AVGUST

• Da bi časnikarska dejavnost spodbudila rast vere, pravičnosti in miru.
• Da se ohrani velikodušni prispevek žená v misijonskem delu Cerkve.
• Da bi praznovanje Marijinega leta po- globilo vernost v našem narodu.

SEPTEMBER

• Za vse tiste, ki ne najdejo dela.
• Da bi priprava na petstoletnico evan- gelizacije Latinske Amerike povečala misijonski polet.
• Da bi se vsi prizadevali za poglobljeno izobrazbo slovenske mladine.

Veliko župnijskih, dekanijskih ali podro- čnih srečanj se je zvrstilo v maju in juniju. Nekatera so našla odmev v tej počitniški številki.Posebej hočemo opo- zoriti na tri pomembne dogodke, ki so razgibali vso Cerkev na Slovenskem. Najprej je bilo jubilejno dvajseto romanje bolnikov, invalidov in starejših k Mariji Pomagaj na Brezje. Temu je sledilo sre- čanje treh dežel s papežem pri sv. Emi v Krki na Koroškem; papeževe besede na srečanju s prizadetimi v Salzburgu nam bodo oživile spomin na nepozabno romanje.Naši škofje so na praznik apos tolov Petra in Pavla posvetili novomaš- nike.V tej ali oni župniji je spet odmeva- la pesem: Novomašnik,bod' pozdravljen! Pri teh dogodkih smo vsi sodelovali: če ne s svojo udeležbo, pa vsaj v duhu in z molitvijo.
V uredništvu smo se zadnjega dogodka še posebej razveselili, saj je naš član in sodelavec Prijateljstva bolnikov in inva- lidov Vlado Bizant postal duhovnik Misi- jonske družbe,lazarist. Iskrene čestitke podpiramo z molitvijo,da bo duhovnik po Jezusovem Srcu in bo dobro oznanjal blagovest ubogim.
Moč volje in ljubezni je geslo razstave ročnih del bolnikov in invalidov,ki bo od 4. do 11. septembra 1988 na Te- ološki fakulteti v Ljubljani in bo odprta vsak dan od 9. do 19.ure. Svoje izdelke lahko pošljete ali dostavite v času od 8. do 22. avgusta na naslov: s. Mihe- langela Maraž, Mekinčeva 12, 61110 Ljubljana. Ne pozabite čitljivo napisati svoj natančen naslov in popis izdelkov. Še bolje bo, da se že prej javite,če še niste dobili posebnega pisma z navodili. Vabimo vas, da si razstavo ogledate.
Naj vas spomnimo še na duhovne vaje z Jeanom Vanierom iz Francije, ki bodo v Stični od 12. do 16. septembra, kot smo poročali v prejšnji številki. Prijave sprejema: p. Marijan Šef, Zrinjskega 13, 61000 Ljubljana, tel.: 061/312 643.
S sklepom Marijinega leta na praznik Vnebovzetja naj se utrdi naše zaupanje v Marijino varstvo in priprošnjo, saj ve- rujemo, da nas je še za naprej priprav- ljena voditi k Jezusu.

Uredništvo

USTVARJENI ZA NEBESA

Marija je hodila za Kristusom in je bila do konca zvesta poslanstvu, ki ga je sprejela pri oznanjenju: "Glej,dekla sem Gospodova,zgodi se mi po tvoji besedi!", (Lk 1,38) Za Bogu vdane duše ni druge poti. Živela je z učenci, posebej s sv. Janezom, kateremu jo je na križu umi- rajoči Jezus izročil v varstvo. Doživljala je radostne in žalostne trenutke prve Cerkve. Materinsko se je zavzemala za širjenje Jezusovega oznanila in za prihod božjega kraljestva. Spremljala je delo- vanje apostolov, dajala poguma žalost- nim,razdvojena srca je pomirjala. Dnevi so ji minevali v svetlih spominih na ve- like reči, ki jih ji je bil storil Gospod.
Marija je preživela svojega Sina. Bila je izčrpana: telo od dela,duša od trpljenja in srce ji je prebodel meč bolečin. Z leti je njeno življenje ugašalo, približeval se je odhod. Učenci so bili žalostni.
Spomnili so se Gospodovih besed: "V hiši mojega Očeta je veliko bivališč.Od- hajam, da vam pripravim prostor. Bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz" /Jn 14, 2-3/. Marija je med prvimi odšla v slavo. Ni nam znano ne katerega dne,ne katere- ga leta,niti kje ne kako,ampak samo to, da je Bog čudovito poveličal dušo in telo svoje ljubljene služabnice Miriam. Ali je umrla telesne smrti,ali so jo pokopali kot vse umrle in kot njenega Sina? Tega ne vemo. O tem Sv.pismo ne govori. Spre- jemamo versko resnico, da jo je Bog po izteku zemskega življenja vzel v svoj dom, v nebeški Jeruzalem k svojemu prestolu in svojemu srcu.Vsa lepa je do živela tisto preobrazbo, ki jo je nakazal apostol Pavel: "Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti. Kar sejemo v ne- časti, vstaja v slavi. Kar sejemo v sla- bosti, vstaja v moči. Sejemo zemeljsko telo,vstaja duhovno telo" /1 Kor 15,42- 44/. Odšla je v svet duhovne svobode. Zanjo ne veljajo več zakoni tega sveta Ni več solz, ne bolečin ne trpljenja, ne lakote in žeje. Zanjo ni več strahu in raznih duševnih pretresov.
Vsa je preobražena in za večnost uspo- sobljena,za vedno s slavo in častjo ob- darovana. S svojim razumom, z voljo in s srcem uživa Boga, svojega Zveličarja.
V večni domovini, ki jo pričakujemo vsi verni, Marija ni potisnjena v neki poza- bljen nebeški Nazaret. Postavljena je na sredo: poleg Jezusa. Ogrnjena je s soncem, kronana z zvezdami slave, po- topljena v neskončnost božje ljubezni. V nebesa ni vzeta le zato,da tam uživa večni pokoj v nedejavnosti. Najtesneje povezana z Bogom, dobiva novo moč in novo poslanstvo. Njena priprošnja je še učinkovitejša povsod tam, kjer je po- trebno in Bogu ljubo.Izvršuje svoje ma- terinsko poslanstvo. Dobro ve,da so na zemlji ljudje, njeni otroci, ki jih mučijo dvomi, neznanje, grehi, bolezni, trplje- nje. Njena najljubša naloga je pomagati nam ljudem kot mati usmiljene dobrote. Ljudje čutimo, da se lahko obračamo k njej tudi takrat, ko smo svojega Stvar- nika in Odrešenika hudo žalili in zatajili. Saj v molitvi neštetokrat ponavljamo: "Sveta Marija, mati božja, prosi za nas grešnike."
Čeprav je Marija prebivalka nebes, je kot služabnica božjega ljudstva še ve- dno na svetu.Zato od časa do časa po načrtih Vsemogočnega prihaja na našo zemljo in daje slišati svoj glas zaradi nas in zaradi našega zveličanja. Ostaja svetla vez med vidnim svetom in ne- vidnim nebom. Podobno kot njen Sin in naš Gospod želi, da bi bili, ko se konča pot našega življenja, tudi mi vsi tam, kjer je ona /prim. Jn 14,3/.

† Metod Pirih
koprski škof

BITI ZNAMENJE DRUG DRUGEMU

Dragi Prijatelj! Ljudje govorimo: "Drug drugemu moramo dajati znamenja, da Bog je, da se daruje za nas."
Ali se dovolj zavedamo, kaj so to zna- menja, katera so in zakaj so potrebna? Večkrat priznam, da od človeka potre- bujem teh znamenj, saj sem po njih za- slutila pot k Bogu in ga tudi našla. Ker jih bolj poredko dobivam, včasih kar ne morem naprej.Vprašala bi: Kaj vi mislite o znamenjih, o vidni opori za vero? Mi- slim, da bi mi kristjani ne smeli biti brez te medsebojne opore.
Star slovenski pregovor pravi: Prijatelja spoznaš v nesreči.Še tako lepe besede in obljube, ki jih nekdo govori, se lahko izkažejo kot navadna laž takoj, ko pride prva preizkušnja.Ljudje imamo tudi dru- gačne, lepše izkušnje. Od človeka, od katerega bi to še najmanj pričakoval, doživiš takšno potrdilo velikodušne in nesebične dobrote in ljubezni, da kar verjeti ne moreš, da je res. Znamenja resničnega prijateljstva se kažejo pred- vsem v dejanjih, v življenju, veliko manj v besedah. Besede so verodostojne le tedaj, kadar jih potrjujejo dejanja,ki jim sledijo.
Isto spoznanje ne velja samo za prija- teljstvo in ljubezen, ampak tudi za vse druge človeške lastnosti in vrline. S svojim ravnanjem smo ljudje znamenje za nekaj dobrega, plemenitega, tudi za vero v Boga; lahko pa smo seveda tudi nasprotje tega,če je naše početje tak- šno,da povzroča bolečino ali vodi k sla- bemu. To velja za vse ljudi,še posebej, tako menim,pa za nas kristjane. Za svoje življenjsko vodilo smo si izbrali vero v Jezusa Kristusa, ki na prvo mesto pos- tavlja ljubezen do Boga in do ljudi. Biti pričevalci božje ljubezni, ali kot vi pra- vite, znamenje za Boga, je naša prva in največja zapoved, ki se ji ne smemo izneveriti,če želimo biti in ostati Kristu- sovi učenci.
Morda ljudje prevečkrat pozabljamo, da je ravno resnična ljubezen do vsakega človeka, zlasti pa do tistih, ki so kakor- koli preizkušani, preizkusni kamen naše ljubezni do Boga. Kdor pravi, da ljubi Boga,pa sovraži svojega brata,je lažnik, beremo v Svetem pismu. Jezus misli enako tudi o vseh tistih, ki svoje brate zanemarjajo, zapostavljajo, pozabljajo, varajo... Pozornost, ljubezen in skrb, ki jo posvetimo drugim, prav tako pa tudi sovraštvo, hudobijo, krivice, s katerimi prizadenemo druge, podarimo ali pa po- vzročimo Jezusu samemu, o čemer nam lepo govori odlomek iz evangelija:"Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli,nag sem bil in ste me oblekli bolan sem bil in ste me oskrbeli...Karkoli ste storili enemu izmed mojih najmanj- ših bratov, ste storili meni..." (prim. Mt 25, 35-40).
Velikodušna ljubezen do ljudi je prvo veliko znamenje božje bližine. Bolje re- čeno, znamenje so predvsem ljudje, ki takšno ljubezen imajo.
V vsej zgodovini Cerkve je bilo vedno veliko takšnih pričevalcev in oznanje- valcev ljubezni, ki so s svojim zgledom drugim kazali pot in svoje brate in ses- tre potrjevali v veri. Tudi danes jih ne manjka, ne v svetu ne pri nas. Nekateri so vsem znani, na primer mati Terezija, drugi ostajajo skriti in neznani, čeprav zato nič manj veliki. Kako to, da zmo- rejo oni, meni in tolikim drugim pa to ne uspeva najbolje? Mislim,da je vsa skriv- nost v njihovi veliki odločitvi za Boga. Najbrž bi jim delali krivico, če bi mislili, da so takšno stopnjo krščanskega živ- ljenja dosegli zlahka. Življenjepisi svet- nikov kažejo, kako trdo delo so morali nekateri opraviti,in kolikokrat so ga,po- dobno kot mi, polomili. Kljub temu ali pa ravno zaradi tega so Jezusove besede vzeli zares in iz njih tudi živeli. "Kakor sem jaz vas ljubil, tako tudi vi ljubite drug drugega", pravi Jezus. Vse, brez izjeme, celo sovražnike: "Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo in molite za tiste, ki grdo ra- vnajo z vami ..."
V življenju po teh besedah najde človek oporo, ki je resnično znamenje novih nebes in nove zemlje. Ni ga sovraštva in ni hudobije, ki ju življenje po teh be- sedah ne bi moglo omehčati. Tudi naš današnji čas je še silno daleč od tega ideala. Toliko je sovraštva in hudobije, ki grozi, da bo kot povodenj odnesla in porušila vse,kar je živega. Ne bojte se, pravi Jezus; prišel sem, da bi imeli živ- ljenje in ga imeli v izobilju. To življenje je že tu. Raste, cvete, prinaša sadove kljub nesrečam in hudim uram. Vedno novi sejalci prihajajo.Na prvem mestu so bolni ali kako drugače preizkušani bratje in sestre. Če spremljate delo svetega očeta ali slovenskih škofov, potem ste že gotovo opazili, da se pri vseh večjih potrebah najprej obrnejo nanje s proš- njo,naj oni priskočijo na pomoč z molit- vijo in darovanjem svojega trpljenja.
Kaj narediti, da bo med nami več zna- menj,ki bodo kazala pot k Bogu,se spra šujete v svojem pismu. Odgovor ste, draga Veronika,nakazali že sami. Ljudje si moramo dajati drug drugemu zname- nja božje bližine. Res je, vsi jih močno potrebujemo. Ob živem zgledu dobrote, ki jo izžareva mati Terezija, tudi sam postajam boljši. Ob ljubeznivi pozorno- sti, ki mi jo skazuje znanec na vozičku, se tudi sam razvedrim in pozabim na stvari, ki me delajo neljubeznivega. Ob zgledu pogumnega prenašanja bolezni, ki ga opažam pri starejši gospe,ki bole- ha za rakom, tudi sam lažje prenašam neprimerno manjše preizkušnje. Še bi lahko našteval,vendar ni potrebno. Po- membno je nekaj drugega. Ali našteti in tudi drugi doživijo ob srečanju z menoj vsaj majhno oporo,da lažje nosijo svoje križe? Bojim se, da premajhno.
Vsi smo na poti. Napredujemo lahko hitreje, če smo povezani med seboj, o takšni pomoči in opori razmišljate tudi vi v svojem pismu. Verni ljudje jo bomo dosegli, če bomo skupaj rastli v veri, upanju in ljubezni.Ne samo zase, ampak tudi za druge, zlasti za vse tiste,ki tak- šne vere,upanja in ljubezni ne poznajo. Takšnih pa je tudi med nami silno veliko Samo ozrimo se okoli sebe, pa jih bomo videli, koliko jih je in kako nas čakajo, da se jim približamo.Niso sami.V vsakem izmed njih je skrivnostno navzoč Jezus, ki ga ne poznajo in zato ne čutijo nje- gove bližine. Morda bo dovolj le topla beseda in ljubezniv stisk roke, pa ga bodo odkrili...

Vaš Prijatelj

TEŽKO GREM OD DOMA SAM, A GREM

Polna čakalnica. Nič ni videti, da bi kdo kaj delal. Se zavedamo zdravstveni de- lavci, da imamo v čakalnici več ali manj vsak dan druge paciente? Za slabih ne- kaj minut je treba počakati tudi kakšno debelo uro.
In zgodi se,da si na vrsti,ko te pozdra- vi sestra: "Kaj niste še oddali knjižice, ne morem vas več vzeti." Je tako vlju- dna, ali pa pravi, prepozni ste, in odide Človek zdrži več, kot si mislimo. Zgodi se kdaj, da se mi ljudje zahvaljujejo za prisrčen in navihan nasmeh, hočejo mi nekaj dati, ponujajo denar, stvari, ki jih sami bolj potrebujejo. Veste, ob tem mi je nerodno. Pri tako polnih ambulantah si je težko vzeti za pacienta čas.
Administracija je sodobni bolnik, ki je bolj pomemben kot človek. Spremljam svojega varovanca, ki se je le s težavo odpravil k zdravniku. Vstopi v sestrsko sobo. Sestra piše, išče drobiž, dviguje telefon, daje navodila. Slabo se počuti, nerodno mu je, a vseeno vpraša, če se lahko vsede. Sestra prikima, za pogled nima časa. Razumem jo, pa vendar se sprašujem, kam to vodi. Ko se vrne od zdravnika, dobi kup napotnic in recep- tov. Odhaja, se zahvaljuje, s tresočo roko se dotakne sestrine roke in poln upanja pokaže, da je v srcu še vedno mlad, le zunanjost izdaja preživela leta.
Poznam mater z neozdravljivo boleznijo in številno družino. Morala bi na opera- cijo, vendar je zdravnik ni uspel prepri- čati. Ne, ne grem, doktor, najmlajši ima komaj enajst mesecev, potrebuje me. Ne morem.
Poskusila sem še sama s prepričevanjem, toda brez uspeha. Rada bi ji pomagala do spoznanja, da se mora človek truditi tudi za svoje zdravje. Pravo zaupanje v Boga vključuje tudi zaupanje,da z voljo sodelujemo pri zdravljenju. Bog noče,da bi kar obupali. Tudi zaradi drugih,zaradi družine.
Še sva se srečali.Oči polne zagnanosti, upanja,obraz upadel in zguban.V pogo- voru sem skušala zvedeti,kje dobi toliko moči, a se je le nasmehnila. Stanovalci jo poznajo kot verno ženo in pravijo,da so njene najpogostejše besede: "Zau- pam v Boga, on mi pomaga. Ko ne bom več potrebna na zemlji,naj me pokliče!"

sestra Martina

BITI KRISTJAN Z VESELJEM

Binkošti, praznik prihoda Sv. Duha, ki je naša živa vez med nami in Bogom. Za invalide,bolnike,ostarele in njihove prija telje iz starološke in škofjeloške župnije pa je to dan medsebojnega zbliževanja in opogumljanja, ki ga praznujemo sku- paj z našo Materjo Marijo v Crngrobu, kamor že vrsto let na ta praznik poro- mamo. Naše hrepenenje po Materinem zavetju in toplini se je prelilo v molitev rožnega venca in v njej so se naša srca željno odpirala, da se napijejo iz stude- nca Žive vode. Sv. mašo je za vse nas daroval kaplan Slavko Kalan;v nagovoru nam je spregovoril nekaj misli o Materi Mariji, ki ji v mesecu šmarnic posveča- mo vso pozornost in spoštovanje. Ona je naš vzor vesele kristjane, kajti vsak trenutek svojega življenja je sprejela z gorečo ljubeznijo in tiho vdanostjo. Ni- koli ni tarnala, čeprav jo je božja volja zelo trdo preizkušala v trpljenju in bole- čini. Ni se upirala božjim načrtom in ni se izmikala poti, na kateri jo je čakal Oče,čeprav je bila le-ta nemalokrat po- suta z bodečim trnjem. Trudimo se, da ji postanemo podobni, saj moramo zau- pati zgledu svoje Matere.
Po sv. maši so nas prijatelji iz diakonij- skih svetov pogostili, mladi pa so naš klepet poživili z veselim petjem.Čas nas je neusmiljeno priganjal na pot proti do- mu in razšli smo se v želji, da prek Ma- tere ostanemo povezani še za naprej in si tako dajemo moči in poguma za pot, ki nam jo kaže Luč,ki ne sme ugasniti v naših srcih. Bog poplačaj vsem in vsa- kemu,ki je s svojo dobro voljo, molitvijo in navzočnostjo pripomogel, da je bilo naše srečanje z Marijo živahno in spod- budno. Bog povrni tudi prijateljem iz obeh diakonijskih svetov,ki so poskrbeli za vso organizacijo srečanja.

Alenka O.

ŽUPNIJA KOKRICA SE PREDSTAVI

Kje naj se bolni in ostareli bratje in se- stre izven lastne družine počutijo bolj sprejete kot v njihovi lastni župniji. Žal to ne velja povsod. Še vedno je med nami veliko bolnikov, ki ne morejo ali ne upajo v župnijsko cerkev, ker jim nihče tega ne omogoči,ali se tam ne počutijo sprejete; so bolniki, ki jih ne obiskuje duhovnik ali kdorkoli iz njihove fare, ki v svojih težkih trenutkih nimajo nikogar, razen mogoče domačih.
So pa tudi župnije, ki se trudijo, da čim več store za svoje trpeče in osamljene župljane in so svoj apostolat v delu žup- nijskih pastoralnih svetov usmerili v delo z bolnimi in ostarelimi. Ena takih župnij je tudi Kokrica pri Kranju.
Tistega dne se je na seji zbralo petnajst članov komisije za bolnike. Vsak deluje v svoji ulici, povezuje pa jih voditeljica. Pogovarjali so se o pripravi župnijskega srečanja bolnih in otarelih in iz njihove pripravljenosti je bilo čutiti,da svoje de- lo opravljajo z zavzetostjo in veseljem. Komisija deluje že od leta 1970, ko je bila ustanovljena župnija in župnijski pastoralni svet. V tem času se je iz- menjalo več članov. V letu 1986 jim je uspelo povečati število članov tako, da pokrivajo vse področje župnije in imajo tako tudi tesnejšo povezavo z bolnimi in ostarelimi. Člani so povezani z doma- čim župnikom, ki jih pri delu spodbuja in podpira.Vsako leto organizirajo župnijski dan bolnikov in ostarelih. Povabijo jih v cerkev, kjer se zanje daruje sv. maša, pri kateri tudi sami sodelujejo. Po njej je v veroučni dvorani srečanje in pogo- stitev.
Bolnih in ostarelih se spomnijo tudi vsak Božič in Veliko noč z osebnimi voščili in skromnim spominčkom-simbolom prazni- ka. Nekaj časa so člani sami pripravljali darila, vizitke pa so izdelali v veroučnih skupinah,da so bile bolj izvirne in prisr- čne. Tako so pred leti naredili košarice iz jogurtovih lončkov, s smrekovimi ve- jicami in s svečko v sredini, spet drugič so svečko pritrdili na poševno odrezano brezovo deščico z napisom: Božič.
Oblikovali so tudi majhne križce iz ba- krene žice in izdelali miniaturne butare. Zadnja leta jim je s svojimi izdelki po- magala tudi šolska mladina, ki je pridno sodelovala z Mavrico pri izdelavi miklav- žev in angelčkov.Vse te izdelke prinašajo z iskrenimi voščili na domove ostarelih in bolnih. Z nepokretnimi se dogovore tudi o prejemu zakramentov na domu. Seveda jih obiskujejo tudi med letom. Na pomoč jim priskočijo tudi, ko jih je potrebno peljati k zdravniku ali pa jim omogočijo obisk Brezij.
Ko sem se z njimi pogovarjala, in jih vprašala, kaj jim pomenijo ti obiski, so mi vsi po vrsti odgovarjali, da veliko. V sami župniji sicer ni huje prizadetih inva lidov,je pa veliko ostarelih in osamljenih ljudi,ki jim prijazna beseda in pozornost mnogo pomeni. In zakaj jim ne bi po- magali, jim darovali vsaj delček svojega časa. Vendar pogosto nalete tudi na zaprta vrata in srce.Mnogi so se v svoji starosti umaknili v svoj svet, zgradili visoke in trdne duševne plotove, da bi onemogočali pristen stik s svojim nepo- srednim okoljem. Drugi pa si tega stika želijo,vendar jim ga preprečijo svojci, ki se jih iz različnih razlogov sramujejo, ali pa ne sodijo za potrebno, da bi za nji- hovega bolnika skrbel še kdo razen njih Tako z različnimi občutki, včasih tudi s strahom, člani stopajo proti njihovim domovom. Kot v vseh predmestnih žu- pnijah, je tudi pri nas precej zaprtosti in usmerjenosti vase, tako da jim je pri njihovem delu pogosto težko. Vse pa je poplačano, ko jih sprejmejo vesele oči, hvaležno srce,besede veselja in radosti in tudi teh ni malo. Še posebno so njiho vih obiskov veseli tisti župljani, ki živijo v domovih upokojencev.
Pogovarjali so se tudi o problemu, kako pripraviti duhovniku pot do bolnika ali umirajočega. V župniji je še vedno veli- ko strahu pred obiskom duhovnika, za- koreninjeno je mnenje,da je prejemanje zakramentov na domu le za umirajoče in tako jih še veliko umre brez prave krščanske priprave, in mnogi nepokretni ostajajo brez evharistije.
Člani imajo še veliko načrtov, veliko volje in poguma. In ko so tisti večer odhajali na svoje domove, sem čutila, da bodo svoje načrte tudi uresničili.
Tako je v župniji Kokrica,tako je v mno- gih slovenskih župnijah. Čim več jih bo, tem bolj živa bo diakonija med nami.

M. Š.

PRI DEVICI MARIJI NA KAMNU PRI VUZENICI

Zadnjo nedeljo v mesecu maju smo z našimi duhovniki zrli v nebo ter prosili Boga in Marijo za lepo vreme. Zakaj? Bilo je napovedano dekanijsko srečanje starejših,bolnih in invalidnih. Ves dan je bilo vreme čisto aprilsko in smo se bali, da bo vsak čas začelo deževati. Hvala Bogu, posijalo je čudovito sonce.
Najprej smo pred Najsvetejšim zmolili litanije,ob štirih se je začela sv.maša,ki jo je daroval prijatelj urednik.Sodelovali so tudi prijatelji iz Maribora, ki so nam razložili pomen in potek duhovnih srečanj invalidov in bolnikov.Z odprtimi srci smo prisluhnili pričevanju invalida Karla o pomenu Device Marije v njegovem živ- ljenju.
Po maši smo še malo poklepetali in do- mačini so se izkazali s svojimi dobrotami Za vse,kar smo doživeli, hvala vam, ki ste to srečanje pripravili.
Na koncu bi rad še dodal, da je tako srečanje za nas zelo pomembno, saj si mnogi ne moremo privoščiti vseslovens- kega romanja na Brezje zaradi prevelike oddaljenosti ali bolezni.

Drago Topler

LE MALO JE POTREBNO

V soboto pred binkoštnim praznikom je v Mengšu birmoval nadškof dr. Alojzij Šuštar. Popoldne je obiskal vse stano- valce Doma počitka v Mengšu.Srečanje z nadškofom je bilo prisrčno in iz marsi- katerega očesa se je utrnila solza sreče Vse tiste,ki še morejo hoditi, je nadškof pozdravil v jedilnici, ostale pa je obiskal v bolniških sobah. Za vsakega je imel prijazno besedo. Dotik njegove roke je osrečil še tako trpeči obraz. Nadškofo- vega obiska so bili zelo veseli in upajo, da se bodo še kdaj z njim srečali.

Ivanka

ŽIRI

Tudi letos je kot vedno na binkošti skupina za diako- nijo pri ŽPS pripravila že sedmo srečanje bolnikov in ostarelih.
Bogoslužje je vodil bolniški župnik Miro Šlibar ob sodelovanju bralcev in meša- nega pevskega zbora.S toplimi beseda- mi je pozdravil udeležence. Spregovoril jim je iz svojih bogatih izkušenj in dal spoznanje,da je velikokrat prav bolezen tista,ki človeka naravna k Bogu.Ob tem doživi notranji mir.In obratno! Kako hu- do in brezupno je bolniku, ki nima vere in upanja, da je tudi zanj Kristus trpel, umrl in vstal.Po sv.maši je dekliški nonet pripravil šopek pesmi.
Srečanje s 150 udeleženci se je nada- ljevalo na župnijskem dvorišču ob boga tem prigrizku, ki so ga pripravile gospo- dinje iz vasi.Mladi so zapeli nekaj pesmi Vinko Primožič je zaigral nekaj domačih viž,mi pa smo se mu pridružili s petjem.
Povabljeni so bili tudi bolniki iz domov v Škofji Loki in Idrije.Odzvalo se jih je pet
Srečni, zadovoljni in hvaležni smo odšli na domove v upanju,da se ob letu spet srečamo.
Bogu hvala za tako lepo doživeta sre- čanja!

Milka Peternel

PRAZNOVALI SMO VELIKO NOČ

Na velikonočni ponedeljek je potekala naša slovesnost v Domu upokojencev v Kamniku z mašo in govorom p. Francija Pivca, nas združila in dala poudarek praznovanju. Bila je sugestivno in toplo doživeta, z odmevom v jubilejnem Mari- jinem letu.
P. Franci je navajal: Če je velika noč praznik za vsakega kristjana, je še po- sebej za človeka,ki trpi,ki je bolan,ki ne more več delati kot prej,s hudo boleznijo, blizu praga, ko se bo srečal z Vstalim Kristusom. Ta Bog je prišel med nas z zgovornim sporočilom, da zadnja stvar človeka ni trpljenje,gnitje,ampak da gre za življenje,srečo. Res je,da nas trplje- nje na poseben način pritisne ob tla,da se ne znajdeš,si zbegan,sprašuješ Boga da ti ni prijatelj,brat... Da bi tedaj mogli premisliti, da je tudi Kristus šel po poti trpljenja. Lahko bi ga odvrgel, ušel pre- ganjalcem.Ni. Povedal je,da je prišel na svet za to, da izpolni Očetovo voljo, da bi prinesel odrešenje. Ta pot gre prek križa,trpljenja.To je tema,ki je starejšim posebno blizu, mladi teže razumejo. V trpljenju zorimo,se bližamo Bogu.Člove- ško trpljenje nosi od takrat pečat nad- naravnega posvečenja. In Kristus je člo vek, ki z nami trpi. Kdor more razumeti to božjo logiko z veliko vero in optimiz- mom, more iti prihodnosti naproti. Člo- vek, ki živi s Kristusom, ve, da nam je življenje podarjeno; od začetka sveta in že prej smo bili v božjem načrtu, do- ločil je pot in dneve našega življenja, tudi dneve starostnega obdobja. Vsak bi torej moral živeti, kot je volja nebe- škega Očeta.
Veliko noč obhajamo pod to streho zbra- ni ob Kristusu, ki je premagal trpljenje, bolezen, gnilobo. Če ne bi bil vstal, bi bilo življenje zavito v uganko. Še večja je uganka,v kolikor ne priznamo,da smo določeni za večnost. Kraljeval bo samo tisti, ki se bo Kristusu pridružil na križe- vem potu.Mnogi tega spoznanja nimajo Kristus je vstal, živi, z njim bomo živeli tudi mi. To je osnovno sporočilo tega praznika. Razmišljali smo, da ga ni, ki bi mogel iztrgati Kristusa ljudem iz srca. Brez njega je tema in hlad,z njim je ve- selje in ljubezen.Krščanstvo ostaja dva tisoč let, čeprav so ga hoteli mnogi iz- brisati z zemeljske krogle. Ni stvari, ki bi bila bolj lastna človeškemu srcu, kot je vera. Topla soba,dobra hrana,obleka ne zadoščajo, da bi bil človek srečen. Potrebuje neskončno več, hrano za du- ševnost in srce. Kdor pa ima vero,ga ta prekvaša tudi v pozni dobi. Saj nobeno obdobje življenja ni izgubljeno, tudi ne starost. Zato skušajmo osmisliti svoje bivanje v tem Domu. Potrudimo se, ko smo znova pri velikonočni maši,da bi bili za druge ljudi vstajenjski kristjani. Naj pokaže življenje,besede, vedenje,da smo Kristusovi in da sprejemamo resnico, da se bomo pridružili njemu v kraljevanju.
V jubilejnem letu smo se še posebej pri- poročili Mariji in ji iz srca zapeli pesem v čast. Ti, o Marija!
Ob koncu se je p. Franci zahvalil vsem za sodelovanje,posebno vodstvu Doma in vsem, ki so omogočili prihod bolnikov v dvorano in onemoglim. Želel nam je doživetja praznikov in da bi pri tem os- rečili še druge, ki tu živijo.

Marija Lavrič

Dvajseto jubilejno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje k Mariji Pomagaj, v Marijinem letu 18. junija 1988

Pridite ...

Pridite... Tako vztrajno nam lahko kliče in nas vabi le tisti,ki nas ima rad. Otrok dobro ve, kdo ga ima rad. Božja Mati hrani in ohranja s svojo ljubeznijo naše božje otroštvo. Otrok priteče k materi in če pade, mati prihiti k njemu. Ob vhodu za vozičke smo dobili prvi po- zdrav naših škofov, kartico z njihovimi slikami in podpisi. Vseskozi smo deležni njihove pozornosti in opore. Bog plačaj!
V uvodu slovesne sv. maše-s škofi soma- ševalci in številnimi duhovniki-je nadškof dr. Šuštar pozdravil vse navzoče na tem jubilejnem srečanju. Zahvalil se je še posebno msgr.Boletu in njegovim so- delavcem za pripravo romanja. "Zbrani smo v tako velikem številu v Kristusovem imenu,kar naj nam dá novih življenjskih moči in poseben blagoslov. V božji lju- bezni bomo obhajali svete skrivnosti."
Zakaj se že od zgodnje pomladi veseli- mo ob misli na Brezje? Kaj in kakšna sila nas privlači na sveti kraj? To je božje vabilo,ki ga slišijo mali.V svojem govoru ob evangeljskem odlomku /Mt 11, 25- 30/ nam je gospod nadškof potrdil res- ničnost Kristusovega zagotovila: V spotiko je bilo Kristusovo trpljenje in v posmeh njegova podoba v trpljenju. Tudi danes je še velikokrat tako.Spom- nila sem se teh, ki jim lastna modrost in pamet zadoščata. Pridi, Sv.Duh, odstri, kar je prikrito,daj vsem pravih spoznanj in svojo Luč! Po sv. maziljenju smo v tišini največje skrivnosti, vsak zase in vsak po svoje pridružili svojo daritev Kristusovi daritvi.
Z veliko pozornostjo smo prisluhnili be- sedam sprave škofa Leniča:Dragi bratje in sestre! Najbrž so določili mene, ki me je Bog obdaroval s starostjo. Prišel je trenutek, ko se bomo vsi združili v eno z resničnim, živim Jezusovim telesom in njegovo krvjo.Združili se bomo s Kristu- som Odrešenikom, našim bratom in na- šim sotrpinom. Preden bo prišel Gospod v naše borno telo, pričakuje od nas,da bomo tudi na zunaj pokazali, da želimo biti njegovi učenci.Zato bomo zdaj drug drugemu podali roko.Naj ta roka seže še dalje do vseh trpečih v naši domovini, pa tudi do vseh tistih, ki jih čutimo med seboj. Če kdaj, danes velja: Kristusova ljubezen nas je združila v eno.
Sirena tuli. Kaj je že poldne? Pridite, delavci iz tovarn, pridružite se nam pri svetem okrepčilu! Tudi vaše napore po- uživamo z našim vsakdanjim kruhom.
Že pred blagoslovom z Najsvetejšim je čutiti v ozračju nekakšno nemirno pri- čakovanje. Pridite ... Da, Mati Marija, Tvoja podoba, Tvoja milina nam spet potolaži srce. Mladi pevci iz Stražišča pri Kranju so ob vhodu v cerkev z glasbo in pesmijo spremljali naš dolgi, tekoči trak vere, upanja in ljubezni. Malim je bilo dano videti samo to. Še pridi,če bo taka božja volja - je vsakega povabila Marija.
Prihajamo že lepo število let.Kaj nam ta romanja pomenijo, kaj so nam darovala, je zapisano pri Bogu.Sama sem zmožna zapisati le to- v imenu Prijateljstva bol- nikov in invalidov ter uredništva Prija- telja-da smo zelo hvaležni očetu Boletu in vsem sotrudnikom za zrno,ki je padlo na rodovitna tla. Vzklilo je in rastlo ter obrodilo stoteren sad. Za nas in vas. Čestitamo k jubileju!

M.K.

MOJI VELIKONOČNI PRAZNIKI

Ničesar si ne domišljam,odkar pa sem se srečal z njo, mi je bila všeč misel pred nekaj leti umrlega pesnika, pisatelja, politika...in predvsem kristjana Edvarda Kocbeka,ki se glasi: "Izvidnik sem, ki se ne sme umakniti. Vzdržati moram, kjer sem, sredi nevarnosti, sredi nečloveške tišine in varljivega reda,sredi groženj in tesnob, sredi sovražnikov in prijateljev, med znanci in tujci, med bitji, ki me po- trebujejo in na položaju,ki me ne potre- buje ..." Ta misel je še prav posebej močno odmevala v meni v minulih praz- ničnih dneh.
Šele pred kratkim sem se priselil v ta kraj in v to župnijo. Ne želim je imeno- vati,saj bi se to,kar želim opisati, lahko zgodilo kjerkoli.
Znana je resnica, da ima vsako okolje in vsak kraj svoje navade in običaje, ki jih je treba spoštovati, če ne ...
Tako mi je takoj zbudilo pozornost, da se bogoslužja tukaj dokaj redno udele- žuje tudi župljan na invalidskem vozičku in da ga vedno pripeljejo na isti prostor ob stebru v bližini oltarja.
Ne vem zakaj,a že prvič,ko me je spre- mljevalka pripeljala k maši,sva si poiskala primeren prostor (kar sploh ni bilo težko saj cerkev ni polna niti ob največjih pra- znikih) nekje v sredini cerkvene ladje. Prav kmalu pa so (nekateri) domačini dali čutiti, da jim to ni najbolj po volji. Kar nekaj časa je klop, v katero se je usedla spremljevalka, praviloma ostala prazna. Nekajkrat se je celo zgodilo, da se ženska, ki je bila pred najinim priho- dom že v klopi, po obhajilu ni več vrnila v isto klop.Tudi cvetna nedelja in veliki petek nista minila brez svojevrstnih trnovih bodic.
Na veliki petek je pri obredu češčenja križa domačinka kar potegnila iz pomi- kajoče se vrste žensko z berglami (ta ni z berglami nikogar ovirala in ne ogro- žala) in ji s precej močnimi kretnjami (in besedami)poskušala nekaj dopovedovati Ko se je pa po nekaj minutah vse še enkrat ponovilo, je ženska na berglah s sklonjeno glavo odšla iz cerkve.Kasneje sem bil "pouka" te domačinke deležen tudi jaz, ker sem pristopil (beri: se pe- ljal) k obhajilu po isti poti kot vsi drugi. Zelo pa sem bil srečen na velikonočno nedeljo, ko sem ob pozdravu miru lahko prvič stisnil roko prvemu domačinu.Mo- rda mi bo kdo očital nergaštvo, oprav- ljanje ... in nepotrpežljivost. Vem,treba je tudi potrpeti, treba pa je tudi zbrati pogum in po Jezusovem vzoru odkrito spregovoriti in se pogovoriti tudi o ne- prijetnih stvareh. Le tako bomo mogli (vsaj malo) živeti skupaj kot bratje v Kristusu in skupaj zoreti za upanje,ki je v velikonočnem jutru vstalo s Kristusom v RESNIČNOST.
Ob tej misli me pa kar malo stiska pri srcu...

Izo

O VERI, KI OZDRAVLJA

20. Zdravilna moč odrešene ljubezni

Kdor se vrti samo okoli sebe, zboli in naredi bolne tudi druge. Ljubezen pa, ki prihaja od Boga in vodi k Bogu, odkriva najgloblji smisel človeškega življenja. Je gotovo najbolj dragocen in nenadome- stljiv sad prave vere.Jezus je ozdravljal ljudi s svojo odrešujočo in osvobajajočo ljubeznijo. Njegova ljubezen je budila v ljudeh vero in podarjala zaupanje.Martin Deutinger je takole izrazil bistvo Jezuso- vega delovanja: "Samo ljubezen lahko dela čudeže". Ljubezen prebudi v človeku njegove najplemenitejše sposobnosti. V ljubezni doživimo najgloblji smisel življe- nja. Z ljubeznijo dosegamo odrešenjske sadove in zdravilno delovanje.Odrešena ljubezen posameznikov in skupnosti nam približata podobo božjega kraljestva, dokončne skupnosti, v kateri bosta od- rešenje in zdravje za vedno združena.
Kristjani se premalo zavedamo terapevt ske moči odrešene in odrešujoče ljube- zni. Toda brez nje ne moremo razumeti odrešenja. To seveda velja za resnično ljubezen,kot nam jo opisuje Sveto pismo
Samo ljubezen, ki izhaja iz Boga in vodi k Bogu, lahko prebudi vse notranje in socialne moči zdravljenja.
Bistveno merilo odrešene ljubezni so zdravilne moči,ki jih izžarevajo posame- zniki in skupnost v prizadevanju za oz- dravljenje javnega življenja.
Odrešena "ljubezen vse opraviči,vse ve- ruje,vse upa,vse prenese" (1 Kor 13,7) Kot je božja milost zagotovilo zaupanja v njegovo odrešenje, tako je ljubezen do bližnjega, ki jo daje Bog, zagotovilo za njeno zdravilno delovanje.

V enem prejšnjih poglavij smo spoznali, da je temeljna človekova odločitev za Boga in Kristusa toliko bolj zdravilna za njegovo celotno življenje, kolikor bolj vera prežema in oblikuje njegove osno- vne drže.S tem v zvezi si bomo ogledali biblične eshatološke kreposti,ker je za- nje značilno, da kristjana usposobijo za sodelovanje pri Kristusovem odrešenj- skem delu.Čim bolj dopušča kristjan, da ga te kreposti oblikujejo,tem bolj zdra- va postane potem njegova osebnost in tem bolj učinkovito lahko sodeluje pri Kristusovem odrešenju.
O eshatoloških krepostih bomo premiš- ljevali v treh zgodovinskih razsežnostih: v preteklosti, v sedanjosti in v prihod- nosti.

V hvaležnosti, bistveni značilnosti božjih kreposti in dozorevajočega kristjana, se človek odpre bogastvu odrešenjske zgo- dovine,to je vsemu,kar je Bog že storil za človeka,pa tudi celotnemu bogastvu zdra- vega človeškega izročila. Človek s hvalež- nostjo zavestno sprejema vse, kar mu je Bog v preteklosti, tudi v njegovi lastni zgodovini, podaril za njegovo odrešenje. Hvaležnost naredi v preteklosti podarjeno bogastvo za učinkovit ferment sedanjega trenutka. K biblični kreposti hvaležnosti štejemo tudi hvaležni spomin na vse prejete dobrote. Njemu nasprotni je bolni spomin, ki je poln, včasih kar obseden, zaradi za- grenjenosti, jeze in nezadovoljstva. Kdor je hvaležen, ne odpira vedno znova starih ran. Človek,ki izžareva hvaležnost,pomaga bližnjim, da prenehajo tarnati in tožiti ter obtoževati.Vsega tega se mora človek se- veda naučiti. Kdor je hvaležen, bo v tem lahko uspel.Njegova odprtost za vse dobro in njegov hvaležni spomin delujeta blago- dejno tudi na njegovo okolico. Pri tem člo- vek spozna, da je takšna hvaležnost izvor zdravja.
Z razsežnostjo,ki jo lahko opišemo s "tukaj in sedaj" ali biblično kairos, so povezane kreposti budnosti, pripravljenosti in umet- nosti razlikovanja. Zaradi teh osnovnih drž postane vernik sposoben,da sprejme odre- šenje, ki ga prinaša sedanji trenutek. Člo- vek znova potrdi svojo vero: "Tukaj sem, Gospod! Pokliči me,Gospod! Pošlji me!" Ta- ko ne obtiči človek samo pri iskanju smisla življenja, ampak se mu bivanjsko (eksisten cialno) približuje. Dar razlikovanja je tesno povezan s hvaležnostjo in pripravljenostjo. Kristjan zato ne bo brez premisleka ponudil Kristusu nekaj, česar mu ne more ponuditi iz hvaležnosti zaradi vsega, kar je Kristus zanj storil in pretrpel.
Eshatološka krepost pripravljenosti človeka usposablja, da se more uglasiti z božjo vo- ljo "tukaj in sedaj". Tako postaja vernik sproščen (uravnovešen),v čemer so veliki nemški mistiki,npr.blaženi Henrik Suzo,videli dar božjega zdravnika in izraz odrešenja in ozdravljenja. Sproščen človek izžareva mir in veselje, radost in vedrino. Takšne drže delujejo zelo zdravilno na človekovo oko- lico. Njihovo duhovno vrednost spoznamo še bolj,če jih primerjamo z držami človeka, ki stalno godrnja ali sitnari, ki je vedno ne- zadovoljen in se izgovarja, če se znajde pred zahtevnimi odločitvami.
Razsežnost prihodnosti je bistvena v kre- posti upanja in zaupanja, to je v člove- kovi usmerjenosti v prihodnost in v zavesti soodgovornosti za prihodnost.To velja npr. na poseben način za človekovo odgovor- nost za zdravo okolje, ki je velikega pome- na tudi za prihodnje rodove. Eshatološka krepost upanja ni sad lastnih utopij. Bibli- čno upanje je človekov odgovor na božje obljube, ki temeljijo na podarjenih darovih preteklosti in sedanjega trenutka.V upanju in odgovornosti za prihodnost pridejo do notranje moči vere, hvaležnosti, budnosti, pripravljenosti,sproščenosti in do daru raz- likovanja.
Če se bolnik sreča s pomočniki,zdravniki in tolažniki, prežetimi z opisanimi držami, se pred njim odpro nova obzorja upanja,da bo odkril globlji smisel svojega življenja v bole- zni,trpljenju in celo v neozdravljivi bolezni.

ŽIVETI Z RAKOM - I. del

1. Bolezni so dali ime "rak" že v starogrški civilizaciji.Grški zdravnik Hipokrat (460-377 pred Kr.) je vzel to ime iz prispodobe za neko vrsto morskega raka (karkinos - gr. rak).Posebna oblika raka na dojki spominja namreč na to žival.Rimski zdravnik Celsius je grško besedo nadomestil z latinsko-cancer Od tod ime karcinom ali kancer. Pogosto slišimo tudi ime maligni tumor, to je zloče- sta,nevarna bula ali novotvorba. Rak je bil torej že od nekdaj. Omenjajo ga celo že najstarejši medicinski viri, stari okoli 4000 let. Medicinska znanost še ni dokončno ugotovila, zakaj nastane. Kar zbuja danes osuplost, je velik porast rakavih obolenj, zlasti v deželah,kjer je slab vpliv industria- lizacije najmočnejši.Znanost in tehnika sta namreč s svojim razvojem pripravila neho- te različne kemične in fizikalne škodljivosti, ki povzročajo okvare našega organizma in tako pospešujejo raka. Drži, da je velika večina rakavih obolenj povezanih z okoljem in načinom življenja, le majhen odstotek je v vzročni zvezi z dedno nagnjenostjo k tej bolezni ali drugimi dejavniki.Kot karcinogeni so poznani npr. arzen,azbest, katran,ben- cinski izpušni plini,dim iz dimnikov,pesticidi, razna kemična barvila in konservansi, ki jih dodajamo hrani,atomsko sevanje itd.Odlo- čilno je to, da te snovi, ki delujejo različno kvarno na celice, vplivajo redno in daljšo dobo vedno na iste organe ali tkivo. V ve- čini primerov nastopa hkrati več vzročnikov. Dokazano je, da imata določeno vzročno zvezo z rakom kajenje in tudi alkoholizem.
Poleg tega, kako pridobivajo in pripravljajo hrano, vpliva na razvoj raka tudi način pre hranjevanja: npr. dolgotrajno pomanjkanje A, B in C vitamina povzroči spremembe na sluznici prebavil, ki se kasneje lahko spre- menijo v raka.Prav tako je z vrsto in nači- nom prehranjevanja pogojeno zadrževanje blata v debelem črevesu in danki, kar je tudi pomemben dejavnik pri nastanku raka na teh organih.Znano je,da kožni rak lahko nastane zaradi vpliva ultravijoličnih žarkov pri pretiranem izpostavljanju soncu. Kot notranji dejavnik vpliva na pojav raka po- rušena hormonska skladnost v telesu; ta ustvarja možnosti za spremembe celic, ki po daljšem času lahko postanejo rakave.
Ni še dokončno raziskano, če virusi (biolo- ški dejavnik) lahko povzročijo raka tudi pri človeku. Jasno pa je že, da ga lahko pov- zročijo pri živalih. Obstajajo tako imenova- na predrakava obolenja (prekanceroze), ki večinoma niso prvotni vzročniki raka, am- pak samo ustrezna tla za razvoj raka in so največkrat posledica delovanja določene- ga skupnega vzročnega dejavnika. Takšna obolenja so npr. nenevarni tumorji in polipi tankega in debelega črevesa itd. Pravoča- sno spoznanje in zdravljenje prekanceroz nas obvaruje rakavega obolenja. Nedvom- no pa je porast rakavih obolenj povezan tudi s tem, da živijo danes ljudje dalj časa in jih več doseže tisto starostno dobo, v kateri je rak najpogostejši, to je po štiri- desetem letu starosti (dr. J. Žitnik: Rak, bolezen naših dni).
Bistvo rakave bolezni je v tem, da je nas- tala sprememba, napaka, v celici - ta je osnovna enota vsakega živega organizma -, tako da je celica spremenila svoje delo- vanje: ne opravlja več svoje naloge in se brez vsake mere in meje deli in množi ter živi v organizmu kot parazit. Iz tega divje- ga razmnoževanja se napravi kepica raka- vih celic (tumor), ki prodirajo v okoliško zdravo tkivo, ga preraščajo in vse obsež- neje uničujejo. Druga značilnost teh celic je, da zelo rade zapuste mesto,kjer so na- stale (npr. v pljučih), potujejo po telesu in se vgnezdijo v drugem organu, kjer začno rasti.Tako nastanejo zasevki (metastaze). Vse to povzroča vse hujše bolezenske po- jave. Zanimivo je, da samo živčne celice ne morejo postati rakave, ker se ne delijo. Najhuje je, da rak v začetku z ničemer ne opozarja nase, niti z bolečino. Zaradi tega je lahko spregledati zgodnja znamenja,ki pa so zelo pomembna za zgodnjo spoznavo in uspešno zdravljenje. Ko torej ugotovimo tumor,to ne pomeni začetek obolenja,tem- več končno stopnjo dolgotrajnih dogajanj. Z do zdaj poznanimi sredstvi še ni mogoče spoznati začetka obolenja, ko je omejeno še na majhno število celic. Zgodnje odkri- tje bolezni otežuje tudi to, da znamenj, ki bi bila skupna vsem rakavim obolenjem, ni. Izjema je le za večino tipični tumor, ki pa je že pozno znamenje in ga na mestih, kjer ga ne moremo videti ali otipati,lahko odkri- jejo šele z zahtevnejšimi kliničnimi preiska- vami; to pa neredko pomeni, da šele so- razmerno pozno ali prepozno. Znamenja se menjavajo z mestom, katerega je napadel rak, in z organi, ki jih je prizadel. Kako se kažejo posledice zle rašče? Tumor pritiska na okolico oz.se vrašča vanjo in s tem npr zapira sečno, žolčno ali črevesno izvodilo, dihalna pota in podobno. Zvišuje pritisk v telesnih votlinah, ki so neelastične in ome- jene: npr. možganska,očesna, prsna, srce. Ker telo zastrupljajo celični strupi, ki nas- tanejo pri presnavljanju v rakavih celicah in pri razpadanju hitro odmirajočih tumor- jev, se pojavijo znaki splošne prizadetosti: oslabelost, slabokrvnost.
Splošno zastrupljanje telesa pripelje bolnika do stanja,ki mu pravimo kahezija - hiranje. Bolnik vedno bolj hujša in propada.Kahezija se stopnjuje še s tem, če bolnik ne more jesti, presnavljati ali izkoriščati hrane (rak na požiralniku, jetrih, želodcu). Če bolezen napreduje,pelje v smrt. To se zgodi,ko do- ločeni organi dokončno propadejo in pos- tane njihova funkcija nezadostna za ohra- nitev življenja; zastrupitev z razpadnimi snovmi je lahko tako močna, da bolnik shi- ra; vnetje, ki nastane v razpadnem tkivu, je lahko smrtno. Treba je poudariti, da zgodnje odkritje bolezni pomeni uspe- šno zdravljenje.
Povprečna pogostost obolevanja za rakom je pri obeh spolih precej enaka. Razlika je v tem,da so rakava obolenja ustnic, ustne votline, požiralnika, grla, želodca in pljuč pogostejša pri moških. Vzrok je verjetno v tem,da ti več kadijo in popijejo več alkohol- nih pijač ali so v večjem številu izpostavljeni določenim kancerogenim škodljivostim na delovnem mestu. Poleg tega je umrljivost pri moških večja.To nam razloži dejstvo,da imajo navedene vrste raka slabšo možnost zdravljenja kot najbolj pogosta rakava obo- lenja pri ženskah-rak na dojki in maternič- nem ustju;ta pa je pogostejši pri ženskah, ki so že zgodaj začele spolno živeti.
Poznana razdelitev nevarnih bul v karci- nome in sarkome je glede na njihov izvir. Karcinomi izhajajo iz kožne in sluznične po- vrhnjice, nastanejo pa lahko tudi iz celic, ki opravljajo posebno nalogo v posameznih organih, npr, iz jeter, ledvic itd. Sarkom je rak, ki se razvije iz celic vezivnega, opor- nega, krvotvornega tkiva (mišic, kit, kosti, kostnega mozga, bezgavk). Karcinomi se pojavljajo navadno pri starejših ljudeh, če- prav ne prizanašajo tudi otrokom. Sarkomi pogosteje napadejo mlajše ljudi; zakaj je temu tako, še ni pojasnjeno. Pod izrazom levkemija ali levkoze razumemo rakavo o- bolenje krvi nepoznanega izvora.
2. Potek in zdravljenje bolezni sta zelo ra- zlična:po vrsti,kakršen je tumor,in po mestu kjer se je pojavil. Poznamo vrste raka, ki potekajo zelo naglo, obratno pa nekatere bule rastejo le počasi, se pozno razsejejo in mnoga leta ne ogrožajo življenja. Medi- cinska znanost skuša ponuditi vse svoje dosežke za zgodnje odkrivanje in uspešno zdravljenje, pri tem sodelujejo strokovnjaki in zdravniki različnih specialnosti, ki sesta- vljajo onkološki tim;ta ugotavlja vrsto obo- lenja in določi načrt zdravljenja.Na voljo je več možnosti in raznih kombinacij: s kirur- škim posegom odstranimo bulo; namen ob- sevanja je uničiti rakave celice na določe- nem lokalno omejenem delu telesa; celice, ki so se razširile po vsem organizmu, sku- šamo uničiti z zdravili, ki jim pravimo cito- statiki. Če je tumor hormonsko odvisen, kar je lahko pri raku tistih organov, katerih delovanje že navadno uravnavajo hormoni, prihaja v poštev tudi hormonska terapija; bistvo te terapije je zavreti rakavo rast tako,da spremenimo raven določenih hor- monov v organizmu. Za hormonsko zdrav- ljenje se najpogosteje odločimo pri raku na dojki, prostati in ščitnici.
Izsledki onkološke vede posebno v zadnjem času so pokazali,da potek bolezni in uspeh zdravljenja nista odvisna le od zdravniških posegov. Samo telo tudi skuša uničiti ali zavreti rakavo bolezen.Ker je pri tem odlo- čilno, v kakšnem stanju je bolnik, je nujno sočasno skrbeti za njegovo telesno in du- ševno kondicijo. Tako je mogoče na raka učinkovati na dva načina: prvič s terapi- jami, katerih skupna lastnost je odstraniti ali uničiti rakave celice in tkiva, in drugič s krepitvijo odpornih sil organizma (imunsko zdravljenje). Zdravljenje je pogosto dolgo- trajno in zahtevno,tako glede fizičnih spo- sobnosti kot zaradi nekaterih stranskih učinkov zdravljenja (obsevanje, citostati- kov), ki za bolnika niso najbolj ugodni, npr. izpadanje las,slabo počutje, bruhanje, dri- ska ipd.So pa to samo prehodne težave,ki minejo. Današnji uspehi zdravljenja se približujejo meji 2/3 ozdravljenih (prof. dr.F.Lukič: Rak ni smrt). To je pa že veliko Če je bolezen že močno napredovala in ni mogoče odstraniti raka v celoti, je zdrav- ljenje usmerjeno v zmanjševanje težav in preprečevanje novih,da bi bolniku podalj- šali življenje in mu ga naredili znosnega. Zato ne kaže v vsakem primeru imeti raka- vo bolezen za smrtno, temveč za bolezen kot številne druge, kjer je danes z zdrav- ljenjem mogoče bistveno podaljšati življenje in neredko povsem ozdraviti bolnika.

Pripravila Darinka Slanovec
(II. del prihodnjič)

BOLEZEN IN RESNICA

Bolezen in resnica sta v medicini najbolj pogosta partnerja. V naslednjem razmišlja- nju resnica nedvomno izstopa. Govorili ne bomo o t.i. etični dolžnosti zdravstvenega delavca, da pove resnico. Sleherni človek dobro ve,kako nezadovoljiva je zahteva po razumsko povsem oprijemljivi resnici.Ravno zato postavljamo to vprašanje v področje bolezni,ki je nesporno resnično,pa se ven- darle človeku predstavlja kot razumsko ne povsem dostopno. Resnico bi torej pred- stavili v paru, katerega značilnost je nez- nanka, oz. v razmerah, do katerih je treba zavzeti neko moralno držo. Pred resnico smo raziskovalci.Te dežele še ni na našem zemljevidu, če govorimo v podobi; odločiti se bomo morali, ali bomo vstopili ali ne.
Zastavljeno vprašanje presega zgolj pravico do resnične informacije in stopa na eno naj- bolj občutljivih človekovih področij. Človek si ga je sicer že predhodno nekako razdelil na "objektivno" in "subjektivno" resnico, vendar s to delitvijo sebi še neznanega področja ni uspel ubežati za naš čas dokaj nevarni značilnosti, ki se do nasprotnika (neznanca) obnaša kot do sovražnika. Če- prav se mi skoraj zdi, da bi se moral pred podobnim potekom misli opravičiti,pa se mi na drugi strani zdi dejstvo, da je človek iz "objektivne" resnice naredil "objekt" (pred- met) s katerim lahko počne karkoli,izziv za razmišljanje o t.i. "človeški" resnici.
Ena od takih "človeških" resnic je ne toliko bolezen kot bolan človek.Ni treba posebne razlage,da ugotovimo,kako je med boleznijo in resnico zazevala praznina zaradi človeko- ve nespravljivosti s sovražnikom-boleznijo. Seveda gre za tvegan korak, če rečemo, da bi morali z boleznijo narediti neke vrste sporazum. Vendar gre tukaj za nekaj dru- gega.V splošno priznani opredelitvi zdravja kot "odsotnosti" bolezni ni le odsotna res- nica (resničnost) kot srčika zdravja, mar- več tudi resničnost bolezni.Zaradi podobne domneve, kot je navzoča v tej opredelitvi zdravja, je postalo vprašanje o resnici v medicini tako rekoč profesionalna odgovor- nost in dolžnost razmeroma ozkega kroga zdravstvenega osebja.
Toda ker ne gre v prvi vrsti za "objektivno" in po etičnih normah merljivo resnico,marveč za predstavitev (nedvomno "subjektivne") resnice v zvezi z boleznijo, bi bilo seveda treba govoriti ne le o drugačnem pojmu bolezni, temveč predvsem o drugačni po- dobi zdravja. Če pa je vmes še domneva, da ima človekova bolezen nekaj opraviti z (njegovo) (ne)resnico, potem je zaplet z običajnim mišljenjem že skoraj neizogiben. Predvsem bi rad poudaril, da je življenjsko dogajanje - tudi bolezen je "živa" - opisno komaj dojemljivo in razumsko neprepričlji- vo. Sicer pa tudi ne gre za to, da bi iskali popolnoma zadovoljive izraze za nedvomno prvotno "resnico" bolezni, to je stiske in iz te slutenj, ki iz nje sledijo. Nobena od do- mnev o izidu te ali one bolezni ne presega moralne gotovosti.Pod moralno gotovostjo mislim na neke vrste sposobnost, s katero zna človek gledati - kolikor je to mogoče - nase in na stvari z vidika prvotne poveza- nosti stvarstva med seboj. Človek stvari razdeli (loči med seboj),vendar ne zato,da bi jih razumel, marveč, da bi jih obvladal. Ko pa so stvari razdeljene oz. ločene med seboj (npr.da kdo razdeli življenje na bolno in zdravo; tako bolezen postane nekaj od človeka ločenega), niso več to, kot so bile prej. Tako tudi ne moremo reči, da jih res obvladamo. Šele moralna gotovost daje resnici njeno pravo podobo in težo.
Na dveh skrajno nasprotujočih si primerih bi rad predstavil,za kakšen par pri bolezen - resnica pravzaprav gre.
Prvi primer je "želja" biti bolan. Želja po bolezni se ne pusti skrčiti na pojem hipo- hondrije. Gre za nerazumljivo razvrednote- nje vrednostnih lestvic življenja in torej za težnje, da bi del svojega življenja preživel na "nižji" ravni od tiste, h kateri je človek poklican. Ta resnica bolezni je pravzaprav razvrednoteno in neresnično človekovo ži- vljenje. Z nepripravljenostjo ali nesposob- nostjo soočiti se s človeško ravnijo konfli- kta, ki jih je v vsakem življenju dovolj, pa tiho vstopa v naše razmišljanje človekovo mejno področje oz. človekovo stalno pre- seganje golega bivanja.
Ta "strah" pred izpolnitvijo človeškega po- slanstva seveda ne gre kar tako imenovati bolezen. Kot opredelitev ne ustreza nobeni poznani oprijemljivi okrnitvi človekovega bivanja. Zato jo tudi tukaj predstavljamo kot samorazvrednotenje življenja ter posku- šamo razumeti iz njenega nasprotja. Prav drugi primer, kjer človek v bolezni spozna in prizna "dostojanstva vrednega nasprot- nika",s katerim bo moral odigrati življenjsko partijo, daje slutiti, da je resnica znotraj nasprotij človekovega življenja bolj skrita kot odkrita ter se kot resnica (bolezni) po- javlja kot vprašanje: "H kakšnemu življe- nju me kliče bolezen?" Skrajni primer ni le "zdravje neozdravljivo bolnega" človeka, marveč sleherna omejitev, ki jo bolezen tako rekoč vsili. Je torej treba po tej poti prodirati do bistva človekove resnice tako, da resno vzamemo omejitve, ki nam jih ži- vljenje tako ali tako prinese?
Na to vprašanje ne moremo zadovoljivo od- govoriti, dokler si resno ne postavimo vpra- šanja o smislu življenja,toda ne o kakšnem idealnem umetnem izdelku naše fantazije, temveč o smislu kot resnici našega življe- nja,kot ga nam tako neprizadeto in boleče predstavi bolezen ali še mnogo bolj resno smrt.Oba skrajna primera dvojice bolezen- resnica se pravzaprav razlikujeta v svojem odnosu do skrajne omejitve človekovega bivanja - do smrti. Množica vprašanj, ki od tod izhajajo, bo sicer ostala kot vprašanje oddaljenosti človeka od tako imenovane "etike ozkih vrat" (prim. Mt 7, 13); pri tem gre za oblikovanje odgovornega in nesebi- čnega življenja pred Bogom. Je sploh mo- goče govoriti o tej odgovornosti v moralnih oz. etičnih merilih? Ne gre le za to, da ho- čemo človekovo življenje iztrgati določenim merilom,katerim vemo,da ne ustreza,ker jih pač presega, marveč predvsem za to, da poskušamo preseči merila dobrega in hude- ga (slabega) in namesto njiju spregovoriti o "merilu" ljubezni. Tako na to ni mogoče odgovoriti, dokler nas naša tesnobna in iščoča vprašanja prehitevajo in na videz celo omogočajo beg od človeškega, oseb- nega,"subjektivnega" odgovora na domne- vo - prav nalašč imenujemo to domnevo - kaj bo iz našega življenja.

Tone Mlinar

KLJUB BOLEZNI JE LEPO ŽIVETI

Bil je lep poletni dan, ko smo z obiskom presenetili našega prijatelja Jožeta Nemaniča v Božakovem (Božakovo 20, 68330 Metlika). Našli smo ga na dvorišču, ostali domači pa so bili na polju.Na začetku pogovora ga je bilo kar strah, kaj nam bo povedal. Toda njegovo življenje je res tako bogato,da mu ni zmanjkalo besed.
Jože, že dobro polovico stoletja prebi- vaš v tej vasi oz. v tej hiši. Gotovo boš vedel kaj povedati še iz tvojih mladostnih let in o tem, kako si si ustvaril družino. Dokaj zapuščeno kmetijo sem podedoval po očetu. Kasneje sva se z ženo lotila potre- bnih gospodarskih del in vsaj delno popra- vila. Bilo je težko,a z voljo sva vse zmogla Rodili so se nama štirje otroci, dve dekleti in dva fanta.Že od vsega začetka so nama bili v veliko pomoč pri delu.
Si imel pri vzgoji kaj večjih težav?
Nikoli. Z ženo sva jih vzgajala kar strogo in meni še danes kdaj očitajo,da sem bil pre- strog. Toda lahko rečem Bogu hvala,da so vsi dobri in pošteni.Dekleti sta že poročeni en fant je pri vojakih, sedaj je na dopustu, starejši pa namerava prevzeti kmetijo.
Torej ste pri vas vsi že od majhnega občutili trdoto kmečkega dela? Res je naš vsakdan prežet s težkim delom. Tudi moja nesreča se je pripetila ravno pri spra- vilu otave leta 1977. Takrat sem se tako poškodoval, da sem sedaj na invalidskem vozičku.
Kako si sprejel novico, da ne boš več hodil? Dolgo časa sem se tolažil in upal, da bom lahko še hodil. Tudi drugi,ki so pri- hajali k meni na obisk, so me tolažili s tem. Toda zdravnik v Zavodu za rehabilitacijo invalidov mi je povedal resnico. To je bil zame hud udarec. Sam pri sebi sem si go- voril:Že pred nesrečo je bilo težko,zdaj pa življenje sploh ne bo možno. Le kako bodo žena in otroci zmogli vsa potrebna dela na kmetiji? Toda počasi sem začel sprejemati takšno življenje. Imel sem veliko obiskov, med katerimi ni manjkalo radovednežev in "čudakov" z vprašanjem,le kako bom lahko živel na vozičku. Neka žena mi je kar na- ravnost rekla, da bi se raje obesila, kot pa živela na vozičku. Nazadnje sem moral biti že zaradi drugih bolj trden. Pokazal sem jim, da je družinsko življenje možno tudi na invalidskem vozičku.
Kako so to sprejeli domači?
Lahko rečem, da je cela družina z menoj na vozičku. Vsi so me sprejeli z ljubeznijo, sprejeli so moj voziček in mene takega,kot sem. Otroci niso hodili po zabavah, kajti vedeli so, da jaz ne morem delati in so oni postorili vse potrebno.Kupili smo tudi nekaj strojev, da je delo lažje steklo.
Poskušal si živeti čim bolj samostojno, kakor prej. Zdaj že tudi avto voziš sam
Izpit sem naredil tik pred nesrečo, tako da zdrav v svojem avtu nisem nikoli vozil.Pre- urediti sem ga dal, da ga lahko sam upo- rabljam. Tako tudi celo družino zapeljem k maši ali kam dlje.Razveselil sem se takšnega uspeha. Toda po petih letih invalidnosti sem imel ponovno hudo avtomobilsko nesrečo in zopet ne po svoji krivdi. Ponovno so se vrstile težave, toda ob pomoči žene in otrok sem prestal tudi to. Zdaj se lahko vozim po hiši in po dvorišču.
Verjetno ti je invalidnost odprla mož- nosti, da si na nekaterih področjih bolj dejaven, kot si bil včasih. S čim se zdaj ukvarjaš? Nikdar mi ni dolgčas.Sem tajnik v naši krajevni skupnosti.Vodim tudi dnev- nik o dogodkih v KS in posebej dnevnik za našo hišo. Pred nesrečo sem bil v cerkve- nem pevskem zboru, ki mi je kot invalidu omogočil romanje v Lurd leta 1978. Sem tudi član župnijskega pastoralnega sveta in želim si,da bi imeli ljudje pri nas več po- sluha za bolne in invalide in bi jim vsaj en- krat na leto omogočili srečanje. Včlanjen sem tudi v društvo paraplegikov, kjer tudi dobivam del opore.
Na stenah imaš veliko lepih gobelinov. Ali je to tvoje delo? Naredil sem jih že čez petdeset; nekaj jih je bilo na razstavi in tudi letos bom prispeval enega.Prej sem bil namreč pletilec v tovarni, tako mi gre delo lažje od rok.
Kako si prišel v stik s Prijateljstvom bol nikov in invalidov? Nekoč sem dobil v dar Prijatelja,ki sem ga kasneje redno kupoval. V njem je veliko pisalo o srečanjih in tudi sam sem se namenil v Mokronog, kjer je bilo moje prvo in nepozabno srečanje. Od takrat vedno rad prihajam na srečanja PBI ki mi dajejo novih duhovnih moči.
Ali te morda še kdaj gloda tisti zakaj; zakaj je prav tebe doletel ta križ?
Včasih sem o tem veliko razmišljal in vse skupaj zelo težko razumel. Zdaj sem spre- jel življenje takšno, kot je. Križ nosim, kajti nihče ga ne more nositi namesto mene. Pa tudi še nikoli ni bil tako težak,da bi omagal Jaz zelo rad živim.Tudi,če je vmes bolezen je živeti vseeno lepo. Včasih se zapeljem v naravo in sem v avtu tudi tri ure; premi- šljujem, berem kakšno knjigo, občudujem lepoto narave. Bolezen in trpljenje me du- hovno zelo utrjujeta.
K maši greš vsako nedeljo?
Zdaj sem bil zelo srečen, ko sem šel po zimskem premoru zopet v cerkev. In prav dobro razumem veselje drugih invalidov, ki so deležni sv.maše le na srečanjih. V našo cerkev je bilo težko priti zaradi stopnic. Ko je prišla na voziček soseda,ki je mama žu- pnika v Žužemberku, je on poskrbel, da so naredili klančino.
Kako pa gledaš na mladino,na sodelav- ce v Prijateljstvu? Vse mlade občudujem in zelo spoštujem. Vsi zaslužite veliko po- hval in zahvalo za vašo požrtvovalnost. Vi sami morda niti ne čutite dovolj, kako vam je bolnik hvaležen za vašo pomoč ali le za prijazno besedo. Izraža vam zahvalo, mar- sikdo pa za vas tudi veliko moli. Vesel sem da število sodelavcev ne upada. Res je, da eni odhajajo, toda pridejo zopet nove, mlajše moči.
Tudi nekaj duhovnih oz.redovnih pokli- cev se je že porodilo med nami v krogu Prijateljstva, Vlado pa je pred kratkim obhajal novo mašo.
Tega sem zelo vesel.Prepričan sem,da smo bogatejši za enega dobrega duhovnika, ki bo imel posluh tudi za nas bolne in invalide Moliti pa moramo zanj in za ostalo mladino, da bi se še kdo odzval božjemu klicu.

Jože, tvoj strah na začetku tega pogovora je bil popolnoma odveč. Kajti povedal si mnogo zanimivega iz svojega življenja. Hvala za tvojo dobro voljo, za vse molitve in žrtve,ki jih daruješ za naše Prijateljstvo.

tekst: Vlasta, foto: Jože

LAUKA, RIŽ IN DOŽIVETJE

Ranomena, 20.3.1988

Danes je peta postna nedelja.Že skoraj na prste bi mogli prešteti dni, ki nas ločijo od Velike noči.Vem,da se zavzeto pripravljate na ta veliki praznik. Tudi mi si želimo, da bi Veliko noč kar najlepše obhajali.
Včeraj smo zelo slovesno obhajali praznik sv. Jožefa. Njemu je posvečena cerkev v Matavaju, ki je približno 12 km oddaljena od Ranomene.Pot do tja je zelo slaba.Prva polovica je,čeprav težko,prevozna z avto- mobilom ali motorjem. Druga polovica pa je ozka stezica, ki se vseskozi spušča in dvi- ga, enkrat je treba po ozki brvi prečkati vodo, drugič pa kar prebresti. Z mladino smo pot tja in nazaj prehodili kar peš. Od- pravili smo se v petek popoldne. Pred nami je z avtomobilom že odšel Klemen skupaj s starejšimi ženami in otroci. Mi pa smo se nekoliko obirali,tako da je bila ura še šest, ko smo bili v Matavaju.Tu sta nas pričakali s.Ana in postulatinja Josiane,ki sta prišli že v nedeljo, in seveda vse matavajsko božje ljudstvo s katehistom in njegovim pomoč- nikom,predsednikom cerkve in vaškimi sta- rešinami na čelu. Pokazali so nam hišo,kjer smo spali. Bila je prav romantična, saj smo ponoči mogli šteti zvezde, ker na strehi ni bilo slemena. Upali smo, da ne bo dežja. In ga res ni bilo, razen nekaj kapelj, ki so bile bolj za strah. Tudi vrat je pol manjkalo, tako da je bilo zraka dovolj. Prav tako so komarji imeli prost vstop v hišo. Petrolejka ki je gorela skoraj vso noč, jih je še bolj privabljala.Sama sem se otepala komarjev kolikor sem mogla, skušala sede spati in celo iskala zavetje na prostem,pa ni veliko pomagalo. Šele proti jutru me je premagal spanec. Zjutraj smo zgodaj vstali, se šli umit v bližnje mlake in ob pol sedmih v ce- rkvi molili hvalnice. Po molitvi je bil na vrsti zajtrk -riž. Jedli smo ga tudi prejšnji večer. Vsak je dobil še nekaj fižolov. V soboto pa ni bilo nič lauke, kakor pravijo Malgaši vse- mu,kar jedo poleg riža. Po zajtrku smo šli v vas.
Zame je bilo to še posebej zanimivo, saj sem bila okrog novega leta v Matavaju in okoliških vaseh v krajših časovnih razdob- jih na patronažnih obiskih kar trikrat.
Tako sem poznala že veliko ljudi. Sprejeli so me kot staro znanko. Z mnogimi se tudi pogosto srečujemo v dispanzerju,ko prine- sejo svoje bolne otroke,a so sami potrebni zdravljenja.
Med tem časom so prišli iz Ranomene: s. prednica skupaj z dvema dekletoma,ki že- lita vstopiti k sestram in naši nogometaši. Že popoldne je bila namreč napovedana nogometna tekma med domačini in rano- mensko mladino.
Sveto mašo ob devetih smo začeli s pro- cesijo. Klopi v cerkvi so se hitro napolnile, otroci in mladi so posedli spredaj po tleh, veliko jih je ostalo še zunaj. Cerkev je zi- dana,še kar prostorna, pred dvema letoma so jo povečali. Pokrita je s pločevino. Za praznik je bila notranjost slovesno okrašena s palmovimi listi, prav tako vhodna vrata in mali zvon pred cerkvijo.
Slovesno bogoslužje s petjem in plesom z napovedmi ter pridigo je trajalo dve uri. Vmes so bili krsti. Krščenih je bilo šest ot- rok. Po maši je bila še pevska prireditev, s katero so se predstavile posamezne vasi in prodaja domačih izdelkov. Kosili smo pri kitajskem trgovcu. Juha, zelenjava, meso, riž, sadje. Vse najbrž zelo dobro, a kaj, ko sem jaz že prej jedla z mladino. Spet riž in fižol.V tem času zorijo pomaranče, banane pa so tu itak vse leto.
Ob koncu je bila nogometna tekma. Naši fantje so bili v novih rdečih hlačkah z belimi črtami in v lepih belih majicah s številkami, kot pravi nogometaši. Nerodno je, ker vsi nimajo primerne obutve. Igrišče je bilo vse kaj drugega kakor primerno za dobro igro. Ob robu je rasla velika trava, teren je visel navzdol in na stran, goli so bili podprti s palicami. Pa to fantov ni nič motilo. Sploh je tu nogomet edini šport. Tudi otroci ni- majo večjega veselja, kot skakati za žogo. A kaj,ko žog ni,oziroma so zelo drage. Tudi navijači nismo sedeli križem rok. Rezultat je bil 3:0, za Ranomeno seveda!
Pozno je že bilo,hiteli smo domov. Poslovili smo se še od tega in onega,se zahvalili za vse in odšli. Bila je že tema, ko smo prišli na misijon.
To doživetje iz mojega misijonskega življe- nja vam poklanjam za Veliko noč.Naj bo za to še bolj radostna, še bolj polna veselja in sreče!
Star slovenski pozdrav pravi:Kristus z vami - Je in bo! Da bi bili tudi mi vedno z njim!

Vaša Helena Škrabec

SESTRA MARTA
IV.

Marta je odšla v sosednjo sobo. Tam sta imeli domovanje Tevželnova mati in Gitica iz Prekmurja. Ker je Gitica, šestdesetletna ženica, prišla v dom prav iz Turnišča in je zavijala po prekmursko, je Tevželnova ma- ti, ki je bila stara gorenjska korenina, ves čas tožila,da bi rada imela v sobi Slovenko da bi se lahko vsaj s kom pogovarjala,kajti te tuje "šprahe" čisto nič ne zastopi. Tev- želnova mati je prišla v dom vsako leto samo čez zimo in ostala do maja, ko ni bilo treba doma več kuriti. Takrat je odšla v svojo hišico z majhnim vrtičkom in gojila tam kokoši in povrtnino.
Na jesen, ko je pritisnil mraz, je pospravila vrtiček, zelje in solato prodala na trgu, kokoši poklala in jih spravila v zamrzovalno skrinjo, prelopatila je vrt,počistila in prezra čila sobe,zaprla polkna in spet prišla v dom Prejšnja leta je imela vedno svojo sobo, sedaj pa ji "finančni minister" tega ni več dovoljeval in morala se je zadovoljiti s ce- nejšo dvoposteljno sobo. S sostanovalko, kakor rečeno,ni bila preveč zadovoljna.Na- sprotno pa Gitice njene kritike in pripombe na njen račun niso prav nič motile,mirno je "gučala" naprej po svoje. Tevželnova mati je pri kosilu in večerji vsak dan izpraznila svoj koš novic. Niso je kaj prida poslušali, saj je navadno pravila o neznanih ljudeh, za katere še sama ni več vedela, ali so še živi ali so že pokojni. Pri zajtrku pa je ob- vezno razlagala svoje sanje in je bila prava odprta sanjska knjiga.
"Marta, prosim vas ... če utegnete ..." je vljudno prosil gospod Grm. Čeprav je bil štirikrat starejši od nje, jo je vedno vikal in tudi na besedo prosim nikoli ni pozabil.
Prišla je k njemu in se sklonila nad njegovo ramo nad popisan program.
1. Otvoritev in pozdrav (ravnateljica)
2. Mešani pevski zbor pod vodstvom gospe Ambroževe -Preljubo veselje,oj kje si doma - Lipa zelenela je
3. Gitica bo zapela prekmursko pesem Vsi so venci beli
4. Chopin, Beethoven, Liszt, klavirske so- nate izvaja gospa Ambroževa
5. Krst pri Savici -deklamacija- gospodična Anica
6. Boter Janez in Graškov oče - skeč: Mi smo veseli ljudje
7. Mešani pevski zbor-Tri ptičice-Zagorski zvonovi
8. Boter Janez - točka pantomime
9. Ravnateljica - rezultati ankete o poču- tju oskrbovancev, predlogi za nov jedilnik, predlog za izlet
10. Zaključek in večerja
Po večerji ples -magnetofon preskrbi fizio- terapevtka, izbor plošč in kaset z zimzele- nimi melodijami gospa Ambroževa.
"Ali mislite, Marta, da bi med peto in šesto točko še kaj dodali? Krst pri Savici-za njim pa skeč - to mi ni po volji - kaj mislite?"
"Ne vem," je rekla Marta in se odmaknila od njega. "Sicer pa tako in tako ne bom mogla priti."
"Da ne?" je vprašal začudeno in celo razo- čarano gospod Grm.Za ta program je Marta še prejšnji teden kar gorela,ponudila se je, da bo aranžirala cvetje v jedilnici, kjer bi izvedli program,in sama je šla pregovarjat ljudi in jih pripravila,da so privolili v nastop
"Zadržke imam," je rekla mračno. Sicer pa - ali nima konec koncev Toni prav? Po os- mih urah se njen delavnik tu konča. Pravi- co ima do svobodnega življenja, nikjer ne piše, da bi se tudi v prostem času morala ukvarjati z Domom.
"Kakšna škoda!" je odkritosrčno vzkliknil gospod Grm. "Mislil sem, da bi ..." Mahoma je prenehal in dodal samo še: "Seveda, če ne morete."
Marta bi bila strašno rada poslušala ta program. Zdaj se oskrbovanci že zbirajo, nekateri pridejo že tričetrt ure prej in celo prepirajo se, kdo bo sedel v prvi vrsti. Na odru za zaveso pa je nemir. Gospod Grm je nervozen, kako bo vse skupaj uspelo. Go- spa Ambroževa je še najbolj prizadeta, miri vse nastopajoče in jih spodbuja s svojim pogumom,daje intonacije pevcem. Gospo- dična Anica ima strahotno tremo, ko še zadnjič ponavlja Prešernove verze. Marta si je izbrala obleko in jo z obešalni- kom vred vrgla na posteljo. Vse je čakalo pripravljeno. S Tonijem naj bi šla v kino. S Tonijem, lepim fantom,ki ji ga zavidajo vse kolegice. A bila je tako žalostna in potrta, pa sama ni vedela zakaj. Sedela je brez volje in mislila, da se bo čez nekaj minut dvignila v Domu zavesa, kako bo v one- mogle dlani planila moč in zaploskali bodo bučno in od srca. Gospa Ambroževa bo s srebrno broško pod vratom sedla h klavirju in zazveneli bodo prvi akordi. Boter Janez je pripravil zvočnike in ozvočenje po vsem pritličju. Pevci bodo imenitno zapeli, saj se jih je nabralo nad trideset.
"Marta," je rekla mama mehko in jo objela okrog ramen. "Toni bo kmalu tu, ti pa obu- puješ? Ali se bojiš, da ga ne bo?"
To vprašanje je Marti hipoma porodilo ne- smiselno željo, da Tonija morda le ne bo, da bo pozabil ali namenoma ne bo prišel. Če bi sedla na kolo in se odpeljala, bi še ujela nekaj predstave.
"Ne," je odgovorila materi, "samo na pro- slavo mislim, ki se bo začela vsak čas."
"Ali ti je žal, da je ne boš videla?"
"Zelo," je priznala Marta.
"Zakaj pa je potem vseeno ne greš gledat? Saj bi naposled Toni lahko šel s tabo... Po tem imata še vedno čas, da gresta kam naokoli ..."
Marta na to sploh ni bila pomislila. Saj res: Toni bi šel lahko z njo. Menda mu ne bo nerodno? Ko bo videl in spoznal te ljudi, bo razumel, kaj Marto tako priklepa nanje.
Vzradostila se je nad to mislijo, se brž ob- lekla in počesala. Srce ji je trepetalo od veselja, na proslavi bo in še s Tonijem.
Toni je zamudil, a nič zato, Marta mu je to spregledala. Takoj mu je povedala o svo- jem načrtu.
"Saj si nora!" jo je zavrnil hladno. "Povedal sem ti že, da igra Superman, ne zamudil bi ga za nič na svetu,najmanj pa zaradi tistih tvojih starih ..."
"Molči!" ga je ustavila Marta. Bilo ji je, kot bi žalil njo samo.
"Dobro,dobro, ne prerekajva se zaradi ma- lenkosti.Sedi brž na motor,pa greva v kino Pusti že te bedaste stvari enkrat pri miru!"
"Ne morem s tabo!" je rekla Marta. S sijaj- nega fanta,ki je imel take lepe lase in sve- tlomodre oči, je nekaj izginilo in pred njo je stal tujec.
"Meni pomeni ta proslava več kot film."
"Kaj te je vendar prijelo,Marta? Daj,pohiti!"
"Zares ne grem s tabo.Na proslavo bom šla."
"Pa pojdi, če si tako neumna!" se je ujezil Toni. "Ampak s tem je med nama konec!" ji je zagrozil, ker je mislil, da se vseeno pre- misli. Predvsem še za to, ker je prijateljem pripovedoval, da bo pripeljal s seboj dekle. Tako norico,ki si jo lahko ovije okrog prsta
"Prav! Naj bo konec!" je rekla Marta odlo- čno, čeprav je mislila, da ji bo počilo srce.
"Samo ne hodi jokat za mano!" je revsknil Toni, "deset takih dobim,kot si ti, samo če hočem!"
Motor je zarjovel, na dvorišču se je dvignil oblak prahu in Toni je odpeljal.
Marta se je vrnila v kuhinjo k materi. Bila je bleda, oči pa so se ji vročično lesketale.
"Mama, mama! Torbico! Brž! In kolo! Mo- goče ne bom veliko zamudila, na proslavo grem!"
"Hvala Bogu," si je mislila mama, ki je že davno ocenila Tonija.Natančno je razume- la hčerino bolečino, vendar je tudi vedela, da jo bo čas zgladil. Na nočni omarici je ležal šop krvavordečih nageljnov z asparagusom. Prevezan je bil z zlatim trakom in ovit v celofanast papir. Nihče ga še ni odvil, nihče ga ni postavil v vodo. Zraven je stala velika bonboniera, zavita v bleščeč papir in okrašena z vijoli- často čopasto pentljo.
Kovačeva mama je bila obrnjena k zidu, ležala je čisto negibno, le ramena so ji dr- getala v pritajenem joku.
"Kako lepe rože so vam prinesli vaši otroci" je rekla Marta; odvezala je šopek in dajala cvet za cvetom v vodo.
Kovačeva mama se je obrnila v postelji in se s solznimi očmi nasmehnila Marti.
"Ah, ti si... Nisem te slišala,kdaj si prišla..."
"Pravim vam,da imate čudovite nageljne.."
"Rože so lepe samo, če jih daš od srca," je zagrenjeno rekla Kovačeva mama.
"Saj so vam jih prinesli vaši otroci ..."
"Moji!" je zategnila Kovačeva mama. "No- benih rož in čokolade ne potrebujem. Za- dovoljna bi bila, če bi mi prinesli samo en cvet, ali še tega ne, le da bi prišli k meni. K meni, ne zato ker je nekakšen praznik, ampak zato, ker sem njihova mama."
"Saj se vas vedno spomnijo," jih je skušala zagovarjati Marta. Resda niso velikokrat hodili, a lahko bi bilo še slabše.
"Samo vest jih peče, Marta. Povej mi, kaj bom z rožami in čokolado, ko pa jih nisem niti videla. Prišli so samo spodaj do avle, dali so dežurni sestri ovitek in izginili, kot bi jim gorelo pod nogami. Bog ne daj, da bi prišli sem, mučno jim je. Kaj naj z rožami? Ko bi mnogo raje videla, da bi posedeli pri meni. Da bi rekli, veš, mama, danes je tvoj praznik in smo si vzeli čas. Sedeli bi tamle in kakšen vnuk bi me držal za roko.
Vidiš,to bi bil praznik zame.Da bi tudi snaha sedla, odložila plašč in ne bi stala tam pri vratih in ves čas gledala na uro. Da bi s seboj pripeljali vse otroke, da bi jih pustili, da klepetajo in govorijo po mili volji. Vidiš, to bi bil praznik zame... Marta, kaj pa ti?"
"Na dopust grem," se je posmejala Marta. "Štirinajst dni ga imam. Teden dni bom pomagala doma, teden dni bom na morju."
"Štirinajst dni!" je vzdihnila Kovačeva ma- ma. "Že zdaj te tako pogrešamo, kadar te ni.Saj so tudi druge sestre dobre.Prinesejo vse, naredijo vse, kar jih prosim, a niso kakor ti, niso ..."
"Neumnost!" se je smehljala Marta in zrah- ljala Kovačevi mami blazine pod glavo. Po- tisnila je invalidski voziček, ki je stal tik ob postelji,malce stran,odgrnila zaveso, da je toplo junijsko sonce posijalo v sobo.Odpr- la je tudi okno in rekla: "Da boste začutili, kako dišijo zemlja,rože in pokošena trava!"
"Joj, Marta!" je zatarnala Kovačeva mama. "Kaj praviš, kdaj bom umrla? Devetinosem- deset jih že imam."
"To še devetdeset ni" je rekla vedro Marta in potrepljala Kovačevo mamo po uvelih rokah.
"To pač res ne," so se zarisale Kovačevi mami gubice v nasmeh.
"To je še veliko manj kot sto," je nadalje- vala Marta.
"Teh pa ne učakam, kje pa!"
"Zakaj pa ne? Saj imate vse možnosti-zdravi ste še dovolj. Takrat bom zagotovo že imela moža in otroke in pripeljala jih bom vsako nedeljo k vam na obisk."
"Oh,Marta," se je smejala Kovačeva mama "Zdaj si mi pa dala upanje. Kadar se bom ponoči prebudila,bom mislila na to.Pogosto mislim na to, kaj neki dobrega sem komu naredila, da mi je Bog v povračilo poslal tebe. Glej, nisva si v sorodu, niti poznala te nisem, dokler nisem prišla sem, ti pa se tako trudiš za nas vse,zame pa še posebej"
"Zakaj pa naj bi se trudili samo za sorod- nike? Ko bodo kaj potrebovali, jim bom že pomagala. Tako pa posvetim čas raje tis- tim, ki si to želijo in me potrebujejo. Sploh pa ni,da bi se šli daj-dam.Ali nama ni lepo, kadar se pogovarjava?"
"Prijetno, res," je pritrjevala Kovačeva mama. "Zame že. Ne vem pa, kako je tebi. Ali si sploh kdaj vzameš čas zase, Marta?"
"Vzamem,kako da ne. Saj ga je štiriindvaj- set ur na dan! Včasih ležem v travo in str- mim v nebo in bele oblake in sanjarim z od prtimi očmi. Še sto drugih nekoristnih reči počnem - pišem pesmi, zbiram papirnate serviete, igram na orglice, da gre vsem skozi ušesa. Ali pa zvečer berem,dokler me ne začno boleti oči."
"Ne mislim tega,Marta. Ampak ali greš kdaj ven s prijateljicami?"
"Seveda. S prijateljicami grem na sladoled. V kino pa bolj poredko. Nazadnje sem bila pred več kot letom dni. Gledala sem Ama- deusa - kadar vam bo zelo dolgčas, me spomnite na to,pa vam bom povedala vse- bino tega filma. V disko ne zahajam, kajti pijem ne,slab zrak težko prenašam, plešem pa raje valčke in polke."
"Ali sem ti kdaj povedala,kako sem šla prvič na ples, Marta?"
"Niste. Pa mi dajte zdaj. Gotovo je bilo na vso moč razburljivo?"
"Marta, še misliti si ne moreš, kako je bilo tedaj. Med prvo svetovno vojno sem imela skoro osemnajst let,a še nikoli nikjer nisem bila sama. Tedaj je k nam začel hoditi šta- cunarjev Lovro in mojemu očetu se je to zdela dobra partija... Marta... ali te to res zanima? ..."
"Seveda! Le pripovedujte!"
"Igral je na tamburico,bil je svetlolas, prav postaven fant. Dvoril mi je, in ko se je v bližnji vasi pripravljalo na veselico, mi je mama rekla: Pripravi si obleko, z Lovrom bosta šla gotovo na ples. Kar gorela sem od pričakovanja. Doma nas je dekleta kar mama učila plesa z narobe obrnjenimi stoli, zdaj pa je šlo zares. Lovro je prihajal in govoril o veselici kar naprej. Vse je vedel, koliko metrov visok mlaj bodo postavili, iz kakšnih desak bodo stesali plesišče,kakšno vino bodo točili ... Obleko mi je pomagala pripraviti mama. Škrobili in likali sva jo, z mlekom sva čistili lakaste čevlje. Lovro pa me še vedno ni povabil, tako da sem bila vsa na trnjih. Hodil je navadno ob večerih; mama ga je postregla,kot je najbolje mogla Na mizo je dala najboljše, kar je imela, oče pa je prinesel liter vina.Včasih se mi je zde lo,da hodi k nam samo zaradi tistih večerij. Tisti teden pred veselico se je spet oglasil Pripovedoval mi je, da bo šel na veselico, ker bo igral na tamburico v orkestru. Niti spomnil se ni, da bi me povabil zraven.

Tisto noč sem jokala kot še nikoli,mama me sploh ni mogla utolažiti. Vsem se je zdelo samo po sebi umevno, da ga bom čakala doma. Jaz pa sem si oblekla tisto lepo obleko, smuknila sem čez vrt na pot in šla sama na veselico. Seveda je bilo tedaj to nezaslišano. Sama na veselico! Mislila sem si: Če že ne bom plesala, bom vsaj poslu- šala, kako igra. Pomešala sem bom med ljudi, tiho, tihceno bom poslušala njegovo tamburico. Mogoče me bo opazil, gledala se bova takole na skrivaj čez glave ljudi.
Tamburaški orkester pa sploh ni igral, pač pa harmonikar, basist in klarinetist. Lovro pa je plesal zdaj z eno, zdaj z drugo. Z utripajočim srcem sem se postavila tik ob plesišče. Ko me je Lovro zagledal, je hudo zardel, spustil svojo soplesalko in prišel k meni. Besno mi je rekel: ,Kaj delaš tukaj? So starši zraven?' ,Ne,' sem rekla, ,prišla sem poslušat, kako igraš tamburico.' Trdo me je prijel za komolec in siknil: ,Doma me čakaj in ne hodi takole za mano.' Strašna trma me je obšla, izvila sem se iz njegove- ga prijema in cepetnila z nogo:,Prav nič te ne bom čakala doma, medtem ko se boš ti zabaval.' Zavedala sem se, da je s tem vsega konec, tudi upov mojega očeta, da bom nekoč štacunarjeva. A mi ni bilo nič mar. Bila sem tako besna in razjarjena, da sem mu samo obrnila hrbet."
"Torej sploh niste plesali?" se je začudila Marta.
"Plesala! Seveda sem plesala! Prišel je moj brat, začudil se je, ko je videl, kaj je, in namesto da bi me bil nagnal domov,kot ga je hujskal Lovro, me je peljal na plesišče. To je bil moj prvi ples.Med solzami in sme- hom sem ga plesala. Ta potrkana polka je bila, še danes vem. Potem pa se je odprlo; fantje so hodili k mojemu bratu in ga prosili za dovoljenje,če smejo plesati z mano.Krilo mi je pometalo po tleh, tolkla sem z nogo ob tla in se vrtela,da je joj. Lovro pa se je pobral, nisem ga več videla plesati."
"Seveda ga nikoli več ni bilo k vam, ko ste mu tako zagodli!"
"O, motiš se," se je smehljala Kovačeva mama v svojih spominih. "Še je prišel. Kot da se ni nič zgodilo, je sedel za mizo in kot v gostilni čakal, kaj bo prišlo na mizo. Ma- ma mu je postregla po stari navadi, ona ni nikogar pustila vstati lačnega od mize; in postregla mu je, četudi je bila sama uža- ljena zaradi njegovega obnašanja. On pa je mislil, da je s tem že vse poravnano in urejeno. Ob prvi priložnosti me je prosil, če grem z njim na ples, pa sem ga odbila. Po- tem pa res ni več prihajal."
"Vam je bilo kdaj žal za njim?" je bila rado- vedna Marta.
"Nikoli.Ker pač ni bil pravi. Veš,Marta, pra- va ljubezen vse razume in vse odpušča.Če tega ni, tudi ljubezni ni."
"To si bom zapomnila," je rekla Marta; če- prav jo je zbodlo pri srcu, jo je obšlo nekaj svetlega in spodbudnega.

(dalje prihodnjič)

Ob novi maši 10.julija 1988 v Preski pri Medvodah

NEKAJ MISLI

Lovimo zadnje trenutke,ki bodo še ujeli za tisk pripravljenega Prijatelja Zato bodo te vrstice preveč borne. Mnogo preveč revne pa bodo tudi zato, ker so namenjene Tebi, prijatelj Vlado, ko bi tako radi izrazili vse tisto, kar čutimo do Tebe, pa ne moremo z besedo zajeti tako globoko.

JEZUS, NAUČI NAS ŽIVETI

Zadnji vikend v maju,v mesecu šmarnic,ko vso svojo pozornost, spoštovanje in hva- ležnost izražamo Materi Mariji,nas je nekaj prijateljev preživelo v prijetni hiški na Trs- teniku. Dodobro smo jo napolnili z dobro voljo, pesmijo, molitvijo in z živahnimi po- govori, tokrat že petnajstič.
Prve trenutke srečanja smo,zbrani ob oltarni mizi, posvetili našemu iskrenemu Prijatelju, ki nam v svoji ljubezni, kakor smo slišali v urednikovem nagovoru, prek Sv. Duha po- klanja različne darove-talente, ki pa jih ne smemo sebično shranjevati le zase, ampak jih moramo velikodušno razdajati svojim bližnjim, z njimi razveseljevati skupnost, v kateri živimo in to bo naša najlepša zahvala Bogu zanje.
V sobotnem dopoldnevu se nam je pridružil bolniški župnik Miro Šlibar in nam podal ne- kaj temeljnih spoznanj o Jezusovem življenj- skem slogu.Sveto pismo zelo radi prebiramo a vse prevečkrat z "zaprtimi očmi", zato Jezusa premalo poznamo. Kakor se mane- kenka uči lepo hoditi ob zrcalu, tako se moramo kristjani učiti polnosti življenja ob Jezusovem zgledu. Kristjani smo le, če do- pustimo Jezusu, da nas spremlja, ne le v našem vedenju,temveč v našem notranjem življenju,ki mora najti smisel v ljubezni, od- puščanju, miru,upanju, trpljenju in v Bogu. Podarja nam svobodo duhovnih vrednot namesto vkleščenosti v nemoč materializma Spodbuja nas k priznanju naše majhnosti, slabosti in predsodkov ter k prošnji, da spremeni naš odnos do sočloveka, tudi do tistega, ki nam ni po volji. Bog je naš Oče, zaupati moramo njegovi roki, ljubezni in pomoči, ki nas vodi skozi življenje, in tako bomo svobodni vseh skrbi in pritiskov da- našnjega sveta. Ko v Bogu resnično spoz- namo svojega Očeta,se osvobodimo suže- njskega odnosa do materialnih dobrin, tako da z njimi ravnamo bolj odgovorno in da znamo preboleti njih izgubo. Razmišljanje smo nadaljevali v delu po skupinah, kjer smo dokaj kritično razgalili svoj življenjski slog, svoj odnos, svoje služenje bližnjemu, v katerem je še vedno čutiti precej togosti, zaprtosti in želje po lastni udobnosti. Če- prav vidimo ob sebi pomoči potrebne ljudi, se jim radi izognemo, ker se bojimo breme- na odgovornosti,ker se posvečamo preveč lastnim problemom in ne pustimo nikomur stopiti v naše življenje.Premalo je resnične ljubezni,odpovedi in žrtve v nas,žrtvujemo se le toliko,kolikor ta žrtev ne ovira našega lagodnega in utečenega življenja. Invalidi in bolniki smo v mnogočem razvajeni, ko mislimo,da moramo le sprejemati, ko priča- kujemo, da bodo le drugi nam izkazovali skrb in pozornost in da bodo drugi storili prvi korak namesto nas. Tudi mi moramo dajati, tudi mi moramo nekaj storiti za se- stro, za brata! Lahko mu napišemo pismo, gremo k njemu na obisk, v mislih poklepe- tamo z njim,zmolimo zanj kratko molitev ali zavrtimo njegovo telefonsko številko. Tako bo medsebojna povezanost bolj živa in dejavna.
Popoldne nas je sredi skupnega pogovora razveselil s svojim obiskom Jože Razinger, župnik iz Koroške Bele, ki je kasneje skupaj z Jožetom Zupančičem za vse nas daroval sv. mašo.
Večerne urice smo preživeli v veselem in sproščenem razpoloženju, saj smo prek vrste diapozitivov, zanimivih, a tudi šaljivih dogodivščin in pričevanj začetnikov naše- ga gibanja PBI, preleteli vso njegovo zgo- dovino. V nedeljskem dopoldnevu smo se skupaj s farani Trstenika zbrali v župnijski cerkvi h Gospodovi daritvi, ki jo je opravil domači župnik Mirko. V homiliji smo slišali, da je življenje in dejavnost Cerkve odvisna od odgovornosti, trdnosti, ustvarjalnosti in vernosti njenih celic-družin. Kolikor je vere upanja in ljubezni v naših družinah,toliko je je tudi v Cerkvi. Po sv.maši smo se pridru- žili procesiji z Najsvetejšim, kar je bilo za nas globoko in nepozabno doživetje, saj smo mnogi pri takem češčenju Jezusa na- vzoči prvič.
Po kosilu je sledilo slovo, ki pa nikakor ni bilo žalostno, saj smo se razšli v trdni veri in upanju, da se kmalu zopet snidemo in da ostanemo še vnaprej povezani kot ena družina pod varnim okriljem maše Matere.
Bog povrni vsem,ki ste darovali delček sa- mega sebe v skrinjo zakladov prijateljstva in zaupanja. Hvala, duhovni bratje, Mari- jine sestre, kuharice, sodelavci in invalidi za vaš kos kruha dobre volje in poguma. Hvala župnijskemu občestvu in g. župniku za prisrčen sprejem.Hvala vsem,ki ste nas spremljali v mislih in molitvi. Bog plačaj!

Alenka

ŽIVIMO, DA BI SKUPAJ ŽIVELI

Duhovna obnova BBI v Beltincih, 3.-5. junija 1988

Srce Jezusovo - vir ljubezni - nas je zbralo in vodilo vse tri dni,vseh trideset,v molitvi, pogovoru, poslušanju, darovanju ...
Odnos zdravnik - bolnik: O tem nam je najprej spregovoril dr. I. Car, zdravnik v zdravstvenem domu v Beltincih. Dejal je: "Moj ideal je bil vedno in je še pomoč so- človeku. Nikoli ne vidim pred seboj bolezni, ampak bolnika osebno, po imenu in se sku- šam vživeti v njegove razmere. Pri tem sta mi potrebna sproščenost in notranji mir. Zdravnik mora biti trdna osebnost. V na- šem življenju se vedno prepleta ljubezen z večno Ljubeznijo. To nam pomaga v priza- detosti današnjega življenja. To, kar sem in kjer sem, je božja volja in tu moram na- rediti to, kar zmorem. Vsak človek je skri- vnost, življenje je skrivnost in dostikrat je tudi telesna bolezen skrivnost."
Marta je imela koreferat in povedala:"Jezus je prvi duhovnik in vsemogočni zdravnik, ozdravi vse, ki imajo pravo zaupanje vanj. Tudi jaz sem ozdravela, ko sem svojo bo- lezen sprejela.Zdravnike sem vedno doživ- ljala kot skrbne in ljubeznive strokovnjake v njihovem delu, kot ljudi, ki so mi veliko pomagali.Najti pravi trenutek prave besede ni lahko.Pri zdravniku mi je bilo najlepše,ko se je usedel na mojo posteljo, mi daroval svoj čas, svojo bližino, sebe. V zdravstve- nih delavcih iščem Boga, ker mi po njih on pomaga."
Odnos duhovnik-bolnik nam je z duhov- niške strani predstavil g.Vöröš. Povedal je: "Bolnik je prvi duhovnikov sodelavec. Če si ustvarjen, pomeni, da te ima Nekdo rad. Vsako življenje je izviren primer. Vsak člo- vek mora misliti, povedati,narediti,kar še ni bilo narejeno. Zato vsakega človeka spre- jemam takšnega, kot je. Pri delu me lahko nadomesti kdo drug,v življenju me ne more nihče.Poklicani smo v življenje,v darovanje On nas je poklical,izbral. Njegovi načrti ni- so naši načrti. Poklicani smo,zato smo so- delavci. Daritveni oltar ni samo v župnijski cerkvi,daritveni oltar je vsaka bolniška po- stelja.Zato moramo biti duhovniki in bolniki najtesneje povezani,biti prijatelji,sodelavci."
Andrej nam je v koreferatu dejal: "Odnos med mano in duhovnikom je dober. Obču- dujem duhovnike, ki sproščeno pristopajo k meni. Bolan sem hodil k mladinskemu ve- rouku in so me lepo sprejeli.Tudi v bolezni, v premagovanju te, sem našel zgled v zdaj že pokojnem duhovniku. Vse povedano je le moje mnenje,vsak od nas pa ima svoje." Jaz pa upam, da ima vsaj večina takšen odnos, takšno mnenje, kot ga ima Andrej.
Popoldne smo se razdelili v skupine in se pogovarjali po naslednjih vprašanjih. Naša mnenja, predlogi:
1. Kdaj si najbolj doživel srečanje z duho- vnikom, redovnikom, redovnico?
• ko sem zbolela, sem se najprej obrnila na duhovnika,pri njem sem našla prvo tolažbo;
• veliko mi pomeni in se vedno razveselim pogovora z duhovnikom;
• dostikrat bi bil zapuščen,če ne bi bilo du- hovnikov,ki me obiščejo,mi prinesejo obhajilo
• domačnost duhovnikov ali redovnih pred- stavnikov mi pomeni največ,da so kot oče, mati, ki te ljubeče opomni tudi, ko narediš kaj narobe;
• duhovnike doživljam kot sodelavce, kot prijatelje, s katerimi se lahko pogovorim (brez kakšnih ovir).
2. Kako sprejmeš pri zdravniku zahtevo,da se mu odkriješ tako telesno kot tudi no- tranje?
• pregled pri zdravniku je dostikrat težak;
• če hočeš, da ti bo zdravnik pomagal, mu moraš zaupati svoje telesne bolečine in tudi duševne stiske;
• nekateri pri zdravniku svoje težave prikri- vajo ali pa pretiravajo; postavlja se vpra- šanje: "Kako ti potem zdravnik lahko prav pomaga?"
3. Ali imaš občutek varnosti,storita Cerkev in država dovolj, da te vodita in lajšata življenje?
• bolniki so steber Cerkve,pokonci jo držijo s svojim trpljenjem;
• niti zdravilo niti zdravnik ne moreta člo- veku pomagati, če v njem ni trdne volje;
• v zadnjem času so se odnosi bistveno spremenili, vendar so še neizkoriščene mo- žnosti za spremembo teh;
• premalo časa posvečamo bolnikom in in- validom, tako država kot tudi Cerkev.
4. Če bi imel še enkrat možnost izbirati, katerega od poklicev,ki skrbijo za duševno in telesno zdravje, bi si izbral?
• za vsak poklic moraš biti poklican in se dati na razpolago,marsičemu se moraš od- povedati, če hočeš ljudem pomagati;
• z veseljem moram služiti tam, kjer sem, vsak trenutek življenja odkrivati božje na- črte;
• Bog večkrat s krivimi črtami piše ravno; če njegova pota sprejemam, so čudovita;
• tudi bolezen je poklic,in to bogat,pa tudi najtežji; odgovor na moj tolikokrat posta- vljeni: zakaj se je prav meni to zgodilo, "iščem in najdem v evangeliju", in ob tem zakaj se postavlja še drugi,zakaj bi pa mo- gel kdo drugi trpeti, ki bi prav tako težko, morda še teže sprejel in nosil trpljenje.
Zvečer smo se ob diapozitivih spominjali naših prejšnjih srečanj po različnih krajih. Dan smo končali ob filmu Živali molijo.
V nedeljo smo kmalu po zajtrku in skupni molitvi odhiteli vsak na svoje delo.Priprav- ljali smo se na sodelovanje pri maši.Povzeli smo tudi našo duhovno obnovo in jo podali župnijskemu občestvu v obliki pridige.
Vse prehitro se je približal čas slovesa, to- da "mi se bomo srečali, se videli še kdaj..." Razšli smo se s toplino v srcu, SODELAVCI SMO, vsi orodje v božjih rokah.

Marjana

SREČANJE BOLNIKOV PRI NOVI ŠTIFTI

Bolniki, ki radi poromamo k Novi Štifti na Dolenjskem, imamo ob srečanju z Marijo vnebovzeto vsakokratno urico ali dve kra- snega doživetja. Navadno je to na binko- štno nedeljo popoldne; tako je bilo tudi v tem Marijinem letu, ko nas je tja gor po- vabil tamkajšnji p. Niko. Srečanje je vodil bolniški župnik Miro Šlibar iz Ljubljane.
Vedno je užitek poslušati lepo pridigo.
Pri našem srečanju vedno kaj novega doži vimo. Letos je bilo čudovito, ko je mladina pred začetkom sv.daritve prebrala uvodne misli, lepo pela alelujo pred evangelijem, prebrali so več prošenj za vse potrebe. Na koncu je bila posvetitev Marijinemu brez- madežnemu srcu. Za konec nas je p. Niko povabil v samostan, kjer je čakala bogato obložena miza za okrepčilo.
Za slovo in popotnjo smo iz te slovesnosti odnesli v srcih besede iz evangelija.V vsak danjih težavah nam bodo vlivale pogum. Marija z Nove Štifte bo naša zvesta vod- nica na poti življenja!

Ivan Zadnik

VTISI Z ROMANJA

Vesel sem, da se lahko ponovno oglasim in povem nekaj vtisov z romanja k Mariji v leščevje, Dobrova pri Ljubljani,saj je bilo to za mene enkratno doživetje,ki se ga bom s hvaležnostjo spominjal še dolgo. Spominja me na mnoga božja pota,ki sem jih obiskal v svojem življenju.
Tako čudovite cerkve še nisem imel prilož- nosti videti, čeprav so vse, ki jih imamo v naši ožji domovini, pravi biseri slovenske vernosti med našim narodom,ki jih je z lju- beznijo do naše Matere Marije postavil, da se ji zahvaljuje in prosi milosti. Iz svojega izobilja jih radodarno razdaja vsem, ki jo prosijo za nje.Marija se je z ljubeznijo sklo- nila do svojih otrok, ki jo potrebujejo ved- no in jo še sedaj. Želi jih pripeljati k Očetu preko svojega Sina, ki nas ljubi. On nam tudi odpusti mnogo padcev, ki smo jih sto- rili v svojem življenju ne le nekdaj, pač pa tudi sedaj,ko bi morali živeti tako, da bi se še drugi zgledovali po nas in rekli: "Poglej- te, kako se ljubijo med seboj."
Tako bi vsaj moralo biti v našem življenju. Velikokrat pa je hudo narobe. Sejemo so- vraštvo, namesto da bi delili ljubezen med ljudi, ki jo krvavo potrebujejo kot kruha. Vsi smo tako ali drugače potrebni ljubezni, saj živeti v ljubezni je raj in lepota, ki si ju težko predstavljamo in razumsko dojame- mo. Življenje brez ljubezni je pekel in obup a Mati Marija nas poskuša tolažiti v stiskah ki jih imamo. Ona ve, kakšni smo globoko v svoji duši,zakaj če zboli duša,telo ne more biti neobčutljivo za bolečine in bolezen je tu.
Devico Marijo, ki je marsikomu pomagala v življenju v različnih stiskah, moramo častiti in jo prositi milosti. Ona je naša ljubeča Mati in Mati Cerkve. Ona je naše upanje in priprošnjica pri Bogu za nas.Kot Evini otro- ci smo se izgubili iz božjega naročja in od- šli vsak po svoji poti, ne da bi vedeli, kam nas bo pripeljala zgrešena pot, po kateri hodimo. Marija je del nas samih, čeprav je bila izvirnega greha obvarovana že pred rojstvom. To je bila zares velika milost za nas, ki smo je bili potrebni nekdaj, a je po- trebujemo še sedaj, ko mislimo, da je ne bomo nikoli potrebovali.Tako dejansko je v našem življenju. Bog nas je odrešil po svo- jem Sinu s sodelovanjem Matere Marije. Hvaležni ji moramo biti in jo ljubiti.

Branko Merše

GLEJ, MARIJA JE TUDI TVOJA MATI!

V sončnem sobotnem do- poldnevu, 7. maja, so bile ljubljanske ulice polne ude- ležencev pohoda po poteh okupirane Ljubljane.Na par kirnem prostoru viškega pokopališča pa se je med tem časom zbrala precejšnja sku- pina invalidov in spremljevalcev, ki se je potem polna dobre volje in mladostne za- gnanosti podala na peš romanje k Mariji na Dobrovo pri Ljubljani. Za marsikoga malce naporno pot smo premagovali v pesmi,mo- litvi rožnega venca, prijateljskem pogovoru in v občudovanju cvetoče narave.
Naš prvi postanek na tej lepi in prijetni poti zaupanja in miru je bil pri Materi Mariji v dobrovski farni cerkvi. Pri sv. daritvi, pri kateri so se nam pridružile še dobrovske Marijine sestre, smo slišali odlomek iz evan gelija,ko trpeči Jezus na križu reče Janezu: "Glej, tvoja mati," in Mariji: "Glej, tvoj sin." Janez je Marijo sprejel k sebi, v svoj dom, kakor svojo mater. Tudi nas je božja dob- rota privedla k Materi Mariji, da bi jo tudi mi z vso ljubeznijo sprejeli k sebi, v svoje srce. Marija je stala pod križem in s Sinom delila trpljenje,bolečino in stisko.Naša Mati čuteče in skrbno spremlja in opogumlja tu- di nas, da ne pademo za vedno pod svojim križem, ampak da z njeno ljubeznijo v srcu znova vstanemo in gremo naprej po poti do cilja. Po sv. maši so nas Marijine sestre prijazno povabile v njihov samostan na gri- čku,kjer so nam izkazale vso gostoljubnost in v njihovi sredi smo vsi kakor ena družina preživeli vesele trenutke. Predno smo se polni sonca in vedrine vrnili domov, smo odšli še enkrat po pozdrav in blagoslov k Mariji v cerkev, kjer smo bili pri šmarnični pobožnosti.
Marija, daj nam odprto srce,da bomo tvojo ljubezen delili svojim bližnjim.
Hvala, dobrovska Mati božja,ker si nas lju- beče sprejela v svoj dom,hvala vam, Mari- jine sestre,za gostoljubje pod vašo streho, hvala, duhovni bratje,za kruh našim lačnim dušam,hvala vsem,ki ste s kamenčki svoje prisotnosti ustvarjali raznobarven mozaik romanja k Mariji.

Alenka

V času obiska v Avstriji se je v nedeljo 26. junija 1988 papež srečal s prizadetimi,ko so ravno praznovali dan prizadetih.Bolni- ška služba maltežanov in Rdeči križ sta skrbela za 1500 zbranih ljudi v stolnici.
V svojem nagovoru je poudaril vrednost prizadetih za družbo. Ti predstavljajo izziv ravno za mlade ljudi,da odkrivajo in razvijajo najboljše v sebi: solidarnost s tistimi,ki po- trebujejo pomoč drugih in so od te pomoči odvisni.
"Ne sme biti ločevanja človeškega življenja na tisto, ki je kaj vredno, in na tisto, ki ni nič vredno" je rekel sveti oče.To ločevanje je vodilo pred desetletji v najhujše zločin- stvo. "Vsakršno življenje - že rojeno ali še ne,popolnoma razvito ali v razvoju ovirano - vsakršno življenje je Bog obdaril z dosto- janstvom, ki ga nihče ne sme oskruniti."
Cerkev potrebuje prizadete in stare ljudi, kajti v njih spoznava Kristusa, ki živi kot s križem in trpljenjem zaznamovan v naši sredi. Papež se je tudi zahvalil vsem,ki pre živijo težke in srečne ure s prizadetimi in bolnimi, in ki s svojo navzočnostjo gradijo mostove preko prepadov žalosti, zapušče- nosti in samote.

Povzeto po: Nedelja, št. 27/88

Podpisi pod fotografijami:
• V ozadju stolnica sv. Eme v Krki, v prvih vrstah 54 romarjev Prijateljstva bolnikov in invalidov.
• Kakor običajno je papež tudi v Krki najprej šel k prizadetim, starim in bolnim, jih blagoslavljal in pozdravljal ter se rokoval z njimi. Za vse je to ganljivo doživetje.
• Na začetku nas je prišel pozdravit nadškof dr. A. Šuštar (spodaj).

Spoštovani prijatelj urednik!
Vljudno prosim, če bi lahko objavili moj na- slov,ker bi si želela dopisovati z invalidkami ki že imajo svoje družine. Stara sem 42 let in sem invalid.
Hvala za razumevanje! S spoštovanjem Z veseljem objavljamo vaš naslov, draga Andreja! Želimo tudi, da bi si med našimi bralci našli novih prijateljic in prijateljev. To je bil in je še prvi namen tega kotička. Pomanjkanje želje za dopisovanjem sku- šamo nadomestiti tako, da sami vsaj malo pokramljamo z dopisovalci. Hvala vam!

Spoštovani! Zadnji čas vedno preberem Prijatelja, ker najdem v njem marsikaj za- nimivega. Zelo lepi so odgovori avtorja, ki je podpisan z Vaš Prijatelj v rubriki Vi nam, mi Vam. Všeč so mi tudi članki v rubriki Prizadeti v svojem okolju. Zdi se mi dobra zamisel, da ste poleg zanimivih spisov o boleznih dali še razmišljanje,ki odpre vpra- šanja, o katerih kar nismo navajeni razmi- šljati, npr. kako se medicinska stroka bolj ali manj vrti le okrog tega, kako uničiti bo- lezen. Kar ne pomislimo, da je to premalo, ker se nam zdi čisto normalno v vsesploš- nem pehanju za uspehom.
Ko sem prebrala, sem kar osupnila, da je res tako, pa sama še nisem prišla do takih spoznanj. Ne mislim reči, da podcenjujem ostalo vsebino, vendar me te stvari v Pri- jatelju najbolj pritegnejo.Sem zdravstvena delavka. Čeprav ne delam več v stroki, me te stvari še zanimajo.S tem v zvezi se tudi oglašam,ker v zadnji številki pogrešam (po leg članka o možganski kapi) tudi razmiš- ljanje Darinke Slanovec oz.Toneta Mlinarja Naj povem,da so te teme postale predmet pogovora z znanci in z radovednostjo ča- kam nove številke. Rada bi sporočila svoje upanje in željo, da bi o tem še pisali.
Lep pozdrav Potrudili se bomo storiti tako, kot upate in želite, saj je takšen tudi naš načrt. Žal vsega gradiva ne moremo tako natančno načrtovati, neusmiljeno krajšati pa tudi ne smemo, zato se včasih zgodi, da moramo kakšen prispevek izpustiti.Pri tem so seve- da možni spodrsljaji. Včasih pomišljamo ali pa nas kdo opomni, da so kakšni prispevki pretežki. Vaše pismo, draga Vida, pa nas potrjuje v našem prizadevanju, da mora Prijatelj skrbeti tudi za vzgojo in ne le po- ročati o dogodkih in doživetjih.Pričakujemo da se boste še oglasili.

Dragi Prijatelj! Oglašam se vam prvič, saj sem šele zdaj postala naročnica Prijatelja. Ta list je čudovit,prava hrana za razbolelo dušo. Rada ga prebiram zvečer, predno grem spat, potem kar laže zaspim.
Jezusa sem začela šele zdaj bolje spozna- vati. Dolgo sem iskala in sem ga delno tudi našla, trkala sem in se mi je tudi odprlo. Mislim,da sem do zdaj nekaj iskala in nisem vedela, kaj, a manjkalo mi je le to spozna- nje. Mnogokrat sem se spraševala, ali ima moje življenje kak smisel, bom znala dobro izrabiti ta dar življenja zdaj, ko smo včasih sami sebi odveč,čeprav še lahko hodim, pa kako dolgo? Zdaj o tem manj dvomim. Vem da ima Bog svoje načrte z nami, saj nas je postavil prav tukaj in zdaj. Če drugega ne, bom pa več molila. Ne bojim se več toliko bolezni, ko vem, da je z menoj, čeprav me bo moral še brusiti in čistiti.
Danes me je sram,ko sem včasih obupavala pod težo dneva, nisem hotela vzeti križa in hoditi za njim. Zdaj si zelo želim, da bi še mogla opraviti dobra dela, bojim se, da jih ne znam poiskati.
Zdaj vas toplo pozdravljam, obenem vam želim še mnogo dobrih navdihov in lepih idej, predvsem pa zdravja, da bo list ostal tak, kot je.
Še to bi vas prosila, ali bi se dala križanka tiskati na manj pomemben papir, ker se mi zdi škoda izrezovat, ko je tako prijetno branje in to večkrat cela vsebina. Velik uspeh bo,če bo list ostal na tej ravni kot je, še večji pa bo, če bo še boljši. K temu bo pripomoglo sodelovanje vseh vas. Zato je vsak prispevek, vsako pričevanje, vredno zahvale. Hvala tudi vam,spoštova- na prijateljica Iva. Morda smo res naredili napako, ker nismo posebej opozorili,da kri- žanke ni potrebno izrezati. Dovolj je,če re- šitev prepišete na list ali dopisnico. Naj to pojasnilo koristi vsem, ki križanke rešujete.

Spoštovani Prijatelj, dragi urednik!
Težko mi je, da se moram posloviti od na- šega lista Prijatelj, ki mi ga je že leta 1969 naročil nečak, član vaše Misijonske družbe Ta list mi je vedno pri srcu. Iz Prijatelja se učimo živeti, da invalidi laže prenašamo težave, ki nas tarejo. Gospod nam pošilja križ. Trudimo se, da bi ga sprejemali in tudi prenašali. Prijatelj je naš pomočnik in to- lažnik. V devetnajstih letih sem se mnogo naučil iz njega.
Konec lanskega leta sem izgubil vid, da ne morem več brati. Ko ima človek devetin- sedemdeset let, pridejo razne spremembe. Dobil sem očala, da morem vsaj za silo pi- sati. Če se bodo oči kaj popravile, bom ta- koj zopet vaš naročnik,za sedaj pa prosim, da ga pošiljajte na priloženi naslov.
Vseh, ki trpijo, naj se Gospod usmili in jim pošlje olajšanje. Vse bralce pozdravlja dol- goletni naročnik Za dolgoletno zvestobo,saj ste eden izmed prvih naročnikov, prav gotovo zaslužite našo iskreno zahvalo. Vaše dejanje,da ste sedaj Prijatelja naročili na drug naslov, pa kliče k posnemanju. Iz srca vam želimo, dragi prijatelj Jakob,naj vas dobri Bog tudi v tej novi preizkušnji podpira s svojo milostjo

Dragi Prijatelj! Naj ti povem nekaj svojih vtisov z letošnjega dvajsetega jubilejnega romanja na Brezje.
Letos sem bila na tem našem skupnem sre- čanju pri Mariji Pomagaj že petnajstič. A mi je bilo tako novo in posebno,kakor da bi se ga udeležila prvikrat. Pri tej slovesnosti smo posebno čutili Jezusovo in Marijino navzočnost. Tu imaš živo pred očmi, da se Jezus danes po duhovnikih sklanja nad tr- pečimi kot nekoč.Jezus vedno vabi:"Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil." Te Jezusove besede smo slišali v mašnem evangeliju. Nadškof Šuštar,ki je vodil somaševanje s petimi škofi in osemdesetimi duhovniki, jih je povzel v nagovoru.Med drugim nas je spodbujal,naj prihajamo k Jezusu in k njemu pripeljemo še druge. "Jezus," je v nadaljevanju dejal nadškof, "vas bo okrepčal in breme bo la- žje. Ob njem bo tudi Mati Marija, ki vas bo tolažila. Vsi, ki z zaupanjem prihajamo k Jezusu, to resnico doživljamo. Na našem skupnem romanju pri Mariji Pomagaj nam Jezus še obilneje vliva v srce svojo luč,moč in veselje. Kar nas na tem našem skupnem srečanju dviga, je tudi to,ko vidimo mlade, ki vam tako prijazno in požrtvovalno nudijo vso potrebno pomoč." Za letošnje jubilejno romanje pa so nam poklonili še posebno darilo. Mladinski pevski zbor "Upanje" iz Šmartina pri Kranju nam je po maši zapel krasen šopek Marijinih pesmi, vmes pa je ena od deklet recitirala globoko premišlje- vanje - Jezus o svoji Materi - M. M.
Hvala, dragi mladi prijatelji, hvala za vse! Vedite, da ste vi prvi vključeni v naše mo- litve.Beseda iskrene zahvale pa naj gre po- sebno organizatorjem romanja za trud ob pripravah, in na splošno vsem, ki so kakor koli pripomogli,da smo tudi letos doživeli to veselje,ki ni samo trenutno,temveč ostane Naj bodo Brezje še naprej naš slovenski Lurd! Draga Cvetka! Čeprav je poročilo o tem romanju objavljeno že na prvih straneh,smo radi uvrstili še tvoje pričevanje. Mislimo,da je prav,da si vse tisto, kar nam je v spod- budo in pomoč, večkrat povemo. Upamo namreč, da tako pritegnemo še druge, ki morda dvomijo v koristnost in potrebnost takšnih srečanj.

Zopet ste me obiskali po našem listu. Iz vaših vrstic priteka v moje srce dobrota in vdanost v voljo božjo. Ob branju Prijatelja mi je lepo pri srcu, saj ob sebi čutim vse trpeče;z vsakim bi rada pokramljala.Vedno z vami vsemi vaša Veseli smo vašega priznanja, saj se vsi v uredništvu trudimo,da bi izpolnjevali nalogo ki nam jo je določil Gospod - podpirati tr- peče in živeti z njimi. Hvaležni vam bomo, če nas boste še naprej podpirali z molitvijo in žrtvami.

Zveza Prijateljev Matere Terezije je imela v dneh od 11. do 15. maja 1988 v Parizu mednarodno srečanje - kapitelj,ki je vsakih šest let. Udeležilo se ga je okrog 150 zasto- pnikov posameznih narodov in sodelavcev z vsega sveta.Prišla je tudi Mati Terezija, ki je odgovarjala novinarki na naslednja vprašanja o trpljenju. Pogovor je prinesel francoski časopis La Croix 25. maja 1988, prevedla ga je Iva Železnikar.
Kaj pravite o trpljenju?
Neki bolnici, ki je trpela za rakom, sem re- kla, da je to Jezusov poljub. Prišli ste tako blizu njega na križu, da vas lahko objame. Ona me je pogledala in rekla:"Recite Jezusu naj me več tako ne objema".
In vendar je trpljenje tisto,s čimer se duša tako zelo približa Bogu,da potem on z nami deli našo bolečino.
Tako lahko govorite vernim, kaj pa ne- vernim? Isto pravim kristjanom in tistim, ki niso. Sprejmite. To je vaš dar. Seveda boleč, a sprejmite ga! In potem ga darujte Bogu za mir in ljubezen. Tako ne bo šlo nič v izgubo in veselje bo resnično. Zelo težko je govoriti o trpljenju, ravno zato je treba pomagati ljudem,da vidijo v njem božji dar. Da sprejmejo in imajo svojo bolezen za nekaj dragocenega. Zaradi tega pa je po- trebno čisto srce. Le čisto srce lahko vidi Boga in - sprejme. Brez čistega srca se ne da sprejeti. In ko darujete svoje trpljenje, vas to ne zagreni, ker najdete Boga.
Ali vi tudi trpite?
Trpim,ker ti moji otroci umirajo. Strašno je ko vidiš okoli sebe ljudi, ki trpijo.
Zakaj tako malo govorite o trpljenju, ko pa si z njim kujete tajno orožje, saj pravite bolnikom: "Potrebujem vaše trpljenje za misijonarje." Vedno govorim o veselju.Ali o veselju v trpljenju. Trpljenje je veselje, če ga živimo v božjem duhu. Če je vaše srce čisto, trpljenje ni več muka. Približa nas Bogu in nas napravi deležne Kristusovega trpljenja. Bolnik je izbranec. Če z veseljem sprejme svoje trpljenje,lahko odrešuje svet. To je božji dar.
Dar, ki ga je težko sprejeti.
Da, težko v začetku.
Mnogi nikdar ne razumejo. Recite jim,naj molijo. Recite jim, da jih imate radi. Recite jim, da jih Bog ljubi. Da se Bog zanje prav posebej zanima. Tako začnite. Recite jim: "Bog vas ljubi." Namesto da pravite: "To in takšno je trpljenje" raje recite: "To je dar za Boga in darujte mu ga" To je lepo.Dosti laže je sprejeti dar kot trpljenje. In potem ga še lahko darujete za koga. Čim večje je trpljenje, tem večje je veselje.
Kako pomagati potrtim?
Pomagajte jim, da očistijo svoja srca. Pri spovedi.Pred spovedjo je grešnik poln gre- hov, po spovedi jih več nima. Spoved je zelo pomembna,na to pogosto pozabljamo. Čisto srce more videti Boga in lahko ga vidi tudi v sočloveku. Zaprosite duhovnike, da vam dajo adoracijo. Ko gledamo križ, se zavemo, kako nas Bog ljubi. Ko smo pred tabernakljem, se zavedamo, kako nas Bog v tem trenutku ljubi.

VARSTVENI DODATEK K POKOJNINI IN SKLENITEV ZAKONSKE ZVEZE

Vprašanje,na katero bom danes odgovarjal je naslednje: Kot invalidski upokojenec z majhno pokojnino prejemam tudi varstveni dodatek.Sem vdovec in se nameravam po- novno poročiti z dekletom, ki je zaposlena. Zanima me,ali bom tudi po sklenitvi zakon- ske zveze še prejemal varstveni dodatek.
Moj odgovor je takle: Pravico do varstve- nega dodatka ima upokojenec, katerega dohodki skupaj z dohodki družinskih članov ne presegajo zneska, ki ga določi skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker živite sami in je vaša pokojnina edini dohodek-ta pa je manjša od najnižje poko- jnine za polno pokojninsko dobo- ste upra- vičeni tudi do varstvenega dodatka. Po sklenitvi zakonske zveze bosta dva družin- ska člana in se bo pri ugotavljanju pravice do varstvenega dodatka upošteval skupni dohodek obeh. Zato je tudi možno,da var- stvenega dodatka ne boste dobivali več. Vendar ne zaradi poroke,temveč zato ker bo skupni dohodek morda prevelik.
Ostalim bralcem Prijatelja pa je namenjeno pojasnilo: Prepoved uvoza osebnih avtomo- bilov za invalide je podaljšana do konca leta

CU

Rešitev pošljite do 20. avgusta na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA.

NAGRADE:
1. klekljan prt (dar I. P.)
2. kvačkani prtiči (dar M. Simnovčič)
3. prtiči za pogrinjek (dar N. N.)
4. usnjen mošnjiček (dar T. Planinšek)
5. žrebanje naslednjič.

PRAVILNA REŠITEV PREJŠNJE KRIŽANKE:
NOVOMAŠNIK, EPIKA,MORO, BESEDA, VIR, EK, NA VASO, SA,ČGP, MIŠ,SOBA, KARTA, I,VB,PRISTAŠ, C,ERAZEM,KITARA, TERASA AČI, O, IDA, ANDRIČ IVO.

NAGRAJENCI 3/88:
1. leseni krožnik: MARIJA BRECELJNIK, Krtina 56, 61233 Dob.
2. 10 unikatnih vizitk:ANA HOČEVAR, Šva- bičeva 3, 61000 Ljubljana.
3. par copat:FRANČIŠKA ZOBEC,Goriča vas 61310 Ribnica na Dol.
4. komplet kemičnih svinčnikov:JURE MARKIČ Milje 38, 64208 Šenčur,
5. žrebanje naslednjič:   ANDREJA GOLOB, Rečica 29a, 61434 Loka pri Zidanem mostu

Hvala Gospodu, ki nam je dal tako dobra ata in mamo. Kljub svojim letom za nas tri tako lepo skrbita... Zadnjič nas je obiskal naš dobri prijatelj Jakob Turšič s še neka- terimi prijatelji in daroval sv. mašo,za kar se mu najlepše zahvaljujemo.Njemu,Šlibarju in vsem prijateljem pošiljamo iskrene in tople pozdrave,obsijane s sončnimi žarki Čakam na položnico, da bi plačala, pa nič ne dobim. Bom pa kar tako poslala. Zdaj mi pač pošiljate tri izvode. Ena naročnica je umrla, drugi je odpovedal, a jih bom že razdelila. Iskreno se vsem zahvalim za pismo in dobre želje. Da,bodimo vsi Simoni iz Cirene in po- magajmo Jezusu voljno nositi težki križ, da nam bo rekel:Še danes boš z menoj v raju. Rada prebiram Prijatelja.Vidim,kako je človek človeku potreben. Rada obiskujem osam- ljene vdove in z njimi delim dolg dan. Stare smo že, a vztrajamo v veri ter molimo za otroke in mladino. Iskren pozdrav! Veliko veselja in obilo božjega blagoslova vam želim, pa zdravja in novih moči,da bo- ste lahko še drugim pomagali nositi križ ter spodbujali vse,da ne omagamo pod njegovo težo.

ŽELIMLJE

Želimlje leži v dolini južno od Ljubljane, ki se kot zaliv nekdanjega jezera zajeda od južnih obronkov Ljubljanskega barja pa tja do Turjaka. Stara zgodovina je povezana z gradom Nameršel, ki je večkrat menjal lastnike, nazadnje pa so ga kupili turjaški grofje in tu imeli svojo pristavo in upravo posestev: nekaj polja in zlasti gozdov.
Po tej dolini je do pred 110 leti vodila glavna pot proti Kočevju in proti morju. Pot se je ob koncu doline v turjaških ridah povzpela na 150 m višje ležečo velikolaško pokrajino Zato so grofje v tej dolini imeli hlev za konje ki so jih-seveda za dobro plačilo-pripregali "furmanom", ki so tovorili blago po naših cestah, dokler ni bilo železnice.
Po tej dolini so se dvakrat podile francoske in avstrijske vojske,ko je Napoleon prodiral v Avstrijo in Rusijo, in na poti nazaj, ko je bežal po porazu iz Rusije. Skozi dolino vodi tudi evropska pešpot številka 6, ki ima za- četek na severu ob Baltiškem morju in se konča na Reki ob Jadranskem morju.
Kraj je postal najbolj znan z župnikom Fin- žgarjem, ki je tu župnikoval od 1902-1908. Tu je napisal svoje največje delo, zgodo- vinsko povest Pod svobodnim soncem. Že- limeljsko dolino je vzel za pokrajino, kamor je postavil dogajanje prvih treh poglavij povesti,ko se je slovanska vojska pod vod stvom Svaruna, Iztoka in Radogosta borila s Hilbudijevimi četami. Nad dolino je vas Gradišče,ki naj bi bilo Svarunovo gradišče, nižje doli pa grič sredi ravnine in v dalji srebrni trak Donave - Ljubljanica.
Želimlje je majhna župnija s cerkvijo sve- tega Vida in dvema starima podružnicama. Listine jo omenjajo že v 13.stoletju v zvezi z dajatvami, ki so bile zapisane v urbarjih. Imeli so majhno pokopališko cerkev, ki je podružnica ižanske fare. Cesar Jožef II. jo je osamosvojil najprej v tako imenovano lokalijo, pred dobrimi sto leti pa je postala župnija.
Leta 1964 so župnijo prevzeli salezijanci in jo soupravljali iz Ljubljane. L.1966 pa so se tam za stalno naselili in ustanovili najprej noviciat, l.1967 pa celotno Srednjo versko šolo, tedaj še gimnazijo, ki pripravlja sale- zijanske kandidate pa tudi kandidate dru- gih redov ali škofij za bogoslovno fakulteto Ob zavodu so še igrišča, dvorana in tudi dom duhovnih vaj za ministrante in sploh mladino.
Fantje v semenišču imajo poleg šole tudi zunajšolske dejavnosti: literarni krožek iz- daja glasilo Pod Finžgarjevo lipo,misijonarski krožek se dopisuje z misijonarji, liturgični krožek pripravlja slovesna praznična bogo- služja.Veliko pa tudi delajo na polju in trav nikih,saj se je treba v mladih letih naučiti, kako se kruh služi "v potu svojega obraza"
Glavno opravilo je seveda šola in učenje. Saj je treba ob koncu šolskega leta pokazati svoje znanje na državni šoli, ker domača šola pred državo ni priznana. Tako imajo vsi fantje,ki dobijo tudi državna spričevala občutek, da se še svobodneje odločajo za poklic služenja Kristusu v Cerkvi in salezi- janski družbi.

Stane Okorn, SDB

Prispevke za št. 5 pošljite do 20. avgusta 1988

Fotografije za ovitek so prispevale: Knjižice, Rakovnik, Ljubljana

Staro župnišče, kjer je župnikoval Fran S. Finžgar; Želimlje s cerkvijo sv. Vida in Sre- dnjo versko šolo.