JUNIJ

• Da bi ljubezen Kristusovega srca utr- jevala v veri naše družine.
• Da bi v naših družinah vladala ljubezen zlasti do starejših in bolnih in bi tako pričevala o živi veri.

• Za neozdravljivo bolne brate in sestre
• Da bi Bog podpiral naše duhovnike v njihovem prizadevanju za versko življe- nje našega ljudstva.

Čeprav smo se na podražitve že navadili, saj so na dnevnem redu, nam vseeno povzročajo skrbi in težave. Tudi mi se temu ne moremo ogniti.Ker tiskamo ovi- tek za dve številki hkrati,bomo tudi ceno tako usklajevali. Posamezen izvod 3. in 4. številke Prijatelja bo 5000 din, letna naročnina 30.000 (podporna 60.000) din. Ta cena velja od junija do konca septembra.Znano pravilo je:kdor je naročnino že poravnal, ni potrebno doplačevati. Za tujino veljajo cene, ki so bile zapisane v prvi številki.
Številna pisma s spodbudami, kritičnimi pripombami ter podpornimi naročninami kažejo, da se za list zanimate in se čutite soodgovorne zanj. Iskrena hvala vsakemu posebej! Obenem prosimo za razumevanje, ker morate včasih dolgo čakati na odgovor.Tistim,ki ne napišejo svojega naslova, se ne moremo zahva- liti, in kar je večja škoda,tudi prispevka ne moremo objaviti.
Razumeli boste, da v nekaterih prispev- kih še vedno odmevajo velikonočni pra- zniki in binkošti. Kot apostolom, je Kris- tus tudi nam dal Svetega Duha ter nas pošilja oznanjat evangelij.Posredovanje vere v službi človeka je tema, o kateri premišljujemo in se pogovarjamo tudi na duhovnih srečanjih Prijateljstva bol- nikov in invalidov. Dopisniki so zavzeto poslušali in skrbno zapisali daljša poro- čila,da bi duhovno korist imeli tudi tisti, ki na takšna srečanja ne morete.Morda bo to eden od načinov,kako uresničevati sklepe POZLN (Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije).
XXI.vseslovensko romanje bolnikov invalidov in ostarelih na Brezje bo v soboto, 24.junija. Vodil ga bo, ob so- maševanju,škof Jože Kvas.Na trgu pred cerkvijo bo ob 10.30 romarska maša, bolniško maziljenje,nato blagoslov z Naj svetejšim. Podrobnosti o romanju bodo objavljene v junijski številki OGNJIŠČA. Vse udeležence tega romanja, bolne in zdrave, tudi tiste, ki so si sami uredili prevoz ali pa so pripravljeni koga peljati prosimo,da se prijavijo do petka, 9.junija najpozneje pa do 16. junija, na naslov: OGNJIŠČE, p. p. 27, 61104 Ljubljana (Poljanska 4a).
Na svidenje pri Mariji Pomagaj!

uredništvo

NOVO PRIČAKOVANJE

V svetlobi Kristusovega vstajenja živi v duši vedno novo pričakovanje: Kristus nam pošilja skozi vse čase, skozi odre- šenjsko skrivnost duhovno dediščino: Svetega Duha!
Binkošti - to je praznik,ko nam Kristus po svojem vnebohodu potrjuje veliko resnico: "Z vami bom vse dni do konca sveta!" Sveti Duh je Duh ljubezni, naj- višje Resnice in največje Dobrote. Tro- edinost Boga je povezana (uresničena) po Njem. Kakor sta Bog Oče in Sin po Svetem Duhu eno, tako smo tudi mi ot- roci vsečloveške družine,vsega vesolja, po Svetem duhu, povezani. S krstom smo postali Božji otroci.
Za veliki praznik Svete Trojice nam apostol Pavel sporoča: "Bratje in sestre veselite se,tolažite drug drugega,živite v miru, in Bog ljubezni bo z vami." Tudi sv. Janez nam v evangeliju pošilja to- lažilne misli: Oče je poslal svojega Sina za rešitev sveta... Kdor vanj veruje, se ne bo pogubil."
Vera je naše največje upanje,novo pri- čakovanje, naša luč v temi preizkušenj. V Svetem Duhu zaživimo življenje vere. Vera, upanje, ljubezen - to je duhovno bogastvo, ki nam ga po Svetem Duhu daje sam Bog!

Cili Kodrič

LJUBEZEN DO SOVRAŽNIKOV

Dragi Prijatelj!
Jezus pravi: "Jaz pa vam pravim, ljubite svoje sovražnike." Pogosto mislim na te Jezusove besede.Ne morem si misliti,da bi lahko šli kristjani tako daleč, da bi se sovražili in se sprašujem, če je potem to priporočilo sploh umestno. Kaj prav- zaprav hoče Jezus poudariti, v čem je "ljubezen do sovražnikov"? Za dobro razumevanje zastavljenega vprašanja, bi bilo koristno prebrati ves odstavek, ki govori o ljubezni do sovra- žnikov (Mt 5, 43-48). V stari zavezi je bila zapoved ljubezni obvezna do roja- kov in sovernikov ter tujcev,ki so bivali v deželi, medtem ko so do sovražnikov dopuščali sovraštvo.Toda maščevalnost in škodoželjnost veljata za nekaj sla- bega. Zahteva se odpuščanje, ker tudi pobožni ni brez greha in je odvisen od božjega usmiljenja (Sir 28,1 sl; prim. Biblični leksikon, Celje 1984, 421).
Jezus pa neločljivo povezuje zapoved ljubezni do sovražnikov z zapovedjo lju- bezni do bližnjega; velja brez omejitev, brezpogojno, ne glede na meje narod- nostne in verske pripadnosti. Ljubezen do sovražnikov postane odločilna zna- čilnost božjega otroštva.Temelji na lju- bezni nebeškega Očeta, čigar dobrota obsega vse ljudi,in je pogoj,da doseže- mo odpuščanje Očeta v nebesih (prim. prošnjo v očenašu, Mt 6,12). Zmožnost odpuščanja in ljubezen do sovražnikov druga drugo pogojujeta.Jezus sam nam je s svojim zgledom pokazal,da zapoved ljubezni do sovražnikov ni neuresničljivo načelo: svojim sovražnikom, ki so ga predali v smrt, je na križu odpustil (Lk 23,34). Bog je dopustil,da je šel njegov Sin - nedolžen - v smrt,da bi ljudi,ki so z grehom postali božji sovražniki,spravil z Bogom (prim. Rim 5,10).
Marsikdo se obregne ob Jezusovo zapo- ved ljubezni do sovražnikov.To je z ene strani dokaz,da je sovraštva med ljudmi veliko,po drugi strani pa prav tako opo- zarja, da je odpuščanje in premagova- nje sovraštva izredno težko.Človeku se zdi veliko bolj naravno in razumljivo, da bi vračal "zob za zob in glavo za glavo" Zato lahko rečemo, da se prav ob tem, koliko smo v tem pripravljeni slediti Je- zusovi besedi, veliko pokaže,koliko smo na splošno pripravljeni vzeti njegov nauk zares.
Zdi se mi zelo umestno,ko pravite,da bi kristjani sploh ne smeli imeti sovražni- kov. Pravzaprav bi sploh ne smelo priti do medsebojnih neprijaznih odnosov. Mi pa si moramo priznati, da si velikokrat sami ustvarjamo sovražnike ali imamo koga za sovražnika, ki to sploh ni. Ne- malokrat zamerimo besede ali dejanja, s katerimi je kdo prizadel naše samolju- bje, naš napuh ali ranil preveliko obču- tljivost. V resnici ni naredil nič hudega, mi pa smo iz njega naredili sovražnika. Podtikamo mu slabe namene in ga raz- glašamo, da nam dela krivico in hoče hudo. V resnici pa smo krivi mi, ker ne znamo biti kritični do sebe, ker hočemo imeti vedno prav, ker zahtevamo razu- mevanje zase, medtem ko se nočemo ali ne moremo vživeti v druge.
Kaj pa,če naletimo na človeka,ki nam res želi ali dela hudo in tega niti ne skriva? Tudi to je kdaj mogoče.Kako tedaj rav- nati,da bo v skladu z Jezusovim naroči- lom? Kaj pravzaprav Jezus hoče? Go- tovo ne čustvene ljubezni ali simpatije. Sicer pa je Jezus vedno poudarjal, da ljubezen ni v čustvih,marveč v dejanjih Če torej pravi, da je treba sovražnike ljubiti, to nikakor ne pomeni, da se nam mora raznežiti srce,ko pomislimo nanje. Gre za naša dejanja in za naše besede.
Ljubezen do sovražnikov izključuje v prvi vrsti sleherno maščevalno misel ali dejanje. Izključuje pa tudi ogovarjanje in obsojanje.Če nam je kdo storil krivico si je včasih treba tudi reči, kakor smo rekli pri nas doma: "Bodi Bogu potože- no!" S tem ni rečeno, da je treba vsako krivico pogoltniti in molčati, ohraniti pa je treba svoje dostojanstvo in svoj no- tranji mir.
Vse to pa je mogoče, če znamo posne- mati Boga.Bogu se namreč ljudje smilimo Mnogi ga ne marajo ali celo sovražijo. Vendar ima kljub temu človeka še naprej rad in nas odrešuje, če le sodelujemo. Ve,da je človek,ki dela hudo, revež, ker je moralno propadel. Revež pa vzbuja sočutje. To so vedeli že tisti modrijani, ki so zapisali,da ni najbolj nesrečen tisti človek, ki krivico trpi, temveč tisti, ki krivico dela.

Vaš Prijatelj

ZAKAJ, GOSPOD?

Naravni odziv na telesno ali duševno bolečino so solze. In solz je veliko, ne- skončno veliko.
Obrišite jih za trenutek in začniva raz- glabljati: Zakaj? Zakaj teče toliko solza Gospod? Odgovor ni kar pri roki.
Tedaj nas zopet popade žalost, misli se zbegajo in blodijo kot ranjeni ptiči.
Spet se vprašamo: Zakaj?
Če mora kdo veliko trpeti, ga to pripelje do tega, da pravi z Jobom: Pri tem se lahko zgodi, da ne razumemo več smisla življenja in ga prekolnemo kot nesrečo, ki je ni več mogoče popraviti.
Tedaj smo dosegli dno brezna, popolno temo, v katero ne pade najmanjši sve- tlobni žarek vere.
Spet pridejo solze.
Na dnu brezna se šibko svetlika upanje, kot da bi iz trpljenja, ki smo ga prestali, izhajal doslej skrit žarek.
Nemogoče je,da bi bilo vse brez smisla. Nemogoče je,da bi On,ki je ustvaril nebo in zemljo,ne dal nobenega odgovora temi ki me pod težo trpljenja stalno zagrinja.
Vidnega sveta pred seboj ne morem za- nikati.Stvarstva ne morem tajiti.Čudeža cvetlic, sile morij, brezmejnosti vesolja ne morem prezreti.
Ne morem reči: to je naključje.
Ob bolečini me ne morejo pomiriti ne znamenja ne besede in mi dati pravega odgovora.
Ostane le skrivnost.
Poskušam kvečjemu še najti uteho v besedah, ki so potolažile Joba že s silo logike, ki je v njih: Tedaj govorim z njim še čudne besede: To je resnično nekaj novega. To bi se reklo, da nam bolečine prinašajo neka spoznanja.
Bolečina,ki jo občutimo,nam prinaša spo- znanje Boga.Gospod,poznal sem te le iz pripovedovanja, zdaj pa te vidim (prim. Job 42,5).
Kaj se je zgodilo?
Kaj bi vedel o kamnu, če se ne bi obenj spotaknil in se udaril? Kaj bi vedel o let- nih časih,če ne bi občutil mraza ali vro- čine? Ali morda ne uči žeja,kako drago- cena je voda? Ali ne uči lakota, kako pomembna in okusna je hrana?
Samo za trenutek si predstavljajmo stvarstvo brez nasprotij, naravo brez smrtnega boja,svet brez znoja, človeka brez veselja, kruh brez peči, ljubezen brez pričakovanj.
Svet bi postal mumija. Svet, kjer se nič ne dela,življenje brez dogajanja, zaprta šola brez učencev,srce,ki nič ne spozna
In kako bi bilo življenje možno brez spo- znavanja?
Vendar je s tem še malo povedano. Pot je dolga in skrivnost je še zakrita.
Dober obed po napornem delu je slaba tolažba, če me odpuste in postanem brezposeln.
Kaj pomaga veselje nad otrokom, če mi sporočijo,da ga je levkemija obsodila na smrt?
Lepota in možnosti človeškega razisko- vanja mi malo povedo, če vidim raketo, vperjeno v nebo in pripravljeno na iz- strel.
In na koncu moje življenjske poti, mojih prizadevanj in mojih sanj čaka name pokopališče. Enako čaka tudi na moje drage.
Skrivnost je še zakrita.
Če se strese zemlja in se mi podre stre- ha nad glavo, moram spet dvomiti o logiki stvarstva.
Če vidim, kako se mogočni brezobzirno postavlja in ubogi od izčrpanosti umira, mi zopet pridejo dvomi o prisotnosti dobrega in pravičnega Boga.
Če okušam čašo trpljenja do dna in z očmi, ki polagoma ugašajo, vidim priha- jati konec svojih zemskih dni,mi ni lahko biti dobre volje.
Skrivnost ostane, ali bolje: večja je od mene. Razum mi ne pomaga več, srce pojema, moči me zapuščajo. V temi, ki me obdaja, imam občutek, da moram iskati kje drugje.
A kje naj iščem?
Iskal bom v Njem, ki sem ga začel spo- znavati skozi svoja izkustva.
Gospod,če si dober,zakaj vendar pustiš da trpim? In če vse zmoreš, zakaj me puščaš v stiski? Kaj hočeš od mene, o Bog? Zakaj je tvoja volja drugačna kot moja?
Skoraj bi lahko rekli, da ostajaš hladen ob moji bolečini in stiski,čeprav si ravno ti tisti, ki me preizkušaš.
Gospod, zakaj?
Ker te zdaj ne poznam več iz pripove- dovanja, ampak iz oči v oči, vidim, da si ti tisti, ki me tepe. To sem prav tako opazil kot Jeremija.
Poslušaj, Gospod, kaj more človek trditi o tebi: Strašno je izkustvo, da Bog more vse, da te celo namenoma pusti trpeti.
Drži, da more.
More in nikogar drugega kot svojega la- stnega Sina je pustil pribiti na križ. Do- pusti, da mogočni teptajo in zaničujejo uboge. Pusti, da nedolžni trpijo.
To je veliki petek. Ura, ko vsi beže, ura teme.
Kalvarijska noč je resnično višek naj- globlje teme, ki jo je doživel človek na zemlji.
Moj Bog, moj, Bog,
zakaj si me zapustil? (Ps 22,2).
Zakaj, Gospod?
Zakaj, Gospod?
Zakaj?

Ob 2. obletnici prihoda sester Matere Terezije v Ljubljano

Ne spominjam se več natan- čno, kdaj in kje smo v Sloveniji lahko prvič slišali in brali o Materi Tereziji in njenih sestrah. Vem samo to, da me je to kot mladega človeka prevzelo, in da sem si želela še več slišati in vedeti o njej. Tako je bil njen prihod v Zagreb marca 1978 za nekatere pravi izziv - šli smo tja.To srečanje je bilo res enkratno Ne zaradi velikega števila ljudi ali veliko lepih besed ali osebnega razgovora ali kakega posebnega programa. Name je naredilo tak nepozaben vtis spoznanje- doživetje,tisto prvo soočanje s to ženo Pred nami se je pojavila v veliki gneči, vsa majhna in neznatna-kot pooseblje- na dobrota, ponižnost in zbranost. Ta trenutek, tak, poln tega spoznanja, je postal v meni temelj za vsako njeno misel in dejanje. In vsako razmišljanje in srečanje z njo in njenimi sestrami je povezano s tem najglobljim doživetjem.
Veliko in lepo presenečenje za Cerkev na Slovenskem pa je bilo, ko smo pred dvema letoma zvedeli,da bo Mati Tere- zija odprla hišo tudi v Ljubljani.V župniji Ježica so že od vsega začetka prepri- čani,da je prav Božja previdnost hotela da pridejo sestre tja, saj se je prav v tem času spraznila župnijska mežnarija. Ob pomoči škofije, župnije in po dobrih ljudeh je v kratkem dobila novo preoble- ko; prenovljena,belo prebeljena s plavo obrobo kot sari, se mehko in toplo pri- slanja ob desni bok župnijske cerkve. V župniji Ježica so 16.julija 1987 pripravili lepo slovesnost, gospod nadškof dr. A. Šuštar je po sveti maši blagoslovil ka- pelo in hišo, zbralo se je veliko ljudi.
Po tem prazničnem razpoloženju in nav- dušenju je življenje in delo sester steklo v tistem preprostem vsakdanjem ritmu - značilnem za to skupnost - kot da so sestre tam že od vedno. Življenje v molitvi, skromnosti, edinosti in veselju daje mir, ki je utrip večnosti.
Sestre vstajajo zelo zgodaj, se zbirajo pri jutranji molitvi, premišljevanju in da- ritvi, potem odhajajo za ves dopoldan v mesto, po domovih k ubogim. Po kosilu je čas za sprostitev in kratek počitek, potem spet delo zunaj. Vsak dan je ob- vezna ura molitve pred Najsvetejšim. Takrat sestre molijo za vse misijonarje in misijonarke ljubezni po vsem svetu, za vse najbolj uboge, za vesoljno Cer- kev in vse ljudi.To gledanje in slavljenje Boga je moč, ki enoličnosti dneva daje smisel in ga z vsakdanjo Evharistijo spre minja v daritev in dar.
Vsak dan je sprejeta in srečna peščica ubogih.Morda ti pri nas res ne potrebu- jejo ravno kruha:potrebujejo pa človeka ker so sami,ker so nemočni,ker so stari in sklerotični, ker so zgubili vero, zau- panje, ker jih je strah, ker so bili toliko in tolikokrat ranjeni itd...
Težko,skoraj nemogoče je živeti brez teh vrednot. Še teže je verjeti, da je sploh vredno tako živeti. To je res tema, v katero mora posvetiti Luč... A kako?...
Sestre imajo dar,karizmo, da kmalu od- krijejo "svoje".Zato tudi pri nas niso bile v zadregi. Nekateri so namreč ob njiho- vem prihodu imeli resen pomislek, češ, če je sploh potrebno, da so tu, saj pri nas imamo kruh in ni tako velikih reve- žev. Morda smo bili bolj v zadregi mi, zaradi naših pričakovanj in njihovih od- ločitev.
Sestre pa lahko ves čas srečujemo v središču mesta, na trgu, kjer je toliko pijančkov, postopačev, ljudi, ki brskajo po smeteh in prosjačijo.Te sestre kma- lu odkrijejo, jih prepoznajo, začutijo, pogrešajo, razumejo. Da, jemljejo jih za svoje, saj pravi Mati Terezija, da je ne- mogoče razumeti nekoga, če z njim ne deliš tega, kar ga zadeva in boli. Zato tudi tako stroga zaobljuba uboštva in služenje najbolj ubogim. Tudi po kletnih in podstrešnih luknjah in zanemarjenih, slabih stanovanjih so jih našle.Poskušale so jih čim več najti na kolodvoru,po sa- motnih ulicah, pozimi,ponoči. Ljubezen, ki je iznajdljiva in vse vidi, je pomagala sestram tudi v naših domovih za osta- rele in invalidne osebe odkriti in poiskati tiste, ki jih nihče ne obišče. In prav za te so se zavzele, jih obiskujejo in raz- veseljujejo z majhnimi pozornostmi in pogovorom.Srečujemo pa jih tudi v bol- nišnicah, na srečanjih in romanjih.
Kaj lahko naredijo štiri žene?Seveda ne morejo, tudi če so Misijonarke ljubezni, razrešiti vseh perečih težav vseh vrst trpljenja. Vendar pa naredijo vse, kar le morejo. Kapljico v ocean. Če te ne bi bilo, bi oceanu nekaj manjkalo - pravi Mati Terezija.
Mnogo časa posvetijo sestre tudi obi- skovalcem, ki pridejo k njim. Povezane so z Bolnimi sodelavci in Sodelavci Ma- tere Terezije. Največ pa vsem pomenijo skupne ure adoracije vsak mesec, ko v skupni molitvi,češčenju in izročanju Bo- gu vsega,najbolj pa trpljenja in bolezni, želimo vsi narediti zanj nekaj lepega. Tako se prek skupnosti vključujemo v vesoljni načrt odrešenja in tako globoko začutimo, kako smo vsi eno Kristusovo telo, Cerkev.
Tako, nekoliko smo pokukali v to skriv- nost iznajdljive Božje ljubezni in skrbi za uboge po vsem svetu - v preobleki sari in po Duhu, ki je dan Materi Tereziji. Zakaj pa smo se z njo srečali mi? Zato, ker smo radovedni? Ne, to gotovo ne! Vzemimo si čas in odkrijmo klic Ljubezni ki nam je dan po njej in po njenih ses- trah!
Ljubezen nas zanesljivo kliče, najprej tam, kjer smo in v tem, kar smo in kar imamo. Le-te misli Matere Terezije pa nam bodo v pomoč:

• Imejmo vero,da je v strtem telesu duši ali duhu in v zanemarjeni zu- nanjosti in notranjosti vedno in po- vsod resnično skrit Kristus in prosi za pomoč nas, ki smo ga srečali.
• Vsak dotik reveža ali bolnega bodi spoštljiv, kajti tu je navzoč isti Kris- tus kot v Sv. Kruhu. Bodimo srečni, da mu lahko pomagamo.
• Tam,kjer smo,moramo biti upanje trajne sreče, vsakomur, ki je pove- zan z nami. Prav doma najprej, dom je prvo območje ljubezni,pobožnosti in služenja.
• Nimamo časa..., da bi se veselili drug drugega; nimamo časa, da bi spoznali in razumeli drug drugega. Zakaj? Vzemimo si ga!
• Mati naj se nikoli ne boji Božjega darila - otroka. Tako nam danes Bog govori po Materi Tereziji, ker bi rad dobro nam vsem, v družinah in v domovini.

s. Joža

Podpis k fotografiji:
Misijonarki ljubezni, ki živita na Ježici v Ljubljani, sta se udeležili seje komisije za diakonijo Ljubljana-mesto.

ZAKAJ SI PRIŠEL?

V nedeljo, 23.aprila 1989 ob 10.uri smo se v cerkvi sv.Antona na Viču v Ljubljani zbrali ostareli, bolni, invalidni s svojimi spremljevalci in prijatelji. Bilo nas je veli- ko.Zbirali smo se med molitvijo rožnega venca s petjem. Mašno daritev je za nas opravil bolniški župnik Miro Šlibar. V nagovoru nam je ponovil vprašanje z vrat trapistovskega samostana: "Zakaj si prišel"? Sam je iz bogoslužnih beril, ki jih je povezoval v lep,spodbuden govor odgovarjal: 1. zaradi vere v božjo do- broto,ki smo jo tu utrjevali in 2. zaradi medsebojne ljubezni, po kateri nas morejo spoznavati za Jezusove učence Utrjeval je v nas tudi pomembno zavest da je naše kakršnokoli trpljenje velike vrednosti za nas in za druge, za Cerkev in domovino, če ga sprejemamo in pre- našamo z velikim trpinom - Kristusom.
Precej starih in bolnih se je okrepilo tudi z zakramentom sv. maziljenja, katerega pomen nam je razložil, in še ob Kruhu močnih.
Tako smo se duhovno podprti zbrali še k telesnemu okrepčilu v prijetnem in pri- srčnem razpoloženju ob medsebojnem spoznavanju, pesmi in molitvi. Izkušena trpinka,ki je vajena takih srečanj, se je navdušeno pohvalila: "Bilo je enkratno!"
V imenu vseh prizadetih udeležencev se prisrčno zahvaljujem g. Šlibarju, tukaj- šnjim patrom,in vsem,ki so nam to sre- čanje omogočili in pripravili,gospodinjam za dober, domač prigrizek, mladim za strežbo in šoferjem za prevoz. Vsem Bog bogato poplačaj!

S.

OBISK G. NADŠKOFA

Na tiho nedeljo je bil nadškof dr. Alojzij Šuštar na obisku v župniji Videm-Dobre- polje. Ker je bil naš župnik sam, je op- ravil dve sv. daritvi. Svoj prosti čas pa je g. nadškof izkoristil za obisk v domu Ponikve. Vsi starejši, bolniki in invalidi so bili njegovega obiska zelo veseli.Pre- prost in nasmejan,kot zna vedno biti,je g. nadškof pristopil k vsakemu, ga na- govoril in mu v pozdrav stisnil desnico. Ko se je poslavljal, je vsem zaželel ve- sele velikonočne praznike in v spomin dal svojo podobico.
G. nadškof,v imenu vseh oskrbovancev in vseh, ki skrbijo za nas v Domu, se Vam za obisk in prijazne besede iskreno zahvaljujem z željo, da nas še kdaj obi- ščete. Vedno Vas bomo veseli. Vam g. nadškof in vsem slovenskim škofom is- kreno želim in voščim tihe notranje sre- če ob prazniku Kristusovega vstajenja. Pri odgovornem delu za narod in Cerkev doma in v svetu vam zagotavljamo pod poro v molitvi in želimo, naj vas vstali Zveličar podpira s svojim blagoslovom in varuje zdravje.V imenu vseh še iskrene pozdrave.

Karolina

Z GOSPODOM VSTANIMO V NOVO ŽIVLJENJE

V župniji sv. Jakoba v Škofji Loki je po zaslugi dokaj aktivnega diakonijskega sveta že kar samoumevno,da prizadevni prostovoljci pred vsakim večjim cerkve- nim praznikom pripravijo srečanje ali vsaj sv. mašo za bolnike, invalide, kakorkoli prizadete, ostarele in njihove prijatelje. To naj ne zveni kot hvalnica njihovemu delu,ampak bolj kot spodbuda vsem župnijam, kjer se diakonijska dejavnost šele prebuja,na novo oživlja ali ustana- vlja, kajti bistvo bogastva, izkušenj in spoznanj je v tem,da ga darujemo drug drugemu.
Na cvetno soboto smo se zbrali v farni cerkvi ob molitvi rožnega venca, da bi kot ena družina skupaj z Jezusom čim lepše in čim globlje obudili in praznovali spomin na njegov slovesni vhod v Jeru- zalem, kjer je dovršil velikonočno skriv- nost. Sv. mašo je za nas in za vse, ki zaradi slabega vremena, narave bolezni ali kakršnegakoli drugega vzroka niso mogli biti telesno med nami,a so bili to- liko bolj duhovno,daroval kaplan Slavko Kalan.
V bogoslužju Božje besede smo prisluh- nili evangeljskemu odlomku po Luku, ki govori o Jezusovem trpljenju in smrti na križu. Marsikdaj nas srh spreletava ob vsej krutosti in nečlovečnosti Jezusovih krvnikov,a ob tem premalokrat sami se- bi in svetu odkrito in iskreno priznamo, koliko bolečin prizadejamo Njemu mi sa- mi s svojo samozadostnostjo, straho- petnostjo in častihlepnostjo.
Med sv.daritvijo je mašnik delil zakra- ment bolniškega maziljenja,ob koncu pa je blagoslovil nas in zelenje, da bi Božji blagoslov in ljubezen prešla na vse nas, ki smo bili ob oltarni mizi, in po nas na vse naše bližnje, s katerimi smo se med prazniki srečevali.Po maši so nam otroci razdelili blagoslovljeno zelenje in veliko- nočne čestitke, ki so jih preprosto, a toliko bolj pristno naredili birmanci naše župnije.
Ob koncu zapisa o nepozabnem in lepo preživetem sobotnem popoldnevu naj se zahvalim s. Bogomili in otroškemu pevskemu zboru, ki nas je razveseljeval s svojim prisrčnim petjem.Hvala birman- cem in vsem,ki ste kakorkoli pripomogli, da je bilo to popoldne za vse nas svet- lejše in prijetnejše in tako vir novega upanja in poguma. Bog povrni!

Alenka

RADOST PRAZNIKOV NAS POVEZUJE

Praznike potrebujemo in si jih želimo.Če smo lahko tudi pri maši,je še vse lepše. Tako je tudi v domovih upokojencev,kar je prineslo letos že lepa doživetja. Za pretekli božič so bile posredovane sta- novalcem domov tudi dobre želje ljub- ljanskega nadškofa. Zvrstilo se je več slovesnosti v teh ustanovah.
Koliko je pomenila starejšim, bolnikom in teže gibljivim, tudi mlajšim, navzočnost pri maši v našem Domu v Kamniku; tako ob božiču kot veliki noči! Obe je vodil p. Tomaž Menart. Bila je lepa spodbuda nam, stanovalcem, saj nas je navdala s prazničnim veseljem.Nismo bili osamljeni; veliko nas je bilo, ko nas je slovesnost povezala,ker smo skupaj doživljali mašo poslušali nagovor. V njem je zlasti pou- daril,naj bi cenili drug drugega in ostali v prijateljstvu z Bogom.Petje prazničnih pesmi nas je osrečevalo tudi za veliko noč, saj je največji praznik veselja že 2000 let zaradi Kristusovega vstajenja. Tedaj smo se ponovno zbrali v dvorani, bolniki,starejši in mlajši, k sv. maši. Kri- stus je premagal smrt. Smrt, ki se je ne bojimo. To so le vrata v novo življenje!
S pesmimi za praznik in Mariji v čast smo z veselimi srci sledili obema srečanjima. Skupno praznovanje nas je napolnilo z radostjo in nas še bolj medsebojno zdru žilo.

Marija Lavrič

11.aprila so se v šentpetrskem župnišču zbrali člani štiriindvajsetih župnij ljub- ljanske dekanije, ki delajo na področju diakonije v posameznih župnijah. Po sv. maši smo izmenjali izkušnje z ustanova- mi,ki so posebej v službi človeka v me- stu Ljubljana: sestre Matere Terezije, Kronika dobrega, Servis dobrote mladih. Zbranim je pogovor pomagal,da bi vsak na svojem področju še več naredil za potrebe, ki jih v Ljubljani ni malo.

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

2. Celovitost človekovega zdravja in Cerkev

V prejšnjem poglavju smo se lahko za- mislili ob ugotovitvi, da je danes vedno več mladih ljudi,ki so hudo bolni.Različni zdravstveni strokovnjaki priznavajo, da klasično zdravljenje ne more več poma- gati bolnikom današnjega časa.
Veličasten razvoj "tehnične medicine" je rešil marsikateri bolezenski problem, toda ne more biti kos nalogam, ki jih od medicine zahtevajo nove oblike bolezni. Medicina je odpravila večino nalezljivih bolezni,povečalo pa se je število bolezni srca in ožilja,presnovne motnje, revma, rak, različne oblike duševnih motenj in - v zadnjem času - AIDS.
Današnji nauk o boleznih opozarja na tri vzroke obolenj: dednost, vpliv fizikalnega in družbenega okolja. Vedno več je t. i. "človeških" bolezni, ki nastajajo zaradi različnih življenjskih na- vad, čustvenih pretresov ter motenj v dozorevanju osebnosti. Poleg že znanih vzrokov,ki npr.sprožijo srčno kap (maš- čobe in sladkor v krvi,visok krvni pritisk cigaretni strupi ipd.), opozarjajo neka- teri raziskovalci na močen vpliv člove- kovega življenjskega okolja. Znano je, da obup, kronični psihosocialni pritiski in ovire v vedenjskem prilagajanju lahko sprožijo raka. Nekatere bolezni so po- sledica napora,da bi se človek prilagodil zahtevnim razmeram življenja. Pri tem pride do t.i. konverzije do spremenjene reakcije človeškega bitja na prej ome- njene vzroke.Duševne motnje,ki nasta- nejo zaradi psihičnih konfliktov,se spre- menijo v telesno obolenje. Migrena je npr.lahko posledica zadržanega agresiv- nega vedenja,strah pred izgubo (gmotno čustveno,položaja ipd.), lahko povzroči trdovratno obstipacijo (zapeko). Človek si bolezen 'vzame' kot zaščito,npr.gripo ker ne sme pokazati pred drugimi, da je preutrujen in šibak. Bolezen pa je opra- vičljiva v očeh vsakega človeka. Uležeš se v posteljo in čakaš,da ti prinesejo čaj ali še kaj drugega. Spet si lahko kakor otrok. Gotovo,da duševni vzroki niso e- dini,toda njihov vpliv je lahko zelo velik.
Iz izkušnje vemo,da v večji skupini ljudi v kateri je bolnik z gripo ali celo tuber- kulozo, obolijo samo nekateri. Zakaj? Ljudje, ki nosijo v sebi nerešene spore, prej zbolijo kakor tisti, ki spore uspešno rešujejo.Posledica opisanih spoznanj so nove oblike terapije (vedenja, življenja v skupnostih itd.).
Tudi Cerkev je skupnost ljudi, ki se sre- čuje z opisanimi pojavi in problemi.Kako se vse to zrcali v življenju vernikov v Cerkvi?
Cerkev je skupnost ljudi, ki jo zadnji cerkveni zbor imenuje "prazakrament", znamenje in orodje za odrešenje ljudi in za povezavo z Bogom in ljudmi. Prav zaradi tega bi morala tudi teologija dru- gače razumeti svoje poslanstvo.Najbolj pomembno mesto v krščanstvu ima Je- zusovo vstajenje,ki pomeni za nas upa- nje, da bomo tudi mi vstali od mrtvih. Prepričani smo, da smo verniki eno s Kristusom, da nas oživlja njegov Duh. Cerkev mora kot družbena ustanova sprejeti svojo vlogo v družbi.Videli smo, da so mnogi ljudje danes ogroženi in da zbolijo zaradi socialnih, družbenih vzro- kov.
Če upoštevamo družbene vzroke obolenj moramo biti pozorni na govorico današ- njega človeka.Beseda zdravje pomeni v različnih jezikih poseben odnos do same ga sebe in do drugih. - Nemška beseda za zdravje je Gesund (pride od korena geschwind) in pomeni krepek, močan, vitalen. Arabska beseda Šalom pomeni človekovo celotno dobro počutje, zlasti mir v medosebnih odnosih. Tudi latinska beseda integritas pomeni celoto. Podo- bno tudi heil in whole govorita o celovi- tem dobrem počutju. Iz te besede tudi pride beseda katoliški. Za Cerkev s sre- diščem v Rimu pravimo, da je katoliška, kar pomeni, da je namenjena vsem lju- dem, ne samo krščenim.
Vse to nas uvaja v družbeno razsežnost naše vere. Zdrav sem takrat, ko sem v skupnosti z Bogom, z drugimi in sam s seboj. Bolezen ni samo pomankljivo de- lovanje kakšnega organa, ampak je po- gosto tudi posledica porušenih odnosov do Boga in drugih. Ljudje, ki so izgubili stik, odnos z drugimi ljudmi, lahko zelo nevarno zbolijo. Pretrgani odnosi med ljudmi so zato zelo nevarni. Če so med nami prekinjeni odnosi,nam nekaj manjka

Zdravje lahko povezujemo z odrešenjem in s svetostjo. Pod tem vidikom je potemta- kem vsaka bolezen znamenje neodrešenega človeka in grešnosti. To ne pomeni,da sem zbolel zaradi svojega greha, ampak je greh drugih (greh sveta) vzrok moji bolezni. Greh me je prizadel in zato sem zbolel. Gre za grehe naših družbenih odnosov. Kako zelo lahko ljudje trpimo zaradi hudih besed, ne- sporazumov, očitkov, groženj, laži, krivic, sovraštva itd.
Teologija nam razlaga, da se za vsemi ob- likami zla in trpljenja in s tem tudi za bole- znimi skriva zadnji vzročnik - izvirni greh.
Če vse to upoštevamo,bomo kmalu prišli do spoznanja, da samo telesna ali organska terapija in rehabilitacija ne moreta poma- gati pri obolenjih današnjega človeka. Za pravilno zdravljenje moramo besedo tera- pija mnogo širše pojmovati.
W. Beinert razlaga grško besedo terapija in pravi, da pomeni "služiti". Tej besedi in pomenu je sorodna beseda "diakonein" in "leiturgein".Danes poznamo besedi diakonija in liturgija zelo dobro v Cerkvi. -Diakonija pomeni služenje.V liturgiji pomeni diakon služabnik pri sv. maši, zlasti pri slovesnih škofovskih mašah. - Prvotno pa je diakon služil lajšanju in zdravljenju slabih medčlo- veških odnosov, ki so nastali v prvi Cerkvi, kot beremo v Apostolskih delih.Diakon,člo- vek,ki služi človeku v njegovi stiski,prihaja z njim v zelo ozek stik. Prav z osebno bli- žino pomaga trpečemu človeku.Takšni naj bi bili zdravniki: ljudje, ki naj bi prihajali v oseben stik s trpečim človekom. In ta od- nos je zdravilen. - Žal so danes zdravniki vedno bolj pogosto z bolnikom v stiku samo še prek izvidov-"papirjev"-ali računalnikov.
Današnja terapija, medicinska ali verska, cerkvena, bi morala upoštevati vsega človeka,vse njegove razsežnosti in potre- be, zlasti potrebo po bližini človeka, ki bo gradil porušene medčloveške odnose.
Kakor se je medicina pretirano in nezdravo preveč posvetila proučevanju in zdravlje- nju posameznih organov,tako se je žal tudi krščanska teologija zaradi vplivov grške filo- zofije preveč posvetila odmaknjeni vsebini vere. Iz Jezusovega "veselega oznanila" o Božji ljubezni je nastal nauk, ki se ga mora vernik naučiti. Teologija je versko življenje tako "spiritualizirala - poduhovila", da so verniki izgubili pravi odnos do telesnosti. Razvil se je verski individualizem, ki je mo- čno prizadel občestveno življenje Cerkve.
Krščanstvo še danes zaradi tega trpi in je marsikje bolno,neprivlačno za ljudi. Še večjo škodo so verniki doživeli na področju čust- venega življenja,ki je bilo v očeh nekaterih učiteljev vere neposredno povezano z gre- šnostjo.
Enostransko pojmovanje verskega življenja je močno vplivalo tudi na odnos do bolezni in zdravja.Če so kristijani govorili o bolezni so včasih pretirano poudarjali osebno gre- šnost. In če so govorili o zdravju, so mislili predvsem na "duhovno" zdravje. Področje telesnosti so prepuščali dobrodelni dejav- nosti,ki je bila prepuščena dobri volji verni kov. To se je dogajalo v teologiji in v pas- torali.V nemško govorečih deželah so zato rekli duhovniku: Seelsorger,kar smo preve- dli z besedo dušebrižnik. Vse to govori o potrebi, da se verniki in duhovniki bolj jas- no zavemo potrebe, da imamo tudi takrat, kadar govorimo o bolnikih,pred očmi vsega človeka.

NEKAJ ZA TINO

S Tino sva se veselili pomladi, a že v prvih pomladnih dneh je deklica zbolela. Veliko noči sem prečula ob njej. Na veliko noč je bila Tina veliko bolj zdrava.Tako smo lahko obiskali bolnega pradedka in prababico na Štajerskem; male Tine, svojega "sončka", sta se zelo razveselila.
Aprila sem imela rojstni dan. Prijatelji so poskrbeli,da sem ga lepo praznovala.Dobila sem precej pošte s prisrčnimi voščili in spo dbudami. Prijateljica in njena mama sta mi prinesli torto. Zvečer je prišla k meni prija- teljica v službo in mi povedala, da jih je še nekaj, ki bi mi radi voščili. Prijatelji so naju pričakali na parkirišču. Tina je bila obiska zelo vesela,posebno ko smo postali vsi ra- zigrani. Prepevali smo, se pogovarjali in se šalili. To je bilo nekaj za Tino, tako da je navdušeno pomagala. V prijetnem razpo- loženju je minil večer in praznovanje, ki mi bo ostalo v lepem spominu.

mama Olga

ZAVRTI V SANJAH

Jean Vanier pripoveduje svojo izkušnjo z duševno bolnimi ljudmi

Izkušnja, ki jo imam z duševno bolnimi, je gotovo nedorečena, vendar resnična. Že dolgo časa srečujem starše,ki imajo duše- vno bolnega otroka in iščejo mesto,kjer bi ga sprejeli.Po drugi strani določeno število mladih z motenim ravnovesjem prihaja v L'Arche, v upanju, da bodo našli zavetje v topli skupnosti. Mnogo moških in žensk, ki jih sprejemamo kot duševno prizadete,kaže tudi resne motnje osebnosti.Že od malega lahko nosijo sledi otroške psihoze. Drugi so žrtve raznih stresov zaradi zavračanja.Te- mu se pridružujejo bolj ali manj resni sim- ptomi nevroze. Po poklicu nisem psihiater, niti psiholog.Razmišljam samo kot vzgojitelj ki nenehno srečuje trpljenje tistih,ki trpijo in ga povzročajo tudi drugim. Globoko se čutim povezanega z njimi, ki jih imenujemo "duševno bolni" in iščejo okolje,ki bi jih spre jelo, kjer bi delali in živeli v spoštovanju. Družba in mi vsi moramo najti zanje prave prijatelje,ki bi jim znali pomagati, da bi od- krili ali obdržali smisel življenja, upanje.

Če je potrebno in duševno bolni ne meni, da ne zna povedati kaj mu je, potem ni sramotno pogovoriti se s psihiatrom. Gre za posebno bolezen, kako duševno bolna oseba sprejema resničnost in kako se nanjo odziva. Paranoia je npr.bolezen,ki ustvarja pri človeku neprestano občutek,da ga pre- ganjajo, in ne vidi resničnosti take, kot je, in ne zna graditi na dejanskih tleh.
Drugi ne morejo prenesti resničnosti. Otrok ki so ga pustili starši samega v bolnišnici, ne more popolnoma sprejeti samote, kjer mu nihče ne reče:"Pomemben si." Kako naj bi gledal nase pozitivno, če ga zaničujejo zaradi bolezni ali prizadetosti?Če se mu zdi resničnost peklenska,se zateče v sanje ali k fantaziranju.Končno,vsi kdaj to počnemo Kadar je zares težko, iščemo zavetja v sanjah, ne v sanjah noči, pač pa dneva. Duševno bolni so zavrti v svojih sanjah. V določenih primerih je osebnost popolnoma pretresena, ne vidi več resničnosti. Drugi- krat se zaveda svojih težav, toda ne zna se prilagoditi vsakdanjemu skupnostnemu življenju. Te ovire skoraj vedno zahtevajo psihiatrov poseg. Ne smemo zamenjati,kot pravi dr.Lamarche, življenjske krize bivanja s patološkimi krizami,ki so stalne ovire. Dr. Terruwe,holandski psihiater,misli,če so bile v Freudovem času mnoge nevroze zname- nje trde vzgoje je to danes zaradi nepotr- jenosti ali velike negotovosti.
V svoji praksi je srečal mnogo ljudi s simp- tomi shizofrenije,v resnici pa so bili sila krhki, zmedeni,globoko raztreseni in razosebljeni, ker so izgubili smisel za identiteto, brez upanja in brez motivov. Vsi dobro vemo,če imamo pobudo, potem je tudi dobra volja za delo,da vedno znova začenjamo.Življe- njska moč spodbuja motivacijo in obratno.
Ko smo brez izhoda in v sebi zlomljeni, tvegamo, da izgubimo veselje do življenja. Takrat potrebujemo koga, s katerim lahko delimo svoje življenje in trpljenje, svojo zmedo, koga, ki nas razume, razbremeni, opogumi. Postopoma obnovimo zaupanje v življenje in vase. Če pa ne najdemo tega spremljevalca, tvegamo resne ovire, kot je bolezen. Freud je menil: mnogo motenj prihaja od "očeta". V našem času pa smo predvsem žrtve,ker nas zanemarjajo starši najbolj očetje. Dr.Terruwe meni, da mnogi, ki imajo simptome shizofrenije, potrebujejo koga, ki jih bo opogumil, jim pomagal najti lastno osebnost in darove. Napaka, ki naj bi se ji izognili v soočenju s kom, in je v bivanjski krizi, ko se počuti samega, neko- ristnega, nesposobnega, da ga peljemo k psihiatru. Če se počuti že nekoristnega ali čuti, da je duševno bolan, potem tvegamo še bolj,da izgubi zaupanje vase. Stanje se bo še poslabšalo. Potrebuje spremljevalca, tudi psihiatra, ki mu reče: "Nisi bolan, si preprosto tesnoben, izgubil si zaupanje v sebe.Bodiva malo skupaj in začel boš zopet delati, živeti."

Spremljevalec težko najde pravo razdaljo v odnosu z duševno bolnim ali duševno ranjenim. Ti največkrat niso imeli pravega odnosa s starši,zato iščejo nekakšen funk- cionalen odnos, hkrati pa se ga bojijo prav zaradi slabih izkušenj.Ko postane ta odnos preveč tesen, postane tudi ranjena oseba preveč odvisna in zahtevna. Tisti,ki ga ima rad, beži,ga je strah,odkrije,da je ta odnos nevaren, ker v določenem trenutku lahko izzove celo zavrnitev. Spremljevalec mora ohraniti pravo razdaljo,da bi se izognil pre- velikemu pričakovanju ali razočaranju.Zato strokovnjaki zahtevajo umik in določijo čas posveta,da ne bi bolnik postavil pretesnega odnosa od začetka, in da ve za meje tega odnosa. Tako ne more prenesti želje, da bi videl v psihiatru očeta ali mater. Spremlje- valec,ki ni strokovnjak,mora tudi postaviti meje v odnosu, in sicer, da se obveže po svojih odgovornostih, da razloži, kar more dati in česar ne more. Sčasoma z medse- bojnim zaupanjem vzbrstijo prvi cvetovi, prve klice življenja.

Na področju duševne bolezni vznemirja,ka- ko nekateri strokovnjaki obtožujejo starše. Ti so potem še bolj izgubljeni oziroma iz- gubljajo kakršnokoli spontanost pri otroku. Neprenehoma se analizirajo,obtožujejo.Na- gloma prehajajo od nežnosti k jezi ali strahu
Starši vedo: če je njihov otrok duševno bolan, potem je za to tudi temelj, in sicer njihovi medsebojni odnosi.Nasprotja,včasih nehoten odklon, so sprožila ali poslabšala stanje, ne da bi to bili tudi pravi vzroki. Včasih se duševno bolni ne more ločiti od svojih staršev zaradi prevelike navezanosti zdi se kot ujet. Od staršev pričakuje pre- več, ti pa mu na to ne morejo odgovoriti. Nastajajo nerešljivi spori.In če otrok zapu- šča starše, doživlja,da je še bolj zavrnjen. Zaprt krog. Videl sem mnogo takih zaple- tenih in bolečih primerov, ne da bi bili našli možno rešitev.V vseh teh okoliščinah starši potrebujejo podporo,da bi našli pravo držo, da jih ne bi sodili in obsojali. Oseba, ki je duševno bolna ali je v bivanjski krizi, je predvsem človek, ki trpi. V sebi je zlomljen in potrebuje veliko spoštovanja ter sočutja Toda s svojim obnašanjem in nepotešljivimi zahtevami zbuja strah in nemir človeku, ki mu je blizu. On, ki tako potrebuje, da ga kdo sprejme, doživlja prav nasprotno.
Duševno bolnega privlačujejo predvsem krščanske skupnosti. Pogosto išče pomoči in podpore v tem,kar je religioznega. Toda mnogi psihiatri se bojijo vsega,kar je religi- ozno, ker se jim zdi to mitično in spodbuja k iluzijam. Tudi mnogi duhovniki se bojijo duševno bolnega,njegove bogate domišljije ki lahko hitro vodi do "napačne mistike". Potem so nekateri kristjani, ki preveč pre- prosto verjamejo, da toplo sprejemanje in molitev lahko pozdravita vse. Nočejo ver- jeti, da je bolezen resnična in da zahteva tudi strokovno pomoč. Privlačnost, ki jo čutijo duševno bolni do religije, je resnična Razodevanje tega je npr. poškodovanje svetinj ali kipov kot napadalna oblika.Toda pretiravanje je morda samo neka oblika in izraz.Ne bi smeli vsega tega vnaprej zavra čati.Lahko je celo to izhodišče za pogovor V resnici gre za izvirno željo.
Prava religioznost je globoko realistična, tako je lahko tudi globoko terapevtska. Če izhajamo iz Božje besede, molitve, lahko pomagamo duševno bolnemu,da najde pra- vega spremljevalca,da služi,da je dober do drugih in da odkrije v veri, da ga Bog ljubi. Spet more najti zaupanje vase. Ko najde duhovnika, polnega sočutja in usposoblje- nega, ko mu daje zakrament sprave z od- puščanjem Jezusa Kristusa, lahko najde tolažbo v svoji skrupoloznosti in občutku krivde, tudi če ta ostane bolesten. Toda sam duhovnik je premalo. Duševno bolan človek tvega,da ga prosi preveč.Potrebuje še skupnost, ki se ustvarja v odnosu in v mejah.
Po trpljenju Jezusa Kristusa more duševno bolni najti smisel lastnemu trpljenju, mora razumeti, mora reči Bogu v jasni zavesti da, Oče... To je Bog v svoji ljubezni in je onkraj njegovih halucinacij, bremena in ga lahko najde duševno bolni v globini svoje zavesti. V tem je skrivnost milosti.

Ombre e luci, januar-marec 1988, str. 11-16

Prevedel Jože Potrpin

ČLOVEK JE USTVARJENO IN USTVARJALNO BITJE

Preprosta ugotovitev,da je človek ustvar- jeno bitje, kreatura, pomeni, da ni nekaj samo po sebi umevnega. Je bitje,ki je že v svojem izvoru v razmerju, v odnosu, osmi- šljeno, torej bitje, ki ni samo. Očitno pred našimi očmi poteka spreminjanje, v katero je vključeno vse,kar biva,predvsem človek
Ko bi pogledali na to, kar so o človeku govorili še do nedavnega, potem bi odkrili predvsem govorico o krepostih, kot so pri- dnost, urejenost, natančnost, zanesljivost smisel za poslušanje,obvladovanje samega sebe.Danes se ob tem vprašanju prebujajo ne čisto nova, pa vendarle precej različna gledišča: delo za mir,solidarnost s prizade- timi, poudarjanje zdržljivosti, zavzemanje za človekove pravice. V obeh primerih vi- dimo, da je za človeka odločilno vprašanje to, kako bo "opravičil" svoj obstoj.
Iskati podobo o človeku in ga upodobiti ni lahka naloga.Lahko bi začeli prebirati stotine strani, ki jih dr. Anton Trstenjak v zadnjem času piše. V eni od svojih zadnjih knjig, "Človek -končno in neskončno bitje" pravi: "Človek je pred vsem svetom nastopil kot človek šele,ko je spregovoril prvo besedo". (379) V ušesih zaslišimo začetek evangelija po Janezu:"V začetku je bila beseda..." Ko si želimo poiskati ustrezno podobo o tem, kaj človek je, ne moremo mimo njegove edinstvene ustvarjalnosti,ki je beseda.To- da omenjena merila za človeka prebujajo domnevo, da je mogoče odgovor najti tudi tako,da si zastavimo vprašanje:Kaj bi človek moral biti. To napetost izražata vprašanji: Od kod sem? in Zakaj (za koga) živim? Vendar tukaj ne gre za razpotje, čeprav ni tako tuje tisto dejstvo, da more človek ob tem, ko misli le na to, kdo je, spregledati, kako nedokončano in omejeno bitje je; ali da ob tem, ko mu je pred očmi predvsem kakršnakoli omejenost, ne vidi, kdo je. V obeh primerih si nalaga breme, ki ga sploh ne bi bilo treba nositi.

Poskusimo torej spregovoriti o človeku kot ustvarjenem in ustvarjalnem bitju. Teh ne- kaj besed noče obseči le omenjeni, včasih tudi tesnobni vprašanji, marveč predvsem poudariti prvoten odnos ustvarjenega bitja do svojega Ustvarjalca. V tem odnosu je človekov patos, ki ga po eni strani napra- vlja neverjetno podobnega vsem drugim stvarem, po drugi pa ga - različnega od vsega bivajočega - postavlja v razmerje do stvari in do Stvarnika, in to toliko, da moremo celo namenoma spregledati člove- kovo vpraševanje po svojem izvoru in si poskušamo zamisliti ustvarjajoče klicanje nebivajočega v bivanje.
J. Pieper meni, da je človek delo tveganja v ljubezni. Imenuje jo veselje nad tem, da nekaj obstaja, nekaj, brez česar ne bi bilo ničesar. Psalmist govori o izkustvu te lju- bezni in pravi: "Popeljal me je na prostrano polje,me osvobodil,ker ima z menoj veselje". (Ps 17, 20) Prvo, kar Stvarnik hoče, je to, da nekaj biva; s tem hotenjem navezuje z bivajočim razmerje, ki daje ustvarjenosti vse dostojanstvo.

Človeka odlikuje njegova ustvarjenost,toda v istem smislu tudi njegova ustvarjalnost, to se pravi,da -kolikor je to v njegovi moči - podarja bivanje v ljubezni. Ustvarjalnost gre v smeri, da prebuja odgovor na Stvar- nikovo tveganje v ljubezni:prvi dej ustvar- jalnosti je v tem, da sprejmem svojo ust- varjalnost in ji dam priznanje.
Hočemo reči: stvarjenje je v teku tukaj in danes. Danes sem ustvarjen in danes si smem zastaviti vprašanje: Kako doživljam svojo ustvarjalnost? Kaj to pomeni, da se je k človeku sklonila ljubezen govorečega Stvarnika? Nekateri to razumejo kot grož- njo in ponižujočo odvisnost. Ob tem je zanimivo, da so otroci,ki se rodijo materam v zaporu, izredno nagnjeni k boleznim. Ni dovolj, da je človek sit. Vedeti mora, da se njegovega bivanja nekdo veseli (prim. 2 Mojz 3,8),in tudi to, da je ustvarjen za to, da bi bil v veselje in da bi se naučil bivati, to se pravi: ljubiti. To je najvišja stopnja ustvarjenosti in ustvarjalnosti.
Človek ni preprosto ustvarjen in prepuščen sam sebi.Človek se svoje ustvarjenosti za- veda vselej, kadar se zave svoje sposob- nosti za osebno razmerje. Gotovo ni nobe- ne stvari, ki bi človeku dajala tako trdna tla pod nogami kakor spoznanje, da se Bog veseli njegove ustvarjalnosti. Kajti s tem, ko se veseli nad tem, da obstaja, mu daje vedeti, da je nenadomestljiv. Obenem pa prav s tem spoznanjem diagnosticiramo nevarno ogorčenje sodobnika,ki mu je ust- varjenost v breme,ki izgublja svojo lastno identiteto, ker ne razume, da je tveganje v ljubezni zastonj, "kar tako", in ki "hoče biti on sam" (S. Kierkegaard). Prav ta člo- vek, ki noče razkrinkati svojega obupa in se spustiti v razmerje,iz katerega izhaja,in ki se tudi noče "izmeriti" v osvobajajočem razmerju do drugih, ne more biti vesel in tudi ne ustvarjalen.
Sicer pa,ko pomislimo na ustvarjenost, mi- slimo na najrazličnejše narejene stvari. Kaj ne bi mogel biti človek "posoda" za besedo in ljubezen?

Tone Mlinar

VSE VZAMEM ZA DOBRO

Pomlad je bila že v razcvetu, a zunaj je divjala neprijazna bur- ja, kot bi se vozili po Primorski. Pot nas je peljala po mirni in lepi dolini proti Štefanji Gori pod Krvavcem.Ustavili smo se na travniku pred hišico, v kateri živi MARIJA JAMŠEK (Šte- fanja Gora 8,64207 Cerklje na Gorenjskem) Preden smo stopili iz toplega vozila na ne- usmiljeno mrzlo burjo, nas je na vratih že pozdravil nasmeh naše Micke, kot jo vsi kličemo. Takoj je stekel sproščen pogovor. Kar "po gorenjsko smo udarili":

Micka, sami živite v tej hiši. Ali vas je kdaj strah, vam je kdaj dolgčas?
Strah me ni; dolgčas pa večkrat. Pa kaj hočem? Poskušam ga kako premagati.

Kakšen je vaš delovni dan? Vstanem ob 7. uri, si skuham malo čaja, potem pa se pripravim k delu. Ves dan delam tu v hiši - pletem košare, ob večerih grem včasih h kakšnemu sosedu ali pa na sprehod.

Kako ste začeli to delo? Imam veselje do tega,pa tudi kakšen dinar si prislužim. Ple- tenja sem se naučila od moža. Z njim sva delala velike koše. Mož je začel, nato pa sva skupaj nadaljevala.Male pa sem se na- učila sama. Te delam kakšnih pet ali šest let. Sedaj pletem večinoma majhne, ker nimam dovolj moči za večje. Material mi prinesejo sosedje, ker sama ne morem več v gozd. Ja, kar dovolj dela je s tem.

Včasih ste imeli tudi kravo?
Ja, to sem imela do svojega 73.leta. Sedaj pa že nekaj let ne zmorem več takega dela.

Kako se potem sedaj preživljate?
Imam kmečko pokojnino,nekaj pa dobim pri pletenju koškov.Tako da nekako gre. Sicer sem pa navajena skromno živeti.

Kaj vam pomeni to vaše delo?
Z njim si krajšam čas. Ne vem,kaj bi delala če se ne bi naučila tega.Brez dela ne moreš biti,če si le kolikor toliko pri močeh. Včasih so rekli, da Bogu čas krade, kdor bi lahko delal, pa noče.

Sedaj ste že dolgo časa sami;kdo pa je bil prej z vami. S kom ste živeli?
Dvajset let sem služila.Že ko sem bila sta- ra 9 let, so me dali služit, ker doma ni bilo dovolj kruha. Bila sem pri več gospodarjih, najprej za pesterno, potem pa za "kravjo deklo". Tako sem vsega skupaj kar 20 let služila. Med vojsko so mi ubili brata, tako sem ostala na domu skupaj z mamo.Potem sem se pa poročila.Mož je imel pridne roke in dobro srce. Skupaj sva živela 21 let, sedaj pa sem že 16 let sama.

Od kje ste pa doma?
Ta hiša,v kateri še sedaj živim,je moj rodni dom. Nikoli si nisem želela, da bi odšla kam drugam, čeprav sem oddaljena od doline. Dom je le dom.

Kakšna je vaša bolezen? Koliko časa vas že spremlja? Ko sem bila stara dve ali tri leta, so me vzeli v Šmartno, kjer je bila mama doma. Tam sem se prehladila. Nekaj časa sploh nisem mogla hoditi. Mogo če je tudi tisto vzrok,da sedaj težko hodim Imam tudi velike okvare na hrbtenici.To se je zgodilo zaradi težkih del v mladosti. Ta- krat sem prijela za vsako delo; tudi orala sem, čeprav sem plug s težavo obračala. Zdravniki pravijo,da se ne da nič pomagati Težko hodim, pomagam si s palico. Tudi sedim najlažje tako, da slonim na rokah.

Kako ste sprejeli ta svoj križ? Ja, kar voljno. Kaj pa hočem? Saj bo še vedno slabše. Dokler bom lahko še sama skrbela zase, bo že šlo. O ja,ti moji križi in težave!

Kakšen je vaš odnos do molitve? Kaj vam pomeni?
Molitev je zame zelo velikega pomena.Brez nje ni nič, ni žegna, pomaga mi voljno po- trpeti. Čez dan molim bolj malo, ponoči pa več. Med delom se spomnim na Boga, kaj več moliti pa ne morem, ker me okolica zmede, ne morem biti zbrana. Marsikdaj molim sredi noči, ko se zbudim.

Kakšni so vaši spomini na molitev iz otroških let? Teh se z veseljem spominjam Otroci smo ležali skupaj in tudi molili skupaj Ko so mama po večerji pomivali, so nas spraševali,če smo že molili, in nam govorili, kaj naj molimo.Ob večerih,posebno pozimi, smo pokleknili okrog mize k molitvi rožnega venca. Rada se spominjam, kako smo se pozdravili ob večerih, ko smo prižgali luč. Oče so rekli: Hvaljen Jezus; otroci pa smo odgovorili Amen.

Kaj mislite o molitvi v naših družinah?
Lepo je bilo doma, ko smo bili vsi skupaj. Danes pa so družine precej razbite in tudi za molitev ne najdejo časa. Zdi se mi, da je temu največ kriva televizija. Sama je ne maram. Imam le radio, da zvem novice, kaj več pa ga ne poslušam.

Kaj pa sosedje? O, ti so pa dobri. Ko sem bila v bolnici in sem prosila za v Dom, ker nisem sama mogla skrbeti zase,ni bilo pro- stora, pa se je en sosed javil, da bo skrbel zame. Pa tudi sedaj me peljejo v cerkev in domov. Kadarkoli je potrebno,mi pomagajo Dobri so sosedje.

Od kdaj poznate Prijateljstvo?
Od leta 1977, ko smo bili v Rimu.

Kako ste se seznanili s tem romanjem?
V Družini sem prebrala in se prijavila.Takrat sem se torej srečala z vami, sedaj pa še vedno držimo skupaj. Takrat je bilo res lepo. Bila sem skupaj z Ulčarjevo in škofom Leničem. Veliko smo se nasmejali. Tudi s papežem sem se rokovala. Šla sem tudi v Lurd in 1984 spet v Rim,a ni bilo nikoli tako fletno kot takrat.

Kaj pa naša srečanja?
Tega se vedno veselim. Komaj čakam, da gremo na Trstenik. Na srečanjih mi je ve- dno lepo. Rada se pogovorim, pa tudi na- smejem.

Kakšno je vaše mnenje o medsebojni pomoči bolnikov?
Mislim, da si bolniki lahko tudi med seboj pomagamo.Sama hodim vsak mesec k neki bolnici, tudi Prijatelja ji nosim in pogovar- java se. Rada grem h komu na obisk, saj sem tudi sama vesela, če kdo pride.

Pa imate kaj obiskov?
Nekaj jih pride od Prijateljstva in pa sose- dovi otroci me radi obiščejo. Neka deklica prihaja skoraj vsak dan, me pozdravi, po- gleda, kako sem, in odide. Včasih poskusi kdo od otrok pomagati tudi pri mojem delu, a to zmorejo le po otročje.

Kako pa je s pošto?
Nekaj je tudi dobim, v glavnem le od Pri- jateljstva. Večkrat jo prebiram, predvsem ob nedeljah, da mi ni dolgčas. Ker že slabo vidim, berem v presledkih.

Imate tudi Prijatelja? Seveda.Tega pre- berem od začetka do konca in to tudi več krat eno številko. Vse rubrike so mi zani- mive. Vedno pa najprej pogledam, če smo kje na slikah. Tako spomini še bolj oživijo. Prijatelj mi je všeč tak, kot je. Ne bom pa nasprotovala, če bo boljši.

Ali bi nam zaupali še kakšen utrinek iz vašega življenja? Marsikaj sem doživela. Veliko lepega, pa tudi žalostnih trenutkov ni manjkalo.Najbolj hudo mi je bilo,ko nama je umrl sinček, star komaj osem dni. Tudi ob moževi smrti ni bilo lahko. A žal, človek ne more prek tega. Kljub vsemu pa nisem nikoli obupovala.V težkih trenutkih se spo- mnim na Jezusa in Marijo, ki sta tudi veliko pretrpela. Potem pa si pravim:"Če je Jezus to pretrpel, bom tudi jaz." Sicer sem pa rada vesela.Niti ne vem,od kje mi to vese- lje. Vem le,da je vse lažje,če me spremlja. Kaj boš pa nergal, če ni treba.
Nekoč sem pogosto hodila v dolino: po bli- žnjici sem pešačila eno uro. Marsikdaj sem šla s košem na rami, pa mi je bilo tudi to v veselje.Danes mladi tega v večini primerov niso navajeni.

Kaj bi lahko rekli o današnji mladini?
Mladi me imajo radi, me spoštujejo. Je pa res, da je vzgoja današnje mladine druga- čna, kot je bila včasih. Mnogi starši vzgojo preveč prepustijo televiziji. Premalo se po- govarjajo in mnogi ostanejo brez molitve. Mislim, da smo včasih tudi bolj spoštovali nedeljo.To je bil za nas res Gospodov dan.

Kakšne so vaše želje za prihodnost?
Rada bi šla s PBI še na kakšen izlet, sre- čanje. Vesela bom, če bom mogla še plesti koške in košare. Želim, da naše kmetije ne bi samevale in propadale ter bi mladi iskali in našli pravih poti v življenje.

Ob prijetnem pogovoru nam je čas prehitro minil. Preden smo se poslovili, nam je dala Micka dobrega kruha, tistega domačega, ki ga kljub bolezni in letom še vedno sama peče.

Pogovarjali sta se: Mili in s. Edith

Podpisi k slikam:
• Pletenja sem se naučila od moža...
• Obiskovalcem rada pokaže svoje mojstrstvo

DROBNE Z MADAGASKARJA

Uredništvu Prijatelja pošiljam pismo,ki mi ga je poslal Klemen z Madagaskarja. Menim, da zasluži objavo. Lep pozdrav!
Dragi Branko!
Prav lepa hvala za pismo in pesem. Čeprav predlagaš,da jo prestavim v malgaščino,bo to zame pretrd oreh. Žal še ne znam toliko jezika, da bi se lahko lotil prevajanja pesmi Morda kdaj kasneje.
Po Božji dobroti smo učakali novo leto. Pri nas je seveda sedaj najhujša vročina. Tudi dežja ne manjka in večkrat se zgodi,da ne morem domov zaradi narasle reke. Na sre- čo reka dokaj hitro odteče. Čakati je treba navadno 12 do 24 ur.
Vse nas v tej vročini precej zdeluje malarija Sam imam tudi to srečo, da traja bolezen le nekaj ur, ker imam seveda takoj pri roki zdravila.Domačinov pa kar veliko umre,ker odlašajo z zdravljenjem ali ne dobe ustrez- nih zdravil.
V vasi je nedavno umrl mož, ki je bil precej znan.Sedaj je naš kraj že tri dni kot izumrt Smrt teh ljudi nas popolnoma vrže s tira. Sedaj bodo več dni posedali in se šli pog- rebščino. Poganstvo je neverjetno močno zasidrano tudi v tistih, ki so že kristjani.
Branko, še enkrat lepa hvala za vse, osta- niva povezana zlasti v molitvi. Pozdrav in Bog s teboj!

Klemen Štolcar

PUSTIMO BOLNIKU NJEGOVO SVOBODO

Večkrat spremlja bolnika v ambulanto še njegova žena. Če se bolnik s tem strinja, tudi jaz nimam nič proti. Moti pa me, kadar ravna žena z možem kakor z otrokom.
Žena je pogosto prepričana,da mož sam ni sposoben povedati,kako je z njim.Vprašam bolnika, odgovarja pa ona in ga sploh ne pusti do besede. Vprašam npr., ali ga kaj boli glava in bolnik mi odvrne, da ne, žena pa mi vpričo njega hiti zagotavljati, da to ni res, da ga boli itd. V tem primeru je naj- bolje, če ženo pošljem ven, zaradi tega je seveda užaljena.
Večkrat so težave tudi s hrano. Mnogi mi- slijo, da je treba bolnika neprestano siliti, naj jé. Bolniku pa se zaradi siljenja hrana še bolj upre. Najbolj mi je ostal v spominu bolnik, ki se je ob kontroli pritoževal, da mora vsak dan pojesti tri zrezke,prvega že za zajtrk. Tako zahteva žena,ker naj bi ga to okrepilo in pomagalo pozdraviti. Njemu pa se meso upira in bi si tako želel jesti kakšno mineštro. Vendar v ženinih očeh mineštra ni dovolj dobra zanj.
Nekateri tudi mislijo, da mora postati bol- nik popolnoma pasiven, ne sme prijeti za nobeno delo, sme se le omejeno gibati. On pa bi tako rad kaj pobrkljal v hiši,se ukvar- jal s čim,kar mu je v veselje,naredil morda tudi še kaj koristnega - skratka,rad bi imel občutek, da lahko normalno živi in da še ni za staro šaro.
Ob takšnih srečanjih mi je težko za bolnika ker ravnajo z njim doma kakor z otrokom. Nenadoma mu odvzamejo pravico,da bi sam odločal o najosnovnejših stvareh v vsak- danjem življenju: koliko bo pojedel in kdaj, kaj in koliko bo delal, kdaj bo šel na spre- hod, kaj bo moral povedati zdravniku itd.
Bolezen je gotovo tudi za svojce izziv.Tudi oni se morajo učiti, da bodo lahko kos novi situaciji. Želijo mu pomagati, toda pri svo- jem velikem prizadevanju za bolnika morajo paziti, da ne bodo šli predaleč in dosegli ravno obratnega učinka. Zato je dobro, če imajo pred očmi tole:
Bolnik in vsa družina naj tudi v bolezni ži- vijo čimbolj normalno.Vedno naj spoštujejo bolnikovo pravico, da sam odloča o svojem načinu vsakdanjega življenja.

Vse leto se vrstijo daljša ali krajša obdobja suše. Občutijo jo narava,človek,duša. Piti, preživeti, napojiti - je skupno hrepenenje. Zbrali smo se ob vodnjaku Žive vode. Pri- jatelj, duhovni voditelj p. Marko Novak, je zajemal iz globin Božje ljubezni in svoje do- brote ter nam dajal piti. Ko pa bosta spomin in poživitev usihala, nam je tehnika v člo- vekovi službi omogočila ponovno zajemati iz Markovega predavanja:

Naslov,usmeritev našega razmišljanja,vse- buje dve vrednoti - vero in človeka. Sta tako povezani, da ne moremo ločevati od vere človekove enkratne, neponovljive, od Boga dane osebnosti. Zato moramo ti dve vrednoti razumevati medsebojno dopolnju- joče, če hočemo svoje razmišljanje in tudi svojo življenjsko pot utemeljiti na resnično- sti in ne na navideznosti ali celo laži. Po- sredovanje vere je pravzaprav neosebna oblika,kajti posredovanje vključuje tistega ki posreduje,in tistega,ki mu je posredovano In to smo vedno mi vsi. Nismo prejeli dar vere od zgoraj, prejeli smo ga od zgoraj po drugem, kajti smo otroci tisočletne dediš- čine krščanske kulture in smo otroci naših verujočih mater in očetov. Vera in človek kot vrednoti sta Božji dar in oboje smo do- bili od Boga. Človek je ustvarjen po Božji podobi. To se pravi,da je v nas vseh neiz- merna dragocenost tega Božjega pečata. "Ljubim te,verujem vate", je prvi rekel Bog. Kdor ni doživel ljubezni,ni doživel te čudo- vite besede ali znamenja "ljubim te",je pre tresljivo okrnjen in poslan v svet s strašno nalogo: izkopati ljubezen iz puščavskega peska, iz skalovja, iz globin zemlje. Ali s kriki po nebu. In vendar, četudi bi te tvoja mati pozabila, je rekel Gospod po preroku, jaz te ne pozabim. Zato,četudi bi bilo člo- veško izkustvo tako pretresljivo brez lju- bezni, verujoči ve, da mu jo je dal Bog in da biva zaradi ljubezni.
Ko je Bog ustvaril človeka in mu dal dar vere je to storil z dejanjem.To je zelo pomenljiv poudarek, kadar govorimo o človeku in o veri. Vnaprej je dejanje, dogodek in potlej šele beseda. Kar poglejmo v prve vrstice Sv. pisma: V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.Malo kasneje je potem rekel:Bodi svetloba. Pa še druge stvari naj bodo. In tudi:Bodi človek. Torej,najprej je bilo deja- nje stvarjenja,dejanje stvariteljske ljubezni za človeka. Potem je bila šele beseda. In če pogledamo na tistega,ki nam je človeka najbolj obogatil,ko ga je napravil za Božje- ga prijatelja,če gledamo na tistega,ki nam je Boga najbolj približal, in osmislil vero ter jo obogatil, tudi On, Jezus iz Nazareta, je bil najprej dogodek in potem šele beseda. Jezus je delal znamenja in učil. Toda prvo dejanje,ki ga je naredil,je bil sestop v našo človeškost, v naše bivanje, v čisto naše življenje. Tako je človek vrednota in vera vrednota je v Jezusu iz Nazareta dobila u- dejanjenje in oznanilo.In zato je vera tista vrednota, ki se gradi na osebnem odnosu z Bogom.Bog je spregovoril Jezusa Kristusa kot svojo besedo ljubezni,da bi mogel člo- vek živeti in postajati človek. To se pravi, treba je bilo božanskega učlovečenja, da je človek lahko odkril svojo resnično podo- bo, kakršen je kot polni človek.
In v tem odnosu, v tem dialogu z besedo Jezusa iz Nazareta, v tem dialogu po učlo- večenem Bogu z Očetom, mi prejemamo vero in edinole po tej poti jo lahko posredu jemo drugim.Tako se v Jezusu iz Nazareta pokaže, da sta človek in vera eno, da sta torej ti dve vrednoti v dopolnjujoči notra- nji povezanosti,katere energija je ljubezen v Jezusu iz Nazareta. Zato lahko živimo svojega človeka ali rastemo v resničnega človeka. In živimo vero kot pričevanje, kot znamenje in kot besedo za neko dejanje le če smo v intimnem, življenjskem,notranjem, stalnem, bivanjskem odnosu z Jezusom.
Jezus je posredoval vero vedno v poveza- nosti z ljubeznijo.Vsa njegova dejanja,vse njegove besede so prihajale iz čiste ljube- zni do Očeta in do človeka. S tem nam je dal zgled, ki vključuje tudi spodbudo, da pravzaprav moremo biti posredovalci vere le tako, kot smo tudi prejemniki. Kot pre- jemniki smo obdarjeni z ljubeznijo, z Božjo polnostjo, z Jezusovo odrešilno nalogo, ko se je do konca daroval za nas.Torej more- mo biti pričevalci,posredniki te vere,gradi- telji resničnega človeka le,če za Gospodom, po njegovem vzoru, tudi sami neprestano živimo dejanje dobrote, da pričujemo o tistem usodnem srečanju, kot pravi André Frossard,usodnem srečanju,da smo srečali Boga ljubezni. Spomnimo se, da prav tak- šnega Boga zariše tudi Prešeren v Krstu pri Savici, kjer je odkril v svoji umetniški besedi, da je Bog Bog ljubezni. Drugačen ne more biti.
Lahko rečemo tudi tole:ali more biti z vero drugače, kot da je v službi človeka? Če razumemo krščanstvo v Jezusovem duhu, potem moramo reči absolutno ne.Če pa se je v življenju kdaj, v zgodovini, v človeških odnosih godilo drugače, ni šlo ne za vero ne za človeka. Potem je šlo za ideologijo, potem je šlo za človekovo načrtovanje, interese,potem ni šlo za človeka,ampak za predmet,ki je postal v določenem trenutku sredstvo, potem ni šlo za Jezusa iz Naza- reta,ampak za lažnivega boga,obsojenega že na prvih straneh Sv. pisma, zlasti pa v Novi zavezi.Janez nam s pretresljivo bese- do nagovarja srce,naj ne lažemo.To pomeni, naj nimamo lažnivega odnosa do Boga, ne lažnive podobe Boga,ne lažnivega življenja mimo Boga. Kar pa pomeni,tudi ne lažnive- ga odnosa do človeka. Oče laži je namreč satan. Resnica je dvojčica ljubezni. Res- nica in ljubezen nista siamski mački,ampak dvojčici. Mačke se praskajo, dvojčice so življenjsko povezane in se ljubijo. Zato bo posredovanje vere vedno v službi človeka, če bo ta vera resnična, če bo izhajala iz dialoga,iz odnosa s tistim,ki je izvir vere in ljubezni, to je Gospod, Jezus Kristus Odre- šenik.
Vero smo prejeli kot dar. Odnos Boga do človeka je klic in povabilo. Odnos človeka do Boga je odgovor na to povabilo, in to je vera. Klic in povabilo z ene plati in vera z druge plati pa so povezane z ljubeznijo, kajti klic in povabilo je odsev božanske lju- bezni. Tako mora biti tudi vera. In v istem duhu je naše posredovanje vere bližnjemu vedno klic in povabilo. Nič drugega kot to. Ne osvajanje, ne diplomatsko ali politično manevriranje, ne nasilje, ne izzivanje, ne pričkanje, ampak samo klic in povabilo. In odgovor bližnjikov more biti samo vera.Vera preko mene, ki sem kakor Janez Krstnik in kaže na Onega,ki prihaja,je večji od mene, vera, ki je zaupanje.
V tem duhu lahko tudi znotraj našega Pri- jateljstva bolnikov in invalidov razmislimo o posredovanju vere v službi človeka.Najprej moremo reči tole: vera in človek sta dar. Znotraj naše skupnosti smo torej najprej drug drugemu dar. Drug drugemu smo dar kot povabljeni od Boga,da smo skupaj.Drug drugemu smo delivci Božjih darov, ker nas je Gospod zbral v občestvo in ni mogoče drugače živeti vere in človečnosti kot v občestvu.Ker nas je Bog ustvaril iz ljubezni in nas kot enkratne in neponovljive pove- zal v občestvo, pomeni,da je vsak ud tega občestva - če uporabim Pavlovo misel o skrivnostnem telesu - neizmerno dragocen in drugim nujno potreben.To ni stvar izbire to je resničnost, stvar sprejemanja in ra- zumevanja. Iz tega pa sledi preprost za- ključek: Če sem dar in drugi meni dar, če sem nujno in notranje neodtujljivo del tega organizma, tega telesa, potem sem za to svoje poslanstvo odgovoren do telesa, do organizma, do sebe in do tistega, ki me je vanj vtkal.

Drugo: Ker je posredovanje vere povezano z ljubeznijo,darežljivostjo, delitvijo,pomeni, da tudi v tem organizmu lahko živim svojo vero, jo prejemam od drugih kot njihovo izkustvo in ponudim svoje kot dar, da je to vse povezano z dobroto, torej z delitvijo v ljubezni.To je edina pot priobčevanja ene- ga delčka organizma drugemu.
Tretje: Znotraj te skupnosti, ko se doživ- ljamo kot dar, ko si posredujemo izkustvo vere in se bogatimo, ko si v duhu darežlji- vosti in delitve ponujamo talente,se izroča mo drug drugemu, postajamo s tem celica v velikem organizmu, ki je Cerkev, odprta, da vse to podarimo tudi drugim. Svetu sa- memu.
Tri pomembne elemente,vrednote, moramo imeti pred očmi, da samega sebe smiselno postavimo v ta celotni organizem Božjega sveta znotraj skupnosti ali da sebe posta- vimo smiselno v tisto okolje, tisto mesto, kjer preprosto smo. Prva vrednota je, da smo notranje nujno povezani z Bogom. Naša odvisnost od Boga je pravzaprav živ- ljenjsko nujna, saj je stvariteljska ljubezen izvir mojega življenja in Božje naročje cilj moje poti. Druga vrednota: Dokler smo v svojem iskanju resnične svobode - v veri in ljubezni - ujeti v prostor in čas, v svojo dediščino, ki jo nosimo iz korenin očetov in praočetov, dokler smo ujeti v razmere, v katerih živimo, v ta trenutek časa, v ta znamenja, v te dogodke, dokler smo ujeti v svojo lastno majhnost in nemoč bitja, slabosti, krhkosti, je sestavni del našega pričevanja, vere, graditve človeka - križ. To,da poudarimo križ,s tem poudarimo prav- zaprav našo resničnost. Imamo sicer še eno možnost, da ga ne priznamo. V tem primeru smo naredili samo to,da smo svoje bitje, kakor noj, zakopali v pesek. Križ je ostal, samo skrili smo se mu.
Tisti, ki sprejme križ, je kristjan,ker hodi za Kristusom,ki je po isti poti človeku pokazal smer odrešitve. Toda ta križ kristjanu ni otrpla usodnost,ni fatalizem,to se pravi ne- osebna mračna usoda,ki ga spremlja,ampak mu je iz realnosti življenja dvignjena resni- čnost, ki se prečiščuje na poti,da bi mogla vzcveteti v velikonočno jutro. Križ je torej le pot k cilju,na katerem nas čaka Gospod, Vstali, Poveličani, skratka, Gospod, ki je radost. Tretja vrednota: Zaradi obdarova- nosti in zakonitosti ljubezni, da je treba vse sprejeti in vse deliti, sem nujno poslan k drugim,k vsakemu človeku, najprej k do- mačim po veri, v skupnost, v kateri živim, vendar skoznjo tudi k vsem drugim - to je apostolat. Vsak od nas je apostol, torej oznanjevalec vesele resnice, vsak od nas je misijonar,to pomeni,da ga je poslal Bog, vsak od nas je priča teh reči, ne neposre- dno kot Peter,Janez in drugi,ampak posre- dno iz izkustva drugih. In prav ta izkustva, ki se prelivajo skozi človeštvo, prav ta iz- kustva so poglobitev tudi moje vere.
In zaključek: Jezus je obljubil, da nam bo dal Duha, ki nam bo povedal vse, kar po- meni, ki nam bo razodel vse,ki nas bo vodil v vsem. Poslušnost Duhu je usmeritev člo- veka, ki veruje, človeka, ki želi biti v službi bližnjega.Prav Duh je tisti,ki nas navdihuje in krepi, da bi uresničili to,v kar nas je Bog povabil. In ta Duh,ki nas je zagotovo zbral tu, naj nas tudi navdihuje v tem premišlje- vanju in nam da novih pobud,da bomo člo- veku pogumno posredovali vero, notranje povezano z ljubeznijo, in to bo resnično služenje.
Po dežju in poživitvi posije sonce za novo rast. In tako je bilo tudi v Šentjakobu.

pripravila M. K.

Na srečanje mladih v Nazarjih smo prišli pri- jatelji iz raznih krajev Slovenije. Prinesli smo s seboj svoj svet, združili pa smo se v eno veliko družino. Povezovalna misel srečanja je bilo razmišljanje o tem,kako uresničevati poslanstvo posredovanja vere v službi bliž- njemu. Spoznali smo,da je pot sicer napor- na in zahtevna, a na tej poti nam z zgledi, molitvijo in daritvijo pomagajo prijatelji in ljudje dobre volje. Vsi pa zajemamo moči v daritvi sv. maše, ob srečanju z Bratom.
Kljub deževnemu dnevu smo v srcih nosili sonce in se hitro ogreli na spoznavnem večeru. V manjših skupinah smo se ob sli- kovnem materialu za izdelavo plakatov na izbrane teme sprostili in se med seboj spro ščeno predstavili. Vsaka skupina je pred- stavila svoje delo in tiste, ki so pri tem sodelovali. Pri večerni maši,ki jo je daroval kaplan Jože Berginc, smo prosili pomoči in blagoslova, da bi res mogli pomagati drug drugemu skozi labirint življenja in uresniče- vati zaupano poslanstvo.
Nov dan smo začeli z molitvijo;tej smo pri- družili kratko izpraševanje vesti kot pripra- vo na zakrament sprave.Po zajtrku smo se zbrali in s p.Bernardom Jaukom premišljevali kako posredovati vero. To skrito dejanje vere bi lahko izrazili tudi tako:"Česar nimaš ne moreš dati." Pomembno je, da začutimo in doživimo,da je vsak posameznik prejel iz zastonjske ljubezni različne talente, katere naj deli z drugimi, da tako bogati sebe v pogovoru z Bogom in z ljudmi, zmaguje težak vsakdan, z daritvijo trpljenja pa za- vestno pomaga in izprosi pomoč za tolike potrebe Cerkve in sveta. Vso zahvalo in prošnjo Očetu smo darovali pri sv. maši.
Izkoristili smo "suho" popoldansko uro za obisk pri sestrah klarisah, kjer smo bili de- ležni novega izkustva, pričevanja ljubezni. Naše predstave o molitvenem življenju se- ster nam je obogatila s. Katarina. Povabila nas je,naj vsak posameznik vztraja in ure- sničuje svoj poklic tam kjer je, in tako od- govarja na božje povabilo:"Hodi za menoj!"
S to toplino v srcih smo v manjših skupinah ob izbranih svetopisemskih odlomkih oseb- no razmišljali o Božjem klicu. Izkustva smo si podali v pogovoru in poslušanju prijate- ljev. Spoznali pa smo tudi številne potrebe V želji, da bi se Božje kraljestvo približalo prav vsem ljudem, smo se pridružili vesoljni Cerkvi v molitveni uri za duhovne poklice. Doživetja dneva smo prenesli v pogovor po sobah, da bi se tako prav vsi srečali med seboj.
Sobotno jutro. Po molitvi in zajtrku smo se pogovarjali o prijateljstvu z Očetom in v Bratstvu bolnikov in invalidov. Prijateljstvo naj bo temelj vsakega srečanja,temelj res- nice,katero nosimo v srcu prav vsi."Ljubite se med seboj,kakor sem vas ljubil jaz," nas vabi Jezus. Vprašajmo se, ali znamo to Ljubezen sprejemati in posredovati? Merilo prijateljstva je, da si osebnega prijatelja izbiraš sam,vrednota prijateljstva z Bogom pa je v tem, da smo med seboj bratje in sestre v Kristusu.Jezus nas je namreč prej ljubil, ljubi nas takšne, kot smo, sami pa večkrat želimo prijatelja po lastni meri.Vse premalo se ob tem sprašujemo, ali smo res pristni prijatelji bližnjim. Ali smo udje v Kri- stusovem telesu to, kar so levkociti v krvi, ko branijo telo pred okužbo in pri tem um- rejo? Zares, tako bi morali mi vsi odmirati sebi,služiti Jezusu v bližnjem! Pri tem vsem ostajamo človeški, brez "recepta" za rav- nanje z ljudmi,morda z napačnimi predsta- vami ali celo predsodki do njih. Preizkusni kamen, ali je prijateljstvo res pristno, je odgovor na vprašanje: Ali lahko vsak čas stopi med nas Kristus? Pri mašni daritvi,ka tero skupno oblikujemo in sodelujemo, smo z župnikom dr.Avguštinom Lahom iskali od- govor v evangeliju.Če smo že slabi prijatelji, bodimo le toliko, kot je bil apostol Peter. Bog je namreč skrit v bolečini, ker prihaja k nam kot neizmerno ranljiva ljubezen, ki čaka na naš svobodni odgovor za dobro, za spravo, za vsak dan znova.
Sobotni popoldan je bil tokrat sklepni dan srečanja. V družabnem razpoloženju smo izvedli kviz spretnosti, spomina.
Obiskal nas je salezijanski inšpektor Stani- slav Hočevar, predstavil nam je svoje delo ter povprašal o našem delu,željah,življenju doma, v župniji.Izrazili smo spodbudo,da bi vsak bolnik v molitvi daroval svoje trpljenje za enega duhovnika,za njegovo vztrajnost pri delu za odrešenje,zveličanje in izpopol- njevanju Božjega načrta. Moč molitvenega spomina bo oba povezovala in krepila v veri in življenju.
Združeni v molitvi smo povezani med seboj zmeraj in povsod, zato smo odšli na svoje domove, v svoj vsakdan veseli in z željo, naj zapisane misli vsem obogatijo in obudijo spomine na podobna srečanja kot povezava v krogu znanih in vedno novih prijateljev.

Zvezdana

VELIKI PETEK

Z mojimi smo zopet pozni.Komaj se prebije- mo skozi množico ljudi pri vratih. Duhovnik in vsaj deset ministrantov na vsaki strani prihajajo k oltarju. Vse klopi so zasedene.
Spredaj vidim prosto mesto. Vendar me je sram odštrkljati s temi "pojočimi" berglami prav pred oltar. Preveč ljudi bi zmotila in veliko oči bi me opazovalo. Vendar ne bom mogla dolgo biti naslonjena na bergle. Mož mi šepeta:"Pojdi tam spredaj!" Potem pris- topi prijatelj:"Glej tam mojo ženo in ob njej mali!" Saj res, nisem ju videla! Samo malo odmikanja, pa sem pri njima. "Živio, boš pestovala malega," zašepetam prijateljici. Fantek se znajde v njenem naročju, zdaj se lahko usedem. Težko mi je. Dobro vem, da je prijateljica utrujena, da je ves dan hitela in delala,zdaj pa bo še pestovala med dolgimi obredi velikega petka. Potem za- gledam srečen obrazek malega v maminem naročju. Vem, da je deček tako srečnejši. Hvala, dobri Bog, zdaj pa lahko začnem slediti obredom.
Prav kmalu se vsi v cerkvi poklonimo pred križem. Ljudje tiho pristopajo,pred Križanim pokleknejo,spoštljivo odidejo.Tudi sama se pridružim. Vzamem eno berglo. Teh deset metrov bom že zmogla z eno, pa še ljudje bodo laže hodili mimo. Pred Križanim sem. Hočem poklekniti. Nerodna sem.Bolna noga me ne uboga. Bergla bi mi kmalu padla iz rok. Čutim, da mi je obraz zalila rdečica.
"Glej, Gospod, niti spoštljivo ne morem po- klekniti pred Teboj! Oprosti mi!" Še enkrat se ozrem na križ, zagledam mirno Jezusovo obličje. Takrat se srečam z očmi svojega sina, ministranta. Vem, da me je opazoval, se ustrašil z menoj in gledal svojo mamo pred Križem. Gledal vsak dan. Čutil, kako sem včasih nemogoča, naveličana vsega. Tako rada bi hodila. Normalno.Kot množica ljudi okoli mene. In ti,moj ljubi sin, me gle- daš, kadar nisem pogumna. Veš, to je križ. Ni vedno lahak, včasih pretežak in vreden je,da smo pred njim spoštljivi. Da pred njim pokleknemo...Oh,te misli,zakaj nisem zbra- na, zakaj ne mislim na Jezusa in njegovo trpljenje?
Zopet sem v klopi. Ljudje še vedno pokle- kujejo pred Križem. Nemočna opazim starej šega moža, prav tako na berglah. Ko hoče poklekniti,ga zanese.Sosed ga prime,ulovi. Hudo mi je zanj. Vem, kaj zdaj premišljuje. Na Križ.
Ti, Gospod, si tudi trpel. Trpel za vse nas. Sprejemaš nas,ko poklekujemo pred teboj. Veliko si slišal danes: koliko usod, negoto- vosti, strahu, nemoči. Nemoči pred trplje- njem, bolečino, smrtjo... A vsi nekaj vemo, čeprav ne razumemo.Mislimo na Vstajenje. Na lepši dan.

A. J.

DEVETDNEVNICA DOMA

Božja roka me je uklonila in na posteljo posadila, obenem pa tudi nekaj lepih doživetij na- klonila.
Ker sama ne morem v Marijino cerkev, je Marija prišla k meni.Sorodnik me je vprašal če bi rada imela devetdnevnico na čast Mariji. Seveda,sem rekla,in kako rada.Tako mi je pripeljal velik lep kip Marije-Rože skri- vnostne.Postavili smo ga na lepo okrašeno mizo,lučka pa je gorela vseskozi. Ob spre- jemu smo molili rožni venec. Vsi so klečali, samo jaz ne, ker ne morem.
Vaščani so prihajali vsak večer, nekateri tudi čez dan. Že prvi večer je prišlo osem- najst ljudi, nato vedno več. Ob sklepu nas je bilo že štirideset. Molili smo vse tri dele rožnega venca, vsak del drugi predmolilec, vmes pa prepevali. Še jaz sem pomagala, kolikor sem mogla.
Devetdnevnica na domu je bila zame veliko doživetje,da ga ne morem pozabiti, čeprav je to bilo v postnem času 1988.Bogu hvala da sem na postelji bila deležna čudovitih dni

Frančiška P.

Srečanje PBI na Mirenskem Gradu, 21.-23. april 1989

VERO SPREJETI,ŽIVETI IN JO POSREDOVATI

Ste že kdaj premišljevali, od koga vse ste prejeli dar vere? Kdo vam je s svojim pri- čevanjem pomagal spoznati moč in milost vere? Komu ste že bili in komu moramo biti posredniki vere?
Vprašanja, ki so me nagovorila, ob katerih sem začela bolj razmišljati o svoji veri, o svojem posredovanju vere, ki so mi pa os- tala še odprta in ostajajo odprta še naprej Toda ob njih sem začutila, da se moram vedno znova preverjati,vedno znova iskati odgovore nanje.
S tako odprtimi vprašanji sem se napotila na Mirenski Grad,kjer se nas je na srečanje zbrala kar velika skupina bratov in sester PBI. Posebno poživitev je pomenilo sreča- nje z novimi prijatelji, ki so se zelo dobro vključili v našo skupnost.
Po prijetnem spoznavnem večeru, po kle- petu z novimi in starimi prijatelji, se mi je počitek res prilegel. Pred mano je bil dan, ko sem pričakovala nekaj novega.
Zjutraj smo po Materi Mariji izročili Bogu svoje roke,ušesa,oči, usta,srce.Molili smo: Naj dajem tebi na razpolago,moj Bog, vse, kar imam in sem.
Razmišljanje ob naslovu POSREDOVANJE VERE V SLUŽBI ČLOVEKA je imel frančiškan p. Marko Novak. Nagovoril nas je s toplo in prepričevalno besedo. Naj nevedem vsaj glavne misli:
"Vera je najprej dar, dar tistega,ki me je v neizmerni dobrotljivosti ustvaril in me poslal v življenje. Ta dar moremo smiselno živeti le, če ga posredujemo naprej. Toda vero moramo najprej sprejeti,sprejeti v osebi Je- zusa Kristusa,njegovem življenju,v njegovi besedi, njegovih delih. Posredujem jo pa, ko v človekovi službi nadaljujem Jezusovo pot: z besedo, z dejanji dobrote, z razu- mevanjem,z odpuščanjem,z iskanjem novih poti. In če bi to naše posredovanje vere v službi človeka podal simbolično,kot zname- nje,kot usmeritev, bi naredil štiri stebričke, štiri glavne steze, ki nas povezujejo z dru- gimi v posredovanju vere.
1. Apostolat molitve je v tem,da sem kot božji prijatelj neprestano odvisen od božje ljubezni. Molitev je odpiranje vrat srca, ko je Bog potrkal in sem ga sprejel. Je tudi moč, ki nas lahko povezuje z vsemi ljudmi, pa čeprav smo na invalidskem vozičku ali v šolski klopi, ali v nekem zatemnjenem pro- storu. Povsod mi molitev odpira svetlobo božjega Duha.
2. Apostolat križa. O tem, da je križ se- stavni del človekovega življenja, kot zna- menje preizkušnje, bolečine in trpljenja, ni dvoma. Križ kot znamenje preizkušnje in trpljenja je nujno del človekovega bivanja. Da pa postane ta križ apostolat, ga moram sprejeti osebno,tako da ne bo križ kot kak- šna temna usoda nad menoj,marveč bo križ postal pot življenja v odrešitev. To lahko postane,če ga povezujem s Kristusom,sam sem preslaboten.Trpljenje lahko zmagujem tedaj, kadar sem ga najprej sprejel, to pa pomeni, stopil na bojišče. In kaj pomeni apostolat križa v posredovanju vere? Naj- prej dati križu odrešujočo razsežnost. Križ, ki ga nosim jaz, je najtežji, ker je moj, ker mene žuli, ker mi s svojimi ostrimi robovi zadaja rane. Samo na mojem križu se po- znajo kaplje moje krvi.Ko se ozrem na križe drugih,priznam,da je laže nositi mojega. To je ekonomija ljubezni:več ko daš,več imaš.
3. Apostolat pričevanja. Apostoli so bili prvi pričevalci.Ti so to postali,ko so izkusili vstalega Kristusa, ko jih je prevzel njegov Duh. In to velja tudi za nas. Ne morem biti pričevalec, če poprej ne zaupam Kristusu in ne pustim, da me najprej prepoji njegov Duh. On mi namreč pravi: "Ne boj se, jaz sem s teboj."
4. Apostolat žive besede.Danes je veliko besed za malo resničnosti. In to velja tudi za nas, kristjane, zame, ki svoje besede ne živim dovolj globoko, ker je ne pričujem z življenjem dovolj trdno. Pričevalci žive be- sede bomo tedaj,kadar bomo svojo besedo položili v Gospodovo,ko se bo naša beseda hranila z njegovo,ko bomo za besedo, ki jo izrečemo, stali z vsem pogumom, z vso zavzetostjo, z vso dobro voljo,kadar bomo besede izgovarjali z življenjem in ko bo življenje porajalo besedo.
Vsak od nas sprejema dar vere, vsak od nas posreduje ta dar, vsak od nas je neiz- merna skrivnost človeškosti in vsak od nas je poslan, da to skrivnost z ljubeznijo od- kriva v svojem bratu in sestri." Po kratkem odmoru smo se razdelili po sku- pinah, kjer smo ob odlomkih iz Svetega pi- sma razmišljali o svoji veri, o našem posre- dovanju.Dosti zanimivega smo potem slišali popoldan na plenumu in vse strnili v misel: Živeti vero je nekaj najlepšega,največjega in hkrati najtežjega.
Z enkratnim posrednikom vere smo se sre- čali zvečer. Triinosemdesetletni lazarist Franc Jereb je bil dvajset let misijonar na Kitajskem. Orisal nam je svojo življenjsko pot. Biti preprost, potrpežljiv, ustrežljiv, usmiljen, nikoli ne pokazati utrujenosti, biti vedno nasmejan, živeti sa- msko-to je pomenilo največ za Kitajce, to je bilo najboljše posredovanje vere.Tudi radovedni smo bili,spraševali smo in kar prehitro je minil večer. Toda brez Zdravamarije v kitajskem jeziku nismo odšli spat.
Navdušili ste nas, g.Jereb.Z živahno bese- do in zgledom ste nam dali novih spodbud za življenje, za posredovanje vere. Iskrena hvala!
In že je tukaj nedelja. Za slovo nas je To- maž nagovoril z molitvijo: "Vsako slovo je boleče, Gospod! Ko si odhajal od učencev k svojemu Očetu, so bili žalostni, čeprav si jim zagotavljal,da ostaneš z njimi do konca sveta. Tudi mi smo velikokrat žalostni in jokamo:
• ko kdo od naših dragih odide skozi vrata smrti,
• ko se nam odtuji,ker hoče hoditi po svojih poteh,
• ko pretrga vezi in potepta našo ljubezen
• ko odide drugam in nas pusti same.
Gospod, spremeni našo žalost ob slovesu v veselje. Naj začutimo, da je ločitev le videz, prava resničnost pa tista dobrota in ljubezen v vsakem od nas, ki ostane živa in navzoča tudi po odhodu."

Marjana

ZAHVALJUJEMO SE ZA INVALIDSKI VOZIČEK

Zahvaljujemo se za našo 86-letno mamo. Hvala tudi bogoslovcu,ki je poskrbel, da je voziček prišel v prave roke. Prej je mamo prenašal njen sin, ki ima tudi bolne kolke in je bil upokojen že pri dvaindvajsetih letih. Bog naj vam povrne, ker pomagate starej- šim in mlajšim invalidom. Ni hujšega,kot če ne moreš hoditi.Mami tudi roke pešajo.Upa da jo bo ljubi Bog kmalu rešil... Težko preizkušena družina ste, a ne izgu- bite zaupanja v Božjo dobroto, ki vam bo poslala dobre ljudi v pomoč, kadar res ne boste več zmogli sami.Veseli smo bili pisa- nja vseh treh;zaradi pomanjkanja prostora smo ga združili v eno pismo. Vaša zahvala velja prijateljici AL. (Prijatelj 2/89), ki je invalidski voziček podarila.
Občudujemo predvsem lepo pisavo mame Antonije. Marsikateri zdrav človek se niti malo toliko ne potrudi. Res je hudo, če ne moreš hoditi, najhuje pa gotovo ni. So še hujše stvari.Je pa za vsakega njegova te- žava gotovo najhujša. Imate pa velik dru- žinski zaklad, ki si ga marsikdo zaman želi: to je vaša medsebojna ljubezen - ljubezen očeta in mame med seboj in do sina in sin jima to ljubezen pomnoženo vrača. Mnogo laže vam je vsem trem, ker živite skupaj. Draga mama Antonija, v veliko oporo ste možu in sinu, zato si ne želite smrti. Kako bi vas Alojz in Jože pogrešala! Nikar ne mi- slite,da nerada storita kaj za vas.Vprašaj- te ju in povedala vama bosta, kako rada vam pomagata. Tudi vi ste veliko naredili zanju, ko ste še zmogli. Hvaležni bodite Bogu za tako dobrega moža in ljubečega sina. Res je hudo,ker sin ni zdrav, a mislite na to, da morda v zdravju ne bi bil tako dober, kot je sedaj. Prepustimo vso našo žalost nebeškemu Očetu!

PODPORNE NAROČNINE

Spoštovana sestra v Kristusu!
Kar hudo mi je bilo,ko sem brala vaš članek v katerem pišete,da ne morete plačati na- ročnine za Prijatelja. Škoda, da bi bili brez njega,saj smo s to revijo res povezani med seboj zdravi in manj zdravi.Plačam vam ga jaz,in to z veseljem.Vi pa še naprej molite, predvsem za spreobrnjenje grešnikov in svetost duhovnikov.
Ko bi vedela,draga Liza,vaš naslov, bi ose- bno več pisala. Zdaj pa samo pošiljam svoj iskreni pozdrav! V Prijatelju sem brala, da si nekateri bolniki želijo to revijo, pa ne zmorejo plačati na- ročnine. Prilagam majhen dar v pomoč. Prilagam dar,da boste vsaj dvema,ki naro- čnine za Prijatelja pri tej obupni draginji ne moreta plačati, pošiljali zastonj. Sicer pa tudi cene časopisov in revij tako sunkovito naraščajo, da s to ceno, ki ste jo z novim letom navedli, nikakor ne boste mogli kriti vseh tiskarskih stroškov, zato bom posku- šala večkrat kaj prispevati v ta sklad. Pošiljam vam denar za naročnino Lize Ma- lovrh, ki ga je dala ena izmed mojih farank. Če je pa morda kdo drugi storil isto, pa naj bo ta naročnina za kakega drugega naroč- nika,ki mogoče tudi ne bi zmogel naročnine To boste že pri vas na upravi ugotovili.Že- lim, da bi s Prijateljem mogli storiti mnogo dobrega našim ubogim in vas lepo pozdra- vljam. Sporočate, da mi boste še pošiljali revijo Prijatelj. Bog povrni,saj berem rada in bom dala še drugim tu v domu. Saj jih je veliko, ki radi berejo, kupiti si pa ne morejo. Molili bomo za vas in vse dobrotnike.
Na članek: Ne zmoremo naročnine,v zadnji številki Prijatelja,je prispelo več prispevkov - teh, ki bi radi plačali naročnino namesto tistih, ki ne zmorejo, pa tudi onih, ki se za ta dar zahvaljujejo. Kaj naj rečemo na vse to? Veseli smo takšne medsebojne pomoči, saj razodeva, da se čutimo soodgovorne drug za drugega. Zato tudi zaupamo, saj se tako vzpostavlja ravnotežje,ko dobrot- niki skrbite za brezplačne naročnike.
Bog daj, da bi bilo med nami vedno dovolj takih velikodušnih darovalcev. Naj jim bo tudi to darovanje v blagoslov. Bog povrni vsem!

DRAGI NAŠ PRIJATELJ - TOLAŽBA VSEM TRPEČIM

Pridružujem se čestitkam ob 20-letnici Pri- jatelja z željo, da bi še mnogo let urejali to lepo revijo.Hvala vam za lepoto in vrednoto Prijatelja, ki ni le prijatelj bolnemu, ampak tudi zdravemu. Ne ure ne dneva ne vemo, kdaj nas bo bolezen položila na bolniško po- steljo. Noben človek ni izvzet. Neprimerno se mi zdi,da nekateri odpovedujejo Prijate- lja, ker nimajo v družini nobenega bolnika. Vsak človek lahko vsak hip postane nebo- gljen in odvisen od sočloveka.Vsak zemljan mora skozi tunel trpljenja,na koncu pa za- sveti zarja velikonočnega jutra. Zaupamo, da nas bo Gospod sprejel v svoj objem.Tam bomo na varnem.V molitvi bodimo združeni Draga prijateljica Angelina! Hvala vam za čestitke,pohvalo in za vse dobre želje! Tru- dimo se,da bi Prijatelj postal resnični prija- telj vsem bolnim in zdravim. Naj pripravlja zdrave na bolezen,invalidnost, prizadetost starost,smrt. Bolne pa naj tolaži in jim po- maga sprejemati trpljenje. Bolezen, inva- lidnost, prizadetost, starost in celo smrt tako radi odrivamo,ko smo zdravi. Niti po- misliti nočemo na to, da nas lahko vse to zadene, ne da bi vedeli kdaj. Pa ne samo nas, zadene lahko tudi vse naše najbližje in stati jim bomo morali ob strani. Prijatelj naj nas nauči zaupanja in potrpežljivosti, kadar pride čas, ko nas bo Kristus povabil, da ga spremljamo na Kalvarijo. Ali bomo znali nositi svoj križ v hoji za Njim?
Molitev naj nas povezuje še naprej!

NOVO RAZMERJE DO BOLEZNI

Dragi! Pravzaprav ne bi smelo biti nobenega dvoma o tem, da je razmišljanje o smislu človekove bolezni prav tako potrebno, kot je lahko izzivalno. Potrebno zaradi tega, ker mi lastna izkušnja govori, da bolezen ni stvar samo medicine, temveč morda še mnogo bolj stvar izkustva bolečine in trp- ljenje bolnika, ki je v svoji bolezni spoznal mnogo več kot pa samo naravoslovna dej- stva. Pravimo, da boleha naš čas tako, da lahko govorimo o bolezni Evrope, razvitega sveta, tretjega sveta, določenega poklica, določene miselnosti. Človeka se dotikamo na najbolj občutljivem mestu.
Prijetno sem presenečen, da je Prijatelj ponudil tako branje, kot so razmišljanja Toneta Mlinarja,v katerih izraža neko novo razmerje do bolezni in bolnikov. Vselej po- sebno rad preberem te članke.
In ko vam v tem velikonočnem zatišju po- šiljam svoj pozdrav,bi rad kot večletni bra- lec te prijazne revije dodal še eno misel. Malo me moti največkrat pomanjkljivo na- vajanje podatkov pri prevodih. Malokdaj namreč lahko preberem vse tri podatke: ime avtorja, naslov njegovega dela in ime prevajalca. Je mogoče to izpopolniti?
Bog vas živi in blagoslovi vaše delo! Hvala vam za vaše razmišljanje, ki ga bodo verjetno prav radi prebrali tudi drugi bralci, še posebej bolniki. Hvala za pohvalo in opozorilo,da bi bil naš list še boljši in bi ga vsi radi brali - tudi mladina.
Hvala za opozorilo glede prevodov. Za po- datke se moramo res bolj potruditi, neka- teri sodelavci, ki prevajajo, pa želijo ostati skriti. Pozdravljeni!

ODGOVOR BOM PRIČAKOVALA

Pri znanki sem videla list Prijatelj in v njem našla pesmico: Sklenil sem prijateljstvo z naravo.Sem vzgojiteljica v otroškem vrtcu Pesmica se mi je zdela izredno primerna za vzgojo odnosa do narave tudi pri najmlajših Otroci so jo zelo lepo sprejeli in jo zdaj že znajo na pamet.
Ali obstaja knjiga pesmic tega avtorja v slovenščini in kje se dobi? Spraševala sem v knjigarni,vendar mi niso vedeli nič pove- dati,razen,da se menda knjige tega avtor- ja dobe v Avstriji ali Nemčiji. Če se knjige v slovenščini ne dobi, bi rada vedela, kdo je pesmico prevedel.
Odgovor bom pričakovala v naslednji šte- vilki lista. Že vnaprej vam najlepša hvala. Phil Bosmans (roj.1922), duhovnik. Od leta 1985 v Antwerpnu voditelj nekonfesional- nega gibanja (Bond zonder naam),ki poma- ga ljudem v stiski. Kličejo ga tudi "moderni Frančišek". Njegovi telefoni (klic v stiski) zazvonijo tudi po 600 krat na dan. Na po- dlagi tega je napisal več knjig in nekatere so na Nizozemskem ter v nemško govorečem jezikovnem prostoru postale uspešnice. V slovenščini žal še nimamo nobene, čeprav je (naša sodelavka) Darinka Slanovec že prevedla obsežen izbor iz treh njegovih uspešnih knjig: Vergiss die Freude nicht, Blumen des Glücks musst du selbst pflanzen, Liebe wirkt täglich Wunder (po nemški iz- daji). Tako Prijatelj že več let prinaša po- samezne odlomke,kot je pesmica,ki vam je bila tako všeč. Vprašanja,ki jih avtor obra- vnava, so življenjskega pomena. V deloma pesmih, deloma meditacijah ne razmišlja samo o odnosu do narave, ampak tudi o naših medsebojnih odnosih in o odnosu do Boga.Če želite,lahko dobite vsaj tiste šte- vilke Prijatelja, kjer so bile objavljene. Še vedno pa upamo, da bomo uspeli ponuditi tudi knjigo.
Vašega zanimanja smo iskreno veseli in se opravičujemo, ker z odgovorom zamujamo, vendar ob tem opominjamo, da smo nare- dili izjemo, ko pismo vseeno objavljamo, čeprav niste navedli svojega naslova. Po pravilu gredo pisma brez naslova v koš. Saj podpišemo pismo ali članek samo tako, kot kdo želi in zato menimo, da res ni raz- loga, da bi se bali povedati svoj naslov, ki ostane v uredništvu, potrebno pa je nekaj zaupanja. Vabimo vas, da se še oglasite.

NEKAJ BI MI MANJKALO

Imam nekaj prijateljic,s katerimi sem tesneje povezana. Presrečna sem,kadar dobim nji- hovo pošto ali celo obisk. Sv. pismo pravi: "Srečen je kdor najde pravega prijatelja, kajti zvesti prijatelj je zaklad."
Vsaka dva meseca pa me obišče Prijatelj, ki mi je zelo drag.To je pravi zaklad za nas bolne.V njem najdem marsikaj,kar širi moje obzorje - duhovno in strokovno gradivo. V njem se oglašajo bolni in njihovi (naši) pri- jatelji - bratje in sestre v Kristusu, ki me bogatijo s svojo duhovno globino. Posre- duje mi novice iz vse Slovenije in nekatere od teh me še posebno razveselijo, ker so mi kraji precej domači,saj sem dosti romala iz Doma v Dom. Vesela sem bila novice, da je bila za božične praznike sv. maša v Do- mu na Taboru.Tudi pri nas v Domu počitka v Mengšu so nam omogočili sv. mašo na praznik sv. Štefana.
Prijatelja preberem vedno od začetka do konca. Rada prebiram tudi stare številke, kjer sem med drugim zvedela, kako je na- stalo PBI in kdo je ustanovitelj,kako je na- stal list Prijatelj, se seznanila s pobudnico tega lista - Mimico Pust.
Udeležila sem se tudi dveh srečanj za bolni- ke in invalide,ki so prek leta po raznih krajih Slovenije. Iskrena hvala vsem, ki so mi to omogočiti. Spomini nanj so nepozabni.Tam sem dobila smernice za življenje in se na- učila sprejemati svojo bolezen, kajti videla sem močno voljo mnogih,ki z nasmehom na obrazu prenašajo veliko trpljenje.Videla sem njihovo zavzetost slediti trpečemu Kristusu Tako sem spoznala tudi nekaj sodelavcev pri Prijateljstvu.
Brez Prijatelja in prijateljev bi bilo moje življenje bolj prazno, manj smiselno, skoraj žalostno. Nekaj bi mi manjkalo.
Bog daj, da bi imel ta list bodočnost in da bi ga spoznali posebno tisti,ki jim je name- njen in bi se tako PBI še bolj okrepilo. Draga Kati, z veseljem smo prebrali vaše pismo.V uredništvu želimo izvedeti čim več vaših mnenj o Prijatelju.To nam je v veliko pomoč pri oblikovanju našega lista,ki naj bi vsakomur prinašal veselje,tolažbo, oporo... To pa želimo drug drugemu prinašati tudi z osebnimi srečanji - obiski na domu ali sre- čanja PBI po raznih krajih Slovenije. Vedno pa smo med seboj združeni v molitvi.

HVALA, DA STE ME PELJALI NA MISIJON

Hvala za vaše pismo in spodbudne besede, ki sem jih večkrat deležna. V naši župniji smo imeli v postnem času sv.misijon. Vodili so ga jezuiti.Bila je to lepa priprava za ve- selo alelujo.Vsa župnija se ga je lepo ude- leževala. Tudi jaz sem bila tako srečna, da sem se ga vsak dan udeležila. Priskrbeli so mi prevoz. Kako res Bog skrbi za tiste, ki ga ljubijo.
Ljudje potrebujemo poleg telesne tudi du- hovno hrano. To pa dobivamo različno: z branjem in premišljevanjem Sv. pisma, pri sv.maši,na duhovnih srečanjih,na misijonu. To je čas milosti za celo župnijo in prav je, da se ga udeležuje čim več vernikov. Tu smo deležni duhovne hrane za naše življenje.
Bodimo hvaležni Bogu, da se je ljudstvo velikodušno odzvalo vabilu na misijon. Pro- simo, da bi seme,ki je bilo položeno v vaša srca, tudi vzklilo.

NOV INVALIDSKI VOZIČEK KSD 1

Nemška združba KSD s svojim sedežem blizu Münchna, ki izdeluje predmete iz plastike, je napravila raziskavo in preizkus novih iz- delkov.
Med njimi je eden najbolj revolucionarnih prav invalidski voziček. Narejen je popol- noma iz plastike in z novo zamislijo. Pri njegovi izdelavi so sodelovali tako invalidi kot zdravstveno osebje,da bi najbolj zado- voljili potrebe invalidov in tistih, ki ga bodo začasno uporabljali. Voziček omogoča kar najbolj udobno namestitev tako doma kot pri delu. Zlahka ga čistimo in po potrebi tudi steriliziramo. Dobro prenaša morebitne udarce ali trke.Ima dobro podporo za noge Krivine niso iz jekla in prijetne za dotik po- leti ali pozimi. Kolesa so iz plastike,zato se ne morejo nikoli izprazniti. Vozičku lahko dodamo pasove ali zračno blazino proti preležaninam.

L'operatore sanitario, 3/4, 1988, str. 43

ANONIMNI ALKOHOLIKI V ITALIJI

AA pomeni samostojno skupino (že šest- najst let, prva skupina v Rimu 1972). Po statutu ne dobivajo nobene podpore in ne povzročajo družbi nobenih stroškov. So ponosni ozdravljeni alkoholiki, ki pomagajo drug drugemu. Pravijo: "Samo kdor je bil podobno bolan, lahko pomaga drugemu." Ob njih delujejo njihovi sorodniki in prija- telji alkoholikov, ki sprejemajo in pomagajo drugim družinam - kako bolje zaživeti z alkoholikom,pomagati zakoncu,da laže pre- brodi stisko... Kjer je mogoče,delujejo tudi njihovi otroci, saj so prav zaradi alkoholiz- ma v družini posebej obremenjeni, ranjeni. Ko se učijo novega obnašanja,jim to poma ga,da gredo iz zaprtosti,sramote in poma- gajo roditelju, da se približa kakšni skupini AA.Mnoge bolnišnice že priznavajo veljav- nost terapije AA.Vedno bolj vabijo skupine AA k sodelovanju pri zdravljenju v bolniš- nici ali pa jih po odpustu napotijo k njim v skupine...

L'operatore sanitario 11/88, str. 16

VEČ ALI MANJ, VSI SE BOLJE POČUTIJO PO PLESU

Maria Fux, svetovno znana strokovnjakinja plesne terapije, je po narodnosti Judinja, državljanka Argentine, in klasična plesalka. Njeno načelo plesne terapije je preprosto in očara. Človek, ki nosi v sebi zavore in ovire, duševne ali telesne, je napet,ker ne more izraziti, kot bi rad ali se počuti nero- dno s svojim telesom. Z ritmičnim gibanjem lahko izraža, kar čuti znotraj in uživa v novem gospodarjenju nad svojim telesom. Duh in telo sta mnogokrat ločena v vsakem človeku, tako pa zopet začutita tolažbo in veselje v enosti.
Gibanje postaja izraz zase,odriva napetosti, je dejanje terapije, urejanja, čeprav Maria Fux nikoli ne uporablja za svoje "osvobaja- joče" delo te besede s prizadetimi. Na- sprotno, vedno uporablja besedo "iskanje". Iskanje odprtega, ustvarjalnega in ne me- haničnega jezika, ki bo sposoben izraziti čustva, občutke in da oddalji meje, ki jih imamo vsi.
V takem jeziku se vsak izraža po svoje in svojih sposobnostih.

Ombre e luci, 2/88, str.11

Prevedel: Jože Potrpin

Avstralec Richard Alexander se v invalidskem vozičku z jekleno vrvjo spušča po neki skali. Pod- vig je izvedel na tečaju za pri- zadete pri Canberri (Avstralija). Namen tečaja je bil izboljšati telesne sposobnosti ter utrjevati samoza- upanje.

Iz: Fraternitat 2/89, 14

Rešitev pošljite do 22. junija na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. vezen, klekljan prt; 2. kvačkana prtiča; 3. kvačkan prtič; 4. mošnjiček

Pravilna rešitev prejšnje križanke:
NAGRAJENCI 2/89:
1. klekljan obris Marije: SILVA ANTLOGA, Dom upokojencev 18, 63313 Polzela
2. kvačkana prtiča: MAJDA SMOLIČ,Turjaška 9a, 61330 Kočevje
3. lesen krožnik: SUZANA ŽIGON, Trg ko- mand. Staneta 4, 61000 Ljubljana
4. vezen prtič: ALBIN URH, Jelovška 10, 64264 Bohinjska Bistrica

Prijatelja bom obdržala, je tako lep in du- hovno bogat. Potem pa ga bom nesla še drugim trpečim in osamljenim ljudem, ki jih je v moji okolici veliko. Prijatelj je zelo pester. V njem je veliko branja "za dušo".Sem upokojenka,še hvala Bogu zdrava in lahko delam. Mnogi veliko trpijo. Bog jim daj moč! Tudi vi se darujete po svoje za svoje trpe- če brate in sestre,ki vam jih je Gospod za- upal. Tolažite jih in dvigate k Bogu. Delate tisto, kar je Jezus izročil in naročil aposto- lom: Pojdite in učite vse narode... Še posebno sem hvaležna Bogu za milost vere, ki mi pomaga živeti v težkem okolju. Rada prebiram vse o molitvi, všeč mi je rubrika Kako molim v Božjem okolju. Ni vam treba potovati po svetu, da bi našli svojo srečo. Vaša sreča je v dobrem, ki ga storite, v veselju, ki ga širite okoli sebe, v nasmehu, ki se razcvete zaradi vas v sol- zah, ki jih osušite. Vse to bomo zmogli, če bomo nosili v sebi Božjo ljubezen! Bog je ustvaril zemljico za svoje brate in sestre,in vsakemu za spomin en križ je dal. Če kdaj ti bo hudo, spomni se name, da jaz cel svet pokonc' držim pa s tabo vred trpim.

LOG PRI VIPAVI

Vipavska dolina je bila v antični dobi eden najpomembnejših prehodov iz Panonije na Apeninski polotok. Italo-ilirska vrata, kakor imenujejo zgodovinarji ta predel,so bila pri- zorišče nadvse pomembne in usodne bitke v zgodovini rimskega imperija leta 394.
Prvič se cerkev v Logu jasno omenja 6. junija 1430. O preprosti gotski podružnici na tem mestu pričata tudi ohranjena in v levi mali zvonik vzidana reliefa trpečega Kristusa in Marije z Detetom v naročju. Iz časov, ko so Turki vdirali v deželo in leta 1461 baje požgali cerkev, ni zanesljivih vi- rov. Ponovno je bilo živahno v dobi fran- coskih vojn.
Okrog leta 1620 je bila zgrajena cerkev v zgodnjebaročnem slogu, ki se je kljub ka- snejšim prezidavam kot osnova ohranila v današnji čas. Šlo je za dvoransko cerkev s stranskima ladjama, s hodnikom ali galerijo nad njima in z dvema zvonikoma ob prez- biteriju. Zdi se, da je bila tu prva takšna romarska cerkev na Slovenskem.Iz tega bi se dalo sklepati, da je bil Log v času po- tridentinske duhovne prenove eden pome- mbnejših romarskih krajev pri nas.
Beneški kipar Geraldon je v letih 1801-02 predelal glavni oltar v klasificističnem slo- gu in pri tem uporabil beli kararski marmor. Sliko Tolažnice žalostnih v glavnem oltarju je takrat naslikal Tominc iz Gorice. Te slike ni več. Sedanja slika Matere Božje z De- tetom je delo slikarja Mihaela Stroja iz leta 1861. Stranski ladji sta bili (1826-31) pre- grajeni v osem kapel,kjer je sedem oltarjev baročnega izvora.
Vipavski dekan Jurij Grabrijan je preslikavo cerkve zaupal slikarju Franzu Kirzu pl.Gold- ensteinu.Po dekanovih načrtih so postavili pevski kor, novo pročelje z vhodno lopo, nad njim pa mogočni novi zvonik (60 m), stranska zvonika (36 m) ob prezbiteriju pa temeljito popravili.
Na pevskem koru so dvomanualne orgle s petindvajsetimi registri.Leta 1963 je resta- vrator slikar Izidor Mole poslikal prazni me- daljon nad pevskim korom s podobami sv. Cirila in Metoda ter škofov Slomška in Ba- raga.V cerkev gre lahko do štiri tisoč ljudi.
Romarska cerkev v Logu je primerna za množične shode. Pred dobrimi sto leti so bile "Pijeve procesije"; na veli šmaren leta 1872 je prihitelo kar 16.000 ljudi.Nepozab- no doživetje v Logu je bil evharistični kon- gres septembra 1923 pod vodstvom nad- škofa F. B. Sedeja.
Od leta 1975 natisnejo poseben spored za shode, romanja in srečanja: vsako prvo nedeljo v mesecu od maja do oktobra, sv. Ana,veliki in mali šmaren,nedelja sv.Jerneja, mašniško posvečenje, zlate maše, festivali pevskih zborov,srečanje mavričarjev. Vera in Luč,na prvo nedeljo v septembru pa po- dročno romanje bolnikov in invalidov.

Iz: Loški zvon, 1982

Prispevke za št. 4 pošljite do 22. junija 1989

Fotografije za ovitek je prispeval Marijan Smerke

Log pri Vipavi: podoba Božje Matere z Dete- tom; notranjščina s pogledom iz prezbiterija na poslikan strop in pevski kor z orglami.

(tretja fotografija nima opisa - prikazuje cerkev od zunaj)