Mesec oktober, ki ga začenjamo, naj v tem Marijinem letu v nas okrepi vero, utrdi upanje in poživi ljubezen do božje in naše Matere Marije. Pomagala nam bo molitev rožnega venca. Naj ne mine dan, da ne bi zmolili vsaj ene desetke. Od nekdaj so po naših domovih ob pod- bojih viseli veliki rožni venci:ne za okras ampak kot simbol vernosti. Razveseljivo je,da se znova oklepajo rožnega venca mnoge družine in da ga spet začenja moliti mladina.Vsak ima sicer svoj molit- veni svet,zato moramo pustiti svobodo. A eno ostane: molitev rožnega venca je družinski katekizem za stare in mlade bolne in zdrave, je vez edinosti med seboj in z Bogom.
Te vezi moramo gojiti in vedno znova utrjevati. K temu nam hočejo pomagati tudi srečanja Bratovsko se med seboj ljubimo,ki jih pripravljajo škofijske komi- sije za diakonijo. Namenjena so pred- vsem svojcem in prijateljem prizadetih, da bi spoznali vrednost služenja in med sebojne pomoči v družini. Spored sre- čanja v Ljubljani si oglejte v tej številki na 27. strani. V Mariboru bo srečanje z enakim sporedom že v soboto 10. ok- tobra v škofijski avli; datumi srečanj v drugih krajih (Brezje, Novo mesto, Go- rica, Koper) bodo objavljeni v Družini. Za duhovnike in pastoralne delavce pa bo na to temo študijski dan v sredo 14. oktobra na Teološki fakulteti v Ljubljani (od 9.30 do 13.30).
Spet moramo spregovoriti o naročnini. Najprej se iskreno zahvalimo vsem, ki ste jo že poravnali - po stari ceni - do konca leta. Nič ne bo treba doplačati, saj tako pomagate, da more Prijatelj redno izhajati. Kot smo napovedali, bo za dolžnike sedaj nova cena. Posame- zen izvod stane 350.-, letna naročnina pa 1700.- din. Prosimo, da bi pohiteli, saj je denarja pri upnikih za dve številki račune v tiskarni pa moramo plačati v petnajstih dneh. Hvala za razumevanje Kdor list prejema brezplačno,naj se do- brotnikov hvaležno spominja v molitvi, kakor se jih tudi mi.

Uredništvo

POVABLJENI NA GOSTIJO

Starodavna kitajska zgodba pripoveduje o kraljevi svatbi.Kralj je pripravil gostijo svojemu sinu. Želel je, da bi se te slo- vesnosti moglo udeležiti čim več ljudi. Poleg dvornih velikašev je povabil vse prebivalce tistega kraja, kjer naj bi ob- hajali slovesnost sinove poroke. Povab- ljenim gostom je naročil, naj ne nosijo ničesar s seboj. Za vse bo poskrbljeno. Sleherni naj prispeva kot simboličen dar le eno steklenico najboljšega vina, ki uspeva v tistem kraju. Ob prihodu na gostijo naj vsak izlije svoje vino v veliko posodo ob vhodu. Tako naj bi pri gostiji še bolj prišla do veljave povezanost med vsemi udeleženci.

Ob zdravici na gostiji je kralj velel, naj zajamejo vina iz tiste velike posode in vsem gostom napolnijo čaše. Storili so tako.A zgodilo se je nekaj nezaslišane- ga. Namesto izvrstnega vina so vsi do- bili vodo. Kako to? Kralj je ves začuden povprašal zbrane goste, kaj to pomeni. Drug za drugim so priznali, kaj je vsak mislil: "Ker bodo vsi prinesli vino, se ne bo prav nič poznalo, če jaz vlijem v sod vodo". Tako so imeli na gostiji namesto vina čisto vodo!
Tudi kristjani smo povabljeni na gostijo. Pripravlja nam jo Kralj vseh kraljev in Gospod gospodovalcev. Zastonjski dar njegove milosti je, da smemo biti gostje pri tako vzvišeni mizi njegove besede in evharistije. Vse nam je podarjeno vna- prej in brez naših zaslug. Vse, kar smo in kar imamo, je dar božje dobrote. Od nas se zahteva čisto, iskreno in vdano srce. V zahvalo za svete in prečiste darove naj bi Bogu darovali sami sebe. Bogu naj bi zaupali vse svoje križe in težave,žalost in trpljenje,upe in veselje Celo svojo grešnost smemo izpovedati pred usmiljenim in človekoljubnim Bogom Prav zato že v začetku sv.maše in pred obhajilom ponovno molimo kesanje. Kristus sam je božje jagnje, ki odjemlje grehe sveta.
Darilo je hkrati naročilo. Božji dar nas obvezuje. Kristusovi daritvi se mora pridružiti tudi daritev Cerkve, to je nas vseh. Ker smo mi deležni sadov Kristu- sove daritve in po božji dobroti tudi molitev in žrtev neštetih naših poznanih in nepoznanih bratov in sester, je nekaj velikega,da smemo tudi sami kaj malega prispevati v ta skupni zaklad Cerkve.
Kako tolažljiva je resnica o občestvu svetih. Prvotno so bile s tem izrazom mišljene svete reči,svete duhovne dob- rine,šele nato tudi svete osebe,svetniki A prav svetniki so se živo zavedali, kako vse milosti prejemajo po Cerkvi.
Zato so tudi skušali po svojih močeh kar največ prispevati v to skupnost. Svetniki so se kot živi kamni, to je kot ljubeče duše,vgrajevali v sveto stavbo, v tempelj Svetega Duha. Pri obhajilu se učimo prav te čudovite zamenjave: prejemamo, da bi dajali naprej in s tem, ko dajemo, prejemamo.

Tone Štrukelj

OSTANE SAMO ŠE MOLITEV

Pravijo, da ima človek pravico do rado- vednosti, toliko bolj,če lahko upa,da bo z njo dal smer za razmišljanje tudi dru- gim. V življenju sem imela to srečo, da se mi je Bog dal spoznati,kar pripisujem močnemu delovanju njegove milosti,kaj ti v družini nihče razen mene ni veren. Molim pa, da bi kdo vsaj zaslutil Ljube- zen in ker imam zelo bolnega očeta, si želim, da bi prejel zakramente. -Zanima me,v koliko lahko jaz to željo uresničim, oziroma, če je sploh to mogoče glede na to,da oče ne prejema zakramentov? Molim zanj in za vse domače.Bila bi zelo srečna, če bi se izpolnila moja želja, saj mi je nekoč nekdo dejal: "Ti si njegova hči. Dolžna si pomagati svojemu očetu" -Ne vem,koliko mu lahko res pomagam? Hvala vam za odgovor in z Bogom!
Vaš oče je bil verjetno krščen in zato je božji otrok kot vsi drugi kristjani. Bog ga ljubi. O tem ne moremo dvomiti. Da ne prejema zakramentov, ima lahko več vzrokov. Morda je bil tako uveden v kr- ščanstvo, da mu ni nič posebnega po- menilo in so mu potem tudi zakramenti postali nepomembni. Morda je doživel v svojem življenju kakšno razočaranje v zvezi z zakramenti (npr. pri spovedi)? Morda ga je povojni val splošne nevere potegnil za seboj?...
Gotovo ste kot hčerka dolžni pomagati v verskem pogledu svojemu očetu. Kdo pa mu bo lahko bolj pomagal kot vi, če ste doživeli milost vere!? Še več, Bog pričakuje, da boste z molitvijo pomagali svojemu očetu, saj je vera dar, ki nas vse obvezuje,da pomagamo k veri vsem ki Boga še ne poznajo ali ga nezadostno poznajo.Poleg molitve darujte Bogu tudi vse svoje (versko) življenje za zveliča- nje svojega očeta.
Ne vemo, kakšno je resnično versko življenje vašega očeta. Če res ni imel dovolj vpogleda v krščansko vero, po- tem je tudi njegov odnos do zakramen- talnega življenja razumljiv. O njegovem resničnem odnosu do Boga pa ljudje ne moremo nič reči.
Iz zgodovine nekaterih svetnikov in ver nikov vemo, da je molitev za drugega človeka,zlasti za umirajočega,bila vklju- čena v čudež spreobrnjenja. Molitev, ki prihaja iz globine človeškega srca,zlasti molitev za odrešenje bližnjega,je podo- bna Jezusovi molitvi za nas grešne ljudi - "Bog je bil namreč milostljiv,da je umrl za vse," beremo v pismu Hebrejcem (2, 9). - Zato vztrajajte z zaupanjem v molitvi,da bi mu Bog podelil milost spre- obrnjenja in ga po smrti pritegnil k svo- jemu odrešeniškemu Srcu.
Brez dvoma vam bo v oporo in tudi va- ša molitev bo še globlja, če se vam bo- do v vaši prošnji pridružili še drugi. Prav tako lahko prosite duhovnika, da bi za vašega očeta daroval sv.mašo. Duhovnik sicer ne more podeliti zakramentov, če tega oče sam ne želi in nikoli ne izrazi vsaj nekega znamenja, da bi se želel srečati z duhovnikom in prejeti njegovo pomoč.
Vztrajajte v molitvi, saj je molitev izre- dna človekova moč na svetu. Zaupajte v božjo ljubezen do nas ljudi. K temu nas spodbuja evangelist Janez takole: "Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje" (Jn 3,12)
V podobnem življenju kot je vaš oče, je veliko ljudi,zlasti umirajočih. Zato lahko toliko bolj razumemo vabila Cerkve, da pogosto molimo za umirajoče. Med veli- kimi nalogami bolnikov in trpečih v Cerkvi je tudi ta, da svoje trpljenje in molitve darujejo za odrešenje vseh, ki so blizu smrti, pa se še niso spravili z Bogom ali z bližnjimi.

Vaš Prijatelj

Bolni in trpeči pri izvolitvi papeža Janeza Pavla II., 16. oktobra 1978.

Papež se v svojem pogovoru s pisateljem knjige Ne bojte se, Andrejem Frossardom povrne k bolnikom,ki so tesno povezani z njegovim duhovnim življenjem in ga misel nanje neprestano spremlja. Pripoveduje mi o skrivnostnem in mogočnem posegu milosti v njihova trpeča telesa, tako da postanejo luč.

"Kako bi se neozdravljivi bolniki sicer mogli kot ljudje sprijazniti s svojo usodo ko polagoma hirajo in jih použiva poča- sna smrt? In vendar se nekateri od njih polagoma zavedo, da je v skrivnosti Kristusa in Cerkve tudi trpljenje privile- giran poklic. Saj doživljajo besede sv. Pavla,ki pravi: 'S svoje strani dopolnju- jem v svojem mesu,kar primanjkuje Kri- stusovim bridkostim.' Sam sem večkrat ugotovil, da je mogoče sprejemati to strašno nepreklicnost ne kot usodno neogibnost,marveč kot znamenje božje izvoljenosti in poklicanosti, ki prinašata takšen notranji mir in celo veselje,kakor ga občuti človek, ko odkrije smisel svo- jega življenja in svojo istovetnost, se pravi, ko spozna ime, s katerim ga kliče Bog. Pri svojih srečanjih s temi nadvse preizkušenimi človeškimi bitji me je po- gosto presenetila njihova vedrost in neslutena sreča. V tem sem spoznal otipljiv dokaz milostnega posega in na- vzočnosti Svetega Duha v človekovem srcu.
No, ko sem tistega 16. oktobra 1978 zaslišal povabilo, naj v enem samem popoldnevu sprejmem nov 'načrt', ki mi ga je predlagal Bog po glasovanju kar- dinalov,sem bil deležen,o tem sem pre- pričan, pomoči vseh tistih, ki 'v svojem mesu dopolnjujejo, kar primanjkuje Kri- stusovim bridkostim', to je duš, ki se v globoki predanosti skrivajo v mističnem telesu. Deležen sem bil pomoči vseh ti- stih kristjanov - brez števila jih je - ki so z molitvami in žrtvami podpirali kar- dinalski zbor; deležen molitev in žrtev mojih bližnjih. Zaupam, da mi bo dano črpati prav iz teh studencev, ko bo treba uresničiti božji načrt, ki sem ga sprejel s tem, da sem na dan svoje iz- volitve odgovoril na božji klic. "Moč se v težavah utrjuje." (2 Kor 12,9).

(Andrej Frossard,
Ne bojte se, pogovori z Janezom Pavlom II.,
Ljubljana 1986, str. 22-23)

Poletje, morje in tisoči in milijoni v njem in na njegovih obalah, ki vsako poletje iščejo v njem in ob njem sprostitve, veselja, novih moči, zdravja...
Če zdravemu človeku tistih nekaj dni ob morju toliko pomeni, da je zanje pri- pravljen varčevati vse leto, koliko več pomeni nekaj dni ob morju človeku,ki je na primer ujet na invalidski voziček in dostikrat tudi na ozek prostor sobe in morda še dvorišča.
Zadnja nedelja v avgustu,TV dnevnik in v njem tudi prispevek o letovanju inva- lidov v organizaciji ene od naših invalid- skih organizacij. In kot smo že vajeni, je govor tudi o težavah zaradi pomanj- kanja ljudi,ki bi bili pripravljeni pomagati pri tej "akciji". In med povedanim je bila tudi misel,ki me je prizadela do bolečine in ki tudi govorniku ni šla zlahka z jezika "Pomagamo si z mladimi iz mednarodne- ga mladinskega tabora. Mladi so prišli iz mnogih evropskih dežel ... le med mla- dimi iz naše dežele ni bilo odziva"...
"... le med mladimi iz naše dežele ni bilo odziva",so besede,ki v meni odzvanjajo in udarjajo močneje kot vse afere, ki se v naši domovini porajajo iz dneva v dan, močneje kot troštevilčna inflacija, milijardni dolgovi... Besede, ki porajajo mnoga, premnoga vprašanja.
... Včasih smo uvažali le razvito tehno- logijo, devize, danes pa...? Smo se res tako močno ujeli v mreže imeti in imeti še in le uživati,da bomo morali "uvažati" še ljudi s posluhom za potrebe sočlove- ka - bližnjega?
Slovenija, moja dežela, je tvoja podoba res takšna, kot so nam jo pokazali in je košček odkrili novinarji TV dnevnika? Mo- limo zanjo in jo poskušajmo spremeniti. Vsi.

Rastislav

TO JE VELIKA MILOST ZAME

Ko sem razmišljala,kako in zakaj posku- šam služiti trpečim sestram in bratom, sem se spomnila tega dogodka. Nekoč sem vprašala prijatelja, kako da se je odločil za duhovniški poklic."Mnogo ljudi me je že to vprašalo in nobenemu nisem znal konkretno odgovoriti. To je velika milost zame," je rekel iskreno. V tem odgovoru sem se našla tudi jaz.
V osnovni šoli nikdar nisem vedela, kaj želim postati.Ko sem se znašla na veli- kem in pomembnem razpotju in se spra ševala, kam, mi je Bog ponudil svojo roko. Zaupaj in hodi, sem čutila v duši in se vpisala v šolo, kjer lahko najbolj služiš trpečim. Bilo je strahu, nezaupa- nja, ali bom zmogla ta zahtevni poklic, biti za bližnje, ljubiti in ne pričakovati povračila, dajati in ne samo prejemati. Vendar Bog je hotel, da se spremenim. Spoznala sem mlado invalidko in njeno spremljevalko, prevzel me je zdrav in pošten duh invalidov, ki jih prej nisem niti opazila. Kmalu smo postali dobri pri- jatelji in vključili sta me v komisijo dia- konije v naši župniji.
Dobila sem naslove bolnikov. Ko sem prvič stopila v skromno sobo bolnice,mi je bilo tesno pri srcu. V teh težkih raz- merah sem spoznala duhovno bogato ženo, ki dneve in dneve preživi sama, priklenjena na posteljo. Tolike vere in zaupanja nosi v sebi! Vesela in hvalež- na je za vsak trenutek,ki ji ga darujem. Poleg nepokretnosti in slabih razmer sem srečala tudi slepoto. Tukaj, kjer so popolnoma odpovedale telesne oči,naj- deš svetle duhovne oči.S kolikšno ljube znijo in potrpežljivostjo dojemajo svoj vsakdanji križ. Povezani smo v molitvi.
Ob teh globokih izkustvih se mi moj križ, težave, skrbi zdijo smešno lahke. Saj to sploh ni križ, moje življenje, to je milost, ki mi je bila darovana, zato jo moram darovati.Ob bolnikovi postelji se počutim kot pod križem; gledam, kako ljudje trpijo, poslušam in se učim ljube- zni križa.
Posebna doživetja so obiski v domu Viltuš. Ostareli in onemogli, starši, ki so jih otroci dali v dom, da se rešijo skrbi, možje in žene, uničeni z alkoholom, ra- zočarani, osamljeni, nekateri trmasto zaprti vase. Nekateri živé morda le za rožo na oknu, ki jo vsak dan skrbno za- livajo, drugi živé za nemočnega sobol- nika, ki ga je treba hraniti, tretji prosi vsaj za malo alkohola. Na prvi pogled bedno, brezsmiselno življenje,vendar se prav v njih dopolnjuje Kristusovo trplje- nje. V današnjem potrošniškem svetu je najpomembnejša človekova produk- tivnost za družbo. Vse gledajo skozi denar, material. Ravno ti ljudje, ki se čutijo nekoristne, nepotrebne zaradi fizične onemoglosti ali umske nezmož- nosti,znajo najlepše sprejeti stisk roke, spodbudni smehljaj.
Včasih se mi zdi,da sem veliko darovala bolniku,vendar sem vedno znova boga- tejša,še vedno več prejemam kot dajem Zato me vsak obisk,pogovor z bolnikom spodbuja za še dejavnejšo ljubezen.Naj lepši občutek, da te ljudje potrebujejo.
Velikokrat ni dobro nositi dušo na dlani, vendar sem vam košček nje odkrila v upanju, da še kdo najde odrešujoč po- men v Jezusovih besedah:"Kar ste sto- rili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili" (Mt 25, 40).

Snežana

VZETI SI ČAS ZA OBISK

Več kot dve leti že delam v okviru žup- nije,kjer nas nekaj mladih obiskuje sta- rejše ljudi.Neverjetno je,kako drugačno mnenje o starejših lahko dobiš, tako kot sem ga jaz, če jih pobliže spoznaš. Škoda res, da lahko vidimo le njihovo zunanjo podobo, ko srečujemo starejše ljudi. Ti ljudje nimajo niti najmanjših zaslug, da so takšni. Niso sami krivi, še manj pa so se sami potegovali za to,da je njihova koža na starost zgubana, da je njihov korak okoren in počasen,da je njihov obraz resnoben in zazrt nekam, kamor nihče drug ne more videti.
Vse to je pač zato,ker je človeški orga- nizem takšen, da se po določenih letih utrudi. Najbolj pa na vsakega človeka vpliva njegovo lastno življenje,ki je pre pleteno z mnogimi odločitvami,žalostjo, veseljem, dogodki itd. Vse te stvari se nekje v človeku kopičijo;in če je človek star 70, 80 ali še več let, potem je v njem tolikšno bogastvo, da se ne da z zemeljskimi merili izmeriti.Kajti vsak člo- vek je enkraten, neponovljiv in na ze- meljski obli ni niti enega človeka,ki bi bil po lastnostih, zunanjosti ali po dogod- kih, ki jih je v življenju doživel, njemu enak.
Neki znani mož je rekel: "Če si srečal človeka, si srečal dramo." Jaz bi mu na podlagi obiskov pri starejših ljudeh po- šteno pritrdil.
Velikokrat sem od obiska (pri starejšem človeku) odšel zelo ganjen. Posebno mi je ostalo v spominu,ko sem šel zimskega popoldneva stari gospe voščit za božič. Ko sem pozvonil in mi je prišla odpret, me je nekoliko z nezaupanjem gledala; ko sem ji povedal namen obiska, je kar zasijala in me z veseljem povabila noter Ko sem ji voščil in izročil jaslice, ki smo jih mladi naredili za starejše v naši žup- niji, kar ni mogla verjeti. Nato sva sedla in se začela pogovarjati o njenem zdra- vju, o mrzli zimi in o premogu, ki ga je letos še zadnji čas pred zimo dobila. Nenadoma pa se je začel njen glas ve- dno bolj umirjati in postajati enakomer- nejši, ona pa je zrla vedno bolj nekam v daljavo;vendar v tisti smeri jaz nisem videl ničesar in tudi nihče drug ne bi. Videla in vedela je le ona.Začela je pri- povedovati o svojem težkem otroštvu, o vojni, ki ji je vzela marsikaj in marsi- koga, o tem,kako je iskala in menjavala službe, o smrti očeta in moža,o svojem edinem sinu, ki dela v Nemčiji in še o mnogih drugih težkih stvareh. Med pri- povedovanjem je večkrat glasno zaih- tela in zajokala. Naenkrat pa je nehala govoriti in zreti v daljavo, se obrnila k meni, se nasmehnila ter vprašala ali naj mi še dolije čaja.Nisem mogel tako hitro presedlati iz težke zgodovine njenega življenja v realnost, tako kot je to ona. Zato sem jo nekaj trenutkov samo ne- mo gledal in se čudil njeni trdnosti in veselosti.
Ko sva se kasneje poslavljala, mi je po vsej sili hotela dati nekaj denarja, ven- dar sem ji povedal, da nisem prišel k njej in ji dal jaslice zato, da bi dobil de- nar, so se ji ulile solze. Ganjena je na pol zares na pol v šali rekla, da me ne pusti ven, dokler ne vzamem. Nato se je spet nasmejala in dejala, naj še kdaj pridem na pogovor.
Že po nekaj obiskih sem se spomnil svoje stare mame, ki živi pri nas doma, in pomislil, da ima verjetno tudi ona za seboj bogato in spoštovanja vredno ži- vljenje: Sedaj znam z njo, ko ji bolezen skleroze najbolj nagaja, bolj potrpeti in prisluhniti njenim problemom.

Miran

UTRINKI IZ DOMA

Neka mamca:Kako naj se vam zahvalim za obisk, kaj naj vam dam? - Kaj boste dali, ko imate čas, malo molite za nas. - O, to pa to; veste, ko sem še lahko hodila k maši, mi je padel v srce neki fantek,ki se mi je zdel,da ima kvalitete, da bi bil lahko duhovnik in sklenila sem, da bom zanj molila. Odraščal je, pa sem ga vedno redkeje videvala - včasih sa- mo pri obhajilu, ampak jaz nisem odne- hala. Tako je minilo več let; pravijo, da bomo imeli novo mašo - kdo neki jo bo imel? Ko sem prepoznala pri oltarju tis- tega mojega fantiča, so me oblile solze in postala sem neizmerno srečna. No, vidite, kaj prinese vztrajna molitev - bom, bom molila. Zbogom!
Naše po domovih obiskujemo različno - včasih dva, tri do deset ali posamezno. Najrajši imajo otroke, radi jih poslušajo - skupaj zapojejo,oni jih simbolično po- sladkajo.Nekaj utrinkov,ki se ti vsedejo v srce...
Drugi pripovedujejo: Tu v Domu je kar lepo,samo dolg,dolg čas po otrocih -ne vem, zakaj me nič ne obiščejo - morda so šli smučat; no, saj imajo kar lepo urejeno,pa sprejeli so me v zbor-veste, vseeno bi bila rajši doma in prepevala v cerkvi. To pogrešam, pogrešam - po- zdravite vse na fari; naj bo božja volja, če ni drugače, se moraš privaditi. Doma nimajo časa, da bi se z menoj ukvarjali, da bi me vsaj za Božič vzeli domov, da bi še enkrat praznovala skupno v do- mačem ozračju; ne morem priti k sebi, tresem se, lačna sem,a ne morem jesti, še vedno mi ne gre iz glave, da so me na silo odpeljali v Dom. Saj ne rečem, da nimajo tu lepo urejeno, toda rajši bi bila doma, čeprav bi jedla same maka- rone;no še kar gre,vesela sem,da so mi preskrbeli šivalni stroj, da lahko delam za razstavo v Domu. Nedelja je najbolj klavrna, ko ne morem k maši. - Danes ste pa tako lepo oblečeni. - To je ta mašna obleka. Obiska čakam,če kaj za- šumi ali zaropota, pa mislim, da prihaja, tako že tri ure bedim; no, hvala Bogu, da ste vsaj vi prišli; nobenega nimam svojega, tako sem vesela, ko mi pišete za praznike, pa za Miklavža hvala, bila sem ga neizmerno vesela. - Tudi jaz mislim na vas. - Pozdravite duhovnika. Po drugi strani izražajo veselje tisti, ki imajo otroci z njimi razumevanje in uži- vajo ob svojih vnučkih.

J. Š.

Človek brez upanja ne more živeti. Tudi če je zdrav in nima posebnih težav,po- trebuje upanje na vsakem koraku vsak- danjega življenja. Še veliko bolj pa po- trebuje upanje bolnik s hudo boleznijo. Od upanja je odvisen tudi potek bolezni saj daje upanje bolniku neizmerno ener- gijo, da lahko vzdrži tudi v okoliščinah, ki bi se mu zdele prej,ko je bil še zdrav, nemogoče. Kolikokrat slišimo bolnika, kako priznava: "Ko sem bil še zdrav, ne bi od sebe nikdar pričakoval, da sem sposoben toliko vzdržati."
Seveda pa ne moreš upati samo zato, ker si se pač razumsko odločil za upanje Tudi težko upa zares nekdo,ki je bil do- slej v življenju vedno črnogled. Upanje je osnovna življenjska drža, ki si jo člo- vek od otroštva dalje pridobiva z izkus- tvi v vsakdanjem življenju. Predvsem pa je upanje najgloblja religiozna drža, saj je pravo upanje sploh možno šele v odnosu do Boga, v zavesti njegove bliži- ne in ljubezni.Tudi "upanje proti upanju."
Zelo pomembno je, v kakšnem okolju človek odrašča,s kakšnimi ljudmi se sre- čuje... Včasih nekdo, ne da bi se zave- dal, s svojim globokim upanjem pomaga tudi drugim.
Za bolnika je zelo pomembno, da ima okrog sebe ljudi,ki upajo z njim. Tudi če je bolezen huda, tudi če se bo verjetno končala s smrtjo, smejo in morajo upati z njim. Tu so v prvi vrsti njegovi svojci, pa tudi znanci in prijatelji,in seveda tu- di vsi zdravstveni delavci, ki se z njim srečujejo.Predvsem mora zdravnik upati z bolnikom, saj bolnik to od njega naj- bolj pričakuje, saj si on z bolnikom naj- bolj prizadeva za ugoden potek bolezni. Bolnik zelo dobro čuti, ali zdravnik in ostali upajo z njim.Če upanja pri njih ne najde, tudi sam neha upati.
Zdravnik, ki lahko nekoliko predvideva potek bolezni, lahko bolniku in svojcem pomaga, da ostanejo stvarni,da ne pri- čakujejo preveč, da ne pričakujejo ne- mogoče (verjetno se čudež ne bo zgo- dil, čeprav je možno), po drugi strani pa vendar upajo - to dvoje mora ostati ves čas nekako v ravnotežju.
V kaj lahko upa bolnik (in z njim tudi zdravnik in svojci), ki so mu ugotovili bolezen s slabo prognozo:
• da bo bolezen vendarle kolikor se da ugodno potekala,
• da bo terapija nekoliko uspešna,
• da bo moč olajšati bolečine in druge težave, če bodo nastopile, da umiranje ko bo nastopilo, ne bo pretežko, da ob umiranju ne bo sam,
• da bo v bolezni kot človek dozoreval, pa tudi njegovi svojci,
• da je njegovo življenje, takšno kot je bilo, imelo smisel, pa tudi njegovo trp- ljenje in umiranje.
Lahko govorimo o dveh oblikah upanja. Ena oblika je ta, ki smo jo omenili, upa- nje v čisto določene stvari, "upam, da". Vsi ljudje tako upajo,ne glede na to, ali so verni ali ne. Druga vrsta upanja pa je izražena samo v besedi "upam" in jo težko razumemo brez povezave z Bogom To je upanje, ki nima več nobene trdne vsebine, ampak ravno takrat dvigne glavo, ko se podrejo vsa vsebinsko do- ločena upanja.Z besedo "upam" upajoči priznava, da nič, karkoli naj že pride, zanj ni nepreklicno končano. Gradi na tem,da na videz brezizhodno in zavože- no ni dokončno, ampak da vse objema zadnji smisel, da se vse izteka v zadnjo spravo in odrešenje,ne da bi vedel,kako in kaj. Tako upajoči pogosto upa proti upanju.
Ena najlepših stvari v življenju je srečati človeka, ki zna tako upati.

15. Kako smo kristjani vključeni v Kristusovo odrešilno trpljenje?

Jezus je mistično in resnično še vedno na poti v Jeruzalem, kjer je s svojim odrešilnim trpljenjem izpolnil usodo vseh prerokov (prim. Mt 23,37-39) V Cerkvi nadaljuje službo oznanjevanja odrešenja in ozdravljanja bolnikov, ko kristjane uvaja v skrivnost odrešenja in odrešilne ljubezni. Njegovo trpljenje,njegova smrt in njegovo vstajenje so neusahljiv izvor odrešenja in odrešilne ljubezni za vse čase.Nesmiselno bi bilo govoriti o Jezu- sovem sočutju,ko je ozdravljal in ozna- njeval odrešenje, če bi pozabili, kaj je občutil pri ozdravljanju in v Jeruzalemu, ko je prevzel trpljenje vseh časov.
Jezus blagruje svoje zveste učence,ker morejo gledati to, česar niso mogli vi- deti preroki Stare zaveze. Toda postati morajo majhni in ponižni kot otroci (Lk 10, 21-24; Mt 13,17). Jezus prav tako pričakuje,da bodo njegovi učenci in po- slanci vriskali od veselja,če bodo doživ- ljali to, kar so vsi preroki, ko so trpeli in bili preganjani zaradi njegovega imena (Mt 5,10-12). V tem naj bi bili podobni Jezusu v njegovem "blaženem trpljenju" in vstajenju.
Jezus je s svojim zdravilnim sočutjem s trpečimi,bolnimi, grešniki najlepše razo- del resnično podobo Boga Očeta.Vrhu- nec tega razodetja je bil na križu, ko je zadnjikrat v svojem zemeljskem življenju izgovoril besedo Oče, Abba, s prošnjo, da odpusti tistim, ki so ga križali, in ko je izročil svoje življenje v njegove roke. Vrhunec največjega trpljenja je tako po stal tudi vrhunec največjega sočutja.
"Sodelovanje v mesijanskem trpljenju omogoča Kristusovim učencem, da do- živijo mogočno bližino nove dobe Je- zusovega odrešilnega delovanja" (P. S. Minear). Ko se Kristusovi učenci zdru- žujejo s Kristusovim sočutjem in trplje- njem,postane tudi njihovo trpljenje izvor njihovega odrešilnega in zdravilnega ravnanja pri izvrševanju lastnega po- slanstva. Deležni so namreč zdravilne moči s trpljenjem preizkušane Jezusove ljubezni. Minear povzame to spoznanje takole: "Zdravilna moč mesijanskega trpljenja ali točneje božja moč, ki se sprosti zaradi tega trpljenja,predstavlja bistveno razliko med novozaveznim izganjanjem demonov in ozdravljanjem in vsebino antičnih helenističnih čudež- nih zgodb ali nekaterih modernih opisov 'Faith - healing' in 'revival' pridigarjev".
Ko Jezusovi učenci stopijo v skrivnost odrešenja, se njihova človeška slabost združi z Jezusovim mesijanskim trplje- njem in postane vir božje moči. Šele zdaj lahko do neke mere zaslutimo, da je v njihovem oznanjevanju odrešenja na delu ista moč, kot jo je razodeval v svojem delovanju Kristus in da se v njihovem zdravilnem ravnanju razodeva skrivnost odrešenja.
Veselje Jezusovih učencev,ki ga doživ- ljajo pri oznanjevanju odrešenja, včasih tudi sredi trpljenja in preganjanj, kakor tudi veselo poveličevanje Boga ozdrav- ljenih in vseh, ki so po odrešenju začeli živeti v novih, zdravih in zdravilnih med sebojnih odnosih, razodeva velikonočno skrivnost trpljenja in vstajenja.O tem go- vore Apostolska dela in Pavlova pisma. To resnico lahko odkrivamo v življenju velikih oznanjevalcev veselega oznanila in svetnikov,ki so prejeli karizmo ozdrav ljanja bolnikov.
Opisani svetopisemski vidik poslanstva Cerkve pri zdravljenju pomeni velik izziv za vse vernike. Cerkev pa svoje naloge da oznanja, odrešuje in ozdravlja, ne more opravljati, če vedno znova ne na- stopa v mesijanski ponižnosti in trplje- nju. Ne smemo pa na to nalogo gledati kot na izpolnjevanje naložene zapovedi Prav tako te naloge ni mogoče izpolniti, če bi samo na zunaj posnemali Kristusa Opisano nalogo bomo kristjani izpolnje- vali le, če se bomo z vsem srcem vklju- čili v skrivnost Kristusa, ki je živ evan- gelij in božji pa človeški zdravnik.

ROJENA BREZ SKLEPOV

Preberite, kar vam pripove- duje s. Othmara o deklici Joleen, za katero je skrbela.
Danes živi Joleen v domu sv. Jožefa pri Kapstadtu. Kot žrtev pomirjevala Contergan je bila v maju leta 1970 rojena brez rok in nog. Dali so jo v dom za otroke. Ra- čunali so s tem, da bo brezmočno bitje umrlo, in prepustili so ga njegovi usodi. Toda Joleen je preživela,a nosi posledi- ce, kar je bilo zamujeno in zanemarjeno v zgodnjem otroštvu. Več kot dve leti je bila stara, ko jo je "odkril" novinar. Vzdignil je alarm in poskrbel, da so se dobrosrčni ljudje zavzeli za zanemarje- no dekletce. Ni še govorila in izpuliti so ji morali vse mlečne zobke, ker se niso normalno razvijali zaradi enostranskega prehranjevanja po steklenički.
Septembra 1972 je prišla v dom sv. Jo- žefa. Pri sodelavcih in otrokih tega doma je našla ljubezni polno pomoč in podpo- ro. Izkazalo se je, da se rada uči, da je nadarjena. V veliko veselje svoje oko- lice je naglo napredovala in bila je vzor drugim.
Z leti pa se je tudi vedno bolj zavedala svoje prizadetosti in je zaradi tega tr- pela. Vsega bi se rada naučila in delala vsaj to, kar so drugi otroci zmogli sede. Sestre so ji težko dopovedovale, zakaj tega ne zmore. Zato se je še bolj pos- vetila učenju. Uspešno se je vključila v normalni šolski pouk.Imela je dober spo min in bila je zelo vedoželjna. Vse, kar so drugi otroci lahko prijeli (les, kamen, blago), je Joleen zaznavala s telesom.
Svojo težko usodo prenaša z občudo- vanja vredno zadovoljnostjo in pritegne vsakega k razmišljanju o vrednosti nor- malnih udov. Od l. 1986 obiskuje višjo šolo, ki je prirejena za cerebralno pri- zadete. Vsako jutro pride ponjo šolski avtobus in jo sredi popoldneva pripelje nazaj v dom. S paličico v ustih ali na- čelni prevezi napiše šolske naloge s pi- salnim strojem.Električna čelna preveza z nekakšnim primežem ji omogoča, da lahko predmete prijemlje in jih spušča. Primež upravlja z ostanki prstov na štrclju, ki naj bi bil noga. Tako se igra karte z otroki in lahko dela tudi druge reči, npr. vezenine v okvirju. Joleen je postala pretežka za dvigovanje. Zato se s sedežnim dvigalom spusti na tla, kjer dela obvezne vaje za krepitev te- lesa in pljuč. Z dvigalom se spet dvigne do svojega sedeža. Z električnim vozi- čkom, ki ga upravlja z usti ali brado, se lahko vozi naokrog. Naučila se je, s pri- mežem na čelni prevezi,tudi samostojno jesti. V ta namen uporablja majhno og- rodje,na katero odloži žlico, napolnjeno s hrano, in jo s primežem privede v pravo smer. Vse to ji seveda omogoča elektronski aparat,ki ji ga namestijo na- tančno nad glavo.
Z vsemi pripomočki,s svojim znanjem in izkušnjami je postala zelo samostojna. Zna uporabljati sodobna pisarniška sre- dstva, s svojim električnim vozičkom gre na pošto ali po drugih opravkih. Za goste doma sv.Jožefa je najboljši vodič
Vendar gre odločilnemu preokretu na- proti. Z osemnajstimi leti mora zapustiti dom sv.Jožefa. Ima vse sposobnosti za pisarniško delo, vendar ji njej ustrezno mesto še manjka in tudi ljudje, ki bi ji pomagali.
S. Othmara in njene sosestre upajo, da ji bo Bog kot doslej pomagal in ji poslal naproti prave ljudi, ki ji bodo v pomoč.

(Po Fraternität)

Prispevek ALBINE KREK pri okrogli mizi na Teološki fakulteti, 20. nov. 1986 (po pre- davanju V službi bližnjega na teološkem tečaju o aktualnih temah za študente in izobražence).

III.

Še ena stvar je, ki bi morda komu prišla prav.Kako npr.kdo,ki je doživel nesrečo ali se je moral soočiti z invalidnostjo, preživlja različne stopnje.Zaživeti s svo- jo invalidnostjo ni preprosto.Da sprejme človek sebe takšnega, kot je, to svojo oviro,mora prehoditi dolgo pot,posame- zne stopnje. Ko sem razmišljala o sebi, sem ugotovila nekaj stopenj.
Prva stopnja je bila: zanikanje. Ko sem se soočila s tem,da ne vidim,sem rekla: "Ne,to ne more biti!" Takrat sem se ob- račala k Bogu,k Mariji,k vsem svetnikom in kar zahtevala, naj mi pomagajo, da bom ozdravela.
Druga stopnja je bilo upanje,ko sem vse svoje upe položila v medicinsko znanost in v ljudi, ki so me sprejeli v bolnišnici.
Ko sem pač sprejela, da mi ne morejo pomagati, je nastopila stopnja obupa. Takrat sem začutila, da sem na neki zares ničelni točki, ko ne vem več,kako naprej. Takrat sem tudi bridko jokala. Ne glede na to,kako zrel je človek, pre- den se sooči z invalidnostjo,je tedaj,ko ga zadene nesreča, popolnoma nemo- čen,da ga premaga jok,da izgubi vsako upanje.
Naslednja stopnja pri meni je bilo razis- kovanje. Ko sem ob podpori teh svojih prijateljev začela razmišljati o tem, kam bi se pravzaprav lahko usmerila, kaj bi lahko še v življenju počela, sem se za- čela na različnih področjih preskušati - vključila sem se v rehabilitacijo. Ko sem se spet naučila v znanem okolju sama gibati,ko sem se naučila uporabljati raz lične pripomočke,ko sem v psihoterapiji ki smo jo imeli v skupini, ugotavljala, da nisem sama s temi težavami, da imajo drugi podobne, sem začela ugotavljati: marsikakšna težava, ki jo čutim v sebi, v bistvu ni povezana s slepoto, ampak je problem v meni že od prej,pa sem ga poskušala kar skriti pod svojo slepoto.
Šele potem sem začela počasi spozna- vati, da so mnogi zamaški v meni že od prej. Skupaj s slepoto in skupaj s psiho terapijo sem začela te stvari počasi odmaševati iz sebe.

Naslednja stopnja je bila stopnja baranta- nja, ko sem si strašno zaželela, da bi spet videla.Ker sem v službi,ko sem se ponovno vključila v delo, ugotovila, koliko ovir se postavlja predme dan za dnem, kako so določene stvari,ki sem jih prej zmogla opra- viti hitro,zdaj zame pravzaprav nemogoče. Prihajala sem v take stiske, da sem tako močno želela,da bi ponovno videla,da sem začela nekako obljubljati Bogu: Ti mi daj zdravje, jaz pa bom Tebi dala vse svoje moči, brala bom slepim in bom do invalidov taka in taka, samo da bi spet videla. Ko sem to svojo težnjo zaupala prijatelju, ki pa je bil slep že 30 let, mi je rekel: "Veš kaj, če nočeš izgubiti vse energije, potem zamaši to luknjico, nehaj o tem razmišljati. Sicer boš vso energijo, ki jo lahko usmeriš v dobre namene, izgubila." Zares sem ga poslušala in se nehala s tem ukvarjati.
Naslednja stopnja, ki se mi zdi najbolj ne- navadna,najbolj zanimiva,je stopnja strahu pred tem,da bi ponovno videla. Zajel me je občutek strahu pred tem, če bi spet spre- gledala in bi res morala uresničiti vse to, kar sem prej obljubljala. To se zdi morda smešno in nenavadno,toda o tem se upam danes prosto govoriti,ker sem jih sama do- življala. Veliko stvari je, ki so se dejansko tudi zgodile, ki mi jih zaradi slepote ni bilo treba več opravljati, npr. kakšno zoprno opravilo doma v gospodinjstvu, ki ga je prevzel kdo drug namesto mene in sem se potem kar zgrozila: potem pa bi morala storiti spet to in to, če bi spet videla. Po- tem me je zaskrbelo, da bi se morda kak- šen medčloveški odnos, ki sem ga uspela v tem času vzpostaviti prav zaradi slepote, porušil.In tega sem se spet zbala.Ta stop- nja se mi zdi najbolj zanimiva, svojevrstna, smešna. Česa vsega se človek boji in kaj vse si želi! V človeku so zares lahko velika nasprotja.
Naslednja stopnja, ki jo v bistvu še sedaj doživljam, je nekako stopnja veselja , da sem le imela možnost, da sem se ponovno vključila v delo, da zaradi tega,ker sem šla sama skozi preizkušnjo, danes lahko malo bolj razumem ljudi, ki se tudi obračajo na- me,pri svojem poklicnem delu. Bistveno pa se mi zdi to, da sedaj vsakega človeka, ki se s kakšno težavo ali v preizkušnji obrača name, skušam jemati resno. Ker sem sama doživela, kako so lahko krize človeka razli- čne in kako je lahko njegovo dostojanstvo omajano, če ga drugi ljudje ne vzamejo resno.
Za konec bi povedala še nekaj,kar se mi je pripetilo danes, ravno v zvezi s tem, kar je bilo rečeno prej, kako naj bi bil naš bližnji vsak, ki ga srečamo, in kako včasih sploh ni potrebno velikih dejanj, velikih besed, ampak zadošča že prijazna beseda. Danes pred kosilom sem se odločila,da grem malo teč zunaj, da bi se malo sprostila. Približno 800 metrov proč od doma sem srečala moža, ki živi v naši župniji, pa do sedaj še nisem imela priložnosti,da bi se z njim sre- čala. Vedela sem samo, da je to človek, ki je več kot deset let preživel v Ameriki, da je tam duševno zbolel, se vrnil domov in živi zdaj pri svojih domačih, da je v svojih odnosih malo moten, da ga ljudje niti ne jemljejo preveč resno, da si svojo stisko rešuje z alkoholom. Večkrat sem ga videla v avtobusu in je bil navadno pod vplivom alkohola in je kot vrvežavec,psihični bolnik ponavljal posamezne besede, ki niso imele nobene zveze. Ljudje so se mu navadno posmehovali. Morda so ga še malo dražili. Nobenega prijaznega odnosa niso imeli do njega, z mano vred. Danes pa sem tega človeka dohitela. Začutila sem, da je on, saj nisem niti vedela, ali je, ker ga pač ni- sem videla. Po hoji in po besedah, ki jih je ponavljal, sem spoznala, da je on. Pozdra- vila sem ga in mi je odzdravil. Potem sem ga pa vprašala, kam gre, pa mi je lepo od- govoril, da gre v trgovino, da bi rad to in to nabavil. Vprašala sem ga še, kaj doma počne in mi je na moje začudenje čisto normalno, brez motenj odgovarjal na moja vprašanja. Povedal mi je,kaj dela, kako mu dan poteka in tako sva skupaj prehodila osemsto metrov. Potem sem se od njega poslovila. On je zavil v trgovino, in ko sem bila že kakšnih deset metrov naprej, je za- klical za mano: "Hvala lepa za prijazne be- sede! Veste, prijazna beseda veliko pome- ni." Lahko vam povem, da sem v tistem trenutku kar obstala. Neka žalost in neko veselje hkrati sta se me dotaknila. Žalost ob tem,ker sem v bistvu pozno odkrila, ka- ko je ta človek v bistvu pravzaprav čisto normalen in ga zaradi nekih predsodkov ljudi ne sprejemamo, po drugi strani neko veselje, da je izrazil to svoje veselje, da sva se prijazno pogovarjala. Sklenila sem, da bom o tem srečanju povedala še dru- gim. Kaj včasih lahko le kratek klepet, nič posebnega, kakšnemu človeku pomeni!

(Dalje prihodnjič)

NAŠ DOPUST V PORTOROŽU

Od 15. do 22. avgusta letos so te besede postale resničnost za majhno skupino iz gibanja Vera in Luč.Mnogim so ostajale vr- sto let le grenak priokus,saj ni bilo mogoče misliti o tem. V letošnjem poletju je sonce posijalo tudi naši skupinici. Štirideset nas je bilo srečnih gostov pri prijaznem gosti- telju g.Francu Prelcu,ki nam je velikodušno dal v uporabo prostore v prejšnjem župniš- ču,ki kot prilepljeno v breg daje očem pra- vo pašo: pogled na lesketajoče se morje, vsak večer sončen zahod, mesto pod nami in še letno gledališče Avditorij, iz katerega je bilo glasbe še preveč za naša ušesa. Že prvi večer je nudil razkošje barv in luči bengalskega ognja v Portoroški noči in vsi ostali so vsebovali kakšno lepo doživetje. Vse je pripomoglo,da je bilo ozračje prijet- no, polno dobre volje; še to, da je zmanj- kalo vode, nas ni motilo, odšli smo še prej k morju.Skupina je bila pestro sestavljena, iz skoraj vseh slovenskih skupin je bil ka- teri, med njimi tudi taki, ki so imeli tokrat prvič priložnost videti in biti na morju,prvič v taki skupini in od doma pa niti ne tako mladi več. Ob takih je moj dopust lepši in bogatejši, ko se lahko tudi moj brat veseli vseh lepot. Z nami so bili starši duševno prizadetih otrok. Morda pa so našli vsaj za krajši čas malo oddiha, če so jih ob otrocih zmogli nadomestiti prijatelji. Središče na- šega dopusta so bili otroci,podobno kot na srečanjih. Njim je bilo treba posvečati po- trebno pozornost in skrb. Skozi vso počit- niško razigranost in razposajeno brezskrb- nost so razodevali, da potrebujejo naše ljubezni in del našega srca. V tem so nas znova postavljali v vlogo tistega,ki se mo- ra ob njih nenehno učiti in prilagajati. Kdor tega ne zmore,ne more biti v tej šoli potr- pežljivosti, majhnosti, sprejemanja človeka takšnega, kot je. Naš dnevni program se je skladno ujemal z našim razpoloženjem in željami, kako bomo preživeli počitniške dneve.Na zunaj je bilo prvo sonce in morje, poiskati primeren prostor ob njem. Tega je v tem mestu najtežje najti, pa smo kljub vsemu uspeli. Dopoldneve smo izpolnili z dejavnostjo za najmlajše, pa kosilo pod trto na terasi, kopanje... Višek dneva je bila sveta maša - srečanje z Jezusom tudi na dopustu. V otroški govorici smo hoteli občutiti resnično prisotnost velikega Prija- telja med nami.
Že prvi dan je duhovni voditelj p. Jože Mihelčič poudaril, da mora med nami biti odprtost in zaupanje.Otroci so v ta namen naredili srce.
Za lažjo predočitev je bilo to srce sestav- ljeno in se je dalo odpreti.V njem mora biti dovolj prostora za vse. Vanj mora vstopiti Jezus. Kolikokrat res ljubosumno zapiramo srce pred njim, pred človekom in ostajamo tujci. Otroci nam pri tem odpiranju često pomagajo.
Zanimivo spremembo je dal v našem počit- niškem življenju izlet v piranski akvarij in muzej, posebno prijetni pa so bili sprehodi po turističnem Portorožu, ki smo ga hoteli vsega preiskati. Ni nam bilo težko najti no- ve, izjemno vabljive župnijske cerkve, saj smo gledali od daleč njen križ, ki spominja na jambor na ladji. Tam smo imeli sredi te- dna sveto mašo,pri kateri naj bi župnijske- mu občestvu prikazali delo in poslanstvo gibanja Vera in Luč.
V naših počitnicah je naš mali prijatelj do- polnil dvanajsto leto življenja. Večerna sveta daritev pod trto z lučkami je dajala temu prazniku posebno duhovno doživetje - praznik luči in življenja.
Ob koncu našega bivanja v Portorožu nas je s svojim obiskom razveselil g.škof Metod Pirih, ki je v župnijski cerkvi daroval sveto mašo in pobliže spoznal naše delo, vsako- dnevno skrb staršev, otroke,ki imajo priza- dete razumske sposobnosti. Zadržal se je z nami na večerji in po njej v prijateljskem pogovoru, kjer smo lahko začutili njegovo naklonjenost in veselje, da je bil z nami.
Bogu smo za portoroške dneve iskreno hva ležni,kar bo ostalo v naših srcih ob vsakem spominu nanje.Svojo hvaležnost bi radi iz- razili še našim dobrotnikom, spremljevalcem, prijateljem in drug drugemu, posebno še Marjani Mihelčič, ki je nosila vso odgovor- nost, pripravo in potekanje našega skup- nega dopusta v Portorožu.

A. A.

DA BO TUDI DRUGEMU DOBRO

V Tacnu ima dom (J.Rožiča 14, 61211 Šmartno pod Šmarno go- ro) prof.dr. Bojan Pirc, človek visokega intelekta, svetovnih razsežnosti na strokovnem področju in člo vek širokih človeških razsežnosti.V varnem naročju ljubljene Šmarne gore je poiskal zavetje svojemu družinskemu ognjišču. Ljubitelj narave in lepote si je izbral miren, samoten kraj. Danes pa je tu okrog gosto naselje enodružinskih hiš.
Z vrtne strani, prek ene same stopničke, sva prišla v sobo. V spremstvu soproge je prišel profesor: "Od leta 1980 se je vse bi- stveno spremenilo. Ne morem več,kamor bi hotel." Še vedno prožen duh se počuti kot v okovih. Razen v spominih.

Priimek Pirc je pogost priimek.
To so tri družine, kolikor vem: kranjska, goriška in dolenjska. Moja družina izvira iz Dolenjske,tam pri Sv.Duhu nad Krškim.Oče je bil sin uglednega moža, ki je bil dolgo časa župan pri Sv. Duhu.

Sv. Duh so zdaj spremenili v Veliki trn.
V mojo otroško dobo v času stare Avstrije sega spomin na dva Pirca iz Ljubljane: pe- ka na Šentpetrski (danes Trubarjevi) cesti in advokata pri sodniji.Zapomnil sem si,ker je to naredilo name vtis, da se še nekdo tako piše.

Ne bi rada, da bi bila "tečna" izpraše- valca,zato naj se ta intervju malo iztiri iz običajne forme -da bova prijateljska sogovornika. Tudi vi imate pravico, da nama zastavite vprašanja. Prav?
V redu, v redu, saj ima človek vedno polno vprašanj.

Vaša študijska in delovna pot je gotovo svetla? Težka,težka! Moj oče je bil kurjač na železnici. To je bila ena najmizernejših plač, ki si jo morete zamisliti. Že s šestimi, sedmimi leti sem začel služiti denar. To so bile razne usluge drugim družinam,nosil sem drva, odvažal smeti, kaj z vozičkom pri- peljal in take stvari. Da sem si lahko kupil srajco ali kaj podobnega.Tako je šlo skozi do gimnazije. V drugem letu gimnazije sem postal inštruktor. Vso gimnazijo sem inštru- iral. Tudi sina pri družini Brejc,prvega pred- sednika slovenske vlade po vojni. Tri do pet ur inštrukcij na dan. Ni bilo nobenega plesanja ali drugih takih stvari. Sem moral! Mati ni bila v službi, tega takrat ni bilo. Mati je bila Ljubljančanka. Imela je osem razredov ljudske šole, kar je bilo takrat za žensko ogromno. Šolala se je pri nunah.

Pri uršulinkah.
Pri nunah smo rekli. Da se reče pri uršulin- kah, tega še vedeli nismo. In potem po gimnaziji sem bil medicinec, od leta 1921 do leta 1923. Tudi ti dve leti sem izkoristil, bil sem pomočnik tajnika na ljubljanskem velesejmu. Jeseni 1923 sem odšel v Inns- bruck in treba je bilo denar skupaj spraviti. Štipendije nobene. Bratje so mi pomagali, posebno najstarejši Jože Pirc, ki je bil znan občinski svetnik. To je bil hud študij, ker sem bil kronično lačen. Leta 1926 sem ta- koj, ko je bilo mogoče, promoviral. Da je kdo končal medicinski študij v petih letih, je bila takrat redkost.
Zatem sem se oženil. Ves čas študija sva si pisarila,imam še vsa pisma. Dne 6. janu- arja sva se poročila, 15. januarja sem šel pa k vojakom in sem bil do oktobra. Med tem časom sem dobil štipendijo, ameriško, in sem šel v Ameriko na Visoko šolo za jav- no zdravstvo v Baltimor. Tam sem bil več kot eno leto, opravil izpite in odšel skozi Ljubljano v službo v Beograd. Pa mi ni bilo čisto nič za Beograd. Ampak tukaj je bil moj brat Ivo direktor Higienskega zavoda v Ljubljani, pa sem šel v Centralni higienski zavod v Beograd. Bil sem nekaj časa asi- stent, potem šef socialno medicinskega oddelka Centralnega higienskega zavoda.

Kje ste imeli družino?
Po poroki je bila žena v Ljubljani pri starših Ko sem prišel iz Amerike,me je prišla poča- kat v Pariz in potem smo šli skupaj v Beo- grad in bili tam do leta 1944.Po kratkotrajni vrnitvi v Ljubljano sem bil poklican spet nazaj v Beograd v Centralno institucijo - Komite za narodno zdravje.Tam sem bil do leta 1955. Svetovna zdravstvena organi- zacija pa je že tri leta preje predlagala, da bi me vzela za svojega uslužbenca.Končno sem leta 1955 odšel v Ženevo in od tam sem bil poslan kot izvedenec v Kairo oz. Aleksandrijo. V Aleksandriji je bil regionalni urad Svetovne zdravstvene organizacije za Bližnji vzhod, to se pravi za Afriko in Prednjo Azijo. Tam sem bil dve leti in pol. V tem času sem prehodil ves Bližnji vzhod od Teherana do zahodne obale Afrike. Vse tiste države! Potem so me hoteli imeti v Ženevi in sem bil tam tri leta in pol.
Ko sem prišel nazaj iz tujine,iz Ženeve,sem bil leta 1962 nastavljen v Zagrebu. Sprva kot izredni, potem kot redni profesor.

Ste se dobro počutili v Zagrebu?
Perfektno. Imel sem predavanja od pone- deljka do petka. Sobo sem imel v šoli za narodno zdravje.

Seveda, imeli ste dom v Ljubljani.
Ženo in dva sinova. Iz Zagreba sem odšel v pokoj, ko sem bil star 70 let. Od takrat sem stalno v Ljubljani.

Imate še kaj stikov z Zagrebom?
Oja, oja, še pridejo k meni kolegi doktorji.

Kakšno stroko ste predavali?
Socialno medicino s poudarkom na statis- tiki. Statistika ni suha obdelava številk, pomembno je, kaj nam pove, da na podlagi številk nekaj narediš. To je bila tendenca mojih predavanj iz zdravstvene statistike.

Seznam vaših del je najbrž obširen.
Že med študijem sem začel pisati. Najprej poljudne in znanstvene razprave, potem samostojne publikacije,tudi knjige in učbe- nike. Nekatera dela so prevedena.

Gotovo znate veliko jezikov.
Ne preveč. Angleško, nemško, to je per- fektno. V angleščini sem tudi pisal. Berem: italijansko, francosko, rusko.

V mednarodnem letu za starejše, leta 1982,ste imeli na Teološki fakulteti pre davanje: Skrb za zdravje in zdravstve- no varstvo starejših oseb. Zelo me je pritegnilo poglavje: Netočna in resnič- na podoba starih ljudi.
Star človek se predvsem ne sme počutiti starega,ne sme se pritoževati za to,ker je star.Vedno naj bo v stiku z mlajšimi ljudmi. Seveda, to ni lahko; v mlajših, še posebno danes - včasih je bilo tega manj - je neko nasprotovanje: ta je star, pa nič ne ve. Njihovo mnenje je, da je vse že preživeto, kar star človek ve. To je napačno stališče do starejših ljudi. Starejših ljudi, ki bi bili neumni, je malo. Star človek odvrže vse, kar je v življenju nebistveno, škodljivo.De- jansko je to doba novih človeških vrednot, ki odtehtajo telesne izgube zaradi staranja Ostane le bistveno.
Meje med mlajšimi in starejšimi sploh ne bi smelo biti. Postaja pa v današnjih časih vse bolj ostra. Seveda,izjeme so še vedno Tudi med mladimi so pametni.Kaj je narobe pa mlad človek težko presodi. Dokler si mlad,imaš samo eno stran,pa ne vidiš dru- ge. Potem šele,ko daš na tehtnico, rečeš: To je boljše, to ni boljše. In to je veliko- krat napaka za mlade, ker nimajo izkušenj in cenijo napačne stvari. Mladi večkrat iščejo po napačni poti. Poglavitni vzrok je pomanjkanje verske vzgoje.

Na koncu predavanja ste rekli, da je starost vrhunec človeškega razvoja.
To vedno bolj vidim, ker začneš vedno bolj objektivno presojati.

Je vedno bolj podoben božji podobi, ali ne? Toliko,kolikor je boljši. Starih ljudi, hu- dobnih, ne vidim. Prav izjemoma se kaj ta- kega najde. Že v otroški dobi so navzoče negativne lastnosti. Zato je otroka treba opozarjati, kaj je narobe. In pohvaliti, kar je prav.Po mojem mnenju je napačno sta- lišče modernih mladih ljudi, da otroku dajo polno svobodo.

Gospod profesor,sedaj pa kar zapustimo starost, saj smo mladi po srcu! Invalidi po nesreči ali bolezni so večinoma mladi Kaj bi tem priporočili, da si ohranijo kondicijo? Telesno zdravje je velikokrat funkcija duševnega zdravja.Človek si mora prizadevati,da čimveč dela, kolikor ustreza njegovim telesnim in duševnim sposobno- stim,opusti pa naj vsako jadikovanje. Pred vsem pa se ne sme smiliti sam sebi. To je ena najhujših stvari. Mora se truditi, da da čimveč od sebe, ker tako ohrani svoje zdravje, kolikor ga še ima.

Ker smo ravno pri delovni terapiji, bi, prosim, lahko izvedeli za vaš "hobi", za vašo sprostitev od duševnega dela - če ni skrivnost? Ne, ni. Imam v kleti sobico in vse sorte orodje. To navado sem dobil od svojega očeta. On je bil železniški kurjač in je znal napraviti marsikaj. Me ve- seli biti spodaj,zdaj pa ne morem,ker z eno nogo ne morem hoditi, ne morem tisto, kar bi rad. Ne moreš žagati,oblati,pa take reči, kar spada zraven mizarskemu delu. Takele mizarske stvari so moje veselje,sem potem teden dni dobre volje.

Z vozičkom ne gre?
Je majhen prostor, se ne morete obrniti. V tistem prostoru sedim kar na "štokerlu". Ker nima naslonjala, se lahko obračam. Kar primem stolček,pa oba odskočiva. Drugače pa v družinskem krogu rad igram domino, karte, kar je za zabavo.

Kolikokrat ste že dedek?
Štirikrat. -Veselje je tudi sedeti na vrtu pa gledat, kako raste. Drugega veselja pa ni. Glavno veselje mi je, če vidim, da so ljudje dobri. Če pa vidim kakšnega človeka, da je hudoben, kot se mi zdi, tisto je pa slabo. Na srečo imam same dobre sosede.Nimamo sicer posebnih stikov, toda dobri so; če je treba, pomagajo.

Nekaj z medicinskega področja.Kakšen naj bo odnos pacient-zdravnik? Naj se pacient vmešava v svoje zdravljenje ali naj vse prepusti zdravniku?
Ne,vsega prepustiti zdravniku ne more,ker ima danes zdravnik premalo časa, da bi se posvetil bolniku, kot bi želel. Razen v bol- nišnicah, seveda. Bolnik mora sodelovati, brez sodelovanja je zdravnik nemočen. Zdravnik pa se mora vživeti v bolnika, ga mora razumeti in z njim v sodelovati v pos- topkih. Žal pa tega dostikrat ne zmore,ker je preobremenjen. Kot veliko težo občutim dejstvo, da so ambulante vedno bolj polne in da na cestah srečujemo vse več teles- no ali duševno prizadetih mladih.

Po bolnišnicah sem videla veliko bolni- kov, ki so bili popolnoma pasivni, pa ni bilo uspeha. Seveda, saj ga ne more biti, ker je sodelovanje duševno, duhovno. Da- nes mora biti zdravnik tudi psihoanalitik, če hoče res uspeti.

Naj pri hudo bolnih povemo resnico ali ne? To pa je odvisno od bolnika. Nekate- remu lahko poveste vse. Poudarim pa, da je v načelu boljše povedati resnico. Če je seveda bolnik pravilno sprejemljiv za tisto, kar mu boste povedali.V tem primeru vpli- vate pozitivno na zdravljenje.Če pa posta- ne bolnik prestrašen, mu seveda ne boste povedali.

Če živi v umišljenem svetu, mu tudi resnice ni mogoče povedati. Glavno je to, da ne more biti odnos zdravnik - bolnik shematiziran.To se pravi,ne more biti enak do vseh ljudi.

Ste s svojim protestnim vprašanjem "zakaj?" že opravili? Ne. Ne morem iti peš na Šmarno goro, ne morem to in ono. Notranji svet se pa zaradi telesnih pomanj- kljivosti ne sme spremeniti.

Kako se ustavljate nadlogi: zakaj, za- kaj? ... Berem,pogovarjam se. Delo je naj- boljše zdravilo. Če najdeš tako opravilo, ki te vsega zaposli, je najboljše. Če pa sediš na vrtu, lahko gledaš lep vrt ali gozd, lepo pokrajino; tudi če ne delaš, si lahko duše- vno zaposlen, tudi po pol ure lahko gledam isto.
Še posebno zdravnike privlači lepota.
Ja, ja, to pa ja.

Zakaj?
Zato, ker ima zdravnik rad popolnost.

Tudi lepota vodi k Bogu. Eno je gotovo, če jaz ne bi imel vere,ne bi želel več živeti

Zato pa je toliko samomorov.
Manjka vera, manjka versko prepričanje. Vzeti človeku vero,to je ena največjih hu- dobij, po mojem mnenju.

Kadar pišem vaš naslov,se vedno spra šujem: le kako je prišel med nas? Med prijatelje v Prijateljstvo. Sam ne vem,kako Najbrž mi je dr.Šef poglobil zanimanje za to.

Verjetno so vas pritegnili takrat, ko ste imeli predavanje? Že prej. Saj sem na- ročnik Prijatelja že več kot deset let.

Ali vsega preberete? Ne, čisto vse ne. Zanimajo me pisma,kar napiše dr. Klevišar- jeva, dr. Šef ali pa tak, ki ga poznam. Saj je vse dobro, je dober list. Škoda, če bi nehal izhajati. Je taka lepa povezava med temi ljudmi,čutijo,da niso sami. Zmeraj do- biš kakšno dobro misel. Je pa velika stvar ta organizacija, je zelo dobra.

Mi nočemo, da bi rekli organizacija, ker ni. Prijateljstvo ali mednarodno Bratstvo bolnikov in invalidov hoče biti predvsem gibanje,ne zgolj duhovno gibanje, am- pak vse tisto, kar naj ljudi poveže med seboj. In vpliva tudi na tiste, ki so "tako rekoč" zdravi. V naši cerkvi imajo tudi sre- čanja za bolne in ostarele. Tam je zmeraj nekako 15 mladih deklet in fantov zraven.

Ali dobivate povabila za naša srečanja?
Povabila dobim. Sem pa take sorte,da ne- rad druge obremenjujem. Ja, za en dan bi pa šel!
Veliko razmišljate? Včasih sem veliko delal, nisem imel časa ukvarjati se z vsem mogočim premišljevanjem. Danes malo več premišljujem stvari, ki jih prej nisem. To je tudi plus, ne? Sedanjost mora biti taka, da spoznaš, da je pravilna. Samo črne misli,to pa ne. Hvala Bogu, da je še tako. Namen svojega življenja vidim samo v tem,če bom lahko pripomogel, da bo življenje teh okrog mene pozitivno usmerjeno. Sem zelo ne- srečen, če vidim, da je kaj narobe.

Kakšna je na splošno vaša življenjska filozofija? Nobenemu nič škodovati. To je osnovno,ampak ena stopnja višje je: koli- kor moreš, poskušaj delati tako, da bo tudi drugemu dobro.

Gospod profesor, zelo prijetno je bilo sre- čanje z Vami. Najlepše se Vam zahvaliva, tudi v imenu bralcev. Želimo Vam in Vaši družini zdravja in vse dobro.

Sogovornika:
M. K. in J. Z.

MARIJINO LETO SE NADALJUJE

Eden izmed dokazov je tudi poln hrib romar- jev v Novi Štifti na Dolenjskem,na praznik Marijinega vnebovzetja, ko je zahvalno daritev popoldne na prostem daroval ljub- ljanski nadškof in metropolit Šuštar. Bilo je čudovito doživetje!
Bil sem pri Novi Štifti že večkrat sam med romarji, z invalidskim vozičkom, zato mi je bilo tokrat posebno všeč, ko smo bili kar trije, kar razen ob srečanjih bolnikov ali invalidov še nisem nikdar doživel. Je pa to moja želja in tudi cilj našega Prijateljstva, da se invalidi čimbolj izenačijo z zdravimi, vsaj tam in kolikor je to mogoče. Ali ni nad vse primerno zgledno,da se v bližini oltarja kjer se daruje Kristus,zbere vsaj nekaj pre izkušanih, ki s svojo navzočnostjo nekako zastopajo trpeče brate in sestre v veri, še posebno pa pri slovesni maši.
Pri prošnjah za vse potrebe je bila pri tej maši od strani invalidov izrečena tale proš- nja: da bi v Marijinem letu dosegli duhovno obnovo, ki bo okrepila temelje naše vere. Le potem bi se nekaj premaknilo v srcih preizkušanih, da bi se bolj udeleževali Kris- tusove daritve,vsaj tisti,ki jim je to mogoče Tudi za tiste, ki nam morejo to omogočiti, je treba drugačne miselnosti; vem, da bi marsikateri preizkušani rad šel k taki slo- vesnosti, pa ni kristjana v bližini, ki bi mu to omogočil.
Bog daj, da bi v tem Marijinem letu res za- živela med nami prava duhovna pomlad v naših srcih!

Ivan Zadnik

PRIJATELJSTVO ODPIRA SLEHERNA VRATA

Zadnjo avgustovsko sobo- to na praznik mučeništva sv. Janeza Krstnika, smo z radostnimi srci brzeli po ovinkih in klancih Selške doline v Topolje, kjer nas že vrsto let zelo gosto- ljubno in velikodušno sprejme pod svojo streho družina Kokalj.
Da bi občutili še večjo domačnost in toplino njihovega doma, so nam domača dekleta za dobrodošlico pripela nageljčke.
Iz kuhinje je prijetno zadišalo. Ta dan je praznoval god tudi gospodar te naše pri- jateljske domačije, ata Janez, zato je bila naša prva pozornost namenjena prav nje- mu. Vsi skupaj smo mu iskreno čestitali in oba z mamo skromno obdarili v znak naše hvaležnosti za njihovo nesebično ljubezen in dobroto do nas.
Po kratkem kramljanju, ki ga je spremljala še vesela pesem,smo se pripravili na sveto mašo,ki smo jo imeli na sončnem dvorišču, kjer stoji tudi majhna kapelica, obdana s čudovitim grmom vrtnic. Najlepša gesta naše povezanosti v Bogu je bila, da so se nam pri sv. maši pridružili tudi nekateri so- sedje Kokaljeve hiše.
Prigriznili smo še okusne čevapčiče, za po- pestritev pa so nam domači fantje zaigrali še prizor iz Sv.pisma,ko David ubije Goljata
Smeh, pesem in besede kar niso mogle iz- giniti iz naših ust,a čas nas je neusmiljeno priganjal in tako smo se z veliko hvaležno- stjo do te družine vračali na svoje domove
Bog vam povrni za vse vaše dobrote in po- zornosti, naj vas vedno spremlja Očetova roka,kakor vi z ljubeznijo z odprtostjo spre- mljate nas.

Alenka

NA SREČANJU TUDI VAŠČANI IZ DOMA

Na Otlici smo 28. junija spet doživeli prije- ten dan. Srečali so se bolniki, invalidi in ostareli.Letos so se nam pridružili vaščani, ki živijo v Domu v Ajdovščini. Bili so zelo veseli, saj so nekateri spet po dolgih letih obiskali domačo župnijsko cerkev in svoje ljudi. Zanje,kakor tudi za nas, je bil ta dan pravo doživetje.
Najprej smo se zbrali v cerkvi pri sv. maši; to je bil za nas vse glavni del dneva. Ob somaševanju domačega župnika jo je vodil bolniški župnik Miro Šlibar. Kruh ljubezni, ki ga je delil, si bomo delili med seboj. Ob teh globokih besedah nam je dal nove moči za nadaljnje življenje.S tem je hotel povedati, da so tudi bolni enakovredni in potrebni zdravim. V trpljenju nam pomaga Jezus in nas podpira,da ne omagamo. Tudi trpljenje je povezano z našim življenjem, zato smo potrebni drug drugemu, da se med seboj tolažimo.
Pri sv. obhajilu se nam je Jezus razodel in nam še posebej pokazal,da je vedno in po- vsod navzoč, je z nami, nas podpira, krepi in spodbuja. Ob koncu smo se Jezusu za- hvalili za vse, kar nam daje, saj brez njega ne bi bili srečni.
Po sv.maši nam je naš gost z Madagaskarja pripravil koncert duhovnih in narodnih mal- gaških pesmi.Nato smo imeli kosilo v župni- šču.Bolniški župnik nam je pokazal posnetke njegove nove maše in še film z misijonov. Sledil je kratek pogovor z bolniki. Nato so bile v cerkvi še litanije in blagoslov.Domov smo odnesli lep vtis in si zaželeli ponovne- ga srečanja.
Lepa zahvala vsem, duhovnikoma in gostu, bolnikom in ostalim navzočim, ter vsem, ki so kakorkoli pomagali.

Marinka

NA OBISKU PRI PRIJATELJIH V ŠVICI

Ko sem dobil povabilo,da se od 3.do 4.julija s sestro Edith, Alenko iz Škofje Loke in z bogoslovcem Tonijem kot predstavnik na- šega slovenskega Bratstva - Prijateljstva udeležim letne skupščine Bratstva bolnikov in invalidov francosko govorečega dela Švice v St. Mauriceu, se je v meni takoj porodila radovednost, kakšna je neki ta dežela v resnici.Vedel sem,da je to pretežno gorata dežela z mnogimi svetovno znanimi smučar skimi centri, naseljena s pridnimi in delav- nimi ljudmi štirih narodov (Nemci,Francozi, Italijani, Retoromani), ki je že več stoletij otok miru. Poleg znanih švicarskih sirov, čokolade, ur, prislovične točnosti, je Švica zadnje čase znana še po odličnih smučar- jih in smučarkah... Ampak vse to je znano, zato sem se odločil, da odidem na pot s čim manj predstavami o Švici in Švicarjih, a z odprtimi ušesi,očmi in z odprtim srcem
Pot do St.Mauricea je bila dolga, naporna, a tudi lepa. Prvo postajo smo napravili že v Gorici pri sestri Mihelangeli, kjer so nas sestre založile s popotnico, da smo potem laže premagovali julijsko vročino in utrud- ljivo vožnjo po italijanskih avtocestah, kjer se razdalje med mesti merijo s stotinami kilometrov. Ob prehodu v Švico so se avto ceste vse bolj zavijugale visoko v planine in se ponekod dvignile do še zasneženih pobočij.
Ledeniški potoki, sneg, tropi krav in ovac na pasiščih, divje lepa pokrajina, red, ure- jenost in upanje, da bomo čimprej na cilju, nas je spremljalo na tej ovinkasti poti. Ko smo upali, da smo že skoraj na cilju, smo se morali peljati še naprej in naprej. Prava vaja v upanju in v potrpljenju.
Snidenje s patrom Kolyjem,ki je duša in gi- bálo Bratstva v francosko govorečem delu Švice, in z vsemi udeleženci srečanja je bilo prisrčno, da smo v hipu pozabili na vse napore.Takoj smo se počutili kot doma ter zadihali kot del zbrane skupnosti.
S pomočjo diapozitivov smo prikazali našo deželo in delo Bratstva - Prijateljstva na Slovenskem, kar so z vidnim navdušenjem sprejeli. Na kratko smo jim predstavili tudi delo diakonije po župnijah, ki se dostikrat prepleta z delom Bratstva - Prijateljstva. Seveda pa je nemogoče ujeti v objektiv fotoaparata in tudi v besedo vso raznoli- kost dejavnosti, posebej ne vseh prečutih noči, samote, osamljenosti, telesnega in duševnega trpljenja, molitve, upanja in tu- di veselja, kar vse je polnovredno vtkano v duhovno zgradbo Bratstva- Prijateljstva.
Naše švicarske prijatelje je zanimalo tudi marsikaj o razmerah in življenju invalidnih ljudi pri nas, ki je pač zelo raznoliko in smo jim lahko povedali,da imamo med vozičkarji uspešnega zdravnika, pravnika itd...., kot tudi ljudi, na katere je družba in dostikrat tudi družina skoraj pozabila.
Vrhunec srečanja pa je bila nedeljska maša ki jo je prenašal tudi radio. Tako je pater Koly tudi poslušalcem ob radijskih sprejem- nikih lahko spregovoril o poslanstvu Brat- stva. Z eno prošnjo v slovenščini smo pri tej maši sodelovali tudi mi.
Razšli smo se kot pravi prijatelji s stiskom rok,naša nova prijateljica Joel pa se je po- trudila in po naše dodala: "Na svidenje še drugič!"

Rastislav

DOPOLDANSKI IZLET K SV. KATARINI

Prvega julija zjutraj se je odpravilo nekaj upokojenih duhovnikov z Lepe poti v Ljub- ljani na poldnevni izlet k Sv. Katarini. Bil je sončen dan. Z glavne ceste smo zavili po makadamski cesti navkreber. Nudil se nam je lep razgled tja prek Polhograjskih Dolo- mitov in na z gozdovi poraščene hribe. Ka- nonik Vinko Prestor, ki tam ob nedeljah in praznikih mašuje ter uči katekizem, nam je razkazal župnišče. Čeprav stavba ni nova, je zelo prostorna in opremljena z vsem potrebnim in v zelo lepem stanju.Nato smo obiskali pokopališče in cerkev.Zunanjost in notranjščina sta na vse naredila lep vtis. Ljudje skrbijo za svoje svetišče kot za ne- kaj,kar je zares njihovo. Radi žrtvujejo čas in denar za vzdrževanje.Opravili smo kratko pobožnost pred Najsvetejšim. Po nekoliko več kot eni uri smo se poslovili. Škoda, da se nismo mogli pogovoriti z domačini. Vse je sušilo seno. Njive obdelujejo s stroji. Kmetije so videti obsežne. Zrak je izredno čist.Nadmorska višina je nekaj nad sedem- sto metrov.
Na povratku smo obiskali samostan sester karmeličank v Sori. Zelo lepo so nas spre- jele, odprle kapelo in pripovedovale, kako živijo. Molijo dnevno osem ur, domača dela opravljajo osem ur,ostali čas je za počitek Večne zaobljube položijo po štiri in polletni pripravi. Ob spremljavi orgel so nam zapele lepo nabožno pesem. Skupaj smo odmolili Angelovo češčenje in se jim priporočili v molitev. Postregle so nam tudi s čajem in pijačo.
Škoda, da je bil izlet prekratek. Za vso or- ganizacijo se zahvaljujemo bolniškemu žu- pniku in g.upravitelju Doma.Spremljala nas je tudi zdravnica našega Doma.Z nami sta bili tudi dve sestri, ki nam v Domu poma- gata. Sklenili smo ponoviti kaj podobnega še letos. Prav lepa hvala vsem!

N. N.

Odločila sem se,da bom kar pri morju napi- sala svoja doživetja za Prijatelja. Rada ga berem, ker v njem najdem marsikaj zanimi- vega,poučnega in takega,kar mi poživi vero ki mi veliko pomeni. Tako lažje prenašam svoje težave.
Sedim pred jedilnico. Srečna sem,da so me prijatelji povabili,naj preživim z njimi počit- nice pri morju. Zelo srečna pa sem tudi,da je naša s. Mihelangela z nami in skrbi za nas.Vsak dan doživim kaj novega.Med pri- jatelji se dobro počutim. Sodelavci so zelo prijazni do nas vseh. Dekleta nam dan na dan prepevajo, da je nam invalidom vsak dan lepše. Z vsakim se rada pogovarjam. Zelo všeč mi je bila italijanska maša. Toplo mi je bilo pri srcu,ko so otroci tako lepo peli
Prav zares sem veliko doživela tu pri morju Na plaži sem se pogovarjala s prijatelji in marsikdo mi je povedal, kako živi. Vesela sem bila,da sem se vozila s čolnom.Počasi se mi iztekajo počitnice. Kar hudo mi je,ko bomo šli narazen.
Vsak dan smo se zbrali pri sv.maši,sloven- ski ali italijanski. V naših srcih bodo ostale kot nepopisno lepi doživljaji. Tako smo se ob vsaki daritvi Jezusa Kristusa darovali tudi navzoči sami kot del Njega, ki ga na vsakem koraku svojega življenja najbolj potrebujemo.
Za te nepozabne dneve, kjer smo si poleg pridobljenih telesnih moči okrepili in oboga- tili tudi duhovni svet,se zahvaljujem vsem, posebno diakonu Robertu,duhovnikom spre- mljevalcem, Evelini in Livii.
Tudi letošnje poletje je krenila na pot proti morju počitniška karavana prijateljstva. Iz pustinje vsakdanjika v zelenico borovcev. Napisano geslo ob vhodu se glasi: "Podaj mi roko!" Tisti,ki vstopa,prevzame nekakš- no obveznost,da bi bil vsak,ki tukaj letuje, tudi po njegovi zaslugi zadovoljen, vesel in srečen.
Tu ne čakamo prekrižanih rok in kislih ob- razov na čudeže iz nebes. V šoli skupnega življenja se naučimo ustvarjati čudeže sami Nikogar ni, ki bi bil brez kakršnihkoli sposo- bnosti, pa naj bodo še tako majhne. Učimo se po Jezusovem zgledu in z njegovim bla- goslovom (Mt 14,13-21) množiti tisto malo kar posedujemo,da moremo v obilju darovati drug drugemu.
Uvod v naše skupne dneve so bile besede sv.Pavla,kakšna mora biti resnična ljubezen (1 Kor 13, 1-7). Ljubezen, ki vse premore, nam daruje počitnice pri morju. S.Mihelan- gela, s. Edith, sestre iz Gorice in še mnogo drugih skrbi za organizacijo, za počitek in okrepčilo na dolgi poti, za pomoč in dobro počutje. V svoji skromnosti in predanosti služenja potrebnim vsi pogumno prenašajo napore, težave, skrbi in obsežne priprave. Takšne darovanjske ljubezni ni moč izmeriti, tudi povsem človeško je ni mogoče razu- meti. In ravno zato je naša zahvala tako borna. Bog plačaj!

M. K.

LUDVIK ZABRET

V jugovzhodni Indiji v državi Madras deluje slovenski misijo- nar, brat Ludvik Zabret, doma iz Topol pri Mengšu.Domovino je zapustil še zelo mlad med drugo svetovno vojno. Nekaj let je bival v Turinu, v Italiji, kjer se je pripravljal za misijonsko delo in doštudiral za kmetijskega tehnika. V Indijo je odpotoval leta 1946.Tri leta pozneje sta z misijonarjem,s katerim sta začela skupno delo, odpotovala 60 km v stran od svojega prvotnega centra,na kraj,kjer je bilo takrat na pol puščavi podobno zemljišče. Po tisti pokrajini so v tistem času rastle samo vrste palm, ki pa so bile celo zaščitene, tako da jih ni mogel vsak po mili volji nasekati. Z misijonarjem sta si najprej postavila kolibo. Nato sta pričela z delom. V desetih letih sta uspela, da so 150 hektarjev zemlje spre- menili v rodovitna riževa polja.Zaradi temu primernih podnebnih razmer riž žanjejo na teh njivah trikrat letno. Vso to zemljo na- makajo umetno s podtalno vodo,ki jo črpajo iz zemlje s posebnimi črpalkami.
Da so sploh vse to lahko začeli, so morali zemljo odkupiti. Na srečo so jo dobili zelo poceni. Sčasoma so tako napredovali, da so postavili šolo za nekaj stotin dijakov, ki so večinoma iz bolj revnih družin, ki nimajo možnosti, da bi lahko svoje šolanje plače- vali. To šolo in vsa ta dela vodi slovenski misijonar Ludvik Zabret, ki je eden velikih sodobnih slovenskih misijonarjev,eden tistih slovenskih sinov, ki zavzema v teh krajih, drugi pa drugje, zelo pomemben položaj v porajanju lepše prihodnosti. Brat Zabret bi ne bil mogel postati tako velik,če bi bil de- lal zaradi denarja. Pač pa je postal zaradi božjega kraljestva, ki ga približuje ljudem teh krajev na svojstveni način.
V enem svojih pisem piše: "Biti v svetu, a ne od sveta. Moje področje je bolj materi- alno, a je tudi zelo potrebno, ker smo pač iz duše in telesa in tudi telo zahteva svoje posebno revni ljudje, ki porabijo ves svoj čas za to, da dušo in telo skupaj držijo. Tako imamo sedaj več dečkov, ki se učijo resnega rokodelstva, da bodo laže prišli do boljšega kruha in da ne bodo samo prilož- nostni delavci... Sestre vodijo dispanzer, pomagajo v osnovni šoli in poučujejo de- kleta in mamice po vaseh. Okrog sto ljudi prihaja vsako jutro k nam na delo. Zanje najprej preberemo evangelij, razložimo pre brano, pomolimo in misijonar nas že blago- slovi in prosi za božje varstvo pri našem dnevnem opravilu."
Tako začenjajo svoj delavnik.
Skoraj polnih šestnajst let je Ludvik vodil to šolo. Njegovim predstojnikom njegove sposobnosti niso ostale neopazne.
Na njihovo željo se je preselil na novo mi- sijonsko področje v Institut za filozofijo, ki ga vodijo salezijanci v Divya Daan.
Štiridesetletno misijonsko delo se pozna tudi Ludviku, da je začel pešati. Letos ja- nuarja je moral prebiti v bolnici en mesec. Njegovo veliko delo,tako zaupa,bodo vodili naprej mlajši.
Ludvik malo potoži tudi nad mlajšimi 'sobrati' ki se kaj radi obdajo z vsakovrstnimi novo- tarijami, tako da nazadnje nekateri često niso več ali pa še to ne, kot le navadni kristjani.
Proti koncu enega pisma pravi tako: "Res je treba vztrajne molitve, da Bog drži nad vsakim od nas roko nad glavo, da ne za- bredemo."
Vi, dragi prijatelji Prijatelja, vabljeni, da se pridružite množici molilcev za misijonske zadeve Cerkve.

Vaš prijatelj iz Kobilja

NE ZAMERITE ODKRITOSRČNOSTI

Pišem vam iz zdravilišča za invalidno mladi- no v Kraljevici, kamor včasih pride tudi list Prijatelj na obisk h kakšni mamici. Sposo- jamo si ga med seboj in se potem pogovar jamo o vsebini. Najprej smo se ustavile ob anketi. Kako da je tako malo ljudi sodelo- valo? Naj vam sedaj povemo svoje mnenje o Prijatelju.
Res primanjkuje kakšna vedra povest v na- daljevanjih. Glede pesmi mislimo, da bi bilo morda bolje, ko bi objavili kakšne nove pe- smi naših mladih prijateljev duhovnikov ali bogoslovcev.Znano je,da mnogi radi pišejo in to lepo. Pesmi npr. Lili Novy ali Josipa Murna so nam namreč znane še iz šole. Življenje iz evharistije nas je prevzelo. Na- vdušene smo nad poročilom o romanju na Brezje, ker s tako prizadetimi otroki pač ne moremo hoditi okrog. Lepo je podana dia- konija.Prispevek dr.M.K. je bil nekoliko pre- kratek in bi rade vedele kaj več o njenih razmišljanjih. Vse presega p. Šef z rubriko: Bog - ozdravlja in odrešuje. Pritegnila nas je tudi izpoved Albine Krek. Prav rade smo prebrale intervju s s. Anko Burger. Imamo pa srčno željo,da bi nam v tej rubriki pred- stavili s.Edith in s.Mihelangelo.Obe videva- mo često na sličicah. V tej številki vidimo s. Edith, ko lupi krompir ali krhla jabolka?
Slišimo, da je glavna sodelavka Bratstva bolnikov in tudi, da je diplomirala na šoli za medicinske sestre. Iskreno ji čestitamo! Želimo ji,da bi kot medicinska sestra mogla še bolje pomagati bolnikom. Naj njen zgled spodbudi še druga mlada dekleta,da ji bodo sledila.
Vesele bi bile,če bi nam jo predstavili v sliki in besedi.Ne odrecite nam te srčne želje in jo pregovorite, če se bo v svoji ponižnosti branila.
Všeč nam je,da naši preizkušani bratje lahko gredo v Lignano ali Gradež. Žal, nas nihče ne povabi... Vesele in hvaležne smo, da lahko pridemo vsaj tu v Kraljevico, ki nam je postala drugi dom. Tu zelo lepo skrbijo za nas. Lepo pišete o prireditvi: Ne hodi mimo-bodi Samarijan.Tu v kraljeviški cerkvi imamo znamenito fresko o Samarijanu.
Rubrika Tako odhajajo domov nam je uganka Ni nam všeč izraz "skrivnostno onstranstvo" Saj vemo,kam pridemo po smrti: v nebesa, vice ali pekel. Nobene skrivnosti ni... Rub- rika Ali je kaj novega? Je... je malo sporna saj te novice beremo v naših dnevnih ča- sopisih. No, lepo je, če je vse to zbrano; žal pa ni vse. Želim si prijatelja - zanimiva rubrika, le odgovori so nekoliko medli, do- stikrat nejasni, presplošni, dasi so prisrčni.
Likovna oprema je zelo lepa. Pogrešamo le čudovite risbe Stanke Glavan.Imamo še eno vprašanje:Kako naj se včlanimo v Bratstvo bolnikov in invalidov? Kako se sploh pride blizu? Kolikšna je članarina? Upamo, da ne zamerite naši prostodušni odkritosrčnosti. V hvaležnosti za vso požrtvovalnost, vašo in vaših sodelavcev, vas prisrčno pozdrav- ljamo.
Ni vzroka,da bi vam zamerili, drage mamice in otroci; zaradi odkritosrčnosti še najmanj Žal ob podpisih ni niti enega naslova, zato smo tokrat naredili izjemo,da smo pismo ob javili.Dobro je namreč,da ste se vsaj sedaj oglasile. Anketa je pač doživela usodo kot druge. Kar prav bi bilo, da bi se našel še kdo in bi o Prijatelju tako kritično razmišljal. To bi nam bolj pomagalo kot samo pohvale posameznih člankov.
Odgovor bi bil predolg,če bi še enkrat raz- mišljali o vsebini Prijatelja.Ustavimo se sa- mo ob dveh vprašanjih.Res je,da verujemo v življenje po smrti,v večnost;onstranstvo pa ostaja skrivnostno, ker ne vemo, kam bomo prišli, čeprav upamo na najboljše...
V Bratstvo bolnikov in invalidov, po doma- če Prijateljstvo bolnikov, se lahko vključijo predvsem kakorkoli prizadeti,pa tudi njihovi svojci in prijatelji kot sodelavci.To ni druš- tvo,ampak krščansko gibanje,zato članarine ni.Stroške (za pošto in srečanja) krijemo s prostovoljnimi prispevki in z darovi dobrot- nikov.Leta 1985 smo izdali tudi drobno bro- šuro, kaj je Bratstvo in kako deluje; lahko jo naročite na našem uredništvu.
Vsekakor smo vašega pisma veseli in ne skrivamo upanja, da bo morda še koga spodbudilo k pisanju v prostodušni odkrito- srčnosti, kot je vaša. Hvala vam!

ZELO SEM BIL VESEL OBISKOV

Najtopleje vas pozdravljam iz našega pre- lepega, zlatega Bohinja. Zelo sem bil vesel letošnjih obiskov, ki so poživili moje samo- tarjenje. Obiskali so me Tone, pa Milena in Jana z Boštjančkom.Potem sta mi moji dve sestri prišli polepšat samotni domek. Nad- vse pa sem se seveda razveselil vašega obiska ter vseh,ki so bili z vami. Presrečen sem bil; samo malo časa sem mogel uživati to srečo, ker ste tako hitro odšli. Pišem težko, ker me začne boleti roka, ki je bila polomljena, in sedaj imam v njej železno ploščico, ki bo šla najbrž z menoj v grob. Zato oprostite pisavi.
Prav topel pozdrav tudi tebi,Albin. Prijateljev obisk je res kakor sončni žarek, ki prodre skozi jesensko meglo puste vsakdanjosti. Poživi nas in spodbuja k širjenju prijatelj- ske povezanosti z drugimi ljudmi. Lepo je doživeti obisk dragega človeka, mu stisniti roko in pokramljati z njim. Želim ti še veliko obiskov, in pa, da bi tudi ti druge razvese- ljeval s svojimi obiski in pošto. Najbolj ti želimo, da se velikokrat spomniš na tistega prijatelja,ki nevidno živi ob tebi-na Jezusa. Prav gotovo se še kdaj vidimo v tvojem lepem, zlatem Bohinju. Saj je res lep.

TAKO SEM ŽELELA ROMATI K MARIJI

Prijavila sem se za romanje na Brezje. Po- sebno v tem Marijinem letu sem želela ro- mati k Mariji. Potem pa sem ravno tiste dni morala biti v bolnišnici.Kako težko mi je bilo pri srcu, ko sem gledala skozi okno. Mislila sem si:Mogoče bi se pa ravno v tem avto- busu jaz peljala.Kar solze so mi začele teči
Potem sem vzela v roke rožni venec in pri- čela moliti. Pred oči mi je prišlo lansko ro- manje,množica in sveta maša.Tako sem se potolažila. Daj nam,vsemogočni Bog, toliko zdravja, da bi še večkrat romali k Mariji.
Draga Barbara! Vsakemu od nas se je že primerilo, da so nam želje oziroma načrte prekrižale bolezen ali pa kake druge težave in zapreke. Prvi hip se nam je vse podrlo, nato pa smo se "našli".
Dlje ko smo na svetu, bolj spoznavamo, na kako malo stvari lahko vplivamo in kako ve- liko nam je danega.To spoznanje nas pelje k hvaležnosti za vse, kar smo že prejeli iz božjih rok.
Prepričani smo,da boste še romali k Mariji,in to s hvaležnim srcem. Bog z vami in Marija!

UREDNIŠTVO PRIJATELJA!

V tej pesmi so besede
več ali manj neurejene,
od bolnika, invalida, doživete,
zato, za katero dušo, bodo le sprejete.

NA SREČANJU PRI SVETI MAŠI

Bog daj dober dan,
vsem, ki smo danes tukaj zbran'.

Starostniki, bolniki, invalidi,
danes smo se vsi tukaj dobili,
da bi zopet kaj novega slišali
in še sami svoje povedali.

Oh! kako smo danes veseli,
da v družbi bi taki še kakšno zapeli,
čeprav smo že stari, bolni, potrti,
v naše svetišče radi pridemo še.

Tukaj dobimo duhovne podpore,
in jo odnesemo na svoje domove.
Z njo eno leto srečno živimo,
ko leto je mimo,se zopet v cerkvi dobimo.

Takóle naj teče naše življenje
ki ga spremlja skoraj samo trpljenje.
Veliko molimo in živimo v veri,
ker edino le ona je naš srečni vodnik.

Sedaj se še zahvalimo našemu Bogu
za darove, ki smo tu jih prejeli
in Jezus je v srca prišel,
da bi nam grešno dušo otel.

Sem Avgust Cvelbar, inv. upokojenec, roj. 21.10.1944. Z motorjem sem se ponesrečil maja 1966. Upokojen sem invalidsko od leta 1970. Imel sem poškodbo glave, hud pretres možganov,en mesec v nezavesti,z operacijo glave pa se je stanje boljšalo.Po prebujanju iz nezavesti sem se učil znova živeti.Nisem znal hoditi,misliti in ne govoriti Celotna leva stran je bila hroma,ker je bila na desni strani glave poškodba in tudi tu odprta. Ostali so mi poškodovani možgani in prizadete vse funkcije, katere upravljajo psihoorganski sindrom. Do leta 1970 se mi je zdravje toliko izboljšalo, da sem si našel že dobrosrčno dekle in se z njo poročil. Med boleznijo mi je to zelo veliko pomenilo. Tak bolnik potrebuje veliko ljubezni, razumeva- nja, da ga kdo osrečuje in zna biti srečen ob njem. Vse to sem doživljal ob svoji ple- meniti ženi, ki izhaja iz verne družine kot jaz. Rodili so se nama trije otroci, sedaj že stari 17, 15 in hčerka 10 let. Oba sva sre- čna ob njih, ker so še kar dobro vzgojeni, seveda,po najinih sposobnostih. V cerkev hodijo brez vsakih pomislekov in tudi doma skupno molimo. Vsi so uspešni tudi v šoli.
Izhajam iz muzikalične hiše let. Muzikanta sta bila dva strica in mama, ki je že stara 72 let,igra pa že 55 let. Harmonikar in pia- nistka je pa tudi sestra, ki je šest let sta- rejša od mene. Cerkvena pevka je bila tudi stara mama, potem tudi mama. Sedaj sem tudi jaz že 8 let v cerkvenem pevskem zboru Šentjernej. Do sedaj sem imel zelo bridko in trdo življenje.To že v osnovni šoli pozneje v uku in potem sem študij nada- ljeval še ob delu. Vse zastavljeno življenje mi je pretrgala nesreča ob koncu drugega letnika srednje strokovne šole elektro stroke v Novem mestu.
Že v 8. razredu osnovne šole sem začel pisati pesmi. Nastopal sem tudi v oddaji "Pokaži, kaj znaš". Potem sem začel pisati ljubezenske pesmi. Tukaj v zboru sem tudi počastil vse starejše pevce ob njihovem godu. Nekatere sem ganil do solz,vsi pa so bili zadovoljni z mojim posvetilom.Sestavim pesem tudi za kakšno cerkveno slovesnost in ob vsaki poroki v zboru.
Življenjepis, ki sem ga predstavil, je zelo okviren. Verjetno je dovolj.
S spoštovanjem in zbogom!
Spoštovani Avgust! Ko zdrav človek bere življenjsko zgodbo kot je vaša, ima obilo gradiva za razmišljanje. Besede, ki jih hoče povedati,postanejo puhle,nekako brez po- trebe. Pa vendar,ker jih pričakujete od nas je treba nekaj reči.
Predvsem imate veliko srečo,da vam nekdo pomaga nositi težki križ, in to z ljubeznijo. To še mnogim zdravim ne uspe - nosimo pač različne križe. V tem vidim pravzaprav bistvo. Nekateri morajo trpeti,da plemenite duše lahko narede dobra dela. Komaj si moremo predstavljati, kako je po taki hudi nesreči težko shoditi v vseh ozirih. Potre- bno je veliko ljubezni in razumevanja od soljudi ter volje in vere od samega sebe. Uspelo vam je. Pokonci hodite skozi življe- nje in kar je še lepše, s svojimi darovi raz- veseljujete ljudi okoli sebe. Hvala, ker ste se oglasili!

Naš Mirko Bohnar (Gor. Globodol 40,Mirna peč) je bil naš biser, naša sreča in radost, naša dobrota in ljubezen! Meni je bil zlati bratec in zvest prijatelj.Vedno mi je moža- to stal ob strani. Samo njegov pogled in nasmeh - in že sem s podvojeno močjo hi- tela življenjskim ciljem naproti. In dosegla sem jih.A mojemu dragemu Mirku so začele kruto usihati mladostne moči.Kakšna groza - svet se mi je prvič zrušil. A Mirko je vse prenašal vztrajno in plemenito;z nasmehom, tudi v zadnjih dneh svojega boja. Moj zlati Mirček!
In spet sem na tleh...Pobiram se.Pomagajo mi drobne, mehke, nežne otroške ročice, ki se kar same znajdejo pri meni. Pomagajo mi besede prijateljev,moje drage hčerkice, in mož, ki mu je bil Mirko kot sin, pomaga mi mali Borut, ki je podoben stricu Mirku. Pomaga mi naš Mirko. Sanjam o njem. Se- daj je brez bolezenskih spon, iskriv in na- smejan. Pa govori! In ob zori je potem vse lepše.
Hvala vsem dragim prijateljem za tople be- sede sožalja; hvala za vso dobroto, ki ste jo nudili našemu Mirku in vsem nam.

Silva

VSI SO MU POMAGALI

"To moram operirati,dragi tovariš Vidic, nič drugega nam ne preostane." Te zdravniko- ve besede so odmevale v njem, mu kratile in jemale spanec.
"In šansa?" je Vidic vprašal zdravnika.
"Šansa? Kako to mislite?"
"Menim - ali je ta operacija nevarna?"
"Vsaka operacija ima nekaj nevarnega v sebi," je odgovoril zdravnik.
"Toda v vašem primeru je to edina možnost To morate vedeti. In zaupati morate. Že več kot dvajset let izvršujem tovrstne operacije. Prej so morali ljudje zaradi take bolezni umreti. Že več kot dvajset let jih rešujemo. Če pomislimo, kaj danes kirurgija vse zmore, je ta operacija razmeroma ne- dolžna. Ne delajte si nepotrebnih skrbi!"
Si mar dela nepotrebnih skrbi? K zdravni- kovi nalogi končno spada tudi, da bolnike, ki so tik pred operacijo, pomirijo. Zdravnik je govoril tudi z njegovo ženo. Kaj neki ji je odkril? Ali ona več ve, kakor so njemu zaupali? Ali je tu kakšna skrivnost?
"Vse bo dobro" mu je dejala žena. "Zaupam dr. Dolinarju in molila bom zate."
Molila? Začelo mu je rasti zaupanje. Ali je stvar tako huda? Saj molijo le za tiste ljudi ki so v nevarnosti, če ni zaupanja, če ni možno ozdravljenje...
Ponoči ga je spet mučil dvom. Ako se po- nesreči - kaj bo potem? Kaj bo z njim? Iz narkoze se ne bo več prebudil. "Exitus" -to besedo je poznal. "Konec,mrtev."-In kaj se bo zgodilo potem? Ali je na smrt obsojen, ne da bi za to vedel? Čas hiti. Dan opera- cije je že določen. Dovoljenje zanjo je dal, saj je bila po zdravnikovem mnenju zanj to edino upanje. Ali je zdravnik njegove bole- čine tako dobro poznal? Ali bi bil res v smrtni nevarnosti, če ga ne bi operirali? In kaj bi bilo z njegovo družino,če bi se zgodilo ono strašno, nedoumljivo? Kaj bi bilo z otroki? Kako bi to sprejela žena? Ona moli zanj. - Ali je to res koristno? Ali se Bog res kaj zmeni za človeka, ki naj bo operiran? Ali spadata skupaj: Bog in operacija? Gotovo, da zdravniška veda prinaša presenetljive uspehe: operirajo, nadomestijo, prenašajo srca.Operirajo celo možgane,možje ter žene v belem z masko, se zdi, da premagujejo smrt. Vendar pa se včasih kljub temu kon- ča neuspešno.
Bojazen se ga je polaščala, strah, da ga bodo iztrgali iz vsega tistega,kar mu je bilo ljubo, kar mu je prišlo v navado. Kaj bi se zgodilo,če bi res umrl na operacijski mizi?..
Tri dni pred operacijo so ga sprejeli na kli- niko. Tu naj bi se umiril, se prilagodil okolju in se pod vodstvom zdravnikov pripravil na operacijo.
"Pri tem potrebujemo vašo pomoč," so iz- javili. "Ne bomo operirali nekaj na vas, am- pak z vami, to je pomembno. Predvsem si izbijte iz glave nepotrebne skrbi. Operacija bo trajala kaki dve uri. V teh dveh urah se ne bo nič zgodilo, česar bi vi in vaše telo ne moglo prenašati."
Toda največ tolažbe je dobil od medicin- ske sestre Ines. Videti je bilo, da ji je kaj malo mar, 'kaj bo potem'. Mirno je pisala datum na tabelo, kjer je bila označena te- lesna vročina za osem dni pred operacijo. Ta njena umirjenost je bila zanj pomemb- nejša kot vsi poskusi zdravnikov. Prišla je in spet mirno odšla.
Bil je to njen bolnik, ležal je v sobi, ki jo je ona oskrbovala.Tudi nočna sestra je pomir jevalno vplivala nanj: "Tu vzemite to tab- leto,potreben vam je spanec.Dobro spanje je pol zdravja."
Že drugo noč je dobro spal. Popoldan je govoril z ženo, potem mu pa tudi tablete za spanje niso nič pomagale. Kakor prete- penega ga je našla sestra drugo jutro v postelji.
"Le kaj je z vami?" ga je vprašala sestra Ines. "Ali se mar bojite?" Pritrdil ji je. "Kak- šna nespamet! Stavim, da se tudi bojite, če vam izderejo zob. Saj je to tudi neka operacija, samo manj boleča."
Moral se je smejati. Čas pa je nezadržno hitel naprej. Ko so ga pripeljali v operacij- sko sobo, je tja sonce poslalo svoje žarke. Ali bo kaj takega še kdaj gledal? Ko so ga pripravili za narkozo, se je sestra Ines sklo nila k njemu in mu v uho pošepetala: "Bog je pri vas." Segel je po njeni roki v znak,da je sprejel njene besede.
Ko se je spet prebudil iz narkoze, sta minili več kot dve uri. Ležal je v postelji bolniške sobe in sestra Ines je bila pri njem.
"No, pa ste spet tukaj," je dejala. Le ne- razločno jo je sprva prepoznal. "Vse je šlo gladko.Kako se počutite? Nekako štirinajst dni boste morali kar mirno ležati. Upam, da vam bo to uspelo, čeprav vam bo morda dolgčas. Zunaj vas čaka žena. Ali sme priti notri?" Prikimal je.
"Vse je šlo dobro," je dejala tudi njegova žena. "Zdravniki so zelo zadovoljni."
"Ali si molila zame?" jo je vprašal.
"Da."
"Morda je pa res pomagalo?" si je mislil. Nobenih bolečin ni več čutil, zdelo se mu je, da se je znebil težkega bremena. Ko je prišel zdravnik, se mu je Vidic zahvalil.
"Ni vzroka,da se mi zahvaljujete"se je bra- nil zdravnik. "Odlično ste se zadržali, prav tako, kakor pričakujemo od bolnika," ga je pohvalil zdravnik.
K temu pa so mi vsi pomagali: zdravnik dr. Dolinar in njegovi pomočniki ter moja žena. Po njih mi je pomagal Bog, se je Vidic ne- nadoma zavedel.
Tako tudi je.
In če bi se bilo ponesrečilo..je dalje razmi- šljal. Tudi prek smrti bi mi bil Bog pomagal. To pa bi bil moral vedeti že prej.

M. P.

VTISI IZ BOLNIŠNICE

"Še nekaj dni, pa bom lahko oblekla modro obleko, kot jo nosijo medicinske sestre," sem si govorila teden dni po zimskih počit- nicah. Toda prakse v bolnišnici se nisem veselila le zato,da mi ne bi bilo treba v šolo, temveč, da bi še bolj spoznala delo, ki naj bi ga kasneje opravljala. Moje navdušenje sedaj po končani praksi ni nič manjše. Na- sprotno, mislim,da sem se odločila za pravi poklic,saj me delo ob bolniku zelo osrečuje "Jaz grem domov, ker hočem umreti doma. Nočem živeti brez noge," mi je nekega dne potožila razburjena gospa,ko so ji zdravniki povedali, da ima zamašeno glavno žilo na nogi. Ne vem,ali je takrat pričakovala kak- šen odgovor ali besede tolažbe; kmalu za- tem sem spoznala, ko sva zašli v kar prije- ten razgovor."Kako znate krasno kvačkati" sem jo pohvalila, ko sem na njeni omarici zagledala prtiček,ki je bil sad njenega dela "Oh,saj ni prav nič težko. Takoj te naučim, če želiš," mi je vsa navdušena dejala.Med- tem pa je v sobo prišel zdravnik in rekel, da bo šla na drug oddelek. Odšla je z upa- njem, da ji bodo pomagali in bo kmalu spet doma, toda ne brez noge; na to je takoj pomislila.
Pred očmi imam tudi starejšega moža, ki je bil kar hudo bolan. Težko je jedel,zato sem ga včasih pitala.Težko je tudi govoril,ven- dar se mi je vedno tako prisrčno zahvalil in se lahno nasmehnil.
Rada sem prihajala k njemu v sobo, in ko sem odhajala,mi je vedno dejal:"Pa pridi še kaj!" Na njegovem obrazu je sijala sreča. Zadnji dan, ko sem odhajala iz bolnišnice in sem mu rekla, da se več ne vidiva, mi je ponujal sadje. Za sadje sem se mu zahva- lila,sprejela pa sem njegovo dobroto,iskren nasmeh in besede zahvale.
"Pridi še kaj k meni!" Tako me je klical bolnik iz trinajste sobe,tako me kliče tudi Kristus, ki me vabi vsak dan bliže k sebi.

Vlasta Kovačič

TUDI INVALIDI NA KOLESARSKEM MARATONU

Ob stoletnici organiziranega kolesarstva na Slovenskem so 22. julija v Tacnu pri Ljub- ljani pripravili 6. kolesarski maraton Franja, na katerem so v svojih invalidskih vozičkih sodelovali tudi paraplegiki. Zbralo se jih je kar štirideset,ki so tekmovali v različnih di- sciplinah, pač vsak po svojih zmožnostih in sposobnostih. Discipline so bile naslednje: 1000m, 2000m, 4000m, 8000m, ter zadnja najtežja 10.000 m. Vsi so srečno prispeli na cilj in bili deležni navdušenega aplavza navzočega občinstva.Zunaj konkurence je sodeloval tudi mlad fant na prirejenem pony kolesu za invalida,ki je prav tako uspel priti na cilj.
Kot dodatek pa so paraplegiki pokazali svo- je sposobnosti v vožnji na zadnjih kolesih. Najbolj vztrajen je prevozil, na zadnjih ko- lesih seveda, kar 1000 m.

L. Č.

Center za socialno delo občine Ljubljana - Vič-Rudnik je v štirih krajevnih skupnostih naredil vzorčni posnetek pomoči starostni- kom. Skušali so ugotoviti, koliko ljudi, sta- rejših od 65 let,živi v posameznih krajevnih skupnostih, koliko jih potrebuje gospodinj- sko pomoč na domu, kako je v posameznih krajevnih skupnostih razvita skrb za sta- rejše občane -od klubov starostnikov, do- mače nege, družinske oskrbe starejših, in kako delujejo druge oblike pomoči.
Vzorec je pokazal, da je nujno organizirati gospodinjsko pomoč starostnikom na domu Vse dosedanje ankete so namreč pokazale da devet od desetih vprašanih starejših občanov ne želi v dom oziroma bi šli tja le v skrajni sili. Prav tako pa se tudi v domo- vih spreminja struktura varovancev.Skoraj 75 odstotkov jih je kronično bolnih in ve- zanih na posteljo.

(Delo, 26.V.1987)

Potem ko so bile prve MOI (male olimpijske igre) v Ljubljani,je izvedba drugih pripadala mestu Sarajevu (20.-24. avgusta 1987). Udeležili so se jih paraplegiki in tetraplegiki iz vseh republik in pokrajin, razen iz Črne gore.Tekmovanje je potekalo tri dni,in sicer v šahu, streljanju z zračno puško,v košarki in v atletiki. Bilo je prek sto tekmovalcev in tekmovalk, med katerimi je slovenska ekipa s štirinajstimi osvojila prvo mesto in prehodni pokal.
MOI bi gotovo pritegnile več gledalcev, če bi bila javnost bolje obveščena - tako kot pri drugih olimpijskih igrah ali športnih pri- reditvah.

T. Š.

Brala sem pismo nesrečne mame in bi ji ra- da napisala nekaj besed.Nikar ne obupujte nikar ne bodite razočarani. Blagor vam, če boste v tej hudi preizkušnji ohranili vero, upanje in ljubezen.Saj je to zemeljsko živ- ljenje in trpljenje tako kratkotrajno v pri- merjavi z večnostjo. Molila bom za vas, pa tudi vi sami molite, da bi vam Bog dal moči in žive vere. Vem, da vam je hudo. Nekoč sem slišala, da je sveta Terezija prišla v hudo stisko tako, da je na ves glas zavpila k Jezusu:"Kako ravnaš z menoj?" Prejela je odgovor: "Tako ravnam s svojimi prijatelji!" Terezija je potem vzdihnila: "Da, sedaj ra- zumem, zakaj imaš tako malo prijateljev." Želim vam,draga mama,da tudi vi ostanete med temi prijatelji,ki sedaj sicer trpe, toda zanje je že pripravljena neskončna sreča in blaženost. Verujte to, verujte tudi, da Jezus trpi z vami, kot vi trpite s svojim ot- rokom.Zaupajte vanj in v Marijo,ki je trpe- la s svojim Sinom in trpi z vsakim trpečim človekom.
Tudi jaz včasih pogledam Prijatelja. Najbolj me zanima križanka. Večkrat najdem tu zapise, kako mladina pomaga prizadetim. Tudi jaz storim kakšno dobro delo Ivanu, svojemu sosedu. Kaj malega mu preberem, odnesem na pošto ali kakšno malenkost prinesem iz trgovine. Sicer je pa zelo hva- ležen, če ga samo obiščem, da spregovo- riva nekaj besed.
Tudi jaz iz lastne izkušnje vem, da Bog res ozdravlja in odrešuje,kot piše p.Marijan Šef Zaradi močne obrabljenosti kolkov, revme in delne tromboze ter velike rane na nogi sem lahko hodila le z dvema palicama. En- krat me je v hlevu Marija rešila iz hude ne- varnosti. Potem pa se mi je celo rana na nogi, nad katero je zdravnik že čisto obu- pal, povsem zacelila. Vsakič, ko sem rano previjala, sem jo pokropila z lurško vodo. Verujem, da mi je Marija pomagala.
V teh težkih časih posebno zaupajmo v božjo pomoč in usmiljenje.Povezuje naj nas moč molitve, ki je tako potrebna sedaj, ko mnogi iščejo le bežne užitke, pri tem pa pozabljajo na svoje dostojanstvo in vero.
V Lignanu je bilo lepo in vsi smo bili kot ena družina. V sobi je bilo "super". Pomagale smo si druga drugi.
Zelo sem bila presenečena, da ste mi od- govorili in še bolj, da ste celo v Prijatelju objavili moje pismo. Še naprej rada obisku- jem bolnice po oddelkih našega doma. V maju sem nekaterim prebirala šmarnice. Včasih smo skupaj zapele: Spet kliče nas venčani maj.Potem pa sem tudi sama malo zbolela. Zahvaljujem Boga, da smo tu tako blizu cerkve in da še lahko grem k maši.
Zopet se oglašam, da vsaj pismeno pokra- mljam s teboj, ker vas od prijateljev nobe- nega ni nič naokrog. Veš, čeprav nas je več doma, nimam nikogar, ki bi mu lahko razkrila svoje težave. Zakaj mora biti kak- šen človek za tarčo, da si mu vsakdo upa reči, kar mu pride na misel? To zelo boli ... No,vidiš, človek mora malo potožiti, da mu potem nekoliko odleže.
Kjerkoli srečamo trpljenje, postojmo, ker je Gospod blizu. On nam ne govori samo, naj verujemo, ampak naj trpimo z njim. Tudi Marija je trpela skupaj z Jezusom.
Ko bi duhovniki vedeli, kaj občuti bolnik, ko ga duhovnik vsak mesec obišče z Gospodom Sama sem to občutila,ko me je po infarktu dve leti duhovnik prihajal obiskovat in smo dvakrat celo imeli mašo na domu. Kakšna radost je to za bolnika! Kar pozabiš na svoje tegobe.

INVALIDSKE ORGANIZACIJE

Morda nekateri bralci-invalidi-še niso včla- njeni v invalidsko organizacijo, ki ustreza vrsti njihove poškodbe oz.bolezni. Tokratni Pravni kotiček je namenjen njim.
V Sloveniji so številne invalidske organiza- cije (organizirane na republiški, regionalni in občinski ravni), ki naj bi kot specializira- na društva omogočala članom, predvsem najtežje prizadetim invalidom,da si pridobijo enakovreden položaj v svojem življenjskem okolju. Zato pripravljajo posebne socialne programe, ki jih financirajo Loterijski zavod Slovenije,nekatere samoupravne interesne skupnosti in drugi. Vsebina teh programov je pestra in zajema vse od rekreacije, so- cialne pomoči do reševanja zaposlitvenih problemov.
Tistim, ki se želijo včlaniti, prilagam nekaj naslovov republiških organizacij;na teh na- slovih bodo zvedeli več podrobnosti o delu posamezne organizacije, o organiziranosti in seveda kako in kje se je moč včlaniti.
• Zveza društev slušno in govorno prizade- tih Slovenije,Drenikova 24,61000 Ljubljana tel.: 061/553-564;
• Zveza društev slepih in slabovidnih Slo- venije, Groharjeva 2, 61000 Ljubljana tel.: 061/213-473;
• Zveza društev za pomoč duševno priza- detim Slovenije,Samova 9,61000 Ljubljana tel.: 061/325-245;
• Zveza paraplegikov Slovenije, Titova 64 61000 Ljubljana, tel.: 061/327-644;
• Društvo mišično in živčno mišično obolelih Linhartova 1,61000 Ljubljana,tel.: 061/312 -047.
• Društvo multiple skleroze Slovenije, Do- lenjska c. 43, 61000 Ljubljana;
• Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije,Heroja Tomšiča 2, 62000 Maribor
• Zveza društev civilnih vojnih invalidov vojne, Celovška c. 62/I., 61000 Ljubljana, tel.: 061/315-935.

C. U.

Rešitev križanke pošljite do 20.oktobra 1987 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana.
V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:
1. Volna za jopico (dar I. Korošec)
2. Lesen krožnik (dar R. Kranjc)
3. Vezen prtiček (dar A. Oblakovič)
4. Usnjen mošnjiček (dar T. Planinšek)

Pravilna rešitev prejšnje križanke:
VODORAVNO: SMB,PATER, OMARA,ČAVEN, ITAKA, MOSTE, SOL, NR, TIRI, KOKICA, PRASEC.

NAGRAJENCI 4/87:
1. klekljan prtič prejme: MATEJ KEŽMAH, Kapelska c. 39, 69252 Radenci
2. knjigo:L.Kozar,Topla babičina dlan prejme ALBIN URH, Jelovška 10,64264 Boh.Bistrica
3. vezen prtič prejme: STANKA BEVCER, Mala vas 1, 61113 Ljubljana
4. usnjen mošnjiček: MIHA CERAR, Bolnica invalidne mladine, Stara gora P3, 65290 ŠEMPETER PRI GORICI
5. Žrebanje prihodnjič: PAVLA PERNE,Pod- brezje 73, 64203 Duplje.

Novo iz Škotske

Škotski matematik, ki je živel že mnogo let v Združenih državah, je obiskal domovino in pripovedoval:
"Šale o mojih rojakih so zares upravičene. Nekega večera sem si v kiosku kupil cigaro in prosil za ogenj. 'Lahko dobite škatlo vži- galic' je odgovoril prodajalec. 'Dva penija.' Moral sem se vrniti v hotel, da sem si priž- gal cigaro!" McGregor se je potegoval za službo pri po- liciji. Pri testu sposobnosti so ga vprašali: "Kako bi čimbolj neopazno razkropili zbor ljudi?"
McGregor je opravil izpit, ko je rekel: "Snel bi svojo čelado in šel pobirat denar."

Zdravnika je bolnik milo prosil:
"Doktor, povejte mi resnico, ne zamolčite mi ničesar."
"Ozdravili boste,dragi gospod,prav gotovo" ga miri zdravnik. "Statistika pravi,da bole- zen,ki jo imate vi,preboli le eden od stotih"
"Kako?"
"No, vi ste ravno stoti, ki ga zdravim in doslej nisem rešil še nobenega."

"Natakar... umiram od žeje!"
"Takoj vam prinesem kozarec vode."
"Ampak, rekel sem, da sem žejen, ne pa umazan." Pri cerkvi so postavili moderen kip, ki naj bi predstavljal Kristusa. Ljudje so skomigo- vali in kritizirali. Ponoči je neznana roka s kredo napisala na podstavek svetopisem- ske besede:"Si ti ali naj drugega čakamo?" Strastna ljubitelja psov sta se srečala. "Moj Belko že zna prinesti časopis," ponos- no pove prvi.
"Vem, moj Bleki mi je povedal", dé omalo- važujoče drugi.

BOŽJI SPOMIN V VRTU

S priletno ženico sva počivala na vrhu razglednega hriba. "Vidiš," je rekla, "dvaintride- set cerkva se vidi od tod." In res.Po višinah in v ravnini daleč naokrog so kipeli v nebo zvoniki kakor prečudni cve- tovi. Molitve,poganjajoče iz prsi domovine.
"Si kdaj slišal, kako so te cerkve nastale? Glej,Bog ima svoje angele, večje in manjše pa še nadangele, ki so vseh komandanti. Po celem ljubem svetu jih pošilja kot pos- lance. Tudi tjakaj, kjer hoče imeti cerkev. Veliki angeli polete na mesta, kjer naj bi stale farne cerkve, manjši pokažejo kraj za podružne, tisti angelci pa, ki jih je samo glavica in peruti,pa se kakor zvezdni utrin- ki spuste tjakaj,kjer naj Bogu in svetnikom na čast zrase sveto znamenje ..."
Tako. Posihdob vem, kako je s temi božjimi svetinjami. Kar vidim, kako počivajo na naših gričih lepi angeli, kako se razprše po poljih,po vaseh,po mestih. Najbolj prisrčne so pa tiste glavice z metuljevimi krili, ki sporočajo rojstvo znamenj ob poti. Res so kakor metulji nad cvetjem travnikov, pod krošnjami dreves. Dobre misli predejo do človeških src,sto in sto let nazaj in v naše dni.Včasih uberejo tako nepričakovano pot da človek ne ve, ali bi jokal ali se smejal ob njej. Prebijejo se skozi nesreče, bolezni in stiske vseh vrst in v neslutene vijuge uslišanj. Včasih zaigrajo na gosli veselja, drugič na harfe zveste vere in tako prebu- de v ljudeh željo,da bi počastili Boga samo zaradi njegove ljubezni in dobrote.Kot obisk božjega spomina ob vsakdanjih poteh in kot ljube varuhe naših stopinj. Tu so najbrž posegli vmes angelci, ki so duše otrok in so veseli, če vidijo preprosto igračo.
Saj se menda vsi igramo pred božjimi noga- mi. Eden takih krilatcev je najbrž prišepnil tudi postavitev znamenja, ki stoji med ču- dovitimi drevesi parka v Volčjem potoku. Kar verjamem. "V tale raj na zemlji posta- vimo kamnito znamenje,podobno vitki rasti drevesnih debel. Po starih znamenjih ga naredite, po tistih, ki so nekoč spominjali na umrle za kugo. Oni so zrasli ob solzah ljudi,tole pa naj bo odmev veselega srca.."
In zgodilo se je tako. Kar malce krhko kipi v višino, okamnela rastlina, prelita v geo- metrične oblike.Štirikoten slop -matematiki bi morda rekli:potegnjena prizma? -na vrhu tabernakljast nastavek s piramidno strešico Toda kam so izginile svetniške podobe, ki so svoj čas poživljale plitve ločne niše? Še zadnja sled barve je ugasnila. Oj, krošnja živega drevesa, rdeče žareča krošnja - posodi nekaj svoje barve tudi znamenju. Sicer pa: kdor ima posluh za glasbo,bo naj brž slišal čudoviti koncert, v katerem zveni zelenina trav in rdečica drevesa in mirni glas kamnitega znamenja, podoben glasu najmanjšega zvona: udari in se razlije po ozračju, da ga blagoslovi.

Prispevke za št. 6 pošljite do 20. oktobra 1987

Fotografiji sta prispevala: za naslovno stran M. Kambič, za zadnjo stran J. Marolt.

Pusti vsa bremena v rokah tistega,
ki lahko vse nosi;
nikoli se ne ozri in naj ti ne bo žal!

Sprejmi samo tisto, kar ti ponuja ljubezen,
ki je sveta.