FEBRUAR

• Za žrtve terorizma in za spreobrnjenje teroristov.
• Da bi dežele,še zaprte evangeliju, od- prle svoja vrata Kristusu.
• Da bi pogumno vztrajali vsi, ki iščejo in odkrivajo resnico.

• Za bolnike in prizadete,ki s svojo vero in potrpežljivostjo bogatijo življenje Cerkve
• Da bi vsi kitajski katoličani svojim bra- tom in sestram bili zveste priče in ozna- njevalci Kristusa.
• Da bi po Marijinem zgledu v naših dru- žinah redno brali in premišljevali Sveto pismo.

Začeli smo dvajseto leto izhajanja Pri- jatelja. Vse zahvale, ki jih izrekate ure- dništvu, veljajo najprej Bogu, ki vsako dobro delo začenja in nas podpira s svojo milostjo. Vsem poverjenikom in naročni- kom, bralcem in sodelavcem se iskreno zahvalimo za dolgoletno zvestobo. Naj se Bog dobrohotno ozre posebej na do- brotnike, ki skrbijo, da moremo mnogim naročnikom list pošiljati brezplačno.Tudi v prihodnje bomo ohranili ta način. S hvaležnostjo poudarimo, da ste dobrot- niki vsi, ki kakorkoli sodelujete, saj vse delo opravljate brezplačno. Če bi bilo drugače, bi Prijatelj (zaradi majhne na- klade) imel še višjo ceno.
Kot smo že sporočili, je letna naročni- na 4.800 din, kdor jo bo plačal do 31. marca; podporna 10.000 din; za tujino 20.000 din (15$ USA ali 30DM), letalsko pošiljanje 30.000 din (23$ USA). Po do- govoru z upravami drugih verskih listov je plačevanje lahko tudi v obrokih.
Letos bomo na ovitku predstavili kraje, kjer ima Prijateljstvo (Bratstvo) bolnikov in invalidov duhovna srečanja.Za duho- vno misel v Marijinem letu smo zaprosili naše škofe.Tudi v drugih rubrikah je ne- kaj novih imen.Pogrešamo novice,kratka poročila o raznih dejavnostih, po mož- nosti s fotografijo. Priporočamo se tudi za osebna doživetja in kritična razmiš- ljanja. Tej številki je dodana 12. priloga Baraga na oltar.
Čeprav so božični in novoletni prazniki že daleč za nami, upamo, da nam je ostalo nekaj prazničnega razpoloženja. Kot kristjani smo z zaupanjem,da bo Bog blagoslavljal naša prizadevanja, vstopili v novo leto.Za številna voščila in dobre želje se vsem iskreno zahvalimo. Starim in novim prijateljem prisrčen pozdrav!

Uredništvo

MARIJINA VELIKODUŠNOST

Ko smo stopili v mesec februar,vas vse prisrčno pozdravljam. Dva bogoslužna dogodka nas bosta v tem mesecu vse trpeče še posebej zgovorno nagovorila. To bo najprej praznik Gospodovega da- rovanja, svečnica in za tem še začetek postnega časa, pepelnica.
Naj se ustavim najprej pri svečnici. Ko so nam ob božičnih praznikih sorodniki, prijatelji in znanci voščili, so nam skoro vsi dosledno želeli zdravja kot največjo dobrino. Res je zdravje dobrina, ki si jo vsi želimo, a za nas verne so še druge večje dobrine kakor zdravje. Za Marijo je bila gotovo največja dobrina njen Sin Jezus kot Bog in človek v eni osebi. Na ta nezasluženi dar, ki ga je prejela od Boga, je bila gotovo z vsem srcem na- vezana in sicer tako, kakor more biti le mati navezana na svojega otroka.In na praznik Gospodovega darovanja se nam Marija pokaže v vsej svoji veličini. To, kar je zanjo najdražje na svetu,kar pre- sega vse zemeljske dobrine, med kate- rimi je tudi zdravje, temu se zavestno odreče in Jezusa prinese Bogu kot svoj dar in se mu tako rekoč odpove. V naši človeški naravi je, da si stvar,ki nam je draga, hočemo zares prisvojiti in imeti povsem za svojo.Marija pa nas uči veli- kodušnosti, darovanja,žrtvovanja. Naj- dražje, svojega in božjega Sina, daruje Bogu nazaj, se mu odpove, da bo lahko opravil svojo odrešenjsko nalogo. Tako nam je Marija vzor,kako se moramo tudi mi kristjani, ki se zavedamo, da imamo vse dobro, tudi zdravje, od Boga, od Marije učiti, kako naj bomo pripravljeni odpovedati se tudi zdravju in sprejeti bolezen. Kdor velikodušno daruje,je nato sam obdarovan. Bog mu daje tisto moč ki mu je potrebna, da zna tudi svojo bolezen s potrpljenjem prenašati. Zato prosimo v Marijinem letu, da bi nas na- učila takega darovanja.
S pepelnico pa bo stopil pred nas po- stni čas. Pred nas je postavljen križ v vsej svoji zgovornosti. Križ, kraljevo znamenje, ki nam govori o neskončni ljubezni Boga do nas, po drugi strani pa tudi o neizmernem Gospodovem trplje- nju. Ko je papež pred tremi leti obiskal Avstrijo, je tam imel poseben nagovor tudi za bolnike. Med drugim jim je rekel: "Sredi vašega življenja je križ.Mnogi pred njim bežijo.Vam je bil križ naložen.Nihče vas ni vprašal, če ga hočete sprejeti. Nas zdrave učite,da bo tudi za nas prišel čas, ko bo treba s Simonom iz Cirene vsaj košček poti nositi križ... Kaj vse ste vi storili v svojem življenju. Družba, ki zataji svoje ostarele in bolne se od- reče svojemu rodu in svoji prihodnosti.. Brez bolezni bi bil svet veliko revnejši, ker bi ne bilo med nami tistih,ki po svo- jem trpljenju z Jezusom odrešujejo svet Svet bi bil bolj siromašen tudi zato, ker zdravi ne bi imeli priložnosti, da si z lju- beznijo, ki jo izkazujejo svojim bolnim in ostarelim, služijo plačilo pri Bogu. Saj strežejo samemu Jezusu. Plačilo imate pri Jezusu, ki je rekel: Karkoli ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov ste meni storili... Trpeči Kristus pa je moč vsem trpečim.Z njim ste na izreden na- čin izenačeni. On, ki je prišel ozdravljat bolne, je sam trpel, bil neskončno za- puščen, zato naj bo on z vami sedaj in vso večnost in naj vas blagoslavlja ... " To so besede Janeza Pavla II., ki jih boste v postnem času ob Križanem še lažje premišljevali.Želim vam,dragi bratje in sestre, da bi vam bil letošnji postni čas blagoslovljena priložnost, s trpečim Kristusom se združevati,tu črpati svojo moč in velikodušno darovati svoje trp- ljenje za "Gospodovo telo,ki je Cerkev". Vaša molitev, ki prihaja iz trpečih src, ima posebno vrednost. Znani belgijski duhovnik Edvard Poppe, ki je bil veliko bolan in je tudi mlad umrl,je rekel: "Do- bro je delati, bolje je moliti, a najbolje je trpeti."

† Stanislav Lenič
ljubljanski pomožni škof

V eni od prejšnjih številk me je živo za- del stavek: "So ljudje, ki se hvalijo, da si upajo povedati vsakemu, kar mu gre. Na žalost dostikrat pozabljajo,da pogum ni isto kot grobost ... "
Takih ljudi je veliko in sebe sploh ne iz- vzemam. Kako naj se naučim premago- vati samo sebe? Pogosto se izgovar- jam: "Ne morem! Preveč imam vsega, ni čudno, da sem vzkipljiva!" Potem pa se takoj "po toči" oglaša vest...
Res se je vredno truditi za dober pogo- vor - za ljubezen! To je res tista čista ljubezen,ki nam vsem primanjkuje. Ali ni žalostno, da se skregamo celo ob tako lepi besedi, kot je "ljubezen", ki jo vsak po svoje razumemo?
Draga prijateljica! Ko berem tale drugi del tvojega pisma, mi prihajajo na misel besede Ivana Cankarja iz njegovega dela Volja in moč: "Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost,kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori." Upati si povedati tisto, kar mi- slimo, posebej tistim, od katerih smo odvisni ali ki nam lahko kaj škodujejo, ni majhna stvar. Mislim, da tega poguma večini vernih manjka. Pomislimo, koliko si je upal reči Janez Krstnik in pa Jezus sam.Dobro vemo,da ni bilo vse po željah poslušalcev... Jezus je bil seveda zato deležen nasprotovanja in preganjanja vse do smrti na križu. Enako so deležni nasprotovanja in preganjanja vsi, ki si upajo povedati resnico; tudi danes.
To dejstvo moramo vedno imeti pred očmi,posebej še,ko govorimo o napakah pri pogumu.Ena od njih je brezobzirnost in grobost. Vedeti moramo, da je od pravega poguma do brezobzirne grobo- sti le korak, podobno kot je le korak od ponižne potrpežljivosti do strahopetne bojazljivosti. Pravi pogum je obziren in ponižen: prava ponižnost je pogumna. Ker pa ljudje običajno sodimo po sebi, prav radi obsojamo pogumne ljudi kot brezobzirne, ponižne in potrpežljive pa kot strahopetne.
Kljub vsemu temu pa res kar naprej sre- čujemo predrzne brezobzirneže in brez- obzirnice, ki vse zmečejo iz sebe in se pri tem še bahajo s svojim pogumom. Celo če vse, "kar drugemu gre", povedo na miren način, se lahko zelo motijo,ker mislijo le nase,ne pa na drugega. Tisto, kar enega, npr. neobčutljivega flegma- tika, komaj prizadene, drugega, bolj občutljive narave, lahko povsem zlomi. Podobno lahko drugemu človeku vse po- vemo takrat, ko je prav razpoložen in dojemljiv,ničesar pa,kadar je razdražen ali drugače čustveno prizadet.
Kristjani -zdravi in bolni in invalidni-smo dostikrat takšni: neprijetnosti in krivico molče prenašamo in navzven upošte- vamo evangeljski nauk o sprejemanju križa v svojem življenju,v sebi pa krivice nikdar povsem ne sprejmemo in je ne predelamo v Bogu všečno daritev. Ma- ščujemo se prikrito (z opravljanjem, nepripravljenostjo pomagati itd.),poleg tega pa se v nas od dneva do dneva nabira grenkost, odpor, neprebavljene krivice. Potem od časa do časa vse to vzkipi in izbruhne in gorje tistemu, ki nam izreče ravno tisto besedo,ki sproži izbruh. Deležen je plohe vsega, kar bi sicer po kapljicah povedali vsakemu, ki nam dotlej ni kaj storil prav,pa si nismo upali ali pa smo se šli boljše kristjane, kot v resnici smo. Modri Sirah je zato menil:"Bolje je poklicati na odgovornost kakor pa se jeziti" (Sir 20,2).Še bolje in bolj evangeljsko je potrpeti in posveče- vati svoje trpljenje ob krivičnih očitkih in dejanjih. Posvečevati pa pomeni od- pustiti,pozabiti, Bogu darovati za odre- šenje sveta.
Poleg takšne vzkipljivosti, s katero nas od časa do časa presenečajo tudi sicer prav mirni ljudje,poznamo seveda vsak- danjo vzkipljivost nekaterih ljudi. Ti so kot apno,ki vzkipi ob vsaki kapljici vode Takšna vzkipljivost, ki je nekaterim pri- rojena, je najbrž tudi tvoj problem. Re- čemo ji tudi nepotrpežljivost in nestrp- nost in je lahko posledica občutka og- roženosti in negotovosti v sebi. Kdor je namreč v sebi gotov in notranje umir- jen, pač ne bo vzkipel, saj je takšen mir bistven za naše duhovno življenje. Lahko pa rečemo, da smo ljudje po naravi sicer precej različni, vsi pa tudi vzkipljivi. Razlika je le v pogostnosti in intenzivnosti. To seveda ne spremeni dejstva,da je vsaka vzkipljivost napaka - ne pa tudi greh. Tisti namreč, ki je po naravi bolj vzkipljiv, je manj odgovoren za posledice svoje vzkipljivosti.
Posledice pa so skoraj vedno, četudi je bil naš izbruh dobronameren. Kaj z vzkipljivostjo naredimo? Tudi,če imamo povsem prav, tudi če je drugega nujno potrebno opozoriti, se moramo zaveda- ti, da je naša vzkipljivost, jeza, izbruh enak toči, hudourniku ali poplavi. Voda je nujna za življenje, saj vemo, kako je poleti, ko je primanjkuje in polje s svo- jimi razpokami zdihuje po blagodejnem dežju. Dežja pa od nikoder... in potlej nenadoma završi toča. Gorje, če kles- tijo kot lešnik ali kot oreh debela zrna; obup,če izpod neba lete kot jajce veliki ledeni kamni. Vse ječi in rane se celijo več let.
Tudi če ne pada toča, je preveč vode naenkrat nevarno, škodljivo ali pa vsaj brez koristi odteče dalje. Mirno tekoč potok ali reka napravi obilo dobrega -in to je podoba mirnega, uravnovešenega človeka. Hudournik pa razdira in popla- vlja - in tako tudi vzkipljiv človek. Ko bi le vzkipljivi ljudje vsaj kdaj pomislili na "točo", ki jo spuščajo na druge ljudi. A kaj,ko so tako hitri in "ne izgubljajo ča- sa z odvečnim premišljanjem"...
"Potem pa se takoj 'po toči' oglaša vest", praviš. Dokler se bo,je še veliko upanja da postaneš manj vzkipljiva.Vest je ve- dno dober znak, da človeku ni vseeno in da bi se rad poboljšal. Človek, tudi vzkipljivec, se sicer tako rad izgovarja. Eden od izgovorov je tudi preutrujenost zaradi preobloženosti z delom. Do neke mere je upravičen,a vest pravi,da samo do neke mere! Vedno se moramo zave- dati, da je vsako izgovarjanje slabo in da vodi proč od Boga, kot je vodilo že prva človeka, Adama in Evo. Če pa iz- govarjanje prevpije našo oglašajočo se vest, postanemo prepirljivci in s tem pravi grešniki. Vzkipljivost je namreč le napaka,prepirljivost pa je greh. Seveda tudi vzkipljivost ni dobra, saj pravi npr. Knjiga pregovorov: "Kdor je počasen za jezo, ima veliko razumnost, kdor pa se hitro razsrdi, povečuje neumnost" (Prg 14, 29). Dalje pravi: "Togoten človek povzroča zdražbo, potrpežljiv pa pomiri prepir". (Prg 15, 18).
Prepričan sem, da ti samo vzkipiš in se potem opravičiš. Ravno opravičevanje je meja med vzkipljivostjo in prepirljivo- stjo in je tudi učinkovito sredstvo, da se vzkipljivosti odvadimo.Mislim na brez pogojno opravičilo zaradi svojih ostrih besed in to ne glede na to, kdo je kriv oziroma kdo "ima prav". Če je to prete- žko,je to znamenje,da imaš samo željo, ne pa zaresne volje premagati sebe. Če pa je volje dovolj, lahko iz zelo razbur- ljivega in vzkipljivega človeka nastane svetniško potrpežljiv in miroljuben človek Zgledov je dovolj; med najbolj zanimi- vimi sta apostol Pavel, pa sveti Ignacij Loyolski, ki sploh ni bil "rojen svetnik". Premišljevanje, duhovne vaje,vztrajna doslednost v posnemanju njegovega vzornika Jezusa Kristusa ter zaupanje v božjo pomoč so mu pomagala le do te- meljite spremembe v njegovem ravnanju z ljudmi.
Za krotenje vzkipljivosti sicer lahko naj- deš dovolj napotkov v vsaki knjigi o duhovnem življenju, pa tudi v poljudno psiholoških knjigah, kakršnih imamo tudi pri nas precej, zlasti po zaslugi prof. A. Trstenjaka. Izšle so pred leti pri Mohor- jevi družbi (npr. Človek v ravnotežju, Pota do človeka, Med ljudmi itd.) Prej- šnji papež Janez Pavel I. je rad vzel v roke knjige D. Carnegieja, ki obravnava tudi problem vzkipljivosti in potrpežlji- vosti. Tudi mi imamo nekaj njegovih knjig prevedenih (npr. Kako si pridobiš prijatelje?). Nekaj takega znanja zelo pripomore k potrpežljivosti.
Poleg opravičila vsakič, ko spet vzkipiš, dobro razmisli, kaj je vzrok in povod za vnovičen izbruh. Naj naštejem le nekaj možnosti:krivica,ki ti jo kdo naredi; ne- uresničenje tvojih načrtov in želja, ker ti je nekdo prekrižal pot;drugi te "prisili" v neprijetno delo ali opravek; drugi se ne ravnajo po tvojih (upravičenih?) željah;graja ali poniževanje zaradi tele- snega videza in sposobnosti; tvoja ne- strpnost in nesprejemanje različnosti drugih; preutrujenost... Najobičajnejši vzrok je pač ta, da ne gre po naših že- ljah. Zato se je potrebno vedno znova spraševati, kam nas vodijo naše želje in kakšen je naš cilj. Pomembno je tudi, da se nikdar ne vznemirjamo zaradi stvari, na katere res nimamo nobenega vpliva, ker bi bili sicer podobni tistemu, ki se zaletava z glavo v zid. Učinka ni, pač pa samo nas same boli.
Ko smo si na jasnem o vzrokih in ko imamo dober načrt,nam k obvladovanju sebe (vsaj v začetku) pomaga še izogi- banje najbolj kočljivim situacijam.Poma- gajo nam zakramenti, ki so dokaz božje potrpežljivosti in ljubezni do nas-takšne za katero naj si tudi mi prizadevamo. Apostol Pavel pravi o njej: "Ljubezen je potrpežljiva,je dobrotljiva,ni nevoščljiva ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice,veseli se pa resnice. Vse op- raviči,vse veruje,vse upa,vse prenese". (1 Kor 13, 4-7).
Čisto za konec še nasvet: Bodi potrpe- žljiva tudi sama s seboj in svojo vzkip- ljivostjo - a ne preveč! Počasi se pa daleč pride.

Tvoj Prijatelj

1. UVOD

Pričujoče razmišljanje o vzgoji za diako- nijo v družini, ki je obenem tudi preda- vanje na srečanju Bratovsko se med seboj ljubimo, temelji predvsem na iz- kustvu lastne vzgoje v družini,delno pa zajema iz mojega poklica specialnega pedagoga-vzgojitelja,iz mojih dosedanjih izkušenj v pedagoškem delu in iz litera- ture. Največ bom pisal o vzgoji otrok, čeprav vzgoja za diakonijo zajema tudi vse ostale člane družine.
Vzgajati v današnjem svetu - kogarkoli in za katerokoli pozitivno vrednoto živ- ljenja -pomeni biti izpostavljen garanju, velikokrat brezupnemu delu, pomeni biti trden kot gora in globok kot ocean, biti pogumen in čist, tvegati posmeh in od- por,biti v nevarnosti,da postaneš agre- siven ali da otopiš,da si zaslužiš nehva- ležno zavračanje,da kljub vsemu ostaneš osamljen.
In vendar obstajajo poti, ki nam dajejo možnosti,da v svojih družinah zrastemo v pravilno vzgojene osebnosti. O teh možnostih in dolžnostih,ki jih vsaki dru- žini nalagajo družba, Cerkev in notranji zakoni njenega obstoja, skušam nekaj reči - napisati v tem predavanju.
Najprej ostanimo pri splošni zahtevi in potrebi po vzgoji vsakega človeškega bitja na zemlji, ki hočeš - nočeš mora postati družbeno bitje. Praviloma se to dogaja v družini. Takoj za to trditvijo, ki je sicer sociološko in psihološko ne- štetokrat dokazana, se postavlja prvo in največje vprašanje:Ali družina MORE, ZNA in ali res danes pozitivno VZGAJA svoje člane?
Kaj pomeni VZGOJA? Naša marksistična pedagogika jo definira kot vsako zave- stno dejavnost, s katero se razvijajo psihične in telesne lastnosti osebnosti (psihične sposobnosti, znanje, stališča, občutki, interesi in razne telesne aktiv- nosti).
Ta se odvija v procesu interakcije vzgo- jitelj - vzgajanec. Že ob tej navidezno urejeni in izčrpni definiciji se postavlja kopica vprašanj, kot na primer: Kdo vse lahko zavestno vpliva na vse tiste dejavnike, ki resnično v določeni družbi vzgajajo otroka? Koliko more družina ostati izolirana od nezavestnih (nein- tencionalnih) "vzgojiteljev"? Na kakšni temeljni usmeritvi oziroma potezi teče proces vzgoje?... Nemudoma pridemo tudi do cilja, h kateremu vodi sodobna pedagogika, to je: uresničenje čimbolj celovite svobodne osebnosti, usposob- ljene za srečno in koristno življenje,po- sebno za delo,samoupravljanje in prosti čas,a v službi "razodtujitve" (osvobodi- tve) človeka. Tako uradna pedagogika! Zakaj si zopet zastavljamo vprašanje, kako vzgojiti otroka,kako se samovzga- jati odrasli? Ali ne izhaja naša zaskrb- ljenost prav iz rezultatov podobnih idej vzgoje, ki samouresničenje človeka podrejajo družbi in interesom vladajoče ideologije? Seveda, roko na srce, tudi krščanska vzgoja je dostikrat podlegla neustreznim kalupom ciljev in vzgojnih prijemov, vendar takrat gotovo ni bila evangeljska.
Ni je družbe, niti sistema in ideologije, ki bi mogla bolj pravilno pokazati pravo pot v vzgoji človeka,kot je resnica evan- gelija, kot je življenje in nauk Jezusa Kristusa.
Kot kristjani,starši in vzgojitelji si gotovo zelo želimo,da bi svoje otroke vzgojili v dobre ljudi in dobre kristjane. Vera nam je vrednota in jo zato želimo posredo- vati svojim potomcem.Zato pred Bogom čutimo dolžnost, da svoje potomstvo, družinsko življenje oblikujemo odgovor- no in s tem ustvarjamo takšno družin- sko ozračje, v katerem bo medsebojno delovanje vseh njenih članov vodilo k njihovi socializaciji v krščanskem duhu.
II. vatikanski cerkveni zbor govori o odgovornosti za vzgojo takole: "Ko so starši dali otrokom življenje,jih veže kar največja dolžnost, da otroke vzgajajo; zato je treba priznati, da so prav oni njihovi prvi in glavni vzgojitelji. Njihova vzgojiteljska vloga je tako važna, da jo je silno težko nadomestiti tam, kjer bi manjkala. Naloga staršev je namreč ustvariti družinsko vzgojo,tako pre- žeto z ljubeznijo in spoštovanjem do Boga in ljudi, da bo blagodejno vplivalo na celotno osebnostno in družbeno vzgojo otrok. Družina je tako prva šola krščanskih kreposti,ki so potrebne za vsako družbo. Zlasti krš- čanska družina, ki jo bogatita milost in zakrament sv. zakona, mora otroke v skladu z vero, ki so jo prejeli po krstu, že od zgodnjega otroštva navajati, da bodo spoznali in častili Boga ter ljubili bližnjega. Prav v njej prvikrat doživijo zdravo človeško družbo in Cerkev; kon- čno jih prav družina polagoma uvaja v svetno človeško skupnost in skupnost božjega ljudstva." (KV 3)
Krščanska vzgoja je ena najboljših mo- žnosti za popoln in vsestranski razvoj vsakega človeka. Posebno važno ob- dobje za njeno uresničitev je otroštvo. Temeljna usmerjenost vzgoje v Kristu- sovem duhu je moč vere, ki izhaja iz srca (duše in telesa),torej celosten od- nos bitja do bivanja. Temelj vzgojnega delovanja je božje življenje, podarjeno in vsajeno v vse celice človeške osebe, neposredno sobivanje človeka (ustvar- jenega) in Boga (stvarnika).
"On je dal, da so nekateri preroki, spet drugi pastirji in učitelji, da se sveti us- posobijo za opravljanje poslanstva pri oblikovanju Kristusovega telesa, dokler vsi skupaj ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja božjega Sina,do popol- nega človeka, do svoje polne odraslosti v Kristusu. Tako ne bomo več nedorasli otroci, ki jih vpliv človeške zvijačnosti hinavsko zavaja v zmoto, jih premeta- vajo valovi in sem ter tja zanaša vsak nazorski veter.Pač pa živimo iz resni- ce in iz ljubezni, da bomo v vsakem pogledu rasli vanj,ki je glava,Kristus Iz njega dobiva rast celotno telo, združeno in spojeno z njim,ob sode- lovanju celotnega veziva, in vsak posamezni ud prispeva, kakor mu ustreza, tako, da gradi sam sebe v ljubezni" (Ef 4, 11-16).
Iz tega čudovitega izreka o vzgojni rasti celotnega bitja moremo izluščiti tako definicijo kot načela in cilj krščanske vzgoje in samovzgoje.
Krščanska vzgoja je proces prenašanja božje ljubezni iz srca v srce, da v po- vezavi s skupnostjo vernih in nevernih ustvarja takšen odnos do ljudi in stvari, ki more življenje vsakega človeka pribli- žati Kristusovemu vzoru.
Cilj krščanske vzgoje je:postati svetnik in doseči večno življenje.Ker pa se člo- vek vzgaja skozi vse življenje, more to biti tudi cilj življenja.
Delni cilji in naloge,ki vodijo h končnemu cilju in so obenem tudi smisel življenja, so temeljne lastnosti krščanskega živ- ljenja:
1. Usposobiti človeka za službo oznanje vanja in pričevanja, ki izhaja iz potrebe časa in Jezusovega oznanjevanja odre- šenja - edine popolne osvoboditve člo- veka od odtujenosti.
2. Usposobiti se za službo novozavezne liturgije, to je čaščenje Boga,ki postav- lja vse kreposti in sposobnosti v službo slavljenja Boga po Kristusovi daritvi in evharistiji ter molitvi.
3. Izoblikovati človeka za službo ljube- zni do bližnjega, ki izvira iz Kristusove nazorne ljubezni (posebno s smrtjo na križu, prve in največje zapovedi ter bo- žje ljubezni), ki je razlita v naša srca. Zaradi velike pomembnosti celostnega odnosa do stvari in sočloveka potrebuje diakonijska naloga kristjanovega življe- nja po svoji specifičnosti veliko vzgoj- nega prizadevanja! Čeprav med vsemi tremi področji -oznanjevanjem, liturgijo in diakonijo-obstaja notranja enotnost, vendar pa, če oznanjevanje in liturgija nimata učinka v dejavni ljubezni v živ- ljenju, manjka bistvena razsežnost živ- ljenja kristjana, družine in župnije.

Usposobiti člane družine, da postanejo pripravljeni in sposobni zaradi vere v Jezusa Kristusa vsakemu človeku ne- sebično razdajati svojo ljubezen in vsa- kršno pomoč v potrebah in stiskah.
ki izhajajo iz splošnega cilja vzgoje, so tiste stopnje ali posegi v vzgojnem pro- cesu,skozi katere družina v svojih notra njih in zunanjih stikih zori v diakonijsko osveščeno in dejavno občestvo. Sledijo si po vrsti v procesu samovzgoje: od vzgojnih nalog diakonijske rasti najmlaj- ših do najstarejših članov družine.
1. Razvijati v otroku čut za božjo do- broto in hvaležnost Stvarniku za vsak trenutek bivanja z vsakdanjo molitvijo, pristnim zaupanjem v božjo previdnost in varstvo,pogovorom in zgledom iskrene ljubezni med zakoncema, blagoslovom pred važnejšimi dogodki,posredovanjem nežnosti in občutjem varnosti ...
2. Spodbujati vedro in veselo razpolo- ženje v družini, iz katerega izhaja tudi versko udejstvovanje (obisk maše, delo v župnijskem občestvu, obisk ostarelih staršev, manjše oblike pomoči ipd.)
3. Razvijati občutek za nesebično in za- stonjsko delitev različnih dobrin (voda, stanovanje, postelja, hrana-sladkarije, izkazovanje dobrote z darili ipd.), pri čemer je treba nenehno dajati zgled in pripovedovati o Jezusovi dobroti do ljudi (deli hrano, zdravje, prijateljstvo, živ- ljenje ipd.) ter omejevati napačno gle- danje na delitev (odnosi DAJ-DAM).
4. Razvijati čut za potrebe in stiske bli- žnjih (v družini:oče utrujen,mati zaskrb- ljena,bolezen, nosečnost,šolski problemi, nesreče in napake,prizadetost,revščina in pomanjkanje, novice iz bližnjega in daljnega okolja o trpljenju ljudi ipd.).
5. Razvijati sposobnost iznajdljive lju- bezni (priprava raznih daril za potrebne, zbiranje papirja, obleke itd., domiselne organizacije diakonijskih dejavnosti, v katere je na primeren način vključen tudi mlajši otrok ipd.).
6. Omogočiti otroku občutek pomemb- nosti v diakonijskem udejstvovanju znotraj in zunaj družine (razne tabele z znaki za dobra dela-iz Mavrice, zahvala za otrokovo dobroto Bogu pri večerni molitvi, skupni pogovor o organizaciji različnih del v družini ali pomoči drugim in podobno).
7. Starši naj se usposobijo za odprtost pri delu svojih otrok v župniji in drugih skupinah,ki delujejo v diakonijskem smi- slu, in naj jih pri tem ne ovirajo (Rdeči križ,diakonijski krožek,ekologija, strežba pri bogoslužju, obiski bolnikov ali pomoč ostarelim in drugo).
8. Utrditi vero v moč evharistije, ki je izvor in pomoč dejavni ljubezni (iz božje besede in verskega tiska naj črpajo mo- tive in spodbude za različne oblike deja- vne ljubezni do bližnjega, reden prejem obhajila, zahvala Bogu za prejete daro- ve; posebno poudarjati veliko ljubezen v odrešenjskem delu Jezusa Kristusa in njegove Matere; prebiranje življenja svetnikov in primeri herojskih dejanj lju- bezni do bližnjega).
9. Razvijati odpornost in strpnost v primerih zavračanja pomoči ali neuspe- ha pri izkazovanju dobrote. Dobrota ni sirota! Siromak je tisti, ki je noče ali ne more sprejeti, ker mu je zakrknilo srce ali ker mu pomoči nihče ne nudi. Stalno vzpodbujajmo drug drugega,otroka več krat pohvalimo, pa tudi mož naj pohvali ženo,žena moža itd. Bog bo podelil tak- šni skupnosti mir in svojo ljubezen.
10. Razvijati duha skromnosti in poniž- nosti v zaupanju v božjo vsemogočnost in plačilo v nebesih. "Kdor dá kozarec vode zaradi mene, bo dobil stokratno plačilo..."
11. Izogibajmo se kritizerstva in obsoja- nja napak drugih in razvijajmo dobrona- mernost v gledanju na druge, milostlji- vost in odpuščanje. Starši! Odpuščanje je vir in skrivnost vsake avtoritete v vzgoji otrok!
12. Neizprosno odstranjujmo predsodke do različnih prizadetosti bližnjih (dušev- na prizadetost,duševna bolezen,hibe in telesne okvare, alkoholizem, narkoma- nija, slepota, gluhota, revščina, AIDS ipd.). Pomagam, ljubim, tolažim, spreje- mam, darujem se ne slepemu, duševno prizadetemu, alkoholiku, ampak po veri, od Boga ustvarjenemu in po Kristusu bratu, ki ga muči npr. strašna bolezen alkoholizma; ki ne vidi dovolj dobro; ker ne sliši -pa pristopam k njemu drugače, ker ima na primer Downov sindrom in ne razume vsega,se ne more veliko naučiti in se osamosvojiti;skratka,iz tega izhaja njegova potreba,stiska: Jaz sem tu za- radi tega,ker me Bog neskončno ljubi in hoče po meni dejavno ljubiti tudi njega!
Še bi mogel naštevati kreposti,sposob- nosti, dejavnosti,ki vodijo k cilju. Vsako okolje,številnost družine,pogoji življenja in zahteve -potrebe bližnjih narekujejo, k čemu moramo vzgajati ali se vzgajati. To zorenje skozi vzgojo za diakonijo v družini je trdo delo, dostikrat izpostav- ljeno posmehu in nerazumevanju okolice ali celo nekaterih članov družine. Veliko- krat ni potrebno iti daleč (niti čez prag) da življenje od tebe zahteva žrtev več letnega darovanja in mnogokrat se rav- no v takih primerih izkaže prava krščan- ska ljubezen, pravilna vzgojenost in trdna krščanska osebnost. To je težko, čeprav je tudi potrebno.
V takem vzgojnem delu je nujno potre- bna pomoč tudi drugih vzgojiteljev v župniji, da bi mogli s svojim strokovnim znanjem in poslanstvom dopolniti pri- zadevanje staršev v diakonijski vzgoji otrok ali obratno: pomagati otrokom pri spreminjanju zastarelih nazorov, pred- sodkov in pokvarjenih odnosov v družini Mnoge družine se zavestno ali podza- vestno izogibajo vzgoji za nesebično razdajanje ljubezni iz strahu pred pre- obremenjenostjo, odpiranjem navzven, večkrat pa tudi iz minimalizma, ki je poleg sebičnosti in sovraštva največji nasprotnik diakonije. Izgovarjajo se,naj pomagajo za to poklicane in za to delo usposobljene institucije; sami pa, da si pomirijo vest, kaj dajo v ta namen (de- nar, staro obleko ipd.). Seveda ni do- volj samo začeti delati in se zaganjati zdaj sem, zdaj tja. Vzgoja za diakonijo mora temeljiti na stalnem notranjem preverjanju resnične ljubezni in pošte- nega namena, mora biti usklajena s te- lesno in duhovno energijo posameznega človeka, upoštevati mora različnost posameznikov; mora biti načrtna,siste- matična in zasidrana v posameznikovi in skupni molitvi družine.

(prihodnjič II. del)

Podpis k fotografiji:
Lojze Štefan predava na Teološki fakulteti v Ljubljani.

VRNIMO BOGA ČLOVEKU IN ČLOVEKA BOGU

Pod tem geslom je v prvih decembrskih dneh v škofjeloški župniji sv.Jakoba po- tekala misijonska obnova.
Z željo po tesni združitvi z Bogom in s sočlovekom smo se ob molitvi rožnega venca zbrali v farni cerkvi invalidi, osta- reli in naši prijatelji. Sv. mašo je za nas in za vse naše prijatelje,ki se niso mogli z nami veseliti ob oltarni mizi,daroval p. Jože Kunšek.V nagovoru nas je spodbu- jal k čim večji odprtosti do Boga in do sočloveka. V svojih težavah, bolečinah in trpljenju se ne smemo zapreti sami vase, ampak moramo vsako svojo pro- šnjo,molitev in misel obrniti k Bogu. Po- trudimo se z njim navezati čim trdnejši stik, kajti le tako bosta do nas prišla njegova ljubezen in dobrota.Ko se znaj- deš v breznu obupa in nemoči, se obrni k sočloveku, prisluhni mu in začutil boš, kako v pogovoru z njim in z njegovo bližino bledijo,izginjajo tvoje skrbi in sla- bosti. Dobil boš novo moč za pot skozi življenje.
Med sv. evharistijo so nekateri prijatelji prejeli tudi zakrament sv.maziljenja. Ker smo bili vse leto vsaj malce pridni in potrpežljivi, ker smo vdano sprejemali vso ljubezen in trpljenje, ki nam je bilo dano po božji volji,nas je ob koncu obi- skal in tudi obdaril sv. Miklavž. Vsi smo se ga prisrčno razveselili, ker nam je ta dobrosrčni mož zelo pri srcu in ga leto za letom, vsak s svojimi željami, nestr- pno pričakujemo.
Hvala diakonijskemu svetu za to srečanje saj nas je še bolj povezalo med seboj in z Bogom, hvala p.Jožetu za vse spod budne misli,hvala mladinskemu pevske- mu zboru, ki nam je s petjem pomagal, da smo se laže izluščili iz svojih lupin. Hvala sv. Miklavžu za njegovo dobrot- nost in Bog daj, da bi drugo leto spet prišel med nas. Hvala vsem,ki ste kakor koli pripomogli, da nam je bilo na tem srečanju lepo.

Alenka

Umetnost zdravljenja se najbolj približa zdravljenju in odrešilnemu delovanju du- hovniškega poklica v logoterapiji. Njeno metodo je najbolj razvil Viktor Frankl (V.Frankl, Artzliche Seelsorge. Grundla- gen der Logotherapie und der Existenz- analyse, Wien 1979; Der Wille zum Sinn 1978;Die Sinnfrage in der Psychothera- pie, München 1981).Z njegovo osnovno trditvijo se mnogi strinjajo: "Zdravljenje se uresničuje z iskanjem smisla. Človek pride do resničnega zdravja, če resno išče in si z voljo prizadeva najti smisel svojega življenja." Človeka najbolj uni- čuje, če mu manjka življenjski smisel in ni pripravljen,da bi ga iskal ali ga skušal uresničevati. Takšen človek izgubi zna- čilno celovitost mišljenja,to pa bolezen- sko vpliva na njegovo duševno in tele- sno zdravje. Vase zaprti in brez smisla živeči človek postane pogostokrat bo- lezensko žarišče za svojo okolico.
Ljudje najlaže iščejo in odkrivajo smisel življenja v takšni skupnosti,v kateri žive člani drug z drugim in drug za drugega. K zdravniku ali psihoterapevtu prihajajo pogosto ljudje,ki telesno niso bolni,ven dar se slabo počutijo.Čutijo se osamlje- ne. Imajo občutek, da so izgubili smer življenja in so zašli. Zato so potrti. Pri tem nimajo kakšnih posebnih bolezen- skih simptomov ali pa so ti neznatno izraženi. Takšni pojavi nastanejo, če je človek ostal brez vrednosti, za katere bi živel, če se je globoko razočaral in zato doživlja praznino nesmisla. Veliko- krat takšnemu človeku manjka bitje, ki bi mu nekaj pomenilo. Človek, ki se po- čuti socialno osamljen, ki ga nihče ne ljubi in ne ceni,ali ne najde nikogar,ki bi ga poslušal in mu bil iskreno naklonjen, socialno in duševno umre. Ta pojav se skriva za mnogimi samomori in samomo- rilnimi poskusi. Skoraj vsak poskus sa- momora je obupen poskus, da bi človek vendarle doživel naklonjenost v svojem okolju.
Vsak zdravnik bi se moral zavedati opi- sanih vzrokov in posledic duševnih stisk mnogih bolnikov in biti usposobljen, da bi v duhu zdravniške logoterapije spod- bujal bolnike k iskanju in vsaj delnemu uresničevanju smisla življenja.
Psihoterapevtsko priznavanje,ki pri zdra vljenju posameznika ne upošteva skup- nosti, bo brez uspeha, če bolnik ne vidi smisla življenja ali ga je izgubil zaradi neurejenih medčloveških odnosov v svoji skupnosti in se v njej počuti osamljenega
Zdravnik mora pri logoterapiji posamez- nikov vedno upoštevati življenjsko sku- pnost bolnika in biti pozoren na tiste medosebne odnose,ki so za bolnika po- membni in morejo nanj zdravilno vplivati Ko spodbujamo človeka, naj išče smisel življenja,bo naša pomoč uspešna,če se bo bolnik odprl skupnosti, v kateri živi, navezal stike s posameznimi člani skup- nosti, ki mu želijo pomagati, in bo tudi sam začel pomagati, kolikor bo pač mo- gel. Večkrat se zgodi, da lahko psiho- terapevtovo prizadevanje obrodi dobre sadove,če bolnik opravi spoved. Zakra- mentalno odpuščanje je najboljša pod- laga za spravo v skupnosti.
Posamično pastoralno svetovanje in spoved, ki zanemarja vzgojo skupnosti in ne razvija smisla za skupno življenje, je v psihoterapevtskem in pastoralnem pogledu nevarna enostranskost. Posa- mična spoved in skupno spokorno bogo služje naj usmerjata člane skupnosti k temu, da si bodo znali medsebojno od- puščati, da bodo pripravljeni na spravo in na medsebojno pomoč. S pravkar opisano obliko oznanjevanja odrešenja ustvarjamo možnosti, da bo skupnost, ki jo oblikuje božja beseda in goji skup- no vero v Kristusa, postala sposobna pomagati iskati smisel življenja članom svoje skupnosti, pa tudi drugim ljudem, ki dvomijo in trpijo zaradi pomanjkanja smisla življenja.
Cerkev pa se ne more posvečati svoji nalogi zdravljenja in logoterapevtsko de- lovati, če o tem samo teoretično govori ali samo na splošno opozarja na zadnji smisel življenja. Mnogi ljudje hočejo spo znati smisel življenja v svojem vsakda- njem in neposrednem okolju. Človek, ki trpi zaradi krhkosti svojega življenja, ki je zatiran in pogosto ponižan in še ni sposoben, da bi sprejel resnico o smrti, potrebuje več kot samo teoretične od- govore na svoja življenjska vprašanja. Potrebuje predvsem oporo in pomoč,da bi smiselno premagal trpljenje in smrt.
Kristusovo poslanstvo zdravljenja bomo najbolje izpolnili, če bomo ljudem poma- gali pravilno oblikovati vest.Pri tej vrsti pomoči se logoterapevtsko delovanje najbolj uveljavlja. S pravilnim oblikova- njem vesti pomagamo ljudem,da se bolj jasno zavedajo neprecenljivega delova- nja milosti in zastonjske božje ljubezni v primerjavi z zapovedmi ali predpisi. Frankl upravičeno poudarja: psihotera- pevt oz. logoterapevt ne sme človeku, ki išče,vsiljevati svojega prepričanja ali mnenja.Nasprotno. Človeku,ki se je pri- šel posvetovat, pomagamo tako, da ga spodbujamo k samostojnemu iskanju,ga opozarjamo na to, da ostane odprt do drugih, in ga hrabrimo,ko sprejema po- moč ljudi,ki so že osmislili svoje življenje
Pri svetovanju morata logoterapevt in duhovnik pustiti sogovorniku pravico, da dvomi in svoj dvom tudi razodene. Znano je,da more resen dvom o verskih ali moralnih rečeh zelo koristiti človeko- vemu zdravju. O zdravem dvomu lahko govorimo, če človeka spodbuja pri iska- nju globljih odgovorov na vprašanja o smislu in budi v njem željo po vedno bolj polnem življenju. Temu dvomu pa je nasproten površen dvom, ki izvira iz človekove domišljavosti in se upira os- novnim življenjskim resnicam.
Izjava II. vatikanskega cerkvenega zbora o svobodi vere in vesti je odločilna tudi za to področje in ima velik terapev- tski pomen. Izjava deluje osvobajajoče, ker navaja ljudi k iskrenemu iskanju resnice,medsebojnemu dialogu in spoš- tovanju vesti. Zdrava katoliška moralna teologija je vedno poudarjala, da mora- mo spoštovati človeka,čeprav z zmotno vestjo išče resnico.K osnovnim terapev tskim resnicam katoliške moralne teolo- gije moramo šteti zahtevo,da ne moremo človeku pravilno predstaviti verskih in moralnih zapovedi in predpisov, če mu nismo prej pojasnili življenjskih vrednot, ki naj bi jih dosegel s spoštovanjem za- povedi in predpisov. Podobno velja tudi za zdravo pastoralno teologijo, ki je v duhu sv. Alfonza Ligvorija branila stali- šče,da ne smemo od nobenega človeka z nepotrpežljivostjo zahtevati, da se v vesti podvrže dolžnosti,ki je z vso iskre nostjo,tukaj in sedaj, ne more spoznati kot zase smiselno in dobro. Pri tem se- veda predvidevamo in upamo, da je ta- kšen človek zmožen spoznati resnico.
Dobro moramo razločevati med dejansko sodbo vesti in med vestjo,ki še ni dozo- rela za samostojno presojanje. Odloži- tev zmotne vesti ima včasih zelo hude posledice. Toda za človeka je mnogo bolj škodljivo,če ima nerazvito, nezado- stno razvito ali bolezensko oblikovano vest. O bolni vesti govorimo: prvič, če človek nima notranje svobode in iskrene volje, da bi iskal to, kar je resnično in dobro v življenju. Za takšno oblikovano vest so lahko krivi tudi drugi, včasih celo duhovniki, če npr. pri vzgoji vesti bolj poudarjajo varnost in gotovost kot iskanje resnice in dobrega. - Drugič. Človek ima bolno vest, če se brez pra- vega spoznanja uklanja zakonom in za- povedim in se ne odloča zaradi vrednot ki jim zakoni in zapovedi služijo.-Tretjič Človek z bolno ali razklano vestjo, če trajno in brez obžalovanja živi v nezve- stobi do spoznanih vrednot in smisla življenja. Takšen človek izgubi notranjo moč, da bi "deloval v resnici in ljubezni" - Četrtič. Neozdravljivo bolno vest ima tudi človek,ki mu manjka človeško spo- štovanje, ni odprt do drugih in spre- jemljiv za odločitve zdrave vesti drugih. Takšna vest je samovoljno utesnjena in popačena. - S pravilnim pastoralnim in logoterapevtskim svetovanjem skušamo človeku odpreti oči za bolezenske vzroke in potrpežljivo pomagati na poti ozdra- vljenja.
Pravilna pastoralna logoterapija vodi človeka,ko išče smisel in luč h Kristusu, Logosu in Terapevtu, ki je "pot, resnica in življenje".Bernard Tyrell govori v tem smislu o kristoterapiji. Po mnenju Stan- forda bi se moral terapevt v duhu kris- toterapije čimbolj vživeti v bolnika, biti do njega v pravem pomenu besede us- miljen in ga blago usmerjati h Kristusu kot zdravilni luči.
Opisali smo zdravilne naloge skupnosti, to je skupnosti,v kateri vladajo zdravilni odnosi ljubezni z zdravilnim razumeva- njem in v kateri sodeluje vsak posamez- nik glede na prejeto karizmo. Skupnost se približuje Kristusu, če njeni člani z vsem spoštovanjem vesti sprejemajo drug drugega z živo vero v Kristusa, ki jih vodi v skupnost verujočih.
Opisano oznanjevanje odrešenja in logo terapevtska pastorala spoštljivo spreje mata vse, kar vodi k zadnjemu smislu, pa naj bo to mnenje posameznika ali skupnosti. To velja tudi za nekrščanske religije in tuje kulture. Vse, kar je v ljudeh resničnega in dobrega, je seme Logosa.
Prava kristoterapija je stalen proces pri spreobrnitvi v skupnostih, ki se nepre- stano prenavljajo, z vedno bolj jasno usmerjenostjo h Kristusu in njegovemu kraljestvu ljubezni in miru.

POKLIC ZDRAVSTVENEGA TEHNIKA - MEDICINSKE SESTRE

Poklic zdravstvenega tehnika, kot pra- vimo v novejšem času, ali medicinske sestre, kot smo govorili nekdaj, a tudi še sedaj, zajema vse skrbi človeškega življenja in smrti,zdravja in bolezni. Me- dicinska sestra ohranja zdravje in lajša trpljenje. V civiliziranem svetu spremlja njena pomoč človeka od rojstva do smrti V pomoči svojemu bližnjemu čuti neko notranjo srečo in plemenito zadoščenje
Medicinske sestre so bile in so še naj- večkrat ženske, ki so že po svoji naravi matere in sestre. Vedno bolj pa se jim pridružujejo tudi moški, zdravstveni te- hniki, ki so v zdravstvu prav tako pot- rebni zaradi svoje telesne moči, moške odločnosti in lažjega prenašanja najte- žjega v človeškem življenju.
V določenih zgodovinskih obdobjih je bila nega bolnikov povezana z religijo,saj so že v poganstvu to delo opravljale sve- čenice,v krščanstvu pa redovnice.Znana osebnost prvega obdobja je poganska svečenica Radegunda, v krščanskem svetu pa je v našem času najlepši zgled za zapuščene in bolne Nobelova nagra- jenka-mati Terezija. Ena največjih ose- bnosti v zgodovini sestrskega poklica je prav gotovo Florence Nightingale, ki je s svojim nesebičnim,obsežnim in bogatim delom bila vzor preteklim generacijam medicinskih sester,spodbuja pa tudi se- danje in prihodnje generacije tega po- klica.
Poklic medicinske sestre (zdravstvenega tehnika) zahteva določene telesne, du- ševne,značajske dolžnosti ter nagnjenja za opravljanje poklicnega dela. Najbolj pomembno je telesno in duševno zdra- vje. Čutiti mora ljubezen in spoštovanje do vsakega človeka,še posebej do bol- nega in prizadetega.
Po končani srednji ali višji medicinski šoli se medicinske sestre zaposle v bolniš- nicah,zdravstvenih domovih,varstvenih zavodih za starejše, otroke in kakorkoli prizadete.
Velika sreča je, če si izberemo poklic, ki nas osrečuje vse življenje,pa čeprav je težak in odgovoren.Tudi med današnjo mladino je mnogo takih, ki ne računajo, ne štejejo in ne mislijo samo nase, am- pak se hočejo žrtvovati tudi za druge. Te vabimo v vrste medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov.
Še posebno nalogo pa imajo verne me- dicinske sestre. Poleg čutečega srca, pridnih in spretnih rok in znanja nosijo v svojih dušah lik usmiljenega Samarijana s Kristusovim naročilom: "Ljubi Gospoda svojega Boga,z vsem srcem,z vso dušo z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe" (Lk 10,27). Pri teh be- sedah mislimo na medicinsko sestro, ki tolaži obupane in žalostne, ki v sili krš- čuje umirajoče novorojenčke, z duhov- nikom in zdravnikom spremlja umirajoče v smrt,tolaži njihove svojce. Vsako do- bro in verno dekle ali fant lahko storita mnogo dobrega v tem poklicu. So pa tudi zdravstveni tehniki -medicinske sestre, ki živijo neprimerno svojemu plemeni- temu poklicu, izkoriščajo za pridobitev materialnih dobrin, ki zametavajo tudi svojo vero in strežejo predvsem lastnim nagnjenjem. Molimo za dobre in požrtvo valne medicinske sestre - zdravstvene tehnike, ki bodo svoj poklic opravljali predano, z vero v Boga in z ljubeznijo do trpečega človeka. Po tem naj tudi uravnavajo svoje zasebno življenje, da bo čisto in zgledno - samsko ali zakon- sko, kajti le tako jim bodo mogli bolniki povsem zaupati in jih spoštovati.
Naj delo naših medicinskih sester, kakor tudi fantov in mož -zdravstvenih tehni- kov, blagoslavlja in vodi večni Zdravnik naših duš in teles!

sestra Eva

Na pobudo,izraženo v anketi in tudi druga- če, začenjamo pod naslovom "ŽIVETI Z..." predstavljati različne bolezni in prizadetosti da bi skupaj podirali tisto pregrado, ki jo ustvarjajo naše neznanje in predsodki ter se bolje poznali in razumeli.Ti zapisi pa niso le zapisi o posameznih boleznih, temveč o življenju,ki ni le zdravje in telesna popolnost Odpirajo možnosti za razmišljanja o življenju bolnih in invalidnih, pa tudi o življenju na- sploh in z njimi, ki so drugačni. Zastavljajo vprašanje, kako živeti z boleznijo. To pa ni več samo strokovno,pač pa bivanjsko vpra šanje, ki zadeva vse ljudi.
V tej smeri poglobljeno razmišlja med drugim tudi v svoji doktorski disertaciji Tone Mlinar. Posamezne odlomke njegovih razmišljanj, prirejene za to priložnost in pod skupnim naslovom "PARTNERSTVO V BOLEZNI IN Z BOLEZNIJO" objavljamo kot predstavitev še druge dimenzije te teme. Beseda "epilepsia" je grškega izvora in po- meni bolezen, ki "zgrabi", slovenski izraz je božjast ali padavica, čeprav ni niti božja niti ni vedno združena s padanjem.Je stara bolezen. Omenja jo že Sveto pismo Stare zaveze, v starem veku, ko so jo imenovali sveta bolezen.Tedanji pozitivni odnos okolja do teh bolnikov se je pod vplivom prevladu- jočih institucij,miselnosti nekaterih avtoritet in ideologij skozi stoletja sprevrgel v svoje nasprotje. Kot tak bolj ali manj vztraja še danes. Epilepsije so imeli med drugimi tudi nekateri znameniti ljudje, ki so kljub temu živeli ustvarjalno in mnogo prispevali v za- kladnico človeštva, umetnosti, znanosti in politike;tako v starem veku omenjajo apo- stola Pavla, Budo, Aleksandra Velikega, Julija Cezarja, Mohameda; v poznejši zgo- dovini pa Pascala, Flauberta, Paganinija, Byrona,Napoleona, Dostojevskega in druge Tudi v literaturi pogosto srečamo zanimive opise epileptičnih napadov, npr. v Shake- spearovih dramah.
Pri epilepsiji gre za motenje v delovanju velikih možganov.Normalno živčne celice v možganih komunicirajo tako,da pošiljajo sem ter tja šibke električne signale.Pri bolniku z božjastjo signali iz ene skupine živčnih ce- lic postanejo premočni, tako da preplavijo sosednje dele možganov.Ta pretirana raz- elektritev povzroči vedenje, ki mu pravimo epileptični napad. Med dvema napadoma ti predeli možganov, ki so bili med napadom preveč aktivni, spet normalno delujejo. Epileptičnih motenj je mnogo vrst in vsaka ima značilne znake. Več kot polovica vseh epilepsij se začne že v otroški dobi.Najbolj pogostni vzroki padavice v tej dobi so mo- žganske okvare pred rojstvom (pomanjka- nje kisika, sifilis, rdečke in zastrupitve) ali ob rojstvu (zastoj dihanja, kleščne poško- dbe ali krvavitve v lobanjsko votlino). Po- znejši vzroki padavice so vnetja možganov poškodbe pri nesrečah, možganski tumorji. Včasih za epileptične motnje ni omenjenih organskih vzrokov,pač pa gre za nizek prag možganske odpornosti proti neprijetnim dražljajem oz. nagnjenje k epileptičnim na- padom.
Po obliki je najbolj dramatičen t. i. »veliki napad« (grand mal). Pri tem bolnik izgubi zavest,krči napadejo mišice po celem tele- su,pojavi se modrica na obrazu in pene na ustih, ki so dostikrat zaradi ugriza v jezik krvave. Pri tem napadu se bolnik pogosto poškoduje. Ko je napad mimo, bolnik zaspi. Predhodna znamenja "velikega napada" so včasih neugodje,napetost in nemir. Pomoč osebi, ki dobi napad, je preprosta: bolnika položimo tako, da se ne more poškodovati, zrahljamo mu ovratnik,ne smemo mu s silo pregibati udov in odpirati ust,ampak pustiti napadu, da gre svojo pot. Ko preneha s silovitimi gibi,ga previdno položimo na bok, da mu lahko slina teče iz ust in se ne za- duši. »Mali napad« (petit mal) je posebna oblika otroške epilepsije: bolnik za nekaj sekund izgubi zavest in dobi lahke krče. "Mali napadi" lahko potekajo tako, da jih okolica niti ne opazi. Lahko se kažejo tudi kot zmedenost, odsotnost in z dejanji, ki so v tistem trenutku nesmiselna. Če ste v bližini, je najbolj pametno, da jih prezrete. Treba je ločiti epilepsijo kot bolezen od epi leptičnega napada. Slednjega lahko doživi prav vsak, če bi bil pritisk notranjih in zu- nanjih dražljajev na možgane le prehud in dovolj dolgotrajen. Epilepsija kot bolezen pa so ponavljajoči se napadi.
Kot vzrok, da se napad sproži, je danes znanih več dejavnikov: duševni in telesni, npr. prekomeren psihofizični napor in razni dražljaji iz okolice, kot so hrup, ostra, utri- pajoča svetloba;uživanje alkohola,svinjine, pretirano sončenje,nereden način življenja s premalo spanja in neredno jemanje pred- pisanih zdravil, samosvoja prekinitev zdra- vljenja. Pri slednji rado pride do življenjsko nevarne komplikacije,t.i. epileptičnega sta- tusa,ko bolnik med enim in drugim napadom ne pride več k zavesti.Bolnika je treba ta- koj peljati v bolnišnico.
Podatkov o obolevnosti za Slovenijo žal ni. Statistike po svetu pravijo,da znašata kar približno 1 % vsega prebivalstva. Na račun prometnih nesreč ter napetega sodobnega življenja število takih bolnikov rahlo raste.
Ker je poleg bolnikove doslednosti pri jema nju zdravila in njegovega lastnega odnosa do epilepsije in do samega sebe s takšno zdravstveno motnjo ravno pravilen odnos njegovega ožjega in širšega okolja izredne- ga pomena v zdravljenju kot celoti,so zdra- vnik in njegovi sodelavci (psiholog, soc. delavec in svetovalci) največkrat nemočni Odnos zdravih do oseb z epilepsijami je na- mreč na splošno odklonilen. Zaradi nepoz- navanja in zato napačnega mišljenja imajo še danes predstave o epilepsiji pri ljudeh navdih nerazložljivega dogajanja.Še do ne- davnega so si od vseh bolezni še prav po- sebej epilepsijo razlagali kot božjo kazen in jo obenem enačili z duševno prizadetostjo oz.norostjo.Od tod strah pred epilepsijo, ki je še močno zakoreninjen. Za prizadetega in njegove domače je prav ta socialna za- znamovanost izredno boleča in obenem glavni ter verjetno edini razlog, da sami že od začetka odrivajo iz svoje zavesti spo- znanje, da gre za epilepsijo in jo zanikajo tudi pred zunanjim svetom. Ko okolica izve zanjo,ga kratkomalo porine v "drug predal- ček";zanje ni bolnik s to boleznijo nikoli to, kot so drugi s katerokoli drugačno bolezni- jo. Med kraji so precejšnje razlike, in sicer je to odvisno od zakoreninjenosti odklonil- ne miselnosti oz. od splošne razgledanosti, izobraženosti in predvsem srčne kulture. Včasih se ljudje ob osebi z dolgoletno epi- lepsijo sčasoma naučijo sprejemati njena občasna epileptična stanja. Predvsem pa je tu pomembna pravilna vzgoja otrok do tovrstnih bolnikov.
Na srečo ima večina epileptičnih ljudi takšne oblike napadov, da so ti zanje, za njihovo življenje skoraj nemoteči, in tako okolica sploh ne izve zanje. Za te ljudi epilepsija kot bolezen ne predstavlja kakšnih očitnih omejitev in bolečih prilagajanj na njene za- hteve, razen tega,da ne delajo na izposta- vljenih delovnih mestih, ne upravljajo pre- voznih sredstev, se izogibajo poklicev, ki terjajo nočno delo ipd. Lahko se zaposlijo, ustvarijo družino in živijo normalno kot vsak zdrav človek. Seveda morajo redno jemati antiepileptično zdravilo, čeprav morda ni- majo več napadov.
Za tiste, pri katerih zdravnikom ne uspe zmanjšati števila napadov ali jih vsaj ubla- žiti, pa je zavest, da so v očeh okolja dru- gačni,manjvredni, težja kot bolezen.Ko za- čenja čutiti,da se spričo njegove diagnoze spreminja odnos ljudi v njegovem okolju, ki ga kot človeka z epilepsijo potiska v njemu nerazumljivo in nepoznano vlogo, si zasta- vlja mučno vprašanje: "Zakaj sem jaz tako zelo drugačen od drugih samo zato, ker imam občasno napad?" Taka in podobna soočanja s kruto resničnostjo ostajajo brez odgovorov. Najhuje pri tem je, da pomeni to za otroka težko življenjsko preizkušnjo, ker se mora za vedno posloviti od svojih mladostnih sanj, hrepenenj, načrtov - v večini primerov se epilepsije javljajo v ot- roški dobi. Sčasoma se počuti z zdravimi v neenakovrednem in podrejenem položaju. Med njimi in svetom zdravih se začne po- javljati nevidna pregrada. Vedno bolj. Ob- čutljiv in nemalokrat ranjen se zapre v svoj svet, odtujuje se nekdanjim znancem, ker se čuti nerazumljenega in ignoriranega. "Zakaj je tako, saj sem vendar tudi glede učnega uspeha in sploh umske sposobnosti enak vrstnikom?" Kljub mnogim težavam, ki jih prinaša življenje s hujšo obliko epilepti- čnih napadov,zastavi vse svoje moči, spo- sobnosti in vztrajnost, da bi z doseganjem enakih uspehov,istih ciljev,kot jih v mnogo lažjih razmerah dosegajo njegovi vrstniki, njih in sebe prepričal, da jim je enakovre- den. V teh nelahkih prizadevanjih minevajo leta. Bolj kot napori ob delu sta zanj utru- jajoča misel in spoznanje, da je pozabljen, nekoristen,za okolico formalno mrtev.Mno- ge ure duševnega trpljenja so mu prinesle trpka spoznanja o obrnjeni lestvici današ- njih vrednot, pomanjkanju srčne kulture, razumevanja do ljudi v stiski.
Otroke z epilepsijo odklanjajo vrtci in šole. Zakaj tako? Kaj je vam, ki ste danes še zdravi,tolikšna žrtev,če bi prevzeli za otroka z napadi odgovornost za njegovo varnost, malčkom v vrtcih dali zdravilo? Se vam ne zdi,da bi vi sami doživljali veselje in občut- ke sreče ob spoznanju,da mu veliko dajete že samo s tem, ko bi ga sprejemali vsak dan znova?
Čeprav je življenje s hujšo obliko epilepsije za bolnika in njegove domače težko, naj epilepsija ne zavlada njihovemu življenju. Čeprav je dostikrat res hudo, je treba po- zabljati nase, na tisto, za kar je prikrajšan oz.mu ni dosegljivo in se z vso močjo opri- jeti tega, kar še ima. In čeprav je življenje s hujšimi oblikami epilepsij težko, je vendar res, da je kljub temu lepo živeti.

arc

PARTNERSTVO V BOLEZNI IN Z BOLEZNIJO

Misel v naslovu hoče premakniti odnos človek - človek, človek - zdravnik, bolnik - zdravnik, bolnik -družba, k odnosu človek- bolezen, človek -narava v človeku in tudi človek -smisel, človek -smrt, človek-vest. Zdi se,da večina teh vprašanj spada v po- sebno področje in da se z njimi ne moremo ukvarjati nestrokovno. Vendar nam gre v razmišljanju na to temo zato, da bi si upali sleči to tesno obleko pričakovanja, kaj bi bilo treba še vedeti in kaj bi bilo mogoče še pričakovati od medicine, in se upali tudi vprašati, "kako" vedeti, "zakaj" vedeti, "od kod" (z)vedeti. Seveda pa to še ni vse in mnogo manj od tega,po čemer nas sprašuje bolezen.
Nobenega dvoma ni, da sodobni človek na splošno sprejema bolezen kot nepravično obremenitev svoje osebnosti. Ni čudno to, da se ob uspehih medicine navdušuje in upa, čudno pa je to, kako se obnaša do bolezni. Prepričan je, da ima pravico biti zdrav. (Za tak zaključek bo že dovolj, da pokukamo v uvodnike strokovne literature, ki naj bi navadno predstavljali to ali ono etično vprašanje,bodisi da je znano ali no- vo, in opazimo, da je skoraj več govora o pravnih kakor o etičnih zadevah.) Zahteve ki jih sodobni človek postavlja medicini, ne izraža v imenu pravice do zdravljenja,tem- več v imenu pravice do zdravja. Predvsem rešuje stvari po poti pravice in misli, da je po tej poti vzpostavljena harmonija dovolj velik razlog za to, da bolezen sprejme kot sovražnika in ji torej ne daje prav nobene možnosti,da bi spregovorila.Tako se v tem razodeva morda eden najbolj skrivnostno zapletenih začaranih krogov človekovega bivanja.
Gotovo ne bi bilo niti prav niti dobro, če bi rekli samo to,da današnji človek hoče pred vsem živeti brez bolezni in se zato ne ozira na to, da bi v bolezni odkril kaj več kot to, kje je njena šibka točka, da jo prežene. Ta ugotovitev je pomembna zaradi nečesa drugega, namreč, da bi se zamislili nad ka- kovostjo spoznanja o bolezni, do katerega smo prišli,medtem ko smo jo preganjali. Na kaj človek misli,ko spoznava bolezen (med tem ko jo preganja)?Da bi osvetlili vpraša- nje, vzemimo nedolžen primer nespečnosti Kaj o njej (lahko) vemo? Brez dvoma vemo veliko, vendar bolj v smeri, kako priti do spanja. Tako današnji človek razmišlja o bolezni predvsem v smeri, kako bi naredil zdravje. (S tem seveda ni mišljeno, naj bi (se) ne zdravili ali da si ne bi smeli želeti, da bi bili zdravi oz. da bi ozdraveli, še več, dolžni smo skrbeti za svoje zdravje.) Ni dvoma, da tudi znanosti odgovarjajo tej želji in da tudi same nimajo nobenega raz- merja do tako imenovanega naravnega ne- reda,kaj šele,da bi si upale postaviti dom- nevo, da ima človek z njim vendarle nekaj opraviti.
Gre za neko globlje vprašanje:ali je bolezen, ko (če) pride, prva, ki mora oditi iz našega življenja kot sovražnik? Ali morda človek pred njo ni poskusil pregnati iz svojega ži- vljenja že česa (koga) drugega? Ali se ni človek že mnogo prej naučil, da so stvari okoli njega zgolj stvari in da lahko z njimi dela, kar hoče? Ta vprašanja so neljuba in se jih morda še bolj izogibamo kot soočenja s smrtjo. Zato bi to, kar preganjamo v živ- ljenju poleg naših bolezni, tudi težko poi- menovali s pravim imenom.Gotovo bi morali iti daleč nazaj in obenem tudi daleč naprej da bi videli vrednost tega, kar danes ime- nujemo vrednote in tudi vrednost "nevred- nega" (npr.bolezen), kot je to znal vedeti, če ostanemo pri zdravnikih, npr. Kristus ali bližje v zgodovini Hildegard von Bingen in Paracelsus. Tudi tisti, ki gredo skozi preiz- kušnje, bi lahko navedli imena takšnih.
In tako se odpira vprašanje: ali nas morda nekaj ne preganja? Ne v smislu nasilja,mar več v smislu, ki ga vsebuje pojem stiske. Nekaj,kar je v dnu "bolezni" morda vendarle "zdravega"? Tisto, kar smo hoteli pozabiti s tem,da smo si opremili življenje z najraz- ličnejšimi zavarovanji in zdravnike prisilili k temu, da se učijo prava? Ali morda s tem, da smo zmogli napor in naredili iz življenja najvišjo vrednoto,ko dobro vemo, da je cilj tega življenja smrt? Ali tisto, zaradi česar velja stiska in trpljenje (še vedno) za naj- bolj ustvarjalen okvir življenja?
Naj ostanejo ta iskanja kot vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti, kot je npr. tisto najbolj otroško vprašanje: "Kdo pa je Boga naredil?" To vprašanje, "kdo pa je Boga naredil?" skriva v sebi najbolj nenasi- len protest mentaliteti, ki si dokazuje, da ima vsaka stvar svoj vzrok, ki pa želi najti krivca,ne resnico. Najprej si hočemo zago- toviti svoj "prav". Vendar če se t.i. člove- kov "prav" lahko ponaša s tem,da ima za to dokaz, se človeško v njem veseli tega, da za svoja dejanja ne potrebuje nobenega drugega razloga razen tega,da je človeško

Priredila Darinka Slanovec

ALDO GIACHI, DUHOVNIK S POSEBNIM POSLANSTVOM

V pogovoru, ki je pred časom izšel v čilenski reviji Iglesia (Cerkev), je duhovnik Aldo Giachi (izg.Džaki) povedal stvari,ki bodo zanimale tudi bralce Prijatelja."Če bi mogel vsaj roke premakniti,bi bil že kapitalist", se je šalil Aldo Giachi, ko ga je časnikar spra- ševal, kako se počuti.
Zakaj ga pozna ves Čile? Ker je popolnoma nepokreten? Takih je še precej drugih. Ker si je,tak kot je, izprosil dovoljenje, da je iz Italije prišel v Čile? Zaradi njegovega dela z invalidi, še posebej s tistimi,ki si sami ne morejo nič pomagati? Je treba dati na prvo mesto njegovo vero, ki drži pokonci njega in tisoče tistih,ki jih moralno in mnoge tudi materialno drži pokonci? "Zelo sem bil sre- čen", ponavlja. Ves nebogljen je v svojem vozičku; roke ima nepremične,prsti so dolgi, modrikasti, brez pravega življenja. "Ko sem zbolel,sem bil globoko religiozen,naredil sem zaobljube pri jezuitih in se izročil Gospodu"
Vam ni nikdar prišlo na misel, da bi bilo bolje umreti, kot pa biti vse življenje na vozičku? "Za kristjana je življenje ved- no vredno življenja,pa naj bodo okoliščine, v katerih je treba živeti,take ali drugačne. Zase nič ne dvomim: boljše kot smrt. Tudi za take, kot smo mi, so razlogi, da živijo."
Bi nam povedali, kakšen razlog imate, da hočete živeti? "Razlog za življenje je isti za vse ljudi, naj bodo zdravi ali bolni: spoznati Boga, mu služiti in ga ljubiti v živ- ljenju, ki nam je dano. Namen je en sam, možnosti,kako ga je mogoče doseči,je več."
Koliko je moral trpeti ta človek! Več kot dvajset let je že, odkar so mu dali urinski kateter, ki povzroča stalno infekcijo. Pa je odkril pomen trpljenja,ki ga stalno spremlja, v Pavlovih besedah: "S svoje strani dopol- njujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kri- stusovim bridkostim,in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev". Pravi: "Če je za koga življenje težje, mora iskati pomoč v veri. Ali sprejmemo, da je človekovo trpljenje vrednota, ali pa je vse skupaj nesmiselno".
Ljudje se pogosto sprašujejo, zakaj je treba toliko trpeti.Se sprašujete tudi vi?
"Prve čase,ko me je bolezen napadla, sem se prav gotovo spraševal; še bolj kot jaz moji sorodniki in prijatelji. Ena od tet se je hudovala nad Bogom,ki naj bi po njeni misli kaznoval ničvredneže, ne pa fanta, ki se je odločil, da se mu bo na poseben način posvetil...
Odgovor ni lahek, čeprav sem zase prepri- čan,da vse, kar Bog hoče ali dopusti, stori iz ljubezni.Ali ni Bog vsemogočen? In če je zakaj ne bi mogel doseči kaj dobrega tudi s trpljenjem, ali ko pušča ljudem svobodo, da grešijo"?
Kaj pa vaša vera? Ali ste kdaj omaho- vali? "Hvala Bogu, nikoli".
Zgodovina Aldovega križevega pota je dol- ga. Komaj triindvajset let je bil star, ko so mu rekli, da ne bo nikoli več zdrav. Od ta- krat je preteklo skoraj štirideset let. Na Gregoriani v Rimu je študiral filozofijo, ko je začutil - pri igranju na orgle- da ga roke in noge več ne ubogajo. Odkrili so tvor v hrbtenici. Zdravniki so napovedovali,da bo še šest mesecev ostal živ. Zmotili so se. Mogel je končati tudi teologijo in bil je po- svečen v duhovnika.Bolniški voziček je po- stal njegov stalni spremljevalec.
"Imel sem srečo.Predstojniki so mi rekli,naj sam prosim papeža Pija XII.,da bi smel biti posvečen v duhovnika. Dovolil je. Da bi se o mojem posvečenju ne pisalo preveč,sem bil posvečen zunaj Rima. Časnikarji bi kar hitro raznesli novico.Jezuiti tako "komandi- rajo" papeža, da jim dovoli že na pol mrtve posvetiti v duhovnike."
Ko je Aldo Giachi to povedal časnikarju, se je začel na ves glas smejati. Ne, to ni člo- vek, ki bi se sam sebi smilil. Širok smeh je razjasnil njegov asketski obraz.
Komaj je postal duhovnik, se je začel pos- večati vojnim paraplegikom.Skrbel je zanje duhovno in jim pomagal ustanoviti sindikat ki naj bi branil njihove pravice. Še mnogo na slabšem so bili civilni invalidi. S skupino teh je trikrat poromal od severa do juga Italije, da bi Italijanom pokazal, koliko je revežev brez vsakih pravic.
Ali se človek navadi,da si sam ne more nič pomagati? "To je res najtežje. Gre za najbolj intimne stvari,a je človek brez moči popolnoma odvisen.V vsem,kar storim zase in za druge, sem odvisen. Še danes je to težko".
Ob duhovniškem vozičku je gospa Lucijana ki je Alda Giachija spoznala,ko je bila tajnica na ministrstvu za vojne invalide v Rimu. Da bi pomagala,je prišla za njim v Čile. Redno zaposlitev imata v bolnici El Salvador v Santiagu,kjer je Aldo Giachi nastavljen kot bolniški duhovnik. Tudi v bolniškem centru Naše upanje,ki ga je ustanovil o. Aldo, sta oba na delu.
Kako je duhovnik iz Italije prišel v Čile? Po kakšnih petnajstih letih bolezni so mu za- čele odpovedovati ledvice.Potrebna bi bila operacija. Zdravniki so se bali, da bi med operacijo umrl. "Nekega dne med mašo", pripoveduje Aldo Giachi, "se mi je razodelo poslanstvo mojega življenja. Ne bom umrl, ampak bom dobil delo v južnoameriški državi Čile. Zdelo se mi je neverjetno. Čile je bil zame nekaj popolnoma neznanega. Stanje se je res zboljšalo,ker so se ledvični kamni izločili brez operacije."
Hotel je v Čile, ker je bil prepričan, da ga Bog kliče tja. Začel je iskati dovoljenje. Po dolgem času,ko je nadškof iz Santiaga pri- stal, da ohromelega duhovnika sprejme in mu da možnost,da bo kot kaplan deloval v santiaški bolnici, so se tudi jezuitski gene- ral in oba provinciala (italijanski in čilenski) vdali. V novi domovini je takoj začel delati.
"Nikoli si nisem mislil, da bi že prišla smrt, ker bi bilo moje življenje nesmiselno.Ravno nasprotno! Mislim,da s svojim upanjem da- jem upanje tudi drugim; ker delam, lahko delajo tudi drugi."
Kdo vas pri delu podpira? Sobratje je- zuiti? "Predvsem moji predstojniki. Kar se drugih jezuitov tiče, morda mislijo,da imam malo drugačno pot, kot je njihova, čeprav so tudi jezuiti zadolženi za delo z bolniki po bolnicah. Morda tovrstno delo ni bilo zadosti cenjeno".
Kako gledate vi, neozdravljivo bolan človek, na svet? "Kot nekdo, ki stoji na vrhu gore in se razgleduje po stvareh pod seboj. Vidi dlje,stvari so manjše. Gotovo je med bolnimi dosti zagrenjenih, a tudi takih, ki bolje razumejo druge ljudi,ki so v podob- nih težavah.Življenje neozdravljivo bolnega ima tudi svoje prednosti, ne le pomanjklji- vosti".
Kaj bi nam povedali o sočutju,ki ga lju- dje kažejo bolnemu človeku? "Sočutje je nekaj dobrega,kadar je dejanje ljubezni, ki pomaga nositi križ trpečemu. Sočutje, ki se izraža z besedo "revček", nikomur ne koristi in trpečega še bolj osamlja".
Vaše delo pri organiziranju bolnikov?
"Kot duhovnik se skušam približati vsakemu, ki nosi malo težji križ;še posebej se trudim za tiste,ki so nepokretni.Organizacija hoče na prvem mestu pomagati najbolj ubogim. Prepričuje jih, da imajo v Kristusovi Cerkvi posebno,izbrano mesto.Ne smejo biti pred- met ljubezni, ampak osebnosti, ki se vklju- čujejo v delo,ki bo koristno drugim. Vsi kri- stjani, zaradi bolezni prizadeti še posebej, morajo biti Kristusovi apostoli. Če bolnik sprejema trpljenje in ga ponudi Kristusu, nadnaravno koristi Cerkvi in svetu. Posre- duje milost, odpuščanje, usmiljenje, mir, svobodo. Ker zdravi ne vedo, kaj pomeni trpeti, ker dva ne trpita enako, ne more nihče nadomestiti bolnika pri njegovi vlogi. Pomagati mora sotrpinom tudi socialno.Za njihove pravice se je treba bojevati.Tistim ki morejo še kaj delati, je treba dati delo."
Center Naše upanje, ki ga vodi o. Aldo, se posveča okrog petsto bolnikom, ki so raz- deljeni v štirinajst skupin. Mladi ponesre- čenci, ki so ostali nepokretni, živijo v štirih hišah, ki so jih prav zanje sezidali. Za te ljudi, ki so navadno že odrasli in so od živ- ljenja veliko pričakovali, je najtežje. Kdo naj jim pomaga, da bodo iskali smisel tudi za to novo življenje?
Aldo Giachi je tudi dosegel, da so sezidali hišo, ki jo bolniki imajo za oddih in duhov- ne vaje. Odkod sredstva, da more vse to vzdrževati?
Ob vseh večjih romanjih v Maipú (največje Marijino božjepotno središče v Čilu) je o. Aldo v svojem vozičku nekje na dobro vid- nem mestu pred cerkvijo.Tam zbira pomoč za sotrpine. Ustanovil je "svojo" družino trpečih,za katero skrbi mnogo zdravih.Brez njihove pomoči ne bi šlo. In tako njegova ustanova ne le živi, ampak se vedno bolj širi.Aldo Giachi je med čilensko duhovščino tisti,ki ga verni in neverni visoko spoštujejo.

Prevod: S. B.

BARAGA - PRIPROŠNJIK PRED BOGOM

Ko je škof Baraga še živel,so mu že pripisovali, da je od Boga iz- prosil izredna ozdravljenja. Tako je nemški duhovnik Anton Kuhls 5 let po Baragovi smrti, l. 1873, zapisal v članku "Svetniški škof" v "Katolische Volkszeitung" ki je izhajal v Baltimoru, naslednje: "Ko je bil še živ (namreč Baraga), so ga splošno imeli za svetnika in veliko je čudežnih del,ki jih je iz ljubezni do ubogih Indijancev storil svojim otrokom. Toda o tem bodo poročali drugi."Žal se do danes ta poročila niso našla
Predstojnica uršulink v Sault Ste. Marie, m. Marija Ksaverija Le Bihan, ki je bila na Baragovem pogrebu, je pisala svojim so- sestram v Francijo: "Če bi bila danes raz- glasitev za svetnike tako kot je bilo nekdaj bi se že dan po njegovi smrti darovala sv. maša v čast sv.Frideriku Baragu,kajti ljud- stvo bi ga enoglasno razglasilo za svetnika Govorilo se je že o čudežih, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo."
Baragov prijatelj Robert Elliot je postal po Baragovi smrti poslanec države Michigan in je večkrat prepotoval Baragovo misijonsko področje.Leta 1896 je v neki ameriški reviji opisal njegovo apostolsko delovanje in ob tem zapisal tudi tole: "Čudežni posegi gos- poda Baraga, ki so bili izvršeni ob različnih priložnostih v dobro nesrečnih prebivalcev njegovih misijonov, so postali tako poznani in razširjeni, da so mu Indijanci in mešanci pripisovali svetost in ga je ljudstvo častilo kot svetnika. V zadnjih letih njegovega mi- sijonskega življenja so ga skoraj oboževali tako rdečekoži Indijanci kot tudi večina belih naseljencev v pokrajini okoli Gornjega jezera."
V tem članku navaja Elliot en tak "čudežni poseg": "Gospod Baraga je spodbujal žene te nesrečne rase,katero je splošna revšči- na še posebej tepla,naj svoje trpljenje da- rujejo Materi božji, ki je mogočna posred- nica pri svojem vsemogočnem Sinu. Nekoč ga je neka očipvejska mati poklicala,ker je bil njen otrok v smrtni nevarnosti,pokleknila predenj in mu v globoko izrazni govorici svojega ljudstva zaklicala: "Črna suknja, govori Materi Velikega Duha, naj moj sin ozdravi" - če se mu bo zdelo, da je dobro, da otrok,ki ga je on krstil,ozdravi. In on, ki je popolnoma zaupal v Njene kreposti in Njeno zasluženje, je kot apostolski prijatelj tega morda najrevnejšega ljudstva na ze- mlji, dvignil svoje oči k nebu in je molil. Še danes pripovedujejo nekateri Očipvejci, ki so preživeli prisilno selitev iz La Pointa in živijo sedaj v L'Ansu, da je bil gospod Ba- raga ganjen ob prošnji očipvejske matere in je prosil Mater Velikega Duha. Pri tem se je izraz njegovega obraza spremenil od zemeljskega do nebeškega,kakor bi se lah- ko reklo, kajti opisati ga ni mogoče. Otrok očipvejske squaw (žene) je bil rešen." -To naj bi se zgodilo na misijonski postaji La Pointe okoli leta 1840.
Frančiškanski pater Krizostom Verwyst pri- poveduje v svojem Baragovem življenje- pisu, da je "gospa W., ki je imela mlekarno blizu Marquetta, zelo trpela zaradi bolečin v kolenih.Bolezen je bila neozdravljiva. Ne- kega dne je prišla k škofu Baragu in njego- vega služabnika (to je bil Gašper Schulte) prosila, naj ji da kakšne škofove stare no- gavice.Ta je gospe W.rekel,da jih ne more dati brez škofovega dovoljenja in je šel k njemu ter mu povedal ženino prošnjo. "Daj ji nogavice," je rekel bolni škof. Žena je oblekla škofove nogavice in bolezen je iz- ginila. Približno 10 let kasneje, to je bilo že več let po smrti škofa Baraga, ji je nekdo ponoči ukradel nekaj masla, ki ga je hotela prodati v Marquettu. Razburjena in jezna je šla k neki vedeževalki,da bi zvedela,kdo ji je ukradel maslo. Takoj se je stara bole- zen vrnila kot pravična kazen za ta njen greh."
Čeprav ti dogodki niso preverjeni in prav gotovo ne bodo prišli v poštev pri cerkveni preiskavi čudežnih primerov,vendarle kažejo kako so ljudje zaupali v moč Baragove mo- litve že tedaj, ko je bil še živ. Toliko bolj lahko zaupamo v moč njegove priprošnje sedaj, ko je njegovo življenje in delo že dovolj raziskano, da lahko mirno trdimo, da je bil v resnici božji mož.
Radi se priporočajmo njegovi priprošnji. Kdor bi bil deležen uslišanja, je naprošen, naj svoj primer kratko opiše in to pošlje na: Baragov odbor, Ciril Metodov trg 4, 61000 Ljubljana.

Z RAZNIH STRANI NA KRATKO

• Sporočam,da sem bila uslišana na pripro- šnjo škofa Friderika Baraga, da se je neka zamotana stvar obrnila na bolje.Hvala vam • Zahvaljujem se božjemu služabniku Fride- riku Baragi in blaženi Devici Mariji za usliša- nje,katerega sem bila deležna na Baragovo priprošnjo. • Na priprošnjo Friderika Baraga sem bila v težki zadevi dvakrat uslišana. Zato se mu javno zahvaljujem in želim, da bi ga kmalu častili na oltarju. • V zahvalo za zdravje na priprošnjo škofa Barage dar za potrebne. • V zahvalo škofu Frideriku Baragu za usli- šano prošnjo pošiljam dar za najpotrebnejše misijone. • V zahvalo za vse uslišane prošnje daru- jem skromen dar za lačne. • Tukaj pošiljam majhen denarni dar po za- obljubi škofu Baragu, bralka Ognjišča. • Zahvaljujem se škofu Baragu za zdravje in se mu še naprej priporočam. To je za objavo. • Sporočam Vam, da se zahvalim Frideriku Baragu za večkratno uslišanje in se še na- prej priporočam. • Po zaobljubi pošiljam ob uslišanju skromen dar za Baragov sklad,žena iz Pivške doline, ki ima v Baraga veliko zaupanje.
• Ko sem bila na priprošnjo Friderika Baraga in blažene Device Marije uslišana, se javno zahvaljujem. • Zahvaljujem se škofu Frideriku Baragu za dve uslišani prošnji (ozdravljenje mame in eno potovanje). IZ AVSTRALIJE
Sporočiti moram, da sem bila uslišana, ko sem se zatekla k božjemu služabniku Fri- deriku Baragu. Zelo želim, da bi čim prej dosegel čast oltarja. Bila sem hudo bolna. Imela sem sladkorno bolezen, pet let. Pre- stala sem dve težki operaciji. Trudila sem se,da bi vse to potrpežljivo in vdana v bo- žjo voljo prenašala. Toda ozdravela sem in zdaj se že tri leta v molitvi vsak dan pri- poročam.To tudi drugim svetujem,da bodo lažje prenašali svoje bolečine in težave. Prosim, objavite to zahvalo in naj služi Baragovi beatifikaciji. Z GRADIŠČANSKEGA
Dalj časa že molim k našemu slovenskemu božjemu služabniku škofu Frideriku Baragu. Sem namreč Slovenka in bivam v Avstriji. Lahko si mislite, kaj je tujina. Človeka pri- jemlje domotožje,zraven pridejo še depre- sije. Zelo sem trpela v duševni zadevi. Bila sem na Baragovo priprošnjo uslišana. Več devetdnevnic sem že zmolila in še molim naprej.Imam še eno težko zadevo in upam da mi bo tudi v tej pomagal. Pošiljam ne- kaj za beatifikacijo. Prosim, da bi čim prej objavili. NAŠ HIŠNI ZAŠČITNIK
V naši hiši imamo že dolgo vrsto let na vidnem mestu obešeno sliko misijonarja Baraga. Ko odhajamo od doma, se mu pri- poročamo. Ko se vračamo, se mu zahva- ljujemo. Kadar smo v kaki večji stiski, se z zaupanjem k njemu obrnemo za pomoč. Do danes smo bili še pri vsaki devetdnevnici uslišani. Pomagal nam je pri zapletenih te- žavah v gospodarstvu, posebno pa pri vr- nitvi zdravja. Javno se mu zahvaljujemo in priporočamo še drugim,naj se z zaupanjem k njemu zatekajo. Prisrčno želim, da bi čim preje prišel na oltar. DOŽIVELA JE VEČ PRIMEROV POMOČI
Friderik Baraga mi je že veliko pomagal. Niti ne vem več, kaj je bilo povod, da sem se začela zatekati v stiskah k njemu. Naša mama je imela molitvenik Dušna paša,ki ga je spisal ta svetniški misijonar. V duševnih in telesnih težavah me je spodbujala:"Prosi no tvojega ljubega Baraga,naj pomaga!" in vedno se je že kako uredilo, da je na nje- govo priprošnjo, seveda z božjo pomočjo, teklo življenje dalje. Seveda je bilo treba mnogo potrpeti,a imeli smo dovolj moči,da smo vse križe lahko prenašali. Trdno sem prepričana,da smo postajali v trpljenju ve- dno močnejši na Baragovo priprošnjo. IMELA HČERKO NA JESENICAH
Kar čutim se dolžno, da se zahvalim škofu Baragu za uslišanje. Leta 1968 mi je hudo zbolela hčerka. Najprej so posumili, da ima tako hudo paralizo, potem so le ugotovili, da ima sklepno revmo. Rekli so, da, če bo preživela,ji ne preostane drugega kot inva lidni voziček. Bilo je iz dneva v dan slabše. Šla sem naročit mašo za zdravje, pa mi je gospod župnik dal podobico Friderika Bara- ga in sem res opravila devetdnevnico. Ko sem deveti dan prišla na Jesenice, mi je rekla bolniška sestra, da se je tisto noč - hvala Bogu - nekoliko zboljšalo. Po cele dneve sem bila tedaj pri hčerki. Pa se je izboljšalo in potem so rekli, da velja za njo kot za druge, da ima le redne obiske. Dve leti je bila v bolnišnici. Zdaj je zdrava,sre- čna in zadovoljna. Tudi šolo srečno nada- ljuje. Tako sem prepričana, da je prošnja Friderika Baraga res uslišana. Zato tudi iz srca želim,da bi ga kmalu častili na oltarju, ko bi bil razglašen za svetnika. NAŠEL SEM KNJIŽICO
Po zaobljubi pošiljam zahvalo za uslišanje za objavo v knjižici "Baraga na oltar". Bili smo v velikih skrbeh za 16-letnega sina. Začela se mu je bolezen v levem kolenu. Zelo mu je zateklo in zelo ga je bolelo. V bolnišnici je dobil 67 injekcij. Ker se stanje ni izboljšalo v bolnišnici, so ga poslali v zdravilišče. Po nekaj mesecih se mu je ko- leno ognojilo in po rentgenu so ugotovili, da mu trdi kost v kolenu. Bil je operiran in od takrat je v redu. Od začetka tega leta pa je občutil bolečine v desnem kolenu. Slikali so ga in izvidi so bili sumljivi. Kazalo je, da bo moral ostati v zdravilišču (tam ni mogel spolnjevati verskih dolžnosti).V neki cerkvi sem našel knjižico z zahvalami škofu Frideriku Baragu. Prebral sem in sklenil, da bomo vsi domači opravili devetdnevnico. Če so toliki bili uslišali, bomo tudi mi! Opra- vili smo devetdnevnici. Proti koncu druge se je srečno izteklo. Sin je prišel domov... ORGANIST
Spoštovani! Pošiljam nekaj za stroške Vaš priloge,ki jo izdajate. Mnogokrat sem bil u- slišan na Baragovo priprošnjo.Sem organist in se priporočam v molitev za zdravje pev- cev in za neko družino,ki je v stiski. Zahva- ljujem se Baragu in se mu še nadalje pripo- ročam, posebno, da bi me obvaroval nagle in nepredvidene smrti. Sem namreč že 66 let star in se bližam smrti.

ZA CERKVENO POROKO
Zvedela sem, da se namerava poročiti ne- čakinja.Ni bilo upanja,da se poroči cerkve- no. Bilo mi je zelo hudo. To naj bi bila prva žena v naši rodovini,ki naj bi se zadovoljila le s civilno poroko. Obljubila sem Frideriku Baragu, da bom molila devetdnevnico za devetdnevnico do poroke. Pa nisem še ve- dela, kdaj bo poroka. Dogovarjanje o tem med družinama ni bilo lahko. Jaz sem le molila. Končalo se je dobro. Zaročenca sta se odločila, da se poročita tudi v cerkvi in sprejmeta krščanske zakonske obveznosti. Meni ni šlo za to, da bi imela nevesta lepo slovesnost v cerkvi, saj v tem ni bistvo krščanske poroke. Želela sem ji le, da bi se z ženinom notranje povezovala v tisto življenjsko skupnost, kjer se popolnoma predata drug drugemu in v srcu sprejmeta obveznosti drug do drugega in se ne po- vežeta le uradno, če bo šlo, bo šlo, sicer pa gresta lahko narazen. Zanimivo: osmo devetdnevnico sem končala točno na dan njune cerkvene poroke. Prepričana sem, da je Friderik Baraga pripomogel, da sta se mlada dva odločila za krščansko življenjsko skupnost. Osebno sem prepričana,da dobri Friderik Baraga res pomaga. PRABABICA JE PRIPOVEDOVALA
Moja prababica je bila doma pod Storžičem Po nekaj letih zakona je ovdovela in ostala s tremi otroki.Zato je moja mati veliko ča- sa preživela brez očeta.Mnogo mi je vede- la povedati, kako je stara mati rada molila in hodila na božjo pot (Višarje, Limbarska gora, Sv.Križ in drugam). Ko je moja mama hodila z njo, ji je mati pripovedovala veliko o svetniškem škofu Baragu, ki je bil prej v Šmartnem pri Kranju za kaplana. Množice so ga oblegale pri spovednici in že v tisti dobi so ljudje govorili, da je živ svetnik. Pripovedovala je tudi o tem, kako so mu ljudje lahko potožili svoje težave.Ljudje so pozneje zelo radi brali o njegovem delova- nju med Indijanci v Severni Ameriki. Bili so soglasni, da ga bodo nekoč lahko častili tudi na oltarjih.
Ne bi o tem pripovedovala, a spremlja me lik svetniškega Baraga že 40 let. V vseh večjih težavah se mu tudi priporočam in čutim, da sem bila že večkrat uslišana. Ko sem šla šestnajstletna z Marijino družbo na izlet na Homec, smo nazaj grede obis- kali samostan v Repnjah in Groblje, kjer so bili takrat misionarji lazaristi. Spominjam se da sem tam bila bolj zadaj. Pa mi je neki tamkajšnji gospod stisnil v roko majhno v pločevino vdelano sliko škofa Baraga in je rekel:"Temu se priporočaj!" Še danes mi je ta sličica s papirnatim stojalcem nad vse draga in jo imam ob Mariji v oltarčku. Če- prav pločevina že rjavi, jo cenim nad vse. V koliko stiskah in težavah sem se v dobi 40 let že obračala nanjo in mislila na tega našega velikega misijonarja. Prosila sem ga vse mogoče in čutim,da ne zaman. Včasih grem tudi v njegovo rojstno cerkev v Do- brniču, da se poklonim spominu tako veli- kega svetnika. Pridružujem se goreči želji vernih Slovencev, da bi bil svetniški škof Baraga kmalu tudi javno priznan za svet- nika,kot to čutijo že štiri generacije,da je. To tudi zasluži. SPOMINJA SE MILOSTI
Brala sem članek o Baragu. Tukaj pošiljam nekaj za Baragove namene, v zahvalo za milost, ki sem jo bila deležna pred 29 leti. Obrnila sem se k njemu za posredovanje za ozdravljanje težke bolezni. Še vedno sem mu hvaležna za pomoč. TRDNO PREPRIČANA
Molila sem za nekega zelo slabega bolnika in sedaj je že toliko boljši,da lahko že malo dela. Trdno sem prepričana, da je Baraga vse to izprosil,saj se dostikrat sliši pri maši da Bog pravičnega usliši. In to je božji slu- žabnik Friderik Baraga bil, ker ni živel zase ampak za uboge pogane. Malo je zapisano o njem v Letu svetnikov in vendar dosti, da bi ga posnemali.Če ne bom mogla dosti prispevati za Baragov sklad, ker nimam,se bom pa kljub temu obrnila k njemu, da bi izprosil mnogo radodarnih src... Oprostite slabi pisavi. V STISKI
Sporočam, da sem se obrnila s prošnjo k škofu Baragu v svoji bolezni.Bolezen res ni bila neozdravljiva, obrnila sem se tudi na zdravniško pomoč. Pozdravila sem se zelo hitro. Počakati bi morala nekaj časa, da vidim, ali se bo bolezen povrnila. Toda že danes pišem, da ne bi pozabila, kdo mi je pomagal. Jaz pripisujem to škofu Baragu. Bila sem v stiski tudi glede izpita. Obrnila sem se s prošnjo na Baraga, pa se je vse dobro izteklo. Obljubila sem, da bom v za- hvalo, če bom uslišana, to sporočila Bara- govemu odboru. Omenjeno se je zgodilo v marcu in maju.

J. B., Ljubljana

BESEDA - BAJNA MOČ...

Da,res je. Z besedo lahko človeka dvigneš ali pa ga ubiješ. Hude so telesne bolečine, a ne malokrat so duševne bolečine še huj- še. Prepričana sem, da je vsakdo izmed nas že okusil, kako boli, ko te kdo užali, ko lažnivo o tebi govori in ti dela krivico.
Prijatelj je naša priljubljena revija, v kateri se srečujemo v glavnem bolniki in tisti, ki so nam v pomoč,ki nam nudijo tolažbo in z nami sočustvujejo. Tu iščemo zdravila tudi za naše telesno zdravje. Velikokrat hrepe- nimo po pomoči za svoje duševne stiske in smo srečni, če srečamo človeka, ki je vo- ljan prisluhniti naši boli in nas potolažiti vsaj z dobro besedo.
Ko sem bila še mlado, idealov polno dekle, mi je nekoč prišlo v roke pismo, v katerem je bila priložena pesmica z naslovom ŽAL BESEDE. Bila sem premlada, da bi bila vse- bino docela razumela, vseeno sem se pes- mico naučila na pamet, četudi je bila napi- sana v nemščini, in jo znam še danes. - Dostikrat v življenju, v trenutkih duševne bolečine,sem jo v mislih ponavljala in pri tem čutila, da nisem osamljena s prenašanjem krivice, da je tisti, ki je to pesem napisal, čutil enako grenkobo in jo izlil na papir. Zdelo se mi je,da postaja moje breme lažje da postajam notranje močnejša.
Graja oziroma krivica,ki nam jo stori človek ki ga ljubimo, je podobna rani, zasekani globoko v srce. Prepričani smo,da hujšega ne more biti,tako neskončno nas boli krivi- ca, da mislimo,da ne bomo mogli preboleti. Tako kot dolbe dleto brazde v trdi kamen, da ostanejo žlebovi leta in leta, tako se tudi žalitev zažre v naše srce in ostane tam dolgo. Četudi se trudimo, da bi jo po- zabili, mislimo nanjo ob vsaki uri. Vemo, da moramo odpustiti. Odpustimo, toda srce ostane ranjeno ...
Pomislimo, ali smo mogoče tudi mi zadali komu s svojo nepremišljeno besedo neza- celjivo rano? Obžalujmo in s skesanim srcem stopimo do užaljenega, priznajmo svojo krivdo in prosimo, naj nam odpusti. Ne bo lahko, toda premagati sebe je največje ju- naštvo.-Mogoče pa je tako,da so prizadeli drugi nas, takrat pa prosimo dobrega ne- beškega Očeta,da nam pomaga prenašati krivico in nam pomnoži ljubezen, kajti kdor resnično ljubi, je sposoben vse razumeti in vse odpustiti. V očenašu molimo: ... in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi od- puščamo... S kakšno mero bomo dajali, s tako se nam bo vrnilo!
Lahko se zgodi,da je bila žalitev tako huda da je kljub najboljši volji in želji ne moremo preboleti; potem darujmo to bolečino trpe- čemu Kristusu, da ozdravi rane naših duš. Pri tem se spomnimo zlatega pravila: Ali pa beseda pisatelja Fr. Ks. Meška, ki je zapisal: Če bomo tako ravnali, se bo v nas naselilo zadovoljstvo in nebeški Oče nas bo vesel.

LJUBI JEZUS, ZDAJ PA TECIVA

Letos spomladi sem med meditacijo za duhovnike prebral kratek opis, kako včasih duhovnik v eni uri med dvema mašama obi- šče oseminštirideset oskrbovancev, ker ga nujno delo kliče drugam.Poslušalci so želeli naj to izide v Prijatelju,češ,da bi bilo morda zanimivo in koristno.

Oprosti, Gospod, da se tako mačehovsko obračam pred tabernakeljem s Teboj. Pa- ramenti bi me preveč zadrževali in motili v skopo odmerjenem času. Veš, danes bova dirjala kar oseminštirideset na uro! Dom upokojencev naju čaka.Ti poznaš razmere. Huda plundra jih bo zadržala doma. Ne bo- do je mogli prebroditi na petdesetmeterski razdalji do farnega doma. Tudi do maše ob 10. uri ne bodo mogli pridrsati.
Kako je s Pepetom, Maksom, Josipino? Kati in Ivana navijata radio? Johani še nagajajo noge? Večno žejne Jakopine negovalke gotovo še niso uspele očistiti fekalij. Veš, smrdelo bo, a Ti to razumeš. - Micka bo nergala, ker ji je spustilo kolo pri vozičku. Mari bo odločno zahtevala, da potegnem v pričo Tebe še dva dima. Zefa mi bo spet strgala žep, ko bo tlačila rdečega vanj. S Tončko se bova potrapala,ker ima posteljo "popeglano kot pri vojakih."Je ženska reda!
Oh, v mali kuhinji in v obednici jih čaka že osem.Bo Ančka,vezana na kisik, mogla po- kukati skozi špranjo svojih vrat in me poz- draviti s hvaležnim "Boglonaj"?
Gospod,že si ob mojem srcu v štirih pozla- čenih piksidah, v malhi sedem let starega suknjiča.
Teciva! Pri recepciji pozdravi Živio, okoli ovinka v prvi hodnik se tesno nasloni name Stopnic ne štej! Dvanajst hodnikov že sko- raj zahteva kotalke. Nebeški Oče, hvala Ti za hiter korak in smučarsko kondicijo ter - za razumevajočega Sina! Škoda,če bi zgre šila kakšna vrata!
Gospod! Marija na 314 je slepa. Tvoje ko- rake v mojih začuti že naprej. Večkrat za- vzdihne: "O, blaženi glas!" Misli nate, ki Te pričakuje s svojo polno dušo.
Stopnišče više. Zagrebško obdelana slika nad posteljo predstavlja čudovito dekle. Mentalno sveža,gibčna upokojenka pod njo je še vedno zagledana v svojo mladostno lepoto. Zaprta vase zapre včasih vrata tudi nama.
Zdaj greva na hodnik nižje pogledat moje "cukrčke",prišepnem. Petindevetdesetletna sveža upokojenka Marija - rešena s Tita- nika - naju pričakuje. Skoraj slepa je že. V pomoč ji je Muha,srčkan značaj,ki je v tem domu že izgubila hčer.
Joj, zaprto! Kje so?
"Na intenzivnem!" zazveni glas strežnice.
Teciva! Veš,neroden padec je prej "svežo" petindevetdesetletnico prikoval na posteljo na kateri jih je že pet umrlo. Podpluta, z zlomljeno roko še vedno prisrčno pozdravi "ljubi Gospod". Še bo mogla zaužiti Tvojo ljubezen v podobi skromne hostije. Kot njene sostanovalke.
Naprej, k prvemu šoferju avtobusa v na- šem kraju - k Maksu! Za mizo sedi, kot da čaka, kdaj mu boš potisnil v roke volan, posluša radio in komunicira s svojim sose- dom. Ta prebira revije v vseh jezikih. Pazi, Gospod, da te kakšna slika iz revij ne vrže s tira! Tvoja ljubezen bo pomirila oba.
Telesno in duhovno sveža naju za nasled- njimi vrati pričakuje petindevetdesetletna upokojena učiteljica.Ta ne nadleguje samo Tebe,ampak tudi mene in dohtarje in sest- re in strežnice in negovalke in... Še škofje niso varni pred njo. Povezana je z Vatika- nom! Po Tvojem prihodu pa se pomiri in - pomisli! -tisto dopoldne ne nadleguje niko- gar.Vsi imajo mir pred njo.Dober si,Gospod!
Možje niso radi pobožni. Nekaj pa jih bova le še srečala. Simon pravi, naj se z njim ne mučim več kot enkrat na mesec. Ko pa sva zadnjič s sosedom žebrala, se mu je le "zaluštalo" Tvojega osrečenja.
Pepe bere in bere od Komunista, Teleksa - kar po seznamu - vse do Družine in Ognji- šča. Zajetni rokavi mu pomagajo obdržati posteljo - sam je prelahek. Še spesni kak- šno bolj burkasto.Za negovalke! V srcu pa se Ti vedno nasmehne.
Pri Ferfilu kar postelja poskoči,ko se pribli- žaš. Kaj ne! Saj mu prinašaš srečo in mir.
Da, srečo in mir prinašaš Ferfilu in Simonu in Maksu in Brankotu in Micki in Kati in Jo- hani in... Pomagaš jim, da laže prenašajo tegobe, tuje in svoje.
Gospod, si kaj utrujen? Tvoja in moja Kal- varija naju čaka čez pet minut.

Župnik

Ko sem prejela vaše božično pismo, so mi prišle solze v oči, da toliko mislite name in na vse prijatelje. Zahvalim se vsem podpi- sanim. V duhu sem vsak dan združena z vami v molitvi. Še posebej se zahvalim za značko Prijateljstva bolnikov in invalidov. Vedno jo bom imela pri sebi. Hvala vsem, ki ste kdajkoli poslali kartice s pozdravi,lepimi željami in podpisi prijateljev Vsem enako vračamo v željah vse dobro in lepo. Ko smo še bili otroci,smo bili zelo zadovoljni in smo z veseljem pričakovali malega Jezu- ščka.V kotu je bilo skromno drevesce, pod njim malo slamice in borne jaslice. Takrat ni bilo denarja za olepševanje drevesca ali jaslic,a vendar smo vsak večer kleče molili pred njim večerno molitev.To je za nas bilo veliko veselje. Danes pa je vsega v obilju, a malo skupne molitve. Želim si,da bi Prijatelja bralo več ljudi. To- da tisti,ki nima nobene osnove, težko sledi govorom. To je pač polno globokih besed, moje pisanje pa je le jecljanje. Prav prisrčno Vas pozdravljam,oče urednik in se Vam lepo zahvaljujem za Vaše pismo, ki sem ga z veseljem prejela najbolj zato, ker se me spominjate v molitvi. Tudi jaz za Vas in za vse duhovnike molim. Vesele praznike vam želi Ob novem letu se še posebno hvaležno spo- minjam vseh svojih prijateljev - sotrpinov, vseh sester,vseh sodelavcev in italijanskih prijateljev. Vsem pošiljam iz moje samotne sobice lep pozdrav, pa vsem in vsakemu posebej stiskam roko ter mu voščim: Sre- čno,veselo, predvsem pa bolj zdravo novo leto.

SESTRA MARTA
I.

Dom stoji zunaj mesta, v lepem in mirnem okolju.Z oken in balkonov na severni strani se vidi na zelene travnike,na avtomobilsko cesto in v daljavi na Stol, Begunjščico in Dobrčo.Južna stran pa gleda na predmestje, na zvonik mestne cerkve,na gozdnati hrbet Jelovice in na Triglav.V treh nadstropjih je razporejenih osem enot, vsaka ima čajno kuhinjo, kjer si oskrbovanci lahko skuhajo kakšno malenkost, in dnevni prostor s te- levizorjem ter radioaparatom. V zgornjem nadstropju je oddelek za huje bolne, za take, ki niso sposobni samostojnega življe- nja in jim je potrebna intenzivnejša nega. V domu je tudi bolniški oddelek, vendar je nekaj invalidov in bolnikov v vseh bivalnih enotah. Vseh oskrbovancev skupaj je sko- raj dvesto. Za nekatere je to prisilna voja- šnica,za druge čakalnica na smrt,za tretje zadnje pribežališče in prijeten dom. V njem je zaposlenih petdeset ljudi, med njimi dela tudi Marta, svetlolasa medicinska sestra.
V bolnici, kjer je bila vsa štiri leta šolanja na praksi, so ji obljubili, da jo bodo sprejeli v delovno razmerje. Pa so vzeli po zvezah čisto neko drugo,Marta pa je ostala praznih rok in se je morala ozreti za delom drugje.
Tako je nastopila svojo prvo službo v domu starostnikov.Doma so ji odsvetovali in pre- dlagali, naj počaka na kakšno drugo prilož- nost. Tudi drugi so skimavali, češ da ne bo prenesla tako napornega dela. Prerokovali so, da sploh ne bo zdržala več kot mesec dni, že po nekaj dneh ji bo presedalo po- slušati starčevsko godrnjanje in tarnanje, da sploh ne govorimo o drugem delu, kot je dvigovanje nemočnih ljudi in čiščenje za njimi.
Marta pa se ni ustrašila nobenega dela in se je rada ukvarjala z ljudmi. Nekaj v njeni naravi je bilo, da jo je sililo pomagati bliž- njemu.Hitro se je navadila na delo,se spo- prijateljila z drugimi sestrami, negovalkami in osebjem, spoznala je vse oskrbovance in sčasoma zvedela za njihove življenjske zgodbe. Svojega dela ne bi več zamenjala za nobeno drugo.
Ko je dobila prvo plačo, je bila zelo vesela. Res ni bilo veliko - sošolke in prijateljice, ki so se zaposlile drugod, so se hvalile, da so dobile veliko več kot ona, a vseeno je bil to prvi zares prisluženi denar.

Položila je nekaj bankovcev na mizo pred mamo. "Za hrano, za stanovanje, za ..."
"Hvala," je rekla mama ganjeno, "a vzemi si nekaj nazaj. Malo se moraš postaviti na noge,potem mi boš plačevala.Jesen je pred vrati,pa nimaš čevljev, nobenega kostima, nobene torbice,ničesar. Vzemi, pa si kupi!"
"Najbrž si bom res!" je rekla razigrano Marta
Šla je v mesto in tam dolgo časa hodila od trgovine do trgovine. Kupila si je že kup drobnarij, ko je v izložbi zagledala čudovit jesenski plašč. Bil je svetlorjav, kožnat, preprostega kroja,krasili so ga samo dvojni šivi na žepih in ovratniku. Cena je bila res visoka, a mora ga imeti! Kdaj si bo kupila kaj takega,če ne zdaj, s svojo prvo plačo!
Doma so imeli majhno kmetijo, oče je delal v železarni, mama pa je imela na skrbi go- spodinjstvo, kokoši, dva prašiča. Delala je cele dneve, prala, likala, hodila na njivo in Marta je še ni videla sedeti brez dela.Kljub temu da je znal tudi oče prijeti za vsako delo, ni bilo pri hiši nikoli toliko denarja, da bi si bila Marta kupila, kar si je želela. Po- manjkanje in luknje v svoji garderobi je za- čutila posebno od tedaj, odkar se je zapo- slila, saj so se njene kolegice kar naprej postavljale z novimi oblekami.
Odprla je denarnico in se prepričala,da ima zadosti za plašč. Še nekaj malega bi ji ostalo Prijela je že za kljuko na steklenih vratih prodajalne,ko jo je mahoma obšlo: "Sebič- nica! Ti in tvoj plašč! Kaj pa tvoja mama? Ali si ni prizadevala s tabo vred, vsa dolga leta tvojega šolanja? Skrbela je ne samo zate,ampak tudi za mlajšo sestro in bratca Ali ni vedno gledala, da so bili otroci pre- skrbljeni,ona pa je ostala zadnja? Ali ni od skrbi osivela, ovenela kot roža brez vode? Ali si ni tudi ona želela kdaj takega plašča - in ne samo plašča, pač pa drugih bolj potrebnih stvari, obleke, čevljev,perila, pa si jih ni mogla kupiti?"
Marta je izpustila kljuko, odstopila je nekaj korakov in poparjeno obstala. So ji otroci sploh kaj hvaležni za njeno skrb? Ji je že kdo kdaj rekel hvala? Je že kdaj skušala deliti z njo vso težo samopremagovanja in odrekanja?
Ošinila je še enkrat plašč, ki jo je izzival iz izložbenega okna in bi ga na njej občudo- vale ter ji zavidale vse kolegice, nato pa stopila v trgovino. Ljudje so prihajali, si ogledovali, pomerjali, kupovali in odhajali.
"Blago za obleko bi rada," je rekla, ko jo je prodajalka ogovorila. "Za starejšo osebo. Kaj bolj umirjenega.V rjavi ali zeleni barvi." Ko je začela prodajalka prednjo zlagati bla- go s police, je še dodala: "Kaj boljšega naj bo!" In pri tem je živo zardela.
Mama je kuhala večerjo, pravkar je mesila testo za krompirjeve svaljke. Marta je zlo- žila drobnarije iz torbice in položila mami na mizo zavitek.
"To je zate."
"Kaj?" je vprašala nejeverno mama."Zame? Kaj pa je? Ali imam god ali rojstni dan?"
"Ne," se je nasmehnila Marta, "samo prvo plačo sem dobila."
"Pa čemu si potem za mene ... ali si nisi kupila plašča?"
"Drugi mesec si ga kupim. Pravzaprav ni bilo na izbiro nič posebnega,šele zdaj bodo dobili nove modele," je rekla Marta in gle- dala materine prste,ki so odvezovali vrvico
Mama je ostrmela. Drobnovzorčast diolen v oker in krem barvi za dvodelno obleko in s prav tako svilo za podlogo je bil izbran premišljeno, kajti barva bo lepo pristajala materinim lasem in njenim temnim očem.
"Otrok moj," je rekla sklonjena nad darilo, "čemu? Ko vendar sama potrebuješ toliko stvari. Pa greš in mi kupiš za celo premo- ženje to čudovito blago... ki ga taka stara ženska,kot sem jaz, sploh ne bo upala no- siti..." Premagalo jo je, morala je sesti, v naročju pa je še vedno držala zavitek.
Marta še ni bila nikoli tako srečna.Ne tedaj ko je dobila odlično spričevalo in ne tedaj, ko je dobila službo. Tudi takrat ni bila tako srečna,ko je dobila prvo kuverto z denarjem
Zdaj je bila srečna, ker so bile srečne tudi materine oči. Marta se je zelo rada pomudila v sobi upo- kojenega profesorja Grma, ki je bil prišel v dom po svoji volji in kljub nasprotovanju njegovega sina. Temu se je zdelo za malo, da bi ob svojem visokem položaju imel oče- ta v domu "onemoglih".Gospod Grm pa ni bil prav nič onemogel. Bil je poln življenjskega optimizma in vedrine in je kljub svojim osem- desetim letom vsak dan hodil k telovadbi in na sprehode. Urejal je tudi knjižnico, prodajal je kartice, pisma in znamke.
Včasih je imel pomembno službo na inšti- tutu, vendar si ni nagrabil bogastva, ni si sezidal hiše, ne postavil vikenda. Na stara leta je prodal celo avto;njegovo edino bo- gastvo, na katerem je resnično "visel", so bile knjige,s katerimi je natrpal svojo sobo. Nekaj v njegovem šestem, neskaljenem čutu je dojemalo tisto, kar je zadaj za po- hištvom, aparati,slikami in oblekami, nekaj, na kar ga je morda opozarjala svetloba so- nca, kar so mu razglašale sinice in vrabčki, ki so prihajali na njegovo okno: v hiši, v stenah,v opremi in udobju ni sreče. Vse te stvari so gluhe za srečo. Če je človek ne začuti v svoji notranjosti, je zastonj vse drugo.
Marta ga je občudovala, kako dobro se je vživel v domsko okolje. Nobene zadrege ni občutila, kadar je govorila z njim,četudi se je izkazalo,da o ničemer nič ne ve. Gospod Grm pa ji je znal vse razložiti, ne da bi bil pri tem žalil njeno nevednost.
Prav tako dejavna je bila tudi gospa Ambro- ževa, ki je bila pravi oporni steber socialni delavki, fizioterapevtki in ravnateljici doma Igrala je na klavir, osnovala je pevski zbor, pletla je in vezla,recitirala na proslavah,za- livala rože v vsem domu in vodila evidenco rojstnih dnevov. Sodelovala je v domskem svetu, predlagala je jedilnike in obiskovala nepokretne bolnike v zgornjem nadstropju. Kadar je bilo česa treba,se je bilo treba o- brniti le na gospo Ambroževo ali na gospoda Grma in zamisel je bila že na pol obujena v življenje.
Oskrbovanec Janez Okorn je imel šestinse- demdeset let. Vsi so mu pravili "botrček", ker je bil za krstnega ali birmanskega botra celemu bataljonu otrok.Nekateri od njih so ga še zdaj prihajali obiskovat, ob praznikih pa se jih je zbralo toliko, da vsi sploh niso mogli v njegovo sobo. Ob njegovem godu, 24. junija, so mu vsako leto naredili piknik kar na dvorišču pred domom. Bil je od sile delaven in pripraven človek. Vse je znal popraviti-električne vtičnice, dežnike, ure, menjavati varovalke, delati okvire za slike in gobeline, stojala za rože, zabojčke za jabolka, delal je glinene vazice in barval okrasne krožnike.
"Same drobnarije," se je včasih branil Mar- tinih pohval, "a Gospod ne gleda toliko na velikost del, ki smo jih opravili, temveč bolj na ljubezen, s katero smo jih storili."
Najraje od vseh oskrbovancev v domu pa je Marta imela Kovačevo mamo.Kdo ve za- kaj? Morda drži, da smo najbolj naklonjeni tistim in da najbolje razumejo naš miselni, čutni in nadčutni svet ljudje, ki so rojeni pod isto zvezdo, kot smo sami. Ali pa jo je očarala njena brezmejna potrpežljivost in dobrota? Bližala se je devetdesetim letom in v domu je bila tri leta. Z vsem srcem in dušo je bila navezana na zemljo. Kar ji je dajala,ji je zemlja hvaležno vračala.Hranila je rodove pred njo, redila je tudi njo vse do nesreče pred tremi leti. Tedaj je padla in si zlomila nogo v kolku. Več mesecev je prebila v bolnici, od tam so jo prepeljali v dom, od tedaj dalje pa nikoli več ni bila na svojem domu. Marta je mnogokrat prišla k nji, sedla je na stol ali kar k njej na poste- ljo in jo poslušala.

(dalje prihodnjič)

"DOPISOVANJE - TO SO ZAME NAJLEPŠI TRENUTKI MOJEGA ČASA"

Ko se jesenski dnevi začno krajšati in pade prva slana,po dolinah pa se vlači brezvoljna megla, življenje kar nekako otrpne.Poletne razigranosti je konec,mrzli vetrovi zapihajo in naznanjajo "čas prezimovanja". Narava zmrzuje,počiva in čaka, da jo spomladan- sko sonce spet oživi.Tudi ljudje se moramo ravnati po njej, posebej še vsi na vozičkih ali na berglah. Ne čisto vsi, kajti nekateri imajo dovolj zdravja in tudi poguma, da iz- zivajo zimo, hodijo na delo in še na kakšen obisk k prijateljem.Večina pa čaka doma ob zakurjeni peči ali radiatorju, postori kaj po hiši, obuja spomine in dela načrte za novo pomlad in novo poletje.Včasih se oglasi ti- sti mož z veliko torbo in iz nje izvleče tako zaželen pozdrav prijatelja ali prijateljice, voščila ali celo pismo. Da zima ne zamrzne našega medsebojnega prijateljstva, ga og- revamo in oživljamo s pisano besedo.
Dopisovanje je marsikomu zelo prijetno opravilo, mnogim pa prava muka. Spraviti svoje misli na papir, oh, saj to je težje od najtežjega dela. Prebrati tisto,kar je prija- telj napisal,da,to že gre. Samo kaj -če nič ne pišeš,potem tudi nič ne pride od drugih. Tole dopisovanje je neke vrste trgovina: daj-dam! Zato se vsaj za praznike le spra- vimo k papirju in mizi ter pišemo. Včasih se tudi vprašamo, zakaj si sploh dopisujemo. Ali le zato,da nam mine čas in ker drugega "dela" pač ne zmoremo? Saj navsezadnje je tudi tako preživljanje časa kar precej drago in to čedalje bolj. Vendar vsakdo ne razmišlja tako.Pisanje,dopisovanje je lahko veliko več od "preganjanja dolgčasa". Za primer in morda komu v spodbudo si lahko preberete nekaj misli o dopisovanju,ki jih je zapisal pokojni prijatelj Bojan Černe. Leto dni mineva od njegove nenadne smrti, nje- govih razmišljajočih pisem, ki so razvese- ljevala mnoge prijatelje, ni več med pošto, ki prihaja... Malo v spomin nanj,malo pa za spodbudo prijateljski povezanosti med nami vsemi naj bodo tele njegove misli o dopiso- vanju in o prijateljstvu:
"Meni vsako pisanje zelo veliko pomeni,ker ga jem- ljem zelo resno. Posebno takrat,ko pišem pismo pri- jatelju,veliko razmišljam.Nič nimam vnaprej pripravljenega,vse pride sproti iz moje no- tranjosti. To so zame najlepši trenutki mo- jega časa, saj ob takem pisanju in razmi- šljanju hkrati preprosto dobim odgovore na marsikatero vprašanje, ki že dolgo, dolgo tiči v meni. Zame pisanje ni 'konjiček', da čas mine, kot si nekateri mislijo. Pisanje je zame del življenjske šole."
"Seveda je znano,da hoče vsakdo, ko piše pismo, sebe prikazati v čimlepši in čimboljši luči.Toda to je zmotno. Samo če pišem ti- sto, kar v sebi tisti trenutek čutim,če sem res iskren in pošten do sebe in do drugega bo tudi zapisano iskreno in s tem zanimivo. Mi pa hočemo biti do drugih vljudni in oli- kani, zato se opravičujemo, a pozabljamo na iskrenost."
"Nekoč, ko sem razmišljal, sem prišel do spoznanja, da je lahko le majhen otrok in tak odrasel človek, ki ne more uporabljati svojega razuma, popolnoma iskren. Razum in iskrenost sta si včasih prav nasprotna. Razum nam govori o možnosti, da nas bo drug človek razočaral. Zato imamo vedno, ko govorimo ali pišemo,v podzavesti vklju- čen nek obrambni mehanizem in potem temu govorjenju pravimo 'razumno govorjenje'. Strah pred razočaranjem nam preprečuje popolno iskrenost. Le čisto majhen otrok ter človek, ki ne more uporabljati svojega razuma,tako mislim,ne poznata tega strahu.
To čudovito prikazuje Sveto pismo stare zaveze. Adam ni poznal strahu in sramu, zato je bil lahko popolnoma iskren. Čim pa je bil v grehu, čim je začel misliti po svoje in se je uprl božji volji, ga je postalo strah in sram in je bil neiskren.
Vendar pa nočem reči,da ti nisi iskren.Tudi sam skušam biti kolikor toliko iskren. Vem pa, da moram človeka, s katerim govorim ali si dopisujem, nekoliko poznati. Saj veš, da ne moremo biti do vsakogar in vedno enako iskreni. Po drugi strani pa ne smemo dvomiti v iskrenost drugih.Le nekoliko strah jih je,kot je tudi mene. Kakšen smisel bi še imelo dopisovanje, če bi sploh ne verjel v iskrenost drugega?"
"Pišem zelo rad.Ko človek piše,lahko veliko razmišlja in tako krepi sebe in druge. Saj ni lepšega občutka,kot je ob spoznanju,da si prijatelja razveselil in mogoče tudi podprl s svojimi vrsticami."
"Tako rad bi kak dan polenaril brez pisanja, pa kaj, ko vsako pisanje jemljem vse pre- več resno in tako ne mine noben dan brez njega. Vsako leto si rečem: letos sem za- dnjič napisal toliko voščil. Toda to potem nikdar ne drži, saj jih vsako leto napišem več... Upam,da s tem prijateljem prinesem vsaj malo veselja in mojega prijateljstva."
"Da,svet vedno potrebuje dokazov. Dokazi pa so delo raznih genijev in to pomeni: Danes dokaz,jutri mogoče že laž! 'Dokazo- vanje' pokaže le človekovo majhnost in nje govo minljivost. Pa ne misli, da sem tako črnogled, kot bi iz teh besed lahko sklepal. Resnica pač je, da brez dokazov človek sploh ne zna več živeti.Zato hvala za pismo - dokaz prijateljstva."
"Kaj je svoboda v pisanju? Na to ne bi znal pravilno odgovoriti; to samo čutim. Ni svo- boda samo to,da drugemu napišem, kar se mi zazdi. Svoboda je tudi v tem, da vsaj kot možno resnico sprejmem tudi tisto, kar mi drug napiše,čeprav mi tisto ni všeč.Pri- hajam do spoznanja, da bolj ko se ima kdo za inteligentnega, teže sprejme za resnico to, kar mu drugi napišejo."
"Pri nobenem delu ne gre brez odgovornosti in tudi pri dopisovanju moramo prevzeti nase odgovornost za vse tisto,kar napiše- mo in to ne glede na naše dobro ali slabo razpoloženje. Seveda ne pričakujem vedno odgovora na svoje pismo ali voščilo. Če pa pišem o medsebojnih odnosih in ne dobim nobenega odgovora,je to drugače. Posku- sim še enkrat in če ni glasu, potem ne ču- tim več potrebe po stiku s takim človekom Saj ne gre za to, da mi je dolžan dati od- govor, ampak za to,da brez medsebojnega sodelovanja nobeno začeto delo ne more biti dobro dokončano."
"Hvala Bogu, da me je postavil na pot, po kateri hodim sedaj - na pot, ki pelje k not- ranjemu miru; na pot, na kateri se besede spremenijo v dejanja. Šele na tej poti sem spoznal pravo vrednost besede: PRIJATELJ BRAT,SESTRA. Šele sedaj sem začel spoš- tovati, ceniti in jemati človeka ter ga imeti rad takšnega."
"Kaj je Bog? Zame je Bog resnica in bratska ljubezen do vseh ljudi. Bog je prijateljstvo do vseh. Poglej: Jaz imam prijatelja, moj prijatelj ima prijatelja in ta ima spet svoje- ga prijatelja ... Vsi tako sestavljamo celo verigo prijateljstva vseh ljudi in ta se nikoli povsem ne pretrga. Kako škoda je, da se preprosto ne zavedamo te verige prijatelj- stva vseh ljudi in da jo kar naprej trgamo!"
"Ko sem gledal obraze prisotnih,sem na ne- katerih razbral, da se vprašujejo: "Kaj jaz pravzaprav tu delam? Ali sem res potreben tu? Ali sem sploh zaželen tu?" Človek dobi take občutke, kadar vase ni gotov. Mislim, da je naša dolžnost,da ravno v takem tre- nutku s svojo prisotnostjo in pozornostjo pomagamo tem,ki so v dvomih.Človek nam reč ni nič brez sočloveka. Ne moremo drug brez drugega. Vsak posameznik je pomem- ben za skupnost in nihče bi ne smel biti v dvomih, ali je potreben ali ne."
"Pridejo problemi in čas, ko si vsega skupaj sit; ko začutiš željo, da bi živel sam, v po- polni puščavi. A zavem se, da bi se tudi iz te puščave moj duh vedno vračal tja, kjer je pustil svoje delo nedokončano.Vedno mi je zavest, da sem postavljen v to življenje zato, da ga živim takšnega, kot je, dajala novega zagona in mi ni dala, da bi klonil. Tudi če bi mi bilo dano, mislim, ne bi hotel tega svojega življenja na vozičku nikoli za- menjati za nobeno drugo.
Seveda je čisto razumljivo, da na tej svoji poti ne bi prišel nikamor, če bi bil sam. Kaj mi bo ljubezen, če je ne bi imel komu po- kloniti? Kaj mi pomaga moliti, če ne bi imel za koga moliti? Jezus je rekel: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi. To je tako čudovita resni- ca, ampak to postane zate resnica šele, ko jo občutiš. In Bogu hvala - jaz sem jo že večkrat občutil! Za to čudovito občutje se moram zahvaliti našemu Prijateljstvu. Nočem naštevati imen, ker jih je preveč in bi napravil preveliko krivico tistim, ki jih ne bi omenil."

Pripravil V. B.

OPTA AEQUALEM

Že od nekdaj se ljudje zbiramo okrog ognjev okrog močnih ljudi, kakšne ideje in sploh okrog nečesa, za kar bi lahko rekli, okrog kakšne osi. Vera je že taka trdna os,v ne- kem pomenu celo presežna. Verjamem, da smo vsi del božjega načrta, verjamem, da ima Bog načrt bratstva,pravičnosti,enako- sti in solidarnosti med ljudmi. V tem našem razčlovečenem svetu obstajajo tudi sile solidarnosti in pravičnosti. Naša prisotnost v Bratstvu - Prijateljstvu bolnikov in invali- dov ter naša volja,da bi vnesli v življenje in med ljudi duha bratske povezanosti in od- govornosti za drugega - mojega bližnjega, je izraz teh življenjskih sil. Želim nanizati nekaj misli o solidarnosti,ker mislim,da je ta oblika ljubezni do bližnjega po nepotrebnem in po krivici marsikje med kristjani prega- njana, tudi v našem Bratstvu-Prijateljstvu. Meni pa se zdi ta izraz dober, ker pomeni občestvo, povezanost, nekaj globokega, osebnega, človeškega - solidaren sem z zatiranimi, s teboj, s tvojim trpljenjem... To pomeni tudi čustvo, vnemo, zavzetost. To ni le nekaj kot sožalje, ampak je nekaj dejavnega, zavezujočega in praktičnega. Prav to je pa naša želja,da bi bilo Bratstvo -Prijateljstvo solidarna in bratska skupnost
Svet in vse življenje prihajata od Boga, iz njegovih rok. Bog hoče, da se uresniči po njegovem načrtu in njegovi podobi. Bog pa je tudi sklenil zavezo z ljudmi, zavezo lju- bezni in solidarnosti z zatiranim ljudstvom, s sužnji v Egiptu.Bog je torej na nek način stopil s trona (kakor si ga dostikrat zami- šljamo), da je lahko z ljudmi. To bi lahko bil tudi navdih za nas,da stopimo z našega vzvišenega trona in gremo ven iz sebe k drugim,kot je tudi Bog storil.Kristus je izraz tega božjega sestopa in izhoda, te božje ljubezni in solidarnosti s človekom. -Kristus Bog postane človek, postane član takrat manjvrednega ljudstva in umre kot človek. To pomeni, da je bil deležen usode mnogih ljudi. Učlovečenje pomeni tudi božjo soli- darnost s človekom. Solidarnost ima torej globoke korenine. "On, ki je bil bogat, je postal ubog,da bi po njegovem uboštvu mi obogateli," pravi sv.Pavel. In Bog ni postal človek načelno in splošno, ampak povsem konkretno. Postal je "ubog" človek in Jud, član takrat preziranega ljudstva. Postal je najbolj nizek in nebogljen človek, saj ni bil "vreden" niti smrti z mečem,ampak je moral umreti na križu.
Kristusova zgodovinska pot je bila pot so- lidarnosti. "On je prevzel naše slabosti in si nadel naše bolezni" sklene poročilo o prvih treh čudežih sv.Matej. To pa pomeni,da je Kristus ozdravljal v duhu solidarnosti,jemal je nase trpljenje ljudi, bil jim je brat in pri- jatelj - bolnim in ljudem v stiski. Pomeni,da jih ni ozdravljal od zunaj ali od zgoraj kot vzvišeni Bog, ampak jim je bil enak in sku- paj z njimi.
Pot solidarnosti torej ni biti za,temveč biti z in skupaj.Zato je tudi delitev božičnega pisma,ki smo ga prejeli člani Bratstva-Prija- teljstva, ko smo se pod eno voščilo podpi- sali le invalidi in bolniki, pod drugo voščilo pa le sodelavci, nekoliko dvoumna. To je kazalo, da smo za eno mizo podpisovali svoje voščilo invalidi,za drugo pa sodelavci Bili bi naj kot ena družina, a prava družina se vedno usede skupaj za eno mizo. Torej vzajemna opredelitev, popolna enakost in ista višina, kajti solidarnost zahteva z in skupaj.
Sv. Avguštin pravi o tistih, ki jim rečemo tudi ubogi:"Opta aequalem",kar bi po smislu pomenilo: "Želi, da ti bo drugi enak." Torej iščimo in se trudimo za enakost in solidar- nost. Zato je solidarnost mnogo bolj bogat izraz,kakor le opredelitev za (npr.za dobra dela),ker nas dejansko takoj postavi v od- nos popolne enakosti, medsebojnega spo- štovanja in pomoči, kajti tako zdravi kot bolni potrebujemo drug drugega.
Ljubezen do bližnjega ima mnogo obrazov. Doživljamo, uresničujemo in živimo jo lahko različno. Za mene kot invalida -človeka na vozičku - pa je najbolj sprejemljiva v obliki solidarnosti.
Naj še dodam, da biti kristjan pomeni biti z drugimi. Vsi smo deležni iste vere, istega upanja,ljubezni in predvsem istega poslan- stva. Drugi vatikanski cerkveni zbor je to lepo povedal: "Kristjani so tako povezani v eno, da tisti, ki je v Rimu, čuti kot svojega brata tistega, ki je v Indiji." Naj končam z besedami sv. Pavla: "Vsi smo udje istega telesa, zato, če en ud trpi,trpijo z njim vsi udje."

Jože R.

NOVOLETNA NOČ V ŠMARJETI

Smreke se blestijo v srebrnem ivju. Le redko se med vejami prikaže hladen in bled son- čni žarek. Snega ni.Po poljih se ob večerih vleče hladna in pusta megla. Vsakdo išče toplo zavetje.
Toda naša srca ogreva sreča, veselje in pričakovanje.
Zadnji dan leta je in skupaj s prijatelji bomo preživeli novoletno noč. Naš stari prijatelj Jože Glas nas je povabil v Šmarjeto.Z vseh krajev smo prihajali in se zbirali v veliki sobi župnijskega doma.
Radost je bila v srcu...Novoletno okrašena soba z jaslicami je dajala toploto doma.
Če se ozremo nazaj, na prehojeno pot v starem letu,nam ni bilo vedno tako lepo. Ni nas vedno obhajal krog prijateljev, ko smo trudoma nosili breme preizkušnje.Naše srce tako močno hrepeni po toplih in pristnih medsebojnih odnosih,toda večkrat smo sre čali hlad,neprijazen pogled ali celo besedo. Večina skrbi samo zase, za svoje užitke. Ljudje se pehajo za denarjem, malo kdo pa je odprl vrata skromne sobe ostarelega ali bolnega, morda obiskal in pomagal potreb- nemu, podal roko upehanemu in onemogle- mu, delil svoj kos kruha z lačnim.
Toda sestra, brat; mi nismo sami,z nami je Gospod. Moč v naši nemoči, upanje v naši žalosti in preizkušnji.
Z Bogom smo tudi mi začeli novo leto.Nekaj nenavadnega,ko cel svet pleše,nazdravlja, slavi in hrumi.
Tiha sreča nas je povezala, mir je napolnil naše duše. Gospodov Duh je prebival med nami.
Z mislijo na vse dobro smo si podali roke,si zaželeli miru in blagoslova,zdravja in sreče ter v svoj krog objeli vse,ki so ostali doma
Ob pesmi, ki je vrela iz naše notranjosti, in skečih,pri katerih smo se do solz nasmejali so nam prehitro minevale prve ure novega leta. Počasi smo morali končati naše sku- pno srečanje, praznovanje. Vsakdo je ob slovesu nosil v sebi radost in gorečo misel, da bi ta svet sreče in miru ponesel na svoj dom, v svoj vsakdan, da bi ogrel hladna srca, ki jih bo srečal, prižgal luč v očeh žalostnih, podal roko onemoglemu, odlomil kruha lačnemu.
Komur svetijo zvezde idealov na pot, zanj ni skrbi, ni dvoma. Začeti moramo znova vsak dan, vsako jutro, tako jaz kakor ti, brez strahu, da postanemo eno med seboj in zasejemo mir ljubezni.
Gospod, razprostri svoje roke, brez tvoje milosti smo nemočni.

Tina

IZ PISEM NAŠIH MISIJONARJEV

Tu so odlomki pisem s.Mihelangeli. Izpustili smo le, kar je bilo namenjeno njej osebno. Te misli naj nam bodo v spodbudo,da bomo ohranjali in poglabljali svojo povezanost z misijonarji in jih podpirali.

Zelo ste me razveselili s svojimi vrsticami. Bogato je naše življenje v Ranomeni. S Heleno vstaneva zjutraj ob 5,15 in ob 5,40 moliva skupaj hvalnice.Ob 6.uri je sv.maša Po zajtrku greva vsak drugi dan v dispanzer vmesne dneve pa urejujeva stvari doma, pripravljava za dispanzer,pregledujeva stara zdravila, koliko so še uporabna, nekajkrat sva šli tudi na dom k bolnikom. Trikrat sem delala abdominalno punkcijo, sicer bi bilo ženo zadušilo. Opoldne imamo kosilo, med opoldanskim časom nehamo delo v dispan- zerju za eno uro. Potem delamo do večera oziroma toliko časa, dokler so bolniki. Ne- kateri prihajajo zelo od daleč, do 15 km. V veliko zadoščenje mi je, da pomagam bol- nemu in bednemu Malgašu, zlasti otrokom; teh je največ. Ob šestih molimo skupaj z g.Klemenom in otroki v cerkvi rožni venec, vmes pa pojemo. Kako lepo molijo in pojejo ti otroci! Bog daj, da bi njihova molitev in pesem prodrli nebo, da bi bilo življenje v tej revščini znosnejše. Po večerji molimo z g. Klemenom in Lojzetom večernice. Nato malo pokramljamo in se učimo malgaščine, inštruktorja sta Lojze in Klemen. Tako v glavnem poteka naš dan.
Pred nekaj dnevi smo šli uro daleč k bolnici svojci so nas prišli iskat,sicer ne bi bili na- šli poti.Z avtom nismo mogli. Hodili smo po bližnjih poteh čez gričke,pot se je dvigala, pa zopet izginjala v dolini, ko smo se znašli pred reko, široko okoli 20 m. Sezuli smo si čevlje,zavihali krila,kajti voda je bila kar do kolena. Spremljevalci-svojci so mi dali roko da ne bi padla, kajti dno je bilo kamnito in spolzko.Pa smo brez padca prispeli na drugi breg.Treba je bilo prehoditi še nekaj vzpe- tin, nato smo ob vročem soncu prispeli do naselja manjših kolib. Tu je ležala žena, za katero je bila edina rešitev punkcija. Pose- dli smo po tleh, okoli je bilo približno deset svojcev. Povedali smo jim, da pred vsakim delom svoje delo izročimo Bogu z molitvijo. Tako smo zmolili očenaš in zdravamarijo, semeniščnik pa je bral kratek nagovor. Zvedeli smo namreč, da žena ne moli. Pa vendar je izgovarjala besede, ki jih nisem razumela. Nato sem punktirala kakšne štiri litre vode-asciteza. Kar svetile so ji oči,ko ji je trebuh vidno upadel. "Mišávči, hvala", je ponavljala. Nato smo zmolili zdravama- rijo in se poslovili. Odhajali smo zadovoljni, da smo nekaj storili. Morda se je v tej duši bolne žene nekaj zganilo. Po poti nazaj so nas spremljali zopet svojci. Povabili smo jih naj pridejo k nam v nedeljo k sv. maši. In res so prišli tisto nedeljo, naslednjo pa ne. Morda jih je vreme zadržalo, kajti bili so močni nalivi in reka tako narasla,da ni pre- hodna.Vsak dan nam prinese kanček sreče tako da lahko zvečer rečem: danes je bil lepo preživet dan, hvala Bogu!
Naj končam,ura se nagiba k polnoči, pišem ob petrolejki. Vesela bom, če se boste kaj oglasili, kakor ste obljubili. Ostaniva kakor sestri,povezani v tihoti molitve,ki ne pozna daljave.

dr. Sonja Masle

Tananarive, 24.11.1987

Prav lepa hvala za vsako vaše pismo in za tako zvesto pošiljanje slovenskih časopisov Vse to je znamenje posebne pozornosti.
Pri nas smo kar v redu. Sem še naprej pri naših bogoslovcih. Letos jih je osem. Vse vam jih toplo priporočam v molitev. Stanje v deželi pa je iz dneva v dan bolj klavrno, kupčija in draginja narašča in s tem seveda tudi revščina.
S.Marjeta Mrhar in Janko Slabe sta se sre- čno vrnila iz domovine.Dr.Sonja Masle vam gotovo sama piše. Se je kar lepo vživela in dela s Heleno Škrabec v Ranomeni,kjer sta tudi Klemen Štolcar in Lojze Letonja. Tako jih je več skupaj in jim verjetno ni dolg čas V Vangaindranu dokončujejo lepo cerkev, posvečena pa bo na belo nedeljo 1988. V Vangaindranu je skupaj s Pedrom Opekom in Radom Sušnikom tudi Tone Kerin, ki je končal noviciat, odgovoren pa je predvsem za Manambrondro,kjer je bil do nedavnega Janez Puhan. V Vangaindranu sta tudi laik Jože Letonja in s. Amanda Potočnik.
France Buh je bolj na severu škofije. On vam gotovo sam kaj več piše.
Obljubljam, da se vas bom redno spominjal v molitvi. Sam sem pa tudi zelo potreben takšne vrste bratske pomoči.In že vnaprej najlepša hvala.
Vsem v Sloveniji, posebno bolnikom, želim lepe in globoko doživete božične praznike ter srečno in blagoslovljeno novo 1988. leto. Vsem prav lepa hvala za vse dobro, lepo vas vse pozdravlja

Rok Gajšek

Ranomena, 28.11.1987

Ponovno si me razveselila s pismom. Bog povrni! Majčkeno si lahko predstavljam bo- lezen,ki je tudi tvoj križ! Saj sem pač neda- vno gledal in nemočen stal ob bolezni svo- je mame. Ob tem se še bolj pokaže, kako dragocena je naša vera in kako neizmerno moramo biti Bogu hvaležni zanjo, ker nam osmisli in razsvetli največjo temo in brezup Celo bolezen in najhujše trpljenje se nazad- nje izkažeta za veliko milost,ki rodi bogate duhovne sadove tam, kjer hoče Njegova neslutena dobrota.
Hvala, da si me spomnila,da je letos 1987, ki se te dni izteka, minilo deset let, ko smo z bolniki iz Slovenije "romali" z letalom v Rim, in sicer kar dve skupini.Res je bilo en- kratno in polno mladostne razigranosti ter veselja. Garali smo pa tudi, a človek tisto pozabi,spomni se pa vsega dobrega. Hvala Bogu, da je tako. Mnogo nas je šlo skozi Prijateljstvo bolnikov in invalidov in vsi smo tam veliko odnesli za svoje življenje. Za misijone se jaz prav gotovo ne bi odločil, če ne bi šel prej skozi Prijateljstvo. Bolniki so mi dali misliti. Nemočni na vozičkih, sam pa poln zdravja.Od kod,zakaj? Božji dar je. Vrnimo ga Njemu. "Storimo nekaj lepega za Boga",kot je rekla mati Terezija ... Dr. Ma- sletova je res zlata duša, pravi sončni žarek Hvala Bogu,da je odličnega zdravja. Če bo šlo tako naprej,bo lahko storila mnogo do- brega.
Mislimo drug na drugega. Bog nam daj po- guma,da hrabro prestanemo vse preizkuš- nje, ki nam jih pošilja nam nedoumljiva bo- žja svetost. V večnosti nam bo šele jasno, zakaj je moralo tako biti.Sedaj je najlepše, da se mu popolnoma izročimo. Bog z vami vsemi

Klemen Štolcar

DODATEK ZA POMOČ IN POSTREŽBO (DPP)

Mnogi invalidi oziroma upokojenci potrebu- jejo za opravljanje vsakodnevnih aktivnosti pomoč zdravih. Tem je v okviru predpisov pokojninskega in invalidskega zavarovanja določena posebna denarna pomoč.
Pravico do DPP imajo (po teh predpisih) uživalci starostne, predčasne, invalidske in družinske pokojnine, ki jim je za osnovne (vse ali večino) življenjske potrebe nujno potrebna stalna pomoč in postrežba dru- gega. Kot osnovne življenjske potrebe so navedene: samostojno gibanje v stanova- nju in zunaj njega, samostojno hranjenje, oblačenje in slačenje,obuvanje in sezuvanje, skrb za osebno higijeno in druga opravila, potrebna za ohranjenje življenja.
Mnenje o tem,ali je upokojencu oz.invalidu potrebna stalna pomoč in postrežba, daje invalidska komisija ali izvedenec Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi predložene medicinske dokume- ntacije in osebnega pregleda upokojenca, oz. invalida. Zaradi uveljavitve pravice do DPP se mora tako upokojenec oz. invalid obrniti na svojega zdravnika, ki ga zdravi, da pri Skupnosti vloži predlog za oceno po- trebe po pomoči in postrežbi (obr. 3), kar je hkrati zahteva za priznanje DPP.
Trenutno je DPP za opravljanje vseh osno- vnih življenjskih potreb določen v znesku 106.226 din,za opravljanje večine življenj- skih potreb pa v znesku 53.113 din.

C. U.

BILA SEM PRI MAŠI NA DOMU

Zahvalim se vsem tistim, ki ste me povabili na duhovni vikend v Šmarjeto in se šele danes opravičujem, ker nisem sporočila,da ne pridem,saj nisem sposobna za tako pot. Bila pa sem na srečanju bolnikov v naši fari Brestanici, "Slovenski Lurd", ki je bila letos zelo obiskana. Bila sem tudi pri sveti maši, ki jo je naš skrbni župnik daroval na domu pri težkem invalidu.Zdi se mi,da je bolezen poklic, s katerim si lahko zaslužiš nebesa. Zelo neradi trpimo, tudi jaz. S tem, ko nam sporočite, če se odzovete povabilu na srečanje ali kam drugam, nam pomagate, da je seznam udeležencev čim- bolj točen in nam tako olajšate delo.
Za daljše poti niste več sposobna. Prav je in nas veseli,da se pa radi udeležujete tam kjer vam je pač še mogoče. Doživeli ste mašo na domu in bili zadovoljni.Kako zado- voljen in srečen je moral biti šele bolnik,pri katerem je maša bila.Mislim,da bi marsikateri duhovnik rad ustregel in prišel maševat na dom, če bi bolnik ali njegovi domači za to prosili. Če pa je v vasi oziroma bližini več invalidnih, bolnih in starih, bi se lahko do- govorili in prišli skupaj. Tega duhovnik sam ne more storiti. Malo več iznajdljivosti, od- govornosti za bližnjega in pripravljenosti za sodelovanje je potrebno.To bi bilo že malo srečanje med seboj, predvsem pa srečanje z najboljšim prijateljem - Jezusom.

BOLNIK JE LJUBEZNI BOLJ POTREBEN

Človeka, ki ima dobro srce in odprte roke, Bog ne zapusti. Krščanskega življenja brez trpljenja ni.S trpljenjem se Bogu najbolj bli- žamo.Bolnik je ljubezni bolj potreben kakor kosa kruha in mnogim je kos kruha grenek, ker ni dan iz ljubezni. So ljudje, ki nimajo časa za bolnika, je pa nekdo, ki ima čas noč in dan. To je On, ki nas vsak trenutek gleda in ljubi. Če najdemo pot k njemu,smo rešeni. To je Jezus, On ima čas za vse.
Zelo obžalujem,ker nisem bila med vami na srečanjih, v duhu pa sem bila z vami.
Vsem prijateljem pozdrav Draga Marija, srečni ste, ker imate globoko vero v Boga in znate biti zadovoljni tudi v trpljenju. Vse, kar nudimo bližnjemu, je res veliko več vredno,če oplemenitimo z ljube- znijo. Nekdo je rekel, da mu je ljubše, če mu neko uslugo dobrohotno odklonijo, kot če bi jo naredili, pa le z nevoljo. Sprejmite v svoje srečno življenje z Bogom še tiste, ki potrebujejo vašo duhovno pomoč.

TO SO BILI PRIJATELJI

Le kdo ti pisal je in voščil?
so radovedni bili vsi.
Le kdo, sem dala jim odgovor,
to bili so prijatelji.

Zdaj pa tudi jaz naj voščim vam,
čeprav vas dosti ne poznam,
naj Bog vam sreče dá in zdravja,
da delali bi družbo vsem od kraja.

Z daljnjih hribov in dobrav,
naj nese ptička ta pozdrav,
da boste vedeli vsi ljudje,
bolniki tam žive.

Dne 6. novembra nas je zapustila Verona Domitrič, Fluksova 4, Pobrežje,Maribor. Ni bila sicer v Prijateljstvu,ali zelo rada je pre birala Prijatelja in veliko molila za vse pot- rebe Cerkve.Rojena je bila 1907 v Prekmurju a je živela sedemindvajset let v Mariboru.Z rožnim vencem v roki je prečula veliko hu- dih noči. Hčerki,ki ji je zadnja leta stregla, je še zadnji dan s hvaležnostjo rekla, naj z njo potrpi še malo, da ne bo več dolgo, in naj ji Gospod vse povrne, kar je storila za- njo, ker ji ona ne more povrniti. Hčerki še na misel ni prišlo, da bo še tisti dan umrla. A Gospod, ki ljubi svoje, jo je poklical prav na prvi petek; v življenju je zelo častila Srce Jezusovo in opravljala prve petke v mesecu. Hvala,draga mama Verona,za vse vaše molitve, ki ste jih darovali za nas. Počivajte v Gospodu! 5. decembra 1987,na prvo soboto,nas je za- pustilo tudi še tako mlado dekle,Marjanca Rožman, Dom počitka Lukavci, Križevci. Bila je bolna že iz otroških let, a njena bo- lezen skleroza multipleks se je stopnjevala in ji polagoma jemala moči, da je bilo njeno telesno in tudi duševno trpljenje še toliko huje. Veliko je bila po Domovih počitka,ker je mama ni mogla negovati doma. Rada se je udeleževala raznih romanj, srečanj pri Prijateljstvu, čeprav jo je naglušnost zelo obremenjevala,ker ni mogla slediti pogovoru Pa vseeno je bila vedno vesela,in hvaležna za vsako,še tako majhno, a iskreno pozor- nost. Veliko je molila in darovala trpljenje, ki ga ni bilo malo, za misijone. Še posebno, ko je odšel na Madagaskar naš prijatelj Klemen Štolcar.Zadnja leta,ko se ji je sta- nje zelo poslabšalo,je živela vedno v Domu Lukavci. Kot se je Bogu popolnoma daro- vala v bolezni, tako je želela,da njeno telo po smrti služi za raziskavo te krute bolezni ki jo je sama preživljala. Zato je svoje telo darovala v medicinske namene in raziskave
Marjanca, odpusti nam, če smo te v živ- ljenju premalo razumeli, imeli premalo radi, in moli pri Bogu za nas, da bomo boljši. Istega dne je umrl tudi Julij Škerlj, Bavdki 5,Rob,oče naše prijateljice Nuške. Zapustil je Nuško in družino veliko prezgodaj, saj bi ga še tako zelo potrebovali, še posebno Nuška, ki ji je bil v pomoč vsa leta njene bolezni.Kruta bolezen današnjega časa-rak - tudi njemu ni prizanesla. On je to vedel, zato je tako goreče zadnje čase molil in lepo prejel sv. zakramente. Gospod ga ni našel nepripravljenega. Prepričani smo, da jim bo iz večnosti toliko bolj pomagal in molil zanje. Nuška je sedaj v domu starejših ob- čanov, Kopališka 10,61000 Ljubljana,ker je mama ne more doma sama negovati. Naše globoko sožalje Nuški in njenim! Naša moli- tev naj jo podpira, da je ta huda preizkuš- nja ne bi preveč strla.

V soboto,19.decembra 1987,je odšel po pla- čilo zvesti in dobri služabnik,Franc Kompare Slamnikarska 2, Mengeš. Bil je zgleden, kr- ščanski mož in skrben oče številne družine ki je darovala dva sinova,Janeza in Toneta v duhovniški poklic. Bil je pa tudi veliko let invalid.Junaško in vdano je nosil križ bolezni do smrti! Janez,sin duhovnik, je tako zapi- sal:"Hvala za sožalje ob atovi smrti.Njegov odhod je bil ponoven božji obisk naši dru- žini. Glej, tako umira pravični. Veš, kako je vdano nosil svoj križ, zadnje mesece pa je pogosto prosil Marijo pomoči tudi naglas, da bi prišla ponj. In res,prišla je na soboto V petek je bil še v redu in razpoložen, v soboto pa je padel v komo in ni več govoril Mama je njegovo smrt vdano sprejela,ena- ko tudi vsi drugi.Tudi na to nas je pripravil Pogreb je bil kot vstajenjska procesija, polna vere, upanja na prihodnje življenje. Bilo je tudi nekaj prijateljev invalidov na vozičkih za pogrebom. Pogreb je vodil škof Kvas, somaševalo je tudi več duhovnikov. Ker je bilo ravno pred božičem in so ljudje bili že pripravljeni, je šla skoraj vsa cerkev k sv.obhajilu. Zares,vse,kar se je dogajalo je imelo bogat pomen in razodevalo atovo duhovno bogastvo. Škof Kvas je govoril o atovem dvojnem adventu, ta drugi je bil zanj rojstvo za nebesa,da se večnega bo- žiča veseli pri Bogu."
Ata Kompare, hvala za vaš zgled, ki ste ga nam dajali na zemlji, pri Gospodu pa molite da bi imeli še veliko takih slovenskih oče- tov in bo svet po njih postal lepši in boljši.

S. Mihelangela

Rešitev križanke pošljite do 20.februarja na naslov: PRIJATELJ,Maistrova 2,61000 Ljub- ljana. V spodnji levi kot napišite:KRIŽANKA NAGRADE:
1. Kvačkan prt (dar F. Skupek), 2. Vezen prt (dar A. Jankovič), 3. Namizni koledar in komplet kemičnih svinčnikov (dar I.Korošec) 4. Par copat (dar I. Korošec) NAGRAJENCI 6/87:
1. Par volnenih nogavic in božično kaseto prejme:ZEFKA ZALEZNIK, Radmirje 52,63333 Ljubno ob Savinji
2. Par volnenih nogavic in božično kaseto prejme: DUŠAN JELENC, Partizanska 31, 64260 Bled
3. Vezen prtič prejme:DANI KAPLAN, Prvo- majska 2, 61270 Litija
4. Usnjen mošnjiček prejme: TONČKA PIVK Planina 107, 66232 Planina
5. Žrebanje naslednjič: MARIJA KADIVNIK, Veliki Dol 29, 68282 Koprivnica

MIRENSKI GRAD OB 500-LETNICI

Letos obhaja Mirenski Grad dva pomembna in častitljiva jubileja:500-letnico prve ome- mbe cerkve in 75-letnico prihoda lazaristov Gledano tako s prvega kot tudi drugega iz- hodišča je Grad v tem času doživel izredno pestro razvojno pot, ki je pripeljala do nje- gove današnje razgibane podobe.
V prejšnjih časih je bil Mirenski Grad znan predvsem kot romarska božja pot s cerkvi- jo Žalostne Matere božje in znamenitimi Svetimi stopnicami (nekateri so božji poti rekli kar "Pri svetih štengcah"). Svetišče zavzema seveda še danes osrednje mesto na prijaznem griču, kraj sam pa je prerasel v pomembno duhovno središče v primor- skem pa tudi širšem slovenskem prostoru. Samo 120 m nadmorske višine je na vrhu griča,pa se nam z njega vendarle že odpre čudovit razgled. Jasni, sončni dan nam bo na Gradu razstrl enkratno razkošje božjega stvarstva. Dve državi se nam odpirata pod gričem: Jugoslavija in Italija, državna meja je nedaleč proč. Naša znana kmetica in publicistka Erna Meško je razgled z Miren- skega Gradu obsežno opisala v Planinskem vestniku (11.november 1987),njen prispevek ima naslov: "Pol sveta je videti z nizkega griča".
Sedanja cerkev je iz medvojnih let, vso njeno današnjo žlahtnost pa ji je vtisnila šele povojna obnova, od leta 1955 naprej. Priljubljeni mojster,slikar in kipar Tone Kralj je cerkev odel v umetniški sijaj. Značilno delo je njegov križev pot v svetišču,njegove prizore s skrivnostmi rožnega venca pa je leta 1986 (tega leta je bila cerkev po ob- sežni prenovi slovesno posvečena) rekon- struiral v fresko tehniki akademski slikar Lojze Čemažar. Kraljev je tudi kip Žalostne Matere božje na velikem oltarju, marmorni kip Matere Marije z Jezusom v naročju,slika Rešitev sv. Petra iz ječe, podoba Žalostne Matere božje na pročelju svetišča in drugo Čemažar pa je v letu 1985 izdelal nove podobe na zunanji križev pot - v postajah ob cesti na Grad, v naslednjem letu pa ravno tako ob poti še fresko svetih bratov Cirila in Metoda. Lani je Grad dobil tri nove zvonove, ki so se pridružili dotedanjemu v zvoniku, tako da se sedaj z griča razlega slovesno zvonenje kar četverih zvonov.
Na Gradu sta tudi dva samostana: samo- stan lazaristov s prizidkom doma duhovnih vaj in samostan usmiljenih sester-usmiljenk Ob kroniki cerkve se prav v teh razsežnostih postavljajo spremljajoči mejniki življenja na Gradu: prihod lazaristov (1913), usmiljenk (1960 in v naslednjih letih),izgradnja doma duhovnih vaj (1970) in njegovega prizidka (1981). Današnje razvejane dejavnosti si brez obeh samostanskih skupnosti prepro- sto ni mogoče zamisliti. Na Gradu pa bodo našo pozornost pritegnile tudi Svete stop- nice,Kalvarija,pokopališče (zadnji zemeljski dom že cele vrste duhovnikov in sester) ter drugo.
Pri Žalostni Materi božji se zbirajo verniki od vsepovsod, posamično in v občestvih, ob delavnikih in praznikih. Največ jih pride na tradicionalno kvartnico in na vsakoletno božičnico pevskih zborov Goriškega pasto- ralnega področja. Le-to prireja na Gradu tudi vsakoletno srečanje bolnikov,invalidov in ostarelih, kot tudi srečanje ministrantov Večja shoda sta na Gradu še v ranem veli- konočnem jutru ob vstajenjskem slavju ter na nedeljo po prazniku sv.Rešnjega telesa, obakrat s procesijo. Skoraj vsako leto se zvrsti več izrednih slovesnosti. Tudi orgel- ski in zborovski koncerti imajo na Gradu bogato tradicijo. Sicer pa sta ob nedeljah in praznikih redni božji službi zjutraj in po- poldne. Domačemu občestvu se pridružijo verniki iz različnih drugih župnij; zlasti ob sončnih popoldnevih ali tudi poletnih jutrih jih pride kar lepo število. Posebej ob praz- nikih je v cerkvi veliko spovedovanja. Orga- nizirane skupine z avtobusi prihajajo največ ob sobotah,včasih tudi nedeljah.Pogostejši so obiskovalci, večkrat tudi izletniki, ki jih privabi le sama lepota narave na prijaznem griču.Med njimi so tudi obiskovalci iz Italije
V domu duhovnih vaj je na prvem mestu vsakoletni katehetski tečaj slovenskih ka- tehetov. V domu se zvrstijo najrazličnejše skupine na duhovnih vajah in enodnevnih ali dvodnevnih srečanjih; mlade družine in vdove, duhovniki in ministranti, študentje in izobraženci, pevci in še mnogi drugi, v zadnjem času tudi molitvena skupina. Red- no se na Gradu srečujejo bolniki in invalidi, ki jih povezuje naš Prijatelj. Že dvakrat je dom gostil tudi skupino iz Münstra v Zaho- dni Nemčiji.
Ob vsem tem nas ne bo začudilo, če nam superior z Grada reče:"Ves dan imamo ljudi." Če pa uporabimo besede Erne Meško bomo rekli, da gre za "edinstveni košček sloven- ske zemlje, biser Primorske".

Pavlo Budin

Prispevke za št. 2 pošljite do 20. februarja 1988

Fotografije za ovitek je prispeval Marijan Kozjek

Besedilo pod fotografijami na zadnji strani:
Mirenski Grad: 5. postaja križevega pota (Tone Kralj);Cerkev Žalostne Matere božje na Mirenskem Gradu.