Dragi prijatelji!

Poletje je blizu in z njim son- čna toplota,ki ogreva, kar je mrzlo ter razsvetljuje, kar je temno. Podobno naj bo Pri- jatelj svetli in topli spremljevalec tam, kjer sta tema in mraz prehuda.
Še naprej lahko rečemo,da je naše leto blagoslovljeno tudi zaradi ozira na Bož- jo besedo, besedo Svetega pisma. Smo na polovici leta Svetega pisma, ko vse iz njega zajema Gospodovega duha. S tem pismom so po večini povezani pri- spevki naše revije. Z njim so povezane mnoge duhovne vaje, ki se odvijajo ši- rom po Sloveniji skozi leto. Tudi duhov- ne vaje Bratstva bolnikov in invalidov so bile take in mnoga srečanja, kjer je Božje pismo kot središče,okoli katerega se srečujemo.
Z njim je povezano nasploh življenje Cer kve na Slovenskem, ki se trudi zajemati modrost od zgoraj.Tudi mi se ga ne boj mo še bolj spoznavati!
In kakor v Svetem pismu razberemo Bo žje delovanje tudi po mnogih čudežnih ozdravljenjih,tako smo tudi danes priče posegom Boga med nami. To nam daje smer, da vemo, na koga naj se nasloni- mo, kadar je težko.
Bogastvo bolnih in preizkušanih ljudi je večkrat neodkrito očem tega sveta.Naj bo delček odkritega tudi prek Prijatelja.
Močno me nagovarjajo tele besede iz Svetega pisma:
»Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.«
Zanimivo se mi zdi, da po delih spozna- vamo mnoge skrivnosti tega življenja. Da pač ne moremo in ni smiselno odkriti vse skrivnosti naenkrat. To naj bi nam dajalo pogum, da bomo pripravljeni ve- dno znova začeti,vztrajati in iskati res- ničnosti, ki so pri Bogu že odkrite, za nas pa so nove.
Tudi drugi,ne le kristjani, lahko odkriva- jo mnoge resnice sedanjega življenja in so nad njimi presenečeni ali kot tudi rečemo, prevzeti.
Naj vam bo Prijatelj prijazen sopotnik v odkrivanju resnic tega in prihodnjega življenja.
Mir in dobro.

Toni Burja CM

spredaj: Slovenski standardni prevod Sv. pisma (1996), foto Andrej Gombač
napis ob sliki: Slovenski standardni pre- vod Svetega pisma je dosledno preve- den po izvirniku. Izšel je leta 1996 po 15-ih letih dela več kot 50 različnih strokovnjakov.
zadaj: pšenica, foto: Tone Planinšek

Junij

Molimo, da bi Gospod varoval mornarje in vse, ki se ukvarjajo s pomorstvom. Molimo, da bi Cerkev v severni Afriki s svojo navzočnostjo in delovanjem izpri- čevala Božjo ljubezen do vsakega člo- veka in vsega ljudstva. Molimo, da bi duhovniki in redovniki z Božjo pomočjo živeli po zaobljubah, ki so jih izrekli.

Julij

Molimo,da bi vsi državljani imeli možnost aktivno sodelovati kot posamezniki, v skupini, v javnem življenju ter pri ureja- nju javnih zadev. Molimo, da bi se vsi kristjani zavedali svoje misijonarske dolžnosti in učinko- vito pomagali vsem, ki se posvečajo evangelizaciji narodov. Molimo za uspeh svetovnega sveto- pisemskega kongresa v Ljubljani.

Ljubite svoje sovražnike

Kristjani doživljamo,da nas je Bog ljubil, ko smo bili še nje- govi sovražniki (Rim 5, 6-11) Jezusova zapoved ljubezni se nanaša predvsem na sovražnike.Go- vori o ljubezni, ki prva in brez zadržkov daruje samo sebe in svoje življenje.Lju- bezen do sovražnika je agape (z bogo- služjem združen obed prvih kristjanov s pogostitvijo revnih). Ima isto lastnost, kot jo ima Božja ljubezen do nas. Janez pravi, da je ljubezen v tem, da nas je On prvi vzljubil in je dal za nas svojega Sina (1 Jn 4,10) V njem ga prepoznamo in verujemo v njegovo pravo obličje, ki je ljubezen.
Ljubezen do sovražnikov je preizkus, ali smo res z Njim. Kdor ne ljubi sovražnika ne ljubi Boga. Ljubezen do sovražnikov je srčika krščanstva. Imenujemo jo tudi odpuščanje (prim.Mt 6,11.14;18,21-35)
Odpuščanje je usmiljena ljubezen,ki zna vse odpustiti in vzeti nase vsakršno od daljenost.Njena moč preustvarja to,kar je ustvarjeno. Dela dobro, kjer je zloba. Ustvarja vrednote,kjer so protivrednote Če je ljubiti podobno kot porajati otroka je odpustiti podobno kot obuditi mrtve- ga.Usmiljena ljubezen je kazalec,ali smo sprejeli Božje odrešenje ali ne. Kdor ne odpušča, mu ni odpuščeno (Mt 6,15).
Ljubezen do sovražnika pomeni sovraš- tvo do sovraštva in greha. Jezus ljubi grešnike, ker sovraži greh in pozna zlo, ki se iz tega poraja za grešnika ali hudo delca,ki je sam prva žrtev zla. Nasprot- no pa smo mi navadno jezni na grešnika in ga sovražimo,ker z njim živimo in te- kmujemo.Ljubimo zlo in ne poznamo do- brega. Če ne odpuščamo in ne ljubimo sovražnika,pomeni,da še nismo spoznali odpuščanja in odrešenja. Če ne ljubimo sovražnikov,smo v resnici Božji sovraž- niki.Bog jih namreč ljubi kot svoje otro- ke,otroke,ki nujno potrebujejo ljubezen! Največje zlo je ne ljubiti sovražnika. Če ga spregledamo, ali ga imamo za tujca, se oddaljimo od Boga, ki je usmiljenje.
Sovražnik je naš bližnji,ki ga zaradi gre- ha doživljamo kot sovražnika. Ali zato, ker nam povzroča zlo, ker ni dober z nami, ker nima ničesar za nas! Sovraš- tvo izvira iz egoizma. Drugega upošte- vamo le toliko, kolikor zadovoljuje naše želje in potrebe.Doživljamo ga kot ško- dljivca, ki nam noče ali pa v resnici ne more služiti.Ne doživljamo ga kot brata, ampak le kot podstavek ali sredstvo.
Vemo,da skušnjava človeku predstavlja Boga kot sovražnika. Ta skušnjava nas prevara in spremeni v sovražnike nas samih in drugih. Evangelij upošteva de- jansko stanje človeka,ki misli predvsem nase v škodo drugega človeka. Zaradi tega nam Jezus naroča: "Ljubi svojega sovražnika" ali "ljubi svojega bližnjega". (Lk 10,27). Velikokrat je prvi tekmec ti- sti,ki nam je najbližji. Oddaljenega sov- ražnika doleti manj sovraštva kakor naj bližjega soseda! Prva Mojzesova knjiga od tretjega do enajstega poglavja oriše glavne globinske sestavine človeške zgodovine, ki zaradi sovraštva počasi drsi nazaj v kaos in zmedo. To drsenje v čedalje hujše zlo se lahko prekine le, če vsak svojega bližnjega pomilosti,ka- kor je Bog nas pomilostil v Kristusu (Ef 4,32).Kristusov Duh nas uči in nam omo goča ljubiti sovražnike. Tako ponovno vzpostavlja izgubljeni svet. Človek živi, če mu bližnji odpusti, in trpi, če mu od- puščanje odtegne.Ko je človek brezpo- gojno sprejet, je tudi svoboden in se lahko dvigne iz zla.

Ljubezen ni samo notranja drža usmilje- nja. Kakor vsaka ljubezen se tudi ljube- zen do sovražnikov izraža bolj v deja- njih kakor v besedah. Ljubimo jih, če z njimi delimo svoje dobrine in sami sebe.
Kakor vere ni brez dejanj, tako tudi lju- bezni do sovražnika ni brez dejanj. De- lati dobro sovražniku je zelo težko. Če drugemu navidezno 'odpustimo' le zato, da bi mu pokazali svojo večvrednost, potem je takšno odpuščanje najhujše maščevanje. Dobro, ki ga storimo, mora biti dobro zanj in ne za nas. Če dobro delo do sovražnika izvira iz moralizma, bo on ostal še bolj zakrknjen v svojem sovraštvu, mi pa v neumnem samopo- veličevanju. Še sreča, da ljubezen po- darja novo srce.S tem pa tudi nove oči in novo razumevanje stvari, da lahko v Duhu razločujemo,kaj je resnično dobro za naše bližnje.

Bog nas je ljubil, nam delal dobro in nas celo blagoslavljal, ko smo bili še njegovi sovražniki.Njegov blagoslov - dobra be- seda - je v resnici dobro dejanje. Kajti, kar reče, hkrati že stori. Ljudje Boga blagoslavljamo, ker nam daje dobro tudi takrat,kadar o njem grdo mislimo in go- vorimo. Naše blagoslavljanje je odgovor na njegovo dejavno usmiljenje. Kakor blagoslavljamo Boga, tako sedaj blago- slavljajmo sovražnika. Ta nam podarja najvišjo dobrino, da smo kakor Bog, ki ljubi sovražnike! Največje dobro nam torej prihaja prav od sovražnikov. Zato lahko razumemo, zakaj Gospod tolerira svet, na katerem je zlo. Kajti zaradi njega postane kraj, kjer se pokaže naj- večje dobro.

Gospod nas uči moliti in prositi za tiste, ki nas pred ljudmi zaničujejo. Tistega, ki nas pred ljudmi odeva s slabimi bese- dami, preoblecimo pred Bogom v dobre besede. Jezus je prvi delal tako, ko je molil za tiste, ki so ga križali (Lk 23,34) S takšno molitvijo nas je Jezus rešil. Če ga posnemamo,smo pridruženi njegove- mu poslanstvu odrešenja, ki je za vse. Molitev za sovražnika je zadnja stopnja ljubezni,ki gre preko rok (delajte) in ust (blagoslavljajte) v srce (molite).Zahte- va čisto srce, kajti pred Bogom ni mo- goče lagati. Resnična molitev,blagoslov in ljubeče delovanje v prid sovražnikov lahko izvira samo iz srca, ki je sprejelo Božje odpuščanje in ljubezen.Zlo je mo goče dokončno premagati le z dobrim, če ga kot Jezus svobodno sprejmemo in nosimo. Če ga vračamo, se le podvoji. Kdor dela dobro, najbolj trpi ob na- videzni neučinkovitosti in navideznem porazu dobrote.

"Kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim." To je zlato pra- vilo. V njem so povzete vse zapovedi. Pravice, ki jih zahtevam zase od svojih bližnjih,postanejo moje dolžnosti do bli- žnjih. To je velika revolucija. Prehod iz egoizma v ljubezen. Vsi smo zelo obču- tljivi zase in za svoje pravice.Zelo malo pa je občutljivih za druge in njihove pra vice in le redki te pravice vzamejo za svojo dolžnost.Le ljubezen je dovolj ust varjalna in dejavna,da lahko živi po zla- tem pravilu. Ona sama je sad Svetega Duha, ki jo najdemo v odpuščanju očiš- čenega srca.

Za vajo lahko najprej prosimo Kristuso- vega Božjega Duha za ljubezen do sov- ražnikov - najbližjih. Skupaj z Jezusom gledamo,kdo so,kako jim lahko v njihovi moči delamo dobro,jih blagoslavljamo in zanje molimo!

p. Viljem Lovše DJ

Življenje je tako nepredvidljivo

"Slabo spanje, premetavanje po postelji kot tolikokrat za- dnje čase. Zjutraj slabo po- čutje,namrščen obraz,pogled skozi okno. Naenkrat pa ka- kor mamilo,ki zbistri vse pore telesa-takoj budna. Pogled se mi je us- tavil na ognjeno rdeči vrtnici, ki me, ko zacveti, pozdravlja skozi okno že kakih dvajset let in je roža mojega srca že od mojih najrosnejših let. Ljubezen do 'gartrože',kot ji radi rečemo po domače mi je privzgojil človek, ki je popolnoma po naključju stopil v moje življenje."
Tako je začela svoje pisanje na ured- ništvo revije Prijatelj Marina Gnamuš (Otiški vrh 86,2373 Šentjanž pri Dravo- gradu).Njeno pismo je pritegnilo pozor- nost in odločili smo se, da jo obiščemo in predstavimo bralkam in bralcem Prija telja. Marina nas je z veseljem sprejela in nam zaupala zgodbo svojega življenja

Mama me je rodila v Mariboru,a ni imela možnosti, da bi me vzgajala. Ker mi ni mogla nuditi ničesar drugega, razen da me je rodila, sem pristala komaj dva meseca stara na kmetiji pri družini s še tremi hčerkami,četrto pa so pričakovali. Mama je bila služkinja in ni mogla skr- beti zame, čeprav nisem bila njen edini otrok.Očeta sploh nimam zapisanega,je torej neznan.Dobila sem "krušne starše" Zelo, zelo sem bila zadovoljna z vsem, kar so mi nudili.Bili so imenitni krušni star ši, zanimali so se zame in me imeli kot za svojega otroka. Dela pri hiši je bilo veliko, mnogokrat še preveč, a vedno smo bili vsi vključeni vanj. Tudi šolala sem se: v Mariboru sem hodila na trgov sko šolo. Pri tej družini sem odraščala do svojega osemnajstega leta, ko sem se poročila.Na svoje otroštvo imam ze- lo lepe spomine.

Ja, to je moj "oče", kakor sem začela kmalu klicati človeka, ki me je sprejel pod svojo streho in me vzgajal. Priimek sem seveda obdržala svoj. Ne vem na- tanko, pri katerih letih, gotovo pa vem, da me je zelo zgodaj vzel s sabo v svoj obširni gozd.Morda me je zato tako rad poučeval o čudežih narave, ker je ugo- tovil, kako neizmerno me vse zanima. Nabiral mi je liste,iglice,prazne posodice žira, ki so se mi zdele prav nekaj pose- bnega. Kot samouk naravoslovnik mi je znal vse tako približati, da sem ga mo- rala vzljubiti. Iskala sva divje šipke, jih zaznamovala, rešila odvečnega grmovja lepo raslo vejo, jo privezala ob kol, da je rasla čimbolj ravno ter čakala, da je bila dovolj debela.Skrbno sva jo izkopa- la in presadila na vrt. Zanjo sva našla najbolj prestižno mesto, saj sva jo nato cepila oz. pevcala. Pevcanja pa seveda ni bilo brez cepičev (pevcov).Sploh več ne vem, kje sva jih dobila ali od kod jih je prinesel. Spomnim pa se prečudovitih velikih cvetov, ki so čez nekaj let krasili naš vrt. Kot današnja kamera sva vsak dan sproti opazovala,kako se najine či- sto majhne zelene pikice razvijajo v po pke in nato kot za dve pesti razkošen cvet. Nikjer jih več ne zasledim enakih ali pa so bile le v mojih otroških očeh tako lepe, da še danes priromajo v mo- je sanje, in to zelo pogosto.

Ja,marsikatero jutro je bila prav vrtnica vzrok, da sem pozabila na neprespano noč in skočila iz postelje,postorila jutra nja opravila: kuhanje, pospravljanje, ... in v meni je bila vedno neka čudna moč in želja,kaj vse moram še postoriti. Vle- klo me je na vse štiri strani neba. Moj najlepši letni čas pa je jesen, ko se vse na nek način umirja in opozarja, kaj vse je še treba postoriti pred zimo.Ta nemir se verjetno veliko bolj čuti na podeže- lju med dozorevajočimi jabolki, slivami, hruškami, pa ko iz gozda zadiši po go- bah... Spreminjajoča se narava,odeta v prečudovite barve, me je pogosto zva- bila v gozd po gobe.Tako zelo me je po mirjalo nabiranje gob in hoja po mehkih gozdnih tleh,da sem lahko na vse drugo pozabila. Gob marsikdaj ni bilo kaj prida odpočila pa sem svojega duha.

No, potem sem se poročila. Z možem Tonetom sva začela ustvarjati družino. Najprej sta se nama rodila sin Janko in hčerka Helena. Že kmalu zatem pa so nas doletele prve preizkušnje. Mož je iz želodca krvavel,da smo ga komaj obdr- žali živega. Šest mesecev je trajalo, da se je pozdravil. Kmalu potem se je po- nesrečil s traktorjem.Dobil je plinsko in- fekcijo in pogosto sem se počutila, kot bi vzgajala in skrbela za tri otroke. Cele noči smo bedeli. Naporno je bilo,vendar smo vse vdano sprejemali. Neštetokrat sem se vprašala, kako bi možu poma- gala prenašati bolečine, kako bi mu jih lahko odvzela,pa sem dobila svoje.Ved- no sem skušala ohranjal optimizem.Mož je kasneje doživel še možgansko kap. Veliko izkušenj imam, ki se jih ne da kar tako zlahka povedati. Tudi z njegovo mamo smo živeli več let skupaj, pa je prišlo eno in drugo. Ampak je šlo. Ko je njegova mama umrla,je prišla živet sem moja mama. Štirinajst let je bila pri nas Zelo hvaležna je bila za vse.Štiri otroke je imela in ker jo drugi otroci niso priz- nali za svojo, smo zanjo skrbeli mi. Pri nas je bila zelo spoštovana.

Ves čas našega pogovora nas obkro žajo vaši otroci in vnuki. Nam lahko opišete vašo družino? Kot družina smo zelo povezani. Zelo radi se imamo, kar mi veliko pomeni. Trinajst let za prvima dvema otrokoma se je rodila še hčerka Sandra. Vsi otroci so zelo čustveni,zelo radi se razdajajo.Za današnji čas so zelo pridni. Sin s svojo družino živi tu doma in ima že tri otroke. Starejša hčerka je poročena v Avstriji. Ima že tudi dva otroka. Najmlajša hčerka Sandra pa živi v Dravogradu s fantom in ima enega otroka. Vsi tudi meni z veseljem poma- gajo, kadar potrebujem kakšno pomoč.

Ja,najbolje je,saj se mnogo laže izražam s pisano besedo kot s pripovedovanjem Zgodilo se je jeseni leta 2000,potem ko sem se že srečala z Abrahamom.Takole sem zapisala spomine na tisti dan: Med orumenelim jesenskim listjem so jabolka kakor širok nasmeh vabila med svoje ve je, da se jih dotaknem. Jesensko sonce se je že nagibalo za Uršljo.Sploh ne vem kdaj sem se znašla v krošnji ene najle- pših jablan in uživala, preveč uživala... Pomirjena od vseh skrbi, ki so običajno prisotne v vsakdanjem življenju, sem jih začela obirati z velikim spoštovanjem. Segala sem po njih kot omamljena. Še to, še ono, tisto tam je še lepše; kot bi nekje globoko v sebi čutila,danes in ni- koli več. Tako neizmerno sem uživala, da sta me otroka opozorila, naj se pa- zim, da ne bom padla. Le zakaj me tako opominja, pa saj vendar vesta, da to počnem, od kar pomnim. Spomladi sem odraščala v visokih češnjevih krošnjah, poleti v hruškovih, pozno jeseni pa celo v orehovih in kostanjevih. Tudi mož, ki zaradi bolezni ne pleza po drevju, mi je prigovarjal:"Pojdi dol,dosti si jih nabrala Saj jih ne potrebujemo več." Nisem jima razlagala, da jih ne nabiram zato, ker bi jih potrebovali,ampak,ker pri tem uživam ker se pri tem delu sprostim in nabiram energijo,ki sem jo zadnje čase tako po- grešala na delovnem mestu.Toliko stvari je hotelo preprečiti moj padec, vendar je bila moč usode od vsega najmočnej- ša. V prepričanju,da kuham večerjo, ob kateri smo zelo radi malo dlje posedeli, so se lotili vsak svojega opravila. Mož Tone je kaj lažjega postoril po hlevu,sin Janko je na cirkularko nekaj rezal. Zato ob vsem ropotanju niso slišali mojega klica na pomoč.Ko se je že skoraj stem nilo,so na klic na pomoč postali pozorni pri sosedu. Sreča v nesreči je bila, da sem bila pri zavesti, ker ne vem, kaj bi drugače počeli z mano. Zbrala sem vse moči in nekako pripravila prisotne k tre- znemu premisleku. Ampak za vedno mi bodo zvenele v ušesih sinove besede: »Mama,zakaj si mi to storila?«

Morda se sliši neverjetno, vendar sem po tem nesrečnem dogodku vložila v svojo rehabilitacijo od prvega dne vso svojo energijo.Sama ponesrečenka,sem drugim pomagala,da so to nekako spre- jeli. V svojih mislih sem imela nepresta- no domače: moža z možgansko kapjo, osemdeset let staro mamo, ki sem ji pomenila vse in seveda svoje otroke in vnuke, ki so kar naprej pričakovali, da bom vstala in začela hoditi.Da se to naj brž ne bo zgodilo, sem od začetka skr- bno prikrivala. Že tretji dan po operaciji sem jih pričakala na vozičku v avli Ma- riborske bolnišnice.Zato so imeli še več upanja. Potem pa sem počasi od enega obiska do drugega zbirala moč in bese- de,kako naj jim povem,da se to,da bom kdaj normalno hodila ali sploh hodila,naj brž ne bo zgodilo. Še sedaj se veliko- krat vprašujem, odkod je prihajala moč, ampak bila je neizčrpna. Lepo bo, če bom še kdaj hodila, če ne bom, se živ- ljenje zato ne bo ustavilo. Nadaljevala ga bom,kakor ga je pred mano nadalje- valo toliko drugih, ki jih je to doletelo pred mano. In prav zgodbe drugih so mi pomagale, da sem začela razmišljati, kako bom naprej živela. Kljub temu sem zmogla spodbujati druge, ki so bili bolj na tleh kot jaz. Delala sem že načrte: kuhala bom, pazila vnuke, morda kvač- kala ali klekljala, v sebi pa sem bila pre- pričana, da se bom posvečala rožam, svojim zvestim spremljevalkam skozi ži- vljenje. Tako sem razmišljala v rehabili- tacijskem centru v Ljubljani.

Verjetno pa je bilo težko biti ves čas tako optimističen? Spomnim se, da sem od začetka po nesreči mislila,da bo najboljše,če grem živet v dom za osta- rele, da ne bi domačih obremenjevala. Sploh nisem hotela razmišljati o tem,da bi me imeli doma.To je bilo prvo. Ampak potem, ko sem se pobrala, sem pa za- čela drugače razmišljati.

Prekinitev hrbtenjače pri prvem ledve- nem vretencu. Čista paraplegija. Sama sem najbrž to že prej ugotovila, preden so mi povedali drugi. Zmeraj sem rada gledala razne znanstvene oddaje in o tem sem veliko vedela.Zato sem se za- vedala tega,preden so mi povedali zdra vniki. Hitro sem se pobirala. Rekli so, da takšnih primerov ni veliko,da bi psihično tako hitro okrevali.Veliko sem brala.Po- znam zgodbo našega predsednika Dru- štva paraplegikov Peršaka. Ves dan je poskušal odpreti vrata na balkon in mu je zvečer ob osmih le uspelo. Ob branju takšnih zgodb sem veliko premišljevala. Nikoli si ne smeš misliti, da si najbolj ubog.Če začneš tako razmišljati, potem se smiliš sam sebi. Ta poškodba je bila zame res velika prelomnica.

Moja rehabilitacija se je začela v Mari- borski bolnišnici.Moram pohvaliti osebje v tej bolnišnici,saj so me veliko spodbu jali, me učili tudi takšnih stvari, katerih me v Soči (Zavod za rehabilitacijo in- validov v Ljubljani) niso nikoli. Ko sem morala ležati,se mi je zdelo,da je konec sveta. Sestre so mi pomagale in počasi sem videla tudi sama, da se nekaj da narediti. Prav rada bi še kdaj srečala te sestre in se jim zahvalila za njihovo ve- liko pomoč.Najbolj mi je ostalo v spomi- nu, kako so mi naročale: »Vsako jutro si odkrijte noge in jih lepo pozdravite!« Še vedno pogosto to storim.

Bala sem se prihoda domov in obenem veselila. Prvi izhod iz centra ob božiču leta 2000 je bil zelo travmatičen. Slabe tri mesece po nesreči ni bilo najbolj smiselno odpeljati se z vozičkom v BTC. Tam je vse prekipevalo od navdušenja ob nakupovanju daril v butikih,kamor po gosto z vozičkom sploh ni bilo mogoče priti.Tudi mali bifeji so bili tako prefinje- no dvignjeni,da sama do kave ne bi us- pela priti. Takrat pa me je tako stiskalo v grlu in pri srcu, da sploh nisem hotela opazovati okolice, v kateri sem se zna- šla. Ker pa sem si vedno govorila,da se svet kljub vsemu vrti,sem ob novem le- tu še zelo nebogljena in nesamostojna sprejela povabilo na praznovanje svo- jega sedaj že bivšega zlatega kolektiva Ojstrica Dravograd, kjer sem bila zapo- slena šestintrideset let. Vsi po vrsti so se razjokali, le sama sem jim pogumno in nasmejano rekla: »Poglejte, sedaj se vozim, še hoditi mi ni treba.« Preživela sem zelo lep sprejem in sproščena sem bila, kot da se ni nič zgodilo. Tu ni bilo občutka, ki sem ga doživela v BTC-ju, kjer je kljub praznovanju družinskega praznika delovalo vse tako materialno vzvišeno in mrzlo, predvsem odtujeno.

Kako pa ste se znašli doma v svo- jem okolju? Ko sem za stalno prišla domov, je bilo zelo lepo. Lotila sem se pospravljanja, kuhanja, samostojnega tuširanja, preoblačenja postelje in z moževo pomočjo še negovanja ostarele mame, ki je prav gotovo zaradi moje nesreče kmalu umrla. Še vedno vidim njen sprašujoče:"Ali ne boš več hodila?" Nisva se veliko pogovarjali o tem. Vse se v življenju nekako tako zasuče, pra- vijo stari ljudje, da je prav. Vedno sem si želela potovati, v čemer so me vsi z možem na čelu zelo podpirali. Sedaj ne morem več na daljšo pot. Sva si pa z možem doma našla opravila, ki naju ve- selijo. S skupnimi močmi sva še vedno popolnoma samostojna in še mladim tu in tam priskočiva na pomoč. Sedaj je čas, da se veliko posvečam vnukom, tudi za gojenje in opazovanje svojih rož imam veliko več časa. Predvsem pa po- svečam svojo pozornost ljudem, ki jih vsaka mala stvar vrže iz ustaljenega tira. Skušan jim z zgledom pokazati, da se življenje kljub velikim preizkušnjam in težavam mora nadaljevati.

To mi je bilo najbrž že v zibelko polože- no. Bila sem zelo prilagodljiva.Zelo rada sem poslušala stare ljudi in njihove na- svete. Ko sem bila v Soči na rehabilita- ciji,so mi rekli,da sem kakor svetla zve- zda. Ko so zdravniki opravili vizito, sem šla jaz na drugo vizito. Pogovarjala sem se z ljudmi in oslušala njihove zgodbe. Mislim, da poškodba ni najtežja stvar. Najtežje je to, če svojci človeka poza- bijo.Mnogi so tako nebogljeni. Spomnim se,da sem v Mariboru poslušala zgodbo neke žene celo noč. Padla je po stop- nicah. Nihče je ni obiskoval. Ponoči je klicala svojce po imenu. Mene je v srcu tako bolelo, da sem na svojo bolečino popolnoma pozabila. Potem je nekega dne prišel sin in ji očital,da je ves denar nekomu dala. In rekel ji je še to, da k njemu domov ne more, ker imajo bazen in bi lahko padla vanj. Takšen odnos te pa res prizadene. Če bi se meni kaj ta- kega zgodilo, res ne vem, kaj bi.

Potrebno je sprejeti preizkušnjo in se usmeriti v take stvari, za katere prej ni bilo časa in interesa.Predvsem pa nikoli ne razmišljati,da ste od vseh pozabljeni Sami naredite prvi korak,se prvi nasme- hnite, pozdravite,podajte roko in boste začeli sprejemati. Z grozo sem včasih poslušala razne žalostne zgodbe iz živ- ljenja in se spraševala, kako to zdržati. Sedaj sem sama na vozičku že šesto leto, vendar so mi neverjetno hitro mi- nila, saj sem polno zaposlena z najraz- ličnejšimi stvarmi. Zato vsem tistim, ki se jim zgodi karkoli hudega: pogumno, čeprav je hudo! Pregovor pravi: »Kjer je volja, tam je tudi pot.« Prav volje pa zares potrebujemo. Pa še en nasvet: skušajmo imeti radi vse. Če pa jih že ne zmoremo imeti radi, jih vsaj spoštujmo. Spoštovanje je vrlina,ki ljudem omogoči različna sobivanja. Za konec pa bi rada povedala še misel, ki mi jo je na Sočo po SMS poslala prijateljica in si jo še sedaj marsikdaj preberem: »Čas je pre- počasen za tiste, ki čakajo; prehiter za tiste, ki žalujejo; prekratek za tiste, ki se veselijo. Za tiste,ki ljubijo, pa je čas neskončen.«
Še smo se zadržali v pogovoru pri dru- žini Gnamuševih. Predvsem lepo nam je bilo, ker smo videli, da je med njimi ve- liko razumevanja in ljubezni. Marina je z veseljem pristavila za kavo,vmes je po- pestovala dva vnuka, pokazala nam je, kako okopava cvetlice okrog hiše... In tako smo tudi mi razumeli to, kar nam je povedala:poškodba in bolezen še ni- sta razlog za obup.Če je doma veselje, razumevanje, pripravljenost za pomoč, spoštovanje, ljubezen... potem še tako velik križ postane lahek.

Na obisku smo bili:  Toni Burja, Tone Planinšek in Polona Malovrh (zapis)

Bolnik  potrebuje  umirjenega spremljevalca

Imel je sarkom (maligni tumor).Njegovih korakov je bilo vse manj in vedno teže je dihal. Oba z ženo sta vedela, da je to zaradi metastaz na pljučih.
Ponudila sem jima oskrbo Hospica (slo- vensko društvo, nevladna, neprofitna, humanitarna organizacija, ki izvaja prog ram spremljanja in celostne oskrbe umi rajočega bolnika, njegovih svojcev in žalujočih). Oba je nista mogla sprejeti. Žena mi je rekla: "Ne želim, da bi mož vedel, da je že tako hudo z njim."
Veliko noči je prebedela ob njem. Po- stajala je vse bolj utrujena, okoli oči je imela vedno več črnih kolobarjev. Strah jo je bilo, da ne bo zmogla. Rekla je: "Želim si, da bi se vsaj eno uro na dan lahko naspala. Ne znam si vzeti nekaj trenutkov zase sredi menjavanja ple- nic, umivanja, kuhanja in obračanja v postelji. Vso noč poslušam, ali mož še diha."
Ponovno ji ponudim oskrbo Hospica, ki jo odkloni. Reče mi: "Odločila sem se,da bom poiskala še drugo možnost." Ker ji to veliko pomeni,se strinjam z njo. Sku- paj pregledujeva in zbirava izvide. Po enem mesecu dobi odgovor, s katerim ni zadovoljna. Drugo mnenje pravi, da mož potrebuje dobro paliativno (blažil- no) oskrbo, ki jo lahko dobi v Hospicu.

Žena postaja vse bolj prestrašena in nemirna.To se prenaša tudi na njenega moža. Težko obvladujemo bolečino. Žena se boji,da bo imel mož po opioidih (zdravilih za lajšanje bolečine) motnje zavesti in da ne bo mogel povedati, kaj potrebuje.

Čez nekaj dni pride žena v ambulanto in želi,da napišem za moža predlog za zdravi- lišče. Ne morem skriti začudenja. Njen mož umira, s težavo diha s pomočjo kisikovega aparata, ne more se niti sam obrniti v po- stelji. Razumem jo,da je že preutrujena od vsega in da si želi počitka.Povem ji,da zdra vilišče sedaj ni primeren kraj za njenega moža. Močno se razjezi name,ker možu ne privoščim zdravilišča. Trudim se ostati mir- na. V nekaj minutah tudi njena jeza mine. Začne jokati in se opravičuje, ker se ne more več obvladati. Premišljujem,v kakšno pomoč bi bila tej družini hiša Hospica. Ali bi jo sploh sprejeli? Spomnim se na Franka Ostaseskega, ki je rekel: »Pri spremljanju umirajočega bolnika najbolj pomaga mirna prisotnost spremljevalca in ne več informa cij.« Sprašujem se, kako vnesti več miru v to družino? Spomnim se na bolnišnico, kjer je možno najeti apartma za svojce,tako da so lahko ob bolniku. Zavrtim telefon in se dogovorim za bolnikov sprejem.Žena si od- dahne,tudi mož se strinja,saj vse teže diha
V bolnišnici sta se žena in mož umirila. Že- na je bila ves čas ob njem in je pomagala pri negi. Po treh dneh je mož mirno umrl. Žena je rekla:"Kar zaspal je.Do sedaj še ni koli nisem videla nikogar umreti.Mislila sem, da je smrt vedno nekaj groznega.Sedaj pa vem, da ni tako hudo,kot sem si predstav- ljala. Hvaležna sem za zadnje ure,ki sva jih preživela skupaj. Zapomnila si jih bom za vse življenje. Tiho sem sedela ob njegovi postelji, poslušala sem njegovo dihanje in še sama dihala z njim.Držala sem ga za ro- ko in spoznala, da je moževo življenje do- polnjeno.Dovolila sem si ga izpustiti iz rok."
Še vedno se srečujem z družinami, ki ne zmorejo sprejeti oskrbe Hospica. Njim tudi hiša Hospica ne bi bila v pomoč.Poleg tega da bomo gradili hišo, bo vedno znova po- trebno graditi tudi zaupanje v Hospic. Ta družina me je naučila, kako pomembna je notranja umirjenost spremljevalca ob umi- rajočem bolniku. Če te umirjenosti ni, je vse simptome teže zdraviti.
Henri Nouwen je zapisal: »Umirati pomeni popolnoma zaupati v tistega,ki lovi...« Da lahko mirno umreš, te mora bližnji izpustiti iz svojega objema in ti dovoliti, da odideš v objem Boga. Ko je ta žena dovolila, da se jo razbremeni, je zmogla spustiti moža iz svojega krčevitega objema.

Janja Ahčin

Oče Henrik in Bratstvo

(nadaljevanje)

Kar je napisal v novembru, se komaj še da razbrati: "Zdravje se slabša. Veliko trpim. Z molitvijo mi pomagaj,da bom vse daroval za duše.Moje življenje naj bo do konca apo stolsko. Vidiš, kako slabo pišem. Znova ti povem,da smo združeni in te blagoslavljam."
V decembru že ne more zapustiti postelje. Začenja se dolgo, trpljenja polno umiranje. Oče ga bo prenašal mirno in potrpežljivo, brez najmanjše pritožbe. On, ki je poprej pomagal tolikim bolnim,je sedaj eden izmed njih, ud na trpečem Kristusovem telesu. Poznal je mnogo takih, ki so bili dolgo časa priklenjeni na posteljo, ponižujoče odvisni od drugih in jasno se zavedajoč, da telesni udje odpovedujejo drug za drugim.Njegove duhovne hčere so ga občudovale, še po- sebej tista, ki mu je zdravila odprte rane. Pogumen je bil in na noben način ni poka- zal, koliko trpi. Trpljenje je morda pokazala le roka, ki se je oklenila roke obiskovalca. Začutili so se tresljaji, ki so izdajali bolni- kove bolečine. Njegov od bolezni izsušeni obraz je postajal vsak dan bolj mrtvaški.
Njegov škof in duhovniki so prihajali, da so v bolniški sobi darovali sveto daritev. So- maševal je. Oblekli so ga v albo in mu dali štolo na rame. Med mašo se je duhovno znova prekvasil v Kristusu, kateremu se je popolnoma prepustil. Z velikim naporom je spregovoril posvetilne besede in sprejel v Kristusovi krvi namočen košček svete hos- tije. Pri odhodu je mašniku rekel le eno be- sedo: »Hvala!«
Drugega februarja že ni mogel somaševati. Tisti,ki so bili pri njem, so zapeli: »Pri tebi, dobra Mati.« In za nekaj trenutkov se jim je zdelo,da se je zares odpočil v Marijinem naročju. Smrt je čakala do naslednjega ju- tra, 3. februarja, ko je odšel h Gospodu, ki ga je tako ljubil.
S pogrebnimi obredi v stolnici so počakali do 6.februarja. Uslužbenci pogrebnega za- voda so se pohujševali nad krsto iz jelkine- ga lesa: »Takšna krsta je za najrevnejše med revnimi!« Oče je v testamentu napisal naj ga pokopljejo v taki krsti. Izpolnili so njegov ukaz.
Ta krsta je že sama govorila množici, ki je stolnico napolnila kot ob največjih prazni- kih. Zbrani so bili ne le zastopniki province Meuse. Prišli so iz vse Francije in sosednjih držav: Belgije,Švice,Nemčije, Španije. Zb- rali so se ob očetu, v katerega družino so stopili in v njej ostali. Njegov brat in drugi sorodniki so bili v prvih klopeh, nečak Ber- nard pa je bil kot škofov somaševalec pri oltarju. Duhovne hčere očeta Henrika,ki so mu v njegovi hudi bolezni tako prizadevno stregle,so bile z njim tudi ob slovesu. Nav- zoči so bili tisti, ki so gibanje vodili skozi dolga desetletja in se sedaj čutili osiroma- šene,ker je odhajal nekdo,ki jim je dal ve- liko najboljšega, kar so nosili v srcu. Niso mogli manjkati vsakovrstni 'reveži', ki jim je rekel,da so njegovi 'tovariši'.Tudi te je imel resnično rad. Vedeli so in solze v njihovih očeh so kazale, da so mu z ljubeznijo od- govarjali.
Pri pogrebu se je zbralo okrog sto šestde- set duhovnikov. Mnogi so se pri njem učili služiti bolnim in si želeli, da bi jih škofje izbrali za to delo. Prišli so tudi iz sosednjih držav.
Pogrebne slovesnosti je vodil škof.Navzoči niso bili taki,ki bi žalovali brez upanja. Oče je odšel in prišel -na cilj.Zato so izbrali kot uvodno pesem:"Krščeni gredo nasproti ve- liki luči." V pesmi se pogosto ponavlja: "Ti- sti, ki dela, kar je prav, ugleda luč."
Prvo branje, ki so ga izbrali člani Bratstva, je bila Pavlova pesem ljubezni iz prvega pisma Korinčanom. Predstavljajmo si, kako je bil nad to izbiro srečen oče Henrik v ne- besih. Sledila je pesem: »Bog je ljubezen.« Evangelij je bil vzet iz sedmega Lukovega poglavja: »Slepi vidijo,hromi hodijo,ubogim se vesela novica oznanja«. Pred dolgimi leti je eni svojih knjižic dal naslov »Vstani in hodi!«
Škof je v svoji pridigi najprej povedal,da je pokojni duhovnik živel, kot ga je prebrana Božja beseda učila,za tem pa prešel k po- tom,po katerih ga je Previdnost vodila. S tem je orisal tudi njegovo duhovnost. Med pridigo se je dobro videlo,da vsi zbrani po- doživljajo duhovnikovo življenje, saj je bilo živ evangelij. Zbrana družina je potrjevala škofove besede.
Tudi zadnje molitve so govorile o upanju vseh navzočih: "Oče je odšel domov,k Oče tu. 'Kdo bo prebival v Gospodovi hiši',če ne tisti, ki je tolikokrat dal roke ubogim, delil kruh lačnim? Ti, Gospod, ga boš sprejel k sebi v nebesa!"

Nazadnje so vsi zbrani zapeli Marijin slavo- spev: »Moja duša poveličuje Gospoda«. Treba je bilo poveličevati Boga,ki je svojim ubogim dal takšnega služabnika.
Očeta Henrika so pokopali v grobnici, ki jo imajo kanoniki na verdunskem pokopališču. Njegovi prijatelji hodijo tja obujat svoje spomine.
Ob očetovi smrti so prihajala pričevanja od vseh strani.Kardinal Marty je pisal: "Pri Go spodu bo prosil za vse tiste, ki jih je tako ljubil.« Škof iz Lilla, ki se je opravičil, ker ni mogel priti na pogreb, je v telegramu zapi- sal,da je umrl "veliki služabnik Cerkve".Škof Vilnet je bil predsednik francoske škofov- ske konference. Msgr.Kuehn je v sožalnem pismu zapisal: »Oče Henrik me je prepričal, da si bolniki želijo imeti svoj prostor v Cer- kvi in v KBBI«.Škof Bullet iz Friburga je ob- čudoval očetovo delo za bolnike, videl pa tudi njegovo ponižnost in ljubezen do Boga
Ne smemo pozabiti na pismo,ki so ga poslali duhovniki iz skupnosti 'Evangelij in Misijon'. Oče Guillet, ki je gibanju KBBI pomagal kot teolog,je sporočil:"To Bratstvo je meni ose bno pomagalo priti do globljega prepričanja da človeštvo,ki ne bi poznalo Bratstva, ne more računati na resnični napredek." Oče Cazenave,ki je bil imenovan za tajnika So- cialne komisije, se je spominjal dolgoletne- ga prijateljstva,ki jima je pomagalo pri delu za trpeče.
Kako naj bi navedli vsa sporočila sožalja,ki smo jih prejeli na škofiji v Verdunu? Sledijo le nekatera,ki jih imamo za najbolj značilna saj so prišla od tistih, ki so očeta najbolje poznali.
Ivana Louis je bila njegova nekdanja tajni- ca,za tem pa odgovorna za središče giba- nja KBBI v Verdunu. Spremljala ga je prav do konca.Pisala je: "Dolge mesece je stra- šno trpel, ne da bi se pritoževal. Koliko je trpel zaradi ran in hrast! Nikoli ni zdihoval. Zanj je bilo vse dobro.Nobene zahtevnosti Ko smo videle, kako je njegov obraz 'izgu- bljal življenje', smo vedele, da mora veliko trpeti, še posebej zadnje dni. Moj vtis je, da se je on,ki je vse svoje življenje ponudil Gospodu, bal, da mu ne bi dal dovolj moči. Pogosto nas je prosil,naj molimo zanj,da bi bil zvest do konca. To,kar je prosil bolnike, je sam zelo ponižno živel prav do konca."
Duhovnik Andrej Kolly,švicarski narodni du- hovni pomočnik: »Moja doktorska razprava govori o 'BRATSTVU IN OČETU FRANÇOISU' Ko sem mu to povedal, mi je preprosto od- govoril:'To bo lepa knjiga o Bratstvu'.Dajal mi je poguma,naj se dela lotim. Ko sem gle dal očeta Françoisa, sem si želel, da bi o takem življenju globlje razmišljal. Ker sem na naših mednarodnih srečanjih sodeloval kot tolmač,sem se čudil njegovi ganljivi na ivnosti. Kako se je čudil,da se je KBBI tako širilo. Bil je kot velik otrok, ves srečen, da je evangeljsko prizadevanje imelo lepe us- pehe. Da, to je bilo čudenje otroka!«
Ana Marija Dehenneault, odgovorna za KBBI v Belgiji: »Kar je najprej pritegnilo tistega, ki je očeta srečal, je bil njegov pogled, v katerem je bilo toliko dobrote.To se je do- gajalo tudi takrat,ko je pokazal kanček hu domušnosti,ki se je opazila na gubah njego vega velikega nosu in očesnih vek.Dobrota se je kazala tudi v tem, kar je napisal, v nasmehu, v načinu, kako je govoril.
Bil je dober in ponižen. Kadar ste bili pred njim, ste imeli vtis, da ste zanj pomembni, da vas nihče ne more nadomestiti, skratka edini na svetu. To je bil tudi glavni razlog, da se je toliko bolnikov in prizadetih odloči- lo za smer, ki jim jo je pokazal: vsakdo naj najde v življenju svoje mesto in on mu je pripravljen pomagati.«

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

Prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

BILI SMO NA DUHOVNIH VAJAH

V Gnidovčevem domu na Mirenskem gradu pri Gorici in v Domu sv. Jožefa nad Celjem

Na duhovnih vajah na Mirenskem gradu, v tej čudoviti oazi miru, smo se ustavili in se iz knjige božjega klica poglabljali v štiri Je- zusove čudeže. Spoznali smo nekatere raz sežnosti Gospodove božje moči in veličine, s katero je pomiril vihar na morju, obudil mladeniča iz Naima in ozdravil sključeno že no.Pa tudi širokosrčnost,ko je sočustvoval z materjo tega mladeniča ter odpustil gre- šnici.
Ozrli smo se tudi v preteklost,ko je deloval v našem življenju.Večkrat je v meni pomiril vznemirjenost duše in duha ob raznih stis- kah in težavah.Odpustil grehe in se jih več ne spominjal. Ozdravil slepoto mojega srca Me dvignil iz duhovne in duševne omrtve- losti. Me rešil iz nepomembnosti in obrob- nosti.
Vedno bolj je rasla vera v meni, ko je Bog oživljal mojega duha in ga hranil z Božjo be sedo. Ustvarjal vir miru in veselja.
Tako naj bi zajemala v bodoče iz teh du- hovnih vaj moč v slabostih, preizkušnjah in nevšečnostih. Vse premagala in ne obne- mogla, klonila ali obupala.

Kati Ribič

Na duhovne vaje sem šla z zelo mešanimi občutki.Kaj sploh so duhovne vaje? Moram priznati, da sem odnesla veliko dobrega in da bom črpala moč in voljo od vsega, kar sem lepega in duhovnega prejela.Še danes ko to pišem, podoživljam čudež viharja na morju.Ne vem,zakaj me je ta dogodek tako zaznamoval. Sebe vidim, kako se oklepam jambora in iščem rešitev, čeprav je blizu Jezus in vem,da me bo odrešil strahu. Sem nejeverni Tomaž.
Govoriti na glas pred vsemi me je strah. Bojim se, da bom povedala kaj narobe, da se mi bodo smejali.Že v mladosti sem doži- vela ponižanje in sovraštvo, zato si mislim, da me bodo vsi grajali, obsojali.
Lep pozdrav in Bogu hvala za vse!

Anica Jankovec

Na duhovnih vajah tudi samo en dan

Nekatere prijateljice iz Bratstva smo se od ločile,da se enodnevno udeležimo duhovnih vaj v Domu sv.Jožefa nad Celjem.Že zgodaj zjutraj se je tisto soboto pripeljal Zlatko s kombijem. Pobiral nas je od Dobovca do Celja. V Celju nas je pričakalo precej teže gibljivih invalidov na vozičkih,ki so tukaj že prenočili. Vseh udeležencev nas je bilo 33, od tega 18 na vozičkih.
Po zajtrku smo se srečali v dvorani.Pri jut- ranji molitvi smo tudi veselo prepevali.Pro- sili smo Boga pomoči, da bi se ravnali po Sv.pismu.Dobili smo narisane slike po evan geliju,ki smo jih različno pobarvali in v sku- pinah povedali pomen teh svetopisemskih premišljevanj. Mnogi smo zaupali tudi kak- šno žalostno zgodbo iz svojega življenja.
Po dobrem kosilu smo si ogledali cerkev sv Jožefa, odkoder je čudovit razgled preko Kamniško- Savinjskih Alp. Ta cerkev je bila zgrajena leta 1681 v zahvalo,ker je prene- hala kuga. V to cerkev je lazariste povabil že škof A.M.Slomšek leta 1852.V letu 1996 je dom sv. Jožefa dobil današnjo podobo. Lazaristi so leta 1998 ustanovili Zavod in tako dobili svoj duhovno-prosvetni center.
V lepem sončnem popoldnevu smo od daleč opazovali čudovite stavbe in cerkve mesta Celje. Po končanem ogledu smo se udele- žili sv. maše. Tudi tu smo veselo prepevali in molili. Vrnili smo se na večerjo, kjer nam je Zlatko igral na harmoniko prijetne pesmi
Minil je lep dan in vračali smo se veseli do- mov.
Hvala vsem za prijetno druženje, posebej še Zlatku, ki nas je varno pripeljal na naše domove.

Jožica Romih

Pozabljena knjiga

»Greš na Mirenski grad?«
»Seveda!«
»Kaj bomo pa počeli tam?«
»Imeli bomo duhovne vaje na temo Sveto pismo.«
Krasno povabilo in še lepša tema, si mislim sam pri sebi.Kako tudi ne,ko pa je letošnje leto za nas, kristjane, razglašeno za leto Svetega pisma.
Ne rečem,da ga ne poznam. Priznam pa,da ga imam, in to na vidnem mestu, med vso "šaro", ki se znajde na regalu moje knjižne police. Tako sem se z njim srečeval "iz oči v oči", a kaj, ko za to pozabljeno knjigo do danes nisem imel posluha. Pustil sem jo. Sámo. Zakaj, ne vem.
In, kot da bi nekdo to slutil - verjetno naš novi duhovni pomočnik Toni.Znal me je pre govoriti, da sem znova segel po pozabljeni knjigi. Kako? Preprosto, s čudeži. Pa ne s svojimi, ampak s tistimi, ki so zapisani v Svetem pismu. Npr.: Jezus ozdravi mlade- niča iz Naima, o tem, kako je Jezus pomiril vihar na morju ter o ženi,ki so jo zasačili v prešuštvovanju... in še kakšen čudež, za- pisan v Svetem pismu bi lahko naštel,a bi- stveno je, da se je čudež zgodil tudi meni samemu.
Samo dva dni - ne, to res ni veliko - sem potreboval za to, da sem »našel« in znova vzljubil »knjigo vseh knjig.« Prepričan sem, da me je k temu nagovoril tudi stavek iz Lukovega evangelija,ki pravi: »Še bolj bla- gor tistim, ki božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.«
Zato: verjemite, da za največjo Resnico ni nikoli prepozno.
Z željo, da bi še raje segali po njej.

Tone Kovačič

Na duhovnih vajah po šestdesetih letih

Pred dvema letoma sem vstopila v KBBI in kmalu začutila,da bi morala svojo slabotno vero poglobiti in se nekje umiriti. Srečna sem bila vabila,da se lahko udeležim duho- vnih vaj. Nisem vedela, kaj me čaka, zato me je bilo na trenutke strah. Ob srečanju sem ugotovila, da so člani iskreni, posebno dobroto pa sem začutila v podpornih članih Z veseljem pomagajo težjim invalidom in se znajo z nami poveseliti.
Prvi večer je bil spoznavni. Gospod Toni je predlagal, naj si iz Sv. pisma izberemo naj- ljubši stavek. V tej družbi mi je prišel na misel stavek: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«
Res mi te dni ni nič manjkalo. Poglobili smo se v Jezusove čudeže in spoznali tudi sku- pino prijetnih otrok,ki so nam zelo polepšali sobotni popoldan.
Jezus nam je naročil: "Ljubite se med se- boj." Moja ljubezen do Jezusa se je na teh duhovnih vajah res poglobila, začutila sem Božjo skrivnost. Rada bi se še naprej po- glabljala v Sv.pismo, da bom bliže Jezusu.
Zahvaljujem se Bogu, da sem se lahko na- polnila z duhovnostjo in se umirila. Bil je z nami strpen. Hvala vsem, ki so kakorkoli organizirali in sodelovali z nami.Hvala vam!
Komaj čakam naslednje duhovne vaje. Z Bogom!

Milka Bartol

Želim si Njegove veličine...

Hvala najprej Bogu in vsakemu posebej, da sem smela biti med vami. Z letošnjimi du- hovnimi vajami v Celju pri Sv. Jožefu sem se čudovito in preprosto zbližala s Svetim pismom.
Po svoje sicer že oznanjam evangelij, ven- dar si želim,da bi z veseljem prebirala knji- go vseh knjig in prek nje spoznavala Njego vo veličino...

Saša Rolih

Zakaj imam rada duhovne vaje

"Edina temá,ki obstaja, je neznanje" je kri- latica naše Zveze slepih in slabovidnih. Jaz pa se najbolj bojim temé srca - pri sebi in drugih.
Temá srca ni temá neznanja.Kaže se v tr- dosrčnosti,oholosti in podobnih sebičnostih ki zastrupljajo sožitje med ljudmi.Verjamem da temó srca preženemo le z modrostjo srca. To pa je duhovna dimenzija. Vak dan krmarim med razumom in čustvi pri iskanju najboljših rešitev, vendar končno kakovost sobivanja določa moč duha.
Rada hodim na duhovne vaje,da si razsve- tlim srce.Tri dni v letu se oddaljim od dru- žine in doma. Iz razdalje se vidi drugače. To je tisto videnje,za katero niso potrebne telesne oči. V varnem, božjem okolju sem lahko popolnoma iskrena,vsa čustva so do voljena.Sem samo božji otrok,ki išče božjo moč.V tišini pridem do najglobljega kotička svojega srca in tam ni temé. Luč Svetega pisma mi odkriva mojo ozkost, pa tudi svo- bodo, da spoštljivo hodim pred skrivnostjo življenja. V teh dneh si nabiram zaupanje v Božjo navzočnost in njegovo moč. Tudi zaupanje v ljudi, pogum in potrpežljivost.
Po duhovnih vajah ostane živa izkušnja miru. Ostane spoznanje, da nič nimam, kar nisem prejela. Ostane hvaležnost Bogu in ljudem, za vse »ure mojih dni.«
Ostane usmeritev na nedosegljivo Jezuso- vo modrost srca.

Marinka Drinovec

Srečanje z Odsevom

Tako kot vsak mesec smo se tudi marca zbrali v župnišču v Podutiku,kjer se ljubljan ska skupina Krščanskega bratstva počuti skoraj kot doma. Ljubici vedno uspe pova- biti med nas zanimive goste,s katerimi de- limo veselje in zadovoljstvo.
Tisto popoldne se nas je zbralo lepo število bolnikov in invalidov.Preden so prišli gostje smo čas zapolnili s prijetnim pogovorom in smehom. Začutili smo mnogo topline ter duhovne podpore. Med tem časom pa so prostor napolnili mladi,ki sestavljajo vokal- no-instrumentalno skupino Odsev.Povedali so nam,da prihajajo iz župnije Naklo na Go- renjskem in da skupina deluje že več kot leto dni. Skupaj smo prepevali in poslušali njihovo ubrano petje,ki nas je pripeljalo do spoznanja, da jih glasba tesno povezuje in napolnjuje z Njegovo ljubeznijo.Med pogo- vorom, ki je postajal vedno bolj sproščen, smo opazili,da njihovi obrazi resnično žarijo Izvedeli smo, da bodo letos prvič nastopili na Marija Fest, festivalu Marijinih pesmi na Ptujski Gori, kjer se bodo predstavili s pes- mijo »Dotakni se mojega srca«. Ti mladi so odprti za svet okoli sebe in resnično posku šajo vsak po svoje slediti Njemu. Trenutki z omenjeno skupino so bili čudoviti.
Čas nas je s svojo neizmerno hitrostjo pri- peljal do svete maše,pri kateri so s svojim petjem sodelovali naši gostje, saj so neiz- merno veseli,ko Odpojejo Skupaj Evangelij Veselja. Odtod izhaja ime njihove skupine. Evharistična daritev je bila ta dan zame tudi zaradi Odseva polna milosti.
Verjemite,dragi bralci,da nas takšna in po- dobna srečanja opogumljajo in napolnjujejo z vero,upanjem ter veseljem,saj se zaveda mo,da mislimo in molimo drug za drugega...

Saša Rolih

Dom na Zaplani

Velikonočni, kakor tudi nekateri drugi praz- niki so že za nami. Upam, da ste jih lepo preživeli. Spremljala sta jih sonce in toplo vreme.Bili so nam podarjeni. Prav res,toliko stvari nam je vsak dan znova podarjenih! Premalo se tega zavedamo in premalo smo za vse te darove hvaležni. Pogosto se ob- našamo,kakor da nam vse to preprosto pri pada. Življenje,zdravje, prijatelji,dobrine... Pa temu ni tako! Treba je znati reči HVALA!
Dragi bralci tega prispevka,tudi vsakega od vas, ki ste s svojim darom že podprli naša prizadevanja za obnovo našega Doma na Zaplani,bolniki in invalidi doživljamo kot dra gocen dar.Pokazali ste namreč veliko mero srčnosti in dobrote. Naša prizadevanja so obogatena predvsem z vašimi darovi. Z veseljem vam lahko spet potrdimo, da dela napredujejo.Včasih sicer hitreje,drugič po- časneje, seveda odvisno od mnogih dejav- nikov, tudi od opeke, ki nam jo namenjate. Sicer pa, če pogledate na pobarvana polja na fasadi Doma Krščanskega bratstva, lahko takoj ugotovite, kako daleč smo še do zaključka obnove. Pomagajte nam, da bomo s skupnimi močmi pobarvali celotno mrežo.
Te dni so svoje delo končali monterji cen- tralnega ogrevanja, vodovoda in elektrike.
Ob tem, ko se vsakemu darovalcu zahva- ljujemo za pomoč, prosimo tudi za vašo vztrajnost v tem sodelovanju! Vemo, da ni nikjer odveč finančnih sredstev, in da je marsikdo od vas,darovalcev,celo v pomanj kanju. Zavedamo se tega,vendar zaupamo v obljubo: »Iščite, trkajte in boste našli.« Zato zaupamo v vašo pripravljenost, da nas po svojih močeh še naprej podpirate. Morda tudi tako, da nagovorite in povabite k sodelovanju svoje domače,sosede,znan- ce.. Ne vem! Sveto pismo nam zagotavlja: "Ljubezen je dobrotljiva in iznajdljiva." Tudi najrazličnejša osebna ali družinska prazno- vanja so kot nalašč priložnost, da delček s praznične mize vgradite v naš Dom. Včasih res ni potrebno veliko, da naša pomoč ko- mu spremeni življenje. Hvala,dragi dobrot- niki bolnikov in invalidov, ker brez vas bi bil ta list prazen.
Torej, vaš dar, vašo »opeko«, ki je vredna vsaj 20 € lahko nakažete s položnico, na katero kot prejemnika zapišete: Če pa se težko znajdete v številkah banč- nega računa,potem preprosto pokličite vo- ditelja Doma na Zaplani, tel. 041/425-281, da vam pošljemo položnico,na katero napi- šete samo še višino svojega daru. Hvala vsem,ki ste nam že pomagali.Hvala za vašo odprto dlan,za vaše zaupanje in sodelova- nje. Vse dobro vam želim!

Rafko Jurjevčič

Pravljični svet

Kulturno - umetniška skupina Krščanskega bratstva se je srečala v Mekinjah pri Kam- niku, kjer je doma naša voditeljica Darinka Slanovec. Druženje je bilo prijetno, saj je bilo obdano z dobro voljo vseh prisotnih. Zbrali smo se zato,da se preselimo v prav- ljični svet. Prebirali smo torej pravljice,ka- terih avtorica je naša članica Teja.V pisa- nju teh je prava mojstrica. Prebrali smo jih precejšnje število,zato se,žal, ne spomnim vseh. V nepozabnem spominu pa mi je os- tala Pikapolončja šola.V tej pravljici na ur- niku ni matematike. Pikapolonice in pikapo- lončki se učijo veliko lepše stvari.Poudarek je na oliki in dobroti, ki jo v našem svetu primanjkuje... Zanimivo, kajne?
Teja nam je pripovedovala tudi o tem,kako so nastale njene pravljice, toda naj to za zdaj ostane še skrivnost... Prijetno sem bi la presenečena, ko sem ugotovila, da Teja piše tudi pesmi, ki niso »k'r neki« ampak so prijetne za uho in hrana za dušo.
Kot lahko vidite,se tudi mi med seboj spo- znavamo vsak dan znova. Že samo zaradi tega smo lahko veseli, da zmoremo odkri- vati zaklade naših sester in bratov v Kris- tusu.

Saša Rolih

Zlata obletnica zvestobe

Boža in Srečko Renko s Save pri Litiji sta 25. maja praznovala 50 let, kar sta si pred oltarjem obljubila,da si bosta ostala zvesta v sreči in nesreči,v zdravju in bolezni... Po petih letih zakona je bolezen Božo posadila na invalidski voziček,kar njune zvestobe in vere ni omajalo.
Člani Bratstva in sodelavci Prijatelja česti- tamo za zvestobo in vdano prenašanje tr- pljenja na vozičku.

Tone Planinšek

Cedila

Prijatelj, s katerim se poznava že dvajset in več let in se osebno srečujeva bolj pore dko, me vedno spodbuja, naj kaj napišem - tudi za Prijatelja.
»O čem?« se mi ob tem porodi vprašanje, ki ga običajno tudi izgovorim.
On pa: »O vsem, posodi glas tistim, ki ne morejo spregovoriti, kot je na poti po Indiji pred okoli 40. leti dejal papež Pavel Vl.«
Posoditi glas bližnjemu je nekaj, kar mi je blizu, je nekaj, kar nenehno prakticira tudi sedanji papež, kar stalno prakticirajo slo- venski škofje in še nekaj slovenskih duhov nikov ter laikov v Sloveniji.
Pisati o vsem? To je nekaj,kar se lepo sliši, a to resnično zmore le malo ljudi.Jaz nekaj malega vem, a to koga sploh zanima? Bo šlo skozi urednikova cedila?
In kakšno je poslanstvo Prijatelja?
Malo se mi svita. V svet in med ljudi, kjer nas kar naprej bombardirajo s slabimi novi- cami, prinesti nekaj več upanja, zaupanja, vsakdanjega optimizma ter ljubezni in vere ...
Toda ali naj ob tem molčimo o krivicah,vpi- jočih v nebo, ki se dogajajo nad bolnimi in nemočnimi? Mar s takšnim molkom ne po- magamo raznim brezvestnim lakomnikom,ki na vsakem koraku poskušajo prodati kakš- no lažno upanje ali nekoristna "zdravila",pri pomočke in iz bolezni ter stisk ljudi kovati nezaslužene dobičke?
To je občutljivo in zahtevno področje pisa nja, da z besedo med bralci ne sprožiš bo- lečega sumničenja ali z molkom postaneš sodelavec kovačev raznih lumparij.
Spodbud za to, kako ravnati, najdemo v Evangelijih in Svetem pismu veliko. A jaz bi si tokrat izposodil priliko pri Sokratu.

Nekdo je prišel nekega dne ves razburjen k modremu Sokratu.
»Poslušaj, moram ti povedati, kako je tvoj prijatelj ...«
»Počakaj!« ga je prekinil filozof. »Si to,kar mi nameravaš povedati, precedil skozi tri cedila?«
»Tri cedila?« se začudi prišlek.
»Da, moj prijatelj, tri cedila. Prvo je cedilo RESNICE. Si preveril,če je to, kar mi hočeš povedati, resnično?«
»Nisem. Slišal sem, da ljudje o tem govori- jo ...«
»Dobri moj prijatelj. Gotovo si to precedil skozi drugo cedilo -cedilo DOBROTE. Je kaj dobrega v tem, kar mi želiš povedati, če- prav ni gotovo, da je vse resnično?«
»Ne!« odgovori človek že precej v zadregi. »Ni govora o čem dobrem. Ravno nasprot- no ...«
»Hm!« ga prekine ponovno modrec. »Poskušajmo še s tretjim cedilom. Je to vsaj KORISTNO, kar bi mi rad povedal?«
»No, ni ravno koristno ...«
»V redu«, reče Sokrat. »Če to, kar hočeš povedati, ni resnično, niti dobro,niti korist- no, vse skupaj lepo pozabi in si ne beli las zaradi tega, kot si jih jaz ne!«

Jože Raduha

Ob slovenski obali

Za 1. maj gremo Slovenci navadno v hribe in tam praznujemo ta praznik,ki je tudi god sv. Jožefa delavca.
Meni pa je bilo dano preživeti nekaj čudo- vitih dni s prijatelji ob morju. Sončna hiša na Senčni poti je bil naš začasni dom.Tre- nutek razočaranja ob pogledu na številne stopnice se je razblinil,ko so pristopili naši krepki sodelavci in premagana je bila še ta ko huda ovira.
Spoznali smo znamenitosti obale in se hkra ti duhovno bogatili.Vsak nov dan je bil dru gačen od prejšnjega, saj smo videli vedno kaj novega: Portorož, Izolo, Strunjan,Piran Vse smo premerili, bolj po dolgem, kot po- čez,in to z vozički. Po strunjanskih solinah smo imeli pravi "rejli" (dirko),v predoru ne- kaj po domače zapetih pesmi,obisk cerkva, sprehod ob morju, celo premagane mino- ritske samostanske stopnice bi lahko prišle v Guinnessovo knjigo rekordov. Ob težko dočakanih kapljah dežja pa smo hvaležno zapeli iz srca Aleluja.
Čeprav smo kresovanje gledali od daleč, nam je bilo v srcih toplo ob misli, da smo skupaj in že vnaprej sem si zamislila, kako bo lepo, ko se bomo zopet srečali in pono- vili naši druženje.
V Portorožu nas je bilo skupaj s spremlje- valci kar 22. Bili smo skupaj s sestro Edith in sestro Heleno.
Ob prihodu smo imeli kosilo,da smo se okre pili. Po kratkem počitku smo šli na sprehod v Strunjan.V nedeljo smo šli k sveti maši v Portorož ter na kosilo v Osmico nad Izolo. V ponedeljek smo si ogledali delček mino- ritskega samostana v Piranu in cerkev sv. Frančiška Asiškega, kjer smo imeli sveto mašo.Po maši smo pogledali multivizijo (pro jekcijo diapozitivov z glasbo) o sv. Fran- čišku, piranskem samostanu in cerkvi sv. Frančiška. Nato je sledil prijeten sprehod po Izoli.
Doma, pri sončni hiši, je bil »krst« novih udeležencev. Tokrat sva bila krščena dva: Ivana iz Vipave in moja malenkost. Nekaj sva morala zapeti in kaj ušpičiti, da je bilo veselo. Zvečer smo opazili več kresov na bližnjih hribih. V torek smo dopoldan imeli sveto mašo,nato pa razne delavnice za ro- čna dela. Popoldan smo se odpravili domov in tako zaključili štiridnevno prijetno dru- ženje.
Meni kot novincu je bilo zelo všeč in želim si še več takih prijetnih druženj.

Štefan Glavan

Pred Bogom sta si rekla da

Na sončno soboto, le dan pred praznikom Božjega usmiljenja, sta na skupno življenj- sko pot krenila Matic Konc in njegova iz- voljenka Urška Lavrič.
Matica se spominjam kot vzornega in na- smejanega prijatelja, ki je nam, invalidom, pred nekaj leti z vsem srcem in močmi po- magal na morju. Težko je verjeti,kako leta hitro teko.V cerkvi v Zgornjih Stranjah nad Kamnikom sta žarela od sreče, prijatelji pa smo ju spremljali z molitvijo, s prošnjami in petjem.
Res lepi so trenutki spoznanja,da nista več dva, ampak eno za vedno.

Nives s prijatelji

20. romanje k Mariji v Leščevju

V soboto,19.maja 2007, je potekalo že 20. peš romanje bolnikov in invalidov iz Ljub- ljane (Vič) na Dobrovo pri Ljubljani, k Mariji v Leščevju. Tako se imenuje Marijina božja pot, kjer je milostna podoba Vnebovzete Matere Božje.
Na pot je šlo čez 50 romarjev, nekateri pa so se nam k praznovanju pridružili pri cerk- vi.Tako se nas je zbralo čez 80 oseb. Čla- ni župnijske Karitas so nam pred cerkvijo gostoljubno pripravili bogato okrepčilo.
Razpoloženje je bilo posebej lepo zaradi so delovanja ljubljanskega nadškofa in metro- polita msgr. Alojzija Urana. Pri sv.maši nas je ob Božji besedi spodbudil še s svojo be- sedo,besedo dobrega pastirja. Spomnil nas je tudi na 100-letnico kronanja milostne podobe Marije Pomagaj na Brezjah, na 90- letnico fatimskih prikazovanj,ter na 11.ob- letnico 76.rojstnega dne pokojnega pape- ža Janeza Pavla II., ki ga je pri nas v Slo- veniji praznoval, v soboto, 18. maja 1996. Prav ta papež je v starosti učil in pričeval, da »je življenje dragoceno tudi v starosti, betežnosti in bolezni.«
Po sv.maši so nas Marijine sestre s kosilom pogostile v svojem samostanu.Romanje pa smo zaključili s petimi litanijami na prostem pri sestrskem vrtu.
Prišli smo, iz vseh koncev Slovenije, da se Mariji zahvalimo ter njej izročimo in priporo čimo vse naše življenjske zadeve. In tako smo sklenili, da bomo tudi nadaljevali.

Toni Burja CM

Zdravnica mi je povedala

Nekega večera je telefonirala dežurni zdra vnici preplašena gospa. Povedala je, da je spila vodo iz kozarca,ki je stal na mizi, mi- sleč, da je v njem mineralna voda. Ob ne- navadnem okusu se je spomnila, da je to voda, v kateri je bil šopek šmarnic. Kaj naj stori? Zdravnica je vprašala za nasvet de- žurnega toksikologa. Povedal ji je, da je v šmarnicah digitalis,ki povzroča nenormalno delovanje srca. Pacientka naj pride v am- bulanto, da bo dobila pomoč, če se bodo pojavile težave. Gospa je res prišla in tam ostala čez noč, težav pa ni bilo.

V ordinacijo je vstopil pacient. Zdravnica (mlada in čedna) je odprla okno in vpraša- la: »Kakšne smrdljive cigarete pa kadite? Menda najslabše vrste« Možakar je osupnil Kasneje se je pri zdravnici oglasila njegova žena in vprašala:»Kaj ste pa mojemu možu povedali o škodljivosti kajenja? Štiri šteke cigaret, ki jih je imel doma, je namreč po- grabil in jih vrgel v ogenj.«

Dežurno zdravnico so poklicali v disko, kjer se je štirinajstletna deklica onesvestila. Okoli nje je stala gruča najstnikov,ki so se obnašali zelo predrzno.Niso hoteli povedati njenega imena,niti odkod je,niti,kaj je pila. Končno je neka deklica le spravila iz sebe nekaj podatkov.Onesveščenko je reševalec odpeljal v bolnico,zdravnica jo je spremlja- la. Med tem so dvanajstletni do štirinajst- letni ponočnjaki prišli pred zdravstven dom in tam razsajali. Prikazala se je dežurna sestra in povedala, da so njihovo vrstnico prepeljali v bolnišnico. Otroci so zahtevali, naj jih reševalec,ko se vrne,odpelje domov ker so iz drugega kraja in nimajo prevoza. Sestra je odgovorila, naj dajo mir, sicer bo poklicala policijo, ki ima dovolj prevoznih sredstev. Ta grožnja je mlade ponočnjake streznila.

V ambulantni čakalnici je nastalo prereka- nje med starejšo gospo in mladim dekletom katera je prišla prej. Zdravnica je dejala: »Nimam takega rentgena,da bi videla, kdaj kdo pride v čakalnico.« Dala je prednost starejši pacientki.Ko je ta opravila,je vsto- pila tista že polnoletna punca in ogorčeno povedala:»Stari ljudje pa res nimajo nobe- nega spoštovanja do mladih.«

Breda Cigoj Leben

Na Vranskem so se 16. marca poslovili od Željka Denžiča, ki je zadnje leto bival v Domu sv. Rafaela - Dom starejših občanov na Vranskem. Po smrti mame,ki je vseh 58 let noč in dan skrbela zanj, je ostal sam v domači hiši. Po odprtju tega novega doma, pa je tu našel drugi dom in se vživel v nove razmere. Decembra je bil še z nami v Celju na miklavževanju, potem pa ga je bolezen - rak v grlu, nezadržno izžemala.
Naše poznanstvo z njim sega čisto v prva leta naših srečevanj. A kljub temu smo za njegov odhod zvedeli šele na dan pogreba. Zato smo se zbrali teden dni pozneje ob njegovem grobu, prižgali sveče v spomin, molili zanj,za mamo in očeta,potem pa od- šli v Dom. Tu smo se skupaj z oskrbovanci zbrali pri mašni daritvi, ki se je darovala zanj. Post se je zanj predčasno končal in dočakal je velikonočno jutro.Prepričani smo da se raduje v Gospodu in je spet pri mami katero je tako ljubil in pogrešal. Ostaja pa tudi v naših srcih. Bogu hvala zate, Željko, in tebi za tvoje prijateljstvo.
Naše življenje je kot reka, ki teče in se iz- teka. Tako se je izteklo zemeljsko življenje drage prijateljice in ljubeznive mame Bro- nislave Cerar iz Radomelj -mame naše pri jateljice Meti in pred leti sodelavke v KBBI.
Meti je mamo večkrat pripeljala na naša redna srečanja, saj smo jo radi imeli v naši družbi.Na zadnjem srečanju,v začetku mar ca 2007, je bila mama Bronislava že vidno utrujena, a kljub temu nismo slutili, da bo to zadnje srečanje z bolniki in invalidi Krš- čanskega bratstva.
Od nje smo se v velikem številu poslovili s po grebno mašo v cerkvi v Radomljah,v kraju, kjer je čakala na srečanje z Gospodom, v katerega je verovala in upala vse življenje.
Naj ji Gospod na široko odpre nebeška vrata da bo uživala mir v naročju večne ljubezni. Vsem njenim želimo obilo Božje tolažbe, moči in upanja.
Nenadno smo izvedeli za slovo Franka Pellaschierja,ki je bival v domu upokojen cev in oskrbovancev Impoljca.Nekaj svojih življenjskih izkušenj nam je zaupal tudi v zadnji številki. Objavili smo dva prispevka, vendar pa mislim, da mu ni bilo dano, da bi ju videl objavljena.
Bil je član Krščanskega Bratstva in si po svojih močeh prizadeval za dobro. Naj tudi njemu Bog izkaže svojo milost in dobroto.

T. B.

Zahvala Štefki Troha

Tistega leta 1969, ko je Prijatelj (tedaj še listič za bolnike) delal prve korake v svet bolnih in njihovih prijateljev, si ti, draga (sestrična) Štefka pomagala (nam bogoslov cem) prepisovati besedilo in tipkati matri- ce za ciklostil... Ko sta otroka odrasla in si se upokojila, si 1994 sprejela službo prija- zne in iznajdljive tajnice Prijatelja. Iskreno zahvalo naj okrepi pomenljiva misel nezna- nega avtorja:
"Dokler imamo spomine, ostaja preteklost, dokler imamo upanje, nas čaka prihodnost, dokler imamo prijatelje, je lepa sedanjost."
Bog ti povrni, saj si z ljubeznijo živela za Prijatelja! Nate in vse tvoje kličem Božji blagoslov.

Jože Zupančič CM,
urednik revije Prijatelj do 1996

"S tolikimi spomini na preteklost se res ne smem bati prihodnosti." Misel očeta Henri- ka,ustanovitelja Krščanskega bratstva bol nikov in invalidov, objavljena v zadnji šte- vilki Prijatelja, naj povzame občutke in do- bre želje ge.Štefki Troha, dosedanji tajnici in blagajničarki revije Prijatelj."Vse vaše de lo,ga.Štefka,je bilo narejeno z vsem srcem prijazno in odgovorno,toda brez vsake od- večne ali neprimerne besede. Zelo sem to cenil. Hvala za vašo pomoč! Naj vam spo- mini na vse žive in pokojne bralce in bralke ter sodelavce,s katerimi ste prek Prijatelja prihajali v stik, lepšajo dneve v prijetni za- vesti, da ste s svojo pomočjo storili veliko dobro delo. Bog povrni!"

Vlado Bizant CM,
urednik revije Prijatelj od 1996 do 2006

Moram kar pritrditi svojima predhodnikoma v tistem, kar sta kratko in lepo poudarila. Prav gotovo pa je še veliko lepega, kar bi lahko vsakdo povedal,pa to opuščamo, kot naroča Jezus,po znanem načelu:"Naj levica ne ve, kaj dela desnica." Sicer pa je vaša želja,draga ga.Štefka,delati v duhu druge- ga Jezusovega naročila svojim učencem: »Ko naredite vse, kar ste morali narediti, recite: 'Ubogi hlapci smo bili,storili smo,kar smo bili dolžni storiti.'«
Ga. Štefka, v imenu vseh, ki cenimo Prija- telja, iskrena hvala!
Hvala pa tudi ge. Nadi Marinko, ki je prev- zela novo nalogo pomoči pri upravi in dru- gem, kar je potrebno. Ga. Nada, hvala za pogum,veselje in vse dobro! Vesel sem, da ste na ta način lahko bliže tudi možu Bo- štjanu, našemu velikemu prijatelju v štu- dentskem domu Sv.Vincencija. Le korajžno naprej!

Toni Burja CM, urednik

Listam med naslovi KBBI, gledam po mizi, iščem med papirji... pa nič. V glavi se mi kopičijo vprašanja, na katera ne poznam odgovorov, postajam neučakana. V roke vzamem telefon, pokličem, čakam. Oglasi se prijazen, miren in potrpežljiv glas gospe Štefke. Nič kolikokrat je bilo tako. Pri svo- jem delu je bila marljiva, vestna in vedno pripravljena reševati vprašanja. Za vso va šo potrpežljivo pozornost se vam iskreno zahvaljujem in želim obilo časa za sprosti- tev v gorah, ki jih imate tako radi.

Ljubica Zakovšek

Z zaprtimi očmi se sprehajam po spominih na najinih skupnih poteh v teh dolgih letih; pri delu, srečevanju, ob klepetu pri kavici, ob raznih vprašanjih,po nasvetih, ob proš- nji za pomoč. Vedno sem kaj dobila. Nikoli nisem odšla od vas praznih rok.
Iskrena hvala za prijazen nasmeh, za potr- pežljivost, vso pozornost, pomoč, za prije- tno druženje in klepet ob kavici.
Naj vam Bog podeli mnogo lepih, prijetnih dni ob vaši družini, prijateljih in znancih.

Katja Miklič

15. vseslovensko srečanje žensk z rakom na dojki

BOGOSLUŽJE ZA PREIZKUŠANE

Nova pomlad življenja,24.marec 2007,Can- karjev dom in cerkev Sv.Trojice v Ljubljani

Na materinski dan smo se udeležile skupin- skega bogoslužja v župnijski cerkvi Sv.Tro- jice v Ljubljani.Iskrena hvala g.Kmetecu iz župnije sv. Petra in Pavla na Ptuju za cer- kveni obred.Bogoslužje je bilo sproščeno in nam je seglo do srca. Zato smo danes bo- gatejše in modrejše,saj znamo ceniti dobro to in požrtvovalnost.
Iskrena hvala tudi cerkvenim pevcem, iz iste župnije,pod vodstvom organista Uroša Sagadina. Ganil nas je njihov doživeti nas- top.Vse smo se pridružile petju in to je bilo za vse posebno doživetje.
Čeprav smo se v preteklosti srečale s hudo preizkušnjo, nam ta dan ni bilo hudo. Ob- čutkov praznine, osamljenosti ni več. Ko se vse ranjene duše zberemo pri skupnem bogoslužju, se srečamo z našim rešiteljem, Jezusom. Takrat se zavemo, da ni bilo nič naključno, nič ni bilo zaman. Življenje nam je bilo podarjeno in je eno samo, zato ga uživajmo in se veselimo vsakega dne, ki ga lahko preživimo s svojimi dragimi. Vse poč- nimo z ljubeznijo in vse naj ima svoj smisel
Imejmo se radi takšni kot smo, saj nas je takšne ustvaril Bog. Če nam je dodelil pre- izkušnje in trpljenje, on najbolj ve zakaj. Z ljubeznijo in zaupanjem vanj bomo vse to premagali. Lep pozdrav!

Danica Pišek

Maša za bolnike z rakom

12.marca je bila v Dravljah v Ljubljani maša za bolnike z rakom,njihove svojce, ozdrav- ljene in vse, ki so zaradi raka umrli. V polni cerkvi, posvečeni Kristusovemu učloveče- nju, je v začetku svojo izkušnjo z boleznijo predstavila nekdanja bolnica z rakom Kris- tina Modic.
V nadaljevanju smo poslušali bolniškega žu pnika Šlibarja, ki je v več primerih iz svojih izkušenj srečevanj z bolniki spregovoril o Božjih posegih v človekovo življenje.
Po prebrani Božji besedi pa je p.Marijan Šef s svojega vidika osvetlil moč vere in zau- panja v Jezusa, Božjega Zdravnika. Med mašo je veliko prisotnih prejelo zakrament bolniškega maziljenja.
Ob prvem takem srečanju smo molili tudi za tiste, ki se srečanja niso mogli udeležiti in sklenili, da bomo še prihajali skupaj, se s pričevanji opogumljali in prosili Gospoda za sprejemanje vsega, kar prinaša življenje.
V soboto, 24.marca 2007, na praznik Gos- podovega oznanjenja, smo se v kapeli KC v Ljubljani družine umrlih otrok in prijatelji že drugo leto zapored zbrali k maši za vse nerojene in prezgodaj umrle otroke.
Starši prezgodaj umrlih otrok smo prepriča- ni, da naši otroci ne potrebujejo več svete maše in molitev,saj so že odrešeni po svoji nedolžnosti in trpljenju, ki jim ga je v svoji, nam nedoumljivi previdnosti,dopustil nebe- ški Oče.
Božjih milosti so bolj potrebne naše druži- ne, ranjene zaradi fizične ločenosti,ki jo je povzročilo zlo smrti.
Bogoslužje v avli pred kapelo je ob soma- ševanju bolnišničnih duhovnikov gospoda Mira Šlibarja, Jožeta Štupnikarja in Tonija Burje daroval Ivan Mihelič,župnik iz Bukov- ščice, prepeval pa je cerkveni pevski zbor iz iste župnije.
Duhovnik je v pridigi poudaril Marijin "zgodi se" kot zgled sprejemanja Božjih načrtov,ki so dostikrat nerazumljivi in prinašajo nego- tovost ter nas s tem spodbudil,da ponov- no predamo našo preteklost in prihodnost v Jezusove ozdravljajoče rane.
V molitvi Oče naš smo se duhovno pove- zali z našimi otroki ter vsemi družinami, ki doživljajo stisko ob nerojenih in umrlih ot- rocih, spomnili pa smo se tudi na tiste ot- roke, ki se jih nihče ne spominja.
Za našo družino je današnja sveta maša predvsem zahvala za kratko, vendar izpol- njeno življenje Kristince, po kateri nas je Bog spet pripeljal k sebi, po kateri smo bili deležni spreobrnjenja in po kateri nam je dal zaslutiti, da življenje po življenju je.
Želimo si, da bi skupaj s poetom iz Knjige modrosti lahko rekli: "Čeprav se ljudem zdi, da so bili kaznovani,je bilo vendarle njihovo upanje prežeto z nesmrtnostjo in po majh- ni pokori bodo bogato nagrajeni, saj jih je Bog preizkusil in spoznal, da so ga vredni". (Mdr 3, 4-5)
Bog,ki ni samo Bog pravičnosti,ampak pred vsem Bog usmiljenja, pa ponuja roko tudi tistim staršem, ki so se pregrešili nad živ- ljenjem svojih nerojenih otrok.Odrešenje je ponujeno tudi njim prek priznanja lastne krivde in spreobrnjenja srca.

Matej Marc

S talentom in z voljo čez ovire

Takole je dala naslov kulturnemu dogodku evropska poslanka Ljudmila Novak, ki ga je pripravila 13.aprila v Celju. Letos je Evrop- sko leto enakih možnosti za vse -torej tudi za invalide. Tako je povabila na pogovor štiri invalide, ki so šli s svojim talentom in z voljo čez razne ovire.
Povabila je Bogdana Babška, svojega biv- šega učenca iz ZDIM (Zavoda za usposa- bljanje invalidne mladine) v Kamniku,kjer je učila.Bogdan je kljub mišični distrofiji postal uspešen podjetnik.Z veliko volje je šel čez ovire tudi Zoran Škrinjar,uspešen pianist in komponist, ki je ob koncu študija oslepel. Predsednica Društva malih ljudi, Bernarda Koren, pa deluje za njihove pravice. Med povabljenci sem bil tudi podpisani.
Z evropsko poslanko Milko se poznava še iz njenih študentovskih let.Skupaj sva obi- skovala invalide.Že takrat je imela zelo raz vit čut zanje.Kasneje je učila v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku. Mene je predstavila kot svojega prijatelja, fotografa, novinarja... Pogovor je vodila Milka sama. Govorili smo o svojem delu in raznih ovirah. Žigu, sinu Bernarde Koren, ki je ravno tako pritlikav kot mama in je us- pešen šahist, je evropska poslanka Ljud- mila Novak ob tej priložnosti podarila nov zmogljiv računalnik.Pianist Zoran Škrinjar s prijateljema in Rifniški oktet iz Šentjurja pa so obogatili prireditev z glasbenim delom.
Bil je res zanimiv dogodek v nekem celjs- kem hotelu. Kot zanimivost naj povem, da ni bilo opaziti predstavnikov medijev,pa so bili vabljeni.Ni bilo niti lokalne televizije,če- prav jo imajo. Dobrota in invalidi smo pač nezanimivi za medije, pa čeprav je dobrot- nica evropska poslanka Ljudmila Novak!

Tone Planinšek

Čas za sočloveka

(od sončnega vzhoda do zahoda)

Pred kratkim sem za nekaj trenutkov uspe- la prisluhniti pogovoru znanstvenikov, ki so razpravljali o teoriji Alberta Einsteina o re- lativnosti časa. Debata je takoj pritegnila mojo pozornost. Kako zanimivo: znanstve- no dokazano je, da čas lahko teče počasi ali zelo hitro, da se čas lahko celo ustavi. Ne gre torej le za naš občutek, pač pa za dejstvo o času. Ob tem sem se spomnila tudi na knjigo,ki je že pred nekaj leti spre- menila moje predstave o času in še o mar- sičem.Ta knjiga nosi naslov Papalagi.V njej so zbrani govori nekega južnomorskega poglavarja Tuiavija, ki svoje ljudi opozarja pred vplivom »civilizacije«. Na svoji poti po Evropi se je Tuiavii srečal z našim načinom življenja, razmišljanja, dojemanja... In kaj je rekel o času? Da je belec vedno nezado voljen s svojim časom, da ga ima premalo, pa čeprav sploh ne ve, koliko mu ga je od- merjenega. Pravi, da je v Evropi srečal le malo ljudi, ki bi resnično imeli čas. Večina drvi skozi življenje kot zalučan kamen. S svojim čudovitim opisnim jezikom je takole povedal: »Mislim, da se belcu čas vedno izmuzne kot kača iz mokre roke prav zato, ker jo preveč trdno drži. Ne pusti ji, da bi si opomogla. Vedno teka za njo z iztegnje- nimi rokami, ne privošči ji miru, da bi poči- vala na soncu... Belec ni doumel časa, ne razume ga in ga zato trpinči s svojim gro- bim ravnanjem.V nasprotju z belcem pa se mi nismo nikoli pritoževali nad časom, ljubili smo ga tako,kot je prihajal.Nikoli nismo te- kali za njim,nikoli ga nismo skušali sestaviti ali razstaviti.Nikdar nam ni bil v nadlego ali za zgago. Vsak od nas ima časa v izobilju; toda mi smo z njim zadovoljni, ne potrebu- jemo ga več,kot ga imamo... Ubogega bel- ca moramo rešiti iz zablode,moramo mu vr niti njegov čas. Razbiti mu moramo njegov mali, okrogli časovni stroj in mu oznaniti, da je od sončnega vzhoda do zahoda na voljo dosti več časa, kot ga človek lahko uporabi.«
Najbrž bi takšnega »misijonarja«, ki bi nam prišel oznanit, da imamo dovolj časa in da ga ne znamo prav uporabljati,prav hitro ra zglasili za norega.Sami pa bi z veseljem še naprej pogosto uporabljali nam vsem zna- ne fraze: »Nimam časa!« ali »Mudi se mi!« in "Danes ne morem!" Kaj je torej čas? Mar ni to najprej darilo Vsemogočnega,ki nam je zaupano, da ga uporabimo ne le zase, pač pa tudi za naše bližnje? Namesto da bi ga uporabljali kot darilo,pa smo skoraj vsi po- stali ujetniki časa. Priznam, da moramo v tem tempu, ki nam ga narekuje življenje, včasih darilo, ki nam je dano, ukrasti, da ga lahko zares uporabimo Sem razumljiva? Sami sebi si moramo ukrasti čas,da ga lah- ko resnično uporabimo za to,za kar je na- menjen: kajti prepričana sem, da nam je čas najprej darovan zato, da bi ga upora- bili za so-človeka. In ta »ukraden« čas za sočloveka je tema tokratnega ustvarjal- nega kotička. Skoraj vsa umetnost tega ustvarjanja se skriva v tem, da si znamo vzeti ali pa »ukrasti« čas za sočloveka. Ko naredimo to, je najtežji del končan. Zdaj imamo čas, da z njim lahko kaj naredimo. Drugi korak pa je odločitev, da naredimo kaj dobrega: obiščemo prijatelja, napišemo pismo s spodbudnimi besedami, vzamemo telefon in pokličemo koga, ki nas že dolgo pričakuje, zmolimo desetko rožnega venca za tiste, ki nimajo časa...
Za zaključek ustvarjalnega kotička "čas za sočloveka" pa želim napisati še svojo last- no izkušnjo »časa«, ki sem jo doživela na Madagaskarju. Na podeželju,kjer naše raz- mišljanje o času tamkajšnjih ljudi še ni oku žilo,imajo ljudje vedno čas.Kadar pride kdo na obisk, ni nobeno delo pomembnejše od obiskovalca. Ko na poti srečajo človeka,se nikoli tako ne mudi,da ne bi z njim izmenjali vsaj nekaj stavkov.Spomnim se nekega ve čera,ko smo se z mladimi Slovenci in našim misijonarjem vračali proti misijonu in nismo več vedeli, če smo na pravi poti. Misijonar se je ustavljal ob kolibah,v katerih so pla- polali ognji,in spraševal,če je še daleč. Vsi smo hoteli vedeti, koliko poti nas še čaka, a odgovor je bil vedno le ta: "Na pravi poti ste!" Ker smo večkrat dobili tak odgovor in ker zaradi jezika nismo znali sami spraše- vati, smo prosili misijonarja, naj vendarle vpraša, kako daleč je še do cilja. Misijonar se je nasmehnil in povedal:"Ljudje tukaj ne poznajo ure. Nihče nam zato ne zna pove- dati, kako daleč je še in koliko časa še po- trebujemo do cilja. Edino,kar je pomembno je to,da imamo zagotovilo,da smo na pravi poti. Če smo na pravi poti, bomo prišli tudi na cilj." Ob tem odgovoru smo se zamislili. Čez dobro uro smo prispeli na cilj.

Polona Malovrh

Pri Mohorjevi Družbi je izšla knjiga "Neizmerno srce". Mlada kabaretna pev- ka leta 1938 sprejme katoliško vero, a jo zaradi nasprotovanja režimu odvedejo v koncentracijsko taborišče, po koncu vojne pa stopi v samostan reda Presvetega Srca kjer je že več kot 50 let redovnica.Življenje Ise Vermehren je polno osupljivih preobra- tov. Zgodba, ki jo je rekonstruiral Matthias Wegner, se bere kot napet roman o razgi- banem življenju te nenavadne ženske, pa tudi o zablodah in upih preteklega stoletja. Število strani: 368; trdo vezano s ščitnim ovitkom. Cena: 20,00 € (4.793 SIT).

Ker avtor Slavko Alojz Toplišek vseskozi živi in se giblje v istem prostoru, morda še bolj opazi, kako zelo se spreminja narava in način življenja na vasi. V zgodbi "Nova pot" se je v nekaterih trenutkih želel do- takniti novih utripov sodobnega vaškega življenja,ki je žal izgubilo vso romantičnost in postaja vse bolj le goli boj za preživetje V pričujoči zgodbi bomo spremljali Zalko in Petra.Pot njune iskrene ljubezni sta globo- ko zaznamovala trpljenje in laž. A resnična ljubezen je premagala zlo, spletkarjenje in zlaganost. Število strani: 120; broširano z zavihi; Mohorjeva Družba. Cena: 10,50 € (2.516 SIT)

Pri založbi Ognjišče je na voljo knjižica »Žalovanje«, avtorja Harolda Baumana. Knjižica vodi skozi posamezna obdobja ža- lovanja in krepi upanje,da bi se naučili zno va živeti iz virov moči,ki jih daje krščanska vera. Redna cena: 3,55 € (850 SIT).

Knjižica Davida Winterja, ki jo je izdalo Ognjišče, nosi naslov »Kaj se zgodi po smrti?«. Odgovori na vprašanja, ki si jih pogosto postavljajo ljudje v zvezi s smrtjo: Kaj pa pekel? Ali je mogoč stik z umrlimi? Kdo gre v nebesa? Reinkarnacija ali vsta- jenje? Redna cena: 4,09 € (980 SIT).

Molitvenik za bolnike in ostarele: Ostani z nami, Gospod! Izpopolnjeni molitvenik za bolnike, ostarele in vse, ki so jim blizu, po- skuša pomagati do osrečujočega odnosa z Bogom v težkih življenjskih trenutkih.V njem so osnovne krščanske molitve, priprava na zakramente (spoved, bolniško maziljenje, maša), litanije (Srca Jezusovega, Matere Božje, Svetih angelov, Sv.Jožefa in litanije za težko bolne) ter molitve v različnih pre- izkušnjah in spodbudne misli.Pripravil bolniš ki duhovnik Miro Šlibar;128 str,trda vezava Založba Ognjišče.Red.cena:4,59€ (1100 SIT)

Naslov knjige:Razumeti umirajoče-Prak- tična navodila za spremljanje umirajočih; Avtor: Heinrich Pera; Kategorija: Odnosi, psihologija; Format: mehka vezava, 10,6 x 20,0 cm; Število strani: 204; Leto izdaje: 1998;Izdal:Žup.zavod Dravlje;Redna cena: 6,79 €.
Opis knjige: Ob spremljanju umirajočih se morda bolj kot kdajkoli zavemo, kako po- membna je duhovna razsežnost našega ži- vljenja.Tu se ne moremo več izogniti bist- venim življenjskim vprašanjem: Kdo sem? Kam grem? Kakšen smisel ima moje življe- nje? Kako se soočam z vsem,kar sem v ži- vljenju doživel,z vsemi svetlimi in temnimi stranmi življenja? Kako rešujem vprašanja krivde in občutke krivde? Kaj pomeni upati, upati tudi v bolezni in umiranju? Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Exupery je nekje zapisal: "To, da nekje vidim vodnjak, naredi puščavo tako lepo."
Kje je moj vodnjak? Na vsa ta vprašanja nam pomaga odgovoriti knjiga Heinricha Pere. Ne v smislu receptov, dokončnih od- govorov. Pomagati nam želi hoditi po poti in iskati odgovore.Vsak mora sam zase naj ti odgovor.Pera pravi o duhovnosti takole: »Zame pomeni duhovnost v spremljanju umirajočih med drugim pristnost in nežnost Ne drugemu vsiliti nekaj svojega, ampak ustvariti prostor, v katerem lahko oba od- krijeva Boga.«

Naslov knjige: Kako ozdraviti samopodobo Avtor: Robert DeGrandis, Tapscott; Kate- gorija: Odnosi, psihologija; Format: mehka vezava;Število strani:50; Leto izdaje:2004 Založba Ignis; Redna cena: 5,84 €.
Opis knjige: Ali je samopodoba bolezen? Ne vsaka, pač pa jih je precej. Marsikdo sebe ne presoja pravilno. Nekateri se imajo za mnogo boljše, kakor v resnici so: "Ta bole- zen je zelo zapeljiva." Čedalje več pa je lju di,ki imajo sebe za nevredne, nesposobne, grešne. Zato je ta knjižica dragocena,ker hoče pomagati k pravilnemu spoznanju sa- mega sebe.Človek,ki glede tega ni na pravi poti, ne more biti srečen,pa tudi drugih ne osrečuje. Vzroki za napačno samopodobo so različni in številni.Čedalje več jih je.Za- to je tudi čedalje več ljudi,ki mnogo trpijo, pa dostikrat brez potrebe. Težko je reči, da je človeku vse to prirojeno. Morda do neke mere? Z večjo gotovostjo pa moremo reči,kaj je nanj vplivalo od zunaj.V človeku navadno ta napačna zavest raste.Pogosto se to začne kar doma v družini,pozneje pa tudi v širšem krogu...
Ob takih ugotovitvah nič ne pomaga naše obsojanje. Treba je misliti na to, kako bi uspešno pomagali. Pri tem naj pomaga tudi ta knjižica, ki našteva več pomočnikov. Na prvem mestu sta Bog in naša vera.Tapsco- ttova in p. DeGrandis v knjižici naštejeta kar 12 svetopisemskih načinov...

od 14. do 20. julija 2007

se bomo že drugo leto pridružili vsakolet- nemu romanju goriške nadškofije

z vlakom v Lurd

PRIDRUŽITE SE ZBIRANJU

plastičnih zamaškov s plastenk

tako boste pomagali pri nakupu invalidskega vozička za otroka. Prinesite jih v Bolniško župnijo ali k sestram na Rakovnik.

Sprememba maše!

Ob nedeljah bo maša v kapeli Kliničnega centra samo ob 10. uri. Druga bo ob 16. uri v kapeli na Onkološkem inštitutu.

Msgr. Miro Šlibar, bolniški župnik

Po načrtu arhitekta Matije Marinka in p. Marka Ivana Rupnika smo uredili kapelo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Maša v kapeli Marije, Zdravja bolnikov, v stavbi D, bo ob sredah in nedeljah ob 16. uri
Hvaležni bomo za vaš dar, ki ga lahko na- kažete na naš račun: 24200-9004403423

39. ROMANJE K MARIJI POMAGAJ NA BREZJE

V SOBOTO, 16. JUNIJA 2007

Pred mašo molitev rožnega venca

Ves dopoldan prilika za spoved

Romarska maša ob 10.30 na trgu pred baziliko

Med mašo maziljenje bolnikov

Po maši blagoslov z Najsvetejšim in spre vod mimo milostne podobe Marije Pomagaj v baziliki

popoldne ob 14. uri v cerkvi litanije in blagoslov.

Letošnje romanje bo vodil murskosoboški škof dr. Marjan Turnšek.
Romarske značke in navodila dobite ali naro čite v pisarni Ognjišča v Ljubljani,Poljanska 4, 1001 Ljubljana, p.p. 2027.
Informacije dobite na tel.: 01/430-21-41

VSTANI IN HODI!

oddaja za bolnike,invalide in njihove prijatelje

vsak 3. torek v mesecu ob 20.30

Morda je prava vloga našega življenja prav ta,da pomagamo lajšati tegobe drugim ljudem!

Nagradna križanka:

Na praznik apostolov Petra in Pavla, ki ga obhajamo 29. junija, bodo škofje posvetili nove duhovnike. Teh je v razvitem zahod- nem svetu in tudi pri nas iz leta v leto manj zato številna župnijska občestva nimajo svojega dušnega pastirja.Bog verjetno da- nes kliče prav toliko mladih fantov kot ne- koč, naj stopijo v njegovo službo,a je hrup sodobnega sveta tako močan, da tega kli- ca mnogi ne slišijo. Naša naloga je,da mo- limo za nove duhovne poklice. K temu nas spodbujajo tudi Jezusove besede učencem ki jih je poslal po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je nameraval iti.
Rešitev (geslo v označenem stolpcu in dveh vrsticah) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. julija 2007 po- šljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA.

Nagrade 3/2007:
1. Prtiček z vezenjem
2. Knjiga Boža Rustja 'Drobne zgodbe z biserom'
3. Zgoščenka Darinke Slanovec 'Minute za molitev'
4. Knjiga Zvoneta Modreja 'Čudež ljubezni'
5. glasb.kaseta Z.Modreja 'Kanček upanja'
6. na lesu izrezlj. podoba Marije z otrokom
7. spominek iz Avstralije (koali).

Rešitev nagradne križanke 2/2007:
BLAGOR TISTIM, KI NISO VIDELI, PA SO ZAČELI VEROVATI.

Nagrajenci 2/2007:
1. Knjiga 'Tvoje odločitve': Ivana Majnik, Zmage 9, 5280 Idrija
2. kaseta 'Kanček upanja': Marija Pečjak, Hrib pri Hinjah 11, 8362 Hinje
3. kvačkan prtiček: Andrej Šunkar, Poljska pot 11, 4240 Radovljica
4. knjiga 'Domača nega':Metka Sušanj,Pod Mirco 4 a, 4270 Jesenice
5. 'božičkova' posodica: Marija Zaplotnik, Letenice 6, 4204 Golnik
6. spominek iz Avstralije (koali): Ana Mali, Letenice 14, 4204 Golnik
7. komplet-obesek za ključe,ogledalce in od pirač:Marija Golja,Dovje 50,4281 Mojstrana

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

»Kakšna je razlika med župnikom in polici- stom?«
»Župnik reče: "Gospod z vami!"«
»Policist pa reče: "Gospod – z nami!"«
Pacient se prebudi iz narkoze in reče: »Doktor,kako vam je zrasla brada! Je ope- racija trajala tako dolgo?«
»Prvič,jaz nisem doktor,ampak Sveti Peter in brado imam že od nekdaj.«
»Gospod Kovač, preiskave so pokazale, da imate vodo v kolenih,apno v žilah in kamne v žolču.«
»Še mehur mi preglejte,in če imam še pesek v mehurju, začnem takoj zidati.«

• čas za čestitke mladoporočencema

(invalidka čestita)

• čas za igro (babica z vnukoma)

• čas za prijateljstvo

(Tone Planinšek in Ljudmila Novak)

• čas za fotografiranje

(Nuša Derenda in invalid)

Foto in tekst: Tone Planinšek

Božja beseda je kakor ...         ... seme

»Seme je Božja beseda... Seme v dobri ze- mlji pa so tisti, ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovit- nosti obrodijo sad.« (Lk 8, 11.15)

(iz pesmi: »In Gospod vsejal je seme«;
avtor: Claudio Chieffo)