JUNIJ

• Za vse, ki se združeni s Kristusovim Srcem trudijo, da bi uresničili popolno osvoboditev zatiranih.
• Za misijonsko zavzetost v temeljnih skupnostih.
• Da bi se v Cerkvi na Slovenskem po- živila duhovnost prvih petkov.

• Da bi vsi znali priseljene sprejeti kot brate in sestre.
• Da zaradi skrbi za dialog z nekrščan- skimi verstvi ne bi pozabili pravice in dolžnosti oznanjati evangelij.
• Da bi se duhovniki in novomašniki za- vedali Marijine vloge, ki je povezana z njihovim duhovništvom.

Čeprav se bo ob izidu te številke veli- konočni čas že iztekel, se vam prisrčno zahvalimo za voščila,spodbudne besede in molitve ter darove.Vse to krepi v nas vseh zavest povezanosti v veliko druži- no. Hvala tudi za pisne prispevke. Pro- simo za razumevanje, ker vsi ne morejo priti takoj na vrsto. Vse, kar je dobro, ohranimo.
Teži pa nas nekaj drugega. Z novim le- tom je cena Prijatelja poskočila, vrstile so se odpovedi. Manjša naklada pove- čuje stroške posameznemu izvodu. Kaj ko bi sedaj, ko se bomo več srečevali, vsaj kdo pridobil novega naročnika?! Poskusimo ...
Prvotno zamisel, da predstavimo kraje duhovnih srečanj Prijateljstva (Bratstva) bolnikov in invalidov, bomo nekoliko po- pestrili s svetišči,kjer so še druga večja srečanja ali romanja. Prvo je na vrsti Brezje, da hkrati povabimo na jubilejno XX. vseslovensko romanje bolnikov in invalidov, ki bo v soboto, 18. junija Romanje bo vodil metropolit dr. Alojzij Šuštar skupaj z drugimi slovenskimi škofi in duhovniki.Romarska maša bo ob 10.30, maziljenje, blagoslov z Najsvetejšim, nato sprevod bolnikov in invalidov pred milostno podobo Marije Pomagaj v cer- kvi. Bolni in zdravi romarji, tudi tisti,ki si bodo sami uredili prevoz,naj svojo ude- ležbo sporočijo na: Ognjišče, Poljanska 4a, 61114 Ljubljana.
O prvem zasedanju POZLN je izčrpno poročala Družina.V Prijatelju pa si lahko preberete prispevek odgovorne PBI. Nastopajoči na POZLN so poudarjali po- trebo po kleni besedi oznanjevanja in se zavzemali za pristno krščansko živ- ljenje, ki vključuje dejavno ljubezen. O zmanjševanju razlik in zbliževanju bol- nih in zdravih je spregovoril naš urednik Zavest, da je vsakdo na nek način pri- zadet,naj nam pomaga,da ne bomo več delili ljudi na bolne in na zdrave.
Nekaj lepega bo,tako upamo, razstava ročnih del bolnikov in invalidov,ki bo od 4.-11. septembra na Teološki fakul- teti v Ljubljani. Pripomore naj k medse- bojnemu poznavanju in zbliževanju. Pri- pravljalni odbor je članom Prijateljstva bolnikov in invalidov že razposlal pose- bno pismo. V njem spodbuja, naj vsak - primerno svojemu talentu-prispeva svoj delež: delo in trud, molitev in duhovni dar za uspešnost razstave.

uredništvo

NENEHNO ODPRTO SRCE

Ko je svetopisemski Job trpel hude bo- lečine,je poln vere in zaupanja vzkliknil: Prej ali slej se lahko na vsakega izmed nas zgrnejo ure trpljenja. V najvišji meri so se zgrnile na Božjega Sina, visečega na križu. Pri krstu in spremenitvi na gori se je nad njim odprlo nebo in Oče je spregovoril: "Ta je moj ljubljeni Sin,zelo sem ga vesel, poslušajte ga!" Toda na Kalvariji,ko je visel na križu, se nad njim ni odprlo nebo. Tudi njegov pretresljiv klic: MOJ BOG, MOJ BOG, ZAKAJ SI ME ZAPUSTIL, je ostal brez odgovora. Na pristavi Getsemani je Jezus potil krvavi pot. Toda globoka povezanost z nebe- škim Očetom je ostala. Kmalu nato je bil izročen v roke vojakom. Bičali so ga, zasmehovali,pljuvali vanj,toda v zavesti da ga Oče ljubi, v zavesti, da spolnjuje njegovo voljo, je prenesel vse bolečine. Ko sedaj na Kalvariji visi na križu,se zdi, da je pretrgana tista najgloblja poveza- va med Očetom in Sinom. Tema, ki po- kriva zemljo,zagrne tudi Jezusovo dušo. Iz te teme se izvije njegov krik, krik za- puščenosti celo od Očeta: "Zakaj si me zapustil?"
Ta krik je slišala njegova mati. Njeno materinsko srce je govorilo: ,Glej, tukaj sem! S teboj sem v tvojih najhujših urah.' To zvestobo Marijinega srca je Jezus poplačal z oporoko, v kateri se je spomnil vsakega izmed nas. Vsakega izmed nas je posebej izročil in priporočil svoji materi: "Žena, glej, tvoj sin."
Nekoč je Bog dal Kajnu znamenje, da bi ga nihče ne ubil, kdor bi ga našel. Od Jezusove oporoke naprej ima vsak iz- med nas na sebi odrešujoče znamenje: MARIJIN SIN.In če je evangelist pouda- ril, da je Marija ohranila v svojem srcu vse, kar je v zvezi z Jezusom, kako ne bi zvesto izvrševala Jezusove oporoke?
Svetopisemska Noema - tako beremo v Rutini knjigi - je rekla: "Bogata sem od- šla in prazno me je Gospod nazaj pripe- ljal." O Mariji tega ne beremo, čeprav bi lahko na prvi pogled tako sodili:,Skupaj s svojim Sinom stopa za naše odrešenje na Kalvarijo,a sama,brez Sina se vrača' Marija se s Kalvarije ne vrača sama. Njen Prvorojenec je ostal na Kalvariji, vrača pa se z drugorojenci. Odslej je vsakdo,ki le hoče,njen sin,njena hčerka Tako se glasi namreč Jezusova oporoka
Bolniki, ni samo vaš list PRIJATELJ. Vsi hočemo biti vaši prijatelji. V mesecu juni- ju,ob prazniku Jezusovega in Marijinega brezmadežnega srca, bo naša romarska pesem na Brezje prežeta z upanjem, bolj kot nekoč Jobova:

"Besede te bi rad zapisal,
v svinčeno ploščo jih zarisal,
da vek noben bi jih ne zbrisal.
Jaz vem, če sleherna se zvezda skrije,
ODPRTO VSELEJ JE SRCE MARIJE,
v ljubezni materinski zame bije."

† Jožef Smej
mariborski pomožni škof

Dragi Prijatelj! V Svetem pismu piše, da so nam z vero v Kristusa odpuščeni vsi grehi. Torej naj bi nam bila vera v Kris- tusa dovolj. Če ima človek s Kristusom oseben odnos, kar Kristus od vsakega kristjana pričakuje, potem mu človek priznava grehe iz dneva v dan, Kristus pa mu jih odpušča.
Zakaj je potem potreben duhovnik? Res je božji služabnik, a ker Bog grehe od- pušča - ali ni to dovolj.
Zanima me tudi, kje je meja med majh- nimi in velikimi grehi in kdo jo postavlja?
Bog vam povrni za vsako pojasnilo! Draga Nina!
V Vašem pismu sem bil posebej pozoren na besedo "imeti s Kristusom oseben odnos." Ta misel me je spremljala skozi vse to razmišljanje, ki bi ga rad podelil z Vami in mislim,da ob njej tudi najlažje odgovoriva na vprašanja, ki ste jih po- stavili.
V Svetem pismu srečamo na mnogih me- stih zagotovilo,da bo imel tisti,ki veruje v Jezusa Kristusa, večno življenje. Pa ne samo onkraj zemeljskega življenja, pač pa že sedaj: "Večno življenje pa je v tem, da spoznajo tebe, edinega pra- vega Boga,in katerega si poslal,Jezusa, Kristusa" (Jn 17,3). Sveti Pavel je hotel v pismu Rimljanom še bolj podčrtati ve- ro in zaupanje v Jezusa,ki je vse odrešil Človek se Kristusu približuje v veri vanj, v vse njegovo delo, v njegovo besedo, predvsem pa v njegovo trpljenje, smrt in vstajenje, s katerim nas je odrešil. Odrešenje zajema naše celotno življenje Posebno blizu čutimo njegovo odrešenje, - čisto stvarno v našem vsakdanjem življenju, ko lahko Bogu zaupamo svoje grehe in nam jih odpusti.Tu je še pose- bno pomembna vera v Kristusa. Pavel pravi: "Božja pravičnost pa se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez božje slave, op- ravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, v moči odrešenja, ki je prišlo po Jezusu Kristusu". (Rim 3,22-24). Pavel poudari, da se človek lahko zveliča samo po Kri- stusu, kajti nekateri so se zanašali na še kaj drugega in na svojo lastno pra- vičnost.
Zato pravilno poudarjate pomembnost vere v Kristusa in osebni odnos z njim, za odpuščanje naših grehov. Vendar se takoj postavlja vprašanje: kako jaz re- snično živim ta osebni odnos do Kristu- sa; in kaj vse vključuje vera v Kristusa, če jo sprejmem v vsej celovitosti, ne da bi pustil ob strani na primer Cerkev in se omejil samo na en osamljen vidik? Že veroizpoved, ki jo molimo pri maši, na kratko podaja, kaj vse pomeni vero- vati v Očeta, Sina in Svetega Duha.
Živeti osebni odnos s Kristusom pomeni tudi živeti trdno povezan s Cerkvijo,saj piše o nji Sveto pismo, da je Jezusovo skrivnostno telo. Torej živeti osebni odnos z glavo in s telesom Kristusa, ki se nam daje in nas spremlja. Tukaj pa se nam odpre široko področje skrivnosti Cerkve -z vsemi njenimi darovi, poslan- stvi, službami. Vključuje nas vse,ki smo krščeni in verujemo v Jezusa. Pravimo, da je Cerkev zakrament. To pomeni, da se nam predstavlja v znamenjih, ki jih vidimo in čutimo,popeljejo pa nas v bo- žje življenje in to življenje tudi uresni- čujejo. Smo pač ljudje iz mesa in kosti in ne samo duhovna bitja.Bog dobro ve kaj potrebujemo, zato se je Božji Sin učlovečil, živel na zemlji in bil ljudem blizu v vsej svoji človeškosti. Zato mi sedaj potrebujemo ta veliki zakrament, ki je Cerkev, da tudi mi lahko z vsemi svojimi sposobnostmi,telesnimi in duho- vnimi, doživljamo osebni odnos s Kris- tusom.
Poglejte, kako pomemben je naš odnos do Cerkve! Tega nikakor ne moremo ločiti od Kristusa. Z njo smo življenjsko povezani - v dobrem in v slabem. Ko kristjan greši, žali Boga, božjo ljubezen, obenem pa rani tudi Cerkev.Če smo eno telo v Kristusu,potem greh enega priza- dene vse, svetost enega pa tudi vsem pomaga. Zopet pravi Pavel: "Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, če je en ud v časti, se z njim veselijo vsi udje. Vi ste pa Kristusovo telo in vsak zase ud". (1 Kor 12, 26-27).
Táko razumevanje Cerkve in Kristusa lahko pomaga,da si odgovorimo na vpra šanja: zakaj so zakramenti,zakaj imamo spoved,zakrament pokore, zakaj so du- hovniki, zakaj so v Cerkvi razne službe, zakaj nam Bog kot skupnosti podarja velike darove, s katerimi si lahko poma- gamo v vsakdanjem življenju ter svojem osebnem in celovitem odnosu do Kris- tusa. Ustavimo se na kratko samo pri spovedi, zakramentu pokore, ker o tem sprašujete.
Vprašanje glede spovedi ni nič novega. Vsak ga doživlja in se čuti izzvanega, da nanj odgovarja. Zakaj povedati gre- he duhovniku? To se zdi včasih zoprno in odveč. Vendar lahko takoj pomislim, kako se počutim in kaj doživljam po spo vedi - kako me prevzemajo mir,veselje, hvaležnost ob daru, ki ga nisem zaslužil in ga težko razumem. Čutim tudi goto- vost, da sem zopet po duhovnikovih besedah prost, v prijateljstvu z Bogom in spravljen z ljudmi. Da, tudi z ljudmi. Prav spoved,cerkveno dejanje,kot vidno znamenje božjega usmiljenja,zagotavlja vidno in tudi zgodovinsko odpuščanje in spravo z Bogom,ter spravo in mir s Cer- kvijo. Greh rani Cerkev,to cerkveno de- janje pred duhovnikom, članom Cerkve, pa človeka zopet spravi z njo. Sprava z Bogom je podeljena po službi Cerkve. Tudi ta služba prihaja od Boga. Kristus jo je zaupal učencem in jim naročil: "Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite,so jim zadržani". (Jn 20,22-23) Res lahko kdo to čuti kot nekaj nadlež- nega,vendar je predvsem dar, dar Cer- kvi in dar vsakemu izmed nas.To je pri- ložnost za globoko osebno srečanje z Bogom; za srečanje, ko se breme spre- meni v dar, ko se krivda spremeni v mi- lost in ko greh, namesto da bi človeka usmrtil, postane povod za srečanje z Bogom, s polnostjo življenja. V velikem začudenju ob tem lahko razumemo, kaj pomeni hvalnica sveči pri velikonočni vigiliji,ko razglaša krivdo človeka za sre- čno, ker je postala povod za Jezusov dar odrešenja.
Ni samo zakrament sprave trenutek, ko nam Kristus odpušča grehe. Vsako sre- čanje z Bogom nas očiščuje,še prav po sebno v zakramentih. V molitvi,ko Bogu priznamo svoje težave in grehe ter jih obžalujemo, smo deležni odpuščanja in božje pomoči. Tukaj pride posebno do veljave naš osebni odnos s Kristusom.
Še vedno ostaja vprašanje, kaj je pa potem posebnega zakrament sprave. Vsak greh prizadene naše prijateljstvo in našo povezanost z Bogom. Z malimi grehi naš osebni odnos do Kristusa slabi; grehi začnejo ločevati človeka od Boga in ga zapirati samega vase. To lahko človeka pripelje tako daleč, da ob kak- šnem dejanju popolnoma pretrga prija- teljstvo in skupnost z Bogom. Ob tem pretrga tudi skupnost s Cerkvijo. Še vedno je ud Cerkve, vendar je duhovno mrtev in zaradi svoje ločitve ne more uživati vseh darov, ki bi mu jih Cerkev rada podelila. Dejanje, ki pretrga skup- nost z Bogom in Cerkvijo, je veliki greh. Človek naredi to kot odgovorna oseba; to se pravi -svobodno in zavestno. De- janje samo je tudi pomembna stvar proti Bogu,ker nasprotuje njegovi volji in nje- govim zapovedim. Nasprotuje predvsem zapovedi ljubezni, nasprotuje resnici in življenju,ki so tako pomembne stvari,da je Jezus sebe imenoval Resnica, Ljube- zen, Življenje.
Pretrgano zavezo z Bogom in Cerkvijo lahko obnovimo prav z zakramentom sprave.Pogodba in zaveza s kom ne mo- re biti samo nekaj notranjega in oseb- nega. Potrebna sta dejanje in dogovor z obeh strani.Poleg tega pa se človek v tem zakramentu združi z vso Cerkvijo, z brati in sestrami, ki molijo zanj.
Kje je meja med malimi in velikimi grehi? Včasih je zelo težko na splošno postav- ljati mejo.Cerkev nas vabi,naj si zavzeto in pravilno vzgajamo vest,da bomo znali prav razločevati božji glas, kadar nam govori o dobrem in slabem. Pri tem raz- ločevanju nam pomaga cerkveno uči- teljstvo,saj se trudi,da bi vedno globlje razumelo božjo besedo in božjo voljo,ki se razodeva v življenju in tradiciji Cer- kve ter delovanju Svetega Duha v kris- tjanih... Tako nam škofije in vsi, ki jim pomagajo pri skrbi za Cerkev, podajajo nauk, na katerega se lahko opremo in nam celo pomagajo pri našem razloče- vanju. Morda se zdi komu nauk Cerkve in cerkvenega učiteljstva nekaj samo- voljnega,ki bi rado "od zunaj" postavljalo meje in zapovedi.Če pa to skušamo ra- zumeti vedno bolj v skrivnosti Cerkve, skupnosti, bratov in sestra, ki si poma- gajo med seboj z darovi,ki so jih prejeli, bomo videli, kako nam želi ves nauk Cerkve približati skrivnost Boga ter po- magati, da vidimo resničnost človeka in sveta takšno, kot je.
Kljub vsemu nam je velikokrat težko prav presoditi svoja dejanja. Težko nam je postavljati meje in računati, kako veliki so naši grehi. Končno se mi pa zdi to skoraj nepotrebno, ob velikem daru za- kramenta sprave. Zakaj bi se mučili pod težo in negotovostjo greha,ko pa imamo toliko priložnosti za spoved. V zakrame- ntu sprave izročimo Bogu sebe takšne, kakršni smo, saj Kristus ne potrebuje naših sodb, ampak našega zaupanja, ljubezni, ponižnosti in priznanja.

Vaš Prijatelj

Na Teološki fakulteti v Ljubljani je bilo 23. aprila spomladansko zasedanje pa- storalnega občnega zbora ljubljanske nadškofije. Bili smo navzoči tudi zasto- pniki Prijateljstva bolnikov in invalidov. Podanih je bilo mnogo predlogov in ugo tovitev,kakšno pot naj bi hodila Cerkev na Slovenskem v prihodnje.V imenu nas vseh sem prebrala referat z naslednjo vsebino:
"Naš svet se sestoji iz zdravih in bolnih. Žal ločujemo svet bolnih in zdravih, pa čeprav potrebujemo drug drugega.
V bolniku ne bi smeli gledati najprej bo- lezni ali prizadetosti, marveč človeka, ki je bolan. Takega je treba spoštovati, z njim potrpeti,ga razumeti, ljubiti takš- nega, kakršen je, saj v njem srečujemo Kristusa.
Bolni in invalidi ne smemo biti le objekti, marveč subjekti. Prizadevamo si, da ne bi samo delali za nas, ampak tudi da bi bili z nami (drug z drugim in drug za drugega).To načelo je zelo živo v Prija- teljstvu bolnikov in invalidov Slovenije. Ugotovitve in predlogi:
• Prizadeti v invalidskih vozičkih smo še vedno prava redkost pri rednih nedelj- skih mašah. Mladi invalidi niso vključeni v verouk. Prvo in drugo ni le zato, ker nimamo ljudi, ki bi nas pripeljali, pač pa naletimo na ovire - stopnice.
• Marsikje bi se dalo stopnice premagati ko bi naredili klančine,dostop do cerkve bi bil lažji tako za invalide kot starejše.
• Župnijska srečanja bolnikov,invalidov in ostarelih naj bodo pri rednih mašah. Šopki, ki jih nekod pripenjajo udeležen- cem,so znak pozornosti.To ugaja osam ljenim in tistim bolnikom,ki se sami sebi smilijo. Drugi se zaradi te pozornosti čutijo še bolj zaznamovani. Bolje bi bilo da so pozornosti deležni vsi. Srečanje naj bo praznik za vso župnijo.
• Imejmo pogum,da spregovorimo o se- bi,da se med seboj pogovarjamo in tudi mi vsi zaživimo v občestvu, da se med seboj podpiramo, ker samo tako lahko premagujemo težave."

Ljubica Zakovšek

O VERI, KI OZDRAVLJA

19. O zdravilnem delovanju zaupanja v Boga

Psihoterapevt in duhovnik se pogostokrat srečujeta s težko ozdravljivim trpljenjem ki povzroča v ljudeh vseobsegajoči in utesnjujoči strah. To duševno trpljenje povzroča številne in hude psihosomat- ske motnje, ki pa jih moramo razlikovati od strahu zaradi jasno določene nevar- nosti.Občutek strahu in utesnjenosti je deloma posledica tega, da so ljudje iz- gubili smisel življenja, pogostokrat pa je takšno duševno stanje posledica napa- čne podobe o Bogu,ki napolnjuje člove- ka z občutkom negotovosti.To duševno stanje opisujemo danes kot strahovno nevrozo, včasih pa so ga opisovali s skrupuloznostjo.Pri tem ne gre samo za vprašanje,ali je to in ono greh (na tak- šno vprašanje bi mogli teoretično precej jasno odgovoriti), ampak gre za strah pred krivdo in kaznijo, ki bolnika stalno preganja, in za strah,da bo zgrešil smi- sel življenja.
V religiozni zgodovini človeštva je po- gostokrat navzoč utesnjujoč strah pred maščevalnim Bogom, pred maščevalnimi duhovi in pred maščevalno usodo.Pavel opisuje ta strah kot izraz krivde, ki jo čuti človek, če ne pozna odrešujoče in zdravilne božje pravičnosti in milosti in je zato popolnoma nemočen pred preti- ranimi zahtevami "božjih zakonov".
Ne moremo reči, da je vsak občutek strahu patološki. Heidegger opisuje člo- vekovo bivanje (Sein) kot "bivanje za smrt" (Sein zum Tode). V tem opisu je jasno izražena človekova zavest o umr- ljivosti.Če pa se človek z zavestjo umr- ljivosti odkrito sooči in najde smisel živ- ljenja,se lahko s smrtjo oziroma s svojo umrljivostjo spravi in tako sprosti svoje življenjske moči.
Zdravnik in tudi duhovnik pogosto sre- čujeta bolnike,prestrašene zaradi akut- nega obolenja,ki ga ljudje doživljajo kot nepremostljivo življenjsko nevarnost. Temu strahu je podoben strah, ki se v človeku pojavi, če je kot otrok spoznal, da ga domači niso sprejeli ali če ga tudi v poznejšem življenju ljudje niso sprejeli To vrsto strahu močno poveča vera, ki pretirano naglaša verske predpise in zakone. To velja posebno za osebe z naglašenimi verskimi lastnostmi, če jih predstavniki vere postavljajo pred tako velike verske zahteve,da ne morejo ra- zumeti njihove smiselnosti in jih ne mo- rejo izpolniti, ker se zaradi njih počutijo življenjsko ogrožene in zato lahko zboli- jo. B.Häring omenja,da se je pri svojem duhovniškem in pisateljskem delovanju srečeval z ljudmi in dobival pisma, iz katerih je dihal občutek strahu in ogro- ženosti. Evangeliji in Pavlova pisma po- trjujejo trditev Bernharda Hansslerja:"V psihohigienskem pomenu sploh ne more- mo oceniti vrednosti terapije strahu, ki je značilna za Jezusa. Tudi če gledamo na to samo z religiozno zgodovinskega in religiozno primerjalnega vidika, mora- mo odkrito priznati, da je bil Jezus med ustanovitelji vere tisti,ki je iztrebil strah iz religije."
Jezus zdravi za vero odprte in zaradi strahu trpeče ljudi s svojo ljubečo bližino kot Emanuel, "Bog-z-nami", ki omogoča človeku,da doživlja Boga kot "abba",kot dobrega očeta. Bolni in s strahom na- polnjeni ljudje, ki jih teži kakšna krivda, čutijo, da jih Jezus sprejema, spoštuje in ljubi.
B. Häring misli, da bi bili danes zelo po- trebni ljudje,ki bi imeli karizmo zdravlje- nja za vse,ki trpijo zaradi strahu. Nihče ne more sam od sebe delati čudežev. Če pa hočemo kot kristjani in zlasti kot učitelji vere na področju moralne teolo- gije ostati zvesti našemu Gospodu in Odrešeniku Jezusu Kristusu, moramo po mnenju B. Häringa vedno znova prever- jati, ali razlagamo krščansko življenje v duhu "zapovedi milosti" tako, da morejo ljudje doživljati Jezusa kot Odrešenika. Človek ne sme krščanske morale doži- veti kot grožnje ali nauka, ki ga zaradi pretiranih zahtev in zapovedi preobre- menjuje.Zapovedi ne smemo nikoli pred stavljati kot samostojne in neodvisne verske zahteve, ampak vedno v službi resničnih verskih vrednot.Če posamezne moralne zahteve začno v življenju na- sprotovati drugim pomembnim moralnim vrednotam in dolžnostim, jih ne smemo na nemogoč način absolutizirati. V tej zadevi bi se mogli veliko naučiti od pra- voslavne Cerkve ob njeni priznani "eko- nomiji", pa tudi ob naši tradicionalno utemeljeni epikiji. Po vsem, kar učimo in govorimo, nas mora stalno spremljati vprašanje:"Kakšno podobo Boga drugim posredujemo? Ali je to podoba Boga, ki jo je utelesil Jezus?"
Jezusova beseda bolnikom,da jih bo vera ozdravila, nas opozarja na "vero", polno zaupanja v Boga, ki jo je Jezus prebudil v njih. Jezusove besede so besede, ki učinkujejo (delujejo), ki spodbujajo k dejanjem. V njegovih delih, v njegovih srečanjih z bolniki in grešniki, se uresni- čujejo božje obljube. Vse to spodbuja človeka k še globljemu zaupanju v bo- žje obljube. Vera v Jezusovo odrešilno delovanje napolnjuje človeka s trdnim zaupanjem,da se bo tistemu,ki se zaupa Jezusu,vse obrnilo v dobro. To osvoba- jajoče zaupanje je Dietrich Bonhoeffer opisal neposredno pred usmrtitvijo v Plötzenseeju takole: "Čudovito smo ob- dani od dobrih moči (potolaženi priča- kujemo, karkoli bo prišlo.) Bog je z nami zvečer in zjutraj in čisto gotovo v vsa- kem novem dnevu."
Spoznanje,da nas je Bog v Kristusu spra- vil s seboj in nam podarja večno življenje ruši vse pregraje. Nov odnos zaupanja do Dajalca vseh dobrih darov, posebno če se to uveljavi v medosebnih odnosih verskega občestva,sprosti moč "notra- njega zdravnika", ki prebiva v vsakomur od nas in nam odkriva delovanje božje- ga Duha.
Jezus nas je s svojo odkrito besedo posvaril pred napačnimi predstavami upanja. On, ki je za nas nosil težki križ in nam s svojimi ranami pripravljal ozdra vljenje in odrešenje, nas vabi, da vsak dan znova vzamemo svoj križ nase in mu dajemo pravi smisel. Če tako ravna- mo, najdemo pri njem mir in okrepčilo: "Kajti moj jarem je znosen in moje bre- me je lahko" (Mt 11,28-30). Zaupanje v veri in veselje zaradi Gospoda dajeta novo moč in odpirata nov izvor zdravja v najglobljem jedru človeka in njegovih bistvenih odnosih.
V Apostolskih delih in Pavlovih pismih je jasno izraženo prepričanje, da bo Kris- tusov učenec in oznanjevalec veselega oznanila prejel sredi trpljenja poseben dar milosti,da bo sokristjanom vlival to- lažbo in pogum. Kdor je pripravljen tr- peti za Kristusa, bo pustil,da ga zadene trpljenje ljudi. Znal bo trpeti z njimi in pripravljen bo žrtvovati se zanje v skrbi za njihovo zdravje ali olajšanje trpljenja Hkrati pa bo storil vse, kar je mogoče, da bo zmanjšal trpljenje, poskrbel za zdravljenje tistih,ki se morejo pozdravi- ti; tem pa,ki se ne morejo pozdraviti,bo pomagal, da bodo v krščanskem upanju na novo osmislili svoje trpljenje.

MOŽGANSKE KAPI

Bolezni krvnih žil v možganih s svojo najhujšo posledico - možgansko kapjo postajajo vse bolj aktualne zaradi svoje pogostnosti, resnosti posledic in tudi ogromne ekonomske škode, ki jo prina- šajo. V razvitem svetu bolezni obtočil predstavljajo enega osnovnih socialno- medicinskih problemov. Z daljšanjem življenjske dobe je pričakovati vse več takšnih bolnikov,kolikor ne bomo posegli po ustreznih preventivnih ukrepih. Te bolezni prizadenejo že prebivalstvo v najaktivnejši življenjski dobi - epidemio- loški podatki kažejo celo na naraščanje števila mlajših takšnih bolnikov,zlasti pa je opazen porast bolezni po petdesetem letu starosti. Glede na to možgansko - žilne bolezni močno zmanjšujejo delov- no sposobnost in zahtevajo dolgotrajno zdravljenje,med drugim tudi v bolnišnici Poleg tega zapuščajo pogostoma inva- lidnost najhujše stopnje,so pa tudi zelo visoko na lestvici umrljivosti - takoj za srčnimi in rakastimi boleznimi. Glede na naraščanje socialno-medicinskih in dru- žbeno-ekonomskih problemov v zvezi s temi boleznimi se kaže neobhodna pot- reba po bolj organiziranem premagova- nju te problematike.
Mnogo je že znanega o dejavnikih tve- ganja, ki vplivajo na nastanek možgan- skih kapi in drugih bolezni obtočil. Med temi dejavniki ima posebno pomembno vlogo zvišan krvni pritisk.Takih dejavni- kov tveganja pa je več -poleg zvišanja krvnega pritiska že iztirjena presnova maščob, kajenje, sladkorna bolezen, pretirana telesna teža, srčne bolezni, pretirano uživanje alkoholnih pijač-to so le najpogostejši dejavniki, poleg njih pa je še vrsta drugih. Zvišan krvni pritisk je po večini raziskav tako pri nas kot v svetu vodilni dejavnik tveganja pri pred časnem pojavu arteriosklerotičnih obo- lenj,bolezni vseh obtočil vključno z mo- žgansko-žilnimi ter povečane smrtnosti na sploh. Iztirjenje maščobne presnove ima osrednjo vlogo pri nastanku arterio sklerotičnega procesa.Mnoge raziskave v svetu in pri nas so pokazale,da z zvi- ševanjem vrednosti celotnega holeste- rola v krvi raste pogostnost bolezni srca in ožilja.Po drugi strani pa v zadnjih de- setletjih poudarjajo ugoden učinek tako imenovanega HDL-holesterola (holeste- rola z visoko gostoto);ta ima po ugoto- vitvah mnogih raziskav zaščitni učinek pred pospešitvijo arteriosklerotičnega procesa. Ugoden učinek na porast tega holesterola z domnevno zaščitnim de- lovanjem imajo znižanje telesne teže, opustitev kajenja in čim večja telesna dejavnost,obstajajo pa še drugi dejav- niki z vplivom nanj. Pomembna dejavni- ka tveganja za nastanek bolezni obtočil in seveda tudi možganske kapi sta še sladkorna bolezen in pretirana telesna teža. Kajenje ima po ugotovitvah dolo- čenih raziskav v svetu manj pomembno vlogo pri nastanku možgansko-žilnih bolezni kot srčnega infarkta in motenj pretoka v perifernih arterijah,že omenjen pa je njegov neugodni učinek na vred- nost HDL-holesterola. Pomembni deja- vniki tveganja pri nastanku možganske kapi so še različne srčne bolezni (zlasti razne hibe zaklopk v srcu), poleg tega še nekatere bolezni strjevanja krvi itd. Možganske kapi so lahko posledica pre- majhnega dotoka krvi v možgane,zaradi česar nastane tako imenovani možgan- ski infarkt; tu se stvori odmrlo področje možganovine v predelu motenega priliva krvi, kar ima pogosto hude nevrološke posledice. Včasih pa so te le prehodne narave, ker se krvni strdek v prizadeti žili hitro razgradi.To velja zlasti za krvne strdke,ki so prišli iz srca (tako imenova- ne možganske embolije) ali pa iz velikih arterij na vratu.Drugo obliko možganske kapi predstavljajo možganske krvavitve ki nastanejo pri razpoku arterij v mož- ganih; pri spremembah krvnih žil, ki so temu vzrok, pa ima izredno važno vlogo zvišan krvni pritisk. Kot posledica mož- ganske kapi-tako možganskega infarkta kot možganske krvavitve-nastopijo naj pogosteje različne stopnje ohromelosti po nasprotni strani od mesta nastanka kapi,poleg tega motnje zavesti,govorne motnje,motnje vida,lahko pa tudi razne druge posledice. Pri možganski krvavitvi je klinična slika navadno bolj dramatična - poleg že omenjenih znakov srečamo še močan glavobol,bruhanje in običajno globlje motnje zavesti kot pri možgan- skem infarktu. Možganske krvavitve se tudi pogosteje končajo smrtno kot pa možganski infarkti - lahko pride namreč do velikega povečanja znotraj lobanj- skega tlaka, zaradi česar nastopi pomik možganskih mas in pritisk na možgansko deblo, s tem pa so ogrožene osnovne življenjske funkcije. Poleg krvavitev v samo možgansko tkivo lahko nastopijo tudi krvavitve v prostor okrog možganov čemur je običajno vzrok razpok tako imenovanih anevrizem na možganskih arterijah;to so patološke razširitve arte rij, ki so često že prirojene in predstav- ljajo šibko mesto v prizadeti krvni žili.Te krvavitve, imenovane subarahnoidalne, dajejo podobno klinično sliko kot jo sre- čujemo pri meningitisu (vnetju možgan- skih ovojnic); nastopi nenaden močan glavobol, pogosto ob fizičnem naporu, poleg tega bruhanje, otrplost tilnika in drugi znaki draženja možganskih ovojnic
Kar se tiče zdravljenja možgansko-žilnih bolezni, je treba reči, da je najboljše zdravljenje v odstranjevanju dejavnikov za njihov nastanek,se pravi v prepreče- vanju. Samo v prevenciji obstaja dejan- ska možnost za zmanjšanje pogostnosti teh obolenj. Ko pa možganska kap že nastopi,je zdravljenje usmerjeno k splo šnemu stanju bolnika in h kapi sami. Za izboljšanje splošnega stanja bolnika je potrebno skrbeti za vzdrževanje ustrez- ne srčno-žilne in dihalne funkcije,poleg tega za ureditev krvnega sladkorja in drugih presnovkov ter omogočanje pri- merne prehrane bolnikom, ker jih mnogo zaradi motenj zavesti ali težav pri poži- ranju ne moremo hraniti po običajni poti V zdravljenju možganske kapi dajemo na začetku sredstva za zmanjšanje zno- trajlobanjskega tlaka (npr.za odvajanje tekočine iz telesa), pri možganskem in- farktu pa še zdravila z vplivom na zbolj šanje možganskega pretoka ter tisto,ki delujejo na strjevanje krvi (med temi je tudi znani Aspirin).Včasih je pri možga- nskih krvavitvah potrebno operativno zdravljenje, zlasti če z globinskim slika- njem možganov (računalniško tomogra- fijo,tako imenovano CT)ugotovimo večji premik možganovine. Operativni poseg pride v poštev tudi pri dokazanih anev- rizmah na možganskih arterijah-za dokaz takih sprememb na žilah pa je potrebna posebna preiskava - angiografija, kjer vbrizgajo kontrastno sredstvo v arterijo na vratu in to zatem rentgensko slikajo
S takšnim zdravljenjem možganskih kapi je možno vplivati na znižanje smrtnosti pri obolelih.Z ustrezno rehabilitacijo teh bolnikov pa skušamo zmanjšati nastalo invalidnost. Približno polovica bolnikov je namreč po možganski kapi delno ali popolnoma odvisna od drugih pri gibanju in pri ostalih aktivnostih. Zgodnja reha- bilitacija omogoča izboljšanje bolnikovih sposobnosti, tako telesnih, govornih, sposobnosti dojemanja itd.Že v začetni fazi nastale kapi je potrebno vzdrževanje pravilnih položajev prizadetih okončin, njihovo pasivno razgibavanje (to dela fizioterapevt) in po pojavljanju sponta- nih gibov v ohromelih udih še aktivne vaje z njimi. Ko se bolnikovo stanje bi- stveno izboljša, začnemo bolnika sprva posedati v postelji, nato pa z nogama navzdol; pri čemer pa ju obvezno povi- jemo z elastičnimi povoji. Nato sledijo postopno vstajanje, učenje ravnotežja, stoje in nazadnje hoje. Pri tem uporab- ljamo tudi razne ortopedske pripomočke Rehabilitacija na začetku kapi lahko po- teka v bolnišnici, lahko pa jo izvaja tudi patronažni fizioterapevt na domu,svojci pa pomagajo. Govorne motnje kot po- sledica možganske kapi se manjšajo ob pomoči logopeda in se s tem pospešuje ponovno vključevanje bolnika v okolje. Svojci imajo pri tem pomembno vlogo, ker spodbujajo bolnika h govoru in s tem boljšemu stiku bolnika z okolico.
Možgansko-žilne bolezni so velik prob- lem ne samo za zdravstveno varstvo, ampak tudi za ekonomiko družbe, saj zahtevajo širšo angažiranost družbe pri prevenciji, zdravljenju in rehabilitaciji bolnikov s temi boleznimi. Pri njihovem preprečevanju bi bilo nujno sistematično organizirano delo socialne prevencije. Taka dejavnost bi bila možna v okviru ustreznega društva,ki ga že nekaj časa ustanavljajo. Podobno, odlično organi- zirano društvo, že vrsto let deluje v Zagrebu in je dalo pobudo ter ustrezno pomoč za ustanovitev sličnih društev po raznih mestih v naši državi. Takšno društvo bi imelo namen seznanjanja ja- vnosti s problematiko možgansko-žilnih bolezni in možnostjo delovanja na deja- vnike tveganja, kar je še premalo poz- nano velikemu delu prebivalstva. Poleg tega zdravstveno-vzgojnega delovanja ob pomoči zdravstvene službe pa bo naloga prihodnjega društva tudi vzaje- mna pomoč prizadetim bolnikom, da bi tako čimbolj ublažili psihične in fizične posledice teh bolezni.

dr. M. Ž.
Univerzitetna nevrološka klinika

ZDRAVNIKOV OBISK V BOLNIŠKI SOBI

Zdravnica:

Pozdravljeni! Veselila sem se zopet sre- čanja z vami.Upam,da ni kaj hudo slab- še z vašim zdravjem.Z veseljem se bom pogovorila z vami v tej umirjenosti bol- niške sobe. Se zavedate tega miru in časa,ki vam ga nihče ne meri na minute kot ga nam v ambulantah.
Ja,ja, časa že imamo dovolj,a ne vemo, kaj bi z njim. Poglejte, vsak dan tukaj sedimo, se pogovarjamo, čakamo, da bi nas kdo prišel obiskat ... delati pa ne moremo več. Zato se počutimo odveč, zapuščene, včasih smo celo sami sebi v napoto.
Če tako mislite,je pa res hudo. Vendar, če človek sprejema sebe in svoje življe- nje kot darovan začetek in pot,z vsemi veselji in žalostmi, ki vsakega pelje k cilju,tak človek tudi svojo starost spre- jema kot normalen in lep del življenja. Vsako življenjsko obdobje ima svoje le- pote in tegobe, le da ljudje prej vidimo tiste težke strani kot pa lepe. Mi mlajši smo krivi, če čutite le težo in breme svojega življenja, premalokrat vam po- kažemo, da vaše življenje spoštujemo in imamo radi. Bodite ponosni na svoje že prehojene poti in dajte nam kanček svojih izkušenj in modrosti. Pred nami so še neznane poti.
Vemo,da ne potrebujete usmiljenja,pač pa razumevanje, zaupanje ter potrpe- žljivost in nesebično pomoč.

Kako lepo je bilo včasih,ko smo bili še sre- čna družina! Imel sem petero otrok. Trdo sva morala delati z ženo,da sva jih preživ- ljala. Še kot otroci so nama pomagali pri raznih opravilih na njivi in v hlevu.Ko so se izučili za poklic in si ustvarili svoje družine, so se vedno manj vračali domov. Žena mi je umrla in na kmetiji sem ostal sam. Ko nisem mogel več delati, sem odšel v "dom" Vidite! Bili smo prijetna družina, danes pa se še samo ob praznikih kdaj pa kdaj sre- čamo. Tako zapuščenega se počutim. Zdi se mi, da sem kar odveč na tem svetu. Le zakaj je tako?
Oh,oče,razumem vašo žalost. Ne obsojajte preveč otrok,niso sami krivi za takšne odlo čitve. Postali so žrtve splošnega mišljenja, da je kmečko delo nespoštovano in prete- žko, da se v mestu lepše in udobneje živi. Res smo si ustvarili visok standard, vendar nas vse to drago stane - s tem uničujemo sebe, okolje in prihodnost. Spreminjajo se časi,človek se spet obrača nazaj k prvotni naravi, k starim trdnim krščanskim vredno- tam,ki jih je tako lahkomiselno zavrgel.Pre- pričana sem, da so v vaših sinovih in hče- rah ostali sledovi vaše krščanske vzgoje in molitev.
Kaj pa vi, ste poskušali razumeti svoje ot- roke,ali ste jim vedno vsiljevali svojo voljo, svoje načrte glede kmetije, izbire snahe ali zeta? Starši si radi preveč lastijo svoje ot- roke in niso vedno le otroci krivi, da osta- nejo starši sami. Če starši to spoznajo, še potem lahko z ljubeznijo in razumevanjem lepo živijo skupaj.
Lahko je vam govoriti,mladi in zdravi zdra- vnici - vse imate, kar hočete!
Če mislite,da v meni ni strahu pred nezna- nim jutrišnjim dnem,se motite. Mlad človek živi v veliki negotovosti. Nikdar ne vem, h kakšnemu bolniku me bodo poklicali, ali mu bom znala prav pomagati? Tudi za svojo družino bi rada imela čas,pa ne vem, kako! Vsakdo nosi težo svojega življenja v srcu. Premalo se poznamo,da bi se lahko primerjali
Morda imate prav, ko pa je človek bolan, misli samo na težave. Danes ponoči sem zopet imela srčni napad, mislila sem že, da je z mano konec.Spet sem se začela spra- ševati, kako naj najdem smisel tega trplje- nja. Ne morem vam povedati, kako me vse boli! Zdi se mi, da ni koščka na meni, ki me ne boli. Najhujše so noči; tako dolge so, kričala bi zaradi bolečin,če bi to pomagalo. Prosim vas, povejte mi, kako naj živim s to mojo boleznijo?!
Verjetno vas bom razočarala, ko vam bom kot zdravnica povedala,da je medicina pred tolikimi boleznimi še zelo nemočna. Mnogo- krat le lajša bolečine in druge težave ali celo le opazuje tok bolezni. Povem vam,da vaše zdravje ni v rokah le medicine in zdra vnikov, ampak je odvisno predvsem od vas samih.
Za to je potrebna življenjska modrost, ki nas uči vse prav in z dobro voljo sprejemati tudi bolezen. Če boste bolezen sprejeli kot del sebe in ne le kot breme, ki ga je treba odvreči, boste lažje prenašali težave, ver- jemite mi.
Ne otopite, ohranite stike s sosedi, sorod- niki.Pogovarjajte se med seboj,tudi z zdra- vnikom. Oba dajeta in sprejemata, skupaj nosita težo in ustvarjata človeški odnos,ki obema daje veliko moč in notranje veselje, čeprav sredi trpljenja in umiranja. Pa vi?
Veste, z mojo revmo je že precej bolje; si- cer se pa prav prijetno počutim -zdi se mi, da sem se pogovorila za sedem let nazaj in v naprej. Tako živahno je tukaj; zjutraj nas pozdravijo sestre, pa strežnice in še z zdravniki se lahko kaj pomenim. Kar tukaj bi ostala!
Veste, doma sem tako osamljena. Stene ne znajo pozdravljati in rože, s katerimi se pogovarjam, tudi ne govore. Moje življenje je eno samo čakanje. Dopoldne čakam na poštarja in si mislim:morda pa le kaj prine- se; popoldne čakam na sosedovega fantka ki mi za nekaj slaščic včasih prinese naj- nujnejše iz trgovine; ja, zvečer je najhuje: s strahom pričakujem noč,to temo,ki obudi stare spomine in še poveča brezciljnost življenja in to ubijajočo samoto. Ko bi ta- krat, v mladosti, ko smo delali od jutra do večera za ljubi kruhek,vedela zanjo,bi prav gotovo ravnala drugače. Poiskala bi si pri- jatelje,tako pa sem se potopila v žalost,ko mi je vojna vzela edinega pravega prijate- lja.. in od takrat čakam na čudež... čudež, da to mojo malo sobico napolni življenje.
Ja, rada se ponazarja sreča z družino in izpolnitev življenja s svojimi otroki, vendar ni to edina pot. Večina le ima otroke, pa vsi ti niso srečni in zadovoljni s svojim živ- ljenjem. Ravno tako so lahko sami.
Kdor je le delal in garal in tega ni osmislil sebi,Bogu in otrokom-je ob zatonu življenja razočaran nad sabo in vsem imetjem. Kdor se je do nespameti razdajal in nič mislil na sebe in svoje zdravje,tudi ne bo zadovoljen
Če je človek znal biti v življenju skromen, se bo vedno znal veseliti in lepšati dneve z malimi stvarmi in trenutki. Če si sam ne znaš osmisliti časa, ga ne boš znal tudi drugim ne - niti lastnim otrokom. Marsikje v družini vlada večja osamljenost, kot je v vašem življenju, ki ga živite sami. Sicer pa človek ni nikdar sam, z nami je Jezus, ki je že pred nami nosil križ, apostol Pavel pa nam je naročil, naj nosimo bremena drug drugega. Če mislite, da vi ne morete več pomagati mlajšim, se motite. Toliko stisk poznam, ki bi jim pomagale vaše molitve. Osmislite si začeti dan z mislijo in molitvijo za mlade družine v težavah, za bolnike ... Izrazite tudi vi svoje želje in potrebe po pomoči,bodimo odprtih dlani za sprejemanje in dajanje.Vsi si želimo bližine drug drugega.
Še bi se pogovarjala z vami, a, žal, vas moram zapustiti. Še bom prišla k vam. Na- svidenje!

Irena

OBISK ŠKOFA V DOMU UPOKOJENCEV

V soboto pred belo nedeljo smo imeli sv. mašo, ki jo je daroval koprski škof Metod Pirih. Zbrali smo se kot ena velika družina. Veliko nas je bilo tudi na invalidskih vozič- kih. Pomagale so nam negovalke.
Ob poslušanju božje besede in škofove pri- dige smo bili ganjeni. Naša srca so bila na- polnjena z ljubeznijo in mirom.To nam vliva moč za nadaljnje življenje.
Po maši je g. škof vsakega posebej lepo pozdravil s stiskom roke in vsakemu podaril podobico.
Tudi mladina iz Nove Gorice je bila navzo- ča pri sv.maši ter nam potem podarila križ.
G.škof je bil zelo zadovoljen med nami, saj je srečal veliko oskrbovancev iz svojega rojstnega kraja Lokavca.S toplino in ljube- znijo v srcih smo zaključili skupno sloves- nost, ki nas je obogatila in ki bo še dolgo odmevala med nami.

Marija Merljak

DIAKONIJA PRI SV. PETRU V LJUBLJANI

Naša desetčlanska komisija za diakonijo pri ŽPS je pričela de- lati leta 1979. Župnijo smo si razdelile,da vsaka skrbi za svojo okolico, ima tudi svoj seznam, da se za svoje varovance po- tem zanima.Lepo urejena skupna kartoteka pa je v župnišču. Vsak prvi ponedeljek v mesecu, ko imamo sejo, jo pregledamo.
Skupno srečanje vseh ostarelih in invalidnih imamo dvakrat letno, in sicer: na cvetno nedeljo kot pripravo na veliko noč,v jeseni pa na nedeljo Kristusa Kralja kot pripravo na božič. Obveščamo oziroma vabimo jih s pismenim vabilom,ki ga največ dostavljamo osebno, da se s tem čimbolj osebno spoz- namo.Vabil je bilo letos za veliko noč odda- nih štiristo, in tudi udeležba je bila v redu v cerkvi in v dvorani.
Lepo in prijetno je, če se snidejo bratje in sestre, čeprav smo že stari ali invalidni.

Julka Ustar

Podpisi k fotografijam:
• Agape v župnijski dvorani. Župnik dr. Jošt Mar- telanc je priskočil na pomoč (levo).
• Bolniški župnik Miro Šlibar je s toplimi besedami pozdravil udeležence srečanja (zgoraj).
• Za veselo razpoloženje po maši so poskrbeli mladi (spodaj).

NEPOMEMBEN, STAR, BOLAN, ODVEČ...

Rada bi se dotaknila nekaterih primerov življenja, ki čakajo vsakega izmed nas, ko mora zaradi bolezni iskati zdravniško pomoč v ambulanti. Kot zdravstvena delavka ni- mam posebno bogatih izkušenj z delom v bolnišnicah, sem pa velikokrat prva oseba, s katero se sreča človek, ki v življenju ni potreboval zdravnika ali pa ga obišče mno- gokrat.Moj poklic mi je velik dar v življenju in rada ga imam.
Zakaj nastane vprašanje o nepomembnosti in odvečnosti,ko človek, včasih pomemben in ustvarjalen, postane star, onemogel ali invalid?
Pri obisku na domu pogosto slišimo besede: "Kaj vse sem naredil in zgradil,sedaj pa ni- sem vreden nič.Bolan sem,komaj hodim,rad bi delal,pa ne morem,ker me vse boli,težko se sklanjam. Mladi naredijo hitreje. Tako zgubljam zaupanje vase. In zakaj bi potem hodil k zdravniku, nisem avto, za katerega imajo rezervne dele."
In tu se postavim na nasprotno stran boji- šča. Hočem pokazati znanje sprejemnih iz- pitov na srčni fakulteti.Daj ljudem to,kar si sam želiš. Najprej pohvalo,da začno premi- šljevati, če so res tako nepomembni. Brez upanja ni življenja,zato spodbuda vzplamti
Ste kdaj pomislili, da tudi v svetu elektro- nike še živijo ljudje,ki prvič iščejo na stara leta zdravniško pomoč? Poznam jih nekaj, ki ob obisku ambulante za starostnike niso pripovedovali kaj laskavega. Tudi danes ljudje trpe zaradi nadlog in težav, ki jih je možno vsaj ublažiti, če ne ozdraviti. Velike so bile besede starke, ki je rekla, da zdra- vnika malokdaj potrebuje, ker jo obiskuje patronažna sestra, ki se ji nikoli tako ne mudi, da ne bi imela časa za njeno staro nepomembnost in je ne bi osrečila s prijet- no besedo.
Nekdo ni star po letih, je pa mlad in bolan. Poln energije, navdušenja nad delom, raz- vedrilom, naenkrat pa postane odvečen prebivalec planeta. Mogoče res, a vendar na njih stoji današnji svet.Ko pridem z njim v stik, se bojim, da me ne razume, ker ga ne gledam pomilovalno.
Zavedajte se,da je vsak na svetu vsaj to- liko pomemben, da ga zdrav opazi, čeprav mu je v breme in dodatno delo. Med šola- njem smo o invalidih slišali samo o njihovih ustavnih pravicah, kot da je to najbolj po- membno. Prva skrb nam mora biti ta,da se bo počutil domač med nami in bo imel ob- čutek, da nekdo skrbi zanj. Pri vsakdanjem delu opažam, da pridejo ljudje v ambulanto samo po kakšen nasvet, da lahko potožijo težave svojih let. Če bi tiho sedela v kotu čakalnice,bi odkrila marsikaj.Zgubani obra- zi, oči se jim svetijo, izmenjavajo izkušnje, dajejo nasvete in drug drugemu vlivajo u- panja.Vstopi še nekdo,preplašeno ogleduje nato tiho sede na zadnji prazen prostor. Vidim, da ni pogost obiskovalec. V duhu spremljam, kaj se dogaja.

sestra Martina

KAKO NAJBOLJ IZKORISTITI TRPLJENJE

Sv. Ignacij Lojolski je izrekel besede, ki jih marsikdo danes ne bi sprejel: Bolezen je enak božji dar kot zdravje.Seveda velja to le takrat,če vero resno vzamemo, zlasti z njeno razsežnostjo v večnost.
Navadnemu smrtniku pa je trpljenje breme, ki bi se ga rad čimprej znebil.To niti ni pro- ti božji volji,saj je Jezus ozdravljal bolnike, tolažil in opogumljal-se pravi,da je zavzeto preganjal trpljenje.
Vendar ga je še vedno dovolj na svetu: v telesnem in v duhovnem smislu. Ko se ga že ne moremo rešiti, ostane veliko vpraša- nje: kako iz njega napraviti korist.
Navadno sebi in drugim, če smo v stiski, svetujemo: Daruj trpljenje v dobre namene Tako so delali svetniki. Spomnimo se sv. Male Terezije, ki je svojo izčrpanost v bo- lezni darovala za misijonarje; morda prav v tem trenutku omagujejo v afriških pragoz- dovih. Tako nam svetuje tudi sv. Cerkev: papeži in škofje kličejo bolnike k darovanju za velike potrebe Cerkve in človeštva. In glej, v bolezni, ki je proti naši volji, se odpira čudovita priložnost, da izvršujemo Očetovo voljo. "Zgodi se!" "Da, Oče, ti že veš, kar ti hočeš, hočem tudi jaz." Če kri- stjan vedno tako govori, se najpopolneje združuje z Očetovo voljo.Več na tem svetu ne morem napraviti.Tako iz trpljenja duho- vno raste. Duša je polna božjega miru, pa tudi božje moči.
Seveda bo potem trpljenje daroval tudi v božje namene, in to bo še posebej vredno, ker bo sam ves božji.
"Glej,dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji volji." Biti eno z Očetom - vsak tre- nutek trpljenja - pomeni najbolj izkoristiti dneve preizkušenj.

S. G.

KDO JE NAŠ BLIŽNJI?

Sredi vročega julijskega opoldneva hitim v službo. Ko pridem do prehoda za pešce, zagledam na drugi strani, kako se droga javne razsvetljave oklepa neki moški. Brez presojanja, kaj mu utegne biti, stečem čez prehod in ga krepko primem, drugače bi omahnil pod mimo drveči avtomobil. "Kaj vam je,očka" ga ogovorim, "tako mi je sla- bo in temno pred očmi" "Saj ni čudno v tej vročini." Ko se malo opomore, ga vprašam: "Kam ste pa namenjeni?" - "Očala nesem popravit v Optiko, pa ne vem, kako bom tja prišel." Ponudila sem mu svojo pomoč in tako drsala korak za korakom, dolge pol ure, komaj 50 metrov dolgo pot. Mimo so hodili mladi in stari, a nihče se ni zmenil, morda pa celo mislil, da ženem pijanca. Ko sva le prišla do tja in uredila, kar je želel, sem neko gospo,ko je že šla iz službe,pro- sila, da ga je peljala domov. Odhitela sem v službo, čeprav z malo zamude in delo mi je šlo od rok. Med delom pa sem premišlje- vala, kaj bi se lahko zgodilo.

Zakaj to pišem, saj se zavedam, da sem storila le svojo dolžnost. Mogoče pa bo le komu v opomin,da ni naš bližnji le prijatelj, sorodnik, znanec, ali enkrat na leto, ko se zberemo na Brezjah, ampak vsak dan, ob vsakem času in vsak človek.

Poldka

ZAČNI ZNOVA

Tako je na začetku leta v dne- vnik zapisala kot moto svojega skritega in duhovno poglobljene- ga življenja Fanči Terpin, Gre- gorčičeva 27, Idrija. V to mesto, ki ima že častitljivo zgodovino in kateremu je prinesel slavo znani rudnik z žlahtno kovino,smo se namenili na obisk. Vemo, da kraju dajejo privlačnost ljudje,ki tam živijo in delajo.Tu že dolgo poznamo naše drage prijatelje, ki nas obdajajo s pozornostmi in dobroto. Pri njih smo bili deležni prisrčnega sprejema in za začetek lepega majnika še odlične idrij- ske specialitete - žlikrofov.
Za pogovor pa smo naprosili Fanči, ki se je sprva branila naše namere. V svoji skrom- nosti je menila,da nima kaj posebnega po- vedati.Popustila je šele pred našo trditvijo da bo njena izpoved bogatila bralce,da svo- jega zaklada izkušenj in spoznanj ne sme skriti, ampak dovoliti, da se z njimi krepijo tudi drugi. Njen napotek,da je koristneje v Prijatelju predstaviti mlajše, na uredništvu že upoštevajo in ga bodo še.

Da, tako si želim polnosti duhovnega živ- ljenja, napredka, biti boljša v veliki ljubezni do Boga. Kaj vse bi hotela!
Sprašujem se,kako vse to uresničiti, ko pa težko prenašam trpljenje, vendar vsak dan mi govori: Začni znova!

Pred dvema letoma sem za svoj rojstni dan takole spregovorila dnevniku: Praznujem slavnostni praznik:75.rojstni dan.Na dana- šnji dan me je mama dala v življenje, Bogu predvsem, saj sem prvorojenka njene čiste mladosti.
Mama, ata, hvala; prosita zame pri Bogu, za svojo Fanči.
To se je zgodilo v Idriji.Imam se za pristno Idrijčanko. Rada imam ta kraj, ljudi, ki me obkrožajo,živim zanje in jih vpletam v svojo molitev.

Tudi zapustiti ga je bilo treba. Bila sem v Ljubljani, tam končala trgovsko šolo, ven- dar delo v trgovini mi ni ustrezalo. Bila sem vedno bolehna, razmere pa težke. Iskala sem primernejše delo. Kot mladinka sem pisala v dekliški ženski list Vigred, ki je iz- hajal v Ljubljani.Tam se mi je ponudila lepa priložnost. Rabili so delavko za potujoče ženstvo.Delala sem na kolodvoru vsak drugi dan po 16 ur ("Kolodvorski misijon").Delo je bilo izredno zanimivo in pestro. Srečevala sem z različnimi ljudmi, različnimi težavami. S sodelavkama sem skrbela za dekleta,žene ki so prihajale v mesto iskat službo, delo. Na razpolago smo jim bile v raznih stiskah. Imele smo zavetišče, ki so ga podpirale premožnejše mestne gospe. To službo sem opravljala 17 let vse do ukinitve leta 1945. Potem sem bila nameščena v knjigovodstvo v Blaznikovi tiskarni.

Ljudje so nas imeli za sestre, vendar nismo imele nobenih zaobljub. Naše predstojnice so bile te gospe,ko so nas podpirale. Take skupine so bile tudi na drugih kolodvorih. Naš apostolat na postaji je bil vezan z vsa kodnevno sveto mašo pri Srcu Jezusovem na Taboru.

Še sedaj me obiskuje neka žena, ki smo jo rešile iz velike nevarnosti kot mlado dekle v neki gostilni.

Morale smo biti zelo previdne, preudarne, spretne. Neprestano sem se na kolodvoru učila. Imele smo poseben prostor, kjer smo lahko pomagale ob porodu,pa tudi ob smrti Vse se lahko zgodi na poti.Dobro se spom- nim prihoda internirancev. Samo nam je bil dovoljen vstop na kolodvor,kjer smo smele postreči s hrano in čajem.

Vzrok vrnitve je bila očetova smrt. Mama je ostala sama. Od tedaj sva živeli sami. Našla sem si službo v banki, kjer sem bila do upokojitve.

Bili so težki časi, vendar pošteno in nepri- stransko delo me je vedno reševalo. Tudi v tej službi sem se kmalu vživela. Zelo do- bro smo se razumeli. Vedno je vsak vedel, kdo sem. Nikoli nisem živela dvoličnosti. Hotela sem delati tako, da bo drugim lepo in lažje, ne meni.

Medtem sem izgubila tudi mamo.Ne izgubi- la, saj sva po molitvi močno povezani. Bilo je hudo,ostala sem sama. Takrat mi je bila zelo dobrodošla prijateljska pošta mnogih; njena vsebina me je bodrila.
Zdaj pa sem samoto zelo vzljubila in jo na- redila, da mi služi. Rada živim skrito in ne- opazno življenje. Moram reči, da se imam lepo, le da bi bilo malo več zdravja.

Dan izpolnim z molitvijo in delom. To je bil moj program skozi vsa leta. Večji poudarek zdaj dajem duhovnemu. Rada kaj preberem Za duhovno poglobitev mi zelo pomaga po- vezanost s skupino Neskončne ljubezni, ki jo vodijo salezijanci.Pogosto se udeležujem svete maše. Prihajajo obiski; pogovarjamo se o tem in onem in me držijo pokonci,med seboj si pomagamo.Mnogi se mi priporočajo v molitev, čeprav sami niti ne obiskujejo cerkve. Kolikokrat sem priča sadov molitve v življenju svojih prijateljev! Vidim, kako nam je potrebna.

Dan mi razdeli molitev iz brevirja. Poleg tega pa molim še za različne namene:za svetost družin,iz katerih pričakujemo duhovnih po- klicev. Ta namen nam je priporočila sama pobudnica, zdaj že pokojna bolnica Tilka Pajk.Potem za svetost duhovnikov,pa rožni venec in druge. Pisala sem tudi sestram matere Terezije, ki so me sprejele za so- delavko kot bolnico.


Poglobim se v vsakega posebej. Ko komu pišem, želim, da bi kaj od pisanja imel. Že- lim ga navajati na lepo in polno življenje, na življenje, povezano z Bogom. Veseli me spoznavati duše in jih voditi.

Pa to niti ni tako pomembno,še bolj se va- nje poglobim duhovno. Poznam jih morda le po predstavitvah v Prijatelju, Ognjišču. Nekatere pa tudi osebno.

Živim z gibanjem, četudi sem tu in živim odmaknjeno. Z dopisovanjem želim izpolniti to,kar nam naroča gibanje,da si bolni ozna- njamo blagovest med seboj.Čutim se pove- zano z bolniki v molitvi kot v dejavni skrbi zanje. Žal mi je,da se ne morem udeležiti nobenega srečanja, ker me zdravstveno stanje preveč ovira,težko prenašam vožnjo, zadnje čase pa so še težave z dihanjem...

V župniji smo poskusili s programom za dia- konijo. Tako sem začela, pa za zdaj ni od- ziva. Primanjkuje mlajših, ki bi bili priprav- ljeni pripomoči, da bi to bila neka stalna dejavnost. Ljudje imajo veliko potreb.Kako težko gledam take primere, ko bi rada po- magala sama, pa ne morem.
V župniji zbiram prostovoljce,ki bi bili s svo jim darom pripravljeni sodelovati za pomoč lačnim,tako imenovane milijonarje dobrote. S prijateljico se večkrat odpraviva na obisk v dom upokojencev...

Zdaj jih izdelujem bolj malo, le kakšna ura še ostane za čipke.Imam že nekaj priprav- ljenih za letošnjo razstavo. Vedno več časa porabim,da postorim dnevna opravila sama da ne bi bila preveč v breme drugim.Seve- da moram znati sprejeti tudi pomoč,čeprav jo rajši ponudim. Hvaležna sem Bogu za dobre ljudi, za sosede,ki mi gredo na roko.

Njena samota je postala ustvarjalna.V njej sodelujeta Bog in ona. Uporaben zgled za mnoge med nami, ki v samoti prevečkrat vidimo le ubijajoče dolgočasje, in spodbu- den namig obenem, da bi molitve ne odri- vali lahkomiselno na stranski tir. Začnimo skupaj znova! Hvala, Fanči!

Tekst: Tone Kenda,
Foto: Janez in Jože

KOLESNICE MISIJONARKINE POTI

Ranomena, 31.jan.1988

Ko boste brali to pismo, bo leto 1988 že trdno v svojih kolesnicah. Spet me je pre- hitel čas! Upam, da ste božične praznike lepo obhajali.Pa vendar je prav,da se sku- paj še enkrat ozremo v minulo leto. Dolžna sem vam namreč veliko zahvalo.
Nekdo, ki je bil ob sprejemu našega malga- škega škofa med vami, mi je pisal: "Nisem vedel,da Te imajo tako radi."In ko sem ka- sneje Anici in Cvetki na glas brala pozdra- vno pismo, sem bila močno ganjena. Solze so mi stopile v oči in za trenutek sem si želela, da bi bila spet med vami.
Ob škofovem obisku ste se zares izkazali. Sprejeli ste ga prisrčno in domače. Zave- date se, da so njegovi rojaki sprejeli tako mene. Z enako ljubeznijo ste sprejeli tudi škofovega spremljevalca misijonarja Janka Slabeta in s. Marjeto Mrhar. Ob njenem o- bisku ste si mogli ogledati diapozitive. Pri- pravili ste tudi čudovito razstavo.
Hvala vam za vse! Tudi za vse denarne darove, ki ste jih tak- rat namenili škofu, s.Marjeti ali meni osebno. Veste,koliko časa potuje Miklavž iz Slovenije na Madagaskar? Približno eno leto. Toliko časa so namreč paketi z obleko, ki jo je pred enim letom Miklavž zbral, sestre uršulinke pa so jo poslale naprej. Kako pri- jetno mi je pri srcu,ko vidim kakega vaščana oblečenega v znano obleko. Bog plačaj!
Moje misijonsko potovanje se nadaljuje. Po počitnicah v mesecu septembru sem se iz Tangainonyja preselila približno 150km niže na jug v Ranomeno (rano = voda, mena = rdeč).Tu misijonarita slovenska misijonarja Klemen Štolcar in Lojze Letonja. V veliko pastoralno pomoč je pet malgaških sester usmiljenk. One so tudi zgradile tukajšnji dispanzer.Stavba je lesena s tremi prostori Poleg je še soba za gobavce, ki od daleč prihajajo po zdravila. Počasi dispanzer ve- dno bolj opremljamo. Velika pridobitev je bila tekoča voda. Stranišče pa še čaka na ureditev.
Sonja Masle je meseca julija prišla k nam na Madagaskar. Ob nama delajo v dispan- zerju še tri domača dekleta;ena se pripra- vlja na vstop k sestram,dve pa sta iz vasi.
To je moje posebno veselje. Preventiva in zdravstvena vzgoja sta na terenu bolj kon kretni kakor v dispanzerju. Uvajamo tudi posebne srede: prvo sredo v mesecu za gobavce (več kot 400 jih je), tretjo za podhranjene otroke. Obojih je na področju Ranomene veliko. Skušamo sodelovati tudi z državnim bolničarjem.Pri otrocih-cepljenih - nam je že lepo uspelo.
Vsak začetek je težak, pravijo. Pa z božjo in vašo pomočjo kar gre. Nikoli ni osramo- čen, kdor zaupa v Gospoda!
Bog vam povrni za vso vašo pošto, dobra dela, misli in molitve.

Vaša hvaležna Helena Škrabec

podpis pod fotografijo: Prve življenjske izkušnje izven materinega naročja: tehtanje v ambulanti.

SESTRA MARTA
III.

Tudi Graškov oče je bil nepokreten, toda kljub bolehanju je bil živahen, žilav in du- hovit možakar. Zelo rad je pripovedoval o svojem življenju. Marta je včasih stala pri njem in kar pozabila, da mora naprej, po drugih sobah. Rojen je bil leta 1899 kot sin premožnega gruntarja.Poslali so ga v kme- tijsko šolo, nato je delal na domači kmetiji. V prvi svetovni vojni je bil dvakrat ranjen. Ko se je vrnil domov,sta mu drug za drugim umrla starša. Poročil se je in življenje je spet steklo. Imel je štiri otroke,sina,na ka- terega je bil strašno ponosen,in tri hčerke Prišla pa je spet vojna in okupacija. Ženo in dve mlajši hčerki so izselili, tretja hčerka se je po naključju rešila, ker je bila tedaj pri sosedovih. Njega in sedemnajstletnega sina so gestapovci zaprli in zasliševali v Šentvidu.Čez nekaj mesecev so ju izpustili in tedaj ju nihče ni hotel poznati; mislili so, da sta kdovekaj izdala,ker sta bila na pro- stosti. Kradla sta lastno koruzo, jo drobila v vojaški čeladi in si kuhala žgance.Kasne- je sta se pridružila partizanom, sin je padel 1945, le dober teden pred osvoboditvijo. Grašek ni nikoli prebolel njegove smrti. Pri- šla je svoboda in veliko upanje. Ves čas je mislil na ženo in hčerki,poizvedoval je zanje preko Rdečega križa in bil ves obupan, ker ni bilo vesti o njih.Končno sta žena in sta- rejša hčerka le prišli nazaj, mlajša pa je u- mrla v plinski celici taborišča. Še ena huda rana se je zasekala v njegovo srce. Dom je bil popolnoma izropan. Vojaki so pokurili celo pod. Bil je brez živine in orodja. Žena je bila po grozotah taborišča vsa slabotna in bolehna, on pa sam tudi ves strt. Mučila sta se na žive in mrtve. Vsak dinar je šel za davke. Prej je imel štiri vozove, zdaj si je moral vse orodje izposojati. Sosedje so dobivali mlečne karte, bone, on pa ne, ker je imel nad pet hektarjev zemlje.
Na vso srečo so bili sosedje dobri in so pomagali prebroditi težke čase. Posekal je tudi nekaj lesa,da bi si obnovil hišo in hlev. A les je ležal sedem let,ker ni mogel plačati gozdnih prispevkov in prometnega davka. Vse je šlo tedaj narobe, potok,ob katerem je stala hiša, je poplavljal, prosil je občino, naj mu pomaga urediti in utrditi breg, a je naletel na gluha ušesa. Upal je,da si bo o- pomogel z vinogradom.Sposodil si je denar Osemdeset arov zemlje je pognojil z ume- tnim gnojilom. V vinogradu je sam delal, vezal, kopal in škropil, vso vodo je znosil na hrbtu,da je potem vso zimo ležal zaradi srca in revmatizma.
Spomladi pa je bila huda pozeba in je uni- čila ves trud. Če bi se z ženo ne bil tako dobro razumel in ne našel v njej opore, bi se bil od vsega hudega kar obesil. Moral je del zemlje prodati,kasneje,ko sta se hčerki poročili v mesto, pa še en del. Po ženini smrti se je nekaj časa še sam ubijal na kmetiji, pa ni šlo. Kaj se more,moral je vse pustiti in priti v dom,saj so mu čisto odpo- vedale noge in ni bil več sposoben skrbeti zase. Domačija je vsa razdrobljena. Take njive so bile in trikošnji travniki! Človek bi se kar razjokal, saj ni nikogar, da bi vse to obdeloval. Zima je bila dolga in pomlad se je zakasnila Končno pa je le prišla in se napovedala s cvetočo japonsko češnjo, ki je prezimila v avli.Prve trobentice so zacvetele po robeh in Marta je nanosila v vsako sobo šopke teloha in mačic. Nezadržno je prodiralo so- nce in dan se je daljšal. Vsak dan so ptički glasneje prepevali, travniki so se vedno bolj bujno razcvetali. Zadišalo je po zorani zemlji in ta vonj se je ob večerih dolgo dvigal v višino.
Marta se je spremenila. Nezavestno se je smehljala, včasih sploh ni slišala, kaj ji kdo govori. Polglasno si je pela,se smejala brez vzroka in včasih prišla v kakšno sobo, ne da bi vedela po kaj.
Martina mama je z nezmotljivim čutom prva uganila,kaj se dogaja. Nič oprijemljivega ni bilo, pravzaprav samo tisti nemir, vse tiste drobne malenkosti, ki jih opazi le materino oko. Ko pa je več dni zapored videla, da Marto spremlja vse do doma mlad, temno- las fant, je to njene slutnje potrdilo.
Mama si je pripravila desko za likanje. Pre- mišljevala je,ali ne bi kazalo o tem govoriti z Marto.Zlepa in v začetku po ovinkih.Am- pak kaj bi pravzaprav rada od hčere? Da bi ji pravila o tem fantu? Kaj pa pravzaprav ve o njem?
Marta je bila neznansko dobre volje. Vzela je mami likalnik in ji dalje likala perilo, med- tem pa je mama kuhala večerjo. Večkrat je ošinila hčer, kot da pričakuje kaj od nje. Ko sta prišla iz šole mlajša sestra in brat, je bila mama kar razočarana.Torej ji Marta ne bo ničesar povedala? Bili sta sami, pri- ložnost je bila,pa nič.Mama je dala večerjo za očeta v pečico in pomila posodo, Marta in sestra Maja sta jo obrisali. Zadrževali so se še v kuhinji,mlajša dva sta pisala doma- čo nalogo, Marta pa je mami držala štreno volne, da jo je navila v klobčič. Končno so se spravili spat.
Po dolgem času, ko je bilo že vse tiho v speči hiši,je Marta prišla k mami v spalnico
"Mami ... ali že spiš?"
"Ne,"je rekla mama,"otrok,ali tudi ti bediš..?"
"Ali lahko pridem k tebi?"
"Za pet minut," je privolila mama. "Ko pride oče, glej, da boš v svoji postelji!"
"Kajpak!" je rekla Marta in zlezla v posteljo k mami.
Mama se je zgrozila ob ledenomrzlih nogah
"Stala sem zunaj na hodniku nekaj časa. Mislila sem, da že spiš," je pojasnila Marta, "pa moram govoriti s tabo. Pogovarjajva se, mami!"
"Dajva!" je rekla mama.
"Saj si ga videla,ne? Veš, že ves teden me hodi čakat. Usnjen suknjič ima z resicami in motor APN 6. Končal je srednjo tehnično šolo, vpisal se je na fakulteto, a prej mora odslužiti vojake ... Prosil me je, če grem v soboto z njim v kino..."
Mama se je v temi smehljala. Hčerin glas ji je kot žuborenje prihajal v ušesa in jo po- mirjal. Njena ljubezen je rodila sad, ki se imenuje zaupanje.

"Torej-ali boš šla v soboto z mano v kino?" je vprašal Toni.
"Še ne vem," se je obotavljala Marta. "V domu pripravljajo proslavo ..."
"Joj, Marta!" jo je nejevoljno ustavil Toni. "Ali si zaposlena v domu z osemurnim de- lavnikom ali pa morda kar cel dan?"
"Gospod Grm je že sestavil program. Botr- ček in Graškov oče bosta nastopala celo v skeču. Gitica ... "
"Sploh me ne zanima, kaj bodo počeli tvoji polomljeni dedki!" jo je prekinil Toni. Marto je zabolelo globoko v srce, nekaj v njej je odrevenelo.
"Ali ti je več do teh betežnih,starih pustu- hov kot zame?" je kipel Toni.
Marta se je zastrmela vanj s solznimi očmi.
"Superman bo, ne bo ti žal. Po kinu greva lahko še malo okoli, menda te bodo doma pustili?"
"Menda," je skomignila Marta.
"Prideš?" je vprašal Toni.
"Pridem," je rekla Marta.

Anica je bila diplomirana ekonomistka, že nekaj let je bila invalidsko upokojena.Imela je komaj enainpetdeset let, a hudo revma- tično obolenje ji je onemogočalo,da bi živela sama doma.Nikogar od svojcev ni imela, v jesenskem in spomladanskem času pa se ji je bolezen tako poslabšala,da se niti obleči ni mogla sama,tako so ji otekle roke.Njena sostanovalka je bila Malči, včasih je delala v zdravstvu, na polici je imela polno stro- kovne literature.Bili sta prav prijeten par,le Malči je vsake toliko časa popolnoma zapu stil spomin. Sredi noči je vstala,se oblekla, napolnila svoj kovček in tavala z njim po hodnikih, češ da se ji mudi na vlak. Včasih je dežurno sestro prišla po desetkrat ali dvajsetkrat vprašat, koliko je ura, čeprav jo je sama imela na roki in je tiktakala tudi v njeni sobi. To se je zgodilo le nekajkrat na leto,sicer pa si se lahko z njo pogovar- jal o čemerkoli, rada je poslušala težave drugih in jim dajala nasvete ali pa iskala po svojih knjigah odgovore nanje.
"Kaj pa berete,gospodična Anica?" je vpra- šala Marta, ko je prišla z zdravili v njeno sobo.
"Zanimivo knjigo," je odgovorila in odložila knjigo,ko jo je s težavo držala med svojimi oteklimi in skrivenčenimi prsti."Gospod Grm mi jo je priporočil. Poslušaj, Marta, kaj piše tu notri in reci, če ni modro povedano: V veri si duh odpočije,v razumu živi,v ljubezni uživa, toda samo v bolečini pridobi zavest..."
"Lepo," je rekla Marta, "a prebrati ga mi morate še enkrat, da si bom to tudi jaz zapomnila."
Anica je stavek ponovila in zamišljeno po- gledala Marto. "Na osnovi svojih izkušenj ti lahko potrdim,da je to res. Bila sem mlada, zdrava in lepa.Vero sem imela, vendar sem jo neopazno zapravila.Nobeni reči se nisem hotela odreči, gledala sem le, da sem za- dovoljevala svoje želje. Že na univerzi me je popadlo: ni mi bilo mar, kako gre drugim da sem jo le jaz dobro izvozila. Tovarištva so se skrhala, prijateljstva so se ohlajala. A to me sploh ni motilo. Samo da mi je šlo. Študirala sem kot nora, si na vse kriplje prizadevala in končno dobila službo.
Spoznala sem fanta; všeč mi je bil, a ko je prišel na dan s svojo prošnjo, da bi se po- ročila in imela otroke,sem ga zavrnila.To bi uničilo mojo kariero! Kako drugače bi bilo lahko moje življenje in kako manj osamlje- na bi bila,če bi ravnala drugače. Tedaj pa sem mislila le na uspeh, na kariero. Prepri- čana sem bila:čim več imaš,bolj si srečen; in narobe: čim manj imaš, bolj si nesrečen. Hotela sem spraviti čim več skupaj. Kako napačno je to,sem se zavedela šele potem ko me je Bog ustavil in mi prekrižal račune. Šele takrat sem vedela, kako napačni so bili. Tedaj sem mislila, da mi Bog sploh ni potreben, da bi mi bil celo v napoto.
Kupila sem si stanovanje,ga lepo opremila, si privoščila drag avtomobil.Položaj v službi in denar pa me nista osrečila.Podzavestno sem želela in iskala globljo, večjo srečo. Vendar mi ni nikoli prišlo na misel, da bi jo iskala v sebi. Za kaj takega nisem imela časa. Sploh nisem vedela, koliko lepote se skriva pod plaščem drvečega življenja, ki nas obdaja in pritiska. Zaradi naglice po- sameznih stvari nisem več videla. Da bi se ustavila, presodila, razmislila o stvareh in o sami sebi - to mi je bilo neznano. Da bi kdaj šla na sprehod, na obisk k sorodnikom ali znancem -kje pa. Na to sploh nisem mi- slila.
Privoščila sem si potovanja po vsem svetu Šla sem v Pariz, Benetke, Moskvo. Zdaj pa sem srečna,če sem kateri dan toliko boljša da lahko stopim do okna in gledam na vrt, na drevesa, na rože, na otroke. Šele zdaj premišljujem in sem prišla o sebi na čisto. Prej sem mislila, da se bo svet ustavil, če ga ne bom jaz poganjala,da v podjetju kar ne bodo mogli izhajati brez mene.Na nobe- ni seji nisem manjkala, udeleževala sem se seminarjev, sestankov, predavanj in kon- gresov. Službeno sem potovala zdaj sem, zdaj tja, pogosto še jesti nisem utegnila. Cele dneve me je držala pokonci le črna kava, cigarete in kakšen sendvič.
Zdaj pa vidim, da gre svet tudi brez mene lepo naprej.V podjetju me tudi ne pogreša- jo. Celo čisto pozabili so name; dolge me- sece, odkar ležim, se ni noben sodelavec oglasil, nihče me ne obiskuje niti tukaj, da bi mi rekel kakšno spodbudno besedo. Kdo naj bi pa tudi prišel?Pravih prijateljic nisem imela. Vsi, ki smo se družili, smo bili enaki karieristi, sebičneži in komolčarji... Marta, ali si se že naveličala mojega govorjenja?"
"Sploh ne," je rekla prijazno Marta, "vi kar govorite, lepo vas je poslušati."
"Dolga leta nisem sploh nič molila ali kveč- jemu zelo poredkoma-tedaj,kadar sem kaj potrebovala. Včasih sem se jezila na Boga, kajti moja pamet je bila kljub moji izobrazbi zelo kratka. Mislila sem,da bi me Bog lahko uslišal, da bi imela več denarja in še večje uspehe. Bog bi me moral takoj uslišati, če mu nekaj dam - kot da bi mu lahko sploh kaj dala! Saj sem vse,kar sem in kar imam, prejela od njega. Pa to vem šele zdaj. Ali me še poslušaš, Marta?"
"Seveda, gospodična Anica."
"Vidiš, kako pozno sem prišla do teh spoz- nanj. Koliko manj bi bila nemirna, razoča- rana in obupana, če bi se bila že kdaj prej ustavila in si privoščila taka razmišljanja. A morala je priti bolezen in z njo trpljenje. V bolečini najde človek svojo pravo zavest, vidiš, Marta. Na tvojem obrazu se je zare- zala guba nad očmi - kako čuden je zdaj izraz na tvojem obličju, ko sem te vendar vajena videti tako nasmejano. Boš kdaj premišljevala o tem?
Zdaj le pojdi,vem, da te kličejo opravki. Ne huduj se name, češ,kaj je danes Ano pičilo da mi govori kot kakšen modrijan. Ni ti tre- ba preveč tuhtati. Ozri se okrog sebe, po- glej oblake na nebu, divje kostanje vzdolž ceste, ki bodo kmalu zacveteli. Pozdravi znance na ulici in poklepetaj s prijateljicami! Stori vse tisto, kar sem jaz po svoji krivdi zamudila. S polnimi pljuči vdihavaj življenje Odpri srce na stežaj, kajti odpreti ga je mogoče le znotraj, drugih ključev ni."

(dalje prihodnjič)

ZDRAVLJENJE V TOPLICAH

Bralka A. L. s Štajerske je najprej opisala svojo bolezen, nato pa prosila za nasvet - kako priti v zdravilišče. Menim, da je vpra- šanje zanimivo tudi za druge bralce, zato objavljamo odgovor.
Zdravljenje v toplicah - zdravilišču lahko predpiše lečeči zdravnik. To je zdravnik, ki ga bolnik redno obiskuje.Njegov predlog pa mora potrditi konzilij zdravnikov osnovne zdravstvene organizacije,po domače: tiste zdravstvene organizacije, v katero spada zdravstveni dom,ki ga bolnik obiskuje. Vse to določa posebni sporazum o uresničeva- nju zdravstvenega varstva. Iz prakse pa lahko rečem, da je dobro, če je zdravniko- vemu predlogu priloženo tudi mnenje zdra- vnika specialista. Priloži pa se lahko tudi priporočilo invalidskega društva. Bralki A. L. sem priporočil, da pač pridobi priporočilo -glede na njeno bolezen- društva paraple- gikov iz Maribora. Priporočil sem ji tudi, da poskusi dobiti napotnico za podaljšano re- habilitacijo poleti na morju.
Bralce seveda tudi zanima, kdaj imajo pra- vico do zdraviliških zdravstvenih storitev. Navedeni sporazum določa naslednje pri- mere: kadar gre za nadaljevanje bolnišni- čnega zdravljenja s pomočjo naravnega zdravstvenega sredstva;nadalje za bolnike s kronično degenerativnimi oboljenji in so bili zadnja tri leta tega večkrat v bolnišnici oziroma pogosteje odsotni z dela. To velja še za nekatere primere (za otroke,slepe,itd.)

C. U.

Duhovna obnova za sodelavce BBI, Murska Sobota, 9.4.1988

PRIJATELJ JEZUS JE TUDI TVOJ VELIKI BRAT

Zopet smo posejali seme. Sprašujem se, kam? Ali poleg poti, ali na skalo, ali sredi med trnje, ali na dobro zemljo in bo obrodilo sadove? Zdaj lahko samo še zalivam,gnojim, Bog bo dal rast in sadove.
V mestu Murska Sobota je kar sedem vero izpovedi, smo zvedeli od kaplana. To so: katoliška, evangeličanska, binkoštna, ad- ventistična, Jehovine priče, židovska sku- pnost, baptisti.
Za začetek nam je Gospod povedal,da nas potrebuje v celoti, potrebuje naš da,kot je potreboval Marijinega; potrebuje ga, da bo še naprej odreševal svet. Zato smo prosili: "Pomagaj mi reči da, Gospod."
Sonja Poštuvan nam je predstavila: -Jezus in njegov odnos do bolnikov.Bolnike je imel rad, z njimi se je najbolj izenačil. Njegovo trpljenje je vrhunec ljubezni. - Naš odnos do bolnih in trpečih v današnji družbi. Če gledamo z denarne strani,je odnos najboljši V vsaki župniji imamo, kot bi rekel Pavel, glavo in ude. Oznanjevanje je glava,bogo- služje je srce,diakonija so roke in noge.Vsi trije dejavniki morajo biti med seboj pove- zani,naravnani drug na drugega.Srce mora spodbujati oznanjevanje in motivirati ude v službi ljubezni. Ali v naši župniji prav de- luje župnijsko telo? Ali morda udi večkrat odpovedo? Kaj lahko storimo zdravi in bol- ni? Diakonija-dejavna ljubezen do bližnjega ni stvar posameznika ampak skupnosti. Povezovati se moramo,da bomo lahko pre- magovali ovire pogledov, zahrbtnosti po- sameznikov do bolnikov.
Po krajšem odmoru nam je Jože Zupančič ob diapozitivih predstavil Bratstvo bolnikov in invalidov. Bilo je zanimivo,z lepimi mislimi in za večino nekaj novega, ker je BBI na našem področju še vse preveč nepoznano. Spoznali smo, da se je včasih težko pribli- žati bolnikom. Živijo na oddaljenih kmetijah sami, zaprti v svoj svet. Toda ljubezen in volja zmoreta vse. Če žalost delimo,se po- razdeli,če veselje, se množi. Kakor se son- čnica vedno obrača k soncu, tako se člo- vek k človeku, nihče ne more živeti sam. Vsi skupaj pa upiramo pogled na Jezusa, ki je naša pot, resnica in življenje. Pri sveti maši smo se združili z Njim, povezali med seboj ter znanimi in neznanimi prijatelji.
Po kosilu smo se pogovarjali o našem delu, načrtih in težavah ter dali poročila o delu v skupinah. Nekaj misli: Lepo je bilo.Obogateni smo se vračali vsak v svoj kraj, z novimi doživetji in spoznanji, čeprav smo preživeli skupaj le nekaj ur. Upam, da je bilo to srečanje tudi izziv za tiste,ki se preveč zapirajo v svoje župnije. Saj nas je bilo na srečanju vseh skupaj kar 25,toda pričakovala sem mlade iz več žup- nij.Le tako se bomo lahko povezali in delali le tako bomo glasniki miru, in bomo žalost- nim prinašali veselje,obupanim upanje,sprte pa povezovali z ljubeznijo.

Marjana

BILO ME JE STRAH

Najlepša hvala za pismo, lepe misli in tople besede. Zelo rada bi v BBI sodelovala in kaj koristnega naredila. Kako, mi, prosim, povejte.
V bolno nogo se mi vrača moč. Hodim grdo in čudno,zibljem se-prav nemogoče. Upam da se bom sčasoma naučila lepših in trdnej ših korakov in dosegla srečnejše stopinje skozi življenje. V tej nesreči sem marsikaj spoznala: trpljenje, bolečino, samoto in strah,prijateljstvo in ljubezen.Najbolj se mi je približal s svojo dobroto moj dragi mož Ivan. Tudi on je bil hudo poškodovan,ven- dar mi je stal pogumno ob strani z vero, dobroto in pomočjo. Morda se čudno sliši, vendar se je najina ljubezen v tej nesreči poglobila. Bila sem v hudi duševni in duho- vni stiski. Poprej samostojna, svobodna žena in mama sem bila kot žrtev prometne nesreče, ki jo je zakrivil pijan voznik, poti- snjena na posteljo, popolnoma odvisna od drugih ljudi. Koliko ljudi nama je priskočilo na pomoč! Bi kdaj spoznala vse te dobre ljudi,če bi ostala nepoškodovana? Upam,da bom ozdravela.Verjetno ne bom več hodila na planine kot doslej. Triglav z Julijci,Kam- niške Alpe, neskončna bela obzorja bodo ostala kot čudovit sen v mojih hrepenenjih Upam pa, da na manjše hribe, posejane s cerkvicami, še pridem.
Kaže, da še nekaj časa ne bomo zdravi. Ivan je moral na operacijo ledvičnih kamnov. Imel je zelo hude napade. Tudi vrat mu še nagaja. Upam, da bo počasi vse v redu.
Zahvaljujem se vam za Prijatelja, saj sem ga zelo malo poznala. Kadar pride, se mi zdi prekratek... Komaj začnem brati, sem že na koncu. Prijatelj je globok, razumeva- joč in predvsem resnicoljuben. Prav je, da ste do bolnih iskreni. Resnice ne ovijate v sladke besede. Zato sem vam hvaležna.
Hvaležna sem pa še za nekaj. Po nesreči sem pričakovala koga od duhovnikov,ki me poznajo. Z nekaterimi sva - smo povezani. Sem verna žena, bilo me je strah in sem imela toliko vprašanj. Nisem mogla moliti, nisem spala. Hvala Bogu, da je teta Fanči slutila mojo stisko in je vam pisala. Hvala, da je prihajal bolniški župnik Miro. Da imate tako urejeno za obiske po bolnišnicah, je sploh čudovito. Kaj bi brez duhovnikov? Samo veren človek ve, kaj pomeni obisk duhovnika in prejem sv. obhajila v težkih trenutkih življenja! Da skrbite za vernike, pa čeprav jih ne poznate, je nekaj, za kar nimam besed. Priznam, da sem preseneče- na.Kako dober je Gospod! Skrbi za ptice in rože na polju...moramo verjeti,da skrbi tudi za nas,pa čeprav je kdaj še tako hudo.
Želim vam vse dobro: zdravja, miru, oseb- nega zadovoljstva.Prosim,še naprej skrbite za vse bolne, trpeče, za vse vernike, za- kaj vsi, prav vsi smo potrebni PRIJATELJA. Pozdravljeni!

Andra

Mirenski Grad, 15.-17. april 1988

JEZUS-NAŠ VZOR IN PRIJATELJ

Tisti petek po beli nedelji, ko je v srcih še odmevala vesela ale- luja,smo se po letu dni Primorci zopet zbrali na srečanje na Mirenskem Gradu. Zato ni bilo čudno, da je med nami vladalo pravo velikonočno razpoloženje in smo radi sode- lovali pri petju vstajenjskih pesmi.
Da bi bolje razumeli in dojemali temo naše- ga srečanja,smo si po uvodni maši v petek zvečer v filmu ogledali nekaj prizorov iz Jezusovega javnega delovanja.
V soboto je imel glavno razmišljanje o Je- zusovem življenjskem slogu bolniški župnik Miro Šlibar. Med nami pa sta bila tudi žup- nik Janez Kržišnik in Jože Zupančič.Vsi trije so nas s svojimi duhovno bogatimi mislimi spodbujali. Naj navedemo nekaj tistih, ki smo jih v srcih ponesli s srečanja. Nauk, ki ga je Jezus oznanjal pred dva tisoč leti, je še vedno živ,saj nam pojasnjuje pojme,kot so: življenje in smrt, Bog in človek. Ob da- našnjem vse večjem materializmu še bolj čutimo,da ljudje potrebujejo in iščejo smisel življenja, ljubezen,odpuščanje, mir,upanje, svobodo in Boga. Vse to,posebno pa Boga lahko človek najde samo v veri.Jezusa pre- malo poznamo,potrebno je prebirati Sveto pismo. Kdor hoče biti resnično kristjan, se mora prepustiti, da ga Jezus spremeni, to se pravi,da živi,kakor je Jezus učil in živel, da je zmeraj pripravljen spremeniti svojo pot, če spozna,da je bila dosedaj ta napa- čna.Ljubiti je treba vse ljudi brez razlikova- nja, videti potrebe bližnjega,drug drugemu nesebično pomagati, odpuščati. Spomnimo se samo prilike o usmiljenem Samarijanu... Kristjan v trpljenju ne obupuje, ker ve, da nebeški Oče skrbi tudi zanj. Spremeniti ži- vljenje pa ni lahko, zato se moramo zateči po pomoč k Jezusu,našemu velikemu bratu Ker smo v Marijinem letu, so bile naše misli posebej usmerjene tudi k nebeški Materi. Že v uvodni misli med mašo v petek zvečer nam je g. Janez približal Marijino vero in njeno sodelovanje pri našem odrešenju. Zaključil je s spodbudnimi besedami:"Pojdi- mo z Marijo skozi kalvarijo trpljenja,z očmi, uprtimi v slavo vstajenja!"
V nedeljo smo na koncu maše v zahvalo za milost, da smo lahko bili skupaj, zapeli Marija, skoz' življenje voditi srečno znaš. Tedaj smo začutili,da imamo v Mariji vodni- co,ki nam bo pomagala.Sv.mašo je daroval p. Marko Novak, ki je prišel tisto jutro med nas, se z nami pogovarjal in odgovarjal na nekaj naših vprašanj.Svoje veselje smo po kosilu izrazili tudi na zunaj, ko smo iz srca zapeli Hvala večnemu Bogu in še vrsto ve- selih pesmi. V tem radostnem razpoloženju smo se razšli. Obljubili smo si, kot vedno, da ostanemo v duhu povezani, še posebej pa bomo molili za tiste,ki so nam na tem srečanju postali "skriti" prijatelji.
Na koncu pa najprej Bogu hvala za lepo vreme in za srečanje, hvala tudi lazaristom in sestram usmiljenkam za njihovo gostolju- bnost,hvala vsem,ki ste s svojo navzočno- stjo in po svojih močeh pomagali k temu, da smo v nedeljo odhajali z veselimi obrazi in srci.

Cvetka M. in Tomaž B.

BOG TE IMA RAD -PO MENI!

Srečanje mlajših invalidov s Štajerske smo začeli z nekoliko čudnim, a zgovornim pre- govorom: "Trpljenje je kakor gnoj. Če ga pustiš na kupu, smrdi; če pa ga raztrosiš po zemlji, jo pognoji,da lahko stoterno ob- rodi." Da bi tudi mi nekako raztrosili svoje trpljenje in ga napravili rodovitnega, smo se v treh dneh našega bivanja v Nazarjih poglobili v naš odnos do ljudi, ki nam vsak na svoj način pomagajo.
Prvi večer nam je p.Marijan Šef spregovoril o odnosu med zdravnikom in bolnikom.Naštel je nekaj temeljnih lastnosti, ki bi jih moral imeti vsak zdravstveni delavec,posebej še če je veren. Znanje in poklicna spretnost sta nujna. Prav tako je nujna zavzetost za bolnika.Vse zdravnikovo ravnanje mora pre vevati spoštovanje do bolnika. To se kaže v dolžni molčečnosti,vendar ne do bolnika. Ta bi moral poznati svoje stanje in zvedeti resnico o svoji bolezni. Zdravnik naj mu to resnico pove podobno, kot se dajejo zdra- vila: počasi,po kapljicah,a vendar v celoti. Nato naj bolniku pomaga,da bo zmogel bo- lečo resnico "prebaviti". Zato mora imeti čas in potrpljenje.Zdravnik pokaže spošto- vanje do bolnika tudi s primernim odnosom do bolnikove telesne intimnosti, kajti bolnik ni stvar,na kateri preučuje bolezen, ampak človek, ki ga zdravi. Saj tudi zdravnik po- trebuje bolnika, ne le bolnik zdravnika. Kaj pa bi zdravniki delali brez bolnikov? Spoš- tovanje se pokaže nadalje s tem, da zdra- vnik ali katerikoli drug zdravstveni delavec ni preveč očetovski ali materinski, še manj pa gospodovalen.
Vernega zdravstvenega delavca bi morali bolniki prepoznati po tem,da naredi več,kot je potrebno in predpisano.Vsak zdravstveni delavec prinaša bolniku sporočilo: Bog te ima rad - tudi po meni!
V prijetnem ozračju, za katerega je potre- bno le iskreno in odprto srce za drugega, smo nanizali svoje izkušnje in spoznanja o zdravnikih. Nekaj je lepih, nekaj pa, žal, tudi grenkih. Navsezadnje to niti ni čudno, saj nas celo sobolniki v bolnici ne razumejo in mi ne drugih. To pa je zato,ker gledamo bolj na zunanjost drugega, ne pa na nje- govo notranjost. Bolnik, potreben pomoči, je v svoji notranjosti lahko veliko boljši človek, kot je kdo od tistih, ki mu poklicno pomagajo. Bolniki pa se moramo zavedati, da je tudi zdravnik samo človek z dobrimi in slabimi lastnostmi, predvsem pa, da ni vsemogočen in da nam marsikdaj zdravja ne more vrniti. Do njih smo lahko preveč kritični ali celo krivični in nesramni. Zdrav- nik nam lahko učinkovito pomaga le,če smo do njega dobri in z njim sodelujemo.
Ves pogovor bi lahko strnili v sporočilo zdra- vnikom in zdravstvenim delavcem nasploh: Najpomembnejše je, da nam dajete obču- tek, da nam želite pomagati kot ljudem, ki potrebujejo pomoč ter nam s tem dajete občutek varnosti. Vzornik za vaš odnos do bolnika je isti,kot je vzornik bolnikov-Jezus
V soboto smo ob pomoči našega prijatelja Jožeta Berginca nadaljevali razmišljanje o odnosu zdravnik - bolnik. Razmišljali in po- govarjali smo se o ljudeh,ki skrbijo za naše duhovno zdravje-o duhovnikih. Duhovnikov ideal je tudi Jezus.Ta je imel ljudi tako rad, da je bil pripravljen iti tudi na križ in trpel zapuščen od vseh. "Jezus, ali nisem tebe, zapuščenega, izbral za svoj ideal?" To je vprašanje,ki ga postavljajmo Jezusu v tre- nutkih stiske in nemoči in našli bomo izhod Bistvo duhovništva je v edinosti,ki jo gradi Edinost pa se gradi le z naporom, žrtvijo in odpovedjo. Vsak nasmeh duhovnika, ki ne temelji na žrtvi, je prazen.
Duhovnik ni le tisti, ki ga je škof posvetil. V nekem smislu smo namreč vsi duhovniki. Po krstu smo vsi poslani, da izžarevamo Kristusa.
Kako pa bolniki gledamo na duhovnika in kaj pričakujemo od njega? Prav zanimiva so bila naša pričevanja o stikih z njimi. Ne- kateri jih srečujemo le na takšnih srečanjih kot je bilo tokratno in še občasno, ko nas prihajajo na dom obhajat. A kaj, ko nikoli nimajo časa in se niti ne skušajo približati. Niso vsi takšni, se razume. Gotovo pa je duhovnikova dolžnost, da stori prvi korak in v človeku zbudi zaupanje in mu potem pomaga najti pot iz stiske. Zato mora biti odprt do ljudi,s katerimi se srečuje.Duhov- nika, ki ima rad ljudi takšne, kot so, imamo tudi mi radi. To so duhovniki - ljudje,ki ho- čejo in znajo biti prijatelji. Saj ni potrebno veliko. Dovolj je potrpežljivost, prijazna beseda, nasmeh in iskreno prepričanje, da drug drugega potrebujemo.
Na našem srečanju smo to začutili, zato smo lahko bili sproščeni ob Jezusu in drug ob drugem, eno uro pa tudi ob sestrah klarisah, ki smo se jim pridružili v njihovih molitvah.
Sedaj nas spet ločujejo razdalje, a zave- damo se,da smo si še vedno blizu, saj nam je stisk roke ob slovesu potrdil, da bomo v molitvi povezani med seboj in z Jezusom. Njemu lahko tudi v največji osamljenosti in bolečini šepnemo: "Jezus,rad te imam! Je- zus, bodi ob meni!" Začutili bomo,da nismo sami.

Štefica P.

Ko se je sonce že nagibalo proti zatonu, so v soboto 23. januarja 1988 žalostno zapeli zvonovi pri sv. Roku, da njihov zvon še zadnjič pospremi Rudija.Odšel je domov po zasluženo plačilo k Očetu Rudi Žlajpah invalid iz Žužemberka št.94. Bolezen je bila njegova življenjska spremljevalka že od šolskih let in je vztrajno napredovala do njegovega 43. leta, ko je utrujen odšel od nas. Čeprav mu je bilo življenje posuto s trpljenjem, je prenašal vse vdano, ni se pritoževal nad usodo, zato smo ga vsi, ki smo ga poznali, občudovali. V največje veselje so mu bili nečaki, ki so mu krajšali dolge ure na invalidskem vozičku in nekaj let tudi na bolniški postelji.Bil je učitelj po- trpljenja do zadnjega diha na tej zemeljski poti, kjer smo kot romarji proti večni do- movini v upanju,da bo nekoč poplačan ves trud in premnoge žrtve.
Rudijev kelih je poln najčistejših darov, zato mu je prihod domov večna sreča kot vesela aleluja velikonočnega jutra.
Vse, ki se jim ob spominu nanj prebudi v srcu trpka bol, pa naj tolaži misel, da je za vse konec velikega petka, zato naj ne ža- lujejo.

Stanka

V lepem gorskem svetu je živela in trpela naša prijateljica Majda Robič, Zg.Rute 64 Gozd Martuljek. Dne 10. februarja 1988 jo je Gospod v bolnici na Jesenicah poklical k sebi po plačilo, katero si je služila toliko let z boleznijo, invalidnostjo in vdanim trplje- njem, ki ga ni bilo malo. Skušala je spreje- mati vsak dan znova križ bolezni, čeprav jo je včasih tudi zmagalo, da je pod križem stokala, pa vendar je vztrajala do konca.
Bila je zelo vesela vsake pozornosti, obis- ka, pošte, pa tudi iskrene ljubezni, ki so ji jo prijatelji darovali. Vedno se je za vsako še tako malo stvar zahvalila. Majda moli v večnosti za nas, tudi mi se je radi spomi- njamo, saj smo ji dolžni. Bili smo prijatelji v župniji, bodimo toliko bolj ob smrti, da za večni cilj pomagamo drug drugemu! Gospod naj bo Majdi za vse bogat plačnik, nam pa naj pomaga, da bomo vztrajali na poti za njim tudi po poti križa in odpovedi! Jožefa Čibej, Predmeja 134, Ajdovščina, je umrla, preden smo jo utegnili obiskati in osebno spoznati. Bila je mati desetih otrok dva sta že umrla, sama pa je dočakala petinosemdeset let. Pred desetimi leti jo je zadela možganska kap,da je ostala negibna in odvisna od drugih... To nam je sporočil župnik Janko Kosmač, ki dobrohotno in s posebno pozornostjo skrbi za vsakega bol- nika in ga spremlja v trpljenju. Samoto mu skuša lajšati tako, da ga seznanja s prija- telji in listom Prijatelj.
Hvala Jožefi za trpljenje, ki ga je vdano sprejela in nosila do konca.Župniku pa tudi hvala za dela ljubezni do bolnikov. Seznama umrlih prijateljev kar noče biti konec. Vsak zasluži, da bi v njegov spomin kaj zapisali. Ker pa smo se žal premalo po- znali, jih priporočimo vsaj v molitev:
Marija Petek, Samski blok, Kidričevo;
Milka Stanič, Sp. Pirniče 25, Medvode;
Rudi Virt, Vinje 4, Dol pri Ljubljani;
Stanka Jevšenak, Graščina Frankolovo, Frankolovo;
Miha Jelen, Lepa njiva 41, Mozirje;
Marija Koren, Dom dr. J.Potrča, Poljčane;
Vinko Kranjčevič, Grajska pot 14, Lesko- vec pri Krškem.
V tem velikonočnem času vsak dan vzklika- mo: Kristus je vstal in živi! Tako bodo tudi naši prijatelji vstali s Kristusom, s katerim so v življenju vdano trpeli in umrli.

S. Mihelangela

Prejela sem vaše pismo in sem se ga zelo razveselila,saj v vsakem pismu najdem moč in tolažbo. Najlepše se zahvaljujem za pri- jetne besede in dobre želje. Velikonočni vzklik aleluja,ki ga prepevamo ob Kristuso- vem vstajenju, naj vam prinese obilo bož- jega blagoslova, sreče, radosti in uspehov pri vašem delu.
Že vnaprej se veselim vsakega našega sre- čanja, saj je to za nas, bolnike, zelo spod- budno, ko doživljamo,da mislite na nas, da nismo sami. Ljubi Bog naj vam tisočero povrne ves trud in nesebično delo. Zmeraj sem z vami v molitvi in priporočam vas Brez- madežni, da ostanemo zvesti prijatelji. Ko ste z nami povezani v molitvi, ste tudi Vi člen v naši nepretrgani verigi krščanske ljubezni in prijateljstva. S tem, ko nas pri- poročate Brezmadežni, bogatite našo sku- pnost. Čim več bo dobrih molilcev,tem več božjega blagoslova lahko pričakujemo. Po- trebujemo pa veliko skromnosti,da bomo v duhu božje volje sprejemali vse, kar nam prinaša življenje. Za srečo bo dovolj dolga večnost pri Bogu, Mariji in vseh v nebesih. Posebno v maju priporočajte Mariji bolnike, da bodo vdano prenašali trpljenje; mladino ki je na razpotju, da bi se odločala za pra- ve vrednote,ki osrečujejo. Na naša skupna srečanja pa prinesite veliko veselja in op- timizma, da se bomo obogateni vračali na svoje domove.
Vedno mislimo na vse naše prijatelje. Ko mine eno srečanje, že mislimo na drugo, dokler se ne bomo vsi zbrali na večnem in neminljivem srečanju pri Bogu. Aleluja - slavite Gospoda, naj v Vašem srcu vedno hvaležno odmeva ta pesem veselja in vda- ne ljubezni.

KRŠČANSTVO PRINAŠA OPTIMIZEM IN UPANJE

Odločila sem se, da se vsaj malo oglasim. Mislim, da ste prejeli denar za našega Pri- jatelja, ki je vsebinsko bogat. Hvala vsem, posebno vsem dopisnikom, ki se redno og- lašajo.
Pravzaprav sem tudi sama že nekaj napi- sala, vendar mi še zmeraj manjka poguma, pa tudi glede zdravja se ne morem pohva- liti. Če se spomnim na leta, ko sem imela veliko načrtov za življenje, moram priznati, da nisem bila popolnoma srečna, ko sem bila še zdrava. Skrbelo me je to in ono. Potem pa je postopoma začela prihajati bolezen. Če pa ne bi imela toliko duhovne moči in vere, ne bi vzdržala. Potem sem se nekako umirila. Mislila sem si: Bog že ve, kako in kaj. Mnogi kristjani, ki so zdravi in imajo vsega obilo,so v strahu pred prihod- nostjo.Če je v njih vera zares trdna,potem ni prostora za strah. Menim,da mora pravo krščanstvo v svet prinašati optimizem, upanje in zaupanje v prihodnost.
Lep pozdrav vsem! Denar smo prejeli in se Vam zahvaljujemo. Veseli smo, da Vam je naš list všeč, saj se vsi trudimo zanj, tudi Vi prispevate svoje. Naj Vam tudi v prihodnje ne zmanjka po- guma za pisanje.Ko gledamo nazaj v svoje življenje, ugotavljamo, da kljub zdravju ni- smo bili srečni, ker ga nismo znali ceniti in smo si želeli še drugih dobrin. Ko pa Bog pošlje trpljenje, ponudi tudi svojo pomoč. Tudi tega ne smemo pozabiti,da Bog ne do pusti več trpljenja, kot ga zmoremo. Vdani v božjo voljo,Hilda, ste se umirili in sprejeli njegovo odločitev. Res niso srečni vsi,ki so zdravi in nimajo nobenih težav,vsaj mislijo, da jih nimajo,saj se mora prav vsak človek otepati s kakšno nadlogo. Vsi se bojimo pri- hodnosti in le zrelo krščanstvo nam prinaša optimizem in upanje v prihodnost. Druge pomoči ni.
Tudi mi Vas lepo pozdravljamo, pa še kaj se oglasite!

Dragi sodelavci v uredništvu Prijatelja! Na začetku vas vse skupaj prav lepo pozdravim Želim vam obilo zdravja in božjega blago- slova v službi trpečih in bolnih prijateljev. Zahvalim se za značko in voščila. Želim,da bi se v Marijinem letu na srečanjih združili v živi rožni venec!
Zelo sem bila žalostna, ker se nisem mogla udeležiti srečanja v Beltincih. Bolezen mi ni dopuščala, pa vendar sem tiste dni bila v duhu in molitvi z vami. Hvala vsem prijate- ljem in prijateljicam za pozdrave in podpise s srečanja. Hvala Bogu,da nisem sama, da čutim pomoč Boga in bližnjega, posebno vseh dragih, ki mislijo v molitvi na nas.
Sem bolnik z visokim krvnim pritiskom.Imam obrabljeno desno in levo koleno in začetek skleroze v nogah. Težko hodim. Za Božič in Novo leto sem bila pri maši. Kako srečna sem bila, ko lahko sodelujem in sprejmem Jezusa.Drugi teden me bo obiskal na domu naš župnik, naš tolažnik, ki bo prinesel Je- zusa.
Oprostite, nisem visoko učena; sem pre- prosta žena, nekdaj delavka na polju in v gospodinjstvu. Tudi danes še rada poma- gam mladi snahi, kolikor le morem, da nam je vsem lepo v družini in da je božji mir pri hiši, ki si ga najbolj želim!
Dragi moji prijatelji, vsak dan sem v molitvi in dobrih delih združena z vami. Raztreseni smo po raznih krajih naše lepe Slovenije ka- kor cvetke po livadah in travnikih. V duhu si podajmo roke, da bodo naše prijateljske vezi trdne in bratsko se veselimo. Veselimo se najprej zato, ker je Vaša za- vest povezanosti s prijatelji v molitvi tako trdna, da prinaša notranjo srečo. To ste, draga Marija, izpovedali tudi na glas, kar je novo znamenje povezanosti in čuta od- govornosti za bližnjega. Morda nam v tem sebičnem svetu prav tega manjka. Vaše pismo naj bo spodbuda za dopisovanje ta- ko na uredništvo kot med seboj. Vsak naj po svojih močeh z dobrimi deli prispeva, da bi med domačimi in v družini prijateljev ži- vela v božjem miru.

Želim vam spregovoriti: Sem v Bernardovi družini v Stični. Zberemo se pri maši vsako drugo nedeljo v mesecu. To je srečanje vseh starosti in obeh spolov. Menim, da je podobno kot BBI. V Bernardovi družini je precej upokojencev,bolnih bratov in sester v Kristusu.
Pridem pogosto v Ljubljano po opravkih in se oglasim pri kakšnem prijatelju.Sem upo- kojeni skladiščni delavec,rojen 1943. Učim se vse življenje in glasba mi je vedno ljuba Vse vas,dragi bolniki in bolnice,od srca po- zdravljam z Marijo Pomočnico,našo skupno vodnico. Da bi bili drug drugemu ob strani, ko pridejo grenki dnevi, ki jih nismo predvi- deli! Bog naj nam podeli svoj sveti blago- slov! V vrstah preizkušanih bratov in sester so zelo zaželeni tisti, ki prinašajo med nje ve- selje in razpoloženje, saj so nekateri že povsem utrujeni in naveličani sive vsakda- njosti. Mnogi so osamljeni in ne vedo več, kaj početi. Prilike, kot so srečanja, BBI, se nekateri veselijo že dolgo vnaprej.Ob takih prilikah se vsi duhovno in telesno okrepimo za nadaljnjo življenjsko pot. Zato le pridite na to srečanje, in če je le mogoče, pridite s harmoniko ali kitaro ali z orglicami,da bo- ste v dobro voljo spravili vse,ki so žalostni in potrebni tolažbe!

Po Kristusu nam je zasijala svetloba velike noči,naj sveti tudi vam vsem v vaših srcih, da bi z radostjo zapeli: Kristus je vstal, Aleluja!
Prijatelja redno prejemam in takoj preberem Vedno mi je težko,ko prebiram, kako odha- jajo domov naši prijatelji ... Molim,da bi jim dal dobri Gospod zasluženo plačilo v nebe- sih,njihovim domačim pa močno vero,da so odšli v večno življenje k Očetu in Materi Mariji po večno plačilo. Za nas naj posredu jejo pri dobrem Bogu, da tudi nam pripravi prostor v nebesih. Čas tako hitro beži,zato vse bolj čutim, da premalo storim za svoje brate v stiski, za osamljene in zapuščene, za invalide, priklenjene na posteljo in na vozičke. Mene pa še nosijo noge, čeprav so že boleče in okorne, a še lahko hodim, pa bi jih morala zasukati v pravo smer k bratu in sestri,ki me čakata in kličeta. Vse premalo delam za dobro svojih bližnjih. Dobri Bog, pomagaj mi, da bom slišala tvoj glas: "Kar boš storila svojemu bratu, boš meni storila." Nimam dosti več časa. Leta se množijo,moči in pamet pešajo, kmalu bo prepozno. Gospod je mogoče že blizu ...
Bog vas živi še mnogo let v službi Cerkve, ki utira pot k osamljenim, bolnim, trpečim! Nosite jim upanje, tolažbo v svetem Kruhu in tudi življenje! Vedno nam je težko ob smrti bližnjih, a to- laži nas velikonočna resnica, da bomo tudi mi vstali od mrtvih in živeli s Kristusom. Skrbi vas, da premalo storite za svoje bliž- nje? Gotovo ste veliko pomagali komurkoli, pa tudi sedaj imate še veliko prilike, da storite kaj dobrega vsem, ki so Vam blizu. V večnosti bomo šele videli,kaj smo dobre- ga storili,kaj zamudili. Naj dobri Bog blago- slavlja Vaše dneve, tedne, mesece in leta, da jih boste še lahko napolnili z drobnimi dobrimi deli in molitvijo za bližnje. Še tako nebogljen bolnik lahko daruje svoje težave za vse tiste, ki bi jim rad pomagal, pa jim drugače ne more. Zato ste bogati, Lojzka, in le obdarujte vse, ki so Vaše pomoči po- trebni.
Naj Vas razveseljujejo binkošti,praznik bol- nikov!Darujte svoje trpljenje za misijone in za vse,ki še ne poznajo Kristusa! Pa telovo, praznik sv.Petra in sv.Pavla - toliko bo še teh lepih dni s čudovito vsebino - vse tja do toplega poletja! Darujte svoje težave in molitve za novoposvečene duhovnike! V vsem tem boste našli svojo srečo.Misel na smrt pa prepustite božji odločitvi! Hvala za prispevek!

VELIKO JIH PRESLIŠIM ZARADI VERE

Kako tolažilna je misel,da se duhovniki med mašo spominjajo tudi nas, bolnikov. Tudi jaz se z molitvijo spominjam duhovnikov in škofov. Priporočam jih Jezusu, da bi jim dal kar potrebujejo.Vsak dan molim za duhovne poklice in tudi svoje težave darujem v ta namen.Pa tudi za spreobrnjenje ljudi molim kakor nam je Jezus naročil. Težko čakam na prvi petek, ko lahko prejmem obhajilo. Veliko jih preslišim zaradi vere.Pravijo:"Za- kaj pa ti Bog ne da zdravja,ko toliko moliš? Če bi bil res Bog, bi ti moral dati zdravja." Tudi Bernardka iz Lurda je veliko molila, pa je bila sirota tako bolna do smrti. Je pa sedaj srečna,ko je pri Mariji. Če bi imeli vsi tako radi Jezusa in Marijo kot Bernardka, potem ne bi bilo tako žalostno na svetu. Oprostite,ko Vam toliko napišem!Imam pač dosti časa,Vi ste pa tako zaposleni. Upam, da ste vsi v uredništvu zdravi praznovali lepe velikonočne praznike. Ko spoznamo,kaj vse je Kristus za nas storil - ubožno živel,umrl na križu - nas to prev- zame.Ne želimo si sami udobnega življenja, saj vemo,da smo le učenci velikega Učite- lja. Da smo njegovi, ko skušamo živeti po njegovih naukih, je to za nas božji dar. Za to milost se Bogu le zahvaljujmo!Molimo pa za tiste, ki ne verujejo, da bi iskali resnico in jo našli.Raj bi bil na zemlji,če bi vsi živeli po Kristusovem naročilu. Toda v nebesa pridemo le po mnogih stiskah in težavah. Poskušajte, draga Fani, take očitke in pri- pombe, ki Vas žalostijo, mirno sprejeti. Na prvi petek, ko Vas zopet obišče duhovnik s svetim obhajilom,boste Jezusu lahko po- klonili uspeh Vašega potrpljenja. Za duho- vnike in škofe pa še radi molite in prosite za njihovo svetost. Kaj bi bil svet brez do- brih duhovnikov! Gospod, duhovnikov nam daj,svetih duhovnikov! Prisrčno pozdravljeni!

Rešitev pošljite do 20. junija na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2,61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. leseni krožnik (dar A. Kranjc), 2. 10 uni- katnih vizitk (dar F. Terpin), 3. par copat (dar I. Korošec), 4. komplet kemičnih svin- čnikov, 5. žrebanje naslednjič. NAGRAJENCI 2/88:
1. Kvačkan prt prejme NEVENKA ŠIRCA, Ro- žna dolina c. II/11, 61111 Ljubljana
2. 10 unikatnih vizitk IVANKA SITINGER, Vil- harjeva 21, 66257 Pivka
3. par copat MARIJA ŽVOKELJ,Šorlijeva 37 64000 Kranj
4. komplet kemičnih svinčnikov KLARA ŽAGAR Ločna 6, 68000 Novo mesto
5. žrebanje naslednjič MARICA FISTER, To- mažičeva 94, 61111 Ljubljana.

BREZJE

Slovenska vernost je že od sprejema krš- čanstva v 7. in 8.stoletju pa vse do dana- šnjih dni močno marijanska. Knjiga Marijine božje poti našteva 51 romarskih cerkva Matere božje na naših tleh.
V začetku 19.stoletja se je začela razvijati zlasti Marijina božja pot na Brezjah blizu Radovljice na Gorenjskem v župniji Mošnje. Tam stoji danes najbolj priljubljeno in naj- bolj obiskano Marijino svetišče na Sloven- skem.
Tamkajšnji župnik dr.Urban Ažbe je dal 1800 prizidati k cerkvi kapelo, vanjo pa postaviti posnetek Cranachove slike Marije Pomagaj Omeniti pa moramo slikarja Leopolda Layer- ja, čigar družina se je s Tirolske preselila v Kranj. Kmalu je zaslovel kot nadarjen slikar Med francosko okupacijo pa je bil zaradi ponarejanja denarja obsojen na pet let za- pora. V teh težkih trenutkih se je zaobljubil da bo poslikal Marijino kapelo na Brezjah, če bo rešen iz ječe. Po triletni kazni so ga izpustili, ko so se Francozi morali umakniti. Leto kasneje je iz hvaležnosti spolnil svojo zaobljubo. Naslikal je Marijo Pomagaj.
Kmalu po odhodu Francozov se je razširila novica,da je na Brezjah nekaj ljudi ozdravelo Vse več ljudi je peš ali na vozovih romalo iz vseh krajev Slovenije in tudi iz tujine k Sv.Vidu, tako da je cerkvica kmalu postala pretesna. Graški škof Zweger je ob obisku na Brezjah videl množico romarjev, zato je predlagal,naj bi nad Marijino kapelo pozidali novo, večjo cerkev. Gradnja se je zavlekla in šele leta 1900 je Jakob Missia, tedanji goriški nadškof in kardinal, posvetil novo cerkev, ob kateri so zgradili tudi frančiš- kanski samostan. Od takrat skrbijo Franči- škovi sinovi za romarsko cerkev.
Od tedaj je cerkev doživela mnogo popra- vil in sprememb, vendar je ta renesančna stavba ohranila svojo lepoto.Prva vojna je pobrala tri od štirih bronastih zvonov, med drugo pa so morali skrivati številne umet- nine, med njimi tudi Layerjevo sliko Marije Pomagaj,ki je doživela svojevrstno romanje Domov se je vrnila šele leta 1947 in kot simbol cerkve ter romarske poti še danes ostaja njun najdragocenejši zaklad.
Dvakrat pa je Marija Pomagaj prostovoljno zapustila Brezje: l.1935 je bila pokroviteljica evharističnega kongresa,l.1939 pa kongresa Kristusa Kralja na ljubljanskem stadionu. Stotisočem je takrat vlivala moč za straš- na leta vojne, ki je zajela našo domovino.
Brezje so postale duhovno zbirališče Slo- vencev. To se je začelo l. 1905,na praznik slovanskih apostolov Cirila in Metoda. Te- daj je bil prvi večji shod, ki ga je priredila Ciril-Metodova družba. Zbralo se je okrog 8.000 mož in fantov. Slovesnosti kronanja l. 1907 na angelsko nedeljo se je udeležilo okoli 30.000 vernikov. Potem so se vrstile razne slovesnosti in stanovska romanja. Po drugi svetovni vojni so romanja oživela. Pred praznikom Marije Pomagaj, 23.maja,je slovesen spomin slovenskih verskih izročil: Povsod po svetu,kjer so Slovenci, prižigajo sveče na oknih;na Brezjah je slovesna ve- černa pontifikalna maša, po njej pa proce- sija s prižganimi svečami po vasi ob molitvi rožnega venca, petih litanijah in pritrkava- nju zvonov.
Že vrsto let prireja mladinska revija Ognji- šče v juniju romanje invalidov in bolnikov. Vsako tretje leto je na Brezjah srečanje treh sosednjih škofij: ljubljanske, videmske in celovške. Pridejo pokrajinski škofje z verniki. Pomembni so še molitveni dnevi za poklice,romanje osnovnošolskih otrok (Ma- vrica) ter zahvalno peš romanje študentov ob koncu šolskega leta.
Največja domača slovesnost je obletnica kronanja Marije Pomagaj na vigilijo angelske nedelje in na nedeljo (prva nedelja v sep- tembru).Romarsko leto se konča po božiču na praznik Svete Družine. Ta dan se zbe- rejo okoli ljubljanskega škofa izseljenci in zdomci.
V neposredni bližini cerkve sta na Brezjah samostan šolskih sester (sestre Frančiš- kanke Brezmadežne Device Marije in šolske sestre sv. Frančiška). Prve imajo duhovne vaje zlasti za žene in dekleta, druge pa skrbijo za gospodinjstvo v frančiškanskem samostanu, kjer se tudi vrstijo razna du- hovna srečanja, priprave zaročencev na zakon, duhovne vaje itd.
Tisoči prihajajo v raznih stiskah k Mariji Po- magaj in odhajajo potolaženi. Pa spet pri- dejo, da se zahvaljujejo.

p. Mirko Silvester, OFM

Prispevke za št. 4 pošljite do 20. junija 1988

Fotografije za ovitek sta prispevala:
J. Zupančič in S. Čuk

Brezje: oltar pred cerkvijo z geslom ("DRUG DRUGEGA RAZUMETI - SKUPAJ ŽIVETI") v letu prizadetih 1981; Bolniško maziljenje na ro- manju bolnikov in invalidov l. 1982.