Po predavanjih V službi bližnjega na teo- loškem tečaju za študente in izobražence v lanskem novembru je bila okrogla mi- za. Pogovor je stekel o naših težavah v medsebojnih odnosih med zdravimi in bolnimi. Podobne tematike smo se lotili 26. marca letos,ko je bila okrogla miza: Ali so prizadeti res sprejeti - v Cerkvi? Zastavljenega vprašanja smo se komaj dotaknili. Potem, ko so bile podane misli za pogovor, so se s svojimi pričevanji oglasili številni udeleženci. Podoba je bila, da so za sprejetje prizadetih v Cerkvi nujno potrebni dobri medsebojni odnosi. Vse preveč je še brezbrižnosti, togosti, nerazumevanja, podcenjevanja pomilovanja, napačnega usmiljenja, da ne rečemo sebičnosti. Marsikaj je sicer že boljše, veliko nalog pa nas še čaka. Ni dovolj, če za človeka v potrebi nekaj naredimo. Prava pomoč je v tem, da delamo skupaj z njim, da mu pomagamo razviti njegove sposobnosti. Izrazili smo upanje,da nam tudi takšni pogovori po- magajo do bolj pristnega človeškega in krščanskega odnosa. Potrebno je spre- minjati mišljenje. Nekatere prispevke in povzetke bomo v nadaljevanjih objavili v rubriki Prizadeti v svojem okolju.
Na binkoštni praznik začenjamo Marijino leto. Apostoli so "enodušno vztrajali v molitvi z ženami in Jezusovo materjo Marijo".To je bila prva devetdnevnica k Svetemu Duhu. Na oboje včasih pozab- ljamo: da je treba za dar Svetega Duha moliti in da je treba v tej molitvi vztra- jati.
Najprej je treba imeti vero,da Sveti Duh, tretja božja oseba,oblikuje svet. Jezus, ki je rekel: "Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo", ga je vrgel: ogenj Svetega Duha. In zažarela so srca apostolov in pričelo se je življenje tiste Cerkve, ki ima nalogo preoblikovati svet, mu dati Kristusov obraz.Živela bo do konca ča- sov, kajti v njej živi skrivnostni Kristus, ki s svojim Svetim Duhom rešuje svet iz "suženjstva pokvarjenosti v svobodo božjih otrok".
Če sem kdaj goreče molil: Pridi, Sveti Duh,potem moram moliti ob binkoštnem prazniku: prositi za dar Duha zase, za Cerkev, za apostole, za prizadete, za njihove prijatelje, za ves svet.

Uredništvo

MARIJA IN EVHARISTIJA

Sv.Katarina Sienska je nekoč vzkliknila: "O Marija,nosilka ognja! O Marija,delilka usmiljenja!"
Imenuje jo nosilko ognja,ker je v svojem deviškem telesu nosila njega, ki ga je sam ogenj ljubezni do nas in ki je rekel, da je prinesel na zemljo ogenj. Njegova velika želja je, da bi se vnela vsa srca (prim. Lk 12,49). Marija je delilka usmi- ljenja, ker jo je Bog vso napolnil z dob- roto in milino, z darežljivostjo in izredno dobrotljivostjo ter z neprimerno močjo, da hoče in more stati ob strani, varo- vati, podpirati in tolažiti vse stiskane in uboge ter vse tiste, ki se zatekajo k njej v svojih potrebah in težavah. Pri- znavamo torej in častimo Zveličarjevo Mater kot Mater usmiljenja,ki ji je hotel

njej ljubljeni Sin priobčiti svoje veliko usmiljenje, da jo je tako pridružil sebi v delih svojega usmiljenja in dobrotljivosti. Ljubezen križanega in vstalega Gospoda, ki se nam nenehno podarja ob evharis- tiji,se hkrati čudovito razodeva po Mariji To razodevanje Odrešenikove ljubezni je posebej rodovitno zato, ker je pri božji Materi zasidrano v njeni izredni rahločutnosti, v izredni plemenitosti njenega materinskega srca in v izredni sposobnosti, da se približa vsem tistim, ki usmiljenje najlaže sprejmejo iz mate- rinskih rok.
Med Marijo in evharistijo obstaja globo- ka povezanost. Marijina zveza z evha- ristijo je vidna zlasti iz dejstva, da je Marija po delovanju Svetega Duha spo- čela in rodila isto Gospodovo telo, ki ga darujemo, prejemamo in častimo v pre- sv.evharistiji. Reči smemo,da je prebla- žena Devica prvi živi tabernakelj Boga na svetu. S svojo popolno predanostjo Bogu je Marija tudi vzor Cerkvi in vsem njenim udom, ki prejemamo Gospodovo Rešnje telo.
Evharistija je nadaljevanje učlovečenja. Z učlovečenjem je božji Sin postal Ema- nuel,Bog z nami.V evharistiji pa je ostal Bog z nami. Kristus nadaljuje in potrjuje svoje učlovečenje v evharistiji, kjer se svojim učencem daje telesno v hrano. Obakrat je na delu moč božje besede. Kristus, božja Beseda, postane človek in Kristus, učlovečeni Bog, spremeni s svojo besedo kruh v svoje telo.Tako se v evharistiji dopolnjuje celotna skriv- nost našega odrešenja od učlovečenja do križa in vstajenja.
V evharistiji,"duhovnem zakladu Cerkve" se nam naklanjajo milosti,pridobljene na križu. Pod tem križem "je stala Marija v globokem sočutju s svojim Edinorojen- cem in se z materinsko dušo pridružila njegovi daritvi, ko je ljubeče privolila v darovanje klavne žrtve, katero je sama rodila".
Marijino leto,ki ga je papež Janez Pavel II. napovedal na praznik "svete božje Matere" in ga bomo začeli obhajati na slovesni binkoštni praznik letos, nam daje priložnost, da se še bolj poglobimo v skrivnosti našega odrešenja ter od- krijemo globoko povezavo med Marijo in evharistijo.

Tone Štrukelj

KAKO, ZAKAJ, ČEMU...?

Kako naj sprejmem telesno in duševno prizadetega otroka? Že ob spočetju sem molila zanj in njegovo dušo darovala Bo- gu z željo, da bi bil kdaj dober, pošten, veren človek. Ko sem ga nosila v sebi, sem hodila k maši in molila zanj. Da ne bi bil zdrav, tega si skoraj misliti nisem upala. Dopuščala sem sicer,da se tudi to lahko zgodi, a takoj sem strah pre- gnala z upanjem, da bo Bog obvaroval mojega otroka hudega na duhu in na telesu. Žal se moje upanje ni izpolnilo. Moj otrok ne hodi in ne govori.Vse živ- ljenje bo ostal na stopnji novorojenčka Razočarana sem nad Bogom, ruši se moja vera vanj,začela sem ga sovražiti. Kakšen Bog je to, ki je dopustil križanje lastnega Sina,ki dopušča križanje naših otrok?
Razumem,da trpi odrasel človek;nikakor pa ne razumem trpljenja otroka. Če bi bilo mogoče,bi odkupila trpljenje svoje- ga otroka z lastnim, dvakratnim, trikra- tnim... Žal to ni mogoče, zato trpim ob njem in z njim...
Le komu koristi vse to trpljenje? Zakaj ga Bog dopušča? Če je Bog vsemogočen zakaj ga ne prepreči, odstrani!
Nikar mi ne govorite, da je to božja vo- lja! Ali si Bog želi našega trpljenja? Ali mu je naše trpljenje v veselje?
Mnogokrat berem v Prijatelju, kako ne- kateri vdano prenašajo svoj križ. Seve- da, kaj pa morejo drugega. Tudi jaz ne morem z glavo skozi zid, a od časa do časa izbruhne v meni vulkan... Povejte meni in drugim, meni enakim, kako naj se umirim, kako naj sprejmem svojega drugačnega otroka, saj to je vendar nemogoče? Psihologi pravijo, da starši nikdar ne sprejmejo prizadetosti svoje- ga otroka. Kako naj torej živimo? Moj otrok je še majhen, pravijo, da ne bo dolgo živel... A jaz nočem, da bi umrl; borila se bom za njegovo življenje do zadnjega diha.Ali pa je morda boljše,da umre,da umreva oba -jaz in on-skupaj? Kdo bo sicer skrbel zanj,ko mene ne bo več?
Rada bi zaupala v Boga, rada bi ga lju- bila, a preveliko je moje razočaranje.
Nikar me ne tolažite,da bi bil moj otrok, če bi bil zdrav, slab človek! Le čemu? Koliko je zdravih in dobrih ljudi na svetu zakaj še moj otrok ne bi mogel biti tak?
Ali smo res igrače v rokah bogov,kot so verovali že stari Grki, in smo brez naše krivde krivi?
Kako naj najdem spet svoj mir in vdanost v božjo voljo?
Spoštovana in draga nesrečna mama!
Pogled na trpljenje samo s človeškimi očmi nam ne more dati zadovoljivega odgovora,ki bi umiril naše iskanje.Znova in znova se odpirajo nova vprašanja, ki nam neodgovorjena povzročajo še več- jo bolečino. Naše človeško razmišljanje je v nasprotju s sporočilom evangelija, ki ga je oznanjal Jezus. V govoru na Gori se vrednote, katerih si želimo po svojih človeških nagnjenjih, spremenijo v gorje. Gorje vam, ki ste zdaj siti, ki se smejete, in vam bogataši, kajti vso tolažbo že imate (prim. Lk 6,24, 25). Božje gledanje na vrednote življenja je drugačno od človekove naravnanosti. Jezus blagruje uboge, lačne, žalostne.
Ali je Bog proti človekovi naravi in mu je naše trpljenje v veselje? Bog nas je ustvaril in nas ljubi, zato ne more biti obenem naš sovražnik, ki si želi našega trpljenja. Upor proti tako krutemu Bogu je povsem razumljiv, še posebno, kadar vidimo, da je "naložil" trpljenje tudi ne- dolžnim otrokom. Kje je tu božja pravi- čnost?
Zakaj je Bog ustvaril svet,ki je nepopoln? Ne vemo. Poskušamo si odgovoriti z ugotovitvijo, da je materija nepopolna. Zato prihaja do različnih naravnih nes- reč,ki povzročajo trpljenje ljudi (potresi povodnji, mraz itd.).
Tudi človek je del materialnega sveta in zato doživlja nepopolnost, h kateri moramo šteti tudi vse oblike prirojene prizadetosti. Za vse to ne moremo "kri- viti" Boga.Materialni svet in s tem naše delo nosi v sebi možnosti trpljenja ali nepopolnosti ...
Drugi izvor trpljenja je posledica nezna- nja in omejenosti. Sem štejemo lahko mnoge nesreče, ki jih povzroči človek doma, pri delu,v prometu itd. Najgloblje pa človeka boli trpljenje, ki ga povzroči človek s svojim grehom. Kaj je bistvo greha? Zloraba ljubezni.Največ trpljenja je na svetu zaradi človeške samovolje, samoljubja in koristoljubja. Bog se je učlovečil v Jezusu zato,da bi bil solida- ren z nami v našem trpljenju. Sprejel je človeško trpljenje in ga premagal, od- pravil z vstajenjem, ki je največji dokaz božje ljubezni do človeka.Z vstajenjem, tudi naših teles, bomo vsi ljudje izena- čeni kot božji otroci in prijatelji.
Človeka najbolj oddaljuje od Boga greh. In ker je greh tudi vzrok največjega tr- pljenja,nas je Jezus prišel odrešit najprej greha. Trpljenje samo po sebi ni vred- nota; vrednost ima ljubezen, s katero trpljenje preraščamo. Ob koncu časov bodo blagoslovljeni tisti, ki so lačnim dajali jesti, žejnim piti, ki so bolne obis- kovali itd. Če bi bilo trpljenje vrednota, bi Bog rekel: "Proč izpred mene, ker ste me prikrajšali za lakoto,bolezen itd" (glej Lučka 23, str. 7)
Trpljenje je skrivnost.Samo če se poglo bimo v Jezusovo trpljenje in smrt, lahko zaslutimo njen smisel.Vse Jezusovo de- lovanje je bilo proti trpljenju in obenem sprejemanje trpljenja nase, da je v po- vezanosti z najbolj zapuščenimi okusil vso človeško bedo. Bog je dopustil kri- žanje lastnega Sina,da se je tako popol noma vključil v naše trpljenje. Bog trpi z nami. Bog žaluje z žalostnimi, Bog trpi z ubogimi,Bog joka z jokajočimi:Ne zato ker trpijo, temveč, ker je Bog z njimi.
Bog bi v svoji vsemogočnosti lahko Sinu pripravil lepše življenje. Jezus bi lahko stopil s križa in se z Očetom pogodil za drugačno smrt.Tega ni storil,da nam je pokazal, kaj pomeni sprejeti križ z vero v njegov smisel. V Jezusu Kristusu nam je bilo dano upanje, da se trpljenje, ki ga sprejemamo v ljubezni, lahko spre- meni v blagor -v odnos z Bogom. Jezus ni odrešil sveta samo s trpljenjem,tem- več z ljubeznijo,s katero je to trpljenje sprejemal in daroval (glej: Prijatelj št.3, 1986, Odgovor je Jezus, str. 18.)
Božjih potov ne moremo uravnavati po svoji zamisli.Zakaj je Bog dal prizadete- ga otroka prav vaši družini, bomo zve- deli v večnosti. Eno pa je gotovo: Bog ga ljubi kot telesno in duševno prizade- tega otroka in samo v njegovi ljubezni ga lahko sprejmemo takšnega, kot je. Srcu ne moremo ukazovati. Če hoče telo ali srce drugo kot razum, je človek razdvojen. V porušenem notranjem ravnotežju trpi sam in njegova okolica. Nismo angeli in s človeškim razumom ne moremo dojeti skrivnosti trpljenja. Še manj moremo prepričati srce, naj zataji svoje solze. V nas je stalni boj med željami in danostjo. Samo Bog lahko spremeni naše srce, da z vero v smisel verjamemo vse, kar nam pošilja Križ, ki ga sprejemamo, lahko za nas postane blagoslov. To ni toga vdanost v usodo in slepo prevzemanje bremena, ki hromi našo življenjsko energijo, temveč nam zavest udeleženosti pri Kristusovem trpljenju pomaga k polnejšemu življenju in dejavni ljubezni.
Življenje družine se ob rojstvu prizade- tega otroka zelo spremeni. Marsikdaj si ves način življenja podredi otrokovi pri- zadetosti.Zato je tako pomembna odpr tost do drugih, povezanost s prijatelji, ki ji pokažejo tudi drugo stran življenja.
Kristjani smo še posebej poklicani, da si med seboj pomagamo trpljenje spremi- njati v blagor.
Tudi tukaj gre za vprašanje smisla. Morda za otroka samega, če se sebe sploh ne zaveda,nima nobenega smisla. V človeški družbi pa se prav ob takih primerih razodene veličina človekovega dostojanstva in človeške ljubezni. Spet stojimo pred pozivom evangelija,da smo za te in za druge duhovne vrednote pri- pravljeni na dejanja velike ljubezni.
Hitler je dal ubijati slaboumne in neozdra vljive. Matere ubijajo nerojena življenja Nekdaj so nezaželene otroke metali proč: človek je bil in dostikrat tudi danes je samo "odvečna stvar". Ali nismo krist- jani poklicani,da v dejanju pričujemo za resnico: človek je nedotakljivo in vsega spoštovanja vredno bitje?
Zakaj bi moral dajati tako pričevanje prav jaz, prav ti? Na to ne vemo dru- gega odgovora, kot da me (te) Bog po- kliče k veličini te ljubezni, kot npr. kliče včasih mučence. Oni se seveda niso pritoževali nad svojo "usodo",sprejeli so jo z veseljem, ali pa vsaj vdano.

Vaš Prijatelj

DOBRODELNA DEJAVNOST V LUČI NAŠE VERE

V življenju slehernega kristjana, ki se trudi za svojo duhovno rast, je življenje in dar za bližnjega eno temeljnih zapo- vedi ljubezni. Saj je Gospodova beseda v evangeliju tako jasna in razumljiva,ko enači ljubezen do Boga z ljubeznijo do bližnjega. Nihče izmed nas ni tega od- vezan.
Poleg molitve in posta,ki sta Bogu ljuba moremo z deli krščanskega usmiljenja najlepše služiti Bogu in človeku. Sodo- bna teologija ni prinesla tega kot neko novost. Ob dejavni in živi veri najdemo primere krščanske dobrodelnosti že v prvih časih krščanstva.Kristus je namreč dal temu delovanju še poseben smisel in svoj pečat.Kakor je na eni strani za- vračal pretirano skrb za ugodno in brez skrbno zemeljsko življenje - tako je na drugi ovrednotil in oplemenitil dejavno ljubezen do bližnjega. Primer o "kozarcu hladne vode,ki ga nesebično daš bližje- mu in boš zato prejel obilno plačilo", je dovolj zgovoren dokaz božje ljubezni.
Sodobni človek je izboljšal svoje zemelj- sko življenje. To pa nas ne odvezuje, da ne pogledamo okrog sebe in tja, kjer je tvarna pomoč še potrebna. Ne samo v svetu - v Afriki in Aziji ter Latinski Ameriki - temveč tudi pri nas revnejši sloji še vedno potrebujejo,če ne stalne, pa vsaj občasno pomoč.To so bolni lju- dje, starejši in socialno šibki ter družine s številnimi otroki ...
Gospod pravi v evangeliju:Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov ste meni storili. Zato moramo pomagati bližnjemu. To nam daje tudi osebno srečo, duhovno bogastvo in zagotovilo božjega usmiljenja.
Že večkrat sem doživel, da sem dobil povrnjeno, kar sem daroval bližnjemu. Teh primerov je toliko, da bi lahko go- voril že o zakonitosti božjega povračila prav kmalu po storjenem dobrem dejanju
Lani sva šla s sinčkom na Poljane obis- kat staro,bolno ženo,našo znanko.Žena je rada vedno darovala kaj duhovnikom ali tistim, ki so jo obiskovali. S sinkom sva ji pustila nekaj denarja; bila ga je zelo vesela. Ni minilo deset minut, ko sva srečala na Pogačarjevem trgu zna- nca; ta je sinku dal za pirhe toliko, kot sva darovala ženi.
Tako Bog že tu plačuje dobroto; pre- pričani smo lahko, koliko bolj kraljevsko povrne šele v večnosti.
Poleg materialne bede srečujemo v sve- tu in doma duhovno revščino ljudi, po- manjkanje topline,lepih odnosov,samoto ter osamelost. Mnogi sodobni psihologi in sociologi trdijo, da je ta revščina še bolj boleča od pomanjkanja.
Malo pred božičem sem obiskal z otro- kom in ženo devetdesetletno ženo; bila je srčno vesela našega obiska. Želela je, da bi se večkrat oglasili. Potožila je: "Ne živim v pomanjkanju. Zame skrbi sorodnica, ki je sicer dopoldne v službi, po službi mi pa lepo postreže in vse po- čisti. Najhujša je samota - ta ubija. Ure in ure gledam proti vratom, da bi kdo prišel in me obiskal. Pa ni,žal,razen vas, skoro nikogar."
Na Silvestrovo 1981 sem hitel k večerni maši. Na zakotni ljubljanski ulici je v snegu ležal mož, sicer nekoliko vinjen, a tudi precej oslabel. Ko sem ga dvignil in vprašal, kje stanuje, sva se lepo po- menila. Pospremil sem ga približno pet- najst minut daleč do doma. Mašo sem zamudil, a občutil sem zadovoljstvo, da sem mu pomagal.
Dobrodelnost pa sega tudi na tisto po- dročje,ki ga enačimo največkrat z našo omiko ali srčno kulturo v odnosu do lju- di,s katerimi se priložnostno srečujemo. Tudi tu opažamo iz dneva v dan bolj zaskrbljujoč pojav, da nismo do sočlo- veka več vljudni, potrpežljivi ali uslužni.
Vsem se zelo mudi.Naglica nas iz dneva v dan bolj zasužnjuje. V tej naglici smo brezbrižni, neučakani, hitri,prenagli. Zdi se nam, da bomo kaj zamudili,če ne hi- timo, če ne prehitevamo celo drugih. In vendar: nikoli ne pomislimo,da je čas, ki ga posvetimo drugim,dragocen ne samo zanje,temveč tudi za nas. V prizadeva- nju, da bi pomagali sočloveku, nas ne sme poditi brezglava naglica. Tu velja latinski pregovor: Hiti počasi. Veljati bi moral tudi v skrbi za našega bližnjega.
Priložnosti za dobra dela, ki bi jih krist- jani ne smeli opuščati, so dragocene. Lahko je to vljuden,prijazen "dober dan" staremu in onemoglemu človeku; lahko je to stisk roke ob rojstnem dnevu ali ob prazniku; morda je to bonbon zapu- ščenemu otroku na poti; morda je to pomoč oziroma sočustvovanje s sode- lavci na delovnem mestu... Vse to so priložnosti, ki jih ne smemo zamuditi, da s toplo in sočutno besedo pomagamo temu ali onemu v notranji stiski.
Vsak dan trka na naša srca Kristus po naših bratih in sestrah.Prosi v njihovem imenu: usmiljenja,sočutja, razumevanja in pomoči! Premisli! Če greš brezčutno mimo tega klica, kristjan, kako more biti še ljubezen božja v tebi?

B. J.

PREMALO CENJEN BLAGOSLOV V DRUŽINI

Bolniki, invalidi ali ostareli člani družine so veliko bogastvo za svojce,prijatelje, za farno občestvo in vesoljno Cerkev.
Samo Bog vé, koliko je uslišanj za zdra- vje drugih, koliko pravih življenjskih poti je bilo zopet najdenih, kolikim nevarnim čerem so se že ljudje izognili zaradi us- lišanih molitev vernih bolnikov, invalidov in ostarelih.Samo Bog vé,koliko spreobr njenj in duhovnih poklicev so že izmolili telesno prizadeti. Ljudje vseh poklicev, izobrazb, stanu,mladi in stari zapadamo občasno v hude krize in preizkušnje. Molitev je ta,ki pri Bogu vse zmore,zato to možnost pridno uporabljajmo. Bolnik nam pri tem lahko veliko pomaga, samo zaupajmo mu svojo stisko.
Velik blagoslov je v družini bolnik,invalid ali ostareli,kajti ta dela skrito, malokrat očito,a velikokrat učinkovito.Le premalo krat se zavedamo te sreče in smo dovolj hvaležni za ta blagoslov Bogu,saj slabo vračamo ljubezen za ljubezen.
Bolnik invalid in telesno nemočan staro- stnik je v družini, soseski in ob vsakem srečanju z njim preizkusni kamen za na- šo hvaležnost zanj ter naše zaupanje v Boga.
Gospod Jezus,pomagaj mi sedaj,ko sem še zdrav in mlajši, da bom znal prav ceniti telesno prizadete in nemočne, da bom tudi sam pravilno dozoreval za mo- rebitno bolezen, invalidnost ali starost. Da bom že sedaj postal pravi molilec,da postane molitev nov poklic.

Franc Špelič

Prispevek ALBINE KREK pri okrogli mizi na Teološki fakulteti, 20. nov. 1986 (po pre- davanju V službi bližnjega na teološkem tečaju o aktualnih temah za študente in izobražence).

I.

Morda je prav, da v začetku nekaj po- vem o sebi, če sem že dobila povabilo, naj sodelujem pri nocojšnjem srečanju. Sodim v tisto skupino majhnih in potre- bnih, ki zaradi izgube vida dnevno več- krat,stokrat potrebujem pomoč.Po drugi strani pa je moje poklicno delo usmer- jeno tako, da dajem pomoč tistim, ki iz kakršnihkoli razlogov pridejo v hude med sebojne spore, predvsem v partnerskih odnosih, in iščejo rešitev v razvezi za- konske zveze. S težavami z očmi sem se srečala pred desetimi leti, najprej na enem očesu, potem pa še na drugem. Prvo vprašanje, ki sem si ga zastavila, je bilo: Zakaj? Zakaj se je to zgodilo? Zanimivo je,da mi nikoli ni prišlo na misel vprašanje, zakaj se je to zgodilo ravno meni,ampak samo zakaj. Kakšno je skri- to ozadje? Zakaj se je to zgodilo v tem trenutku, zakaj se je to zgodilo tako? Takrat si na ta vprašanja nisem znala odgovoriti. Sedaj, po petih letih, odkar ne vidim, pa imam že marsikateri odgo- vor in morda bi iz svojih izkušenj nekaj stvari povedala, kako jaz doživljam to praktično diakonijo oziroma kako ljudje mene sprejemajo, kako jaz njihovo po- moč doživljam in kako iz izkušenj, ki jih pridobivam, skušam potem to tudi sama uresničevati pri svojem poklicnem delu ali pa v domači družini ter v župniji,kjer živim.
Ko sem morala biti več mesecev v bol- nišnici, bila sem precej v tujini, sem se soočila s tem, kaj pomeni, če je človek popolnoma odvisen od tuje pomoči, če je človek privezan na posteljo daljši čas in potrebuje pomoč pri osnovnih življenj- skih opravilih, kot je hranjenje,osnovna nega.V takih okoliščinah je zelo možno, da izgubi samospoštovanje. Možno je to takrat, če ljudje, ki so poklicani, da mu pomagajo, odpovedo. Jaz imam to srečo,da sem bila deležna zares pristne pomoči od tistega osebja,ki me je nego valo, in sem začutila, da sem kljub svoji majhnosti, kljub svoji odvisnosti še ve- dno človek. Čutila sem neko samospoš- tovanje. In to prav zaradi tega, ker me niso obravnavali kot številko.Ne gre sa- mo za tiste ljudi, ki so na vrhu hierarhi- čne lestvice v bolnišnici,npr. šef klinike Gre za celotno osebje,do zadnje čistilke Ne vem, ali je to kakšno pravilo, ampak v Avstriji,v Gradcu, kjer sem bila v bol- nišnici, sem začutila, da so bili ljudje, ki so delali s srcem. To je bilo tisto,kar mi je takrat pomagalo, da nisem izgubila samozaupanja. V času, ko sem morala mirovati, čeprav sem se sprva temu z vsemi močmi upirala, sem končno spo- znala, da to ni samo izgubljen čas, pač pa priložnost, da razmislim o stvareh, ki sem jih prej morda odlašala ali pa nisem imela časa zanje. Po drugi strani sem spoznala, da tudi tedaj,ko sem bila po- polnoma nemočna, odvisna od drugih, nisem bila nedejavna,saj sem imela ve- liko možnosti, da sem molila za druge. Veliko mojih prijateljev ima take ali dru- gačne potrebe.To sem spoznala že prej in sedaj sem imela priložnost,da sem ta čas svojega mirovanja lahko darovala tudi drugim. To se pravi, ko sem bila še v bolnišnici, sem ugotovila, da ne gre samo za to, da jaz njihovo pomoč pre- jemam, ampak da jo hkrati tudi dajem.
Soočanje z izgubo nečesa je huda stvar To sem videla sama na sebi. Pričakova- nja so v začetku, verjetno tudi pri dru- gih ljudeh, usmerjena predvsem v to,da se bo stanje izboljšalo. Vse svoje upe sem stavila v medicinsko znanost in na koncu sem morala z bridkim razočara- njem ugotoviti, da medicinska znanost ni mogla pomagati, čeprav so zame na- redili vse, kar je bilo v človeški moči. Ko sem po odpustu iz bolnišnice pisala zdravniku, predstojniku klinike, ki se je zares zavzel zame,sem se mu zahvalila, ker je storil zame vse, kar je mogel. Na svoje veliko presenečenje sem dobila odgovor. In ravno v tem se kaže odnos zdravnika do pacienta,čeprav mi ni mo- gel pomagati. Ko sem mu zaupala - je pisal- ko sem bila z njim potrpežljiva,ko sem bila zelo potrpežljiva bolnica, sem mu tudi jaz dajala pomoč. Žal mu je, da ni imel uspeha. Menil je: Verjamem, da bom v življenju našla kakšno primerno pot. Kakšna je ta pot, se mi takrat še sanjalo ni.
V Gradcu v bolnišnici je bila navada, da smo imeli ob nedeljah in ob praznikih tudi na oddelku mašo. Neko nedeljo je bil evangelij ravno o tem, kako je Jezus ozdravil bolnika. V tistem trenutku sem bila z vso dušo usmerjena v to, da se mora nekaj takega zgoditi tudi meni. Če jaz verujem v njegovo pomoč,lahko Je- zus tudi meni v trenutku nakloni zdrav- je. Ampak to se ni zgodilo. Po maši sem potem duhovniku povedala, da sem razočarana, ker moje iskrene želje niso bile uresničene. Poslušal me je in rekel: "Veš, nisi bila ozdravljena, ker ti Bog hoče dati še nekaj večjega, bolj drago- cenega." Takrat sem čutila, da so bile te besede kakor balzam za mojo dušo. V naslednjih petih letih sem res ugoto- vila: če bi bila takrat ozdravela, bi za- vrgla veliko možnost, ki se mi je takrat odprla. Namreč to, da človek v preiz- kušnji dozori, se nekako poglobi vase, spozna, kaj je pravzaprav bistveno za njegovo življenje. V bolnišnici sem npr. popolnoma spremenila lestvico vrednot. Tista zunanja dejavnost in težnja, da mora človek biti povsod, da mora vse videti, vse spoznati, vse zaznati, da je ogrožen,če nekam ne more iti-vse to se je meni v bolnišnici postavilo na glavo. Začutila sem, da je osnovno in najbolj pomembno to, kakšni so medčloveški odnosi. Takrat sem sama sebi rekla: Če se bom kdaj še uredila, rehabilitirala, bo moje delo usmerjeno v to, da bom dru- gim pomagala.

(Dalje prihodnjič)

PREIZKUŠANIM POMAGA SAMO LJUBEZEN

Ali so prizadeti res sprejeti-v Cerkvi? To je bila tema okrogle mize,ki je bila 26.marca na Teološki fakulteti v Ljubljani.Nekaj nad sto udeležencev,predvsem mladih, je bilo znamenje,da se za ta vprašanja zanima- mo,saj je bil pogovor živahen. Daljše po- ročilo ste lahko brali v velikonočni Družini, tu pa objavljamo dva odmeva.

I.

Ko sem bila pri okrogli mizi, kjer so go- vorili naši preizkušani, sem v srcu čutila vso njihovo bolečino, obenem pa obču- dovala njihov pogum. Čutila sem mate- rino bolečino ob prizadeti hčerki, ko je rekla,da bi rada vse pretrpela, samo da bi bil otrok zdrav. Tudi jaz sem bila na tem,da sem barantala z Bogom,ko je bil moj dvajsetletni vnuk že trikrat operi- ran na črevesju,naj meni pošlje kakršno koli bolezen, samo da bi bil vnuk zdrav in užival svojo mladost.Toda božja volja ni naša volja. Četudi z bolečino v srcu, moram moliti: "Zgôdi se tvoja volja."
V mladosti sem si vroče želela postati bolniška sestra, toda domači so mi to preprečili. Še danes me stisne pri srcu do solz ob pogledu na bolniško sestro, ker se mi želja ni izpolnila. Vendar sem v življenju spoznala, da me Bog potre- buje tudi med svetom.Ko sem bila stara petnajst let, smo imeli v vasi ženo, ki je bila več let na postelji in je tako re- koč živa razpadala. Ko je umrla, je ni hotel nihče preobleči, češ,da je jetična in se lahko nalezeš. Čutila sem, da mo- ram to storiti jaz.Med vojno so kmečke žene rodile doma in je bila potrebna pomoč.Ko so bili med vojno pri nas hudi boji, je bilo treba pomagati ranjenemu in pokopavati mrtve; zopet je bila po- trebna pomoč.
Ko je v bližini odjeknila bomba, sem ta- koj stekla in našla zelo ranjenega sose- da. Poklicala sem ljudi, da smo ga od- peljali domov. Bilo je joka in stokanja, nihče pa se ni upal, da bi mu pomagal. Rekla sem, nesite ga v sobo, bom jaz vse uredila. Vzela sem žganja,ga z njim tako rekoč umila in obvezala z obveza- mi, ki sem jih naredila iz starega perila, ker med vojno ni bilo obvez. Čeravno je ostal slep in z zdrobljeno nogo, je živel še dolgo in mi bil hvaležen.
Spet drugič sta se sosedova dečka ig- rala z bombo. Enega je popolnoma raz- trgalo, drugi pa je bil ranjen. Zopet je bila potrebna pomoč.Neka mati je doma rodila s sedmimi meseci.Bilo je potrebno negovati otroka, da je ostal živ. Takih primerov je v življenju mnogo. Ko ljudje umirajo in trpijo, je hudo tudi bližnjim. Spoznala sem, da je povsod potrebna pomoč. Neizpolnjena želja,da bi postala bolniška sestra, bo šla z mano v grob. Zato kličem vsem dekletom, ki jih kliče Bog v ta poklic, bodite pogumne; ljubiti trpeče je tako lepo, saj nadaljujemo Kristusovo delo.

Iva

II.

Večkrat sem se spomnila na povabilo urednika, naj se še kaj oglasim v Prija- telju,vendar mi pisanje ni šlo od rok. Ob lepih trenutkih,ki jih nama s Tino pripra- vijo prijatelji, je težko opisati srečo, ki naju obdaja. V težavah in preizkušnjah pa se bojim,da bi bile moje besede pre- več črnoglede. Saj se težave z božjo pomočjo uredijo in potem je nama s Tino spet lepo.
V marcu sem se udeležila okrogle mize o prizadetih v Cerkvi. Zelo mi je bilo všeč, saj so mi pričevanja pomagala do nekaterih dragocenih spoznanj. Sama se nisem upala oglasiti in sem previdno molčala. Strinjam se z Albino, da nam je Bog poslal takšen križ, kot ga lahko nosimo. In vedno nam stoji ob strani; božjo navzočnost čutimo povsod. Koli- kokrat smo slišali, da je navzoč v naših otrocih, a je zato toliko bolj potrebna moje ljubezni. Materi ni nobena stvar pretežka za dobro otroka. Precej smo slišali o duševno prizadetih. Za varstvo težko prizadetih smo našli posluh le pri Marijinih sestrah, saj nam po svojih močeh pomagajo in omogočajo, da smo matere zaposlene.Nekaj kritik smo slišali na račun zdravstvenega osebja. Pogo- sto tudi mene stisne pri srcu pri odnosu zdravstvenih delavcev do prizadetih. Kot medicinska sestra lahko precej na- redim za prizadete otroke in tudi tu vi- dim božjo previdnost,ki me je vodila, da sem ob Tini delala šolo za medicinske sestre.

Olga

BOLNIK NAJ V BOLEZNI OSTANE DEJAVEN

Človek v bolezni pogosto postane zelo pa- siven. K temu pripomore tudi razpoloženje, ki vlada v večini bolnišnic.Tudi mnogi zdra- vstveni delavci so prepričani,da bolnik nima nobene besede in se mora samo podrediti bolnišničnim pravilom in določbam.Tako bol niki večinoma ne morejo odločati, kdaj naj bi šli spat, kdaj naj bi se zbudili. Predpisan je tudi čas za obroke hrane.Odvzamejo mu obleko.O mnogih preiskavah bolnika ne ob- vestijo prej, mu ne razložijo,kako bo pote- kala preiskava in zakaj je potrebna, ampak ga kar pridejo iskat in ga brez pojasnila odpeljejo na preiskavo.
Pasiven položaj, v katerem se bolnik ne- nadoma znajde, povzroča pri mnogih hude depresije.Zato je prav,da bolniku pomaga- mo ohraniti vsaj deloma njegovo samostoj- nost, da mu pomagamo ohraniti občutek, vsaj deloma, da sam odloča, kaj se bo z njim dogajalo. Lahko ga spodbudimo, da si upa izraziti tudi svoje želje,kako naj bi zanj potekal dan, seveda, kolikor je to možno. Lahko mu tudi pustimo, da si v sobo ob posteljo postavi kaj, kar ga bo spominjalo na dom, npr. sliko, ali pa svojo blazino, ki mu pričara košček doma. Zdravstveni de- lavci takih stvari ne bi smeli občutiti kot kršenje njihovega reda.Saj red sam sebi ni namen. In končno niso bolniki tu, da ubo- gajo zdravstvene delavce, ampak so zdrav stveni delavci v službi bolnikov in ti naj bi si prizadevali,da bi jim naredili življenje čim lepše.
Pogosto se bolniki ne upajo motiti zdravni- ka,da bi ga zaprosili za pogovor. Do konca odlašajo in zbirajo pogum, da bi povprašali o sebi, da bi ga prosili, naj jim po domače razloži vse,kar je v zvezi z boleznijo.Bolniki bi morali biti pri tem veliko bolj pogumni. Kako pa naj zdravnik ve, da se bolnik želi še kaj več pogovarjati o sebi? Včasih je bolje veljati za malo "sitnega" kot pa mol- čati in ne storiti ničesar. Bolnik je sam prvi ki mora poskrbeti zase in se dejavno boriti proti bolezni. To pa stori veliko laže, če se z zdravnikom veliko pogovarja.
Ugotavljajo, da poteka bolezen ugodneje pri tistih bolnikih, ki znajo dejavno poskr- beti zase, ki znajo prositi za pomoč, ki v bolezni ne ostanejo pasivni.

SONČNI ŽAREK JE PREDRL OBLAK

Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal! S tem slovenskim kr- ščanskim pregovorom bom več povedal, kakor morem zapisati v teh vrsticah, kjer bi rad obu- dil spomin na tisti čas, ko mi je uspelo, da sem se naučil tipkati na stroj.
Bila je pri meni na obisku dekle, ki je sode- lovala v našem Prijateljstvu. Ker sem tudi tako priliko, kot je obisk, porabil za to, da mi kdo drug kaj napiše, ker sam nisem mo- gel,sem jo poprosil,če bi mi napisala pismo. Ko sva končala,mi pravi: "Mogoče bi se pa vi naučili pisati na stroj." "Sem tudi sam že razmišljal," ji odvrnem.
S to njeno pobudo se mi je nekako okrepila zamisel,ki je bila v meni. Rečeno, storjeno. Ob prvi priliki sem poprosil nečakinjo, ki je imela stroj, če mi ga posodi. Mnogo težav sem že vnaprej poznal in nabrale so se še nove, ko mi je pokazala oziroma povedala osnovne stvari. Dejal sem: "Ne verjamem, če bo kaj iz tega! Sicer pa poskusim, zdaj ko je že stroj tu."
Z veliko željo,da bi uspel, in z močno voljo sem si dajal vedno novega poguma tudi takrat,ko sem bil do skrajnosti utrujen.Od- nehal sem le za nekaj dni, potem pa zopet nadaljeval. Po dobrih dveh mesecih učenja mi je uspelo, da sem napisal prvo pisemce. Kaj je to pomenilo zame, ki nad dvajset let nisem mogel napisati niti besede, to more slutiti le tisti, ki je sam skusil odvisnost od drugih.Popolnoma brez tuje pomoči še zdaj ne gre. Kaj pa gre v našem življenju brez pomoči? Mi, ki brez nje ne moremo živeti, zato toliko bolj znamo ceniti še tako majh- no stvar, ki jo je mogoče opraviti z lastno močjo.
Zavedal sem se, da vse dobro izhaja od Boga; dal sem seveda najprej hvalo Bogu, potem pa tudi vsem, ki so mi pomagali do tega uspeha.Navdušenje nad tem uspehom mi še danes daje moči in voljo do pisanja, čeprav je po drugi strani tudi res, da so moje možnosti za pisanje kar krepko ome- jene. Če ne vem naslova na pamet, ga ne morem napisati, ali ko bi rad vedel, kakšna je vsebina, ki sem jo napisal, moram za to prositi koga,da mi besedilo prebere.Pisanje me zelo utrudi, tako telesno kot duševno. Napišem pismo ali kaj drugega in potem moram nekaj dni počivati. Zopet si kar za- želim,da bi kaj napisal,pa napravim kakšen "pismen obisk" pri katerem od svojih bolnih prijateljev, ali kar menim, da je še bolj ko- ristno, da napišem kaj za v Prijatelja, kajti tako dosežem še več bolnikov.
Kot sem že omenil v začetku,je ta moj us- peh posredno tudi sad našega Prijateljstva Ko to pišem, imam v srcu toplo željo, da bi tudi jaz kateremu od prizadetih tako dal dober nasvet, ga opogumil in kaj pripomo- gel k temu, da tudi njemu svetel sončni žarek predere oblake, ki nas zakrivajo pred svetom, ki nas obdaja.

Ivan Zadnik

O VERI, KI OZDRAVLJA

Če je Jezus s svojim zemeljskim delovanjem hotel ljudem odpreti oči za bližino božjega kraljestva in utrditi njihovo upanje,da bodo dosegli polnost življenja,potem se ni mogel zadovoljiti z osamljeno kampanjo po zgledu kakšnega karizmatičnega samohodca. Pri svojem delovanju je že od začetka mislil na to, da si pridobi sodelavce, ki se bodo odgovorno vključili v njegovo poslanstvo. Tako kot Jezus so tudi njegovi učenci oz- nanjali evangelij in "imeli oblast izganjati hude duhove" (Mr 3,15;6,7),kar evangeljska poročila posebej poudarjajo. Zdravljenje bolezni in izganjanje hudičev so v hoji za Jezusom učinkovita znamenja prihajajočega božjega odrešenja.Zato je služba bolnikom, trpečim in pomoči potrebnim,stalna naloga Cerkve, ki je v hoji za Jezusom ne moremo opustiti. Cerkev kot skupnost učencev, ki hodijo za Jezusom, nima samo naloge, da oznanja po njegovem zgledu in naročilu evangelij,ampak,da z ljubeznijo blagodejno deluje med ljudmi. Cerkvene ustanove, ki se posvečajo zdravljenju in negi bolnikov, so utemeljene na Jezusovem zgledu in na- ročilu dejavne ljubezni. V luči evangelijev Cerkev ne bo več Cerkev, če ne bo poleg skrbi za "duševno zdravje" v ožjem smislu skrbela za celega človeka, ki je s telesom in dušo poklican k božjemu odrešenju.Zdra- vilne moči molitve in bolniškega maziljenja, na kar opozarja apostol Jakob v svojem pismu (5,14), niso samo znamenja odpuš- čanja bolnikovih grehov, ampak njegovega celotnega ozdravljenja. Seveda ne gre za avtomatsko delovanje molitve in zakramen- ta maziljenja.Prenovljeni obred zakramenta maziljenja o tem zelo jasno govori in ga po- nekod imenuje kar "zakrament zdravljenja", (Balthasar, Fischer). Cerkev ne sme nikoli prenehati s telesnimi in duhovnimi "deli us- miljenja", čeprav moramo na odpuščanje grehov gledati kot na bistveno pomoč za "ozdravitev človekovega življenja pri kore- ninah".
Če bodo kristjani ostali povezani z Jezuso- vim načinom delovanja, bo Cerkev ohranila njegovo izročilo o zdravljenju bolnikov.Cer- kev se v hoji za Jezusom ne more sprijaz- niti s trpljenjem in krivičnostjo, ki ju ljudje doživljajo.Ne more zapreti oči pred mnogo- tero stisko ljudi in se umakniti na dozdevno njej "lastno" področje pastorale. Truditi se mora, da bo zmanjšala trpljenje in krivice ter ustvarjala življenjske razmere,v katerih bodo ljudje živeli primerno svojemu dosto- janstvu. Pri takšni skrbi in prizadevanju za izboljšanje tudi gmotnih življenjskih razmer ne obožuje življenja brez trpljenja. Kriterij njenega zavzemanja in njenih prizadevanj ostane hoja za Jezusom,njenim Gospodom, ki se je enačil z bolnimi in trpečimi ter sku- paj z njimi pripravljal svet na obljubljeno božje odrešenje. V takšnem prizadevanju Cerkve je že navzoča dokončna zmaga nad trpljenjem, čeprav še nepopolno.To je seveda velik izziv za Cerkev. Svojo nalogo bo izpolnila in ostala sposobna pomagati ljudem pri premagovanju bolezni in trpljenja če bo božjo ljubezen ne samo oznanjala, ampak jo tudi z dejanji uresničevala.
Adolf von Harnack je v knjigi "Misijoni in šir- jenje krščanstva v prvih treh stoletjih" (Die Mission und Ausbreitung des Christentums in den ersten drei Jahrhunderten, Leipzig 1924) opisal, kako je bilo zdravljenje bol- nikov bistveni, sestavni del misijonskega širjenja krščanstva. V poglavju Evangelij o Odrešeniku in o zdravljenju je zapisal:"Jezus je stopil v sredo svojega naroda kot zdra- vnik... Ne govori veliko o bolezni, ampak jo ozdravlja." Tej podobi Kristusa ustreza po- doba krščanstva kot "religije zdravljenja".
Evangeliji jasno govore o Jezusu kot Odre- šeniku-Zdravilcu in prva Cerkev je bila zelo močno pod vplivom njegovih dejanj in nje- govega oznanjevanja. To pa še ni dovolj za celotno resnico o Jezusu in krščanstvu. Jezusove čudeže ozdravljenja je mogoče razumeti samo, če jih gledamo skupaj s svetopisemskim vabilom k odrešenju, ki ga človek lahko doživi v življenjski skupnosti z Bogom. Zato čudežev ne moremo prav ra- zumeti brez te notranje povezanosti in jih tudi ne moremo prav razlagati pod drugač- nimi vidiki, npr. pod vidikom običajnega zdravljenja bolnikov. Čudeži so predvsem pričevanja za vero ljudi, da se je v Jezusu razodel Bog Stvarnik in Dopolnitelj člove- kovega življenja. Res pa je,da nas Jezusov način zdravljenja na neki način uvaja tudi v terapevtsko prakso v hoji za njim.Vera in zdravljenje sta zato medsebojno povezani. Pri tem pa je treba upoštevati, da vera ni zdravilno sredstvo, s katerim bi lahko vsak trenutek po svojih željah razpolagali,ampak je človekova osnovna drža, ki jo v njem budi Jezusova obljuba ali - vera drugega kristjana. Za vero, ki zdravi, je potrebna tudi vera in upanje trpečih. Takšna skupna vera se pokaže najmočneje v molitvi.Na to je opozoril Jezus, ko je rekel svojim učen- cem: "Ta rod se ne da izgnati drugače kot z molitvijo" (Mr 9,29) Če hočemo kot krist- jani pomagati bolnikom in trpečim, da bi ozdraveli in doživeli polnost življenja, se ne moremo odpovedati molitvenim močem in duhovnosti hoje za Jezusom.

KRUH MOJE MAME

Deževalo je že nekaj dni.Stopile so se tudi zadnje krpe snega v Senožeti. Bližala se je velika noč. Pospravljala sem po hiši. Mama pa je v mentrgi mesila kruh.Samo za velike praznike je pekla kruh iz bele moke. Kadar je mesila, se nas je zvrstilo vseh petero otrok ob mentrgi. Opazovali smo jo, njen vesel in veder obraz, pa njene roke, kako spretno so opravljale svoje delo ...
Vzhajano testo je razdelila na sedem prib- ližno enakih delov. V pripravljene peharje, pogrnjene s hlebnicami, je položila testo in ga pokrila z belim prtom. Tudi tu je testo nekoliko vzhajalo. Medtem pa je zakurila veliko kmečko peč. Oči so ji kar žarele od veselja,kadar je dvignila bel prt in je testo lepo vzhajalo. Zgodilo pa se je nekaj stra- šnega...
Brata sta se lovila in mlajši se je zaletel v klop, na kateri so bili peharji s kruhom. Vse skupaj je zgrmelo po lesenih tleh. Mama je kriknila od groze.
Pobirala je peharje s testom, v očeh so ji lesketale solze in ji polzele po licih.
"Mama, žal mi je!" se je med solzami opra- vičeval brat.
"Kaj bo rekel ata? S težavo sva kupila to belo moko, da bi jo imeli za praznike, sedaj pa sta vidva..." ni ji uspelo izgovoriti stav- ka do konca, tako ji je bilo hudo.
Peharje s testom, kar ga je še ostalo čis- tega, je položila na kredenco. Tu je testo še nekoliko vzhajalo. Za tem je razgrebla žerjavico v peči in jo porinila med osteje. Peč je počistila z ometalom, ki ga je nap- ravil oče. Vzela je lopar, nanj prevračala peharje s testom drugega za drugim. Z nožem je vsakega prekrižala, rekla je, da potem skorja ne odstopi in hleb ne poči. Po vrhu je vsak hleb namazala še z jajčnim beljakom, da so bili videti še lepši. Tako pripravljene hlebe je položila v peč.
Čez eno uro pa so se nam vsem cedile sli- ne. Iz peči je mama vzela čudovite hlebe. Njih skorja je tako prijetno hrustljala v na- ših ustih. Prijeten vonj po sveže pečenem kruhu se je razlezel po prostoru.
Na maminem obrazu pa je zopet zaigrala sreča, sreča,ki nam jo je delila kakor kruh.

Marija Vrhunc

ALI NISI SLIŠAL, DA NAS JEZUS ČAKA?

Bela nedelja po veliki noči v Drav- ljah, v soncu, zelenju in cvetju. Nedelja za gibanje Vera in luč du- ševno prizadetih otrok, staršev in prijateljev.Praznik,ker so se zbrale vse slovenske skupine tega občestva,pra- znik,ker je med nami ustanoviteljica našega gibanja Marie-Hélène Mathieu. Žena, ki izstopa s svojimi očmi,polnimi luči, s svojim nasmehom na obrazu, polnem topline, in z držo,ki izraža globoko vero.Skupaj z Jeanom Vanierom in njegovim odgovorom božjemu vabilu je začela z gibanjem Vera in luč. Več o tem je že pred letom pisal p. Jože Mihelčič.Tako smo nekako stopili v ta svet najmanjših bratov in sestra, ki so tako bli- zu Gospodu. Naj nam oživi ali poglobi naše vedenje, naš odnos, naše delo, skrb za duševno prizadete v okrilju gibanja Vera in luč ali zunaj njega.Naj nas nagovori Marie- Hélène Mathieu...

Prosim vas, če se nam na kratko predstavite? Po pokli- cu sem specialna pedagoginja, odgovorna za verski urad za prizadete v Franciji, ki skuša pomagati staršem duševno ali telesno prizadetih otrok.Nenehno jih spreje mamo v Parizu ter Lurdu. Izdajamo revijo Ombres et Lumiere (Sence in luč). Vsak mesec prirejamo predavanja za starše in tudi prijatelje. S tem bi radi spremenili srca in pogled družbe na prizadete osebe, in sicer, da so poleg staršev potrebni tudi prijatelji. Odgovorna sem v mednarodnem pomenu za gibanje Vera in luč...
Gibanje Vera in luč,ki je sedaj razširje- no v 36 državah in od leta 1984 tudi v Sloveniji, je pognalo svoje korenine v Franciji.Vi in Jean Vanier sta začetnika tega gibanja...Kako je bilo na začetku?
Neka starša sta s svojima prizadetima sino- voma obiskala Lurd in naletela tam na velik odpor. Celo pred votlino prikazovanj so jim dejali: "Če imate take otroke,ostanite raje doma." Čutila sta se zavrnjena in se vrnila domov. Pripovedovala sta Jeanu in meni o tem romanju. Takrat sva se spomnila in mislim,da je bila to želja Device Marije, ker ni mogla sprejeti tega,da bi bili njeni priza- deti otroci zavrnjeni v Lurdu. Sklenila sva, da romamo tja z več prizadetimi in njihovi- mi starši. Zraven smo povabili še prijatelje ter mlade. Pomislili smo, da bi se pripravili na romanje po skupinah. Tri leta smo pri- pravljali romanje v Lurd. Poromali smo leta 1971 za veliko noč. Zbralo se nas je dva- najst tisoč iz petnajstih držav in z nami je bilo štiri tisoč prizadetih.Čutili smo,da je to čudež. Ta velika množica se je nenadoma počutila kot skupnost.Tri dni je bil Lurd kot "Aleluja". Bila je beseda,ki so jo poznali vsi Pomenila je vse: "Dobro jutro," "oprosti", "dober večer".Prebivalci Lurda so se najprej zelo prestrašili tega romanja. Srečali smo se z različnimi ljudmi v Lurdu. Vsi, gasilci, policija... vsi so bili na nogah. Trgovci so imeli v začetku vse zaprto. Počasi so se začela odpirati okna in Lurd je postajal en sam praznik. Doživeli smo toliko veselja in milosti, da nas je skrbelo, če ne bo vsega tega nenadoma konec.Jean Vanier je zbral vodje majhnih skupin in dejal: "Bodimo pri- pravljeni,da storimo to, kar nam bo govoril Sveti Duh. Vrnite se na svoje domove, na- daljujte to praznovanje! Še se zbirajte!" In to se je zgodilo.Po tem romanju se je rodilo gibanje Vera in luč. Počasi smo to odkrivali, ta Marijin dar.Sprva smo hoteli le pokazati, da morejo tudi prizadeti na romanje v Lurd Nikoli nismo mislili na tak razmah te skup- nosti...
Kaj je pravzaprav gibanje Vera in luč, kdo je duševno prizadeta oseba?
Menim, da nam je prav Marija razodela, da je v srcu duševno prizadete osebe skrit ve- lik zaklad in da se Jezus veseli tudi v srcih najmanjših. Po naravi je prizadeta oseba majhna,ponižna... Dobro ve,da se ne more znajti v življenju. Velikokrat je tudi telesno zaznamovana. Veliko bolj je prisiljena za- upati v življenju drugim in živeti Jezusove blagre. Vemo,kako se more dotakniti naših src. Ne zanimajo je naše obleke, avtomo- bili,naša zunanjost. Neki prizadeti je nekoč rekel svoji mami: "Usta se sicer smejijo, toda oči ne ..." V srcu nosijo vse tisto kot zdravi: zaupanje, preprostost. Sposobni so ljubiti, posebno Boga. Z njim so lahko v zelo ljubečem odnosu...
Da, dr. Maria Egg pravi, da ti otroci po- trebujejo religijo ljubezni, ne modrosti. Koliko jim pomeni vera,versko življenje?
Njihovo srce je odprto Bogu. Besede ne pomenijo mnogo,čeprav so včasih tudi po- trebne. Močno čutijo, da so njihovi starši, duhovniki v odnosu z Nekom,ki ga ne vidijo Mislim na nekega fanta z lanskoletnega romanja. Ustavili smo avtobus pred nekim krajem in rekli:"Zadnje kilometre gremo peš do tja, kjer nas čaka Jezus." Vsi smo odšli, razen voznika. Prizadeti Štefan se je obrnil do njega. "In ti,ne greš z nami?" Ta je od- vrnil: "Ne, jaz ostanem tukaj." Štefan pa je rekel: "Ali nisi slišal,da nas Jezus čaka?" In voznik zopet: "Ne." Štefan se je zopet začudil: "Jezus te čaka in ti misliš tukaj ostati?" Toda voznik je ostal za volanom. Zvečer se nam je pridružil v molitvi. Danes je član skupnosti Vera in luč. Nihče od nas ne bi tako govoril z voznikom, kot je Šte- fan...Nadalje so zelo odprti za simboliko,za simbole.Zelo jih pritegne simbol luči, vode, ki nas očiščuje. Odprti so za zakramente, kot je evharistija.Rada bi povedala primer: Gregor je zelo prizadet, le malo se odziva, toda hkrati čutimo prek njegovega pogle- da, kako ima rad liturgične obrede. Sklepali smo, da je pripravljen na prvo obhajilo. Ker ima težave s požiranjem smo sklenili,da ga sami obhajajo s podobo vina. Njegov oče naj bi poskrbel za primerno žličko. Prišel je dan prvega obhajila, toda njegov oče je pozabil na žličko.Odločil je,naj napravi vsaj požirek in Gregor je normalno pil, čeprav tega navadno ni zmogel. Obraz mu je ves žarel. Zvečer je oče zopet poskušal, da bi pil vodo, a ni več uspel. Spoznal je,da je bilo obhajilo poseben znak, da je Gregor spoznal Jezusa... Ravno tako so dovzetni za zakrament sprave. Posebej so občutljivi za mimiko. Mimika evangelija ni gledališče, ni igra, ampak obred, ki spreminja njihova srca...
Zopet se dotikamo srca duševno priza- detih, ranjenih... Upamo, da bomo tudi v Sloveniji brali knjigo Jeana Vaniera: Ustvaril ju je kot moža in ženo. S svojo izkušnjo dela z duševno prizadetimi stopa še posebej na področje odnosa med moškim in žensko v vseh pogledih, za vse... Česa nas učijo, spominjajo, k čemu spodbujajo...? Menim, da je duše- vno prizadet človek predvsem oseba pred svojo prizadetostjo. Ustvarjena je kot vsi ljudje za ljubezen,želi jo prejemati in dajati Največkrat tega ne uresničijo s poroko, družino,pač pa kako drugače.V skupnostih L'Arche so odgovorni za skupno življenje, skupaj z asistenti poslušajo predavanje za neporočene.Kot model posebno cenijo ne- poročenost asistentov. Svojo rodovitnost izražajo z delom, spretnostmi obrtniških del, umetnostjo... V skupnostih Vera in luč skušamo oživiti dar vsakega. Vsakemu je Bog dal poseben dar in naša dolžnost je, da ga posredujemo drugim: ti imaš dar na- smeha,ti dar zaupanja,sprejemanja,ti znaš dati roko... Imamo celo obred, ko duhovnik vsakega pokliče po imenu,v njegovi enkra- tnosti: ti imaš dar nasmeha, ...zaradi tega te Jezus prosi, da ga nosiš tja, kjer živiš, delaš in ga tam deliš...
Marie-Hélène,kje je tisti prostor,okolje katera je tista skupnost, kjer duševno prizadeta oseba more polno živeti... ?
Če hočemo,da bo duševno prizadet človek zaživel,potrebuje skupino,ki ga bo sprejela Prva skupnost je družina.Vsaka družina pa potrebuje življenjsko pomoč od zunaj,da se ne zapre vase, kot se je zaprla družina v Franciji,o kateri smo govorili že prej.Vsaka družina potrebuje prijatelje.Prizadeta ose- ba nas združuje... V gibanju se združujejo najrazličnejše osebe,ljudje. Poznam skupi- no, kjer se med drugimi srečujeta direktor tovarne in varnostnik. Prizadeta družina ju je združila. In potem so starši. Ti odkrivajo v otroku, ki je sicer omejen, v svojem srcu pa bogat, da lahko ruši ovire v današnjem svetu.In potem so tukaj mladi, ki prinašajo življenjski polet in upanje. Potiskati znajo naprej.Starši smo nagnjeni k temu,da otroka ščitimo, ker poznamo njegovo občutljivost. Presenečena sem, ko vidim na počitnicah razlike med mladimi in starši. Recimo, da skuša otrok splezati na drevo; starši bodo takoj opozarjali: "Pazi, da ne boš padel!" Mladi pa nasprotno: "Daj,le daj,pomagali ti bomo.." Mladi ne vidijo težav in nevarnosti zato potiskajo naprej ... Poznam veliko mladih, ki prihajajo da bi se razdajali. Čez nekaj časa ugotovijo,da so več prejeli, kot so mogli dati...
Govorite o prijateljih, mladih. Ti živijo v svetu, kjer se ceni lepota, poveličuje telo, zdravje, normalnost... Kako pri- stopiti k njim, kako naj jih povabimo?
Ko govorimo o tem,pravim:"Pridi in poglej!" Videl boš; če imaš poklic za to, pridi še pogosteje... Večkrat jih je strah, kaj naj počnejo. Rečem jim: Plašen si, pridi, priza- deta oseba je tista, ki te bo sprejela, se ti približala, vprašala: kako si, kaj delaš... Sprva je v ospredju sočutje, toda kasneje kaj hitro spoznajo, spoznamo, da je priza- deta oseba lahko Nikolaj, France, Marija... Ko se to prijateljstvo poglablja, mladi ugo- tovijo,da so ti duševno prizadeti spremenili njihova srca, da ni več ovir med njimi, da so vedno bolj preprosti, resnični, sposobni srečevati ljudi, ne v tem, kar imajo, pač pa, kar so, in to v svetu,kjer so vrednote: denar, učinkovitost...
Govorimo o tem, kdo je duševno priza- deta oseba, kdo je z njo, kaj je gibanje Vera in luč, toda kaj počnete, kaj poč- nemo v tem gibanju...? Včasih mi je ne- rodno ob tem vprašanju. Takole rečejo: "Nimate delavnic, šol, zabavišč, kaj torej počnete?" Rečem: "To, kar počnemo, ni veliko, pač pa to, kar vsi potrebujemo, in sicer, da najdemo prijatelje za naše priza- dete otroke.In da lahko ponudijo to,kar je v njih najboljšega." Vse šole, centri, uradi dajejo vse tem otrokom, duševno prizade- tim osebam. Ti otroci pa nimajo možnosti, da bi sami nekaj dali. In v gibanju Vera in luč čutijo duševno prizadete osebe, da so v središču. Zato je med nami toliko veselja in miru...
Da, to je velika izkušnja, doživetje, da morejo biti v središču, dati nekaj svo- jega, toda... duševno prizadeti otroci kot odrasli se razlikujejo med seboj v mnogočem. Vsak od njih je s svojo pri- zadetostjo oseba zase,skrivnost. Ven- dar razlikujemo laže in teže duševno prizadete. K manj prizadetim ni preveč težko pristopiti. Zato pa sprašujemo, kakšno mesto imajo v našem gibanju huje prizadeti? Prvotni klic po gibanju Vera in luč je prišel od staršev s hudo prizade- tima otrokoma. To so ti starši in prizadeta otroka,ki so jih na romanju najprej zavrnili. Nekaj je, kar ne morem povsem razumeti, da imajo prav težko prizadeti polno anten za vse dogajanje okoli sebe.Zelo so obču- tljivi na ozračje, razpoloženje, posebej na glasbo. Dobro vedo, ali jih ima oseba,ki se jim bliža, rada. Mislim na hčerko Francesca Gammarelija,ki je lansko leto umrl,na Sabi- no. Sabina se je rodila gluha, nema, slepa, skratka, zelo prizadeta in moteča. Rojstvo Sabine je bilo kot strela.Oče je pripovedo- val, da je delal do poznih ur, ker se je bal srečanja z njo, ali hodil na tekme, ker ni zdržal doma. Nekoč so mu iz gibanja tele- fonirali, naj pripelje Sabino na srečanje. Francesco se je razburil, ker je mislil, da je šala. Rekel jim je: "Nimate pravice, da se delate norca iz nas zaradi prizadetosti." Toda mladi so vztrajali. Francesco je rekel kako ga je presenetilo ob prvem srečanju mladih s Sabino, ko so jo pozdravili: Dober dan, Sabina... Mladi so še naprej prihajali v družino in jo nekoč povabili na letovanje. Oče je omenil težave, ki jih imajo z njo po- noči.Mladi so zopet vztrajali.Po teh počit- nicah so bili starši zelo presenečeni, ko so opazili,kako se je spremenila.Po tolikih letih je Sabina še vedno gluha, nema in slepa, (hudo) prizadeta.Toda vsa njena osebnost se je odprla. Oče in mati sta zopet našla vero v Jezusa in drug v drugega.Oče Fran- cesco je postal koordinator gibanja. Mogel je govoriti iz svoje izkušnje. Zato moremo reči, da imajo starši in zelo prizadeti otroci svoje mesto v gibanju Vera in luč.
Obstajajo še mnoga vprašanja za po- govor. O njih ste govorili, se jih dotak- nili med pogovorom s starši. Smo pač omejeni tudi s prostorom, s stranmi, ki so na voljo v naši reviji Prijatelj... Kaj bi še rekli ob teh dneh naših srečanj v Sloveniji...? Ko sem na podobnih srečanjih pogosto mislim na gostijo, ko Jezus mimo povabljenih povabi vse zavržene, uboge, hrome...in ti stopijo v srce praznika. Jezus najde svoje veselje v njih. Ko se jim pribli- žamo,se dotaknemo Jezusa, sicer drugače kot v evharistiji,toda v resnici. Takrat smo v Cerkvi, ker brez njih nismo Cerkev. "Oni so v srcu Cerkve," pravi Jezus...

Pogovarjala sva se v enem od prirejenih prostorov za spoved v draveljski cerkvi. Omenil sem ji v šali: "To je bila pa spoved" in Marie-Hélène je dodala: "Za javnost..." Da, lahko je spoved, ker gre za skrivnost duševno prizadete osebe,za skrivnost člo- veka, ki se mu v spoštovanju bližamo, in za javnost, saj bi k temu rekel sam Jezus: "Blagor ubogim, duševno prizadetim, ranje- nim,... ker njihovo je nebeško kraljestvo!". (prim. Mt 5, 3)

Jože Potrpin

Podpis k fotografiji:
Marie-Hélène Mathieu v živahnem pogovoru s s. Pulherijo in p. Jožetom Mihelčičem.

ALI JE PAMETNO ODKRIVATI SVOJE SRCE DRUGIM?

Sveta Trojica v Slovenskih goricah,24.-27.aprila 1987

Že v trdi noči smo v Lenartu spraševali,kje se pride do Sv. Trojice in kako daleč je še. Nekaj nepredvidenih težav na poti, nekaj iskanja po strminah Hudinje nad Vitanjem, kjer je doma Marica, in "dan se je nagnil" prej, kot smo računali. Potem smo pa od Lenarta naprej modrovali,da pravzaprav ni nič hudega,če smo tako pozni.Če malo za- mudiš,te kregajo; če precej zamudiš,te pa še bolj. Če pa toliko zamudiš, da čakajoči že obupajo, te - ko prideš - objamejo kot oče izgubljenega sina in rečejo: "Samo da ste prišli; da se vam le ni kaj zgodilo ..." In prav smo imeli.Natančno tako je bilo.Sonja ki je motor tega in drugih srečanj na Šta- jerskem in kar precej dosledna ter odločna glede dnevnega reda, se nam je od srca nasmejala, prav tako pa tudi vsi že zbrani prijatelji.Tokrat so bili tu v glavnem nekoli- ko mlajši invalidi,saj je bil tudi program kar zahteven, seveda pa toliko bolj zanimiv.
V sobotnem jutru sta nam dva Jožeta,eden duhovnik,drugi pa invalid voditelj srečanja spregovorila o pogovarjanju. Že otroštvo nas "zaznamuje", nam zapusti zaupljivost ali nezaupljivost do svoje okolice, do ljudi, s katerimi živimo in prihajamo v stik. Hudo je, če smo preveč nezaupljivi in tudi težko živimo. Seveda imamo kdaj pa kdaj pravico da smo nerazpoloženi za pogovor. Pomem- ben pa je naš odnos do okolice, ki naj bo: odprtost in želja posredovati drugim svojo notranjost. To je dejanje ljubezni do bliž- njega, ki ga je pred nami in za nas storil Jezus.Njegovo učlovečenje je poseben bo- žji dar ljudem.To je božje sporočilo o miru, edinosti in ljubezni - o notranjem življenju Sv.Trojice v nebesih.In to sporočilo je bilo preneseno v svet sovraštva,vojn,neljubezni Jezus je tvegal nerazumevanje,zavračanje težave vseh vrst, trpljenje, celo strašno smrt. Toda storil je to; Bog je spregovoril. Po Jezusovem zgledu tudi mi ljubimo bliž- njega z odprtostjo,z besedo,s katero omo- gočimo bližnjemu, da nas spozna, da pride v našo bližino, da postane prijatelj.
Pravi pogovor vključuje tudi besedico: Oprosti! To besedico izrečemo ljudem, pa tudi Bogu v posebnem, zakramentalnem pogovoru, pri spovedi. Najvišji pogovor, ki je ena sama resničnost, se skriva za vsem našim življenjem,to je sveta maša.In tista resničnost je: Bog nas ljubi.
Pomladanska narava, vsa v zelenju in cve- tju,nas je kar sama vabila,da tudi mi drug drugemu odpremo svoja srca. Ni bilo težko in preveč bi bilo zapisanega, če bi hotel povzeti vse tiste misli, ki so bile izrečene in bi bile vredne zapisa.Kaj pričakujemo od pogovora? Ali je pametno odkrivati svoje srce drugim? Kaj bi povedal prijatelju, ki sploh ne more govoriti? Kako nam pogovor z Bogom pomaga, da se bolje srečujemo z ljudmi? Ta vprašanja so nas usmerjala.
Med nami je bilo nekaj prijateljev,ki s teža- vo govore,zaradi govornih motenj. Z vsem kar so nam povedali, pa so živ dokaz, da takšne težave niso ovira pri pogovarjanju, ampak so še druge, ki preprečujejo pristno in sproščeno posredovanje svoje notranjosti drugim - razni strahovi.
Davorin iz Maribora,ki nas je vse dni s svoji- mi mislimi in besedami spravljal v dobro voljo je povedal: "Rad se pogovarjam s tistimi,ki jih imam rad." Seveda pa so še drugi ljudje in..."raje trpim,kot da bi druge vznemirjala; ne upam drugih motiti, čeprav sicer rada klepetam; težko mi je, kadar silijo vame z vprašanjem: Ja, kaj ti pa je...? Včasih je treba pokopati svoj ponos in preprosto re- či: Kaj me briga, če me streljajo s pogledi, samo da mi naredijo tisto,kar nujno potre- bujem!" A tega ne zmore vsak.
Vsak invalid pričakuje, da se vsaj domači ustavijo ob njem, ob njegovem vozičku in se pogovorijo z njim,kajti "prijateljski pogo- vor je več vreden kot vse drugo, posebno v stiski".Kako težko je,če te niti domači ne razumejo in niso pripravljeni poslušati ali ti celo dajo vedeti: "Invalid si, mi skrbimo zate,odvisen si od nas,tiho bodi.Nimaš be- sede!" Na srečo so take tožbe bolj redke.
Ko smo sami z nekom, ki ne more govoriti, začutimo,v čem je smisel pogovora: da iz- razimo drugemu svojo naklonjenost, srečo, željo po prijateljstvu in tudi, da si delimo tako veselje kot žalost in bolečino.V nekem smislu je tak pogovor prispodoba za naš pogovor z Bogom,ki nam tudi ne odgovarja tako kot ljudje.
Po kosilu nas je lep dan zvabil na krajši iz- let v naravo, do jezera. Popoldne smo še enkrat drug drugemu prisluhnili. Imeti dru- gega rad, poslušati ga,predvsem pa iskre- nost - to so bistveni pogoji za dober po- govor. Nekaj previdnosti je seveda tudi potrebno in bolje je, da ne nosimo svojega srca "na dlani". Tako nam je pri maši, ki jo je daroval g. Pozderec, v berilu svetoval modri Sirah: "Mila beseda pridobi mnogo prijateljev, vljuden jezik množi te, ki prija- zno pozdravljajo. Naj mnogi s teboj živijo v miru, ali tvoj zaupnik naj bo le eden izmed tisočev. Če si hočeš pridobiti prijatelja, ga pridobi s preizkušnjo in mu ne zaupaj pre- hitro" (Sir 6, 5-7). V pridigi pa smo se ob zgledu pogumnega ruskega dekleta, ki je kljub nenehnemu preganjanju vedno znova izpričalo svojo vero in tako spreobrnilo tudi svojega preganjalca, že pripravljali na na- slednjo temo: Strah in pogum.To nam je v nedeljskem popoldnevu podal g. Avguštin. Kaj nam daje največ poguma, kajti strahu pravzaprav nikoli ne moremo povsem pre- magati,se je spraševal. Vera,da je Nekdo, ki nas čaka;vera,da se bo na koncu vsega vendarle vse dobro izteklo.
Zelo zanimiv je bil pogovor najprej v treh skupinah in potem, ko nas je aprilski dež pregnal pod oboke samostanskega hodnika, "v trojkah". Po trije smo vsak nekaj minut drug drugemu pripovedovali o svojem stra- hu in pogumu. Ker se pa sliši, da se bodo letos tudi na drugih srečanjih po Sloveniji pogovarjali o tej temi, bomo raje prebrali, česa se drugi invalidi, znanci in prijatelji bojijo in koliko so pogumni.
Mladi sodelavci so nam nato pripravili prije ten,vesel nedeljski večer.Hitro se je pribli- žalo tudi zadnje skupno kosilo v ponedeljek Za konec nas je s prisrčno,bridko-lepo šalo razvedril še Andrej: "Jaz se počutim kot Juda Iškariot!" Kaj, kako...? Andrej pa se je smejal. "Kristus je samo Judu dal grižljaj v usta... Vi ga pa meni dajete..." Sam za- radi napredujoče bolezni ne more več jesti oz. zelo težko in ga je hranil eden od so- delavcev. Nasmejal se je z drugimi vred.
Mnogo lepote in veselja je lahko tudi v bri- dkosti,če smo si prijatelji. Takšno srečanje naredi prav to: ko iz sebe dajemo svojo bolečino in svoja iskanja, pa svoje veselje, si prihajamo blizu,postajamo prijatelji. Tudi ko smo daleč drug od drugega, tudi če se celo leto ne vidimo, čutimo prijateljstvo in laže nam je. Zato iz srca hvala vsem, ki so pripomogli k tako lepemu srečanju.

V. B.

SPREJETI BOŽJI NAČRT: DA ALI NE?

Zadnje aprilsko popoldne sem s prijatelji bogoslovci ter invalidi Lojzetom,Francijem in Izidorjem preživel pri Mirku Bobnarju na Malem vrhu pri Mirni peči. Huda bolezen, skleroza multi pleks, ga je priklenila na invalidski voziček. Njegova mama živi in dela za oba. Najprej za Mirka,šele potem zase.Oba veliko trpita vendar nista obupala nad boleznijo, upata v boljšo prihodnost. Ob stiku z invalidi mi je nehote prišlo na misel,kako majhen, ne- močen in odvisen je človek. Vse,kar ima,je milost in dar,tudi sreča,nesreča in trpljenje Vsak,čeprav se zdi še tako nepotreben sebi in drugim, je edinstven, je nenadomestljiv. Za vsakega je pripravljen božji načrt.Spre- jeti sebe pomeni sprejeti se z vsemi last- nostmi, ki so mi dane, danes in tukaj zato, ker je tako prav. Če bom pravilno osmislil svoje življenje,mi nobena naloga ne bo pre težka, sprejel bom tudi kakršnekoli težave, ker vem,da trpljenje ni brez smisla, ni zgolj nuja ali biološki zakon. Še več, samo prek Kalvarije pride vstajenje, čeprav je trplje- nje skrivnost, ki je ne moremo doumeti. Ko odpove vsa teorija, se lahko marsikaj na- učimo od bolnih in osamljenih, zlasti poniž- nosti.
Predvsem za pastoralnega delavca je po- trebno, da zna vzpostaviti stik z vsemi, ki so pomoči potrebni, ki so zapostavljeni ali osamljeni,odrinjeni od družbe in ljudi. Vča- sih je dovolj samo topel nasmeh ali pogled, hvaležen stisk roke,ki pove več,kot vsaka izgovorjena beseda.

Andrej Saje

ROMANJE ZAUPANJA NA ZEMLJI

Množica se zbira v božje svetišče. Brez šte- vila svečk gori in iz obrazov ljudi sije priča- kovanje... O,kako bogato postaja sleherno človeško srce! Romanje zaupanja prodira v veličastnost. Moč duha je neizmerna.
Mednarodno srečanje mladih-Taizé-Ljublja- na, je svojevrsten dogodek. Brat Roger in njegovi sobratje,pa mladi iz Poljske,Češke, Italije, Anglije, ki so s slavljenjem, pesmijo in molitvijo gradili most zaupanja - vse to je prineslo svežino, utrdilo vez edinosti, zaupanja.
Trije dnevi.Doživela sem jih v vsej polnosti božje navzočnosti, kot močno govorico Ljubezni, ki naj postane živa, dejavna. In vodilo pri tem naj bo preprostost,odpušča- nje.To nam je položil v srce kot popotnico v življenje brat Roger. Človek, obsijan s Svetlobo in Toplino,polno globoke Skrivno- sti. Vsak, kdor se sreča z njim, občuti mir - to nevidno silo, ki tolaži, spodbuja...
Majhne lučke... pesem mladosti, edinosti. Pojdimo zdaj v svet, med ljudi, postanimo preprosti pričevalci v imenu Jezusa Kristusa..

Marjetka Smrekar

Sam ne more govoriti,vedno pa ima s seboj večjo polo papirja, na kateri ima izpisano abecedo,številke in najbolj pogoste besede ki jih "izgovarja". Govori tako, da s prstom pokaže na vsako črko, besedo ali številko, sogovornik pa s pogledom sledi njegovi roki in sestavlja vse to v stavke. Gre seveda bolj počasi, toda tako je možen prav tako dober pogovor, kot če bi se normalno po- govarjal. Črke in besede so seveda fran- coske, takoj pa človek pomisli, koliko naših bolnikov, posebej starejših, ki ne morejo več govoriti, bi tako lahko "spregovorilo".
Jean-Pierre nas je presenetil še bolj, ko je "povedal", da se na predlog svojega škofa pripravlja za-diakona. Že četrto leto sedaj študira teologijo. V župniji sodeluje v litur- gični komisiji, v župnijskem pastoralnem svetu in še v vrsti drugih aktivnosti.

V. B.

ZAME JE BIL TO VELIK DOGODEK

Dragi prijatelji v Ljubljani, končno sem se malo odpočil od poti in se vam oglašam,kot sem obljubil.Do- bro in srečno smo prispeli domov v Zagreb. Meni je bilo na srečanju mladih, pri vas in v cerkvah po Ljubljani, zelo lepo. Zame je bil to velik dogodek, katerega se bom vedno rad spominjal.Vse je potekalo v redu,kolikor sem pač mogel videti in opaziti
Obljubil sem, da vam nekaj napišem o svo- jem življenju. Rojen sem v Slavoniji, v vasi blizu Slavonske Požege.V družini nas je bilo šest otrok, trije bratje in tri sestre. Tudi ena od mojih sester ima isto bolezen kot jaz; je na vozičku, nepokretna. Živi pa v Karitasovem domu v Oborovem pri Zagre- bu. Do dvajsetega leta sem še lahko sam hodil, nato pa je naenkrat sledil padec. Iz- gubil sem ravnotežje, noge so mi oslabele, postal sem povsem negotov. Tako sem bil prisiljen prijeti za bergle, po treh letih pa so mi moči v nogah povsem popustile. Za- čelo se je moje življenje na vozičku... Ta- krat sem razmišljal o mnogih stvareh, naj- večkrat o brezizhodnosti svoje situacije. Pomislil sem tudi na najhujše.
Nekega dne sem dobil povabilo iz Karitasa, da grem lahko z njihovimi invalidi na morje in da sploh lahko pridem k njim.Zopet se mi je povrnila volja do življenja in začel sem spet bolj optimistično gledati nanj. Sedaj imam v Karitasu novi dom. Tu imam sku- hano in oprano, red in v glavnem mi je v vsem boljše kot doma, kjer nihče ni mogel skrbeti zame. Mama mi je namreč umrla že pred 16 leti.
Morda bi se mi zdravje lahko še kaj zbolj- šalo s kakšnim zdravljenjem, a sam za to nimam denarja. Vendar - hvaležen sem, da sem lahko tu, v Karitasu, kjer se počutim dobro in mi je to drugi dom.

Vladimir Šimunović
Karitas, Kaptol 31, 41000 Zagreb

Bralka N. N. sprašuje, ali ima kot invalidka kakšne olajšave pri plačevanju radijske, televizijske ter telefonske naročnine.
ODGOVOR:
Še vedno je v veljavi (kot mi je znano) od- lok o določitvi radiodifuzne organizacije, ki pobira naročnino, ter organizacij, organov in fizičnih oseb, ki ne morejo plačevati na- ročnine za radijski in televizijski sprejemnik iz leta 1973, in določa, da ne plačujejo naročnine:

invalidi s stoodstotno telesno okvaro, ugotovljeno po predpisih o invalidskem za- varovanju, če so edini hranilci družine ali samski in ne živijo v skupnem gospodinjstvu

invalidi z manj kot stoodstotno invalid- nostjo, če prejemajo dodatek za pomoč in postrežbo;

slepi in ustanove za slepe;

gluhi -za televizijske sprejemnike- če so edini hranilci družine in samski in ne živijo v skupnem gospodinjstvu;

uživalci stalne družbene pomoči,ki jim jo dodeli družbenopolitična skupnost.

Odločbo o oprostitvi plačevanja RTV naroč nine po ustreznih dokazilih izda zavod RTV Ljubljana.
Ugodnosti pri plačevanju telefonske naroč- nine invalidi nimajo več.Lahko pa pri priklju čitvi ali selitvi telefona navedejo,da so in- validi in imajo zato prednost pri priključitvi.

C. U.

JAZ SEM VSTAJENJE IN ŽIVLJENJE

Te Jezusove besede je na eno svojih pisem zapisala laična misijonarka Helena Škrabec. Zdi se, da jo vodijo skozi vso pripravo na misijonski poklic. Lansko jesen smo jo na eni seji Medškofijskega misijonskega odbo- ra spraševali: "Kdaj boste pa odpotovali v misijone?" Veselo je dejala:"Verjetno okrog 17. oktobra." Nekoliko se je sicer zavleklo. Sedaj že poroča o svojih prvih uspehih, pa tudi o bridkih spoznanjih napornega misi- jonskega dela:
"Po kilometrih sem daleč od vas, pa zato toliko bližje po srcu. 27. oktobra sem nam- reč odpotovala na Madagaskar. V Tangai- noniju sem se pridružila Anici Tomažič,ki je doma iz Vrhpolja pri Vipavi, in Cvetki Babič iz Toronta v Kanadi. Sedaj skupaj delamo v dispanzerju,ki ga vodi usmiljenka s. Mar- jeta Mrhar. Vsak dan prinese kaj novega, veliko veselja in radosti, pa tudi žalosti in bolečine. Naj vam opišem en tak dogodek. Prvič sem doživela človekovo smrt. Pred mojimi očmi je umrl komaj petmesečni otrok.
Ponedeljek, dan, ko delamo v dispanzerju tudi popoldne. Pozno je že, težkih nog in praznih želodcev hitimo proti domu. V tej uri, ki je pred nami, si moramo nabrati no- vih moči, kajti čaka nas še veliko dela. Že sedim za mizo, razklenemo pri molitvi skle- njene roke in si na krožnike pridno nalaga- mo dobrote, ki so jih pripravile sestre. Prej se seveda še pošteno odžejamo. Ravno ko hočemo nesti v usta prvi zalogaj, nas pred hišo nekdo pozdravi.
Bila sta mož in žena. Ona je videti starejša od njega in zelo izčrpana. V rokah nosi v umazane cunje zavitega otroka-sama kost in koža. Poleg tega ima že nekaj dni visoko vročino in drisko.Anica mu hitro da injekci- jo:"Prepozno je," pravi. Otrok še z zadnjimi močmi pije vodo. Vendar se hitro utrudi. Življenje v njem hitro pojema. Kakor da ob njegovih zadnjih vzdihljajih odhajam tudi jaz.Postajam prazna,na dušo pa lega neka čudna senca,nekaj težkega se vseda nanjo Hočem moliti, vendar sklenem roke. Vedno bolj čutim,kako se mi v grlu dela velik cmok ki ga ne morem požreti. Prva solza zdrsi po licu. Hitro jo obrišem. Otrokov prsni koš se že nekaj časa ne dviga več. Vsi utihnemo. Ne upam pogledati nikogar okrog sebe. Za hip se ozrem na mater. Roke nemočno dr- žijo ubogo telesce, obraz je kot okamenel, oči nemo strmijo v otroka. Trenutki dolgi kot večnost."Ali je krščen?" me prešine. In želim mu krst,želim mu,da bi ga Oče sprejel k sebi.Oči že gledajo v prazno,roke vise ob telesu, še krčeviti vzdih,dva in duša preide v večnost.Še težje zadržujem solze."Odšel je k Bogu," reče oče. Na otrokovem čelu naredim križ, znamenje upanja in ljubezni. Anica mu zapre oči in stisne usta. Mati dvigne svojega mrtvega otroka in ga nese ven. Ko ji mož govori, naj mu da "saluvo", da bo otroka zavil, ne ve, kaj hoče od nje. Zato sam vzame otroka,ga zavije in odpra vijo se proti domu. Nisem je videla v obraz iz globočin trpeče duše porajajoč jok mi je povedal dovolj. Stojimo na pragu in gleda- mo za njimi. Cvetka jih pospremi nekaj ko- rakov.Ko se vrne,se spogledava in planeva v glasen jok. Objame me: "Je hudo, kaj?" Prvič v življenju sem videla umreti človeka. "Zakaj,zakaj je moral to biti ravno pet me- secev star otrok?" jo sprašujem. "Bog ve, Bog ve zakaj," mi zatrdi in me pelje v hišo. Ko vstopava,skozi solze ujamem nekaj za- čudenih obrazov ljudi, ko so šli tam mimo. Anico najdeva na postelji. Leži na hrbtu in gleda v strop. "Helena,potolaži se,nikar ne jokaj," me tolaži. Počasi se spet spravimo k mizi. Prej tako okusno kosilo nam ni več teknilo in živahen pogovor je zamenjala tišina. Mali otrok pa je že prepeval v zboru nedolžnih angelov."

Helena Škrabec
Tangainony B. P. 24
320 FARAFANGANA, Madagascar

To seveda ni nič novega... Po zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidov je v desetih letih,odkar ta zakon velja, prido- bilo status invalida v Sloveniji skoraj 6000 ljudi. Polovica od teh se je zaposlila.Zakon ki zagotavlja urejeno usposabljanje in za- poslovanje tistih invalidov (telesno in du- ševno prizadetih),ki pravice do take oblike družbene pomoči nimajo zagotovljene po drugih predpisih, je dober. Žal ga vsi, ki jih zadeva, ne spoštujejo in ne uresničujejo. Ponekod se je npr. udomačila praksa, da invalida sprejmejo v usposabljanje le, če imajo zagotovilo, da ga bodo sploh lahko zaposlili.
Z zaposlovanjem invalidov se ukvarjamo že dolga leta... prelagamo breme z enega ramena na druga, ugotovitve pa so vedno enake. Invalidi se usposabljajo,a ne dobijo zaposlitve...Nekatere delovne organizacije sicer zaposlujejo invalide, druge pa se jih otepajo, čeprav se povsod najde delo,ki bi ga lahko opravljal usposobljen invalid. Na seji komisije za vprašanje socialne varnosti invalidov pri republiški skupnosti zdravstve- nega varstva so se ob tem vprašali tudi,kaj je s 3000 ljudmi, ki zaposlitve niso dobili.

(Po Delu, 9.4.1987)

V Sloveniji je približno tretjina vseh upoko- jencev invalidsko upokojenih, dve tretjini pa starostno.V nekaterih drugih republikah pa je že enako število ali celo več invalid- sko upokojenih kot starostno upokojenih. Z varstvom pri delu je že bilo storjenega precej za preprečevanje invalidnosti, ven- dar ne dovolj in ne povsod.Nekatere indu- strije proizvajajo poleg svojih izdelkov tudi - invalide. Zato se tudi s stališča invalid- nosti oz. zdravja kaže nujna potreba po posodabljanju proizvodnje, ki bo ohranjala delovne sposobnosti človeka in mu omogo- čila, da ostane zaposlen do konca delovne dobe in se nato starostno upokoji.Vsaj ne- kaj pa lahko stori pravilna zavest o potre- bnosti varstva pri delu.V ta namen poteka jugoslovanska humanitarna organizacija "v korist varstva - v korist človeka".

(Po Delu, 14.4.1987)

"RAZUMEVANJE" ZA SMUČARJE-INVALIDE

Zima je že precej daleč zadaj, tisti, ki tek- mujejo na smučeh, pa že mislijo na novo. Med temi so tudi športniki-invalidi, ki bodo naslednje leto spet imeli svojo olimpiado. Seveda so daleč, daleč v senci naših "pra- vih" smučarjev... Pa ne toliko po rezultatih saj imajo ravno tako kot zdravi smučarji (Jure Franko v Sarajevu) tudi oni že olim- pijsko kolajno (Franc Komar iz Mežice, leta 1984).V senci so zaradi običajne miselnosti ljudi, ki ceni človeka samo po dosežkih, ne pa po vloženem trudu. To se kaže tudi v tem,da npr.Smučarska zveza ni dovolila,da bi jugoslovanski smučarski reprezentanti - invalidi smeli nositi znak "Yugoslav ski team" da mnogim (tudi smučarskim strokovnjakom) ni jasno,ali so invalidi tudi pravi športniki ali le rekreativci,ki smučajo bolj za razvedrilo, predvsem pa, da od milijard,s katerimi raz- polagajo zdravi smučarski reprezentanti,za njihove kolege-smučarske ase brez roke ali z amputirano nogo - ni bilo "niti krajcarja". Tudi interes novinarjev zanje je "naglušen"
Razumevanje pa so pokazale vsaj nekatere delovne organizacije.

(Po Nedeljskem dnevniku, 22.3.1987)

DEVET TISOČ UMETNIH KOLKOV

Vsak dan v Sloveniji dva človeka spet "shodita" -ko jima zamenjajo celotni kolčni sklep, ki je obolel, z umetnim. V svetu pa tako "shodi" vsak dan približno tisoč ljudi. Totalna endoproteza,kakor se taka opera- cija imenuje, je danes ena najpogostejših in najuspešnejših ortopedskih operacij, ki človeku z obrabljenim hrustancem spet omogoči, da neovirano sedi, hodi brez še- panja tudi na daljše razdalje, ima normalno držo in je samostojen pri negi in v vsakda- njem življenju. Znanost in industrija si pri tem prizadevata,da bi umetni sklop izpopol nili tako, da bi bil kar najbolj funkcionalen in trajen. Praviloma se zdravniki lotevajo takih operacij le pri bolnikih, ki niso mlajši od 60 let. Pri mlajših bolnikih pa skušajo z drugimi operativnimi procesi zavreti dege- neracijo hrustanca in pomakniti čas, ko je potrebno kolk zamenjati z umetnim,čimbolj proti šestdesetemu letu starosti.
Doslej so v Sloveniji opravili že 9000 takih operacij.

(Po Delu, 3.4.1987)

...po stopnicah ljubljanske srednje šole za računalništvo. Pri nas je še vedno novo in nenavadno, da človek na invalidskem vo- zičku "hodi" v redno šolo. Nekaj pa jih je; ena od njih je Mirjam Kanalec, ki ji je pro- metna nesreča ohromila noge, ne pa tudi želje po učenju in samostojnosti. Morala je zamenjati šolo in s tem prihodnji poklic, saj je prej hodila v srednjo zdravstveno šolo v Novi Gorici. Sedaj že drugo leto s pomočjo svojih sošolcev in sošolk obiskuje šolo za računalništvo, ki žal nima dvigala. Dobra volja in solidarnost pa zmore vsak dan pre magovati tudi stopnice in druge težave.Pa tudi mnogo lepega so vsi skupaj ob sošolki invalidki že doživeli.

(Po Nedeljskem dnevniku, 15.3.1987)

TUDI "STARO" SRCE ZA MLADEGA BOLNIKA

Leta 1967 je južnoafriški zdravnik dr. Chris Barnard prvič presadil človeško srce.Odtlej so že v mnogih centrih po svetu presadili preko 4000 src. Uspehi so, tako pravijo, dobri: kar 80% vseh bolnikov s presajenim srcem dočaka vsaj še pet let življenja, samo pet odstotkov pa ne dočaka vsaj obletnice operacije. Če pomislimo, da zdravimo na smrt bolne bolnike z rakom in da je že 50- odstotno preživetje po petih letih velik us- peh,potem so vsekakor odveč pomisleki,ali pomagati človeku s težko boleznijo srčne mišice, ki je drugače v vsakem primeru ob- sojen na hitro smrt.
Poleg zavrnitvene reakcije po operaciji, ki pa jo sedaj zdravniki že dokaj dobro obvla- dujejo, je največja "težava", ki preprečuje, da teh operacij in pomoči ni še več,število darovanih src. Bolnikov, ki čakajo na pre- saditev srca, je zelo veliko, čedalje več je tudi usposobljenih centrov, primernih da- jalcev pa je premalo. Le 12% bolnikov,ki bi potrebovali presaditev srca, tudi dočakata poseg.Zato potekajo akcije,v katerih ljudje z vplivom na javno mnenje (športniki,novi- narji, duhovniki, umetniki, igralci, zdravniki, politiki) skušajo prepričati svojce, da je humano darovati srce svojih najbližjih, pri katerih je nastopila možganska kap. V ZDA pa so obenem razširili merila za dajalce src Doslej so bili možni dajalci le ljudje,mlajši od 35 let. Sedaj so to mejo pomaknili do 55. leta v prepričanju,da je boljše, da "zdravo" srce sicer starejšega človeka ohrani mlado življenje, kot pa brezupno čakanje na mla- dega darovalca srca, ki ga morda bolnik nikoli ne dočaka.

(Po Delu, 31.3.1987)

Že dolgo sem bolna,pa se mi je še poslab- šalo. Ko sem prejela sv. maziljenje, so bo- lečine kar ponehale. Hvaležna sem Bogu in Mariji.Na vse prijatelje se večkrat spomnim Bog ve, če bom še kdaj med vami. Če bi bila cerkev blizu, bi lahko večkrat prejela sv.obhajilo. To mi da moč, da premagujem težave. Jezus,naš Bog,je na križu molil:"Oče,odpu- sti jim,saj ne vedo,kaj delajo." Kako pa mi? Posnemajmo ga vsaj v odpuščanju, če ga nismo v življenju. Odpuščajmo drug druge- mu in trudimo se z njim čimbolj sodelovati in trpeti,da bomo nekoč deležni njegovega poveličanega vstajenja. Hvala za Prijatelja, za poučno vsebino in prelepe naslovne strani. Dobri Bog je dolo- čil, da tudi jaz pripadam veliki družini bol- nikov. Slabo vidim, padla sem, da se komaj gibljem. Naj se zgodi božja volja. Bogu in Materi Mariji hvala za vse! Pošta mi veliko pomeni.Živim osamljena na samotnem kraju, daleč od ljudi in od svojih dragih.Veliko molim in berem,posebno rada pisma z misijonskega področja. Izrekam globoko sožalje ob izgubi brata v Kristusu in dobrega prijatelja Bojana. Ohranimo ga v spominu pri molitvi. Hvala za lepe smernice, kako naj prav živi- mo. Ljudje smo slabotni, zato potrebujemo Simona, da nam prijateljsko pomaga, drug z drugim. Radi se imamo. Da boste lažje krili naraščajoče tiskarske stroške ter da številk Prijatelja ne bo treba omejevati, vam spet nekaj prilagam. Lani sem bila na morju. Bog nas spremlja po vseh naših potih, kamorkoli gremo, da pridemo spet srečni in veseli nazaj. Vesela sem, da smo lahko bili tudi trikrat pri sv. maši,čeprav je cerkev oddaljena 3 km. Kar 15 nas je bilo na vozičkih. Ko bi mogla, bi vsakemu stisnila roko ... Tako pa sem starka, zapuščena, sama in onemogla. Vsak ima svoj križ. Težak je, a Kristusov je bil najtežji.Glejmo nanj in poj- dimo za njim.Naj nam velikonočno jutro pri- nese novega poguma in potrpežljivosti za to pot. Ostanem zvesta prijateljica.

Marija K.

ZAKAJ NE VEDNO?

O vljudnosti, pozdravljanju pa o pozornosti sva se na avtobusni postaji pogovarjala z dolgoletno znanko. Zdaj, ko nam na vse pretege manjka deviz, marsikje tudi dinar- jev,ko imamo podražitve vrh glave in skrbi, kako bo jutri, se mi je znanka,ki ji je jesen življenja prikupno posrebrila lase, presene- tljivo pohvalila:
"A veste,da sem deležna vedno več pozor- nosti, da srečujem prijazne, razumevajoče ljudi," je dejala in presenečena opazovala izraz na mojem licu, kajti moje izkušnje so pri petdesetih,vsaj tako menim, drugačne.
Pa je do prihoda najine dvojke prav lepo razložila. "Zadnje čase skušam po svojih močeh in znanju prispevati kaj, da bi bilo starim ljudem lepše," je dejala. Ker ima še nekaj pohvale vrednih sotrudnic, priredijo tistim,ki stanujejo v enem izmed slovenskih domov za ostarele ljudi, prijeten popoldan ob čaju, pogovor o tej ali oni življenjski temi. Pri tej prostovoljni pozornosti pa kaj- pada ne gre brez denarja.
"Ko stopim v katero ustanovo ali delovno organizacijo in jih prosim,naj prispevajo kaj za to, da bi ljudem v takšnem domu minila urica drugače,kot so jo vajeni v sivini vsak danjika,me vedno znova prijetno preseneti zvrhana mera razumevanja. Vedno mi pri- skočijo na pomoč z izdelki ali kakšnim de- narnim prispevkom," je dejala.
Na avtobusni postaji se je nabralo čakajo- čih, midva pa sva se še kar pomenkovala. Na znankinem laktu je počivala palica, s katero si človek podpre korak za varnejšo pot. Nisem dregnil z vprašanjem,zakaj neki ji mora biti palica v oporo, toda o tej njeni spremljevalki sva imela v avtobusu, ki je medtem pripeljal,še priložnost kakšno reči.
Komaj sva vozniku pokazali mesečni vozov- nici,sedeži v avtobusu pa so bili že na prvi pogled vsi zasedeni, je moji sobesednici hipoma mlajša potnica odstopila sedež.
In tej pozornosti je sledil znova komentar moje znanke:"Veste,odkar imam tole palico sem kar zgledno in dovolj pogosto deležna pozornosti kot pravkar."
Pred tem, ko je še lahko nekako hodila, ne da bi si korak zavarovala s palico, pa žal ni bilo vedno tako.

Dežurni reporter

NAPOLNI ME S SVOJO LJUBEZNIJO

Gospod,ti veš,da je v meni velika praznina. Sem kot školjka, ki se že zapira in še nima bisera, da bi ga skrila vase. Svet okrog mene pa me vedno znova prazni in zahteva od mene nemogoče stvari. Toda - jaz sem samo človek in nič več...Sem bitje z vsemi napakami; bitje, ki upa,da se bo trpljenje sveta spremenilo v veselje, v radost.
A svet noče prisluhniti mojim drobnim pro- šnjam o miru, sreči, ljubezni... Hoče le to, da postanem robot,ki bo izpolnil vse njihove želje in ukaze. Sprašujem pa se, ali sem le "tehnični izum", ki je bil sad neke ljubezni? Mar se nisem rodila za to, da prispevam svoj delež k spreminjanju sveta?Mar nisem eden izmed tistih, ki mu je Stvaritelj dahnil moč,da razširi svoje roke in sprejme nekoga ki potrebuje pomoči?
Vendar ne vem, kako naj napolnim svojo praznino? Sem kot cvet, ki se je začel za- pirati, pa čeprav se še sploh ni popolnoma razprl. Ali bo prišel še črviček na ta popek, ki ga bo skušal razgristi, še preden se bo sploh razvil v cvet? Toda vem,da je možen en sam dejavnik-LJUBEZEN. Pričakujem jo, odprta sem zanjo. Očistila sem svojo po- sodo,da bo dovolj prostora zanjo... Prosim te, vlij mi ogenj svoje ljubezni, napolni me z njo. Čakam tega daru, a počasi ga že čutim, kako me obdarja. Tvoja ljubezen pronica varno kot blag vetrič, kot opojna tekočina, ki me omamlja in polni mojo pra- zno notranjost.

Helena

MOČ BOŽJEGA SRCA

Dogodilo se je na mojem prvem misijonu. Zelo me je bilo strah težavne naloge, ki mi je bila zaupana. Vneto sem se priporočal božjemu varstvu in zaupno računal na po- moč milosti.
V popoldanskih urah sem imel v cerkvi sre- čanje za dekleta. Cerkev je bila na malem hribčku. Dekleta so se počasi zbirala.Tedaj je v vas pripeljal avtobus iz bližnjega mesta Med drugimi je izstopila tudi dekle, ki že dalj časa ni zahajala v cerkev. Ko je videla mimoidoča dekleta, jih je vprašala, kam gredo. "V cerkev na misijon.Pojdi še ti," so odgovorila. - "Kaj še, saj nisem neumna." Dekleta pa so jo še naprej nagovarjale,naj gre - vsaj iz radovednosti. "No, to pa že," se je nasmejala in se jim pridružila.
V cerkvi se je usedla v zadnjo klop in me posmehljivo gledala. Težko mi je bilo govo- riti. Daroval sem Bogu to njeno obnašanje, ki me je prizadelo.
Ko so dekleta odhajala iz cerkve, jim je porogljivo izjavila, da nikakor ne misli še kdaj priti.
Slišal sem te njene besede. V srcu sem se obrnil h Gospodu in ga prosil, naj to dekle spreobrne. "Vem, da Ti to moreš." Zlasti sem z zaupanjem izgovarjal besede: "Božje Srce Jezusovo,pokaži svojo moč, spreobrni to dekle." To sem velikokrat ponavljal, vse do naslednjega srečanja.
Čez nekaj dni ob dveh popoldne so mladi spet prišli v cerkev. Med njimi tudi ome- njeno dekle. Bila je resna in zamišljena. Po govoru je bila priložnost za zakramente. Tudi ona je pristopila skupaj z drugimi in šla potem tudi k sv. obhajilu.
Doživel sem moč presv.Srca Jezusovega in hvalil Boga,ki je prenovil srce tega dekleta

S. G.

IN TO JE TISTO: SE ZNAM POGOVARJATI?

Prisrčno se vam zahvalim za ponovno objavo mojih vrstic in za pismo.Tako z združenimi močmi skrbimo in ohranjamo Prijatelja pri življenju, ki nas vse zvesto povezuje.
Že nekaj časa nosim v sebi misel: V vseh zadevah se zatekamo s prošnjo k Bogu, prav tako se mu za vse zahvaljujemo. Pre- dobro vemo, da vse prihaja od Njega. Mi smo kot njive in na vsako od njih Bog nekaj zaseje, nekaj dobrega. To so naši talenti, naše sposobnosti,kolikor jih pač je. Od nas je odvisno, ali bo seme vzklilo,raslo in dalo kaj sadu. Zato moramo Bogu prisluhniti,saj nam na razne načine skuša povedati, kaj od nas pričakuje. Moramo se posvetovati z njim, se pogovoriti,se vedno pogovarjati.
In to je tisto:Se znamo pogovarjati? Z Bo- gom? Pri tem je potrebna dostojna, spošt- ljiva drža. Hočem reči bolj preprosto:Ne da se moliti s stisnjenimi zobmi. Če smo ne- razpoloženi, morda na kaj celo jezni,potem to vsekakor ni dober pogovor. Če molimo, se moramo odpreti;v jezi in nerazpoloženju pa se zapiramo. Kako naj potem, zaprti vase, slišimo, kaj nam Bog hoče povedati?
Včasih premišljujemo o sebi, o človeku. Ko gledam samo svoje roke, vidim, kako vse- stransko pripravne so bile ustvarjene. Se- daj me sicer zaradi bolezni ne ubogajo več povsem,pa vendar: še vedno se lahko od- pirajo,ne le skrčijo;lahko se stegnejo,lahko kaj pomagajo..Topel stisk roke,ki se ljube- če stegne k bližnjemu, dobrohoten pogled, nasmeh, to je lahko moj skromen dar bliž- njemu in Jezusu. Dragi Franci, dejal bi, da se ti kar dobro znaš pogovajati... Glej, velikokrat pridejo kakšne zahvalne in pohvalne vrstice,ampak - saj veš: od same hvale se ne da živeti. Ne mislim na denar, ampak predvsem na vsebino Prijatelja. Če pridejo dobri zapisi o doživetem ali dobra razmišljanja, literarni poskusi ali vsaj vprašanja, potem se že da kaj privlačnega, koristnega in spodbudne- ga spraviti v teh 32 strani. In tudi: "vaja dela mojstra"-tako pri vsakdanjem delu kot pri razmišljanju, pisanju, pogovarjanju in tudi pri pogovarjanju z Bogom! V uredniš- tvu živo občutimo to,kar si zapisal,namreč da le z združenimi močmi skrbimo in ohra- njamo Prijatelja. Zato hvala tebi in Bog daj da vse svoje talente,tudi za pisanje,dobro uporabljaš, dokler boš zmogel. Tudi napi- sana beseda je odpiranje drugim in Bogu.

VSAK DAN JIH OBIŠČEM

Tu v Domu imamo dosti časa: za molitev, za obiske in za pomoč. Vsak dan obiščemo dve oskrbovanki, s katerima se poznamo že od prej, saj sta iz moje rojstne vasice. Skupaj zmolimo rožni venec in druge molit- ve. Lepo se razumemo. Večkrat stopim na intenzivni oddelek k nepokretnim bolnicam. Nekatere nimajo nobenih obiskov, pa jim jaz kaj prinesem. Tudi z njimi rada molim in večkrat se katera tega razveseli do solz.
Sedaj še lahko grem tudi k maši v cerkev. Pošiljam vam eno razglednico te naše cer- kve tu. Je zelo blizu Doma.
Iz srca se vam in vsem podpisanim tudi za- hvalim za velikonočna voščila. Bog naj vas blagoslovi. V malem ali v velikem,v vsem bodimo kakor Kristus, ki ni prišel na svet, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel... Da, tudi ko človek prestopi prag Doma upokojencev (oskrbovancev, ostarelih, počitka, kakor se kje pač imenuje),lahko le "séde" in čaka da ga v vsem drugi, ki "so za to plačani", postrežejo. Toda če je še toliko pri močeh da zmore karkoli pomagati drugim, potem ga Kristus vabi, da stori kot on - streže tistim, ki so še bolj ali povsem nepokretni, da je ustrežljiv vsem in da ne čaka, da se njemu streže...
Kako bridko je videti premnoge oskrbovan- ce v Domovih,ki so še pri močeh,a ki samo objokujejo svojo usodo,se zapirajo vase in tavajo po svoji preteklosti,ki je nepreklicno mimo...Koliko lepega in dobrega bi še lahko storili, o koliko! Ne sicer za oči velikih de- janj,toda pred Bogom je s trudom prinešen lonček nepokretnemu bolniku, odnešena posoda, ura pogovora ob njegovi postelji, molitev z njim... ravno toliko vredna kot trdo delo delavca, kmeta...
Ob takih pismih, kot je vaše, se "vzraduje naše srce". Vemo, da se nočete hvaliti, in da iz srca radi obiščete in pomagate. Naj vam nikoli ne zmanjka vztrajnosti, veselja in poguma za nevsiljivo,prijazno krščansko življenje v Domu. Bog z vami in vsemi va- šimi prijateljicami.

DA BI ŠE KDO DOBIL PRIJATELJA

Že nekaj let prebiram Prijatelja in mi je zelo všeč. Vsebina je pestra in zanimiva, tako da vedno težko pričakujem naslednjo šte- vilko.Vem,da je ta list v veliko veselje bol- nikom in invalidom,ki pa si ga vsi ne morejo privoščiti zaradi denarnih težav. Zato po- šiljam skromen prispevek, da bi dobil Prija- telja še kdo od tistih, ki si ga sami ne mo- rejo kupiti. Želim vam še veliko uspeha pri odgovornem delu. Tole pismo je priložnost,da se tebi in vsem dobrotnikom, ki Prijatelja podpirate, iz srca zahvalimo. Hkrati je vabilo, da bi se dobro- tnikov hvaležno spominjali v molitvi.
Saj je prav, draga mlada bralka Mili, da se držiš načela, naj ne ve levica, kaj dela de- snica. Pri pisanju pa še vedno velja pravilo da je potrebno napisati tudi naslov,vsaj za uredništvo.

HVALJEN JEZUS IN MARIJA!

... Komaj se izognem enega križa,že dobim drugega. Saj bi rada umrla, pa moram še trpeti ... Tudi za vas in za vse prijatelje molim in tudi sama prosim za molitev. Dru- gače sem še kar zadovoljna... Draga Marija, vedno, ko zagledam ta vaš pozdrav,se zamislim. "Hvaljen Jezus in Ma- rija", to je pozdrav vseh, ki s spoštljivostjo izrekate ime Jezus; ki vam je pri srcu nje- gova in naša Mati. Naj vas Jezus krepča in naj vas spremlja Marijino varstvo do tiste- ga dne,ko bo rečeno:"Pridi,dobra in zvesta služabnica..." Do takrat pa molimo drug za drugega, bodimo prijatelji med seboj in z Bogom.

VSEM PRIJATELJEM ŽELIM LJUBO ZDRAVJE

Oprostite mi, ker vam nisem nič odgovoril in se zahvalil niti za božično niti za veliko- nočno voščilo.Bolan sem bil,večkrat v bol- nišnici in zdravilišču.Tudi roke mi popušča- jo... Doma pa se tudi žena joka od bolečin Kako bo z nama,ne vem. Zelo rad bi šel na srečanje invalidov, saj sem dobil vabilo za k Sv.Trojici,a na žalost ne morem nikamor. Vsem prijateljem želim ljubo zdravje in iskreno pozdravljam. Dragi prijatelj,
hvala za te vrstice, posebej še, ker težko pišete. Saj ne pričakujemo vedno tudi od- govora,ker vemo,da nekateri niti ne morete odpisati. Zelo smo veseli, če pride vaša pošta,ker ni možnosti,da bi se osebno sre- čali ob obisku.Želimo obema z ženo čimveč zaupanja v Jezusove besede: "Blagor ža- lostnim, zakaj ti bodo potolaženi!" Spomnili se vaju bomo v molitvi.

PREJEMALI SMO VAŠO REVIJO PRIJATELJ

Več let ste našemu bolnemu očetu poši- ljali revijo Prijatelj, in po njegovi smrti pred dvema letoma smo jo prejemali kar naprej. Sedaj pa vidimo, da je zaradi vseh obvez- nosti,ki jih zahteva služba, otroci, dom, ne utegnemo prebrati. Komaj si ukrademo čas da preberemo Družino, Ognjišče, Mavrico in drugo versko čtivo, ki ga dobimo v farni cerkvi. Prijatelj pa je namenjen starejšim in bolnim.
Zato upamo, da vas ne bomo užalostili, ko pišemo, da odpovedujemo vašo revijo. Seveda razumemo in tudi takšna pisma so del vsakdanjega življenja, čeprav, to priz- namo, raje preberemo sporočilo o novem naročniku ... Spoštujemo pa tako odkrito besedo. Nam je to obenem v opozorilo, da je Prijatelj res bolj list prizadetih, starih in bolnih in vse premalo tudi list njihovih pri- jateljev, domačih, zdravstvenih delavcev. Nismo še uspeli pritegniti več zdravstvenih delavcev in drugih, ki morda imajo posluh za težave starosti, bolezni, invalidnosti. Upamo v večje sodelovanje in pomoč in s tem tudi v privlačnejšega Prijatelja.

Rešitev križanke pošljite do 20. junija 1987 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite:Križanka NAGRADE:
1. namizni prt (dar A. Kranjc), 2. kaseta "Portret P. Kernjaka" (dar M. Marinčič), 3. vezen prtič (dar A. Oblakovič), 4. usnjen mošnjiček (dar T. Planinšek), 5. tolažilna - žrebanje naslednjič.

Pravilna rešitev prejšnje križanke:
VODORAVNO: S, A, ZK, RODOS, NIGER, VSTAJENJE, ET,BANKA, LOBANJA, VIPAVA, KAJN, MARTIN.

NAGRAJENCI 2/87:
1. gobelin prejme: ZOFKA ZARNIK, Petrov- čeva 7, 61230 Domžale
2. kvačkan prtiček: JOŽICA POVŠE, Zg. Prapreče 1, 61225 Lukovica
3. klekljan prtič:MARIJA JELENC,Partizanska 31, 64260 Bled
4. usnjen mošnjiček: FANČI TERPIN, Gre- gorčičeva 27, 65280 Idrija
5. žrebanje naslednjič:JOŽE MOHORIČ,Hraše 56, 61216 Smlednik

Duhovita teta

Teta Marjana je hotela biti duhovita. "Le pazi, Melita, da boš jutri, ko boš imela de- seti rojstni dan,hodila po ozkih poteh. Veš, ta dan človeka sreča pamet. Če ta dan hodi po široki cesti, je ne opazi, pa ostane vse življenje brez pameti."
"Teta,kam si pa ti šla takrat,ko si bila stara deset let,saj tule v naši vasi so pota dokaj ozka?" je vprašala Melita.

"Moj sin je imel vedno zelo rad rože, še otrok je bil, ko jih je že sadil," je pojasnje- vala tašča mladi snahi, ko sta prišla mlada dva k njej na obisk.
"Ja, ja, saj je tudi sedaj vedno v 'rožicah'," je otožno odgovorila snaha, ki je že spoz- nala, da je njen mož vdan pijači.

PETROV PIL

Pot je zavila čez polja - proti Mariji v Logu ali proti Sv.Štefanu v Vipavi? Sonce obliva vinograde. Zvon Sv. Primoža in Feli- cijana vabi k pozni maši. "Dober dan," mi pravi kamnito stebrasto znamenje ob cesti "popotni, glej, tudi tebe pričakujem!" Kakor bi se v pozdrav celo malo nagnilo.
Pa si zamišljam zadrego davnega kamno- seka,ki mu je neki Peter Sič naročil, naj iz- kleše znamenje z božjo martro in s svetim Petrom, češ, da ga tako veže zaobljuba. Kako naj neuke roke,ki znajo lično izklesati kamniten portal hiše ali dvoriščne kolone, izobličijo svete podobe?
Toda klesar bi ne bil sin kraške dežele, če bi se s pogumnim srcem ne znal spopasti s trdim kamnom. O,lahko je rezljati v lesu, ki ga rezilo bolj ljubkuje kot reže. Kamen pa ima drugačne zakone.Trd je kot težko živ- ljenje. A kar je ustvarilo dleto neznanega ljudskega klesarja leta 1660, je dozorelo v ljudsko umetnino, ki jo vsaj iz knjig, če ne tudi iz osebnega srečanja mnogi poznajo in cenijo. "Petrov pil" je postal kar pojem za kraško kamnoseško kulturo.
Izklesan je iz enega samega kosa, le stre- šica je posebej dodana.Prizmatični trup se zgoraj razširi v nastavek, na katerem je v pravokotnem poglobljenem polju izklesan relief Križanega med žalujočo Marijo in Jane- zom Evangelistom. Pod tem je drugo pravo kotno polje z reliefom stoječega sv. Petra z veliko,kodrasto glavo in z velikim ključem nebeških vrat v desnici. Latinski napis, nekoliko okorno vdolben, že več kot tristo let dopoveduje: S. PETRUS / F. F. PETER / T. SHITSH. Ali je bil ta Peter Sič duhovnik, da je klesarju narekoval latinski napis in še kratici "F. F. ", ki pomenita "fierifecit - na- rediti je dal..."?
Tale sv. Peter je res iz "skale" izklesan. Malo neroden v dolgi,nagubani halji, s klju- čem, pod katerim mu roka skoraj omahuje, negiben in trden, kakor bi se zavedal, ka- kšno božje naročilo počiva na njem. Tako se galilejski ribič pod podobo Kristusovega trpljenja srečuje z vipavskimi kmeti.Gospo- dar Gospodovega vinograda med vinogradi slovenske zemlje. Legende pripovedujejo, kako sta Kristus in sv.Peter hodila po svetu in tudi na Slovensko zašla. Morda sta po- čivala prav ob tem kolovozu? Legenda se je prelila v kamen. Vera je posvetila delo.

Prispevke za št. 4 pošljite do 20. junija 1987

Fotografiji sta prispevala: za naslovno stran J. Marolt, za zadnjo stran F. Bole.