AVGUST

• Da bi se narodi medsebojno spoštovali in si pomagali.
• Da bi slovensko ljudstvo postalo bolj zvesto veri svojih prednikov in bi jo znali izražati tudi na sodoben način.

• Da bi mladina iskala evangeljske vred- note,kot so svoboda,človekove pravice in skupno dobro.
• Da bi tudi v Cerkvi na Slovenskem znali prav ceniti delo naših katehistinj in katehetov.

Kar šest strani smo odmerili za srečanja bolnih,invalidnih in starejših po nekaterih župnijah in dekanijah ter vseslovenske- mu romanju na Brezje. Premalo je, če rečemo, da je to hvalevredno. Ti zapisi naj bodo spodbuda za tiste, ki še niso zbrali dovolj poguma,da bi medse pova- bili tudi bolne brate in sestre. Morda še niso spoznali, da je to potrebno, morda vidijo v tem le dodatno breme. Ko bi enkrat doživeli, da je takšen dan lahko praznik za vso župnijo, ne bo več težko Še več. Kot je praznikov, takšnih ali drugačnih, več v letu, tako naj bi bila tudi srečanja večkrat.
To je ena plat diakonije -našega služe- nja v župniji.Skrb za kakorkoli prizadete pa je potrebno raztegniti na vse leto. Tudi darove Svetega Duha - in še mar- sikaj drugega - potrebujemo vsak dan, vse življenje. Če bodo naše oči razsve- tljene z lučjo Božje besede in naša srca okrepljena z darovi Svetega Duha,bomo vedeli in zmogli prav pristopiti k vsakemu prizadetemu človeku.Morda nam bodo v pomoč tudi navodila na 12. strani, kako naj se vedemo, kadar srečamo prizade- tega človeka.
V poletnih mesecih večkrat slišimo, da je sedaj čas počitnic in oddiha. Gotovo nam je potrebna sprememba, da se od- počijemo od vsakdanjih skrbi in dela.
"Umaknite se na samoten kraj in se ma- lo odpočijte", tako je svojim učencem naročil Kristus. Da si osvežimo svoje moči za poklicno delo,so počitnice prav tako potrebne kot duhovne vaje za os- vežitev duhovnega življenja.Prav preži- vete počitnice so blagoslov. Če imamo dober namen,so prav tako proslava Boga
Predvsem pa moram vedeti, da nikdar ne more na počitnice moj odnos do Bo- ga. In do ljudi tudi ne.
Bolezen ne pozna počitnic.Pomislimo na tiste bolne in starejše ljudi, ki so vedno doma in odvisni od pomoči svojih bližnjih Veliko jih je po raznih domovih.Marsikdo bo moral prav v teh dneh v bolnišnico. Ne pozabimo jih! Veselje, ki ga bomo pripravili bližnjim, bo osrečilo tudi nas.

uredništvo

Danes je nedelja, pišem prijateljem... Nedelja se poslavlja,a tako tudi pretekli teden; doživljala sem marsikaj, v vsem je bil On, Gospod! Sv. Alojzij, sv.Ahacij, zakramenti, ob katerih sem bila tako sproščena, dve uri v cerkvi. Ohranjam pobožnost in lahko spokornost.
Jezus me podpira.Križ pa vseeno prihaja, kot nagrada,povračilo,za dovršeno delo Prav kot Simonu.Veliko imam še dela ob tej moji duhovni zgradbi. Segam v tihe kotičke in tam iščem Njegovo voljo, ki mi vedno govori...
Trpim z mlado ženo,ki ji hira mož,z našo Andro in Ivanom, ki sta vsa božja juna- ka, z gospo, ki zaradi bolezni rok dela vse z rokavicami, trpim, če sem s tisto kartico mogoče ranila dobro dušo...
Vse te lepe in boleče okoliščine polagam pred Jezusove noge za naše novomaš- nike, štiriintrideset jih je. To, pa še, če me bodo ponoči bolele noge in bom mo- rala večkrat vstajati, kaj če bom jutri zopet prezirana, in bom morala trpeti, pa še in še...
Vse to za novomašnike, da bodo oni svetili kot LUČ v svetu! Vedite, da tik pred vašo posvetitvijo za vas molim in trpim, tu daleč od vas,v našem mestu, ob šu- meči reki, v senci neonskih luči, za vas, Gospodovi duhovniki. On sam vas je iz- bral!

F.

"Gospod je zaupen s tistimi,ki se ga bojé (Ps 25,14).
Ena vrstica psalma kaže zaupanje in bojazen. Rada bi razlago obojega.
Mislim, da je poglabljanje v psalme tudi poglabljanje v našo vero?! Kako uskladiti zaupnost in bojazen? Biti zaupen s kom,nam navadno pomeni pri- jateljsko bližino. Ne zaupamo komurkoli. Imamo skušnjo, da tistemu,ki se ga bo- jimo, ne zaupamo svojih najbolj skritih misli in načrtov.Pa tudi od njega ne pri- čakujemo, da nam bo zaupno odpiral svoje srce. Je že tako,da imamo v živ- ljenju opraviti tudi z ljudmi, ki imajo v tem ali onem pogledu oblast nad nami, oblast, da trepetamo pred njimi. Do njih skušamo biti korektni, spoštljivi, lojalni, težko pa, da bi bili zaupni. Zdi se nam, da to ne gre skupaj. Kako naj torej ra- zumemo to vrstico psalma?
Psalmi so zakladnica izraelske molitve in duhovnosti, to pa so postali tudi za kristjane. Saj je ta del Svetega pisma postal prava molitev Cerkve, primerna za zasebno in skupno pobožnost. Te starodavne molitve sestavljajo večji del molitvenega bogoslužja. Tega naj ne bi opravljali le duhovniki in redovniki ter redovnice,temveč vsi verniki. To vabilo je postalo smiselno s prevodom bogo- služja v narodni jezik.
Kdor poskuša zbrano moliti psalme, do- živi,da so mu nekatere vrstice - čeprav v domačem jeziku - dokaj tuje, težko razumljive, spet druge pa presenetljivo povedne. Kolikokrat se mi zgodi, da se ustavim in si rečem: "Tole bom pa še enkrat prebral; ravno zame je in ravno za moj položaj." Tako postane molitev neimenovanega Izraelca-napis Davidov ali Psalm Davidov ne pomeni nujno, da ga je sestavil kralj David - čisto moja molitev. Sam ne bi mogel najti tako po- srečenih besed za to,kar bi rad povedal Bogu. Tu še posebno velja misel, da Sveto pismo ni le navdihnjeno, temveč tudi navdihuje človeka,ki ga v veri pre- bira. Navdihnjeni pesnik - molilec je bil ubog človek, kakor sem jaz, in obračal se je k istemu Bogu kakor jaz.
Petindvajseti psalm je molitev človeka v stiski.
Psalmist se zaveda svoje prejšnje nezve- stobe Gospodu, saj pravi: "Grehov moje mladosti in mojih hudobij se ne spomi- njaj..." in "Zaradi svojega imena, o Go- spod,odpusti moj greh;velik je namreč!" Sicer ne zvemo nič določnega o tem,v čem je bil njegov greh. Omenja pa tudi "bedo" in "nadlogo" ter "sovražnike". Toda pesnik ne ostane pri tožbah ali pri samoobtoževanju; poln je zaupanja v Boga. Dobro ve, da je Bog dober in us- miljen in trdno je odločen, da hoče od- slej hoditi po "Gospodovih potih".Četudi na splošno govori o tem, kakšen je Bog do tistih, ki skušajo živeti po njegovih zapovedih, pri tem misli nase. Splošno resnico, da je Bog dober do tistih, ki se k njemu spreobrnejo, obrača nase,češ: "Torej bo Bog tudi z menoj dober, ker sem zapustil greh." Tako molilec sam sebi dopoveduje, da je njegovo zaupa- nje utemeljeno, da se tako rekoč sme že vnaprej veseliti božjega uslišanja in božjega prijateljstva.
To je tudi smisel 14. vrstice: "Gospod je zaupen s tistimi, ki se ga bojé, in svojo zavezo jim razodeva." Bati se Gospoda pomeni pravzaprav isto kakor verovati v Boga, zaupati vanj, njemu služiti,ga častiti, držati se njegovih za- povedi,rad ga imeti. Tu je torej rečeno, da je Bog do človeka, ki se trudi, da bi živel po božji volji, v prijateljskem raz- merju.Prijatelji si namreč med seboj za- upajo. V drugem delu vrstice pove isto, saj je zaveza izraz božjega prijateljstva
Vsekakor nas beseda o bojazni ne sme begati,izražanje starih Izraelcev nikakor ni v nasprotju z zaupnim prijateljstvom. Kdo se Boga ne boji? Tisti, ki živi, kakor da Boga ni, pa čeprav z ustnicami izpo- veduje vero vanj. Lahko bi rekli takole: Če se bojim Boga,se mi ga ni treba bati Ravno v molitvi, ko se pred Bogom za- vedam tudi svoje grešnosti, me božji Duh spodbuja k zaupanju. Psalmistova beseda mi zagotavlja, da Bog hoče biti moj prijatelj.

M. P.

Obstaja resničnost,za katero ima evan- gelij ime "kraljestvo".Polagoma se izobli- kuje v nas z vso svojo lepoto,s čudežem svojega ustroja ter z vso neizmerno in ljubezni polno božjo stvariteljsko dejav- nostjo.
Božje kraljestvo je načrt Vsemogočnega Je končni cilj stvarstva,človekova priho- dnost, odgovor na njegova vprašanja, odkritje vseh skrivnosti.
Vse je usmerjeno na kraljestvo, ki ga je Jezus razglasil s svojim prihodom.Enkrat za vselej odgovori na vprašaje, ki jih vidni svet sproži v nas. Je poslednje pričakovanje človeštva. Nebo in Zemlja sta njegovo mesto.Bog in človek ustvar jata njegov prihod. Božje srce in člove- kova vest sta skupaj usmerjena v božje kraljestvo. Za uboge,majhne in zatirane je to samoumevno. Bogatim, presitim in uživalcem je skrivnostno in ne vprašu- jejo po njem. Saj Jezus pravi: "Božje kraljestvo se oznanja ubogim". (prim. Lk 4,14; Iz 61,1). Le ubogi ga morejo dojeti, čeprav je njegova uresničitev neizbežna in je nobena sila na svetu ne more zadržati.
Edino in samo Bog je.
To je vogelni kamen kraljestva.
Nič ne more iztiriti načrta in izpolnitve kraljestva,nič ne more spremeniti božje volje. Kvečjemu ostaneš lahko zunaj kraljestva,kar pa pomeni trajen pekel in trpljenje osamelosti. Zato imaš dovolj vzroka, da spremeniš mnenje in prosiš za vstop.
Krepost,ki te pripravi do tega,da se pre misliš, je ponižnost. Vse življenjske bo- lečine in stalno opazovanje smrti vodijo k ponižnosti.
To ni šala.
Kdo se more upirati Bogu?
Kraljestvo, ki ga je načrtovala in hotela božja ljubezen,obdaja nasprotno kralje- stvo, kraljestvo hudobij, razprtij in laži. To kraljestvo je tako strašno,da - to je moje osebno mnenje - ne verjamem,da bi se kdo za stalno odločil zanj.
Ker poznam Kralja božjega kraljestva, vem, da srčno želi le ljubezen in mir, da je in bo vse naredil, da bi vsi prišli v njegovo kraljestvo, da bi vsi bili rešeni.
Nasprotno bi bilo vendar čudno!
Božje kraljestvo je veliko sporočilo, ve- selo oznanilo. Prišel ga je oznanjat sam kraljevi Sin ter ga potrdil z visoko ceno.
Bilo je vredno te cene, kajti Jezus nam je vse razložil s svojo smrtjo in vsta- jenjem. S svojo smrtjo nam je pokazal vrednote svojega nauka,s svojim vsta- jenjem nam je odvzel strah pred smrtjo
Da, mogoče je bilo premagati tudi smrt.
On jo je premagal.
Sestra, brat!
Veš,da je "skrivnost trpljenja" povezana z bolečino in smrtjo. O njej se posebno danes veliko govori, ko se podira svet vrednot in je vera v ljudeh ogrožena.
Če sprejmeš kraljestvo,je vse jasno. Če ga ne sprejmeš, je vse temno.
Če veruješ v kraljestvo,ki je večno živ- ljenje,ima vprašanje o trpljenju in smrti smisel, če pa ne, ostane vse nerazlo- žljivo. Ostaneš v tesnobi negotovosti in v temi.
Na tej zemlji nismo neodvisni. Navezani smo na sonce. Če bi le teden dni ne si- jalo, bi vsi umrli.
Kakor je zemlja navezana na sonce,ta- ko je človek navezan na svoje sonce. Katero sonce je to,moram še ugotoviti, a prav gotovo sem navezan na neko sonce. To je sonce, iz katerega izvira življenje,ker mi moje lastno ne zadošča ker si prizadevam za življenje, ki naj bo večno.
Ni mogoče misliti, da bi "Načrtovalec" nesmiselno določil človeka le za smrt. Stvarnik ni prepustil človeka samemu sebi. Dan za dnem mu vedno znova go- vori:Si večen,ker si moj otrok.Zate sem ustvaril kraljestvo in oznanjevanje tega je veselo oznanilo. Splača se mu prislu- hniti.
Kje pa ga je mogoče slišati?
Zato ni treba kam daleč. Kraj, kjer ga sprejmemo, je v nas, globoko v vsakem posamezniku. Jezusovo oznanilo, da je "božje kraljestvo v nas',je podlaga vse- mu.Bog ga razglasi,človek si ga prisvoji. Bog pride in potrka, človek se izkaže do- vzetnega in odpre vrata.Božje kraljestvo je skupno hotenje, je skupna zveza.
Človek je otrok in Bog je Oče. To je jedro evangelija. Oče išče soglasje z otrokom in otrok nič ne naredi brez Očeta.
Ker se je Bog učlovečil, je človek po- božanstven. Ker je Bog pripravil gostijo je človek nenadomestljiv kot povabljen gost. Božje delovanje je zaman,če člo- vek ne sodeluje.
Jezus vidi to enotnost,nedeljivo resnič- nost in pravi: "Jaz sem trta,vi mladike". (Jn 15,5).
Kraljestvo se nikomur ne naloži. Svobod- no se odločiš zanj. In kakor je njegova ponudba dejanje ljubezni z božje strani, tako je njegovo sprejetje dejanje ljube- zni s človeške strani.
Če vidim kraljestvo v tej luči, se veliko razjasni.
Za večnost sem določen. Večnost je ljubezen. Ljubezen je povezava. Pove- zava je skupno hotenje.
"Vse,kar je moje,je tvoje,in kar je tvoje je moje" (Jn 17,10).
Ni lahko verovati v Mesija, kakršnega nam je oznanil Jezus iz Nazareta. Vero- vati, da dobiš, če zgubiš. Verovati, da je ljubezen vse. Verovati, da je moč velika nevarnost, bogastvo suženjstvo, blagostanje nesreča.
To ni lahko.
Zato je treba razumeti pravi smisel bla- grov (Mt 5,3-12).
In vendar se Jezus ni zmenil za naše pogansko srce in je ustanovil kraljestvo To kraljestvo dosega popolnost. Raste kot zrno - tudi ob nepazljivosti sejalca. Izaija pravi (55, 9-11): To je resnica.

21. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih k Mariji Pomagaj na Brezje v soboto,24.junija 1989

MORJE UPANJA IN MILOSTI

V čast in ponos vseh vernih  Slovencev je papež Janez Pavel II. lan- sko leto 5. oktobra odlikoval svetišče Marije Pomagaj z naslovom manjše ba- zilike. Slovesnosti, ki so bile na Brezjah ob razglasitvi te časti 27.maja letos, je zaključila množična procesija z lučkami.
Prvo leto že tretjega desetletja vseslo- venskega romanja bolnikov, invalidov in starejših na Brezje je hkrati prvo leto teh srečanj pri baziliki Marije Pomagaj.
Tako sem danes prišla na ta ljubi sveti kraj s posebno svečanim razpoloženjem ki ga še toča ne bi mogla dotolči. Toda hvala Bogu, nebo je sinjemodro.
Voditelj slovesnosti, ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas, skoraj začudeno obs- tane pri daritvenem oltarju, medtem ko njegov pogled objema morje ljudi pred seboj. In izvije se mu iz dna duše: Ne morje bolečin, ampak morje vere in za- upanja! Morje krščanske ljubezni, ki jo skušajmo deliti med seboj. Morje src. In vsak nosi v svojem srcu oltar, na kate- rega polaga svoja občutja, hrepenenja, prošnje, žrtve, upanja in dobra dela. Postavimo danes vsak svoj oltar ob ta daritveni oltar pod Marijino sliko.
Evangeljske besede o Janezu Krstniku ter Jezusove besede "Vstani in hodi!" sta bili v govoru gospoda škofa izhodiščni točki za človeški in božji vidik življenja.
Ob rojstvu Janeza Krstnika so se sosedje spraševali: Kaj neki bo iz tega otroka? Tako se velikokrat sprašujejo starši o svojih otrokih. O Janezu Krstniku je bilo veliko napovedanega, da bo velik pred Gospodom in da bo prerok Najvišjega. Kaj pa bo iz mene? Kaj bo z menoj v prihodnosti? To je verjetno najbolj po- gosta misel vsakega človeka, ki ga živ- ljenje preizkuša.
Čas, v katerem živimo, je začel pisati Boga z malo začetnico, človeka pa z veliko. Človek se je dvignil nad Boga. In ravno to človeka najbolj ponižuje. Po- stal je proizvajalec, stroj, ki naj se čim hitreje vrti,da bo njegovo priznanje čim večje. Končno pa ostane od človeka samo še prah in pepel in nič več. To je pa žalostna usoda.
Božja beseda nam govori, da Bog člo- veka visoko ceni.Postavil ga je za svo- jega oskrbnika na zemlji, čez vsa svoja dela ga je postavil. Ne grob, ne prah in pepel, ampak bomo celo večnost sveti in brezmadežni pred svojim Bogom. To je tista poklicanost, ki v veri človeka razveseljuje in mu daje zaupanje,pa naj bi bil še tako majhen in skromen, pri- vezan na stol ali na posteljo, ostarel in obnemogel. Za vsakega velja, ne samo za Janeza Krstnika, da postane velik pred svojim Bogom in prerok Najvišjega.
Janez Krstnik si je kot pripravo za svoje poslanstvo izvolil samoto. Za nas pa je to najhujši udarec. Tedaj se spomnimo na Oljsko goro ali Kalvarijo, ko je tudi Jezus občutil osamljenost.Tudi v taber- nakljih nas osamljen pričakuje. Prosto- voljno se včasih odločimo za samoto, da bomo Jezusu v njegovi osamljenosti delali družbo.
Gotovo invalidi večkrat potožite: hoditi ne morem.A vendar,tukaj pred Marijinim oltarjem, pred daritvijo samega Jezusa Kristusa se spomnite,kako je Jezus več krat rekel: Vstani in hodi! Kristus vsem danes govori: Vstani in hodi, bodi po- gumen, jaz sem s teboj!
Starejši,nikar ne mislite,da je vaša doba samo še pričakovanje smrti. To bi bilo res žalostno pričakovanje, če bi pred seboj gledali samo grob. Vaše obdobje življenja je kakor jesen. Jeseni pa ne gledamo na cvetje, ampak na sadove. Dragi bratje in sestre,predvsem se Bogu zahvaljujte za vse, kar ste v življenju mogli doseči. To so sadovi vašega živ- ljenja, ki bodo šli z vami.
Tako naj bo današnje slavje res prina- šanje sadov. Pa koliko jih je! To naj bo tista prijetna zavest, da moje življenje ni bilo zastonj, pa četudi nisem mogel napraviti niti enega koraka,nisem mogel s svojega bolniškega stola ali svoje po- stelje. Morda nikoli nisem bil zdrav in se nisem mogel veseliti mladosti, kot sem videl, da se drugi veselijo. A vendar, moje življenje je dragoceno, v božjih očeh je vsako življenje dragoceno.
Zdravi in mladi,odprite oči in svoja srca za trpeče brate in sestre tudi čez leto. Zdaj bomo opravili skupno daritev:zdravi in bolni,invalidi in starejši. Ko boste za- slišali: Kvišku srca! naj bo res vaš od- govor: Imamo jih pri Gospodu. Po češčenju Presvetega Rešnjega telesa in po blagoslovu poprimejo dobre roke vsak svoj voziček.Čaka Mati in Kraljica. Bolj Mati kot Kraljica,je rekla sv.Terezija Počasi se pomikamo v tihi in skrivnostni zaliv morja milosti. Mati, sprejmi mojo veliko prošnjo!Mar ni sreča sestavni del srečanja? Usliši prošnjo, Mati, in osreči nas! - Nekoliko imam slabo vest, da iz- siljujem. Toda materinsko srce vedno vse razume.
Vsem,ki niste z nami,pa bi tako radi bili, pošilja naša Mati čudežno kapljico svoje ljubezni, ki naj se, kjer pač živite, spre- meni v morje upanja in milosti.

M. K.

Dekanijsko srečanje bolnikov, invalidov in starejših za mesto Ljubljana v cerkvi sv. Antona Padovanskega na Viču, na binkoštno soboto, 13. maja popoldne

DAROVI VSE LETO

"Kje so že binkošti daleč za nami," bo marsikdo menil. Darove Sv.Duha pa po- trebujemo vse življenje.
Njegov dar modrosti odpira božje oken- ce srca.Če gledamo skozi to okence na nemočnega človeka in njegovo življenje se nam odpira svet, ki ga sicer ne bi videli.Človeške oči lahko marsikaj obču- dujejo. Jezusove oči pa nas vabijo, da se srečujemo z bližnjim v medsebojni ljubezni.
Župnik p.Zdravko Jakop je prisrčno po- zdravil upokojene duhovnike somaševal- ce in duhovnika Franca Mozetiča, ki je pred enainšestdesetimi leti v viški cerkvi pel novo mašo.
Somaševanje je vodil p. Vid Lisjak, za petje in povezavo pa je skrbel mladi p. Marij. Osrednja misel homilije p. Vida je bila: Svoje trpljenje glejte v luči Kristu- sovega križa.
Vsakega človeka zadene prej ali slej tr- pljenje. Čimbolj se kdo križa otepa, tem težji postaja. Če pa sprejemam vdano, kar nam Bog pošilja, je naše trpljenje odrešenjsko, postanemo božji sodelavci in prijatelji.Kristus odrešuje po nas svet zato ni nobena bolečina brez smisla.
V svojem in v imenu vseh prisotnih se je zahvalil bolniški župnik Miro Šlibar p. Vidu, vsem drugim duhovnikom ter go- stitelju srečanja, viškemu cerkvenemu občestvu.
Spomnil nas je tudi na obletnico smrt- nega dne mariborskega škofa dr.Maksi- milijana Držečnika. Ponovil je njegove besede, ko so se vračali naši bolniki iz Lurda domov:"Nobenega vidnega čude- žnega ozdravljenja nismo doživeli. Toda prav vsak je po svoje doživel duhovni čudež.Na svoje domove se bomo vračali podprti z novo močjo." In danes želimo isto tudi vam, je rekel g. Miro.
Na spominskih podobicah piše: Moja domovina potrebuje tudi mojo molitev.
Dar Svetega Duha, da se prav odločimo in prav ravnamo, si moramo izmoliti.

M. K.

SENOVO

Rada bi nekoliko opisala srečanje osta- relih, bolnih in invalidnih v nedeljo, 30. aprila 89, v naši župniji Senovo.
Župnik Janez Nanut je sam raznesel vabila po domovih. Začelo se je z mašo ob 10. uri. Kar precej se nas je zbralo. Uvod v sv. mašo in med mašo so pove- zovali mladi šolarji. Petje je bilo ljudsko. V pridigi so nam še posebno segle do srca besede: "Bratje in sestre,kako ste bogati,a ne v denarju in imetju, pač pa v Bogu.Srečni in bogati ste,ker vas ima Bog posebno rad. Kajti vi mu pomagate reševati duše s trpljenjem in v vdanem prenašanju križev."
Nato so nekateri prejeli bolniško mazi- ljenje in zakrament sprave. Na koncu je bila pogostitev v župnišču ob dobrem prigrizku in pijači po zaslugi naše dobre kuharice Ivanke. Še fotografiranje in veselo razpoloženi smo se razšli z željo, da se kmalu spet srečamo.

Urška

Praznik bolnih, invalidnih in starejših

ŠMIHEL PRI NOVEM MESTU

Zadnjo pomladansko nedeljo 18. junija, smo se zbrali na srečanju v Šmihelu pri Novem mestu. Sv. maša,ki jo je daroval kaplan Anton Furar se je pričela ob petnajsti uri. Tudi pri- digo je imel prav lepo, da nam je segla do srca. Prošnje so brali sami invalidi. V njih so se spomnili vseh onih trpečih, ki so ostali doma. Med mašo je bilo tudi maziljenje bolnikov. Nadvse ganljivo pa je bilo petje in igranje družinskega tria Novina iz Gumberka pri Otočcu,dva sin- čka in oče,ki je tudi hudo bolan invalid. Kar nerazumljivo je, kako more človek v toliki preizkušnji bolezni prepevati še o božji Ljubezni.
Po slovesnosti v cerkvi nas je župnik Adolf Mežan povabil na župnijsko dvo- rišče, kjer so nas že čakale bogato ob- ložene mize z mnogimi dobrotami. Spet nam je igral in prepeval trio Novina. Kdor je opazoval to veliko množico trpečih sester in bratov, je imel kaj videti. Eni so bili do solz ganjeni ob tem petju in igranju.Drugi spet,posebno oni na vozi- čkih iz bližnjega doma, ki so bolj vezani na svoj mali svet med štirimi stenami, so občudovali božjo naravo, kamor ne morejo sami brez tuje pomoči.Je že tako, dokler je človek zdrav, vsega tega ne vidi. Skratka,ta nedeljski popoldan je bil za nas prizadete velik praznik, katerega se bomo še dolgo spominjali.Saj ob letu se spet dobimo tukaj, če Bog da.
Ob koncu se zahvaljujem v imenu vseh bolnikov, vsem, ki ste nam pripravili te lepe nepozabne urice. Prav posebno še triu Novina in šoferjem za prevoz.

Udeleženka

SREČANJE S KRISTUSOM

Najprej smo se srečali z Jezusom, saj smo na začetku sv.maše vsi zbrani po- ložili na daritveni oltar vsak svojo živ- ljenjsko daritev, da je on oplemenitil vse naše žrtve in molitve ter jih poslal nebeškemu Očetu,da bi od njega prejeli potrebno pomoč na naši križevi poti proti večni domovini.
V cerkvi Marijinega vnebovzetja pri Novi Štifti na Dolenjskem smo se srečali z Marijo, našo nebeško materjo. To naše srečanje je tako lepo uspelo na prvo junijsko nedeljo popoldne, ker so mnogi za to prispevali. Vsem tem bi se rad is- kreno zahvalil v imenu nas vseh s tega srečanja.
Najprej gre globoka zahvala patru Vidu Lisjaku, frančiškanu iz Ljubljane, ki je vodil naše srečanje,in domačemu patru Nikotu Žvoklju,ki je vse organiziral.Hvala pevskemu zboru, saj je povzdignil slo- vesnost, mladini in vsem, ki so kakorkoli prispevali ... On, ki vse vidi, naj jim po- vrne.
Škoda, da ni bilo več invalidov in bolnikov iz naše okolice. Vemo,da je mnogo pre- izkušanih v našem kraju, nekateri sicer niso sposobni za tako srečanje, kljub temu bi jih bilo lahko prišlo nekaj več.

Ivan Zadnik

Ljubezen do Matere premaguje bolečino in žrtev

CRNGROB

Prvo nedeljo v juniju je Cerkev slovesno obhajala praznik Jezusovega Srca. Bol- niki, invalidi, ostareli in naši prijatelji iz župnij Škofja Loka in Stara Loka smo praznovali pri Materi Mariji v Crngrobu, kjer že več stoletij stoji romarsko sve- tišče,posvečeno Marijinemu oznanjenju
Iz črnih oblakov je zdaj pa zdaj porosilo vendar to ni pokvarilo našega prijetnega razpoloženja.
Med molitvijo veselega dela rožnega venca in meditacijo o Marijinem življe- nju je Mati v svoje naročje sprejemala vse,ki so prihajali v cerkev. Sv.mašo je daroval dekan Andrej Glavan. V homiliji je podal nekaj misli, kako naj sprejema- mo in darujemo trpljenje in navajal za zgled Marijo. Ne sprašujmo vedno,čemu trpljenje, pač pa upajmo in vztrajno glejmo na križ. Ozirajmo se na svojega "Simona iz Cirene"ki nam ga daruje Oče in bolečine bodo manjše.
Med sv. mašo je lahko vsak prejel zak- rament bolniškega maziljenja,po njej pa smo za slovo od Jezusa in Marije zapeli še litanije Srca Jezusovega.
Po sv.maši smo pokramljali,vmes so nas pogostili z vsakovrstnimi dobrotami, ki so nam jih pripravili člani obeh diakonij- skih svetov. Urice, ki so nas obogatile, razveselile in še tesneje povezale,so se iztekle v sproščenem prepevanju mladih ki so bili med nami kot spremljevalci, prijatelji, pomočniki ali le opazovalci.
Hvala duhovnikom in diakonijskim sve- tom za to prisrčno srečanje.Bog povrni!

Alenka O.

Župnijsko srečanje za starejše v novi cerkvi sv. Cirila in Metoda  v  Škofljici, 4. junija popoldne

S SRCEM IZ RODA V ROD

"Ob evropski poti, ki veže Vzhod in Za- hod, se je kakor bela golobica z neba spustila na gozdnat grič novograjena cerkev župnije Škofljica, posvečena sv. Cirilu in Metodu,sozavetnikoma Evrope" Tako je lirično zapisal beograjski nad- škof dr. Franc Perko. Dne 11. junija je blagoslovil kipa sv.Cirila in Metoda, delo akademskega kiparja Petra Černeta.
Srečanje je potekalo v nedeljo 4.junija, na praznik Jezusovega Srca.Sv.mašo je daroval urednik Prijatelja Jože Zupančič Svoje misli je osredotočil na božje in na človeško srce.
Z najbolj učenimi knjigami si človek ne zna razložiti neizmernost božjega razu- ma. Samo občudujemo ga lahko.Vse na svetu je smotrno urejeno,vse ima svoj smisel. Mnoge priteguje narava, v njej se počutijo Bogu bliže in laže najdejo pot do Njega.Toda Bog ni samo čudovit arhitekt vesolja,temveč predvsem Srce ki je Ljubezen. Bog, ki je Srce.
Kako to, da dopušča toliko trpljenja? Tega človek ne ve.Kakor je neizmernost božjega uma skrivnost, tako ostaja tudi božje Srce ob vsej ljubezni do človeka skrivnost. Samo v veri, predanosti in zaupanju v Boga bomo odkrivali skriv- nost božjega Srca. Tedaj bomo gledali ne samo na tisto, kar nas teži, temveč tudi na tisto,kar nas razveseljuje.Pomi- slili bomo na vse one, ki so nas že kdaj osrečili, nam pomagali. Spoznali bomo, da sta bolezen in zdravje, starost in mladost, veselje in žalost, sreča in ne- sreča del našega življenja.
Božja ljubezen nam je darovala Jezusovo Srce,večni izvir usmiljenja in žrtvovanja za človeka.
Kakšno pa je človeško srce?
Velikokrat smo že trpeli,vendar ne samo zaradi bolezni, starosti in nemoči, tem- več tudi zato, ker je bil naš bližnji brez srca.Imeti srce za človeka pomeni imeti ga rad. Imeti človeka rad pomeni,da mu pomagamo nositi breme, z njim delimo žalost in veselje. Ako bomo drug do dru- gega čutili več ljubezni,več spoštovanja in prizanesljivosti,skratka,imeli več srca za sočloveka, bo tudi mnogo več vese- lja v nas in mnogo več veselja bomo pripravili Bogu.
Zelo prijetno nam je bilo, da smo bili pri sv.daritvi skupaj z otroki in mladinci. Bili so pohvaljeni,ker so tako redno prihajali k šmarnicam. V nas starejših pa se je zdramil spomin na tisti blaženi otroški čas.
Župnik Peter Kvaternik nas je po slove- snosti v cerkvi povabil v spodnje učne prostore. Tam so nam otroci pod vod- stvom katehistinje Silve Česnik prisrčno zapeli,mladinci pa so zaigrali nekaj ske- čev. Zelo so šle v slast dobrote, saj je bilo vse pripravljeno z ljubeznijo. Naj- večje presenečenje pa so nam pripravili prihodnji birmanci z željo,da bi bili z njimi duhovno povezani v letu priprav na birmo. Darovali so nam iz vžigalic lično izdelan križec in vizitko.Na njej je zaprt cvet. Ko potegnem za cvetni listič, se cvet odpre in zagledam ime svojega birmanca. Primož, upam na dobro sode- lovanje!
Od tistega zlatega 12. oktobra 1986, ko je cerkev posvetil ljubljanski nadškof dr.Alojzij Šuštar,sreča in ponos še ved- no žarita v očeh domačinov.Ta plamen ljubezni, ki sta ga prižgala čuvarja Ško- fljice sv. Ciril in Metod, ne bo ugasnil, predajal se bo iz roda v rod.

M. K.

V nedeljo, 4. junija je bilo srečanje starejših in bol- nih župljanov v Šmartnem pod Šmarno goro, ki ga je vodil urednik Prijatelja. Zbralo se je nad devetdeset povabljenih. Posebno pozor- nost smo posvetili Marijani Drešar (Rav- nikarjevi mami iz Sp. Gameljn 16), ki bo na god sv.Ane obhajala 100.rojstni dan Po maši so za vse povabljene pripravili družabno srečanje člani ŽPS in mladin- ska veroučna skupina. (fm)

V jubilejnem svetogorskem letu so upokojeni duhovniki z Lepega pota v Ljubljani 6. junija poromali na Sv. Goro. V Marijini baziliki je somaševanje vodil in imel priložnostni nagovor bolniški župnik Miro Šlibar. Na poti domov smo obiskali še malo seme- nišče v Vipavi.

ZA SVOBODO

V soboto, 20.maja, so se mladi v Drav- ljah ves dan srečevali v pesmi in molitvi Prvo tako srečanje z geslom ZA MIR je bilo pred štirimi leti, sledila so srečanja ZA ŽIVLJENJE,ZA LJUBEZEN in letos ZA SVOBODO.
V novi draveljski cerkvi so od jutranjih ur nastopale glasbene skupine, v stari cerkvi pa je bila "veriga molitve". Mla- dinske skupine so pripravile molitve, ki so se prelivale ena v drugo in jih je po- vezoval prostor - stara draveljska cer- kev, čas - 20. maj in prijateljstvo ter geslo srečanja ZA SVOBODO.
Ob 13.30 smo imeli svojo polurno molitev tudi Prijateljstvo bolnikov in invalidov. Pred staro cerkvijo se je zbrala skupi- nica invalidov in njihovih prijateljev. Na nas je opozarjal plakat s simbolom PBI, ki je visel na oglasni deski.Naša molitev vse od razmišljanja o naši drugačnosti, o prošnji za pomoč, o odzivu mnogih na naš klic,o molitvi k Bogu za pravo spre- jemanje trpljenja je povezovala kitara in pesem.
Celodnevno srečanje mladih se je kon- čalo malo pred 10. uro zvečer. Odhajali smo domov v temi, a zdelo se mi je, da vsak,ki je bil na tem srečanju, odhaja z lučko v srcu in z vero, da je svoboden.

Rezka

KAKO NAJ SE VEDEMO,KADAR SREČAMO PRIZADETEGA ČLOVEKA

Pomagamo mu:
• spremljajmo ga na njegovi poti,
• bodimo pozorni, da ga ne potiskamo,
• ne oddaljujmo od njega bergel,
• ne silimo ga, da bi se hitro kretal. Pomagamo mu:
• naj nam razloži, kako naj mu pomagamo,
• pazimo,kako ga lahko spravimo z vozička
• bodimo pozorni na stopnice,na pločnike,itd
• nikoli ne dvigajmo vozička tako, da bi ga držali za ročice,
• kadar se z njim pogovarjamo, se po mo- žnosti usedimo,
• ne dajajmo mu prvi roke (in ne stiskajmo je preveč). Pomagamo mu:
• pomagajmo mu, če to nakazuje in vidimo kakšno oviro,
• povejmo svoje ime, še preden vpraša,
• pustimo mu, da uporablja palico in tako občuti oviro,
• ponudimo mu roko in nikdar ne prijemajmo za njegovo,
• ne naveličajmo se, če odklanja pomoč. Pomagamo mu:
• ne silimo ga, da bi se hitro kretal,
• prilagodimo se njegovemu ritmu,
• če ne razumemo,kar pravi,ne vztrajajmo, da bi ponavljal; on razume,
• naj ne vpliva na nas njegov videz.Bodimo naravni, smejmo se,saj je človek kakor mi. Pomagamo mu:
• ne bojmo se ga, ne norčujmo se iz njega spoštujmo ga,
• ne govorimo o njegovi prizadetosti pred njim, razume več, kakor mislimo,
• bodimo z njim potrpežljivi, na vse se od- ziva počasi,
• ustvarjajmo vezi z njim ali tistimi, ki ga obkrožajo,
• bodimo naravni ... smejmo se. Je oseba kot mi. Pomagamo mu:
• postavimo se vselej pred njegov obraz in skrbimo, da smo na svetlem,
• govorimo počasi, razločno, s preprostimi besedami, da jih z lahkoto bere z naših ustnic,
• če menimo,da nas ne razume,mu napišimo
• ker ne morejo uporabljati javnih prevoznih sredstev,
• ker so hiše, poslopja, javni prostori, šole nepristopne, ker niso zidane za prizadete,
• ker se niso mogli vključiti v življenje družbe
• ker jih držijo doma ...

Ombre e luci, 1988/4, str.23-24, Movimento Giovani

prevedel Jože Potrpin

O REDU IN NEREDU

V prejšnjem razmišljanju o »človeku kot ustvarjenem in ustvarjalnem bitju« je bilo rečeno,da sta ustvarjenost in ustvarjalnost merilo za »podarjanje bivanja v ljubezni«. Človekova ustvarjalnost je v prebujanju istega tveganja,kot ga je imel Stvarnik, ko je ustvarjal svet, to je tveganje ljubezni. Medtem, ko lahko rečemo,da je glavno de- janje ljubezni v tem, da se razveseli vsega bivajočega, jo lahko sprejmemo za »ureje- valni princip« vsega, kar je nastalo.
V naslednjem razmišljanju bo na vrsti prav vprašanje reda in nereda, kot ga doživlja človek. Ker gre za pojma, ki imata v vsak- danji rabi več pomenov, bomo enega po- skusili predstaviti tukaj.

V bibličnem ritmu stvarjenja je govor o ve- čeru in jutru. To je ritem Boga in človeka. Vse se je začelo nekega dne, doživeto nekega večera; intimnosti med Stvarnikom in stvarmi ne bi mogli boljše opisati. Vse je postavljeno v luč. To je ura, v kateri se Stvarnik in Adam sprehajata po vrtu in v kateri je na človekovem obličju še polno blaženosti. To je ura,v kateri je človekovo srce polno ljubezni do Stvarnika.Vse se za- čne v tej skriti intimnosti, ki jo lepšata ve- čer in jutro. Marsikdo bi rad veroval, da bo ta začetek tudi konec in ne bo sprememb.

Kaj je večer drugega kot naznanjanje no- či? Tega se človek, dokler uživa zdravje, srečo in tolažbo, ne zaveda, in tudi zdi se, kot da tega ne bi hotel vedeti. Noč je tre- nutek preizkušnje,ki ima svoj red.Kdo ne bi takrat obžaloval srečanja in bližine srca do srca? Kdo ne bi skozi vso noč čakal jutra in dne, ki se bleščita in poživljata?
O resničnih spremembah ne moremo go- voriti, če nismo preizkusili celotnega reda stvarstva. Za marsikoga, kot npr. za sv. Terezijo Deteta Jezusa, je noč pomenila neskončno hrepenenje po luči in z njo po poti, ki je Stvarnikova pot. Doživetje noči je za svetnike oz. tiste, ki želijo resnično napredovati v življenju,iskanje tistega skri- vnostnega klica,ki pravi: "Daj mi roko; pre- pusti se meni, saj sem tvoj Oče. Pusti mi, da te popeljem skozi to noč brez strahu."
Toda noč je znamenje še v drugačnem po- menu. Če je za sv. Terezijo Deteta Jezusa noč predvsem klic po vrnitvi v Očetovo naročje in torej neko občutje izgubljenosti, je lahko ista noč tudi znamenje človekove podlosti in nereda. Toda tudi v primeru, če ne gremo v pretirano skrajnost človekove- ga nereda, je treba reči, da je človeku - v današnjem svetu še posebej - razmeroma težko razumeti,da bi se z "nočjo križa" la- hko tolmačila nova iznajdba božje ljubezni.

Človekovo vrednotenje ponavadi določa primerjanje nasprotij. Tako je npr. mogoče reči, da je star človek "mladosten" ali da je mladostnik že "postaran". Ta preprosta primerjava skrajnosti dobro kaže na to, da pravzaprav ne vemo, kaj je to "starost". Ali je to kvalitativno ali kvantitativno razli- kovanje? Kaj je v tem pojmu odločilnega? V takih ali podobnih primerih kaže člove- kovo merjenje na hrepenenje po nečem absolutnem. Toda čisto nekaj drugega je, če hrepenimo po tem kot po nečem, kar bi lahko določili z razumom, kot pa če hrepe- nimo po tem v svojem ravnanju. Medtem ko je v razumski zahtevi po nečem povsem trdnem lahko spregledati neko čudno člo- vekovo zadržanost pred resnico, pa je v človekovem ravnanju ravno tako razmero- ma lahko ugotoviti,da je vzrok začaranega kroga človekova zmota (greh).
Če je isti človek potem še zelo odvisen od svojega lastnega razmišljanja brez upošte- vanja svojega ravnanja ali brez pravega posluha za to, kar se dogaja okrog njega, pride do točke,da hoče urediti stvari,ki so že urejene, pri tem pa se zgodi, da stvari, ki so neurejene,sploh ne opazi.V moralnem življenju se temu reče "izguba občutka za greh". Če pa gledamo na to bolj nepriza- deto, pa vidimo,da na razumsko sodbo - in kasneje tudi na ravnanje-vpliva človekova zmedenost.
Vprašanje je, koliko se lahko tukaj zanese- mo na razodetje, ki pravi, da je v začetku bil svet urejen.Za verujočega to niti ne bo vprašanje. Za neverujočega pa je zmede- nost v stiski lahko tako velika ovira, da bo tudi začetku pripisal zmedenost. S tako postavko so se rodile revolucije in z njo domnevna "pravica do spremembe (druž- benega) reda". Vendar nas tukaj bolj kot masovno doživetje (ne)reda zanima člove- kov oseben odnos do položaja, v katerem je, to je njegova odgovornost. Prav v luči vere in upanja je mogoče reči, da stvari- teljska svoboda urejuje le to,kar je neure- jenega,in da je to v tej luči mogoče pred- staviti kot človekovo nalogo. Prav zaradi tega pa je po drugi strani mogoče reči, da je zgolj sprememba starega reda in nado- mestek z novim redom prevara, ki človeku onemogoča, da bi uredil to,kar je neureje- nega. Čeprav je bolj ali manj nasilne spre- membe obstoječega reda mogoče opisati kot "svobodo", je zelo težko verjeti, da bi tak človek lahko obstoječi red-tudi tistega proti kateremu neposredno ne nasprotuje - imel za kaj več kot za odskočno desko v svojo dozdevno svobodo.

Tega reda se človek ne zaveda vse dotlej, dokler njegovo življenje ni postavljeno v resnejšo preizkušnjo. Ker se pa ravno te preizkušnje tolikokrat doživlja kot nered, lahko rečemo, da je preizkušnja dobro iz- hodišče za razmišljanje o urejenosti tega sveta.
Za sodobnega človeka verjetno ni večje nevarnosti, kot je ta, da postane njegovo življenje stvar "tehnične umetnosti". Ob tem se človekovi zmedenosti ob preizkuš- nji pridruži še človekov napuh, češ, da je določitev prostora njegove dejavnosti predvsem njegova stvar. Skoraj neopazno je človeku pod soncem resnice zavladala nova avtoriteta, ki sicer ni razveljavila os- novnih naravnih zakonov, le onemogočila jim je, da so se uresničili. Zavarovanje za vsako ceno in podaljševanje življenja ter še nekatere druge oblike avtoritarnega nastopa v "red življenja" pa je medtem po- stalo prej opis prisilnega jopiča kot pa člo- vekove svobode.Nesmiselno in celo neum- no se potemtakem sliši, če spregovoriš o smislu bolezni ali smrti. Ena kot druga sta za ta "novi red" nered in torej nekaj, kar bo treba urediti.
Posledice so očitne.Predvsem je treba reči da tako "urejevanje" ni opravilo stiske in zmedenosti v novem položaju.Še več: po- javila se je tudi dilema o tem, koliko lahko človek razpolaga s svojim življenjem. Toda najbolj je škodljiva postavka, da je življe- nje v določenem položaju neurejeno in da nima smisla. Človek je tako hotel določiti nova merila in uvesti nov red, ne ve pa,da ob tem,ko določa eno stvar, v resnici po- stanejo ob njej vse druge še bolj nedolo- čene.Ko je izvedel poskus na človeku in je ta poskus potekel brez škode za pacienta, je s tem poskusom "pridelal" nekaj nedolo- čenega. Nedoločenost in neurejenost živ- ljenja pa potegne s seboj tudi človekovo vzdržljivost in dojemanje določenosti (smi- selnosti) življenja.

Vprašanje, kakšne pojme si bomo izbrali za konec tega razmišljanja, svojsko ovrednoti način, dejstvo, da je človek prav po tem, da je svoboden, na tem svetu "najbolj do- ločeno bitje". Njegovo ravnanje je torej paradoksno: zasidran je v naravi,toda če ji hoče ostati zvest,jo mora preseči.Obratno bi rekli: bolj ko se prizadeva obvladati vse, kar je v njem naravnega, bolj je nezvest samemu sebi. To pa je tudi razlog, zakaj pravimo, da je za človeka "postati človek" največja naloga.Če človekovo ravnanje ne izraža te vsekakor paradoksne določenosti da "postane človek",potem je njegova drža obenem tudi njegov propad.
Odtod morda še beseda o človekovi odgo- vornosti: zdi se, da je ta izraz primeren za diagnozo otroške bolezni sodobnega člo- veka,ki se izraža kot nesposobnost soočiti se s svojo lastno določenostjo in svobodo obenem.

Tone Mlinar

ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA

Lansko leto smo lahko v slovenski medicini pozdravili nov učbenik,ki nosi naslov Osnove zdravstvene nege bolnika.Avtorici sta Dina Urbančič in Anica Gradišek. To je gotovo delo, ki je veliko pripomoglo k razvoju naše slovenske sestrske službe.
Nego bolnika opredelita takole:"Zdravstve- na nega bolnika je pomoč bolniku z vsem, kar poleg zdravnikovih storitev in storitev drugih zdravstvenih delavcev pripomore k še dosegljivi stopnji rehabilitacije ali mirni smrti. Nego bolnika lahko opredelimo tudi kot skrb in delo za bolnika kot celovito osebnost z vsemi fiziološkimi, psihičnimi in socialnimi potrebami."
Pri tem pa v definiciji pogrešam duhovno potrebo, ki je prav tako sestavni del celo- vitosti človekove osebnosti,saj jo SZO kot komponento enakovredno uvrsti,ko definira pojem zdravja.
Človekova duhovnost se tako ali drugače izraža tudi takrat,ko je človek bolan,pose- bej to velja še za vernega človeka. Veren bolnik ali varovanec ima tudi v bolnišnici ali v zavodu svoje duhovne potrebe,ki pa ni- kakor ne morejo biti samo njegova zasebna stvar. Od zdravstvenih delavcev zahteva vsaj toliko, da vedno prisluhnemo tej po- trebi in jo vključimo v program nalog zdra- vstvene nege bolnika in varovanca.
Danes rečemo lahko,da je nega bolnika sle dila skokovitemu razvoju v vseh vejah me- dicine in je pri tem velikokrat v svoji super specialnosti pozabila na celovitost člove- kove osebnosti; v vseh štirih razsežnostih.
V zgodovini slovenske sestrske službe (vanjo moramo nujno vključiti tudi redove, ki so pri nas odigrali pomembno vlogo!) za- sledimo,da so t.i. "Bolniška dekleta" - dana šnje Marijine sestre, ki so bile prvi zametki današnje patronažne službe in nege na domu, dale ob nastopu službe neko vrsto izjave, ki se je takole glasila: "Podpisana se zavezujem s tem polnoveljavno tako,da sem vezana po božjih in državnih zakonih, da hočem kot bolniška devica izvrševati vsa dela,ki mi jih naloži po svojem previde- nju prednica usmiljenih sester,ki jo priznam kot svojo predstojnico. Podvržem se nas- proti prečastiti prednici ali njenim namest- nicam popolni redovniški obedienciji!".
Gotovo je ta obveza bolj zgodovinsko zani- miva.Ob njej pa se vseeno lahko zamislimo kako smo mi zvesti svojemu poklicu brez kakšne določene prisege in obveze.
Naš akademik prof.dr.Janez Milčinski poime- nuje etične lastnosti zdravstvenih delavcev kot srčno dobrost.
Bolniki in varovanci potrebujejo medicinsko sestro, da jim pomaga pri izvajanju vseh tistih življenjskih dejavnosti, pri katerih so ovirani zaradi nemoči,neznanja ali pomanj- kanja volje. Aktivnost medicinske sestre - zdravstvenega tehnika bo pripomogla k dvigu kvalitete zdravja oziroma uspešnejši rehabilitaciji, dostojnemu umiranju - mirni smrti.
"Medicinska sestra izvaja negovalno funk- cijo pri naslednjih bolnikovih dejavnostih". (Kavalič 1981): dihanje, prehranjevanje, odvajanje, gibanje, spanje in počitek, ob- lačenje, vzdrževanje telesne temperature, vzdrževanje telesne čistoče,izogibanje ne- varnostim v okolju,izražanje čustev,potreb in mnenj,izražanje verskih čustev, koristno delo, rekreacija, učenje, pridobivanje zna- nja o zdravju in bolezni.
Danes skrb za bolnikovo telesno urejenost na splošno pada.Prav tako ni časa,večkrat pa tudi ne posluha za bolnikove duševne in duhovne potrebe. Ne moremo za vse to kriviti niti terapevta niti medicinsko tehnič- ne delavce,ki so velikokrat preobremenjeni s programom preiskav in medicinsko - teh- ničnimi posegi pri bolniku in varovancu. Vztrajati pa je treba, da program terapije in zdravstvene nege tako organiziramo, da bo dovolj časa tudi za že omenjene potrebe
Uspešnost zdravstvene nege ocenjujemo glede na dosežene cilje.Če smo cilje dose- gli, pomeni,da smo delo pravilno načrtovali in izvajali. Merilo uspeha pri negi bolnika in tudi pri terapiji je vedno bolnik sam,s svo- jimi telesnimi, duševnimi, duhovnimi in so- cialnimi potrebami ter posebnostmi. Zato, da ni vedno tako,kot smo želeli,načrtovali, predvideli, pa nikakor ne sme biti kriv samo bolnik.
V omenjenem učbeniku navajata avtorici potrebne kvalitete in lastnosti, ki naj bi jih imel zdravstveni delavec.Zahteve so velike in kot sami pravita,bi se zdela osebnost z vsemi naštetimi lastnostmi idealizirana.Res je, da je tudi zdravstveni delavec samo človek;poln sebe,izpostavljen sporom. Čut odgovornosti, čustvena zrelost,trdnost in uravnovešenost, življenjski optimizem, od- nos do sodelavcev pa se pri zdravstvenih delavcih različno manifestirajo. Tu gre za vprašanje, na čem gradi svojega duha, pa naj bo veren ali neveren. Tu gre za zves- tobo dani odločitvi za poklic. To je srčna dobrost,kot jo imenuje prof.dr.Milčinski.Tu se postavlja pred nas neki odnos do sve- tega,do spoštovanja človeka, spoštovanja življenja, ki gotovo ni popolnoma naša po- sest. Poklicani pa smo, da ga ohranjamo z vsemi možnimi prizadevanji v vseh smereh, ki vodijo k dobremu.

Jože Štupnikar

MLADOST NEKOLIKO DRUGAČE

Mladost. Čas veselja in zabav, sprejemanja darov, ljubezni, pa tudi grenkobe. Suzana Lalič preživlja mladost po svoje; pri- klenjena je na invalidski voziček v Domu starejših občanov v Ajdovščini. Ko sem se prvič srečala z njo, me je takoj pritegnila s svojo skromnostjo in potrpežljivostjo. Za- čutila sem, kako bogato je njeno življenje, polno darovanja.

Suzana, spoznali sva se na Mirenskem Gradu ob prehodu v novo leto. Kako si prišla tja?

Povabila me je s.Mihelangela. Z njo sem se spoznala prek prijateljice,ki ima isto bolezen.

To je bilo tvoje prvo srečanje s Prijatelj stvom bolnikov in invalidov. Se dobro počutiš v našem krogu?

Najlepše trenutke doživljam prav med pri- jatelji v Bratstvu. Sprejemate me tako,kot sem. Kar želim,dobim v PBI. Udeležujem se srečanj na Mirenskem Gradu, bila sem na letovanju v Lignanu. Posebno doživetje je bilo lani v Krki, ko mi je dal sveti oče roko.

Kje si živela prej,preden si prišla v Dom?

Rodila sem se v Kranju.Od tam sem odšla v Izolo,kjer sem živela nekaj časa pri starših S šestimi leti sem odšla v zavod v Vipavo. Tam sem bila enajst let. To je bila šola s prilagojenim programom.Iz Vipave sem pri- šla takoj v Dom; niti domov nisem šla. Tu sem že štiri leta.

Živela si stran od domačega ognjišča. Kako velika je vaša družina?

Imam še sestro, ki je leto starejša. Je že poročena.Brat pa je eno leto mlajši od mene

Imaš veliko stikov z domačimi?

Ko sem bila v zavodu,so me redkokdaj obi- skali.Počitnice sem preživljala doma v Izoli Pa sem komaj čakala, da se vrnem, ker sem bila kot ptica v kletki. Starši stanujejo v bloku in nisem mogla ven. Jaz sem pa rada svobodna. V Dom me pridejo večkrat obiskat.

Kdaj je nastopila bolezen?

Imam distrofijo mišic.Bolezen se je pokazala takoj ob rojstvu, vendar je bila postopoma vedno hujša. Do desetega leta sem lahko še hodila.

Kako so bolezen sprejeli domači?

O tem se nismo nikoli pogovarjali. Ker smo se le malokrat videli, smo govorili o drugih stvareh. Mislim pa, da so bili prizadeti.

Kako si sprejela bolezen?

Z njo sem se sprijaznila. Mislim, da druge bolj moti kakor mene.Vseeno se pa še vča- sih vprašam:zakaj prav jaz? Vendar mi vera veliko pomaga pri premagovanju težav. Pa si mislim, le kaj bi bilo iz mene,če ne bi bila invalidka.

Kako si prišla do vere?

Boga sem odkrila prek prijateljic. V zavodu ni bilo nobene možnosti za rast in spozna- vanje vere. Starši niso verni. V Domu sem spoznala prijateljico Veroniko. Medicinska sestra jo je pripeljala k meni in kmalu sva se zelo zbližali.Zanimala sem se za Boga in Veronika mi ga je odkrivala. Pripeljala mi je duhovnika, ki mi je prinesel knjige z versko vsebino. Skupaj sva se učili in se priprav- ljali za prejem sv.obhajila in sv.birme. Pri enaindvajsetih letih sem prejela oba zakra- menta.

Kako so domači to sprejeli?

Starši so mi najprej nasprotovali. Ko so pa videli, da sem trdno odločena, so popustili. Mama in brat sta prišla k slovesnosti. Bila sta močno ganjena.

Ali se še kaj izpopolnjuješ v veri?

Seveda. V veri želim rasti še naprej.Berem Sveto pismo in druge knjige z versko vse- bino. Tudi s prijateljicami se pogovarjam o veri. Lansko leto sem bila na tednu zbra- nosti na Vrhu pri Treh kraljih.Bila sem prvič na takem srečanju in bilo je čudovito. Vsi so me lepo sprejeli. Imela sem veliko druž- be in duhovnega življenja. Prijatelji, ki sem jih tam spoznala, se me še radi spominjajo s pošto.

Praviš, da te mladina lepo sprejema. Kaj pa drugi?

Tukaj v Ajdovščini se še vedno ozirajo za menoj,vendar pa manj,kot so se. Tu imam samo jaz tak voziček in sem toliko bolj za- nimiva. Večkrat sem doživela tudi pomilo- vanje. Veliko mi pomeni, da prijateljic ni sram iti z menoj. Peljejo me povsod.

Imaš veliko družbe, prijateljic, ki te obiskujejo?

Sedaj imam samo dve, a me redno obisku- jeta.Druge so se porazgubile.So v službah in jim primanjkuje časa.Veronika me obišče vsak teden trikrat. Pospravi mi sobo, nato greva ven.

Ali gresta kdaj k maši v župnijsko cer- kev?

Greva, čeprav je težak dostop do cerkve. Cerkev je sicer brez praga,pot pa je namreč tlakovana s kamni.

Se v župniji kdaj srečate invalidi?

V naši župniji tega ni. Vendar pa imajo na Otlici vsako leto župnijsko srečanje, kamor povabijo svoje farane,ki živijo v tem Domu Tedaj povabijo tudi mene. To je praznik za vso župnijo. Običajno pride na pomoč drug duhovnik, ki vodi sv.mašo, pri kateri sode- lujemo mi.Nato imamo skupno kosilo,pogo- vor in še kak program v cerkvi. Poskrbljeno je tudi za prevoz.

Kako pa versko življenje v Domu?

Vsak prvi torek v mesecu imamo sv. mašo. Prideta oba duhovnika, tako da obiščeta vse bolnike, ki so priklenjeni na postelje. Obhajat pa prideta vsak torek.Jaz sem bila pri taki maši samo enkrat, ker me moti to, da oskrbovanci nič ne sodelujemo. Marsi- kdo od nas bi lahko bral berilo, ali povedal prošnjo. Mislim, če je ta maša namenjena nam, da bi morali sodelovati mi.

Nekoč si mi pravila, da v Domu molite skupaj rožni venec...

Takrat je bilo res lepo.Enkrat smo se zbra- le v eni,drugič v drugi sobi in skupaj molile. Tako je bilo dve leti. Na žalost tega sedaj ni več. Nekatere žene so že pomrle, druge pa so se odselile.

Pa družabno življenje?

V Domu sem najmlajša. Pogrešam družbo sovrstnikov. Medicinsko osebje je zelo pri- jazno in z njimi sem kar precej skupaj. Ob praznikih pridejo v Dom mladinci, ki nam zapojejo in olepšajo nekaj uric.

In kaj še delaš?

Vezem, delam vizitke, šivam ... Poslušam glasbo. Dopisujem se s prijatelji.

Ti je kdaj dolgčas?

To pa ne. Toliko dela imam. Vedno me kdo prosi, naj mu izvezem prt ali vizitko. Tudi štole sem že naredila. Včasih mi mora kdo še pomagati, da lahko pravočasno izgoto- vim izdelek.

Tudi sončiš se,ko imaš tako lepo barvo...

Ja, rada sem na soncu, čeprav mi škoduje. Pospešuje sušenje mišic. Ko pridem s son- čenja, sem utrujena.

Vključena si v Društvo distrofikov.

V Društvo prideš avtomatsko.Društvo mi je kupilo ta stroj za izžiganje vizitk, poskrbelo je za voziček.Člani imamo veliko ugodnosti Pa tudi med seboj smo dobro povezani. Drug drugemu po svojih močeh pomagamo. V Izoli imamo svoj dom, kamor hodimo na rehabilitacijo v poletnih mesecih.

Suzana, sredi mladosti si. Ali bi lahko kaj povedala svojim vrstnikom,ki živijo drugače kot ti?

Rada opazujem ljudi. Tudi mlade. Včasih imam vtis,da preveč dajo na zunanji videz. Svoj čas preveč zapravljajo na zabavah.

K mladosti spada tudi zaljubljenost...

S tem pa nimam problemov. K sreči imam dovolj dela. In kar delam,na to mislim. Če- dnega fanta pa vseeno rada pogledam..

Imaš kakšno željo?

Ponavadi živim vsak dan zase. Če delam načrte, se mi prekrižajo. Letos bi lahko šla na Vrh, v istem času pa moram iti na re- habilitacijo v Izolo. Željo pa imam. Rada bi odšla v dom v Izolo. Tam bi imela več dru- žbe mladih. Ker sem pa tukaj v Vipavi in v Ajdovščini že čez petnajst let, vem, da mi bo hudo, preden se bom vživela v drugo okolje.

Suzana, prijetno je bilo kramljati s teboj. Po vsakem srečanju občutim, kako me bo- gatiš. Hvala ti.
Stopam skozi mesto in opazujem mlade. Nekateri se mi zdijo brez cilja in brez volje. Dolgočasijo se. Naveličani vsega. Suzana pa ima toliko dela, primanjkuje ji časa. Ve- seli se življenja, zna poslušati pesem ptic, opazovati modrino neba, najraje pa prislu- hne šumenju morja...

Martina L.

JE RES?

To je vprašanje,ki dan za dnem,uro za uro gloda v možganih,ko ti zdravniki povedo,da moraš na zdravljenje na onkološko kliniko.

Je ali ni,je ali ni? ti stalno pozvanja v glavi In seveda se vsak tolaži - "saj ni, saj ni" in to mu daje moči vse do tistega trenutka, ko ti povedo, da je res rak.

Tudi z mano ni bilo nič drugače. Z veliko upanja sem se prepustila rokam strokov- njakov. Nasmejana in navidezno sproščena sem sprejemala obiske. Junaško sem se držala, četudi mi je srce trepetalo kot ptici s polomljenimi krili. Dan za dnem sem si govorila,da nihče ne sme videti mojih solza a sem le omagala. Človek sem. Čisto na- vaden, mehkužen človek, ki se boji smrti.

Pa zakaj se je bojim?

Ali zato, ker premalo globoko verujem? Ali zato, ker je življenje tako lepo? Mislim, da verujem v edino pravičnega Boga,in menim da je življenje lepo, a vse to so le misli, ki so mi dane po njem,ki je vse ustvaril in me ima rad.

Tega se zavedam in kot neveden in nebo- gljen človek le počasi sprejemam, kar mi je dano v času življenja doživeti.

Tako sem počasi dojela tudi svojo novo bolezen in jo sprejela, tako kot tisto, ki me že vse življenje priklepa med invalide. Ne po prvi in ne po drugi pa se ne da kar um- reti, kot bi si kdo mislil in morda tudi želel.

Jaz pa rada živim. Tako zelo rada, da sem bila srečna, ko so mi solze močile zglavje bolniške postelje. Saj so tudi solze znak življenja in pravi balzam za duševne rane.

Gorje tistemu, ki ne zna ali ne more jokati in res ne vem, zakaj se ljudje tako sramu- jejo solz. Jaz sem jih skrivala in požirala vse do trenutka, preden so me odpeljali na operacijo in sem se poslavljala od najbolj- šega duhovnega prijatelja.

Spominjam se meglene slike, ko je odhajal od mene z grenkim nasmehom na licu, ki naj bi mi bil v pogum, a je name učinkoval prav obratno.Solze so mi kar same vrele iz oči,da sem ga videla,kot bi stal za zaveso. Poslovila sem se po njem tudi od vseh naj dražjih in se predala pozabljenju, večnosti.

Pa vendar mi ni bilo dano rešiti se vsega zemeljskega.Telesna bolečina me je opom- nila, da bom še morala skrbeti za duševne rane, ki večkrat bolj skele, kot telesne.

Tiho - neslišno so mi ustnice šepetale za- hvalno molitev materi Mariji,da zopet lahko gledam svet in poslušam glasbo življenja.

Lepa in tudi strašna je ta glasba, s katero se zopet oglaša vprašanje: "JE RES? JE BOLJE? JE ŠE VEDNO V MENI?"

Tisoče kladivcev pozvanja vprašanje...

S pomočjo medicine vsaj za nekaj časa la- že zadihamo, a sapa ostane težka. Beseda "RAK" obleži na duši in jo razjeda, četudi telesa ne načne.

Podala sem usodi roko v znak sprave in ne bom nasprotovala Njegovi volji.Sprejela bom kar mi je namenil, le vprašanje bo gotovo ostalo v meni - JE RES, DA SEM PRAV JAZ DOVOLJ MOČNA ZA TO ŽRTEV?!

Marija

MEDNARODNA ORGANIZACIJA ZA INVALIDE: REALNE REŠITVE

Patrick Segal, "mož, ki hodi z glavo" je na invalidskem vozičku prekrižaril ves svet. O teh po- tovanjih je posnel več zanimivih filmov in napisal knjige, ki so doživele velik uspeh. Mednarodna organizacija za pomoč priza- detim v deželah tretjega sveta je v svojem glasilu objavila intervju z njim.

S svojo dejavnostjo ste postali zago- vornik invalidov. Kakšno razliko vidite med temi v razvitih in manj razvitih deželah?

Ugotovitev je trda! Na vozičku sem že šestnajst let in povsod sem lahko spoznal, da je miselnost enaka. Tudi tukaj si priza- devamo,da bi bili bolje sprejeti,da bi spre- menili odnos okolja, kajti brez tega bi bili še vedno v srednjem veku. Gotovo sta te- hnologija in zdravstvena oskrba v bogatih deželah mnogo boljša. Toda vprašanje je vključevanje...

In v deželah tretjega sveta?

Verjetno je boljša povezava z okoljem.Toda razmere so različne.Drugače je pri budistih ali pri muslimanih ...
Varovati se moramo tudi poveličevanja. Invalid je v Afriki dodatno breme in po ne- katerih vaseh ne ravnajo z njimi nič boljše kot s psi.Zato so v teh deželah nujno po- trebni programi za zmanjšanje prizadetosti na minimum, da bo imel vsak posameznik enake možnosti kot drugi.

Programi, kot jih ima Mednarodna or- ganizacija za prizadete, zadoščajo?

Ti programi pomenijo ogromen napredek. Predlagajo namreč realne rešitve. To ni le kapljica v morje, daleč od tega.To je zgled ki privlači poglede drugih. Ne smemo delati razdeljeno,ampak moramo vse sile zediniti, da bi se delo te organizacije razširilo.Če se pomnoži programe v deželah tretjega sve- ta in hkrati razvija informiranje prek kon- ferenc, filmov, lastnega časopisa, potem imamo vse možnosti, da bomo postali mo- čan sogovornik vladam. V svetu je namreč 400 milijonov invalidov.

Ali veste, če so v kakšni deželi uvedli "politiko prostovoljcev"?

Morda Kitajska. Tam sem bil sedemkrat in tam sem celo živel eno leto. Tehnologija pripomočkov je še zelo primitivna,gre pa za pravo zdravstveno politiko, ki jo je uvajal sin Den Xiaopinga,ki je bil tudi sam invalid, a je vseeno opravljal odgovorne ministrske posle. Obstaja tudi zveza invalidov-šport- nikov, ki je sodelovala tudi na olimpiadi v Seoulu.

Tudi vi ste bili izbrani za Seoul, in sicer za 100,200 in 400 metrov.Se invalidi tudi prek športa vključujejo v svet zdravih?

Invalidi čutijo potrebo,da se enačijo z moč- no skupino in šport povezuje in navdušuje. Spominjam se filma o tekmovanju invalidov ki sem ga prikazoval v taborišču za 3000 kambudžijskih beguncev na Tajskem. Ko je atlet samo z eno nogo skočil 2,08 metra, je zašumelo med gledalci, ki so se gnetli v loži iz bambusa. Čez šest mesecev sem se vrnil. Invalidi so pripravili svoje prve olim- pijske igre. In resnično so se spremenili. Svoboda je vedeti, da nekaj zmoreš, kajti nalepka "invalid" je lahko zastrašujoča.

Iz Handicap International 1/89

Prevedla Anica Tomažič

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

3. Sedem zakramentov-sedem izvorov zdravja

V prejšnji številki smo razmišljali, da vsaka bolezen zajame celega človeka. Zato mora biti tudi terapija temu primerno zastavljena To velja za medicinsko terapijo in za "tera- pevtsko" delovanje cerkvenega občestva. Žal sta medicina in krščanstvo premalo upoštevali vse razsežnosti človekovega življenja in zato je bila medicinska terapija večkrat pomanjkljiva, kakor je bilo pomanj- kljivo tudi delovanje Cerkve in njenih zakra mentov.V današnjem sestavku bomo začeli odkrivati doslej pozabljene ali pomanjkljivo predstavljene razsežnosti posameznih za- kramentov.
Vsak človek doživlja bolezen zelo osebno. Trpi tudi takrat, ko ga obkrožajo drugi so- bolniki. Tuja bolečina ne more zmanjšati njegove. - Nekaj podobnega velja tudi za versko življenje posameznika v cerkvi. Če- prav je navzoč v skupini drugih vernikov, bo mogel čutiti zdravilno delovanje skup- nosti samo, če bo sam doživel odrešenje v srečanju z Jezusom Kristusom v posameznih zakramentih.
Zakramenti so različna znamenja odrešenj- skega delovanja božje ljubezni,ki nam jo je razodel Jezus s svojim celotnim življenjem. Ta znamenja je Cerkev počasi odkrivala. Od XII. stoletja poznamo sedem zakramental- nih znamenj odrešenja. Število lahko razu- memo simbolično:število tri je število Boga število štiri pa število sveta. Obe skupaj pomenita celoto odrešenja. - Po mnenju drugih odgovarja šest zakramentov temelj- nim življenjskim okoliščinam:rojstvu in rasti, hranjenju in mirnemu sožitju,spolnemu živ- ljenju in bolezni. Zakrament mašništva pa je nekakšna vez med Bogom in ljudmi.
Nekateri kristjani so bili zelo pomanjkljivo ali enostransko uvedeni v skrivnostno de- lovanje zakramentov.Zato je zakramental- no življenje pri mnogih kristjanih zamrlo in tako se dogaja to,kar je opisal sv.Pavel za korintsko skupnost, v kateri so nekateri nevredno prejemali obhajilo: "Med vami je veliko slabotnih in bolehnih in veliko jih spi". (1 Kor 11,30).

»Ugrizi policijskih psov niso manj boleči, toda za policiste lahko molimo«. - Tako je opisal učinke krsta in vere v Jezusa Kristu- sa Martin Luter King, ki se je z nenasiljem boril za pravice preganjanih črncev v ZDA. Na tem ozadju tudi lahko razumemo drugo njegovo besedo:"Storite,kar hočete-vedno vas bomo ljubili"! - Kako moremo te izjave spraviti v sklad s krstom? Zakaj morejo te besede zdravilno delovati tako na zasledo- vance kot na zasledovalce? Kako moremo v njih videti zmago nad zlom, če je zlo in sovraštvo povzročilo Kingovo smrt?
Sv. Pavel je že davno napisal podobne besede, kot jih je izrekel M. L. King, ko je trdil: "Nič nas ne more ločiti od Kristusove ljubezni!" -Ko s krstom stopimo v Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, smo deležni in preživimo že vnaprej vsako možno obliko zasledovanja, mučenja in celo mučeništva. Kingove besede so razumljive samo v tem duhu: Ugrizi policijskih psov niso manj bo- leči, krogle atentatorjev niso nič manj mo- rilske, toda krivično uničevanje je izgubilo svoj smisel.

Krst je zmaga luči nad temo, ker nas uvaja v Jezusovo zmago nad smrtjo. Zato opisu- jemo krst kot novo rojstvo, novo življenje, novo stvarjenje.S krstom se človeku razo- dene zadnji pomen njegovega življenja: z Jezusom,božjim Sinom, sklene večno prija- teljstvo. Krst rešuje človeka pred občutkom izgubljenosti in ogroženosti. Ozdravlja naj- globljo rano: občutka, da nima ne doma ne očeta (matere). Krst je božji odgovor na človekovo hrepenenje po ljubezni, ki nikoli ne mine,ker naredi človeka za svobodnega božjega otroka. S krstom postane človek sposoben sprejemati celotno stvarstvo kot božje delo, ki mu pomaga na njegovi poti k Bogu. Krst tudi poveže človeka z občestvom drugih kristjanov v eno družino, ki vpliva nanj odrešilno in zdravilno. Ozdravljenje po krstu ni samo simptomatsko, ne odpravlja samo simptomov,ampak rešuje človeka pred vseobsegajočo omejenostjo njegovega zemeljskega življenja, ker ga usposablja za večno življenje.Z vstopom v Jezusovo smrt in vstajenje smo najprej rešeni strahotne posledice izvirnega greha, ki je največja ovira za prijateljstvo z Bogom. - "S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus po veliča- stnem Očetovem posegu vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja" (Rm 6,4) - Moč Jezusovega vstajenja doživlja- mo že v sedanjem, zemeljskem življenju,ko postanemo udje njegovega skrivnostnega telesa Cerkve. Nismo več sami in izločeni. Rešeni smo posledic sovraštva, zmede in uničevanja. - "Vemo,da smo od Boga in da ves svet tiči v zlu" (1 Jan 5,19). - Če pa smo od Boga, nismo več sami: "Niste več tujci in priseljenci, temveč ste sodržavljani svetih in domačini pri Bogu" (Ef 2,19).
Krst nas ozdravlja tako, da nas usposablja za svetost. Apostolska dela (Apd 9,13) in sv.Pavel (1 Kor 1,2; 6,1.2; 14,33 itd.) go- vorijo o kristjanih kakor svetih. Ko stopimo v Jezusovo smrt in vstajenje, smo že po- svečeni. Svetniki ne postanemo z lastnimi zaslugami, ampak po izlitju Svetega Duha. Ozdravljenje, ki nam ga omogoča krst, je tako korenito, da ga ne morejo ustaviti niti "ugrizi policijskih psov" niti krogle atenta- torjev. Tudi ne notranji "samomor" zaradi greha ali različne oblike zastraševanja. - "Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli du- ha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče'!" (Rim 8,15).
Ozdravljenje po krstu pa seveda ni zagoto- vilo za življenje brez zunanjih težav ali no- tranjega trpljenja. Nasprotno, preizkušnje vseh vrst seveda spadajo k poti, ki nas vodi v vedno večjo bližino Kristusa. Da bi bili lahko deležni krstne milosti, ki nas us- posablja za podobnost s Kristusom in tako bistveno spreminja naše življenje,je potre- bno brezpogojno uboštvo. Odpovedati se moramo vsemu,kar smo si "prilastili": našim predstavam, kdo smo kot kristjani in našim načrtom, kaj bo iz nas. Odpovedati se mo- ramo težnji,da bi bilo naše življenje v naših rokah in da bi se uresničili po svojem na- črtu. V Konstitucijah "Sester ljubezni do bližnjega" Matere Terezije beremo: "Božji dobroti dovolimo, da dela načrte za priho- dnost. Včeraj je prešel, jutri še ni tukaj; razpolagamo samo z danes, da spoznamo njega, ki ga ljubimo in mu služimo."
Prilika o bogatem mladeniču je dober zgled za zgrešeno podobo vere v Kristusa.Človek lahko svojo vero dobro pozna, jo globoko razume in vestno izpolnjuje vse zapovedi, toda to mu ne pomaga, da bi doživel zdra- vilno prijateljstvo z Jezusom. Bogastvo, ki se mu moramo odpovedati, ni predvsem materialne narave.Mnogo teže se odpove- mo svojim "bogataškim navadam":težnji po oblasti,konkurenčnemu mišljenju in lovu za naklonjenostjo ljudi, ki imajo moč ("škilimo navzgor"). Te težnje lahko zelo pobožno oblečemo v različne oblike "pokorščine" ali "uslužnosti"; v resnici pa ostanejo oblike lova za osebnim sijajem.
Zakaj je bogati mladenič "žalosten odšel"? Samo zato,ker je imel "veliko bogastvo"? - Saj ga ne bi brezciljno zavrgel, ampak po- daril ubogim, si tako zbral zaklad v nebesih ter šel za Jezusom. Ta zadnji, najbolj po- memben motiv je očitno preslišal. Jezus ga ni vabil k "pobožnim vajam odpovedi", am- pak mu je ponudil svoje prijateljstvo.
Ozdravljenje po krstu ne pomeni novih na- porov ali sitnarjenje zaradi njih samih, kar bi ne bila nobena žrtev, ampak samovolja, od katere nas želi krst rešiti. Ozdravljenje po krstu pomeni življenje v takšni bližini z Jezusom,da postane vse v našem življenju izraz medsebojne ljubezni.
Sv.Ignacij Antiohijski, cerkveni oče I. sto- letja,je pretresljivo opisal moč ozdravljenja po krstu, ko je zvedel, da hočejo njegovi bratje v veri preprečiti, da ne bi Rimljani izvršili smrtne obsodbe s tem,da bi ga vrgli divjim zverem: "Rotim vas, da mi vaša do- brodelnost ne bo delala težav. Pustite me, da postanem jed divjim živalim; tako mi je mogoče, da pridem k Bogu. Krušno zrno božje sem in zobje živali me bodo zmleli,da bom kot čist Kristusov kruh ... če bom pa trpel, bom osvobojenec Jezusa Kristusa, in kot svoboden v njem vstal. Pred menoj je rojstvo (v novo življenje) ... Moja ljubezen do sveta je križana, in v meni ni ognja, ki žari po čutnem, ampak živa voda,ki v meni govori in me v notranjosti nagovarja: Grem k Očetu!" (Ignacij A.,Pismo Rimljanom,4-8)
Krst more človeka pripeljati do mučeništva ki je skrajna oblika podobnosti z Jezusovo smrtjo na križu. To pa pomeni tudi podob- nost z Jezusovim vstajenjem,ki človeku o- mogoča,da trpljenje sprejme in ga premaga Krst torej omogoča takšno obliko odrešenja in s tem tudi ozdravljenja, ki jo imenujemo soudeležbo v božjem gospodstvu. Krst je zmaga nad najtežjo boleznijo - nad smrtjo! O tej zmagi sv.Pavel takole razmišlja: "Gre za to,da spoznam njega in moč njegovega vstajenja ter svoj delež pri njegovem trp- ljenju, pri tem pa mu postanem podoben v njegovi smrti in tako upam, da kako pridem do vstajenja od mrtvih" (Fil 3, 10-11).

Srečanje PBI v Beltincih, 9.-11.junija 1989

DAJ MI PITI!

Z mešanimi občutki sem se tisti petek od- pravil na pot na drugi konec Slovenije. Ko smo po vožnji skozi Radence prešli Muro,se je iz naših grl oglasil vzklik veselja. Končno v Prekmurju! In kako ne bi bili veseli, ko pa smo imeli za seboj štiri ure vožnje in smo kar čakali na našo končno postajo. Med polji,kjer raste kruh in v katere je že kanila betonska kaplja grenkobe, smo prihajali v Beltince,grofovski kraj. Na začetku sem se malo čudil temu nazivu, saj nisem nikjer opazil kakšne stavbe, ki bi lahko bila vzrok temu imenu. A sem kmalu spoznal, da sem se motil. Prav blizu cerkve sv. Ladislava stoji za vrhovi dreves, skrit pred pogledi ljudi, beltinski gradič in osamljen žalostno propada.
Da,mogoče sem v ta kraj v prekmurski rav- nini prišel prav zaradi tega: da ne bi propa- del.Kolikokrat se mi namreč podirajo "stene ponižnosti",kolikokrat pušča "streha modro sti", kolikokrat škripajo "vrata prijateljstva" in kolikokrat se v meni kruši "temelj ljubezni" Že v petek zvečer sem začel s "pripravljal- nimi deli", ko sem se pozdravil z mnogimi neznanimi ljudmi, kajti le malo je bilo tistih, ki sem jih že poznal. Isti večer sem bil de- ležen tudi prekmurske gostoljubnosti, ko krožnik, iz katerega sem jedel, kar ni hotel biti prazen.
Sobotno sonce nas je prebudilo v nov dan in ob besedi Izidorja Veleberija, župnika v Ljutomeru,smo začeli odstranjevati "odpa- dajoči omet" z naših src. Ko je premišljeval o srečanju Jezusa s Samarijanko (Jn 4, 1- 42) je med drugim dejal: "Spomnimo se na čudoviti prizor iz Jezusovega življenja, ko se Jezus sreča s Samarijanko pri studencu Ljudje so jo imeli za pokvarjeno žensko,saj je imela pet mož, pa še ta, ki ga je imela, ni bil njen mož. Torej za naše pojme zelo pokvarjena ženska. Zato si ni upala iti po vodo zjutraj, ko so prišle druge. Šla je raje takrat, ko je bila sama. Toda presenečena je bila,ko je pri studencu zagledala moške- ga, kajti po vodo so hodile samo žene. In še bolj je bila presenečena, ko ji je ta mož rekel: 'Daj mi piti'. Jezus, ki pozna človeka in je videl njeno duhovno revščino - kakor Jezus pozna dobro tudi našo duhovno rev- ščino -ji to pravi.Ni ji rekel:'Ti se pa moraš spremeniti,ti si moraš urediti življenje,ti ne smeš tako živeti, saj si pohujšanje drugim. Če želiš, ti lahko pomagam.' Tako bi morda govorili mi,da se pač življenje uredi. 'Daj mi piti!' Tako se Jezus približa človeku. Tako Jezus nagovarja: 'Daj, ti mi pomagaj v se- danjem svetu, tukaj te potrebujem.' Jezus nas potrebuje ter nas uči kot tisti,ki bi radi pa ne morejo, kot tisti,ki mislijo, kaj vse bi naredili, če bi mogli. Jezus se približa ženi tako,da ji da vedeti:'Ti si sposobna narediti velike reči,ti si sposobna pomagati drugim, ti si sposobna dajati,čeprav misliš,da nimaš ničesar. Ti, ki misliš, da si najbolj pokvar- jena, ti, ki misliš, da si najslabša - naredi nekaj dobrega.'"
G. Izidor nam je spregovoril še o eni stvari ki se je lahko naučimo iz tega odlomka: "Kako gledati ljudi? Naša nevarnost je, da gledamo človeka skozi svoja očala,kot pra- vimo. Češ, ta je takšen, ta je takšna, ker so drugi rekli, ker sem tako slišala in podo- bno. Kristus nas uči gledati človeka svo- bodno, brez obremenitve,brez predsodkov. Tako tudi mi želimo, da drugi gledajo nas. Pomembno, zelo pomembno je gledati člo- veka takšnega,kot je. In ko bi tako gledali, bi ga gotovo ne obsojali. Jezus je pogledal Samarijanko s pogledom človeka,ki ne misli slabo o človeku,ki ne misli tako, kot so mu drugi rekli o tej ženi. Jezus ni te žene pre- ziral, češ kakšna je, ampak jo je nagovoril. Beseda je bila znamenje življenja,znamenje da jo ceni. Zato ne pojdimo mimo človeka, posebno mimo človeka, ki ga poznamo, ne da bi ga nagovorili. To je zelo pomembno za taka srečanja, kot so naša. Človek se mora človeku odpreti in takrat začuti, da je sprejet in da ga sprejemajo drugi. In ko je Jezus nagovoril to ženo, jo je dvignil - moralno dvignil. Jezus dvigne malega člo- veka. To je božje delo v nas. To je vera v službi človeka. Drugače postane vera eno samo govorjenje, eno samo besedičenje. Vera pa je življenje. Vera je božje delo, je delo,ki ga Jezus nadaljuje v nas in po nas"
Svoje razmišljanje je zaključil takole: "In kakšen je konec srečanja s Samarijanko? Žena je stekla proti vasi in oznanjala,da je srečala moža,ki ji je vse povedal,kar je sto rila in se spraševala: 'Ali ni to Mesija?' In vsi možje so šli, da bi Jezusa srečali. To je rodovitnost, ki jo Bog prinaša človeku. To je človek, ki ga je Bog osvojil. To je duša, ki se je Bogu odprla in je zaživela polnost svojega življenja.To je grešnik,ki je začutil da je treba spremeniti življenje.To je luč,ki jo je sprejela in je začutila, da jo mora pri- nesti drugim. To je življenje, ki ga je treba deliti z drugimi. To je Bog, ki je vedno na delu, če mu le mi damo prostor za delova- nje. To smo danes mi vsi,da le ne rečemo: 'Mi tega ne znamo,mi nismo za to,za to so drugi.' Potem samo dokazujemo, da nismo verni. Verni smo pa le,če prisluhnemo Bogu se damo osvojiti in postati njegovi. Verni smo,če se pustimo, da nas Bog nagovori in da mu odgovorimo s svojim življenjem po veri. To je naš apostolat,to je naša služba Bogu in bližnjemu. Nikar ne recimo, da smo preslabotni,da tega ne znamo. Sveti Pavel pravi: 'Vse premorem v njem, ki mi daje moč.' To je Jezus Kristus.Tisti Kristus,ki se je srečal s Samarijanko in to je isti Kristus, ki se danes srečuje s teboj in menoj, da bova šla skupaj skozi življenje."
Po predavanju smo se razdelili v skupine, kjer smo se pogovarjali in skušali odgovoriti na zastavljena vprašanja, npr.: Kako od- krivam Jezusa ob srečanju z drugimi? Kako čutim, da me Bog potrebuje pri njegovem poslanstvu? Ali res čutimo v sebi nemoč, da ne moremo ničesar storiti? Ali se tudi nas loteva malodušnost, kakor da nas Bog ne potrebuje?
Popoldne je minilo ob skupnem pogovoru in pripravi na spoved,s katero smo dokončno očistili pročelje in notranjost našega srca, zvečer pa smo si ogledali diapozitive o Pri- jateljstvu in razstavi ročnih del.
In že je bila tu nedelja in z njo nova doži- vetja in presenečenja.Spoznal sem namreč resničnost teh, nekaj let nazaj, zapisanih besed: "Čeprav je zamrla stara pesem ob- murske ravnine, pa v ljudeh odmeva nova pesem s prastaro melodijo.Če jo hočeš sli- šati,popotnik,podaj se med obdelane njive, ali pa pridi kakšno nedeljo pred župnijsko cerkev. In videl boš kolesa, avtomobile in avtobuse. Če boš vstopil v cerkev, boš zagledal glavo pri glavi, slišal boš petje in molitev,ki bo donela iz stotine grl." Da, res je tisto nedeljo donela pesem iz vseh strani cerkve. Od vseh strani so ljudje obkrožali oltar, ob katerem smo skupaj prosili, da bi bili zmeraj odprti do drugih in do Boga.
Prišla je tudi ura slovesa. Toda, čudno, ni- sem odhajal žalosten.V meni je bila le želja in upanje,da se zopet srečamo čez leto ali še prej. V Beltincih sem pustil nove prija- telje, toda z menoj je ostal njihov nasmeh, zaupanje,odprtost in zgled. Z menoj je os- tal spomin na urice,ko sem pod strokovnim vodstvom Cilke in ob pomoči Marjane op- ravljal 'tečaj prekmurščine',ostal je spomin na kraje ob Muri, kjer vsaka vas varuje v svoji sredini svojo vaško svetinjo - kapelo. In končno - ostal je spomin na srečanje, ki je bilo drugačno od drugih in prav zaradi tega mi je ostalo še bolj v spominu. Hvala, prijatelji, za ta lep spomin na deželo ob starodavni Muri.

Tomaž

VSAK DAN Z JEZUSOM

V Beltincih smo na duhovnem srečanju, od 9. do 11. junija, pili iz studenca milosti. V nedeljo popoldne pa smo nadaljevali z žup- nijskim srečanjem bolnih in ostarelih.Srečni in hvaležni, da smo mogli pogledati vase in se srečati z Jezusom kot Samarijanka, smo med mašo kratko predstavili Bratstvo - Prija- teljstvo bolnikov in invalidov.Domači župnik Jože Hozjan nas je dopolnil in želel,da bi se PBI razširilo in zaživelo po vsem Pomurju.
Upokojeni župnik Janko Škraban nam je spregovoril iz svojih doživetij z bolniki med dolgoletnim pastirovanjem v Beltincih. Da, delil je tolažbo bolnim in ostarelim, se pri njih bogatil.Sedaj pa je sam v naših vrstah ko je oslepel, in v spoštovanih letih, toda še vedno poln moči in življenja. Njegove spodbudne besede nam dajejo pogum, da drug drugega podpiramo. Svoj čar je sre- čanju dala tudi pogostitev pod mogočnim drevjem ob cerkvi sv. Ladislava.
Kaj nam dajejo zakramenti in daritev svete maše ve le tisti,ki zavestno zadene križ na svoje rame ter dejavno gre za Kristusom. Da, vsi imamo križ, zdravi in bolni. Zdravi si morajo kljub številnim obveznostim vzeti čas, da se okrepčajo s Kristusom in da pomagajo vsem bolnim ter potrebnim.Bolni, ostareli in invalidi pa moramo darovati hre- penenje in v duhu hiteti pred oltar. Imeti pa moramo tudi pogum, da se pridružimo mašni daritvi,kadar nas povabijo.Za vse pa velja:ustaviti se vsak dan vsaj za trenutek pred Jezusom v imenu tistih,ki hitijo in nam v njegovem imenu kaj dobrega store.

Marta

Srečanje PBI na Trsteniku, 5.-7. maj 1989

VERA JE NENEHNO ISKANJE

Dan že počasi zapira oči, ko se vozim od Kranja proti Trsteniku. Opazujem naravo ob poti in pogled se mi ustavi na Storžiču, ki se koplje v večerni zarji. Vsa ta lepota božjega stvarstva me tako prevzame,da se naenkrat znajdem na Trsteniku. Kar precej prijateljev je že zbranih ob mizi. Takoj pri- sedem, saj je že čas za večerjo. Ko sem mimogrede pokukal v kuhinjo, sem videl,da stoji za štedilnikom Cerarjeva mama, naša zvesta gospodinja.Ker je bilo po večerji še prezgodaj,da bi šli spat, nam je prijateljica Martina z diapozitivi in kratkim komentarjem pokazala lepote in zanimivosti s potovanja po Sveti deželi. Tako smo imeli možnost vsaj prek slik videti kraje Jezusovega živ- ljenja.
Ko smo se odpravljali počivat, nas je malo skrbelo,kako bo s prostorom,saj nas je bilo nekaj več kot navadno, pa nam je na po- moč priskočil župnik Franc Kavaš in z lju- beznijo odstopil nekaj sob v župnišču.
V soboto zjutraj smo pohiteli z zajtrkom,da bi čimbolj izkoristili čas, saj na Trstenik ne pridemo vsak mesec.
Razmišljanje na temo POSREDOVANJE VERE DRUGIM smo začeli s pesmijo, nato pa nam je Slavko Kalan, kaplan v Škofji Loki, podal nekaj misli za uvod. Med drugim je dejal: "Danes čutimo velik vpliv okolja na verne, tako mnogi postanejo mlačni. Vera je dar, ki ga ni moč kupiti na tržnici,pač pa nene- hno iskanje. Brez vere bo na svetu še več hudega.
Kaj mora biti v človeku, da more verovati? Odprtost za vse dobro. Imeti mora posluh za življenje. Vedno se moramo spraševati: Kako govori moje življenje?
Nato smo se razvrstili po skupinah,kjer smo skušali odgovoriti na vrašanja:
• Kdaj sem se prvič srečal z Bogom? Ob zgledu staršev in starih staršev, ko so me kot otroka učili moliti, ob zgledu domačega duhovnika.
• Ali sem si že odgovoril na vprašanje vere? Predvsem v trpljenju sem še bolj začutil božjo bližino in takrat sem dal Bogu in veri pritrdilen odgovor ...
• Kdaj lahko tudi jaz s svojim življenjem po- sredujem vero svetu? Predvsem s svojim zgledom ...
• Kje danes svet najbolj potrebuje Boga?
Največja potreba po Bogu se kaže po dru- žinah in pri mladini... V prijetnem pogovoru je minilo dopoldne in že je bilo kosilo na mizi, da smo si nabrali tudi telesnih moči. Po kratkem oddihu smo nadaljevali v cerkvi kjer je bila skupna priprava na spoved. Po sv. maši smo se pogovarjali po skupinah. Dan pa smo končali z ogledom diapozitivov o PBI.
Nedeljo smo pričeli s sv. daritvijo v cerkvi. Tu je lahko spet vsak zajel polno prgišče duhovnih darov, za premagovanje vsako- dnevnih težav. Ker je do kosila ostalo še nekaj časa, smo ga izkoristili za prijateljski pogovor o vsakodnevnih zadevah.
Cerarjeva mama nam je znova pokazala, kako izvrstno obvlada kuhalnico. Po skupni molitvi smo se začeli odpravljati vsak na svoj dom, pri tem pa smo si obljubili, da se prihodnje leto zopet srečamo,do takrat pa ostanemo povezani v molitvi.
In na koncu bi se rad še zahvalil najprej lju bemu Bogu, potem župniku Francu Kavašu ter salezijanski družini in župnijskemu ob- čestvu. Hvala tudi vsem, ki ste se udeležili tega srečanja, tako sodelavci kot invalidi, saj ste s svojo navzočnostjo pričali za Bo- ga in s tem tudi drugim posredovali košček vere. Bog naj vam vse povrne z duhovnimi darovi,podpira in varuje pa naj vas tudi na- ša skupna Mati,katero z zaupanjem kličemo: Pomoč kristjanov, prosi za nas!

Anže

PEŠ ROMANJE NA DOBROVO

Tudi letos smo z veseljem sprejeli novico, da poromamo na Dobrovo pri Ljubljani k naši zvesti Mariji v Leščevju.Radi se v mo- litvi zatekamo v njeno materinsko naročje, ker nas lahko samo ona reši vseh stisk. Na tem svetu nimamo nobene druge opore, zato se je tako trdno oklepamo s svojimi telesnimi in duševnimi silami,s katerimi smo priklenjeni na to našo zemljo.
Na poti proti Dobrovi, ki se je začela pri viškem pokopališču, smo molili rožni venec in peli majniške pesmi. Razgreti od toplega sonca smo prispeli v senco dreves pred dobrovsko cerkev, kjer smo se ohladili in odžejali s studenčnico. Sledila je sv.maša, po njej pa smo se zbrali v samostanski jedilnici,kjer so tudi letos za nas poskrbele Marijine sestre. Veselo je bilo tudi na samo- stanskem dvorišču,kjer smo imeli družabno srečanje, prepevali smo pesmice, imeli pri- ložnost pogovora s starimi znanci, spoznali pa smo tudi nekaj novih,ki so se nam letos prvič pridružili.
Da je bilo srečanje še popolnejše, smo ga zaključili s petimi litanijami v cerkvi, pri ka- terih so se še posebej odrezali moški gla- sovi ...
... Sveta Mati božja, prosi za nas! V tej ženi se je oblikovala človeška narava Odre- šenika,zato je bilo bogoslužje polno veselja Ta dan je bil za nas praznik. V tej tihoti in skrivnosti smo smeli biti brez strahu, da bodo kalili srečo tisti, ki jim je marijanska pobožnost odveč ...
... Sveta Marija, prosi za nas! ...
Ob spremljavi orgel je na koncu zadonela nam še posebej priljubljena Marijina pesem ki je bila hkrati tudi velika skupna prošnja: "Marija, skoz' življenje voditi srečno znaš, ti vodi skoz' trpljenje življenja čolnič naš.."
Naše romanje je bilo tako lepo in doživeto, da je marsikdo dejal: "Še bi šel rad tja,kjer me čaka dobra in milosti polna Devica Ma- rija." Tudi mene je ganilo, da sem bil vesel in otožen hkrati, saj sem se zavedal, da grem morda zadnjič v življenju v ta milosti polni kraj.
Pozabili smo in še vedno pozabljamo,da na tem svetu nismo večno, zato bi morali biti veliko bolj ponižni in preprosti,kot smo.Bog daj in Devica Marija, da bi po njeni pripro- šnji dosegli večno srečo.
Lep pozdrav in Bog z vami vsemi!

Branko Merše

Župnijsko srečanje za bolnike, starejše in nemočne na Raki na praznik Sv. Trojice, 21. maja dopoldne

RESNICE

Pritrkavalo je tako veselo in slovesno,kakor bi bilo vabilo na novo mašo! In naša srca so takoj ujela utrip zvonov.
"Prisrčno pozdravljeni v naši obnovljeni vaški cerkvi,ki je posvečena sv. Lovrencu" je dejal v uvodu k sv. maši domači župnik Jože Komljanec. Prijatelj bolnikov Jože,naš rojak, ki tudi vodi današnje bogoslužje, je mnoge pripeljal od daleč ...
Vse stvarstvo je pravzaprav eno samo ne- izmerno veliko božje svetišče. V Bogu ži- vimo, se gibljemo in smo. In vsak trenutek našega življenja je Njegov. Tudi današnji Gospodov dan."
Skozi resnice, božje in človeške, nam je g. Vinko Klančar približal Boga, polnega ljube- zni in razumevanja.
Čeprav Sv.pismo poudarja,da je človekovo življenje vrednota in dobrina,pa kljub temu postane včasih tudi breme.Kdaj pa najbolj? Ko človek začuti, da je osamljen, popol- noma odvisen od drugih, da življenje nima nobenega smisla več.Najbolj boleče breme pa postane takrat,kadar človek spozna,da ga nihče več ne mara, da je odpisan. To je največja bolečina.Mati Terezija pravi:"Ni najhujša bolezen gobavost,ampak občutek da nisi sprejet."
Včasih človeka obhajajo trenutki dvoma, morda tudi obupa. Toda ne pozabimo,da je to dogajanje človeško in ga Bog bolj ra- zume kakor pa mi. Bog razume vsako našo stisko, celo besede in dejanja, ki so posle- dica te stiske.
Nespametno bi bilo,ako bi se v preizkušnjah zapirali vase, se zatekali v samoto. V njej izgubi človek čut za človečnost, za ljube- zen do bližnjega. Zato mora biti vsak tre- nutek odprt za sočloveka. Tako je to delal Kristus.
Pregovor pravi: "Kar seješ,to boš tudi žel." Ali drugače: "Več kot daješ,več boš prejel" Res pa se malokdaj zgodi, da bi dobivali od tistega, kateremu smo dajali. Tudi vemo, da je plačilo tega sveta nehvaležnost.
G. Klančar je hotel s tem povedati, da bi znali gledati na svoje življenje v luči vere kakor na daritev.Tedaj bo za vsakega med nami prišel tisti najsrečnejši trenutek, ko bomo spoznali,da je bilo naše življenje bo- gato, saj je imelo smisel.
Največja resnica na tem svetu pa je, da nas Bog ljubi in po nas rešuje svet.
Vse je ganila molitev s. Mihelangele: Za glasbeno spremljavo pri sv. maši je skr- bel ansambel Popotnik (mama Marica, oče Jože, hčerki Marjanca in Anica ter gostja Vlasta).Na koncu pa je raški pevski zbor ob- čuteno zapel še venček znanih lepih pesmi.
Pa je le bilo v ozračju nekaj v zvezi z novo mašo! Pritrkavalo je z vso vnemo in pelo hvalnico Bogu. Pred šestnajstimi leti je v domači vaški cerkvi pel novo mašo naš prijatelj urednik Jože Zupančič. Na domu njegove sestre Marice so bila vrata že na široko odprta. Med domačimi, sosedi, pri- jatelji smo doživljali prisrčno slavje, čeprav je slavljenec ugovarjal:"Saj šestnajst ven- dar ni nobena okrogla številka!" Nihče ga ni poslušal, saj smo Bogu hvaležni zanj in ne za okroglo številko, mar ne? Sonce je grelo,še mnogo bolj pa dobrota in ljubezen v očeh. Kar stisnilo me je pri duši. Spet se bom vrnila v mestni hlad.Steklo kombija se je orosilo s kapljicami,še hvaležen pozdrav in ...
Urednik: "Zapis naj bo čisto kratek!"
Samo še vprašanje:"Kako naj bo to mogoče ob takšnem dnevu?"

M. K.

ZDRAVILNA MOČ VERE

Spoštovani prijatelj urednik!
Tokrat se oglašam prvič s prispevkom za Prijatelja in s pismom za vas.Zamudila sem anketo o listu prizadetih in njihovih prija- teljih, ker ga dolgo časa nisem poznala.
Rada bi vam povedala, da mi prav Prijatelj postaja vedno bolj domač in me spodbuja, da vedno bolj zaupam v zdravilno moč vere. Čeprav sem bila že precej izgubljena, sem čutila prisotnost Nekoga, ki me varuje in vodi. Vedno bolj spoznavam božji klic, ka- terega iščem. S tem, da bi rada služila Njemu v svojem bližnjem, ozdravljam sebe. Rubrike dopisnega prijateljstva v našem listu so bogate. Želim se pridružiti veliki družini prijateljev in sodelavcev.Vprašujem po možnosti dopisovanja s prijatelji v tujini Pomagala bi lahko in prevajala pisma v nemščino ali pa iz nemščine v slovenščino. V prijateljstvu (BBI) sem veliko prejela.Bol- niki so me sprejeli za prijateljico, z mnogimi si dopisujem, srečujemo se na duhovnih vajah in se obiskujemo. Draga Zvezdana!
Hvala za pismo in za spodbudne misli!
Vesel sem tvoje pripravljenosti,da bi preva jala iz nemščine, a kakšnih tesnejših stikov s prijatelji iz tujine žal še nimamo.Hvaležen sem Bogu, da te delo s prizadetimi bogati. Res je, da ob tem delu tudi sami rastemo. Ugotavljam tudi, da bi sodelavci morali biti bolj povezani in bi morali bolj skrbeti za svojo duhovnost. Upam, da bomo še kaj napredovali tudi v Bratstvu bolnikov in in- validov.
Kadar moreš, se le še kaj oglasi. V imenu uredništva še prijateljski pozdrav!

DELAM Z VESELJEM

Dragi prijatelji! Končno sem našla čas, da vam pišem. Prisrčna hvala za velikonočna voščila.Bila sem preveč zaposlena,da bi se vam že prej oglasila. Sedaj bom napisala več pisem svojim prijateljem.
Imam velik vrt (24 x 24 m), ki ga sama ob- delujem.To me zelo utrudi.Vse delam sama ker nimam nikogar, ki bi mi pomagal. Na vrtu imam vse, kar potrebujem za sedaj in za zimo. Veliko truda me je stalo, da sem vse to naredila, ker zelo težko hodim; saj veste, da sem invalidka. Sedaj se veselim, ko vidim, kako lepo raste. Imam še en vrt, kjer raste triinpetdeset vrtnic raznih barv. Pogosto jih nosim na materin grob.
Tudi v hiši nikoli ne zmanjka dela, pa vse- eno najdem čas,da grem redno v cerkev in veliko molim. Molim tudi za vse vas, dragi prijatelji. Ker sem sama, mi opravkov nikoli ne zmanjka. Vendar vse delam z veseljem. V delu najdem zadovoljstvo in notranji mir. Le Bog mi pomaga.Ni mi lahko,a kaj morem Življenje je takšno in moram živeti.Z božjo pomočjo mi ni nič pretežko. Veselim se ži- vljenja in rada delam. Srečna sem,res sem srečna. Pogosto se sprašujem, od kod mi tolikšna moč. Tudi za odgovor vem: Bog mi pomaga! Zato sem mu hvaležna. Težko je biti sam. Jaz pa nisem sama, ker je On vedno z menoj!
Prisrčno vas pozdravlja prijateljica
Res smo veseli tvojega pisma,draga Marća Toliko poguma, veselja in življenjske vedri- ne je v njem. Hvala, da ga smemo objaviti. Marsičesa človek ne razume,če nima vere. Tvoje pričevanje potrjuje misel apostola Pavla: "Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga,vse pripomore k dobremu" (Rim 8,28)

PRVIČ NA SREČANJU

Dragi prijatelji! Letos je bil v Ognjišču, v rubriki Naši preizkušani bratje,objavljen tudi moj življenjepis, zato se ne bi posebej pred- stavljala.Po tej objavi me je kmalu obiskala odgovorna članica Prijateljstva bolnikov in invalidov za območje Pomurja. Tudi mene je pritegnila v to gibanje. Ker je v Beltincih vsako leto srečanje PBI, sem se ga letos, od 9. do 11. junija, udeležila tudi jaz. Na poti v Beltince so me spreletavali čudni ob- čutki.Vsiljevala so se mi različna vprašanja Med drugimi tudi to, kako bom sprejeta, kakšno bo ozračje, kje bomo prenočevali in še in še. Vendar, ko sem prispela na cilj, so vsi dvomi v trenutku splahneli. Močno me je presenetil topel sprejem organiza- torjev srečanja in odnos spremljevalcev do vsakega izmed nas. Čeprav sem bila na srečanju prvič, sem imela občutek, da me z vsemi veže topla bratska vez že dolga leta. Vse tri dni srečanja smo preživeli kot ena velika družina, v kateri smo vsi enaki, zdravi in bolni, starejši in mlajši. Čutim, da sem na tem srečanju obogatila svoje duho- vno življenje in da sem dobila veliko moči in trdne volje in da bom odslej z Jezusovo pomočjo laže prenašala križ, ki mi je nalo- žen. Ne najdem besed, da bi opisala svoja čustva ob tem srečanju. Vem le, da sem se domov vrnila srečna in bogatejša in da si takšnih srečanj želim še več. Prijateljski pozdrav!
Draga Irena! Tudi mi vsi se veselimo s Te- boj v upanju,da se bomo srečevali še in še Vsak križ postane lažji, ko pristopi k nam Kristus in nam ga pomaga nositi. S Kristu- som pa prihajajo na srečanja tudi prijatelji, zdravi in bolni - v Kristusu smo vsi enaki, nobene razlike ni med nami. Ta občutek enakosti in bratske povezanosti je res os- rečujoč, ko vsak prispeva svoj delež in ta pokaže,da se čuti soodgovornega za druge Vračajmo svojo ljubezen in hvaležnost z molitvijo za vse,ki vodijo in organizirajo PBI

DA BI BIL ČAS MED BOLEZNIJO KRAJŠI IN LEPŠI...

Te dni so otroci kožnega oddelka Zdravst- venega centra Celje sešili 3820.hišico. Po- klanjajo jih svojcem in prijateljem. Z utrinki iz srečanj z ljudmi v belem in bolnišnico že- lijo,da bi bil čas bolnikom in invalidom doma in po svetu krajši in lepši.

Z mamico sva bili v čakalnici.Nenadoma so se mi začele potiti roke. Stiskala sem se k njej. Odprla so se velika,bela vrata. V ča- kalnico je stopila sestra v modri halji. Po- klicala me je po priimku. Mamica je vstala in mi podala roko. Stopili sva v sobo. Za pisalno mizo je sedel zdravnik, oblečen v belo obleko. Dvignil je glavo in me pogledal Nasmejal se je,ko je videl,kako se oklepam mamice. Naročil mi je, naj sedem. Bila sem vsa potna. Ne zaradi vročine, ki me je ku- hala, ampak iz strahu pred njim. Vzel je loparček in mi razprl usta ter ga potisnil proti žrelu. Ugotovil je angino. Na velik list je nekaj napisal.Nato še recept za zdravila in ga z zdravstveno knjižico dal sestri, ki ga je izpolnila.
Ko je bilo delo končano, mi je povedal, da mu je ime Peter in da imava na isti dan god Vprašal me je,koliko sem stara.Uživala sem da je moj strah izginjal. Pri tem pa sem pozabila, da imam v prihodnjih dneh rojstni dan. Mamica se je zadovoljno nasmihala. Ob slovesu mi je zdravnik ponudil še roko v pozdrav.
Vsa vesela sem prišla na cesto. Zavili sva v lekarno po zdravila.Na angino sem skoraj pozabila. Spoznala sem,da napravi prijazen zdravnik na bolnika poseben vtis. Seveda pa velja,da moramo biti tudi bolniki do zdrav stvenih delavcev prijazni. Bil sem bolan. Po hrbtu so se mi pojavile drobne "pikice". Mamica je mislila, da sem alergičen na hrano. Čez teden dni so se "pike" pojavile tudi na rokah in nato po ce- lem telesu.Postajale so tudi večje. Mamica me je odpeljala v zdravstveni dom. Tam so rekli, da moram k zdravniku za kožne bole- zni v Celje.Dobil sem napotnico in naslednji dan bil že v bolnišnici.Enkrat so mi že vzeli kri. Zdravnice in sestre so tu zelo prijazne. "Pike" mi mažejo z mazili iz lončkov. Tudi pol tabletke dobim vsak dan. Sedaj "pike" izginjajo, kot bi odletele. V nedeljo zvečer sem se kopala.Mamica je opazila mozoljčke na moji koži. Drugi dan sva šli k zdravniku. Ta ni daleč od nas. Zdravnica mi je dala napotnico za pregled v bolnišnici v Celju. Tam so me obdržali za nekaj dni. Ob sprejemu na kožnem oddelku so me še enkrat pregledali. Vprašali so me, kaj sem jedla doma in v šoli. Dobila sem injekcijo, se preoblekla v pižamo in šla v posteljo. Mamica je morala pospraviti mojo obleko. Zdravnica je naročila, da se poslo- viva. Dala sem roko mamici, nato pa se obrnila proč in šlo mi je na jok. V bolnišnici imam dobro družbo. Pravzaprav se je vse skupaj začelo lani no- vembra,ko smo bili pri stari mami na kolinah Tisti dan sem preživel v prijetni družbi so- rodnikov. Ni pa še minila noč, ko so se že pojavile težave.Med zbujanjem sem začutil neko neprijetnost v zgornji ustnici.Na hitro sem jo otipal, nato pa stopil pred ogledalo. Ustnica je bila zadebljena. Oteklina se je širila proti nosu. Ko sem prišel v kuhinjo,so se skoraj vsi navzoči nesramno zasmejali in me vprašali,če me je kdo udaril po ustih.
Zadeva je postala vedno bolj sumljiva. S sestro sva se odpravila k zdravniku. Ta me je pogledal, rekel ničesar in napisal recept za zdravila. Po rednem jemanju zdravil je oteklina nekoliko splahnela. V manjšem ob- segu pa je ostala še po nekaj tednih. Po- novno sem šel k zdravniku, tokrat v Celje. Moji obiski so se ponavljali vsakih štirinajst dni. Oteklina pa ni in ni hotela povsem iz- giniti. Posumili so na alergijo na mraz. Tudi to je dermatolog s testiranjem s toplo in hladno vodo ter ledom izključil. Manjkala je le še napotnica za kožni oddelek, kar sem tudi dočakal.
Sedaj sem tu v bolnišnici. Dnevi še kar hi- tro minevajo. Menim pa, da bo po zdravilih moja sedaj že malenkostna oteklina za vse- lej izginila. S temi vedrimi pričevanji bolnih otrok je gotovo dosežen namen, ki je izražen v na- slovu. Iskrena hvala najprej vam, otroci, ki ste zapisali svoja doživetja.Tako preprosta in zgovorna so. Prav tako se iz srca zah- valimo vam, spoštovana dr. Godina, da ste te "domače naloge" posredovali bralcem Prijatelja. Naj bodo v spodbudo mlajšim in starejšim bolnikom, da je tudi čas bolezni moč uporabiti za kaj dobrega. Prisrčno po- zdravljeni!

Rešitve pošljite do 22. avgusta 89 na nas- lov:PRIJATELJ,Maistrova 2,61000 Ljubljana V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. kvačkan prtič; 2. par copat; 3. komplet kuhalnic; 4. mošnjiček

Pravilna rešitev prejšnje križanke:
VODORAVNO: SREČANJE, OSTARELIH, IN, INVALIDOV, NA,UV,OR,KASA,OT, BREZJAH, DT, RA, KA, AG, GROŠ, EGO, TORONTO, IO, ZAKA, LABILNOST, ANAA, ČETA, GEA.

NAGRAJENCI 3/89:
1. vezen,klekljan prt:MARIJA BEŠTER,Besnica 12, 64201 Zg. Besnica;
2. kvačkana prtiča:MARIJA ŠTAMOL,63311 ŠEMPETER 35/a v Savinjski dolini
3. kvačkan prtič:ANGELA SKAZA,Ljubljanska 5, 63320 TITOVO VELENJE
4. mošnjiček:MARIJA SIMNOVČIČ,Vodnikova 6, 65280 IDRIJA

Bog povrni vsem, ki za nagrade prispevate svoje izdelke.

SVETI JAKOB OB SAVI

Poldrugo uro hoda od Ljubljane proti severu se razteza od vasi Nadgorica do Brinja fara Sv. Jakoba ob Savi. Ustanovljena je bila 1787; do tedaj je spadala pod Mengeš. Ni znano,kdaj je bila zidana cerkev sv.Jakoba starejšega. Lokalist Umnik je l.1809 zapisal da je starodavna in da ni nikjer nobene letnice.Potres jo je 1895. hudo poškodoval Nesreča je pospešila zidavo nove cerkve. L. 1898 so začeli kopati. Še isto leto je bil blagoslovljen vogelni kamen. Julija 1899 je škof Jeglič posvetil cerkev. Nova cerkev meri 30x15 m, to je 390 kvadratnih metrov in je visoka 13 m.
Cerkev so zasnovali v novoromanskem slogu To je preprosta pravokotna zgradba pre- krita s položno opečnato dvokapno streho, ki se na pročelju zaključuje z razmeroma nizkim trikotnim zatrepom; vanj je vdelano polkrožno okno.
Pred vhodom v cerkev stoji preddverje na štirih stebrih iz brušenega betona. Ti pod- pirajo streho iz smrekovega lesa, ki je pre- vlečena z bakreno pločevino. Stropni sve- tilki sta Plečnikovi, stenske svetilke pa je načrtoval arhitekt J. Valentinčič.
V odprtino l. 1964 zazidanih stranskih vrat je arhitekt Gajšek postavil lurško kapelico. Na stranskih oltarjih stoje na podstavkih iz lakiranega macesna na levi strani sv. Mar- jeta, sv. Štefan in sv. Helena, na desni pa sv.Valentin,sv.Rok in sv.Anton Padovanski Oltarna menza, ambon in podstavki za ta- bernakelj so zasnovani iz različno oblikova- nih prizem v belem marmorju. Oltarno ste- no obvladuje velika soha Odrešenika, delo kiparja Franca Goršeta. Naredil ga je iz lipovega lesa 1974. Ob njem so razvrščeni svetniki iz nekdanjega Roškovega velikega oltarja. Na desni strani sv. Jakob in njegov brat sv. Janez Evangelist, na levi pa drugi trije evangelisti, sv. Matej, sv. Luka in sv. Marko, vsak s svojim simbolom. V ta ambi- ent je vključen tabernakelj z večno lučjo in svečniki ter velikonočna sveča, razpelo na desni strani menze ter tolkalo ob vhodu v zakristijo. Plečnikov je tudi stropni leste- nec.Vsi elementi so izdelani iz zlato lakirane medenine. Poleg oltarjev in orgel je nova cerkev prevzela od predpotresne tudi zvo- nove.
Od maja 1941 pa do 1945 je bilo župnišče nemška rezidenca,"bunker" graničarjev.Pol leta je bila v njem tudi partizanska vojska. Župnišče je bilo zelo opustošeno.Šele 1967 je bilo spet urejeno za vselitev.Župnija ima dve podružnici. Cerkvica sv.Pavla je stala že l.1469. V 17. stol. so jo temeljito prezidali, kaže pa še v tlorisu in del zidovja značilnosti podeželske cerkvice iz poznega srednjega veka. Ob potresu je tudi ta cerkev precej trpela. Cer- kev je dolga 13,7 m in 3,7 m široka.Ima tri oltarje. Na glavnem je sv. Pavel, na stran- skem oltarju na moški strani je sv.Volbenk, zgoraj sv. Evstahij, na ženski pa sv. Urh in zgoraj Janez Krstnik. Dobre pol ure hoda od Sv. Jakoba proti severovzhodu stoji na malo vzvišenem hri- bčku prijazna cerkvica sv. Petra. Kdaj je bila zidana, se ne da ugotoviti. Že 1393 je stala tu kapela. Cesar Friderik IV. pa je dal 1461 ob ustanovitvi ljubljanske škofije ka- pelo sv. Petra na Pšati z beneficijem vred prvemu ljubljanskemu škofu Lambergu. V 16. stol. pa je tu že stala cerkev. Glavni oltar ima kip sv. Petra, na levi strani je sv. Pavel, na desni sv. Janez Evangelist. Na moški strani stoji oltar z Jobovim reliefom, ženski pa oltar Marijinega brezmadežnega spočetja.

Iz: Sv. Jakob ob Savi, 1787-1987

Prispevke za št. 5 pošljite do 22. avgusta 1989

Fotografije za ovitek je prispeval Franc Rataj

Sv. Jakob ob Savi: vhod v cerkev in prezbi- terij; spodaj: desno od cerkve je samostan sester usmiljenk.