Se še spominjate ankete v lanskem bo- žičnem Prijatelju? Bila je to ravno stota številka.Od 12.500 naročnikov smo prejeli vsega 86 izpolnjenih anketnih lističev; dve tretjini od bolnikov in tretjino od zdravih. Z odgovori so se precej bolje izkazale ženske. Kljub majhnemu odzivu smo le dobili neko podobo o tem, kako sprejemate Prijatelja, predvsem pa ne- kaj koristnih predlogov. Podajamo vam povzetek ankete.
Mnogi anketiranci sodelujejo na različnih področjih,kot so:župnija (45),molitvena skupina (18),diakonija (15),Prijateljstvo bolnikov in invalidov (15) itd.Skoraj dve tretjini anketirancev Prijatelja bere že več kot pet let. Pri župniku ga dobi 15, po pošti pa 63 (dejansko je le 2000 naročnikov po pošti, drugi pa preko žu- pnikov in poverjenikov).
Kar 83 anketirancev bere list redno. Najbolj brane rubrike so: Govorijo nam prijatelji (40), Zdravstveni delavci -pri- jatelji prizadetih (15), Bratstvo bolnikov in invalidov živi (14), Prizadeti v svojem okolju (13), na ovitku (9), Želim si pri- jatelja (8); nato pa: Bog ozdravlja in odrešuje, Iz misijonov, Vi nam -mi vam, Diakonija, Tako odhajajo, pesmi, Evha- ristično leto, črtice, molitve, Nameni AM, Za dobro voljo, Doživetja, Utrinki, Ali je kaj novega?
Želje in predlogi: Več pisanja o Bogu z razlago maše in zakramentov, o invali- dih (tudi o športu), o misijonih, o vezeh med nami, o diakoniji; vedra povest v nadaljevanjih, oglasi (za ortopedske pri pomočke),več slik (s podpisi), zdravst- veni nasveti, izkušnje svojcev in prija- teljev hudo bolnih in umirajočih, odlomki iz Izpovedi sv.Avguština, slike izdelkov, naslovi za dopisovanje, oglasili naj bi se škofje.Prijatelj naj bi izhajal mesečno...
Na ovitku so velikokrat pohvaljene slike Stanke Glavan. Predstavili naj bi kraje duhovnih srečanj in slike s prizori božjih ozdravljanj.
Hvala vsem, ki ste anketo poslali; hvala sodelavcem - sedanjim in, upamo, tudi novim, ki ste pripravljeni sodelovati.

Uredništvo

SVETI DUH IN EVHARISTIJA

Zadnjič smo premišljevali o čudoviti po- vezanosti med evharistijo in Marijo. Čisto, brezmadežno in presveto telo device Marije je prvo nosilo Gospoda.Pri obhajilu tudi mi postanemo živi taber- nakelj, v katerega pride naš Gospod in Odrešenik.
Evharistija je nekakšno nadaljevanje učlovečenjske skrivnosti. "Beseda si je privzela telo,da bi mi mogli prejeti Sve- tega Duha. Bog je postal človek, da bi človek mogel postati pobožanstven, to je napolnjen s Svetim Duhom".

Božjega življenja postanemo na poseben, zakramentalen način deležni prav po evharistiji. Rešnje telo je "polnost Sve- tega Duha". "Kdor uživa ta kruh z vero, uživa z njim vred ogenj Svetega Duha", pojasnjuje sv. Efrem Sirski.
Sveti Duh, ki je "darovalec življenja in zaklad milosti", je posvečevalec po svojem bistvu. Sveti Duh ne posveti le prinešenih darov kruha in vina, da po- stanejo telo in kri našega Gospoda,am- pak s svojo močjo posveti in prevzame tudi obhajance. Prav zato v bogoslužju prosimo, da naj "Sveti Duh pride na te darove in na tvoje ljudstvo". Prav tako prosimo, da "bomo vsi, ki smo deležni istega kruha in istega keliha, združeni tudi med seboj v občestvu Svetega Duha"; "Napolni nas s Svetim Duhom, da bomo eno telo in en duh v Kristusu". Edini in nevidni Sveti Duh, ki prebiva v vseh, privede k duhovni edinosti vse, ki prejmejo Kristusovo telo.
Duh občestvenosti je pri bogoslužju bistvenega pomena. Že ob začetku sv. maše duhovnik pozdravi vse zbrane v imenu presvete Trojice s svetopisemskim pozdravom: "Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa,ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha naj bo z vsemi vami". Duh občestva je najprej občes- tvo treh božjih oseb v eni sami naravi. Da bi se ta duh občestva vedno bolj utrjeval tudi med samimi udeleženci bogoslužnega slavja, zato v vzhodni li- turgiji prosijo:"O Kralj nebes,o Tolažnik, pridi in prebivaj v nas!" Edinost med ver niki je vedno dar od zgoraj.Za ta dar je treba moliti: "Naj nam naš človekoljubni Bog,ki je sprejel te darove na svoj sveti nebeški in nevidni oltar, podeli dar Sve- tega Duha". Sv. Janez Krizostom pripo- minja,da so "obhajanci kakor levi", ki so podoba nepremagljive moči. Deležni so ognja božje ljubezni.Kakor je Kristus po Svetem Duhu postal človek, tako tudi človek "po milosti" postane pobožanst- ven,ker ga Bog sam popolnoma prešinja in napolnjuje.
Prav zato nekateri duhovni pisatelji go- vorijo o "zakramentu brata". V tem je izražen nov vidik:po človeku,ki je prejel sv. obhajilo, naj bi odkrivali navzočnost božje človekoljubnosti. To veselje izra- ža tudi poobhajilna hvalnica v vzhodni liturgiji: "Prejeli smo nebeškega Duha, videli smo pravo luč, našli smo pravo vero in počastili nevidno Trojico, ki nas je rešila".

Tone Štrukelj

NEZASLUŽENA LJUBEZEN

"Ljubezen je "edina",ki si jo mora človek zaslužiti!" Ta stavek mi močno zveni v ušesih. Oni dan, ko sem ga slišala, me je presenetil,zdaj pa me vedno bolj za- posluje. Razumem ga približno takole: če hočeš biti ljubljen, se moraš ljubezni odpreti, ljubezni do Boga in do bližnjega Odpreš se pa tako, da ljubezen najprej sam daješ-seveda ne brez božje milosti In poraja se vprašanje: kaj pa zastonj- ska božja ljubezen, Ljubezen, ki vse prenese, vse razume? S tega vidika mi gornji stavek zveni tuje in čudno.Jaz bi rekla:ljubi prvi ti,ker si ljubljen od Boga; in četudi ti človek ljubezni ne vrača - Bog sam je odmev zanjo, mar ne?
Želela bi - za svojo obogatitev in tudi obogatitev drugih, da bi mi kdo posre- doval svojo izkušnjo, spoznanje o LJU- BEZNI, KI JE ZASTONJSKA, šele potem pa tudi zaobjeta v vseh drugih vidikih.
Hvaležna bom za vsak poduk, mnenje, ki je lahko bolj realno od mojega. Nikdar nima samo en človek prav ... I.
Draga Ana!
Stavek, ki te je presenetil in ti dal raz- mišljati,je prav gotovo naredil enak uči- nek še pri marsikom. Sama sem se tudi za hip ustavila ob njem, a začutila sem, da se ne sklada z mojim mišljenjem, z mojim pojmovanjem ljubezni, skratka,da mi je tuj. Puščal me je prazno, še več, porajale so se mi celo misli,da se v njem pritajeno skriva napuh, češ: Kaj mora človek narediti, da si "zasluži ljubezen"? Nikakor ne. Človek kot nepopolno bitje si s svojim prizadevanjem ne more veli- ko pridobiti. Vse je v moči Njega, ki nas je ustvaril in poklical v življenje, zakaj BOG JE LJUBEZEN. On nas je prej ljubil, ko smo bili še grešniki, saj je dovolil, da se druga božja oseba učloveči, da reši človeški rod. Nikoli ne bomo mogli prav razumeti, dojeti in se Bogu dovolj za- hvaliti za veliki dar odrešenja.
Nemogoče mi je razumeti, da je mene, bedno in grešno kot sem,Bog tako vzlju- bil, da je poslal svojega Sina v spravo za moje grehe in za grehe vsega sveta. Njegova ljubezen in veličina božjega darovanja pa nas obvezuje, da tudi mi ljubimo drug drugega. Ljubezen je za- stonjski dar v odnosu Boga do nas in nas do Boga in bližnjega. Bog sam na sebi in v stvarstvu je neskončna ljube- zen, ki se nam vedno znova daje in ra- zodeva na razne načine. Vsak človek je za drugega dar in sredstvo, po katerem nas ima Bog rad. Od nas je potem od- visno, koliko smo odprti za sprejemanje božje ljubezni in kako to ljubezen Bogu po ljudeh vračamo. "Spričevalo" našega življenja bodo namreč Jezusove besede: "Karkoli ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili" (Mt 25,40).
Pravi odgovor na tvoje razmišljanje pa sem našla v Svetem pismu (1 Jn 4,7.21) Odlomek pojasnjuje božjo ljubezen, ki se je razodela in se še vedno razodeva v Jezusu Kristusu,saj je to najpopolnej- ša in najčistejša ljubezen,s katero sme- mo tudi mi vračati Bogu svojo ljubezen, ko svoje delo,molitve in žrtve združuje- mo z Jezusovimi v darovanju nebeške- mu Očetu, da je tako božja čast vedno večja.
"Glej,Gospodova dekla,Gospodov hlapec sem".To mora biti tudi notranja vsebina našega življenja! Vsa krščanska modrost se začenja s spoznanjem,da je Bog naš Gospod, mi pa smo delo njegovih rok. Z nami more razpolagati, kadar hoče in kakor mu je všeč. Mi moramo biti pri- pravljeni, kaj nam bo naročil in od nas zahteval v kakršnemkoli položaju, vse- eno,ali je to naši naravi lahko ali težko.
Samó orodje v njegovi roki smo, ki ga uporablja in zopet odloži,ko smo opravili svoje delo pri bratih in sestrah.
Vsaka njegova zahteva je vedno sama v sebi opravičena, vedno pravična in sveta,vedno LJUBEZEN.Saj je Jezusova ljubezen največja in najpopolnejša, ko na križu zapuščen umira. Zato je tudi naša ljubezen bolj čista, iskrena in ple- menita, kadar je prežeta s trpljenjem. Ta očiščujoča in trpeča ljubezen nas vedno bolj povezuje z Bogom.
Močno doživljam zastonjsko ljubezen, vedno znova vsak dan.Velik božji dar je to,da me je Bog po vernih starših pokli- cal v življenje,da me je pri krstu sprejel za svojega otroka in me včlenil v svoje skrivnostno telo. Da sem in smem biti mladika na Kristusovi trti in iz Njega in po Njem živeti ter piti iz neusahljivih zakramentov milosti.
Najdražje, kar mi Bog daje, pa je, ko mi daje v hrano sam sebe,ko se popolnoma združujem z Njim v presveti evharistiji. Največji dar,ki mi ostaja skrivnosten,ob katerem se vedno znova zavem svoje nevrednosti in majhnosti.Po drugi strani pa čutim hrepenenje in željo po Njem, saj brez te duhovne hrane ne bi mogla več živeti.
Zavedam se, da mi je podarjen prav vsak trenutek, prav vsak utrip srca in vsak gib, ki ga smem narediti.
Bog,veličastni Stvarnik nebes in zemlje, tudi zame vsako jutro vedno znova reče: "Bodi svetloba" in zopet ukaže soncu, da zaide.
In tako je v vsem, v vsaki stvari; tre- nutek za trenutkom, dan za dnem, leto za letom, vse dokler me v vsej polnosti ne izpopolni in privede do večnega in neminljivega gledanja njega, ki je sve- tost in Ljubezen sama.
V tej veri in upanja živimo LJUBEZEN,da mu bomo podobni in da ga bomo v več- nosti gledali, kakršen je.

II.
Ljubiti,upati in verovati so značilne člo- veške dejavnosti. Svet pogosto tega ni sposoben niti doživeti,niti ne zna opisati In prav zaradi teh zmožnosti - ne pa zaradi toliko slavljenega logičnega miš- ljenja, ki ga bomo morda kdaj v prihod- nosti dobili od tako imenovanega inteli- gentnega računalnika - lahko rečemo, da smo ustvarjeni po božji podobi. Vse te lastnosti so nam bolj ali manj podar- jene ter so lahko le odsev neskončne popolnosti. Odsev je seveda le odsev, bolj ali manj medel, bolj ali manj čist. Vsi, ki se zavestno sončimo v luči božje milosti,se trudimo,da bi bil njegov odsev v naših srcih čim svetlejši, jasnejši in čim manj popačen. Naša srca naj bi bila prav usmerjena in odbojne površine prečiščene, da bi se po nas razdajala in širila svetloba čiste božje ljubezni, ki je ne prejemamo zaradi našega zasluženja pač pa zastonj,zaradi prekipevanja čiste božje dobrote.Ljubezni si torej s svojim prizadevanjem ne prislužimo, pač pa se z njim usposabljamo,da se ji,kot praviš, odpremo,da smo jo v vsej čistosti spo- sobni sprejeti, se ji predati in jo izžare- vati naprej. In kakor zrcalo, ki je spo- sobno več sprejeti, lahko več oddaja in zaradi tega samo nič manj ne prejema, tako tudi mi več prejemamo, če smo sposobni več dajati. Več ko je dajemo, več je imamo, bolj ko delimo, več lahko delimo, bolj ko se siromašimo, bolj se bogatimo, bolj ko življenje v ljubezni iz- gubljamo,polneje živimo,bolj ko je skrita večja je njena vrednost!
Kako naj se ji torej odpremo, kako naj jo posredujemo drugim? Najlepše napo- tke nam da Sveto pismo.V njem ni najti medle zasanjanosti,pesniške vzneseno- sti,ne sladkobnih besed ne zamaknjenih pogledov in bolestnih vzdihov. Govori preprosto in jasno: "Ako me kdo ljubi, bo spolnjeval mojo besedo; in moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu in prebivala pri njem" (Jn 14,23). "Ako me ljubite, ohranite moje zapovedi" (Jn 14, 15). Na kakšne žrtve moramo biti pri tem pripravljeni, pa nam tudi jasno po- ve: "Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina,da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje" (Jn 3, 16). "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje dá svoje živ- ljenje" (Jn 15, 13). Seveda se moramo pri tem zatekati po božjo pomoč, saj pravi Janez Krstnik: "Ne more si človek nič vzeti, če mu ni dano iz nebes" (Jn 3, 27). Iz vsega tega pa apostol Janez povzema: "Preljubi! Če nas je Bog tako ljubil,smo tudi mi dolžni ljubiti drug dru- gega. Boga ni nikoli nihče videl; ako se med seboj ljubimo, je Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna" (1 Jn 4,11),apostol Pavel pa pribija:"Spolnitev postave je torej ljubezen" (Rim 13, 10).
Pri tem pa Jezus ne deli samo naukov, pač pa svojim učencem, med katere se želimo prištevati tudi mi, reče: "Zgled sem vam namreč dal,da bi tudi vi delali kakor sem vam jaz storil" (Jn 13,15).
Kako mu sledimo?

Tvoj Prijatelj

Pri Materi

Vprašanja brez odgovora niso za nobeno rabo. Če dežuje,pač dežuje! Okrog dvanajst tisoč romarjev, stoen avtobus, množica kombijev in o- sebnih vozil. Dovolj je, da sonce sije na obrazih.Zakaj se vsako leto tako vese- limo tega srečanja pri Mariji Pomagaj? Odgovor je ena sama beseda: Mati! Pri Materi dobiš vse, kar potrebuješ.
Slovesnost somaševanja z zastopniki slovenskih župnij je vodil beograjski nad- škof dr. France Perko.
V največji tišini smo prisluhnili njegovi uvodni misli: Prišli smo, da izrazimo za- upanje v pomoč naše nebeške Matere. Vemo,kako preizkušano in polno bolečin je bilo njeno zemsko življenje. Marija je sopotnica Kristusa v zveličavnem trp- ljenju in odrešenju, zato iščemo pri Njej pomoč.Posreduje nam tisto božjo energi- jo križa,ki je večja kakor vse sile sveta.
Pršilo je. Nežno in rahlo so drobcene kapljice padale na morje dežnikov, se ujele v lase izpod rut in pokrival,kakšne so zdrsele s čela na nos in lice, prekrile so polivinilasta pregrinjala na vozičkih, pobožale roke. Le rôsi, Sv. Duh, na tem svetem brezjanskem kraju milost iz ne- bes! Orosi razorano čelo pod belimi la- smi z duhom božje hvaležnosti in orosi gladko čelo s pravimi spoznanji! Pogladi obnemogle, zgarane ter od bolezni za- znamovane roke z obljubo božje lepote! Blagodejno naj hladi nebo.
Pozdrav - dragi bratje in sestre - na začetku govora g. nadškofa je veljal ne samo nam,temveč vsem Slovencem.Sv. oče Janez Pavel II. želi, da v Marijinem letu ves krščanski svet poglobljeno ča- sti Marijo in se zaupno zateka k Njej po pomoč. Smo skorajda na pragu novega, tretjega tisočletja Kristusovega odreše- nja. Kaj bo z nami,se sprašuje današnji človek,ko se oblaki nad človeštvom ve- dno bolj grozeče zbirajo in temné. Vsa zdravniška znanost ni več kos mnogim boleznim,še posebno novim ne. Množijo se težave na področju preskrbe ljudi, zlasti pa grozi uničenje s strahotnim atomskim orožjem. Tudi vsak izmed nas ima težave. Posebno hudo je ob izgubi zdravja. Res ni tako nerazumljivo,če se človek ob vsem tem sprašuje,kje je Bog ki nas je priklical v bivanje,Bog ljubezni. Mar nas je pustil same skozi zemeljsko potovanje?
Bodite močni, kajti Gospod prihaja, da vas reši. Odkar nam je Marija rodila Od- rešenika, je Kristus s svojo božjo močjo med nami. Vanj lahko zaupamo. Toda v današnji družbi,kjer velja navadno samo zunanji uspeh, največkrat ni pravega smisla za duhovne vrednote,še zlasti ne za trpljenje. Moramo priznati, da človek sam ne more osmisliti trpljenja. Samo v luči vere je trpljenje, križ, nujen delež našega zemeljskega potovanja in naj- globlji smisel našega življenja. O tem nam lepo priča stara indijska zgodba.
Indijski trgovec, ki je bil izredno bogat, je imel prijatelja puščavnika; ta se je odpovedal udobju, zadovoljstvu tega sveta, se umaknil v samoto in se pre- pustil premišljevanju.Trgovec je prihajal k puščavniku vedno znova in znova. Bil je prepričan, da mu vez z njim prinaša srečo. Tako je prihajal k njemu skoraj dve desetletji.
"Kako ti gre?" ga je vedno vprašal puš- čavnik. "Vse je v redu, posli gredo do- bro, sem spoštovan in naša družina je zdrava." Ob takih trgovčevih odgovorih pa je postajal puščavnikov obraz vedno bolj zaskrbljen in končno celo prestra- šen.
"Kaj je narobe, prijatelj, saj si vendar vsak človek želi biti srečen?" Puščavnik pa mu odgovori: "Tvoja sreča ni prava sreča. Kadar hoče božanstvo koga pri- vesti k resnični sreči - k prijateljstvu z Bogom -, ga preizkuša. Lahko sem za- skrbljen zaradi tebe, ker je tvoja sreča znamenje, da te je Bog zapustil."
Enaka je Kristusova modrost križa. Ne sijaj, pač pa Kristusov križ je povzdignil človeka od zemeljske duhovne revščine v višino božjega življenja in postal zna- menje odrešenja. Ta križ mora nositi vsak kristjan, če hoče živeti v božjem prijateljstvu.
Poslušali smo evangelij (Lk 2,22-34), ki govori o Simeonovi prerokbi,da bo Mari- jino dušo presunil meč bolečin. Postala je mučenica in hkrati razumevajoča mati vseh trpečih. Trpljenje ni znak, da nas je Bog zapustil, ampak znak posebne božje ljubezni in izvoljenosti.Prosimo da bi to spoznali in sprejeli. Če bo kdo rešil današnji svet,potem ga bodo rešili tisti, ki znajo trpeti s Kristusom in Marijo. Kvišku srca! Nebo se je razjasnilo, dež- niki so odslužili.
Invalidi so predali darove g. nadškofu: Prinašamo svečo, ki je podoba našega darovanja. Naj bo izraz naše pripravlje- nosti,da se po Marijinem zgledu tiho da- rujemo. Naj gori na Brezjah v Marijinem letu.Darujemo vam sliko sv.Družine.Na- ša želja je,da bi Marijino podobo nosili v svojih srcih, predvsem pa,da bi jo znali posnemati v krepostih, veri, upanju in ljubezni.Sliko je podarila slikarka Stanka Glavan. Roke je zaradi bolezni ne ubo- gajo, zato slika z nogo.
Svet mora biti lepši, skupaj ga gradimo, roke si podajmo, cvete naj ljubezen!
Dobili smo čudovito lepo značko milostne podobe Marije Pomagaj.Prišel je svečani trenutek mimohoda z vozički. Hvala, Mati, vredno je živeti!

M. K.

Potujemo k Mariji

Na dolgi vožnji z avtobusom od Nove Gorice do Brezij so romarji dobro izkoristili čas. Med molitvenim programom, ki je obsegal hvalnice za tisti dan in ro- žni venec,so prebrali tudi pesmi romarja Marjana Badaliča. Objavljamo samo nekaj izsekov iz njegovih pesmi, ki jih je zložil Mariji v čast.

V domu svojem tu na Brezjah
otroke zemeljske sprejemaš,
z rokami,milosti prepolnimi,Ti duše nam objemaš.
Vsem, ki prosijo te za pomoč,
s srcem svojim materinskim jim pomagaš,
veliko več, kot kar prosili so te,
Ti jim daš.
Zato, Marija, k Tebi danes vsi trpeči
s prepolnim srcem prošenj in želja,
zahval, veselja, vere, upanja, ljubezni,
otroci Tvoji, ljuba Mati, glej, hitimo,
da tu pri Tebi novih milosti,
radosti, opore in moči
za prihodnje boje spet dobimo.

DEKANIJSKO SREČANJE ZA MESTO LJUBLJANA V TRNOVEM 16. MAJA 1987

Slovenci smo čustveno vezani na Trnovo,ki nam postaja že sinonim za tri velikane slovenske kultur- ne dediščine:pesnika Prešerna,pisatelja Finžgarja in mojstra Plečnika.Bilo je barje in bilo je trnje, toda slovenska žilavost ga je premagala. Iz trnja je zrasel cvet - narodni ponos.
V času,ko je bila Ljubljanica pomembna prometna žila, je bilo Trnovo naselje čolnarjev prevoznikov. Ker sta trgovina in obrt cveteli, je naselje naglo rastlo in kapelica, v kateri so maševali, ni več zadostovala. Kronist pripoveduje, da so cerkev zidali tam,kjer se je pod lipo pri- žigala lučka. Cerkev je bila dozidana l. 1753, župnija pa ustanovljena l. 1785.
V naslednjem stoletju so se nesreče vrstile druga za drugo: požari, potresi, povodnji, francoska okupacija, bolezni, kuga, kolera, ljudi je pestila revščina.
Po rušilnem potresu 1845 je bila l. 1854 porušena cerkvica,kjer je Prešernu "go- rje bilo rojeno od dveh očesov čistega plamena." V težkem času je pogumni župnik Franc Karun z darovi požrtvoval- nih faranov sezidal v dobrem letu novo, večjo cerkev sv. Janeza Krstnika. Cer- kev so morali postaviti na pilote (300 hrastovih čokov),ker je temelje zalivala voda.V potresu 1895 je bila precej po- škodovana,kar je zahtevalo temeljitejša popravila. V pripravah na dvestoletnico župnije je bila cerkev znotraj in zunaj nadvse skrbno obnovljena.
V Trnovem je bil pisatelj Finžgar župnik od l. 1918 do l. 1940.To je bilo obdobje ko je postalo župnišče pomembna pros- vetna točka in kulturno-literarno žarišče
Mojster Plečnik si je uredil skromen dom na Karunovi 4, zraven cerkvenega vrta. S Finžgarjem sta bila prijatelja in tudi sodelavca. Plečnik ni maral med svojim in božjim domom nobene pregrade,zato je ograjo odstranil. Po njegovih načrtih je bila urejena okolica cerkve in pred cerkvijo zgrajen širok most prek Grada- ščice. Ste že videli na mostu drevesa? Plečnik je ljubil drevje ter na mostu za- sadil breze. Napravil je tudi načrt za kip Janeza Krstnika na ograji mostu. Pleč- nikov dom je sedaj Arhitekturni muzej.
Upamo, da bomo vedno s hvaležnostjo sprejemali našo kulturno zapuščino in jo s spoštovanjem ohranjali.

Žaromet ljubezni bi la- hko imenovali čudoviti šop rdečih gerber pred daritveno mizo.Na vseh oltarjih so kot živ ogenj plameneli šte- vilni temnordeči nageljni. Mariji pa smo na začetku srečanja z Bogom podarili šopek šmarnic s pesmijo:Spet kliče nas venčani maj,k Mariji v nadzemeljski raj..
"Dragi prijatelji, lepo pozdravljeni! Prišli smo iz vseh župnij ožje in širše Ljubljane Lahko rečemo, da je tukaj zbrana kar Ljubljana v malem, tista, ki živi svoj vsakdan večinoma odmaknjeno, skrito in tiho, v trpljenju in molitvi, morda tudi v samoti. Zato vas vabim, da pridružite svojo daritev Kristusovi na oltarju."
Prisrčen uvodni pozdrav duhovnega vo- ditelja prodekana Lojzeta Urana.Daroval je sv.mašo skupaj z bolniškim župnikom Mirom Šlibarjem in skrbnim dolgoletnim tolažnikom bolnih Jakobom Turšičem ter številnimi somaševalci.
Med obema beriloma (Apd 6,1-7 in 1 Pt 2,4-9) je pristopil k ambonu naš slepi prijatelj Jerko ter občuteno,z močnim in lepim glasom zapel psalm Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.
Tudi govorjena beseda, ki pride iz srca, je pesem! Navajam le del Uranovega govora.
"Dragi bolniki, invalidi in ostareli, dragi bolni sobratje duhovniki iz duhovniškega doma v Trnovem,dragi prijatelji bolnikov v diakoniji, po domovih, bolnišnicah, v vsakodnevni službi pri bolnikih. Dragi bratje in sestre, pozdravljam vas tudi v imenu Cerkve v Ljubljani,saj jo prav bol niki in trpeči krepko podpirate, ste živo gradivo njene rasti in trdnosti.
Pred štirinajstimi dnevi so se v Ljubljani zbrali mladi iz naše domovine in mnogih drugih evropskih dežel. Ure in ure so vztrajali v molitvi za mir v svetu, za spravo med ljudmi in narodi. Njihovo srečanje je bilo le ena izmed etap pri pohodu upanja na zemlji, ki ga današnji svet tako zelo potrebuje. Gotovo se večina izmed vas ni mogla udeleževati teh lepih srečanj, kjer si lahko občudo- val, kako velik je Bog. Gotovo pa ste bili z njimi in s tem dogodkom duhovno povezani, gotovo ste tudi vi občutili to sveže, novo upanje, ki ga je doživljala naša in svetovna Cerkev.Z mirom srca ki ga daje Kristus,smo tudi mi poklicani, da prinašamo svoj delež zaupanja in miru v svet.
Kristus je pot, resnica in življenje (Lk 14,1-12).Pred križem trpljenja je človek nemočen. Človeško razumljivo je, da ga poskušamo olajšati in se mu izogibati. Tudi apostoli,ki so bili tri leta v Jezusovi šoli, so skoraj vsi odpovedali na veliki petek.Celo Jezus,ki je na Oljski gori vse svoje trpljenje videl pred seboj,je molil: Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene,vendar ne moja, tvoja volja naj se zgodi.Jezus je bil prvi izmed nas, ki je stopil na pot zveličavnega trplje- nja, da izpolni Očetovo voljo. Z vsem svojim življenjem nam je Jezus pokazal, da je njegova pot edina pot v Življenje in edina vredna človeškega življenja. S svojim življenjem nam Jezus razodeva resnico.Mnogim je križ znamenje nesmi- sla,smrti ali celo krutosti. Jezus pa nam je odkril povsem drugačno vsebino križa V njegovi luči je križ znamenje Očetove ljubezni, ki daruje svojega Sina zato,da reši zadnjega trpina na zemlji. Tudi tu- kaj in sedaj se v bolnih bratih in sestrah daruje Jezus Kristus v odrešenje sveta.
Življenje je božji dar. Bog življenje daje in ga ohranja,čeprav nam je morda vča sih že v breme. Če nam Bog daje življe- nje,potem nas potrebuje,tudi če nas na svetu ne potrebuje noben človek več. Lepo je, če pride človek do spoznanja, da si v božjih očeh vogelni kamen, ko daruješ za druge svojo osamljenost, bolezen,zapostavljanje. Morda na zunaj vaše darovanje trpljenja in vaša molitev ni takoj vidno uslišana, toda vključeni ste v veliko odrešenjsko darovanje in Bog bo blagoslovil križ, ki ga vsak po svoje nosi. Naše darovanje bo dobilo novo vsebino in večno milost."
Živahno sodelovanje pri sv.maši je ved- no najprisrčnejša vez z Gospodom med nami. Prosili smo, naj njegovo resnico globlje spoznamo in jo razodevamo v svojem življenju. Vodilo za moj vsakdan mi bo misel upokojenega duhovnika, ko je sv.Terezika rekla: Moja sosestra moli tri rožne vence, jaz pa premišljujem, kako lepo je, da lahko Bogu rečem Oče. Takšna kratka misel večkrat na dan res ne bo vzela nobenega časa, dala pa nam bo moč za premagovanje težav.
Pred koncem sv.maše se je vsem, ki so omogočili lepo srečanje,zahvalil bolniški župnik Miro. Dejal je: "Dobili boste spo- minske podobice.Na njih sicer ne piše,a si le zapomnite:kar storiš dobrega svo- jim bratom in sestram, je kakor kapljica v oceanu. Toda ravno to, kar moreš storiti, daje smisel tvojemu življenju."
Po češčenju sv. Rešnjega telesa je za- donela pesem Marija, skoz' življenje, po licih pa so tekle solze.
Že iz prvih krščanskih časov znanega "obeda ljubezni" smo bili v župnišču de- ležni pogostitve. Koliko najrazličnejših dobrot so napekle pridne trnovske gos- podinje! Pa ni bilo samo dobro, ampak tudi sveto, saj nam skupno použivanje potrdi pripadnost k eni skupni družini, cerkvenemu občestvu in srečanje budi občutek nekakšnega zavetja. Nekdaj sem bila pri čebelnjaku,pa ni tako bučalo Kakšno veselje, ko srečaš prijatelja!
Tisoč in več možnosti je, da se znajde kamen ob robu ceste tega sveta. Svet se vrti, življenje teče, kamen pa obleži ob robu ceste: mrtev,obtolčen,neraben nezapažen. Gospod pa ve zanj, skloni se k njemu,ga pobere,vzame med svoje dlani in dahne vanj.Mrtvi kamen postane živi kamen,ki ga Gospod vgradi v stavbo svojega kraljestva. Hvala tebi, Kristus!

M. K.

SREČANJE PRI MARIJI

Prepričan sem,da ne bi mogli lepše pričeti Marijinega leta kot smo ga na srečanju bolnikov pri Novi Štifti na Dolenjskem na binkoštno nedeljo popoldne. Lepo cerkev Marijinega vnebovzetja smo sko raj do kraja napolnili. Pred sv.mašo nas je pozdravil tamkajšnji p. Niko nekako takole: Naj ne bo danes med nami ne bolnega, ne zdravega, ne mladega, ne ostarelega,ne reveža,ne kakorkoli ubo- gega,ampak bodimo vsi skupaj kot sre- čni Marijini otroci, ki so se veseli zbrali pri svoji nebeški Materi! In to res slo- vesno in prijetno ozračje je vzdrževalo ves čas maše veliko petja večno lepih Marijinih pesmi, ko se je vedno cerkve- nim pevcem na koru pridružila vsa mno- žica.Še med pridigo,ki jo je imel voditelj tega srečanja p. Felicijan iz Novega mesta, nas je posebej povabil, da smo zapeli tisto Veselimo se kristjani, danes pri Novi Štifti zbrani... Pri prošnjah za vse potrebe smo seveda še posebno sodelovali oziroma jih izrekli mi bolniki, zahvalo po obhajilu pa tamkajšnja mla- dina.Naj omenim še zaključek ali nekak- šen pečat vse slovesnosti-pete litanije Matere božje, ki so že kar tradicija in nas posebno dvigajo.Po končanem slo- vesnem bogoslužju nas je domači pater še povabil pod znamenito lipo na pogo- stitev. Mladina je za slovo hotela še enkrat izraziti svojo ljubečo pozomost do nas preizkušenih.
In že je bilo pred nami slovo od Marije. Hvaležni smo se poslavljali,polni zaupnih prošenj,za vsakdanjo pomoč,pa tudi za vso slovensko in vesoljno Cerkev,da bi nas vse Marijino leto utrdilo v veri in zaupanju, ki ne kloni tudi v težkih pre- izkušnjah, kot ni omagala ona, ki bodi naša vzornica na vsej življenjski poti.

Ivan Zadnik

MEDŽUPNIJSKO SREČANJE PRI DEVICI MARIJI NA KAMNU PRI VUZENICI

Že dolgo se vreme ni moglo ustaliti, da bi bilo res toplo in sončno. Na binkošti pa je bilo kot naročeno in nam invali- dom, ostarelim in bolnim več kot naklo- njeno. Na ta praznik prihoda Svetega Duha na človeštvo je bilo medžupnijsko srečanje pri Devici Mariji na Kamnu pri Vuzenici.Srečanja so se udeležili verniki Vuzenice, Mute, Vuhreda in Radelj ob Dravi. Ozračje je bilo več kot enkratno. Prav presenečen sem bil nad obiskom, tudi mladine, saj take udeležbe nikakor nisem pričakoval.Celo invalidi iz Slovenj Gradca in Maribora so prišli. Tudi pred- stavnici diakonije Sonja in Štefica iz Maribora sta bili in nam orisali delo ozi- roma delovanje v diakoniji. Sveto mašo je vodil dekan z Mute Anton Šeruga ob somaševanju vuzeniškega in radeljskega župnika... V spovednici je pa "dežural" vuhredski župnik.
Domačini so se izkazali s pogostitvijo, saj so pripravili napitke in več vrst po- tice, keksov in kruha. Za to se jim naj- lepše zahvalimo. Spominjali se jih bomo v molitvi. Zahvala gre tudi organizator- jem za enkratno in nepozabno srečanje Hvala!

Drago Topler

Če hočemo razumeti vesoljno poslanstvo Cerkve, njeno bistvo in cilj, se moramo zavedati, da ne gre samo za zunanjo nalogo,ampak predvsem za skrivnostno sodelovanje pri Kristusovem odreševa- nju in ozdravljanju. To pomeni, da se mora Cerkev notranje čim bolj izenačiti s Kristusom, da bi pri soodreševanju in soozdravljanju postala deležna njegove moči.
Kristus je svojo dvojno nalogo razodetja in odrešenja (ozdravljanja vseh razsež- nosti človeškega življenja) izpolnil pov- sem nepričakovano. Prvič: s popolnoma novim preroškim načinom oblasti (avto- ritete), ki je odločilna tudi za Cerkev. Drugič: njegovo odreševanje in zdrav- ljenje je v veliki meri posledica njegove pripravljenosti,da se podvrže skrajnemu trpljenju in ponižanju. Čim bolj apostoli, preroki in celotno novozavezno božje ljudstvo posnemajo Jezusa v ponižnost in v pripravljenosti na trpljenje, toliko bolj bodo deležni njegovega poslanstva pri razodetju in zdravilnem odreševanju Ni dovolj,če se Cerkev tega poslanstva samo zaveda,ampak se mora z Jezusom v tem pogledu tudi čim bolj izenačiti. Svoje poslanstvo bo tem bolj vestno opravljala, čim bolj se bo notranje upo- dobila s Kristusovo preroško in odre- šenjsko nalogo.

Jezusova oblast,s katero je razodeval in prinašal odrešenje in zdravje,je izhajala iz njegove ponižne pokorščine: Očetu in Svetemu Duhu. Ko je med krstom v Jordanu prišel nanj Sveti Duh, ga je us- meril v popolno odrešenjsko solidarnost z ljudmi, ki so potrebovali odrešenja. Prepustil se je Duhu, ki ga je vodil v puščavo, kjer se je postil in premagal najnevarnejše satanove skušnjave. Pri odločanju za obliko odrešenja in zdrav- ljenja se je odpovedal lažni gotovosti kvarnih dobrin, zunanjemu videzu ver- nosti, vsakršni nečimrnosti in oblasti, ki mu jo je ponujal gospodar "tega mrač- nega sveta" (Ef 6,12). V moči Svetega Duha si je izbral najbolj skromna zeme- ljska sredstva in takšno obliko oblasti, ki je odločilna za božje kraljestvo. To je oblast "božjega služabnika" (Iz 42,1), služabnika ubogih, zaničevanih, izobče- nih, zatiranih, bolnih - služabnika vseh ljudi.S takšno odločitvijo je Jezus izga- njal hudobne duhove in pregnal satana.
Človeški rod je zbolel v vseh bistvenih odnosih zaradi vpliva "vladarstev,oblasti, gospodovalcev tega mračnega sveta", (Ef 6,12). Ozračje človeškega bivanja zastrupljajo takšne oblike vladanja, ki ljudi izkoriščajo, jih zasužnjujejo in po- nižujejo. Stare oblike vladanja so izraz ošabnosti in so posebno strupene, če jih ljudje izvajajo in utemeljujejo v ime- nu vere. Prihajajoče božje kraljestvo se v mesijanskem času razodeva v čisto novi, odrešujoči podobi oblasti. Nova oblast je dobila v Jezusu svojo človeško podobo.Jezus se je zavedal Očetovega poslanstva in Duh mu je dajal moč, da je vladal s služenjem.
Evangeliji na to resnico izrecno opozar- jajo.Lukov evangelij opisuje,kako je pri- šel božji Duh na Jezusa, med tem ko se je slišal glas z neba: "Ti si moj ljubljeni sin" (Lk 3,22). Vse to spominja na Izai- jevega "božjega služabnika" (Iz 42,1),ki ga je Bog vesel. Kmalu po tem dogodku razloži Jezus v nazareški sinagogi svoj odrešenjski program v duhu Izaijevega božjega služabnika, ki se čuti poklica- nega, da ozdravlja bolne in osvobaja zatirane (Lk 4,18-21). Po tem nastopu začne Jezus oznanjevati odrešenje in ozdravljati bolnike.

Jezus je že od začetka svojega javnega delovanja uvajal apostole in učence v svoje poslanstvo, kako naj oznanjajo odrešenje in ozdravljajo bolnike.Toda hkrati je od njih zahteval, da si izberejo čim bolj preprosto obliko življenja in se odločijo za služenje (Lk 9, 3; 10,3) S svojim ravnanjem morajo pričevati, da se ne sramujejo Sina člove- kovega in njegove svobodne odločitve za oblast križa.
Dvainsedemdeseterim,ki se vrnejo s prvega poslanstva kot oznanjevalci odrešenja in ozdravljanja in veseli poročajo, kako so jim bili pokorni celo hudi duhovi, pravi Jezus, da je mnogo več razlogov za veselje, ker so njihova imena zapisana v nebesih (Lk 10, 17-20). Tako je nastal čisto nov način življenja, podoben Jezusovemu, ki je kot služabnik vseh ljudi izvrševal božji načrt odrešenja. To izraža Jezusov vzklik veselja ob pravkar opisanem dogodku in v njegovi razlagi. Oče namreč razodeva svoj načrt odrešenja malim in ponižnim,zlasti svojemu ljubljenemu Sinu in služabniku Jezusu, pa tudi vsem, katerim hoče Jezus to poslans- tvo zaupati: malim,ki se izenačujejo z bo- žjim služabnikom in služabnikom vseh ljudi (Lk 10, 21-24). Oblečeni z oblastjo poniž- nega služabnika spoznajo in vidijo resnico, oznanjajo in ozdravljajo.
Jezus je največ povedal o novi obliki odre- šujoče oblasti na zadnji poti v Jeruzalem, ko je apostole zelo odkrito uvajal v skriv- nost svojega trpljenja.
S tem poukom in z zahtevo, da morajo svoje življenje preoblikovati po njegovem zgledu, je svoje učence ozdravil duhovne slepote. Mogočniki tega sveta, ki mislijo, da so modri in se oklepajo starega načina vladanja,ne pustijo,da bi bili ozdravljeni te slepote. Jezusovi poslanci s posnemanjem njegovega zgleda "spregledajo". Kot pre- roški pričevalci postanejo sposobni, da z močjo skrajno preproste Jezusove oblasti posredujejo ljudem odrešenje in zdravje. Če se ne bi povsem izenačili z Jezusom, bi ostali slepi, nesposobni za nalogo odrešu- joče ljubezni.
Jezus se je zavedal svojega poslanstva, da mora razodeti odrešenje prihajajočega božjega kraljestva predvsem ubogim, bed- nim, beračem, ljudem,ki se zavedajo svoje grešnosti in si želijo božjega usmiljenja. Svoje poslanstvo je izpolnil tako,da je sam postal ubog in v primerjavi s staro obliko oblasti šibek,enak ljudem v vsem, razen v grehu.Za novozavezne preroke in poslance zdravilnega odrešenja je bistveno, da tudi sami postanejo ubogi, da ne računajo z denarnimi zalogami, da se zavedajo lastne grešnosti in čutijo potrebo po odrešenju. Če bodo takšni, bodo lahko povabili k me- sijanskemu obedu najbolj uboge in bedne, ker bodo ljudje v njih videli zdravilno moč Jezusove nove oblasti.
V Lukovem evangeliju je očitno,kako ubogi zaradi odrešilne oblasti božjega služabnika sprejemajo odrešenjsko oznanilo in odreše- nje. Ozdravljanje bolnikov je samo izredno znamenje te bistvene spremembe oblasti. Paul S. Minear ugotavlja z Joachimom Je- remiasom, da so te zahteve in spremembe mišljenja posledica Jezusovega načina odreševanja in ozdravljanja: "Ker je Jezus ponudil odrešenje s svojo zdravilno močjo ubogim grešnikom, se morajo vsi, ki jih je Jezus odrešil, zlasti preroki, oznanjevalci odrešenja, nosilci zdravilne moči ljubezni, ponižno uvrstiti med uboge in grešnike, jih v ponižnosti dohiteti in celo preseči." V luči te razlage bolj jasno razumemo sporo- čilo pripovedi o pretresljivi nesposobnosti Jezusovih učencev, ki so ozdravljali epi- leptika (Lk 9,37-40). Učence s Petrom je oviral zlasti napuh, da niso mogli in tudi niso hoteli sprejeti Jezusovega poslanstva kot poslanstva ponižnega božjega služab- nika. Potrebni so bili temeljite spremembe mišljenja in zavesti, da se morajo odpove- dati sebi, svojemu pojmovanju odrešenja in postati čimbolj podobni Jezusu. Zato je Jezus z veliko bolečino vzkliknil: "O neverni in pokvarjeni rod! Doklej bom pri vas in vas prenašal?" (Lk 9,41). Evangelij opozori na podobno strašno zaslepljenost Jezusovih učencev, ko opisuje zadnjo večerjo: "Med njimi se je tudi vnel prepir,kateri izmed njih se zdi, da je največji." - Jezus jih ponovno pouči in jih spomni na svoj zgled: "Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti,ki streže" (Lk 22, 24-27).
Če se v luči Lukovega evangelija vprašamo kaj je vzrok za dolgotrajno krizo Cerkve pri oznanjevanju odrešenja in v službi zdrav- ljenja bolnikov, se ne smemo omejiti samo na vprašanje novih prijemov in metod.Naj- prej se moramo resno vprašati, če smo še podobni božjemu služabniku in izvršujemo oblast ponižnosti. Z vso pozornostjo se moramo odpovedovati največji satanovi skušnjavi. Kako pretresljivo je evangeljsko sporočilo, da je nad vse blagi in ponižni Jezus zavrnil satanovo skušnjavo o zlorabi božje moči in oblasti z enako odločnostjo kot Petra, ki naj bi postal nosilec oblasti v Cerkvi, vendar ni hotel ničesar slišati o poslanstvu trpečega božjega služabnika: "Poberi se od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš po božje,ampak po človeško!", (Mt 16,23, prim. 4,10).
Če hočemo zdraviti strašne rane človeštva zaradi ošabne zlorabe oblasti, moramo po- stati podobni ponižnemu božjemu služab- niku. Če hočemo zdraviti bolne in negovati odrešilne in zdravilne medčloveške odnose, moramo biti najprej sami ozdravljeni ošab- nosti v medčloveških odnosih,v gospodar- stvu, v kulturi in politiki. Najbolj potrebno pa je to v verskem življenju Cerkve.

V SLUŽBI BLIŽNJEGA

Prispevek ALBINE KREK pri okrogli mizi na Teološki fakulteti, 20.nov.1986 (po predava- nju V službi bližnjega na teološkem tečaju o aktualnih temah za študente in izobražence)

II.

Obdobje v bolnišnici je pravzaprav težko, vendar niti malo ne tako kot potem, ko se človek znajde spet v domačem okolju.Sam se ne znajdeš. Ljudje okoli tebe se ti veli- kokrat ne znajo približati. Nimajo izkušenj, kako se človek,ki je kaj izgubil,lahko počuti V tistem trenutku, ko sem prišla domov iz bolnišnice,sem se zares počutila v mat po- ziciji. Vse je bilo črno, nikjer nisem videla izhoda.
Takrat pa so prišli k meni prijatelji,s katerimi smo bili že prej kolegi, še ko smo študirali, in so rekli: "Pojdi z nami! Gremo na morje, pojdi z nami! Gremo v planine s skupino, no,pojdi z nami!" Šla sem. Danes vem, ta- krat sem naredila zelo dobro zase in zanje; kljub temu da nisem vedela, kako bo brez vida v novih okoliščinah, nisem ostala do- ma. Oni so pa tako prisrčno stopili k meni, in to je tisto, kar je bilo omenjeno v pre- davanju: pomemben je oseben odnos, da človeka dvignemo iz njegove izolacije. Ne vem, ali se to dogaja redko ali pogosto. Zase vem,da so prišli k meni. Moj del nalo- ge pa je bil v tem, da sem pritrdilno odgo- vorila na njihovo pobudo. Če se je le dalo, se nikoli nisem izgovarjala,da ne morem,če so me kam povabili. Vedno sem šla. Samo v tem sem videla možnost, da se ponovno enakopravno srečam s tistimi, ki so zdravi. Pri tem me je vodilo spoznanje, ki ga je prof. Turk na Višji šoli za socialno delo pri predmetu rehabilitacija velikokrat ponavljal in so se mi tiste besede, ko sem še videla, zares vtisnile v dušo. Rekel je: Vedno mo- ramo gledati na to, kaj človeku še ostane, ne pa samo na to, kaj smo izgubili.
To sem vzela za svoje načelo. Nisem več videla,sem pa začela bolj razlikovati člove- ške glasove. Ugotovila sem,da imajo ljudje ponavadi prijetne glasove, da lahko iz na- čina govorjenja, iz tonov, iz valovanja itd. ugotovim človekovo razpoloženje. Po drugi strani sem ugotovila, da nobena stvar ni tako slaba, da ne bi bila v nečem dobra. Človekova zunanjost me ni več motila.Vča- sih presojamo človeka po zunanjosti, npr. ta mi je simpatičen, ker ima take lase, ker ima take oči,ker je tako velik,ker ni prede- bel ali preveč suh. Mene te stvari niso več motile. Kadar sem se pogovarjala s člove- kom,sem imela možnost,da sem prisluhnila temu, o čemer sva se pogovarjala. Tako sem tudi v tem videla nekaj pozitivnega.

V okolici, v kateri živim, se je ravno v tis- tem času zgodilo nekaj nesreč. Predvsem mladi ljudje so to ali ono stvar izgubili.Npr. neki fant se je hudo ponesrečil in postal začasno negiben, kmet,ki ga je podrl trak- tor, je postal paraplegik, nekdo se je zelo opekel, neki mladi fant je v prometni nes- reči postal paraplegik - tako da nas je bilo kar pet v naši župniji, ki smo v tistem času postali invalidi. Jaz sem imela zaradi teh ugodnih okoliščin,ki so me spremljale,zara- di prijateljev in domačih,ki so me potegnili iz osame, malo prednosti pred temi ljudmi in sem potem sama poiskala stik z njimi. Velikokrat so mi rekli:"Tebi lahko povem,ti me razumeš. Zdravi ljudje me velikokrat ne morejo razumeti." Iz svoje izkušnje lahko povem, da se zdravi ljudje zares velikokrat premalo potrudijo,da bi se približali invalidu
Povedala bom nekaj svojih izkušenj.Preden sem izgubila vid, sem hodila na Višjo šolo za socialne delavce. Eden mojih kolegov na šoli je bil tudi slep. Ponudila sem se mu, da sem mu pomagala, ga spremljala v šolo, mu snemala stvari. Ko sedaj gledam na to, kakšna je bila takrat moja pomoč, moram velikokrat z žalostjo ugotoviti, da sem gle- dala nanj z nekim nezaupanjem, velikokrat sem mislila, da si postavlja previsoke cilje. Rekla sem mu: "Ti tega ne boš zmogel! Kaj se pa ti greš! Zakaj si postavljaš tako vi- soke cilje, ki jih ne boš dosegel?" Po drugi strani pa mi je bilo nerodno,če sva šla sku- paj po cesti.Tako kot je bilo npr.omenjeno v predavanju, porivamo voziček na cesti, nerodno nam je. Spominjam se svojih ob- čutkov, ko sva šla po cesti in sva se mo- rala drugače vesti kot ljudje, ki so zdravi. Danes vam to govorim zato, da vam bom skušala praktično povedati, kako se res včasih bojimo teh ljudi, ne znamo se jim približati. Mogoče izvira naša pomoč iz ne- ke utesnjenosti, ki jo čutimo v sebi, češ: "Veren sem, nekaj le moram narediti." Na- prej pa ne naredimo koraka,da bi to pomoč zares približali od srca k srcu. Ko sem poz- neje sama izgubila vid,je bil ta kolega eden prvih, ki je pristopil k meni in se zanimal zame.Danes se o teh stvareh često pogo- varjava. Jaz sem mu tudi že povedala, ka- ko sem ga takrat doživljala.To je pač moja bridka izkušnja oz.izkušnja,ki se je v bistvu sramujem, kako takrat kot zdrava oseba nisem našla pravilnega odnosa do invalidne osebe.

(Dalje prihodnjič)

RAZUMETI SIMBOLIKO BOLNIKOVE GOVORICE

Naše življenje je siromašnejše,če ne znamo zaznavati simbolike v besedah,ki jih slišimo in v kretnjah,ki jih vidimo. Žal se te simbo- like vedno manj zavedamo in se tudi pre- malo trudimo, da bi jo razumeli.
V odnosu do bolnika je razumevanje sim- bolike še prav posebno pomembno. Težko je govoriti o bridkih stvareh, o bolezni, ki človeka vedno bolj izčrpava, o strahu, o obupu, o umiranju. Zato bolnik to pogosto izraža prikrito z drugimi besedami, ki pa jih razume le tisti,ki zna poslušati,ki zna zaži- veti v odnosu z bolnikom.Včasih nam veliko povedo tudi bolnikove sanje. Kadar začne bolnik sestri ali zdravniku pripovedovati svoje sanje, nam s tem vedno želi nekaj povedati in je zato prav, da mu prav po- zorno prisluhnemo.
Bolnik je dal nekaj dni pred smrtjo poklicati sestro. Ko je vstopila, ji je začel pripove- dovati: "Tu sem ležal jaz in sem umrl.Tako pa je ležala moja mama in je tudi umrla..." Sestra pa mu je takoj segla v besedo: "Ali želite še kaj?" Bolnik je takoj začutil, da ni razumela, o čem se želi pogovarjati, in je odvrnil: "Ne,hvala." In je odšla. V njegovih besedah ni zaznala signala za pogovor o smrti.
Neki drug bolnik je zjutraj pripovedoval,kaj se mu je sanjalo. Na svetu je vsega pri- manjkovalo, bal se je, da bodo vsi ljudje lačni. V resnici se je njegovo življenje iz- tekalo in ga je bilo strah.
Pustega novembrskega dne je bolnik hotel "domov". Rešilec naj bi ga še isti dan od- peljal tja pod Šmarno goro,kjer je bil doma "Doma je sonce." Potem je še pristavil: "Tudi mama in brat me potrebujeta." Oba, mama in brat, sta bila že pokojna. On pa se jima je pridružil dva dni pozneje. Tako so bili vsi trije "doma", kjer je sonce.

V DEŽELI TISOČERIH GRIČEV

Cerkev po svojih pastirjih vedno znova spo- dbuja svoje vernike, naj podpiramo tiste, ki oznanjajo evangelij v misijonih.Pomoč je lahko materialna in (ali) duhovna.Laže smo z nekom povezani,če ga poznamo,če vemo kje in kako živi. Zato smo v Prijatelju že predstavili nekaj misijonarjev,največ z Ma- dagaskarja. Tudi kotiček Iz misijonov ima tak namen. Tokrat smo zaprosili s. Anko Burger, ki deluje v Ruandi, da bi kaj več izvedeli o njenem delu. Pri pogovoru je so- deloval tudi Janko Slabe, ki že petnajst let misijonari na Madagaskarju, v župniji Matanga, ki jo je sam ustanovil. Oba misi- jonarita v vročih krajih, posedli pa smo kar ob (mrzli) peči ter živahno poklepetali.

Sestra Anka, sedaj si na svojem prvem dopustu v domovini,kako ga preživljaš?
Na dopust prihajam štiri leta po odhodu v misijone. Prvo leto sem preživela v Parizu zaradi učenja jezika in študija tropskih bolezni. Nadaljevala sem v Bu- rundiju.Ker tam oblasti niso na- klonjene misijonarjem, sem morala oditi po enem letu. Sedaj sem že dve leti v Ruandi.

Kje so te dežele, kjer misijonariš?
Burundi in Ruanda ležita v centralni Afriki,le malo nižje od ekvatorja. Ruando imenujejo tudi deželo tisoč gričev. Tod ni vasi, vsak grič ima svoje ime in svojega odgovornega Med seboj si zelo pomagajo.

Kakšne vere so na tistem področju?
Največ je kristjanov,veliko je protestantov nekaj je adventistov, muslimanov in raz- ličnih sekt. Tudi pogani so še. Razveseljivo je, da so ljudje zelo dovzetni za božjo be- sedo, kar posebno potrjujejo številni krsti. Katoličani in protestanti naj bi ekumensko sodelovali, vendar še ni prave ubranosti. Tako učitelji kot učenci so različnih ver, le vodstvo šole in obvezni verouk ima Cerkev

Kako je z jezikom?
Uradnik jezik je francoščina, jezik domači- nov je kiniruanda.Ta uporablja mnogo pre- govorov in glagolov, ko vse povedo v eni besedi. Ljudje so nadarjeni in spoštljivi do tujcev,tako da se jim ne smejejo, čeravno poveš kaj čisto narobe. Otroci in preprosti ljudje ne znajo francoščine; to uporabljajo na srednjih šolah in univerzah. Izredno po- membno je, da se lahko sama pogovarjam, brez prevajalca.Seveda vsega še ne znam povedati.

Kakšno delo imaš?
S še eno medicinsko sestro delava v dis- panzerju. Poleg tega imamo bolnišnico in porodnišnico ter preventivno dejavnost.

Katere bolezni so najbolj pogoste?
Naša postojanka je na 2000 metrih nad morjem, zato je zelo veliko bolezni dihal. Pogosta je malarija; ta je prva med vzroki umrljivosti. Ljudje pogosto iščejo delo dru- god in se vrnejo z malarijo, čeravno na tej višini ni več komarjev. Veliko ljudi oboleva za grižami različnih vrst in zato umirajo.Po- leg tega je še vrsta črevesnih zajedalcev, pravih tropskih bolezni zaradi podnebja pa tu ni.

Kako je z nego in prehrano bolnikov?
Tu je glavna hrana fižol. Hrano si sami pri- pravljajo in kuhajo v posebnem prostoru,to je za naše pojmovanje nerazumljivo. Vsak bolnik mora imeti s seboj spremljevalca, da skrbi za bolnikovo hrano in nego. Hrano kuhamo mi le za podhranjene, ker je v tem smisel terapije.
Janko Slabe dodaja, da je na Madagaskarju podobno. Bolnik pride s spremstvom in je obre- menjen še s hrano za obisko- valce. Ti so včasih tako mno- žični, da marsikdo raje ostane bolan doma.

Kdo sme spremljati bolnika v bolnici in kje prenočuje?   Spremljevalec je lahko kdorkoli, ki ga bolnik ima. Razlika je le pri podhranjenih otrocih. Tam zahtevamo, da so njih spremljevalke le matere, ki ves čas pripravljajo hrano, da se tega nauče. Za spanje ima dispanzer en prostor za ženske in drugega za moške. Če pa je bolnik tako slab, da stalno potrebuje pomoč, spijo na preprogi poleg bolnika v sobi.

Taka prehrana v bolnišnici je za nas povsem nerazumljiva, zakaj tako?
To je afriška navada. Za pripravljanje in nabavljanje hrane bi porabili preveč ljudi in sredstev. Vsega naroda, ki tod biva, bi ne mogli preživeti, tudi nas je premalo. Po- membno je sodelovanje svojcev, saj samo zdravljenje stane zelo malo in še to določa država. Če bi ljudem dali vse zastonj, bi tega ne znali ceniti in bi ne bilo vzgojno.
Svojci navadno ne pripravljajo hrane vsak zase, ampak jo prinašajo od doma, nato skuhajo ter skupaj jedo, razen pri nalez- ljivih boleznih. Tipičen je na primer zajtrk: Sorgó skuhajo za vse bolnike skupaj.Sorgó je rastlina, podobna sirku; to zmeljejo in skuhajo kot močnik. Tod je med njimi veli- ka povezanost, solidarnost in medsebojno sodelovanje, čeravno so skupaj samo po naključju.

Koliko vas dela v takem dispanzerju?
Dve sva medicinski sestri, tretja sestra je domačinka, priučena za delo v preventivi, četrta pa je katehistinja, ki hkrati pomaga v župnijski pisarni in pri delu s katehumeni. Zaposlenih je tudi nekaj priučenih domači- nov.Domačini so nadarjeni,hitro se priučijo čeprav včasih nimajo niti osnovne šole. To so fantje in dekleta s hribov,ki dobro dela- jo in se nanje lahko zanesemo. Zelo veliko nam pomagajo.

Kakšen je odnos domačinov do zdrav- ljenja? Ljudje hočejo vse na hitro, nimajo dosti potrpljenja. Bolezen ima svoj tipični potek,a oni ne verjamejo. Če v enem ted- nu,desetih dneh ni boljše, bolnika vzamejo kar domov. Pravijo sicer, da ga bodo dali v kakšen drug, včasih je to res, dostikrat pa ga odnesejo k vraču. Domače zdravilstvo je zelo razvito, nekatere bolezni dobro po- zdravijo. V vrače imajo izredno zaupanje. Dostikrat gredo najprej k vraču in šele potem k nam. Nevarno pa je, kadar se kdo skuša zdraviti na obeh krajih.

Če se zdravje kmalu izboljša, ali vztra- jajo do konca terapije,je zanimalo Janka
Velikokrat kar odnehajo,ali pa dajo še dru- gim,češ če je meni koristilo,bo drugim tudi; nekateri zdravila celo prodajajo.
Skušamo jih tudi vzgajati, da bi se prav zdravili. Ob ponedeljkih in četrtkih imamo zjutraj od pol osmih naprej predavanja,šele potem začnemo s pregledi.
Tudi s cepljenjem otrok je veliko težav,ker nimajo pregleda o rojstvih.Toda po vztraj- ni vzgoji so spoznali smisel in sedaj umrje veliko manj otrok.Le počasi raste zaupanje v zdravljenje.

Kakšen je odnos bolnikov do vas sester in drugih, ki delajo v zdravstvu?
Tisti,ki pridejo v dispanzer, imajo zaupanje in pokažejo hvaležnost.Včasih moramo biti strogi glede higiene in reda v bolnišnici, pa kar ubogajo.

Imate kaj gobavih?
Bolj malo. Nimamo posebnih naselij. Za go- bavce skrbi posebna skupina organizacije Pére Damian, ki jih obiskuje. Zdravila dobi- vajo zastonj, kot je to drugod.

Je tam tudi državna bolnišnica ali samo vaš dispanzer? Dispanzer je zelo oddaljen v hribih, posamezne bolnike prinašajo tudi po pet ur daleč. Bolnišnica je oddaljena 48 km; za to potrebujemo dve do tri ure vo- žnje; pa gremo le v nujnih primerih, če je potrebno operativno ali drugo specialno zdravljenje. Zdravnik iz te bolnišnice pri- haja največ enkrat mesečno nadzirat naše delo. Tja redno pošiljamo poročila.

Kako bi primerjala delo medicinske se- stre pri nas in v Ruandi?
Veliko več je odgovornosti. Sami odločava o vsem, ker ni zdravnika. Kljub tako ome- jenim pogojem dela imamo dobre uspehe, mnogo hudo bolnih ozdravi; več kot očitno je, koliko nam Bog pri tem pomaga.

Sestra Anka, kakšen je vaš delavnik?
Ker živimo tik ob ekvatorju, je vse leto enako: dan je od šestih zjutraj do šestih zvečer. Vstajamo kmalu po peti uri in še v temi imamo premišljevanje v cerkvi; ko se zdani, zmolimo hvalnice, potem je maša. Delo pričnemo ob pol osmih.Bolniki so tedaj že pred ambulanto,od 100 do 300 dnevno. To skušamo končati do pol enih, ko je eno uro prosto za vse, za kosilo. Popoldne si delo različno porazdelimo,tako v dispanzer- ju,na terenu kot tudi doma. Z nočjo imamo večerjo,enourno molitev in počitek.Seveda pa krojijo velikokrat naš dan bolniki.

Kako so si bolniki med seboj?
Bolnika vedno oskrbujejo domači, tudi med seboj si pomagajo.Mi pa skrbimo za duhov- no povezanost.Ob petkih je molitev in pre- mišljevanje skupaj z bolniki, svojci in vsemi zaposlenimi v dispanzerju. To so res lepi pogovori ob evangeliju in bogati trenutki. Ob sobotah je maša v dispanzerju za bol- nike, ki v nedeljo ne morejo v cerkev. To je močna vez vseh med seboj; sodelujejo tudi nekristjani.Seveda čisto prostovoljno. Res neverjetno, kako ljudi, ki so tod skriv- nostni in zaprti vase, bolezen združuje. Pri bogoslužju uporabljamo domač jezik.

Morda bi kaj povedala o njihovem od- nosu do umirajočih in umrlih ...
Kaj čutijo ljudje ob smrti,ne morem razložiti Njihov odziv je nekaj posebnega.Pokopališč tu nimajo, pokopljejo jih kar v hiši ali na dvorišču in to neposredno po smrti. Cer- kvenega pogreba ni, le če bolnik umira pri nas, poskrbimo za zakramente. Pokojnike pokopljejo v posebnem položaju, kot je otrok v materinem telesu. Mrtve zavijejo v preproge, ki jim služijo za vse, tudi za po- steljo. Vse to delajo s spoštovanjem in si med seboj pomagajo.
Na Madagaskarju je to drugače, pojasnjuje Janko. Malgaši nimajo pri umirajočem nika- kršnega znaka priprave na smrt.Bog varuj! Pri umiranju so domači ob njem s pravo ljubeznijo. Tam vse pokopavajo v grobnice ki so blizu ali tudi do dvajset km proč od vasi.

Kakšne hiše imajo domačini?
Tu so hiše iz blata,pokrite z bananino sko- rjo ali travami, po novem že z opeko. Hiše so okrogle, sedaj tudi že oglate, imajo dva prostora: kuhinjo in spalnico.Tla so zemlja. Vsaka hiša ima okrog ograjo, tako družina živi v intimnosti. Ti ljudje so zares skrivno- stni in težko je priti do njihovih misli. Tudi jedo le v krogu družine, ne pred drugimi ljudmi. V bolezni so čisto drugo, druži jih ista usoda.

Kdo je vaš župnik? Je Francoz; v šest- indvajsetih letih je zgradil dispanzer in več šol, zaprosil za sestre. Pred osemnajstimi leti je bila ustanovljena župnija.Ima sedem podružnic,kjer oskrbi duhovno obnovo pred prazniki;so zelo oddaljene in le na nekatere se lahko pripelje z avtom.

Kaj pa domači duhovni poklici?
Priglašenj za duhovne poklice med doma- čini je veliko, pri tem pa je potrebna velika previdnost. Motiv je včasih le izobraževa- nje,zato ni nikoli odveč daljše pripravljalno obdobje, da se izkristalizira pravi motiv za poklic. V škofiji imamo malo in veliko seme- nišče. Iz naše župnije bo letos prvi novo- mašnik, nekaj jih je v bogoslovju.

Smemo vprašati po tvoji poti do pokli- ca? Doma sem iz Šmihela pri Novem mestu Sem najmlajša od šestih otrok, izmed ka- terih je brat Marko duhovnik. Štiri mamine sestre so redovnice,torej sva nekaj z bra- tom že podedovala. Misel na misijonski poklic me je spremljala že od otroštva in v meni zorela.Še pred vstopom v Družbo us- miljenih sester sem delala kot medicinska sestra v bolnišnici.Po šestih letih redovne- ga poklica se mi je uresničila davna želja - šla sem v misijone. Lahko rečem, da mi za odločitev ni žal. Osrečuje me zavest, da delam za te male ljudi; storim malo,vendar iz ljubezni do Boga.

Se kdaj srečaš z drugimi slovenskimi misijonarji v Ruandi? S salezijancem Danilom Lisjakom sva se srečala dvakrat, s sestro Vido Gerkman pa pogosteje, saj je v naši provincialni hiši, 200 km od nas.

Na vprašanje o domotožju se sestra Anka nasmehne in pravi, da za to ni časa. Tudi med dopustom ima veliko opravkov. Komaj čaka, da se vrne med svoje na misijon.
Bog daj, da bi v naših misijonarjih nikoli ne usahnila ta gorečnost do službe v Gospo- dovem posebnem vinogradu. Skupaj s tr- pečimi in preizkušanimi v Prijateljstvu bolni- kov in invalidov ti obljubljamo, da bomo še naprej darovali in molili ter tako podpirali tudi vaše delo in napore.

tekst: Alenka; foto: Jože

V mirnih večernih urah je Bog iznenada poklical k sebi v skrivnostno onostranstvo moje najdražje bitje - mojo zlato ženko. Zamrl je njen prijazni nasmeh, prenehalo je biti njeno zlato srce, ki se nam je preko enajst let neprenehoma razdajalo v čudo- viti ljubezni in dobroti. Brez nje ne vidim v svojem življenju več nobenega smisla. Vse naokrog mene je sama gluha praznina in grozna noč. Bog, pomagaj mi!
Zahvaljujem se vsem prijateljem za dolgo- letno naklonjenost, ki ste jo izkazovali moji zlati ženki. Bog povrni!
V zadnjih mesecih so se v skrivnostno ono- stranstvo preselili naši prijatelji:
Francka Moškon, Na Dorcu 16,Brestanica
Stanko Kompara, Kamnje 17, Dobravlje
Marija Hostnik, Srstenica 1, Pristava pri Mestinju
Olga Likar, Predmeja 39, Ajdovščina
Frančiška Avsec, Ivanja vas, Mirna peč
Jože Polenik, Gasilska 9, Ruše
Svetozar Koritnik,Prijateljeva 28,Ljubljana
Tone Prošek, Šentjakob ob Savi, Dol

STRAH IN POGUM

Tak je naslov teme na duhovnih srečanjih Bratstva (Prijateljstva) bolnikov in invalidov Na raznih krajih smo različni ljudje vsak po svoje razmišljali in doživljali dneve prijatelj- stva. Več dopisnikov se je potrudilo, da bi spodbudna spoznanja ostala zapisana tudi za širši krog. Izpustili smo le nekatere skup- ne točke,ki so se ponavljale,vsem pa ostane še naloga: strah premagovati z ljubeznijo.

"Kdor ima ljubezen v srcu,ima vedno nekaj, kar lahko dá" (sv. Avguštin). In le z ljube- znijo, upanjem je mogoče premagati strah, le v ljubezni (ko se pogovarjamo z ljubez- nijo) je mogoče prepoznati resnico. V teh nekaj besedah je na kratko zajeto bistvo spoznanj s srečanja, ki je potekalo od če- trtka 14.maja do nedelje 17.maja v franči- škanskem samostanu. Kakor prva skupina tri tedne pred tem smo se tudi mi pogo- varjali o strahu in pogumu ter o tem, kako se pogovarjamo in sporazumevamo.

Strah je nekaj, kar človeka spremlja od zibelke do groba. Je pa res, da je otroški strah drugačen kot strah odraslega člove- ka in spet drugačen od strahu ostarelega človeka itd. Veliko strahu je povezano tudi z boleznijo, nemočjo, osamljenostjo. Sveto pismo nam na več mestih govori o "korist- nosti" strahu božjega in o strahu kot "za- četku modrosti". Iz evangelija zvemo tudi, da je človeški strah poznal tudi Jezus na Oljski gori.
Prišli smo do spoznanja, da strahu ni mo- goče enkrat za vselej premagati,ampak se je treba naučiti, da z njim shajamo, da ga zmoremo vedno znova v novih okoliščinah premagovati. Strah je lahko nepremostljiva ovira, ki nam hromi korak in zastira pogled, lahko pa postane tudi ustvarjalen izziv ter spodbuda pri delu in ustvarjanju.In le kadar sta ljubezen in upanje močnejša od strahu ga moremo premagati.

Vse resnice nima nihče v celoti v zakupu (hkrati vidimo le eno stran razglednice, kot primer), resnico lahko le odkrivamo, je bila osrednja misel,s katero smo začeli dan,po- svečen pogovoru.Kot že pri nekaj prejšnjih srečanjih, je tudi tukaj poleg duhovnega voditelja podal svoje uvodno razmišljanje tudi laik.
Tako v pogovoru po skupinah kot potem v skupnem pogovoru se je utrnilo in je bilo povedanih mnogo spoznanj, s katerimi smo obogatili drug drugega. Boga smo zaznali kot našega velikega sogovornika, katerega se največkrat spomnimo,ko ga kaj prosimo; vse premalo pa je v nas tiste odprtosti in pripravljenosti, da bi v tišini prisluhnili, kaj nam govori. Dotaknili smo se tudi spovedi kot zakramentalnega pogovora; ob tem je prevladalo mnenje, da še posebej takrat, kadar se spovedujemo v spovednici (ko se spovednik in spovedanec dostikrat niti ne vidita in je eden na kolenih),bi težko govo rili o pogovoru v običajnem smislu;drugače je, kjer so na voljo drugačni prostori ...
Ob različnih priložnostih si poleg božjega blagoslova, sreče in vsega dobrega za- želimo še mir in medsebojno razumevanje. Verjetno si vsak želi, da bi živel v miru in razumevanju z ljudmi. Pogoj,da bi nam bilo doma in v okolju, kjer živimo, lepo in bi se dobro razumeli,je,da se nenehno in o vsem med seboj pogovarjamo. Svoje potrebe, misli in občutja lahko različno izražamo (z gibi, pogledi, držo ... ), največkrat pa le uporabljamo besede. Človek se nenehno spreminja in je danes drugačen, kot je bil včeraj ali pred kakšnim dogodkom, zato je nujno, da se člani družine, kakšne skupine ali skupnosti (tudi takšne,kot je Bratstvo - Prijateljstvo bolnikov in invalidov) nenehno med seboj pogovarjamo, si pojasnjujemo in sporočamo, kako doživljamo npr. kakšen dogodek.
Za dober pogovor sta poleg volje potrebna tudi čas in posluh za sogovornika.Pomanj- kanje časa je danes resničen problem, ne le izgovor. Včasih se je treba odločiti, kaj je pomembnejše-delo,gledanje televizije ali pogovor. Zelo je pomembno, da se trudimo poslušati in smo dojemljivi za tisto, kar je sogovornik hotel povedati... So ljudje,ki se hvalijo, kako si upajo povedati vsakemu, kar mu gre, a na žalost dostikrat pozabijo, da pogum ni isto kot grobost ... Človek s srčno kulturo se bo potrudil in bo tudi naj- bolj bridko resnico povedal tako, da ne bo žalil.
Če pogledamo malo okrog sebe, vidimo, da vlada to medsebojno razumevanje in so- žitje le tam, kjer se o vsem pogovarjajo z ljubeznijo - le v ljubezni je mogoče prepo- znati resnico. Zato se je vredno truditi za dober pogovor - za ljubezen.
Mislim, da smem dodati, da smo se vsi po svojih močeh trudili, da je bilo to srečanje sad vseh. V tistih majskih dneh pa smo dozoreli in doživeli skupnost, ki se ni delila ne na Grka in ne na Juda, ne na moškega in ne na žensko, ne na duhovnika in ne na laika... in ne na bolnega in ne na zdravega ampak smo vsi bili bratje in sestre, ki jih povezuje prijateljstvo.

Jože

LJUBEZEN PREMAGUJE STRAH

V želji po medsebojnem zbli- ževanju,po duhovni zapolnitvi in po čistem izviru vere,upanja in ljubezni, smo se zbrali prijatelji od 22. do 24. maja na Trsteniku. Ker je Jezus naš največji prijatelj,smo prve trenutke našega skupnega bivanja posvetili Njemu, z daritvijo svete maše, ki jo je za nas daroval Jože Zupančič.
V sobotnem dopoldnevu se nam je pridružil Jože Razinger, župnik s Koroške Bele, ki je bil ta dan tudi naš duhovni vodja. Skupaj z njim smo ob treh referatih razmišljali in spre- govorili o temi Strah in pogum. Strah nas je predvsem samih sebe,ker nimamo dovolj zaupanja vase,samozavesti,ko smo sami do sebe negotovi, ker ljudje pogosto dvomijo o nas in naši sposobnosti, ker se ob vsa- kem stiku z drugim bojimo za svoj ugled, avtoriteto, bojimo se, da nas bo z vsako besedo ali dejanjem manj, da bomo s tem izgubili del lastne osebnosti. A vendarle se moramo stalno dokazovati,izpostavljati,biti moramo dejavni in ustvarjalni, pridobiti si moramo zaupanje in srce vsakega človeka, ker nas je Bog za to poklical v življenje.
V življenju moramo imeti pred očmi vedno določen cilj, ki nas potem prisili, da vse svoje moči usmerimo v njegovo uresničitev Želja po dosegi zastavljenega cilja je mo- tor, ki nas poganja naprej in sili k iskanju novih poti v življenju.Brez cilja bi bilo naše življenje prazno, puhlo; postali bi podobni izgubljeni ovci, ki slepo tava sem ter tja. Naš najvišji cilj je priti k Bogu, približati se čim bolj, a ta cilj terja velikansko žrtev, pogum in voljo.V popolnosti ga dosežejo le tisti, ki imajo res živo vero in trdno zau- panje vanj.
Pri sv. evharistiji nam je Razinger poudaril, da edino čista bratovska ljubezen, katero nam je dal Jezus, lahko resnično premaga strah, kajti v ljubezni smo vsi tesno pove- zani in nas noben strah ne more potolči.
Sobotni večer nam je popestril mladinski pevski zbor BELI CVET s Koroške Bele. Iz vsake njihove ubrano zapete pesmi je ža- relo upanje, moč, hrepenenje po življenju in optimizem, in vse to se je skozi vsako pesem prelilo tudi na nas. Hvala vam, ker ste nam preko pesmi podarili svoje prijate- ljstvo.
V poznih večernih urah je med nas prišla s.Mihelangela, ki nam vedno znova v vsaki besedi in dejanju izžareva svojo ljubezen, kajti srečanje z njo je že kar balzam za naša srca.
V nedeljskem jutru nas je s svojim priho- dom razveselil bolniški župnik Miro Šlibar; kasneje je v farni cerkvi za nas in za druge župljane opravil sveto daritev. Ta dan je bil praznik Marije Pomočnice in o njeni lju- bezni do vseh nas nam je Miro spregovoril. Marija nam pomaga, da je v nas odprtost in ljubezen do tistih, ki nas potrebujejo, za katere smo tudi mi odgovorni; nihče naj ne gre mimo nas neopazno,ampak imejmo čas za vsakega, da ga sprejmemo in mu prislu- hnemo.
Razšli smo se v želji,da vsa poživljena vera obujeno upanje in poglobljeno prijateljstvo čimbolj gori v nas, da bomo svetla luč za izgubljene v temi.
Hvala, prijatelji,da ste prišli med nas,hvala sodelavcem za pomoč in dobro voljo,hvala Cerarjevi mami in Mariji za dobro kuho,hvala sestri Edith za neizčrpno moč in energijo,s katero nas je spremljala že od priprav na- prej,hvala duhovnim bratom za dušno obo- gatitev, hvala vsakemu,ki je še pripomogel k temu, da nam je bilo v teh dneh lepo.

Alenka

Najprej razmisli, kaj lahko storijo,
in jim predlagaj, da to storijo,
preden jim začneš govoriti,
kaj bi morali storiti.
Drugače jim boš vzel pogum.

S to mislijo bi razmišljal ob naši temi,ki smo jo imeli na Mirenskem Gradu na letošnjem duhovnem vikendu, kjer smo si ogledali to temo z različnih vidikov v našem vsakdan- jem življenju. Toliko za uvodno ogrevanje.
"Strah je bolezen." S to mislijo bi rad na- daljeval svoje razmišljanje,ker skriva veliko izkušnjo ene od udeleženk. Mislim celo, da je strah lahko koristen pri iskanju poti iz stiske, ki straši sodobnega človeka.
Ko omenjam strah, bi rad povedal, kaj sem doživel lani v hribih, kjer smo imeli mašo, a smo potem odšli vsak v svoj svet proti do- mu. Mene je tam obšla tesnoba in me mu- čila vso pot do doma, a me še danes muči misel, kaj sem doživel, da sem zapisal sta- vek: "Morda bomo prihodnje leto spet kam šli,če bo Bog dopustil." To je bilo novo do- živetje strahu, ki pa ni edino v mojem živ- ljenju.
Kaj pa pogum? Ga morda manjka sodobne- mu, tolikokrat iztirjenemu človeku, ki tava v temi življenja? Kaj pogum sploh je v sve- tu splošnega nasilja nad človekom,v svetu kjer na videz ni videti izhoda? Kaj naj jaz, človek tega stoletja, povem ljudem, kaj je pogum,ko pa sem živel življenja polno pot, ki je imela resnične in namišljene strahove?
Čudim se sam sebi, kje je bila skrita moja življenjska energija, ko pa sta me vse živ- ljenje tepli bolezen in prezirljivo okolje. Biti pogumen je velika moralna opora, ki je ne zlomi noben orjak. Če bi na kaj pomislil, bi gotovo na Petra Klepca, ki se je oklenil debla debelega drevesa in ga tako močno objel, da ga je zavoljo poguma izruval iz zemlje. Tako "moč" ima tudi vera v Boga.
Prejmite lepe pozdrave in z "upanjem proti upanju" spet na svidenje na Mirenskem Gradu prihodnje leto!

Branko Merše

POPOLNA LJUBEZEN ODGANJA STRAH

Kakor vsako leto smo se tudi letos po dolgi in mrzli zimi zbrali na težko pričakovanem srečanju, prav za konec majnika in kot za pripravo na začetek Marijinega leta.
V soboto zjutraj smo bili prijetno presene- čeni, ko nas je obiskal škof Metod Pirih. Spregovoril nam je precej spodbudnih be- sed in podelil blagoslov.
Srečanje je vodil p.Marko. V uvodnem po- zdravu je dejal: "Srečen sem, ker ste me povabili v svojo skupnost, kjer se počutim vedno obdarjenega, hkrati pa me je strah spregovoriti o strahu. Vendar imam upanje in še dovolj poguma spregovoriti o tej temi Namreč strah in pogum sta resnična spre- mljevalca globlje resničnosti. To je upanje, o katerem bi lahko rekli, da je neke vrste okovje,da preženemo strah in da ohranimo pogum. Ker pa bo še troje krajših razmiš- ljanj, je moja naloga le skromno osvetliti strah in pogum v luči božje besede, v luči razodetja. Osnovno misel, ki jo moramo imeti pred očmi, kadar razmišljamo o kate- rikoli temi, povezani z božjo besedo, je to, da nam Bog govori danes ..."
Zanimivo podajanje p. Marka je vsem dalo pobudo za razmišljanje, npr. ali ste že kdaj pomislili,koliko vrst strahu ljudje doživljajo. Človek, ki se boji, še nima popolne ljubezni V ljubezni ni strahu,saj je popolna ljubezen tista,ki odganja strah. Kaj pa vera v ljube- zen? Bog je ljubezen. Brez ljubezni ni po- guma.Kako pa pregnati človeške strahove? Kako strah pred nesrečo,pred smrtjo, pred praznino? Poleg teh človeških strahov sre- čujemo še sveti strah, trepetanje pred svetim Bogom,ker smo grešniki.Boj se Boga in ga ljubi!
Takšna srečanja so koristna,ker drug dru- gega bogatimo in se kot prerojeni vračamo na svoje domove. Prihodnjič se nam pri- družite tudi vi!

Suzana in Veronika

VERA OPOGUMLJA

Smo v dneh po letnem srečanju BBI na Mi- renskem Gradu,ki smo ga ob zaključku maja med praznikoma vnebohoda in binkošti ta- ko veselo doživeli. Naj opišem nekaj svojih vtisov.
Že pri uvodu v petek zvečer nam je župnik Janez v homiliji približal čudovito premišlje- vanje, in sicer o Jezusovem in našem živ- ljenju. Kar je Jezus doživel od rojstva do smrti, to doživljamo tudi mi. In kar je On doživel po smrti -vstajenje in vnebohod,to čaka tudi nas. K srcu sem si vzela še nas- lednjo misel iz govora:Tudi bolnike in inva- lide-ob palicah, vozičkih in posteljah Jezus pošilja oznanjat evangelij.Te besede pa so lahko spodbudne nam, ki morda kdaj misli- mo, da smo nepotrebni,ker ne moremo op- ravljati telesnega dela, ali smo pri tem zelo omejeni. Saj nam povedo, da je tudi naše življenje pomembno in da v njem lahko na- redimo veliko dobrega ...
Drugi dan srečanja je predaval p. Marko. Med drugim je dejal: Kristus nam daje svo- jega Duha po božji besedi in evharistiji. Ta nas opogumlja in daje moči, da premagu- jemo strah ob nezgodah, raznem trpljenju, neuspehih in drugih težkih trenutkih, ki nas spremljajo v življenju. "Z vami sem vse dni do konca sveta." Zgled: Vihar na morju - podoba našega življenja, Jezusov opomin k verovanju in molitvi. Mnogo so nam dale tudi prijateljice Marjetka, Ljubica in Alenka s svojimi spodbudnimi mislimi in pričevanji. Vse se je dopolnjevalo, prav po vodstvu Svetega Duha.
Vrh božjih darov tega sobotnega dne je bila zlasti večerna maša na vrtu. Tako prijetno mi je bilo, ko smo se tam v naravi pred sv. daritvijo pogovarjali o tem, kar smo zjutraj po skupinah razmišljali in še o drugem. Naj navedem še molitev, s katero se je ena od udeleženk zahvalila po obhajilu pri nedeljski maši, ki jo je vodil in nam toplo spregovoril hišni predstojnik Stanko Lipovšek.
Jezus, hvala za tvojo neizmerno ljubezen, ker nam daješ sam sebe, po besedi življe- nja in evharistiji. Daj, da bi bili rodovitna zemlja in bi obrodili sadove po milosti, ki smo jih tudi v teh dneh našega srečanja prejeli.
Vsem,ki ste nam pripravili tako lepo in kori stno doživetje,Bog povrni za vašo ljubezen!
Ob koncu še prisrčen pozdrav po Mariji vsem poznanim in nepoznanim prijateljem.

Cvetka

DELILI BOSTE SEBE IN BOGA

Vzpon v višino,ozek in strm, zatem odprto, jasno, modro nebo. Zmagoslavno pritrkova- nje.Besedam je vzela vso moč radostna pe- sem zvonov župnijske cerkve v Tržiču. Na večer pred praznikom sv. Petra in Pavla je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar posvetil v diakone štiri bogoslovce, med njimi naša prijatelja: Toneta Gnidovca in člana Misijonske družbe Vlada Bizanta. Gospod nadškof se je zahvalil staršem,do- brotnikom, vzgojiteljem in vsem,ki so z mo- litvijo in žrtvami pripomogli k novim članom diakonata. Srčno radi bi diakoni videli v trenutku svečane posvetitve ob sebi vse svoje prijatelje, ki so jih duhovno podpirali, da bi z vsemi delili srečo.
Občutili smo božjo navzočnost med nami in moč Sv. Duha. Tiha pesem veselja, ki so jo pela srca, je bila vidna v očeh in na obrazih, očitno zaznavna tudi na obrazu nam tako dragega nadpastirja.
Dragi prijatelji diakoni! Bil je velik Gospodov dan za vas in za vse, ki vas imamo radi. Vsak človek ima svoj življenjski prostor. Veliko jih je,ki se tresejo zanj, se ga krče- vito oklepajo in si ga samoljubno prilaščajo Vi ste se z dobrim premislekom in veliko ljubeznijo do sočloveka umaknili in napravili prostor mnogim, mnogim. Vsem, ki jih sre- čujete in jih boste še srečevali, znanim in neznanim. Delili boste sebe in Boga.V ime- nu vseh se vam zahvalimo in vam iz srca želimo srečo, zdravje, mir srca in vedno blagoslovljeno delo. Čestitamo vam!

Hvaležni prijatelji

PRAZNIK BRATSTVA V LIGNANU

Vroč nedeljski popoldan - praznik prihoda Sv.Duha. Tudi v naših srcih se je prelivala njegova moč hrepenenja in ljubezni. S tem živim plamenom v sebi smo se kot pred- stavniki slovenske Cerkve in njenega ob- čestva odpravili v Lignano, na praznovanje praznika bratstva, kamor so nas in avstrij- ske brate povabili italijanski prijatelji.
Na dolgi poti smo se najprej ustavili v Do- berdobu, pri našem dobrem prijatelju, žup- niku Ambrožu Kodelji.
V Lignanu so nas prisrčno sprejeli v svojo poletno "rezidenco" prijatelji iz skupnosti Piergiorgio iz Vidma in Tolmezza. Lignanu smo želeli vdahniti pečat pristne slovenske kulture, tradicije, zato so se naši fantje in dekleta oblekli v narodne noše, kar je zbu- jalo pozornost in navdušenje med ljudmi, tako na ulicah, trgu, kot v župnijski cerkvi, kjer je bila slovesna sveta maša, ki jo je skupaj z drugimi duhovniki iz različnih dežel vodil videmski nadškof.
Pred mašo je nadškof blagoslovil zvonik in zvonove,ki bodo vse poletje privabljali do- mačine in turiste odprtega srca in čistega duha, da se zbero in vsak v svojem jeziku zapojejo hvalnico Očetu, ki jih je združil v bratstvu, ljubezni in veri. Na to slovesnost se je župnija pripravljala s tridnevnico pod geslom: Cerkev v Lignanu sprejema brate turiste.
Sv.maša je bila zelo razgibana, saj smo bili vanjo s sodelovanjem vključeni vsi, vsak v svojem jeziku.Tako sta nas v homiliji poleg nadškofa nagovorila še delegata iz Celovca in Ljubljane. Njihove misli so bile usmerjene k bratstvu z nebeškim Prijateljem.Živa vez bratstva bo rešila svet teme sebičnosti in pohlepa. Diakon Roberto pa je prebral po- slanico ljubljanskega nadškofa Šuštarja.
Po maši smo ob zvokih pihalne godbe odšli iz cerkve na trg, kjer je lignanska župnija v sodelovanju z italijanskimi, avstrijskimi in slovenskimi prijatelji priredila kulturno za- bavni večer in kjer so nas bogato pogostili V programu so nastopile tudi naše narodne noše s plesi in pesmijo. Drugo jutro smo se s težkim srcem poslovili ter se odpeljali proti domu.
Hvala vam, prijatelji, za vašo bratovsko ljubezen.

Alenka

S PRIJATELJI V GRADEŽ - NA BARBANO

Naše vsakdanje življenje je eno samo ro- manje. Kljub temu se včasih odpravimo še na posebno romanje in to najpogosteje v Marijina svetišča. Na takšno romanje smo se odpravili v nedeljo 10. maja z invalidi in bolniki.
Zgodaj zjutraj smo se zbrali na Taboru v Ljubljani. Jutro je bilo lepo in pričakovali smo še lepši dan. Drug drugega smo poz- dravljali z nasmehom, četudi smo se z ne- katerimi srečali prvič. Naše misli so si bile podobne - vsi smo bili polni pričakovanj.
Napolnili smo avtobus. Vse je bilo priprav- ljeno za odhod. Pokrižali smo se in zmolili kratko molitev za srečno pot.Sledilo je ne- kaj obvestil, ki so se prepletala s pesmijo.
Pot nas je vodila proti Ajdovščini, kjer se nam je pridružilo še nekaj prijateljev. Sku- paj smo nadaljevali pot proti meji in prek nje. Ustavili smo se pri Marijinih sestrah v Gorici. Prijazno so nas sprejele in postregle s pijačo.Ni bilo dosti časa za pogovor,kajti pred nami je bil še velik del poti.Morali smo se posloviti.
Nadaljevanje poti nas je vodilo prek Ogleja do Gradeža. Tam nas je pričakala italijan- ska prijateljica Evelina, medtem ko je bila prijateljica Livia z nami že na vsej poti iz Ljubljane.
Izstopili smo in se napotili do obale, kjer sta nas že čakali dve barki; vstopili smo in se odpeljali proti otoku Barbana. Po poti smo prepevali in se veselili, da smo lahko skupaj. Že od daleč smo zagledali zvonik. Nestrpno smo čakali,da dospemo do obale, do svetišča, do Marije. Prispeli smo.
Cerkev je bila polna, zato smo odšli najprej do kapele, ki je tik ob njej. Legenda pravi, da so jo postavili prav na tistem mestu, kjer so leta 582 na drevesu opazili Marijino sliko.Tu smo slušali še nekaj o zanimivostih Barbane. Medtem se je cerkev že izprazni- la. Odpravili smo se proti njej. Tam so nas s pesmijo pozdravili otroci. Nato smo se v tihoti pripravili na sveto mašo. Daritev nas je še tesneje združila z Bogom in med se- boj. Duhovno smo se okrepčali. V duhu pa smo bili tudi z vsemi tistimi, ki niso mogli z nami.
Po maši je sledilo telesno okrepčilo in po- govor. Barki sta prispeli. Odpeljali smo se nazaj proti Gradežu. Tam smo se poslovili od prijateljic Livie in Eveline. Ogledali smo si še stolnico ter krenili na pot proti Dober- dobu. Ustavili smo se pri spomeniku,kjer je med vojno padlo več kot 500.000 mož in fantov. Njihova imena so zapisana na veli- kanskem spomeniku. Pred njim je napis v več jezikih in pravi približno takole:Človek, ki prideš sem! - Če se s tega mesta ne vrneš drugačen, smo mi zastonj umrli!
Kako strašna je bila ta bitka,nam pove tudi podatek,da na tistem mestu tri leta zemlja ni rodila,saj je bilo vse popolnoma steptano.
Nedaleč stran od spomenika je bil še zadnji postanek.Tam so nas dobri ljudje lepo spre- jeli in postregli s hrano in pijačo. Dodobra smo se že okrepčali, ko nas je presenetila druščina italijanskih prijateljev: Roberto, Livia, Evelina, in drugi. Malo smo poklepe- tali in zapeli. Čas nas je že priganjal, zato smo se poslovili in odšli vsak proti svojemu domu.Pot nas je vodila prek meje in naprej do Ljubljane. Tam so nas pričakali prijatelji ki niso mogli z nami.
Težko je opisati z besedami, kaj se je do- gajalo v naših srcih, ko smo se vračali. Vsakdo si je želel, da bi čas počasneje mi- neval. Gotovo ni nikomur žal dneva, ki ga je podaril svojim prijateljem.
Poslavljali smo se in si obljubili,da se še kdaj srečamo in ostanemo povezani v molitvi.

Mili D.

NE HODI MIMO - BODI SAMARIJAN

Lep nedeljski dan 14. junija, za marsikoga povsem navaden dan, a ne za nas, ki smo to dopoldne prišli na Rakovnik odpret svoje oči in srce, saj smo imeli priložnost použiti toliko bogatih, globokih misli in besed, da najbrž za nikogar od nas ni bil ta korak k salezijanskim bratom zaman.
Za začetek srečanja so nam mladi prijatelji v igri upodobili svetopisemsko priliko o us- miljenem Samarijanu. Potem nam je Tone Ciglar podal nekaj razmišljanj o današnjem človeku in njegovem pogledu na svet, na sočloveka. V naših medsebojnih odnosih pogostoma programirana tehnika prevladu- je nad človečnostjo, čustvenostjo. Beseda ljubezen se izgublja iz naše podzavesti in tudi iz našega besednega zaklada, saj v sodobnem svetu vse bolj prevladuje misel- nost,da moramo razumu dati prednost pred čustvom ljubezni. Zatreti moramo željo po odprtosti in iskrenosti srca. Za marsikoga je privlačnejši odnos med človekom in ra- čunalnikom, ki ga je možno sprogramirati po lastnih hotenjih, kot pa odnos človek s človekom, ki mu ne moremo vtisniti pro- grama svojih idealnih želja in lastnosti.
Kasneje so se nam za okroglo mizo predsta- vili štirje prijatelji (salezijanec Tone Ciglar, Marijina sestra Edith Metelko, sodelavka PBI Martina Lavrinec ter sodelavec gibanja Vera in Luč Lojze Štefan) in nam povedali svoje misli in izkušnje,ki jih doživljajo v od- nosu in ob delu s telesno in duševno priza- detimi. Tudi iz vrst poslušalcev je bilo moč slišati nekaj mnenj. Mladi so pripravljeni stopiti na pot Samarijana, ko začutijo po- trebo po odprtosti,po razdajanju ljubezni in samih sebe za druge,ko premagajo strah in odpor do drugačnosti, a jim mnogokrat ravno njihovi domači,prijatelji "vržejo pole- na pod noge",češ "ti se brigaj zase in glej, da boš čimbolj udobno živel, za pomoči potrebne bodo pa že drugi poskrbeli." Tako jim nemalokrat že na začetku ubijejo ves pogum in dobro voljo.
Pri sv. daritvi, ki jo je ob somaševanju z voditeljem srečanja Ciglarjem in bolniškim župnikom Šlibarjem vodil Jože Zupančič, smo namesto homilije poslušali poslanico nadškofa Šuštarja,ki se,žal, zaradi birman- skih obveznosti ni mogel udeležiti našega srečanja,a je bil prek tega prisrčnega prija teljskega pisma še toliko bolj navzoč med nami. Sodelovale so tudi Marijine sestre s svojim ubranim petjem, kateremu smo se s svojimi glasovi pridružili tudi mi. Po skrom- nem prigrizku na prostem smo v svojo sredo z velikim veseljem in navdušenjem sprejeli sestri Matere Terezije - misijonarki ljubezni iz Zagreba, ki bodo julija prišle v Ljubljano na Ježico.Na vprašanje, kakšno poslanstvo bodo imele pri nas, sta nam odgovorili, da se bodo posvečale najbolj ubogim, zapuš- čenim in pomoči potrebnim po domovih za onemogle, po bolnišnicah in po zasebnih hišah. V tem času vse več ljudi trpi zaradi duhovne praznine, osamljenosti, zapušče- nosti in nerazumevanja. V svoji hiši bodo sprejemale tudi te in jim s svojim življenjem vlivale vero in zaupanje v življenje ter jih tako duhovno nasičevale, saj je duhovna lakota mnogo hujša od telesne.
Razšli smo se v želji, da se drugo leto ta dan spet zberemo. Vse misli in izkušnje, ki smo jih ta dan slišali, naj skozi vse leto močno odmevajo v nas in v našem življe- nju. Bodimo Samarijani, vzemimo si čas in ljubezen za sočloveka,ki nas potrebuje bolj kot žejen vode. Hvala vam, sestre, za ves trud pri organizaciji in vodenju srečanja, hvala vam, bratje salezijanci, ker ste nas tako velikodušno sprejeli pod streho, hvala vama, misijonarki ljubezni, ker sta nas raz- veselili z obiskom in za vajine besede,ki so nas obogatile ter nam dale poguma za pot Samarijana.

Alenka

KAKO DO INVALIDSKEGA VOZIČKA

Po določilih samoupravnega sporazuma o uresničevanju zdravstvenega varstva ima pravico do invalidskega vozička oseba, ki:
• sta ji amputirani obe nogi nad kolenom,
• sta ji amputirani obe nogi pod kolenom, proteze pa so medicinsko kontraindicirane in jih ni moč aplicirati,
• če je amputirana ena noga in ji zavoljo progresivne bolezni druge noge ali pričako- vanega poslabšanja ni mogoče napraviti proteze,
• ima popolnoma ohromeli nogi,
• sta ji amputirani ena roka in ena noga,
• ji je amputirana noga v kolčnem sklepu,
• ne sme obremenjevati nog,ker ima v njih zasevke novotvorb
• in še v nekaterih primerih.
Tem osebam je zagotovljen sobni tip ali pa kombiniran tip vozička. Osebe, ki so v de- lovnem razmerju oziroma na medicinski ali profesionalni rehabilitaciji, pa lahko uvelja- vljajo pravico tudi do terenskega vozička oz. vozička na električni pogon.
Pravico dobiti voziček na električni pogon imajo osebe, ki imajo poškodovano hrbte- nico ali bolezni s posledično ohromelostjo vseh štirih udov, uporaba standardnega vozička pa ni možna.
Doba za uporabo vozička traja pet let, pri osebah starih do štirideset let in uporab- ljajo voziček kot edino sredstvo za premi- kanje pa tri leta (po preteku te dobe jim pripada nov voziček).
Participacija za voziček je trenutno 10.650 din, plačila pa so oproščeni učenci in štu- denti usmerjenega izobraževanja, ki niso v delovnem razmerju, brezposelne osebe, ki prejemajo denarno pomoč po predpisih o zaposlovanju in njihovi družinski člani, va- rovanci v socialnih zavodih in prejemniki družbenih denarnih pomoči, upokojenci z varstvenim dodatkom oz.tisti, ki prejemajo zajamčeno pokojnino in njihovi družinski člani, tetraplegiki in paraplegiki, osebe, ki se zdravijo za multipleks sklerozo, duševne bolezni,mišična in živčno-mišična obolenja, maligna rakasta obolenja in še nekateri.
Voziček predpiše specialist, dobi pa se ga v Univerzitetnem zavodu za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani.
Za sobni WC ni posebej določeno, katerim osebam pripada. Navadno pa ga zdravniki predpišejo osebam,ki so nepokretne in (ali) živé v slabih prostorih (npr. WC je ločen od stanovanja, bolnik ga zaradi posebnosti prostora ne more uporabljati,itd.)Sobni WC se izda na recept, ki ga predpiše zdravnik specialist, potrditi pa ga je treba na pris- tojni občinski zdravstveni skupnosti.Potem ko ga bolnik ne potrebuje več, ga vrne.

C. U.

Nedeljski dnevnik iz Ljubljane je letos usta- novil poseben sklad,ki je namenjen pomoči prizadetim otrokom pri nas. Vanj darujejo največ tisti, ki sami nimajo veliko. Tisti, ki bi resnično lahko prispevali večje vsote,se še vedno niso kaj dosti predramili.Prva po- moč iz tega sklada je šla v Zavod za uspo sabljanje invalidne mladine v Kamniku. V njem so predvsem učenci s cerebralno pa- ralizo, mišično in živčno mišičnimi obolenji in drugimi deformacijami.

(Nedeljski dnevnik, 24.V.1987)

S številom telefonskih govorilnic za invalide se ne moremo pohvaliti. V Ljubljani so le v domovih za starejše občane,na Zavodu za rehabilitacijo invalidov in v podhodu Linhar- tove ceste pri Plavi laguni. V bližnji prihod- nosti nameravajo postaviti tako govorilnico v Nazorjevi ulici. Ko bo več denarja, bo tudi v Ljubljani več telefonskih govorilnic za invalide ...

(Po Delu 2.VII.1987)

Da ima lahko vsako zdravilo, uporabljeno v neprimernih okoliščinah in nepravilno, tudi nezaželene učinke, vedo zdravniki vsaj ta- ko dolgo, kolikor vedo za zdravila, vendar so znanstvene discipline,ki proučujejo var- no in racionalno uporabo zdravil še zmeraj nekoliko potisnjene vstran. Prav zaradi te- ga in tudi zato,ker je lani uspel prvi jugos- lovanski simpozij o stranskih učinkih zdravil sta jugoslovanska sekcija za znanstveno farmacijo in klinično farmakologijo pri Zvezi farmacevtskih društev Jugoslavije v Porto- rožu maja meseca organizirali simpozij o medsebojnem vplivu zdravil.Udeležilo se ga je kakih 500 zdravnikov in farmacevtov, ki sicer nimajo veliko možnosti, da bi se izpo- polnjevali na tem področju.

(Delo, 14.V.1987)

Zaostrene gospodarske razmere in vsesplo- šno pomanjkanje denarja posebej boleče občutijo tudi slepi in slabovidni. Za svoje vsakdanje življenje in delo neogibno potre- bujejo različne tehnične pripomočke,na pri- mer kasetofone, Braillove pisalne stroje in drugo, kar je vse potrebno uvažati. Zveza slepih in slabovidnih si prizadeva tudi za razširitev zaposlovanja slepih še na druge poklice, kjer računalništvo ponuja precej- šnje možnosti. Vendar je potrebno delovna mesta za slepe nekoliko prirediti.

Leta 1972 je tedaj sedemnajstletni vajenec Mirko Lebar (sedaj živi v Ložnici pri Žalcu) padel pod vlak in odrezalo mu je obe nogi. Ne more uporabljati niti protez. Danes je poročen in oče, pa tudi iznajdljiv delavec. "Žalostno je samo to, da ne moreš biti v rednem delovnem razmerju, če si stood- stoten invalid.Zanje velja pravilo,da ležijo, da so nesposobni za delo. Pa ni res. To ni pravično. Veliko stoodstotnih invalidov po- znam, ki bi radi delali in bili enakovredni člani naše skupnosti."
Sam se loti vsakega dela: "Pravzaprav mi voziček nadomešča noge. Le kadar lezem po lestvi ali prekrivam streho, sem odvisen samo od rok. O, roke pa imam in rad jih imam. Včasih gledam te prste in te dlani in kar ponosen sem,da je tako,kakor je. Tudi v bazenu se počutim kakor riba. Plavam kravl in vse drugo. Z betona se poženem tudi na glavo in včasih, ko sem bil mlajši, me je pograbila silovita želja, da bi letel. Gore bi premikal in spreminjal svet.Pa spet te preklete noge, ki jih ni. Včasih jih tako potrebujem, da bi kar zajokal. Potrebujem jih ne zaradi lepšega kot kakšni manekeni, ampak pri delu... Velikokrat bi jih potrebo- val, čeprav se da živeti tudi brez njih. Da se! To je neizpodbitno in ponoči,ko sanjam brcam tudi žogo.Včasih se mi zazdi,da sem maratonec. Pa se zbudim s temi kratkimi štrclji in kar ponorel bi.Zdaj sem se že na- vadil. Tudi v sanjah se včasih zavem svoje nesreče. Dobro je,da ne živim več v blod- njah in iluzijah. Sem pač brez nog, invalid na vozičku."
"Če povem po pravici,smo mi, amputiranci, na slabšem kot paraplegiki. Ti imajo noge in so lepši. Mi pa takole s temi krni, prote- zami ali do kolen pripetimi hlačnicami."
Sreča je zanj prišla - na berglah. Na zavo- du za rehabilitacijo, kjer je preživel kar tri leta, se je namreč spoznal s sedanjo ženo, ki je bila takrat tudi na rehabilitaciji po za- pleteni operaciji in je hodila še z berglami. Imata hčerko. O svoji družinici pravi Mirko: "To je tista moja največja sreča, ki je ne morem razložiti in je ne znam nikomur po- vedati. Ni na tem svetu nog, za katere bi zamenjal ženo in hčerko. Ni jih. In tudi te svoje sreče ne bi zamenjal za nič na svetu."

(Po Nedeljskem dnevniku, 26.IV.1987)

Prisrčno se zahvaljujem za pismo, še bolj pa za objavo mojih misli,saj vem,da so bile zelo raztresene. Veliko potrpljenja morate imeti, da vse to uredite.
Bogu so odkrita vsa naša dejanja in kolikor bolj se trudimo biti njegovi,toliko bolj bomo razumeli tudi dejanja drugih. Saj smo vsi udje istega telesa - Cerkve. Marsikomu se zdi prav čudno, kako moremo tudi bolni in invalidni ljudje biti udje takšnega čudovite- ga Kristusovega telesa, ko pa smo vendar mnogim ljudem "samo v nadlego". On že ve zakaj potrebuje tudi nas, sicer bi nas ne poklical v življenje. Še veliko večje skriv- nosti so nam podarjene, zato se moramo čutiti neizmemo bogate, ker nas je izbral za svoje tako odgovorne naloge. Morda nimamo veliko sposobnosti in še te lahko uporabljamo le deloma. A koliko možnosti imamo vseeno, da lahko dobro opravimo svoj del naloge! Dragi naš Franci!
Sedaj ti lahko rečemo kar "naš" Franci, ker si se letos potrudil kar za vsako številko in vedno poslal nekaj lepih in koristnih misli. Tehle pa bi bil prav gotovo vesel tudi kak profesor teologije, ko bi jih slišal od svojih študentov bogoslovcev. Še bolj smo jih veseli mi. Zakaj? Najprej zato,ker se dobro poznamo, in vemo, kako ti tvoja bolezen počasi,a vztrajno izpodjeda zdravje, ne pa tudi tvoje volje.Če ne moreš več toliko sli- kati, pa pišeš. Ob tem celo nič ne zameriš, če tvoje pismo malo preoblikujemo, kar je za koga drugega prehudo ponižanje in se potem sploh noče več oglasiti. To je nam- reč večna težava, skrb in bolečina pri ure- jevanju.
Še bolj pa smo veseli zaradi tolikšne tvoje vere v smisel bolezni in v Njega, ki nas je vse poklical v življenje: zdrave,invalidne in bolne.Apostol Pavel je v pismu Korinčanom zapisal zdravim v opomin, bolnikom, invali- dom in vsem "slabotnim" pa v spodbudo: "... marveč,kar je nespametnega na svetu si je Bog izvolil, da bi osramotil modre, in kar je slabotnega na svetu,si je Bog izvolil, da bi osramotil, kar je močnega; in izvolil si je Bog, kar je na svetu preprostega in zaničevanega, to,kar ni nič,da uniči to,kar je, da se noben človek ne bo hvalil pred njim" (1 Kor 1, 26-29).
Najbolj pa smo veseli tvojega zadnjega stavka. Koliko ljudi, tudi bolnikov in invali- dov, namreč le objokuje, da nima "pet ali deset talentov" sposobnosti in zdravja,kot jih imajo drugi ljudje,namesto da bi čimbolje uporabili svoj edini talent,ki je pred Bogom enakovreden desetim talentom zdravega človeka.Vemo pa,kaj pravi Jezus o tistem, ki ne uporabi tega edinega talenta. Zato, dragi Franci, hvala za te tvoje misli.

Pri prebiranju zadnje številke mi je oko ob- stalo pri dopisu: Prejemali smo vašo revijo Prijatelj. Zamislila sem se nad vsebino se- stavka.Morda bi tudi jaz še pred nekaj leti kot družinska mati in žena napisala kaj po- dobnega. A težka preizkušnja, ki je prišla nad našo družino, me je tako pretresla, da želim do konca življenja ostati z vsem srcem pri telesno in druševno preizkušenih prija- teljih ter jim po svojih močeh lajšati težko življenje.Načinov in oblik pomoči je za ljudi dobre volje na izbiro ... Prejmite skromen dar za nove naročnike. Draga Andreja, hvala za te vaše iskrene besede in dar.Velikokrat v svojem življenju slišimo ali sami rečemo: "Ko bi bil vedel...", ali "Ko bi takrat vedela ... ". Če gre za kaj nepomembnega in to zadeva le nas same, še ni tako tragično.Če pa drugi zaradi naše površnosti ostajajo sami v svojih bolečinah in nemoči in če ob tem tudi sami kaj pome- mbnega zamudimo, je to drugače. Prav to se nam pogosto dogaja v našem odnosu do prizadetih bratov in sester.Tudi Prijatelj se trudi, da bi povezoval zdrave in bolne, da bi lajšal življenje bolnih in vseh trpečih, pa tudi, da bi zdravim pomagal,da jih ne bi spametovala šele lastna bolečina in nesre- ča. Seveda pa vemo, da je vsak dan treba skrbeti za svojo družino,za mnoge potreb- ne stvari in da le redkokdo lahko več časa posveti bližnjemu v stiski. Zato skušamo vedno z razumevanjem sprejeti opravičila in npr. odpovedi. Radi pa bi, da bi čedalje bolj prodirala zavest o medsebojni poveza- nosti in potrebnosti zdravih in bolnih.Zani- manje za bolne in za ljudi v stiski ni le dol- žnost zdravih, ampak je tudi nekaj, kar jih napravi boljše kot ljudi in kot kristjane. Sploh ne gre samo za pomoč zdravih bolnim, ampak za medsebojno sodelovanje in za skupno prijateljsko rast v Kristusu.Vsak pa ki to ve, najde dovolj načinov in tudi časa za tako prijateljstvo, kot lepo pravite vi.

Zelo mi je bilo težko, da se nisem mogla udeležiti srečanja v Beltincih. Bog je hotel drugače. Bila sem namreč v bolnišnici, ker sem imela pljučnico.V molitvi pa sem bila z vami. Bala sem se, da tudi ob binkoštih ne bom mogla na naše srečanje ostarelih in invalidov v Radgoni.Vendar sem le šla. Te- žko je, če si invalid, še težje, če si bolnik. Pošiljam vam za eno sveto mašo,za zdravje Prisrčno vas pozdravljam in vam želim obilo zdravja! Draga Rozika, sami okušate, kako je, če je enemu križu dodan še drugi in tretji: inva- lidnosti še bolezen in odpoved srečanju. Vendar-kjer se kopičijo križi, tam se pom- noži tudi Gospodova pomoč,če jo le znamo prepoznati in jo sprejeti. Ko se bolezen umakne in nam ostane "le" vsakdanji križ invalidnosti,lahko začutimo,kakšna dobrina je tudi tisto malo zdravja, ki ga še imamo. Bolezen je resnično šola, v kateri se učimo ceniti ta veliki božji dar - zdravje. Bolezen je tudi šola, v kateri se učimo spoštovati bolnike. Da, težko je življenje invalida,a še težje je bolnikovo življenje. Pred Bogom je zato prenašanje bolezni toliko več vredno. Tudi mi vam želimo čimveč zdravja, obe- nem pa čedalje bolj trdno vero in zaupanje v Očeta, ki ve za vsak vaš križ.

Če imaš prijatelja, moraš nekaj storiti zanj! Tako je tudi z našim Prijateljem. Zato tudi jaz pošiljam nekaj vrstic, ki bodo morda še koga spodbudile k pisanju,ali pa mu polep- šale kakšno uro, kot so jo meni besede drugih, zapisane v Prijatelju.
Trenutno sem na počitnicah.Skušam "brati" vse stvarstvo z odprtim srcem.Vesela sem da se lahko kopam v topli vodi,da se lahko sprehajam po polju ter gledam čudovite popke tulipanov,ki bodo kmalu razkrili svojo barvo. Občudujem čudovito nebo nad se- boj. Ko vidim avione na nebu, prosim Boga da bi jih pogumni fantje, ki jih vozijo, nikoli ne uporabili zoper ljudi.
Mislim na svoje tri sinove, da bi bili vedno dobri. Najmlajši je tu z menoj. Upam, da naju doma ne pogrešajo preveč, kajti letos bo prvič, da ne bomo za praznike skupaj.
Ker je več časa,razmišljam o svojem živ- ljenju. Vsako desetletje mojega življenja ima svoj križ. Pet jih je že.
In kakšen bo šesti? TI veš ... Spoštovana mama Tereza, zelo sem bil vesel vašega pisma. Prepričan sem, da bo marsikomu podaril nekaj lepih trenutkov. Tudi meni jih je.Spomnil me je na prijatelja sedaj že povsem nepokretnega bolnika, ki preživlja prve tedne v domu ostarelih v mestu. "Slišiš kosa?",me je vprašal ob obi- sku. "Ravno tako poje kot tisti doma pod oknom. Glej, kako poje!" Koliko hrepenenja in koliko odpovedovanja je skritega v teh nekaj besedah. Tudi vaše misli in pesem skrivajo in izpovedujejo obenem toliko le- pega in težkega. Lep pozdrav z željo, da bi tudi v bodoče "gledali s srcem"; da bi se tudi v prihodnje držali gesla: "Če imaš pri- jatelja,moraš nekaj storiti zanj!" in da bi še kaj prišlo izpod vašega peresa.

Tudi na obrobje Zagreba,v naš Dom umiro- vljenika, prihaja Prijatelj, ki razveseli mene in mojo prijateljico, ki me obiskuje. Ona je Slovenka in vedno najprej povpraša, če je že prišel novi Prijatelj.
Tudi mene že mučijo starostne težave, saj imam enainosemdeset let. Oči slabijo, roke mi že drhte.Postavili so mi kar pet diagnoz Zato pridejo včasih trenutki žalosti. Takrat mi je v tolažbo misel na Jezusa-Odrešenika in molim kot on: "Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne ka- kor jaz hočem, ampak kakor ti."
V življenju sem mnogo prepotovala. Videla sem skoraj vse evropske države in Sveto deželo. Obiskala sem mnoge Marijine bazi- like. Najbolj pa so mi pri srcu male kapelice in križi po deželi: na poljih, v gozdovih, v planinah. Sedaj sem v glavnem sama, saj grem ven iz svoje sobice le, kadar me pe- ljejo k zdravniku.Vendar se v tej svoji "sa- mostanski celici", kot jo je imenoval neki pater,ne počutim osamljena.Saj to sta dva različna pojma: samota in osamljenost, ali ne? V mislih potujem in ponovno preživljam najlepše trenutke nekdanjih dni. Najraje mislim na kakšne bogoslužne slovesnosti. Včasih si tudi potiho zapojem kakšno pe- smico.
V življenju sem vedno rada vsakomur na- pravila kakšno uslugo,če sem le mogla.Se- daj ne morem več. V moji sobici je vedno mir in tišina. Tudi zvonjenja ne slišim, ker je cerkev preveč oddaljena. Imam pa kip lurške Matere božje in vsak dan mi meha- nizem v tem kipu odigra prelepo lurško pe- sem: "Sred' te se pečine...". Molim za vas vse in se tudi sama priporočam v molitev. Draga Štefica, hvala za ta vaš zapis o dnevih v domu ostarelih.Omenjate samoto ki rada povzroči tudi osamljenost, saj je že na prvih straneh Svetega pisma zapisano: "Ni dobro človeku samemu biti" (1 Mz 2,18) Tudi slovenski pregovor pravi: "Starost ni rada sama!" Gotovo poznate tudi vi kaj po- dobnega.Vendar se samoti velikokrat ni mo goče izogniti. Starost, onemoglost in smrt bližnjih so neizprosna dejstva v našem živ- ljenju. Moremo pa se tudi v samoti ubraniti osamljenosti, kakor smo nasprotno tudi sredi množice lahko osamljeni. Dokler lahko potujemo in si izbiramo družbo, navadno ni težav z osamljenostjo. Drugače pa je, ko tega ni več.Takrat pomagajo spomini,pred vsem pa vsakdanja povezanost z Bogom v molitvi in tudi molitvena povezanost z vse- mi znanimi ljudmi,tudi s tistimi,ki so že od- šli k Bogu. Za tistega, ki je božji prijatelj, sta samota in osamljenost res dva različna pojma.
Res je tudi, da smo ljudje zelo različni in tudi različno prenašamo samoto.Nekaterim je celo prijetna ali jo vsaj zlahka prenašajo Spet drugi pa je nikakor ne zmorejo. Zato je prav, da smo vedno pozorni na ljudi ok- rog sebe in da takim lajšamo samoto, koli- kor pač še zmoremo. Želimo vam, da vam melodija lurške pesmi vedno oznanja tudi Marijino varstvo.

Spoštovana in draga gospa Marjeta!
Oprostite mi,da sem se zadnjič na Brezjah, ko naju je urednik Prijatelja seznanil, tako čudno vedel. Često si mislim, kako ni prav, da ne znam občevati z ljudmi, še zlasti pa ne z bolniki in invalidi. Imam sicer veliko željo in čutim potrebo, da bi znal govoriti tako kot mi to teče v pisanju,ko znam izra- ziti čustva, prizadetost, potrebo, prošnjo, hvalo in zahvalo do Boga,do božje Matere, človeška čustva,ki zadevajo mene samega ali sočloveka. Najvišje,najboljše, najpleme- nitejše, najlepše in najbolj ljubeče dejanje je, da moreš služiti svojim bratom z vsem srcem v besedi in v dejanju. Ko pravim v besedi, mislim na živo besedo. Zdi se mi, da bi bil moj cilj življenja dosežen, če bi mogel v tem pogledu ljudem koristiti, da bi jim v dejavni Kristusovi besedi ljubezni in dejanja služil, vendar temu ni tako. Mislim, da je vse,kar spravim na papir,le slabo na- domestilo za živo besedo in dejanje.Vendar hvala Bogu za vse, hvala za dar,da morem pisati, če že ne znam govoriti in delati ozi- roma ravnati s človekom. Hvala Bogu tudi za občutek nelagodnosti oziroma prizade- tosti zaradi tega. Hvala pa tudi vam, če mi niste mojega obnašanja preveč zamerili.
Želim vam mir in vse dobro. Dragi prijatelj! Kakšna zamera neki? Najin pogovor je dušila na vso moč zapeta pesem veselja brezjanskih zvonov. Tem pač ne bova zamerila,saj so izražali naša občutja.
Dva človeka nista enaka ne po telesni ne po duševni podobi. Dveh ljudi ni Bog enako obdaril. In kolikor je ljudi,je vsaj toliko tudi načinov v služenju sočloveku. Ljudem je vedno dana možnost, da svoje darove da- rujejo bližnjemu. Vsi ste obdarjeni s pisnim izražanjem,tu je torišče vašega razdajanja Pisna beseda je pomembna pot do sočlo- veka.Kako bi se sicer ohranila živa Jezuso- va beseda ljubezni? Res, napisana beseda ima vlogo posrednika in ni živ stik,kot si ga vi želite. Ima pa veliko moč, žal, lahko tudi razdiralno, kot sleherna energija na tem svetu.Velika prednost pisne besede je: la- hko jo razmisliš, pretehtaš, ne pobegne, jo obnavljaš, lahko pa tudi zbrišeš,uničiš, da ne bi ranila. Živa beseda je res neposre- dna, bolj osebna,toda ko je izgovorjena,se ne da več preklicati in ne priklicati nazaj.
Najmočnejša je govorica ljubečega in iskre nega srca. Ta nikoli ne pogreši, pa naj bo izražena v kakršnikoli obliki. Kdor ji zna pri- sluhniti,jo lahko dobro sliši tudi v molku, jo lahko vidi v očeh,nasmehu, kretnji. Otroci, ljudje v stiski in preizkušnji jo še posebno hitro in zanesljivo zaznajo. Ne plaz besed, temveč govorica srca,dobrote in iskrenosti gradi prijateljstvo. Prijateljstvo,ki odvzame vse naslove, razen enega: prijatelj!

Rešitev križanke pošljite do 20. avgusta 1987 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana.
V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA.

NAGRADE:
1. klekljan prtič (dar M. Jereb)
2. knjiga L. Kozar: Topla babičina dlan
(dar F. Terpin)
3. vezan prtič (dar A. Oblakovič)
4. usnjen mošnjiček (dar T. Planinšek)
5. tolažilna nagrada: žrebanje naslednjič

Pravilna rešitev prejšnje križanke:
NAGRAJENCI 3/87:
1. namizni prt prejme: JUSTI SELIŠKAR, Rolovičeva 23, 61000 Ljubljana;
2. kaseto prejme:Pavel ŽIBERT,Cesta Talcev 17, 64000 Kranj;
3. vezan prtič prejme:Anica KOS,Bratovževa ploščad 6, 61113 Ljubljana;
4. usnjen mošnjiček prejme:Dolores Jelenec Partizanska 31, 64260 BLED;
5. žrebanje prihodnjič B.Z., Potok 11, 65222 Kobarid.

Dopust

"Joj, kje ste bili pa vi letos na dopustu, ko ste tako lepo zagoreli," je vprašala mlada, bleda uradnica kmečkega očanca.
"O, jaz sem bil pa v Švici," je pomenljivo odgovoril kmet.
"Kaj,v Švici,pa še pravijo,da kmetje nimajo časa za dopust,"je skoraj nevoščljivo opa- zovala uradnica kmeta.
"Da da, oba z ženo sva bila v 'švici', celo poletje sva pospravljala seno, žela na nji- vah in še vse drugo kmečko delo, pa sva ves čas krepko 'švicala'", je pojasnil zago- reli kmet nežni tajnici.

Metka je stregla družbi razposajenih štu- dentov. Za poobedek je prinesla različno, lepo naloženo sadje na pladnju.
"Jaz bom vzel banano, to je za opice," je vzkliknil Miha.
Nekaj dni pozneje je Metka stregla omizju, kjer so praznovali trideseto obletnico ma- ture. Spet je za poobedek prinesla različno sadje.
"Ne vem,kaj bi vzel, ko imaš toliko dobrot," se je gospod profesor hotel podobrikati brhki natakarici.
"Banano vzemite, to je za opice," je brž odgovorila brihtna Metka.

KAMNITI CVET KRIŽA

Srečanje s slovenskimi zna- menji nas je spet pripeljalo na Kras, v okolico Sežane. V vasi Griže nas pozdravlja častitljiv kamniten križ:nad lepo razčlenje- nim podstavkom rase okroglo deblo, ki ga zaključuje na vrhu profilirana krovna plošča, vrh te pa se dviga križ, katerega kraki se razvijajo v tri-listne motive, obrobljene z okvirnim pasom. Reliefni Križani se skoraj izgublja v razgibani baročni obliki, saj je znamenje nastalo leta 1717, kot pove let- nica,vklesana na krilni plošči.V resni okolici med golimi in ometanimi zidovi, ob resni,še s skalicami kriti stavbi in trebušasti zajet- nosti šape vodnjaka je križ kakor svetel cvet, nič manj pa je drobno srce vasi, ki govori trudnim človeškim srcem.
Naš kraški človek slavi Boga z govorico kamna. Bog jo razume tudi tedaj, ko se zdi nam surova. Njena lepota je v preprostosti in elementarnosti materiala in oblik. " Ljubi Bog,tvoja bolečina se mi je zarezala v ka- men... Toda križ se je razcvetel."
Križe te vrste,ki so včasih bogateje,drugič resneje oblikovani, srečamo ponajveč na Pivki in v Brkinih. Sredi kraških skal se po- ljubljajo z nebom in oblaki.Čas jih je zazna- moval in ranil, poslikali so jih rumeni lišaji. Nekateri so se že nagnili pod težo starosti, spet drugi so padli med ostro travo in se zlomili, tudi uboga človeška roka jim je tu in tam pomagala k padcu -Bog se je usmili! Njihovi prvi zgledi segajo vsaj do začetka 17. stoletja, če ne še dlje nazaj. Celo v Ljubljani je dal škof Tomaž Hren leta 1622 postaviti podoben kamniten križ: njegova kopija stoji na Ambroževem trgu ob šem- petrskem mostu.
Kamen ob kamnu. Svetla silhueta se izvija iz temnejših zidov. Njena nema beseda zveni ob trudnem odhajanju in prihajanju ljudi. Jim še zasije v duše? Kamen, ki so ga zidarji zavrgli.
Kristus se je ustavil tudi sredi naših vasi.
Ptica je sedla na rame križa, da bi se od- počila. Zdela se mi je kot molitev in vdana prošnja. Kot v tisti lepi legendi, ki pripove- duje, da je neka ptica hotela Kristusu na kalvarijskem križu izpuliti žebelj iz prebite roke. V zahvalo se ji je pordečilo telesce kakor s krvjo. Ptica pogorelček.
Dokler bosta cvetela človeška bolečina in človeška žalost, bo cvetelo tudi znamenje križa.

Prispevke za št. 5 pošljite do 20. avgusta 1987

Fotografiji sta prispevala: za naslovno stran M. Kambič, za zadnjo stran F. Bole.

R. Tagore: DAROVANJKE