Dragi prijatelji!

Marsikaj pomenljivega se do- gaja ob začetkih novega de- lovnega in 'pastoralnega' leta
Prvi teden v oktobru je ime- novan tudi 'teden za življenje.' Pobudo zanj je dal pokojni g. nadškof dr. Alojzij Šuštar. 'Gibanje za življenje' se od leta svoje ustanovitve (1987) zavzema za nedotakljivost življenja od spočetja do njegovega naravnega konca. Naj bo to tudi naše zavzemanje prek revije Prija- telj.
V Cerkvi na Slovenskem končujemo 'pa- storalno' leto Svetega pisma in začenja mo Leto družine.Sam zase lahko rečem, da sem v preteklem letu bolj zajemal iz 'bogastev' Svetega pisma. Naj nam tudi Sv. pismo pomaga k boljšemu odkritju temeljev za srečno družino.
Mesec oktober je zaznamovan z molit- vijo rožnega venca. Naj bo ta molitev tudi naša molitev, v kolikor se je lahko skromno ali v obilju poslužujemo. Praz- nik Fatimske Matere Božje (13.oktobra) naj nas nagovori z Marijino spodbudo: "Molite sveti rožni venec." Saj pravimo, da je tudi v njem 'rešitev sveta.'
Z oktobrom se za študente pričenja tudi novo akademsko leto. Toda naj se tudi oni učijo 'iz življenja', ki nam prinaša mnogo presenečenj.Tudi izkušnja bole- zni ne sme biti izključena, saj jo lahko vedno sprejmemo kot sredstvo za novo, drugačno življenje.Žal se iz njega mno- gi neradi učijo in jih upor spravlja v še večjo stisko...
Misijoni in misijonarji naj bodo ob misi- jonski nedelji (22.oktober) deležni naše pozornosti. Naj nas njihova požrtvoval- nost spodbuja k zavzetosti 'doma' za 'Življenje'.Tudi v tretjem svetu je polno preizkušenih bratov in sester in je prav, da smo z njimi na različne načine pove- zani.
Prvi november, praznik vseh svetih in drugi november, spomin vernih rajnih, sta vedno zgovorna. Bodimo odprti tudi za njun nagovor.
Še druge nedelje naj nas nagovorijo: Zahvalna nedelja, nedelja Kristusa,Kra- lja vesoljstva, nedelja in teden Karitas.
Vsem in vsakemu posebej: Mir in dobro

Toni Burja CM

spredaj: Biblija.net - Sveto pismo na internetu, foto Andrej Gombač
napis ob sliki: Sveto pismo na internetu ali zgoščenki je odgovor na zahteve so dobnega sveta,pisan na kožo predvsem mladim.Pri študiju Svetega pisma je ko- risten in nepogrešljiv pripomoček.
zadaj: trta, foto: Toni Burja

Oktober

Molimo, da bi kristjani, ki so v položaju manjšine,imeli moč in pogum,da bi svojo vero živeli in jo vztrajno izpričevali. Molimo, da bi bila misijonska nedelja pra- va priložnost,ki bi spodbudila poglobitev misijonske zavesti v vsakem krščenem. Molimo,da bi nam molitev rožnega venca izprosila pravi odnos do Romov, prise- ljencev, drugače mislečih in drugače verujočih.

November

Molimo, da bi vsi,ki se posvečajo medi- cinskim raziskavam,in vsi,ki so vključeni v zakonodajno dejavnost, gojili vedno globlje spoštovanje do človeškega živ- ljenja od njegovega začetka do narav- nega konca. Molimo, da bi se na korejskem polotoku krepil duh sprave in miru. Molimo, da bi ustanovitev novih škofij prinesla želene sadove in bo Cerkev na Slovenskem zadihala s polnimi pljuči.

Pomen preizkušenj

"Otrok,če se približuješ,da bi služil Gospodu,pripravi svojo dušo na preizkušnjo. Vzrav- naj svoje srce in vztrajaj,ne prenagli se v trenutku spopada. Njega se drži in se ne umikaj,da boš nazadnje povišan. Vse, kar pride nadte, sprejmi, potrpi,kadar te doleti ponižanje,zakaj v ognju se preizkuša zlato,tisti,ki so Bogu po volji, v peči ponižanja. (V bolezni in revščini se zanašaj nanj.) Zanašaj se nanj, pa se bo zate zavzel, uravnavaj svoja pota in upaj vanj". (Sir 2, 1–6)
"Znašli ste se le pred človeško preizku- šnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje,da jo boste mogli prestati". (1 Kor 10, 13)
"Kdor se boji Gospoda, ga ne bo zadelo nič hudega, marveč ga bo spet in spet rešil iz preizkušnje." (Sir 33,1)
"Moji bratje, kadar pridete v razne pre- izkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate,da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost" (Jak1,2–3).
"Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizku- šen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo" (Jak 1,12).
"Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim." (Heb 2,18)
Vsi se radi navdušujemo,če zna kdo kaj tako povedati, da se nam zdi,da to,kar je povedal, že udejanjamo in je lahko. Vendar nam po takšni 'dozi' kaj kmalu zmanjka moči in spet smo ujeti v meha- nizem svojih vsakdanjih navad.Kdaj torej in kako v nas besede postanejo resnič- ne, utelešene? Kdaj objamejo naše me- so in kri in jih ni več mogoče iztrgati iz srca?
Nekateri duhovni očetje in matere pra- vijo, da se resničnega pomena besed naučimo le v šoli trpljenja, bolečine in preizkušnje.Misel,ob kateri se je vredno ustaviti, je le tista, ki se je porajala v 'peči' bolečine.Obdajajo nas široka polja resnice, ki čakajo, da jih bomo odkrili. Ta polja ostanejo za nas prikrita, dokler nas Gospod iz ljubezni ne pošlje v šolo trpljenja. Kako težko sprejmemo, da je mogoče resničen pomen svetopisemskih besed doumeti le v vsakodnevni šoli bo lečine, trpljenja, žalovanja, izgube, fru- stracije, nestrinjanja in tesnobe. Zdi se da ima bolečina veliko večjo moč kakor veselje, da nam izroči v roke zlati ključ do zakladov resnice in novega razume- vanja. Bolečina je velika učiteljica. Dru- gi ljudje nam lahko le nakažejo in dajo nekaj kažipotov, prek katerih nas Sveti Duh pelje naprej do širokih polj resnice.
Sveto pismo je kažipot po poti resnice. Svete besede niso drugega kakor bese de, ki jih bomo doumeli le postopoma in v tolikšni meri, kolikor bomo dozorevali v milosti in spoznanju prek pokorščine Gospodu, ki tako modro izbira za vsa- kega izmed nas najbolj primerne lekcije življenja.Noben učitelj ni sposoben sto- riti tega, da bi njegovi učenci razumeli resničen pomen besed in nauka Svete- ga pisma. Lahko le usmeri tja, kamor se mu zdi prav in ponudi nekaj razlag.Res- ničnega pomena ne bomo doumeli, vse dokler tudi sami ne gremo skozi izkus- tvo, ki nas bo razsvetlilo. Dokler se ne zaljubiš, ne veš, kaj v resnici pomeni beseda biti zaljubljen, četudi si prebral vse ljubezenske pesmi tega sveta.Ena- ko velja za kesanje in odpuščanje. Kaj nekaj pomeni,razumeš šele,ko to obču- tiš in doživiš. Kdor je doživel odrešenje, dojema besedi Odrešenik in odrešenje popolnoma drugače kot pa tisti, ki tega še ni doživel.
Pomen,ki ga ljudje pripisujemo določenim besedam, je različen glede na različne stopnje življenjske izkušnje.Naše bese- de lahko ljudem prenesejo popolnoma drugačne podobe in pomene. Tako nas učitelj Jezus leto za letom vodi vedno globlje na polje resnice in ne dovoli, da bi se izognili izkustvom,ki nas lahko raz svetlijo glede resničnega pomena evan geljskih besed. Pred nami se odpirajo neslutene razsežnosti resnice. In doži- vljamo nepotešljivo željo, da bi videli in dojeli še več, da bi še bolj ljubili in bili zajeti v ljubezen in Božjo željo.
Zato je vsak izmed nas v življenju pri- siljen iti skozi izkušnjo poloma, ko se zdi, da je vse, kar smo do sedaj verjeli in doživljali, padlo in je do tal porušeno. V takšnih trenutkih naj bi zaupali Gos- podu,da bo ostalo le to,kar je resnično, vse drugo pa naj se očisti in izgine. Za kristjana je tak trenutek znanilec preno ve vseh duhovnih in ustvarjalnih moči, začetek nove plodnosti. »V nebesih ne bom imel drugega kot Tebe in na zemlji ne želim drugega kakor Tebe.« V tem trenutku se naša mladost obnovi in pri- čnemo teči, ne da bi se utrudili.
Pomena besed se naučimo v preizkušnji Zato ne moremo pričakovati,da nas bo- do vsi razumeli in da bodo vsi razumeli Sveto pismo. Vsak pa ima za to šolo svoj čas. Prek trpljenja se nam počasi razodevajo neslutene globine evangelj- skih odlomkov.Zato ne rečem:"Prizade- vati si morate videti to, kar jaz vidim," ampak: "Ali ne želite videti mnogo več, kot ste doslej že videli?" Zato spodbu- jajmo drug drugega k odkrivanju po poti veselega zaupanja Bogu in sprejemanja njegove želje, da bi bile naše oči vedno znova razsvetljene z njegovo lučjo.Vse kar se dogaja v našem življenju,je zato da bi napredovali po poti spoznanja Gospoda, saj je v njem večno življenje.

Vaja za molitev

Povabim vas, da najprej prosite Boga, naj vam da svojega Svetega Duha, da vas nauči moliti. Povejte mu,da se do- bro zavedate, da niste sposobni misliti na Boga neprekinjeno niti pet sekund. V popolnem zaupanju prosite za Svete- ga Duha, kajti to je Božja volja za vas (Lk 11,1–13). Sveti Duh je dan v odgo- vor na iskreno molitev,ne pa na pamet- no pretuhtano meditacijo. Prosite sku- paj z Marijo. Posvetite trenutke molitve Mariji, Jezusovi Materi.
Nato počasi in večkrat preberite zgoraj navedene odlomke iz svetopisemskih besedil.
Med branjem si lahko podčrtate besede ki se vas najbolj dotaknejo; tiste,ki vas zmotijo; tiste,ki vam prebudijo željo, da bi bolj globoko verovali.
Prosite Božjega Duha, naj vam pokaže glavne preizkušnje, bolečine in trpljenje v vašem življenju. Sedaj jih glejte pred Jezusom na križu, ki vas brezpogojno in vsak hip ljubi. Vprašajte ga, kaj vas je hotel po doživetih preizkušnjah naučiti? Glejte, kako vas je v teh preizkušnjah vzgajal in odpiral vaše srce za ljubezen in resnico. Zahvaljujte se mu za dozo- revanje in rast,ki vam ju njegova ljube- zen omogoča in zagotavlja.
Na koncu se pogovorite z Jezusom ali Marijo ali s kakim svetnikom o tem, kar vam narekuje srce. Zmolite Oče naš, Zdrava Marija ali pa Duša Kristusova.
Če si pišete molitveni dnevnik,sedaj za- pišite glavne besede ali spoznanja, do- živetja te molitve. Zahvalite se za vse.

p. Viljem Lovše DJ

Vera prinaša srečo

"Pa bi se še jaz obrnil s proš- njo na vse, ki trpite. Osebno sem zmeraj poudarjal, da do zdaj v življenju nisem občutil nobenega trpljenja. Med vami so pa, kakor berem v Prijatelju, nekateri, ki že leta in leta ne vedo, kaj je peš hoja in so odvisni od vozička in od tistega,ki mu pomaga. In trpite osamljenost, fizične bolečine. Spomnite se naše malgaške Cerkve, zlasti naših mladih duhovnikov in bogoslovcev,ki se pripravljajo in jih ni malo. Je pa njihova pot precej težka in vi jim lahko s svojim trpljenjem in molit- vijo veliko pomagate." Tako prosi misijo nar lazarist g. France Buh,ki ima sedaj nekoliko drugačno misijonsko poslanstvo Po možganski kapi je že pol leta v Slo- veniji pod oskrbo Marijinih sester čudo- delne svetinje v Vincencijevem domu (Štepanjska 7, 1119 Ljubljana).

Dragi sobrat France! Oktobra mese- ca bomo obhajali misijonsko nedeljo zato smo tebe izbrali kot intervjuvan ca za našo revijo. Radi bi te vprašali o zgodbi tvojega življenja od začetka Od kod si doma? Iz kakšne družine izhajaš? Kakšne spomine imaš iz domačega družinskega življenja?
Jaz bi poudaril zahvalo,da sem sploh bil rojen.Za kar sem vsak dan hvaležen ma mi in tistim, ki so ji pri tem svetovali in jo hrabrili, da me je sprejela. In seveda potem, po vseh svojih močeh, vzgojila. Sodelovala je z Božjo milostjo, da sem, kar sem. Ne da bi bil kaj posebnega. Argentinci pravijo: "Cada uno es cada uno y cada uno vale mas que ninguno." To zame pomeni: kar si,si, bodi,kakršen si, kakor koli si. Kot pravi sv. Tomaž: "Bolje biti, kot ne biti."
Po vrsti sem sedmi otrok mame Terezije Zdešar in očeta Franca Buha, oba iz Horjula. Rojen sem bil v senci Šmarno- gorske Marije Vnebovzete, v Šmartnem pod Šmarno goro. Mama je iz vasi Ljub- gojna, po domače Jakaševa. Njun prvi otrok,Stane, je bil rojen v Borovnici. Po tem pa je ata kupil mizarsko delavnico v Šmartnem pod Šmarno goro in so se tja preselili. Večina otrok smo bili rojeni v Šmartnem.

Je Šmarna gora podružnica župnije Šmartno?
Ne, Šmarna gora že od vsega začetka spada pod Vodice. Ker pa se Šmarna gora začne takoj za našo hišo, je razu- mljivo, da so šmarški župniki ali kaplani že precej let oskrbovali Šmarno goro ob nedeljah ali pa pomagali.
Ljudska šola, pod vodstvom gospe Vel- narjeve v Šmartnem, mi je dala dovolj znanja, da sem se uspešno vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani, po petem razredu ljudske šole. No,potem je prišel 6. april 1941 in kot toliko družin se je tudi naša razbila. Zaradi vojnih razmer, zaradi okupacije po Nemcih in Italijanih. Eden je šel v gozd,drugi na rusko fron- to, nekateri na italijanski del zasedene Slovenije, ki je postala Ljubljanska pro- vinca. Tako so jo imenovali Italijani: Provincia di Lubiana. Ko sem začel gim- nazijo, še za časa kralja Aleksandra, je bila z zasedbo prekinjena.Poslopje je za sedla italijanska vojska. Prvi letnik gim- nazije sem prekinil.Potem sem pa neke- ga lepega dne dobil sporočilo usmiljenke s. Anicete, atove sestre: "Francl, pridi hitro, šola se bo znova začela." Tako smo napolnili nahrbtnik z najnujnejšimi stvarmi.Tudi klobasa ni manjkala.Potem sem šel v Ljubljano. Z ministriranjem v ženski bolnici sem si služil hrano za ves dan.Skoraj zastonj sem imel stanovanje v hiši, ki jo je kupil lazarist g.Lenček za upravo Katoliških misijonov na Malenš- kovi ulici 11, zraven vojaške bolnišnice.

Imaš kakšen spomin na samo otro- štvo? Kako ste ga preživeli?
Iz otroštva imam lepe spomine na naše vaško otroško življenje. Čez dan nas starši niso pustili, kakor se spusti male domače živalce. Treba je bilo pomagati pri delu. Zvečer pa so bili naši otroški mitingi okrog sena, ki je bilo zloženo na kupe,ko se je čez dan zunaj sušilo.Proti večeru smo ga spravili, za primer, če bi ponoči deževalo. Ampak nekaj moram omeniti,nek lep spomin. Imeli smo mizar sko delavnico in kar precej pomočnikov ter vajencev, ne manj kot šest. In ti so bili kot otroci mojih staršev. Vsak je bil pač, kar je bil, vajenec ali pomočnik, ampak ob poldne ena sama miza. Isto kosilo za enega vajenca in za ata, gos- podarja delavnice oziroma mizarstva. Ob večerih se spomnim, zlasti pozimi, da smo bili brez izjeme okoli peči skupaj v hiši in molili rožni venec. Tudi vajenci in pomočniki so molili z nami.

Potem se je nadaljevala srednja šo- la. Kako je pot potekala naprej?
Druga svetovna vojna se je nadaljevala in končno približevala koncu. Zato so Nemci,posebno po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, mobilizirali vse v svojo vojsko. Nas,dijake, jasno niso mogli. Pa tudi splačalo se ne bi. Pač pa smo imeli obvezno delo, arbeitsdienst, v dobro tretjega Rajha. Vsak dijak se je odločil, kaj bo.Dosti izbire ni bilo.Nemško obve- zno delo, partizanstvo ali k domobran- cem. Ko sem videl, kaj so tudi v samem Horjulu storili partizani, je bila odločitev lahka. Ubili so mi strica in teto, bolj ne- dolžnih niso mogli.V gozd ne grem,torej sem zaprosil komandanta domobrancev v Horjulu, če me sprejme. Ker je vedel, da za kakšne bitke ne bom,saj še nisem bil star 16 let, me je vzel za svojega osebnega purša (fantiča).

Koliko časa si potem tam služil? Morda si dal skozi hude stvari?
S tega obdobja,ko sem bil pri domobran cih, od novembra 1944, do maja 1945, sem že večkrat poudaril, da sem vesel, da nisem nikdar streljal na človeka v teh šestih mesecih. Osmi maj je bil dan znanega navala na Ljubeljski prelaz ozi roma tunel. Večina civilistov smo rekli: "Gremo, da si rešimo življenje! Če so že prej, med okupacijo, nemoteno pobijali naše najboljše ljudi, neoborožene in ne zavarovane, posebej na podeželju, se prav lahko spravijo tudi na nas. Rešimo se kamor koli!" Pot je bila še prosta do avstrijske meje.Torej Kranj,Tržič,Ljubelj, prelaz, Borovlje. Jaz sem šel s Kopačem čez prelaz, ne skozi tunel. Pot je vodila čez Ljubelj do vsem Slovencem znane- ga Vetrinjskega polja. Tam smo živeli noč in dan pod milim nebom, brez sten, brez strehe. Več tisoč civilistov, nekaj tisoč vojakov.

Ti si bil tam s svojo družino ali samo s sobratom Kopačem?
S Kopačem sva šla vsak svojo pot.Tako rekoč sem bil sam. Po zaslugi zdravnika dr.Meršola in ravnatelja klasične gimna- zije že v Ljubljani - Marka Bajuka, smo takoj nadaljevali z gimnazijo, in to še prej, preden so nas prepeljali v barake, torej na polju.Kot imajo še danes neka- teri Afričani šolo v senci dreves. Potem so bila leta taborišč, 1946, 1947. Pouk se je redno nadaljeval s polnim profe- sorskim zborom,z maturo. V taborišču v Špitalu ob Dravi sem končal 6.gimnazijo in tedaj prejel pismo gospoda Lenčka, ki je še iz mojih ljubljanskih gimnazijskih let vedel, da mislim na misijonski poklic. Povabil me je, naj čim prej pridem v Rim ker od tukaj bodo Slovenci, med njimi tudi lazaristi,odšli iz Italije.Če imam mor da namen pridružiti se lazaristom,naj se ne obotavljam in čim prej grem v Rim. Tako smo nekega večera s profesorjem Grumom prekoračili Tirolske hribe in se drugi dan že znašli v Italiji ter nadalje- vali pot do Rima. Lazaristi so ubrali dve smeri: južno Ameriko, zlasti Argentino, za kamor so se iz večine taborišč prija- vili tudi civilisti, in pa severno Ameriko, Kanado ter Združene države.

Koliko let študija je bilo v Rimu?
V Rimu ni bilo nobenega študija. Ampak sem dobil osebno izkaznico in se znašel na seznamu Slovencev, za katere je v Argentini gospod Hladnik od predsedni- ka dobil zagotovilo,da se nas lahko več tisoč naseli. Da bodo dobili dela zmožni delo.Mednarodna organizacija UNR nam je preskrbela zastonjski prevoz preko Atlantskega oceana. Iz Genove v Italiji smo odpluli konec julija 1948.

Kako, da nisi bil med tistimi, ki so jih leta 1945 vračali nazaj v Slovenijo?
Sprašujete,kako da nisem bil vrnjen ta- ko kot moji sošolci.Naj omenim,da je bil moj sošolec Justin Stanovnik,oba brata Velikonja, Basajovi. Vrnjen nisem bil za- to, ker me je komandant čete,moj bra- tranec Lojze Bastič, tako rekoč pognal ali izgnal iz svoje čete, rekoč: Francelj, zdaj se začne pa bolj resno, veš. Ena stvar je biti purš, čistiti čevlje,pometati pisarno, druga stvar bo zdaj,če nas res peljejo v Italijo, kjer naj bi nas Angleži sprejeli in oborožili in ne vem kaj še.Boš šel k civilistom. Tvojega vojaškega živ- ljenja je konec. In tako sem nehal biti vojak. Zvedeli pa smo, kaj se je zgodilo z drugimi.

Teologijo si študiral v Argentini.Leta 1954 si imel novo mašo. Kje je bila?
Pri salezijancih v predmestju Buenos Airesa.Tam so bili argentinski salezijan- ci,pa tudi naši,na primer gospod Mernik Leta 1955, so nas vse Slovence prosili, da bi prevzeli škofijsko semenišče v Paragvaju. Bilo nas je vsaj pet: gospod Jan, Jerman,Boljka... Tam smo preživeli eno leto. Potem smo se lazaristi spet razšli. Jaz sem šel nazaj v Argentino. Tam sem bil v argentinskih hišah lazari- stov. Deloval sem v gimnazijah. Rekli so mi profesor, kar se je meni zelo "nobel" zdelo. Ampak, bi se lahko reklo, da sem poučeval v malem semenišču, in sicer več snovi.

Po delu na argentinski gimnaziji si pa šel delat med Slovence?
Gospoda Lenček in Sodja sta me pova- bila v Baragovo misijonišče v Lanus. Med Slovenci sem delal bolj malo.Več v Hladnikovi argentinski župniji, posebno, kadar je šel na dopust,sem prevzel vse dolžnosti župnika za nekaj mesecev. Po tem pa je leta 1967 prišla prošnja z Ma- dagaskarja od škofa in od našega vizita torja (predstojnika lazaristov). Prošnja ni bila poslana samo nam Slovencem v Argentini, ampak v Belgijo, Španijo, v Italijo."Na Madagaskarju izgubljamo po- stojanke, prepuščamo drugim redovom cele škofije. Prosimo vse province, če morejo poslati kakšnega duhovnika na pomoč."

In si se kar kmalu odločil?
Ja. Rekel sem vodstvu, Lenčku in Sodji: "Vama prepuščam odločitev; če vidva mislita,da bi bil za to,sem jaz pripravljen oditi takoj,še danes ali jutri". Ni bilo ra- vno danes ali jutri, ampak manj kot pol leta. Mislim, da februarja 1968 sem že bil na ladji, ki me je preko Španije pre- peljala do Francije. Naj bi se vsaj malo naučil francoščine, kajti Madagaskar je bil še vedno francoska kolonija. V Fran- ciji sem nekaj mesecev študiral samo francoščino.

Koliko let si preživel na Madagaskarju?
Od konca 1968 do 2007. Torej 39 let. Dokler mi niso svetovali,naj grem v Slo- venijo,da morda znova dobim moč v levi nogi in roki.Saj je zdravljenje na Mada- gaskarju še zelo primitivno in tvegano.

Kolikokrat si prišel v Slovenijo na obisk z Madagaskarja?
Naša malgaška praksa je bila:kolikor let misijonarjenja na Madagaskarju, toliko mesecev dopusta doma. In vsake toliko let. Naš provincialni zbor se je izrazil za vsakih pet ali šest let.Prvič sem bil doma po sedmih letih dela na Madagaskarju.

Ali si potem po sedmih letih bil tukaj na dopustu sedem mesecev? Verje- tno ne bi vzdržal sedem mesecev na dopustu...
Ker so bili družina in sorodniki razbiti, sem preko južne Afrike najprej obiskal svoje v Argentini,sestro Anico z družino Potem druge v Kanadi,pa še v Sloveniji.

Kako si začel na Madagaskarju? Ka- ko si deloval kot duhovnik?
Najprej so mi svetovali: "Boš izgubil ne- kaj časa,ampak boš potem bolj učinko- vito deloval; pojdi v šolo malgaškega jezika, ki je dobro organizirana; v jezu- itsko hišo, ki je prav za to prilagojena, da lahko vsi novi misijonarji, kakršnega koli reda ali narodnosti, šest mesecev ne delajo drugega, kot da se učijo mal- gaščine."Po šestih mesecih učenja jezi- ka me je škof poslal na južni del škofije, ki naj bi postal nekak slovenski misijon, v nadomestilo za kitajskega,ki je bil ukin jen ravno tistega leta.Od tam so morali bežati ali oditi naši misijonarji: Kopač, Prebil, Volbang, Jerman. G. Žakelj si je dopisoval z našimi malgaškimi predstoj- niki, s škofi, kako naj bi organizirali ta misijon.V začetku od 1969 do 1971 sem bil edini Slovenec, potem so pa začeli prihajati novi lazaristi in škofijski duho- vniki. Med lazaristi je bil, mislim da prvi, Janez Puhan. Nato še Rok Gajšek. Ško- fijski pa koprski pokojni Silvo Česnik. Iz ljubljanske škofije Janko Slabe, tudi po- kojni. Iz mariborske škofije Pepi Gider in Franček Kraner. Pokazala se je potreba po centralni hiši, se pravi sploh hiši, ker so do tedaj bile samo lesene hišice, s ščurki, podganami in komarji ter drugimi vrstami živalskega sveta. Tako smo na jugu škofije zgradili hišo, pa ne samo za slovenske misijonarje. Tudi malgaški in drugi, ki imajo pota s severa na jug, se radi ustavijo pri nas v Vanganjdžanu,da prenočijo,prebijejo dan ali se odpočijejo

Kot sem slišal iz pričevanja misijo- narjev, so Malgaši verni že v svoji kulturi. Verujejo v Boga kot Stvarni- ka, sicer nekako oddaljenega.
Res. Misijonarji nismo šli izvažat evrop- sko kulturo, ampak nasprotno, smo mo- rali sami sprejemati njihovo, ki je zelo različna. Skušali smo se vživeti vanjo.
So nekatere določene točke, o katerih bi rekli:tole bi morali mi odpraviti. Nekaj pa poudariti. Kako razviti in poglobiti tisto,kar je dobro v njihovi kulturi, bolj- šega od naše kulture severne poloble? Brez dvoma, vsi turisti in drugi, ki obiš- čejo Madagaskar, priznajo: "Veliko smo prejeli od teh ljudi.Veliko smo se naučili Kako drugače bi lahko bilo pri nas na zahodni oziroma severni polovici zemlje, če bi ta vidik oziroma ta način življenja prenesli k nam."
Na primer pehanje za bogastvom, za čim več imeti. To je velika razlika med Evropo in tam. Ravno danes ali včeraj sem slišal reči: "Ne skrbeti za jutri." Pri tem Malgaši bolj logično sledijo evange liju kot mi. Seveda,to je lahko prav mi- šljeno, lahko pa tudi napačno. Če bodo jutri žena in otroci lačni, ker me danes ni skrbelo,kaj bodo jedli,gotovo ni prav.

Kaj bi nam še zaupal iz tega dolgo- letnega življenja z misijonov? Mese ca oktobra bomo obhajali misijonsko nedeljo,ko je vsa Cerkev bolj odprta za misijonsko poslanstvo, za pove- zanost z misijonarji po vsem svetu.
Pozitivna stran, če gledamo slovensko sodelovanje v misijonskem delovanju Cerkve,je tudi prispevek slovenskih lai- kov.Saj lahko beremo o naših v Zambiji, zdaj celo v južni Ameriki.Pri nas na Ma- dagaskarju smo bili že deležni zidarjev, mizarjev,mehanikov, medicinskih sester Lani smo pokopali Jožeta Letonjo, ki je 20 let delal in resnično garal na Mada- gaskarju, v povezavi,ne samo s sloven- skimi misijonarji,ampak tudi z Italijani in Francozi. Teh laiških sodelavcev je bilo že preko 30, največ na področju zdrav- stva.
Če bi kdo poznal zdravega fanta, ki bi bil pripravljen iti na Madagaskar, trenu- tno najbolj potrebujemo mizarja. Jože Letonja je že več stvari obljubil, naročil deske,ki se sušijo, stroji so pripravljeni, ni pa prostovoljca, ki bi prišel delat. Če kdo ve, naj nagovori prostovoljca, ki bi bil pripravljen iti vsaj za eno leto, ker drugače se ne splača,zaradi vize in dru gih stroškov potovanja.Včasih se zgodi da se kdo ponudi za dva, tri mesece. To se pa skoraj ne splača. Jože je delal 20 let. Zdravnica dr. Masletova tudi dolga, dolga leta. Torej vsekakor, če bi kdo zvedel za takega fanta, zlasti če bi bil mizar, bi bil dobrodošel. Z orodjem, ki ga imamo, se lahko priuči tudi drugih stvari, na primer ključavničarstva. Naj prostovoljec poišče stik z misijonskim središčem v Ljubljani. Osebno želim čim prej nazaj na Madagaskar, vendar pra- vijo: "Kaj boš s tako nogo?"

Pa se čutite sposobnega, da bi šli nazaj?
Ja,seveda.Saj so tudi tam požrtvovalne sestre in bolničarji. Edino pripomočkov in zdravil je seveda tukaj več kot tam.

Videti je,da si s srcem tam.Od vsega začetka si rekel, da bi se rad vrnil, če se bo zdravje izboljšalo.
Ja, ja.

Morda bi nam zaupal še,kaj ti je po- sebej dragoceno.Kaj je na Madagas karju tako dobrega, da bi se odselil?
Ja,nekaj kar bi bilo težko sprejeto zara- di našega individualizma, egoizma. Jaz bi polovico malgaških otrok prestavil v Slovenijo. To bi mrgolelo kot mravljišče.

Če bi bilo na kakšni župniji 100 teh otrok, bi se zelo spremenila,kaj ne?
Ha,ha. Pred leti je bilo moderno posva- janje otrok.Zlasti Italijani in Francozi so neprestano prosili za otroke. Usmiljenke so bile skoraj nekako zadolžene za to. Pa se je zakonodaja, slovenska in mal- gaška,nekoliko zaostrila. Posvajanje po staja vedno težje.Pač pa večkrat berem v Družini o botrstvu.To je pa preprosto finančna pomoč, skromna, učinkovita in za botre, po mojem, ne pretežka. Kajti dajo od tega,kar morejo,kolikor morejo. Zaslužim toliko, kaj če bi pol procenta ali pa četrt dal kot boter? Kakor dam za svojega nečaka, dobro, bom dal pa za enega Malgaša.
Moj nočni čuvaj,ki je bil nekako bolj za- dolžen, da je bil pripravljen, če sem ga poklical, ima sinčka 5, 6 let starega. Z ženo sta poročena cerkveno,je naš re- den uslužbenec kot hišni čuvaj.Za tega bom skušal dobiti kakšno majhno pomoč Oče je silno želel, da bi dobil koga, ki bi ga posvojil, ampak mu nisem mogel ob- ljubiti. Dejal sem mu,da bo težko in ve- dno težje.

Kaj ti ostaja v lepem spominu iz življenja?
Nekaj lepega je to, ko vidiš, da tisti, ki končujejo tuzemsko življenje, zaupajo. Na več krajih sem že omenil,kako je ne ka ženica protestirala,ko sem jo poklical po njenem domačem malgaškem imenu. Vzemimo primer kot naše ime Micka, je malgaško Bau ali pa Rašua.No,to ženico sem poklical: "Rašua,kako kaj?" "O,zdaj pa nisem več Rašua, saj ste me zadnjič krstili; zdaj sem Marija." Aha, vidiš. Je vedela,da se je nekaj zgodilo v njej, da je dobila novo ime.Stara je bila že kak- šnih 60, 70 let. Krst ji je nekaj pomenil. Ali pa,če ti nek starček,ki že komaj diha reče: "O, veste, ste mi prinesli obhajilo, Jezusa. Zdaj se pa res ne bojim več umreti." Takšni prebliski, takšne točke ti dajo malo veselja za nekaj dni ali pa tudi za kakšne tedne.Da vidiš,da se nisi zastonj trudil, če si šel peš čez vodo in hribe.

France,gotovo imaš še ogromno tak šnih bogatih izkušenj,ki so zapisane pri Gospodu. Želimo ti vse dobro, da bi okreval, kolikor ti je namenjeno. Hvala za vse, kar si nam povedal in zaupal.

Pogovarjala sva se: Toni Burja CM in Tone Planinšek

Resnica je lahko udarec ali dar

Odprem kuverto in berem: "Rak na čre- vesju. Bolnico čim prej napotite h ki- rurgu." Ima komaj 32 let in dva majhna otroka, stara 2 in 4 leta. Je brez zapo- slitve, živijo skromno,v podnajemniškem stanovanju.Edini hranilec družine je mož
Prosim medicinsko sestro, naj jo po te- lefonu povabi v ambulanto. Sestra od- krito prizna, da tega ne more storiti,ker sta si prijateljici. Sama zavrtim telefon. Nič ne sprašuje, kakšen je izvid. Zaradi otrokove bolezni bo prišla pojutrišnjem. Sestra doda: "Dobro, da me takrat ne bo v službi, ker imam dopust. Ne bi prenesla njene reakcije, ko bo zvedela resnico." Dva dni premišljujem, kako naj ji sporočim diagnozo. Vsaka resnica je lahko dar ali udarec. Resnica boli in os- vobaja. Ni je mogoče povedati tako, da ne bi bolelo. Spominjam se besed preda vateljice na seminarju Sporočanje slabe novice: "Pripravite mirno okolje. Preve- rite, ali si bolnik želi izvedeti resnico in koliko. Sporočajte postopoma,dajte bol niku čas, da izrazi svoja čustva, sproti preverjajte, ali vas razume..."
Razmišljam, kako bi si sama želela,da bi mi sporočili diagnozo. Želela bi si iskre- nosti in sočutja. Psiholog Carl Rogers o sočutju pravi: "Sočutje pomeni, stopiti v svet občutkov druge osebe tako, da se počutimo kot doma. Pomeni, da smo sposobni živeti in se z občutkom gibati v njegovem svetu brez predsodkov.Po- meni,da sebe postavimo na stran. Tega je sposoben le tisti, ki zaupa vase in se preda drugi osebi, čeprav bo ta lahko čudna in nenavadna."
Pojutrišnjem ob 13.uri.Najina pogleda se srečata že v čakalnici. Kaj le razmišlja ta trenutek? Čutim, da opazuje vsako mojo kretnjo. V ambulanti izklopim tele- fon, sestri naročim, naj me ne moti, še enkrat preberem njen izvid in jo pova- bim, naj vstopi. Ponudim ji stol. Takoj,

ko se usede, mi pove,da se ponoči močno poti. Najine oči se ponovno srečajo. Vza- mem izvid in ji povem, da ne kaže na nič dobrega. Med nama je tišina.Obe potrebu- jeva čas. Nič ne sprašuje. Ali si sploh želi izvedeti, kako je z njo? Hkrati vem, da je ne morem poslati na operacijo, ne da bi vedela za resnico. Postopno ji sporočam, da bo morala na operacijo črevesja, ker so bile pregledane celice rakave. Mirno doda: "To sem vedela že takoj,ko sem videla pre bledeli obraz zdravnika, ki mi je delal pre- iskavo. Tudi iz vaše hoje po čakalnici sem spoznala,da me ne čaka nič dobrega." No- benih solz. Mirno me gleda v oči, zdi se mi, da me bolj opazuje kot posluša. Na list pa- pirja ji narišem,kakšen je njen tumor in ka- ko bo potekala operacija. Od vsega jo naj- bolj zanima, koliko časa bo v bolnici, saj mora urediti varstvo za otroke. Obljubim ji, da jo bom spremljala v vsem, karkoli se ji bo zgodilo. Na koncu preverim, ali ima še kakšno vprašanje in kako bo šla domov. Skrbi me,ker se bo sama peljala z avtomo- bilom. Šla bo po otroke v vrtec, nato bo možu sporočila, kako je z njo. Pogovor je trajal pol ure. Ko je odhajala skozi čakalni- co, je slišala pripombe čakajočih, le kaj je delala v ambulanti tako dolgo.
Naslednji dan se je ponovno oglasila pri meni. Prinesla mi je čokolado z jagodnim nadevom in rekla: "Ni velika, a ta je meni najljubša. Moram priznati,da sem se včeraj komaj pripeljala domov." Obljubila mi je, da me bo po mobilnem telefonu poklicala ta- koj po operaciji, ko bo to mogoče. Res me je že drugi dan po operaciji poklicala iz in- tenzivne sobe. Rekla je:"Z menoj je dobro" Njen klic je bil zame največji dar tistega dne. Sredi vsega hudega so se med nama spletale nevidne vezi. Čutila sem, da mi zaupa.
Druga bolnica ima raka na jajčnikih. Bila je operirana. S kirurgom je bila trikrat dogo- vorjena, da se z njim pogovori o diagnozi. Trikrat se je izognil temu pogovoru. Po pri- hodu iz bolnice mi je prinesla odpustnico, kjer je pisalo, naj jo pošljem na onkološki inštitut na kemoterapijo.Bolnica je bila ne- mirna in prestrašena.Najbolj jo je motilo to da se ni mogla pogovoriti s kirurgom. Rekla mi je: "Mora biti pa res zelo hudo z menoj, ker si mi kirurg ni upal povedati resnice."
Tretja bolnica ima raka na dojki. Zaradi metastaz na kosteh je hodila na obsevanje na onkološki inštitut.Tam je vprašala zdrav nika,ali se je bolezen razširila tudi na kosti. Zdravnik je odgovoril: "Ne, na kosteh ni ničesar."Po obsevanju se je oglasila v am- bulanti in rekla: "Zakaj pa so me obsevali, če so moje kosti zdrave?" Kaj naj ji odgo- vorim? Najtežje je povedati bolniku resnico če je ovita v ovoje laži.
Za vsakega zdravnika je bistveno, da ima razčiščen lasten odnos do umiranja in smrti Poznam zdravnika, ki ne more bolniku spo- ročiti resnice in to preloži na kolege. Spo- ročanje slabe novice je veščina, ki se jo je vedno mogoče naučiti. Najboljše je, če bi se tega naučili že študentje medicine. To bi bilo dobro tako za bolnike kot za zdrav- nike. Zdravnik lahko z načinom sporočanja bistveno vpliva na to, ali bo resnica dar ali udarec. Sporočanje slabe novice lahko od- ločilno zaznamuje terapevtski odnos med bolnikom in zdravnikom in s tem celotno zdravljenje.Bolnik naj bo tisti,ki resnico do- zira,zdravnik pa naj sledi bolnikovim željam in naj ne zrcali lastnih strahov v bolnika.
Spremljanje bolnika naj bo kot ples in ne kot tekma v prikrivanju resnice.Detabuiza- cija umiranja in smrti se kaže tudi v načinu sporočanja slabe novice. Naj bo to sporo- čanje iskreno in sočutno. Večina bolnikov želi prijateljevati z resnico.

Janja Ahčin

Prvi in drugi november

Bolniki pogosto razmišljamo tudi o posled- njih rečeh,o smrti in vstajenju. Pri verouku sem se učila, da je duša neumrljiva. Zdaj tudi slišim govoriti, da umre ves človek - torej tudi duša, in da bo človek ob koncu časov ponovno rojen...
Kaj to pomeni? Slišim tudi govoriti o spanju duše po smrti - da duša po smrti spi vse do poslednje sodbe ob koncu zgodovine.

Marjetka

Vsak človek se sreča z dejstvom smrti in ga skuša vgraditi v svoj življenjski program S smrtjo se sreča človek ob koncu svoje- ga zemeljskega življenja,vanj pa vstopa že mnogo prej na različne načine, tudi prek bolezni. Vsa ta opozorila ne prihajajo zato, da bi nam vzela voljo do življenja, temveč zato, da bi osmislili življenje "pred obličjem smrti": In prav pri tem vrednotenju smrti naletimo na pisano paleto pristopov. Vsi pa imajo bistveno napako: gradijo zgolj na človekovi moči ali pa moči nekega neoseb- nega božanstva.
Zato krščanska vera v vstalega Jezusa Kristusa neskončno presega vsa iskanja. Opraviti imamo s premagano smrtjo, kar zmore samo Bog, ki je gospodar življenja. Za večno življenje ni potrebno žrtvovati svoje telesnosti, saj je tej obljubljeno po- membno mesto v novih razmerah poveli- čanega življenja. Duša pa je tako globoko zedinjena s telesom, da po smrti ohranja identiteto posameznika, dokler se ne bo dokončno zedinila s telesom ob vstajenju.
Res je, da mnogi čutijo nekakšno zadrego, ko skušajo natančneje opredeliti ta vmesni čas ali stanje med smrtjo in drugim Kristu- sovim prihodom v slavi. Zato ni čudno, da se pojavljajo različni poskusi, kako ta čas "napolniti" ali ga "skrajšati". Takšni sta tudi trditvi, da umre ves človek, ki bo ob koncu časov ponovno ustvarjen ter o spanju du- še po smrti vse do drugega Kristusovega prihoda. Oba pristopa sta udomačena na protestantskih tleh. Nekateri trdijo,da ohra nja v primeru celotne smrti človekovo isto vetnost Bog sam, ki ne pozabi nobenega svojih del. Torej: ne v človeku (ali enem njegovem delu, npr.duši), ampak v božji zvestobi, je zagotovilo istovetnosti med umrlim in k večnemu življenju obujenim člo vekom. Zagovorniki spanja duše se nasla- njajo na Lutrovo trditev, ki se želi izogniti vmesnemu stanju tako, da duša ta čas preprosto »prespi«. Tega, kako »dolg« je ta čas, pa si ne moremo predstavljati, saj duša stopi v »božji« čas, ki ima drugačne razsežnosti.
Najbrž ste ugotovili, da pri teh pristopih "zmanjka" prostora za povezanost potujo- če, prečiščujoče in poveličane Cerkve, kar je bistvenega pomena za svetopisemski in katoliški nauk in življenje. Bog nas ljubi v celoti in zato hoče, da vse in mi kot celo- vita oseba, telo in duša, prideta k njemu. V poveličanju je torej dovolj prostora tudi za telo! O tem priča telo od mrtvih vstale- ga Jezusa Kristusa, ki biva v večni slavi.

prof. dr. Ciril Sorč

Tega ne potrebujem ...

Na Ognjeni zemlji sem kot župnik velike žu- pnije z deset tisoč verniki v popoldanskih urah opravljal pastoralne obiske.S tem sem dobival globlji vpogled v življenje in mišlje- nje faranov, odkrival bolnike, jih tolažil in spodbujal, večkrat tudi spovedal, v hujših primerih pa jim podelil tudi zakrament bol- niškega maziljenja.
Pri enem takih obiskov sem prišel do druži- ne,ki mojega obiska ni odklonila, vendar se je pri njem tako zapletlo,da so nastale ne- prijetne posledice.Kaj se je zgodilo? Po kra tkem pogovoru mi je gospodar odprl vrata spalnice, kjer je ležala njihova hudo bolna mati. Prisedel sem k postelji in kar nekaj časa ostal v pogovoru o njeni bolezni, na- zadnje pa tudi o njenem verskem življenju in odnosu do Cerkve. Ko sem ji priporočil prejem zakramentov, je osorno odgovorila, da tega ne potrebuje. Še sem poskušal,pa brez uspeha. Ob odhodu sem pa kar jasno napovedal: "V primeru, če se vam stanje poslabša, upam,da me boste še pravočas- no poklicali,sicer ne boste deležni cerkve- nega pogreba." Ko sem odhajal, sem isto ponovil tudi sinu.
Zakaj sem tako storil? Ta družina je bila v župniji znana kot neverna.V cerkev ni hodil nihče. Dobro leto prej, prav na veliki petek - v Čilu je ta dan praznik in dela prost dan -so priredili zabavo in na njej volili lepotico leta. Prav njena vnukinja je postala Miss Punta Arenas.Na praznik sv.Rešnjega tele- sa je šla procesija z Najsvetejšim po cesti mimo njihove hiše. V drugih hišah so bile na oknih prižgane svečke in rože, pri njih pa nič. Nekateri člani družine so pri odprtih vratih stali in se posmehovali mimoidočim. Prejšnji cerkveni zakonik iz leta 1918 je bil v tem pogledu kar precej strog: "Kdor ne sprejema zakramentov v življenju in jih ce- lo pred smrtjo odkloni, tudi zakramentala cerkvenega pogreba ne bo deležen."
Mati je umrla, ne da bi poklicali duhovnika. Proti večeru sta prišla sin-gospodar in nje- gov starejši brat naročit slovesen pogreb. Izrazil sem jima svoje sožalje ob izgubi lju- bljene mame, potem pa mirno nadaljeval, da pač vztrajam pri svoji besedi, ki sem jo pri odhodu iz hiše izrekel, da "cerkvenega pogreba ne bo."
Starejši sin me je sovražno pogledal, vstal in s stisnjenimi pestmi stopil korak proti meni. "Samo poskusite, tukaj sem jaz gos- podar."Brez nadaljnjih besed sta odšla na- ravnost k župniku sosednje župnije.Tudi ta je pogreb odklonil, ker sem ga že obvestil o zadevi. Drugo jutro sta šla na škofijo s pritožbo proti meni. Škof me je poklical po telefonu. Na kratko sem mu povedal svoje stališče in končal: "Če ukažete, se pogreb lahko izvrši, jaz pa se odpovem župniji." Tudi iz škofije sta odšla 'praznih rok'.
Zakaj tolikšna borba za cerkveni pogreb celo pri ljudeh,ki ne verujejo? Pri tej druži- ni je gotovo šlo le za zunanji blišč. Bili so med premožnejšimi v župniji. Naj ljudje vi- dijo, kako so ljubili svojo sedaj že pokojno mater, saj sta hotela "naročit slovesen pogreb"... Pri tem je imela tudi tamkajšnja Cerkev svoje 'zasluge', ko je dopuščala kar štiri različne kategorije pogrebov: koliko je duhovnikov pri oltarju,kako velik je katafalk in koliko je sveč ob njem,koliko črnih zaves visi ob stebrih cerkve, kdo je na koru: or- ganist sam, morda tudi pevski zbor in celo dobro znani orkester. Dohodek ni pripadal župniku, ampak je šel v cerkveno blagajno za vzdrževanje cerkve.
Tega pogreba se je udeležilo res zelo veli- ko ljudi. Pot na pokopališče je vodila mimo cerkve. Hvala Bogu, vse je potekalo brez zapletov. Ljudem je pogreb ostal še dolgo v spominu.
Sam pa sem prav kmalu doživel zanimivo posledico. Po polnoči, ko sem ravno dobro zaspal,me je zbudilo trkanje na okno.Odprl sem in zagledal dobrega farana.Ta je dob- ro vedel, kje spim. Takoj me je prosil: "Moj oče umira, prosim, pohitite..." Hitro sem oblekel talar, zgrabil mali kovček za previ- devanje in že sva bila na cesti.Preden sem kaj rekel,me je spodbudil: "Gospod,teciva!" In sva tekla,čeprav se mi je nekoliko sme- šno zdelo teči o polnoči po samotni cesti nekaj sto metrov, saj bi s tem pridobila le nekaj minut.Njihova hiša je bila vsa razsve tljena, pred odprtimi vrati pa je stal mlad moški. Gospodar je upehano vprašal: "Še živi?" "Še," je bil odgovor. Vstopil sem in zagledal hropečega starčka že v nezavesti Zelo naglas sem mu dopovedoval, kdo sem in mu dal odvezo ter maziljenje. Kdo ve,če je še kaj dojel... Ob odhodu sem vprašal gospodarja: "Koliko časa je oče že bolan?" - "Kakšne tri mesece." -Nisem si mogel kaj da ne bi dodal: "No, lepo ti je uspelo pos- krbeti za očeta, čeprav zadnji trenutek in sredi noči."
Ognjena zemlja in Punta Arenas! Koliko spo minov na mojih sedem let življenja in dela tam na skrajnem jugu Amerike!

Jože Mejač CM

Opomba: Odreči cerkveni pogreb je bilo v skladu s starim zakonikom cerkvenega prava iz leta 1917. Novi je stopil v veljavo 1987.

Pri bratih kapucinih je lepo

Prvo avgustovsko soboto smo se srečali v Vipavskem Križu pri bratih kapucinih.Tja pa še kako rada grem,sem si rekla. Že od ma- lih nog,ko smo otroci komaj čakali na božič da smo šli gledat, kako tam pastirci hodijo. Pred petdesetimi leti to ni bilo kar tako.Bi- lo je nekaj posebnega,nekaj še bolj živega Takrat nismo vedeli, da so iznajdljivi bratje to uredili z elektriko. Danes pa je vse tako samoumevno. No, zdaj me je res zapeljalo močno nazaj, ampak lepi spomini so pose- ben zaklad!
Na kapucinskem vrtu je bila večina že zbra na. Mize so bile polne sladkih dobrot. Vse so pripravile sodelavke župnijske Karitas.
Po uvodnem okrepčilu je sledila v cerkvi molitev rožnega venca, ob 12h pa je dragi g. dekan Aleš Rupnik daroval sveto mašo, kjer nas je tudi s svojimi čutečimi besedami prijazno nagovoril. Iskreno smo se zahvalili posebej bratom kapucinom za dobroto in gostoljubnost. Seveda sta zahvala in spo- min poromala tudi k že pokojnemu bratu Andreju Božiču,ki nam je lansko leto veliko dušno razložil vso zgodovino samostana. Vseskozi smo čutili,da je tudi ta dan nekje med nami, saj se je nenehno vračal v naše spomine.
Po sv.maši,med kosilom,nam je brat Štefan prinesel dar, brošuro o življenju in delu, pa tudi o zadnjem slovesu brata Andreja.Zelo lepa in vse pohvale vredna knjižica. Seve- da nas ni pozabil povabiti tudi že za priho- dnje leto, za kar smo mu res hvaležni.
So pa na srečanju posneli tudi prispevek za naš lokalni radio "Nova". V četrtek po Velikem šmarnu so ga predvajali v redni te denski oddaji: "Izpod farnih zvonov." Zanj sta poskrbeli ga. Marija Vrtovec in Ljubica Zakovšek, ki je s svojim bogatim zakladom postregla, kar se je pač v nekaj minutah dalo zaokrožiti o tako velikem in pestrem dogajanju,kot je delovanje našega Bratstva Res lepo, da se sliši tudi izza zidov. Koliko je dela in koliko zmoremo, če priskočijo na pomoč dobri ljudje.
Oh, za konec pa ne smem pozabiti,da smo po kosilu na vrtu zaigrali še prav veselo tombolo, in to celo z dobitki, za katero so poskrbele sodelavke Karitas. Ni manjkalo na mizah tudi sladkih breskev in letos tako zgodnjega in sladkega grozdja. Res, hvala! Vsem skupaj in vsakemu posebej. Bog po- vrni!
Sledilo je pozdravljanje.Vem in slutim,da je prav v vsakem srcu bilo sporočilo: "To je bil dan, ki ga je naredil Gospod!"
Iskreno voščim vsem obilje zdravja in bož- jega varstva!

Nives Ferjančič

Postojnska jama

Da, nekateri člani KBBI smo bili v četrtek, 13. septembra, v Postojnski jami. Bog nam je daroval prav lep topel sončen dan za naše potovanje in podvig. Čudovito je bilo opazovati med vožnjo s soncem obsijano naravo, ki se že počasi odeva v jesenske barve.
V prijetnem razpoloženju družbe in z dobri- ma šoferjema naših kombijev smo kar naen krat pristali na parkirišču pred Postojnsko jamo. Tam nas je že čakal prijazen in zelo pozoren vodič, g. Jože Jurca.
Z vlakcem smo se odpeljali skozi rove in mimo mnogih čudes - kapnikov v globino 130. metrov podzemlja.
Res, enkratno božje stvarstvo! Kako lahko mala rečica Pivka počasi skozi tisočletja preoblikuje notranjost zemlje -apnenec po mešan z drugimi rudami v čudovite in raz- nobarvne oblike kapnikov (od čisto belih, do rjavih, rdečkastih itd.). Sprehodili smo se skozi prehode in dvorane in občudovali čudesa podzemlja:mogočni kapnik Diamant, ruski most, mnogo dvoran, ki so okrašene z mnogimi različnimi kapniki (največja je koncertna dvorana,v kateri se prireja mno go prireditev, koncertov in daritev sv.maš)
Da, tudi mi smo doživeli sveto mašo v tem čudovitem stvarstvu.Daroval jo je naš du- hovni pomočnik g. Toni Burja v dvorani, ki se imenuje Belvedere. V ozadju te dvorane je,ne vem ali senca ali rov,nisem dobro vi- dela,v obliki človeka z dvignjenim kazalcem – Kot Jezus, ki nas opozarja: "Ne veste ne dneva,ne ure,ko pridem;bodite pripravljeni!"
Zelo veseli in zadovoljni smo bili,ko smo se vrnili na površje zemlje in nas je,premraže- ne od globine zemlje, objelo in ogrelo toplo sonce.
G. Jože pa je bil še tako prijazen in veliko- dušen, da nas je z vlakcem popeljal skozi mesto Postojna do doma Taliti kum.V hišo, kjer sestre družbe Kristusa odrešenika, sprejemajo pod streho matere z otroki v stiski, obenem pa s prostovoljci poskrbijo za 40 starejših ljudi, ki so v njihovi oskrbi.
Iskrena hvala sestram za gostoljubje in toplo pijačo, s katero smo si ogreli naše ohlajene ude. Hvala tudi fantom, Miranu, Lovru in Lanu, ker so nam velikodušno po- darili čas,svoje roke,noge, veselje in dobro voljo. Hvala sodelavki Mariji, da se nam je pridružila v pomoč. Hvala tudi g. Toniju za darovano sv.mašo v tako čudovitem okolju in njegovo nesebično pomoč.
Predvsem pa hvala vodstvu Postojnske ja- me in vodiču g. Jožetu Jurca za darovanje nam tako čudovitega popoldneva. Naj vam Bog povrne v vsej polnosti, za vaše nese- bično delo in naj vam pošlje še mnogo do- brih obiskovalcev.

Katja Miklič

Dom na Zaplani

Tokratna naša rubrika je že kar nekako us- taljena. Morda celo malce praznična, jubi- lejna! Namreč, prav pred letom dni smo se v Bratstvu bolnikov odločili, da vas, dragi dobrotniki, prvič nagovorimo in povabimo k zbiranju "opek" za obnovo Doma na Zapla- ni. Le dva meseca pred tem, torej lani v avgustu, smo na gradbišče pripeljali stroje in pridne delavce, da so pričeli z zelo zah- tevnimi obnovitvenimi deli.Vse smo zaupali Božji previdnosti in tudi vam, dragi dobrot- niki. Z vero, kakor da bi že prejeli stotero, smo vas v vsaki številki Prijatelja vabili k zbiranju "opek", obenem pa smo vam vsaj na kratko sporočali,kako dela napredujejo.
V vsem tem času smo priče obilne Božje pomoči. Pa tudi temu,da je svetopisemska zgodba o vdovinem daru še kako resnična tudi danes, v tretjem tisočletju. Priče smo resnici, da naša prizadevanja podpirate predvsem tisti, ki nimate denarja v izobilju, temveč darujete preprosto od tega, kar sami nujno potrebujete! Hvala vsem vam! Enako prisrčna zahvala vam, ki se nas s "svojo opeko" spomnite večkrat. Kar nekaj vas je takšnih! Doslej ste zbrali 852 kosov "opek."
In kaj je v Domu novega od zadnjega Prija telja? Z veseljem sporočam, da smo v tem času uspeli vgraditi nova okna, ki nam že nudijo veliko svetlobe in varstva ob more- bitnem slabem vremenu.Tudi dvigalo že ob ratuje. Zdaj le poskusno seveda. Pričeli pa smo tudi z deli na fasadi. Upam, da bo tudi ta kmalu lepšala zunanjost našega Doma.
To so le nekatera večja dela. Veliko je bilo opravljenih manjših,a zato nič manj pomem bnih del. Vse to pa tudi zaradi vaše pomo- či, zaradi vašega zbiranja opek. Seveda so pa stroški obnove tisti,ki nam ne dajo miru Naraščajo in se množijo. Zato se spet ob- račam na vse vas, drage bralke in bralce tega prispevka,da nam pomagate. To sto- rite tako, da vaš dar, vašo »opeko«, ki je vredna vsaj 20 €, nakažete s položnico,na katero kot prejemnika zapišete:

KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVA LIDOV,Tabor 12,1000 Ljubljana, št.računa: 02014-0256229150 s pripisom: ZA ZAPLANO

Če pa se težko znajdete v številkah banč- nega računa,potem preprosto pokličite vo- ditelja Doma na Zaplani, tel. 041/425-281, da vam pošljemo položnico,na katero napi- šete samo višino svojega daru.
Hvala vsem, ki ste nam že pomagali. Hvala za vašo odprto dlan, za vaše zaupanje in sodelovanje.
Na koncu vam podarjam tole resnico,morda nagovori prav vas. »Sem samo eden, pa vendar eden! Vsega ne zmorem,pa vendar nekaj zmorem! In ker ne zmorem vsega,ne bom odklonil, da storim tisto,kar zmorem.«
Lepe in zdrave jesenske dni vam želim!

Rafko Jurjevčič

V Sevnici kot ena družina

Z zanimanjem sem spremljala poročilo o ustanovitelju Bratstva.Pretresljive in osre- čujoče so mednarodne izjave iz bratstva. Hvaležni smo Bogu,ki tako skrbi in vodi nas ki zaupamo v Njegovo Previdnost. Sedaj imamo priprošnjika v nebesih, tako upamo.
Da smo kakor ena družina,se je tudi poka- zalo v soboto, 25. avgusta v Sevnici pri Tilki, kjer smo se zbrali v kar lepem številu. Okrog 20 nas je bilo. Imeli smo se zares lepo. Naš duhovni vodja in urednik g. Toni Burja je najprej maševal, da smo bili duho- vno okrepljeni. Potem se je pa nadaljevalo s prijetnim razpoloženjem, druženjem in petjem. Tudi Zlatko je zvabil lepe zvoke iz svoje harmonike...
Vsem prisotnim,posebno Tilki,prisrčna hvala!
Naj vas še naprej spremlja božji blagoslov in Marijino varstvo!

Urška Zupančič, Blanca

Ko srečni ljudje pridejo skupaj

Resnično povem vam,ko srečni ljudje pride mo skupaj, ko si podajamo roke in gradimo prijateljstvo, nam je Božja ljubezen, ki se razodeva po rokah dobrih ljudi, še posebej blizu.Gori in se krepi kot plamen,ki nikoli ne ugasne v italijanski skupnosti »Dinsi une man« že vrsto let. Gostoljubnost italijan- skih prijateljev ter darovalcev tudi iz naše domovine ne poznata meja in ovir. Bogu hvala!
Tako smo tudi letos z velikim veseljem in navdušenjem odšli na pot proti morju, v Bibione. Saj smo vsi dobro vedeli, da nas čaka kar deset dni počitnic in skupnega bivanja v Italiji, kar ni tako vsakdanje kot življenje doma, v zavodih ali pa v domovih za ostarele. Naši dnevi so skupni od jutra do večera. Tu ni brezglavega hitenja in ti- stega pogostega izgovora "veš, danes ni- mam časa zate." Skupaj dihamo, se vese- limo, se drug od drugega učimo, plavamo, se razgibavamo in se tudi žalostimo, ko se zavemo, da kaj narobe naredimo. Da, vse to je Prijateljstvo, ki dobi pravo potrditev pred Bogom, katerega smo vsakodnevno obiskovali v bližnji cerkvi, v osebni in v skupni molitvi pri svetih mašah, ki smo jih skupaj lepo oblikovali. Od letos dalje vemo veliko več o pomembnosti priprave na ev- haristijo in tudi kaj vse pomenijo posamez- ni deli.Vse podrobnosti, skrivnosti sta nam vsako mašo nazorno in razumljivo razložila bolniški duhovnik dr.Jože Štupnikar in laza- rist g. Toni Burja, ki sta bila naša duhovna »zdravnika«.
Za nas vse sta kot dve "super mami" s po- močniki in sodelavci , ki so za nas darovali delček sebe, svojih moči in svojega časa v brezpogojni ljubezni, skrbeli tudi Marijini sestri s. Edith in s. Helena. Da so se naša velikokrat premalo razgibana telesa, vsaj malo okrepila, je poskrbelo kar toplo in pri- jazno morje, jutranja telovadba in obilje hrane. Tudi na popoldanski počitek nismo pozabili. Saj smo vedno z nasmehom rekli, da gremo gledat našo "nadaljevanko". Vas morda zanima, kakšna je bila? Poskusite, zaprite oči, sprostite se in že je tu najlepši del,kjer je vsem lepo. Spočije se duša,srce in telo.
Tako smo imeli obnovljene moči za popol- danske in večerne nastope v pogovorih, igrah, petju, drobnih radostih, v plesu in smehu,ki je najbolj prišel do veljave, ko se je en večer pripravil krst novih sodelavcev ali ko je s. Edith zaigrala v enem izmed skečev. Prav poseben val veselja so pov- zročila praznovanja godov in rojstnih dni nekaterih prijateljev ter obisk glasbene za- sedbe Nemanič – po domače Tomaševih z Metlike, v kateri lepo poje tudi naša nova sodelavka in prijateljica Urška. Z obiskom nas je razveselil dolgoletni italijanski diakon in prijatelj Roberto in nas tudi zelo prijetno presenetil z novico, odločitvijo, da bo pos- tal duhovnik.Molimo zanj,za nove duhovne poklice in drug za drugega.
Ob slovesu in v upanju, da se drugo leto ponovno snidemo, se zahvaljujemo najprej Bogu, vsem sodelavkam in sodelavcem za vso pomoč ter našim sestram, duhovnikom in dobrotnikom,ki nam na morju omogočate celostno oskrbo, radost in srečo,da pride- mo skupaj. Bog vas živi!

Nives Fabčič s Prijatelji

Prvič v Bibionah

Kar nekaj nas je bilo takih, ki smo bili prvič na morju skupaj s prijatelji. Kopali smo se skoraj vsak dan,le en dan je bilo slabo vre me in smo se odpravili v mesto na sladoled in zapravljat za spominke.V soboto zvečer je seveda sledil krst novih udeležencev, med katerimi sem bil tudi sam.Bilo je zaba- vno. Vsak dan smo se udeležili svete maše v bližnji cerkvi.
Jaz sem bil prvič in bilo mi je v veselje in čast, da sem bil lahko prisoten na tem ne- pozabnem duhovnem dopustu in upam, da se naslednje leto ponovno vidimo.
Bog naj povrne vsem prostovoljcem, ki so bili z nami, še posebej sestri Edith in sestri Heleni ter zahvala g. Toniju in g. Jožetu za darovane svete maše. Z lepimi pozdravi

Štefan Glavan

Urška Jurman je mlajša invalidka ki se je Krščanskemu bratstvu bolnikov in invalidov pridružila pred letom dni. Zaupala nam je, da rada piše pesmi, ki so ji po- stale zdravilo ob žalosti, ko ji je umrl dedek. Pesmi so lepe in preproste in veseli smo,da jih lahko nekaj delimo z vami Urški pa želimo, da bi nikoli ne potrebovala drugačnega robčka za solze.

Ptice žvrgolele bi,
in se poljubile bi,
in gnezda zgradile bi.

Gnezda zgradile bi
in male ptičke vzredile bi,
ki v lepem vremenu poletele bi.

Srečanje v Lipici

V soboto, 9. septembra 2007 zjutraj, smo se na povabilo Nives odpravili na srečanje v Lipico.Pot nas je vodila od Ljubljane sko- zi Begunje pri Cerknici in Sežane v Lipico. Dve urno vožnjo smo si krajšali s pogovo- rom in smehom.
Ko smo prišli v Lipico,smo se ustavili v do- lini Lurške Matere Božje. Pri vhodu v dolino nas je pričakala organizatorka in nekaj do- brih ljudi. Pozdravili smo se in počasi odpra vili v dolino Lurške Marije,kjer smo imeli sv. mašo, ki jo je daroval g. Tomaž Kodrič.
Po sv. daritvi smo se malo okrepčali in pri- jateljsko pokramljali. Potem smo si šli ogle- dat kobilarno Lipica.Pri vhodu nas je čakala prijazna vodička, nas popeljala po kobilarni in nam postregla z zanimivimi podatki. Po ogledu smo si privoščili še kratek sprehod, malo zabave na gugalnici, nekaj sladkega za pod zob in sproščen pogovor. Tako je napočil čas, ko smo se poslovili in zaželeli srečno vožnjo ter nasvidenje naslednje le- to tu ali kje drugod.
Zahvalil bi se rad organizatorki in dobrim ljudem, g.Tomažu za darovano sv.mašo in seveda tudi drugim,ki so različno sodelovali pri tem srečanju.Bog naj vas varuje in bla- goslovi!

Boštjan Škulj

Romanje v Lurd

V tednu od 14. do 20. julija se je več kot sto Slovencev pridružilo romanju goriške nadškofije v Lurd.Romanje je vodil nadškof Dino de Antoni, ki je s svojo poduhovljeno besedo vabil k uresničitvi letošnjega lurške ga romarskega gesla "Spravite se z Bogom".
Goriški UNITALSI (italijansko vsedržavno združenje za spremstvo bolnikov v Lurd in mednarodna svetišča) se je že drugo leto pridružila bolniška župnija iz Ljubljane.
Slovenski bolniki,njihovi osebni spremljeval- ci, zdravniki,medicinske sestre,prostovoljci in romarji v spremstvu duhovnikov so preži veli štiri blagoslovljene dni v Marijini kliniki, kakor je Lurd imenoval Miro Šlibar, ko je na radiu Ognjišče v živo sporočal,da bolniki in romarji molijo za domovino in za vse doma- če. Sklep romanja je bila želja in obljuba: K Mariji še pridemo!

Mira Dobravec

Po skrbni pripravi je napočil milostni trenu- tek in prišel težko pričakovani dan odhoda v Lurd.Šli smo v Gorico,kjer smo se pridru- žili italijanskim romarjem.
V Lurdu se je Marija predstavila kot brez- madežno spočetje neuki Bernardki, kar ona sploh ni razumela. Čudoviti so Božji posegi.
Sedaj se tam zgrinjajo množice romarjev raznih barv, ras in narodnosti. Še vedno je čutiti Marijino prisotnost. Ona,zdravje bol- nikov, posreduje pri svojem Sinu za vse, kar jo prosimo, posebej za naše dušno in telesno zdravje.
Presveto Srce Jezusovo čuti silno božje - človeško ljubezen in hrepenenje do nas grešnikov. On je tam deloval, če smo bili odprti za njegove darove.
Krasni so spomini na tiste dni.Na maše,kjer je goriški nadškof vpletal duhovne  misli v slovenščini in bil posebno pozoren tudi do Slovencev. Na procesijo z Najsvetejšim in lučkami, kjer smo prosili, naj Jezus razblini našo duševno temo. Na prostovoljce, ki so prijazno,varno in odgovorno prevažali vozi- čke.Obenem pa so bili tudi duhovno zbrani Bog jim povrni!
Lepo mi je pri duši, ko obujam te spomine. V duhu vidim široko reko Gavo,ki leno teče in loči pokrajino.Tako preprosto in domače a vendar mogočno. Priraste ti k srcu.
Pa ljudje.V kupeju je bila z mano sama pred stojnica Marijinih sester. Tako je vladalo prijetno in prisrčno razpoloženje. Sestra je kaj pomodrovala. Mislila je na Jezusa, ki je potoval z nami v monštranci. Kako je poni- žen.
Organizacija je bila na višku. A kot je rekel nadškof Dino, Marija in Jezus gledata na vzgibe srca, na to, da je romanje čimbolj globoko.
Bilo je prelepo,da bi moglo dolgo trajati.Po več ur trajajoči vožnji smo se vrnili domov. Tedaj naj bi se naše romanje pravzaprav šele začelo. Mojo sosedo v Domu sem na- šla zelo trpečo, a hvala Bogu živo...
Vem, da moram biti zelo hvaležna Bogu, ki je nagovoril srca organizatorjev in prosto- voljcev,da so bili pozorni do nas.Kakor tudi Lurški Mariji, ki nas je tako ljubeče poslu- šala.
Treba se je odločiti, tvegati in odgovoriti na božji klic, da gremo na romanje...

Kati Ribič

Dvigalo je moja svoboda gibanja

Dovolj zgovoren naslov,ki govori o eni izmed najlepših vrednot življenja in dobrodelnosti mnogih prijateljev, sorodnikov, dobrotnikov ter donatorjev, da sanje in želje o dvigalu postanejo resničnost.
Ta velik dan smo skupaj z našim prijateljem Stankom Markovičem v njegovem domačem kraju praznovali ob lepem prazniku Mariji- nega rojstva 8. septembra.
V svoj dom v Radohovi vasi in tudi v nara- vo bo odslej vstopal samostojno z novim Prijateljem. Z njim se je po blagoslovu od- peljal v prvo nadstropje hiše in nam z bal- kona ponosno pomahal. Njegovega in na- šega veselja skupaj z njim se s preprostimi besedami ob tako veliki pridobitvi ne da opisati.
Le-to se je videlo in čutilo na vsakem ob- razu. Kar sto sobratov in sester, je Stanko povabil medse, nas vse lepo pozdravil in počastil z dobrotami neštetih pridnih rok. Tudi mašna daritev domačega župnika ob somaševanju g. Tonija Burje na domačem dvorišču, nas je nagovorila. Nekatere be- sede in deli le-te, so bili prav ganljivi.
Veselo druženje se je ob klepetu in lepem vremenu nadaljevalo v pozno popoldne. Slovo se je bližalo prehitro, a ne za dolgo. Saj nas bo Stanko po dolgoletni želji in sa- njah kmalu s svojo mamo ter z bratoma od prtih rok in veselega srca sprejel na obisk, če se bomo le potrudili za to.
Storimo to dobro delo čim večkrat, da bo njegovo in naše veselje popolno. Naj mi bo dovoljena iskrena zahvala v imenu vseh nas, ki imamo Stanka radi, njegovi družini in vsem, ki ste kakorkoli pomagali k uresni- čitvi najlepših sanj našega prijatelja, ki bo zagotovo odslej naprej svoj širok nasmeh na svobodi gibanja podaril tudi soncu.

Tvoji prijatelji

Kadar ne moremo ničesar storiti ...

V letošnjem letu v ustvarjalnem kotičku razmišljamo o tem, kako smo lahko ustvarjalci v naših medsebojnih odnosih. Vse naše življenje je eno samo prepletanje odnosov in od teh prepletanj je odvisna naša sreča.Človek ne more biti sre čen brez sočloveka.Vsaka sreča,ko kupimo nov avto, zgradimo hišo, dobimo novo ob- leko, diplomiramo, gremo na potovanje ... je sreča, ki si sama po sebi ne zasluži tega imena. Srečni smo res lahko šele takrat,ko se z novim avtom z vso družino odpeljemo na izlet in se imamo lepo; ko se vselimo v novo hišo in se imamo v njej neizmerno ra- di... Pot do sreče vedno pelje preko drugih ljudi. O tem sem trdno prepričana.
Madagaskar. Otok preprostih in revnih ljudi. Več kot petinsedemdeset odstotkov ljudi živi pod pragom revščine.Ob poti sre- čujemo otroke. Pritečejo k nam,ko se usta vimo.Na misijonih so še bolj domači. Sprva nas plašno opazujejo, ob prvi malgaški be- sedi pa njihove oči že zažarijo.Njihova usta se razlezejo v vesel nasmeh. Kljub napih- njenemu trebuščku, ki morda že dolgo ni dobil dobre hrane,nasmeh na obrazu govo- ri o veselju. Tako bolj na skrivaj poiščejo našo roko. Nekateri nam zlezejo tudi v na- ročje. Ko zapojejo, zadoni vsa cerkev, da srce vriska od veselja.Kako je mogoče sre čati toliko veselja do življenja med ljudmi, ki imajo le preprosto leseno hišico, kjer v eni sobi živi sedem, osem,... ljudi? Na sebi imajo raztrgano obleko in morda še eno le- po nekje obešeno v hišici. Tam je še nekaj loncev ter slamnate preproge za spanje. Če je sreča, da otroci lahko hodijo v šolo, potem visijo še nahrbtniki, ki so jih dobili v šoli.V njih je morda kak zvezek in svinčnik. Nič več kot to. Njihovo preprosto življenje nas osvobaja in osrečuje. Kamorkoli pride- mo, povsod nas z veseljem sprejmejo. Se- demo in poklepetamo. Imajo čas.To je živ- ljenje,ki prinaša mir in osrečuje.Ne moremo razumeti, le slutimo lahko! Seveda ni vse tako lepo,mnogo je tudi trpljenja, nerazu- mevanja.A najmočnejše je njihovo veselje, sreča. Zakaj? Ker skupaj rastejo, kuhajo, perejo,pojejo, plešejo, molijo,... Ker je člo- vek njihovo največje bogastvo.
Slovenija. Dežela ljudi,ki se jim mudi, ima- jo preveč skrbi in odgovornosti.Želijo imeti več in še več. Želijo biti bolj pomembni, na višjem položaju,... Na drugi strani so tisti, ki jih materializem še ni tako prevzel,da se še lahko veselijo lepe narave, pokošenega travnika, obdelanega polja... Eni in drugi iščejo srečo. In ta tudi pri nas ni vedno logična. Med invalidi imam prijateljico, ki je zaradi bolezni na sredini svojega življenja izgubila prav vse: ne more premikati rok, ne nog in ne telesa, ne more govoriti. Le z glavo lahko pokima ali odkima. Če se vpra- šamo, ali bi takšni še želeli živeti, kakšen bi bil naš odgovor? Ta prijateljica je polna veselja do življenja. Razlog tega veselja je prijatelj,ki jo osrečuje. Ker je našla res do- brega prijatelja, je pred kratkim povedala oz. zapisala (na glavi ima paličico,s katero tipka), da ni bila še nikdar tako srečna,kot je sedaj. Razlog njene sreče je človek. To je tista prava sreča, to je tisto veselje, ki nam bo odpiralo tudi nebeška vrata...

Ko razmišljam o sreči, sem se že oddaljila od vsebine tokratnega ustvarjanja.Niti raz krila še nisem, kaj pravzaprav ustvarjamo. Najprej sem želela le povedati, da smo vsi iskalci sreče.Ker je pot do sreče vedno pre pletena z ljudmi, bomo umetnostim iz prej- šnjih številk Prijatelja dodali še eno, ki je zelo preprosta, bogati in osrečuje odnose, spreminja ljudi, zmanjšuje nerazumevanja, premika nasprotja. Ta umetnost je molitev Molitev za sočloveka.Za tistega,ki ga ima- mo res radi,pa tudi za tistega,ki ga nikakor ne moremo imeti radi. Za tistega, ki živi z nami in za tistega,ki ga ne bomo nikoli več videli.Molitev je najlepši način povezanosti ko prek nebeške centrale pošiljamo svojim bližnjim iskre sreče in veselja. To lahko sto rimo tudi takrat,ko ničesar drugega ne mo- remo.Če ne zmoremo več odtrgati cvetlice ali kupiti vrtnice, če ne zmoremo več iti na obisk,če morda tudi ne slišimo več... osta- ja molitev.Ta dela čudeže. Spreminja ljudi. Več ko bomo molili za druge,bolj bomo sre čni sami.Spet logika,ki ni za ta svet. Je pa to logika ljubezni.
Prijatelj mi je pred kratkim zaupal nekaj o svoji molitvi. Veliko je molil. Želel je čutiti bližino Boga. Vsako jutro si je vzel veliko časa za pogovor z Bogom in vsak večer je dan končal z molitvijo.A se je naveličal.Po- tem mu je nekdo svetoval, naj ne moli več zase,pač pa za prijatelje, za domovino, za ves svet.Njegova molitev se je popolnoma spremenila. Vsak dan pred Boga prinaša vse ljudi,vse odnose,... Z Bogom se pogo- varja o svojih prijateljih in veselje do moli- tve je vsak dan večje.Ne prosi več le zase pač pa vedno bolj le za svoje bližnje. Se- veda pa tudi zaupa,da Bog najbolje ve, kaj potrebujejo.Moli in prosi,da bi se dali voditi Božji roki.Postanimo tudi mi ustvarjalci mo- litve za naše bližnje in naj molitev vnese v naše odnose več veselja in ljubezni!

Polona Malovrh

Triglav - Kredarica

Dne 14. avgusta, zjutraj ob šestih, sem se z bolniškim župnikom Mirom Šlibarjem in Borisom odpeljal na romanje, na Triglav.
Ko smo se zbrali vsi romarji, pohodniki,sem dobil nekak slab občutek. Nikogar od njih nisem poznal in vsi so bili starejši,povpreč- no okoli 50 let ali še več. Srečal sem prija- telja Borisa in pot nadaljeval z njim.Skupaj sva šla vse do vrha Triglava.
Najlepše je bilo večerno bogoslužje v kapeli Marije Snežne.Najprej smo zmolili rožni ve- nec, sledila je sveta maša z evharistično procesijo in blagoslovom na vse štiri strani neba.Po tem pa je sledilo še češčenje Naj- svetejšega.In na koncu smo še zmolili ve- černice. Bilo je čudovito, izredno doživeto, pa tudi zelo dolgo, približno tri ure. Dobil sem občutek,kot da bo trajalo vso večnost Vendar bo to šele v nebesih.
Pri dnevni maši, 15. avgusta, je bilo okoli 450 romarjev. Tudi pri tej sv. maši je bilo zelo lepo. Bili smo iz vse Slovenije in mislim da se ljudje med seboj niso poznali.
Romanje mi je bilo izredno všeč. Čeprav nisem pričakoval nič posebnega, se nisem mogel načuditi, kako je lahko bilo na tem izletu toliko duhovnega. Moja običajna iz- kušnja takih ljudskih romanj je,da se v gla- vnem veliko jé,pije, ogleduje znamenitosti, klepeta in ploska drug drugemu. To pa je bilo zares romanje in,ker sem bil tako nav- dušen, bom še šel.

Peter, ljubljanski bogoslovec

Romanje slepih in slabovidnih (18.-20.maj 2007)

Duša, le pojdi z mano

Dolgo me romanja niso privlačila.Menila sem da v skupini,ki se premika,ni mogoče zbrati misli in je za dobro molitev najbolje zapreti za seboj vrata svoje sobe. Pravzaprav še danes mislim enako, vendar zdaj poznam tudi drugo razsežnost,razsežnost,ki jo da- je romanje. To je občestvo, povezanost skupine v istem duhu. Duha edinosti pa najmočneje doživljam prav na romanjih s slepimi in slabovidnimi. V čem so ta naša romanja posebna?
Hodimo ob svojih spremljevalcih in zaradi tega sožitja nas "vidim" lepe.Poznam le ne katere udeležence, a se vsakemu počutim blizu.Ni tekmovalnosti, godrnjanja in samo zadostnosti. Zato se moja koža samodejno stanjša in v vsakem močneje zaznavam trpljenje, upanje, hvaležnost... In vse to zlijemo v pesem. Tudi naši spremljevalci priznavajo, da nobena naključno zbrana skupina potnikov ne prepeva toliko in tako ubrano kot slepi in slabovidni. Starodavnim božjepotnim svetiščem dodajamo svojo pe sem, ojačano z vsemi križi in veselji, ki jih nosimo s seboj - naše družine, prijatelje, bolezni, strahove.
Letos smo romali čez Prekmurje in Porabje do Blatograda, sedeža kneza Koclja. Tam so izkopanine mogočne bazilike iz 9.stolet- ja, iz časa,ko sta brata Ciril in Metod uva- jala verski nauk v domačem jeziku. Tudi njima dolgujemo zahvalo, da lahko v slo- venščini pojemo "Še gori ljubezen..."
Na romanjih obiščemo več zgodovinskih in umetniških spomenikov in se v živo sreča- mo z ljudmi,ki nam ostanejo v trajno spod- budo in zgled. Zato iskrena hvala Zvezi slepih, da denarno podpira naša romanja, Albini Krek za organizacijo in vsem gostom, spremljevalcem, slepim in slabovidnim ude- ležencem za duhovno in srčno skupno praznovanje, kakor bi sama poimenovala naše romanje.

Marinka Drinovec

Prisrčno razpoloženje

Župnijska Karitas Rovte je -ob pomoči mno gih faranov - pripravila 14.srečanje bolnih, invalidov in ostarelih.Čudovit pozno poletni dan nam je naklonil Gospod.
Naša lepa,s cvetjem ozaljšana in s soncem obsijana vas, se je spogledovala z Julijci in očakom Triglavom, ko smo se ob 15. uri zbrali pri sv. maši.
Bogoslužje je s somaševanjem g.Srečka Tur ka,vodil urednik revije Prijatelj,g.Toni Burja Najprej nas je pozdravil in nekaj uvodnih misli v sv.mašo podal tajnik ŽK g. Hieronim Kavčič.
S kora so prelepo doneli glasovi iz mladih grl domačega mladinskega pevskega zbora Prijetno nam je bilo, da so pri sv. maši so- delovali tudi starejši -le česa ne zmorejo - hvala jim! V pridigi je g. Burja poudaril misli iz evangelija - mnogo poklicanih,a malo iz- voljenih. Med sv.mašo je bilo sv.maziljenje ki sta ga delila oba mašnika.
Po sv.maši je sledila pogostitev vseh pova bljenih v prostorih župnišča. Čeprav je bila letos udeležba manjša, je bilo razpoloženje prisrčno. Popestrili so ga mladi pevci, ki so zapeli tri pesmi.
Gospod Toni je prisotne še enkrat nagovo- ril, odgovoril na nekaj vprašanj in vse nas presenetil in navdušil s pesmijo 'Tihi večer'
Sonce je z zarjo zahajalo, ko smo se po- slavljali in si zaželeli - nasvidenje prihodnje leto. Bogu hvala za lepo doživetje!

Franja Tušar

Veš, o Marija

Na praznik Marijinega Vnebovzetja smo na polnili tudi cerkev Svetega Mavra v Izoli.
Pri osrednji mašni daritvi ob 10.uri, smo se srečali domačini obeh jezikov ter počitni- karji in romarji.
Še posebej pri pozdravu miru smo s stiskom roke potrdili pripadnost in zavezo eni ve- soljni družini.
Pri tem sploh ni bilo pomembno, kdo je od kod,ali je domačin,ali je stanovalec bližnje ga Doma upokojencev, Počitniškega doma slepih in slabovidnih ali Doma dva topola, kjer se rehabilitiramo in si nabiramo novih moči mišično oboleli.
Že 20 let se udeležujem teh poletnih re- habilitacij in med tem časom se je spletlo mnogo vezi tudi z Izolani.
Pri pozdravu miru me še vedno najbolj gane vnema, s katero gospod Marčelo iz Doma upokojencev sega v roke ljudem v njegovi bližini.
Hrepenenje po človeški bližini ali (in) pos- kus prenašanja in razdajanja evangeljskega sporočila po Marijinem vzoru?
Vsem srečno in nasvidenje prihodnje poletje!

Jože Raduha

Povišani na križu

Jezusu,Povišanemu na križu, je posvečena kapela v največji slovenski bolnišnici (UKC) Na praznik, 14.septembra, je imel posebno veliko obiskovalcev.
Ves dan so se pred Najsvetejšim "sončili" bolniki,njihovi svojci in prijatelji,zdravstve- ni delavci, pa tudi "zunanji" obiskovalci v praznično okrašeni kapeli. Križani in Vstali nas je najbolj nagovoril in pritegnil v svoj prijateljski objem pri večerni maši,ki jo je ob somaševanju daroval prelat Vinko Vegelj. Z njemu lastnim načinom, je s "sprehodom" skozi svetopisemske pripovedi prisotne spo dbujal k pogumnemu sprejemanju križev, ki jih prinaša življenje in lajšanju le-teh.
Besedno in evharistično bogoslužje je obo- gatil Mladinski cerkveni pevski zbor Janko Premrl iz Podnanosa, pod vodstvom gospe Vide,ki je po maši zapel še nekaj narodnih.

Msgr. Miro Šlibar

Že po prvi številki,ki sem jo uredil,je pisala ga.Zalka Strah iz Sela pri Mirni. Njeno nav dušenje in sodelovanje sta iz pisanja očit- na. Ker je še večkrat pisala, naj navedem le eno izmed mnogih njenih pohval:

..."Ustavljeni trenutki" Toneta Planinška so vedno nekaj posebnega... Prijatelj je res prijatelj z bogato vsebino. Hvala in Bog naj blagoslavlja vaše delo.

Gospa Zalka, hvala za vsako pisanje in spodbudo.

"Čudovito je, da imamo možnost spremljati sv. mašo po televiziji. Zadnjič pa se mi je posrečilo, da sem gledala posnetek poroč- ne maše. Nehote sem sodelovala... Ali je taka maša (posneta na DVD-ju) kaj manj "sveta" od tiste, katera poteka "v živo?" Hvala za odgovor. Lep pozdrav!"

Danica

Spoštovana ga. Danica! Sem razmišljal, da bi vaše vprašanje dal v rubriko "Vi nam, mi vam," pa raje tu na kratko odgovorim.
Vsak, kdor je zdrav in sposoben iti v cer- kev, je tudi za to odgovoren, dolžan. Kdor pa ne more, lahko spremlja bogoslužje po radiu ali televiziji in sodeluje.Zanj je to pra va sv.maša, pa čeprav prejme sv.obhajilo le v želji. Spremljati "starejši posnetek" sv. maše in pri njej sodelovati, kot da se "zdaj dogaja", je tudi dragocena molitev. In tudi tako Bog gotovo ljubi.

Najprej vas vse skupaj prav lepo pozdrav- ljam. Obenem vam želim malo opisati svoje doživetje. Če ravno smo vsako leto mlajši in boljši, pa kar gre. Sedaj živim v domu v Krškem, in to že devet let. V tem domu se počutim prav dobro predvsem za to, da še lahko kam grem. Letos je šla naša skupina pet na Ptuj. Zapeli smo pesem Zabučale gore. Tukaj nas je pelo 30 skupin. Zmagali so iz Ljutomera. Drugo leto gremo spet tja pet. Na to gremo s socialno skupino tudi vedno kam na izlet. Že devet let hodim na Brezje z invalidi, tukaj je vedno zelo lepo pri Mariji Pomagaj. Tukaj se srečujemo mi, stari prijatelji,nekaj pa jih tudi že pogrešam morda jih ni več med nami. Letos sem že bila 30 let v Laškem na zdravljenju, in to na Pivo-cvetje. Zame je v tem času naj- lepše v Laškem, saj tukaj je že moj stari dom. Tudi to željo imam,da grem septem- bra v Ankaran za 10 dni. Po vsem tem še nabiram novih moči, da mi gre lažje naprej, in to z vozičkom.Tudi ob nedeljah se vozim z električnim vozičkom k maši v Leskovec. Bogu hvala in Mariji še za to možnost, da vse to zmorem.
Ga.Ivanka, hvala,da nam predstavite,kako vam gre. Vse dobro!

Najprej vas vse prav lepo pozdravljam in vam želim obilo Božjega blagoslova ter lepo preživetih poletnih dni.
Sem Janko Selič in zaradi svoje bolezni že sedem let živim v Domu Nine Pokorn-Grmo vje pri Žalcu. Tukaj sem si ustvaril svoj novi dom, kjer je prav lepo poskrbljeno za nas, stanovalce.
Že od mladosti sem imel težave z boleznijo ki me je ovirala na vsakdanji poti, tukaj pa sedaj kolikor morem, pomagam. Zaposleni prav lepo skrbijo za nas, vse skozi sem bil versko vzgojen in tudi sedaj v domu imamo (dvakrat) mesečno sv.mašo,v Celje pa ho- dim na srečanja "Vera in luč", kar mi zelo veliko pomeni.
Zelo rad tudi prebiram revijo Prijatelj in me veseli, da tako omogočate, da tudi drugi lahko prebiramo in podoživljamo življenje bolnikov in invalidov.
Zelo bi bil vesel, če bi se mogoče kdaj go- spod Tone Planinšek oglasil pri meni.
Vsem zaposlenim in sodelavcem želim obilo božjega blagoslova in še mnogo takšnih prispevkov. Naj vam Bog poplača za vse vaše dobro delo.
G. Janko! Tudi vam naj Bog poplača za vztrajnost in vse dobro, ki ga premorete. Z Bogom!

V juniju se je poslovil od tega življenja in odšel domov k Bogu Ludvik Žagar iz Novega mesta, oče g. župnika iz Leskovca pri Krškem.
Že v mladih letih se je srečal s preizkušnja- mi, saj sta ga v življenju spremljali invalid- nost in bolezen. Kljub invalidnosti pa si je ustvaril družino in zanjo skrbel v moči vere Rad se je odzval in se pridružil našim sre- čanjem Bratstva, dokler mu je zdravje do- puščalo. Tudi zvesti bralec revije Prijatelj je bil.
Hvala za vse prijetne urice, ki smo jih pre- živeli skupaj in darovane molitve. Naj mu Bog izkaže svojo milost sedaj v nebeškem kraljestvu za vse, kar je dobrega storil.

Katja Miklič

Tudi invalidi lahko živijo polno in ustvarjalno življenje

Mračen jesenski večer je bil. Okoli hribov so se vile bele megle. Rosne kapljice so se lesketale kot biseri na prvih, rdečerumeno obarvanih jesenskih listih,ki so padali z bli- žnjega stoletnega hrasta pred Milkino hišo. Hrast je dan za dnem,leto za letom ukrivlja la močna kraška burja,ki je vela čez pusti- njo,mu vila veje in jih krivila k tlom.Njegovo deblo so krasile številne grče,po katerih so nekoč plezali komaj sedem let stari otroci, med njimi tudi Milka.
Vsako leto hrast spomladi požene sveže, svetlozelene liste, jih vse poletje hrani, oskrbuje, jeseni pa ob prvi slani zopet od- padejo v rumenih in rdečih odtenkih ter spletajo čudovito raznobarvno jesensko preprogo.
Nekdaj je hrast živel z vaškimi otroki, z njihovimi starši,s starimi starši, radi so po- sedali pod njim vsi, med žetvijo, pri setvi; gospodar pa je takrat, ko je pognojil njivo, na kateri se je kasneje košatila zlatorume- na koruza, pognojil tudi vaški hrast. Da, radi so ga imeli, saj je bilo edino drevo tod naokrog.Ko je prišel kak tujec v vas,so mu ponosno pokazali mogočni vaški ponos. A zdaj? Zdaj stoji hrast sam,brezobličen sre- di vasi,burja mu mrši sivo brado,mu šepeta temno, pritajeno pesem in popelje spomin in solzno oko v žalostno preteklost,ki širo- ko raztegnjena, težka,zatohla visi nad sto letnim neukročenim drevesom.
Njena lica so bila uvela,siva,nekoliko upad- la, čisto razorana,polna gub, oči tope, vo- dene, podobne očem ranjene živali,na dnu katerih se je skrival obraz otroka, samega, zapuščenega, mnogokrat opljuvanega in ponižanega, v njih je bil tudi bes, občutek nemoči, pogled poln sovraštva do ljudi, do hrasta. Lasje so ji že siveli, prosto so ji padali po temenu, po vratu, nekateri so se cepili, vsi mastni so se oprijemali hrbta, se ob vsakem gibu odmikali, ji padali na obraz in na čelo. Roke so ji počivale sklenjene v naročju, kakor bi molila. V njenih mislih ni bilo vesele molitve,ki bi hvalila Boga,vse je lebdelo nekako tiho in mirno na dnu srca, zavito v mehak bombaž, ki je dušil krike petdesetletne invalidke Milke. Da, kričala je globoko v sebi, a ji ni nihče prisluhnil, ji namenil prijaznega pogleda ali besede, ki bi ji vlila vere in upanja. Včasih je gledala hrast,se spomnila svojih otroških trenutkov ko se je vsa vesela, razposajena igrala s sosedovimi otroki med vejami mogočnega hrasta, vonjala zatohel, vlažen les ali pa naslonila glavo na deblo in prisluhnila če- belam, ki so pogosto v rojih brenčale tod mimo. Večkrat je splezala na vrh krošnje in uživala med pozibavanjem hrastovega vr- ha ob kraški burji,dokler se ni enkrat tanka veja vdala pod težo komaj sedemletne deklice, jo izpustila iz svojega objema, za katerega je Milka mislila, da je varen kakor materin.Zanjo je bil ta trenutek najtemne- jši, najusodnejši, zanjo je pomenil več kot smrt, o kateri so se med poletnimi, vročimi večeri pogovarjali Milkini stari starši, jo opisovali kot starko s sivimi lasmi, zavito v črn mrtvaški prt, z nabrušeno koso v roki, s koščenim, rogajočim se obrazom, po katerem se plazi najostudnejša golazen... Milka je večkrat pomislila na ta črni plašč, plapolajoč v vetru kot žalna zastava, kako zavita vanj vonja ves stud sveta, vso za- tohlost, se vanj zavije tako trdno, da jo uduši in jo položi tja, kjer ne bo ne muk,ne trpljenja.Včasih pa pomisli,da leta proti mo dremu nebu kakor ptica, tako svobodna... Takrat ji stopijo v oči grenke solze, ji kap- ljajo po rožnatem krilu, da nastane moker madež.
Bil je sončen jesenski dan,ko je Milka zopet pogledovala proti hrastu in se pričenjala spominjati svojega žalostnega dogodka, ko je pod hrastom nenadoma zagledala otročé približno šest let staro, ki je nabiralo prvi jesenski podlesek. Deklica pod hrastom se je smehljala in nekaj mrmrala. Skupaj s svo jimi starši se je priselila v novo okolje, zdaj sta z Milko sosedi.Deklica je odložila šopek na tla, zasukala svojo kuštravo glavico proti debeli, nagubani hrastovi skorji,se že s svojimi majhnimi, drobnimi prstki oprijela prve grče, kakor bi hotela plezati, ko je Milka nenadoma obupano zakričala: »Stoj, kaj vendar počneš, deklica?«
Milka je krilila z rokami, se s svojim invalid- skim vozičkom pripeljala vse do vrat. Ko jo je deklica zagledala, ji je pomahala in ji pokazala vrsto svojih lepo negovanih belih zobkov. Smeje se je približala invalidki in ji v roke potisnila šopek pravkar nabranega podleska. Milka je zavzdihnila in presene- čeno vprašala: "Podlesek? Zame?" Deklica je prikimala in se že pričela razgledovati po borni sobici, medtem pa Milki razložila,da ji je ime Manca in da stanuje v sosednji hiši. Med govorjenjem je ves čas migala s tan- kimi rokami, ki so spominjale na komarjeve okončine. Milka se ji je le smehljala in si mislila,kakšna prijetna deklica je ta Manca. Iz otopelosti jo je prebudil njen maček Ja- kec,ki ji je skočil na kolena, se udobno na- mestil in pričel presti. To je seveda opazila zgovorna Manca in že mu je s tankimi pr- stki mršila dolgo belo dlako. Milka ji je po- stregla s sokom, obupano je iskala piškote a jih ni našla, saj jih običajno ni kupovala. Manca je vstala,skočila proti vratom kakor veverica, dodala, da se še kaj vidita in že odfrčala skozi stara zaprašena vrata. Milka jo je še dolgo opazovala, ko je kot lahek metulj tekala po travniku in izginila za vrati sosednje hiše.

Nadaljevanje sledi,
sestavila: Marjetka Karner

To zapiši na kamen

Prijatelja sta potovala po puščavi. Nekega dne sta se sporekla in eden je udaril druge ga.Udarjeni se je počutil ponižanega,ne da bi spregovoril besedo, je napisal v pesek: »Danes me je udaril moj najboljši prijatelj.«
Nadaljevala sta pot po puščavi in prispela do oaze,kjer sta se odločila,da se okopata Tisti, ki je dobil udarec, je zabredel v glo- boko vodo in bi v njej utonil, če ga ne bi prijatelj rešil. Ko je prišel k zavesti,je vkle- sal v skalo besede »Danes mi je moj naj- boljši prijatelj rešil življenje.«
Sopotnik ga je vprašal: »Ko sem te udaril, si to napisal v pesek, zdaj pa, ko sem te rešil, si to vklesal v skalo. Zakaj tako?«
Dobil je odgovor: »Če kdo stori kaj sla- bega, moramo to zapisati v pesek, da lahko potem veter to izbriše.Če pa kdo stori kaj dobrega, moramo to vklesati v kamen, tako da tega ne more nihče izbrisati!«
Naj nam Bog da srčnost in dobrodušnost, da bi se lahko v svojem življenju držali teh besed in napake svojih sosedov pozabili, vedno pa se spominjali njih dobrih del. Le tako bo v našem življenju prevladala ljube- zen nad sovraštvom.

Zgodbo nekoč zasledila
in posredovala: Vesna Grbec

Pri Slomškovi založbi je izšla knjiga Za srečo v dvoje, avtorja Phil Bosmansa.
Življenje v dvoje, ljubezen med možem in ženo, je in ostaja prapodoba sreče. Phil Bosmans je ujel v besede,kar preveva živ- ljenje vsakega človeka kot hrepenenje,ne- minljivo upanje in duhovno izkustvo.
V sozvočju z avtorjevimi mislimi knjiga pri- naša fotografije,ki simbolizirajo to človeško občutje.Tako nam beseda in slika govorita v jeziku srca, jeziku ljubezni.
Knjiga je lahko primerno darilo ob poroki ali ob preprosti izpovedi ljubezni.
Format: trda vezava, 72 strani, barvne fotografije. Cena: 13,75 €.

Pri isti založbi je izšla tudi od Phil Bosmansa knjiga Sončnih žarkov polna dlan.
Dobre želje za rojstni dan so napisane v jeziku srca: besede veselja nad življenjem, besede modrosti, hvaležnosti in upanja.
Format: trda vezava, barvne fotografije, 24 strani. Cena: 6,95 €.

Pri Mohorjevi družbi je izšla knjiga z nas- lovom Krščanska drugačnost. Avtor je Bianchi Enzo. Obravnava vlogo kristjanov v državi, ki je ločena od Cerkve. So krist- jani v Evropi zapostavljeni? Je v javnosti svojo versko pripadnost legitimno izražati z vidnimi znamenji, kot je križec na ogrlici ali ruta na glavi? Kakšne izzive prinaša so- dobna pluralna družba,v kateri je sobivanje različnih ver in kultur čedalje pogostejši pojav? Ali kristjani v tej družbi postajajo manjšina? So ogroženi ali pa se jim ponuja nova priložnost? ... To so nekatera izmed vprašanj, ki se nam po 11.septembru 2001 zastavljajo v novi očitnosti, v knjižici pa o njih odprto in poglobljeno razmišlja avtor. Pri svojem razmišljanju izhaja iz konkretnih italijanskih razmer, vendar v svoji analizi hitro prestopi na splošno raven.
Tematika: družboslovje, teologija
Vezava: trdo vezano; Število strani: 120 Cena: 12,00 €.

Naslov knjige:Krščanski pogled-Resnica, ki nas osvobaja
Avtor: John Powell
Kategorija: Odnosi,psihologija; Format:me- hka vezava, 14,4x21,0 cm; Število strani: 191; Leto izdaje: 2000; Župnijski zavod Dravlje; Redna cena: € 8,15.
Iz knjige: "Dragi bratje in sestre, nekateri mi pravijo, da ob branju mojih knjig v ta- kem zaporedju, kot so bile napisane, lahko sledijo mojemu osebnemu razvoju. Vedno sem vesel, kadar to slišim, ker res skušam živeti po svojih spoznanjih, preden o njih pišem.Tako kot vse zamisli je tudi spozna- nja treba preizkusiti v laboratoriju življenja in jih po potrebi spremeniti. Pričujoča knji- ga je nadaljevanje in razširitev moje pred- hodne knjige 'V novo življenje z novim gle- danjem.'
V letih med eno in drugo pa sem naredil korak naprej v svoji osebnostni rasti in ra- zvoju, o čemer še nisem pisal, pač pa sem novim spoznanjem namenil delavnico za skupine štirih ali več oseb. Ta dvajseturni seminar z naslovom 'Izkušnja polnosti živ- ljenja' naj bi raziskal moč notranje narav- nanosti pri oblikovanju našega življenja. Po uvodnem razmišljanju udeleženci preučuje- jo načine, kako lahko odkrivajo popačene in hromeče poglede.Sledi nekaj eksperimen tov in vaj po najučinkovitejših metodah za spreminjanje takih pogledov. Nazadnje je na vrsti preverjanje petih osnovnih pogle- dov s posebnim poudarkom na krščanskem gledanju,ki ga odkrivamo v Jezusovem živ- ljenju in oznanjevanju..."

Založba Novi svet je izdala knjigo z naslo- vom Pot upanja - Svetle misli iz zapor- niške celice. Ko je bil avtor knjige, msgr. Frančišek Ksaver Nguyęn Van Thuân ime- novan za nadškofa v Sajgonu,so ga komu- nisti ob prihodu na oblast zaprli za trinajst let. Iz zapora je Van Thuân pisal svojemu ljudstvu,da bi ga tolažil, potrjeval v veri in bi tako v njem vzcvetelo upanje. Ni pisal pisem,v katerih bi mogel urejeno in obsež- no razviti svojo misel,ampak kratke in pre- proste stavke,ki jih je s končkom svinčnika zapisoval na majhne lističe iz koledarja. Te misli so potem na skrivaj prišle tudi na Zahod
Format:13x20cm; strani:208; cena:12,80€

Pri isti založbi je izšla knjiga Umetnost ljubezni.V knjigi so besedila,nekatera tudi kratka, iz bogate zakladnice spisov in go- vorov Chiare Lubich. Urejena so v skladu z vzorcem, ki ga je avtorica sprejela v zad- njih letih. "Ljubiti vse," "ljubiti prvi," "ljubiti drugega kakor samega sebe" in tako naprej To je izvirna vrsta poudarkov, ki izhajajo iz evangelija in jih avtorica upravičeno ozna- čuje kot "umetnost ljubezni."
Zato je knjiga nekakšen majhen priročnik in pripomoček za vsakdanje življenje sleher- nega človeka, da bi odgovoril na najvišjo poklicanost, ki je ljubezen - v prepričanju, kakor pravi sveti Pavel, da "je celotna po- stava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: 'Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe'"
Format: 13x20cm; strani:136; cena:9,90€

Nagradna križanka:

Na prvi novembrski dan se Cerkev spominja vseh svetnikov. Ne samo tistih, ki so zapi- sani v koledarju, temveč tudi vseh onih, ki so daleč od oči javnosti izpolnjevali najve- čjo zapoved o ljubezni do Boga in bližnjega Praznik vseh svetih ni dan mrtvih, ampak živih. O srečni dom nad zvezdami,kjer bi- vajo vsi blaženi, predragi bratje in sestre, ki so ločili se z zemlje. Obrisal Bog je njih solze, nič več bolesti ne trpe, minil je jok, minila smrt, veselja raj jim je odprt, pravi znana pesem.Podobno nam govori tudi Je- zus, katerega besede smo izbrali za geslo tokratne križanke.
Rešitev (geslo v označenih stolpcih) prepi- šite na dopisnico ali karton v njeni veliko- sti ter jo do 1. novembra 2007 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Obenem pa izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Nagrade 5/2007:
1. Usnjena vložna mapa za več številk revije Prijatelj
2. prtiček z vezenjem
3. knjiga Zvoneta Modreja:Tvoje odločitve
4. knjiga Matere Terezije 'Sadovi ljubezni'
5. sveča v kovinski škatlici z okraskom angela
6. knjiga Zvoneta Modreja:Sreča je metulj
7. glinen stenski okras angelčka.

Rešitev nagradne križanke št. 4/2007: MARIJA JE VZETA V NEBESA

Nagrajenci 4/2007:
1. stenski krožnik Brezjanske Marije:Štefan Hozjan, Pot sv. Antona 49, 5280 Idrija
2. leseni rožni venec: Ljudmila Korošak, Sketova 6, 1000 Ljubljana
3. knjiga Renate Ažman 'Depra': Mili Opaka F. Rozmana-Staneta 9, 4000 Kranj
4. mapa za vstavljanje revij Prijatelj:Magda K.Hočevar, Grajski trg 40, 8360 Žužemberk
5. knjiga Chiare Luce 'Imam vse': Marija Repovž, Šmarjeta 60,8220 Šmarj. Toplice
6. komplet podobic:Marija Zgonc,Partizan- ska 21, 1380 Cerknica
7. komplet-obesek za ključe,ogledalce in odpirač: Frančiška Belaj,Črni potok 8,1315 Velike Lašče.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

VSTANI IN HODI!

oddaja za bolnike,invalide in njihove prijatelje

16. OKTOBER     20. NOVEMBER

Daj vsakemu dnevu možnost,da bo najlepši v tvojem življenju.

• En novomašnik (slika novomašnika)

• Dve prijateljici (deklica ob redovnici)

• Trije lazaristi (slika treh mašnikov)

• Štirje invalidi Bratstva

Besedilo in foto: Tone Planinšek

Božja beseda je kakor...  ...vinska trta

»Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar... Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, karkoli hočete, in se vam bo zgodilo!« (Jn 15, 5.7)

Polona Malovrh