APRIL

• Da bi mladi,ki se hranijo z evangelijem in evharistijo,pomagali graditi civilizacijo ljubezni.
• Za bolne priletne misijonarje.
• Da bi v Marijinem letu slovenske redo- vnice dobile nove poklice.

• Za vse, ki po Marijinem zgledu božjo besedo poslušajo in jo v življenju ures- ničujejo.
• Da bi se med laiki v Cerkvi in svetu razvijal čut za poklice in misijone.
• Da bi šmarnična pobožnost poživila v nas zavest, da je Marija naša mati.

Najprej se vam opravičujemo, ker smo prvi številki Prijatelja priložili položnico brez pojasnila, hkrati vas pohvalimo, da ste to potezo prav razumeli. Mnogi ste naročnino (celo podporno) že poravnali Bog vam povrni! Še vedno je čas - po- daljšujemo ga do 15. aprila -, da pora- vnate naročnino po dosedanji ceni. V tem primeru vas verjetna podražitev ne bo zadela. Prosimo tudi, da nam pravo- časno sporočite spremembo naslova. Napišite svoj stari naslov, šele potem novi, prav tako namen vplačila oziroma naslovnika, za katerega ste naročnino namenili. Zelo nam olajšate delo, če ob naslovu pripišete naš znak (npr. A 15 Pirnat Darinka...) Hvala vam že vnaprej!
Gotovo ste že slišali za Pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofje (POZLN). Na dveh zborovanjih (23. aprila in 22. ok- tobra 1988 na Teološki fakulteti v Lju- bljani) bo obravnaval obširni vprašanji: oznanjevanje evangelija kot dar in po- nudba z božje strani ter krščansko živ- ljenje kot odgovor z naše strani.Vsi smo povabljeni, da o teh vprašanjih razmiš- ljamo in damo svoje pisne predloge. Na nekaj vprašanj vas hočemo opozoriti: Veliko je starejših, bolnih, osamljenih, prizadetih v invalidskih vozičkih, ki ne morejo redno k maši,ker navadno nima- jo ljudi, ki bi jih peljali v cerkev. Smo pri oznanjevanju dovolj pozorni na njihove potrebe in pričakovanja? Imamo zanje razumevanje? Smo jim pripravljeni laj- šati njihovo vsakdanje življenje? Imajo občutek, da so v Cerkvi zaželeni in po- trebni? Ali znamo tiste starejše ljudi, ki so še sposobni kaj narediti, pa se po- čutijo nekoristne in odrinjene, primerno vključiti v župnijsko delo, diakonijo? Pa- storalni občni zbor je izjemna priložnost za izmenjavo dobrih in slabih izkušenj. Tudi tako bo lahko vsako posamično ob- čestvo prispevalo, da bomo vsi skupaj živeli vedno bolj polno krščansko življe- nje.
Milostni postni čas se bo prevesil v Veliki teden Gospodovega trpljenja. Gotovo bomo združeni v molitvi drug za druge- ga. Praznovanje Jezusovega vstajenja v velikonočnih praznikih naj vas napolni z novim upanjem za vsak dan,Mati Ma- rija,ki jo v tem letu posebej častimo,pa naj nam izprosi potrebnih milosti.

Uredništvo

Z MARIJO V RADOST VSTAJENJA

Pred nami je velika noč,največji krščan- ski praznik. Če smo se v postnih tednih nanj lepo pripravljali,nas ob slavju vsta- jenja napolnjuje notranja radost, ki jo izražamo s petjem naših čudovitih veli- konočnih pesmi, predvsem pa v naših srcih odmeva vrisk veselja, ki ga izraža vzklik »aleluja«, kar pomeni: hvalimo Gospoda.
Jezus je postal človek, naš brat, spre- jel je nase trpljenje in smrt na križu, da bi nas rešil greha. S svojim zmagoslav- nim vstajenjem je premagal oblast smrti Na velikonočno vigilijo nam mati Cerkev z besedami apostola Pavla govori: "Če smo s Kristusom umrli,verujemo,da bomo z njim tudi živeli, saj vemo, da Kristus, potem ko je vstal od mrtvih, več ne umrje; smrt nad njim nima več oblasti". (Rim 6,8-9).Ko nas tare breme trpljenja da pod njim omagujemo, smo pogosto podobni učencema na poti v Emavs, ki se jima je približal vstali Gospod, pa ga nista spoznala. Vsa žalostna sta se pogovarjala o strašni smrti ljubljenega Učitelja,svoje razmišljanje sta zaključila z besedami: "Mi pa smo upali, da je on tisti,ki nas bo rešil!" Tedaj jima je Jezus na podlagi starozaveznih prerokov sku- šal dopovedati, da se je moralo tako zgoditi: da je Kristus šel v slavo skozi trpljenje. Te njegove besede sta učenca v polnosti doumela šele potem, ko sta Gospoda spoznala pri lomljenju kruha, kar je podoba svete večerje,evharistije Tudi nam se ljubezen in živa moč vsta- lega Gospoda najbolj učinkovito razode- va v evharistiji,ki je hrana nesmrtnosti.
Jezusovo vstajenje je ne samo najmoč- nejši dokaz resničnosti njegovega evan- gelija,ampak tudi poroštvo našega vsta- jenja in večne slave v nebesih.Jezus je večkrat govoril o tem, najbolj jasno pri zadnji večerji, ko je preplašenim učen- cem zagotovil:"Odhajam,da vam pripra- vim prostor.Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi,da boste tudi vi tam,kjer sem jaz". (Jn 14,2-3).Neomajna vera v Kristusovo vstajenje je neštete kristjane, od apo- stolskih časov do današnjih dni, krepila, da so bili sposobni darovati za Kristusa tudi svoje življenje.Zavedali so se nam- reč, da jih onkraj čaka vstali Kristus v Očetovi slavi,da jim podeli venec zmage
Evangelisti ne omenjajo, da bi se Jezus po vstajenju prikazal tudi svoji Materi Mariji. Vendar si težko predstavljamo, da ne bi storil tega veselja njej, ki jo je sinovsko ljubil. Marija je sicer trdno ve- rovala v vstajenje svojega Sina, ker je vedela,da je Bog. V tem pogledu je da- leč prekašala apostole in druge učence Naj tudi nam podeli milost žive vere!
Velika noč je tudi za vas, ki vam je Bog zaupal velik delež pri trpljenju svojega Sina,poroštvo zmage in vir zaupanja,če vztrajno prenašate križ, ki vam je nalo- žen. Človeška pamet se pogosto temu upira, božja modrost pa nam govori, da je vse naše trpljenje, če je povezano s trpljenjem božjega Sina, za nas in za mnoge druge vir življenja in milosti. No- siti križ pomeni biti podoben Jezusu na veliki petek; nositi ga z vdanim zaupa- njem pa pomeni doživljati tudi moč in radost njegove zmage na veliko noč. Naj vas na poti s križem tolaži bližina božje Matere Marije, ki je svojega Sina, obloženega s križem, srečala na sredi poti in je bila ob njem, ko je umiral za nas. Ona naj vam izprosi radost vsta- jenja!

Janez Jenko
upokojeni škof v Kopru

JE USODA HOTELA?

Ko v Prijatelju omenjate talente, bi rad pripomnil: Bolniki in invalidi res nimamo kdove koliko talentov. Zato pa nam je dano nekaj drugega.Lahko oplemenitimo in požlahtnimo svoj morda edini talent. Seveda bolnik in invalid najprej pomisli, zakaj ima prav on le en talent zdravja, in na to,da mu je bolezen oziroma inva- lidnost usojena.Mnogo ljudi za vse hudo in slabo "krivi" usodo. Kaj je to -usoda? Ali mi je res tudi moja neozdravljiva bo- lezen usojena, komu drugemu pa inva- lidnost? Ali niso tudi razne nesreče in nezgode usojene?
Ne razumi me napak! Sam mislim, da je tudi moja bolezen neke vrste milost in ne usoda. Usode ni. Usoda, človek, to si ti sam. Vendar - toliko ljudi govori o usodi. Kaj praviš o usodi? Nekaj najbolj osnovnega v človeku je, da se vsak trenutek svojega življenja odloča. Opuščamo tisto, kar bi škodo- valo dostojanstvu naše osebe,in se od- ločamo za tisto, kar nam nekaj pomeni in daje našemu življenju večjo polnost. Večja polnost življenja pa pomeni imeti vedno večji razlog za to, da se vedno manj sprašujemo, zakaj pravzaprav ži- vimo, ko pa bi bilo bolje, da se ne bi bili nikoli rodili; zakaj prav nas tarejo razno vrstne težave, zakaj nam je usoda do- delila bolj površne prijatelje in ne tako skrbnih,kakršne imajo drugi.Človeka vča sih obhajajo takšne misli. In če te misli prevladajo in pritegnejo vso notranjo zbranost, potem obstaja nevarnost, da bomo začeli obsojati vso okolico, sebe pa pomilovati. Tukaj se vrtimo v zača- ranem krogu. Svojo moč in svoje dobre lastnosti prezremo, v nas pa se prebudi želja po sreči in doseganju visokih ide- alov. Radi bi bili neizmerno srečni, sebi pa odrekamo sposobnost, da bi se sami izoblikovali v srečne ljudi.Tu je korenina tiste zavesti,ki vidi v vsem le neko nak- ljučnost in si pravi:"Takó je pač moralo biti!" Od tu črpa svojo moč tista samo- voljna in zlohotna sila,ki ji pravimo usoda
Popolna vdanost in predanost tej sili povzroča,da se nam zdi vsako odločanje odveč. Čemu naj se odločam, če sem le nemočno zrno, ki se je znašlo pod silnim mlinskim kamnom? Vendar ni pov- sem tako! Človek je človek ravno zato, ker njegov duh nikoli docela ne klone in otopi; nikoli ga ni mogoče povsem izni- čiti. Duh, ki v človeku ostaja vedno živ, je tisti talent, ki ga je vsak prejel ob rojstvu in zanj je zadolžen, da ga pom- noži kot oskrbnik imetje,ki mu ga zaupa gospodar.
Vsak človek je sam sebi dragocena lastnina, ki jo mora pazljivo varovati in negovati. In kdor sebe tako doživlja, mora nujno priznati, da je on sam, tak- šen kot je,dar,ki ga je prejel. Nekdo ga je izbral,ga poklical v življenje in mu dal nepreklicno zapoved, da se obdrži pri življenju.Zato mu je to darovano življe- nje stalen izziv in vaba, kateri ne more ostati neodgovoren. Res človek včasih izgubi moč, da bi obvladal težke in ne- prijetne razmere.Tedaj rečemo,da se je vdal v usodo.In ker se je vdal,je postal jetnik neki zunanji sili,ki ji ni kos.Vendar se s tem gotovo ne sprijazni, saj to ne ustreza njegovi naravi. Če si že ne pri- zadeva, da bi to zunanjo silo premagal, si vsaj želi, da bi bil prost, svoboden človek, ki ima življenje v svojih rokah. In ta neukrotljivost duha, ki se izraža v vednih željah in neustavljivih hrepene- njih,kaže na to,da popolna brezbrižnost do življenja ni mogoča, s tem pa tudi ne predanost usodi.
Edino, kar lahko rečemo je, da živimo in da ne moremo ne-živeti. Življenje, ki ga živimo, zahteva samo še več življenja. Koristnost, zabavnost ali težavnost ne morejo biti merilo, koliko je vredno živ- ljenje,saj ne dobiva vrednosti od zunaj. Življenje samo je že vrednost,ki prepro- sto mora in hoče biti še bolj. To je tisti pravi talent, ki ga človek drži v svojih dlaneh.
Včasih smo sicer razočarani, ker izgubi svoj sijaj,a pozabljamo, da po naši malo marnosti.Zaradi tega ga še ni treba za- vreči;le čiščenja je potreben,kar pa za- hteva tudi nekoliko truda in potrpežlji- vosti. Brez talenta torej ni nihče.Skrbimo za ta talent in njegov razvoj. Če je kdo srečen, se ne pritožuje, marveč išče, komu bi se lahko zahvalil za to srečo.
Težave nastopijo ob vprašanju razdeli- tve talentov. Čut pravičnosti, ki ga ima človek, zahteva za vse enako. Mi pa v svetu vidimo ravno nasprotno, včasih nepremagljivo razdvojenost: premožni - revni, zdravi - neozdravljivo bolni, dobri -slabi ljudje. Zgodovinska izkušnja kaže da se kljub nenehnemu človekovemu trudu ta razdvojenost ne da odpraviti. S trudom premagamo eno neprijetnost, nastane druga. Prav je, da se trudimo, saj si s tem medsebojno pomagamo. Vendar moramo priznati, da si ne bomo nikoli povsem enaki, in to rani človekov čut pravičnosti.
Tu pride do veljave naša krščanska drža do sveta in do nas samih, ki je polna treznega realizma in upanja,a brez slepil Vsakdo ima svoje omejene možnosti in sposobnosti,ob katerih se lahko oblikuje in notranje raste, nihče pa nima na vo- ljo vseh možnosti. Zato velja kot prvo pravilo vsakega posameznega življenja spodbuda,ki pravi: "Spoznaj sam sebe!" Ko človek bolj spozna sebe, svoje mož- nosti in želje, se zna tudi pravilneje od- ločati.Te odločitve potem niso več zgolj prazne želje, ki vodijo postopoma v občutek usodnosti, marveč vodila, prek katerih izpopolnjujemo svojo osebnost k vedno večji zrelosti. So ljudje, ki so prejeli morda res samo po en talent. Zakaj so to ravno ti ljudje,ve samo Bog - Stvarnik! Vera vanj pa ustvarja pro- stor, kjer dobi mesto vsak človek, tudi tisti,ki je na videz nekoristen za družbo Kristjani vemo, da ima vsak človek na osnovi svojih možnosti poslanstvo v božjem kraljestvu,ki se uresničuje že tu na zemlji,in da predanost temu poslan- stvu vodi k svetosti. Ta pa naj bi bila končni cilj vsega našega življenja. Šte- vilo talentov v božjih očeh nima nobene vloge, saj Bog ne gleda,kdo mu bo naj- več prinesel, temveč kdo bo svoje ta- lente dobro izkoristil.Talente štejemo le ljudje med sabo takrat,kadar se posku- šamo v družbi uveljaviti, a že v družini ni število talentov več pomembno. Za nas je pomembno to, da smo prejeli s talenti tudi sposobnosti za njihovo izpo polnitev.In to je edino,kar Bog zahteva od nas - sodelovanje pri uresničevanju božje volje. Božja volja pa ni nikakršna usoda.Usodo rojeva pomanjkanje naše- ga prizadevanja za spolnjevanje božje volje, ki nas spodbuja k preseganju, k rasti v svobodne osebe, zveste sebi, soljudem in Bogu.Svoboda in zvestoba, ki se v popolnosti rojevata le iz vere v Boga, odpravljata moč usode, ki raste iz misli, da lahko nekateri svoje talente brezskrbno razsipajo, drugi pa se poču- tijo za njih prikrajšane.Tako kot starši otrokom v njihovo korist popuščajo ali pa jih včasih za kakšno stvar prikrajša- jo, le da tega otroci ne razumejo, tako tudi Bog kot oče vodi ljudi k večji zre- losti in svetosti, le da tega ljudje ne moremo povsem razumeti, ker je božja misel in delovanje neskončno vzvišeno nad človeškim razumevanjem.

Tvoj Prijatelj

Ves dan smo delale,čeprav je Gospodov dan,delale za bolne ljudi. Spremljali smo to reko telesnega in duševnega trpljenja Samo stene poleg tebe,Gospod,poznajo nje celotno vsebino. Sedajle smo prosti To reko lahko usmerjamo s svojo toplo besedo, s prijazno podajo roke lahko damo čutiti, da je bolni človek naš naj- bližji,naš najdražji;pa delamo kot roboti in ne damo čutiti,da delamo s človekom
Oh, vi trpeči Kristusi, premalo je v meni moči biti dan in noč dobra z vami. Skri- jem se v temen in skrit kotiček. Prosim te, Gospod, daj mi moči, da vztrajam v spoznanju, da so tudi moje roke ustva- rjene, da bi bile nežne in mehke, da bi potrebnim dale kruh in tolažbo.
Zamislim se nad teboj,moja mama: Hvala ti,da si mi pokazala razsežnost življenja in trpljenja. Zamislim se nad teboj, se- stra na sosednjem oddelku: mati si, ko si cel dan vzdržala z ljubeznijo streči, na večer pa si se vrnila k hčeri, tudi bolni in nemočni. Tehtala si utrujenost in dobroto. Ta je pretehtala in Tona se ti lahko zopet enkratno, njej lastno za- hvaljuje. Njen nasmeh ti pravi: Mama, hvala. Resnično, Bog ni s tistimi, ko se ustavljajo, ampak s tistimi, ko gredo in živijo.
Iz tega zgleda in ljubezni do nedolžno Križanega je zopet zasijal nasmeh in sredi noči zmorem, izžarevam, da je bil prav za vse danes Gospodov dan.

O VERI, KI OZDRAVLJA

Kristus, božje-človeški zdravnik, in sku- pnost,ki deluje na nas odrešujoče,nas na različne načine opozarjata na notranjega zdravnika, ki prebiva v nas in deluje po naši veri. Z vero se odpiramo Kristusovi zdravilni moči. Pri tem mislimo na vero kot na človekov odgovor na Kristusovo milostno vabilo, s katerim sprejemamo njegov "zdravilni nauk". Po takšni veri postajamo deležni odrešenja in njenih zdravilnih učinkov. Človek, ki se z vero zaupno prepušča Bogu, poglablja v sebi moč ljubezni in obrodi različne sadove. Vero na poseben način doživljamo, pra- znujemo in oživljamo v zakramentih in drugih znamenjih odrešenja.Takšna ve- ra oblikuje kristjanovo življenje v duhu svetopisemskih zahtev.
Jezus je ob mnogih ozdravitvah izrecno opozarjal na odrešilno in zdravilno moč vere. Slepemu,ki ga je prosil,da bi spre gledal, je rekel: "Pojdi, tvoja vera te je rešila!" (Mr 10,52).Z vero se človek od- pre odrešilnemu in zdravilnemu božjemu delovanju, ki ga doživlja v svoji notra- njosti.
Vera deluje zdravilno pod pogojem, če je resničen odgovor na razodeto božjo ljubezen.S takšno vero se človek odpira Emanuelu,"Bogu-z-nami",njegovi Besedi to je njegovemu zdravilnemu nauku, ki podarja človeku (večno) življenje in ga vabi v svoje odrešujoče prijateljstvo.
Vera ima moč, da nas očisti krivde in osvobodi strahu,ker nas odpre božjemu odpuščanju in miru. Do takšne zdravilne vere človek ne more priti, če ima zgre- šene in zastrašujoče podobe o Bogu kot zakonodajalcu in sodniku. Zdravilno deluje vera, ki nam odkriva Kristusa kot odrešenika, zveličarja, usmiljenega Sa- marijana, ki ni prišel med ljudi, da bi jih z obsodbo pogubil,ampak da bi odreše- val in ozdravljal. Za zdravilno delovanje vere ni nujno potrebno, da smo brez krivde. Pred Bogom,ki je naš odrešenik, moremo priznavati svojo krivdo in mu priznavati svoje rane. "Če svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zanesljiv in pravičen" (1 Jn 1,9). "Čeprav bi nas naše srce obsojalo, je vendar Bog večji od našega srca in ve vse" (1 Jn 3,20). Nujno potrebni pogoj za zdravilno delo- vanje vere je naše zavestno priznanje, da je Bog ljubezen, ki želi, da bi bili vsi ljudje kot njegovi otroci deležni njego- ve ljubezni. Zdravilno moč vere bomo doživeli kljub svojim slabostim in neza- celjenim ranam, če se bomo trudili, da bi odgovorili božji ljubezni.
Vera nam torej omogoča zdrav odnos do Boga, našega Očeta, in Jezusa Kris- tusa,našega Odrešenika. Pri tem se us- posabljamo za nalogo, da drug drugega ljubimo v Kristusovi ljubezni.Tako vzpo- stavimo zdrave odnose do bližnjih in skupnosti,v kateri živimo. V tej veri do- življamo Boga kot bitje, ki nam odpušča in nas sprejema in nam s tem omogoča, da moremo tudi mi drug drugemu odpu- ščati in se sprejemati.Takšna vera nam kaže pot k našemu celostnemu odreše- nju.
Ko doseže človek notranji mir, ki je sad Svetega Duha in odrešenjske vere, se sprostijo v njem podarjene notranje mo- či,ki mu omogočajo duševno ravnovesje in delujejo zdravilno tudi na njegovo telesno življenje.
Vera pa ne more imeti opisanih učinkov če je samo izraz trenutnega vzgiba na- šega razuma in volje. Potrebna je zve- stoba v hoji za Kristusom, božje-člove- škem terapevtu. Če hrepenimo po nje- govi bližini, če se trudimo, da bi ga bolj in bolj spoznali in vzljubili, bomo doživeli zdravilno moč odrešenja.
Opisani odnos do Boga in do Kristusa je posledica spreobrnjenja v veri,to je ra- dikalne,temeljne odločitve za Boga in za Kristusa, ki zahteva stalno poglabljanje in spreobračanje. S temeljno odločitvijo za Boga in za Kristusa se v človeku za- čne proces stalnega usklajevanja vseh področij življenja z vsebino in zahtevami vere.
Temeljna odločitev v veri nas stalno oblikuje ter nam prinaša veselje in mir, ki učinkujeta zdravilno na nas same in na naše okolje.
Človek,ki je v veri doživel zdravilno moč odrešenja, postane priča in nosilec ali posredovalec milostnih in zdravilnih mo- či odrešenja. Takšen človek s svojim življenjem stalno opozarja druge na Je- zusa, terapevta. Zato ni čudno,če npr. skupina alkoholikov, ki so ozdraveli v procesu verskega spreobrnjenja,začne o svoji ozdravitvi javno pričevati in spod- bujati druge k zaupanju v ozdravitev. J.Kovel piše: "William James je ugotovil, da je več alkoholikov ozdravelo zaradi religioznega spreobrnjenja kot zaradi celotne medicine sveta. Kljub ogromnim izdatkom moderne psihiatrije mislim, da se to še vedno dogaja".
Za človekovo vero in njegovo zdravje je zelo velikega pomena skupnost, ki živi po veri in se odpira božjemu odrešenju. Človek težko vztraja v spreobrnjenju in ne more vzdrževati v sebi učinkov Kri- stusovega zdravilnega delovanja, če ne najde opore v skupnosti, ki veruje, in se ne odpira Kristusovemu zdravilnemu delovanju.
Človek, ki je doživel blagodejne učinke vzajemnosti v občestvu, kjer živi, je na poti celostnega ozdravljenja,ker je reše bolezenskih posledic izolacije, osamlje- nosti in je vedno bolj sposoben spoznati Jezusa kot Emanuela, "Boga-z-nami".
Zdravilna moč vere izvira iz osebne in skupne molitve. Resnično teološko oz- nanjevanje bi moralo ljudem pomagati, da bi doživeli zdravilno moč krščanske vere. To pa je mogoče pod pogojem,če je oznanjevanje ukoreninjeno v skupno- sti,ki moli.Brez te povezanosti z občes- tvom vernikov, ki molijo, lahko postane teološko oznanjevanje ovira za zdravil- no delovanje vere ali veri celo škoduje.
Krščanska vera je po svojem bistvu če- ščenje Boga.S češčenjem izraža človek hvaležnost in priznava, da je Bog izvor njegovega življenja in njegovo središče S češčenjem človek odkrije svoje pravo jedro in svoje notranje središče. Tako tudi spozna Resnico, ki ga ozdravlja zmede in zaslepljenosti, zmote in odtu- jenosti. Vse to je bistveno za odrešilno in zdravilno delovanje vere. Vernik, ki je rešen vplivov različnih malikov, je sposoben premagovati svoja neurejena nagnjenja, ki ogrožajo njegovo odreše- nje. Kdor "moli v duhu in resnici", kot želi Oče in nas uči Sin, bo prejel "vodo iz vrelca,ki žubori v večno življenje" (Jn 4,24 in 4,14).

OB PRAZNIKU MEDICINSKE SESTRSKE SLUŽBE V SLOVENIJI

V letih pred drugo svetovno vojno so se bolnim in onemoglim pri nas v glavnem posvečali ženski in moški redovi, ki so po zgledu usmiljenega Samarijana vse svoje življenje posvetili prav v ta namen (prim. Lk 10,25-37). Kristus v celotnem evangeliju kaže posebno pozornost do bolnih, zapuščenih in onemoglih. Tako naj bi delali tudi ljudje v službi bolnim.
Mati Leopoldina Brandis-grofovskega rodu-je gotovo medicinska sestra,mimo katere zgodovina slovenske sestrske službe ne more.
Imela je izreden čut za bolne in trpeče in tako je iz sosed- nje Avstrije vsadila sestrsko službo na slovenska tla in ji tudi pomagala rasti. Prav po njenih prizadevanjih so bili postavljeni temelji današnje patronažne službe in nege na domovih.Delo na terenu so za- čele današnje Marijine sestre, kot Bol- niška dekleta - Krankenjungfrauen,ki so iz čistega idealizma in "nečesa",kar člo- veški idealizem presega, zaorale ledino na terenu. Vsaka od njih je ob nastopu službe izjavila:"Podpisana se zavezujem s tem polnoveljavno tako, da sem ve- zana po božjih in naravnih zakonih, da hočem kot bolniško dekle izvrševati vsa dela,ki mi jih nalaga moja služba v splo- šnem, ki mi jih naloži po svojem previ- denju prednica usmiljenih sester, ki jo priznam za svojo predstojnico.Podvržem se nasproti prečastiti prednici ali njenim namestnicam popolni redovniški pokor- ščini".
15.oktobra 1900 je bil blagoslovljen za- vod Vincentinum na Vidovdanski cesti v Ljubljani. Sezidala ga je sestra Leopol- dina Hoppe za stanovanje Marijinih se- ster; kasneje je postal njihova glavna postojanka.
V poročilu sestre Fides Železnik je bila na provincialnem zboru Marijinih sester leta 1979 lepo prikazana njihova teren- ska dejavnost. Do prve svetovne vojne so bili katalogi bolnikov pisani vestno in natančno. Za vsako službo je bilo vpi- sano ime strežnice in naslov bolnika, datum začetka in konca službe,honorar in opomba, v kateri je bil naveden izid bolezni,previdenje ipd. Po diagnozah so prevladovale infekcijske bolezni npr.črne koze, trebušni tifus, davica, škrlatinka, gripa in tudi pljučnica. Manj je bilo t.i. kroničnih bolnikov.Pogosto so sestre kli- cali k umirajočim;to so bile kratkotrajne službe. Nekatere službe pa so trajale po več mesecev ali let in so bile sestre ob takih bolnikih ponoči in podnevi ter so se pogosto menjavale. Za strežbo in nego po domovih so bile določene naj- boljše sestre. Stanovale so najprej v Zavetišču sv. Jožefa, nato v bolnišnici in nazadnje v Vincentinumu. Sestre, ki so se posebej odlikovale na terenu, so bile: Fidelija Marija Žurej,ki je stregla in delovala na terenu od leta 1880 do 1930 Bila je pri več kot 400 bolnikih. Kristina Stadtegger je služila bolnikom na tere- nu 34 let.Sestra Marija Dolorosa Žakelj je opravljala terensko delo od leta 1901 do 1926, ko je postala prva voditeljica Družbe Marijinih sester.
Temelje negi bolnikov v bolnišnici so postavile usmiljenke, ki so opravljale pri nas skoraj izključno delo po bolnišnicah Mati Brandis je vsa bremena službe na- ložila sestri Leopoldini Hoppe,ki jo lahko z vso upravičenostjo imenujemo za prvo glavno sestro takratne ljubljanske bolni šnice.Iz napisanih podatkov je mogoče ugotoviti,da so bile sestre že na začet- ku velikokrat "dekle" raznim zdravnikom in upravnikom bolnišnic,ki niso znali ce- niti njihovega dela. Le čisti idealizem jih je pogostokrat obdržal na začeti poti. Sestre so se vedno srečevale s poma- njkanjem prostora za bolnike,primanjko- valo je perila in pripomočkov za nego in medicinsko-tehnične posege, predvsem pa obvezilnega materiala. Mnogokrat je bila problematična tudi prehrana, pred- vsem dietna. Aseptični način dela se je predvsem na kirurških oddelkih uveljav- ljal zelo počasi.
V začetku so sestre pridobivale strokov- no znanje ob bolniku in pri delu v bolniš- nici;znanje so jim posredovale starejše sosestre in zdravniki. Nekako v začetku tega stoletja pa so se že pojavili posa- mezni tečaji,ki jih je organizirala matična ustanova. Kasneje je bila organizirana bolničarska šola,ki se je razvila s svojim programom in je trajala dve leti. V njej so sestre že dobile dokaj ustrezno izo- brazbo za delo v bolnišnicah pa tudi za teren. Razvoju pediatrične službe sta dala svoj pečat prof. Derč in dr. Sabina Praprotnik, ki sta s svojim načinom in izobrazbo tudi pri sestrah uvedla speci- fične zakonitosti v negi bolnega otroka. Veliko nam o sestrski službi in o položaju medicinske sestre pove zvezek Hišnih naredb javne ženske bolnice v Novem mestu.
V začetku razvoja sestrske službe je bila umrljivost sester zelo velika, saj je bila povprečna starost umrlih sester 30-33 let.Prvi vzrok so bili neugodni ži- vljenjski pogoji, ki jih je spremljala slaba prehrana,vlažno stanovanje,stik z nale- zljivimi boleznimi itd.Množično so sestre umirale za tuberkolozo,trebušnim tifusom otroškimi in drugimi nalezljivimi boleznimi Borile so se za svoj obstoj, za obstoj bolnika in bolnišnic. V bolnišnici so bili težki pogoji za delo,vse bolnike je bilo po večini treba prenašati,primanjkovalo je perila,vse perilo so prale ročno, dez- infekcijskih sredstev ni bilo.Bila je vrsta težav pri vzdrževanju higiene v prosto- rih, pri sanitarijah in fekalnih izlivih, kot tudi glede pitne vode in vode za umi- vanje (ena pipa v nadstropju).Vse to in še mnoge druge težave so sestre zmo- gle le z velikim idealizmom in močjo,ki so jo črpale iz vere, molitve in evharistije. Temu se ne bomo čudili, če je sam lju- bljanski župan dr. Ivan Tavčar ob neki priliki dejal o sestri Hoppe:"Ta žena ima več v peti kot jaz v glavi!"
Pomožno osebje je bilo v bolnici večkrat problematično,saj je marsikomu šlo zgolj za zaslužek, brez občutka za bolnega človeka.
V tem času zasledimo tudi privatno bolnico usmiljenih bratov v Kandiji, ki so jo odprli leta 1894 in je bila vse do 2. svetovne vojne privatna last. V svojem času je imela velik sloves in se je vzdr- ževala iz lastnih sredstev. Zdravniki so prihajali kot uslužbenci. Strokovni raz- cvet ji je dalo tudi vodstvo dr. Petra Defranceshija, nego bolnika in organi- zacijo ter upravo pa so ves čas vodili usmiljeni bratje.
Pričujoči članek naj bi bil hvaležen spo- min na vse tiste osebe,ki so kovale te- melje slovenski sestrski službi,pa jih žal kar pozabljamo. Pozabljamo tudi to, da so bili temelji današnji moderni sestrski službi v bolnišnici in na terenu zgrajeni tudi z velikim idealizmom in napori sester in bratov v redovnih uniformah.

Jože Štupnikar

napis pod sliko:
Mati Leopoldina Brandis (1815-1900)

II.

3. METODE, SREDSTVA IN PROSTOR

V odkrivanju najprimernejših metod in sredstev pri vzgoji za diakonijo, nepri- siljeno in veselo rast v ljubezni - mi po- stane jasno, da imamo kristjani veliko prednost pred drugimi vzgojitelji, kajti v vzgojnem procesu,ki poteka v dvosmerni komunikaciji neizpodbitno, osrečujoče deluje Bog sam, z veliko mero ljubezni in milosti.

3.1. Najpomembnejša in najpopolnejša metoda, sredstvo in prostor vzgoje za diakonijo v družini - je sveta mašna daritev. Pri evharističnem slavju se vsa- kokrat ponovi na nekrvav način največje diakonijsko dejanje - Jezusova smrt na križu in zadnja večerja, neusahljivi vir božje dobrote in ljubezni,hrana večnosti, vir miru in sprave - Jezusova zapuščina njegovega telesa in krvi,ki razglaša "Jaz sem z vami do dovršitve sveta!" (Mt 28,20).
Druga značilnost sv. maše je skupnost vernih, ki nas nenehno spodbuja, da s Kristusom darujemo svoje življenje in drug drugega bogatimo z milostmi in darovi, ki iz maše izhajajo. Da pa bi bila skupnost vredna in bi mogla sodelovati pri daritvi, mora v njej vladati mir,ki po- meni odpuščanje.
Pomen obuditve kesanja nad storjenimi grehi je v tem, da priznam svojo majh- nost in odprem srce božji veličini. Tako se vzgajam v odprtosti božjim navdihom in resničnemu iskanju božje volje v svo- jem življenju. "In ko ste storili vse, kar ste mogli,recite:Gospodovi hlapci smo!" Zveni morda srednjeveško? In vendar je v tem dejanju temeljna krepost, ki nas uvaja v sodelovanje pri odrešenju sveta.
Tretja vzgojna vrednost metode in sre- dstva sv. maše je poslušanje božje be- sede. Sveto pismo-pismo očeta ljubljenim otrokom-je neizčrpni vir idej,predlogov, motivov, podkrepitev in dokazov, kako nujno potrebno, kako zelo zveličavno je živeti iz Kristusove-božje ljubezni,ki nam je razodeta po Svetem Duhu.Edino pra- vo samouresničevanje osebnosti vsa- kega človeka je v ljubezni do Boga in do bližnjega.
Iz oznanjevanja božje besede se mo- remo vzgajati in učiti spreminjati svoje mišljenje, čutenje iz zgolj človeškega humanizma v vseobsežni odnos in način življenja: LJUBEZEN. Oznanilo božje be- sede je lahko in mora biti odlična meto- da in sredstvo vzgoje molitvene drže v družini.Njen pomen sem že prej poudaril.
Četrta lastnost te vzgojne metode je darovanje. Kristusova daritev in zakra- ment evharistije nas neposredno vzpod bujata in vzgajata k darovanju. "Nihče nima večje ljubezni..." Na oltar prinaša- mo vse svoje prizadevanje v družini in izven nje;dobra dela,prošnje in zahvale neuspehe in dvome, želje in hrepenenja ljudi in stvari,potrebe in stiske -naše in naših bližnjih.Pred Njega ne moremo pra- znih rok! Tudi pred bližnjega ne.Vsakdo tudi v svoji revščini. "Če imaš ljubezen v svojem srcu, imaš vedno nekaj, kar lahko daš" (sv. Avguštin). Darovanjska drža je osnovna poteza diakonijskega krščanstva.
Peti razlog za mojo trditev o sv.maši so molitev in prošnje za vse ljudi, žive in mrtve,verne in neverne,da bi Bog njihove potrebe in stiske slišal in jim pomagal.Iz tega izhaja zaupanje v Boga, ki poraja ponižnost, skromnost,nesebičnost, pre- danost - kreposti, nujno potrebne za vzgojo v dejavni ljubezni.
Zelo pomembno dejanje sv.maše je ob- hajilo,ki notranje povezuje posameznika in skupnost družine in župnije v nepo- srednem bivanju s Kristusom v Kristusu. Prejem zakramenta miru in ljubezni je pravzaprav višek naše diakonije, izraz najgloblje vere, neposredno "črpanje" vira božjega življenja v nas, in ljubezni, ki nas preraja v nove ljudi. Tako more- mo resnično osvobajati svet trpljenja in zla;ustvarjati novo nebo in novo zemljo
"Iščite najprej božje kraljestvo in nje- govo pravico in vse drugo vam bo na- vrženo!" (Mt 7,33).
V naši družini smo veliko pozornost po- svečali prav obisku svete maše; najbolj nedeljske, pa tudi med tednom. Če se je le dalo, je bil vsak dan vsaj eden iz družine pri sv. maši. Postali smo sode- lavci pri bogoslužju: ministranti-vsi trije fantje. Dekleta so vodila petje pri maši, skrbeli smo za verski tisk, pomagali pri pripravi bogoslužnih prostorov, obnovi župnišča in podružničnih cerkva, sode- lovali pri pevskem zboru,mladinskih sre- čanjih ... Velikokrat sem šel k pogrebni sv.maši, da bi molil za rajnega,posebno kadar je umrl kakšen reven faran.Zbirali smo dobra dela,tudi denar za uboge.Še danes smo vsi pastoralni in bogoslužni sodelavci.

a) MOLITEV -katere pomen in važnost sem že omenil,vendar dodajam še to,da je oblika molitve, ki vzgaja k diakoniji, največkrat izraz dejavnosti družine.Sa- mo prositi ni dovolj; zahvaljevati se za življenje in ljubezen je sicer hvalevredno, vendar nas lahko uspava v "božjem ob- jemu". Spočitega in zavarovanega krš- čanstva je konec (ali bi ga vsaj moralo biti).
Izza trdnjavskih zidov je Cerkev morala v svet, ki drvi v pogin, ker Kristusa ne pozna več. Prijetni občutek trdnosti in varnosti so zamenjali dvom,mrzlično is- kanje, odmetavanje vsega, iskanje no- vega.S Cerkvijo moramo trpeti, tvegati, iskati. Gre za Kristusa, ki je življenje mojega življenja.
Ves strah in pogum moramo "telefonirati" Bogu v molitvi,ki jo jaz imenujem "bivanj- ska molitev", ker utrjuje stalno poveza- nost z izvorom življenja. Moli, kadarkoli se spomniš, da te je Bog ustvaril in da si na poti k njemu."Bolj zahtevno je biti scela kristjan sredi današnjega sveta, tudi sredi kristjanov. Kdor hoče živeti čisti evangelij (diakonijsko krščanstvo), se mora izpostaviti nevarnosti, da ga bodo obsojali tudi njegovi lastni bratje. In koliko ljudi se umakne predvsem iz tega strahu.V metež življenja more sto piti le pogumen človek.Bolj kot vse dru- go mi je potrebna moč Svetega Duha". (Sodja).
b) PRAKTIČNO DELO-več o tem je bilo napisano že na drugih mestih npr.v bro- šuri: Diakonija - krščanska ljubezen do bližnjega, (Lj 1986), na prejšnjem sre- čanju Bratovsko se med seboj ljubimo, v reviji Cerkev v sedanjem svetu l. 20, št. 3-4, Lj 1986, v listu Prijatelj in dru- god.
O sami vzgojni metodi le to,da je veliko vredna iz dveh razlogov:
1. Ker je nazorna in preko vseh člove- kovih čutil in miselnih procesov nepo- sredno vpliva na oblikovanje kreposti in sposobnosti diakonijskega vedenja. Pa- ziti moramo,da vedno delo tako načrtu- jemo,da bo,če je le mogoče, opravljeno v doglednem času, kajti efekt uspeha ni na odmet posebno pri vzgoji otrok. Otroci so "kratkoročni delavci".Če dolgo časa ne doživijo uspeha ali vsaj konč- nega sadu nekega prizadevanja, se radi naveličajo. Male naloge, dosegljive in izvedljive, bodo ugodno vplivale na nje- govo rast v dobrem.
2. Ker s praktičnim delom obenem že izvršujemo svojo diakonijsko nalogo.

c) VEROUČNA ŠOLA (diakonijske vsebine in poudarki),strežniške skupine,tečaji, mla- dinska srečanja, diakonijski krožek, - to so sredstva, po katerih se dogajajo vzgojne spremembe. Še in še možnosti.Mnogih pri- pomočkov,kot so avdio-vizualna sredstva, praktične aktivnosti,petje,dramske skupine ŽPS in ostalo, se ne da opisati na enem mestu.
Prvi problem,ki se pojavlja v vzgojnem delu je različnost vzgojnih skupin, predvsem po starosti, pa tudi po življenjskih izkušnjah v obdobju, v katerem jih je družina vzgajala v diakonijskem smislu. Družba je nekaterim po sili razmer vsiljevala določene ideologije in pogoje življenja. Starši, obremenjeni s skrbjo za svoje materialne pogoje, s skrbjo za boljšo bodočnost svojih otrok, so zane- marili vzgojo za ljubezen do bližnjega, kajti mislili so,da se je ta lastnost otrokom sama od sebe oblikovala v njihovem obnašanju, tako kot njim, ki so jih vzgajali pred vojno.
V tem neizprosnem boju za standard smo zapostavili potrebe za vzgojo v krščanski ljubezni.Štiri različne skupine ljudi so priso- tne v današnjem življenju ter ravno tako štirje različni pristopi - skoraj bi mogli reči različni svetovi, katere pa Bog enako kliče k službi sočloveku, vsem enako deli boga- stvo svoje Ljubezni in darove Sv. Duha, ki naj bi jih usmeril v ljubezen do Boga in v ljubezen do bližnjega. Zdi se,da ne najdejo skupnega jezika. Izziv in perspektiva pro- blema je: Združiti vse generacije v spravi in miru za odrešeni svet.
Ne smemo se pustiti prevarati za vrednote ki so nam jih dolga leta prikazovali kot ne- napredne, klerikalne in podobno.Naši otroci in mlajša generacija do poroke predstavljata prvi dve skupini.Navidez nezdružljivi skupini vendar zelo organsko povezani z dvema značilnostima. Predšolska in mlajša šolska doba prinaša otroku skoraj ves njegov ra- zvoj, oblikovanje vseh važnih psihičnih,so- cialnih in telesnih sposobnosti ter seveda tudi izoblikovanje religioznosti. V zabrisani meji med otroštvom in puberteto se pojavi osebnost v največji rasti in polagoma za- ključi svoj razvoj.Vsa ta skupina je v veliki meri sama potrebna diakonijske službe in ogromno,ogromno potrpežljive razdajajoče se ljubezni staršev in vzgojiteljev. Niso pa oni samo subjekti vzgoje,marveč tudi vzgo jitelji, nosilci novih teženj in idej. Tudi sami se lahko aktivno vključujejo v diakonijsko delo. Tako bi naj bilo. Vendar problem teh dveh skupin je v tem, da so rasli prav v času,ko se vzgoji za diakonijo ni posvečalo dovolj pozornosti. Že prej omenjeni proces sekularizacije je prenesel skrb za potrebne bolne, prizadete, na državne institucije. Kot vemo, so one v veliki meri odpovedale prav iz istih razlogov, iz katerih je v Cerkvi delovanje krščanske ljubezni ponehavalo. Prav pomanjkanje vzgoje in osveščanja vernih ljudi, da smo vsi odgovorni za prob- leme sveta,da je diakonija enakovredni del krščanskega življenja kot obisk nedeljske maše. Še bolj pa je diakonija neločljivo po- vezana s krščanskim pogledom na življenje in svet. Mlada generacija je vedno na me- stu učenca za klopjo,vzgajajo pa jo starši, ki v težkem povojnem času (velikokrat ne po svoji krivdi) niso imeli priložnosti, da bi se naučili vzgajati.Ostali so na površju,"vi- sijo" na starih predstavah o veri in Cerkvi, ki nimajo dostikrat s pokoncilsko prenovo veliko skupnega, kot da se je ob nevihti viharnih časov le zabliskalo in pri tem os- talo. Starejše generacije dedkov in babic so največkrat same potrebne in deležne diakonijske skrbi in to od najmlajših članov družine, za katere ob pomanjkanju časa staršev tudi skrbijo.
Tako nastaja neka nepravilna piramida od- nosov in vzgojnih vplivov.Mlajši,ki jih je ne- popolno vzgojila srednja generacija(staršev) obenem z njimi skrbijo za starejše, ki so jih vzgajali tako, da sedanjemu času več ne ustreza. Po drugi strani pa najstarejši, ki ne morejo več vplivati na potrebe srednje generacije, posebno ko obnemorejo, pre- našajo svoje poglede na življenje na vnuke obenem z vrednotami, ki so jih ohranili iz prejšnjih časov. Ne morejo pa jim dati tudi novega duha,ki bi jih ponesel v boj za bolj- ši svet, za odločitev živeti po Kristusovem nauku in nesebično ljubezen. Tudi vzgoje, ki bi vodila k temu cilju, h kateremu mladi občutljivi kristjani težijo že po svoji naravi, niso deležni.
Zato sem trdno prepričan, da rast družine v zrelo občestvo Cerkve v malem mora prežeti duh diakonijskega krščanstva, ki bi moglo povezati vse njene člane v diakonij- ski potrebi in dejavnosti. To se ne bo zgo- dilo čez noč. Potrebna je vzgoja, o kateri sem prej govoril, od najnežnejših let otro- štva, ko božje življenje v otroku ubira prve korake. "Če ne boste kakor otroci, ne pri- dete v nebeško kraljestvo." To bogastvo naroda in Cerkve bo z božjo in našo vzgoj- no pomočjo spreminjalo svet v boljši, bolj božji. Starši pa bi se morali ob iskreni od- prtosti otrok prevzgojiti, se samovzgajati, da bi nepravilno ali nepopolno gledanje na življenje in krščanstvo čimbolj odstranili. Bolni,prizadeti,invalidi in vsi,v vseh stiskah in potrebah, pa se bodo ob naši nesebični in trezni pomoči in ljubezni tudi sami naučili bolje prenašati svoje tegobe, si sami med seboj pomagati in veselo živeti skupnost Cerkve.Takšno občestvo,pričevalno in ev- haristično v dejavni krščanski ljubezni do Boga in bližnjega,edino more svetu prinašati mir, srečo, spravo, zaupanje, tolažbo-BOGA.

"Ljubi, ne čakaj, da ljubljen boš sam;
ljubi, kjer tema je, delal boš dan,
lahko boš premikal gore."

Lojze Štefan

ŽIVETI S SLADKORNO BOLEZNIJO

Človekov organizem se neprestano obnav- lja s snovmi,ki mu jih daje hrana. Presnovo sestavljajo procesi, pri katerih nastajajo snovi, potrebne za obnavljanje organizma, ter energija, nujna za življenje. Če snovi v telesu niso pravilno izkoriščene, nastopijo razne motnje in obolenja. Tako nastane pri nepravilni presnovi sladkorjev,ogljikovih hi- dratov sladkorna bolezen (diabetes mellitus) Poglaviten vzrok bolezni je popolno ali del- no pomanjkanje pomembnega presnovnega hormona insulina; ta nastaja v trebušni slinavki in je potreben pri izkoriščanju krv- nega sladkorja.Najbolj razširjen je podedo- vani diabetes; ta se pogosteje pojavlja v otroški dobi, lahko že takoj po rojstvu, in v starosti. Včasih je le občasen: pojavi se med nosečnostjo,med infekcijo, debelostjo in stresom. Poleg dedne nagnjenosti vpli- vajo na pojav diabetesa predvsem bolezni trebušne slinavke in bolezni drugih žlez z notranjim izločanjem. Diabetes ima kar 3 - 6% prebivalstva. V Jugoslaviji je več kot milijon sladkornih bolnikov in kakor drugod po svetu, tudi pri nas njihovo število nara- šča zaradi prehrane (uživamo veliko oglji- kovih hidratov: sladkorja,kruha, testenin, krompirja), debelosti in psihičnih stresov. Značilni simptomi sladkorne bolezni so zve- čano izločanje vode (ker se povečana ko- ličina krvnega sladkorja izloča z urinom, za kar je potrebno veliko vode), bolezenska lakota in žeja (ki jo povzroča izguba vode in sladkorja), utrujenost,oslabelost, srbež; v hujših primerih je bolnik kljub normalni ali celo pretirani ješčnosti shujšan in izsušen.
Najhujša posledica diabetične presnovne motnje je diabetična koma, ki se razvije zaradi povečane količine ketonskih snovi, npr. acetona v organizmu diabetika. Bolnik pade v globoko nezavest.Preden se razvije globoka nezavest, se pokažejo bolezenski znaki, ki opozarjajo na pretečo nevarnost. Bolnik postane utrujen, zaspan in včasih bljuva, diha globoko in ima zadah po ace- tonu. Če mu ne pomagamo, zavest slabi in nazadnje bolnik umre v globoki nezavesti. Bolnika v komi je treba takoj peljati v bol- nišnico. Neposredni povod za diabetično komo je nezdravljena sladkorna bolezen, bljuvanje in driska, infekcija, operacija in večji psihofizični napori.
Predvsem dolgo trajajočo sladkorno bolezen lahko spremljajo številne bolezni (diabetične komplikacije),kajti motena presnova ustvar- ja ugodne možnosti za njihov nastanek: krvavitve na očesni mrežnici lahko oslabijo vid in celo povzročijo oslepitev;nezadostni krvni obtok zaradi zamašitve žil lahko pov- zroči diabetično gangreno (odmiranje tkiva na nogi);obolenja možganskih arterij,zaradi česar je zmanjšana duševna zmogljivost; ledvična obolenja itd.
Te nevarnosti dokazujejo, kako pomembno je redno nadzorovanje in pravilno vodenje bolezni.Pri tem ima veliko sodelovanje bol- nika z zdravnikom. Zato se morajo bolniki čimprej seznaniti z naravo svoje bolezni in njenimi zahtevami.Ker je temelj zdravljenja sladkorne bolezni pravilna prehrana oz. di- eta, se morajo vsi diabetiki poučiti o izbiri živil in njihovi pripravi.Poleg dietne prehra- ne morajo skrbeti za primerno redno teles- no aktivnost (sprehodi v naravi, šport) ter za skrbno telesno nego, kajti diabetiki so nagnjeni k infekcijam,ki poslabšajo bolezen in so neposredni vzrok za diabetično komo
Kar polovica sladkornih bolnikov presnovo dobro uredi samo s pravilno prehrano, če se je bolezen pojavila v starosti in v naj- milejši obliki. Bolnik lahko uživa vsa živila, izogiba se le sladkorja, se omeji pri kruhu, testeninah,krompirju in maščobah ter skrbi za to,da se ne redi. Pri vseh hujših oblikah diabetesa se mora bolnik držati natančno določene diete,ki je odvisna od stopnje bo- lezni in od telesne teže: uživati sme samo točno odmerjeno količino dovoljenih živil, in sicer v petih rednih obrokih. Po potrebi uživa tudi antidiabetične tablete,ki pospe- šujejo izločanje insulina v trebušni slinavki.
Približno četrtina vseh diabetikov se trajno zdravi z insulinom (občasno,ob hujšem po- slabšanju bolezni ali operacijah potrebujejo insulin tudi ostali diabetiki). Med njimi so zlasti mlajši diabetiki. Ti ne smejo prekiniti insulinskega zdravljenja niti za en dan, ne da bi tvegali poslabšanje bolezni in že po nekaj dneh tudi diabetično komo. Čeprav so to absolutni diabetiki, ki trpijo za popol- nim pomanjkanjem insulina, jim tako zdrav- ljenje z redno dieto omogoča znosno živ- ljenje, otrokom vrača enakost z vrstniki v šoli in na igrišču.Nujna je le vsak dan inje- kcija. Potrebno dozo insulina si izračunajo vsak dan sproti na osnovi vsakodnevnega določanja sladkorja in acetona v urinu. Injiciranja in doziranja insulina se bolniki - otroci seveda skupaj s starši ali drugimi svojci - naučijo v posebni šoli za diabetike na kliniki, ki jih tako usposobi za samostoj- no življenje. Izurjenemu diabetiku vzamejo ti postopki le nekaj minut.
Vendar pri insulinskem zdravljenju lahko pri- de so zapletov:prevelika doza ali prezgodnji vbrizg insulina povzroči padec krvnega sla- dkorja v kratkem času. Nastopi hipoglike- mična reakcija ( na kratko imenovana tudi "hipa"). Bolnik postane lačen,nemiren, sla- boten in se poti. Če ne zaužije pravočasno sladkorja, ki ga mora nositi vedno s seboj, nastopi hipoglikemična koma: bolnik pade v nezavest in lomijo ga krči. V tej situaciji nujno potrebuje zdravniško pomoč. Za na- stop hipoglikemične reakcije lahko zadostu- je že, če se bolnik zakasni v obroku hrane, če bruha ali ima driske in se zaužita hrana ne absorbira, ali če se izpostavi hujšim naporom. Zato hipo doživi prej ali slej vsak diabetik, ki dobiva insulin. Glede na to se morajo ti diabetiki izogibati poklicev in de- lovnih mest, kjer bi zaradi izgube zavesti lahko prišlo do nesreče. Ne morejo biti npr. piloti, šoferji, krovci, delati pri strojih. Po- membno je tudi, da so enakomerno fizično obremenjeni in oproščeni nočnega dela in da delajo stalno v isti izmeni, kar jim omo- goči redno dietno prehrano.Razen teh ome jitev so praktično svobodni v uveljavljanju v družbi kakor vsi ostali diabetiki, ki se ne zdravijo z insulinom.
Diabetes se deduje. Predvsem v primeru, da sta oba roditelja diabetika, je zelo veli- ka verjetnost, da bi vsi njuni otroci imeli diabetično zasnovo in bi prej ali slej zboleli za sladkorno boleznijo, zato naj ne bi imela otrok. Seveda pa se morata sama odločiti. Če žena diabetičarka nima drugih diabeti- čnih obolenj (komplikacij), je nosečnost ne ogroža, je pa zanjo posebna obremenitev in potrebuje skrbno zdravniško vodenje.
Ker je potek bolezni odvisen predvsem od načina življenja in discipliniranosti bolnika, se ta počuti varnega le v okolju, ki ima ra- zumevanje za njegovo bolezen oz.za njene zahteve. Stroga dieta, ki že tako zahteva od bolnika veliko odpovedi, je včasih resen problem, odvisno od tega, ali živi bolnik v družini, kdo mu kuha oz. kje se hrani in koliko zasluži,saj je diabetična dieta draga. Ob strogi dieti se je nemogoče vključiti v prehrano v javnih ustanovah. Bolnik pripo- veduje: "Težava pri strogi dieti je ta, da npr.,ko pojem eno jabolko za malico, se mi zbudi želja in apetit, da bi jih pojedel več. To pa mi ni dovoljeno. V bistvu nikoli ne smem reči:zdajle sem se pa najedel in sem sit.Vedno si moram reči:zdaj,ko bi še jedel se moram odpovedati: ne samo nedovolje- nim temveč tudi dovoljenim jedem... Ljudje ki te srečujejo, skoraj ne morejo verjeti,da si resno bolan, saj se bolezen na zunaj ne opazi. Nerodno je, če si povabljen na sku- pno kosilo ali večerjo. Kot sladkorni bolnik moram izbirati in moram, četudi mi je to neprijetno,odkloniti določene vrste jedi,kar rado izpade kot izbirčnost in nevljudnost. Včasih se sosed zamisli: kako zdržiš tako iz leta v leto? Morda je ideal za diabetika, da je po značaju flegmatik, da ga nič ne vrže iz tira,saj živciranje poslabša bolezen. Mirno življenje ob razumevanju okolja poleg lastne discipliniranosti pa bi spravil sladkor- no na minimum, se strinjam z zdravnikom. Pa kje imamo take domove miru?"

Pripravila Darinka Slanovec

VREDNOTENJE NEUSPEHA

Neuspeh je življenjsko in človeško dejstvo. Življenjsko zato, ker se zdi, da življenje ne gradi na uspehu,temveč na nenasilju in lju- bezni.Življenje tudi ne govori na glas,ampak preprosto dela, je v službi, doživljamo ga kot moč, ki pa je daleč od tega, da bi bila povsem v naših rokah. V resnici smo mi v njegovih. Živimo.
Od kod potreba govoriti o neuspehu? Člo- vek se v svojih lastnih načrtih, volji, željah nerad sooča z "metodologijo" življenja, na- mreč s tisto resnico, da zrno,ki ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo. To se zdi nekoristno, brez prave prihodnosti. Človek hoče vendar živeti. Vse govori le o tem, kako uspeti in ostati sposoben, učinkovit, koristen,uspešen.Da bi moral čemu odmreti? V tem okviru merila, po katerih človek meri svoje življenje,razmeroma redko prestopajo meje njegovega jaza. Določeno delovanje je torej zaželeno le tako dolgo, dokler do- bro deluje,če mi služi tako,kot meni ugaja. Tako vnaša človek v delovanje narave razumne in nerazumne vrednote, ne da bi pri tem prišel dlje od trditve, da je nekaj razumno ali nerazumno, dobro ali slabo. Tako ne le,da se skoraj vse vrednoti glede na razvidno koristnost,marveč se celo ra- zvrednotijo dejanja,ki so po svoji naravi po eni strani sicer popoln neuspeh, po drugi pa najbolj osebni dogodki, kot je bolezen in smrt.
K razmišljanju in vrednotenju neuspeha sili- jo torej najbolj človeška izkustva: izkustvo nemoči,omejenosti, nedostopnosti skrivno- sti življenja, ki je hkrati močno in slabotno, skratka,k temu sili tudi izkustvo bolezni.Ko tem in podobnim stvarem pripisujemo ne- normalnost in celo sovražnost do življenja, tako razvrednotimo izkustvo, ki nas noče najprej nekaj naučiti,ampak za nekaj vzga jati: npr. za sočasno nejasnost in resnič- nost dogodkov v življenju, ki ne le pustijo leteti,temveč nas kot težnostna sila veže- jo na ta svet. Morda je bolj kot katerakoli druga stvar ravno bolezen tisti dogodek, ki v sebi najbolj očitno združuje ti dve nas- protji,nejasnost in resničnost,ko se stalno javlja k besedi vprašanje,kam človek prav- zaprav gre.In zdi se,da prek teh negativnih izkušenj nekako prestopamo prag k razu- mevanju stvari, ki kakor pajčolan zakrivajo obraz,ki nam govori,da neuspeh ne pomeni isto kot nesmisel.
Vendar neuspeh, ki je doživljajska resnič- nost, pride pred vrednotenjem; človek si vprašanje o smislu skoraj vedno zastavlja že potem,ko je prejel klofuto,doživel neus- peh.Vrednotenje je samo po sebi omejeno človeško hkratno doživljanje presenečenja in razuma,skratka,z vrednotenjem pokaže- mo-tudi takrat,kadar stvari razvrednotimo - da ne poznamo celotnega smisla oz. da poznamo samo smisel ene veje drevesa, ne pa smisla celega drevesa, kot pravi B. Pascal. Vrednotenje torej samo pokaže,da stvari ne rešimo tako, da se je znebimo - to navadno sploh ni mogoče - marveč, da stopimo z njo v odnos in jo "izmerimo" z merili odnosa,to se pravi z merilom ljubezni (ali nasprotno sovraštva, ki pa nasprotja ali nastale razpoke ne premosti, temveč jo poglablja in s tem obremenjuje prihodnost) Ker je človek danes ves pod vplivom mi- selnosti "uspeha", češ, da je uspeti ravno toliko kot uresničiti smisel življenja,si skoraj namenoma zatiska oči pred tem, da tako "spoznanje"-ljubezen, sovraštvo-prehiteva in postavlja na laž postavko naše misel- nosti, ki je zgrajena tako rekoč na idealni predstavi o svetu skoraj brez naravnega nereda,o življenju skoraj brez bolezni in tr- pljenja. Domnevamo torej,da ima nepopol- nost življenja,neuspeh narave,nedokonča- nost stvari v svetu svoj jezik, ki pa ga ne poznamo in ki se ga ni mogoče naučiti, skratka, ki ga poslušaš tako, da k njemu narediš korak.
Gotovo človek z ljubeznijo lahko ovrednoti še tako neprijetno izkušnjo. Morda ravno zato, ker je v vsakem dogodku življenja sposoben narediti še en korak več - pri Pascalu npr. od veje k drevesu. Tako tudi napiše z veliko začetnico Smisel, v odnosu do njega meri svojo nesrečo. Njegova lju- bezen je most k temu smislu. Verjetno pa bo ob vstopu nepovabljenega gosta -neu- speha - odgovoril z odklanjanjem, gnusom, odgovoril bo,kot da se mu je zgodila krivica Človek,ki bo torej hotel izmeriti neuspeh ali sploh negativno izkušnjo samo v odnosu do samega sebe, pravzaprav nima nobene obrambe pred tem,da ga obvlada sovraštvo
Nemogoče je našteti vsa vprašanja, ki se kar sama vsiljujejo ob tem, da je človek s svojim razumom skoraj vedno prepozen. V tem je tudi pomanjkljivost modernega po- veličevanja zavesti, razumskega spozna- vanja; tako naj se človek kar največ nauči da bo sposoben za življenje. Ne gre za to, da bi oporekali tej zahtevi ali jo hoteli raz- vrednotiti, ostane pa dejstvo, da se učimo uspešnosti, nihče pa se ne "uči" neuspeha Neuspeh namreč ne zahteva analiz, velike inteligence, ne moremo ga izmeriti z razu- mom,za neuspeh se moramo vzgajati.Kadar pride, pride tak, kakršen je: njegove misli niso lepe, so neprijetne, brezkompromisne, boleče; zahteva odmiranje samemu sebi; pomeni izgubljanje.
Končno je bistveno vprašanje, kako odgo- voriti na življenje, ki prihaja nasproti kot naloga, kako odgovoriti na stvar, ki morda ravnokar stopa v naše življenje. Ni težko ugotoviti, da so vprašanja, ki si jih tukaj zastavljamo, povezana z moralno držo do stvari, do živih bitij, do človeka. Misli,ki se pletejo okrog prvobitne in po svoji naravi odločilne kategorije za "merjenje" človeko- vega dostojanstva,okrog trpljenja in okrog bodisi zadolženega ali nedolžnega neuspe- ha, zahtevajo nenasilje;se pravi precejšen košček pripravljenosti videti v njem resni- co o življenju, o človeku, o sebi, skratka, pusti se nagovoriti. Nedvomno misel sama še ne more prestaviti čez, na drugo stran, vendar je dobra zato, da me prepričuje, ko nastopi kriza, da nisem še dokončan.

Tone Mlinar

(Priredila D. S.)

CERARJEVA MAMA

Šestnajst let se zdi dolga ali kratka doba, kakor pač človek gleda nazaj. Morda se bo kdo takoj spomnil in poznal, da se te besede vežejo na sliko z naslovne strani, s Trstenikom, kjer je pred petnajstimi leti od 2. do 4. marca 1973 bil prvi duhovni vi- kend slovenskih bolnikov v okviru Bratstva bolnikov in invalidov.Nekam blizu so nam od tedaj postala imena kot Čatež, Mokronog, Nazarje, Mirenski Grad, Šentjakob ob Savi, Želimlje, Šmarjeta, Beltinci, Sveta Trojica v Slov. goricah. Prav posebej pa Trstenik. Tam vstopi v zgodovino Prijateljstva tudi Stanka Cerar, Svetčeva pot 4, Kamnik, Cerarjeva mama, ki je s svojo šestnajstle- tno prisotnostjo sodelovala pri oblikovanju toliko dogodkov našega gibanja. Obiskala sva jo ravno na dan te obletnice.Naj spre- govori o sebi kar sama.

Morda bi najprej povedala, kako smo se spoznali.
Že kar lepa doba je to,šestnajst let. Moža sem imela bolnega tudi šestnajst let. Imel je hudo sklerozo multipleks. K Prijateljstvu, kot mu pravimo, me je pridobila s.Mihelan- gela. Spoznala sem jo, ko je prišla k nam skupaj z drugimi Marijinimi sestrami iz Lju- bljane na obvestilo, ki je bilo v Ognjišču. Pri nas je stanovala neka študentka, ki je Ognjišču pisala,da je tu bolnik,ki bi bil vesel kakšnega obiska. Lep obisk je bil... Minilo je nekaj mesecev, mož je medtem umrl, ko pride s. Mihelangela in pravi: "Mama, nekaj invalidov bi radi peljali na Trstenik na tri- dnevno srečanje." Prosila me je, da bi šla kuhat. Šla sem. Bilo je na omenjene dni, petek, soboto in pustno nedeljo. Še se spomnim, kako je v soboto našega Jožeta Zupančiča stisnilo pri srcu:"Kaj če bi se kaj hudega zgodilo? Ali ne bi šli kar domov?" Na to je posegel vmes takratni župnik sa- lezijanec Janez Vidic in nas spodbudil, naj vztrajamo do konca, kot smo se namenili. In res, vse dni smo prav lepo preživeli. V nedeljo po kosilu smo se poslovili tako do- bre volje; sami sebi nismo mogli verjeti, da se nam je posrečilo. To je bilo nekaj nepo- pisnega za vse nas (14 invalidov, Marijini sestri, bogoslovca Misijonske družbe, tri dekleta, vodila sta lazarist Anton Pust in jezuit p. Marijan Šef). Jeseni smo imeli še eno srečanje in potem so se vrstila na raz nih krajih,kot redno poroča Prijatelj.Povsod sem kuhala,razen kjer imajo sestre. Poma- gala pa so mi dekleta. Letos sem spet po- vabljena na Trstenik in v Želimlje. Ja, še danes imam Trstenik tako rada.Tako dobro se tam počutim.

Vrnimo se v preteklost, k bolnemu mo- žu ... Mož je bil dvanajst let na postelji, prej je za silo ob podpori dveh še hodil ali pa sem ga z vozičkom peljala ven. Ko je opešal, tudi duševno, ni mogel več sedeti. Popolnoma odvisen je bil zadnja leta, niti muhe si ni mogel sam odgnati. Zadnjih pet let sem iz tovarne hodila vsak dan med malico domov, da sem ga uredila... Hvala Bogu, moram reči, da imam dobri hčeri, ki sta veliko pomagali in ga razumeli. Ko sta se poročili, sta tudi njuna moža bila vedno pripravljena pomagati.Lahko rečem,da smo vse skupaj premagovali z božjo pomočjo. Če ne bi imela vere...Neštetokrat mi je bilo tako hudo, da nisem mogla več prenašati, nikjer ni bilo nobene svetle točke.. Pa sem šla v farno cerkev in pokleknila k Marijinemu oltarju. Nič nisem molila, samo rekla sem: Marija, tukaj sem pred teboj kot odprta knjiga... Vedno sem šla domov potolažena. Tako sem zdržala skoraj šestnajst let.

Pri tej trpljenjski izkušnji so nam bese- de za nekaj trenutkov obstale; v mislih je vsak zase dopolnjeval nedorečeno. Potem je mama segla še bolj nazaj, v svojo mladost.
Doma sem iz vasi Koreno pri Zlatem polju, župnija Krašnja.Med drugo svetovno vojno sem bila tri leta in dva meseca v delovni internaciji v Erlangenu pri Nürnbergu. Leta 1942,v nedeljo,sva bila s fantom na oklicih v sredo pa so nas preselili. Otroke in žene so selili, šestnajst mož in fantov pa pobili, vas požgali,ker smo bili izdani.Pokojni mož, takrat še fant, in oče sta imela srečo, da ju takrat ni bilo doma. Fant je pobegnil k partizanom, očeta pa so kasneje poslali za nami. Ko smo se v juniju 1945 vrnili, smo našli požgan dom.Takoj smo se lotili obno- ve ... Fant je bil tri leta in pol v partizanih, takoj po končani vojni pa nekaj časa gar- dist v Beogradu. Ko se je vrnil domov, sva se še istega leta, 1945, poročila. Jaz sem imela 26 let,on 30.Stanovala sva na Homcu pri Kavkovih in se na delo v Kamnik vozila s kolesi. Že naslednje leto mu je začela noga klecati. Takrat so mislili, da to ni nič. Šele ko je enkrat padel s skolesa, je šel na preiskave. Ugotovili so sklerozo multipleks, ki je že zelo napredovala. Kmalu je bil upo- kojen... Leta 1952,ko je bil že hudo bolan, sva zastavila za to hišo.Imela sem izredno voljo.Oba sva si močno želela,da bi enkrat prišla pod svojo streho. Bilo je težko,ker je vsega primanjkovalo. Po dveh letih sva jo dogradila.Pol leta kasneje je mož že obležal

Morda bi še povedala, kakšen je bil odnos sorodnikov in okolice do tvojega moža. Ali so razumeli, bili pripravljeni pomagati?
Običajno nisem prosila za pomoč. Ne vem, ali sem imela tak ponos ali kaj. Če pa sva potrebovala kakšno uslugo, so bili vsi pri- pravljeni pomagati. Še posebej ob koncu, ko je bil že zelo slab, ter ob smrti. Zato velja moja prva zahvala dobrim sosedom in sorodnikom ... Dokler je mogel, je hodil v cerkev.Ves čas.Ko pa je ostal v postelji,ga je redno obiskoval takratni župnik Marko Mihelič.Vsakih štirinajst dni se je prišel po- govarjat. Dobro sta se razumela. Za njim mu je zadnje mesece bolezni kaplan Milan pogosto nosil obhajilo. To je bila tudi meni in otrokom velika tolažba.

Torej je duhovnik bolnega moža redno obiskoval?
Redno. Spomnim se,kako je bilo v začetku, ko še nisem imela svečnikov.Ko sem jih šla iskat, so me začudeno spraševali: "Ja kaj pa je?" "Nič posebnega",sem rekla, "po go- spoda sem šla za Veliko noč." In že so go- vorili po fari: "Cerar bo umrl." No,po tistem je živel še pet let.

Prav to,da je duhovnik k njemu prihajal redno,lahko pomaga premagovati tisto miselnost, da duhovnik pride samo za zadnjo uro.
Bil je blagodejen občutek.Tako lepo sta se pogovorila. Kar lažje smo prenašali. Nismo čutili tolikšnega bremena ob bolezni v hiši.

Bi lahko povedala, kako je mož spre- jemal bolezen ali kakšen je bil do vas domačih?
Bil je zelo uvideven, dober, prijeten bolnik, potrpežljiv.Le zadnje leto je bilo zelo hudo; ker je duševno opešal, ni mogel več misliti in je pozabljal. Bolezen je sprejemal kot posledice trpljenja v partizanih, prečutih noči v mrazu. Zdravniki so menili, da gre tudi za posledice strahu, ki ga ni bilo malo. V začetku se je neštetokrat spraševal: "Zakaj prav jaz? Toliko nas je bilo." No, po pogovorih z župnikom Miheličem je počasi sprejel. "Saj", je rekel, "hišo imamo, otroka sta preskrbljena, žena mi je zvesta, pa naj bo." Sicer pa je bil naš ata - ne vem, kako bi rekla - kot hišni oltar, okrog katerega smo se vsi zbirali. Pokonci nas je držal. On je bil vedno doma, zato smo res začutili praznino, ko je umrl.

Iz teh spominov,ki toliko povedo,je kar težko iti naprej.
Še vedno mi govorijo.Moje življenje je pol- no spominov. Tudi zato grem vsak večer k maši, razen, če pride kaj izrednega. Tudi na Žale, k možu, grem običajno dvakrat na teden malo poklepetat,obvezno pa preden grem na srečanja in potem, da se grem zahvalit. Prav tako gredo tudi hčerke pred vsakim večjim potovanjem ali odločitvijo k atu na Žale. Po moževi zaslugi imamo mar- sikakšno dobroto v tej hiši. Občutek imam, da je vedno navzoč med nami, ne le kot spomin.

V resnici smo se tudi v pogovoru kar naprej vračali k možu. On je rdeča nit pogovora.
Kaj bi danes rekla, kako ob moževem primeru in toliko drugih, ki jih poznaš, danes gledaš na trpljenje,na križ? Mislim da je trpljenje velika preizkušnja. Morda je komu dopuščeno za vrnitev k Bogu.

Takšno močno vero si najbrž prinesla že od doma in jo v preizkušnjah utrdila?
Ne samo utrdila, podvojila se je. Ne morem se pohvaliti, da sem imela trdno vero, ko sem prišla iz internacije.

Ali je morda to dejstvo, da si si ob bol- nem možu nabrala toliko izkušenj, kaj vplivalo,da si se laže odločila za pomoč drugim?
Imela sem res veliko izkušenj. Še danes,če je treba komu pomagati,to zlahka naredim. Želela sem si, da bi mogla še komu poma- gati,ker sem imela še voljo in moč. Z božjo pomočjo sem prišla k prav takemu delu, ki ga je moja duša potrebovala.

Kako hčerkina družina sprejema, da hodiš kuhat na srečanja?
Ko vidijo moje zadovoljstvo,so še sami za- dovoljni.Tudi,ko pridejo invalidi ali sodelav- ci, so sprejeti s toplim srcem. To je veliko vredno,da lahko pridejo v hišo tako različni ljudje in to pogosto, ne da bi s tem nastali problemi.

Res, v tej hiši se počutimo kot doma. Ali si imela kaj težav,ko se je bilo treba privaditi na "večjo" družino?
Pravzaprav ne. Težje je ustreči vsem oku- som, željam, za vse zares dobro skuhati. Sicer pa kuham na srečanjih, kot doma, predvsem preproste jedi.

Ali se spomniš kakšnih nesporazumov ali težav?
V glavnem ne. Le včasih so bile kakšne malenkosti. Tudi jaz sem iz mesa in krvi. Včasih me je kakšna nepremišljena beseda precej pogrela ali užalostila. Imam pa velik božji dar, da mi ni težko odpustiti. Ko pre- spim,je že dobro. Sicer pa nisem bila samo v kuhinji. Vedno sem našla čas tudi za po- govor. Tako sem si nabrala prijateljev tako med sodelavci kot invalidi.Če le imam priliko rada obiščem kakšnega bolnika, npr. Marijo Kregarjevo, ki je blizu, in druge. Mislim, da sem tudi s sodelavci v dobrih odnosih. Ra- zumemo se. Seveda, tu in tam se je pri- kradlo kakšno majhno razočaranje. To je človeško in s tem skoraj računam.

Ali misliš,da je med mladino še pripra- vljenost za nesebično pomoč?
Ti mladi fantje in dekleta so še pripravljeni pomagati, da se človek kar čudi. In še ne- kaj opažam. Nekaj časa sem imela občutek da sem prestara za mednje, saj bom čez leto in pol že sedemdeset.Pa sem se moti- la.Sprejemajo me takšno,kot sem,ne vidim nobenega odpora, da bi kdo od mladih ne hotel poklepetati z menoj. To mi da novo voljo, da bom še šla.

Preprosto bi lahko rekli: Mamo potrebu- jemo tudi tukaj! Ali bi po toliko izkušnjah mogla narediti primerjavo, kakšen je bil odnos do bolnikov včasih in danes?
Boljše je, kot je bilo včasih, več se stori za invalide, bolne in starejše. Spadam še v generacijo, ko so berači hodili od vrat do vrat, da bi preživeli. Danes je tudi zanje poskrbljeno na ravni družbe. Tudi domove za starejše imamo. Mislim, da tudi Cerkev stori več kot včasih. Mladi duhovniki znajo drugače pristopiti k prizadetemu.

Kaj misliš, da je prijateljski in bratski odnos do bolnega?
Pri tem ima Prijateljstvo različne izkušnje. Nekateri so pripravljeni dati mnogo več kot zgolj najnujnejšo pomoč, tudi svojo ljube- zen in prijateljstvo.Nekateri so pa tudi taki ki ostanejo le pri najnujnejšem. Smo pač ljudje. To opažam tudi pri sebi.

Saj lahko vprašava:"Boš še sodelovala?"
Smejali se mi boste. Lani sem rekla, da ne bom mogla več,ker se mi je zdravje posla- bšalo. Tudi volja je opešala. Sladkorna in visok pritisk me dajeta. No,ko sem zdravila zamenjala, je bilo za polovico boljše. Če je božja volja, sem še pripravljena živeti in pomagati. Žilica mi ne da miru. Tudi vnu- kinjo Alenko sem že vzela s seboj, naj se navadi.

Nič še nismo spregovorili o vsakdanjem življenju. Povej nam kaj.
Delam vse, kar je potrebno pri hiši. Obde- lujem vrt. Nenazadnje skrb za vnuke. Sicer pa veliko mislim na prijatelje. Molim za vse. Kadar morem,tudi katerega obiščem. Dopi- sujem si malo, sicer pa sem rada na teko- čem z novicami.Televizije ne gledam veliko Raje vzamem v roke knjigo. Berem največ ponoči. Veselje do branja imam od mlado- sti. Včasih sem se pred očimom skrila pod posteljo in brala ob bateriji, ker ni pustil, da bi gorela petrolejka. Na knjige sem zelo navezana.

Kaj misliš o verskih časopisih?
Na Ognjišče komaj čakam.Prijatelja prebe- rem od prve do zadnje strani. Tudi Družino rada pogledam. Veliko manj Sveto pismo. Otroci pa bolj posegajo po njem; kar sce- frano je že. Pozna se,da je sedaj več pou- darka na branju Svetega pisma, kot je bilo v mojih časih.

Bi kakšno rubriko posebej pohvalila ali pograjala?
Pismo meseca v Ognjišču mi je zelo všeč. Rada imam nadaljevanke in "Naši preizku- šani bratje". Prijatelja imam že od začetka. Mož ga je dobil, ko je bil razmnožen še na ciklostilu, torej že dvajset let. V glavnem mi je všeč. Včasih so pa tudi taki prispev- ki, za katere pravim,da bi bilo boljše,da jih ne bi bilo. Najraje preberem "Govorijo nam prijatelji". Tega zadnjega pa ne bom.

Potem se je zasmejala ... Vsak človek ne- kako čuti, da je za najlepše spomine "kriv" pogum, odločnost, premagana stiska, lju- bezen. Iz svoje zakladnice nam jih je nekaj posredovala Cerarjeva mama. Mama, saj boš vseeno prebrala? V imenu Prijateljstva bolnikov in invalidov ter v imenu Prijatelja najlepša hvala za pogovor.

Darinka Slanovec in Jože Zupančič

SESTRA MARTA
II.

Kovačeva mama ji je pravila, da je vedno čutila,da ji je zemljo dal Bog,naj skrbi zanjo Dokler je bila pri močeh, jo je obdelovala. Mislila je, da svojega doma ne bo zapustila prej kot v krsti. Pa se je zgodila nesreča in vse se je spremenilo. "Hvala Bogu," je rek- la, "da je zemlja že pokrila mojega rajnega. Koliko bridkosti mu je s tem prihranila." Ko- vačeva mama je imela tri pastorke.Poročila se je bila z vdovcem s tremi majhnimi in nebogljenimi otročki. Imela je že čez štiri- deset let in marsikdo ji je v obraz povedal, da ni pametna taka možitev. Vzgajala je otroke in skrbela zanje, kot bi bili njeni. Po moževi prezgodnji smrti se je sama ubijala na kmetiji, a poskrbela je,da so se vsi trije izšolali in prišli do poklica. Pekla jim je kruh in jim ga svojimi žuljavimi rokami delila, a otroci so na to pozabili.
Sin je bil poročen doma in je takoj po nje- nem odhodu od doma začel popravljati in prenavljati hišo. In ko je Kovačeva mama nekoč plašno pripomnila, kako rada bi šla malo pogledat domov, jo je sin zavrnil, da je doma pravo gradbišče, vse je narobe. Staro podirajo, zidajo novo. Prenavljajo. Nova okna bodo in nova vrata. Tam, kjer je bila prej stena,bo široko okno, tam, kjer so bila prej vrata, bo zdaj zid. Tam, kjer je bila prej shramba, bo zdaj s ploščicami in ogledali obložena kopalnica. Kovačeva ma- ma ga je poslušala in si skušala predstav- ljati svoj nekdanji dom tako prenovljen.
Vendar se ji je še vedno prikazovala pred očmi hišica z majhnimi okenci, s kuhinjo, ki je gledala v breg, in veliko kmečko izbo z Bogkovim kotom,javorovo mizo,stoli s srčki v naslonjalih in z veliko lončeno pečjo. Še je lahko čutila vonj pelargonij, pološčene- ga poda, pepela v peči. Še jo je obhajalo razpoloženje stoletja starega, preprostega in z zemljo zraščenega podeželskega živ- ljenja. Tri leta so minila in sin se naposled ni mogel več izgovarjati na gradbena dela. Spet ga je poprosila,naj jo,ko bo imel čas, vzame domov takole za kakšne pol ure, da vidi kuhinjo,če drugega ne. Pa ji je odbrusil nazaj: "Kaj bi hodili,mati, sedaj imamo tako ozko, moderno kuhinjo, da še sesti nimate kam."
Po tistem ga nikoli več ni prosila, niti ome- nila mu ni. Marti pa je neštetokrat pripo- vedovala o tej rani svojega srca; ona jo je skušala potolažiti, kot je vedela in znala.
"Saj vam tudi pri nas ni nič hudega," je re- kla, "lepo na toplem ste, ni vam treba skr- beti ne za kurjavo in ne za kuho. Poglejte, ali ni ob toplem radiatorju prijetno gledati na ledene sveče zunaj? In za poobedek sem vam danes prinesla kos jabolčnega zavitka."
"Res je.Prav imaš.In hvaležna sem Bogu,da sem z vsem preskrbljena. Marta,ti si dober deklič,vedno mi prineseš kaj za povrh.A po pravici ti povem, da bi raje trpela pomanj- kanje,samo da bi bila doma. Včasih ponoči se prebudim,vsa trda kot kos lesa in s širo- ko odprtimi očmi gledam v temo. Piščance vidim in kokoši, šest grahastih sem imela in šest belih. Pa tudi tri goske. Eno sem spi- tala za božič, drugi dve sem prodala. Ali veš, Marta, kako se goji gosi?"
Kovačeva mama ji je marsikaj povedala, ko sta si sedeli nasproti, dokler niso Marte potrebovali drugod. Kljub poznim letom je Kovačeva mama pletla jopice s čudovitimi vzorci. Če so jo bolele roke, je v sobi za fizioterapijo rezala volno in prejo,da so drugi lahko delali gobeline.Teh pa sama ni mogla zaradi poslabšanega vida. Rada je Marti kazala vedno nove in nove vzorce. Lepo ju je bilo gledati takole skupaj: mladost, ki zmore, in starost, ki zna.
Marta je imela rada odprte ljudi,vedno pa ji je bilo težko ob tistih,ki so se zapirali vase, poležavali v postelji in pestovali svojo ža- lost in zamorjenost. Seveda niso mogli biti vsi vedri in veseli, saj so bili nekateri hudo ubogi.Najhujši primer je bil mož v zgornjem nadstropju.
Pripeljali so ga pred štirimi meseci in od ta- krat se sploh ni več zavedal. Imel je ženo in štiri otroke, napravil jim je lepo hišico in poskrbel zanje, kot bi vedel, da se mu bo življenje tako hitro preokrenilo. Zadela ga je možganska kap in več kot pol leta so ga zdravili v bolnišnici brez vsakega uspeha. Po odpustu iz bolnice je bil nekaj časa do- ma, vendar ga žena ni mogla sama nego- vati. V dom ga je prihajala obiskovat vsak teden vsa družina. Prihajali so potrpežljivo in potiho. Posedli so okrog njega, žena ga je držala za roko, mu brala časopis, otroci so mu polglasno peli pesmice, ki so se jih naučili v šoli in vrtcu. Marta je občudovala to žensko. Najmlajšega je držala v naročju z drugo roko pa je božala nepremičen mo- žev obraz. Ni je motilo, da moževe oči gle- dajo nepremično v strop in da je ne pos- luša in ne ve, o čem mu govori. Govorila je z njim kot bi bil pri zavesti, mu razlagala, kako otroci napredujejo v šoli in kako ob- delujejo vrtiček.Nazadnje so skupaj zmolili in potem potihoma,kot so prišli, tudi odšli. Vedno se je oglasila tudi pri Marti in spra- ševala, če je možu že kaj bolje. Marta je bolniku vsak dan dajala injekcije in zdravila po zdravnikovem navodilu, zato je vedela, da se je stanje še poslabšalo, saj so druga za drugo pešale življenjske funkcije, infor- macij pa ni smela dajati, saj za to ni bila pooblaščena. Pa tudi ne mogla bi ji tega povedati. Raje bi si odgriznila jezik, kakor da bi jemala upe tej močni in zvesti ženi.
Prizori tujega trpljenja so šli Marti do žive- ga, še najbolj pa jo je prizadel dogodek z Milošem.
Bilo je pozimi, nekaj mesecev po tistem,ko je nastopila službo in je bila še precej ne- izkušena. V nadstropju,kjer je imela dežur- stvo, ni bilo hujših bolnikov, njena naloga je bila, da jim je pomagala pri umivanju, jih preoblačila, tiste na vozičku peljala v jedil- nico, večji del pa to, da jim je razdeljevala zdravila, dajala injekcije in podobno. Veči- noma so bili to starejši ljudje,le eden,Miloš mu je bilo ime, je imel komaj petindvajset let. Po hudi prometni nesreči je ohromel in po končanem zdravljenju v bolnici in reha- bilitaciji v ustreznem zavodu so ga njegovi starši dali v dom. Le začasno, so rekli. To- liko, da bi si še malo opomogel in dokler tudi doma ne bodo pripravljeni, da ga bodo negovali.
Miloš jim je to strašansko zameril. Tudi Marta je bila začudena nad takim ravnan- jem,saj je bila prepričana,da bi Miloš lahko skrbel sam zase. Tako pa se je zaprl vase, komaj je kaj jedel, z nikomer ni govoril, še najmanj z Marto. Ni in ni se mogel sprijaz- niti z nesrečo, ki ga je zadela, odklanjal je vsa prizadevanja fizioterapevtov, delovne- ga terapevta, psihologa in sester, da bi se z vozičkom pripeljal v telovadnico in delal vaje za moč rok ali kako drugače sodeloval pri svoji rehabilitaciji.
Neko nedeljsko popoldne je bila Marta de- žurna na oddelku. Videla je, da sta prišla Miloševa starša in tudi kmalu odšla. Ko je hotela pogledati v njegovo sobo, je pred vrati zaslišala pritajeno ihtenje.Bilo je tako presunljivo, da se ji je zarezalo v srce.
"Zakaj me ne marata več?" je slišala hlipati nesrečnega fanta. "Jaz nisem kriv,da se je to zgodilo. Nisem kriv!" je hlipal.
Marta je odprla vrata, trdno namenjena, da ga bo potolažila. Sama ni vedela kako, a srce ji ni dalo, da bi bil tam tako sam in nesrečen.
Ko pa je vstopila, se je Miloš z rokami po- tegnil navzgor in razjarjeno zavpil: "Izgini! Ven se izgubi!"
Marta je pretresena stala ob vratih in vi- dela, da tečejo po njegovem obrazu solze. Miloš je segel po pomarančah na nočni omarici, ki sta mu jih bila prinesla starša. Kot žongler v cirkusu jih je začel metati v Marto. Kot ukopana je stala tam, ena jo je zadela v glavo, druge so se ji skotalile k nogam. Potem se je ovedela, urno je smu- knila ven in zaprla vrata za sabo. Potem je vse utihnilo.
Marta je spet vstopila in molče pobrala pomaranče. Nekatere so bile razklane in iz njih je tekel rdečkast sok. Šla je v čajno kuhinjo po krpo, obrisala vrata, podboje in tla, pomaranče pa položila na krožnik in ga postavila na nočno omarico, da bi Miloš lahko dosegel. Zdaj je ležal z obrazom, za- kopanim v blazino, čisto mirno in negibno.
Sedla je na rob postelje in se molče zas- trmela v zimski dan. Vedela je, da mu zdaj dobro de njena bližina, vendar ji tega ne bo povedal. Videla ga je takrat, ko ga ne bi bila smela, v tenutku največje bridkosti in nemoči. Počutil se je užaljen, ponižan, odvečen, zato je tako ravnal. Spomnila se je,kaj je bila slišala pri zadnji nedeljski ma- ši - Kristus je bil Bog in je postal Človek - tako se je postavil na tvoje mesto. Ravno to bi namreč rado pravo sočutje: tako ra- do bi se scela postavilo na mesto trpeče- ga, da bi moglo zares tolažiti. Tega mu ni povedala, saj Miloš ni bil veren, a zdelo se ji je, da vseeno čuti, kaj ona misli.
Marta je dolgo sedela s sklenjenimi rokami ob njem, potem se je dvignila in odšla v dnevno sobo,kjer so drugi gledali televizijo
Drugo jutro se je Miloš prvič udeležil telo- vadbe.

(dalje prihodnjič)

Božakovo, 16.2.1988

Dragi prijatelji!
Ni dolgo, kar smo si voščili za božične in novoletne praznike, že je tu postni čas. Zimski koledarski dnevi se počasi iztekajo. Čeprav to leto skoraj ne poznamo zime, pa vendar narava terja svoje mirovanje ali počitek.Temu zimskemu počitku narave se najbolj primerjamo mi invalidi, oziroma vsi prizadeti. Prijatelj občuti praznino, ker ni novic o naših srečanjih, ki jih imamo med letom; bodisi, da gre za srečanja Prijatelj- stva bolnikov in invalidov ali župnijska ali skupna, kot je to Brezje,pa razna društve- na srečanja.O teh srečanjih vedno pišemo, kako se imamo lepo, kaj smo koristnega doživeli,s kom smo se srečali in tako naprej.
Vem,da si v teh zimskih dnevih skoraj vsak od nas želi kakšen obisk, naj bo to sosed, znanec ali prijatelj. Žal le nekateri dobimo kakšen obisk.Velikokrat slišimo od zdravega človeka: "Saj bi šel k njemu,pa ne vem,kaj bi mu rekel, ker je bolan človek zelo obču- tljiv." Resje tako. Tudi mi invalidi in bolni moramo biti dobri z zdravimi, kajti hitro jih zgubimo in se jim zamerimo. Ne bo te več pogledal, ker te ne potrebuje, tudi taki lju- dje se dobijo. In res,zelo malo je treba, pa bolnega, invalidnega človeka razočaraš; tako znamo reči. Še manj pa je treba, da lahko istega spraviš v dobro voljo.Lepo je, če je človek zdrav, poln načrtov, ima ure- jeno gospodarstvo ter da ne čuti nobene- ga pomanjkanja. Navadno rečemo, da ima vsak svoj križ,toda teža se lahko olajša ali pa še oteži, odvisno od naših medsebojnih odnosov.
Pomislimo na družino, ki živi z invalidom na vozičku. Neredko se mati, žena ali kdo od članov družine zaradi težav potoži sorod- niku,sosedu ali znancu. Kako mora zaboleti ko namesto razumevanja dobi očitek: "Ja, saj vendar dobiš dodatek za pomoč in po- strežbo." Ali je to tolažba in olajšanje trp- ljenja, je to nadomestilo za tvoje odvzete noge, za tvojo invalidnost? Mislim, da ne.
Srečanja bolnih in invalidov so že nekaj. Vem,da tisti čas čutimo nekaj, česar doma ne doživljamo; veliko pomeni daritev sv. maše.Koliko molitev so že zmolili naši prija- telji v zahvalo Bogu in vsem tistim, ki ta srečanja pripravljajo.
Če si že na takem srečanju, romanju ali iz- letu, je dobro, da poveš,kako je bilo. Tako je tudi mene nekdo vprašal, kako smo se imeli v Šmarjeti? Začel sem mu pripovedo- vati.Takoj je moji razlagi prisluhnil tudi zna nec in me zavrnil, češ da srečanja delajo samo zmedo v cerkvi. Končal sem s svojo pripovedjo in odšel.
No, vidite kako malo je treba, pa smo že lahko razočarani. Še manj pa je treba, da smo lahko veseli in srečni. Prizadeti dalje iščemo ljudi,kakor jih je Jezus. Hvala Bogu, ne naletimo vedno na speče. Veliko je še razumevajočih. Še enkrat hvala Bogu, da prevladujejo dobri ljudje, ki slišijo klic, ko vabi k delu za bližnjega.Kolikokrat se usta- vimo pred zdravstvenim domom, trgovino, banko, lekarno, in če poprosimo neznanca, je navadno takoj pripravljen pomagati. Tak človek ne more skriti sreče,ker ti lahko po- maga. Enako je lepo od ljudi, ki nam z ve- seljem postrežejo in pomagajo. Vsem tem smo dolžni, da se jih spomnimo v molitvi, predvsem pa svojih domačih,ki so nam vsak dan v tolažbo in pomoč.
Vsem prijateljem ter bralcem vesele veliko nočne praznike ter prisrčen pozdrav!

Jože N.

ŽIVLJENJSKI SLOG

DUHOVNA OBNOVA ZA ODGOVORNE IN SODE- LAVCE - NAZARJE, 26. - 28.FEBRUAR 1988

Z občutkom strahu, a z željo, da vendarle nekaj spremenim v svojem življenju,sem se skupaj z Vladom in Marto zapeljal proti cer- kvi na hribu,ki me je spominjala na Mirenski Grad. Prvi smo prispeli na cilj. Toda dolgo nismo ostali sami: kmalu so začeli prihajati prijatelji z vseh strani in ko smo se zbrali k večerji, nas je za mizo sedelo trideset. Z veseljem sem pozdravljal stare znance, se mučil s spominom, ko za kakšnega nisem vedel,kje sem ga spoznal in s prikrito rado vednostjo stisnil roko novim, še nepozna- nim sodelavcem. Po večerji smo se zbrali v kapeli k maši, s katero se je pričelo tudi neprekinjeno češčenje Najsvetejšega. En- kratni so bili trenutki,ko smo ponoči v tišini in ob svetlobi večne luči nad tabernakljem molili za speče prijatelje,podnevi pa razmi- šljali ob Svetem pismu. Duhovni vodja obnove župnik Janez Kompare nam je v soboto zjutraj govoril o Jezuso- vem življenjskem slogu.Najbolj mi je ostala v spominu misel, ki se je tudi popoldne po- javljala kot odmev: Kristjan je človek, ki je pripravljen pustiti, da ga Jezus Kris- tus spreminja.
Jaz pa sem do sedaj mislil, da sem kristjan že, če verujem v Boga, če sem do drugih dober,če pomagam v težavah. Vse to sem delal,toda pozabil sem na najpomembnejše: biti kot marmorna stena, ki je pripravljena, da jo umetnik obdela.
Počasi vendarle spoznavam, da me Bog ne pusti pri miru, čeprav se dosti ne zmenim zanj.Zmeraj znova mi je postavljeno vpra- šanje, ki kljuje v dušo: Zakaj čakaš, zakaj ne narediš koraka naprej?
Zmeden sem, Gospod. Čutim,da dosedanja pot ni zame,čeprav grem v pravo smer,de- lam velik ovinek. O,ta bolečina, o,ta strah, ko veš, da si nekje zašel s poti, pa ne naj- deš poti nazaj ne naprej. Hvala, da imam tebe,Jezus,ki si prava Pot.O Gospod sekaj, dolbi,pili,brusi,kar na meni še ni izoblikova- no! Daj mi moči, da bom vzdržal. Izoblikuj iz mene podobo, ki bo delala čast Tebi in Očetu.
Jezus me znova in znova navdušuje s svo- jim življenjskim slogom. Najprej mi kaže Boga kot našega Očeta: tistega,ki skrbi za nas in se zanima za vse, kar delamo. Kako živo sem na lastni koži to občutil prav tisto nedeljo, ko sem se vračal iz Nazarij. Na poti iz Ljubljane sem v avtobusu s strahom razmišljal, kako bom prišel zvečer domov, ker v to smer ni zveze. Pa sem se spomnil na Jezusove besede: "Ne bodi v skrbeh. Poglej ptice.Ali nisi ti več vreden kot one?" Pomiril sem se, saj sem vedel, da bo Bog poskrbel,da se bo vse dobro izteklo. In res se je -komaj sem v Novi Gorici pričel z av- tostopom proti domu, že mi je ustavil so- šolec iz srednje šole ter me pripeljal skoraj do doma. Morda bo kdo rekel: sreča, spet kdo drugi: mila usoda, jaz pa temu pravim: Bog je poskrbel.
Druga nova drža, ki mi jo je Jezus pokazal, je novo gledanje na druge ljudi. Sodelavci v službi mi življenje prikazujejo kot "boj za obstanek", kot boj za čim boljši položaj. Jezus me uči drugače - če smo kristjani, moramo služiti drug drugemu tako, kot je Jezus služil ljudem v njihovih potrebah.
In še na nekaj me Jezus opominja-na pošte- nost do sebe. Celo pred Bogom se včasih delam dobrega, čeprav vem, da sem poln slabosti. Kljub temu me Bog ljubi, me spre- jema z vsemi mojimi napakami ter me hoče narediti bolj podobnega sebi,pripravljenega da me spremeni. Popoldne smo razmišljali o tem, kaj nam je Jezus novega pokazal in povedal za naše življenje. In česa nas uči? Preprostosti, ljubezni do bližnjega - pravzaprav, da smo drugačni, da drugače ravnamo. Če sem se nekoč zanimal samo zase,za svoj ugled, za svojo lastnino,se bo sedaj moja skrb vedno bolj usmerjala k drugim, sedaj bom moral prav tisto, kar sem grabil zase,deliti z dru- gimi.
Po končanem popoldanskem razmišljanju so se nam pridružili tudi prijatelji iz Italije: Roberto, Evelina in Francesco ter sestra Mihelangela.
In že je bila tu nedelja. Še zadnjič smo se zbrali k maši v župnijski cerkvi s farnim ob- čestvom, hvaležni Bogu za prejete darove, g.Janezu za njegovo požrtvovalnost, fran- čiškanom in sestram v kuhinji za njihovo gostoljubnost in mislim, da tudi sestram klarisam za njihovo skrito molitev.
Duhovno obnovo smo zaključili s kosilom, pri katerem je vsak izžrebal naslov enega izmed sodelujočih, za katerega bo molil in daroval svoja dobra dela ter mu to v veli- konočnem voščilu tudi povedal. Po kosilu smo se poslovili drug od drugega, mogoče malo z žalostjo v srcu, toda z mislijo: Lju- bezen je zmeraj najmočnejša.
Za konec tega zapisa o duhovnih vajah še Jezusova misel, ki mi je ostala v spominu prav s tega zadnjega dne skupnega bivanja v Nazarjah: "Iščite najprej božjega kralje- stva in vse drugo vam bo navrženo!"

Tomaž

BOŽJI DAROVI SO RES BOGATI

1. Kako zelo sem si želela letošnjih zimskih počitnic, da se malo odpočijem od učenja. Nisem pa pričakovala,da bodo te počitnice tako prijetne.
Takoj prve dni sem odšla na duhovne vaje na Dobrovo, kjer mi je Gospod izkazal veli- ko ljubezen in mi vlil novih duhovnih moči. Šest deklet nas je ob pesmi, razmišljanju, molitvi in pogovoru spoznavalo neizmerno dobroto in ljubezen Najvišjega.In tako sem se polna novih moči vrnila domov.
Že naslednji dan pa sva se z invalidko Tinco odpravili na oddih v Šmarješke Toplice.Bila sem kar malce presenečena nad toliko do- broto in iskreno pomočjo vseh medicinskih sester, fizioterapevtk in tudi gostov, s katerimi sva se srečevali. Mnogi ljudje niso slepi in gluhi,ko zagledajo invalida; z vese- ljem priskočijo na pomoč in se toplo nas- mehnejo. Med temi pa je zelo veliko mladih Hvala Bogu za vsa ta dobra in plemenita srca.
2. Za zimske počitnice sva šli s prijateljico Vlasto v Šmarješke Toplice za en teden malo na oddih. Imeli sva zelo lepo sobo z balkonom in čudovit razgled na gozd. Z bal- kona sva vsak dan uživali in dihali svež zrak Vsako dopoldne sem imela terapijo in mi je zelo pomagalo. Dvakrat na dan sva šli v bazen. Popoldne sva šli ven v urejen park in poslušali,kako lepo pojejo ptički kot spo- mladi.In tako je minilo najino lepo doživetje v toplicah. Zelo nama je bilo všeč, da sva šli kar težko domov. Vsi,ki delajo v zdravi- lišču,so zelo prijazni. Obenem se prav lepo zahvalim prijateljici Vlasti za veliko uslugo in tudi njenim domačim.

Tinca Trobiš

BOŽIČNA MAŠA V DOMU UPOKOJENCEV

Zbrali smo se kot ena družina v Domu upo- kojencev v Kamniku, da bi skupaj doživeli praznik. Uspelo je, s posredovanjem p. Francija Pivca,z njegovim vodstvom in na- govorom,s pripravljenostjo pomagati našim upokojencem,nepokretnim in teže pokretnim Veliko jih je tudi na invalidskih vozičkih, zaradi invalidnosti po bolezni, zaradi let, le nekaj je mlajših invalidov.
Navzoči smo mašo spremljali ob petju boži- čnih pesmi,s spremljavo klavirja enega naših stanovalcev. Iz govora, spodbudnega za starejše, povzamem: Vsaki človeški dobi je dal Bog svoje namene,otroštvu,odraščanju poklicu in tudi poznejšim letom.Ta leta niso nadloga, ki naj se je človek otrese; to je zadnje zorenje za nebeško žitnico, Zaklad, ki ga nihče ne more vzeti. Naj se le napol- nijo z bogato vsebino.Vsakomur ostaja več časa,veliko več kot pred leti,izkoristimo ga Morda smo si rekli v mladosti: bom molil kasneje. Zdaj je tisti čas, da molimo vsaj kratko in prisrčno.Da vključujemo v molitve svoje otroke, ki so morebiti šli svojo pot, pozabili na Boga in na starše.Dokler oče ali mati molita za svoje otroke,niso izgubljeni, so v božjih rokah, v božjem naročju. Če ponoči ne moremo spati, kratko pomolimo zanje. Npr. v božični noči,ki je čudež vseh čudežev. Bog, ki je nad ozvezdji, je postal otrok in nam enak. Lahko bi prišel kot kralj na svet. Iskal je revščino,uboge jasli,hlev- ček, in pokazal, kako ceni in spoštuje, kar je tipično človeško. Pričakajmo ga kot bra- ta, prijatelja, ki more stopiti v naša srca.
Človeško življenje gre skozi najrazličnejše stopnje. Tudi starost je lahko ovrednotena Človek z bogatimi življenjskimi izkušnjami, prežet z molitvijo, z Bogom, je kot svetla zvezda.Kristus nam pomaga nositi križe.Sam je šel na križ ter pokazal, da ima trpljenje vrednost,odrešenjsko resnico.Potrudimo se da bo vsak od nas tabernakelj,nositelj Boga Ko prejemamo zakramente, smo podobni Mariji, nosilki Boga. Kot kristjani, Jezusovi bratje,naj bi dali pečat dobrote, potrpežlji- vosti, ljubezni drug do drugega. Jezus je učitelj in voditelj, poslušajmo ga, da ne bo prihajal zaman med nas...
Izrekli smo prošnje,predvsem za stanovalce naše hiše, bolnike in rajne, za katere smo posebej molili in se jih spomnili od zadnje- ga srečanja ob veliki noči.
Podali smo si roke,da bi bili naši medseboj- ni odnosi še boljši. Poslušali smo ljubeznive božične pesmi: Glej zvezdice božje, Poslu- šajte vsi ljudje in tudi Mariji v čast.
S toplino v srcih smo zaključili skupno slo- vesnost,ki je obogatila številne udeležence in še dolgo odmevala med nami.

Marija Lavrič

Preveliko otrok je žrtev nasilja

Ni dneva, ko ne bi slišali za poročila, ki nas prevzamejo: krvoskrunstvo, spolno nasilje, grobo ravnanje,pretepanje, zapustitev no- vorojenih, izkoriščanje mladih na trgu pre- stopništva,pornografije.. "Modri telefon" je zanimiva pobuda v Bologni v Italiji.Telefon- ska linija sprejema prijave grobega ravna- nja z otroki. Podnevi in ponoči odgovarjajo strokovnjaki,pa naj vprašuje otrok ali kaka pomembna ustanova.Namen telefona ni bil da kdo prijavi slabo ravnanje in ga potem kaznujejo, pač pa,da bi s tako kretnjo po- kazali solidarnost pri pomoči v zapletenih in nasilnih primerih.
Že po treh mesecih so se pokazali takile uspehi:šesttisoč klicev,sedemsto primerov s katerimi so se soočili in jih tudi večinoma rešili; na prvem mestu je bilo grobo ravna- nje in zadeve glede vloge staršev,sledili so problemi ločenih, in takih, ki so se ločevali, nato starši, ki so jih odrasli otroci zavrgli, krvoskrunstva ...
Nasilje raste, in to v raznih oblikah; imamo "nenasilno" nasilje, npr.parkirišča pred vrt- cem, pred varstvenimi ustanovami, nasilje pred televizijo ... Ne samo krvoskrunstvo, čeprav narašča, ampak preprosto neza- nimanje staršev za otroke in neprenehna osamljenost ljudi; nasilje družbe,ki ji manj- ka solidarnosti, se težko žrtvuje za slabot- nega, torej za otroke; nasilje nad družino, ki nima več pravega temelja in prelahko razpade...

V tretjem obdobju življenja veje veter iz "leta 68"

Narašča število starejših in s tem tudi to, da so vedno bolj prikrajšani...Ali je starejši drugorazredni državljan ...?
Španija je prva evropska država,ki je spre- jela v svojo ustavo člen, v katerem vzpo- stavlja politiko tretje dobe. Holandija je predlagala posebno evropsko vozovnico in poseben potni list za starejše, da bi bolje preživljali prosti čas. V Belgiji imajo telefon na socialne stroške,da bi tako ublažili osa- mljenost starejših. Svet Evrope je sprejel dokument pravic za četrto dobo,da bi sta- rejše nad osemdeset let čim dlje obdržali v socialnem življenju. V šolskih programih na stockholmski univerzi imajo gerontologijo, vedo o starosti in starostnikih. Na Švedskem poznajo znanost dobrega razpoloženja in smeha kot terapijo, da bi živeli čim dlje. V Franciji je na široko razpredena služba pro stovoljcev, družbenih in cerkvenih zvez, ki jih podpira država, mreža "prijateljskih telefonov", ki noč in dan sprejemajo klice osamljenih in obupanih. Tudi računalniki in nove tehnologije so stopile na področje pomoči. Na Čehoslovaškem se v programu za starejše posebej posvečajo pomoči na domu. Starejšim pomaga socialna služba; ta poskuša oceniti posamezne primere in jih predati narodnim odborom in drugim različnim službam ...

AMERIŠKI VTISI

To jesen sem nekaj tednov preživela v Ameriki in Kanadi. Nikakor ni bil namen mo- jega potovanja, da bi posebej raziskovala, kako je na ameriški celini poskrbljeno za invalide. Toda če človek hodi po svetu z odprtimi očmi, mora opaziti tudi take stvari posebno ker imam nekaj izkušenj, ko sem s prijateljico Marjetko na vozičku obiskovala naše kulturne in druge ustanove.
Najprej sem opazila,kako so na mestnih uli- cah na vseh križiščih robniki pločnikov spre menjeni v klančine, tako da ne predstav- ljajo nepremostljive ovire za samostojnega vozičkarja in olajšajo življenje spremljeval- cu.Naslednja točka so bila javna stranišča na železniških in avtobusnih postajah, v veleblagovnicah in ogromnih nakupovalnih centrih.Povsod so bila vsaj ena širša vrata opore na straneh in bilo je označeno,da je posebej namenjeno invalidom. In parkirni prostori, ki so v Ameriki res velikanski, saj so razdalje velike, za javni prevoz pa po- gosto ni najbolje poskrbljeno: na vsakem parkirišču je nekaj prostorov tik ob vhodu v trgovino,botanični vrt,gledališče, cerkev itd. označeno, da so namenjeni invalidom. In ljudje to upoštevajo; tudi če je parkiri- šče čisto polno,ti prostori ostanejo prazni, da jih invalidi lahko uporabijo.
Veliko sem hodila po muzejih. Vsak ima že na prospektu in v stavbi označeno, kje je vhod za invalide (če je treba iti do glav- nega vhoda po stopnicah), v zgradbah so dvigala, najbolj pa sem bila presenečena, ko sem videla,da v nekaterih muzejih izpo- sojajo vozičke za starejše in bolehne ljudi, ki ne zdržijo dolgih ur hoje in postajanja pred slikami in drugimi razstavljenimi pred- meti.
Kot sem rekla, ne gre za raziskavo, ampak le za stvari, ki jih opaziš mimogrede. Pre- malo poznam razmere,da bi lahko presojala ali ameriški invalidi živijo bolje od naših, toda gotovo se jim ni treba ukvarjati z ne- katerimi čisto osnovnimi težavami, ki našim precej grenijo življenje.

Vera Lamut

IZ PISEM NAŠIH MISIJONARJEV

Ambositra, 20.1.1988

...najprej bi se rad zahvalil za pismo in se- veda tudi za "Prijatelja",ki sem ga bil vesel saj sem tako kaj spet prebral v slovenščini
Čas hiti in na Madagaskarju sem že štiri mesece. Zdaj je moje glavno delo,če lahko rečem,da se učim malgaškega jezika.Seveda ni to preveč lepo, če si trde glave. Upam v božjo pomoč in da bo Sv. Duh pomagal in me razsvetlil, da bi kmalu začel govoriti malgaško.
Za praznike sem bil na Slovenskem misijonu in sem tako obiskal vse naše misijonarje, ki zelo lepo delajo za božje kraljestvo.
Lepo pozdravljam vse bolnike v Prijatelj- stvu in sodelavce in se zahvaljujem za vse molitve in žrtve,ki jih darujete Bogu za nas misijonarje!
Lep pozdrav in Bog z vami

Jože Adamič

Branko Merše iz Postojne nam je poslal dve pismi z Madagaskarja, Helenino je od lani:

Dragi Branko!
V času, ko sem prejela tvoje pismo z veli- konočnimi voščili,nisem imela na razpolago nobene fotografije. Odlašala sem z odgo- vorom v upanju, da bom kmalu mogla us- treči tvoji prošnji in ti izpolniti željo. Sredi maja smo bili v glavnem malgaškem mestu Tananarivu in smo dali razviti filme. Tako so zdaj slike tu. Priznati moraš, da se je splačalo malo počakati. Prva je najstarej- šega datuma. Nastala je dobra dva tedna po mojem prihodu sem, ko nas je obiskal misijonar Janez Puhan.On je moja prva vez z Madagaskarjem. Stojiva ob njegovem motorju, pred našo hišo laiških misijonark. Sedaj smo tri: poleg mene še Anica Toma- žič iz Vrhpolja pri Vipavi in Cvetka Babič, kanadska Slovenka iz Toronta. V juliju se nam pridružita še dve.Po kratkem skupnem bivanju se bosta dve preselili v Ranomeno. Tam misijonarita kar dva Slovenca: Klemen Štolcar in Lojze Letonja.Oba sta zelo dobra gostitelja. To smo doživljale, ko smo novo leto in veliko noč preživljale v Ranomeni. Drugi dve fotografiji prikazujeta delo v dispanzerju.Dekle na sliki je imela gnojen prst.Rano je bilo potrebno očistiti in obvezati. Naša posebna skrb pa so pod- hranjeni otroci. Enega od njih moreš videti na zadnji fotografiji. Nič kaj ni bil zadovoljen,da ga je Anica fotografirala. Pa najbrž tudi s tem ne, ker sem ga hotela stehtati.Sedi namreč na tehtnici.Vse otro- ke redno tehtamo, da vidimo, če so v teži kaj napredovali.Matere in očete,ki jih prine sejo,je treba vsak dan poučevati o vzroku bolezni, o pravilni prehrani in skrbi otroka. Pri tem nam pomaga ena od domačink- Ja- cqueline, zlata duša, za naše skupno delo pravi blagoslov.Ker je Malgašinja,dobro zna jezik,pozna navade ljudi,zna se jim približati poleg tega pa ima obilo potrpežljivosti in vztrajnosti. Želela je postati sestra,vendar je zaradi zdravja niso sprejeli.
Upam, da so te vrstice skupaj s fotografi- jami dale kamenček v mozaiku tukajšnjega življenja.O vsakem dnevu bi mogla napisati veliko lepega,pa tudi žalostnega in boleče- ga. Za vse se zahvaljujem Gospodu. Hvala tudi tebi za prisrčno pismo in pesem. Mir in vse dobro tebi in vsem Tvojim prijateljem želim iz vsega srca. Dragi Branko!
Prav lepa hvala za tvoje pismo in pesem. Lepo me spodbujaš, da vztrajam v poklicu. Tudi v naprej se ti toplo priporočam v mo- litev.Morda prav v trenutku moje potrtosti daruješ v božje roke za misijone.Tako se bo trpljenje spreminjalo v odrešenjsko energijo ki jo svet bolj potrebuje kot karkoli druge- ga. To bo tudi dar tvoje ljubezni. Popolna ljubezen po sv.Janezu prežene vsak strah. Tako boš ubil kar več muh na en mah...
Nas tu pesti huda vročina. Meni se delajo po telesu turi.Tudi to je ena izmed nadlog, majčkeno trpljenje, ki ga tudi po zgornjem nasvetu skušam spreminjati v kaj bolj ko- ristnega.
Naši ljudje tu spet stradajo. Vrh tega je tudi letos huda suša, tako da niti tistega pičlega vsakoletnega pridelka skoro ne bo. Res, prava revščina. Lačnim ljudem ozna- njati Kristusa, veš da ni lahko.
Še enkrat hvala za tvoj trud in izpovedi. Lepo te pozdravljam. Bog s teboj in molimo drug za drugega!

Klemen Štolcar

PREDČASNA UPOKOJITEV

Verjetno je prenekateri bralec, ki se je že srečal z Abrahamom in je zaposlen, bolan, utrujen od dela ali kako drugače starostno onemogel. Želel bi se upokojiti, pa ne ve, ali se lahko in seveda -kar je danes v vse- splošni draginji zelo pomembno - kakšno pokojnino bi imel. Vsem tem so namenjene naslednje vrstice.
Predpisi,ki urejajo pokojninsko zavarovanje določajo, da se lahko upokoji vsakdo, ki dopolni najmanj 35 let pokojninske dobe in 55 let starosti (kar velja za moške),oziroma 30 let pokojninske dobe in 50 let starosti, (kar velja za ženske). Kot vidimo, določa zakon dva pogoja za predčasno upokojitev: delovno dobo in starost.Izpolnjena morata biti oba.Pri tem sta oba pogoja, enako kot pri redni upokojitvi, blažja za ženske.
Višina predčasne pokojnine se odmeri tako da se starostna pokojnina,do katere bi imel pravico "naš bralec", če bi dopolnil 60 let starosti oziroma "bralka" 55 let zmanjša za vsako manjkajoče leto do dopolnjene sta- rosti za 1,5%,zraven pa še 0,5% za vsako manjkajoče leto do polne pokojninske dobe Seveda se zopet obe zmanjšanji seštevata Zmanjšanje pokojnine pa nikakor ni stalno. Traja lahko največ 5 let, to je do časa, ko človek doseže starost, predpisano za prido bitev pravice do starostne pokojnine. Od- bitek je tako vsako leto manjši in na koncu je pokojnina enaka znesku redne starostne pokojnine.
Uživalec predčasne pokojnine nima pravice dobivati varstveni dodatek k pokojnini za- radi majhnosti zneska. Zahteva ga lahko šele,ko prične dobivati starostno pokojnino
Če katerega izmed bralcev zanima, kakšen bi bil točen znesek njegove predčasne po- kojnine, se lahko obrne po pomoč na Ob- močno enoto pokojninskega in invalidskega zavarovanja regije, v kateri živi. Verjetno bo ugotovil, da je znesek majhen, potem pa bo moral pretehtati razloge za in proti taki upokojitvi.

C. U.

Brat,sestra,ki trpiš,veruješ in moliš,spoznaj svoje poslanstvo! Pomisli,da hoče Bog zve- ličati vse ljudi, da v svojem odrešenjskem načrtu kliče k sodelovanju vse kristjane, tudi tebe!
Božji Sin se je učlovečil in dal svoje življe- nje v odkupnino za vse. Poslal je Svetega Duha,ki je na binkoštni dan prišel nad apo- stole in Marijo.
V njegovi moči so začeli oznanjati evangelij Cerkev se tudi danes "živo zaveda,da Zve- ličarjeva beseda-oznaniti moram božje kra ljestvo-velja njej sami" (EN 14). Po svojem bistvu je "misijonarska". Noben kristjan se ne more izogniti temu poslanstvu."Kot udje živega Kristusa ... so vsi verniki dolžni so- delovati pri rasti in razvijanju Kristusovega telesa" (M 36).
Različne pa so naše naloge. Apostol Pavel pravi v pismu Rimljanom: "Kakor imamo v enem telesu mnogo udov,ti udje pa nimajo vsi iste vloge,tako smo tudi mi,čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si udje med seboj" (Rim 12,4-6). Tako tudi bolni s svojim trpljenjem in molitvijo enakovredno gradijo Cerkev,Kristusovo telo
Ali ni Jezus prav s trpljenjem in smrtjo na križu "izvršil odrešenje" (SD 19)? Ali ne be- remo v evangeliju večkrat, da se je Jezus umikal v samoto in molil?
Človeško trpljenje je dobilo v Jezusovem trpljenju svoj smisel, svoje poslanstvo, svojo "odrešenjsko vrednost"(SD 19).Tega se zaveda Cerkev, tega se zaveda sedanji papež Janez Pavel II., ki se od začetka svojega papeževanja v skrbi za evangeli- zacijo današnjega sveta "opira" na trpeče in gleda "v trpečih Kristusovih bratih in se- strah mnogovrstne nosilce njene nadnara- vne moči" (SD 27).
Prav tako njegov predhodnik papež Pavel VI. V apostolski spodbudi "O evangelizaciji današnjega sveta" omenja med stvarnostmi v katerih lahko sodelujemo pri evangeliza- ciji, tudi "trpljenje" (EN 70).
Misijonarji, ki so na poseben način odprti za potrebe evangelizacije in ki pri svojem misijonskem delu v živo občutijo nemoč in slabotnost, se radi obračajo prav na bolne in trpeče s prošnjo, naj jih podpirajo pri njihovem delu. S tem izpričujejo, da veru- jejo v "vrednost človeškega trpljenja".
V luči tega razmišljanja bi lahko rekli: Kdor trpi, je od Kristusa poslan, je misijonar ... če le združuje svoje trpljenje s Kristusovim in veruje v njegovo vrednost za misijonar- sko poslanstvo Cerkve!
Jezus se je umikal v samoto in molil.Po nje- govem zgledu in naročilu so apostoli zbrani v dvorani zadnje večerje in v molitvi priča- kujejo obljubljeno "moč z višave".Med njimi je Marija,o kateri je bilo rečeno: "Blagor ji, ki je verovala". Z njimi moli in prosi "za dar Duha". Tako Marija kakor nastajajoča Cer- kev se v veri odpirata božjemu načrtu od- rešenja.
Enajsterim je Jezus izročil poslanstvo, ki ga je prejel od Očeta. Po vstajenju jim je rekel: "Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošiljam vas" (Jn 20,21).
Marija pa ni prejela poslanstva apostolov. Ni je bilo med njimi,ko jih je Jezus poslal,da bi naredili vse narode za njegove učence (prim. Mt 28,19). Pač pa je bila v dvorani zadnje večerje.Sredi med njimi je vztrajala v molitvi kot Jezusova mati (Apd 1,13-14).
Apostoli so se zavedali,"da je Jezus Marijin Sin in da je ona njegova mati" in da je že prav od njegovega spočetja in rojstva prek Kalvarije in vstajenja edinstvena "priča Jezusove odrešenjske skrivnosti" (prim. RM 25,26).
Marija je tudi danes "prisotna pri poslanstvu Cerkve,prisotna pri delovanju Cerkve, ki pri naša svetu kraljestvo njenega Sina. Deluje v veri in pobožnosti posameznih vernikov". (RM 28) ... deluje v bolnih in trpečih, ki po njej darujejo Bogu svoje molitve in trpljenje za vse, ki Kristusa še ne poznajo.
V zavesti te njene žive navzočnosti je Cerkev na binkoštni ponedeljek postavila praznik "Marije - Matere Cerkve".
Ali ni njena vloga v Cerkvi tudi vloga bolnih in trpečih?
Navzočnost vere, ki jo zahtevata dolgo- trajna bolezen in trpljenje!
Navzočnost Bogu darovanega trpljenja za odrešenje vseh ljudi:črnih,rumenih in belih!
Navzočnost vztrajne molitve in prošnje za misijonarje in misijonarke širom sveta!
Brat,sestra,ki trpiš,veruješ in moliš,spoznaj svoje misijonsko poslanstvo in bodi misijonar!

EN - Evangelii nuntiandi (Spodbuda o evangelizaciji)
M   - Odlok o misijonski dejavnosti
SD - Salvifici doloris (Okrožnica o odrešenjskem trpljenju)
RM - Redempotoris mater (Okrožnica o Odreše- nikovi Materi)

s. Magdalena, FMM

POSEBNO SMO VESELI MLADIH

Spoštovani v uredništvu Prijatelja! Sedaj v teh zimskih dneh sem se zopet odločil, da vam napišem nekaj vrstic s svojo okorno kmečko besedo ter posredujem svoje misli tudi drugim,katere obiskuje naš zvesti dvo- mesečnik Prijatelj, ki nas tolaži in spodbuja s toplo besedo.
Vsi pokretni in nepokretni invalidi ter osta- reli imamo večji ali manjši krog pravih pri- jateljev, ki nam občasno prinašajo košček sonca in notranje topline, ki nas potolaži in razvedri. Posebno smo veseli mladih, ki nas obiščejo ali pa se nas spomnijo s kak- šno razglednico z romanja ali pisemcem. Še danes mi je toplo pri srcu, ko se samo spomnim,da sem za lansko novo leto nepri- čakovano prejel od mladega znanca Gustija čestitko iz Londona, kjer je bil na srečanju mladih z vsega sveta.
Koliko pomenijo take vrstice ob misli, ko se ostarelih in invalidov ne spomnijo niti njihovi najbližji sorodniki in znanci,ali jih celo prezi- rajo. Tem je edini prijatelj in tolažnik Jezus sam,kadar se mu v molitvi potožijo in zau- pajo.Blagor mu,komur so starši posredovali dar vere in blagor mu,kdor jo je ohranil, ta ima tolažnika v Kristusu.
Naj se za hip povrnem k prijatelju Gustiju. Upam si trditi, če bi bili vsi mladi takšni, oziroma bi imeli podobne ideale, bi starejši in invalidi imeli raj že tu na zemlji. Res pa je tudi med starejšimi še precej nepristop- nih ljudi, ki jim niti z lepo besedo ne prideš do srca. Ti ljudje so si svoje osamljenosti pač dostikrat sami krivi.
Dovolite,da dodam še sporočilo: Pred osem- najstimi leti je del faranov Pernic in sv. Jer- neja skupaj z dekanom odkupil starejšo hišo ki so jo preuredili v bogoslužni prostor in jo posvetili Materi božji. V tem bogoslužnem prostoru prosimo farani obeh far skupaj z mašnikom božje milosti in se darujemo Bogu
Lani 19.julija je škof Franc Kramberger bla- goslovil oltar, sliko Matere božje ter mali zvonček, ki vabi ljudi k sveti daritvi. Poleg dekana Antona Šeruge so bili še trije duho vniki ter precejšnja množica vernikov. To sporočilo naj velja za Marijino leto.
V spomin na ta dogodek vam prilagam sliko, ki sem jo sam s precejšnjo tremo posnel (sem star začetnik).
Preden končam s svojim po- manjkljivim pisanjem, prav iz srca lepo po- zdravim vse,ki se trudite z urejanjem Prija- telja, vse bolne in invalide, vse, ki bolnim strežete, ter vse bralce Prijatelja. Dragi prijatelj Ludvik,naslov ostane v ured- ništvu, kot ste želeli. Le nekaj slovničnih napak smo popravili, sicer je pa vaša kme- čka beseda klena in zdrava. Pritrdimo vam, da bi bilo na svetu veliko boljše,če bi ljudje videli in bili hvaležni že za drobna znamenja prijateljske naklonjenosti. Molimo drug za drugega,da ostanemo odprti, za mlade pa, da bi ohranili vero in srčno dobroto.

VAŠA DOBROTA ME OSREČUJE

Članek pod tem naslovom v Prijatelju me je spodbudil,da tudi jaz napišem svoje do- živetje, v spodbudo posebno duhovnikom, ki obiskujejo bolne. Tudi jaz sem bila čisto na tleh duševno in telesno, obiski naših duhovnikov pa so me dvignili. Niti zdravniki niso mislili, da bom ozdravela in se mi še danes čudijo. Tudi sama se čudim, če sem res ista. Nikjer nisem imela spodbude in opore. Le župnik me je zvesto obiskoval in prinašal Gospoda,ki me je razumel in tolažil Končno me je z avtom popeljal na razna srečanja in meditacije,kjer je bilo veliko tudi ostarelih in bolnih. Na srečanju invalidov sem prejela z veliko vero zakrament bolni- škega maziljenja. Zdravje se mi je vidno vračalo. Dragi naši duhovniki,ob vašem te- žkem in napornem delu, ko obiskujete bol- nike, naj vas osrečuje zavest, da po vas lahko Bog tolaži bolne in nesrečne. Draga Ivana! Dobri duhovniki so res sol ze- mlje, kot je zapisano v Svetem pismu. Še bolj kot zdravi jih potrebujemo bolni, osta- reli in zapuščeni, da ne omagamo v svojem trpljenju. Žal jih je premalo, tistih, ki jih potrebujejo, pa preveč, da bi mogli vsem trpečim pomagati v toliki meri, kot si želijo. Zato molimo za nove duhovniške poklice, molimo za dobre in zveste duhovnike! Da- rujmo svoje trpljenje Bogu, da bi v mladih obudil plemenito hrepenenje po duhovniški službi.

REŠETO

V vsaki vodoravni in navpični vrsti je skrit po en pojem od časa začetka cerkvenega pa do sedanjega velikega praznika. Prečr- tajte te pojme, ki si slede v pravem vrst- nem redu,le da so vmes druge črke.Ko ste prečrtali vse pojme,vam v vsaki vodoravni vrsti ostanejo po ena neprečrtana črka. Berite jih po vodoravnih vrstah in dobili bo ste še dva pojma iz tega obdobja. (O.K.)

Rešitev križanke pošljite do 22. aprila na naslov: PRIJATELJ,Maistrova 2,61000 Ljub- ljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA.

NAGRADE:
1. Kvačkan prt (dar F. Skupek)
2. 10 unikatnih vizitk (dar F. Terpin)
3. par copat (dar I. Korošec)
4. komplet kemičnih svinčnikov

Pravilna rešitev prejšnje križanke:
VODORAVNO: SENAHERIB, K, LA, ERA, R, UNA, DM, KA, FRANÇOIS, RT, OHRID, MC, RIS, ČE, RAK, ŽALOST, ENAK, SPA, U, TV, RJAV, ALARM, O, DIS, A VERDUN.

NAGRAJENCI 1/88:
1. kvačkan prt prejme: ANKA ŽMUC,Heroja Verdnika 7, 64270 Jesenice
2, vezen prt prejme: s.BLANDINA MARINČ, Oranice 28, 41090 Zagreb - Susedgrad
3. namizni koledar in komplet kemičnih svin- čnikov prejme:FRANC MISLEJ,Velike Žablje 21, 65263 Dobravlje
4. par copat prejme:SUZANA PEKLAJ,Vaše 29/B, 61215 Medvode
5. žrebanje naslednjič: LUKA TALER, Sp. Gorje 204, 64247 Zg. Gorje

Posebno priporočam v molitev naše mlade, da ne bi postali duhovni invalidi.Pisana be- seda nas združuje, da smo si vedno blizu. Dragi prijatelji, ker nisem več s svojimi mo- čmi in zdravjem sposobna kaj več dati,sem z vami vsak večer z molitvijo in ljubeznijo. Prosim Boga, naj vas blagoslovi, da boste še naprej tako neutrudljivo delali z nami bolniki. Hvala vam za prijetne trenutke, ki mi jih podarite s tem, ko berem vaš list. Bog naj še naprej blagoslavlja vaše delo! Še nikdar nisem s takim veseljem prebrala voščila prijateljev kot letos.Hvala vam vsem!

Metoda Humar

TRSTENIK

Vas Trstenik leži ob vznožju Storžiča (2132 m), od Kranja severno 12 km po cesti za Golnik. Pred vasjo Tenetiše se odcepi na levo za Golnik, desno pa za Trstenik. Ime ima od trsja, ki je raslo nižje na močvirju. Iz vasi se v dobrih treh urah pride na vrh Storžiča.Tu sta še Velika Poljana in Javornik kamor poleti okoliški vaščani ženejo živino na pašo. V vsej krajevni skupnosti se uk- varjajo s kmetijstvom. Iz večine hiš je kdo zaposlen v Kranju. Ko še ni bilo prevoza in ne koles,so vsak dan v dežju ali snegu ho- dili peš v Tržič ali Kranj.
Župnija z zaselki: Povlje, Babni vrh,Žablje, Čadovlje, Pangršica in vas Tenetiše (tu je podružnična cerkev sv. Dominika in je vsa- ko nedeljo sv. maša ob 8. uri) šteje okoli 780 duš.Župnija je lani obhajala veliko slo- vesnost. Najprej je bila birma in prvo sv. obhajilo, nato nova maša domačina Blaža Cudermana in zlata maša 80-letnega Ja- koba Žalarja, ob katerem je bil njegov brat biseromašnik Alojz. Na farno žegnanje, Martinovo nedeljo,pa je bilo za 200-letnico somaševanje vseh živečih trsteniških žup- nikov, odkar je postal Trstenik samostojna duhovnija s stalnim duhovnikom. S tem je bilo zaključeno jubilejno leto.
Prva cerkev, obrnjena proti vzhodu, je bila zgrajena leta 1690; zvonik pa l. 1703, te- melji so isti še sedaj.Kip sv.Martina iz prve cerkve je v kapelici sredi vasi, Marijin kip v Babnem vrtu, sv. Barbare pa v Bašlju. V sedanji cerkvi je na stranskem oltarju tudi sv. Barbara, zaščitnica rudarjev za srečno smrt. Potem sv. Katarina, da bi dobili zlato pamet, sv. Lucija pa za oči, da bi bolje videli kopati rudo. Ustno izročilo pravi, da so pred 500 leti kopali zlato rudo za vasjo Pangršica. Zraven cerkve je lepo urejeno pokopališče. Na vzhodni cerkveni steni so vzidani spomeniki župnikov,ki so imeli opra- vka z gradnjo ali obnovitvijo sedanje cerkve v romanskem slogu. Kmalu po vojni je bila župnija dana v upravo Salezijanski družbi. Okrog 1950. leta je bil tedanji duhovnik tudi upravitelj sosednje fare Goriče, kamor spada bolnišnica Golnik. V zvoniku so štirje bronasti zvonovi, ki z lepo ubrano pesmijo pozdravljajo obiskovalce cerkve.
Na desni strani pred cerkvijo stoji lepo ob- novljeno župnišče, ki je bilo med vojno po- žgano. Za njim pa je iz obnovljenega hleva postavljeno novo poslopje za bolne in one- mogle salezijance. Tudi v samem župnišču so od časa do časa zasedene vse sobe z okrevajočimi ali ostarelimi, ki potrebujejo počitka.Župnik posveča posebno pozornost bolnikom v fari in jih redno obiskuje vsak mesec, posebno za prvi petek. Salezijanci se po svojem ustanovitelju ukvarjajo z vzgojo mladine. Letos mineva sto let od smrti Janeza Boska, zato bo vse leto do 31. januarja 1989 jubilejno.
Na Trsteniku se v stari leseni mežnariji,kar je prava atrakcija za mlade,zbirajo skupine mladih na vikend - duhovne vaje. Vse po- čitniške dni se vrstijo skupine za duhovno obnovo. Seveda vmes ali na koncu zbijajo žogo ali pa jo mahnejo na sam vrh koniča- stega Storžiča.Že 15 let prihajajo v roman tično mežnarijo člani Prijateljstva bolnikov in invalidov. Žal hišica ni dovolj prostorna, vseeno pa omogoča lep pomenek v izbi ob stari kmečki peči.Vsakokrat odhajajo Prija- teljevi bolniki od duhovne obnove bolj po- gumni in dobre volje.Od lepega pogleda na zasnežen in s sonca obsijan Storžič marsi- katerega invalida zasrbijo pete, kako bi jo rad mahnil na vrh. Približno tako je rekel pokojni duhovnik Rigler, ki je bil zadnji dve leti tukaj, invalid brez obeh nog.

Franc Sušnik

Prispevke za št. 3 pošljite do 22. aprila 1988

Fotografije za ovitek sta prispevala:M.Kozjek in J. Zupančič

Trstenik: pogled proti koru v župnijski cerkvi; Prijatelji pred leseno mežnarijo leta 1981 na Trsteniku.