APRIL

• Da bi se v svetu postopoma zmanjše- valo oboroževanje vseh vrst.
• Da bi ob krstih,prvih obhajilih in birmah starši in otroci doživeli pristno srečanje s Kristusom in njegovim Duhom.

• Da bi mladina - po Marijinem vzoru - velikodušno odgovarjala božjemu klicu.
• Da bi naše ljudske pobožnosti (šmar- nice,romanja,shodi...) ne bila le prijetna srečanja, doživetja, ampak bi vodila v poglobljeno življenje po veri.

Če prelistamo katerokoli številko Prija- telja,lahko ugotovimo,da je vsak članek drugega avtorja. Tako lahko naštejemo kar okrog štirideset ljudi. Ob tem ne smemo prezreti še skritega dela, ki ga opravljajo: lektor, strojepiska, tehnični urednik in drugi sodelavci. Akademski slikar Lojze Čemažar prispeva skrbno izdelane ilustracije in tehnično zasnovo lista. Seveda,najprej pritegnejo pozor- nost lepe fotografije na ovitku. In še bi lahko naštevali.
Zato je prav, da po čestitki nadškofa A. Šuštarja in zahvali sodelavcem, še enkrat izrečemo iskreno zahvalo članom uredniškega odbora ter vsem sodelavcem in pomočnikom, ki kakorkoli prispevate, da more list opravljati svoje poslanstvo Vse delo namreč opravljate brezplačno. Bog vam obilno povrni!
Med vernimi kristjani, tudi mladimi, ne manjka,hvala Bogu,ljudi z velikim srcem O tem nam je v intervjuju spregovorila Sonja Poštuvan. Človek,ki hoče nesebi- čno pomagati drugim, se ne sme ozirati na potrošniško miselnost; prerasti mora očitke, včasih celo posmeh okolice in vztrajati v zastonjskem služenju. Naj bodo njeno pričevanje in prispevki vseh sodelujočih zgled in spodbuda,da se nam pridružijo še drugi sodelavci ter pomno- žijo družino prijateljev. Doživeli bodo, "kako dobro in prijetno je,če bratje pre- bivajo skupaj" (Sveto pismo).
Ob tej priliki se tudi zahvalimo vsem, ki ste naročnino že poravnali; prav pose- bej še dobrotnikom,ki s podporno naroč nino omogočate brezplačno prejemanje lista mnogim naročnikom.
Največji zgled ljubezni nam daje naš odrešenik Jezus Kristus.V postnem času smo ga spremljali na njegovi poti križa. V oporoki nam je dal zapoved ljubezni, v evharistiji pa tudi hrano, da ne bi omagali,ko se trudimo hoditi za njim. Če bomo njemu ostali zvesti, tudi v preiz- kušnjah in trpljenju, nas bo pripeljal k slavi vstajenja. V tem upanju naj nas utrdijo velikonočni prazniki.

Uredništvo

Odprimo knjigo, v kateri so božji zapisi! Stopimo v čas pred dva tisoč leti! Dragi sočlovek,prisluhniva,ti in jaz,klicu časa!
Človeštvo je bilo potopljeno v temo,za- vito v žalost.Tedaj je zadonel klic duše kakor glas vpijočega v puščavi. Srečala sta se božje usmiljenje in zvestoba ve- re: »Srce vsega človeštva naj postane betlehemsko svetišče!« Sam Bog se je učlovečil, spregovorila je večna lju- bezen: »Rodil se je Odrešenik sveta!« Bog je svet tako ljubil,da je dal svojega edinega Sina,da bi se nihče ne pogubil, kdor vanj veruje. Življenje božjega Sina je večni odmev »Zgodi se Tvoja volja.«
Slišiš,draga duša,kaj šepeče skozi tišino vsake velike noči? Stvarstvo je zapelo večno Alelujo! Kristus je premagal smrt. Kristusovo vstajenje je poroštvo za naše večno življenje. Velika noč je praznik naše vere! To je dediščina vsake ve- like noči: »Ko tudi naša duša vstane in zapusti greh!«
V svetlobi Kristusovega vstajenja se rodi novo pričakovanje v duši. Kristus nam pošilja skozi odrešenjsko skrivnost du- hovno dediščino: Svetega Duha.
Binkošti - to je praznik,ko nam Kristus po svojem vnebohodu potrjuje veliko resnico: »Z vami bom vse dni do konca sveta!«
Sveti Duh je duh neskončne Ljubezni, večne Resnice in božje Dobrote.Troedi- nost Boga je povezana po Njem.S krstom in zakramentom sv. birme smo postali božji otroci. S Svetim Duhom in v njem moremo živeti življenje vere,ki nas dviga iz teme k svetlobi upanja in večne sreče: »Bog je in večnost!«

Cili Kodrič

Marsikaj me vznemirja. Tokrat bi želela vedeti (ne le zase), kako je z dojeman- jem Boga s čustvi in doživljanjem? Hvala, ker boste potešili mojo radovednost. Draga Jelka!
Tale odgovor na tvoje pismo naj vsaj nakaže pot za razmišljanje.
Na človeka je potrebno gledati kot na enoto telesa, duše in duha. Vse to, kar človek je-enost iz duha,duše in telesa- prihaja v odnos z Bogom,vsaka stvar v celoti in vsaka stvar po svoje. Sami pa potem v raznih trenutkih poudarjamo bolj eno,drugič drugo; včasih bolj čust- va, drugič bolj razum. Enkrat bolj telo v bolečini ali občudovanju lepote, drugič kako božji Duh prebiva v našem duhu in "moli z neizrekljivimi vzdihi".Vse to pa si vedno ti,ena in ista oseba. Dobro je,če se človek zaveda tega, kaj se dogaja v njem, da zna to prav postaviti pred Bo- ga, da se ne slepi in sam sebe ne vara.
Čustva so božji dar - in hvala Bogu, če se prek njih srečuješ z Bogom. Včasih so zelo krhka in se hitro spreminjajo. Zato ni prav,da bi odnos do Boga slonel samo na tem. Morda bi si Boga razlagali preveč po svoje, po občutkih in željah. Obenem pa so čustva čudovito sreds- tvo za razločevanje tega, kaj Bog hoče od nas. Čustva zaznajo v človeku mir ali nemir,potrtost ali tolažbo, so smero- kazi za razločevanje božje volje. Sv. Ignacij Lojolski je to zelo dobro opisal v duhovnih vajah.
Napačno pa bi bilo, ako bi poudarjali samo čustvo. Na drugi strani ima enako vrednost razum. Najbolje bi bilo, ako bi se človek prizadeval za skladnost med čustvom in razumom. Zgledi pa kažejo, da se malokdaj to dogaja. Nekateri lju- dje so bolj "čustveni", drugi pa bolj "ra- zumski". Lepe primere o tem imamo pri svetnikih.Frančišek Asiški je bil čustven človek; kako imenitno je doživljal na- ravo. Spomnimo se na njegovo Sončno pesem. Tomaž Akvinski, znamenit filo- zof in teolog, je bil človek silnega uma. Lahko bi še navajali,pa naj zadostujeta ta dva zgleda. Odnos do Boga zavzema torej celotnega človeka,notranje in zunanje doživljanje. Ker vera v Jezusa Kristusa in Sveto Tro jico ni samo osebna stvar in izbor tega kar meni ugaja.Izpovedujemo vero Cer- kve in sprejemamo božje razodetje iz Svetega pisma in iz izročila Cerkve ter učenja cerkvenega učiteljstva. Vse to so zelo konkretne in objektivne danosti zunaj tebe, ki pa jih z voljo in razumom sprejemaš. Ob tem je še notranje delo- vanje Boga,ki naravnost posega v tebe Vse razodetje Boga človeštvu o Bogu,o človeku in o stvarstvu in vse zgodovine odrešenja ne moreš sprejemati samo s čustvi. Tudi čustva so ob tem,ampak ti jih sprejmeš z razumom in voljo v svo- bodni odločitvi in poslušnosti tej odlo- čitvi v vsakdanjem življenju.
Kot vidiš,Jelka,ostaja razodevanje Boga skrivnostno in čudovito.Prepuščajmo se temu, zaupajmo Bogu, ki nas ima rad take, kakršni smo in edini ve, kaj je za nas dobro...

Tvoj Prijatelj

Skrivnostna "prilika" življenja

Jezus je govoril v prilikah,da bi ga bolje razumeli.Davno prej pa je Bog Oče spre govoril s "priliko" kozmičnih razsežnosti in brezdanje globine -s priliko življenja. Ta zajema vse vidno in nevidno, na- mesto z besedami pa se izraža z res- ničnostjo obstoja stvari. Nikakor jih ni mogoče tajiti.
Nebo z milijardami zvezd nad tvojo glavo govori o sebi. Zemlja, po kateri stopaš, je čutna podlaga tvojega izkustva. Kdo bi mogel reči, da sončna ura ne kaže prav? Kako bi mogel zapirati oči pred skladnostjo in lepoto narave ali prezreti sile,ki se sproščajo v nevihtah in potre- sih. Ne moremo mimo logičnosti vsega, kar nas obdaja.Le kako bi mogli prezreti "odsotno prisotnost" skritega načrtoval- ca in njegovo ustvarjalno voljo? Kako bi mogli prezreti neskončno enotnost, saj čutimo, da smo njen del?
Imenuj ga "arhitekt sveta" ali kakorkoli že, ne moreš trajno živeti, ne da bi za- čutil potrebno,da prideš z njim na jasno Ne moreš živeti, ne da bi nanj mislil, ne da bi ga vzljubil, še preden ga dobro poznaš.
To je neizogibno, kljub temu,da obstaja včasih dvom o njem. Zaradi njegovega ravnanja, ko se sprašujemo, zakaj dela tako in ne drugače. Predvsem pa, zakaj je tako tih in skrivnosten.Toda vse go- vori edino in samo o njem.
Da, vse.
Ne morem dvomiti: vse je izraz njegove očitnosti in prisotnosti. Čeprav zagrinja tančica njegovo očividnost in ga obe- nem obdaja skrivnost, mu vendar tan- čica ne more skriti njegovih mogočnih in edinstvenih, svetlih obrisov.
Eno je gotovo: človek na zemlji je kot v neizmernem prostoru, v katerem je vse svetlo in obenem temno,kjer je vse znamenje nevidne pričujočnosti. Nepre- stano izziva tisti, ki je v svojem sijaju in astronomski razdalji nad človekom.
Ravno daljno in nedostopno nam stalno zastavlja vprašanja ter nas sili, da dvi- gamo pogled k svetlim točkam neba. Zvezde prodirajo skozi temni svod k človeku in mu neutrudno kličejo, da je morda tam zgoraj odgovor, ki ga išče.
Zakaj živeti?
Zakaj nastajanje?
Zakaj tako globok molk?
Zakaj zvezde tako neprizadeto gledajo na naše trpljenje?
Eno je gotovo pri vsem tem: če je sve- tloba znamenje za resnico,ki jo iščemo, in služi temu,da vsaj malo jasno vidimo, tedaj spoznamo,da svetloba nima izvora niti v nas niti na zemlji.
Svetloba prihaja od zgoraj, izvira iz ne- česa, kar je nad menoj, kar je večje od mene, kar je pred menoj. Svetloba pri- haja od zgoraj. Tja gor jo grem iskat.
Seveda je ta "zgoraj" relativen pojem, ker tu ne gre za zemljepisni,kozmični ali ideološki "zgoraj". Gre samo za prispo- dobo, ki naj razloži nevidno.
V Bogu je "zgoraj" in "spodaj" krajevno isto in obsega sredino in obod, vidno in nevidno,vse in nič,roditelja in rojenega, Očeta in človeka.
Če "zgoraj" imenujem Bog in "spodaj" človek, sta potem ločena med seboj ali sta eno? Sta del ene in iste resničnosti ali ne?
Kdo sem jaz brez njega?
Lahko pa nadaljujem svojo misel:In kdo je on brez mene? Če drži,da se jaz brez njega počutim kot nič v temi in praznem prostoru, kako se počuti on brez mene? Razumem, da je on zame nepogrešljiv kot življenje in svetloba. Slutim pa, da sem tudi jaz kot sad njegove ljubezni njemu potreben. Drži,da ga neprestano iščem, res pa je tudi, da on išče mene. To čutim.
In če bi bil ravno v medsebojnem iska- nju prvenstveni odgovor? Jezus ga je imenoval božje kraljestvo. Rekel je: Ta mogočna podoba o kraljestvu vsebuje vse. Tu je življenje s svojo dramatično- stjo, srečanje,rast,zorenje za odgovor- nost, razvoj in njegov potek, polnost in veselje, človek, Bog, večno, kazen in plačilo, upanje in ljubezen.
Judje so ga videli kot zavezo med Bogom in ljudmi, mistiki kot poroko, evangelist kot ženitnino.
Jezus kot blaženost.
Vsi kot mir, polnost, veselje.
Če stvari gledamo tako, so gotovo pre- proste. Mene bi skoraj mikalo, da bi se zadovoljno nasmehnil. Toda slišim ljudi: "Zakaj bolečine? Zakaj trpljenje nedolž- nih? Zakaj smrt?"
Nebo, ki se mi je zazdelo tako brez ob- lakov, zatemni. Težki oblaki se kopičijo na mojem malem človeškem obzorju, ki je obzorje uboge, šibke in prestrašene stvari.
Tedaj ne vem ne kod ne kam.
Drži in prav imaš,če me vprašaš: "Zakaj vse trpljenje?" In še več:"Zakaj zlo? Zakaj ječe? Zakaj umobolnice? Zakaj vojne?"
Ostane mi le molk.
Ob postelji človeka, ki ga muči rak ali pred živim razmesarjenim telesom, ki ga je prometna nesreča v nekaj trenutkih oropala vsakega upanja, je predrzno govoriti.
Kdo sem jaz, da bi ti mogel dati odgovor? In če me tudi gledaš z očmi,polnimi stra hu in solz, kaj ti morem reči?
Ali sploh hočeš, da ti kaj rečem? Imaš še moč, da me v svoji muki poslušaš?
Ne vem, brat, kaj naj ti rečem.
Imam jih že sedemdeset za seboj.To je starost,ko prideš na cilj, kot pravi psal- mist.
Lahko ti samo rečem: Velika sreča, ki sem jo doživel v življenju, je bila v tem, da sem spoznal Boga. Ne moremo pa dvomiti o tem,da nam ne odkriva svojih skrivnosti.Prvenstveno tudi zato,da nas prosi za edino,čemur se ne more odpo- vedati: za ljubezen in zaupanje. Pred- vsem mu moramo darovati zaupanje, ki izraža ljubezen in hkrati povezavo, ki jo hoče skleniti z nami.
Največji dokaz ljubezni prinese tisti, ki se v globoki temi prepusti Bogu in mu iz ljubezni ponudi vse, kar ima.
Poslušajmo,kaj je rekel Charles de Fou- cauld: Ko se ti posreči moliti to molitev v bo- lečem trpljenju, dokažeš, kako globoko lahko veruješ v Boga.

Izhodišče našega razmišljanja nam daje dokument II. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora - Odlok o duhovniški vzgoji: "Velika semenišča so nujno pot- rebna za duhovniško izobrazbo in vzgojo V njih mora vse oblikovanje bogoslovcev imeti ta namen, da postanejo po zgledu našega Gospoda Jezusa Kristusa,učite- lja,duhovnika in pastirja,pravi dušni pa- stirji.Pripravljati jih je zato treba (...) za službo pastirja tako, da bodo znali lju- dem ponavzočevati Kristusa,ki 'ni prišel da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge' (Mr 10,45):(...) Ker je potrebno da se bogoslovci privadijo apostolskemu delu ne le teoretično, ampak tudi prak- tično in da znajo delati po lastni odgo- vornosti in v skupnosti z drugimi, naj se že ob študiju in tudi med počitnicami s primernimi opravili uvajajo v dušnopa- stirsko delo" (DV 4a.21).
Trojna kristjanova služba, ki raste iz krstne milosti, bogoslovca in redovnika zavezuje globlje: biti pričevalec in oz- nanjevalec, biti molivec in častilec, biti služabnik in strežnik - Gospod ga je iz- bral, poklical in ga pošilja kot znamenje odrešilne ljubezni.Diakonija pa je utele- šenje oznanjevanja in češčenja, in zato človeku, ki je "pot Cerkve", otipljivo ra- zodevanje pristnosti pastirja,ki je sledi- lec in odsev Dobrega Pastirja, da bosta bogoslovec in redovnik upodobila svoje srce po Srcu svojega Pastirja, da bosta izkustveno dojela notranjo enotnost trojne kristjanove službe, da bosta res strežnika mnogim - se morata duhovno, teoretično in praktično uslužiti Gospodu v trpečem, prizadetem in ogroženem človeku; na poti k diakonatu (k slove- snim zaobljubam) morata v "najmanjših bratih" videvati in okušati Kristusa!
Evharistija,ki je ponavzočenje velikono- čne skrivnosti, je zgostitev navdihov in moči za trojno službo in nedvomno vodi v diakonijo. Gospod je v evharistiji slu- žabnik vseh, je trpeči služabnik, ki gre v nespamet križa, da bi razlomil svoje telo in razlil kri za človekovo rešitev. Evharistija je zato šola diakonije, ko iz evharistije obredja postaja evharistija življenja...
V evharistični daritvi poudarimo pred- vsem tele diakonialne vsebine in pobude:
a) diakonija v spravi in miru (kesa- nje, pozdrav miru in sprave) ...
Obdarjen sem z odpuščanjem - Kristus me pobota z Očetom, ko nese na križ moje grehe,in mi podari mir;poklican sem v službo sprave (prim. 2 Kor), saj brez sprave nismo občestvo,nismo božje lju- dstvo, ampak hudičev zbor (prim. Jak); kateregakoli in kakršnegakoli sužnja mo rem napraviti za brata (prim.Flm); sploh ne morem, ne smem darovati,če se po- prej nisem spravil z bližnjim (prim. Mt 5, 23). Tu se nam odstre osnovna razse- žnost diakonije: sprava sprtih, odpu- ščanje in usmiljenje. Brez zadrege lahko pridružimo "spravo" z naravo (ekološka problematika)in seveda prizadevanje za "pravičnost in mir"!
b) diakonija po besedi in razsvetlje- vanju (bogoslužje božje besede,prošnje vernikov) ...
• Pot poslušanja:poslušanje božje bese- de me najprej uči pozornega in skrbnega poslušanja, ki je prepotrebna krepost v stiku s človekom;obenem me razsvetljuje in hrani za vse globlje razumevanje, pa tudi za spoštljivo in modro svetovanje.
• Pot govorice: učim se spregovoriti kot služabnik božje besede, spregovoriti iz srca; tako,da z besedo izgovorim sebe, v zaupanju in podarjanju; kot Bog,ki me popelje v puščavo, da spregovori na srce,tako tudi jaz potrkam z besedo na duri bližnjikovega srca-z besedo upanja z besedo prebujanja,opomina in svarila, resnobno in odgovorno, sočutno in ple- menito...
• Pot molitve: na njej služim z notranjo govorico pred Bogom, pa tudi s povabi- lom k skupni molitvi;sem v služeči bližini ob prošnjah in v adoraciji ...
Na tej liturgični postaji odkrijemo diako- nijo besede zoper devalvacijo besede, diakonijo poslušanja in molka zoper infla cijo besede, tudi diakonijo v podarjanju časa in v navezi molitve - to je prepo- trebna šola za Jezusovega služabnika.
c) diakonija kot daritev in delitev (darovanje, obhajilo) ...
Gospod me je poučil, da je smiselna le tista daritev,v katero položiš sebe,in le tista delitev je vredna božjega obdaro- vanca,ko razdeliš vse. Vsako daritveno bogoslužje je izziv in vaja v darovanju, vsako obhajilo je vzor in moč delitve. Darovati moram torej srce in življenje sámo;razdeliti moram vse,saj imam - po prepričanju asiškega Ubožca - vse spo- sojeno, in revnejši od mene upravičeno zahteva,da delim... V delitvenem - daro- vanjskem obnebju se zarisuje solidarnost z ubogimi, z osamljenimi in brezciljnimi, s prizadetimi vseh vrst, z jetniki in ba- rakarji, z uživalci mamil in alkohola, z razvrednotenimi ženskami-in umorjenimi po nedolžnem,pa še mnogimi ... Ta so- lidarnost je tveganje, da zastaviš sebe, svoj čas in svoje talente, svoje dosto- janstvo in svojo čast pred družbo, celo pred najbližjimi; ta solidarnost zahteva služenje bitja bitju v mnogoterih oblikah in na vse mogoče načine: v gibanjih in organizacijah, z vključevanjem v obče- stvene skupine za diakonijo in soobliko- vanje teh,če jih še ni,z osebnimi obiski, s pozornim razgledovanjem, s študijem in z načrtovanjem, s skrbnim povezo- vanjem...
č) diakonija v trpljenju in umiranju (skrivnost vere) ...
Naš Odrešenik je trpel in umiral, umrl je in vstal - iz tega dogodka izvira trdno upanje v zmago življenja, pa tudi po- slanstvo služenja trpečim in umirajočim. "Skrivnost vere" ni le izpoved vere,mar- več naloge: biti s trpečim - v samoti z zaupanjem, v bolečini s sočutenjem, v nemoči in obupu z vero in upanjem, v grehu in krivdi z ljubeznijo ... Umirajoči me zdaj nemo,zdaj spet z govorico po- sebnih znamenj vabi,da vzdržim na boji šču njegovega umiranja, da grem z njim na križ poslednje dopolnitve,da ob njem verujem v Luč; končno želi, da ga po smrti pokopljem z velikonočnim nasme- hom na ustnicah ...
V bogoslužnem dejanju "skrivnost vere" odkrijemo pobudo za diakonijo sprem- ljanja umirajočih, pa sploh druženja in sobivanja s trpečimi.
Pričujoče razmišljanje želi biti le skromen prispevek za globljo,bolj zavzeto in pred- vsem rodovitnejšo evangeljsko vzgojo Gospodovih služabnikov-za diakonijo,za evharistijo življenja. Najprej pa moramo vzgojitelji sami dovoliti, da nas Duh od- žene v puščavo; pritrdilno odgovoriti Gospodu na vprašanje "ali me ljubiš?"; dopustiti,da nas drug opaše in odvede, kamor nočemo; mi sami moramo zvesto hoditi za Gospodom -kam? - na križ,kjer se lahko ljudje nahranijo s telesom in odžejajo s krvjo; najprej moramo mi sa- mi vzklikati v veri,z upanjem in s hrepe- nečo ljubeznijo: Maránata!=Naš Gospod, pridi! (1 Kor 16,22).

Brat Marko Novak

VZEMI SI ČAS ZA PRIZADETE

Ko sem kot prostovoljna socialna delavka obiskovala ljudi po domovih, bolnišnicah in zaporih, me je nekega dne pater po- prosil,če bi hotela obiskati Marijo. Rekel mi je, da je v bolnišnici že osem let, ker je imela prometno nesrečo in je bila za- radi poškodbe zelo dolgo nezavestna. Ko sem jo iskala v bolnišnici za prizadete je nisem tam več našla.Dobra bolničarka pa mi je dala telefonsko številko njene edine hčerke. Ko sem v pogovoru po telefonu z njo prejela potrebne informa- cije, sem začela obiskovati Marijo, saj je po vrnitvi iz bolnišnice živela sama. Njena hčerka se je med tem časom, ko je bila ona v bolnišnici, poročila in se tudi odselila. Enkrat tedensko ji sedaj pride pospravit in nakupovat. Drugače pa mati živi sama.
Zaradi prizadetosti je njen govor zelo omejen.Ob vsakem obisku dobim od nje komaj kakih pet besed.Kar ne more po- vedati,mi pokaže s kretnjami,in tako se sporazumevamo. Povedala mi je, da so jo od začetka ljudje obiskovali,sedaj pa nič več,ker se ne morejo z njo pogovar jati. Hrano oziroma obroke hrane si pri- pravlja sama, seveda le take reči, ki so že na pol pripravljene. Kuhinjo ima tako urejeno, da te reči lahko opravi sede. Drugače pa ji je televizor edina družba. Kadar je bil na televiziji kak program, ki je prikazoval,da se komu godi krivica,je postala zelo nervozna in vznemirjena. Sezula si je copate in začela tolči po ekranu. Vedela sem, da ji taki programi škodujejo,a bila sem brez moči; če bi ji svetovala,naj ne gleda takih programov ki jo vznemirjajo, bi bila po vsej verjet- nosti tudi jaz dobila s copato. Bila je zelo resna in se ni nikoli nasmejala.
Ko sem jo nekega dne spet obiskala, sem ji predložila, da bi molile. Privolila je,vendar ni bila navdušena za molitev. Ko pa sem zopet ob naslednjem obisku omenila, da bi molile, je bila nejevoljna. Hudovala se je,da mora najljubši prog- ram na TV opustiti. Potem pa je nekaj časa nisem obiskovala.Ko sem se končno zopet napotila k njej na obisk,kamor sem se vozila eno uro z vlakom, sem med potjo molila zanjo,da bi bila pripravljena za molitev,ko bom prišla. Nekajkrat sem še morala čakati, da je do konca videla TV program. Sedaj pa že sama da znak kadar pridem, da ugasnem TV. Besedno seveda ne more sodelovati pri molitvi,je pa duševno navzoča. Pa tudi nasmeje se katerikrat.Vedno me je vesela,kadar pridem, ko pa odhajam, me povabi, naj zopet pridem.

Malči Šoštar

MOJI OBISKI PRI OSTARELIH LJUDEH

Kar nekako težko sem sprejela misel,da pred božičnimi prazniki obiščem nekaj ostarelih ljudi v svoji okolici.Na dvorišču šestinsedemdesetletne ženice me je naj- prvo z laježem pozdravil pes. Ženička je sedela pri oknu svoje male kuhinje in me nemočno opazovala, kako sem ga mirila. Končno mi je le uspelo vstopiti. Po kratkem pozdravu in voščilu za pra- znike jo še povprašam,kako živi. Kratko mi je povedala, da je opešala, delati ne more več, hodi zelo težko, sliši pa še predobro,da bi bilo bolje,ko ne bi vsega slišala,da je odveč sama sebi in drugim. Sicer ji domači prinesejo drva, zakurijo, oskrbijo tudi s hrano,nimajo pa časa,da bi se kaj pogovarjali z njo in tako sa- meva vse dneve, malo poležava, nekaj časa presedi pri oknu in čaka, kdaj bo prišla tista zadnja odrešitev. Vsak prvi petek pride duhovnik, da prejme zakra- mente.Tak je njen vsak dan. Vesela je obiska in me še prosi: "Pa še kaj pridi!"
Drugi obisk namenim osemdesetletni ženi V lepo urejeni hiši mi mlada gospodinja odklene vrata sobe, v kateri prebiva ta žena. Po prvih besedah pozdrava in voščila za praznike že vzdihne, zakaj je Bog ne vzame, zakaj še živi. Tu je moj obisk kratek,gospodinja mi hitro pojasni da mama ni prisebna, kako je z njo, ko- liko dela ima. Ko se poslovim, že škrtne ključ v ključavnici, mene stisne pri srcu - ali je to hišni pripor - in že slišim po- jasnilo, da ne bi ušla ven, ker je z njo tako težko in jo morajo potem iskati. Večkrat razmišljam ali res ni mogoče s starejšimi ljudmi ravnati drugače, imeti več ljubezni, potrpežljivosti in razume- vanja do njih.
Pri naslednjem obisku me zopet pred hišo "pozdravi" orjaški pes, na napeti verigi stoji na zadnjih tacah in grozeče laja. Približam se varni razdalji in ga mi- rim. Ko vidi, da se nikamor ne premak- nem, me začne ovohavati, najprej roko nato bundo, krilo, čevlje. Začnem ga božati po glavi in mu dopovedujem, da se me ni treba bati, da ne grizem psov. Gledam mu v oči in opazim,da so njego- ve oči mirne,skoraj plahe, nobene pasje srditosti ni bilo v njih,kot je sprva kazalo Primem za jermen okoli vratu in grem v hišo. Vrata so bila odprta, ker pa ni bilo nikogar videti, začnem klicati, morda se bo le kdo oglasil. Kmalu pride tipaje ob steni mož srednjih let, slep zaradi ne- sreče. Začudil se je,kako sem prišla,ker pes nikogar ne pusti. Med smehom mu povem, da sva se s psom lepo pogovo- rila, da me je pustil naprej. Po kratkem pogovoru odhajam od tu vesela,ko vem da žena lepo skrbi zanj, saj ga večkrat pripelje pod roko v cerkev k sv. maši.
Od tu sledi obisk pri invalidu-paraplegiku Nasmeh na obrazu pove, da je vesel obiska,da je prijeten človek v lepo ure- jenem domu, žena ga povsod spremlja. Vesela odhajam tudi sama,saj me sprem- lja njegovo povabilo,naj še kaj pridem...
Zadnji obisk namenim še zakoncema pri osemdesetih letih. Vesela in presene- čena sta nad mojim obiskom: "Le kako si moreš vzeti čas za obisk, ko si sama za vse: služba, otroci, dom itd." Kar ne vesta, kako bi se zahvalila za obisk in pogovor. Ko odhajam, me spremlja mi- sel, kako malo je potrebno, da vsaj za trenutek osrečiš osamljenega človeka. Kako lepi so bili letošnji (lanski) božični prazniki! Kljub vsem težavam in tegobam življenja je v mojem srcu veselje in mir. Hvala ti, božje Dete, za ta moj notranji duhovni dar.

Marija Peterle

ZAHVALA IN PROŠNJA

Lanski božični prazniki so imeli še poseb- no lep odmev v Domu starejših občanov v Šmihelu pri Novem mestu. Vodstvo doma je s posebno pozornostjo do veru jočih oskrbovancev odstopilo večji pro- stor za daritev sv.maše.Da so vsi lahko prisluhnili in sodelovali, so jim omogočili tudi ozvočenje, berilo je brala oskrbo- vanka. Bilo je tako lepo, da se je mar- sikomu orosilo oko. Ker je že nekaj let omogočeno šmihelskim duhovnikom ne- motena duhovna oskrba verujočih oskr- bovancev za prve petke in za umirajoče ter daritev sv. maše za božič in veliko noč, se želim iskreno zahvaliti v imenu oskrbovancev in svojcev vodstvu Doma za tako občudovanja vredno razume- vanje do verujočih oskrbovancev. Naj bodo te skromne besede izraz globoke hvaležnosti za tako human odnos in obenem tudi prošnja za naprej.Obenem naj bo izrečena tudi zahvala duhovni- koma za njihov trud in skrb,za duhovno oskrbo ostarelih ljudi v Domu in Bogu hvala za milost razumevanja in sodelo- vanja.

M. P.

TO VESELJE VSAKDANJEGA DAROVANJA

Na zadnji seji uredniškega odbora, 22.februarja,smo se spomnili na sklep, ki smo ga zapisali v uvodniku prenovljenega Prija- telja (1983/6):"Prijatelj bo namenjen ne samo različno prizadetim in bolnim, am- pak tudi vsem njihovim prijateljem.Tako bo vsaka številka imela pred očmi tri skupine ljudi, katerim želi biti v pomoč pri medsebojnem srečanju: vse vrste prizadetih;zdrave prijatelje,kot so svojci in drugi, ki se posvečajo svetu bolnih; zdravstvene delavce v odnosu do bol- nikov in prizadetih v bolnišnicah, zdrav- stvenih zavodih ali domovih.List želi med vsemi tremi skupinami postavljati mos- tove in olajševati pogovor s tem, da bo vsako skupino seznanjal z načeli medse- bojne pomoči in dobrega razumevanja."
Ugotovili smo, da nam je včasih to us- pevalo bolj, drugič manj, še najslabše prav v tej rubriki. Da ne bi ostalo samo pri besedah, je že tu Sonja Poštuvan, (Keleminova 17, 62000 Maribor), medi- cinska sestra in katehistinja,ki je odgo- vorna za diakonijo pri Škofijskem pasto- ralnem svetu v Mariboru. Iz srca smo ji hvaležni za njeno pričevanje.

Sonja, z bolniki se srečuješ poklicno kot medicinska sestra. Zakaj si se odločila za ta poklic?
Za poklic sestre sem se odločila zaradi otrok.Otroci so mi bili od nekdaj poseb- no pri srcu in želela sem biti "mati" ne samo enemu,ampak "vsem" zapuščenim otrokom. Da bi to željo lahko vsaj delno uresničila, sem se pri vpisu odločila za otroško - pediatrično smer. V tej smeri, torej na pediatriji,otroškem oddelku, pa sem že polnih dvanajst let zaposlena kot medicinska sestra.

Kje živiš in kako je potekalo tvoje šolanje? Na svet sem privekala v Ma- riboru in tukaj tudi živim ves čas. Po osnovni šoli sem se vpisala na srednjo medicinsko šolo ter se takoj po končani šoli zaposlila v Mariborski bolnišnici na otroškem oddelku.Jeseni istega leta sem se vpisala na teološko pastoralni tečaj s katehetsko specializacijo. Pred nekaj leti sem se vpisala tudi v višjo šolo za zdravstvene delavce,a študija še nisem končala. Imam še brata,ki je poročen in ima dva otroka. Živim doma pri starših.

Kako se počutiš med bolniki?
Med bolniki sem kakor doma. Mama mi velikokrat pravi: "Kar v bolnico se pre- seli".Rada sem med otroki.V glavnem se dobro razumemo, le včasih moram biti zadnja leta "huda", ker so otroci zelo razvajeni. Posebno se to kaže pri pre- hrani in ubogljivosti.

Je razumevanje in sodelovanje z osebjem dobro? Kolektiv, v katerem delam - tako zdravniki kakor sestre - je dober. Kljub velikemu številu malih bol- nikov,ki se zvrstijo pri nas,najdemo čas za smeh in veselje, ki je potrebno tudi malim pacientom.

Poleg medicine si študirala tudi teo- logijo? Da,končala sem triletni teološko pastoralni tečaj s specializacijo za ka- tehezo,kot sem že omenila. Želela sem, da bi tudi tukaj pomagala otrokom, -a tokrat v poznavanju naše vere in živ- ljenja po njej. Zaradi izmenskega dela poučujem predšolski verouk in imam priprave na zakrament birme - skupine pa tudi posameznike.

Vključena si v življenje župnije in škofije. Prosim, naštej službe, ki jih opravljaš... V življenje naše župnije - sv. Ciril in Metod, Maribor-Tezno - sem vključena že s katehezo otrok. To me je pripeljalo tudi v Župnijski pastoralni svet, kjer sem prevzela komisijo za dia- konijo. Kot animatorica te komisije sem se pridružila dekanijski komisiji za diako- nijo. Ko je v Mariboru pod vodstvom p. Marka začela delovati škofijska komisija za diakonijo, sem postala njen član. Po nekaj letih dela v diakoniji so me duho- vniki mariborske dekanije predlagali v Škofijski pastoralni svet kot laika z od- govornostjo za diakonijo.

Kako ste si zamislili in kako deluje diakonija? Imate težave s sodelav- ci? Kateri so poudarki? Težko je v nekaj stavkih opisati, kako se je začelo in kako še sedaj deluje. Zdi se mi, da je bilo nekaj posebnega to,da smo izhajali iz dekanijske komisije, ki je prešla v škofijsko komisijo za diakonijo. V njej je vsak član (zdravnik, sestra, duhovnik, laiki, redovnica) kot animator prevzel kakšen '"referat". Komisija je področje diakonije pod vodstvom p.Marka razde- lila v šest referatov: bolniki in ostareli, invalidi,slušno in govorno prizadeti, du- ševno manj razviti, slepi in slabovidni, zasvojeni in ogroženi. Vsak animator si je skušal dobiti svoje sodelavce in tako razširiti krog sodelavcev, a žal so zaži- veli le trije referati.
Za bolnike in ostarele: ta je dal pobudo za srečanja -večere starejših vsak me- sec; nekaj srečanj se je obdržalo vse do danes.
Pod vodstvom p.Jožeta je zaživela sku- pina za duševno manj razvite;sedaj kot gibanje Vera in luč in jo uspešno vodi Marta Horvat skupaj z duhovniki.
Referat za invalide se je povezal z Brat- stvom bolnikov in invalidov (Prijateljstvom) Tako so prišle nove spodbude,predvsem pa nam je to odprlo oči za potrebe teh ljudi.Pričeli smo organizirati samostojne duhovne vikende, a vedno v sodelova- nju z BBI.
V začetku smo imeli veliko načrtov, a z menjavo duhovnih asistentov,se je mar sikaj pozabilo; prav tako kakor s sode- lavci,ki prihajajo in odhajajo,zamenjave pa velikokrat ni in tako delo ostaja ne- dokončano. Morda bi tukaj lahko rekla, da je sedaj v Mariboru organizirana oblika diakonije nekoliko v zatonu. Vem pa, da je neorganizirane diakonije zelo veliko, a žal manjka ljudi, ki bi te ljudi povezali in jim osmislili to delo ter s tem dali še drugim pogum in spodbude za to obliko dela.

Imate tudi duhovna srečanja bolni- kov in invalidov: kje,kako potekajo? Od kdaj poznaš Prijatelja oz.gibanje BBI? Prijatelja in BBI poznam od takrat ko sem začela aktivno delati v dekanij- ski komisiji za diakonijo in sem se v želji spoznati tudi življenje teh prijateljev pridružila skupini sodelavcev v BBI. Le na dveh srečanjih sem bila, preden sem se odločila, da bomo tudi tukaj v Mari- boru poskusili organizirati duhovna sre- čanja BBI.
Zakaj sem se odločila za ta korak? Pred vsem me je motila gneča - množičnost teh srečanj, kjer se nisi mogel srečati z vsakim. To pa je nujno potrebno, da bi lahko zadovoljil njegove želje, hrepe- nenje, iskanje.... pa tudi čas, ki smo ga preživeli skupaj, se mi je zdel preveč nabit s programom. Bilo je eno samo "potovanje" zdaj sem tu,jutri tam. Zato sem se odločila, da srečanja pričnemo vedno že v četrtek zvečer (ne šele v petek) in traja do kosila v nedeljo; da skupina ne sme presegati trideset ljudi, sodelavci naj ne bodo klapa zase, am- pak smo vsi enaki, za vse velja spanje, molitev, pogovor, smeh ..., prosti čas preživimo skupaj, spat gremo skupaj in tudi vstanemo skupaj. Prisluhnemo drug drugemu, izrečemo želje, prošnje, kajti vedno poudarjam, da neizrečenih želja ne morem niti ne znam izpolniti.
Ta srečanja imamo v dveh samostanih: pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah in v Nazarjah. Oba samostana vodijo bratje frančiškani, katerim se ob tej priliki pri- srčno zahvaljujem za čudovito gosto- ljubje in potrpljenje, ki ga imajo z nami. Hvala!

Kakšen pomen ima to gibanje? Kaj bi, po tvoje, še mogli narediti?
To gibanje (BBI) je čudoviti prikaz življenja v luči evangelija. Ali še bolj določeno: to gibanje ti pomaga živeti po Jezusovem zgle- du v dejanjih in ne samo v 'cerkveni klopi', odpira ti oči za potrebe bližnjega, hkrati ti pa v veliko večji meri tudi vrača s srečo in zadovoljstvom.
Moja velika želja je, da bi se vključili v to gibanje zlasti mladi invalidi, tisti, ki so se vrnili domov iz bolnišnice ali rehabilitacije. Mislim, da bi takrat najbolj potrebovali pri- jatelje, ki bi jih spodbujali, da bi ponovno "vstali in začeli hoditi" v življenje. Mnogi so mi rekli: "Oh, ko bi to poznal prej, takoj po nesreči... !"
Tudi letos pripravljam duhovni vikend mla- dih invalidov, ki bo aprila v Nazarjah. Vsi skupaj čutimo, da so problemi mladih dru- gačni od starejših in tudi metode dela, ki jih imamo, so prilagojene za mlade. Z ve- seljem bi ob tej priliki povabila vsakega, ki se bo čutil nagovorjen. Zaradi prostorske stiske pa prosim, da se mi prej prijavi.

Kako doživljaš sodelovanje,odnose med prizadetimi in zdravimi? Sprejemam jih enako kot zdrave. Telesna prizadetost mi pri njih ne dela težav. V življenju z njimi sem spoznala, da so dobri prijatelji in tudi učitelji potrpljenja, ki znajo ceniti vsako najmanjšo pozornost.Življenje jim je velika vrednota; ob vsakem "križu",ki ga doživijo, ne mislijo na samomor, kot to danes delajo nekateri zdravi ljudje.

Kako dobiš sodelavce?Ali je danes med mladimi še kaj pripravljenosti za za- stonjsko služenje bližnjemu? Sodelavce dobim prek sodelavcev. Fant, dekle, ki sta kdaj doživela srečo v pomoči bližnjemu,ve- likokrat pritegneta še svoje prijatelje.Nekaj sodelavcev sem dobila z obiski pri mladin- skih veroučnih skupinah, vendar je tukaj več obljub kot resničnega sodelovanja.Ne- kaj sem jih dobila iz domače župnije, kjer smo skupaj delali v komisiji za diakonijo.
Mladi danes iščejo smisel življenja, iščejo ideale.V tem iskanju so pripravljeni tudi na zastonjsko delo. Vendar mislim, da za tako majhen odziv na ta klic niso krivi mladi,am- pak miselnost ljudi,ki jih od tega odvrača..., da ne rečem,včasih se jim celo posmehuje ali se iz njih norčuje.
Ob strahu,ki ga ima skoraj vsak,ki se sreča s prizadetim,in vplivu okolja mora imeti re- snično močno voljo,da vztraja pri tem delu Iz svojih izkušenj pa bi rada rekla vsem mladim, da je to delo, to življenje, čudoviti apostolat, s katerim tudi drugim odpiramo oči za potrebe bližnjega, zato pogumno, pridi in poglej!

Lahko zaupaš, kje dobivaš moč za tako raznoliko in tako krščansko delovanje?
Glavni vir moči so zakramenti, predvsem zakrament sprave skupaj z duhovnim vod- stvom in sveto obhajilo, mašna daritev ter molitev. Enkrat do dvakrat letno se za en teden umaknem v tišino na duhovne vaje, sicer pa skozi vse leto,vsak dan poskušam v trenutkih tišine najti stik z Bogom.

Kdaj najdeš čas za molitev, za osebno poglabljanje? Vsak dan pričnem z molit- vijo in kratko meditacijo ne glede na čas, kdaj vstanem.Ves dan poskušam s kratkimi vzdihljaji obdržati stik z Bogom. Tudi delo je lahko čudovita molitev... "Kar ste storili kateremu teh mojih ..., ste meni storili", pravi Jezus. Čas,ko sem sama-npr.na poti, vožnji ali v trenutkih odmora med delom - pa izkoristim za pogovor z Bogom.Vsak ve- čer naredim "obračun" in še kaj duhovnega preberem, seveda poleg redne molitve.

Kaj meniš,ali imajo laiki dovolj možno- sti za dejavno sodelovanje v življenju Cerkve? Mislim,da imamo dovolj možnosti. Morda bi duhovniki lahko dali več spodbud, več določenih nalog... Predvsem mlade bi lahko usmerili v delo, ki jim bo dalo smisel življenju.

Katera beseda Svetega pisma ti naj- več pomeni, katera ti je vodilna misel, ideal? V različnih obdobjih življenja me je tudi beseda iz Svetega pisma različno na- govarjala. V zadnjem letu sem se posebej začutila v besedah: "Jaz sem vas izbral, izvolil". (Jn 15,16). Poklic, ki ga imam, je dar, je dokaz božje ljubezni do človeka. Ta neprestana služba bratom in sestram, to veselje čudovitega vsakdanjega darovanja mi daje On. On me je poklical, On me je iz- bral za orodje v Njegovih rokah. Sama sem povsem nemočna. Samo v popolnem zau- panju Vanj zmorem in smem "zapraviti živ- ljenje" za brate in sestre.

Podpisi k slikam:
• Sonja je med malimi bolniki kot doma
• Med prijatelji je Sonja "naš sonček". - Na sre- čanju v Nazarjah.

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

Pred petimi leti je papež Janez Pavel II. na- pisal okrožnico o odrešenjskem trpljenju. V uvodnem delu beremo,da postane Kristusu "vsak človek pot Cerkve ... posebej še ta- krat,ko v njegovo življenje vstopi trpljenje" Zato "bi se morala Cerkev v vsakem času srečevati s človekom ravno na tej poti" (I. Uvod, 3).
Vsak človek se prej ali slej sreča s trplje- njem.Kako se je Cerkev srečevala s trpečim človekom nekoč in kako se z njim srečuje danes?
Vsak človek sluti,da ni ustvarjen za trplje- nje, ampak za srečo in odrešenje. Kristjani verujemo, da je Bog kot Odrešenik v Je- zusu Kristusu vstopil v prepad trpljenja in kraljevstvo smrti, da bi nam odprl pot v odrešujočo in odrešeno skupnost v Bogu, ki je Cerkev. Cerkev je zato poklicana, da to oznanja in v službi Jezusa Kristusa ure- sničuje.

M.Marsch razmišlja v svoji knjigi Zdravljenje s pomočjo zakramentov o tem, zakaj imajo mladi ljudje danes tako pogosto z grozo in moro nabite sanje. Njegov prijatelj psiho- terapevt mu je to pojasnil z dejstvom, da so mladi danes preko družbenih občil v pre tirani meri izpostavljeni množici informacij z zastrašujočo vsebino: Hirošima, Černobil, taborišča in zapori, od lakote umirajoči ot- roci, trgovina s človeškimi zarodki, genska manipulacija ... "Preveč vidimo in preveč slišimo! Več doživimo, kot moremo v sebi predelati in to povzroča v človeku napetost in grozo".
Preveč je pretresljivih doživetij ne samo v zunanjem svetu, ampak tudi v globinah človeških src. Zaradi tega postajajo ljudje vedno bolj napadalni in v njih se prebujajo strasti po uničevanju zunanjega sveta in njih samih.Na vse strani slišimo maščevalno kritiko, s katero skušajo priti do dna vsaki krivici, in vse,kar jim ni po volji,bi radi raz- cefrali.
Opisano stanje ne povzroča samo glavo- bolov, ki bi jih lahko ublažili s tabletami, ampak globoke notranje pretrese,ki segajo do globin človekovega srca. Ljudje se z vedno večjimi zahtevami in pričakovanji zatekajo k različnim medicinskim strokov- njakom. Toda, kaj pomagajo še tako točne diagnoze, če z njimi ne moremo priti do bistva človekove notranje stiske. Medicina sega zelo globoko v človekovo telo: do genov. Toda geni niso človekova največja globina. Medicina lahko odpravlja moteče ali boleče simptome različnih bolezenskih procesov v človeku. To je njena veličina in njena omejenost. Medicina ne more v glo- bine človekovega srca, v njegovo duhovno jedro.
M. Marsch opisuje v svoji knjigi moža, ki je po vsakem obisku pri tašči opazil, da ima težave s sluhom,dokler ni nekega dne sko- raj popolnoma oglušil.Ker mu je bil sluh nuj- no potreben pri njegovem poklicnem delu, je šel k strokovnjaku za bolezni ušes. Dobil je odgovor, da ni mogoče ničesar storiti in da bo verjetno motnja prešla sama od se- be. To se je v resnici zgodilo. Toda po na- slednjih obiskih pri tašči je spet izgubil sluh Ponovno se je oglasil pri specialistu in ga vprašal, če ni to morda povezano z njego- vimi obiski pri tašči. Dobil je odgovor: "Kaj takega ni mogoče!"
Zakaj hodijo ljudje k zdravnikom, čeprav spoznajo,da jim v njihovih težavah ne mo- rejo prav pomagati? Kaj pri njih iščejo, po čem hrepenijo,kaj potrebujejo? - V vsakem človeku,ki se znajde v veliki notranji stiski, je podzavestno prisotno hrepenenje otro- ka, ki išče očeta ali mater. Toda, ker si odrasli tega ne upamo na glas povedati, se naše globinske stiske spremenijo v go- vorico telesa,to je v bolezenske simptome. Prej opisani in podobni primeri razodevajo, da moramo na bolezen in zdravljenje gle- dati v drugačni luči, kot smo jih navajeni skozi očala medicine. Človek se ne more zadovoljiti samo s tem, da bo izginil moteč ali boleč simptom, ampak, da bi doživel varnost ob razumevajočem in ljubečem človeku, da bi ga nekdo prijel za roko, ga pobožal, ga vzel v naročje kot otroka... da bi doživel košček odrešenega sveta. Vse to in še več naj bi človeku posredovala Cerkev, ki pravi o sebi z nekoliko okornimi besedami: "Cerkev je v Kristusu nekak za- krament ali znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega člove- škega rodu" (C 1,1,). Cerkev torej nosi v sebi možnost za "notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeštva". Kako naj uresničuje to svojo nalogo?
Na to vprašanje odgovarja v knjigi Odre- šenje in zdravljenje kot pastoralna skrb Wolfgang Beinert s sodelavci. V poglavju Zdravilna skrb Cerkve v zakramentih ute- meljuje najprej potrebo po duhovni pomoči ki jo more Cerkev kot občestvo ponuditi vsakemu človeku,nato pa opisuje zdravilno delovanje vsakega zakramenta posebej.

PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI PRILAGAJANJA NA TELESNO PRIZADETOST

2. del

2. Še nekaj pomembnih psiholoških dejavnikov

Analize o prilagajanju samega sebe na živ- ljenje po nesreči opisujejo spremembe, ki so neizogibne za sprejetje samega sebe in za to, da človek z izgubo samega sebe ne razvrednoti.
Preprečevanje zdravstvenih komplikacij, razvijanje socialnih spretnosti v odnosih z drugimi ljudmi (s partnerjem, z družinskimi člani, delodajalci itd.) predvsem pa upora- ba poklicnih spretnosti, da bi lahko našli in obdržali zaposlitev,vse to zahteva določe- ne vedenjske oblike, ki se jih mora oseba s paraplegijo naučiti in uporabiti v življenju, če hoče doseči usposabljanje. Ne le to,re- habilitacija pogosto terja tudi "pozabljanje" tistih vedenjskih oblik, ki niso združljive s to vrsto invalidnosti. Te spremembe vede- nja in ravnanja se lahko nanašajo na razu- mevanje samega sebe,na samovrednotenje in podobo o samem sebi, zahtevajo odkri- vanje novih vrednot in spremembo primer- jalnih vrednot v osebne,notranje vrednote

Primerjalno in notranje vrednotenje. Izhodišče za notranje vrednotenje so no- tranje lastnosti, posebnosti, namere in za- hteve,značilne za človeka,ki vrednoti.Tako bo npr. s paraplegijo prizadet človek, ki po petih mesecih urjenja zmore samostojno narediti nekaj korakov s pomočjo bergel,to imel za uspeh in bo ob tem občutil notra- nje zadovoljstvo, če bo to ocenjeval glede na to, kaj mu prizadetost še omogoča in česa ne. Primerjanje s telesno zdravimi ali s svojimi zmogljivostmi pred nastankom okvare ga bo navdajalo zgolj z nezadovolj- stvom. Nemoteno delovanje telesa lahko daje notranje zadovoljstvo, razočara pa nas, kakor hitro telesne zmožnosti samo primerjalno vrednotimo.
Zaznava, kaj organizem zmore ali česa ne, je kajpada odvisna od opazovanja zmoglji- vosti drugih.Pogosto utegnejo biti zunanje okoliščine take, da se skoraj ne moremo primerjalnemu vrednotenju izogniti. Tek- movalna potrošniška miselnost se pretežno opira na primerjalno vrednotenje s števil- nimi nespodbudnimi posledicami za telesno prizadete ljudi. Ob primerjalnem vredno- tenju namreč prevladujejo zaznave izgube, omejitev in manjvrednosti.Le ob notranjem vrednotenju lahko upoštevamo objektivne omejitve in zaznavamo druge neprizadete zmožnosti,vrline in dejavnosti.Zato je bist- venega pomena učenje notranjega, nepri- merjalnega vrednotenja za človeka, ki se prilagaja na svojo telesno prizadetost.

Notranji in zunanji kraj nadzora. Zdi se, da je notranje vrednotenje bistveno pove- zano z notranjim krajem nadzora.
Ljudje se razlikujemo med seboj glede na stopnjo, do katere verjamemo, da imamo osebni nadzor nad dogajanjem. Govorimo o zunanji in notranji naravnanosti. Zunanje naravnani ljudje verjamejo, da življenjska zadovoljstva in nesreče niso zelo poveza- ne z njihovim vedenjem; verjamejo, da jih povzroča zunanja sila,sreča ali usoda.Zato se manj izpostavljajo ali poskušajo doseči oddaljene cilje.Dolgoročni napori se jim zdijo nesmiselni,saj so prepričani,da jim "je tako usojeno". Pri tem izkazujejo več napetosti in depresije kakor notranje naravnani in teže ostajajo dejavni pri reševanju kriznih dogajanj.Zanimivo je,da-po izsledkih študij - ljudje iz nižjega socialno ekonomskega stanu pogosteje izkazujejo zunanjo narav- nanost, medtem ko so ljudje,ki so v ugod- nejšem socialnem položaju in ki imajo več dostopa do raznih dobrin, pogosteje no- tranje naravnani. Ti poskušajo vplivati na dogajanje,ker verjamejo,da je vsak precej "svoje sreče kovač". Ugotovljeno je, da so notranje naravnani povprečno preživeli manj časa v bolnišnici in so bili na splošno bolj zadovoljni z življenjem v primerjavi z zunanje naravnanimi,bili so tudi bolj dejav- ni pri domačih opravilih, izobraževanju, za- poslitvi in družabnih dejavnostih.Nadalje je ugotovljeno,da zunanje naravnani ljudje po nesreči težje sprejemajo svojo novo podobo

Podoba o samem sebi. Predstava o last- nem telesu je odvisna od dveh izvirov čut- nih podatkov: tistih, ki dajejo podatke od zunaj, torej v glavnem od vidnih in tipalnih občutkov, in tistih,ki dajejo podatke o no- tranjosti telesa. Vsaka poškodba,pri kateri se izgubi eden od izvirov podatkov ali oba, okrni tudi predstavo o lastnem telesu. Po poškodbi hrbteničnega mozga se izgube notranji izviri podatkov o podobi telesa. Tako velika večina hrbtenično prizadetih neposredno po nastanku okvare opisuje, da doživlja motnje pri zaznavanju lastnega telesa; svoje telo zaznavajo v nenavadnih legah, npr. kakor da jim noge plavajo nad posteljo.Te občutke opisujejo kot zelo mo- teče, vendar že po nekaj mesecih izginejo in večinoma ne vplivajo na kasnejše prila- gajanje.
Po drugi strani pa je posameznikova podo- ba o samem sebi tudi ocena o stališčih, ki jih imajo o njem drugi. Ta presoja izraža njegov občutek osebne vrednosti.Hrbteni- čno prizadeti se po poškodbi prizadevajo, da bi bili na zunaj privlačni. Po njihovem mnenju sta zunanji videz in način stikov z drugimi pomembna za uspešno obvladova- nje socialnih stikov.
To,da smo se že naučili razlikovati telesno privlačnejše od manj privlačnih - takšno zaznavanje se pojavlja že v otroški dobi - človeka lahko še dodatno prizadene. Tako je to lahko eden od zaviralnih dejavnikov pri prilagajanju na telesno prizadetost: če je poškodovanec pred poškodbo preveč upošteval zunanji videz,je njegova podoba o sebi ogrožena, tedaj svojo novo podobo zavrača.Okolje s slavljenjem funkcionalno- sti in lepote njegovo že tako omajano po- dobo o sebi neusmiljeno ruši, s tem pa tudi njegovo samozaupanje ter občutek lastne vrednosti.
Bolečina zaradi (nenadne) zaznamovanosti torej ne nastane zaradi motene podobe o samem sebi,temveč zato,ker prizadeti pre- dobro ve, kaj je postal (Goffman). Ko se uči, kako naj živi s svojo prizadetostjo, se ga polaščajo občutki sramu in soočanje s temi občutki je pogoj za sprejemanje sa- mega sebe.

Samozaupanje se razvija kot posledica (in vzrok) številnih stikov na različnih področjih in v okoljih, ki omogočajo človeku doživeti to, čemur pravimo uspeh in zadovoljstvo. V tem je že tudi odgovor na vprašanje, kakšno pomoč poleg svetovanja potrebuje človek s telesno prizadetostjo,da si ustvari o sebi pozitivno podobo.
V tem okviru gre tudi za vprašanja,kot so: Kaj hočemo reči, če človeka imenujemo s telesno okvaro in ne z imenom (tista "para")? Kaj hoče reči strokovno osebje, ko govori o "primerih"; kakšno sporočilo je v načrtu rehabilitacijskega programa,kjer osebje go- vori o bolniku in ne z njim,četudi je navzoč? Kaj sporočamo, če mu odrekamo možnost soodločanja in lastne izbire celo v zadevah ki so zanj življenjsko pomembne? Kaj spo- ročamo, če odraslega človeka potiskamo na raven majhnega otroka, ker potrebuje našo pomoč; še posebno,če je odvisen od pomoči pri najosnovnejših telesnih opravi- lih,pri hranjenju, oblačenju,osebni negi? To je zanj samo po sebi boleče in neprijetno, saj mora svojo zasebnost prepustiti dru- gemu. Kaj pomeni,če naša pomoč postane merilo človekovega dostojanstva pomoči potrebnega?

Motivacija obsega vse najbližje in močne razloge za človekova ravnanja in se tako razlikuje od osnovnega namena,ki ga nekdo daje svojemu življenju in delu. Motivacija v našem primeru zajema vse tisto, kar nepo- sredno odloča o tem, ali in kako se bo posameznik po nesreči prizadeval, da si izboljša stanje. Motiv torej pomaga k odločitvi in pripravljenosti na dejanje. Po- gosto slišimo, da nemotiviranemu manjka volje, torej nečesa, kar je v njem. Slišimo tudi, kako lahko različne okoliščine človeka spodbujajo ali pa zavirajo.Prav splet obeh, pri čemer se notranje naravnane osebe močneje odzivajo na spodbude okolja, je ključ za razumevanje motivacije.
Pravilna motivacija je v rehabilitaciji eno temeljnih vprašanj. Vloga svetovalca je,da človeku, ki ga je prizadela izguba, pomaga spoznati problem,razčleniti njegov položaj, oceniti posledice ter izbrati možne rešitve. Obveščenost je osnova za to, da bo so- deloval v rehabilitacijskem programu. Če ni obveščen, če se odpravlja v neznano, je njegova motiviranost manjša.Zaviralno de- lujejo tudi dvom o smiselnosti rehabilitacije (uspeha rehabilitacije ne more nihče zago- tovo obljubiti vnaprej), odpor ob spopada- nju z lastnimi problemi, hladni in birokratski odnosi,podrejanje (odločanje terapevtske- ga osebja in drugih mimo njega je za mnoge žaljivo),nesoglasje z načrtom rehabilitacije ki ga je zanj razvil strokovni team, pa tudi dejavniki našega okolja, šolstva in zaposlo vanja. Motivacijsko močni so prilagodljivi programi,ki se laže spreminjajo in v katerih bolnik laže napreduje k zaupnemu medose- bnemu ozračju,posebno če pri tem doživlja odkrito podporo tistih,ki so zanj odgovorni. Poleg strokovnega osebja so to predvsem družina in prijatelji.
Spoznanje, da na posameznikovo motivira- nost lahko vplivamo od zunaj, v rehabilita- cijskem postopku s pridom uporablja vede- njska terapija tako, da bolnika za uspešno opravljanje naloge nagrajuje z raznimi za- dovoljstvi. Tako naj bi se naučil novega načina vedenja, ki bi ga vključil v svoje ži- vljenje tudi po odpustu iz ustanove. Pose- bno pomembno pa je, da prizadeta oseba najde zadosti spodbud, za katere se ji zdi vredno prizadevati. Kadar ima sode- lovanje za človeka daljnosežne posledice, tedaj bo gotovo raje sodeloval.Goldiamond ugotavlja, da je bilo pri njem sodelovanje v rehabilitacijskemu programu neposredno povezano s ponovno vključitvijo v poklicno dejavnost,ki jo je zelo cenil. "Verjamem,da je prav navzočnost ali odsotnost tega od- nosa tisto,na čemer sloni raziskovanje med motiviranimi in nemotiviranimi" (Goldiamond)

"Naučena" nemoč. Vendar je tudi okolje, ki "nagrajuje", lahko zelo hitro nezadostno, če človek ne doživi predvsem tega dožive- tja, da so posledice odvisne od njegovega vedenja. Ko pa se začne prepričevati, da ne zmore narediti ničesar, kar bi lahko iz- boljšalo njegov položaj,in ko tudi neha po- skušati,imamo opraviti s človeka nevrednim privajanjem ("učenjem") na nemoč. Ko ta dokaj hitro(prehitro) odneha s prizadevanji in postane (hoče postati) odvisen od zu- nanjega okolja, niti ne pričakuje več, da bi mogel še kaj prida spremeniti svoje stanje. Dalj časa vztrajajo in tako redkeje posta- nejo nemočni tisti,ki so notranje usmerjeni saj to nemoč občutijo kot grožnjo za lastno svobodo. (Po Z. Neumanu).

Pravzaprav se vsa človekova stiska in bo- lečina zjedri v vprašanju, kako osmisliti svoje življenje v novi situaciji. Kakor hitro se človeku smisel življenja zamegli ali ga ne more več najti, postane življenje neznosno breme. Omemba smisla življenja spada torej prav k središču naših vprašanj
Prizadetost je usoda in poklic. Usodnost prizadetosti je v odvisnosti od tega, kako je poškodovanec prej živel.Hrbtenična pri- zadetost zanesljivo potisne v bolj ali manj odvisen položaj in ga prikrajša za pomem- bna doživetja; ta "usoda" ga spremlja vse preostalo življenje. Predvsem v zgodnjem obdobju popolne odvisnosti od drugih lahko prevlada misel o usodnosti in tem, da nje- govo življenje ne bo nikoli več imelo prave vrednosti in pravega smisla. Koliko se kdo vdaja temu malodušju, je odvisno tudi od življenjskih izkušenj pred okvaro in tega, kako je kot zdrav človek doživljal svoje življenje kot poklic. Zagotovo pa je ravno doživetje "poklicanosti" lahko svojski odsev krize in spremembe (kriza ni nujno vedno nekaj slabega).
Prepletanje "usode" in "poklicanosti" v člo- vekovem življenju kaže,kako pomembno je "srečanje" s svojo omejenostjo.

Pripravila Darinka Slanovec

STVARITELJSKO DELOVANJE

Hočem povedati,da je Jezus lahko temeljno odkritje slehernega človekovega življenja, kajti pri njem se izredno prepletata dve osnovni izkušnji človekovega življenja, namreč izkustvo o "usodi" in "poklicu". Nje- gov pogled me najde, njegova beseda se me dotakne; zdi se,da gleda skozme, toda da me kljub temu razume in ljubi. Jezus ra- zodeva božje stvariteljstvo delovanje kot nekaj najbolj prisotnega in izkustvenega, kot nekaj takega, brez česar ni razumljiva nobena stvar. Včasih me to izkustvo sicer postavi v neugoden položaj, kajti povedati mi hoče, da moram še bolj odpreti oči kot doslej,da ne spregledam njegove prisotno- sti in tega, da me pozna,da sem "podoba", da me sprejema za svojega sodelavca in da je v mojem primeru "ponovitev" božje ustvarjalnosti v tem, da "sem človek". V 42. psalmu beremo: "Kakor jelen hrepeni po potokih voda,tako hrepeni moja duša po tebi,o Bog. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu:kdaj pridem in se prikažem pred tvo- jim obličjem? ... Zakaj si potrta moja duša, zakaj hrumiš v meni?" (2-3.6) Očitno psal- mist sam ne pozna tega vprašanja, čeprav se za njim že svita jutro,ki mu pravimo vera Očitno je človek v svoji duši potlačen in zmeden,čeprav v njegovem srcu že vzhaja zvezda danica. Kaj človeka zadržuje, da bi počastil Boga? Se mu to ne zdi vredno,ker je vprašanje, če je to res "moj" Bog? Se mu morda ne zdi, da ga ta Bog ne razume in da ga zato ne more priznati za svojega? Zdi se, kot da bi v psalmu nastopalo dvoje bitij,človek in duša,ki se ne srečata z očmi; gledata v brezdalj in zdi se, da si nimata več kaj povedati.
Ali si ne bi torej za naslov postavili vpra- šanje? Kolikokrat doživi človek tisti položaj v katerem je "dovolj hudo, da je trenutno najhuje".Saj ne gre v prvi vrsti za razmerje do Boga, marveč za položaj, ko ljudje med seboj zaidejo v brezizhoden položaj, v ka- terem trdijo drug nasproti drugemu, da jih nihče več ne razume. Iz takih položajev se zazdi potreba po razumevanju nekaj tako osnovnega,da se zamajeta celo pojma "biti ljubljen" in "ljubiti". Nerazumevanje in na- pačno razumevanje vplivata tudi na vpra- šanje, če iz našega razmerja do Stvarnika res izvira tudi globlje razumevanje človeka ali drugače:"Ali more Bog razumeti človeka ko ga človek ne more razumeti?"
Velika večina ljudi danes odgovarja na to vprašanje z "ne". Takega odgovora se us- trašimo. Pa če bi že vendarle Bog razumel človeka, ga ta Bog, kot ga predstavljajo teologija, religija, zgodovina itd., gotovo ne razume.Koliko kljubovanja je v tem "ne" ne more nihče izmeriti. Če me nekdo ne razume, nočem o njem nič več vedeti. Ni več vreden, da bi ga poznal, spoštoval, se zanj zanimal.
Zgodovina človekovih nesporazumov s se- boj in z drugimi ljudmi se prav posebno kaže v njegovem religioznem doživljanju. Seve- da v tem primeru ne moremo spregledati, kolikokrat so kristjani sami slabo razumeli svojo vero in verovanje v drugih religijah in kolikokrat tudi drugi kristjanov niso ra- zumeli, jih kritizirali in ob tem ne vedeli,kaj pravzaprav kritizirajo.
Stavek, da "Bog človeka ne razume", se hrani iz neštetih virov.Kako more zahtevati gotovost v veri od negotovega in šibkega človeka? Kako more dopustiti, da je v člo- veških ustanovah toliko zlega? Kako more človek v današnjem razumskem in izkori- ščanem svetu še verjeti v pot odrešenja? Kako more krščanstvo reči, da razume člo- veka, če pa ga na nekaterih področjih na- pačno tolmači? Kako more vera tolmačiti človeka, če ne ve,od kje in zakaj toliko zla na svetu? Ali se ne nahajamo pri vsakem človeku spet čisto na začetku poti? Ena od največjih ovir tega gledanja je v tem da v resnici res ne dospemo do "začetka", tj. do stvariteljskega božjega delovanja. Tega srečanja se človek boji. Mnogo jih danes išče poti prek drugih religij,če morda katera od njih ponuja kakšno boljšo odsko- čno desko ali kakšno oviro manj. Toda, ko se vprašujemo o "stvariteljskem delovanju" ne mislimo izključno na "metodo božje ust- varjalnosti", marveč na človekovo stališče do svojega poklica, ki se imenuje "biti člo- vek".Koliko truda gre v nič,ko tega breme- na ne sprejmemo nase in mislimo, da se bo človekovo življenje (usoda) spremenilo le tako, če se bodo spremenile razmere. To pa pomeni ne le to, da moram ugotoviti, kaj morem ugotoviti, kaj morem storiti jaz, marveč še prej to, kako mi to vprašanje postavlja krščanstvo. Medtem ko tki. "so- dobni" človek živi od upanja, da bo kdaj sam našel temelj svojega odgovornega mišljenja in delovanja, nam krščanstvo in že prej judovska tradicija prihajata naproti z vestjo, da nas Bog kliče po imenu in da imamo torej za naš(o) odgovor(nost) neko neizpodbitno gotovost: da naš Bog govori in da je torej prisoten.
Kako čudno je, da se ta vedno negotovi človek v iskanju gotovosti znajde komaj v verjetnosti in dozdevnosti ali pa se celo znova vrača v obupni dvom negotovosti in tako ne odkrije edinstvene in ustvarjalne gotovosti,ki je v tem,da veruje,da se pusti osvoboditi in tako zaživeti v ustvarjalni zvestobi. Čeprav si ne bi smeli zapirati oči pred za človeka pogubnima "vero brez go- tovosti" in "ljubeznijo do nesmisla" - ki sta verjetno najbolj bistveni del nevrotične bede v vsaki človekovi bolezni -,pa tudi ne moremo spregledati, da je gotovost o naši poklicanosti v resnici nevaren pojem. Kajti ta gotovost nas ne obvaruje pred trudom, potom, žrtvijo in solzami; ta gotovost je uperjena proti nasilju, sebičnosti; pusti pa dihati s polnimi pljuči.
Človekova ustvarjalnost je zaznamovana s križem in same po sebi se je ne bi mogli želeti. Tako je celo razumljivo, da ljudje bežijo pred Bogom, ki se zdi, da jim hoče nekaj vzeti, jih ogrožati ali jih celo uničiti. Toda na tem begu se odpovedujejo temu, da bi bili razumljeni in da bi razumeli sami sebe. Za to na begu ni časa. Še manj pa za to, da bi zaslišali glas, ki jih kliče k ust- varjalni zvestobi.
Prav v bolezni se človek uči,da ne gre naj- prej za to, da najdemo dobre razloge za naš odgovor in torej za našo ustvarjalnost marveč,da gre za svobodno odločitev srca, za gesto, s katero človek preustvarja sam sebe, obenem pa za razsvetljenje, ki ni čisto plod njegovega razumskega dela, pa vendarle izkustvo.

Tone Mlinar

TUDI DROBNE PRIJAZNOSTI SO POMEMBNE

Pred kratkim sem obiskala znanca v Salz- burgu;pripovedoval mi je o svojih izkušnjah v bolnišnici.
Lansko zimo je smučal v Italiji, kjer se mu je pripetila nesreča.Zlomil si je nogo.Morali so ga prepeljati v bolnišnico in ga operirati Bolnišnica sicer ni bila posebno velika, pa tudi ne najmoderneje opremljena, toda v njej se je počutil prijetno kljub zlomljeni nogi in občasnim bolečinam. Vsi, od strežnic, sester, zdravnikov in vseh drugih so bili zelo prijazni, človeško topli. Ko je npr. na hodniku pred rentgenom čakal na slikanje, je vsak, ki je šel mimo, spregovoril z njim kakšno besedo ali pa mu vsaj prijazno po- kimal, čeprav ga niso prav nič poznali in je znal komaj kakšno besedo italijansko.Ko so pripeljali hrano, je lahko izbiral,kaj in koliko bo pojedel.
Z njim je bila tudi žena. Ker je bil sam v sobi, so prvi večer ženi v sobi poleg njega pripravili zasilno ležišče, da ji ni bilo treba iskati prenočišča drugod. Bila je namreč že precej pozna ura.
Ko je bil sposoben za prevoz,so ga preme- stili v bolnišnico v Salzburg. Tu je bolnišni- ca večja,mnogo bolje opremljena,ima vrsto najmodernejših aparatur. Toda pogrešal je ljudi in se v njej ni počutil tako dobro kakor v Italiji. Tu je spet čakal na hodniku pred rentgenom,ponovno so mu slikali nogo.Lju- dje v belem so hiteli mimo, toda brez be- sede, še pogledali ga niso. Tudi med samo preiskavo z njim niso spregovorili besede. Začelo ga je tudi zebsti (morda tudi zato, ker so bili ljudje tako hladni?), pa ni bilo nikogar, ki bi ga lahko poklical in poprosil za dodatno odejo.
Pomislila sem na naše bolnišnice, na naše bolnike, pa tudi na naše zdravstvene de- lavce.Verjetno se včasih vedemo tako kot v italijanski bolnišnici, drugič pa spet tako kot v salzburški bolnišnici. Odvisno tudi od našega razpoloženja in od naše zaposlenosti Dobro je,če večkrat pomislimo,kako pome- mbne so za bolnike tudi drobne pozornosti ob takšnih priložnostinih srečanjih na hod- niku,v čakalnici,v dvigalu itd. Nič ne stane če rečeš bolniku, ki ga morda niti ne poz- naš, prijazno besedo,ga morda vprašaš po počutju, mu zaželiš vse dobro pri preiskavi in lep dan... Bolnik lahko ob tem začuti, da je med ljudmi, da je sprejet kot človek in ni samo objekt medicinskega dela. To mu tudi lahko pomaga otresti se npr. strahu pred preiskavo, o katerem morda niti ne govori veliko, pa neprestano v njem vrta. In končno je tudi uspeh terapije prav go- tovo odvisen tudi od tega, kako se bolnik v bolnišnici počuti.

Ko sem se tisti petek proti večeru z drugimi bližal Nazarjam, me je že od daleč, osvet- ljena z lučmi, pozdravljala cerkev Marija Nazaret. Zakaj sem se pravzaprav odločil, da se vrnem v ta kraj na sotočju Drete in Savinje? Verjetno zaradi gostoljubnosti fran čiškanov, morda privlačnost klaris, morda mir,ki je skrit v teh stenah.Najbrž zveni za ta čas nekoliko nepostno,toda te duhovne vaje so se mi zdele kot dobra torta,prekri- ta s čokoladnim prelivom Kristusovega od- puščanja. Ja, konec koncev pa si moram priznati, da jo je bilo še premalo.
Noč se je že spuščala, ko je naš kombi za- grizel v zadnjo strmino pod cerkvijo. Temu je sledilo veselo snidenje z novimi in starimi prijatelji ter razporejanje po sobah. Preden smo se odpravili spat,smo se zbrali v kapeli na uvodno srečanje in pogovor z duhovnim vodjem g. Janezom Oberstarjem ter se pred stavili med seboj.
Naslednje jutro je bilo po zajtrku prvo raz- mišljanje o naši poti do Boga, ki smo jo primerjali z vzponom po lestvi. Prvi klin na tej lestvi je prebiranje in poslušanje božje besede,drugi premišljevanje božje besede, tretji, ko v molitvi priznam, da sem majhen in grešen, četrti in hkrati zadnji klin pa je ta, da prav v tem stiku z Bogom najdemo moči za naše delovanje in darovanje.
Po uvodnem razmišljanju g. Janeza smo se tudi sami poizkusili povzpeti po "lestvi" ob prebiranju odlomka iz Sv. pisma o srečanju mladeniča z Jezusom (Mt 19, 16-22). V ti- šini cerkve pred kipom Lurške Matere sem začel brati odlomek, za katerega se mi je zdelo, da ga že do potankosti poznam, da mi nima več kaj povedati. In res. Kar pet- najst minut sem porabil, da sem znova in znova preletel besedilo in se ustavil prav pri besedi, ki stoji na koncu tega odlomka.
Bogastvo!? Da, prav gotovo je tudi moja mladost tisto veliko premoženje,o katerem govoriš, Jezus. Polno raznovrstnih idealov, iskanj in tudi stisk. Mojo mladost naj bi po ljudeh daroval Tebi, ki si edini vreden, da si moj ideal, edini vreden, da se spustim s teboj v "avanturo" ljubezni in zaupanja. Gospod, vem, v meni je premalo pripravlje- nosti darovati se brez preračunavanja, če se splača. Dobro veš,kako je z menoj. Pri- dejo trenutki,ko sem užaljen,če moj prijatelj govori z drugim, če ne dobim pohvale za svoje delo, če moji napori ne rodijo vidnih

sadov,če doživljam nerazumevanje.Gospod daj mi moči za tveganje,za darovanje same- ga sebe; daj mi moči, da bi vse ljudi spre- jemal takšne,kot so.Gospod,se še spomniš ko sem v svoj dnevnik zapisal:Ljubezen do samega sebe je uhajanje in izguba ljubezni kajti ljubezen je ustvarjena za to,da gre iz mene in poleti k drugim.Glej,sedaj spozna- vam,da prav to zahtevaš od mene. Hočeš, da bi ta zaklad ljubezni,ki je v meni, dal na razpolago drugim: da bi umiral sebi in živel za druge.Pravzaprav je teh naših nepresta nih padcev krivo pomanjkanje vere,upanja, predvsem pa ljubezni. In prav o teh treh lastnostih smo razmišljali v drugem premi- šljevanju ob branju odlomka o Jezusovih skušnjavah v puščavi (Mt 4, 1-11).
Ko sem prebiral ta odlomek, sem opazil, da pravzaprav ta ves sloni na besedah: Gos- poda, svojega Boga moli in njemu samemu služi. Zamislil sem se-koliko stvari je v mo- jem življenju,pred katerimi malikovalsko po- klekam ali se ujamem na njihov trnek. Kako neverjetno hitro lahko pozabim na Boga. Manjka mi moči, da bi res služil vsak dan. Doslej sem samo slutil,kje je ta moč skrita, toda sedaj mi jo natančno kažeš, Gospod. Molitev je tista, ki mi lahko daje moči za premagovanje mojega poželenja in napuha Molitev je tista, ki mi v pogovoru s Teboj kaže, kje sem in kam se moram obrniti. Molitev je tista, ki me zmeraj znova prisili, da pokleknem pred Teboj.
Da, ko tako padaš na kolena, ko spoznaš svojo majhnost, takrat ti ni težko priznati: Oče, grešil sem. Vesel in srečen sem bil,da sem tisto popoldne lahko pristopil k spove- di in priznal svojo bedo.
Nedeljska maša je bila zahvala in prošnja obenem. Zahvalili smo se za vse, kar smo na teh duhovnih vajah novega spoznali o sebi, o drugih in tudi o Kristusu. Predvsem pa smo bili hvaležni njemu, da nas vedno sprejema z našimi napakami vred. Obenem pa je bila maša tudi klic Kristusu, naj stopi v naše življenje,da bi hodili po poti za njim
Vem, nisem zajel vsega, kar se je tiste tri dni dogajalo okrog nas in v nas.Vse skupaj je bilo podobno melodiji, v kateri je enemu bila bolj všeč "pavza" sobotnega dopoldan skega molka, drugemu "celinka" nedeljske maše,tretjemu "nižaj" spokornega bogoslu- žja,četrtemu "višaj" razmišljanja ob Svetem pismu, petemu spet nekaj drugega. Vse skupaj pa je bila čudovita himna njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje.

Tomaž

Mnogi se sprašujejo, le kako je moglo biti zrno BBI vsajeno na Kitajskem. O tem nam pripoveduje nečak o.H.Françoisa, Luc Fran- çois, ki vsaki dve leti poslovno potuje tja. To je bil povod, da je bil vključen v čudo- vito bratovsko doživetje in ima velik delež pri zaslugah za razvoj BBI na Kitajskem. Sam pravi:
Že dolgo obiskujemo domove krščanskega Bratstva bolnikov.V tesni prijateljski pove- zanosti prisluhnemo potrebam drug druge- ga.In tako mi je Jeanne iz Doma v Verdunu naročila: "Luc, obljubi mi, ko boš ponovno potoval na Kitajsko, da boš pripovedoval o Bratstvu prvemu prizadetemu, ki ga boš srečal." Ta tako ukazovalna prošnja je bila zame kot strogo uradno naročilo,ki sem ga vtaknil v žep v pričakovanju nadaljnjega razvoja dogodkov.
Leta 1981 sem priložil knjigo Vstani in hodi svoji prtljagi in odpotoval v Taipei,kjer sem se navadno ustavil za kakšen teden.Tokrat je bilo drugače, bivanje sem moral podalj- šati še za en teden in v prostih dneh pred odhodom me je dosegla Jeannina molitev - spomnil sem se na obljubo.
Po nedeljski sv. maši v katoliški cerkvi sem govoril s p. Leffom, velikim misijonarjem, izkušenim možem, ki je vedno pripravljen pomagati. Brez ovinkov sem začel: "Rad bi spoznal kakšnega invalida in se z njim spo- prijateljil, če ne, bosta Jeanne in Bratstvo razočarana." P.Leffe je debelo gledal,ko pa sem mu vse stvari pojasnil, mi je obljubil, da me bo seznanil z organizacijo prizadetih ki sijajno skrbi za svoje materialne potrebe Nisem bil navdušen za ta predlog. Vprašal sem ga, če ne bi mogel prej obiskati kak- šnega prizadetega bolnika, ki po možnosti govori francosko-kar je bilo precej zahtev- no.Tedaj je p.Leffe pograbil telefon.Spom- nil se je na šestdesetletno Terezo Palmer, Belgijko, ki je prišla za svojim bratom misi- jonarjem na Kitajsko. Domenili smo se za popoldansko srečanje.
Vse popoldne smo govorili o Bratstvu in medtem si je Tereza vse pridno beležila,kar je bilo dobro znamenje. Občutil sem, da se je zrno Bratstva "prijelo".
Naročilo je bilo izpolnjeno! Ob vrnitvi sem obiskal svoje prijatelje v Verdunu.Videl sem dvomeč obraz o.Françoisa in Jeannino zma goslavje.Skratka,vsi so bili zadovoljni.Toda dati moramo Terezi čas,je rekel o.François da se prepoji z duhom Bratstva, da vse dozori.
Leta 1986 sva se s Terezo spet srečala. Tokrat je šlo zares,gibanje BBI se je pričelo Prevedla je knjigo Vstani in hodi v kitajšči- no. Toda niso še imeli svojega duhovnega voditelja. Potrkal sem na vrata različnih naslovov,ki mi jih je dala Tereza. Pa nisem imel uspeha.
Leta 1987 mi je rekla Jeanne -že spet ona -, da je neki misijonar iz Taiwana prišel v Francijo na počitnice k svoji materi. Tako sem torej šel k p. Bernardu Fays, mu vse razložil in rekel, da ga Tereza pričakuje.
Po vrnitvi na Kitajsko je p.Fays obiskal Te- rezo in od tedaj skupaj skrbita za Bratstvo v največje zadovoljstvo vseh.Upamo,da se bo mala skupina ugodno razvijala in rasla še naprej!
To so moja bratska doživetja v Taiwanu, katerim bodo morda sledila še druga.

Iz Circulaire

V mestu Sameiro bo septembra medcelinski zbor Bratstva. To so srečanja vodilnih od- govornih za gibanje BBI, zastopnikov vseh dežel, kjer se je Bratstvo že ukoreninilo (Evropa, Amerika, Afrika, Azija ...).
Srečanja so vsake štiri leta ali na vsakih pet let. Zadnje je bilo l.1984 v Srednji Ameriki, in sicer v Kostariki. Višek medcelinskega zbora je izvolitev medcelinskega komiteja za naslednja štiri leta.

V trimesečnem listu mednarodnega krš- čanskega Bratstva CIRCULAIRE, ki izhaja v Franciji (Orleáns), je bila zabeležena z zna- kom PBI ob strani tudi naša razstava ročnih del: 150 bolnih in prizadetih je razstavilo okrog 2500 izdelkov.Geslo razstave je bilo: "Moč volje in ljubezni". Plakati so bili zaradi varčnosti tiskani samo v eni barvi;prizadeti so potem 500 plakatov poslikali ročno.
Razstava je dokazala,da je vsak dal,kolikor je največ zmogel. Od l. 1974 je bila deseta razstava te vrste.Prvič se je zgodilo,da so časopisi priobčili s slikami opremljena poro- čila o tem dogodku. Veliko ljudi, mnogo jih je prišlo tudi od daleč z avtobusi, je obču- dovalo ta ročna dela. Prišli so celo razredi s svojimi učitelji.
Smisel te razstave je bil opogumiti bolne in prizadete k takemu delu. "Več si vreden, kakor si misliš," je bil eden izmed izrekov, ki so vlivali pogum.
Drugi smisel razstave pa je bil dokaz,da se z voljo in ljubeznijo spopolnjuje vsako člo- veško življenje.

Na vatikanskem radiu sem pred leti v hr- vaški oddaji poslušal Mater Terezijo, ko je odgovarjala tudi na vprašanje,kako ji uspe opravljati tako veliko delo.Dejala je:"Vedeti morate, da imamo mnogo takih, ki za nas molijo,ali trpijo, in tistih,ki za nas darujejo, in tako nam z božjo pomočjo uspeva to velikansko poslanstvo ljubezni"!
Ko so sestre Matere Terezije prišle v Slo- venijo, mi je zdaj že pokojna invalidka po- slala knjižico Sodelavci Matere Terezije s priporočilom, naj bi se tudi jaz vključil med sodelavce te velike misijonarke. Ona da je že med njimi, je dejala, ko mi je poslala to knjižico. Takoj ko so mi jo prebrali, so mi prišle na misel njene besede. Mislil sem si: Zdaj je Jezus poklical tudi mene med tiste, ki zanje molijo. Zato sem ji odgovoril,da se z veseljem vključujem v njihove vrste.Molil bom za uspeh misijonark ljubezni. Ne bi pa rad opustil svojih dosedanjih namenov,zato bom svojim dosedanjim namenom dodal še namen za misijonarke ljubezni. Odgovorila mi je, naj prav tako storim kot sem rekel. Potem sem pisal na naslov misijonark lju- bezni, ki je bil v knjižici, da želim biti njihov sodelavec. Sprejele so mojo ponudbo in mi določile misijonarja, za katerega naj vsak dan molim in mu tudi pišem za božič in ve- liko noč.
Biti sodelavec Matere Terezije,te svetovno znane žene, to je zame nekaj velikega, lepega, pomembnega, zato želim,da o tem zvedo tudi moji preizkušani prijatelji, da bi se širil krog misijonarjev ljubezni.
Vedno posebno priporoča, naj za uspeh njenih sodelavcev molijo in darujejo svoje žrtve trpeči bratje in sestre. Naj dodam še mesečni namen molitve sodelavcev Matere Terezije za februar še posebno v zvezi s preizkušanimi. Glasi se: Jezus, prosimo te, podpiraj nas, da bomo s svojimi križi v hoji za tvojim križem vedno bolj zmagoviti!

Ivan Zadnik

Dragi prijatelji! Hvala za lepo pismo in foto- grafiji, spomin na srečanje v Šmarjeti. Zelo sem ju vesela. Precej dolgo sem odlašala s pisanjem.Ne gre mi vedno od rok in iz glave a skrajni čas je,da se že potrudim in nare- dim svojo dolžnost.Po srečanju smo prejeli pismo s snovjo, o kateri smo razmišljali. Na zadnji strani je bilo šest vprašanj,poskusila bom po svoje odgovoriti.
1. Ali je možno pristopiti k človeku tudi prek same božje besede?
Možno je, samo bojimo se, da nas bo kdo imel za starokopitne ali za fanatike. Premi- šljujem,kako je Jezus pristopil k učencema, ko sta potovala v Emavs, vsa razočarana. Kaj se pogovarjata,da sta videti žalostna? Bila sta začudena, da tega še ne ve, kaj se je zgodilo z Jezusom, ki je delal čudeže. Začela sta mu govoriti o njegovi strašni smrti in zatrjevala,da se to ne bi bilo smelo zgoditi njemu, za katerega so upali, da bo postal njihov mogočni kralj, ki jih bo rešil vseh krivic.Kako sta še navezana na zemelj- sko srečo in blaginjo! A Jezus ju je poto- lažil, tako da sta se vrnila v Jeruzalem vsa srečna,pogumna in vesela pričala,kako sta ga spoznala in da je res vstal.
Tako nekako moramo tudi mi pristopati,kot je Jezus, ko se je npr. prikazal ob Geneza- reškem jezeru:"Otročiči,ali imate kaj prigri- zniti?" In že je imel pripravljen kruh in ribo. Pristopiti je treba odprtih rok in ljubečega srca. Tešiti telesno in duhovno revnega. Učimo se,da bomo znali poslušati in tolažiti S svojim zgledom oznanjamo božjo besedo ali pa narobe.
2. Kako jaz stopam v božjo besedo in kako se z njo hranim?
Težko vprašanje. Od zunaj težko stopam v božjo besedo, ker sem slabotna in grešna, nimam dovolj poguma in ljubezni.Včasih se mi posreči s prijaznim nasmehom ali s kak- šnim posrečenim dovtipom,tudi s skromnim darilcem,da pridem v stik in si pridobim za- upanje ... To ni lahko doseči, čeprav sama berem versko čtivo in se hranim z božjo besedo iz Sv.pisma, jo premišljujem, hodim k sv.maši, tudi ob delavnikih, pogosto pre- jemam sv. zakramente... Želim pomagati revnim misijonom gmotno in z molitvijo,rada obiskujem bolnike,jih spodbujam in tolažim, če drugega ne morem in ne znam, ker sem sama na pol invalid.
3. Berem Sveto pismo, živim iz njega?
Da,berem in poslušam ga.Skušam ga živeti tako kakor sem opisala pri prejšnjem vpra- šanju,a mi še veliko,veliko manjka. Bog ve, da sem slabotna. Zato upam, da mi bo kaj spregledal in odpustil. Pomembno je, da se trudim vsak dan znova vaditi, odpuščati, ljubiti, se učiti, nikogar ne obsojati itd.
4. Česa me je v življenju najbolj strah?
Smrtnega greha, da bi Boga žalila, in več- nega pogubljenja, tega me je strah. Bog in božja Mati, obvarujta me tega najhujšega zla, greha.
5. Na katere trenutke postavljam svoje ži- vljenjsko upanje in pogum?
Na živo vero v Boga.Da verujem in živim iz vere, molitve, ljubezni in upanja.
6. Kaj predlagam za praznovanje Marijinega leta?
Mislim, da bi Marija bila najbolj vesela, če bi jo bolj ubogali in živeli po evangeliju, kot nas Jezus uči ... Vsak dan znova trpi na križu in umira v naših bratih in sestrah po vsem svetu.

Urška Lužar

Sedaj je že kar dolgo, odkar sem se vam zadnjič oglasil. Že dve leti mi je srečanje invalidov šlo po vodi. A žal sem se moral vsemu odreči, ker je bila takrat cesta za- prta. Bo pa letos boljše, tako vsaj upam.
Zdaj smo v Laškem imeli misijon.Tudi mene je obiskal na domu misijonar, prinesel mi je sveto obhajilo in sem sprejel sveto mazilje- nje. Tako bom tudi jaz imel lep spomin na misijon. Pred petindvajsetimi leti je bil na- zadnje v Laškem,takrat pa me ni bilo doma sem služil vojaški rok. Sem pa zdaj toliko bolj srečen. Saj smo te pomembne besede posneli na kaseto, da bom to še večkrat slišal. To mi bo najlepši spomin na misijon. Sem že štirinajst let priklenjen na posteljo. Saj bi rad še veliko napisal, pa tako težko govorim,da me hči komaj razume.Zato vas vse skupaj, dragi prijatelji in prijateljice, prav lepo pozdravljam in na veselo snidenje ob srečanju.

Franci Oblak

SLOVENKA MED BUŠMANI

Botswana leži na visoki planoti puščavske in stepske pokrajine v južni Afriki.Je zelo redko nase- ljena,saj ima le nekaj nad milijon prebivalcev,meri pa 600372 km².Od l.1987 deluje tam mlada sestra Cvetka Trojer.
Končala je ekonomsko srednjo šolo, nekaj časa delala v Kliničnem centru v Ljubljani, potem pa vstopila k uršulinkam. Naredila je katehetski tečaj in novembra 1986 šla naj- prej na misijonsko pripravo v Južnoafriško republiko, od tam v Botswano. V kakšnih razmerah živi in dela pa bomo videli iz nje- nega pisma (Anici Tomažič, 29.nov.1988).

Draga Anica!
Lepo pozdravljena! Hvala za tvoje pismo. Vesela sem, da si srečna,da imaš cilj sedaj ko si doma.Da,vedno moramo imeti cilj pred seboj,drugače je težko.Gotovo je tudi zate sprememba. Vesela sem,ko praviš,da delaš v Kliničnem centru. Kje? Jaz sem delala na Internistični prvi pomoči (IPP), preden sem šla k uršulinkam. Zelo sem bila zadovoljna. Kako pa se ti znajdeš?
Tu je sedaj toplo,prvi dež je prišel n malce ohladil. Jaz sem se že bolj privadila, a še vedno je težko.Nimam svoje družbe,a pos- tajam bolj udomačena.Jezik še vedno dela težave. Težko je reči, kdaj ga obvladaš. Lahko govorim,a druge ne razumem vsega. Tu gre vse bolj počasi naprej. Ljudje so počasni; podnebje je tako,hitro si utrujen. Delam na župniji,z mladino,obiskujem bolni- ke,ostarele in delo z Bušmani.Da,je obsež- no.Grem tudi v šole,kjer srečam katoličane Je veliko šol, pet srednjih, te obiskujem. Sedaj,ko sem vzpostavila reden stik z mla- dimi, je lažje. Oni so se me tudi privadili.
Kaj je tu potrebno narediti za nas? Če mo- lite za te ljudi, da bodo vztrajali, ko začno slediti Kristusu; za nas sestre,duhovnike in mladino, nove poklice. Skoraj nič nimamo. Tu je še vedno zelo napačno mišljenje o redovnih poklicih oz.ne vedo veliko. Otroci so zanje prihodnost in vsa dekleta, skoraj brez izjeme imajo otroke neporočene. Malo se jih poroči,ker je težava z "lobolo" tj.doto pri poroki. Včasih je bila poroka organizi- rana med dvema družinama danes imajo le otroke in je tako družina razpuščena.
Za Bušmane je težko,napredek je počasen Jaz hodim eno leto k njim enkrat na teden, da jih spoznavam,da jim dam nekaj o Sve- tem pismu. Najbolj se mi približajo otroci. Tako skušam nekaj narediti posredno. Ni lahko na hitro.Ti imajo svoj tempo življenja in jaz ne morem iti svojega z njimi.Oblačila potrebujejo. Tako še vedno potrebujem najnujnejše zanje. Težko gredo v korak s hitrim tempom življenja.Pijača je njih edina tolažba,njihovo edino veselje. Živijo v sku- pnosti drug z drugim.Z ljubeznijo nekaj na- rediti je največ vredno, pa naj bo, kjer si. Tako lahko največ prispevaš k skupnemu blagru. Denar je dobrodošel,ker pomagamo kdaj zidati hišo za uboge. Molitve in dobra dela.Gospod sprejme vsakogar,ki je voljan, ponižen, poslušen. Skupaj gradimo božje kraljestvo tu,sedaj.Naj bo Gospodov blago slov s teboj, z vsemi misijonskimi prijatelji. Pozdrav tudi njim!

Vaša Cvetka Trojer

VELIKO DOBRE VOLJE

Upam, da se imate najlepše. Vseh se rada spominjam, še posebno sedaj,ko se bližajo velikonočni prazniki. Oh, da bi nam vstali Jezus prinesel veliko srčnega miru, ki ga more dati le Bog,če smo v ljubezni združeni z njim in med seboj. Da bi se v naših srcih prižgala tista luč, ki nam kaže pot k Bogu. Priporočam se vam v molitev, saj tudi jaz molim za vas. Veliko dobre volje in božjega blagoslova pri vašem delu. Zopet živimo v postnem času, ki naj nas živo spominja Gospodovega trpljenja. Pri- družimo se mu s svojim trpljenjem ter mu darujmo vse svoje bolečine in žrtve za ra- zne namene. Če se bomo tako skušali vsaj malo truditi, nas bo Gospod razveseljeval in osrečeval tudi v našem trpljenju. Potem smemo upati, da bomo veseli dočakali veli- konočni praznik,praznik Gospodovega vsta jenja. Zahvaljujemo se vama, pa tudi mnogim drugim neimenovanim, za prisrčna voščila in dobre želje.
Trpljenje in molitev,ki nas združujeta v Pri- jateljstvu,sta v postnem času še trdnejša vez med nami. Naj se ta vez vedno bolj utrjuje vse leto.

NE ZMOREMO NAROČNINE

Že dolgo let sem naročnica Prijatelja, ki mi je v veliko tolažbo in mi veliko pomeni.Stara sem šestinsedemdeset let in nimam nobenih mesečnih dohodkov. Hudo mi je, a zaradi visoke cene moram list odpovedati. Zelo pa vam bom hvaležna, če bi mi ga morda lahko pošiljali na račun dobrotnikov in bom molila za vse vas. Molim še lahko,delati pa ne morem več. Sem zelo osamljena in od- visna od drugih ljudi. Tudi v cerkev, ki je precej oddaljena,ne morem več peš in sem hvaležna za prevoz.
Prisrčno pozdravljam vse prijatelje in molim za vse. 2.
Zahvaljujeva se vam za brezplačno poši- ljanje Prijatelja. Naj vam povrne On, ki vse vidi in vse ve; tistim pa, ki vam to omogo- čijo pa želiva mnogo sreče in zdravja. Ker nama gre tako trdo za denar, sva odpove- dala tudi Ognjišče, pa so mi takoj odpisali, da nama poklanjajo celoletno naročnino. Naj jim Bog povrne!
Moje stanje se je zadnji čas zelo poslabšalo Ni zadosti,da nimam desne noge in da imam desno roko povsem paralizirano, zdaj se mi je začela tresti še leva roka. Bojim se, da mi bo še ta odmrla, nazadnje še jesti ne bom mogel sam. Pa kakor je božja volja.
Sin iz Ljubljane naju večkrat zapelje v Gornji Logatec, kjer je cerkev ogrevana. Bila sva tam pri polnočnici in za svečnico zopet.
Drugače pa se z ženo še kar drživa. Žena še vedno podpira tri vogle, jaz pa še tudi nakrmim kravico in tako nama gre življenje naprej. Seveda sva oba že stara: jaz 76, žena 72. Ne dava se pa še ne.
Pozdravljava vse sodelavce hvaležno vdana Denar je v teh težkih časih res vsak dan dražji in vse manj ga je. Za vsakdanje živ- ljenje potrebnim stvarem se težko odreka- mo, zmanjka pa denarja za časopise in re- vije, pa čeprav so nam še v toliko tolažbo in duhovno pomoč. Na srečo je še nekaj dobrih ljudi, ki zmorejo in darujejo za tiste, ki prosijo za pomoč. Vendar pa moramo pomoč iskati najprej ob sebi. Morda pa bi moji otroci plačali naročnino za Prijatelja, ko bi jim povedal, da sam ne zmorem več? Gotovo ne bi odrekli, saj zanje ta vsota ni velika, posebno če bi si jo razdelili. Kako lep dar bi to bil mami in očetu za god, za obletnico poroke, za praznike!
Težje je,če je kdo sam in popolnoma odvisen od tujih ljudi. Pa tudi v teh primerih bodo morda radi kaj prispevali sosedi, mladinska veroučna skupina ali kdo drugi. Naročnina za Prijatelja bolnim, prizadetim, ostarelim in njihovim prijateljem je res lep dar, lepši od rož, ki tako kmalu ovenejo, koristnejši od dragih sladkarij, ki mnogim prav nič ne koristijo ali celo škodujejo.
Vsi,ki delujejo v farnih diakonijah,naj pomi- slijo na to! Mi bomo pa že pomagali, kolikor nam bodo to omogočili dobri ljudje.Tisti pa ki so deležni njihove pomoči, se jim najlep- še lahko zahvaljujejo z molitvijo v njihov namen.

ZAUPANJE DAJE MOČ

Prisrčna hvala za pismo in povabilo,saj sem ga bila zelo vesela.Na žalost pa sem videla da je za zdaj bolje,da ostanem doma.Imam namreč težko življenje. Mož je poleg bole- zni še alkoholik, tako da je še težje. Sama pa sem že dvajset let na berglah.Še dobro da so otroci že preskrbljeni. Čeprav sem takrat, ko bi me najbolj potrebovali, hodila iz bolnišnice v bolnišnico,in to samo zaradi zloma kolena, ki se je zakompliciral.
Živimo visoko v hribih,tako da sem odvisna od drugih. Najbolj pa mi je težko, ker ne morem vedno k maši. Ne morem povedati, kako sem srečna in kaj doživljam, kadar mi je to omogočeno. Če me še tako bolijo no- ge, sem čisto tiho. Ni mi lahko, imam pa trdno zaupanje v Boga in Marijo. Ni dneva, da njima ne bi darovala sebe in vse svoje družine. Sam Bog ve,koliko sem prestala in premolila. Če ne bi imela tolikšnega zaupa- nja, bi že obupala,tako pa mi Bog pomaga. Lepo pozdravljeni in veliko milosti,še pose- bno v tem postnem času. Bog skrbi za človeka tudi takrat, kadar mi ne zmoremo zaradi kakršnega koli vzroka. Tako je poskrbel za vaše otroke v dobi nji- hovega odraščanja. Skrbi za vas in vam daje zaupanja in moči v vsakodnevnih pre- izkušnjah družinskega življenja.
Draga Francka! Še naprej se v molitvi in žrtvah zaupno obračajte k Bogu in Mariji in vaše težko življenje bo blagoslovljeno in tako bo lažje tudi v težavah.

VZTRAJAMO V MOLITVI

Mnogokrat pridejo temni oblaki, pa spet z molitvijo,žrtvami in lepimi spodbudnimi knji- gami posije sonce upanja na nadaljnje živ- ljenje. Zaradi tega vztrajamo v molitvah, ki so nam neobhodno potrebne za večno življenje, posebno še takim, kot sem jaz,ki se mi izteka petinsedemdeset let življenja. Tukaj je solzna dolina,pa bo zato v nebesih lepše, tam ne bo bolezni, solz, nerazume- vanja, tam bo večno veselje.
Spomnite se nas v molitvi, tudi mi molimo za vas vse; še posebej za vse žive in po- kojne duhovnike. Zakaj se starejši žalostimo,ko se nam izte- kajo visoka leta? Vse preveč smo navezani na naše zemeljsko življenje. Zato prav pi- šete, draga Marija, da je tukaj na zemlji le solzna dolina in da bo v nebesih lepše, da bo tam večno veselje. Zaupati moramo v Boga in ga vztrajno prositi za vero, upanje in ljubezen, potem nam bo pot v večnost lažja in svetlejša.Vsi gremo po tej poti eden za drugim, nihče ni izvzet, še božji Sin je moral umreti, da je odrešil svet in dosegel večno slavo. Le pogumno,Marija, 75 let še ni prav veliko,še boste lahko živeli in si slu- žili nebesa.V molitvi pa ostajamo združeni.

PREDRAMLJENA ZAVEST

S svojim ljubeznivim pismom ste me prijetno presenetili. Sporočiti vam moram, da sem denar od prodanih izdelkov na razstavi v redu prejela.Prinesla mi ga je prijateljica in mi povedala, da je bila razstava lepa in je uspela. Zato bi vam najraje denar vrnila za trud.Ko pa sem V Ognjišču brala o invalidu Frenku iz Zagradca, me je ganila njegova zgodba.Ker tudi sama bolj ali manj občutim svojo invalidnost,sem sklenila,da grem zanj zbirat prispevke za televizor. Šla sem po več vaseh in bila prijetno presenečena nad dobroto ljudi.K tem prispevkom sem dodala še denar od prodanih izdelkov na razstavi in upam,da ste s tem tudi vi zadovoljni.Naj njemu pomaga za lepšo prihodnost. Denar sem odnesla na Ognjišče v Ljubljano. Pro- simo Boga, da bogato blagoslovi vse daro- valce.
Vsem pri Prijateljstvu bolnikov in invalidov želim božjega blagoslova, in vse v Kristusu prisrčno pozdravljam. Sreča ni v stvareh - sreča je v ljudeh. To misel potrjuje vaše pismo oziroma pričeva- nje v njem.Vsekakor nas to razveseljuje in bogati.Vemo namreč,da nam je vse podar- jeno. Žal se tega premalokrat zavedamo. Premalokrat se tudi v molitvi spominjamo vseh znanih in neznanih dobrotnikov.
S svojim plemenitim dejanjem, draga Anica dokazujete, da ste potrebni soljudem, če- prav o invalidih marsikdo misli prav naspro- tno. Trudimo se, da nas bo pogosteje pre- dramila zavest,da ni bogat kdor nekaj ima, ampak dati zna.

NAŠE TRPLJENJE - NAŠE ZVELIČANJE

Večkrat sem razmišljala še prej,ko sem bila le "tradicionalno" verna-ne "krop ne voda", zakaj nekateri ljudje toliko trpimo. Še do- bro, da nisem bila nevoščljiva tistim, ki se jim je bolje godilo kot meni.
Zdaj vem, da Jezus z našim trpljenjem re- šuje grešne duše pogubljenja. Izbral pa je za vsakogar tisto obliko trpljenja, ki ga iz- brani laže prenaša. V trdni veri to trpljenje laže prenašamo,saj vemo,da je to pač naš križ, s katerim se bomo zveličali in morda pomagali tudi tistim,ki nimajo tako globoke vere.Rečeno je bilo:Kdor ima na tem svetu življenje, ga bo izgubil; kdor ga je izgubil, ga bo našel. Draga Ivanka,lepo in prav razumete smisel trpljenja,s katerim se vsak dan srečujemo. Res ga lahko koristno uporabimo s tem, da ga darujemo Bogu za rešitev izgubljenih duš in v spravo za njihove in naše grehe. Vsi izgubljamo dan za dnem naše zemeljsko živ- ljenje v veri, da bomo našli popolnejše živ- ljenje na drugem svetu-v Bogu. To je naj- večja tolažba v trpljenju in poroštvo zmage

VSAK IMA SVOJ KRIŽ

Ostati želim še naprej vaša zvesta naroč- nica in bralka. Saj v tem sem združena z vsemi invalidi in bolniki ter z vsemi, ki ču- tijo z njimi. Čutim se prikrajšana, ker tako slabo slišim.V nedeljah pri maši pridige sploh ne slišim, čeprav še tako napenjam ušesa in sedim v prvih klopeh. Še glava me boli, kadar preveč napenjam živce. Šla sem na pregled, da bi dobila slušni aparat, pa so rekli,da ta ne pride v poštev. Bo treba pač potrpeti. Najhuje je, kadar slišim, da nekaj govorijo,pa nič ne razumem.Vsak ima tako svoj križ in treba ga je nositi. Pa še lep pozdrav! Draga Ana! Trpljenje,ki nas v življenju spre mlja, je prav po naši meri. Naučiti se mo- ramo, kako ga sprejemati in z njim živeti.
Vaše težave s sluhom gotovo niso majhne. Zdravstvene pomoči ni - torej ostaja le možnost, da večkrat sežete po verskem tisku in se tako ob branju duhovno krepite

VIDI PAJKOVI V SPOMIN

Odšla si tako nenadno,kot se utrne zvezda v tihi noči,draga Vida. Ni te več med nami, pogrešajo te tvoji domači in vsi prijatelji,ki smo te spoštovali in te imeli radi. S svojim težkim in lepim življenjem si izžarevala pol- no dobrote in ljubezni.Ni bilo dano,da bi te osebno spoznal, a vsa tvoja pisma so bila polna osebne topline in duhovno bogata. Bila si krhkega zdravja, dolga leta si bila vezana na invalidski voziček, kljub temu si naredila mnogo dobrega v svojem življenju Bog ti bo bogato poplačal. Posebno skrb si imela za duhovne in redovne poklice,veliko delala in molila v ta namen. Nekaj dni pred odhodom v večnost sem še prejel lepo pi- smo od tebe v zvezi s tvojimi prizadevanji. Priložila si mi tudi tole molitev. Za vse to Ti iskrena hvala!

F. P.

KDOR BO VEROVAL, BO ZVELIČAN

Navadno sem se za praznike vračal domov Tujina je med prazniki še posebno mrzla in tuja. Puste so visoke stolpnice in reklamne table, ki prazno napovedujejo bližajoče se praznike.Doma pa sem vedno doživljal lepo- to velike noči,kot sem jo bil vajen iz otroš- tva.Velikonočni prazniki doma za javorjevo mizo, kjer čutiš, da iz vseh kotov stare domačije sili božji blagoslov.In zvonovi do- mače cerkve,nikjer ne slišiš podobnega, pa procesija in petje.
Danes je veliki petek. Hodim po polju s sklonjeno glavo, nehote premišljujem božjo skrivnost smrti in opazujem pomladno ze- lenje. Tako zamišljen stopam tudi po vasi. Delo počiva. Kmetje so po večini doma,ne- kateri pa že hitijo v cerkev,da se poklonijo Gospodu.
Stopim tudi v kmečko hišo,ki je nekdaj ve- ljala za najbolj bogato,danes pa jo je načel zob časa.Za ugaslo pečjo sem našel starca ki mi je povedal svojo zgodbo:

Star sem in utrujen od dela in pozabe. V življenju sem delal preveč, da mi ni nič os- talo. Kar pa vidiš, se bo spremenilo v nič. Zakaj me tako gledaš? Morda pride čas, ko me boš razumel. Življenje me je izučilo, vendar vere nisem izgubil.
Rodil sem se kot sin bogatega kmeta. Naj- starejši izmed otrok.Določen sem bil za na- slednika.Prevzel sem obširno kmetijo.Bratje in sestre so se razkropili po svetu. Imajo vsega dovolj,ni se jim treba vračati domov Isto je tudi z mojimi otroki. Nobenega ni blizu, da bi pogledal po ostarelem očetu. Žena že davno leži na božji njivi.Delala sva za otroke.Bil je strahoten križev pot.Vojne lakota in bolezni. Če imaš voljo, tudi to preživiš. Danes se nobeden več ne zmeni za starca v porušeni hiši. Vse sem prestal, le osamljenost me ubija. V rokah imam star družinski molek, ki mi je edina tolažba v tej osamljenosti. Pogled na Križanega mi lajša težave. Ne obsojam ljudi ne svojih otrok. Molim za vse, saj vem, da so potrebni, da so sami pozabili ne samo na molitev, tudi na BOGA. Nekoč je bilo vse drugače. Žena se je vrtela po kuhinji in otrok polna hiša. Dišalo je po suhem mesu in pirhih. Danes diši po plesni in trohnobi.Nimam niti pralne- ga stroja in ne hladilnika. Televizor in radio mi ne delata kratek čas.Zdi se mi,kakor da sem umrl za čas in novotarije.Majava miza in mrzla peč.Postelja v kotu zaškriplje vsa- kič, ko ležem vanjo. Po kotih predejo pajki. Kozolec in hlev sta stara. Živine nimam. Porušilo se bo, brž ko me bodo odnesli.
Pustimo žalostno misel! Glej, zdrav si in učen. Nikoli ne pozabi rodnega doma.Edino ta ti lahko vrne toplino in pričara nazaj mla da leta. Vsaj ob praznikih se vračaj. Nič ni lepšega, kot preživeti praznike v domači hiši, med domačimi ljudmi. Tudi potem se rad vračaj,ko ne bo več staršev. Vedno se boš lahko počutil domačega med svojimi. Kako rad bi s svojo koščeno roko objel sina če bi se vrnil za praznike. Kako rad bi po- gledal v svetle oči svoje hčerke. Vendar je to prazna tolažba. Nikogar ni in ga ne bo. Še eno ti polagam na srce. Tudi v najtež- jih trenutkih ne pozabi na Boga. Danes je veliki petek. Pojdi tudi v cerkev. Poklekni pred božji grob in moli za vse, ki so na Njega pozabili. Gospod je umrl za vse. Moli tudi zase in svojo srečo. Tudi jaz bom šel. Globoka je skrivnost Njegovega trpljenja in smrti na križu.
Velikonočna pesem pa tudi mene poživlja. Po vseh žilah me prešine: Zveličar naš je vstal iz groba. Gospod je premagal smrt in nam odprl vrata zveličanja. Križ nam je dal kot simbol zmage. In kdor bo veroval, bo zveličan.

Priznam.Od tega starca,ki živi sam s svojo bolečino in pozabo, žari ljubezen in upanje na večnost. Pozabili so ga otroci, bratje in sestre, on pa ni pozabil nikogar. Od njega sem odšel globoko pretresen. Njegova življenjska izpoved je delovala bolje kakor vsaka postna pridiga. Skrivnost Križa je prešinila tudi mene.
Zgodaj sem vstal na velikonočno jutro.Ne- bo je bilo brez oblaka. Za Krimom je nebo žarelo. Vsa dolina tja do Žalostne gore pa je bila še v mraku. Ni mi bilo žal. Nemoteno sem se pogovarjal s svojo vestjo. Starec mi je odprl oči duše. Počasi sem šel proti cerkvi.
Na pomladanskih cvetlicah se je lesketala rosa. Čedalje svetleje je postajalo. Sončni žarki so že posrebrili pobočje Krima. Vasi so se budile v velikonočno jutro. Začelo je potrkavati Vstalemu Zveličarju v pozdrav. Druga za drugo so pozvanjale podružnice. Čez čas je bila vsa dolina eno samo sonce ena sama pesem zvonov. Stopil sem v bo- gato okrašeno cerkev. Nisem bil prvi. Šel sem k spovedi. Pobožno sem sklonil glavo, ko je duhovnik molil odvezo.
V okrašeni cerkvi nisem opazoval ne cvet- ja ne prazničnih obrazov. Strmel sem v tla v prazen grob in premišljeval skrivnost Vstajenja. Pogled pa mi je uhajal vse bolj na visoko dvignjeno monštranco, sivolasi župnik jo je dvignil in zapel Aleluja.Daleč je bila tujina. Lepo mi je bilo v duši. Svetloba Vstajenja pa se je razlila od cerkve, prek polj in domačij, se stapljala z zvonenjem zvonov in v novi svetlobi žarela v naših dušah. Pri procesiji sem opazoval vesele obraze. Tudi obraz starca je zažarel v novi luči. Čeprav je bil pozabljen, je še enkrat doživel veliko noč. Zasijal je novi dan od Krima, čez sv.Ano in se stapljal z vršenjem smrek na Žalostni gori. Vstajenje se je ro- dilo.Naše duše pa so bile umite in prerojene
Ko sem zopet odhajal, mi je bilo lahko pri duši. Naslednje leto pa je starec ležal že na božji njivi.Spomnil sem se nanj in mu na grob položil pomladno cvetlico.

PRAVNI KOTIČEK

Na vprašanje v nepodpisanem pismu, zakaj smo ta kotiček opustili, sporočamo: Naš pravnik bo še odgovarjal, če ga boste kaj vprašali.

Rešitev pošljite do 20. aprila na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. klekljan obris Marije, 2. kvačkana prtiča 3. lesen krožnik, 4. vezen prtič NAGRAJENCI 1/89:
1. gobelin: J.NOVAK, Tabor 10, 61000 Lju- bljana
2. klekljan obris Marije: EDITA KLADNIK,Fr. Pirca 3, 61240 Kamnik
3. umetniške vizitke: MARIJA BEŠTER, Sp. Besnica 12, 64201 Zg. Besnica pri Kranju
4. vezen prtič: JOŽEFA VEVODA,Na Peči 4 61000 Ljubljana

Hvala vsem, ki ste se trudili, da je bil po radiu prenos polnočnice. Kako lepo bi bilo, ko bi bilo še ob nedeljah. Pa gotovo to še ne bo kmalu,čeprav se gotovo prizadevate Vsem, ki so pripravljali razstavo bi se rada zahvalila, da so se me spomnili ob mojem godu. Hvala vsem in prisrčen pozdrav. "Kako lepo je,če si sežejo v roke dva, trije ali več prijateljev,ki so namenjeni k istemu cilju". Te besede sv. Frančiška Saleškega veljajo popolnoma tudi nam v Prijateljstvu, ki nam je tako lepo biti skupaj, bodisi ob naših srečanjih, pa tudi v medsebojni du- hovni povezavi.
Na poti naj nas spremlja Marijin zgled v izpolnjevanju božje volje, da bomo dar za druge v ljubezni,vsak v svojem poslanstvu V molitvi in daritvi mislimo tudi na naš na- rod, kot nam to posebno priporočajo naši škofje,tudi v molitvenem obrazcu:"Gospod, pomagaj nam, da bomo v naši domovini ustvarjali duhovno in gmotno blaginjo, v prijateljstvu in ljubezni..." "...Sonce mojega življenja se nagiba proti zatonu.Saj Kristus vedno govori.Spoštujmo bolečine vsi, saj bolečina Bogu služi, ker duše čiste z njim združi.
Ne vem kdaj, toda nekoč bo moje zadnje pismo.

SVETA TROJICA V SLOVENSKIH GORICAH

Kraj,kjer stoji romarska in župnijska cerkev Svete Trojice,je nekdaj spadal pod župnijo sv. Lenart. Imenoval se je "Porčki vrh". Tu so sklenili tako imenovani bičarji postaviti cerkev na čast Sv. Duhu, kar pa škofija ni dovolila.Pač pa je dovolila zidati cerkev na čast Sveti Trojici.Tri lučke,kot pripoveduje legenda, so ponovno videli svetiti na hrib- čku, ki je 287 m na nadmorski višini. Zem- ljišče za cerkev je odstopil grof Wolfgang Štubenberški. Cerkev je bila pozidana iz milodarov vernega ljudstva. Napis nad za- kristijskimi vrati pove,da je bila izgotovlje- na leta 1640. Prvotna cerkev je bila komaj tretjina sedanje cerkve.
Imela je le en manjši zvonik, ki so ga poz- neje povečali, ob katerem je sedaj glavni oltar. Sliko Svete Trojice je naslikal neki protestant na gradu Cmurek. Tako se mu je posrečila, da se je ob njej spreobrnil h katoliški veri. Začeli so se goditi čudeži, zato so prihajali semkaj romarji v večjem številu. Svetni duhovniki jim niso mogli dati dovolj duhovne postrežbe,zato so bili sem- kaj poklicani redovniki avguštinci.Leta 1663 so uradno prevzeli božjepotno cerkev v svojo oskrbo. S pomočjo dobrotnika Ferdi- nanda Ernesta Trautmansdorf iz Negove so postavili samostan.Na podbojih samostan- skih vrat je še danes vidna letnica 1692. Grof Trautmansdorf in soproga sta na svoje stroške prizidala leta 1693 prvotni cerkvi loretsko kapelo.V njej počiva soproga;njen mož pa je pokopan pod stopnicami glavne- ga oltarja. Nagrobno ploščo ima pod priž- nico.Ko so prenesli Marijin kip iz cerkve sv. Treh kraljev pri Benediktu v loretsko kape- lo pri Sveti Trojici je bila velika slovesnost. Takratni radgonski dekan je vodil procesijo okrog 12.000 vernikov. Ljudje so pričeli množično romati. Zato so sklenili, da bodo sezidali novo cerkev.Začeli so jo leta 1735 Zasluga grofa Draškoviča je, da je sedaj cerkev dolga 48 metrov. Sprednja zvonika sta bila postavljena leta 1779. To je tudi letnica,ko je bila sedanja cerkev dozidana. V cerkvi je osem oltarjev in v loretski kapeli eden. Oltarji so ponos baročne arhitekture v Sloveniji.
Tudi cerkev s krasnim pročeljem ter tremi zvoniki naredi nepozaben vtis na obiskovalca Pozlačeni kipi v cerkvi so velika umetnina neznanih mojstrov.Cerkev je zaščitena kot pomemben spomenik visokega baroka.
Patri avguštinci so vodili tukajšnjo župnijo do leta 1811, potem do 1854 svetni duho- vniki. Pozneje frančiškani; ti jo še danes upravljajo. Leta 1887 je ljubljanski škof Missia blagoslovil največji zvon, težek nad 3000 kg. Vzela ga je prva svetovna vojna. Mogočne orgle imajo tri manuale in 44 re- gistrov.
Glavni romarski shodi so na praznik Svete Trojice, na god sv. Florijana (4. maj), Ma- rijino vnebovzetje in na jesensko kvatrno nedeljo.
V samostanu opravljajo duhovne vaje raz- lični stanovi. Samostan je potreben teme- ljite notranje prenove. Načrti so že izgoto- vljeni, tako, da bomo ob primernem času pristopili k prenovi.

p. Matej Papež

Prispevke za št. 3 pošljite do 20. aprila 1989

Fotografije za ovitek sta prispevala MAK in VB

Besedilo pod fotografijami na zadnji strani:
Milostni kip Marije z Jezusom; glavni oltar Svete Trojice. (tretja fotograf. nima opisa -prikazuje cerkev Sv.Trojice in na pobočju pod njo nekaj invalidov na vozičkih)