JANUAR

• Da bi verniki različnih ver sodelovali v prizadevanju za pravičnost in mir.
• Da bi naše župnije ne bile brezdušne organizacije, marveč resnična žarišča žive vere.

• Da bi vernike povezovalo ne le bogo- služje, ampak tudi velikodušno služenje ljudem.
• Da bi naši starši postavili globoke te- melje vere svojim otrokom.

• Za žrtve sovraštva in nasilja, predvsem na Srednjem vzhodu in v Južni Afriki.
• Da bi novoporočeni ob poroki zaslutili bogastvo in pomembnost Kristusove navzočnosti v njihovi ljubezni.

Čeprav bo ta številka izšla šele ob sve- čnici, vsebuje še nekaj misli in voščil za božične in novoletne praznike.Mislim,da to ne bo odveč, saj naj bi,kot kristjani, živeli iz svetonočnih skrivnosti. To nam daje priložnost, da se iz srca zahvalimo za številna voščila in dobre želje, daro- ve in molitve, s katerimi ste pospremili Prijatelja v enaindvajseto leto izhajanja Posebna zahvala nadškofu Šuštarju za spodbudne besede in ljubečo skrb za dobro vseh prizadetih in njihovih prija- teljev.
Januar je mesec verskega tiska. Geslo: Resnica nas osvobaja, naj bi odsevalo tudi na straneh Prijatelja. To je naša skupna skrb.Resnica je dostikrat boleča vendar zdravilna. Osvobaja nas notra- njih spon, zaprtosti vase: bodisi v svet bolnih,bodisi v svet zdravih. Le z roko v roki bomo gradili mostove, da bi mogli živeti v večjem sožitju. Nihče ne more narediti vsega sam, ne more sam skozi življenje. Drug drugega potrebujemo.
Na to dejstvo spominjamo zaradi odpo- vedi nekaterih naročnikov oz.poverjeni- kov, češ da pri njih nimajo bolnih. Tudi če jih ni, je prav, da se vzgajamo za razumevanje bolnih ali morebitne lastne bolezni, ki lahko doleti kogarkoli izmed nas. Ta vprašanja skušajo osvetliti ne- katera razmišljanja v stalnih rubrikah, še posebej pa nova nadaljevanka Carla Caretta, Gospod, zakaj?
Na ovitku bomo nadaljevali s predstav- ljanjem krajev,kjer so duhovna srečanja ali romanja bolnih,invalidnih in starejših Začenjamo s Sveto goro ob njeni 450- letnici.
Ceno smo seveda morali zvišati. Letna naročnina: 18.000 din,in sicer za tiste ki jo bodo plačali do 31.marca; podpor- na 36.000 din; za tujino 80.000 din (15 USD ali 30 DEM ali 200 ATS), letalsko pošiljanje 110.000 din (20 USD). S prvo številko pošiljamo položnice, sprejema- mo pa tudi vplačila v obrokih. Najbrž ni potrebno posebej poudariti,da s pravo- časnim plačilom omogočate redno izha- janje. Hvala že vnaprej!
Verjamemo, da so te cene za nekatere visoke. Gotovo pa se vsi zavedamo,ka- ko nam je duhovna hrana potrebna. In ne nazadnje s hvaležnostjo zaupamo v solidarnost dobrotnikov. Če si bomo breme razdelili, ga bomo laže nosili.
Ta misel naj nas spremlja v postnem času, da se bomo ob Kristusovi zmagi, tudi sami veselili. Prisrčne pozdrave!

Uredništvo

Urednik Prijatelja Jože Zupan- čič, ki ima s svojimi sobrati lazaristi in drugimi sodelavci izredne zasluge ne samo za uredništvo in izdajanje Prija- telja, ampak tudi za toliko drugih deja- vnosti v službi bolnih in invalidov, me je opozoril, da Prijatelj letos stopa v svoje enaindvajseto leto in da bi bilo pravično in primerno, da ne grem mimo te oblet- nice. Ni sicer prva priložnost, da pridem v stik s Prijateljem. Že tu in tam je pri- nesel kako mojo besedo. Rad pa ustre- žem urednikovi želji,da ob dvajsetletnici Prijatelja izdajateljem, urednikom,sode- lavcem in bralcem izrečem čestitke in najboljše želje za ta življenjski jubilej. Dvajsetletni jubilej ne pomeni častitljive starosti, ampak polnoletnost v mladosti Upam,da se vsi prijatelji okrog Prijatelja počutijo še polni življenjske moči,tudi če so že starejši, invalidi in bolehni. Fran- coski pregovor pravi: V nekem kotičku svojega srca se človek vedno počuti mladega.
List Prijatelj, dragi prijatelji med ostare- limi, invalidi in bolnimi, bi vam rad bil res prijatelj v pristnem pomenu besede.Rad bi vas spremljal, se z vami pogovarjal, vas tolažil, vam svetoval in z vami iskal odgovore na težka življenjska vpraša- nja. Rad bi vas tudi povezoval v veliko družino Prijateljstva bolnikov in invalidov ter vam tako vedno znova potrjeval,da niste sami in osamljeni, ampak da imate veliko prijateljev, ki vas spremljajo, z vami čutijo, vam iskreno želijo vse dob- ro in za vas molijo. Vsem sodelavcem, ki v Prijatelju pišejo in se oglašajo, se za njihovo sodelovanje iskreno zahva- ljujem. Upam, da vas bo vaš list vedno bolj povezoval v eno družino in pridobi- val vedno nove bralce in prijatelje.
Čeprav je začetek leta 1989 že kar pre- cej za nami, vam še enkrat ponavljam, vam vsem in vsakemu posebej svoja najboljša voščila in želje. Za poseben čas v cerkvenem letu, za postni čas, ki se letos začne 8. februarja kot priprava na velikonočni praznik, si ne pošiljamo posebnih voščil, za veliko noč pa spet, saj je to za nas,kristjane, največji pra- znik. V življenju bolnih, invalidnih in os- tarelih ima postni čas, ki nas spominja na Kristusovo trpljenje, velik pomen. A pri tem ne smemo prezreti, da je postni čas priprava na velikonočni praznik, pra- znik Kristusovega vstajenja in novega življenja -tudi za vas in za nas vse. Od srca vam želim,da bi v hoji za Kristusom na njegovi poti križa in trpljenja z njim prišli tudi k zmagi nad trpljenjem in smr- tjo v novo življenje, veselje in srečo.
Še enkrat vsem sodelavcem,naročnikom in bralcem Prijatelja ob njegovi dvajset- letnici izrekam svoja prisrčna voščila in najboljše želje ter vas vse prisrčno po- zdravljam.

Ljubljana, 6. januarja 1989

† Alojzij Šuštar, nadškof

Odgovorite, prosim, na kakšen način bi ljudje,ki zaradi bolezni ne morejo zdoma lahko opravljali duhovne vaje? Ali lahko nagovore, ki se jih ne morejo udeležiti, nadomestijo s primerno literaturo? Ali bi lahko prosili kakšnega duhovnika za po- trebno pomoč?Ali bi lahko v vašem listu natisnili vzorec duhovnih vaj za bolnike? Kaj sploh so duhovne vaje v resnici? Ali bi lahko več bolnikov opravljalo istočasno duhovne vaje in bi si med seboj dopiso- vali? Ali so možne tudi dopisne duhovne vaje? Ali bi lahko navedli primerno lite- raturo o duhovnih vajah?
Kaj so duhovne vaje? Najbolj na kratko bi jih lahko označili z besedami sv. Av- guština: "Gospod, daj,da spoznam tebe da te bom ljubil, daj, da spoznam sebe, da si ne bom nič domišljal." Gre za upo- dabljanje samega sebe po Kristusu. K temu naj bi pomagalo branje Svetega pisma, branje kakšne duhovne knjige, ustna in premišljevalna molitev, izpra- ševanje vesti, načrti za prihodnost in seveda sprava z Bogom v dobri spovedi.
Čeprav lahko človek duhovne vaje opravlja sam, bo laže in bolj zanesljivo dosegel končni cilj duhovnih vaj ob po- moči ali spremljavi duhovno izkušenega človeka.V pogovoru z njim bo laže spo- znaval, katere misli ali spoznanja priha- jajo od Boga in katere misli so bolj sad njegove domišljije.
Prijateljstvo bolnikov in invalidov prireja večkrat na leto vikend srečanja za bol- nike, invalide in ostarele. To je bolj du- hovna obnova kot duhovne vaje.Vedno več prošenj je tudi za prave duhovne vaje. Kdor bi se želel udeležiti takšnega duhovnega srečanja, naj piše na ured- ništvo Prijatelja.
V slovenščini imamo nekaj knjig,ki morejo človeku pomagati, da tudi sam opravi duhovne vaje.Najnovejši pripomoček so duhovne vaje, ki jih je lani septembra imel v Stični Jean Vanier*.Lahko dobite tudi kasete z nagovori, ki imajo namen sprožiti v človeku premišljevanje in mo- litev za prenovo svojega življenja.**

Dopisne duhovne vaje bi bile možne v nekem smislu:če bi se na začetku ozna- čeno duhovno poglabljanje raztegnilo na daljši čas in bi v ta namen tisti, ki bi jih delal, dobival od nekoga snov, ki naj bi jo duhovno in molitveno pred Bogom obdeloval. Ali ima kdo take napotke pri- pravljene,je vprašanje. Lahko pa se obr- nete na duhovnike, ki prirejajo duhovne vaje.Njihove naslove zasledite v Družini med oglasi za duhovne vaje. Pogosto vodijo duhovne vaje redovniki in se la- hko obrnete neposredno na njih. Če ne bi mogli najti primernega stika, lahko pišete na uredništvo Prijatelja, ki vam bo posredovalo naslov najbližjega du- hovnika ali redovnika za duhovne vaje.

Tvoj Prijatelj

*Jean Vanier,Ubogi nam oznanjajo evangelij, župnijski urad Bolniške župnije v Ljubljani, Miro Šlibar, Trubarjeva 80, Ljubljana.
Kaseto z vsebino duhovnih vaj lahko naročite: Anton Marinko,Župnij. urad Ljubljana-Črnuče, Stare Črnuče 13, 61231 Ljubljana - Črnuče.
**Kaseto duhovnih vaj škofa Valerijana de Souza (angleško s prevodom v slovenščini) in duhovne vaje dr. T. Ivančića (v hrvaščini) lahko naročite prav tako pri Župnijskem uradu Ljubljana-Črnuče.

In še knjiga:
R. Guardini, Uvajanje v molitev, Knjižnica božjega okolja, Ljubljana 1979, Uprava Družine, Cankarjevo nabrežje 3, Ljubljana.

GOSPOD, ZAKAJ?

Sem na vrtu Doma, za katerega skrbi gibanje Cerkev - svet mesta Catania. Stanovalci so vseh vrst prizadeti in pomočniki prostovoljci. Danes so vrata odprta za vse prijatelje iz mesta. Pod velikimi šotorskimi ponjavami, da jih za- varujejo pred soncem,je vrvež invalidov na vozičkih, z berglami, tudi ležišča so.
Kadar ni ovita v meglo, se vidi Etna in prav na vrhu kipi proti nebu tanek ste- ber dima iz ognjenikovega žrela.
Prizadetim bratom tu so povedali, da pišem knjigo o trpljenju in smrti.Zato so se hoteli pogovarjati z menoj. Povsod srečujem poglede naklonjenosti in pri- čakovanja. Oni žele,da jim govorim. Po- vabili so me. In privolil sem, dasi nisem mislil, da jih je toliko.
Prostovoljna služba pomoči gibanja Cerkev-svet presega vsa pričakovanja. Takoj se ti ogreje srce.Človek,ki je pod vržen krčem, in ne more obvladati tre- sočih se gibov, ni lep na pogled, a lep je pogled na tistega, ki mu ljubeznivo stoji ob strani. Če bi prvega ne bilo, bi tudi drugi ne bil tu. Trpljenje prvega je drugemu življenjska osnova za razume- vanje trpljenja.
Iščem še primeren uvod. Tedaj mi pride na misel, da se tudi jaz opiram na svojo palico. Naenkrat se zavem, da tudi sam spadam k prizadetim.To me opogumi,da začnem. Pred zbranimi dvignem palico, na katero se opiramo že trideset let, in začnem:
Dragi prizadeti, danes mi je nenadoma postalo jasno, da sem tudi jaz eden iz- med vas. Vi ste mi odprli oči, in to mi daje pogum, da vam govorim.
Poslušajte! Pripovedoval vam bom o tej palici,ki mi je potrebna in tako zraščena z menoj, da je nič več ne opazim.
Potoval sem v Afriko in bil sem v novi- ciatu Malih bratov Jezusovih, da bi od- govoril na klic, ki me je priganjal k žrt- vovanju. Bil je vedno glasnejši v mojem srcu in zahteval je od mene jasen od- govor. Privlačila me je misel, da se bom posvetil službi najmanjših in najbolj ubogih, da bom kot živ kvas prišel med množico sveta.
"Biti za Boga in biti za ljudi", me je nav- dihnil veliki mistik Charles de Foucauld. Hotel sem uresničiti ta odnos v življenju v katerem sta kontemplacija in akcija na isti ravni.
In začel sem sanjariti. Ali veste o čem? O tem, da bom postal mali brat in bom med ljudmi, ki potrebujejo mene in moja pričevanja.In kdo so bili bratje,o katerih sem sanjaril? Sanjaril sem o tem, da bi šel v gore in se povezal z gorskimi vod- niki, ki so na Matterhornu reševali ljudi, ki so v snežnem viharju zašli v stisko.
Sanje se ne zbude po naključju. Vse svoje življenje sem hodil po gorah in ko sem bil pri vojakih, sem bil stotnik gor- skih lovcev. Gore so bile moja strast.
Svojo strast sem hotel dati v službo bra- tom,ki so v ledu in snegu zašli v stisko.
Vendar je bil to le sen. Ali veste, kaj se mi je zgodilo?
Peš naj bi šel 600 km skozi puščavo Khalua.Ker pa se nisem najbolje počutil, me je bolniški strežnik,ki je skrbel zame silil: "Dam ti injekcijo. Videl boš,da ti bo pomagala pri pohodu."
"No, daj, če tako misliš", sem mu rekel.
Tedaj mi je pri vsem prijateljstvu, ki mi ga je izkazoval,vbrizgal strup v stegne- nico, kar je povzročilo, da mi je v pičlih štiriindvajsetih urah ohromila noga.
Zmotil se je,zgrabil je napačno ampulo. Tedaj nisem potočil solze in sem skušal molče požreti že zato,da se ne bi bolni- ški strežnik preveč vznemirjal, saj ga je v vesti in srcu teže prizadelo kot mene.
Zdaj sem vlekel nogo za seboj.Konec je bilo sanjarjenja o tem, da bi plezal na Matterhorn. Nenadoma se mi je zazdelo da sem prevaran.
Ali je mogoče, da mi Bog, ki mu hočem služiti, ne more v stiski ponuditi roke, ki bi mi pomagala? Zakaj ni posredoval pri tako očitni pomoti? Zakaj je vendar do- pustil ... Zakaj?
Bratje in sestre,trenutek bomo prebili v molku in vsak od nas naj misli na lastno nezgodo, na svoje trpljenje, na svojo ohromelost.
Zakaj Bog,ki baje je,to dopušča? Zakaj pravočasno ne poseže vmes?
Zakaj gleda,ne da bi ukrepal,ko mi, ne- umnež, ohromi nogo? Kaj bo zdaj z me- noj? Gotovo ne bom več gorski vodnik. Je morda On spremenil načrt? Ali bi bil moral jaz spremeniti svojega?
Morda.
Trideset let je minilo od tedaj. Tu sem pred vami, ki tudi sanjarite ali ste sa- njarili kot jaz, in pravim vam:
Napačna injekcija,ki mi je ohromila nogo ni bila nezgoda,ampak milost.Bila je ne- zgoda,toda Bog jo je spremenil v milost
Nepričakovano se mi je življenje prika- zalo v pravi luči. Poškodba noge mi je pomagala, da sem trdneje stal. Obstati sem moral jaz, ki sem se vedno klatil okoli. Nisem se smel ganiti jaz, ki sem skušal takoj opraviti dve stvari naenkrat.
To je bila brez dvoma prednost. Spre- gledal sem,da pravzaprav nisem bil pre- varan.Nezgoda me je pripeljala na nova pota. Na lastnem telesu sem izkusil,kar pravi sv.Avguštin: "Bog more zlo dopu- stiti le, da iz njega naredi kaj boljšega."
Bog, ki ljubi svoje otroke, je dovolj do- miseln, da iz slabega naredi dobro, iz brezdelnosti kontemplacijo,iz krika bole- čin molitev, iz trpljenja dejanje ljubezni.
Izkusil sem, da more biti človek srečen, zelo srečen tudi s pohabljeno nogo. Iz- kusil sem, da iz ran uboštva in trpljenja dobiš posebne vrste med, ki je drago- cen in dober. To je med blagrov, ki jih je Jezus razglasil v pridigi na gori.
Govorim iz izkušenj. Prišel sem do tega, da verujem v Boga. In vedno pravim: "Verujem v Boga, ker ga poznam."

(se nadaljuje)

Živel je sam v hišici, kriti s slamo in si kuhal v peči - brez najmanjšega sramu pred dozdevnim bliščem obdajajoče ga civilizacije.Na vrtičku poleg svojega pre bivališča je vsako leto vsadil konopljo, da je imel njeno seme za ptičke, ki jih je še posebej gostil na Gregorjevo, ko je imel svoj god. Morda je tudi verjel,da se takrat ptički ženijo.
Kot da sem srečala svetega Frančiška.
A doživela sem drugačno srečanje.
Nekoč se v zamolklem razpoloženju pri- bližujem pokopališču,da se tam pomudim ob ljubem grobu.
Tedaj ugledam starega zvonarja, kako z glavo, zakopano v dlani, ždi naslonjen na pokopališko obzidje in se ne gane. Kaj se je zgodilo, da je tako žalosten? Mu je slabo? Kaj storiti? Kako mu lahko pomagam?
A bliže,ko sem prihajala,manj sem se ga upala motiti. V tisti njegovi drži je bilo nekaj tako pretresljivega,presunljivega, da skoraj dihati nisem upala. Bilo je ka- kor prerokova molitev.
Čez nekaj časa je zazvonilo. Mogoče je le preprosto čakal, kdaj bo bila ura, da bo šel odzvonit poldne.
Nikoli ne bom izvedela, v kakšne misli je bil zatopljen častitljivi mož, toda še danes hranim doživetje, v katerem sem začutila globino,ki je zvonarjevemu po- klicu dajala nekaj svetega,kot dragocen biser.

M.

Redko se poskušam v pisa- nju, ker mi nočejo misli na papir. Navadno mi le v srcu ostajajo nepozabna doživetja. Tokrat pa se mi zdi, da ta šopek dobrih del ne sme ostati le v srcu,ampak naj bodo do- živetja zapisana v zahvalo ljudem z ve- likim srcem in v spodbudo vsem,ki nosijo ljubezen v svojem srcu, da jo darujejo drugim.
Mnogim je znano,saj so o tem poročala tudi sredstva javnega obveščanja, da smo dobili invalidi paraplegiki v Semiču svoj dom, ki je eden redkih te vrste in takšnega namena v Jugoslaviji. Znana zdravniška družina Dergančevih je svo- jo rojstno domačijo podarila naši Zvezi paraplegikov Slovenije. (Paraplegiki so najtežji invalidi na vozičkih).
Vsi vemo, da takšne geste danes niso pogost pojav. Vendar so med nami še ljudje, ki se zamislijo ob življenju drugih ljudi in jim je večja ljubezen v srcu do invalidov kot do lastnega bogastva.
Posrečena adaptacija, funkcionalnost Doma,ki je prilagojen invalidu na vozičku, mir, prijazni domačini - in marsikomu se je že ob otvoritvi Doma v srcu porodila želja,da bi v tem Domu in ob teh ljudeh preživel kak dan.
Misel, želja, povabilo - in pet prijateljev z raznih koncev Slovenije se nas je od- ločilo, da konec tedna preživimo skupaj v tem našem Domu. Ko smo z avtom, natovorjenim še z dvema invalidskima vozičkoma in kupom prtljage hiteli proti Semiču,so bila naša srca polna pričako- vanj in vznemirjenja.
Na cilju smo doživeli prvo presenečenje -pravo domače in prijetno ozračje. Po- zdravit nas je prišla žena, že dolga leta podnajemnica;v tem Domu ima stanova- nje tudi po adaptaciji.Rekli smo ji "naša teta Tončka". Brez nje bi bil Dom pust, tako pa je res lep in je bil ob našem prihodu že ogret.Naša teta Tončka nas je sprejela kot mati svoje otroke,ko pri- hajajo na obisk. Povsod nam je hotela pomagati, čeprav je tudi sama invalidka Sreča je sijala na njenem licu, kadar nam je lahko s čim ustregla. Kako prije- ten je bil občutek, da nas je vesela in ji s svojim prihodom nismo povzročili te- žav.Ob večerih smo skupaj prepevali ob spremljavi kitare. Pesem nas je še bolj povezala.
Da so Belokranjci dobri ljudje, sem že večkrat slišal in bral. Da pa so Semičani čudoviti ljudje, ki sprejmejo človeka kot prijatelja, smo se tiste dni prepričali. Bližnje in daljne sosede so nas prihajale obiskovat in spraševale,ali kaj potrebu- jemo, kako naj nam pomagajo, kaj pre- skrbijo. Ne, niso bile njihove usluge za denar,morda za protiusluge,še najmanj pa iz usmiljenja do invalidov.
Naslednji dan smo se zapeljali do Črno- mlja,si ogledali mesto in šli še na koncert tamburašev, ki je bilo ravno tisti dan v kulturnem domu. Tako smo si obogatili dan še s kulturno prireditvijo, ki smo jo z vozičkoma "osvojili" kar prek nekaj stopnic.
Ko smo se vrnili, so nas v Domu že ča- kale sosede.Ob pogovoru,petju in kitari se je večer kar prehitro prevesil v noč. Sosede so se poslovile in dejali smo, da si gremo še nekaj pripravit za večerjo.
Nismo se še poslovili od tete Tončke,ko nekdo potrka na glavna vrata."Le kdo bi bil ob tej pozni uri?" smo se spraševali. Šli smo odpret. Začudenje! Vrnila se je najbližja soseda, ki je bila še pred nekaj minutami z nami."Tole sem vam prinesla za večerjo" je dejala in postavila na mi- zo krožnik s pečenim mesom,na drugem krožniku pa svežega domačega kruha in še liter vina. Sosedi Mimi najlepša hvala za to dejanje ljubezni!
Ko smo se zanimali,kdaj imajo v nedeljo sv. mašo, so nam sosede obljubile, da bodo prišle k isti maši kot mi.Besedo so držale,z molitvijo in darovanjem smo bili združeni in se Bogu zahvaljevali za vse.
Lepi in nenavadno zanimivi so bili ti dnevi.Vsak je v našo skupnost prispeval del svoje moči. Ker invalidi marsičesa ne zmoremo, sta bila z nami tudi naša zdrava prijateljica in njen brat.
Ta naša prijateljica je čudovito dekle. Izkazala se je tudi kot izvrstna kuharica in obenem iznajdljiva gospodinja, prijet- na sogovornica, dobra pevka in mojster na kitari ... Med invalidi si je našla pri- jatelje in tudi svojo poročno pričo.
Njen brat pa je imel prvič možnost po- bliže spoznati življenje invalidov. Bil je živa moč in pomoč.V začetku je s stra- hom in previdno kot mati dojenčka pres tavljal nebogljena in nepokretna telesa z vozička v avto, na posteljo in spet obratno.
In kaj bi rekel Jezus ob teh dejanjih lju- bezni? - "Karkoli ste storili kateremu iz- med mojih najmanjših bratov, ste storili meni."
V tistih dneh sem še posebno občutil, kako smo ljudje drug drugemu dar. Ve- liko smo se tudi pogovarjali o življenju, o prijateljstvu...,si razkrivali svoje srce, svoje mišljenje,svoje trpljenje...Prijatelj- stvo je največji dar, ki ga lahko prejme človek od človeka.
Ob vseh teh naših doživetjih je čas na- šega srečanja kar prehitro minil.Ko smo odhajali, so se prišle sosede poslovit in nam zaželele srečno pot z željo, da se kmalu spet srečamo. Še stisk roke v pozdrav in slovo - v srcu pa čudovit občutek, da nismo šli v Semič le zaradi sebe in pa spoznanje:še so ljudje z lju- beznijo v srcu,ki jo radodarno razdajajo

Tone Planinšek

Dvakrat v letu je sveta maša v Domu upokojencev center,Poljane,v Ljubljani. Tudi ob zadnjem božiču se je dnevni prostor spremenil v kapelo.Oskrbovanci z nekaj svojci in skavti,ki so vodili petje so navdušeno sodelovali pri mašni da- ritvi.
Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja,so bili te sreče prvič deležni tudi oskrbovanci doma na Taboru. Ob spominu na lepa doživetja "pod domačo streho", se je marsikomu orosilo oko.

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

Nekoč so vprašali Mater Terezijo:"Odkod izvira vaše navdušenje?" Odgovorila je: "Od Jezusa in zakramentov!"
Zadnja desetletja je postalo življenje mnogih ljudi, tudi vernikov, vedno bolj "posvetno", "pozemeljsko". Nevarno je bilo, da bi verniki izgubili zaupanje v Boga Odrešenika. Različni družbeni in filozofski vplivi so s svojimi navideznimi znanstvenimi odkritji in trditvami v lju- deh budili in poglabljali dvom o božjem delovanju v življenju ljudi. Boga Odre- šenika so izrivali iz središča družbenega javnega in osebnega življenja in nekateri so celo govorili o njegovi "smrti".
Če je res, da mora vsak človek imeti koga rad, da more kot človek živeti, je še bolj res,da mora vsak človek Nekomu (ne v nekaj) verovati in vanj zaupati, da sploh želi živeti in dati svojemu živ- ljenju smisel. Ljudje, ki so "pozabili" na resničnega Boga Odrešenika, ga "poslali nad oblake" ali ga z zanikanjem hoteli "spraviti v grob", so si začeli postavljati bogove po lastnem (nepreverjenem) okusu. - Med temi bogovi je imela in še ima marsikje in pri marsikom zelo pome- mbno vlogo znanost, zlasti na področju medicine. Še vedno je veliko ljudi, ki pričakujejo, da se bo njihovo osebno ali družbeno življenje zboljšalo,popravilo ali pozdravilo s pomočjo znanosti. Izkušnje so prav nasprotne: onesnaženo okolje, umiranje gozdov in rib ..., povečano število bolnikov z obolenji srca in ožilja, duševne motnje, ki pehajo ljudi v alko- holizem,narkomanijo ali samomor, AIDS, ... trenja med narodi,vojne,terorizem...
Poleg poskusov,da bi vlogo Boga Odre- šenika zamenjali z bogom Znanosti, se je v zadnjih desetletjih razvila še ena oblika verovanja: vera v zdravilno moč naravnih sil v naravi sami ali v nekate- rih ljudeh (radiostezija, bioenergija...). Iskanje in raziskovanje teh naravnih sil in energije je postala nova Znanost in novi bog.
Toda priznati moramo, da so različni bogovi Znanosti človeka opeharili za to kar so mu obljubljali: lepo življenje na zemlji in odlično zdravje. Še več. Neka- tere posledice modernega življenja nas opozarjajo,da se je med različne bogove Znanosti vpletel človekov najhujši sov- ražnik - satan,ki,po Jezusovih besedah, "od začetka ubija ljudi". (Jan 8,44). Pri mnogih boleznih, zlasti pri različnih oblikah socialnih bolezni, ki povzročajo resnično obupne razmere v medčloveš- kih odnosih, moremo bolj ali manj jasno odkriti delovanje "ubijalca ljudi".
Ob tej nekoliko temni diagnozi zdravst- venega stanja našega časa in sodob- nega življenja bomo toliko bolj spoznali potrebo,da se poglobimo v odrešenjsko in zdravilno moč Odrešenika Jezusa in njegovih zakramentov. Pri tem nam bo vodič knjiga nemškega teologa Michaela Marscha Zdravljenje z zakramenti.
Kristjani večkrat pozabljamo ali zane- marjamo izkušnje naših prednikov o odrešenjskem in zdravilnem delovanju Jezusa in njegove Cerkve z zakramenti. O tem nam ne govorijo samo evangeliji in Apostolska dela, ampak prav tako cerkveni očetje, zgodovina svetnikov in končno nekateri dokumenti cerkvenega vodstva.
Čeprav nas lahko pomanjkljivosti neka- terih predstavnikov Cerkve pri njihovem oznanjevanju in obhajanju zakramentov lahko (zelo) motijo, se zaradi tega ne smemo oropati posvečujočega in odre- šilnega delovanja božje besede in Je- zusovih zakramentov. Morda je prav to vzrok, da je pri mnogih kristjanih vera opešala,zaupanje skopnelo, se ljubezen ohladila, zato so tudi nekateri kristjani začeli iskati odrešenje in zdravje pri prej naštetih modernih bogovih Znanosti in naravnih sil.
Zakramenti so vidna znamenja nevid- nega zdravljenja. Sv.Ignacij Antiohijski, eden prvih cerkvenih škofov (ob koncu 1.stoletja), je sv. evharistijo (Jezusovo telo in kri) imenoval "zdravilo nesmrtno- sti". Obhajati ali slaviti (ne opravljati in samo deliti) zakramente pomeni srečati se po človeško z Bogom in njegovo lju- beznijo v Jezusu Odrešeniku.Zakramenti omogočajo, da se v Cerkvi z Jezusom osebno srečamo in tako doživimo njiho- vo zdravilno pomoč, ki jo nujno potre- bujemo za krščansko življenje.
Odkar je Beseda Jezus postala meso človek, doživljamo njeno odrešenjsko moč v ozdravljanju našega telesa, duše in duha.Vse to bomo lahko odkrivali tudi mi,če bomo in ko bomo gradili občestva ("Kjer sta dva ali trije v mojem imenu") kot občestva prijateljstva z Jezusom Odrešenikom in Zdravnikom.

GLEDATI S SRCEM

Začetek novega leta je. Drug drugemu želimo mir, ljubezen in zadovoljstvo v prihajajočem letu. To smo ob našem obisku zaželeli tudi MAJDI MEŽAN (Kristanova 58 - Šmihel, 68000 Novo mesto).Ta naš obisk pa smo izko- ristili tudi za kratek pogovor z Majdo, ki nam je odkril velik del njenega življenja.

Majda, tebi se skoraj nič ne pozna, da si invalidka. Toda imaš okvarjen vid. Res je, slabo vidim. Toda že starši in oba brata so me vzgajali tako, da ne smem na to nič misliti. Vključevati sem se morala med ljudi prav tako, kot bi bila zdrava. Tudi delati sem morala kot vsi drugi -doma smo imeli veliko kmetijo Tako sem izgubila občutek, da nisem taka kot drugi. In tako so me tudi drugi ljudje sprejemali,kot da sem popolnoma zdrava.

Torej so ti starši dali dobro popotni- co za življenje ... Včasih bi se takrat res rada znebila kakšnega dela z izgo- vorom,da ne vidim.Toda ata je bil hud in je rekel, da se moram navaditi vsakega dela. To je z menoj raslo in dobila sem občutek, da mi nič ni. Vključevala sem se povsod med zdrave ljudi. Tudi nobe- nega invalida nisem poznala do takrat, ko sem šla v Škofjo Loko na rehabilita- cijo za oči. Nisem niti vedela,da obsta- jajo, kajti v naši fari ni bilo nikogar.

Od kod si doma?
Iz Dolenje Nemške vasi pri Trebnjem.

Ali že od majhnega slabo vidiš? Že ob rojstvu sem imela razvito samo levo oko. Na desno sem takoj dobila protezo Na levem očesu pa je bila tudi že priro- jena hiba. Zdravnik mi je rekel, da ne bom mogla študirati, kajti pri tridesetih letih gotovo ne bom več ničesar videla zaradi slabega očesnega živca.
Nato sem šla v vidno osnovno šolo. Uspešno sem naredila vseh sedem raz- redov. Vedno sem sedela v prvi klopi, toda nikoli nisem videla na tablo. Vedno sem morala prepisovati snov od sošol- cev iz zvezka.
Kasneje me starši niso mogli poslati na- prej študirati zaradi vida. Tako sem ostala doma na kmetiji. Do 16. leta sem brala knjige. To je bilo moje največje veselje in razvedrilo.Ker sem pretiravala -podnevi ni bilo časa- sem morala brati ponoči pri luči. Toda kar naenkrat mi je očesni živec tako opešal, da naslednji dan nisem več videla brati. To je bil zame zelo velik šok.

Je pri tem ostalo ali je bilo to samo zaradi trenutne preutrujenosti? Pri tem je ostalo. Nikoli več nisem mogla brati. Kasneje pa sem dobila še poško- dbo na oko, da se je začelo vidno polje ožiti. Tako imam sedaj samo še eno četrtino vidnega polja. Vid se mi je zelo poslabšal,tako da sedaj vidim samo 2%

Kako si preživljala mlada leta? Se morda spomniš, kakšno krizo si pre- življala, se spomniš kakšnih občut- kov? Zelo težko sem se sprijaznila s tem, da ne bom mogla več brati. Bilo je hudo... Takrat sem bila stara šestnajst let. Bila sem polna mladostnih pričako- vanj. Vse me je zanimalo, vse bi rada prebrala. Toda čez noč sem tako rekoč oslepela za branje. Začela se je kriza. Nikomur nisem povedala,kaj se je z me- noj zgodilo; niti staršem niti bratoma. Bolečino sem nosila sama in zelo veliko sem prejokala. Enkrat pa sem spoznala, da s tem ne bom prišla nikamor.Šla sem v sobo, stisnila pesti in si rekla: zaradi sebe ne bom nikdar več jokala. Tako sem vse zaupala staršem in sama sem postala bolj sproščena.

Ti je pri tem pomagala tudi vera?
Zelo veliko. Že v mladosti sem hodila vsak dan k maši, čeprav je bila cerkev precej oddaljena od doma.Nato pa sem se dobesedno vrgla v petje. Nekaj sem pač morala početi. Brati nisem mogla več,okrog nisem hodila -doma smo imeli precej stroge starše. Ravno med tem časom pa se je v Trebnjem ustanovil mladinski pevski zbor. Jaz sem imela iz- redno veselje do petja. Toda nisem ve- dela,kako naj pristopim,saj nisem videla brati not, ne besedila.
Takrat pa še nihče ni vedel,da ne vidim brati.Sklenila sem,da se priključim temu zboru. Prijavila sem se sestri, ki je tudi preizkusila moj glas.Spomnim se,da sem takrat vse narobe zapela, toda sestra je to razumela kot mojo tremo. Morala sem skrivati, da ne vidim, sicer bi me lahko odslovili. Tako sem pri vajah ve- dno držala note v roki, videla pa nič. V zboru sem pela več let - vsa leta nihče ni vedel, da ne vidim.

Kako si se naučila melodije in bese- dila? Melodija mi je hitro prišla v ušesa besedilo pa sem spremljala ves čas, ko so se učili basi ali tenorji. Tako sem se povsem normalno vključila v zbor,izginili so vsi občutki da sem invalidka.

To so bila tvoja prva leta pri zboru. Kdaj se je razvedelo, da ti ne vidiš?
Ko sem šla v Škofjo Loko na rehabilita- cijo -stara 32 let. Takrat sem spoznala da nisem edina,da so tudi drugi za mar- sikaj prikrajšani. V zavodu je bilo veliko mladih in takrat sem si rekla:če ti lahko dajo v javnost, da so prizadeti, bom pa tudi jaz. Ko sem prišla domov, sem po- vedala svojim prijateljem, da ne vidim brati.

Si takrat kdaj pomislila na svojo pri- hodnost? Skrbela me je tudi moja pri- hodnost.Spoznala sem se s profesorico slepe mladine, ki me je povabila, naj se usposobim za telefonistko. Starša sta mi dovolila,da sem odšla v Škofjo Loko, kjer sem bila eno leto. Tam sem se na- učila Brailove pisave ter strojepisja na viden in Brailov strojepis. Takoj po šoli so mi v Škofji Loki ponudili službo. Toda bila sem preveč navezana na starše. Odšla sem domov in čakala,dokler nisem dobila službe bliže. Tako sem čakala sedem let. Medtem sem izgubila očeta, ki je umrl v prometni nesreči.
Čez nekaj časa sem res dobila službo v okolici Novega mesta - stara sem bila že čez štirideset let. Doma sva imeli z mamo še vedno živino.Zato sem morala vstajati že ob štirih zjutraj,da sem pred odhodom vlaka vse potrebno naredila. Mama je bila že zelo slabotna. Iz službe sem prihajala šele ob petih popoldne in vedno v strahu, če se je mami kaj pri- petilo. Čez eno leto sem dobila službo prav v Novem mestu, kjer sem bila za- poslena šest let.Medtem je umrla mama Tako sem ostala sama.
Nekoč me je povabil brat,ki je duhovnik da bi mu prišla gospodinjit v župnišče. Takrat me je bilo kar malo strah. Toda brat mi je dajal poguma.Nekaj časa sem se ob koncu tedna vozila v Javorje nad Škofjo Loko, kjer je prej služboval. Čez eno leto pa so ga prestavili v Šmihel pri Novem mestu. Preselila sem se v župni- šče, doma pa hišo zaprla.

Kako so te sprejeli v službi? Bilo je zelo težko. Kajti takrat so prvič sprejeli invalida v službo. Ljudje so me zelo pisano gledali. Zato sem si morala sama utirati pot.Ko pa so me enkrat spoznali, so me imeli zelo radi.

Torej je bilo težko premostiti pred- sodek invalida? Da. Tistim, ki so prišli za menoj, je bilo veliko laže. Pri meni je trajalo skoraj leto in pol,da so me začeli normalno sprejemati. Potrebno je bilo veliko potrpeti.

Nato so te invalidsko upokojili... Ko nisem več hodila v službo,sem spoznala da je gospodinjstvo zame premalo. Dela je bilo sicer dovolj,vendar mi je manjkalo nekaj duhovnega. Ravno takrat se je začel na Kapitlju teološki tečaj. Rada bi se ga bila udeležila, toda zopet so bile ovire, ker nisem mogla brati in pisati. Bratu sem rekla, da bi rada obiskovala ta tečaj.Svetoval mi je,naj hodim samo poslušat predavanja. Tako sem res ho- dila samo poslušat. Za mano pa je bila gospa-upokojena učiteljica, ki jo je za- nimalo,zakaj jaz ne bi opravljala izpitov Skupaj sva odšli domov in povedala sem ji,da ne vidim brati. Takoj mi je bila pri- pravljena pomagati. Ona je študirala že tretje leto in vedno si je delala izpiske, po katerih se je učila. Vse te izpiske je posnela na kaseto. Jaz sem bila ob tem presrečna.

Pri kolikih letih si začela študirati? Stara sem bila oseminštirideset let.Prav dobro se še spominjam, kako sem delala prvi izpit iz glasbe in petja. Prijateljica mi je rekla, da je pri tem izpitu bistveno le to, da preda- vateljica spozna, da imam veselje do petja in glasbe.
Pol ure sva skupaj predelovali snov, nato pa sem odšla na izpit. Tam pa me je pro- fesorica spraševala teorijo, o kateri nisem nič vedela. Malo bolje je bilo pri praktičnih stvareh.Za svoje znanje sem dobila šestko Bila sem potrta. Ko sem prišla domov, je čez nekaj časa pozvonila prijateljica, ki mi je pomagala pri učenju.Prinesla mi je šopek rož in mi čestitala za prvi opravljeni izpit. To mi je vlilo še več poguma in začela sem se res temeljito učiti za vsak izpit, ki jih je bilo štiriindvajset - vsako leto osem. Kas- neje sem dobivala tudi vedno boljše ocene Učila sem se res z velikim veseljem.

Kako je potekalo to tvoje učenje prek magnetofona? Vsak dan sem imela veliko dela: pranje,likanje, kuhanje ... Ob vsakem takem delu sem vključila magnetofon-tako sem vedno opravljala dvojno delo - delala in poslušala snov za izpit. Če bi se učila z očmi, tega ne bi zmogla. Tako pa sem z ušesi študirala, poleg tega pa še delala.

Študirala si z ušesi in srcem ...
Res sem imela neizmerno veselje do študi- ja. Še isto leto,ko sem končala tečaj, sem začela poučevati otroke. Učim prvi razred in predšolske otroke.

Kako se pripraviš na verouk? Vso snov imam posneto na kaseti. Za vsako uro po- sebej poslušam kaseto, da snov obnovim. Sedaj,ko učim že tretje leto, ni več težav. Kasete mi je posnel brat Dolfe.

Kako te otroci sprejemajo? Vsi vedo, da ne vidiš? Otroci me sprejemajo povsem normalno. Imajo me radi. Vedo, da slabo vidim, zato mi večkrat tudi kaj pomagajo. Redno jim pregledujem naloge in dajem štampiljke.
Poučevanje in stik z otroki me izredno os- rečuje. Pri predšolskih in v prvem razredu je tudi nekaj nekrščenih otrok, tako da jih pripravljam tudi na krst.

Koliko ur verouka imaš?
Imam pet ur verouka vsak teden; štiri sku- pine prvoobhajancev in skupino predšolskih

Si še kako drugače vključena v župniji?
Pojem pri pevskem zboru,sodelujem v Žup- nijskem pastoralnem svetu (ŽPS) ... V žu- pnišču imamo večkrat kakšne slovesnosti, dela nikoli ne zmanjka. Vsako leto imamo tudi srečanje za invalide,bolne in starejše.

Nam lahko malo predstaviš delo vaše komisije za diakonijo v ŽPS? Člani skrbi- jo predvsem za ljudi,ki so v Domu starejših občanov. Dom šteje okrog tristo postelj. Približno polovico jih prejema zakramente v domu vsak prvi četrtek in petek, veliko pa jih hodi v cerkev k maši. Sicer pa nekateri člani te komisije hodijo vsako nedeljo iskat z avtom bolnike v Dom,jih pripeljejo k maši nato pa zopet nazaj.

Brat Dolfe nam je vedel še nekaj po- vedati: V domu starejših občanov imamo tudi sv.mašo dvakrat na leto - na dan sv. Štefana in na velikonočni ponedeljek. Smo v zelo dobrih odnosih z vodstvom Doma.
Nekateri člani ŽPS pa hodijo okrog bolnikov po domovih, posebno okoli tistih, ki niso veliko povezani s Cerkvijo. S svojim obis- kom jih pripravijo na prihod duhovnika, če seveda to želijo.

Majda, omenila si, da imate vsako leto prav posebno mašo za invalide v cerk- vi...Takrat duhovniki podelijo tudi bolniško maziljenje. Pri maši sodelujejo tudi mladinci Ljudje pri tem radi priskočijo na pomoč, predvsem so dobrodošli, če lahko poskrbijo za prevoz. Obisk pri maši je zelo velik. Bol- niki tudi sami sodelujejo. Poleg tega je po maši še družabno srečanje.

Torej si ob vsem tem delu in skrbeh srečna? Zelo.V mladosti sem si vedno že- lela, da bi bila med bolniki, da bi z njimi ži- vela in zanje delala. Zelo sem si želela, da bi šla v misijone. Toda kot invalidki se mi to ni posrečilo.
Vendar Bog že ve, kaj je zame najboljše in najlepše. Tu sem sedaj zelo srečna in vem da lahko storim mnogo dobrega. Delo me razveseljuje in bogati. Bogu sem hvaležna prav za vse.

Preteklo leto si bila tudi v Sveti deželi. Nam lahko zaupaš nekaj vtisov? Tu bi se zelo težko izrazila, kajti doživljala sem čudovite stvari. To romanje je bilo zame velika duhovna obogatitev.Pomaga mi tudi pri katehezi, kajti sedaj lahko govorim še bolj prepričljivo, saj si nekatere stvari tudi sama laže predstavljam.

Povezana si tudi s Prijateljstvom bolni kov in invalidov. Kdaj si se s tem giba- njem srečala? Leta 1972 sem spoznala s. Mihelangelo, ki me je vključila v PBI. Kmalu sem šla z njimi na Bled in na Brezje. Takrat sta bila oče in mama še živa.Oče je bil ta- krat prav vesel,kajti vedel je,da grem rada z invalidi.

Si v PBI našla kaj, kar si pričakovala?
Med invalidi in bolnimi sem zelo srečna. Čutim, da smo si blizu. Vsi so mi pri srcu.

Tudi mi smo zelo veseli, kadar si Ti na srečanju, kajti takrat je za petje vedno poskrbljeno Petje mi je res v veliko veselje

Kje se počutiš bolje: med bolnimi ali zdravimi? Če sem odkrita, sem bolj spro- ščena med bolniki. Večkrat se srečam tudi s slepimi iz Novega mesta.Med njimi se res dobro počutim. Sicer pa sem vedno rada med zdravimi.

Zdaj smo prav na začetku leta. Morda pričakuješ in si želiš kaj posebnega?
Želim si samo to,da bi lahko še dolgo poma- gala v župnišču.Kajti meni vid lahko čez noč odpove-čez noč lahko popolnoma oslepim.

Nekaj bi radi zvedeli tudi o vaši župniji. Bi nam lahko Vi, g. Dolfe, povedali kaj zanimivega? Župnija šteje sedem tisoč vernikov. Sv.maše imamo v dveh krajih; tu v Šmihelu in na podružnici v Stranski vasi, kjer imamo tudi verouk. Podružnica zajema ves podeželski svet. Verouk na podružnici opravljam jaz,poleg tega pa imam še veliko župnijskih in dekanijskih del.Doma pa imata verouk kaplan in Majda.

Gotovo ste lahko zadovoljni, da imate tako dobro pomočnico. Res sem nadvse srečen. Kajti Majda je dobra gospodinja, pomaga tudi pri vseh mogočih drugih stva- reh. Njej lahko popolnoma zaupam,z njo se pogovorim o vseh stvareh. Vem, da prav vsako delo opravlja z ljubeznijo.Ona je tudi prva, ki prihaja v stik z ljudmi, ki pridejo k hiši,ker hodi odpirat vrata. Kar more, uredi sama, česar pa ne, pošlje k meni.
V čistoči vzdržuje dve stavbi: župnišče in kaplanijo. Dobrodošla je njena pomoč pri verouku, pevskem zboru, vsak dan vodi ljudsko petje v cerkvi...
Zelo sem srečen, da jo imam. Kajti povsem nekaj drugega je, če imaš v hiši domačega človeka. Veliko je vredno, da sva enakih nazorov - oba se trudiva za iste ideale in tako je najino delo veliko bolj uspešno.Tudi farani jo imajo radi.

Majda,kaj se ti zdi,da je v življenju naj več vredno? Medsebojna ljubezen in spo- štovanje ter zaupanje v božjo pomoč.

Si morda kdaj pomislila, kakšno bi bilo tvoje življenje, če bi ti vid popolnoma opešal? Premišljujem tudi o tem.
Bolj dejavno bi se povezala z Zvezo slepih in slabovidnih v Novem mestu.Zelo me ve- seli tudi šport. Predvsem pa si želim iti v hribe, še posebej na Triglav.
Vedno lahko pričakujem, da mi vid opeša. Če bi se izpolnila zdravnikova napoved, bi bila že triindvajset let v temi... Svoje živ- ljenje izročam v božje roke.

Bila si stara šestnajst let, ko si izgubila vid in nisi mogla več brati. Dobro veš, da so to leta, ko ima mlad človek naj- več želja, idealov... Tebi se marsikaj ni moglo uresničiti. Imaš danes morda kakšen nasvet za mladino,ki je zdrava, pa kljub temu večkrat zaide v položaj, ko se jim zdi vse brezupno? Želim vsem, da prav in koristno porabijo vso mladostno silo, ki je v njih. Naj se vživijo v to, kar jim je dano - študij, delo, poklic... Res je, da ima mlad človek vedno probleme sam s se- boj. Skoraj vsak dan pride v krizo. Tudi jaz sem jo doživljala. Morda še toliko bolj, ker nisem mogla študirati, kar me je veselilo. Mnogim stvarem sem se morala prav v tis- tih letih odpovedati.
Zato pa sem imela dovolj volje, da sem se predala stvarem,ki so mi bile omogočene ob moji invalidnosti; gojila sem petje, ljubezen do staršev in ljudi, ki sem jih srečevala.
Tako sem le tista leta preživela tesno po- vezana s Cerkvijo in zakramenti - to mi je dajalo glavno moč.
To želim tudi mladim;da bi tesno sodelovali s Cerkvijo, da bi bili povezani med seboj; v pevskem zboru, mladinskih skupinah in še kje...
Še sedaj namreč pogrešam stik z mladimi pri verouku ali v drugih skupinah v mojih mladih letih.Kajti takrat tega še ni bilo.Vsem pa želim predvsem to, da bi se imeli radi med seboj.

Draga Majda, hvala ti za tvoje odkrite be- sede, veliko lepega si nam odkrila.
Ljudje ob prvem srečanju z drugim ne vidi- mo, ne slišimo, ne opazimo vsega. Tako je tudi pri tebi - na zunaj se nič ne vidi, toda v sebi skrivaš izredno bogastvo.
Hvala ti,da si nam v tem pogovoru podarila del sebe.

Zapisala: Vlasta Kovačič

fotografiral: Jože

ZDAJ VEM, ZAKAJ ...

»Konec majnika, zadnji majnik.« Ivanka se je otožno zastrmela v lep pomladni dan. »Majnik, letos pa nisem niti enkrat slišala šmarnic,« je zavzdihnila. Zatopila se je v spomine:
Kako lep je bil majnik tista prva leta mla- dosti, ko je bil ves mesec en sam praznik. Ker je zgodaj izgubila mamo, zato pa se je tembolj oklenila nebeške Matere. Čeprav je ostala na majhni hribovski kmetiji sama z očetom, je vedno našla čas za cerkev.
Najlepši pa je bil zanjo majnik pred dvaj- setimi leti.Takrat je bil v župniji še gospod Stane, njen katehet,njen duhovni oče. Ker je bil župnik tedaj zelo bolan,je poprosil njo, Ivanko, da je brala šmarnice. S kakšnim veseljem je tisti majnik vsako jutro hitela v cerkev. Kaj je bilo zanjo lepšega kot to,da je lahko pomagala duhovniku.
Zadnjega majnika pa je po maši stopila v zakristijo, da vrne duhovniku šmarnično knjigo in se zahvali za zaupanje.
»Kako pa z vašim zdravjem?« je sočutno vprašala, ko je videla, kako ima izmučen obraz in težko hodi.
"Ah, sem pač na tem, da se bližam popolni ohromelosti.Zdravnik pravi,da je vse zdra- vljenje samo še odrivanje tega, kar mora priti. Pravi, da bi mi mogel samo še čudež vrniti zdravje, tega pa tudi ne morem pri- čakovati," je grenko odgovoril duhovnik in se obrnil, da bi prikril solze, ki so se mu prikradle v oči. Počasi, s težkim, utrujenim korakom je odšel iz cerkve.
Ivanka je nekaj časa strmela v vrata, ki so se zaprla za duhovnikom. Potem pa se je vrnila v cerkev, ki je bila med tem že pra- zna. Pokleknila je pred tabernakelj in nekaj časa molče strmela v vrata tabernaklja. Potem pa je tesno sklenila roke in vroče zaprosila: "Jezus, ljubi Jezus, pomagaj mu, vrni mu zdravje! Daj meni njegovo bolezen, njemu, duhovniku pa vrni trdno zdravje. Jaz sem tako samo slabotna ženska, nikoli nisem bila posebno trdnega zdravja,nič po- sebnega, nič velikega bi v življenju ne mo- gla narediti,on pa je duhovnik, Cerkvi tako potreben; daj,o Jezus,vrni mu zdravje, daj meni njegovo bolezen," je še ponavljala. Tako goreče ni doslej še nikoli prosila. Sa- ma ni vedela, kako dolgo je prosila, kdaj je tisto jutro prišla domov. Tudi potem je po- navljala svojo prošnjo,prosila za zamenjavo z duhovnikom.
Potem pa je vse prišlo tako hitro. Župniku Stanetu se je zdravje nepričakovano obr- nilo na bolje,toda še isto leto je bil preme- ščen na drugo župnijo.Ivanka ga je na novi župniji še enkrat obiskala. Vesela in hkrati otožna se je vračala s tega obiska.Vesela, ker je videla,da je duhovnik spet zdrav, o- tožna pa,ker je bil zdaj tako zagnan v delo da za pogovor z njo sploh ni imel časa...
Iz teh spominov je Ivanko prebudil pes, ki je lajal pred hišo.Pogledala je skozi okno in si začudeno pomela oči. "Ah,tako živo sem se spominjala gospoda Staneta, da se mi je sedaj pojavil pred očmi. Saj to ne more biti on. On mora biti sedaj že star, saj že tedaj ni bil mlad, ta moški pa tako naglo in krepko stopa po hribu. Le kdo je, podoben pa je Stanetu?" je ugibala.
Pa ni bilo treba dolgo ugibati. Obiskovalec, ki se je bližal hišici na gričku, je že potrkal in vstopil. "Ali prav vidim," je veselo vzklik- nila Ivanka, ko je odgovorila na pozdrav.
"No, upam,da prav, zakaj pa ne," se je na- smehnil duhovnik. "Pri vašem župniku sem bil, pa mi je povedal,da si bolna in te vča- sih obišče, da ti prinese obhajilo. Sem se pa za danes jaz ponudil, da ga zamenjam, seveda sem ti prinesel tudi božji Obisk."
Ivanka je zažarela od sreče. Pogrnila je mizo z belim prtom za sveto Rešnje telo. Najprej se je spovedala. Po obredu je bila tako ganjena, tako srečna, da ji je bilo žal začeti pogovor.Toda obiskovalec bo odšel, molila bom pa pozneje še lahko,je pomislila ter začela pogovor.
"Kako pa vaše zdravje, tako odlično zgle- date", je dejala.
"Hvala Bogu, počutim se, kot bi bil pravkar novomašnik,pa čeprav je že zlata maša za menoj," je veselo odgovoril duhovnik in se z mladeniškim korakom sprehodil po sobi.
Ivanka je gledala njegovo gibčnost in bolj sebi kot njemu zašepetala:
"Morda sva pa midva res zamenjala zdravje"
"Kaj praviš, kaj hočeš s tem povedati?" je bil duhovnik pozoren.
"Ali se spomnite, kako je bilo z vašim zdra- vjem pred dvajsetimi leti?" je namesto od- govora vprašala Ivanka.
"Kako bi mogel pozabiti,kako je bilo takrat. Saj mi je zdravnik že naravnost povedal, da mi ne more več pomagati, samo še o čudežu mi je govoril, da bi me mogel rešiti. Tega pa nisem upal pričakovati, tako sem se skušal počasi sprijazniti s tem, da bom čisto ohromel.Potem pa je menda res samo Bog pomagal,zdravje se je povsem povrnilo vseh dvajset let ne čutim nobenih težav," je pripovedoval duhovnik.
Zdaj je Ivanka povedala, kako je prav se- daj, ko se je on dejansko že odpravil na obisk k njej, obujala spomine na tisto uro, ko je prav na zadnji majnik prosila za nje- govo zdravje, pripravljena sprejeti njegovo bolezen. "Saj ne vem, ali sem s svojim barantanjem pri Bogu vam kaj pomagala k zdravju, a vendar, kadar je bilo v teh letih posebno hudo zaradi bolezni, zlasti pa za- radi osamljenosti,mi je bilo vedno v tolažbo, da ste vi zdravi.Čisto brez koristi tisto moje darovanje le ni bilo," je z rahlim nasmehom povedala Ivanka.
Duhovnik jo je molče poslušal. Ni skrival solz, ki so mu zalesketale v očeh. Pristopil je k Ivanki, jo pokrižal na čelo in z ginjenim glasom zašepetal: "Bog te blagoslovi, Bog ti povrni, sedaj vem, zakaj sem bil deležen čudeža, ki mi je vrnil zdravje" ...

Agata

PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI PRILAGAJANJA NA TELESNO PRIZADETOST

1. del

"Bolj ko spremljamo ljudi, ki so prizadeti s paraplegijo ali tetraplegijo, bolj smo prepri- čani, da je psihološka prilagoditev pomem- bnejša od intelektualnih zmožnosti ali sto- pnje okvare. Psihološka prilagoditev je v rehabilitaciji kritičen dejavnik uspeha. Ko prizadeti človek odide iz rehabilitacijskega centra, je sam odgovoren za svoje življe- nje. To odgovornost pa more prevzeti le, če sprejme svojo prizadetost, če se dovolj spoštuje in se zavestno izogiba komplika- cijam. Brez tega je tudi najbolj intenzivno zdravljenje in najboljši načrt za poklicno rehabilitacijo zaman. Le če sprejme sam sebe,se lahko izogne nazadovanju, napre- duje v izobraževanju,pri delu ali kakršnikoli drugi poti,ki mu je odprta" (po Hallinu). To ugotovitev nedvomno lahko razširimo na vse vrste telesne prizadetosti.
Telesna prizadetost sama po sebi ne pov- zroča toliko psiholoških težav kakor učenje kako živeti s tako prizadetostjo v svetu neprizadetih. Telesna prizadetost deluje v družbi še vedno močno izločevalno in po- tiska prizadetega na rob družbe. Posledice so lahko večja socialna izoliranost, druga- čnost ali celo čudaštvo, predvsem pa ne- primerno večji napori pri opravljanju raznih dejavnosti v primerjavi z neprizadetimi oz. glede na čas, še preden je nastala telesna okvara.Kolikšna je ta prikrajšanost v družbi in kako težko se prizadeti v njej prilagaja, kaže tudi razpoložljivi podatek slovenske Zveze paraplegikov, da je bilo leta 1982 le 12 % njihovih članov uspešno poklicno rehabilitiranih, to pomeni, da so bili redno zaposleni s polnim ali skrajšanim delovnim časom. Medtem ko duševno-duhovne "re- habilitacije" niti ne moremo meriti. Zdravko Neuman omenja, da kar 46 % hrbtenično prizadetih umre zaradi tega, ker so sami sebe zanemarili, kar 12 % pa jih naredi samomor. (Z. Neuman: Ljudje z zlomljeno hrbtenico, Lj. 1984).
Zdi se,da potrebuje človek,ki je nenadoma postal telesno prizadet, dve do štiri leta, preden kolikor toliko začuti ustaljenost življenja in se nauči kolikor toliko znosno živeti s svojo prizadetostjo. Iz pregleda raz- nih študij in pripovedi prizadetih lahko po- vzamemo, da je prvih pet let po poškodbi kritična doba, v kateri potrebuje prizadeti psihično oporo, svetovalno in drugačno u- činkovito pomoč pri vključevanju v družbo Še posebne pozornosti bi morale biti dele- žne starejše in samske osebe s telesno prizadetostjo, ki teže obvladujejo napore prilagajanja. Znanje o psiholoških reakcijah neposredno po poškodbi hrbtenjače je pri nas in tudi drugod še dokaj pomanjkljivo. Več je dom- nev kot dokaznih dejstev. Vzrok za to lah- ko iščemo v tem, da obdobja neposredno po poškodbi niso proučevali v smislu psiho- loških odzivov; psiholog na začetni stopnji skoraj nikoli ni navzoč,tedaj se za poškodo vančevo življenje bojujejo zdravniki. Vloga psihologa pri obravnavanju ljudi s poškodo- vano hrbtenjačo se polagoma oblikuje šele v zadnjem času, ko se je v rehabilitaciji začelo težišče premikati k bolj celostni ob- ravnavi človeka:od boja za golo preživetje k prizadevanju, kako prizadeti osebi omo- gočiti čim uspešnejšo vrnitev v osebno in javno življenje.
Za splošni vedenjski vzorec čustvene re- akcije na telesno prizadetost so značilni: zanikanje, žalovanje in adaptacija.
Zanikanje (to ne more biti res) je razum- ljiva obrambna reakcija pred usodno tele- sno prizadetostjo, s katero se prizadeti ne more sprijazniti. Zanikanje torej razumemo kot znak za to, da človek v tem trenutku še ne more prenesti resnice o sebi. Tisti, ki so ob njem, morajo s tem računati, zato morejo pričakovati,da bodo morda pri njem naleteli na odpor in odklanjanje.
Zanikanje se pojavlja predvsem pri ljudeh, ki so postali telesno prizadeti nenadoma,in lahko postane usodno,kadar poškodovanec zavrača vsakršno sodelovanje s strokovni- mi delavci pri rehabilitacijskih dejavnostih, ker na tej stopnji poškodbe še verjame v popolno "okrevanje", ki bo prišlo samo po sebi. Taka skrajna oblika zanikanja je sicer redka;če pa se pojavi,je treba po odpustu bolnika v domače okolje njegove svojce temeljito poučiti o tem, kako spremljati duševni razvoj prizadetega, da bodo lahko preprečili njegov telesni in duševni upad, medtem ko bo čakal na spontano izbolj- šanje. Stike z njim mora vzdrževati tudi strokovno osebje in ga ponovno sprejeti v ustanovo takoj, ko si bo to zaželel.
Depresija oz. žalovanje za izgubo.
Človek je žalosten in mu je hudo, ker mu "življenjsko pomembne reči niso več do- stopne ali pa je cena za to, da jih doseže, zelo visoka" (Goldiamond).To žalost mora- mo razlikovati od bolezenske depresije, saj gre za naravno potrtost,podobno občutju, ko nam umre človek, ki ga imamo radi. Ne silimo vanj. Spoštujmo njegovo žalost. Po- membno je,da ostanemo blizu,s toplim člo- veškim odnosom. V prvih tednih in mesecih po nastanku telesne prizadetosti človek doživlja bridke ure, ko se mu zdi gorje ne- omejeno. V samotnih urah duševne stiske in premišljevanja tehta svoje življenje ...
Depresivni lahko postanejo tudi svojci,zato morajo strokovni delavci pozornost po- svetiti tudi njim. Pojasniti jim morajo, zakaj se človek tako vede, in z njihovo pomočjo najti morda še druge razloge za njegovo duševno stisko.
Novejše raziskave kažejo, da se manj de- primirani poškodovanci bolje vključujejo v rehabilitacijo in kasneje v javno življenje. In narobe: globoko depresivni se po odpu- stu iz rehabilitacijskega centra slabše pri- lagajajo.
Adaptacija ali sprejetje prizadetosti. S tem ne mislimo,da prizadeti gleda na svojo prizadetost kot na dobrodošlega gosta, ampak da je uvidel svoj položaj in je pripra vljen sprejeti svojo novo situacijo, kakršna je. Njegovo doživljanje,psihična "obdelava" prizadetosti,se je umirilo,čeprav se v njem kasneje še lahko pojavljajo različno močni depresivni valovi. Morda zdaj začuti potre- bo,da bi se pogovoril s kom,ki bi mu poma- gal premagovati strah in tesnobo pred spo znanjem smisla življenja, ki tudi za zdrave- ga človeka pomeni izbiro in do neke mere kljubovanje vulgarnemu (poplitvenemu) pomenu življenja.
Če torej nanje gledamo drugače, so psiho- loške reakcije "normalen odziv na nenor- malno okoliščino". Pri tem mislimo tudi na motnje, ki se pojavljajo kot stranski učinki zdravljenja ali postopkov,s kateri- mi poskušajo prizadetega človeka obdržati pri življenju. Tako na primer sredstva proti bolečini in mišičnim krčem, ki jih hrbtenični poškodovanec ta čas veliko uživa, lahko tedne dolgo po nastanku poškodbe omrt- vičijo čutila in zmanjšujejo sposobnost, da bi presojali resničnost. Človeka, ki si je poškodoval hrbtenjačo,največkrat mesece dolgo prebujajo in obračajo vsaki dve uri, da bi preprečili nastanek preležanin; tako je bolnik neprespan in utrujen od inten- zivnega zdravljenja, spričo česar se v tem času dodatno zmanjšuje njegova umska dejavnost. Imobilizacija omejuje gibanje in s tem tudi bolj ali manj "pogled na svet" za najmanj 8 tednov-predvsem ljudje s tetra- plegijo in z imobilizacijo vratu imajo v tem času močno zoženo vidno polje, saj lahko ves ta čas v glavnem gledajo le v strop ali v tla - kar povzroča ne samo neugodno telesno počutje, temveč je tudi psihološko vsekakor zelo moteč vpliv na vedenje. Po- manjkanje občutkov zaradi poškodovanega hrbtnega mozga združeno z imobilizacijo je povezano z veliko večjim stresom.
Posamezniki se seveda ne vedejo po vzor- cu; prvi ali drugi ali pa oba hkrati sta le poskusni opis tega, česar ni mogoče na- tančno opisati. Zato lahko razumemo, da so odzivi ob nastanku telesne prizadetosti zelo različni, saj je človek oseba, enkraten in neponovljiv.Ob nastanku telesne okvare pa tudi kasneje se bo torej odzival v skladu z osebnostnim slogom, ki ga je "prinesel s seboj", saj se zaradi telesne okvare njego- va osebnost ni spremenila.
Morda je presenetljivo,da mnogi ljudje,celo osebje v bolnišnici, ponavadi močno pre- cenjujejo psihološke motnje,ki naj bi jih iz- kazovali telesno prizadeti.V skladu z nekimi utrjenimi pojmi (predsodki?) o psiholoških odzivih na telesno prizadetost pričakujejo več težav in hujše, kakor jih navajajo pri- zadeti ljudje sami. Zdi se na primer,da pri- čakujejo več depresije, medtem ko številni ljudje s poškodovano hrbtenjačo pravijo, da jih v depresijo peha tudi to,da jo od njih pričakujejo. To potrjuje celo izjava zdrav- nika,ki je opisal odzive na svojo hrbtenično prizadetost in na rehabilitacijsko okolje: "Kadar strokovnjaki ugotavljajo, da se bol- nik ne zaveda položaja,da ni stvaren in da je potrt,pogosto le strokovnjaki niso stvarni Če se odločim, da ne bom govoril o svojih bolečinah,o težavah,tega ne počnem zato ker nisem stvaren, ker sem potrt ali ker se ne zavedam položaja.Včasih se vsega tega kar boleče zavedam.Bolnik nima pred očmi predsem te plati zato, ker poskuša gledati v drugo smer, ki bi mu pomagala doseči njegove cilje. Odziv na lastno prizadetost - tako pravijo - je depresija. Strokovnjaki obravnavajo otopelost,depresijo ali agresi- vnost kot neizogibne razvojne stopnje pri- lagajanja (staranja ali obolevanja), pri tem pa bi se morali vprašati tudi, koliko sami ne povzročajo teh pojavov" (Goldiamond v že omenjeni knjigi Z. Neumana). Ob vsem tem je odprtih še mnogo vprašanj, ki so predmet strokovne raziskave ali nanjo še čakajo.

Pripravila Darinka Slanovec

Mislim, da bi letošnji cikel razmišljanja na temo "trpeči človek" moral začeti z uvod- nikom, ki je pri razmišljanjih v preteklem letu manjkal. Razlog za to vidim v tem, da ne gre v našem času za ustaljeno gledanje na bolezen kot na nekaj človeku sovražnega ali v mejnih primerih celo kot na povzroči- telja smrti, temveč za "govorico organov" in torej na neki način za novo "ontologijo trpečega človeka", kot je Viktor Frankl ne- koč imenoval izziv modernih bolezni, med katerimi je na prvem mestu nevroza. Več ali manj očitno gre torej tudi za filozofsko soočenje s to čisto naravno in obenem vedno nenavadno omejitvijo človeka, ki ji lahko rečemo trpljenje, bolečina, bolezen. Ne gre torej za razmišljanje s strateškimi in socialnimi primesmi, saj je tako za eno kot za drugo področje potrebna strokovna poglobitev; ta tem razmišljanjem manjka namenoma,čeprav nočejo zanikati pomena borbe tudi za fizično in psihično bolj zdravo življenje. Prav v jedru se bodo poskušala tudi letošnja razmišljanja približevati "člo- veškemu" v človeku, s čimer bi rad izrazil "človeka kot podobo".
Nekatera vprašanja, ki bodo vodila v tej smeri, bi rad predstavil v pozitivni luči, ne- kako v smislu tiste splošno človeške izku- šnje,da ni nobene telesne bolečine,ki ne bi pozitivno delovala na njegovo duševnost (duhovnost) in obratno. O tem bi rad raz- mišljal pozitivno zaradi dveh razlogov:
Najprej je tu nevarno reduciranje človeka na "problem". Ta izraz nam je postal tako domač, da niti nismo opazili, kdaj je v člo- veku načel njegovo bivanjsko resničnost. Človeka ne bomo nikoli razumeli, če bomo manj gledali kot na nekaj pogojnega, kar bi dejansko bil problem. Religiozno izkustvo nam ponuja ne le zgolj izraze, marveč tudi spoznanja,ki govorijo o človeku kot o brez pogojnem bitju,prvotno ustvarjenem,odre- šenim in vedno na novo rojenem iz ljubezni ki je zastonj.
Drugi razlog se zdi vsaj na prvi pogled zelo razločen: sodobna civilizacija je civilizacija skeptikov. Sodobni človek je previden in nezaupljiv ne le do "govorice organov" in torej do svoje na videz fizične oz. biološke samoumevnosti, marveč tudi do sebe kot osebe,do svojih spoznanj in uspehov. Cela generacija psiholoških in medicinskih zna- nosti je vztrajala in še vztraja pri metodo- loški in tehnični postavki,da je mogoče dve tretjini ali celo tri četrtine "primerov" po- zdraviti ali vsaj bistveno izboljšati. Člove- kov "problem pa ni samo njegovo trpljenje; manjka mu odgovor na vprašanje: Zakaj trpeti?" (F.Nietzsche) Človekovo nezaupa- nje veča njegova bivanjska praznina. Zato je pilatovsko vprašanje 'Kaj je zdravje?' v bistvu brez pravega odgovora. Iz izkustva vemo, da zdravje po bolezni ni tisto pred boleznijo, toda da bi si resneje postavili vprašanje o "globalnem zdravju", ki tudi po prepričanju zdravnikov bolj gotovo prispe- va k tako visokim napovedim o ozdravljenih oz.izboljšanju,kot tehnična in metodološka pripravljenost zdravstvene stroke,tako da- leč ne pridemo.Z neko mero resnosti lahko torej že v začetku pristopimo k razmišljanju o "ontologiji (bolnega) človeka" s spozna- njem, da sodobnost ne le da zanika smisel trpljenja, marveč smisel sam. Tolmačenje smisla se pogosto prelevi v zanikanje kakr- šnega koli smisla.
Za navedeni razlog bi komaj našli primer, ki ne bi potreboval nadaljnjega tolmačenja. Sicer pa nihilizem ne obstaja v zanikanju bivanja ali bitja,temveč v zanikanju smisel- nosti bivanja.Nihilizem ne pravi,da resnično- sti ni, marveč da je resničnost nič(vredna)
Nedvomno je načrt,ki si ga zastavljam pod naslovom "ontologija (trpečega) človeka", potrebno postaviti po dejstvu, da je aktu- alnost bolečine vedno nekaj nerazumljive- ga, toda pred domnevo, da je resničnost (bolečine, trpljenja) zgolj efekt, produkt ali rezultat psiholoških, bioloških, socioloških ali kakšnih drugih dejstev. Od bolečine me loči, če ravno ne trpim, neka neprestopna ovira. Zato o določeni govorici tukaj ne moremo govoriti,razen toliko,kolikor smo o tej vsebini ohranili neko duhovno vsebino.
Nekaj vprašanj bi si torej rad postavil. O bolečini v resnici ne moremo govoriti dru- gače kakor v njeni navzočnosti. Toda tak- rat ponavadi molčimo, saj je bolečina ena sama navzočnost,sedanjost, brez modrosti in ponižnosti,brez miru; neznosno resna in resnična je, brez idej in iz nje ne moremo ustvariti nobene duhovne podobe. Kljub temu pa je zaradi simpatetičnega izkustva bolečine mogoče govoriti o nujnem, t.j.de- janskem premikanju celotnega človeškega bitja v smeri globljih odgovorov na življenje Nobena stvar me namreč svetu tako ne približa kot bolečina, toda tudi je ni stvari, ki bi me od sveta tako oddaljevala. Po na- ravi je nekaj polarnega, nekaj,kar me sili k odločitvi,ki še zdaleč ni samo dieta."Vsaka bolečina je morda predslutnja smrti, toda raje bi rekel,približajoča se odločitev o delni smrti enega od mojih udov" (V.v.Weizsäcker) Več ali manj navzoče bo torej vprašanje o nekem "prostorskem prisluškovanju" ceni in vrednosti sveta in človekovega bivanja v njem.

Tone Mlinar

V četrtek, 17. novembra 1988, smo se na ljubljanskih Žalah nemo poslavljali ob krsti velikega prijatelja bolnikov in invalidov ter zdravnika dr. Herberta Hawline. Morda smo se šele ob njegovi smrti tisočeri paci- enti resnično zavedali, kaj nam je pomenil v težkih trenutkih ta veliki človek s svojo visoko srčno kulturo.Marsikateremu od nas so se v tistih dneh iz hvaležnosti ponovno orosile oči.Nemočni smo nekoč zrli v nego- tovo prihodnost.Polni optimizma smo spre- jemali njegove lepe nasvete.Prav od njega smo se naučili, da moramo sami znati kre- piti voljo do življenja in zdravja. Zato smo se ob krsti poslovili:
"Dragi naš prijatelj zdravnik!
Okrog vas smo se danes strnili tudi mi,vaši nekdanji dolgoletni pacienti. Prišli smo od blizu in daleč, da vam še enkrat izrečemo eno samo skromno besedico: hvala.
V naši zavesti in srcih pa hranimo za sebe še eno drugo lepo besedo:hodim. "Hodimo, doktor Hawlina in lahko delamo!"
Veselili ste se z nami vsakega najmanjšega napredovanja.Na ortopedski kliniki smo po- stali bogati in srečni.
Kmalu pridemo za vami!"
V imenu hvaležnih invalidov Ko se poslavljamo od svojih prijateljev, se zavedamo, da je vsak vreden spomina: eni zaradi izredne volje do življenja in dela kljub prizadetosti, drugi zaradi lepega zgleda vztrajne molitve, spet drugi zaradi potrpe- žljivega prenašanja svoje nemoči. Vsak po svoje je sprejemal križ življenja in ga daro- val Bogu, saj je marsikdo že kar hrepenel po srečanju z Njim.Ob koncu lanskega leta je spet odšlo nekaj prijateljev.Priporočamo da hvaležnemu spominu dodamo še svojo skromno molitev za njihovo večno srečo v Bogu:
Fani Blatnik, Dom upokojencev, Loka pri Zidanem mostu;
Slavko Fojkar, C. talcev 27, Škofja Loka;
Jožefa Gerjol, Vrhovci C. II/1, Ljubljana;
Bernarda Kofol, Ravne 32, Cerkno;
Marija Letnik, Jirševci 56, Desternik;
Franc Mrgole, Telče 21, Tržišče;
Lojzka Rebol,Psihiatrična bolnica,Begunje na Gorenjskem;
Marija Ulčar,Dom počitka Bokalce,Ljubljana
Jože Vlahovič, Omota 9, Semič.

ODMEVI

BELTINCI BREZ GOSPODA ŠKRABANA

Zadnja številka Prijatelja v 1988 letu je ta- ko rekoč zavita v Beltince.Na prvi naslovni strani ovitka je slika obnovljene župnijske cerkve. Na zadnji strani sončen posnetek župnijskega doma in okusno urejenega pre zbiterija cerkve sv. Ladislava. Lepo, ni kaj. Hudo se mi pa zdi, da v tekstu na notranji strani ovitka ni omenjen g. Janko Škraban, saj je bil tu župnik triinštirideset let. Zdi se mi, da so slike in poročila o Beltincih brez omembe bivšega župnika gospoda Janka Škrabana "kakor vrt brez rož, kakor pevec brez glasu,kakor zaljubljenec brez ljubezni"
(Cajnkar).
Ob zadnjem srečanju mi je g. Škraban po- tožil,da mu pešajo oči.Morda ga je prav to obvarovalo razočaranja, ki bi ga bil morda čutil, če bi bil bral ta zapis.
Na 28. strani iste številke Prijatelja se pod naslovom Pismo z nalogo,Marjana lepo za- hvaljuje beltinškemu župniku. Prav je, da ga omenja, saj uspešno nadaljuje delo.

Jože Čampa

EVTANAZIJA

Večkrat slišimo ali beremo o evtanaziji. Ker uporabljajo ljudje to besedo v različnem pomenu,je prav,da si podrobneje ogledamo kaj evtanazija pravzaprav je.
Beseda evtanazija izvira iz grščine in po- meni dobesedno blago smrt. V začetku je evtanazija označevala človekovo željo, da bi blago, hitro in neboleče umrl.
Na naslednji stopnji razvoja označuje isti pojem pozitivno skrb, prizadevanje in nego bolnih ter umirajočih, da bi lahko blago in po možnosti brez bolečin umrli. Tako po- sameznik kot njegova okolica so se borili proti bolečini, pri tem pa so spoštovali ce- lovitost življenja in naraven nastop smrti.
Današnji, tretji pomen pojma evtanazija vključuje v sebi prva dva, dodaja pa jima novo vsebino.Sedaj blago in neboleče umi- ranje načrtujejo in ga dosežejo z nasiljem nad življenjem, z ubijanjem "iz usmiljenja". Tako ima današnji pojem evtanazije pov- sem drug pomen. Dejstvo, da ga nekateri uporabljajo v izvirnem,drugi pa v današnjem pomenu, povzroča zmedo.
Ob tem moramo pojasniti še nekaj pojmov, ki jih večkrat slišimo: aktivna - pasivna, direktna -indirektna, pozitivna -negativna evtanazija.
O aktivni (direktni,pozitivni) evtanaziji govorimo, kadar kdo z aktivnim posegom povzroči predčasno in nebolečo smrt, da bolnik brez bolečin umre. Pri aktivni evta- naziji je smrt lahko povzročena z aktivnim dejanjem (zdravilom, strupom) ali pa z opu stitvijo dolžnega in možnega dejanja, po- sega,ki bi rešil življenje. V tem drugem pri- meru torej bolnik umre zato, ker smrti niso preprečili, čeprav je bilo to možno in bi bilo moralno to tudi potrebno storiti. Poriniti koga v vodo,da se utopi, je nemoralno de- janje. Gledati,kako se kdo utaplja in mu ne priskočiti na pomoč, čeprav je to mogoče in brez nevarnosti za lastno življenje - je prav tako nemoralno dejanje.
Pasivna (indirektna, negativna) evta- nazija v bistvu pomeni: ublažiti bolečino ter omogočiti mirno in naravno umiranje. Pasivna evtanazija poteka na dveh nivojih. Na tkm. pozitivnem nivoju vključuje upo- rabo primernih sredstev proti bolečinam, ki pa lahko hkrati zaradi neizbežne oslabitve organizma pospešijo potek umiranja. Na negativnem nivoju pa pomeni pasivna ev- tanazija spoštovanje že začetega in neu- stavljivega poteka umiranja. To pomeni ne nadaljevati s tehnično možnimi posegi ali pa že začete opustiti, če so se pokazali za nekoristne.
Pasivna evtanazija je torej pasivna samo pred dejstvom bližnje in neizbežne smrti. Vsa njena pasivnost je v tem,da se ne bori in ne upira z vsemi močmi neizbežni smrti.
V odnosu do umirajočega pa pasivna ev- tanazija ni nikoli pasivna, nezainteresirana. Zahteva in vključuje vso tisto zdravniško in človeško skrb, ki omogoči, da je potek umiranja, pa tudi smrt bolj umirjena, bolj sprejemljiva in združljiva s človeškim do- stojanstvom.
Verjetno danes ni mogoče izrazu evtanazija vrniti prvotnega pomena.Zato uporabljamo za prvotni pomen evtanazije raje besedo spremljanje umirajočih, pomoč umira- jočim.
Tu bomo uporabljali besedo evtanazija sa- mo za tako imenovano aktivno evtanazijo, kar pomeni z aktivnim dejanjem ali opustit- vijo povzročiti smrt bolnika, bodisi na željo bolnika bodisi na zahtevo svojcev ali pa iz lastnega "usmiljenja". O tej aktivni evta- naziji v nemedicinskih krogih tudi največ govore in pišejo.
Evtanazija ni strogo zdravniški problem, ampak je skupen problem umirajočega in njegove okolice, zato tudi problem družbe. Pobude za uzakonitev pravice do evtana- zije prihajajo predvsem od zdravih ljudi, od svojcev in drugih spremljevalcev. Če pogle damo v zgodovino, vidimo,da je evtanazija že zelo star problem in je bila predvsem v službi koristi države.
Gotovo je pogosto zelo težko vzdržati ob hudo bolnem ali umirajočem bolniku, ki zelo trpi. Dr. Becekr,ki že štiriintrideset let dela z umirajočimi, pravi,da je v tem času samo trikrat iz bolnikovih ust slišal resnično iskre no željo, da bi mu dal smrtonosno injekcijo Večkrat pa je slišal to željo od svojcev, ki se jim tak bolnik tako "smili", in sicer naj- večkrat maja in junija meseca pred dopu- stom (ali pa pred božičem). Od bolnika res pogosto slišimo,da bi najraje umrl,in je tre- ba to njegovo željo vzeti resno. Z njo želi povedati, da mu je zelo težko. Tak bolnik potrebuje veliko človeške bližine. Če kdo izrazi željo po smrti, se moramo vprašati, kaj ga je pripeljalo do tega, da si želi samo še smrti. Morda pa je obupal nad človeško bližino, morda je problem v tem, da se po- čuti tako strahotno samega in ima občutek, da je drugim samo v breme in zato njegovo življenje nima nobenega smisla več.
S krščanskega stališča ne moremo govo- riti o nevrednem življenju človeka, s kate- rim bi zdravi ljudje lahko razpolagali kot s kakšnim blagom.Brez bolnih,šibkih,nemočnih, prizadetih bi bila naša družba osiromašena Bolni in šibki člani družbe zbujajo in vzdržu jejo v skupnosti visoko človeške kvalitete in kreposti, ki so nujno potrebne za naše skupno bivanje:ljubezen in skrb za bližnje- ga,zastonjsko služenje, solidarnost ... Šele v skrbi in odgovornosti za bližnjega lahko govorimo o resnično polnem življenju.
Kadar čutimo, da bolnik resnično želi um- reti, ker mu je življenje postalo nevzdržno, se moramo z njim veliko pogovarjati in ga ne smemo nikoli pustiti samega.Ne moremo mu odvzeti trpljenja,skušajmo pa ga z njim skupaj nositi, skupaj iti kos njegove poti, kot naš Bog, ki nas spremlja. To je edina, resnično človeška pomoč umirajočemu.
Če tako razmišljamo, lahko rečemo, da so vedno glasnejša prizadevanja za uzakonitev evtanazije odsev krize spremljanja. Odnos do hudo bolnih in umirajočih je že tako raz človečen, da večina ljudi ne vzdrži več ob nekom, ki trpi ali umira. Zato ga je treba "iz usmiljenja" odstraniti.

Med raznimi neprijetnostmi, ki človeka lah- ko doletijo, je npr. selitev. Seveda je to lahko tudi zelo zanimivo in celo prijetno,saj spoznaš nove ljudi. Prav kmalu prideš do sklepa: Glej, glej, tudi v tem kraju so dobri ljudje.Nismo samo mi dobri...Kakšen humo- rist hitro ugane, da se ob selitvi določenih neprijetnosti, npr.nekaterih ljudi,tudi rešiš.
Vseeno pa selitev ni prav nič prijetna, po- sebno ne takrat, ko stojiš sredi sobe z odprtimi kovčki in škatlami in izbiraš, kaj bi vzel s seboj,kaj bi odnesel v peč,kaj bi dal drugim itd. Vsega je preveč, ker se ljudje radi ravnamo po načelu:Čez sedem let vse prav pride. Tisti,ki je iznašel ta pregovor,bi moral dodati: Razen, če se vmes ne seliš! Takrat ti je vse odveč. Tako človek zgrabi v roke še staro pošto, kar je je ostalo. Kaj bi z njo? Ali bi celo škatlo pogumno zalučal med smeti ali pa...? Vzamem v roke kartico na kateri je nekaj natipkano. Aha - Bojan, si mislim. Saj poznate tisti pregovor: Ko se ti najbolj mudi, se usedi in si odpočij. In tako se usedem in berem: Več kot trideset let njegovega življenja je povzeto v tej kartici. Črka za črko, počasi, trudoma,iz dna srca in z ljubeznijo do prija- teljev so prek pisalnega stroja prihajale na papir. Na roko zaradi krčev skoraj ni mogel pisati. Le podpisal se je z okornimi črkami. In prav te okorne črke so me takoj odvrnile od naklepa,da zavržem vso pošto. Naj raje ostane tu kaka učena knjiga ali kaj druge- ga. Misli pokojnega prijatelja in drugih, ki niso skrivali svojih občutij in iskanj in ki so s toliko ljubezni in tudi napora pisali svoja življenjska spoznanja, porojena v bridkih urah samote, bolečin, nerazumevanja - to gre z menoj! Pisma prijateljev,nekatera na- pisana s tresočo se roko zaradi usihajočih življenjskih moči, se mi zdijo kar nekako sveta. Ali pa se sme kaj iz njih objaviti? Ali ni to izdajanje zaupnih skrivnosti? Gotovo to je;ni dvoma! Ne velja pa to za vsak od- lomek iz pisma. Mislim, da bi vsak brez po- misleka dovolil objaviti iz pisem tisto, kar lahko drugim pomaga na poti k Bogu. Kdor se zgleduje po Jezusu Kristusu,ki se je pu- stil razpeti na križu za odrešenje sveta,tudi sam ravna podobno. Ne skriva svojih misli in izkušenj zase, ampak jih dá drugim na razpolago, v pomoč.
Dragi prijatelji! Lani ste v prvi številki lahko prebrali nekaj lepih misli o dopisovanju, ki jih je zapisal pokojni prijatelj Bojan Černe. Ker sedaj pozimi ni veliko dogodkov, o ka- terih bi lahko kaj poročali, je prav, da naše Prijateljstvo takole doživljamo. Namen Pri- jateljstva oz.Bratstva bolnikov in invalidov pove že samo ime -biti prijatelji, drug dru- gemu v pomoč, veselje in spodbudo, kot bratje in sestre.Morda se od drugih gibanj ki tudi združujejo bolnike in invalide, ločimo le po tem,da se bolj zavedamo, kako težko je biti dober prijatelj in da naše prijatelj- stvo, kolikor ga je, temelji na veri v istega Boga in skupnega prijatelja Jezusa Kristusa Prijateljstvo naj nam pomaga na poti vere, vera pa k premagovanju vsakodnevnih te- žav. Nekateri med nami so že vse življenje verni. Vero so prejeli od staršev in jo gojili vsa leta. Drugi so verni postali šele v kas- nejših, zrelih letih. Kako lepo in potrebno je, da si drug drugemu posredujemo tudi izkustva o poti do vere.
Tak prijatelj,ki ni skrival iskanj in občutij,je bil tudi Bojan. Zato nam lahko spregovori še potem, ko ga telesno ni več med nami. Prav o poti do vere in pomenu vere v živ- ljenju nam govorijo besede, izbrane iz ne- katerih njegovih pisem:

• Do svojega devetindvajsetega leta nisem imel pojma o veri. Celo izogibal sem se je. Duhovnika sem se preprosto bal in za vse na svetu bi se takrat ne vsedel v avto po- leg redovnice. Kot otroka me namreč niso vzgajali v veri. Bil sem po bolnišnicah in zavodih, kjer je bila tista leta vera mnogo bolj zatirana, kot je sedaj.
Vse, kar sem v duhovnem smislu pridobil, sem moral začeti sam. Nisem se mogel na nikogar nasloniti. Le pisma in obiski neka- terih prijateljev so me spodbujali, da že na začetku nisem odnehal. V tistem času sem imel družbo, ki ji je bila vera in Cerkev de- veta briga. Lahko si misliš, kako je začela moja družba gledati name, kadar sem se pogovarjal z duhovniki ali ko so me videli poleg sester redovnic v avtu. Človeška sebičnost, ki se vedno posmehuje vsemu različnemu in novemu, je to storila tudi v mojem primeru.Na vse to sem bil sicer pri- pravljen,a ne dovolj. Toda zavedal sem se da bom vse težave premagal le, če bom opravil s svojo sebičnostjo.
Ponavadi se posmehujemo človeku, kadar smo nevoščljivi, da nismo tisto, kar je on. Posmeh boli. Tudi mene je bolel. Vendar se danes s ponosom posmehnem vsakemu, ki se je nekoč meni posmehoval.Mogoče je v tem mojem nasmehu tudi nekoliko mašče- valnosti, čeprav tega nočem.
Še preden sem začel spoznavati in odkri- vati vero, sem slišal tale pregovor: "Vsaka hiša ima svojo hišno številko, zato tudi ni hiše, ki bi ne imela svojega križa." O križih in težavah bi lahko pisali cele romane,ven- dar bi bilo to nesmiselno. Smiselno je le,da skušam pravilno občutiti in razumeti svoj križ,ker bom le tako razumel tudi križ drugih Občutiti svoj križ ne pomeni, da je treba iz tega narediti svetovni problem in da se smilimo sami sebi. Občutiti svoj križ pomeni biti pripravljen,da se ta križ morda še pove- ča ali pa zmanjša. Pomeni upati in verovati Kako razumeti svoj križ?Če sem nekoč imel svojo invalidnost za glavno težavo - križ, danes,ker verujem v Boga,gledam drugače na to. Sam nimam prav nič pri tem,da sem invalid. Zelo malo verjetno je tudi, da je sploh kdo kaj kriv za to. Tudi moja invalid- nost je nekakšen dar od Boga Stvarnika. Mogoče se boš nasmehnil ob tej besedi:križ - dar! Če bi meni kdo rekel to pred dvajse- timi leti,bi ga "mahnil po nosu" (tako reče- mo - saj veš, da ga niti mogel ne bi...) No, vsaj za nenormalnega bi ga gotovo imel. Ko pa danes razmišljam o svoji invalidnosti jo občutim kot dar. Res je to še vedno ne- koliko grenak dar, pa vendar je dar.
• Spominjam se iz rane mladosti,še preden sem spoznal vero. Bil sem kar precej zah- teven fant, ker se nisem zavedal,kako zelo sem kot invalid omejen.Zato sem bil pogo- sto potrt in nezadovoljen s svojo okolico in tudi s seboj. Zato sem se zapiral vase. Mislim, da sem se ob spoznanju vere pre- cej umiril in postal mnogo bolj zadovoljen s svojim življenjem.Seveda me še vedno obi- dejo kakšni dvomi. Kljub temu lahko mirno rečem: "Gospod, zgodi se mi po tvoji volji!"
• Že na začetku moje poti mi je prijatelj duhovnik rekel:Dokler boš veroval v člove- ka, ne boš mogel ljubiti Boga. Ne boš imel miru in ne zadovoljstva. Danes vem, da je to resnica.Če tako ravnam,me ne more ni- hče več tako hudo prizadeti ali razočarati.
• Kaj mi pomaga moliti, če ob prihodu v cerkev in pred oltarjem ne znam preprosto reči: Dober dan, moj Bog!
• Človek,ki kar naprej drvi za raznimi mate- rialnimi dobrinami,si sploh težko predstavlja kako čudovito je lahko duhovno življenje, ko si vzameš čas in greš vase.

Pripravil Vlado Bizant

KER SEM USTVARJEN, ME NEKDO LJUBI

"Oster,suh in hladen jesenski veter mi piha v obraz. Toplo sem se oblekel, ker se od- pravljam nabirat jabolka za ozimnico.Z ve- seljem odhajam od vsakdanjega dela v na- ravo, v sadovnjak. Že od daleč opazujem jablane, vinsko trto,ovenele rože, porume- nelo listje,opustošene grede,orehe,češnjo, travo zeleno-rumene barve, v kateri še tli nekaj življenja.
Ko sem prišel pod jablane, preprosto ne vem, na katero drevo naj bi splezal. V za- dregi sem zato,ker vidim na vseh jablanah zdrave in zrele sadeže. V trenutku sem se odločil, da bom splezal na jablano,ki je bila že zelo načeta od najrazličnejših sadnih škodljivcev. Z veseljem sem splezal na to jablano,ker sem čutil,kako si to staro,one- moglo drevo prizadeva, da bi kljub starosti obrodilo dobre sadove, s katerimi bi razve- seljevalo gospodarja.
Sprašujem se,odkod vendarle sprejema moč za življenje.Ko nabiram jabolka,mi nepresta- no roji po glavi misel naslova predavanja: 'Ker sem ustvarjen, me Nekdo ljubi!' Ker sem ustvarjen ... Ali sem res ustvarjen?"

Tako je začel na srečanju sodelavcev BBI, 12. novembra v Beltincih Štefan Grabar, domači kaplan. Nadaljeval je in se spraše- val:  "Ali je vse to,  kar sem danes doživel Kaplan nam je še govoril o ljubezni, ki jo najbolj spoznavamo v Kristusu; o ljubezni, ki slej ko prej pripelje do križa; o ljubezni, ki je v svojem bistvu darovanje; o ljubezni ki je zavestna odločitev; o ljubezni, ki nas osvobaja,osrečuje in gradi našo krščansko osebnost. Ob meni je vedno On, ki spreje- ma moje prošnje, zahteve, obtožbe. Ob njem sem lahko to, kar sem; nebogljeno in omejeno človeško bitje,ki pa vendarle hre- peni po lepšem, boljšem in popolnejšem.
Dosti lepega, življenjskega si nam povedal g.kaplan in mislim,da ti lahko v imenu vseh ki smo bili na srečanju,rečem:Bog ti povrni!
Popoldne smo si ogledali še diapozitive z razstave,nad katerimi sem bila in mislim,da tudi vsi drugi, prijetno presenečena, obču- dovala sem jih. Kako nekaj lepega je bila ta razstava!
Obiskal nas je tudi misijonar Janez Puhan. In ker je radovednost včasih dobra stvar, se je razvil zanimiv pogovor.Spraševali smo ga, kako deluje diakonija na Madagaskarju, kako laiki, kakšno je tam versko življenje? Primerjali smo našo Cerkev in Cerkev na Madagaskarju. Janez nam je povedal, da tam ni dolgoletnih navad, vse se začenja, stvari lahko oblikujejo,kakor hočejo.Pri nas je pa vse preveč učbenikov, tako,da otrok 'v gozdu sploh ne vidi drevesa'.Krščanstvo je zelo preprosto,mi ga kompliciramo,da se ljudem potem že zagabi. Na Madagaskarju živijo duhovniki povezani z ljudmi.
Rekel je tudi, da ljudje nikoli nimamo časa za vse, kar bi radi storili, imamo pa čas za tisto,kar Bog želi od nas,da naredimo.Vča- sih moramo biti tudi v "brezdelju", vzeti si čas za Boga,za sebe,da lahko postanemo, kakor hrana po soli, boljši tudi mi, kristjani, ljudem v svetu. Preprosto: preiti moramo od besed k dejanjem, iz knjig v življenje in služiti z ljubeznijo ter z veseljem.
Kaj naj še dodam? Nič drugega, kakor le besedico hvala, hvala vsem!

Marjana

Vse leto smo se prijatelji sre- čevali zdaj tu, zdaj tam, kjer je bilo komu pač bliže udeležiti se duhovnega vikenda.Kot piko na "i" smo se ob koncu leta še enkrat zbrali v Želimljem,ne da bi se samo zabavali, če- prav tudi zabavnih trenutkov ni manjkalo, temveč smo se zbrali tudi zato,da se skupaj zahvalimo nebeškemu Očetu in naši Materi Mariji za vse,kar smo lepega prejeli oz. če- sar smo bili deležni v tej ali oni obliki prek celega leta.
Skupno zahvalo je na začetku sv.maše po- vedala sodelavka Martina približno takole: "Čutimo, da je današnji dan, ko začenjamo novo Gospodovo leto tudi dan zahvale,kajti kljub tegobam smo doživeli toliko lepih dni, ki nam jih je Bog podaril, toliko dobrih ljudi nam je poslal na pot in nam v naša srca vdahnil toliko neskončnega hrepenenja.
Stojimo na pragu-za nami minulo leto,pred nami novo leto - neznana dežela našega potovanja.Kaj nam bo prineslo?Življenje ali smrt,srečo ali nesrečo, zdravje ali bolezen, mir ali vojno? Negotovi smo! Ti,Gospod vseh časov,poznaš naša pota,daj nam zaupanja v Tvoje vodstvo tudi v novem letu. Naj bo to res Gospodovo..."
Spomnili smo se vseh, ki so nas v tem letu zapustili,v molitvi in duhu ste bili med nami vsi,ki iz kateregakoli vzroka niste mogli pri- ti med nas. V priporočilo Bogu za vodenje naše slovenske Cerkve smo med molitve vpletli vse naše škofe,duhovnike, misijona- rje, redovnike in redovnice, kjer smo se še posebej spomnili stalne sodelavke Alenke, ki je prav ta dan nastopila novo življenjsko pot pri sestrah klarisah v Nazarjah. V pro- šnjah med sv. mašo smo prosili Marijo, naj posreduje pri Bogu naše molitve vsem, ka- teri so jih potrebni. Izrečenih je bilo še mnogo lepih želja za raznorazne namene v skupni prošnji, da bi se res uresničile.
Utrujeni, toda zadovoljni,smo se proti jutru vračali na svoje domove z željo, da se z božjo pomočjo ob letu zopet snidemo.

Oton

VESELITE SE V GOSPODU

Mnoge župnije so med številne pastoralne dejavnosti uvrstile tudi redna srečanja bol- nikov,invalidov in starejših,vsaj dvakrat na leto. Članom komisije za diakonijo pri Žup- nijskem pastoralnem svetu priskočijo na pomoč tudi mladi, čeprav včasih bolj zadr- žano. Gotovo je to dobra šola za življenje.
Tretjo adventno nedeljo, 11.decembra, so bili v župnijsko cerkev sv. Petra v Ljubljani povabljeni starejši,bolniki in invalidi.Sreča- nje z Gospodom v mašni daritvi in drug z drugim v prijateljskem pogovoru ob mizi, je bilo za vse doživljanje božičnih radosti že vnaprej.

Podpisa k fotografijama:
• Mladi župnije sv. Petra v Ljubljani so starejšim in bolnim faranom zapeli nekaj pesmi in jih spo- mnili na njihova mlada leta.
• Duhovnik dr. Jože Premrov se je dolgo zadržal in sproščeno pogovarjal s starimi znanci.

SPOMIN NA PROF. DR. J. DEMŠARJA

Marca,ko pride praznik sv.Jožefa,oživi misel na dobrega vodnika in duhovnika, spošto- vanega prof.dr.Jožeta Demšarja. Kmalu bo poteklo osem let, kar je umrl pri sv. Petru v Ljubljani v visoki starosti, po bogatem in dobrem, lepem življenju. S srcem, polnim razumevanja in dobrote, ki se ni izčrpalo v dolgih letih,je bil prijatelj,tolažnik in vodnik mnogim, vnet spovednik in posredovalec Odrešenikove dobrote. Cenili smo ga in lju- bili, v krhkosti postave je bila moč ljubezni in brezmejne potrpežljivosti. Dvigal je ob- čutljive in stiskane duše s stanovitnostjo, ki mu ni bilo enake. Tudi v zasebnem živ- ljenju je bil blag in dober, hvaležen za naj- manjšo pozornost,želeč,da se nam povrne vse dobro. Z ljubeznivimi vrsticami se je javljal v pismih,ob praznikih, do zadnjih let, ko mu je roka že omahovala. Toplino je iz- žareval do konca.
Časti si ni želel ne nastopov v javnosti, bil je izredno skromen in delaven; molitev in pripravljenost prisluhniti ljudem v vsakršnih težavah sta ga spremljala vse življenje. V našem spominu je ostal nepozaben.

Marija Lavrič

BOŽIČNO DARILO

Za vso Družbo Marijinih sester je bil 30. oktober 1988 velikega pomena. Ta dan sta dve naši sestri med liturgično slovesnostjo prejeli misijonski križ.Prav tako velik dan pa je 16.december,ko smo se od njiju poslovili na zagrebškem letališču. Njun cilj je Afrika, država Benin (nekdanji Dahomej) z glavnim mestom Porto Novo.Bile sta "božično darilo" naše male Družbe mladi Cerkvi v Beninu. Ponesli sta s seboj, kot jima je rekel v ho- miliji škof Škvorc, Jezusa v srcu in križ na prsih, gotovo pa tudi veliko ljubezen do Brezmadežne ter duha sv.Vincencija Pavel- skega in m. Leopoldine Brandis.
Priporočamo vam, da ju podpirate z molit- vijo in žrtvijo.Naj jima Bog da moči in mod- rosti, da bosta vse to bogastvo izžarevali in presajali v srca naših bratov in sester v Beninu. Da se ne bosta,čeprav tako daleč, čutili osamljeni ter prosimo Gospoda žetve, da obudi med nami še novih misijonskih poklicev.

ame

MOJE MESTO JE OSTALO PRAZNO

Laična misijonarka Cvetka Babič,Slovenka iz Kanade, je dve leti in pol delovala na Madagaskarju. Na poti domov se je za kratek čas ustavila tudi v Sloveniji, da je obiskala so- rodnike in prijatelje. Zastavila sem ji nekaj vprašanj.
S kakšnimi občutki se vračaš domov?
Po dveh letih in pol se veselim srečati spet svojo družino in vse prijatelje,posebno tiste iz domače župnije Marije Brezmadežne v Torontu.Po drugi strani pa mi je tudi težko Slovo od Madagaskarja ni bilo lahko, še posebej, ker je moje mesto ostalo prazno. Upala sem,da me bo nadomestila kaka nova laična misijonarka,a na žalost je na posto- janki, kjer smo prej delale tri, ostala Marija Veider sama.
Kaj si delala na Madagaskarju?
Delala sem kot medicinska sestra skupaj s s. Marjeto Mrhar in drugimi laičnimi misijo- narkami v podeželski ambulanti. Sprejemali smo najrazličnejše bolnike,od tristo do šti- risto na dan.Laične misijonarke smo se po- svečale predvsem podhranjenim otrokom in njihovim staršem. Večkrat so nam prine- sli izčrpane, izsušene, umirajoče otroke in take bi najrajši same prevzele v intenzivno nego. Na žalost za to ni bilo dovolj osebja, ne sredstev in časa.Zato je bila prihodnost takih otrok največ odvisna od zavzetosti njihovih staršev. Zdravila in hrano smo dali staršem domov in jim razložili, kako naj jih uporabljajo. Ta sistem domače nege je še najbolj smiselen,ker se tako največ naučijo in tudi zavejo dolžnosti ter odgovornosti kot starši. In prav to je potrebno spodbujati
Ali si že prej imela kaj stika z bolnimi, ostarelimi in invalidi?
Med prakso na medicinski šoli v Kanadi ima- mo cele dneve stik z bolniki. Med študijem redno obiskujemo zdravstvene in starostne domove.Z bolniki sem se dosti pogovarjala in so mi bili v veliko spodbudo. Hvaležni so bili za našo pozornost,ker jim je največkrat prav to manjkalo.Občudovala sem nekatere ki jim kljub telesni onemoglosti ni manjkalo poguma in vedrine. Veliko sem pridobila ob njihovi modrosti.
Je odnos do bolezni in smrti v Kanadi in na Madagaskarju enak?
Odnos ni enak. Upam si reči, da je odnos do bolezni in smrti med preprostimi ljudmi, s katerimi sem imela stik na Madagaskarju, bolj naraven in zdrav. V Kanadi nimajo vsi toliko sočutja in se tega bolj bojijo, zato laže pustijo bolnega in umirajočega člove- ka samega, kot da bi mu bili v tolažbo. Saj ne morejo biti, če se ga bojijo.
Malgaši bolje razumejo in sprejemajo, da je smrt del življenja. Redko bi kdo sploh po- mislil pustiti koga onemoglega samega. Ob smrti praznujejo,ker se je zdaj duh tistega človeka pridružil prednikom, katere še zelo spoštujejo.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Zaradi zdravstvenih težav se predčasno vračam v Kanado.Najraje bi ostala na Mada- gaskarju,a to mi ni dano. Ko bom v Kanadi opravila preglede in zdravljenje, bo treba kaj zaslužiti. Mislim, da ne bo težko najti zaposlitve,ker pri nas bolničark primanjkuje
Poleg službe pa bi rada še naprej pomagala slovenskim misijonarjem in ljudem,s katerimi oni delajo.Res so mi vsi tako dragi.Delovati med njimi je bil velik dar,pa tudi obogatitev v potrpežljivosti in tolerantnosti.
Širše obzorje mi nalaga odgovornost, da to posredujem naprej drugim, ki niso toliko spoznali tretjega sveta,zato jih spodbujam k pomoči.

Anica Tomažič

ŽIVIM PO VERI - SREČNO IN VESELO

Razstava mi je bila zelo všeč. Kako je Bog dober,da jim da takšen dar uma,da so vse tako lepo naredili.
Rada bi videla katerega od prijateljev, da se kaj pogovorimo. Ne vem,če bo mogoče. Se bomo pa pri Bogu v nebesih, saj dnevi in ure hitro minevajo. Živim po veri in tako kakor je božja volja. Vest mi vse narekuje in se po njej ravnam. Ko se počutim osam- ljeno, se mi Bog oglasi po vesti in pravi, da nisem sama, ker je on pri meni. Vsak dan zmolim najmanj tri rožne vence.Sveto ma- šo spremljam po knjižici in prosim Jezusa, naj v duhu pride k meni. Počutim se tako srečno in veselo. Zbogom
Bog ljubi vse ljudi: bolne in zdrave, stare in mlade, preproste in učene. Vsi smo pred njim enaki. Vsakogar je obdaril s talenti, da more v življenju opravljati bolj ali manj zahtevno delo.Tudi razstava nam je s šte- vilnimi in raznovrstnimi izdelki to dejstvo potrdila.
Ne mislite,draga Fani, da ste nekoristni, če vam telesne moči že slabijo. Vaša molitev gotovo krepi vašo dušo in oblikuje vest,po kateri živite. Vse je dar.Tudi molitev,ki vas osrečuje in razveseljuje.

BRANJE ZA VSE DNI

Iskrena in prisrčna hvala za lepo božično pismo.Še posebno veselje pa ste nam bol- nikom naredili z brošurico Duhovne vaje z Jeanom Vanierom. Imela bom za praznike lepo branje z duhovno poglobitvijo in ne samo za praznike, pač pa me bo brošurica spremljala do groba s svojo živo besedo, me tolažila in bodrila, tudi ko bom najbolj potrta,ko bo križ najtežji in bo duša žalost- na. Še enkrat prisrčna hvala in Bog povrni tisočkrat vsem,ki ste nam poskrbeli ta dar. Te dni bomo še posebno skupaj, dragi pri- jatelji. Z bolniki in vsemi prizadetimi bomo združeni v eni misli ob jaslicah. Vsem sku- paj božični pozdrav miru!
Draga Urška! V zadoščenje in novo spod- budo nam je vaše veselje s knjižico o du- hovnih vajah. Tudi mi smo hvaležni vsem sodelavcem,še posebej bolniškemu župniku Miru Šlibarju za njegovo pripravljenost in trud, da posreduje vse to, kar je povedal Jean Vanier v Stični, tudi onim, ki tja niso mogli priti. Jean Vanier je velik človek po telesu in duši, človek široko odprtega srca za vse trpeče. Tudi naš čas, čeprav tako zelo materialističen, rojeva ljudi, ki želijo prinašati božjo ljubezen vsem,ki si jo želijo Da bi bilo le še kaj posnemalcev! Lepo po- zdravljena!

V MOLITVI IN PETJU SE SPROSTIM

Že sedemnajst let se udeležujem srečanja bolnikov in invalidov na Brezjah. Tam mi je zelo lepo.V molitvi in petju se sprostim,saj sem vsaj enkrat na leto lepo pri sveti maši Za ta dan si vzame čas srednja hčerka, ki je bolj oddaljena in drugače nima časa.
Sem tudi članica Bernardove družine, če- prav tja ne morem iti. Pač pa zmolim vsak dan en rožni venec za duhovne poklice.
Tudi v Nazarjah sem članica in tudi za te molim rožni venec, ki mu dodam še druge prošnje. Včasih,ko sem sama in mi je dolg- čas, zmolim vse tri dele rožnega venca. Molim in se pogovarjam z Bogom, pa mi je lažje. Potrebno je moliti za duhovnike, ki jih je tako malo, da bi nam Bog dal dobrih duhovnikov.
Molim tudi za svoje otroke in vnuke, da bi jih Bog ohranil zdrave.
Vsem vam, ki se trudite v uredništvu,da je Prijatelj tako lep, voščim vesele in blago- slovljene božične praznike: veliko uspehov ob novorojenem detetu Jezusu ter srečno novo leto 1989. Enako tudi vsem invalidom in bolnikom, da bi še naprej potrpežljivo nosili svoj križ.
Želim si,da bi bila letos lepo doma pri svojih jaslicah, ki se jih tako veselim. Lansko leto sem bila dva meseca v vojaški bolnišnici na Zaloški cesti,kamor ne sme duhovnik. Zato mi je bilo zelo hudo, ko nisem mogla toliko časa prejeti sv.obhajila. Na sv. večer sem po radiu poslušala govor nadškofa Šuštarja in božične pesmi. To je za nas bolnike ne- kaj lepega. Bogu hvala,da lahko vsako ne- deljo poslušam sv. mašo po radiu iz Trsta in vsak večer poročila iz Vatikana. Želim vam, da bi vas še naprej vodila Mati Marija z ljubim sinom Jezusom.
Hvala vam za voščilo in lepo pričevanje! Koliko dobrega lahko storite,draga Julijana! V svetu je toliko ljudi, ki so potrebni duho- vne podpore: duhovniki, ki nam oznanjajo evangelij; mladi, ki se odločajo za poklic; starši, ki se trudijo z vzgojo svojih otrok in še mnogi drugi.
Zavedajte se, da molitve nikoli ni preveč. Zato še naprej vztrajajte ob rožnem vencu Naj vaša molitev pripomore tudi k temu, da bodo imeli otroci več razumevanja do ostarelih staršev in jim bodo radi posvetili nekaj svojega časa.

PROSIM ŠE ZA NAPREJ

Dragi naši prijatelji, bolniki in onemogli! Ne zamerite mi, ker sem tako dolgo odlašala s pismom.Velikokrat sem na zdravniških pre- gledih in tudi v bolnici. Iz srca se vam za- hvalim za Prijatelja, ki ga že več let (na- mesto Emila) prejemam brezplačno. Če je mogoče, se zanj priporočam še za naprej. Že šesto leto sem tu v Domu, ves čas na vozičku. Veliko nas je tu invalidov,bolnikov in zelo starih ... Če bom zmogla,se bom še kaj oglasila.
Lepo vas pozdravlja šestinosemdesetletna
Namenoma smo Vašo prošnjo za brezplačno prejemanje Prijatelja dali v naslov. Vaše zahvale, draga Ana, smo seveda veseli,saj ste kljub visoki starosti med redkimi, ki so se oglasili na naše vabilo. Bolje pozno kot nikoli, pravi pregovor. Prav je,da ste pismo naslovili na vse prijatelje.Vaša zahvala naj pride do številnih neimenovanih dobrotni- kov, da bomo še za naprej mogli Prijatelja pošiljati vsem, ki si ga želijo.

KRATEK ČAS SMO POPOTNIKI

Mnogo uspehov vam želim pri delu za Prija- telja,ki je za nas,trpeče bolnike, velika to- lažba. Z veseljem ga prebiram.Na zahvalno nedeljo se Bogu zahvalimo za zdravje,koli- kor ga še imamo, da vsaj lahko še gledamo naš ljubi svet,kako je lep. Hvala za sadove in dobrote,ki nam jih je podarila zemlja. Oh človek,zakaj hitiš s svojim razumom in uni- čuješ naravo in zrak.Zemljo nam je ustvaril naš Oče v nebesih. Le kratek čas smo po- potniki na tem ljubem svetu. Čutim se dol- žno, da se vsem odgovornim zahvalim za srečanja bolnikov in invalidov v letu 1988. Bog daj, da bi se srečevali tudi v novem letu! V duhu in molitvi sem vsak dan zdru- žena z vsemi,dragi prijatelji.Posebna hvala prijateljici Marti, odgovorni za Pomurje, ki se me rada spominja.
Res, najmodrejši in najboljši Mojster je ustvaril naravo. »In vse je bilo dobro« (ob koncu stvarjenja), pravi Sveto pismo. Kot krono svojega stvarstva je ustvaril člove- ka s svobodno voljo in razumom, da bi bil srečen. Pa vidimo in izkušamo, kako slabo in nemodro človek izkorišča naravo - sam sebi v škodo. Morda pa ni daleč čas, ko se bo vse skupaj obrnilo na bolje. V človeku je mnogo dobrega in upajmo, da bo to do- bro prevladalo potem, ko smo izkusili slabe sadove medsebojnega nespoštovanja in nespoštovanja do narave.

RADA SE SPOMINJAM

Vseh se rada spominjam.Upam,da se imate najlepše. Večkrat se spomnim srečanja v Šmarjeti. Bilo je kratko,toda lepo. Polepšal ga je tudi nadškof Šuštar s svojim obiskom ki mi bo ostal v trajnem spominu. Sedaj se bližajo prazniki. Ker nisem mogla vsakemu posebej pisati, se tu oglašam. Želim vsem blagoslovljen božič ter miru in zdravja v novem letu. Posebno pa želim Prijatelju, ki slavi 20-letnico, da bi ga Gospod vodil še naprej tako pestrega. Bratstvo bolnikov in invalidov naj se razširja z božjo milostjo.
Vsako pismo, ki prispe na naše uredništvo, je nov dokaz,da PBI živi med nami.Prijatelj- ske vezi, ki se spletajo na naših srečanjih se tako preko molitve in pošte še utrjujejo Zato smo veseli vsakogar,ki se more ogla- šati pismeno in seveda tudi tistih, s kate- rimi smo povezani v molitvi. Tvoje pismo, draga Milena,je potrdilo,da smo vsi še kako potrebni skupnih srečanj. Bog daj, da bi se mogli srečevati tudi v tem letu.

POSREDUJMO SI SRČNI MIR

Vsem želim, da bi vam novorojeni Zveličar prinesel mnogo srčnega miru, ki nam ga more dati le Bog, če mo v ljubezni združeni z njim in med seboj, da bi se v naših srcih prižgala tista luč, ki nam kaže pot k Bogu.
Spominjam se,kako je bilo,ko smo silvestro vali pri g.Komparetu. Novo leto smo doča- kali v molitvi rožnega venca in ob gledanju diapozitivov. Nepopisno sem srečna v taki družbi. Kje naj še najdem tako družbo? Kje naj jo iščem? Zato mi je tako ljuba rubrika "Želim si prijatelja" v našem listu,saj se prav tu srečujemo. Srečujmo se tudi v molitvi!
Hvala,draga Ivana,za tako lepe želje!Srčni - dušni mir je res velik božji dar. Ta dar si posredujemo tudi med seboj, ko z ljubez- nijo in pripravljenostjo pristopimo k osebi, ki nas potrebuje, ki trpi, ki si želi prijatelja, kateremu lahko prižgemo zvezdo upanja, da ga bo potem vodila k Bogu kot svete Tri kralje.
Mnogo je takih,ki te sreče ne poznajo. Za- to se za razne slovesnosti, praznovanja, pričakovanja pripravljajo in praznujejo po svoje. Vi in še mnogi pa z molitvijo in dari- tvijo svete maše vstopamo v novo leto.Pa moramo tudi njim biti prijatelji in jim poma- gati z molitvijo in žrtvami, da bi spoznali lepše vrednote.

NIHČE ME NI OBISKAL

Večkrat razmišljam o pismu V veri sem zo- pet našla rešitev (Prijatelj 2/88), ki ga je napisala Micka, ko toži, da jo ne obiščejo prijatelji. Tudi z menoj se je dogajalo po- dobno. Trikrat sem bila v bolnišnici, pa me nihče od domačih ni prišel obiskat. Tudi prijateljice ne. Včasih me je bilo sram, da nimam obiskov, pa sem se takrat raje kam skrila,če sem se lahko.Ne morem povedati, kaj takrat čutiš, ko nobenega ni, a jih tako željno pričakuješ. Zdaj sem prišla do spoz- nanja, da je pravi in največji prijatelj Bog. Prej sem tudi jaz pogrešala družbo prijate- ljic,zdaj ko Njemu zaupam,nič več. On me ne bo izdal, kot te lahko najboljša prijate- ljica. Ne trdim, da nisem odprta do njih, če me potrebujejo. Toda jaz nič več ne rabim od njih.
Mnogo dobre volje za naprej vam želim in lepo pozdravljam
Ob branju vaših vrstic,draga Iva se je dalo razmišljati.Gotovo,da je vsako prijateljstvo s človekom neko tveganje.Računati je tre- ba s človeško slabostjo.Lahko je biti dober s tistimi,ki so do nas dobri. Če so vas vaše prijateljice razočarale, ne razočarajte tudi vi nje. Pokažite jim svojo ljubezen,pa ne le takrat, kadar vas prosijo. Obenem pa pus- tite,da tudi one lahko kaj storijo za vas,če želijo. Vsak lahko znova začne, kakor tudi Bog nam daje možnost, da vedno znova začenjamo.
Trpela ste, ko ste spoznala, kako nezvest je lahko človek. Tako doživetje ni lahko. Mislila ste, da ste nekaj izgubila, v resnici pa ste pridobila. Morda je bilo to potrebno zato, da ste se mogla bolj okleniti Boga.

Rešitev pošljite do 20.februarja na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. gobelin, 2. klekljan obris Marije, 3. ume- tniške vizitke, 4. vezen prtič.

Pravilna rešitev prejšnje križanke:
VODORAVNO: P, SVETI VEČER, POLNOČ- NICA, SADAT, KRIK, MN, SLA, JE, BEATA, VELJAK, ORNAT, ZANOS, ŽIG, KARO, TE, IKEDA, KUBIZEM, OČALAR, ANASTAS.

NAGRAJENCI 6/88:
1. vezen prt: ANA HOČEVAR, Švabičeva 3, 61000 Ljubljana
2. vezen prt: ANDREJA MIHELČIČ, Inšt. za pljučne bolezni in TBC, 64204 Golnik
3. par copat:POLONA CERAR, Ul.7.avgusta 9, 61233 Dob
4. denarnica: MARIJA KUHAR, Dom oskrbo- vancev, Rakičan, 69103 Rakičan

Vsem prijateljem - sotrpinom, po naši lepi domovini pošiljam iz našega prelepega Bo- hinja obilo planinskih pozdravov, obenem pa vsakemu, prav vsakemu stiskam roko in mu voščim: srečno, veselo, predvsem pa mirno in zdravja polno novo leto 89. Da bi še naprej živel naš lepi list,ki ga tako težko čakam. Lepe pozdrave Na srečanje v Šmarjeto grem zelo rada.Ra- da klepetam s prijatelji, ki jih že dolgo po- znam. Prehitro se moramo posloviti in oditi na svoje domove, ker je dan tako kratek. Zelo mi je žal,da nikoli ne morem na sreča- nje, ker sem že stara in bolehna. Rada pa hodim v domačo cerkev, da se potolažim. Tudi Prijatelj mi je zelo všeč.Priporočam se vam v molitev, saj tudi jaz molim za vas. Prijatelj me zvesto obiskuje v moji bolezni in samoti. V trpljenju in molitvi se vas vsak dan spominjam. Svoje trpljenje združujem z vsemi trpečimi brati in sestrami. Spom- nite se me tudi vi. Božjega blagoslova in srečno v novem letu Tu je naš veliki praznik Odrešenikovega rojstva, ki je naše upanje in tolažba, zato vam vsem želim,da bi občutili veliko radost svete noči.Želim tudi,da bi srečno in vdano začeli novo leto.

SVETA GORA PRI GORICI

Goričani in vsi Primorci ter Italijani in Furlani onstran meje,ki vidijo Sveto goro od doma radi pogledajo proti tej prekrasni višini (682 m), s katere nas pozdravlja Marijina cerkev, dom nebeške Matere med našimi domovi.
PRVA CERKEV - Napis pod zlatim sveto- gorskim Marijinim kipom pripoveduje, da se je Marija 1539 prikazala na Skalnici Uršuli Ferligojevi in ji rekla: "Povej ljudstvu, naj mi tu sezida hišo in prosi milosti." Marijino prikazanje grgarski pastirici Urški je poseb- no razodetje. Obvezno je bilo samo zanjo, vsi drugi pa moramo soditi o njem samo po dejstvih.Teh pa je veliko.Za zidanje cerkve je pridobila ljudstvo, ki je bilo siromašno in je moralo tlačaniti graščakom.
Prepričala je svetno oblast,prestati je mo- rala tudi cerkveno preiskavo,preden je og- lejski patriarh kot cerkveni oblastnik dovolil Za kmečko ljudstvo je bilo to težko breme. Kljub temu je navdušeno in z ljubeznijo zi- dalo veliko in lepo cerkev na vrhu strme in visoke Skalnice.
Ob posvečenju cerkve je oglejski patriarh Marino Grimani poslal na Sveto goro votiv- no podobo Matere božje.Postala je častno znamenje svetogorske božje poti.Predsta- vlja Marijo z Detetom Jezusom v naročju in ob Mariji preroka Izaija in Janeza Krstnika. Podoba je umetniško delo benečanske šole
Avstrijski cesar Jožef II. je 1786 zatrl tudi svetogorsko božjo pot in ukazal cerkev po- rušiti.Podobo Matere božje so s Svete gore odnesli v solkansko župnijsko cerkev.
STOJIM NA GORI KAKOR PREJ - Po smrti cesarja Jožefa II. so verni ljudje iz Solkana in Gorice izprosili od dunajske vlade, da so smeli svetogorsko cerkev obnoviti. Na pro- čelje obnovljene cerkve so vzidali kamnito ploščo z latinskim napisom: Stojim na gori kakor prej. Oltarno podobo so prenesli slo- vesno v spremstvu velikanske množice lju- dstva iz Gorice na Sveto goro.
V prvi svetovni vojni so tam tekle soške fronte in cerkev spremenile v kup ruševin. Podobo so odnesli v Ljubljano.
ZIDANJE CERKVE ČETRTIČ - Po vojni so po načrtu arhitekta Maksa Fabianija na Sveti gori 1922 najprej sezidali zasilno cerkev in samostan. Sedanjo cerkev so zidali 1924 - 1928 po načrtih Silvana Bariča iz Trsta. Stoji na istih temeljih kot nekdanja gotsko renesančna.Dolga je 72,široka 22 m,zvonik je visok 50 m. Iz razvalin so izkopali tudi kamnito ploščo z latinskim napisom: Stojim na gori kakor prej. Vzidali so jo v pročelje nove cerkve.
V drugi svetovni vojni so svetogorsko Ma- rijino podobo odnesli v Ajdovščino in potem še v druge kraje na Vipavskem in Goriškem ter končno v stolnico v Gorici. Od tu so jo v noči od 6. na 7.junij 1947 ukradli.Ko smo jo zopet Slovenci dobili, so jo na Sveto goro prinesli v procesiji 8. aprila 1951. Nad petnajst tisoč ljudi se je tedaj zbralo.
SVETOGORSKO MARIJINO LETO -Namenje- no je proslavi 450-letnice. Začelo se je ob sklepu Marijinega leta (15. 08. 1988) in bo trajalo do konca leta 1989. Slovesnosti so v glavnem razdeljene po škofijah, in sicer: ljubljanska nadškofija 31.marca; italijanske škofije 25. aprila; koprska škofija 4. junija (na 'kronanco');mariborska škofija 22.julija; centralna slovesnost 8.oktobra.Redne maše ob nedeljah in praznikih (tudi nezapoveda- nih):ob 8.,10., (poleti tudi 11.30) in 16.uri

Prispevke za št. 2 pošljite do 20. februarja 1989

Fotografije za ovitek sta prispevala:arhiv Družine (naslovna) in Marijan Kozjek (zadnja stran).

Besedilo pod fotografijami na zadnji strani:
Podoba prikazanja Urški (1922);kip Matere Božje (1539) v stranski kapeli ter notranjost svetišča na Sveti gori.