,da nam je čas vse prehitro spolzel in nismo utegnili posto riti vsega, kar smo želeli in hoteli.

Prispodoba o prazni in polni stekleni posodi.

V enem od takšnih trenutkov, ko so se kazalci na uri premikali neusmiljeno počasi, sem se spomnil zgodbe o učitelju, ki je ne- koč prinesel v razred večjo stekleno bučo. Napolnil jo je s kamni, velikosti otroške pe- sti. »Je posoda polna?« je vprašal učence. »Da, polna je,« so vsi odgovorili v en glas.
Nato je previdno vsul v posodo manjše ka menčke, ki so napolnili prostor med kamni. Na vprašanje, če je posoda polna, so vsi ponovno odgovorili z »da«.
Bi še šlo kaj v posodo?
Pri tem je vzel vrečko s peskom in tudi za njega se je še našel prostor v posodi med večjimi kamni in kamenčki.»Zdaj je posoda dokončno polna in ni več kaj dodati,« so mislili učenci.
A so brž spremenili mnenje,ko je učitelj za čel v posodo dolivati še tekočino.Neverjet no, koliko tekočine je lahko sprejela poso- da.»Zamišljajte si,da je ta tekočina vino,« je še dodal.

Posoda, prispodoba našega življenja.

"Ta posoda je prispodoba našega življenja" je nadaljeval učitelj. "Večji kamni so, kot vse to, na čemur temelji naše življenje – družina ali skupnost, v kateri živimo, prija- telji...
Manjši kamenčki so stanovanje ali hiša, slu žba, avtomobil...
Pesek je prispodoba vseh drobnih stvari, ki nam izpolnjujejo naš vsakdan."

Vložiti naš čas in moči v malenkosti ali v pomembne stvari.

Učitelj je izpraznil posodo in jo začel polniti v obratnem vrstnem redu kot prvič.
Najprej je nasul v stekleno posodo enako količino peska,kot prvič; nato je začel do- dajati kamenčke.Že pri kamenčkih je zmanj kalo prostora, za večje kamne je povsem zmanjkalo prostora v posodi.
Ob tem je učitelj nadaljeval: »Če začnete polniti posodo najprej s peskom,ne bo do- volj prostora za kamenčke in nič za večje kamne.Tako je tudi v življenju.Če vso moč in ves čas porabimo za malenkosti, ne bo časa in moči za vse tisto,na čemur temelji naše življenje. Mislimo na to!
Vzemimo si čas za Boga,vzemimo si čas za naše bližnje, za otroke in vnuke, za prija- telje, za zdravje...! Vedno nam bo ostalo še dovolj časa za čiščenje stanovanja in druga »neodložljiva dela«.
Resnično pomembno je,da si človek postavi prioritete - kaj je pomembno za njega, vse drugo je pesek!«

Vedno se najde čas in mesto za veselje, za požirek čistega vina.

»In kaj je s tekočino –z vinom?« je vprašal eden od učencev.
»Dragi moji!« je odgovoril učitelj: »Verje- mite mi, tudi če je življenje še tako težko, je v njem čas in prostor za požirek vina in veselje, ki nas povezuje kot blagoslov!«
Imejmo to v mislih in si radi voščimo ob praznikih ali drugih priložnostih.

Jože Raduha

V soboto 3. marca smo se na šentviškem pokopališču (pri Stični) poslovili od Alojza Markoviča, očeta našega prijatelja Stan- kota iz Radohove vasi.
Kako dober človek je bil, vedno in povsod pripravljen priskočiti na pomoč,o tem je pri čala množica ljudi,ki se je zbrala ob slove- su. Vsako srečanje z njim je bilo preprosto domače in veselo, znal se je pošaliti in ka- darkoli smo prišli na obisk, si je vedno vzel čas in kramljal z nami.
Velika vrzel je nastala v družini z njegovim odhodom,velika je bolečina domačih. Naj v Križanem in Vstalem najdejo moč in tolaž- bo, oče pa naj v miru počiva.
V Gospodu je zaspala sestra Angela Kotnik rojena 28.maja 1921, mati in ustanovitelji- ca skupnosti Družine Kristusa Odrešenika. Pogreb je bil v nedeljo, 11.marca, ob nav- zočnosti številnih duhovnikov in drugih ver nikov. Vodil ga je nadškof msgr.Alojz Uran.
Gospa Angelca, kot smo jo klicali, je bila svetniška duša. Občudovali smo jo v njeni brezmejni predanosti Kristusu v mnogih ma lih in preizkušanih bratih in sestrah. To so na pogrebu poudarili g. nadškof in sestre skupnosti Družine Kristusa Odrešenika. G. Milan Knep, župnik župnije Ljubljana-Moste kjer je s. Angelca zadnja leta delovala, pa je začel svoj govor takole:
»Ko ljudje opazujemo delo in ravnanje drug drugega, navadno sodimo: 'ta bi lahko več naredil, lahko bi bolje ravnal, kot je.' Ko pa pomislimo na življenje in delo pokojne s. Angelce, obstanemo in polni občudovanja ugotovimo: to, kar je delala s. Angelca, je neizmerno več, kot bi mogli pričakovati od kogarkoli. Njeno razdajanje je daleč prese- galo velikodušnost, ki jo premoremo ljudje. Pokojna s.Angelca je vsem, ki smo jo poz- nali, s svojo tiho navzočnostjo postavljala vprašanje, kako živimo Jezusove besede: 'Lačen sem bil in ste mi dali jesti,žejen sem bil in ste mi dali piti, brez doma sem bil in ste me sprejeli, nikogar nisem imel,ki bi mu kaj pomenil, in ste me vzeli za svojega'.
Večkrat sem pomislil, da za ljubeče srce, kakršnega je imela s. Angelca, ni človeške razlage. Ljudje smo sposobni ljubiti svoje otroke, bitja,ki so naše krvi, Angelca pa je kot mati vzljubila mnoge. Njena nesebična ljubezen do vseh,ki jih je videla v stiski, je prestopila območje človeškega umevanja ljubezni. Njena ljubezen ni bila samo nara- vna, ker bi se sicer omejila le na ozek krog ljudi, njena ljubezen je bila odrešenjska, podobna Kristusovi, ki je ljubil vse in kar je najbolj pomembno, ljubil do konca.«
Naj jo Bog za vse dobro bogato nagradi v družbi svojih angelov in svetnikov.
V petek,7.marca 2007,smo se na pokopališču v Domžalah poslovili od Vinka Zakovška, očeta Ljubice Zakovšek,voditeljice Bratstva (KBBI).
Ob tem slovesu smo nekateri člani KBBI in drugi prijatelji izrazili Ljubici našo podporo in povezanost v duhu in resnici.
V duhu vstajenja lahko razumemo vrstice, ki so zapisane na partnem listu:
V februarju sta se poslovili in odšli domov k Očetu tudi:

Angela Knap, doma iz Rakitne,dolga le- ta pa je živela v Želimljem, zadnje dve leti pa v Domu v Cerknici. Bila je ena najstarej ših v Prijateljstvu. Hvala ji za njeno prija- teljstvo in vse molitve, s katerimi nas je spremljala.

mama naše prijateljice Jožice Kolman iz Loke, Planina pri Sevnici.

»Gospod, daj jim večni pokoj in večna luč naj jim sveti!«

s. Edith

VSTANI IN HODI!

oddaja za bolnike,invalide in njihove prijatelje

17. april     15. maj

Nekateri postanejo z leti modrejši, drugi pa samo - starejši...

Mladenič, kaj pa ti veš?

Mlad sem, pa vendar si upam zapisati:
Kdaj bom uspel odpustiti Bogu vse, kar se je pripetilo v mojem življenju? Še hujše je, ker vem,da ljudem ne bom zmogel odpusti- ti nikoli, kajti oni bolečino le še poglabljajo. Stavek, ki je zapisan v naslovu, je sramotil že marsikoga in pove le obratno: "Če bi ti kaj vedel, ne bi klatil takšnih neumnosti."

Pravijo, da je vsakdo svoje sreče kovač. Mnogi bi temu pritrdili,pa ni vse čisto tako. Ko ti sreča spolzi skozi prste, se pričneš spraševati,kaj je narobe,ali bom sploh kdaj lahko normalno živel.

Nikoli nisem bil ravno trdnega zdravja in vseskozi so me pestile čudne bolezni. A vse človek nekako prenese, le ponižanja od ljudi ne.

Pred dvema letoma so se mi prvič pričele pojavljati težave s spanjem. Najprej je to bilo v večernih urah,potem pa se je razšir- jalo na vedno večji del noči in končno na cele noči. In od tu naprej se prične moja zgodba, ki bi jo rad zapisal.

Neke jeseni ...

Zares dobro nisem spal že dva,tri mesece, vendar to, kar se mi dogaja ta mesec, je pričelo presegati vse meje. S strahom pri- čakujem naslednjo noč,ker že vnaprej vem da bo spet neskončno dolgo čakanje na trenutek, ko bom zaprl oči. Zjutraj ne mo- rem iz postelje. V glavi mi šumi, kot bi stal ob deroči vodi, oči me pečejo, čez dan ne zdržim pokonci.Ne morem jesti ne delati. V glavi mi brni nešteto vprašanj, kaj je naro- be. Vse bi dal za eno noč dobrega spanca. Če bi me kdo vprašal, kako si predstavljam pekel, bi rekel, da so to noči brez spanja. Poizkusil sem vse možne napitke,pa nič ne pomaga. Končno sem odšel k splošnemu zdravniku. Ko mi je izmeril pritisk, je kar izbuljil oči: "Pa saj to ni mogoče - pri vaših letih." "Gospod doktor, saj vam pravim, da ne morem nič spati." "Ja,pa kaj je narobe?" "Če bi vedel,ne bi prišel k vam." "Dobro,dal vam bom uspavalne tablete in drug teden se vrnite."

Prva noč na uspavalih; končno spet spim. Zvečer sem se ulegel in se zbudil šele zju- traj. Kot bi bil drug človek. V prsih ni bilo tiste vročine in težkega dihanja. In tako je bilo skoraj dva tedna. Zdravnik mi je pisal uspavala,jaz sem jih pridno jemal, pritisk je rahlo popustil. A po dveh tednih so tablete vse manj prijemale. Začel sem zviševati dozo in zdravnik je menil,da jo lahko zvišu- jeva postopno do neke nenevarne višine. Tako sem vztrajal nekaj mesecev in moja večerna doza uspaval je bila že zelo veli- ka. Vsak poizkus, da bi znižal ali dalj časa zadržal isto količino, je bil neuspešen, saj nisem mogel spati. Zaprosil sem, naj me pošlje k specialistom in tako se je pričela nova zgodba.Ker ne želim imenovati posa- meznih oddelkov,jih bom opisal le kot spe- cialiste.

Po petih mesecih že velike količine močnih uspaval sem pri specialistu št. 1 dobil dob- ro izkušnjo. Nekdo ti končno verjame,da je to, kar govoriš, res, in ti skuša pomagati. Opravili so vse preiskave, vendar nobena ugotovitev za njihovo področje ni bila tak- šna, da bi kaj ukrepali. Vendar so mi takoj dali napotnico k drugemu specialistu.Tu pa se je vse pričelo drugače. Ko sem vstopil, sem že iz pogleda razbral nekakšno nevero kar so besede pozneje le potrdile. "Pravite da ne spite. Pa veste, kakšni bi bili, če ne bi spali." "Ne morem spati,če nimam tablet" "Oči bi imeli do nosu." "Pa saj vam pravim, da jemljem tablete." "Veste, tiste zgodbe iz časopisov o ljudeh, ki ne spijo, so le čenče." "Poslušajte, spim le s tabletami in dozo moram vseskozi povečevati, sicer mi ne pomaga." "Kdo vam pa tako pridno piše recepte? Splošni… in jih kar napiše, kolikor hoče - ali kako?"

"No, pa mi povejte še kaj o sebi, o družini, kje živite..." in tako izpolniva obrazce ter se posloviva. Čez nekaj dni mi domov poš- ljejo še uradno obrazložitev, kjer mi pridajo kopico strokovnih nazivov o moji osebnosti in svoje mnenje s pripisom, da menijo, naj opustim tablete. Če se bo stanje nadalje- valo (pa sem se s tem boril že celo leto), naj se vrnem. Takrat sem vedel, da jih ne želim več videti. Na koncu še pripis o "hi- gieni" spanja, in to je zanje vse. Polovico tega, kar sem jim hotel povedati, so pre- slišali, le svoje so govorili. Zanje je primer končan, jaz pa ostajam iz noči v noč s ti- sočimi zakaj in tuhtanji in poizkusi zmanj- šanja doze in lovljenju kakšne pičle urice spanca.

Pri tretjem specialistu je bilo podobno. Ve- del je vse odgovore,le tega ne,kaj bi mi po vrnilo spanje. In tako sem po več kot letu pristal pri psihologih in psihiatrih. Tja sem šel, ker sem verjel, da mi lahko pomagajo. Če drugega ne,so vsaj znali poslušati in po kazali, da verjamejo,kar govorim. Sčasoma sem opustil njihove terapije in spoznal, da moram postati sam svoj zdravnik. Prisluh- niti moram sebi in si pomagati tam, kjer si lahko.Vsak večer sedaj negujem sam sebe predvsem tako,da si govorim: "Rad se imej tudi to noč,ko ti bo ponovno vse 'prekurilo' v glavi! Ne vdaj se, kajti ko boš odpovedal v glavi,se bo vse zrušilo in tako ni mogoče živeti." Danes,ko to pišem, je že tretji me- sec,kar sem se odločil,da bom povsem pre nehal jemati tablete.Še vedno ne spim ve- liko, a poizkušam predvsem, da ne bi sam sebe psihično uničeval. Ni lahko,a potihem verjamem, da zmorem z negovanjem svoje psihe ohraniti zdravo pamet, ki sem jo v zadnji stopnji na tabletah že izgubljal.Vsak dan je prišla ura,ko sem moral vzeti table- te,ker se sicer nisem počutil v redu. Obraz in lica so bila vročična, po koži mi je šla kurja polt, pozabljal sem, kaj in s kom sem govoril, težave so bile s koncentracijo in končno so nastale tudi že manjše motori- čne motnje.

Danes poizkušam predvsem imeti sebe rad. Ne drugih, ker sem v tem hipu pomemben jaz in moje življenje,šele za tem sledijo dru gi. V sobi sem si izpisal gesla, ki mi poma- gajo vzdrževati dovolj optimizma, da nad seboj ne bi obupal.

Hvaležen pa sem predvsem prijatelju, ki je tolikokrat sredi noči moral vstajati zaradi mene, ko sem ga za dolge pogovore klical po telefonu. In to je tisto, kar tako cenim in sem tudi potreboval. "Ni pomembno, ko- liko je ura,ti kar pokliči",mi je tolikokrat de- jal. Človek s svojo bolečino na koncu ved- no ostane sam,a kako pomaga,če se lahko na koga opreš takrat,ko ga potrebuješ; ne takrat, kadar drugi hočejo. Živeti moraš, če hočeš ali ne, takšen kot si. Ničesar ne zmoreš zares spremeniti, le svoj odnos do sebe lahko.

Hvaležen sem tudi drugim, ki so mi poma- gali in mi verjeli, me prenašali ter razumeli, da ne zmorem drugače. Niso me mučili s takrat nemogočimi zahtevami, saj sem že sam bil brez moči.

N. N.

Pri Mohorjevi Družbi je izšla knjiga z naslo- vom "GOSPOD-življenje in oseba Jezusa Kristusa",katere avtor je Romano Guardini (str.: 512; cena: 28 €)
Tako razlaga avtor: »Nasproti Kristusu je nujna spreobrnitev mišljenja. Ne samo spre obrnitev volje in delovanja,marveč tudi mi- šljenja. To pa pomeni,da ne mislimo o Kris- tusu z vidika sveta,marveč da ga jemljemo za merilo vsega resničnega in možnega ter z njegovega vidika presojamo svet.To spre obrnitev je težko uvideti in še teže izvesti. Toliko težje,kolikor razločnejši je v teku ča sa ugovor bivanja sveta in se očitno vsak, ki se v to spusti,zdi nespameten.Kolikor pa le poskuša, se mu odpre resničnost, ki se imenuje Jezus Kristus. In od te resničnosti se pokaže vsakršna resničnost; razodeta, a tudi dvignjena v upanje novega ustvar- jenja.«
V predgovoru pa piše kardinal dr. Franc Rode: "Po mnogih letih to izredno, a trajno vredno delo prihaja v slovensko javnost. Prepričan sem, da bo knjiga, ki je meni po- magala iz goščavja dvomov in negotovosti mnogim Slovencem in Slovenkam svetel ka žipot k spoznanju in veri v Jezusa Kristusa "v katerem imamo odrešenje in odpuščanje grehov" (Kol 1,14)"

Pri Mohorjev Družbi je izšla tudi "Zgodba o Kristusu", katere avtor je Giovanni Papini. (strani: 432; cena: 27,12 €)
Zgodba o Kristusu ni danes nič manj aktu- alno branje kakor v času nastanka,lahko bi rekli,da je njena aktualnost še večja.Koliko vojn, potresov in pretresov se je zgodilo v teh zadnjih petinosemdesetih letih, kakšne razmere so danes v svetu? Papiniju se je zdelo nujno, da kljub tisočem knjig, ki go- vorijo o Jezusovem življenju in delovanju, mora napisati delo, s katerim bo poskušal razsvetliti bralca, ne da bi ga vodil kakor monopolisti "zgodovinske resnice",ki s svo- jim pisanjem ponujajo bodisi pobožnjakarski dolgčas ali jalovo zmedo."Kdo pa še danes bere evangeliste?" se vprašuje. In kdo bi jih znal brati prav, če bi jih že vzel v roke? Opazke filologov, komentarji razlagalcev, besedilne različice in učenost pojasnjeval- cev-vse to le malo pomaga,kajti "srce ho- če nekaj drugega«.
Zato se je naš avtor namenil,da bo name- sto dogmatičnega dokazovanja in naspro- tovanja ali učenega brkljanja ponudil pri- merno hrano za dušo, za potrebe nas vseh v današnjem času. Večno živega Kristusa je hotel oživiti v očeh živih, da bi sedanji ljudje čutili njegovo večno navzočnost. »Rad bi ga upodobil v vsej njegovi večni in sedanji veličini, ga predstavil tako tistim, ki ga zasramujejo, kakor onim, ki ga ljubijo, in tistim, ki ga ne, ker niso nikoli videli nje- govega pravega obraza. Rad bi spravil na papir tisti tragični ep, ki sta ga oblikovala nebo in zemlja,poiskal,kaj se od tega lahko naučimo v teh časih,v lastnem življenju, in vse to opisal ne samo z odmišljenim govor jenjem,ampak tudi z zaporedjem dogodkov ki se začenjajo s hlevom, kjer se je Jezus rodil v Betlehemu, in se končujejo z obla- kom njegovega vnebohoda v Betaniji.«
Mislim, da se je to Papiniju posrečilo. Od branja Zgodbe o Kristusu bo imel ta bralec več, oni manj, gotovo pa ne bo nobeden ostal neprizadet.

V isti založbi je izšla knjiga z naslovom "Depra",katere avtorica je Renata Ažman (strani: 104; cena: 13€)
Knjiga je nekakšen dnevniški zapis avto- rice, svobodne novinarke, o spopadanju z depresijo-boleznijo našega razčlovečenega časa. Uvodno besedo je napisal dr. Jožef Magdič, spremno besedo pa dr. Andrej Marušič.

MNENJA O KNJIGI:

»To je najboljši opis depresije, kar sem jih brala, in kažipot za vse, ki se znajdejo v njej.« (Dr. Tanja Lamovec)

»Tvoja zgodba je zgodba tistih,ki smo pa- dli na dno globeli,kjer domuje depresija.To je zgodba,ki pozna pot in ponuja iz izkušenj spleteno vrv, po kateri je mogoče počasi in z vztrajnostjo pobegniti iz globeli. Mnogi ne vedo, kako je,če si v depresiji. To čisto zares vemo samo tisti, ki smo jo doživeli. In težko je takrat ubesediti občutke, ki ti razjedajo dušo in telo. Tebi, Renata, je to uspelo.Za vse nas.« (Maja Cimerman, pred sednica Društva za pomoč osebam z depre sijo in anksioznimi motnjami)

»Renata Ažman pravi, da so poti iz depre- sije različne in da nobena stvar na svetu ni samo dobra ali samo slaba. Med njimi ci- tiram avtorico: "Spet in ponovno polagam na srce vsem staršem:imejte radi svoje o- troke... Odpreti bi se morali drugim ljudem, se prijazno nasmehniti ... Kadar si čisto na dnu, vedi,da gre odslej lahko samo še na- vzgor..." Prav ta knjižica je dokaz, da tudi depresiven človek, ki ga razžira zmota, da je pokvarjen, umazan in ničvreden in ki ga stiskata takšen strah in groza,da ne zmo- re niti iz stanovanja, še vedno lahko najde pot do sebe in do drugih ljudi.« (Alenka Dobeic, klinična psihologinja)

»Ta knjiga je učbenik poguma.« (dr. Jožef Magdič, psihiater in psihoterapevt)

»Njena knjiga nam govori o BISTVU.O tem, da ga moramo vedno znova in znova iskati v nas samih. O tem, da ni druge poti, kot je pot ljubezni. In potem je vse prav. Prav vse. In nismo več samo iskalci,ampak dru- gim svetimo v temi.Tako kot Renata.-To ni nobena knjiga,to je čisto srce«(Mirjam,33)

Nagradna križanka:

Velika noč je največji krščanski praznik, a hkrati tudi preizkusni kamen naše vere. Medtem ko je božič s podobo rojstva in ne žnega novorojenčka blizu tudi neverujočim je velika noč trd oreh celo za marsikatere- ga vernika.Ko so Jezusa prijeli in umorili,so se njegovi učenci v strahu razbežali,saj so bili prepričani, da je vsega konec. Tudi mi pogosto ne vidimo onkraj trpljenja in smrti, ker nam manjka vere. Tedaj smo podobni apostolu Tomažu, ki mu je Jezus namenil nekaj zelo zgovornih besed. Če boste pra- vilno rešili križanko, jih boste lahko prebrali na označenih poljih.

Rešitev (geslo v treh označenih stolpcih) prepišite na dopisnico ali karton v njeni ve likosti ter jo do 1.maja 2007 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ,Tabor 12,1000 Ljubljana s pripisom: KRIŽANKA.

Nagrade 2/2007:

1. knjiga Zvoneta Modreja:Tvoje odločitve
2. glasbena kaseta 'Kanček upanja' Zvoneta Modreja
3. kvačkan prtiček
4. knjiga Mohorjeve družbe 'Domača nega'
5. 'božičkova' posodica
6. spominek iz Avstralije (koali)
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke št. 1/2007: BLAGOSLOVLJEN MOŽ KI ZAUPA V GOSPODA

Nagrajenci 1/2007:

1. Knjiga 'Proti domu': Jožica Kovačič, To- nijeva 10, 1291 Škofljica
2. glasbena kaseta 'Kanček upanja': Minka Rogelj, Sp.Jezersko 17, 4206 Zg. Jezersko
3. kvačkan prtiček: Francka Šunkar, Olše- vek 54, 4205 Preddvor
4. knjiga o sv.Vincenciju 'Življenje za druge': Milena Horvat, Rožna ul. 5, 3311 Šempeter
5. kvačkan prtiček: Vida Bobnar, Vasca 12 4207 Cerklje
6. spominek iz Avstralije (koali): Francka Pavovec, Ocvirkova 39, 1231 Lj.-Črnuče
7. komplet (obesek za ključe, ogledalce in odpirač): Ana Pritržnik, Podgorska c. 104, 2380 Slovenj Gradec.

Čestitke nagrajencem in Bog povrni darovalcem nagrad!

ŠALE

Mlad fant je sedel na klopi v parku in pre- biral biblijo. Občasno je vzkliknil »Aleluja, Bog je velik!«
Mimo je prišel možakar srednjih let in vpra- šal fanta, zakaj kriči.
»Ravnokar sem prebral,kako je Bog omogo čil, da je izraelsko ljudstvo prečkalo Rdeče morje! Bog je res velik!«
Možakar pa mu je pojasnil: »To ni nič po- sebnega.To sploh ni čudež! Na tem mestu je Rdeče morje globoko le 20 cm!«
Oddaljil se je od dečka, ko je ponovno za- slišal:
»Aleluja! Bog je večji, kot sem mislil!«
Možakar se je obrnil, se približal dečku in ga vprašal:
»Kaj pa se je zdaj zgodilo?«
»Bogu je uspelo, da je v 20 cm globokem morju utopil egipčansko vojsko!«

• premagal je bolezen in zdaj lahko spet poje (slika možakarja na stolu)

• premagali sta strah pred ledom in nato na njem zaplesali
(Marjetka Smrekar in Polona Malovrh na ledu)

• premagal je smrt in nas s tem odrešil
(križ s Kristusovo glavo)

• Krjavelj je premagal hudiča - mi se pa še borimo z njim... (slika Krjavlja)

Tone Planinšek

Božja beseda je kakor ...       ... svetilka

»Tako je preroška beseda za vas postala še trdnejša in prav delate, da nanjo pazite kakor na svetilko,ki sveti na mračnem kraju dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih!« (2 Pt 1,19)

Vsemogočni Bog, tvoja beseda je kakor svetilka,
ki sveti na mračnem kraju mojih brezpotij.

Ko iščem smer, mi z gotovostjo kaže pot proti večni svetlobi.

Kadar se v skrbeh vsakdana zapletem v brezup in črnogledost,
si s svojo Besedo kakor svetilnik upanja v daljavi.

Če izgubim jasnost smisla svojih prizadevanj
me svetilka tvoje Besede pripelje k izviru miru.

In če se zgodi,da nemočen tavam in iščem pot,
mi v roko podaš svetilko svoje Besede.

Ker si svojo Besedo položil v moje roke in v moje srce,
naj pazim nanjo kakor na svetilko sredi teme! Amen.