DECEMBER

• Da bi Mati Marija in sv. Jožef bila našim staršem vzornika in priprošnjika.
• Da bi ob betlehemskem Detetu spoz- nali neskončni dar božjega posinovljenja.

KRATKA VSAKDANJA POSVETITEV

Ker bo prva številka Prijatelja v prihod- njem letu izšla šele za prvi petek v feb- ruarju, naročnine pa se obnavljajo že v decembru in januarju, je potrebno pove dati,kolikšna bo naročnina za leto 1990 Predvidevamo, da bo cena posamezne- ga izvoda 40.000 din, letna naročnina 240.000 din, podporna pa 480.000 din. Za tiste, ki jo bodo poravnali do 31. ja- nuarja,velja,da ne bo treba doplačevati
Kljub težavnim časom za pisano besedo ne obupujemo. Zaupamo v vašo zves- tobo in vabimo nove naročnike, da po- večajo družino prijateljev. Posebej smo hvaležni vsem,ki s podpornimi naročnina- mi skrbite, da more Prijatelj brezplačno obiskovati mnoge naše osamljene in pre- izkušene prijatelje.Tako z deli pričujete da je krščanska vera nekaj živega.
Spodbudo za zaupanje nam dajejo šte- vilna srečanja kakorkoli prizadetih bratov in sester. Srečevali smo se z prijatelji,ki so se dobro vključili, boljša je bila ude- ležba in sodelovanje. Posebno pohvalo- kot sodelavci Prijatelja - zaslužijo poro- čevalci.Za vse prispevke je žal zmanjkalo prostora, gotovo pa bodo dobrodošli v zimskem času, ko bomo obujali spomine na poletna doživetja.
Geslo letošnjega srečanja Bratovsko se med seboj ljubimo je bilo: Vera brez del je mrtva.Udeleženci teh srečanj smo se navduševali ob karizmi sv. Vincencija Pavelskega in iskali načine, kako naj odgovorimo na potrebe in stiske dana- šnjega človeka. Karitas je pravica in dolžnost Cerkve,je najbolj zgovorno oz- nanjevanje blagovesti o odrešenju. Res škoda, da ni prišlo več ljudi. Sicer pa smo se maloštevilni zavedali, da nas v apostolatu ne sme premamiti aktivizem. Z molitvijo bomo izprosili blagoslov sle- hernemu delu, prejemali bomo moč za nesebično služenje.
V sveti tišini je Kristus prišel na svet. Sveti večer ni samo prejemanje, je tudi darovanje. Ljubezen terja ljubezen. Bog nas obdaruje, da bi se tudi mi darovali drugim, ne le praznične dni,marveč vse leto.

Uredništvo

SAMO ZA DANES

1. Samo za danes se hočem truditi, da- našnji dan hočem živeti, ne da bi mislil na vse probleme svojega življenja.
2. Samo za danes se hočem pripraviti na svoje sprejeme; nikogar nočem kriti- zirati, nikogar popravljati ali poboljšati, samo sebe samega.
3. Samo za danes hočem biti prepričan da sem bil ustvarjen za srečo, in sicer ne šele za drugi svet, temveč tudi za ta svet.
4. Samo za danes se hočem prilagajati okoliščinam, ne da bi zahteval, da bi se okoliščine podredile mojim željam.
5. Samo za danes sem se zavzel,da bom deset minut bral nekaj dobrega, vedoč, da je dobro branje potrebna hrana za mojo dušo.
6. Samo za danes bom storil neko dobro delo in nobenemu človeku ne bom po- vedal. Je moja skrivnost.
7. Samo za danes bom storil nekaj, kar me ne veseli; ko bi se kakor koli počutil užaljenega,ne bom dopustil,da bi se me to dotaknilo.
8. Samo za danes si hočem zastaviti neki program in hočem se varovati dvojnega zla: hitenja in neodločenosti.
9. Samo za danes hočem trdno verovati, čeprav bi zunanje okoliščine kazale dru- gače, da božja dobrota skrbi za mene, kot da ne bi bilo nobenega drugega več na tej zemlji.
10. Samo za danes nočem nobenega strahu:nasprotno,hočem se veseliti vse ga,kar je lepo in hočem verovati v dob- roto ljudi.Za ta dan hočem delati dobro in nočem misliti, da sem se moral za to truditi vse svoje življenje.

Licht, 6/89

Misli za vsak dan Janeza XXIII.

Po teh vrsticah bi te rada prosila, da bi mi v rubriki Vi nam,mi vam pojasnil neko vprašanje. Naj navedem najprej kratke okoliščine.
Oseba,ki mi je posebno draga,je že pred več leti pustila svojo vero (katoliško) in šla v adventistično sekto - vzela je to pot za pravo. Prihaja pogosto k nam na obisk;imamo namreč dobre medsebojne odnose. Z njo se seveda ne moremo nič pogovarjati o veri. Ko pa se ponudi priložnost, skušamo biti kratki oziroma strpni, da bi ostali povezani v prijatelj- stvu, povezani v tem kar nas združuje. Tudi pred časom smo izmenjali nekaj besed, in sicer o verski skrivnosti - po- smrtno življenje. Oni ne verujejo v po- sebno sodbo, pač pa trdijo in tako tudi verujejo,da ljudje ob smrti zaspijo in se bodo prebudili na sodni dan. Svoje ve- rovanje je utemeljila z naslednjimi be- sedami v latinščini: "Dormono in sonno pacis." Te besede slišimo tudi pri maši v latinskem jeziku,ob spominu rajnih; v slovenščini pa: "Vse,ki so zaspali v Go- spodu..." Prosim te, če bi nam razložil pravi pomen teh besed.
Hvala za odgovor in Bog plačaj! V tvojem pismu je več zadev,na katere želim odgovoriti.
Najprej to,da kot kristjani in člani kato- liške Cerkve,vsakega človeka spoštujemo brez ozira na vero in narodnost, zato ni prav nič narobe, če si v prijateljskih stikih z osebo adventistične verske skupnosti
Prijatelji smo seveda predvsem s tistimi ki so dobri, plemenitega mišljenja in ob- našanja, nas v življenju spodbujajo in dvigajo,obenem pa so nam po človeško tudi prijetni. Prijateljstvo je božji dar, zato nas mora dvigati k Bogu in utrjevati v zvestobi. Različni ljudje si pač izbirajo različne prijatelje, takšna je človeška narava. Gotovo je tako tudi v vašem primeru.
Če je tvoja prijateljska oseba pustila katoliško vero in prestopila v adventis- tično skupnost, nam je sicer tega žal in to iz mnogih razlogov,vendar je to pred vsem osebna zadeva, vprašanje vesti in prepričanja, morda tudi okolnosti, verske premale poučenosti in trdnosti v katoliškem nauku.Samo Bog vidi v srce, zakaj ljudje to ali drugo naredijo. Kljub temu so takšna dejanja za Cerkev, ki nam je mati in vodnica na poti življenja zelo žalostna in boleča. Zato moraš biti zelo modra, da te čustvena prijateljska navezanost ne bi zmedla v popolni pre- danosti Jezusu v njegovi Cerkvi.Že med prvimi kristjani so nekateri odpadali od prave vere in Cerkve.
Kar pa se tiče vere v posmrtno življenje in stanje človeka po smrti, je zelo zani- mivo in poučno brati svetega Pavla, ki je moral o tem pisati Korinčanom, obe- nem pa skrbno premišljevati, kar je po- vedal Jezus na več mestih, tako Marti ob Lazarjevem grobu, v evharističnem govoru v Kafarnaumu in nazadnje na križu. Skesanemu razbojniku je rekel: "Resnično ti povem:še danes boš z me- noj v raju." (Lk 23, 43). O teh stvareh mora človek premišljevati s potrebno ponižnostjo, le tako hrani in poglablja svojo vero in krščansko življenje.
Večina ljudi bi rada kratke, jasne in do- ločne odgovore, kakor vidite, pa Sveto pismo ne govori tako. Bog hoče našo vero in zaupanje, saj je vendar Bog ne- skončna Ljubezen in Resnica, zato nas ne more razočarati ali prevarati. Včasih so ljudje o vsem hoteli vedeti preveč, kar pa nam Bog ni razodel, in to je mnoge odbijalo od vere. O nadnaravnih stvarnostih pa tudi ne moremo govoriti drugače kot v podobah,zato so besede iz našega vsakdanjega življenja le pris- podoba resničnosti.Tako je z vsemi temi besedami,ki jih uporabljamo, da moramo biti ponižni, previdni in modri, da ne po- stanemo otročji, kakor je veliko starih podob, ki prikazujejo pekel, vica ali ne- besa.
Ločiti moramo tri stvari: kaj je resnično naša vera, kaj je običajni nauk, ki ga Cerkev uporablja,in kaj so naše razlage Vera je od Boga razodeta, vedno ista, ker je božja resnica. Spomni se, kaj iz- povedujemo vsako nedeljo pri obhajanju evharistije in kaj v apostolski veri. Z naukom nam Cerkev vero poglablja in življenjsko približa, da popolneje po njej živimo. Z razlagami pa nam bogoslovni učitelji pokažejo, da je vera v skladu s človeškimi pravičnimi pričakovanji, izpri- čanimi naravnimi resnicami in zahtevami vsakokratne prave človeške kulture. Razlage so zato različne. Tudi o "po- slednjih rečeh" danes teologi govorijo precej drugače, da bi jih sodobni ljudje bolje razumeli in bolj s pripravljenostjo zares krščansko živeli.
Besede, ki jih je navedla prijateljska oseba v nekoliko polomljeni italijanščini in latinščini,so vzete iz Rimskega kanona naše najstarejše evharistične molitve, ki so jo v Rimu uporabljali gotovo že v četrtem stoletju, a se je še vedno spre minjala in dopolnjevala, izražajo vero Cerkve na način, kot so govorili prvi kristjani. To ne zanika nauka Cerkve o "poslednjih rečeh", kajti drugače bi jih opustili.
Sedaj se zelo trudimo za edinost med vsemi krščanskimi Cerkvami, kakor je želel in naročil Jezus sam. Edinost pa je seveda možna samo v skupni veri, torej razodeti božji resnici, zato največji strokovnjaki skušajo jasno razložiti, kaj je zares vera in kaj samo spremljajoči nauk posameznih Cerkva, ki so skozi zgodovino skušale ljudem vero bolj raz- ložiti in življenjsko približati.Zato bi mo- rda mogli reči,da se vera adventistične skupnosti v svojem bistvu z nami ujema če verujejo, da ljudje živijo tudi po ze- meljski smrti, da je to božji dar, da je to popolna sreča v združenju z Bogom, ko "bo končno Bog vse v vseh", kot je povedal koncil /B 48/ po besedah apo- stola Pavla (1 Kor 15,28).Če izrečno ne govorijo o posebni sodbi in če mislijo, da ljudje s smrtjo zaspijo in čakajo vsta jenja poslednji dan,je to seveda različno od krščanskega nauka Katoliške Cerkve v bistvu pa ne nasprotuje pravi veri. Mi tega tako ne učimo in ne mislimo, a bistveno v veri, v "vstajenju in večno življenje", priznavajo.

Tvoj Prijatelj

Bolj ljubimo, da bomo manj trpeli

Bog je ljubezen (1 Jn 4,8).
Globoko naj bi si vtisnili v zavest in spo- min tudi "Visoko pesem ljubezni" sv.Pavla (1 Kor 13,1-13): Ljubezen pojasni, zakaj je Bog ustvaril svet.Ljubezen zahteva učlovečenje.Lju- bezen nam prinaša sporočilo o božjem kraljestvu.Ljubezen je optimizem vsega stvarstva,veselje nad življenjem in sila, ki žene naprej.
Ljubezen te prikliče v življenje; spet te dvigne, če padeš; graja te, če narediš kaj narobe;čaka nate,če bežiš; objame te, ko se ustaviš, da jo poiščeš; poljubi te, če jo poljubiš.
In poleg tega pusti, da trpiš.
To, da te pusti trpeti, ostane človeku dolgo nerazumljivo.
Večina razume trpljenje kot neke vrste kazen za greh. Ker vsi grešimo, in to vedno znova in znova, pravimo v svoji nezrelosti: "Bog me je kaznoval".
Pa ni tako.
Bog ne kaznuje nikogar. Zdaj,ko ga ve- ndar malo poznam, me je sram za čas, ko sem kot nezrel imel bolečino za božjo kazen. Če si predstavljamo Boga kot Boga,ki kaznuje,si v bistvu ne predsta- vljamo Boga drugačnega, kot smo mi sami: maščevalni in hudobni.
Če nam je Jezus rekel,naj ponudimo tu- di drugo lice tistemu, ki nas udari, ali bi On ravno drugače ravnal in nam name- sto drugega lica dal zasluženo kazen?
Takšen Bog bi mi ne bil več všeč, tudi za to ne, ker bi me moral stalno tepsti.
Seveda pa neomajno drži,da nas s svo- jim odpuščanjem ni rešil tudi trpljenja. To bi bilo nesmiselno, kajti po tej logiki bi živeli v svetu, kjer je slabo in dobro isto.
Ni pa tako in zato pusti, da trpimo.
Trpljenje ni kazen. Je šola.Šola ljubezni
Težko je to sprejeti,kajti naša površnost in naš egoizem sta brezmejna.
Bog, ki je Ljubezen, more dajati le lju- bezen. Trpljenje nam pomaga zaživeti v ljubezni.
Bog je dejansko trpljenje spremenil v zo- renje, ki človeka usposablja za ljubezen
Če nas ne bi pustil trpeti, bi živeli mimo življenja in ne bi mogli dojeti mnogih vre- dnot.
Kako bi mogli prav razumeti mir brez utrujenosti, veselje brez solz bolečin, svetlobo brez teme, odpuščanje brez sovraštva in resnico brez zmote?
Vzame ti zdravje, da postaneš majhen in ponižen. Okrog tebe pusti temo, da kličeš luč.Pusti te osamljenega,da iščeš Njega. Zelo se zajeda vate,da čutiš,kaj potrebuje svet.
Bog te vidi jokati in ve,koliko so vredne solze.
Tudi če misliš, da trpiš, ker je tako ho- telo naključje in ne božja volja, te pusti molče jokati.
Pazi, da se naučiš to razumeti!
Razumeti povezavo med ljubeznijo in bolečino, med smrtjo in vstajenjem je res težko in človeško skoraj nemogoče brez pomoči Svetega Duha. Vedno imaš občutek, da ne bi smelo biti tako, da je nemogoče, da je tako. Misliš, da je bilo nekaj narobe,da si zbolel ali da si padel po stopnicah, ker je pač tisti večer bila tako slaba luč.
In vendar ni tako.
Če je Bog Bog,ne bo nobena kaplja krvi prelita zaman in nobena solza ne bo za- man potočena.
Tukaj bi rad ljudem,ki se bojijo trpljenja ali bi radi manj trpeli, predlagal majhno zvijačo, ki je v tem:
Bolj ljubi, da boš manj trpel.
Že velikokrat sem uporabil to zvijačo. Ugotavljam, da deluje, čeprav tudi jaz še spadam k začetnikom.
Veste, kaj pomeni velikonočna sveča in kaj hoče izraziti. V mladi Cerkvi je bila znamenje Kristusove pričujočnosti v te- mini sveta. Kakor je Kristus luč sveta,ki se použiva v ljubezni, tako daje veliko- nočna sveča svojo luč in se pri tem po- uživa.
Prijatelj na Dunaju mi je podaril lepo po- slikano svečo, ki sem jo prinesel domov in jo postavil v svoji celici na omaro k majhni ikoni.
Skupaj sta bili videti kot majhen oltarček
Naredim tako:
Ko pri meni potrka bolečina in se mi zdi, kot da sem v črni luknji, prižgem svečo. In si govorim: "Vidiš to debelo svečo? Je simbol Jezusa, ki svetu daje luč. Po- uživa se, kot se je použil tudi On."
In kaj naredim nato?
Molim.
Ljubim.
Čakam.
Omejim se na molitev ubogih,na vzklike. Posebno rad imam naslednji vzklik: "Po- moč mi pride od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo" (Ps 121,2). Ponovim ga tolikokrat, kolikor jagod ima molek,ki ga vedno držim v roki.
Potem si rečem:Ni dovolj klicati,ni dovolj moliti. Jezus je rekel: "Ne, kdor pravi: Gospod, Gospod ... (Mt 7,21; Lk 6,46). Narediti moramo več.Iti moramo v smer Kristusa, ki ljubi.
Ljubezen spremenim v dejavno ljubezen v ljubezen, ki zahteva vso mojo potr- pežljivost.
In kaj je treba še narediti?
Nekaj zelo preprostega.
Čakam in mislim na besede iz Svetega pisma: "Dobro je, tiho čakati pomoči Gospodove" (Žal 3,26).

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

5. Birma-zdravilo proti duhovni paralizi

"Sveti Duh je ogenj, ki sproži v človeku dobra dela" je rekel arški župnik. Zaradi darov Sv. Duha je birma zdravilo proti dvema smrtno nevarnima boleznima kri- stjanov: proti stresu in proti rutini.
V današnji porabniški družbi je postalo kar moderno in služi večjemu ugledu, če je kdo preobremenjen z delom in trpi zaradi njegove rutine. Za takšnim po- čutjem pa se skriva - dolgočasje. Stres in dolgočasje sta znamenje človekove resignacije, brezvoljnosti. Odkrivata nevarno brezupnost:"Vedno moram sam vse narediti!" - Takšno izražanje ni res- nično, je zgrešeno, ali celo prikriva skrit napuh.
"Kako lahke postanejo človekove muke, če ima Svetega Duha," je govoril arški župnik, ki ni bil postopač, saj je vstajal ob enih ponoči in spovedoval šestnajst ur dnevno! -Ob neki priložnosti je dejal: "Nekaterim ljudem se zdi vera dolgočas- na. To je znamenje,da ne živijo od Sve- tega Duha."
Stres in rutina nista samo znamenje človekove brezvoljnosti, ampak človeka neusmiljeno pehata v razočaranje,fru- stracijo in kritikantstvo. Vse to sproži različne oblike agresivnosti s hromečo in razkrajajočo se brezvoljnostjo.Človek ni več ustvarjalen,vedno bolj se izogiba drugih in se tako bolj in bolj osami. Za- krament birme imamo s krstom in evha- ristijo za temeljne zakramente,ki člove- ka vodijo v globljo povezanost z Bogom in z drugimi, v odnose ljubezni in služe- nja. Beseda birma pomeni v nemščini (Firmung) utrjevanje tega,kar je v člo- veku nemočnega,bolnega (infirm).Darovi Svetega Duha utrjujejo slabosti človeš- ke narave.Bog od nas ne pričakuje več, kakor moremo storiti. Mi pa ustvarjamo težave,ker mislimo,da moramo vse sami narediti in imeti vse v svojih rokah.-To dokazuje, da še vedno nismo vzeli Boga zares.Zakaj je Bog postal človek? Zakaj nam je dal svojega Duha? Da bi nas pre pustil same naši "usodi"? Besede arške- ga župnika:"Kako lahke postanejo muke če imamo Svetega Duha," nas opozar- jajo,da še vedno ne zaupamo Svetemu Duhu, kadar stokamo zaradi teže svojih vsakdanjih naporov.
II.vatikanski cerkveni zbor je zelo jasno opozoril na temeljno odvisnost od Sve- tega Duha: "Sveti Duh, ki po službi in zakramentih posvečuje božje ljudstvo, podeljuje vernikom za izvajanje tega apostolata tudi posebne darove ... Pri birmi so okrepljeni z močjo Svetega Du- ha ... da po vsem svetu pričajo za Kri- stusa" (LA 3). Mišljeno je preprosto pri- čevanje v vsakdanjem življenju. V duhu cerkvenega zbora birma "pri dobro prip- ravljenih vernikih skoraj vse dogodke v življenju posvečuje z božjo milostjo" (B 61).
To pomeni: ni tako odločilno to, kar delamo, ampak kako izvršujemo svoje vsakdanje delo, kako smo za druge navzoči."Delati za druge" pa žal pogo- stokrat postane izgovor,da bežimo pred drugimi, da nam ni treba biti "skupaj z drugimi". Ali kot včasih pravimo: Laže bi nekaj naredil zate,kakor da bi te poslu- šal! Pred tem begom v aktivnost,v akti- vizem, nas varuje s svojo milostjo Sveti Duh. Z njegovo pomočjo bomo naredili najtežji korak v življenju: sprejeli dru- gega človeka.
Cerkveni zbor trdi:"Laiki... so posvečeni v kraljevo duhovništvo in svet narod (prim. 1 Pet 2,4-10), da vse svoje delo darujejo kot duhovne daritve in po vsem svetu pričajo za Kristusa.Zakramenti ... jim podeljujejo in hranijo tisto ljubezen, ki je kakor duša vsega apostolata" (LA 3).
Kristjanova dela torej nimajo sama po sebi nobene vrednosti v sebi, ampak dobe vso vrednost s tem, ko jih verniki darujejo kot pričevanje za Kristusa. Če s svojim delom ne služimo Bogu, komu potem služimo? Zato pravi Mati Terezija: "Brez vere v Kristusa ni ljubezni - brez ljubezni pa ne moremo služiti ubogim."
Birma ni enkraten dogodek,ampak zače- tek zdravilnega procesa, ki traja vse življenje. Pri tem je zelo pomembno, da mladi ali odrasli, ki so prejeli zakrament birme, prejmejo v Cerkvi tudi naloge ali poslanstvo,v katerem bodo mogli izkusiti moč Svetega Duha. Pri tem bodo sami najbolje izkusili tudi krepilni in zdravilni učinek prejetih darov. Birma nas uvaja v delovanje Svetega Duha; ta po krist- janih spreminja,odrešuje, ozdravlja svet Krščansko občestvo upravičeno priča- kuje od svojih članov,ki so prejeli daro- ve Svetega Duha, da jih uporabljajo za tiste njegove člane, ki potrebujejo do- ločeno pomoč. Če teh darov ne upora- bljamo, občestvo in posamezniki trpijo, versko življenje postaja slabokrvno, verniki zbolijo zaradi mrtvila, paralize, ki vlada v medčloveških odnosih.
Veliko je možnosti in potreb v vsakem verskem občestvu, na katere naj bi bir- mani kristjani odgovorili: poleg bolnikov, invalidov,starejših, osamljenih,zasvojenih z mamili in alkoholom je vedno večje tr- pljenje zaradi razočaranj, izgube smisla življenja, posledic notranjih ran, da ne omenjamo socialnih stisk. Skratka, gre za veliko potreb, ki naj bi jih imeli pred očmi pri vzgoji za diakonijo in karitas.
Zakrament birme je za mnoge postal samo bežen spomin na srečanje s ško- fom in darove, ki jih je birmanec prejel, predvsem zato, ker niso razvijali darov Svetega Duha. Krščanska občestva bodo še naprej bolna in bodo trpela, če ne bodo ustvarjala miselnosti in ozračja za samoumevna in spontana dejanja ljube- zni do sočloveka. Prostovoljna ljubezen je najboljši temelj strokovnih služb v družbi pri reševanju socialnih problemov Vodnjak, iz katerega ne črpamo vode, usahne ali pa se voda v njem usmradi. Tako je tudi z darovi Svetega Duha, če jih ne uporabljamo v ljubezni do bližnje- ga: ne morejo služiti niti človekovemu osebnemu posvečevanju in zdravljenju, niti občestvu.
Cerkveni oče sv. Bazilij Veliki opisuje delovanje Svetega Duha: "Po Svetem Duhu postanejo šibki močni,ubogi bogati, nedoletni in neizobraženi modrejši od učenjakov.Pavel je bil slaboten,toda po pomoči Svetega Duha so njegove potne prtiče polagali na bolnike in jih ozdrav- ljali. Tudi Peter je bil telesno šibak; za- radi milosti Svetega Duha, ki je prebival v njem, je senca njegovega telesa pre- gnala bolezen trpečih. Peter in Janez sta bila reveža,saj nista imela ne srebra ne zlata.Hromemu ob tempeljskih vratih pa sta podarila zdravje, ki je bilo več vredno kot zlato. Hromi je od mnogih dobil denar,pa je kljub temu ostal berač Ko pa je prejel Petrov dar, je skočil po- konci kot jelen, slavil Boga in prenehal beračiti. Janez ni poznal modrosti tega sveta; v moči Svetega Duha pa je go- voril besede, s katerimi se nobena mo- drost ne more kosati" (Govor o veri 3).

VERA BREZ DEL JE MRTVA

Vsi,ki se posvečamo diakonijskemu delu po naših župnijah (člani ŽPS, prijatelji in svojci bolnih in prizadetih), smo se na letošnjih srečanjih pogovarjali o ka- ritativnem delovanju v naših razmerah. Lazarist Rok Gajšek je imel predavanje: Aktualnost karizme sv.Vincencija Pavel- skega za potrebe današnjega časa, dr. Metka Klevišar pa je razmišljala, kakšen naj bo: Odgovor Cerkve - Karitasa na stiske današnjega človeka. V Ljubljani je bilo srečanje na Teološki fakulteti v soboto, 28. oktobra; v Novem mestu v nedeljo, 5. novembra; na Brezjah pa v nedeljo, 12. novembra 1989.
Predavanji bomo objavili kasneje.Tokrat priobčujemo uvodno molitev ter zapis, kako je udeleženka srečanja v Ljubljani doživela živahen pogovor.

"Če bi bil Bog, kaj tako strašnega ne bi dopustil" je kričala ob izgubi življenjskega sopotnika.
Kje je Bog?
Bog je tam kot tisočletja in več. Razo- deva se vse pogosteje.Kam je zabredel človek, da Ga ne vidi?
Kje je človek?
"Kristus, ne pozabi me! Jaz Te nisem nikdar pozabila!" prosi onemogla, slepa, gluha, stara, zapuščena, pozabljena, "spravljena" v Dom. Kristusova sestra. Težka preizkušnja za vse, ki ji strežejo in malokrat ustrežejo.
Sv.Vincencij, izprosi pri Bogu veliko po- trpežljivosti in prijazni nasmešek vsem zaposlenim v Domovih in bolnicah, da jim bodo trpeči "odpustili kruh". Pripelji k nam nazaj svoje usmiljene sestre in izprosi jim mladih moči, da bodo trpečim postregle tudi s prijazno besedo, ki je še kupiti ni mogoče.
O, pač! Prijateljstvo bolnikov in invali- dov pri nas premore to bogastvo. Tam delajo "drug z drugim" in ne "za druge". Tudi bolni zmorejo dajati zdravim. Tam znajo potrpeti drug z drugim. Izpolnijo dano obljubo.
Bodo tako zaživele še diakonijske skup- nosti po župnijah? Bo dovolj diakonov,da bodo služili Bogu ob služenju človeku? Bodo osamljeni slišali glas:
"Glej, tvoja mati!"
"Glej, tvoj sin, tvoja hči, brat, sestra, oče..."
Kdo je kriv, da ni tako?
"Kriv, kriv!" Krivica!
"Kar niste storili ..."
"Kar more, to mož je storiti dolžan!"
"Kaj sem pa naredil? Nisem kriv!"
Žena je kriva, če mož ponočuje - mož ponočuje, dokler je žena kriva. Kristus, kako si nam potreben,da bi prevzel na- se krivdo!
Greh smo preimenovali v "tabu". Tabuje smo "odpravili". Vsakdo se lahko izživlja po mili volji,če v opravičilo za svoje grehe najde nekoga, da mu brezobzirno reče:
"Ti si kriv, da sem tak!"
Celo žena lahko zapusti moža in prepri- ča svoje otroke,da ni ona kriva,če raje živi pri drugem možu!
Nezvestoba ni več greh. Je tabu,ki smo ga odpravili.
Zakaj?
Potrpeti ne znamo!
Raje sprejmemo smrt kot trpljenje.Zato neusmiljeno pobijamo še nerojene ot- roke, na smrt bolne odrasle, celo sami sebe, ko si nismo všeč.
Delamo, da bi si pridobili srečo - kot da bogastvo prinaša srečo! - pa niti v ne- deljo nimamo časa za srečo. Nimamo denarja,da bi kupili zakmašno obleko.Ne vemo, za kaj delamo. Za smrt? Zato,da nekaj delamo, čeprav v škodo?
Je pridobitniško delo edini smisel naše- ga življenja? Je denar pogoj za srečo?
Mladi, zdravi prijatelji bolnikov,invalidov in ostarelih odkrivajo drugačno bogastvo V trpečih vidijo Kristusa, ki trpi tudi za njih.Zato radi delajo za boglonaj,kar jim prinese srečo in moč za življenje! Vero- ukarji obiskujejo onemogle in sodelujejo pri skupni sveti maši,onemogli molijo za birmance. Kristjani - oskrbovanci - po Domovih skupno molijo v dnevnem pro- storu za vse v Domu.
Hvala večnemu Bogu!

AL

podpis k fotografiji:
Na Teološki fakulteti v Ljubljani udeleženci srečanja pozorno poslušajo predavanje dr. Metke Klevišar.

NEPOZABNO SREČANJE NA BREZJAH

Kot vsako leto je tudi letos drugo soboto v septembru naša župnija s Koroške poromala z avtobusom na Brezje, da se pridruži prošnjam za nove duhovne po- klice,ki jih čedalje bolj primanjkuje.Kljub tegobam,ki me spremljajo, sem se tega romanja udeležil, da izročim v molitvi prošnje in zahvale tudi v imenu tistih, ki se tega romanja niso mogli udeležiti.
Šele ob počasni hoji okrog Marijinega oltarja lahko spoznaš, kako živa je vera in zaupanje v Mater božjo,koliko prošenj je bilo uslišanih, koliko raznovrstnih za- hval. Od ganotja polzijo solze po licih, molitev zastane v grlu, moli le srce, ob pogledu na slike otroških obrazov ter obrazov vseh starosti, bergel in vseh drugih umetnij,ki so pripete na zidu ok- rog Matere božje v zahvale in uslišanja. Kako prijetno toplo je človeku pri srcu ob takih trenutkih, ve le tisti, ki vse to doživlja.
Še posebno nepozabno mi bo ostalo v spominu srečanje z mladim prijateljem Markom,s katerim sva prišla v stik z do- pisovanjem prek našega lista Prijatelja. Pisno sva se dogovorila za osebno sre- čanje na Brezjah,s posebnim znakovnim opisom in kje.Že je šlo bogoslužje h ko- ncu, ki ga je rahlo skalil dež, in bal sem se, da bo srečanje izostalo, ko ob sebi zagledam fanta, ki je zrl proti meni. Po- kažem mu Prijatelja,tedaj pristopi k me- ni, si stisneva roki v pozdrav, sledila je še kratka skupna molitev za duhovne poklice, v želji in upanju, da se ji bodo mladi odzvali. Po bogoslužju še kratek pomenek in že se je bilo treba posloviti, v upanju, da se še kdaj srečamo.
Ob vračanju proti domu se je naš avto- bus ustavil v Ljubljani, kjer smo si spo- toma ogledali še nekaj novih cerkva ter zanimivosti v tem mestu, in že je bilo treba ponovno na pot. Kakor na Brezje nas je tudi proti domu spremljala moli- tev in pesem vrlih pevk v upanju, da se na podobnem romanju še srečamo.

Ludvik Mori

SAMO ŽIVLJENJE ZA DRUGE JE VREDNO ŽIVLJENJA

Srečanja PBI, ki so po raznih krajih Slo- venije, nas vedno bogatijo z novimi pri- jatelji. Tako smo se pred leti spoznali in povezali z družino Novina iz Gumberka pri Otočcu. Prevzela nas je njihova gla- sba. Oče Marjan ter sinova Marjan in Borut,ki sestavljajo družinski trio Novina so nam obogatili sv. mašo in polepšali bivanje v Šmarjeti.
Družinski trio Novina je tako postal del nas v PBI. Vsi,ki smo jih kdaj slišali,smo si še želeli njihovega igranja in petja.
Oče, ki je stoodstoten invalid, pogum- no sprejema svojo bolezen in se z vso družino daruje za druge. S svojo glasbo najraje razveseljujejo oskrbovance po slovenskih zdraviliščih, predstavili pa so se že tudi v tujini.
Dne 21. in 22. septembra so pripravili dobrodelna koncerta za pomoč otrokom ki bolehajo za rakom. Prvi koncert je bil v Brežicah, drugi pa v Domu španskih borcev v Ljubljani. Tega se je udeležilo tudi nekaj invalidov in bolnikov iz PBI.
Prostor pred Domom ŠB je zaživel. Nes- trpno smo pričakovali začetek koncerta Ta čas smo izkoristili za klepet z znanci in prijatelji. Končno so se odprla vrata dvorane. Napolnili smo jo. Žal ni mogla sprejeti vseh,ki so želeli prisluhniti glas- bi in tako pomagati bolnim otrokom.
Začel se je koncert, ki ga je spremljala misel: SAMO ŽIVLJENJE ZA DRUGE JE VREDNO ŽIVLJENJA. Glasba vseh vrst se je prepletala z informacijami o obo- lelosti za rakom pri otrocih ter o načinih zdravljenja. To so otroci, ki so prikraj- šani za otroštvo, saj morajo ostati v bolnici tudi po tri leta. V Sloveniji zboli za rakom vsako leto od 50 do 70 otrok. Približno polovica jih ozdravi.Zdravljenje poteka v Pediatrični kliniki v Ljubljani, ki je bila odprta 23. septembra 1988. Ob otvoritvi klinike so odprli tudi sklad za pomoč tem otrokom in nabavo opreme. V ta sklad je prvi prispeval Ivan Kram- berger iz Negove, za njim še nekateri posamezniki in podjetja;tokrat tudi dru- žinski trio Novina.
Doživeto igranje in petje s srcem - ne v lastno korist, ampak v korist bolnih otrok nas je bogatilo skoraj dve uri. Raz- položenje v dvorani je bilo zelo prijetno, domače, tako, da smo skupaj z nasto- pajočimi nekaj pesmi zapeli tudi vsi v dvorani. Poleg narodne,zabavne in me- hikanske glasbe so nam predstavili tudi nekaj lastnih skladb.
Vse lepo vedno hitro mine. Tako nam je prehitro minil tudi ta koncert. Odhajali smo,a glasba je odmevala v naših srcih še pozno v noč in nekaj naslednjih dni. Potem pa smo si lahko vrteli kasete, ki jih je izdal naš trio. Tako ostaja spomin na čudoviti koncert, kakršnih si še želi- mo, vedno živ med nami.
Bog povrni družini Novina za ta nepo- zabni večer!

MZ

IZLET V NEZNANO

Vsem bralcem Prijatelja,posebno še na up- ravi in pa vsem vašim fantom -bogoslovcem, prav vsakemu pošiljam iz našega prelepe- ga Bohinja lep šopek planinskih pozdravov. Vsako leto popelje prijatelj Nedeljski tristo svojih bralcev-invalidov na izlet v neznano Vabilo so poslali tudi meni,samotarju,v moj tihi domek,katerega sem bil zelo vesel. Pe- ljali so nas do Ljubljane, kjer se je zbralo vseh sedem avtobusov - prišli so z vseh koncev naše lepe domovine. In ko smo se zbrali vsi, nas je mimogrede snemala tudi televizija.Odšli smo na naše lepo potovanje - romanje, za kar bom svojemu zvestemu prijatelju Nedeljcu,ki me redno vsak četrtek obišče, zelo hvaležen. S svojo pokojninico si ne bi mogel privoščiti vsega tega, kar nam je nudil ta dan prav prijatelj Nedeljski. Pred našo kolono avtobusov so vozili mili- čniki in delali red v prometu, sicer bi vozili ves dan.Peljali so nas skozi Mengeš do pri- jaznih Županjih njiv pri Stahovici, kjer se menda prikazuje Mati Marija... Tik ob Mari- jini kapelici so nam pripravili tudi majhen program, na katerem nam je spregovoril g. župnik. Prijazne gospodinje iz cele vasi pa so nam napekle na stotine vrst dobrega peciva in nam postregle tudi z vsakovrstno pijačo. Res ganljivo in prijazno doživetje! Če bo po naključju katera prebrala te vrsti- ce,dobri Bog naj vam obilno poplača vso to vašo dobroto. O vsem tem pa sem nekoč bral prav v Nedeljcu in od takrat sem si srčno želel priti tja,do te Marijine kapelice vendar me ni pustil moj "finančni minister", a zdaj pa mi je to veliko željo izpolnil prav moj zvesti prijatelj Nedeljski.Po ogledu vseh teh zanimivosti so nas nazaj do Ljubljane spet spremljali prijazni miličniki in nam de- lali prosto pot vse do restavracije Triglav, kjer nas je "prijatelj" obilno pogostil z do- brim kosilom. Vmes nam je igral ansambel Lipa iz Cerkelj na Gorenjskem in z Osinim podokničarjem Prestotnikom, ki smo se mu nasmejali do solz. In na večer po teh res čudovitih doživetjih, srečanju invalidov iz vse Jugoslavije, smo se, žal, morali vrniti spet domov. Zelo lepo me je Nedeljski ob- daril s tem svojim vsakoletnim "super izle- tom v neznano", zato mu bom hvaležen, dokler se bova še obiskovala - in še potem do konca ...

Albin Urh

BILI SMO PRI SPOMENIKU JAKOBA ALJAŽA

V manjši skupini smo tudi iz kamniškega doma upokoje- ncev odšli v Dovje pri Moj- strani,v kraj, kjer je služboval naš zaslužni planinec Jakob Aljaž.Najstarejša stanovalka, nekdanja alpinistka Minka Mali, in najmlajši Zvonka in Darinka,so bile z invalidskimi vo- zički z nami. Najprej smo se udeležili maše v cerkvi sv. Mihaela v Dovjem, ki jo je bral župnik France Urbanija,tudi sam vnet plani nec, torej naslednik Jakoba Aljaža, z lepim nagovorom o prvem petku,ki smo ga ravno praznovali. Z nekdanjim gorskim vodnikom Janezom Brojanom in njegovo ženo smo si ogledali pokopališče z nagrobniki slavnih planincev,ki ima vsak svojo zgodbo,poseb- no Jakob Aljaž.Veliko je storil za slovensko planinstvo. Postavil je Aljažev stolp, ko je kupil parcelo na vrhu Triglava,in si prizade- val, da bi ohranil gore Slovencem. Njegovo delo je zgodovinsko pomembno.Lepo vreme nas je spremljalo in pripomoglo k čudovite- mu doživetju pri ogledu novega spomenika ob cesti v Mojstrano s pogledom na Triglav Odpeljali smo se v dolino Vrat, mimo slapa Peričnika do Aljaževe kapelice sv. Cirila in Metoda, kjer je ob nedeljah redno sveta maša.
Z bogatimi vtisi o "srečanju" z Aljažem smo se vračali in se spotoma oglasili s prošnja- mi in zahvalami še na Brezjah pri Mariji, ter se ji vsak s svojimi problemi priporočali.Bilo je lepo.

M. Lavrič

TOLAŽBA ZA VSE ŽIVLJENJE

Zdravnik je bil poklican k hudo bolnemu očetu svojega znanca. Videl je, da tam medicinska znanost nima več kaj početi. To je svojcem povedal in jim rekel: "Jaz tukaj ne morem storiti nič več. Sedaj ste vi edini, ki lahko storite največ. Bodite ob njem, strezite mu z vso ljubeznijo. Storite vse, kar želi, pokličite duhovnika, skratka storite vse tisto, da mu daste čutiti vašo ljubezen in varnost.Napravite mu smrt tem lepšo! Nikoli več mu tega ne boste mogli storiti.Njegova smrt bo lažja,ko bo odhajal obdan od svojih dragih."
Storili so tako. Ko je po dveh mesecih ta človek umrl, so bili zdravniku zelo hvaležni, da jim je tako svetoval.Njegova osemintri- desetletna hči je izjavila: "Sedaj sem šele postala pravi človek, ko sem doživela roj- stvo in smrt." Zavest,da so bili ob njem do zadnjega, vse storili kar so mogli, bo njim v tolažbo vse življenje. In tudi bolečina, ki jo vsakdo občuti ob izgubi dragega človeka ne bo tako huda. Ko so videli,kako je trpel je postala manjša ob misli, da ga je Bog odrešil tega zemeljskega trpljenja.
Ob tem človek nima kaj dodati,temveč sa- mo prositi Gospodarja življenja, da bi tudi mi doživeli tako smrt oziroma da bi tudi mi lahko pomagali našim dragim, ko se bodo poslavljali od nas.

Vera Rojc

DUHOVNIK SODELUJE PRI ZDRAVLJENJU

Poklicali so me v enega izmed domov za starejše občane k bolnici,ki je želela prejeti vse zakramente za bolne.
Našel sem jokajočo ženo, obupano nad življenjem, globoko razočarano nad vsemi ljudmi. Počutila se je ponižano v dno duše, popolnoma odveč na tem svetu.S strežnim osebjem ni bila zadovoljna,nihče je ne ma- ra, zdravnica jo je močno oštela, sedaj jo noče nihče več pogledati, vsi jo imajo za sitno, nikoli več ne bo zdrava, ji pravijo vsi V tem težavnem stanju si je na omarico pripravila nožič in bi po prejemu zakramen- tov ali pa tudi že prej,če ne bi kmalu prišel, prerezala žile,ker je bilo to po njenem mne- nju edini izhod.
Priznam, da sem se prvi trenutek počutil zelo nebogljenega in nisem vedel, kako naj pristopim in kako naj pomagam glede na njeno duhovno, duševno in telesno bolno stanje. Spomnil sem se Jezusovih besed: "Dano vam bo tisto uro,kaj boste govorili ..." Predvsem sem jo poslušal in čakal, da je izlila in izjokala svojo veliko bolečino. Lepo sva se pogovorila in nožič je spravila nazaj v omarico.Prejela je zakramente in nek mir se je naselil tudi v njo.Omenil sem že,kako sem se počutil nemočnega.Že dolgo nisem tako goreče molil, molil s tolikšno ponižno- stjo, naj jo ozdravi On, ki edini to zmore.
Primer gotovo ni osamljen in v življenju ni nič posebnega. Vseeno pa sem še dolgo o tej ženi razmišljal. Nimam namena nikogar obsojati. Dobro se zavedam in tudi iz last- nih izkušenj vem, da bolnik lahko pripelje zdravstvenega delavca in tudi terapevta v stanje,ko mu "popustijo živci". Toda bolnik ostaja vedno bolnik. Osnovna bolezen in starost bolnice sta bili odsev njene dušev- ne in duhovne bolečine.Zato lahko rečemo da ima bolnik vedno prav, zdravstveni de- lavec pa bi moral znati voditi bolnika in oskrbovanca tako, da ne bi prišlo do kon- fliktov oziroma da ne bi osnovna bolezen še v večji meri zaradi naše, lepo rečeno, "nepozornosti" prizadela bolnikove dušev- nosti in njegovega duha.
Ob vsem tem pa še misel,da je tudi duhov- nik lahko enakovreden član zdravstvenega tima, ki po svoji sposobnosti sodeluje pri zdravljenju in rehabilitaciji bolnika.
Duhovnik je dolžan spremljati bolnikovo duhovno stanje, posebej še, če se mu je bolnik zaupal in ga prosil pomoči.Velikokrat so tudi duhovne rane tako velike, da jih ni moč rešiti z enim samim pogovorom in je zato potreben daljši čas. Duhovnik, v tem primeru neke vrste "duhovni terapevt" je dolžan bolniku pomagati in ga tudi s svojim deležem pripeljati do celovitega zdravja (restitutio ad integrum). To mora biti nje- gov cilj. Duhovnikove pomembne vloge na njegovem področju ne more nihče zanikati, čeprav ostaja njegova prvenstvena naloga pri bolnih in ostarelih skrb,da kristjan umre v prijateljstvu z Bogom!
Duhovnik pri zdravljenju bolnika sodeluje predvsem v treh smereh:
• kot delivec zakramentov in posredovalec božje ljubezni,
• v duhovnih pogovorih z bolniki,
• kadar pomaga reševati posebno težavne položaje, ko osnovna bolezen ali pa nek popolnoma nov duhovni konflikt ali travma ogroža kristjanovo življenje.
Da človek ni zgolj telesno in miselno bitje, je poudarjal že Hipokrat. Menil je namreč, da je pomembneje vedeti, kakšna oseba je zbolela, kot katero bolezen ima.

Jože Štupnikar

(Revmatoidni artritis)

Vsak osmi bolnik, ki pride v splošno ambu- lanto, potoži zaradi težav,ki jih povzročajo različna revmatična obolenja, znana pod skupnim imenom revmatizem. Revmatoidni artritis pa pomeni najpogostejše revmatično vnetno obolenje.Izmed številnih opredelitev revmatoidnega artritisa je najpogostejša tista, ki ima bolezen za kronično in napre- dujoče vnetje sklepov.
Bolezen se lahko začne v kateremkoli živ- ljenjskem obdobju;najpogosteje med tride- setim in petdesetim letom. Nekoliko pogo- steje se pojavlja sorodstveno, pri tem ima določeno vlogo podedovana nagnjenost k tej bolezni, vendar je ni mogoče opredeliti za dedno bolezen. Ženske obolevajo prib- ližno trikrat pogosteje kot moški; ta razlika s starostjo izginja. Zanimivo je, da se bo- lezen v nosečnosti ali med obolelostjo za zlatenico prehodno spontano izboljša.
Po nepopolnih podatkih trpi za revmatičnim vnetjem sklepov v svetu okoli 1 odstotek ljudi (40 milijonov),v Sloveniji pa vsaj 20.000 bolnikov.

Pravi vzrok bolezni ni znan. Premišljanja o vzrokih, kot so infekcije, poškodbe, izpo- stavljanje vlagi in mrazu, različne bolezni, stresi, se končajo z ugotovitvijo, da so to okoliščine in dejavniki,ki to bolezen izzovejo ali sprožijo njeno poslabšanje. Za bolnika ima poznavanje teh okoliščin praktično vre dnost v tem,da se jim lahko izogiba. Pred- vsem se mora izogibati izpostavljanju oku- žbam, vlagi, mrazu, pretiranim telesnim in psihičnim naporom ter vsem oblikam stresa
Med dejavniki, ki sodelujejo v nastanku revmatoidnega artritisa, zavzemajo najpo- membnejše mesto motnje v imunosti. Te je mogoče ugotoviti pri večini odraslih bol- nikov, manj pri otrocih. Danes prevladuje mnenje,da sproži imunski odgovor organiz- ma zunanji dejavnik (mikrob),manj verjetno avtoantigen (snov, ki spodbuja tvorjenje protiteles in jo "proizvede" telo samo). Od- ločilna je genetska predispozicija, ki prek imunsko zmožnih celic določa način in jakost v spoznavi antigena ter stopnjo imunskega odgovora.

Poglavitno bolezensko dogajanje pri revma- tičnem vnetju sklepov je vnetje v notranji ovojnici (sinovialni membrani) enega ali več sklepov.V sklepu se vnetna reakcija širi na vse njegove dele in prodira tudi v sklepni hrustanec ter v okrajke kosti. Vnetno za- debeljena notranja ovojnica sklepa se vra- šča v sklepni hrustanec in kost pod njim ter ju uničuje.Temu lahko sledi najprej ve- zivno, nato pa kostno zaraščanje sklepa. Nastajajo deformacije; sklep lahko popol- noma otrdi (ankiloza) v položaju,v katerem je takšno nepopravljivo zaraščanje sklepa nastalo.
Vnetni proces oslabi tudi zunanjo sklepno ovojnico ter podporne strukture sklepa,za- radi tega lahko postane sklep nestabilen. Zaradi zmanjšane gibljivosti sklepa okoliške mišice slabijo.
Bolezen se pri večini začne prikrito in pos- topoma.Začetek je včasih tako neznačilen da ga je težko določiti in še težje razločiti od začetka drugih revmatičnih obolenj. Ut- rujenost,potenje, včasih tudi zvišana tem- peratura, se lahko pojavljajo nekaj tednov prej, preden se pokažejo izrazitejša zna- menja revmatičnega vnetja sklepov. Ta so predvsem: bolečine in otekline enega ali več sklepov, na začetku največkrat malih sklepov obeh rok,zmanjšana dejavnost pri- zadetih sklepov in za to bolezen značilna jutranja okorelost vnetih sklepov, ki lahko traja uro ali več.Vnetje navadno prizadene sklepe simetrično, npr. zapestji obeh rok, obe koleni itd. S časom se lahko razširi na vse sklepe rok in nog. Pogosto oboli tudi vratna hrbtenica.
V blažjih primerih revmatoidnega artritisa, kakršnih je približno četrtina,so bolezenske spremembe manj izrazite in le malo okvarijo sklepe. Izrazito agresivna oblika bolezni pa lahko v nekaj letih pripelje do obsežnih in neozdravljivih bolezenskih sprememb, do značilne izmaličenosti in slabše gibljivosti ali celo negibljivosti sklepov.
Pri otrocih se simtpomi nekoliko razločujejo od simptomov pri revmatoidnem artritisu odraslih. To je deloma v zvezi z drugačno lokalizacijo vnetja pri otrocih, nekoliko pa z drugačnim bolezenskim dogajanjem na sklepnih tkivih v rasti.
Pri tako imenovanih neznačilnih oz.sistem- skih oblikah revmatoidnega artritisa je mo- goče opaziti znamenja bolezni tudi zunaj sklepov.Zunajsklepna bolezenska znamenja kažejo vedno na hujšo obliko bolezni. Med mnogimi spremembami lahko opazimo zna- čilne podkožne grčice, žilne okvare, spre- membe na pljučih, na srcu, na očeh, na perifernih živcih, na sluznicah, v slinavkah, na solznicah, na vranici in drugih organih.

Zdravljenje revmatoidnega artritisa pogojuje nepoznavanje pravega vzroka (in vzročnih zvez) za nastanek bolezni, ne popolnoma poznan razvoj in nepredvidljiv potek bole- zni. Namen zdravljenja je zato predvsem olajšati bolnikove težave, ohraniti funkcijo sklepov in zagotoviti primeren način življenja Zdravljenje obsega splošne ukrepe, zdrav- ljenje z zdravili in funkcionalno zdravljenje.
Revmatične bolezni so kronične bolezni, ki počasi onesposabljajo bolnika. Zato je zelo pomembno,da bolnik zve za poglavitne zna čilnosti svoje bolezni, da si pridobi pravilen odnos do nje kot tudi do zdravljenja. Tudi že omenjeno,danes še vedno skromno po- znavanje te bolezni, bolniku vnaprej ne more veliko obljubiti in prav tako ne vselej uspešno pomagati.Zato bo primerno infor- miran bolnik lažje sodeloval z zdravnikom in upošteval njegove napotke. Predvsem pa bo lažje "sodeloval" z boleznijo. Ta za- hteva od njega veliko discipliniranost in vztrajnost. S praktičnega vidika je torej mogoče reči, da ima seznanjenje bolnika s temeljnim dogajanjem pri revmatičnem vne- tju sklepov in zdravljenju tako medicinski kot socialni pomen pri preprečevanju po- sledic bolezni oz.vzdrževanju delovne spo- sobnosti ter sploh osebnostnih dejavnosti. Tudi mojo odločitev za takšno predstavitev bolezni podpirajo številna vprašanja, ki jih bolniki v pogovoru z revmatologom zasta- vljajo v zvezi s svojo boleznijo in zdravlje- njem.
Ko se "revmatoidni ogenj" prižge, nikoli več povsem ne ugasne. Zato bolnik nikoli ne more biti povsem brez zdravil,t.i. antirev- matikov. Tudi v obdobju izboljšanja, ko je vnetna aktivnost umirjena,mora jemati tako imenovano vzdrževalno dozo protivnetne- ga zdravila. Bolnik naj ve, da protivnetna zdravila (nesteroidni antirevmatiki, imeno- vani tudi antirevmatiki prvega reda, kot so voltaren, brufen, aspirin in drugi) vplivajo le na simptome. Blažijo težave, predvsem bolečine, na bolezenski proces pa bistveno ne vplivajo.Zato nobeno od njih ne bo po- vsem odpravilo bolezenskih težav. Ker je njihova učinkovitost individualna, je treba za vsakega bolnika najti najprimernejše, zato jih bo preizkušal več. Čas jemanja in dozo lahko bolnik (med izboljšanjem) po posvetu z zdravnikom prilagaja sam glede na težave.
Vzplamenevanje revmatoidnega vnetja in razvoj revmatoidnih sprememb poskuša preprečiti t.i. temeljno zdravljenje. Pri tem uporabljajo antirevmatike drugega reda,kot so soli zlata in sintetični antimalariki ter še nekatera druga sredstva.Ta zdravila učin- kujejo na vnetne in imunske procese in pri večini bolnikov umirijo vnetje ali vsaj pre- prečujejo razvoj bolezni do hujših bolezen- skih sprememb.Ta zdravila učinkujejo počasi zato je temeljno zdravljenje dolgotrajno.
Samo najhuje bolnim so namenjeni antirev- matiki tretjega reda (kortikosteroidi, cito- statiki) predvsem tedaj, kadar ni mogoče drugače umiriti zagona bolezni, ali pri ne- sklepnih zapletih.
Vsi antirevmatiki imajo to skupno lastnost, da so manj ali bolj škodljivi. Določeno število neželenih pojavov,ki lahko spremljajo zdrav ljenje s temi zdravili, terja pogoste labora- torijske in klinične preiskave. Nekontrolira- no jemanje kateregakoli antirevmatičnega zdravila ali samovoljna menjava zdravila in njegove doze ima lahko zelo škodljive po- sledice.
Zelo pomembno je tudi, da bolnik vsak dan izvaja medicinsko gimnastiko: razgibava sklepe in utrjuje mišice. Z vajami sprošča in mehča toge sklepe, mišice in kite ter vzdržuje gibljivost sklepov in moč mišic. V zgodnji stopnji bolezni ima ta terapija pre- ventiven pomen, ker s postavljanjem skle- pov v pravilen položaj, previdnim gibanjem ter jačanjem muskulature preprečuje nas- tanek deformacije.V kasnejšem obdobju,če so deformacije že nastale, je njen namen poprava deformacij in ohranjanje gibljivosti sklepov.
Le izrazita vnetna aktivnost je lahko razlog da bolnik začasno preneha z gimnastičnimi vajami. Celo tedaj, kadar je zaradi nevar- nosti, da bo vnetje hujše in se bo razširilo, prepovedano gibati vnet sklep, ni razloga, da bi popolnoma opustili občasno zmerno razgibavanje in napenjanje mišic v bližini sklepa.
Medicinska gimnastika, podprta z drugimi fizioterapevtskimi načini zdravljenja (ma- saža, pregrevanje, elektroterapija itd.), je temelj funkcionalnega usposabljanja bolnika To traja praktično vse življenje.
Sicer pa mora bolnik v obdobjih, kadar je bolezen hujša, mirovati.Ko miruje,naj bodo sklepi v funkcionalnem položaju (iztegnjena kolena). V dobi izboljšanja priporočajo dve do štiri ure (p)opoldanskega počitka. Zelo primerna rekreacija je plavanje (ne v mrzli vodi), zato velja poudariti zdravljenje v termalnih zdraviliščih.
Zdravljenje in rehabilitacija vključujeta tudi kirurške posege. Po odstranitvi notranje sklepne ovojnice (sinovektomija) - v tej ovojnici je težišče vnetja-ostane tak sklep največkrat miren več let celo tedaj, ako se ponovno pojavi bolezen. Neredko pa se s tem zmanjša splošna vnetna aktivnost revmatoidnega artritisa.Sinovektomijo naj- pogosteje delajo na kolenu,ker se najčešče upira drugim načinom zdravljenja. Ko se po določenem času začne notranja sklepna ovojnica obnavljati,obstaja sicer možnost, da ta sklep reagira kot drugi oboleli sklepi, vendar je reakcija navadno blažja.Predvsem pa se tako lahko znatno odloži nastanek okvar.
Poglavitni namen pri zamenjavi živega sklepa z umetnim (artroplastika) je izboljšati fun- kcijske zmožnosti prizadetega sklepa. Naj- pogostejša je na kolkih in na sklepih prstov na rokah. Bistvo večje ali manjše uspeš- nosti te operacije pa ni le operacija sama, temveč predvsem tudi aktivno sodelovanje bolnika pred operacijo in po njej. Za hojo z umetnim kolkom je namreč nujno dobro trenirano mišičje.
Zaradi specifičnih značilnosti bolezni potre- buje bolnik z revmatoidnim artritisom delov- no mesto v suhem in toplem prostoru.Delo mora ustrezati njegovim delovnim sposob- nostim in ne sme enostransko obremenje- vati sklepov.

"Bojim se,da bom že v nekaj letih nesposo- ben za delo,če se mi bo funkcionalna spo- sobnost zmanjševala tako hitro kot doslej"
"Skrbi me pomanjkanje moči in gibljivosti. Pred nekaj dnevi sem opazila,da ne morem več prinesti žlice k ustom.Jedla sem potem z levo roko. Zdaj me nenehno spremlja strah, da se ne bom mogla več niti hraniti sama."
Strah,da je zanj invalidnost neizbežna,bolj ali manj stalno spremlja bolnika s hujšim revmatoidnim artritisom. Ta strah pred de- formacijami oz.otrdelostjo sklepov je 'rana' tudi optimističnega bolnika,ki bi ji lahko rekli tudi strah pred nesposobnostjo za delo in pred odvisnostjo od drugih in tudi strah pred izolacijo.Na žalost ga pri tem nekoliko podpirajo statistični podatki, čeprav je po- tek bolezni nepredvidljiv in včasih ne "se- števa samo slabih izkušenj".
Po nekaterih analizah ostane približno 25 % bolnikov z revmatičnim vnetjem sklepov brez nepopravljivih okvar, pri 20 % pušča bolezen zmerne spremembe na sklepih, pri 45 % pa kaže stalno aktivnost z izboljšanji in izbruhi in končno pripelje do določene telesne invalidnosti. Po istih podatkih le 20 % bolnikov dela do starostne upokojitve, medtem ko so drugi upokojeni že prej kot invalidi različnih stopenj.

(prim. V.Pirnat, J.Sentočnik, Revmatoidni artritis, v ZO 21 (1987) 1-2,3-11. In A.Franović, Pogovori z revmatologom,Ljubljana,Državna založba,1984)

Pripravila: Darinka Slanovec

BOG ME JE OBDARIL Z VESELJEM DO ŽIVLJENJA

Če hočem zvedeti za skrivnost prijatelja, imam za to eno samo možnost:da mu prisluhnem.To- liko bolj, kadar slutim,da mi ima ta prijatelj povedati kaj pomembnega, kaj takega, kar mi še ni znano.
S tem namenom smo se odpravili tudi k na- ši prijateljici Rezki Vrhunc (Palmejeva 18, 61113 Ljubljana). Vedeli smo, da pri pogo- voru ne bo težav, saj je Rezka po naravi zelo sproščena in živahna.Veselje mladosti izžareva iz njenega obraza, sicer pa prislu- hnimo, kaj nam bo povedala.
Rezka, obiskali smo te v novem stano- vanju, ki je prirejeno prav za invalide. Kako se počutiš v novem okolju?
Rada bi poudarila, da sem v stanovanju, kjer živiva z možem že skoraj eno leto, res srečna in zadovoljna. Da pa sem to doča- kala, se moram v prvi vrsti zahvaliti može- vim staršem,pri katerih sem živela dve leti. Bilo je težko, saj je bilo tisto stanovanje v četrtem nadstropju brez dvigala, pa tudi v stanovanju so bile ovire. Vendar moram reči, da sta bila z mano zelo dobra in po- trpežljiva, imela sta veliko razumevanja do mojih težav. Meni in tudi možu Sandiju sta pomagala, da sva lahko po nesreči ostala skupaj in se lani novembra tudi preselila v novo stanovanje.
Torej se približuje že prva obletnica...
Da. In v tem letu se je v mojem življenju marsikaj spremenilo. Prvi velik korak je bil ta,da sem začela hoditi v službo. Tudi ven grem lahko, kadar si želim; tu ni namreč skoraj nobenih ovir. Sama se lahko zape- ljem na kratek sprehod ali do prijateljice, ki stanuje v bližini. Prav tako grem lahko do banke, trgovine ... Prej zaradi vseh že na- štetih pomanjkljivosti nisem mogla iti veliko krat ven,prav tako tudi nisem mogla hoditi redno k maši.Tu pa lahko hodim neovirano, saj imam do cerkve le pet minut.
Praviš, da si sedaj tudi zaposlena? Da. 25.novembra sem se preselila sem, prvega decembra pa sem začela hoditi tudi v slu- žbo.Delam kot korektorica v Mladinski knjigi ki pa je tudi v bližini. Pred poškodbo sem opravljala delo kontrolorke v knjigoveznici, prav tako v Mladinski knjigi. Povsem nera- zumljivo mi je bilo, da zaradi invalidnosti ne bom mogla opravljati več tega poklica, zato je sledila prekvalifikacija.
V Univerzitetnem zavodu za rehabilitacijo invalidov, kjer sem bila petnajst mesecev, te rehabilitirajo na vseh področjih, tako fi- zično, psihično in tudi socialno. In prav pri socialnih problemih je prišel v ospredje moj poklic.Svetovali so mi,da bi se izobraževala ob delu in s tem bi naredila še četrti letnik grafične šole. Tudi profesorica je prišla ta- krat v Zavod in me seznanila s podrobno- stmi. Ko sem prišla iz zavoda domov, pa s študijem pol leta ni bilo nič.Veliko sem bra- la, si dopisovala, telefonarila, a za učenje nisem imela volje. Po obisku dr. Turka iz Zavoda na domu pa sem na njegovo po- budo začela resno z delom za šolo.Gradivo sem predelala in se prijavila na izpite, ki sem jih opravljala kar na domu. Sedaj kon- troliram stavca, opravljam torej korektor- sko delo. To, kar stavec naredi, se mora natančno ujemati z avtorsko predlogo. To moje delo je v bistvu primerjalno branje.
Kako so te sprejeli v delovnem kolekti- vu? Septembra lani, ko sem že vedela, da bom zagotovo dobila novo stanovanje,sem si skupaj s socialno delavko in delovno te- rapevtko ogledala delovni prostor. Ker de- lovna miza ni bila primerna,so mi v Mladin- ski knjigi naredili mizo, ki mi je ustrezala. Moram poudariti, da so se zelo potrudili,da so mi našli primerno delovno mesto, kakor tudi pri tem, da so mi uredili delovno mizo.
Koliko časa traja tvoj delavnik?
Delam dva do trikrat na teden po osem ur. Tako tedensko opravim toliko ur,kot je po- lovični delovni čas.
Ali si z delom zadovoljna?
Delo korektorja me ni prej tako zanimalo, vendar sem se nanj navadila. Mislim, da je ravno to delo v grafiki najbolj primerno za moje psihofizične sposobnosti, ki so mi še ostale.
Če se vrnemo malo nazaj: s prihodom v novo stanovanje si začela hoditi v službo,kako pa si se vključila v župnijo?
Spadam v župnijo Stožice. A Bogu sem hvaležna,da sem ravno v tej župniji in prav med temi mladimi. Z njimi se namreč zelo dobro razumem in prav oni so mi pomagali, da sem se v župnijo dobro vključila. Pred tem sem bila v Šiški, vendar, ker se tudi pred poškodbo nisem vključila v to župnijo, je bilo po poškodbi še težje,saj so bile tudi arhitektonske ovire.
Torej nisi imela nobenih težav pri vklju- čevanju v župnijo in med mladino?
Ne, ko sem se preselila, me je mož Sandi peljal tudi k nedeljski maši. Ker pa sam ni veren, sem mu naročila, naj ne skrbi, in da bom že koga prosila,da bi me peljal do do- ma. Po maši sem tako počakala in povpra- šala mlade,če gre kdo mimo mojega doma. Radi so pomagali. Nekoč me je peljala mla- denka, ki sicer ni šla domov v isto smer. Doma sva se potem še pogovarjali in pova bila me je tudi na mladinska srečanja. Po- nudila se je,da me bo prišla iskat in me pri- peljala tudi domov.Seveda sem bila vesela in sem se mladim rada pridružila. To sode- lovanje me duhovno zelo bogati.
In kakšno je sodelovanje mladine v tej župniji? Mladi smo med seboj zelo povezani Pred nekaj tedni pa smo imeli v župniji tudi srečanje mladih. Stoženska mladina je na- mreč povezana z logaško in skupaj pripra- vljajo spomladi in jeseni srečanja. Na leto- šnjem srečanju sem sodelovala tudi jaz, tri mlade iz Logatca pa sem imela tudi doma na kosilu.
Za vse svete sem se skupaj z mladimi ude- ležila zaključne slovesnosti na Žalah. Obi- skali smo grobove škofov, ustavili smo se ob grobu pesnikov moderne ... Ob vsakem smo zmolili desetko rožnega venca. Ker pa so ti mladinci tudi dobri pevci,je na vsakem izmed obiskanih grobov zadonela cerkvena ali narodna pesem.Bilo je res enkratno do- živetje.
Ko sem se preselila v župnijo Stožice,je bil tu kaplan dr. Marijan Peklaj, sedaj župnik pri Sv. Trojici, po rodu pa Brezovčan kot jaz. Tu je vodil mladinska srečanja.
V brezovški župniji sem večkrat brala berila Tukaj tega niso vedeli.Nekoč pa me je ka- plan vprašal, če bi prebrala berilo. Seveda sem pristala in mu rekla, da me vedno lah- ko pokliče,kadar ni nikogar za branje berila Tako sem začela sodelovati pri maši bolj vidno.
Ali sodeluješ v župniji še kako drugače?
Začela sem z mladinskimi srečanji, kar je meni zelo ustrezalo, pa tudi mladi so bili zadovoljni, da sem bila z njimi.
Letos pa sem prevzela tudi birmansko sku- pino, imam osem veroukarjev.
Kako gledajo ti birmanci nate? Zdi se mi, da čisto normalno. Morda so bili sprva presenečeni, da bodo prišli k meni, ki sem invalidka. Včasih se mi zdi,da so bolj zadr- žani, težko jih pripravim do sproščenega pogovora, sicer pa smo imeli šele dve sre- čanji.
Na kakšno večje začudenje, ko si prišla v cerkev, nisi naletela? Ne. Morda zato, ker je tu v bližini Dom starejših občanov in so zato invalidov nekako bolj vajeni. Sicer pa moram poudariti, da so zelo prijazni; ne samo mladi, marveč tudi starejši.
Iz tega, da si ti prva vprašala, če bi te kdo peljal od maše domov, sklepam, da si le ti tista,ki prva spregovori, prosi ki naredi prvi korak? Seveda, moraš po- vedati,kaj potrebuješ.Ljudje so pripravljeni in radi pomagajo, vendar ne vedo, kaj po- trebuješ. Ne znajo prav pristopiti. Zato pa jih je treba znati prositi in iz lastnih izkušenj lahko trdim, da vsak z veseljem pomaga.
Tvoja odprtost in sproščenost gotovo premagujeta veliko ovir. Sedaj si za- čela obiskovati še teološki tečaj.Morda nekaj besed o tem. Kako si se odločila zanj? Pred invalidnostjo so nekatere prija- teljice že naredile ta tečaj.Jaz o tem nisem nikoli dosti razmišljala. Ko pa postajaš sta- rejši, je drugače.
Srednja šola me s širino znanja ni zadovo- ljila.Hotela sem več. Počasi sem začela ra- zmišljati tudi o teološkem tečaju. Nekatere nove prijateljice iz stoženske župnije ga že obiskujejo. Zato sem se posvetovala o tečaju z njimi. Bile so navdušene nad mojo odločitvijo. Posvetovala sem se tudi z mo- žem Sandijem,če bi me vozil na predavanja Sedaj lahko rečem,da sem zelo zadovoljna ker sem se odločila še za ta korak,saj sem vedno želela izvedeti kaj več o teh stvareh.
"Le Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih. Vsak trenutek bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti,če vas vpraša za razlog vašega upanja" (1 Pt 3,15), nas spodbuja apostol Peter.
Najboljši odgovor je sicer naše življenje, včasih pa je potrebno razložiti tudi z besedo
Kako pa je zaradi stopnic na Teološki fakulteti? Ni težav. Vedno se kdo najde, da pomaga prijateljici, ki je z menoj. Če ni nikogar, gremo po pomoč kar v predaval- nico in vsak je pripravljen pomagati. Da je le eden tak,ki zna prijeti in pokaže drugim, pa gre.
Po vsem tvojem pripovedovanju vidim da si svojo invalidnost dobro sprejela. Ko se človek pogovarja s teboj,ki si pol- na življenjske vedrine in navdušenosti, sploh ne opazi,da si na invalidskem vo- zičku.A vendar; kako je bilo na začetku - prometna nesreča je spremenila del tvojega življenja? Tisti prvi trenutek je bil prav gotovo težak. Saj je vsakemu kdaj težko, četudi je fizično popolnoma zdrav. Večkrat pridejo trenutki žalosti in potrtosti kaj šele, če si invalid in veliko odvisen od okolja. Vendar, Bog mi je dal velik dar: ob- daril me je s tem,da sprejmem razmere,ka- kršne so, in da poskušam najti tudi v tem nekaj dobrega. Jezus ne pravi: "Vzemite moj križ na svoje rame",temveč: "Vsak naj vzame svoj križ na svoje rame."
Ti je tvoja invalidnost odprla še kakšno drugo smer v življenju,ki je zdrava ver jetno ne bi odkrila? Prav gotovo. Pred- vsem so se mi duhovno odprle nove razse- žnosti, vendar sem morala znati iskati tudi sama.
Kako je sprejel tvojo invalidnost mož?
Tako kot jaz. Nesreča se je zgodila devet mesecev po poroki. Vsak dan je prihajal k meni v Klinični center in v Zavod za reha- bilitacijo. Tam sem bila namreč petnajst mesecev. Mislim, da sem sama veliko laže prenašala vse to, ker je bil on vedno ob meni. Morda pa je tudi on laže sprejel, ker sem bila tudi takrat optimistka.
Kakšno je vajino zakonsko življenje - življenje verne žene in moža ateista?
Kljub temu, da sva različnih svetovnih na- zorov,se dobro ujemava in razumeva;prav zaradi tega,ker drug drugemu puščava svo bodo. Res pa je tudi, da me Sandi razume in gre za velike praznike z mano k sv.maši. Za božič postavi jaslice, za veliko noč pa vedno domiselno pobarva pirhe, ki jih z drugimi jedili neseva k blagoslovu.
Za konec pa morda nekaj besed o Pri- jateljstvu bolnikov in invalidov. Kako si se vključila v to Bratstvo in kdaj si bila prvič na srečanju? Mislim, da sem za PBI prvič izvedela v Zavodu od neke sestre, ki me je tudi "prijavila".Dobila sem prvo vabilo za romanje na Dobrovo. To je bil moj prvi stik s tem gibanjem. Takrat sem bila zelo navdušena. Moje drugo srečanje, ki se mi je zelo vtisnilo v spomin, pa je bil duhovni vikend v Želimljem lansko poletje.Že napis, ki sem ga zagledala ob vstopu v dvorano, me je zelo prevzel in o njem sem veliko razmišljala. To je bila misel Don Bosca, z naslovom POT.
...Če želite izvedeti kaj več o tistih daljnih deželah, kjer ljudje umirajo od lakote, sto- pite samo dva koraka po ulici. Samo dva koraka od vas je kdo, ki je lačen vaše bli- žine, ki vas potrebuje ...
Zamislila sem se nad besedami in spoznala da sem prišla v krog tistih, ki so znali na- rediti ta dva koraka. To je bilo zame zelo lepo in osrečujoče spoznanje. Pritegnilo me je tudi pristno veselje, ki je vladalo na srečanju.
Te je morda še kaj prav posebej prite- gnilo? Pritegnil me je občutek velike dru- žine.Vsi smo se imeli radi,vsi so bili prijazni in pripravljeni pomagati. Dobro smo se ra- zumeli ne glede na vrsto prizadetosti.Sicer pa težko najdem prave besede za to, kar sem čutila. To moraš doživeti ... Pridi, po- glej in začutil boš! ...
Res je prijetno, kadar smo skupaj, zato se moramo vsi truditi, da naša veriga Prijateljstva ne popusti. Prijateljstvo me navdušuje, vsi sodelavci so zelo dobri in požrtvovalni.

Draga Rezka, hvala ti,da si nam v tem prijet- nem pogovoru podarila delček sebe. Morda pa se bo kakšen mlad in zdrav človek le zamislil, da bi tudi on koristneje porabil svo je talente, ki nam jih Bog daje v izobilju.
... Ne dopustite, da bi katerikoli človek, ki je prišel k vam, ne odšel od vas vsaj malo srečnejši! ...
Rezka,mi smo odšli od tebe veliko srečnejši in bogatejši. Hvala ti.

Pogovarjali so se:
Nataša, Jože in Vlasta

Slovensko srečanje mladine v Stični, sobota, 23. septembra 1989

JAZ SEM POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE

Cesta zvabila me je..., ne v gore in ne na morje, temveč v Stično, v samostan patrov cistercijanov, kjer je v soboto, 23. septembra, verna slovenska mladina z za- mejskimi vrstniki, slovenskimi škofi, duhov- niki, redovnicami in misijonarji praznovala svoj dan mladih.
Hočem s Teboj, Gospod ... Pesem je pri- vrela na dan iz mnogih radostnih src kot uvod v besedno bogoslužje.Po pozdravnem nagovoru stiškega opata Antona Nadraha nam je gost letošnjega srečanja-generalni inšpektor salezijanskega reda,Egidij Vigano povedal nekaj misli o Jezusu,ki je Pot,Res- nica in Življenje.Skozi vso človeško zgodo- vino so različni državniki in voditelji ljudem predstavljali svoje programe, jim začrtovali svoje poti, jim vsiljevali svoje resnice, jim posredovali svoje ideale in cilje življenja. Vsi so postali zastareli, nesprejemljivi, ob- sojeni na propad.Kristus nam je svojo Pot, Resnico in Življenje orisal in predstavil pred skoraj dva tisoč leti, pa je njegov nauk še vedno sodoben, sprejemljiv, živ in prepri- čevalen. Je izziv, vprašanje in sporočilo krščanskemu življenju, oznanjevanju in pri- čevanju.
O Jezusu,ki je Pot,Resnica in Življenje,smo potem razmišljali in se pogovarjali na samo- stanskem vrtu,razdeljeni v več skupin,ki so jih vodili zakonci, kulturni in javni delavci ter pričevalci. Med slednje je spadala tudi naša skupina iz vrst PBI, ki je imela nalogo predstaviti mladim naše delo, aktivnosti gibanja PBI skozi geslo srečanja.
Prebrali smo nekaj misli iz papeževega pisma mladim: "Središče svetovnega dne- va mladih bo Jezus Kristus kot naša pot, resnica in življenje.Ta dan mora postati za vas dan,ko boste na novo,zreleje in globlje odkrili Kristusa v svojem življenju. Vsakdo izmed vas odkriva sam sebe,svojo osebnost, smisel življenja, resničnost dobrega in zla, svet ljudi in svet narave. Vedno znova in vedno bolje odkrivati Kristusa je najčudo- vitejša pustolovščina našega življenja. Da- našnji svet je veliko misijonsko področje, velik izziv evangeljskemu izročilu, zato po- trebuje številne, predvsem mlade in pogu- mne apostole, ki bodo ponesli Kristusov evangelij v tretje krščansko tisočletje in s tem zgradili civilizacijo ljubezni, pravičnosti in miru.Mnogi ne poznajo Kristusa ali ga ne poznajo dovolj.Biti morate dovolj pogumni, da boste govorili o Kristusu, da boste pri- čevali za svojo vero s svojim življenjskim slogom, ki ga bo navdihoval evangelij. Kri- stus vam zaupa,vas potrebuje! Odgovorite na njegov poziv s pogumom in zagnanostjo ki sta značilna za vaša leta."

Sledila je predstavitev gibanja PBI in nje- govih smernic.Geslo gibanja PBI je:Bolni si oznanjajo blagovest.Naše človekoljubno in apostolsko delovanje se navdihuje ob treh svetopisemskih stavkih: "Kakor umi- rajoči, pa glejte, živimo!" - "Vstani in hodi!" - "Edinost v različnosti." Skrbimo za človeško duhovno vrednost osebnosti vsakega prizadetega.Povezuje nas želja po medsebojni bratski ljubezni, spoznanje, da smo koristni, potrebni, edinstveni in nena- domestljivi,ljudje,ustvarjeni po božji podobi in veliki predvsem v božjih očeh in v očeh teh,ki znajo vrednotiti naše trpljenje in žr- tve. Nismo samo bitja,ki sprejemajo,ampak smo sposobni s svojimi možnostmi tudi da- jati, zmoremo biti odgovorni, sposobni smo hoteti in sodelovati. V nas mora dozoreti misel za apostolat, da pomagamo svojemu bližnjemu prenašati in razumeti trpljenje kot veliko nalogo pri graditvi božjega kraljestva Kristus nas je izvolil, da ga upodobimo v svojem življenju.
Nismo poklicani k nevidnemu apostolatu molitve in trpljenja, ampak tudi k živemu izražanju svojega življenjskega prepričanja k oznanjevanju in k dejavnemu služenju vsem bratom,zato v okviru svojih dejavno- sti razvijamo razne oblike medsebojne po- vezanosti (srečanja,romanja, obiski,pošta, list Prijatelj),se bolj dejavno vključujemo v življenje in delo slovenske Cerkve (mladin- ske skupine,diakonijske skupine,ŽPS,tečaji in predavanja).Vzdržujemo stike z mnogimi podobnimi skupnostmi zunaj meja, si izme- njujemo,dopolnjujemo in bogatimo izkušnje spoznanja in doživetja. Zavedati se mora- mo,da je vsak moj brat v Kristusu,ne glede na bolezen in mišljenje ter prepričanje. Če mu gremo naproti z ljubeznijo,bomo pri njem odkrili stvari, ki jih bomo lahko občudovali. Zato ponesimo Kristusovo ljubezen vsake- mu. Pri razlagi, razumevanju in udejanjanju Kristusovega evangelija v naše življenje nam pomagajo duhovniki,ki so z nami (vsaj morali bi biti, pa, žal, pogosto zaradi izgo- vora prezaposlenosti in raznih odgovornosti niso) živi posredovalci božje navzočnosti med nami.
V gibanje PBI so vključeni tudi zdravi, vsi tisti, ki se v svojem življenju kakorkoli sre- čujejo s prizadetimi. Zdravi ne delajo le za nas,ampak z nami, pomagajo nam odkrivati in uresničevati naše zmožnosti, sposobno- sti in talente. Zavedajo se, da je njihovo zdravje božji dar, ki ga ne smejo zadržati le zase, ampak ga morajo razdajati svojim bližnjim,kot cvetlica ne cveti in dehti samo zase, ampak za vse, ki se ob njeni lepoti in vonju veselimo in jo občudujemo. Zaradi svojega dela z nami pogosto naletijo na ne razumevanje pri vrstnikih in v okolju, v ka- terem živijo,a kljub temu ne omagajo, kajti vodi jih misel: "Pot do vere in Boga vodi prek naših bližnjih.Naše delo mora biti izraz naše ljubezni do Kristusa."
Obstaja razlika med prizadetim in zdravim, v zunanjosti,v mišljenju,čutenju in sposob- nostih, a zaradi tega še ni potrebno graditi dveh svetov, kajti drug drugemu smo po- trebni, med seboj se moramo dopolnjevati, bogatiti, rasti in zoreti v Kristusovi ljubezni Marsikaj nam je težko ob spoznanju,da ima- jo duhovniki čas za nas le ob prvih petkih pri mašah za bolnike, invalide in ostarele, da invalid ob slabem vremenu ne more na obisk k prijatelju, ker mu z blatnimi kolesi in berglami lahko pomaže tla, da ne more k mladinskemu verouku ali k nedeljski maši, ker ga nima kdo peljati (zaradi pomanjkanja časa, poguma in dobre volje), da ne more na farno romanje,ker prepočasi in negoto- vo hodi oziroma bi ga bilo treba dvigniti in nesti na sedež v avtobusu. Pokažimo drug do drugega malo več dobre volje, poguma in pripravljenosti živeti, ustvarjati skupaj, z roko v roki. Porušimo zidove nezaupanja, dvomov in strahu,ki so jih v nas zgradili vsi ki so prizadetega vseskozi prepuščali le sa- memu sebi,skrbi in vzgoji staršev. Vsi sku- paj oznanjajmo z vsem svojim življenjem, da je Kristus naša pot, resnica in življenje.
Po kosilu "iz popotne torbe" smo se zbrali na samostanskem dvorišču,kjer je nadškof Alojzij Šuštar z drugimi slovenskimi škofi, duhovniki in redovniki daroval sv. mašo. V nagovoru nas je spodbudil k bolj pogum- nemu iskanju Kristusa, ki je Pot, Resnica in življenje. "Dar Kristusove navzočnosti, lju- bezni,ohranite v svojih srcih in ga ponesite med svoje vrstnike, prijatelje in domače. Vse,kar ste danes prejeli v svoja srca, po- sredujte in izpričujte svojim bližnjim doma, da bodo tudi oni začutili veselje in moč, ki je v vas, ker ste spoznali in sprejeli Njega, ki je naša pot, resnica in življenje."
Prišel je čas slovesa, bratje... še nekaj besed v pozdrav,nasmeh,ki obljublja in po- trjuje prijateljstvo v duhu, krepak stisk rok in že smo hiteli vlaku, avtomobilu ali avto- busu naproti. Razšli smo se v trdnem zau- panju v Očetovo ljubezen, ki nas bo kmalu spet združila v eno družino Njegovih otrok. Bog povrni vsem za lep dan in nepozabna doživetja!

Alenka O.

Srečanje PBI,Beltinci,15.-17.septembra 1989

ŽIVETI VERO

"Dragi prijatelji, lepo pozdrav- ljeni! Kako smo drug drugega veseli, se v besedi ne da po- vedati, to bomo doživeli.
Živeti iz včeraj v jutri. Živeti danes z vso resnostjo in pravim veseljem. Živeti tako kot Jezus pričakuje in človek - brat,sestra potrebuje.Ni lahko in preprosto a je nujno za srečno življenje.
Nemoč čutim ob zavesti,da sem samo člo- vek, toda človek,prežet z božjo podobo,in tako tudi močan za uresničitev njegovega načrta z mano."

S temi lepimi mislimi nas je pozdravila Marta v Beltincih od 15. do 17.9.1989 na srečanju PBI, kjer se nas je zbrala kar lepa skupina, okrog petindvajset.
Posredovanje vere v službi človeka je bil tudi tokrat naš naslov.Toda spet osvetljen z drugega kota.
V soboto dopoldne smo še pred predava- njem imeli bratsko meditacijo. Jezusu smo poskušali odpreti srce in mu prisluhniti, kaj nam bo povedal.Z meditacijo nas je župnik iz Martjanec, p.Štefan Balažic, lepo uvedel v razmišljanje in tudi v poznejše delo. Spra- ševali smo se, kaj je za nas vera in kaj nam pomeni? P. Štefan je v predavanju med drugim dejal: "Če bi bila vera šop ver- skih resnic ali zbirka neprijetnih obvez, ve- liko obrazcev za molitev, bi se je kar hitro naveličali. Toda vera je zanesti se na lju- bečo Očetovo roko, tvegati čarobni krog ljubezni, stopiti v ta krog,ki mi ga je on odprl
Nihče ni prisiljen,da mora verovati, vera je milost in naš da. Bog se mi ne vsiljuje, se mi daje,ponuja: Pridi za menoj. Jezus vabi, ne sili.
Veliki vzorniki vere so že v Svetem pismu: v stari zavezi je Abraham, v novi zavezi Marijin Zgodi se,pri Mateju Zahejev da, na Jezusovo vabilo.
Bog ima z mano načrt in natančno ve, da so tudi sedanje razmere nujno potrebne za njegovo uresničitev.
Verovati,da je vera v službi človeka,pomeni:
• vrednotiti vsak dan, vsako uro,vsako mi- nuto
• graditi nove medsebojne odnose
• iskati smisel življenja v vseh odtenkih.
P. Štefan je svoje predavanje obogatil s številnimi primeri iz življenja, iz dejavnega posredovanja vere v službi človeka.
Po predavanju in kratkem odmoru smo se razdelili v skupine in popoldne na plenumu ugotovili, da smo se v skupinah veliko po- govarjali in prišli do bogatih misli. Zato ne morem mimo tega,da jih ne bi nekaj navedla Pogovarjali smo se ob vprašanjih:
1. Kaj mi vera pomeni?
• notranje bogastvo, smisel življenja
• je upanje mojega življenja,ki premaga vse težave in bolečine
• mi pomaga sprejemati človeka, ne gleda na njegovo zunanjost.
2. Kaj je vsebina moje vere?
• pomoč bližnjemu, ljubezen, nasmeh, pri- jazna beseda
• molitev, vdanost in potrpljenje
• osrečevanje v vseh trenutkih življenja
• skupno družinsko življenje in medsebojna pomoč.
3. Težave in radosti moje vere!
• velikokrat naletim na nerazumevanje pri vrstnikih, sodelavcih
• vesela sem, ker imam prek Jezusa toliko prijateljev, ki mi pomagajo nositi bolečino, križ, skrbi.
4. Kako je moja vera pričevanjska? Ali je v človekovi službi?
• v potrpljenju, v sprejemanju trpljenja
• s tem, da najdem čas in lepo besedo za bližnjega tudi takrat, ko se čutim sam v breznu obupa in nemoči
• tudi med nevernimi ne zatajiti Boga
• kapelice po naši deželi izpričujejo vero naših prednikov.
5. Povej kakšen primer,ko si drugim pomagal v stiski?
• dekletu,ki je mislila na samomor.Pomagala sem ji vstati iz krize in prek njene bolečine sem ob križu vstala tudi sama
• v bolnici pri posredovanju sv.obhajila ženi
• vsak človek se kdaj znajde v stiski, zato smo potrebni drug drugemu.
Pridejo trenutki, ko v svojem obupu ne vi- dimo nobene luči pred seboj. Pademo, a Kristus nam vedno pošlje kakšnega Simona da nam pomaga nositi križ življenja.
Poživitev sobotnega popoldneva nam je pri- pravil tudi otroško-mladinski zbor doma- če župnije pod vodstvom g. župnika. Zapel nam je nekaj pesmi,nekaj pa smo jih zapeli tudi skupaj.
Ko smo se v nedeljo prebudili v sončno jutro,ko smo tudi sami oblekli praznične ob- leke,si nismo nalagali več kakšnih predavanj ampak smo poskušali še to dopoldne skup- nega bivanja prenesti besede v življenje. ŽIVETI VERO! Pripravili smo se na sv.mašo v župnijski cerkvi, pri kateri smo tudi so- delovali.
Po maši smo eni izrabili čas za sprehod po beltinskem parku in ogled razpadajočega gradu,spet drugi za klepet. Vse prehitro je prišlo kosilo in z njim slovo.Vendar ni vsako slovo enako.Odhajali smo bogatejši v vsak danje življenje, odhajali bolj pripravljeni posredovati vero v službi človeka. Odhajali smo s spoznanjem,kako potrebni smo drug drugemu. In to spoznanje lahko strnem v misli Michela Quoista:"Nikdar ne bom zado- sti verjel v človeka, nikdar ne bom zadosti verjel,da je vsakdo nujno potreben, nena- domestljiv, ker je enkraten. Nikdar ne bom do drugega dovolj pozoren, ves odprt, da ga sprejmem, da ga iščem, prosjačim zanj, ga tiho in milo prosim: Potrebujem te,obo- gati me s seboj,kajti doslej sem bil siroma- šnejši, ker te nisem poznal."

Marjana

Srečanje v Šmarjeti od 8. do 10. septembra 1989

LJUBI PRIJATELJ, NISI SAM!

Minilo je leto in zopet smo se lahko veselili srečanja na Dolenjskem. Kako se ga ne bi, ko pa smo vedeli, da ne bo le enodnevno, kot je bilo lansko leto,in da bomo v prijetni šmarješki fari,skriti v zavetrni kotlini dolenj- skega gričevja,preživeli kar cel konec tedna Čeprav se je poletje že prevesilo proti je- seni in je bilo tudi vreme podobnejše jesen skemu, nas to ni nič motilo,v naših srcih je sijalo še "poletno" sonce in spet smo prišli skupaj.Glavni namen našega in vseh drugih srečanj pa je, da se duhovno obogatimo in si naberemo novih moči, ki jih potrebujemo skozi vse leto.
Slovenski rek pravi: Z Bogom začni vsa- ko delo, da bo blagoslov imelo. Prav s tem namenom,da Bog blagoslovi naše sre- čanje, da bi obrodilo obilo sadov, smo ga začeli v cerkvi sv. Marjete pred Najsvetejšim V molitvi za mir med narodi in v domovini so se nam pridružili tudi domači farani in z njimi smo pričakali bivšega beograjskega nadškofa Turka; ta je tudi daroval mašno daritev.Po večerji pa nam je govoril o svo- jem napornem življenju duhovnika na alban- ski meji, v Prokletijah. Že ime samo, kot je dejal, dovolj zgovorno govori o teh krajih. Spopadal se je sam z revščino,bedo in ne- vero tamkajšnjih ljudi,osamljenih v vasicah oddaljenih po več ur hoda in dostopnih le peš. Toda tudi ti ljudje so potrebovali Kri- stusa in po mrazu, samoti, med tuljenjem volkov je mednje prihajal gospod Turk in jim prinašal Njegov mir. Bilo je tudi nekaj vernih družin, toda ni bilo duhovnikov, od- daljenost pa je bila ovira, zaradi katere se niso mogli udeleževati maše v večjih krajih Koliko bolj je takim ljudem pomenil duhov- nik in koliko bolj so to znali ceniti, najbrž ni potrebno posebej poudarjati.Pomislimo,ka- ko se včasih niti ne zavedamo bogastva, ker imamo blizu cerkve in se udeležujemo kot ena družina mašne daritve.
Na večer, poln bogatih življenjskih izkušenj človeka,ki ve,kako je lahko življenje trdo in neizprosno,nas bodo spominjale spominske podobice, ki nam jih je ob koncu večera podaril nadškof Turk.
Sobotno jutro smo začeli s hvalnicami. Za dopoldan je bolniški župnik Miro Šlibar pripravil misli na temo letošnjih srečanj PBI Posredovanje vere v službi človeka. Podal jo je zelo zanimivo z veliko pripovedmi in, kot je na koncu dejal odgovorni za Dolenj- sko,Jože Nemanič,so prav te pripovedi te- mo približale in vse se nam je bolj vtisnilo v spomin.
Župnik Miro je začel s pripovedjo: "Zvečer se dva človeka dogovorita, da bosta vsak pol noči veslala in tako preplula zaliv. Prvi je začel takoj,drugi pa po polnoči. Proti ju- tru se prvi zbudi in vpraša, če bosta kmalu na cilju. Žalostna ugotovita, da sta ostala na mestu..." Da bi tudi mi ne ostali na me- stu, je prvo kar moramo storiti, da "odve- žemo" naše "čolne" in zaplujemo naprej, da napredujemo.
Nanizal nam je tudi nekaj vprašanj v pre- mislek, ki so verjetno marsikoga spremljale tudi doma.
"Odkod si prišel na zemljo? Zakaj ravno v to družino,v to skupnost, med ta narod...? Zakaj imaš prav to telo, take roke, te no- ge ...? Zakaj,zakaj ...? Si si sam izbral vse to ali so ti to izbrali starši? Kdo te je poslal v svet? Kdo stoji za teboj, pred teboj? Je morda okoli tebe praznina...?
...Ali pa morda čutiš, da te spremlja ljubeč pogled? Da je ob tebi in v tebi On, na ka- terega se lahko nasloniš, ki te umirja, od- vzema vsak strah?"
Ne, prostor ob tebi ni prazen, obdajajo te različne vidne in nevidne minljive stvari, vedno pa stoji ob tebi Tisti, ki te je izbral, takšnega želel,v katerem se je začelo tvoje življenje ...
Naše življenje, telo... je odsev njegove le- pote, moči, ljubezni ... Njemu rečemo Bog, Oče, Stvarnik, začetnik življenja in zato sem dolžan posredovati Stvarnika drugim kot posameznik, kot nekaj edinstvenega, nezamenljivega. Edinstven je tudi tvoj dar, ki ga moraš posredovati naprej.
"Pri posredovanju vere pa je potrebno ve- deti, da vera ni predmet,ki ga damo komu, ga posredujemo.Vera je človekova osebna zadeva,njegov odgovor božjemu klicu,Božji dar posamezniku, in moč, ki prešinja vsega človeka in hoče oblikovati njegovo življenje Zato posredovati vero pomeni pojasnjevati božje razodetje, pripovedovati o čudovitih božjih delih, sporočati veselo novico, omo- gočiti drugim, da zvedo za naše versko iz- kustvo.Vere ne moremo kratko in malo imeti ampak moramo Boga vse življenje iskati, iskati njegovo pravo podobo,ki pa je zopet čisto posameznikova,ga spoznavati.Jezusa spoznavaš iz oznanila Cerkve, učiteljstva, Sv. pisma ... Ni pomembno, kdo si. Morda si na vozičku, v postelji, na slabih nogah, imaš velike bolečine, ne moreš niti misliti, moliti ... Edino, kar delaš, je, da kličeš po- moči.Poglej proti nebu,pozabi na vse gorje Ti si tu, Bog. Tudi,če ti nihče ne more po- magati, on to more. V njegovi roki je tvoja bol,tvoja nemoč,bolezen... Nisi sam. Spre- mlja te njegov ljubeči pogled. To skušaj razumeti"...
To nam pove tudi pripoved o možu, ki je sanjal, da sta se s Kristusom sprehajala ob morski obali. "Na nebu je lahko sledil dogod- kom iz svojega življenja.Pri vsakem dogodku je v pesku opazil dva para odtisov nog. Eden je bil njegov,drug Kristusov. Ko je iz- ginil zadnji dogodek izpred moževih oči, se je ozrl na stopinje in opazil, da je bilo več- krat ob obali opaziti samo en par stopinj. Ugotovil je, da je bilo to prav takrat, ko mu je šlo v življenju najslabše. Temu se je čudil in vprašal Gospoda: "Gospod, nekoč si mi rekel naj se odločim in hodim za teboj Obljubil si mi, da me boš vedno spremljal. Toda ugotovil sem,da je bil v mojih najtež- jih trenutkih življenja v pesku samo en par stopinj. Ne razumem zakaj. Ko sem te naj- bolj potreboval, si me pustil samega." Go- spod mu je odvrnil:"Moj ljubi prijatelj! Tako te imam rad, da te ne bi nikoli zapustil. V času,ko ti je bilo najtežje,ko si bil preizku- šan in si trpel - to je takrat, ko si v pesku videl le en par nog,te nisem zapustil, tem- več sem te nosil na svojih ramenih."
Mislim, da ob tem ni bilo potrebno nič več besed, vsak je lahko čutil veličino božje ljubezni in dobrote.
Kako je trpljenje le vir blagoslova in kako potrebno ga je darovati, se popolnoma iz- ročiti Njemu, pa nam pove pripoved o naj- lepšem bambusu v vrtu, ko ga gospodar poseka,odreže veje in liste,ga celo prelomi na pol in mu izreže sredico.Gospodarju reče, naj reže in ga deli,da ga bo tako lahko upo- rabil.Gospodar ga nato odnese na izsušeno polje. Od izvira je potem po bambusovem steblu pritekla čista voda in napojila suho zemljo ter omogočila obilno letino.
Šele ko se bomo popolnoma izročili Njemu, takrat,ko se bomo dali čisto na voljo Gospo- du, bomo tudi mi omogočili "obilno letino".
Dopoldne smo poslušali, popoldne pa smo imeli tudi mi priložnost, da spregovorimo o delu po skupinah. Spraševali smo se, kdaj smo se prvič srečali z Bogom, komu mora- mo biti posredniki vere, kaj lahko naredimo za lepše in bolj zdravo okolje.
Delovni sobotni dan smo končali z družab- nim večerom.
Že je bil tu Gospodov dan. Srca so bila polna veselja in "sonca", tudi zunaj je bilo podobno, posijalo je namreč toplo sonce, tudi narava se je z nami veselila. V cerkvi pa smo se pri slovesni nedeljski maši zopet zbrali, tokrat, da bi se zahvalili za vse pre- jete darove,doživetja in spoznanja na tem lepem koščku Slovenije,v Šmarješki fari.Za petje med mašo in dobro razpoloženje po kosilu je poskrbel ansambel Popotnik.
Nismo bili žalostni,ko smo se poslavljali.Za- vest, da se drugo leto spet srečamo, nas je navdajala z novim upanjem.
Župnijsko dvorišče se je spraznilo.Odšli so. Dejala sem si,pred nekaj minutami sem bila tu skupaj z ljudmi iz vseh krajev,ni jih več, v mojem srcu pa še vedno ostajajo,saj me vežejo nanje prijetna doživetja. Sedaj sem odhajala tudi jaz, pozdravljali so me griči, na katerih so se v soncu svetile bele cerk- vice, ki dajejo prijetnost in domačnost gri- čevnati dolenjski pokrajini.

Nataša

Da je tudi v Prijatelju pove- zanost z našimi misijonarji živa, gre zahvala Branku Merše. Njemu je na izviren način pisal Klemen Štolcar Posebej pa smo veseli, da je o slovesu (gl. sliko) in prvih vtisih z misijona naša sode- lavka Jožica Rihar napisala tako zgovorno pismo vsem prijateljem.

KO TE OMAMI BOŽJA LJUBEZEN

Tangainony, 10.9.89

prejela sem vaše sončne pozdrave, ki ste mi jih poslali z italijanske obale. Zelo sem se jih razveselila, zlasti zaradi prijateljske topline,ki diha iz njih in mi greje srce. Zato se vam zanje prisrčno zahvaljujem.
Rada bi se zahvalila tudi vsem, ki ste me spremljali ob odhodu iz domovine, tudi tis- tim, ki ste bili samo v mislih z menoj. Čisto posebno doživetje je, ko odhajaš v tujino, ne da bi sam vedel,kam; ko zapuščaš svo- je najdražje, s katerimi te vežejo na videz nerazdružljive vezi, čutiš le, da moraš sle- diti vabilu srca ... Toda mnogo laže je iti, če veš, da so in ostajajo prijatelji s teboj.
Hvala, hvala vsem, ki ste me pospremili, ko sem odhajala. Čeprav se je v meni vse trgalo in lomilo, je bila zavest prijateljstva močnejša. Zavedam se ljubezni, s katero me obsipava dobri Bog, in čutim, da je ne smem ljubosumno zadrževati zase. Zastonj sem jo prejela, zastonj jo moram dajati. O, ko te omami brezumna božja ljubezen,ji ne moreš več ubežati!
Res,odletela sem daleč,a moje srce je zdru- ženo s prijatelji,ki jih nosi s seboj in ki mu jih nihče ne more vzeti, čeprav bi ga postavil na konec sveta. Res,moje srce je majhno, toda biti hoče zvesto!
Hvala za lepe fotografije od mojega odhoda in od nove maše Karla Bolčina. Naši fantje v narodnih nošah so res pravi korenjaki. In dekleta kakor rože.S kakšnim veseljem po- romam od enega do drugega in ga v srcu molče pozdravim!
Sedaj preživljam tretji mesec na Madagas- karju.Vesela sem,da sem tu,čeprav mi misli vsak dan večkrat poromajo domov,med do- mače in prijatelje.Živim v vasi Tangainony, skupaj z Marijo Veider iz Mengša.Ona je tu že dve leti in me z največjo potrpežljivostjo uvaja v novo delo v dispanzerju. Z Marijo se dobro razumeva, kar naju obe osrečuje. Tako nama je delo prijetno, čeprav je od- govorno in včasih naporno. Večino dneva preživim v dispanzerju; zvečer pa si radi kaj zapojeva in zaigrava, če le moreva.
Ko se učim novega dela, lovim prve malga- ške izraze. Vem, da bom lahko samostojno delala šele potem,ko se bom znala z ljudmi pogovoriti v malgaščini, to pa ne bo ravno kmalu ...
Vendar imam veselje do njihovega jezika, prav zaradi ljudi,ki so dobri in preprosti.Ka- ko so srečni,kadar kaj zajecljam po njihovo!
Že po prvih dneh v dispanzerju sem imela priložnost videti, koliko trpljenja skrivajo v svojih nedrih te tihe vasice Rdečega otoka polne bujnega zelenja in sladkih sadežev, obenem pa zabite v blato in veliko revščino Zavedam se svoje nebogljenosti, ko priha- jam kot drobna kapljica med nemirne valo- ve Tihega oceana, vendar mi to ne jemlje poleta. Splača se zaradi enega samega nasmeha, ki prekrije obraz srečni materi ozdravljenega otroka.
Veliko vam o svojem delu še ne morem pi- sati,saj sem komaj prišla; lahko pa se vam iz srca zahvalim za molitev in trpljenje, s katerim me spremljate in katerih moč ob- čutim od prvega dne. Težko vam povem, kako veliko mi to pomeni!
Z ljubeznijo tudi jaz mislim na vas,moji dragi trpeči prijatelji in sodelavci, ter vas vse prisrčno pozdravljam.

Jožica Rihar

Ranomena, 20.IX.1989

Kar zgrozil sem se,ko sem videl,da ti dolgu- jem odgovor še na tvoje februarsko pismo. Prav lepa hvala za pesem in velikonočna voščila.
Medtem se je vrnila domov Helena. Upam, da sta se že kje kaj srečala ali pa te je prišla obiskat in ti postregla s "frišnimi" no- vicami z Madagaskarja. Čas pa tako hitro beži, da je že tudi to zastarelo. Medtem, oziroma hkrati s Heleninim odhodom je pri- spela že druga, Jožica Rihar. Morda jo po- znaš,saj je bila pri Prijateljstvu. Se že lepo vživlja v delo. Povohala jo je tudi malarija, a se je kar hitro opomogla.
Tu smo se pravkar pretolkli skozi "zimo". Temu bi se reklo,da se nismo ravno "potili" za vsako figo. Sedaj je tega veselja konec Tolkli se bomo skozi vročino.
Počitnice smo malce okusili tudi tu.Obiskat nas je prišel primorski duhovnik Rado Čuk. Vsak mu je malce razkazal svoj misijon.Se- veda je to manj, kot bi povohal naše delo. Če bi fant imel več časa, bi ga peljal daleč po našem podeželju peš, kjer večinoma ni nobenih cest. Lahko bi spal na tleh v naših "hotelih" in se nagledal podgan, ki bi mu vso noč skakale po telesu. Tako pa je fant odšel s kar prelepimi vtisi in utegne celo narediti reklamo za Madagaskar.
Sami smo si privoščili tridnevni izlet do mi- sijonarja Ivana Štanta. Je le 200 km od nas, a zadnjih 100 km cesta že več let ni prevozna. S terenskimi motorji se nam je proti pričakovanju kar dobro uspelo prebiti do njega. Vsi naši napori so bili poplačani, ko smo videli, v kakšno veselje mu je bilo, da se je lahko po dolgem času spet enkrat srečal z rojaki. Tam po novem letu mu je ciklonsko deževje odplaknilo dobršen del ceste, rečni splav in kopico mostov, tako, da sedem mesecev ni mogel nikamor ven s svojega misijona. Prvič mu je uspelo iti v škofijsko mesto z vojaškim helikopterjem,ki je sestradanemu prebivalstvu na njegovem koncu dovažal ameriško pomoč. Šele pred kratkim so v njegov konec za silo popravili cesto, da ima spet zvezo s svetom.
Upam,da se imaš dobro.Pesniški talent go- tovo gojiš naprej.Želim ti življenjske vedrine in vse dobro. Lep pozdrav!

Klemen Štolcar

VSEM, KI BEREJO PRIJATELJA

Moja mama je imela vsako leto veliko dela, da je lahko vsem najinim prijateljem pisala za božične in novoletne praznike.Zato sem se odločila, da zaželim lep božič in srečno novo leto bralcem "Prijatelja" kar preko na- še revije. Še vseeno bo dovolj pisanja tis- tim, katerim moram osebno voščiti, jaz pa težko pišem. Drugače je vse po starem. Življenje teče naprej. Veselim se lepega vremena,da sem lahko zunaj, kjer se še najbolje počutim. Pisanje mi pa ne gre več; kaj vem, zakaj. Morda sem zgubila voljo. Ah, bo že bolje! Vsako obdobje zahteva svoj čas, ki se ne da prehiteti. Saj nima smisla tarnati,ker bo vseeno tako,kot nam je usojeno;pa tudi ne vem, zakaj bi tarnala. Nekako bolj zaupam Vanj,pa čeprav v dvomih. Vera je največje bogastvo vernih ljudi, sicer pa ima vsak svoj način verovanja.
Hvala in z Bogom!
Draga Nevenka, zahvaljujemo se ti za lepa božična in novoletna voščila. Enake želje kot ti, da bi prek našega lista voščili vsem prijateljem, imajo tudi Vovnikovi iz Križ, mama in Metka Valjavec iz Loke pri Tržiču, Ivanka in Pavla Meglič iz Ljubljane ter še mnogi drugi, ki ne morejo pisati ... Čeprav niso imenovani,naj se čutijo vključene v to voščilo,saj s Prijateljem voščimo drug dru- gemu.
Lepo vreme se žal končuje. Jesen se pred- stavlja s hladnim dežjem,ki bo morda kmalu prešel v sneg. Za bolne in prizadete je to težko, ker boste morali biti nekaj časa sa- mo doma. Pa moramo tudi to sprejeti kot del našega življenja. Prav praviš, da nima smisla tarnati. Jeseni narava odmira,pozimi počiva, da spomladi zopet zacvete in nas razveseli. Ta čas izrabimo za lepe spomine na sončne,tople dneve in za lepa pomladna pričakovanja. Odrešenik pa spremlja našo vero vse letne čase: pozimi s praznikom svojega rojstva,spomladi s spominom svo- jega trpljenja in smrti. Lepo pozdravljena!

ŽELIM POMAGATI, TODA KAKO?

Dragi Prijatelj!
Ni še dolgo, odkar sem te spoznala, a že dovolj dolgo, da se lahko povežem s teboj in si pridobim nova prijateljstva.
Sprašujem se,kako naj pomagam prizadetim prijateljem? Kako začeti? Tudi sama sem prizadeta, a nisem invalidka.
Seveda bi morala najprej začeti v naši žup- niji. To je majhna župnija in vsi se med se- boj kar dobro poznamo. Zmeraj mislim, kaj mi bodo ljudje rekli.Morda sem še premlada in mi ne bi zaupali. Stara sem sedemnajst let. Morda pa me potrebujejo in si želijo novega prijateljstva.Vem,da me bo na poti vodil On, ki je vsemogočen in nam nalaga svoj križ, ki ga velikodušno sprejmemo, saj ga je tudi on nosil za nas.
Prosim pa vas, da mi tudi vi svetujete in pomagate na tej poti. Če je pismo vredno objave,ga,prosim,objavite in mi odgovorite na moje veliko vprašanje "Kako začeti in pomagati?"
Mogoče pa mi boste pomagali tako, da bo- ste začeli objavljati kakšno rubriko, ki me bo pripeIjala na to pot.
Doma sem iz Mariborske škofije in precej oddaljena od vseh večjih mest,zato je mo- je vprašanje še večje.
Vnaprej se vam iz srca zahvaljujem in vas prisrčno pozdravljam.
Draga Marija! Za ljudi, ki si želijo dobro de- lati,dela nikoli ne zmanjka. Takih ljudi nikoli ni preveč. Mogoče bi prvo začela v svojem okolju. Priporočila bi ti, da se pogovoriš z župnikom. Gotovo bo vesel tvoje priprav- ljenosti. Predvsem pa obiskuj bolnike, osa- mljene, starejše in sploh potrebne. Če boš prinesla potrebnemu kaj iz trgovine,če sam ne more tja, bo gotovo vesel. Če boš osa- mljenega samo obiskala in mu kaj prečitala ali povedala kakšne novice, boš s tem na- redila dobro delo. Mogoče boš z njim zmo- lila desetko rožnega venca. Jezus pravi, da kjer sta dva ali trije zbrani v njegovem imenu,da je On sredi med njimi.Kakšno pri- jateljstvo! Če imaš priliko in čas,beri dobre knjige. Poglabljaj se v molitev, branje in premišljevanje Svetega pisma. Videla boš, koliko bogastva in notranjega zadovoljstva boš našla v tem. Denar in čast človeka dostikrat zasužnjita. Želja dobro delati pa človeka osvobaja. Tvoja mladost pa je pri- vilegij; le dobro jo izkoristi! In če je vaša župnija dobra, bo postala še boljša! Oglasi se še kaj! Mogoče že s prvimi izkušnjami in svojim naslovom, da te lahko vključimo, če želiš, tudi v Prijateljstvo bolnikov in invali- dov. Bog s Teboj!

POTREBOVALA SEM ŽELIMELJSKO SREČANJE

Moje misli so pogosto v Želimljem,v molitvi pa se spominjam vseh udeležencev. Potre- bovala sem tako srečanje, saj sem spoznala toliko čudovitih ljudi, polnih vere, zaupanja in dobrote.
V teh dneh se mi je zdravstveno stanje poslabšalo, vendar na srečo nimam bolečin zaradi številnih tablet. Včasih mi je hudo. Imela sem načrte,pa se je vse obrnilo. Bo- lezen me vsak dan znova preizkuša.Poglo- bila pa je tudi mojo vero v Boga, zaupanje v dobre prijatelje, razumevanje za bolne, ostarele ... V knjigi dr.Trstenjaka sem pre- brala,da je trpljenje vrednota. Tudi Jezusu njegov Oče keliha trpljenja ni odvzel. Kako bi mogel tako ravnati, če trpljenje res ne bi bila vrednota?
Kje, le kje bi našli lepše in učinkovitejše napotke za izid iz notranjih stisk, zunanjih bolečin in težav,za vdano sprejetje vsega, kar nam življenje težkega prinaša,kot ravno v Svetem pismu? Ta knjiga je preizkušena in mnogim je že pomagala. Res zasluži to lepo ime: Sveto pismo. To je dar neba,dar nebeškega Očeta svojim zemeljskim otro- kom. Naš najboljši brat Jezus je trpljenje vdano sprejel potem, ko je še prej prosil svojega Očeta, naj mu ga odvzame, če je njegova volja. Toda trpljenje je bilo potre- bno za odrešenje nas,ljudi in za zgled. Os- mislili ste si tudi vi vrednost trpljenja.Tako Boga častite in mnogim koristite. Večnost bo pa odkrila vaše bogato življenje. Radi molite za prijatelje, da ostanemo dobri in si tako drug drugemu pomagamo.

V DUHU SEM MED PRIJATELJI

Lepo se vam zahvalim za pismo, ki sem ga z veseljem prebrala, in mi je v tolažbo, da laže prenašam svoje težave. Včasih pride pome kdo izmed prijateljev in me vzame s sabo k sveti maši.
Ne morem vam opisati svojih težav, že mora biti tako božja volja. Če ne bi imela tako močne vere,bi kar obupala.Hoditi skoraj ne morem več. V bolnici so mi rekli, da bom prišla na voziček.V glavi imam takšno skle- rozo,da se mi vrti in tako cvili, da sem čis- to gluha. Zdravnik mi pravi: "Če bi vi imeli samo eno bolezen, imate pa štiri bolezni." Katera zdravila so za eno bolezen, pa za drugo niso. Najrajši bi umrla. V duhu sem med prijatelji in tudi v molitvi smo združeni
Povezani ste z molitvijo z vsemi nami,Fran- čiška, saj tudi mi vsi, ki beremo Prijatelja, mislimo na vas in molimo za vas. Darujte svoje težave, združene s Kristusovo darit- vijo na križu, po namenih svetega očeta! Razumemo, da si želite smrti, ker vam je življenje postalo pretežko. Spomnite pa se tistih, ki umirajo mladi, pa bi še tako radi živeli. Je že tako,da ni nikdar povsem prav Vedno moramo nekoliko potrpeti in se vda- ti v božjo voljo, ne da bi spraševali: "Le zakaj, zakaj prav jaz?" Raje vdano recimo: "Zgodi se božja volja!"

Ko sem prejela zadnjo številko Prijatelja,mi je bilo zelo hudo,ker med drugimi pokojnimi ni bilo navedeno,da je umrla naša zelo trpe- ča in preizkušana Anica Petek, Velesovo 43, Cerklje. Tiho,ne da bi vedeli,nas je za- pustila in odšla za večno domov. Šele ne- kaj časa po njeni smrti smo izvedeli, da je končano njeno veliko trpljenje,ki ga je tako vdano in tiho prenašala mnogo let. Kot je tiho živela in trpela-tako je tudi tiho umrla
Ko smo jo obiskali v Domu počitka v Kranju kjer je zadnje mesece živela,je bila izredno vesela vsakega obiska. Želela je, naj ji pri- povedujemo o vseh prijateljih, ki jih je kdaj srečala. Spraševala je za vsakega posebej Zelo je bila vesela petja in prosila naj z njo skupno molimo. Sedaj vse to uživa v več- nem življenju, ki si ga je resnično zaslužila.

Letos naši dragi prijatelji kar drug za drugim odhajajo domov ... Tudi naša dobra Križ- manova mama, Adamičeva 3a,Grosuplje, je odšla k Očetu, ki mu je zvesto v življe- nju služila, delala, molila in trpela. O njej bi lahko napisali kar knjigo, lahko pa povem samo tole: Bila je "zlata mama", ne samo svoji veliki družini, ampak vsakemu izmed nas,ki smo jo srečevali. Veliko smo ji dolžni vsi, ki smo jo imeli radi. Ko smo obiskovali hčerko Tončko še v Mali Račni,smo bili ve- dno zelo ljubeznivo sprejeti, in to vsak, ki je potrkal na njihova vrata. Skrbela je za vse, posebno za Tončko in Tatjano,pri ka- teri je zadnja leta živela in trpela, ko jo je bolezen obiskala. Bila je res zgled slovenske matere, ki ni nikoli klonila pod hudim trplje- njem,katerega ni bilo malo v njenem življe- nju. Prepričana sem,da imamo v njej veliko priprošnjico v nebesih, da bo skrbela tam pri Bogu,kot je za nas na zemlji. Mama, iz- prosite nam še veliko takih slovenskih mater

Nepričakovano nas je zapustila Cirila Šifrer Srednja vas 24,Polhov Gradec.Ni bila dolgo v Prijateljstvu, pa vendar ga je spremljala vsa leta,saj je bila njena že pokojna mama Marija Oblak, s srcem in dušo zelo navezana na Prijateljstvo. Zato smo dolžni sedaj tudi pokojni hčerki hvaležen spomin za vso njeno ljubezen, ki nam jo je darovala v teh letih. Bolehala je nekaj let za sladkorno boleznijo in zadnje dve leti je bila bolnišnica večkrat njen drugi dom, kjer je iskala zdravja in moči, saj bi rada še veliko delala in skrbela za družino. Ali Gospod je odmeril čas in jo poklical k sebi v večno bivališče.Bila je od- lična pevka in sedaj prepeva večno slavo Gospodu!
Ko se spominjamo rajnih prijateljev, je to znamenje naše povezanosti in vere v več- no življenje. Že od slovenskega romanja bolnikov in invalidov v Lurd 1970. leta smo poznali potrpežljivo in skromno invalidko Damijano Kramar,Dom upokojencev, Se- žana. Možu Francu izrekamo sožalje,hkrati pa zagotavljamo spomin v molitvi,saj smo v Gospodu,ki je Bog živih,še naprej povezani

V križanko je v pomešanem vrstnem redu vpleteno "geslo", ki ga je treba pod rešeno križanko napisati v pravilnem vrstnem redu
Rešitve pošljite do 20. decembra 1989 na naslov: Prijatelj, Maistrova 2, 61000 Ljub- ljana.V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA NAGRADE:
1. kvačkan prt, 2. klekljan prt, 3. komplet vizitk, 4. kvačkan prtič.

Pravilna rešitev 5/89

NAGRAJENCI 5/89:
1. komplet vizitk: VIKTOR SUNČIČ,Milavčeva 19, 68250 Brežice
2. vezen gobelin:SIMONA KOROŠAK,Sketova 6, 61000 Ljubljana
3. album za slike: KRISTINA LAZNIK, Maj- cenova 14, 61420 Trbovlje
4. kvačkan prtič:ANGELCA ŠKUFCA, Mleščevo Dedni dol, 61294 Višnja gora.

Hvala za Prijatelja. Tega sem nesla v Dom in ga tudi tam pustila. Kupila sem še dva izvoda.Enega za mojo bližnjo okolico,enega zase. Tega bom obdržala, da ga lahko še večkrat preberem in pokažem najinim obis- kovalcem, saj je tako lep že na zunaj, da ga človek z veseljem vzame v roke, kaj šele bogata vsebina, ki je hrana za dušo. Mislim, da je tako najbolj prav.
Marija, hvala vam za tako lepo doživeto srečanje v vaši župniji Raka in potem na vašem domu. Mnogo truda ste vložili. Prek našega Prijatelja naj Gospod,naš Brat, po- plača tisočkrat vam in vaši družini. Lepo doživeto popoldne bo ostalo nepozabno.
Danes sem se namenila napisati nekaj pri- jateljskih vrstic. Najprej naj vam povem, da sem bila res zelo vesela, ko sem mogla spet priti med vas, med vse moje sestre, brate v Gospodu,na srečanje v Šentjakob, kjer mi je bilo zelo lepo.Oba dneva sta bila res obogatitev, predvsem v našem medse- bojnem poglabljanju prijateljstva, pa lepe svete daritve. Vse udeležence je srečanje zelo obogatilo, poglobilo našo vero in upa- nje.Taka poglobitev nam je še kako dobro- došla.
Molitev naj nas združuje, povezuje, hrabri naše zaupanje v Njega!

Janki V.

ŠMARJETA

Kadar človek potuje v Šmarjeto, ne more prezreti visokega zvonika farne cerkve sv. Marjete, ki je pravzaprav najbolj značilen simbol našega kraja. Srečen je tisti, ki zna prisluhniti njegovemu utripu in se zliti z njim v eno.
Šmarješka fara je precej velika in zaradi značilnega reliefa tudi razdeljena na več vasi. V nekaterih so naši predniki sezidali podružnične cerkve,ki so še danes kraj naj svetejšega darovanja. Takih cerkva je pri nas sedem. Najbolj vidni sta podružnici sv. Lenarta na Voglem in sv. Jožefa na Vinjem vrhu,saj se oba griča dvigata nad Šmarjeto in svoja sončna pobočja nastavljata soncu Prav zato tu uspeva značilna dolenjska vin ska trta. Poleg omenjenih dveh podružnic so še v Žalovičah,kjer je cerkveni zavetnik sv.Urh, na Cerovcu - sv.Jakob, v Slapeh - Karmelska Mati božja,na Toplicah-sv.Štefan in na Vinici-sv.Martin.Vse te cerkve kličejo h koreniti obnovi in ta poteka že nekaj let. Največja pa je seveda farna cerkev sv. Marjete, posvečena 1928. leta: tu je vsak dan božja služba.Z nekdanjim pokopališčem in nekaterimi stavbami predstavlja center Šmarjete.
Nedaleč stran so znane Šmarješke Toplice, termalno zdravilišče, ki je znano tudi po svetu.Tu je sprehajališče za številne spre- hode topliških gostov, ki so tudi redni ude- leženci nedeljskih in prazničnih sv. maš v farni cerkvi. Mnogi od njih krenejo v ugod- nem vremenu tudi po bližnji okolici. Enim pomeni to le spoznavanje novega okolja, drugim pa tudi užitek v doslej še neonesna- ženi naravi. Čeprav je v kraju manjši obrat tovarne IMV iz Novega mesta,ta ne pomeni večje ekološke škode.
Šmarjeta je s prihodom župnika Jožeta Glasa postala tudi zbirališče invalidov in bolnikov Doslej so nas obiskali že trikrat. Naša cer- kev je zelo primerna za takšna srečanja, ker je vhod v cerkev brez stopnic.Največji razlog le-teh pa je naš župnik, saj je velik ljubitelj invalidov in bolnikov. Šmarječani radi pomagamo pri srečanjih in naše prija- telje toplo vabimo medse. Želimo, da bi se med nami dobro počutili in še velikokrat olepšali naše dni s svojo navzočnostjo.
Povedala sem vam vse, kar naj bi vedel tujec,preden pride v naš kraj. Vendar je to le drobec, ki v vsakdanjem življenju ne po- meni veliko. Bistveno je biti tu in spozna- vati. In kaj naj rečem o nas, Šmarječanih? Ponosna sem na svojo vas, a ne zato, ker so tu lepe hiše,živahni ljudje...Ne.Ponosna sem na zemljo, ki so jo obdelovali še moji pradedje, in na Radovljo (ta potok teče za vasjo) ter na gozd in širne travnike, kamor se človek lahko umakne. Kadar gledaš v zrak, ne zaznaš ničesar, a en sam na pol odprt listič v pomladnem vetru ti toliko po- ve, če ga seveda razumeš. In kjer najdeš tak listič,tam je tvoj dom,pa naj se člove- štvo še tako smeje.

B.

Prispevke za št. 1 v letu 1990 pošljite do 20. decembra 1989

Fotografije za ovitek je prispeval Marijan Kozjek.

Besedilo pod fotografijami na zadnji strani:
Barvni okni: sv. Ana (levo) in sv. Jožef (desno) ter prezbiterij župnijske cerkve v Šmarjeti (Šmarješke toplice).