Ne moremo mimo zahvale vsem, ki ste naročnino že poravnali; še posebej do- brotnikom: Bog povrni! Vsaka zamuda nam prinaša izgubo. Zelo bi nam olajšali delo, če bi pred čitljivim naslovom napi- sali še našo šifro. (npr. A 15 Pirnat Da- rinka...) Hvala!
V januarju,ki je pri nas mesec verskega tiska, smo poudarili, da je le-ta v službi miru. Zadnjo nedeljo v maju pa bomo obhajali nedeljo družbenih občil ter se z vsem svetom združili ob temi: Družbena občila in pospeševanje miru in pravice. Vsem je razvidno, kako radio, televizija, film in tisk lahko vplivajo na javno mne- nje.Koliko dobrega (ali pa slabega) lahko storijo,če se (ne) zavzemajo za pravič- nost in mir,za medsebojno razumevanje in pomoč.
Ko papež Janez Pavel II. v letošnjem postnem pismu razmišlja ob besedah "Lačne je napolnil z dobrotami in boga- te je odpustil prazne" (Lk 1,53), med drugim pravi:"Te besede,ki jih je Devica Marija izgovorila v svojem hvalospevu, so hkrati hvala Bogu in vabilo,ki ga more vsak izmed nas čutiti v srcu in o njem razmišljati v tem postnem času...Marija nas poučuje, da resnična, neminljiva bogastva prihajajo od Boga...
Če pred Bogom priznamo, da smo ubogi - in to je res, ne zlagana ponižnost - bomo imeli srce ubogih, imeli bomo oči in roke ubogih,da bomo razdelili dobrine ki nam jih je Bog podaril: našo vero, ki je ne smemo sebično varovati samo za sebe; naše upanje, ki je potrebno prav njim,ki vsega pogrešajo; našo ljubezen, ki nas vnema, da skupaj z Bogom ljubi- mo najprej uboge. Sveti Duh Ljubezni nas bo obdaril še z več dobrinami,ki naj jih razdelimo; kolikor bolj po njih hrepe- nimo, toliko več jih bomo dobili ... Pre- jemamo samo zato, da bi dajali ..."
Te misli naj nam pomagajo dočakati velikonočne praznike odprtih src in rok, da nas bo vstali Kristus mogel znova obdariti.

Uredništvo

EVHARISTIJA IN POKORA

Evharistija je v najtesnejši notranji po- vezavi s pokoro. Oba zakramenta, ev- haristija in pokora, sta za rast v veri, upanju in ljubezni neobhodno potrebna. Ni pravega krščanskega življenja in ne napredovanja v svetosti brez pogostega prejemanja teh dveh zakramentov.
V postnem času, ko se pripravljamo na obhajanje velike noči, naj bi se kristjani še posebej poglabljali v skrivnosti na- šega odrešenja. Evharistija je Kristusov najosebnejši dar za naše odrešenje. Evharistija je "zdravilo" in "protistrup proti grehu".Ni nagrada za lepo življenje ampak "resnična jed" za tistega, ki je lačen,žejen in ubog,ter se zaveda svoje grešnosti in nepopolnosti. Gospod sam pravi, da se "njegova kri preliva v od- puščanje grehov". Evharistija sicer res zbrisuje manjše grehe.A prav pogostno prejemanje presvetega zakramenta bi moralo v obhajancu prebujati živ obču- tek grešnosti in s tem potrebo po nene- hnem,tudi zakramentalnem očiščevanju
V ta namen je Kristus postavil poseben zakrament. Odpuščanje, zakrament sprave, je Kristusov velikonočni dar: "Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite,so jim odpuščeni" (Jn 20,22s) Odpuščanje grehov po pravici imenuje- mo Kristusov velikonočni zakrament,saj je sad križa in vstajenja.
V tem smislu pravi papež Janez Pavel II.: "Ne samo,da pokora vodi k evharis- tiji,ampak tudi evharistija vodi k pokori. Če se namreč zavedamo, kdo je tisti, ki ga sprejmemo v svetem obhajilu, po- tem kar samo od sebe nastane občutje nevrednosti obenem z žalostjo zaradi grehov in z notranjo potrebo po očišče- nju. Vedno moramo paziti na to,da nam ne bo to veliko srečanje s Kristusom v evharistiji postalo zgolj navada in da ga ne bomo prejemali nevredno,to se pravi v stanju smrtnega greha. Krepost spo- kornosti in sam zakrament pokore, to oboje nam je brezpogojno potrebno, da v sebi ohranimo in vedno bolj poglablja- mo tistega duha češčenja, katerega človek dolguje Bogu samemu in njegovi ljubezni,ki se je tako čudovito razodela"
Evharistija in pokora sta dve po notranje povezani razsežnosti pristnega življenja v duhu evangelija. Oba zakramenta spadata tako tesno skupaj zato,ker sta izraz neskončne Odrešenikove ljubezni do nas ljudi. Oba pritekata iz istega iz- vira,iz iste ljubezni. Zato sta tudi nara- vnana drug na drugega, sta kakor dve strani iste medalje. Zanemarjanje ene- ga škoduje tudi drugemu. Če v duši ni stalne pripravljenosti za spreobrnjenje in se v njej ne obnavlja, tedaj prejem evharistije izgubi svojo polno odrešenj- sko zveličavno učinkovitost.
Pozabljanje ali zanikanje greha počasi in neopazno spodkopava človekovo osebno dostojanstvo. Kjer nič več ne priznavajo greha in krivde, tam tudi ni pravega spoštovanja človekovega do- stojanstva in zavesti osebne odgovor- nosti. Kjer izginja smisel za razlikovanje med dobrim in zlim, kjer ne upoštevajo vesti,tam zanikajo človeka samega.Kjer si človek pripisuje le še svoja dobra de- janja,medtem ko vse negativno v svo- jem osebnem življenju opravičuje kot posledico vplivov okolja,narave, družbe in preteklosti, tam seveda tudi ni nika- kršnega smisla za razumevanje klica k pokori in k spreobrnjenju. Tam tudi ni pristne odprtosti za veselo oznanilo o tistem odrešenju, ki ga evharistija po- navzočuje.

Tone Štrukelj

ZAKAJ BOG DOPUŠČA...?

Prejšnji teden je duhovnik izročil bolnici, vernici knjižico, v kateri papež piše o človekovem trpljenju.Napisal jo je potem ko se je zdravil zaradi ran po atentatu. Sem ateistka,a sem bila radovedna, kaj piše papež o bolezni in trpljenju, zato sem prebrala brošuro. Poudarjam, da spoštujem osebno prepričanje človeka, ki veruje v Boga. Nikogar ne bom pre- pričevala, da ni Boga. Ta moj zapis je predvsem odgovor, moje razmišljanje o papeževem spisu. Ne strinjam se z njim Na svojo bolezen gledam stvarno (ma- terialistično).Zaupam v medicino,ne pri- čakujem nobenega čudeža niti od zdra- vnika niti od Boga. Papežu po atentatu ni rešil življenja Bog, temveč zdravniki, ki so ga operirali in zdravili. Tu ni bilo mistike, temveč dosežki naravoslovnih znanosti (medicine). Nobena papeževa molitev ga ne bi rešila brez operacije - delovanja zdravnikov.
Katoliška Cerkev uči,da je Bog pravičen vsemogočen in dober. Če bi bilo to res, bi vsemogočni Bog nedvomno preprečil atentat na papeža. Nadalje ne bi bilo vojn, bolezni, ne bi bilo trpljenja. Zakaj ta "dobri in pravični Bog" dopušča, da je zbolela za rakom poštena in dobra vernica, moja soseda? Ona ravna po božjih normah, jaz ne, a sva kljub temu obe zboleli in enako trpiva. Vsi bolniki, tisti, ki ne verujemo in tisti, ki so verni, smo enaki v bolezni.Moja bolezen je ce- lo okrepila moj ateizem. Pri nas pravijo: "Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!" Vse je odvisno od človekove aktivnosti, ne pa od Boga.
Ne moti me, če prihaja duhovnik med bolnike. Vem, da nekatere bolnike raz- govor z duhovnikom psihično okrepi. Pravica bolnika,ki veruje, je tako zago- tovljena.
Ko pa berem v časopisih o pokolih v Bejrutu, o lakoti v Etiopiji, o terorizmu, ko se soočam z boleznijo in s trpljenjem se mi zdi prav trapasto verovati v dob- rega,vsemogočnega in poštenega Boga Ta "bog" ni dober, ni pravičen, ni vse- mogočen! Verniki, imam vprašanje za vas: Ali se je bog spremenil v hudiča? Prej bi verjela v hudiča kot pa v boga. Odkar živi človeški rod na zemlji in si prizadeva razumeti smisel svojega živ- ljenja, se ubada z natanko takimi vpra- šanji, kot jih omenja pacientka v pismu. Zakaj ljudje trpimo in umiramo,če je res da obstaja Bog, ki je vsemogočen in dober? Računarskega in razumskega od- govora na to vprašanje seveda ni, zato se zelo pogosto dogaja natanko tisto, kar pravi pacientka: "Moja bolezen je celo okrepila moj ateizem". Seveda pa je po drugi plati veliko trpečih ljudi, ki bi rekli: "Moje trpljenje je celo okrepilo mojo vero". Še več. Mnogi se prav v bolezni in preizkušnjah spreobrnejo.
Najprej je treba reči: Nobenega razloga ni, da bi moral papež in verni ljudje na- sploh pričakovati,da bodo zavoljo svoje vere ali celo odličnega položaja manj trpeli.Če Bog niti svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel - kot pravi Sveto pismo - potem verniki ne moremo pričakovati posebnih pravic. V tem smislu smo res vsi enaki, kakšen pa bi bil Bog, ki bi svoje vernike ščitil, drugih pa ne? Bog je oče vseh ljudi, vernih in nevernih, in nikogar ne sovraži, se nad nikomer ne maščuje.
Drugič pa je treba poudariti: največja nesreča,ki lahko zadene človeka, ni te- lesna, temveč moralna in duhovna. To je tisto, kar je odločilno in česar mnogi ne upoštevajo. Telesna prizadetost ali bolezen je seveda vsekakor nekaj hu- dega, vendar pa ne prizadene človeko- vega dostojanstva. Invalid in bolnik se nimata ničesar sramovati.Kdor pa ravna nemoralno,nepošteno in sebično, prikri- va svoja dejanja. Tako jasno vidimo, s čim je človek najbolj prizadet, na kate- rem področju je resnično razčlovečen: ne v bolezni in smrti, temveč v grehu. Včasih moramo celo svoje življenje žrt- vovati, da ne naredimo greha (npr. iz- dajstva). Vse to nam zelo jasno kaže, da sta telesno zdravje in življenje sicer veliki in prvovrstni dobrini, a ne edini in ne absolutni. Nad njima so tako imeno- vane moralne vrednote, rekli bi moralna kvaliteta našega življenja,ki se izraža v takih lastnostih kot so: pravičnost, zvestoba, poštenost, resnicoljubnost, skromnost, požrtvovalnost...
Ko tudi za vernega človeka napoči tre- nutek,da vzame v roke kelih preskušenj in trpljenja,ki ga mora bolj ali manj izpiti vsak človek, je njegova največja skrb posvečena ohranitvi tega moralnega in duhovnega življenja ter njegovi nadaljnji rasti. Zato se mu zastavlja vprašanje: kako sprejeti trpljenje, kako ga prena- šati in kako ohraniti zaupanje v Boga ter hvaležnost do njega?
V trpljenju tudi otipljivo doživlja svojo omejenost in minljivost. A njegovo mo- ralno in duhovno dostojanstvo ga hkrati opozarja,da ni smisel njegovega življenja v telesnem napredovanju in življenju, temveč v moralnem,ki ni podrejeno min- ljivosti in razpadu. Sredi vsega trpljenja ki sicer načenja njegovo telo in zdravje ne more pa načeti njegove duše in nje- govih kreposti,izkuša,da razpad telesne lupine ni zadnja beseda o njem. Tu se hrani njegovo zaupanje v Boga. Ta Bog se je celo prostovoljno pridružil vsem trpinom in tako tudi otipljivo pokazal,da telesno življenje ni vse, temveč je nad njim duhovno in to je človekova najvišja vrednota. Pisatelj Rebula je v tem smislu lepo zapisal v Sibilinem vetru: "Čemu trpljenje - lahko je vreči ta ugovor v obraz nebesom; manj lahko pa človeku, ki visi na križu". Ker torej kristjani sredi najhujših preizkušenj,ki zadenejo nas ali ljudi okrog nas,verujemo v neuničljivost vsega dobrega,ohranjamo vero v Boga, vidimo njen smisel in vztrajamo v upanju dokončne zmage dobrega nad hudim. Če bi pa začeli verjeti v hudiča, bi to pomenilo, da smo pred hudim in zlom notranje že klonili.
S stališča materializma, ki ne priznava večnostnih dobrin (vrednot), je torej prepričanje naše pacientke popolnoma razumljivo in dosledno. Morda bi se ven darle zamislila nad stališčem vernih, ki tudi v trpljenju odkrijejo smiselnost svo- jega življenja. Ali ni prav ta klic po smi- slu neizbrisno zapisan v vsako človeško srce? Ali ni potem morda prav trpljenje poziv nevernemu človeku, da "revidira" svoje stališče? Revidira kot človek, ne kot goli razum;revidira kot človek,ven- dar ne proti svojemu razumu. Tu naj bi se nujno ustavil pri Jezusu Kristusu.

vaš Prijatelj

KRIVICO VOLJNO TRPETI

Mračno jutro je. Snežinke padajo kot za stavo. Polja, travniki, drevje in vsa narava so že pod snežno odejo.
To je pravi čas za razna premišljevanja Kot že tolikokrat v zadnjih časih mi je tudi to jutro prišel na misel stavek: "Krivico voljno trpeti." Ali znam to? Pred tedni mi je duhovnik razložil ta stavek in doumela sem ga. Saj do takrat še vedela nisem,kaj pomeni. Tudi mi ni bilo vedno jasno, kaj me tako pogosto tlači k tlom.Spoznala sem,da je ravno to,ker nisem znala krivice vdano prenašati.
Prostovoljno sprejeti krivico! Veliko po- menijo te besede. Toda kaj,ko je v nas toliko bolečine, nerazumevanja takšnih in drugačnih tegob. Težek križ si nam naložil, Gospod!
Mislila sem naprej; vedno se najde kak Simon, ki nam pomaga nositi križ. Tudi meni je Gospod poslal Simona. Le bojim se, če bo nekoč odložil breme s svojih ramen in rekel: "Dovolj sem že trpel za- radi tebe,kar sam nosi svoj križ,svojega imam čez in čez zadosti." Kaj pa,če ima Simon res toliko svojih težav,da še pod svojim omaguje. Kaj storiti potem?
Zavedati se moram, da sem njegovega dodatnega trpljenja kriva jaz.Sedaj sem na vrsti, da mu pomagam. Skupaj bova laže hodila in nosila križ na poti, ki nam jo je začrtal Bog. Ne bova vzdihovala, ampak darovala trpljenje za vse potre- bne in križ bo mnogo lažji.Verjetno nam bo tudi On poklonil to, česar si najbolj želimo. To pa je: znati potrpeti.
Manj smo vredni, kot je zrno peska v puščavi.Vsak dan molim,naj me teptajo me zaničujejo ter ponižujejo.Ta molitev naj bi ne bile le prazne besede. Gospod Bog bo naš največji prijatelj, ki nas bo v vsem najbolj razumel. Ne bo potrebno biti vznemirjen ob spraševanju:"Zakaj si storil to, zakaj ono?" Z Njegovo ljubez- nijo bomo našli nakazano pot. Zato iz- vršujmo duhovna dela usmiljenja, med katerimi je tudi krivico voljno trpeti.

VZGOJA ZA DIAKONIJO

V zadnjih letih je malokatera seja škofij- ske ali medškofijske komisije za diakonijo minila, ne da bi bili udeleženci govorili o diakoniji v katehezi. Pereče je namreč vprašanje:Kako vključiti mlade v diako- nijsko delo? Vzgoja pri katehezi za to- vrstno dejavnost naj bi dobila ustrezno mesto. Kakor skuša oblikovati otroka, da bo kot odrasel kristjan sodeloval pri liturgiji, ob poznavanju verskih resnic poznal in posredoval dalje versko zna- nje, tako naj bi vse pridobljeno prene- sel v življenje in osebno pričevanje. Le dejavno živeta vera more biti za druge prepričljiva.
O tem smo lahko že veliko prebrali lani v reviji CERKEV V SEDANJEM SVETU. Nevarnost je le, da zožimo diakonijo na skrb za potrebne ali kakorkoli prizadete. Tako lahko postane samo socialna skrb kristjana(ov) za bližnjega. Naloge dia- konije gotovo ne moremo skrčiti na ta- kšno gledanje ali ravnanje. Kristus nam odpira prostranejša obzorja. Služenje bližnjemu z vso evangeljsko širino in globino je tudi apostolat, ki ga je na poseben način ovrednotil II. vatikanski koncil.Dovolj je,da pogledamo v konsti- tucijo o Cerkvi in odlok o laiškem apos- tolatu. Dejavno živeta vera se zato ne more zapreti sama vase. Nujno vodi v odprtost za BLIŽNJEGA, ZA SKUPNOST. Življenje zrelega kristjana je tako v da- janju. Sam sprejema evangeljsko ozna- nilo, se krepča v liturgiji (zlasti evhari- stiji) in razdaja v diakoniji.Ničesar naj bi ne zadržal le zase, saj je vse prejel, da bi posredoval naprej drugim. To pa je diakonija v najširšem smislu. Človekovo, zlasti kristjanovo življenje tako dobiva svoj polni in najgloblji smisel.
Katehezo in katehetsko delo pojmujem kot poslanstvo in veliko odgovornost: vzgojiti otroka v zrelega odraslega kri- stjana, ki bo sposoben dejavno živeti po veri. Ali je to mogoče doseči samo z informacijo o veri, nekaj naučenimi ob- razci molitve ali katekizemskimi odgo- vori? Kadar se zanašam le nase, svoje sposobnosti, sem gotovo zadovoljen. Ko pa spremljam nadaljnje življenje ka- tehizirancev,moram osramočen priznati, da nisem upošteval božjega daru vere, ki ga Bog daje. Naloga kateheta je tako mnogo težja, saj mora odpirati srce za sprejem in posredovanje ali dajanje tega božjega daru.
Površen pregled katekizmov ali katehe- tskih priročnikov bi nas mogel zavesti, da je v njih premalo poudarka na vzgoji za diakonijo.Razen v novejših veroučnih knjigah,izdanih po letu 1980,ne srečamo besede DIAKONIJA.To pa ne pomeni,da v drugih učbenikih ni ničesar, kar bi nas navajalo k dejavni ljubezni do bližnjega. V glavnem se vsi opirajo na evangelj- sko oznanilo, ki ob Kristusovem zgledu vzgaja in vabi k posnemanju Njega, či- gar ljubezni smo vsi deležni.Odrešenjski proces tako postaja prisoten v vsakem času.Gotovo ni lahko katehetu samemu iz predložene kateheze izluščiti vsega, kar označuje pojem diakonije. Zato si mora katehet (katehistinja) najprej sam zase izoblikovati pravo in prečiščeno predstavo o diakoniji. Potem bo z večjo lahkoto zasledil tudi v predloženi kate- hezi vse tisto, k čemur želimo katehizi- ranca privesti, da bo dejaven član ver- nega občestva. Napačno bi bilo v vsaki katehezi iskati očitno nalogo za kakšno akcijo pomoči potrebnim. Še pred tem je gotovo v ospredju socializacija po- sameznika, njegov čut za skupnost ali za skupnosti, katerim pripada (družina, skupina, razred, ulica, kraj, župnija...). Vse to so okolja, kjer lahko vsak najde priložnost,da dela to,za kar je pri vero- uku ali kje drugje dobil spodbudo. Tako se ne bo mogel izgovarjati, npr.: "Ne moremo iti na obisk ostarelim,ker nima- mo v našem kraju dóma upokojencev". Prava ljubezen je iznajdljiva in zna od- kriti najrazličnejše priložnosti, da dela dobro. Razmišljajoč in ustvarjalen ka- tehet upošteva dojemljivost učencev (njihovo starost,okolje, družino ...), ko jih bo skušal navdušiti za posamezno nalogo.
Večkrat se zgodi, da prvoobhajancem ali birmancem priporočijo, naj obiščejo kakega bolnika. To sicer zelo lepo nari- šejo ali opišejo, nikogar pa ne obiščejo. Pri tem se izgovarjajo, da ni bil nihče njihov bolan ali da ni bilo časa.V resnici pa so se na to spomnili šele, ko je bilo treba k verouku...
Svojevrsten problem je tudi, kadar po- šljemo otroka, naj obišče starejšega osamljenega človeka. Niso redki primeri, ko starejši ljudje živijo najraje sami in jih tak obisk moti ali je celo povod za obsojanje, češ da jim je ta ali druga stvar zmanjkala.Tudi za dobro delo niso vsi enako sprejemljivi. V takih primerih je bolje, da gre z otrokom kdo od star- šev ali vsaj odraslih.
V zadnjem času je zanimiva pobuda ne- katerih katehetov. Ob različnih krožkih so ustanovili tudi diakonijskega. Skupaj s skupino za diakonijo pri župnijskem svetu načrtujejo,pripravljajo in tudi ho- dijo na srečanja za prizadete. Tako se že v času, ko obiskujejo verouk, vklju- čujejo v diakonijsko delo župnije. Go- tovo more biti taka vzgoja učinkovita v vsakem pogledu. Določena naloga ali delo sta vedno privlačnejša od teoreti- čnega razmišljanja. Še posebej,če upo- števamo nagnjenost nekaterih otrok, ki raje delajo,kot bi pri miru sedeli in samo poslušali. Za take je tovrsten verouk veliko učinkovitejši od navadnega.
Nekatere matere so spoznale,da je po- trebno že otroke usmerjati za potrebe drugih; to naredijo sila preprosto. Ob praznikih pripravijo peciva, otroci pri- pravijo voščilnice, šopke cvetja ali kaj podobnega in potem odnesejo bolnim ali ostarelim znancem v župniji.Podobno zmorejo tudi posamezne veroučne sku- pine, če jim pomaga katehet ali starši. Drobna pozornost osreči obdarovanca, še bolj pa otroka, ki to doživi.
Takih in podobnih primerov je gotovo več, kot jih lahko zajamejo suhoparne statistike ali poročila komisij za diakoni- jo. Krščansko oznanilo je vedno pripo- ročalo vernikom, naj poskrbijo, da ne bodo prišli pred Boga praznih rok. Kadar dajemo, pa se zdi, kot bi praznili svoje roke in polnili naročje drugim. To, kar smo dobrega naredili,čemur smo se od- rekli in drugim podarili, ne bo treba nam nositi pred Boga. Drugi bodo vse to za nami prinesli ali še celo pred nami. Ne- obremenjeni-brez nepotrebne prtljage - bomo tako laže stopili skozi ozka vrata, ki vodijo v življenje.

P. P.

SKRB ZA PRAVILEN ODNOS DO PRI- ZADETIH OTROK

Pediatrična sekcija Zveze društev me- dicinskih sester SRS je organizirala vo- lilno konferenco in dvodnevni seminar, ki je bil 20. in 21. marca 1986 na temo: Zdravstveno varstvo otrok z motnjami v razvoju v otroškem dispanzerju.
Prvi dan seminarja nam je prof.defekto- log Dušan Parazajda povedal o organi- zacijskem in strokovnem konceptu dela v Zavodu za varstvo in usposabljanje otrok in mladostnikov Draga pri Igu. Dejal je,da je boljša obravnava razvojno motenih otrok v domačem okolju kot v še tako modernem zavodu, zato si pri- zadevajo, da bi bili zavodsko obravna- vani le otroci, ki potrebujejo specialno nego. Nato smo se medicinske sestre s posebnimi avtobusi odpeljale na ogled zavoda v Dragi. Delavci v zavodu so povedali, da imajo težave z zdravst- venim kadrom. Po devet otrok oskrbuje ena sama negovalka, po šestnajst ena sama medicinska sestra.Tako ne more- jo biti otroci deležni tolikšne pozornosti kot jo potrebujejo.
Naslednji dan so nam predavali stroko- vnjaki, ki se z razvojno motenimi otroki ukvarjajo v občini Moste. Moste so edi- na občina, v kateri so poskrbeli za raz- vojno motene otroke,saj imajo razvojno ambulanto z vsemi strokovnjaki in raz- vojne oddelke, kamor so ti otroci vklju- čeni. Zdravnik dr. Mramor je dejal, da delo z razvojno motenimi otroki ni od- visno od bogastva občine, temveč od zavesti ljudi,ki so v občini odgovorni za zdravstveno varstvo. Torej bi z malo dobre volje lahko tudi v drugih občinah bolje poskrbeli za razvojno motene ot- roke.
Medicinske sestre smo se strinjale z ugotovitvijo, da je potrebno dodatno izobraževanje medicinskih sester o raz- vojno motenih otrocih, saj se zdaj sre- čujejo z mnogimi težavami, predvsem v zvezi z nego.V bolnišnicah pa se pogo- sto nepravilno vedejo nekatere sestre do prizadetih. Zato bi bilo treba v tej smeri izobraževati tudi prihodnje zdrav- stvene delavce.Lepo je dejala ena izmed sester:"Na srečo ne srečujemo razvojno motenih na vsakem koraku,toda če do- bimo na oddelek le enega prizadetega otroka,se moramo zanj strokovno izpo- polnjevati, da ga bomo znale negovati in spoštovati takšnega, kot je."

Olga Škerjanec

V PREIZKUŠNJAH NISEM SAM

"Če kdo hoče hoditi za menoj,naj se sam sebi odpove in vzame vsak dan svoj križ in hodi za menoj". (Lk 9, 23). Če hočeš ali ne, bolečina greni vsako življenje. Gospod ti pošilja bolečino, križ nepriča- kovano,morda v najlepših letih življenja Tudi meni ga je poslal že pred 16 leti, ko sem v prometni nesreči postal invalid
Dolgi so bili meseci samote, vmes tudi trenutki osamljenosti, ko se ti zdi, da so te vsi zapustili. Obljube sodelavcev, kako mi bodo pomagali... so ostale pra- zne. Le žena mi je ves čas stala in mi še stoji ob strani, mi pomaga, je trdna opora in zvesta spremljevalka na tej težki poti življenja.
Seveda pa tukaj ne smem pozabiti Nje- ga, ki je nosil še težji križ in je sprejel nase tudi moje trpljenje ter tako daje smisel življenju.Z Njim so bile ure trplje- nja veliko lepše in lažje.
Tako kot mi je Gospod poslal križ, mi je po nekaj letih preizkušenj poslal tudi pomoč in spoznanje, da v teh preizkuš- njah le nisem sam.
Presenečenje sem doživel nekega popol- dneva, ko me je prvič obiskala mladinka iz komisije za diakonijo. Že prvi pogovor je bil zame nepopisno doživetje; saj je že misel na to, da nisi pozabljen, da te še nekdo potrebuje,tako osrečujoča,da je težko povedati. Mladinki so se kmalu pridružili še drugi. Njihov nasmeh, dobra volja,pripravljenost biti in živeti z nami,

mi daje novega poguma in trenutki osa- mljenosti so skoraj pozabljeni. Posebej me preseneča, kako znajo svoje življe- nje povezati s Kristusom in živeti tako kot On. Pa ne samo pri meni na obisku, lahko bi kdo rekel: tam pa res ni težko biti dober. Spoznal sem jih tudi ob pra- ktičnem delu, ko sem na večdnevnem srečanju bolnikov in invalidov spoznal sotrpine,obenem pa tudi delo teh mladih ljudi.
Mislim, da so ti mladinci lahko zgled in spodbuda drugim mladincem ter tudi župnijam,kjer to "delo" še ni steklo.Kajti jaz bi si takšnih obiskov še kako želel v prvih tednih in mesecih svojih preizku- šenj. Zato želim vsem, da bi pogumno vztrajali na tej čudoviti poti. Tistim pa, ki še dvomite o vrednosti tega "dela", naj bo moje razmišljanje v spodbudo.

Karli

LJUBITI, DAJATI

"Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili" (Mt 25,40).Tako nam je rekel Jezus. V svo- jem življenju je Jezus posvečal veliko pozornost bolnikom in to njegovo delo sedaj nadaljujete vi mladinci.
V spominu mi je ostal prvi obisk mladin- ke, ki me je seznanila z delom mladih v komisiji za diakonijo in o medsebojni po- vezanosti prizadetih.
Že dolgo vrsto let spremljam svojega moža invalida na njegovi trnjevi poti. Gospod nama je naložil velik križ,ki ga z Njegovo pomočjo kar vedro in pogumno prenašava.Dobra volja,medsebojna po- moč, vera in molitev nama dajejo moči, da vse to trpljenje sprejemava in mirno prenašava. Bogu in Mariji sva hvaležna za premnoge milosti.
Obiski mladih iz komisije za diakonijo mi veliko pomenijo. Prijetno spoznanje je, da je tudi bolan človek - invalid še pot- reben in koristen,kar mi dokazujejo vaši obiski. Tudi sama čutim in sem obenem vesela vaših obiskov, saj si med seboj izmenjamo izkušnje,se iskreno pogovo- rimo in drug drugemu pomagamo ter ta- ko laže prenašamo vsak svoje trpljenje. Tudi mladi želijo pomagati prizadetim in s tem razbremenijo svojce.
Vsak bolnik prinese v družino določene spremembe,ki se jim moramo prilagoditi, potrebno je predvsem več ljubezni in razumevanja.Pa vendar je bolnik v dru- žini zelo dragocen. Zato pa,če želiš biti v življenju srečen, z ljubeznijo pomagaj trpečemu. Današnji človek potrebuje veliko ljubezni, edino v njej odkrije smi- sel življenja.
Zelo sem hvaležna naši župniji in prek nje mladincem v diakoniji, da naju obis- kujejo, se z nama pogovarjajo o vsem, tudi o najtežjih problemih življenja. S tem omogočajo svojim najbližjim,da po- vedo to, kar jih najbolj teži in upam, da bodo v nas našli veliko ljubezni in razu- mevanja. Ljubiti, dajati, je največ, kar lahko za koga storimo.
Še enkrat hvala mladim iz komisije za diakonijo za vso pomoč z željo, da na- daljujete to začeto pot in osrečujete nas ter naše prizadete.

Helena

SLEČEJO GA...

Pred kratkim sem gledala francoski film Priznanje.Ob prizoru,ko glavnega junaka nasilno slečejo in pahnejo v ječo, mi je prišlo na misel, da se verjetno podobno marsikdaj počutijo tudi naši bolniki. Od vzamejo jim še tisto zadnje, kar je za res njihovo,in jih potisnejo v premajhne ali prevelike, preozke ali preširoke, ne- zlikane in včasih tudi strgane pižame in spalne srajce. V tem trenutku so samo še bolniki, ki se morajo podrediti bolniš- ničnemu redu.
Človek z obleko govori o sebi. To je on, v svoji enkratnosti, s svojo izbiro barv in krojev, s svojim načinom oblačenja. Ko bolniku odvzamejo njegovo obleko, se počuti razosebljen. Zato lahko razu- memo, da kakšen bolnik raje ostane v sobi,kot da bi se v bolniški pižami spre- hajal po hodniku.
Spominjam se pogovora med dvema se- strama. Zunaj je bilo zelo hladno in bol- nik je moral na preiskavo v drugo hišo. Zdelo se mu je logično,da se bo oblekel v svojo obleko, ki je tudi veliko toplejša od pižame in bolniške halje. Poleg tega pa se je v pižami počutil v nekoliko pod- rejenem položaju in je želel pred nezna- ne ljudi stopiti kot ta in ta oseba. Tako se je zdelo logično tudi eni sestri.Druga njej nadrejena, pa je ugovarjala. Treba se je držati reda in bolniki ne smejo ho- diti naokrog kar v svojih oblekah! Prav- zaprav jim je treba obleko odvzeti, ko so sprejeti v bolnišnico.
Zgrozila sem se ob takšnem redu. Kako naj tak red bolniku pomaga, da se bo počutil dobro v novem okolju. Mnogi se prestrašijo že ob sami misli, da bi morali v bolnišnico - in ko se znajdejo tam, so zelo občutljivi za vse,kar kakorkoli ogro- ža njihovo osebno svobodo in spošto- vanje. Dobro počutje vpliva na ugoden potek zdravljenja. Zato bi bilo zaželeno da bi bolnikom v bolnici omogočili, da ohranijo čimveč "svojega", da ostanejo čimbolj osebe, ki so v svojem življenju, in da postanejo čim manj samo bolniki s tako in drugačno diagnozo.

Večino Jezusovih čudežnih ozdravljenj opisujejo evangelisti kot izganjanje hu- dih duhov.V Markovem evangeliju je iz- ganjanje hudih duhov značilno znamenje Jezusovega mesijanskega delovanja. Z izganjanjem hudih duhov je Jezus razo- deval osvobajajočo moč, ker je s tem reševal človeka iz zasužnjenosti zlu.
Medicinsko gledano kažejo "obsedenci" v evangelijih znamenja telesnih in du- ševnih obolenj.Značilen primer duševne bolezni opisuje evangelist Marko: "Ta- koj ko je stopil iz čolna, mu je prišel od grobov sem nasproti človek z nečistim duhom. Bival je v zapuščenih grobnih votlinah in nihče ga ni mogel zvezati niti z verigo. Večkrat je bil namreč v okovih in zvezan z verigami, pa je verige potr- gal in okove zdrobil,tako da ga ni mogel nihče ukrotiti. Cele dneve in noči je prebil v grobnih votlinah in v hribih ter kričal in se tolkel s kamni" (Mr 5, 2-5). R. Pesch misli,da so pri tem bolniku opi- sana znamenja "besnosti".Po uspešnem izganjanju hudih duhov beremo v evan- geliju: "Ljudje ... pridejo k Jezusu in zagledajo tega, ki je bil prej obseden z legijo, kako sedi oblečen in je pri zdravi pameti" (Mr 5,15). -Bolnik v Mr 9,17-22 ima verjetno epilepsijo. -V večini novo- zaveznih opisov izganjanja hudih duhov so hudi duhovi predstavljeni kot "bole- zenski hudi duhovi".
Evangelisti pa ne opisujejo običajnih me- dicinskih znamenj,ko opisujejo Jezusovo čudežno delovanje, sicer Jezus ne bi bil več "čudežni zdravnik".
Znamenja obsedenosti odkrivajo resni- čno stanje človekovega bolnega življe- nja.Bolnik je pod vplivom tujih moči.Ob- sedenost je torej znamenje človekove delne odtujitve samemu sebi. Del nje- govega življenja je pod tujo "oblastjo", pod vplivom sil, ki so Bogu nasprotne, ker ovirajo človeka, da bi bil dober in bi tako svobodno uresničil božji načrt. Jezus je vedel, kakšen načrt ima Bog s človekom. Jezus z izganjanjem hudih duhov ni hotel človeku vrniti samo te- lesno ali duševno zdravje, ampak ga je osvobajal tujih sil,ki so ga zasužnjevale S svojimi ozdravljenji,zlasti z izganjanjem duhov je Jezus vračal svobodo božjim otrokom in oznanjal novo stvarstvo,nov red v stvarstvu.Izganjanje hudih duhov pomeni torej resnično znamenje priha- jajočega božjega kraljestva. Na simbo- ličen način dokazujejo, da Bog svojega stvarstva ne pušča vnemar, ampak ga zdravi in rešuje.
Z izganjanjem hudega duha Jezus člo- veka osvobaja in mu s tem pomaga, da more spet najti samega sebe. Če je obsedenost človekova delna odtujitev samemu sebi in če zaradi obsedenosti izgublja zmožnost za pristne medčlove- ške odnose,ki so zanj prvinskega pome- na, potem je Jezus s svojim zdravilnim delovanjem človeku pomagal priti do njegove resnične podobe, to je podobe božjega otroka.
V opisih obsedenosti moremo spoznati nekatera bolezenska znamenja, ki jih je mogoče tudi medicinsko zdraviti. Tega vidika gotovo ne smemo pri razlagi ob- sedenosti zanemariti. Toda evangeliji govorijo o takšnem bolezenskem stanju človeka, ki mu ne moremo prav poma- gati niti z običajno medicinsko ali psiho terapevtsko pomočjo. Obsedenost v evangelijih ni samo bolezen, ampak ob- lika človekove neodrešenosti,ki presega njegovo osebno življenje in delovanje. Evangeljski obsedenci so bolniki, toda s svojo boleznijo na poseben način opo- zarjajo na stanje,ki ni življenjskega po- mena samo zanje, ampak za vse ljudi. V obsedencih lahko vidimo, kako zelo smo ljudje izpostavljeni vplivom zla in kako težko se proti temu zavarujemo.
Opisana razlaga obsedenosti soglaša pri- čevanju evangelijev, da Jezus ni gledal na obsedenost kot na posledico člove- kove osebne krivde, po splošno razšir- jenem vzorcu o vzroku in posledicah. Jezus se v Jn 9, 1-3 ni pridružil lahko- miselni sodbi o slepo rojenem, ki naj bi s svojo slepoto razodeval svoj greh ali greh svojih staršev. -"Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodenejo božja dela." - S svojimi ču- dežnimi ozdravljenji je Jezus razodeval neprenehno delovanje Boga Stvarnika. Njegovi čudeži niso opozarjali samo na posamezne bolnike, ki so zboleli zaradi svojih grehov, ampak na stanje vsega človeštva, ki je ogroženo in trpi zaradi povezanosti z zlom.
Če gledamo na izganjanje hudih duhov pod pravkar opisanim vidikom, lahko rečemo, da so upanja polna znamenja rešitve za vse človeštvo, ki trpi zaradi neodrešenosti.Čeprav je Jezus pomagal resničnim bolnikom,ne smemo na njego- va čudežna ozdravljenja in izganjanje hudih duhov gledati samo kot na pose- bno obliko medicinske pomoči,ampak kot na znamenje in uresničevanje obljublje- nega božjega odrešenja.

VERA IN MAMINA LJUBEZEN

Že več desetletij njeno živ- ljenje zaznamuje in usmerja bolezen.Moč za lažje prena- šanje sta ji poleg domačih prvi dajali Tilka Pajk in Mimica Pust, katerih se prav radi spomnimo ob nastanku gibanja Prijateljstva bolnikov in invalidov ter samega Prijatelja. Poklepetali smo s Tončko Križman (Mala Račna 15,61290 Grosuplje) in njenima naj- bližjima: mamo in sestro Tatjano.

Meseca majnika bo tri leta,odkar si za- pustila rodni dom in prišla v Dom sta- rejših občanov v Grosuplje. Kako to?
Sredi januarja leta 1984 je mamo zadela kap. Vse dotlej je od malega ona skrbela zame. Zaradi mojih bolezni pa je bilo treba na dom počakati,češ da ni zadosti primerno usposobljenega osebja. Sedaj sem srečna, ker sem tu, v bližini svojih in so obiski po- gostejši.

Kako preživljaš ta tri leta v novem "domu"? Sedaj, ko sem se navadila, gre kar hitro. Tako kot doma ni nikjer. Ko pa svojega doma nimaš,si povsod enako doma To je čisto drugo življenje: doma te spre- mljajo domači z ljubeznijo, tu se je treba vsemu privaditi. Sprva sem še prihajala k Tatjani in mami, potem sem v domu padla, si zlomila kolk in od takrat ne vstajam več, niti se ne posedam, žal. S postrežbo sem zadovoljna.

K temu pripomore tudi njena skromnost Tončka se zaveda, da jim je težko, ka- dar je luskavica najhujša. Obiski... To je pa vse. Prihajajo domači, nekoliko več po- zimi,poleti je slabše.Ljudje,ki nam pomaga- jo,imajo več časa. Prihajajo tudi prijatelji, posebno Albina mi je zvesta še iz časov, ko sva skupaj ležali na dermatološki kliniki.

Kaj tu napolnjuje tvoj delavnik?
Dosti premišljujem. Molim težje; ko je bilo zdravje boljše,sem lažje in več. Brati sama ne morem več. Toda dolgčas mi ni. Pove- zana sem z mamo in Tatjano. Dopoldne me zmoti delo okrog mene v sobi, popoldan so obiski,ponoči pa se v snu preselim v Račno in tam okrog doma hodim; ko se zbudim, vidim, da ležim tu.

Tončka, če svoje življenje in trpljenje premišljuješ v zvezi z Bogom, je tudi to molitev! Ozrimo se na začetke tvoje invalidnosti, bolezni. Poldrugo leto sem imela, ko sem si pri padcu s stola poško- dovala tilnik. Komaj sem začela delati prve korake, sem že ohromela po levi strani. Pri petih letih sem zbolela še za luskavico, ki se je razširila na celo telo. Pri tridesetih letih sem morala sesti na voziček,ker nisem zmogla več hoje z berglami. Kasneje so u- gotovili,da gre ob vsem tem še za sklerozo multipleks.

Težko je govoriti o sprejemanju bolezni v samem sebi in okolju. Tudi zdravi ni- smo gospodarji daru zdravja. Mimo- grede in čisto nehote nas doleti vloga bolnika.Kako si toliko križev sprejemala sama v sebi?
V domačem krogu mi je mnogo pomagala mama s svojo ljubeznijo, ko me je enako vključevala v primerno delo (delala sem le z desnico). Že skozi osnovnošolska leta sem se čutila manjvredno, posebno zaradi kože. Včasih ljudje niso bili tako razgledani kot danes in je bilo toliko težje. Zaradi kože sem do dvajsetega leta mnogo časa preživela v bolnici. Pri petnajstih letih sem dobila tudi hudo sklepno revmo.

Njeno življenje je bilo na nitki,mami pa so govorili, le zakaj tâko sploh okrog nosite. A Bog njene smrti še ni hotel. Bila je šesta od desetih otrok.
Tončka,ti si bila v bolnišnici tudi po osem mesecev. Ločena si bila od domačih. Bolnika se loteva osamljenost, kako si vzdržala?
V začetku sem omagala. Razmišljala sem: tako težko hodim, pa še ta kožna bolezen; kaj bom sploh imela od življenja? Nič.Samo trpljenje. Sama sem bila v svojem okolju, sama. Hotela sem si vzeti življenje.
Ni mi uspelo. Rešili so me. Ob tem dejanju sem ob sebi začutila Marijo -Mater tolažbe Zaživela sem na novo, s pomočjo vere in mamine ljubezni.

Sestra se spominja njene mladosti.
Često je sedela na "drevčku" pred hišo in jokala.Zakaj,zakaj? Bili smo še otroci,nismo je razumeli in nihče se ni poglobil v njeno trpljenje in samoto. Prišlo je poznanstvo s Tilko in Mimico s posredovanjem p. Jeze. Mnogo smo si dopisovale, se srečale. Živ- ljenje se je obrnilo. To je prava vsebina Prijateljstva in njegovi začetki pri nas.

Mama spremlja svoje otroke z molitvijo in zgledom.Hvaležna je Bogu za življe- nje in trpljenje. Kako morete?
Kakor Bog obrne, mi je prav, kar da, vzamem. Največ mi pomaga vera: Je kot palica, tudi če se v strmini opiraš na njo,ne omagaš Mnogokrat sem se vprašala, za- kaj prav jaz in toliko? Tudi to sem opustila, ker sem našla odgovor: Bog že ve, zakaj.S tem odgovorom je križ dosti lažji. Poprej je bilo težko sprejemati: živela sem tudi duševno z otroci, z njimi trpela, med njih delila ljubezen.

Otroci vam vračajo ljubezen. Za njih ste se mnogo trudila tudi zaradi očeto- ve bolezni. Vsakega otroka sem spreje- mala kot dar od Boga, vseh deset, čeprav mi je petega že v ranem otroštvu vzel k sebi.Njihovo in svoje življenje sem priporo- čila Mariji in Očetu,tako je šlo lažje.Kristus je trpel pred nami, je izkusil; če je vzdržal On, moram tudi jaz. Veliko zaupanje imam v Marijo.

Kako ste sprejeli Tončko in ob njej še ostalo bolezen? Dolga leta sem upala, da bo ozdravela. Ko se ni nič obrnilo na bolje, sem se vdala.Skušala sem jo čimbolj vklju- čiti v družinsko okolje, delo. Ob njenih živ- ljenjskih krizah sem najbolj spoznala, kako veliko trpljenja je v njej sami, kako obre- menjena je. Še ena od hčera je trpela zaradi kožne bolezni. Tudi z njo sem živela in delila težke trenutke. Ko sem zvedela še za Tatjanino neozdravljivo bolezen, se je križ še povečal.Večkrat sem jokala.Vendar čutila sem, da mi je Bog blizu, pomagal mi je zadeti še ta križ. Če dopusti križ,da tudi Simona, ki ta križ pomaga nositi.

Tatjana kot najmlajša je imela štiri leta ko je oče umrl za rakom. Mama je ob tem zaključila, da Bog nalaga po malo trpljenja. On je zvest in ne bo dopustil, da bi bili skušani čez naše moči.
Pred tremi leti je mamo zadela kap.Se- daj živita skupaj s Tatjano. Tončko od vsega najbolj skrbi za mamo,saj pravi, da je najlepše, če so vsi v Grosupljem, tako mama kot ona sama.Srečni so,da jo je mama tako dobro zvozila. Mama posredno dviguje vse, za njih moli in daruje. Ob tem jim mnogo pomeni tudi župnik, ki je zvesti prinašalec Jezusa vsem, ki sami ne morejo do njega.
Tatjano je bolezen našla že v srednji šoli. Tedaj ni imela večjih težav, oziro- ma je na njih pozabljala ob pogledu na Tončko. Po končani ekonomski šoli se je zaposlila. Toda skleroza multipleks ji vsak dan jemlje več moči.
Tončka se spominja teh začetkov takole:
Meni je bilo takrat hudo, hudo. Mar ni že zadosti,mora res priti še ena bolezen poleg moje? Ob mamini bolezni pa me je žalost skoraj strla, saj sem prav iz njene ljubezni izkristalizirala svojo vero in moč za življenje.

Tatjana se s hvaležnostjo spominja okolja v službi, ki ji je pomagalo hoditi skozi življenje.Začetki njene bolezni so časovno povezani s stikom s Prijatelj- stvom. Ob njej so prijatelji,ki jo pisme- no bodrijo, saj dobri prijatelji so vredni več kot zlato.
Tudi ob Manci in njenem življenju sem kalila svoje. Moje želje, mladost, ljubezen, dru- žinsko življenje so se mnogokrat razhajale s stvarnostjo, to je bolezen še slabšalo. Hodila sem na zdravljenja, hrepenela po izboljšanju. Pogled se je vračal na Tončko: ko je pri osemindvajsetih letih dobila berglo se mi je zdelo tako strašno. Že na videz se je ločila od drugih. Nihče je nima,le ona Pozneje pa sem vedno bolj črpala moči v njej,da sem lažje sprejemala sebe. Ob na- predovanju moje bolezni sem napredovala v razumevanju Tončke.

Sprememb v Tatjaninem življenju je čedalje manj. Sedaj teče postopek za invalidsko upokojitev. Velika sreča zanjo je, da ima pri sebi mamo. Ne čuti, da bo šla kam dlje kot do Tončke,ne more pustiti mame same
Ljudje se spreminjajo, čas je drugačen, a Bog je vedno isti. Končujem te vrstice v upanju, da z njimi vztrajate v Prijateljstvu še naprej. Glejmo na toliko preizkušenj s prijateljskim očesom, podajmo jim roko!

tekst: Alenka, foto: Jože

BARAGOV DUHOVNIK O SVOJEM ŠKOFU

Dne 26.januarja 1868 -pet dni pred pogre- bom Friderika Baraga - je njegov duhovnik Honoré Bourion iz kraja Negaunee napisal nadškofu Purcellu v mestu Cincinnatiju tole pismo.

Gospod škof!
Naš dobri in spoštovani škof je mrtev. Odšel je in nas zapustil sirote! Prihodnji petek bomo pri- siljeni pospremiti ga k njegovemu zadnjemu počitku. Kdo bi lahko izrazil, gospod škof, velikost naše izgube? V tolažbo bi nam bilo, če bi ga lahko pos- premili na kraj počitka v spremstvu številnih duhovnikov, kakor je povsod v navadi pri pogrebu škofov. Mar ne bi zaslužil apostol, ki je za Cerkev rodil 25.000 Indijancev v teh divjih in mrzlih pokrajinah, mar ne bi zaslužil, gospod škof, izredne časti, ki jih nudi mati Cerkev škofom, ko odhajajo, da prejmejo krono za svoje delo? Toda ne.Bog je hotel, naj postane smrt našega dragega škofa dopolnilo njegovega samotnega živ- ljenja. Umrl je sredi trde zime, ko severni veter zamrzne in otrdi obraz in noge tistih, ki se upajo izpostaviti se njegovemu lede- nemu pišu. Nikogar ni bilo pri njem, da bi mu zatisnil oči, razen ubogega služabnika in le nekaj duhovnikov, morda 5 ali 6, bo neslo njegove zemeljske ostanke na kraj počitka.
Ko premišljujem življenje našega spoštova- nega in svetniškega škofa, ki je bilo tako polno zatajevanj samega sebe in kronano s tako velikim uspehom spreobrnjenja duš; ko pomislim na njegove poslednje trenutke in na njegov pogreb, se mi zdi, da imam pred očmi življenje in smrt sv. Frančiška Ksaverja, apostola Indijcev namesto škofa Baraga, apostola Indijancev. Kako srečen je bil naš škof, ko je sredi svoje samote videl, da mu je Bog naklonil umreti sredi svoje črede,na obalah Gornjega jezera, ob katerih je tolikokrat hodil in to pogosto na krpljah po snegu, ko je taboril in spal na snegu samo zato, da bi koga pridobil za Kristusa. Oh, kakšno življenje, polno zaslu- ženj! Kakšen zgled za nas! Res je, da smo mi,ubogi duhovniki, včasih primorani storiti kaj, kar bi se zdelo trdo tistim, ki živijo v bolj civiliziranih in obljudenih krajih,toda če primerjamo to s tistim,kar je moral prestati naš pokojni škof v 36 letih med Indijanci, se sami sebe sramujemo, ker zgledamo ka- kor pigmejci pred velikanom.
Kolikokrat je ostal 3 ali 4 dni brez hrane, ko je hodil za svojimi Indijanci po njihovih loviščih, kajti divjačine, ki je bila njihova edina hrana, da so preživeli sredi gozdov, je bilo malo. Kolikokrat je hodil po skoraj 2 metra debelom snegu tudi po 500 ali 600 km in se pri tem moral z rokami in nogami oprijemati ostrih pečin okoli Gornjega jeze- ra? Kolikokrat je moral prebroditi reke do vratu v vodi, da je potem nadaljeval svojo pot v obleki,s katere je kapljala voda sredi vsake vrste ovir? Pa nikar ne mislite, go- spod škof, da je to delal le v začetku svo- jega apostolata, ali dokler je bil še mlad in pri močeh! Bilo je pred šestimi leti. Tedaj sem bil jaz duhovnik pri stolnici v Sault Ste.Marie, škof je bil star 64 let in njegovo zdravje je že močno pešalo. Zima je bila izredno huda in snega je bilo za 2 metra. Jaz sem malo prej prišel iz Francije in za- radi mraza skorajda nisem mogel iz hiše. Kar se pa tiče škofa, je bil najdalje doma v hiši komaj dva tedna, ves ostali čas pa je hodil od vigvama do vigvama in obiskoval svoje Indijance, raztresene vse okoli Gor- njega jezera.V tej zimi je odkril na enem od svojih potovanj na severni obali Gornjega jezera indijansko vas, ki je bila še pogan- ska. Tega odkritja se je zelo razveselil. Ko je prišel domov, se je odpočil le toliko, da se je oskrbel z mašnim vinom in je potem čisto sam odhitel na svoje osvojevalno po- dročje,ki je daleč,zelo daleč od Sault Ste. Marie. Toda kadar je šlo za rešitev ene same duše, ni nikdar meril razdalj. Končno je prišel tja potem, ko je več noči prespal na snegu. Zbral jih je in jim oznanil veselo oznanilo, ki jim ga je bil prinesel. Po nekaj dneh je krstil poglavarja in potem vse ple- me. V Sault Ste. Marie se je pripeljal pre- srečen, da je Satanu odvzel tolikšen plen, na "zmagoslavnem vozu Gornjega jezera", na majhnih saneh, komaj 5 cm od tal, ki jih je vlekel mršavi indijanski pes. Jaz sem bil slučajno pri oknu in ko sem videl škofa na- pol zmrznjenega v tem "ornatu" nisem mo- gel, da ne bi zajokal. Tedaj sem razumel, gospod škof, da "učenec ni nad učiteljem", kajti naš Gospod se je na svojih potovanjih posluževal osla,naš škof pa je bil popolno- ma zadovoljen,da mu je za potovanja služil pes.
Ne bom več nadaljeval:debela knjiga bi bila potrebna, če bi hoteli opisati vse zanimive okoliščine življenja našega škofa. Upam,da bo življenjepis škofa Baraga kmalu izšel v tisku za spodbudo pastirjem in čredi,da bo ovekovečil spomin tistega,za katerim bomo žalovali do konca življenja...

Udeležil sem se lepega Baragovega dneva 1986 v Moravčah. Upam, da bo ostanek grajske kapele na Belneku kmalu urejen kot Baragov spomenik v tem lepem kraju. Spomnite bralce Vašega lista, da bo letos 29.junija 190 let, odkar se je naš veliki mi- sijonar škof Friderik Baraga rodil v Mali vasi pri Dobrniču (29.6.1797). 11.novembra 1867 (pred 120 leti) se je dal truden in bolan do smrti peljati in na stolu nesti čez sneg v štiri ure oddaljeni kraj, kjer je deloval nje- gov duhovnik Bourion, da je tam blagoslo- vil vogelni kamen za cerkev. 19. januarja 1868 pa je v Marquettu umrl. V silnih skrbeh sem bila za sina, ki je odšel v Švico na visoke planine. Priporočila sem se Baragu, naj posreduje pri Bogu,da bi ne bilo hudega vremena, ko se bodo vzpenjali na goro. Obljubila sem dar. Po šestih dneh se je sin vrnil srečno. S tem se pismeno zahvaljujem. Baraga je velik priprošnjik in ga vsem priporočam v težkih zadevah. Odboru za Baragovo zadevo. -Zahvaljujem se škofu Baragu za pomoč pri ozdravljenju bolne noge.Imela sem dolgotrajne bolečine se zdravila, prejemala injekcije, toda brez vidnega uspeha. Po priprošnji k škofu Ba- ragu je nastopilo vidno zboljšanje in sedaj sem ozdravela. Že tri, štiri leta obiskujem Baragov dan in se mu večkrat priporočam.Sem prepričana, da on prosi pri Bogu za nas.Pred kratkim se mu je priporočala skupina štirinajstih ljudi. Kljub nemogočim razmeram je bila naša prošnja uslišana z Baragovo pomočjo. Vsa skupina se je lahko udeležila zaželenega romanja. Želim in upam, da boste sprejeli to naše sporočilo zares. Zaobljubila sem se, da se bom javno zah- valila Baragu za dvakratno uslišanje. Prvič: Zobozdravnik je dvomil,da bom sploh mogla nositi protezo, ker imam čeljusti zelo osu- šene. Nikakor mi niso mogli urediti. Drugič: Imela sem močan srčni napad, srce mi je oslabelo. Tudi zdravila niso več pomagala. Pred seboj sem imela težke dolžnosti. Tudi v tem sem se obrnila za pomoč k Frideriku Baragu. Nenadoma so težave popustile in spet lahko opravljam vsa, tudi težka dela. Zato se ponovno in prisrčno zahvaljujem in se mu še naprej priporočam. Na Baragovo priprošnjo se nama je s sestro uresničila želja, da bi šolsko leto izdelali s prav dobrim uspehom. Iz vsega srca želiva da bi bil škof Friderik Baraga prištet k sve- tnikom. Brala sem v prilogi Prijatelju in se zaobljubila in priporočila za rešitev več let trajajoče pravde. Nenadoma sem dobila sporočilo o prekinitvi sodnega postopka. Vse se je ču- dovito končalo in prepričana sem, da moja molitev ni bila zaman.V zahvalo priporočam še drugim, naj se zatekajo k Baragu. Pred dvema letoma sem bila uslišana, ko sem se priporočala v težavah zaradi hude bolezni k škofu Baragu. Obakrat sem op- ravila devetdnevnici in sem bila uslišana. Zato se lepo zahvaljujem. Javno se zahvaljujem škofu Baragu in vsem bolnim priporočam, naj se mu priporočijo in prilagam skromen dar.Sem vdova. Bila sem zelo bolna in imela neznosne bolečine v hrbtenici več mesecev. Vpila sem in bila žalostna,ker nisem mogla v cerkev.Zdravila niso nič pomagala, pa sem se začela z za- upanjem obračati k Baragu in molila devet dnevnice. Zdaj sem veliko boljša, bolečine so minile, ni treba več ležati in v cerkev morem. Z Bogom in Marijo! Zahvaliti se moram.Javno se moram zahva- liti za uslišane prošnje. Velikokrat sem bila že uslišana in sem odlašala z zahvalo Fri- deriku Baragu. Najprej:sin se je po prome- tni nesreči pozdravil. Sem vsak dan molila. Drugič: drugi sin je v življenjski nevarnosti. Moram reči, da sem bila v svojih težavah že večkrat uslišana. Zato želim, da bi bil Baraga povzdignjen do časti oltarja in v ta namen, prilagam skromen dar. "Še kadarkoli sem se v molitvi priporočala Baragu,se mi je dobro izteklo,pa naj so bile to družinske zadeve ali večje ali manjše težave.To pismo sem napisala kot zahvalo katero sem večkrat obljubila in jo vzamem resno. Pisala je Baragovemu odboru in dodala svoj dar s pripombo:"Za Baragovo beatifikacijo. V zahvalo Frideriku Baragu za večkrat us- lišane prošnje v duševni in telesni stiski.Še naprej se priporočam za pomoč in prilagam skromen dar za misijone."

V težki zadevi sem prosila Friderika Baraga za pomoč in čudežno sem bila uslišana. Molim, da bi čim prej dosegel čast oltarja. Zelo sem hvaležna za zdravje. Božjemu služabniku Frideriku Baragu se zahvaljujeva z možem, ker naju je ob molitvi za boljše zdravje uslišal. Bila sva več let bolna in po bolnicah.Sedaj se pa počutiva toliko boljše da sva zelo zadovoljna. Kmalu bo dve leti, odkar sva se poročila in se počutiva kar srečna.
Mož je bil tudi v ljubljanski stolnici, kjer je Baraga prvič maševal. Tudi tam se mu je priporočal za zdravje in dobro razumevanje Tu pošiljam majhen dar za misijone. "V zahvalo Frideriku Baragu za pomoč v bolezni. Pomagal mi je pri ozdravljenju led- vic. V zahvalo podarjam za pet maš,ostalo pa za Baragov sklad." Čitala sem, naj se pošiljajo zahvale o usli- šanjih. Dvakrat sem bila že uslišana na Baragovo priprošnjo,zato dolgujem zahvalo Prosim pošljite jo na pravo mesto, saj vsi želimo, da bi ga čimpreje častili na naših oltarjih, da bi bil zgled vsem, posebno naši mladini: da bi imela živo vero in gorečo lju- bezen do Boga. Na Vaš naslov sporočam, da sem bila že dvakrat uslišana ko sem se priporočila Fri deriku Baragu:a) v zadevi glede službe, b) v zadevi glede dopusta. Prisrčno pozdrav- ljam. Pri oltarju sv. Rešnjega telesa v stolnici se je priporočala Baragu za varstvo njenemu sinu. Dobila je sporočilo od njega iz Južne Afrike: "Zdravje se mi je izboljšalo tako, da se zdravniki čudijo, ker menijo, da je bole- zen neozdravljiva.Bolezen sem čutil že več let." Javno se zahvaljujem svetniškemu škofu Frideriku Baragu. Z zaupanjem sem se za- tekla k njemu v bolezni moje vnukinje. Bila sem uslišana, vnukinja je ozdravela. Tudi v drugih težavah se zatekam k njemu po po- moč,pa nikdar zaman.Prosim,objavite mojo zahvalo. Želim vam sporočiti, da sem na priprošnjo škofa Baraga dosegla izredno lepe študijske uspehe. Ne vem, če bo to moje sporočilo kakorkoli pomagalo k procesu za beatifika- cijo, toda ker ste nas pozvali, naj pišemo o svojih uslišanjih, sem se odločila. Upam, da vas ne obremenjujem preveč. Pošiljam vam skromen dar za ureditev Baragove spominske sobe. Pozdrav! Izpolnjujem svojo zaobljubo. Javno se za- hvaljujem in pošiljam dar.Bila sem že previ- dena in sem se zelo bala operacije. Molila sem in prosila vsemogočnega Boga in Ba- rago. Trdno sem prepričana, da sem usli- šana, saj so izvidi pokazali, da ni bilo treba operacije. Sedaj prosim Boga, da bi Baraga čimprej prišel na oltar in bi bil še bolj us- pešen naš priprošnjak v težkih zadevah.

Prisrčno in javno se zahvaljujem škofu Fri- deriku Baragu za večkratno uslišanje.Sama sem sestavila molitev, katero vedno molim in vem,da ne molim zastonj. Večkrat mi je že pomagal in mi še bo. Želim in molim, da bi bil čimprej tudi na zemlji poveličan in bi ga častili na oltarju. Po zaobljubi prilagam dar za misijone.
V skladu s cerkvenimi predpisi z objavo teh uslišanj nočemo izrekati nobene sodbe o tem, ali so nadnaravnega izvora ali ne.

PRILOGA 'PRIJATELJA' 1987-Izdal Baragov odbor v Ljubljani (odg.dr.Jošt Martelanc, vicepostulator)

UMRLA S. KSAVERIJA PIRC

V letošnji sedmi številki Družine smo brali,da je 7.II.1987 v Bang- koku na Tajskem umrla najsta- rejša slovenska misijonarka - uršulinka s. Ksaverija Pirc,v 94.letu.Zelo izobražena se je odločila za misijone in skupaj s s.Rafaelo Vurnik odpotovala v misijone 4. VIII. 1924 preko Švice in Belgije. Svoje potovanje je lepo popisala v številnih pismih, objavljenih v Katoliških misijonih. Misijonarila je kratek čas na Tajskem,nato osem let na Kitajskem v Svatovu,mestu ob morju,severovzhodno od Hongkonga, nasproti Formozi-Taivanu.
Zadnja leta so njena pisma postajala vse redkejša, tudi krajša, vendar zelo prisrčna in razodevajo ženo,vso predano Jezusove- mu naročilu:"Pojdite in oznanjajte evangelij vsemu stvarstvu." Oznanjala ga je pokojna sestra s talenti, ki ji jih je dal Bog in jih je v ljubezni delila drugim.
Lahko smo ponosni na njene besede, ki jih je zapisala v pismu slovenskim bogoslov- cem pred sedmimi leti. Takole pravi: "Toda nobena (misli na sosestre drugih narodno- sti v Bangkoku) ni uživala toliko ljubezni, umevanja in podpore iz matične dežele kot Slovenke. Sestre se nam čudijo že leta rekoč: Vi Slovenci ste kakor ena družina! Vse te slovenske revije, časopisi in knjige, ki prihajajo iz Slovenije, Amerike, Kanade in Argentine brezplačno že leta in leta.

Ravno za božič je prispelo pismo papeža Janeza Pavla II. o evharistiji. In še vsako leto ljubeče in spodbudno pismo bogoslov- cev iz Ljubljane in Maribora za misijonsko nedeljo in za božič. In letos še več! Sam nadškof in metropolit nam pošilja svoj bla- goslov v lastnoročno podpisanem pismu. Kako naj se zahvalim za vse to! Delež ima- te na našem delu in ko pride čas poslednje žetve, si bomo skupno delili blagoslov."
In še nekaj iz "mlajšega" pisma: "Vesela vest,domovina misli in moli za nas... Misijoni na Tajskem se ne morejo ponašati z viso- kimi številkami krstov, vendar naša prisot- nost v tej lepi deželi ni bila brez koristi. Sveti oče je ob svojem obisku Bangkoka posvetil 23 tajskih bogoslovcev v mašnike. Rekel je, da se imajo ti mladi možje za po- klic predvsem zahvaliti misijonskim šolam.
In poklic uršulink so šole! Sejemo, sejemo in zrna klijejo nevidno,imajo božje življenje, življenje milosti, ki obrodi ob svojem času."
To drugo pismo zaključuje z besedami: "Kdo bo ljubil Gospoda gorečneje ..."
In kaj naj storimo mi,prijatelji? Nič drugega kot sejmo, sejmo. Zrnje bo klilo.Ob svojem času bo dalo svoj sad, ki ga bomo videli morda v tem življenju morda v večnosti in kakor je zapisala s. Ksaverija, si bomo delili skupno blagoslov.
Morda bi do prihodnje številke v svoje po- sebne molitve vključili vse misijonarje v Aziji, posebno slovenske? Se strinjate?

Franc Halas

V OBDOBJU PO OČETU FRANÇOISU

(nadaljevanje in konec)

Da bi tudi v današnjem času Bratstvo ure- sničevalo svoje poslanstvo,mora upoštevati nekaj posebej pomembnih nalog.

Vemo,da bratsko življenje zaživi z ljubeznijo bolnika in invalida,ki krene na pot k drugim da bi bil z njimi in da bi tako živel to ljube- zen... To je sicer preprosto,a obenem tudi zelo zahtevno, kajti bratsko življenje naj bi ne živeli le nekateri posamezni bolniki, am- pak vsa "množica" bolnikov in invalidov.
Pred štiridesetimi leti je bil v srcih ljudi na splošno močan smisel za Boga, kar jih je gnalo do drugih ljudi, da bi jim pomagali... Danes raje govorimo o odprtosti do drugih, o solidarnosti, o nekem interesu, da bi bili z ... Nadalje lahko ugotovimo, da je precej potreb ljudi zadovoljenih, vendar pa je da- nes manjša solidarnost med ljudmi.Rečemo lahko še bolje: pod vtisom javnih občil si prizadevamo za velike zadeve daleč nekje, ob tem pa pogosto pozabljamo sedanje in bližnje, ki so okrog nas.
Solidarnost -da! Toda pravilno pojmovanje solidarnosti nas nujno vodi do ponovnega odkrivanja ljubezni. To dvoje - solidarnost in ljubezen - se dopolnjuje in gre vse do žrtvovanja,do delitve dobrin z drugimi.Svoj poln pomen pa dobi v posnemanju Kristusa Ali je v nas tista "Kristusova ljubezen, ki nas priganja"?
Bratsko življenje je tudi povabilo,da gremo vedno dalje,da bi priklicali v življenje popol- no dobro človeka. Vsak je do konca življenja vabljen, da se razvija sam osebno, da se razvija v ljubezni do drugih in do Gospoda.
Varujmo se, da bi skrčili bratsko življenje le na čustva ali le na preprost odgovor na osnovne človekove potrebe. Resnična lju- bezen do človeka namreč pomeni to:hoteti drugega srečati, ga sprejeti, spoštovati, zaupati vanj in ob vsem tem imeti čut za pravico, za skupnost ter gorečnost...
Bratsko življenje vsakega bolnika in invali- da mora biti polno te ljubezni, in to najprej v vseh ekipah odgovornih na vseh ravneh. Ali pa so naše ekipe v Bratstvu resnično bratske? To je vredno razmisleka, ker ne moremo reči, da poteka življenje v naših ekipah vedno v znamenju naklonjenosti, veselja, sodelovanja in odpuščanja...
Ne zadostuje seveda, da to le rečemo - to je treba tudi živeti. Ko to pravim, mislim najprej nase, zelo osebno; z vsem, kar to pomeni... pričevanje z bratskim življenjem v ekipah je znamenje svetu in Cerkvi danes To je znamenje resnične skupnosti. Prav iskanje podobe take pravilne skupnosti je značilno za naše življenje v zadnjih dveh letih. Moramo se namreč vprašati: zakaj morajo nekateri drugod iskati oporo in pri- jateljstvo,ko bi jim vendar prav to gibanje, katerega ime je "BRATSTVO", moralo omo- gočiti in dati to, kar iščejo. Tu se res po- stavlja vprašanje.
Zavedajmo se, da naše skupnosti niso sa- mo skupine ljudi,ki se med seboj dobro po- znajo, si sami sebi zadoščajo in se skupaj starajo. Skrb,da bi postali resnične krščan ske skupnosti, nam narekuje pozornost do mladih, katerih zorenje v odgovornosti mo- ra postati naša prednostna naloga.
Bratsko življenje kot znamenje pravih sku- pnosti bo tem bolj prisrčno, čim bolj bomo vsi - ne glede na leta,prizadetost ali bole- zen - živeli blizu tistim, ki so naši "ubogi".

Bratsko življenje ne zadošča samo sebi. Razlog njegovega obstoja je ljubezen, ki ima svoj izvor v Gospodu.Ta naša ljubezen postane izziv in poziv ter uvod v to božjo ljubezen; postane izžarevanje božje ljube- zni.Da,mi smo v resnici oznanjevalci evan- gelija, ko pričujemo s svojim življenjem, s svojimi besedami za neizmerno ljubezen, ki nas razvnema.
Bratstvo bolnikov in invalidov je bilo l.1957 v Franciji priznano kot gibanje za evange- lizacijo bolnikov in invalidov. Od leta 1975 dalje je povezano s Svetom za laike v Rimu. Spomnimo se še enkrat tudi opozorila o. Françoisa, ki ga je izrekel udeležencem mednarodnega srečanja Bratstva v Lyonu: "Če Bratstvo ne oznanja evangelija in po- stane le prijateljsko srečevanje zgolj na človeški osnovi, preneha obstajati, čeprav bi sicer ohranilo svoje ime ..." In naprej pravi:"Vesel sem,ko odhajam s tega sveta, da zapuščam za seboj Bratstvo, ki je giba- nje za oznanjevanje evangelija ..."
Ali mi je treba sploh posebej reči,da smo s tem, ko govorimo o oznanjevanju evange- lija in ko si za to z vsemi svojimi silami pri- zadevamo, že tudi pri pravem načrtu dela Bratstva.Življenje gledamo v luči evangelija ko v naših skupinah sprejemamo in skupaj praznujemo veselo novico o odrešenju in ko našim besedam slede tudi dejanja.
O. François je brez dvoma prav malo go- voril o naši metodi dela: "Videti-presoditi - delovati". Vendar bi bilo povsem napačno misliti, da on ni živel duhovnega življenja.
Danes gibanje z različnimi akcijami prek leta živi svoje poslanstvo oznanjevanja evan- gelija bolnikom in invalidom. Ta apostolska skrb nas poziva k rednemu srečevanju na vseh ravneh:na škofijski,območni, narodni, mednarodni. Tudi za naprej ostaja vpra- šanje povezanosti med bratskim življenjem in oznanjevanjem evangelija. Ponavljam: ne pozabimo enega ali drugega vidika. Oba se dopolnjujeta in sta bistvena za enotnost gibanja.

V Bratstvu nismo zaradi samih sebe. O. François je kot prvi znal zaupati drugim - laikom,da bi z njimi delil svojo odgovornost Njegovo sodelovanje s teologom o. D' Ar- genlieujem, je bilo ravno tako viden zgled dopolnjevanja, ki je izoblikovalo Bratstvo.
Na katerikoli ravni odgovornost zahteva odprtost in sodelovanje z drugimi.Bratstvo je gibanje laikov in ga vodijo laiki sami - ne duhovni voditelji. To ne pomeni, da oni ni- majo svojega mesta v njem. Nasprotno! Da pa bi olajšali odprtost in skupno delo,je dobro,da je odgovornost omejena časovno na neko določeno dobo (na nek mandat). Kako mučno je namreč videti težave ob predajanju odgovornosti. Ob obojestran- skem spoštovanju bi bilo treba živeti bolj resno in bolj bratsko.
V tej isti skrbi za odprtost bi rad vsaj z be- sedo spomnil tudi na potrebo, da Bratstvo deluje v povezanosti z drugimi gibanji v Cerkvi. Seveda je tudi nujno,da imamo re- dne stike s škofom svoje škofije oz.s pred- stavnikom škofovske konference v vsaki deželi.

O. Françoisa sedaj ni več. Sicer je bil že pred časom prenesel odgovornost duhov- nega voditelja na druge; najprej je leta 1968 prepustil duhovno vodstvo gibanja v Franciji drugemu, nato pa leta 1980 tudi odgovornost mednarodnega duhovnega voditelja. Toda za mnoge je on še vedno nekakšen vir moralne gotovosti.
Danes je medkontinentalna ekipa tista, ki ima poslanstvo, da čuva enotnost gibanja in da se zavzema za zvestobo navdihu o. Françoisa. Njena odgovornost je ogromna. Ko to pravim, ne zahtevam zanjo nobenih pravic,ampak podčrtujem skrb za služenje, za skupno povezanost. Ko sledim zadnjim priporočilom o. Françoisa, pa želim od vsa- kega narodnega Bratstva,da ostaja čimbolj povezano z vodstvom Bratstva.Osebno pa vas še posebej in stalno vabim, da molite za vse, ki so sprejeli to odgovornost. Za- vedajmo se,da je cena za enotnost in zve- stobo pravemu duhu Bratstva odgovornost, in to na vseh ravneh.
Če je bilo Bratstvo rojeno v Franciji, pa danes živi že v 26 deželah sveta in tu in tam se poraja še novo upanje za nadaljnje širjenje. To seveda pomeni za ekipo odgo- vornih, da mora ostati odprta za vse, kar se v posameznih deželah, kjer Bratstvo ži- vi, dogaja -od različne miselnosti, različnih kultur do pastoralne občutljivosti vsake Cerkve ali veroizpovedi. Bratstvo ima tudi ekumensko razsežnost.
Danes je Bratstvo v Latinski Ameriki že organizirano na ravni kontinenta. Bratstva iz Evrope so povabljena, da store enako. Septembra 1987 naj bi se organizirala v evropsko organizacijo. Različna Bratstva iz Afrike ostajajo za sedaj še neposredno po- vezana z vodstvom.
Bratstvo iz Francije ali tudi káko drugo bi iz zgodovinskih razlogov moglo reči: Mi imamo prav... Napačno! Bratstvo ne živi iz preteklosti in v preteklosti, ampak se ust- varja vsak dan sproti v zvestobi navdihu svojemu ustanovitelju. Ustvarja se v stalni navzočnosti v življenju ljudi danes, v po- znavanju in v odprtosti za vse, kar se do- gaja v drugih deželah.

O.François nam je zapustil dragoceno darilo ki ga imamo v svojih rokah. Da, danes je Bratstvo v naših rokah ... Torej, če imamo darilo, ga uporabimo in ga delimo še z dru- gimi. Od nas je odvisno, ali bo živelo in se širilo. Bolj kot kdaj prej - na nas je, da ga skupaj drug z drugim gradimo.

Prevedel Vlado B.

Iz majniškega doživetja

Ob pričetku bogoslužja pri kapelici Lurške Marije na Rakovniku,ki ga je vodil stiški opat dr.Anton Nadrah,je ob spremljavi godbe iz Želimelj kot mogočen hvalospev zadonela pesem: Marija,Mati ljubljena, češčena bodi ti. V govoru so bile nakazane misli o zgle- dnem Marijinem častilcu in ustanovitelju salezijanske družbe sv. Janezu Bosku.
Pri tej lepi slovesnosti v nedeljo 27. maja popoldne sem videl tudi nekaj invalidov; le z vozičkom kot jaz,ni bilo menda nobenega čeprav je pri kapelici primerno urejeno tudi za tiste, ki se bojijo arhitektonskih ovir.
Za vse Marijine častilce je taka svečanost kot nekak duhovni balzam, še posebno ve- lja to za nas, saj smo vso dolgo zimo pre- živeli po svojih domovih. Po sv. maši se je razvila procesija v cerkev h končnemu bla- goslovu. Tega se sicer z vozičkom nisem udeležil,pač pa sem med petjem lurške pe- smi prav živo doživljal lepote nekdanjega romanja v Lurd,ko je na prostem tako mo- gočno odmeval Ave. Hvala ti, Marija, za ta svečan dan na Rakovniku.

Ivan Z.

V mojem okolju je veliko starejših in drugih ljudi, ki potrebujejo pomoč in nekoga, ki bi se družil z njimi, jim vlival moči, upanja in jim pomagal premagovati osamljenost. Ka- dar imam kaj prostega časa,rada pomagam tem ljudem. Začela sem razmišljati, kako bi jim mogla tudi jaz dati delček upanja, ve- selja in jim pomagala, da se ne bi počutili tako osamljene in sem se vključila v diako- nijo. Veselim se srečanj s temi ljudmi, saj gre za srečanja,ki so koristna za oba -oba dajeta in sprejemata, oba skupaj nosita težo življenja ter si delita veselje in srečo, čeprav dostikrat sredi trpljenja. Želim, da bi se več mojih mladih vrstnikov posvečalo bolnikom,da bi jim z veseljem pomagali,saj mislim, da se vse premalo zavedamo, da je tudi Jezus tako pomagal bolnikom ne kot vzvišeni Bog, ampak kot eden izmed nas.
Vsak človek je svet zase ne glede na to, ali je črn ali bel, mlad ali star, prizadet ali neprizadet. Za sožitje in tvorno sodelova- nje pa bi se morali vsi predvsem truditi, da bi prepoznali potrebe bližnjega, da bi se (v tem primeru) zdrav znašel v svetu bolnega in bolni v svetu zdravega. A kako? Ta pot vodi samo prek odprtega in dejavnega sti- ka, v katerem teče neprestani pogovor in sporazumevanje o svetu,v katerem živimo. To pa pomeni,da se je treba predati nove- mu spoznanju in se učiti gledati iz zornega kota drugega - bližnjega. Tak odnos pa je več kot le razumevajoče dejanje pomoči, temu odnosu bi lahko rekli sodelovanje. Sila, ki omogoča tak sodelujoč odnos, pa je lahko le moč podoživljanja. Sodelovanje omogoča vstop v svet bližnjega, s podo- življanjem pa si drug drugemu šele sporo- čamo, da ga sprejemamo in imamo za sebi enakega.Podoživljati pomeni tudi biti doje- mljiv za občutja in misli ter odprto in spro- ščeno odkrivati svoje izkušnje in bližnjega ter spoznati in razumeti namere,ki stoje za dejanji. Dostikrat je potrebno za to veliko potrpežljivosti in domiselnosti,če pa hoče- mo živeti skupaj v družini, v skupnosti, kot je Bratstvo, je ta napor potreben. Živeti skupaj pa je tudi največ, kar lahko damo drug drugemu.
To je le nekaj misli, ki so bile izpovedane na duhovnih vajah za sodelavce in odgo- vorne, ki delajo v diakoniji in v Bratstvu na mariborskem območju.
Nekaj ur je bil z nami tudi strokovnjak s področja psihologije.S krajšim predavanjem in s praktičnimi vajami nam je poskušal po- sredovati nekaj praktičnega znanja in po- globiti čut ter smisel za skupnost in sku- pinsko delo. Vsi smo pozorno prisluhnili in sodelovali pri praktičnih vajah.Roko na srce, za nobeno delo ni dovolj le hotenje in go- rečnost, ampak je potrebno tudi znanje. Upam,da nam bo tudi to znanje pomagalo, da bomo uspeli preseči svoje pomanjkljivo- sti in si znali dati človeškega upanja in tudi upanja, ki presega svet in človeka.

Rastislav

KO NAJU OBIŠČEJO DOBRI PRIJATELJI

Ko bi znala, bi prelila na papir vso zahvalo, ki jo čutita najini srci do vas,dobri prijatelji ki naju osrečujete s svojimi obiski in pre- senečenji.
Ne ustrašite se ne mraza,ne snega,ne slabe poti,ki pelje do naju. Z obiski nama vlivate moči in upanja, da laže prenašava težave hude bolezni (skleroza multipleks), ki tare našega Mirka. Prinašate v najin skromen dom luč vere, upanja in ljubezni ter božje- ga blagoslova, ki ga prejemava ob daritvi sv. maše.
Bog vam povrni, dragi prijatelji, za urice sreče in dobre volje,ki jo doživljava ob vaših obiskih.

Mirko in mama

SVETLOBA PA DAJE UPANJE...

Trenutki izgube so vselej grenki, trpki ..., toliko bolj ob resnici, da odhaja od nas do- ber prijatelj in brat v Kristusu.Koliko toplih, polnih spominov občutim zdajle v duši,dragi Bojan! Spominov na resnične dogodke; take,ki so nas klicali k darovanju za brate, nas spodbujali k iskanju za skupno dobro... Ti,Bojan,si nam vsem zvesto stal ob strani Bodril si nas z zgledom potrpljenja in upanja Vedel si,da je treba vztrajati in vztrajal si. Načrtoval si z nami, nisi odnehal, niti tedaj ne, ko sta ti telo in duša trepetala in si z Bogom tiho prenašal trpljenje...
Danes se v tihem,blagoslovljenem prostoru poslavljamo od tebe, dragi Bojan. Vsakdo od nas bi ti rad še veliko povedal, rad bi ti rekel... Ne, tu so naše besede odveč; zdaj že bivaš v objemu Večne Besede in v to- plini Sonca, po katerem si tako hrepenel.
Tišina v duši in v srcu. K zadnjemu počitku te spremlja naša molitev in sonce,ki obseva dan ... in zvonovi, ki odmevajo v slovo ...
"Spomin je kakor goreča bakla; prijetnejši ko je, več svetlobe daje. Svetloba pa po- meni upanje in ljubezen in vero ..." To je tvoja iskrena in močna spodbuda. Vedno si nam jo dajal: po pismih, na srečanjih, z zapisi v Prijatelju, predvsem pa z zgledom, molitvijo, pogumom,ki ga je izžarevala tvo- ja notranja moč, tvoje zaupanje v Boga in njegovo ljubezen na križu.
Mir s teboj, prijatelj sotrpin! Težko nam je in pogrešali te bomo. V tolažbo in pogum pa ostaja tvoja dediščina, tvoja spodbuda Z njo bomo iskali naprej,si še bolj prizadevali za medsebojno zaupanje in prijateljstvo,za rast našega Prijateljstva bolnikov in invali- dov, za edinost, za naše darovanje...

Marjetka Smrekar

POSTNI ČAS

Vsak doživi enkrat svojo Veliko noč. Naš vsakdan naj bi bil priprava nanjo:to so vsa odrekanja slabi volji, izpolnjevanje vsak- danjih dolžnosti; to je učenje in trud,da bi postal dober kristjan,da bi videl stisko člo- veka in mu pomagal. To so trenutki, ko se ustaviš,zahrepeniš za daljavami in oblaki... To so tudi trenutki osamljenosti, ko grizeš nove smeri, da bi dosegel Resnico... To je čas nemoči in nebogljenosti, pa spet tre- nutek veličine,ponosa in veselja.To so pre- čute noči v molitvi k Njemu, ki Mu zaupaš, Vanj veruješ.
Moj Bog, tako polni hrepenenj in še neiz- polnjenih sanj bomo dočakali Veliko noč.
A kljub vsemu - prosim - blagoslovi vsa ta naša skromna prizadevanja, da bi postali boljši ...

Marjetka Smrekar

PO NOVO SRCE V SREMSKO KAMENICO

Bolnišnica v Sremski Kamenici (ob vznožju Fruške gore) se je že pred časom uvrstila med najbolj znane centre sveta. Zdravijo bolezni sodobne družbe, ki se v zadnjem času nezadržno širijo -bolezni krvnega oži- lja in srca.S pomočjo zdravstvenih centrov v državi in tujini so se že izšolali novi vr- hunski strokovnjaki,ki so sposobni uspešno odpraviti različne prirojene srčne napake (tudi pri otrocih). Lani so opravili 622 ope- racij na odprtem srcu. Dr. Ninoslav Rado- vanović in njegovi sodelavci so bili deležni pohval najbolj znanih srčnih kirurgov na vseh mednarodnih srečanjih prihodnosti kardiokirurgije. Za to bolnišnico je značilen tudi izredno human odnos do človeka,ki ga skrbno negujejo vsi zaposleni.

Po Delu, 6.1.1987

NOVO O SRČNIH OBOLENJIH

Znanstveniki z Edinburške univerze trdijo, da lahko srčna obolenja povzroči tudi po- manjkanje maščobnih kislin v prehrani. V študiji,ki so jo objavili v uglednem medicin- skem časopisu Lancet - za vzorec so pre- iskali prek 600 ljudi- pravijo,da je pri tistih, ki so imeli srčne napade in bolečine v ob- močju srca, opažen manjši odstotek maš- čobnih kislin v organizmu kakor pri onih, ki problemov s srcem niso imeli. Do danes je medicinska znanost menila,da srčna obole- nja izzovejo večje količine nasičenih maš- čob v prehrani,na primer v živalskem mesu Vedeti pa je treba, da so maščobne kisline v oljih rastlinskega izvora in v ribjem mesu.
Raziskovalci so tudi ugotovili, da imajo ka- dilci v organizmu zmanjšane količine maščo- bnih kislin,kar bi utegnila biti ena od razlag zakaj so pri njih srčna obolenja pogostejša kakor pri nekadilcih.

Delo, 31.1.1987

BANKA ZA ROŽENICE

V Amsterdamu bodo v kratkem odprli prvo banko za roženice, ki bo pomenila pravo rešitev za številne Evropejce,katerih vid je ogrožen zaradi poškodbe ali infekcije tega dela očesa. Do zdaj so lahko roženice, od takrat, ko so jih odvzeli darovalcem pa do transplantacije, hranili samo 48 ur.
Nizozemska raziskovalna skupina je odkrila raztopino, v kateri roženice lahko hranijo več tednov, kar bo znatno olajšalo iskanje ustreznega darovalca. Nova banka roženic bo sodelovala z nizozemskim središčem za presajanje organov Europlant v Leydnu, le-ta pa je z računalniki povezan z vsemi večjimi medicinskimi ustanovami v svetu, ki se ukvarjajo s presajanjem organov.

Delo, 20.2.1987

PRAVA PILULA OB PRAVEM ČASU

Znano je, da se starejši ljudje večkrat mo- tijo, ko gre za jemanje zdravil. V Veliki Britaniji je firma Mederex izdelala manjšo napravo TAB TIME (čas za pilulo), ki izloča pilule, ki jih mora pacient zaužiti v točno določenem času, tako ustrezno pilulo kot ustrezno število pilul. Naprava je podobna gramofonu, v vrtljivo ploščo pa odgovorna oseba lahko vstavi zdravila za tri dni. Ko pride čas za jemanje zdravil,se prižge tre- petajoča svetilka in se oglaša zvočni signal, zato bodo napravo lahko uporabljale tudi slepe osebe. Namenjen je predvsem do- movom ostarelih.

Po Dnevniku, 7.2.1987

DEVETIČ OKROG SVETA

Conrad Dube je star 58 let in je doma v Quebecu v Kanadi. Slikali so ga na deveti kolesar- ski poti okrog sveta (Venezu- ela, Catia la Mar). Ko je bil star dve leti, je zbolel za otroško paralizo in jo prebolel. Začel je kolesariti, da bi si utrdil ude. Pre- vozil je 82 držav in poskuša navdihniti in opogumiti prizadete ljudi vseh starosti.

Delo, 12.2.1987

Zapisujem podatke o opravljenem delu in z očmi nehote obstanem na njegovem priimku Črke zaplešejo, pogled se mi zamegli in te- daj začutim moč duhovnega pogleda.
Začutim njegovo prisotnost,njegovo visoko, a od starosti sključeno postavo, vidim ši- roko razprte oči,ki strmijo vame in mi hitijo dopovedovati, da je življenje kot trenutek - še dobro se ne zaveš, in ga že ni.
Vidim, kako desnica trdo oprijema ročaj palice in slišim njegov globok, tresoč glas. Besede mirno zapuščajo robove ustnic. A to niso navadne besede! V njih ni le lepo- rečje, v njih je blagohotnost, skovana v dolgih letih trpljenja, v besedah je samo- zavest, ki temelji na zaupanju v Boga...
Nepopisno hudo je bilo, dokler ni minil čas preizkušnje. Mladostne zablode,ki so dose- gle v tridesetem letu svoj višek,so prinesle s seboj tudi odrešitev. Sledil je popoln preobrat v njegovem notranjem doživljanju sveta in življenjskih zakonov. Ta preobrat ga je napolnil z mirom in z iskreno predano- stjo božji volji.Številna družina ga je spod- bujala, da je delal, delal in delal - nase je mislil le takrat, ko je z Bogom obračunaval za naprej in za nazaj.
V skromni, a izredno prizadevni ženi vsak trenutek vidi božjo pomoč, lepo vzgojeni in delovni otroci ter vnuki mu pomenijo božji blagoslov. Zdaj mu ni težko živeti. Res je malce neokreten,počasen,bolezen opravlja svoje... a vse to sodi skupaj. Z Bogom sta prijatelja. On že ve, kdaj bo treba umreti.
Bolezen!? Pravijo, da ni ozdravljiva. Otroci in žena so zaskrbljeno strmeli vanj, ko je izvedel za diagnozo. On pa je neprizadeto, počasi povedal, da od nečesa pač moraš umreti,ko mine tvoj čas. Vsi okoli njega so si oddahnili in ga potolažili s statističnim podatkom, kako dolgo ta bolezen traja. Nasmehnil se je, prisrčno in radoživo kot le redkokdaj, in pomežiknil ženi: "To sem pa vesel. Boš videla, da bova dočakala še zlato poroko!"
Zadovoljen je z majhnimi stvarmi. V veliko veselje so mu knjige, ki jih najraje prebira v svoji sobi. Ne govori veliko, a tisto, kar reče, je, kot bi bilo odeto v žlahtno patino starih spominov... Počasi se mi zbistri po- gled. Črke njegovega imena spet najdejo vsaka svoje mesto. Vsebina tega nevidne- ga obiska me pospremi v nov delovni dan, pokloni mi novo moč in ideje, da lahko po- tolažim koga, ki ni toliko močan pri prema- govanju svojih vsakdanjih nadlog.

ar

NAKUP OSEBNEGA AVTOMOBILA IN KREDIT

Avtomobili, proizvedeni doma ali pa so iz uvoza,so zelo dragi.Zato je aktualno vpra- šanje: Kako omogočiti nakup avtomobila invalidu, ki avtomobil nujno potrebuje kot invalidski pripomoček?
V eni lanskih številk sem že pojasnil, pod kakšnimi pogoji je moč kupiti avtomobil do- mače proizvodnje. Izpolnjena morata biti predvsem dva pogoja: avtomobil ne sme presegati 1300 ccm, pri kupcu-invalidu pa mora biti prisotna nad 80% prizadetost na spodnjih okončinah oz.izguba vida na obeh očesih. Pri nakupu je invalid oproščen pla- čila prometnega davka in kasneje pri regi- straciji plačila pristojbine za ceste. Vendar pa avtomobila ne sme prodati pred prete- kom petih let. Če ga proda prej, mora nak- nadno plačati navedene davščine oz. pris- pevke.
Povsem enaki pogoji veljajo tudi za nakup avtomobila, proizvedenega v tujini. Carini je potrebno predložiti potrdilo pristojne in- validske komisije SPIZ o stopnji in vrsti pri zadetosti. Carinske dajatve znašajo skupaj 34% od vrednosti uvoženega avtomobila.
Za nakup avtomobila lahko dobi invalid tu- di kredit. Kredit dobi, če namensko varčuje dinarska sredstva ali veže dinarska sred- stva. V ta namen sklene z banko ustrezno pogodbo. Po preteku varčevalne dobe oz. po sklenitvi pogodbe o vezavi predloži in- valid banki prošnjo za kredit, predračun in potrdilo o upravičenem najemanju kredita. To potrdilo se dobi ali pri OE SPIZ ali pa pri občinskem upravnem organu, pristojnem za vprašanja borcev. Potrdilo, ki ga izda OE SPIZ, je treba poslati še na Republiški komite za zdravstvo in socialno varstvo v Ljubljani. Potrdilo je moč dobiti enkrat na 5 let in velja 3 mesece od dneva izdaje.Kre- dita ne morejo dobiti mladoletniki in kreditno nesposobni občani. Zanje lahko najamejo kredit starši, skrbniki ali ožji družinski člani.
V času tiskanja je v Uradnem listu SFRJ št. 14/87 izšla odločba, ki invalidom začasno prepoveduje uvoz osebnih avtomobilov.

C. U.

Pošiljam vam skromen dar,ki so ga nekateri prispevali za Prijateljstvo bolnikov, ko sem jim izročil knjižico z večno devetdnevnico v čast Brezmadežni s čudodelno svetinjo. Vsem,ki so darovali, naj Bog povrne. Vsem mojim sotrpinom po našem širnem, lepem svetu,pa vsakemu posebej pošiljam iz pre- lepega Bohinja obilo pozdravov, po naši dobri Materi. Da izhaja list Prijatelj, sem zvedel šele leta 1979. Takrat še nisem postal naročnik,za- radi premajhnih dohodkov. Včasih sem ga pa le kupil. Zdaj sem pa vaš zvesti naroč- nik.Želim vam veliko uspeha pri nadaljnjem plemenitem delu in vse lepo pozdravljam. Ostajam z vami še naprej, da bomo skupaj delili svoje bogastvo, ki nam ga daje Naj- višji, drug z drugim. Zahvaljujem se,da mi pošiljate list Prijatelj. Pokojna mama ga je tako rada brala, sedaj ga pa jaz. Tudi soseda vselej komaj čaka, da ji ga dam.Zato želim,da mi ga še naprej pošiljate. Zelo sem vesela, da se je s. Mihelangeli zdravje zboljšalo. Še za naprej jo priporo- čam v molitev škofu Frideriku Baragu, ki je pri Bogu velik priprošnjik.

MOJ PRIJATELJ

Prijatelj moj, jaz nisem tvoj prijatelj. Moj sijaj je le skrbno stkana obleka,ki jo nosim, da me varuje pred tvojimi vprašanji in da ti ne opaziš moje brezbrižnosti.

Moj "jaz", prijatelj, prebiva v svetu molka. Naj ostane tam za vedno; nespoznan in nepristopen je.

Ne verjemi mojim besedam in ne zaupaj mo- jim dejanjem, kajti moje besede so le od- mev tvojih misli in v svojih dejanjih samo uresničujem tvoje želje.

Če rečeš:"Vzhodni veter piha", rečem:"Res je,z vzhoda piha".Bolje,da ne veš,da mojih misli ne vznemirja veter temveč morje. Moje misli potujejo po morju in jih ne moreš uganiti. Sam hočem biti (sem) z morjem.

Ko je pri tebi dan, prijatelj moj, je pri meni noč.In vendar govorim o opoldanskem žaru ki pleše prek gričev, in o škrlatni senci, ki se krade skozi dolino. Pesmi moje teme ne moreš slišati in ne vidiš, kako moje peruti prhutajo k zvezdam. Bolje da ne vidiš in ne slišiš. Sam hočem biti (sem) v svoji noči.

Ko se ti dvigaš v svoja nebesa,se jaz spu- ščam v svoj pekel - in celo tedaj še kličeš preko nepremostljivega brezna: "Moj to- variš, moj sopotnik!" in jaz ti kličem nazaj: "Moj sopotnik, moj tovariš!" Kajti bolje, da ne vidiš mojega pekla. Plamen bi ti sežgal vid in od dima bi se ti zagnojile nosnice. Raje imam svoj pekel kakor to, da bi ga ti obiskal. Sam hočem biti (sem) v peklu.

Ljubiš resnico, lepoto in pravico. Zaradi tebe pravim, da je vse to dobro. V srcu pa se smejem tej tvoji ljubezni. Toda mojega smeha ne smeš slišati.Sam se hočem sme- jati (smejem).

Dober si, prijatelj moj, pazljiv in moder. Popoln si! In jaz? S teboj govorim pazljivo in modro.In vendar sem norec. Toda svojo norost sem prekril. Sam hočem biti (sem) v svoji norosti.

Prijatelj moj, ti nisi moj prijatelj. Ali moreš to razumeti? Moja pot ni tvoja pot, vendar hodiva skupaj, z roko v roki.

Prevedla Darinka Slanovec

"Kakšne zasluge ima človek za to, da sploh živi? Prav gotovo nobenih - pa se vendar s tako silo oklepa tega življenja, kakor da bi ne vem kaj dal zanj. V resnici je vse,kar je v nas in okoli nas, božji dar. Če bi se s tako silo oklepali Boga, kot se oklepamo življenja, nas sploh ne bi bilo strah pred smrtjo. Preprosto bi se zavedali, da nam tisti, ki nam je življenje podaril, to življenje lahko vsak trenutek tudi odvzame."
"Zame je vera ljubezen in v tej veri bolj malo mislim na to,kaj bo po mojem življenju, kakšna bo božja sodba tam onstran. Spre- jel bom sodbo tako, kot sedaj sprejemam Gospodov križ. Boga pa prosim, da ne bi ta ljubezen, ki jo čutim do vseh, v meni nikoli usahnila ..."
"Kadarkoli nam bo v vsakdanjem življenju hudo, se bomo spomnili trenutkov, ki smo jih skupaj preživeli in morda nam bo odleg- lo. Misel na tiste prijetne trenutke bo tudi misel na prijatelja. Če pa človek misli na pravega prijatelja, pozabi nase, na svoje bolečine, na svoje težave."
V božjo pomlad prijateljstva in ljubezni so nepričakovano odšli:
• Bojan Černe, Oševljek 2, Renče
• Slavko Dobravec, Dom ostar. občanov, Radovljica
• Marica Ivančič, Smast 33, Kobarid
• Helena Rosič, Kneža 43, Most na Soči
• Mojca Bezek, med. sestra, ZRI

Pretreseni,a vendar polni zaupanja v Boga, Očeta živih, se jih spominjamo v molitvi.

VEDNO SE NAM MUDI

Dobro jutro, mama... pa zbogom!
Kam se Ti mudi? Stisnil mi je roko in zadr- žala sem jo trdno v svojih dlaneh,da mi ne uteče - moj sin,moj najmlajši, vedno potu- joči, vedno načrtujoči, v daljavo zamišljeni otrok, umetnik, športnik, obrtnik, garač, ki se mu vedno mudi.
Našel me je v postelji. Huda je bila v bo- lečini prečuta noč. Ko bi bilo treba vstati, me je premagal spanec. Zadremala sem. Predramil me je njegov prijazni pozdrav in prestrašila sem se pozne jutranje ure. Zbala sem se Zvonkove časovne stiske,tako rada bi se bila pogovarjala o radostih,ki od časa do časa najdejo prostor med gnečo njego- vih vsakdanjih skrbi. To so svetli spomini iz življenja v gorah, utrinki srečanj z ljudmi, srečna doživetja z družino. Lep dom so si postavili in Zvonko pravi, da je to hiša la- stnega ročnega dela. Seveda so stvari, ki jih sam ne moreš postoriti, a poleg tuje pomoči ostaja še toliko tega, kar zahteva lasten razum, sposobnost, vztrajnost, moč in neutrudljivo delavnost. Vse to črpa so- kove darujočega se življenja, čas pa teče, neusmiljeno teče... Že se vtihotaplja sre- bro med bujne kodre in grbanči se čelo v bojazni za jutrišnji dan... Hiteti, hiteti je treba, da nas ne prehiti čas in da ne za- mudimo ustvariti najpomembnejšega med najpomembnejšim, da si naberemo bogast- va,ki ga ne sne molj in ne uniči rja. Človek atomske dobe, atomske dirke, postoj in se zamisli: kaj pomaga človeku,če si ves svet pridobi, na duši pa škodo trpi?
Najdejo se zagrenjene duše, ki trdijo, da življenje človeka izprazni (ker so vrgli iz sebe Boga, prvo in edino počelo sleherne rasti). Take miselnosti ne morem sprejeti. Čutim,da nam leta dolagajo vedno znova in znova vrednote, ki jih je ustvarilo trpljenje in delo ob nenehni opori upanja na božjo pomoč. Tako se kopiči v naši notranjosti zaklad, od katerega je moč brez škode ve- dno znova in znova deliti tistim, ki so lačni in žejni resnice, lepote in tolažbe, ljubezni. Kljub atomski dirki in nenehni naglici polni- mo svoja srca z ljubeznijo, da jo bomo z ljubeznijo delili in osrečevali svet!

Erna Meško

ZAKAJ?

Takoj ko je prva jutranja svetloba prenik- nila skozi okenske navojnice in legla na moje trdno zaprte veke,se mi je neprijetno že spet zavrtalo v možgane vprašanje, ki je sicer ponoči zaspalo z mano vred:Zakaj?
Zakaj prav jaz in zakaj ravno zdaj? Zakaj se mi je morala pripetiti nesreča? Prav zdaj ko imam v službi in doma toliko dela? Rav- no zdaj, ko so pred vrati zimske počitnice in se bo ves načrt podrl?
Mož je tiho vstal,da bi me ne prebudil, na- rahlo je zaprl vrata kopalnice za sabo. Sli- šala sem, kako se umiva, prha in se drgne z vodo, nato je odšel v kuhinjo, od tam pa v klet in začel kuriti peč.
Kako krivično je na svetu! Zakaj vendar se mi je moralo to pripetiti? Ali se nisem že vso jesen in zimo veselila počitnic in smu- čanja na Veliki planini?
Vrata so se narahlo odprla,hčerka mi je pri nesla skodelico čaja in sendvič ter posta- vila pladenj na nočno omarico. "Kako Ti je, mama?" je vprašala, čeprav sem se delala, da spim. "Zanič!" sem odvrnila in na robo- vih trepalnic so mi že visele solze. "Saj bo kmalu dobro!" me je tolažila, "smučat poj- demo pa drugo leto!" Dvignila je roleto in jasno zimsko jutro je s svetlobo planilo v sobo.
Seveda: boljše bo! To mi govore vsi od kraja, ki so zdravi in židane volje. Meni, ki moram ležati v postelji,pa ni do take pleh- ke tolažbe.
"V šolo grem", je rekla, "danes pišemo ma- tematično kontrolko, jutri bo konferenca. Misli name, mama!"
Za njo je prišel še sin, mi zrahljal blazine in za hip posedel na robu postelje. "Škoda," je rekel, "da ne moreš danes na moj glas- beni nastop. A po počitnicah bomo še na- stopili. Pa tudi potem, ko pridem iz šole, ti bom zaigral vse tvoje najljubše pesmi.Drži? Zdaj pa moram iti. Ali še kaj potrebuješ, mami?"
Odšla sta v šolo, poslušala sem, kako se pogovarjata,medtem ko sta se v veži obu- vala, poštorkljala sta še malo, odklepala in zaklepala vrata,ključ je škrtnil v ključavnici nato je vse utihnilo.
Zajela me je neizbežna,neizprosna samota V življenju mi še nikoli ni bilo dolgčas,znala sem si napolniti prosti čas z branjem,veze- njem, pletenjem, športom, z glasbo. Nikoli, četudi sem bila sama doma, se nisem po- čutila samotno. Zdaj pa me je nenadoma zagrabil za srce leden občutek samote in odrinjenosti.Nekaj mrzlega je šinilo skozme začele so me obletavati temne in tuje misli
Takšno življenje! Ali je vredno truda? Hčerka bo imela odlično spričevalo, to je res. Tudi sinko je uspešen v šoli in dobro napreduje tudi pri igranju na harmoniko. Poleti smo kupili šotor in se potepali ob obali. V jeseni smo si kupili kolesa, zdaj pozimi pa novo smučarsko opremo. Kaj še? Nič več? Nisem se mogla spomniti nobene stvari, ki bi me osrečevala.Vse gre narobe!Moja prometna nesreča, ki me je prikovala za ves mesec v posteljo, premalo denarja, da bi si kupili nov pralni stroj, avto in barvni televizor. Celo tako zaželene, težko pričakovane po- čitnice so se sesule v nič ...
Zastrmela sem se skozi okno. Že znani obris Stola se mi je tokrat kazal v povsem drugačni podobi.Kar nenadoma sem posta- la priča predstavi, ki je je deležno le malo ljudi. Sončni žarki, ki so vstali iznad Stor- žiča, so potipali zasnežena pobočja Stola in razširili po njih rožnato in škrlatno barvo Hkrati z dviganjem sonca se je premaknila tudi svetloba in senca na gori.In kot da se dviga zastor tudi v meni,se mi je ob pogle- du na čudovito zimsko jutro vse razvezalo, na ustnice mi je privrela molitev. Mahoma sem razumela, da bom vsa jutra in dneve od zdaj naprej gledala z drugačnimi očmi. In spomnila sem se na moža, kije bil tedaj v službi, pomislila na hčerko, ki je mogoče prav tisti hip pisala matematično kontrolko in na sina,ki je bil morda prav takrat vpra- šan pred tablo.Sprevidela sem vso njihovo ljubezen, prizadevnost in trud,ki so ga ves ta čas imeli z mano, vendar tega nisem čutila in sem trdosrčno zavračala. Nesreča je bila, a bila je tudi sreča v nesreči, saj bi jo odnesla lahko mnogo huje. Jezim se in tarnam in se smilim sama sebi. Čemu ven- dar? Ni treba,da se počutiš nesrečno,če ti ne gre vse gladko. V hrepenenju za srečo smo si vsi ljudje blizu, ampak srečo si vsak po svoje predstavlja. Vsak po svoje se za- njo tudi trudi. In prav je tako, saj bi brez tega čisto otopeli. Toda to hotenje,to hla- stanje,da bi imeli vse, nas tako prevzame, da pozabimo na vrednote, ki so nam že dane in za katere mislimo, da so same po sebi umevne.Tako uničimo lepoto,ki smo je deležni sleherni dan.Za droben hipec lažne sreče smo pripravljeni prodati sonce vsak- danjosti, ure miru, tihega zadovoljstva. Nadomestilo za srečo in razumevanje nam je barvni televizor, potovanje na Kanarske otoke ali napredovanje v službi. Vedno znova pozabljamo, da je to, kar dela naše dneve bogate, prijateljstvo, ljubezen in bogastvo srca. Človek grabi, namesto, da bi razdajal, in vidi le sebe, namesto, da bi se oziral še na druge.
Zdaj se nič več ne sprašujem,zakaj.Odgo- varjam si s tem, da sprejemam božjo voljo. Hvaležna sem Bogu, da se je zgodilo tako, saj bi sicer ne imela nikdar ne časa in ne priložnosti pogledati tako globoko vase.

Ivanka Korošec

V Prijatelju sem prebral tvoj dopis pod na- slovom:"Nekoristno postalo koristno". Prav iskreno ti čestitam k tako lepim mislim. Ču- tim, da si plemenit človek, ki tudi nezgode sprejme z razumom, saj si tako lepo opisal, da je res zanimivo brati. Spoznavaš, da življenje ni vedno postlano z rožicami, am- pak tudi s trnjem in bodičjem, in če voljno greš preko trnja, je potem še mnogo lepše hoditi, z drugimi besedami povedano, da je življenje po bolezni precej lepše kot pred boleznijo ali nezgodo.
Sedaj se bom tudi jaz na kratko predstavil Sem kmečki upokojenec,star 58 let in že od rane mladosti naglušen,ki se z leti stopnjuje in sedaj slišim le še za 20 % normalnega sluha. Že od rane mladosti so me sprem- ljale razne bolezni,največ pljučnice,katerih sem prebolel že več kot ducat, in življenje me je tudi večkrat trdo bičalo, a z zaupa- njem v božjo voljo sem vse težave strpno premagoval.
Živim visoko v hribih blizu avstrijske meje pri tujih ljudeh, ki so na srečo dobri z me- noj.V veliko razvedrilo mi je pisana beseda saj zelo rad berem in tudi kaj napišem v razna glasila. Lani so mi tudi prvič objavili v peti številki Prijatelja na 31. strani, kjer me lahko bolje spoznaš.
Dragi, nepoznani prijatelj Marko, vesel sem da so še na svetu dobri mladi ljudje,ki znajo življenje in tudi bolezen pravilno ceniti, in te že po pisanju spoznavam, da si dober človek z mnogo vrlinami. Želim ti še za na- prej veliko osebne sreče v življenju,da bi te spremljal pogum in kar si tvoje srce poželi.
Vesel in srečen bom, če se boš oglasil vsaj z nekaj vrsticami. Pravkar, ko končujem to pisanje,se je na radiu začela moja najljub- ša oddaja Slovenska zemlja v pesmi in be- sedi. Povedati moram še, da so mi pesmi in lepa glasba zelo pri srcu, kolikor pač še od blizu slišim. Pri srcu mi je vse, kar je lepega in plemenitega. Sovražim pa nasilje in vse, kar je slabega. Upam, da ne boš zameril mojemu dolgemu pisanju.
Z upanjem, da bodo te okorne vrstice pri- šle v prave roke, te prav toplo pozdravlja nepoznani prijatelj
Že dolgo nismo objavili takšnega pisma. Hvala vam, dragi Ludvik! Prav to je namen tega kotička,da spodbuja in omogoča med sebojno dopisovanje, ki tke nova prijatelj- stva.

VZEMIMO SI K SRCU

Ob novem letu smo si vsi voščili srečo,mir. Kako bomo pa to dosegli? Z molitvijo, po- stom in pokoro. Več goreče molitve, več sv. maš, spovedi, več sv. obhajil, več mo- litvenih ur pred Najsvetejšim...V letošnjem Marijinem letu se bomo še posebno goreče priporočali Majniški kraljici Mariji.Spomnimo se, kako ona z materinsko ljubeznijo skrbi za nas, uboge zemeljske otroke. V Lurdu, Fatimi in drugod, s kakšno skrbjo in žalost- jo gleda na svet in ljudi, svari, opominja in kliče k pokori. Vzemimo si k srcu to njeno brezmejno ljubezen do nas. Ona želi in ho- če, da bi bili nekoč v nebesih vsi srečni in veseli ob Njej.
Dragi moji prijatelji, lepo vas pozdravljam in želim, da bi v letošnjem letu katerega izmed vas tudi osebno spoznala.
Odgovor na vaše pismo,draga Urška,skoraj ni potreben.Hvala pa za misli,s katerimi nas vabite k spreobrnjenemu in poglobljenemu življenju. Postni čas nas še posebej kliče k temu. Za vsakega bo dovolj dela. Kolikor lepše bomo preživeli postni čas, toliko glo- blje bomo doživljali in se veselili praznika Gospodovega vstajenja. Leto je dolgo in bo še dovolj prilik, da se osebno spoznamo na obisku ali srečanju Prijateljstva, če se nam pridružite.

ZAHVALIM SE ŠKOFU BARAGU

Na Prijatelja sem naročena od leta 1978. Takrat je bila v njem priloga z zahvalami škofu Baragu za uslišane prošnje. Tudi sa- ma sem začela z devetdnevnico in bolezen se mi je iz dneva v dan zboljševala,tako da so se zdravniki čudili. Vsak dan se zahvalim škofu Baragu in ljubemu Bogu za zdravje. Saj ni tako trdno, a zase le lahko skrbim.
Najljubši trenutek dneva mi je, ko sem pri Jezusu in ga lahko sprejmem v svoje revno srce ter si ob njem naberem moči in raz- svetljenja za nadaljnje življenje. Hvaležna sem g.Drofeniku,da je tako požrtvovalen in imamo štirikrat na teden sv. mašo tudi na Pragerskem. Bog ga nam ohrani še mnogo let.
Priloga Baraga na oltar je nekajkrat letno dodana Prijatelju. V tej številki je - zaradi novih poštnih predpisov o tiskovini-že vpeta kot sestavni del lista. Vabi nas k zaupni in goreči molitvi, da se priporočamo našim svetniškim kandidatom.

V SPOMIN MAMI KRISTINI

Kristina Sabotin je bila naša sestra v Pri- jateljstvu bolnikov in invalidov. Ker je bila že starejša in nam vsem priljubljena, smo jo klicali kar mama. Bila je ena od tistih, ki znajo sprejemati življenje takšno, kakršno je. Za vsakega izmed nas je vedno imela lepo in toplo besedo ter nasmejan obraz.
Vse življenje nosimo v sebi nek neizmerno velik zaklad. Nekateri ga obdržijo v srcu samo zase, drugi ga razdajajo. Takšna je bila tudi mama Kristina. Ona je vedela, kje se skriva zaklad, vedela je,da vsak človek, ki pozna pot, lahko pride tja in si vzame iz tega zaklada. Vedela je, da je tisti zaklad Življenje,Ljubezen in Veselje-to je Bog sam Tega zaklada ni hranila le zase, ampak ga je razkrivala in razdajala vsakemu, ki je bil v njeni bližini. Poznala sem jo le nekaj let, a v teh letih mi je veliko dala.
Vsaka smrt nam da marsikaj misliti.Vrednote človeka in tega, kar smo tako ali drugače prejemali od njega,se navadno zavemo še- le, ko ga ni več med nami. Naj nam bo tudi to v premislek...

ČAKAL SEM ...

Čakal sem, če bo res kaj objavljenega iz mojega pisma. Ko sem prejel prvega letoš- njega Prijatelja, sem v njem res našel zelo lepo oblikovane misli iz mojega pisma. Kar čudil sem se,ko sem čital, kako lepo zveni. Ves vzhičen lahko rečem le še to: Nekdo je izvrstno sfriziral moje misli. Tudi pripis ali kako se temu reče, je zelo lepo napisan Celo zelo pohvalno zame.Vsega tega sploh ne zaslužim.
Vsem,ki se trudijo pri našem Prijatelju,želim še naprej polno uspehov in lepo pozdrav- ljam.
Dragi Franci,niso bile samo lepo oblikovane tvoje misli, kot sam praviš, ni bil samo lep pripis, ampak tako doživeto in prisrčno si pisal, tudi tokrat, da bodo tvoje misli spet objavljene. Tokrat brez friziranja. Tistim, ki se trudijo pri Prijatelju, želiš vse dobro. Se zavedaš,da se z vsakim svojim prispevkom tudi sam trudiš in uvrščaš med tiste,ki po- magajo Prijatelju živeti? Zato velja zahvala tudi tebi. Čakamo tvoj naslednji prispevek!

POSOJAM PRIJATELJA

Anketo pošiljam z zamudo,ker posojam Pri- jatelja sosedi in ga ne dobim takoj nazaj. Do nekaj let nazaj sem ga prejemala brez- plačno, niti ne vem, kdo mi ga je naklonil. Hvaležna sem bila zanj. Zdaj, ko priložite položnico, pa ga plačam in še kaj primak- nem, da se bo poravnalo za nazaj.
Ko prebiram Prijatelja, vidim, kako so dru- god ljudje dosti bolj zavzeti in požrtvovalni za dejavnosti v župniji.Pri nas je glede te- ga pravo mrtvilo, čeprav živijo kar v dobrih gmotnih razmerah.
Številni zapisi o doživetjih, dejavnostih in srečanjih so res znamenje življenja. Morda je kaj podobnega tudi drugod,ni pa nikogar da bi o tem pisal in poslal fotografije? Lepi zgledi naj bodo spodbuda posameznikom in župnijam. Že posojanje Prijatelja je hvale- vredno apostolsko delo.

Rešitev križanke pošljite do 24. aprila 1987 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana.
V spodnji levi kot napišite: "KRIŽANKA". NAGRADE:
1. gobelin - (dar M. Grečar)
2. kvačkan prtiček (dar D. Ferjančič)
3. klekljan prtič (dar M. Simnovčič)
4. usnjen mošnjiček (dar T. Planinška)
5. tolažilna - žrebanje naslednjič.

Pravilna rešitev prejšnje križanke:
VODORAVNO: P,R, KOPJE, OKRAS, POEMA, JELKA, SK, MARELICA, POLNOČNICA, ELI, JAJCA, ZVOK, NE.

NAGRAJENCI 1/87:
1. knjigo Minute v tihoti prejme: TINE TOMAN Podbrezje, 64203 Duplje
2. okrasno uro prejme: ANGELA ŽEROVNIK, Voglje 24, 64208 Šenčur
3. kvačkan prt prejme: MARINA SEŽON, Loško 2, 61380 Cerknica
4. vezen prtič prejme: TONČKA VOLK, Kal 84, 66257 Pivka
5. žrebanje naslednjič: ANDREJA CIZELJ, Loče 2, 68257 Dobova

Čestitke

Mihec je dobil naročilo, da mora svoji teti ob raznih prilikah naprimer za božič, za ve- liko noč poslati razglednico s čestitko.Teta se zelo začudi,ko dobi nekega dne meseca junija razglednico z voščilom: Ljuba tetka! Želim Ti prav vesel vnebohod!

Mc Nepp sreča na cesti prijatelja Sandyja.
"No, kako je kaj s teboj, stari mladenič?"
"Hvala, prav odlično."
"Gromska strela, ti vendar ne jecljaš več!"
"Sem se čisto odvadil".
"In kako?"
"Pri telefoniranju v London."

ZNAMENJE PRI DEPALI VASI

Ali ni slovenska zemlja zapela in razkrila svoje lepote? Kot sveti prt je razgrnjeno polje med griči na vzhodu in griči na zaho- du, proti Ljubljani se pretoči v jug, v sever se razlije do vznožja skalnatih Grintovcev kakor v čipkasto obrobje. Harfa kozolca na devet oken poje o vsakdanjem kruhu. In znamenje med razori, ob stezi, ki povezuje polje in domove (kakšno bivanjsko sporočilo je v tem!).Dvogovor zemlje in neba z oblaki, ki tekmujejo z belino snegov na gorah.
Tako se tercet zemlje,neba in božjega spo mina spreminja v himnični koncert, v kate- rem je ljubeznivi solist škrjanec nad njivo. "Hvali škrjanec Boga,tirili-tirila prepevaje".. se veseli star latinski šesterec.Je mar člo- vek odgovoril ptici z znamenjem, s katerim je zahrepenel proti nebu, kakor so "zahre- penele v nebo", da ponovim po Župančiču, gore na obzorju. Z znamenjem, preprostim in lepim v skladni sorazmernosti svojih se- stavnih delov: podnožja,štirikotnega debla in malce razširjenega kockastega vrhnjega nastavka s polkrožnimi nišami, ki ga krona piramidna streha.Zidano je,pa se zdi,kakor bi bilo zmodelirano ne iz trdnega,marveč iz voljnega, mehkega gradiva ki se je vdajalo pod roko neznanega zidarja. Podobno je skrepeneli ljudski pesmi, ki nam baja iz da- vnine svetniške legende pa tudi o stiskah in upanju ljudi in o njihovem ubogem vese- lju. Pa je njen glas vse tišji in tišji. Ugaša, kakor so pod poljubi časa ugasnile "oči" znamenju, svetniške podobe v nišah. Ali pa je znamenje zaprlo oči, da bi gluhemu času prikrilo neko ljubo skrivnost?

Tudi skrivnost svojega na- stanka. Čigava želja je to znamenje spočela, čigava roka sezidala in s kakšnim namenom? Mar v spomin na »črno smrt«, na kugo? Saj zares najdemo vzornike za tako vrsto znamenj že v poznem srednjem veku,v 15. in 16. stoletju, v zidanih in kamnitih. Poz- nejša stoletja so poznogotski tip povzela in preoblikovala v merah in nadrobnostih. Naše znamenje,stoječe ob Depali vasi pred pragom Domžal, se je rodilo okoli srede 18. stoletja v dneh največjega baročnega raz- cveta. Dr. Marijan Zadnikar, ki je pred leti izdal lepo knjigo o znamenjih na Sloven- skem, je tak tip božjega pomnika imenoval "slopasto zidano znamenje".Na Mengeškem polju bi mu našli kar več podobnih,sorodnike iz 17. in 18. stoletja pa ima tudi po drugih slovenskih pokrajinah. Vsi nam sporočajo tolažilno resnico:"Pod božjo mislijo smo" (I. Pregelj); vsi so pognali iz iste ljubezni in vere, le narečni naglas je različen - toda posvečen s slovensko likovno besedo.

Prispevke za št. 3 pošljite do 24. aprila 1987

Fotografiji sta prispevala: za naslovno stran M. Kambič, za zadnjo stran J. Marolt.