APRIL

• Naj se v zadnjem desetletju 20.stole- tja vsi kristjani združimo v prizadevanju in molitvah, da bi tudi drugi spoznali in vzljubili Jezusa Kristusa.
• Da bi vsi, ki obupujejo nad življenjem, našli pomoč in rešitev v Bogu in ljudeh.

• Naj bi bila Devica Marija svetel zgled ženam za njihovo vsakovrstno navzoč- nost in dejavnost v Cerkvi.
• Da bi matere in žene ob Mariji, Jezu- sovi Materi, začutile veselje nad novim človeškim življenjem.

Na zadnji seji uredniškega odbora smo prisluhnili pripombam, da nekatere moti podnaslov, kot je zgoraj "v glavi".
Res je, da ob besedi "prizadet" mnogi pomislijo le na duševno prizadetost, kot smo bili do nedavna navajeni.Drugi me- nijo,da je naš list namenjen le invalidom in bolnikom. Ko nekateri poverjeniki zmanjšujejo število naročenih izvodov, se izgovarjajo, da starejši umirajo ali ne vidijo, novih naročnikov pa ne najdejo. S takšnim pojmovanjem je poslanstvo lista ne le zoženo,marveč tudi bistveno okrnjeno.Z izrazom "List prizadetih" smo hoteli vključiti vse vrste bolezni in pri- zadetosti, kot je bilo to razloženo že za božič 1983 v uvodniku.
Res je tudi, da nihče noče biti posebej 'zaznamovan', ločen ali odvisen od drugih Ob tem pozabljamo, da nobeden - niti zdrav in nadpovprečno sposoben - ne zmore vsega sam. Torej drug drugega nujno potrebujemo. Če ob tem pomisli- mo na vse vrste prizadetosti,ki človeka omejujejo in utesnjujejo,se tega dejstva še bolj živo zavemo. S tem nočem reči, naj bodo eni dobrotniki, drugi hvaležni prejemniki. Takšen odnos bližnjega po- nižuje. Brez medsebojne pomoči ne gre. Drug od drugega se učimo in tudi mar- sikaj prejemamo.
Težko je vse to razumeti.Upamo,želimo in trudimo se,da bi nam vsem bil Prijatelj v pomoč. V njem se s svojimi bogatimi življenjskimi izkušnjami oglašajo tako pri zadeti kot njihovi prijatelji, se pravi, vsi tisti, ki se z roko v roki trudimo, da bi bilo med nami manj nepotrebnih razlo- čevanj in več sožitja.
Zato Prijatelj je in ostane list prizadetih in njihovih prijateljev.
Vstali Kristus,ki je nase sprejel trpljenje in premagal smrt,naj nam bo luč na poti življenja!

Uredništvo

Slomškove misli

Zdravje gre po curku dol,po nitki pa gor Kar se preveč blesketa, nas prav rado goljufa. Prebrisana glava in pridne roke so boljše blago ko zlate gore.

ENAK MED ENAKIMI

Spomnim se drobca iz zapisa slovenskega profesorja Vospernika iz Celovca o nje- govem nedeljskem izletu v eno od dvo- jezičnih župnij na avstrijskem Koroškem - na Djekše, ki je bil pred leti objavljen v Družini. V sestavku tudi opisuje, kako so na koncu skupaj z družino obiskali še župnijsko cerkev in si ogledali njeno notranjost. Ob izhodu so se ustavili še ob policah z verskim tiskom. Zaman so na teh policah iskali slovensko besedo. Šele ko so odhajali iz cerkve,so za vra- tmi na stari, razmajani mizi ugledali dva izvoda Nedelje,tednika krške škofije.Kot je avtor prizadeto zapisal,mu je ta dro- bec povedal več o položaju slovenskih vernikov v tej župniji, kot bi mu lahko povedala še tako lepa nedeljska pridiga. Sem dolgoletni bralec Prijatelja in imam občutek,da tudi on tu in tam v Sloveniji nekako enako deli usodo Nedelje na Djekšah.
Živim v župniji,ki ima zelo bogato ponu- dbo verskega tiska,saj je poleg Družine in Ognjišča mogoče v cerkvi kupiti tudi čtivo za razne ožje interesne skupine, kot so Tretji dan, Božje okolje... Le Pri- jatelja ni moč najti na polici z verskim tiskom. Sam sem ga enkrat poskušal kupiti, a mi je prodajalka prijazno odgo- vorila, da ga lahko dobim le v župnišču.
Vem, da tako ni le v moji župniji, ampak je tak "drugačen" odnos do Prijatelja na vzoč tudi še v drugih župnijah in okoljih
Zakaj?
Ne vem! Pravzaprav globoko v sebi slu- tim odgovor, a me spoznanje kot krist- jana preveč prizadene, da bi si upal na glas povedati.Pa ne bom oral po tej svoji prizadetosti, le dobrohotno bi vprašal: "Zakaj ne bi Prijatelja (tam, kjer ga še niso), kot enakega med enakimi sprejeli v družbo verskega tiska?"
Razumljivo je,da bolezen, prizadetost in vse,kar je s tem v zvezi,vsaj v začetku v človeku zbuja občutek nelagodja, o- groženosti,odpor... Razumeti pa je tudi treba, da vsakega človeka kdaj, vsaj za določen čas, dohiti bolezen, stiska, trpljenje... Nekoliko poenostavljeno po- vedano,nam prav Prijatelj lahko s svojo vsebino in pričevanji svojih bralcev po- maga odstranjevati razna nelagodja,od pore v nas, ko se srečamo z boleznijo, trpljenjem pri bližnjem,ali pri sebi in nam pomaga, da le-to povežemo z božjim in ga osmislimo.
Jasno, da Prijatelj ni dovolj privlačen za povprečnega,miselno polenjenega bral- ca. Verjamem pa, da bi duhovniki lahko s kakšno prijazno mislijo pri oznanilih, kot so je navadno deležni drugi listi, opogumili svoje vernike, da vzamejo v roke tudi Prijatelja in morda bi ščasoma le prišel med bralce tudi po povsem obi čajni poti. Ti pa bi se mogli srečati z bogastvom misli, občutij, spoznanj..., ki jih poraja bolezen, trpljenje ... življenje in delo z bolniki in med prizadetimi lju- dmi. Pa naj končam. Prijatelj je po svoji vsebini in poslanstvu res drugačen od drugega verskega tiska,vendar pa spet ne toliko drugačen, da bi ne smel biti na voljo bralcem na isti polici kot drugi verski tisk. To si gotovo zasluži.

Rastislav

Op.uredništva: Ponekod sicer že imajo Prijatelja med drugimi časopisi, drugod še ne. Zato mislimo, da prispevek, ki ga objavljamo, sodi na to stran. Ker ni bilo nobenega vprašanja, naj vas spodbudi prošnja sodelavke Marjetke,da se boste še drugi oglasili.

Anton Martin Slomšek: Blaže in Nežica v nedeljski šoli (Odlomki)

Zdaj začno gospod kaplan prav smešne besede na tablo pisati,da jih je vsa šo- la zlagala in po malem prav zastopno izrekala.Po vsakem izreku so jim kak lep nauk povedali. Nekoliko teh izrekov je bilo: Ja - ja. "Veste, kaj to veli? Kristus je rekel: "Vaša beseda naj bo ja, ja, ne ne," to se pravi vselej resnična.Lažniva usta dušo umorijo."
Aj-ja. "Kdo aj-ja? Dete,ki mu ljuba mati poje: Ajaj,ajaj,dete moje! O,koliko mati z otrokom trpi,kako slabo pa otroci ma- teri vračajo!"
Ka-ša na-ša pa-ša. "Kaša je otroška paša, posebno mlečna.Pa vrele kaše ne jesti!"
Bob v ste-no me-ta-ti. "Ali se stene prime? Tako tudi nauk otrok, ki so svo- jeglavni. Take učiti in pa prazno slamo mlatiti."
Zdrav-je dra-go bla-go. "Zdravje po curku izgine, po niti raste; potreba ga je v mladih letih varovati."
Lonec lon-čarja hva-li "kadar lepo zvoni Tako hvali vsako delo svojega delavca"
Birt lon ta-la. "Tako nekateri grdo go- vorijo.Prav po slovenje se reče: Gospo- dar plačuje."
Prihodnjo nedeljo v šoli vsak svojo ta- blico zopet dobi ter začnejo pismenke delati,ki so na veliki tabli stale. Gospod učitelj gredo od enega k drugemu po- pravljat, kar ni bilo prav, ter jim kažejo, kako se lika poregne pa steber za pis- menko naredi. Tudi roko enemu pa dru- gemu peljejo.
Pokaže nekaj črkovnih prvin, novih črk in črkovnih skupin ter nadaljuje:
1. Vsaka pismenka mora vrh ravno visok imeti,zato se od zgornje rise do spodnje srednjice tikoma potegne.
2. Vsak steber naj bo raven, ko sveča gladek, ne skrivljen, ne roglat.
3. Stebri naj bodo od leve na desno na klonjeni, kakor bi jih veter nagnil.
4. Locni morajo biti gladko usločeni,ob- roči pa okrogli, kakor velikonočni kolač.
Po kosilcu gredo oče v Planino lesa ku- pit. Otroka ženeta živinico na vodo ter gresta z vedrico za mater po vode. Pri mlinu Mlakarju vedro na tla postavita, začneta z ogljem po mlinu, ki je zidan bil, čečkati in se skušati, kateri bi lepše črke naredil. Nežica gre v kuhinjo, oglje vzame in grede po lopi črka, kjer je kaj belega bilo. Blaže pa vse nove deske popiše, ki so jih oče obrezali. Vse okrog je bilo marogasto.
Oče pozno domov pridejo, in ko drugo jutro vse počrkano najdejo, se močno kregajo, rekoč: "Sta pozabila, kar sta oni večer pravila, da so gospod kaplan šolarjem prepovedali namesto domače- ga posla šolske reči v roke jemati? Za kmete so delavniki za delo, nedelje in prazniki pa za nauk. Stene morajo biti bele,stene tudi čedne, enako dile. Hiše, ki snažna ni, se pošten človek boji. Kaj Mlakarjevi porečejo,ko mlin ves počrkan najdejo? Bosta jih za zamero prosila,jaz pa bom vajino črkarijo pobelil.Tepel vaju za zdaj ne bom; pa se zanesem, da mi tega višej storila ne bosta."
Popoldne pridejo Mlakar v mlin gledat. "Vidim veliko veselje, ki ga do pisanja imata. Sten mi pa vendar ne črnita. Krede vama bom dal, oče vama pa črne tablice naredijo, da lahko doma posku- šata, kadar utegneta." Napravili so jima table, kakor jih krčmarji imajo. Ko so na večer že vse pospravili, so jima dali po- skušati, da nista pozabila, kar sta se v šoli naučila.
Vesela družba je velik dar božji,varovati pa je, da se v pogovorih Bog ne žali in bližnji ne pohujša.
Pomisli vselej poprej,ko zineš.Božje reči zasmehovati drugim za kratek čas, dru- ga zapoved božja prepoveduje.
Rad govori pa drugim v besedo ne uhajaj Klopotec veliko klopoče, pametni malo pove, pa tisto prav. "Veliko govorjenja brez greha ni," uči Sveti Duh. Čenče Marinke nima nobeden rad.
Ne govori o drugih slabega, tudi ne sa- mo o sebi dobrega.Druge opravljati boli, sam sebe hvaliti smrdi. Če dobrega v tovarišiji praviti ne veš, pa molči; tudi beseda človeka ubije. Najsi beseda ni konj, je pa kamen, ki ga težko odvališ. Lahko se vrže,pa težko pobere, še teže rana ozdravi, ki jo bližnjemu z eno be- sedo narediš.
Vadite se vsega čednega,  poštenega in rastite v ljubeznivosti pri Bogu in pri ljudeh.
Človeška duša je čudna stvar, da je vi- deti ne moremo, pa jo vendar občutimo kakor v prsih skrito srce.
Duša naša nauke posluša, premišljuje, kar sliši; in tega živinče ne more. Duša pomni, kar je čula; ima spomin. Duša se mora vaditi,da hitro razume,kar kdo po- ve in razloči, ali je resnica ali laž, črno ali belo.
Pa kaj človeku pomaga, če je še toliko razumen, pa pameten ni.

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

7. Zakrament sprave - nadloga ali upanje?

Na vprašanje kristjanu: "Kaj je zate v veri najtežje?", dobimo skoraj soglasen odgovor: "Spoved!"
Spoved je za večino kristjanov, ki vero prakticirajo, že dolgo težek, nadležen in neprijeten dogodek. Za nekatere kar ponižujoč!
Še težja,še bolj nadležna, neprijetna in ponižujoča pa je spoved za tiste krist- jane, ki vere ne prakticirajo, ampak pri- hajajo v cerkev za večje praznike, kot sta npr. božič in velika noč.
Zakaj je spoved za kristjane postala nadloga?
Zato,ker je spoved ali,kot zdaj pravimo zakrament sprave, prišel na slab glas. - Če iščemo vzroke za to najprej pri duho vnikih,je morda prvi vzrok v enostranski izobrazbi ali pripravi na obhajanje tega zakramenta. Duhovnik se je pri spovedo- vanju počutil kot nekakšen sodni izve- denec za greh ali kot sodnik za prekrške Pred očmi je imel bolj greh kakor človeka ki ga je obremenjeval greh.
Tudi spovednice so dale temu zakrame- ntu svoj pečat.Čeprav je s svojo obliko zaprte omare zagotavljala potrebno ano- nimnost spovedanca, je počasi postala nekakšen simbol utesnjevanja. Vedno več je ljudi, zlasti mladih in otrok, ki se boje stopiti v spovednico - omaro.
Koncilska prenova in škofovska sinoda v Rimu 1983. sta naglasila potrebo po mnogo širši pripravi duhovnika na službo spovednika. Antropološke vede, kot so: psihologija, poznavanje zakonitosti dia- loga, odkritja globinske psihologije in sociologije in še druge znanosti zadnjih desetletij, naj bi spovedniku omogočile bolj človekoljuben odnos do spovedan- cev.Spoved naj bi bila predvsem pogo- vor o ovirah za človekovo duhovno rast o vzrokih, ki se ponavljajo, da človek spet pade v isti greh, o koristnih pripo- močkih in nasvetih, ki naj bi kristjanu pomagali do življenja v polnosti,ki ga je svojim učencem obljubil Jezus Kristus.
Znani reformator janzenističnega, to je versko zoženega krščanstva 17.stoletja sv. Alfonz Liguori je zelo evangeljsko opisal štiri temeljne spovednikove last- nosti. Spovednik naj bi bil najprej oče, nato zdravnik, potem učitelj in končno sodnik v spovednici.
Kakor oče iz Jezusove prilike o izgublje- nem sinu naj bi z veliko ljubeznijo in brez očitkov sprejemal vsakega spovedanca Kot zdravnik naj bi bil orodje v rokah Jezusa zdravnika, ki je ozdravljal rane grehov. Kot učitelj naj bi z zdravim na- ukom prečiščeval v spovedancu zgre- šeno podobo Boga in mu odkrival osvo- bajajočo pot krščanskega življenja. Kot sodnik naj bi človeka predvsem razbre- menjeval občutkov in zavesti krivde z odpuščanjem v božjem imenu in z močjo božje ljubezni.
Tudi novi obrednik o pokori,t.j.o spovedi poudarja, da mora spovednik poznati bolezni duš.Ker opravlja očetovsko slu- žbo, razodeva ljudem srce nebeškega Očeta in je podoba Kristusa, dobrega pastirja.
Spovednik naj si po navodilih obrednika pridobi potrebno znanje in modrost,pred- vsem pa naj iskreno moli. Med najbolj zahtevno nalogo spovedovanja štejemo razločevanje duhov,t.j.globoko spozna- nje božjega delovanja v srcih ljudi. To spoznanje je dar Svetega Duha in sad ljubezni.
Opisane spovednikove lastnosti razo- devajo ne samo novo podobo spovedi, ampak tudi človeka, ki prihaja k njej, to je človeka, ki trpi zaradi greha in zato išče razumevanje,pomoč in osvoboditev občutkov ter zavesti krivde.
Spoved je postala za vernike nadloga v glavnem zaradi preveč enostranskega spovedovanja. Do tega je prišlo zaradi preveč enostranskega pojmovanja gre- ha in doživljanja krivde.
Zakaj se človek boji spovedi? Zato, ker smo doslej o grehu govorili kot o dejanju ki človeka ponižuje pred drugim. Škofov- ska sinoda je spregovorila o grehu kot o skrivnosti. Sv.pismo opisuje človekov greh zelo simbolično. Bolj kot o grehu moremo govoriti o njegovih posledicah, ki jih človek občuti. Greh razbija člove- kov odnos do drugih,do sebe,do narave in do Boga. Zaradi tega začnemo ljudje teptati temeljne pravice človeške ose- be, najprej pravice do življenja, tudi ži- vljenja nerojenih, kakor tudi pravice do človeka vrednega življenja. S tem je ogrožena človekova svoboda.Z zunanjo močjo oborožena manjšina zaradi sebi- čnih načrtov,koristoljubja in samovolje, sili nemočno večino v človeka nevredno življenje,kot je rasno razlikovanje, nasi- lje,terorizem, krivično urejeno družbeno življenje, izkoriščanje ubogih, žensk, otrok itd.
Novi obrednik zato upravičeno govori o grehu kot o rani, ki ne prizadene samo človeka,ki je storil greh,ampak tudi dru- žbo,v kateri živi, t.j.družino, sodelavce, narod...
Greh je velika prevara. Človek zaradi ne poučenosti, razvad ali pod vplivom ne- urejenih strasti zamenja resnično vred- noto za navidezno, se zanjo odloči in prej ali pozneje spozna zmoto ter njene posledice. Greh torej vedno povzroča človeku rane, zaradi katerih trpi on in družba, v kateri živi. Tako kot vsak ra- njeni človek išče pomoč,rešitev in olaj- šanje, tako tudi človek, ki ga je ranil greh, išče pomoč, rešitev in olajšanje. Ranjeni človek želi, da bi našel primerno zdravilo za svoje rane, da bi se spravil z drugimi, s seboj in končno z Bogom.
Temu globinskemu človekovemu hrepe- nenju po spravi je odgovoril Bog po Je- zusu Kristusu, ki ni prišel na svet, da bi ga obsodil zaradi grehov, ampak da bi se svet po njem osvobodil posledic gre- hov. Zato je spoved eden največjih bo- žjih darov z grehom ranjenemu človeku. Spoved je v resnici eno največjih upanj ki jih Bog ponuja človeku, da bi se rešil grehov in njegovih posledic.
Spoved res ostaja za človeka zahteven korak. Včasih mnogo bolj kot odločitev za tvegano operacijo. Toda pri tem človeka spodbuja upanje, da se bo rešil moreče krivde in notranje razklanosti,ki je ne more umiriti nobena človeška be- seda in noben pripomoček farmacevtske industrije. Jezus, božji Sin, je namreč zagotovil apostolom in po njih vsem du- hovnikom Cerkve, da bodo v njegovem imenu vsakemu človeku,ki se želi iskre- no rešiti posledic grehov, lahko ponudili čudovito zdravilo,to je spoved.Po mne- nju nekaterih teologov je spoved večje božje delo kakor stvarjenje.
Po vsem tem smemo torej upravičeno trditi, da spoved ni več samo nadloga, ampak v resnici največja možnost, ki jo ima Cerkev za prenovitev kristjanov. Človek se po spovedi v resnici na novo rodi in tako spet postane sposoben, da bo v svojem okolju to, kar naj bi bil po Jezusovem naročilu: sol, kvas in luč.
Po kristjanih,ki se bodo spravili med se- boj, bo lahko prišlo tudi do sprave med vsemi ljudmi dobre volje in tako do no- vega obdobja krščanstva na svetu. Zakrament je v resnici največje upanje za novo dobo, krščanski "new age".

Že dolgo je v Anji rasel nemir. Čutila se je nemočno,pred življenjem,ki je posta- jalo vse bolj zahtevno, trdo.
"Najraje bi pobegnila!" A vedno znova se ji je na dnu srca oglašal droban glas: "Kam?"
Vedela je, da v begu ni rešitve. Kamor- koli bo pribežala,bo spet našla Tistega, pred katerim beži. Predati se, pa tudi ni hotela. Želela je to predanost, a strah v njej je zmagoval: mi bo uspelo? bom zmogla do konca?
Nocoj je poslušala pridigo. Duhovnik je pripovedoval o invalidu, ki je slišal božji glas: potrebujem tvoj "da", in odgovoril nanj.
Anja je sklonila glavo. Zavpila bi od bolečine, a zidovi bi še naprej molčali...
"Gospod,saj bi rada,a nočem le na pol..." "Saj vendar prav to počneš, Anja. Ker se bojiš, ne moreš reči 'DA'..." je spet odmeval glas v njej.
Trpeti, trpeti-sam... Zakrila si je oči.
"Če potrebuješ moj DA,veš Ti...,gotovo ne zaradi sebe, morda zaradi bratov, ... zaradi mene..."
Zrla je v noč.Bolečina ji je stiskala grlo. Ne kod ne kam, ni vedela. Stisnila je zobe in odšla v temo: "DA", trpeti ... in ... za Teboj hoditi!

PRAZNIKI IN VESELJE

Navajeni smo obhajati rojstni dan in god. Ob trgatvi povabimo prijatelje in znan- ce, da skupaj veselo zapojemo in med duhovitimi dovtipi preživimo nekaj časa skupaj.
Toda zakaj se skušamo res za vsako ce no veseliti? Ker brez veselja ni pravega življenja. Kako si damo duška,ko zmaga naša nogometna ekipa! Vsa družina se veseli, ko prinese otrok prvo spričevalo z dobrimi ocenami. Kako se otrok veseli prijateljev, sošolcev, starih mater in oče- tov! Gre pri tem samo za darove, ki jih prejema ali ker čuti, da ga imajo radi in je pri njih na varnem?Zakaj pa se ljudje ne znajo več veseliti kot nekoč? Ker manjka čuta za občestvenost.
Preveč skrbi imamo s povečanjem ali ohranjevanjem dosedanjega življenjske- ga standarda. Vsaka družina je postala utrjen grad, kamor lahko vstopi samo tisti, ki mu dovolimo. Ko zapremo hišna vrata, pozabljamo na tiste, ki so zunaj. Če se ves svet podre, nas to ne gane več.
Ker je krog prijateljev silno majhen, ni resnično skupnega veselja. Drugim na- prtimo dolžnost za javni blagor, za za- poslitev mladih, zdravniško oskrbo, saj smo jih izvolili prav za to. Vsaka naša dolžnost se konča,ko plačujemo davke. Mi pa se moramo zabavati čim več in čim bolj. Glavna želja je, da se pozimi smučamo, poleti pa kopamo v morju.
Tudi verski prazniki so postali bolj prilo- žnost, da pokažemo nove obleke in bo- gato obložene mize. Več si tudi ne že- limo. Pritrkovanje, jaslice, vstajenjska procesija nas ne ganejo več. V starih časih so bili prazniki polni verske vsebi- ne. Tudi med pogani so ljudje ob raznih pomembnih dogodkih prepevali, plesali ob spremljavi glasbe.Začetke umetnosti gre iskati v verskih shodih.Prve dramske predstave so uprizarjale razne bogove, ki so se veselili z ljudmi. Med kristjani pa so umetniki doživeto predstavljali Jezusovo rojstvo oz. trpljenje. Ljudje niso samo gledali in ploskali, ampak so sodelovali, kakor so mogli in znali. Zdaj imamo muziko ob vsaki priložnosti, a je na ploščah, imamo koncerte, a mi samo ploskamo na koncu. Naj se drugi trudijo mesece in leta, da bo izvajanje brezhi- bno. Saj mi plačamo vstopnino, kaj naj bi še več zahtevali od nas?
Praznik pa je tedaj, kadar se vsi skupaj veselimo in se za to nesebično trudimo. Zakaj se pogostoma najrajši dobimo pri zakuski, pri kosilu? Ker se tedaj čutimo bolj povezane z drugimi, ker si lahko izmenjamo misli, povemo, kar nas teži ali izpričamo svoje ideale in načrte.
Začetek vsakega pravega veselja pa je da se zavedamo, da nas je Bog ustvaril iz ljubezni. Celo igral se je,ko je ustvar- jal svet, pravi Sveto pismo. Zakaj je otroška doba tako vesela? Ker se otrok čuti varnega in ljubljenega.Če se hoče- mo zares veseliti, postanimo otroci, ne otročji. Če je sam, se otrok dolgočasi: potrebuje prijateljev,da se z njimi veseli da pokaže svoje zmožnosti in iznajdlji- vosti.
Zberimo se pogostoma, da se z drugimi poveselimo, pripravimo jim nekaj veselih uric, skupaj razmišljajmo, kako izboljšati naše okolje, občudujmo naravo, saj je božji dar, posušimo solze z obraza ža- lostnih,ti so nam bratje in sestre. Tedaj bo veselje napolnilo tudi naša srca.Svet ni samo velik, ampak tudi lep in mi v njem veseli, če le hočemo.

R. B.

žrtve pritiska uspešnosti od staršev. Po- sebno obremenjene so matere samohra- nilke. Narašča odvisnost od alkohola in drog.Veliko ljudi trpi zaradi osamljenosti Najbolj na rob družbe pa so pritisnjeni prizadeti ljudje, stari in bolni ter umira- joči. Zanje je vedno manj prostora in razumevanja med ljudmi.
Gotovo pa postaja v zadnjem času ve- dno večji problem tudi finančno pomanj kanje,saj mnogi živijo na robu eksisten- čnega minimuma ali pod njim.

Cerkev naj bi človeka spremljala s svojo skrbjo in pomočjo od rojstva (oziroma od spočetja) do smrti.
V zgodovini je Cerkev izkazovala dejan- sko veliko skrb za človeka in za njegove stiske. Iz cerkvene dobrodelnosti so se pozneje razvile tudi oblike civilne dobro delnosti.
Tudi danes se na karitativnem področju veliko naredi.
Pri nas, kjer ni organizirane karitativne dejavnosti,se sprašujemo,kako naj bi jo organizirali. V deželah, kjer je ta dejav- nost dobro organizirana,pa iščejo pravo pot med neorganizirano in organizirano dejavnostjo. Včasih se namreč zdi, da je preveč poudarjena organizacija za- dušila prvotno zamisel, iz katere izhaja. Neorganizirano karitativno delovanje, je tisto,ki naj bi ga vsak kristjan živel v svojem okolju in je mnogo pomembnejše od organiziranega. Zato naj bi ga spod- bujali pri vseh ljudeh. Toda tako kot je "organiziran apostolat", je tudi organi- zirano karitativno delovanje, pri kate- rem se združujejo ljudje, ki želijo poma- gati ljudem v stiski in je zato lahko nji- hova pomoč bolj učinkovita.
Povsod po svetu vedno bolj ugotavljajo naj bi glavno karitativno delo potekalo na ravni župnije,kjer se lahko ljudje med seboj poznajo in si zato tudi lahko bolje pomagajo. Vedno bolj naj bi to delo te- meljilo na prostovoljcih.
Oblike organizirane pomoči npr. na Koroškem v Avstriji:
• pomoč tretjemu svetu
• pomoč beguncem
• pomoč ob raznih elementarnih nesrečah
• otroški vrtci in druge oblike varstva otrok
• pomoč družinam (pri domačih opravilih)
• pomoč bolnim, starim, prizadetim na njihovih domovih
• domovi za stare
• organiziranje počitnic za starejše
• šola za socialne poklice
• internat za dekleta in za fante
• življenjsko svetovanje
• telefonska služba - klic v sili
• svetovanje pri raznih oblikah zasvoje- nosti (mamila, alkoholizem)
• možnosti za civilno služenje vojaškega roka.
Vendar je tudi v to organizirano in v ve- čjem delu plačano delo vključenih veliko prostovoljcev.
Redno zaposleni pri Karitasu in prosto- voljci naj bi se najprej izobraževali in usposabljali ter se duhovno poglabljali. Karitativno delo mora ohraniti jasne na- gibe za delo in ne sme postati aktivizem
Diakonija je področje,kjer naj bi delovali predvsem laiki. Tu naj bi razvili svojo ustvarjalnost v skrbi za bližnjega. Če- prav naj bi duhovnik (župnik) prepustil to delo laikom, pa je pomembna tudi njegova vloga. Ni vseeno, ali je župnik karitativnemu delu naklonjen ali ne, ga podpira ali ne. Če župnik dojema pomen diakonijskega dela za župnijo, bo lahko tudi veliko pomagal kot duhovni sveto- valec. Nikakor pa ne sme on voditi kari- tativnega dela,ampak mora to dejavnost prepustiti drugim.

• pomoč naj bo zanesljiva
• dinamičen odnos
• segati po nepopularnem
• ukrepati hitro
• socialna dimenzija pomoči
• pomoč za samopomoč
• orientirati se po stiski
• služiti in ne gospodovati
• zaupanje
• krščanska ponižnost
• dar uboge vdove
• genialna ljubezen do bližnjega.
Osnovno izhodišče pa je občestvo.Skupna skrb za druge ljudi med seboj povezuje in tako so tudi sami deležni pomoči. Dajanje- sprejemanje. Občestvo lahko doživimo samo če znamo biti diakonijsko usmerjeni.
Pozna se nam, da po vojni, torej več kot štirideset let, praktično nismo načrtno raz- vijali diakonijske razsežnosti našega krščan- stva. O tem nismo govorili,ničesar organizi rano delali,vse prepustili samo osnovnemu načrtu ljudi, da pomagajo bližnjim.
Kljub temu pa lahko vendarle spregovorimo o nekaterih oblikah diakonijskega dela, ki se je počasi oblikovalo prav posrečeno v naših specifičnih razmerah:
Ognjišče - Predal dobrote, BBI (Bratstvo bolnikov in invalidov),diakonijska dejavnost po mnogih župnijah, Betanija - sedaj tudi skupina za žalujoče,Vera in luč,Kronika do- brega,SDM (Servis dobrote mladih),organi- ziranje romanj za bolnike v Lurd, redovnice (nega bolnikov po domovih).
Vsaka dežela mora najti svojo pot, svojo obliko,kako se približa in kako lahko pomaga ljudem v stiski.
Kako naj bi pridobili sodelavce?
• osebno nagovoriti tiste,ki se zdijo primerni
• iskati primerne ljudi po župnijah. ZA KONEC:
Ungar: "Mislim,da niso tako pomembne nove metode, pač pa nov človek". Ne gre samo za določeno pomoč, ampak tudi za rast v veri.
In vedeti moramo: Vse,kar storimo, je pre- malo. Nikoli ne smemo izgubiti poguma,tudi takrat ne,kadar se nam zdi,da je naša po- moč le kapljica v morje.

dr. Metka Klevišar

MISLI OB LETOŠNJEM POSTU

V postnem času smo.Kot kristjani smo po- klicani za bolne in potrebne.Zato je za nas postni čas velik izziv, kako ga bomo pre- živeli, v kaj bomo usmerili svoje sile, čemu bomo dali prednost, bomo v svojih sklepih vztrajni do konca.Letošnji postni čas je en kraten na vseh ravneh in področjih našega delovanja in udejstvovanja.
Kristus zahteva od nas spreobrnjenje.Mi pa tega ne slišimo preveč radi. Spreobrnjenje je dolgotrajen proces, božje delo v nas, a ne brez našega sodelovanja in nenehnega prizadevanja.Spreobrniti se,tudi za nas po- meni spremeniti miselnost, stopiti na novo pot,začeti novo življenje.Bog nam naklanja dovolj milosti,zato smo se dolžni spreobra- čati. Le kdor se bo čutil, da ga nagovarja božja beseda, bo tudi dovzeten za delo pri samem sebi in pripravljen za sodelovanje z Bogom. Za človeka, ki je sam s seboj ter z načinom življenja in dela zadovoljen, pa je spreobrnjenje le prazna beseda in nepotre- bna stvar. V veliki nevarnosti smo, da nam samozadostnost v našem duhovnem živ- ljenju ugaša tudi željo in sploh zavest, da smo spreobrnjenja potrebni.
Začeti torej moramo pri sebi. Spoznanje svojih lastnih napak, slabosti in grehov je nujno, da bomo začutili, kako potrebno je lastno spreobrnjenje.Zato je potreben čas ki ga danes nam vsem primanjkuje.Toda ta čas, ki ga bomo porabili za lastno poboljša- nje,se nam bo bogato obrestoval. Predvsem se je potrebno notranje osvoboditi. Pot do notranje svobode je proces, ki nikakor ni samo v molitvi in samoti, Kristus nam v evangeliju prve postne nedelje Mt 4,1-11, jasno pove,da je to bojišče, kjer je On po- kazal, kakšna mora biti naša drža do sata- na, ki je večni sovražnik človeka. Notranja svoboda je v odvisnosti,priznavanju in pos lušanju edinemu Bogu.S tem kristjan v sebi dviga svojo bogupodobnost.
Za nas kristjane je še posebej temeljna kre- post ljubezni do bližnjega.Po zgledu svoje- ga Učitelja moramo še posebej ljubiti bolne in tiste, ki so telesno pa tudi duhovno od- visni od drugih. V našem poklicnem delu pa se stalno prepletata medicinska pomoč in

etika s krščanskim karitasom in diakonijo. To pa zahteva dodaten napor in angažma. Kako zelo veljajo Gospodove besede: "Kar- koli ste storili enemu izmed mojih najmanj- ših bratov,ste meni storili" (Mt 25,40). Za- vestno moramo gojiti ljubezen do svojega poklica, do človeka, ki od nas pričakuje pozornost, dobroto, pomoč.
Temeljnega pomena za vse naše delovanje pa so tudi medsebojni odnosi na delovnem mestu. Kjer med sodelavci ne vlada iskren dialog, načelo subsidiarnosti (katalog de- lovnih dolžnosti, opravil in nalog) in se ne zrcalijo v največji meri vse človeške kvali- tete,tam tudi ni humane medicine. Nesmi- selno se je sklicevati na etiko, medicinsko prisego, če človek v svojem srcu ne čuti ljubezni in veselja do poklica,če se tudi pri svojem delu ne zaveda velike odvisnosti od Boga in človeka,če se ne trudi za srčno dobrost.Res je včasih težko kaj narediti pri posamezniku, ki je morda po čisti napačni poti prišel v medicinski poklic, toda naša osebnostna in duhovna drža je gotovo tudi izziv zanj.

Jože Štupnikar

JEZUS KRISTUS-MOJ PRIJATELJ

"Vsak ima posebno milost" je na začetku pogovora dejal Jože Vesenjak (Kališnikov trg 3, 61113 Ljubljana), ki sva ga s prijateljico Zinko obiskala. Sončno nedeljsko popoldne je sicer vabilo v naravo,vendar je bila tudi za naju posebna milost,ko nama je odkrival vsaj del svojega duhovnega bogastva,ki ga smemo posredovati. Rodil se je leta 1920 pri Sv.Marjeti niže Ptuja, v katoliški družini s petimi otroki. Toliko jih je bilo že prej v očetovi družini in tudi njegovi sorodniki imajo povprečno štiri do pet otrok. "Zame je bila velikanska milost,da sem bil poklican v naši družini." Ko je leta 1944 prejel maš- niško posvečenje, je bil petnajsti duhovnik v sorodstvu. Zaradi bolezni je pred enim letom in pol zapustil župnijo Sv.Andraž nad Polzelo.Sedaj je duhovni asistent v Družini Kristusa odrešenika in pomaga v župniji Ljubljana-Ježica.

Vaše zadnje delo, po katerem se je vaše ime spet razširilo po Sloveniji, je knjižica Moja župnija, ki so jo izdale Rakovniške Knjižice. Morda bi najprej spregovorili o začetkih vaše duhovni- ške poti, kot kaplan in župnik?
Moja župnija poudarja vlogo laikov. Želel sem, da bi se naši laiki - beseda mi seveda ni všeč -naši verniki čutili polnopravni člani Cerkve,da bi dojeli: Cerkev smo mi, mi smo Kristusova skrivnost,mi smo Kristusova na- vzočnost v tem svetu,potem bi se seveda čisto drugače zavzeli za spremembo sveta Župnija naj bi razvila vse tiste organe,ki so potrebni,da odgovori potrebam današnjega časa. Najprej seveda,da slavimo Boga;po- tem,da živimo v medsebojni ljubezni.Toliko je različnih potreb, duhovnih,telesnih, ose- bnih, družbenih, družinskih, in vse to naj bi župnija razvila. To pa bo zmogla le tedaj, če bo imela dovolj prebujenih vernikov, ki se bodo tega zavedali.
Kot duhovnik občutim krščanstvo kot ob- čestveno življenje tistih,ki verujejo v Boga čutijo Kristusa med sabo,se čutijo poveza- ne v Svetem Duhu njegove ljubezni in tako nekako ponavzočijo ljubezen Svete Trojice v svetu. Iz tega doživetja občestva je iz- hajalo vse moje duhovniško delo. Iz tega vidika sem napisal to drobno knjižico Moja župnija,da bi se naši krščanski verniki čutili tako nagovorjene in povezane.

Ste do te misli, da je krščanstvo kot občestvo, da je župnija kot skupnost, prišli bolj po študiju ali takšno pojmo- vanje izhaja že iz vaše družine?
Gotovo je to že iz domače družine. V njej je zlasti oče veliko sodeloval v raznih žup- nijskih zadevah. Živo se še spomnim, kako sva se nekoč z očetom - bil sem še dijak - pogovarjala, pa mi reče: "To ni zadeva žu- pnika, to je naša zadeva. Tega se moramo mi vsi zavedati in vsak svojo dolžnost spol niti.Pravico imamo tudi tukaj odločati." Ta- krat sem se pravzaprav začel zavedati, da imajo vsi ljudje v Cerkvi svoje dostojanstvo svoje poslanstvo, svojo odgovornost, pa tudi svoje pravice. Ta miselnost se je po- tem v meni poglabljala. Spominjam se tis- tega večera,ko je nama s prijateljem Nace Čretnik, sedaj prelat v Parizu, rekel: "Ali se zavedata, koliko mladih fantov in deklet hodi po poti pogube, mi katoliški dijaki pa zanje nič ne storimo." To je bil gotovo naj bolj milostni trenutek mojega dijaškega ži- vljenja v Katoliški akciji. Kakor da bi se mi odprlo tisto široko obzorje teh mladih ljudi, za katere mi nič ne storimo. Pozneje je še študij ter razmišljanje, zlasti o evharistiji, to moje gledanje spopolnjevalo.

Kako je bilo potem,ko ste se kot kaplan srečali z dušno pastirskim delom? Leta 1945 sem kot novomašnik prevzel župnijo Devica Marija v Polju. Tam ni bilo mogoče kaj posebnega narediti, razen pogumno ozna- njati Božjo besedo,ničesar se bati, mladino še naprej navduševati in vzgajati. Po dveh mesecih sem prišel v Šmartno pri Slovenj Gradcu,kjer sem res doživel tako občestve- nost.Na Štajerskem so bili brez duhovnikov Komaj so čakali, da se duhovniki vrnejo. Zato so se okrog mene, mladega kaplana, množično zbirali mladi, stari, otroci, tudi ljudje srednjih let, največ pa seveda otroci in mladina ter pobožne dobre žene, delno pa tudi bolniki.
Od tam sem šel v Brežice. Tu so bili ljudje, ki so čas vojne preživeli v izgnanstvu,zato so prinesli tudi marsikakšno izkustvo iz Nem- čije in Francije, kjer je bilo dušno pastirstvo gotovo naprednejše kakor v Sloveniji. Tudi župnik Franc Klasinc se je v Šleziji marsi- česa naučil. Bil je odprt za vse pobude.
Seveda, počasi je šlo nazaj,zlasti če so bili duhovniki bolj plahi ali pa so bili bolj zagle- dani samo v svoje pravice,da ljudje morajo ubogati tisto, kar duhovnik naroči. To pa je narobe.
V Brežicah sem bil šest let, potem sem šel v Maribor, Ljutomer, Šoštanj, za štirinajst mesecev v zapor, pa spet v Šoštanj za šest let.V tem duhu,kakor sem doživljal na prvih dveh farah, sem povsod nadaljeval.

Ali je bilo kaj duhovnih poklicev na farah kjer ste bili? Bilo jih je nekaj,nekaj pa ka- sneje,otroci mojih učencev. Ko sem bil no- vomašnik, me je navdajala silna vnema za duhovniške poklice, pa sem drugo ali tretjo mašo po novi maši prav v ta namen opravil da bi veliko mojih učencev postalo duhov- nikov. In po otročje sem si predstavljal,ta- ko sem se kasneje kdaj pošalil, da bi vsaj dvesto učencev postalo duhovniki. Ker to v rednih razmerah ni bilo, me je Bog moral poslati za spirituala.

Morda so vam prav zaradi sposobnosti za vzgojo mladih in za sodelovanje za- upali vzgojo bogoslovcev. Kdaj je bilo to? Vse drugo bi prej pričakoval kakor to, da bom moral v Ljubljano za spirituala.Škof Držečnik me je prosil, nadškof Pogačnik pa leta 1963 imenoval. Spiritual sem ostal tri- najst let. Gotovo so to bila najlepša leta mojega duhovništva.

Kaj ste skušali bogoslovcem najbolj priporočati ob pripravi na duhovniško službo? Osrednja misel, ki me je vedno spremljala, je povezanost s Kristusom. Bil sem zelo vesel, ko je bilo v koncilskem od- loku o semeniški vzgoji napisano: naj se na- vadijo živeti s Kristusom kot svojim prijate- ljem.Ta misel me je vedno spremljala. Kdor dobi oseben stik s Kristusom, ta Kristusa vzljubi,z njim živi,se z njim -da tako rečem - o vsaki stvari posvetuje.
Druga misel pa je bila:odmreti sebi.To sem največ poudarjal.Zato so mi včasih še po- zneje, ko smo se srečali, v šali rekli, če še vedno tako poudarjam tisti "radikalizem". Biti odločen,biti pogumen, sebe spraviti na nič in tako pripraviti prostor za Kristusa in njegovo delo. Eni so me bolj razumeli,drugi manj.

Danes občutimo pomanjkanje duhovnih poklicev. Menite, da je v mladih dovolj smisla za duhovne vrednote; ko slišijo Božji klic, ga morejo prepoznati in mu slediti? Vedno sem imel občutek in ga imam še zdaj: ljudje imajo veliko posluha za du- hovne vrednote,samo poguma imajo manj, da bi se radikalno odločili in za to živeli. Marsikdo si misli: pol bom živel za duhovne vrednote,nekaj pa tudi,da se mi bo na tem svetu prijetno godilo. Smisel za duhovne vrednote ljudje imajo,premalo pa je tistega radikalizma,ki je potreben za duhovniški ali redovniški poklic.Zato imamo premalo duho vnih poklicev. Morda tudi duhovniki k temu mlade premalo spodbujamo. Velikodušno in pogumno se odpovedati vsem posvetnim željam in živeti samo za Kristusovo kraljestvo

Morda preveč poudarjamo težo duhov- ništva in to odpoved, kot da bi duhov- ništvo imelo samo senčne plati, pa ima vendar tudi toliko lepega, svetlega, osrečujočega... Ne vem. Sam zase lahko rečem,da duhovništva nisem nikoli čutil kot breme. Vse različne odpovedi so bile nekako lahke. Ne rečem,da niso bile tudi težke,to- da če človek vidi, da ima neka težka stvar svoj globok smisel, jo potem z veseljem naredi.

Kako naj duhovnik danes mladim, ki kažejo smisel za duhovne poklice, po- maga ali jih usmerja? Precej mojih učen cev ali učenk se je odločilo za duhovni po- klic. Vedno je bila pobuda na njihovi strani Začetnik mora biti Bog,njegova milost. Ta- kemu pomagati gojiti duhovnost,odločiti pa se mora sam.

Bi morda iz teh let vzgojiteljske službe še kaj poudaril? Vedno me je bolelo, če sem med našimi fanti videl kakšne primere mlačnosti ali pa zavestnega dela, ki ni bilo v skladu z bogoslovskim ali duhovniškim ži- vljenjem.Rad sem poudarjal občestvo:drug drugemu pomagajte. Vi se med sabo po- znate,morate se čutiti odgovorne ne samo zase, ampak za ves letnik.
Enako je danes pomembno,tudi med mladi- mi,da so majhne skupine čimbolj povezane ter se trudijo biti čimbolj popolni kristjani. Vedno in povsod naj bodo Kristusovo obče stvo. Čim več bo takih občestev,bolj bomo prekvasili tudi sedanji svet s krščanstvom.
Kdor se vživi v tako skupnost in občestvo, se tudi laže odloči za duhovniški poklic.Za- to je iz naše Katoliške akcije zraslo največ duhovnih poklicev. Čeprav je bila usmerje- na vzgajati krščanske laike, je več ko po- lovica fantov šlo v duhovništvo, ker so se čutili povezane in soodgovorne za druge.

Danes Katoliške akcije ne poznamo. Vsaj na kratko jo opišite... O slovenski Katoliški akciji, zlasti dijaški, imajo mnogi predsodke,posebej zaradi njenega ustano- vitelja prof. Ernesta Tomca. Bil je namreč zelo načelen človek. Kjer ni videl popolne katoliške načelnosti, tiste je zavračal. Ta smer zavračanja drugih mi nikoli ni bila všeč Poudarjati močno načelnost za nas same, da se sami znamo resnično premagati, od- reči in biti vedno in povsod dosledni katoli- čani,to pa bi bilo tudi danes silno potrebno Ljubezni do evharistije in ljubezni do za- kramentov sem se mnogo več naučil v Ka- toliški akciji, kakor pa osem let v dijaškem semenišču.

Pojdimo k vašemu delu za edinost kri- stjanov. Kam segajo začetki in kako poteka danes? Zelo rad odgovorim na to vprašanje. Od škofa Slomška dalje so bili Slovenci vneti za zedinjenje kristjanov-kot se je temu reklo. Posebno velike zasluge za to je imel prelat Franc Grivec, pa tudi Čepon, Snoj, v mariborski škofiji kanonik Mirt,Stična itd. Ti so to delo vodili in ohra- njali.Toda vedno se je gledalo pod vidikom naj se pravoslavni spreobrnejo in vrnejo v katoliško Cerkev;še bolj pa se morajo spre- obrniti protestanti,ki so daleč od krščanske resnice. Kot načelen človek sem to odkrito srčno in z veseljem sprejemal ter to tudi zagovarjal.
Potem sem kot bogoslovec drugega letnika prišel v Srbijo na deželo-kot izgnanec med vojno za pol leta-in sem tam živel z doma- čini.S tamkajšnjim srbskim duhovnikom sva bila velika prijatelja. Tam sem videl, da so vendar ti ljudje prav tako kristjani kakor mi Svojih verskih dolžnosti sicer ne spolnjujejo tako kakor mi, o veri pa so vedno govorili. Vera je bila nekje duša njihovega življenja. Od takrat naprej sem začel gledati čisto drugače. To,kar je Cerkev z 2. vatikanskim cerkvenim zborom uzakonila,sem takrat za čel čutiti. Nas vendar vse druži, vsi živimo Kristusa;mi ne moremo živeti Kristusa brez delovanja Svetega Duha. Če je Sveti Duh pri njih in pri nas, smo vendar edini. Samo nekatere stvari nas še ločijo, te je treba počasi odpravljati. Pomembno je,da se za- vemo, kaj vse nas druži.
Še danes imam veliko ljubezen do srbskega naroda in zaupanje, da bodo vse te neum- nosti in napetosti,ki nas zdaj ločijo, minile. Preprosti srbski človek je plemenit,je dober

Kdaj je nastal Ekumenski svet?
Odlok o ekumenizmu je bil potrjen 1964.leta Potem smo se zbrali: škof Lenič, prelat dr. Fajdiga, dr. Čepon, dr. Perko in še nekaj duhovnikov.S sestanka smo škofom poslali pismo in predlagali,naj se ustanovi Sloven- ski ekumenski svet, v katerega naj pridejo po trije duhovniki iz vsake škofije in iz vsa kega reda (moškega in ženskega) po eden zastopnik. Škofje so na praznik sv. Cirila in Metoda, 5. julija 1965, ustanovili Slovenski ekumenski svet. Naredili smo obširen načrt vendar vsega ni bilo moč uresničiti. Ostalo je redno delo za Teden krščanske edinosti, za ekumensko nedeljo ter za trajne stike s pravoslavnimi.

Menite, da so po petindvajsetih letih delovanja sveta, molitev in srečanj, že opazni premiki? Ni mogoče reči,da so vsi katoličani sprejeli ekumensko miselnost, lahko pa rečem,da je večina sprejela pravos- lavne in tudi protestante kot brate in sestre

Kako naj bi sodelovali pri uresničevanju te ideje verniki ali bolniki ali časopisi?
Tudi list kot Prijatelj lahko naredi zelo ko- ristno delo, da vsaj včasih kaj napiše, npr. da pravoslavne ali protestante pokaže v pozitivni luči. Lep zgled je Jezusova prilika o usmiljenem Samarijanu. Kdo je tisti,ki gre mimo? Pravoverni judovski duhovnik, pravo verni judovski levit.Kdo se siromaka usmili? Krivoverski Samarijan. S kratkimi noticami lahko Prijatelj pripomore, da se bomo čutili eno vsi,ki smo krščeni,saj smo vsi včlanje- ni v Kristusa in smo vsi deležni delovanja Svetega Duha. Kdor to razume in ve, kako je Kristus edinost priporočal in zanjo molil, bo tudi sam molil.Prijatelj ima veliko armado molilcev; zato se že vnaprej zahvaljujem za molitve in žrtve v ta namen.

Veliko needinosti je že v naših medse- bojnih odnosih. Kako naj te razlike in napetosti premagujemo? Večkrat sem povedal to primero: Kdor stopi na splav ali v čoln,obenem pa se z drugo roko drži obale ga bo raztrgalo.Če torej cel vstopiš v čoln Cerkve, če se ves okleneš Kristusa, boš najprej edin sam v sebi in tista edinost se bo nehote prenašala tudi na druge. Bolj ko bomo živeli polnost Kristusovega življenja, bolj bomo med sabo edini, bodisi v okrilju družine, bodisi župnije ali redovnih skupno- sti, ali pa tudi različnih veroizpovedi. Imeti čut,da ima naš bližnji drugačne lastnosti in sposobnosti ter mu dopustiti, da je druga- čen; ali kakor danes radi rečemo: edinost v različnosti. Vsi skušajmo resnično živeti Kristusovo življenje v moči Svetega Duha.

Veliko ste sodelovali tudi pri prenovi liturgije ali bogoslužja. Kako naj to be- sedo razumemo: da mi služimo Bogu ali Bog služi nam? Vedno me moti, kadar govorimo, da mi služimo Bogu. Bog naše službe nič ne potrebuje. Bog je sam v sebi popolnost, popolnost resnice, ljubezni, do- brote.Torej absolutna sreča.Zato mu naša dobra dela, svetost,ne more povečati nje- gove sreče. Ta Božja ljubezen se je hotela razliti na stvari, zato je Bog naš stvarnik. Ker pa je človek pomanjkljiv, ker je človek grešil in greši in bo še grešil, zato je Bog tudi naš odrešenik. In v tem oziru sedaj Bog nam služi. Mislim,da se mnogo premalo zavedamo,kaj vsako nedeljo izpovedujemo: "da je zaradi nas ljudi in zaradi našega zve ličanja prišel iz nebes." Bogoslužje je prav to, kako Kristus sedaj služi odrešenju ljudi. Vendar pa,če je človek količkaj plemenit in dober ter se zaveda te Božje dobrote, se želi Bogu zahvaljevati in mu skazovati čast mu želi kar se da popolno skazovati ljube- zen,nima ničesar drugega kakor bogoslužje V bogoslužju smo namreč s Kristusom po Svetem Duhu eno,nikjer drugje ne doseže- mo takšne edinosti.Jezus je ustanovil Cer- kev kot zakrament, da vse njegovo delo nadaljuje.

Ko smo sedaj govorili o bogoslužju,smo mislili na sveto mašo. S Kristusom se združujemo tudi po zakramentih, očiš- čujemo in utrjujemo. Kakšen pomen imajo za vernika,zlasti sprava (spoved) obhajilo in bolniško maziljenje? Najprej nekaj na splošno. Vedno me je motilo, in vedno bolj me moti, kadar gledamo na za- kramente preveč individualistično.Vsak za- krament, ki ga vernik prejema, prejema ne samo kot oseba,ampak tudi kot član Cerkve V tem duhu je treba prejemati zlasti za- krament sprave,ki je najbolj oseben. Ko se človek obtožuje,je sicer sam z duhovnikom vendar je treba tudi takrat čutiti, da se spravljam v svojem imenu in imenu tistih, ki sem jih morda pohujševal, spravljam se ne samo z Bogom, ampak tudi s Cerkvijo, da bom imel več možnosti in moči za opra- vljanje svojega poslanstva v Cerkvi.
Zdi se mi, da še nismo dovolj ovrednotili bolniškega maziljenja.Bolniki naj bi po njem hrepeneli in ga prejemali vsako leto, kot to Cerkev omogoča.Ta zakrament nas posve- čuje, notranje razsvetljuje,nam širi obzorje in pomaga do spoznanja, da imamo bolniki posebno poslanstvo v Cerkvi.Mi nadaljujemo Kristusovo trpljenje in to mora prihajati iz čim večje velikodušnosti.Zakrament mazi- ljenja nam pomaga,da ne le potrpimo, am- pak da iz pravega duha trpimo.Če je božja volja, nam vrača zdravje, zlasti pa nam daje duhovno zdravje. To pa je dostikrat prav v tem, da človek z veseljem prenaša križ, ker ve, da je treba za hudobije tega sveta zadoščevati.
Pred leti sem napisal povest V kraljestvu sonca, ki je izhajala v Ognjišču. V njej sem razložil to misel,kako s trpljenjem prepreču jemo, da se ne uresniči to, kar so otroci v Fatimi videli. Duše so na poti v pekel kakor snežinke. Trpljenje, ki ga Cerkev sprejema - to so zlasti bolniki in preganjani kristjani - je pa tista božja roka, ki zadnji trenutek poseže vmes, da duše ne pridejo v pekel.

Kako bi odgovoril tistemu, ki se brani bolniškega maziljenja,češ,saj nisem še tako slab, da bi umrl...? To je dediščina preteklih časov, ko se je reklo "poslednje maziljenje" ali zakrament za umirajoče. De- jansko ni ne eno ne drugo, pač pa je za- krament za življenje v novem poslanstvu. Vsak, ki ima neko resno bolezen ali okvaro, da ne more po naravni poti izpolnjevati vsega, kar bi kot zdrav človek spolnjeval, naj bi si želel ta zakrament. Ta zakrament nas usposablja za novo poslanstvo.

V pogovoru ste se že sami uvrstili med bolnike. Morda še nekaj besed o svoji bolezni, zlasti o sprejemanju. Če je mogoče, povejte, kako je bilo prej, ko ste bili zdravi, in sedaj, ko ste prisiljeni upoštevati meje, ki jih določa bolezen?
Leta 1955 sem imel hudo gripo in sem vse- eno vodil duhovne vaje v mrzlem prostoru. Od takrat sem imel kronični bronhitis.Ko se je poslabšalo,sem šel na pregled in ugoto- vili so pljučnega raka.Ko sem slišal,da imam pljučnega raka,sem rekel "Ljubi Bog, vedno sem si želel,da bi mogel za tvoje kraljestvo nekaj trpeti,pa se mi je vedno dobro godilo in sedaj imam priložnost, da bom za Božje kraljestvo trpel."
Iskreno povem,da me je strah trpljenja. Ne vem,kaj me še čaka. Pogosto prosim Boga, naj mi da sproti tistega razumevanja in mo- či, da bom naredil tisto,kar bo on od mene pričakoval.Skušam z enako pripravljenostjo in navdušenostjo opravljati svoje duhov- niško delo. Razlika je v tem, da se hitreje utrudim.
Bolj sem prizadet v zunanji dejavnosti. Ve- dno sem rad hodil v planine, sedaj pa ne morem več,ker ne zmorem večjega napora Človek mora biti Bogu za vsak dan hvaležen Pomembno je zaupanje v Božjo pomoč, da nas črni trenutki, kadar je bolečina večja, ne spravljajo v žalost ali celo obup. Vemo: kadar je stiska največja, je Božja pomoč najbližja.

Verjamem, da ste vi to že doživeli, ker ste že prej razmišljali in bili na trpljenje kar nekako pripravljeni. Večina ljudi misli, da je bolezen sama na sebi zlo, nekaj slabega. Do spoznanja, da je bo- lezen vrednota ali celo Božji dar, je za večino ljudi dolga pot. Morda tudi vam kdaj pride kakšen vprašaj ali dvom v tem sprejemanju in darovanju? Takole mislim: edina absolutna vrednost je Božja ljubezen. Vse druge vrednosti so pogojne. Tudi prejemanje zakramentov in oznanje- vanje. Vrednota so le, če služijo Božji lju- bezni. Če človek Boga prosi, da bi se Božja ljubezen naselila v njegovem srcu, da bi bil posrednik in sodelavec Božje ljubezni, po- tem počasi začne spoznavati,da je trpljenje eno izmed sredstev - lahko bi rekli zakra- ment v širšem pomenu besede -, da nas in druge posvečuje. Bolezen in trpljenje samo po sebi,ločeno od Božje ljubezni,je zlo. Kot sredstvo, ki nas dviga in očiščuje za Božjo ljubezen pa je gotovo tudi Božji dar. Ni pa to lahko spoznati. Želim, da bi se vsi naši bolniki, zlasti tisti, ki imajo neozdravljivo bolezen,ali pa so za kaj prikrajšani (za vid, sluh, hojo itd.), čimbolj čutili obdarovane, obiskane, da jim je Bog na poseben način izkazal svoje prijateljstvo, ko jih je poklical za svoje sodelavce prav na tistem podro- čju, kjer je najteže - v trpljenju. Kristus je nekako triintrideset let živel običajno člo- veško življenje, gotovo je bilo tudi nekaj trpljenja,potem pa pridejo dnevi strašnega trpljenja v velikem tednu, da je zaklical: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" Njegova življenjska daritev je takrat dose- gla višek,takrat je moral - po človeško re- čeno - svojo ljubezen najbolj strniti, da je v ljubezni izpolnil Božjo voljo. Cerkev mora tudi tista dva ali tri dni nadaljevati. Če nas je Bog poklical, da smo sodelavci prav na tem področju,je to posebno zaupanje. Bla- gor bolniku, ki začne to spoznavati in se Bogu za to zahvaljevati.

Letos boste - če Bog da - dosegli sve- topisemsko starost sedemdesetih let. Kako gledate na svojo prehojeno pot? Je bilo v življenju kaj posebno težkega da vas je zaznamovalo, ali osrečujo- čega? Če gledam nazaj, obžalujem grehe, napake, premalo zvestobe, zlasti premalo zaupanje v delovanje Božje milosti.Ker Bog odpušča,se zanašam na njegovo usmiljenje Če gledam usmeritev, bi morda sledil bo- goslovni znanosti, da bi študiral. Morda bi vplival na širši krog, da bi verniki doživljali Cerkev kot delovanje Svetega Duha.
Vedno sem čutil osrečujočo Božjo bližino. Ko sem prvo noč prebil v zaporu, me je po dolgem zasliševanju zasliševalec vprašal, kako sem spal. Odkrito sem povedal,da ta- ko sladko kakor doma, ker sem čutil, da je Kristus z menoj. Prav čutil sem, da je res poleg mene.

Veliko smo se pogovarjali o oznanjeva- nju in bogoslužju. K bistvu krščanstva spada tudi diakonija. Kaj menite o tej razsežnosti? Bogoslužje, ki nima vidika diakonije, ni popolno krščansko bogoslužje, je bistveno okrnjeno. Pri prenavljanju bogo služja bi morali ovrednotiti tudi darovanje, ki naj bi bilo tudi velikodušno zbiranje darov za vse potrebne, ne samo za verne. Vsaka župnija mora imeti oblikovan organ za kari- tativno dejavnost ali diakonijsko službo, ki bi poznal vse, ki so pomoči potrebni in bi jim pomagal. To velja za vsako občestvo, župnije in redovne skupnosti.Kristus je pred vsem služil ubogim: "Hodil je okrog in delil dobrote." Njegovo delo se najbolj nadaljuje v obhajanju evharistije, zato tudi v evha- ristiji služi ubogim.

Pogovor zapisal: Jože

podpisi k fotografijam:
• Jože Vesenjak uživa gostoljubje župnika V. Pečnika na Ježici.
• Skupaj s prijateljem pravoslavnim duhovni- kom v najznamenitejšem srbskem samostanu v Studenici.
• Vse višine so ga privlačevale.
• Z beograjskim nadškofom dr. F.Perkom sta bila sojetnika v zaporu, sedaj sodelavca za edinost kristjanov.

STRAH

Rak. Rak? Rak!
"Zakaj ste pa tako dolgo čakali, gospa?"
"Saj nisem čakala."
"Tole imate že dalj časa,gotovo ste opazili Ste se bali priti? Nekateri se bojijo, da bi slišali diagnozo."
"Nisem se bala,res ne,samo pozorna nisem bila.Malomarna sem bila do zdravja." "Vsak se boji - razumljivo, da se boji."
Utihnila sem.
Saj, menda se res večina boji!
Moji domači in moji znanci mi iz dolge veri- ge teh, ki so zboleli za rakom, naštevajo samo tiste,ki so se pozdravili. Tistih drugih ne omenjajo. Ne upajo si. Netaktno bi bilo, lahko bi me prestrašili.
Torej naj izključim misel na smrt in vse svo je prizadevanje usmerim v (večno!?) živ- ljenje na tem svetu!
Sotrpinka na postelji poleg moje pripovedu- je, kakšne težke ure je preživljala, preden je prišla na operacijo. Podnevi se je sicer zamotila z delom, toda ponoči so strahovi prilezli iz svojih skrivališč in jo mučili, da jo je vse bolelo in ni mogla spati. Mislila je,da je tako hudo bolna,pa je zvedela, da so to samo živci.
Torej oklepati se z vso silo upanja na oz- dravitev! Ko tega upanja ne bo več (prej ali slej ga vsakemu zmanjka!) - kaj potem? Nenadoma pasti v brezno brezupa, kjer te, kot vsakega, čaka smrt?
Starši so me vzgajali v krščanskem duhu; ko sem odrasla, sem se še sama zavestno odločila za to.Nisem vedela,da je smrt ne- kaj strašnega. Če je kdo umrl, so rekli, da je šel v nebesa. Samo greh je pomenil zlo - grešna duša ne more v nebesa. Greha se torej varuj in če ti je že umazal dušo, se ga kesaj!
Vsak dan moli in prosi Boga,da te obvaruje greha. Da ti pomaga izpolnjevati njegove zapovedi. Zajemaj pomoč iz svetih zakra- mentov in iz nedeljske maše in vsaj enkrat na mesec si očisti dušo v zakramentu sprave Delaj tako,kakor da boš večno živel,in moli kakor da boš jutri umrl!
Nikoli nisem mogla razumeti obsodbe, da je ta ali oni odpisan, če je bil neozdravljivo bolan.Če misliš s tem smrt,potem smo odpi sani vsi: že od rojstva naprej smo obsojeni nanjo.
Tako, dragi moji življenjski sopotniki: ni se vam treba ukvarjati z mano, na istem smo!
Vse bom storila, kar je potrebno,da se po- zdravim. A prej kot v bolnišnico sem zavila v cerkev,da se pripravim na smrt.Verjemite ali ne - tisti hip, ko se tudi s smrtjo sprija- zniš, začneš šele prav živeti.
Vse dneve, do danes, mi je v duši svetlo, kot bi jo razsvetljevalo tisočero sonc. Del- ček stvarstva sem,neznaten delček,za ka- terega pa vendar neprestano skrbi Bog, ki je dober in vsemogočen in neprimerno več ve kakor jaz ali vi,moji bližnji,ali pa vsi zdra vniki sveta. Zakaj bi se torej vznemirjala?
Neizmerna Ti hvala,Gospod,za to spoznanje!
Ponižno Te prosim, nakloni ga vsem, da se ne bodo bali!

MK

Otrok s prizadetostjo in njegovo okolje

V svetu in tudi pri nas čedalje bolj prevla- duje načelo,da naj otrok, če je le mogoče, ostane v naravnem okolju, iz katerega iz- haja in v katerem naj bi tudi živel.Se pravi ostane naj v družini. Izjema so le najhuje prizadeti otroci, ki imajo tako hude telesne in duševne okvare,da zdravljenje in vzgoja doma nista možna ali pa zaradi svojega stanja ogrožajo druge otroke v družini ali vso družino.
Ko otrok ustrezno dozori,individualna obra- vnava ni več dovolj. Potrebno mu je omo- gočiti vključitev v skupinsko obravnavo in intenzivnejšo socializacijo. Tako kot zdravi otroci potrebujejo družbo vrstnikov,jo prav tako potrebujejo otroci s prizadetostjo. Vrtci za prizadete otroke naj bi bili v ses- tavi "normalnih" vrtcev, vendar s pogojem, da je tem otrokom zagotovljeno ustrezno šolano osebje, primerna oprema in njihovi prizadetosti prilagojen program.
Zdravljenje in usposabljanje poteka redno vse leto. Zato zaslužijo otroci in njihovi starši, da jim omogočimo odmor v naravi. Najprimernejša oblika so poletne in zimske terapevtsko-počitniške kolonije. Orga- nizirane so tako, da se pri mlajših otrocih terapevtska obravnava ne prekine, otroci pa so skupaj s starši in terapevti. Za sta- rejše otroke in mladostnike pa je kolonija v naravi tudi priložnost za to,da se privajajo na samostojnejše življenje, da širijo krog svojih prijateljev...

Z otrokovo rastjo se ob zdravljenju čedalje bolj prepletajo in bogatijo vzgojni in učni postopki.Otroku je potrebno omogočiti us- trezno šolanje in kasneje vključitev v de- lovni proces. Mnoge osebe s prizadetostjo niso nič slabši delavci kot drugi, potrebno jih je le ustrezno usposobiti in jim poiskati pravo delo.
Taki otroci imajo pravico dobiti tudi vse druge ugodnosti,ki jih imamo in nam jih nudi naša družba. Zabava, kultura, rekreacija, šport, ljubezen, mir - vse to in še marsikaj drugega mora (bi moralo) biti dosegljivo tudi njim.

Da bi bil ves ta obsežen program za pomoč otrokom, prizadetim s cerebralno paralizo, laže izvedljiv,je potrebno sodelovanje vseh družbenih dejavnikov in ne le zdravstvene in pedagoške službe. V društvih za cere- bralno paralizo združujejo svoje moči tako prizadete osebe in njihovi starši, kot tudi zdravstveni,prosvetni in družbeno-politični delavci z istim ciljem: da bi tudi razvojno moteni otroci napredovali in bili srečni.

Iz brošure Kaj je cerebralna paraliza? Izdala Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Ljubljana, 1988. Naslov ljubljanskega društva: Trebinjska 13, tel. (061) 340 667.

Pripravila: Darinka Slanovec

NAZARJE: duhovna obnova za sodelavce PBI (od 16. do 18.2.1990)

Življenje je kot razburkano morje.Valovi me dan za dnem premetavajo sem in tja. Zdaj zadenem na to, zdaj na drugo oviro. Z ne- katerimi se spopadem, drugim hočem ube- žati,ker nimam dovolj moči,da jih premagam. Ob vsem tem pa je okrog mene vedno več hrupa, ki mi onemogoča, da grem vase - da prisluhnem glasu vesti. To me prazni.
Vsakdo ve in čuti, da ne more nenehoma le dajati, ne da bi tudi sam prejemal. Zato se moramo kdaj umakniti v samoto,v tišino da napolnimo svoje "akumulatorje". Tako smo se sodelavci Prijateljstva bolnikov in invalidov zbrali v frančiškanskem samosta- nu v Nazarjah. Srečali smo se v glavnem z znanimi obrazi.Večini je bil nepoznan le naš duhovni voditelj, kapucin p. Karel Gržan s Ptuja. Njegova preprostost in umirjenost nas je kmalu osvojila in zbližala. Duhovno srečanje smo začeli in končali z evharisti- čno daritvijo. Vmes pa smo imeli skupna in osebna razmišljanja o veselju, o polnjenju - molitvi, o svobodi, o ovirah in mostovih.
Prvi večer smo si ogledali film o Vincenciju Pavelskem,ustanovitelju lazaristov in usmi- ljenk.Spoznali smo njegovo življenje in delo v duhovniškem poklicu. Kljub neštetim na- sprotovanjem in številnim oviram na svoji poti je vztrajno nadaljeval delo. Neizmerna ljubezen do trpečih, onemoglih in osamlje- nih ga je vedno vodila le naprej. Z dobrim zgledom je začel privabljati k delu z ubogi- mi vedno nove prostovoljce. Do zadnjega trenutka zemeljskega življenja jim je sve- toval in pomagal,jim vlival poguma. Prav je da se tudi mi vsak dan znova trudimo ži- veti po Vincencijevem zgledu -da vztrajno delamo, četudi nam mnogi nasprotujejo in postavljajo takšne ali drugačne ovire. Pri delu nas lahko spodbuja tudi njegova misel: "Kako drugače vidimo uboge, če jih gleda- mo v Bogu in s spoštovanjem, ki jim ga je izkazal Jezus."
Razmišljanje o veselju. Tu so se mi zasta- vila vprašanja: Kaj je veselje? Kaj me res- nično in trajno razveseljuje? S kom želim deliti veselje? ... Veselje je ubranost duše, ki izhaja iz zavesti notranje urejenosti. Veselje je tesno povezano z nasmehom, ki je cenejši od elektrike, daje pa mnogo več svetlobe.Zato ne skoparimo z njim! Prinašaj- mo veselje in toplino bližnjim z nasmehom! Ne pozabljajmo, kaj čutimo sami, kadar se nam kdo nasmehne. Tako bomo rasli v do- brem in v bližnjih ne bomo iskali le slabosti, pač pa dobra, plemenita dejanja. Le čemu bi iskali trnje? Mar ni prijetneje uživati ob cvetu?
Če želimo vse to doseči, je potrebno,da se krepimo-polnimo z molitvijo,branjem in pre- mišljevanjem Svetega pisma. V pogovoru z Bogom se nas On dotakne, nas nagovori. Takrat mu moramo prisluhniti, kot to stori- mo, če nam spregovori prijatelj.
Molitev naj bo tista energija, ki polni naš "akumulator",to polnjenje pa mora biti stal- no,sicer postanemo prazne ali celo razbite posode. Vemo, kdo nam more v taki stiski edini pomagati. Gospod nas vabi, da se v zakramentu sprave vrnemo na pot veselja in prave svobode. On nas ozdravlja in nam po padcu prvi ponudi roko.On nam daje no- vih moči,da preraščamo ovire in se z novimi močmi lotimo utrjevanja mostov do Boga in do bližnjega. Takrat se spopademo tudi z gradnjo novih mostov do soljudi, takrat smo pripravljeni biti tudi most med ljudmi.
Dnevi tihote in zbranosti so minili. Odhajali smo vsak na svoj košček naše prelepe do- movine. V srcih nam je odmevala misel, ki nas je pospremila na pot: VELIKA SREČA BO PRODRLA V NAŠE ŽIVLJENJE, ČE BOMO JEZUSU DOVOLILI, DA NAS BO VODIL.

SMZ

Šentjakob ob Savi, 9. - 11. marca 1990

SMISEL IN VREDNOST ŽIVLJENJA

Pogosto me zagrne tema vsakdanjih skrbi in težav.Luč ugasne v "žaru" lastnega jaza Takrat zgrešim Pot in se spotaknem ob kamnu samega sebe. V meni je bolečina in bes, ki ne pojenja vse dotlej, dokler znova ne poiščem smeri. V želji, da jo spet odkri- jem in jo zarišem v svoje srce,sem sprejela gostoljubje in prijaznost sester usmiljenk v Šentjakobu ob Savi, kjer smo, od 9. do 11. marca, odgovorni in sodelavci PBI imeli duhovno obnovo.
Mrak je legal na zemljo in večerni zvon je zapel svoj Ave.V tišini in miru samostanske kapele smo pristopili k Jezusovi mizi, da bi nam v skrivnosti daritve dal od svojega jesti in piti.
Že prvi večer smo ob gledanju filma o sv. Tereziji D.J. zabili sebi močan klin,katerega se bomo lahko oprijeli, ko nas zmami dvom in nezaupanje o lastni poklicanosti v Božji načrt. Nobeno življenje ni tako krhko, pra- zno in izgubljeno,da ne bi moglo izpričevati ljubezni Bogu.
V sobotnem dopoldnevu nam je, na temo "Kristjan za človeka vredno življenje" drobil svoje misli naš duhovni vodja kaplan Štefan Pavli iz Cerkelj na Gorenjskem.
Vse kar imam (življenje, ljubezen, odpuš- čanje, trpljenje, zdravje...), je Božji dar, in najlepša zahvala zanj je,da z njim, ponižno in iskreno, izpolnjujem Jezusovo zapoved ljubezni. Ljubezen do Boga lahko dokažem le z ljubeznijo do bližnjega. Bog na različne načine preizkuša mojo vero in zaupanje vanj. Kolikor ljubezni, darovanja je v meni, toliko vrednejše je moje življenje.Temelj in moč mojega življenja je evangelij;ni dovolj, da ga poznam, moram se truditi in učiti se ga živeti.
Ko kmet pripravlja njivo za novo setev, jo najprej opleje in preorje. Tako smo tudi mi preko zakramenta sv.pokore očistili pajče- vino in prah iz svojih src,da bo Božje seme v nas obrodilo sad.
Vse,kar smo namleli pri živahnem in pestrem pogovoru po skupinah, smo potem preko strnjenih poročil prenesli drug drugemu.
Duhovno razgiban dan smo sklenili z Jezu- som pri sv. maši.
Zvečer nas je z obiskom razveselil misijonar - lazarist Rado Sušnik, ki že veliko let oz- nanja in uresničuje Jezusov Govor na gori med našimi brati na Madagaskarju. Preko preprostih besed in slikovitih diapozitivov smo ujeli vsaj drobec malgaškega verova- nja in življenja.Presenetila sta nas nasmeh in notranje veselje Malgašev kljub precej- šnji materialni revščini. Še bolj se je v nas utrdilo spoznanje, da se človeško življenje meri le po kvaliteti srca in ne po kvantiteti blaga.
Nedelja je Gospodov dan. Zbrani ob oltarni mizi, pri evharistiji,smo prosili Očeta blago- slova, previdnosti, dobrote in usmiljenja, da bi mogli vse prejeto v življenju čimbolje darovati sočloveku.
Bogato doživetje za vse nas je bilo sreča- nje s profesorjem Avguštinom Pirnatom, ki nam je z izbranimi besedili naših pisateljev in pesnikov ter duhovitimi prispodobami približal lepoto, bogastvo in izjemnost slo- venskega jezika.
Kristus nas je spodbudil in opogumil,da smo se ozrli po poti naprej, da smo spregovorili še o načrtih, idejah naših aktivnosti PBI za vnaprej. Z vso dobro voljo in mladostno zagnanostjo smo se odločili in sprejeli od- govornost, da v septembru uresničimo in izpeljemo razstavo ročnih del PBI Slovenije
Namesto slovesa naj zapišem le: "Bogu hvala za dar prijateljstva med nami!"

Alenka O.

KRIŽ - ZNAMENJE VERE

Križ,ki ga verniki naredimo na čelu,ustnicah in na prsih, ni samo znamenje vere,temveč mnogo več, križ, ki ga spoštljivo in s pravo pobožnostjo naredimo,je tudi lepa molitev, s katero počastimo največjo skrivnost na- še vere,sv.Trojico. Zato je nikdar ne izgo- vorimo dovolj premišljeno in slovesno.
Vprašajmo se, dragi preizkušani prijatelji, in vsi bralci teh vrstic, ali smo tudi mi med tistimi,ki malomarno izgovarjamo to najve- čjo skrivnost naše vere. Zato je nujno, da to veliko pomanjkljivost v svoji veri popra- vimo, dokler je še čas.
Cerkev nas vedno vabi k spreobrnjenju in poboljšanju. Postni ali velikonočni čas nas opozarja,naj bi vsaj križ,kadar ga naredimo storili premišljeno in pobožno ter s tem po- častili vsemogočnega in usmiljenega Boga. Res je med bolniki in invalidi mnogo takih,ki tudi križa ne morejo sami napraviti. Bog od teh ne zahteva in ne pričakuje kaj takega, saj so le-ti njegovi z vsem svojim bitjem.
Če bi se med tistimi,ki boste brali te vrstice, dobilo vsaj nekaj takih, ki bodo odslej bolj spoštljivo in bolj premišljeno delali zname- nje križa, potem sem dosegel svoj namen.

Ivan Zadnik

POLNOST BOŽIČNEGA VESELJA - ZA VSE LETO!

Naj se nadaljuje in traja.Tako nam je zaželel voditelj p. Franci Pivec, ko smo se v kam- niškem Domu upokojencev zbrali k božični maši na dan sv. Štefana, prvega mučenca in zavetnika trpečih ljudi.To simbolično ve- lja tudi za nas,stanovalce doma,saj je bilo med nami veliko bolehnih,slabo pomičnih, z invalidskimi vozički, starejših in oslabljenih. Ob petju prelepih božičnih pesmi in nago- voru so se nam ogrela srca.
Angelski pozdrav je bilo sporočilo, da Bog prihaja med nas,se ne sramuje priti v našo skromnost, grešnost, krhkost. Tudi v našo stvarnost življenja v domu, ki je drugačna kot prej, ko smo živeli samostojno. Odvisni smo od ljudi,ki nam pomagajo, se žrtvujejo za nas, tega večkrat ne znamo prav ceniti in tarnamo. Bog je izbral preprostost, rev- ščino, tudi naša dediščina je revščina, sla- botnost. Povabimo Jezusa, da nosi z nami vsakdanji križ, saj prihaja, da bi nas osvo- bodil in rešil. Povabimo ga v kamrico srca, saj želi prebivati z nami. Nagovarja nas in trka na naša srca,naj občutimo dotik božje roke! Prosimo ga torej, da pride k nam in ostane pri nas,kajti večer življenja se bliža in pomoči potrebujemo. Z nami bo Marija,ki bo skoraj zapela svoj slavospev Magnificat za vse nas. Ob koncu lepega doživetja se je voditelj zahvalil vsem,da smo bili navzo- či pri Jezusovi daritvi, tudi sorodnikom in vodstvu in nam želel z blagoslovom božje- ga varstva, ki naj nas spremlja vse leto.

Marija Lavrič

ŽIVLJENJE V POLNOSTI

S. Minka Škerlj, kje in kako ste preživeli svoje otroštvo in mladost? Prvič mi je posijalo sonce v Begunjah pri Cerknici, na Notranjskem, kjer sem preživela svoje otroštvo in mladost do konca osnovne šole

Ste članica reda Zdravstvenih misijon- skih sester. Bi nam ga malo predstavili in povedali, kako ste prišli k njim, saj menda sestre ne delujete v Sloveniji?
Naš red Zdravstvenih misijonskih sester je bil ustanovljen leta 1925 v Washingtonu, ZDA. Pot,ki je vodila do tega koraka,je bila nenavadna. V tistem času cerkveni zakon ni dovoljeval redovnicam, da bi v polnem obsegu delovale v zdravstvu in se s tem tudi strokovno usposabljale za delo v me- dicini. Tudi vrata prenekaterih univerz so bila ženskam zaprta. Zaradi tega je naša redovna predhodnica, ki je bila Škotinja, študirala medicino v Franciji.To je bilo proti koncu prejšnjega stoletja. Ona je tudi dala pobudo mlademu dekletu Ani Dengel iz ju- žne Tirolske, da je šla študirat medicino v Cork na Irsko,pozneje je pa odšla v Indijo, doživljala bedo muslimanske žene v današ- njem Pakistanu. Tam žensk ni smel zdraviti moški zdravnik. V vsem tem je Ana Dengel videla edini izhod,da se strokovno usposo- bljena skupina redovnic posveti temu apo- stolatu zdravljenja, da žene nekaj naredijo za žene.
V začetku so bile štiri,dve medicinski sestri in dve zdravnici,treh narodnosti.Leta 1936 se je tudi cerkveni zakon spremenil in tak- rat so mogle tudi vse prve članice z novimi hkrati narediti slovesne zaobljube. Danes štejemo sedemsto članic, dvajset narod- nosti in delujemo v dvajsetih deželah.
Moja pot v ta red je vodila bolj po ovinkih. Želja, da posvetim svoje življenje misijon- skemu delu, se mi je porodila šele kasneje. Takrat sem se tudi odločila, da bi šla kot medicinska sestra; to je pomenilo, da sem morala najprej priti do tega poklica. Po ko- nčanem študiju v Londonu, vključno tečaj iz tropske medicine, sem nekaj časa delala v Ljubljani. Tu sem tudi prek pokojnega profesorja Fajdiga stopila v pisni stik s tem redom.Najprej sem šla kot laiška misijonarka v Gano,delala in živela tam s temi sestrami nato sem se odločila, da se jim pridružim.

V čem se ta red razlikuje od drugih re- dov, npr. Usmiljenih sester, ki se tudi v glavnem posvečajo bolnikom in ubo- gim? Je poleg vas še kakšna Slovenka?
Za druge redove ne vem, govorim lahko samo o svojem, kateremu pripadam. Vsak red ima svojo kulturo,svoje tradicije, svojo karizmo, svoje poslanstvo,ki je del poslan- stva vesoljne Cerkve.
Kako se me odzovemo našemu poslanstvu DANES, v današnjem svetu? Odziv je dru- gačen v različnih koncih sveta, ker se pač potrebe razlikujejo. Eno samo pa nas zdru- žuje ne glede na kraj,in to je naš apostolat zdravljenja, da smo z darom Duha aktivno navzoče pri posredovanju tega zdravljenja Tako spoznamo polnost življenja,ki nam ga daje Jezus kot vidni znak Božjega kraljest- va med nami,zlasti z ogroženimi,zatiranimi, ubogimi.
Vseh skupaj nas je pet Slovenk, poleg me- ne še Gabrijela Erlich in tri Žužkove sestre.

Kje ste že misijonarili in kaj ste delali?
Najprej kot laiška misijonarka v Gani, v eni izmed naših bolnišnic, kjer sem v glavnem delala na vseh oddelkih,največ pa na ope- racijskem. Po noviciatu sem šla v vzhodno Afriko. V Keniji sem naredila babiško šolo in delala za kratek čas v Nangini,v naši bolniš nici in pa v Ugandi vse do danes. V Ugandi sem delovala v različnih krajih v osnovnih zdravstvenih programih,to zadnje v Kabale škofiji.

Kaj se vam zdi pri vašem delu najbolj bistveno? Dvig dostojanstva žene, člove- ka, usposabljanje ljudi,da sami prevzamejo odgovornost za zdravje, da skupno iščemo pot za premagovanje zaprek. Spominjamo se osvobodilnih Jezusovih besed:Prišel sem da vam dam življenje,in to v vsej polnosti.

Kako vas tamkajšnji ljudje sprejemajo in upoštevajo vaše nasvete?
Ljudje nas spoštujejo in lepo sprejemajo. Kar se pa tiče nasvetov,jih tudi sprejemajo samo to gre bolj počasi, kar je razumljivo. Veliko časa mine, preden spremenijo kakš- no mišljenje ali gledanje.

Ste se naučili tudi jezik domačinov?
V tem novem kraju sem šele dve leti, zato ne morem reči, da znam jezik. Naučila pa sem se ga že nekaj, kar veliko pomeni.

Kdaj vam je bilo najteže v misijonih?
Prvi meseci v vsakem novem kraju in vojni čas v Ugandi.

Kako ste preživeli dopust in s kakšnimi vtisi iz domovine se vračate?
Odhajam z lepimi vtisi, imeli smo lepa sre- čanja, po nekaterih župnijah bolj goreča, drugod manj in nazadnje tudi z željo, upa- njem in molitvijo za svetlejši jutri domovine

Vse vaše življenje in delo je posvečeno bolnim. Kaj bi še posebej povedali za bralce Prijatelja?
Kristus nas vse povezuje v vsem,v boleči- nah in sreči,v trpljenju in veselju,v molitvi, ki se dviga iz dna duše k Očetu vsega člo- veštva. Molite tudi za nove delavke v tem delu Božjega vinograda, da bi prišel še ka- kšen odziv iz domače srede.

Vprašanja zastavila: A. Tomažič

Lepo in prijetno je, kadarkoli se zberemo. Naj si bo na kakšnem srečanju ali romanju, saj je vedno in povsod navzoč tudi naš najboljši prijatelj in brat Jezus Kristus.
Vedno molim in Bog me čuva.Molim tudi za škofa Baraga, da bi bil razglašen k svetim. Veliko mi je že izprosil pri Bogu. Vsak mora nekaj trpeti. Hudo je le,ko ne veš, kdaj bo minilo. Vesela bom, če me boste povabili na srečanje, saj se vedno rada udeležim, čeprav prevoza nimam...
Hvala za prijazna pisma; vesela sem, da je podporna naročnina prispela v prave roke. Še posebno pa sem hvaležna vsem, ki so pripravili enkratno skupno silvestrovanje; tako domače sem se počutila in tako lepo mi je bilo pri duši...
Zelo sem se razveselila spoznanja: kjer je dobrota, tam je Bog. In kjer ravnajo potr- pežljivo, usmiljeno in lepo z ubogimi, tam je na delu vstali Kristus. Tam je luč, ki je zasijala na vstajenjsko jutro.
Osamljena sem. Včasih mi gre kar na jok. Pa se mi v vesti oglasi Bog in me potolaži. V roke vzamem rožni venec;to je moj tele- fon. Ta mi pokaže smer,da grem po poti, ki vodi k Bogu in Jezusu ter moji ljubi materi Mariji.
Večkrat grem na obisk k Cvetki M. in se vedno kaj pogovoriva. Zmeraj mi pove kaj novega, tudi o Prijateljstvu. Tudi sam sem invalid in se vam prvič oglašam.

PRIDITE ŠE

Gremo v Emavs. Tako si rečemo, ko se na velikonočni ponedeljek odpravljamo na obisk k sorodnikom,prijateljem ali znancem. V pri- jetni družbi in sproščenem pogovoru doži- vljamo vstalega Kristusa.
Z nečakinjo sva tokrat ubrali drugo pot. Odpravili sva se v neznan kraj, da neznani invalidki prineseva Njegov mir-alelujo.Voziva se skozi Gančane,v mislih obiščem Cilko, si doma...Zavijeva proti Renkovcem.Spomnim se na zimski popoldan pred več kot dese- timi leti, ko smo v snežnem metežu hiteli k Nadici v Gomilice. Strah smo premagovali s petjem. Zdi se mi, da spet slišim glas s. Mihelangele: "Veš, Nadica, prihajamo: Bog daj,da pridemo" Ker spomin obujam na glas tudi Slavica podoživlja. In že sva mimo za- dnjih hiš v Renkovcih. Iz zamišljenosti naju predrami prijazen pozdrav neznane žene. Čudovito.Ta naju spet postavi v čas in kra mljanje o velikonočnih praznikih, o veri v Vstalega in posmrtno življenje.Pogled proti Bogojini in na obronke Goričkega, ki je ob- sijano s soncem, je čudovit.
Že sva na križišču v Dobrovniku. Ko poslu- šava prijazno razlago mimoidočega, katera cesta vodi v Kobilje, se mimo pripelje pri- jatelj Jože. Kar skozi okno poklepetamo in hitimo naprej. Trobentice,ki jih občudujeva ob poti, bi najraje presadile, da bi rastle pred domačo hišo...
Kratka pot skozi gozdiček in že se odpre pogled na hribe in vas Kobilje. Zadnji dom Kobiljčanov-"cintor" kot tu rečejo pokopa- lišču, me spomni na ljubljanske Žale, kjer sem doživela velikonočno procesijo. Vstali Kristus med grobovi. Čudovit občutek.
Hitro sva našli pravo hišno številko.Razve- selim se,ko se s Slavico izza vogala prikaže Irena. "Da, ti si Irena z E oddelka. V ZRI sva bile skupaj,se spomniš?" jo pozdravim. Prijateljski objem verjetno obema pove, da sva si blizu kot takrat 1981.leta. Kot da bi počasi odpirali vrata, je vstopal čas,preži- vet v Ljubljani, in kako smo se prebijali do danes.Veselim se vsakega Ireninega koraka Uspelo ji je, zmagala je.
V to toplino sreče prihaja hlad, ko se nam pridruži mati že umrle invalidke. Obžaluje, da se nismo že prej poznali ter da za Prija- telja in Prijateljstvo sploh ni vedela.Vendar čutimo skrbno ljubezen Vstalega.Nagovarja nas po neutolažljivi materi rajne nepoznane sestre - invalidke, po Ireni in njenih starih starših tako prepričljivo, da si Ga zaželimo doživeti tudi ob lomljenju kruha-pri sv.maši
Skrb za starše je bila močnejša od pova- bila na večerjo. Del večerje sva dobile na pot z ljubeznivim povabilom: "Pridite še!"

Marta in Slavica

ŽIVIM SREČNO

Živim srečno,sem še toliko zdrava,da lahko delam. Veliko težkega doživljam pri svojih prijateljih, zato znam ceniti to, kar imam. Hvaležna sem Bogu za to milost spoznanja Naj Bog blagoslovi plemenito delo vseh vas!
Najsrečnejši smo tedaj, ko križ sprejmemo in se napotimo za Kristusom. Ne smemo pa gledati tistega, ki mu je Bog naložil še težji križ z mislijo: Meni je še kar dobro, drugim je še huje...S to ugotovitvijo se postavljam nad svojega bližnjega,za katerega mislimo, da mu je huje kot nam. Raje se spomnimo, da Bog odmeri vsakemu križ prav po njego- vi meri. Morda bi sosed teže nosil naš križ, čeprav je na prvi pogled lažji; mi pa bi bolj kot oni vzdihovali pod njegovim križem.Opu stimo primerjanje! Ne blagrujmo in ne pomi lujmo! Bog že ve, kaj dela. Prizadevajmo si samo za to, da izpolnjujemo njegovo voljo!

MOJ PRAVI PRIJATELJ

Zopet ste me obiskali po našem listu Prija- telj in še s pismom. Vsa pisma hranim in jih večkrat prebiram. Ta list je res moj pravi prijatelj, ki me osrečuje v moji obupni osa- mljenosti. Težko je, če je človek sam; še težje pa je,če je star človek osamljen, če- prav živi v veliki družini.Zato sem Prijatelja tako nepopisno vesela. Želim, da bi mogel obiskati vse bolne in osamljene ter jim nositi tolažbo. Bliža se čas Jezusovega trpljenja, ko ga bomo v mislih spremljali. Združimo svojo osamljenost z njegovim trpljenjem za mir v naši domovini, za mir in ljubezen po naših družinah in v naših srcih. Ko bomo z njim v mislih nosili tudi svoj križ, ga bomo prosili, naj nam bo on Simon iz Cirene, saj z njim je naš križ lažji,brez njegove pomoči bomo omagali. Prisrčno pozdravljam prija- teljico Mileno,ki nas je obiskala na naslovni strani. Vsem prijateljem v uredništvu in sodelavcem, kakor tudi vsem osamljenim in trpečim, lep pozdrav
Že smo stopili v postni čas. Cerkev nas z vso resnostjo in dobrohotnostjo spominja in prosi,naj ta čas preživimo trezno in v duhu pokore. To je čas milosti, ko ob premišlje- vanju Kristusovega trpljenja spoznavamo njegovo ljubezen do nas,ki ga je vodila celo na Kalvarijo na križ. Še mi se pridružimo veliki četi veselih Kristusovih posnemoval- cev. Premagujmo vsa malodušja in težave, posebno v tem času, da nam bo vstajenj- sko jutro zmagoslavno jutro in bomo rado- stno zapeli: Aleluja!

ZAHVALJUJEM SE

Tudi jaz sem ena tistih, ki redno prebiram vaš list Prijatelj. Povedati moram,da ga ne plačujem sama. Vem pa, kdo ga je naročil zame in ga tudi do sedaj plačeval. Zato se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem. Za vso dobroto, ki jo je izkazal meni, posebno pa še moji pokojni mami, ki jo je v bolezni stalno obiskoval in nama v težavah pomagal z delom in molitvijo.Zato še enkrat iskrena mu hvala! Naj mu ljubi Bog poplača njego- vo dobroto! Ker pa vem,da ob taki draginji kot je sedaj, tudi on lahko porabi denar za svoje potrebe, vas prosim, pošljite mi po- ložnico, da bom sama plačala naročnino. Lep pozdrav
Prav je, da se zahvaljujete svojemu dob- rotniku, ki je poskrbel, da ste dobivali list Prijatelj, in molite zanj. Lepo je pa tudi, da hočete sami plačevati naročnino, brž ko to zmorete.
V svojem pismu ste nam voščili za božične praznike, a čas tako hiti, da vam vračamo voščila za velikonočne praznike. Še kaj se oglasite!

ZLATICA

Mala zlatica, pozabljena
ob potih cveteš;
nisi orhideja opevana,
razširjaš ne vonja opojnega.
A ko v zlatu zažariš,
metuljčkov ples ti doživiš.

Pošiljam vam pesmico,ki jo je napisala fran coska invalidka Marie Dairon: vsebuje lepo misel -bolnikova hvaležnost dobrotni zdra- vnikovi roki.
Na to hudo preizkušeno invalidko, ki piše pesmi,so me opozorili iz Zveze sv.Vincencija Pavelskega (ki stalno obiskuje velik zdrav- stveno-oskrbovalni dom v našem mestu). Seznanila sem se s to invalidko na vozičku in iz njenih ust zvedela za njeno žalostno življenjsko zgodbo. Sladkorna bolnica je že od leta 1956 (zdaj ji je čez osemdeset let) sprva ni bilo hujših težav, dokler ji niso odrezali ene noge, a dobila je protezo in je kar lahko hodila. Zaradi gangrene so ji l. 1978 morali odrezati še drugo nogo. Pa se je še nekako pobrala in z berglami sama hodila. Pred šestimi leti pa so se začele še druge težave, morala je v dom in odslej se premika le še na vozičku. Tudi padla je že večkrat, ker na štrcljih sedi brez pravega ravnotežja. Večkrat mora v bolnišnico in tam sem jo nedavno obiskala. Ima hude težave s prebavo, z dihali, odpovedujejo ji oči itd.Ne more prehvaliti,kako lepo skrbijo zanjo v bolnišnici in zdravijo,kar se pač da Vedro, preprosto govori o vseh svojih te- žavah,brez tožba in brez olepšavanja.Hva- ležna je za vsako pozornost, nagradi obis- kovalca z nasmehom, pogumom, vedrino in tudi z zanimivim pogovorom, ki se ne suče samo okoli njenih težav in bolezni.Kar "po- zabim" na vse hudo,ker tako lepo prenaša.
Pesmi sestavlja, da si krajša čas. Včasih sestri, ki jo neguje, kar "med delom" citira kako pesmico. Pesem,ki vam jo pošiljam, je nastala leta 1985, to se pravi,ko je že bila težak invalid v domu.Dogodek,ki ga opisuje je resničen.
Pravila sem ji o vašem listu, o Prijateljstvu bolnih in invalidov, in je seveda privolila, da vam prevedem pesem, ki sem jo izbrala (če vas zanima).

prijateljica iz Francije

POGREŠAM ZAHVALE ZDRAVNIKOM

V Prijatelju pogrešamo zahvale bolnikov in invalidov zdravnikom. Nekateri zdravniki se res izredno žrtvujejo,da nam pomagajo.Tudi jaz sem dolžna veliko hvaležnosti svojemu zdravniku. Rada bi mu rekla tole: Gospod primarij, izbrali ste si čudovit poklic, kajti v nekem smislu zamenjujete duhovnika, ko delite tolažbo in mir. Z vami sem srečala človeka,ki me ni pomiloval, pač pa mi je bil pripravljen pomagati. Občudovala sem do- broto, ki ste jo izžarevali. Hoteli ste me na vsak način vrniti v normalno življenje. Za- upala sem vam, sodelovala sem pri zdrav- ljenju in zdravje se je popravilo. Ne bi pa prav rekla, če bi trdila,da so se tako ures- ničili vaši načrti, ne božji. Nasprotno, ne bi se tako odvijalo vse skupaj, če ne bi Bog tako hotel. Čeprav na vas in vašo dobroto in prizadevanja gledam s tega vidika,da ste le orodje v božjih rokah, se vam vseeno prisrčno zahvaljujem za vse.
Prav je, da se zahvalimo zdravnikom,ki nas zdravijo.Mnogi naredijo več kot samo svo- jo poklicno dolžost. Gotovo pa smo dolžni zahvalo tudi drugemu zdravstvenemu ose- bju. Še bolj kot samo zahvala pa jim bo pomagala molitev, naj jim Bog pomaga pri izvrševanju njihovega odgovornega poklica! Naj blagoslovi njihovo prizadevanje in tudi njim ohrani ljubo zdravje -saj sami večkrat ne utegnejo misliti nase!

ŽELIM SI PRIJATELJA

V decembrski številki Prijatelja sem imela intervju in mnogi ste mi pisali, mi zaželeli blagoslova za božič in vse lepo v letu 1990 ter v življenju. Vsem skupaj, tistim, ki ste se potrudili, si vzeli čas in mi pisali, čeprav nekateri težko, ker je vaša roka okorna; vsem,ki ste mi hoteli pisati,pa niste utegnili vsem, ki bi mi želeli, pa ne morete pisati, se toplo zahvaljujem. Vsem vam in vsem, ki prebirate Prijatelja, želim mnogo božjega blagoslova in radostno alelujo v velikonoč- nem jutru.
Hvala,Rezka! Mir Vstalega naj bo tudi s teboj!

MOJA NAJVEČJA SREČA

Prav iskren Bog plačaj za tako lepo pismo, voščila in lepe želje. Kar prehitro teče čas, vendar še ostajajo spomini na jaslice in prelepe božične pesmi, ki jih prepevajo v cerkvi.
Spominjam se vseh vas. Imam srečo, da me vsako nedeljo peljejo v cerkev, ker je zdravje še kar dobro. Daritev sv. maše in prejem Jezusa je moja največja sreča.
Tako smo povezani po Jezusu in Mariji ter po rožnem vencu. Čeprav smo daleč nara- zen, nas molitev povezuje.
Koliko dobrih prijateljev in prijateljic je že v nebeški slavi? Mi pa še potujemo, dokler je Njegova volja.
Prejmite prav lepe pozdrave.
Draga Lizika! Po pismu,v katerem opisujete svojo srečo,osrečujete tudi nas.Gotovo se zavedate, da se sreča,ki jo delite, podvoji. Hvaležni smo vam, da nas vključujete v molitev, ki je najtrdnejša vez med nami.
Molite tudi za vse,ki so že končali zemeljs- ko potovanje in tudi za tiste,ki take sreče kot jo doživljate vi, še ne poznajo!

Rešitve pošljite do 20.aprila 1990 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. klekljan prtič, 2. Zgodbe Svetega pisma 3. vezen prtiček, 4. Kovinski okvir (namizni) za sliko.

Rešitev križanke 1/90:
PROSPEKT, REPERTOAR, MONET, UZDA, OSIR,DEE, SVETI TRIJE KRALJI, PER,GRAN, TOM, AL, IZO, SVEČAN, EA, SITO, ICA, JAMNIK, ELIA, EC, KRAJINAR, KOKS, ŽE, ANKARAN.

NAGRAJENCI 1/90:
1. Sveto pismo NZ: Andrej BAJC, Matenja vas 70, 66258 Prestranek; 2. kvačkan prt: Jožica VEVODA, Na peči 4,61000 Ljubljana 3. hišica (izdelek otrok Karitasa iz Zagre- ba): Anica IVANČIČ, Ljubljanska 33, 61381 Rakek; 4. kvačkan prtič: Angela SKAZA, Ljubljanska 5, 63320 Titovo Velenje.

Zelo me razveseli Prijatelj,ko pride.Pri njem si naberem spet novih moči,ko berem,kako bolniki trpijo in tako laže trpim tudi jaz. Priporočam se vam v molitev in v spomin pri sv. mašah, saj tudi jaz molim za vas.
Napisala bi še kaj več,pa ne morem, ker že več ne vidim.
Božje Dete, prosim te, usmili se trpečega ljudstva in reši nas sovraštva in nasilja.Daj voditeljem narodov razum,ker se potaplja- mo. Gospod Jezus, kakor si pomiril vihar in valove na morju, tako umiri še nesrečno ljudstvo,da se vrne nazaj k Očetu. Naj za- vlada mir v svetu, mir in ljubezen posebno v mladih družinah. Iskrene pozdrave vaša
Zopet smo eno leto bliže večnosti. Z veli- kim zaupanjem v božjo pomoč gledamo v našo prihodnost. Ne sprašujmo se kaj in kako bo! Sprejeti bomo morali dobro kot slabo. Vse je minljivo.
Priloženi 'listič' je za Prijatelja tistemu,ki ne more plačati naročnine. To je moja majhna zahvala Mariji Pomočnici in angelu varuhu, ko ob mojem padcu ni bilo večje poškodbe Hvala Najvišjemu, za sedaj sem ušla bolni- šnici.
Zelo se razveselim vseh vrstic, ki mi jih pi- šejo moji najdražji prijatelji. In to ste vi, ki me tolikokrat razveselite z dolgimi in prije- tnimi vrsticami in pozdravi. Hvala vam!

SV. VALENTIN (ZDRAVKO), MUČENEC

Preden vam kaj več povemo o svetem Va- lentinu,želimo predstaviti štirinajst pomoč- nikov v sili, skupni god imajo 27. maja. Kdo so ti pomočniki v sili,ki se jim verno ljudstvo v stiski priporoča s posebnim zaupanjem? Štirinajst jih je in njihovo češčenje se je razvilo v 14. stoletju, ko je razsajala kuga, njej so se pridružile še druge težave. Naši dedje in babice so znali po imenu našteti zavetnike v sili: Ahac, Barbara,Blaž, Ciriak, Dionizij, Erazem, Evstahij, Jurij, Katarina, Krištof, Marjeta, Pantaleon, Rok, Tilen, Vid Prvotno so jih častili posebno v bavarskih deželah, v 15. stol. že po vsej Nemčiji, Avstriji, Ogrski in Italiji. Tem so včasih do- dali še kakega drugega, kakor je bil pač v kakšni deželi kdo izmed njih bolj znan, npr. Miklavž. Pomočnike v sili pogosto upodab- ljajo z božjo Materjo v njihovi sredini. V cerkvi sv. Katarine v Lomu nad Tržičem pa je v desni kapeli obeh sv.Antonov lepo rez barsko delo, ki nam prikazuje pomočnike v sili s Kristusom na križu v sredini. Na zidu pa je tabla, na njej je napisano, v katerih boleznih in stiskah se verniki priporočajo štirinajsterim pomočnikom v sili.
Božjepotniki iz naših krajev v srednjem veku namenjeni, da počaste grobove apostolov v središču krščanstva, so se pred Rimom navadno ustavljali pri Milvijskem mostu. Tu so zagledali baziliko sv.Valentina. V časteh so jo imeli tudi Rimljani in jo obiskovali v procesijah na prošnje dni križevega tedna.
Cerkev je sezidal papež sv.Julij I. (337-352) ko so po zmagi krščanstva s hvaležnostjo proslavili slavno znane mučence. Ko so v 4. stol. slavili spomin sv. Valentina, so še dobro pomnili zgodbo njegovega življenja in mučeništva. Nihče pa tega ni zgodovin- sko zapisal, pač pa so se nam ohranile le- gende. Te pripovedujejo, da je bil Valentin duhovnik in je za Kristusa prelil svojo kri pod cesarjem Klavdijem II.
Sv.Valentina so častili po vseh delih Evrope Njegov god so spoštljivo praznovali 14. fe- bruarja in zaupali v njegovo priprošnjo. Ker ime Valentin izhaja iz latinske besede "va- lens",kar pomeni močan in zdrav (Zdravko!) so ga imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Romarji so ga poleg svetega Peregrina razglasili za svoje- ga posebnega zaščitnika.Na Slovenskem je po že davnem izročilu sv.Valentin znan kot duhovnik in mučenec.Spada med priljublje- ne ljudske svetnike, ki ga opevajo tudi lju- dske pesmi. Svetemu mučencu Valentinu je na Slovenskem pozidanih več cerkva, upodobljen kot duhovnik, navadno z zna- menji mučeništva in z bolniki ob nogah pa je v mnogih naših cerkvah.
Priporočimo se mu tudi mi s prošnjo iz Rim- skega misala: "Vsemogočni Bog, svetemu Valentinu si dal moč,da se je za pravico in resnico boril do mučeniške smrti.Po njegovi priprošnji daj tudi nam, da bomo zaradi ljubezni do tebe prenašali vse težave in z vso močjo hiteli k tebi,ki edini daješ smisel našemu življenju."

MAK

Prispevke za št. 3 pošljite do 20. aprila 1990

Fotografije za ovitek sta prispevala MAK in JZ

Sv.Valentin v frančiškanski cerkvi v Kamniku, naslikal Štefan Šubic.