Kmalu po izidu prejšnje številke Prijatelja so prišli prvi skrbno izpolnjeni anketni listi. Bili smo jih veseli,saj so nam vzbu- dili upanje. Potem pa se je kar ustavilo. Morda mislite,da je že prepozno.Nikakor ne. Vaše spodbude in predloge bomo upoštevali pri načrtovanju za prihodnje leto. Zato vas vabimo, da premislite, izpolnite anketni list in ga pošljete.
Kaže, da ste nekateri že opazili novo ceno, ki smo jo napovedali. Iskreno se vam zahvalimo za naročnino in darove. Posameznikom in župnikom prilagamo položnice in prosimo, da bi tisti, ki to zmorete,plačali do konca marca. Morda bi nam tako uspelo ohraniti isto ceno za vse leto, čeprav se podražitve kar vrstijo. Letna naročnina je sedaj 1.500 din (podporna 3.000), za tujino 3.000 din, letalsko pošiljanje 4.500 din. Opo- zorimo naj še na spremenjeno številko žiro računa: 50100-620-107 sklic na 05-1010115-1351249.
Januar je mesec verskega tiska.To mo- ramo tudi v Prijatelju poudariti, saj se trudimo (skupaj z vami, ki sodelujete), da bi z njim prispevali vsaj droben ka- menček v mozaik,ki ga gradi verski tisk v Sloveniji.Naše področje je sicer ozko, morda manj vidno.Če pa bomo vsaj malo pripomogli k izboljšanju odnosov med prizadetimi in zdravimi, bomo prav tako uresničevali geslo: "Verski tisk v službi miru."
Mir se začne v srcu urejenega,notranje skladnega človeka. Kaže se v odprtem odnosu do bližnjega, ko premagujemo sebičnost in se trudimo za medsebojno spoštovanje, potrpežljivost, dobroto, veselje in ljubezen. Mir v polnosti doži- vimo šele v zaupnem odnosu do Boga. Kristus nas je spravil z Očetom in nam podaril svoj mir. S to mislijo vstopimo v postni čas.

Uredništvo

MOLIM, TOREJ SEM

Duhovnik, ki redno vsak petek obiskuje bolnike in ostarele v svoji župniji, pripo- veduje, kako globoko ti ljudje doživljajo srečanje z evharističnim Gospodom. Z velikim hrepenenjem in veseljem se pri- pravljajo na prvi petek, ko prejmejo sv. zakrament. Nato se veliko dni zahva- ljujejo za milost sv. obhajila. Tako vse njihovo življenje vedno bolj postaja da- ritev z Gospodom. Dva tedna priprave in dva tedna zahvale. V tem ritmu utripa njihovo srce.
Ti bolniki so vir blagostanja za vso žup- nijo. Čeprav ne morejo več v cerkev k maši, vseeno živijo v globoki povezano- sti s svojo župnijo,s Cerkvijo in svetom. Duhovnik jih prosi, naj v svoje molitve vključijo tudi velike potrebe soljudi, naj molijo za mladino, za birmance, za za- konce, za duhovne poklice itd. Na ta način postajajo bolniki,ki so bili našemu Gospodu še posebej pri srcu, nepogre- šljivi sodelavci v župnijskem življenju. Bolniki in ostareli, ki veliko molijo, s tem največ prispevajo k rasti božjega kra- ljestva, saj bi bilo brez molitve vse zu- nanje prizadevanje več ali manj prazno. Zavest, da so zelo potrebni in koristni, je tudi njim samim v veliko oporo in to- lažbo.
Kako lepo je govoril o vzvišenosti in o blagoslovu molitve sv. arški župnik Janez Vianney: "Molitev nas združuje s samim Bogom. Kdor ima čisto srce in je združen z Bogom, je poln neke miline in prijetne opojnosti, poln luči, ki čudovito sije. V tesnem združenju se tedaj duša združi z Bogom kakor sveča s svečo in nihče ju več ne loči. Ta združitev Boga z ubogo stvarjo je nekaj čudovitega. V tem združenju je nedoumljiva sreča. Dragi moji,če imate ozko srce,ga bo mo- litev razširila,da boste lahko ljubili Boga Molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prehaja v nas. Molitev nas nikoli ne pusti brez to- lažbe. Kakor med teče v dušo in oslaja vse trpljenje.Vse bolečine se med dobro molitvijo topijo kakor sneg na soncu."
Jezus, ki ga prejmemo v srce, nas uči prave molitve. On sam nam podarja možnost,da tudi naše življenje postane nenehna molitev. Evharistija pa je sre- dišče, vir in vrhunec vsega bogoslužja Cerkve in tudi vseh osebnih molitev v blagor nam in vsem ljudem okoli nas.

Tone Štrukelj

Najtežji trenutki v mojem življenju so bili, ko sem kot ponavadi zvečer pokle- knila, da bom zmolila desetko rožnega venca; tedaj pa se je v meni nekaj z vso silo uprlo: nič več moliti, čemu, za- kaj, za koga naj še molim; moža ni več, da bi še kaj zanj molila, zakaj pa Bog vse drugače obrne, kot si pa mi želimo. Ali bom še hodila v cerkev k maši,ko pa v meni ne bo nobene vere več, ali naj samo še na zunaj kažem svojo vernost, saj vse skupaj nima nobenega smisla. Pa le še pomislim, ali ne bom ravno jaz dala s svojo nevero največje pohujša- nje svojim otrokom in vsej okolici: "NE", sem se uprla, saj to se ne sme zgoditi, "MORAM" moliti zdaj še bolj kot kdaj koli prej, ko imam že veliko svojcev v več- nosti, za trpeče duše v vicah in našte- vam dalje še druge prošnje in potrebe: za papeža, škofe, duhovnike in redov- niške poklice, za spreobrnjenje grešni- kov, za širjenje sv. vere, v čast Bogu in presv.Srcu Jezusovemu in Marijinemu za razsvetljenje, za pošteno in čisto življenje, za božje varstvo in pomoč v težavah, za blagoslov.
Z uporom in prisilo začnem bolj zdiho- vati kot moliti. Zdrava - Marija - milosti - polna - Gospod - je s teboj... Počasi so med prsti drsele druga za drugo ja- gode na rožnem vencu, moja desetka se je počasi iztekla, zmolim še tri oče- naše za že omenjene potrebe, zadnjo Sveta Marija - prosi za mene grešnico, zdaj in ob moji smrtni uri. Amen. Tedaj pa se je v meni zjasnilo, vsa mlačnost in odpor sta izginila, obdal me je neki blaženi mir,veselje, počutila sem se kot zmagovalka na "bojnem polju".
Od tedaj naprej nimam nobenih težav več pri molitvi, pa četudi je že pozna ura in sem utrujena, molim z notranjim veseljem in mirom. Sedaj vem iz lastne izkušnje, da je treba ravno takrat, ko pride malodušje in odpor, vztrajati in se boriti proti skušnjavi, vse naše želje in potrebe pa prepustiti božji previdnosti, saj Bog najbolje ve, kaj potrebujemo v tem življenju in kaj za večnost.
Doživeli ste nekaj, kar sicer tako radi pozabimo: da je najboljši sad molitve,ki nam je tudi najbolj potreben - vera! Če molimo,ko nam je vse temno pred očmi, pa naj prosimo, se zahvaljujemo, daje- mo zadoščenje in prosimo odpuščanja, izpovedujemo svojo vero in jo krepimo. Ko tema izgine, v veri spet vidimo, da smo na pravi poti.
Naj uporabim primero:Potnik ponoči po- tuje proti cilju, ki mu ga označuje večja ali manjša luč. Nenadoma ta luč ugasne Potnik bo prišel do cilja le,če se bo zve- sto držal spoznane smeri, čeprav cilja nič več ne vidi. Ko se začne daniti, cilj spet zagleda.
Toda ali ni to varanje samega sebe? Ni in ne more biti,če je moja vera res trd- na, ker je utemeljena na nezmotni Be- sedi. Ta nam je jasno pokazala cilj; že vnaprej nas je pa tudi opozorila, da bo treba včasih skoz neprodirno temo.Tudi Beseda - Kristus je moral.
Naj bi vaš zgled koristil še temu in one- mu!

vaš Prijatelj

ZA VSAKO BOLEZEN NE POZNAMO VZROKA

Kadar človek zboli, začne iskati vzroke za svojo bolezen. Zdi se mu logično, da je pač nekaj moralo biti narobe, ker je organizem začel odpovedovati: morda je bilo kaj narobe v prehrani,morda pre- obremenjenost, morda nezdrav način življenja, morda pa je kriv tudi zdravnik ki ni dovolj zgodaj ugotovil prvih znakov bolezni in jih tako ni v kali zatrl. Včasih ugotavljajo ljudje tudi vzroke, ki so na- ravnost smešni in nerealni. Toda vzrok mora biti! Naravno je, če človek išče vzroke bole- zni. Prav je, da najde tiste, ki so zares povzročili njegovo bolezen: npr.kajenje, nepravilna prehrana, premalo gibanja, alkohol, morda celo mamila, stres, ki bi se mu morda lahko izognil itd. Seveda pa mora imeti človek potem tudi toliko poguma in moči,da stvari v svojem živ- ljenju spremeni,saj ga je bolezen spod- budila, da bo začel bolj zdravo živeti. Žal ljudje iščejo vzroke bolezni, toda ne vidijo (nočejo ali ne morejo videti) tistih vzrokov, za katere so tudi sami odgo- vorni in bi zaradi njih morali v življenju marsikaj spremeniti.
Za vsako bolezen pa ne moremo najti vzroka. Lahko bi rekli, da večina bolezni pride, ne da bi bili lahko razložili, zakaj. Bolezen je tu. Lahko že pri otroku, pri mladem človeku,lahko pa šele v starosti Marsikdo tega nikakor ne more razumeti Ljudje dandanes pričakujejo, da mora biti za vsako stvar jasna razlaga, da ni nobenih skrivnosti več.Od medicine pri- čakujejo - saj vendar govorijo in pišejo o vrhunski medicini,ki dosega zavidljive uspehe - da bo znala vse razložiti in seveda tudi vse pozdraviti. Če ji to ne uspe, mora biti vzrok v nedoslednosti ali nepazljivosti zdravstvenih delavcev.
Včasih pa povzroča iskanje vzroka bo- lezni za vsako ceno pravo zmedo v medsebojnih odnosih članov bolnikove družine.Lahko pridejo pri tem na dan vse medsebojne agresivnosti, medsebojna obtoževanja, ki lahko zelo zagrenijo nji- hovo življenje in še poslabšajo bolniko- vo stanje. Tako se npr. zgodi, da žena obtožuje moža,da je zbolela,ker je tako grdo ravnal z njo, tašča obtožuje npr. snaho,da je njen sin oziroma mož zbolel zato, ker mu je slabo kuhala in sploh preslabo skrbela zanj, itd. Kdo ve, kaj je v resnici povzročilo bolezen! Res pa je,da vse takšne reakcije kažejo,da so medsebojni odnosi družinskih članov bolni in da so vsi skupaj bolniki, ki pot- rebujejo "zdravnika". Toda zdravnik da- našnje medicine, ki veruje predvsem v uspehe tehnične medicine, jim v tej nji- hovi prizadevnosti in neodrešenosti ne bo mogel ravno veliko pomagati.
Vedno bolj verjamem, da se telesne bolezni pojavljajo tudi kot izraz sprtih, nerešenih medsebojnih odnosov. Tega vzroka sicer ne moremo dokazati z znanstveno natančnostjo, kot bi želeli imeti vse pojasnjeno. Verjetno pa bi bili ljudje bolj zdravi, če bi dejavno skrbeli tudi za dobre medsebojne odnose, kjer koli se srečujejo z drugimi ljudmi:v dru- žini, na delovnem mestu, v sosedstvu, v župnijskem občestvu.

NAŠI VSAKDANJI POGOVORI

Vsakokrat, ko je rabin iz Sasova videl, da kdo trpi na duši ali telesu, je trpel tako z njim, da je trpljenje postalo njegovo. Ne- kega dne, ko mu je nekdo povedal, da ga občuduje glede tega, mu je rabin rekel: "Kako biti v trpljenju z drugimi? Toda, to je moje trpljenje, kako naj ne bi trpel?"

V tem prispevku se bom omejil na zapi- sovanje naših pogovorov,nekaterih misli o teh,ki so kakorkoli kdaj stopili v psihi- atrične ustanove. Pisanje bo morda od- prlo še mnoge vidike tega sveta, pred- vsem pa razmišljanje, osmišljanje ter urejanje duševno ranjenih s strani evan gelija, Cerkve... Preprosto vstopimo v mestni avtobus ali drugače prisluhnimo pogovoru mladih,rekli bodo tudi:"Pravim ti,full,ludnica!" ali "Blazno dobro smo se imeli".Skoraj vsakdanji vzklik so postale besede: "Za znoret!" Celo šala ali zba- dljivka je postalo: "V Polju bi te bili go- tovo veseli ..." Nekaj drobcev iz najbolj vsakdanjega pogovornega besednjaka. Toda, ali gre le za besede?
Slovenci poznamo kraje in ustanove, kot so: Hrastovec, Pohorski dvor,Vojnik Ljubljana-Polje, Poljanski nasip,Begunje na Gorenjskem, Idrija... Kraje, kjer so ljudje v kriznih situacijah, ali zaradi no- rosti, duševne prizadetosti, debilnosti, poskusa samomora, skrajnega alkoho- lizma, prestopništva, skrajne senilnosti, dostikrat kar pomešani in nakopičeni.To so kraji, ki pomenijo že pravo strašilo, pomilovanje,grožnjo ali kraj zatekanja... Življenje se pa pretaka in mnogo teh se vrača v naravno okolje, družine, na de- lovna mesta, v šole... In če je v čem "drugačen", bodo rekli: "Takšen ali tak- šna je pač,slabe živce ima," ali "Veš, ni zanesljiv, zdravil se je!" Daleč naokrog se bo zvedelo:"V Polju je bila."Nekdo bo to povedal in razložil čisto po domače: "Punca ga je pustila, pa se mu je zme- šalo." Nadalje bodo rekli zaupno drug drugemu tudi: "Sicer pa je videti čisto normalen,toda še vedno dobiva zdravi- la." Za koga drugega so takšne besede čisto na mestu: "Veš, tako je, mora od časa do časa v Vojnik ...", pa tudi, da ne bi samo ogovarjali: "Nikoli ne veš, vsak lahko 'znori'..."
Nekdo drug bo moral zaradi formalnosti k psihiatru in: "Pri psihiatru je bil, to ne bo nič dobrega." Vsakdanji pogovori med nami pričajo, da "imajo" mnogi psiholo- ga in da te zdravnik lahko odpravi tudi z besedami: "Nič drugega, samo živci, živci ..."
Takšni in podobni pogovori, besede, iz- razi so pogosti med nami. Kaj skrivajo, izražajo ali razodevajo? Ali drugače, kaj čuti, doživlja in si misli nekdo, ki je v "koži" prizadetega? Koliko mu takšni po- govori pomagajo? In kako bi mu poma- gali resnično drugačni? In takrat - ali samo njemu, njej ...?
Ali pomagamo takole,ko svetujemo: "Če boš jemal zdravila, bo vse v najlepšem redu!" ali bolj vsakdanje: "Ne sekiraj se, ne razburjaj se,ne bodi občutljiv,ne bo- di užaljen, žalosten ..." Ali pohvala, kot je tale,lahko koristi: "Tako si bister, da ti škodi!"
Dostikrat pa kar potegnemo črto in re- čemo za prvim ovinkom: "Škoda ga je, 'fejst' fant je bil!" Ali:"Vedela sem,da ne bo prebolela tega, preveč nežna je ..." Ali: "Konec je z njim, njo ..."
Življenje, življenjske situacije ponujajo še mnogo različnih pogovorov, sodb in drž. Kažejo, da ima prizadeti dostikrat s takim okoljem večjo težavo kot z vsemi svojimi spori, kompleksi, razočaranji, udarci, obupom, s svojo ranjenostjo, ki je iskala izhod tudi "po modi" nekega mišljenja, govorjenja in dejanj.
Vsiljuje se vprašanje, kje je rešitev, iz- hod,kako pomagati? Kako spraviti priza detega in okolje? Morda strokovno,ali je norost v kakšni obliki le ozdravljiva? Ali je pot posameznika, duševno ranjenega nekaj enkratnega v naporu iskanja v spletu raznih poti zdravstva...?
Nehote prihajajo v pomoč besede Jeana Vaniera (Kanadčan, vojak, profesor, ki je stopil v svet duševno prizadetih in ustanovil mednarodno skupnost L'Arche napisal mnogo knjig): "Natakarica bo med kozarci godrnjala: 'Pijanec!' Bančni poslovnež bo zakričal: 'Norec!' in prav imajo... na neki način ... Vsi ubogi to vedo, in to dobro. Njihovo uboštvo je v tem, ker se tega zavedajo: "Ostajam v izpljunku svoje brezvrednosti ..." Vedo za svojo brezvrednost, izgubili so upa- nje,ljudje v uboštvu niso nevedneži,pač pa močno težijo po moči, življenju, ki vzbrsti iz upanja, toda tega upanja ni. Njihovo uboštvo je še večje, ker vedo da je njihovo razočaranje v tem, ker se ne bo mogel ali ne bodo mogli nasmeh- niti, ker se ne bodo čutili vredne, da bi se smejali ..."
Nadalje pravi, piše: "Kdor je ranjen, ima pravico, da čuti gotovost, da je "LJUB- LJEN"!" Za vsakogar pa velja: "Le Bog more spremeniti kamnito srce v ljubeče srce ..." Da bi mogli moliti: "Sprejemam sebe, s svojimi mejami, uboštvom, ne bojim se drugih,da me bodo pojedli,uni- čili, da bom izgubil svojo bit, ne bojim se pokazati, kdo sem ..."
Rabin iz Sasova je bil gotovo velik mož. Spominja nas na našega Gospoda Je- zusa Kristusa, na njegovo trpljenje. On nas uči še več: da je ljubezen tista, ki "vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese".

Jože Potrpin

NEKORISTNO POSTALO KORISTNO

Bilo je sredi počitnic. Ravno sem zaklju- čil srednjo šolo. Imel sem velike načrte, kako bom preživel počitnice. Poleg dela doma na kmetiji sem imel v mislih še duhovne vaje, morje in planine, preden grem v vojsko.Pa se je pripetila nesreča v gozdu in sem si zlomil nogo.Mislil sem, vsi načrti so se podrli, kaj sedaj. Prvi dnevi so se malo vlekli in sem se počasi začel privajati na novo, drugačno živ- ljenje. Počasi sem začel ugotavljati, da to sploh ni tako težko. Hotel sem čim bolje izkoristiti ta čas. Zatopil sem se v knjige, obiskovali so me prijatelji. Imel sem tudi veliko časa zase.Večerna mo- litev je bila bolj doživeta. Zdelo se mi je, da sem Njemu še bolj blizu. Bolj sem vzljubil starše, ki so mi sedaj stregli z vsem, kajti skoraj negiben sem ležal v postelji. Nikoli ne bom pozabil dobrote vseh, ki so mi jih takrat izkazali. Hribov in morja nisem več tako pogrešal. Spo- znal sem,da je tudi v postelji lahko lepo
Sedaj po skoraj štirih mesecih vem, da je bil to božji načrt.V tem času je noga že skoraj popolnoma zdrava. Ta čas mi je bil zelo dragocen.Za življenje sem se naučil več kot v vsej srednji šoli. Naj- bolj vesel sem pa, da se mi je dvignila samozavest. Postal sem bolj trden, de- laven.Mislim,da sedaj bolj poznam ljudi, še posebej bolnike. Morda se zdi čudno Toda kot vidim, sem si pridobil tudi smi- sel za humor, s katerim lahko razvese- ljujem druge.
Kdo bi si mislil, da lahko na videz neko- ristne stvari tako koristno vplivajo na človeka. Bogu torej lahko iz vsega srca rečem: Hvala tudi za trpljenje.

Marko

NE TAKO!

Sem, hvala Bogu, lažja in občasna in- validka. A kar sem doživela nekega po- letnega dne pri sobotni večerni maši, ne bom pozabila vse življenje.
Maša je minila. Lepo je bilo. Ker rada pojem, sem vseskozi glasno, s petjem odgovarjala mašniku pri oltarju. Težko sem stopila iz predzadnje klopi in hotela proti izhodu, ko me je v kolenu močno zabolelo, tako, da sem lovila ravnotežje in iskala,kam bi se oprla. Okrog mene je bilo pet ali šest bab. (Oprostite, sedaj rečem tako,ko sem to doživela, saj člo- vek, posebno ženska, če je res ženska, priskoči na pomoč, kjerkoli vidi potrebo) Niti ena od njih mi ni niti malo skušala pomagati, temveč so vse nekako pre- plašene odstopile. Med njimi je bila celo taka "vernica",ki je dejala: "No,ali si pi- jana?" Če ne bi bilo v cerkvi, bi jo uda- rila brez besede po njenih grdih ustih, tako grozno sem bila presenečena nad izrečenimi besedami. Namesto pomoči - krepka klofuta.Kako bi to prizadelo šele težkega invalida. Sprašujem se, kaj naj še iščejo invalidi v cerkvi?
Kljub prizadevanju in trudu duhovnikov, da bi vzgojili vsaj povprečno dobre ver- nike, se med obiskovalci cerkve dobijo tudi taki, ki niso vredni imena vernik. Namesto,da bi bilo sram njo,ki je izrekla take besede pomoči potrebnemu,je bilo sram mene, da so še taki "verniki" v cerkvi. Od takrat, kmalu bo dve leti, še nisem bila v cerkvi pri maši,v cerkvi pa. Ne bi rada doživela kaj takega še enkrat.
Ob spremstvu sem sedaj že bila pri sv. maši. Kopijo pisma sem dala župniku. Mogoče vam bo pri vašem delu moj res nični doživljaj kaj koristil.

Faranka Lija

Evangeliji Jezusova čudežna ozdravlje- nja pogostokrat povezujejo z vero. Ne z vero Jezusa kot zdravilca, ampak z vero tistega,ki išče ozdravitev. Seveda ima tudi vera zdravilca svojo vlogo. To vidimo v Jezusovih besedah: "Vse je mogoče tistemu, ki veruje" (Mr 9, 23).
Besede "Tvoja vera te je ozdravila", srečamo v evangelijih na več mestih:
• Mr 5,34; Mt 9,22; Lk 8,48: ozdravljenje krvotočne žene.
• Mr 10,52; Mt 9,29; Lk 18,42: ozdrav- ljenje slepega Bartimeja.
• Lk 17,19: ozdravljenje desetih gobavcev
Kako je treba razumeti Jezusove besede o veri, ki ozdravlja? Kako lahko razume- mo Jezusovo besedo o ženini veri? Ali je s temi besedami hotel potrditi njeno magično predstavo o ozdravljenju? Mar ne bi žena zaslužila kritike zaradi svoje- ga početja? -Toda Jezusova "kritika" je bila v tem, da je odkril ozadje njenega ravnanja: žena ni doživela ozdravljenja zaradi magičnega pojmovanja Jezusove čudodelne moči,ampak zaradi svoje vere Posebnost Jezusove "kritike" je bila v tem,da je odkril vero celo v naivno pri- mitivnem obnašanju žene. Iz te ženine vere je Jezus naredil vero, ki "rešuje".
Če primerjamo evangeljske opise čude- žnih ozdravljenj z antičnimi besedili o čudežih,spoznamo,da ima tudi tam zau- panje določeno vlogo.Toda to zaupanje ni namenjeno predvsem čudodelniku, ampak uspehu čudodelne ozdravitve. Takšno zaupanje, izraženo na bolj ali manj jasen način, je pogoj za pričako- vano ozdravitev. V novi zavezi pa je ozdravitev neposreden sad vere. Vera pa je po človeku dana po Jezusu. Dar vere bi se lahko na prvi pogled zdel od- večen, saj je do ozdravitve že prišlo. Glavni pomen vere je v tem,da postane vera dejanski vzrok ozdravitve. Komu torej človek dolguje svojo ozdravitev? Nikakor ne nekemu psihološkemu pro- cesu. Če pravi Jezus: "Tvoja vera te je ozdravila", ne misli na neko psihološko dogajanje, ampak na človekov odnos do Boga, ki je njegov življenjski izvor. V tem smislu je vera dejanje, s katerim človek presega (transcendira) samega sebe. Človek se v veri obrača na Boga kot na sogovornika, ki je bil vedno pred njim. Človek nima razloga svojega biva- nja v samem sebi,prav tako ne v svojih starših, ampak zunaj tega sveta, to je v Bogu. V že omenjenem evangeljskem besedilu lahko vidimo,s kako velikim za- upanjem v Jezusovo čudodelno moč je žena iskala ozdravitev.S tem zaupanjem je žena izpovedala svojo odprtost, v kateri je Jezus videl začetno vero, ki jo je sprejel in jo pripeljal k polnosti vere. Ko človek išče pri Jezusu ozdravitev, postane njegovo zaupanje vera, ki od- rešuje.
Starozavezni vernik se je v veri trdno zanašal na zgodovinsko odrešilno božje vodstvo in je svoje življenje z zaupanjem gradil na Bogu.Človek,ki s takšnim zau- panjem računa z Bogom,lahko pričakuje od njega tudi čudež. Evangeliji nam od- krivajo, kako je Jezus s svojim delova- njem razodeval čudovito božjo moč. Takšno spoznanje človeku omogoča,da "veruje".Zato bolj zaupa v izredno bož- jo čudežno moč kot v tehnične možno- sti zdravnikov. Pripoved o ozdravljenju krvotočne žene je v tem pogledu zelo jasna. Jezus razodene in uresniči zdra- vilno božjo moč,ki je edina vredna vere
V ozadju motiva o zdravilni veri stoji torej biblično prepričanje,da Bog varuje svoje ljudstvo pred boleznijo in ga oz- dravlja: "Ako boš res slušal glas Gospo- da, svojega Boga, in delal, kar je prav v njegovih očeh, in se pokoril njegovim zapovedim in spolnjeval njegove zako- ne, ti ne naložim nobene izmed bolečin, ki sem jih naložil Egiptu; kajti jaz, Gos- pod, sem tvoj zdravnik" (2 Mz 15,26). V Stari zavezi govori zlasti Tobijeva knjiga, kako "Bog ozdravlja". Tudi ime angela Rafaela pomeni - Bog ozdravlja.
Zdravilna moč vere torej ni človekova moč,ki bi jo po naravi imel, ampak je to božja moč, ki v človekovi veri postane učinkovita.Bog človeku zastonj podarja vero, s katero se potem človek izroči Bogu. Novozavezne pripovedi o čudežih kažejo, kako prihajajo ljudje do vere v srečanjih z Jezusom. Vera, ki ozdravlja, je vera,ki usmerja človeka k Bogu. Člo- vek se zanaša na Boga in na njegovo moč, da bo ozdravil in prebudil življenje tudi v primerih, v katerih pridejo ljudje do konca svojih zmožnosti.
Pripovedi o čudežih vsebujejo teocent- ričen pojem vere;temu pa ne nasprotu- je njihova kristološka usmerjenost. Pri vsem tem je najbolj važno pričakovanje ljudi, da jih bo Jezus ozdravil s svojo močjo. Ljudje, ki iščejo pomoč, se za- upno obračajo na Jezusa, ne na Boga, kar bi se sicer pokazalo v molitvah ali v verskih obredih.Jezus pa usmerja njemu izraženo zaupanje naprej k Bogu. Če torej govorimo o kristološki veri,mislimo na Jezusa,ki "reprezentira" -predstavlja Boga.
Da imajo pripovedi o ozdravljenju zares teološko vsebino, vidimo iz tega, da se pogosto končujejo s počastitvijo Boga, tako npr. v pripovedi o ozdravljenju 10 gobavcev (Lk 17, 11-19). Eden od 10 ozdravljencev se vrne k Jezusu, da bi se mu zahvalil. - "Jezus pa je rekel: Mar ni bilo deset ozdravljenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega druge- ga,da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?" Nato mu je rekel: "Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila."
Podobno se konča tudi pripoved o oz- dravljenju hromega (Mr 2,12): "... tako da so vsi strmeli in slavili Boga: 'Kaj ta- kega nismo še nikoli videli.'"
Zdravilno moč vere smo poskušali razlo- žiti v luči svetopisemskega pojmovanja Boga. Očitna je notranja zveza med vero, ki zdravi, in Bogom, ki je zdravnik svojega ljudstva. Teološka usmerjenost zdravilne vere pa ne izključuje možnosti da človek ne bi bil aktiven v veri, ki oz- dravlja. Vera označuje človekovo pripra vljenost, da sprejme ozdravljenje. To je posebno očitno pri Pavlu,novozaveznem teologu vere.Vera torej ne pomeni čiste pasivnosti, ampak zahteva od človeka osebno dejanje, ki se kaže v človekovi pripravljenosti, da se z zaupanjem pre- pusti božjim obljubam. O človekovem sodelovanju v veri govorijo zelo jasno nekatera evangeljska poročila o Jezu- sovih ozdravitvah. Stavek v Markovem evangeliju (2,5): "Ko je Jezus videl nji- hovo vero, reče hromemu ..." opisuje prizadevanje ljudi, ki se prerivajo skozi množico k njemu in s tem izražajo svoje zaupanje. Vera teh ljudi izvira sicer iz srečanja z Jezusom, toda hkrati je nji- hova vera prepojena z zaupanjem in s prošnjo za pomoč. Vera, ki jo prežema človekovo prizadevanje,je predvsem iz- raz človekovih duševnih moči,s katerimi išče pomoč. Vera zahteva od človeka, da premaguje odpore, malosrčnost in izkušnje neuspehov. Za vse to gotovo ne zadostuje človekov osebni napor, ampak delovanje božje milosti,ki prihaja človeku nasproti. Kljub temu gleda Bog oz. Jezus na človeka kot nosilca vere in upanja in ga sprejema kot osebnega sogovornika pri svojem zdravilnem de- lovanju.

DVAJSET LET KARITAS-A V ZAGREBU

Jelena Brajša, voditeljica Kari- tasa v Zagrebu,tudi uredništvu Prijatelja vsako leto vošči ob praznikih. Poznamo se tudi osebno, saj nam je že spregovorila na enem naših srečanj za starše in prijatelje prizadetih "Bratovsko se med seboj ljubimo" v Ljubljani. Letošnjemu voščilu je dodan daljši zapis ob dvajsetletnici delovanja Karitasa na Hrvaškem. Z veseljem in z vsemi dobrimi željami za nadaljnji napre- dek tega lepega in prepotrebnega dela pri njih,obenem pa z željo,da bi se tudi pri nas v takšni ali drugačni obliki raz- širjala organizirana pomoč,kakršno daje Karitas, objavljamo bistvene dele tega zapisa.

Zamisel o osnovanju in začetku delo- vanja Karitasa pri nas se je porodila v našem katoliškem listu Glas koncila.Te- danji zagrebški nadškof kardinal Franjo Šeper jo je rad sprejel in ji pomagal do življenja, zato ga imamo za ustanovite- lja našega Karitasa. Njegov naslednik, kardinal Franjo Kuharić,nas vestno pod pira in pomaga ustanovi.
Začeli smo dejansko brez vsega: brez prostorov, brez sredstev, brez izkušenj in brez osebja ... Delali smo skromno, toda vestno in z vsem srcem. V začet- ku smo zbirali obleko in obutev, zlagali pakete in jih pošiljali revnim družinam s številnimi otroki.Kasneje smo mogli naj- bolj ogroženim nuditi tudi denarno po- moč. Področje našega dela se je vsako leto bolj povečevalo in naša dejavnost širila. Danes imamo pet hiš: za noseča dekleta,za invalide,dve hiši za ogrožene otroke in eno z ekonomijo.
Čeprav se naše delo razteza praktično na vsa področja karitativne dejavnosti, dajemo poseben poudarek zavzetosti in skrbi za nezakonske in zapuščene otro- ke in pa skrbi za mlade invalide. O teh dveh dejavnostih vam želimo reči nekaj več.

Da se je mogla roditi in prebiti ideja o spre- jemanju novorojenčkov, so "kriva" mlada dekleta, ki so -noseča in v stiski- potrkala na naša vrata.Za namestitev teh deklet in potem njihovih dojenčkov je bila z darovi iz tujine kupljena družinska hiša. Tu osta- jajo, dokler ne najdejo kakšnega izhoda: zaposlitev, povratek v rodno hišo ipd. Ne- katere odidejo, nove prihajajo. Tudi njihovi otroci odidejo, če jih le morejo matere kam dati. Če ne, ostanejo ti otroci pri nas tudi do polnoletnosti, do vojske, do poroke.
Spomladi 1986 smo s tem v zvezi imeli maj- hno, a pomembno proslavo. Ob sprejemu tisočega otroka smo imeli prireditev in na- njo povabili najbližje prijatelje in dobrotnike Ni majhna stvar poskrbeti za tisoč otrok. Nočemo reči,da nikogar od teh danes brez nas ne bi bilo. Prav gotovo pa bi bilo manj živih in mnogi otroci bi ob tolikšnih težavah njihovih mater še veliko teže zakorakali v življenje. Tretjina teh otrok prihaja iz neu- rejenih družin: ali je eden od staršev umrl, drugi pa je nesposoben za vzgojo svojih otrok ali pa je mati zapustila moža in otro- ka ali sta celo oba starša mrtva.Imamo pa tudi otroke, ker so njihove matere izginile in otroci sploh ne vedo zanje.
Ko smo pričeli sprejemati noseča dekleta in nezakonske otroke, so nam mnogi za- merili, češ da širimo prostitucijo... No, ti napadi so hitro ponehali. Tudi nasprotniki so uvideli,da noseča dekleta v Karitasu iš- čejo in dobe le začasno stanovanje,ker so jih vsi zapustili, celo starši in najzvestejši prijatelji.
Kako taka dekleta pridejo k nam? Najpo- gosteje povedo svoje težave župnikom, ti pa jih pošljejo na naš naslov. Druga o nas zvedo iz Glasa koncila. Nekatere zvedo po naključju, mimogrede, ko iščejo pomoč v Zagrebu. Spet druga hočejo splaviti, pa jih zdravnik - v nasprotju z njihovimi pričako- vanji - najprej pošlje k nam, da bi rešil ot- roka. Dekleta pridejo k nam iz vseh koncev največ pa iz zagrebške nadškofije.
Po krščanskem pojmovanju je spolno živ- ljenje zunaj zakona nedopustno. Za mnoge starše je to, da njihova hči spočne zunaj zakona, največje zlo in neodpustljiva sra- mota. Odrečejo se svoji hčeri in ji za vse življenje prepovedo, da bi še kdaj prišla v rojstno hišo. Ni čudno,če mnoga taka dek- leta skrivajo svojo nosečnost do zadnjega Če so še brez dela in sredstev za življenje -kar "na cesti"-ali jim smemo zapreti vrata še mi?
Iz kakšnih sredin prihajajo taka dekleta? Tudi iz najbolj vernih, iz poštenih družin, ravno tako pa tudi iz neurejenih. V našem sprejemališču redno vzdržujemo okrog 100 otrok.Nekateri odidejo,da bi napravili mesto drugim.So v različni starosti,od rojstva pa do 18 let. Tretjina jih obiskuje osnovno ali srednjo šolo. Navadno jih kakih 10 hodi v posebno šolo ali pa v zavod za gluhoneme otroke. Novorojenčke imamo v prostorih nadškofijskega doma, v preurejenih sobah, tik ob zagrebški katedrali.Otroke v starosti do treh let nam varujejo sestre karmeli- čanke v Zagrebu. Drugi otroci - predšolski in šolski - pa so nameščeni v dveh naših ustanovah v okolici Zagreba.
Ob teh problemih navadno govorimo le o materah z nezakonskimi otroki. Kaj pa je z očeti? Strahopetno so "dvignili sidro" in svojim bivšim zaročenkam prepustili, da se z otrokom znajdejo v življenju, kakor vedo in znajo. To je nepošteno in nečloveško.
Našim dobrotnikom, prijateljem in znancem želimo ob tej priliki reči nekaj o naši skrbi in zavzetosti za mlade invalidne osebe, za gluhe, slepe, težko pokretne in nepokretne invalide. Bolniki in otroci so bili Jezusovi najbližji prijatelji. Jezus je zanje vedno imel čas in ljubezen. Tako smo tudi mi ob vsej skrbi za nezakonske in ogrožene otroke prevzeli posebno skrb za naše drage inva- lide, tako v materialnem kot v duhovnem pogledu. V naši ustanovi so že od začetka delali tudi invalidi.Tudi danes delajo -tisto, kar pač zmorejo in kolikor zmorejo. Že ne- kaj se jih je po desetih letih dela pri nas lahko invalidsko upokojilo, pred tem pa jih nihče ni hotel vzeti na delo. Seveda zapo- slujemo lahko le malo invalidov, kajti naša ustanova ima v primerjavi s Karitasovimi ustanovami v drugih evropskih državah le malo možnosti.
Skupini 50 invalidov vsako leto organizira- mo tritedensko letovanje na morju. Ravno tako vsako leto z enim avtobusom mlajših invalidov romamo v avstrijsko romarsko središče Mariazell. Invalide tudi povabimo na srečanja in duhovne obnove. Pred bo- žičem pripravimo zanje posebno prireditev, na katero jih pride okrog 200. V juniju vsako leto z zagrebškimi župniki priredimo romanje starejših, bolnikov in invalidov v Marija Bistrico.Za bolnike petkrat letno iz- damo list Betanija v nakladi 4500 izvodov.
Tudi slepe osebe spadajo med invalide; lahko celo rečemo v skupino huje prizade- tih. Dandanes večina slepih dokonča šolo, postanejo pismeni in morejo z lahkoto brati vse, kar je pisano v Braillovi pisavi. Zanje smo v tej pisavi tiskali skrajšano Sveto pismo,Evangelije in Apostolska dela, neka- tera Pavlova pisma, katekizem, molitvenik, papeževo okrožnico "O odrešenjskem trp- ljenju" in še več drugih stvari. Vse to smo brezplačno poslali na 300 naslovov slepih, ki jih imamo. Nekaj teh knjig imamo še ve- dno v zalogi in jih bomo radi posredovali.
Ob našem delu smo spoznali invalide in bol- nike, ki -poleg svoje najbližje rodbine- žive sami, zapuščeni in včasih v skrajni človeš- ki bedi. Za take najbolj zapuščene smo z velikimi napori uspeli odpreti nov dom v Oborovem. Vodijo ga sestre usmiljenke, pomaga pa nekaj zdravih oseb. V njem je našlo toplino in ljubezen trideset invalidov.
Poleg teh dveh dejavnosti ne pozabljamo na ostale potrebe naših številnih družin širom po domovini. Stalno jim pošiljamo o- bleko in obutev.Vsako leto pošljemo okrog 1500 paketov, na posamezne župnije pa odpeljemo do 15 kamionov obleke in obut- ve. Kolikor se da, družinam s številnimi otroki, bolnikom in revnim pomagamo tudi denarno: za hrano, kurjavo, šolske knjige, za zdravljenje ...
V izrednih primerih,kot so poplave, potres, požari, smo ob pomoči župnij napravili tudi večje podvige za odstranjevanje človeške bede. Taka akcija je bila tudi pred štirimi leti za pomoč Poljakom, ko smo tja poslali 60 ton hrane. V naši rubriki Kdo je moj bližnji? v Glasu koncila razgrinjamo proble- matiko Karitasa in spodbujamo bralce, naj še bolj pomagajo družinam in posamezni- kom, ki so v hudi življenjski preizkušnji. Ta rubrika je res storila mnogo dobrega in po- sušila veliko solza.
Živi izključno od darov svojih dobrotnikov: posameznikov doma in v tujini, od pomoči župnij ter sem in tja od darov tujih Karitas
Hoteli smo,da bi ob dvajsetletnici vsi dobro- tniki imeli malo več vpogleda v naše delo- vanje; da bi vedeli,kam so šli in kam gredo darovi.Še naprej se priporočamo vaši ljubezni

UTRINEK Z OBNOVE MISIJONA PRI MARIJI SNEŽNI

Minilo je leto od misijona pri Mariji Snežni (Zg. Velka) v Slov. goricah in ob letu smo imeli prvi teden adventa tridnevno obnovo misijona. Takrat smo obnovili tudi glavni oltar. Z njega smo postrgali kasneje nane- seno sivkasto barvo,da se je pokazal pov- sem drugačen in sta ga mojstra začela obnavljati v prvotnih toplih barvah.Ob tem nas je domači župnik g.Časl povabil,da tudi mi, župljani, v dneh duhovne obnove po- strgamo s sebe vso sivino, da bi se mogli pokazati in obnoviti v svoji pristni, človeš- ko toplejši barvni podobi.
Popoldne na Miklavževo sta misijonarja, skupaj z domačim župnikom in prostovoljci, pripravila srečanje tudi z bolnimi in ostare- limi župljani. Srečanje se je začelo s sveto mašo. Že v uvodu nas je pater nagovoril z mislijo,da morajo biti trpeči vsak dan v sre- dišču naše pozornosti in ne le danes, ker so živa podoba trpečega Jezusa.Odnos do trpečih je odnos do Jezusa. Skozi vso ev- haristijo in še posebej v pridigi nas je pater spodbujal k spravi s samim seboj, da se sprejmemo in smo sprejeti tudi takrat, ko smo bolni,ostareli,nemočni. To,da se sprej memo in smo sprejeti, je temelj miru, mir (srca) pa je temelj vsake sreče.
Vsi, ki verujemo, da nam je Jezus s svojim vstajenjem utemeljil upanje, smo poklicani, da za mir delamo. Iz odrešenjskega upanja smo usposobljeni spraviti se s svojo pretek lostjo, sedanjostjo in prihodnostjo-spraviti se s svojo boleznijo, nemočjo, minljivostjo in jih v potrpežljivem upanju v povezavi z božjim bogatiti, da bo v nas in okrog nas več pravičnosti, miru, ljubezni in sreče.
Težko je med naše župljane prodrla misel, da bi se enkrat letno tudi kot župnijsko občestvo spomnili svojih bolnih in ostarelih župljanov-bratov in sester,očetov in mater
Pot nastaja,ko hodimo,in tudi najdaljša pot se začne s prvim korakom.Prva dva koraka sta v minulih dveh letih bila napravljena.

Jože

PRVA ŠOLA ZA GLUHONEME DEKLICE V SLOVENSKEM JEZIKU

"...Notredamske sestre so se tedaj lotile pionirskega dela; opravile so nepozabno človeško delo,uresničile globoko humano poslanstvo. Prizadevale so si, da bi v tedanjih razmerah prizadete deklice le živele znosneje in bile manj za- postavljene v družbi. Zasledovale so cilj,ki ga je označevala nesebičnost, ki ga je od- likovalo hotenje, da bi kar najbolj pomagali prizadetemu sočloveku... Storile so korak, ki je bil nadvse pomemben navsezadnje ne samo v zgodovini surdologije, pač pa v zgodovini našega izobraževanja nasploh. Bil je to tudi viden kamenček v mozaiku zdravstvenega razvoja na Slovenskem..."

To je le nekaj odlomkov iz nagovora, s ka- terim je Miro Kocjan,predsednik Zveze dru- štev slušno prizadetih v Sloveniji, utemeljil spominsko listino, ki jo je 28. septembra 1986 izročil sestram.Z občutenimi beseda- mi je odkrito izrazil priznanje redovnicam, ki so se prve na Slovenskem lotile tega člo vekoljubnega dela v domačem jeziku. Prav to priznanje,o katerem je poročala Družina 38/1986, je dalo povod uredniškemu odbo- ru za njihovo predstavitev v Prijatelju. Z urednikom Jožetom sva se 7. januarja og- lasila v Kosezah na Podutiški 62, kjer sta naju sprejeli sestri Amabilis Kerševan in Alakok Dugulin, obe razgledani doma in po svetu.
Vesel dogodek za Kongregacijo je bil, ko je papež proglasil vašo ustanovite- ljico za blaženo.
To je bilo 17. novembra 1985 v Rimu. Tudi iz naših krajev smo šle sestre z avtobusom na slo- vesnost,ko je sv.oče pred vsem svetom potrdil duhovnost matere Terezije Jezusove Gerhardinger. Ona je leta 1833 v Regensburgu ustanovila Kongregacijo, ki ima uradni naslov Uboge šolske sestre Naše ljube Gospe; pri nas rečejo notredamske sestre ali sestre de Notre Dame.
Kako bi na kratko osvetlili poslanstvo Kongregacije in predstavili njeno delo- vanje? Naša Konstitucija ima naslov Po- slane ste... Geslo je Marijino naročilo: Kar koli vam Jezus poreče, storite.
Srčika naše karizme: vzgoja in pouk - obli- kovanje celotne človeške osebnosti. Kon- gregacija je mednarodna, njena temeljna poteza naj bi bilo uboštvo,sestre naj gredo tja,kamor jih kličejo in naj dajejo prednost revnim krajem in ljudem.
Za časa ustanoviteljice, ki je umrla 1879, je v Evropi in Ameriki delovalo 2500 sester ki so poučevale žensko mladino v različnih šolah,sirotišnicah in domovih,vodile večerne šole, da so omogočile delavkam osnovno izobrazbo.
Že leta 1847 je mati Terezija peljala prve sestre v Severno Ameriko, kjer so se naj- bolj razširile in bile velike pionirke zlasti pri ustanavljanju in oblikovanju farnih šol.Prav te šole so dvigale ljudsko izobrazbo in bile podlaga srednjim in višjim šolam. Sestre so ustanovile prvo žensko akademijo v državi Maryland v mestu Baltimore. Sestre se da- nes udejstvujejo na vseh področjih ljudske izobrazbe, zlasti se posvečajo mladini iz neurejenih družinskih razmer, socialno pri- zadetim in zapuščenim, delujejo med črnci in v indijanskih rezervatih.
Na Japonskem se zanimajo za vse družbe- ne sloje in mnoge spreobrnjenke so našle pot v Kongregacijo. Od tu so odšle že v Nepal, na otok Guam in še v druge kraje.
Široko polje udejstvovanja so našle v Južni Ameriki,kjer se zlasti zavzemajo za pravice revnih in obrobnih. V Afriki delujejo v petih državah in skušajo vzgajati dekleta, ki so bila doslej zanemarjena in jim je bila zaprta pot do izobrazbe.
V deželah vzhodne Evrope so se prilago- dile spremenjenim družbenim razmeram ter se preusmerile, da so se posvetile najbolj prizadetim: duševno in telesno onemoglim, debilnim in tistim, ki so vsem v breme. Na Madžarskem pa jim je država poverila vzgo- jo in pouk na dveh gimnazijah.
In pri nas?
V Sloveniji delujemo na enajstih krajih, pa še med rojaki pri Svetem Križu nad Trstom in v treh mestih v Banatu. V provinci je sto sester. Notredamske sestre v Zagrebu pa pripadajo prvotni Kongregaciji, ki jo je v Franciji ustanovil sv. Peter Fourier (1565- 1640) z Aleksijo Le Clerc.
Posebej nas bodo zanimali - bolnike in njihove prijatelje - vaši začetki pri nas. Kongregacija ima sicer posebno karizmo na izrazito šolskem in vzgojnem pod- ročju, ob prihodu v Šmihel pri Novem mestu pa je poleg več vrst šol bila v službi slušno in govorno prizadetih de- klic. Zadnjo nedeljo v septembru 1986 smo slovesno praznovale stoletnico prihoda naših prvih sester v Šmihel. Pri bogoslužju, ki ga je v župnijski cerkvi vodil nadškof dr. Šuštar, smo izrazile svojo zahvalo Bogu in ljudem ter se priporočile Bogu in Mariji, da bi še naprej bile v službi Cerkve in bratov in sester. To je bil res velik Te Deum, pri katerem je poleg sester iz raznih krajev z veseljem sodelovalo tudi več provincialnih predstojnic: naša s.Pija Marc, s.Salvatora iz Gorice, kjer so notredamke prevzele glu- honemnico že leta 1856 in od tam prišle v Šmihel, ter provincialki z Dunaja in iz Mün- chna. Slovesnosti se je udeležila tudi vr- hovna predstojnica Mary Margaret iz Rima.
Začetki leta 1886 niso bili lahki.Domači žup- nik,dobrotniki in generalna hiša v Münchnu so priskrbeli denarna sredstva za gradnjo šole in stanovanja za tri sestre in učite- ljico - kandidatinjo, pa še kapelico in dva razreda. Prihajale so deklice;vzdrževalnina ni bila visoka, več revnih deklic pa je bilo sprejetih v šolo zastonj.Ob nedeljah so se pa odrasla ukaželjna dekleta učila pisanja, branja, računanja. Tudi po tri ure so peša- čile, pozimi, v slabi obutvi in obleki, pa z velikim veseljem in pričakovanjem.Deklicam so sestre priskrbele potrebno obutev in obleko,zraven pa še same delale, kolikor je bilo časa.Živele so skromno in prihranjevale pri vsem, da so mogle postopoma zgraditi še dodatne šolske prostore, kajti deklic je bilo v šoli vedno več, državna podpora pa pičla.
Šola se je začela v oktobru 1886,sredi no- vembra pa še posebna šola za gluhoneme deklice, prva v Sloveniji. Komaj si moremo predstavljati, kakšna pomoč je to bila za prizadete deklice in za njihove starše. Po- prej so namreč otrokom pomagali le v nemških šolah, zdaj pa v domačem jeziku. V začetku je bilo sedem gluhonemih deklic, pozneje do trideset. Sestre so jih s čutom za praktičnost naučile vsega potrebnega pri kuhanju, šivanju in vsakovrstnih kmeč- kih delih. Tako pripravljene so se vrnile v življenje domov,kjer ni bila več tako bridko opazna ponižujoča odrinjenost na rob. Ne- katere pa so želele ostati zaposlene kar pri sestrah.Ta šola je trajala do leta 1912, ko so v Ljubljani odprli državno šolo za gluhoneme. V Šmihelu pa so sestre vodile še druge šole, ljudsko, meščansko in gos- podinjsko ter trgovski tečaj do leta 1946. Seveda so vedno skrbele za svojo trdno strokovno usposobljenost. Stiske finančne vrste pa so jih vedno spremljale; kar so prihranile, je šlo za pomoč revnim in za šir- jenje prostorov.
Lani ste izdale knjižico "Notredamske sestre sto let na Slovenskem", kjer je tudi tale odstavek: "Druga svetovna vojna se je končala. Na novem listu zgodovine je bilo zapisano, naj se šola v Šmihelu zapre.Bilo je 25.marca 1946 Sledil je zakon o nacionalizaciji. V de- cembru 1948 so se sestre preselile na grad Strugo. Čudovit pogled na Krko v zimski obleki: reka mirno teče, grad mir- no stoji,v hiši ni ne vode ne kurjave ne toplega zapečka.Preselili so 50 sester. Ostale so skupaj." Besede so obzirne, pa zelo jasno odstirajo trdo resničnost ki jo je v tistih letih doživela ne samo ena redovna skupnost.
Na Strugi, kjer so sestre ostale do leta 1985, niso mogle poza- biti revnih, čeprav so same bile v pomanjkanju.Kjerkoli so mogle dobiti kaj volne, bombaža, krp, so delale za revne otroke. Koli- ko zanemarjenih otrok je bilo lepo priprav- ljenih za sv. obhajilo in birmo! Sestre so pozvedovale,kje v okolici so bolni in zapu- ščeni,prizadeti in invalidi. Obiskovale so jih in tiho prinesle kak dar. Poznale so Mimico Pustovo iz Globodola, zvedele za sestri Pajkovi iz Gorenje vasi, za Igorja in toliko drugih. Sklenjena prijateljstva so oboje- stransko bogatila. Ljubezen vedno zna in ima kaj dati.
Ko je lani v nekaterih cerkvah nastopala mednarodna glasbena skupina Krizma, smo opazili njihovo pozornost do slu- šno in govorno prizadetih: ves čas je namreč posebna "prevajalka" posre- dovala duhovno sporočilo pesmi in vsebino nagovorov nastopajočih tudi tistim, ki so stalno pogreznjeni v svet tišine...
Danes v verskem pogledu lepo skrbi za slušno in govorno prizadete otroke v Ljubljani p. Jakob Bijol, frančiškan za Bežigradom.Se tudi kakšna sestra uk- varja s tem delom?
Žal ne.Zdaj se precej posvečamo katehezi kjer deluje 21 sester.
Pred leti smo v Družini in Ognjišču brali o vaši sosestri Andreji Bezek v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Doživela je polni 102 leti in je bila zanesljivo najstarejša re- dovnica na Slovenskem.Imate tudi zdaj kakšno sestro v izrazito visokih letih?
Med starejšimi je sestra Kristina Mrvar v Novem mestu, doma prav iz Šmihela,ki ima še tri rodne sestre usmiljenke; vendar bo ona prihodnje leto imela "komaj" 90 let.
In razumevanje med generacijami? Med starejšimi in mlajšimi sestrami, ki vstopajo v njihove brazde? Posebne hiše samo za ostarele sestre nimamo; smo skupaj starejše in mlajše, zdrave in bolne. Mlajše sestre zelo pomagajo,v spoštovanju in hvaležnosti. Vedno smo dajale poudarek sestrinski ljubezni in ljubezni do drugih. Želja vsake sestre je to, kar jih povezuje: Da bi služile troedinemu Bogu z veseljem - vse življenje, da bi ga ljubile nad vse.
Vaša Kongregacija je zelo povezana z Marijo in se ji izroča v varstvo, kar je sicer opazno pri ženskih redovih in družbah po vrsti; tudi v naslovu nosite njeno ime. Imate posebno značko kot zunanje razpoznavno znamenje. Po- dobno vsebino, čeprav v drugačni po- vezanosti, vidimo na svetinji, ki jo je Marija naročila usmiljenki sv. Katarini Labouré leta 1830 in so jo ljudje ime- novali "čudodelno". Pravzaprav je naša značka zelo preprosta pa zgovorna: Križ je simbol Jezusa Kristusa za katerim gremo v ljubezni in oznanjamo njegov evangelij. Črka M je simbol Marije;z njeno pomočjo si prizadevamo storiti, kar nam Jezus reče. Sklenjen krog pa je simbol skupnosti in sveta. Na drugi strani značke so zapisane besede matere Terezije Gerhardinger: "Vsa božja dela zorijo v trpljenju..." in spomin- jajo na velikonočno skrivnost v življenju vernikov.

Mater Marijo pozdravljamo v litanijah tudi kot "Zdravje bolnikov". Tistim,ki so v bole- zni vezani na posteljo, je njen rožni venec bogata molitev. Pa tudi verski tisk je do- brodošel obiskovalec, ki je pripravljen tudi počakati in ostati. In radio - koliko bolnim je stalen spremljevalec čez dan! Pri listu Družina in pri Radio Vatikanu sta poleg mnogih zaposleni tudi sestri vaše Kongre- gacije in vsaka na svoj način sodeluje pri dobrem delu, ki je v prid tudi bolnim in os- tarelim. Za vsako dobro delo v sedanjosti, ki je v olajšanje in spodbudo zlasti bolnim, in za vse dobrote v preteklosti izražamo vaši Kongregaciji tudi na straneh Prijatelja prisrčno zahvalo.

Tekst: Jurij, foto: Jože

V OBDOBJU PO OČETU FRANÇOISU

Povzetek nagovora o. Leb- reca, medkontinentalnega duhovnega voditelja Brats- tva, na zboru odgovornih iz franc. Bratstva junija 1986 v Lyonu. Na sliki: Medkontinentalna ekipa; spredaj na vozičku C. Trontin in o. Lebrec.

Tretjega februarja 1986 nas je zapustil o. François. Po dolgem življenju, izpolnjenim s službo Gospodu, Cerkvi in svojim bratom, je bil poklican, da vstopi v veselje in mir Boga - Ljubezni.
Vse nas odgovorne in duhovne voditelje,ki več ali manj že dolgo sodelujemo v Bratstvu bolnikov in invalidov, je bridko prizadela izguba dragega človeka. Hkrati pa v svojih srcih čutimo milost zaradi vseh čudovitih stvari,ki jih je storila dobrota in ponižna raz- položljivost o.Françoisa z gibanjem Cerkev - Bratstvo, ustanovljenim leta 1945. Koliko bolnikov in invalidov je zaradi tega gibanja spet dobilo veselje do življenja v svetu in Cerkvi...
Pred nami se sedaj odpira nova etapa. Us- peh ni odvisen samo od Medkontinentalne ekipe, ki smo jo postavili in je seveda prva odgovorna, ker je na čelu vsega gibanja. Odvisen je tudi od vseh, predvsem odgo- vornih in duhovnih voditeljev. Recimo kar, da je to naša skupna zadeva...
Da bi to "obdobje po o. Françoisu" res us- pelo, vam podajam v razmislek nekaj točk:
Ob 40-letnici Bratstva je o. François sam opisal v našem glasilu začetke Bratstva. Mogli smo se le čuditi preprostosti prvih korakov tega gibanja: bolnik je šel k dru- gemu bolniku in mu postal prijatelj ...
Ko si skušamo priklicati v spomin začetke Bratstva, se morda spominjamo tudi svojih prvih izkušenj v gibanju. Bratstvo se nam pokaže polno svežine,spontanosti, prepro- stosti...
Ko pa smo angažirani z različnimi odgovor- nostmi, ko pretiravamo s funkcijami in or- ganizacijo, tvegamo, da pozabimo na tiste prvotne značilnosti in kvalitete gibanja.
Ne bojmo se od časa do časa vzeti v roke kakšen tekst, ki govori o začetkih gibanja (npr. knjigo o.d'Argenlieu: "In glejte,živimo") Gotovo nam bo to pomagalo, da ponovno pridemo do tiste prvotne preprostosti in navdušenja pri našem delu z ljudmi.
Ob smrti pomembne osebe pogosto oblju- bimo,da bomo ostali zvesti temu, za kar je živel in da bomo varovali kup stvari iz nje- gove preteklosti. Dejansko pa ni preteklost Bratstva tisto, na kar bi se morali ozirati, marveč je to osnova-korenine;to je intuicija sama.
O.François je dejal:"Nekega dne sem si re- kel,da se Bratstvo mora razvijati kljub pro- blemom, ki se porajajo. Družba v letu 1985 je res drugačna kot tista v letu 1945. Tre- ba je videti današnje probleme.Toda spre- meniti duha, ki poživlja odgovorne? Nikoli! Sicer bi bilo Bratstvo mrtvo ..."
Ta intuicija o. Françoisa sestoji iz dveh pomembnih vidikov, ki se med seboj dopol- njujeta:
1. Bolniki in invalidi morejo biti vključeni v apostolat.
Kot veste, je bil o.François zavzet s svojo službo kurata v bolnišnici v Verdunu. Sam ni zmogel vsega... Zato je poklical na po- moč bolnike in invalide in jih vključil v svo- jo službo, da so obiskovali druge bolnike in invalide svoje župnije. Že davno pred kon- cilom je imel zaupanje v laike in kar je še bolj pomembno -bolnike in invalide je vklju- čeval v pastoralno delo.
Danes,ko nam v Cerkvi tako manjka duho- vnikov, nas to gibanje opozarja,da Cerkev in tudi Bratstvo ni najprej zgodovina duho- vnikov. To je predvsem zgodovina božjega ljudstva, kjer laiki in duhovniki sodelujejo v istem poslanstvu:živeti in oznanjati veselo novico Jezusa Kristusa.
V obdobju, ko so bolnike in invalide često imeli le kot pomočnike (v telesnem in du- hovnem smislu), je o.François s svojim za- upanjem razodel ves smisel življenja osebe odvisne od pomoči drugih.
Zdi se, da je pokazal teološki in duhovni pogled na bolnika.
Onstran meja, ki jih ustvarjajo bolezen in prizadetost, je človek predvsem živi,živeči človek, v polnem pomenu te besede.
2. Bratsko življenje omogoča bolniku in in- validu, da zaživi in da postane odgovoren.
Prav hitro je o.François opazil, kako je po- vezanost z drugimi bolniki razživela vsake- ga bolnika in invalida ter ga vodila k prev- zemu odgovornosti na vseh področjih. To bratsko življenje,ki je gibanju tudi dalo ime -BRATSTVO- označuje predvsem ljubezen v življenju z drugimi in ta ljubezen izvira iz iste ljubezni,ki jo ima Bog do nas.Iti k vsem, živeti to ljubezen z vsemi našimi brati, ka- kršnekoli so njihove omejenosti in pomanj- kljivosti, jih spodbuditi, da store enako in glejte koga, ki ugaja Bogu, glejte "prijetni vonj evangelija" ...
Ta dva vidika-apostolat in pa bratsko živ- ljenje - sestavljata bistvo intuicije o.Fran- çoisa. Če mu želimo biti zvesti - in to je prav gotovo naša skrb - se varujmo,da ne podredimo enega vidika drugemu. Oba se dopolnjujeta in sta nerazdružljiva. Sestav- ljata pa osnovo za enotnost gibanja.

Prevedel V. B.

KJER PRIJATELJI PREBIVAJO SKUPAJ

Prijatelj. To je zgovorna beseda o človeku,ob ka- terem se prijetno poču- timo, saj pravijo, kar je najboljšega v nas samih, naj bo za vašega prijatelja. V malem krogu Prijateljstva bolnikov in invalidov smo pre- življali drugi sveti večer oziroma silvestrsko noč.
Novo leto.Oziram se nazaj:Koliko nedokon- čanih velikih dejanj, neuresničenih trdnih obljub, neizpolnjenih hrepenenj, neizpetih pesmi nosim v sebi! Koliko neizhojenih poti je prekrilo listje! Koliko src smo ranili,potep tali,ne da bi jih utegnili prositi odpuščanja! Koliko bolečin in obupa nismo razumeli! Ko- liko solza nismo utrli z zgubanih lic;z usten stisnjenih od bolečin, nismo znali izvabiti odrešujočega nasmeha...
Sklenili smo misli ob neizpolnjenih željah preteklega leta, vseh dobrotah, ki smo jih bili deležni na Mirenskem Gradu in ljudeh, ki so nas spremljali skozi vsak dan.Nešteto grenkih trenutkov doživljamo sami v sebi in naši bližnji ob nas. Sprejmemo jih lahko le ob misli na Boga, katerega ljubezen do nas vseh je neizmerna, Njegova tolažba tako blizu.
V iztekajoči se uri smo se poslovili ob dari- tveni mizi z vsemi,ki jih imamo radi,s kate- rimi se bomo morda kje srečali v tem letu, z vsemi na bolniških posteljah in tistimi, ki jim strežejo ter lepšajo dolge dneve.V du- hu smo jim zaželeli srečo, notranjega miru in predvsem obilo novega upanja v prihod- njem letu;da bo nasmeh voščil dobro jutro in iskrena dobrota krmarila dan,da bi doži- veli blagoslov darovanega trenutka! Kajti v malih stvareh najde srce svoje jutro in svežino.
Ta najdaljša noč je bila polna veselja in iskrene srčne odprtosti. Ob diapozitivih, pesmih in skečih smo podoživljali pretekle dogodke. Naše prijateljske vezi so se tako poglobile,da je bilo kar težko iti proti domu Res lepo in prijetno je, kjer prijatelji prebi- vajo skupaj.
Hvala ti, Gospod, za blagohotnost, ki sije z obrazov dobrih ljudi in me navdaja z opti- mizmom. Hvala ti, Gospod, za prijateljski stisk roke, ki mi utrjuje vero v človeka, za ljubeč pogled, ko me osrečuje, za Tvojo bližino, ki me pomirja.
Hvala Ti za veliko Skrivnost, ki v meni ne- nehno budi vero, upanje in ljubezen.

Alenka, Ljuba

MILOST DOŽIVETJA OSTANE

Dragi Bojan in vsi ostali prijatelji!
Pred prazniki se vam nisem mogla nič ogla- siti. Sem pa zato še tesneje v duhu pove- zana z vami v molitvi in podoživljanju sve- tonočne skrivnosti.V pomoč mi je tudi vaše pismo: čutim, da so mi vaše prisrčne želje in duhovne misli kot božja beseda. Hvale- žna sem vam tudi za razglednice; za vso vašo ljubezen Bog plačaj!
Priljubljeni božični prazniki se že skoraj po- slavljajo od nas.Milost doživetja pa ostane v srcu. Z njo stopamo v novo leto, ki stoji pred nami kakor odprta nepopisana knjiga. Popisali jo bomo s svojim življenjem. Goto- vo si vsak izmed nas želi, da bi vse strani pozitivno ocenil naš učitelj Jezus. Trudili se bomo za ta uspeh, kajne? Imamo veliko srečo, da smo v skupnosti, tako si lahko med seboj ljubeče pomagamo in spodbuja- mo na naši poti. BBI je res velik božji dar. Skušajmo storiti vse,kar je v naših močeh, da bi se ta duh med nami vedno bolj utrje- val in širil tudi na druge. Pojdimo pogumno v novo leto. Gospod nas bo sprejel v svojo daritev in bomo evharistija zanj in za brate kakor je on evharistija za vse nas.
V tem smislu iz srca voščim vsem v naši skupnosti srečno leto 1987.
Vse najboljše v novem letu vam vsem že- lita tudi moja pomočnica pri pisanju Pavla in moja sestra Zora.
Prisrčen prijateljski pozdrav!

Cvetka

HVALA ZA PRESENEČENJI

Nisem mislil,da bom šel letos še kam drugam razen na naše redno srečanje na Mirenski Grad. Izredno sem se zato razveselil maja meseca, ko sem bil povabljen na izlet v Benetke, nato pa še septembra, ko sem bil prvikrat na Vršiču.
O Benetkah - mestu na koleh - sem doslej samo bral. Ko pa sem bil tam in si lahko od blizu ogledal to prečudno mesto,nisem ve- del, ali sanjam, ali pa je vse to res. Pa je bilo res, saj smo tudi jedli zares pri naših dobrih gostiteljih - družini Bonan. Do njih smo prišli najprej z ladjo po Velikem kanalu potem pa po ozkih, ponekod komaj meter širokih uličicah ter prek številnih stopnic in mostičkov. Pri tem bi se bila skoraj zgodila nesreča. Neka turistka je bila namreč tako presenečena nad novo zanimivostjo Benetk - invalidskem vozičku v ozki uličici, da je pozabila gledati, kod hodi. Zato se je zale- tela v zid in v tistem ozkem prehodu padla na našo invalidko in njeno spremljevalko. Ta se je znašla in vse se je uredilo. Vse je bilo tako zanimivo, da sem samo gledal in ostal daleč zadaj za drugimi. Zakrbljeni so me čakali, ker so mislili, da sem se izgubil.
Gospo Livio Bonan pa smo nato mi jeseni povedli v naše čudovite gore - na Vršič, da je lahko videla našo ajdovsko deklico v steni Prisojnika in doživela nekaj veličastne gorske lepote.
Nekaj fotografij iz Benetk in iz Vršiča me spominja na ti dve letošnji presenečenji. Hvala zanje,še bolj pa seveda za taki pre- senečenji. Bog daj, da bi bil tudi v novem letu deležen česa podobnega.Prejmite lepe pozdrave iz Postojne!

Branko Merše

preizkušnje in trpljenja. Trpljenje, prek ka- terega se nam Jezus približuje, moramo spoznati kot vrednoto, se k njemu skloniti, ga sprejemati in ga znati darovati. Prav trpljenje je naš najboljši kažipot k Bogu in k spoznanju, da je vse na svetu prazno in minljivo. Le ljubezen med nami in Jezusom ostane večna. Molitev je razgibanost duše zato mora biti pristna, vztrajna pot k od- prtemu in iskrenemu prijateljstvu. Brez ta- kega prijateljstva ne moremo vztrajati na poti k Očetu. Molitev je prvenstveno po- govor - srečanje z Bogom. Najlepše sre- čanje z njim pa je spoved, ko mu povsem odpremo svoja srca. On pa nam spregovori prek sprave,odpuščanja. Zato lahko rečemo da je tudi odpuščanje molitev.
Opoldanski odmor smo namenili sproščene- mu prijateljskemu pogovoru in utrjevanju poznanstev med nami.
Popoldne pa smo se dotaknili zelo pereče teme - željá in potreb bolnih in zdravih, ki sodelujejo v BBI. Zdrav človek lahko hitro prizadene invalida z nepozornostjo, a tudi invalid lahko prizadene zdravega z neza- upanjem in z nehvaležnostjo. Ni hujšega občutka kot je občutek nezaželenosti in zapuščenosti, ko se nihče več ne zmeni zate. Zdrav si ne upa pristopiti k bolnemu, ker ne ve, kako se bo le-ta odzval. Zato je potrebno, da invalidi,pa tudi zdravi, naj- prej sami pri sebi razčistimo o vsem glede osebnosti in odnosa do okolice. Bolnik naj vedno brez strahu izrazi svoje želje, te pa ne smejo biti v prevelikem nasprotju z in- teresi drugih v skupini. Vsak mora tudi sam nekaj prispevati, da ga bo okolje razumelo. Ne obnašajmo se lastniško do svojih zdra- vih prijateljev in jim ne očitajmo takoj, da nimajo časa za nas. Tudi oni so namreč ljudje s svojimi potrebami in obveznostmi.
Eno bistvenih dejanj ljubezni je, da drug drugega prenašamo,da se sprejmemo taki, kot smo, kakor nas je tudi Kristus sprejel in nam s tem dal božje ljubezni. Ne glejmo v vsakem človeku najprej ali celo zgolj le njegove napake,ampak se zavedajmo,da je v vsakem človeku veliko dobrote. Poiščimo najprej to. Zavedajmo se, da smo si med seboj različni, a v Jezusu resnično enaki. Tisti, ki sprejema, mora imeti spoštovanje do tistega,ki mu kaj daje, in obratno. Obe- nem se mora tudi zdravi zavedati, da mu hkrati bolnik lahko marsikaj daje. Srečanje zdravega in bolnega pa zahteva določeno pripravljenost,da ne nastane ozračje neza- upanja. Invalid vse prevečkrat izpostavlja svojo prizadetost,vrta vase z vprašanjem, zakaj je ravno njemu Bog naložil ta križ tr- pljenja. Zaveda naj se, da tudi zdrav nima vsega; da tudi pred zdravim stoji križ.
V tem popoldnevu se nam je pridružila tudi s. Mihelangela, čeprav je zelo bolna. Ne dolga pot in ne bolečine je niso zadržale, da ne bi prišla med nas, prijatelje.Veliko je sedaj njeno trpljenje, a še večja je njena ljubezen do nas vseh. Hvala, s.Mihelangela za to vašo neuničljivo moč,za vašo vero in za vašo ljubezen!
V večernih urah smo z velikim veseljem sprejeli v svojo sredino škofa J. Kvasa.Z našimi duhovnimi voditelji je za nas in za naše gostiteljice, sestre usmiljenke, daroval sveto mašo. V pridigi nam je spregovoril o miru. Nujno po- treben je mir v nas samih,da bi lahko vzpo- stavili mir tudi z ljudmi, s katerimi živimo. Ko bomo sami dosegli in začutili mir v svo- jih srcih, ga bomo lahko prenašali na vse, ki so okrog nas.
V kasnejšem pogovoru je škof Kvas z očit- nim zanimanjem prisluhnil, ko smo mu po- vedali o svojih problemih v našem gibanju. Začutili smo, da nam hoče pomagati. To je za nas močna spodbuda. Svetoval nam je in nas vse spodbujal,da v verskem tisku in po naših župnijah spregovorimo o tem na- šem gibanju,o bolnikih,o problemih bolnikov in invalidov ter o trpljenju nasploh. Mnogo ljudi namreč danes hodi mimo bolnišnice prav tako brezbrižno kot mimo kake tovar- ne. Cerkev in vsi ljudje nas morajo opaziti in začutiti ob sebi.
Zadnji dan smo posvetili še praktičnim us- meritvam po smernicah BBI. Tudi mi v BBI smo del Cerkve,zato moramo čutiti, misliti, živeti in moliti z njo,ker smo njeno gibanje. BBI naj se začenja v župniji in se odpira navzven. Res se v nekaterih župnijah še premalo zanimajo za to gibanje, a Bratstvo naj bo kot sonce, ki greje vse okrog sebe. Za čimboljši potek posameznih srečanj BBI je nujno, da pripravimo dober načrt in se sodelavci že prej spoznajo in uvedejo v delo z bolniki na srečanju. Vsak petek skr- bimo za medsebojno duhovno povezavo prek molitve. Ne bodimo skopi s spodbudo in hvaležnostjo do sodelavcev.
Duhovno obnovo smo končali s sveto dari- tvijo. Somaševala sta Jože in Miro; slednji nas je v nagovoru spomnil, kako je naše življenje sestavljeno iz padcev in vzponov. Padeš lahko zelo hitro,vzpon pa terja pre- cej truda in premagovanja. A tu je Jezus, ki nam pomaga, da ne omagamo. Le z za- upanjem vanj lahko vztrajamo na njegovi poti.
Hvaležni smo sestram, ki so nam izkazale veliko pozornosti in gostoljubnosti.Hvaležni smo škofu za obisk,za razumevanje,za vse spodbudne besede. Hvala tudi vam, prija- telji,da ste si vzeli čas in prišli na duhovno obnovo. Hvala tudi vam,duhovni bratje, za duhovno obogatitev. Naj vas vse spremlja Očetova roka! Podpis k fotografiji:
Škof Kvas nam je z zanimanjem prisluhnil. Svetoval nam je in nas spodbujal.

Slovenski pesnik Mile Klopčič je napisal pe- sem Mary se predstavi. Jaz pa vam za za- četek tudi želim povedati,kdo sem,pa zakaj se vam želim predstaviti. Sem na župniji sv. Martina na Kóbilju v Prekmurju, čisto blizu madžarske meje. Okrog smo obdani z madžarskimi kraji, naša vas, sedež župnije svetega Martina škofa, pa je čisto sloven- ska vas. Predstavljam se vam,ker želim biti ne samo sodelavec lista Prijatelj, ampak bi bil rad zares vaš prijatelj tudi tako,da bom skušal med vami in misijoni vzdrževati stike da bomo skupno kot prijatelji lahko ozna- njali božje kraljestvo.
Kako sem se začel zanimati za misijone in zakaj so me privlačevali? Ni mi bilo še niti šest let,ko sta se k nekoč znanemu sloven skemu misijonarju Jožefu Kerécu odpravljali dve sestri redovnici iz Slovenske Bistrice in obe moji ožji rojakinji. Od tega je letoš- njo jesen že celih petdeset let. Takrat je k nam avgustovskega večera prišla na obisk sorodnica sestre misijonarke in rekla naši mami: "Veš, Kata Sapekova, tako se po domače imenuje s. Mihaela Rous, ki sedaj živi v Križah pri Tržiču,bo šla v misijone na Kitajsko, h Kerécu." Dobro sem si zapomnil obisk te ženske, ki je govorila prva o tem, za nas takrat nenavadnem dogodku.
Nekako štiri leta za tem je začela s svojimi pred vojno znanimi nabirkami za Kerčev misijon Marija Abramova,služkinja iz Velike- ga Leskovca v župniji Brestanica ob Savi. Poleti 1940 se je oglasila tudi pri naši hiši s priporočilom našega upokojenega župnika Klekla in z dovoljenjem banske uprave ter prosila našo mamo za prispevek. Ta njen obisk je bil odločilen zame. Začel sem pre- birati vse liste in knjige, ki so kakorkoli go- vorili o misijonih. Druga svetovna vojna je nabiralko Abramovo obdržala ves čas oku- pacije v Prekmurju. Redka je bila nedelja, da ne bi bila prišla k nam na obisk. Veliko smo govorili o misijonih. Seme misijonskega zanimanja je vzklilo. Med vojno smo imeli na gimnaziji zelo vnetega misijonskega so- delavca kateheta Kolenca; ta me je kar v prvem razredu gimnazije osvojil. Čeprav ni mogel dosti govoriti o slovenskih misijonar- jih, govoril je lahko o tujih,pa je kljub temu ohranjal v meni nehote misijonsko misel.
Po vstopu na teološko fakulteto me je k misijonom pritegnil prelat dr. Fajdiga. Pred dvaintridesetimi leti sem se osebno pove- zal z misijonarjem msgr. Jožefom Kerécem in se posvetil zanimanju za misijonsko zgo- dovino, seveda slovensko. Veliko sem spo- znal in spoznavam, kaj pomeni predvsem misijonarjem prijatelj,naj bo iz domovine ali iz dežele, v kateri misijonar deluje.
Upam,da sem se vam vsaj malo predstavil, da sem malo pojasnil pot svojega osebne- ga zanimanja za misijone, ki pa bi ne smelo biti samo moje ugodje, ampak delo za pri- jateljstvo med nami tudi "po misijonsko".
Če boste želeli priti z menoj v oseben stik, da bi se spoznali bolje, lahko pišete. Hva- ležen pa bom tudi za vprašanja oziroma spodbude, o čem naj pišem v tej rubriki.
Pozdravljeni!

Franc Halas,
Kobilje 42, 69223 Dobrovnik v Prekmurju

Pozdrav nadškofa Šuštarja z obiska v Zambiji in na Madagaskarju avgusta lani.

Mnogi bralci Prijatelja žive v kmečkih prede- lih Slovenije.Mnogim je delo na kmetiji tudi edini vir preživljanja.Verjetno je večina teh bralcev že izkoristila pravico, ki jim je bila dana z Zakonom o pokojninskem in invalid- skem zavarovanju iz leta 1984,da si za čas pred uvedbo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja "dokupijo leta" pokojninskega oz.invalidskega zavarovanja Tistim, ki te možnosti še niso izkoristili, tokrat pojasnjujem, kako poteka postopek dokupa.
Zakon v 159.in naslednjih členih določa,da lahko dokupijo leta vsi, ki so zavarovanci po tem zakonu. Dokupiti je možno obdobja v upravljanju kmetijske dejavnosti (oz.tudi obdobja opravljanja drugih samostojnih gospodarskih dejavnosti), in to za čas, ko je interesent opravljal to dejavnost -delo- kot edini oz.glavni poklic. Leta lahko doku- pijo tudi zakonec, otroci in drugi družinski člani,če so z nosilcem kmetijske dejavnosti ("gospodarjem") delali na posestvu.
Interesent mora iti najprej na krajevno skupnost, tam mu izdajo posebno potrdilo, s katerim bo dokazoval, da je tista leta, ki jih namerava kupiti, v resnici delal na kme- tiji. Na osnovi tega potrdila mu nato na komiteju za družbeno planiranje (na občini) izdajo dodatno potrdilo, tega nato predloži strokovnemu delavcu-svetovalcu-na obmo čni enoti SPIZ-a oz. na sedežu v Ljubljani. Interesent mora predložiti SPIZ-u tudi podatke o služenju v JLA. Seveda pa mora tudi plačati prispevke za kritje obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarova- nja za obdobje, ki ga kupuje. Prispevek za eno leto je lansko leto znašal 156.000 din. Ta znesek se bo letos povečal, natančna višina pa bo znana konec marca

CU

Ohraniti v spominu hočem,
vseh ukov zlatih vaš zaklad,
v hvaležnosti proseč nebo,
da vse vam, vse, povrnjeno naj bo.

Res je - tudi staremu človeku je potrebna močna vera, da ne omaga pod težo križa. Življenje postane včasih kot temen predor skozi katerega se počasi premikamo. Toda na drugi strani se nam odpira nov svet,ves potopljen v svetlobo,kjer bo Bog sam naše plačilo in nagrada. Svojo zemeljsko pot bolečin in nemoči so v zadnjih mesecih končali prijatelji:
Janez Juršič, Dolž 19, Stopiče
Perina Marušič, Opatje selo,Kostanjevica na Krasu
Ana Jerič, Hrastje hote 79, Radenci
Kristina Sabotin, Nazarje 11
Boris Žigon, Otlica 70, Ajdovščina
Maks Benčič, Dom upok., Postojna
Angela Drvarič, Slaveči 23, Grad
Anton Plesec,Savina 32,Ljubno ob Savinji
Janez Boben, Kal 1, Zagradec

Kraj zdravja in človečnosti

Takšno pohvalo so na proslavi 2. oktobra dali bolnišnici v Slovenj Gradcu, ki letos proslavlja 90-letnico uspešnega dela. Ne skrbijo le za obnovo zidov in opreme, ampak se trudijo tudi za dobre medsebojne odnose Dr.Drago Plešivčnik je med drugim dejal,da jih je žrla skrb,"če smo danes storili dovolj, da bo jutri bolje za vse".

Po Delu, 4.okt. 1986

Skrb za starše duševno prizadetih ljudi

Blizu 18 tisoč članov šteje Zveza za pomoč duševno prizadetim Slovenije.V društvu te Zveze so včlanjeni predvsem starši dušev- no prizadetih pa tudi drugi ljudje, ki so ka- korkoli povezani z delom na tem področju. Prednostna naloga Zveze je zato prav us- posabljanje in izobraževanje staršev.Stalna naloga teh društev in Zveze pa je seveda varovanje pravic duševno prizadetih oseb, ohranjanje in nadaljnje razvijanje vseh ob- lik družbenega varstva teh oseb, od pred- šolske vzgoje in izobraževanja do starosti ter skrbeti za čimboljši odnos okolja do njih

(po Delu, 19. dec. 1986)

Dvesto let bolnišnice v Ljubljani

Slovenski zdravstveni delavci so novembra proslavili že kar častitljiv jubilej: dvestolet- nico bolnišnične dejavnosti ter devetdeset letnico Splošne bolnice v Ljubljani - pred- hodnice sedanjega Univerzitetnega klinič- nega centra. Že v času Napoleonove Ilirije je tedanja bolnica razvila poleg zdravstvene dejavnosti tudi strokovno pedagoško, kar je pomenilo začetek slovenske znanstvene medicine. Iz bolnice z enim samim zdravni- kom in dvanajst posteljami je v dveh stole- tjih,predvsem pa v zadnjih dveh desetletjih nastal sodoben in obsežen klinični center, v katerem deluje skoraj 800 zdravnikov.

(po Delu, 18. in 19. dec. 1986)

Invalidom pomagajo z malo denarja, pa z veliko posluha

"V Društvu članom včasih napišemo kakšno prošnjo ali pritožbo, jih napotimo na katero drugih socialnih ustanov, prirejamo zanje kulturne prireditve in izlete, kolikor moremo pa jim vendarle pomagamo tudi z denarni- mi ali kakimi drugimi prispevki... zdajle, za novo leto, pa jih bomo obiskali vsaj dvesto in jih obdarili s posteljnino, prehrambenimi izdelki in podobnim. Vse skupaj je na videz malenkost, ljudem pa vendarle veliko po- meni, če se jih kdo spomni ..."
Ker se Društvo invalidov v Celju, podobno kot druge humanitarne organizacije, ravno ne sonči v blaginji, svojim članom ne more kaj prida izboljšati življenjskih razmer. Lah- ko pa jim v marsičem olajša življenje in ga naredi bolj prijetnega. Ljudje prihajajo v Društvo predvsem kadar so v potrebi,vča- sih pa tudi zato, da povedo kaj prijetnega, kar so doživeli - npr. ko jih kdo, tudi od mladih, preseneti s kakšno uslugo ali po- zornostjo.

(Po Delu, 12. dec. 1986)

Številni posebni problemi invalidov niso odpravljeni

Sobotnega srečanja ob 40-letnici zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije in 50-letnici prvega zavoda za odrasle slepe v Sloveniji se je v Kranju 28. septembra udeležilo več kot 1000 članov in njihovih svojcev iz desetih meddruštvenih odborov. Njihov predsednik Hubert Verdnik je dejal, da štejejo med največje uspehe vključitev članov v okolje, kjer živijo in delajo. Tudi govornik, predsednik RK SZDL Jože Smole, je dejal, da ohranjanje zdravja in delovne zmožnosti delavcev ne pomeni le boljšega življenja vsakega posameznika, temveč zmanjšuje tudi družbene stroške za zdrav- stveno in invalidsko varstvo, še vedno pa so nerešeni številni specifični problemi in- validov,ki zavirajo njihovo popolno vključe- vanje v življenje in delo. Ohraniti moramo obstoječi način financiranja dejavnosti tudi v prihodnje.

SONCE SEDMIH POMLADI

Sonce sedmih pomladi - kdo ali kaj je to? To je sonce, ki živi, ki ljubi, govori, se joče in smeje, je dobre volje, je nagajivo,se jezi in je ubogljivo. To je moje sonce,šteje se- dem pomladi, to je moja ljubezen,to je moj sin...
Ko ga opazujem, kako raste in se razvija, mi to daje nov pogum,novo upanje in novo voljo do življenja. V njem najdem srečo in svoj duševni mir.
Hej, človek, ki ihtiš in se bojiš nečesa, kar je tvoje, si kdaj opazil, kakšen dar je to?
Velikokrat se vprašujem,ali ima smisel obu- pati nad takšnim nebogljenim bitjem, ki ne more in ne more razumeti,kakšno je življe- nje. Je mar to tako grozno, če ne razume vsega, kar se dogaja okoli njega?
Poskusi razumeti stvari take, kakršne so, poskusi živeti s tem, kar te je doletelo, saj tega ni krivo bitje, ki živi svoje življenje in ima svoj svet.Zapri oči in morda boš razu- mel in spoznal, da te je v resnici doletela sreča. Kajti tudi duševno prizadet otrok zna živeti in si ustvariti svoj sanjski svet, v katerem je srečen in zadovoljen.
Mnogo premišljujem in si želim, da bi razu- mela tega "večnega otroka", ki pa je ven- darle osebnost. Znova in znova odkrivam, da tega noben človek ne more prav razu- meti, četudi stalno živi ob tem otroku. Ne moremo si predstavljati njegovega sveta, ki pa je zanj edino upanje, da preživi.
Zato, prijatelj, stisni še pogumneje pest in dovoli temu otroku živeti v svetu,kamor je postavljen.

Ivica

Ta mesec so nam pri pokojnini spet nekaj primaknili, zato čutim za svojo dolžnost,da dam nekaj v dobre namene.Neizmerno sem hvaležna Bogu,ki me ohranja pri zdravju,da lahko pri 78. letih še skrbim za gospodinj- stvo, ko mladi odhajajo na delo in nudim vso potrebno pomoč bolnemu sinu.
Večkrat sem z vami,dragi preizkušeni bratje in sestre. Z mislimi in v molitvi smo združeni z Njim, ki nam daje moči v trpljenju, da ne omagamo na poti v večnost.
Božična skrivnost ponižanja naj nas pono- vno dvigne do božjih višin. Novo leto Gos- podovo naj nam bo vsak trenutek nov dar odrešenja. Vas pozdravlja
Božičnega pisma nisem samo prebral,ampak ga še in še prebiram ... Globoka vsebina... Čutim neizmerno hvaležnost, saj nam lajša vsakodnevne težave in žalost, ki jo ob praznikih vsak od nas še bolj občuti. Meni je to pismo najlepše božično darilo! Vsem želim veliko blagoslova in uspeha pri truda polnem delu,ki ga le On more pravilno in bogato nagraditi!
Na praznik Marijinega rojstva sem bila pri maši v cerkvi v Logu.Tako lepo in doživeto je bilo,da sem zares srečna. Kakšna ljube- zen nas je združila okrog Marije! Dokler se je bomo tako držali, ne bomo propadli.
Zares je lepo, da obstaja tako bratstvo prijateljev,s katerimi se še nisem srečal,pa si lahko dopisujem.
Bogu hvala za bergle. Kolikokrat sem se že zanje zahvalila. Nikoli bi ne doživela toliko lepega, če ne bi bila z vami. Vsak petek skupaj z Marijo, molim za vse invalide.
Moram reči,da vsak po svoje trpi, ne glede ali je bolan ali ne.Po mojem mnenju se ne- kateri preveč zapirajo sami vase in jim ni mar, kaj počnejo njegovi sosedje. Sicer pa imamo v tem hitrem tempu našega življenja le še toliko časa, da soseda ali prijatelja vsaj pozdravimo. No,upam,da z vami ni ta- ko, saj smo vsi že precej let skupaj in tako naj bi ostalo še naprej.
Iskren Bog plačaj za tako lepo in obširno pismo. Na sv. večer le ne bom tako sama, ker bomo z mislijo in molitvijo združeni pri jaslicah.

ČUTIM SE POVEZANA

Ko prebiram Prijatelja, čutim, da sem v družbi velike družine in bi z vsakim posebej rada pokramljala. Zdi se mi,da ste vsi tako bogati. Od vsakega se kaj naučim.
V tem letu se jih je precej preselilo domov, a nas še po smrti učijo. Na primer naš Do- minik Kolar, ki nam še vedno razdaja iz za- kladnice svojega bogatega srca.
Naša Stanka nam na zadnji strani razdaja bisere iz svoje zakladnice, pa tudi mnogi drugi. Resnično Bog se razodeva malim.
Ko bi znala preliti na list, kar čuti srce ob branju. Vsakega posebej bi rada pritisnila na srce in zaželela: Mir s teboj!
V novem letu vsakemu posebej srečno v božji ljubezni. Hvala vam, draga Ivana, za tako prisrčno pismo. Z njim razodevate tudi svoje boga- stvo in nam ga delite. Prav gotovo bi se tudi od vas marsičesa naučili. Kdor hoče videti,mora gledati s srcem.Bistvo je očem nevidno.Zato tudi toliko dobite v Prijatelju.

LJUDJE NAS POTREBUJEJO

V teh prazničnih dneh,polnih skrivnostnega veselja, ki napolnjuje dušo z milostjo, želim še bolj pomnožiti dobra dela in molitve,ude- ležbo pri sv. maši in se potruditi za ljubezen do Boga in bližnjega.Saj je toliko potreb,za misijone in duhovne poklice, za zedinjenje kristjanov, za lačne in preganjane, za jet- nike, bolne in trpeče,za spreobrnjenje gre- šnikov in nevernih...
Ko sem bila pred nekaj dnevi na obisku v domu počitka, sem našla mnoge,ki ne mo- rejo več hoditi. Občudovala sem jih, kako vdano prenašajo svojo priklenjenost na po- steljo. Edina njihova prošnja je bila: molite zame. Obljubila sem. Vedno pa težko pri- čakujejo nedelje, trenutka,ko jim duhovnik prinese Jezusa. Potem se počutijo tako vdane v božjo voljo in srečne. O, da bi vsi spoznali to resnico! Naše življenje in vsa naša dela so lahko brezplodna ali pa lahko vse postane vir bla- goslova - za nas in za mnoge druge. Pre- magovanja in dobra dela, ki zahtevajo naš napor,nas ne siromašijo,ampak nas bogati- jo, množijo našo ljubezen in dajejo moči za premagovanje večjih naporov. Za vse to pa je treba imeti široko srce. Draga Urška, ostanite še naprej tako velikodušni! Ljudje nas potrebujejo!

LJUBEZEN JE IZNAJDLJIVA

Prijetno presenečen sem bil,kako iznajdljiva zna biti prijateljska ljubezen. Če ne druga- če, pa se zberemo na takem kostanjevem pikniku, na katerega odprtih src povabimo tudi našega Gospoda. Ob daritvi sv. maše, ki smo jo darovali za pokojno Tilko in vse pokojne iz Pajkove družine, smo najlepše izpričali, kako nerazdružljivo nas povezuje Jezus, pa naj bomo tu na zemlji ali že pri Njem. Kako odprtih src so bili vsi,ki so nam pripravili te lepe urice. Kot izpolnjevanje besed sv.Bernarda, ki je zapisal: "Ljubezen služi!" Vtisi s srečanja bi se kar prehitevali. Saj se tudi lahko ob ljudeh,ki želijo priklicati srečo od Boga in jo deliti z vsemi. Veliko božje pomoči in blagoslova vam želi in po- zdravlja Povsod je lepo in prijetno, kjer je na delu ljubezen. Ljubezen je iznajdljiva... na tisoč in tisoč načinov se lahko razodeva, tudi s kostanjevim piknikom.Drugo,kar bi poudarila iz tvojih vrstic, dragi Franci, je povezava z umrlimi.S človekovo smrtjo se njegova na- vzočnost med živimi ne konča. Mrtvi osta- nejo povezani z nami.Zopet jih bomo videli in bomo nekoč skupaj pri Bogu. Morda še misel sv.Hieronima: "Kdor živi v srcih svojih dragih, ni mrtev, le 'daleč' je. In kdor se vrne h Gospodu, ostane v družini."

PRVIČ NA SREČANJU - BOLJ ŽIVA VERA

Lani sem bila prvič na srečanju na Čatežu. Bilo je zelo lepo. Pogovor z duhovnikom mi je veliko pomenil. Od takrat sem dobila kar bolj živo vero.Dvajset let nisem bila v cer- kvi, ker sama nisem mogla nikamor, zdaj pa sem bila na Čatežu in Zaplazu. Tudi na Brezjah sem bila lani prvič. Zdaj ne zdržim, da ne bi šla kam, če me povabijo in vza- mejo s seboj.
Pozimi,ko bo hladno in bomo le v svojih so- bah, bodo dnevi dolgi in bomo lahko zrli le skozi okno. Tudi noči so dolge. Razmišljam o tem, kako so mnogi še slabotnejši, kot sem jaz. Rada prebiram Prijatelja in najprej pogledam,če je kakšna zgodba.Moja mama stara 87 let, ima pa naročeno Ognjišče. Daje ga meni, da ga preberem, jaz pa njej Prijatelja. Tako obe oboje prebereva.
Za zdaj naj končam. Ostanite srečni in z Bogom. Draga Ivanka! Kaj drugega bi bilo bolj pri- merno zapisati ob vaših vrsticah kot tole: Že samo zaradi vas je bil vreden ves trud in prizadevanje za tisto srečanje na Čatežu. In- Bogu hvala! Srečanja so res potrebna, da se med seboj spoznamo,postajamo pri- jatelji in da tudi ostajamo prijatelji. To pa zmoremo le, če naše poznanstvo in prija- teljstvo gradimo na trdnem prijateljstvu z Bogom. Ničesar bolj si vsi, ki kakorkoli so- delujemo pri srečanjih, ne želimo kot to,da bi ta naša srečanja poglabljala in utrjevala vero. Močna in preizkušena vera - to je največ,kar lahko človek ima;to je tudi nje- gova največja samostojnost. Močna vera poraja resnično veselje,ki se hoče razširja- ti k drugim ljudem in nas vleče ven iz naše osamljenosti.Tako srečanja kot list Prijatelj pa tudi obiski,dopisovanje in vse drugo,kar delamo tako sodelavci kot bolniki in invalidi hočejo pripomoči k temu. Hvala za vaše vrstice!

V NOVO LETO -
Z VESELJEM IN POTRPEŽLJIVOSTJO

Najprej se lepo zahvalim gospodu nadškofu ker se je spomnil nas trpečih in napisal tako lepo voščilo za praznike. Lepa hvala vam za darilo in ljubeznivo pismo. Enako za re- cept za prihodnje leto. Vse je lepo in prav. Le potrpežljivosti je premalo kavna žlička. Jaz je imam zvrhan koš,pa mi še komaj za- dostuje. Pojdimo veseli v novo leto. Bogu bodimo hvaležni, da smo ga dočakali. Kaj nam bo prineslo, ne vemo. Bog bo z nami! Duhovno hrano, ki jo prejemamo tudi s pi- sano besedo,bi bilo res premalo le prebrati Le če bomo poskušali to prenesti tudi v ži- vljenje,lahko pričakujemo zaželenih sadov.

TRPIVA SKUPAJ, LJUBI JEZUS

Bog povrni za vso skrb in trud, ki ga po- svečate bolnikom. Posebno vemo to mi, ki smo tako daleč od vas. Pa še sneg je za- padel, da smo res kar odrezani od sveta.
Zame je bilo to leto, ki se izteka, en sam križev pot. Huda bolezen na žolču me muči že vse leto. Kadar se počutim bolje, veliko molim. Kadar je pa hudo, je pa moja vsa molitev: "Trpiva skupaj, ljubi Jezus!" Osta- nimo združeni v molitvi. Pozdrav in božji blagoslov vsem Težko je voščiti ali odgovoriti na voščila hudo bolnim,invalidom, sploh vsem,ki veliko telesno ali duševno trpite. Čutimo, da je običajno voščilo: Srečno, zdravo, veselo, zadovoljno... novo leto neprimerno, ker ni več upanja za zdravje...Ostajamo brez be- sed tam,kjer je bolečina največja ali se pa sploh umaknemo ravno takrat, ko bi bolnik najbolj potreboval prijatelja. Bog daj, da bi bolniki v veri zmogli izreči tako kot vi: "Tr- piva skupaj,ljubi Jezus!", zdravi pa prema- gati svoj strah in negotovost pred bolnikom in mu tudi iz srca in brez strahu voščiti: zaupanja v Boga,dobrega življenja,trdnega upanja na večno srečo in zdravje nekoč pri Bogu, pa tudi čimveč zdravja,veselja in optimizma sedaj.
Tudi vam, Marija, iz srca hvala, da ste se potrudili in se oglasili s pismom.

Dovolite mi,da vas v svojem imenu in imenu vseh duhovnikov dekanije Slovenska Bistrica prav toplo pozdravim.
Vi vsi, ki morate vsak dan veliko trpeti in iti skozi težke preizkušnje, ste naši preiz- kušani bratje in sestre v Kristusu in prav gotovo najbližji božjemu Srcu. Vi ste velik zaklad in upanje Cerkve na Slovenskem. Po besedah apostola Pavla na svojem te- lesu dopolnjujete, kar manjka Kristusovim bridkostim, če le z njim trpite. Verjemite mi da niste sami. Pri molitvi in daritvi sv.maše smo povezani in prosimo za vas, da bi do- bili pomoč Križanega Gospoda in tolažbo Žalostne Matere božje.
Naj vam na kratko opišem dogodek z neke- ga romanja v preteklem letu. Z nami je bila žena, ki si je pri hoji pomagala z berglami. Za delo je bila nesposobna.Veliko je trpela Hrepenela je po zdravju,kakor žejni po vodi Tudi mene je prosila,naj prosim pri sv.maši in Marijo za zdravje.Obljubil sem ji.Telesno ni ozdravela. Dobila pa je notranjo tolažbo in luč. Vsa srečna mi je po poti domov pri- povedovala,da je dobila več,kot je prosila. Med drugim je rekla tudi to: "Spoznala sem da sem pred drugimi odlikovana.Tako imam več časa za molitev in zelo sem bogata,ker lahko vsak dan Bogu darujem nekaj velike- ga,kar drugi nimajo,namreč svoje trpljenje za duhovne potrebe ljudi, ki so danes tako velike." Oba sva bila srečna in sklenila sva, da bova molila,da bi prejeto milost ohranila
In sedaj pa razlog za moje pisanje. Duhov- niki dekanije Slovenska Bistrica smo se od- ločili za skupni dekanijski misijon, ki bo v vseh 12 župnijah hkrati, in sicer od 14. do 22. marca 1987. Zavedamo se,da je uspeh misijona največ odvisen od božje milosti. Božjo pomoč pa je treba izprositi. Zato vam pišemo in prosimo: molite za naš misijon in darujte za uspeh svoje trpljenje! Po bese- dah apostola Pavla ni nič tisti,ki sadi in nič tisti,ki zaliva,ampak je vse Bog,ki rast daje Sadite z molitvami, zalivajte s trpljenjem, Bog pa bo rast dajal!
Misijon bodo vodili frančiškani, minoriti in kapucini. Hvala vam za molitve in žrtve. Hvaležno se vas bomo spominjali v molitvi, da bi še naprej dobivali pomoč Križanega Gospoda in tolažbo Žalostne Matere božje in tako našli smisel svojemu trpljenju tudi v najtežjih trenutkih življenja.
Prav lepo pozdravljeni

Karel Drofenik, prodekan

Rešitev križanke pošljite do 20. februarja 1987 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana.
V spodnji levi kot napišite "KRIŽANKA".

NAGRADE:
1. knjiga: Minute v tihoti; 2. okrasna ura (dar A. Urha); 3. kvačkan prt (dar M. Lad- stäter); 4. vezen prtič (dar A. Oblakovič); 5. tolažilna žrebanje naslednjič.

Pravilna rešitev prejšnje križanke:
VODORAVNO: UV, STO, VELJA, MEŽNAR, ROBOT, ASI, POTOK, LA, OŽINA, IN, PRI- KOLICA, AČ, AČ, NE.

NAGRAJENCI 6/86:
1. Unikatne vizitke prejme: ANTON ZOR, Dragočajna 21, 21216 Smlednik
2. unikatne vizitke prejmejo: VOVNIKOVI, Križe 42, 64294 Križe
3. kaseto Slovenski božič prejme:FRANCKA ERŽEN, Zg.Lipnica 13, 64246 Kamna gorica
4. mošnjiček prejme:ZVONKA JANČIČ,Mirke 32, 61000 Ljubljana
5. žrebanje naslednjič:DRAGICA MARKOVČIČ Srednja vas 24, 61355 Polhov Gradec.

Vsem, ki ste darovali nagrade, iskren Bog plačaj!

Gost: "Natakar, prosim,bi lahko dobil zobo- trebec?"
Natakar: "Jih nimamo, gospod. Nekoč smo jih imeli, pa smo jih opustili, ker so jih vsi, ki so jih uporabili, metali stran."
"Zakaj pa ne vključiš radia?" reče Jože svo- jemu najboljšemu prijatelju.
Ta mu pravi: "Pokvarjen je."
"Kaj pa mu je?" "Govori samo o podražitvah"
Boštjan je prišel iz mesta k stricu. Stric ga je povabil, naj gre z njim na njivo,da bosta postavila prekle k fižolu. Odpeljala sta pre- kle na njivo in pričela.
"Ja, glej ga no, kaj pa tamkaj postavljaš preklo,ko ni nobenega fižola," se je začudil stric.
"Tukaj bo imela prekla več prostora, da bo lahko rastla, ko ni nič zelenja v napotje," je odgovoril Boštjan. Mali Francek si umiva noge.
Mati: "Kaj pa delaš? Saj imaš še nogavice na nogah!"
Francek: "Seveda, ker je voda mrzla."

KRIŽ OB POTI

V lanskem letniku Prijatelja smo na platni- cah objavili nekaj slovenskih znamenj - še letos se ob nekaterih pomudimo, saj so to častitljivi kažipoti ob poteh našega romanja skozi življenje.
Prav je,da začnemo s križem.Kakor molitev Tudi naša polja in steze so posvečene s tem glasnikom božjega trpljenja. Včasih se nam zdi,kakor bi križi kar sami kot prečud- na drevesa pognali iz tal, iz skrivnostnega semena vere,da bi nam povedali:na nasle- dnjem koraku poti nas pričakuje božje var- stvo in božje usmiljenje. Pa sem na nekem križu blizu Slovenskih Konjic svoj čas bral prošnjo in opomin: "Človek,glej,vreden sem tvojega pozdrava!"
"Božje martre". Kako pretresljivo ime.Pove- zano s človeško bolečino. Za Soško dolino okoli Trente je pesnik Oton Župančič vzkli- knil v pesmi: "Milost božja, kaj je znamenj tam? / Križ za križem ..." Nekoč bi lahko tako zapisali za vso slovensko zemljo, za- znamovano z lesenimi in kamnitimi božjimi martrami -po zaobljubi,v spomin na nesre- čno smrt, v prošnjo za božje varstvo polj. Ponekod je pokrajinska lepota kar sama klicala po dopolnitvi s svetim znamenjem. Mnoge Križane so izrezljale spretne roke rezbarjev, mnoge je iztrpela trudna roka samoukov, da so daleč od lepote, zato pa še bolj pretresljivi. Ob nekaterih se ustav- ljajo pogrebi in je zato nanje pritrjena še tabla s sliko pogrebcev s krsto, recimo na Škofjeloškem, kjer jih imenujejo "krlejson"  (od "Christe, eleison"). Tu in tam je cvetje ob božjih nogah, včasih tudi svetilka.
Naletimo pa tudi na križe brez Jezusa. Bog se usmili tistega, ki ga je odtrgal - v grozi pred trpljenjem ali v žalosti strahu pred odrešenjem? Pa tudi s tem nevede v pri- čevanju za Boga.
"Jezus bo v smrtnem boju vse do konca sveta..." je zapisal Blaise Pascal.Tudi zame Tudi z menoj.
Kakšna tolažba! Kakšno upanje!

Prispevke za št. 2 pošljite do 20. februarja 1987

Fotografiji sta prispevala: za naslovno stran J. Marolt, za zadnjo stran F. Bole.

Storil si me neskončnega,tako je tvoja vo- lja.To krhko posodo prazniš zopet in zopet in jo polniš zmeraj z novim življenjem. Nosil si to drobno trsteno piščalko čez hribe in doline in si dihal z njo melodije večno nove
Ob nesmrtnem dotiku tvojih rok zapušča srce moje drobno svoje meje v radosti in raja besede neizrekljive.
Tvoje neskončne darove sprejemam samo na teh svojih malih, malih dlaneh. Veki mi- nevajo, in ti zmerom nalivaš in zmerom je kam liti.