OKTOBER

• Za vse, ki se pripravljajo na mašniško posvečenje in na redovno življenje.
• Da bi čutili odgovornost za vsako živ- ljenje,prav posebej za še nerojene otroke

• Za vsestranski razvoj mladih narodov
• Da bi mladinske veroučne skupine po naših župnijah zaživele kot pristna ob- čestva vere.

Med redna sporočila v časopisih spada usklajevanje cen. Najbrž ni potrebno utemeljevati, da se žal temu tudi mi ne moremo ogniti. Povišanje velja le za prosto prodajo. Tistim, ki ste naročnino že poravnali, ni potrebno doplačevati. Posamezni izvod Prijatelja stane 12.000 din,letna naročnina 72.000 din, podporna 140.000 din. Za tujino so nespremenjene cene na 3. strani ovitka. Vsem dobrot- nikom, ki Prijatelja kakorkoli podpirate, smo iskreno hvaležni.Bog naj vam obilno povrne s takšnimi darovi, ki jih najbolj potrebujete!
Upamo,da boste v tej številki spet našli kaj koristnega branja, za kar so poskr- beli naši zvesti dopisniki.Iz srca smo jim hvaležni!Brez njih bi bil Prijatelj enoličen Morda bo koga motilo, ker poročamo predvsem o delovanju Prijateljstva bol- nikov in invalidov. Prav od članov tega gibanja dobivamo največ prispevkov. S tem ni rečeno, da se hočemo zapirati. Z veseljem bomo objavljali prispevke in fotografije tudi od drugod. Prepričani smo namreč, da je v marsikateri župniji zelo dobro razvita diakonijska dejavnost K službi bližnjemu ne sodi samo pomoč potrebnim, ampak tudi to, da s svojimi spoznanji in izkušnjami obogatimo druge
Na 9.strani boste našli vabilo za sreča- nje Bratovsko se med seboj ljubimo Ko bodo znani datumi srečanj v drugih krajih,bodo objavljeni v Družini. Po dveh predavanjih bomo v skupnem pogovoru iskali pobude in smernice,kako naj naša vera postane čimbolj živa. Vsi,ki se po- svečate službi bližnjemu ali vas ta vpra šanja zanimajo, prisrčno vabljeni!

Uredništvo

Člani Pastoralnega občnega zbora ljub- ljanske nadškofije smo na dveh zaseda- njih iskali novih pobud in smeri za ozna- njevanje in krščansko življenje v našem svetu. Tako smo sprejeli nekaj zave- zujočih izhodišč, predlogov, priporočil, spodbud in smernic, s katerimi naj bi okrepili in poživili osebno in občestveno krščansko življenje v naših družinah, župnijah in celotni škofiji. Navodila,ki jih dajemo, so sad naših odgovornih priza- devanj za Cerkev in naš narod, čeprav se hkrati zavedamo tudi njihovih nepo- polnosti. Upamo pa, da so ti naši napori vendar začetek,ki bo spodbudil vso na- šo škofijo in skupaj s podobnimi zboro- vanji po drugih škofijah celotno Cerkev na Slovenskem k vedno bolj zavzetemu raznovrstnemu, živemu in iznajdljivemu poglabljanju našega življenja iz vere, u- panja in ljubezni.Na tej osnovi bo lahko tudi naše oznanjevanje vedno bolj od- mevno.
Naša prizadevanja prihajajo iz vere in globoke zavesti,da je Jezus Kristus tudi za nas danes "pot, resnica in življenje". (Jn 14,6). Tega veselega sporočila pa nimamo pravice obdržati samo zase, temveč se zavedamo svoje dolžnosti,da posredujemo božje odrešenje vsakemu človeku, ki se mu je pripravljen odpreti. V sodobnih razočaranjih, neuspehih in iskanjih dobiva Jezusovo sporočilo še poseben pomen. Zato je toliko večja naša odgovornost, da zanj pričujemo s svojo zvestobo in doslednostjo ter ga primerno posredujemo drugim.
Člani zbora se zavedamo,da iščemo od- govore na izzive izrazito kriznega časa. Zavedamo pa se tudi, da ta kriza ni samo gospodarska in družbena, temveč še bolj moralna. To nam narekuje, da v našem zasebnem in javnem življenju prihajajo vedno bolj do veljave in ugle- da nenadomestljive moralne vrednote solidarnosti, odgovornosti, iskrenosti, poštenosti,medsebojnega spoštovanja, dobrote, zvestobe in požrtvovalnosti. V svoji krščanski veri imamo za to veliko edinstvenih in močnih spodbud.Pričaku- jemo pa tudi, da bomo verni ljudje kot posamezniki in Cerkev kot skupnost iz dneva v dan doživljali manj ovir za svo- je versko in moralno delovanje, da bo v javnem mnenju in vzgojnih ustanovah o veri, Cerkvi in njeni zgodovini vedno manj delnih,enostranskih ali celo napa- čnih predstav.Želimo,da bi v naši družbi vsi čedalje bolj spoštovali vse človeko- ve pravice,med katerimi ima pravica do svobode vesti,svetovnega nazora,vere ter njihovega zasebnega in javnega izražanja posebno pomembno mesto. V vedno doslednejšem spoštovanju člove kovih pravic,med katere sodi prav tako pravica nerojenih otrok do življenja, vidimo edino pravo prihodnost našega naroda.Zato smo pripravljeni sodelovati z vsemi za krepitev njegove etične trd- nosti, samobitnosti in kulture.
Naše srečanje in skupna iskanja sklepa- mo z velikim in nepremagljivim upanjem, katerega osnova je Jezus Kristus in v Svetem Duhu navzoče božje kraljestvo pravičnosti, resnice, miru in ljubezni.

V Ljubljani, 22. oktobra 1988

Opisala bom čisto svež dogodek. Morda se z njim v čem ponavljam,morda pa bo moje vprašanje in odgovor nanj še komu v korist.
V hiši smo imeli mašo. Nisem se je ude- ležila, ker sem se zelo slabo počutila (zdravstveno).Drugi so me potem opo- zorilii, češ,v hiši je maša, ti pa se je ne udeležiš.Tudi če si ležala,bi lahko imela odprta vrata in bila pri obhajilu... Ne oporekam opozorilu drugih, ki je dobro- hotno, -ne strinjam pa se z zanikanjem resnice,ki sem jo izrekla;namreč,da Bog vse razume, tudi situacije,ko človek ne more k maši, čeprav bi rad šel.
Prosim za odgovor in pojasnitev zadeve - glede dolžnosti do maše. Vem, tu pri- dejo v poštev nedelje in zapovedani prazniki.Ob delavnikih pa kakor kdo mo- re in čuti potrebo. Imam prav?
In še to: ali ni končno maša nekako osebna zadeva kristjana? Še toliko bolj tistega, ki hodi rad k maši, kolikor more in zmore?! Hvala Gospodu, ki ima čisto drugačno logiko od naše! Draga Darja!
Ko sem prebral tvoje pismo,se mi je po- nudila misel,da gre v tvojem primeru bolj za vprašanje razumevanja v človeških odnosih kot dolžnosti do maše. Iz pisa- nja sem sklepal, da živiš v večji skup- nosti, da nisi edina bolnica v tej družini in da tudi ne gre za to,da bi bila maša v hiši zaradi tebe oziroma tvoje bolezni.
Kar se tiče krščanske dolžnosti do ma- še,si sama prav jedrnato pojasnila. Po- udariva pa tole misel: v duhovnem živ- ljenju Bog lahko kliče vsakega osebno k tistemu VEČ, ki presega "minimum" kri- stjanove evharistične zvestobe; na ta osebni božji klic moramo odgovoriti tudi osebno-iz spoznanja,iz predanosti srca, iz konkretne situacije, v kateri živimo... Odločitev se mora vedno poroditi iz is- krenega in poštenega srca!
Bog gotovo vse razume, saj je "večji od našega srca in vé vse". Morda si v očitajočem opozorilu razbrala, da so to resničnost božje razumevajoče Ljubezni skrbni opominjevalci zanikali?! Zdi se mi da si preostra v misli, da je resnica za- nikana; prepričan pa sem, da so preso- jevalci napravili bolečo napako: PREVEČ so izhajali IZ MAŠE, PREMALO pa IZ ČLOVEKA -ni bilo (oživljajočega) POGO- VORA,ampak le (boleče) OPOZARJANJE! Res je: bližnjemu se moramo približati s srcem, bolj čuteče vstopati v človekov osebni - duhovni svet, se s čim večjim spoštovanjem dotakniti njegove boleči- ne in s pristno dobroto graditi most do bližnjikove Skrivnosti - da bo naša be- seda, zlasti opomin, kot živo zrno padla v rodovitno prst...
Pa še zadnji izziv: sveta maša je vedno osebna vrednota, je življenje zaveze med Bogom in kristjanom; hkrati pa je občestveno, globoko povezujoče doga- janje,ki nas izgrajuje v skupnost bratov in sester. Evharistija v obrednem obha- janju mora nujno postati evharistija živ- ljenja: ponavzočenje Kristusove daritve (umivanje nog,razlomljeni Kruh in prelita Kri) nas zavezuje, da svoje življenje iz- gorevamo v službi ljubezni(sprejeti VSE -deliti VSE)! Da,to je "božja logika" - o, da bi bila vse bolj naša...

Tvoj Prijatelj

Prednost mučeništva

Od večnih časov skrita skrivnost je skri- vnost križanega Boga. Kristus ne umre, ker bi izgubil bitko, temveč da premaga zlo.
Odtlej pri razširjanju božjega kraljestva ne odloča moč,ampak služenje; ne ma- ščevanje, ampak odpuščanje; ne ošab- nost, ampak ponižnost.
Mučeništvo postane absolutna veličina, ne samo za Jezusa, ampak za vsakega izmed nas. V prihodnje ne moremo več preprosto reči: "Jezus je plačal račun za vse." To bi bilo prelahko.Ne zadošča več, da bi vso težo naših grehov zvalili na Kristusovo kri in rešili vse probleme s trditvijo, da je že Jezus na križu po- ravnal vse naše grehe.
Ne! To ne gre več! Sv. Pavel pravi, da bomo morali dopolniti na sebi, kar še manjka Kristusovemu trpljenju (prim. 1 Kol 24).
Neizprosno bo ljubezen v nas sprožila vprašanja,nas vznemirjala, žalostila,nas premetavala, pestila, nam kazala naše površnosti, a končno nas bo pripeljala k luči.
Luč,ki izvira iz ljubezni,si želi mučeništva.
Jezusovi najožji prijatelji morajo v hoji za Njim ljubiti mučeništvo. Biti mora na najvišjem mestu lestvice vrednot.
Pomagalo mi je stalno ponavljanje mo- litve sv. Frančiška (glej zgoraj):
To je prav svojevrstna molitev. Stalno jo molim, četudi je nisem zmožen živeti.
Čutim pa, da predstavlja resnično pot k blaženosti osvoboditev od strahu pred trpljenjem. Izraža popolno podaritev vsakogar od nas svetu, ki se imenuje božje kraljestvo.
Da, to čutim.
Le če umiram iz ljubezni, se mi bo po- srečilo osvoboditi se sam sebe, svojega malikovalstva,svojih kompleksov in verig Iz ljubezni umirati je pot k blaženosti, ki je svoboda, podaritev samega sebe, je mir, veselje in večnost.
Ali hočete zdaj vedeti, zakaj trpijo ne- dolžni?
Spotikate se nad tem,da se mora tu na zemlji kdo pokoriti priklenjen na posteljo ali invalidski voziček? In vprašujete se po smislu splošnega trpljenja na svetu? Se vam zdi spotakljivo malo trpeti?
Ne,bratje.Vprašujte se raje po nasprot- nem. Kako more kdo živeti le v samo- ljubju in oblastnosti?
Le to se vprašujte!
Blagor vam, mučenci vseh časov, ki ste se odločili za pravo ljubezen!
Zakaj blagor?
Blagor vam, ker s svojo navzočnostjo,s svojim mučeništvom,ker s svojim krikom ki ga ni mogoče preslišati,oznanjate pot zveličanja in ljubezni. Oznanjate evan- gelij.
Če vas vidimo, more ljubezen razkleniti verige okoli src.Če slišimo vaš krik,more dobre ljudi pretresti do dna.
Krivica na svetu se jasneje kaže na ozadju vaše resničnosti.
Vi ste gorivo, s katerim se razplamti čistilni ogenj sveta.
Kaj bi bil za nas Frančišek brez gobavca? Medtem ko blagrujem Fračiška, ki stiska gobavca v naročju, pravim gobavcu: "In tebi še bolj blagor kot njemu."
Ne, ne poskušajte priti do dna, zakaj trpi nedolžni. Naj te ne zbega, če vidiš prizadetega na invalidskem vozičku ali slepega s psom prečkati cesto. Navadi se,da mu v srcu rečeš: Blagor ti,blagor!
In navadi se,da kaj takega ne boš rekel če naletiš na velikaša tega sveta, na človeka,ki počiva na razkošnih blazinah svojega bogastva.
Evangelist Luka ti svetuje, da takrat rečeš: Gorje vam, gorje!
Ali vidiš,brat,da ni lahko živeti evangelij? Če ga živimo, smo na strani resnice, poguma in ljubezni.
Nič zato, če tu na zemlji malo trpimo, če smo se le naučili ljubiti.
Frančišek nam po pravici pravi:

Benedikta Bianchi Porro (1936-1964) je bila stara komaj nekaj mesecev, ko je zbolela za poliomielitisom. Šolo je obi- skovala s presledki,a kljub temu se je s sedemnajstimi leti vpisala na medicinsko fakulteto v Milanu. Začetek naglušnosti je bil vzrok njenih pogostih ponižanj, poznejša popolna oglušitev pa začetek resničnega trpljenja. Zdravniki so nam- reč ugotovili strašno bolezen: nevro- fibromatozo. Tudi oslepela je in postala popolnoma paralizirana. Benedikta od- krije v tej Kalvariji božji načrt in spozna da ima to smisel za tistega, ki veruje. Prisluhnimo, kako sama presoja svoje zdravstveno stanje.
V reviji Epoca je bil objavljen njen od- govor mlademu, hudo bolnemu fantu, ki je zelo trpel in iskal pomoči. Odgovor je narekovala svoji mami. Poslušajmo jo: To pismo je umetnina. Lahko ga bomo prebirali,ko bomo ležali bolni. Težko, da bi bili hujše prizadeti kot naša Benedikta ki ni mogla imeti proti koncu nobenega stika z drugimi. Ni lahko govoriti tako kot Benedikta, kadar nas pritiska bole- čina.Vendar je to edini in pravilen izhod "Omogoča mi," pravi,"da ubežim resnič- nosti,ki je postala neznosna,in se vržem kot suha drva v ogenj božje ljubezni.To je tisti ogenj,ki daje življenje,tisti ogenj ki rešuje ljudi in ki me naredi srečno v upanju na kraljevanje s Kristusom."
Iz svoje izkušnje pove: "Kar se mene tiče,živim čisto preprosto,toda življenje se mi zdi polno. Zdi se mi kot čudež. Rada bi zapela hvalnico v čast Tistemu ki mi je dal življenje. Včasih se vprašam ali nisem jaz ena tistih bitij,ki jim je bilo veliko darovano in od katerih se bo ve- liko zahtevalo."
Kakšen pogum!
In še pravi: "V žalosti svoje oglušitve in v najglobljih teminah svoje samote sku- šam biti vedra, vesela. Želim,da bi moje trpljenje postalo kot vrtnica. Poskušam da bi s ponižnostjo postala takšna, ka- kršno me želi imeti Bog: čisto majhno. Dnevi mi minevajo v pričakovanju Boga, ki ga ljubim; v pričakovanju sonca, ki ga ne vidim,toda čutim njegovo toplino, ko prihaja skozi okno, da mi ogreje roke in noge; v pričakovanju dežja,ki prihaja z neba in daje zemlji rodovitnost."
Ko je Benedikta čutila, da se ji bliža ko- nec,je rekla mami:"Veš,mama,za mnoge ljudi je Benedikta že mrtva. Vendar jih je tudi veliko, ki se me bodo spominjali. Ločitev je blizu,mama. Toda ne čuti se osamljeno. Zapuščam ti veliko otrok; veliko otrok,da boš ti skrbela zanje.Mo- ram ti povedati, da sem slišala ženinov glas. Pri molitvi sem bolj počasna. Toda vse,kar imam, darujem drugim. Darujem tudi sebe samo, takšno, kakršna sem, Njemu, ki biva v mojem srcu in me hoče voditi do konca."
Tudi nas bo Bog vodil po posredovanju Benedikte.

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

4. Odrešilne-zdravilne podobe krsta v zgodovini judovskega ljudstva

Krst ne usposablja kristjana, da v veri premaga najtežjo bolezen- smrt, npr. v mučeništvu,ampak mu daje moč,da pre- maguje tudi različne druge oblike omeje- nosti vsakdanjega življenja, človeških meril in navad.
Nekateri zgodnji cerkveni očetje so v različnih zgodovinskih dogodkih judov- skega ljudstva videli podobe krsta in življenjsko moč, ki jo daje krst vsakemu kristjanu.
• V prehodu čez Rdeče morje (2 Mz 14) vidijo cerkveni očetje podobo člove- kovega odrešenja,ki presega vse člove- kove predstave in sposobnosti. Judov- sko ljudstvo je spoznalo,da so v breziz- hodnem položaju, da se na noben način ne morejo rešiti z lastnimi sredstvi pred Egipčani,ki so jih zasledovali z namenom da jih pokončajo. Vsi poskusi so se jim zdeli brezupni. V tem trenutku se je razodela moč božje ljubezni do svojega naroda. - Judovsko ljudstvo je prešlo s suhimi nogami Rdeče morje.Takšne reši- tve si noben človek ne bi mogel izmisliti in še manj uresničiti. Bog je nepričako- vano rešil svoje ljudstvo ne samo stra- hu pred smrtjo, ampak tudi pred smrtjo samo.
Tudi krst je rešitev pred gotovo smrtjo, tj. pred brezsmiselnostjo človeškega ži- vljenja, ki naj bi se končalo v grobu. S krstom premagamo brezsmiselnost smrti
Na krst naj bi nas vedno znova spomi- njalo znamenje križa,ki ga naredimo npr. zjutraj,ko začenjamo dan,zvečer preden zaspimo, ali tudi takrat,ko se znajdemo v življenjski nevarnosti ali stiski. Z zna- menjem križa se izročamo v Kristusove roke in srce.
• Štiridesetletno potovanje po puš- čavi je za cerkvene očete podoba po- časne priprave judovskega ljudstva na prevzem obljubljene dežele.V slavospevu po prehodu čez Rdeče morje (2 Mz 15, 1-21) beremo, da si bo Bog izbral kraj (Sion), na katerem bo prebival in kjer naj bi večno kraljeval vsem ljudem.
V nekem judovskem komentarju tore (judovskega sv. pisma) o opisani rešitvi beremo:kdor odvrže egiptovsko suženj- stvo,prevzame nase jarem tore;tora pa ga osvobodi jarma tega sveta. - Tudi to je podobna krsta: s krstom umremo prisili greha,odvržemo suženjstvo greha in sprejmemo nase zapoved ljubezni, ki nas osvobaja suženjskih zakonitosti ži- vljenjskih navad. V krstu podeljena lju- bezen nas usposablja, da prostovoljno vse "potrpimo in prenašamo" (prim.1 Kor 13,4-8). Takšna ljubezen nas ozdravlja številnih "moraš", ki si jih ljudje nalaga- mo sami,če ne živimo iz ljubezni: moraš biti boljši, večji, močnejši, moraš več vedeti,moraš uspeti... Krst nas uvaja v kraljestvo ljubezni, v katerem presega- mo običajne norme skupnega življenja, da pač nekaj naredimo za drugega.
Skupno življenje kristjanov se bistveno razlikuje od samovolje posameznikov, ki pridejo skupaj z namenom, da bi vsak živel po svoje,od drugih pa zahteva, da prenašajo (tolerirajo) njegov način živ- ljenja.Zahteva po toleranci se lahko hitro spremeni v skrito obliko prisile: Pustim te na miru, če me ti pustiš na miru! - Takšni odnosi vodijo do needinosti, ne- mirov in povzročajo zlo, tj. bolezenske odnose.
• Na potovanju skozi puščavo je judov- sko ljudstvo moralo slediti oblaku ("Mz 40,34-38), če je hotelo preživeti in priti do odrešenja v obljubljeni deželi.Kdor bi se oddaljil, kdor ne bi bil poslušen obla- ku, bi se izločil iz skupnosti in bi gotovo propadel. V sv. pismu nikjer ne beremo, da bi ljudje razpravljali o "vodstvenem stilu" oblaka, o tem, zakaj jih Bog vodi z oblakom skozi puščavo. Če bi začeli o tem razpravljati,bi se gotovo med seboj sprli. To pa bi pomenilo gotovo smrt vseh udeležencev potovanja. Nihče ne bi prišel v obljubljeno deželo.
Krst povezuje vse kristjane v eno božje ljudstvo, ki ga vodi Kristus z "oblakom" cerkvenih voditeljev. Ne moremo se ločiti od Cerkve,da bi se sami rešili v "obljub- ljeno deželo" večnega življenja. K Bogu lahko pridemo samo skupaj, kot člani, pripadniki božjega ljudstva, kot udje Kristusovega skrivnostnega telesa.
• Cerkveni očetje so videli znamenje za krst tudi v Mojzesovem udarcu s palico po skali (2 Mz 17,1-6),iz katere je pritekla voda. V Mojzesovi palici vi- dijo Kristusov križ,v skali njegovo mrtvo telo na križu, iz katerega pritekajo po- toki vode, ki podeljuje večno življenje.
Tudi to znamenje govori o nepredvid- ljivem in nepredstavljivem osvobajanju od omejenosti zemeljskega življenja in o ozdravljanju, ki omogoča večno živ- ljenje. - Kako nesmiselno je bilo videti, ko je Mojzes udaril s palico po skali v pričakovanju,da bo iz nje pritekla voda, ki naj bi potešila žejo umirajočih Izrael- cev v puščavi! -Toda zaradi Mojzesove pokorščine v veri,zaradi žrtvovanja,od- povedi, je Bog podelil odrešenje celot- nemu ljudstvu. Mojzesova pokorščina in žrtev lastne volje za blagor in rešitev mnogih je znamenje krsta, tj. Jezusove pokorščine in žrtve na križu, ki nas od- rešuje.
• Nekaj podobnega velja tudi za dar mane (2 Mz 16, 4-13), hrane, ki jo je judovsko ljudstvo prejemalo,da ni umrlo od lakote, ko je štirideset let hodilo po puščavi.Tudi v teh okoliščinah,ki govore o človekovi nemoči, da bi si sam poma- gal, lahko vidimo, kako je Bog reševal svoje ljudstvo. -Izraelci so morali mano nabirati vsak dan sproti, da bi se vedno znova učili zaupati v odrešilno in zdra- vilno božjo pomoč. Nekateri so si hoteli narediti zalogo za več dni, da bi bili ne- odvisni. Toda mana je preminila.
Za skupno življenje nujno potrebujemo nekatere ustanove in organizacije. To velja tudi za božje kraljestvo na zemlji, za Cerkev. Če bi te ustanove in organi- zacije poskušale narediti ljudi neodvisne od božjega usmiljenja in dobrotljivosti s tem,da bi delale nekakšne "zaloge božjih darov", se bodo tudi te zaloge zničile. Takšne ustanove niso več sposobne posredovati božjih darov, ali pa posre- dujejo "gnile" darove. Ljudje, ki bi živeli v tako organiziranem verskem življenju, ne bi več živeli v božjem kraljestvu,am- pak v svetu, ki so si ga sami ustvarili. Takšen svet pa ostaja kljub religiozne- mu videzu in pobožni govorici neodre- šen, prepojen z zlom in zato nezdrav, ker je ločen od izvira odrešenja.
• Znamenje za krst je tudi 12 kamnov ki so jih Izraelci vzeli iz Jordana, ko so ob zaščiti skrinje zaveze prešli Jordan in stopili v obljubljeno deželo. Ti kamni naj bi potomce spominjali na čudežen božji poseg (Joz 3).
Cerkveni očetje so v dvanajstih kamnih videli dvanajst prerokov,dvanajst apos- tolov in dvanajst vrat k nebeškemu Je- ruzalemu.Opisana znamenja omogočajo doživeti "prehod" iz časovno omejenega človeškega življenja v večno življenje v božji slavi. M. Marsch opisuje v svoji knjigi, kako je doživel zdravilno in odrešilno delovanje krsta. Julija 1983 so ga, ko je bil v Dja- karti, nekega večera poklicali k bolniški postelji neznane Kitajke,k je bila že ves dan v globoki nezavesti (komi). Okoli njenega negibnega telesa je bil ducat njenih svojcev, ki so jo z ritmičnim tre- senjem njenih udov poskušali zopet oži- viti. Bolničin mož je M. Marscha takoj zaprosil za krst. Na pripombo, da je pri odraslem človeku za krst potrebna izre- cna osebna odločitev, je mož povedal, da se je žena že dlje časa pripravljala na krst in da ga je želela prejeti. Mož je želel, da bi bila žena krščena, ker ji zdravniki niso mogli več pomagati. M. Marsch je med molitvijo spoznal, da bi bilo prav,če jo krsti.Ker je bil ta dan 26. julij, so se odločili,da ji dajo ime Marija. M. Marsch je med krstom opravil sedaj že nekoliko opuščen obred "Efeta-Odpri se!". Spomnil se je v tem trenutku, da je v knjigi M. Schaubana (Odprle so se jim oči) bral, kako je njegova dveletna nečakinja med tem obredom bila ozdra- vljena gluhote. -Ta obred ni samo zna- menje odpiranja notranjih čutil za glob- ljo povezanost z Bogom, ampak naj bi v resnici odpiral tudi telesna čutila, kakor se je to zgodilo, ko je Jezus bolniku odprl "zaprta", gluha ušesa (Mr 7,34). - M. Marsch je torej med krstom opravil ta obred, se dotaknil Kitajkinih zaprtih oči in počasi ter razločno molil: Efeta - Odpri se! - Žena je naenkrat odprla oči in Marscha široko pogledala. Misleč, da ga ne razume, je samo izgovoril njeno krstno ime. Pri tem je čutil, da sta prek oči vzpostavila stik. Čez nekaj ur je za- čela žena počasi govoriti. Marsch se je srečal z njo čez štiri tedne. Zvedel je, da govori angleško. Povedala mu je, da je med komo zavestno doživljala svoj krst. Po skoraj popolnem telesnem in duševnem zlomu je doživela ne samo duhovno, ampak tudi telesno in dušev- no ozdravljenje. Začela je znova živeti in hoditi za Kristusom, ki jo je odrešil in ozdravil.
Jezus pri krstu torej ne ozdravlja samo v duhovnem smislu, ampak posreduje človeku milost, da postane deležen tudi njegove telesne smrti in vstajenja. - "Če smo namreč njemu postali podobni v njegovi smrti, mu bomo pridruženi v njegovem vstajenju" (Rim 6,5).

na področju tehnike umetnega dihanja in zunanje masaže srca

Čimprejšnjo koristno zdravstveno oskrbo poškodovanega ali obolelega človeka imenujemo prvo pomoč. Dati jo moramo takoj na kraju. Naša zakonodaja nalaga občanom kot splošno državljansko dol- žnost,da nudijo prvo pomoč.Vsak drža- vljan je v okviru svojih sposobnosti in možnosti dolžan pomagati poškodova- nemu ali nenadno obolelemu. Kristjana veže božja zapoved in globok notranji čut pomagati človeku vedno in povsod.
Učenje prve pomoči nas seznanja, kako prav ukrenemo v pravem času. To po- meni, da se učimo delati samo tisto in toliko, kolikor je res potrebno,da rešimo življenje in preprečimo poslabšanje, do- kler ne pride zdravnik. Učenje in znanje prve pomoči ustvarja in vzgaja zavest potrebe po varnosti in ta zavest pre- prečuje nesreče.
Članek ima naslov novosti, zato bom navedel samo stvari, ki so nove in jih uporabljamo v splošni prvi pomoči, ki jo nudijo tudi občani,ki so vešči oziroma s programi in tečaji za to usposobljeni. Zunanjo masažo srca delamo vedno s frekvenco 80-100 na minuto;ne glede na to,ali oživlja eden ali dva reševalca. S tako visoko frekvenco dosežemo do- volj visok tlak (pritisk) v ožilju. S tem dobijo dovolj kisika in krvi tudi možgani in drugi življenjsko pomembni organi. Če oživlja en reševalec,naredi 15 kompresij (pritiskov na prsno kost) in nato dvak- rat vpihne v pljuča (vsak vpih traja se- kundo do sekundo in pol). Če rešujeta dva reševalca, napravita na vsakih pet kompresij pavzo na vpih, dolgo sekundo do sekundo in pol. Pri otrocih je frekve- nca kompresij srca 100-120 na minuto.

Zaradi neznanih hudih bolezni (AIDS), do zdaj neznanih,priporočajo za reševanje neznanih ljudi uporabo gumijastih roka- vic in drugih tehničnih pripomočkov (S tubus in žepna dihalna maska),za kate- re upamo, da bodo v kratkem dopolnili omarice, sete in avtomobilske komplete prve pomoči.
Umetno dihanje usta na usta ostaja še vedno najučinkovitejša metoda, zato bi bilo potrebno,da bi se ne le zdravstveni delavci, temveč tudi vsi laiki seznanili z uporabo žepne dihalne maske,ki bo ozi- roma je že doktrina v znanju prve pomoči

Jože Štupnikar

KO VAS KLIČE LJUBEZEN, JI SLEDITE...

Polni veselega pričakovanja smo ji v zadnji avgustovski soboti sledili tudi mi, ko smo z avtomobili brzeli po ovinkih in vzpetinah Selške doline,v Topolje,k na- šim prijateljem -Kokaljevi družini naproti Že vrsto let nas prijateljsko povabijo, da preživimo kot gostje v njihovi sredi nekaj prijetnih, sproščenih in bogatih uric.
Prijazen očetov in mamin nasmeh, pri- srčen pozdrav, trden stisk roke in že smo se pri Kokaljevih počutili kot doma. Še nekaj besed v pozdrav,kratko vošči- lo Janku za bližnji god, molitev za božji blagoslov in zajemali smo prve dobrote z mize, ki so nam jih pripravile pridne roke te družine in sosedje.
Po jedi so privrela na dan številna do- živetja, utrinki, spomini in vtisi, ki smo jih želeli posredovati prijateljem. Kratko medsebojno predstavitev je popestrilo vprašanje: "Kaj imaš rad? (iskreno srce, prijatelje, naravo, glasbo, živali, vesele in sproščene ljudi), kaj ne maraš? (pre- pira, vojne, hinavščine, egoizma, sebi- čnosti, gorkega piva, jetrc in vampov v omaki)".
Posvetili smo nekaj trenutkov zbranosti in tišine našemu Očetu, ki nam je spre- govoril prek skrivnosti sv.daritve, ki sta jo opravila po namenu Kokaljeve družine v zahvalo Bogu za vse prejete darove, duhovnika Slavko Kalan in Jože Zupančič
Po prekrasni božji besedi in evangelj- skem odlomku nas je nagovoril kaplan Slavko. Kljub bolečinam in žrtvam se ne predajajmo malodušju, obupu in neveri. V svojem dvomu o Božji pravičnosti in dobroti ne jadikujmo in ne sprašujmo: "Zakaj dopuščaš,Gospod,trpljenje?" Ka- ko naj sprejmemo Boga in ga vzljubimo kot svojega Očeta, če pa ne moremo sprejeti Njegovega daru-križ trpljenja?. ... Ravno s križem,z bolečino postajamo podobni Jezusu, ki nas želi imeti na tem svetu za žive pričevalce Njegove ljube- zni.Zato ne tarnajmo,ampak se dvignimo v upanju,veri in ljubezni, da postanemo veseli misijonarji Kristusove ljubezni.
Še nekaj pesmi, še nekaj prijateljskih besed in spodbud in že je prišel čas slo- vesa ter z njim obljuba, da se ob letu znova snidemo, če seveda Bog dá.
Bog povrni Kokaljevi družini za njihovo ljubezen,dobro voljo in pogum,za njihov zgled iskrenega prijateljstva. Bog plačaj vsem, ki ste s svojo prisotnostjo in po- močjo pripomogli, da nam je bilo v To- poljah lepo.
Bog bodi vedno z vami!

Alenka O.

Sv. mašo je s sobrati iz bližnjih župnij da- roval urednik Prijatelja Jože Zupančič; po božji besedi in evangeljskem odlomku nas je prebudil in spodbudil z nekaj besedami iz naše otopelosti in zaspanosti. Naša srca naj bodo vedno lačna Božje ljubezni, miru in zaupanja. Naj se ne bogatijo s samopo- milovanjem, vasezagledanostjo in lastno vsemogočnostjo. Ne izbirajmo svojih prija- teljev le med ljudmi, ki imajo vpliv in zveze v družbi, ki po svojem imenu in funkciji ne- kaj pomenijo, ampak bodimo odprti tudi do tistih, ki so na robu družbene lestvice, ki v svoji zunanji revščini lahko podarijo le bo- gastvo zaupanja, hvaležnosti in vdane po- nižnosti.
Med sv. daritvijo so duhovniki podeljevali zakrament bolniškega maziljenja vsem, ki so ga želeli prejeti v upanju, da jim bo Go- spod s to milostjo še bolj pomagal nositi in lajšati križ trpljenja,starosti in bolečin. Bla- goslov z Najsvetejšim, bolnikov posebej in potem vseh navzočih,je pomenil sklep slo- vesnega bogoslužja.
Po sv. maši so ministrantje delili v spomin list Prijatelj vsem, ki tega časopisa še ne poznajo. Mladi župljani pa so nas pogostili z dobrotami, ki so jih pripravile brestaniške gospodinje.
Mati, lepo in bogato praznovanje si pripra- vila svojim otrokom. Odšli smo na svoje domove polni novega upanja, moči in volje Kot drobna iskra je v srcu preskočila misel in želja,da bi se takšnih srečanj lahko ude- ležilo še mnogo več invalidov. Le malo več dobre volje, poguma, lastne pobude in pri- pravljenosti bi bilo potrebno,pa bi se lahko uresničila ideja: "V ljubezni in prijateljstvu ni nič nemogoče!"
Bog povrni Jožetu Špesu, domačemu žup- niku in brestaniškim faranom, ki so pripra- vili to duhovno gostijo, hvala organistu in pevskemu zboru, vsem duhovnim bratom za njihovo notranjo tolažbo in spodbudo. Bog poplačaj šoferjem, spremljevalcem in vsem, ki ste kakorkoli omogočili in pripo- mogli,da je obisk pri Mariji minil v veselem, sproščenem in prijateljskem ozračju.

Alenka

KULTURA MEDČLOVEŠKIH ODNOSOV

Letos, sredi vročega poletja je bila mama v bolnišnici na nezgodnem oddelku. Vsa družina je trpela z njo in vsak obisk pri njej nas je učil, kako pomembno je, da "znamo obiskovati" bolnika. Napisala bom nekaj mi- sli, ki so lahko v pomoč obiskovalcem bol- nikov. (Op. ur.: avtorica tega članka živi v Švici, kjer dejavno sodeluje v diakoniji).

Kadar obiskujemo bolnika,se moramo najprej sami vživeti v njegovo psihično in fizično stanje. V bolezni je bolnik iztrgan iz vsak- danjega življenja in se mora v tujem okolju boriti s svojimi bolečinami in trpljenjem. Loteva se ga strah pred neznanim in čuti se osamljen. Mnogokrat ga muči občutek krivde. Včasih se tudi jezi zaradi bolezni ali poškodbe, ki ga je doletela po lastni krivdi ali drugače.Vsa ta notranja bremena lahko zelo prizadenejo njegovo vest in kaj lahko zapade v veliko notranjo stisko. Ta lahko zelo poslabša njegovo zdravstveno stanje.
Na vse to bodimo pozorni, kadar obiščemo bolnika in ne bremenimo ga s tem, da mu dolgo in na široko govorimo o težavah doma in svojih osebnih zadevah. V bolezni mora imeti bolnik prednost pred vsem drugim in tenkočutno moramo prisluhniti njegovim potrebam,da bo naš obisk zanj pravo zdra- vilo. Bolnemu pa nismo samo mi zdravilo, tudi on nam je lahko s svojim zgledom in potrpežljivostjo.Kot verni obiskovalci bomo poskrbeli za bolnikovo duhovno rast, kajti čas trpljenja je poseben čas milosti,sprave z Bogom in celo spreobrnjenja. Molimo za bolnika in mu zagotavljajmo,da ga ves čas duhovno spremljamo.Če je mogoče,molimo z njim, da mu dokažemo našo povezanost v molitvi in mu preskrbimo obisk bolniškega duhovnika,ki mu lahko prinese svete zakra mente.Sprava človeka z Bogom daje bolni- ku novo upanje na ozdravljenje in zaupanje v božjo pomoč.
Vsi poznamo pregovor: Prijatelj v stiski je pravi prijatelj. To potrjuje zgodba o člove- ku, ki je začel svojo težko pot v puščavi s prijateljem. Ko je bila stiska največja, se je ozrl po puščavskem pesku in grenko ra- zočaran zavpil prijatelju, ko je videl samo svojo sled: "Ko mi je bilo najhuje, si me zapustil!" Toda prijatelj ga je v njegovem obupu zavrnil: "Kaj ne veš, da sem te rav- no jaz ves čas nosil skozi puščavo, da si lahko preživel!"
Taki zvesti prijatelji bodimo mi.Bog namreč nima rok ne nog,ampak naše roke in noge. Z njimi delajmo dobro! Prilika o usmiljenem Samarijanu se je tudi zgodila v puščavi. Za- postavljen tujec je imel več srčne kulture do bolnika kot vsi domačini, ki bi vsekakor lahko pomagali nesrečnežu, sonarodnjaku.
Danes ni potrebno,da kot usmiljeni Samari- jan plačamo veliko vsoto denarja za zdrav ljenje bolnika. Dovolj je, če smo pozorni na majhne stvari. Na primer: ob obisku držimo bolnika za roko in mu jo morda,če mu prija, pogladimo; osvežimo mu obraz in usta; ne odlašajmo z vprašanjem, če mu lahko kaj ustrežemo,s čimer ga bomo razveselili. Za- čudeni bomo,kakšne želje vse imajo bolniki Res so zelo majhne,pa zato toliko bolj do- miselne. Veseli bodo osvežilnega robčka, slaščice,sadja...Seveda bodo lahko dobro- došle rože, ki pa jih lahko tudi darujemo cerkvi, če ni primerno za cvetje v bolniški sobi. Ni pomembno, kakšen dar prinesemo, sami moramo biti bolniku darilo.Pazljivi mo- ramo biti posebno v izbiri besed.Bolje je,da vse razburljive novice ohranimo zase. Te- htajmo vsako besedo tako, da bo prinesla veselje in spodbudo. Lepo je, če bolniku napišete nekaj vrstic, v katerih mu želite poguma in vere ter zaupanja, da bo kmalu ozdravel. Tudi s pošto in prijetnim majhnim pozdravom lahko naredite veliko dobrega, ker vam ni mogoče obiskati bolnika. Za ta- ke pozornosti in ljubezen vam bodo bolniki hvaležni, pa tudi sami v sebi boste zado- voljni. Kulture medčloveških odnosov se je treba naučiti.Pot do tega je praktično obi- skovanje in skrb, da tudi druge navajamo k temu krščanskemu apostolatu. O tem se je treba veliko pogovarjati, za to moliti in o tem prebirati ustrezno literaturo. In ne pozabimo: kultura krščanstva temelji na ljubezni do trpečih in bolnih!

L. Š.

DA BI BIL DOBRE VOLJE

Čeprav je laiška misijonarka Helena Škrabec medtem že prišla na dopust, objavljamo nje- ne vrstice. Posredoval jih je Branko Merše iz Postojne, ki se pridno dopisuje z misijonarji.

Pošiljam ti nagajivo Braziljanko! In tudi če je danes 1.april,te ne bom potegnila za nos. Vse, kar bom napisala, drži kot pribito. Torej najprej: prisrčna hvala za tvoja velikonočna voščila s pesmijo Jezus Kristus se bliža svoji Golgoti. Pa imaš res zapisanih vseh 1351 pesmi? To mora biti pa že debela knjiga!
Kar se tiče vremena: zares je muhasto. Pri nas je ravno okrog velike noči in na samo veliko noč "padalo kot za stavo". Ko sem po dolgih dneh spet videla in občutila sonce sem bila vsa prevzeta. "Naj te hvali, moj Gospod, naš preljubi brat sonce!" Včeraj je spet močno sijalo.Naužila sem se ga v pol- nosti, ko smo z otroki urejali vrtne gredice pred našo novo hišo. S Sonjo sva se nam- reč pred dobrim mesecem preselili v laiško hišo. Dalj od cerkve, zato pa bliže dispan- zerju in sestram.
In zdravje? Je že tako, da čisto zdrav pod soncem ni nihče. Vedno te kaj boli, ščiplje ali zbada, da ne pozabiš, da si iz minljive snovi.No,pa da nam vsaj v postelji ni treba ležati! Še enkrat hvala za vse! Da te glava ne bi prevečkrat bolela, da bi dobro spal in bil vedno dobre volje! Pozdrav

Helena Škrabec

POL ČAŠE

Vesna je rahlo vznemirjena stopala proti velikemu poslopju. Prvi dan v službo, prvi dan v redno zaposlitev.
"Kako se mi bo življenje sedaj obrnilo?" je ugibala. Doslej se je počutila nesrečno. Njena mladost je bila težka. Očeta ni nikoli poznala. Mama jo je sicer imela rada. Ven- dar je Vesna ob vsakem drobnem nespora- zumu, ki je ob doraščanju prišel med njo in mamo, pomislila, da je mama ne mara, saj je prišla kot nezakonski otrok prezgodaj v njeno življenje, da je morala opustiti študij in skrbeti zanjo.
V teh razmišljanjih je Vesna prišla do služ- benega poslopja in se oglasila pri šefinji, kjer si je bila že prej uredila vse potrebno za nastop službe. Šefinja jo je predstavila nekaterim sodelavcem in dostavila, da bo že spoznala še druge.Potem jo je odpeljala v sobo, kjer bo njeno delovno mesto. Ko sta vstopili, se je Vesna prestrašila, skoraj zgrozila.Pri mizi nasproti njenemu delovne- mu mestu je že sedel moški. Toda kakšen! Let bi mu skoraj ne mogla prisoditi, saj je bil izredno majhen, na hrbtu pa mu je če- pela velika grba.Le oči so gledale tako pri- jazno, kakor bi prosile: "Nikar ne glej moje zunanjosti, nikar naj te že prvi hip ne od- bijem." Toda Vesna je videla le njegovo majhno postavo in občutila je ponižanje, da je dobila takega sodelavca. V hipu je sklenila, da mu ne bo privoščila ne besede ne pogleda, da se bo vedla, kakor da je sama v sobi. Prezrla je ponujeno roko in preslišala pozdrav, zato nanj ni odgovorila. Stanko je mirno sedel in nadaljeval delo. Ni pokazal, da ga je vedenje nove sodelavke bolelo.
Toda Vesna ni dolgo vzdržala. Učenje ji si- cer ni nikoli delalo težav, toda sedaj je bila le začetnica.Stanko pa je znal biti nevsiljiv in postrežljiv. Takoj je opazil, kdaj Vesna omaguje,in ji nevsiljivo pojasnil,največkrat pa ob tem tudi delo kar sam opravil.
Kmalu sta postala dobra tovariša in prija- telja. Vesna mu je ob priliki zaupala, kako se v svojem življenju počuti nesrečno, pri- krajšano za očetovo ljubezen, prikrajšana za lepo družinsko življenje. Stanko jo je molče poslušal,potem pa povabil,da gresta po službi na gostilniški vrt na sok in se kaj pogovorita. Vesna je povabilo z veseljem sprejela in se sama sebi čudila. Najprej se je delala, kakor da ga ni, sedaj pa komaj čaka,da bo z njim posedela in poklepetala. V prijetni senci je Stanko naročil pijačo in dva kozarca. Nalil je v vsak kozarec polo- vico in vprašal: "Kaj vidiš tukaj?" Ob tem pa s prstom pokazal,da je v kozarcu le pol pijače.
"Pol kozarca."Vesna je začudeno umolknila Stanko je pokazal še svoj kozarec. "Tudi ti imaš samo pol kozarca," je zdaj z nasme- hom rekla Vesna. Stanko se je zresnil in zamislil. "Da,tako je, draga Vesna, kot tebi je tudi meni življenje nalilo le pol kozarca svojega življenjskega napoja. Kakor ti, tudi jaz nisem nikoli v življenju poznal očeta. Mene je tudi mati zavrgla prvo uro, ko me je videla. Tuja žena se me je usmilila in me vzredila. V primeri s teboj smem reči,da mi je življenje dalo še veliko manj kakor tebi. Vendar je med nama velika razlika.Jaz gle- dam to,kar imam,se veselim tega,kar imam ti pa vidiš samo praznino, pogrešaš samo to, česar nimaš, ob tem pa izgubljaš čas, da bi znala uživati to, kar imaš."
"Stanko, mar si ti kdaj srečen?" je zdaj za- čudeno vzkliknila Vesna. Stanko se je pre- šerno zasmejal: "Da, srečen, mislim, da bi bolj srečen, kot sem, sploh ne mogel biti. Kaj pa je za srečo potrebno? Ali res samo lepota, zdravje in bogastvo? Koliko je ljudi, ki vse to imajo, a niso srečni. Za srečo je potrebno, da znaš uživati, kar ti življenje daje. Ker me je življenje prikrajšalo za zdra vje in še marsikaj drugega, mi je pa Bog dal razum, da sem lahko študiral, dal mi je zdrave roke, da lahko delam in tako sedaj vsaj delno poplačujem svoji krušni materi njeno dobroto, da me je vzredila. Skratka, Bog mi je dal srce, ki zna biti srečno. Raz- veseli me roža, ki se razcvete, razveseli me ptiček, ko pobere drobtinico, ki mu jo vržem. Vesna, pijva iz pol čaše in bodiva hvaležna Bogu," je vzkliknil Stanko in po- tem kozarca seveda ponovno natočil.
Po tem pogovoru je Vesna komaj samo se- be razumela.Kaj ji je sedaj pomenil Stanko? Začutila je, da ji pomeni veliko. Prijatelj, brat, da,še več,Vesna je začutila, da bi se z njim kljub njegovi invalidnosti z veseljem poročila, saj je v njem spoznala njegovo dobro srce. Brezuspešno pa je čakala, da bi se ji Stanko približal s to ponudbo. Ostal ji je dober prijatelj, svetovalec.
Po nekaj mesecih njunega skupnega dela je nekega jutra Vesna začudeno zagledala Stankov prazni stol, saj je bil vedno prvi na delovnem mestu. Prišla je sodelavka iz sosednje sobe in povedala, da ga ne bo več! Dan prej, ko se je vračal iz službe, je kot navadno sedel na klopco pred stano- vanjem in krmil ptičke. Ker ga dolgo ni bilo, je šla gospodinja pogledat. Našla ga je ne- gibnega z nasmehom na obrazu.
"Stanko, samo pol čaše sreče ti je dalo živ- ljenje,toda ti si znal tudi to deliti z drugimi, znal si deliti srečo," je razmišljala Vesna,ko je gledala Stankov mirni obraz na mrtvaš- kem odru.

Angelca

MOJE MESTO JE MED UBOGIMI

S. Amanda Potočnik deluje na Madagaskarju (B.P.19, Vangain- drano 320) že osemnajst let. Po šestih letih je spet prišla na do- pust v domovino. Misijonarji svojega dopu- sta ne izrabijo le za oddih.Ko nam pripove- dujejo o svojem delovanju, poživljajo med nami zavest,da smo vsi odgovorni za misi- jonarsko dejavnost Cerkve. S. Amandi smo hvaležni, da je za Prijatelja odgovorila na nekaj vprašanj...

Prosim, bi se nam najprej predstavili?
Doma sem iz Poljanske doline nad Škofjo Loko.V Beogradu sem pred šestindvajsetimi leti vstopila k sestram usmiljenkam, leta 1971 pa sem šla na Madagaskar z željo,da bi mogla pomagati ubogim, da bi mogla s trpečimi deliti njihovo trpljenje.

Ali se spomnite,kdaj in kako ste začutili misijonski poklic?
Že kot mlado dekle sem nekako čutila mi- sijonski poklic. Seveda, ko sem vstopila v Družbo, se je ta klic v meni še poglobil.

Kaj je potrebno za vstop k redovnicam?
Najprej je potreben božji klic in človekova dobra volja, da hoče nanj odgovoriti in mu slediti. Potrebna je tudi sposobnost, da sprejema vse sestre,s katerimi bo živela in delala,telesna in duševna zrelost, odpoved lastni volji in določena starost.

Ali je za misijone potrebna kakšna po- sebna izobrazba? Čim več znaš,tem laže pomagaš ljudem. To velja tudi za misijone. Zelo prav pridejo poklici kot npr. zdravstvo za dekleta, za fante pa mizar, mehanik, ključavničar,tudi dobro znanje kmetovanja Predvsem pa dobra volja in ljubezen, da bi hotel kaj dobrega narediti.

Na Madagaskarju deluje tudi več laiš- kih misijonarjev. V čem se vaš poklic razlikuje od njihovega? Naj ponazorim s primerom:redovnik ali redovnica se obveže za vse življenje in ima pravila, po katerih naj bi živel, medtem, ko laik to stori samo za nekaj let,vsaj pri nas. Zdi se, da je bolj svoboden, sam lahko razpolaga in odloča s svojim časom, denarjem ...
Redovnik ima svoje zaledje, oporo pri so- bratih ali sosestrah, medtem ko laik tega nima. Vsaj za sedaj ne. Vsak misijonar se skuša razdajati, bodisi laik ali duhovnik ali redovnica. Po drugi strani je to velika pri- dobitev za njegovo osebnost.

Kaj delate na Madagaskarju?
Sedaj delujem med reveži. Skušam jim po- magati,kolikor pač morem.To so ostareli,ki si z delom svojih rok ne morejo več služiti kruha, tuberkulozni, gobavi,vdovec z mno- gimi otroki. Ob popoldanskih urah jih obis- kujem tudi po vaseh.
Vsako nedeljo grem med zapornike. Sreča- nja z njimi sem vedno vesela. Pogovarjam se o njihovih težavah, potem jim povem nekaj misli o Bogu in razdelim kruh. Enkrat na teden grem v gobavsko naselje,dvakrat na teden pa imam srečanje z mladimi, ki želijo biti poučeni v veri - postati kristjani. Pomagam tudi v dispanzerju, kjer srečujem raznovrstno bedo in človeško trpljenje.

Kako žive invalidi in kdo jim pomaga?
Pri obiskih po domovih sem srečala že ve- liko raznovrstnih trpinov. Med njimi je tudi starejši mož, ki je bil včasih vojak in oficir, zelo spoštovan. Prišla je bolezen,da ni mo- gel več hoditi. Šel se je zdravit vsepovsod Vse svoje imetje je porabil za zdravila. Čas je tekel naprej, zdravje pa se ni več vrnilo Življenje se mu je zdelo brez smisla. Začel je obupovati in premišljevati, da bi si vzel življenje. Tudi njega sem šla večkrat obis- kat. Povedala sem mu, da je tudi on božji otrok, da je tudi zanj Bog trpel in da tudi njegovo trpljenje ne sme biti prazno.Skupaj sva molila po njegovem namenu in zaželel si je,da bi tudi on postal kristjan. Prosil me je za katekizem in pomagala sem mu, da bi bolje razumel, po čemer je tako hrepenel in se tako pridno učil, da bi mogel biti prej krščen. Z Madagaskarja sem odšla, preden se mu je izpolnila ta velika želja. Sedaj so mi pisali,da je že prejel zakramente in kmalu za tem umrl.

Kakšen je odnos zdravih do bolnikov in invalidov? Zdravi se dostikrat ne zanimajo za potrebe bolnih in ti so ponavadi prepu- ščeni sami sebi. Socialne službe ni. Misijo- narji skušajo skrbeti za njihove materialne in duhovne potrebe.

Ali to pomeni, da so Malgaši brezčutni, da jih trpljenje bližnjih ne gane, ali pa, da ne znajo skrbeti za bolnega?
Malgaši niso brezčutni, pač pa jih lastna revščina toliko tare, da ne morejo skrbeti zanje in jim pomagati.

Pri nas imamo diakonijo, bolni in inva- lidni se vključujejo v razna društva in duhovna gibanja. Ali tudi tam kaj raz- mišljate o bolj organizirani pomoči ozi- roma medsebojni pomoči?
Gotovo na Madagaskarju razmišljamo, kako pomagati invalidom in drugim,ki so potrebni pomoči. Tako bolnike in invalide pošiljamo na zdravljenje v bolnišnico in po zdravljenju misijon skrbi za njihovo nadaljnje vzdrže- vanje. Je pa še veliko drugih,ki so potrebni pomoči: duševno prizadeti in ostareli, za katere pa še ni dosti poskrbljeno.

Pravijo,da znate dobro sukati kuhalnico?
Tudi to mi vedno prav pride.Lahko je kuhati če imaš na razpolago vse, kar potrebuješ. Dosti bolj pa se je treba potruditi, da iz tistega, kar imaš, nekaj napraviš. Seveda, vedno ni lahko.

Kako ste preživljali dopust?
Domov sem prišla na oddih, da se naužijem dobrega zraka, obiščem domače, znance, prijatelje.Bila pa sem tudi na nekaterih žu- pnijah in na raznih srečanjih. Ob diapoziti- vih sem skušala prikazati naše življenje na Madagaskarju in še druge navdušiti.

Se mislite vrniti na Madagaskar?
Seveda. Prav rada.

Kaj bi svetovali fantom in dekletom, ki bi želeli delovati v misijonih? Potrebno je,da najprej vsak sam skuša živeti Jezusa Kristusa in potem biti pripravljen ponesti Kristusov evangelij tudi drugim. Potrebno je tudi,da se usposobi v različnih dejavno- stih,da je telesno in duševno zdrav,da zna nesebično prisluhniti bližnjemu, da računa na težave in ovire pri svojem delu.

S kakšnimi vtisi, željami se vračate na misijon? Vsak rad pride domov. Pa tudi vračam se rada, ker vem, da me ubogi ča- kajo. Mislim, da je sedaj tam moje mesto. Sebe, vse delo misijonarjev in naše uboge priporočam v molitev. Zaupam v moč mo- litve, posebno bolnih in trpečih.

Anica Tomažič

JESEN ŽIVLJENJA

Pesniki in pisatelji v svojih delih poetično opevajo,da je starost jesen našega življenja ali obdobje življenjske modrosti. Filozofinja Tatjana Goričeva opisuje ruske redovnike,ki se imenujejo starci v knjigi Govoriti o Bogu je nevarno. Starci so ponos samostana. Sloves njihove razumske bistrine, modrosti in svetosti se širi po vsej Rusiji.
Vsak človek ve, da je staranje neizogibno, lastno vsem živim bitjem in se začne z roj- stvom.
Ljudje se z veseljem spominjajo mladosti, vendar, ko mislijo na prihajajočo starost, jih obide neprijeten občutek strahu pred telesno onemoglostjo. Velikokrat sem pris- luhnila pripovedovanju onemoglih,izčrpanih bolnikov, ki so bivali v domu za starejše občane. Rekli so, da je starost grda, huda in si želijo čim hitrejšo smrt. Ko se je pa približevala,se ti pacienti smrti niso razve- selili, ampak so hoteli še živeti kljub svoje- mu trpljenju. Drugi pacienti pa so resnično sprejeli bolezen in starost. Ob smrti se ne poslavlja samo umirajoči od nas, ampak tudi mi od umirajočega.
Koledarska ločnica med starostjo in sred- njo življenjsko dobo je petinšestdeset let.
Demografski podatki opozarjajo, da bo ne- zadržni porast starejših ljudi in močan pa- dec števila otrok ob koncu 20. stoletja in v začetku 21. stoletja.
Veda, ki proučuje pojav staranja, se ime- nuje gerontologija (geros pomeni starček). Medicinska veda, ki proučuje in zdravi bo- lezni v starosti, se imenuje geriatrija in namen je, da bi bil star človek zdrav, ust- varjalen in naj bi živel v svojem domačem, družinskem okolju.
V starosti nastopijo telesne in duševne spremembe, ki so značilne za to obdobje. Koža postane tanka,zgubana, bolj ranljiva. Kosti so krhke in starejši si pogosto zlomijo kosti,posebno kolke. V starosti se zmanjša elastičnost prsnega koša, pljuč, žil in moč srca. Tudi prebava je upočasnjena,zmanj- šano je izločanje prebavnih sokov in sta- rejši ljudje trpijo za zapeko. Starejši ljudje premalo pijejo,ker izgubijo občutek za žejo in so izsušeni. V starosti se pojavijo spo- minske motnje,zato je starejši človek upo- časnjen v mišljenju in govoru.
Hoja starejšega človeka ni tako prožna in urna, ampak bolj previdna, počasna.
Staranje se tesno prepleta z bolezenskimi procesi.
Starostniki imajo več bolezni hkrati, ki so lahko med seboj povezane ali pa neodvis- ne ene od druge. Bolezni se lahko pojavijo v starosti ali pa že v mladosti, ki prehajajo potem v stara leta. Najpogostejše staro- stne bolezni so: bolezni srca, zvišan krvni pritisk, možganske kapi,sladkorna bolezen, duševne bolezni, bolezni sklepov in kosti.
Bolezen ima v starosti kroničen potek in zdravljenje poteka dalj časa kot pri mlajših
Starejšim ljudem svetujem, naj se držijo zdravnikovih navodil. Zdravnik pri zdravlje- nju bolezni v starosti ve, kaj je starost in kaj je bolezen. Tudi zdravila naj si bolnik ne izbira sam, ampak naj se posvetuje z zdravnikom.
Starejšemu človeku priporočam, naj skrbi za svoje zdravje.Vsak dan naj gre na spre hod, in sicer zjutraj in popoldan. Poleti naj se izogiba močnemu soncu!V mrzlih dnevih naj se zadržuje doma.Z jutranjo telovadbo si boste ohranili gibčnost telesa.
Hrana naj bo sveža, pestra, vsebuje naj veliko zelenjave, sadja, beljakovin, manj maščob in sladkorja.Obroki hrane naj bodo majhni in pogosti, pet- do šestkrat na dan Starejši človek se mora "naučiti" piti teko- čino. Na dan naj popije 1,5 litra tekočine (čaj, mleko, kompoti, bela, črna navadna kava,sok). Opusti naj kajenje in prekomer- no pitje alkoholnih pijač in prave kave.
V starosti je zelo pomembna skrb za du- ševno zdravje. Že zjutraj naj se veseli no- vega dne in načrtuje, kako ga bo preživel. V starosti je veliko časa in ni več delovnih obveznosti,zato priporočamo,da si izberete kakšnega "konjička" (morda se vpišete na fakulteto za tretje življenjsko obdobje: tuji jeziki, slikarstvo,kiparstvo ... ali v tečaj za vrtnarstvo,šivanje, ročna dela,kuhanje itd)
Tako naj bi star človek ostal delaven do konca življenja. Pogosto opažamo, da se starejši človek umakne v samoto zaradi gluhosti, slabovidnosti ali zaradi smrti so- rodnikov in prijateljev.
Star, bolan in onemogel človek je zaradi modernega stila življenja, ki ni naklonjeno bolnim in onemoglim,večkrat prisiljen zapro siti za bivanje v domu za starejše občane. V teh domovih je poskrbljeno za onemog- lega tudi med boleznijo. Starejši ljudje se lahko odločijo za začasno bivanje v domu; npr.po zdravljenju v bolnišnici so še telesno šibki, ali nenadoma zbolijo svojci, ki so jih negovali,morda gredo svojci na letni dopust.
Na koncu bi rada omenila: pomembno je ohraniti veselje, upanje v življenje in spre- jeti starost ter vse težave kot samoumev- ne,kajti že ljudski rek pravi,da se veselega človeka bolezen ne prime. Z gotovostjo bi rekli,da so starejši ljudje velik blagoslov za vsako župnijo, saj so lahko ti stalni molivci in prosijo Boga za vse trpeče na duši in na telesu.
Še enkrat se vprašam: kaj je starost?
Starost je staranje našega telesa,duša pa zori v zrel življenjski sad in se pripravlja za večnost.

Irena Grecs
zdravnica splošne medicine

ŽIVETI S SVOJO BOLEZNIJO

Moja bolezen? Kdo bi jo imenoval! So bo- lezni, katerih ime samo šušljamo, ker si ga ne upamo izgovoriti naglas.
"Neke vrste revma" pravi zdravnik specialist
Iščem zdravila za revmo, pa pravi drugi zdravnik: "To ni revma."
Kaj pa je? Mišična ohromelost.
"Rak," pravijo laiki,ki me opazujejo vsak dan
Ne vdam se. Raka se ne bojim. Tudi smrti zaradi raka ne. Bojim se krutega življenja pred smrtjo. Kot otrok sem gledala staro mamo, kako je tri leta ležala na postelji, nebogljena kot otrok, preden je dočakala rešitev:smrt. Dvajset let kasneje sem obi- skala strica, ki je bil operiran za rakom v grlu. Ni jedel,ni govoril. Obupan je čez me- sec dni umrl.
Nočem razglabljati o svoji bolezni, vendar z zanimanjem preberem, kar piše v kakšni reviji:"Rak je neozdravljiv,lahko pa se nava- dimo z njim živeti." Nekako tako sem brala pred leti in ta stavek ohranila v spominu. Od tedaj se učim živeti s svojo boleznijo. Kadar je hudo,premišljam,kaj so mi svetovali zdravniki, ki so mi odkrito povedali, da za mene nimajo zdravila, da bo bolezen čeda- lje hujša,da je za operacijo prepozno, kas- neje pa bo vendarle potrebna: naj uživam veliko vitaminov in mineralov,se gibljem na svežem zraku, naj ne opravljam napornega dela ...
Vedno znova sem jim hvaležna za drago- cene nasvete. In ko me vse mišice tako bolijo, da se v postelji komaj premaknem, se z zadnjimi močmi oblečem vremenu pri- merno, vzamem s seboj rezervni pulover in se odpravim na železniško postajo (na sre- čo nimam daleč). Tam je klop, na katero se vsedem do prihoda vlaka. Odpeljem se na obisk k sorodnikom, kjer se lahko preo- blečem in posušim od potenja premočeno obleko.
Pravite, da so me veseli? Kako neki! Nisem urejena, še manj družabna, ko se kremžim od bolečin.Dobrodošla sem bila le pri mami, dokler sem jo imela: "Zlezi hitro na peč, da se ne prehladiš.Kako si shujšana in bleda!" In že je - sama bolna - zlezla s postelje, meni kuhat čaj ter me za nekaj časa spet rešila "smrti" in kar je še hujše, nepokret- nosti. Drugič sem jo mahnila kam drugam. Kamorkoli. Domov sem se vračala utrujena a vedno bolj gibljiva.
Pa zdaj? Ostala mi je le Nebeška Mati in k njej se zatekam: na Brezje, tudi v Medju- gorju sem bila. Na Brezje grem večkrat kar sama z vlakom. Da nekam grem in da ima moja pot cilj. Sprva sem težko verjela, da zmorem tudi tisti del strme poti peš. In ra- vno tam prezračim pljuča za nekaj dni.Pre- čistim si pa tudi dušo in ne slišim več pri- pomb: "Pojdi k psihiatru!" To sem poslušala tedaj, ko sem še "norela" za vsakdanjimi skrbmi in tulila na bližnje, naj mi pomagajo pri delu. Da ne zmorem več. Pošiljali so me k zdravniku, "naj se pozdravim ali pa naj umrem", slišal in uslišal me ni nihče.
Invalidska upokojitev mi je prinesla več časa in manj denarja.Veliko sem razmišljala o življenju in o smrti. O tem,ali imam pravico živeti človeka vredno življenje kot toliko drugih.Pa ne da bi hotela "uživati",ponoče- vati in si še sama zapravljati zdravje. Ne, tega ne.
Je smrt najboljša rešitev? Zame ja,za tiste za katere sem doslej skrbela,pa ne;to sem lahko opazila pri drugih.
Kaj torej? Živeti s svojo boleznijo, to se pravi skrbeti za sebe, da doživim to življe- nje,ki mi je bilo podarjeno. To ni le pravica ampak dolžnost, pomagajo mi jo opravljati prijatelji - sotrpini s svojim zgledom.
Nič več se ne peham za zaslužkom, mirno prenašam žalitve, ker ne izpolnjujem več želja in zahtev zdravih, ampak sprejemam in obiskujem prijatelje, ki trpijo kot jaz ali še bolj. Od njih se učim skrbeti zase,da ne padem v breme drugim, dokler to še ni ne- izogibno.

ale

Med letošnjimi novomašniki je tudi naš pri- jatelj Karel Bolčina, zamejski Slovenec iz Gorice. Mnogi iz PBI smo ga spoznali pred leti na počitnicah v Lignanu, kot bogoslov- ca in prostovoljca v italijanski skupnosti D.U.M. (Dinsi une man - Podajmo si roko). Njegova iskrena preprostost in živahnost sta pripomogli,da smo že v nekaj dneh sku- pnega bivanja navezali prijateljske stike z njim in prek njega tudi z mnogimi drugimi italijanskimi prijatelji. Tako smo ga v duhu, prek misli, molitev in darovanih žrtev mogli spremljati do odločilnega trenutka njego- vega življenja, do prejema zakramenta sv. mašniškega posvečenja.
V nedeljo, 25. junija, je trinajst sodelav- cev, s.Mihelangela,s.Edith in jaz kot pred- stavnik PBI iz Slovenije prisostvovalo slo- vesnosti v mogočni baziliki v Ogleju, kjer je goriški nadškof Antonio Vitale Bommarco med sv. mašo podelil Karlu zakrament mašniškega posvečenja. Naši sodelavci so bili oblečeni v gorenjske narodne noše in so tako še bolj pristno in neposredno iz- pričevali svojo slovensko zavest in kulturo. Poleg Karlovih domačih, prijateljev, sorod- nikov in duhovnih sobratov so bili ob njem še vsi letošnji slovenski novomašniki in prijatelji skavti. Med slovesno sv. mašo je prepeval pevski zbor Hrast iz Doberdoba.
To nedeljo smo obiskali še naše italijanske prijatelje, ki so bili v začetku junija naši gostje v Sloveniji,in ki so nas prisrčno spre jeli in lepo pogostili.

V nedeljo, 9. julija, pa je štiri- najst sodelavcev,s.Mihelangela, Ljubica Zakovšek in jaz,bilo po- vabljenih na slovesnost nove maše Karla Bolčine v goriško prestolnico. V tem velikem tre- nutku se je ob Karlu zbralo lepo število slo- venskih in italijanskih duhovnikov, novoma- šnikov,diakonov, skupaj s koprskim škofom Metodom Pirihom,da bi se zahvalili Bogu za milost in dar novomašnika Karla. Ob zače- tku sv.daritve mu je sestra podarila novo- mašni križ, nato ga je v imenu PBI in vseh prijateljev iz Slovenije pozdravila Ljubica in mu izročila naš dar - pribor za sv. obhajilo in bolniško maziljenje.
Po evangeliju nas je v homiliji nagovoril škof Pirih. Bog je poklical Karla, on ga je slišal in mu rekel: "Gospod, tukaj sem!" in mu vdano sledil skozi šest let bogoslovja kljub vsem skrbem, težavam in žrtvam, ki so ga ustavljale na tej življenjski poti.
Po svoje je duhovnik lahko vsak kristjan, kajti že s sv. krstom nas Bog pokliče na svojo njivo,v svoj vinograd, kjer moramo z medsebojno ljubeznijo, upanjem, pogumom in voljo živo oznanjevati in izpričevati svo- jo pripadnost Bogu in Mariji. Božja beseda in evangelij nista namenjena samo duhov- nikom, redovnicam in škofom,da se po njej zgledujejo in živijo, ampak vsem, ki nas je Oče s krstom sprejel v svojo družino. Hva- ležnost,da smemo biti Njegovi,mu izrazimo s tem, da živimo in delamo po Njegovem nauku,zgledu in volji.Duhovniki nas pri tem vodijo in delijo zakramente,da ne omagamo
Med sv. mašo se je razlegala pesem zdru- ženih pevskih zborov iz zamejstva. Po ko- nčani sv.daritvi je novomašnik vsem zbra- nim ob Gospodovi mizi podelil novomašni blagoslov.
Tudi tokrat so bili naši sodelavci v narod- nih nošah, ob njih pa zamejski skavti in tako popestrili ter polepšali dan, ki ga je naredil Gospod, da bi razveselil in opogumil svoje ljudstvo.
Ob koncu slovesnosti smo se poslovili od prijatelja Karla in se odpeljali v Števerjan. Tu so nam naši dobri znanci, rodna sestra s. Mihelangele, njena prijateljica Nada z možem Stojanom in hčerko Barbaro pripra- vili res dobro kosilo.
Bog povrni vsem,ki so nam obogatili in po- lepšali ta dva Gospodova dneva, za katera moramo biti iskreno hvaležni Bogu in bliž- njim. Bog bodi vedno z nami!

Alenka Oblakovič

Samo sled nekaj krepkih božjih žarkov na- šega počitniškega časa sem poskušala ujeti.
Dan, ko je govorila ljubezen v očeh. Nadškof bo prišel na obisk! Tudi to je bilo veselo oznanilo. Oblekli smo se v najlepše, kar smo prinesli s seboj in šli smo čakat na cesto našega velikega prijatelja in dobrot- nika. Okrog desetih je pripeljal avto. Vsak je bil deležen prisrčnega pozdrava.
Pod borovci je bilo že vse pripravljeno za sv. mašo. Somaševalci so bili don Giordano in naši duhovni voditelji.V imenu italijanske skupnosti je dr. Šuštarja pozdravil diakon Roberto. V imenu naše skupnosti pa Ljuba z besedami zagotovila: "Kakor je na naših poteh trpljenja vaše plemenito srce z nami tako smo tudi mi z molitvijo z vami na vaših poteh."
Kristus ni prišel zato na svet, da bi mu stregli, temveč zato, da bi stregel (Mt 20, 20-28). Še je veliko ljudi,ki posnemajo Kri- stusov zgled. Nadškof se je zahvalil vsem, ki nam strežejo, tako v Lignanu kot doma. "Za vse sem daroval to sv. mašo, tudi za bolnike po bolnicah in domovih, tudi za vse vaše domače.Drug drugemu služimo in drug drugemu delajmo dobro!"
Hvala, Gospod, da smo bili skupaj pri mizi.
Po obedu smo se še posladkali s pecivom in g. nadškof je pojasnil: "Pred odhodom sem vprašal našo sestro: Imate kaj za na- še prijatelje? Grem pogledat, je rekla ter prinesla med in pecivo." Hvala, sestra!
Tudi del popoldneva, do nevihte, smo bili še skupaj v borovem gozdiču. G. nadškof nam je pripovedoval o svojih potovanjih. O doživetjih, zanimivostih in prihodnjih obve- znostih. Nasvidenje v Sloveniji!
Naše ljube Ane. Za dvojezično družinsko skupnost se je po sobnem radiu oglašal Franci."Dobro jutro! Ste dobro spali?" Sledila so obvestila, splošna in vremenska, nato jutranja molitev in poučna oddaja o aposto- lih,ki jih je skrbno pripravil Tomaž. Še smuk v omaro po kitaro in zapela je Martina, sa- ma ali v duetu z Vlasto.
"Dobro jutro! Danes je praznik sv. Ane in sv. Joahima, staršev naše Božje Matere. Godujejo naše Ane, čestitamo jim in se jim zahvalimo za njihovo materinsko skrb. Da- nes pride naš prijatelj Miro Šlibar, sv.maša bo dopoldne."
Bil je lep dan, samo prekratek. Želeli bi, da bi bil prijatelj Miro vsaj tri dni z nami. Nje- gova vrtnica - duhovna misel - ki jo je pri- nesel, naj nikoli ne ovene: Prepuščajmo se božjim žarkom, to je najlepša molitev.
Kvišku srca! Druga nedelja počitnic je bila še topla in sončna. Že tretje leto se udele- žujemo skupne svete daritve z domačini in turisti v župnijski cerkvi v Pinetti. Na glasu smo že kot pevci in pol. Uvodna pesem "Marija skoz življenje" nas je duhovno zdru žila v eno samo božje občestvo.
Don Giordano, voditelj slovesne sv. maše v italijanskem in slovenskem jeziku, nam je pripravil ganljivo presenečenje. Pozdravil nas je v lepi in razločni slovenščini in ena- ko je povedal v slovenskem jeziku tudi po- vzetek svoje pridige:
Biti resnično pravi kristjan, se pravi, za- vedati se, da imamo vsi enega skupnega Očeta. Imenujemo ga Ljubezen in odprta človeška srca napolnjuje s takim obiljem svoje ljubezni, da jo je dovolj tudi za brate okrog nas. - G. Giordano nas je še spomnil na lepo misel iz nagovora nadškofa dr. Šu- štarja: Sam Kristus je že med svojim zem- skim življenjem ustanovil skupnost zadnjih, odrinjenih. Ta skupnost, ki jo vodi Kristus, ostaja in bo ostala,saj jo Bog potrebuje za odrešenje sveta.

Naša prijateljica Majda je ob zaključku še občuteno zapela Avemarijo, vsi skupaj pa smo zapeli kitico ali dve lurške himne. Ave, ave, ave Marija ...
"Imamo svoja srca pri Gospodu", je bil od- govor kristjanov v nabito polni cerkvi.
Don Giordano, prijatelj bolnikov in in- validov. Večkrat smo se že srečali z njim. Živi v Vidmu ter vodi dobrodelno organiza- cijo Karitas za Severno Italijo. Organizira tudi različna srečanja za invalide. V turis- tični sezoni pa pomaga v župniji Pinetta. Ves čas svojega bogoslovnega študija je

imel ob sebi bolnika, za katerega je skrbel, bolnik pa mu je bil v duhovno oporo. Svojo prvo mašo je daroval ob njegovi postelji.
Nikar z glavo skozi zid. Kako naj vemo, ali so naše odločitve pravilne ali ne? Igna- cij Lojolski, ustanovitelj Družbe Jezusove, pravi,da sta samo dve kraljestvi:kraljestvo dobrega, božjega in kraljestvo zlega. Kako pa naj razločimo,čigave so stopinje in kam vodijo? Sv. Ignacij, sam ves predan Bogu, svetuje:Vse položi pred Boga,svoje dvome in stiske, svojo voljo in razum in mu reci: "Gospod, Ti odloči, kako naj ravnam. Samo Ti boš ukrepal tako, da bo v moje dobro." Razjasnilo se bo in spoznali bomo, čigave so stopinje in kam vodijo. "Božja ljubezen in milost mi zadostujeta, ničesar drugega ne potrebujem", pravi sv. Ignacij.
Zahvalna in poslovilna sv. maša. Tišina je bila večja kot običajno in obrazi so bili resnejši. V ozračju je bila teža slovesa, ki je stiskala srce. Še visoki bori za oltarno mizo so nemo darovali senco našim duhov- nim voditeljem,Robertu in don Leu, italijan- skemu duhovniku na vozičku. - V uvodu je prijatelj Franci poudaril dejstvo, da se je v naših počitniških dneh prav vsakega izmed nas dotaknil Bog. Z milostjo božjega dotika pa je vedno znova in znova nakazana us- meritev naše ljubezni do Boga k človeku. Kljub vsem človeškim slabostim.
Zbrano družino, italijansko in slovensko, je nagovoril diakon Roberto v duhu evangelija: Za božje kraljestvo moramo biti pripravljeni žrtvovati vse. Naš vsakdanjik naj ima svoj cilj: Najti zaklad in biser, ki je božje kralje- stvo, najti in ohraniti ga za vsako ceno. - Domov bomo prišli z globokimi doživetji in mnogimi božjimi darovi.Toda naše počitni- ce tu bi bile zaman,če bi doma ne pokazali svojih darov in jih delili s svojimi brati. Na koncu govora je prijatelj Roberto še pove- dal, da predaja po trinajstih letih predstoj- ništvo skupnosti "Dinsi une man" (Podaj mi roko) novemu vodstvu."Gospod Leo bo pe- ljal voz naprej. Z vami, slovenski prijatelji, pa sem bil deset let skupaj. Ostajam vaš prijatelj, še vedno bom rad prihajal v Slo- venijo na obisk."

M. K.

Prijateljsko srečanje v Želimljem od 18. do 20. avgusta 1989

TAM, KJER JE SRCE

Stvarnik je z gozdovi ljubeče objel zadnji del barjanske doline.Tam drži don Bosco svojo zavetniško roko nad salezijanskim učnim zavodom. In vsako leto tudi nad nami, ko pridemo na srečanje. Globoko smo hvaležni za toplino, s katero nas sprejema salezi- janska skupnost, in za prostore, ki nam jih daje na razpolago.
Novomašniška daritev. Naše srečanje se je v petek zvečer pričelo z veselim pre- senečenjem. Prišel je novomašnik p.Primož Kovač,ki je za nas in za vse prijatelje daro- val sv.mašo. Doma je iz Škofje Loke, sedaj pa je kaplan v župniji sv. Štefana v Ljub- ljani (Štepanjsko naselje). Nagovoril nas je s prisrčnimi besedami: "Razmišljal sem, kaj naj vam danes pri tej sv. maši povem. O zdravju,bolezni, trpljenju in o smislu življe- nja ste gotovo že sami veliko razmišljali in s svojimi izkušnjami bi vi mene lahko več naučili. Zato bi vam ob tej priliki rekel le zahvalo. Ko sem se pripravljal na duhovni- ški poklic in se več srečeval z ljudmi, sem opazil, da mnogi, ki so popolnoma zdravi in jim ničesar ne manjka, ne znajo niti prav živeti. V prostem času ne vedo,kaj početi, se dolgočasijo nekako žalostni in potrti. Prav nasprotno pa sem doživljal ob sreča- njih s podobnimi brati in sestrami,kakor ste vi. In zato bi se vam rad zahvalil za vaše upanje,ki ga nosite s seboj,za vaše veselje do življenja, ki ga prinašate svetu.
Rad bi se vam zahvalil tudi za prisrčen spre- jem. Prihajam pa tudi s prošnjo.Mnogim od vas je glavno delo molitev in zato prosite tudi zame in za vse letošnje novomašnike, kajti smo na začetku velike poti. In Bog vam povrni."
Naša naj bo zahvala p. Primožu, da se je odzval klicu Gospoda in svojega Boga, da smo mogli biti deležni njegovega novoma- šniškega blagoslova.
Vera v službi človeka je bil naslov teme, ki odpira tako široko področje,da se je pre- davatelj p.Jože Kunšek odločil za dve smeri: 1. Vera, ki more biti živeta a) negativno ali b) pozitivno in 2. Odnos človeka (s poziti- vno živeto vero) do okolja.
1.a.) Vera kot svetovni nazor more postati tudi vzrok razdora med ljudmi ali celo sred- stvo za vojne spopade. Kristjan, usmerjen svetovnonazorsko, bi se bil pripravljen za svoje določene ideje tudi skregati ali step- sti s človekom, ki drugače misli ali drugače veruje. Bori se za Boga, ki je Ljubezen, s tem, da koga sovraži, zaničuje ali prezira. To pa ni krščanstvo.
b) Vera kot osebni,živ odnos z Bogom. Bo- gu pustimo,da stopa v naše življenje in mu dovolimo, da nas on vodi. Gledati moramo, da mu pri tem ne delamo ovir, temveč da prisluhnemo živemu Bogu, da postanemo prijatelji Jezusu, ki je Božji Sin in razodetje Boga,ki je Ljubezen.Bog sprejema vse ljudi takšne, kot so, vsakega ljubi in vsakemu hoče pomagati, da bi se nad njim uresničil načrt božje ljubezni. Če v tej luči, ne sve- tovnonazorsko, temveč evangeljsko gle- damo na vero - in to je pravo pojmovanje vere -tedaj nas ta vera notranje osvobaja in nam pomaga,da gradimo medsebojne od- nose,ki nas osrečujejo.Človek s tako živeto vero bo znal sprejeti vsakega človeka,tudi nevernega, s spoštovanjem, ljubeznijo in dobrohotnostjo, kot sočloveka z božjo po- dobo.
2. Odnos človeka do okolja. Sv. Frančiška Asiškega je Cerkev razglasila za zavetnika zdravega okolja. Zakaj? Zato, ker je bil ta človek po božji milosti in v sodelovanju z Bogom tako notranje prečiščen, da mu je postal brat in sestra vsak človek, vsaka stvar in reč. Frančišek je v svetu odkrival odsev Boga,božje modrosti, božje veličine, božje urejenosti, božje lepote kot izraz božje ljubezni do človeka.
Tako naj tudi kristjan, če hoče skrbeti za čisto okolje, najprej poskrbi,da bo njegovo čustvovanje in mišljenje prečiščeno in ure- jeno v skladu z božjim gledanjem na člo- veka,na sočloveka,na medsebojne odnose in na okolje. Torej, čisto in zdravo okolje začenja v nas samih. Ne morem imeti do narave,do živali takega odnosa,kot ga hoče Bog, če ga nimam do sočloveka. Gledati moram na človeka tako, kot si ga je Bog zamislil, četudi to še ni v njem uresničeno. Če tako gledam na ljudi in jih spoštujem, bom čutil tudi odgovornost,da tega lepega sveta, ki ga je Bog ustvaril za človeka, ne uničujem. Današnja generacija nima pra- vice, da bi ga naslednji rod ne mogel več uživati. To je odgovornost pred Bogom, je zapoved ljubezni do bližnjega, tudi do tis- tega, ki bo prišel za menoj. Spoznanja pa je treba udejanjati. Če smo polni idej, pa jih ne znamo uresničiti,je potem še slabše, ker bomo sojeni po tem,kar smo vedeli, pa nismo naredili. S svojim ravnanjem pa spod bujamo tudi druge.
Vera je res taka gonilna sila, ki ima velik pomen ne samo za našo osebno duhovno rast in za našo končno srečo pri Bogu, tem- več tudi za naše sožitje na zemlji.
S svojim znanim prisrčnim nasmehom nas je prišel pozdravit prijatelj Miro Šlibar z nekaj spodbudnimi besedami: Tudi tukaj- šnje delo je misijonsko delo. Res, ne bomo spreobrnili sveta ali naredili kakšna velika dela, za to nismo sposobni. Vendar smo s svojim preprostim, vsakdanjim življenjem vključeni v božji načrt za boljši svet,za bolj človeške medsebojne odnose. - Vesel sem molitvene skupine. Velikokrat pa človek ne zmore niti ene desetke. Bog ne zahteva od nas mnogo besed. Pomembno je, da si utrgamo trenutek časa in svojo misel us- merimo na Boga. Preprosto, prepustimo se žarkom božje ljubezni,da nas obsije. -Želim vam še veliko lepih trenutkov. Pri nas v Ljubljani je padala toča, tukaj pa naj se vam odpre nebo za nove duhovne darove.
Prišli smo do besede.Po predavanju smo sestavili skupine. Razmišljanja o danih te- mah smo podali v popoldanskem času. Naj jih navedem le nekaj.
1. Skrb za zdravo okolje se začenja v last- nem srcu. Najprej moramo urediti svoj pro- stor, kamor prihaja Jezus. Kadar pričakuje- mo obisk,poskrbimo,da se bodo obiskovalci dobro počutili. Zato uredimo sobo. Tako moramo poskrbeti, da se bo tudi Jezus v nas kar najbolje počutil. K ureditvi okolice spada tudi urejenost farne cerkve, skrb za njeno zunanjost in notranjost. Lahko pa pride pred prazniki tudi do tega, da človek do zadnjega trenutka pospravlja peče itd. in gre potem v cerkev ves utrujen in pra- zen. Pomen praznika je s tem zakrit. Skrb staršev je, da že majhnega otroka vzgaja- mo tako, da bo dobil občutek odgovornosti za čisto okolje. Vesna je videla planinca, kako je odvečni papirček v spoštovanju do narave dal pod skalo.
2. Če imamo v sebi mir,se ta preliva v srca drugih. Dušni, srčni mir je velika dragoce- nost. Kolikokrat nam Jezus zaželi mir! S to besedo se velikokrat srečamo v evangelijih Kakor je smeh nalezljiv, tako je tudi mir nalezljiv (in obratno velja za nemir). Miren človek vpliva pomirjajoče na sočloveka.
3. Vera urejuje moj odnos do drugega člo- veka. Ljudje v bloku, ki so naši prijateljici N. med njeno odsotnostjo posekali smreki pred oknom, gotovo niso bili kristjani. Pri- jateljica, ki je tudi mednarodni član orga- nizacije "Zeleni in mir", je dobila smrečici v dar od prijateljev. Prijeli sta se, rastli in ji lepšali njen vsakdan.
Če nosiš v sebi pristno vero,imaš prav go- tovo tudi smisel za dobra dela. Sv. Jakob pravi: Vera brez del je mrtva.
4. Želje,predlogi, vprašanja za sodelovanje v PBI.V PBI so pomembne osebne prijatelj- ske vezi. Vsak naj bi se čutil odgovornega za drugega.Ker gibanje temelji na božji lju- bezni, se bo razvijalo in rastlo kljub more- bitnim občasnim pretresom.
Sv.maša v čast Marijinemu brezmadež nemu srcu, ki jo je zvečer daroval preda- vatelj p. Kunšek, je bila tudi zahvala Mariji za srečanje.In naša skupna želja je bila,da bi mogli ob Njej in z Njeno pomočjo uresni- čiti to, kar je Bog v nas položil.
Predavatelju p.Kunšku se tudi prisrčno za- hvalimo za njegov trud z željo, da bi bese- de, ki jih je v nas položil, uresničevali vsak dan. Pred njim je bila po napornem dnevu še dolga pot domov v Vipavski križ.
Zvonovi oznanjajo Gospodov dan in v nas prebudijo nekakšen slovesen občutek, ko pridemo čez prag župnijske cerkve. Ta- ko je bilo tudi letos. Slovesno sv. mašo je daroval misijonar dr. Janez Jenko s soma- ševalcema župnikom Francem Drobničem in urednikom Zupančičem. Sonce je v sno- pih prodiralo skozi okna in ogenj ljubezni (Lk 12,49) po evangeljski besedi v srca.
Zakaj prihajam na srečanje? Na to vpra- šanje,ki ga je postavila Tatjana, voditeljica srečanja, je v imenu nas vseh najbolje od- govoril p. Kunšek: "Ko ste se predstavljali, sem postal pozoren na to,da prihajate sem ker se tukaj dobro počutite med prijatelji. Vidite, to je tisto, človek potrebuje okolje, v katerem se dobro počuti. In gotovo, da je najlepše in najboljše okolje tisto, kjer se nebo spusti na zemljo, kjer je Bog ljubljen, kjer se zbirajo med seboj srca v medse- bojnem razumevanju in spoštovanju."

M. K.

POČITNICE

Konec julija je prišlo težko pričakovano slo- vensko - italijansko letovanje pri morju. To pot je bilo veliko majhnih in najmanjših otrok ki so v naše zadovoljstvo poživili skupino ter se dobro počutili med nami; bilo je do- volj smeha, šal in otroških iger. Za njih so skrbeli izmenično italijanski in slovenski va- ruhi in varuške. Z obiskom nas je počastil tudi slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar. V vsem tem času smo prisotni Italijani lah- ko opazovali in cenili duševno moč in voljo slovenske skupine pri premagovanju vsak- danjih težav.
Obenem se zahvaljujemo tudi skupini Ma- rije Sclaunicco, ki je, čeprav prvič, vestno sodelovala pri poslovnem vodenju počitni- škega doma.

Rita, Valerio, Franco

(Iz: I nostri fogli 9/89)

Jesen prihaja. Narava se pripravlja na po- čitek. Kar ji je določil Stvarnik, je dovršila: spomladi je vzcvetela,poleti so v soncu zo- reli njeni plodovi, jeseni so dozoreli v zrele sadove. Pozimi jo bo prekrila snežna odeja Isto se ponavlja v vsakem človeškem živ- ljenju. Kot zrna, vsajena v zemljo smo, da odmremo in zaživimo novo življenje v Bogu
V juliju je umrla Bejeva mama-Albina Šlibar iz Moravč, prav na rojstni dan,ko je dopol- nila štiriinšestdeset let. Bila je dobra žena in mati.Mož ji je umrl že pred osemnajstimi leti. V zakonu se jima je rodilo pet sinov. Eden izmed njih - Miro - je bolniški župnik v Ljubljani. S svojo bolno mamo je prihajal na srečanja Bratstva (Prijateljstva) bolni- kov in invalidov.Veseli smo bili navzočnosti njegove mame, saj smo tako čutili toplino njenega srca, kot bi bili vsi njeni otroci. Ni dočakala veliko let, a njeno življenje je bilo dopolnjeno.Kot sveča na oltarju je izgorelo v ljubezni do bližnjih.
Pogrebni obred z mašo je opravil nadškof dr. Alojzij Šuštar, k večnemu počitku jo je spremilo tudi trideset duhovnikov. Naše gibanje bo spremljala še naprej po svojem sinu. Vsak dober duhovnik je veliko upanje Cerkve. Dobre matere jih vzgajajo že v ot- roštvu v zvestobi do Boga in ljudi. Zato se vam, draga Bejeva mama, iskreno zahva- ljujemo za sina duhovnika in za vse vaše žrtve. Dobri Bog naj vam bogato poplača. Ostali boste svetel zgled in spodbuda za nesebično in Bogu predano materinstvo materam bolnikov in prizadetih, saj se mo- rajo tudi one odpovedati vsem posvetnim pričakovanjem v zvezi s svojimi otroki. In če tako kot vi združijo svojo odpoved s Kristusovo daritvijo na križu, so kot Marija pod križem povezane s Kristusovim odre- šenjskim delom.
Po človeško objokujemo izgubo vašega zemeljskega življenja, v nadnaravnem po- gledu pa se veselimo vašega poveličanja. Aleluja, aleluja!

Eva

V teh dnevih pred Vsemi sveti in dnevom vernih duš se spominjamo tudi drugih naših prijateljev, umrlih v zadnjih mesecih:
Priporočamo jih v molitev.Oni pa nam bodo pomagali v naših stiskah in težavah s svojo priprošnjo pri Bogu. Naj počivajo v večnem miru Božje ljubezni!

POSVETILO

Dragi prijatelji! Ko se spomnim srečanja z vami, me prevzame veselje. Žalostna pa sem ob spominu, ko sta ugasnili dve življe- nji: moje mame (1976) in prijatelja (1988). Kot posvetilo sem jima napisala to pesmico in želim, da bi bila objavljena v Prijatelju.

Ali veš,
koliko topline pride s teboj,
koliko mi prineseš sonca?
Ni se slišal več utrip vajinega srca;
vajine zlate roke
ostale so brez moči,
v mojih očeh pa neskončno veliko solza.
Vem, da sta v nebesih,
ker sta verovala v moč Boga
in z molitvijo se poslovila od tega sveta.
Mojo veliko bolečino
tolaži edino moja molitev,
v kateri se vaju spominjam
in jo vama vsak dan pošiljam s tega sveta.

Štefka Bočkaj

Draga Štefka! Izpolnjujemo vašo željo,da bi bili vaši verzi objavljeni v Prijatelju. Težko nam je, kadar joka srce. Laže je tistemu, ki izlije bridkost v solze, v besede. Najteže je onemu, ki ne more odpreti svojega srca in trpi sam v sebi.
Pesem Vama v spomin je malo popravljena Za pisanje verzov ni dovolj samo odkrita misel, potreben je tudi pesniški dar,da naj- demo za svoje čustvo pravi besedni izraz; potrebno je tudi precej besednega znanja. Boljša, bolj neposredna se nam zdi pesem Prijatelju, čeprav je krajša. Vsako pesem je potrebno piliti in iskati boljše izraze za svoja čustva. Le še kaj poskušajte in kaj pošljite! Hvala vam za vse lepe misli!

DRUG DRUGEGA POTREBUJEMO

Spoštovani prijatelji bolnikov in invalidov!
Bila sem zelo presenečena ob prejemu va- šega voščila, kljub temu, da se še ne po- znamo in šele tako malo časa vem za vas. Morda je to drobna stezica, ki me bo kdaj pa kdaj rešila oklepa štirih sten.Vsa samota izsuši srce in dušo. Kako so blagodejne vsake tople misli,besede, ki jih tako potre- bujem za moč, za uteho, da vendar nisi popolnoma izločen in pozabljen.
Vi vsi, dragi prijatelji bolnikov in invalidov, stojite kakor mejniki na naših poteh, da se moremo ob vas ustaviti in morda samo z žarom oči zahvaliti, kar za nas napravite. Vse premalo, a vendar iz srca naj gre do vas vseh.
Vsem podpisnikom voščila želim vse dobro. Vsak od nas nosi na ramah svoj križ veli- kega petka, težak je, mnogokrat pretežak. In če pridemo do vstajenja, do svojih no- tranjih moči, da znamo vse razumeti, sem ob pomoči spet našla pot.
Še enkrat vam in vsem hvala! Dragi prijatelji!
Prejela sem vaše pismo, katero me je zelo razveselilo. Prineslo mi je sončni žarek v mračno vsakdanjost. Najlepše se vam za- hvaljujem za prijetne besede in dobre želje
Že vnaprej se veselim vsakega našega sre- čanja, saj nas to krepi in spodbuja. Prepri- čanje,da nekdo misli na nas,je poživljajoče
Ljubi Bog naj vam tisočero povrne za ves trud in nesebično delo, ki ga imate z nami. Vsak večer se vas spominjam z molitvijo in priporočam Brezmadežni, da bomo še za naprej ostali dobri in zvesti prijatelji.
Alenki in Jožici pa želim,da bi jima ljubi Bog dal polno moči veselja in sreče na njuni poti in pri požrtvovalnem delu. Ker so dnevi,ko se osebno srečamo,le redki skozi leto, je gotovo vsako pismo,ki ga do- bimo od prijateljev, razveseljivo,kot sončni žarek v pustem vremenu. Tudi zavest, da nekdo misli na nas in nas podpira z molit- vijo, nam daje novih moči, nas duhovno povezuje in utrjuje medsebojne vezi. Potre- bujemo drug drugega. Tako se podpiramo na tem zemeljskem romanju, si oznanjamo blagovest in se bogatimo. Smo ena velika družina.

VERSKE ČASOPISE IN KNJIGE POSOJAM

V listu Prijatelj berem marsikaj zanimivega, med drugim tudi križanko. Z zanimanjem preberem, kdo prejme nagrado. Da boste te še lahko delili, vam pošiljam skromna prtiča, ki sem jih sama naredila. Na tihem upam, da jih bodo izžrebanci veseli.
Imam se kar dobro. Vsako nedeljo grem k sv. maši, peljejo me dobri ljudje iz vasi. Včasih grem kam na obisk ali pa pride kdo k meni.Zelo rada berem.Naročenih imam kar šest verskih časopisov. Vsi so lepo branje. Kupujem tudi verske knjige in jih posojam po vasi. Dopisujem si z invalidi, kar mi je v radost. Tako širim in utrjujem sv. vero. V Kristusu vas ljubeznivo pozdravljam Kristus je Cerkvi za vse čase zaupal na- logo posredovati odrešenje vsem ljudem. Verski tisk je eden izmed pripomočkov pri poglabljanju verskega prepričanja in življe- nja. In bolj ko je trdna v nas vera, bolj jo moremo posredovati drugim. Posredovati vero pomeni pojasnjevati božje razodetje, pripovedovati o čudovitih božjih delih, sporočati veselo novico, da se je približalo božje kraljestvo, delati dobro najbolj po- trebnim ... Tudi s širjenjem verskega tiska je to mogoče. Nadaljuj z veseljem, draga Anica, to svoje poslanstvo. In hvala za prispevana darila.

POLETNO DOŽIVETJE

V letošnjem poletju sem preživel mesec in pol pri družinah svojih sester. Vmes je bil tudi duhovni vikend v Želimljem, je bil kot pečat mojih poletnih doživetij. Kaj to pome- ni za hromega bolnika, ve le tisti, ki je sam podobno preizkušan. Zato sem se odločil, da se v Prijatelju iz srca zahvalim vsem, ki so k temu mojemu prijetnemu doživetju kaj prispevali!
Prvotni namen te moje javne zahvale pa je želja, da bi še kdo od preizkušanih kaj po- dobnega doživel od svojih sorodnikov in znancev ali dobrih prijateljev. Vsem preiz- kušanim, ki imajo kolikor toliko možnosti in upanja za tako dejanje, naj ponovim misel, ki je bila izrečena na nekem srečanju:dajte ljudem priložnost, da delajo dobro.
Vas zdrave pa v tej zvezi spomnim samo na Jezusove besede iz evangelija: "Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov,ste storili meni." Nevarno je namreč da bi nekoč slišali tudi to: "Vse,česar niste storili enemu izmed teh najmanjših,tudi meni niste storili." (prim. Mt 25, 31-46), čeprav bi lahko in ne bo v vaše dobro izzvenel ta očitek večnega Sodnika. Tvoja zahvala in spodbuda, dragi Ivan, sta vredni vse podpore in posnemanja. Morda mnogi sorodniki niti ne pomislijo, kako so take "počitnice" koristne, ne le za prizade- tega, ampak tudi za obe družini. Za tiste, v kateri prizadeti živi, je to lahko oddih, za družino,ki ga za nekaj časa sprejme v svo- jo sredo, je to sicer žrtev,hkrati pa drago- cena izkušnja. Bolj bodo znali ceniti svoje zdravje in nesebično ljubezen tistih, ki s prizadetimi živijo.
Drugo,kar nam je všeč, je tvoja spodbuda, naj bi bili prizadeti sami pobudniki za taka dejanja. Najbrž je možnosti za "počitnice" pri sorodnikih bolj malo. Gotovo pa je mož- no, da svoje prijatelje povabite in prijavite na srečanja Prijateljstva bolnikov in invali- dov. Čeprav kdo zaradi hude bolezni ne bi mogel od doma, bo deležen vsaj pismene in duhovne povezanosti.

STARE ŠTEVILKE PRIJATELJA - ŠE DOBITE

Prisrčno pozdravljeni,vsi moji dragi prijatelji ki vas srečujem po našem listu. Posebno sedaj, ko sem onemogla, mi je naš list res pravi prijatelj,ki mi v osamelosti krajša čas Prebiram tudi stare številke, iz katerih se učim toliko lepega. V duhu sem z vami na srečanjih, kjer smo vsi združeni v molitvi.
Danes je v naši župniji srečanje bolnih in ostarelih. Bolezen mi ne dopušča,da bi bila deležna te sreče.V duhu poslušam lepo pe- sem,ki jo je napisala naša župljanka: Dragi naši bolni bratje, Jezusu podobni ste ... Kako lepo in prijetno je,če bratje prebivajo skupaj. V duhu sem z vami,ki ste tudi osa- mljeni v svoji bolezni in sem srečna,da nas druži vsaj naš Prijatelj.
Vam, dragi bolni prijatelji, in vsem, ki se trudite, da nas ta dragi list združuje, želim Božjega blagoslova in vse prisrčno pozdra- vljam! Naj vaša vedrina,draga Ivana,prinese vsaj droben žarek upanja vsem osamljenim. Iz uredništva pa ob tej priliki sporočamo vsem: na zalogi imamo še precej starih številk Prijatelja, nekateri letniki so celi. Lahko jih dobite po ceni, kot je bila, torej minimalni, ali brezplačno. V kratkem bodo (za ceno vezave) na razpolago tudi vezani letniki.

KMALU SPET PRIDI

Vsem skupaj se prisrčno zahvaljujem za pozdrave in podpise, ki ste mi jih poslali s srečanja.Kako rada bi bila z vami tudi sama Moje misli so bile ves čas z vami.
Ko poskušam narediti nekaj lepega za Boga, kot pravi mati Terezija, se mi malo ali nič ne posreči. Le tu in tam kak drobec. Pred dnevi sem se mimogrede oglasila v domu upokojencev. Kar sram me je bilo stopiti v sobo k moji znanki;kako naj se ji opravičim ker me tako dolgo ni bilo na obisk. Zjokala se je, ko me je zagledala. Rekla mi je,da je ravno mislila name. Potožila mi je,kako sa- ma je s svojo bolečino. Skušala sem jo to- lažiti, kakor sem vedela in znala. Obljubila sem ji, da bom kmalu spet prišla. Ko sem bila že na hodniku mi je rekla,naj res kmalu pridem in prinesem s seboj Prijatelja. Spoznavamo,draga Urška,da ti Prijateljstvo bolnikov in invalidov veliko pomeni. Gotovo prav zato iščeš vedno novih priložnosti, da bi svoj čas delila z nami. Žal ti vedno ne uspe tako kot želiš, toda sprejmi to kot božjo voljo.
Sama veš, kako si vesela obiska; veš pa tudi, koliko veselja prineseš drugemu, če ga obiščeš. Zato le pogumno obiskuj svoje prijatelje,dokler zmoreš. Kadar pa nam bo- do telesne moči oslabele, pa se bomo še bolj oklenili molitve,te nevidne,a trdne vezi med nami.

KRISTJANI IMAMO VRLINE

Petek večer je,dan Jezusove smrti. Na pe- tek se je ponesrečil tudi moj sin...
Premišljujem o pismu Marije Letnik, ko je napisala:"Sonce mojega življenja se nagiba proti zatonu ..." Je čutila, da bo umrla? Ali je to vsakemu dano?
Hvala za intervju s Sonjo Poštuvan.Ko sem prebrala, da dela na otroškem oddelku v Mariboru, sem se v mislih povrnila tja, kjer sem pred mnogimi leti delala tudi jaz. Tudi meni so bili mali bolniki zelo dragi.
Zdaj delam z zdravimi. Včasih moram biti zelo huda,ker so otroci razvajeni. Imam pa jih rada in tudi oni mene. Bog me je izbral za ta poklic, to je moje poslanstvo.
Kristjani imamo vrline, ki bi jih morali nego- vati: nismo nevoščljivi;radi darujemo svoje trpljenje Bogu; molimo za druge; želimo si, da ne bi nikogar prizadeli. Sprejmite vsi, ki sodelujete pri Prijatelju, prisrčen pozdrav! Hvala vam za pogovor! Čutimo z vami, ko kot Marija pod križem trpite zaradi smrti svojega sina.
Sprašujete nas,če ljudje čutijo bližajočo se smrt. Odvisno je od tega, kakšna je smrt. Če je človek bolan in star, ve, da je smrt blizu.Mlajši in zdravi se tolažimo,da je smrt še daleč. Ne vemo pa ne ure ne dneva... Bližajočo se smrt pa čutijo le redki ljudje. Lepo, da se spominjate svojih malih mari- borskih bolnikov. Zdaj pa delate z zdravimi otroki. Tudi ti potrebujejo veliko zdravst- venega in vzgojnega prizadevanja.Res ne- katere starši preveč razvajajo. Vzgoja naj bo ljubeča, a stroga.
Da, kristjani imamo lahko veliko vrlin. Še posebno je to pomembno za zdravstveno osebje. Ali je pa res tako, kot si želimo? Hvala za pozdrav! Tudi mi vas pozdravljamo

ROMANJE - NAJLEPŠE DOŽIVETJE

Rada romam na Brezje,a na žalost sem mo- rala letos ostati doma.Pogrešam to sreča- nje. Romali pa smo na Sveto goro pri Novi Gorici. Bil je lep dan. Med vožnjo smo molili in peli. To je moje najlepše doživetje. Na Marijino vnebovzetje pa je bilo pri nas v Turnišču veliko romarjev. Še v tovarni Pla- nika ta dan niso delali, da smo res lahko vsi počastili Marijo. Bedeli smo vso noč, o polnoči pa smo imeli sv. mašo. Na praznik je škof Kramberger posvetil prenovljen Ma- rijin oltar. 27.avgusta smo imeli še romanje bolnikov in invalidov. Zelo veliko se jih je udeležilo.Hvaležni smo patru za lepe bese- de, ki jih bomo še dolgo ohranili v spominu. Vsem lep pozdrav Draga Barbara,letos ste bili že kar na nekaj romanjih. Počastili ste Marijo in poglabljali svojo vero. Veliko lepega ste slišali in to ohranili v svojem srcu. Tudi Marija je vse besede hranila in premišljevala v svojem srcu (Lk 2,19). Marija je iz premišljevanja črpala moč in veselje za življenje in za so- delovanje pri odrešilnem delu. Njeno srce nikoli ni bilo prazno.Ni pa "ohranjeno" zadr- ževala v sebi, ampak je iz tega,kar je hra- nila in premišljevala v svojem srcu, živela. Da bi jo tudi mi posnemali!

Ljubemu Bogu sem vedno hvaležna za vse trpljenje, žalosti in veselje, za vse se vsak trenutek sproti zahvaljujem. Bog bodi tisoč krat zahvaljen! Na romanju k Mariji v Leščevju smo molili in peli na čast naši Gospe. Občudovali smo kako lepa je mati narava,saj so v njej naj- različnejše cvetke spletale krono za našo preblaženo Devico,pa tudi ptice so s svojim lepim in ubranim petjem v zelenju krošenj slavile našo skupno Mater in Stvarnika, ki nam je ustvaril prečudovito naravo ...
... ravnokar bo tukaj dan,ko se bomo lahko duhovno obogatili s prejemom Njega, ki se nam vsem zbranim daje pod podobo kruha in vina. Tudi naše medsebojne prijateljske vezi utrjuje. Dobri Bog, hvala, da smo se lepo imeli z g. nadškofom Šuštarjem. Do konca našega bivanja,kar nam ga je še ostalo, smo dobili novih moči. Prosim, daj tudi sodelavcem moči zaradi težkega dela ... Hvala, Jezus, da smo lahko začutili Tebe pri sv. maši v naravi pod borovci ...
Hvala Ti,da sem bila za kratek čas s Teboj da sem s Teboj molila ... Daj, da bom pri delu z ubogimi imela pred seboj tvoj trpeči obraz. Naj ne hodim mimo bližnjega kot mimo stvari. Pač pa naj imam do njih takšen odnos,kot si ga imel ti.Strezni me že vendar, Gospod!
Razsvetli me,kako ničeva je človeška pod- pora, da ne bom iskala hvale ali hotela uga jati ljudem. Predvsem pa naj se moja lju- bezen ne ustavlja pri zunanjem videzu.Vse pričakujem od tvoje dobrote in previdnosti Voljo in zadovoljstvo do življenja pa mi vli- va tudi vera, ker vem, da je naše življenje eno samo upanje na popolnejše življenje. Bila sem ganjena, ko sem zrla v njen zgu- ban obraz, na katerem sem našla še toliko topline, pristnega veselja in sreče,ki jo te- žko najdeš na obrazu mladega in zdravega človeka... Imam dosti prijateljev, tako da dobim ved- no kaj pošte in mi ni dolgčas. Upam, da bo spet kmalu prišel čas,da se bomo videli.Naj bo kjerkoli, upam, da na Brezjah pri Mariji Pomagaj.
Želim si,da bi v Prijatelju ali Ognjišču videla tudi našo farno cerkev...

Rešitve pošljite do 20.oktobra 1989 na na- slov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljub- ljana. V spodnji levi kot napišite:KRIŽANKA NAGRADE:
1. komplet vizitk, 2. vezen gobelin, 3. album za slike, 4. kvačkan prtič

Pravilna rešitev 4/89
VODORAVNO: VNEBOVZETJE, GR, KARPOV, ZADRUGA, DI, IDA, PN, KAT, SIV, ANAT, PZ, SUKNAR, S, RAROG, KA, SAZU, ONO- STRANSTVO, SASI, ANATOLIJ, ISAR, BAL, PAST.

NAGRAJENCI 4/89:
1. kvačkan prtič: LOVRO VIDMAR, Fr. Pirca 3, 61240 Kamnik
2. par copat: SILVIA ANTLOGA, Dom upo- kojencev, 63313 Polzela
3. komplet kuhalnic: IVA PINTAR, Revnica 51, 64290 Tržič
4. mošnjiček:JULIJANA ARKO,Pri Unionu 22 61330 Kočevje.

BAZILIKA LURŠKE MARIJE V BRESTANICI

Leta 1908,ob petdesetletnici lurških prika- zovanj,so začeli zidati cerkev Lurške Marije v takratnem Rajhenburgu (Brestanici). V ta namen je bila leta 1900 ustanovljena stavbna družba.Imela je dobrotnike iz vseh koncev Slovenije in tudi med Slovenci po svetu.Zato se Marijina bazilika v Brestanici po pravici imenuje slovenski Lurd. Cerkev je gradil župnik Jožef Cerjak. Sezidana je bila po načrtih arhitekta Janeza Pascherja v neoromanskem slogu.Ima tri ladje z dve- ma zvonikoma. Zunanjost deluje mogočno, saj je postavljena na majhnem griču in tako obvladuje ves kraj.
V notranjosti jo krasijo trije marmorni ol- tarji. Glavni oltar je posvečen Lurški Mariji. Podoba zanj je bila blagoslovljena v Lurški votlini skupaj s kipom sv. Jožefa, kateremu je posvečen eden stranski oltar. Kip pa je blagoslovil takratni lavantinski škof dr.Mihael Napotnik, ki je prav zato poromal v Lurd. Drugi stranski oltar je posvečen Srcu Jezu sovemu,podobo zanj je blagoslovil isti škof v Parey le Monialu.
Cerkev je prijetno poslikana. Ornamentalna poslikava je delo slikarja Biertija iz Gemone v Italiji. Skrivnosti rožnega venca, podobi Jožefove smrti in prikazanja Srca Jezuso- vega ter alegorije vere, upanja in ljubezni nad glavnim oltarjem pa je naslikal sloven- ski akademski slikar Peter Markovič iz Roža na Koroškem.
Devet izmed šestdesetih barvnih oken kra- sijo lepe podobe.Na koru so mogočne orgle ki imajo s kombinacijami skupaj 40 registrov Izdelal jih je leta 1929 mojster Brandl iz Ma- ribora po dispoziciji p. Hugolina Sattnerja.
Dne 2. julija 1914 je cerkev posvetil škof dr. Mihael Napotnik. Njena sedanja oprema pa je bila v celoti izdelana do leta 1929,ko je bila 8.septembra slovesno razglašena za baziliko.
Takoj ko je bila posvečena, še bolj pa, ko je bila razglašena za baziliko, je privabljala romarje iz vseh krajev Slovenije, tudi bliž- nje Hrvate in naše izseljence.Danes mnoge župnije in posamezni verniki radi poromajo v slovenski Lurd, zlasti še, ker je romanje v Lurd danes za marsikoga predrago.
Vsako leto slovesno obhajamo obletnico posvetitve cerkve v nedeljo po 2.juliju. To je največji romarski shod v baziliki. Obha- jamo tudi lurško nedeljo, ker pa je pozimi mrzlo, pride takrat manj romarjev.
Srečanje bolnikov, invalidov in ostarelih v mesecu septembru ima v Brestanici že tra- dicijo. Za naprej bo vedno prvo nedeljo v septembru popoldne. Sam Bog ve, koliko jih je že prejelo po priprošnji lurške Marije dušno in telesno zdravje,vsi,ki pa so z za- upanjem molili, pa so gotovo odhajali po- tolaženi na svoj dom in z božjo močjo laže prenašali svoj križ.
Letos mineva petinsedemdeset let, odkar je bila posvečena brestaniška bazilika in šestdeset let od njene razglasitve za bazi- liko. Ob tem jubileju želimo,da se še naprej uresničuje,kar je zapisano v listini,ki je bila vzidana v temeljni kamen cerkve: DVIGAJ SE MOGOČNO IZ BLAGOSLOVLJENEGA TEMELJNIKA DOM MARIJIN IN PRINAŠAJ SLOVENCEM MILOSTI LURDA.

Jože Špes

Prispevke za št. 6 pošljite do 20. oktobra 1989

Fotografije za ovitek je prispeval Marijan Kozjek

Prezbiterij in Lurška Marija v glavnem oltarju; bazilika Lurške Marije v Brestanici.