DECEMBER

• Da bi nauk Cerkve o družini po priza- devanju duhovnikov, strokovnjakov in pričevanju zakonskih parov prežel javno mnenje.
• Da bi misijonske revije in sredstva obveščanja pomagala Cerkvi izpolniti njeno misijonsko nalogo.
• Da bi zakonci kljub sodobnemu načinu življenja vztrajali v medsebojnem spo- štovanju in zvestobi.

KRATKA VSAKDANJA POSVETITEV:

Mislim, da vas podražitev, ki smo jo kar mimogrede sporočili v prejšnji številki,ni presenetila. Morda ste se-vsaj nekateri - začudili zaradi nizke cene. V začetku maja, ko smo tiskali vse štiri ovitke, žal nismo mogli predvideti tolikšne podraži- tve.Samo tiskarski stroški so sedaj zna- šali 1416 din, ta številka bo še dražja. Zato je razumljivo, da smo zamudnikom računali po novi ceni, ki je na ovitku, tudi za nazaj.Tako bomo vsaj delno krili stroške.
Iskrena hvala vsem, ki ste naročnino poravnali, še posebej pa podpornim na- ročnikom in dobrotnikom. Brez vas bi ne mogli shajati. Skušali smo pregledati kartoteko. Hvala Bogu, da je podpornih naročnikov več kakor tistih,ki prejemajo Prijatelja brezplačno. Precej je pa takih za katere ne vemo:ali ne morejo plačati ali mislijo, da to storijo drugi. List nam- reč prejemajo že vrsto let. Nihče naj se ne ustraši, da bi pošiljanje ustavili,če je zanj naročnina previsoka: zanje skrbijo podporni naročniki. Radi bi le vedeli, ali Prijatelja sploh prejemate in če vam kaj pomeni. S svojim sporočilom nam boste pomagali urediti kartoteko naročnikov. Hkrati prosimo, da ob vsaki spremembi čitljivo napišete še stari naslov, morda tudi našo šifro. Enako pri vplačilu naro- čnine.
Marsikoga najbrž že zanima, kolikšna bo cena prihodnje leto. Če upoštevamo sedanjo rast, moremo predvidevati, da bo posamezen izvod 2000 do 2500 din, letna naročnina 12.000 do 15.000 din. Takšno napoved je dala tiskarna za pr- vo četrtletje. Dobrodošla bodo že delna vplačila, dokler ne zvemo dokončne ce- ne. Kdor bo naročnino vplačal do konca marca, bo veljala za celoletno, brez doplačila. Kljub negotovosti zaupamo v vašo zvestobo.
Predvsem pa imejmo vero in zaupanje v Boga, ki v Jezusu Kristusu prihaja med nas,da bi nas odrešil.Božja Ljubezen se je učlovečila, da bi mi vsi živeli v med- sebojni ljubezni. Božični prazniki naj nas spodbudijo in okrepijo,da se bomo za to prizadevali vse dni novega leta!

Uredništvo

NAŠE PRIČAKOVANJE - ZA ADVENT IN BOŽIČ

Dragi bratje in sestre!
Pričakovanje in hrepenenje človeka os- rečuje,ga dviga,mu daje moči. Kdor niče- sar več ne pričakuje,je dejansko mrtev ali kvečjemu še životari in čaka smrti. Kristjanovo življenje je pričakovanje, je večer pred velikim praznikom.
Velika so bila preroštva in pričakovanja v Stari zavezi, v času pred Kristusom. Prerok Izaija je zapisal:"Tolažite,tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite Jeruzalemu na srce, da je dokončana njegova tlaka ..." "V puščavi pripravite pot Gospodu" (Iz 40,1-3).
Povzetek te dobe je naš advent. - Kaj pričakujem v adventu? - Božične praz- nike, nekaj ur spremembe, veselja? - To je že nekaj. A kristjan pričakuje več Pričakujemo razodetje Boga, razodetje božje ljubezni.Sveti Pavel je sam doživel in nam zapisal: "Razodela se je dobrot- ljivost in človekoljubnost Boga, našega odrešenika".Bog je izpolnil svoje obljube Prihaja kot otrok, nam enak. Prihaja z veselim oznanilom tudi za naš čas, ko vsi s strahom in negotovostjo gledamo v prihodnost. Že v Stari zavezi je glas- nik božjega sporočila klical: "Glejte, vaš Bog! Glejte, vsemogočni prihaja!" Toda takrat ga je napovedoval kot močnega in gospodujočega. Glasnik nove zaveze pa pravi: "Ne bojte se! Glejte,oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je v mestu Davidovem rodil Zveličar.Po tem znamenju ga boste spoznali: našli boste dete,povito v ple- nice in položeno v jasli" (Lk 2,10-12).
To veselje je tudi zame, zate, za vse. Ob jaslicah je za vse dovolj prostora. Sveta Družina je zapostavljena,nespre- jeta, zunaj mesta - v hlevu je našla zavetje. Zato nam je še bolj blizu. "Ra- zodela se je dobrotljivost našega Boga"
Naša pričakovanja za advent in božič? Morda se nam zdi, da nimamo kaj pri- čakovati, da se ne bo nič spremenilo. Ostala bo naša bolezen, naša prizade- tost, naša osamljenost. - Ne vdajmo se tej misli. Advent in božič moreta nekaj spremeniti. Marsikaj moreta spremeniti z našim sodelovanjem.
"Ljudje,ki so živeli v temi in smrtni senci bodo zagledali veliko luč", je bilo pre- rokovano v Stari zavezi. Ob luči nam je prijetneje kakor v temi. Ob Jezusovem rojstvu so Modri z Vzhoda zagledali luč in šli za njo. Našli so Njega, ki je sam o sebi rekel:"Jaz sem luč sveta.Kdor hodi za menoj, ne bo taval v temi ..." (Jn 8, 12). Našli so Boga in so bili srečni.
Bratje in sestre, v adventno pričako- vanje vključimo iskanje luči, hrepenenje po luči, odprtost za Kristusovo luč, za njega samega. Jezus nas že pričakuje. Na vseh potih in križiščih življenja stoji in vabi. Od Betlehema prek Kalvarije do velikonočnega jutra pelje njegova pot. Pridružimo se mu. Spoznali bomo, da je to pravzaprav tudi naša pot. Ne samo prek Kalvarije v neznano, ampak do vstajenja. Začenja pa se v Betlehemu. V tihem veselju pastirjev, v veselju, ki je za vse ljudi. To veselje bomo prejeli v zakramentu sprave, v tesni združitvi evharistije,v božični pesmi.Ne pričakuj- mo preveč od drugih ljudi, da ne bomo razočarani.Sami se odprimo veselju bo- žjega obiskanja, pa bomo toliko prejeli, da bomo lahko delili še drugim.
To polnost veselja in milosti Vam iz srca želim in se pridružujem Vašemu advent- nemu pričakovanju v molitvi za Vas in z Vami.

ljubljanski pomožni škof
† Jožef Kvas

POGOSTNO OBHAJILO IN SPOVED

Dragi Prijatelj!
Rubrika Vi nam, mi Vam mi je posebno všeč. V njej najdem pojasnilo o marsi- kateri stvari, ki me zanima.
Danes te prosim, svetuj, na koliko časa oziroma kolikokrat v letu je treba iti k spovedi vernikom, ki pogosto prejemajo sveto obhajilo. Prosim tudi za kakšno smernico za vredno in pravilno oprav- ljanje tega zakramenta,ki prinaša toliko milosti za rast v krščanskem življenju, da ga ne bi opravljali iz navade, ga od- lašali ali opuščali.
Vstani in jej! Ta božji klic je zaslišal pre- rok Elija v Stari zavezi. Ker je z mečem pobil vse krive preroke, mu je kraljica Jezabela stregla po življenju. Zbežal je v puščavo in si pod bodičevjem zaželel smrti, rekoč: "Dovolj mi je; zdaj,Gospod vzemi moje življenje!" Tedaj se ga je do- taknil angel in mu rekel:"Vstani in jej ... Sicer je pot zate predolga." Vstal je, jedel in pil ter potoval v moči tiste jedi štirideset dni in štirideset noči do božje gore Horeba (1 Kr 19, 4-8).
Ta jed je ena od podob za presveto Re- šnje telo, ki nam ga je Jezus podaril kot popotnico na "utrudljivi, nevarni in za- prašeni" poti življenja. Zato Cerkev želi, da bi verniki pri vsaki sveti maši vredno prejeli Kristusovo telo ali sveto obhajilo Na začetku našega stoletja je papež Pij X. povabil vernike, da bi pogosto preje- mali sveto obhajilo.
Cerkev nas uči,da more vernik s svetim obhajilom hraniti in krepiti tisto nadna- ravno življenje,ki mu je bilo podeljeno s krstom, le v stanju posvečujoče milosti in s pravim namenom. Oglejmo si pod- robneje ta nauk Cerkve kot vprašanje, kdo in kako more vredno in pogosto pre- jeti Kristusovo telo. Kateri so pogoji za vreden prejem svetega obhajila:
a) sveti krst:pomeni kot prvi zakrament vstop v svet vere. Lepo pravi o tem prakrščanski spis Didahe: "Nihče pa naj ne jé ali pije od vaše evharistije, razen kdor je krščen v Gospodovo ime" (9,6).
b) katoliška vera: že sv. Justin je v drugem stoletju zahteval od prejemnika svetega obhajila, da veruje v Kristusov nauk.Še bolj natančno moramo reči ta- kole: prejemnik mora verovati v celoten Kristusov nauk,ki nam ga nezmotno raz laga in posreduje katoliška Cerkev.Obe- nem mora posebej verovati v skrivnost svete evharistije, mašne daritve in na- vzočnost Kristusa v svetem Rešnjem telesu.
c) čisto srce: Jezus je namreč rekel: Ne dajajte svetega psom! Le čisto srce, duša, more vredno prejeti presveto Kri- stusovo telo. Mašnik vzhodnega obreda to naročilo uresničuje, ko pred svetim obhajilom zakliče: sveto svetim.
In kdor ni svet, to je, ni brez greha? Pokesati se mora svojih grehov in skle- niti poboljšanje. K temu dejanju vere povabi mašnik takoj na začetku vsake svete maše in zopet tik pred obhajilom, ko verniki izpovedo s svetopisemskim stotnikom: Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.
Za odpuščanje grehov nam je Jezus podaril zakrament svete spovedi.Po du- hovniku odpušča grehe,deli obilne milosti in tolažbo ter spravi vernika z Bogom in Cerkvijo (glej Prijatelj 3/88).
Vsak vernik je dolžan iti k sveti spovedi in prejeti sveto obhajilo vsaj enkrat na leto in to v velikonočnem času. Tako naroča cerkvena zapoved. Gospodov klic k stalnemu spreobračanju in oseb- na želja po svetosti pa pravilno nagiba vernike k pogostejšemu prejemanju za- kramenta svete spovedi.
Ko odgovarjamo na vprašanje kako po- gosto naj prejemajo zakrament sprave tisti, ki prejmejo obhajilo vsakokrat, ko se udeležijo svete maše, je treba pou- dariti,da je to zelo različno od osebe do osebe. Nekomu bo spoved vsakih štiri- najst dni premalo, ker so tako "tenko- čutni", drugemu se bo zdela mesečna spoved prepogostna. Vsekakor je pri- merno opraviti spoved vsaj pred večjimi cerkvenimi ali osebnimi prazniki, da se nanje tudi duhovno pripravimo.
Čas pri tem gotovo ni bistven. Če bi branili k obhajilu verniku, ki se po enem mesecu ni ponovno izpovedal,bi gotovo ravnali napačno. Zakrament sprave je pred ponovnim obhajilom strogo dolžan prejeti tisti,ki se zaveda velikega greha Drugim se pogostna spoved (enkrat na mesec) priporoča,če jo opravlja iz želje po duhovnem napredku. Tako pogosto spoved priporoča papež Pij XII. v ok- rožnici Mystici corporis,kjer med drugim pravi: "Za vsakdanje čilo napredovanje po poti kreposti kar najbolj priporočamo tisto pobožno navado pogostne spovedi ki jo je Cerkev uvedla po navdihu Sve- tega Duha; po njej se pomnožuje pravo spoznanje samega sebe, raste krščan- ska ponižnost, se izkoreninja pokvarje- nost, premaguje duhovna zanikrnost in otopelost,očiščuje vest,krepi volja,nudi dušam koristno vodstvo in se po moči tega zakramenta pomnožuje milost."
Dobro je imeti stalnega spovednika,ki bo v posameznem primeru (skupaj s spove- dancem) laže odkril najprimernejši raz- mik od ene do druge spovedi. Ta razmik se more sčasoma spremeniti, odvisno od spovedovančeve duhovne zrelosti. Gotovo pa bo tudi vernik, ki želi s po- gostim prejemanjem svetega obhajila hitreje stopati po poti svetosti in se z vsakodnevnim (večernim) spraševanjem vesti stalno spreobračati, sčasoma sam (ali s spovednikom) odkril sebi najprimer nejši razmik od ene do druge spovedi.
d) edinost: s Kristusom in s Cerkvijo kot Kristusovim skrivnostnim Telesom.Nekaj primerov naj osvetli ta pogoj: edinost s Cerkvijo živi vernik, če spolnjuje tudi cerkvene zapovedi, ne samo božje; če z nobenim sovražnim ali krivičnim rav- nanjem ne ruši miru, sloge in ljubezni s svojim bližnjim pod isto streho v isti vasi ali kom drugim. Živi torej vero, ki deluje po ljubezni.
Teh nekaj misli naj nas spodbudi, da bomo še sami razmišljali o skrivnosti in lepoti naše svete vere in znova prislu- hnili in uresničevali Jezusovo vabilo:
"Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi,in jaz vas bom poživil" (Mt 11,28).

Tvoj Prijatelj

Prav je,da spomnimo in opozorimo bral- ce,da izhaja list Prijatelj že dvajset let.
Naši bolniki so v povojnem času vedno bolj čutili potrebo po glasilu, ki bi bilo povsem njihovo. Tako je pred božičem 1968 prišla pobuda iz vrst bolnikov (že pokojni Mimica Pust in Tilka Pajk), da bi za bolnike v Sloveniji izdali božično pismo Bilo je razmnoženo na ciklografu, vsega petsto izvodov.Bolniki so bili tega lističa veseli in so izrazili željo,da bi jih podob- no pismo spet obiskalo ob velikonočnih praznikih.
Na sestanku 26. januarja 1969 na Mai- strovi 2 je bilo sklenjeno, da je list za bolnike nujno potreben, da ga bomo pričeli izdajati, najprej v ciklostilni obliki in izhajal naj bi štirikrat na leto.
V začetku je bilo to za veliko noč, bin- košti, misijonsko nedeljo in božič.Naslov je bil Prijatelj s podnaslovom Listič za bolnike (od l. 1970: List za bolnike).
Prvo leto je bil listič razmnožen na ci- klostilu,do 3000 izvodov. Po enem letu, za božič 1969, smo ga že tiskali (4000 izvodov)in naklada je počasi rastla. List so izdajali bogoslovci Misijonske družbe, Maistrova 2.
Za Misijonsko nedeljo 1970 je Prijatelj prvič imel barvni ovitek. Od 5. do 12. julija 1970 je bilo prvo slovensko roma- nje bolnikov in invalidov v Lurd, ki ga je organiziral p.Marijan Šef in je imelo svoj odmev tudi v Prijatelju. Seznanjati pa nas je pričel tudi z mednarodnim giba- njem Bratstva bolnikov in prizadetih. Leta 1972 je izšlo pet številk zaradi po- sebne številke o Krščanskem Bratstvu ("Vstani in hodi").
Na sestanku 8. novembra 1973 je bilo sklenjeno,da bo izhajal Prijatelj šestkrat na leto.
Večje zanimanje za Prijatelja (tudi med duhovščino) je začelo rasti z ustano- vitvijo škofijske komisije za diakonijo pri Škofijskem pastoralnem svetu.
Za božič 1983 je Prijatelj dobil nov,večji format, bolj pisano,širšo vsebino in nov ustreznejši podnaslov: List prizadetih in njihovih prijateljev. Naklada je sedaj 12000 izvodov.
Zaradi razmeroma majhne naklade spa- da Prijatelj med dražje publikacije in ga ne morejo vsi plačati (okrog 300 naroč- nikov).Zato velja podpornim naročnikom, sestram usmiljenkam in Marijinim sestram kakor tudi vsem drugim dobrotnikom, bralcem in prijateljem iskrena zahvala.

O VERI, KI OZDRAVLJA

22.Zdravljenje smrti in osvoboditev smrti

Sv.Pavel se v svoji hvalnici Kristusu Je- zusu,ki nas je odrešil, veseli, ker nas je "postava Duha ... osvobodila postave greha in smrti" (Rim 8,2). Neodrešeni človek, ki suženjsko trpi zaradi različnih duševnih in socialnih pritiskov in ga mu- čijo različni strahovi,se ne more spraviti s svojo smrtjo,zato ne more odkriti nje- nega smisla.
Kdor se ne more ali noče soočiti s smi- slom svoje zemeljske "hoje - do- konca (Zu-Endekommen)",kot pravi Heidegger ne živi v resničnosti in življenje mu brezosebno propada. Kdor pa odkrito in pogumno sprejme svojo umrljivost, se pripravlja na smrt kot na bistveni del svojega življenja,postane resnično svo- boden, zato lahko vzame v roke svoje življenje.
Vera,ki nam prinaša odrešenje in zdravje vera,ki jo praznujemo in ki oblikuje naše življenje, nas usmerja na Kristusovo smrt kot zunanji izraz našega odrešenja toda v najtesnejši povezanosti z njego- vim vstajenjem. Skrivnost odrešenja je v edinosti Kristusove smrti in vstajenja.
Kogar je Kristus rešil nesmiselnega stra- hu pred smrtjo, začne na novo skrbeti za to, da bi umrl "svojo smrt" tako, kot mu je določil Bog, ker bo s tem izpolnil svojo življenjsko nalogo in se vrnil do- mov. Skrb za lastno smrt vključuje za- upanje v Boga in češčenje skrivnosti odrešenja v Kristusovi smrti in vstajenju Vse to nas osvobaja za življenje. V luči "kairosa" (sedanjega trenutka) naše smrti postane vsaka odločitev v našem življenju sodelovanje z milostjo. Pismo Hebrejcem jasno govori o suženjskem strahu pred smrtjo neodrešenega člove- ka, ki se zapira pred skrivnostnim smi- slom smrti in s tem tudi pred resničnim smislom življenja. Temu nasproti je oz- nanjevanje odrešenja o Odrešeniku, "ki je privzel kri in meso, da bi s smrtjo o- nemogočil tistega,ki je imel smrtonosno oblast,to je hudiča,in odrešil tiste,ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vkle- pal v sužnost" (Hebr 2, 14-15). Pravi odnos do smrti in tudi do trpljenja in smrti je zelo velikega pomena za doživ- ljanje polnovrednega zdravja.Ivan Illich je to resnico takole izrazil: "Kdor zave- stno sprejema svojo krhkost,omejenost in nepopolnost, postane sposoben, da sprejme bolečino, bolezen in smrt kot bistveni sestavni del svojega življenja. Zato je temelj človekovega zdravja spo- sobnost, da pravkar omenjeno trojico samostojno obvladuje".
Kdor se pripravlja na smrt in gleda v njej vabilo prihajajočega Gospoda,da se vrne domov, ne bo nesmiselno tvegal svojega življenja in svojega zdravja. Cerkev,ki želi služiti človekovemu zdra- vju, se mora vključiti v boj proti nena- ravni in nasilni smrti. Pri tem ne mislimo samo na samomor, ampak tudi na mno- ge nesreče zaradi neodgovornosti, na prezgodnje smrti zaradi zasvojenosti alkohola,nikotina, nezdravega in nespa- metnega življenja. Vedno bolj se zave- damo,kako nas spoštovanje Gospodarja življenja in smrti obvezuje, da z varst- vom naravnega okolja skrbimo za zdravo ekološko ravnotežje.
Duhovniki,zdravstveno osebje in sorod- niki hudo bolnih in umirajočih bi se morali zavedati izjemne možnosti,da jim s svo- jo ljubečo pozornostjo lahko zelo olaj- šajo zavestno srečanje s smrtjo. Veliko jim bo pomagalo, če bodo dobro poznali različne stopnje oziroma čustvene rea- kcije,ki jih umirajoči doživljajo.Predvsem pa naj bi se naučili poslušati, da bi ra- zumeli, kaj jim umirajoči želijo povedati. Tako bodo našli primerno in tolažilno besedo,ki bo umirajočim v pomoč.V ne- katerih primerih bodo kretnje in celotna drža pomagale več kot besede.
Kdor se je spravil s smrtjo in se pripra- vlja,da bi umrl svojo smrt, bo najgloblje doživel spravo z Bogom, z bližnjimi in s samim seboj. Vse to moramo šteti med bistvene sestavne dele človeškega zdravja.V vsem tem pa se tudi razodeva odrešilna moč vere.

Srečanje bolnih in prizadetih župljanov v Izoli

SKUPAJ IN DRUG ZA DRUGEGA

Pisati po enodnevnih župnijskih srečanjih bolnikov in ostarelih župljanov je lahko dokaj nehvaležna zadeva. Povsem ne- hote se človek začne ponavljati ali pa nastane iz pisanja le "hvalospev" hvale- žnosti, ljubezni do bližnjega itd.,ki sicer lepo zveni,srca pa se bolj malo dotakne Če človek pogleda zunanji videz in še bolj prostor okrog župnijske cerkve sv. Marka v Izoli,ga kar stisne pri srcu.Večji del prostora okrog cerkve (od naciona- lizacije ni več last Cerkve) so nekateri prebivalci spremenili v prostor, kjer ob koncu tedna preizkušajo in popravljajo svoje motorje ter avtomobile (o tem govore puščeni izrabljeni deli) in kjer se zanemarjeni otroci pogosto igrajo ... Ko bi mogočna drevesa, ki ta prostor ok- rog cerkve hladijo s senco svojih širokih krošenj, mogle govoriti, bi nam gotovo zaupale zgodbe, ki bi sodile v črno kro- niko.
Ko pa človek stopi v mogočno, znotraj lepo urejeno župnijsko cerkev, se mu pokaže povsem drugačna podoba, ki priča,da tukajšnje občestvo živi bogato in razgibano duhovno življenje.Sestavni del tega življenja so tudi razna sreča- nja: srečanja staršev novokrščencev, prvoobhajancev, birmancev in zlatopo- ročencev. V nizu teh srečanj je bilo v nedeljo 18.septembra hkrati s slovesno mašo ob 10. uri tudi srečanje bolnih in ostarelih župljanov.
"Ne sipajmo okrog sebe velikih besed, rajši se lotimo drobnih dejanj", je misel, ki se tukaj večkrat sliši. V tem duhu so domači župnik Gleščič, kaplan Stanko in farani nekaj dni pred srečanjem pri sre- dnjih vratih dobetonirali klančino, da lahko tudi mi, vozičkarji, brez težav in samostojno pridemo v cerkev. Dejanje, ki je presenetilo mnoge domačine, je vredno vsaj premisleka.
Ne bo odveč, če zapišem: Doživeli smo pristno evangeljsko skupnost. Za to so poskrbeli duhovniki, pevci, prostovoljci in vozniki.Vsak se je potrudil, kolikor se je mogel, in tako pomagal, da je naše srečanje tako lepo uspelo.
"Ustvarjeni smo,da živimo skupaj in drug za drugega," je spodbujal salezijanec Vinko iz Želimelj, ki je vodil evharistično daritev.
Trudite se,da bi živeli skupaj in drug za drugega,je gotovo naloga in evangeljski izziv časa, ki se mu ne bi smel odtegniti noben kristjan.

Izo

VESELO SREČANJE

"Zelo me veseli, da se morem srečati z vami, dragi bolni, ostareli in kakorkoli preizkušani sodraški farani!" Tako nas je pozdravil na začetku sv. maše škof dr. Lenič, ki je vodil srečanje bolnikov v Sodražici v nedeljo, 16. oktobra popol- dne. Zbralo se je kar veliko bolnih in ostarelih faranov.
Bilo je res veselo srečanje z našim dra- gim škofom Leničem, ki je bil več let v Sodražici za župnika in je ostal sodraš- kim vernikom v najlepšem spominu. Bilo pa je tudi zato veselo,ker smo se tokrat prvič srečali s svojim prijateljem škofom ki je tako dobro okreval po nezgodi.Vsi, ki smo zanj molili,smo bili izredno veseli, ko je prišel med nas vsaj na videz tako krepak in dobre volje kljub tolikim teža- vam in boleznim, s katerimi se mora so- očiti.
V pridigi je med drugimi govoril o lepoti jesenskega časa in jo primerjal k naši jeseni življenja. Ker smo bili povečini starejši, je bilo to še posebno primerno. Z njemu lastno modrostjo je govoril tudi o vrednotah trpljenja, kar je za bolnike vedno dobrodošlo, oziroma hvaležno sprejeto.
Med sv.mašo je tudi sam podelil zakra- ment bolniškega maziljenja vsem, ki so to želeli, in teh je bilo kar lepo število. Pri prošnjah za vse potrebe smo seve- da živo sodelovali tudi bolniki sami. Naj še omenim, da mi je bil posebno všeč peti evangelij o blagrih. Po sv. obhajilu je z izbranimi besedami dekle izreklo zahvalo. Seveda je vsak izmed nas imel v srcu svojo zahvalo za to lepo in res veselo srečanje. Po končani slovesni daritvi je vse nas župnik lepo povabil v župnišče na pogostitev.
Lepo nedeljsko doživetje s preizkušani- mi prijatelji v rožnovenskem mesecu je bilo zaključeno. Ostal je le vesel spomin in modri škofovi nasveti za življenjske dni.

Ivan Zadnik

NAŠI DNEVI

Še mi v ušesih zveni sproščen smeh prijateljev, še me greje solza, izjokana zaradi sreče, ker se imamo med seboj radi, ker nas ima rad Gospod Jezus ...
Utrinek za utrinkom se spleta v močno kito spomina na dneve, ki smo si jih da- rovali med seboj in v katerih nas je Go- spod s svojo besedo in ljubeznijo bogatil Vse je bilo tako preprosto in toplo, da nas ni tesnilo niti dejstvo, da so bile za pomoč na srečanju le tri sodelavke. Domači fantje pa so zvečer in zjutraj pomagali premagovati stopnice.Ker smo drug z drugim potrpeli, ker nas je zdru- ževala edinost Ljubezni,smo zmogli vse.
V naš duhovni svet smo sprejeli poži- vitev: prvi dan nam je duhovni voditelj osvetlil Marijin življenjski slog-preprosto in tako rekoč našemu življenju primer- no; drugi dan pa smo "potipali", kakšen je bil Jezusov življenjski slog -spet pre- prosto, z veliko mero miru,ki ga svet ne more dati. Obe temi je lepo dopolnilo delo v skupinah, kjer je vsak s svojim izkustvom obogatil druge. Vsi smo si bili edini: močnejša bo med nami ljubezen, bolj bomo lahko uresničevali božjo voljo..
Srečanje je za nami - poklicani smo v vsakdanje življenje. Bog nam daj obilo milosti, da ga bomo mogli izpričevati vztrajno - v veri ...

Marjetka Smrekar

Jesensko zasedanje POZLN

Ko se spomladi narava prebuja,v priča- kovanju in s skrbno roko sejemo semena Jeseni pa polni veselja pobiramo sado- ve svojega dela. Obenem pa moramo pripraviti zemljo in seme na novo setev Tudi naše delo se po sprejetih sklepih in predlogih šele začenja.
Tako nas je nagovoril nadškof dr.Alojzij Šuštar v soboto 22.oktobra na 2.zase- danju POZLN. S tem je pokazal pot ter namen našega dela na zasedanju,spod- budil vsakega izmed nas, da bi uresni- čeval začrtane poti in zamisli v svojem okolju.
Zasedanja smo se udeležili tudi zastop- niki PBI. S svojimi prispevki smo skušali opozoriti na težave,s katerimi se priza- deti srečujemo v Cerkvi.

Ljuba

PREPROSTA VERA, KI V LJUBEZNI PREMAGUJE SVET

Današnja Cerkev se srečuje z vpraša- njem,kako modernemu človeku približati Boga in vero.
Oznanjevalci se trudijo, da bi uporabili čimveč sodobnih metod in nove tehnike Bog daj,da bi bili kmalu vidni sadovi.Vse hrepeni po nečem novem in boljšem. Ne smemo pa pozabiti na preprosto vero, ki v ljubezni premaguje svet.
Ko se srečujemo s trpečimi,potrebujemo poleg novih iskanj in idej še iskreno in ljubezni polno vero.
V vsakem našem srečanju, v vsakem delu se razdajajmo, dajmo čutiti sočlo- veku, da je ljubljen.
Tako bi lahko tudi zdravi črpali moč za premagovanje svojih težav, učili bi se potrpežljivosti, obup nad življenjem bi upadel ob zgledu volje do življenja pri invalidnih in bolnih. Tudi zgled osebne molitve bi lahko dajali bolniki,saj je pre- žeta z vsakodnevnim trpljenjem in da- rovanjem.
Dovolite mi, da se povrnem na predlog s prvega srečanja o vključevanju bolnih v župnijsko občestvo pri nedeljskih ma- šah. Skozi čas, ki je pretekel, skoraj ni opaziti sprememb. Bolni in invalidni še vedno dostikrat samevajo ob nedeljskih popoldnevih v velikih cerkvah pri sv. maši,namesto da bi bilo takšno srečanje praznik za vso župnijo.
Če bomo jutri stali na razpotju pred bol- nim bratom ali sestro,imejmo pogum,da mu podamo roko in v preprosti ljubezni drug ob drugem skupno nadaljujemo pot!

Ljuba Zakovšek

VSI GRADIMO CERKEV:BOLNI IN ZDRAVI

(Geslo mednarodnega leta prizadetih 1981)

V zvezku za pripravo POZLN govori od- stavek (str. 16, tč. 4.5) o naši skrbi za ostarele in bolne,skratka prizadete.Med drugim nam dr. Janez Gril zastavi vpra- šanje: "Imajo občutek (prizadeti namreč) da so v Cerkvi zaželeni in potrebni?"
Ob delu pri Prijatelju ter Prijateljstvu bolnikov in invalidov,še posebej ob delu v bolnišnici, ki je po svoje težko, hkrati pa lepo in osrečujoče-ne nazadnje tudi nujno potrebno -, sem spoznal, kako trnova je pot, da človek sprejme sebe oz. svojo bolezen ali prizadetost.
Pri oznanjevanju včasih na to pozab- ljamo. Nagovarjamo le "zveste ovčice", oddaljenih ali iščočih navadno niti ne iščemo.Ker so se zaradi prizadetosti za- prli v svoj svet in jih razjedajo številna vprašanja o veri in smislu življenja, se jih kar nekako "bojimo". Izgovarjamo se da se za bolne in prizadete vendar ne- kaj naredi (prvi petki, srečanja, diako- nija, Predal dobrote, Prijatelj, PBI, Vera in luč ...), zato ne opazimo, koliko še manjka, da bi se ti res v polnosti čutili sprejete tudi v Cerkvi.
Jezusova beseda: "Bolan sem bil in ste me obiskali" - ali pa tudi ne -, je zah- tevna. Ni zadosti, če za prizadetega nekaj naredimo. Skušajmo biti skupaj z njim,"drug z drugim in drug za drugega" kakor pravi eno od gesel Krščanskega Bratstva bolnikov in invalidov. Še pred tem pa je: "Vstani in hodi!" To pomeni, da bi jim pomagali vstati iz osamljenosti ter buditi v njih ustvarjalne sposobnosti ki so jim še ostale. Tako bi laže našli smisel svojemu življenju, okrepili bi si vero. Mati Terezija je rekla: "Največja bolezen ni gobavost, ampak občutek, da nisi sprejet." Bolnik ne sme biti le objekt naše dejavnosti (prejemnik za- kramentov ali tisti, ki je deležen našega usmiljenja), marveč subjekt. Premalo se zavedamo, kako in koliko drug od dru- gega prejemamo, da tudi "zdrav" človek od bolnega lahko veliko prejme.
V nagovorih ob srečanjih je navadno namenjena beseda tako vsem prizade- tim kot domačim in spremljevalcem, kar je zelo prav. Čeprav je v krščanstvu trpljenje vrednota zaradi Kristusovega zgleda,ga ne smemo poveličevati.Dolga je namreč pot, da kdo sprejme svojo bolezen ali prizadetost. Isto velja tudi za domače in okolico.
V bolnišnicah,v Zavodu za rehabilitacijo invalidov in tudi po župnijah,bi bilo mno- gim prizadetim v pomoč,ko bi se vključili v sebi primerno duhovno gibanje (Prija- teljstvo bolnikov in invalidov ali Vera in luč...). Tega se doslej nisem dovolj za- vedal.
Prijatelj ni list samo za bolne ali samo za stare - kot je včasih slišati. V pod- naslovu je rečeno,da je "list (vseh) pri- zadetih in njihovih prijateljev".Namenjen je torej "ne samo različno prizadetim in bolnim, ampak tudi vsem njihovim prija- teljem.Sem spadajo svojci in drugi prija telji,zdravstveni delavci po bolnišnicah in domovih,člani diakonije- skratka vsi, ki se posvečajo svetu bolnih. Prijatelj želi s svojo razširjeno vsebino sodelovati pri oblikovanju človeške in zdravstvene srčne kulture po zgledu Jezusa, Zdrav- nika in Prijatelja vseh,zdravih in bolnih". (Tako smo zapisali v uvodniku za božič 1983 leta).
Diakonijska služba je marsikje že dobro razvita.Obiskujejo svoje člane po Domo- vih in doma, skrbijo za njihove potrebe. Vendar to ne nadomesti duhovnika.Tudi njega pričakujejo. Tako se ohranja po- vezanost z župnijo.
Starejši so dostikrat zapostavljeni in osamljeni. Pomagati jim je treba,da na- redijo pregled svojega življenja, da pre- jemajo zakramente. Tu je pomoč laikov dragocena, saj "pripravijo pot" duhov- niku, pravzaprav Gospodu.
Mi vsi smo med seboj povezani. Težko je deliti ljudi na bolne in zdrave, na pri- zadete in neprizadete. Vsak je v nekem smislu po svoje prizadet in ranjen.Če se tega zaveda, laže pristopa k drugemu na isti ravni. Sicer se lahko zgodi,da se res delimo na tiste, ki pomagajo, in na tiste, ki sprejemajo pomoč, kar pa nikoli ne ustreza resnici.
Ljubezen je edino zdravilo, ki ozdravlja. To vsi čutimo.Čutimo tudi,da naši med- sebojni odnosi -dobri ali slabi- bistveno vplivajo na naše zdravje.Še tako imeni- tna medicina ne more opraviti tega,če- mur lahko pripomore krščanska ljubezen

Jože Zupančič

PRI LURŠKI MARIJI V BRESTANICI

Prvo nedeljo v letošnjem septembru smo se bolniki,invalidi in ostareli v spremstvu naših domačih,prijateljev in dobrotnikov v prijetnem sončnem in toplem popol- dnevu zbrali v baziliki Lurške Marije v Brestanici na že tradicionalnem srečanju Ugotovili smo, da obisk vsako leto raz- veseljivo narašča.
Ob pol treh popoldne smo v zaupni mo- litvi žalostnega dela rožnega venca sledili vmesnim meditacijam senovškega župnika Nanuta.Medtem pa so spoved- niki v spovednicah in tudi med bolniki in invalidi umirjali naših duš težave in nam delili zakrament sprave.
Po rožnem vencu je mogočno zadonela ljudska "Veš, o Marija, moje veselje?" in slovesno pospremila pred daritveni oltar mariborskega pom. škofa Smeja, ki je vodil srečanje. Med mašno daritvijo so se prepletale ljudske in zborovske pes- mi,tako da smo prišli vsi na svoj račun: ljubitelji ljudskega petja, kot tudi tisti, ki pravijo, da jim lepa zborovska pesem povzdigne njihovega duha naravnost k Bogu.Zato ob tej priliki še posebej "Bog plačaj" brestaniškim cerkvenim pevcem za njihovo sodelovanje na našem sre- čanju!
V pridigi nam je škof Smej govoril o Mariji ki je Zdravje bolnikov. V naša, često- krat močno preizkušana srca nam je vlival novega upanja in tolažbe za ure trpljenja in samote. Prisrčna vam hvala, gospod škof! Po pridigi so škof in duho- vniki podelili bolnikom maziljenje. Tudi pri delitvi Kruha močnih, pri obhajilu, je sodelovalo več duhovnikov. Po obhajilu je škof vsakega bolnika posebej blago- slovil z Najsvetejšim. Za konec pa še podelil slovesni blagoslov vsem,ki so se to popoldne zbrali pred Lurško Gospo pod oboki njene brestaniške bazilike.
Organizator srečanja,prizadevni domači župnik Jože Špes, nas je nato ljubezni- vo povabil, naj ostanemo kar na svojih mestih v baziliki, ker zunaj pred baziliko zaradi številnih avtomobilov ni primer- nega prostora za pogostitev z dobrota- mi, ki so jih v ta namen pripravile rado- darne gospodinje brestaniške fare. Radi smo ga ubogali. In že so prišli med nas mladi, nasmejani obrazi s pladnji vsako- vrstnih dobrot in z ljubeznijo v očeh. In v baziliki in zunaj nje se je razvilo prisr- čno prijateljsko srečanje. Resnično pri- jateljstvo bolnikov! Vsem za vse iskreni "Bog plačaj!"

DM

KONČALI SMO MARIJINO LETO

Na največji Marijin praznik z mašo v našem Domu upokojencev v Kamniku, kar je imelo za nas še poseben pomen. Izjemno je bil dovoljen skupni obred tretjič v letu,kar še nimamo v pravilniku in še v sodelovanju in s prizadevno po- močjo kolektiva,da so se mogli udeležiti tudi bolniki. Celo dve postelji z bolniko- ma so pripeljali. Ozvočenje dvorane je pripomoglo, da so naglušni lahko sledili govoru voditelja p.Francija Pivca,ki nas je z izbranimi besedami spodbujal in hra bril. Okrasili smo mizo v dvorani, stregel pa je pri maši eden od stanovalcev, ki je bil v mladosti ministrant. Tudi zapeli smo Marijine pesmi ob začetku maše, med obredom in po njem,ko smo končali s kratko posvetilno molitvijo: O Gospa moja, o Mati moja ...
Bilo je spet lepo doživetje skupne maše v Domu za težko gibljive in negibne stanovalce na invalidskih vozičkih, obo- gateno z mislimi iz govora voditelja. Na- vajal je, naj bo Marijino življenje za nas norma:izpolniti Očetovo voljo.V vsakem trenutku je hotela izpolniti božjo voljo, ne samo ob angelskem pozdravu. Tedaj je rekla: zgodi se mi... V nadaljnjem ži- vljenju je verovala,upala, ljubila. Vse je sprejela kot znamenje božje volje. Tudi ob preizkušnjah. Vseskozi je verovala, celo pod križem svojega Sina,da bo pri- nesel človeštvu odrešenje.
"Iz Boga izhajamo, k Bogu se vračamo, ne bomo prešli v nič. Telesno življenje se pregiba, končuje se samo ena stop- nja življenja, vse, kar je najlepšega, je še pred nami. Marija nam jasno govori o poveličanju, z dušo in telesom je od- šla v nebo in kraljuje kot Kraljica Neba; je naša mogočna priprošnjica pred ne- beškim Očetom. Čudovit zgled nam je, kako naj sebe obvladujemo. Na svetu ni samo noč, je tudi sonce,ki nas greje. Naše življenje bo lepše, če bomo znali pogledati z lepše strani. Prosimo nebe- ško Mater, naj pomaga premagati težke dni kot tolažnica žalostnih in zdravje bolnikov ter nas odvede v nebeško po- veličanje."
Ob koncu se je voditelj zahvalil vsem za udeležbo in sodelovanje, z željo, naj Bog naše nadaljnje delo povezuje in blagoslavlja, povezuje z Materjo Marijo, ki je Žena,nad katero se raduje nebo in zemlja, da bi po njej mogli uživati pol- nost življenja.

M. Lavrič

PARAPLEGIJA IN TETRAPLEGIJA

Ko govorimo o ljudeh s paraplegijo in tetraplegijo, mislimo ljudi s posledicami poškodb hrbtnega mozga.Prekinitev živ- čnih poti po poškodbi ali zlomu hrbtenice povzroči več telesnih okvar in omejitev ki prizadenejo gibalne in delovne zmo- žnosti človeka, ne le za poklicno delo, temveč tudi hojo, osebno nego in šte- vilne druge dejavnosti v vsakdanjem življenju. Zaradi teh telesnih okvar mo- remo pričakovati tudi psihosocialne po- sledice,ki načnejo človekovo podobo od znotraj. Zato je prilagajanje neizogibno čeprav težko,saj se po poškodbi hrbte- njače zunanje razmere in doživljanje sa- mega sebe nenadoma temeljito spreme- nijo. Prilagajanje tem novim okoliščinam obsega celo vrsto delovanj in ravnanj, tako da lahko govorimo o prilagajanju na poškodbo hrbtenjače.Namen tega je med prizadetim človekom in novimi živ- ljenjskimi okoliščinami vzpostaviti nove in ohraniti, kolikor se le da, obstoječe odnose. Ti usklajeni odnosi so temelj za kakršnokoli zadovoljstvo, čeprav se v življenju prizadetega človeka še ne do- taknejo vseh sprememb,novih zahtev in še drugačnih stresov; ti bodo prišli, ka- kor jih življenje tako ali drugače prinese vsakemu človeku.Tem se bo moral prila- gajati,toda spremembe so z nastankom telesne prizadetosti glede na neprizade tega človeka mnogo bolj boleče. Tako se vsakdanje prilagajanje in stopnja doseženega soglasja z okoljem s časom spreminjata. Telesna prizadetost neu- smiljeno ruši ravnotežje z okoljem, zu- nanjim in notranjim, zato je prilagajanje dolgotrajno, zapleteno,težavno in več- obrazno. Seznanjenje s posledicami, ki nastanejo zaradi poškodbe hrbtenjače, in z naporno potjo telesno prizadetega nazaj v življenjsko okolje - to zahteva veliko sposobnosti za prilagajanje, no- tranje moči,vztrajnosti in volje -pokaže prizadetega človeka še v drugačni luči, kakor nam ga morda od daleč prikazuje le njegova zunanja nemoč.

Stopnja telesne prizadetosti je odvisna od višine ravni pri hrbtenični poškodbi:poškod- be,ki nastanejo na vratni ravni hrbtenjače, povzročijo tetraplegijo, ohromelost od vratu navzdol. Koliko posameznih funkcij ostane neprizadetih, je odvisno od višine vratne ravni pri poškodbi;tako je pri popolni okvari na ravneh prvega in drugega vratnega vre tenca poškodba najhujša, ker so prizadete vse gibalne in čutilne funkcije od glave navzdol,onemogočeno je tudi dihanje brez respiratorja.Samostojne funkcije so v gla- vnem omejene na mimiko obraza in funkcijo obraznih mišic.Tako prizadeti so popolnoma odvisni od pomoči drugih.Poškodba na prs- nem,ledvenem in križnem predelu povzroči paraplegijo,ohromelost od pasu navzdol ali spodnjih okončin. Večinoma so ljudje s pa- raplegijo in tetraplegijo vezani na invalidski voziček.Okvare v ledvenem in križnem po- dročju sicer dopuščajo hojo z berglami ali opornicami,vendar terja hoja hude napore.
Poleg ohromelosti mišic se od kraja poškod- be navzdol pojavi izguba občutka za dotik, toploto, bolečino in položaj. Funkcionalen pomen teh izgub je v tem,da se tako priza deti človek lahko poškoduje na omrtviče- nem delu telesa, ne da bi se tega zavedal. Tako se npr. lahko opeče s prevročo vodo v kadi, pozimi pa mora biti previden, da ne dobi ozeblin, saj ga temperatura kože na to ne opomni. Bolečina je opozorilno zna- menje,da je nekaj narobe. Zato je odsot- nost občutka za bolečino bolj nevarnost kot prednost. Skupaj z izgubo občutka za dotik ustvarja možnosti za nastanek prele- žanin (dekubitusov),ki so ena najpogostej- ših komplikacij pri hrbtenično prizadetih. Človek z zlomljeno hrbtenico namreč ne čuti neudobja, ki bi ga opomnilo, naj spre- meni položaj. Zato zaradi nenehnega pri- tiska na istem mestu pri dolgem ležanju ali sedenju rade nastanejo rane, najraje na izpostavljenih delih,kjer koža pokriva kosti, to je na kolkih, hrbtu, komolcih, petah. Ker se preležanine zelo nerade celijo,jih je po- trebno preprečevati s stalno skrbno nego kože, pogostejšim menjavanjem položaja, z uporabo antidekubitusne blazine in dru- gih podobnih pripomočkov.Po zlomu hrbte- nice človek ne more zavestno nadzorovati odvajanje urina in blata.Zaradi tega nada- lje izgubi v življenju veliko tiste gibljivosti in spontanosti, ki človeku toliko pomenita. Nastopijo tudi motnje spolnosti. Bolj ali manj pogosto ga nadlegujejo mišični krči, ki so za okolico lahko opazni ali pa tudi ne. Pri poškodbah na vratnih in višjih prsnih vretencih pri nekaterih včasih lahko nas- tanejo zapleti, ko jim krvni tlak nenadoma nevarno naraste (če jim ga nemudoma ne znižajo, jim grozi izliv krvi v možgane); la- hko imajo težave z uravnavanjem telesne temperature in s potenjem; vdihavanje in izdihavanje sta zaradi prizadetih prsnih mi- šic lahko znatno omejena, moteno je lahko tudi izkašljavanje pljučne sluzi, zato je tak človek precej občutljiv za okužbe dihal in se mora varovati prehladov.
Vse posledice hudih telesnih prizadetosti je težko ocenjevati. Že samo naštete telesne okvare in komplikacije po poškodbi hrbtenjače dajo slutiti tudi drugotne učin- ke prizadetosti na vseh družbenih ravneh tako za posameznika kakor v ožji skupnosti ali celotni družbi.
Glede na zunanje vzroke za nastanek pa- raplegij in tetraplegij so pri nas na prvem mestu nezgode pri delu (53 %): padci z zidarskega odra, drevesa ali lestve in po- dobno. Sledijo prometne nezgode, šport in rekreacija ter šele nazadnje obolenja hrb- tenice in hrbtnega mozga. Kot posledica nezgod pri športu je incidenca tetraplegije večja od incidence paraplegije. Poškodbe pri skokih v preplitvo vodo, potapljanju, deskanju, smuku in zmajarstvu so največ- krat v obliki tetraplegije.To že tudi kaže na to, kam naj bi bila usmerjena preventiva.
Po razpoložljivih podatkih iz l. 1984 je bilo v Jugoslaviji v tistem času ljudi s hujšo poškodbo hrbtenice okoli 9500; v Sloveniji okoli 1200 in od tega števila jih je 658 za- jemala Zveza paraplegikov Slovenije. Ta Zveza dobi vsako leto približno 40 novih članov. Pregled razdelitve po spolu in sta- rosti kaže, da je moških s hujšo poškodbo hrbtenice pri nas 60% in žensk 40% (v Z. Evropi in ZDA je to razmerje precej bolj obremenilno za moške) in dopušča sklep, da si poškodujejo hrbtenico pretežno mladi ljudje v najbolj dejavni starostni dobi,sredi izobraževalnih in poklicnih dejavnosti. Prav tako je mogoče reči, da se njihova pov- prečna življenjska doba tudi pri nas daljša in se že približuje povprečni življenjski dobi drugih ljudi.To si lahko razložimo z napred- kom medicine in boljšo zdravstveno oskrbo zlasti specialistično, ki jo ta zvrst invalid- nosti zahteva tudi po odpustu iz rehabili- tacijske ustanove. Še pred tremi desetletji so pri nas hrbtenično prizadeti zaradi kom- plikacij,urinarnih okužb,preležanin in drugih motenj umirali mladi. Z daljšanjem njihove življenjske dobe pa trkajo na vrata še ne- poznani problemi ali taki, ki jih (še) nihče ne rešuje. Gre predvsem za vprašanja, ki so povezana s starostjo,namestitvijo osla- belih itd.
Obravnava človeka, ki si poškoduje hrbte- nico, se mora začeti že na kraju nezgode. Nadvse pomembna je takojšnja strokovno izvedena imobilizacija poškodovane hrbte- nice še pred prevozom v bolnišnico. Tu ocenijo obseg okvare hrbtenice in morebi- tnih drugih poškodb. Morda bo potreben kirurški poseg za stabilizacijo premaknjenih hrbteničnih vretenc.V prvih tednih po poš- kodbi hrbtenjače se medicinsko osebje bori za življenje prizadetega človeka in poskrbi, da bo preživel. Zdravijo mu telo, prepre- čujejo motnje krvnega obtoka, omogočajo delovanje odvajalnih in dihalnih funkcij. Ko se poškodba in moteno delovanje organiz- ma ustali in je gibanje že možno, ne da bi tvegali nadaljnje poslabšanje, je človek tako rekoč "zdrav"; telesna prizadetost pa bo ostala.V rehabilitacijskem centru se za- čne zdaj trening (urjenje) preostalih spo- sobnosti do največjih možnosti. Prizadeti se mora naučiti tehnike gibanja in čim več tistih temeljnih dejavnosti vsakdanjega življenja, ki mu bodo omogočile čim manjšo odvisnost od drugih. Uči se obračati se v postelji, uporabljati invalidski voziček ter se presedati vanj in iz njega, morda tudi sedati v avto in voziti ustrezno prilagojen avtomobil, ljudje s poškodbo na ledvenem in križnem področju pa tudi hoditi s pomo- čjo bergel ali opornic. Učenje ročnih spre- tnosti za opravljanje dejavnosti, kot so oblačenje, osebna nega,hranjenje, gospo- dinjska opravila, je še posebno pomembno pri tetraplegiji zaradi prizadetosti rok, za- pestij in prstov. Pri tem morda uporabljajo ustrezne pripomočke: manšete, opornice, prilagojene držaje itd. Pri vsem tem mu pomagajo raznovrstni strokovnjaki: fiziater - specialist za fizikalno medicino in rehabi- litacijo, fizioterapevti, delovni terapevti, psiholog, socialni delavec in drugi. Kadar team, skupaj s prizadetim, oceni,da je do- segel največjo možno stopnjo usposoblje- nosti in spretnost, se lahko prizadeti vrne v vnaprej pripravljeno domače okolje (če ga ima).
Svojci prizadetega človeka naj bi pri reha- bilitaciji aktivno sodelovali, zato jih stro- kovni delavci večkrat povabijo na teamski sestanek, kjer dobijo in dajejo ustrezne podatke. Kadar je prizadetost zelo huda, kot pri tetraplegiji, se morajo svojci skupaj s prizadetim naučiti, kakšno pomoč potre- buje, da bo lahko živel. Prehod iz rehabili- tacijske ustanove v zunanje življenje je za prizadetega kritično obdobje in ga je treba zato skrbno pripraviti. Na žalost je malo napisanega o tem,kakšne težave ima dru- žina prizadetega in kako jih lahko lajšamo in odpravimo.
Rehabilitacija naj bi človeka z okvaro hrb- tenjače usposobila za vse dejavnosti, ki so naravni del življenja odraslega človeka, torej tudi za življenje in uveljavljanje v javnosti, vendar tako zastavljenih ciljev danes še ne dosega. Rehabilitacijski prog- rami se še preveč omejujejo na zgolj tele- sno obnovo. Gre za pomanjkljive povezave med tem, kar se človek nauči v rehabilita- cijskem programu,in tem,kar odrasel človek dejansko potrebuje za osebno življenje in življenje v družbi (Zdravko Neuman:Ljudje z zlomljeno hrbtenico).
Prav je torej, da si zastavimo vprašanje: kako živeti naprej v svetu, ki je uravnan po meri neprizadetih? Kako se srečevati z ljudmi, ki mislijo,da je človek,ki je prizadet s paraplegijo, drugačen kakor prej ali celo "manj" človek?
Prizadeti sami pripovedujejo, kako se mo- rajo, ko se učijo drugače živeti in morda tudi novega poklica, spoprijeti s tistimi, ki jih imajo za nesposobne za skoraj vsako delo. Stara prijateljstva se morda omajajo, mnoga pretrgajo, treba je poiskati nova. Ljudje,ki jim je človek na vozičku neznanka se izogibajo stikov z njim. Zato se morajo prizadeti sami naučiti, da drugim olajšajo razumevanje svojega stanja. Sami jim mo- rajo pomagati iz zadrege in jih pridobiti s svojo osebnostjo, da ne bodo videli pred- vsem vozička. Prizadetost naj bi se vrasla v življenje, ki se nadaljuje in v katerem so še vedno mnoga teženja,ki so delovala, še preden je nastala okvara.Številni si uspeš- no preuredijo življenje,se poročijo,zaposlijo, se oprimejo raznih družbenih dejavnosti in si smiselno napolnijo prosti čas.
Pri tem je treba omeniti vlogo Zveze para- plegikov Slovenije: poleg uspešnega sode- lovanja z UZRI (Univerzitetni zavod za re- habilitacijo invalidov, Ljubljana) v skrbi za boljše zdravje svojih članov zajema njen program vse vrste rekreativnega ohranjanja zdravja in telesne vzdržljivosti, intenzivno športno dejavnost glede na posamezniko- vo fizično in zdravstveno sposobnost, re- ševanje problemov socialne in ekonomske narave, pridobivanje dela na domu, se- znanjanje družbe s specifičnimi problemi in potrebami hrbtenično prizadetih, poskus neposredno vplivati na odnos družbe do odstranjevanja arhitekturnih ovir (stopnice pločniki) itd. S tem pa vprašanja o prila- gajanju in položaju hrbtenično prizadetih v družbi (kakor telesno prizadetih sploh) še zdaleč ni izčrpano.

Pripravila Darinka Slanovec

V zadnjih desetletjih je mogoče opaziti na vseh področjih življenja rastočo zahtevo po specializaciji, na drugi strani pa nasta- jajo tesnobna vprašanja o tem, kam vse to vodi. Vzrok za eno ali drugo je najprej v tem,da je človekovo znanje postalo nepre- gledno, tako da danes ni več človeka, ki bi mogel obvladati vsa znanstvena področja. Tudi znanost, ki za tem stoji, je začutila potrebo po enotnosti ali vsaj po nekem načelu,ki bi ji v pragozdu znanja omogočal opaziti posamezna drevesa, ne nazadnje človeka, ki ga je tako ali drugače pohodil mit razvoja in napredka.
Take enotnosti v različnosti, kot jo pred- stavlja človeško telo ali kot naj bi jo pred- stavljalo človekovo življenje,ni mogoče niti pričakovati. Razveseljivo je to,da se je po- treba po enotnem načelu pojavila znotraj medicine,ki se je začela zavedati,kako po- trebno je gledati na celega človeka.Vendar tudi ni mogoče spregledati težav, ki jih predstavlja odpoved spoznanju -čeprav je morda "splošno" in "objektivno" -,ki si ga je tudi medicina pridobila po starem načelu "divide et impera", "deli in (ob) vladaj". S pričujočim razmišljanjem se še enkrat do- tikamo bolezni in zdravja, ki sta bili in sta deloma še žrtev rastoče pomembnosti te- hnike in obvladovanja. Razpravljanje o tem utemeljuje dejstvo, da je vsako teoretično spoznanje praktično izvedljivo le tedaj, če to "praktično" področje čimbolj omejimo in osamimo.Takšna praksa je največja ovira k zaželenemu poenotenju znanja in ravnanja
Dokler se človeški duh ne bo naučil bližati se resnici drugače kot zgolj prek razums- kega spoznanja,tudi ni mogoče pričakovati da se bo človek (ali znanost,ki jo zastopa) mogel odpovedati spoznanju, ki mu danes omogoča pregled in obvladovanje nenava- dnih življenjskih situacij,kot je npr.bolezen Čutimo potrebo, da na novo pregledamo določene modele mišljenja, t.i. svetovno- nazorsko vprašanje, resnico kot odsotnost vseh nasprotij in čistost osebnih ciljev.Vse to ima svoj vpliv na oblikovanje resnice. Vsako od teh področij pa zasije v drugačni luči, brž ko se zavemo,da resnico spoznati ni dovolj; resnico je treba uresničiti.
Ne da bi se predhodno vpraševali o (ne) vrednoti bolezni in zdravja, gre na igrišču človekovega življenja za vrednotenja, ki so plod spoznane in neuresničene resnič- nosti. Težnja po enotnosti si nekako dovoli vrednotiti vrednotenje.Ko se resnica pred- stavi kot resnica, ki jo je treba uresničiti, kot resnica,ki jo moramo izbrati,se marsi- kateri ideal življenja poruši. Če nas je ideal obvladoval do sedaj, je odslej treba obvla- dati ideal. To je trenutek, ko človek stopi po nasvet k etiki ali h konkretni normi,kajti resnica odslej ni več nekaj nespoznatnega ali skritega,temveč nekaj,kar je neposredno pred nami,nekaj,kar moramo uresničiti sami Če smo prej spoznali, zdaj to spoznanje vrednotimo. Odslej smo bolj pozorni na to, da se je tudi v bolezni nekaj uresničilo, ali drugače,da je bolezen sama neko vredno- tenje.
Brez dvoma je najbolj presenetljivo tisto človekovo vrednotenje, v katerem ne išče toliko tega, da bi živel (oz. kako bi živel), kot to, kako bi preživel. Upira se mu, da bi povezal spoznanje in ravnanje, ki bi naj- bolj ustrezalo spoznani resnici. Spoznanje zaide v spor s samim seboj, saj ima samo sebe kot posest in ne kot nekaj,kar sprej- memo (oz. moramo sprejeti). Stojimo pred nenavadnim paradoksom: svojim čutom (čutenju) ne pripisujemo resnicoljubnosti, "naša" resnica pa nas ne premakne.
Vprašanja, ki so povezana s smislom oz. smiselnim pomenom določenih pojmov, so povezana tudi z doživljanjem smisla življe- nja. Predolgo je trajal zanos znanstvenega vzpona pri obvladovanju narave in njenega nezaupanja do muhaste narave, da bi se človek temu kar tako odpovedal. Toda ali ne spregledamo pri tem vprašanj, kot so: Kaj je bolezen? Kaj je v bolezni ozdravljivo? Zakaj naj bi to ali ono ozdravili? Za mnogo bolezni vemo le hipotetično,kako nastane- jo, ravnamo pa, kot da bi to vedeli; pojem "bolezni" postane odvisen od našega mne- nja. In če kakšna bolezen ni posledica, temveč vzrok?
Povezanosti bolezni (in seveda zdravja) s celotnim človekovim življenjem ne gre pre- tiravati; toda ko se odpravljamo k naravi, te povezanosti ne bi smeli spregledati. To je tista narava, ki jo imamo tako pogosto za problem, in zaradi katerega se tako te- žko odpovedujemo svojim iluzijam. Če bi v naše spoznanje znali vključiti "muhavost" narave (človekovo vsakdanjost, njegovo nezadovoljstvo,njegov materializem in nje- gove odvisnosti itd), potem bi znali razši- riti področje človekove nravnosti in torej odgovornosti.
Zaradi nekaj besed ni mogoče pričakovati veliko. Zgovoren je primer, ko kdo vzame uspavalno tableto,da bi laže zaspal.Mogo- če je sklepati,da to dejanje odpira vpraša- nja do korenin: Kako živeti? So še kakšna druga vrata,ki jih ne bo treba tako odpreti Seveda je "fabricirano" zdravje poceni in manj naporno,dokler je mogoče. Toda tak- šno distanciranje od bolezni -njene resnič- nosti -vodi do nekega drugega in zelo ne- varnega distanciranja od resničnosti zdrav- ja, kot da bi bilo zdravje nekaj,kar bi lahko uporabili v poljubne namene. Ker bolezen tega "kar koli hočeš" ne omogoča, postane nevrednota na zelo nizki ravni doživljanja. Dospeli smo do uvodnega vprašanja: Kam vse to pelje? Kam gre človek kot človek? Medtem ko smo za zdravje premalo odgo- vorni, in če menimo, da za bolezen skoraj nismo odgovorni, smo pripravljeni poklicati na odgovornost medicino, češ naj to stori ona. Seveda bi se nam zdelo smešno in nemogoče, če bi rekli, naj se medicina oz. medicinska ustanova, ki je bolnika ozdravi- la, odslej zanima za to, kaj bo ozdravljeni počel s svojim zdravjem. Morda gre pri vprašanju poenotenja ravno za to. Toda kaj, ko si tega vprašanja ne upamo resno zastaviti niti sami sebi.
Nedorečenost tega vprašanja načenja ne- popolnost slehernega stališča do resnično- sti. Življenje je kot stališče "premakljivo", je tveganje. Tukaj nam priskoči na pomoč nenavadno šibka nravna norma, na katero se zanesem prav zaradi njene šibkosti.Do- volj je šibka,da človeka ne more opravičiti, in dovolj močna, da pokaže na njegovo nenadomestljivost.

Tone Mlinar

POMAGAJMO JI K SREČNEMU ROJSTVU

Tako je naslov članka,ki ga je napisal Brane Kogovšek v zadnji številki Zdravstvenega obzornika, strokovnega glasila medicinskih sester Slovenije. Naslov je obenem geslo letošnjega mednarodnega dneva medicin- skih sester.
Avtor najprej analizira stanje v deželah v razvoju,kjer umre veliko nosečnic in novo- rojencev. V naši republiki je za nosečnice dobro poskrbljeno v smislu zdravstvenega varstva. Kljub temu pa je ugotovljena 33 % depresivnost mater po porodu. Torej je optimalna zdravstvena zaščita premalo za srečno rojstvo. Zanimiva je analiza, kaj je vzrok za poporodne depresije. Najpogos- tejši je neurejen partnerski odnos. V hudi duhovni in duševni stiski so nezakonske matere, ker zanje ni "stebra", na katerem bi našle duhovno in čustveno oporo.
Vsem je prav dobro znano,da Slovenci po- stajamo narod starcev.Družina in staršev- stvo sta pri nas danes vprašljivi vrednoti. Avtor končuje: "Vsak posameznik pa lahko po svoje prispeva k srečnemu rojstvu tako da nosečnice v svojem okolju sprejema s simpatijo, saj pri njihovem doživljanju ob odločitvi za rojstvo tudi odnos širše okoli- ce do njih ni nepomemben". Te misli pa so izziv, ne le zdravstvenim delavcem, tem- več tudi vsem kristjanom!
Članek nagovarja vse zdravstvene delav- ce, še posebej pa zdravstvene delavce - kristjane,ki so še posebno poklicani, da po zgledu svojega Učitelja z veliko odgovor- nostjo prinašamo v svet, kjer živimo (tudi med svoje sodelavce), njegov pogled na dar življenja, na rojstvo, na očetovstvo in materinstvo.Velikokrat zdravstveni delavci pričujemo v Cerkvi in navdušujemo kristja- ne za evangeljski pogled na dar življenja. Zelo malo ali skoraj nič pa do sedaj nismo naredili na svojem strokovnem področju. Ali smo pripravljeni stopiti v dialog s kolegi, da bi v slovenskem prostoru morda nekoli- ko poenotili strokovno doktrino.
V Svetem pismu se življenje razodeva kot najvišja dobrina, stanje in posest. Človeku pomeni v osnovi kot dar, kot vrednoto "od Boga", "pred Bogom",in "k Bogu".V SZ "ima" Jahve življenje in vse prikliče v življenje (Ps 102, 28), človeškemu življenju je postavil mero in mejo (Ps 39, 6). V NZ je osrednja vsebina oznanjevanja v evangeliju: Bog je polnost življenja. Zato ima človek "življenje" kajti Sin je bil poslan zaradi njega (Jn 10, 10).Bog je gospodar življenja in smrti. Nje- gova moč, ki se je razodela v Kristusovem bivanju na zemlji, tudi v telesni smrti ne pozna meje. To prepričanje vere se kaže v zagotovitvi obujenja od mrtvih na sodni dan (Jn 6, 40.44.54.).
V mednarodnem kodeksu zdravniške etike (Anglija,oktober 1949) beremo,da so zdrav- niki in s tem vsi zdravstveni delavci vedno dolžni ohranjevati človeško življenje. Zato smo zdravstveni delavci še posebej poklicani, da v svojo delovno sredino vne- semo miselnost o spoštovanju človekovega življenja, da znamo tudi prisluhniti človeku (ženi - nosečnici), kadar je v duhovni in duševni stiski. V tem je torej preventiva krščanskega pogleda na življenje kot dar. Spodbujajmo pa tudi vso preventivno de- javnost v smislu edukacije ljudi, ki so nam zaupani oziroma nam zaupajo. Zanje smo strokovno odgovorni, odgovorni smo pa tudi kot kristjani.
Gotovo vsi čutimo, da bi v svojem poklicu kot kristjani morali narediti nekaj več. Pred nas se postavljajo strokovnost, človeška etika in evangeljska poklicanost. Razmiš- ljajmo torej v teh treh smereh; kajti to je potrebno storiti in onega ne opustiti!

Jože Štupnikar

SESTRA MARTA
VI.

Gospod Grm je bil še šibak, a po vsej sili je hotel biti pokonci, ko pride vnuk. Oblekel si je jutranjko iz rjavega žameta, a ni se mo- gel ubraniti Martine zahteve, da si je nadel pod njo pleteno jopico.
Sedel je pri mizi in pravkar začel pisati razpravo z naslovom: Nekateri novi vidiki v odkrivanju človeške podzavesti.
Marta mu je obljubila,da mu bo skuhala čaja in odšla je v čajno kuhinjo. Tam je dobila Tevželnovo mater in ta jo je s pretvezo,če ima zanjo dve ali tri minute časa zvabila, da je potem več kot pole ure poslušala, kaj se ji je sanjalo prejšnjo noč. Sanjalo se ji je o belem konju,ki je prišel v dom,odko- pitljal je prav po stopnicah do njene sobe in jo mahnil k njeni postelji. Zelo se je na- mučila,da ga je spravila ven,saj se je bala, kaj ji poreče ravnateljica,če bi videla konja v domu. Konj pa je kar hrzal, se priklanjal in mahal z repom in grivo. To se ve, kaj pomeni konj, in še celo bel, bolj zapleteno pa je, kaj je to, da je prišel do nje in si z grivo zakrival oči. Ko se je Marta konec koncev izvila iz njenih razglabljanj, je pohi- tela h gospodu Grmu z ročko čaja. Odprla je vrata in presenečena videla, da je obis- kovalec že prišel.Kako drugačnega si ga je predstavljala! Morda je mislila, da bo velik, ker je bil gospod Grm tako visoke postave, ali pa je mislila, da morajo biti violinisti ve- liki in sloki. Mladenič pa,ki je sedel na stolu ob postelji, je bil prej majhne kot visoke postave.Marta je v delčku sekunde opazila vse: ravno črto las na tilniku, ki je segala do ovratnika bele srajce, roke z gibčnimi, močnimi prsti, oglato brado z jamico v njej in oči v barvi žganega sladkorja, ki so jo pozdravile tako, da ji je bil pri priči všeč.
Njegov pogled je bil prav tako presenečen kot njen. Svoje začudenje je tudi glasno razodel,takoj ko ju je gospod Grm seznanil.
"Vi ste Marta? Prav zares?"
"Da,da," je pohitel gospod Grm. "To je de- kle, o kateri sem ti pravil."
"Nisi mi povedal, da je še tako mlada," je še vedno osuplo rekel Primož. Proti Marti pa je pojasnil: "Ves čas mi je pisaril pisma - sestra Marta pravi to, sestra Marta pravi ono, in ko sva se nazadnje pogovarjala po telefonu, mi je pripovedoval o vas kot iz- kušeni medicinski sestri, tako rekoč že tik pred upokojitvijo, ki ima že vse v malem prstu. Kakorkoli že,zahvaliti se vam moram ker ste mu rešili življenje."
"Tako je rekel?"se je Marta svetlo ozrla vanj
"Vi ste moja rešiteljica, Marta," je potrdil gospod Grm. "Prav po robu smrti sem hodil z enim očesom sem gledal v življenje, z drugim v smrt. Sestra Marta pa me je ves čas držala za roko, tako da ji nisem mogel pobegniti."
"Močni ste,zasluga vašega organizma je,da ste se tako hitro pozdravili," se je branila Marta in jima postregla s čajem, "sploh pa ne morete vedeti, saj ste bili v nezavesti!"
"Bil," je priznal gospod Grm."A vendar vem. Kdaj pa kdaj sem vas kot skozi kopreno zagledal. Ure so bile in čudil sem se sam pri sebi, kako da ste še vedno pri meni. Bil je večer, bila je noč in bilo je jutro, vaš obraz pa se je ves čas sklanjal nad mano. Občutil sem okus zdravil v ustih, limono, nekak grenak čaj,prste na mojem zapestju obkladke na svojem vročem čelu. Zjutraj še sam nisem prav vedel,ali se mi ni vse le sanjalo."
"Nenavadna sestra ste, Marta," je rekel Primož.
"Taka kot vse," je rekla Marta, "vendar je- mljem svoj poklic zares. Samo to je."
"Ko bom prihodnjič obiskal deda, upam, da bom spet naletel na vas."
"Tudi jaz," si je mislila Marta. Rekla pa ni nič, le nasmehnila se mu je in zaprla vrata za sabo, da sta ded in vnuk ostala sama.
Marta je pripravljala zdravila. V sobi osem je nestrpno zvonilo. Pogledala je na uro in videla,da samo še dvajset minut manjka do poldneva.Nekateri oskrbovanci so dobivali zdravila pred jedjo,zato je morala pohiteti.
"Marta, nekdo te čaka na hodniku in želi govoriti s teboj," je prišla povedat sestra Tončka.
"Če je to Tevželnova mati, ji reci, da zdaj sploh ne utegnem,kar je naposled tudi res"
"Ni Tevželnova mati" se je smehljala sestra Tončka.
"Naj bo kdorkoli že, reci,da sploh ne uteg- nem," je odgovarjala Marta nestrpno,"ti pa poglej, kaj je v sobi osem; zvonec kliče!"
"Ampak, Marta!" je rekla Tončka,vendar je vseeno odšla po hodniku proti sobi osem.
Marta je zaklenila omarico z zdravili, vzela pladenj s pripravljenimi medikamenti in šla, da bi to znosila po sobah.
Zunaj pred vrati pa je čakal Primož, vnuk gospoda Grma.
"Vi ste..." je rekla in nenadoma brez vzro- ka zardela.
"Zvedel sem, kako je bilo tisto noč. Sploh niste bili dežurni! Kar tri izmene skupaj ste nepretrgoma delali, bedeli ste vso noč ob mojem dedu..."
"Kaj pa je to takega?" se je ovedela Marta in stopila mimo njega, "pa tudi zdajle zares nimam časa."
"Počakal bom," je rekel Primož.
Ko se je Marta pol ure kasneje vrnila, je še vedno potrpežljivo čakal.
"Zares bi se vam rad zahvalil.Iskreno in od srca sem vam hvaležen za vso skrb, ki jo posvečate mojemu dedu. Zato bi rad, da sprejmete kot majhno pozornost od mene tole malenkost." Dal ji je v bel papir ovito bonboniero in šopek poznojesenskih aster.
"Rože rada sprejmem," se je zveselila Marta "drugega pa nočem vzeti. To je moj poklic in opravljam ga z veseljem."
"Vseeno," je vztrajal Primož. "Morate vzeti vam je namenjeno.Zdaj pa pojdem še malo k dedu."
Čokoladne bonbone je razdelila po vseh sobah,astre pa je dala v vodo.Naslednjega dne je spet prišel in ji prinesel šopek hri- bovske rese.
"Ali imate v nedeljo kaj časa, Marta?"
Marta je za hip odrevenela, potem pa je rekla: "Dežurna bom." "Pa v soboto? Rad bi da bi šli z mano v ..."
"Poslušajte,"je rekla Marta in mu nevljudno segla v besedo. "Vsako soboto, ko oskrbo- vanci kaj prirejajo,sem tu. Ne hodim v kino ne v lokale in ne v disko."
"Saj tudi nisem mislil na kaj tekega ..." je rekel Primož in jo presenečeno pogledal. "Mislil sem le, da bi šla na sprehod ... Če pa imate danes kaj časa ... Drevi grem na koncert, pa vas prosim ..."
"Ne spoznam se na glasbo," je rekla Marta in zardevala."Nič ne poznam Mozarta,Bacha ali Beethovna, nič ne vem o njih."
"Veste že, sicer jih ne bi naštevali. Le pre- malo jih poznate, da bi jih lahko razumeli. Pa tudi nobenega od teh skladateljev ne bodo izvajali nocoj. Koncert za dve man- dolini Antonija Vivaldija grem poslušat. Ali greste z menoj, Marta?"
"No," je rekla. "Z veseljem, toda opozorila sem vas, da se ne razumem na to."
Težko pa ji je bilo, da je šla nepoučena na koncert. Zato je prosila gospo Ambroževo in gospoda Grma,da ji razložita nekaj stvari
"Vživljanje v glasbo je preprosto, če se ji človek le prepusti," je menil gospod Grm. "Snov je človeka prevarila. Naredila ga je trdega, lakomnega, večno nezadovoljnega Tak človek v svojem nerazumevanju še za- smehuje sveto človeško bogastvo, umet- nost. Nekaj pa jih je,ki jo vzljubijo iz vsega srca.Neveden človek pa hodi dan za dnem mimo njenih vrat in nikoli mu ne pride na misel, da bi jih mogel odpreti."
Gospa Ambroževa,ki se je mnogo ukvarjala z glasbo,je priznavalno pokimala in dodala: "Nihče naj ne reče:,Ni mi dano,da se vživ- ljam v skrivnost glasbe.To je le za izbrance' Res je,da ni vsak človek enako obdarjen in ne more vsak postati virtuoz. Vsak pa se lahko glasbi približa in se z njo oplemeniti. Krivda, da je človek ne razume, je v njem samem."
Gospod Grm se je smehljal: "Da, udobno je ostati v leni prijetnosti, vendar s tem ne- spametno izgubi eno največjih lepot življe- nja. Obsodil se je, ker ne ve, da sta ušesi čudežni kamrici, ki odpreta vrata čudovi- temu svetu glasbe."
Marta in Primož sta se vračala s koncerta. Počasi sta šla po ulici in zavila v drevored. Zrak je bil napojen z vonjem po mokri zemlji in odpadlem listju. Martina notranjost je bila še vsa pod vplivom lepote, kakršne ni do tedaj še nikoli doživela.
"Kako, da si se zaposlila v domu starostni- kov?" je vprašal Primož in nezavedno pre- šel na zaupni ti.
Marta se je zdramila iz zamaknjenosti. "Da bom medicinska sestra,sem vedela že dol- go.Vendar sem zmeraj videvala sebe nekje v operacijski dvorani. Inštrumentarka ali anestezistka bi bila rada. Odločati in sode- lovati pri nečem pomembnem - biti ali ne biti. Za nadaljnji študij pa nisem imela mo- žnosti.Pa tudi na vsakoletni praksi v bolni- šnici sem spoznala,da je enako pomembno tudi delo drugih;tistih,ki delajo neposredno z bolniki, pa mogoče še bolj."
"Da.Dragocen je njegov najnižji sedež,dra- goceno je najmanjše njegovih življenj," je dejal Primož in pojasnil Marti, ki ga je osu- plo pogledala, "citiram indijskega pesnika Tagoreja."
Šla sta dalje po mokrem listju, ki je risalo arabeske v pesek in njegova roka je pois- kala njeno.
"Pa si zares srečna, Marta?"
"Srečna sem, ker imam priložnost spozna- vati večer življenja različnih ljudi. Nekateri so že zelo krhki, nekaterim se obraz bliža zemlji. Premalo se zavedamo,da je bolezen starih ljudi osamelost. Treba je oživljati njihovo življenje, ki je vredno že zato, ker je premagalo čas. Gledam stare ljudi in vi- dim,da je v njihovih gibih tudi gib mladosti, ki ga znajo še vedno narediti. Vse se oh- ranja v človeku, samo drugačno postane."
"Poslušam te in strmim. Od kod tebi taki življenjski nazori, od kod taka zrelost? Ne čudim se dedu, da te tako občuduje. Saj imaš šele dvajset let, Marta!"
"Enaindvajset," ga je popravila."A zdaj do- volj o meni. Še ti kaj povej o sebi ..."
"Prepričan sem skoraj, da ti je ded povedal o meni več kot preveč. Menda vse, kdaj sem dobil prvi zob in kdaj sem prebolel ošpice in kako sem bil trmast in da imam strašno rad pečen krompir in skuto s sme- tano ..."
Marta se je zasmejala: "To pač res. Tudi vem,kako si cepetal,ker ti je oče za kazen ker si prinesel slab red iz šole,zaklenil violino v omarico in tri dni nisi mogel igrati..."
"No, vidiš...," se je smejal Primož.
"In kakšne načrte imaš zdaj?"
Primož se je zresnil:"Zdaj imam velike načrte Marta. Če me ne bi podpiral moj dunajski profesor, bi se sploh ne lotil tega. Zaprosil sem za sprejem v Filharmonijo v Münchnu. Če mi bo to uspelo, potem... Avdicijo smo že imeli, a šele prihodnji mesec bom vedel, pri čem sem. Sicer pa se bom zaposlil na kakšni tukajšnji glasbeni šoli."
Ustavila sta se pred Martinim domom, še sama ni vedela, kdaj sta dospela. Primož se je poslovil, v Marti pa je vse pelo. Tisti večer sta z mamo govorili pozno v noč.
Vsi zaposleni so bili na zboru delavcev,kjer so obravnavali zaključni račun. Navzoči so bili tudi oskrbovanci,člani domskega sveta. Dolgo so se ukvarjali z gospodarskimi te- žavami, z naraščanjem stroškov, vse več- jimi cenami oskrbnega dne. Najbolj vroča tema pa so bili osebni dohodki.Vsi po vrsti, od višjih in srednjih medicinskih sester do negovalk, strežnic, čistilk in kuharic, so se pritoževali in se razburjali, češ da so plače prava miloščina. Marta je sedela nekje na sredini in jih skoraj ni poslušala.Ves čas ta denar! Seveda je nujno potreben,a vendar - ali se mora vse vrteti okrog njega?
Šli bi že domov, vendar je čakala še na poročilo delovne terapevtke, ki je z gospo Ambroževo pripravila predloge za nove skupinske dejavnosti:krožek ročnih del,igre za kratek čas in družabnost,dramski in de- batni krožek, praznovanje rojstnih dnevov in čajank,ogledi razstav v mestu, krajši iz- leti v naravo s slabše pokretnimi osebami...
Pri vratih je zagledala gospoda Grma. Nes- trpno ji je mahal, naj pride k njemu. Vstala je in se med sedeži komaj zrinila ven.
"Primož je tu. Odhaja," je rekel zasoplo gospod Grm.
"Sprejet sem v orkester Filharmonije v Mün- chnu," je povedal Primož.
"Saj to je krasno!" je plosknila Marta.
"Krasno!" je ponovil kot odmev Primož, a v očeh se mu je zrcalila žalost. "Leto dni me spet ne bo."
"Ali moraš oditi takoj?" je spreletela senca tudi Martin obraz.
"Dobil sem telegramski poziv. Takoj moram na pot,do jutri moram zasesti svoje mesto v orkestru, sicer ga bodo ponudili drugim, ki stojijo v vrsti in čakajo na to enkratno priložnost."
"Na dopust boš menda ja prišel? In boš pi- sal?" je vprašala Marta. Ni je motilo, da je stal zraven gospod Grm.
"Bom, Marta." je obljubil Primož.
Pospremila sta ga do vznožja stopnic. Gle- dala sta za njim in srci sta jima trepetali.
"Saj bo prišel nazaj," je rekel gospod Grm bolj sebi kot njej.
"Zagotovo," je rekla Marta in čutila, da so ji po licu zdrknile solze.
"Že čez kakšen mesec bo prišel, boste vi- deli," jo je tolažil gospod Grm.
"Takoj, ko bo le mogel," mu je pritrjevala Marta.Tedaj pa so se vrata jedilnice hrupno odprla in ven so se usuli ljudje. Sestanka je bilo konec.
Gospa Ambroževa je že klicala Marto:
"Marta! Kje vendar hodiš? Osvojili so moje predloge, pridi z mano,mi boš pomagala..."
"Marta ... ti ne veš kakšne grozne sanje sem imela prejšnjo noč ..." je prižlobudrala zraven Tevželnova mati.
"Marta!" je klicala sestra Tončka, "pridi, tu ne znamo prebrati recepta!"
"Marta!" je rekla ravnateljica, "manjka nam delovne sile. Ali bi hotela vsaj dvakrat na teden delati nadure?"
"Marta!" Naredil sem ti lesen nožiček za od piranje pisem. Menda ga boš zdaj kar pre- cej potrebovala," se je pošalil boter Janez in ji hudomušno pomežiknil.
"Marta! Ali sem ti že pravil,kako sem v prvi svetovni vojni..." je spraševal Graškov oče
"Martaaa!" je klicala sestra Tončka. "Hitro... hitro... gospodični Anici je slabo!"
"Pojdite!" je rekel gospod Grm. "Pojdite, Marta. Potrebujejo vas."
Marta je pogledala v nihajna vrata, skozi katere je odšel Primož in skozi katere bo spet prišel, to je dobro čutila, in stekla po stopnicah navzgor.

(konec)

KLIC PO LJUBEZNI

Na kratko smo predstavili Jeana Vaniera že v 3. številki Prijate- lja, ko smo objavili povabilo na duhovne vaje, ki jih je on vodil. Potem je govoril na srečanju verne mladine v Stični v soboto, 17. septembra. Čeprav utrujen (Jean Vanier, Trosly, B.P.35,61350 Cuisse la Motte),je zvečer pred odhodom v Francijo rad ustregel naši želji,da svoje bo- gate izkušnje posreduje tudi našim bralcem
Jean, najprej nekaj besed o vaši živ- ljenjski poti. Že zelo zgodaj sem stopil v vojaško mornarico in po nekaj letih sem začutil Jezusov klic, naj jo zapustim. Odšel sem v Francijo. Živel sem v krščanski sku- pnosti in študiral. Študij filozofije sem na- daljeval v Kanadi. V letu 1963 sem obiskal duhovnika, ki sem ga zelo dobro poznal in je bil odgovoren v domu za osebe z duše- vno prizadetostjo.Srečanje s temi osebami me je zelo pretreslo, vsepovsod sem od- krival klic po ljubezni. Globoko v njih sem začutil klic: "Hočeš postati moj prijatelj, ali me imaš rad, ima moje življenje vrednost?" In tudi: "Zakaj so me tukaj odložili, zakaj nisem kot moji bratje in sestre?" Vse to se me je globoko dotaknilo.
Začel sem obiskovati psihiatrične bolnišni- ce, domove, centre in odkril velik svet tr- pljenja, ki si ga prej niti predstavljal nisem. S podporo in opogumljanjem duhovnikov in v trdnem prepričanju,da to Jezus želi, sem sprejel dva moža,Rafaela in Filipa,v majhno hišo, ki sem jo kupil v neki vasi v Franciji in pričeli smo živeti skupaj.
Kako so se vam pridružili še drugi in kaj je pomembno za pomočnike, ki jih sprejemate? Ko sem začel živeti v skup- nosti z Rafaelom in Filipom,so se nam kmalu pridružili še drugi. Naša skupnost je rastla. Lahko smo sprejeli še druge ljudi s priza- detostjo, kupili nove hiše in danes je po svetu okrog devetdeset takih skupnosti.
Kaj je pomembno za pomočnike,ki prihajajo k nam? Najprej, da je zelo jasna njihova motivacija;da pridejo zaradi življenja v sku- pnosti in resnične želje po službi osebam s prizadetostjo.Vsakemu mora biti zelo jasno da prihaja za to, da bo živel z osebami z duševno prizadetostjo in jim bo služil. To je prva stvar.
Pomembno je tudi, da so to možje in žene, ki imajo občutek odgovornosti. In tretja stvar,da to niso preresni ljudje,temveč se znajo smejati,znajo praznovati. Za skupno življenje je zelo pomembno, da si znamo vzeti čas, da znamo poslušati, da znamo deliti.
Vidimo, da nekateri pomočniki, tudi zelo mladi, opravljajo čudovito delo morda eno, dve leti. Toda v zadnjem času vedno bolj potrebujemo ljudi,ki so dosegli že neko ve- čjo zrelost. Nekateri prizadeti ljudje žive z nami že deset,petnajst,dvajset let in imajo že določeno zrelost, duhovno in človeško. Za njih je večkrat težko živeti s premladimi pomočniki,ki še niso dovolj določili svojega življenja.
(Torej danes vidimo, da za življenje z ose- bami s prizadetostjo najbolj potrebujemo pomočnike,ki so že dosegli določeno zrelost)
Imate s pomočniki tudi težave?
Ne vem, da bi imeli z njimi velike probleme. Toda očitno je, da jih moramo veliko pod- pirati, spremljati.
Pomočniki pridejo k nam iz povsem druga- čnega okolja, iz šol, iz univerz, zapustijo prijatelje, družino, delo, zapustijo svobodo -zaradi življenja v skupnosti,ki je zelo zah- tevno.Zares je to življenje težko in zahte- vno, zato potrebujejo spremljevalca. Ko se dotaknejo lastnih slabosti,ko odkrijejo svo- jo jezo,žalost in toliko stvari,ki se dogajajo v njih, jih vse to vodi v stisko, zmedenost in potreben jim je dober spremljevalec.
V naših skupnostih L'Arche (Barka) je pot- rebno dvojno spremstvo.Spremstvo duho- vnika, ki pomaga pomočnikom,da odkrijejo, da jih je Jezus poklical na to pot. Velika razlika je med tem,ko odkrije, da je izbran. To je pogosto vloga duhovnika spremlje- valca,ali,kot pravimo,duhovnega voditelja.
Imamo pa tudi spremljevalce v skupnosti. Kadar pride nov pomočnik, se spremljeva- lec z njim pogovarja o veselju in težavah, ki jih najde v skupinskem življenju. Če je pomočnik dobro spremljan, se na splošno dobro vključi.
Seveda pa je jasno, da ne sprejmemo ko- garkoli,ki prosi,da bi prišel. Preveriti mora- mo, če je njegov motiv za prihod resnična želja za službo osebam s prizadetostjo.
Tako je v vaših skupnostih L'Arche - Barka. Bi nam lahko kaj spregovoril še o gibanju Vera in luč? L'Arche so skup- nosti,kjer ves čas živimo skupaj v majhnih hišah, v vaseh ali mestnih četrtih, s pribli- žno enakim številom pomočnikov in oseb s prizadetostjo. To so življenjske skupnosti.
Vera in luč pa so skupnosti za starše, nji- hove otroke s prizadetostjo in za prijatelje Te skupine štejejo navadno okrog trideset oseb in se srečujejo enkrat, dvakrat na mesec ali za konec tedna, za romanja, včasih za počitnice.Torej ustvarjajo skup- nost prijateljstva, podpore. Skupaj niso ZA osebe s prizadetostjo, temveč z njimi, da ustvarjajo krščansko skupnost,kjer se med sebojno podpirajo. Moja izkušnja je (kaže), da je to čudovita stvar za starše.
Včeraj sem imel to srečo,da sem bil skupaj z veliko starši iz Slovenije,saj je v Sloveniji devet skupnosti Vere in luč. Čudovito je bilo poslušati starše,ki so govorili o svojem veselju, da so lahko v Veri in luči; da se je njihovo življenje spremenilo. Mislim na ma- mo, ki ima več otrok s prizadetostjo in je bila zelo obupana zaradi tega. Ko pa je spoznala prijatelje v Veri in luči, je odkrila novo veselje in drug pogled na svoje otro- ke. Po svetu imamo okrog 750 skupnosti in veliko naših staršev prihaja iz zelo revnega preprostega, majhnega okolja. Čudovito je videti spremembo, ki se dogodi v njihovem srcu zaradi skupnosti Veri in luči. Seveda velja isto za prizadete osebe, ki v Veri in luči najdejo prijatelje ter svoje mesto v Cerkvi. Eden pomembnih namenov Vera in luč je prav v tem,da osebe s prizadetostjo najdejo svoje mesto v Cerkvi. Tudi veliko mladih najde v sodelovanju v teh skupno- stih smisel svojemu življenju.
Tako je Vera in luč prostor za srečanje v medsebojni ljubezni in za medsebojno pod- poro. Vero in luč lahko razumemo resnično šele tedaj, ko spoznamo, kako hudo trpe starši zaradi prizadetega otroka, ker ga ne sprejme okolica ali Cerkev. Za starše, ki so veliko trpeli, je lahko odkritje skupnosti kot osvoboditev in veliko veselje.
V čem je vaše delo s starši? Starši dela- jo sami med seboj. Najpomembnejše se mi zdi, ko mama ali oče odkrije,da imajo drugi starši morda še bolj prizadetega otroka. Takrat začutijo,da niso sami.Seveda čutijo podporo tudi v odgovornih in v drugih iz skupine. Vedo,da so jim blizu jih poslušajo, jim skušajo pomagati. Tudi skupna molitev in praznovanje združujeta starše.
Srečanje sestavljajo trije deli:skupni pogo- vor; čas za molitev, če je možno tudi ma- ša; čas za praznovanje, pesem, ples. To je zelo dobro za starše, da lahko zaplešejo in prepevajo skupaj s svojimi otroki.
Kako skušate vplivati na javno mnenje o odnosu do oseb z duševno prizade- tostjo v družbi in Cerkvi? To je vedno precej težko. Lahko o tem pišemo v časo- pisih, govorimo na televiziji. Če nismo z ljudmi v osebnem odnosu, ne razumejo.
V čem je bistvo pri odklanjanju prizadetih, predvsem oseb z umsko prizadetostjo? Take osebe imamo za nepopolne ljudi, ker pač njihova inteligenca ni razvita. Mislim, da vse,kar lahko naredimo-prek časopisa ali TV - ne more nadomestiti osebnega stika z njimi. Samo tedaj, kadar se kdo sreča s prizadeto osebo,lahko odkrije njeno lepoto odkrije klic k ljubezni in začuti Jezusovo navzočnost. Takrat odkrije, da človeško bitje ni najprej inteligenca ali razum, tem- več srce. To srce ustvarja tako bogate vezi med otrokom in materjo, srce,v kate- rem prebiva Jezus. Človeško srce je božji prostor, prostor milosti. Ko odkrijemo, da lahko živimo v resnični povezanosti z ubo- gimi, se vse spremeni.
Prav je,da na javno mnenje skušamo vpli- vati prek časopisov,toda menim,da največ storijo osebne izkušnje.Zato je pomembno da so skupnosti Vera in luč dobro vključene v župnijsko občestvo, da tudi drugi posto- poma lahko odkrijejo,da je umsko prizadeta oseba popoln človek, ki lahko komunicira v ljubezni, da je to oseba, ki je blizu Jezusu.
Nam lahko odkrijete kakšen dogodek, ki se vas je najbolj dotaknil ob vašem delu? Sta dve vrsti dogodkov,ki se me naj- bolj dotaknejo. Eno so slavja, praznovanja v naših skupnostih. Pred nekaj dnevi smo imeli veliko praznovanje vse naše skupnosti Bilo nas je okrog 350 in podoživljali smo zgodovino naše skupnosti v mimiki, igri, pesmi. V dveh urah in pol smo v veselju in smehu doživljali čudovite trenutke, ki nas zaznamujejo z zelo globoko pripadnostjo skupnosti; z občutkom, da smo vsi eno ljudstvo, kot bratje in sestre in je resnično Bog tisti,ki nas je združil. To je zelo močno doživetje skupnosti.
Druga doživetja,ki me vedno pretresejo,so zelo jasne izkušnje, da ima Bog rad priza- deto osebo, da je Bog navzoč v njej. Ni še dolgo, ko smo v naši skupnosti imeli vikend duhovne prenove. To je bil vikend srečanj, molitve,pesmi, plesa, mimike, iger, skupne evharistije, duhovnih nagovorov. In zadnji dan sem vsakega vprašal, kaj mu je bilo v tem vikendu najbolj všeč. In Didier, ki je precej duševno prizadet,je rekel,da takrat, ko je p. Gilbert - to je duhovnik naše sku- pnosti - govoril, je moje srce gorelo. To je znamenje, da je navzoč Sveti Duh.
Vsak večer, ko v naših skupnostih skupaj molimo, je skoraj vedno trenutek, za kate- rega bi lahko rekel,da je preroški; ko priza- deta oseba reče nekaj, kar nam razodeva božjo navzočnost v njej.Mi doživljamo res- ničnost Jezusovih besed: "Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje,da si to prikril mo- drim in bistrim, razodel pa malim" (Mt 11, 25). Zares, Bog je resnično izbral male.

V čem se vam zdi danes največja ovira za bolj živ stik z Jezusom?
Odkrivam zelo globoko resnico: bolj ko se inteligenca in razum razvijata,bolj tvegamo da se oddaljimo od otroškega srca. To je tveganje.Inteligenco lahko razvijamo z ob- čutkom dominantnosti, moči, ne za službo drugim, temveč za lasten napuh. Takrat inteligenca ni v službi ljubezni,temveč stopi v službo samega sebe,svojega znanja. Po- gosto opazimo,kako razvoj inteligence lah- ko onemogoča razvoj srca. Pravim "lahko", ker je jasno, da je lahko zelo razvita inteli- genca vedno v službi ljubezni in malih.Toda moja izkušnja je: bolj inteligentni - tudi v Cerkvi-niso tisti,ki so najbližji malim. Odkri- vam tudi, da mali,ki niso veliko razvili svo- jega razuma,svoje inteligence,so pa razvili dar ljubezni, modrosti srca in je v njih Bog resnično navzoč. Besede apostola Pavla so resnične: "Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta nespametno, da bi osramotil modre. Tisto,kar je v očeh sveta slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar je močno" (1 Kor 1,27).
Naše ljudstvo je majhno, ubogo, toda ima vero, ima otroško srce, ki veruje, zanj je Jezus živa resničnost.
Kdo je za vas Jezus, kaj vam pomeni?
Kdo je zame Jezus? Vedno bolj je nekdo, ki živi v meni in želi, da bi bilo moje življenje vedno bolj v njem. Bolj ko se počutim sla- botnega, včasih utrujenega ali v težavah, bolj čutim, da je Jezus navzoč. To je res- nična navzočnost nekoga, s katerim želim živeti,s katerim iščem življenje in s katerim živim. To ni samo Jezus, to so tudi Oče, Marija, svetniki,to je svet,v katerem lahko živim v skupnosti.Vedno bolj odkrivam,kako so komunikacije (občevanje, povezanost) med ljudmi omejene, z Jezusom pa lahko živimo v stalnem stiku, duhovni povezano- sti. Jezus je tisti,ki nam podarja mir in nam vedno znova zaupa: "Ti lahko to narediš, jaz ti bom pomagal!" Jezus je tisti, ki nam odpušča, kadar se oddaljimo od njega; je tisti, ki nas povede v naš notranji svet teme, v naše najbolj skrite kotičke, da bi se nas tam dotaknil in nas ozdravil.
Kaj menite, bi prizadete osebe lahko same storile, da bi se bolj vključile v družbo in Cerkev? Toliko, kolikor oseba s prizadetostjo sprejme sebe in svojo priza- detost, toliko lahko spreminja svet.
Veliko ljudi v naši družbi in Cerkvi-ne govo- rim samo o prizadetih- sebe ne sprejemajo takšne, kot so. Vedno bi bili radi drugačni, radi bi delali druge stvari, ne sprejemajo svoje preteklosti, ne sprejemajo svojega sedanjega položaja, svojega dela. Poznam veliko ljudi, ki so v stalnem boju z resnič- nostjo, kot da resničnost ne bi bila dobra. Vse to vodi v razvoj napadalne osebnosti, ki je vedno proti drugim, proti družbi, proti delu! Ko dežuje, so besni, ker ni sonca; ko je sonce, so nejevoljni, ker je prevroče. Živijo stalno nezadovoljni.
Vedno znova sem presenečen, ko vidim tole: ko osebe s prizadetostjo sprejmejo svojo drugačnost - naj bodo na vozičku ali take, ki ne vidijo,osebe s hemiplegijo - povzroče spremembe v ljudeh,ki nimajo zunanje vid- ne prizadetosti.Zato bi rekel,da je vsak od nas nekako prizadet. Imamo prizadetost srca, prizadetost v inteligenci itd. In po- gosto se sprašujem,kateri je bolj prizadet? Osebe z vidno fizično prizadetostjo ali člo- vek,ki ne zna poslušati,ki nikogar ne spoš- tuje, ki vse odklanja. Prepričan sem, da je prizadetost srca, ki odbija druge, najhujša prizadetost. To je prizadetost ljubezni.
Kolikor prizadeta oseba lahko sprejme sa- mega sebe,toliko lahko postane luč svetu.
In toliko, kolikor lahko živi veselje v majh- nosti in v uboštvu,toliko lahko postane luč Boga v svetu.
Kakšna je vloga in mesto oseb s teles- no prizadetostjo v Cerkvi? Kadar imam priliko, da se srečam s telesno prizadetimi, ki poznajo Jezusa, odkrivam, da so to zelo pomembni ljudje v Cerkvi in v svetu.Ti lju- dje imajo čas. V njih odkrivam sposobnost molitve, dobrote, modrosti.
Pogledamo lahko različni vlogi Marte in Ma- rije v evangeliju. Marta dela veliko stvari. Danes je v svetu veliko ljudi, ki delajo, de- lajo... Toda na svetu potrebujemo ljudi, ki mirujejo, ki se ne premikajo, može in žene modrosti, poslušanja, molitve. Včasih take ljudi srečamo v kontemplativnih samostanih Toda zame sta dve vrsti kontemplativnega življenja: eno v samostanih in drugo pri osebah s fizično prizadetostjo. Kadar lahko govorim s fizično prizadetimi osebami, po- gosto odkrijem veliko modrost in razume- vanje človeškega bitja,ki je tako daleč lju- dem,ki hitijo,ki vedno nekaj delajo.Pogosto prosim osebe s telesno prizadetostjo, da me podpirajo, da molijo zame.
Pomembno je,da vzpostavimo v Cerkvi ve- zi med ljudmi, ki molijo, in tistimi, ki delajo. Seveda s tem nočem reči, da osebe s te- lesno prizadetostjo ne morejo delati;veliko jih je zelo sposobnih za delo. Govorim le o posebni milosti, ki jim je dana za družbo, za Cerkev. Zato je tako pomembno, da duhovniki in kristjani odkrijejo pomembnost prizadetih oseb.To je življenjsko pomembno za Cerkev in svet. Ko bomo odkrili milost, dar in karizmo osebe s prizadetostjo,se bo svet veliko spremenil.

Tekst: Marjana, foto: Jože

MOČ VOLJE IN LJUBEZNI

Od 4. do 11. septembra je na Teološki fakulteti v Ljubljani potekala razstava ročnih del bolnikov in invalidov iz Slove- nije in zamejstva. Razstavo je 3. 9. popoldne slovesno odprl gospod škof Jože Kvas: "V imenu g. nadškofa in še po- sebej g.škofa Leniča,ki se vam je v zadnjih letih pridružil kot bolnik, toplo pozdravljam Prijateljstvo bolnikov in invalidov kot inicia- torja in organizatorja razstave, posebej pa bolnike in invalide, ki ste tu navzoči, preko vas pa vse bolnike in invalide v Sloveniji.
Zahvaljujem se vam za pričevanje človeč- nosti, zaupanja in močne vere. Čestitam vam k temu prav zaradi tega, ker mi, ki se štejemo za zdrave, dostikrat gledamo v prihodnost z neko malodušnostjo.Vi pa nam govorite s svojimi izdelki,da imate več upa- nja, kakor ga imajo tisti, ki jih življenje še ni dovolj preizkušalo.
Vaše geslo:"Moč volje in ljubezni" nam do- kazuje, kaj človek zmore, če hoče, če ima voljo. Koliko uspehov je prav v tem, da se človek odloči in tudi izpelje.Ta razstava ne govori samo s prvim vtisom vaših izdelkov, ampak nam govori tudi o urah vašega dela
Človek lahko isto energijo uporabi tudi za uničenje samega sebe ali za uničenje dru- gih.Toda če je energiji pridružena ljubezen postane ustvarjalna. In to veliko ustvar- jalnost nam kažete vi. Preko te razstave svojih izdelkov boste vsem, ki si jo bodo ogledali, spregovorili, da je naše življenje mnogo več, kakor si moremo predstavljati. Ne samo vam samim, BBI, ampak širšemu krogu ste veliko dali in zato se vam v ime- nu Cerkve toplo zahvaljujem."
Dragi prijatelji! Štiri leta, polna darovanega trpljenja,žrtev in molitev, polna vztrajnosti in izvirne ustvarjalnosti, polna prizadevanj za čim trdnejše prijateljstvo, so obrodila bogat sad ljubezni in dobre volje -razstavo ročnih del bolnikov in invalidov.
Na Teološki fakulteti so nam, tako kot že mnoga leta poprej, velikodušno odstopili svoje prostore. Tam smo lahko s pomočjo vas, dragi ustvarjalci, s pomočjo mladih sodelavcev, Marijinih sester in duhovnih bratov lazaristov ter s pomočjo vseh naših pozornih in skrbnih prijateljev, znova vsem obiskovalcem na široko odprli vrata v sve- tišče našega življenja,upanja,pričakovanja in trpljenja, v katedralo našega srca.
Prihajale so skupine, prihajali so posamezni obiskovalci, vsi pa so se tiho, z globokim spoštovanjem in neprikritim občudovanjem v očeh sprehajali po vseh naših izdelkih. Zelo radi so prisluhnili tenkočutni razlagi sestre Mihelangele in drugih prijateljev pro- stovoljcev, ki so prek besede vse to delo in ustvarjanje najbolj preprosto, a živo in prepričljivo približali ljudem.
Razstavo si je ogledalo precej duhovnikov, redovnikov in redovnic, za kar smo jim od srca hvaležni,saj bodo le prek lastnega po- sluha za kakorkoli prizadete mogli vzgajati v istem duhu tudi svoje župljane, oziroma vse, ki so jim od Boga zaupani v njihovem dušnopastirskem poslanstvu.
Posebej smo se razveselili obiska med nami dobrodošlega, g. nadškofa dr.Alojzija Šuš- tarja, ki nam je s tem znova prisrčno in is- kreno pokazal,kako veliko je njegovo zani- manje za naše gibanje PBI,za naše aktivno delovanje in prizadevanje za enakopravno vključitev v prostor slovenske Cerkve.
Med razstavo so nas obiskali tudi naši pri- jatelji iz Dunaja - predstavniki avstrijskega BBI. Bili so izredno presenečeni in navdu- šeni nad biserom našega ustvarjanja, nad našim optimizmom,pogumom in veliko mero odgovornosti, s katero smo se lotili in pri- pravili to razstavo. S svojimi kamerami so jo posneli po dolgem in počez, tako da niti en detajl teh že kar umetniških stvaritev ni ostal neposnet. Vse to bodo sedaj pri- kazali in posredovali še drugim prijateljem onstran meja.
Med pripravo in prve dni razstave je bila med nami tudi naša prijateljica Livia iz Be- netk (mnogi ste jo spoznali v Lignanu) in tako smo prek nje povezani z vsemi itali- janskimi prijatelji, posebej še s tistimi,ki so s svojimi izdelki sodelovali na razstavi.
Vsak večer, ko smo zaprli vrata zadnjim obiskovalcem,smo posvetili nekaj trenutkov zbranosti in tišine Njemu, ki nas je vse te dni bogatil, nas opogumljal in nas napajal iz lastnega izvira Žive Vode, da smo mogli z dobro voljo in ljubeznijo vedno znova pri- stopati k našim bližnjim, s katerimi smo se v tem času srečevali.Ravno prek skrivnosti sv. daritve smo čutili močno in živo pove- zanost z vsemi,ki so kakorkoli vpletli svoje niti in zanke v to razstavo in z vsemi, ki so pripomogli najti smisel in poslanstvo te razstave. Bogu smo hvaležni za vsakega sočloveka, bližnjega, ki nam je v teh dneh zaupal in podaril na poti življenja.
Vsak izdelek je izpričeval enkratnost in ne- ponovljivost naše lastne osebnosti, kajti z vztrajnostjo, pogumom in dobro voljo smo drug drugemu pokazali, da smo kljub večji ali manjši prizadetosti nenadomestljivi v božjem načrtu.Če je naša možnost ustvar- janja, mišljenja in delovanja v človeškem pogledu še tako majhna,pa je v očeh Stvar- nika nepogrešljiva za soustvarjanje,dogra- jevanje in za medsebojno dopolnjevanje v skupnosti vseh ljudi na zemlji. Zato dragi prijatelj: "Vstani in hodi", izpolni program, ki ga je v tvoje srce zapisal Oče tisti tre- nutek, ko ti je v svoji ljubezni do tebe po- daril življenje.
Še in še vtisov in doživetij se znova roje- va v mojem spominu,a žal je vsaka beseda preskromna, da bi zmogla izpovedati prav vse,kar srce na taki postaji zaupanja, miru in sprave, kot je bila razstava, občuti in doživi. Izrazim lahko le hvaležnost vsem skupaj in vsakemu posebej za vsak ubod, zanko, potezo s čopičem, za vsak šiv in križec, za vsako dobro misel, molitev in žr- tev, ki ste jo darovali za to razstavo.
Hvala vsem, ki ste za razstavo in za svoje prijatelje darovali svoj prosti čas, svoj po- gum, odgovornost, dobro voljo in ljubezen. Hvala vsem, ki ste nam izkazovali prijatelj- stvo oziroma nam dali čutiti,kako močna in živa je vaša povezanost z nami.Bog povrni za vse, kar smo v tem času drug drugemu darovali.
Naj nas Očetova roka in Materina ljubezen tesno združujeta še naprej, kajti v trdni in močni medsebojni povezanosti se bo naše trpljenje razdelilo in naše veselje se bo to- liko bolj pomnožilo. To so bili dnevi, ki nam jih je podaril Gospod. Hvala Tebi,Oče,hvala Tebi, Brat!

Alenka O.

Glavni letni zbor avstrijskega Bratstva bolnih in prizadetih od 25. - 27. sept. v Dunajskem Novem mestu.

PRIJATELJSTVO NE POZNA MEJA

Avstrijsko gibanje Bratstvo bolnikov in prizadetih je zaži velo že leta 1961 in po letu 1970 je vplivalo tudi na razvoj našega,slovenskega Bratstva oz. Prijateljstva. Gospa Martha Paster ni samo začetnica, pobudnica in glavna od- govorna za avstrijsko Bratstvo, temveč je njegova duša in življenje. Že pred šestnaj- stimi leti je bila s svojimi sodelavci v Slove- niji in potem še nekajkrat. Tudi letos si je prišla s svojim soprogom ogledat našo raz- stavo ročnih del. Z njima sta bila še njuna ožja sodelavca Ina in Rudi Pendl ter Ulrike, odgovorna za skupino svojega domačega okrožja.
Ko smo prišli skupaj, je bil že na mizi list z natančnim tiskanim sporedom njihovega glavnega vsakoletnega zbora odgovornih v Dunajskem Novem mestu. Za ponedeljek,26. 9.1988 je pisalo: Poročila naših prijateljev iz Jugoslavije ... In poleg tega še ponovno prijazno osebno povabilo.
Tako smo torej trije predstavniki našega Prijateljstva preživeli dva topla in sončna dneva z našimi novimi sosednimi prijatelji. Izobraževalni dom sv.Bernarda je nov, so- doben in hotelsko urejen prizidek k starej- šemu samostanu. Je nekakšen prehoden dom za različne katoliške skupine, ki imajo tukaj svoja srečanja,študijsko-izobraževalne dneve ipd. Takoj po prihodu oz. večerji se je začel naš skupni delovni program. Odšli smo v našo študijsko sobo (v domu jih je več). Le kdaj so premenjali avstrijski zrak, da je bil ves slovenski? Na vrata omare so pritrdili Tomaževo risbo,znamenje PBI (roki s srcem in vrtnico) ter plakat,ki je vabil na razstavo ročnih del bolnikov in invalidov. Pod tem je bila mini razstava: vse, kar so pri nas dobili ali kupili, so prinesli s seboj, da bi pokazali tudi drugim. To ni bila samo prijateljska poteza, temveč resnično spoš- tovanje do življenja naših bolnikov in inva- lidov. Sledilo je predstavljanje v prijatelj- skem krogu. Kako domače! Bilo nas je 17 (trije vozički), mnogi povabljeni pa so bili zadržani. Vsak je povedal, kako živi in kaj dela. L. 1984 je bila Martha Paster na med narodnem kongresu v Kostariki izvoljena za predstavnico evropskega Bratstva.Veliko ji pomaga soprog Adolf.Adolf Paster je usta- novitelj (l. 1969) in predsednik svetovne znane dobrodelne organizacije HIFA (Pomoč za vse). Službo knjižnega založnika je opu- stil, da se je lahko posvetil samo temu do- brodelnemu delu. S transporti za lačne in potrebne v Afriki potuje tudi sam.Na koncu predstavljanja je Martha rekla: "Zanimivo, niti eden ni omenil svoje bolezni oz. priza- detosti." Seveda ne,saj smo prišli gradit in temu primerno orodje smo prinesli s seboj. Samo počitek je bil še potreben.
Z vso vnemo so mi mahali v jutranji pozdrav listi akacije pred oknom.Bog daj dober dan! Mize v študijski sobi, strnjene v stranice pravokotnika,so že čakale. Na mizi vodite- ljice Marthe je bil prtič in na njem prižgana sveča poleg slike msgr. H. Françoisa. Naj bo njegov duh navzoč,dan uspešen in poln ljubezni. Po Marthinem pozdravu, uvodnih pesmih,jutranjih molitvah in prošnjah je bilo zelo prisrčno, da smo z Očenašem, držeč se za roke, vključili v delo vse prisotne in odsotne prijatelje.
Potem so sledila poročila posameznih od- govornih: njihovo delo, dosežki, problemi, kritike. Zanimiva sta bila dva problema:
1. Zavarovanje oseb pri Bratstvu v primeru nesreče.
2. Potreba po sodelavcih. Imajo predvsem starejše pomočnike, zato jih je zelo zani- malo, kje dobimo toliko mladih sodelavcev. Božja milost.
Ljudje gradijo vse preveč zidov in premalo mostov.S svojim govorom "S prijateljstvom gradimo mostove",je Rudi Pendl, namestnik Marthe v Bratstvu, odprl celoletno temo,ki naj jo vsak poskuša uresničevati. Pri tem se nam bodo odpirali novi načini v pristopu k sočloveku in porajale nove spodbude, ki nam bodo pomagale pri "zidavi mostov" v vsakdanjem življenju. Poslanstvo Bratstva nam nalaga veliko človeško in apostolsko nalogo,ki jo imamo do svojih bratov in sestrá
Večno temo medsebojnih odnosov so obra- vnavali tudi popoldne po skupinah.Zaključki:
1. Lastna prevzgoja: a) da boš znal pazljivo prisluhniti,poslušati in slišati tudi tisto, kar je zamolčano, b) da ne boš rinil v ospredje samo svoj "prav", temveč da boš dopustil ali priznal tudi drugemu njegov "prav", c) da bi bil prvi korak tvoj.
2. Pusti pri miru tistega, ki trmasto vztraja med svojimi zidovi, a) da ti zaman ne poi- dejo moči, ki bi jih lahko koristneje uporabil pri tistih, ki so dovzetni za stike, b) da te ne zamori, c) da ne izpadeš kot vsiljivec.
Sv. maša je bila ob 17. uri, vse vedno na- tančno po programu. Kaj naj rečem? Ko se dvigne srce k Bogu, ko Kristus stopi skozi zaprta vrata, je povsod lepo.
Večer je bil spet pretežno slovenski oz. ljubljanski. Po poročilu našega Prijateljstva smo gledali videofilm, ki ga je na razstavi posnel Adolf Paster. Kakšno zanimanje in kakšen izziv! Pri njih takšnih akcij ne poz- najo.Drugi dan mi je zaupno rekel Herbert: "Se že pogovarjamo o nečem takšnem." "Torej, čez leto ali dve pridemo mi k vam gledat razstavo," sem bila vesela naše spodbude.
Dan odhoda je bil že prežet z naglico in tesnobo ločitve od prijateljev,tako prisrčnih in pozornih. Popoldne je bila še zahvalna sv. maša in slovo z lučko v srcih ...
Tudi lučke ob cesti so kazale pravo pot, kajti iz tople zemlje so vrele megle in se zlivale v sivino.Misli so neprestano udarjale v ritmu avtomobilskega motorja: zakaj, zakaj,le zakaj ne morejo biti vsi ljudje med seboj prijatelji?

M. K.

PISMO Z NALOGO

Olimpijske igre,razna tekmovanja,sestanki, srečanja se vedno začenjajo z dolgimi po- zdravnimi govori.
Tudi mi smo se zbrali na srečanju, začeli preprosto,z največjim, najbogatejšim "poz- dravom",kar jih premore krščanstvo. Začeli smo V imenu Očeta in Sina in Svetega Du- ha, začeli s sveto mašo.
..."Če človek star je ali mlad,naj rožni venec moli rad." Besede iz pesmi Kraljica venca rožnega so nas še prav posebej nagovorile na sam praznik rožnovenske Matere božje. Ob molitvi veselega dela rožnega venca smo premišljevali o Marijinem življenju, o Marijinem življenjskem slogu.
Naše predstavljanje tokrat ni temeljilo to- liko na imenu, priimku, kraju, ampak je ob- rodilo res veliko lepih misli. Nekdo je dejal: "Dozorevam v spoznanju,da ne morem več delati, toda sedaj šele znam prav moliti in molitev je največje bolnikovo delo." Drugi spet: "V trpljenju sem poglobil vero in vem da moram marsikaj potrpeti za srečno živ- ljenje." Lepo je tudi slišati, kako radi priha- jamo skupaj, da se na srečanju počutimo kot doma,da smo res velika družina,ki mora ostati duhovno povezana tudi med letom. Človekovo osebno pričevanje je največja spodbuda drugemu, drug od drugega se lahko največ naučimo.
Prijatelj urednik nam je v razmišljanju pred- stavil Jezusov življenjski slog, njegovo živ- ljenje, njegovo delovanje. Jezus je z nami potrpežljiv, nas razume,nam odpušča, nam v trpljenju ponuja svojo roko. On nas uči preprostosti, ne le prijaznosti in seveda, ljubezni do bližnjega.
Vse prehitro mine dan. Ob pripravi na sre- čanje smo si dolgo belili glave,kako preživeti sobotni večer. Toda lepše skoraj ni moglo biti. Povabili smo naša dva misijonarja: Janeza Puhana in Marijo Sreš. Ob kratkem filmu oziroma diapozitivih sta nam predsta- vila svoje življenje, delo na Madagaskarju in v Indiji. Bogato smo napolnili večer,zato Bog plačaj obema.
V nedeljo smo pohiteli k sveti maši v žup- nijsko cerkev, vsak s svojimi željami, proš- njami, vsak s svojo zahvalo. Naša skupna prošnja pa je bila, da bi sveto mašo daro- vali predvsem v življenju, ne samo ob ne- deljah,tisto eno uro,ko nas vodi duhovnik. Marta nam je še prebrala pismo našega prijatelja. Zdi se mi res bogato, zato ... :
"Pozdravljeni,dragi prijatelji, po Jezusu Kri- stusu, ki je zame, zaradi nas pa novo od- kritje. Oseminštirideset let sem bil kristjan, šele dobri dve leti pa živim kot kristjan. To je od takrat, ko sem dobil 'nalog' moliti rožni venec in razmišljati skrivnost: ki je v nebesa šel.
Jezus je živel popolnoma normalno človeško življenje,poslal ga je Bog Oče,bil spočet,se rodil telesno in duševno rastel. Verjetno je prebolel tudi kakšno bolezen. Gotovo je bil tudi utrujen po napornem delu.Bil je vezan na družino -starše,sorodnike. Imel je prija- telje. Jezus je imel vse,kar je meni in vam, prijatelji, dano. Kajne? Tudi odgovornost in preizkušnje. In jaz 'kristjan'! Mogli bi me vi, prijatelji, videti in doživeti trenutke,ko sem se gledal prvič zavestno in odgovorno v ogledalo - Jezusa,ki ste mi ga vi 'nastavili'. Za življenje sta bistveni samo dve vpraša- nji: ljubezen do Boga kot brata in ljubezen do sočloveka. Potem še molitev, maša.
Želim vam povedati le nekaj očitnih spre- memb,ki jih opažam, in za katere sem vam zelo hvaležen.Velikokrat sem bil v težavah, mislil na samomor. Življenje, še zdravemu, se mi je zdelo le brezsmiselno trpljenje. Ko mi zaradi poškodbe roke niso več služile, sem že pripravil načrt, kako prerinem živ- ljenje, in glej ... Takrat sem dobil pismo, katerega nisem bil prav nič vesel. Sledilo je drugo in tretje,pa še več in končno tis- to z 'nalogo'. V vsakem pismu je bilo več spodbude, ki je takrat nisem znal ceniti.
Sedaj pa vsako besedo v pismu,v Prijatelju, v pogovoru s sorodniki, duhovnikom cenim in premišljujem. Sedaj je moje trpljenje večje, a ga zlahka sprejmem, sedaj imam življenje rad, niti trenutek se mi ne zdi več nepomemben. Sedaj šele res živim.
Vedno sem molil,vendar priznam,velikokrat se me molitev ni dotaknila, le govoril sem Bogu.Sedaj je moja molitev kot izpraševa- nje,prošnja,zahvala, poslušanje,je pogovor in zaupanje.Vedno sem hodil k maši.Včasih je bila doživeta,včasih se mi je zdela dolgo časna. Sedaj doživljam mašo vse drugače. Še povedati ne znam. Le srečen sem pri maši in po njej;velikokrat me božja beseda osebno nagovori.
Hotel sem vam povedati, kako dozorevam. Upam,da bo koga spodbudilo k razmišljanju in mu prižgalo še eno iskrico vere.Prijatelji, hvala! Vzemite mojo hvaležnost tako, da si izprašate vest in naše srečanje bo še prijetnejše. Vaš Marko."
Še smo se pogovarjali o naših načrtih, te- žavah, željah. Rečem lahko: lepo je bilo. Hvala vam, prijatelji, hvala vam, beltinški župnik,za vsa vaša skrita dela,hvala vsem... Veliko ste mi dali. Vsi skupaj pa lahko za- pojemo: Hvala večnemu Bogu! Spet se mi zdi,da ste me usmerili na pravo pot življenja.

Marjana

»V upanju, da si želiš v krog prijateljev, te vabim na srečanje, ki bo v Šmarjeti pri Šmarjeških toplicah,« mi piše prijateljica Ljuba in dodaja: "Srečali se bo- mo v župnišču pri prijatelju Jožetu Glasu," in še - "popoldne se bomo srečali tudi z g. nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem."
"Pridem, z veseljem pridem," je bil moj od- govor. - Zelo rad grem med prijatelje, med znance in tudi med te,ki jih še ne poznam. Saj s takih srečanj navadno odhajam z le- pimi in nepozabnimi doživetji.Najlepši osta- jajo tisti spomini in doživetja,ko se iz novih znanstev stkejo niti prijateljstva.
"Med vami se vedno dobro počutim," mi je nekoč pisala prijateljica in dodala: "Lahko sem tisto, kar sem. Med vami sem našla prijatelje, ki zares to znajo biti."
V hladnem jesenskem jutru na misijonsko nedeljo smo se zbrali v župnišču v Šmarjeti Sprejeli so nas z dobrodošlico nasmejani obrazi. Prav domače smo se počutili v topli učilnici. Ni nas grela le peč,temveč predv- sem toplina prijateljstva. Z veseljem v srcih in nasmehom smo si podajali roke v pozdrav in si izmenjavali misli.
"Odvrzite tegobe vsakdanjih skrbi in misli," nam je pisal prijatelj Jože Nemanič, ki sam zaradi bolezni ni mogel priti med nas, "od- vrzite jih za trenutek in se posvetite poslu šanju božje besede,molitve in tako skupno prosimo moč Svetega Duha, naj nam na- polni naša srca, da bomo premagali strah in tako le pogumno nosili vsak svoj križ, ki nam ga je naložil sam gospod Bog."
V mislih in molitvah so bili z nami tudi tisti,ki zaradi bolezni ali drugih vzrokov niso mogli priti na naše srečanje.
Čeprav je bilo naše srečanje samo eno- dnevno, smo se vseeno veliko pogovarjali, prisluhnili spominom na prva srečanja, kajti prav iz Šmarjete sta bili naši prijateljici Tilka in Vida Pajk, ki sta bili eni izmed pobudnic Prijateljstva in Prijatelja. Zdaj gotovo pod- pirata naše Prijateljstvo duhovno in sta pri- prošnjici pri Bogu. In prav o Prijateljstvu in naših srečanjih smo se največ pogovarjali. - "To so najlepši trenutki mojega življenja, ki jih preživim med vami," je rekla naša pri- jateljica Martina - in ker jo poznam, vem, da tako čuti in da tako je.
»Moje srce bije - torej lahko še ljubi!« mi zapiše misel prijateljica Vlasta in mi razkri- je svoja doživetja v Šmarjeti. - "Zelo lepo in osrečujoče je biti med prijatelji! Kako prijetna je že misel na to,da si en člen ne- skončne verige, ki se imenuje Prijateljstvo. Ta prijeten občutek me je spremljal tudi na srečanju v Šmarjeti. Drug drugemu smo odprli skrite kamrice naših duš. Svetloba in toplina ljubezni je ogrevala naša srce.
Morda mi je bilo toliko bolj prijetno prav zato, ker sem srečala mnogo prijateljev, ki sem jih spoznala na mojem prvem srečanju z invalidi v Čatežu pod Zaplazom. Misli so se mi vrnile na to srečanje pred tremi leti; takrat sem prvič spoznala, kako bogato je življenje naših bolnikov in invalidov.
Marsikaj sem spoznala v teh treh letih ob vas,dragi preizkušani prijatelji;s svojim živ- ljenjem ste me obogatili,s svojim trpljenjem me podpirate pri mojem vsakdanjem delu.
Hvala vam za vso dobroto, hvala za vse skrito trpljenje!"
Ob pripovedovanju izkušenj smo se učili drug od drugega.Smo pa tudi prisluhnili, ko nam je prijatelj urednik kratko spregovoril o življenjskem slogu Jezusa in kristjana kot človeka, ki pusti, da ga Jezus spreminja, da poskuša živeti Jezusa. Jezus naj bo naš življenjski slog, naš stil,naš način življenja.
Pa se oglasi Marija: "Kdor vztraja do konca doseže venec zmage."-Tako čudovita misel! V žepu najdem zmečkan papir in si jo zapi- šem. Res bogat je bil ta dan. V farni cerkvi sv. Marjete smo darovali tudi sv.mašo, ter molili rožni venec.
Dogodek dneva in največje pričakovanje pa je bilo srečanje z g.nadškofom Alojzijem Šuštarjem. Ta dan je bila namreč sloves- nost pri podružnici - blagoslovitev novega zvona. Ko so mu povedali,da imamo sreča- nje v Šmarjeti, se je odločil, da se že pred slovesnostjo blagoslovitve zvona sreča z nami, nam je povedal g. nadškof. Povedal nam je tudi nekaj besed v spodbudo. Rad nas ima. Duhovno in v molitvah je povezan z nami. Blizu smo mu. Vsakemu posebej je stisnil roko v pozdrav,za spomin pa nam je dal podobice.V imenu faranov je g.nadškofa pozdravil ključar, v našem imenu pa naša prijateljica Ljuba. Pevci iz Otočca pa so zapeli še nekaj pesmi.
Prijetno razpoloženje se je nadaljevalo tudi pozno popoldne ob pesmih in gledanju dia- pozitivov z razstave naših ročnih del. Tako so jo videli tudi tisti, ki jo v Ljubljani niso mogli obiskati.
Ob vseh teh lepih trenutkih pa je čas tekel kot da tekmuje za svetovni rekord. Bila je že temna noč, ko smo se razhajali - boga- tejši od izkušenj drugih -morda srečnejši...
V tem pisanju sem poskušal zabeležiti le nekaj drobnih utrinkov iz našega srečanja v Šmarjeti. Naj končam z mislijo prijateljice Nataše,ki mi jo je zapisala v pismu: "Kadar je prijetno,se nam zdi,da čas prehitro teče Tudi nam je minilo to srečanje, kakor bi mignil,pa vendar lahko rečem,da je bilo du- hovno okrepčilo za vsakogar in prav gotovo nepozabno."
To je biser v mozaiku našega življenja.

Tone Planinšek

RAZVESELILA SEM SE VABILA

Dragi prijatelji!
Spet me vabite v krog prijateljev na eno- dnevno srečanje v Šmarjeto, ki bo 23. oktobra.
Zelo sem se razveselila vabila in srčno ra- da bi se ga udeležila,ker mi je kar dolg čas po zadnjem srečanju z vami.Komaj čakam, kje se bomo spet videli ter tako doživeli nekaj srečnih trenutkov v medsebojnem pogovoru. Toda zelo mi je žal,da tokrat, in sploh v Šmarjeto, nimam nikakršnega pre- voza. Ne vem,če mi ga bo uspelo kje najti.
Vsem udeležencem želim kar najlepše do- živetje. Povezana z vami v duhu in molitvi vas prisrčno pozdravlja Draga Urška! V življenju je pač tako, da se moramo kar naprej nečemu odpovedovati. Odpovedovati prijetnim stvarem, koristnim in včasih tudi potrebnim. Gotovo ste tej odpovedi dali misel in jo darovali Bogu za plemenite namene. Odpoved sprejeta z ljubeznijo, osrečuje in oplemenituje. To še najbolj vedo dobre in trpeče matere.
Lepo in prav je, da se veselite in si želite srečanja s prijatelji,to je tudi nam v veselje Ker to ni vedno mogoče, se srečujmo med seboj prek našega Prijatelja in v molitvi.To je pa vedno mogoče in naša vez bo trdna in trajna. Lepo pozdravljeni!

Lepo se zahvalim za objavo pisma v 5.šte- vilki Prijatelja.Že prihaja pošta in tudi obiski prijateljev ostarelih, invalidov in bolnikov.
Lep pozdrav tudi prijatelju iz Francije! Ob vajinem kratkem pismu, draga prijatelja lahko rečemo Bogu hvala. Najprej zato,ker vajina zahvala potrjuje potrebnost tega kotička. Predvsem pa moramo biti Bogu hvaležni zato, da so med nami še ljudje, pravi kristjani, ki so pripravljeni slišati klic v stiski in pomagati.

DOŽIVLJALA SEM PRIJATELJSTVO

Ko sem se ob branju Prijatelja srečevala z vami, sem si vedno želela, da bi se mogla srečati z vami tudi osebno. To srečo sem doživela na razstavi. Bilo je čudovito do- živetje, ko me je takoj ob vstopu ljubeče sprejela invalidka. Četudi sva se osebno srečali prvič, sva se prijateljsko objeli. Ko sem se počasi premikala po dvorani,je srce kar drhtelo, saj sem se v duhu srečala z vsemi,ki so razstavljali.Vsakega sem želela objeti,da bi se napila tiste moči,vztrajnosti in ljubezni,ki je dihala iz vsakega predmeta Prijatelji, šibki po telesu, pa tako močni po volji, kdo vas ne bi občudoval. Ko sem na dvorišču počivala med prijatelji, sem si že- lela,da bi bila vedno med vami. Čutila sem, da je prijateljstvo, ki sem ga doživljala, iskreno. Hvaležna sem Bogu,da sem si mo- gla ogledati razstavo in se srečati z vami. Vsem želim mnogo božjega blagoslova, da bi se vsak dan srečevali v molitvi in po na- šem lepem listu Prijatelj. Draga Ivana! Veseli smo vašega lepega pisma. Iskrena hvala za trud, ko ste tako doživeto opisali,kar ste občutili ob razsta- vljenih izdelkih bolnikov in invalidov. Veseli smo tudi, da ste se dobro počutili med pri- jatelji.Le še večkrat pridite med nas,kadar bo le mogoče! Sicer pa nas povezuje mo- litev k Očetu, ki vodi pota vsakogar izmed nas in ve za vse naše trpljenje. Darujmo mu ga v želji, da bi nam dal nove in nove prijatelje, ki nas bodo pripravljeni sprem- ljati s svojo dobroto in iskrenostjo na poti v večno domovino. Lepo pozdravljeni!

MARSIČESA NISMO VEDELI

Spoštovani urednik! V Prijatelju smo brali sestavek o raku.Veliko pove o naravi te bo- lezni in možnostih zdravljenja. Tako se rak vsaj ne zdi tako skrivnosten in tako strašen labirint brez izhoda.
Tudi sestavki o padavici, sladkorni in mo- žganski kapi so nam bili všeč, ker so zelo poučni. Marsičesa nismo vedeli ali pa smo imeli čudne predstave. Da se človek zna varovati bolezni ali da res lahko razume bol- nika in mu pomaga, je gotovo potrebno,da ve nekaj več o njegovi bolezni. Ali bi lahko napisali tudi nekaj več o mišični distrofiji in paralizi?
Lepo vas pozdravlja in vam želi veliko us- peha pri vašem humanem delu Dragi Stanko! Hvala za pismo! Rak res ni tako skrivnostna bolezen, kot se nam je zdela še pred nekaj leti, je pa zahrbtna. Mnogi so jo že premagali,mnogi znajo živeti z njo leta in leta dolgo. Radi bomo izpolnili tudi vašo željo in kdaj napisali kaj tudi o mišični distrofiji in paralizi.Gotovo veste,da je pri nas že nekaj društev, ki združujejo bolnike s to vrsto bolezni. Nekaj naslovov: Društvo mišično obolelih Slovenije, Ljublja- na, Linhartova 1 (061) 312- 047; Društvo za cerebralno paralizo Ljubljana,Trebinjska 13 (061)340-667; Zveza društev invalidov Slovenije, Ljubljana, Ul. 29. Hercegovske divizije 10, (343-508); Zveza paraplegikov SR Slovenije,Ljubljana,Titova 64 (327-644) ali Trebinjska 3 (342-465). Lep pozdrav.

ČUTIM SE PRIKRAJŠANO -ZELO SEM JIM HVALEŽNA

Letos sem se tudi jaz vam pridružila. Na pogled nisem invalidka. Čutim pa se zelo prikrajšano,ker slabo slišim. Še težji invalidi so, ko gredo kam na srečanja,lahko poslu- šajo lepe pridige in se pogovarjajo. Jaz že petindvajset let slabo slišim. K sv. maši grem, toda pridige ne razumem. Zato sem naročena na Družino in Ognjišče. Sedaj sem si zaželela še Prijatelja. Ko ga berem, imam občutek, da sem še bolj prikrajšana za lepa romanja in duhovne vaje,ki jih ima- te. Če je starejši človek naglušen, ni tako čudno. Če pa pomislim,da sem pred petin- dvajsetimi imela dvaintrideset let ... Imela sem in še imam občutek manjvrednosti.
Rada bi napisala še eno pohvalo. Imamo telefon. Toda jaz ga nisem nikoli slišala, ko so nas klicali. Zato sem pisala v Kranj na Iskro in jim povedala svoj primer. Vprašala sem jih,kaj mi svetujejo,da bi telefon slišala Na moje veliko presenečenje so mi brez- plačno poslali ojačevalec. Zelo sem jim hvaležna.
Želim vam obilo uspeha.Prijatelj mi je všeč in ga rada berem. Sprejmite najlepše poz- drave od vaše nove naročnice iz Svetokri- ške župnije. Vaše pismo, draga Zinka, objavljamo pred- vsem zaradi zahvale kolektivu Iskra, ki je pokazal toliko razumevanja.Sicer velja pra- vilo, da prispevkov brez celega naslova ne objavljamo: seveda pa upoštevamo željo glede podpisa.
Upamo,da vam bo Prijatelj pomagal prema- govati občutek manjvrednosti. Z našteva- njem svojih težav ste odprli veliko vprašanj Vendar je težko kaj napisati, ker se zdrav človek ne more nikoli zadosti vživeti v te- žave bolnega. Zato vabimo naše bralce,da iz svojih izkušenj pomagate Zinki.

SPOMINJAM SE LEPIH TRENUTKOV

Iskrena hvala za vso vašo pošto in pove- zavo v molitvi, saj je to naša največja to- lažba in pomoč v težkih trenutkih, katerih ne manjka vsak dan.
Zelo sem oslabela, tako, da se ne morem več udeležiti vašega srečanja. Rada pa se spominjam lepih trenutkov,ki smo jih preži- veli skupaj. Za vse naj vam dobri Bog obilno poplača in vas še naprej vodi in podpira z ljubim zdravjem.
Vse najlepše pozdravljam Draga Justi! Problem oslabelosti ni samo Vaš. Vedno več je ljudi, ki jim telesne moči toliko oslabijo, da morajo ostajati doma. Razumemo,da se je težko sprijazniti s tem. Vendar pa naj Vas spremlja misel, da v te- žavah niste osamljeni. Tudi lepi spomini na srečanja v preteklosti naj Vam dajejo ve- dno novih moči, da boste sprejemali božjo voljo. Prijateljstvo med nami kljub vsemu ostaja.

Rešitev pošljite do 22. decembra na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. vezen prt, 2. vezen prt, 3. par copat, 4. denarnica

Pravilna rešitev prejšnje križanke:

NAGRAJENCI 5/88:
1. klekljan prt: PETRA FURJAN, Brajnikova 38, 61000 Ljubljana
2. vezen prtič: RUDI PERČIČ,Luznarjeva 10 64000 Kranj
3. par copat: MONIKA KUKAR, Murnova 6, 61000 Ljubljana
4. komplet kemič.svinčnikov:REZKA ROMŠAK Zduša št. 1, 61240 Kamnik
5. žrebanje naslednjič: JANKO GODVAJS, Rakičan, Kotna 15, 69000 Murska Sobota

Na srečanju vseslovenske mladine v Stični sem bil posebno vesel srečanja z ljubljan- skim nadškofom Alojzijem Šuštarjem. Imel je zelo lepo pridigo z mislijo: Karkoli vam poreče, storite.
Pri vsaki sv. maši je bilo lepo. Zadnjo ne- deljo še posebno,ko je po njej spregovorila naša prijateljica tako preprosto o križevem potu,ki ga imamo res vsi. Vendar smo vsak po svoje poklicani v službo bolnika, da po svojih močeh in zmogljivostih pomagamo in hodimo za Gospodom. Pri vsaki sv. daritvi človek dobi novega upanja.
V trpljenju moram izpiti kelih, ki mi ga je nalila božja roka. V življenju nisem uživala zemeljskih dobrot, vendar križ nosim iz ljubezni in sem z vsem zadovoljna. Če je trpljenje večje, je večja tudi božja pomoč. Kdor ima vse bogastvo, pa nima Boga, je revež. Revež pa,če ima Boga,ima vse. Bog že ve zakaj mi pošilja trpljenje. On bo tudi poskrbel za mojo prihodnost.Pozdrav vsem prijateljem.
Pohvaliti vas moram, kot tudi vse sodelu- joče,da je bila letošnja razstava ročnih del bolnikov in invalidov zelo lepa in že zaže- lena. Bila je bogata v izdelkih kot tudi v kvaliteti. Čudovite roke, noge, usta, ki so vse to ustvarjale v trpljenju in ljubezni do Njega,ki jim je za vse to dajal moč in nav- diha! Vsem tem še posebej Boglonaj!

BELTINCI

Sredi prekmurske ravnine leži ob Muri ne- daleč od Murske Sobote župnija Beltinci. Župnijo sestavlja šest vasi,in sicer: Beltinci, Bratonci,Gančani, Ižakovci,Lipovci in Melinci.
Dolga stoletja so ti kraji ob Muri spadali v pražupnijo Turnišče. Leta 1760 pa je zaži- vela samostojna beltinska župnija, ker je prebivalstvo zelo naraslo.Nastanek in zgo- dovina župnije sta tesno povezana z gro- fovskimi rodovinami, ki so imele tukaj svojo posest in grad. Te rodovine so: Bánffy, Nádasdy, Szécsényi, Csáky, Gyika, Sina in Zichy.
Župnijska cerkev je bila zidana leta 1742. Postaviti jo je dal general Ladislav Eber- gény na svoje stroške. Cerkveni patron je sv. Ladislav. Zidana je v baročnem slogu. Zvonik je bil zidan 1777. leta. Leta 1890 je bila zaradi pomanjkanja prostora dozidana stranska ladja na severni strani. Leta 1894 pa je bila dozidana stranska kapela "Ave Maria" in pod njo grobnica grofov Zichyjev Glavni oltar je bil izdelan leta 1799,leta 1972 pa je cerkev dobila novi daritveni oltar po načrtih arh. Bitenca.
Župnišče je bilo postavljeno leta 1736. Prenovljeno je bilo leta 1962.Župnijski dom ob župnišču je bil zgrajen leta 1977.V njem so tri učilnice, soba za manjša srečanja, kuhinja, na podstrešju pa je urejen prostor za prenočišča z 28 posteljami. Tako lahko dom sprejema tudi skupine, ki opravljajo duhovne vaje: mladino, birmance, bolnike in invalide...
V župniji imamo tudi dom za upokojene du- hovnike. Župnija je znana po številnih du- hovnih poklicih,saj ima še sedaj:34 živečih duhovnikov,10 redovnic,3 laiške teologinje in 2 redovna brata.
Dušnopastirsko delo v župniji je zelo razgi- bano. V predšolske, osnovnošolske in po- šolske veroučne skupine je vključeno čez tisoč otrok in mladine. Nedeljske maše se redno udeleži 50 % vernikov. Za bolnike in ostarele ljudi imamo štirikrat na leto sreča- nje po kapelah z mašo, pa še spovedova- nje in po domovih. Naši bolniki se radi ude- ležujejo različnih duhovnih vaj ter romanj bolnikov na Brezje in v Turnišče. Dušnopa- stirska skrb je posvečena tudi staršem, ki se zbirajo na rednih roditeljskih sestankih ter posebnih srečanjih v pripravi na prejem zakramentov: krsta, obhajila, birme.
Dušnopastirsko delo podpirajo tudi molivci in molivke, člani rož živega rožnega venca. V župniji živi 100 rož, torej 1500 molivcev in molilk.

Jože Hozjan

Prispevke za št. 1 v letu 1989 pošljite do 20. decembra 1988

Fotografije za ovitek je prispeval Marijan Kozjek

Besedilo pod fotografijami na zadnji strani:
Beltinci: župnijski dom za verouk in manjša srečanja; Prezbiterij župnijske cerkve sv. Ladislava v Beltincih.