AKTUALNOST VINCENCIJEVE KARIZME ZA POTREBE DANAŠNJEGA ČASA

Tu je prvo obljubljeno (skrajšano) preda- vanje,ki smo ga v jeseni 1989 poslušali na srečanjih Bratovsko se med seboj ljubimo

Kdo je bil sv. Vincencij Pavelski?

Živel je od 1581 do 1660 leta. Rodil se je v Berceauju pri Daxu v južni Franciji v preprosti in revni kmečki družini.Oče je videl,da je sin Vincencij nadarjen. Zato je prodal par volov in mu s tem omogo- čil šolanje, v upanju, da bo sin družini pozneje drugače poplačal. Še mlad se je Vincencij odločil za duhovniški poklic. Želel je čimprej priti do kakšnega bene- ficija, ki bi mu omogočal mirno življenje in pomoč domačim. Sam pravi, da je bil takrat "ujet v pajčevino posvetnosti". Šele ko je po hudi (notranji) krizi vere sklenil, da bo ostanek življenja posvetil ubogim, so prenehali vsi dvomi.
Še posebej dva dogodka sta ga spod- budila, da se je dal povsem na razpola- go najbolj potrebnim. Prvi dogodek je iz januarja 1617 leta. Vincencij je bil vzgo jitelj treh otrok v premožni družini de Gondi. Ob tem delu je spoznaval tudi duhovno revščino ljudi, ki so živeli kot dninarji na de Gondijevih posestvih. Ne- kega dne ga pridejo poklicat, da bi šel sprevidet bolnika v oddaljeno vas. Ko je ta bolnik opravil življenjsko spoved pri Vincenciju, je pripovedoval gospe de Gondi, kako se čuti sedaj srečnega. Priznal je, da bi bil zagotovo pogubljen brez te dobre spovedi. Gospa de Gondi je šla k Vincenciju in mu povedala,kaj ji je rekel bolnik, ter dodala: "Kako je šele z mnogimi drugimi,če je že s tem člove- kom tako." Imeli so ga namreč za pošte njaka. In gospa de Gondi je nagovorila Vincencija, da je naslednjo nedeljo (25. 1.1617) spregovoril, kako potrebna je dobra spoved. Izredno veliko ljudi je opravilo dolgo spoved.Ob tem "prebuje- nju ljudi" je bil Vincencij močno prevzet in prišel do spoznanja, da je treba tem ljudem pomagati. Iz tega je nastala Misijonska Družba (lazaristi), ki je imela nalogo, da z misijoni po župnijah obna- vlja krščansko življenje.
In še drugi dogodek: Bilo je v nedeljo 20.8.1617. Ko se je Vincencij pripravljal na mašo, je stopila v zakristijo neka gospa in povedala, da živi v bližnji vasi družina v skrajni revščini. Vsi so bolni in nimajo nikogar, ki bi jim pomagal. Tudi brez hrane so. Pri pridigi je priporočil kristjanom to družino. Njegovo sočutje je bilo "nalezljivo" Bog se je dotaknil src ljudi. Ko je šel popoldne obiskat ome- njeno družino, je srečeval žene,ki so pri hajale od tam, druge pa so bile na poti tja. Menil je:"Ti ljudje imajo danes vsega kar preveč,jutri pa bodo spet pri starem Ta ljubezen ni urejena. To pomoč je treba urediti." Že čez tri dni (23.8.) je Vincencij uresničil načrt. Zbral je osem pobožnih žena in jim govoril o potrebi in koristnosti urejene dobrodelnosti.
Tako je nastalo prvo združenje za pomoč ubogih in bolnikov v župniji. V pravilniku je do potankosti predvidel: osnovni namen tega združenja; kako voditi odgovorne; potem duhovno plat članic, da bodo sposobne "služiti" bol- nim in ubogim iz čiste ljubezni. Tako je hotel zajeti vse vrste diakonije v župniji: v prvi vrsti bolnike-postrežba na domu, potem skrb za tiste, ki niso zmožni de- lati,za invalide;dalje pomagati družinam ki so bile zelo revne. Naloga družbenic je bila tudi verska in nravna vzgoja.
Vincencij je bil velik pobudnik verske prenove v Franciji. To je uresničeval zlasti z ljudskimi misijoni.Samo na pose- stvih družine de Gondi je imel trideset do štirideset misijonov.Na koncu vsake- ga misijona pa so ustanovili društvo ali bratovščino krščanske ljubezni, ki je imela na skrbi pomoč potrebnim. To je imelo vpliv tudi na sosednje župnije.
Področje dela se je večalo. Videl je, da sam ne zmore vsega. Iskal je pomoč. Pozanimal se je pri gospeh, ki so delale iz ljubezni do bližnjega. Med njimi je bila še prav posebej zavzeta Ludovika de Marillac, ki je imela vodilno vlogo pri nastanku Družbe hčera krščanske ljubezni - usmiljenk (1633). Vincencij ji je zaupal,da je obiskovala uboge,bol- nike, razdeljevala revnim pomoč, obis- kovala dobrodelna društva in spremljala delo članic.Poučevala je tudi katekizem
Vincencij je začel ustanavljati tudi mo- ške bratovščine. Njihov osnovni namen je bil skrbeti,da bi se mladi fantje priučili kakšnemu delu,ki bi jim potem omogočilo dostojno življenje. Vincencijevo vodilo je bilo: "Če hočeš, da reven čovek ne bo lačen en dan,mu daj ribo; če pa ho- češ, da ne bo vedno lačen in prosjačil ali kradel, ga nauči loviti ribe."
Vincencij je bil odprt za vse stiske ta- kratnega človeka. Imel pa je tudi velik smisel za organizacijo. Znal je pritegniti in navdušiti ljudi k sodelovanju.Poleg že omenjenih socialno ogroženih in revežev se je zavzemal tudi za galjote, ljudi, ki so bili obsojeni na galeje, za zapornike, za najdenčke in podobno. In za vse je našel sodelavce.

Iz korenin omenjenih društev krščanske ljubezni je v 19. stoletju zraslo močno drevo. Bilo je maja 1833, ko je Friderik Ozanam svojim sedmim tovarišem zakli- cal: "Pojdimo k revežem!" in ustanovil pod zaščito in v duhu sv. Vincencija dobrodelno društvo mladih mož, ki jo je imenoval konferenco.Njen namen je bil da bi se člani posvečali delu krščanske ljubezni do ubogih.
Ko je leta 1853 štiridesetletni Friderik Ozanam umiral, je bilo samo v Franciji 889 konferenc, drugod pa še 643 z več desettisoči člani.

Prva Vincencijeva konferenca je bila ustanovljena 24.4.1876 (triinštirideset let po ustanovitvi) v Ljubljani, v stolni župniji sv. Nikolaja. Pobudnik in ustano- vitelj sta bila kanonik in gimn. prof. dr. Janez Gogala in prof. Josip Kronberger. Imela je namen (kot določajo pravila):
• dejansko izvrševanje del krščanske ljubezni do bližnjega,
• podpiranje in pomoč revnim družinam, bolnikom, siromakom, zapuščenim otro- kom,
• brezposelnim pomagati najti delo,
• zavzemati se za duhovni in telesni bla gor vseh, ki so pomoči potrebni.
S tem je bil položen temelj organizirane- mu karitativnemu delu na slovenskih tleh
Kakor je imel F. Ozanam oporo pri kari- tativnem delu pri usmiljenki sv. Rozaliji Rendu,tako je bila ljubljanski konferenci v veliko pomoč usmiljenka s. Leopoldina Hoppe. Njena zasluga je bila,da je prof. Kronbergerja seznanila s poznanimi mo- žmi v Ljubljani, ki so imeli srce za to- vrstno socialno delo.
Kmalu je bilo osnovano zavetišče za fan- te. Najprej so imeli svoj dom v na novo zgrajeni hiralnici sv. Jožefa na Vidovdan- ski ulici. Še istega leta, 24.10. so usta- novili novo konferenco pri sv. Jakobu v Ljubljani za šentjakobsko in trnovsko župnijo.In ti dve V. konferenci sta edini dvaindvajset let opravljali karitativno delo v Ljubljani.

Prijateljsko srečanje v Šentjakobu od 13. do 15. oktobra 1989

VERA SE HRANI Z MOLITVIJO

Kako poldrugo uro hoda od Ljubljane proti severovzhodu se razteza fara sv.Jakob ob Savi, kjer so nas vzele za dobra dva dni v svoje okrilje sestre usmiljenke in nam dale na razpolago svoje prostore ob cerkvi.
Z malo zamude smo v petek zvečer začeli s sv. daritvijo v kapeli pri sestrah. Vodil jo je domžalski župnik Tone Perčič,somaševal je z urednikom Prijatelja.
Župnik Perčič je prinesel s seboj diapozitive iz Svete dežele, tam je bil pred časom, in posnel kraje, kjer je pred skoraj 2.000 leti živel in hodil tudi Jezus z učenci.Ob dobrih posnetkih nam je dodal tako slikovito raz- lago, da smo imeli občutek, kakor bi tudi sami hodili po teh svetih krajih.S prijetnimi - pobožnimi - občutki smo se po predvajanju in predavanju ter kratki večerni molitvi od- pravili k zasluženemu počitku.
Posredovanje vere v službi človeka je bila tema predavanja, ki nam jo je podal frančiškan p. Marko Novak.
Kakor brez dihanja ne moremo živeti, tako tudi mi, kristjani, brez molitve ne moremo verovati. Vera se torej hrani in ohranja z molitvijo. Molitev pa je pogovor z Bogom. Povezuje nas z Njim in ta ista je tudi pripo- mogla,da smo se zbrali tu; torej nas pove- zuje tudi med seboj. Vera, ki ni življenje iz središča vsega, je grozna spaka, prevara in uboštvo brez mej, večen ugovor proti resnicam,ki jih hoče samo z besedo potrditi in dokazati.
Vere, ki smo jo prejeli kot božji dar, ki se v nas utelešuje, ne smemo zadržati le zase, ampak jo moramo posredovati naprej.
Za kakšno posredovanje gre?
Vera je tudi dar, ki pove,da je božja bese- da stopila v nas po utelešenem Bogu. Čim bolj namreč mislimo na Boga, tem bolj vklju čujemo v svoje misli tudi druge ljudi. Zato pristopimo k bližnjemu z odprtim srcem,saj je naloga nas kristjanov,da stalno živimo v dialogu z Bogom in tako z vsakim,s katerim se pogovarjamo, predvsem tedaj, kadar molimo. Ne molimo pa, da bi Boga spomnili nase,ampak,bi se mi spomnili na Boga.Tudi ne molimo vedno le z besedami in predpi- sanimi obrazci; dostikrat tudi v molku in tihoti mislimo na Boga, se mu zahvaljujemo ali ga prosimo. Bog in človek se morata sre čati kot dva,ki se ljubita;dostikrat v molku bliže in laže kot v besedah. Srečanje z Bo- gom v veri ni nekaj enkratnega, ampak se stalno ponavlja in obnavlja. Vera je življenj ska odločitev in pogostno ponovno odlo- čanje za Boga, je izročanje samega sebe Bogu iz ljubezni do njega.
Kakšen sem kot človek sprejemalec in kakšen kot posredovalec vere?
Prvi temelj vere dobi človek že pri krstu,kot nezaslužen božji dar. Življenje v verskem ozračju domače družine, razna srečanja s krščanskim občestvom, mašna daritev in sprejemanje zakramentov, trenutki poglo- bljene vere; vse to vpliva na to, da sem dober sprejemalec. Za sprejemanje vere so odločilna že otroška leta, vendar je za prebujeno živo vero sposoben šele odrasel človek. Vera kristjana je morda dolgo časa podobna ugašajoči žerjavici pod pepelom. Potreben je božji vihar, da razpiha ugaša- jočo žerjavico. Da bo njegova vera prebu- jena in živa,se mora odločiti za Boga in mu v svetišču svojega srca postaviti oltar.Žal pri mnogih kristjanih njihova vera ostane vse življenje podobna ugašajoči žerjavici.
Pri posredovanju vere pa je malo težje,ker moraš vedeti, komu boš vero posredoval. Treba je bolje poznati medčloveške odnose Spomnimo se samo sprememb v zadnjem času in ozrimo se štirideset let nazaj.
Realno moramo gledati na dogajanje v svetu domovini, naši okolici in v nas samih. Tu je mišljena predvsem poplava praznih besed in lepih obljub, nikjer pa ni bistva - jedra. Človek kot družabno bitje teži k skupnosti, vendar ne k vsaki in za vsako ceno.Boji se skupnosti, kjer prevladuje vojna in razsajajo razjarjene množice ipd.;teži pa k skupnosti kjer ljudje živijo v medsebojnem prijatelj- stvu, predvsem v prijateljstvu z Bogom. Akcija je glavni izraz povezanosti z Bogom, z bližnjim,z življenjem. Živimo v razpetosti, ko smo notranje prazni in želimo to prazno- to napolniti in ukrasti za vero.Na eni strani je polno vsega, na drugi pa pomanjkanje in samota.Velika nevarnost za vse nas je ču- stvena sebičnost. Ne smemo je zamenjati za vero. Kakor nam ne sme biti vseeno,kaj se okoli nas godi (da le jaz preživim in da imam le jaz vse prav), tako nam ne more biti vseeno, ali smo verni sami ali pa vero posredujemo tudi drugim.Vsak je lahko po- sredovalec vere po svoje,ne glede na tele sne sposobnosti. Kristjani skozi križ vidimo svoje poglede na svet.