JUNIJ

• Naj bi ob rani Jezusovega usmiljenega srca ponovno odkrili strahoto greha in vrednost pogostne spovedi.
• Da bi si prizadevali za spolnjevanje pravic, ki jih je Bog položil v človekovo naravo.

• Za izobražence, znanstvenike, umet- nike in vse, ki delajo na vseučiliščih, da bi z evangelijem preželi vse kulture.
• Da bi mladi ob novih mašah in duhov- niških jubilejih odkrivali lepoto in potre- bnost duhovniških poklicev.

Naš izziv v uvodniku prejšnje številke dobro odmeva. Prejeli smo več pisem oziroma kar prispevkov. Opozorimo naj zlasti na razmišljanje na 23. strani, ki ni le dopolnilo, temveč pravo nadaljevanje in potrditev usmerjenosti uredniškega odbora.
Nič ne pomaga, če si pred kakršnokoli prizadetostjo zatiskamo oči. Je pač se- stavni del življenja. Zdravje in prizade- tost, sreča in nesreča,veselje in žalost, uspeh in neuspeh, mladost in starost, moč in nemoč..., celo življenje in smrt si podajajo roko.Pravzaprav ne moremo - niti smemo - govoriti o bistvenih spre membah.V bistvu človek ostaja isti,tudi življenje se nadaljuje, le v drugi obliki. Tudi v drugačni teži, to je res. Dejstvo je, da vsemu temu ne moremo ubežati. Če se tega zavedamo, nas morebitne preizkušnje ne bodo strle.
Nobenega dvoma ni, da je med priza- detostjo prizadetega ter prizadetostjo 'opazovalca' nujno temeljna razlika. Prvi občuti težo bremena na lastni koži,drugi pa le toliko, kolikor je v njem pripravlje- nosti prisluhniti in z odprtim srcem sto- piti v življenje prizadetega. Najbrž nam ta miselnost še ni prešla v meso in kri. Zato postavljamo pregraje, namesto,da bi vsi skupaj -bolni in zdravi- gradili eno Cerkev.Nujno potrebno je,"da drug dru- gega sprejemamo z bratsko ljubeznijo, kajti le skupno moremo snovati človeško in božjo družbo" (Prijatelj 1983/6,str.2)
Ta pogoj nam postavlja tudi Jezus: "Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji uče- nci, če boste ljubili drug drugega". (Jn 13,35).Ne smemo misliti le na težo,ki jo prinaša spolnjevanje zapovedi ljubezni, saj je Jezus obljubil in poslal Tolažnika Svetega Duha, ki "vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal". (Jn 14,26). Med drugim tudi: "To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje popolno" (Jn 15, 11). Ko sprejemamo njegov nauk in ga skušamo uresničevati v življenju, bomo deležni notranje sreče in veselja, ki ga prinaša nesebično služenje.

Uredništvo

Zelo sem presenečena, ko berem v Pri- jatelju, da za to rubriko nimate dovolj gradiva. Marsikdaj bi rada kaj vprašala, pa sem si premislila, češ, saj imajo go- tovo dovolj dopisov, morda bolj pome- mbnih vprašanj kot so moja. Verjetno tudi drugi tako mislijo. Nikar ne ukinite te rubrike, zelo zanimiva je in koristna! Prepričana sem,da se vam je v tem ča- su od zadnje številke Prijatelja nabralo že nekaj vprašanj, a vseeno vam tudi jaz pošiljam enega,na katerega si sama poskušam odgovoriti.

Naprosili so me za botro duševno priza- detemu dekletu. Dekle je avtistično, to je prizadetost, ki jev svetu znana šele štirideset let, pri nas pa komaj dvajset. Bolnik je povsem zatopljen sam vase in težko najde zvezo s svojo okolico. Ne vemo pa, kaj doživlja. Zdravniki pravijo, da imajo tudi te vrste bolniki bogato du ševno življenje,le "zaklenjeni so v svojo lastno senco".
Dekleta ne moremo ničesar naučiti, a v vsem je odvisna od drugih.Prejema kdaj obhajilo in po njem se popolnoma umiri ter pogrezne vase.Se pogovarja s svo- jim Bogom v evharistiji?
Tudi pri nas sestavljajo skupino staršev avtističnih otrok, v Zagrebu pa obstaja že dlje časa. Marsikdo ugovarja: Kaj je sploh treba tem ljudem zakramentov? Tisti pa, ki živimo z njimi, čutimo, da bi bilo krivično, če bi jih jim odvzeli. Se pa sprašujem,kako naj jih pripravimo nanje Jih sploh moremo? Moji birmanki je šivilja sešila belo obleko, spletla sem ji belo jopico, kupila ji bom še bele čevlje. Kdo bo rekel: Pa kaj vse to! Mislim, da tudi take stvari prispevajo k prazničnemu razpoloženju. In če to občutijo drugi birmanci, verjetno vsaj malo občutijo tudi ti - "drugačni" birmanci.
V molitveniku Kristjan moli sem našla stavek v poglavju o birmi:"Družina mora skrbeti za polno krščansko življenje, da bodo mogli otroci priti do zrele vere.Žu- pnijsko občestvo naj birmance spremlja z molitvijo in zglednim krščanskim življe- njem".Mislim,da to še bolj velja za "naše" birmance. In darovi Sv. Duha. Navadno jih naštevamo sedem. Dar modrosti-oh, kako daleč je po človeško moja birman- ka od modrosti! Morda pa je v njej tista skrita modrost, ki jo daje samo Bog... Dar umnosti? Kaj je vendar s človeškim umom? Ali je samo tisti, ki se kaže nav- zven? Dar svéta, kaj je pravzaprav to? Da nam lahko svetujejo? Saj nam res! S svojim življenjem nas učijo potrpežlji- vosti, ljubezni,vdanosti ... Dar moči! Pa koliko je potrebujejo! Oni in mi vsi, ki živimo z njimi.Daj nam vsem moči,o Bog! Dar vednosti? Več vedo,kot kažejo?Daj Bog,da bi vedno več vedeli in nas vodili v nebesa! Dar pobožnosti.Zakaj vendar tudi oni ne bi mogli biti pobožni - živeti po Bogu? Dar strahu božjega.Kakšen je strah božji? Da se bojimo 'živega Boga'? Kaj to pomeni? "Naši" otroci doživljajo strah,pravzaprav se bojijo vsake nezna- ne stvari.Zato jim tudi birmo prilagajamo Birmani naj bodo po možnosti v cerkvi, kjer so že večkrat bili, in tudi birma naj jih, zlasti huje prizadete, duhovnik - škofov namestnik,ki ga poznajo. Škofo- va kapa in palica - oboje bi marsikoga izmed njih prestrašilo, čeprav je seveda zelo lepo in značilno. In botri ali botrini darovi? "Našemu" birmancu ali birmanki gotovo ni kaj dosti ali sploh nič za uro, drsalke in za - ne vem - kaj še. Morda pa bi bilo vseeno prav, da poskrbim za kakšen simbol, ki bo morda birmanca ali vsaj njegovo družino spomnil na prihod Svetega Duha. Imate kakšno misel o tem? Če prav pomislim, je birma dušev- no prizadetega mnogo bolj duhovno - notranje doživetje kot birma zdravega. Ničesar zunanjega ga ne moti. Seveda pa s tem nočem reči, da je narobe, če birmance primerno obdarujemo - saj so tudi darovi le vidna znamenja darov Svetega Duha.
Ne vem,če prav razmišljam. Rada bi po- trditev, da mislim prav, ali nasvet, naj mislim drugače.
Včasih ste v Prijatelju več pisali o du- ševno prizadetih. Vem, medtem se je v Sloveniji lepo razmahnilo njihovo gibanje Vera in luč in tudi svoje glasilo Lučko imajo. Mislim pa, da ne bo prav nič na- robe, če tudi v Prijatelju kdaj pomislimo na te naše trpeče brate in sestre in na njihove najbližje. Naj pomislijo bolni in ostareli,ki so sicer pri zdravi pameti,ko- liko manj so sami prizadeti od teh "več- nih" otrok, ki so "zaznamovani" že od rojstva ali od otroških let.Res se marsi- komu zdravemu v starosti tudi omrači um in se pootroči, vendar je za njim dolga, plodna doba življenja. Zato pa, dragi starostniki, ne pritožujte se čez usodo,ki vam jo je namenila božja volja starost je povsem naraven konec živ- ljenja. Pa - kakorkoli že - da bi se le vsi kdaj srečali v nebesih! V naprej hvala za odgovor in razumevanje.

Botra

(Kukavica)

Podpis k fotografiji: Stolna cerkev v Mariboru

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

8. Zdravljenje notranjih ran

Kot spovedniku mi je bilo najtežje,kadar sem v pogovoru z ljudmi odkrival njihovo nemoč, da bi bližnjemu, ki jih je krivično prizadel,od srca odpustili.Velikokrat sem slišal: "Saj bi rad odpustil, toda ne mo- rem pozabiti!" -Ali podobno:"V srcu sem miren,toda če se spomnim na človeka,ki mi je prizadel krivico,se v meni spet pre budi bolečina,odpor in maščevalne misli! Ne morem spremeniti svojih čustev!"
Ob takšnih in podobnih izpovedih sem se dvajset let zadovoljeval z nekoliko vsi- ljeno izjavo spovedanca ali spovedanke da ima dobro voljo, da bi odpustil. Toda zadnja štiri leta se je moj odnos do pro blema bolečih spominov začel spremi- njati. K temu me je najprej spodbudila knjiga Rešiti, kar je izgubljeno Čileanke Nelly Asteli Hidalgo in jezuitskega patra Alexisa Smetsa iz Belgije.Omenjena knji ga ima podnaslov Notranje zdravljenje. Bistveno sporočilo te knjige je v tem, da spregovori o človekovem grehu kot o rani njegove duše. Ob tej razlagi sem začel globlje razumevati navodila nove- ga obrednika za zakrament sprave, ki prav tako govori o ranah greha in o tem da mora spovednik poskrbeti, ko daje pokoro, za primerno zdravilo zoper bo- lezen, ki jo je greh povzročil.
Obrednik govori tudi o tem,da so v živ- ljenju posameznika in skupnosti rane za- radi greha zelo različne in mnogovrstne Zato mora biti tudi pokora,kot zdravilo, zelo mnogovrstna. S podobnimi izrazi govori o grehu tudi apostolska spodbu- da papeža Janeza Pavla II.,ki jo je napi sal po sinodi škofov v Rimu jeseni 1983.
Ob prebiranju omenjene in druge litera- ture, zlasti članki duhovnikov, zdravni- kov in laikov, ki so doživeli pokoncilsko Prenovo v Svetem Duhu, sem prišel do globljega spoznanja človekovih ran in njihovega zdravljenja.
Preden bi opisal, kako nastajajo člove- kove notranje rane, je potrebno vsaj kratko opisati tri osnovne razsežnosti človekovega bitja. Globlje kakor grška filozofija govori o skrivnosti človekovega življenja Sveto pismo, ker poleg telesa in duše omenja še človekovega duha.
V luči moderne psihologije je vedno bolj jasno,da so vsi duševni ali psihični pojavi praktično odvisni od možganov, živcev in žlez z notranjim izločanjem. Možgani so nujen pogoj za delovanje našega ra- zuma, volje, spoznavanja, spominjanja, domišljije, pa tudi čustvovanja in na- gonskega teženja. Vse te duševne ali psihološke sposobnosti,ki jih obravnava psihologija,s smrtjo izginejo oziroma pro padejo.Zato pod tem vidikom ne moremo govoriti o neumrljivosti duše. Duševno delovanje, ki je odvisno od telesnega življenja, ne more samo zase po člove- kovi smrti obstati.
Kaj je torej v človeku neumrljivo?Kaj mu omogoča njegovo večno življenje po smrti? Kaj je nosilec njegovega duhov- nega življenja, ki ga povezuje z Bogom?
Na ta vprašanja odgovarjajo različna besedila Svetega pisma, ko govore o človekovem duhu.Že pri opisu človeko- vega stvarjenja beremo,da je Bog člove- ku "vdahnil v obličje oživljajočega duha" - Ko apostol Pavel spodbuja Rimljane k življenju po Duhu,pravi: "Vi pa ne živite po mesu, ampak po duhu, če le prebiva v vas božji Duh" (Rm 8, 9). Še več dru- gih odlomkov Svetega pisma Stare in Nove zaveze govori o duhu kot člove- kovi sposobnosti za stik,odnos,pogovor z Bogom.
Človekov duh je torej skrivnostna člo- vekova sposobnost, da se odpira bož- jemu delovanju. S krstom prejmemo tri milostne darove, ki omogočajo našemu duhu verovati, upati in ljubiti. Ti trije milostni darovi so temelj duhovnega življenja, ki je v bistvu rast v veri, za- upanju in ljubezni.
Pri tem nam seveda pomagajo tudi vse naše duševne in telesne sposobnosti. Človekov odnos do Boga izražamo na zunaj z verskimi obredi in navadami, ki pa so pravzaprav le simboli,bolj ali manj razumljivi in sprejemljivi.Toda sami obredi in verske navade še ne pomenijo stika z Bogom, če pri tem ne sodeluje naš duh. Zato je potrebno, da v našem verskem življenju razlikujemo med duševnim in duhovnim življenjem, drugače lahko pri- de ne samo do nesporazumov, kaj je vera v Boga in kaj ni, ampak tudi razo- čaranj, če kdo misli, da so različna ču- stvena doživetja že resnično srečanje z Bogom. Psihologija človekovega predrojstvenega življenja je v zadnjih letih odkrila, da so v njegovem podzavestnem spominu zbrani vsi vtisi, ki jih je vase sprejel že pred rojstvom. Vsa materina doživetja puščajo v otrokovi duši ugodne ali neu- godne vtise oz. "spomine". Sprejemanje vtisov, ki se vpisujejo v naš spomin, se po rojstvu nadaljuje vse do naše smrti. Vse to je seveda mogoče,če je možgan ska skorja zdrava. Če se npr.med poro- dom poškodujejo možgani ali jih kakršna koli bolezen pozneje okvari,je človekovo duševno življenje moteno ali prizadeto.
Danes vemo tudi to,da vsak podatek ali vtis, ki stopi v naše telo prek čutil, pu- šča za seboj ne samo spominski zaklad, ampak tudi čustvene posledice.Ugodne vtise sprejemamo vase brez težav in tudi brez škodljivih posledic. Vtisi, ki so človeku neugodni ali neprijetni, pa pre- budijo bolečino, ki ostane v njegovem čustvenem spominu bolj ali manj dolgo zapisana.Tako nastajajo notranje rane.
Nekaterim se človek ne more izogniti, npr. posledicam težkega poroda in še marsikaj drugega. Med njimi so najbolj nevarne tiste rane, ki nastanejo zaradi motenega odnosa z očetom ali materjo in pozneje z drugimi ljudmi.Take so npr. očetov ali materin odklonilen odnos do otroka že med nosečnostjo ali po poro- du,ker si otroka sploh ne želita ali nista zadovoljna z njegovim spolom. Nevarne so besede, ki jih otrok občuti kot grožnjo da bo ostal sam, dogodki, ki jih doživlja kot obsodbo lastnega bitja, nepremiš- ljeno kaznovanje ali pretepanje itd.
Znano je tudi to, da očetov in materin lik oblikuje v otroku podobo Boga, kar ima za versko življenje zelo usodne po- sledice. Vse torej,kar doživlja otrok ne- gativnega,pušča v njem čustvene spo- mine,ki so lahko tako boleči,da zavirajo njegov normalni razvoj. V tem pogledu je pomembnih zlasti prvih pet ali šest let življenja. Seveda ne doživlja človek negativne občutke samo pri motenih medosebnih odnosih, ampak tudi pri ra- zličnih vsakdanjih dogodkih, ki človeka prizadenejo zaradi nerodnosti drugih ljudi, zaradi nepredvidljivih nesreč, bo- lezni itd.
Mnoge rane nastanejo v človekovem čustvenem življenju kot posledica gre- hov drugih ljudi; ko pa pride človek do zavesti, tudi kot posledica osebnih gre- hov. Skrivnostna moč greha je v tem, da vidimo v njem neko navidezno korist in privlačnost. Včasih je greh tudi po- sledica neznanja ali strahu. Čeprav pri grešnih dejanjih ne moremo vedno go- voriti o osebni krivdi,pušča vsak greh v človekovem življenju negativne posle- dice, ker je po svojem bistvu človeku škodljiv v telesnem, čustvenem ali du- hovnem pogledu.Teh posledic ne občuti človek vedno takoj, ampak se pokažejo včasih kasneje. Greh povzroča torej poleg moralne kriv- de, tudi čustvene rane, ki so pri doži- vetjih krivice lahko tako globoke, da jih človek nikoli ne more pozabiti, zlasti če ga določene okoliščine na to spet spo- mnijo.Posledice greha so po besedah že omenjene škofovske sinode četverne: greh povzroča razklanost v človekovi osebnosti, razklanost v odnosu do dru- gih, do okolja in končno do Boga.
Zakrament sprave ali spoved pa omogo- ča človeku, da začne zdraviti posledice četverne razklanosti. Z odpuščanjem,ki ga človek prejme po posredovanju spo- vednika od Boga, se najprej zdravi člo- vekov duh. Obnovljena vera, upanje in ljubezen začne zdraviti človekove čust vene rane in končno čuti blagodejen učinek delovanja milosti tudi človekovo telo.Spovedna odveza odvzame človeku krivdo,toda v človekovem bitju ostane- jo posledice rane greha. Te posledice naj bi človek zdravil z zdravilno pokoro. Pokora, ki jo spovednik predlaga osebi, mora biti torej naravnana na posledice četverne razklanosti. Zdravilno mora vplivati na odnos do človeka samega, do drugih ljudi, do okolja in do Boga.
Zdravila, ki jih imamo na razpolago kri- stjani, so različna, vsa pa črpajo svojo moč od zdravilne ljubezni božjega Sina, ki nam jo je zapustil v sv. maši, to je v nekrvavi ljubezenski daritvi samega se- be za nas vse.Zato je brez dvoma naj- močnejša zdravilna pokora prav sodelo- vanje pri maši in obhajilu, človek s tem sprejema vase božjo moč za odpušča- nje, ki je začetek sprave. Odpuščanje ni sad našega razuma ali volje, tudi ne sad naših čustev,ampak božji dar,milost, ki blaži naše čustvene rane, da smo potem sposobni človeku, ki nas je ranil, odpustiti in tudi pozabiti na doživeto krivico.
Seveda poznamo poleg sv.maše še mno- ge druge oblike pokore. Najprej so to različna dejanja ljubezni do vseh tistih, ki smo jih prizadeli. V mnogih primerih je lahko zdravilna tudi molitev, osebna ali skupna. Po molitvi, premišljevanju Sve- tega pisma,pa tudi pogovorih prihaja v nas božji Duh,to je Jezusov Duh,ki ga je on sam imenoval Duh Tolažnik. O njem pravi ena od molitev v čast Svetemu Duhu:"Saj brez tvoje milosti človek poln je bednosti, vse brez tebe pelje v zlo! Duši madeže izmij, kar je suho spet zalij in ozdravi rane vse!" Pri nekaterih pose bno globokih in bolečih notranjih ranah pride v poštev tudi zakrament bolniške- ga maziljenja.
Upam, dragi prijatelji,da vam bo razlaga o tem,kako nastajajo v človeku notranje rane, in kako jih lahko zdravimo, odprla pot do spovedi,ki je gotovo eno najve- čjih znamenj božje ljubezni do človeka.

Mladinski verski tabor

KRISTUS ZA ČLOVEKA V OBČESTVU IN KULTURI

Od 29. 4. - 2. 5. 1990 je v Dravljah in na Teološki fakulteti v Ljubljani potekal vseslovenski mladinski verski tabor, na katerem smo kot zastopniki gibanja Prijateljstva bolnikov in invalidov (PBI) sodelovali v manjšem številu tudi mi.

Če želiš postati človek, moraš slediti ljubezni. Sonce nas je pozdravljalo, ko smo zjutraj hiteli proti stolnici ali franči- škanski cerkvi, kjer smo skupaj s škofi, duhovniki,bogoslovci, mladino in drugimi molili in prepevali hvalnice.
Ostanite zvesti Bogu, narodu in Cerkvi. V ponedeljek smo na TF poslušali pred- stavitve in poročila o aktivnostih, teža- vah, pričakovanjih in potrebah mladih v življenju in delu Cerkve na Slovenskem.
Gibanje PBI se je predstavilo z nasled- njimi besedami: "PBI ima svoje korenine v mednarodnem gibanju Bratstva bol- nikov in invalidov, katerega pobudnik je bil l. 1945 v Franciji, bolniški kurat o. H. François.Pri nas je iskra Prijateljstva za žarela leta 1968,ko je na pobudo bolni- ce Mimice Pust izšlo Božično pismo bol- nikom in invalidom.Idejo Bratstva pa so v Slovenijo prinesli bolniki in invalidi, ki so se vrnili z romanja v Lurd leta 1970, pod vodstvom p. Marijana Šefa.
Geslo gibanja PBI je: »Bolni si ozna- njajo blagovest.« Kdo bi mogel bolje dvigniti strtega duha neozdravljivemu bolniku? Kdo bi mogel vliti upanje,pogum trajnemu invalidu,ki z nevero in dvomom zre v svojo prihodnost? Tisti, ki čuti z njim in ga najbolj razume. Razumeš pa lahko samo tisto,kar dobro poznaš. Bol- nik je bolniku apostol,živ ud žive Cerkve
Vse naše človekoljubno delo se navdi- huje ob treh svetopisemskih stavkih.

"Edinost v različnosti". V vsakem človeku, zdravem ali bolnem, vernem ali nevernem,ki je hkrati moj brat v Kristu- su, ne glede na prepričanje, mišljenje, bolezen, moram najprej videti človeka in njegovo človeško duhovno vrednost. Če mu grem naproti z ljubeznijo, bom v njem odkril občudovanja vredne stvari. V PBI so vključeni tudi zdravi, vsi, ki so kakorkoli povezani s prizadetimi. Zdravi ne delajo za nas,čeprav je tudi to zna- menje ljubezni in usmiljenja, ampak z nami,v enakosti drug z drugim.Zdrav ne prihaja k prizadetemu zaradi dobrodel- nosti, žrtvovanja, ampak iz nesebične ljubezni, da mu pomaga, česar ne more oziroma ne bi zmogel sam. Z njim sode- luje tako,da prizadeti nima občutka od- visnosti in manjvrednosti. Zaradi sode- lovanja z nami zdrav pogosto naleti na odpor in nerazumevanje v okolju, v ka- terem živi. Za vse velja: Dam ti, česar nimaš in sprejmem, česar nimam. Daj mi svoje roke in noge, dam ti nasmeh in prijazno besedo.

Združuje nas želja po medsebojni brat- ski ljubezni, spoznanje, da smo kljub prizadetosti koristni, potrebni, vredni spoštovanja in zaupanja. Poleg molitve in trpljenja si v PBI želimo neposred- nega sodelovanja v življenju slovenske Cerkve. Sami vzdržujemo medsebojno povezanost prek srečanj, duhovnih vi- kendov, romanj,obiskov, razstav ročnih del,pošte in lista Prijatelj.V župniji spod bujamo naše sodelovanje pri sv.mašah, mladinskih srečanjih, ŽPS, diakonijah, katehezi in drugih dejavnostih. Župljani ne smejo živeti v prepričanju, da invalid med njimi zavira rast krščanskega ob- čestva.

"Vstani in hodi!" Duhovnik,ki je živ po- sredovalec Kristusove luči,nam pomaga pri razlagi, razumevanju in udejanjanju evangelija v naše življenje. Prizadeti, ki še ni sprejel in vzljubil križa, bolezni, invalidnosti, ne prenese duhovnikovega blagrovanja oziroma poveličevanja trp- ljenja, ampak ga tak "vzvišen" duhovni- kov pristop le odbija od vključevanja v krščansko občestvo. Ko prizadeti s po- močjo staršev, duhovnika, prijateljev spozna, sprejme in zaživi smisel in vre- dnost trpljenja, takrat lahko s svojim življenjem daje zgled in oporo duševno strtemu bratu,da bo tudi on vstal iz teme obupa, osamljenosti in samousmiljenja.
Mladi, pokažite malo dobre volje in po- guma, pripeljite s seboj invalidnega vr- stnika k mladinskemu verouku, k maši, na sprehod ali na obisk k prijateljem. Stopnice, pomanjkanje časa in slabo vreme so slabi izgovori. Če vas zanima, kako prehajamo od besed k dejanjem mi,v PBI,pa pridite in poglejte,morda se boste bratske ljubezni nalezli tudi vi."

Zvečer nas je v svoje zavetje sprejela cerkev Kristusovega učlovečenja v Drav- ljah,kjer smo skupaj s škofom dr. Meto- dom Pirihom obhajali sv.mašo. Nagovoril nas je:"Noben sistem,nobena ideologija ne moreta ustvariti novega človeka, le Kristus ga lahko s tem, da pustimo, naj v naše življenje vstopi On,ki je ljubezen in resnica. Ta ljubezen bo v nas prebu- dila zavest krščanskega občestva in kulture."
V torek dopoldne smo nadaljevali z delom po skupinah. Naša skupina, ki je vključevala predstavnike različnih du- hovnih gibanj (PBI,Vera in luč,diakonija, skavti,Sončna pesem,Misijonska dejav- nost, SDM, Karitas, Kronika dobrega, ekumenska skupnost) je nosila naslov Organiziran apostolat. Tudi ta večer, na praznik sv. Jožefa delavca, smo se zbrali v novi draveljski cerkvi,kjer je sv. mašo daroval dr. Janez Jenko, koprski škof. Sv.Jožef in Marija nam morata biti zgled ljubezni,potrpežljivosti, ponižnosti poslušnosti in vzdržnosti,zato se mladi, v skušnjavah in preizkušnjah vedno za- tekajmo k njima.
Vsak večer po sv. daritvi smo prisost- vovali pisanemu festivalu ustvarjalnosti katerega so pripravile in na njem na- stopile mladinske skupine in bogoslovci. Festival je vseboval dramske igre, me- ditacije ob diapozitivih, cerkvene in na- rodne pesmi, klasično glasbo, literarni večer.
Na koncu zapisa še pozdravna misel dr. Franca Krambergerja, mariborskega škofa: "Jezus vodi velikonočni dialog z vsakim,ki potuje v Emavs." Brat,sestra, v teh dneh je nagovoril tudi naju in prav je,da mu s svojo ljubeznijo do bližnjega odkrito in iskreno odgovoriva.

Alenka

SPREMLJANJE PACIENTOV

"Malteška pomožna služba" naj bi v maju 1984 prevzela spremljanje pacientov po ob- širnih hodnikih velikanske klinike v Grossha- dernu,München,in s človeško naklonjenostjo omilila toliko kritizirano anonimnost velikih bolnišnic. Po petih letih bogatih izkušenj ugotavljamo,da se je ta akcija obnesla, še več: opravila je šolo.
Kaj je služba "spremstva pacientov"? Od skupine tridesetih pomočnic pride po pet članic vsako jutro v sprejemno dvorano bol- nišnice,da tam prevzamejo naslednje službe:
• sprejem novodošlih pacientov, predvsem onih,ki ne znajo jezika ali zelo slabo obvla- dajo nemški jezik, da jim pomagajo prema- govati strah pri iskanju pravih vrat;
• spremljanje tujih pacientov,ki ne poznajo kraja (prostorov), slabotnih in starejših in ne nazadnje tistih,ki težko hodijo ali tistih, ki naj bi jih invalidski voziček pripeljal na pravo mesto;
• spremljanje vznemirjenih domačih, ki jih nekaj bodrilnih besed opogumi na poti do zdravnika ali pacienta.
Ko pa je npr. pacient odpuščen iz bolnišnice pa se še ne počuti zadosti dobro,da bi od- šel na postajo ali do taksija, priskočijo na pomoč "angeli pacientov" malteške pomožne službe in jih spremljajo ter s tem razbre- menijo bolniško osebje. "To vrzel (vakuum) skušamo mi napolniti", pravi Roza Rumpel, voditeljica "malteške pomožne službe". "Na postajah so že navajeni, da nas v takih primerih pokličejo."
"Seveda pa ne ostajamo samo pri tem. Naše pomočnice se potrudijo izpolniti tudi čisto navadne želje in potrebe, ki so pomembne za dobro počutje pacientov, česar zaradi časovne stiske sestre ne zmorejo. Npr.:
• prevzem oskrbe pacienta znotraj ali zunaj klinike,
• spremljanje pacientov k nedeljski božji službi in ob sprehodih po kliničnem vrtu,
• posredovanje dušnopastirske službe."
Prostovoljke "malteške službe" se na to delo pripravljajo v 14-dnevnem tečaju teorije in ob priključeni praksi na mestu,ter pridobijo potrebno kvalifikacijo za to akcijo kot "se- stre pomočnice". Upokojenke,vdove in go- spodinje, ki imajo doma še otroke na skrbi, žrtvujejo tedensko po eno dopoldne za za dovoljitev zavesti: pomagala sem ljudem.
To opravilo je "častno služenje" in zato seveda brezplačno.Njihova požrtvovalnost je navadno nagrajena s kosilom na kliniki ali povračilom prevoznih stroškov. Neštevilna pisma pa pričajo o hvaležnosti pacientov. Nekatere "malteške pomočnice" so od us- tanovitve še do danes v tej službi. Roza Rumpel: "Ko doživljamo slabotnost, strah in težave bolnikov in jim po svojih močeh skušamo pomagati, na drugi strani pa hva- ležnost teh ljudi, nam je lažje vztrajati "v vpregi".

Iz HOFFNUNG - avgust 1989
Prevedla Štefka Ravnikar

Največji praznik je za nami

Ves krščanski svet ga je doživljal, saj spo- roča, da naše življenje ni omejeno na ta svet, da se z zadnjim dihom ne konča, da prehajamo v večno. Gotovo smo že spoz- nali, da zemeljsko življenje ni vse, da šele pride dan,ki ne pozna zahoda in noči. Kris- tus nam je odprl vrata božjega nebeškega kraljestva. Zato je umrl,vstal od mrtvih,da je pokazal obstoj življenja po zemeljskem in nam pripravil pot. Ustavimo se ob bistvu tega praznika in razmišljajmo. V evangeliju smo sledili učencema na poti v Emavs, na dolgi poti, kamor sta prispela z Neznanim in ga povabila z gostoljubnostjo,da ostane pri njiju. V globini srca mora biti tisto raz- položenje tudi v našem Domu, pri nas. Naj Bog ostane z nami, prebiva v celi hiši in nam pomaga,da bi mogli sprejemati posla- nstvo, ki nam je dano. Vdano sprejemati in potrpeti z okolnostmi. Kajti naši okusi so različni in nasprotni. Sprejeti stvarnost po Kristusovem zgledu iz ljubezni in pokoršči- ne do Očeta. Da ta pot privede človeka v večno radost in srečo. To bo cilj, ki naj ga ne izgubimo,da ne ostanemo kot izgubljen- ci brez orientacije. Ob lomljenju kruha so se učencema odprle oči,ne prej,kljub dolgi poti. In pogovoru. Da bi se nam odprle oči po lomljenju kruha, pri maši, in bi spoznali tudi to: večer se bliža, življenje se izteka. Z nami ostani, Gospod!

(iz govora p. Fr. Pivca v Domu upokojencev na velikonočni ponedeljek)

Marija Lavrič
Dom upokojencev, Kamnik

Pismo naše babice Antonije Reicher (rojene Zadravec dne 2.9.1879) (dedek Reicher An- ton, roj. 24.2.1873) sem prepisala ob smrti strica Tončeka (7.2.1987), na katerega je pismo naslovljeno - in v želji,da ga dam dalje njenim pravnukom.

Ljubi moj sinek Anton M. Reicher!
Ker je ljubi Bog odločil, da se moram mlada ločiti od sveta in vas tako majhne otroke zapustiti, si štejem v sveto dolžnost, da vam zapustim vsaj nekaj naukov,po katerih morate živeti, če hočete biti srečni.
Ljubi Tonček, ti si prvorojenec in star šele pet let, tvoj bratec Jožef Franc še ne cela štiri leta,tvoja sestrica Marija Angela pa je v tretjem letu. Torej si najstarejši in imaš dolžnost, da daješ bratcu in sestrici lep zgled.
Slaba sem že in kašelj me vedno bolj muči, zatorej ne smem odlašati vam,preljubi moji otročiči, napisati nekaj besed. Te naj vas vodijo v življenju in pripeljejo v sveti raj.
Ljubi Tonček, še ko sem bila zdrava, sem vas, ljubi otroci, priporočila blaženi Devici Mariji, posebno pa zdaj, ko vidim, da vas bom morala zapustiti.V tem viharnem času ne boste imeli prave roke in srca, kam bi se zatekli v žalostih in bridkostih. Telesne matere ne boste več imeli,pa vas bom pri- poročila materi Mariji...
Ljubi Tonček, vsakemu človeku sta odmer- jeni žalost in veselje. Noben človek ni brez križev in težav. Tudi jaz, ljubi sinek, sem imela različne žalosti in težave ter bridkosti za kar sem sedaj Bogu hvaležna. V najve- čjih žalostih in težavah sem se zatekala k Bogu in Mariji in vselej sem bila potolažena in Bog mi je dal, da sem lahko prenašala svoje križe. Vdano jih sprejemaj tudi ti...
Otroci, lepo ubogajte očeta ter mu delajte s svojim obnašanjem vesele dneve in leta; pomagajte mu delati in bodite zvesti in skrbni, kakor je prav pred Bogom. Vaš oče se zelo za vas trudi, da bi imeli vi otroci boljše življenje. Siromak je prestal marsikaj hudega...
Ljubi moj sinek, še marsikaj bi ti mogla in imela napisati, pa več ne morem zdaj. Ti si Marijin otrok in tak časti Marijo. In če boš svoje življenje tako uravnal Mariji na čast, potem boš srečen že na tem, posebno pa na drugem svetu...
Ljubi moj Tonček, še nekaj ti priporočam, to je češčenje najsvetejših src Jezusa in Marije,to je zelo koristno za nas. Sedaj, ko sem bolna, vidim,kakšno moč ima molitev k najsvetejšemu srcu.Ljubi moji otroci,pripo- ročajte se Jezusovemu in Marijinemu srcu, posebno pa vsaki prvi petek in prvo nedeljo v mesecu. Radi prejemajte sv.zakramente, pa pobožno in vredno,da bo Jezus tudi vas sprejel v večno prebivališče. Če bodete pridni in če bodete lepo molili za očeta in mater, potem nas bo Jezus po svoji milosti in odrešenju enkrat vesele združil v nebesih

Antonija Reicher

Naša ljuba mama Antonija Reicher je umrla 1.1.1909 ob 5. uri zjutraj. To pismo je našel pokojni oče Anton Reicher dne 10.3.1909 ob 10.uri v mamini omari. Bog jima daj večni mir in pokoj, naj počivata v večnem miru. Amen.

Tonček Reicher

POMOČ DRUGIM - UMETNOST VSEH UMETNOSTI

Ali ste se že kdaj vprašali, kaj vse je po- trebno, da pomagaš človeku? Prihaja mi na misel: odprtost, iskrenost, pristnost, mod- rost, rahločutnost,nežnost,gotovost vase, idealizem, strokovna usposobljenost, po- znavanje ljudi, močna vera, zaupanje, pri- pravljenost za poslušanje, sposobnost za pogovor,pogum za odločanje,potrpežljivost vztrajnost, dar opazovanja, sposobnost za neverbalno komunikacijo, samoobramba, pripravljenost za refleksijo, sposobnost za trpljenje, pripravljenost, da sam iščeš po- moč ... in še veliko več. V resnici je torej treba znati pomagati.
Pomislimo, da ni nobenih okoliščin pri člo- veški pomoči, ki bi se tudi enkrat samkrat povsem ponovila! Tudi če imata dva člove- ka (na videz) enake težave,mora biti pomoč različna. Vsak človek je vedno enkraten, njegove okoliščine edinstvene. Zaradi tega je dobra pomoč tako težka in hkrati tako občudovanja vredna, zares umetnost. Po- moč je vedno tveganje, ki je povezano z mnogimi dejavniki.Ali bom ob pravem trenu tku ravnal pravilno? Ali bom to, kar sem se naučil, lahko dovolj prožno prilagodil vsako kratni potrebi? Ali nudim človeku pred seboj dovolj svobode in pri tem tudi sam dovolj sodelujem? Kako ravnam s strahom, ki se v meni hkrati oglaša kot odmev na klic po pomoči?
Mnoga dobro zamišljena vprašanja ne us- pejo zato,ker so enostranska v tem, da na- govarjajo samo eno stran človeka,kot da bi bila ta razsežnost celotna in v sebi zaprta resničnost.Umetnost resnične in učinkovite pomoči je v tem,da ima pred seboj po mo- žnosti celega človeka, ga nagovarja,se ga dotika, se mu približa in ga pri tem zdravi. Temu ne bomo kos vedno takrat,kadar bo- mo imeli pred seboj samo bolezen, starost, težave.
Delo zdravnika, medicinske sestre ali du- hovnika je lahko odlično izpeljana tehnika, je pa daleč od vsake "umetnosti". Potem so ljudje sicer lahko odlično oskrbljeni, pri tem pa tako zelo shirajo, da v resnici niso ozdravljeni. V tehniko pomoči so izredno veliko vlagali in to še delajo, umetnost po- moči pa še naprej zelo mačehovsko obrav- navajo. Prvenstvena naloga za prihodnost je,da tako oblikujemo program izobraževa- nja in nadaljnjega izobraževanja poklicev, ki pomagajo ljudem, pa tudi za vse oblike prostovoljne pomoči,da lahko ob vsej dobri tehniki postanejo odrešilna in zdravilna umetnost. To pa bo tudi toliko zahtevalo novo pripravljenost za učenje, da bodo "poklicni" in "amaterji", "izkušeni" in "začet- niki","šolani mojstri" in "z milostjo nadarjeni naravni talenti" dopuščali medsebojno do- polnjevanje in odvisnost in pri tem odkrivali zlorabe v eno kot tudi v drugo smer,ki gre- do vedno na račun človeka in njegovega zdravljenja.
Tako lahko npr.v bolnici bolnikovi svojci dajo sestri ali zdravniku namig, opozorilo, ki je lahko bistven in nepogrešljiv za strokovno zdravljenje bolnika. Seveda se tudi taki, ki so kot naravni talenti zelo učinkoviti na so- cialnem področju, ne bodo mogli vzvišeno odpovedati znastvenim spoznanjem. Za resnično umetnost je značilna mnogoterost ki je odprta za dopolnjevanje, razširjanje in poglabljanje.
Zdravljenje zadeva vedno vsega človeka. Resnično človeku pomagajo tam, kjer doži- vi, izkusi: Ne vidijo, zdravijo, obravnavajo, oskrbujejo nekaj na meni, ampak: Mene mislijo, nagovarjajo,se dotikajo, spremljajo in zdravijo. Ali ne srečujemo ljudi, katerih bolezen je sicer premagana, kot ljudje pa so ostali bolni?In ali ne srečujemo po drugi strani ljudi, pri katerih so ugotovili bolezen z neozdravljivo diagnozo, kot ljudje pa so ozdraveli?
Ne sme iti za razvrednotenje ali celo za oma lovaževanje solidnega strokovnega znanja, pogumnega napredka in tehnik, ki se jih da naučiti, vsi pa moramo težiti k temu, da bo vse to vedno bolj postajalo umetnost, sposobnost, da lahko celostno zdravimo!

Franz Schmatz:
MNOGO MAJHNIH KORAKOV ZA VELIKO SPREMEMBO

LE ENO JE POTREBNO - SPREJETI IN VZLJUBITI KRIŽ

Kamorkoli pogledam,povsod de- ževen, pust in neprijazen dan. Uf,pa taka pomlad. Saj bodo še rožice ovenele in ptički, skriti v krošnjah dreves, bodo pozabili žvrgoleti. V našo no- tranjost pa je posvetil žarek veselja in do- bre volje,saj smo se bližali Notranjski, prav natančno Hrenovi mami,s katero smo želeli malo poklepetati.
Ko smo zavili z avtoceste proti Cerknici, je pred nami zrasla Slivnica. Kmalu zatem se nam je odprl pogled na Cerkniško jezero.Ko smo zavili proti Begunjam, smo pred seboj zagledali planoto Menišijo. Ime je dobila po kartuzijanskih menihih iz Bistre, ki so imeli v starih časih precej posesti tod naokoli. Na pobočju planote leži vas Bezuljak, kjer je doma Terezija Hren (Bezuljak 34,61382 Begunje pri Cerknici).
Pred hišo nas je prijazno sprejela najsta- rejša hčerka Hrenove mame, Marica, ki je po upokojitvi prišla iz Ljubljane domov, da mama ni sama, kajti težko je človeku sa- memu biti.
Mamo smo našli v hiši, s kvačko in garnom v rokah, nas pa je topla kmečka peč kar sama vabila, da smo posedli okrog nje. In pogovor je stekel...
Nam lahko poveste kaj iz svojega ot- roštva, mladosti? Na svet sem privekala leta 1911, kot šesti otrok od štirinajstih, kolikor nas je bilo v družini. Že s štirimi leti so me dali od doma, v Bezuljak k babici; otroci smo ji rekli kar teta.S šestimi leti sem začela hoditi k verouku in v šolo, kar se mi je takrat sila imenitno zdelo. Pred poukom smo šli vedno k maši, nazaj grede iz šole pa v cerkev Jezusa pozdravit.Že od mladih let v naši hiši vsak večer molimo litanije Srca Jezusovega. Včasih je bila pri nas navada, da smo povsod, kamorkoli smo šli, na polje ali v cerkev po poti "rožen venc" molili.Še do danes smo v naši družini ohra- nili lepo slovensko navado, da velikonočni žegen nesemo v jerbasu na glavi v cerkev k blagoslovu.
Potem je molitev pri vas doma. Ali ste z molitvijo vzgajali tudi svoje otroke?
Mati vzgaja otroka že takrat, ko ga še pod srcem nosi. Imam šest otrok, vse sva zdaj že z rajnim možem z ljubeznijo sprejemala kot božji dar. Otroke sem vedno učila do- brosrčnosti, radodarnosti, saj tisto,kar rad daš, po drugi strani vse povrnjeno dobiš.
Tako smo pri naši hiši vedno vsakega po- potnika, prav tako tudi duhovnika, prijazno sprejeli in pogostili.
Ali vas župnik obišče za prve petke in večje cerkvene praznike?
Gospod župnik ima enkrat ali dvakrat v te- dnu sv. mašo na naši podružnici in takrat me potem vedno pride obiskat "z Bogom".
Ob nedeljah in praznikih pa poslušam slo- vensko sv.mašo na radiu Trst. Ko postane zunaj bolj toplo, in če je hčerka Marta do- ma, pa me pelje v cerkev k maši. Lani sem bila tudi na dekanijskem srečanju bolnikov, invalidov in ostarelih v Cerknici.
Vaša invalidnost ni od rojstva, kdaj je nastopila bolezen? Pred trinajstimi leti so me operirali,amputacija noge zaradi ra- kastega obolenja. To me je v začetku zelo prizadelo in sem mislila, da bom kar umrla, ampak kot vidite,me Bog še ne mara.Nisem še vse naredila,nekomu sem še potrebna.. se zamisli in nadaljuje...
Jezus pravi:"Vzemi svoj križ in hodi za me- noj!" Bog je vsakemu dal križ po njegovi meri, ne zato, da se bo človek z njim sebi smilil, ampak da ga bo sprejel in vdano ter potrpežljivo nosil. Saj ni vedno lahko, tudi sama sem na začetku bolezni veliko prejo- kala,pa se vendar vse prestane,če se dob- ro in slabo v življenju za božjo voljo vzame
Med pogovorom nam Marica postreže z mamino "specialiteto",čaj iz štirinajstih ze- lišč, ki ga zna skuhati le mama in človeka tako prijetno pogreje...
Kako preživite dan? Kadar je Marica do- ma, ona opravi vsa hišna dela in pa kokoši nakrmi, tako imam več časa za ročna dela.
Ozremo se po hiši in na mamine umetnine.. Kvačkana odeja na postelji,kvačkana blazi- na na kavču,štikani prti v "Bogkovem kotu" in gobelin - tihožitje na steni. Pa vseeno še rada pogleda h kokoškam, saj ljubezen do živali spremlja mamo že od mladih nog, prav tako veselje do rož. Še se spominja, kako je bila še kot otrok srečna, ko se ji je ta prva rožca "prijela".
Letos bomo spet pripravili razstavo ro- čnih del bolnikov in invalidov, s čim se nam boste tokrat predstavili? Nimam še nič narejenega,ker vse,kar naredim, sproti razdam, le vzorce obdržim. No, če Bog da, bom pa do takrat še tudi kakšen izdelek v ta namen vkup spravila.
Kdaj ste se prvič srečali s PBI? Na Brez- jah pri Mariji Pomagaj 1978. leta, ko je bilo vseslovensko romanje bolnikov,invalidov in ostarelih v okviru Ognjišča. Tam sem spo- znala s. Mihelangelo in prek nje še druge bolnike,invalide in tako se je naše poznan- stvo začelo. Potem je prihajala pošta za praznike in druge priložnosti od PBI in kmalu zatem še vabilo za srečanje PBI.
Dvakrat sem bila na Mirenskem gradu,letos bom spet šla, nekajkrat so me povabili v Želimlje, dvakrat sem bila na "peš romanju" pri Dobrovski Materi Božji.Vsa ta naša sku- pna srečanja in romanja mi dajo obilo moči poguma, vere, zaupanja in volje,da še križ postane bolj lahak.
Ste povezani tudi z drugimi bolniki, invalidi? V molitvi vedno, včasih sem se veliko in zelo rada dopisovala, zdaj pa raje dvignem slušalko in kar po telefonu malo poklepetam.
Kljub starosti,saj se približujete že os- memu križu, ste po srcu še vedno mla- dostni, zgovorni, nasmejani. Jok, žalost in otopelost človeku nič ne pomagajo, le škodijo lahko. Človek mora biti vesel,da ga imajo ljudje radi in da jih ni strah v hišo priti. Za vsakega moraš lepo, prijazno besedo najti.O ja,saj me tudi žalost prime,posebno takrat, kadar vidim, da se človeku krivica godi, ko lažejo in obrekujejo.
Mama preveč ljubi resnico in pravico, da bi lahko vse hudobije mirno prenesla.Življenje jo je trdo preizkusilo in sklesalo.Živo vstaja v njej spomin na čas,ko so ljudje kljub ve- liki materialni revščini in lakoti, veliko bolj složno in pobožno živeli, v iskreni odprtosti do Boga, sočloveka in narave.
Prebirate Prijatelja,vam je všeč? Seve- da, pa ne le enkrat,saj to je zame najboljši časopis. Berem tudi Ognjišče,Družino in pa stare kmečke povesti, romane. Kar naprej bi brala, ampak potem ne bi nič naredila.
Kaj bi priporočili naši mladini?
Več molitve, vere in zaupanja v božjo pre- vidnost, pa vsakega dela naj se oprimejo. Večer naj bo čas za družinsko molitev in ne le za radio in televizijo. Brez diska, športa in vseh teh sodobnih stvari se lahko živi, brez Boga in pa trdega zdravega dela pa zelo težko oziroma se ne more. Prej ko slej se človeku nekaj zlomi, podere, če hoče biti sam sebi vse.Pa še to napišite, da vse prijatelje lepo pozdravljam.

Mnogo lepih misli, spominov in spoznanj je razodelo mamino srce, kot kruh in ljubezen bi nam želela razdati svoje življenje, lastno duhovno bogastvo, zaupanje v božjo voljo da bi skupaj z njo znali sprejeti in vzljubiti križ. Bog povrni, mama!

Na obisku so bili: Alenka, s. Edith in Mili

Zopet pošiljam pismo prijatelja Klemena Štolcarja, ki me prosi, da ga objavite. Hvala vnaprej v njegovem imenu.

Fianarantsoa, 13.2.'90

Branko,na tvojem božičnem pismu so ostale nežigosane znamke, zato ti jih vračam, da jih lahko ponovno uporabiš.Dolgujem ti od- govor kar na dve pismi, za kateri se ti lepo zahvaljujem.V prvem me spodbujaš za na- daljnje dopisovanje, čeprav bo po Jožetovi izbiri kaj objavljeno. Razumem urednikove zadrege. Po svoji presoji bo pač še naprej jemal iz najinih pisem zanimivosti iz misijo- nov,če se mu bodo zdele vredne za objavo Če bo to utrdilo naše medsebojno prijatelj- stvo in spodbudilo trpeče sestre in brate, da bodo svoje bolečine darovali za uspeh misijonov,Bogu hvala.To bi bilo dobro zlasti sedaj, ko se laične vrste misijonarjev tako redčijo, da bo komaj kdo še ostal. Minulo nedeljo sta odletela domov oba Letonja. Lojze se gotovo vrne, Jože, laik, ima baje Madagaskarja za zdaj dovolj, saj je od lai- kov najdlje vztrajal in mirno lahko rečem, naredil največ od vseh.
Dr. Masletova in Marija Veider odletita ko- nec maja.To bo tako rekoč jutri.Zdravnica sicer tudi zatrjuje, da se vrne. Gotovo se- veda ni. Tako lepo začeto delo v zdravljenju najbolj ubogih bo, če se ne ojunači nihče več, splavalo po vodi.
Tale stavek, ki je prošnja,da bi preizkušeni bratje in sestre molili,da se kakšna bolničar- ka ali zdravnica ojunači in žrtvuje tri leta misijonov, naj Jože Zupančič le objavi. Če ne bo Sveti Duh koga ali kakšne spodbudil, naj se odloči in pride sem dol, ne bo nič.
Enako ali bolje pa je pri Bogu navijati za nove domače poklice. Veš,mi,tujci, smo tu le ubogi jecljavčki. Sam in sobratje oku- šamo, kako vse drugače jim božjo besedo oznanja eden izmed njih,duhovnik domačin
Vidiš, Branko, tako je tole pismo izzvenelo v eno samo loterijo na katoliški podlagi se- veda.
Že v naprej hvala za vse; tebi in vsem pri- jateljem tropsko vroč pozdrav!

Klemen Štolcar

SPREJELA SEM BOLEZEN

Nisem verjela, da je to mogoče,ko sem vi- dela težke invalide,ki so se Bogu zahvalje- vali za svojo telesno nesposobnost, ker da jih je v povračilo obdaril z neprecenljivimi vrednotami.
"Prav, se pa ne bom več trudila za telesno zdravje," sem sklenila, "zdravniki pravijo,da ni pomoči."
Odločila sem se, da bom postala "občinski revež"; naj drugi skrbijo zame. Tedaj sem še verjela,da se bom smilila drugim, kot se smilim sama sebi. Na vsakem koraku sem bila bolj razočarana.
Obiskala sem sotrpine, češ: "Tu me imate, vaša sem!"
To me je streznilo.Spoznala sem,da oni ne pričakujejo usmiljenja od nikogar. Celo po- moči ne prosijo, če si kakorkoli lahko sami pomagajo. Na vse načine se trudijo skrbeti zase.
To je bil zame prvi korak velikega spozna- nja. Prvič sem začutila, zakaj so bolniki in invalidi koristni. Meni so s svojim zgledom pomagali preživeti prvi resni padec v živ- ljenju. Med zdravimi tedaj ne bi preživela, ker so me potiskali v obup.
Postala sem pozorna na zdravnikova pripo- ročila in sem jih vse bolj upoštevala. Iskala sem stik z ljudmi, ki imajo podobne težave kot jaz, jih pohvalila, ker svoje težave po- trpežljivo prenašajo,in jih povprašala, kako si lajšajo bolečine. Povedali so mi za šte- vilne pripomočke, ki jih nudita Bog Oče in mati narava. Vse, kar sem zvedela, sem poskusila in sprejela,če mi je vsaj malo po- magalo ali mi ni škodilo.
Videla sem, da ljudje radi dajejo nasvete. Tudi z bioenergijo so mi skušali pomagati, vendar neuspešno; morda zato, ker nisem verjela v dolgotrajno učinkovitost te metode
Radiestezisti so z nihalom mahali nad mojo posteljo in me strašili z vodnimi tokovi pod mojim stanovanjem.Končno so našli prime- ren kot,kjer je stala omara in mi svetovali, naj tja postavim svojo posteljo,ko še sama nisem mogla s postelje in nisem imela niko- gar, ki bi mi pomagal vstati, kaj še presta- vljati pohištvo! Njihov čudež: "Vzemi svojo posteljo in ... " pri meni ni deloval.
Peljali so me na predavanje o barvah, kjer je inženir radiestezist zatrjeval,da odločajo o zdravju barve v naši okolici.Nekatere dvo- jice barv sestavljajo pospeševalnik hitrih delcev, ki povzročajo spremembo atomske strukture človeških celic, zaradi česar se začnejo celice deliti in s tem pojavom je predavatelj povezoval nastanek vseh sodo bnih bolezni,ki jim medicina ni kos: Kombi- nacija rdeče in črne barve naj bi povzročala vnetje, rumeno-črna naj bi vodila v smrt. Reševala naj bi nas modro-bela kombinacija, življenju koristila bela, rumena oranžna, ...
Predavanje sem skrbno poslušala,ker se mi je zdela teorija verjetna, ne zato,ker so jo navzoči kontrolirali z nihali, ampak ker sem vedela,da so nekoč že preučevali vpliv ra- zličnih zvočnih frekvenc na zdravje in po- čutje človeškega organizma in so spoznali, da nekatere frekvence zvoka na nekatere vrste živali ne vplivajo enako ugodno kot na človeka.
Verjela sem predavatelju, da imajo človeš- ke celice atomsko strukturo z električnimi lastnostmi,in s tem povezala mišično tera- pijo s kožuhovino ali pa z volno, ki na goli koži drugače vpliva kot tkanine iz umetnih vlaken, predvsem ko z gibanjem mišic nas- tane trenje.To povzroča statično elektriko med mišico in tkanino - elektrika lisičjega repa-in od tod ugodni vpliv volnenega rev- matičnega perila.
Namesto rdečih rjuh, ki se jim ni poznala umazanija,spet uporabljam belo posteljnino in če mi zaradi tega ne bo zmanjkalo kal- cija v kosteh - ki je tudi bel - bo poplačan moj trud, ko bom sicer s težavo, večkrat preoblekla posteljo.
Hujše je to, da si nisem dobro zapomnila, katere barvne kombinacije so odrešujoče, in me od tedaj vznemirjajo še barve, kot me je dotlej begala hrana,ki je vsa zastru- pljena. Vsega pa zase ne morem pridelati na slabo gnojeni zemlji, posebno ker rastlin še okopavati ne morem.
Iz zbeganosti me rešuje Sveto pismo, kjer sem brala,da nekaterim strupi ne bodo ško- dovali. Verujem, da sem med temi srečniki. Zato vsak dan,ko zmorem zlesti s postelje, odidem v cerkev k sv.maši. Nič me ne moti če sem zaradi tega komu v spotiko in če me imajo za "versko blazno", ker poznam razne vrste blaznežev.
Odkar sem zavestno sprejela svojo svetov- nonazorsko opredelitev, sem sprejela tudi svojo bolezen in pravim: "Zgodi se Tvoja volja. Ne vem, zakaj je dobro,da živim ne- sposobna za delo. Ti veš, zakaj."
Nisem več nesrečna zaradi svojega polo- žaja; hvala Bogu. Svojega križa ne nosim več z nezadovoljstvom in s kislim obrazom, ampak se trudim,da ga dostojno prenašam po Kristusovem zgledu. Ko pa omagam,do- volim prvemu Simonu, da mi pomaga.
Izogibam se alternativnemu verovanju v sodobne "malike" in naslade, ki pomagajo k sreči tako, da ti gre nekaj časa "hudičevo dobro", potem pa trpiš za vse nazaj. Upo- števam mnenje zdravnikov, in kadar mi ne znajo pomagati, se zatekam k "izviru" res- nice, ki je preizkušena v praksi, če že ni potrjena v znanosti. Verjamem, da je vsa dosedanja znanost brez dodatka vere pre- šibka osnova za življenje,ki mi je podarjeno eno sámo, zato tega ne morem preverjati na sebi.

AL

MOJE IZKUŠNJE Z MS

Ker sem že več let naročena na Prijatelja, sem v prvi letošnji številki našla članek o multipli sklerozi, ki je tudi moja bolezen. Doživljam, da je vse res,kot ste opisali. Ko sem v drugi številki prebrala, da vabite k sodelovanju, sem prosila sina Matevža, saj sama ne morem pisati.
Že sedemnajst let živim z ugotovljeno mul- tiplo sklerozo. Kar se tiče bolezni, jo kar dobro prenašam. Bolj me boli, ker me žalijo ljudje. Nekateri se spotikajo nad menoj,ker ne verjamejo,da sem bolna,drugi pa mislijo naj bi bila kar doma, saj se mi zaradi bole- zni ne bi bilo treba za nič truditi. Zdi se mi da me tudi mož ne razume dovolj dobro. V želji,da bi drugim ustregel in pomagal, tako seveda kaj zaslužil,včasih name pozabi. Če bi me bolj razumeli,bi mi pomagali,namesto da mi delajo težave. Morda bi se mi bolezen izboljšala. Spoznavam, da se mi bolezen slabša,če se žrem.Morda je tudi moje težko življenje pripomoglo,da sem zbolela za MS.
Svetujem, da bi se drugi s to boleznijo spri jaznili in živeli čimbolj samostojno. Koristno je čimveč se družiti z drugimi ljudmi in se čimmanj ozirati na njihove pripombe,opazke Sebe in druge tolažim z mislijo: nič ne veš, kaj tebe čaka. Seveda,nikomur pa ne želim nič slabega.

Kati B. z družino

KO TI ODREKÓ MOČI IN TI ODPOVEDÓ OČI...

Ko sva s sestro odhajali v bolnišnico, sva druga drugo tolažili in spodbujali. Pogovar- jali sva se, koliko nesrečnejših ljudi je od naju,pa so svojo nesrečo sprejeli brez vzdi hovanja in samopomilovanja.Sklenili sva,da bova težke ure omilili z molitvijo, ki sva ji v trpljenju in v veselju vedno ostali zvesti in nama je nihče ne more vzeti. Bili sva si edini v tem, da kljub očesni invalidnosti še vedno nisva tako ubogi, da se ne bi mogli ozreti proti nebu in v duhu ponoviti molitvic ki jih že vsa leta, odkar sva odrasli, nisva molili skupaj. Zadnje dni pred odhodom v veliko belo hišo sva se najinega skupnega bivanja prav veselili.
V letu dni sem prestala toliko hudih preiz- kušenj,da sem natančno spoznala svoj od- nos do duhovnega sveta in ne pričakujem več zunanjih opor.V teh dneh sem sklenila da hočem živeti, se veseliti vsakega dne, upati in verovati. Samo tako bom zmogla ublažiti nesrečo in se dvigniti iz nje.
S takimi mislimi sva se s sestro lepega son- čnega dne znašli v bolniški postelji, ki sta stali druga ob drugi. S tipajočimi gibi in z drsajočimi koraki po dolgem hodniku sva si pomagali in se trudili,da bi bili čim manj od- visni od preobremenjenih,a vedno prijaznih bolniških sester in strežnic. Hvaležno sva sprejemali boleče terapije in natančno upo števali navodila odličnih zdravnikov - spe- cialistov.
Vsak dan sva skušali čim enakomerneje porazdeliti najino telesno in duševno moč, a bi brez slednje, brez najine notranje ne- uničljive duhovne posesti, tiste dni težko prestali. Najina skupna večerna molitev je v trenutku zasenčila prestano telesno bole čino.In pri tem nisva ostali sami. Iz večera v večer se nas je v molitvi zbralo več. V preozki bolniški sobi smo molile rožni venec bolnice od Fale do Nazarij,od Rogaške Sla- tine do Murske Sobote.Pele smo stare na- božne pesmi,ki so vsak večer privabile več in več mladih in starih bolnic.Te so najprej obotavljaje se potrkale na vrata bolniške sobe, nato pa tiho prisedle in se s solznimi očmi pridružile molitvi in pesmi: In zgodil se je čudež.Vsak večer smo kljub bolečinam pomirjeno zaspale in vsak nasle dnji dan je bil svetlejši in prihodnost je po- stajala tolažljivejša.

Jelka Sernec

SPREJEMAM UBOŠTVO SVOJEGA OTROKA...

S svojim otrokom grem po cesti. Nasproti mi prihajata mladi mami s cvetočima otro- koma. Vsi zastrme v naju. Ko morava mimo njih, se ustavijo in strmijo za nama. Mami ocenjujeta vsak korak, vsako kretnjo moje hčerke. Potem se počasi obrneta, otroka pa naju še kar naprej gledata. Končno ju ena od mam obrne z besedami: "Nikar je ne glejta, revica je! Hvala Bogu, da nismo mi taki!"
Seveda me je prizadelo, saj sem prav tako občutljiva kot vse mame prizadetih otrok.
Moj otrok je torej revež, ubog ...
Sprejeti moram to resnico. Ni ubog samo tisti, ki nima kaj jesti, kaj obleči, kje spati, ki nima ničesar. Toda za to duhovno uboš- tvo naših otrok predvsem starši, pa tudi drugi bližnji sorodniki, neradi slišimo in ga tudi neradi priznavamo.
Priznavati uboštvo svojega otroka in ti ga darovati.
Pomagaj mi, o Bog!
Kakšni pa so ljudje, ki tako govorijo? Ali ne čutijo, da nas s svojimi besedami znova in znova ranijo?
Spomnimo se sebe, kakšni smo bili, ko še nismo imele prizadetih otrok! Ali nismo tudi mi podobno pomilovali ranjenih na duši in na telesu? Pa smo še mislili, da smo storili dobro delo,ker se nam je zasmilil drugačen človek!
Tudi nam se je v srce prikradla sebična mi- sel: " - samo da nismo tudi mi taki!"
Zato sprejemam in priznavam uboštvo svo- jega otroka, uboštvo svojega križanega materinstva. Skušam razumeti ljudi, ki me srečujejo, da mi ne želijo hudega, ko me pomilujejo, verjetno je to le dar mojemu uboštvu ... In ko se obenem zahvaljujejo Bogu za to, da niso tako kot me, matere prizadetih otrok? Čutijo pač dolžnost,da se zahvalijo Bogu,ker jih je obvaroval hudega. Tudi mi smo tako govorili ...

Nevina mama, Iz: Lučka 3/89

ALI SMO POTREBNI USMILJENJA?

Z veseljem sem prebrala prispevek Nevine mame v Lučki. Njeno sprejemanje prizade- tosti naših otrok se zelo ujema tudi z mo- jim gledanjem na to našo neprostovoljno danost.
Vsak izmed nas staršev ve,da smo prav vsi potrebovali lep čas, da smo se sprijaznili s položajem, v katerem smo se znašli z na- šimi otroki. Svojega križa sicer ne moremo odložiti. Tega se dobro zavedamo. Ga pa prelagamo z ene rame na drugo, da bi bil čim lažji. Skušamo si najti tiste socialne službe,ki uradno delujejo zato,da med dru- gim tudi nam pomagajo.Svoj križ podlagamo z blazinicami, da ne bi bili preveč ožuljeni. Tako smo veseli vsakega najmanjšega na- predka in uspeha,ki ga naši otroci pokažejo Zatiskamo si oči,češ naši otroci so (skoraj) normalni in naj bodo deležni tudi ugodnosti kot jih imajo zdravi otroci, naj se (čeprav še s takim trudom) naučijo pisati ali malen kost računati,čeprav vemo,da zato ne bo- do nič bolj srečni, ker ne bodo mogli tega s pridom in samostojno uporabljati.Nekateri starši vse življenje ne zmorejo pogledati resnici v oči in ti verjetno tudi najtežje pre našajo svoj križ. Za svojega Ambroža vse to vem. Sama bi z njim ne mogla živeti. Ob pomoči najbližjih in tudi družbe pa z njim živim, lahko rečem, normalno življenje.
In kaj ima pri tem opraviti usmiljenje? Moj Ambrož je potreben stalne pomoči ali "us- miljenja vreden".Že ta pojem ima neprijeten prizvok, čeprav po svoji globoki krščanski razlagi tega ne bi smel zaslužiti. Jezus na križu je bil tudi usmiljenja vreden, pa se temu ni hotel izogniti.Biti usmiljenja vreden pomeni biti manj, kot so drugi (Božja teht- nica ne meri po človeških merilih!), pomeni tudi biti odvisen od drugih (Le kaj zmore posameznik brez sočlovekovega sodelova- nja?). Ali nismo torej prav vsi tako ali dru- gače usmiljenja vredni? Da,vsi bi raje dajali vsi bi raje usmiljenja vrednim pomagali, kot pa usmiljenje sprejemali. Vendar, če ne bi bilo slednjih,tudi prvi ne bi mogli imeti svo- jega zasluženja.
Približevati se kakorkoli prizadetim je zelo težko. Svojega Ambroža poznam, že do Nine pa sem nesproščena, ker ne vem, ka- ko naj se zadržim, da bo ravno prav. Zato popolnoma razumem ljudi, ki nimajo vsak dan opravka s prizadetimi, da se čutijo ob srečanju z njimi nemočni in nesigurni. Ni pa rečeno, da s svojim obnašanjem mislijo kaj slabega. Prav mi, najožji sorodniki prizade- tih, smo večkrat preobčutljivi. Morda šele takrat lahko rečemo, da uboštvo svojega otroka res sprejemamo, ko nas pogled na tujega zdravega otroka razveseli in se ob tem mi zahvalimo: "Hvala Ti, gospodar živ- ljenja, da ta ni tak kot moj in Te prosim, naj bo na svetu čim manj prizadetih otrok"

Alenka, Iz: Lučka 4/89

POROČILO O KONGRESU MEDNARODNEGA BRATSTVA V SAMEIRU NA PORTUGALSKEM

Izvleček iz poročil dežel na prej zastavljena vprašanja o ovirah za bratsko življenje po evangeliju.Vse dežele vidijo dve vrsti ovir:
1. Tiste,ki izhajajo od bolnikov in prizadetih
2. Tiste, ki prihajajo od zunaj: iz družine, družbe, iz doživetih težav.
K prvim prištevamo zlasti: meje, ki jih pov- zročajo bolezen in prizadetost, zavrtost in kompleksi,pomanjkanje človeške in duhovne vzgoje,strah,kako bodo sprejeti. Nezaupa- nje v kakšno gibanje Cerkve. Vključevanje v normalno okolje.
K drugemu štejemo predvsem: nerazume- vanje družine,ki skriva in prekmerno varuje Sedanja civilizacija,napačne vrednote, ne- pravični sistemi,revščina (posebno v Latin- ski Ameriki in Afriki). Osamljenost, težave s prevoznimi sredstvi, razdalje. Krščanski svet, pomanjkanje duhovnikov,ki so zadol- ženi za pastoralo bolnikov.
Vzgojo vseh članov Bratstva imajo za gla- vno skrb v vseh deželah. Obsega različne vidike in ima tri razsežnosti:osebno pomoč, premagovanje kompleksov z medsebojnimi človeškimi odnosi; prijateljstvo; odkrivanje možnosti,ki vodijo k premagovanju prizade tosti. Spodbujanje k odkrivanju problemov in potreb drugih.
Razne akcije. Glede na prispevke dežel se odpirajo tri osnovna področja, seveda v povprečju. Znotraj Bratstva gre za redne obiske s programom (osebni stik), srečanja odgovornih, bratska srečanja,srečanja za- koncev, dopisovanje in razširitev Bratstva na druge škofije in dežele, srečanja s sku- pinami mladih, organizacija članov po fun- kcijah, tečaji, praznovanje božiča in velike noči na nivoju majhnih skupin in škofije.
Srečanja na različnih ravneh, razstave ročnih aktivnosti, literarna dela, foto, izo- braževalni izleti, počitniške kolonije.
V družbenem pogledu gre za vlogo pri zdravstveni službi v korist bolnih in prizade tih; obrt, ročna dela,skupno delo z drugimi socialnimi skupinami pri aktivnostih za iz- gradnjo sosesk. Soudeležba pri svetovanju za socialno blaginjo,izpolnjevanje projektov ki so bili določeni v mednarodnem letu pri- zadetih. Akcije, ki kažejo na omejitve, za- hteve, stanovanjske probleme.
Na cerkvenem področju gre za občest- veno katehezo,povezovanje z drugimi cer- kvenimi skupnostmi,udeležbo v župnijskem svetu, pri škofijski sinodi,pri bolniški pasto- rali, udeležba pri molitvenih skupinah, pri liturgiji,organiziranje svetopisemskih skupin Udeležba pri pastorali za zemljo.

Iz Fraternität 2/90; pripravila M. K.

Beltinci,27.do 29.aprila 1990

ZA ČLOVEKA VREDNO ŽIVLJENJE

Pod tem naslovom in z željo po srečanju se nas je v Beltincih zbralo okrog petindvajset.
Srečanje se je začelo s sv. mašo. G. Lojze Kozar ml.-naš duhovni voditelj-je vsakemu podaril zeleno vejico, da bi tako nazorno pokazal,kako tudi mi -kljub različnosti- se- stavljamo eno družino. Zvečer pa nam je kratko spregovoril o tem, kako dragoceno je vsako življenje, vsako je bogastvo zase in vredno,da živi. V njem pa je treba spo- znati tudi vrednost vsakega človeka, kajti za vse nas je trpel Gospod. Z namenom, da drug drugega obogatimo, razveselimo, oplemenitimo,smo vsakemu napisali v spo- minski zvezek kratko misel,željo,spoznanje.
Sobota zjutraj. Po zajtrku smo poslušali g. Lojzeta,ki nam je govoril in razlagal odlomka iz Raz 2, Raz 3. Zastavil nam je vprašanje, kaj bi le-ti odlomki lahko danes povedali nam.Bog daje pohvale za trud in stanovit- nost, zvestobo in vztrajanje v stiskah, za prenašanje sramotenja,za ljubezen in vero Izreka pa opomine, ker opuščajo ljubezen, storijo premalo dobrega, ker jim je bogas- tvo zatemnilo pogled in ne živijo vredno človeka.
Kakšno naj bo to življenje? Odgovori so v Svetem pismu. Že na prvih straneh Bog naroča: "Rodita in se množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta...- (1 Mz 1,28). Gospodovati pomeni spoštovati, ohranjati naravo, služiti. Da bi imeli zdrav odnos do sebe, bližnjega in Boga, nam je Bog dal deset zapovedi.
Jezus govori,zlasti v govoru na gori (Mt 5) kjer povzame ves svoj nauk: blagor tistim, ki bodo živeli prav pred Bogom in ljudmi, blagor vam, ki ste žalostni, miroljubni, us- miljeni, čisti v srcu ... Postavlja nam zlato pravilo: "Kar koli hočete, da bi ljudje vam storili,storite tudi vi njim." Govori nam o od- puščanju,ki je pomembno za sožitje, pose- bej kristjanov. Odpuščanje omogoča lepše in boljše življenje.
Edini pogoj za človeka vredno življenje pa je ljubezen, vedno in povsod, ker ljubezen vidi več kot naše oči. Zanjo se moramo truditi, da nam Bog zanjo izreče pohvalo.
Sledilo je delo v treh skupinah pod skupnim vprašanjem: Kakšne pohvale in graje bi iz- rekel danes in kaj lahko jaz storim? Tukaj povzemam nekaj misli s plenuma:
• Pohvalo izreči tistemu, ki ljubi, pomaga drugemu in tako osmišlja svoje življenje. Smisel našega življenja pa je,da dosežemo srečo v Kristusu.
• Spominjajmo se srečnih trenutkov, ki so nam darovani od Boga. Bodimo tudi mi dar drugim, osrečujmo jih.
• Ne zavračajmo trpljenja,tudi tu je radost Kdor ne trpi, ne bo nikoli dozorel. Enačimo se lahko s Kristusom,ki tudi ni imel lahkega življenja. Pohvala tistim,ki trpljenje spreje- majo kot sredstvo za odrešenje sveta.
• Najlepše za bolnika,invalida je,da ga mladi ne zavržejo,ne postavijo med njimi pregrad ga sprejmejo.
• Zavedati se moramo, da smo sebični. Ne znamo dovolj poslušati.V drugih prevečkrat vidimo le slabo stran.
• Odkrivati v vseh ljudeh dobre, pozitivne stvari.Zaupati sebi in drugim.Samospošto- vanje zahteva tudi spoštovanje bližnjega.
• Besede, ki pomagajo, si ne moremo sami sebi povedati. To storijo drugi. Prinesejo nam Jezusove besede.
Po kosilu nam je vsem prav prišel popoldan- ski počitek. Ena skupina je obiskala g. Škra- bana,ki je bil v Beltincih štirideset let župnik drugi dve pa Janka in Katico, ki se zaradi bolezni niso mogli udeležiti srečanja.Po po- čitku smo imeli sv.mašo,nato skupni plenum
Zvečer smo dobili gosta g. Lojzeta Kozarja st.,strica našega duhovnega voditelja.Vse nas je presenetil s svojim življenjskim opti- mizmom, veseljem in z res živahnim pripo- vedovanjem o svojem bogatem življenju,ki mu je naložilo že osmi križ.Še zdaj upravlja župnijo v Odrancih in piše knjigo, ki izide v jeseni. Bolj nas je zanimal kot pisatelj, in kot sam pravi,ga je k pisanju vedno "nekaj sililo". Že v mladosti je rad bral, poslušal zgodbe. Doslej je izšlo osem njegovih knjig Največ piše o svojem okolju na Goričkem, o stvareh, ki so mu blizu in ustvarjajo res- nično podlago za njegove zgodbe. (Prema- kljivi svečnik, Materina ruta,Topla babičina dlan ...) Rad ima naravo,sprehode ob oto- žni Muri,v gozdu. V pogovoru smo spoznali kako vedno bolj izgubljamo čustveni stik z naravo, odnos do zemlje ni več isti in to nas vedno bolj siromaši. Na koncu večera je vsem bolnikom in invalidom zaželel obilo poguma, četudi je kdaj zelo težko in vsem podelil božji blagoslov.
Hvala vsem udeležencem za njihovo navzo čnost, hvala vsem, ki ste v duhu in molitvi bili z nami v prelepem Prekmurju.

Meta

RAZMIŠLJANJE OB UVODNIKU PRIJATELJA

Dragi prijatelji v uredništvu Prijatelja!
Dolgo let sem že vaša naročnica, pa nisem bolna in tudi ne invalidna - lahko me pa to vsak trenutek zadene - staramo se pa vsi. Zgodilo se je, da je mojega sinčka povozil avto in od tedaj je prizadet - telesno in duševno. Tudi jaz sem torej prizadeta; ne mislim pa,da sem zaradi tega kaj manj vre- dna. Le zakaj, to je vendar bila nesreča, ki lahko zadene vsakogar?! Lahko vest imam, ker me beseda "prizadetost" ni nikdar to- liko motila, da zato ne bi na primer hotela brati ali si naročiti lista prizadetih in njiho- vih prijateljev. Kako težko bi mi sedaj bilo, če bi drugače ravnala!
In če smo že tako srečni, da nismo sami prizadeti ali pa kdo naših najbližjih,izrazimo Bogu svojo hvaležnost tako,da postanemo prijatelji prizadetih. Seveda ne s pomilova- njem, ampak z resnično bratovsko in ses- trinsko ljubeznijo. To spoznava vedno bolj tudi naša mladina, ki se lepo vključuje v naše skupine PBI. Le kako more kdo, ki je bolan, pa čeprav le krajši čas, reči, da ni prizadet? Tudi zdravniki in medicinske ses- tre uporabljajo ta izraz,ko rečejo: "Ta bol- nik je zelo prizadet." S tem hočejo povedati da je bolnika bolezen kar močno zdelala.Le kaj je s tem glagolom in njegovim trpnim deležnikom narobe, da nam je tako odveč? Ali je to le zatiskanje oči pred resnico? Vsi smo kdaj prizadeti,telesno ali duševno -če nas kaj boli ali če nas kdo užalosti, užali; včasih pa prizadetost traja dlje časa, vča- sih tudi vse življenje.
Vendar pa je naše življenje, tudi če traja do pozne starosti, minljivo in potem nam zasveti svetloba velikonočnega jutra, ki bo pregnala vso našo prizadetost - táko ali drugačno, začasno ali doživljenjsko. Mislim da je List prizadetih in njihovih prijateljev prav lep podnaslov, ki izrazi pravo vsebino Prijatelja.
Tistim pa, ki mislijo, da izraža izraz "priza- detih" le duševno prizadetost, bi kot mati duševno prizadetega otroka rada povedala naj se nikar ne bojijo te besede,saj vsebu- je veliko trpljenja in prav toliko ljubezni. Ljubezen in trpljenje pa sta dragocenosti,s katerima je Kristus odkupil svet za nebesa. Tudi On in Njegova Mati sta bila na Kalvariji hudo, hudo prizadeta ...

Terezija Mali

Mirenski Grad, 4. - 6. maja 1990

ŽIVLJENJE, KI JE VREDNO JEZUSA

Blagor tebi, ubogi v duhu, ki nisi v svetu navad, bogastva in človeške gotovosti.
Blagor tebi, krotkemu, ki zavračaš nasilje in grobost,ki se pustiš voditi Svetemu Duhu v svet nežnosti in potrpljenja.
Blagor tebi, lačnemu in žejnemu pravice. Tvoje srce bije v utripu Jezusovega srca.
Blagor tebi, ki imaš čisto srce, ki ne iščeš srednje poti.
Blagor tebi, usmiljenemu. Tvoje srce se nagiba h grešniku.Tudi drugi bodo usmiljeni s teboj.
Blagor tebi, ki ubogaš glas svoje vesti,se ne oziraš na mnenje ljudi in se počutiš svo bodnega.Preganjajo te,a vseeno oznanjaš.
Blagor tebi, ki si vedno orodje miru. Bolj kot drugo iščeš edinost, razumevanje in spravo.

(Blagri Jeana Vaniera)

"Spet kliče nas venčani maj,k Mariji..." Tako nas je pesem poklicala na Mirenski Grad, k žalostni Materi Božji,da smo ji prinesli šmar nic, ji podarili melodijo in svoja srca. Trudili smo se,da bi sedanji trenutek zaživeli tako kot ga je znala le ona-tiho,ponižno. Marija ni ne velika, ne močna in ne zelo pametna, ampak pravo nasprotje. Ona je doktorica znanosti, ker je majhna. Je učiteljica, zato ker je nemočna.
V Domu duhovnih vaj se nas je zbralo okrog petinšestdeset,da bi si vzeli čas za Boga in da bi razmislili o našem krščanskem življenju ter o nas kot o kamnih, ki gradijo človeka vredno življenje.
Lepo je spet srečati prijatelje,videti znane obraze in spoznavati nove. Lepo se je za- zreti človeku v oči in čutiti Jezusov pogled Kot ena družina smo se zbrali pri obhajilni mizi. Pri pozdravu smo si podali roke in si zaželeli:"Mir s teboj!" Prav s temi besedami nas je v soboto dopoldan pozdravil g.Rado Čuk, kaplan v Komnu, ki je na- slov teme "Za človeka vredno življenje" nekoliko spremenil in dal svojemu razmišljanju dru- gačno izhodišče - "Življenje, ki je vredno Jezusa".
Naša civilizacija, naš način življenja je us- merjen le k zelo močnim, zelo pametnim, velikim,uspešnim in vsestransko sposobnim ljudem,zanemarja pa tiste,ki niso taki.Toda če primerjamo hrast in krompir, ugotovimo, da hrast, ki je mogočen, daje le neznatne sadove, krompir pa, ki je drobcena rastlini- ca, daje bogate in potrebne sadove. Temu stebelcu so podobni tisti, ki so na vozičku ali pa tisti,ki ležijo doma.To so tisti,ki zase ne morejo reči: "Sem kot hrast." Toda sa- dovi teh rastlinic,teh bitij, so bogati. Tako moremo tudi mi v svoji majhnosti dajati sadove duha - to so veselje,ljubezen, mir, potrpežljivost... Če ne bomo prinašali sa- dov, če ne bomo odkrili svoje rodovitnosti, če ne bomo izžarevali ljubezni in upanja, potem bodo tudi ljudje okoli nas umirali, pa ne od telesne lakote, ampak zaradi lakote po ljubezni.
Kot rdeča nit spremlja Jezusovo življenjsko pot trpljenje. Začne se že pri spočetju, ko hoče Jožef Marijo zapustiti, potem pri roj- stvu pa vse do smrti na križu. Skozi vse to življenje gre z Jezusom Marija. Od prvega 'zgodi se' pa vse do binkošti,ko zbere uče- nce,je Marija tiha,ponižna, ljubeča. Ta njena pot ni pot samouničenja,ampak majhnosti.
Kot ljudje ne moremo ljubiti svojih sovraž- nikov.To nam uspe le,če smo doživeli Boga Bog je namreč nekdo,ki mu uspeva, da ima pet milijard ljudi tako rad, kot da bi vsak izmed njih bil njegov otrok. Zato Bog ljubi mene,ljubi pa tudi mojega sovražnika.In če imam rad Boga, morem odpuščati in ljubiti tudi svojega sovražnika. Da bi bil zmožen tega, je potrebna zelo močna milost Sve- tega Duha. In prav molitev je trenutek, čas in prostor, ko doživljam Boga. Zato se moram naučiti moliti, naučiti se moram piti pri studencu.
G. Rado nam je povedal naslednjo zgodbo: Zgodilo se je, da je bila neznatna melodija, ki je nastala v srcu mladega moža in je bila tako nežna in lepa kot srebrni filigram,tako čista kot nebesna modrina prvega pomlad- nega dne.Mladi mož se je veselil svoje me- lodije in jo je hotel podariti Bogu.Bog se je nasmehnil. Ko jo je slišal,je dejal: "Moj sin, tvoja melodija je tako čudovita, da ti bom pomagal, da bo postala popolna." In možu je podaril LJUBEZEN.Melodija v srcu mlade- ga moža se je spremenila.Postala je globlja in ponotranjena. Spet je šel mladenič k Bogu in pred njegove noge je položil svojo mojstrovino. Bog še ni bil zadovoljen.Možu je podaril TRPLJENJE. V trpljenju je fant dozorel v moža.Boril se je in premagal trp- ljenje ter prerastel samega sebe. Njegova melodija je rasla in dozorevala skupaj z njim. Na ozadju tihe otožnosti se je zdela njena veselost še bolj na krilih in njena ne- žnost še dragocenejša kot prej.Zamišljeno je mož stopil pred Boga in mu rekel:"Gospod milostno sprejmi to melodijo. Vanjo sem zlil vso svojo srčno kri. Ničesar boljšega ti ne morem podariti." Bog se je dobrotljivo na- smehnil in odgovoril: "Še eno darilo imam zate. To bo zadnje a tudi najtežje." Možu je podaril OSAMLJENOST. Okrog njega so utihnili glasovi, melodija je doživela še eno spremembo. Postala je čisto poduhovljena. Ko jo je mož,sedaj že starec,ponudil Bogu, jo je ta sprejel. Rekel je: "Sedaj je popol- na." Melodijo je podaril ljudem in vsak,ki jo je slišal, je bil neizmerno SREČEN.
Po predavanju in kratkem odmoru smo se razdelili v šest skupin,v katerih smo v spro- ščenem pogovoru skušali najti odgovore na naslednja vprašanja in naloge: Ali si kdaj doživel,da te je Jezus pogledal? Kdaj in koga težko poslušaš? Kaj je tvoja rana? "Nariši" enega od blagrov! Vsa nova spoznanja in čudovite misli smo pri plenumu posredovali drug drugemu, potem pa smo vse naše radosti in trpljenje darovali Bogu pri sveti daritvi.
Sobotni večer nam je popestrila Anica To- mažič, laiška misijonarka, ki je tri leta de- lovala na Madagaskarju, sedaj pa pomaga pri pripravi mladih,ki želijo v misijone.Poka- zala nam je diapozitive o življenju na tem daljnem otoku. Presenečeni smo bili nad veselostjo, smehom in preprostostjo teh ljudi ter začutili, da je za srečo potrebno več kot samo denar. Prizadela pa nas je huda revščina in bolezni, skozi katere se morajo ti ljudje prebijati. Ogledali smo si tudi diapozitive o letovanju v Lignanu ter o romanju k Mariji na Dobrovo.
Nedelja.Pred sv.mašo smo se zbrali na sa- mostanskem vrtu v prijateljskem pogovoru Potem pa smo se še poslednjič zbrali ob oltarni mizi v cerkvi. Maševal je g. Stanko Lipovšek, somaševal pa g. Jože Zupančič. Na koncu maše smo s pesmijo Marija, skoz' življenje, prosili Marijo, naj nas spremlja na naši poti skozi trpljenje, veselje, bolečine in radosti.
Dnevi srečanja so hitro minili in prišel je čas slovesa. Težko je opisati tisto, kar nosiš v srcu,ko odhajaš s takega srečanja.Z menoj so šli vsi nasmehi, prijazni pogledi in misel: Jezus nas ne kliče in vabi k sebi samo zato da bi nas učil hoditi po poti odrešenja,am- pak tudi zato,da bi znali izžarevati njegovo veselje in ga razodevati s svojim življenjem

Cirila

PRI MARIJI NA STARI GORI

Kako lepo je potovati v prijetni in veseli družbi, kjer uživaš lepote src, ki te sprem- ljajo z ljubeznijo. Svet romanj je ljubezen med udeleženci,ki čutijo toplino Božje in na- še Matere Marije, ki povsod gleda na svoje otroke z ljubeznijo in nežnostjo.
V lepem, a razmeroma hladnem jutru, smo se 2. maja z avtobusom podali na romanje k Mariji na Staro Goro nad Čedadom. Med potjo po Gorenjski se nam je pridružilo še nekaj udeležencev. Prva postaja je bila v Trbižu. Naši žepi so bili preplitvi za bogato obložene stojnice, le radovednost smo la- hko potešili.
Potem smo odbrzeli proti naši Materi,ki nas je čakala na grajskem hribu, kar pomeni italijanski izraz Castelmonte.To je lepa sa- kralna stavba,vredna svojih romarjev in os- krbnikov frančiškanov, ki lepo skrbijo za ta biser vernosti naših pradedov. Prvi začetki segajo v 5.stoletje,ime Stara gora pa je iz 8. stoletja, ko so tam okoli živeli Slovenci.
Ko smo se zbrali k sv. maši, je našo pozornost pritegnil Marijin kip, ki je srce svetišča in izhaja iz 15. stoletja. Zaradi mladost- nega in milega obraza so to Marijo imenovali "Lepo Marijo", zaradi živahne in materinske drže jo še da- nes imenujejo "Živo Marijo".
Oltarji so izredno lepi in bogati,saj izhajajo izpod rok dveh beneških umetnikov. Ko jih opazuješ, imaš občutek,da sanjaš lepe sa- nje in da nisi več na zemlji. So odraz dobe v kateri so nastali: glavni oltar je iz leta 1684,drugi so iz leta 1687.V cerkvi so tudi votivni spominki. V dno duše so mi segli, saj kažejo veliko spoštovanje do Marije, ki je Zdravje vseh bolnikov, ki z zaupanjem čakajo njene pomoči v različnih nesrečah.
Pod cerkvijo je tudi kripta, ki je najstarejši del tega svetišča in prvi kraj Marijinega češčenja.Prvotno je bila skromne velikosti, pred leti pa so jo razširili. Lesena skupina predstavlja, kako nadangel Mihael tepta hudega duha.
Doživel sem,kako je Marijino češčenje lepo Kar tam bi bil ostal,če bi smel. Vendar sem se moral z vsemi romarji vrniti domov, če- prav utrujen od poti, pa z dobrim razpolo- ženjem. Vsem udeležencem romanja še enkrat prav lep pozdrav!

Branko Merše

RADA BI SI DOPISOVALA

Najprej vas lepo pozdravljam.Prijatelja zelo rada berem. Nekaj časa sem bila naročena nanj,potem sem šla pa v Dom upokojencev in sem vam pisala, da sedaj ne morem pla- čati naročnine. Vi ste odpisali,da ga boste pošiljali vseeno,zato me pa veže dolžnost, da se vam prav lepo zahvalim. Prosim vas, da bi v Prijatelju napisali,če bi mi kdo hotel pisati. Oprostite slabi pisavi,ker se mi roka trese, saj tudi mene bolezen muči. Osam- ljena sem in bi me kakšno pismo zelo raz- veselilo.
Končam in vam želim veliko uspeha pri delu in vas prijateljsko pozdravljam!
Draga Milka!
Veseli smo,da ste zvesti Prijatelju, da vam je všeč in ga radi berete.Bog daj,da bi vas razveseljeval in tolažil še več let. Upam,da bodo bralci Prijatelja razumeli vašo željo in vam bo kdo kaj pisal.Oni pa,ki ne utegnejo bodo za vas poslali kakšen vzdihljaj k Bogu vi ga jim vrnite in tako boste povezani v molitvi. Gotovo nobena starost ni lahka, a vi ste jo le dočakali, pa pomislite na tiste ljudi, ki so morali umreti že v mladosti. Pa je že božja volja taka, da si vsak po svoje služimo nebesa.
Želimo vam dosti poguma in vdanosti v božjo voljo.

ENAK MED ENAKIMI

Ta članek me je spodbudil,da sem napisala kako sem prišla v Prijateljstvo (PBI). Ko sem bila pred petnajstimi leti v Borovnici, sem v župnišču opazila list Prijatelj, ki ga še nisem poznala. Pozanimala sem se pri župniku, če ga lahko kupim, pa mi je rekel, naj ga kar vzamem. Ker mi je bil po vsebini všeč, sem ga naročila. Od takrat mi je ves čas zvesti spremljevalec.Zdi se mi,da brez njega ne bi mogla,saj mi je vodnik v življe- nju in tolažba v preizkušnjah.V njem najdem moč v težavah življenja. Je moj "akumulator" s katerim me preizkušeni bratje in sestre napolnjujejo s svojo močjo. Zato tudi jaz kot Rastislav želim, da bi prišel na naše knjižne police in našel pot med širši krog bralcev.
Vsem prijateljem,ki me po tem listu obisku- jete, sodelavcem in vsem, ki se trudite z urejanjem,da nas obiskuje tako lep list,želim da bi v miru in blaginji nadaljevali svoje delo
Vstali Zveličar naj vam da moči in volje! Aleluja! Draga Ivana!
Dobrega in zvestega spremljevalca imate. Gotovo ste si kaj takega želeli in Bog vam je to izpolnil. Prav tako, kot je dober prija- telj potreben mlademu človeku,je potreben tudi starejšemu. In vi ste ga našli v dobri reviji.V Prijatelju res najdemo vse:od sreče, zahvale, trpljenja in raznovrstnih stisk. Pa vas prosim,draga Ivanka, vključite v svoje molitve in prošnje k Bogu tudi za vse tiste, ki se nam prek lista Prijatelja priporočajo v molitveno pomoč. Naj vam bo ta naloga v veselje.Naj vas Bog varuje pred vsem hudim
Prejeli smo še eno vaše pismo, v katerem nam pišete:
Prisrčno vas prosim, pomagajte mi z moli- tvijo, da bi tudi jaz po tolikih letih doživela veselo velikonočno jutro...Priporočite mojo bolečino v molitev tudi dobri s. Mihelangeli in vsem trpečim. Oprostite, da vas ob toli- kem delu še jaz nadlegujem!V stiski človek išče prijatelja, da mu potoži svoje bolečine in ga prosi za pomoč...
Draga Ivana, ne obupajte! Skupno molimo k žalostni Materi božji,k Materi,katere srce je prebodeno s sedmerimi meči, kot vidimo po njenih kipih v naših cerkvah. Vsak meč pomeni eno izmed bolečin.Ne bo vas zapu- stila.Izprosila bo pri Bogu tudi za vas vese- lje velikonočnega jutra. Zaupajte in skupaj molimo! Hvala vam za zaupanje!

SPOMNITE SE ME V MOLITVI

Najprej se vam iz srca zahvaljujem, ko mi ob vsakem prazniku pošljete prečudovito pismo z mnogimi podpisi in globokim premi- šljevanjem. Odkrito vam priznam, da ga komaj čakam, čeprav nisem vredna vaše pozornosti. Mnogo solz preprečite s svojo dobroto in prijaznostjo. Bog vam povrni! Pri vsaki maši se vas hvaležno spominjam in vam želim mnogo uspehov povsod, po- sebno pri Prijatelju, ki je edinstvena revija.
Na razstavah ne sodelujem, ker ne znam nič ročnega dela.Sem članica Zveze slepih in brez talenta za take stvari. Bog pa mi je dal čudovit talent petja in igranja, kar mu hvaležno vračam pri bogoslužju in tudi dru- gače.Dragi prijatelji,bodite prisrčno pozdra- vljeni! Spomnite se tudi, prosim, v molitvi moje mame.Bolna je in me zelo skrbi zanjo Še pomisliti ne smem, da bi jo že vzel Bog. Še enkrat najlepša vam hvala za ves trud in dobroto, ki jo izkazujete nam vsem!
S petjem slaviti Boga je lepše kot z nava- dno molitvijo. Kdor poje, dvakrat moli. No, gotovo je to božji dar, za katerega ste Bogu hvaležni. Mnogi prijatelji te revije pa slavijo Boga z vdanim prenašanjem trpljenj Tako vsak po svoje živimo in častimo Boga da smo kot velik vrt raznovrstnih cvetic, ki cveto Njemu v slavo in bližnjemu v pomoč. Tudi vi se spominjate v molitvah najbolj potrebnih. Vedve z mamo pa sta vključene v naše molitve.

ZBIRANJE ZNAMK ZA MISIJONE

Že dolgo časa se spravljam k pisanju, da bi vam poslala tele znamke, če kaj pridejo v poštev. Včasih sem jih pošiljala † Mimici Pust, ki je bila tudi pobudnica tega lista in sem nanj naročena že od vsega začetka. Saj mi ga je ona priporočila. Je pa ta list nekaj posebnega in vsega preberem, pa čeprav nisem invalidka. Taki,ki smo zdravi, pa potrebujemo duhovne moči, ki si jo na- biramo ob bolnih. Zato mi je list zelo všeč in še drugim ga dam prebrati.
Vam pa želim, da bi imeli še naprej srečno roko pri izbiri tekstov, ki bodo, tudi nam zdravim, vlivali moči za življenje.
Če vam te znamke pridejo kaj prav,jih bom še kdaj poslala. Če je vseeno, kakšne so, jih bom tudi še več lahko zbrala. Te, ki so tukaj, mi jih največ pošlje invalid, katerega naslov sem dobila v Ognjišču. Toliko za danes. Še prav lep prijateljski pozdrav!
Draga Marija!
Hvala vam za pismo in znamke! Te zbiramo za misijone. Prodajo jih zbiralcem znamk. Morajo pa biti pravilno odlepljene od kuvert Najbolje je, če jih prekrijemo z mokrim piv- nikom ali mokro krpo, da se same odlepijo. Če jih s silo trgamo od podlage, se lahko poškodujejo. Tudi rob znamke ne sme biti poškodovan, pa tudi pomečkane ne smejo biti.
Hvala vam za sodelovanje! Hvala za vse lepe želje. Prijateljski pozdrav!

ČUTIM SE OSAMLJENO

Sem mati štirih otrok, sedaj samo še treh; devetih vnukov in treh pravnukov; sem že babica v petinosemdesetem letu, vdova. Pred štirimi leti mi je umrl mož,pred šestimi leti sem pa izgubila sina, svojega prvega otroka. Kako sem bila srečna ob njegovem rojstvu,potem pa tako žalosten konec nje- govega življenja. Eno leto po njegovi smrti sem doživela srčni infarkt. Od takrat sem še bolj uničena in moram biti vedno pod zdravniškim nadzorstvom. Poleg tega sem še čisto sama. Vsi otroci so poročeni proč. Najmlajši sin si je pa blizu sezidal novo sta novanje, tako da smo v primeru kake sile ali potreb si vseeno blizu.
Morda boste rekli, kaj meni to opisuje, am- pak tako se mi zdi,da se bolje počutim, če se potožim.
Draga prijateljica Avgusta!
Po človeško gledano in presojano je res velika vaša bolečina. Pa naj vam bo sedaj polovico lažja,ko ste nam jo povedali. Spre- jeli smo jo nase kot obveznost, da nosimo pred Gospoda prošnjo za vas, da bi vam tolikere težave olajšal. Spodbujam vas, da se mu popolnoma izročite z vsemi svojimi bolečinami. Izročite mu tudi vse vaše ot- roke in vnuke, pravnuke. Izročite Mu tudi pokojnega sina, saj pred Bogom ni pretek- losti, ne prihodnosti - je večni sedaj. Ve- rujte Bogu, da bo vse najbolje uredil! Radi molite z Jezusom na križu:Oče,v tvoje roke izročam sebe in vse svoje! Prijateljsko vas pozdravljamo!

V zimskem času,ko bolnik še bolj trpi,veliko naših prijateljev odhaja domov.Tako nas je 9. januarja za vedno zapustil Jakob Knez, Družbeni dom, 63335 Solčava.
Težko je bilo njegovo življenje, vendar ni klonil. Preživljal se je kot čevljar in skrbel tudi za čebelice,dokler je živel še pri svojih Vedno je bil zelo vesel obiskov in rad se je kam peljal. Posebno rad je romal k svetiš- čem nebeške Matere,kateri je bil zelo vdan
Sedaj se veseli srečanja z vsemi, ki jih je imel že na zemlji,in uživa z njimi večno srečo pri Bogu.

Prejeli smo žalostno sporočilo, ki so ga po- slali sorodniki Ivana Povšeta, Podlog 27, 63315 Šempeter v Savinjski dolini.
"Najlepše se zahvaljujemo za vašo skrb in redno pisanje našemu očetu. Na žalost ga ni več med nami. Umrl je pred božičnimi prazniki. Po desetih letih bolezni ga je po- novno zadela kap. Še enkrat se vam vsi skupaj najlepše zahvaljujemo za vaše bod- rilne besede v težki bolezenski preizkušnji."

Osemindvajsetega januarja je odšel po ve- čno plačilo Rafael Velišček,Plešivo,65212 Dobrovo v Brdih. Nismo vedeli za njegov pogreb,kot tudi za veliko drugih ne zvemo, ki odhajajo domov.
Nismo imeli veliko priložnosti,da bi bili z njim osebno povezani,sprejemal pa je našo po- što.Veliko let je trpel v krogu svojih doma- čih in jih zapustil v oseminpetdesetem letu starosti.Bolezen ga je še zelo mladega pri- klenila na voziček in posteljo. To je vdano prenašal. Naj nam njegov zgled pomaga,da bomo znali tudi mi vse sprejeti.
Svojcem pokojnega Rafaela pa naše glo- boko sožalje.

Devetindvajsetega marca so pokopali Vero Štekar, Nad mlini 42, 68000 Novo mesto. Bila je rodna sestra naše prijateljice Anice Štekar. Skrbela je zanjo in jo negovala, dokler ni sama hudo zbolela.
Zdravnica takole piše o pokojni Veri:"Veliko jih je bilo, ki so jo imeli radi. Obiskovala jih je v domu starejših in jih s svojim nasmehom spodbujala, tolažila, poslušala ... Tudi v bloku je vse poznala in za vsakega vedela, če je kaj potreboval. Dokler je bila zdrava, ni bilo dneva, da ne bi šla koga obiskat ali mu pomagat. Krasila je tudi cerkev in prala cerkveno perilo.
Zaposlena je bila, saj je skrbela za sestro in mamo. Ni imela svojega denarja, pa je imela vedno polne roke, ki so delile in jim ni nikoli zmanjkalo ...
Sedaj jo bomo vsi pogrešali, najbolj sestri, ki sta z njo delili trpljenje ter vso težo in veselje v življenju. Želim,da bi kljub vsemu občutili njeno bližino in pomoč."
To želimo tudi mi, saj smo z rajnimi lahko zelo povezani.

s. Mihelangela

To je moj prvi članek,za Prijatelja. Nikoli mi še na misel ni prišlo,da bom začel z osmrt- nicami.Z Jožetom Permetom (Linhartova 45, Ljubljana) sva se spoznala v bolnišnici leta 1972 po težki poškodbi hrbtenice. Ker so bili poškodovani tudi živci, je sledila po dolgotrajnem okrevanju diagnoza paraple- gija. Nesreča se mi je pripetila v začetku maja,Jožetu pa v sredini meseca.Tako sva ležala v isti sobi v bolnišnici, nevrokirurški oddelek. Kmalu po poškodbi sva ugotovila, da bodo hude posledice in se bo zelo težko navaditi na preostanek življenja na invalid- skem vozičku.Jože je bil zelo dober človek, rad je pomagal in svetoval. Svoje izkušnje je posredoval mlajšim. Midva sva bila po- tem še v UZRI skupaj v isti sobi. In če je prijateljstvo sklenjeno v trpljenju,bolečinah in negotovosti, ni treba zgubljati besed,da sva bila res dobra prijatelja.Tudi stanovala sva v bližini, tako da sva se obiskovala. Včasih sem stokal, da imam občasne bole- čine.Njega je bolj bolelo,a mi je samo rekel: "To moraš kar sprejet." Nikoli se ni potožil ali obupaval glede invalidnosti, bil je poln življenja. Ko se je ponesrečil,je imel tri šo- loobvezne otroke, sina in dve hčerki, stari so bili od šest do dvanajst let.
Umrl je 14.2.'90.,nekaj dni pred šestinpet- desetim rojstnim dnem. Zapustil je ženo in tri otroke, ki so vsi lepo vzgojeni in izšolani tako, da so preskrbljeni. Na srečanja, ki jih organizira Prijateljstvo bolnikov in invalidov ni hodil, ker je rekel, da bi potem kdo ostal doma, on pa da ima avto in gre po svoje. Rad je pa šel na Brezje.Vsako leto,ko orga nizira Ognjišče srečanje za bolne, ostarele in invalide, in tudi sam je rad poromal na Brezje k Mariji.
Ko je videl,da je zelo bolan,je poklical svo- jega prijatelja duhovnika Ivana Miheliča, se spovedal in prejel zakrament sv. mazi- ljenja, tako da je imel lepo popotnico za tam, kjer ni trpljenja in bolečin.
Ko smo se poslavljali od njega na ljubljan- skih Žalah 19. 2., je bil lep, sončen dan. Zbralo se je zelo veliko ljudi. Pogrebno slo- vesnost je opravil gospod Jože Mihelič.Po- greba smo se udeležili tudi njegovi prijatelji invalidi od Zveze paraplegikov Slovenije in društva paraplegikov ljubljanske regije. Oktet opernih pevcev mu je zapel nekaj žalostink. Takoj po pogrebu je imel gospod Mihelič mašo za rajnega v novi cerkvi na Žalah. Prijatelja Jožeta ni več med nami, zdaj uživa plačilo pri Bogu za vse tisto trpljenje in kar je naredil dobrega na tem svetu.

Ivan Kenik

Lani smo se 16.12. na solkanskem poko- pališču poslovili od mame Kristine. Prišla je njena ura in Gospod jo je poklical k sebi. Vse življenje je spolnjevala njegove zapo- vedi. Dosegla je visoko starost,saj bi imela v letošnjem februarju devetdeset let. Do- kler je mogla,čeprav težko,je hodila v cer- kev, saj je bila cerkvena pevka in tudi s tem častila Boga.V zadnjih letih jo je huda invalidnost priklenila bolj v domače okolje. Vse njeno življenje je bilo en sam križev pot, a ga je vdano in ponižno prenašala. Trpela je velike bolečine,nad katerimi se ni nikdar pritoževala,vse trpljenje je darovala Bogu v čast.
Rada je hodila na naša srečanja (za bolne in ostarele) in tudi z nami lepo zapela. Se- daj je v večnosti. Dosegla je tisti cilj, za katerega je vse življenje živela. Radi se je bomo spominjali in zanjo molili. Prepričana sem, da tudi ona prosi Boga za nas vse, ki smo jo imeli radi. Njena dobrota in poniž- nost naj tudi nas opominjata in nam dajeta zgled ter moč, da bomo znali v trpljenju in težavah prenašati vsa bremena, ki nam jih življenje nalaga, da tudi mi dosežemo, kot mama Kristina,skozi trpljenje križevega po- ta po velikem petku tudi velikonočno jutro in z vstalim Kristusom srečno zapojemo Alelujo.

A. B.

Rešitve pošljite do 20.junija 1990 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. Sveto pismo (ekumensko), 2. kvačkan prtiček, 3. vezen prtič, 4. dve kaseti.

Rešitev križanke 2/90:
N, MANDARINE,MALI TRAVEN,GRBA,OBARA, VELIKA NOČ, K, IRAK, ODA, SOLATA, NT, TOLOVAJ, UBOŽEC, NOŽ, ŠERBI, PITEAS, SLA, ES, ENGADIN, OTROK, CA, STELA, SITKA.

NAGRAJENCI 2/90:
1. Kljekljan prtič: Natalija MAJES, 64245 KROPA 104; 2. Zgodbe Sv. Pisma: Franc DULAR, Pod Trško goro 69, 68000 NOVO MESTO; 3. vezen prtiček: Poldka KUK, Ko- lodvorska c.8,61330 KOČEVJE; 4. kovinski okvir (stojalo za sliko): Marija SIMNOVČIČ, Vodnikova 6, 65280 IDRIJA.

SV. VID, MUČENEC

Svetega Vida, mučenca, štejemo med zelo češčene svetnike na Slovenskem.To je vi- dno iz številnih, njemu posvečenih cerkva, teh je prek 70, po njih se večkrat imenuje tudi kraj (Šentvid,Sv.Vid). Domnevamo la- hko,da so krščanski misijonarji med Slovani postavljali cerkve sv. Vidu in s tem spodri- vali slovansko božanstvo poletnega Kresa, Svetovita. V 15. stol. so sv. Vida uvrstili tudi med štirinajste pomočnike v sili in s tem še pospešili njegovo češčenje. Pripo- ročajo se mu v mnogih stiskah: za zdravje živcev in oči (vida), zoper padavico t. i. "vidov ples" in božjast,ob nevarnosti bliska in ognja, zoper kačji pik, za ohranitev čis- tosti. Za svojega zavetnika ga imajo: le- karnarji, kotlarji, pivovarji, mutci in gluhci, viničarji in rudarji pa tudi odrski igralci in plesalci. Upodabljajo ga na dva načina:kot mladeniča s palmo in krokarjem, knjigo ali levom in mučenca v kotlu ali s kotličem v roki.
O življenju in mučeništvu sv.Vida se ni oh- ranil noben zgodovinski zapis,temveč samo legenda,zapisana leta 600,in iz poznejšega časa, in to v različnih oblikah. Toda že do- bro stoletje pred nastankom prve legende, za papeža Galerija I., je stala v Rimu cer- kev,povečena mučencu sv.Vidu.Po legendi je bil Vid iz Sicilije in se je moral zaradi krš čanstva že zgodaj umakniti z doma.Ustavil se je v Italiji,v Lukaniji, in tam širil krščan- sko vero. Ko je Dioklecijan zvedel zanj, ga je dal privesti v Rim.Z mučenjem ga je ho- tel prisiliti, da bi daroval rimskim bogovom. Toda nobena muka ga ni omajala. Tudi v kotlu vrelega olja ni utrpel škode. Vid je še mlad pretrpel mučeniško smrt za Kristusa.
Pozneje nam je znano, da so leta 775 reli- kvije sv.Vida prenesli v samostan St.Denis pri Parizu. Odtod je del relikvij dobil l. 836 samostan Korvey na Vestfalskem, roko sv. Vida pa je cesar Henrik I. podaril češkemu knezu sv. Vaclavu, hranijo jo v veličastni cerkvi sv. Vida na Hradčanih v Pragi.
Priporočimo se mu tudi mi z glavno mašno prošnjo: Vsemogočni Bog, mladi mučenec sv. Vid je ponižno in neustrašno izpovedal krščansko vero.Daj,da jo bomo brez strahu pred hudobijo ljudi izpričevali tudi mi z de- janji krščanske ljubezni.

MAK

Fotografiji za ovitek sta prispevala VB in M.Smerke

Prispevke za št. 4 pošljite do 20. junija 1990

Besedilo pod sliko na zadnji strani:
Sv. Vid v glavnem oltarju župnijske cerkve Ljubljana-Šentvid.