Dragi prijatelji!

S to številko se izteka prvo leto mojega urednikovanja. Lahko rečem,da sem ob tem doživel mnogo lepega, pred- vsem zaradi sodelovanja in prispevkov mnogih,katerim se lepo zahvaljujem.Os- tajam pa velik dolžnik tudi mojemu pred hodniku, g. Vladu Bizantu, ki mi pomaga kljub velikim odgovornostim na župniji.
Ko ugotavljam, zakaj mnogi pohvalijo revijo, vidim, da predvsem zato, ker iz nje diha lepa kultura spoštljivih medse- bojnih odnosov. Zelo si jih želimo in po njih hrepenimo. Naj nas učenje le teh tudi stalno spodbuja k vsemu dobremu.
Spomladanski in poletni čas sta bogata v raznih srečanjih. Zato je v tej številki tudi mnogo poročil iz teh srečanj,ki mno gim dajejo moč in korajžo za naprej.Vse kakor njim to veliko pomeni,zato prosim za razumevanje tiste, ki to manj čutite kot dragoceno. Res je tudi,da utegnejo biti taki članki bolj preprosti v besednem zakladu. Vendar tako dajemo besedo tistim, katerih glas se običajno ne sliši v javnosti...
Izteka se pastoralno leto Svetega pisma Višek je v Bibličnem kongresu, kjer so sodelovali mnogi strokovnjaki s celega sveta. Nekaj iz zakladov Svetega pisma je tudi v naši reviji. Upam, da so tudi vam dragoceni.
Slovo velikega prijatelja, nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, je tudi za večino bral- cev velik dogodek. Ne moremo iti mimo velikega prijatelja bolnikov, invalidov in drugih preizkušanih bratov in sester, katere je nadškof posebno cenil in imel zelo rad. Sedaj upamo, da je tudi naš veliki prijatelj iz nebes...
Poletni čas dopustov je tudi čas počit- ka in poglobitve za nov začetek delov- nega leta. Upam, da ste si ali si boste tudi vi s počitkom, spremembo okolja in drugim, lahko pomagali, da bo novo de- lovno leto potekalo čimbolj uspešno.
Naj vam tudi v mesecu avgustu, me- secu glavnega Marijinega praznika, Ona pomaga s svojo priprošnjo za veselo po tovanje skozi življenje.
Mir in dobro!

Toni Burja CM

spredaj: Ekumenska izdaja Sv. pisma (1973), foto Andrej Gombač
napis ob sliki: Ekumenska izdaja prevo- da Svetega pisma iz leta 1974 je sad skupnega prizadevanja evangeličanov in katoličanov
zadaj: sol, foto: Ana Kneževič

Molimo, da bi vsi, ki preživljajo trenutke notranje stiske in preizkušnje, našli v Kristusu luč in oporo, ki jih bosta prive- dli do odkritja prave sreče. Molimo, da bi Cerkev na Kitajskem izpri- čevala vedno večjo notranjo skladnost in da bi mogla javno izražati svojo res- nično ter vidno povezanost s Petrovim naslednikom. Molimo,da bi ob skrbi za telesno zdrav- je (počitnice, dopusti) ne pozabljali na kulturo duha in srca.

Molimo, da bi ekumensko srečanje v Sibiuju v Romuniji pripomoglo, da bi se povečala edinost kristjanov, za katero je molil Gospod pri zadnji večerji. Molimo, da bi se vsi misijonarji in misijo- narke z veseljem oklenili Kristusa in ta- ko znali premagovati težave, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju. Molimo, da bi se mladi, ki jih Jezus kliče v duhovniški ali redovniški stan, odzvali njegovemu povabilu.

Obnavljanje moči

"Mar ne veš,ali nisi slišal:Go- spod je večni Bog, Stvarnik koncev zemlje. Ne omaga in ne opeša,njegova razumnost se ne da raziskati. Omagujočemu daje moč,onemoglemu povečuje vzdržljivost. Mladeniči omagujejo in pešajo,mladci se spotikajo in padajo,tisti pa,ki zaupajo v Gospoda,obnavljajo svojo moč, vzdigu- jejo trup kakor orli,tekajo,pa ne opeša- jo, hodijo, pa ne omagajo". (Iz 40,31). "Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestop- kov mrtvi,skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni – skupaj s Kristusom in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu" (Ef 2,4–6).
Zakaj kristjani ostajamo tako čudno za predeni v ta svet in brez moči in ne do bimo kril, da bi živeli kakor orli in druge ptice? Ne čutimo se doma v nebeških dvorih.Nimamo veselja,da bi leteli v svo bodnem življenju.Sužnji slabih navad ne uspemo gospodovati nagonom, smo žr- tve muhastega značaja ipd. Kar pa nas najbolj mori,je to,da smo čudno nespo- sobni,da bi ubogali Gospodovo zapoved naj ljubimo drug drugega. Ko odkrijemo, da smo nesposobni uspešno prestati pre izkušnje in skušnjave življenja, se lahko zgodi,da zapademo v živčno izčrpanost Zakaj tako malo kristjanov pozna veselje življenja z orlovskimi krili? Morda zato, ker tako malo vemo o ljubezni? Ljubezen je zakonitost življenja s krili. »Ubogajte le zakon ljubezni in potem delajte, kar hočete,'« je rekel sv. Avguštin.
Tri so značilnosti,ki ločijo ptice od vseh drugih živih bitij na zemlji, in prav te so značilne za krščansko svobodo in ljube- zen:
1. Ptice se lahko dvignejo nad vse pasti ki so jim pripravljene. Dokler so na nebu nihče ne more omejevati njihove svo- bode.
2. Vidijo mnogo dlje, več in širše kot vsa druga živa bitja na tleh. Deležne so krasnih pogledov in neskončnih razdalj. Višje lete, dlje lahko vidijo. In kako res je, da tisti,ki bolj ljubijo, dlje vidijo. Lju- bezen odpre oči za razumevanje resni- ce, ki jih egoizem zapre.
3. Veselo je petje ptic in tistih,ki žive v nebeških domovih (prim.Ps 124,7). Sla- vljenje in zahvaljevanje za vse.
Sedanji čas je priložnost, da se spet utrdimo v ljubezni do Boga,do bližnjega, do sebe in vsega stvarstva. Oddaljimo se od laži, da je naše življenje odvisno od tega, kar pojémo. Živimo namreč od Božje besede. Živimo zato, ker nas On želi in nas vsak čas izgovarja. Živimo zato, ker smo Njegovi. Zavrnimo laž, da je naše življenje iz hrane. Post nas te laži osvobaja. Postimo se slabih besed, misli in domišljije. Skupaj z molitvijo in

pozornostjo do drugih bomo spet globlje doživeli in sprejeli resnico svojega živ- ljenja, ki je odvisno od Božje ljubezni in se dogaja v njej.Ta nam je dana po Sv. Duhu in vsak hip smo povabljeni, da jo živimo in utelešamo. Bog je vir našega življenja in naše ljubezni, ne pa hrana. V Njem nihče in nobena stvar ne more omejevati naše svobode.V Njem se naš pogled odpre neskončnosti.V Njem naše srce zaigra v hvaležnosti in zaupanju.

Povabim vas, da najprej prosite Boga, naj vam da svojega Svetega Duha, da vas nauči moliti. Povejte mu, da se do- bro zavedate, da niste sposobni misliti na Boga neprekinjeno niti pet sekund. Večinoma smo veliki mojstri razmišljanja in vrtenja okrog sebe. Zato je ta proš- nja na začetku vsake molitve še toliko bolj pomembna. V popolnem zaupanju prosite za Svetega Duha vedno, znova in znova, goreče, vedno bolj, celo pre- drzno, tako kot tisti,ki je opolnoči trkal na sosedova vrata in ni sprejel zavrnit- ve. Božja volja je, da prosimo Svetega Duha (Lk 11,1–13). Verujmo,da nam ga želi dati, in ga zato vztrajno prosimo: z besedo,naglas,potihem,z vsem telesom Sveti Duh je dan v odgovor na iskreno molitev, ne pa na pametno pretuhtano meditacijo. Prosite ga za vse nas. Pro- site skupaj z Marijo. Posvetite trenutke molitve Mariji, Jezusovi Materi. Prosite za njen blagoslov, ko začenjate. Opazili boste, da bo vse drugače.
Nato počasi in večkrat preberite zgoraj navedeno svetopisemsko besedilo.
Med branjem si lahko podčrtate besede ki se vas najbolj dotaknejo; tiste,ki vas zmotijo; tiste, ki v vas prebudijo željo, da bi globlje verovali.

razočaranje,veselje, ovire,zaupanja,hre penenja, želje... Povejte vse,kar Bese- da prebuja v vas. S svojim izdihom Mu izdihnite vse. Ko vdihnete, ste deležni Njegovega zaupanja v vas, Njegovega veselja nad vami. Mislite Nanj in Mu za- upajte.
Na koncu se pogovorite z Jezusom,Ma- rijo ali s kakšnim svetnikom o tem, kar vam narekuje srce. Zmolite molitev Oče naš, Zdrava Marija ali Duša Kristusova.
Če pišete molitveni dnevnik, vanj zapi- šite glavne besede ali spoznanja, doži- vetja te molitve. Zahvalite se za vse.

p. Viljem Lovše DJ

Pogumna in vztrajna

"Ne vem,če vam imam kaj po- sebnega povedati!" so bile be sede Jožice Ameršek(Glavni trg 34, 8290 Sevnica),ko nas je sprejela na pragu pred svojim domom v Sevnici,kjer živi sama že kar nekaj let To, da živi sama, ima svoje stanovanje in nas je z berglami pričakala pred vho- dom ter nam z nasmehom na obrazu zaželela dobrodošlico,je bilo dovolj zgo- vorno znamenje,da nas čaka zanimiv in bogat pogovor. Urednik Prijatelja se je s tokratno gostjo dogovoril na srečanju v Semiču. Jožica je hitro privolila, da vsem bralcem Prijatelja pove kaj o sebi in svoji življenjski poti. Ko smo se udo- mačili v njenem stanovanju, smo bili kar hitro pripravljeni, da smo Jožici začeli zastavljati vprašanja.

Doma sem v Prešni Loki, sedem kilome- trov iz Sevnice. V družini smo bili štirje otroci. Brat,ki je najmlajši,je ostal doma se poročil in ima družino. Tudi jaz sem dolgo živela doma,v Sevnico pa sem se preselila,ko sem bila že v pokoju,saj sem odšla predčasno. Nisem še tako stara. Pravijo, da je človek star toliko, kolikor se počuti. Nekateri menijo, če si bolan in te kaj boli, se že počutiš starega. Če bi bilo to res, bi se jaz že skoraj od roj- stva morala počutiti staro.

Ja. Hodila sem že v tretji razred,ko sem zbolela za otroško paralizo.Takrat se je začela moja bolezen.Najprej sem bila tri mesece v bolnišnici v Brežicah. Od tam sem šla v zdravilišče Laško, kjer so me postavili »pokonci«. Malo sem hodila z longetami, malo s hoduljami. Včasih so me tudi nosili,saj sem bila še bolj majh- na. V Laškem sem bila dve leti. Domov sem hodila samo na počitnice.

V glavi odmre živec za premikanje.Noge čutim,le premikati se nočejo.Ob bolezni noge ohromijo,z leti pa pridejo še hujše posledice. Vsako leto sem na »servisu« v Valdoltri,da me malo »pošraufajo«, mi kakšno stvar vstavijo,pa je spet za ne- kaj časa dobro.Tako je kot pri kakšnem starem avtomobilu. Na nogah imam o- porne aparate. Z njimi in berglami lahko hodim. Če dlje časa hodim, me začnejo boleti roke in noge. A vsaj toliko so, da lahko grem z njimi v avto.Brez aparatov nisem stabilna in me na ovinku lahko vrže.

Ja, dokler je še bencin! (smeh)

Ne. Zamudila sem dve leti. Ko sem se vrnila domov, sem šolo nadaljevala v Sevnici. Ker nisem imela možnosti, da bi hodila v šolo od doma, saj je bila pot predolga, sem živela poleg šole pri tujih ljudeh. Tako sem imela šolo blizu. Četrti razred sem še naredila v Sevnici,potem sem šla v Kamnik v peti razred.Tam sem bila sedem let. Dokončala sem osnovno in šiviljsko šolo. Všeč mi je bilo, saj smo bili zelo povezani med seboj. V šoli smo včasih tudi lenarili in v tistih letih nas je razganjalo tako kot druge.

Ja, na leta v Kamniku imam lepe spomi- ne.Sicer res nismo smeli hoditi v cerkev in Bog ne daj, da bi nas zalotili, da po- slušamo radio Vatikan. A bilo je mnogo lepih doživetij. Še sedaj se spomnim,da sem hodila v kino,da sem bila med ljud- mi. Kino ni bil blizu Zavoda. Nerodno je bilo zlasti pozimi, ko je bil sneg, pa sem šla z berglami. Še danes ne morem ver- jeti, da sem to zmogla. Bili smo mlajši in bolj korajžni. No, saj tudi zdaj kaj takš- nega počnemo. Na rafting na Krko sem šla,čeprav sem imela hrbet »pokvarjen« oz. pripravljen na operacijo. Nekatera prijateljstva,ki smo jih spletli v Kamniku še vedno ostajajo.

Ja,drži. Začela sem iskati službo. Deset let sem čakala in iskala, kje bo kakšno delo zame.Vmes sem doma šivala,nisem lenarila. Pol leta sem imela celo obrt. A kje naj bi preproste kmečke ženičke do bile denar, da bi mi plačevale. Nekatere so mi za plačilo prinesle kokoši. Potem se je našel nekdo, ki se je zavzel zame. Vsepovsod se je pozanimal za delo.Pro- sil je tudi pri neki privatnici in ta me je vzela, ker je za to dobila denar. Nekaj časa je šlo.Morala sem na sodišče zdru ženega dela, da sem si priborila svoje pravice. Po prvi operaciji hrbtenice je bilo toliko dela,da sem delala še ponoči. Potem so mi začele nagajati roke in po desetih letih delovne dobe sem šla v pokoj.

Mišice so mi čisto odpovedale, ko sem sedela, sem bila kot prazna vreča. Zdaj se mi dogaja podobno in verjetno bom morala spet na popravilo.V hrbtenico so mi vstavili Haringtonov instrument: jaz pravim temu antena za boljši sprejem. Hvala Bogu,vsaka operacija pomaga,da mi gre bolje.Nič me ni strah operacij.Po drugi operaciji sem šla na bergle prvič tisti dan,ko sem šla domov.Po celodne- vni vožnji z rešilnim avtomobilom sem doma najprej zavila na stranišče. Šele, ko sem sedela, sem pomislila, če bom lahko vstala. Poskusila sem, pa je šlo. Jaz zmeraj poizkusim vse, če pa kaj ne gre, poiščem pomoč.

Želela sem zaživeti samostojno.Odločila sem se, ko sem še hodila v službo. Z bratom sva se skupaj vozila v Sevnico. Pozimi je bilo večkrat težko.Kadar nisva mogla z avtom priti do doma,sva morala peš po snegu. Takrat sem začela iskati stanovanje. Težko je bilo najti primerno stanovanje brez stopnic. Spraševala sem in iskala. Spet se je našel neki do- ber človek,ki mi je pomagal priti do tega stanovanja,a ni tega nikoli omenil. Sre- čala sem ga ravno pred odhodom na re habilitacijo v Valdoltro.Povedala sem mu kaj iščem in koliko časa se že trudim priti do stanovanja. Ko sem se vrnila domov, me je čakala dopisnica: pridite na prevzem stanovanja.To je bil čudež. Prej so mi rekli,da ne bo nič s stanova- njem, kakršnega iščem.

Kje pa! Štiriindvajset ur je vedno pre- malo. Nikoli mi ni dolgčas. Jaz ne razu- mem človeka, ki trdi, da mu je dolgčas. Toliko možnosti je.Saj se najde delo.Če ne drugo,pa greš koga obiskat.Takega, ki je potreben obiska in te je vesel.Tudi telefoniram zelo veliko.V začetku v tem stanovanju nisem imela telefona, to je bilo precej žalostno. Na srečo imam či- sto zraven, nasproti ceste, sestro, pa tudi sosede imam dobre. Večkrat kdo pride na obisk, ali pa jaz grem k njim. Bolezen ne sme biti razlog,da bi se smi- lila sama sebi.

Šele ko sem bila v pokoju oz.nekaj me- secev prej, sem šla delat vozniški izpit. Odločila sem se zato, ker je bila nuja. Ko je brat kupoval avto,sem dala nekaj denarja zraven,da sva ga imela skupaj. A vsak je imel svoja pota in ko sem jaz rabila avto,ga ni bilo.Čeprav nisem ime- la ne vem kakšnega veselja, da bi sama vozila, sem se za to odločila. Se bom pa potrudila,sem si rekla. In kaj je bilo? Dobro sem naredila tečaj za cestno pro metne predpise. Težje je bilo dobiti inš- truktorja.Vsi so se me izogibali.Drugi so si inštruktorja lahko izbrali, meni so ga kar določili. Enega čisto novega. Sama nisem ničesar vedela o ročnih komandah v avtu,on pa še manj. Ko sva se nekoč v začetku tako peljala,je v križišču na- sproti pripeljal avtobus. Zdelo se mi je, da je bil preveč na moji strani. Na desni strani so takrat ravno nekaj kopali. In- štruktor je imel roko na oknu in sploh nisem imela občutka,da bi spremljal pro met. Jaz pa sem, namesto da bi zavrla, pritisnila na plin in se zaletela v avtobus Nogi mi je vrglo naprej,ker jih ne morem kontrolirati,in svoj avto sem seveda tu- di razbila.

Policaj me je peljal v ambulanto. Hudo me je bolela noga. Tam so rekli, da od udarca. Policaj je rekel, da so me noge že prej bolele. Niso me bolele, sem ga popravila. Če imam bergle,še ni rečeno, da me noge bolijo.Čez dva dni,ko so bi- le bolečine vedno hujše, so me dali na slikanje in ugotovili zlom.Noga se je po- zdravila,tudi avto so popravili. Po štirih mesecih bolniške se me je hotel inštruk tor odkrižati. A se nisem pustila! Nisem si zaman zlomila noge. Prav zanimivo je bilo, da me ni bilo več strah. Kdo drugi bi se ustrašil in ne bi hotel nadaljevati. Jaz pa sem čisto narobe obrnjena.Zato tudi,če me glava boli,moram iti na son- ce,da me neha boleti. Drugi gredo pa v senco. Vidite, čisto narobe.

Zjutraj me zbudi hrup avtomobilov s ceste in petje ptic na sosedovi strehi. Vstanem, grem na voziček in v kopalni- co. Potem si pripravim nekaj za zajtrk. Zadnje čase pojem samo kakšen sadež in popijem kavo. Še iz vozička si poste- ljem posteljo in potem si obujem aparate Včasih grem v trgovino, drugič na kak- šen obisk ali pa koga pokličem. Potem si skuham kosilo ali pa grem na kosilo k sestri. Popoldan me včasih pokličejo,da koga kam peljem in tako opravljam taxi službo. Popoldne je tako en, dva, tri pri kraju.Ali kdo pride,ali grem jaz koga ob- iskat. Zmeraj se najde še kakšno »brk- ljanje«, da čas prav hitro mine. Včasih se mi zdi, da komaj vstanem, pa je že spet večer.

Zdaj bolj packam.Zadnje čase rada sli- kam rože. Včasih pobarvam tudi kakšen šal ali kaj podobnega. Nobenega vam ne morem pokazati. Vse sproti razdam. Veselje do ustvarjanja imam že od os- novne šole naprej. Vsi zvezki so bili po- risani. Ko je v šoli učiteljica razlagala, sem jaz čečkala po zvezku.Večkrat sem slišala kaj na ta račun. Tudi ročna dela delam,ki smo se jih učili na društvu pa- raplegikov in invalidov. Priložnostno de- lam iz nogavic rožice, pa kaj s pirogra- fom v kakšen furnir. Trenutno me bolj veseli delo z barvami in čopičem.

Nekaj slik sem že prodala. Eno je dobil mariborski pomožni škof Peter Štumpf. Dali smo mu jo za darilo.Nekoč je bil naš kaplan v Sevnici. Naslikala sem župniš- če, v katerem je živel, ko je bil tu za kaplana. Še sedaj rad pride v Sevnico.

Ja, zagotovo. Pri nas doma je bila vera sestavni del življenja že od majhnega. Stara mama in mama sta nas vzgajali v veri. Včasih je bilo čisto drugače. Ob večerih,ko še ni bilo elektrike, smo mo- lili in peli. Pozimi smo se zbrali okoli peči in molili rožni venec. Ni bilo televizije, zato smo imeli več časa za pogovor in molitev.Tako je moralo biti.Vero nam je mama privzgojila. Rada grem v cerkev. Pozimi grem k maši,kadar je v kapeli,ker je v cerkvi premrzlo. Tudi gospod žup- nik pride k meni na obisk. Letos sva se dogovorila, da sem narisala trinajst po- družničnih cerkva. Risbe so bile na po- dobicah, ki jih delijo ob cerkvenih daro- vanjih.

Ja, sem v društvu paraplegikov Dolenj- ske,Bele krajine in Posavja. Tam se ve- liko dogaja. Precej aktivne imamo žen- ske dejavnosti.Tudi pri Bratstvu sem že od vsega začetka - od leta 1973, ko je začel izhajati Prijatelj.Bila sem že na dru gem srečanju na Trsteniku. Potem smo s srečanji nadaljevali tudi v Bohinju, pa na Zaplazu nad Čatežem,v Šmarjeti.Tu di na morje sem hodila. Zelo rada imam morsko klimo,mivko, kamen,sonce. Pred vsem pa je pomembno to,da so ta pra- vi ljudje okoli tebe. Imeti moraš vse s seboj: oči, ušesa in srce.

Včasih je bil kakšen tak trenutek.A ve- dno si rečem: vsaka stvar je za nekaj dobra.Tak je Božji načrt,pa konec. Dru- gače se nisem nikoli v to kaj bolj pogla- bljala ali razmišljala, češ,da bi bilo lahko boljše. Lahko bi bilo tudi slabše. Moraš biti zadovoljen s tem, kar imaš. Vedno pa se je treba tudi boriti. Prav pred kratkim sem napisala dopis direkciji za promet v zvezi s prometom. Zunaj bi lahko bilo malo manj prometa in hrupa. Če se da kaj spremeniti, se je potrebno za to tudi potruditi.

Če se da kaj izboljšati, zakaj se ne bi potrudila? Potrebno pa je biti realen; treba je spoznati, kaj se da izboljšati in kaj ne. Ne moreš z glavo riniti skozi zid. Ne morem jaz reči: uh,kako si želim ple sati balet. Če ne gre, je to nesmiselno želeti. Enkrat pa sem se šalila, da bi šla rada na Triglav. In sem tudi šla: s he- likopterjem smo šli okoli Triglava in do Kredarice.To je bil res prav poseben do godek, predlani 8. septembra, na malo mašo. Tudi mašo smo imeli na Kredarici.

Hmm.Res ne vem,saj jih je veliko. Prija- teljstvo, prijatelji,da bi mi zdravje služi- lo,pa umetnost,zdrava pamet.Ni čudno, da so včasih stari ljudje zmeraj molili za zdravo pamet.To res mora biti.Če je ni, vse drugo ni vredno nič. Zdrava pamet je res potrebna. Pa ob pravem času jo moraš znati uporabljati.

Berem.Ko začnem nekaj brati,ne neham prej, dokler ne končam,pa četudi drugo delo čaka. Zato se raje knjige ne lotim, kadar nimam veliko časa.Dve leti je bilo takšno obdobje,da sem kar brala in bra la. Prav zasvojena sem bila z branjem. Zdaj pa si pravim, da bom brala potem, ko ne bom več mogla delati drugega. Včasih kaj pišem, tudi s kakšnimi rimami poskušam. Sicer ne veliko. Pišem bolj kakšne cvičkove pesmi.

Tudi pride tak čas. Kadar me kaj boli, vzamem v roke čopič in kakšne štiri ure nič ne vem za bolečine, nič ne vem, da sem lačna, nič me ne premoti. To se mi dogaja včasih tudi pozimi in ponoči, ko že nehajo kuriti. Vsa zmrznjena grem sredi noči pogledat na uro. Ko začnem, ne morem nehati.

Moje pravilo je,da se ne smemo sekirati če je danes slabo vreme, ker jutri bo zagotovo posijalo sonce.

Dan, ko smo bili na obisku pri Jožici, je bil deževen.Že naslednji dan je bil son- čen in lep, kakor da bi narava hotela potrditi besede spodbude,ki jih je vsem bralcem Prijatelja izrekla Jožica. Obču- dovali smo njen pogum in vztrajnost. Predvsem pa nam bo ostalo v spominu to, kar nam je v besedah ali z opisom dejanj naša tokratna gostja večkrat po novila: pomembno je,da smo zadovoljni s tem, kar imamo; boriti pa se moramo, da izboljšamo vse tisto, kar lahko spre- menimo. Jožica, hvala za tvoje besede, za spodbude in za lep dan, ki smo ga preživeli pri tebi.

Na obisku smo bili:  Toni Burja, Tone Planinšek in Polona Malovrh (zapis)

Družina potrebuje čas za slovo

Bila sta v avtu, oče in hči. Oče je vse težje dihal, bolelo ga je v prsih, ustnice so mu pomodrele, občasno je izgubil za vest. Bolj je očeta dušilo, hitreje je hči vozila.Še nikoli se ji ni zdela pot do zdra vstvenega doma tako dolga.Ko sta pri- šla do vhodnih vrat,se je oče zgrudil na tla.
Ko je vratarica to videla,je vznemirjena prihitela v našo ambulanto in rekla: "Hi- tro pridite pomagat. Starejši moški se je zgrudil." Z njenega obraza, še bolj pa iz glasu sem razbrala, da moram iti takoj. Skupaj z medicinsko sestro sva odhiteli iz ambulante. Na tleh sva našli moškega, ki ni dihal in je bil brez pulza. Takoj sva ga začeli oživljati. Ob pomoči drugega zdravstvenega osebja smo ga z vozičkom pripeljati v sobo za oživlja- nje,kjer smo nadaljevali. A brez uspeha Bolnik je umrl. Vzrok smrti ni bil znan. Vedela sem, da pred vrati sedi hči. Ko- legica mi je rekla:"Ti si pri hospicu (*1) zato ji ti sporoči slabo novico." V meni so se še vedno prepletali vsi postopki oživljanja. Ali bi lahko naredili drugače, boljše? Ali smo v vsem pravilno ravnali? Vzela sem si nekaj minut časa, da sem se umirila. Naročila sem medicinski ses- tri, naj pokojnika uredi. Pustili smo ga kar na mizi za oživljanje. Pokrili smo ga z rjuho do vratu, čeprav so nekateri želeli, da ga pokrijemo čez glavo. Nismo imeli nobene rože, niti sveče, da bi jo prižgali.
Nato sem počasi stopila k vratom in jih odprla.Pred njimi je stala hči,prijela sem jo za roko in jo peljala noter.Čutila sem da je že z mojega obraza in drže razbra la, da ji ne bom povedala nič dobrega. Ponudila sem ji stol in ji rekla: "Žal mi je storili smo vse, kar smo znali in zmogli, a vaš oče je umrl."
Hči je planila v jok.Tiho sem stala poleg nje. Ti trenutki so bili težki, a posveče- ni za obe. Ti, ki prehajajo, potrebujejo svojca ob sebi in svojci potrebujejo čas za slovo. Veliko časa. Tudi sama sem potrebovala čas za slovo od človeka, katerega sem poznala le eno uro. V ta- kih trenutkih je potrebna sočutna bli- žina. Do žalovanja svojcev je treba biti globoko spoštljiv,da ni bolečina slovesa še težja.
Hčeri sem ponudila, da lahko telefonira domov in povabi svojce,da se kar tukaj poslovijo od pokojnika. Čez pol ure sta prišla še žena in sin. Bila sta skrušena, a hvaležna,da smo jima dali možnost za slovo od moža in očeta. Spraševala sta katere so bile očetove zadnje besede, ali je zelo trpel in kako je umrl.
Po dveh urah poslavljanja sem poklicala na inštitut za sodno medicino.Ko so os- tali bolniki v čakalnici videli, da nekoga nesejo v krsti, so bili šokirani. Nekateri so še isti trenutek zapustili zdravstveni dom brez pregleda pri zdravniku.
Komaj sem čakala na obdukcijski izvid. Ko sem izvedela, da je bil vzrok smrti sepsa (*2), sem bila pomirjena. Vedela sem, da nismo storili nič narobe.
Vse službe, ki prihajajo v stik s svojci po nenadni smrti, bi morale upoštevati čas svojcev za slovo.Dovolimo si privo- ščiti razkošje časa za svojce in za vse tiste,ki so resnični v duhovni stvarnosti
Hrastov list ni najlepši takrat, ko je ze- len, ampak jeseni,ko zažari v vseh bar- vah.Tudi trenutki slovesa so posvečeni tako za svojce, kot za zdravstveno osebje. Dovolimo si jih doživeti v vsej polnosti.

Janja Ahčin

(*1) Hospic: Slovensko društvo, nevla- dna, neprofitna, humanitarna organi- zacija, ki izvaja program spremljanja in celostne oskrbe umirajočega bolnika, njegovih svojcev in žalujočih.
(*2) Sepsa je smrtno nevarno stanje, za katero so značilni hiter in silovit vne tni proces, slaba prekrvljenost tkiv in nenaden padec krvnega tlaka, za kate- rega za zdaj še ni pravega zdravila.

Razodetje - knjiga sedmih pečatov

V letu Svetega pisma imamo znova in zno- va priložnost poglabljati se v globino bož- jega, v Skrivnost,ki nas vedno česa nauči. Tokrat v imenu bralcev Prijatelja prosim za razlago o nastanku in sporočilih apokalipse – knjige Razodetja. Kot vemo, je to zadnje delo apostola Janeza,ki ga je pisal tik pred smrtjo. Prav lepa hvala za odgovor.

Marjetka

Knjiga Razodetje ali Apokalipsa (gr. apoká- lypsis - odkritje, odstiranje) je zadnja knji- ga Nove zaveze. Knjižna zvrst "razodetje", ki se je razvila v poznem judovstvu, obra- vnava oprijemljive dogodke ali nenavadna duhovna videnja, ki jih je treba razlagati v luči Boga, saj on vodi dogajanja v zgodo- vini in jim daje pomen, ki presega njihovo zemeljskost.
Prvo srečanje z Razodetjem spravlja bralca v zadrego. Branje ga po eni strani pritegu- je, navdaja ga s skrivnostno privlačnostjo in ga vpeljuje v sozvočje s piscem.
Po drugi strani pa se bralca loteva vrtogla- vica. Nahaja se pred drznimi podobami, ki so zamotane in čudne; pred njim se doga- jajo osupljivi vesoljski razpadi; angelska in vražja bitja v različnih in razburljivih podo- bah se stalno vrstijo pred njim in se spopri jemajo za prostor v boju brez oddiha.Bralec sluti pomene, ki jih ni lahko dojeti. Sijajni teološki uvidi se prepletajo z opisi nebeš- kega obredja in spodbud ter bojem med Jagnjetom in zlom.
Pisec ni predvidljiv, njegova domišljija ne pozna meja. Pisatelj te knjige očitno ni sa- mo prerok, temveč na svoj način tudi ob- čutljiv pisec in umetnik. V 1,1.4.9; 22,8.9 se sam predstavlja kot Janez in Božji "slu- žabnik" s preroškim poslanstvom. Natanč- nejših podatkov o njem nimamo. Cerkveni očetje (Justin,Irenej,Klemen Aleksandrijski, Tertulijan, Origen, itd.) pripisujejo Razode- tje Janezu apostolu, piscu četrtega evan- gelija. Med sodobnimi eksegeti o vprašanju avtorstva Raz ni enotnosti. Gotovo pa je, da je knjiga močno povezana s tradicijo Janezove skupnosti, ki se je oblikovala v Efezu.
Med nastajanjem knjige je Cerkev očitno že doživela preganjanje in se je srečala z ura dnim nasprotovanjem rimskega cesarstva. Najverjetneje gre za drugo veliko preganja nje proti koncu Domicijanovega vladanja (91–96). To je bil hkrati čas intenzivnega pričakovanja ponovnega Kristusovega pri- hoda. Ker do tega še ni prišlo, so se neka- teri kristjani začeli preveč prilagajati svetu in so postali malodušni ali pa nepotrpežljivi Skupnost je morala skozi ogenj raznih pre- izkušenj. Ali je bila hujša tista, ko so jim žgali telesa in so jih mleli zobje kruha in iger lačnih živali v amfiteatrih človeških za bavišč, ali ona druga,ki je skelela od znot- raj, ker niso več čutili močne roke svojega Boga, ki so mu zaupali, in se jim je zdelo, da je obljuba o prihodu Božjega kraljestva vendarle ostala nekje na pol poti?
Knjiga ima dva velika dela, ki sta različno dolga.Prvi del sestavljajo sedmera pisma,ki se po uvodu zaporedoma zvrstijo v pismih sedmerim cerkvam (1,4-3,22), v drugem delu (4,1-22,5) pa srečamo značilna apo- kaliptična besedila, ki usmerjajo v globlje umevanje sveta in zgodovine. Prerok vabi, da preko različnih podob in prizorov razbi- ramo Božje nagovarjanje za naš čas.Ponu- ja nam nov zorni kot za presojanje vsega, to je Kristus in njegovo oznanilo o Božjem kraljestvu. V tem kraljestvu živimo, ko iz- povedujemo svojo vero v občestvo Cerkve To kraljestvo je med nami, vendar obleče- no v skromno suknjo svojega Gospoda, ki zase pravi: "Glej,stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj". (3,20). Vrata spoznanja Boga sto- jijo odprta vsakomur, kdor ga išče in prosi za živo vero (4,1). Videc vidi "sedečega na prestolu" (5,1) z veličastno knjigo, ki je popisana znotraj in zunaj. Razodetje se je dopolnilo in nastopa čas,ko se mora knjiga odpreti. A do njene vsebine se človek sam iz svojih moči ne more dokopati. Bog sam zato obljublja "leva iz Judovega rodu" (5, 2), Jagnje,ki se bo darovalo,svojega Sina, ki biva v Očetovem naročju,da razloži po- men besed (prim. Jn 1,18). Janez v knjigi močno poudarja Jagnjetovo smrt in njego- vo odrešilno vstajenje, oprijemljivost mesi- janske moči,polnost Duha,ki ga ima sam in ga posreduje tudi drugim, ki so ga vredni. To so tisti 144.000 zaznamovani z Jagnje- tovo krvjo na gori Sion (14,1-5), ki dokon- čno pripadajo Bogu in Kristusu in ki sledijo Jagnjetu ter v polnosti živijo od Kristusa razodeto resnico,tudi za ceno svojega živ- ljenja.Ti Bogu darujejo najsvetejšo službo, to je svetost svojega življenja, tako v trp- ljenju kot v veselju.
Knjiga se konča s hrepenečo molitvijo Cer- kve: "Duh in zaročenka pravita: Pridi!" (22, 17). Skupnost ljubi Kristusa,a želela bi lju- biti bolje in več.Kristus postane navzoč ta ko na družbeni kot na osebni ravni prav v bogoslužju, kjer postaja dar, studenec Bo- žjega življenja in zahvalna daritev. Verniki bodo v konkretnem življenju vedno znova doživljali pomanjkljivosti in stiske,čutili bo- do napetost med "že" in "še ne". A s Kristu sovim vstajenjem je nova doba dokončno nastopila.Pričeli so se poslednji časi; Sveti Duh je razlit na vse človeštvo in kristjani so že vstali s Kristusom. Beseda, ki vstaja iz Razodetja, kljub vsem preprekam vabi k nadaljevanju poti in daje pogum:"Da! Sko- raj pridem!" (22,20). To je trajno veselo sporočilo Knjige tudi za naš čas.

Maksimiljan Matjaž

Oče Henrik in Bratstvo

(nadaljevanje in konec)

Ivana Delchambre, Belgijka, nekdanja voditeljica Mednarodnega Bratstva, pravi: »Čemeren, trd obraz, zlato srce! Imel je poseben dar, da je razumel vsakogar, še posebej uboge. Znal je poslušati kot redko kdo! Znal je poslušati in sprejemati, kar so mu rekli. Vse je govorilo,da je človek moli- tve. Da je drugim mogel dati najboljše, kar je imel, je sam stopil v ozadje.«
Albert Heim,odgovorni v nemškem Bratstvu pravi:"Za nas je bil zgled-svetnik na zemlji Znal se je približati vsem vrstam bolnikov."
"Čeprav je bilo med Francozi in Nemci do- sti političnih zapletov, je za naše nemško Bratstvo storil največ, kar je mogel. Videl je, da Bratstvo deluje zelo pomirjajoče."
Gospa Paster,odgovorna v avstrijskem Bra tstvu, pravi: "Ko je oče prišel v Avstrijo,da se je srečal z narodnim odborom,smo takoj začutili moč njegove osebnosti:pridobil nas je s svojo preprostostjo in prisrčnostjo. V Avstriji je duhovnik dostikrat zelo uradniški Med njim in očetom Françoisem je razlika kot med nočjo in dnevom.In kadar sem šla v Francijo, zanj nisem bila tujka. Za očeta je bil vsakdo oseba, ki jo je treba spošto- vati in upoštevati."
Portugalska: "Ločitev od tistih,ki jih imamo radi - prijateljev, bratov, staršev ali učite- ljev, boli. Rekli bi, da je bil oče Henrik za Bratstvo na Portugalskem vse to. Čeprav je njegova smrt razžalostila posameznike in vse Bratstvo,nas tolaži Kristusovo vsta- jenje. Prijateljstvo med bolniki tolikih naro- dov,ki se je z delom očeta Henrika začelo, se bo prav gotovo nadaljevalo."
Zaire: "Smrt ustanovitelja Bratstva nam je povzročila bolečino. Ko smo brali njegove mednarodne okrožnice, smo si rekli,da smo lahko ponosni, ker imamo takega ustanovi- telja.Za nas oče Henrik ni mrtev.Ker veru- jemo,da še živi,je živ tudi v naših molitvah Vedno mu bomo hvaležni, da je v življenje priklical Bratstvo, ki nam pomaga,da evan- gelij v našem življenju lepše uspeva."
Guatemala: "Bratstvo v Guatemali vas pri- srčno pozdravlja in vam sporoča, da vas spremljamo v bolečini,ki vam jo je prizade- la smrt očeta Henrika Françoisa. Bolečino čutimo tudi mi, saj mu dolgujemo čudovito izkustvo, ki ga živimo v Bratstvu."
"Življenje in njegovo vrednost cenimo po sadovih, ki jih je dalo. Seme,ki ga je vsejal oče Henrik,je dalo neverjetne sadove šte- vilnim narodom. Mnogi smo deležni sreče,ki so jo dosegli bolniki,da so s pomočjo Brat- stva prišli do novega pogleda na življenje."
Tretja Latinsko-Ameriška pokrajina (Brazili- ja, Urugvaj, Argentina, Čile): "So tudi take novice, ki si jih ne želimo, a le pridejo: oče Henrik François je bil poklican v Očetovo hišo. Težko je verjeti in oči morajo znova in znova preleteti vrstice. Težko zadržim solzo,ki bi rada prišla iz očesa,ki se obrača proti nebu. Višnjevo nebo se ni videlo in zato njegove modrine nisem videla. Vera mi govori o domovanju,ki ga je Gospod pri- pravil tistim, ki ga ljubijo."
"Oče Henrik je bojeval dobri boj vere in iz- bojeval ga je do konca. Sedaj je s Kristu- som,kar je zanj velik dobiček. Žalostni smo ker je oče odšel, veseli nas pa, da bo za njim živelo Bratstvo,ki je evangeljsko giba- nje in kot nek poziv apostola Pavla,naj po- zabimo na bolečino ter se posvetimo delu za razširjanje evangelija."

Ta pričevanja, ki so prišla z raznih koncev sveta, dokazujejo, da bo delo, ki se je za- čelo v živi veri našega očeta,živelo naprej. V delu, ki ga je opravil, ni bila le njegova vera, ampak tudi trpljenje, ki je bil zanj vir novega upanja.
Naj oče Henrik sam konča to zadnje pogla- vje s sporočilom, ki ga je poslal mednarod- nemu vodstvu leta 1985.
"Če sedanje Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov primerjam s tistim,kar je bilo v le- tu 1945, bi rekel,da smo takrat imeli le re- vno leseno barako za tiste, ki smo se lotili dela. Vse naše delo je bilo zunaj, na ulici; hoteli smo pomagati bolnikom, da bi živeli.
V letu 1985 je Bratstvo velika hiša, ki ima mednarodno vodstvo, pokrajinske in škofij- ske odbore. V pritličju te velike stavbe so odgovorni za številne krajevne skupnosti. Njihovo delo na ulicah se še nadaljuje, še vedno iščejo bolne ter invalidne brate in sestre.Njihovo delo in zlasti njihovi nameni niso različni od dela in namenov tistih,ki so to delali pred štiridesetimi leti. Vem, da je življenje v letu 1985 zelo različno od tiste- ga v letu 1945. Težave, ki jih je treba re- ševati, so različne. Vendarle ne dvomimo: Kadar je srce pripravljeno na daritev, bo domišljija prav gotovo našla poti, ki bodo vodile k cilju."

Sklepne misli:

Pri pisanju sem se držal tistega, o čemer sem bil prepričan. Temu se s tujo besedo pravi biti objektiven. In vendarle se mi po- javlja dvom,da mi bo kdo morda rekel,kako nisem pisal življenjepisa, ampak podal sliko svetnika.
Priznam,da obstaja takšna nevarnost. Pro- sili so me, naj napišem življenjepis. Bil sem škof očeta Henrika.Škof ima za svoje duho vnike srce in pogled očeta. Naj mi pri tem pomaga Peguy: "Da bomo mogli soditi oče- ta, poglejmo v evangelij: "Oče je imel dva sina. Kako je evangeljski oče sodil sina, ki je odšel in se vrnil? Sodil ga je tako, da je bil njegov jok silnejši od joka vračajočega se sina!"
Na očeta Henrika sem gledal,kot gleda oče na sina.Morda je moj pogled pokvaril napuh - ponos, da je bil med mojimi duhovniki.
Res je imel izredne darove. Morda me to opravičuje. Res je tudi,da sem iskal njego- ve napake,a jih nisem našel. Takole moram reči: Zdi se, da je imel oče Henrik takšno zaupanje v Previdnost, da je bil popolnoma brezbrižen glede materialnih zadev. Zaradi tega so se sodelavke od časa do časa zna šle v hudih škripcih. Ali ni tudi to dokaz nje gove žive vere, da 'bo Bog že poskrbel'? In Bog navadno poskrbi s pomočjo ljudi.
Sicer je pa res, da bi mogel našteti nekaj 'sokrivcev' tega,kar sem napisal. Vplivali so name,ker so mi rekli,da tako mislijo, kot sem jaz mislil in napisal. In ni jih malo,ki se po njegovi smrti obračajo nanj v prepriča- nju, da jim bo pomagal. Posamezniki so me pisno obvestili, da so po njegovem posre- dovanju prejeli darove milosti.
Ne,ne razglašam ga za svetnika.Kaj takega ne more storiti upokojeni škof. Prepričan sem le,da ima Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov vnetega priprošnjika pri Bogu. Posreduje, da bi bila ustanova vsa Božja. Vsi,ki so prepričani,da je Bratstvo tudi nji- hova družina,naj se podobno kot oče Hen- rik trudijo, da bodo bolniki in invalidi 'vstali in hodili',saj 'jih Bog na poseben način ljubi'

Peter Boillon,

upokojeni škof v Verdunu
Prevod: Stanko Boljka CM

Ob praznovanju 16.rojstnega dne slovenske državnosti

15. srečanje KBBI v Lahovčah

Letos se je v Lahovčah odvijalo že 15.sre- čanje Bratstva, da bi počastili šestnajsto obletnico rojstva samostojne Slovenije. Z očetom sva se na avtobusni postaji v Po- stojni srečala z Ano Rebec in njeno sprem- ljevalko, kasneje se nam je pridružil tudi Vojko iz Šempasa. Voznik Bojan Kotnik je prišel ob osmi uri, da smo takoj vstopili in se odpeljali proti Podnanosu, da poberemo še dve prijazni sopotnici.
Sam sem bil prvič na tem srečanju, kjer je bila na začetku slovesna sveta maša v za- hvalo za slovensko samostojnost.
Lahovče so manjša vas v bližini ljubljans- kega letališča Brnik. Tu je velika ravnina, a ko prideš v vas, vse diši po kmetijah.
Ker sem bil prvič tu, sem si malo ogledoval okolje,ki je bolj primestno,ali še bolj natan- čno, ob robu glavnega mesta naše države.
Moram pohvaliti vse,ki so nam pripravili lep in prijeten sprejem za udeležbo na tej kul- turni prireditvi, kjer nam je igral ansambel Nagelj ter so sodelovale pevke ljudskih pe- smi iz Moravč.Dejstvo je,da ima vsak narod svoje ljudske pesmi, ki mu pomagajo živeti in preživeti. Brez dvoma podpiram vsa pri- zadevanja, da se veliko poje, kajti petje je mogočna hrana za človeško duševnost vsakega naroda. Na srečanje so prišle tudi narodne noše, kar je še posebej popestrilo ves kulturni program.
Bilo je zelo vroče, zato nam je šotorsko kritje prav prišlo. Po čudovitem kosilu smo imeli tudi lepo pripravljen srečelov.
Ni manjkalo sladoleda, kavice in peciva. Počasi smo odhajali vsak v svojo smer, od koder smo prišli. Pred tem smo dobili spo- minsko kapo z znakom organizatorja sreča- nja. Jaz sem dobil tudi izvirno ročno delo z lepo mislijo.
Med vožnjo proti Postojni smo se nasmejali spontanemu humorju, ki se je razvijal na podlagi križajočih se besed.
Lep praznični pozdrav vsem udeležencem srečanja želim in prijetno branje vsem, ki niste mogli priti iz osebnih razlogov.

Branko Merše

Podobno zahvalo za srečanje v Lahovčah v obliki molitve nam je poslala tudi Alenka Oblakovič.

Kjer lastovke gnezdijo, so dobri ljudje doma.

To je napisal Ivan Sivec.Ne bi vsakdo ver- jel, toda mi verjamemo. Tako kot lastovke se tudi mi zelo radi vračamo. To je bilo pri Tomažičevih ali Galjotovih že petnajstkrat. Vsako leto nas pride več.
To je hiša,ki nima para v naši deželi.Le kdo ne bi vriskal od sreče,že ko prejme vabilo? To je dan,ki ga je naredil Gospod. Z bese- dami se ne da opisati dobrote te družine. Ko bi bila slikarka,ne bi mogla prikazati do- gajanje v vsej dobroti.
Sama osebno sem se že pred leti, ko so mi postavili diagnozo MS (multiple skleroze), večkrat z možem zapeljala do njih. Kadar- koli sva prišla,smo se pogovarjali in smejali tako, da sva z Marico kar pozabili na bole- zen.Večkrat sem pomislila,kako lepo bi bilo ko bi bili drugi vsaj malo podobni tej druži- ni. Kako dobra je ta mama, sama dobrota jo je. Koliko dela jo čaka vsak dan. Gospo- dar Janez pa gara od jutra do večera,tako veliko kmetijo, toliko živine, družino, pa si še vzame čas za invalide in vsako leto do- življamo pri njem čudovite urice. Tako tudi mi lepo praznujemo naš velik praznik - Dan samostojnosti.
Hvala tudi vsem duhovnikom, posebno pa škofu g. Antonu Jamniku. Bog povrni tudi županu in vsem članom ansambla Nagelj. Nimam besed, da bi se zahvalila za ta ču- dovit dan in za vse druge dni,ko pridem na obisk. Vedno so vrata odprta. Tudi otroci se zgledujejo po očetu Janezu.
Še veliko let v miru in ob dobri letini naj Bog varuje družino Galjot. Marija pa naj še leta in leta varuje mamo,Marico in vse nji- hove. Tako, da se iz roda v rod nadaljuje hiša dobrih ljudi,kamor se bodo tudi lastov- ke vračale pod streho,ki naj jo pred ognjem varuje sosed, sveti Florijan.
V molitvi se vas bomo spominjali tudi bol- niki in invalidi.Hvala in Bog naj vam povrne vse,ker z denarjem tega kupiti ne moremo.

Marinka Mohorič

Srečanje KBBI pri Verici v Škofji vasi

Lojze Čokl, poverjenik Krščanskega brats- tva za celjsko regijo, nam je poslal vabilo za srečanje pri Veroniki Klinc v Škofji vasi. Zgodaj zjutraj je voznik kombija Zlatko pri- peljal iz Ljubljane.Pobiral nas je od Dobove do Škofje vasi. Ko smo se bližali cilju, smo zagledali od daleč čudovit grad, ki se je vzpenjal v vsej svoji veličini nad hišo Vero nike. Ko smo prispeli do hiše, nas je čakal velik šotor,kjer smo najprej imeli sveto ma- šo. Vodila sta jo g. Toni Burja in župnik g. Anton Perger. Med njo nam je zapel pevski zbor iz sosednje župnije, ki smo ga z nav- dušenjem spremljali. Ob našem srečanju smo molili za tiste, ki se srečanja niso mo- gli udeležiti.
Po končani sveti maši so nam postregli s kosilom.Nato je Zlatko zaigral nekaj pesmi.
Prehitro je prišel čas slovesa, ko smo se zahvalili gospe Veroniki in njeni družini ter odšli vsak na svoj dom. Naj jim Bog podeli mnogo prijetnih, zdravja polnih dni!

Jožica Romih

Srečanje KBBI leta 2007

Letos sem že pričakovala, da kombija ne bo... A na koncu,s posredovanjem Lojzeta in potem šoferja Janeza,je to pa le uspelo.
Zjutraj,kot že ustaljen tim- je Matej v kom biju skrbel zame, in me pridržal na ovinkih, saj bi se kljub res dobri vožnji Janeza, na ovinkih nagnila.
Matej je s seboj pripeljal še Katjo, krasno mlado deklico,ki ji je bolezen otežila življe- nje. A Katja je optimistka in edino prav je tako.
V Hotinji vasi pa smo pobrali še našo Angelo V Škofjo vas smo prišli okoli 10h. Prijazno smo bili sprejeti in srečala sem se s starimi prijatelji.Okoli 10:30 smo imeli mašo,ki jo je župnik odstopil lazaristu Toniju Burji. On je to nalogo sprejel in jo odlično opravil.
Po maši in svetem obhajilu, smo si podkre- pili želodčke z enkratno enolončnico. Tudi peciva ni manjkalo, pa češenj, napolitank, keksov, piva,vina, sokov, narezka, kave... in kaj vem, kaj še vse... Jaz sem,kot drugi tudi, rada klepetala, Zlatko pa nas je raz- veseljeval s harmoniko.
Okoli 16h smo odšli. Šofer je naredil manjši ovinek in mene odložil v Štorah. Tam smo spili še kavico in se posladkali z biskvitom, ki ga je gospodična Maja ravno vzela iz pečice...
Takrat se je tudi vlil dež, a našega prijet- nega razpoloženja ni mogel pokvariti.
In tako je minilo še eno srečanje,že sedmo po vrsti. Ne morem verjeti,kako čas beži...

Dragica Repnik

Srečanje v Semiču

Zbrali smo se v petek pozno popoldan. V prijetnem pogovoru smo dočakali okusno večerjo. Po telesni okrepitvi, smo dan za- ključili s sv. mašo in skupno predstavitvijo pri njej. Vsakdo je bil tudi povabljen, da je povedal stavek iz Svetega pisma,ki ga ima v spominu in ga nagovarja. Po lepi maši smo šli k počitku.
V soboto dopoldan smo imeli razmišljanje o čudežih Jezusa Kristusa. Ob njih smo si iz- brali sliko in jo pobarvali po svojem okusu. To nam je služilo za pogovor v skupinah, ki se je nadaljeval popoldan, po kosilu.
Imeli smo kar nekaj obiskov,med njimi, tudi člane Metliške Karitas. Po sv. maši je bilo prijetno, ko so nam družinski člani Jožeta Nemaniča prepevali veliko lepih pesmi.
V nedeljo smo se pridružili sv. maši v žup- nijski cerkvi. Pri njej je bilo krščenih sedem otrok. Jaz sem povedala nekaj prošenj.
To srečanje je name naredilo zelo dober vtis, saj sem se imela zelo lepo in si želim, da bi se lahko še večkrat udeležila takšne- ga srečanja.
Zahvalim se Jožetu Nemaniču za povabilo in organizacijo. Pa tudi vsem, ki so sodelo- vali in mi pomagali. Iskrena hvala s. Edith in s. Heleni za vse delo v kuhinji in drugod. Hvala Toniju,Zlatkotu, Tilki in vsem drugim Še enkrat vsem skupaj najlepša hvala,hkra ti pa vas prosim, da bi me še kdaj povabili.
Lep pozdrav!

Elica Krivec

V Semiču je bilo lepo

Naše srečanje nam bo ostalo v lepem spo- minu. Deležni smo bili mnogih darov, med- sebojne ljubezni in dobrote. Obiski so nam popestrili naše srečanje. Imeli smo zavest, da je krščansko bratstvo naše upanje in moč, kjer smo vsi ena družina.
Spoznali smo Jezusove čudeže po Svetem pismu.Naš duhovni vodja je bil g.Toni Burja ki nam je vse izčrpno razlagal in predstav- ljal po slikah,da smo lažje razumeli in si za- pomnili. Zelo smo bili zadovoljni in si še že- limo takih bogatih dni. Srečni in veseli smo bili ter z vsem preskrbljeni in obdarovani: z razvedrilom, veseljem in lepim petjem, du- hovno srečo,udeležbo pri sveti maši. Mno- go milosti nam je Gospod naklonil. Kljub temu, da smo tako revni, smo spoznali, da nas ljubi On, ki je pastir naših duš.
Iskrena zahvala vsem, ki ste prispevali, pomagali ali organizirali vse za naše dobro počutje. Bogu hvala!

Urška Zupančič

Skupina Kamnika in Domžal

Na sončno soboto,30.junija 2007 smo imeli celodnevno srečanje v župniji Ljubljana - Kašelj/Zalog.
Srečanje se je začelo dopoldne z duhovno mislijo, ki jo je pripravil duhovni pomočnik bratstva Toni Burja in nam je bila vodilo skozi ves čas. Spomnili smo se pokojnega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja,na njegovo navzočnost v Bratstvu, poveza- nost v molitvi z vsemi bolnimi, trpečimi in preizkušanimi. Z veseljem smo obujali spo- mine na srečanja z njim, ki jih ni bilo malo.
Ker smo v letu Svetega pisma, smo se us- tavili tudi ob odlomku takratne nedelje,kjer so zapisane besede: "Gospod, nisem vre- den,da prideš k meni,ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša« (Mt 8,5-17). Te besede izgovarjamo pri vsaki sveti maši
Za lepo srečanje smo se Bogu zahvalili s sveto mašo, ki smo jo imeli v cerkvi ange- lov varuhov, katere smo prosili za varstvo. Po maši pa smo v veselem razpoloženju praznovali okroglo obletnico rojstnega dne Marije Vraničar.
Lepo se zahvaljujem vsem, ki so poskrbeli, da smo se vsi, ki smo prišli na srečanje, imeli lepo in so to srečanje tudi pripravili. Hvala gospodu Antonu Perčiču, ki nam je velikodušno odstopil prostore župnišča in vsem, ki so poskrbeli za duhovno in teles- no hrano vseh udeležencev srečanja.

Ana Kneževič

Na obisku pri Vesni doma

Se grenko s sladkim je spojilo,
da bi svoj čudež naredilo,
da iz morske vode bi kristal postal
v belini svoji, Božji dar.

Vem,da ne veste,kje je to. Pa si še enkrat preberite zgornji verz. No,če vam še sedaj ni čisto jasno,naj vam povem,da tudi naša Vesna ni čisto navaden človek. Živi v pri- jetnem okolju slovenske Istre, kjer še zrak drugače diši. Vonj po soli... Tudi če ga ne marate preveč, pa vsi vemo, da jed, ki ni osoljena, ni dobra. Bili smo v kraju, kjer sol pridelujejo že 700 let.V Sečoveljskih solinah
Pričakalo nas je zgodnje,kislo,deževno so- botno jutro. Nočni nalivi so nas spremljali vse od Ljubljane,preko Sežane, do Vipave, kjer smo "pobrali" še naše zadnje obisko- valce.A bolj ko smo se bližali Seči pri Porto rožu, od koder je doma naša Vesna, toliko bolj smo bili veseli, ko nas je izza oblakov pozdravilo sonce, ki nam je ostalo zvesto vse do našega odhoda.
Naše druženje smo pričeli s sveto mašo v podružni cerkvi Sv.Jerneja v Seči, kjer nas je najprej pričakala Vesna s svojimi starši, mamo Marijo in očetom Aleksandrom. Po opravljeni mašni daritvi nam je g. župnik Dinko Bizjak razložil veliko o cerkvi, kraju in ljudeh. Sledil je ogled sečoveljskih solin, skozi katere nas je popeljal Vesnin oče, ki si je kruh služil kot solinar. Grenak in težak kruh je to. Že res, da smo v solinah spoz- nali stoletno sožitje morja, sonca in vetra, a solinarstvo je bilo in je še vedno ročno delo.
Vsako solno polje je predstavljalo samo- stojno solino za zgoščevanje morske vode in kristalizacijo. Videli smo solna polja, na- menjena kristalizaciji soli, ločena od polj za zgoščevanje morske vode (bazeni za izhla pevanje).Razlika med obema načinoma pri- delave soli je v tehnološkem postopku, ki se veže na pripravo slanice, žetev in skla- diščenje soli. Skupna značilnost pa je, da solinarji na dnu solnih polj gojijo »petolo« - biosediment (naravna usedlina), ki prepre- čuje prehajanje morskega blata v sol in za držuje vgrajevanje posameznih ionov v sol
Toliko o "kemiji" na našem sprehodu po so- linah. Imeli smo možnost opaziti tudi pisani živalski svet - predvsem ptice. Videli smo čapljo. Še več ptic se v solinah pojavi je- seni, ko tam počivajo množice ptic na seli- tveni poti med Evropo in Afriko.
Po končanem ogledu solin smo se ustavili še pri Vesni doma, kjer smo dodobra spo- znali istrsko dušo, ki je preprosta, iskrena, radodarna, kot Vesnina starša, ki sta nas pogostila s preprostim, a bogatim istrskim kosilom. Pravo sproščenost smo začutili ob zvokih dveh harmonik - Zlatkove,in dolenj- ski zvok iz istrske harmonike izpod prstov očeta Aleksandra. Druženje smo na veliko presenečenje vseh končali s torto, saj je Marjetka naslednji dan praznovala rojstni dan.
Vesna,ob koncu reči samo "bilo je lepo", je premalo. Veseli nas, da smo lahko en dan s Teboj bili "sol zemlje".Ti pa skupaj z nami ostani še naprej "luč" in kristal,ki naj se še dolgo blešči za vse nas.

Tone Kovačič

Dosežka Janje Blatnik in Darinke Slanovec

Veseli smo, da lahko v reviji Prijatelj česti- tamo Janji Blatnik, dolgoletni članici Krščan skega bratstva bolnikov in invalidov, ki s svojim literarnim ustvarjanjem dobiva veli- ko pohval. Sedmega junija letošnjega leta pa jim je lahko dodala še Priznanje občine Krško.V obrazložitvi je bilo v kratkem stav- ku strnjeno vse,kar Janjo postavlja ob bok ljudem, ki vdano živijo v preizkušnjah in kljub temu najdejo voljo za bogato ustvar- janje.Napisano je bilo naslednje: "Gospe Ja nji Blatnik, Občinski svet Občine Krško, za leto 2007,podeljuje priznanje Občine Krško za voljo v življenju in bogastvo izdanih knji žnih del."
Prav tako je pomembno nagrado za svoje literarno ustvarjanje prejela tudi Darinka Slanovec. Darinka je bila nagrajena na 9. mednarodnem natečaju haiku poezije, kjer je sodelovalo 115 piscev iz Slovenije in tu- jine. Kritik je tako ocenil njeno stvaritev: "Na popolnoma preprost, a učinkovit način združuje človekovo hrepenenje in neulov- ljiv trenutek 'oblačne slike', ki na simbolni ravni pomeni tudi mehko vez med duhom in telesom, še več, oboje združuje v enem samem pogledu, ki povezuje tudi nebo in zemljo."

Obema iskreno čestitamo tudi člani Krš- čanskega bratstva bolnikov in invalidov.

Dom na Zaplani

Počitnice za šolarje vseh vrst; dopusti za zaposlene, to je čas, ki je za mnoge naj- lepši, najbolj zaželen čas v letu. Pa vendar prav mi, bolni, invalidni ter osamljeni, naj- večkrat težko čakamo, da to obdobje spro ščenosti mine in se življenje spet vrne v normalne, utečene,že preizkušene tire. Za marsikoga je prav čas počitnic in dopustov čas največje osamljenosti.Prijatelj mi je ne koč potožil: "Julija in avgusta ni nikjer niko gar! Tudi če umreš,te nima kdo pokopat!" Seveda tako hudo spet ni.Zato prav vsem privoščim lepe dneve počitnikovanja, ki naj nas med seboj povezujejo in tako prispe- vajo k čim boljšim medsebojnim odnosom.
Tudi med počitnicami in dopusti delo in skrbi za sočloveka ne zamrejo popolnoma. To potrjujejo tudi obnovitvena dela na na- šem Domu na Zaplani. Res, da ta tečejo trenutno malo počasneje,kot bi sicer želeli vendar temu niso krivi dopusti.Kdaj pa kdaj moramo tudi mi malo počakati, da številni zunanji izvajalci opravijo svoje obveznosti, da moremo potem nadaljevati z načrtova- nimi deli.
Seveda pa takšne pavze v Bratstvu še bolj izkoristimo, da se intenzivneje povezujemo z vami, dragi dobrotniki bolnikov. Še kako se zavedamo,da je živeti, ljubiti in biti sre- čen brez vas, ki si prizadevate, da bi nas tudi finančno podprli - utopija! Z vami smo povezani z neštetimi vezmi. Zavedamo se, da rastemo in se razvijamo prav z vašo po močjo. Potrebujemo vas..., ne samo zato, ker nas v tej situaciji razumete in nas pod pirate, ampak tudi zato, ker nam na najra- zličnejše načine zatrjujete,da vam tudi mi nekaj pomenimo. Zato za vse vaše darove in prizadevanja: Hvala!

KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVA LIDOV,Tabor 12,1000 Ljubljana, št.računa: 02014-0256229150 s pripisom:ZA ZAPLANO

Če pa se težko znajdete v številkah banč- nega računa,potem preprosto pokličite vo- ditelja Doma na Zaplani, tel. 041/425-281, da vam pošljemo položnico,na katero napi- šete samo višino svojega daru.
Hvala vsem, ki ste nam že pomagali. Hvala za vašo odprto dlan, za vaše zaupanje in sodelovanje. Vse dobro vam želim!

Rafko Jurjevčič

Nadškof dr.Alojzij Šuštar- naš priprošnjik

"Tako sem vas vesel. Mi smo pa res pove- zani – povezani v molitvi. Se vam moram zahvaliti." Takole z velikim navdušenjem in žarom v očeh nas je nekaj članov Bratstva lani sprejel na obisk upokojeni nadškof Aloj- zij Šuštar.Pokojni nadškof je bil Krščanske- mu bratstvu bolnikov in invalidov zelo blizu Večkrat se je udeleževal naših srečanj.
Povedal nam je, da je gluh, da je njegovo telo opešalo in da je privezan na invalidski voziček, da pa ima tako dobro sestro Miro, ki je kot angel varuh in mu pri vsem poma- ga. Želel si je, da bi vsaj duhovno ne ope- šal. "Pa kaj. Kakor Bog hoče. Saj je tako prav," je nekajkrat dejal med pogovorom in se med tem spomnil na neko invalidko, ki samo leži in ne more nič govoriti."To je tr- pljenje!" je dejal. Njegovo škofovsko geslo je namreč bilo: "Božjo voljo spolnjevati." Ko smo ga vprašali, katero knjigo bi pripo- ročil v branje nam, invalidom, je brez pre- misleka odgovoril: "Sveto pismo." Zaupal nam je tudi, da ima spisek tistih, za katere moli in med njimi je tudi Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov. Ko smo se poslavljali, nam je s tresočo se roko podelil še trojni škofovski blagoslov.Še nekaj dni pred smrt jo je napisal zahvalo Bratstvu za voščilo ob njegovem godu, ki ga je imel 21. junija.
Tudi sam sem se na različnih srečanjih več krat srečal z nadškofom Šuštarjem. Vedno in povsod je veliko pozornost in skrb izka- zoval prav bolnim in invalidom. Tudi takrat, kadar so bili navzoči predstavniki politične- ga in cerkvenega življenja, ali kakšni drugi pomembni ljudje, je vedno najprej stopil do invalidov in jih s prisrčnim stiskom rok po- zdravil. Pri mašni daritvi je najprej obhajal prav invalide.
Škof Šuštar je leta 1990 rešil smrti mlade- ga fanta, ki so ga starši pripeljali iz Bosne, s tem da je dal denar za operacijo. Zaradi tega dogodka in zaradi velike naklonjenosti do invalidov in bolnih sem nadškofa pred- lagal za Izjemno osebnost leta pri akciji Ljudje odprtih rok revije Naša žena, kar so gladko sprejeli in ga razglasili za Izjemno osebnost leta 1997. Istega leta sem delal svoj prvi intervju na radiu Ognjišče prav z nadškofom Šuštarjem v oddaji za bolnike in invalide, ki je kasneje dobila naslov Vstani in hodi. Že takrat je bil upokojeni nadškof močno naglušen, zato sem imel vprašanja napisana, da jih je lahko spremljal. Zaupal nam je tudi,da si je papež ob prvem obisku pri nas leta 1996 zelo želel srečati tudi z bolniki in invalidi, pa žal ni bilo mogoče, ker je bil program prenatrpan.
Zanimivo doživetje v zvezi s fotografiranjem nadškofa Šuštarja sem imel na dan umesti tve nadškofa Alojzija Urana.Ko so se drugi fotografi že zapodili za odhajajočimi poli- tiki in pomembneži, so nadškofa Šuštarja

posedli iz stola v prezbiteriju na invalidski voziček. Nekomu se ta trenutek najbrž ni zdel primeren za fotografiranje,tako,da sem slišal glasen:"Ne slikat škofa!" Povedal sem mu,da fotografiram za Prijatelja. Odvrnil mi je: "Kaj pa potem, če sta prijatelja?!" Je res neprimerno fotografirati betežnega nad škofa na invalidskem vozičku? Nastala je čudovita fotografija nadškofa z dvignjeno roko v pozdrav in nasmehom na licu, ob njem pa zdajšnji škof Anton Jamnik in ses- tra Mira,ki mu pomagata.Fotografija je bila objavljena v 1. št. Prijatelja leta 2005 na zadnji strani.
Ob 25.letnici škofovskega posvečenja upo kojenega nadškofa Alojzija Šuštarja leta 2006 v kapeli Zavoda sv.Stanislava, ko so bili pri mašni daritvi z njim zbrani vsi sloven ski škofje in nuncij v Sloveniji, sem s foto- aparatom ujel ganljiv trenutek, ko nadškof Šuštar poljublja roko mariborskemu škofu Smeju. Na koncu pa je nastal še en pome- nljiv in zanimiv trenutek, ko je škof ostal sam na invalidskem vozičku med praznimi stoli oblečen v škofovska oblačila z mitro na glavi.
Nekaj zanimivih trenutkov si poglejte na predzadnji strani v Ustavljenih trenutkih.
Na praznik apostolov Petra in Pavla, v ča- su, ko je nadškof Uran posvečeval nove duhovnike, je nadškof Šuštar odšel k Bogu prosit za nove duhovniške poklice.Množica ljudi, med njimi tudi mnogo invalidov, se je poslovila od njega. Z dežjem je blagoslav- ljalo nebo tisto popoldne zemeljsko slovo nadškofa dr.Alojzija Šuštarja in mavrica se je raztegnila v obok nad ljubljanskim nebom Odšel je svetniški mož, ki bo zdaj v nebe- sih naš priprošnjik,zato ostajamo z njim še naprej povezani.

Tone Planinšek

V teh dneh se spominjam edinega bližjega srečanja in stiska roke s pokojnim nadško- fom Šuštarjem v Marijinem Celju (Mariazell)
Šlo je za nekajdnevno srednjeevropsko sre čanje invalidov in bolnikov - področje nek- danje Avstro-Ogrske.
Med nas je prišel tako sproščeno,evangelj sko odprt in se rad pogovarjal tako z naj- bolj preprostim bolnikom,kot tudi s takrat- nim avstrijskim predsednikom, Rudolfom Kirschlegerjem, ki nas je obiskal in tudi s kakšnimi navihanimi "kampeljci" iz vrst spre mljevalcev, kot s tistimi vedno resnimi.
Naj počiva v božjem miru in nam pomaga izprositi duhovnikov in ljudi, ki se bodo v vsakem trenutku znali "preklopiti" in vživeti v potrebe časa in bližnjega!
Na god sv. Alojzija smo se poslovili od Marije Špoljar iz Ljubljane, ki je zadnja leta živela v domu v Šentjurju. Razdajala se je za svojo družino in prijatelje. Pa tudi za župnijo Ljubljana-Štepanja vas in brate kapucine je mnogo storila ter molila. Svoje preizkušano življenje je darovala Gospodu.
Marija, hvala ti,za trenutke,ki smo jih sku- paj preživeli in tvoj zgled zaupanja v Božjo pomoč.

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov

Na Brezjah, 16. junija 2007

39. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje

Tisto soboto smo se bolniki in invalidi tudi iz Šmarja pri Jelšah udeležili 39. romanja k Mariji Pomagaj na Brezjah. Poln avtobus je zgodaj zjutraj odpeljal proti cilju. Tam so nas pričakali prostovoljci,ki so nam prisko- čili na pomoč, da smo lahko izstopili iz av- tobusa. Dobili smo tudi romarske značke in pesmi za mašo in večernice. Zbralo se nas je ogromno invalidov, ki smo sodelovali pri maši. Med mašo je bilo maziljenje bolnikov in po njej blagoslov z Najsvetejšim.Nato je bil sprevod mimo Marije Pomagaj.
Takoj po maši je začelo deževati,zato smo se odpravili do avtobusa,da tam prigrizne- mo malico iz nahrbtnika. Bili smo navdušeni ker se je kmalu zjasnilo.
Veseli smo se vračali proti domu. Spotoma smo se oglasili na Trojanah, kjer smo se posladkali s kavico in krofi ter se odpeljali do cerkve v Petrovčah. Tu smo se udele- žili litanij. Vračali smo se zadovoljni proti domu, ker smo doživeli čudovit dan. Hvala vsem, ki so k temu pripomogli.

Jožica Romih

Iz nagovora msgr.dr. Marjana Turnška, murskosoboškega škofa

Dragi bratje in sestre v Kristusu,še posebej tisti,ki ste preskušani v bolezni in starosti, in vsi, ki jim stojite ob strani ter jim poma- gate!
Leto je naokoli in spet smo zbrani pri Mariji pomagaj na Brezjah,v letu,ko bomo 1.sep- tembra obhajali stoletnico kronanja njene brezjanske podobe in to na godovni dan njenega brezmadežnega Srca. Prav temu Srcu se posebej izročimo, saj je to tisto Srce, v katerem je tudi po besedah dana- šnjega evangelija Marija ohranjala vse ve- like skrivnosti, ki jih je razodeval njen Sin. Ko smo v njenem Srcu,smo v sami skrivno- sti Jezusovega odrešenja.Leto Svetega pi- sma,ki ga živimo,nas tudi danes vabi,da se ob slišani Božji besedi navdihnemo z Božjo modrostjo za naše vsakdanje življenje...
...Tudi mi se zaupanja učimo in v njem na- predujmo. Zato smo tudi danes tukaj. Ver- jamemo, da Bog ne želi bolezni in trpljenja, a verujemo tudi, da ga želi, ko nanj naleti zaradi grešnosti na svetu, spremeniti. Kot za Marijo ostaja tudi za nas skrivnost, za- kaj je on,Bog in človek, moral trpeti in um- reti. In prav v to skrivnost želi Kristus, da po Mariji potopimo tudi naše trpljenje in bolezni.Božja beseda nas uči,da v vsakem stanju izgovarjamo,kar je Pavel pisal Efeža nom: "Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v Kristusu blago- slovil z vsakršnim blagoslovom iz nebes" (Ef 1,3).To pa velja tudi ob bolezni in starost- ni onemoglosti.Tudi bolezen moramo izročiti njemu, da jo blagoslovi in iz našega stanja stori "veličastvo njegove milosti". (Ef 1,6). In takrat tudi mi stopimo v to skrivnost »treh dni«, skrivnost odrešenja, skrivnost velike noči. Ko se znajdemo v tako resni bolezni, da je nevarnost smrti prisotna (to ni zadnja ura), takrat želi priti Kristus po Cerkvi naproti bolniku z zakramentom bol- niškega maziljenja. Po njem stopi On sam v to krizno obdobje in ga posveti tako, da trpečega bolnika pridruži svoji daritvi, ki jo je z darovanjem samega sebe Kristus op- ravil na križu za odrešenje vseh ljudi – tudi za tega bolnika, ki prejema zakrament bol- niškega maziljenja. Njegova huda bolezen postane orodje Božjega odreševanja vsega sveta. To bolnika na poseben način združi s trpečim Kristusom,ga upodablja po njem. Tako kot kruh in vino pri sveti maši posta- neta nosilca Božje navzočnosti,tudi z bol- niškim maziljenjem bolezen postane nosilka neverjetne odrešenjske bližine trpečega Kristusa–tako za bolnika kot za vso Cerkev S tem zakramentom bolnik postane na nek način poseben služabnik Cerkve. Kolikšna veličina in skrivnost se skrivata v tem za- kramentu! Zato je prav,da bi ga vsak res- no bolan katoličan prejel;torej poklical du- hovnika Cerkve,ki bi zanj molil in ga mazilil, kot smo slišali, da Jakob naroča svoji sku- pnosti. Ta zakrament lahko med boleznijo sprejmemo samo enkrat,razen,če se stanje zares hudo poslabša.Pogoj za ta zakrament je poleg bolezni tudi zakrament sprave, če je seveda mogoč.
Danes, ko se mnogi bojijo bolezni in trplje- nja, je treba vse storiti, da se jim stanje olajša,a vse storiti,da bi zmogli tudi takšno stanje dostojanstveno sprejeti in ga posve titi. Kako drugačno je takšno doživljanje od miselnosti porabniške družbe,ki vse, kar je neuporabno in pokvarjeno, zavrže. Zelo nevarno je,da tudi življenje začnemo vred- notiti po njegovi praktični koristnosti. Za- kaj, ko to ni več, ga je treba zavreči; ne- koristne ljudi odstraniti.Do kakšnih strašnih absurdov lahko pripelje takšno razmišljanje pa,žal,imamo preveč izkušenj iz polpretekle zgodovine in tudi sedanjosti. Iz takšnega dojemanja se rojevajo misli na samomor pri bolnikih samih,pri drugih pa misli o evtana- ziji ali »lepi smrti«. Slepota človeka je res velika, kadar misli, da bo s tem rešil svoj problem ali celo problem naše zahodne na- glo starajoče se družbe,ki kmalu ne bo več vedela, kam z ostarelimi in neozdravljivo bolnimi ljudmi.
Dragi preskušani bratje in sestre, dragi ro- marji pri Mariji Pomagaj,v Marijinem Srcu je drugačna resnica, ki se glasi: Vi ste veliko vredni; postanete lahko celo aktivni nosilci odrešenja njenega Sina svetu! Zato poslu- šajte Marijo, ki pravi: Karkoli vam reče moj Sin, storite! Tudi v bolezni in stiski ter tr- pljenju iščite njegovo voljo in jo izpolnjujte Dajte svojo nemoč na razpolago Njemu, da preko nje zasije Božja Ljubezen – več v življenju ne morete storiti! Amen!

msgr.dr. Marjan Turnšek
murskosoboški škof

Bog ostaja z nami!

V nedeljo,ko so po mnogih župnijah bile pro cesije Sv.Rešnjega Telesa, se nas je nekaj prijateljev zbralo pri Koroščevih na Vinu.
Naše druženje smo pričeli s sv. mašo in se tako najprej duhovno obogatili. Duhovnik, g.Janez Drnovšek, je poudaril pomen sv.Re šnjega Telesa za naše življenje, skrivnost, ki je ne moremo povsem razumeti, ampak preprosto vanjo verujemo. Govoril je o tej neskončni Božji Ljubezni,kako nas Bog lju- bi, spremlja na vseh naših poteh in ostaja z nami!
V tem duhu in ozračju smo nadaljevali na- še srečanje. Jeziki so se razvezali in stekel je prijeten klepet. Ni manjkalo domačih do- brot in teh, ki smo jih skupaj pripravili. Pri- jetno je bilo obiranje češenj, pa tudi hra- njenje zajčkov,ki so ostali brez mame. Ata Ludvik in Zala pa sta raztegnila svoj "meh" tako, da je bilo zares veselo.
Čas je hitro minil in je bilo treba oditi.Hva- ležni Bogu in Koroščevim za ta skupaj pre- živeti dan smo se poslavljali z željo, da se ob letu spet snidemo.

Tinčetova Lenka

Poromali smo k Mariji Vnebovzeti na Gračko goro

Za ta lep dogodek ima največ zaslug Urška Zupančič,ki nas je povabila. Marijina cerk- vica na tem posavskem griču je znamenita romarska pot. To dokazujejo številne slike na steni, ki so jih romarji darovali Mariji v zahvalo za njeno priprošnjo.
Bogoslužje sta vodila sevniški župnik,g.Vin ko Štrucelj, in g. Jože Zabret. Mladi pevci in glasbeniki iz Stranj pa so na koru pope- strili sv.mašo in uprizorili pravi koncert.
Po obredu smo pred cerkvijo malo pokle- petali kot v dobrih starih časih. Urškini do- mači so nam pripravili dobrote za pod zob. Razpoloženje je bilo prijetno in nekateri so se za trenutek vrnili v otroška leta ter pre izkusili gugalnico na bližnjem drevesu.
Na žalost lepi trenutki prehitro minejo.Tudi ta majska nedelja je in bo ostala v nepo- zabnem spominu.
Hvala vsem zaslužnim, da smo smeli poča- stiti Marijo,h kateri se zatekamo v preizku- šnjah.

Jožica Ameršek

Novomašnik, bod' pozdravljen!

Na novo mašo nas je lazarist Marko Jeromel kar dosti povabil,saj je kot bogoslovec pri- šel v stik z mnogimi iz Bratstva. Večkrat je tudi priskočil na pomoč,za kar smo mu hva ležni.Naj bo bogata njegova duhovniška pot

Poslušanje - umetnost srca

Se vam je že zgodilo,da ste želeli nekaj po vedati, pa vas ljudje niso razumeli. Ali pa ste kaj izrekli z zelo dobrim namenom, pa so drugi vaše besede sprevrgli? Morda ste komu kaj zaupali,ta pa vašega zaupanja ni znal ceniti? Ali pa ste bili le tiho in so drugi o vas govorili, kako ste žalostni? ... Če ste že kdaj kaj takega doživeli,potem boste za gotovo pritrdili,da je poslušanje neke vrste umetnost. Zato bomo v tokratnem ustvar- jalnem kotičku razmišljali o tem, kako bi lahko postali umetniki pri poslušanju. Za- gotovo je ta umetnost tesno povezana z umetnostjo pogovarjanja in je prvi korak na poti k dobremu sožitju.
Kadarkoli se lotimo ustvarjanja,vedno pot- rebujemo tudi pripomočke: za slikanje pla- tno, barve in čopič; za pletenje volno in pletilke; za pisanje papir in svinčnik... Kaj pa potrebujemo za poslušanje? Najprej mo ramo imeti čas.Kadar hočemo dobro poslu- šati, se nam ne sme muditi. Potrebujemo tudi sočutje. Če hočemo razumeti človeka, s katerim se pogovarjamo, moramo z njim začutiti njegovo žalost ali radost, njegov uspeh ali ponižanje,... Dobrega poslušanja ni brez spoštovanja in sprejemanja. Pri po- slušanju ne smemo razmišljati,v katerih be sedah se s človekom strinjamo in kdaj se nam zdi njegovo pripovedovanje pretirano ali drugačno od našega prepričanja. Če hočemo dobro poslušati, moramo človeka popolnoma sprejemati v vsej njegovi raz- ličnosti in ga spoštovati takšnega, kakršen je. Najpomembnejše pa je, da imamo člo- veka, ki ga poslušamo, iskreno radi. To je temeljni pogoj, če želimo biti v umetnosti poslušanja kolikor toliko uspešni.
Spomnim se nekega moža, ki sem ga kar nekajkrat obiskala, vedno z določenim na- menom ali prošnjo. Preden sem mu lahko povedala, zakaj sem prišla, sem ga morala poslušati kakšno uro ali dve. Rad je govoril in nikoli mu ni zmanjkalo besed. Spraševala sem se, le kako lahko živi ob njem njegova žena. Sama nisem dobila občutka,da bi me ta mož kdaj zares poslušal, le govoril je in govoril in kadar sem se vmes oglasila, je moje besede skoraj preslišal in nadaljeval s svojo temo. Enkrat sem prišla na obisk, ko sta bila oba doma.Prav spomnim se občut- ka radovednosti, ki me je preplavil, saj me je zares zanimalo, kako se med seboj po- govarjata. Tudi njegova žena je bila zgo- vorna in je rada govorila. Večino časa sta oba skupaj kaj pripovedovala – vsak nekaj svojega. Bilo mi je prav neprijetno, saj nisem vedela, koga naj poslušam. Ko sem odhajala, sem se sama pri sebi nasmejala. Vem pa,da je bilo iz njunega pogovora raz vidno, da drug drugega razumeta in slišita, pa čeprav ne uspeta ujeti vseh besed.Ime la sta se res zelo rada in zato sta se tudi slišala, čeprav se je na prvi pogled zdelo, da se sploh ne poslušata.
Umetnost poslušanja je najprej umetnost srca. Ni dovolj le napeti ušesa, predvsem je pomembno odpreti srce. Nekaj najlepše- ga je, če srečamo človeka,ki nas zares ra- zume.Zato mora biti nekaj čudovitega tudi to, če nam uspe, da znamo svoje bližnje poslušati. Če imamo osnovne pripomočke za to umetnost: čas in dobro voljo, potem lahko začnemo. Najprej moramo vaditi: iz- brati moramo človeka in iti k njemu prav z namenom, da ga bomo poslušali. Vzemimo si čas, zberimo pogum, s spoštovanjem in z vso ljubeznijo potrkajmo na vrata ali po- zvonimo na zvonec. Kadar poslušamo, ne razmišljamo o tem, kaj bomo odgovorili. Le pozorni bodimo na besede.V srcu pa si po- navljamo, da tega človeka spoštujemo in ga imamo radi. Pri poslušanju gledamo člo- veka v oči.S svojim odobravanjem in priki- mavanjem večkrat pokažemo,da ga razu- memo. Morda kdaj tudi ponovimo, kar smo slišali in še kaj vprašamo.Ko človeka nago- varjamo, ga pokličimo po imenu. Preden se od njega poslovimo,se mu zahvalimo za za upanje.In ko prestopimo prag njegove hiše v sebi naredimo trden sklep, da tega, kar smo slišali,ne bomo pripovedovali nikomur.
To je prva lekcija ustvarjanja pri umetnosti poslušanja.Ni težka,je pa zahtevna. Nada- ljevanje je zelo preprosto. Ko imamo spet čas in voljo,prvo lekcijo ponovimo.In ko to naredimo velikokrat, postanemo umetniki poslušanja. Nikdar pa ne smemo biti popol- noma prepričani, da smo to umetnost že osvojili. Splača se,da se vedno znova tru- dimo postati še boljši poslušalci, predvsem v spoštovanju, sprejemanju in ljubezni do človeka, ki ga poslušamo.

Polona Malovrh

Sanje, ki se jih lahko dotaknem

»Imam privilegij, da živim,
in najdem svoj mir, ko zvečer zamižim,
včeraj le v sanjah, danes že zares...«

V ponedeljek,4.junija zvečer,sem si s prija telji ogledal in sodoživljal plesno gledališko predstavo z naslovom "Watch out" ("Pazi!") ki so jo v ljubljanski unionski dvorani pred- stavili plesalci na vozičkih,skupaj s plesalci neinvalidi. Predstava je mozaik osebnih iz- povedi,ki jih iz vsakdanjega življenja pozna mnogo invalidov različnih kategorij.
"Mislimo,govorimo, čustvujemo..., zakaj ne bi še plesali?"
Tako nekako se je spraševala plesalka na vozičku,ki tudi v vsakdanjem življenju upo- rablja invalidski voziček.
Z besedami,gibi in plesom je nakazala in po trdila, kako pomemben je za invalida pravi voziček,da lahko dejansko postaneta JAZ.
Osebno me je najbolj nagovorila tista zgo- dba iz tega mozaika,ki govori o človeku,ko je pod težo bremen obnemogel na tleh... In so se mu "soigralci" približali ter tako dol go in vztrajno »plesali« okrog njega, da je našel moči, vstal in shodil s pomočjo in- validskega vozička, ki mu je bil »poslan«.
V objemu časa in okolja je nastala ta, po- mensko večplastna plesno gledališka pred- stava, ki jo je spisalo življenje s sodelova- njem Društva študentov invalidov Slovenije in koreografa Mihe Krušiča.
Nastopajoči so bili ob koncu predstave na- grajeni z dolgim aplavzom,za vse nas pa je ostal izziv o presoji, kako sprejeti veselo oznanilo Življenja,ki nas vsako jutro vabi v nov dan...

Jože Raduha

Nova maša – Novo upanje

Sva starša osemletne punčke Urške, ki leži v ljubljanskem kliničnem centru na inten- zivni negi. Urška je bila hudo bolna, njeno zdravje je bilo ogroženo. Vso pomoč,ki sva jo iskala,sva vedno dobila pri Jezusu in nje govi Materi Mariji. Vsak dan sva obiskovala kapelo in prosila Jezusa pomoči.
5. julija 2007 sva bila pri novi maši,ki so jo darovali trije novomašniki z bolniškim duho- vnikom Šlibarjem. To je bilo za naju velika opora, kajti tisti trenutek sva se zavedala, kako zelo potrebujemo zadostno število duhovnikov. Zelo pomembno je, da imamo ne samo telesne zdravnike,ampak tudi du- hovne. To so duhovniki, ki nam prinašajo duhovno hrano in oznanjajo vero v imenu Jezusa Kristusa.
Bogu se zahvaljujeva za vse novomašnike, kakor tudi za vse duhovnike, redovnike, redovnice, misijonarje in laične delavce. Hkrati pa prosiva za še več duhovnih pokli- cev in oznanjevalcev veselega oznanila.
Hvala vam, vsi novomašniki in duhovniki, ki nam prinašate upanje z daritvijo, oznanje- vanjem, s prisotnostjo,z obiski in zgledom. Hvala vam za blagoslov,ki nam ga podelju- jete in ne varujete zase.

Hvaležna starša

Mi smo bratje in sestre - Wir sind Brüder & Schwestern - Siamo fratelli e sorelle

Pod trijezičnim geslom 'Smo bratje in sestre' je 23. in 24. maja v Celovcu na sejmišču potekalo srečanje invalidnih ljudi iz sedmih držav.
Ljudje z invalidnostjo ali brez nje iz srednje Evrope so se srečali z željo, da bi se med seboj bolje spoznali. S poznavanjem drug drugega,prideta tudi razumevanje in vred- notenje drug drugega. Ceniti soljudi, razu- meti drugačnost in podobnost ter spozna- vanje njegovih sposobnosti in moči.
Mi smo bratje in sestre! Zato glejmo solju- dem v oči v isti višini. Ni pomembno, ali je kdo star ali mlad, reven ali bogat, z invali- dnostjo – telesno okvaro ali brez nje. Po- membnejši so iskren nasmeh,ljubeč pogled in veliko iskreno srce! Veselimo se vseh teh spoznanj in jih poskušajmo udejanjati.
Cilj srečanja je bil ceniti ljudi z invalidnost- jo in jih razumeti. Jedro dogajanja so bile delavnice,v katerih so ljudje z invalidnost- jo in tisti brez nje skupaj ustvarjali, slikali, izdelovali razne izdelke, se športno udejst- vovali, peli itd. Organizirane so bile popol- danske in večerne dejavnosti, športne ak- tivnosti in izlet v St. Georgen - Šentjurij z obiskom zeliščnega vrta...
Častni pokrovitelj ReCare je bil predsednik Republike Avstrije dr. Heinz Fischer.

Jože Raduha

Društvo animatorjev NORMA7

Deset let ustvarjalnega dela

Pred desetimi leti je na Brjah pri Ajdovščini začelo delovati društvo z imenom Društvo animatorjev NORMA7, ki ga je z nekaj so- mišljeniki ustanovila Vlasta Rebek Dolenc. Društvo je bilo ustanovljeno z namenom,da širši javnosti približa tudi kulturo invalidov in njihovo ustvarjalnost. Društvo se s svo- jim delovanjem širi po celi Sloveniji in spod buja ustvarjalce pri njihovem delu. Zavetje in senco pod krošnjo društva so našli mnogi invalidni ustvarjalci tudi iz različnih invalid- skih društev in zvez ter Krščanskega brat- stva bolnikov in invalidov,na primer: Majda Birsa, Cvetka Furlan, Darinka Slanovec, Marjetka Smrekar, Ljubica Jančar, Gordana Kitak, Dragica Sušanj, Zorica Razboršek, Vojko Gašperut, Benjamin Židaršič, Željko Vertelj, Jani Bevc, Branko Rupnik,Jože To- mažič, Boris Šter,Ana Šter,Metod Zakotnik Polona Kresal Bizaj, Klavdij Leban, Nuša Ilovar, Irena Furlan, Liljana Mislej, Jolanda, itd.. Tudi letos je bilo tako, saj so z vrsto kulturnih prireditev dramili želje po spremi- njanju, izboljševanju,učenju, spoznavanju, druženju in uresničevanju.
Zakaj vsako leto nestrpno pričakujemo dneve,ki so na prvi pogled enaki vsakdanjim dogodkom, v svojih nedrih pa nosijo seme dobrote, prijateljstva, veselja, tudi spoko- ja, zadovoljstva in ustvarjalnega miru?
Potreba po seznanjanju javnosti o invalid- ski problematiki je nastala prav iz dejstva, da so na invalide gledali zgolj z vidika soci alnih potreb, pri tem pa jih pozabili gledati kot celovite osebnosti, ki imajo tudi druge zmožnosti in želje.Prav v tem smislu so vsi uspehi predstavljenih avtorjev spodbuda drugim invalidom,da opozorijo na svoje spo sobnosti. Le tako je mogoče preseči zapr- tost in vplivati na njihovo bolj kakovostno življenje.Tako nas bodo spoštovali tudi dru gi. Mi pa bomo druge naučili razumeti dru- gačnost, saj razumeti in spoštovati takš- nega, kot je, pomeni spoštovati sebe in svojo izvirnost.
Vsak po svoje iščemo nove poti in spreje- mamo izzive,ki nam jih prinaša življenje.Ob tem se moramo globoko zavedati pomena in velike moči umetnosti,umetniške besede in kulture nasploh, saj je kultura spodbuje- valka naših misli in domišljije ter tudi člo- veška vez med nami. Kultura je kot kruh,ki ga potrebujemo vsak dan, saj ga ne more- jo nadomestiti niti uspešna tehnologija ne razviti trg ali državna politika. Ne glede na nekatera obzorja posameznikove duše,ume tnost, in z njo pesem ali oljna slika, potu- jejo skozi svet drugačnih pomenov in zna- menj, po poteh, ki so zavezane prostosti in se je tudi zavedajo. Umetnost je zaradi svoje neprizanesljive poštenosti vez med ljudmi različnih prepričanj tako med nami, invalidi, kakor tudi med nami in neinvalid- nimi ustvarjalci kulture in tistimi, ki to našo kulturo spremljajo. Prav v tem je vabljivi čar naših srečevanj v Brjah, ki jih še pose- bej obogati iskrena naklonjenost in velika gostoljubnost vseh Brejk in Brejcev.
V teh desetih letih ob vsakem zaključku katerekoli od prireditev,ki jih je organiziralo Društvo animatorjev Norma 7, v vsakem izmed nas ostanejo biseri za vedno, zato nikoli ne bodo izgubili svojega sijaja.

Benjamin Žnidaršič

Z iskrenim veseljem sporočam, da je izšla knjiga Elizabete Pohorec z naslovom Jezus je moj.
V njej je zbrano njeno dolgoletno ustvar- janje, osredotočeno na »samo eno in isto religiozno snov v eni in isti etološki perspe- ktivi hvaljenja, slavljenja in zahvaljevanja, da s tega vidika njene pesmi zaslužijo ime psalmi«, je v spremni besedi zapisala dr. Marija Stanonik, ki je knjigo tudi uredila.
V njej je zbrala 129 besedil in jih po smisel nem zaporedju razvrstila v šest razdelkov z naslovi: Bog, Marija, Sveto pismo, Cerk- veno leto,Posvetila in Laične.Tako urejena me navduši kot upesnjena kateheza.
Elizabeta je večino teh pesmi hranila v svo jem spominu.Z veliko požrtvovalnosti jih je s kaset-kamor jih je Elizabeta Pohorec zvo čno posnela - prepisala in uredila v kitice profesorica slovenščine Zdenka Primožič. Računalniški prelom in oblikovanje pa sta delo dr. Jurija Šilca.
Že z naslovne strani je mogoče razbrati, da se srečujemo s slepo pesnico. Naslov knjige je natisnjen tudi v brajici, pisavi za slepe. Tudi slika na ovitku spredaj govori o slepoti (Slepi Bartimaj vpije, Julius Schnorr von Carolsfeld, 1794 – 1872). Elizabeta je že kot dojenček zbolela za redko obliko očesne bolezni in zdaj že čez petdeset let živi v Centru slepih,slabovidnih in starejših v Škofji Loki.Iz njenega življenjepisa na za četku knjige izvemo, koliko je morala pres- tati zaradi svoje dvojne zaznamovanosti, rojstva zunaj ljubečega družinskega ozra- čja in – dobesedno – ob izgubi vida.
Kljub temu, da živi v stalni temi, doživlja, da ji Gospod daje navznoter, kar ji je bilo odvzeto navzven. V veri zaupa, da ima la- hko kot slepa neko višje poslanstvo. Zanjo so bistvene "dušne oči" ("Bog, gledam te z dušnim očesom").Gledanje Boga in te milo- sti prosi "tudi za vse slepe, /da bi obračali k tebi svoje sklepe, / da udeležili bi se vsi mašne daritve, /da k tebi darovali bi svoje molitve« (Oči in Bog).
Elizabetino ustvarjanje s prvimi razsežno- stmi sega v literaturo, z drugimi v ljudsko slovstvo, nekje vmes pa ga stroka prepo- zna kot literarjenje. Njegov globlji smisel je prav v tem, da žlahtni avtorico ali avtorja in okolje,v katerem ustvarja ter bralca pre buja za zahtevnejšo literaturo. To so kot

tisti hribčki, ki jih moraš prehoditi na poti na Triglav, vmes so tudi pravi biseri, pravi slavistka in etnologinja dr.Marija Stanonik.
Knjiga je bila predstavljena javnosti 12.ju- nija 2007 v Centru slepih,slabovidnih in sta rejših v Škofji Loki z lepo prireditvijo. Zelo spretno jo je vodila Alenka Oblakovič in posebej pozdravila častne goste: župnika dr.Alojzija Snoja, p.Marijana Šefa, p.Meto- da Benedika, predstavnike Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Kranj ter Zve ze društev slepih in slabovidnih Slovenije, s.Ido Šef in direktorico Centra Stanko Vauh Poleg avtorice so o svojem deležu in vtisih spregovorili tudi soustvarjalci in podporniki te zanimive knjige,ki brez njihove naklonje nosti nikakor ne bi mogla zagledati belega dne. Jožica Kališnik in Meta Zupančič sta k petju pritegnili tudi občinstvo.Jaz sem brala Elizabetine pesmi.
Knjigo je založila: Župnija Marija Snežna, Zgornja Velka 43, 2213 Zgornja Velka. Za- njo: Franc Časl, župnik. Tu jo je mogoče tudi kupiti.

Darinka Slanovec

To je stran iz najnovejše knjižice Marjetke Smrekar z naslovom Pismo življenja.Dro- bna je, obsega triintrideset strani, vendar ima bogato in globoko duhovno vsebino. V njem prebiram Marjetkina pisma Jezusu. Berem o tem,kako neguje svojo dušo, kako ravna sama s sabo in kako skrbi za druge. Presune me,zavem se in sprejmem.Izpoved je ranljiva, zato se bojim, da jo s svojimi mislimi poškodujem.
Nevsiljivo mi približa podobo človeka,ki želi bivati pod obnebjem najbolj pristnega krš- čanskega človeškega hrepenenja po moral no neokrnjenem zgodovinskem prebivanju in osebni večnosti.
Pismo Marjetke Smrekar hrepeni po dvojini in množini, po drugi strani pa prepričuje,da sta tudi samota in bolečina vrednoti, saj

nam v določenih trenutkih ponudita več kot človek. Življenjskega pomena je tudi spoz- nanje, da nikoli ni sama, saj živi z Jezusom v srcu. Zato ji svet kljub fizični omejenosti gibanja nikoli ne more postati pretesen– in to je neke vrste čudež, nedoumljiva sreča in izhodišče za vse njene poskuse celovi- tega življenja.
Vendar to še zdaleč niso spopadi s svetom ali beg pred trdoto,ki bi jo lahko strla,tem- več pomiritev s seboj, ko zmore globoko zbrana in zase izpostaviti sredico ter osve tliti bistvo: svoj intimni svet, svoj duhovni dom.V njem si poskuša vrniti ali celo izpro- siti identiteto.Saj nikjer nič ne zahteva,ni- kjer noče ničesar,se ne pritožuje,ne blesti, ampak je vsa potopljena v tihoto molitve. Dostojanstveno pričuje,da je tudi v trplje- nju, naj se zdi še tako trd oreh, prostor – dovolj prostora – za ljubezen,s katero tudi nam vsem prižiga luč.
Pismo življenja je zbirka meditacij in pesmi, ki so prežarjene z liričnostjo in modrostjo. Dr.Marija Stanonik,slavistka in etnologinja, je v spremni besedi h knjigi Janje Blatnik »Iz pekla nazaj v zemeljski raj« zapisala, da se lirični utrinki Marjetke Smrekar kdaj prebijejo v mistične razsežnosti.

Darinka Slanovec

Nagradna križanka:

Sredi avgusta praznujemo največji Marijin praznik – veliki šmaren. Čeprav je bila skri- vnost, ki se je spominjamo na ta dan, za versko resnico razglašena šele leta 1950, so bili kristjani že dolga stoletja prepričani, da Marija ob koncu svojega življenja ni umrla temveč je le zaspala, ter bila z dušo in te- lesom vzeta k Sinu. Na veliki šmaren so pri številnih Marijinih božjepotnih cerkvah veliki romarski shodi. Množična udeležba na njih kaže,da se Slovenci še vedno radi zateka- mo k božji Materi Mariji. Marija je tudi naša mati in naša velika priprošnjica pri Bogu.
Rešitev (geslo v označenem stolpcu in vrstici) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. septembra 2007 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA.

Nagrade 4/2007:
1. okrasni stenski krožnik Brezjanske Ma- tere Božje
2. lesen rožni venec
3. knjiga Renate Ažman 'Depra'
4. mapa za vstavljanje revij Prijatelj
5. knjiga Chiare Luce 'Imam vse'
6. komplet podobic
7. komplet - obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke 3/2007:
ŽETEV JE VELIKA, DELAVCEV PA MALO!

Nagrajenci 3/2007:
1. prtiček z vezenjem: Danica Cokan, Go- tovlje 96A, 3310 Žalec
2. knjiga 'Drobne zgodbe z biserom': Janez Vogrin,Laze 4,8261 Jesenice na Dolenjskem
3. zgoščenka 'Minute za molitev': Franc Tavčar, Goriče 43, 4204 Golnik
4. knjiga 'Čudež ljubezni': Francka Košnik, Jezerska c. 60B, 4000 Kranj
5. glasbena kaseta 'Kanček upanja': Marija Lebarič, Ljubljanska 28, 3000 Celje
6. Na lesu izrezljana podoba: Terezija La- pajne, Vojsko 11, 5280 Idrija
7. spominek iz Avstralije(koali):Jana Škrbec Log 12, 4280 Kranjska Gora.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

VSTANI IN HODI!

oddaja za bolnike,invalide in njihove prijatelje

21. AVGUST     18. SEPTEMBER

Svet je ogledalo, ki vsakemu človeku kaže odsev njegovega obraza.

Oltar tudi v sobi.

Ob 25. letnici škofovstva.

Kot ljudje so mu dragocene tudi rože

Znal je biti tudi sam.

Božja beseda je kakor ...              ... sol

»Sol je dobra. Če pa sol postane neslana, s čim jo boste popravili? Imejte sol v sebi in živite v miru med seboj!« (Mr 9, 50)

Polona Malovrh