Ena izmed neprijetnih dolžnosti vsakega urednika (ali upravnika) je, da mora na- povedati ceno za prihodnje leto.Ob vseh podražitvah, ki so v zadnjem času kar na dnevnem redu, je to pravzaprav ne- mogoče za vse leto.Po dogovoru z dru- gimi verskimi časopisi dajemo možnost zbiranja naročnine v dveh obrokih, tako kot lani. Za Prijatelja predvidevamo, da bo v prvem polletju cena posamezne- ga izvoda 800 din, letna naročnina 4.800 din, podporna 10.000 din, za tujino 20.000 din (15$ USA ali 30 DM), letalsko pošiljanje 30.000din (23$ USA) Kdor plača do konca marca,bo to veljalo za letno naročnino, kasneje bo gotovo več. Prisrčno se zahvalimo vsem, ki ste do sedaj redno plačevali, še posebej dobrotnikom, ki s svojimi darovi omogo- čajo, da nekateri lahko prejemajo Prija- telja brezplačno.
Na notranjih straneh te številke sode- lavci poročajo o dogodkih v zadnjih dveh mesecih. Nekaj prispevkov nas hoče spodbuditi,da bi se trudili za boljše med- sebojne odnose med prizadetimi in zdra- vimi.Drugi članki pa nam bodo pomagali da božične praznike globlje doživimo in z zaupanjem vstopimo v novo leto.
Pred prazniki je seveda advent. Bog pripravlja prihod svojega Sina. Za učlo- večenje in odrešenje potrebuje ženo. Letos se bomo še posebej spomnili, da si je izbral Marijo. Takoj ob spočetju jo je obdaril z milostjo, s tistim darom, ki ga mi dobimo šele pri krstu, ona pa ga je tako čudovito uporabila.
V Mariji se je učlovečila druga božja oseba.Z njo je ves svet v pričakovanju da se na sveto božično noč razodene človeštvu "ljudomilost našega Boga" v božjem Otroku.
Kako sam preživljam advent? Kaj mi pomeni Brezmadežna?
Po posredovanju njenega duhovnega materinstva naj bi tudi jaz postal bolj božji otrok, Kristusov brat.

Uredništvo

VESELJE OB ROJSTVU

Ko pride dete na svet, joka in toči sol- ze. Toda njegova družina in sorodstvo sta polni srčnega veselja, ker je človek rojen. Ob smrti je ravno narobe. Tedaj se sme umrli veseliti, ker gre domov k Očetu. Tisti, katere je zapustil,pa bodo ob njegovem odhodu morda potočili ne- kaj solza, ker je s smrtjo nastala velika praznina.
Tudi v Jezusovem in Marijinem življenju je bilo tako. Ob Jezusovem rojstvu sta se vzradovala nebesa in zemlja. Angeli so prepevali slavo Bogu na višavah in oznanjali mir ljudem na zemlji, ki so Bo- gu po volji. To veselje božjega rojstva podoživljamo vsako leto ob božičnih praznikih.
Ob Jezusovem slovesu je žalost napol- nila srca učencev.Gospod sam jih tolaži pri zadnji večerji: "Jokali in žalovali bo- ste,svet pa se bo veselil.Vi boste žalo- vali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa porodi,se ne spominja več bolečin zavoljo veselja ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. A spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel" (Jn 16,20-22).
Marija je najtesneje sodelovala pri Kris- tusovem rojstvu in pri rojstvu Cerkve. Bila je navzoča tam, kjer jo je Bog po- treboval. Marija ni manjkala tam, kjer je bila potrebna: v Nazaretu, pod križem in v binkoštni dvorani. Marija je stala pred božjim obličjem v molčeči razpolo- žljivosti, v pripravljeni sprejemljivosti in gorečem češčenju.
V Nazaretu je bila Gospodova dekla po- vsem na voljo Bogu. Ni se izmaknila, ni odpovedala. Dejavno je sprejela božjo ponudbo. Postala je božja mati. Pod križem je spet navzoča. Kot nova Eva sodeluje pri rojstvu Cerkve,ki je privrela iz prebodene strani na križu zaspalega novega Adama,Kristusa. Končno je bo- žja porodnica sredi apostolov v dvorani zadnje večerje na binkoštni dan. Sveti Duh,ki je ob oznanjenju obsenčil Devico je zdaj oživljajoče počelo Kristusovega skrivnostnega telesa, Cerkve.
Božja mati in mati Cerkve je z nami vselej,a prav posebej pri obhajanju ev- haristije. Ona nas uči sprejemati božjo besedo in po njej živeti. Ona nam je zgled kako naj bi tudi mi živeli pred bo- žjim obličjem v molčeči razpoložljivosti, v pripravljeni sprejemljivosti in gorečem češčenju. Ona nam daje moči, da ne bi manjkali tam, ker smo potrebni v službi svojim bratom in sestram.
Ko pride dete na svet, joče, a njegova družina se veseli njegovega rojstva. Od tega trenutka smo vsi že več ali manj oddaljeni. Ne vemo pa,kako daleč je še do drugega dogodka v našem življenju. Naša smrt bo pravzaprav rojstni dan za novo življenje. Zagotovilo in predokus tega večnega življenja prejemamo v evharistiji.Ko bi bíla naša zadnja ura,se bomo smeli veseliti, če smo spolnili bo- žjo voljo. Nas bodo drugi pogrešali? To je odvisno od tega, če nismo manjkali tam,kjer smo bili potrebni, kakor Marija.

Tone Štrukelj

KJE SO MEJE ISKRENEGA PRIJATELJSTVA?

Berem te kakšno leto,najprej ne preveč redno, sedaj, ko prihajajo čedalje večje težave in križi, pa bolj redno. Čedalje bolj tudi čutim potrebnost iskrenega pri- jateljstva. Takega prijatelja,kjer človek resnično občuti, da Bog sam plemeniti pogovor, je danes težko dobiti. Vem, da je veliko ljudi, ki ga sploh nikdar niso imeli. Sama spadam med tiste srečneže ki so in še občutijo tisto lepo prijatelj- stvo, ob katerem se učijo živeti. Želim pa ti zastaviti zame silno težko vpraša- nje:Kje so meje iskrenega prijateljstva?
Ko človek najde prijatelja, je tega vesel hkrati pa se zelo boji, da bo prijatelja izgubil. Z njim se želi pogovoriti o vsem kar ga boli pri srcu.Prav s tem pa lahko začnemo prijatelja izkoriščati in ga tudi izgubimo. Kje so meje,če že imaš obču- tek izsiljevanja, a si ne znaš pomagati? Draga prijateljica-saj ti smem tako reči? Res težko vprašanje zastavljaš, kajti kdo od nas nima najlepših, ob tem pa morda tudi najgrenkejših izkušenj o pri- jateljstvu? Prijateljstvo je nekaj najlep- šega in najčudovitejšega v življenju, toda - samo ljudje smo in prenekateri človek ob grenkih izkušnjah zavzdihne kot pred davnimi stoletji psalmist:"Vsak človek je varljiv" (Ps 116, 11).
Kaj je pravi prijatelj? V starozavezni Sirahovi knjigi je zapisana tale misel: "Zvest prijatelj je močna obramba; kdor ga je našel,je našel zaklad. Zvest prija- telj je nepoplačljiv in za njegovo vred- nost ni cene. Zvest prijatelj je balzam življenja,kateri se Boga boje,ga najdejo Kdor se Gospoda boji, ima pravo prija- teljstvo, zakaj kakršen je on,tak je tudi njegov prijatelj" (Sir 6,14-17).Če je to- rej prijatelj zaklad, potem se je gotovo treba zanj zelo, zelo potruditi. Morda je temeljna napaka mnogih ljudi prav to, da čakajo na prijatelja in se ne potrudi- jo dovolj,da bi ga našli.Največja napaka v zvezi s prijateljstvom pa je, da bolj mislimo na napake prijatelja,na njegovo nezvestobo in na izkoriščanje, kakor pa na to, kakšen prijatelj sem jaz. Ali sem tak prijatelj, kot ga opisuje Sirah in ki ga drugi občutijo kot zaklad?Biti takšen prijatelj ne more biti nič drugega kakor ravnati se po Jezusovih besedah in po njegovem zgledu. "To je moja zapoved, da ljubite drug drugega, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, ka- kor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje.Vi ste moji prijatelji,če delate, kar vam naročam" (Jn 15,12-14).
Smo lahko taki prijatelji? Sploh hočemo biti? To je,verjemi,veliko bolj pomembno vprašanje kot je: Ali me moj "prijatelj" izsiljuje? V luči Jezusovega veselega, a zahtevnega oznanila lahko rečemo, da meje iskrenega prijateljstva ni. Meja je le: darovati svoje življenje. Navadno v naših današnjih razmerah to seveda ne pomeni, da gremo v smrt za prijatelja, kajti tega - hvala Bogu - ni treba. Po- meni pa,da smo pripravljeni za prijatelja tudi marsikaj pretrpeti in tvegati.Pome- ni potrpeti, odpuščati in se pustiti tudi nekoliko izkoriščati. Čemu vendar? Pre- prosto zato,ker s tem posnemamo Boga samega, ki potrpežljivo čaka in se pusti žaliti in izkoriščati,da bi mi spregledali in se neprisiljeni svobodno odločili zanjo. Res pa je, da tudi božje potrpljenje ni brezmejno.
Sedaj smo pa tam, boš rekla. Torej je meja? Sicer pa o tem ne dvomiš, kot kaže tvoje vprašanje. Resnično, zaradi še bolj pomembne stvari,kot je prijate- ljstvo z določenim človekom, lahko pri- jateljstvo tudi razderemo ali tudi sprej- memo kakšno odtujitev prijatelja brez večjih očitkov vesti. Pomislimo na Je- zusa, ki je izbral učence in jim bil brez dvoma iskren prijatelj. In vendar ni mo- gel preprečiti, da bi ga eden izmed njih ne zapustil in mu stregel po življenju. Jezus nam je govoril o neskončno usmi- ljenem Očetu. Iz njegovega pričevanja je jasno tudi to, da se Bog nikoli ne pusti zavesti. Tako tudi mi: potrpimo in odpuščamo, ob tem pa moramo ostati pri svojem prepričanju in ne sledimo prijatelju prav do pekla. Prijatelj, ki je samo človek, nas namreč prav lahko tudi zavaja v slabo, proč od Boga.
Jezus je šel do konca svoje poti, tudi za ceno izgube prijateljev, saj je umiral skoraj sam in zapuščen. Mi se pa tako bojimo izgubiti prijatelja,prijatelje.Praviš da si ne znaš pomagati. Oprosti, morda bi se tvoje vprašanje bolj pravilno gla- silo: "...ker nikakor nočem izgubiti tega prijatelja,si ne znam pomagati." Dejstvo je, da v našem življenju gredo nekatera prijateljstva narazen. Odločiti pa se je le treba, ali hočem biti prijatelj s člove- kom po svoji izbiri ali pa bi rad bil pri- jatelj z Bogom in s tistimi, ki živijo kot božji prijatelji. Da pa so to ljudje, ki jim ni do "čehljanja ušes" in ki me bodo v iskanju resnice tudi opominjali,je gotovo
Vem seveda,da to velja za ljudi,ki imajo možnost izbirati prijatelje.Kaj pa bolnik, priklenjen na svojo posteljo in zaprt med štiri stene svoje sobe? Nekaj mož- nosti ima, če lahko piše. Če še tega ne more, je res odvisen od pobude drugih ljudi, ki lahko pridejo k njemu. Brez pri- jatelja je živeti pretežko. Prav je,da pri izbiranju prijateljev tega nikdar ne po- zabljamo. Ne vem,kako je s teboj, ali si zdrava ali bolna. Tudi če si bolna, išči prijatelja med tistimi, ki so še bolj bolni in ki te potrebujejo!
Praktičen pripomoček za iskanje meje iskrenega prijateljstva je lahko tale sve topisemski odlomek: "Kdor vrže kamen med ptiče, jih razpodi; kdor zasramuje prijatelja, razdere prijateljstvo. Če si proti prijatelju potegnil meč, ne obupa- vaj, zakaj še je pot nazaj. Če si proti prijatelju odprl usta,se ne boj, zakaj še je možna sprava, razen pri sramotitvi, prevzetnosti,izdaji skrivnosti in lokavo- sti; pri teh pobegne vsak prijatelj" (Sir 22, 19-22). To velja za nas, da se ne čudimo,če nas kdo od prijateljev (upra- vičeno) zapusti, obenem pa je, mislim, zadostno opravičilo,da se mi odmakne- mo od dosedanjega prijatelja.
Če pa me prijatelj samo nekoliko izko- rišča ali izsiljuje, to še ni tako hudo in je najbolje, da to vzamem kot preizkus prijateljstva in tudi kot preizkus trdno- sti svojega duhovnega življenja. Prav je, da prijatelja na to opozorim - celo moram ga. Zavedati pa se moram tudi stare resnice:"Ne zapuščaj starega pri- jatelja, novi mu ne bo enak! Nov prija- telj je novo vino; ko se postara, ga rad piješ" (Sir 9,10).
Draga Marija, hvala za tvoje pismo in vprašanje, naslednjič pa dobiš odgovor še na drugo vprašanje.

Tvoj Prijatelj

PRIHAJAŠ ...

Marta je tekla v hladen zimski večer. Z neba so padale debele dežne kaplje. V srcu je po novih dvomih spet vstal ža- rek upanja.
"Božič bo..." se je nasmehnila. "Morda bo letos najlepši. Gospod,boš prišel..."?
Hitela je. "Kmalu bom doma!"
... V sobi je bilo prijetno toplo. Pospra- vila je svoje reči in pogledala za pošto. "Tatjana je pisala," se je razveselila.
"Če grajaš, grajaj z ljubeznijo!" je pisala Tatjana v uvodu. "Marta, sama si me prosila... s svojim pogumom in prepri- čanjem si vedno izstopala..., morda te zato nekateri niso marali. Mene si s tis- tim "povabilom" kar vrgla iz "spanja" ... Nekdo mi je rekel, da je razočaran nad teboj, ker ti je težko priznati poraz ..."
Tatjana je še naštevala. Marta se je naslonila na mizo in bridko zajokala.
"Moj Bog, vse to je res. Pa tega tako dolgo nisem videla. Zakaj? Zakaj sem taka? ..."
Ugasnila je luč in široko odprla okno. Zrla je v oblačno zimsko noč.
"Vem, Gospod, s svojimi besedami sem hotela dvoje. Hotela sem, da bi bili po- polni,boljši.Vsi drugi so tako malomarno gledali na svete reči,mojim vrstnikom je bilo življenje igrača. Jaz pa sem hotela vzeti stvar resno. In zdaj je videti, da sem na izpitu padla.In druga stran. Ves čas sem iskala odgovor na tolika vpra- šanja,pa mi nihče ni odgovoril. Prebijala sem se iz dneva v dan. Padala in z Njim spet vstajala.Hotela sem pregnati svojo dvoličnost...In kaj sem,kje sem zdaj..?"
Marta je utihnila,njen ZAKAJ pa je spet zvenel v temno noč. V prazno?
"Kje je zdaj upanje? ..."
Prenehalo je deževati in močan veter je gnal oblake proti vzhodu.
Marta si je želela,da bi odpihnil tudi njo Morda bi bilo najbolje.
Takrat pa je v duši zaklical glas:"Marta, ostani,tu te potrebujem,takšno,kakršna si."
Zaprla je okno, prižgala svečo pod raz- pelom in padla na kolena: "TUKAJ SEM, HVALA TI ZA VSE."

Marija Pučnik

BRATOVSKO SE MED SEBOJ LJUBIMO

VZGOJA ZA DIAKONIJO V DRUŽINI

Predavanje je pripravil dipl. defektolog Lojze Štefan, sledile so okrogle mize, ponekod tudi delo po skupinah. Udelež- ba je bila sicer skromna, sodelovanje pa izredno dobro. Da bi se čim več ljudi moglo seznaniti o pomembnosti takšne vzgoje in se obogatiti z izkušnjami družin ki imajo prizadete člane,bomo prihodnje leto objavili predavanje in povzetke pogovorov. Najprej pa vam s srečanja v Ljubljani 17. okt. 1987, posredujemo pridigo stolnega župnika kanonika Vinka Veglja:
Bratje in sestre! Že dolgo sem vesel in ponosen, da v Svetem pismu ni dolgih predavanj o trpljenju, o preskušnjah, o težavah, ki zadenejo vsakega človeka. Vesel sem tudi, da o Mariji ni veliko na- pisanega, da pa je napisano tisto, kar človeku prinaša tolažbo in upanje, ko se zgrnejo nanj težave, preizkušnje in pridejo križi.
Jair morda nikoli ne bi bil napravil teh korakov,da bi srečal Jezusa, da ni prišla bolezen v hišo.Bolezen je,človeško gle- dano, nesreča. Gledano z očmi vere je pa vsak križ in vsaka bolezen milost. In od vsakega od nas je odvisno, veliko in celo morda največ od svojcev,od soro- dnikov, prijateljev in znancev, da kdo zna spremeniti trpljenje,ki človeka ubija, v življenje,ki človeka osrečuje. Jezus je s svojo materjo Marijo pokazal in doka- zal, da so trpljenje in smrt, ponižanje in sramota človekov blagoslov in zveličanje če to sprejemamo s pravim namenom,če trpljenje vdano nosimo in če zaupamo, da Bog to, kar je v očeh ljudi groza in strah, spremeni v upanje in moč. Jezus je kot najboljši psiholog spodbujal Jaira, da ne bi zgubil zaupanja in vere. Kdor zgubi zaupanje in vero,mu tudi zdravnik ne more pomagati. Kdor pa upa in ve- ruje, je morda človeško gledano stanje brezupno, pri Bogu pa še vedno ostane upanje in možnost, da se zasuka potek bolezni v čisto drugo smer, kakor vsi izvidi in vse diagnoze govorijo.
Da je velika milost in velik dar, če kdo to lahko veruje,vemo iz lastne izkušnje, še bolj pa tisti, ki trpijo. Zdrav človek verjetno nikoli ne bo sprejel in razumel stavka, ki ga je rekla zelo preizkušena mlada žena po operaciji, ko se je spri- jaznila s svojim stanjem, imela je raka na prsih, in je izjavila: "Škoda,da nisem zbolela pri dvajsetih letih,ker šele sedaj vem, zakaj živim. Do štiridesetega leta pa sem živela kar v tri dni."
Zelo bi želel,da bi takšno izjavo slišal od svojega brata,ki ima multiplo sklerozo in je duševno še bolj prizadet kakor tele- sno. Sedaj je na vozičku in niti z desno roko ne more prinesti kozarca do ust, z levo roko še za silo. Malo si očitam, da mu posvečam premalo časa, da bi se izgovoril,da bi na glas razmišljal in prišel do tega upanja in do te vere,da bo Bog tudi to na dobro obrnil.Sam dobro vem, da je najbolj pametno, da nič ne razla- gam in nič ne pojasnjujem, zlasti pa nič ne dokazujem. Zdi se mi,da bi mu storil največjo uslugo in da bi mu najbolj po- magal, in to velja verjetno bolj ali manj za vse, ki jih je križ skoro strl, tako da so res kakor črv in ne človek. Tako od- visni od drugih, da ne morejo preživeti brez ljubezni,ki se razdaja. Pravim, naj- več bi mu pomagal,ko bi znal posnemati Marijo,ki je pod križem stala in vztrajala Že ta ljubeča prisotnost je človeku ve- čja opora kakor beseda,ki včasih nič ne pove.
Da je Marija lahko vztrajala in zdržala pod križem, si ne znam razlagati druga- če, kakor da je to lahko storila samo v ljubezni.Nobena pamet,nobena učenost nam ne more dopovedati,da je sramota in ponižanje in križ nekaj dobrega. Da je nasilna smrt blagoslov. In kljub temu je to res. Ne pri ljudeh,ampak pri Bogu.
Zato spodbujam vas in sebe, da bi rajši pomagali s to ljubečo prisotnostjo ene- mu ali dvema človekoma, kakor pa da bi z mnogimi besedami učili in spodbujali ali pa kritizirali, kako malo je ljudi, ki si vzamejo čas za bližnjega, za brata in sestro, ki je bolj preizkušan, kakor sem do sedaj sam. Morda pa pridem na isto in s kakršno mero merim,s takšno se mi bo odmerilo. Kdor več daje,več prejema Bog kraljevsko poplača vsakemu, sto- kratno že na tem svetu,pa še z večnim življenjem.
Spodbujam vas, da bi imeli srce, oči in roke za svoje bližnje, ki so najrazličneje preizkušani. Ne skušajmo veliko govoriti in razlagati, ampak usmerjati k Jezusu in Mariji. Mislim,da nam je za zgled tista žena, ki je dvanajst let trpela,in posku- sila vse,kar je pametno in dobro,vsake- ga zdravnika je poslušala in poskušala, in ni nič pomagalo. Jezus ji je pomagal in skoro bi lahko rekli, da ga je prisilila, da je moral pomagati. Kjer je takšna vera in takšno zaupanje, Bog res mora pomagati.
In zdi se mi,da imamo mi vsi na voljo še več,kakor je imela ta žena. Ne samo,da se Gospoda smemo dotakniti,smemo se z njim združiti, in to tako tesno, kakor se kruh združi z našim telesom, tako se Jezus v podobi kruha združi z našo dušo In ta Bog, ta živi Kristus,ki ga prejema- mo, naj oblikuje in prenavlja naše miš- ljenje, naše hotenje in naše delovanje. Amen.

NAJPREJ VIDETI ČLOVEKA

Prispevek za srečanje svojcev in prijate- ljev prizadetih v Beltincih, 9.oktobra 1987

Najprej moram povedati, da nisem bil prav nič vesel prošnje,naj tudi iz svojih izkušenj povem kaj o vzgoji za diakonijo Moral bi se namreč nekako razkriti. Ta- kšen striptiz, pa čeprav le v duhovnem smislu,mi ni prav nič všeč.Potem pa tudi ne verjamem več dosti v moč in velja- vo besed, saj je z njimi kot z denarjem: več ga je - manj je vreden! In zdaj naj bi še jaz smetil po svetu s to malovre- dno šaro - besedami.
Besede so tiste,ki praviloma napovedu- jejo in vodijo naša dejanja,jih pojasnju- jejo in razsvetljujejo. Pregovor pravi, da beseda ni konj, vsi pa vemo, da to lahko postane. Brazgotina, ki ostane po kakšni besedi,je lahko hujša kot udarec konjskega kopita.
Poglejmo samo besedo USMILJENJE! Te bi se moral razveseliti vsak prizadet člo vek. Pa se je? Mene pogosto,kadar za- slišim to besedo, spreleti občutek nela- godja-kot bi se z žabo poljubljal.Zakaj?
Najprej se spomnimo svetopisemske zgodbe o usmiljenem Samarijanu. Zame je to ena najlepših in ključnih zgodb Svetega pisma,ki nas spodbuja k temu, da odpremo srce, oči, ušesa in roke za potrebe bližnjega, in to tako, da ne krni dostojanstva in enakosti tistega, ki mu dajemo pomoč. Pa poglejmo, kakšno vsebino ima beseda usmiljenje danes!
Imam občutek, da se usmiljenje vse prevečkrat izrodi v nekakšno sladkobno pomilovanje in besedovanje o trpečih, o ubogih, o preizkušanih bratih itd.
Ob tem čisto dobronamerno postavljam vprašanje: "Kdo si ti,ki si si vzel pravico in me oblepil z vsemi temi pridevniki in etiketami in ali sploh veš,da si si z njimi zastrl pogled na to, kar sem in na moj jaz. Zakaj ne morem biti le to, kar sem - le človek s svojim imenom,talenti, na- pakami,željami in potrebami, vključujoč tudi potrebo po pomoči v nekaterih za- devah-kakršnega me je Bog pač poklical v življenje?" Večkrat sem se pogovarjal s prijatelji,ki so kot jaz na vozičku in ob tem spoznal, da usmiljenje - ta žlahtni sadež-lahko postane bič,ki je iz Cerkve in iz občestva verujočih pregnal mnoge
Zakaj toliko besedujem o usmiljenju? Zato,ker je tisto pravo pristno evange- ljsko usmiljenje (odprto srce, oči, ušesa in roke ob spoštovanju enakosti) lahko tista začetna spodbuda, da začnemo služiti bližnjemu in pa,ker bi vas rad pro sil: Poskusite v vsakem človeku videti predvsem le človeka z imenom, a brez pridevnikov in etiket. Res, najprej pos- kusite videti človeka. Kako kdo doživlja svojo invalidnost ali bolezen,pa prepus- tite njemu. Sprejeti življenje in človeka takšnega, kot je, in mu pomagati tak- šnemu, kot je, to je zame ljubezen.
Pomoč je večkrat potrebna v duhov- nem smislu, tudi v osmišljanju trpljenja. To naj bo res pomoč in ne razmišljanje namesto njega, saj je vsak človek svet zase ne glede na to, ali je Grk ali Jud - bolan ali zdrav. Ustvarjeni smo, da ži- vimo drug za drugega, da služimo drug drugemu. Gotovo bi družina morala biti tista celica,ki bi že v otroku zbudila po- sluh za potrebe bližnjega in za življenje v skupnosti.Verjetno si vsi želimo,da bi v naših družinah ali v redovnih in drugih skupnostih, kjer pač živimo, vladali mir, razumevanje, harmonija in ljubezen. Ljubezen pa je navzoča le tam, kjer se zanjo trudijo in imajo posluh drug za drugega ter živijo kot udje enega telesa. Če je to v krogu družine, potem vsaj nekaj tega prehaja tudi navzven.
Ljubezen ima mnogo obrazov -tako tudi ljubezen do bližnjega, kot ste že lahko slišali tu. Diakonija je služenje bližnjim in predvsem človeku v stiski. Jaz bi tu omenil še idejo Bratstva - Prijateljstva bolnikov in invalidov, ki tudi deluje na Slovenskem in ki gre v svoji zamisli še korak dalje od diakonije. Gre za to, da bi se bolniki in invalidi sami med seboj, ob pomoči zdravih seveda, duhovno povezali in si pomagali. To ni nikakršno društvo ali organizacija,marveč duhovno gibanje,ki je odprto vsem- tudi zdravim in tudi neverujočim. Tako za starejšega človeka,enako kot za duševno ali teles- no prizadetega,je pomembno,da ohrani in razvija sposobnosti, ki jih sam ima.
Veličina človeka ni v tem, kaj dela, am- pak kako dela. Njegova vrednost ni od- visna od njegove zunanjosti, ampak od njegove notranjosti, od njegovega od- nosa do Boga in do človeka.
Naj končam z mislijo s.Mihelangele, ki je orala prve brazde Bratstva-Prijateljstva na Slovenskem: "Vse mine, samo tista ljubezen, ki smo jo dali drugim, ostane!"

Jože Raduha

SREČANJE BOLNIKOV NA VELIKI SLEVICI

V to starodavno Marijino božjepotno cerkev, podružnico velikolaške župnije, nas je povabil župnik na prvo nedeljo v septembru, ko imajo žegnanje. Ko smo se zbrali pred starodavnim oltarjem,sem pomislil, koliko rodov je že tu iskalo Ma- rijino pomoč in se Bogu zahvaljevalo za prejete milosti. Spomnil sem se pesmi Josipa Stritarja, ki opisuje, kako so se ljudje pred Turki zatekali k Mariji in jih je rešila.
To pot smo se romarjem pridružili tudi preizkušani bratje in sestre s svojimi prošnjami in zahvalami. Tudi kristjani današnjega časa potrebujemo Marijine pomoči. Kaplan je v pridigi dejal, da je prek Marije najbližja pot k Bogu. Govoril je o vrednotah trpljenja in vsakovrstni osamljenosti. Med mašo sta z župnikom delila bolnikom tudi zakrament maziljenja
Po slovesnosti v cerkvi je bila zunaj prava pogostitev;za to so poskrbele ve- likodušne faranke in tamkajšnja mladina Tako smo imeli pravo žegnanje.
Prav lepa hvala vsem!

Ivan Zadnik

OČETOVA ROKA NAS JE ZDRUŽILA V ENO DRUŽINO

Na ekumensko-Slomškovo nedeljo (27. septembra) je lilo kot iz škafa,vse nebo je bilo prekrito z grozečimi,črnimi oblaki. V srcih udeležencev župnijskega sre- čanja invalidov in ostarelih pa je žarelo sonce veselja in sreče,saj nas je ljubeča Gospodova roka spet združila v prija- teljsko skupnost v cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki. Zbrani smo bili okrog oltarja kot ena družina v Kristusu ter prisluhnili skrivnostim sv. daritve, ki jo je za nas in za vse tiste, ki so ostali na svojih domovih, daroval kaplan Slavko Kalan.
V nagovoru smo slišali nekaj misli o te- žko izgovorljivi besedi HVALA.Tako kra- tka beseda, polna ljubezni in zaupanja, pa vendar tako redko izražena v našem besednem zakladu, kot da bi se je sra- movali,kot da bi nas bilo z vsako besedo hvala za četrtino manj.
Po maši nam je dekliški zbor zapel nekaj pesmi, katerim smo se s svojimi glasovi pridružili še mi. Razvil se je prijateljski pogovor, saj vsi nujno potrebujemo od- prto srce prijatelja,ki nam je pripravljen prisluhniti in nam pomagati. Razšli smo se v upanju, da se kmalu spet snidemo, in z željo, da ostanemo povezani v mo- litvi, dobrih delih in bolečinah križev, katere skušajmo vdano nositi.
Hvala diakonijskemu svetu, ki nam je pripravil to srečanje, hvala dekletom, ki so nam s svojim petjem popestrile te urice,hvala župniku Grojzdku in kaplanu Slavku za streho in za kruh, ki nas je duhovno nasitil, in hvala vam, prijatelji, ki ste nas razveselili s svojo navzočno- stjo med nami. Bog z vami!

Alenka

SREČANJE BOLNIH IN OSTARELIH V IZOLI

Že deset let,prvo nede- ljo v jeseni, obhajamo v naši župniji "dan bolnikov". Letos, v ne- deljo,27.septembra,za deseto obletnico smo povabili škofa dr. Janeza Jenka iz Kopra. Turisti so spraševali, kaj bo v župnijski cerkvi, ko so videli nenavadno "okrašen" prezbiterij:velikonočno svečo in ob njej invalidski voziček, razne bol- niške predmete, zdravila in posebno mizo s posodico sv. olja in vsemi rečmi, ki so potrebne za delitev zakramenta bolniškega maziljenja. Od 9. do 10.ure so verniki pripeljali v cerkev ostarele in bolne iz svojih družin in iz Doma upo- kojencev. Ti so imeli tudi priložnost za spoved. Nekateri izmed njih so prišli z veliko težavo, vendar zadovoljnega obraza.
Škof Janez se je v pridigi najprej spomnil sv.Vincencija Pavelskega, ustanovitelja lazaristov in usmiljenih sester (njegov god je bil prav isto nedeljo!),ki so veliko dobrega storile po naših bolnišnicah. Omenil je tudi prvenstveno skrb Cerkve skozi vsa stoletja prav za bolnike in za- puščene. Poudaril je vrednost človeko- vega trpljenja, če ga znamo združevati s Kristusovim trpljenjem in z njim vred darovati za rešitev ljudi. Bolne in osta- rele je spodbujal, naj v Kristusovem križu iščejo duhovno moč in pogumno hodijo za Njim v slavo vstajenja. Otro- kom in zdravim je priporočil stalno skrb za bolne,ker nas bo Jezus sodil prav po delih do bližnjega.
Pri prošnjah za vse potrebe so se ogla- sili tudi ostareli in bolni in izrazili svojo prošnjo. Župnik Gleščič je dodal svojo: da bi vsi župljani še bolj odprli srce za vse trpeče brate in sestre v Izoli, saj imamo tu Obalno bolnišnico, Dom upo- kojencev, Dom slepih, Dom mišično pri- zadetih, Počitniški dom upokojencev Slovenije in bolnike po naših domovih. Med mašo in med delitvijo zakramenta bolniškega maziljenja,ki ga je prejelo 26 oseb, so se vrstile primerne zborovske in ljudske pesmi. Peli smo tudi velikono- čno pesem in vzklik aleluja, saj naroča obrednik Previdevanje bolnikov, naj ob- red bolniškega maziljenja izraža veliko- nočno veselje. Večina otrok, pa tudi mnogi odrasli,so prvič videli,kako duho- vnik deli bolniško maziljenje. K svetemu obhajilu je pristopilo veliko navzočih od- raslih in otrok.Po obhajilu je bolna žena zmolila molitev papeža Janeza Pavla II. za bolnike. Nato sta dve slepi invalidki zapeli Vodopivčevo pesem Našla sem biser... Podali sta jo zares doživeto, saj sta najprej prejeli sv. obhajilo, torej res "našli" Jezusa, neprecenljivi biser. Ver- niki so ju nagradili z velikim aplavzom.
Po maši smo zmolili še litanije Matere božje in molitev za popolni odpustek v Marijinem letu. Potem je sledila kar v klopeh župnijske cerkve "agapa", pogo- stitev bolnih in ostarelih. Za to pogos- titev so verniki prispevali v hrani in de- narju, otroci so poklonili ostarelim svoje izdelke, gospod škof je delil podobice Matere božje. Pevci so na koru navdu- šeno prepevali Marija skoz' življenje.
Bog daj, da bi zlasti v mladem rodu ra- stla ljubezen do vseh trpečih bratov in sester. Tako bomo po zgledu prvih kri- stjanov tudi sodobni kristjani najprej v svoji sredi pričali za Kristusa in z božjo pomočjo v živo oznanjali evangelij tudi vsem oddaljenim od Cerkve.

Zvonko

SPREMLJANJE UMIRAJOČEGA BOLNIKA

Večkrat se svojci umirajočega, že ne- zavestnega bolnika sprašujejo, ali je še smiselno ostati pri njem - ali ni morda vseeno, če ga pustijo samega. Zgodi se tudi, da zdravstveno osebje svojce takega bolnika odžene, češ da tako ni- ma smisla,da bi sedeli pri njem,da bi jim dali dovolilnico za obisk zunaj uradnega časa obiskov.
Vendar pa tisti, ki so že kdaj spremljali takšnega umirajočega svojca, lahko povedo,da je vredno ostati pri takšnem bolniku,za oba: za bolnika in za tistega, ki ga spremlja.
Človekov sluh ostane od vseh čutil naj- dlje ohranjen.Ljudje,ki so že bili klinično mrtvi, pa so se potem vrnili v življenje, se pogosto zelo do potankosti spomi- njajo, kaj so ljudje okrog njih govorili, in sicer tedaj, ko praktično niso več kazali znakov življenja.
Zato je treba svojce spodbujati, da ostanejo pri nezavestnem, umirajočem bolniku. Takole neka žena opisuje, kako je umirala mama:"Bila je že nezavestna, nekoliko nemirna.Na oddelku so mi rekli, da nima smisla ostati pri njej, ker se ne zaveda več. Jaz pa sem kljub temu pri- maknila stol čisto k njeni postelji in se- dla. Prijela sem jo za roko in jo držala ves čas. Sem in tja sem jo pobožala po obrazu in ji k ušesu govorila besede zahvale - za vse, kar mi je v življenju darovala,za njeno življenje. Zdelo se mi je, da se je umirila. Tako sem ob njej sedela dve uri,morda še dlje...Če sedaj razmišljam o teh dveh urah,moram reči, da je bil ta čas tudi zame zelo drago- cen. Pred menoj se je odvrtel tudi film mojega življenja, ki sem ga začela ob mami,pa potem do trenutka, ko sem šla svojo pot, ko sem sama postala mati, in naprej. Zdelo se mi je, da sem v teh dveh urah, ki sem ju sama preživela z umirajočo mamo,doživela tudi dokončno spravo med nama. Vse napetosti, ne- soglasja, ki so se med nama pojavljala, so sedaj zbledela-v tem trenutku je bil odnos med nama čist, osrečujoč, nav- dajal me je z veliko hvaležnostjo. Po dobrih dveh urah je mama prenehala dihati - imela sem občutek, da sem jo držala za roko, ko je šla čez prag tega življenja in da naju je to izredno močno povezalo,kot ne more povezati človeka nobena druga stvar v življenju. Mama je sedaj mrtva, toda povezanost z njo je zame zelo živa in mi veliko pomeni. Čutim tudi, da lahko iz te povezanosti dajem tudi svojim otrokom."
Marsikdo si težko predstavlja, kako bi mogel obstati čisto "neaktiven" ob umi- rajočem bolniku. Navajeni smo, da mo- ramo vedno nekaj delati, ukrepati, "po- magati". Toda so trenutki v življenju, ko se naša največja ljubezen pokaže v tem, če znamo samo biti prisotni, si pri tem priznati svojo nemoč in ne zbežati stran, tudi če je težko. Morda so takšni trenutki "pasivnega spremljanja" najbolj aktivni trenutki v življenju in izraz naše največje ljubezni, mnogo večje kot pri "aktivnem" ukrepanju. Kljub strahu je treba poskusiti - kdor predolgo čaka, razmišlja in se obotavlja,zamudi enkrat- no možnost, ki se mu ponuja.

16. Poslanstvo Cerkve pri zdravljenju danes

Nekateri novejši teološki pisatelji v svo- jih spisih ne omenjajo Jezusovega na- ročila o zdravljenju bolnikov. Zdi se,naj bi se tem vprašanjem posvečali drugi (ne)teološki pisatelji. Toda zaradi tega je svetopisemski vidik o oznanjevanju odrešenja močno okrnjen.
B.Häring opozarja, da sta neločljivo po- vezana oznanjevanje odrešenja in obha janje zakramentov odrešenja (bistvena vidika Cerkve kot zakramenta odrešenja) z zdravljenjem bolnikov; to vključuje tudi zdrave in zdravilne medčloveške odnose.
Če hoče Cerkev zvesto izpolnjevati svo- jo dvojno nalogo, da oznanja evangelij odrešenja in ozdravlja bolnike, mora upoštevati potrebe ljudi, h katerim je poslana, da jim služi. Kakšne skrbi in želje jih vznemirjajo? To pomeni, da se Cerkev vrača k ljudem z vso svojo res- ničnostjo in z največjo zvestobo svoje- mu celotnemu poslanstvu. V to je brez dvoma vključena tudi posebna služba odrešenjskega zdravljenja in naloga, da prebuja v ljudeh skrb za zdravljenje javnega življenja.
Cerkev mora kot zakrament odrešenja oznanjati celoten evangelij.O evangeliju ne sme govoriti samo z besedami, am- pak ga mora tudi narediti privlačnega in verodostojnega z zunanjimi oblikami svojega delovanja in s svojo zunanjo podobo.
Po obdobju, ko je Cerkev pri svojih po- božnostih in v oznanjevanju enostran- sko poudarjala vertikalno krščansko ži- vljenje, je danes v nevarnosti,da se bo preveč usmerila v horizontalno krščan- stvo. Ni dvoma,krščanstvo mora naprej oznanjati odrešenje, ki ga prinaša Bog in vodi k Njemu in Njegovemu večnemu kraljestvu.Toda pri tem se mora truditi, da ne bo pozabila na mir in zdravje in da skrb za uboge, zatirane in bolne ne bo postala nekaj drugorazrednega. Ko- likor bolj bosta v Cerkvi vidna celotno oznanjevanje odrešenja in pričevanje za celotno odrešenje,toliko bolj bo Cerkev izžarevala svojo presežnost in zdravilno bližino za današnjega človeka.
Življenjska moč Cerkve v njenem člo- veško socialnem delovanju je nekoliko odvisna od tega, če sta družba in kul- tura,v kateri živi, zdravi, če živijo ljudje v Cerkvi in družbi zdravo življenje, če vlada zdravo mnenje itd. Če hoče Cer- kev svojo nalogo čim bolje izpolnjevati in biti za ljudi čimbolj verodostojna, si mora prizadevati za ozdravitev javnega mnenja, kulture, družbe, mednarodnih odnosov. Oznanjevanje odrešenja bo učinkovito in sprejemljivo,če bodo ver- niki med seboj in v svojem okolju živeli v zdravih odnosih in bodo sposobni ustvarjati mir.
Razcepljenosti med vertikalnim in hori- zontalnim krščanstvom, ki vpliva zelo razdiralno na današnjo Cerkev, ne bo mogoče premagati, če oznanjevalci odrešenja in verniki ne bodo imeli prave podobe o zdravju, če se ne bodo čutili odgovorne za zdravje in zdravljenje in če ne bodo čutili, da obljubljeno odre- šenje prinaša ljudem notranje zdravje, jih dela bolj človeške, jim pomaga pri iskanju polnega življenjskega smisla in celosti.
Cerkev je skupnost odrešenja in zakra- ment odrešenja zaradi sprave,ki prihaja od Gospoda. Ta dar Cerkev vedno zno- va potrebuje, hkrati pa je to tudi njeno poslanstvo. Cerkev more uresničiti edi- nost,če se bo spravila z mnogoterostjo kultur, in to tem bolj, čimbolj se bo veselila in priznavala bogastvo različnih kultur ter gledala nanje kot na milostne božje darove. Kristus je Cerkvi zaupal službo zdravljenja; te pa ne more pre- nesti na posamezne osebe, poklicne skupnosti ali ustanove. Kot skupnost mora delovati zdravilno. Če bi hotela npr. kakšna latinska zahodna Cerkev narediti svoj jezik in kulturo za vodilo drugih kultur, bi s tem latinska zahodna kultura postala bolj bolna,bolj enostran- ska, bolj oblastna in s tem razdiralna.

Cerkev sama bi kulturno obubožala in pos- tala vedno manj sposobna,da bi jasno raz- ločevala bogastvo vere in kulturno pogojene izrazne oblike vere,ki prihajajo od Boga, a jih je treba vedno znova  izpopolnjevati in posodabljati.Cerkev bi s tem oslabila svoje poslanstvo, ker ne bi bila več sposobna posredovati med različnimi kulturami, jih spodbujati k dialogu in izmenjavi v med- sebojnem spoštovanju in tako služiti miru. Osnovna tema Pavlovih pastoralnih pisem (1 Tim 1,10; 4,6; 6,3; 2 Tim 4,3; Til 1,9) je "zdravi nauk", ki poudarja zvestobo na- čelu, da pred Bogom ni razlike med Judom in Grkom,Grkom in barbarom.Za pisca pas- toralnih pisem je zelo nezdravo in škodljivo za skupnost,če se ljudje prepirajo o vsebini človeških tradicij."Na to jih opozarjaj in jim dopoveduj pred Bogom: naj se ne pričkajo za besedo,ker ni v nobeno korist,poslušal- cem pa je v pogubo" (2 Tim 2,14). Kdor se tako ne "ravna po zdravih Jezusovih be- sedah", je zaslepljen in ne razume ničesar. Še več, tak boleha za prepiri in praznimi besedičenji" (1 Tim 6,3-4).
Poleg tega je ozdravljanje v pravem po- menu besede prvotna naloga cerkvenega občestva. Zaradi tega so posebne karizme ozdravljanja občestvu zelo koristne.Stalno potrpežljivo prizadevanje za spravo v ob- čestvu je po sebi že zdravilno dejanje.Ta- ko se občestvo lahko vzajemno posveča skrbi za zdravje in službi ozdravljanja.
Katoliška moralka upravičeno poudarja enkratnost vsakega človeka. Če tega ne upoštevamo, človeka pohabimo, zavremo njegov razvoj in ga naredimo bolnega.Vsak posameznik mora vedno dojemati,da ne bo mogel uresničevati svoje osebnosti, če se ne bo soodgovorno zakoreninil v skupnost. Kdor ustvari ravnovesje med svojo enkrat- nostjo in vzajemno povezanostjo s skup- nostjo, deluje v svojem okolju zdravilno in omogoča spravo med ljudmi. Bolnik je del svojega okolja, svoje družine, sorodstva, sosedstva, cerkvenega občestva. Njegovi bolezni in možnostim, da se bo telesno ali duševno pozdravil, so v veliko pomoč vsi, od katerih je odvisen, in zdravi odnosi v skupnosti, s katero je povezan.
Skupnost, ki vedno bolj dojema odrešilno vrednost bolezni, lahko bolnikom zelo učin- kovito pomaga, da zaslutijo in uresničujejo smisel svojega trpljenja. Zgled in molitev bolnikov pa člane skupnosti spodbuja, da vztrajajo pri svoji skrbi za bolnike,jih redno obiskujejo in skupaj z njimi obhajajo zdra- vilno vrednost bolniškega maziljenja.
Angleški zdravnik Lambourne pripisuje ta- kemu zdravljenju zelo velik pomen in ga je tudi teološko poglobil.Bolezen in ozdravlja- nje sta po njegovem vtkana v Kristusovo trpljenje in vstajenje. "Vtkana sta v skup- nost ljubezni. Krajevna skupnost,ki je sku- pnost ljubezni, varuje svoje člane in člane sosednje skupnosti pred trpljenjem.Takšna skupnost je resnično terapevtska skupnost" Kristusovo odrešenjsko delo je terapevtsko, osvobaja in zdravi. Kdor sebično misli le na to, da bi "rešil svoje življenje" in se izogiba trpljenja drugih,bo izgubil svoje življenje in svoje resnično bistvo."Kdor hoče popolno- ma ozdraveti,mora trpeti, in sicer tako,da v Kristusu vzame nase trpljenje drugih", (Lambourne). Kjer se člani kakšne verske skupnosti vzgajajo za edinost duha in do- življajo skupno odrešenje v liturgiji, ozna- njevanju in življenju cerkvenega občestva, se čutijo odgovorne ne samo za svoje zdravje, ampak tudi za zdravje vsakega člana občestva. Opisani terapevtski vidik Kristusovega odrešenjskega dela in življenja cerkvenega občestva odpira nova pota v skrbi za zdravje in v službi ozdravljanja. Hkrati pa lahko razumemo, zakaj se naše pojmovanje zdravja razlikuje od oznake zdravja SZO,ki opisuje zdravje kot "popolno telesno, psihično in socialno dobro počutje in ne samo odsotnost bolezni ali hibavosti" Naš vidik zdravja upošteva, da ljudje trpijo in so bolni. Pri tem pa po eni strani čutimo potrebo in dolžnost, da se vzajemno boju- jemo proti vsem boleznim, ki jih je mogoče preprečiti. Po drugi strani pa naše pojmo- vanje zdravja omogoča bolnemu ali trpe- čemu človeku,da doživlja odrešenjsko raz- sežnost skupnosti, če je deležen skrbne ljubezni in sočutja, polnega razumevanja. Zaradi tega se mu vrača zdravje in kljub trpljenju odkriva smisel svojega življenja.
V luči krščanske vere moramo na človeško zdravje gledati kot na človeka po padcu in Kristusovem odrešenju. To pomeni, da kri- stjani sprejemamo trpljenje, ga s trpečimi prenašamo in s tem sodelujemo pri Kristu- sovem odrešenju. Tudi Kristus ni iskal trp- ljenja, ampak ga je sprejel kot breme bol- nega in odrešenja potrebnega sveta. Zato je Cerkev v svojem terapevtskem ravnanju polna sočutja, z njim spodbuja bolne in tr- peče,da svoje trpljenje povezujejo z Jezu- sovim odrešenjskim trpljenjem.Hkrati pa se z vsemi drugimi ljudmi vzajemno trudi, da bi odpravila bolezenske vzroke. To velja posebno za boj proti nalezljivim boleznim.
Veličino Jezusovega odnosa do bolnikov lahko občudujemo,če premišljujemo presu- nljivo trpljenje gobavcev. Gobavci v Afriki so veliko trpeli zaradi izločenosti. Ljudje so živeli v zmotnem prepričanju,da je gobavce Bog kaznoval in da to kazen zaslužijo. V Bantu plemenih so na gobavca gledali in ga iz skupnosti izločili kot mrtveca. Njegov zakon je bil "razveljavljen". V misijonskih kolonijah za gobavce te bolnike sprejemajo kot ljudi, vredne življenja in ljubezni.
Na svetu je danes približno 15 milijonov gobavcev, med njimi so 4 milijoni deležni medicinske pomoči. Približno 2 milijona go- bavcev je popolnoma pohabljenih in nespo sobnih za delo. Na tem področju so imeli in imajo misijonarji in misijonarke še vedno zelo veliko dela. Toda vedno bolj je očitno da samo akcije "Pomoč gobavcem" ne za- dostujejo v boju proti tej svetovni nadlogi. Še bolj kot finančne in medicinske pomoči so gobavci potrebni človeškega razumeva- nja.S temeljito zdravstveno vzgojo (zdrava prehrana in način življenja) in z ravnanjem celotnega občestva (s širjenjem miselnosti "družbene medicine") bi lahko gobavost v nekaj desetletjih popolnoma izginila. Vodil- na misel moderne pomoči gobavcem v raz- voju je "Pomoč s samopomočjo".
Krščanski misijoni bodo veliko storili, da se bo začela spreminjati miselnost,če bodo še prej oznanjali resnico: gobavost ni božja kazen. Gobavost je to,kar so ljudje napra- vili iz nje. Ta bolezen bo nekoč samo še žalosten spomin.

V zadnjem nadaljevanju objavljamo še nekaj odgovorov ALBINE KREK pri okrogli mizi na Teološki fakulteti 20. nov. 1986 v Ljubljani (po predavanju V službi bližnjega na teolo- škem tečaju o aktualnih temah za študente in izobražence).

Lahko rečem, da o takšni obliki vprašanja, kot ste mi ga zastavili,do sedaj nisem raz- mišljala, ker sem se samo nase obrnila. Te stopnje sem zaznala pri sebi. Vendar, če skušam sedaj razmišljati o tem, se mi zdi, da je stopnja zanikanja zelo normalna, da se to pojavi pri vsakem človeku,ali pa sko- raj pri vsakem človeku. Težko sprejme kar naenkrat kakšno stvar, ki jo izgubi, pa naj gre za izgubo kakšne materialne dobrine, za izgubo sočloveka ali pa za izgubo spo- sobnosti,ki jo je prej imel. Tega,kar imamo, se nekako oklepamo. Tiste svete brezbriž- nosti,o kateri je že nekoč govoril prof. Tr- stenjak, verjetno v nas ni toliko, da bi se lahko kar brez občutka prikrajšanosti ne- čemu odrekli. Posebno še,ker gre navadno za situacijo, v katero smo vrženi. Ne izbe- remo si je sami. Najbrž je ta stopnja zani- kanja pogosta.
Tudi za stopnjo upanja bi rekla, da je pre- cej pogosta, saj naše zaupanje v razvoj medicinske znanosti obstaja.Tudi zdravniki lahko povedo, kako so že marsikomu lahko pomagali, pred desetimi leti npr. pa mu še ne bi mogli pomagati.Tako da kakšno upa- nje obstaja in mislim, da je prav tako, ker se odnos med zdravnikom in bolnikom goji ravno na osnovi upanja. Če jaz ne bi zau- pala, da bo zdravnik lahko meni pomagal, potem sploh ne bi prišla, potem bi verjela, da mi bo naredil škodo. Navadno ljudje le zaupamo zdravnikom. Sedaj govorim po- splošeno.Če bi povedal vsak od vas,bi imel morda drugačno mnenje.Stopnja obupa se mi zdi tudi precej navadna. Ko se človek sooči s tem, da je nekaj neponovljivo, ne- povratno,se sam v sebi lahko poruši. Ne- kje sem prebrala, da ne glede na to, kako močan je človek sam v sebi, ko se sreča s hudo življenjsko preizkušnjo, ga to lahko zelo podere. Kako dolgo ta stopnja obupa traja, pa je odvisno od tega, kakšen je bil človek prej in pa kakšno je okolje, ki je takrat ob njem. Pri meni je bila ta stopnja obupa kratka. Bila sem deležna sestrske pomoči v bolnici. To je bilo v tisti situaciji, ko sem izvedela, kako je z menoj. Popadel me je krčevit jok in sem tedaj mislila, da me nihče ne bo mogel potolažiti. Sestri, ki sta prišli k meni, sem sprejela z nejevoljo. Mislila sem, da sta sitni, da se trudita za nekaj, kjer bosta gotovo neuspešni. Toda bili sta ob meni,vztrajali sta ob meni. Nista bili preveč zgovorni, češ vse je dobro. Ni- sta mi dajali sladkobnega upanja,ampak bili sta ob meni. Malo sta me včasih pobožali. Čutila sem njuno navzočnost in sem se po tem sama sebi čudila, kako sta me zares uspeli potolažiti. To je bilo tisti trenutek, ko sem izvedela,kako je z menoj. Potem je pa še obdobje, ko pride človek domov, ko se ne znajde. Ampak pri meni ta stopnja zares ni bila dolga.
Potem sem se opomogla, začela sem se ozirati naokrog,kaj bi lahko še počela.Drugi so mi pri tem pomagali. Samo morda kdo sploh ne pride do te stopnje. Morda kdo, ko preide stopnjo upanja, pade v obup in tam ostane. Verjetno so tudi taki, ki niso sposobni,da bi se dvignili iz svoje depresije ostanejo v tistem svojem razpoloženju in se jim svet in življenje okrog njih zagnusi. Jaz sem pa šla naprej po tej poti.Če je sto- pnja barantanja zelo pogosta, tega zares ne bi vedela povedati. Mogoče je kdo med vami, ki ima tudi tako izkušnjo. Pri meni je bilo to izrazito. Ali pa stopnja strahu. V tem smislu, kot sem jo jaz opisala, o tej stopnji tudi nisem slišala. Stopnja veselja se mi zdi kar precej visoka in je verjetno tudi vsak ne doseže.Te stopnje so deloma možne, verjetno pa je še veliko variant. V takšni obliki, kot sem jaz doživela, pa ver- jetno nihče drug.

Do sedaj še nisem povedala, iz česa sem črpala moč, da sem šla skozi te stopnje. Te stopnje niso šle po stopničkah, in ko človek kakšno stopnjo doseže,tam ostane. Velikokrat se vračam.Velikokrat sem v sto- pnji, ko še vedno barantam, ko me je npr. še vedno česa strah, ko včasih obupujem. Te stopnje se nekako mešajo, vendar se kot neka spirala vendarle odvijajo. Zase lahko rečem,da to,kar sem danes,ne bi bila nikoli, če ne bi črpala moči iz evharistije.
Že ko sem bila v bolnišnici v Ljubljani, sem se dogovorila, da mi je duhovnik vsako ju- tro prinesel obhajilo. In to je bil zame naj- lepši trenutek dneva. Ko je duhovnik prišel v sobo, sem čutila,da ni prišel samo k me- ni, ampak je Jezus obiskal vse. V začetku sem bila sama v tisti sobi,ki sem prejemala obhajilo. Včasih so se pridružili še drugi. Ni jih bilo več sram oziroma strah, da pride duhovnik k njim. Tedaj, ko sem bila v bol- nišnici, nisem čutila nobenega strahu, da pride Jezus ali duhovnik k meni, ker sem čutila, da je to bila srčika mojega življenja.
Ko smo imeli v Gradcu mašo, je bil to čas, ki sem se ga najbolj veselila. Če je človek v tujini v bolnišnici, ima tudi manj obiskov in jaz sem si zavestno rekla: "Jezus, ti boš moj obiskovalec." Tega sem se ves dan veselila, če smo imeli zvečer mašo.
Tako se je nadaljevalo doma.Vsak dan ho- dim k maši. Redko se zgodi, morda je bilo v letošnjem letu deset takih dni, da nisem mogla. Ker imam to priložnost in to želim, redno hodim k maši,redno prejemam zakra- mente. Drugače sploh ne bi bila sposobna živeti v takih razmerah in včasih se resnično sprašujem: kje imajo tisti ljudje, ki nimajo vere, moč, da nekateri tako lepo živijo in tako dobro delajo, imajo tako lepe odnose z drugimi ljudmi. Jaz to moč črpam iz ev- haristije.
Vsako jutro, preden grem v službo, prosim za razsvetljenje,da bi tistim ljudem,s kate- rimi se bom srečala,znala reči pravo bese- do, da bi mogla vsaj malo razumeti njihove težave.Velikokrat se znajdem v okoliščinah da so zame prevelike težave in jih ne mo- rem razumeti, npr. pri zakoncih,ki se loču- jejo. Zato včasih tako malo prispevam k temu,da bi jih pomagala rešiti.Zato prosim za razsvetljenje, poskušam se vživeti v vlogo,da sem orodje v božjih rokah. Vedno znova mislim na to, da Bog dela po meni. Zavedam se, da sama od sebe nisem nič sposobna narediti.Evharistija je gibalo mo- jega življenja in pa tudi zakrament sprave.
Če ste bili pozorni na predavanje,ste slišali da imamo lahko iskrene odnose z ljudmi sa- mo, če smo pripravljeni na spravo. Vendar ne samo, da mi delamo za spravo drugih, tudi mi moramo biti spravljeni z Bogom in meni zakrament sprave veliko pomeni. Če človek jemlje spoved resno, postaja bolj občutljiv za to, kakšen je v medčloveških odnosih. Potem ga neprijazna beseda, ki jo je sam, ko je imel težave, izrekel drugemu, zaboli oz. se tega zave. Tudi vsakodnevno spraševanje vesti, da človek zvečer pre- gleda, kakšen je bil ves dan, kakšno je bilo njegovo diakonijsko ravnanje.In če to red- no dela,postaja vedno bolj občutljiv in ve- dno bolj ugotavlja, kako je sam potreben sprave.Velikokrat si vzamem za osnovo,da zmorem drugim odpuščati ali pa da zmorem biti prizanesljiva do drugih, če nečesa, kar se mi zdi potrebno,ne naredijo, zavest, da tudi sama naredim vsak dan veliko napak, da vedno znova prosim za odpuščanje.
Želela bi opozoriti še na dve napaki.Čakala sem na avtobusni postaji in je neka gospa pristopila k meni in rekla: "Jaz vam bom pa pomagala." Potem je zakričala možu nekaj metrov stran: "Zdaj ne morem biti pri tebi, moram sedaj tukaj pomagati neki slepi ženski." Potem je naredila tam cel halo ob vstopu na avtobus, naj se vsi umaknejo, ker mora pomagati neki slepi ženski.Takrat sem bila v silni zadregi, ker vsak dan sama stopam v avtobus, sama izstopam, če je pač tako, da sem sama. In res mi je bilo neprijetno, da je naredila tak cirkus. S tem želim povedati,kako včasih skušamo poma- gati, kjer pomoč ni potrebna, in potem še mislimo,kakšno zaslužno delo smo naredili.
Pa še ena stvar. Velikokrat se mi zgodi na cesti, da me kdo usmerja, kot da bi vklju- čeval televizor na daljinsko upravljanje. Deset metrov daleč mi npr.vpije:"Stopnice so pred vami!" ali pa "Zavijte na levo, za- vijte na desno", ali pa "Pazite". Nič pa ne pove,na kaj naj pazim,kako daleč so stop- nice pred mano,ali drže navzdol ali navzgor Velikokrat ko grem po poti, ki jo poznam, vem,kdaj so stopnice,koliko jih je.Daljinsko upravljanje pa me bolj zbega kot resnično pomaga.
Opazila sem,kako so nekateri otroci iz šole s prilagojenim programom preprosto pristo- pili k meni:"Ali vam lahko pomagam?" in me je otrok prijel za roko in šel z mano. Nato sva se s kolegom pogovarjala. Rekla sem mu: "Ti otroci so manj sposobni, njihove intelektualne sposobnosti so nižje, vendar imajo zelo prisrčen pristop in znajo ob pra- vem trenutku ponuditi pomoč." Ta kolega pa mi je rekel: "To je dresura, ki jo delajo na šolah s prilagojenim programom." Jaz ne verjamem. Mislim, da zato, ker so sami prizadeti in imajo specialne pedagoge in ti imajo malo več čuta, da te ljudi usmerjajo v pravo obliko pomoči.
Ob tem bi morda povedala še to. Pred ne- kaj leti smo bili v Celovcu v katehetskem centru in ravnatelj tega centra nam je ho- tel prikazati uro, ki jo imajo s temi otroki. Kako poteka ura pri njih. Na moje veliko veselje je prikazoval, kako npr. poteka ka- teheza, ko hočejo tem otrokom približati invalidnost. Ni vedel,da sem med njimi jaz, ki ne vidim, in je govoril o tem, kako pribli- žajo slepoto tem otrokom. Posedli smo po klopeh kot učenci in nam je prikazal celot- no katehezo. Prinesel je s seboj veliko ko- šaro in je tisto košaro nekako stiskal k sebi, tako da so otroci opazili, da mu tista košara veliko pomeni. Ob tisti košari je po- tem razvil celotno katehezo. Tisto košaro je naredil kmet,ki je izgubil vid in je bil tre- nutno popolnoma obupan. Potem pa se je usmeril v delo in je začel plesti košare,za- res lepe košare.Ko je tem otrokom nazor- no v treh šolskih urah prikazal, kako je ta človek doživljal izgubo svojega vida, kako se je potem rehabilitiral, kako so se otroci učili hoditi ob tem, da so si sami zavezali oči, pa spoznali, kaj pomeni bela palica, kako naj bi pomagali človeku, ki ga na ce- sti srečajo in ne vidi - to se mi zdi, da bi bila ena oblika, kako bi tudi nas določene oblike invalidnosti lahko bolj prisrčno, bolj tenkočutno približali. Ljudje res velikokrat ne vedo, kako naj bi pomagali.

S tem občutkom, da sem deležna usmilje- nja, sem se že zgodaj soočila. To je zares grozen občutek. Vendar ima prizadeti člo- vek možnost, da o tem spregovori in tega človeka pouči.Vedno bolj prihajam do spo- znanja, da je odnos zdravih ljudi do invali- dov prav toliko odvisen od njih,od zdravih, kot od invalidov, v tem smislu, da so inva- lidi sposobni oziroma da želijo tudi o tem spregovoriti, če vidijo, da nekaj ni prav. V mnogih primerih to sicer ni možno. Celotno invalidnost spremlja toliko zaprek,da marsi kdaj človek samo doživlja nemoč, neprijet- nost, ni pa sposoben o tem spregovoriti. Če imam občutek, da me nekdo gleda po- milovalno, se z njim o tem pogovorim, če imam možnost. Ako je to tak odnos, da ne omogoča pogovora, pač to vzamem nase, ljudje tako ravnajo, in sem prizanesljiva do njih, ker vem, da sem tudi jaz iz nepouče- nosti velikokrat imela usmiljenje ali pa sem se kako drugače neprimerno vedla.Prav je, da se ljudje o teh stvareh pogovarjamo.

BLAŽENA NOČ

M. Elizabeta, O.S.Urs.

Božje Dete,s hvaležnostjo Ti prinašamo darove tega leta, vse, kar je ustvarilo orodje božje ljubezni.
Božja Mati, hvala Ti za zaupanje, da moreš najti v človeškem srcu varno zatočišče svojemu Otroku!
Zato vam, dragi prijatelji, ob novem Rojstvu želimo največjo srečo, mir in upanje,za vsak dan novega leta pa vam želimo rast božjega otroštva.

Uredništvo in prijatelji

DIAGNOZA JE BILA: SKLEROZA MULTIPLEKS

Jesensko srečanje prekmurskih prijateljev sem izkoristil še za obisk pri novem znancu, ki tokrat ni bil navzoč. O strahu in pogumu smo se pogovarjali, ravno tako kot spomladi pri Sveti Trojici, kjer sva se z Andrejem spo- znala in mi je obljubil, da bo odgovoril na nekaj vprašanj.
"Česa je Andreja strah", pomislim, ko se vozim skozi s septembrskim soncem obsi- jana polja od Beltinec proti Murski Soboti. Spomnim se njegovega trepetajočega, a pogumnega glasu, ko je razlagal sliko, s katero se nam je predstavil: lepo, sočno jabolko,ki ga najeda črv. "Jabolko sem jaz, črv pa je bolezen, ki vrta po meni in me počasi ugonablja." In kako se je razvnel, ko je nato razlagal še izbrano fotografijo: upornika (demonstranta), ki se brani,ko ga ženeta dva policaja. "Jaz sem tudi upornik in se borim z boleznijo!"
"Česa pa je mene strah sedajle?" pomislim. Saj ni tako enostavno nadlegovati takega bolnika z vprašanji,pa še moj kasetar noče delovati za povrh.Kako bo le to? "Ah,bo že nekako. Morda pa ima Andrej sam kakšen aparat", se tolažim in se spet zazrem čez polja. Tam čez, na Goričkem, so od toče zbita polja.To so skrbi,ne pa tele moje. Še bolj upočasnim vožnjo, pogled zdrsne na drugo stran in gre čez polja v nedogled. Zaustavi se pri tistih, ki jih muči ista bole- zen, ki jim je skupna nemoč in grozeča ne- varnost, ki se imenuje: skleroza multipleks. Utrujenost, negotovost v hoji, bergle, vo- ziček, odpoveduje vid,nekaterim roke, dru- gim dar govora, nekaterim vse to. Nemoč, solze, obup, strah in vendar tudi pogum za veličastno vztrajanje. Saj se znajo celo v taki nemoči nasmehniti in se glasno nasme jati še, ko izmučena usta ne zmorejo več izoblikovati drugim razumljivih besed, ne vzdiha tožbe. Da, ko sem spoznaval prve bolnike s to boleznijo, je bil Andrej še čisto zdrav,mlad fant,ki se je šolal za grafičnega delavca. Sedaj pri petindvajsetih letih pa takole... Nedoumljivi so božji načrti.
Tu sem. Tu je doma Andrej. Še enkrat po- gledam naslov. Seveda, Andrej ŠKRABAN, Mladinska 40, Murska Sobota. Lepa,skoraj nova hiša in urejen predmestni vrtič okrog nje še dopolni idiliko prekmurske ravnine v sončnem, dela prostem dnevu. A vem, da je ta idilika le navidezna. Za njo se skriva tudi bolečina in nemoč, strah in želja: "Da bi le slabše ne bilo..." - in tudi pogum ter mnogo lepega.
Po daljšem pozdravljanju z Andrejem in do- mačimi,saj sem prvič pri njih,se z Andrejem umakneva v njegovo sobo. Mama in oče naju obzirno pustita sama v sproščenem pogovoru.Andrej rad govori,najprej seveda nekaj svoje osebne zgodovine:
"Zbolel sem,ko sem imel 18 let in pol. Tak- rat sem hodil še v grafično šolo v Ljubljani, ker sem želel postati grafični delavec. Kmalu pa sem opazil, da ne morem hitro pisati. Zato sem si od sošolcev izposojal zvezke in doma prepisoval snov. Tako se je bilo težje učiti, a je nekako šlo. Imam pa nekaj bridkih izkušenj iz šole. Enkrat nam je pro- fesor dal tehnično narisati male črke. Jaz sem se že malo tresel in tega ne bi zmogel Zato sem prosil enega od kolegov, ki mi je rad ustregel, se res potrudil in zelo lepo izdelal zame nalogo. Naslednjo uro pa mi je tovariš v razredu rekel: 'Na, tukaj narišite črke!' Jaz sem se sicer trudil, a ko sem mu nesel izdelek, mi je zabrusil: 'Tistega niste vi sami narisali.Priznajte!' Jaz sem se branil Kasneje se mi je maščeval tako, da me je vrgel na maturi."
"Najbrž je bolezen pospešila še prometna nesreča, aprila 1981. Zaletel sem se z av- tom.Potem sem bil na praksi.Moj poklic za- hteva mirne roke.Meni pa so se roke tresle Drugi so me zafrkavali in se mi posmeho- vali: 'Ali preveč piješ? Ali pa se drogiraš?' Bilo mi je težko, saj nisem vedel, od česa je to tresenje. Zato sem bil raje tiho in si mislil: 'Govorite, kar hočete...', čeprav me je zelo bolelo. Potem so me poslali v bolni- co na vse mogoče preiskave. A vse je bilo b.p. - brez posebnosti. Niso vedeli, kaj bi z mano. Poslali so me tudi v Ljubljano in celo v Zagreb,na slikanje glave. Potem me je pa v Mariboru v bolnici zdravnica vsak dan hodila spraševat, če me kaj boli glava. Ampak mene ni bolela ne prej in ne takrat. Potem je nekega dne mama ob obisku zelo jokala. Zdelo se mi je čudno:Kaj more biti? Kmalu je bilo jasno.Ena od medicinskih se- ster je povedala, da sumijo na tumor. Jaz sem živel naprej, kot da nič ni. Ne bi rekel, da sem se kaj bal. Ne vem, mislim, da sem si govoril: 'Umrl boš itak enkrat.' Potem so me punktirali in diagnoza je bila: skleroza multipleks. Zdravnica mi je rekla,da moram biti doma in počivati, vendar jaz sem hotel v službo. Šel sem delat po štiri ure. Delal pa sem le malo časa, nato so me dali v bolniško. To me je precej ubilo. Če hodiš v službo, imaš le nekaj, kar delaš, tu doma pa... Sedaj sem upokojen."

"Zanima me, ali si kdaj prej, ko si bil še mlajši, vedel za to bolezen? Si kdaj slišal zanjo, ali morda celo koga s to boleznijo poznal?" Ne,nikogar nisem po- znal. Nisem vedel,kakšna bolezen je to. Če po pravici povem: včasih sem se bal inva- lida. Prav strah me je bilo. Ne vem zakaj."

"Omenil si mi, da si bil nekaj časa tudi v Avstriji." "Ja, po osemletki,ampak samo nekaj mesecev. Oče namreč dela tam. Pa- kiral sem klobase in se malo naučil nemško 'Langsam und sicher' - počasi in zagotovo, saj veš."

"Se spominjaš še kakšnih drugih težav in dogodkov iz časa, ko se je začenjala tvoja bolezen? Verjetno si imel težave z ravnotežjem?"
"Seveda,tudi.Spomnim se nekega dogodka ko sem hodil še v službo. Ne vem, ali se mi je preluknjalo kolo, ali pa so mi ga spustili. Ko sem šel domov, je bila guma prazna. Moral sem iti peš. Do doma pa je bilo kar precej daleč. Zelo sem se utrudil. Zato me je še bolj zanašalo. Ker sem bil tako utru- jen, sem se naslonil na neko ograjo. Mimo je prišel kolega in mi rekel: 'Draž, ali si že spet pijan, da ne moreš niti stati?' Kaj bi naj rekel? 'Prav imaš', sem z grenkobo od- vrnil, samo,da me je pustil pri miru in odšel Meni drugače rečejo Draž. V službi pa sem od sodelavcev dobil novo ime: Trepetljika! Kaj sem mogel? Hudo je;to nerazumevanje Nekoč, ko so nekje ukradli mak (iz njega se lahko naredi tudi mamila), so se kolegi norčevali,da sem gotovo imel prste vmes."

"Andrej, poleg takih bridkih imaš goto- vo tudi kakšne lepe spomine na ta čas"
"Seveda, mnogo ljudi srečaš v bolnici in marsikdo je res dober. Pa tudi nekaj obis- kov ostane posebej v spominu. V Mariboru v bolnici me je ne le enkrat obiskal tudi g. Smej,pomožni škof,ki je bil včasih naš žup- nik tu v Murski Soboti. Jaz sem mu pa mi- nistriral. On me je vedno spodbujal, naj ne izgubim volje.Tudi to mi je dejal,da ne bom nikdar našel odgovora na vprašanje: Zakaj ravno jaz. Naj verujem, da je Nekdo, ki ve, zakaj ravno jaz med temi milijardami ljudi."

"Kaj pa sedaj. Ali greš kaj v cerkev?"
"No,vsako nedeljo ravno ne.Če je deževno ali zelo megleno vreme,pač ne grem. Kadar je pa lepo, me pelje brat. Greva kar peš, saj do cerkve ni daleč. Samo kakih tristo metrov."

"Se spominjaš, kako je bilo, ko si bil prvič v cerkvi na vozičku?" "Zame ni bilo hudo, ker so se polagoma navadili name, saj sem nekaj časa prej že hodil z berglami Takrat sem hodil tudi k mladinskemu vero- uku. Imel nas je g. Hozjan, ki je sedaj v Dravogradu.Lepo je bilo,pogovarjali smo se Vsakega človeka kaj teži. Drugače je, če to nekomu poveš in se pogovoriš. Potem je laže.Rad sem hodil.Če se s kom od tiste skupine srečam v mestu, se radi ustavijo in se pogovorimo."

"Imam vtis,da si zelo pogumen.Ne pri- čakuješ veliko od drugih ljudi.Zdi se mi da kar precej običajno živiš naprej in da se ne zapiraš vase. Greš v mesto,v cerkev,čeprav si na vozičku. Pogovar- jaš se - cel intervju bova naredila. Tudi pri Sveti Trojici sem videl, kako si se zlahka vključil v družbo in kako so te drugi, tudi mladina, ki je pomagala, z zanimanjem poslušali" "Zlahka se vklju- čim v družbo. To imam najbrž že prirojeno. Drugače si dopovedujem:Pa kaj bom.Bolan sem že.Invalid sem tudi.Zakaj bi se za po- vrh še sekiral? Zato nisem nič manj vreden To, da sem bolan, je po svoje tudi dobro."

"To se pa čudno sliši. Kako to misliš?"
"Vem,da trpim za druge: za bolne, za mla- dino, za tiste, ki trpijo krivico. Seveda bi bil zelo vesel, če bi spet mogel hoditi."

"Ali upaš, da bodo iznašli učinkovito zdravilo zoper to bolezen?" "Upam, ja. Preveč pa ne verjamem. Včasih se kaj sliši o novih zdravilih. Takrat si mislim, da bi ti- sto poskusil,pa čeprav bi potem umrl. Pred tem bi se še spovedal svojih grehov, po- tem pa mi je čisto vseeno. Saj mislim, da smrt ni huda stvar,če si nanjo pripravljen."
Malo se pošaliva,ali sploh ima kakšne grehe Andrej preprosto ugotavlja: "No, kaj hude- ga že ne naredim. Malo se razjezim, ali pa kaj slabega mislim. Ampak po mojem ima vsak človek grehe. Pa kakšna stvar me moti, npr. če se domači preveč ozirajo na to, kaj bodo drugi ljudje rekli, ali če preveč skrbijo zame,da se ne bi prehladil sredi po- letja in podobno." Mama je pozneje k temu dodala: "K maši moraš iti lepo oblečen. Saj vem, Andrej,da ti rečeš: 'Saj ni pomembno kako je kdo oblečen.' Ampak jaz nočem,da bi sedaj, ko si bolan, ljudje mislili, da si tak siromak, da še za obleči nimaš. Jaz vedno pravim: 'Ne delaj se večjega siromaka, kot si!'" Moral sem se kar nasmejati ob tej de- bati. Dobronamerna materinska skrb proti odraslosti bolnega sina, to je še ena zna- čilnost življenja družine,kakršna je ta in še mnoge druge. Ampak večjih problemov ni, lepo se razumejo. Andrej ima še dva brata in dve sestri. Pravi, da so dobri do njega in da mu radi pomagajo. Normalno je, da včasih pride do kakšnega spora,ampak naj bolj važno je,da se tiste malenkosti poza- bijo in je spet vse po starem.

"Andrej, kako pa si prišel na srečanje pri Sveti Trojici? Kje si zvedel zanj?" "Še prej sem bil dvakrat ali trikrat v Beltincih. Tudi spomladi sem bil tam. Marta Janežič, ki organizira srečanje v Beltincih, je nekje zvedela zame in me je povabila.Potem sem se spoznal še z drugimi, tudi iz Maribora,ki so me povabili na srečanje. Prvič sem šel na srečanje malo težko.Spraševal sem se,kaj bom počel.Ko sem pa bil tam,mi ni bilo žal"

"Kaj pa prijatelji in kolegi. Te pridejo kaj obiskat?" "Prihaja en prijatelj. Še ko sem bil zdrav, sva se poznala, čeprav si nisva bila tako blizu. Po poklicu je policaj. Drugih kolegov pa ni dosti blizu".
Na, to je pa zanimivo, si mislim. Da ti pride policaj na obisk,drugi pa ne.Tega še nisem doživel.

"Kako pa sedaj preživljaš dneve. Kaj delaš, kaj počneš?" "Po novem, to je, odkar sem bil na Soči, kjer so me navajali tudi na tak red, vstajam ob pol devetih. Vsak dan telovadim, kolikor pač morem, poslušam radio, snemam. Pišem ne, rad pa telefoniram. Včasih sem se ukvarjal z mo- delarstvom. Sedaj takih stvari ne morem več. Težko je povedati, kaj počnem, ker to, kar delam, ni nič takega velikega. Pač ne morem več delati."

Ob koncu se je pogovoru pridružila še mama. "Ali lahko še vi poveste, kako ste doživljali začetek Andrejeve bole- zni?" "Ko smo hodili po bolnicah,so najprej rekli, da ima meningitis, nato pa da tumor. To je bilo hudo. Šele čez čas so ugotovili bolezen in nam povedali pravo diagnozo. Rekli so le, da zaenkrat zanjo zdravila še nimajo in da se moramo sprijazniti z njo. Vsem nam je bilo hudo, zelo hudo. Andrej pa je vseskozi kar nekako prenašal.Mi smo dostikrat jokali,eden in drugi. Hodili smo po bolnicah. Ko pa so nam rekli, da na celem svetu ni zdravila za to bolezen,smo ta pri- zadevanja opustili."

"Ali poznate druge bolnike, ki bolujejo za sklerozo multipleks?"
"Ena moja sodelavka ima isto bolezen. Je sedemindvajseta bolnica s to boleznijo v Prekmurju. Ona sedaj pozna tudi Andreja."

"Andrej je prej toliko let ministriral,hodil k verouku,vi vsi hodite v cerkev. Sedaj je tu taka bolezen. Kako jo sprejema- te? Je to kaj omajalo vašo vero?" "Od začetka je zelo hudo, potem človek začne nekako sprejemati.Zdaj smo vsi zadovoljni, da je z Andrejem vsaj tako, saj se mu je bolezen zadnji dve leti nekako ustavila.
Predvsem smo pa zadovoljni,da Andrej vse skupaj nekako še kar prenaša. Pa mi z njim tudi. Dosti si sam naredi. Kar ne more, mu pa pomagamo.Hudo je le,ker smo doma vsi v službi ali v šoli.Huda stvar je ta bolezen. Vendar jaz še vedno pravim vsem našim: Bogu se moramo zahvaliti za vse dobro, ki ga prejemamo in tudi sprejeti moramo vse hudo. Komu naj se zahvalimo, da smo se spet prebudili to jutro, če ne njemu?
Seveda si želim,da bi Andrej vsaj roke lahko uporabljal.Mogoče pa bodo le iznašli kakšno zdravilo - upam!"

Andrej, kot tvoji domači,tudi tvoji prijatelji s srečanj upamo s teboj.Upamo in obenem prepuščamo vso našo prihodnost Bogu, ki je naše upanje. Hvala, Andrej, za tvojo pripravljenost in odkritosrčnost, hvala za tvoj nasmeh.

V. B.

Razmišljanja o strahu in pogumu, o zahvali in željah za naprej, prijateljski pogovori, petje, molitev, vse to se je prepletalo od 4. do 6. septembra v Beltincih na srečanju Prijateljstva bolnikov in invalidov.
Prišli smo iz različnih krajev, različne cvet- lice travnika življenja skupaj in tako razno- barvni, nastal pa je lep šopek. Vsak pa je obdržal svojo barvo in globlje pognal kore- nine v Njem, ki nam daje rast.
Začeli smo s češčenjem Najsvetejšega, z nekaj mislimi, izrečenimi na glas, vsak pa z željo, zahvalo, prošnjo v svojem srcu, ki jo je daroval na oltar odrešenja pri daritvi sv. maše.
V soboto smo spoznali, da je strah nekaj nujnega, nekaj človeškega. Tudi Jezusa je bilo strah,trepetal je pred trpljenjem.Strah nam je prirojen in je naš veliki zaveznik.Če pa imamo pogum,če imamo v svojem srcu, kjer se srečujeta strah in pogum, Boga, ni strahu. On, ki je Ljubezen, prežene strah, nam daje pogum. On,ki ve,da smo potrebni takšni, kot smo, take barve kamenčki v mozaiku življenja. Le On ve zakaj,za nas je to skrivnost.
Samo od Očeta, ki vedno bedi nad nami, teče kanal poguma, ki pravi, da se splača živeti, ki prosi, ko se nam zazdi, da je živ- ljenje odveč.Toda potrebni smo na travni- ku življenja, potrebni takšni,kot smo, tukaj kot smo, potrebni, pa čeprav s svojo maj- hnostjo, nebogljenostjo. Potrebni smo s svojim križem, s svojim trpljenjem,s svojimi malenkostmi, ki jih lahko storimo.
Če bi odvzeli križ iz krščanstva, bi izgubili tudi veliko noč.Križ je najprej znamenje lju bezni. Sv.Frančišek Saleški pravi: "Preden ti ga je poslal (življenjski križ), ga je Bog s svojim vsevidnim očesom opazoval, s svo- jim božjim razumom premislil,s svojo modro pravičnostjo preizkusil in s svojim ljubečim usmiljenjem ogrel. V obeh rokah ga je pre- tehtal,ali ni morda za milimeter prevelik, za gram pretežak. Potem ga je blagoslovil s svojim svetim imenom,mazilil s svojo milost- jo in navdihnil s svojo tolažbo in še enkrat pogledal nate in na tvoj pogum."
Ko bi se vedno zavedali tega, da nam je On naložil križ, bi mu lahko vedno znova rekli besedo zahvale, kot smo mu povedali v soboto. Zahvalili smo se mu za to, da smo takšni, kot smo, zahvalili za tiste, ki za nas skrbijo, zahvalili za duhovnike, za domačo župnijo, zahvalili za lepo starost, za to, da so otroci zdravi, da lahko hodim vedno nasmejana okrog bolnikov in mi prek njih kaže, da me vedno bolj in bolj ljubi, za vse ljudi, ki jih srečujem, zato da nisem popolnoma slep.
V svojem srcu pa vedno nosimo nove želje, pričakovanja. Eni si želijo, da bi se zdrav- stveno stanje vsaj malo izboljšalo, drugi spet drugo. Naša skupna želja pa je, da bi se Prijateljstvo (Bratstvo) bolnikov in in- validov širilo tudi na našem področju, da bi pri duhovnikih dobivali podporo, kajti pred očmi nam je človek-bolnik,ki je tudi v dneh ko smo mi skupaj, se veselimo, osamljen, ker morda sploh ne ve za ta srečanja, ali pa ve in si ne upa priti. Sklenili smo, da bomo vztrajali, spodbujali vsak v svojem okolju, vabili na srečanja, da se tako naši križi porazdele.
V nedeljo smo bili vsi zares veseli, ko smo bili pred mašo navzoči pri krstu treh otrok, potem pa še sodelovali pri maši,ki jo je da- roval novomašnik Stanko Krajnc. Tako ne- kaj čudovitega je, kadar se srečata novo- mašnik in bolnik. Novomašnik, ki bo v svoji duhovniški službi stal bolniku ob strani, mu nosil Jezusa, in bolnik, ki duhovniku vedno znova daje moči, mu je opora predvsem v molitvi.
Sklenili smo s pesmijo Marija,skoz' življenje In res,Marija,ti pelji skoz' trpljenje življenja čolnič naš.

Marjana

Molitev, sv.maša,božja beseda,medsebojni prijateljski pogovori in pesem z glasbo, vse to se je vrstilo drugo za drugim in postajalo del najplemenitejšega dela našega sreča- nja; ljubezen,to je vse! Zato naša skupna prošnja za vesoljno bratstvo in mir, da bi se vsi ljudje ljubili.
Hvala, hvala prav vsem prijateljem in do- brotnikom,ki ste nam bolnikom in invalidom pripravili tako lepo duhovno srečanje, ki nas vse skupaj poživlja, krepi in osrečuje. Sodelovalo je veliko ljudi in prav s tem do- kazalo svojo odprtost, dobroto in ljubezen do bližnjega v potrebi.Razšli smo se v želji, da bi to, kar smo na srečanju premišljevali, poživilo vero in upanje ter poglobilo prija- teljstvo v nas.

Vida

Lepega nedeljskega popoldneva se je 20. septembra pred vhodom starološkega žup- nišča počasi zbirala skupina bolnikov in in- validov, ki so prišli na dekanijsko srečanje Bratstva bolnikov in invalidov.
Po nekaj besedah medsebojnega spozna- vanja in pozdravljanja smo se pripravili na trenutke zbranosti in tišine, v katerih smo prisluhnili nebeškemu Prijatelju pri sv.daritvi Sveto mašo je za nas daroval kaplan Ciril Murn iz Stare Loke,mi pa smo se potrudili s svojim sodelovanjem. Posebej nas je pre- senetila hroma in slepa invalidka Elizabeta, ki je z igranjem na harmonij spremljala naše petje med mašo. V molitvi smo se spomnili tudi vseh tistih prijateljev, ki se nam niso mogli pridružiti.
Po prigrizku smo čas za sprostitev in raz- vedrilo napolnili z veselim petjem. Kasneje pa nam je kaplan Slavko podal nekaj misli o Marijinem letu, katerega letos praznujemo in je prav, da se tudi mi, invalidi, po svoje vključimo v to praznovanje, kajti Marija je Mati vseh nas, tako zdravih kot bolnih.
Sonce nas je zvabilo na plan,kjer smo nato do večernega mraka vztrajali v prijatelj- skem pogovoru.
Razšli smo se duhovno poživljeni,zadovoljni da smo skupaj preživeli tako poln dan in v upanju, da se kmalu spet srečamo.
Hvala dekanu Andreju Glavanu, ker nas je sprejel pod streho,kaplanu Cirilu za duhovno obogatitev pri sv.evharistiji, Slavku Kalanu za vse lepe misli. Hvala vsem mladim, ki so žrtvovali svoj prosti čas in se nesebično potrudili,da nam je bilo prijetno.Hvala vsem ki ste s svojo navzočnostjo polepšali to srečanje.
Marijina ljubezen naj vas spremlja na vaših poteh in vas vodi.

Alenka

TRUDITE SE, DA BOSTE IMELI LJUBEZEN

Včasih je dovolj le ena beseda, da ozdravi duša,in včasih je tudi dovolj le ena beseda da duša neozdravljivo zboli.
To spoznanje nas je spodbudilo,da smo tudi tokrat en dan srečanja posvetili vprašanju kako se pogovarjamo in koliko se znamo pogovarjati z ljubeznijo.
Beseda je praviloma tista, ki usmerja naša dejanja tako v dobro kot v slabo.Po besedi se človek sreča s človekom in se razdaja. Ljudje potrebujemo dobro in prijazno bese- do in zanjo se moramo tudi truditi.Pri pogo- voru se med sogovornikoma ustvarja most
Mislim, da smo v teh treh dneh skupnega bivanja ustvarili mnogo mostov,od človeka do človeka,od srca do srca in z razmišljanji molitvijo in zakramentom sprave tudi do Boga.
ZA SKLEP
Ob koncu smo v zaključnem pogovoru vsi prišli do spoznanja,da vladajo mir, razume- vanje in harmonija le tam, kjer se VSI ne- nehno o vsem ISKRENO pogovarjajo in se tudi nenehno TRUDIJO ZA takšno razpolo- ženje,ko lahko vsak brez strahu pove svoje misli, občutja. To je LJUBEZEN. Upal bi si reči, da je naše srečanje potekalo in se končalo v takšnem razpoloženju.
Končujem z mislijo sedemnajstletne Milene, ki se je poslovila z besedami: "Nekje sem slišala,da je ljubezen potovanje,ki se nikoli ne konča. Naš odhod iz Nazarij naj bo za- četek tega potovanja."

Jože

NE BOJ SE, JAZ SEM S TEBOJ

Telefon mi zvoni ob nepričakovanem času. Dvignem slušalko: topel in prisrčen glas. Koliko presenečenje, ko ugotovim, da je to glas nepozabne sestre Sonje,katere ime se je že zdavnaj spremenilo v Sonček,kakor jo kličejo vsi njeni znanci,predvsem pa invalidi ker jim ob vsakem času podarja svoje srce Med njimi preživlja najlepše ure svojega življenja, njena daritev za srečo bližnjega je njen življenjski načrt.
Naš Sonček me je poklical, da bi bila tudi jaz deležna tistih duhovnih radosti, ki jih bodo od 22. do 25.oktobra deležni vsi prija telji v novem domu frančiškanskega samo- stana v Nazarjah.Iz vseh koncev Slovenije smo se zbrali telesno prizadeti, pomočniki z vsem duhovnim čarom in bogastvom,med njimi duhovni voditelj - novomašnik Jože Čonč.Prišli so tudi iz Ljubljane,da nas poz- dravijo,Jože Zupančič je pripeljal nekatere na ta duhovni vikend.
To prvo srečanje je nepozabno! Nekateri mladi sodelavci so bili prvič med nami,polni topline in želje, da bi pomagali.
P.Leopold nas je prosil,da bi molili za uspeh misijona, odhajal je namreč na misijonsko obnovo v oddaljeno župnijo. Dobili smo na- vodila za naše srečanje, nato je voditelj Jože Čonč daroval sveto mašo. Po okusni večerji, ki so jo pripravile z vso ljubeznijo drage sestre, pa smo šli v sobe,kjer nas je vsakega posebej nagovoril Gospod velike Ljubezni, ki je visel na steni in je najvišje znamenje zmage.
Novo jutro se je začelo s hvalnicami Gos- podu v samostanski kapeli za vse sodelav- ce, nato pa je potekalo delo po začrtanem dnevnem programu. Ob 9. uri smo poslušali razmišljanja Jožeta Čonča o tem, kako po- memben je prijateljski pogovor. Spoznali smo, kako človek čuti osnovno potrebo po izpovedi,da odloži nekaj bremena. Pogovor mora biti povsem neprisiljen. Le tak je stu- denec, ki očisti našo dušo.
Po tem razmišljanju smo se v skupinah po- govarjali o pomembnosti pogovora, ki člo- veka razbremenjuje. Popoldne sta skupini poročali o delu.Prišli smo do spoznanja,da končno ostane vedno le Gospod, ki najbolj razume naše stiske in bolečine.Nato je bila še prilika za zakrament sprave.Novomašnik Jože Čonč se je poslovil od nas z obljubo, da bo vedno rad prišel na taka srečanja.
Popoldan smo se srečali z novim duhovnim voditeljem,rektorjem bogoslovja v Mariboru Jožetom Kužnikom.S seboj je prinesel kitaro da bi ob lepi pesmi še bolj zaslutili bližino Njega, ki nas ljubi takšne,kakršni smo. Imel je večerno sv.mašo in po večerji je zaigral na kitaro in zapel.
Začel se je nov delovni dan. J. Kužnik je razvijal misli o strahu. Med drugim je dejal: Odkar smo zapustili mater, smo stopili v strah in negotovost in moramo iskati opore v bližnjih.Strah je nujen sopotnik življenja. Strah je zaradi negotovosti, osamljenosti, težav, bolezni, smrti, strah pred naravnimi silami in mnogo drugih strahov. Posledice strahu so zelo različne. Pogani so zaradi tega častili naravne sile po božje. Zato so želeli potolažiti bogove. Ko so sprejeli krš- čansko vero,so se osvobodili.Bog nam daje v vsakem trenutku tolažbo: "Ne boj se, jaz sem s teboj."
Strah pred grehom je dober, saj se zaradi tega izogibamo slabih potov.
Nato je zopet sledilo delo po skupinah in smo razmišljali o strahu,ki je v nas. Močno me je pritegnila misel sodelavke, ki je po- vedala: "Strah me je,da ne bi kdaj izgubila vere." Za kar pa se človek v življenju boji, skrbno varuje, da ne izgubi. Tako bo tudi to storila naša Darja, ki hrepeni po vsem lepem.
O vsem je potem sledilo poročilo o delu v skupinah.Popoldan je bil zopet čas za spo- ved.
Sobotni večer je bil zadnji,ki smo ga preži- vljali skupaj.Bilo je na njem mnogo vesele- ga presenečenja, da je bilo smeha do solz in mnogi med njimi so rekli, da se še niso nikoli tako nasmejali kot tisti večer, ko so ga vodili mladi z našim Sončkom na čelu. O mladina,kako si čudovita,kaj nam podarjaš s svojo prisrčnostjo, s svojim mladostnim poletom! Tega ne moreš nikoli razumeti. Na tem prisrčnem srečanju smo preizkusili tudi srečo na tomboli. Ob darilih, ki jih je za nas kupil naš Sonček in smo jih potem zadeli, je bilo veliko veselja in smeha. Po- sebno smo se muzali našemu Jožetu Raduhi ki je dobil svečo z upodobljeno žabo,katere se je v mladosti posebno bal. Zdaj pa je rekel,da mu je kar pri srcu.Z nekaj pesmimi ki jih je spremljal Kužnik na kitari,smo kon- čali to veselo srečanje.
Nedeljsko jutro smo molili hvalnice pri se- strah klarisah, ki imajo samostan v nepo- sredni bližini. Njihov pozdrav in molitev sta nekaj posebnega.Nato smo se pri zaključni sv. maši, ki jo je vodil rektor Kužnik z dia- konom Vladotom, poslovili iz Nazarij duho- vno bogatejši, a vsi z veliko željo, da se kmalu zopet srečamo kot ena družina, glo- boko povezana v Gospodovi ljubezni.

Minka

V LJUBEZNI NI STRAHU

Kot že tolikokrat, sem prišla v Stično tudi tisto sončno soboto v septembru;prišla sem, da zaslutim utripanje mladosti v srcih tiso- čev tistih ljudi, ki jim je iskanje Poti smisel, hrepenenje - kljub zmedenosti,negotovosti časa...
In zaslutila sem veliko! Zaslutila sem vese- lje v Bogu pa željo po odpiranju za dobro; za darovanje v ljubezni,v kateri ni strahu..
Da,naš dan je bil poln Sonca! Dajali smo si ga v objemu Tišine,z odkrivanjem bogastva v glasbi, likovni umetnosti, v duhovnih po- govorih z duhovniki,branjem božje besede, ki nam je omogočila izmenjavo doživetij in izkušenj v življenju po župnijah... z vsem tem na videz nismo kaj dosti premaknili splošne zmedenosti v svetu, toda jaz sem začutila, da je med nami zavel duh upanja, veselja,predanosti Ljubezni. Iskati je treba še naprej,poskušati vztrajati,si biti v med- sebojno oporo ... vsi moramo iskati skupna izhodišča za služenje bratom v Kristusu; mladi,starejši, zdravi, bolni: V LJUBEZNI NI STRAHU.
Hvaležna sem Bogu in vam, mnogi mladi bratje in sestre v Kristusu,da skupaj z vami lahko zaupam tej resnici; zaupam in veru- jem, pa čeprav je moje življenje v mnogo- čem drugačno od večine vas. Toda v srcu in duši čutim moč mladosti, ki jo daje Bog meni, ubogemu, grešnemu otroku.
Skupaj z vami snujem POT UPANJA,molim in se trudim... "Kjer je ljubezen, tam je Bog!" Premagujmo s to resnico strah, prijatelji, da bomo čimbolj izpolnjevali božjo voljo,da bomo pravi Kristusovi učenci!

Marjetka Smrekar

POT OD STRAHU DO UPANJA

Zelo sem bil vesel povabila na duhovne vaje za bolnike in in- valide v Želimlje. Vedel sem, da bo zopet lep konec tedna.Že naslov duhovnega dela skupnega bivanja - strah in pogum - mi je dal vedeti, da bo tudi zame kot sodelavca zanimivo. Prepričan sem, da je lahko vsak dobil nekaj zase bodisi iz sobotnih uvodnih razmišljanj Vlaste (kako doživljamo strah mladi), Darinke (kako shajati s strahom) in kaplana Slavka (tudi svetopisemski vidik te teme) bodisi v pogovoru v eni od skupin,ki so se spraševale,česa jih je v življenju naj- bolj strah,in ugotavljale,da je vsak po svoje v življenju že doživel, da ga je Bog očitno podprl in kako iz zaupanja vanj črpamo potrpežljivost in pogum v svojem življenju. Tokrat smo prvič imeli tudi molitveno sku- pino ... Vesel sem bil starih prijateljev in spoznal nove med bolniki, ki sem jih veliko tokrat srečal prvič, ker sem doslej hodil le na srečanja na Mirenski Grad. Prišlo pa je tudi spet nekaj novih sodelavcev.Lepo je ob spoznanju, da se še zmeraj najdejo mladi, ki radi del svojega prostega časa posvetijo skrbi za naše trpeče brate. Vseh skupaj nas je bilo kar okoli osemdeset.Čeprav smo se precej razgovorili o svojih strahovih, ni zmanjkalo dobre volje in smeha. Nadvse veselo je bilo ob glasbenem nastopu go- jencev salezijanske srednje verske šole in prijetno presenečenje, ko sta se nam v soboto pridružili s. Mihelangela in zdaj že znana naša prijateljica Livija iz Benetk, v nedeljo pa tudi bolniška duhovnika Turšič in Šlibar.
Že večkrat sem bil na srečanjih, pa še ni- sem bil deležen tako lepih in zbranih tre- nutkov kot pri molitveni uri. Res posrečena se mi zdi ta zamisel. Med drugim smo molili rožni venec sedmih Marijinih radosti.Nameni molitev so bili: za uspeh škofovske sinode, za uspeh našega srečanja, da bi se z Gos- podovim blagoslovom tudi prek nas širil duh njegove odrešenjske ljubezni; za slovenski narod. Ker smo bili gostje salezijanskega zavoda, smo molili, da bi Gospod pomnožil salezijanske poklice. Božjemu varstvu smo priporočili vse naše pomočnike in prijatelje. Vsak je potiho dodal tudi svojo prošnjo ali namen. Nekaj takega,kot je bila molitvena skupina,sem pogrešal na prejšnjih srečanjih.
... Izpostavljam človekov strah pred izgu- bami (izgubo svojih koristi, zdravja, ljublje- nega bitja,svojega življenja...), ki je v bis- tvu strah pred negotovostjo, strah zase in za svojo prihodnost in ga imenujemo tudi tesnoba. Spremlja jo bolečina, zato je to tudi strah pred bolečino, trpljenjem. Ta strah pred izgubljanjem izvira iz človeške slabosti, da hočem vse stvari imeti, kot da so moja last. To mi škoduje. Se pravi: ker nočem izgubiti, izgubim še več.
Človek mora znati izgubljati,to pomeni: biti mora pripravljen,da daje od sebe. Hkrati to pomeni tudi znati sprejemati nekaj druge- ga: bolezen, drugačno mišljenje, resnico o samem sebi, drugega človeka... To je de- janje poguma, ki je sestavni del upanja, modrosti, ljubezni, vere. Brž ko kaj pogre- šam ali bolj gledam kot na izgubo,ne ljubim več. Ljubezen je namreč tisti del življenja, ki izgublja in celo z veseljem, kar pa ni le v odrekanju, marveč v darovanju.
Izgubim vedno,kadar gostoto sita določam sama in sprejmem,kar ostane na vrhu ozi- roma sem pripravljena dati od sebe le tisto kar je padlo skozi (česar že ne potrebujem ali ne maram več).
Pravimo:če bi vedel zakaj,če bi vedel smisel, se ne bi tako bal stopiti v neznano.Najprej bi radi vedeli, šele potem verjeli. Vendar je res to,da smisel ni razviden, kot so vidne stvari.
Najprej je neomajno zaupanje,da ima stvar stvo smisel in da je Stvarnik tvegal, ker se splača.In naša moč ostaja vera in (za)upa- nje,da je mogoče tudi po takšni in drugačni poti, s temi in drugimi težavami in svojimi omejenimi sposobnostmi priti do cilja, ki je pri Bogu.
Pot od strahu do upanja in ljubezni ni lahka tudi zato,ker je tako težko povezovati na- sprotja. Evangelij mi pravi, da je strah do- segel skrajne meje, ko je Jezus zaklical: Moj Bog, zakaj si me zapustil! Po tem križu je mogel priti ta krik na zemljo. V največjih težavah in hkrati kličem človek: moč križa je z menoj! Kajti ta križ kaže na brezmejno božjo ljubezen do človeka.V tem vidim skri- vnost nasprotja med strahom in upanjem in most med njima.
Poskušamo - spotikaje se- obvladovati lju- bezen do sebe,da bi mogli rasti v resnično ljubezen za drugega.Čista ljubezen za dru- gega, ki ne išče osebnih koristi in niti ne pričakuje povračila,je tista,ki lahko prežene strah zase. Toda človek ne premorem po- polne ljubezni. Popolnost je pri Bogu. Zato je človekova usoda, da se do konca priza- devam na tej poti. Kjer lastne moči ne za- dostujejo.Samega sebe prevaram,če stvari razumem le kot imperativ in ne predvidevam nobene stvari zastonj oz.tako, da jo čutim kot milost.
... Končni cilj in rešitev iz strahu pa nam kaže Kristus s svojim največjim dejanjem vseh časov. Trpljenje (v darovanju) vodi v vstajenje...Bog ni človeka pustil v negoto- vosti.Prišel je ponj,da ne bi v strahu izgub- ljal glave.Da ne bi tekal sem in tja in čakal na rešitev,ki je ni. Sam je obljubil: Jaz sem z vami vsemi. Prav tu črpamo svoj pogum.

Slavko Kalan
iz zaključne misli

Zbrala in uredila D. S.

Božični večer

Mladenič, ki bivaš v tujem mestu,daleč od doma, da- leč od svojih; tuji obrazi te srečujejo, tuje roke ti strežejo, tuja govo- rica te spremlja povsod. Kolikokrat se ti je tožilo po domu, vendar sprijaznil si se koli- kor toliko z življenjem, vdal si se v svojo usodo. Ali ko se bliža božični praznik, zbudi se ti v srcu nemir, hrepenenje se ti zbudi po domu;v domačo deželo te vleče nevid- na moč, kakor ptiča v jeseni v gorke južne kraje. Iz sijajnega mesta si želiš pod nizko, morebiti slamnato, ali vendar ljubo domačo streho! Mož, ki ga vodijo opravila po tujih deželah, nesrečen je, ako tega večera ne more preživeti na svojem domu z ženo in otroki. Nocoj ga čaka neko sveto opravilo doma. Vse leto je bil gospodar, oče; delal je, trudil se in skrbel za svojo družino, no- coj ji bode svečenik.
Zgodnji mrak krije gore in dole;vse je tiho, tako praznično tiho, kakor v oni sveti, bla- ženi noči,ko se je rešenje rodilo človeštvu, ko so peli nebeški angeli pastirjem na paši: "Slava Bogu na višavi in na zemlji mir lju- dem!" S prazničnim, belim prtom je pogrnje- na zemlja in z jasnega neba blešče prijazne zvezde na zemljo. In čuj,z bližnjega zvonika zadone božični zvonovi tako milo in tako ljubo; tako veselo in tako otožno; tako vabljivo in tako tolažilno! To niso zemeljski glasovi; iz onega sveta prihajajo, iz daljne, neznane dežele miru, kamor hrepene člo- veška srca iz solzne doline; mehko se raz- legajo po molčeči dobravi in sladko odme- vajo v človeškem srcu. Kdor je čul v svojih otroških letih te blažene glasove, naj biva onkraj morja, na drugem koncu sveta, naj mu bode otrplo srce v žalostnih skušnjah življenja: ko mu pride sveti večer, tedaj se mu zbudi teh glasov spomin; zdi se mu, da mu zopet done, kakor so mu nekdaj doneli v daljni domovini, v srečni mladosti, ki je tako daleč, tako daleč za njim! Sladko do- motožje se mu polasti srca: srce mu je mehko, otroško mehko in oči mu rosé!
V duhu se vidi doma. Večer je,sveti večer; vse tiho; zdaj zapojo zvonovi. V hiši so zbrani oče, mati in otroci; prekrižajo se in zdaj vzame oče kropilo v roke,starejši otrok posodo z blagoslovljeno vodo, drugi nosi lonec z žerjavico, na kateri se žge in kadi velikonočna oljka,lovorovo listje in mačice; mlajši ima ključe v roki. In tako gredo od poslopja do poslopja,od shrambe do shram- be,v klet in žitnico in hlev. In kamor pridejo, vzame oče-svečenik otroku ključ iz roke, odpre hram, pokadi ga in pokropi po vseh prostorih in kotih,potem zapre in izroči ključ otroku. O srečni čas, ko je on še ključe nosil za očetom ali pa posodo s kadilom! Nobeno opravilo potem ni se mu zdelo ta- ko imenitno, tako sveto kakor to; nobena vonjava mu ni dišala tako prijetno kakor to božično kadilo! In ko so se vrnili potem v družinsko sobo, kako praznično, kako čas- titljivo je stala tam v kotu velika javorova miza, z belim prtom pogrnjena. In na mizi je stal poprtnik, božični kruh,in oče je vzel nož, razrezal poprtnik ter ga delil družini. Mnoge matere kruh je jedel sin pozneje, okusil je morebiti, kar ima svet dobrega, ali tako v slast mu ni šla nobena jed, kar jih je užil potem. In po večerji so šli v cerkev k nočni službi božji. Tako niso nikoli prej ne pozneje vabili zvonovi, tako niso nikoli pele orgle, tako ljubo mu ni nikoli donela pesem, kakor ko so peli: Pastirci, vstanite, pogledat hitite! ...

ZAPOSLOVANJE INVALIDOV

V zadnji letošnji številki želim bralcem pred- staviti nekatera osnovna zakonska določila ki urejajo problematiko zaposlovanja invali- dov.
Pri sklepanju delovnega razmerja so nače- loma (upoštevajoč mednarodnopravne akte in ustavo) vsi občani enakopravni. Prepo- vedano je vsako razlikovanje,ki bi temeljilo na rasi, spolu, veri, političnem prepričanju in nacionalnem ali socialnem poreklu. Kot izjemo od navedenega pravila obravnava- mo invalide. Tako lahko nezaposlen invalid sklene delovno razmerje brez oglasa oz. javnega razpisa. Nadalje morajo organiza- cije združenega dela v primeru, ko se je na razpis oz. oglas prijavilo več ljudi, med njimi tudi invalid, ki izpolnjuje vse v razpisu oz. oglasu določene pogoje, dati prednost invalidu. V primeru, da invalida niso sprejeli na delo,se lahko pritoži na ta sklep in kas- neje prične spor pred sodiščem združenega dela. Vendar moram tu, žal, pripomniti, da se to določilo v praksi pogosto krši. Invalid se v resnici težko zaposli. V mnogih orga- nizacijah trdijo, da so invalidi slabi delavci, da so stalno na bolniškem dopustu, da imajo že "svojih" preveč, itd..., zato neradi zaposlijo invalida. Tako je po podatkih iz leta 1981 kar polovica invalidov,ki so prvič iskali zaposlitev ali jo menjali,pri tem zata- jilo svoj status. Nihče pa ga ni uveljavljal kot prednost.
V primeru,da je nastala invalidnost v času, ko je bil delavec zaposlen, zaradi tega ne sme izgubiti zaposlitve. Lahko oz. pogosto se ga tudi mora razporediti na tako delo,ki ustreza njegovemu spremenjenemu zdrav- stvenemu stanju. Vendar mu v primeru, da invalid neutemeljeno odkloni ponujeno ustrezno delo, delovno razmerje preneha. Včasih je invalidnost taka, da bi invalid la- hko delal doma, ne more pa hoditi na delo. Takrat lahko organizacija zagotovi invalidu delo na domu,seveda ob upoštevanju pred pisov iz varstva okolja.
Bralce vabim,da v primeru težav,pri katerih bi jim lahko pomagal pravnik, pišejo ured- niku in odgovoril jim bom v Prijatelju, lahko pa tudi osebno.

C. U.

SRČNA ZADOVOLJNOST

Sedaj, ko sem sama, mi je branje kakšne dobre knjige še največje zadovoljstvo. Ko je bil še mož živ, mi je on vse prebral, jaz sem pa zraven kaj šivala ali pletla.Moj mož je bil priklenjen na posteljo 42 let. Poročila sva se, ko je že 12 let ležal, pa sva živela skupaj srečna in zadovoljna 30 let. Tudi v trpljenju je lahko človek srečen in si uredi življenje znosno. Nekoč mi je mož napisal tale verz: "Tudi iz trnja zraste roža, če v trpljenju žena ljubi moža." Kljub svoji težki bolezni je bil zelo potrpežljiv in hvaležen. Vedno mi je dejal, da mi je večni dolžnik. Najbolj ga je skrbelo,da ko bo umrl,ne bom imela dohodkov,ker on ni imel svoje pokoj- nine. Pa se je kar uredilo, da imam sedaj socialno podporo 34.000 din. Ni veliko, pa mora človek biti zadovoljen z malim. Saj pregovor pravi:"Kdor z malim ni zadovoljen velikega vreden ni."
Oprostite mi,ker sem vam opisala moje živ- ljenje.Za danes vas prav lepo pozdravljam.
Hvaležni smo vam za vaše vrstice, draga Ana.Kratka izpoved vašega življenja je za- res spodbuda za mnoge.Biti bolnik toliko let kot je bil vaš mož, je res trpljenje. Toda vidva sta vsa ta leta bila srečna in zado- voljna. Gotovo vam je znana pesem škofa Slomška, kjer pravi "srčna zadovoljnost rožci je ime". Srčno zadovoljnost ste imela in jo še imate,zato ste srečna.Vse to pove da veliko bogastvo, materialne dobrine, še ne osrečijo človeka.

Upanja nisem imela, da bom še kdaj pisala. Sedaj pa se lahko spet oglasim z nekaj vr- sticami.
V juniju sem bila osemnajst dni v bolnišnici Dolgo nisem prišla na prejšnje stanje. V bolnišnici nisem bila zapuščena. Imela sem veliko obiskov. Tisti, ki je največji prijatelj trpečih, je prišel k meni prav vsak dan. Hvala Bogu in tistim, ki so mi to omogočili.
S pomočjo dobrega župnika Glasa sem se 30. avgusta udeležila srečanja v Novem mestu na Kapitlju. Lepo je bilo, posebno pridiga kanonika Erklavca;veliko je pretrpel in ostal invalid;to mu je podlaga,da je tako v živo govoril. Kdor še ni nič trpel, ni zmo- žen take pridige.
V nedeljo 6. septembra sem bila na sreča- nju v Brestanici.Najbolj mi je ostala v spo- minu procesija z Najsvetejšim in blagoslov bolnikov.
Prvo srečanje invalidov in bolnikov je bilo v Šmarjeti od 18.-20. septembra. V imenu vseh udeležencev se župniku Jožetu Glasu sodelavcem in faranom lepo zahvalim za njihov trud. Bog jim povrni!
Takšna srečanja so velikega pomena, po- sebno za tiste,ki smo zaprti med štiri stene Nabrali smo si duhovnih moči za zimo, ki že kar prihaja. Bog z Vami!
Draga Fanika! Toliko srečanj ste se udele- žili, da bi vaši podatki spadali že kar v kro- niko. Upamo, da ne boste zamerili, ker smo opis srečanja v Šmarjeti skrajšali,saj so že drugi pisali o njem. Želimo vam,da bi tudi v zimskem času imeli dovolj prijateljev,ki vas bodo obiskali in prinesli, kar potrebujete.

ZADNJE SREČANJE BO V NEBESIH

Prijazno vas pozdravljam in se vam zahva- ljujem za objavljene vrstice v utrinkih.Zdaj vidim, da nisem pozabljena od prijateljev. Na srečanja ne morem več.Zadnje srečanje me čaka v nebesih. Tja so usmerjene moje misli, besede in dejanja. Boga postavljam na prvo mesto. Križ je težak samo za tis- tega, ki bi mu rad ubežal, za tistega, ki ga sprejme, je lahek. In ko se nam bo zveče- rilo in bo treba na pot,se ne žalostimo, saj pojdemo domov k Očetu.
Molim za vse. Vsi smo združeni v molitvi. Vedno sem v vaši bližini.Prijateljski pozdrav od vaše
Zdi se mi odveč vsaka beseda ob vašem prisrčnem pismu, iz katerega se čuti vaša velika ljubezen do Boga, vaše hrepenenje po zadnjem srečanju in vrnitvi domov. Že zdaj vam da Gospod okušati svojo bližino in bratsko povezanost nas vseh, ki se bo z "zadnjim srečanjem" le še povečalo. Hvala vam, draga Marija, za zgled vere, za vda- nost božji volji, za veselje nad življenjem, ki ga imate in še bolj za tisto, ki vas nekoč čaka. Prav gotovo se še srečamo!

PRVIČ MED PRIJATELJI

Letos sem postal naročnik revije Prijatelj. Že v prejšnji številki sem se predstavil, da sem iz Šentjerneja. Pri tem sem objavil svoje verze ter dodal življenjepis.
Srečanje z bolniki, invalidi in starejšimi v Šmarjeti od 18. do 20. septembra 1987 je bilo nepozabno. Težko sem se pripravil in s strahom odpotoval zaradi svojih psihičnih težav, da sem premagal sam sebe in se vključil med vas. Toliko le nisem bil močan, da bi bil tudi med vami dvakrat prespal,za- to sem se dvakrat pripeljal od doma. Prvič sem prišel šele v soboto zjutraj in bil ves dan med vami.Zelo sproščeno sem se vklju čil v razgovor, kakor tudi popoldne za pri- pravo večerne sv. maše. Zaprosili so me tudi,naj sodelujem še pri pripravi nedeljske sv. maše, kar sem z veseljem sprejel. So- deloval sem s svojimi besedili, to mi je bilo tudi v posebno zadovoljstvo. Sveto mašo je glasbeno spremljal trio Novina iz Gum- berka pri Otočcu. Vodja in kitarist je oče, dvanajstletni sin je igral na trimanualne elektronske orgle in pel v duetu z očetom. Mlajši osemletni sin je igral bas instrument. Starejši sin je poleg orgel igral tudi klavir- sko harmoniko, in to v nedeljo po kosilu. Oče je prav tako invalid.To je res občudo- vanja vreden ansambel. Take sv. maše še nisem doživel. Zelo srečen in zadovoljen sem se vračal v nedeljskem popoldnevu domov. Hvaležni
Bila sem prvič na srečanju BBI, zato me je bilo malo strah,kako se bom znašla v družbi Pa sem se opogumila. Ljubezen do prijate- ljev in želja, da se osebno vidimo in spoz- namo, mi je pomagala, da sem se odločila za srečanje. V petek popoldne smo se zbi- rali iz raznih krajev, podajali si roke in se prisrčno pozdravljali...
Zvečer nam je Jože Nemanič povedal misli za uvod, povabil nas k sodelovanju in raz- mišljanju. Tako je vsak izmed nas prišel na vrsto in nekaj povedal iz svojega življenja. Zgodbe žalostne in vesele, a resnične...
V nedeljo smo k drugi slovesni maši šli v sprevodu. Ko so nam ministrantje in otroci za pozdrav miru podajali roke, smo bili ga- njeni. Spet smo bili bogatejši. Po obilnem kosilu smo se počasi začeli razhajati. Solze so silile v oči. V življenju še nisem doživela tolike sreče. Hvala vsem, ki ste nam omo- gočili to srečanje...
Lep pozdrav vsem in nasvidenje prihodnje leto!
Ob vsakem poslavljanju povečini upamo na ponovno snidenje. Če nas bodo naša sre- čanja tako osrečevala, kot sta to doživela Avgust in Urška, potem smemo utemeljeno upati,da se bomo še srečali.Zahvala pa ne gre samo odgovornim, ampak vsem udele- žencem,ki se znate vključiti in dejavno so- delovati. Iskrena hvala za spodbudni pismi.

BREZ TRPLJENJA NI ŽIVLJENJA

Ne morem,da vam ne bi potožila svoje uso- de. Leto se bliža koncu, tudi sonce je bolj žalostno kot veselo. Enako je moje srce. Bolezen noče in noče odnehati. V bolnici sem preživela več letnega časa kot doma. Kristus hoče tako, da tudi mi vrnemo nekaj za njegovo trpljenje. Niti enkrat se nisem mogla udeležiti srečanja. Kako rada bi bila med vami, z vami molila, pela in prejemala božji blagoslov. Bog pa je obrnil na drugo, težjo pot.Pa vendar,v mislih sem bila z vami Kaj hočemo,Bog hoče tako. Tudi Kristusov križ je bil težak. Brez trpljenja ni življenja. Lepo vse prisrčno pozdravljam.
Kljub žalosti, ki vas obdaja ob bolezni in temu, čemur ste se zaradi nje morala od- povedati, vem, da niste pozabila, da le v Jezusu Kristusu posije na naše človeško trpljenje nova luč: luč odrešitve. Papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici o trpljenju pravi: "V Kristusovem trpljenju je doseglo človeško trpljenje višek, hkrati pa je zado- bilo povsem novo dimenzijo in smisel: po- vezalo se je z ljubeznijo." Katarina Sienska pa pripominja: "Ne žeblji ne križ ne bi bili mogli ohraniti božje besede,ki bi ne bila pri klenjena z ljubeznijo." Za tistega,ki hodi za Jezusom po njegovi poti, trpljenje ni brez- izhodna ulica, ampak se mu spreminja v ljubezen. Da bi tudi vi,draga Rozika, doživ- ljala čim več take ljubezni.

Dne 6. oktobra se je tiho poslovil in odšel Življenju naproti Igor Šmid,Selca nad Ško- fjo Loko 37. Mama nam takole piše: "Našla sem ga nezavestnega in zvečer so ga od- peljali v bolnišnico. Ko sem ga obiskala, me je še poznal,toda govoriti ni mogel. Na vsa vprašanja je le prikimal ali odkimal. Ko sem ga vprašala,če ga kaj boli,je odkimal in tudi izraz obraza ni dal slutiti,da trpi. Naslednje jutro smo dobili sporočilo,da je ponoči mir- no izdihnil. Kako silna je bolečina in kako zelo ga pogrešam, more razumeti le tista mati,ki je slovo od ljubljenega otroka sama doživela.Ob vsej tej bolečini,pa sem iz src hvaležna Bogu, ki je izbral tako neboleč način, da ga je vzel k sebi. Vedno sem se bala tega, kako bo hudo,ko bodo nastopile bolečine,pa mu ne bom mogla nič pomagati niti mu razložiti, zakaj trpi, saj bi v svoji otroški pameti pač ne mogel razumeti smi- sla trpljenja. Pri Mariji,ki je ob svojem ljub- ljenem Sinu ob njegovem trpljenju in smrti tako silno trpela, pa vsak dan znova iščem moči in opore in mi res čudovito pomaga."

Večnega življenja se veselijo tudi naši pri- jatelji, ki jih priporočamo v molitev:

Jože Novak, Vrh 3, Hinje
Milica Kandrič, Ljubljanska 19, Maribor
Lojze Vršič, Cven 35, Ljutomer
Francka Šircelj, Rihpovec 3, Trebnje
Marija Stegel, Kal 60, Pivka
Vera Pavlin, Dom upokojencev Gradišče, Dornberk

Rešitev križanke pošljite do 18. decembra na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana.
V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. Par volnenih nogavic in božična kaseta (dar A. Škufca)
2. Par volnenih nogavic in božična kaseta (dar M. Klemenčič)
3. Vezen prtič (dar A. Oblakovič)
4. Usnjen mošnjiček (dar T. Planinšek)

Pravilna rešitev prejšnje križanke:
VODORAVNO: PST, MATI, DANES, CERKVE, KIVI, A, GOBIJAN, POLICAJ, BOKA.

NAGRAJENCI 5/87:
1. Volno za jopico prejme: MARIJA URBANC Mozirje 214, 63330 Mozirje.
2. Lesen krožnik prejme: MARTIN METELKO C. železarjev 27, 64270 Jesenice.
3. Vezen prtiček prejme: PEPCA TRBOVC, Dom počitka, 61234 Mengeš.
4. Usnjen mošnjiček prejme: PAVLA PERNE Podbrezje 73, 64203 Duplje.
5. Žrebanje naslednjič: DUŠAN JELENC, Partizanska 31, 64260 Bled.

Mislim,da so taka srečanja, kot je Mirenski Grad,močna povezava,trdna vez med nami in veliko veselje za nas invalide-bolnike.Vse leto premišljujem, kako smo se tam imeli. Vsakokrat se spomnim z veseljem in rado- stjo. Tam srečaš svoje prijatelje, ki so ti enaki,pokramljaš z njimi in si še bolj blizu z Bogom. Lepe pozdrave vsem skupaj pošilja
Jesen je tu - vsa lepa v svojih mavričnih barvah.Natrosila nam je mnogo darov.Son- ce pošilja svoje tople žarke, kot poslednji pozdrav pred zimo. Ko bi se vsaj nekaj te sončne toplote dalo spraviti v kakšen ža- kelj, za hude mrzle, zimske dni. No, pa bo že kako. Hvala Bogu za vse.
Res nepozabna sta bila dneva, ko smo bili enaki med enakimi.Toda nobena lepa stvar ne traja dolgo, o tem smo vsi prepričani. Zato ostane edina vez molitev,enkrat bolj- ša, drugič slabša, ki nam pomaga, da ne bi omagali v dneh preizkušnje na poti do cilja S spoštovanjem vse pozdravljam in želim vse dobro.
Vesela sem misli, da bi se na prihodnjem srečanju govorilo in posvečalo več pozor- nosti molitvi in duhovni zbranosti, saj to je največja naloga nas vseh. Vsem lep poz- drav v Marijinem letu

POSVEČENI IZVIREK

Slika znamenja, ki ga to pot pozdravljamo, ni najboljša in okolje je skoraj preveč vsak danje. A nismo se mogli od- reči želji,da vam ne bi predstavili tega ver- skega in umetnostnega spomenika,s katerim se po pravici ponašajo Volče pri Tolminu. Že srednji vek je rodil to kamnito znamenje okrašeno na vseh štirih straneh tabernak- ljastega nastavka z reliefi, ki predstavljajo Marijo z Detetom,križanje,vstalega Kristusa in še nekega svetnika, ki pa ga ni mogoče več določiti. Iznad usločenih poznogotskih lokov,ki uokvirjajo reliefe,se poganja strma piramidna streha z novejšim križem na vrhu Ima pa to znamenje še neko posebnost: stoji nad vaškim studencem.
Sveti studenci segajo v davno preteklost, večkrat še v poganske dni, saj so imeli ljudje pred vodo kot hraniteljico življenja vedno spoštovanje.Pri nas so še v 14.sto- letju Kobaridci po božje častili studenec in neko drevo. Tudi krščansko izročilo pozna kopico legend, kako je kakšen sveti mož, največkrat puščavnik, poprej poganstvu zapisan izvirek blagoslovil in ga s tem "po- kristjanil"-odtod tudi lepo število "žegnanih studencev". Večkrat se je zgodilo, da so ob svetih virih pozidali cerkev ali postavili vsaj znamenje,njihova voda pa naj bi imela zdravilno moč; največkrat naj bi taka voda ozdravljala oči. V nekaterih studencih so si umivali noge svetniki, ki so romali do svojih cerkva,v drugih je Marija umivala božje Dete
Ali spada volčanski studenec z znamenjem tudi med take izvire? Niti tolminski rojak, pisatelj Ivan Pregelj, nam tega ne pove. Lahko rečemo le,da je volčansko znamenje izklesal isti mojster, ki je okoli leta 1470 obokal in s figuralno okrašenimi sklepnimi kamni dopolnil poznogotski prezbiterij cerk- ve sv.Urha v Tolminu,še prej pa ga srečamo na delu pri zidavi in obokanju župnijskih cerkva v Kranju in Škofji Loki. Isto dleto je izklesalo lepo volčansko znamenje,najlepše kar nam jih je zapustil gotski čas.Le škoda da ga je več kot poltisočletna zgodovina že precej okrnila in da tudi njegovo vznožje ni več takšno, kot je bilo spočetka - zdaj je vklenjeno v pusto cementno preobleko.
Ali niso celo domačini pozabili na nekdanjo slavo svojega znamenja? Navadili so se ga kot starega sovaščana. In popotni, ki so si nekoč ob njem gasili telesno in duhovno žejo, mengorski romarji, tolminski puntarji, trudni berači-tudi vaš čas in slava sta minila Današnji popotni zdrsnejo brezbrižno mimo v brezdušnih pločevinastih vozilih.Komu še pride na misel,da bi s svetopisemsko hval- nico treh mladeničev vzkliknil ob čudežu, kar je navsezadnje sleherni izvir, sleherni studenec:"Slavite Gospoda,studenci, hva- lite in poveličujte ga na veke!" (Dan 3,77)

Prispevke za št. 1 v letu 1988 pošljite do 18. decembra 1987

Fotografiji sta prispevala: za naslovno stran M. Kambič, za zadnjo stran F. Bole.

Med ljudmi sem se bahal, da te poznam.
V vseh mojih delih vidijo tvojo podobo.
Prihajajo in me sprašujejo: "Kdo je to?"
Ne vem, kako naj jim odgovorim. Pravim:
"Res, ne morem vam povedati."
Pa me ozmerjajo in z zaničevanjem odidejo.
Ti pa sediš tu in se smehljaš.