Dragi prijatelji!

Pred seboj imate številko prehoda iz koledarskega leta 2007 v leto 2008. To je pre- hod v leto velikega jubileja: na 40 letnico izhajanja naše revije. Ob zaključku 39 letnice je prav, da iz srca rečemo in ponavljamo: »Bogu hvala!« Hvala za toliko bratov in sester, ki ste vključeni v mrežo bralcev naše revije. Hvala za vse, ki so prispevali svoje ra- zlične izkušnje, doživetja in spoznanja. Hvala Bogu za vse molitve, darove in drugo, kar je revija sprožila med ljudmi. Hvala Bogu za pomoč in prijateljstvo, ki je bilo vzpostavljeno in se še vzposta- vlja med 'ljudmi dobre volje.' Hvala za take in drugačne bisere, ki jih moremo odkriti in občudovati.
V to revijo pa sta vključena tudi adven- tni in božični čas novega cerkvenega leta.Bogat čas za srečanje z Gospodom ter za občudovanje njegove zamisli in uresničitve Božjega učlovečenja. Fan- tastika! Kdo se ne bi znova in znova zamislil, občudoval in užival v tej veliki Božji naklonjenosti do sveta, človeštva in vsakega človeka posebej! Vedno bolj odkrivam, da je občudovanje Božjega delovanja tisto, kar nas lahko vedno znova preseneča, nam vrača smisel za vse dobro in nas za to navdušuje. Bo- dimo stalni občudovalci!
Ni dolgo, ko je iz 'pisarne Prijatelja' ga. Štefka Troha dala mesto ge. Nadi Ma- rinko. Sedaj pa nas je Nada razveselila z novico novega življenja, ki ga z mo- žem Boštjanom skupaj z drugimi petimi otroki pričakujeta medse. Čestitamo jim in želimo veliko blagoslova!
Ko smo iz leta Svetega pisma prešli v leto družine, želimo, da bi tudi Prijatelj bil našim slovenskim družinam to, kar njegov naslov pomeni. Bog blagoslovi vse družine!
Malo smo sicer v skrbeh za delo v naši pisarni, toda upamo,da se bo našla pri- merna pomoč, da bodo stvari tekle ne- moteno naprej.Hvala za vse potrpljenje tistim, katerim ne ugodimo najbolje po njihovih pričakovanjih.

Toni Burja CM

naslovnica: Sveto pismo za najmlajše, foto Andrej Gombač
napis ob sliki: Številne izdaje Svetega pisma za otroke pomenijo prve korake najmlajših v spoznavanju svetopisem- skega bogastva.

December

Molimo, da bi se človeška družba zav- zela in poskrbela za vse,ki so zboleli za aidsom, zlasti za otroke in ženske, in da bi jim Cerkev prinašala Gospodovo ljubezen. Molimo, da bi učlovečenje Božjega Sina ki ga Cerkev slovesno praznuje na božič pomagalo Azijcem prepoznati v Jezusu Božjega odposlanca,edinega Odrešenika sveta. Molimo, da bi se zavedali,da je spolnost Božji dar,katerega namen je služba živ- ljenju in zakonski ljubezni.

Januar

Molimo, da bi Cerkev okrepila zavzetost za vidno polno edinost,tako da bi vedno bolj kazala svoj obraz skupnosti ljube- zni, v kateri se zrcali občestvo Očeta, Sina in Svetega Duha. Molimo, da bi Cerkev v Afriki, ki se pri- pravlja na svojo drugo sinodo škofov, bila še naprej znamenje in orodje sprave ter pravičnosti na celini, ki je še vedno zaznamovana z vojnami, izkoriščanjem in revščino. Molimo, da bi slovenski kristjani z molit- vijo in delom prispevali svoj delež k pri- zadevanju za edinost kristjanov.

Klic srca pravi:
molimo za naš svet,
da ga bomo bolj in bolj doživljali,
kot vzvišeno Božjo stvaritev,
v kateri naj med seboj živimo
v miru in ne v vojni -
v sreči in ne v bedi -
v veselju in ne v skrbeh in strahu.

Naj Jezus, knez miru, ohrani v svojem miru vse bralke in bralce Prijatelja, vse sodelavce, dopisnike in dobrotnike ter tiste,ki nas podpirate z molitvijo in nas- veti. In tako naj se nadaljuje skozi vse leto 2008! Mir in dobro!

V srcu računaj nanj!

»In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svo- jega uma,da boste lahko raz poznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« (Rim 12,2) »Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trd- njave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo posluš- nosti Kristusu.« (2 Kor 10, 4-5)
Advent je čas pričakovanja Jezusa Kris tusa in njegovega prihoda. Gospod nas želi naučiti živeti iz njegove svobode in ljubezni takoj, ko smo vsaj malo pripra- vljeni. To stori tako, da gre h korenini naših težav: k našim mislim. Najprej ga pričakujemo in sprejmemo v svojih mis- lih.Če se tedaj pogovarjamo z Njim,smo oživljeni; če pa se pogovarjamo zgolj s sabo,so naše misli okrnjene.Dokler bodo naše misli take,bomo popolnoma prive- zani na razne strahove. Kakor hitro pa dovolimo Gospodu,da prične prenavljati naše mišljenje,bomo strahov osvobojeni
Grška beseda za kesanje pomeni 'spre- meni svoje mišljenje'. Ne misli več tako, kot si do sedaj in prični misliti popolno- ma drugače, iz pogovora z Očetom, z Jezusom in z bližnjim v Svetem Duhu, to je v ljubezni. Potrebujemo nov način razmišljanja. Kajti misli so bistvo težav in vrelišče grehov. Človek je tisto,kar v svojem srcu misli. Prav tu moremo oku- siti osvoboditev in svobodo,ki jo ponuja Kristus. Nobene stvari ne storimo, če se prej nismo z njo ukvarjali že v mislih. Ne moremo čutiti antipatije do nekoga, če nismo imeli do njega najprej antipa- tičnih misli, ki so se spremenile v odpor. Najprej človeka užalimo v mislih, potem v besedi.
To,kar običajno razmišljamo, se bo prej ali slej utelesilo in se kakorkoli izrazilo. To velja tudi za pobožne in ljubeče mi- sli,ki jih v nas navdihuje Kristus. Pridejo na dan in se razodenejo s prav takšno naravnostjo, lahkoto in preprostostjo kot cvet,ki se odpira. Vse zunanje živ- ljenje je naravni izraz tega, kar mislimo sami v sebi, je sad naših misli oziroma samogovora.Zaradi tega je nujno,da se naučimo temeljnih skrivnosti mišljenja pod nenehnim nadzorom Svetega Duha ljubezni. Kajti ljubezen se ne poraja iz čustev, ampak iz misli. Čustva in čute- nje sledijo misli in niso drugega kakor odsev tega, kar smo navajeni misliti. Mi se poznamo po naših navadah razmiš- ljanja, ki se vedno pokaže navzven. Ko rečemo,kako je kdo prijazen in pozoren, pomeni, da vedno razmišlja v tej smeri. Misel se izrazi na mnoge načine, neod- visno od naših želja ali volje. Smo to, kar mislimo, in tako nas drugi poznajo in presojajo.
Odrešenje pomeni tudi to, da smo tu in sedaj rešeni in osvobojeni vseh nezdra- vih navad razmišljanja.Ko Sveti Duh pre biva v nas, nas uči, da vse svoje spo- sobnosti in telo uporabljamo v skladu z zakonom ljubezni oziroma iz pripadnosti Bogu in zaupljivega odnosa z njim.To je odrešenje,ki nam ga ponuja Kristus. On je odrešenik zato,ker nas rešuje mišlje- nja, ki je zastrupljeno z grehom notra- njega samogovora, s strahovi, in nam da moč, da lahko mislimo ustvarjalno in iz zaupanja v Njega.Ko je življenje misli preoblikovano in spremenjeno, je spre- menjeno tudi vse zunanje življenje.
V mislih in molitvi se ne bi smeli nikdar osredotočiti na krivde,padce, grehe dru gih, ampak na sposobnost Kristusove ljubezni, da preoblikuje in spreminja. Vi- deti bi morali te ljudi, kakršni bodo tak- rat, ko bodo ozdravljeni in spremenjeni, in moliti, da bi se ta možnost čim prej uresničila.Misli zelo hitro prebudijo čus- tva. Če se ustavljamo ob napakah dru- gih, se hitro razjezimo. Ljubite ljudi v svojih mislih in pustite, da se le-ti izra- zijo navzven.Od desetih se jih bo devet pričelo obnašati kot novi ljudje. Enako doživljate vi sami, ko okušate, da vas imajo tisti,ki so z vami,radi in vas cenijo Kakor se vi ne morete najbolje izraziti v navzočnosti tistega, ki vas zaničuje, tako se bodo tudi drugi počutili ob vas, če jih boste zaničevali in kritizirali v svo jih mislih. "Poznam svoje misli do vas," pravi Gospod, "misli miru, in ne stiske". (prim. Jer 29,11). Njegove misli so res ustvarjalne in v nas lahko uresničijo ve liko spremembo. V njih je moč adventa in vsega cerkvenega leta.

Vaja za molitev

Za opoldanski in večerni pogovor z Bo- gom v mislih:
1. Zahvalim se Bogu, našemu Gospodu, za prejete dobrote: za to, kar sem in kar imam v tem dnevu.
2. Prosim za milost, da bi spoznal svoje grehe (ko nisem živel iz Njegove ljube- zni) in se jih rešil.
3. Zahtevam račun od svoje duše, za- čenši z uro, ko sem vstal, pa do seda- njega spraševanja, uro za uro ali čas za časom, najprej o mislih,nato o bese- dah in potem o dejanjih.Gledam in opa- zujem notranje in zunanje dogajanje. Ne sodim.
4. Kesam se in prosim Boga, našega Gospoda, odpuščanja za svoje grehe v mislih, besedah in dejanjih.
5. Sklenem, da bom z njegovo milostjo bolj računal nanj, kot na svojega edi- nega pravega notranjega Sogovornika. Očenaš.

p. Viljem Lovše DJ

Vera prinaša srečo

Sončno petkovo popoldne smo se iz Ljubljane odpravili na pot proti Dolenjski. Naš tokratni cilj je bil obisk pri zakoncih Krivec (Elica in Vlado,Kovi- narska 13, 8270 Krško). Živita v Domu starejših občanov v Krškem. Tam sta si v preprosti sobici ustvarila svoj 'dom', kjer drug drugemu prinašata veselje in si pomagata nositi križ bolezni in invali- dnosti. Ko smo stopili v njuno sobo, je bilo že vse pripravljeno za obisk. Vlado nas je pričakal v postelji, saj že leto in pol leži zaradi ran, ki jih ima. Njegova žena Elica pa nas je čakala na invalid- skem vozičku. Sledil je vesel pozdrav in dobrodošlica. »Ko bi vi vedeli, kaj nam pomenijo takšni obiski!« so bile vesele besede sprejema. Hitro smo ugotovili, da je bolj zgovorna Elica, Vlado pa je s svojim molkom in tihim prenašanjem trpljenja brez besed povedal še več.

Za začetek vaju prosimo, če se nam lahko predstavita; povejta kaj o va- jinem otroštvu in družinah, kjer sta se rodila in odraščala.
Vlado: Prihajam iz Solčave. V družini nas je bilo pet otrok. Invalid sem od poškodbe hrbtenice, zaradi katere sem postal paraplegik. Ponesrečil sem se v gozdu pri sedemindvajsetih letih. Name je padlo drevo. Pod vejami sem čakal, da so me našli in rešili. Odpeljali so me v bolnico v Maribor. Pozneje sem šel na rehabilitacijo v Sočo, kjer sem bil šest mesecev. Potem sem šel v dom na Pol- zelo.Od tam sem šel v Maribor,kjer sem spoznal Elico. Tam sva se tudi poročila. Kasneje sva bila v Domu v Velenju, ko so odprli dom v Krškem, pa prišla sem, kjer sva že deset let.
Elica: Jaz sem bila rojena v Mariboru. Potem smo se preselili v Slovenske Ko- njice. Od tam smo šli v Poljčane.S Polj- čan pa v Stranje pri Blanci, to je tukaj zelo blizu. Kot otrok sem zbolela za ce- rebralno paralizo.Takrat ni bilo zdravila, tako da sem invalidka že od vsega za- četka. Ko sem bila stara sedem let,sem šla v Staro goro.Od tam sem šla v Vipa vo, ker sem začela hoditi v šolo. Vanjo sem hodila do petnajstega leta in nare- dila šest razredov. Zdaj nameravam, če mi bo uspelo, narediti še osmi in deveti razred. Trenutno čakam še neke doku- mente. Potem bom pa poskusila, če se bo dalo,da me bo kakšna učiteljica do- ma učila. Rada bi imela tudi računalnik vsaj za pisat in pošiljat elektronsko po- što. Upam, da se bo našel kdo, ki mi ga bo lahko podaril.
Povabimo tudi bralce Prijatelja, da se oglasijo, če imajo morda kak ra- bljen, a uporaben računalnik. Elica, kam pa je vas vodila pot iz šolskih klopi?
Elica: Iz Vipave sem prišla domov, kjer sem bila pri mami dve leti in pol.A mama je zbolela in šla v bolnico. Kmalu potem je umrla. Od sedemnajstega leta in pol dalje tako živim po različnih domovih. Oktobra pa sem dopolnila že petdeset let. Bivanja v domu sem se navadila. Saj se moraš. Bila sem že v Mariboru v vseh treh domovih, pa v Velenju in se- daj v Krškem. 6.januarja bova dopolnila deset let, kar sva tu. Ne bi zamenjala doma. Osebje, od direktorice do vseh ostalih,je zelo,zelo prijazno in nas imajo radi.Zdaj za petdesetletnico so me pri- šli obiskat direktorica in ostali iz računo vodstva v Čateške toplice, mi prinesli rožo in mi čestitali.
Kako se spominjata tistih časov, ko sta se srečala? Dejala sta, da sta se spoznala v Mariboru.Kako je bilo ta- krat?
Elica: Meni je bilo lepo. Stara sem bila sedemnajst let in pol,Vlado pa je imel de set let več.On je začel gledati za mano Najprej sva se dobivala kje naskrivaj. Potem pa, ko so vsi vedeli, sva začela resno.Tisti trenutki so nama bili najlepši Saj nama je še sedaj lepo.
Vlado: Spominjam se, ko sva se poro- čila v Mariboru, v domu. Pred tem sem jo dolgo čakal. Vprašal sem jo, če bi se poročila. Rekla je, naj malo počakam.
Elica: Moraš še to najprej povedati, da se nisem mogla še takrat poročiti, ker sem bila stara šele dobrih sedemnajst let in sem imela družinsko pokojnino. Če bi se poročila, bi jo izgubila. Morala pa sva gledati tudi na to. Vlado bi se po- ročil takoj, jaz pa sem mu rekla,naj po- čaka. Ko sem bila stara že čez trideset let, sva se pa poročila.
Potem je pa bilo potrebno veliko ča- kanja in potrpežljivosti. In kako je bilo na vajini poroki?
Vlado: Poročila sva se pa v vojnem času, ko je bila vojna za Slovenijo. Še ropotalo je okrog.Za mene je bil to velik doživljaj. Na polici imava tudi poročno sliko. Sedaj je šestnajst let od poroke.
Elica: Jaz sem poklicala svojo prijate- ljico. Iskala sem poročno pričo. Prva mi je odpovedala,čeprav pravijo,da poroč- na priča ne sme odpovedati. Saj je bilo logično, da mi je odpovedala,ker nam je kuhala. Poklicala sem drugo prijateljico in ta je rekla,da se temu ne sme odpo- vedati. Bila je zelo vesela, da sem jo povabila. Poroko smo imeli zunaj Doma, na matičnem uradu in v stolnici, v Ma- riboru. Vlado, povej še to, kako si me težko lovil, ko sem 'hvatala krivine'.
Vlado: In še to naj povem, da sem si drugi dan po poroki zlomil nogo v gležnju
Elica: Ker je malo preveč pogledal v kozarček. Hotel je sesti na voziček, pa ni opazil, da voziček ni zavrt in mu je spodrsnilo.
In kako so ta vajina leta tekla, teh sedemnajst let?
Elica: Je še kar šlo, dokler ni on zbolel in je sedaj na postelji.To je zdaj kakšno leto in pol. Ko je bil lahko na vozičku, sva šla večkrat ven in sva se zunaj vo- zila.Zdaj pa ne more. Rane so se mu po slabšale. Vmes so se že zacelile, potem se pa spet odprejo,ker je tudi sladkorni bolnik. Pa tudi z živci ima težave. To je vse skupaj povezano.
Kako poteka vajin dan?
Elica: Včasih sem si kaj pisala, kakšen dnevnik ali kaj podobnega,zdaj se mi to več ne ljubi. V ponedeljek imam takšen urnik. Zjutraj vstanem, se umijem. Po- tem grem na vaje za roke.Sledi telova- dba. Potem imam hojo.Za hojo grem na delovno terapijo. Popoldne imam ob po- nedeljkih lahko tudi vaje za roke ali pa kaj drugega. Ob torkih imamo skupino za samopomoč. Iz centra prideta dve socialni delavki, ki to vodita. Ob 16h ali pozneje grem dol v družbo,kjer se malo pogovarjam. Če se Vlado slabše počuti, ostanem pri njem dalj časa. Potem je večerja. Po njej se umijem. Potem pa včasih malo pogledam televizijo,kaj pre berem,pa mine dan. Zdaj prihaja k meni včasih tudi ena prostovoljka.
Vlado: Meni pa mine dan tako, da sem ves dan na postelji. In nikamor mi čas ne beži.Nič ne berem,nič ne gledam te- levizije. Elica mi je v veliko oporo.Kadar je v kapeli maša, greva v kapelo. Vsak večer skupaj tudi moliva.
Elica: Ja, čisto vsak večer. Za vse pri- jatelje, za vse. Vlado zdaj ne more v kapelo,zato po maši jaz prosim župnika, da ga obišče v sobi in mu podeli zakra- mente. Tako župnik kot kaplan sta zelo dobra in pozorna.
Koliko pa je oskrbovancev v domu?
Elica: Približno 210.To lahko povem za- to, ker sem bila nekaj časa v svetu za- voda in tam sem zvedela marsikaj. Zdaj sem v svetu stanovalcev in vem malo več o tem. V tem svetu obravnavamo pohvale, pripombe in podobno. Tudi s tem si kar nekako najdem zaposlitev. Delam tudi gobeline,šivam prte; ne ve- like, ampak bolj male. Kvačkati in plesti ne morem zaradi rok. Tisto, kar lahko delam.
Elica, povedala si nam že, da si pra- znovala 'Abrahama'. In slišali smo tudi,da je bilo to prav posebno pra- znovanje. Nam lahko poveš kaj več o tem?
Elica: Abrahama sem pa tako lepo pra- znovala, da še nobenega rojstnega dne ne tako. Sicer sem bila v Čatežu. Tam je bil tudi Tonček (Planinšek). S prija- telji in znanci smo se zbrali skupaj pri večerji. Jaz sem rekla, da ni potrebno nositi nobenega darila, ampak so mi jih kljub temu prinesli. Tonček je malo po- slikal. Gostje so bili člani iz društva pa- raplegikov. Kakšnih pet se nas je zbralo in smo skupaj pojedli,se poveselili in po klepetali. Sicer sem se te letnice bala, ampak mi je bil ta rojstni dan najlepši in ne bo nikdar pozabljen.
A pred tisto slavnostno večerjo si še drugače poskrbela za sebe in svoje praznovanje.
Elica: Aja! Receptorja v Čateških topli- cah sem prosila,da je poklical v župniš- če v Brežice. Župnika sem prosila,če bi me lahko prišel obhajat.Res je prišel,me spovedal in obhajal. To je bil največji dogodek za moj rojstni dan. 12.oktobra na moj rojstni dan,je bila tudi blagoslo- vljena kapela v našem domu. Zato sem si to zaželela, da sem se malo spomnila tudi na naše varovance, ki so imeli na ta dan doma mašo. Želim si pa,da bi se še večkrat lahko tako zbrali s prijatelji, kot smo se za ta rojstni dan. Pa da bi bil lahko tudi Vlado zraven in bi bili kot ena družina. Tega človek ne more po- vedati, če ne doživi.
Udeležujeta se tudi srečanj Bratstva Srečali smo se na enem izmed sre- čanj v Beli krajini. Tudi takšna sreča nja vama verjetno veliko pomenijo?
Elica: Vesela sem vseh srečanj, kamor lahko grem. Zadnje leto in pol se jih težko udeležim, ker je Vlado tako hudo bolan. Lahko tudi Vlado pove,kolikokrat sem se tem srečanjem od začetka od- povedala. Potem sem pa videla, da od tega nimam jaz nič, pa on nič in sem se jih začela spet udeleževati.Na srečanjih veliko tudi molim zanj.
Koliko časa pa sta že vključena v Bratstvo?
Elica: Kakšnih deset let. Jožeta Nema- niča sva prosila in naju je vključil.Letos sta naju obiskali tudi Ljubica Zakovšek in Tina Rot. Pred kratkim pa še Zlatko Novak, Katja Miklič in Tilka Tomažin. Takšnih obiskov sva zelo vesela. Zlatko je prinesel s seboj harmoniko. Zaigral je nekaj pesmi, česar je bil Vlado zelo ve- sel. Ko sem bila v Čateških toplicah,sva skupaj s Tonetom poslušala sv.mašo po radiu in bila tako v duhu pri sv.maši. Če bi imela možnost prevoza in pomoči, bi si želela iti k maši tudi v cerkev.
Ta številka Prijatelja bo približno za božično novoletni čas.Imata kakšne lepe spomine na božič?
Vlado: Polnočnico počakava in gledava mašo.V cerkev ne moreva iti z vozičkom Pred nekaj leti naju je župnik peljal. Po- tem sem pa videl, da je to preveč na- porno. Zato spremljava polnočnico po televiziji. In če zaspiva, ni nič hudega.
Ali postavita jaslice?
Vlado: Ja, letos jih bom.
Elica: Saj sva jih lani tudi. Vsako leto v sobi postaviva na polico jaslice in smre čico.
Vidi se vama,da tudi po tolikih letih, kar sta skupaj, še nista naveličana drug drugega. Vesela sta,da sta sku paj.Kako vama to uspeva? Kaj se va ma zdi pomembno za to, da človek spoštuje sočloveka,da ostane zvest?
Elica: Eden drugega morava spoštovati Saj včasih pride kaj vmes.Kdor reče,da se nikoli ne skrega v družini, ta se laže. Če drugače ne, že zaradi otrok, kjer imajo otroke. Kjer jih pa nimajo, pa tudi pride marsikaj. Ali pride alkohol, ali pa nezvestoba, ali kar koli.
Vlado: Potrebno je biti vztrajen.
Elica: Zdaj sem se spomnila,kaj je Vla- do napisal za župnijsko glasilo Marija na Jezeru. Napisal je, da sem bila iskrica v življenju. Da me je komaj čakal.
So lepe iskrice, pridejo pa tudi težji dnevi. Verjetno je potrebno kdaj tudi odpuščati.
Elica: Ja, to pa je težko, če človek ne zna odpuščati. Koliko je tukaj v domu takšnih,ki ne znajo odpuščati. Potrebno je znati sprejemati,potrebno pa je znati odpuščati. Kdor ne zna ne sprejemati in ne odpuščati,za tega je pa škoda,da je veren in da hodi k maši. Čista resnica. Tudi duhovniki morate znati marsikaj od pustiti. Razmisliti morate,kaj odgovorite nazaj.Jaz veliko premišljujem tudi o tem Pomembno je tudi, kaj s kom govoriš.
Omenili ste vero. Vidva najbrž oba izhajata iz vernih družin?
Elica: Jaz ne.Ko sem bila majhna,me je sicer mama učila moliti in verski nauk. A ko bi morala iti k prvemu obhajilu in bir- mi, mi je mama umrla. Potem sem imela neko starejšo gospo v Domu v Mariboru Ona mi je pomagala, da sem šla k prve- mu sv.obhajilu in sv.birmi. Takrat je bil še komunizem. Sem ji pa še dandanes res hvaležna. Ko sem šla k prvemu sv. obhajilu v mariborski stolnici, sem imela skoraj 18 let.Hkrati sem prejela tudi za- krament sv. birme.
Vlado, vi pa izhajate iz verne druži- ne? Kaj bi lahko rekli, kaj vam vera prinaša v vaše življenje?
Vlado: Srečo. (pavza) Če ne bi molil,bi bil verjetno nesrečen.
Elica: Jaz si zdaj ne morem predstavlja- ti življenja brez vere. Brez vere zgubiš upanje, zgubiš vse. Potem še pomisliš na kak samomor ali kaj podobnega. Če imaš pa vero,se vprašaš: Opa, tega pa jaz ne morem. Imam zraven toliko prija- teljev, ki tudi molijo zame, trpijo zame, mislijo name. Če ti ne bi imel vere, ne veš, ne veš. Si sploh ne predstavljam življenja brez molitve.
Prebirate tudi kaj revijo Prijatelj?
Elica: Ja. Vlado jo ima sicer naročeno. Pa pravi,prvo jo ti preberi,potem jo bom pa jaz.Tudi Sveto pismo imava in druge knjige. Sveto pismo in knjiga, ki sem ju dobila,mi večkrat zelo prav prideta. Do- stikrat berem tudi Vladotu naglas.
Imata kakšno sorodstvo,ki vaju obi- šče?
Elica: Bolj malo.Sorodniki pridejo le kdaj pa kdaj.Pridejo pa kakšni prijatelji, znan ci. Imava bolj malo sorodnikov.Moj brat je že umrl. Tako mu je bilo namenjeno. Zdaj lahko rečem,da sem edinka.Oče mi je umrl že, ko sem imela dve leti. Sreč- na sem lahko,da sem spoznala Vladota, saj me je on naučil dosti stvari:verova- ti, nesti k žegnu za veliko noč... V tem mi on stoji ob strani. Želela bi si, da bi čim prej ozdravel. Veliko molim za nje- govo ozdravitev.On mi je edina opora v življenju. Saj se lahko povežeš z marsi- kom, samo tako kot z možem, pa z no- benim drugim.Ti ne moreš moža kar za- menjati s prijateljem. Saj se lahko tako pohecaš, samo mož ti je pa res ta prvi. Čisto, čisto ta prvi.
Dobra sta, da tako pogumno spre- jemata bolezen in preizkušnje ter vztrajata.
Elica: Sicer ne vem, če sem dovolj trd- na v veri,ker sem bila prej drugače izu- čena. Ampak,kar sem se navadila, tega mi ne bo nihče vzel. Rada bi znala še več, zato hodim na duhovne vaje. Saj bi šla tudi v Celje, na Mirenski Grad,a je z vozičkom težko. Tudi prevoza nimam. Zdaj,ko imam ravno priložnost,bi še ne- kaj povedala oziroma prosila. Tukaj je dosti ljudi,ki bi radi šli na kakšno sreča- nje, a nimajo prevoza. Če je možnost kombija,bi bili zelo hvaležni. Dosti inva- lidov je tukaj in po celi Sloveniji, ki so sami sebi prepuščeni, nimajo nobenega, ki bi jih kam zapeljal,a bi zelo radi šli na kakšen izlet.V domu smo mi preskrblje- ni. Koliko je pa zunaj takšnih, ki bi radi šli kam,pa ne morejo.To vas res prosim za druge. Moramo pa razmišljati tako: danes sem jaz invalid, jutri bo pa lahko še drugače.Bog ne daj,da bi bil kdorkoli na našem mestu. Jaz se tega najbolj zavedam. Velik dar je zdravje samo. Pa če ti znaš sprejemati molitev. Če znaš dati veliko od sebe, potem tudi veliko dobiš. Če pa ti ne znaš dati, potem za- man kaj pričakuješ.
Lep in bogat je pogovor z vama. A moramo ga zaključiti.Dodajta še ka kšno misel za bralce Prijatelja! Kaj bi želela povedati drugim?
Elica: Da bi bili vsi še tako naprej po- vezani v molitvi med sabo in bi se še naprej tako dobro med seboj razumeli, kot se sedaj.
Vlado: Da bi bili povezani z Bogom. (pavza) Pa da bi drug za drugega molili.

Ob zaključku našega srečanja smo se še slikali, Elica pa nas je pospremila v kapelo, ki je v Domu. Ko smo odhajali, nam je na pragu pomahala v slovo. V nas pa ostajajo vtisi, ki so močnejši kot le besede, ki so bile izgovorjene. Med njima smo opazili pozorno naklonjenost, spoštovanje, veselje, da imata drug drugega... Lahko sta zgled zakoncem in vsem ljudem.Kljub težkemu križu trplje- nja vztrajata in drug drugemu prinašata luč. Odpuščata si in se sprejemata tudi v nemoči in bolečini.Vlado in Elica,hvala vama za vajin zgled zvestobe in ljubez- ni, ki gre preko trpljenja in bolečine ter prižiga luč in prinaša upanje.

Na obisku smo bili: Toni Burja, Marjetka Smrekar, Tone Planinšek (slike) in Polo- na Malovrh (zapis).

Božič v bolnišnici

Ob deseti uri zvečer jo je nenadoma začela tresti mrzlica. Hči ji je ponudila termometer, ki je pokazal 39 stopinj. Postajala je vse bolj slabotna. Ob vsa- kem premiku v postelji jo je zabolelo v kosteh. Zaskrbljena hči je po telefonu poklicala na urgenco. Od tam so poslali reševalni avto.Hči je reševalca lepo pro sila, naj bosta nežna z mamo, ker ima hude bolečine. Odgovorila sta: "Midva že veva,kako je prav."Mamo sta močno prijela in namestila na nosila.Zajokala je ne samo zato,ker jo je še bolj zabolelo, jokala je, ker je slutila, da gre morda zadnjič čez domači prag. Ozrla se je v Križanega v Bogkovem kotu in tiho za- šepetala: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!«
Na urgenci so jo pošiljali od vrat do vrat na različne preiskave. Nekaj ur je preži- vela na hodniku, kjer jo je zaradi prepi- ha močno zeblo. Dobila je injekcijo proti bolečinam, ki jo ni prav nič bolela, saj ji jo je dala prijazna medicinska sestra.Ko so bile preiskave opravljene,je zdravnik rekel: "Morali boste ostati v bolnišnici." Prestrašila se je teh besed,še bolj pa nje govega resnega obraza.Še nikoli do se- daj ni bila v bolnišnici in kmalu bo božič
Ponovno so jo naložili v reševalni avto in odpeljali v drugo bolnišnico čez cesto Na bolnišničnem pragu je transportni voziček kar poskakoval. O,kako jo je bo lelo! Končno so jo pripeljali na oddelek. Ura je bila tri ponoči.Srečala je medicin sko sestro, ki ji je na hodniku namesto pozdrava rekla: "Kaj pa prihajate sredi noči? Ali niste mogli počakati do jutra? Kam naj vas pa dam? Vse postelje so polne." Čutila je, da je nezaželena in odveč.O,ko bi ta medicinska sestra ve- dela, da bi bila tudi ona raje doma med svojimi! Ponovno so jo dali v dvigalo in jo peljali na drug oddelek,kjer so komaj našli zasilno posteljo. Preoblekli so jo v pižamo,na kateri je manjkalo nekaj gu- mbov. Postalo jo je sram.Nato ji je me- dicinska sestra,ne da bi jo vprašala, ali lahko to stori, namestila plenice. Pono- ven šok.Še nikoli v življenju jih ni imela. Zdelo se ji je, da ravnajo z njo kot z majhnim otrokom. Doma je imela sobno stranišče. Bila je vznemirjena. Toliko stvari se ji je zgodilo prvič to noč. Ni zatisnila očesa. Poslušala je bitje ure v zvoniku cerkve sv.Petra. Minuta je po- stajala zanjo ura, ura teden.
Zjutraj ob šestih, ko je ravno malo za- dremala, je medicinska sestra prinesla termometer. Nato jutranja nega. Nikjer ni opazila nobene španske stene. Raz- galjena telesa, hitro umivanje, odprta vrata na hodnik, veliko prepiha. Nato je bil zajtrk. Bila je preslabotna,da bi si la- hko odvila kruh, zavit v ovitek. Na viziti bi se rada pogovorila s sobnim zdravni- kom. Ko ga je začela spraševati,ji je ta rekel: "Dam vam eno minuto časa, nato se mi mudi v operacijsko dvorano." Hi- tro je spoznala, da se v bolnišnici vsem zelo mudi. Še največ časa za pogovor je imela strežnica.Ko je pospravljala so- bo, se je prijazno pogovarjala z bolniki, za kar so ji bili vsi zelo hvaležni.

Za božič je bila dežurna zelo prijazna medicinska sestra. Kasneje je izvedela, da je redovnica. Usedla se je na stol poleg njene postelje, jo prijela za roko in se pogovarjala z njo. Nikamor se ji ni mudilo. Ker je na nočni omarici opazila molitvenik,jo je medicinska sestra vpra- šala: »Ali bi si želeli obisk duhovnika? Danes bo prišel na naš oddelek.« Kako se je razveselila! Spovedala se je in pre jela sveto obhajilo. Čutila je, da jo Bog varuje v svoji mehki dlani tudi v bolniš- nici. Počasi je začela moliti Zdravo Ma- rijo za svoje domače, za zdravstveno osebje,za duhovnike,za bolnike. Čeprav ni postavila jaslic, je bil ta njen božič topel in svetal, ker je bilo v njeni duši toplo in svetlo.
Kjerkoli že boste za božič,obloženi z bo leznimi in težavami, dovolite, da Novo- rojeni stopi v vaše srce. Naj vas ogreje s svojo ljubeznijo in vas zaziba v svojih dlaneh. Zaupno si poglejta iz oči v oči in si izrecita neizrečeno, tudi tisto, kar najbolj boli.Vrata upanja so odprta tudi zate! Ko boš stopal preko praga, boš spoznal,da smo najbolj močni takrat, ko smo najbolj ranljivi.

Janja Ahčin

Koliko vrat upanja bo še treba odpreti, Gospod,
in v koliko preddverij vere vstopiti,
brez prijetne gotovosti, da bo trajalo dolgo,
kar bi duh in telo rada imela večno?
Na pragu mnogih adventov mi ne daješ
poceni obljub in edino oznanjenje življenja
je Tvoje nenehno vabilo k sodelovanju
moje volje s Tvojo zamislijo,
ki presega moje predstave in načrte.

Kolikokrat se bo še treba vseliti in izseliti, Gospod,
da pridem do Tvojega doma?
Ne le do novega leta,
ne le do zdravja,uspeha ali minljive sreče
ki ni v tem, da vse zmorem in vem,
ampak da Te v vsem najdem in ljubim:
v nepopolnosti svojih spoznanj,
v šibkosti svojih odločitev,
v telesu, ki ne uboga, kot bi jaz hotel,
in v duši, ki Te ne ziba, kot bi bil Ti vreden.

Glej, moj Gospod, prehojeno polagam v Tvoje dlani,
neprehojeno pred jasli,kamor si položen
Ne prosim, da mi odpreš zadnja vrata,
daj mi le moči, da s teboj rastem
in prideva skupaj do tistih vrat,
za katerimi bo domovala samo še ljubezen
in se bova zaupno gledala iz oči v oči.

Pri zdravniku

Šel sem k zdravniku. Njegova čakalnica je bila prazna, kot da bi čakal samo na- me. Tudi bele halje ni imel, niti sestre, ki bi mu urejala kartoteke in mu kuhala kavo. Naravnost vame je gledal, skozi mene je videl. Nisem navajen, da me zdravnik gleda v oči in se mi smehlja.
»Vedel sem, da prideš,« je dejal.
Le kako je vedel, če se mu nisem prej najavil, sem se čudil.
»Želel bi, da mi pomagaš ...«.
Tudi jaz sem ga tikal,saj mi je bil v tre- nutku bližji kot brat.
»Vem,vidim,kaj te muči.Nisi prišel zara- di revme ali srčne aritmije, dušo bi rad pozdravil. Že dolgo vem, da mi zaupaš, le ta korak do mene ti je še manjkal. Ni ti treba govoriti o stiski svoje duše, poznam jo in pomagal ti bom. Bolj te poznam, kot se poznaš sam. Če boš le veroval, bom iz tebe napravil novega človeka, ki bo drugačen, bolj tih, bolj miren,skoraj čudak za okolico,toda vše čen Očetu. Takšen boš odšel od mene in tak tudi ostal, če boš le redno užival tablete, ki ti jih bom predpisal.«
Vrečko s tabletami mi je ob slovesu kar sam izročil, brez recepta in čakanja v lekarni. Doma sem pogledal,kaj na ška- tlicah s tabletami piše. Na prvi je pisalo odpuščanje, na naslednji sprejemanje, nato prilagajanje, ljubeznivost,molčanje in poslušanje, molitev, dobrotljivost,re- snicoljubnost, skromnost... in še deset podobnih napisov. Na vsaki škatlici je pisalo, da moram pred vsakih delom, pred vsakim srečanjem z drugimi ljudmi, pred vsakim početjem pojesti iz vsake škatlice po eno tableto.
Sedaj vem,zakaj mi je ob odhodu dejal, da bo sprva zdravljenje težavno in da se bom le z vztrajnostjo navadil novega življenja. Težko je pojesti dnevno dve tableti, še težje deset ali več. S takim obnašanjem do sebe, z vero v moč teh tablet in s tem verjeti tudi v dobroto drugih ljudi in v Božjo ljubezen,si doka- zujem, da je bila pot k temu zdravniku upravičena in upam, opravljena še ob pravem času.
Od začetka mojega zdravljenja je minilo že nekaj let in se nadaljuje. Nikoli ne bo končano, saj sem spoznal, da sem kro- nični bolnik.Zgodi se,da zjutraj pozabim pojesti kakšno tableto. Tisti dan se go- tovo zgodi kaj neljubega, kar bi ravno pozabljena tableta lahko preprečila.Te- daj se spomnim na svojega zdravnika, ki me vidi tudi takrat, kadar nisem pri njem. Slutim,da se mi smehlja in mi vse odpušča, ker me ljubi.

Božična melodija

Božič nam pomaga do ljubezni,ki ne mine

Pisatelj ene od svetopisemskih knjig je ves žalosten, ko premišljuje o položaju na svetu. Pravi, da se stalno vrstita žalost in veselje. Takole piše: »Vsaka stvar pod nebom ima svoj čas: je čas ubijanja in čas zdravljenja, čas, ko se podira in čas, ko se gradi, čas za ljube- zen in čas za sovraštvo, čas za vojno in čas miru.«
Tako je še danes na svetu, kjer prevla- duje sebičnost.Slaboten se mora umak- niti močnejšemu, krotek je žrtev prebri- sanega. Tako ravna človeška narava.
Sedaj pa poslušajmo božično pesem angelov: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem dobre volje.« Kaj bi angeli hoteli doseči? Olajšati naše trpljenje za nekaj dni? Nam za nekaj časa vzeti zavest trpljenja? In za tem naj bi trpljenje še bolj čutili, še bolj bi se razširilo. Ali bo naše božično veselje trajalo le toliko časa, dokler bo 'živo' božično drevesce in bomo mogli prižigati svečke, angeli in drugi okraski pa še ne bodo obledeli?
Ne, tisočkrat ne.
Božična pesem nas spreminja, ker nam pove, da je 'Bog z nami'. Za tiste, ki jo sprejmejo,izgubijo pomen besede sveto pisemskega pisatelja, ki smo jih navedli. Človekovo življenje ni življenje obupan- cev.Po božični noči je prišel čas 'zdrav- ja', 'gradnje', 'ljubezni', 'miru'.
Možno je ozdraveti.Dogaja se,da je telo bolno, a duša izžareva zdravje; trdno zdravje ji daje zaupanje. Ne boji se, da bi jo sile zla premagale.
Razpolagamo s časom za gradnjo: s Kristusovim prihodom se je končal čas rušenja, čas greha. Duša se posveča gradnji kreposti.
Obdarovani smo s sposobnostjo,da ved no ljubimo: zagrenjenost,nevoščljivost, mržnja do bližnjega morajo izginiti. Na dnu srca kraljuje ljubezen. Mrzlost in brezbrižnost ne moreta pogasiti ognja ljubezni, ki je zagorel v srcu.
Je čas miru: zdravje, gradnja, ljubezen ustvarjajo mir.
Naj nevihta še tako divja,naj divje živali še tako rjovejo in se pekel posmehuje, se človek odloča za pesem angelov: veruje v Kristusa in njegovo sporočilo, v njem je kal večnega življenja.
Ta človek, ki hoče biti resnični kristjan, zapoje angelsko pesem najprej polglas- no, za tem na glas in nazadnje z vsemi močmi. Za svoje brate in sestre posta- ne božji muzikant.
O,moji bratje! Pojte z menoj:"Bogu sla- va..Z menoj uživajte mir,ki je obljubljen poštenim in ponižnim."
Bratje moji! Pridite, gremo k njegovim jaslicam in videli boste, da je res prišel čas ljubezni, ki ne mine.
Ob angelskem petju se taki, ki jih je ži- vljenje popolnoma izčrpalo, odločijo, da se bodo žrtvovali za druge;slepi pravijo da so se jim oči odprle; do dna duše zagrenjeni začutijo, da v njih brsti lju- bezen. Sprti se spravijo.Obupani uspejo najti novo upanje.
Dragi bolniki, živite božično sporočilo.
Živite ga z vsem srcem.
Vedno imejte čas,da pomagate ozdrav- ljati, odstranjujte,kar se je zrušilo in na novo pozidajte. Vedno ljubite in prina- šajte mir.

Oče Henrik François,

ustanovitelj Bratstva; prevod: Stanko Boljka

dobrih del nikdar ne pogojujemo s tem, da pričakujemo za to kakršnokoli vračilo. Do- voliti si moramo tudi to, da smo nepopolni in da delamo napake.Poiskati moramo svo- je mesto,da naredimo dobro za druge tam, kjer se tudi sami dobro počutimo. Lepo in bogato popoldne smo zaključili s sveto mašo.
Sledila je večerja. Program po večerji je nastajal zelo spontano. Najprej je Zlatko prinesel harmoniko in smo zapeli. Nekatere so zasrbeli podplati, da smo tudi zaplesali. A razpoloženje je bilo vedno bolj prijetno in tako ali drugače smo se v plesne korake zavrteli vsi. Rajanja kar ni in ni bilo konec. Ob zaključku veselega večera s harmoniko smo skupaj objeti zapeli še 'Angelček,varuh moj', da smo se nekoliko umirili. V drugem delu večera smo se odpravili še na dolgo potovanje.S slikami in besedo smo se spre hodili po Madagaskarju,kjer sem sama pre- živela letošnje poletje. Lepa in dragocena izkušnja je razlog, da o njej želim povedati tudi drugim. Tako je bil sobotni večer res lep, vesel in bogat, da smo utrujeni odšli spat. No, nekateri pa smo se še sprehodili ali pa 'nosili' na celjski grad.
V nedeljskem dopoldnevu smo se pogovar- jali še o svojih željah in sanjah. Ugotovili smo, da imamo mnogo želja,da pa si mora- mo tudi upati sanjati in se truditi, da svoje želje in sanje uresničujemo. Verjetno je vsak izmed nas nekaj svojih želja in sanj prinesel tudi k župnijski sv. maši, pri kateri smo bili deležni tudi besed spodbude leto- šnjega novomašnika Marka Jeromla. Po sv. maši smo srečanje zaključili še z našim ov- rednotenjem. Vsi smo bili istih misli, da je bil konec tedna pri sv. Jožefu v Celju zelo dragocen in da se bomo trudili, da bomo nekaj misli in spoznanj prenesli tudi v svo- je življenje. Hvala prof. Poloni Knific, ki nas je čudovito vodila in spremljala, hvala gos- toljubnemu Domu sv.Jožefa,hvala skritemu darovalcu, ki nas je pri stroških za te dne- ve podprl in hvala vsem, ki smo bili skupaj, da smo drug drugega obogatili.

Polona Malovrh

Vincencijev dan

Tudi člani Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov smo praznovali z vincencijansko družino. Na dan pred godom sv. Vincencija Pavelskega, v soboto, 22. septembra, smo se v Šentjakobu ob Savi pridružili vsem, ki jim je sv. Vincencij zgled in spodbuda pri njihovem poslanstvu: lazaristom, sestram usmiljenkam, Marijinim sestram, Vincenci- jevi zvezi dobrote, Vincencijevi konferenci, Marijini vincencijanski mladini in prijateljem.
Srečanje smo pričeli z evharističnim slav- jem, ki ga je ob somaševanju številnih du- hovnikov vodil letošnji novomašnik Marko Jeromel (ki je tudi že spoznal naše gibanje ko nam je kot bogoslovec večkrat priskočil na pomoč).V molitvi smo se povezali z vse mi tistimi, ki so prav ta dan po slovenskih božjepotnih cerkvah prosili za duhovne po klice. V pridigi je g. Jože Kopeinig razmišljal o vprašanju dveh učencev: "Gospod, kje stanuješ?" in o Jezusovem odgovoru: "Pri- dita in poglejta." Tudi on je slišal Jezusovo povabilo »pridi in poglej« in se odločil, da ostane njegov učenec, še več, njegov pri- jatelj in pričevalec ter oznanjevalec njego- vega evangelija. Tako je tudi sam spozna- val, da Jezus ne živi le v lepih cerkvah in samostanih, temveč tudi v tesnih stano- vanjih, predvsem pa v bolnicah in zaporih, pri ljudeh, ki jočejo, ki so izgubili vero in smisel življenja... kakor tudi med ljudmi, ki se veselijo lepot življenja in sprejemajo ži- vljenje kot božji dar in med temi, ki tiho in nesebično pomagajo drugim.
V predavanju po maši je dr.Kopeinig pove- dal nekaj izjemnih misli o prijateljstvu. Lju- biti pomeni imeti čas, je poudaril.

Po predavanju je sledilo kosilo,ko je bil čas tudi za pogovor in sklepanje prijateljstev.V popoldnevu pa je svojo spodbudo k posne- manju Kristusove ljubezni dodal še dramski igralec Gregor Čušin. Uprizoril nam je 'svoj evangelij' in nam zaupal nekaj sočnih o svo jem druženju z Jezusom in apostoli.
Z zahvalno molitvijo pred Najsvetejšim je pozno popoldne izzvenel lep spominski do- godek in toplo človeško srečanje.

Darinka Slanovec

Skupaj na poti 2007

Krščanskemu bratstvu bolnikov in invalidov so bila namenjena sredstva, zbrana na kon certu 28. septembra v hali Komunalnega centra v Domžalah.
Če je že tako,da ponavadi tisti,ki nima,laž- je dá kakor bogatin,je tudi tokrat bilo tako Del sredstev so invalidi namenili tistim, ki jih je prizadelo zadnje neurje. Oh, da bi se ob tem vsaj kdo kaj naučil!
Sicer pa smo preživeli nekaj uric prijetnega in veselega večera. Tudi tokrat sta svoje sposobnosti, predvsem kako se znajti v do ločeni situaciji,odlično pokazala in povedala Mateja Feltrin Novljan in Jure Sešek.Zaba- vali so nas,najprej sila umirjeno, Domžalski komorni ansambel Marie de Lurdes,nato pa se je naše navdušenje stopnjevalo, da bi tudi tisti v invalidskih vozičkih najraje kar zaplesali. Če nam ples ni šel ravno od nog pa smo z mnogimi izvajalci zapeli, tako z Ivanom Hudnikom in Matjažem Knezom.Sol zo na oko je privabila pevka Urška Pavli ob spremljavi Tomaža Pirnata.V dobra srca so bile položene pesmi Slovenskega okteta, začetek navdušenja so sprožili Viharniki, nato pa Avsenikovi pevki s kvintetom Ru- ševci. Skupaj z animatorji so nam delček Stične, bolje rečeno Stične po Stični, pri- čarali Stična bend in animatorji. In ker je smeh tudi zdravje, priporočamo poslušanje Gregorja Čušina enkrat tedensko nekaj mi- nut in zagotovo vam vrne voljo do življe- nja. Če ne to, pa vsaj nasmeh na usta. In prav žalostno je bilo,ko smo izvedeli,da so Mur, Mur, Murnči zboleli. Ja, težko je biti v današnjem času zdrav. No, saj niso zboleli vsi, le Romano Kranjčan je virus položil v posteljo. So pa zato ostali izvajalci malce dodali in razpoloženje je bilo enkratno. Kar nekaj koncertov domžalske Karitas se je že zvrstilo in priznati moram,da so to koncerti na katerih se bore malo govori in tudi to- krat je bilo tako.
Namesto častnega pokrovitelja nadškofa msg. Alojza Uran nam je spregovoril msgr. Franc Šuštar.Pozdravil nas je domači žup- nik,Janez Šimenc in nas povabil na koncert v prihodnjem letu. Še besede pozdrava in zahvale predstavnika KBBI in to je vsa go- voranca tega večera. Lep in bogat večer, ali kakor je dejal Jure: "Pojdite toplih src in praznih denarnic domov." In šli smo veseli, da smo lahko pomagali.
Hvala tudi domžalski Karitas za pripravlje- nost pomagati tistim,ki pomoč potrebujejo, tokrat KBBI in poplavljencem.

Drago Jutršek

Ljudje odprtih rok 2007

Različni časopisi izbirajo različne ljudi, ne- kateri tudi živali ali reči. Najraje izbirajo lep obraz,ki mu pripada še lep stas (postava). Revija Naša žena pa je letos že štirinajstič zapored izbirala dobre ljudi,ljudi odprtih rok V teh letih so predstavili že skoraj petsto dobrih, plemenitih ljudi,med njimi tudi inva- lidov.
Sredi novembra je bila v Narodni galeriji v Ljubljani svečana podelitev priznanj letoš- njim izbranim 'Ljudem odprtih rok', kakor se ta akcija imenuje.Zakaj ta akcija,se da ra- zbrati iz besed pobudnice in organizatorke akcije, urednice in novinarke Naše žene, Neve Železnik: "Kljub materialnemu bogas- tvu je človek v svoji notranjosti lahko zelo siromašen, saj nenehno čuti pomanjkanje in si zato želi imeti še več stvari, misleč, da bo potem srečen... Vendar se zmeraj znova pokaže, da daje veliko materialno bogastvo le navidezno srečo in neresnično popolnost.S tem je približno tako,kot da bi dajali žejnemu piti slano vodo.Več je popije bolj ga žeja.Da bi življenje dobilo zares pra vi smisel,je treba imeti toplo srce in odprte roke."
Sedemindvajset dobrih ljudi je bilo letos predstavljenih,in ti so dobili zahvalne listine iz rok ministrice za delo,družino in socialne zadeve, Marjete Cotman. Štirje izbrani iz svoje kategorije pa tudi zlato priponko go- lobčka.
Za dobrega človeka leta so bralke in bral ci Naše žene izbrali Marto Medle, upoko- jeno podjetnico in aktivistko Rdečega križa iz Novega mesta,ki sama sicer nikoli ni oku sila pomanjkanja, toda vedno je imela po- sluh za ljudi, ki niso imeli take sreče.
Za izjemno osebnost leta je komisija Naše žene izbrala Vlasto Nussdorfer iz Ljubljane,višjo državno tožilko in generalno sekretarko Belega obroča,društva za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, ki že leta pogumno in vztrajno opozarja na tiste otroke, ki so bili ali so še žrtve nasilja in spolnih zlorab. Opozarja nas tudi na nasilje nad ženskami.
Za dobrotnico leta je komisija izbrala Failo Pašić Bišić z Jesenic. Njena želja po hu- manitarnosti se je spremenila v nujo, ko je Slovenijo preplavil val beguncev iz Bosne in Hercegovine. Išče botre za otroke,ki ži- votarijo v najrevnejših državah sveta.
Za darovalca leta 2007 je komisija izbrala Janeza Galjota iz Lahovč, po domače Tomažičevega Janeza, kmeta z velikim srcem za invalide.
V obrazložitvi so povedali, da je pobudnik in organizator letnega srečanja Krščanske- ga bratstva bolnikov invalidov in zelo akti- ven tudi pri krajevni organizaciji Rdečega križa ter tudi večkratni krvodajalec.
Domačini govorijo o njem kot o pravem mo- škem, saj je vedno pripravljen pomagati, tudi če ga za to nihče ne prosi, ker je pač človek,ki takoj zazna stisko in pride poma- gat. Takšnih moških je, pravijo vaščanke, žal premalo. Na tako veliki kmetiji kot je Tomažičeva, nikoli ne zmanjka dela,vendar Janez, oče štirih otrok, vedno najde čas tudi za pomoč sočloveku.Pod svojo streho in oskrbo je vzel soseda Franca, ki je ostal sam v svoji bolezni in nebogljenosti.Z ženo Magdo skrbita tudi za Janezovo težko bol- no sestro Mari in njuno mamo.Pomagata še dvema sosedoma. Letos je na dan držav- nosti,25.junija, petnajstič povabil na svojo domačijo bolnike in invalide iz Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Vsako leto je več povabljenih,ker želi vedno več inva lidom in trajno bolnim podariti nekaj lepih, morda nepozabnih trenutkov. V zadnjih le- tih, ko je povabljenih več, so se prav na poseben način izkazali tudi Lahovčani, ki radi pomagajo na teh srečanjih. Ta dan je postal pravi vaški praznik. Letos se je na kmetiji pri Galjotovih zbralo okrog tristo in- validov, bolnikov in njihovih spremljevalcev ter prijateljev in znancev iz različnih kon- cev Slovenije, pa tudi domačinov. Organi- zacija srečanja in stroški so njegova skrb. O tem ne govori rad. Dokler bodo zmogli, bodo še organizirali takšna srečanja. Skro- mno pravi in doda: "Če komu naredim maj- hno veselje, je vse poplačano!" Janez ni bogat, ima pa zlato srce.
O srečanjih Bratstva pri Galjotovih smo pi- sali tudi v Prijatelju,zato bralke in bralci že nekoliko poznate to družino in vaško skup- nost iz Lahovč, ki složno stopijo skupaj, kadar gre za pomoč drug drugemu in inva- lidom, ko jih povabijo medse. Nekdo,ki sem ga mimogrede srečal na tej prireditvi, je ko mentiral, da če bi bilo več te medsebojne složnosti tudi v drugih vaških skupnostih,bi novinarju Jermanu zmanjkalo vaških zdrah, ki jih prikazujejo po televiziji.
Med tistimi, ki so dobili zahvalno listino, je tudi Ansambel Čuki, ker večkrat igrajo bol- nim otrokom v bolnici. Tudi na prireditvi so poskrbeli za glasbo. K sodelovanju so po- vabili tudi otroke iz bolnice, da so skupaj zapeli in zaplesali. Priznanje za človekolju- bno delo je med drugimi dobil tudi misijonar na Madagaskarju, Izidor Grošelj. Tudi Ema Gašperut iz Kopra,saj se kot mama razdaja za invalide paraplegike. Sicer pa je mama slikarja Vojka, ki slika z usti in je tudi član Bratstva.Albina Krek iz Železnikov je dobila zahvalno listino,ker kot slepa pomaga dru- gim slepim in slabovidnim, ki so v stiski.
Smisel življenja je živeti za druge. Dobrota ne osreči le tistega, ki jo je deležen,ampak predvsem tiste, ki darujejo. Dobrota torej le ni sirota.

Tone Planinšek

Zelo je potrebna molitev

Zadnje leto so bili člani Bratstva (KBBI) povabljeni,da bi se vključili v molitveno sku pino oz. seznam molivcev Bratstva, ki bi bili redni in zavzeti molivci za vse velike zadeve našega gibanja.
Mnogi so Marjetki Smrekar, dolgoletni voditeljici molitvene skupine,sporočili,koliko in kolikokrat približno molijo po namenih Bratstva.Hvala Bogu,da je teh 'zaveznikov' kar nekaj in da se tudi na ta način bratje in sestre zavezujejo služiti bližnjim.
V nadaljevanju objavljam enega od spod- budnih odgovorov, ki je bil poslan meni kot duhovnemu asistentu Bratstva. Upam, da se bo vabilu za molitveno 'zvezo' odločilo čim več bratov in sester Bratstva. Niso pa izključeni, ampak zaželeni tudi drugi, ki bi radi pri tem sodelovali.
Predlaganih molitvenih namenov Bratstva je veliko. Nekateri so naslednji:

za naše dobro in lepo medsebojno razu- mevanje

za naše vodstvo pri njihovih nalogah

za vztrajnost v časih stiske

za moč sprejemanja tistega, kar ne mo- remo spremeniti

za moč spreminjanja tistega, kar lahko spremenimo

za naše vstajenje, ko smo 'na tleh'

za nove duhovne poklice (ki so lahko tudi sad življenja v Bratstvu)

za zelo preizkušane brate in sestre, da bi našli pravo pot in rešitev

za več in dobrih sodelavcev

za premagovanje sovraštva z ljubeznijo

za odkrivanje in sprejemanje Božje volje

za ozdravljenje tistega, kar je moč, da ozdravi

za vse naše zdravstvene pomočnike

za vse naše družine,prijatelje in pokojne

Toni Burja CM

Spoštovani g. Toni Burja, duhovni pomočnik!

Danes je lep jesenski dan.Zato sem se od- ločila, da Vam odgovorim na Vaše vabilo k sodelovanju v molitveni skupini.
Posebej ne bi stopila v nobeno skupino. Vse, kar predlagate glede molitve počnem že veliko časa sama. In to vsak dan. Sem pri Frančiškovem svetnem redu in imam za obljube. Zato sem dolžna veliko moliti. Že tam imam jutranjice (hvalnice) in večerni- ce. Veliko molim za duhovnike in vse, ki se za to še odločajo.Za stanovitnost in morda tudi za te,ki jih življenje vleče na stranpo- ta. Tudi za bolne še posebej. Če smo na tleh, pomaga naše darovanje, ko nas vse zapusti. Ko je bilo meni najbolj hudo, mi je pomagala duhovnikova spodbuda. Spoved, obhajilo in sv. maša. Pa pogled na križ. Za sodelavce pa moram reči, da so dobri. Ni- sem sicer vključena v molitveno skupino,ki jo vodi Kati, toda še naprej bom vsak dan molila v svoji sobici za vse namene...
Mir in dobro!

Marija Škrinjar (s. Barbara FSR)

Povest o dobrih ljudeh

Vsi vemo,kako smo srečni,če se nam ures- ničijo kakšne želje,ki smo jih že dolgo nosili v svojem srcu. Večje ko je prizadevanje in pričakovanje,da bi te želje uresničili, slajše je potem tudi zadovoljstvo ob izpolnitvi želja. Letošnjo jesen so se sanje uresničile zvesti članici Krščanskega bratstva,Renati Žižek iz Prekmurja.Že nekaj let si je želela, da bi se enkrat člani Bratstva zbrali v njeni vasi in pri njej doma. Tudi njen oče, žal že pokojni,si je želel nekega dne Renatine pri- jatelje zbrati na svojem domu.
Tako smo 13.oktobra zgodaj zjutraj iz Lju- bljane s kombijem in avtomobili odšli na pot Naše člane smo pobrali še v raznih drugih krajih ter hiteli proti župniji Bogojini.
V Renatini domači vasi Ivanci nas je prija- zen župnik,gospod dr.Stanko Zver, z doma čimi verniki in z nekaterimi pomurskimi člani Bratstva čakal z molitvijo v vaški kapeli. Potem je pristopil k oltarju in je z nami da- roval najsvetejšo daritev, ki smo jo člani Bratstva in drugi prijatelji obogatili s svojim sodelovanjem. V mašnem nagovoru nas je spodbudil, naj v veri in zvesto še naprej darujemo svoje bolezni, invalidnost in trp- ljenje za odrešenje bratov in sester. Naše žrtve so gotovo mnogim v odrešenje. Šele ko se bomo srečali z Bogom v večnosti, nam bo razodeto, komu in kolikim smo po- magali s svojim darovanjem trpljenja."Vaša vera je močna in neomajna," je dejal, "za- kaj zrasla je na vašem vsakdanjem križu."
Po sveti maši nam je Renatina mama pred- stavila na novo obnovljeno kapelo, posve- čeno sv. Janezu Krstniku. Vaščani so jo vzorno obnovili,umetnik pa čudovito posli- kal.Potem smo peš in z vozički odšli po vasi proti Žižkovi domačiji.Tam so nas pričakale svatovsko pogrnjene mize, polne dobrot. Prekmurci se v svoji gostoljubnosti pač te- žko dajo prekositi.
Smeh, veseli medsebojni pogovori, pesem, zvoki harmonike in Jerkove trobente so na polnili dvorano in naša srca. Bilo je tako pri jetno, prisrčno in domače. Kakšna sreča je bila v očeh in srcu Renate,se ne da opisati
Hvala Renati, hvala njenim domačim, hvala članom Krščanskega Bratstva, ki ste se odzvali vabilu in s tem pomagali uresničiti dolgo sanjane sanje.
Tudi jaz sem imela to srečo,da sem bila na srečanju pri Renati.Skupaj z Zdenko Zdovc me je peljala s. Edith.
Da so Prekmurci dobri in gostoljubni ljudje, nisem prebrala le v knjigah naših znanih pisateljev, ampak sem se o tem ponovno sama prepričala. Ohcet (svatba) je pre- skromna beseda za pojedino, ki so nam jo pripravili. Prepričali pa smo se tudi, da je naša gostiteljica Renata prava mojstrica v peki peciva.
Iskrena hvala Bogu, Renati in njeni družini!

Jožica Ameršek

Mesto Arbela

V soboto, 17.novembra, je Bratstvo bolni- kov in invalidov organiziralo, da smo si lah- ko v Podutiku, na obrobju Ljubljane,v dvo- rani ob tamkajšnji cerkvi, ogledali zanimivo igro: Mesto Arbela. Napisal jo je znani tr- žaški pisatelj Alojz Rebula, v veselje in dar vsem navzočim, posebej invalidom, pa za- igrala ljubiteljska dramska skupina Polna luna iz župnije Ljubljana-Polje.
Igro so zaigrali zelo doživeto. Prikazali so, kako je v mesto Arbela prišel tujec,ki je pri šel vznemirjat mesto s svojo navzočnostjo Po policijskih pregledih se v mestu ni doga- jalo nič posebnega. Zato so ljudje vznemi- rjeno klicali na policijo, čeprav je bil tujec povsem miroljuben. Še večje presenečenje pa so nekateri ljudje doživeli, ko jih je ta tujec poznal po imenu in jim razkril njihovo življenje v vsej resničnosti, ta pa ni bila tako čista, kakor so kazali na zunaj. Zato so ga izgnali iz mesta še z drugima dvema jetnikoma.
V igri je bilo precej evangeljskega nauka in podobnosti tujca z Jezusom.Tako je bil do- ber pouk za vsako mesto, da tam, kjer sta nepostavnost in grešnost,Resnico izženejo
Ob koncu smo igralce nagradili z dolgim aplavzom. Vesna Grbec pa je v imenu Lju- bice Zakovšek, Bratstva in vseh navzočih gostov, vsakemu igralcu izročila še majhno darilo. Po končani predstavi smo se še ne- kaj časa zadržali v prijetnem klepetu ob dobrem pecivu,ki so ga spekle ljubeče roke
Hvala igralski skupini za igro,župniji Ljublja- na- Podutik za prostore in gostoljubje ter vsem drugim za lepe in bogate trenutke.

Zinka

V molitvi prosim

Prosim te,Marija,po svojem brezmadežnem srcu posreduj zame pri Jezusu Kristusu. Naj me sprejme v svoje presveto srce. Naj spreminja moje srce po svojem srcu, da se bo moja volja očistila vsega mojega in se napolnila z Njegovo, da bo moje srce res postalo središče Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja. Amen.

Gospod, Tvoje besede mi lajšajo življenje. Bogatijo mi ljubezen do tebe.Ob njih čutim globok mir, čeprav tudi zarežejo do kosti - nimaš dlake na jeziku. Gospod, postavljaš mi ogledalo in skozenj lino Tvojega usmi- ljenja, da spreminjam svoje napake in se ti vsak dan približujem. To želim delati vse življenje. Prosim te, pomagaj mi vztrajati.

Oče, Jezus, Sveti Duh - en sam Bog,zvesti Bog, ljubeči Bog, usmiljeni Bog. Pomagaj mi, da Ti bom dala svojo dušo in telo brez strahu in skrbi, da bom izgubila nadzor nad sabo. Saj si vendar Ti,o Bog,moja varnost, luč, sreča, počitek, mir in pogum. Daj mi, ljubi Bog, da bom lasten nadzor nad sabo

popolnoma prepustila Tebi v polnem zaupa nju in predanosti in Ti pustila,da me ljubiš. Kajti Tvoja ljubezen je trajna in ostaja na veke, tudi, in še bolj potem,ko doživim te- lesno smrt in se preselim v Tvojo hišo, kjer si mi pripravil prostor. Spet in spet ponav- ljam: ostani z mano, Gospod, v življenju in smrti ostani z mano. Amen.

O, Modrost, ti si »sama prehodila nebesni obok in se sprehodila po globinah brezen«. Pridi in oplemeniti mojo človeško modrost, da se bom skozi hrepenenje po tebi lahko naužila Tvojih sadov, Te spoštovala in ne bom osramočena.

Moja duša, obtežena z mnogimi strahovi in predsodki, se želi spočiti v tvoji dobroti.
O, Marija, mati Odrešenikova, prosi zame. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Teja Lampič

Novička, dve ...             ... z Zaplane

Ja, dragi prijatelji. Tudi jesen, v kateri smo pospravili pridelke z naših polj in vinogradov se poslavlja. V glavnem se veselimo letine, kakršna nam je bila podarjena, čeprav je v komu od nas prisotna tudi nejevolja, da ni bila takšna, kakršno smo si prav mi želeli.
Pred nami je že adventni čas, čas pričako- vanja, čas obdarovanja, pa tudi čas izka- zovanja naše hvaležnosti za vse, kar smo v tem letu prejeli. Vse prepogosto namreč izgubljamo spoznanje, da smo na najrazlič- nejše načine prav vsi vsak dan obdarovani Posledica takšne izgube je pogosto tudi brezbrižnost v smislu nehvaležnosti.Kar na enkrat se nam zdi povsem naravno,da nam vse,kar imamo, pripada; vse lahko kupimo, še več, vse si kar lastimo! Tudi naše od- nose do sočloveka. Pa vendar to ni prav. Kakor nekoč,tudi danes beseda HVALA ra- zveseli tistega, ki mu je namenjena in ple- meniti tistega, ki jo iskreno uporablja. Prav med te se v tej praznični številki Prijatelja želimo uvrstiti tudi bolniki in invalidi v Kr- ščanskem bratstvu in vam, vsakemu od dobrotnikov izrekamo svojo hvaležnost. Z vašo vztrajnostjo in odrekanjem ste pripo- mogli, da naš Dom na Zaplani, čeprav je znotraj še neopremljen, v lepi zunanjščini, že pozdravlja svoje obiskovalce.
Doživeli smo tudi nam najlepši dogodek med obnovo. Obiskala nas je že prva župnija. V oktobrskem nedeljskem popoldnevu je naš Dom obiskala župnijska skupnost Sv. Jako- ba ob Savi. Odzvali so se vabilu g. župnika in se z avtobusom pripeljali med nas.Hvala vsem romarjem.Drugi težko pričakovan dan smo doživeli, ko smo podrli gradbene odre in se je celotna stavba pokazala v krasni novi peščeno - rumeni fasadi. Sedaj ureja- mo še zunanjost.Tudi ta je zelo zahtevna. Predvsem pa so to dela,za katera je potre bno veliko suhega vremena. Vendar bolniki in invalidi upamo in upamo.Z božjo pomočjo.
Mnogi bralci imate že vgrajeno svojo opeko dobrote v Domu Krščanskega bratstva. Do slej ste darovali 1330 opek.Hvala vam,dra- gi dobrotniki. Žal pa razpredelnica fasade, ki jo imate pred seboj, sporoča,da moramo še naprej prositi za vaš dar.Zato prilagamo pehar s prošnjo dobrotnikom: za bolne in invalidne v Krščanskem bratstvu! Saj poz- nate, ena opeka je vredna 20€. Torej, vaš dar, vašo 'opeko', lahko nakažete s polož- nico, na katero kot prejemnika zapišete:

KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVA LIDOV,Tabor 12,1000 Ljubljana, št.računa: 02014-0256229150 s pripisom: ZA ZAPLANO

Če pa se težko znajdete v številkah banč- nega računa,potem preprosto pokličite vo- ditelja Doma na Zaplani, tel. 041/425-281, da vam pošljemo položnico,na katero napi- šete samo višino svojega daru.
Dragi dobrotniki! Doživetja svetega večera in blagoslovljen božični dan vam želim. V novem letu pa da bi bili zdravi in da bi se vsi ljudje zavedali,da živimo drug z drugim, da živimo drug za drugega, da bi bili naši medsebojni odnosi bolj odkriti in prijaznejši da bi bile naše besede iskrene in predvsem da bi skupaj z Malim princem začeli gledati s srcem, kajti »bistveno je očem prikrito.«

Rafko Jurjevčič

Je možno adventni čas letos preživeti malo drugače?
Je možno, da se odločimo: manj bomo skr- beli za zunanji blišč, manj bomo mislili na obloženo mizo, manj na bleščeče okraske na smrečici...

Je možno adventni čas letos preživeti malo drugače?
Je možno, da se odločimo: manj se bomo posvetili nakupovanju, uprli se bomo skuš- njavi bleščečih izložb in stoternih ponudb..

Je možno adventni čas letos preživeti malo drugače?
Je možno, da se odločimo: Sveto pismo bo dobilo v adventu častno mesto v dnevni ali kateri drugi sobi in bomo iz njega vsak dan prebrali odlomek, ki nam razodeva Je- zusovo učlovečenje.

Je možno adventni čas letos preživeti malo drugače?
Je možno, da se odločimo:ne samo ob ne- deljah, tudi ob delavnikih bomo prihajali k sveti maši.

Je možno adventni čas letos preživeti malo drugače?
So se kje skalili medsebojni odnosi,je prišlo morda do zamer, jeze ali celo sovraštva.
Naj bo advent čas priložnosti,ko bomo zno va zgradili mostove prijateljstva.
Jezus se ne bo dobro počutil, če ga bodo obdajali slabi odnosi z bližnjimi...

Je možno adventni čas letos preživeti malo drugače?

Blagoslovljen advent!

Mala pozornost, veliko zadovoljstvo

Bila je lepa,s soncem obsijana nedelja. Va- bljeni smo bili na srečanje starejših, bolnih in invalidov, 14. oktobra 2007, v župnijski cerkvi ob 10. uri.
Tega vabila smo bili neizmerno veseli, da tudi starejši nismo pozabljeni.Ob 10.uri smo se zbrali pri sveti maši, daroval jo je laza- rist, g.Tone Lavrič iz Ljubljane. Naš župnik Branko Potočnik je med mašo spovedoval. Kako lepo je bilo poskrbljeno za dušo in telo.
Gospod Tone Lavrič je v zelo bogati pridigi povedal, da je starost lahko lepa in tudi težka. Nekateri jo prenašajo lažje, drugi težje. Nad nami pa bedi naš Stvarnik, Bog. On nam pomaga in z njegovo milostno do- broto svoj križ lažje prenašamo. Tudi mati Marija nam je življenjska vodnica. S svojo neizmerno dobroto nas vodi po poti življe- nja vse do smrti. Gospod Tone je dejal,naj bomo med seboj dobri, strpni in ljubeznivi, vedno pripravljeni pomagati sočloveku v stiski. V težkih trenutkih se spomnimo na Jezusa, ki je za nas trpel in dal svoje živ- ljenje. Z božjo pomočjo bomo bolezen in vse trpljenje lažje prenašali.
Prejeli smo sv. obhajilo. Oba duhovnika sta poskrbela, da smo prejeli tudi sveto mazi- ljenje in blagoslov.Kako čustveno in duho- vno bogati smo se počutili. V svojem srcu in duši pomirjeni in srečni.
Po maši smo bili povabljeni v župnišče na prijateljsko druženje z obema duhovnikoma Mize so bile polne različnih dobrot. Prijetni dijakinji sta nam lepo stregli.Tudi za domov so nam pripravili pecivo.
Naš g. Branko Potočnik je poskrbel, da je vsakemu podaril revijo Prijatelj in brošurico 'Vse z Jezusom'.
S stiskom rok in pozdravi smo se razšli po- mirjeni, srečni in zadovoljni.Želja vseh zbra nih pa je bila,da se ob letu zopet srečamo.
Srečanje so pripravili Župnijska karitas,Žu- pnijski pastoralni svet in naš župnik Branko Potočnik.
Vsem za prijeten sprejem in za vse dobrote ki ste jih za nas pripravili in nam omogočili druženje, se v imenu povabljenih iz srca toplo in prisrčno zahvaljujem.

Dragica Klun

Šmarska župnija

Srečanje starejših, bolnih in invalidov

Dne 2.9.2007 smo bili povabljeni v cerkev Marije Vnebovzete v Šmarju pri Jelšah. Zbralo se nas je lepo število starejših, bol- nih in invalidov.
Najprej je bila sv.maša,ki jo je vodil g.žup- nik Marko Veršič. Med mašo je spovedoval kaplan iz Rogaške Slatine, g.Marko Magdič Med mašo je veliko prisotnih prejelo zakra- ment bolniškega maziljenja.
Molili smo tudi za tiste, ki se srečanja niso mogli udeležiti ter za vse,da bi z vero in za upanjem v Gospoda sprejemali vse trpljenje ki nam ga življenje prinaša. Sledilo je sv. obhajilo, nato pa petje litanij pred Najsve- tejšim. To srečanje nas napolnjuje z vero, upanjem in veseljem. Želimo si še kdaj po- dobnega srečanja.
Za spomin smo prejeli tudi rožni venec, ki nam bo v pomoč za molitev in v uteho. Po maši smo bili povabljeni na kozarček doma čega vina in na ogled obnovljene kleti v župnišču.
Bilo nas je nekaj težjih invalidov na vozič- kih, ki so nas prenesli preko stopnic v lepo urejene kletne prostore.Tam so nas čakale obložene mize s pecivom in vinom. Muzi- kant s harmoniko je zaigral nekaj pesmi in kmalu je po vsej kleti zadonela domača pesem.
Vsem se prisrčno zahvaljujemo za izkazano dobroto,ki so jo prispevali ob tem srečanju

Jožica Romih

V Brestanico k Lurški Mariji

2.septembra je bila lepa sončna nedelja,ko smo bili vabljeni v Brestanico k Lurški Ma- riji. Bilo je že tradicionalno romanje vseh bolnikov, invalidov, starejših. Radi se ude- ležimo takšnega srečanja.To je za nas ve- lika milost,ko smo večinoma vezani na dom na posteljo ali voziček. Tako položimo pred Marijo vsak svoje križe in težave, saj nas ona razume in sprejme. Prosimo jo,naj ona posreduje naše prošnje Bogu za vse potre be sveta, za našo mladino, družine...
Vso slovesnost je vodil g.škof Anton Stres naš celjski škof.Imel je zelo globoko pridigo Posebno me je prevzela prošnja za nove duhovne poklice. Naj On sprejme naše te- žave in žrtve,ki jih radi vsakodnevno daru- jemo v ta namen. Jezus,usliši nas in pokliči novih duhovnikov na svojo žetev...
Na tej slovesnosti je bila velika udeležba vernikov.Pridejo tudi iz sosednih župnij. Ob koncu nam še postrežejo. Vsem, ki so bili udeleženi pri pripravi, se lepo zahvalimo!

Urška Zupančič

Skupnost sv. Egidija razstavlja dela invalidnih umetnikov

RIM (petek, 16. november 2007, RV) – In- validne osebe morajo vedeti,da niso obso- jene na življenje v samoti, temveč lahko pomagajo pri spreminjanju sveta, je izjavil Stefano Capparucci, član katoliške laične Skupnosti sv. Egidija. Za tiskovno agencijo ZENIT je Capparucci pojasnil filozofijo, na kateri sloni program, imenovan Gibanje prijateljev. Gibanje želi odkriti in spodbuditi številne talente in darove pri invalidnih o- sebah. Naša želja je,da bi se invalidi zave- dali, da njihova invalidnost ni tako velika, da sami ne bi mogli pomagati drugim, pravi Capparucci. Ta teden je Gibanje prijateljev pripravilo drugo letno razstavo v rimski če- trti Trastevere in jo poimenovalo Otroci sveta,svet otrok: izdelki invalidnih umetni- kov. Razstava predstavlja umetnostne iz- delke 330 umetnikov iz 12 rimskih studiev, pokrovitelji pa so mesto Rim in vrsta orga- nizacij, muzejev in podjetij.
Teme,ki jih predstavljajo razstavljena dela so med drugim Afrika, Kristusovo rojstvo in družina. Obsegajo od abstraktnih do tradi- cionalnih stilov, vključno z ikono Blažene Marije z otrokom Jezusom. Slike so napro- daj, izkupiček pa je namenjen programu, s katerim se Skupnost sv. Egidija bori proti aidsu in podhranjenosti v Afriki. Drugi pod- vig Gibanja prijateljev je Restavracija pri- jateljev, gostišče, ki stoji sredi turistično dobro obiskane četrti Trastevere v Rimu. Restavracija omogoča zaposlitev za inva- lide in med letom razstavlja slike različnim invalidnim umetnikom. Zaposleni so prosto voljci, razen kuharjev in invalidnih oseb. Dobiček gre prav tako v Afriko. Capparucci je dejal, da ne gre le za pomoč invalidnim osebam. Gibanje prijateljev sporoča vsem, da svet invalidnosti ni svet žalosti,temveč svet velike radosti.

posredoval: Jože Raduha

Nesreča ne počiva (spomini iz otroštva)

Stara sem bila okrog pet let. Doma smo imeli mlade pujske,bilo jih je okrog deset.V hlevu smo imeli dve pregradi tudi za svinje Treba je bilo vedno skrbeti,da so imeli suho ležišče,pa ne listje,morala je biti nasekana žitna slama.Pred vrati svinjaka je stal velik štor za sekanje, zraven pa tudi velik kup slame.Na štoru je bila tudi nekakšna 'plan- kača' za sekanje.Zato je moja starejša se- stra vzela tisto plankačo, jaz pa šop slame v roke in ga položila na štor. Sestra je se- kala. Mamica je medtem nesla svinji krmo in ob tem videla ves prizor. "Pazita, da se katera ne useka," je še zaklicala. Tedaj pa je že odletel konec sredinca na gnoj,nekaj metrov oddaljen od štora.
Začela sem vpiti (jokati), ne vem več, kaj je bilo. Zelo dobro pa vem, da je konec sredinca odletel kar daleč stran. Pri nas je bila tedaj teta Regina, mamina sestra, pa so se odločili, da me bo teta domov odpe- ljala,tam pa me bodo k živinozdravniku po- slali, saj je bil mamin bratranec po poklicu živinozdravnik. Spominjam se še, da me je sestrična Anka na 'štuporamo' nesla k tistemu živinozdravniku. Ker se je pa prst gnojil,me je on nato peljal v Zagorje k pra- vemu zdravniku, tako, da so mi prst rešili, le nohta nisem nikoli imela, pa namesto da bi bil najdaljši, je bil najkrajši.
V ta prst me je kot otroka zelo rado zeblo. Pozneje pa nisem nikoli nič pogrešala, vse sem delala normalno,le prst je bil prekratek Na citrarskem seminarju so dekleta opazila da nimam celega prsta, zelo so se čudile, da sploh lahko izvabim kakšen ton iz citer. Mogoče je tudi to vzrok za moj neuspeh pri citrah.Glavno pa je to,da lahko zaigram za dušo.
Po nekaj letih pa se je nama s sestro še nekaj zgodilo. Nekega dne,ko so nekaj po- sejali,sva bili na njivi.Potrebno je bilo kepe potolči.Jaz sem tako vneto tolkla,da nisem opazila, da se je sestra usedla na tla. Ko sem prišla do nje,pa sem jo udarila po glavi in jo kar precej ranila. Obe sva se zelo pre strašili. Ona zato, ker jo je bolelo, jaz pa, ker me je bilo strah, kaj bo. Kako se bo pozdravila in kaj bodo naredili z menoj. Ko so sestro obvezali, me je prišla klicat, naj grem domov, da ni nič hudega, da se bo rana zacelila. Pa se je res lepo pozdravila, samo nekaj manj las je imela na glavi.

Fani Povše

Po moji poti

Dan se je že skoraj prevesil na večer,ko je v župnijsko pisarno stopila gospa, lepo po- zdravila, mirno sedla in - planila v jok. »Le kaj hudega se ji je zgodilo?« sem se vpra- šal, saj sem gospo dobro poznal kot verno ter srečno ženo in mater štirih otrok ter članico naše ženske organizacije.
Vstal sem,se ji približal in sočutno vprašal: »Le kaj se vam je tako hudega zgodilo?« -
»Danes sem prejela pismo iz Santiaga (Či- le)...« Njen odgovor je bil še vedno v joku.
»Pa ja ne ...«
»Ne, ni tisto,kar vi mislite. On je zdrav« je prekinila moje vprašanje. Zravnala se je, si obrisala solze in prenehala jokati. "V pismu mi sporoča,da se je odločil za vstop v Sa- lezijansko družbo, zraven pa naroča,naj to povem tudi očetu. Zaradi mene lahko po- stane duhovnik. Ne bom mu nasprotovala, saj bi kot verna mati morala biti celo po- nosna in vesela, da se je eden mojih otrok odločil za ta poklic."
»V čem pa je potem težava?Zakaj jokate?«
»Bojim se in ne vem, kako in kdaj naj to povem možu. Vi ga poznate in dobro veste kakšen je njegov odnos do vere in Cerkve. Prišla sem, da mi pomagate z nasvetom.«
Začela sva resno razpravo o njenem možu in družini. Moža sem najprej pohvalil kot dobrega,pametnega in podjetnega človeka ter skrbnega očeta družine. Marsikatera žena bi bila presrečna, če bi imela takega poznanega in spoštovanega moža. Vpletel se je tudi v politiko in bil eden vodilnih v socialistični stranki v mestu. Kot prepričan socialist pa je bil član bojevitega jedra svoje stranke in imel odklonilen pogled do vere in Cerkve. Iz ljubezni do neveste je pred petindvajsetimi leti sicer pristal na po ročni obred v cerkvi, od poročnega dneva pa ni več videl njene notranjosti. Seveda sva govorila tudi o otrocih. Pridni so bili. Mlajši trije so bili srednješolci z lepimi učni- mi uspehi, najstarejši pa je študiral na uni- verzi v Santiagu. V zadnjem letniku je bil, diplomo je imel že skoraj spisano. Profesor mu je kot najboljšemu študentu ponudil mesto asistenta.Tudi dekle je imel in nekaj je bilo že slišati o poroki. Sedaj pa tak ne- navaden preobrat... V pismu materi je na- vedel,da se je udeležil tridnevnih duhovnih vaj in pri tem spoznal, kako ga Bog kliče v Salezijansko družbo.
Nekaj mesecev pozneje,ko je prišel domov na kratke počitnice in po slovo,sem ga po- vabil na razgovor. Povedal mi je, da sploh ni mislil iti na duhovne vaje in da še sam ne ve, zakaj se je odzval vabilu svojega prijatelja. Voditelj, starejši duhovnik,se mu ni zdel ne govorniško ne vsebinsko zanimiv in privlačen. "Vendar se je zadnji dan zgo- dilo: jasno spoznanje, kakor da me nekdo kliče: 'Tebe iščem, tebe hočem, pridi! Hodi za menoj! Mladina te potrebuje.' In to s tako silo in stanovitnostjo,da se nisem upal upirati."
Gospa, njegova mama, je po tistem razgo- voru odhajala s sklepom, da možu pove o sinovi odločitvi. Če bi s tem zavlačevala,bi ji lahko očital, da mu je to hotela prikriti. Sklenila je, da bo po večerji sprožila pogo- vor o otrocih. Kot zadnji bo prišel na vrsto najstarejši. Izročila mu bo pismo, naj ga prebere... Zgodilo se je,kakor je predvide- vala. Moža je novica silno prizadela. Ko je pismo prebral, je prebledel, nato pa vstal in vzrojil. Hodil je po sobi,se držal za glavo in skoraj vpil. "Jaime Barrientos,moj sin, sin socialista,hoče postati far! Sramota! Ne, nikdar! Moj sin v kuti, na prižnici, ne, ne!"
Težka je bila tista noč za vso družino.Zju- traj je šel takoj na letalsko agencijo in na- slednji dan sta z ženo že letela v Santiago dva tisoč kilometrov daleč. Kar tri dni sta ostala tam in sina prepričevala, da je nje- gova odločitev prava norost in naj vendar spregleda.Vse zaman!Žalostna in strta sta se vrnila in nekaj časa prikrivala novico. Počasi se je pa le razvedelo. Odmev pri ljudeh pa še malo ni bil tako strašen, kakor je mož predvideval.
Ko so po končanem študiju teologije pripra vljali novomašne slovesnosti, sem bil že na novi postojanki v Peruju. Bilo pa je menda zelo slovesno in veselo. Tudi oče je pono- sno stal ob sinu duhovniku.

Mejač Jože CM

Moj brat Janez

Bile smo štiri dekleta, šele peti po vrsti pa je bil fant,Janez po imenu. Mislim,da je mo ralo biti mojemu atu in mamici kar težko pri srcu ob samih dekletih, zato sta bila goto- vo zelo srečna,ko se je rodil prvi sin. Spo- minjam se še, ko je prišla babica k hiši. Z velikim cekarjem je prinašala otroke. Nesla ga je v kamro, tako smo rekli prostoru za spanje. Pozneje ga je babica kopala v hiši, tako smo rekli dnevnemu prostoru.Povedali so mi, da je fant, pa tudi videla sem, da je drugačen kakor jaz. Ob njegovem rojstvu sem bil stara šele štiri leta.
Ko sem videla,da je res fantek, sem začela na glas vpiti: »V kamro ga nesi,v kamro ga nesi!«, pa še jokala sem zraven. Si lahko mislite, kako je bilo mamici težko, da sem tako sprejela prvega brata.Kasneje sem ga pazila, pa se je tudi zataknilo.
Spominjam se, da so šli odrasli na njivo. Meni je mamica naročila, naj pazim brata, da bo zaspal, naj ga zibam, pa ni hotel zaspati. Jaz bi se bila rada igrala in sem na bratca dala blazine, da se ne bi slišalo, ko je jokal.Na srečo je prišla mamica še pravo časno domov, da ga je rešila izpod blazin. Tako je lahko še velikokrat jokal. Zatem so me le naučili,kako je treba paziti na otroke
Tega dogodka sem se velikokrat v življenju spomnila.Hvala Bogu za srečno rešitev! Ta ko je moj brat Janez zrasel v postavnega moža. Kasneje, ko sem bila že v Ljubljani, sem večkrat prihajala domov.Pomagala sem pri delu. S tem najstarejšim bratom sem kosila seno za sušenje.Seveda pa sem bila za koso slaba,morala sem se zelo potruditi da je bilo kaj od mene. Brat pa je bil zelo močan. Vesela sem bila, da so tudi močni ljudje pri hiši, ne samo taki pritlikavi, kot sem bila jaz. Čez dve leti bo ta moj veliki brat sedemdesetletnik.
Takrat mu bomo nazdravili: »Še na mnoga leta, moj veliki brat Janez! Na zdravje!«

Fani Povše

Gospod je vedno z nami

Ne zgodi se pogosto,da bi me kdo blagroval ker ne vidim. Letos, 18. septembra popol- dne pa mi je sestra, s katero skupaj živiva v Železnikih, rekla: "Blagor ti, da ne vidiš!" Ker s svojimi očmi nisem mogla zaznati gro zljivih posledic povodnji,sem bolj počasi pri hajala do polnejše slike dejanskega stanja. Ko pa sem po radiu slišala našega župana, ki je med drugim rekel: "Kar je bilo prej po- kopališče, kulturni in zdravstveni dom, je zdaj neprepoznavno" me je prevzela velika bolečina in solze so mi zalile oči.Odprla sem Lukov evangelij, ki ga imam v brailovi pisa- vi, in najprej naletela na naslednji stavek: "Blagor vam, ki zdaj jokate, zakaj smejali se boste" (Lk 6, 21).
Te besede so se izkazale za resnične. Po veliki naravni nesreči smo na mnogotere načine občutili vzajemnost ljudi. Ljubezen je bila močnejša kot neukrotljiva moč vo- de, ki je med nami zasejala grozo in strah.
Že malo pred tem dogodkom me je zelo nagovorila misel svetega očeta Benedikta XVI. ob njegovem obisku v Avstriji, da krš- čanstvo ni niz zapovedi in prepovedi, am- pak dar prijateljstva v življenju in smrti.
Res je žalost napolnila naša srca,ko smo iz vedeli, da je nekaj ljudi izgubilo življenje, a mnoge sem slišala reči,da bi bila katastrofa gotovo še veliko večja, če bi se zgodila v času, ko otroci odhajajo iz šole ali delavci iz tovarn ali pa ponoči. Neki oče je poln hvaležnosti povedal, da je šlo samo za ne- kaj minut, pa bi izgubil ženo in tri majhne otroke. Neka starejša gospa mi je rekla,da so ji napori ob čiščenju naplavin pripomogli da je morala nemudoma na operacijo srca in zdaj že okreva. Pred poplavami ni zbrala poguma za operacijo, zdaj pa ji ni bilo tre- ba nič več razmišljati.V zelo težkem stanju je čutila veliko Božjo bližino in prijazno skrb zdravniškega osebja ter drugih ljudi.
Naš Gospod je dopustil te preizkušnje, a v srcih nam je prižgal novo luč.Želim si,da bi obdarjeni s to lučjo letos s posebnim ve- seljem prižigali svečke na adventnem ven- čku in na novo doživeli skrivnost jaslic.

Albina K.

Šli smo gor v hribe

Prav ste prebrali,dragi bralci in prijatelji. Šli smo gor v hribe, dihat gorski zrak. Ven iz 'sivine',nam je bilo zelo lepo. Pisali smo 30. september 2007. Na različnih koncih naših domov smo se zgodaj zjutraj prebujali v ju tro,ki je napovedovalo lep in poseben dan.
Označitev z besedo poseben ne bi imelo nobene posebne veljave, a si to zasluži. Saj smo tega dne s pomočjo pogumnih in požrtvovalnih pomočnic, pomočnikov ter Marijinih sester iz Kranjske Gore poromali in 'splezali' na višino 1.611 m.n.m., kjer se nahaja znameniti Vršič.Velika in ne vsakda- nja posebnost je že to,da se v hribe odpra viš z enajstimi invalidi na vozičkih in tudi s težje hodečimi in to ob cesti,ki se vzpenja preko številnih ovinkov in tudi nekaj metrov tlakovane ceste, kjer te pošteno pretrese. A vse to se pozabi,ko spodbujaš prijatelje, ki so tvoja vlečna sila, motor in pogon pri vzponu, saj se na prvi pogled zdi nemogoč in nedosegljiv.
Tokrat nam je bilo vreme naklonjeno z vso svojo lepoto in toploto. No, zelo toplo je bilo našemu spremstvu,mi smo si pomagali z dodatno opremo. Pred nami so se raz- prostirali čudoviti Špik, Škrlatica, Razor in Vršič. Ob pogledu na te mogočne, lepe in že nekoliko zasnežene hribe, se zdi njihova dosegljivost in dostopnost tako blizu. Vem da sem med potjo svoji sestrični rekla, da se ne morem načuditi vsem tem lepotam in kaj vse bi dala za en sam dotik z dlanmi. Pa mi je rekla:"Ti kar glej z očmi in uživaj." Tu sem dobila tudi odgovor na enega od vprašanj prijatelja, ki me je dva dni pred vzponom spraševal:"Kaj boste pa vi počeli tam zgoraj?" Dobesedno, dano nam je bilo uživati s pogledi, z nasmehi in notranjimi občutki, ko smo po približno štirih urah in pol ter po dvanajstih kilometrih romanja pri speli na slastno in zasluženo kosilo v gosto ljubno Erjavčevo kočo, ki nas je nekatere gostila že leta 2005. Po obedu smo se ne- kaj metrov od koče v objemu narave s po- gledom na hribe s sveto mašo, ki jo je da- roval salezijanec g. Janez Drnovšek, za- hvalili za čudovit in nepozaben dan, ki ga je naredil Gospod po rokah in srcih dobrih ljudi.
Na koncu smo se soglasno odločili, da do- sežemo želeni cilj Vršič, do katerega nas je ločevalo 10 minut in še dva ovinka, kot vedno, levi in desni.Ponos in iskreno vese- lje sta nas obdajala čisto na vrhu, ko vse dobi drugačne dimenzije, ko si na poseben način krščen in zmagovalec posebne vrste s srci, iskrenostjo, ljubeznijo in soncem, ki nam je po dveh letih omogočilo dostop na vrh.
Hvala vsem za velik pogum, ki bi ga privo- ščili vsakomur. Gorniški pozdrav!

Nives s prijatelji

Povezani v molitvi in spominu!

Kot že vrsto let smo se tudi letos mnogi prijatelji zbrali na povabilo sestre Edith na Ljubljanskih Žalah,da se z molitvijo in dari- tvijo svete maše povežemo s tistimi prija- telji, ki so odšli v večnost. Letos je to bilo v soboto, 3. novembra.
Sveto mašo je daroval g.Toni Burja,ob so- maševanju bolniških duhovnikov: g. Mirota Šlibarja in g.Adolfa Mežana, ki sta nas tudi kratko nagovorila. Somaševal pa je tudi g. Jože Glas, naš dragi dolgoletni prijatelj in dobrotnik.Kolikokrat nas je sprejemal v svo ji župniji, v Šmarjeti,k tridnevnim duhovnim srečanjem. Po njegovi dobroti so vzklila mnoga prijateljstva, ki trajajo in nas pove- zujejo še preko groba. Sedaj nam je naš dragi dobrotnik velik zgled vdanega spre- jemanja trpljenja in pešanja moči. Kot du- hovnik bi rad z vsem srcem vdan Gospodu in bolnikom še naprej delal, pa mu je bole- zen izčrpala moči.Tako mu ostajata le mo- litev in vdanost v Božjo voljo,s čimer spre- mlja druženje bolnikov in invalidov.
Kot "živa pridiga" nam je bilo somaševanje. G.Toni pa nam je pri nagovoru še posebno živo priklical v spomin nekatere med pokoj nimi, ki so naši ljubljeni prijatelji.
Po končani sveti maši in molitvi za rajne smo se po zaslugi sester zbrali še v vero- učni učilnici,da smo ob čaju in pecivu obu- jali spomine v prijetnih razgovorih.
Poslovili smo se in odhajali z zavestjo, da bomo ostali povezani v molitvi in spominu med prijatelji, tudi ko se preselimo v več- nost. Hvala duhovnikom in sestram za to srečanje in za prijetno zavest,da "ne bomo pozabljeni!"

Angelca Škufca

Sveta birma

»Na Želimlje imam najlepše spomine,« mi je zaupala nečakinja Urška, ko sva debatirali o njenih pripravah na zakrament sv. birme. Takrat nisem čisto dojela, kaj je imela v mislih.Zdaj pa vem,ker sem sama podoživ- ljala trenutke okoli tega velikega dogodka naše prijateljice Anice Lovšin in Nikota Zvonkoviča.Oba sta se kot odrasla priprav ljala in končno tudi prejela prvo sv.obhajilo ter zakrament sv.birme v krogu svojcev in prijateljev. To se mi je zdelo nekaj najlep- šega. Ta dogodek ob prejemu milostnih darov Svetega Duha,ki je bil v sklopu dvo- dnevnega srečanja bolnih in invalidnih pri- jateljev, mi je vtisnil pečat za zmeraj.
Naj bosta Anica in Niko vsem svetla luč na poti do Boga.

Jožica Ameršek

Hruševa voda

Bilo je žametno pozno-junijsko popoldne in nad Ljubljano je zvonilo k prazniku sv.Petra in Pavla.
»Francek, obisk imaš,« mu pravi gospa v modrem pod oknom.
Francku je bilo osem let in ležal je na Infek cijski kliniki. Izčrpan in omotičen ob prebo- levanju hepatitisa je odtaval k odprtemu oknu.
Golovec in grad sta nemo ždela nad Staro Ljubljano, zvonik in kupola stolnice sta pra znično odzvanjala tja proti tromostovju in frančiškanom.
Pod oknom sta na dvorišču,posutim s pes- kom, stala mama in oče. Junijsko sonce je sijalo nanju in v njegovo bolno dušo,neva- jeno tujih obrazov in tujega sveta. Poslalo je dolg, topel žarek,žarek njegovega doma in vasi.
Oče v pražnji nedeljski obleki, v beli srajci, potnega čela,se mu je spodbudno smehljal mu mahal in mu nekaj govoril.Bilo je preda- leč, da bi razumel. Mama je stala tesno ob njem, vsa majhna in drobna, v temnomodri ohlapno krojeni obleki, ki si jo je dala sešiti ob novi maši.S turkizno broško je bila vpa- dljivo lepa.Zamišljen nasmeh in črte na nje nem čelu so risale njeno skrb in negotovost Svojih pet otrok je imela najraje doma ob sebi. Prišla sta s kolesi do trga, pa z avto- busom v mesto in peš do bolnice.
Francek ju je gledal z okna. Želel jima je reči, kar je govorilo srce, kako vesel je, da sta prišla, vendar usta so ostala nema. V glavi mu je bučalo, telo je postalo nemoč- no, zvrtelo se mu je in gospa v modrem ga je odnesla v posteljo.
V nemirnih blodnjah je videl travnik, otroke...
Bilo je zgodnje poletno jutro in sonce je bilo še nizko nad Šmarno goro. Otroci so zgodaj odšli na travnik. Dolgi redovi sveže nakošene rosne trave so dali slutiti, da je oče tu že od svita. Tam daleč, na koncu neskončno dolgega travnika je stal in za- mahoval s koso. Zamahoval je ponosno in moško, kot bi jim z vsakim zamahom dajal kos kruha. Otroci so mu prinesli 'hruševo vodo',ki jo je dala mama. Ljubeče jih je po gledal. Izklesanih potez, izrazitih ličnic, vi- sokega nagubanega čela, že redkih las na temenu ožganem od sonca, dobrotnih oči.
»Ste prišli.«
S šopom trave je očistil rezilo kose, se na- slonil nanjo in v dolgih požirkih pil hruševo vodo. »Malo boste razmetali redove in po- grabili iz sence.«
Nato je kosil dalje, vsak dan, zarana od svita, travnik za travnikom in zjutraj so mu otroci prinašali hruševo vodo.
Bil je pozen zimski večer, otroci pa so zas- pali na peči in okrog nje. Oče in mama sta sedela pri mizi in se polglasno pogovarjala. Francka so prebudile glasnejše očetove grenke, obupane besede.
»Kako bom plačal davke?«
Zakril si je obraz v svoje težke,žuljave roke
Besede so z vso težo in grenkobo legle nanj Mama je bila dolgo tiho, nato je vzdihoma dejala: »Bog že ve,kaj je prav.«
Tisti zimski večer je Francek v svoji otroški duši razmišljal o državi, ki je nekaj grdega, ki golta davke, očetu pa ne da, da bi jim kupil obleko, čevlje in piškote.
Bil je velik praznik in z mamo sta sedela pri deseti maši. Orgle so bučale, kor je podrh- teval od neštetih grl, duhovnik je pel, cer- kev je ječala od množice in razkošja.
Po obhajilu se je cerkev nenadno umirila. S kora je zazvenel čudovit tenor, znan in Francku tako ljub.Poletel je po cerkvi proti oltarju in sliki Janeza Krstnika, visoko proti obokom je donel in zdelo se mu je, da so vsi ljudje onemeli.
»To je naš ata,« mu je tiho rekla mama.
Proti večeru se je zbudil.
"Celo uro sta te čakala pod oknom,bila sta zaskrbljena.Prinesla sta ti domača jabolka" mu je povedala gospa v modrem.
Francek se je zazrl skozi okno tja proti Šmarni gori in Kamniškim Alpam. Še vedno mu je šumelo, glava je bila težka in zarja nad Grintovcem je bila krvavo-rdeča. Mislil je na mamo in očeta,ki sta napravila dolgo pot,ga videla le nekaj minut in dolgo čaka- la na vročem dvorišču. Verjetno sta odšla do tromostovja.Skrb in bolečino sta iz svo jih duš izlila v tišino frančiškanske cerkve.
Mračna senca krivde se je prikradla vanj, skrivoma in zlobno se je priplazila in hromi- la njegovo misel.
Skril je obraz v blazino in tiho zajokal.

Franci Bečan

Ustvarjalnost 'od znotraj'

Prižgala sem radio. Zaslišala sem besede o dialogu,o času,prijateljstvu, praznovanju... Misel mi je kar sama ušla malce v preteklost še bolj v prihodnost. Prihajajo praznični tedni in dnevi, ki so polni kiča in lepote... a hkrati tudi osamljenosti in trpljenja. Teh prazničnih dni se že od otroštva naprej ve- dno veselim in jih težko pričakujem. Spo- mnim se še, kako smo bili 25. decembra v šoli ošteti, če smo bili preveč utrujeni, ker smo bili pri polnočnici. In takrat se je tudi vse zunanje krašenje smelo videti šele po božiču. Božič smo praznovali na skrivaj. V naših otroških srcih pa smo vedeli, da se dogaja nekaj velikega. Praznovanje se je dogajalo od znotraj.
A časi so se spremenili. Ni treba več skri- vati podočnjakov, tudi v šolo ali službo ne gremo na božič.Ne praznujemo več na skri vaj. Morda je to dobro, morda tudi slabo. Ljudje smo postali mojstri zunanjosti.In za radi vse zunanjosti pozabljamo na notra- njost. Pozabljamo na vsebino, pozabljamo na smisel... Kaj vse smo si sposobni izmi- sliti za to, da bo 'veseli december' čim bolj razigran in pester. Že en sam sprehod po ljubljanskih ulicah v decembru dá slutiti, koliko denarja in časa je vloženega v kra- šenje, lučke, raznovrstne velike in majhne okraske, koncerte. Nekje se sprehaja bo- žiček, drugje se smeje dedek mraz, nekdo si celo nadene obleko Miklavža.Polno stoj- nic, prstani,uhani, okraski, spominki,darila, čokolade,... Trgovine tekmujejo v popus- tih, ponudbah,novih idejah. Vmes pa brez- glavo tekanje ljudi,nakupovanje, hitenje,... Vse ena sama zunanjost. Darila, voščila, ognjemeti,...
Nekega decembrskega večera sem se povz- pela na Ljubljanski grad in opazovala mesto Ob vsem migetanju luči sem bila prevzeta. Nato sem se zazrla v okna stanovanjskih blokov. Precej luči je gorelo. Izza mnogih oken se je videlo migetanje televizorjev. V meni je bila slutnja dogajanja za zidovi ulic z migetajočimi lučmi. Mnogo ljudi je najbrž samih in osamljenih, nekateri se prepirajo, drugi molčijo, mnogo jih verjetno hiti opra- vljati še zadnje dolžnosti, številne družine sedijo za televizorjem in se skušajo zedi- niti, kateri program bodo gledali, nekateri ljudje morda molijo v pričakovanju božiča - v pričakovanju te tihe skrivnosti Veselja in Upanja. Nekje v meni je bil sluten odgovor, da ni veliko molitve,da je premalo pričako- vanja in hrepenenja. Notranje hrepenenje smo potlačili zaradi zunanjega blišča,iskre- no voščilo smo zamenjali z nakupovanjem daril,skrito praznovanje božiča so zamenja- la velika praznovanja, ki prevečkrat nimajo ničesar več skupnega s prihodom Boga, ki nas ljubi tako zelo, da postane človek, da bi nas odrešil.
In zakaj o vsem tem razmišljam in pišem v ustvarjalnem kotičku? Morda zato, ker sem prepričana, da je zelo pomembno,če priha- jajočim praznikom damo predvsem notranjo vrednost in ne toliko zunanjega kiča. Bolje je,da ne postavimo smrekice z vsemi mogo čimi okraski, kot pa da se ob postavljanju prepiramo. Okna lahko ostanejo umazana in nekje še lahko ostane skrita pajčevina, tudi treh vrst potice ne potrebujemo ... Bolj kot to, da postavimo velike jaslice čez polovico sobe, je pomembno,da pripravimo prostor za Jezusov prihod v naših srcih.Za to bodimo v teh decembrskih dneh ustvar- jalni predvsem 'od znotraj'. Prižgimo lučke v svoji notranjosti, 'nakupimo' si daril za svojo notranjost, postavimo jaslice v svoji notranjosti, ... In v tej ustvarjalnosti 'od znotraj' bodimo pozorni tudi drug do dru- gega. Pomagajmo drug drugemu, da bomo doumeli resnično veličino praznikov. Drug drugemu dajmo slutiti bližino ljubečega Boga.
V uvodu sem zapisala,da je prav v teh pra zničnih dneh mnogo trpljenja in osamljeno- sti. Statistika govori, da je v decembrskih dneh več samomorov, več klicev na zaup- ne telefone, več iskanja pomoči. Zakaj? Saj je vendar to tako lep čas.A resnica je, da v vsej polnosti zunanjega blišča notra- nja praznina le še bolj boli.Zato bodimo us tvarjalni tudi za bližnje. Pomislimo na koga, ki morda nima nikogar,da bi mu voščil. Za- pišimo na naša voščila iskrene besede, naj bodo ljubeče, spoštljive, pozorne, tople. Naj v njih govori naša vera, naše hrepene- nje... Dajmo drug drugemu čutiti, da smo dragoceni. Prav vsak človek, tudi tisti, ki nam morda ni simpatičen ali nas je s svoji- mi dejanji prizadel,... naj bo v teh dneh de ležen naše prijazne besede, tople misli. Če bomo sposobni te ustvarjalnosti 'od znot- raj', potem bomo postali pravi umetniki in bomo praznične dni okrasili z notranjim bo- gastvom, ki bo bolj dragocen kot vse luči in ognjemeti.

Polona Malovrh

Slovo od mame in stare mame

Jesen se počasi poslavlja. Suho listje pada z dreves. Travne bilke usihajo, narava se počasi pripravlja na zimski počitek.Kot vse živo v tem Božjem stvarstvu kali, zori, rodi plodove in končno umre, podobno je tudi z ljudmi. Tudi ljudem se izteče čas romanja na tem svetu.Tako kot se listje spušča pro ti zemlji, je v jeseni življenja tiho odšla v večnost moja draga mati Irena Vugrinec. Klicala sem vas mati,čeprav ste bila vendar moja stara mama. Lahko bi rekla kar mama Bila ste mi mama in hkrati stara mama. Saj ste me že ob rojstvu s soprogom - mojim starim očetom -sprejela za svojega otroka Skupaj sta me vzgajala, me učila in mi po- magala v mladih letih.Posebej vi,draga ma- ti, ko ste bedeli nad mano in mi pomagali v težkih trenutkih preizkušnje in bolezni.Obi- skovali ste me v bolnišnicah, zame molili in prosili Božje pomoči. Negovali in stregli ste mi,ko sem po hudi operaciji nemočna oble- žala v bolniški postelji.Zares ste bili pleme- nita mati in stara mama in z vašo pomočjo predvsem pa z vašo nesebično ljubeznijo in dobroto, sva skupaj premagali bolezen in sem zopet začela živeti dokaj normalno življenje.
V jeseni življenja pa ste tudi vi zboleli in sčasoma obležali.Bili sva sami.Skušala sem vam povrniti vsaj delček tega,kar ste sto- rili zame. Ko pa več nisem mogla sama, so bile noč in dan prisotne vaše hčerke, moja 'rodna' mama in druge moje tete.
Draga mati! Bog naj vam povrne za vso lju bezen in dobroto, ki ste jo izkazovali vsem svojim najdražjim, posebej pa še meni. Po- čivajte v miru, v upanju, da se nekoč spet snidemo v nebesih.
Hvala tudi vsem,ki ste izrekli sožalje,mamo pospremili k zadnjemu počitku (predstav- nikom KBBI, vsem prijateljem, sorodnikom in znancem ter vsem drugim) ter ob tem tudi mene podprli. Bog povrni!
V mesecu oktobru,mesecu molitve rožnega venca, je vzela slovo od nas tudi Marija Kuzma iz Salinec. Bila je članica Krščan- skega bratstva in rada je hodila na naša srečanja.S svojimi berglami je redno hodila k sv. maši ter Bogu izročala svoje namene. Naj jo Bog nagradi za vse dobro!

V istem mesecu je vzela slovo tudi Tončka Grošelj z Lahovč, dobrotnica.Vsa leta je z župnijskim pevskim zborom rada sodelovala na petnajstih srečanjih pri družini Galjot.Po maši ni odhajala domov, ampak navdušeno skrbela za lepo družabnost med navzočimi. Vedno je pred mašo tudi molila naprej rožni venec.Veliko so ji pomenili ti dnevi v vese- lje invalidov in drugih. Naj uživa mir in ve- selje pri Bogu v nebesih.

Dne 22.novembra 2007 smo se poslovili od Zvezdane Gorjanc,iz Doma za Bežigradom v Ljubljani. Skupaj s svojo sestro Nevenko sta v Domu preživeli 30 let. Na pogrebni slovesnosti sta poleg mame, brata, sestre Nevenke, drugih sorodnikov in prijateljev, bili tudi nekateri člani Bratstva. Cerkveni pogreb je izzvenel kot molitev Božji ljube- zni in previdnosti ter v zahvalo za njeno življenjsko daritev.
Zvezdano sem nazadnje srečal letos poleti v Izoli. Prvič pa okrog leta 1968 v kamniš- kem zavodu s kitaro pred seboj. Takrat je veliko preigrala in pela 'Rudeči cvet' od Be neških fantov, kot da so v tej pesmi ujeta in zajeta vsa njena mladostna pričakovanja
Še velikokrat sva se srečala, največkrat na morju, čeprav v zadnjem obdobju vse redkeje s pesmijo na ustih, a še vedno v srcu. »Glasilke so postale utrujene«, mi je rekla,ko sva poleti spregovorila nekaj besed
Če za koga velja pregovor:"Kdor poje,slabo ne misli," velja za njo.
Moje in ženino sožalje Nevenki in nečakinji Urški.

Jože Raduha

Naj bom tvoja pesem

Naj bom tvoja pesem,
da ti ohranim jutro,
da te prebudim s soncem,
da te pozdravi nasmeh.

Naj bom tvoja pesem!
naj bom pesem korakov,
s katerimi stopiš v jutro,
kjer te pozdravi beseda.

Dan pred praznikom Vseh svetih,me je do- hitela vest,da je odšel od nas dolgoletni pri jatelj in pesnik na vozičku Ivan Škofljanec iz Ljubljane.
Občasno sva se slišala po telefonu. Dokler je živela mama, ji je bral tudi Prijatelja in večkrat sva se slišala, ko ga je nagovorila kakšna misel iz Prijatelja.
Brezmejno je verjel v Dobroto in Ljubezen, znal je povezovati ljudi, čeprav ni nikoli silil v ospredje.Na njegovi zelenici pred stano- vanjem se je našel prostor za jablano,hru- ško, borovnice, in jagode s Krškega polja ter mnogo raznolikega cvetja, ki je cvetelo in vabilo od zgodnje pomladi, do zime.
V okolju, kjer je živel in z ljudmi, s katerimi je imel stike, je znal poskrbeti, da je bilo v nas več topline, ljubezni do bližnjega, ra- zumevanja, odpuščanja in potrpežljivosti.
K večnemu počitku so ga položili v soboto, 3.novembra v Leskovcu pri Krškem, ob po- kojni mami na Dolenjskem.
Naj duša praznuje, naj se srce pomladi!

Jože Raduha

Tudi invalidi lahko živijo polno in ustvarjalno življenje  (nadaljev. in konec)

Drugo jutro je Milka že zgodaj vstala in ne prestano pogledovala proti hrastu, iskala je Manco, a je ni bilo. Potrudila se je celo speči mandljeve piškote,ki jih je nameravala ponuditi Manci. Po dolgem času si je Milka zopet prepevala v kuhinji,malce pospravila nered v dnevni sobi in se lotila pletenja, da bi spletla roza pulover za malo Manco. Med delom je ves čas godrnjala nad svojim muckom, ki ji je hotel sedeti na kolenih, a ni mogel,saj bi lahko s svojimi ostrimi krem plji kaj hitro strgal pletenino.Milka že vrsto let ni pletla, zato je pletenino večkrat raz- parala in pričela plesti na novo, pri tem pa ni prav nič nergala. To je bil tudi prvi dan v njenem že kar dolgem življenju, ko ni niti enkrat pomislila na svojo invalidnost, ki jo je tako utesnjevala. Neprestano je pogle- dovala na uro, kot da bi se z Manco zme- nili, kdaj bo ta prišla.
Dan se je že prevesil v večer,ko je Milka še vedno sedela pri oknu, pogledovala k sta- remu hrastu in proti sosednji hiši, ko se je v njenih kalnih očeh utrnila prva solza, vsa težka padla na invalidne noge, se širila in postajala vse širša, pri tem pa spominjala na velik oljni madež. Za njo se je utrnila še druga,navlažila gubast obraz,nato še tret- ja in četrta, Milkine ustnice so se krčevito stisnile, njena brada je otrdela,oči so spet topo kakor nekdaj nemo zrle predse. Spet je bila sama. Sama. V Milkinem srcu se je rodila kakor pelin trpka grenka misel:"Le ka ko sem lahko mislila,da bo prišla?! Le zakaj bi prišla mlada deklica,v katero je vdahnilo sonce cvet mladosti k meni, grbasti invali- dki,ki čaka le na smrt?!" Njeno srce je vzdr getalo,iz ust pa se je zaslišal globok vzdih. S težavo je legla v posteljo in v solzah za- spala kakor mnogokrat poprej. Stenska ura je bíla že trikrat in prekinjala nočni gnus, ki je visel pod samim stropom sobe in utes- njeval Milko. Tam v daljavi na nebu se je zdramila luna ter prisluhnila skrivnostni ti- šini, ki je lebdela nad pustinjo, jo naredila vso spokojno in mirno, pogreznjeno v glo- boko skrivnost kakor takrat,na božični ve- čer,ko se dogajajo čudeži... Na nebu se je utrnila zvezda tik nad stoletnim hrastom.
V majhni stari vaški kapelici je odzvonilo sedem; zvonka jutranja budnica je pritaje- no legla med dišeče jesenske trave;tam za hribom je vzhajalo sonce in s svojo zlato lučjo obsijalo Milkin spokojni otroški obraz, žarki so obsijali tudi odejo,dosegli invalidne noge in jih lahno ščegetali. Prebudila se je, prisluhnila in se počutila zopet tako prazno in nemočno kakor nekdaj.Zvonjenje vaške- ga zvona je gorko odzvanjalo v njeni glavi, misli so ji brzele daleč stran,spomnila se je svojih sanj... Bile so tako daleč-kot zvezde na temnem nočnem nebu, ki krasijo mogo- čen nebesni svod, se svetlikajo in enkrat tudi ugasnejo,hkrati kot ljudje,saj ima vsak človek svojo zvezdo, ki najprej nežno brli, ko ta ugasne, ugasne tudi življenje.
Nežno trkanje po starih, lesenih, črvivih vratih je pretrgalo jutranjo spokojnost ter prebudilo Milko iz otožnosti. Potrkalo je še enkrat,tokrat močneje in bolj nestrpno.Mil- ka je hotela odpreti vrata,a njene noge so bile težke,misli brezvoljne.Še tretjič je po- trkalo, tokrat nekoliko tišje,ko so se vrata nenadoma široko odprla in kuštrava svetlo lasa glavica je pokukala v majhno izbico, nežen piskajoč glasek pa je ščebetal. Bila je mala Manca, ki je Milki prinesla pokazat risbo,na katero je odtisnila različno pobar- vane hrastove liste. S svojimi nemirnimi rjavimi očkami je iskala Milko in pogumno stopila v njeno spalnico. Manca se je za- čudila. Vprašujoče je pogledala Milko in ji očitala: "Kaj še kar spiš? Zunaj že sije so- nce, ti pa se še greješ v postelji! Prinesla sem ti zajtrk in svojo risbico, potem pa te želim peljati na prav poseben kraj."
Tako sta pozajtrkovali in skupaj odšli v lep jesenski dan. Medtem sta se ves čas šalili; Milka je Manci podarila svoj skrbno splete- ni pulover, Manca pa je Milko celo prosila, če bi lahko postala njena babica. Milkino srce je napolnila neizmerna sreča!
Po tem srečanju je invalidka Milka imela mlajšo prijateljico, s katero sta skupaj de- lali naloge, se smejali, božali mucka, pletli pulover, pekli piškote, klepetali ter včasih celo skupaj prespali. Spretno sta vrteli čo- pič ter tako skušali na slikarsko platno ujeti njune vesele trenutke in podobo narave z mnogimi obrazi.
Manca pa je bila tudi prva,ki ji je Milka za- upala svojo tragično zgodbo. Skupaj sta tudi odšli vse do stoletnega hrasta:Manca je previdno splezala v hrastovo krošnjo, Milka pa se je le dotaknila grčavega lubja ter presenečena ugotovila, da do hrasta ne čuti nobene zamere več, obenem pa je spoznala: »Tudi invalidi lahko živimo polno in ustvarjalno življenje!«

Sestavila: Marjetka Karner

Neznani prijatelj!

Danes sem prejela vašega in svojega Prija- telja. Sem taka oseba,da rada pomagam in koga obdarujem. Ko sem Prijatelja držala v rokah, sem ga na hitro prelistala. V duši mi je postalo lepo in sem rekla: "Kako je lep!" Nehote sem tudi pogledala, koliko stane, in rekla možu: »Pa saj tudi ni tako poceni. Mislim, da si ga ljudje z nizkimi prejemki ne morejo kupiti.« Mož pa mi je dejal: »Kdo ti ga pa plačuje?« Debelo sem pogledala in rekla: »Ali ga ne ti?« Ves čas sem namreč mislila, da ga mož plačuje z ostalimi polož- nicami. »Ne,« je odvrnil.
V tistem trenutku so me oblile solze. Odšla sem v kopalnico in v brisačo tiho zajokala, da me ne bi slišal mož. Spoznala sem, da imam neznanega prijatelja. In tako naj tudi ostane. Hvala ti, kdorkoli si! Vsem pa,ki ga sestavljate, hvala!

Ana

"Potem pa beri Prijatelja ..."

V nekem članku sem prebrala,kako je eden od odgovornih pri znani slovenski verski reviji dejal gospe,ki si je zaželela več pre- prostosti v njenem pisanju: "Potem pa beri Prijatelja!" Ob tem so se mi izoblikovale ne- katere misli,ki mi jih narekuje dolga življenj ska izkušnja. Vse,kar je na tem svetu do- bro,lepo in pristno, je tudi preprosto. Vze- mimo za primer pretresljivo pesem 'Stabat Mater Dolorosa - Mati žalostna je stala' in nato še čudovito skladbo Antonina Dvor- žaka na to besedilo.Mar je ob preprostosti te poezije in glasbe še potrebna kakšna učena razlaga? Ali pa pojdimo na področje slikarstva. Je res treba dosti zapletene učenosti,da podoživimo Jakopičeve in Gro- harjeve umetnine? Bo kdo dejal: »Kaj pa znanost?« V neki antologiji francoske knji- ževnosti sem našla odlomke iz predavanj Louisa Pasteurja, utemeljitelja moderne mikrobiologije, ki ga vsakdo pozna vsaj po imenu. V antologijo ga niso uvrstili zavoljo njegovih odkritij ampak kot klasičen primer znanstvenika, ki govori o svojih dognanjih preprosto, razumljivo in privlačno. Pojdimo še na polje katoliškega verovanja in duho- vnosti. Papež Janez Pavel II. je v svojih okrožnicah in drugih poslanicah preprost in dostopen vsem, ki jih te stvari zanimajo.
Seveda, če nanese slikar na platno nekaj pack ali če vrže pesnik na papir nekaj ne- povezanih besed, če notni zapis označuje hrup in ropot (temu se reče glasbena ins- talacija),če kdo napiše razpravo,ki je 'pre- špikana' z nepotrebnimi tujkami,potem po- stanejo stvari zapletene.Kdor jih ni zmožen dojeti, naj bi veljal za neizobraženega.
Vem za izkušnjo mistika sv.Janeza od Križa ki pravi,da so "vsa bogastva Božjih lastno- sti povezana v enost in neskončno prepro stost Božje biti."Kdor tej izkušnji ne verja- me, naj vzame v roke evangelij. Kako pre- prost je Jezus! Živi kakor preprosti ljudje njegovega časa, oblači in hrani se kakor oni, hodi in počiva kakor oni,snov za svoje prilike jemlje iz preproste vsakdanjosti, vsakdanjo in preprosto stvar - kruh in vino - porabi za svoj največji dar, evharistijo.

Breda Cigoj Leben

Naj odvrne od vas vse hudo

Voščim vam blagoslovljene in milosti polne božične praznike,da bi jih uživali v polnosti ljubezni, notranjem miru in zadovoljstvu, duhovnem veselju in v občutku medseboj- ne povezanosti kot udje Kristusovega skriv nostnega telesa. Naj vas novorojeni Odre- šenik obilno blagoslovi, podeli vse dobro in odvrne od vas vse hudo.
V novem letu 2008 pa želim vsem veliko sreče, zdravja, miru, veselja in zadovoljst- va, ljubezni, medsebojnega razumevanja in sprejemanja drugačnosti.Naj vas skozi vse leto spremlja božji blagoslov in varstvo na mogočno priprošnjo Brezmadežne Device Marije. Bog z vami! Lepe pozdrave iz Vipa- vske doline pošilja

Vojko Špacapan, sodelavec KBBI

Harmonika ...

Dragi g. urednik!
Na začetku svojega pisanja vas lepo poz- dravljam. Prosim vas, da moje želje in po- hvale objavite v Prijatelju.
Z ljubeznijo mislim na nas, invalide. Rada vas imam in sem rada z vami na srečanjih. Zelo sem vesela tudi Zlatkota, ko pride k meni na obisk in mi zaigra na harmoniko. Takrat mi srce oživi in rada tudi zavriskam. Naj mu Bog da zdravja in veliko nasmeha v življenju. Jaz vedno molim zanj.
Hvala tudi drugim,ki so kdaj prišli na obisk. Rada vidim, da pridejo v ta moj kraj.
Vas pozdravlja in vsem bralcem želi blago- slova.

Marija Škoberne, Trnovec-Zabukovje

Mohorjeva družba je izdala knjigo z naslo- vom Duševne motnje. Psihopatologija v zakonski in družinski terapiji.Priročnik.Avtor Tomaž Erzar.
Duševno zdravje je v zadnjem času čedalje pogosteje predmet razprav v širši javnosti. Prvi razlog temu je gotovo zavest, da du- ševne bolezni niso nekaj oddaljenega in ču daškega, ampak da so prisotne tako rekoč v vseh strukturah družbe. Danes imamo na voljo dovolj znanstvenih spoznanj in razis- kovalnih metod, ki nam omogočajo bolj hu- mano in bolj naravno razumevanje psihičnih motenj in so bistveno prispevale k zmanj- ševanju stigmatizacije,ki so je bile deležne te motnje v nedavni preteklosti. Knjigi so dodani kriteriji obravnavanih duševnih motenj.
vezava: broširano, 272 strani
cena: 25,00 €

Slomškova založba je izdala knjižico z na- slovom Božične zgodbe iz cerkvenega zvonika.Avtorica Stanka Devjak nas skozi tri zgodbe: Trmasti osliček,Sijaj svete noči ter Trije modri in mali modrijan popelje v adventni čas.Otroci bodo s pomočjo bese- dila, ki ga dopolnjujejo številne ilustracije in so delo Fani Pečar, spoznavali skrivnost Jezusovega rojstva.
format: 17x18 cm, trda vezava, 32 strani.
cena: 4,35 €

Slomškova založba je izdala tudi knjigo z naslovom Vsako srce potrebuje dom. Avtor: Phil Bosmans. Prvič objavljena be- sedila z nezamenljivo srčno toplino. Vodijo nas skozi letne čase, ki so hkrati časi živ- ljenja in časi duše.
trda vezava, številne barvne fotografije. Izjemno primerna knjiga tudi kot darilo.
cena: 11,95 €

Župnijski zavod Dravlje je izdal knjigo z naslovom Notranji glas ljubezni. Avtor: Henri J. M. Neuwen. Knjiga je namenjena vsem možem in ženam,ki so primorani soo- čiti se z resničnostjo razdrtih medsebojnih odnosov,ali za tiste,ki trpijo zaradi izgublje ne ljubljene osebe.Ta knjiga prinaša novo upanje, nov pogum in celo novo življenje.
brošura: 10,5x20cm, 76 strani.
cena: 3,62 €

Župnijski zavod Dravlje je izdal tudi knjigi z naslovom Razločevanje - 1. del: Doseči okušanje Boga in Razločevanje - 2.del: Kako ostati s Kristusom. Avtor: Marko Ivan Rupnik. Razločevanje je stvarnost od nosa, naučiti se razbrati, kako se mi Bog podarja in me rešuje. Duhovni učitelji raz- likujejo dve fazi razločevanja: fazo očišče- vanja in drugo fazo, v kateri postane raz- ločevanje stalna drža.
1. del: brošura 10,5x20 cm, 104 strani.
cena: 5,43 €
2. del: brošura 10,5x20 cm, 142 strani.
cena: 5,88 €

Župnijski zavod Dravlje je izdal tudi knjigo Spraševanje vesti. Avtor: Marko Ivan Rupnik. Knjiga osvetljuje tradicionalni vidik duhovnega življenja, vendar z modrostjo evangelijskega pisca, ki zna iz svojega za- klada potegniti staro,kot je modrost askeze in novo, kot je večna prodornost Evange- lija v današnji cerkvi. Dejansko gre za vajo duhovnega življenja, se pravi življenja po Duhu.
brošura: 10,5x20 cm, 102 strani,
cena 4,30 €

Župnijski zavod Dravlje je izdal tudi knjigo V plamenih gorečega grma.Avtor:Marko Ivan Rupnik. Kako naj "gorijo" naše oseb- nosti,naše miselnosti,naša telesa v boleči- nah in ranah, da ne gorijo v smrt, ampak zasvetijo v večni luči?
brošura: 10,5x20 cm, 119 strani.
cena: 4,52 €

Založba Novi svet je izdala knjigo Kakor kapljica v morje. Avtor: bl.Mati Terezija. Besede dobre matere ne tehtamo na lite- rarni ali teološki tehtnici. Hvaležnost je ti- sta, ki jim da pravi pomen.
trda vezava 11x19 cm, 100 strani.
cena: 6,84 €

Založba Novi svet je izdala knjigo Vrata nebeška-Misli o Mariji,Božji materi. Sko rajda ni pisca,ki ne bi čutil potrebe in želje da bi izrazil Marijo - zbral Wilhelm Mühs.
brošura 11x18 cm, 151 strani.
cena: 6,67 €

Založba Novi svet je izdala knjigo Vsak trenutek je dar - Razmišljanja,kako ži- veti v sedanjosti. Avtor: Chiara Lubich.
brošura 11,5x18 cm, 119 strani.
cena: 4,13 €

Založba Novi svet je izdala knjigo Ko vmes poseže Bog - Iz življenja Chiare Lubich in Fokolarov. Zbrala: Doriana Zamboni.
trda vezava 14,5x21,8 cm, 118 strani.
cena: 8,34 €

Založba Novi svet je izdala knjigo Hrepe- nenje po resnici. Avtorica: Edith Stein. Bog je resnica. Kdor išče resnico,išče Boga naj se tega zaveda ali ne. Iz razmišljanj, opažanj in izkušenj Edith Stein v tej knjiži- ci sije njena notranja globina, razumska poštenost in njena človeška toplina, hkrati pa zaslutimo temelj, iz katerega je črpala moč začetnica modernega lika žene.

VSTANI IN HODI!

oddaja za bolnike,invalide in njihove prijatelje

18. DECEMBER     15. JANUAR

Polne roke naj bodo plemenitih dejanj, da srce občutilo bo praznik vsak dan!

Razstava jaslic

Kulturno društvo Groblje pri Domžalah pred božičnimi prazniki pripravlja že tretjo razsta vo jaslic v različnih izvedbah in materialih iz vse Slovenije.
Odprtje razstave je v nedeljo, 2.decembra 2007 ob 10. uri in bo odprta vsak dan do vključno 12. decembra 2007 od 10. do 18. ure v kulturnem domu Groblje.

Znamke vseh vrst

Ponovno se oglašam zvestim in novim so- delavcem za zbiranje znamk v korist sloven skih misijonarjev. Akcija se uspešno nada- ljuje,zato se še enkrat priporočam vsem,ki se zanimajo za pomoč našim skrbnim misi- jonarjem.
Obenem pa vsem voščim in želim srečen božič ter obilo blagoslova in božjega var- stva v novem letu 2008!

Franc Saksida - ul. Biasoletto 125 - 34142 TRST-TRIESTE - ITALIJA

PRIJATELJ 2008

Za tujino 20 EUR.Letalsko pošiljanje 35 USD 35 CAD ali 40 AUD. Po možnosti plačajte v Sloveniji na transakcijski račun pri Raiffeisen Banki: 24200-9004489947 MD-PRIJATELJ

Posamezni naročniki boste položnice za naročnino ali dar z vsemi vpisanimi podatki dobili po pošti v prvih dneh decembra.Za- želeno je, da nam nakažete naročnino do konca januarja 2008. Vsem naročnikom in dobrotnikom hvala za vsak vaš dar!
Prosimo vse, ki Prijatelja dobivate zastonj, da se nam do novega leta z nekaj vrstica- mi ali po telefonu oglasite. Na naslove,kjer več let ni nobenega odziva, Prijatelja pre- nehamo pošiljati.

Uprava in uredništvo:
Tabor 12, 1000 Ljubljana.
Tel. 01/433-94-10, fax 01/431-21-81
revija.prijatelj@rkc.si

Urednik - GSM: 040/424-848
Lahko nas dobite od ponedeljka do petka od 9h do 12h.

Nagradna križanka:

Z mahom obložene jaslice, okrog katerih je zbrana družina, mehkobne božične pesmi, trepetajoči plameni sveč,vonj po sveže pe čeni potici,podobe novorojenčka,ki steguje roke v ta včasih tako neprijazni svet... Kakor je velika noč največji krščanski pra- znik,tako je božič najbolj priljubljen in naj- bolj domači. Brez božiča bi bila zima in z njo tudi naše življenje hladna in temačna. Božič zlahka sprejemajo tudi tisti,ki le red- ko ali pa sploh ne prihajajo v cerkev. To je najlepši dokaz,da... Nadaljevanje naše mi- sli vam bo razkrilo geslo križanke.
Rešitev (geslo v označeni vrstici in stolpcu) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. januarja 2008 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Obenem izrežite in nalepite kuponček, ki je pod kri- žanko.

Nagrade 1/2008:
1. termo steklenica (liter)
2. usnjena vložna mapa za več številk Prijatelja
3. knjiga Frana Jakliča 'Iz starih papirjev'
4. knjiga Patricka Süskinda:Zgodba gospoda Sommerja
5. figurica za svečko
6. knjiga Ivana Malavašiča 'Organistov božič'
7. plišast obesek za ključe.

Rešitev nagradne križanke št. 5/2007: BLAGOR ŽALOSTNIM,KAJTI POTOLAŽENI BODO

Nagrajenci 5/2007:
1. Usnjena vložna mapa za več številk revije Prijatelj: Marija Globočnik, Voglje, Letališka 20, 4208 Šenčur
2. prtiček z vezenjem: Magda Rožman, Glogov Brod 20, 8253 Artiče
3. knjiga Zvoneta Modreja 'Tvoje odločitve': Ana Kovačič, Rozmanova 39, 6000 Koper
4. knjiga Matere Terezije 'Sadovi ljubezni': Ester Srdarev, Brodarjev trg 13, 1120 Lju- bljana
5. sveča v kovinski škatlici z okraskom an- gela: Gabrijela Kos, Dom Sv.Eme, Šentjanž 102, 2373 Šentjanž pri Dravogradu
6. knjiga Zvoneta Modreja:Sreča je metulj Angelca Drešar, Dobruša 9, 1217 Vodice
7. glinen stenski okras angelčka: Marija Štamol, Rimska c. 85, 3311 Šempeter.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

ŠALE

Znanca se srečata in se seveda povpra- šata po zdravju. »Ravno včeraj sem bil pri zdravniku«, razlaga prvi, »pregledal me je, mi zapisal zdravila in nazadnje povedal še račun, kar precej visok.«
»In kaj si storil?« vpraša drugi.
»Plačal sem, kaj sem hotel, tudi zdravnik mora živeti.«
»In potem?«
»Potem sem šel v lekarno in kupil vsa tista zdravila. Kar precej je zneslo.«
»In?«
»Hja, kaj sem hotel, plačal sem, saj mora tudi lekarnar živeti.«
»In kaj potem?«
»Potem sem pa šel domov in vrgel vsa tis- ta zdravila v smeti. Veš, tudi jaz moram živeti...«

Zdravnik pacientu: »Morali se boste več gibati: vsaj pet kilometrov na dan!«
Pacient: »Ali preden raznosim pošto ali potem?«

Nasmehni se - nekdo te ima rad

Božja beseda je kakor...             ... kruh

»Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« (Jn 6,35)