OKTOBER

• Da bi Sveti Duh vodil vse, ki so dolo- čeni za poučevanje.
• Za misijonsko ustanovo, imenovano Delo širjenja vere.
• Da bi po naših družinah poživili molitev, posebno molitev rožnega venca.

• Da bi spoštovali življenje in dostojanst- vo vsake osebe že od trenutka spočetja
• Za razcvet kontemplativnega življenja v misijonskih deželah in za rast kontem plativnih poklicev.
• Da bi župnijsko občestvo pomagalo vsem, ki se pripravljajo na sprejem za- kramentov.

Tisočera mlada srca-med njimi tudi sku- pina Prijateljstva bolnikov in invalidov - smo vpijali pričevanje velikega kristjana današnjega časa Jeana Vaniera na sre- čanju slovenske verne mladine, v so- boto, 17. septembra, v Stični. Obširno je o tem dogodku že poročala Družina. V Prijatelju bomo tega apostola med prizadetimi predstavili v eni naslednjih številk,da bi vsaj del njegove evangelj- ske drže laže zaživeli v svojem okolju.
Na razstavo ročnih del bolnikov in inva- lidov nas opozori kratek zapis,ki obljublja daljše poročilo. Bogato je bil poplačan trud pripravljalnega odbora, najprej za- radi velikega števila izdelkov in obisko- valcev, predvsem pa, ker je razstava pokazala,da je ob medsebojnem spošto- vanju in sprejemanju možno sodelovanje prizadetih in zdravih. Bil je to eden od načinov,kako se prizadeti vključujejo v življenje Cerkve in družbe.
Priložnost,da spregovorimo o svojih te- žavah, željah in potrebah ter nakažemo smernice, kaj prizadeti vernik pričakuje od Cerkve, nam daje Pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije. Med nalo- gami, ki si jih je zastavil, je tudi skrb za diakonijo. Drugo zasedanje bo v soboto 22. oktobra; pisne prispevke je treba oddati vsaj teden dni prej.
Pred nami je Misijonska nedelja. To je dan, ko naj bi globlje začutili svojo krš- čansko poklicanost, da smo Kristusove priče. Ta zavest naj se pokaže v naši molitvi, darovanem trpljenju in darovih za misijone. Vsi smo odgovorni za celo- tno Cerkev,kot večkrat poudarja papež Janez Pavel II. Obletnico njegove izvo- litve bomo obhajali 16. oktobra.
Razumeli boste, da se nismo mogli izog- niti podražitvi Prijatelja.O novi ceni vas obveščamo na 19. strani. Ob zahvalni nedelji,ki jo bomo obhajali 6. novembra, smo vam hvaležni za vso redno in izre- dno podporo. Bog vam povrni!

Uredništvo

KRALJICA VENCA ROŽNEGA ...

Dva najlepša meseca v letu sta posve- čena Mariji: maj,mesec cvetja, in okto- ber, mesec dozorelih sadov. Kar je na- rava spomladi s cvetjem obljubljala, to oktobra s sadovi daje in izpolnjuje. Oba meseca sta posvečena Mariji,ki je cvet in sad, obljuba in izpolnitev odrešenja. Maja jo častimo s šmarnicami, oktobra pa z rožnim vencem.
To številko Prijatelja boste prejeli ob rožnovenski nedelji, zato vam podajam nekaj misli o rožnem vencu.
Pred nekaj leti je obiskala Jugoslavijo mati Terezija iz Kalkute. Ustavila se je v mnogih župnijah svoje ožje in širše domovine.V pogovoru je množicam svo- jih rojakov večkrat naročila: "Ugasnite vsak večer vsaj za 15 minut televizijo in radio ter skupno molite vsaj eno de- setko rožnega venca.Molite rožni venec v družinah in župnijah. Rožni venec je molitev vseh za vse, mladih in odraslih, bolnih in zdravih, preprostih in izobra- ženih, mož in žena, očetov in mater. Rožni venec je šola krščanskega življe- nja in molitev zrelega kristjana."
Še več: rožni venec je povzetek vsega evangelija, je najlepši krščanski nauk o skrivnostih iz življenja Kristusa, našega Odrešenika in Marije, njegove in naše Matere. Z njo smo v Nazaretu pri učlo- večenju, ko je spočela od Sv. Duha, na obisku pri sorodnici Elizabeti,v Betlehemu pri rojstvu njenega Sina,v jeruzalemskem templju, ko ga je darovala, iskala in na- šla...Z njo smo na križevem potu in pod križem ob smrti njenega Sina... Z njo smo skupaj na velikonočno in binkoštno nedeljo. In končno smo z njo pri zadnjih dogodkih njenega zemeljskega življenja in pri prvem dogodku njenega poveliča- nja. Vsa Kristusova in Marijina skrivnost je pred našimi očmi, ko molimo rožni venec.
Ta molitev pa je tudi povzetek našega življenja.Navadno delimo človekovo živ- ljenje v tri dobe: mladost,odraslo dobo in starost.
a) Mladost je veseli del človekovega življenja, čas detinstva in otroštva. Za to dobo je značilno, da človek PROSI. Otrok nima ničesar, zato prosi očeta in mater za kruh, igrače, pozneje za vse, kar potrebuje za šolo.V tej dobi je človek popolnoma odvisen od drugih, je brez moči in nesamostojen, zato prosi... Je- zus nam naroča: "Prosite in se vam bo dalo" (Mt 7,7). V prvem delu rožnega venca prosimo za mladino, da bi preži- vela svoj življenjski maj v lepi pripravi na poznejše odgovorno življenje.
b) Mladost hitro mine. Človek stopi v zrelo dobo, ki je polna skrbi. To je doba ko človek IŠČE. Išče resnico, pravico, svoj poklic, svojo srečo, išče tudi so- človeka,s katerim želi biti srečen. Toda vsega tega mnogokrat ne najde. Na- mesto tega se sreča s trpljenjem in ra- zočaranjem. Tudi v družini se pojavijo Oljska gora, Kalvarija in križ. In človek išče rešitev, išče odgovore na najtežja življenjska vprašanja ... Jezus nam na- roča: "Iščite in boste našli" (Mt 7,7). Drugi del rožnega venca molimo za vse, ki so v preizkušnjah in trpljenju, za vse, ki iščejo,da bi v premišljevanju teh skri- vnosti našli tolažbo,mir vesti,srečo srca in odgovore na svoja vprašanja.
c) Poslednja doba je častitljiva starost, to je jesen ali večer življenja. Psihologi pravijo,da v tej dobi človek veliko TRKA Trka na vrata znancev in prijateljev, ker se čuti osamljenega, zapuščenega, odpisanega. Trka na vrata zdravnikov in bolnišnic. Krivulja njegovega življenja se je že obrnila navzdol, doživlja zadnje skrivnosti zemeljskega življenja in kakor v slutnji trka na vrata drugega življe- nja ... Jezus pravi: "Trkajte in se vam bo odprlo" (Mt 7,7). Kaj se naj odpre? Tisto, kar upamo, v kar verujemo, za kar živimo, - naša zmaga, naš cilj, naše vnebovzetje in poveličanje.
Upravičeno pojemo o rožnem vencu:

Molitev lepa za vsak dan,
le moli rad jo, o kristjan!
Če človek star je ali mlad,
naj rožni venec moli rad!

† Franc Kramberger
mariborski škof

DOLETELA ME JE BOLEZEN

Spoštovani!
Ker sem šele letos naročil revijo Prijatelj se tudi oglašam. Revija Prijatelj mi je zelo všeč, posebno 3.številka, ko je na naslovni strani božja pot Brezje.
Tudi mene je doletela bolezen: obraba obeh kolkov.Po dvaindvajsetih letih sem se moral invalidsko upokojiti.Ta bolezen me je duševno zelo razočarala, tako da skoraj ne najdem izhoda.
Lepo prosim za odgovor in vas pozdrav- ljam.
"Zakaj si potrta,moja duša,zakaj hrumiš v meni? Zaupaj v Boga,zakaj še ga bom hvalil,svojega rešitelja in Boga!" (refren v psalmu 42).
Dragi Alojz, štejem vaša delovna leta in si mislim: kako mlad ste še pravzaprav in kako vam mora biti pri srcu težko, kadar vidite druge ljudi svoje starosti in tudi precej starejše, ko polni zdravja in moči odhajajo na delo. Le kdo bi mogel v teh letih mirno sprejeti invalidnost in upokojitev? Nič čudnega ni, če je tudi vaša duša potrta in nemirna.Trdno upam da za vas velja tudi drugi stavek nave- denega refrena iz psalma. Ponavljajoči se refren je to in svetopisemski pisatelj nam pove,da se potrtost vrača,da se je torej ne znebimo čez noč, toda vedno znova ponavlja svoje priporočilo o zau- panju v Boga in si daje poguma ob misli nanj. Verjemite,prosim, mojemu sočutju in vzemite vse zapisano kot prijateljevo razmišljanje.
"Vsak začetek je težak". To je vsem znan in resničen pregovor. Nič drugače ni z začetkom invalidnosti in ta začetek je lahko mučno dolg.Zavest,da po vsa- kem začetku pride nekaj olajšanja,more pomagati k obvladovanju vseh različnih težav ob začetku, pa čeprav bi se niti ozrli ne na vse tiste, ki jih take težave invalidnosti spremljajo od prvega diha življenja in nikoli niso občutili daru po- polnega zdravja. A tudi tak pogled in spoznanje precej pomaga.
Pravite, da vas je ta bolezen duševno zelo razočarala. Razočaranje je beseda ki jo tako pogosto srečujemo v razgo- vorih in v raznih pismih, ki jih bralci po- šiljajo uredništvom. Zato najprej pomis- limo,kaj je razočaranje v svojem bistvu! Beseda pove vse: človeka najprej ka- kšna stvar, misel očara, nato pa pride razočaranje. Sledi boleče spoznanje, da je bilo tisto prej, kar nas je očaralo, le privid, le nekaj začasnega, kot fata- morgana v puščavi. Večino ljudi očara začasna možnost uspeha, ugleda, živ- ljenja brez bolezni, zakona s pridnimi, nadarjenimi in zdravimi otroki itd. Ko pa se upanje ne uresniči, doživi razočara- nje. Samo takrat in tam, kjer človek računa na težave in neuspeh - kristjani pravimo na križ - razočaranja ne bo. Ni pa treba biti pesimist, ki ne vidi izhoda. Vsak kristjan je pesimist v tem smislu, da pričakuje v življenju težave. Najprej so to navadne, ki jih doživijo vsi ljudje, nato pa še take, ki nam jih napoveduje Jezus zaradi zvestobe svojemu nauku. Toda kristjani gledamo prek teh težav v zarjo vstajenja, ki je naše upanje. Toda vstajenje pride šele ob koncu, do takrat pa moramo računati bolj ali manj na težave.Ali je prav,če kristjan računa z možnostjo, da bo v svojem življenju nekoč invalid in bolnik? Marsikdo reče: "Kaj bi se mučil s takimi grenkimi mislimi saj bo takrat še preveč hudo,ko to pri- de." Prepričan pa sem, da bi tako resno razmišljanje vsaj enkrat na leto zelo ko- ristilo vsakemu. Kako drugače bi bilo na svetu, če bi se ljudje ravnali po načelu: "Ravnaj tako, kot da boš jutri invalid na vozičku ali nepokreten bolnik na postelji" To je le z drugimi besedami povedano evangeljsko zlato pravilo: "Vse, kar že- lite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!" (Mt 7,11).
Dragi Alojz, skušam vas napeljati k raz- mišljanju o vzrokih vašega razočaranja. Priti si morate na jasno o tem, zakaj je v vas toliko razočaranja in duševne bo- lečine. Vsaj dve vrsti vzrokov sta. Prva je nov položaj, v katerega ste nekako pahnjeni, in s tem nove ovire,ki jih mo- rate premagovati. Nekaj tega bo vedno ostalo in nobenega dvoma ni,da bo vaše življenje odslej precej težje, kot je bilo doslej.Na drugi strani pa prav to poraja v srcih drugih ljudi, ki niso površni, tiho spoštovanje do vas.Vsak invalid in vsak bolnik ima neko moralno moč,ki zdrave- mu človeku ni dana.
Druga vrsta vzrokov so razna razoča- ranja. To dvoje je treba ločiti, kajti na to drugo vrsto vzrokov lahko precej vplivamo. To pa se da doseči že veliko prej, preden človek zboli ali postane invalid,s tem da se ne pusti očarati. Ta očaranja pa so zelo različna. Tudi delo, čast in oblast, ugled, pomoč drugim in še marsikaj nas očara. Gotovo je za večino prej zdravih in delavnih ljudi ob bolezni ali invalidnosti najhuje to, da ne morejo več delati in so sedaj v breme drugim. Če je prej tak človek sebe,druge in ves svet sodil po tem,koliko je naredil, se sedaj počuti nekoristnega, nevred- nega in odveč. Tudi vi si morate odgo- voriti na vprašanje,kako presojate sebe in druge. Takšno razčiščevanje s seboj je nujno. Nič hudega,če razmišljate po- dobno, kot je svetopisemski trpin Job: "Mojo čast je z mene slekel in mi krono z glave vzel" (Job 19, 9). Ta krona je npr.: imeti ugled pred ljudmi kot dela- ven, priden, pošten človek. Prav je biti delaven, pošten, toda ne zato, da bi nekaj veljali pred ljudmi,ampak pred Bo- gom. Ta pa ne gleda na to, koliko smo naredili,pač pa,kako smo uporabili tale- nte,ki nam jih je dal. En talent zdravja, ki ga ima bolnik,je vseeno talent in božji dar. Videti ta svoj talent in ga uporab- ljati, to pa je že pot naprej k tistemu zaupanju v Boga, o katerem poje psal- mist.
Dragi Alojz, prav lahko mi rečete tako, kot je dejal trpeči Job svojim tolažnikom: "Tudi jaz bi mogel govoriti kakor vi, ko bi bili vi na mojem mestu" (Job 16, 4). Upam pa, da vam bo kakšna misel v pomoč. Kot je Job na koncu spet dobil zaupanje v Boga,upam da ga boste tu- di vi. Verujte, da vas na vaši težki poti vedno spremlja tudi Marija Pomagaj z Brezij. Marija je Tolažnica žalostnih in Zdravje bolnikov.

Vaš Prijatelj

UTRINKI IZ ŽIVLJENJA DIAKONIJE

• V lepo urejeni sobi s tremi posteljami Doma starejših mi ob slovesu naroča gospa:"Recite gospodu župniku,naj pri- de kaj na obisk, bi šla rada k spovedi." Tedaj mi soseda šepne: "Saj pride go- spod iz P. fare, pa noče slišati o tem." Naprej izročim želje in kasneje izvem,da je bil gospod na obisku, vendar žena ni omenila spovedi. Ta je pa lepa,si mislim Kaj to pomeni? Ob naslednjem obisku zvem veselo novico,da se je gospa opo gumila in sedaj redno sprejemala obiske gospoda iz P. fare.
• Dober dan, gospodje! Odgovor je bil vesel, skoraj razigran. "Danes ste pa izredno dobre volje, če Vas primerjam z zadnjim obiskom - ste kaj posebnega doživeli?" vprašam. "Res je,gospa, takoj boste zvedeli, če boste uganili." Čakam na stolu, kamor so me posadili, a mož išče in išče in nikakor ne more najti. "Očitno je bilo kaj dobrega, da ste tako spravili." "Ja, ja, prav imate." Tisti tre- nutek sem bila celo v zadregi - kaj neki bom morala uganiti, saj jih imajo "takile možje" precej za ušesom. Naposled le dobim v roke sliko in slišim - no, ga po- znate? "Menda ja, kdo ne bi poznal na- šega gospoda nadškofa Alojzija; o, to so pa višje zveze", rečem. Obraz kar žari od veselja. "Pa še zadaj preberite!" "Z veseljem -krasno- osebno posvetilo" "Ja pa to še ni vse," tedaj prejmem še pismo -"preberite!" Kako ohrabrujoče in lepo pismo z bogato vsebino -na koncu blagoslov z lastnoročnim podpisom. Presenečena pogledam moža,ki me je z nasmeškom opazoval, kaj bom rekla ob tej nenavadni pošti in pravi: "No, ste videli?" "Resnično ste lahko ponosni in srečni" - "saj sem, pa še kako!" Nato mi še pove pot, po kateri je prišlo do zna- nstva.
Med tem se že oglaša ležeči sosed: "Pokaži gospe, kaj je bilo še v pismu." "Tisto sem pa že razdelil ženskam, saj veš,da so čisto neumne na take stvari. Podobice so še bile notri." Pismo držim v rokah in ugotavljam, da so ga mnogi prebrali.
• Pri gospe,precej čez osemdeset, sem med solzami opazila spokojen, umirjen izraz.Med pogovorom zavzdihne:"Veste čeprav so tu čiste in urejene sobe, bi bila rajši med svojimi domačimi, pa naj bi bilo tudi malo bolj razmetano, a po drugi strani sem zelo srečna,da sem tu, bom vsaj zadnja leta življenja preživela tako, kakor sem si želela, saj nas redno obiskujejo patri iz Štepanjskega. Doma sem lahko le sama molila, ker so moji drugačnega mišljenja in ni bilo govora, da bi me obiskal duhovnik." "No,kar ve- seli bodite,da se je vaši molitvi pridružil še sam Gospod.S skupnimi močmi boste laže odnesli ta svoj križ iz domske sobe"
Nazadnje sva se še nasmejali in z ve- selim upanjem poslovili.

• V bolniški sobi je potekal pogovor sko- raj v tišini. Kljub temu, da je bilo v sobi strašno mirno, so na vsaki postelji za- skrbljujoči obrazi govorili - bom dovolj sposobna, da bom premagala to kruto bolezen? Žena reče:"Tu je tako žalostno, vsi čakamo,kaj ti bodo rekli, so kaj no- vega odkrili,kam te bodo poslali. Veste, edina svetla točka je tedaj, ko stopi v sobo bolniški duhovnik Miro. Takrat po- zabimo na težave. Prinese nam malo duhovne hrane v pisani besedi, v izre- čeni in živi ljubezni."
• Presenečena sem bila pri nekem obi- sku, ker me je bolnik pričakal na dvori- šču. Preselil se je iz nadstropja in se usedel pred glavna vrata. "Ja, kaj se je pa zgodilo, da tu sedite?" "Veste zakaj, tako sem srečen, kot nisem bil že štiri- deset let." "No, in kaj je to srečo pov- zročilo?" "Včeraj sta obiskovala bolnike novomašnik in kaplan pa sem opravil še 'tiste reči', resnično sem vesel, ne mo- rem povedati." "No, hvala Bogu za dar. Prinesla sem še Družino, da boste še tu dobili kaj duhovne hrane." Mož se je zadovoljno nasmehnil.
• V župnijski cerkvi -po večerni maši pri- pelje neznan gospod v spremstvu mla- dega invalida na vozičku. Mislila sem,da so prišli na ogled cerkve. To ne-mož se v zakristiji preobleče v mašno oblačilo in vsi trije stopijo pred oltar. Stopim v cerkev in sem navzoča pri mašni daritvi Nato predstavi župnik stanovskega ko- lega iz Primorske.Usedli smo se in kram- ljali ter zvedeli za prehojeno pot tega mladega invalida.
Primorski župnik je prišel v Zavod za rehabilitacijo po svojega farana, ga v spremstvu kolega vozil po znamenitih krajih Slovenije, dan so zaključili z ve- černo - zahvalno daritvijo in nazadnje so vrnili fanta v zavod.
Ob pogledu na to nesebično ljubezen, ki je prekašala očetovsko in sinovsko, ter to mlado, zadovoljno in nebogljeno bitje, ki je črpalo moč v tem duhovniku, se zasolzi oko.

Naši prijatelji se razveselijo vsakega obiska,a kljub temu so med najbolj raz- veseljivimi obiskovalci otroci, mladi in duhovniki. Prvi prinesejo malo svežine, mladosti, pristnega iskrivega veselja, smeha in odkritosti, drugi poleg tega še tolažbe, neko posebno ljubezen, ob ka- teri je človek počaščen.Brez dvoma pri nese največ "duhovne" hrane duhovnik bodisi kot prijatelj, znanec, sošolec ali domači župnik. Imamo primere, ko naši prijatelji ne priznajo, da jih je kdo obis- kal, dokler ne pride župnik,ki da veljavo vsem predhodnim in nadaljnjim obiskom.
Kako velike spremembe nastopijo v vse- splošnem počutju, ko človek, ki se čuti pozabljenega,morda že odpisanega,do- živi stik s posebno ljubeznijo,ki se skloni k njemu, nebogljenemu. Takrat pokuka svetel in topel žarek med sive stene, moč ljubezni prežene osamljenost,obraz zažari od sreče.
Človek kot duhovno bitje mora kje črpati in prejemati "duhovno hrano", da mu daje moči,veselje in smisel do življenja; zato hrepeni po njej toliko bolj,čim manj je je deležen.Zdravi,mlajši si lahko sami poiščemo in pridemo do nje, a kako in kje naj jo dobijo naši preizkušeni sestre in bratje,ki ležijo po bolnišnicah,Domovih za starejše ali doma?
Tem ljudem smo dolžni nuditi in prinašati nekaj take hrane za ohranitev dostojne- ga življenja in normalnega človeškega počutja. Malo pozornosti, spoštovanja, nekaj prijaznih besed, prisluhniti teža- vam - skratka, malo človeške kulture, topline in ljubezni je potrebno, da ne bi ti naši sestre in bratje omagovali in hirali odrezani od domačih - otrok - sester - sosedov -znancev -prijateljev in drugih ki jim v življenju kaj pomenijo.

Jožica

KAKO PRIJETNO JE Z INVALIDI

Za Prijateljstvo bolnikov in in- validov sem izvedela prvič na duhovnih vajah na Dobrovi, ko so nas nekega dne obiskali invalidi. Takrat sem prvič začutila, kako prijetno je v njihovi družbi. Kako so bili vedri in nasmejani. Bili so, proti mojim pričakovanjem,polni sreče,ki jo je začutil vsak izmed nas. Občudovala sem jih.
Minili sta dve leti in po naključju sem prišla spet v stik z invalidi,in prav v Pri- jateljstvu. Prijateljica me je povabila na peš romanje k Materi božji na Dobrovo. Ni mi žal, da sem se odzvala njenemu vabilu in zelo sem ji hvaležna.
Bila sem presrečna,saj so me sprejemali kot da sem že dolgo med njimi in smo si stari znanci.Kot vsi drugi sodelavci sem tudi jaz peljala proti Dobrovi invalidko,s katero sva se med potjo pobliže sezna- nili. Spoznala sem tudi dosti drugih in kmalu sem se počutila domačo in pove- zano z vsemi. Vezalo nas je tisto naj- močnejše - ljubezen,prijateljstvo, sreča in vera, ki premaga vse križe in težave. Ker sem vozila voziček prvič, sem bila bolj slaba voznica,predvsem čez kakšno stopnico. Toda takoj so mi priskočili na pomoč.
Težko je opisati najgloblje zadovoljstvo in nasičenost duše, vendar sem vsaj delček te sreče skušala deliti z vami. Tudi Bogu nisem mogla izraziti z bese- dami svoje sreče. Sicer pa je vedel, kaj čutim in sem mu rekla preprosto, a res iz srca: "Hvala ti,da sem bila lahko med njimi. To je bil moj najsrečnejši dan."

Nataša Bajc

ŽIVETI Z RAKOM - II. del

Pomembno je, da pri bolnikovi psihični rehabilitaciji,ki je sestavni del zdravljenja in se začne že kot priprava na zdravlje- nje,poleg zdravnika in medicinske sestre sodelujejo tudi svojci in prijatelji. Bolnik se srečuje s hudimi problemi, ki so v zvezi z naravo njegove bolezni: z vpra- šanjem (ne)ozdravljivosti,negotovo pri- hodnostjo, bolečino,strahom pred smrt- jo itd. Lahko doživlja psihične težave zaradi nerešenih finančnih, socialnih, moralnih problemov. Rešitev teh prob- lemov, ki poleg njega prizadenejo tudi družino, je še posebej pomembna, ker mu nudi veliko notranje olajšanje. Laže pa bo potem premagoval tudi težave fizične rehabilitacije v primeru,da je bila potrebna večja operacija,ki je zapustila deformacijo in bo njegovo življenje po ozdravljenju bolj ali manj spremenjeno. Dobro splošno telesno in psihično po- čutje, čimprejšnja vrnitev v normalno socialno okolje - dom, družino, službo - ter telesna aktivnost poleg vseh možnih načinov zdravljenja bistveno pripomo- rejo k ozdravljenju. Ker statistične do- kumentacije in izkušnje povedo, da se v določenih odstotkih bolezen po več letih lahko ponovi, ljudje, ki so preboleli raka, redno hodijo na kontrolo še dolga leta po ozdravljenju.
Vprašanje telesne in duševne nege ne- ozdravljivih bolnikov za rakom se ne tiče samo njihove zdravniške oskrbe. Je tudi socialno vprašanje, vprašanje ustanov, ki bodo tako urejene,da bolniki ne bodo občutili svoje brezupnosti, in psihološko vprašanje, kako naj jim pomagamo, da duševno ne klonejo. Kar se zgolj psiho- loško oz. zgolj sociološko vidi do neke mere rešljivo,pa je gledano "človeško" v bistvu nerešljivo vprašanje in kot tako tudi slovo od nevarnega skrčenja člove- ka na "problem".Pri neozdravljivo bolnem se pokaže tisto,kar je v resnici zdravni- ško in človeško. Bolnik ima vso pravico do človeškega dostojanstva in izziva etiko in moralo vsakega zdravstvenega delavca,svojih sorodnikov in prijateljev. Zdravnik se v tem končnem obdobju bolezni bori proti bolnikovi bolečini in mu nudi vsestransko pomoč. Zelo pomem- bno vlogo imajo svojci in prijatelji,ki naj v bolniku budijo občutek povezanosti, občutek, da ni sam, zapuščen.
3. Posredovanje resnice je lahko bist- ven del pomoči človeku, ki je zbolel za rakom. Resnico o njegovem zdravstve- nem stanju mu pove zdravnik, če je v pogovoru z njim ugotovil, da bo resnico prenesel in jo želi zvedeti. (Če ugotovi, da bolnik resnice ne bi prenesel in bi zašel v obup, sodi k lajšalnemu zdrav- ljenju tudi to, da mu je ne pove.) Po- membno pri tem je, da mu resnico pove stvarno in z razumevanjem in da se ob novici bolnik ne čuti izgubljenega, am- pak dobi zgotovilo in občutek, da se bo z njim vred prizadeval tudi zdravnik in medicinska sestra in (morda) tudi nje- govi svojci. Ne le da je s tem olajšano zdravljenje, ker bolnik laže razume po- stopke pri zdravljenju, mnogi bolniki se potem bolj prizadevno soočajo in borijo z boleznijo in večja je možnost, da se odkrito pogovorijo s svojci o svoji bole- zni, skrbeh, o prihodnosti, ali da uredijo svoje stvari, kar jih pomirja.
Zastavljeno vprašanje - ali naj bolnik izve resnico? - ne premakne le t. i. ob- jektivne resnice o bolezni v središče samega človeka, marveč skuša dojeti tako dejstvo,da je "prizadelo ravno me- ne" kot tudi to, "kam me bolezen pelje", oz. gre še mnogo prej za dejstvo, da je prav moderni čas najbolj neusmiljen do vsebine tistega, k čemur naj bi človek rastel in kar bi tukaj rada poimenovala z resnico: situacija kliče po soočenju s svojo lastno nemočjo pred bivanjskim minimumom neprestanega umiranja.
4. Vemo, da bi lahko pretežno število rakavih obolenj preprečili, če bi nam uspelo odstraniti oz. preprečiti škodljivo delovanje kancerogenih dejavnikov, ka- terim je današnji človek izpostavljen v onesnaženem okolju.Odstranjevanje teh škodljivih dejavnikov je gotovo naloga in odgovornost širše družbe, mnogo pa je odvisno tudi od posameznika, njego- vega odnosa do življenjskega okolja, njegovega načina življenja oz. njegovih navad in razvad, da omenimo samo ka- jenje.Vemo tudi,da je danes s sodobni- mi metodami že mogoče več kot polo- vico rakavih obolenj odkriti v zgodnjem stadiju obolenja, ko jih je mogoče še ozdraviti.Žal pa veliko bolnikov ne pride pravočasno na zdravljenje ne le zaradi neznanja - nepoznavanja značilnosti raka,njegovih začetnih ali sumljivih zna- menj, nepoznavanja vzročnih rizičnih faktorjev,pomena zgodnjega odkrivanja in takojšnjega zdravljenja -, temveč pogosto zaradi pretiranega strahu pred diagnozo raka, ki je posledica vsesplo- šnega fatalističnega odnosa do te bo- lezni. Strah pred boleznijo je nekaj povsem normalnega in razumljivega toda nevarno postane, ko je strah tako velik, da se človek noče soočiti z boleznijo. Veliko razliko opazimo npr. v obnašanju ljudi, ko gre za raka ali za resno srčno obolenje. Čeprav so mnoge vrste raka ozdravljive in čeprav mnoge srčne bolezni dobesedno ubijajo, se to dvoje vrst obolenj doživlja povsem ra- zlično tako v kolektivni zavesti kot v zavesti posameznika. Brez dvoma bo potrebno še dosti časa in naporov, da se bo to spremenilo.
Pojem "imeti raka" pomeni za mnoge še vedno zelo nevarno istovetenje s poj- mom smrti in prepričanja o neke vrste izgubljenosti. To ni le strah pred usod- nostjo raka kot bolezni,temveč eno naj bolj sodobnih in tudi najbolj nerazčiš- čenih vprašanj, ki se sučejo okoli smrti. Pogosto lahko preberemo, da ta strah izvira iz usodnoti bolezni in človekove nezavarovanosti -kot da bi bolezen ne- posredno povzročala smrt -, vendar to mesto danes raku že prevzema AIDS. Do tega mnenja pomagajo tudi splošno neznanje in nepoznavanje bolezni raka ter nepoznavanje tako zdravstvenega napredka kot ljudi, ki so to bolezen preboleli. Vendarle je kopica neprijetnih vprašanj okrog smrti (umiranja), ki jih ozdravljenje sicer rado potisne vstran, ena glavnih spotik pri nestrokovnem so- očenju s to boleznijo.Vendar vprašanje zakaj se človek boji smrti, presega pri- čujoči prispevek.
Strah, o katerem govorimo, je bolj ne- varen kot bolezen. Včasih se kaže prav okrutno: ko npr.svojci najdejo sto raz- logov, da jim njihovega bolnika iz bol- nišnice ne bi bilo treba sprejeti domov. Najde se družina, ki obratno ne želi slišati resnice. Ne bi je mogli prenesti. Svojci so sicer navzoči pri pregledih, vendar "od daleč": v ordinacijo stopijo malo za bolnikom in iz nje malo pred njim da bi se izognili srečanju in pogovoru z zdravnikom iz oči v oči.Včasih prav taki svojci, ki niso nikoli nič vprašali, grobo napadejo zdravnika,če nastane poslab- šanje, češ, da se je to zgodilo zaradi njegove napake.Toliko o obrazih strahu pri "zdravih". In pri bolnikih? Nekateri "vedo", a tega ne priznajo niti sebi niti drugim. Nekateri "nočejo" vedeti; potr- pežljivo prenašajo vse vrste zdravljenja molče,nič ne sprašujejo in se celo izmi- kajo zdravniku, če bi jim hotel povedati svoje mnenje. Drugi ne prenesejo niti slutnje o raku; hočejo in potrebujejo prepričanje, da nimajo raka, pa čeprav imajo (morda) raka, ki je ozdravljiv. "V takih situacijah, ko se obrambni meha- nizmi kažejo tako, nisem nikdar mislil,da sem pooblaščen, da jim povem resnico. Na nas, zdravnike, se obračajo zaradi nečesa drugega, ne zato, ker bi od nas pričakovali odgovor kot od računalnika". (prof. L. Israël: Le cancer aujourd' hui)

Pripravila Darinka Slanovec

ZDRAVJE IN RESNICA

V prejšnjem razmišljanju "bolezen in resnica" smo rekli, da bolezen sama od sebe "govori" resnico o življenju, ki je ni mogoče kar tako ovreči; vsako biološko življenje določa pot k smrti, in to tako zelo, da je v samem posredovanju no- vega življenja "umiranje (samemu sebi)" celo metoda tega posredovanja.Seveda ne gre pretiravati tega vidika v bolezni, kajti na prvi pogled ji človek ne pripisuje nobene rodovitnosti,temveč se je hoče čimprej znebiti in spet postati zdrav. Prav tako pa ne gre tega vidika podce- njevati, kajti sodobni človek je postal gluh za "nezavestno" in "tiho" govorico življenja ali pa je v prevajanju te govo- rice izredno nevešč. Človek hoče nam- reč obvladovati in ne biti odvisen, pa čeprav je neodvisnost zgolj navidezna.
Kolikor je človeka bolezen napotila nazaj k jazu,k subjektu, toliko se je v zdravju pa čeprav ni popolno, predvsem pa ne isto zdravje pred boleznijo,približal res- ničnosti življenja, nekoliko tudi resnici o svojem življenju,ali če rečemo drugače, smislu,ki ga njegovo življenje ima. Med- tem ko se danes človek na splošno za- teka k "močnim" sredstvom,če ne kar k "vojni napovedi" bolezni, se človek, ki se je na poti srečal s samim seboj, pri- bližal ne samo temu, kar se da obraniti, temveč osebnemu središču,ki je v bist- vu neuničljivo. Namen tega razmišljanja je torej v tem, da se opredelimo ne le za zdravje,marveč za drugačno menta- liteto o njegovi pridobitvi. Kajti zdravje naj bi bilo prej kot sad boja proti bole- zni rezultat človekovega boja skupaj z boleznijo za drugačno življenje,katerem bi tako sreča kot nesreča, dobro in sla- bo,narava in duh predstavljala ena sam dogodek, eno celoto.
S tem pa je kar nakazano, da dvojico "zdravje - resnica" hočemo opazovati pod vidikom človekovega stališča do tega, kar v bolezni nezadržno izginja iz njegovih rok, pa čeprav se je še pred trenutkom zdelo,da mu je ravno to pri- padalo kot njegova lastnina. Tudi "nov" vrstni red in zdravje samo, namesto da bi ga gledali kot eno od najviše stoječih logičnih možnosti, postavljamo že med boleznijo kot ustvarjalno resničnost člo- veka in ne kot osnovni pogoj človekove ustvarjalnosti.
To vprašanje sicer običajno človeka "ne zanima",pa čeprav ne gre nujno za vklju- čitev človekovega preseganja samega sebe onkraj meje smrti.Zaradi določene oddaljenosti od sleherne opredelitve je to zdravje,ki je v resnici človekova drža do življenja,to se pravi tudi do življenja ki umira in bo enkrat prešlo, na videz zelo "nekonkretno" in zato človek raje posega po bolj "konkretnejših" stvareh. Vendarle bi bilo škoda, če bi se razmi- šljanju o "zdravju" kot človekovi drži do resničnosti življenja in resnice umikali zgolj zato, ker ne prinaša nič konkret- nega. To zdravje namreč končno tudi nima nobene utemeljitve; ono samo utemeljuje drugačno, "naravno" razu- mevanje življenja.

Tone Mlinar

O VERI, KI OZDRAVLJA

21. Zdravljenje z vero (Faith healing)

Uporabljena angleška beseda, nastala v angleško-ameriškem jezikovnem prostoru, je postala pomembno geslo različnih pro- testantskih prebuditvenih (revival) gibanj in jo zlasti v zadnjem času sem in tja sre- čamo tudi v karizmatičnih prenovitvenih gibanjih katoliške Cerkve.
Nemogoče je spraviti vse pojave in zna- menja faith healinga (zdravljenja z vero) in Spirit healinga (duhovnega zdravljenja) na skupni imenovalec, zlasti če upoštevamo tudi vplivne "Healing Churches" Afrike,ki se zelo širijo. Nekateri pojavi so tesno pove- zani z določenim krajem in časom. Različna pretiravanja pa vsebujejo bolj ali manj zdravo jedro. Bistvene značilnosti omenje- nih oblik zdravljenja z vero so: navdušeno češčenje Boga, zaupanje v molitev posa- meznikov in skupnosti,navdušenost množic zbranih okoli karizmatičnih osebnosti. Na umirjeno liturgijo navajene ljudi navadno motita navdušenje zbranega občestva in zdravljenje čudodelnih zdravilcev. Toda to nas ne bi smelo ovirati, da ne bi priznali velikega pomena gorečega navdušenja,po- sebno, če izzveni v češčenje Boga in budi v ljudeh hvaležnost. Vse to lahko močno vpliva na oblikovanje verskega življenja.
V katoliškem karizmatičnem prenovitvenem gibanju in tudi v drugih karizmatičnih sku- pinah velikih cerkva poleg karizme posame- znikov zelo poudarjajo karizmo skupnosti, ki z vero moli in časti Boga.
Zelo nevarna pa je težnja nekaterih skupin ki vsem vprek zagotavljajo, da bodo bolniki tudi telesno ozdraveli,"če bodo imeli dovolj vere". S to držo si lastijo iste pravice,ki jih je imel Jezus, ki je mogel reči določenemu človeku:"Veruj in boš ozdravljen!" S takšno držo bolnika, ki ni ozdravel, posredno ali celo neposredno obtožujejo,da nima dovolj vere.
B. Häring opisuje razliko med zdravljenjem, ki je navadno v katoliških karizmatičnih skupinah,in med zdravljenjem healing sekt. Healing sekte močno poudarjajo nenavad- nost in čudodelnost dogajanj, kar naj bi bil dokaz zdravilne moči posameznih zdravil- cev ali sekte.Brez dvoma more Bog izredno posegati v naše življenje. - Katoliška kari- zmatična prenova ne poudarja izrednosti in čudežnosti ozdravljenj, ampak gleda na ozdravljanja kot na poseben, ljudem ne- razumljiv, božji poseg v življenje kakšnega človeka. Healing sekte se rade ustavljajo pri trenutnih ozdravitvah. Katoličani pa vi- dimo v ozdravljenjih začetek sprememb, ki naj bi trajno vplivale na človekovo versko življenje. Zato poudarjamo vseobsegajoče pojmovanje odrešenja in ozravljanja, zdra- vilno,terapevtsko naravo celotnega ozna- njevanja in obhajanja skrivnosti odrešenja. Čeprav visoko cenimo karizme zdravljenja pri posameznikih,smo bolj pozorni na zdra- vilne moči, ki jih božji duh prebuja v člo- vekovi notranjosti in ki postajajo očitne v vzajemni odgovornosti in delovanju vers- kega občestva.

(Jean Paul)

V tovarni poteka delo po določenem vrst- nem redu, tako si tudi vsak zdravstveni delavec izoblikuje svoj način kontaktiranja z ljudmi.Morda si pogledamo nekaj lastnosti ki vplivajo na vzpostavljanje prvega stika s pacientom. Človek, ki daje videz plahega in nedostopnega še ne pomeni, da je tak. Prijazen pozdrav,ponujena roka,korak proti njemu,je vse,kar naredi prvo srečanje lahko prijetno, nevsiljivo in dostojno. Prevelika domačnost gre nekaterim na živce in prav je, da jo čim manj ponujamo, ker nas lahko spravi v neprijeten položaj in daje videz pretiravanja. O vzpostavljanju kontakta sva premišljevali skupaj s sodelavko, ki dela v patronažni službi dolgih dvajset let. Stri- njali sva se, da je treba marsikdaj močno pobrskati med besedami, da najdeš pravo za vsakega. Veselje do dela z ljudmi,smeh in vihrava narava mi velikokrat rodijo tudi kakšno predrzno pohvalo glede dobre drže pri sedemdesetih letih ali pa pri ženskah glede obleke in pričeske, četudi ni tako izrazita.
Iznajdljivost in preprostost pridobivata za- upanje slehernega. Ni redko, da pri oprav- ljanju svojega dela povem tudi kakšno ose- bno nasprotno mnenje proti pacientom, pa ne pelje zato v nezaupanje.Starejši vedno trde, da so mladim v napoto. Iskreno po- vem iz svojih vrst, da ni tako. Boleča pa je resnica, ki jo srečujem v službi patronažne sestre. Dokler skrbiš zase, si dobrodošel, še marsikaj postoriš. Ko ti moči in zdravje odpovedo, si resnično breme. Spremenijo se odnosi, ker si pač bolan, onemogel. Po- staneš tudi bolj pozoren in občutljiv. Toda življenje mora teči naprej kot prej. Služba, gospodinjstvo in morda še kmetija. Kdor skrbi zate, ima zelo malo časa in ta ti je odmerjen. Ko vstopam v hiše, si ustvarim približno podobo odnosov, zaposlenost do- mačih in težko stopnjo bolezni bolnika.Ver- jemite,da marsikdaj ne pridem do uskladitve Najhuje je, če zate skrbi kdo, ki to težko dela in tega ne prikriva. Sam si ne moreš pomagati. Kaj potem? Včasih kdo potoži in prosi,da bi ga poklical Bog. Pravijo: "Če je, naj me vzame."
Pridem v naslednji dom. Postelja neprest- lana, umazana, varovanec neumit,v ranah. Nima zagotovljenih osnovnih pogojev, kje da bi ga kdo obračal nekajkrat na dan! "Ne, v Dom pa ne. Vi ste moj angel varuh," pravi z nasmeškom, "težko vas dočakam, a pridete pa vedno." In na koncu smo spet pri njem. Bog ga je poklical, v katerega je veroval, pa tudi podvomil in vedno je imel na koncu spet upanje v nov dan.

sestra Martina

ODGOVORNA IN DEJAVNA LJUBEZEN

Kdor si je mogel ogledati raz- stavo ročnih del bolnikov in invalidov, je videl, da obisko- valcev po razstavnem prostoru niso vodili le sodelavci, ampak tudi invalidi. Lahko rečemo,da je vse delo,od priprav do izvedbe,potekalo ob ustvarjalnem sodelovanju. Ena izmed teh,ki so razstavljali svoja dela ter obisko- valcem pomagali odkrivati svet bolnih, nji- hovo voljo in ljubezen do dela, je bila Marta Janežič (F. Kozarja 20, 69241 Veržej). Po kratki molitvi za razsvetljenje je na Teološki fakulteti stekel pogovor.
Marta, ti si odgovorna za Prijateljstvo bolnikov in invalidov v Pomurju.Že dalj časa imamo v načrtu, da bi te predsta- vili v Prijatelju, ti pa si se nekaj obotav ljala. Kakšne pomisleke imaš? Mislim,da bi v Govorijo nam prijatelji morali biti res izbrani ljudje,tisti,ki lahko veliko dajo, ki so notranje bolj bogati.Bojim se,da prijateljem oziroma bratom in sestram v Kristusu in tudi osebnim prijateljem ne morem dati tis- tega,kar bi jih približalo meni in tudi k Bogu Veliko raje poslušam in se od drugih učim. Po vsakem srečanju s prijatelji se bogatim.
Zelo pomembno je,da znamo prisluhniti bližnjemu, da se učimo drug od druge- ga.To je prvi pogoj za sporazumevanje in sodelovanje.Prav pa je,da tudi drugi tebe slišijo. Ne gre za poučevanje,am- pak pričevanje. Zato se za ta pogovor nisem nič posebej pripravljala, če iskreno povem.
Za izhodišče vzemimo tole našo razsta- vo, na kateri si bila ti vse dni navzoča, spremljala si obiskovalce in jim razla- gala. Kakšen vtis imaš po razstavi?
S to razstavo sem zelo zadovoljna v vseh ozirih. Ko sem predstavljala prijatelje, ki jih osebno poznam, je bilo to zame kot obisk. Nekaterih razstavljalcev sem se še posebej razveselila. Če razstavo primerjam s prej- šnjimi, na katerih sem tudi sodelovala, le- tošnja pomeni velik napredek. Napredek je v kvaliteti izdelkov,večjemu številu obisko- valcev,in ne nazadnje,tudi v pripravljalnem odboru je bilo ves čas dobro razpoloženje in razumevanje.
Bi lahko poudarila še kakšno svetlo točko pri tem delu? Veliko mi pomeni,da so nekateri obiskovalci že več let zvesti. Ne zanimajo se samo za izdelke,ki jih obču dujejo,ampak tudi za tiste,ki so jih naredili. Lahko rečem,da res znajo gledati s srcem, kar je bila prva misel pri vstopu v dvorano. Največ mi je povedal kaplan,ki je rekel:Vse sem našel tu,pogrešam samo še kropilnik...
Razstavni prostor je bil za mnoge kot sve- tišče, kjer čutimo božjo navzočnost. Raz- stava ni bila le predstavitev ustvarjalnosti prizadetih, doživljala sem jo tudi kot dar zdravih bolnikom. Medsebojno sodelovanje ki je bilo pri tem delu potrebno, je rodilo skupnost.
Marta, sem si prišla iz "daljnjega" Ver- žeja. Prosim te, da se nam predstaviš. S kom živiš, koliko vas je v družini?
Živim pri starših v rojstni hiši.Z mano je še najstarejša nečakinja Slavica. Ona mi je kot most ali kot elastika, ki se mora razte- gniti med starše in med mlade,da se morem vsem približati.Vsak dan se Bogu lahko za- hvaljujem, da je ostala doma.
Imam še dve sestri in dva brata: Marijana, Jožico, Andreja in Majdo. Vsi smo zelo po- vezani. Razen Jožice,ki ima lažjo astmo po mami, so vsi zdravi.
No, in sedaj tisto nadležno vprašanje, mimo katerega ne moremo: Kaj se je tebi zgodilo, da si na vozičku? Najraje bi na kratko povedala: invalidnost je posle- dica raznih bolezni.Pri štirinajstih letih sem zbolela za škrlatinko. Prej sem bila zdrava, potem pa so se vrstile bolezni.Tudi spomin sem za nekaj časa izgubila, kazali so se začetki skleroze multipleks. Kmalu je prišla še sladkorna bolezen. Od leta 1965 upora- bljam voziček. Vmes se je malo izboljšalo, pa spet poslabšalo,tako da samostojno ne morem stati. Trudim se,da se gibljem in o- hranjam moč.Sem pa na vozičku,vsaj tako mislim, samostojna,sama se uredim in tudi skuham. Zdravniki pravijo, da se je vrnila povratna informacija. Radi bi to raziskali, pa ne privolim, ker se bojim poslabšanja. Bogu sem hvaležna, da je tako, kot je.
Kako si prišla v Ljubljano? Z avtobusom.
Slišati je, da se ti večkrat tako sama podaš na pot. Kako to zmoreš? V zače- tku sem res imela težave. Večkrat so me kar pustili na postaji, češ da je za takšne rešilni avto. Šoferje in sprevodnike sem morala prepričevati in učiti, sedaj so pa ti najboljši. Saj nimajo drugega dela, kot da voziček zložijo in ga dajo v prtljažnik. Ob- lečem si kavbojke,da se po rokah in po "ta zadnji" kar sama dvignem ali spustim. Po- tem ko kdo k meni prisede,se kar čudovito počutim,ker ne ve,da ne morem sama hoditi
Se kaj spomniš, kako si tista razočara- nja prebolela? Težko je bilo.Včasih nisem ne videla ne slišala... Vedela pa sem, da moram vztrajati,hotela sem te ljudi poučiti Nihče ne ve, kdaj koga doleti bolezen ali invalidnost,zato sem si v srcu želela, da bi bili tudi na to pripravljeni.Jaz sem to težko sprejela. Saj sprejemam,le navaditi se kar ne morem
Morda lahko poveš, kaj si doživljala takrat, ko si spoznavala, kakšne bodo posledice bolezni? Zdi se mi, da sem na začetku kar lahko. Povsod so me imeli radi Veliko mi je pomagala fizioterapevtka. S hvaležnostjo se spominjam bolniškega ku- rata lazarista Ignacija Slana. Bil je čudovit Kasneje mi je prinašal Jezusa tudi salezija- nec Jakob Turšič. Ob vsem tem sem čutila kar neko toplino.
Mislim, da mi je pri sprejemanju bolezni veliko pomagalo to, ker sem želela postati redovna sestra. Prebrala sem veliko svet- niških življenjepisov. Ko sem se že priprav- ljala,da bom postala sestra usmiljenka, me je Bog poklical v drugačno službo:tisto,kar sem želela dajati, moram sedaj sprejemati. Kot kristjana moram biti sestra vsakemu, kot bi bila sestra usmiljenka, obleka ni naj- bolj pomembna. To mi je pomagalo sprejeti bolezen. Na to sta se opirala oba kurata in moj spovednik. Z njim sem se lahko prija- teljsko pogovorila,vedno mi je nakazal več možnosti in mi pustil,da sem se morala sa- ma odločiti.Sedaj ga zelo pogrešam,umrl je
Zastavljena naloga je zame zelo težka. Trudim se iz hvaležnosti do vseh, ki so me takrat imeli radi. Spomnim se, kako me je fizioterapevtka na kolku nesla okrog mize in rekla:Marta,zdaj si pa hodila. Dobro vem da nisem, dalo pa mi je poguma,da sem se še bolj trudila.Izredno veliko potrpežljivosti in vztrajnosti z menoj so imeli zdravstveni delavci, ko se mi je počasi vračal spomin, hkrati tudi gibljivost in moč.
Torej si bila velikokrat postavljena na preizkušnjo ...
Vsak čas je treba reči "da" Gospodu. Pa je včasih tako težko: kdaj me mrazi, kdaj mi je vroče, kdaj drugič spet kar zakličem od veselja: Da, Gospod, če ti tako hočeš.
Odkod ti ta moč, tolikšen pogum?
Ne vem.Sama zase mislim,da nisem močna Nasprotno, zelo slaboten človek sem, tako po telesu kot po duhu.
Vendar tvoje življenje le razodeva tr- dno vero, močno voljo do življenja...
Rada imam ljudi. Veselim se, da me je Bog poklical, da sem verna in veliko najdem v evangeliju. Kadar mi je težko in si česa ne znam razložiti, ponavadi iščem odgovor pri Jezusu.K temu naj omenim še Bratstvo oz. Prijateljstvo bolnikov in invalidov. Vse to mi pomaga,da razmišljam in se pogovarjam z Jezusom.Veliko mi pomaga Jezusov zgled kako je sprejel Lazarja, Marto in Marijo. Vsakega na drug način: Lazar mu je bil iz- redno drag kot prijatelj oz. brat, Marija ga je poslušala in njegove besede premišlje- vala,Marta mu je postregla,kar je znal tudi ceniti. K temu zgledu se vedno znova vra- čam, lastnosti teh Jezusovih prijateljev pa skušam prenašati v Bratstvo.
Kdaj si se seznanila s prijatelji in z gi- banjem? Sploh ne vem začetka.Mislim,da sem se najprej srečala s Tilko in Vido Pajk na Brezjah. Tilka mi je rekla: "Ne pozabi noben dan, da smo prijateljice." Pa se ni- smo še nič poznale. Kar dogovorili sva se, da bova vsak dan druga za drugo molili Zdravamarijo.
Čeprav smo se videle poredko,obiskala sem ju le enkrat,je bila ta duhovna povezanost zelo močna. Dopisovala sem se z njima in z Mimico Pust, kar mi je bilo v veliko spod- budo.
S sodelavci Prijateljstva bolnikov in invalidov sem se srečala v Zavodu za rehabilitacijo invalidov. Najbolj se spomnim prisrčnega srečanja s s. Mihelangelo.
Pravzaprav bi lahko rekla, da začetki sežejo že v domačo družino, kjer so nas učili, da moramo starejše in bolne spoštovati in jih ljubiti. Že v otroštvu sem se naučila moliti. Z Bogom ali z Marijo sem se kar po doma- če pogovarjala.
Kaj ti molitev pomeni? Ti pogovori z Bo- gom me pomirjajo in potolažijo. V molitev zlijem veselje in žalost. Zaupam,da me Bog sprejema takšno kot sem. Kadar se to za- upanje zamaje, mi spet pomaga odkrito- srčen pogovor s spovednikom, v katerem gledam Jezusa,ki me posluša in mi odpušča Včasih ponovno prebiram pisma PBI ali Prijatelja. Iščem,dokler ne najdem in se ne umirim.
Zanimivo je,da se včasih umirim,ko je treba drugim pomagati. To me pomirja:ko dajem, prejemam.
Prijatelja poznaš že dolgo? Seveda, od začetka. Ko sem spoznala, kako mi je po- treben, sem ga rada podarila naprej. Tako mi veliko številk manjka.
Če hočeš,lahko dobiš cele letnike,neka tere imamo na zalogi. Vesela bom,hvala.
Morda lahko rečeš kaj o Prijatelju?
Mislim,da napreduje. Ne gledam, kdo je kaj napisal, saj mnoge že po načinu pisanja prepoznam. Prijatelja berem,kot da se po- govarjam in sprejmem ga kot obisk. Potem včasih komu tudi pišem.
No, sedaj boš ti preko Prijatelja druge obiskala, pa se ti bo morda kdo oglasil.
Dobro bi bilo. Želim si, da bi mi kdo dal ka- kšno spodbudo ali me poučil. Vem, da bi morala dati več, pa ne najdem besed.
Z dobro voljo si skušala predstaviti svoje življenje,ki je od začetka invalid- nosti povezano s prijatelji in z listom. Kako ti navezuješ stike z novimi, saj si že vsa leta dejavna v PBI? Trudim se, da bi bila. Najprej prosim, da bi mi stali ob strani duhovniki in mladi, da bi mogla priti do tistih v Pomurju in drugod po Sloveniji, ki še iščejo in dvomijo. Ko zvem za naslov, najprej pišem,potem skušam obiskati. Vsa- kega novega prijatelja sem vesela. Iskreno sem hvaležna vsem, ki ste mi pomagali, da smo v Pomurju malo bolj zaživeli.
Tako lepo je sedaj priti v Beltince na sre- čanje, ker se čutimo skupnost. Seme je vzklilo... Tiste, ki na srečanje ne morejo, skušam vsaj obiskovati in jih tako povezo- vati med seboj. Meni je vsak član PBI brat in velik prijatelj po Jezusu. Tako ga vzamem Osebnih prijateljev imam malo. Trudim se, da bi delala skupaj z Jezusom in da bi bil on v središču. V evangeljskem nauku, da je vsak človek moj brat, vidim temelj in iz- hodišče za življenje in delovanje.
Imaš kakšno zamisel, kako bi bolje de- lali? Dobro je,da smo v Sloveniji razdeljeni po območjih. Mislim pa,da smo kot prijatelji premalo povezani med seboj. Želim, da bi se odgovorni bolj zanimali drug za drugega Pričakujem več spodbud od odgovornih iz vodstva. Moj cilj je ustvariti skupnost, da bi se čutili odgovorne drug za drugega. Čutim se odgovorno pred Bogom in pred človekom. Treba je biti dober do vseh, ker po človeku pridemo do Boga. To velja za vse, za bolne in zdrave, ki smo v PBI, vsi bi se morali čutiti soodgovorne.
Vsako srečanje začnem pripravljati pet tednov prej. Tudi sebe skušam pripravljati, tam pa žal odpovem, pa me še nihče ni klical na odgovornost. Ne morem izpeljati srečanja,kot sem si zamislila.Hvaležna sem vsem,ki me v takih trenutkih tako lepo do- polnjujete.
Kjerkoli smo ljudje skupaj, še posebej na takem prijateljskem srečanju, je nujno, da drug drugega dopolnjujemo. Mislim pa, da ti ne odpoveš. Res imaš tremo pred javnim nastopom, vendar ne odpoveš v tistem osebnem priza- devanju. Ti najdeš ključ do srca in si enaka med prijatelji, da jih spodbujaš k sodelovanju. Trudim se, da bi zaživeli kot ena družina. Zelo pogrešam srečanja vseh odgovornih, vsaj vsaka dva meseca. Lahko bi imeli še skupno nalogo, da bi nas molitev bolj povezovala,samo petki so pre- malo.V Pomurju smo vse leto spremljali na- šega novomašnika Vladota, od sv. Janeza Vianeya do male maše pa smo molili za du- hovnike, ki so šli na nova delovna mesta. Včasih zvem za koga, ki je hudo bolan ... Težko mi je,ker je tako malo odziva. Mislim da bi bilo boljše, ko bi vsi skrbeli za boljšo duhovno povezanost.
Najbrž je pri vseh nas premalo zavesti, da smo duhovno gibanje v Cerkvi.Naše delo je preveč omejeno le na duhovna srečanja, k temu dodamo še skupno pismo za praznike ali kot sedaj za raz- stavo.Priznam,da mi je bilo v spodbudo ko ste s praznovanja tvojega rojstnega dne poslali pozdrave. Takrat smo pripra- vljali kartice za razstavo. Bilo je res lepo. Skušamo pa se zbrati tudi pri kom drugem. Vesela sem dobre ekipe sodelavcev. Vsak nekaj prispeva v mozaik Prijateljstva. Lepo bi bilo, ko bi bili kot mavrica, kjer se barve med seboj prelivajo. Mavrica Prijateljstva ima tri osnovne barve: zdrav,bolan,v sredi pa Jezus.Ne znam lepo povedati,kar čutim. Vsak dan posvetim eno uro razmišljanju o PBI. Zdi se mi, da brez tega ne morem. Želim si in trudila se bom,da bi rastla sama in vsi skupaj. Všeč mi je PBI. Nič ne mislim spreminjati, le dopolnjevati in živeti, da bi vsi okrog nas začutili srečo prijateljstva.
Tudi v župniji? Da, v župniji še posebej. Če je molitev dihanje, odgovorni naj bi bili srce, ki poganja kri, župnija pa so roke in noge, ki nam pomagajo v tem duhu živeti. V skupini za diakonijo pri župnijskem pasto ralnem svetu naj bo tudi bolnik ali invalid, da more pokazati na resnične potrebe.

Še bi se pogovarjala, pa se je kaseta na- polnila. Marta,hvala ti za tvoje pričevanje, ki naj vname srca za odgovorno in dejavno ljubezen do bratov in sester.

Tekst: Jože; foto: Vlado

SESTRA MARTA
V.

Marto je zateklo jutro na morju, na ladji Jadranka,nekje med otokoma Žirje in Zlarin Na krov je prišla že med zajtrkom.Valujoče morje je pomežikavalo,kot da je ustvarjeno tisti trenutek. Zrak je bil prozoren in čist, morje in nebo sta šepetala.Marta je komaj čakala, da se bo prebudila Jasna, s katero sta šli skupaj na dopust,da bi lahko z ne- kom delila vso lepoto ...
Ladja je pristala ob pomolu. Marta in Jasna sta se izkrcali z drugimi potniki vred in potem v najhujši vročini po Šibeniku iskali počitniški dom.
Vse popoldne sta se kopali, zvečer pa sta si ogledovali mesto. Jasni to ni bilo kaj pri- da všeč in bi bila raje šla kam plesat,Marto pa je zanimalo vse, posebno še stari del, sezidan iz belega kamna in deluje kot zgo- dovinski spomenik. Mestece je prepleteno z mrežo ozkih ulic in stopnišč, ki od morja vodijo na hrib k trdnjavi svete Ane.
Sončni zahod sta gledali izpred obzidja sta- re trdnjave. Oranžna sončna krogla je po- časi tonila v morje. Končno je ugasnil tudi zadnji sij in od obzorja je zavel hladnejši val, začelo se je mračiti. Mesto, ki je spalo popoldanski mediteranski sen, se je začelo prebujati. Trgovinice, tesno druga ob drugi so se začele odpirati,na vrtovih restavracij so prižgali svetilke. Hiše so kazale svoje čudovite portale. Reflektorji so osvetljevali uro na cerkvi sv.Ivana in knežjo palačo.Po- hiteli sta h katedrali sv. Jakoba. Leta 1298 je Šibenik dobil škofijo in takrat so mestni očetje prišli na misel, da bi postavili novo cerkev. Gradnja je stekla šele leta 1432 in se je vlekla več sto let. Nezadovoljni Ši- benčani so poiskali drugega mojstra, to je bil Jurij Dalmatinec, ki se je naselil v Šibe- niku z družino leta 1441. Jurij je popravil napake svojih predhodnikov in s svojimi za- mislimi dal katedrali to podobo,ki jo že nad pet stoletij občudujejo domačini in tujci.
Naslednjega jutra je Marta vstala zelo zgo- daj. Bosa je stopila na teraso.Širna morska raven je bila kot pozlačena v soncu, v majhen portič je ropotaje plul čoln, daleč na obzorju sta se stikala nebo in morje, vsako v drugačno modri barvi. Dva galeba sta družno risala kroge nad zalivom in ve- trič je nosil mehak morski zrak.
"Marta!" je zagodrnjala Jasna iz postelje, "kaj vstajaš tako zgodaj?"
"K maši pojdem," je dejala Marta in odprla omaro. "Greš z mano?"
"Saj si trčena! K maši! Ali nisi na dopustu!"
"Sem!" je rekla Marta prizadeto, "Bog pa ni nikoli na dopustu!"
"Kako si neumna!" jo je zavrnila Jasna in se zasukala na drugo stran.
Ko je stopila v cerkev jo je objel hlad, ki je vel od debelih zidov. Prekrižala se je in se- dla med domačinke, ženice v črnini, in tuje turiste.
"Ljubi Bog, ohrani starše, sestro in bratca, staro mamo in očeta,teto v Zalesju, Kova- čevo mamo, gospoda Grma in gospo Amb- roževo, pa Tevželnovo mater in Gitico ..." je molila. Misli so ji preskočile in dodala v skrbeh,da ne bi koga pozabila:"Daj zdravja vsem oskrbovancem v domu in varuj vse ljudi na svetu!"
Ko se je vrnila od maše, je Jasna še kar spala. Marta jo je prebudila,da sta šli sku- paj k zajtrku, od tam pa na plažo. Ko je ležala pol ure na pesku na obali, je imela občutek, da leži že cele ure. Spraševala je Jasno, koliko je ura, in poslušala svojo, Jasna pa se je šalila, da oponaša Malči iz doma. Marta je ves čas mislila: "Sedaj jih umivajo v zgornjem nadstropju, sedaj jih preoblačijo... sedaj gredo k zajtrku... Tev- želnova mati je spet v svojem elementu, gotovo pripoveduje, kaj se ji je ponoči sa- njalo, a je nihče ne posluša, gospod Grm izdaja knjige v knjižnici in piše razpravo, botrček Janez hodi s kleščami in izvijačem po domu in gleda,kje je treba kaj popraviti Graškov oče se z invalidskim vozičkom vozi naokoli in obiskuje prijatelje.Kovačeva ma- ma se verjetno joče, kdo ve katera sestra je ob njej. Marta je sklenila, da ji bo na- brala pisane školjke in ji jih nesla prvi dan po dopustu.
Jasna pa se je že kar pošteno dolgočasila. Da bi ji Marta vsaj v nečem ustregla,je šla enega naslednjih večerov z njo na koncert popevkarjev. Naposled mora človek videti in slišati tudi to.
Marta je bila tako v mislih pri svojih varo- vancih, da jih skoro ni slišala. Tudi se ji niso zdeli nič posebnega. Z Jasno sta se kasneje celo sprli.
Šele zjutraj na plaži sta se pobotali in Ja- sna je priznala, da je res že slišala boljše stvari.
Sončni in brezskrbni dnevi so se iztekali kot pesek med prsti. Dopust se je bližal koncu. Marta se je vrnila z morja. Njena zagorela polt je odstopala od bele halje s kratkimi rokavi in doktorica, ki je prišla tisto jutro iz zdravstvenega doma na redni pregled bol- nikov, jo je podražila, da se dela okoli nje kar tema. Marta je imela zares lepo barvo, že prej doma je pri spravilu sena dobila dobro podlago, na morju pa sta z Jasno imeli vse dni lepo vreme, tako da sta obe lepo porjaveli. Vsem v "svojem nadstropju" je pisala razglednice s pozdravi,gospe Am- broževi je prinesla vejico rožmarina, da ga bo dala v omaro za perilo, gospodu Grmu odlomljene klešče morskega rakca, ki jih je našla na sipini, za Kovačevo mamo pa je prinesla v jogurtovem kozarcu najrazlič- nejše školjke.
Preskakovala je po dve, tri stopnice hkrati stekla po dolgem tihem hodniku in planila v sobo Kovačeve mame. Kolikokrat je že v- stopila takole v sobo,nasmejana in srečna, ker se je Kovačeva mama ozrla od svojega pletanja k njej in jo vsa radostna pozdravila Ali pa jo je dobila spati in včasih je molče stala ob njej kot čuvar pred žalostjo in gle dala kako na njene zaprte veke sije sonce. Žilice na sencah so bile sinje in rjave pege na obrazu so potemnele, po gubicah okoli oči je bila razlita težka utrujenost.
Marta je odprla vrata, že je imela besede na ustnicah, a so zamrle, ker je bila soba prazna. Obšlo jo je razočaranje.Tako se je veselila srečanja z njo. Kako bo začudena nad školjkami in kako zavzeto jo bo poslu- šala,ko ji bo pripovedovala o morju, saj ga ni še nikoli videla ...
Postelja je bila kot vedno skrbno postlana. Z enim samim pogledom je Marta obšla preostali del sobice in takoj ocenila, da je ni v bližini, kajti na nočni omarici ni bilo ne pletilk, ne volne in ne očal. Vse je bilo skr- bno pospravljeno, brezhibno čisto. Spre- letel jo je čuden občutek, da jo je pri srcu zazeblo.
Vrnila se je na hodnik,tam je stala Tevžel- nova mati v pogovoru z Malči, vendar jo Marta ni hotela ogovoriti,ker zdaj ni marala poslušati o njenih sanjah.
V čajni kuhinji je sedela dežurna sestra.Njo je Marta vprašala, kje je Kovačeva mama.
"Menda ni zbolela?" se je ustrašila. "Ali so jo mogoče poslali spet na slikanje kolka?"
"Ne," je rekla dežurna sestra previdno, saj je vedela, kako je Marta navezana na Ko- vačevo mamo. Ocenjevala je, kako naj ji pove, končno pa ji ni drugega kazalo, kot da je povedala:
"Marta, žal mi je. Prejšnji teden je umrla."
Marta je stala tam z vrečko, v kateri so bile fige in školjke, brez besed.
"Trpela ni, na to se lahko zaneseš. Zjutraj so jo našli v postelji,zdravnica je ugotovila kap. Zelo prijazna je bila, tudi meni jo je žal. Nikdar ni sitnarila, vedno je imela lepo besedo za vsakega."
Marta se je v mislih ukvarjala s tem, kar je slišala,toda bilo ji je,kot da govori v tujem, težko razumljivem jeziku. Besede je komaj razumela, obrazne mišice ji je grabil krč.
"Ali ti je slabo, Marta? Boš kozarec vode?" jo je spraševala dežurna sestra.
Niti zahvalila se ji ni, topo je odtavala po hodniku. Starčki, ki so drsali s palicami ali hodili oprijemaje se držajev ob steni, so bili kot zabrisane sence. Rože in zelenje v be- tonskih koritcih,plakati na steni,ki so vabili na ogled razstave v pritličju, vse je bilo motno.
Marta se je s svojo bolečino zatekla v cer- kev. Naslonila se je na steber in zajokala. Vroče solze so ji tekle po licu in padale na brezčutni kamnit tlak.Ramena so se ji stre- sala v joku, srce se ji je krčilo v žalosti. Uboga, dobra Kovačeva mama! Le njo je imela,pa je ni bilo tedaj,ko je umirala.Brez- skrbno je uživala dopust na morju,medtem ko je Kovačeva mama sama ležala na po- stelji in čakala poslednjo uro.
Njene rame se je dotaknila tolažeča roka. "Ali ti lahko pomagam, otrok moj?"
Marta se je ozrla in skozi kopreno solza za- gledala župnika, ki jo je gledal prijazno iz- nad okvirov svojih očal.Zajokala je še huje
"Kovačeva mama ja umrla!" je jecnila, kot da bi to vse pojasnjevalo.
"Tvoja stara mama"? je vprašal župnik.
"Ne," je odkimavala Marta in si z rokami brisala solze, "nič si nisva bili v sorodu. A bila je tako dobra mama ..."
"Ti torej nimaš matere?" je vprašal župnik sočutno.
"Imam. Mamico in staro mamo,hvala Bogu, imam. A Kovačeva mama ..." in spet se je utrgal jok v njej in udušil vse besede.Žup- nik je stal zraven nje in čisto nič ni razumel.
"Pa sedi v klop in mi pripoveduj!" je rekel. In Marta je začela ...
"Poglej" je rekel župnik,ko je končala, "mo- goče bodo moje besede zvenele plehko in obrabljeno, toda če se zamisliš vanje, te bodo nemara le potolažile.Na svetu je mno go dobrih ljudi.Človek jih ne more vseh po- znati. Zamisli si, kaj bi bilo ob smrti vsake- ga teh ljudi,če bi vsi za vsakim tako jokali! Izjokali bi si oči... Zato moraš bolečino po- zabiti, spomin pa zapreti posebej v srce, in kadar pomisliš na takega človeka, te bo misel nanj toplo pobožala.Hvaležna boš,da si jo poznala. Toplo ti bo pri srcu, ker te je imela rada in si ji ljubezen tudi ti vračala... Zmoliva skupaj očenaš!"
Marta je stopila iz temačne cerkve v son- čen dan. V očeh jo je zabolelo od močne svetlobe,tako da je zamižala. In ko je tako stisnila veke,se ji je zdelo,da vidi med sve- tlobnimi pikicami podobo Kovačeve mame. Poletje se je prevesilo v jesen. Trava je počrnela, spekla jo je slana, dolino je pre- krila razvlečena megla.
Gospod Grm je zbolel. Iz nedolžnega preh- lada,ki si ga je nakopal premalo oblečen na sprehodu,se je razvila pljučnica.Ves slabo- ten je ležal v postelji.Ni bil žalosten,le str- mel je v delo na svoji mizi,nekako začuden da ne more vstati in nadaljevati. Vedno je govoril,da ti je današnji dan podarjen zato da si pridobiš prihodnjega, večnega. Kupi papirja so se nagrmadili, v odprtih knjigah so se listi premešali in se spet odprli drugje Zdel se je sam sebi nebogljen kot drobna bilka, kot da bi šele zdaj do konca doumel, kako skrivnostno je vse, kar je povezano s človekom in časom. Na razbeljenih licih je imel bolno rdečico.
"Sin je bil tu," je povedal Marti šepetaje. Če je govoril glasno, mu je v prsih piskalo in hroplo. "Zdaj se je že sprijaznil, da sem tu.Zdelo se mi je celo,da je zadovoljen,ker sem tako dobro preskrbljen z vsem. Kdo bi me doma mogel tako negovati?"
"Da, res je," je rekla Marta in mu položila roko na razbeljeno čelo.
"Drugi teden pride vnuk," je dalje šepetal gospod Grm. Marta mu je navlažila razpo- kane ustnice s kosom vate, namočene v kamilični čaj.
"Vnuk?" se je začudila. "Nikoli vas še ni obiskal."
"O, pač. Preden je odšel na specializacijo, je bil večkrat tu.Vas tedaj še ni bilo,Marta"
"Specializacijo - kakšno pa?" se je pozani- mala Marta. Čeprav je bolnik težko govoril, je vendar čutila, da o tem govori rad in da želi, da ga sprašuje.
"Nikakršen zdravnik ni ali inženir," se je na- smehnil gospod Grm, "če ste mislili na take vrste specializacijo, Marta. Moj sin je fizik in je dosegel magisterij.Na vse načine sem ga silil, naj študira medicino, strojništvo, veterino, kemijo, biologijo ali kaj drugega praktičnega. Mojemu vnuku pa so sojenice položile v zibelko drugačen talent. Že kot otrok je rad pel,kot štirileten je poznal no- te in igral flavtico,s šestimi leti pa je začel igrati violino. Vedno se mi je zdel pravi Yehudi Menuhin. Seveda ni tak mojster, to se mi zdi samo zato,ker ga gledam z nekri- tičnimi in pristranskimi očmi starega očeta. Ampak igrati zna, zares, to mi lahko verja- mete,Marta. Končal je glasbeno akademijo in sedaj je bil leto in pol na Dunaju na iz- popolnjevanju. Drugi teden pride, seveda če ga sploh še učakam."
"Kaj pa govorite neumnosti" ga je pokarala Marta in mu dala na čelo obkladek. "Še kako ga boste učakali! Kaj pa se to pravi!"
Vendar jo je resno skrbelo.
Popoldne je šla vsa družina na polje pos- pravljat koruzo. Bilo jih je več: mama,oče, brat, sestra, babica, sosedje. Z njive je odmevalo veselo kričanje, smeh in pesem. Le Marta je bila kot na trnjih. Šelestenje koruznih listov se je stapljalo z jesenjo, ki je že obarvala drevesa in s sabo prinesla značilni vonj.Prek polj je priplaval glas zvona in sredi dela so obstali. Oče je sklenil roke, mogoče ne iz posebne vernosti, toda slo- vesnost trenutka mu je nehote prepletla prste rok. Zmolili so angel Gospodov, kot da se zahvaljujejo za pridelek, za njivo, za smeh, za veselje. In častitljive, stare be- sede so zvenele tako sodobno in živo in so spadale k hrupu, ki je prihajal z bližnje av- tomobilske ceste.
"Kaj pa je z dekličem?" je vprašal oče mamo "Nekam tiha se mi zdi."
"Skrbi ima," je povedala mama, "eden od oskrbovancev je precej bolan ..."
Marta je dodala: "Hudo je bolan! Pljučnico ima. Zdravnica je zjutraj rekla, da ga bodo jutri odpeljali v bolnišnico, če mu vročina ne bo padla. Lahko se mu razvije pljučni edem, če se bo tako nadaljevalo. On pa tako težko čaka svojega vnuka!"
"Mama, ali misliš, da bi sami brez Marte zmogli pospraviti koruzo?" se je oče šegavo obrnil k materi. "Boš pa pomagala ličkati! Zdaj pa le sedi na kolo in se odpelji ..."
"Oh, oče!" se je zveselila Marta. Postavila je koš na tla, mu planila okrog vratu kot včasih, ko je bila še majhna deklica.
"No, no, le pojdi, če se ti tako mudi," se je branil oče njenih nežnosti.Vendar je potem še dolgo, ko je že odšla, strmel za njo in odkimaval.
"Ti se preveč ženeš, Marta, za te ljudi! Kaj pa so ti? Saj ti nič niso! Nikar toliko ne trapaj, še zbolela boš od samih skrbi!" je rekla dežurna sestra Tončka,ki je sedela v dnevni sobi in z gospo Ambroževo gledala televizijski program. Dve strežnici sta pili v čajni kuhinji kavo in se smejali Tevželnovi materi, ki jim je razlagala, kaj se ji je sa- njalo prejšnjo noč.
Marta je sedla h gospodu Grmu. Dihal je plitvo in rahlo, rdečica, ki ga je delala tako vročičnega dopoldne, se je umaknila nena- ravni bledici.Marta je prijela njegovo zape- stje in štela njegov srčni utrip. Srce je bilo površno, prehitro in neenakomerno.
"Marta, martasta," je rekla Tončka, ki je prišla za njo."Ti se boš še ugonobila zaradi drugih. Kako si še neumna! Koliko pa nam plačajo za naše delo? Zdravnica je naroči- la, naj mu dajemo antibiotike na vsake štiri ure.Drugega mu tako ne moremo pomagati če sediš tu ali ne, vseeno je. Bo, kar bo. Zato pojdi domov in se raje naspi!"
"Ne skrbi zame,Tončka. Kdaj je dobil naza- dnje zdravila?" "Ravnokar. Dobil jih bo spet ob dvanajstih in zjutraj ob štirih, če ne bo prej ..."
"Sama mu bom dala zdravila. In zavri ne- koliko slezovega čaja, ki sem ga pustila v vrečki na mizi. Boš?"
"Marta, ti si še tako ..."
"Jutri mi boš povedala nadaljevanje, Tonč- ka," ji je segla Marta v besedo. Sedla je k bolniku nazaj in prijela njegovo roko.V me- dlem soju nočne lučke se je ozrla po knji- gah na knjižnih policah in se znova začudila koliko jih je. Črkovala je njihove naslove: Slovenske balade in romance, Slovenska religiozna lirika, Iz krvi rdeče,Iz roda v rod, Živi Orfej, Zbrana dela Tavčarja, Cankarja, Preglja, ... Nad posteljo je visela majhna slika. Droben deček z violino pod brado je resno strmel vanjo.
Dežurna sestra je prinesla čaja.Zdaj ni več skušala pregovoriti Marte, naj gre domov, kajti ta je bila že preoblečena v sestrsko uniformo.Po kapljicah je vlivala bolniku čaja v usta.Točno ob dvanajstih je dala še anti biotik; gospod Grm ga je vzel na pol neza- vedno. Ko je čez nekaj časa Marta izmerila vročino, jo je resno zaskrbelo. Vročina ni še nič popustila. V prvem paničnem nagibu je pomislila,da bi poklicala zdravnico domov ali pa zdravstveni dom in zahtevala dežur- nega zdravnika. Potem je trezno presodila, da mora na učinek zdravila še nekoliko po- čakati. Vzela je iz omare sveže perilo in ga preoblekla. Gledala je njegov profil, po ka- terem so polzele debele kaplje.Odela ga je še tesneje. Štela je minute, in ko je tako nemočno sedela ob njem, je premišljevala, s kolikimi ljudmi je gospod Grm imel v živ- ljenju opravka,nazadnje pa je tu čisto sam Ne, ni sam,se je popravila. Njeno srce mu je bilo naklonjeno in toplo privrženo.
Spet mu je izmerila temperaturo. Za nekaj desetink stopinje je padla. Dežurna sestra je prišla na svoj redni obhod, vendar je rekla Marti, naj se nikar preveč ne veseli. Slabotni organizem je drgetal, zdaj ga je kuhala vročina, zdaj ga je stresal mraz. Marta ga je ves čas pokrivala, mu vlivala po kapljicah slezovega čaja in limone. Čez dve uri je spet izmerila temperaturo. Padla je za celo stopinjo. Vendar Marta še ni bila pomirjena, počakala je še toliko,da je spet dala bolniku zdravila, in ko je utonil v mir- nejši spanec in je jutro že oblivalo šipe, je šele odšla.
S kolesom se je peljala mimo praznih krom- pirišč,srečavala je kmete,ki so šli pulit repo V vasi so pravkar dvignili železno roleto v trgovini. Privozila je na domače dvorišče, pustila je kolo naslonjeno na skladanico drv in utrujeno stopila v kuhinjo, kjer je dišalo po žgancih in kavi. Mama jo je zas- krbljeno pogledala, Marta pa ji je s temnimi kolobarji pod očmi radostno naznanila: "Z gospodom Grmom je bolje!"

(dalje prihodnjič)

OPOMIN CERKVE

Človek naše generacije je kot predzgodo- vinski,to je lovec in pobiralec sadežev brez vsake skrbi za naravo.Sožitje na omejenem planetu z milijardami ljudi prinaša novo mi- šljenje. Zavzeti bi morali nov pogled, ki bi znal združiti izsledke znanosti, zemeljske zaklade, socialne potrebe ljudstev.
Papež Janez Pavel II. je pred nedavnim spomnil na drugi vatikanski koncil glede tega: "Za kristjana je moralna obveznost skrb za zemljo,da bo rodila sadove in dajala bivanjski prostor, ki bo vreden človeške družine." To bo mogoče, če bo znal vsak od nas,pa naj bo na prižnici ali v šoli ali kje drugje,varovati in braniti duha medseboj- nega sodelovanja in spoštovanja do nara- ve in okolja. To je prav tako potrebno kot napredujoča tehnika. Odložimo načrte za puščave,pač pa zagotoviti, ohraniti člove- štvu jutri še dobrotljivo naravo in poživlja- joče ter sprejemajoče se okolje.
To bo eden največjih izzivov, ki naj bi jih človek zmagal,da zagotovi svojo prihodnost

Ministrstvo za zdravstvo, mladinska orga- nizacija in krajevna zdravstvena središča organizirajo razne seminarje ... V Italiji splošno zdravstvo zelo sodeluje v prepre- čevanju,npr.v Liguriji so zdravniki vključeni v celotno urejanje narkomanov.Poučeni so glede pisanja receptov za psihofarmake zaradi kontrole in omejevanja.
Splošni zdravniki naj bi preprečevali in vzgajali predvsem v zdravstvenem pogledu Na Švedskem spričo velike potrošnje mamil in denarja s strani države za preprečevanje slednjega, ima splošno zdravstvo nalogo, da informira javnost.Obstajajo še posebne zdravstvene posvetovalnice. Na Madžar- skem so v boju zoper narkomanijo v prvi vrsti še vedno specialisti.Učinkovito prepre čevanje narkomanije bi dalo sodelovanje treh dejavnikov splošnega zdravstva in si- cer zdravniki za odrasle,otroke ter zdravniki dela.Obstaja pa posebna skupina zdravst- venih delavcev, in čeprav so specialisti (ginekologi, zobozdravniki),lahko opravljajo nekatere dejavnosti splošnega zdravstva, npr. glede vzgoje za življenje brez mamil.

(iz: L'operatore sanitario)

VILLA S.GIOVANNI DI DIO-Genzano (Rim)

V kapelici, ki je skoraj premajhna za vse goste, brate in sestre, bolničarje, obisko- valce, je maša. Pridiga je v obliki pogovora Na vprašanja prihajajo bolj ali manj pravilni odgovori.Smo v psihiatrični ustanovi s 346 posteljami,180 delavci. Bratje,ki vodijo us- tanovo, so iz reda Fatebenefratelli. Poleg redovniških zaobljub naredijo še četrto za- obljubo, to je zaobljubo gostoljubnosti.
Ustanova po letu 1970 zopet oživlja. V sadovnjaku je začelo delati in se učiti vrt- narstva 15 gostov. V načrtu so predvsem poljedelska dela.Za to je zelo primerno na- ravno okolje. "To bo prineslo resničen utrip življenja,smisel koristnosti in dostojanstvo, ki ga jim vsem želimo..." Načrtujejo preno- vo zgradb. Zgradili bodo stanovanja za 15 gostov,za vsakega posebej.Imajo sodobno opremljen avtobus, z barom in straniščem za izlete in dolga potovanja.Velika dvorana je na razpolago za razne prireditve. Goste veseli, da so sami glavni igralci in ne samo poslušalci.Privlači jih glasba in ples...Razen izjem lahko gredo ven, na podeželje z do- voljenjem,ki služi vratarju in osebju za go- tovost in kot sredstvo nagrajevanja. Dva izmed gostov hodita na delo zunaj ustanove in prideta samo prenočit.Ostale dejavnosti so predvsem hišna dela. Povsod je zelo čisto,urejeno in udobno opremljeno. Tu in tam je rastlinje ter rože. Možnost za ročna dela je v socialnem središču, ki ga vodijo prostovoljci.Ustanova pušča v obiskovalcu malce potrtosti spričo njene velikosti in skritosti trpljenja, budi pa hvaležnost do njih, ki sprejemajo toliko naših bratov ter upanje,da se bo njihovo življenje izboljšalo Spremembe so že zastavljene.

(iz: Ombre e luci)

Pripravil Jože Potrpin

MOČ VOLJE IN LJUBEZNI

Pod tem geslom poteka v dneh od 4. do 11. septembra na Teološki fakulteti v Ljub- ljani razstava ročnih del bol- nikov in invalidov iz Slovenije,zamejstva in celo z Madagaskarja.
Razstavo je,v imenu Cerkve na Slovenskem, dne 3.septembra,v navzočnosti nekaj raz- stavljalcev, sodelavcev, njihovih svojcev in prijateljev ter mladinskega pevskega zbora Jonatan, slovesno odprl ljubljanski pomožni škof Jože Kvas.
Na jubilejni deseti razstavi,prva je bila pred 14. leti,sodeluje 146 razstavljalcev s preko 2500 izdelki, in še nekajkrat večje število naših prijateljev,ki so svoje, očem nevidne izdelke,vpeli v niti žrtev, trpljenja, bolečin, misli, molitev, s katerimi so nas podpirali, spremljali, sodelovali in za nas darovali.
Ob tem moramo izraziti hvaležnost najprej pripravljalnemu odboru ter vsem mladim sodelavcem, ki so z veliko zagnanostjo in ljubeznijo res enkratno razpostavili razsta- vne panoje z izdelki, tako da ima tudi naj- manjši izdelek mesto,katerega zasluži.Raz- stava se še odvija, nova spoznanja, do- živetja, vtisi se še porajajo in se zlivajo v posodo naše povezanosti in združenosti v eno, zato je za kakršnokoli globlje občuten in doživet zapis še prezgodaj. Pač pa ga Vam, prijatelji, obljubljamo v eni izmed na- slednjih številk Prijatelja.
Bog z vami in ostanimo v duhu še naprej eno,ker skupaj bomo zmagali, osamljeni pa obupali.

Alenka O.

Želimlje, 19. - 21.avgusta 1988

MOJE PRVE DUHOVNE VAJE MED PRIJATELJI

Želimlje. Vasica s cerkvijo sv. Vida in srednjo versko šolo ter na vzpetinici ob cerkvi staro župnišče, kjer je župnikoval Fran Saleški Finžgar. Z veliko nestrpnostjo sem čakala 19. avgust,ko naj bi se v tej vasici začele duhovne vaje, na katere sem bila povabljena.
Krotila sem samo sebe in svojo nestrpnost: Punca, ne pričakuj preveč, to niso mladin- ske duhovne vaje, na katere si hodila pred nesrečo.
Tri leta so minila od nesreče, ki me je pri- klenila na invalidski voziček, to pa so bile moje prve duhovne vaje med bolniki,invalidi in sodelavci.
Te duhovne vaje res ni mogoče primerjati z mladinskimi, ker so veliko bolj bogate in globoke.Videla sem Boga na obrazu najbolj prizadetih, videla sem ga v nasmehu tistih, ki ne morejo govoriti. Globoko sem čutila njegovo prisotnost pri mašah in v zaupnem pogovoru s prijateljem pod oblačnim noč- nim nebom, čutila sem ga tudi v joku nje,ki ni mogla dati drugega kot le iskrene solze, videla sem ga ..., čutila sem ga ...
Trpljenje je nežna Gospodova pozornost, s katero je obdaril le izbrance.Iz množice me je izbral za posebno poslanstvo trpljenje. Gospod mi je podaril križ, ki ga je s svojimi rokami premeril in pretehtal, preden mi ga je izročil.
Hvala ti, Gospod, za ta križ, hvala ti, da lahko rečem: "Da, Gospod!" Hvala ti, da se kot izgubljeni sin vedno znova vračam iz tuje, daljne dežele, kamor Bog ne vstopa, da imam moč reči: "Tukaj sem, usmili se me in me sprejmi, sprejmi moj ponovni DA!"
Na hodniku so viseli panoji z mislimi Don Bosca-duhovnika danes,ki so me prevzele, posebej številka devet z naslovom POT. Rada bi rekla vsem sodelavcem, da jih ob- čudujem,ker so bili pogumni,in ker so znali narediti samo dva koraka od svojega doma in so našli človeka,ki je lačen njihove bliži- ne,... samo dva koraka od njih je bil nekdo ki je želel, da bi ga sprejeli, in oni so ga sprejeli.
Dragi prijatelji,na koncu bom citirala Michel Quoista (ki nam je bil všeč)!
Res ste me obogatili s seboj in bila sem si- romašnejša,dokler vas nisem poznala.Hvala!

Rezka

SREČANJE V LJUBEZNI IN VESELJU

P.Stane Bešter me je v Želimlje pripeljal že ob pol dveh. To sem izkoristila, da sem šla v cerkev.Pol leta sem se pripravljala,ti dve uri pa še posebej na srečanje invalidov,bol- nih in ostarelih. Že napis "dobrodošli" nam je segel do srca.Mi,prizadeti,nismo povsod dobrodošli, še danes so ljudje, ki nas imajo za zaznamovane. Bežijo od nas, ki smo pomoči in razumevanja potrebni. Bog jim oprosti. V Želimljem pa,dobrodošli! Krasno! Hvala vam,bratje salezijanci,ki ste nas spre- jeli in nam nudili vsestransko pomoč pod streho, nad katero še vedno sije svobodno sonce. F. S. Finžgar je napisal roman Pod svobodnim soncem ravno v Želimljem.
Kmalu smo se vsi zbrali in veselo pozdrav- ljanje je bilo vseprek.Geslo je bilo:Srečanje v ljubezni in veselju, živeti Jezusa danes in kako.Na častnem mestu na ambonu je bilo Sv.pismo, da bi res živeli Jezusa. Hoditi za seboj in s seboj.
Predstavitev je bila nekaj posebnega.Zakaj sem na srečanju? Vsak je povedal zakaj in veliko je bilo skupnih poudarkov: Zato smo tu,ker se imamo radi,ker želimo biti skupaj, lepo nam je, ker duhovno obogatimo drug drugega, izmenjamo mišljenje, se učimo. Vsak me je obogatil s kakšno besedo,sme- hom,skupno molitvijo in petjem pri sv.maši, bili smo v enem šotoru.
Občudovala sem mlade, ki so nam stregli. Zakaj so ti mladi prišli? Vsak je povedal,da zato,ker nas ima rad, nam hoče pomagati, se pogovoriti, priti do novih spoznanj in se duhovno poglobiti.Cerarjeva mama,Tončka in Marijine sestre s pomočnicami nam ku- hajo,ker nas imajo rade. Tudi bolniški žup- nik Miro Šlibar je povedal, da bi se rad od nas kaj naučil, ker nas ima rad.
Tiho sem se vprašala,kaj neki se lahko kdo nauči od mene, zakaj sem prišla? Zato, ker imam vse rada, da jim prikličem smeh, ki mi ga je Bog dal z veliko zajemalko, in da se duhovno poglobim. Zavedam se, da dosti več dobim od drugih, kot pa dam sama. Hvala vam vsem,ki ste me obogatili v vsem
Vsi smo pogrešali s. Mihelangelo in Ivana Kenika. Zaradi zdravstvenega stanja nista mogla priti. Jože Zupančič je povedal,da je Ivan v bolnišnici. Spomnili smo se vaju in vseh trpečih bratov in sester pri sv.daritvi
Naši duhovniki Miro Šlibar, Jože Zupančič, bratje salezijanci in dr.Janez Jenko,pisatelj šmarnic,so nas duhovno podpirali, spodbu- jali in duhovno bogatili z lepimi govori, na- govori in spovedjo.
V sobotno dopoldne smo zajeli celo liturgi- čno leto. Začeli smo s pesmijo pričakova- nja: Vi oblaki ga rosite, nadaljevali veselo: Tam stoji pa hlevček, ker je pa vedno tudi trpljenje, smo zapeli: Oljsko goro tiha noč pokriva ... Končali smo z veličastno vsta- jenjsko pesmijo,Jezus naš je vstal od smrti in Marija skoz' življenje. Vse to nas je tako obogatilo, da smo se vsi čutili, bratje in sestre v Jezusu in Mariji.
Med nas je prišel g. Mirko Žerjav, ki nas je nagovoril, spodbudil in nam povedal,da ima bolno desno nogo. Potem pa nam je poka- zal svoje spretnosti v rokohitrstvu in razne "čarovnije";smeh je donel po dvorani.Hvala vam, g.Mirko, za veselje in še pridite! Radi vas imamo in molimo za vas.
V soboto po kosilu je bil čas za vse. Poči- tek, obisk kapelice in cerkve, medsebojno spoznavanje, pogovor.Potem nam je spre- govoril invalid Oto. Govoril je o mladih.Tre- ba jim je pomagati. V tem materialističnem času, ko je družina razvrednotena in mladi od staršev niso dobili drugega kot denar, so postali duhovno osiromašeni. Mladi niso krivi,ker niso dobili vrednot.Niso dobili vere Mladi pa težijo za dobrim, lepim in pleme- nitim, iščejo smisel življenja. Žalostno, da mlad človek,ki ima vse dobrine tega sveta, naredi samomor. Moliti moramo zanje in jih sprejeti take,kot so. S tem jim pomagamo. Mi,invalidi,imamo radi našo mladino. Potem smo v skupinah razpravljali o tem in vsem mogočem.
Vsi smo prepričani, da tudi mi lahko in mo- ramo pomagati vsakemu, vsem bolnim in zdravim. Nekateri z delom, drugi z žrtvami in molitvijo. V tem smo si bili edini.
Mi,invalidi,pa moramo potrpeti in ne smemo z nerganjem mučiti sebe, družino, okolico.
Pri večerni sv. maši smo molili za vse. Po tem je bil družabni večer.Jože je igral in pel z ženo Marijo-Micko. Poskrbel je tudi za smeh in šale. Salezijanski bogoslovec Martin je igral ki- taro in z mladimi zapel. Kmalu smo vsi peli: Mi se imamo radi. Slepi Jerko Kos nas je še posebej razveselil s petjem in 'trobento' na nosnice. Koliko volje in potrpljenja je bilo potrebno za to! Zatrobental je "Tišina",za- pel Traviato in Ave Marija in še Avsenikove pesmi. Za lahko noč smo še skupno zapeli: Je angel Gospodov oznanil Mariji ...
Nedelja nam je prinesla težko pričakovani dež. Nismo mogli v cerkev, da bi s farani skupno obhajali evharistično daritev.Ampak dež je bil tako potreben,da smo z veseljem Bogu darovali to žrtev. Sv. maša je bila v dvorani. Še smo prosili za vse in se tudi zahvaljevali za lepo srečanje Bogu Očetu in Materi Mariji. In kakor je izrekla Marija svoj da, kakor je rekel Jezus na Oljski gori: "Oče, zgodi se Tvoja volja," tako smo tudi mi izrekli svoj "Da, Jezus! Sprejemamo svoj križ in hočemo za teboj in s Teboj. Samo tako bomo lahko živeli tebi, Jezus, v seda- njem času.Hvala ti za vse,tudi za trpljenje!"
Po kosilu smo zapeli Hvala večnemu Bogu in Marija skoz' življenje.Vreme se je razve- drilo in začeli smo se poslavljati. Hitro,pre- hitro nam je minilo to duhovno srečanje, na katerem nas je bilo več kot osemdeset.
Še enkrat hvala, dobri bratje, salezijanci! Bog plačaj vam,kakor tudi vsem tistim,ki so nam omogočili to srečanje. Hvala vsem in hvala dobremu Bogu in Materi Mariji za vse
Nasvidenje drugo leto in lep pozdrav vsem!

Marija Špoljar

ZAUPANJE SLOVENCEV V MARIJO

Mnogokrat so že verni Slovenci dokazali svoje zaupanje v Božjo Mater;to smo sto- rili tudi z našim romanjem k Novi Štifti na Dolenjskem. Tam je lepa cerkev Marijinega vnebovzetja.Na večer pred praznikom Ma- rijinega vnebovzetja se je zbrala množica na hribu pri Novi Štifti, ker je bila cerkev veliko premajhna. Prav tako je bilo na pra- znik popoldne ob slovesnem sklepu Mariji- nega leta. Mnogo Marijinih častilcev je za to redko slovesnost hotelo poromati k nje- nemu svetišču na Novi Štifti.
Slovesnost je vodil škofijski kancler Franci Vrhunc; na začetku je romarjem sporočil pozdrave škofa dr.Leniča,ki bi rad prišel za to slovesnost v Novo Štifto,zdaj pa je pri- klenjen na posteljo.Mi bolniki smo posebno z njim sočustvovali in prosili Marijo za čim- prejšnje okrevanje!
Med romarji je bilo precej bolnikov in inva- lidov z vseh koncev Slovenije. Pri prošnjah za vse potrebe so prosili: "Ob koncu Mari- jinega leta se v imenu preizkušanih bratov in sester zahvalimo za vse milosti, ki smo jih po njeni priprošnji prejeli in jo prosimo, da nam še naprej pomaga v vseh preizku- šnjah življenja do konca."
"Vrata nebeška,prosi za nas!" Ob tem vzkliku iz Marijinih litanij je govornik razvijal svoje misli. Menim,da si je marsikateri romar vzel ta vzklik s seboj kot življenjsko molitev do naše Matere Marije, ki nas vodi do nebeš- kih vrat.
Po končani daritvi se je razvila procesija, kjer dekleta v narodnih nošah nosijo kip karmelske Marije. In nazadnje še posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. S tem se je končala veličastna slovesnost,ki bo mno gim trajen spomin na Marijo.

Ivan Zadnik

V LIGNANU

Napovedal se je lep, sončen dan, ko smo v petek 22. julija z vseh strani prihajali v Ljubljano na zbirno mesto,da se odpeljemo v Lignano, kraj našega začasnega letova- nja in duhovne prenove. Nekako ob 10. uri smo bili nared in kolona avtomobilov ter kombijev je počasi zapeljala skozi mestni vrvež na obvoznico in dalje po stari cesti skozi Godovič, Col, Ajdovščino proti mej- nemu prehodu.Pot je bila zaradi vročine za večino utrujajoča zato smo naredili večji postanek v Gorici pri Marijinih sestrah. Ko smo se odpočili, malo okrepčali in odžejali, se je slika zaporedja vozil ponovila, dokler se nismo pripeljali v kraj,kjer bomo določen čas skupaj prebivali.
Italijanski prijatelji v letovišču so nas lepo sprejeli.Diakon Roberto,ki je obenem vodja skupnosti, nam je v nekaj stavkih povedal, kakšen je hišni in sploh vedenjski red pri njih. S. Mihelangela ali g. Franci sta nam prevajala in kadar je bilo pač potrebno,tu- di povedala v italijanskem jeziku, kar smo imeli sporočiti.
To je bil moj prvi obisk tega letoviščarske- ga kraja v sosednji Italiji.Bil sem radoveden in obenem zaskrbljen, kako bo vse skupaj potekalo. Da ne boste v negotovosti tudi vi, ki to prebirate in še niste bili v Lignanu, naj takoj povem,da so bile vse skrbi odveč Tu sem tako rekoč doživel drugi Lurd (pa ne v cilju romanja), tu se je ponovila tista nesebična pomoč vsem, in ni nas bilo malo ki smo je bili potrebni in deležni. Z nami in nam v pomoč so bili laični pomočniki, med. sestre,tri redovnice in trije duhovniki.Nihče ni stal ob strani križem rok, vsak je poprijel za vsako delo.Živeli smo kot ena družina in tu je prišlo do popolne veljave tisto brat- stvo med bolniki, invalidi in pomočniki, o katerem smo letos veliko govorili na vseh duhovnih srečanjih po Sloveniji. Vsak je vedno lahko pred seboj videl Jezusa,pa naj si bo pomočnik v bolniku in obratno, skrat- ka, Jezus je bil pričujoč na vsakem koraku.
Čeprav smo šli v Lignano v bistvu na morje je meni duhovno več pomenil čas, ki smo ga preživeli "na kopnem". To so bile zame podaljšane duhovne vaje. G. Franci Šuštar nas je vsako jutro po zvočniku zbudil, nam zaželel dobro jutro v obeh jezikih, nato pa smo po sobah skupaj zmolili jutranjo moli- tev, poslušali kratko razlago dela očenaša sestre Edith in na koncu pesem ob sprem- ljavi kitare naše "organistke" Martine.
Molili smo še v jedilnici pred obrokom in po njem.Vsak dan smo imeli sv.mašo v taboru enkrat pa smo šli k maši v precej oddaljeno cerkev v mesto. Pri vseh teh svetih darit- vah smo sodelovali z branjem beril, prošenj in drugih prigodnih besedil ter prejemali sv. obhajilo. Tako je Jezus moral biti v nas in okoli nas, kakor sem že rekel. Pevski zbor, sestavljen iz pomočnikov, je na čelu s kitaristko Martino redno pri vsaki sv. maši pel priložnostne cerkvene pesmi, tiste bolj znane pa smo z njimi zapeli vsi. Sicer pa nas je slovenska pesem spremljala povsod, kjerkoli smo se zbirali; na morju med kopa- njem, v jedilnici, pred jedilnico, sploh pov- sod, kjer se je za to pokazala priložnost.
Po večerji smo se vsakokrat redno zbrali spodaj na cesti, kjer smo se kulturno in versko izobraževali ter izpopolnjevali. Tudi zabavnih večerov s skeči, šaljivimi igricami in srečolovom ni manjkalo, pa tudi kakšen god ali rojstni dan je bilo treba proslaviti. Vsakokrat smo naš sleherni dan, preživet med prijatelji, končali z večerno molitvijo pod duhovnim vodstvom g. Francija. Nato smo se odpravili počivat v spremstvu po- močnikov.
Veliko bi še lahko napisal o tem svojem pr- vem bivanju v Lignanu, en Prijatelj ne bi bil dovolj, ker je prostor za to omejen, sem povedal tisto, kar mi je največ pomenilo.
Naj za konec omenim tisto,kar me je pred- vsem začudilo.Italija je znana kot katoliška država, vendar italijanski sotrpini, ki so bili tudi z nami v letovišču, niso imeli s seboj svojega duhovnika in tudi naših obredov se niso vsi udeleževali.
Dnevi so prehitro minevali in treba se je bilo pripraviti za vrnitev domov. Pri zadnji sv. maši v nedeljo dopoldan smo se Bogu zahvalili za vse lepo preživete dni, prosili smo za srečen povratek domov, zahvalili se vsem,ki so skrbeli, da smo se dobro po- čutili. Zahvala pa naj gre še enkrat vsem našim pomočnikom, voznikom in vodstvu, ki je uspešno vodilo celotno odpravo. To izrekam v imenu vseh invalidov.

Oton

Podpis k fotografiji:
Prvo nedeljo smo šli k maši v župnijsko cerkev, ki je v središču mesta.

VEDNO LEPO DOŽIVETJE

Bilo je pred davnimi leti ... Res je, tako se pričenjajo pravljice,a povabilo pred nekako desetimi leti:Gremo v hribe, je bilo resni- čno. Kaj? Mi pa v hribe? V hribe! Ravno to se mi je zdelo takrat tako zelo privlačno in hkrati nemogoče.Toda le do vratolomnega "plezanja" našega kombija in do vzpona na cilj. Od tedaj namreč nima več čudežne privlačne moči besedica "hrib",temveč be- sedici: družina Kokalj.Od tedaj se tudi po- vabilo glasi drugače:Gremo h Kokaljevim
Tako tudi letos. Skozi Selško dolino mimo Lubnika do Selc. Od tam smo se po novi, asfaltirani poti dvigali kot z dvigalom ter naglo zapuščali dolino pod seboj. Tokrat me ni bilo strah.
Spet nas je z vso toplino sprejela in gostila Kokaljeva družina.Morda nas je bilo še več kot trideset. Tudi deset vozičkov ni delalo prevelike gneče v sobi. Takšen čudež na- šim prijateljem vedno uspe. Naj pohvalim sijajno kosilo in delo mlade sosede, ki je pripravila tisto okroglo...,tisto okroglo reč? Bolje da ne, če ne bi še kdo mislil, da smo prišli v Topolje zaradi kosila!
V popoldanskem času je pred hišo daroval sv. mašo prijatelj urednik. Na levi lepa Ma- rijina kapelica, na desni hlev, Betlehem in Kalvarija. Sveta daritev za vse umrle in žive domačine z zahvalo za spoštovanje in ljubezen med njimi. Bog je razdelil talente, vsakemu je dal po njegovih zmožnostih. In vsak je dolžan, da jih umno uporabi. Koka- ljevi še niso zakopali svojih talentov in Go- spodar jim daje bogate obresti. Zahvalimo se jim tudi mi z željo,da jim božja Mati skozi vse rodove stoji ob strani.
Sonce je prijetno grelo ob pogovoru, sme- hu, pesmi, ko pa sta prišla še brhka Koka- ljeva fanta v narodni noši s harmonikama, je bilo veselje popolno.
Ko to pišem, se mi pa vendarle nikakor ne posreči,da bi uredila svoje misli.Neprestano se mi prepleta pravljičnost in resničnost. Morda res niti ne vemo, da je življenje lah- ko dvojna podoba? Visoko nad dolino je na trdni skali zgrajen dom Kokaljevih - njihovo kraljestvo. Na trdno skalo sta mama in oče gradila svojo vero v Boga, v božjo dobroto in ljubezen, vero v božjo pomoč. Zato se njihova družinska sreča in njuno bogastvo - šest sinov in pet hčera - enako kot v pravljici res ne da izmeriti.
Kaj pa čas? Se čas v pravljici lahko ustavi? Lahko. Tudi mi bi pri Kokaljevih tako storili, pa se ni dalo. Naj bo karkoli že: Bilo nam je pravljično lepo in pika.

M. K.

Pišem iz Zahodne Nemčije. Rad bi se dopi- soval z vašimi prizadetimi prijatelji (v nem- škem jeziku, op. ur.). Pošiljam vam svoj naslov in vas prisrčno pozdravljam! To je prva želja za dopisovanje v tujem jeziku. Prijateljstvo ne pozna meja. Upamo da si bo Rudi tudi med našimi bralci našel kakšnega prijatelja.

Pozdravljeni!
"Lepo je,če prijatelji prebivajo skupaj.Lepo je, čeprav se srečamo le za nekaj ur. Tako smo se srečali pri Marti v Veržeju ob njenem 40. rojstnem dnevu in pripravljanju kartic za razstavo. Lepo smo se imeli in ob tem se spominjamo tudi vas. Mir z vami! Vsem podpisanim trinajstim prijateljem se iz srca zahvalimo za spomin. Dobro je, da ste s prijetnim združili koristno. Še več, celo potrebno je,da se prijatelji srečujemo. Povečini se tridnevnih duhovnih srečanj morete udeležiti le enkrat letno, zato vaš zgled objavljamo za spodbudo.Prijateljstvo bolnikov in invalidov naj bi se širilo in utr- jevalo tudi s takšnimi manjšimi srečanji.

... Moje misli in spomini so še vedno s pri- jatelji, ko sem bila prvič v Lignanu in prvič na morju. Kar verjeti ne morem, da je vse bilo res.
Gledala in občudovala sem to morje, ki je kakor naše življenje. Včasih je bilo mirno, rahlo valovito, včasih tudi razburkano, da so peneči se valovi kar grozili ...
Nekaj posebnega je bila mašna daritev na prostem v gozdičku. Vse je bilo enkratno doživetje. Spoznavali smo se med seboj. Čutila sem se enaka med enakimi, invalidi in bolniki, prav tako z našimi zvestimi in skrbnimi spremljevalci.
V teh dneh sem se veliko naučila in mi bo koristilo za življenje. To je ljubezen do še bolj ubogih. Hvala za vse ...
Lep pozdrav vsem po Mariji vnebovzeti! Kdor je odprtega srca, ima večkrat prilož- nost, da kaj lepega doživi. Ko srečo delimo z drugimi, se pomnoži. Kako lepo bi bilo, ko bi se vsi, tako prizadeti kot zdravi, vedno in povsod čutili sprejete. To je naloga za katero se moramo truditi vsi. Draga Urška, upajmo, da nam boste še kdaj posredovali kakšno lepo doživetje.

Spoštovani prijatelj urednik!
Lepo se vam zahvalim za pošiljanje Prijate- lja, katerega zelo težko čakam; tako lepo branje je.
Star sem 86, žena pa 84 let. Sva precej osamljena,zaradi slabih poti je tudi obiskov malo. Rada bi, da bi nama kdo pisal ali pa, da bi se kje pridružila drugim bolnikom in invalidom. Lepo pozdravljeni! Dvojni občutek človeka navdaja ob takš- nem pismu. Hudo nam je, da so med nami še vedno osamljeni. Ali v bližini res ni niko- gar, ali pa smo tako slabi kristjani? Hkrati smo nekako veseli,da hočete svojo zapuš- čenost premagovati z navezovanjem novih prijateljskih stikov. Čeprav morda, spošto- vana prijatelja, ne boste mogla kam na srečanje zaradi let,bo dobrodošla že pošta ali obisk. Ne nazadnje tudi zavest, da smo vsi prijatelji združeni v molitvi, še posebej ob petkih.

Prejela sem dve pismi s povabilom na raz- stavo. Iskrena hvala vam vsem za vašo pozornost in skrb pri tem človekoljubnem delu,ki ga posvečate nam bolnikom. Žal mi res ni mogoče, da bi prišla, čeprav bi rada. Ovirajo me razne bolezni in še visoka sta- rost, 81 let. Bom pa v duhu z vami in pro- sila bom vsak dan Boga in Mater za pomoč Naj vas spremlja božji blagoslov, da bi se vse lepo izteklo. To so moje srčne želje. Ostanem vam hvaležna in vse prisrčno pozdravljam! Na razstavo ročnih del bolnikov in invalidov smo zgodaj opozarjali. Pripravljalni odbor PBI je poslal še dve posebni pismi. Hoteli smo spodbuditi k sodelovanju: ene tako,da bi kaj izdelkov pripravili, druge, da bi raz- stavo obiskali, vse skupaj pa, zlasti tiste, ki nikamor ne morete, da bi to delo podprli z molitvijo. Med slednje, ki jih je največ, spadate tudi vi, draga Frančiška. Iskrena hvala!
Že sedaj med razstavo lahko rečemo:Bogu hvala, ker je bil odziv res spodbuden. Raz- stava sama je zelo lepa, veliko je razstav- ljalcev in tudi obiskovalcev ne manjka. Pri razlagi pa ne pozabimo povedati, da je za vsem tem delom množica molilcev, ki prosi za božji blagoslov. Tako ste tudi vi vklju- čeni kot sodelavka.

Dragi Prijatelj!
Ne morem obdržati zase. Moram se ti po- hvaliti,kakšna čast in sreča me je doletela. 6. julija je bila v moji siromašni hišici nova maša. Daroval jo je novomašnik Janez Mirtek, salezijanec, skupaj z ravnateljem z Rakovnika.
V nedeljo, 17.julija,pa so prišli po mene,da sem bila na novi maši v Št. Petru (Otočec ob Krki). Lepo je bilo. Kaj takega še nisem doživela. Bog blagoslovi novomašnika in Marija Pomočnica naj bo z njim na vseh nje- govih potih. Moje molitve ga bodo vedno spremljale. In kaj naj rečemo mi,draga Fanika? Z vami delimo veselje. Hvala Bogu,takšnih zgledov je vedno več. Vsi skupaj prosimo,da bi du- hovniki in verniki imeli vedno dovolj posluha za vse, ki se ne morete redno udeleževati sv. maše.

IZ SMRTI V NOVO ŽIVLJENJE

Kristjani premišljujemo o smrti vedno v luči Jezusove velikonočne skrivnosti. Sv. Pavel v pismu Korinčanom govori o Kristusovem vstajenju, ki je temelj našega vstajenja in nesmrtnosti.
Kristus je z vstajenjem premagal vse meje človeškega bivanja.S svojo zmago nad smr- tjo je omogočil vesolju in človeku ponovno vračanje v božje kraljestvo.Radostno spo- ročilo o vstajenju je najbolj človeško od vsega, kar je krščanstvo kdaj spregovorilo človeštvu. Neizprosna gotovost, da bomo morali umreti, je presežena v še močnejši gotovosti upanja, ki ga nam podarja vstali Kristus,ki tudi nam pravi,da je on vstajenje in večno življenje. Prek smrti je namreč vzvalovilo življenje v večno življenje, ki je močnejše od smrti. Življenje je praznik bi- vanja, ki prehaja iz skrivnosti v neminljivo veselje blaženosti.
Pokojna Jožefa Poljanšek je bila v trplje- nju povezana s Kristusom, zato ji želimo večno življenje. Bila je invalidna, z močno okvarjeno nogo,z visokim ortopedskim čev- ljem, kar ji je otežavalo gibanje pri vsakem koraku.
Rodila se je v župniji sv. Neže na Žobeje- vem v Tuhinjski dolini 4.11.1902 skromnim kmečkim staršem,ki jim je bil takrat odmer- jen tenek kos kruha. V zgodnji otroški dobi je morala iti služit za pestrno ali varuško. Spoznala je grenkobo služenja pri tujih lju- deh. V mladosti je bila za marsikaj prikraj- šana zaradi invalidnosti.
Ko se je mogla ponuditi v najemno delo na polju, se je njeno življenje obrnilo na bolje. Prišla je v družbo kot enakopravna med ljudmi.Le oddaljenost od cerkve ji je ovirala pogostejši obisk farne cerkve.Ob preselitvi v Šmartno k dobri družini, ki ji je nudila ne samo bivališče,temveč tudi ljubezen in spo štovanje, je bila srečna. Posebno,ker je tu imela blizu cerkev,njen drugi dom. Veliko je molila. Rada je prebirala Družino,Slovenske jezuite in Prijatelja.
V cerkvi se je udeleževala skupnih molitev rožnega venca za duhovne poklice in pris- topala k obhajilu. Veselila se je novih maš. S svojo pokojnino je tudi podpirala seme- niščnike, bogoslovce, misijonarje in župnij- sko cerkev. Sveta maša med tednom je bila sestavni del njene pobožnosti.
Bog ji je podaril lepo tretjo življenjsko dobo, dokler ni prišel čas, da je morala v varstvo v Dom upokojencev v Kamniku.Bila je hva- ležna za vsak obisk in se zanimala za živ- ljenje v župniji. Dosegla je 86 let. Letošnji veliki petek je bil tudi prvi petek,ko je pre- jela bolniško maziljenje. Prve petke je ve- dno zelo spoštovala. V sredo v velikonočni osmini je odšla k Stvarniku.
Ob koncu je župnik Vladimir Zmet še pou- daril: Teta Jožefa! Mnogo dobrih del vas spremlja v večnost.Kakor so svetopisemske žene odigrale pomembno vlogo v zvestobi Kristusu, tako je vaše življenje dajalo ton pobožnosti naši cerkveni skupnosti. Zato bomo skupno z Marijo zapeli za slovo veli- konočno Alelujo!
Ne pozabite na našo župnijo, na molitveno skupino za duhovne poklice, na prijatelje, in na župnika, za katerega ste vedno molili in se vam zahvaljuje! V večnost so se preselili še drugi prijatelji, ki jih priporočamo v molitev:
Margita Brus, Grosuplje;
Marijana Gabrovšek, Podlipa 10,Vrhnika; Štefka Gradič, Zavarše, Dobje pri Planini; Francka Jelina, Dom upok. Kremenca 11, Postojna;
Vida Pajk,Gorenja vas 52,Šmarješke Toplice Terezija Pretnar, Podhom 21, Zg. Gorje; Anica Simonič, Cogetinci 73, Cerkvenjak.

Rešitev pošljite do 20. oktobra na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. klekljan prt (dar M.Simnovčič); 2. vezen prtič; 3. par copat; 4. komplet kemičnih svinčnikov; 5. žrebanje naslednjič.

Pravilna rešitev prejšnje križanke:

NAGRAJENCI 4/88:
1. Klekljan prt: DRAGO KLEMBAS, Ul. Ane Ziherlove 14, 61000 Ljubljana
2. Kvačkani prtiči: DARKO HREN, Otlica 6, 62365 Vuhred
3. Prtiči za pogrinjek:IZTOK SITINGER, Vil- harjeva 21, 66257 Pivka
4. Usnjen mošnjiček: ANDREJA GOLOB, Ra- čica 29/a, 61434 Loka pri Zidanem mostu
5. Žrebanje naslednjič: MONIKA KUKAR, Murnova 6, 61000 Ljubljana

Nočem se nikomur pritoževati. Zaupam v Gospoda v težavi in nadlogi.Iz ljubezni vse potrpim z Jezusom in za Jezusa. V Križu je moja velika in edina tolažba. Kako vesela bi bila, ko bi se enkrat spet osebno videli. Zelo mi je dolgčas po vas, dragi prijatelji.Rada bi nekoliko odložila svoje tegobe. Upam,da se vidimo na razstavi, če mi Bog ohrani zdravje in če kaj drugega ne pride vmes. To bo zame lep in vesel dan. Tolaži me misel in zaupanje v zveste prija- telje,ki mi v težkih trenutkih (ob smrti ne- čaka) stojijo ob strani.Zavedam se,da smo med seboj povezani v prošnjah in zaupni molitvi po Mariji,naši nebeški Kraljici,k Bogu Očetu. Sklep Marijinega leta smo imeli 14.avgusta pri Mariji vnebovzeti v Turnišču.Po tridnev- nici je sklepno slovesnost vodil škof Smej, ki je ostal pri nas še naslednji dan. Naučili smo se dosti dobrega, kar nam bo ostalo še dolgo v spominu. Hvala g.škofu za tople besede.

NAZARJE

V Gornje Savinjski dolini,nad sotočjem Drete in Savinje, stojita cerkev Marija Nazaret in frančiškanski samostan (400 m nadm. v.) Do cerkve lahko pridemo po asfaltirani cesti ali po 193 vijugastih stopnicah mimo božje- potnih kapel iz leta 1747.
Zgodovinski viri poročajo, da je še okrog leta 1600 na tem griču rastel hrastov gozd Na bregovih Drete pa je raslo vrbovje, za- to se je graščina imenovala Vrbovec. Leta 1615 jo je kupil ljubljanski škof Tomaž Hren in dal pozidati loretsko kapelo,prvo na slo- venskih tleh. Temeljni kamen je blagoslovil 26. julija 1624. Vsa gornjegrajska dekanija je namreč takrat pripadala ljubljanski nad- škofiji.
Na zunanji strani kapele je vzidan grb škofa Tomaža Hrena in grb ljubljanske škofije.Pod njim je latinski napis: To nazarsko kapelo je dal postaviti, kolikor mogoče podobno stari loretski kapeli, Tomaž, IX. ljubljanski škof,v jubilejnem letu 1625. Na drugi strani kapele je vzidan le grb ljubljanske škofije s škofovo zahvalo preblaženi Devici Mariji, da je po zaobljubi spet ozdravel. Prvotno kapelo je poslikal Jelovšek, leta 1886 pa italijanski slikar Tomaž Fantoni, le steno za oltarjem je poslikal slovenski slikar iz Kranja Ivan Bradaška. Prvotni leseni oltar se ni ohranil,sedanjega pa je leta 1898 iz belega marmorja izdelal Janez Vurnik iz Radovljice. V oltarju je iz lesa izrezljan kip loretske Matere božje z Detetom v naročju, ki so ji ljudje Gornje Savinjske doline dali častno ime Nazarska kraljica. Po njej je ves kraj dobil ime.
Leta 1632 je Hrenov naslednik škof Rajnald Scarlichi izročil hrib s kapelico frančiškanom bosensko - hrvatske province, ki so sem pribežali pred Turki. Ti so dozidali sedanjo cerkev in zgradili samostan. 25. septembra 1661 je cerkev posvetil škof Friderik Oton Buchheim, 11. ljubljanski škof.
Frančiškani so od leta 1786 do 2.svetovne vojne vodili samostansko ljudsko šolo.Leta 1752 je bila ustanovljena samostanska knjižnica, ki je bila med 2. svetovno vojno precej poškodovana. Samostan je bil znan tudi po svoji hišni lekarni, ki je delovala že v zadnjih desetletjih 17. stoletja. Zdravila so izdelovali sami. Frančiškan p. Salomon Lipold še danes slovi po Salomonovem ob- ližu.
2. avgusta 1944 je bil samostan miniran. Sedaj je delno na novo pozidan in obnovljen V njem je dom duhovnih vaj. K "Nazarski kraljici" so ljudje vedno radi prihajali. Že leta 1680 so se k njej zatekli Mariborčani, ko je v mestu razsajala kuga. Prav tako je kuga sem prignala meščane iz Pliberka leta 1715. Iz rodnega Velenja je prihajal na ro- manje božji služabnik p. Vendelin Vošnjak. Romarji še vedno radi prihajajo in zapojejo:

Pred teboj, Gospa nebeška,
romar truden postoji,
tiho in zaupno-vdano
verno prošnjo govori:
Nazarska kraljica zlata,
prosimo te vsi lepo,
da odpreš nam rajska vrata,
kadar boja konec bo.

p. Boris Markež, OFM

Prispevke za št. 6 pošljite do 20. oktobra 1988

Fotografije za ovitek je prispeval Marijan Kozjek

Besedilo pod fotografijami na zadnji strani:
Podoba Marijinega vnebovzetja na stropu in oltar v Loretski kapeli; Nazarje: križni hodnik frančiškanskega samostana.