Tiho,tiho,kakor bi po prstih hodil,prihaja božični čas (Sardenko). Čas radosti in obupa. Čas spreobrnjenj in samomorov.
Molk pred veliko skrivnostjo. Kako ne- zaslišano! Bog je svet tako ljubil, da je poslal svojega Sina. V njem edinem je odrešenje.Čudo božje ljubezni je to:Bog je postal človek,da more človek postati božji otrok. Kako veličastno začenja sveti Janez svoj evangelij:V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. In potem:Beseda je človek postala. In še disakord: v svojo lastnino je prišel,a njegovi ga niso spre- jeli. In se je začela drama odrešenja.Že prej na dan oznanjenja, vidno pa v be- tlehemski votlini, kjer je v kamnite jasli Marija položila svoje Dete,našega prvo- rojenega brata.
Sveti večer. ZA VSE JE. Za bedne in bogate, za bolne in zdrave, za otroke in starce. Kajti za vse je prišel,da vsem prinese mir in življenje v Bogu. To noč me mora obdajati sveti mir.V tihi molitvi bom romal od vasi do vasi, od celine do celine. In zaželel jim bom božji mir.Svo- jim dragim in manj dragim. Tudi tistim,ki so mi storili kaj hudega. Tudi tistim, ki me ne žele srečati. Tudi tistim,ki nosijo sovraštvo v srcu. Sveta noč ne pozna izjem. Nocoj nihče ne sme biti sam. A vendarle so.
Morda bodo drugi v šumu in ob šampa- njcu in božičnih sladkostih zapravili no- tranji mir, skalili otroško srečo. Zanje je le ponarejen božič. Moj krščanski božič naj bo v tišini, miru, preprosti molitvi, romanju okoli vseh mojih.
Betlehemska skrivnost je vesoljna. Tudi moj božič mora biti. Tudi moja ljubezen ni božična in ni vesoljna,če ne objemam v svoj objem vse človeštvo,vse vesolje Hvala, hvala, da si prišel Ti, razodetje božje Ljubezni!

F. S.

Dragi prijatelji!

Majhno presenečenje smo vam pripravili: prilogo na barvnem papirju z anketo.Ne gre za razkošje, ampak resnično potre- bo.Po treh letih prenovljenega Prijatelja nam bodo vaši odgovori v pomoč pri is- kanju za naprej. Zaupamo najprej v bo- žjo pomoč, pa tudi v vašo naklonjenost ter se vam za kakršnokoli pomoč iz srca zahvalimo.
Verjetno vas že sedaj zanima cena Pri- jatelja v prihodnjem letu. V današnjih razmerah jo težko določimo, saj drugi časopisi višajo ceno med letom, mi pa bi jo radi obdržali vse leto. Če upošte- vamo, da je bila za zadnji dve številki cena v tiskarni že 120 (oziroma s prilo- go 150) din, potem boste pač razumeli, da bo prihodnje leto posamezen izvod 250 din. Letna naročnina 1500 din (kdor jo bo poravnal do 31.marca),pod- porna pa 3000 din. Prvi številki (v feb- ruarju) bomo priložili položnice.
Priporočamo novo knjigo Minute u tihoti To so kratka premišljevanja za vsak dan in praznike. Cena: 1800 din. Naročite jo lahko v uredništvu.
V začetku adventa obhajamo praznik Brezmadežne. Marija je tista adventna luč, ki nas vodi skozi temo tuzemskega bivanja do polnosti svetlobe. Le-ta se nam je razodela z rojstvom Odrešenika. Angel je oznanil veliko veselje...
Tudi nas naj prevzame radost. Zaradi vseh, ki doživljajo božič, zaradi vseh, ki po njem hrepene,ki iščejo,ki trpe, ki ni- majo božične luči. Vsa ta srca se odpi- rajo milosti. In z njimi in zanje moramo moliti posebno na božični dan. To bo naše veselje in sreča.

Uredništvo

Današnji človek se težko ogreje za ka- kšno stvar, če prej ne uvidi, da bo imel od tega korist. To velja tudi za versko področje. Marsikateri kristjan ne pristo- pa k zakramentom,ker se mu zdi to ne- pomembno. Če že prejema zakramente stori to večkrat bolj iz dolžnosti, ne to- liko iz globokega spoznanja zakramenta Mnogi bi pogostoma prejemali sv.obha- jilo, ko bi doumeli, kaj jim Jezus ponuja.
Oglejmo si,kako sv.evharistija gradi mir v dušah. Kaj je sploh mir,o katerem ve- liko govore po svetu? Navadno razume- mo pod tem imenom življenje brez vojne, v skupnostih pa lepe odnose brez trenja Globlje gledano pa mir - po besedah sv. Avguština-pomeni stalnost reda. Kjer ni reda, ni miru. Že materialni nered moti, povzroča občutek neugodnosti.Še mno- go bolj pa človeka vznemirja notranji nered. To se dogaja takrat, ko ne upo- števamo zakonitosti človeške narave. Kdorkoli ravna proti glasu svoje vesti, doživlja notranje trpljenje.Ne more imeti mirne vesti,ker je zašel s prave poti. Ko bi nam odkrito spregovorili tisti, ki žive v velikih pregrehah, bi bili presenečeni. V takih dušah je temno, nemirna vest človeku ne da miru ne pokoja.
Največkrat zaide človek na slaba pota, ker nima dovolj moči,da bi se uprl skuš- njavam. Zdaj razumemo, kakšna milost, kakšen dragocen dar imamo v sveti ev- haristiji. Če jo vredno in pogosto pre- jemamo, bo v nas dotekala božja moč. Vedno laže se bomo upirali zlu, vedno bolj urejeno bo naše življenje. Dobro po- čutje v duši se bo stopnjevalo. »Dajem vam mir, ki ga svet ne more dati«, je dejal Gospod. Zato je evharistija gradi- telj miru v dušah, velika duhovna vred- nota, ki nam jo daje Gospod.
Evharistija pa ustvarja tudi dobre odno- se med ljudmi.Vemo,da so v skupnostih velikokrat prepiri: neprevidna beseda vžge ogenj sovraštva.Ljudje se zapirajo vase, ne govorijo med seboj ali se celo sovražijo. In čim dalje to traja,tem več trpljenja povzroča.Saj ne moremo živeti brez sonca,brez njegove svetlobe.Tako je tudi z medčloveškimi odnosi. Če te ta ali oni ne pogleda, ne govori s teboj, ali ti celo škoduje, ti je težko pri srcu. Morda si pa celo po svoji krivdi zašel v sovraštvo in ne moreš odpustiti bratu ali sestri. V srcu nosiš nekaj težkega. Ne počutiš se dobro. V takem trenutku potrebuješ božjega Zveličarja, ki te ča- ka v presvetem Zakramentu.Ko mu od- preš svoje srce, vstopi s svojo ljubez- nijo, ki ne pozna sovraštva. Če prideš večkrat z vero in ljubeznijo k njemu, se tvoje srce umiri. Kristus govori, da je vsak človek tvoj brat. Gospod prebiva skrivnostno tudi v človeku,ki ga sovra- žiš. »Savel,Savel,zakaj me preganjaš?« je Jezus spregovoril Pavlu, ki je pred svojim spreobrnjenjem preganjal krist- jane.»Karkoli ste storili kateremu od teh najmanjših, ste meni storili,« nam bo Gospod dejal na sodni dan. Te besede vedno bolj odmevajo v duši kristjana, ki prejema sv.obhajilo.Nujno pride do spo- znanja, da mora odpustiti svojemu bliž- njemu. V tem trenutku dobi tudi moči, da se odloči za spravo s svojim naspro- tnikom. In če to stori, bo božja milost razsvetlila njegovo dušo.

S. G.

Dragi Prijatelj!
Spet me je obšla želja, da bi bila boga- tejša za spoznanje več. Tokrat me za- nima vprašanje iz Svetega pisma. Naj navedem odlomek: »Dokler torej uteg- nemo,delajmo dobro vsem, zlasti svojim bratom po veri.«
Rada bi vedela, zakaj je v tej vrstici Sve- tega pisma rečeno, da moramo delati dobro še zlasti bratom po veri;zakaj ne vsem enako, ko pa vemo, da Jezus ljubi vse enako, brez razlike in brez izjeme?
Hvala za odgovor! Spoštovana in draga Julija,
želja, da bi bili bogatejši za spoznanje več prav v Svetem pismu, je znamenje, da hočete živeti svoj krščanski poklic odgovorno, da resno in kritično berete božjo besedo ter se z njo prizadevno hranite.
Odlomek,ki ga omenjate,spada v zadnje poglavje Pavlovega pisma Galačanom, v katerem apostol z izredno skrbnostjo, pa tudi odločnostjo obravnava odnos med judovsko postavo in krščansko svo- bodo.To pismo je naš rajni biblicist prof. dr.Stanko Cajnkar poimenoval »Diploma o pravicah krščanske svobode«. Pavel je vnemo Galačanov za postavo razgla- sil kot nespamet:gre namreč za trditev, da je obreza pogoj za zveličanje. Apostol z vsem srcem zagotavlja, da je Nova- Kristusova postava odrešenjske ljubezni Staro-Mojzesovo postavo dopolnila; ni je prepovedala,marveč je starozavezna postava preprosto postala nepotrebna.
Posebej moramo imeti pred očmi, da je razpetost med postavo in med Kristu- sovo svobodo zadrhtela v krščanski skupnosti sami; to pomeni, da je kriza nastopila znotraj občestva. Nam,ki gle- damo od daleč, se morda zdi problem malenkosten; vendar ni res: šlo je za »človeški biti ali ne biti« (S. Cajnkar), šlo je za razdeljenost v skupnosti... Iz evangelija, ki ga je nemalokrat že potr- dila življenjska skušnja, prav dobro ve- mo,da kraljestvo - in vsaka skupnost in celo osebnost - ne more obstati, če je razdeljeno v sebi! Zato Pavel v pismu goreče svari spreobrnjence iz poganstva ki so se dali preslepiti judovskim kristja- nom,naj ne zapadejo delom mesa,ki ro- jevajo med drugimi zvarki tudi razprtije in strankarstvo: »Ne slepite se: Bog se ne da zasmehovati.Kar bo človek sejal, bo tudi žel. To se pravi: kdor seje v svoje meso,bo od mesa žel pogubo...«. (Gal 6, 7.8a). Hkrati pa jih spodbuja, naj se dajo voditi Duhu in vztrajajo v dobrih delih.
In tu smo prav pri vašem navedku in vašem vprašanju: »Dokler torej še ute- gnemo,delajmo dobro vsem, še posebej pa bratom v veri« (Gal 6,10);primerno je upoštevati tudi »stari« prevod: »... zlasti pa svojim domačim po veri«. (mariborska izdaja SP).Sadovi duha »lju- bezen, veselje, mir, potrpežljivost, bla- gost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22b.23a)naj se razlijejo po delih na vse: »Če živimo iz duha,tudi delajmo po duhu« (Gal 5,25). Dokler morejo in kjerkoli je mogoče, naj Galačani delajo dobro vsem; tako bodo Kristusovi pričevalci in zares sol, luč in kvas za druge. Ker pa so ogroženi v skupnosti sami, ker so razklani in v ne- varnosti, da se razdrobijo, morajo še posebej močno in razgibano izžarevati dobro prav znotraj domačije: da tako drug drugega krepijo,potrjujejo in spod- bujajo.
Mislim, da je mogoče misel »še posebej pa bratom v veri« razumeti v dvojnem razmerju: v odnosu znotraj skupnosti in v odnosu do nekristjanov; v prvem pri- meru je treba najdevati moč za zvesto- bo in zdravljenje,v drugem pogum in po- lèt za oznanjevanje veselega oznanila.
Znamenja časov kažejo,da smo često v podobnem položaju in s sorodnimi nalo- gami kot Pavlovi naslovljenci: bojevati se zoper dela mesa in polneje živeti Kri- stusovo svobodo;ne smemo se vklepati v postavo navad in prisluškovati mora- mo navdihom Duha; vztrajati v dobroti in ne vračati hudega s hudim; spošto- vati različnost in graditi edinost...
Želim vam, draga Julija, da bi Jezus po vas ljubil vse brez izjeme,obenem pa po vaši srčni dobroti potrjeval vero vaših bližnjih.

Vaš Prijatelj

POSTATI MORAŠ "MAJHEN",DA LAHKO POMAGAŠ

Pogosto ljudje sprašujejo, kako je mogo- če dalj časa delati s hudo bolnimi,ki imajo zelo slabo prognozo in se smrti približu- jejo zares v mukah, telesnih in dušev- nih. Tudi zdravstvenim delavcem, ki ne delajo s takšnimi bolniki, se zdi včasih to skoraj nemogoče. Ali človek pri tem delu ne otopi? Ali more sploh še mirno živeti svoje privatno življenje, ali ga poklicna srečanja preveč ne obreme- njujejo tudi v njegovem prostem času?
Vprašanje spodbudi človeka k razmišlja- nju. Res je to delo tudi težko in zahteva od vsakogar,ki dela s hudo bolnimi, ve- like osebne angažiranosti. Res bi človek včasih najraje vse pustil in šel daleč stran, kjer ne bi bil nihče bolan, kjer ne bi nikogar nič bolelo, kjer ne bi nihče umiral. Pa vendar mnogi ljudje leta in leta vztrajajo pri tem delu. Ne samo to, tudi radi imajo to delo, čeprav se zdi mnogim nemogoče. Verjetno doživljajo pri tem kljub vsej teži tudi veliko lepega Marsikdo o tem zavestno razmišlja in išče razloge,da vztraja pri tem delu,ra- zmišlja o svojem odnosu do bolnikov in o sebi.Marsikdo pa te odnose preprosto živi v vsej svoji človeški toplini, čeprav ne bi znal razložiti, zakaj to tako dela.
Najprej mislim, da človek ne sme nikoli otopeti, če hoče kot človek opravljati svoj poklic. Kdor otopi, postane stroj, nekaj neživega,nekaj,kar ni več sposo- bno živeti. Res je, da sprejema človek marsikaj mirneje in manj dramatično, ko postaja starejši in ko dozoreva.Toda to ne pomeni, da je otopel. Ravno s tem mirnejšim pristopom pa pomaga tudi bol- niku, da se laže pomiri. Bolnika vznemi- rita in zbegata strah ter negotovost, ki ju čuti v zdravstvenih delavcih, s kate- rimi se srečuje.
Drugo, kar je bistveno pri delu s hudo bolnimi in umirajočimi, pa je priznavanje in sprejemanje svoje lastne krhkosti, ranljivosti,nepopolnosti, umrljivosti.Kdor se počuti nad vsem suverenega, kdor živi in dela, kot da je absolutno zdrav in sposoben za vse, da se mu ne more nič zgoditi, da je vse odvisno od njega, da on edini deli bolnikom zdravje in so zato od njega odvisni - tak človek se počuti ogroženega od vsega, kar bi ka- korkoli prizadelo to njegovo nedotaklji- vost. Vsak umirajoči bolnik ga spominja da je tudi sam umrljiv in da je v svoji moči zelo omejen, da bolniku s svojim medicinskim znanjem in z vso medicin- sko opremo, ki mu je na razpolago, ne more vedno pomagati.Smrt doživlja kot neuspeh, ki ga napolnjuje z nemirom. Včasih kdo pravi, da ne more delati s hudo bolnimi,da ne more ostati dlje ča- sa pri njih, ker se mu »preveč smilijo«. V resnici pa je to izraz njegovega glo- boko ukoreninjenega strahu za samega sebe. Če se ti nekdo zares smili,mu boš pomagal in ostal pri njem, čeprav je te- žko. Še veliko teže je za bolnika, pose- bno še,če se ga drugi izogibajo,ker »se jim tako smili«.
Predstavljam si, da dela s hudo bolnimi in umirajočimi lahko samo kdo, ki se za- veda in daje bolnikom to tudi čutiti, da smo vsi skupaj,bolni in »zdravi« v istem čolnu, na isti skupni poti, da je vsak od nas po svoje ranjen, prizadet, neodre- šen, umrljiv.Seveda bo zdravstveni de- lavec nudil bolniku pomoč,ki mu jo je po svoji strokovni usposobljenosti dolžan. Toda gre še za več kot samo za to po- moč.Gre za človeško srečanje,ki je nuj- no potrebno za oba, za bolnika in prav tako tudi za zdravstvenega delavca. In v tem srečanju ne sme biti tistega zgo- raj, ki odreja, in tistega spodaj, ki samo sprejema.Oba dajeta in sprejemata,oba skupaj nosita težo in oba skupaj tudi trpita -toda odnos,ki ga pri tem ustva- rita, prinaša obema veliko moč, pa tudi neko notranje veselje, čeprav sredi tr- pljenja in umiranja.
Morda se kot kristjani premalo zave- damo, da je Jezus sam tako pristopil k bolnikom. On, »ranjeni zdravnik in odre- šenik«, je postal majhen in ranljiv,da je lahko bil blizu ljudem in jim pomagal. Ne kot vzvišeni Bog, ki je nad vsemi člo- veškimi stiskami, ampak kot eden izmed nas, »ranjen«, kot Bog-z-nami.

ŠANSA NEDOLŽNO TRPEČIH  (2. del)

Zakaj nas toliko ljudi zavrača? Nismo se rodili in ne živimo za to, da bi morali ta- koj umreti,ker smo zunanje drugačni od drugih ljudi! Ali pa bi se morali prebijati skozi življenje kot nekakšni »tujci«,živi- mo,da dokažemo svoje človeško bistvo, svoje človeške potrebe in želje in ures- ničimo svoje poslanstvo! To dokazujemo vsak dan, vsak trenutek, ko poskušamo razumeti tiste, ki so v kakršnikoli stiski in prihajajo k nam po pomoč in nasvet ali pa želijo z nami navezati trajno pri- jateljstvo. Vendar je teh le malo. Je pa sreča takrat ogromna.
Mnogo ljudi se še vedno sprašuje, ali je smiselno življenje prizadete osebe (tele- sno ali duševno). Menijo, naj bi takšen novorojenček ne nadaljeval svoje živ- ljenjske poti,češ, kaj pa bo imel od živ- ljenja. Trpel bo in bo marsikomu v na- poto. Takšno mnenje za mene ni bilo, ni in nikoli ne bo sprejemljivo. Na srečo nisem edini, ki ima takšno mnenje. Teh ljudi ne morem obsojati, še manj pa jim soditi. Lahko pa rečem, da takšni ljudje nimajo osnovne človeške morale in me spominjajo na nagonsko ravnanje živali v naravi. Tam odloča o življenju zdrava in močnejša žival. Kako je mogel človek tako razvrednotiti sam sebe? To je toli- ko bolj nerazumljivo,ker si novorojenček ne more z ničemer obraniti svojega živ- ljenja, razen s svojim jokom, ki pa mora omehčati še tako trdo srce,ki more pre pričati še tako napačno mislečega člo- veka. To še toliko bolj,če je novorojeno bitje telesno ali duševno prizadeto. Na žalost pa se takšno mnenje ne pojavlja le posamično,ampak ga lahko zasledimo tudi v mišljenju celotne družbe. To se kaže tudi v odnosu do prizadetih oseb. Vsi ti se zelo,zelo motijo. Pozabljajo, da je vsak novorojenček živo bitje, da je to človek z dušo, torej tudi kot takšen božji otrok. Ker si ni sam kriv, da je pri- zadet, potrebuje pomoč,takšno ali dru- gačno, pa če je še tako neznatna, po- trebuje razumevanje, ljubezen, spošto- vanje ter neprisiljeno usmiljenje, ki ga tiho gojite v sebi do nas. Le na tak na- čin bo življenje novorojenega bitja,ki je drugačno od ostalih,potekalo normalno.
Iz izkušenj vem, tako kot večina meni podobnih,da smo v vsakdanjem življenju izpostavljeni velikim duševnim pritiskom Navedel bi le nekaj primerov. Že v zgo- dnji mladosti sem z velikim zaupanjem in optimizmom verjel v dobroto človeka. Okusil sem že veliko grenkih trenutkov v stikih z ljudmi. Vendar se zaradi tega nisem preveč vznemirjal, saj sem si ve- nomer dopovedoval, da so dobrota, lju- bezen, iskrenost ter nesebičnost veliko močnejša orožja proti krivicam, hudobi- jam in sovraštvu. Kako se počuti invalid ki se nenadoma znajde med zdravimi ljudmi, sredi takšnega boja, si lahko mi- slite! Tisti,ki smo to doživljali,smo lahko okusili posledice; še dobro, da smo se tega pravi čas zavedali.
Kamorkoli se ozremo, vidimo okoli sebe tako rekoč samo usmiljenje. To je tudi eden največjih vzrokov, da se zelo tež- ko ali pa sploh ne moremo uveljaviti v družbi,med ljudmi. Žal moram povedati, da se to izrazito pokaže pri starejših, nekoliko manj pri mladih ljudeh. Tudi v cerkvi je to močno opaziti, saj ljudje ob pogledu na invalida na vozičku ali z ber- glami skoraj pozabijo, zakaj so v cerkvi. Razumljivo, da to ne velja za vse, jih je pa veliko. Kako naj potem poglabljam svojo vero, če ne bi poskušal razumeti teh ljudi? Ali naj bi se v nasprotnem primeru izogibal cerkve in ljudi? Tudi če bi hotel, ne bi mogel. Če morem verjeti, da sem enakopraven z ostalimi ljudmi in da to dokažem tudi drugim, se moram izpostavljati tem pritiskom. Obnašati se moram,kot da ni nič, obenem pa ljudem vcepljati v zavest, da ne potrebujem usmiljenja,pač pa razumevanje, zaupa- nje ter potrpežljivost in nesebično po- moč. Seveda pa velja za nas invalide in bolnike ter starejše ljudi ista dolžnost, upoštevajoč naše zmožnosti.
Drugi primer je dokaj nerazumljiv za nas in se veže na prej omenjeni primer. Če ljudje že navežejo kakšen stik z nami, nas nikoli ne vprašajo za naše želje in potrebe. Kaj šele,da bi nam pomagali ali pa nas vsaj spodbujali pri uresničevanju teh želja in potreb. Prijatelji prihajajo k nam, da potožijo o tem in onem, iščejo nasvet,tolažbe v trenutkih osamljenosti Pomagamo jim,kolikor pač moremo. Ve- likokrat pa se nam zdi,da bi lahko nare- dili veliko več za sočloveka.Imam obču- tek, kot da večina zdravih ljudi verjame ali pa misli,da smo mi brez čustev,želja in potreb.Žal se mi nimamo komu poto- žiti, kadar smo v duševni stiski. Imamo pa tistega edinega Prijatelja, ki nam ostane vedno zvest. V trenutkih osam- ljenosti nam ostane Kristus edina opora in upanje.In še nekaj je,kar nam poma- ga! Pomoč bližnjemu! Mislim, da je naj- bolj pristna in največja molitev v tem, če pomagamo človeku-takrat,ko pomoč potrebuje. Moti se tisti, ki misli, da je dober kristjan, če stoji vsako nedeljo v cerkvi ali pa še pogosteje, pri tem pa pozablja na sočloveka, morda na najbli- žjega soseda, ki je v stiski in potrebuje pomoči.
Tudi zaradi tega mnogi trpimo. In če že trpimo,ne trpimo zaradi sebe,pač pa za druge.Trpljenj je veliko. Če imamo tele- sne bolečine, si lahko pomagamo z naj- različnejšimi sredstvi,da bolečine pože- nemo ali pa vsaj omilimo. Tudi z dušev- nim trpljenjem je podobno.Na razpolago imamo umetna in naravna sredstva za ublažitev. S čim pa si lahko olajšamo du- ševno trpljenje? Z zdravili gotovo ne. Z molitvijo morda, toda tudi s tem le de- loma ublažimo duhovno trpljenje, ki pa je najhujše trpljenje. Osebno sem mne- nja, da je treba najprej spoznati smisel trpljenja. To pa še ne pomeni,da mora- mo trpeti.Sami si moramo priti na jasno kako odpraviti to trpljenje. Pot do tega je različna od človeka do človeka. Ok- virno pa velja to za vse enako. Najprej moramo razčistiti vse nejasnosti, ki so v nas. Se pravi, da moramo odpraviti slabosti,ki jih imamo. Ko bomo to storili, bo trpljenje izginilo samo od sebe v tem smislu, da ne bomo več čutili obremeni- tev, ki jih čutimo sedaj ali pa ob kritič- nih situacijah, ko nas doleti bolezen, starost, osamljenost...
Osebno nisem zaradi telesnih bolečin nikoli duhovno trpel. Normalno je, da bomo takrat stiskali zobe in pesti, ko bomo imeli telesne bolečine. Trpel bi lahko morda le duhovno in to ne samo jaz, tudi veliko drugih trpi zato, ker je toliko gorja na svetu, ker se mnogi ne zavedajo smisla svojega življenja, zato ker ni pravega razumevanja med ljudmi, pomoči, spoštovanja...
Torej,če govorimo o usmiljenju, ga mo- ramo tudi pravilno razumeti in pravilno pojmovati. Napačno delajo tisti, ki šuš- marijo okoli usmiljenja, češ: »poglej te- gale revčka, kakšen je, a ni ubogi; kaj pa ima tak od življenja« in podobne ne- umnosti.Toliko,da ne pripravijo prizade- te osebe do tega,da se ne začne smiliti sam sebi. Tak človek kmalu propade, če podleže takemu načinu usmiljenja in pomilovanja. Pravo nasprotje takšnemu »nečloveškemu usmiljenju« pa je usmi- ljenje, ki prihaja tako rekoč samo od sebe, iz srca, iz dna duše, to je tisto usmiljenje, ki se ga ne da zlorabljati in ki ga pošilja Bog. Ravno zaradi tega je to usmiljenje enkratno, spontano in po- srečeno tako po namenu kot po dejan- jih.To je tisto usmiljenje,ki se ga človek zave le takrat, ko je to potrebno, ki ne more nikomur škodovati, pač pa le kori- stiti - s pomočjo tistemu,ki pomoč pot- rebuje.Spomnimo se primera iz Svetega pisma, v katerem opisuje prizor, ko so nekega človeka napadli razbojniki, ga okradli in ranili ter ga na pol mrtvega pustili samega. Niti duhovnik niti levit mu nista nudila pomoči, ko sta šla mimo njega,čeprav sta ga videla ležati na tleh Pač pa se je zasmilil Samarijanu, ki je šel mimo.Ta je nemočnemu človeku ob- vezal rane ter ga spravil na varno. Tu Samarijan ne izgubi ničesar, pač pa o- gromno pridobi. Zasmilil se mu je človek ki je potreboval pomoči,saj si ni bil sam kriv za trenutno trpljenje, krivi so bili drugi...
Samarijan je to zmogel zaradi ljubezni, ki jo je nosil v sebi! In kot pravi Peter Lippert:
»Če Te ni v meni,ni prostora za nobeno stvar,vse se mi zdi preveliko in premaj- hno obenem, nič ni primernega. Moje srce je premajhno, če je v sredi Tvojega sveta. Toda,če pridem k Tebi, se odpre in svet je naenkrat neznatno majhen za mojo veliko lakoto. Če pa hočem prodreti v svet,da bi ga užival in se ob njem nasitil, tedaj nenadoma ne morem več sprejemati, vse je preveliko, vsega je preveč. Je že tako: vse je odvisno od Tebe in od mene. Moja lakota po ži- vljenju,moja potreba po svetu, vesolje, ki ga nosim v sebi, vse se dviga in pa- da, kakor zadoščava v tem Ti in jaz. Tvoje veselje in prostor mojega srca se ne dopolnjujeta, se ne skladata. Zdaj sta drug za drugega prevelika,zdaj pre- majhna. Toda Ti in jaz, midva sva dva prostora, ki moreta biti drug v drugem. Drug drugemu sva vrata in soba. Drug poleg drugega izstopava in vstopava. Ti in jaz...«

Dominik Kolar

O VERI, KI OZDRAVLJA

Jezusova čudežna ozdravljenja spadajo k bistveni vsebini evangelijev.Pri razlagi čudežev je zelo pomembno,pod kakšnim vidikom se o njih sprašujemo. Medicinca zanima, katero bolezen so imeli ozdrav- ljeni bolniki. Psiholog ali psihoterapevt lahko strokovno ugotavlja, da so prob- lemi obsedenosti, ki jih evangeliji opisu- jejo, povezani s psihičnimi motnjami in nepravilnostmi v bolnikovi duševnosti. Sociolog bo verjetno prišel do zaključ- kov,da so bolezenski pojavi v veliki meri družbeno pogojeni. Različni vidiki prou- čevanja novozaveznih čudežnih ozdrav ljenj vodijo torej do različnih zaključkov Odprto pa ostaja vprašanje, ali različni odgovori res ustrezajo evangeljskim po- ročilom in ali morejo biti dovolj izčrpni.
Tudi teologa vodijo pri raziskovanju Je- zusovih čudežnih ozdravljenj določene domneve, predstave in interesi. Čeprav se njegov pristop razlikuje od pristopov drugih strokovnjakov, se navadno tudi on pri svoji razlagi omeji samo na dolo- čena vprašanja,zlasti če obravnava Je- zusova ozdravljenja pod pojmom »čude- žnih ozdravljenj« in pod vplivom določe- ne teologije. Evangelisti pri opisovanju Jezusovih ozdravljenj niso uporabljali besede "čudež".Evangelist Janez govori o Jezusovih ozdravljenjih kot o »zna- menjih« in poudarja s tem globlji pomen njegovih (nenavadnih) dejanj.Sinoptični evangeliji uporabljajo za opis Jezusovih ozdravljenj in eksorcizmov grško bese- do »dynameis«,to je dejanje moči.Tako npr.beremo na koncu opisa Jezusovega nastopa v Nazaretu pri evangelistu Ma- rku: »In ni mogel tam storiti nobenega čudeža (v grščini dynameis), samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih oz- dravil. In čudil se je njihovi neveri« (Mr 6,1-6).
Grška beseda za "čudež" je thauma,oz. teras, terata (latinsko prodigia). Z be- sedo terata evangelisti opisujejo »ču- deže« lažnih prerokov (Mr 13,22;Mt 24, 24; 2 Tes 2,9). Samo evangelist Luka uporablja to besedo skupaj z drugimi tudi za Jezusova dejanja moči. Običajni opis Jezusovih dejanj moči kot čudežnih dejanj ali čudežnih ozdravljenj je pove- zan z določeno teološko razlago čude- žev.Če opisujemo Jezusova dejanja kot čudežna ozdravljenja,hočemo povedati, da so ta dejanja nekaj izrednega ali iz- jemnega, ker izvirajo iz nadnaravne, božje moči in izvršijo to, česar človek ne more storiti.
Če označujemo Jezusova ozdravljenja kot čudežna dejanja, delamo to zato, ker jih povezujemo z Bogom in določe- nim pojmovanjem Boga.S tem ne izklju- čujemo religiozno zgodovinske razlage in pojmovanja čudežev. Evangelisti opi- sujejo Jezusove čudeže s takšnimi jezi- kovnimi oblikami, kot so jih uporabljali ljudje tedanjega časa tudi izven novo- zavezne govorice.Toda to še ne pomeni da je mogoče s takšnimi opisi Jezusove čudeže izčrpno in primerno razložiti. Če označujemo Jezusova dejanja kot ču- deže in želimo ostati zvesti biblični tra- diciji, zastopamo teološko razlago, da so bila ta dejanja nekaj izrednega. To pomeni,da je naravna razlaga Jezusovih čudežev sicer možna,toda v tem primeru ne moremo več govoriti o čudežih v pravem pomenu besede.
Teološko razlago Jezusovih čudežnih ozdravljenj lahko dopolnimo z razlago medicincev, ki se poklicno ukvarjajo z zdravljenjem bolnikov.Človek se z deja- njem vere z Bogom tako tesno poveže, da to vpliva na proces zdravljenja. Pri tem zdravniško prizadevanje za ozdra- vljenje nikakor ni odveč, ker ga lahko dopolnjuje in pospešuje. Pri Jezusovih čudežnih ozdravljenjih pa se človek z vero tako odločilno poveže z Bogom,da postane vera resnični vzrok ozdravljenja V tem primeru zdravniško zdravljenje seveda ni več potrebno.Človekova vera je torej pogoj in vzrok ozdravljenja. V tem smislu moramo razumeti Jezusove besede: »Tvoja vera te je ozdravila.«

Lepo, sončno nedeljsko popoldne je privabilo 21. septembra na dekanijsko srečanje ostarele, bolne in tako ali drugače pri- zadete iz župnij ljubljanske okolice na Dobrovo k Mariji v Leščevju tako, da je bila cerkev ob napovedanem času na- bito polna.
Vso slovesnost je ob somaševanju še nekaj duhovnikov vodil prodekan Egidij Dolinar.Po pristopnih molitvah je doma- činka lepo pozdravila vse navzoče. Pri darovanju so domačini prinesli na oltar kruh in vino. Dva invalida sta prebrala berili, po evangeliju pa je g. prodekan povzel besedo,kjer je v svoji pridigi na- govoril preizkušane brate in sestre, ka- terim je bilo to evharistično bogoslužje namenjeno.Glavna misel njegovega go- vora je bila »Jezus je med nami«, ki jo je nekako takole razpredel med pridigo.
Kakor pred skoraj 2.000 leti, ko je Kris- tus še živel na zemlji, se je rad gibal med bolniki. Čeprav so bili obteženi, so mu bili najljubši. Ozdravljal jih je dušev- nih in telesnih tegob. Tega ni delal sebi v zadovoljstvo, temveč zato,da so tudi tisti, ki so vanj in v njegova dobra dela dvomili,potem uvideli,da je resnično Sin božji. Ob njegovi prisotnosti jih je ogre- valo sonce in sonce je bil ON sam. Tudi danes ste prišli k Njemu in Njegovi ma- teri Mariji in tudi danes je med vami. Kakor On, tudi vi nosite vsak svoj križ. V nekem smislu ste njegovo podaljšano trpljenje in ta križ, ki ga nosite, naj vas reši zapostavljenosti in osamelosti v lastni družini ali v okolju, kjer živite.
Cerkev sedanjega časa se zaveda vaše cene tudi danes in takšne, kakršni ste - trpeči in obteženi, saj le vi najbolje veste, kaj je trpljenje. Zakaj je Kristus izbral prav križ za naše odrešenje? La- hko bi si izbral tudi kaj drugega. Toda to je skrivnost. Gotovo se kdo od vas kdaj vpraša, zakaj pa ravno jaz nosim ta križ, zakaj je ravno to in to doletelo mene?
Ko je Kristus na svojih popotovanjih to- lažil slepega,so ga njegovi učenci vpra- šali, kdo je kriv njegove slepote, ali on ali starši? On jim je odgovoril, da nihče, temveč se ob takih primerih poveličuje- jo božja dela. Tudi danes Kristus odre- šuje človeka, prav po vas še danes to dela. Ne išče jih med bogataši in njim podobnimi, ker oni nimajo časa zanj. Zato se obrača na vas, uboge, da tudi zanje molite in sejete mednje ljubezen do Kristusa in do preizkušanih bratov. Kristus vas danes postavlja, da trosite po zemlji njegov blagoslov. Imate noge, da vas poneso mednje; rame, da nosite križ, in usta, da pričate zanj. Zato ne govorite, da ste na svetu odveč in za nobeno rabo ter nikomur potrebni, da bi najraje umrli. Kdo pa bo potem vršil to poslanstvo? On potrebuje tvojo boleči- no, ki jo ti s križem odrešuješ. Zato ne tarnaj in reci hvala, ker si ravno mene izbral za to.
Tudi za hišo, v kateri je bolnik, je velik blagoslov, saj bodo vanjo ta blagoslov prinesli prav njegove molitve in trplje- nje. Neko dekle se je dalo operirati brez narkoze, ne da bi med operacijo kakor- koli zavzdihnila. Ko so jo potem vprašali kako je to zmogla, je rekla, da je bila ta žrtev za očeta, ki že 30 let ni bil pri spovedi. S takimi in podobnimi žrtvami se je spreobrnil tudi sv. Avguštin, saj križ zmore marsikaj. Tudi mati sv. Jane- za don Boska, ko je izgubila potrpljenje nad neposlušnimi otroki, se je vrnila, ko ji je on brez besed pokazal križ.S tem ji je hotel povedati,da mora pač vsak no- siti svoj križ in z njim hoditi za Kristusom.
Tudi danes je Kristus v tabernaklju in go- tovo ste ga prosili,da bi ob njem vztrajali
Na koncu pridige se je prodekan zahvalil vsem, ki so to srečanje pripravili, pred- vsem pa svojcem in prijateljem, ki so svoje trpeče brate in sestre na to sre- čanje pripeljali, da so se lahko udeležili njim namenjene svete daritve.
Med bogoslužjem je prepeval domači cerkveni pevski zbor pod vodstvom organista, posebno pa je srečanje po- pestril dekliški pevski zbor »Jonatan« z Brezovice. Ko smo se v evharistični da- ritvi združili s Kristusom,smo še bolj za- čutili medsebojno povezanost in resnico da je On s svojo materjo Marijo naša moč saj je na koncu vsa cerkev zapela zna- no ljudsko pesem Marija skoz' življenje.
Preden smo zapustili cerkev, nas je do- mači župnik povabil še k Marijinim ses- tram. Ob prigrizku in sproščenem kram- ljanju se je iztekla lepa in z božjo pri- sotnostjo obogatena nedelja.

O. M.

V soboto 20. 9. letos je bilo v Stični slovensko srečanje mladine.Zbrali so se v velikem številu iz vseh krajev Slovenije in tudi iz zamejstva. Geslo tega sreča- nja je bilo: »Razlogi našega upanja!«
Že dopoldne se je velika stiška cerkev napolnila do zadnjega kotička. Zadone- la je vesela pesem Njemu, na katerega mlada srca stavijo svoje upanje.Uvodni pozdrav je imel stiški opat dr. Anton Nadrah. Za tem smo prisluhnili božji be- sedi,ki je bodrila k zaupanju v Gospoda, ki daje novo moč. Zapeli smo še nekaj pesmi pred Najsvetejšim,in se počasi, v dolgi koloni pomikali na samostanski vrt kjer smo se porazdelili v skupine. Bilo je veliko skupin in vsaka je imela približno dvajset oseb. Videti je bilo, da se je v vseh skupinah razvil živahen razgovor. Tudi v naši skupini je bilo tako.Le nekaj je bilo takih, ki so samo poslušali. Čutiti je bilo, da iščejo mladi trdnih tal v času ko se podirajo temelji, na katerih sloni naše upanje. Spet iščejo duhovne vre- dnote, katerih temelj je Jezus Kristus. Mladi se zavedajo, da onesnaževanje in uničevanje narave - tudi zaradi dobička - počasi prinaša smrt vsemu, kar živi. Zavedajo se, da pomanjkanje duhovnih dobrin spravlja človeka v nasilje, nemo- ralo, razvrednotenje kulture in človeka. Tako se mnogo mladih poloti obup. Po- udarili so, kako pomembno je krščan- stvo tudi živeti, ne le govoriti o njem. »Odgovorni smo drug za drugega,« je pribil fant v skupini.»Tudi molitev je po- membna,« je dodalo dekle. Na obrazih vseh je ležala skrb za prihodnost.Nekdo pa je v te sence vrgel besede Svetega pisma - NAREDIL BOM NOVO NEBO IN NOVO ZEMLJO - in spet je posijalo son- ce veselega upanja.
V odmoru smo se nekoliko okrepčali in poklepetali s starimi ter novimi znanci. Potem smo se počasi pripravili na sv. mašo, ki je bila zaradi velike množice (okoli 4000 ljudi) na samostanskem dvo- rišču ob cerkvi. Maševal je ljubljanski nad škof dr. Alojzij Šuštar ob somaševanju pomožnih škofov Jožefa in Stanislava ter mariborskega škofa F.Krambergerja, koprskega škofa J.Jenka,stiškega opata A.Nadraha in mnogih duhovnikov iz vseh koncev Slovenije. V pridigi je nadškof poudaril, kar je bila tudi skupna misel vseh, da je treba vse upanje staviti na Jezusa Kristusa, pa tudi na človeka.
Ob koncu maše je vse navzoče pozdra- vil brat iz Taizéja in zastopniki mladih iz Koroške,Italije in Argentine.Slovo je bilo prisrčno, polno novega upanja in z ve- selo pesmijo na ustih: »Kristus končno zmagal bo...«

Zinka

Z globokimi, spodbudnimi besedami je nav- zoče nagovorila študentka Damijana,njene misli pa je nadaljeval in dopolnil g. Jože v pridigi. Lepo je razložil tudi pomen in obred bolniškega maziljenja, ki sta ga z domačim župnikom delila po končanem besednem bogoslužju.
Povabljeni so pri sveti maši sodelovali s pet- jem, branjem beril in prošnjami za vse po- trebe. Potem, ko so se okrepčali še z ev- harističnim Kruhom in prejeli slovesni blago slov, se jih je nad 70 zbralo k bratskemu srečanju v zimski kapeli. Tam so jim mladi postregli z zakusko,ki jo je pripravila diako- nijska skupnost ŽPS. Med živahni razgovor so se vpletale tudi verske in ljudske pesmi ter popevke mladinskega ansambla Syrius. Največ pozornosti je bila deležna Franja Hočevar, ki je tisti dan obhajala svoj 91. rojstni dan.
Udeleženci so se razšli šele proti večeru z željo,da bi se jim še večkrat omogočilo do- živeti tako lep dan.

ler

V nedeljo, 7. septembra dopoldne,so v po- družnični cerkvici Device Marije v Rožen- gruntu v župniji sv. Ane v Slovenskih goricah proslavili desetletnico bogoslužnih daritev, saj se tod od 5. septembra 1976 ob nede- ljah in praznikih redno vrši božja služba, ki so jo uvedli na iniciativo ostarelih in one- moglih ter z razumevajočim pristankom po- kojnega mariborskega škofa Maksimilijana Držečnika. To bogoslužje že nad 100 let privablja v staro vaško cerkvico številne ostarele, onemogle in invalidsko prizadete s področja domače ter sosednjih župnij, iz Apačke župnije in področja Marije Snežne. Medsebojno povezano občestvo s pevskim zborom vodi organist iz župnije Marije Sne- žne Jože Borovinšek, ki je nedavno obhajal petdesetletni jubilej službovanja in je tudi v tej podružnični cerkvi mnogo pripomogel k lepemu petju, zato so mu dali javno pri- znanje. Župnik in dekan Jože Horvat je ob desetletnici izrekel zahvalo za bogoslužno pomoč v tej cerkvici Francu Časlu, župniku iz Marije Snežne. Invalidsko prizadeti in o- nemogli se čutimo najbolj počaščene,saj se zaradi popuščanja življenjskih moči lahko udeležujemo mašnih daritev in se spomin- jamo vseh vrstnikov, ki so zadnje desetle- tje za vedno odšli od nas v trdnem upanju na zopetno snidenje.

Jože

Od 4. do 12. oktobra smo imeli v naši žup- niji misijon; vodila sta ga patra frančiškana Bernardin in Krizolog. Že prvo nedeljo 5. oktobra smo imeli srečanje bolnikov in os- tarelih iz Nove Gorice. Popoldne smo imeli sv. mašo, med katero smo lahko prejeli sv. maziljenje. Po sv.maši nam je domača mla- dina podarila vrtnico s spominsko podobico ter nas povabila na zakusko, ki so jo pri- pravili vaščani. Bilo je enkratno doživetje. Vsi smo bili srečni.
V torek smo imeli v našem domu priložnost za spoved, ko sta nas obiskala misijonarja in domača duhovnika, v sredo pa tudi sv. mašo. V našem domu so tudi taki bolniki, ki se niso mogli udeležiti sv. maše, zato so jih mašniki obiskali po sobah in jim podelili sv. maziljenje.
Ne morem vam opisati tiste velike sreče, katero smo doživeli v tem času,kajti to ob čuti samo tisti, ki to enkratno srečo resni- čno doživi. To nas pomirja in hkrati pove- zuje med seboj.
V nedeljo smo bili zopet pri sklepu misijona na Kapeli, ko je somaševanje vodil škof Jenko.
Iskreno se zahvaljujem vsem voznikom, spremljevalcem in mladini, ki je sodelovala z nami na tem srečanju.

Marija Merljak

Toplo jesensko sonce, potemnele barve, s plodovi obložena priroda,pesem klopotca - tega simbola Slovenskih goric... Vse to je govorilo, da poletje dozoreva v jesen, ko smo se tisto prvo septembrsko nedeljo po- poldne zbrali pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah na dekanijsko srečanje bolnih in ostarelih dekanije Lenart.
Čeprav so bile nekatere župnije navzoče le simbolično,je več avtobusov,množica ose- bnih avtomobilov, sedem duhovnikov pri oltarju, še »dežurni« v spovednici, polna cerkev... govorilo o tem, da se v tem pro- storu ne oznanja le pridigarska LJUBEZEN, ampak, da se LJUBEZEN tudi dejansko ure- sničuje - živi.
Jesenske potemnele barve, množica s težo let obteženih ljudi, osiveli, redki lasje, raz- brazdani obrazi, po katerih je oralo mnogo ur skrbi, trpljenja... nam je govorilo, kako neusmiljeno teče čas. Pa vendar je pater Polikarp prav tem ljudem govoril o prihod- nosti in spodbujal, da v upanju in potrplje- nju dozorevajo za prihodnost, za večnost.
Na koncu je namenil nekaj spodbudnih in tudi kritičnih misli svojcem bolnih in osta- relih ter jih spomnil na Jezusove besede: »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Pozval jih je, da jim »služijo« z ljubeznijo, saj ni hujše žalitve za prizadetega človeka, kot, da mu »služimo« z mrzlo nejevoljo, mu da- mo čutiti, da je odveč, da so odveč tisti, ki prihajajo na obisk, krajšat čas...
Škoda,da tega niso slišali vsi tisti "kristjani" ki nimajo časa za tako »neproduktivna de- janja«,ali pa jih je sram,da bi to »človeško bedo vlačili« okrog na takšna srečanja...
Vsi pa, ki smo bili na tem srečanju, pa z veseljem in hvaležnostjo v duši mislimo na to prelepo,toplo nedeljsko popoldne in pro- simo Boga, naj blagoslovi vse, ki se trudijo za uresničitev božjega kraljestva na zemlji Ni miru, ljubezni, upanja, če tega niso de- ležni vsi.

Jože

TEŽKO IN LEPO OBENEM

»Če je doma še tako slabo, še vedno je stokrat boljše kot v Domu onemoglih!« Ta stavek sem že kar precejkrat slišal, še pred nedavnim. Dom ostarelih, strah in prikrita grožnja vsem, ki postajajo čedalje bolj odvisni od pomoči drugih ljudi, je ven- darle dom mnogih naših znancev in prija- teljev,kakršenkoli že je. Kakšen pa je,vedo najbolje vsi, ki v njem žive. Vendar vsak ga doživlja po svoje. V Domu ostarelih v Grosupljem, Ob Grosupeljščici 28, živi med tolikimi drugimi tudi Jožefa Lukman, ki pa pravi, da je v domu kar lepo in da se ga ni treba tako bati. Če bi to rekel kdo, ki nikoli ni bil v njem drugače kot le na obisku, bi mu težko verjel. Tako pa moramo vsaj po- dvomiti o našem običajnem mnenju, ker se zavedamo, da je lahko enemu človeku v veselje, kar je drugim v žalost; enemu v zadovoljstvo,kar je drugemu v zmrdovanje in nezadovoljstvo...

»Ja,kaj pa naj bi vam povedala? Kaj bi ho- teli izvedeti?« Takole se je malce otepala pogovora za objavo. Pa vendar kar hitro vdala in obljubila, da bo nekaj zapisala o sebi, svojem otroštvu, življenju, nesreči, ki jo je doživela in o domu ostarelih.
»Rodila sem se leta 1920 kot tretji od še- stih otrok. Oče je kmalu odšel v Kanado in se je vrnil šele po štiridesetih letih, malo pred smrtjo. Jaz sem vse svoje otroštvo preživela pri starih starših, ki so me vzeli k sebi, staro komaj leto dni. Pri njih sem bila do štirinajstega leta,potem sem pa služila, najprej kot varuhinja otrok, nato kot dekla na kmetijah. Veliko napornega dela sem morala opraviti. Zato sem si še bolj želela svojega gospodinjstva. Pri dvajsetih letih se mi je ta želja uresničila,ko sem se poročila. Mož je pa bil invalid, ker je kot otrok zbolel za otroško paralizo. Ni mogel hoditi. Težko sem se odločila za zakon z njim.«
Jožefa, oziroma Pepca,kot ji pravijo, je imela ob drugem obisku pripravljene tudi fotogra- fije in nama pokazala svoj »ljubi domek«, v katerem sta z možem preživela triintrideset let. Pokaže tudi več starih fotografij moža, med drugimi tudi eno,kjer mož na »zaprav- ljivčku« igra na harmoniko.
»Konjiček in voziček-to je bilo njegovo ve- selje. Veste, igral je harmoniko regrutom, ki so šli na vojsko. Vidite, kolena je imel v posebnih škornjih, ker je imel noge nazaj zavite. Vse je delal sede. Pletel je posodo in jo prodajal,tudi travo je kosil in drva ža- gal;pa butare je delal in jih sam zvezal. O, priden je bil, čeprav mu noge niso služile. Okrog pa se je vozil s trikolesom.«
Spet pokaže sliko in pravi:»Vidite,tegale je pa kupil mogoče deset let pred smrtjo. Na njem sva se oba peljala. Na motor je bil.« Seveda naju je zanimalo, kako je,če si po- ročen z invalidom.
»Lepo in težko! Veste, že ko sem šla pred poroko k spraševanju, me je župnik vpra- šal, če si upam dati na rame tako težak križ; tako mlado dekle.« Nato se nasmeje in pravi: »Veste, jaz sem bila vse življenje bolj vesela in zgovorna, kjerkoli sem bila, so me radi imeli. Zmeraj sem kaj povedala, kakšne dogodivščine, pa so se mi smejali. Če bi bila pa jaz zagrenjena, bi vsak poleg mene težko živel. Možu bi bilo še hujše, če bi bila jaz zagrenjena. Če sem pa bila vesela je bil tudi on zraven mene vesel.« Potem se zresni in pove še o tistem težavnejšem, kar so prinesla leta skupnega življenja. »Vse kar je naredil, je lahko naredil le sede. Vse je bilo treba prinesti predenj in odnesti. Nikoli ga nisem mogla za dalj časa pustiti samega. Če sem le šla kam dalj (enkrat z invalidi iz Zavoda v Ponikvah na morje), sta mu pomagali njegovi sestri. Ko sem šla kasneje v službo, sem seveda morala biti vsak dan po osem ur zdoma. To mu ni bilo čisto prav, ker ni bilo več takega reda pri hrani in ker je moral biti sam. Pa tudi malo se je bal zame.V vsakem zakonu lahko pri- de do ljubosumnosti, v zakonu invalidnega in zdravega pa še prej. Tako se zgode tudi kakšne krivice, ki jih je težko prenesti. Vendar se ne pritožujem, saj sem vnaprej vedela, da mi življenje z invalidom ne bo z rožicami posuto. Lepo sva živela skupaj, triintrideset let. Umrl je, star 69 let.«
Pokaže nama sliko pogreba in preprosto pravi: »Vidita, tu bom tudi jaz počivala!« Sama je že prej čisto kratko napisala:"Imela sva sinčka. Ko je bil star leto in pol so Ita- lijani junija 1942 bombardirali tudi našo vas Ponikve, in mi sina v naročju ubili. Jaz sem bila ranjena v nogo in v ramo. Še sedaj imam v rami 'šprink' bombe.« Ko je v pogo- voru prišla do tega dogodka, se je prej ta- ko vesela in zgovorna Pepca sedaj povsem zresnila ter bolj potiho in počasi obnavljala tisti grozljivi dogodek.Roka se ji je zatresla in po licih so ji pritekle solze. »Otroka je zadelo v glavo. Spominjam se le, kako sem se prebudila iz nezavesti in zagledala ra- njenega in že umirajočega sinčka. Zgrabila sem ga in ga tresla,da bi ga oživila. Nič ni- sem čutila svojih ran ob vsem hudem. Ve- ste, to se ne da povedati, kaj se to pravi izgubiti prvega in edinega otroka.«
Vprašam jo, kako je lahko prenesla tak udarec.
»Lahko ne,niti zdaj, po tolikih letih ne. Po- magalo mi je upanje, da bom imela še kak- šnega otroka. Pa še tega nisem dosegla. Potem se privadiš. Sedaj,na starost,pa ga še bolj pogrešam. Verjetno bi ravno tako morala v dom ostarelih, ker mene táke,kot sem zdaj, doma nihče ne bi mogel oskrbo- vati;niti lastni otrok ne.Ampak nekako laže bi prenesla,če bi dom ostal v rokah mojega otroka. Da bi vsaj moja kri, moj otrok, uži- val moje in mojega moža žulje! Dve leti po moji nesreči je bila hiša zaklenjena. Vedela sem,da jaz nikdar več ne bom videla doma Zato smo ga lansko leto prodali.«
Pogleda proti fotografiji "ljubega domka" in obuja spomine na leta življenja po vojski; na leta, ko se je zaposlila v Zavodu v Po- nikvah in delala z invalidi, pa na pet let samote po moževi smrti in nato še na pet let, ki sta jih preživela z drugim možem v tej isti hišici. Pokaže nam fotografije dru- gega moža in njegovih sedem hčera ter še sliko,ko so prišli moža obiskat sin in ena od hčerk z otroki. Tudi drugi mož je že med pokojnimi. Nato nama pokaže sliko s tega drugega pogreba.
»O, zmeraj sem se dobro razumela. Nikdar se nismo pričkali ali da bi kdo koga zaniče- val. Sama sem seveda še bolj občutila, da sem zdrava in sem bila svojega zdravja še bolj vesela, ko sem videla, kako težko so se morali nekateri boriti za vsakdanji kru- hek in da bi prišli do pokojnine.«
»Veste, kako vam bom povedala glede ra- zumevanja med njimi.To je tako kot najbrž povsod. Eni so bolj razvajeni. Tako, kot je bilo doma pri mami in atu,v nobenem domu ne more biti.Tako ne more biti nikjer drug- je. Včasih so govorili kaj drug čez drugega in se tudi sprli. Ali pa nismo bili zadovoljni s strežnicami v domu. To je bilo, seveda, ampak jaz sem jih razumela. Vem pa, da tako,kot bi si oni želeli, ne more biti. Je pa za marsikoga res težko.«
Pepca sedaj preživlja tretje leto v domu v Grosupljem. Leži in le po dve do tri ure na dan jo posadé na postelji. Kako je prišla sem v dom? Takole je zapisala: »Nerodna sem bila. Ko sem 9. oktobra 1983 obirala jabolka,se mi je odlomila veja in sem padla na tla. Samo meter in pol visoko, a sem si zlomila hrbtenico, zraven pa še desno klju- čnico in več reber. Dolgo sem ležala v bol- nici,do junija naslednjega leta. Operirali so me šele po treh mesecih, ker se je hrbte- nica v zlomu krivila. V tistih osmih mesecih v bolnici sem bila večkrat v smrtni nevar- nosti zaradi raznih komplikacij. Iz bolnice pa sem šla takoj v dom v Grosuplje. Nič se nisem bala, saj sem komaj čakala, da se rešim bolnice.
Poleg prve nesreče sem zaradi zdravil tudi čisto oglušela. Zdravniki so mi rekli: 'Smrt ali pa izguba sluha.Druge možnosti nimate!' Jaz sem jim rekla: 'Pustite me umreti. Pa v dom me dajte, da bom tam v miru umrla!' V bolnici so namreč kar naprej bezali vame z injekcijami,samo da sem spet prišla k se- bi. Nič me niso poslušali.Ko so me pripeljali sem, v dom, sem si mislila: 'No, tu bom v miru umrla, nihče več me ne bo nadlego- val.'« »Tudi tu me ne puste umreti,« se iz srca nasmeje. »Samo, da imam malo tem- perature - brž po zdravnika pa v rešilca in spet v Ljubljano... Ja, tako, da se nikakor ne morem zmazati s tega sveta..« Spet se nasmehne in nehote tudi midva z Jožetom ob vsej pretresenosti ob njeni življenjski zgodbi.
In kako je torej v domu? »Vajena sem hu- dega. Tu mi je dobro in sem zadovoljna. Dan kar hitro mine. Veliko berem: Družino,Jano, Ognjišče, Prijatelja, Zdravje in še druge revije in časopise ter tudi knjige. Jaz sem vsaj šele na starost doživela invalidnost. Kaj pa tisti, ki so invalidi že mladi? Tudi jaz nisem znala prav ceniti zdravja. Šele, ko ga izgubiš, se zaveš, kako lepo je bilo, ko si ga imel.
Sama si ne morem skoraj nič pomagati, le jem lahko sama. Drugače pa mi morajo vse pomagati.Tudi v postelji me morajo založiti z blazinami, da lahko sedim. Zaradi poško- dovane hrbtenice od prsi navzdol ne čutim ničesar - ne vročine ne mraza. Tudi obrniti se ne morem sama v postelji. Vsak gib z rokami pa je boleč. Sestre in drugo osebje so prizadevni in prijazni ter gledajo,kako bi uredili vse tako,da bi se čim bolje počutila. V moji sobici je vedno mirno in čisto. Hra- na je v redu, za kakšen priboljšek pa po- skrbi moja skrbna in dobra sestra Marija, ki me že vseskozi, kar sem tu, z možem hodi vsak teden obiskovat iz Ljubljane. V domu imam tudi prijateljice,ki mi pomagajo,da mi ni treba za vsako malenkost nadlegovati strežnega osebja. Včasih se me spomnijo tudi domači pa prijatelji in znanci. Vsak mesec pride tudi župnik ali kaplan s svetim obhajilom in z lepo besedo ter tolažbo. Ko odide,se počutim tako olajšana.« Na,ta je pa lepa, si mislim. Ampak najbrž je hotela povedati v svojem zapisu, da ji je obisk duhovnika v veliko olajšanje, ne pa, da je olajšana, kadar odide...
»Na vidnem mestu imam dva spominčka z Brezij, od Marije Pomagaj. Prinesla mi jih je sestra. Ob vsakem pogledu nanju se spo- mnim tudi nje. Prosim Jezusa in Marijo, naj jo ohranita pri življenju in pri zdravju, ena- ko pa njenega dobrega moža. Vsak teden je zame najbolj vesel dogodek, ko se vidi- mo. Enako molim tudi za vse, ki mi tu po- magajo,posebej za eno gospo,ki mi že ves čas, kar sem tu, tako požrtvovalno streže. Z njo se poznam že od prej. Naj vsem Bog povrne, enako pa tudi vsem, ki trpe in si ne morejo sami pomagati.«
Na koncu svojega zapisa je Pepca dodala še tole:»Dragi prijatelji,ki s to revijo poma- gate in krajšate čas invalidom in bolnikom, še naprej bodite z nami! Vsem osamljenim, bolnim in onemoglim pa povem,da se nič ne bojite iti v Dom, saj so sedaj domovi lepi, novi in smo 'kot v hotelu', z vsem preskr- bljeni. To vam rečem iz svojih izkušenj. Pa lepo pozdravljeni!«
Še več bi bila napisala, pa ji je zmanjkalo prostora. Pravi, da bi rada dala poguma vsem, ki pomišljajo, ali bi šli v dom ali ne. Spominja se še, kako je bilo z onemoglimi v njeni mladosti, če niso imeli svojih. Vasi so jih morale preživljati.Vsak dan so bili pri eni od hiš na hrani, prespali pa so v hlevu in tam tudi umrli. Zato se ji zdi danes dom kot hotel.
Nehote pomislim na mnoge, ki jih poznam po različnih domovih. Malokdaj sem mogel doslej slišati take besede. Kaj je tisto, kar Pepci toliko pomaga, da lahko tako reče? Prikovana je na posteljo in odvisna od po- moči drugih;ne sliši,s seboj nosi mnoge lepe in tudi bridke spomine...Potem se spomnim na njen stavek: »Če bi bila zagrenjena, bi vsak poleg mene težko živel. Moramo se prilagoditi.« Gotovo imajo mnogo zaslug,da je lahko toliko zadovoljna, vsi, ki ji v domu pomagajo, njena sestra, svak in tisti, ki pridejo na obisk, pa tudi duhovnik.
Vendar Pepca pove,da jo obidejo vsakršne misli.»Sem rekla že našemu župniku in tudi gospodu Škulju iz Dobrega polja, ko me je prišel obiskat: 'Rajši bi danes umrla kot ju- tri'. Tri leta hudih bolečin,noč in dan, to je prehudo. Težko je in vsega se naveličaš. Pa sem pred nesrečo tako rada živela.Da bi delala sto let,to so bile moje želje. Zdaj,ko bi rada umrla,pa ne morem. Moram trpet.«
»Sluh zelo pogrešam in je zame to res ve- lika težava.Oglušela sem v enem tednu po tistih zdravilih in se še nisem mogla privaditi Najbrž bi se laže, če bi bila gluha od rojstva Tako rada bi se pogovarjala z ljudmi, pa tudi radio in televizijo bi lahko poslušala. Sedaj pa samo vidim in potem sprašujem druge, kaj je bilo povedano. Dostikrat sem slabe volje, ker mi tisti, ki pridejo na obisk, ne napišejo na papir, čeprav jih prosim in vedo, da nič ne slišim. Sprašujejo me še kar naprej. Vsakega prosim, naj mi napiše, ampak to noče vsak. Tudi kadar grem v bolnico, je težava. Najprej povem zdravni- kom,da čisto nič ne slišim. A tudi ti me kar sprašujejo in sprašujejo, jaz pa nič ne vem kaj bi radi. Nazadnje še sama kaj narobe povem. Zato gre sedaj v bolnico z menoj gospa,ki mi tu v domu streže.Ali pa rečem, da bo prišla moja sestra in naj potem kar njej naročijo ali njo povprašajo. Ja, to je zame res velika žalost, da ne slišim.«
Na koncu ji še napiševa na papir nekaj be- sed zahvale za ves njen trud in potrpežlji- vost. Nato odhitiva še nadstropje niže, da »zagroziva« z intervjujem kdaj kasneje še naši stari znanki Tončki, potem pa enako še njeni sestri in mami v Grosuplje. Še ne- kajkrat po poti do Ljubljane pa se namuz- neva ob spominu na Pepičino modrovanje, kako ji ne pustijo umreti, obenem pa se zamisliva ob njeni težki poti skozi življenje. Tako malce podoživiva menjavanje veselja in žalosti, smeha in solz, kar je tako zna- čilno za Pepco. Res je bilo prijetno srečati se z njo.

Tekst: Vlado, foto: Jože

Kjer je volja, je tudi upanje. Ta klic je bil navzoč ob občudovanju razstave stvaritev mladih gojencev Doma invalidne mladine v Kamniku. Razstavo so priredili za dan za- voda 7. novembra.
Gledam in čutim srečo; pa ne le zaradi lepote vsakega izdelka, ki je razstavljen. Pretresena sem zaradi vztrajnosti, ki diha iz vsakega gojenca in pa brez števila spo- ročil teh mladih ljudi - tudi otrok, ki še ne obiskujejo šole. Risbe - izdelane v ležečem položaju, z usti, pa makramé, ki ga je iz- delala deklica z eno roko... Gledam. V srcu je sreča. To je treba videti, potem lahko tudi doživiš in spoznaš,da ni trenutka,ki bi bil izgubljen; le naproti mu moramo iti, ga napolniti z delom ljubezni:več bo takih del, trdnejši bomo v sebi in med seboj.
Gledam. Srečna sem,da mi je bilo dano za- čutiti utrip življenja ljudi, ki si utirajo pot v življenje z voljo, pogumom in vztrajnostjo.

M. S.

Nikoli, nikoli ne obupuj,
človeški otrok!
Popotnik si,
ki potuješ skozi dni
sreče minljive -
in preizkušenj noči...
Prisluhni,
kaj je zapelo vse stvarstvo -
iz dna tisočletij
in pričakovanj:
 »Sam Bog je prišel
 med ljudi!
 Bliža se čas odrešenja, miru!
 Čas neskončne ljubezni
 do nas ljudi!«
Veselimo, veselimo se vsi!

Iz večnosti je zasijala,
luč božjih skrivnosti,
In sveti, sveti sredi noči,
polna najglobljih radosti.
Srce, ki čuje
in se odpre za božjo ljubezen,
doživlja skrivnost
svete, božične noči
in moli, moli,
da v svetu zavladala
bosta spet:
mir in ljubezen
med vsemi ljudmi...

Prijateljski obisk je vedno nekaj prijetnega in lepega. Ker ni mogoče, da bi osebno prišel k vam na tak obisk - le tu in tam je to kje mogoče -bi vam rad pred božičnimi prazniki in za novo leto poslal vsaj po tej poti prisrčne pozdrave in vam izrazil svoje najboljše želje in voščila. Najprej se obra- čam na vas,ki ste bolni,doma ali v bolniš- nicah,ki ste zaradi invalidnosti, ostarelosti ali drugačne prizadetosti omejeni v svo- jem gibanju in v življenju vse bolj odvisni od drugih. Upam,da doživljate pomoč,skrb in ljubezen svojih sorodnikov,prijateljev in znancev, čeprav vem, da mora marsikdo tudi potožiti z osemintridesetletnim bolni- kom v evangeliju:»Gospod,nimam človeka ki bi mi pomagal« (Jn 5,7). Hvala Bogu,da pa imamo na drugi strani veliko dobrih in požrtvovalnih ljudi, ki z ljubeznijo, potrpe- žljivostjo in vztrajnostjo pomagajo bolnim, invalidom,ostarelim in kakorkoli prizadetim v družinah, po domovih in v bolnišnicah, od sorodnikov in sosedov,zdravnikov, se- ster in drugega zdravstvenega osebja pa do tistih, ki strežejo in kakorkoli pomagajo v bolnišnicah in domovih. Vsem se za nji- hovo delo tudi na tem mestu iskreno zah- valjujem. Še posebno sem hvaležen du- hovnikom, ki skrbijo za duhovno pomoč in tolažbo trpečim in onemoglim,članom žup- nijskih pastoralnih svetov,članom Bratstva bolnikov in invalidov,sodelavcem v komisiji za diakonijo in ne nazadnje tudi vašemu listu Prijatelj,ki vas redno obiskuje, njego- vemu uredniku in izdajatelju in vsem so- delavcem.
Iz priloženega vprašalnika vidite,da bi Pri- jatelj rad našel še več povezave z vami in da bi se z vami še bolj pogovarjal rav- no o tistih stvareh, ki vas zanimajo. Zato vas prosim, da odgovorite na vprašanja in sporočite svoje predloge in želje.Predvsem pa vas prosim, da bi še druge opozorili na Prijatelja in jih pridobili, da bi postali na- ročniki in redni bralci. Vam pa se za vašo zvestobo Prijatelju še posebej zahvalim. Kako lepa potrditev vaše zvestobe pa bi bila, če bi vsak dosedanji naročnik pridobil vsaj še enega naročnika! Tako bi prijatelj- ski krog postal veliko večji in Prijatelj bi mogel narediti še veliko več dobrega. Res je, da naročnina pomeni vsaj za nekatere denarno žrtev. Toda, če bi bila naročnina dar za božič in za novo leto,dar,ki ga ne- kdo, ki vas ima rad, dá vam, ker ste mu izrazili to željo, ali pa ga vi daste ali pos- redujete tistemu,ki nima dobrega človeka, bi bila žrtev razdeljena,veselje pa podvo- jeno.
Še enkrat vam,dragi prijatelji, bolni, inva- lidi, ostareli,pa tudi zdravi in mladi, pose- bno vi, ki pomagate drugim in jim izkazu- jete ljubezen, izražam prisrčna voščila za pripravo na božič, za božične praznike in za novo leto. Spominjam se vas v molitvi in vsak dan pri maši. Pošiljam vam svoj poseben blagoslov in prisrčne pozdrave, vsem skupaj kot eni družini okrog Prijate- lja in vsakemu posebej.

Dragi bralci!
Obrnili smo naslov naše redne rubrike (kjer vam odgovarjamo na zastavljena vpraša- nja)S tem vprašalnikom zastavljamo nekaj vprašanj mi vam in vas prosimo, da nam odgovorite. Nekatere sicer že poznamo osebno, vendar želimo zvedeti: kdo ste naši bralci, kako gledate na Prijatelja, kaj najrajši berete, kakšne pripombe in želje imate.
Anketa je seveda anonimna; če pa kdo želi se sme tudi podpisati. S svojimi iskrenimi odgovori nam boste pomagali pri načrto- vanju in oblikovanju Prijatelja,da bi bil tak kot si ga želite, ter še naprej ostanete prijatelji Prijatelja.

1. Spol     M    Ž       Leto rojstva ........
Poklic ..................   Zdrav     DA    NE
Bolan - vrsta prizadetosti ...................
......................................................
Ali sodelujete v župniji ali drugje v kakšni dejavnosti                DA       NE
Če DA, obkrožite ali podčrtajte:
ŽPS, diakonija, molitvena skupina,skupina zakoncev, Prijateljstvo bolnikov in invali- dov, ...............................................
2. Prijatelja berete     redno      občasno
Koliko let ............
Prejemate Prijatelja po pošti ali imate na- ročenega pri župniku (ustrezno podčrtajte) Ali ga v vaši cerkvi lahko kupite v prosti prodaji?                   DA       NE
3. Katere rubrike berete redno? (Podčrtajte)
Na ovitku, Evharistično leto, Vi nam - mi vam, Diakonija - naše služenje v župniji, Zdravstveni delavci - prijatelji prizadetih, Bog - ozdravlja in odrešuje, Prizadeti v svojem okolju, Govorijo nam prijatelji, Na- meni apostolata molitve,Bratstvo bolnikov in invalidov živi, Iz misijonov, Pravni koti- ček, Ali je kaj novega? Je..., Tako odha- jajo domov, Doživetja, Želim si prijatelja, Utrinki, Za dobro voljo,Pesmi, Črtice, Molitve

4. Naštejte tri rubrike,ki jih najraje berete
......................................................
5. Se vam zdi kakšna rubrika odveč?
Katera? ...........................................
Se vam zdi, da kakšna manjka? Katera?
......................................................
6. Ali bi v kateri rubriki želeli sodelovati?
......................................................
7. Vaše želje glede vsebine: ................
......................................................
......................................................
8. Vaše želje glede zunanje opreme (ovi- tek, slike, tisk): ................................
......................................................
......................................................
9. Želje, pripombe, predlogi (splošno):
......................................................
......................................................
Za sodelovanje se vam lepo zahvaljujemo Odgovor pošljite na naslov: PRIJATELJ (Anketa), Maistrova 2, 61000 LJUBLJANA.

Mislim na vas, na vsakega posebej in vam vsem želim vse dobro, predvsem veliko poguma, pa tudi veselja ob zaupanju Vanj, ki bedi nad vsemi našimi težavami. Naj bo Jezus vedno naše zavetje, kakor v dobrem počutju, tako tudi v preizkušnjah življenja. Pod njegovim varstvom bodimo srečni sami in s svojim trpljenjem osrečujmo druge. Čeprav mora človek v življenju veliko pre- trpeti, pa vendar nenehno čutimo, skoraj tipamo, kako smiselno je življenje, če ima svoj pomen in cilj v Bogu.
Dragi prijatelji, spomin, posebno ob petkih, v duhu in z molitvijo naj ostane med nami kot živa vez medsebojnega prijateljstva, nad katerim naj Mati Marija in Bog Oče tr- dno držita svoji mogočni roki! Kakor dnevi, meseci, tako tudi leto hitro teče. Tihi pre- hod letnih časov komajda opazimo,le kole- dar nam natančno in neusmiljeno odšteva dneve. Vem, da se je vsak izmed vas med letom veselil udeležbe sv.maš v svoji last- ni župnijski cerkvi, kakor tudi drugje, in se veselil srečanja s prijatelji za poživitev in utrditev vezi med nami, katerim daje moč in smisel Kristus.
Invalidi in starejši smo veseli vsakega obi- ska, najbolj pa se razveselimo naših dobrih župnikov, duhovnih očetov,ki nam ob prvih petkih prinesejo sv. obhajilo. Iz srca jim moramo biti hvaležni za to njihovo veliko- dušnost. Iskreni Bog plačaj za vse!
Sedaj se nam bližajo adventni dnevi.Čudo- vit je ta čas, saj nam v mrzlo zimsko raz- položenje prinaša slutnjo o novem življenju in s tem veliko spodbudo in tolažbo. To so tedni tihega hrepenenja in pričakovanja, da se nam bliža On, ki je »življenje našega življenja«.
Spet nam prihaja naproti Bog s svojo ljube- znijo... Božič! Neizbrisani spomini mladost- nih let zopet vabijo v borni hlev počastiti Novorojeno dete - Boga. Naj se tudi nam vsem, dragi moji prijatelji, na ta najdražji praznik razbline meglena vsakdanjost trp- ljenja, naj se sprosti srce v veselju, ker je to Jezus tolažnik trpečih, moč onemoglim, večno plačilo vsem, ki ga ljubijo.
Njegov blagoslov naj bo z vami vse novo leto. Naj vam bo zdravo in srečno. Bodimo posebno povezani v tej radosti in molimo drug za drugega,za vse,še posebno za te, ki iščejo in po božiču hrepene.
Iskren božični pozdrav miru in ljubezni vam in vsem vašim dragim domačim pošilja v imenu vseh mojih domačih vaša hvaležna prijateljica

Vida

Junija letos se je od Bratstva bolnikov in in- validov v Franciji poslovil msgr. Pierre Boillon, ki je kot zastopnik francoske škofovske kon- ference dolga leta bedel nad tem gibanjem, ga spodbujal in pomagal prav usmerjati. Od- haja v zasluženi pokoj. Kot škof v Verdunu, rojstnem kraju Bratstva, je bil zaupen prija- telj in svetovalec letos umrlega ustanovitelja o. Françoisa. Objavljamo njegov poslovilni govor na zboru odgovornih iz francoskega Bratstva, ki je potekal v Lyonu.

1. Najprej bi vam želel spregovoriti o svo- jem »spreobrnjenju«,ki je zelo blizu intuiciji o. Françoisa in pa teološkim razlagam o. D'Argenlieuja,njegovega sodelavca iz prvih let Bratstva.
Že dolgo menim, da je prva naloga Cer- kve oznanjati evangelij in ne bojevanje s tistimi, ki se ji zoperstavljajo ali ki jo pa- čijo. Prav to so, žal, bile značilne poteze Cerkve več stoletij nazaj in to je pripomo- glo k ohranjanju razdorov ter celo k vojnam med religijami (čeprav to ni bil edini razlog)
Sveta ne rešujejo gesla in nauki, temveč to, kar v temelju rešuje svet - božja lju- bezen, ki jo je ljudem posredoval Jezus Kristus. To je Sveti Duh. Jezus pravi hro- memu: "Tvoja vera te je ozdravila." Jezus ga ni posebej podučil. Hromi je srečal Jezuso- vo ljubezen in to je bila vsa njegova vera.
Sicer je to tudi izkušnja vsakega duhovnika. Sam poznam kar precej spreobrnjencev, tudi izobraženih ljudi. Toda prav vsi so do spreobrnjenja prišli po poti prijateljstva ali ljubezni svojega sozakonca.
V prvih letih Bratstva je o. François orga- niziral dneve duhovnosti. Prosil me je, da bi jih jaz usmerjal in predlagal teme. Pred- lagal sem jih. Središče vsega,kar se je ob- ravnavalo in zaključki so vedno bili enaki: spoznali so se...zopet so se videli...postali so prijatelji...nekega dne so spregovorili o veri... To je bila prava evangeljska pot: prijateljstvo -Cerkev- Kristusov zakrament
Prav taka intuicija je vodila o. Françoisa, da je ustanovil Bratstvo. Njegov cilj ni bil le bratsko življenje bolnih in invalidnih krist- janov,ampak skleniti prijateljstvo z vsemi bolnimi. S tem se pridružujemo prvemu po- slanstvu Cerkve,ki je: s prijateljskimi odnosi, z medsebojno pomočjo, z odpuščanjem in s požrtvovalnostjo dopustiti prihod božje ljubezni, ki prinaša odrešenje. Posebej pa moram poudariti dvoje:
• Prijateljstvo med kristjani je pogoj,da smo pred svetom pričevalci. Razprtije, zavist, zamera in jeza med kristjani - vse to one- mogoča pričevanje pred neverujočimi.
• Kot tekači štafeto moramo »prenašati« božjo ljubezen. To predpostavlja življenje, ki je tesno združeno z Jezusom. Moja roka v Jezusovi roki, druga pa v roki mojega brata ali sestre - in tok odrešenjske božje ljubezni se lahko pretaka.
2. Rad bi podčrtal še drugi vidik intuicije o. Françoisa. To so temeljne skupine. Bra- tstvo je najprej bolnik, ki »vstane«, gre iz sebe, da bi šel k drugemu bolniku in postal tudi odgovoren zanj,da bi tudi njega spod- budil,naj stori enako. Vse to pa stori s po- trpežljivostjo,ki je značilna za obzirno božje delovanje.
Brez tega v temeljnih skupinah ni Bratstva bolnikov in invalidov. O. François se je na- mreč zelo bal, da bi to gibanje ne bilo le neka organizacija na »višji ravni«. Vsak član bratstva si mora zastaviti vprašanje: Katerega bolnika sem šel obiskat? ...
3. Prijateljstvo je najprej v oznanjevanju evangelija. Toda treba je iti še naprej,da prenesemo drugim evangelij, da drugi spo- znajo Jezusa in njegovo sporočilo. Prijatelji govore o vsem,pa ne tako,da bi moralizirali in poniževali druge. Po krščansko se odzi- vajo na vse dogodke v življenju: na nesre- čo, na smrt,na poroko ... vendar vedno na tak način kot Jezus. To pa nujno zahteva dobro poznavanje njegovega oznanila.Naj- prej je to potrebno pri ustanavljanju temelj- nih skupin, kjer morajo člani drug drugemu oznanjati evangelij. To lahko store s se- stanki za versko oblikovanje, z duhovnimi obnovami ter z branjem,posebno z branjem evangelija.
4. Smer za naprej: Več in bolje! Bratstvo je gibanje in ne le prijateljski odnosi. Giba- nje pa mora napredovati. Biti mora:
• čedalje bolj združeno z Jezusom - na- predovati v duhovnem življenju;
• čedalje bolj dejavno -naj vsak prizadeti izkoristi prav vse svoje zmožnosti;
• čedalje bolj odprto -ljubezen namreč ne pozna meja. Božja ljubezen nas priganja... To je vsesplošna ljubezen: do ubogih, do ljudi na robu družbe in tudi do bogatih! Kajti največja revščina je - ne poznati Jezusa Kristusa. Temeljna skupina,ki ne napreduje in ne širi svoje ljubezni, se ne giblje več;
• čedalje bolj iznajdljivo - delati vedno ene in iste stvari namreč pomeni potapljati se. Življenje je tako različno in se kar na- prej spreminja. Ljudje so različni. Treba se je prilagajati.
5. Bratstvo je gibanje v Cerkvi; je cerk- veno gibanje.To pomeni,da skupaj delamo, si izmenjujemo izkušnje, naredimo pregled nad našim življenjem in vse to v povezavi s celotno Cerkvijo; v župniji, v škofiji, v povezavi z drugimi gibanji Cerkve. Gibanje mora biti organizirano od temeljnih skupin do regionalnih, škofijskih, narodnih in med- narodnih ekip. Treba ga je poznati preko branja njegovega glasila,treba ga je z raz- nimi poročili obveščati.Treba je prevzemati odgovornost tudi na višjih ravneh,do med- narodnega.To je nujno! Gibanje je potreb- no tudi financirati na vseh stopnjah. Misliti je treba na skupne narodne in mednarodne potrebe, pa tudi na revne dežele. Vse to,o čemer sem govoril, že živi v giba- nju. Zatorej, ko zapuščam svojo odgovor- nost,glasno izrekam svojo zahvalo.Obenem se opravičujem,da nisem dal gibanju vsega kar bi bil moral. Toda vesel sem, ker vidim,da se vse to nadaljuje... In dodajam: VEDNO VEČ IN BOLJE!

Msgr. Pierre Boillon

Duhovni vikend v Nazarjah v dneh 12.-14.septembra '86

Večkrat smo ljudje notranje razdvojeni, čemerni, potrebni notranjega miru. To občutimo kadar pridemo do srečanja. Potrebni smo duhovne hrane, odkrivanja samega sebe ter poglobitve vere.Ljubezen Jezusa Kristusa je nit povezave, ki nam daje moč, da laže premagujemo vsakdanji križ. To nam je nudil Nazarski hribček, kjer smo si zopet utrdili most - prijateljstva in bratstva.
Kruh in vino sta duhovna hrana,katero po- trebuje vsak pravi kristjan. V tem najde sam sebe in išče svoj notranji mir ter odpu- ščanje, če je koga užalil ali prizadel. Jezus Kristus je bil vedno pripravljen pomagati, zato je naša naloga,da želimo drug druge- mu dobro, ter si odpuščati in ljubiti med seboj kakor-brat brata,kakor sestra sestro
Beseda gre najlaže človeku iz ust. Toda, koliko je storjenega v dejanju,pa je seveda odvisno od posameznika. Tema tega sreča- nja sta bila - Evharistija in mir. Veliko lepih misli nam je povedal p. Bernard. V pomoč mu je bil tudi duhovnik Jože Zupančič in tako smo bili za notranje še bolj bogati.
Spoznali smo,kaj je evharistija. Ta je dari- tev,obhajilo in češčenje. Je mašna daritev kjer izraža notranji mir.Misel apostola Pav- la »Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih« pomeni potrditev in daritev. Če hočemo za Jezusom Kristusom hoditi, se moramo naj- prej odpovedati sebi. V Jezusu Kristusu najdeš svojo podobo, če živiš tako, kot je On. Moraš mu slediti, če mu želiš biti po- doben...
Mir sprave pri sv. maši še ne pomeni, da je stik rok že odpuščanje. Že sama misel: »Hočem,želim mu odpustiti« je dovolj zgo- vorna,da prinašaš mir.Mir ne sme biti samo zunanji videz, ampak mora srce zares od- pustiti.Mir moramo z drugimi ustvarjati. Mir sprave pri sv.maši naj bo pristen,kakor nas je učil veliki brat Jezus Kristus.
Še in še bi lahko pisala. Vendar veliko be- sed izgubi vrednost. Vsi smo čutili, da smo povezani z Jezusom Kristusom, ki je naš veliki vzornik. Frančiškova molitev »O moj Bog, daj, da bom tvoj glasnik miru«, je bila v naših srcih želja: Jezus Kristus, bodi nam vedno svetla luč na naših poteh tudi takrat kadar moramo nositi težki križ v življenju.
Domov smo odšli bogatejši, srečnejši. Ta kanček bogastva smo v molitvah, mislih podarili vsem tistim, ki se niso mogli udele- žiti tega srečanja.

Štefica P.

Šentjakob,kraj mojega prvega srečanja s pri- jatelji. Zdelo se mi je, kot da bi mi drag obraz pokimal, ko sem spet zagledala cerkev in župnišče. Tu sem pri- hajala do prvih spoznanj,da prijateljstvo le ni prazna beseda,da je revščina bogastvo, da je križ ljubezen.Topli spomini so me ovi- jali v skorajda zimskem hladu. V udobnem domu sester usmiljenk sem se v dvigalu smejala svojemu strahu pred stopnicami. Vedno in povsod ostaja z nami božja pre- vidnost.
Za našo duhovno osvežitev je neutrudno skrbel prijatelj trpečih, bolniški župnik Miro Šlibar.Kako se mu bomo zahvalili? Kruh lju- bezni,ki ga je delil,si bomo delili med seboj.
Uvodna pesem v večerno evharistijo, sv. mašo, je bila začetek naše skupne pripra- vljenosti, da se posvetimo skrivnostim od- rešenja.
V strašni smrti je Kristus sprejel nase gre- he človeštva vseh časov. Sprejel je nase tudi posledico greha,strah in zapuščenost: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ta krik nam ni potreben, ker imamo milost vere in vemo, da pride za velikim petkom velika noč.Križ je postal znamenje odreše- nja, vir moči,upanja in veselja. Srce, polno vere, čeprav preizkušano v trpljenju, žarči veselje v svoje okolje. Kadar pa postane mera trpljenja prepolna, ponavljamo bese- de:Ostani z nami,Gospod,kajti proti večeru gre (Lk 24, 29).
Po sv. maši smo si ogledali izsek iz filma o Jezusu iz Nazareta,Zadnjo večerjo. V raz- mislek nam je bilo zastavljeno vprašanje: Ali se vsaj malo trudim za to, da bi znal umirati tudi za svojega brata, sestro?
Skoraj ves sobotni dan smo bili v svetli, sončni dnevni sobi. Zelo smo se razveselili došlih gostov, štirih upokojenih duhovnikov ki so nam bogatili dan s svojo prisotnostjo, pripovedovanjem, s svojimi spomini in raz- lagami.
Triletno evharistično obdobje:
Evharistija - kruh življenja in vez edinosti Pod tem geslom se je pričelo 1. septembra 1985 prvo evharistično leto. Na osrednji slovesnosti na Brezjah je nadškof dr. Šuštar dejal: »V času,ko na svetu na toliko krajih vlada telesna in še hujša duhovna lakota, hočemo v evharističnem letu oznanjati, da Bog daje kruh življenja. Pod podobo kruha je hotel ostati med nami tudi zato, da bi se zavedali, kako moramo kruh deliti in ga dajati drugim.«
Povod za evharistično leto je bila 50. ob- letnica 2. evharističnega kongresa za Ju- goslavijo v Ljubljani od 28.-30. junija 1935 Starejša generacija se tega dogodka še živo spominja.Krajšam zapis našega razgo- vora,da ne zaidem med urednikove škarje; zato naj tisti, ki jih ta veličastna cerkvena manifestacija zanima, poiščejo lansko 10. številko Ognjišča.
Zaradi upadanja vernosti in duhovnih pok- licev,zaradi poglobitve duhovnega življenja in oživitve češčenja sv. Rešnjega telesa je bilo evharistično leto podaljšano še z dve- ma letoma.Sedanje drugo evharistično leto Evharistija-vir miru se navezuje na sve- tovno leto miru. Tretje evharistično leto pa bo imelo geslo Evharistija - beseda in kruh.
Beseda našega živahnega družinskega raz- govora,ki ga je vodil prijatelj Miro, je obra- vnavala temo prvega evharističnega leta.
Adoracija-češčenje sv.Rešnjega telesa se neposredno nanaša na Boga Očeta, ki nam po svojem Sinu v moči Svetega Duha podarja evharistijo. Češčenje Boga v ta- bernaklju smo zelo zanemarili. Sv.Avguštin pravi, da grešimo, če ne častimo Jezusa v obhajilu in v tabernaklju. Tudi doma lahko s hvaležno mislijo počastimo Najsvetejše in prejmemo duhovno obhajilo. Potrebna je samo zbrana tišina srca z iskreno željo po sožitju z Jezusom. Mati Terezija pravi: »Naše veselje in naša moč je, da se nam Jezus daje kot kruh za življenje;pomirja na- šo željo po ljubezni in jo po nas želi tešiti tudi pri drugih.«
F. Baraga govori o evharistiji tudi kot po- potnici za prihodnjo slavo. Kar ovil je noge v krplje in pregazil po snegu kilometrsko dolge poti, da je prišel do bolnika.
Okrog spovedi se je vrtelo že mnogo be- sed. Voditelj Miro je obrnil smerokaz: sv. obhajilo odpušča male grehe. Kako se pogovorimo z Jezusom po obhajilu? Tišina. Vsak je po svoje doživljal te trenutke. Na dragocen obisk se pripravimo. Ko pride, ga pozdravimo, se mu zahvalimo za obisk ter se mu v pogovoru povsem darujemo. Kon- čno mu povemo svoje želje in prošnje.
Popoldansko sonce nas je zvabilo pred hišo in fotografi so seveda to izkoristili. Žal, vozički so pustili sled na lepi trati. Tudi v srcu zapusti vsa- ko srečanje sled;ta naj pa le dolgo ostane
PARIZ. Šofer avtobusa je rad pokramlja s starim pekom,kjer je kupoval kruh. Nekega dne pride ves žalosten v pekarno.Stari pek to opazi in šofer mu pove, da se mu je pri padcu skozi okno hudo ponesrečil otrok, sin. Starec se molče obrne,vzame s police hlebček kruha,ga razpolovi in reče šoferju: »Vzemi in jej! Medtem ko bova jedla vsak svojo polovico,bova mislila na tvojega sina Delila si bova tvojo skrb in bolečino.Pridru- žila se bova trpljenju tvojega sina, ki bo začutil najino ljubezen, in vsem bo laže.« Ta zgodbica naj postane resnica našega vsakdana. Lepa je tudi navada,da dobi gost, ki je povabljen na posebno slovesnost (po- roka, krst, žegnanje ...), ob odhodu nekaj dobrot z mize, da jih odnese domov. Ob uživanju teh je še naprej povezan z gosti- teljem in gosti.
Kruh življenja,ki nam ga daruje Gospod,smo dolžni deliti zaradi Ljubezni,ki nas povezuje v eno božje občestvo.
Zvečer smo imeli češčenje sv. Rešnjega telesa v kapeli, pred tem sv. mašo v dne- vni sobi s somaševanjem gostov duhovni- kov. Beseda je slavila Marijino ponižnost, pokorščino, predanost v božjo voljo, njeno zaupanje, ljubezen in vero. Ker nas Marija povezuje tudi po svoji krvi in trpljenju z Je- zusom, bo naš vzor in naša moč do zadnje ure.
S pesmijo je poskrbela za sprostitev pev- ska skupina »Jonatan« z Brezovice. Skupaj smo si še ogledali film s prizorom Jezusove- ga umiranja in vstajenja. Marija Magdalena je vsa prežeta s srečo po srečanju z Vsta- lim.Naletela je na gluha ušesa prestrašenih in zbeganih učencev.
Vsaka nedelja je mala velika noč,saj slavimo prehod iz odrešenjske smrti v novo življe- nje. Praznovali smo jo slovesno v župnijski cerkvi. Pred leti nisem dvomila,da je oltarni kip letos umrlega kiparja Goršeta kip trpe- čega Kristusa. Letos sem imela občutek, da gledam vstalega Kristusa, ki kaže pot k Očetu, svojemu in našemu. Križ ostaja za njim. Za vsako duševno razpoloženje ima Kristus svojo posebno govorico. Naše raz- položenje je ustrezalo misli te nedelje: Kri- stus je vstal, Kristus živi, veselimo se!
Ob odhodu iz cerkve je prijatelj Miro dejal: »Glejte to okroglo okno nad Kristusovo gla- vo - je kakor sonce velikonočnega jutra!« Tudi na svet, ki je zasidran samo v uživa- štvu materialnih dobrin, sije, a ta svet ne vidi svetlobe in ne občuti toplote,ker hoče živeti v temi in hladni razumski preračunlji- vosti. Svet našega tridnevja pa je pripadal svetu večnih in pravih vrednot. Sonce, ki nas je grelo in nas bo ogrevalo, je sonce dobrih ljudi.

M. K.

Želeli smo zopet okusiti opojnost miru in razkošja ki ga Bog tako velikodušno razsipa v gorah Z mnogo posluha mladih, ki tako pogosto navdušeni hodijo po visokih skalah, smo se tudi letošnjega septembra počasi vili v ko- loni proti Kranjski gori.
Podali smo prijateljsko roko tudi italijanskim navdušencem.S krajšim postankom pri Me- telkovih,z zadnjimi pripravami in okrepčilom pred Eriko smo jih vpeljali v tradicionalno veselo razpoloženje. Potiskali smo vozičke in se počasi vzpenjali v naravno katedralo sredi vršacev okrog Vršiča.Z lic slehernega je kljub naporom sijalo veselje.
V Erjavčevi koči smo se vse tri dni počutili kot ena družina skupaj z oskrbnikom.Pesem veselja je slavila Gospoda skoro brez pre- daha. Čutili smo vsemogočnost Njega, ki nam je v mojstrovinah skal in gorskih trat tako približal svojo dobroto in ljubezen. Komaj smo to spoznali, že smo se poslav- ljali od višin in prijateljev v koči. Sonce je zlatilo tihi svet gora,mi pa smo pogledovali kako hitro se vrtijo kolesa na naših vozič- kih, kako složen je korak.
V dolini Vrat smo se z daritvijo zahvalili Njemu, ki nam je vse to podaril.
Hvala, Oče, za skrivnostni svet gora, kjer sem te tako globoko v sebi začutila.
Hvala, Oče,ker sem kljub invalidnosti prišla v naravno katedralo visokih skal, kjer doni pesem vetra,koder kraljuješ-Stvarnik vseh lepot.
Hvala, Oče,da imamo tako dobre prijatelje!

Nevenka, Irena, Alenka

V nedeljskem jutru 28. septembra se z nekate- rimi prijatelji odpravljamo na slovesnost, ki ni vsakdanja. Vožnja iz Ljubljane proti Dolenjski v župnijo Šmarjeta (Šmarješke toplice) je prijetna. Ne mudi se nam,zato je v našem kombiju zelo živahno, sproščen pogovor,veliko smeha in veselega petja. V Šmarjeto pridemo dobro uro pre- zgodaj, tako da smo od povabljencev prvi. Tamkajšnje prijazne sestre usmiljenke nam postrežejo s kavo in potico. Imel sem ob- čutek, da se ta dan ni mudilo niti soncu, vse je bilo tako zbrano in svečano. Vendar je čas tekel, saj se je župnijsko dvorišče začelo polniti s prijatelji,znanci,sorodniki in sovaščani naših slavljencev zlatoporočencev
Velikokrat sem že slišal za družino Pajk (Gorenja vas 52),z atom Jožetom in mamo Matildo pa smo se tokrat prvič srečali. Bil sem zelo prijetno presenečen nad njihovo živahnostjo in prijaznostjo. Petdeset let skupnega življenja je lepa doba.V teh letih sta zaužila veliko veselja, najbrž pa tudi nemalo skrbi,žalosti in gorja. Atu Jožetu in mami Matildi so se rodili štirje otroci,sinova Jože in Silvo ter hčeri Vida in Tilka, ki je pred nekaj leti umrla in smo se je spomnili v naših molitvah. Za vsake starše je velika preizkušnja, če je v družini invaliden otrok, še veliko večja pa je za starše, ki imajo po dva invalidna otroka,namreč Vida je nepo- kreten invalid, pa tudi pokojna Tilka je bila na invalidskem vozičku dolga leta.Petdeset let skupnega življenja, koliko ljubezni sta si v teh letih drug drugemu darovala, kdo bi vedel,koliko noči nista zaradi skrbi zatisnila oči in sta bedela nad svojimi otroci, koliko težkih preizkušenj je bilo v letih, pa vendar nista klonila, ker sta imela medsebojno lju- bezen, imela pa sta tudi vero v Boga in iz te vere sta črpala moč in upanje za vsak- danje življenje.
Slavnostna maša za zlatoporočenca se je začela ob 10. uri in jo je vodil župnik Jože Glas. Ne morem mimo prijetne pripombe, ki jo je izrekla tamkajšnja sestra: »Župnik Jože je kakor pomlad.« Ko sem ga opazoval,sem ob njem začutil pomladno živahnost, ki je bila nalezljiva. Daritev svete maše je bila nekaj čudovitega, povezanega s prelepim petjem, od otroškega petja do ljudskega, vmes pa so se vrstile čestitke in kratki na- govori, v katerih je bil kratek oris njunega skupnega življenja. V imenu Prijateljstva bolnikov in invalidov je nekaj besed spre- govoril Jože Nemanič, ob tem pa sta zapeli prijateljici Tina in Martina.Prijetno mora biti če si petdeset let poročen in na zlati po- roki pred Gospodom ponovno obljubiš med- sebojno zvestobo.
Po mašni daritvi smo bili vsi gostje družine Pajk povabljeni v tamkajšnje župnišče, kjer je bilo v prav za ta namen opremljeni sobi bogato svatovsko kosilo, zato se je prijet- no razpoloženje zelo hitro stopnjevalo. Ko- silo je potekalo v sproščenem pogovoru,tu pa tam je kdo povedal kakšno šalo, prepe- vali smo in nazdravljali zlatoporočencema. Čas je bliskovito mineval in predstavniki Prijateljstva smo morali misliti na odhod v Ljubljano,da smo se s prijateljem urednikom udeležili slovesne maše v čast sv. Vincen- ciju Pavelskemu. Ob slovesu se nam je ata Jože Pajk zahvalil za obisk in obžaloval,ker ni mogla biti navzoča povsod priljubljena sestra Mihelangela.
Sproščeno in prijetno razpoloženje se je nadaljevalo tudi na poti nazaj v Ljubljano. Kako prijetno je življenje, če je človek sre- čen.V srcu mi je prekipevala ena sama mi- sel: »Nič mi ne manjka, ker je Gospod moj dober pastir.« Hkrati sem tudi želel, da bi bila ata Jože in mama Matilda Pajk še ve- liko let tako srečna, kakor sta bila na zlati poroki.

Bojan

Čeprav je nedelja 28. septembra sedaj že daleč za nami, se v duhu še kako rada po- gosto vračava na najino lepo praznovanje, v naši župnijski cerkvi v Šmarjeti ob najini petdesetletnici poroke,združeno s sv. ma- šo. Ta lepi dan nama bo ostal vedno živ. Dragi, kaj ko bi znala napisati vse, kar ču- tita najini srci ob vaši veliki dobroti,ker ste nama pripravili tako lepo doživeto prazno- vanje.
Najlepše se zahvaljujeva našemu župniku Jožetu Glasu, ki je tako skrbno in lepo pri- pravil najino zlato poroko. Enako tudi vsem udeležencem Prijateljstva bolnikov in inva- lidov skupno z njihovim duhovnikom Jože- tom Zupančičem.Zahvaljujeva se tudi cer- kvenim ključarjem ter vsem udeležencem za vsa darila in voščila. Bog vam povrni, vsem za vse. Hvaležna

Jože in Tilka Pajk

Poletni dnevi so se iztekali ko smo se v začetku sep- tembra odpravili k Mirku in mami Bobnar na Mali vrh.Mirku moči pešajo tako, da težko pride v našo sredo, a toliko bolj je vesel vsakega prijateljskega sreča- nja.Tisto sobotno popoldne so prišli njegovi nečaki in nečakinje ter njihovi starši.Gospod župnik in pevci iz Mirne peči so bili Mirku v posebno veselje,kajti petje in igranje je se daj še bolj vzljubil, ko ga lahko le še spre- mlja. Čutili smo, da nas je združil Gospod, posebno pri sveti maši. Petja in veselja ob specialitetah na žaru ni bilo konca. Že v trdi noči smo se poslovili od Tomaževih.
Mama in Mirko sta hvaležna vsakemu, ki je bil z njima tisto popoldne in se jih morda še spominja s kartico ali pismom ali celo z obiskom. V njunem imenu še enkrat vsem iskreni Bog plačaj!

Alenka

Pot se je vila navkreber in kar malo zaskrbljeno sem opazovala vozila pred seboj, ali bodo kos blatni cesti v gradnji. Toda sre- čno smo prispeli na Topolje nad Selcami, h Kokaljevim, ki so naši prijatelji in ki so nas že večkrat sprejeli pod svojo streho. Da smo resnično njihovi gostje,so nam dekleta pri- pela nagelj in med nami se je pogovor za- čel odvijati v tako prijateljskem ozračju, kot bi bili vsak dan tam. Po telesnem okre- pčilu smo popoldan nadaljevali s sv. mašo, med katero smo se spomnili naših dobrot- nikov in vseh prijateljev, ki ste bili v duhu z nami.
V prijateljskem krogu smo se Bogu zahvalili tudi, da se smemo veseliti z Vladom, ki je to jutro delal svoje zaobljube v Misijonski družbi sv. Vincencija Pavelskega. Obljubili smo mu, da ga bomo še za naprej podpirali z molitvijo in deli, ki so mu že sedaj poma- gali rasti v poklicu.
Domači sin je za veselo razpoloženje raz- tegnil meh in ob venčku narodnih sta med nami zaplesala fant Marko in dekle Veroni- ka celo v narodnih nošah. Zaigrali so nam skeč, bilo je veliko pesmi iz naših grl, hitro je prišlo na vrsto slovo, kajti zunaj se je naglo pričelo mračiti. Za popotnico nam je mama vsakemu dala kos doma pečenega kruha. Hvala Bogu za spoznanje te družine hvala Bogu za dobrotnike in prijatelje!

Milena

V Sloveniji je kar veliko domov za ostarele. V njih bivajo tudi nekateri mlajši, predvsem invalidi. Vsem, ki bi želeli priti v tak dom in ne veste kako, tokrat odgovarjam.
Najprej se je seveda potrebno odločiti, v katerem domu bi želeli preživeti preosta- nek življenja (morda tam, kjer smo živeli v mladosti...). Nato pošljemo v izbrani dom posebno vlogo. V tej vlogi navedemo ose- bne podatke, nadalje kakšno nego oz. os- krbo potrebujemo in plačnika. V primeru,da urejamo bivanje v domu za sorodnika ali koga drugega,moramo v vlogi navesti tudi, da ta oseba želi iti v dom.
Domovi za ostarele nudijo oskrbovancem dve vrsti oskrbe: popolno ali le delno. Prvo imajo tisti, ki so nepokretni, drugo pa tisti, ki lahko sami skrbijo za sebe.
V vlogi navedemo tudi, kako bomo urejali plačništvo.Za to je potrebno priložiti k vlo- gi zadnji odrezek od pokojnine ali kak drug dokument, iz katerega je razvidno, kakšne dohodke ima vlagatelj. V primeru, da ti ne pokrijejo cene oskrbe, je potrebno navesti tudi, kdo bo kril preostanek (ali sorodnik, ki je po zakonu dolžan preživljati to osebo, lahko tudi Skupnost socialnega skrbstva ali kdo drug).
Za konec moram povedati, da so, kot mi je znano, domovi polni in so čakalne dobe za prihod v dom dolge.

C. U.

Vedno bolj se zavedamo, da je zdravje veliko več kot samo odsotnost bolezni, da pomeni resnično zdravljenje veliko več,kot lahko nudi samo v telesno področje usmer- jena medicina. Zdraviti celega človeka po- meni pomagati mu na telesnem, duševnem in duhovnem področju, ga osvobajati in končno voditi h Kristusu, ki edini more res- nično ozdraviti človeka.

Celostno zdravljenje člo- veka si je za cilj postavila mednarodna skupnost zdravstvenih misijonskih sester, ki jo je leta 1925 v ZDA ustanovila avstrijska zdravnica dr. Ana Dengel. Takrat je želela strokovno medicinsko pomagati predvsem otrokom in ženam, katerim npr. v muslimanskem svetu moški zdravniki niso imeli pristopa. Delo sester se je potem vedno bolj širilo na vse celine in postajalo bolj mnogostransko, saj je več vzrokov, zaradi katerih ljudje trpijo ne samo na telesnem področju. Tako so v skupnosti poleg zdravnic, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavk tudi sestre z drugimi poklici, s katerimi prav tako poma- gajo k celostnemu zdravljenju človeka.Med njimi je tudi 5 Slovenk: 3 zdravnice, 1 far- macevtka in 1 medicinska sestra. Raztrese- ne so po vsem svetu -tako kot je po vsem svetu razširjena njihova skupnost. Vedno bolj spoznavajo, da misijonsko področje ni samo v Afriki, Aziji, Južni Ameriki, ampak prav tako v Evropi in Severni Ameriki.
Najbliže od Slovenk živi sestra Gabrijela Ehrlich, v Essenu v ZRN. Po poklicu je zdrav- nica in je prišla v Essen pred 24 leti iz mi- sijonov (Indija,Etiopija). Pomagala je prikli- cati v življenje prvo skupnost v Nemčiji, ki se je medtem že zelo razširila in iz katere je odšlo v misijone veliko sester.

Skupnost, v kateri sedaj živi sestra Gabrijela, je zelo pestra. Tu je osem sester novink, ki se šele pripravljajo na življenje v skupnosti. Med njimi sta dve zdravnici in nekaj medicinskih sester. Poleg novink pa živi v tej skupnosti še osem sester, od ka- terih je skoraj vsaka preživela daljši ali kraj- ši čas tudi v misijonih zunaj Evrope.Ena od sester je prišla iz Etiopije in neguje sedaj bolnike na domu, kar je trenutno zelo ak- tualna naloga po vsej Evropi. Druga sestra je pravkar končala izobrazbo plesnega te- rapevta in dela sedaj v psihiatrični bolnici v Dortmundu. S to obliko terapije šele za- čenjajo v nekaterih psihiatričnih bolnicah. Ena od sester se ukvarja predvsem z mla- dino in prireja razna mladinska srečanja, molitvene vikende,vsako leto pa veliko bin- koštno srečanje mladine, za katero posta- vijo na vrtu velik šotor,da je za vse dovolj prostora.

Najbolj zanimivo se mi je zdelo delo sestre,ki je za- poslena v evangeličanski Lutrovi bolnici v Essenu kot bolnišnična pastoralna delavka,skupaj z evangeličanskim kolegom, pastorjem.Bolnica s 360 posteljami pripada sicer evangeličanski skupnosti, vanjo pa prihajajo kot bolniki tako evangeličani kot katoličani. Svoje delo imata razdeljeno po oddelkih,ne glede na to,kateri veroizpovedi bolniki pripadajo. Na vsaka 2 meseca od- delke zamenjata. Kdor od bolnikov pa želi prejeti zakramente, mu sestra prinese ob- hajilo oz. pokliče katoliškega duhovnika za spoved ali bolniško maziljenje. Sestra se z bolniki veliko pogovarja, o bolezni, o smislu življenja, o njihovem odnosu do svojcev, o njihovem odnosu do Boga,o posmrtnem ži- vljenju... o vsem, o čemer se človek v bo- lezni želi pogovarjati. Navadno obišče vse bolnike pred operacijo in jim skuša poma- gati premagati strah, ki marsikoga muči. V bolnici imajo tudi kapelo, v kateri je vsako nedeljo služba božja, izmenoma evangeli- čansko bogoslužje in katoliška maša.
Sestra in pastor sodelujeta še s socialno delavko in s psihologinjo, imata pa dobre stike z vsem osebjem v bolnici,še prav po- sebno na intenzivnem oddelku. Tudi z ose- bjem se veliko pogovarjata o njihovem od- nosu do bolnikov in o medsebojnem odno- su. Zdravstvenemu osebju se zdi samo po sebi razumljivo, da k vsakemu umirajočemu bolniku v zadnjih urah pokličejo pastorja ali sestro,kdor je pač odgovoren za ta oddelek Tako sestra oz.pastor s svojo prisotnostjo in molitvijo bolniku zagotavljata, da mu je Bog blizu tudi v težkih urah umiranja. Če so prisotni svojci, skušata tolažiti tudi nje in skupaj z njimi moliti ob umrlem.
Sestra poučuje tudi etiko v srednji medi- cinski šoli, ki je povezana z bolnišnico.
Prijetno je srečanje z zdravstvenimi misi- jonskimi sestrami. Sredi ljudi živijo in želijo biti v vsem solidarne z njimi. Veliko razmiš- ljajo o zdravju, bolezni, ozdravljanju in od- rešenju. Vedo, da lahko pomagajo ljudem samo, če neprestano črpajo moč iz pove- zave s Kristusom in se zavedajo,da so tudi same potrebne pomoči.

M. K.

Podpis k slikama:
• Sestra Filipinka - zdravnica
• S. Janja Žužek, Etiopija (Bolnik s trahomom)

Dan vrnitve k Bogu, dan velikega prijatelj- stva sta dočakala:
Marjanca Bradeško, Zadobje 9, Gorenja vas
Štefan Recek,Žup.urad Ponikva 51,Ponikva

ar

Prav nič nisem pričakovala, da bi še kaj lepega doživela, kot ste mi pisali. V Novem mestu na Kapitlju pa je bilo 21. septembra srečanje. Posebno lepa je bila pridiga pro- šta Lapa, ki bo gotovo ostala vsem v spo- minu. Čudim se, zakaj ljudje nimajo smisla za srečanja. Bilo je lepo, sončno nedeljsko popoldne, a kljub temu smo bili samo trije na vozičku. Potem je 27. 9. bilo srečanje v Brestanici (slovenski Lurd).Tudi tam je bilo lepo, vsako leto je kaj novega, če drugega ne, je vsako leto drugi voditelj.
Na srečanje grem rada,kamorkoli. Sv.maša mi veliko pomeni,iz pridige si naberem novih spodbud,da potrpežljivo prenašam bolečine in težave. Večkrat sem že brala o zlatih porokah, 28. septembra pa sem videla, kar še nisem,čeprav sem že prekoračila osem- deseto leto. V župnijski cerkvi v Šmarjeti sta Tilka in Jože Pajk iz Gorenje vasi obha- jala zlato poroko.Pri maši se ni zbrala samo njena družina in sorodniki, ampak tudi pri- jatelji-invalidi.
To je nekaj novega in posebnega,bilo je na vozičku sedem invalidov iz raznih krajev. Ohcet, kakor rečemo po domače, so pri- pravili v župnišču pri župniku Jožetu Glasu, ki je velik prijatelj invalidov in bolnikov.
Hvaležna sem vsem,ki ste me sprejeli medse Zlatoporočencema mami Tilki in atu Jožetu prav iz srca želim, da bi bila srečna in zdrava še veliko let; Vida vaju potrebuje.
Vsem skupaj lep pozdrav!
Če je človek skromen in ne pričakuje veliko se toliko bolj razveseli drobnih pozornosti. Tako je bilo tudi z vami, draga Fanika, in to naj vam daje upanje tudi v prihodnje. Enako velja za udeležbo na srečanjih, pred vsem župnijskih in dekanijskih: starejši radi pridejo, invalidi pa se, žal, težko odločijo. Morda so sami, zaradi slabih izkušenj, pre- več zaprti vase, ali pa nimajo nikogar, ki bi jih bil pripravljen peljati. Prepričani smo, da se počasi premika na bolje. Zaupajmo, molimo, delajmo...

Najprej se vam najlepše zahvaljujem za pi- smo,katero me je zelo razveselilo, posebno še zato,ker ste se spomnili tudi name. Pismo naj bi bilo kot obisk mnogih prijateljev iz vse Slovenije za naše skupno delo. Na Štajer- skem sem se že spoznala s Štefico Peklar in Sonjo Poštuvan s sodelavci na srečanju v Nazarjah in pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah. Želim si še več takih srečanj, če- prav je to povezano z velikimi stroški.Kljub majhni socialni podpori sem pripravljena ne kaj prispevati.Lepo se zahvaljujem Marjetki Smrekar iz Ljubljane za naše skupno pri- zadevanje in sodelovanje ter pomoč drug drugemu v najtežjih časih. Enako želim s. Mihelangeli za čimprejšnjo ozdravitev.
Iskrene pozdrave vsem sodelavcem in pri- jateljem!
Ob vaši zahvali,draga Marija, imamo prilož- nost,da vse bralce seznanimo z delovanjem BBI. Poleg kartoteke naročnikov Prijatelja imamo namreč še seznam prijateljev, ki so vključeni v gibanje Bratstvo (Prijateljstvo) bolnikov in invalidov. Ti so še posebej po- vezani po skupnem pismu za božič in veliko noč,ob razstavi in so povabljeni na duhovne vikende.Verjetno se je ob branju poročil s takšnih srečanj že marsikomu porodila že- lja, da bi se jih udeležil, pa ni vedel, kako naj se prijavi. Preprosto: bolni ali invalidi (pa tudi zdravi,ki bi želeli pomagati), pišite na naslov Prijatelja (oziroma pripišite: za Prijateljstvo), pravzaprav lahko uporabite kar anketo. Veseli bomo novih prijateljev, družina bo večja in upamo, da bomo še več storili drug za drugega ter si oznanjali Jezusov evangelij.

Pismi sta bili kot balzam za srce v mojih težavah.Medtem mi je umrla mama. Vedno sva skupaj molili rožni venec, tudi več na dan.Kadar pa je bila sama, je pogosto mo- lila k Mariji.Pogled je upirala v sliko iz Lurda Marija jo je prišla iskat ravno na svoj pra- znik, kot da bi uslišala vse njene prošnje. Dve leti in pol, ko ni mogla več v cerkev, jo je za prve petke prihajal obhajat župnik na dom. Imeli smo tudi mašo doma, h ka- teri je prišla tudi veroučna skupina. Mama je bila ob tem tako srečna. Zato prisrčna zahvala župniku Francu Šuštarju.
Tudi sama nisem zdrava, ne brat,s katerim skupaj živiva. Težave imava s hrbtenico, brat pa je poleg tega še duševno prizadet. Počutiva se kot tujca med domačimi,saj jih je skoraj sram, kadar jih pozdravim. Hvala za vaše razumevanje.
V neprespanih nočeh in trpljenju se spomi- njam vseh bolnikov. Vsem skupaj voščim vesele božične praznike in blagoslovljeno novo leto.
Draga Tončka, skušamo vas razumeti v vašem trpljenju. Hvala vam, ker ga znate potrpežljivo sprejemati in velikodušno da- rovati.Križ,ki nas žuli,ta križ,ki je za mnoge nespamet, ta križ lahko spremenimo krist- jani v dar, v blagoslov za človeštvo, če ga pridružimo Kristusovemu križu,ki je največji dar človeštvu-saj je vir odrešenja. Še na- prej darujte svoje trpljenje za bolne, za ti- ste, ki jih ljubite, pa tudi za tiste,ki so vas prizadeli,darujte svoje trpljenje za Cerkev.

Bila je topla, avgustovska nedelja, ko je Otlico obiskal Tone Kenda z mamo in spre- mljevalcem. Najprej so se ustavili v župni- šču, potem pa so z župnikom prišli k nam domov. Zelo sem bila vesela tega obiska, kakor tudi moji domači. Med nami je hitro stekel sproščen pogovor.Pogovorili smo se kot prijatelji.
Čeprav je minilo že nekaj časa,imam še ve- dno v živem spominu tudi obisk iz Postojne, ko nas je obiskala Jožica s prijatelji.Ob pri- jetnem pogovoru in petju je tudi ta popol- dan hitro minil. Ko smo na Otlici pripravili srečanje bolnikov in ostarelih, je na moje povabilo Jožica pripeljala s seboj tudi nekaj prijateljev.
Zelo vesela sem takih srečanj, saj je lepo, ko pridemo prijatelji skupaj.Hvala za obiske in še kdaj nasvidenje.
Tvoj prispevek, draga Marinka, je dovolj zgovoren dokaz, koliko veselja in bogastva lahko prinese prijateljski obisk.
Tudi osnova vseh dejavnosti BBI so prav obiski. In to obiski odgovornih, namenjeni drugim bolnikom, obiski med bolniki, obiski bolnikov, ki se lahko gibljejo, tem, ki samo ležijo ali so v bolnišnici, številen obisk bol- nika ob maševanju pri njegovi postelji ali obhajanju osebnih praznikov...

Pred nami so adventni dnevi. Leto se bo kmalu izteklo. Tudi letos smo se srečali, sku- paj smo molili,peli in prejemali božje darove Čaka nas novo leto,ki naj bo še bolj plodno kot to. Rada bi vam podala roko in zaže- lela srečo, pa vendar ne morem. Zato tako želim vsem vse dobro in polno blagoslova. S prisrčnimi pozdravi in Bog z vami.
Spet bomo skupaj in Jezus,naš veliki Prija- telj, bo med nami! Kako srečni smo lahko, ko nas imata Marija in Jezus še posebno rada. Danes je prvi petek. Naš petek je, ko smo v duhu in molitvi še bolj povezani. Kako tolažilno in razveseljivo je, da te ima nekdo rad in se te spominja. Molimo drug za drugega. Prisrčen pozdrav.
Zahvaljujemo se za pismo s sliko Mirenske- ga Gradu. Bil sem ga izredno vesel, ker se mi je to okolje priljubilo zaradi ljudi, ki mi mnogo povedo s svojo iskrenostjo in odpr- tostjo za življenje v skupnosti, obenem pa jim tudi vedrine ne manjka.
Vesela sem bila, da sem mogla na srečanju v Želimljem mnogim seči v roke. To sreča- nje,ta pozornost prijateljev do mene mi bo ostala v nepozabnem in trajnem spominu.
Tudi jaz sem bil vesel, da sem se lahko udeležil počitnic v Lignanu in se tam srečal tudi s teboj.Bilo je res lepo in si bom te dni dobro zapomnil. Vesel sem bil tudi tega, da sem bil lahko vsak dan prisoten pri sv. maši in sem mogel prejemati sv. obhajilo.

Rešitev križanke pošljite do 20. decembra 1986 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite »KRIŽANKA«.

NAGRADE:
1. unikatne vizitke, dar K. in H. Urh
2. unikatne vizitke, dar Fanči Terpin
3. kaseta Slovenski božič,dar Minke Klemenčič
4. usnjen mošnjiček (dar Toneta Planinška);
5. tolažilna: žrebanje naslednjič.

Pravilna rešitev prejšnje križanke:
VODORAVNO: MOLITVENIK, MISAL,ORA, O, TKS, PREPIR, RAJ, VEZUV, MAREC, CEHI

NAGRAJENCI:
1. klekljan prtiček prejme: ZOFKA ZARNIK, Petrovčeva 7, 61230 Domžale
2. knjigo V. Messori: Kdo je Jezus prejme: IVANKA SITINGER,Vilharjeva 21,66257 Pivka
3. vezen prtiček prejme: TINE TURK, Ste- letova 15, 61240 Kamnik
4. usnjen mošnjiček prejme:MILENA KEŽMAK Kapelska c. 39, 69252 Radenci
5. tolažilna-žrebanje naslednjič: NATALIJA REPOVŽ, Šmarjeta 60, 68220 Šmarješke toplice

Bog povrni vsem,ki ste darovali za nagrade in vsem, ki ste sodelovali!

Zima prihaja, vsa narava se pripravlja k prepotrebnemu počitku in sneg prekriva šir- no pokrajino s puhasto odejo. Tu je že advent,prišel je čas,ki je poln pričakovanja in veselega upanja, da se bo zgodilo nekaj velikega. Ko premišljujem o adventu, se najprej spomnim, da je to čas priprave na Gospodovo rojstvo, ki ima velik pomen za slehernega izmed nas. Za trenutek naj bi se človek ustavil pred samim seboj in si priznal:»Tudi jaz se hočem prebuditi in po- truditi, da se bom pripravil na rojstvo bolj- šega človeka v sebi.«
Srečanje z Bogom je prvi in najodličnejši korak k spreobrnjenju,kajti naše prerojenje je v tem, da se odpremo za tisto, kar vodi k plemenitim dejanjem. On je vesel naše požrtvovalnosti ter sprave z ljudmi. Prija- teljstvo pa prinaša srečo, ki je ni mogoče kupiti, saj ni kakor igrača,ki jo kupiš in po- dariš nekomu, da mu je v veselje. Sreča ni v denarju niti v drugih dobrinah tega sveta čeprav so ljudem potrebne, za srečo so dovolj majhna dobra dela in pozornosti, saj je majhna in nevidna, a prostor zanjo je v slehernem izmed nas. Če v človeku domuje ta sreča in mir, je sposoben narediti stvari ki se mu prej zdijo nemogoče.Moč Svetega Duha premika gore, celo v naših srcih, da laže postanemo boljši do množice, ki nas obdaja. Manj ko živimo zase, lepše je živ- ljenje, to nam najlepše govori odnos mati- otrok. Zamislim se ob pogledu na ženo, ki z veseljem zre v jutrišnji dan, ko pričakuje otroka.Žarek miline ji sije v očeh,ko govori o detetu,za katerega se bo žrtvovala in bo kljub vsem žrtvam z veseljem delala zanj, saj ji pomeni vse in jo osrečuje.
Misel mi pohiti na božični večer pred skoraj dva tisoč leti,ko se je rodil božji otrok. Ve- lika družina kristjanov se po širnem svetu v veselju in sreči pripravlja na praznik, da obudi spomin na Gospodovo rojstvo.
V skalni votlini sredi betlehemskih poljan, kjer je zemljo že nekaj ur pokrivala hladna in temna noč, se je rodil Božji sin. Otrok je prišel na svet v hlevcu med živalmi, ker zanj ni bilo prostora v hiši, saj sta bila starša prerevna, da bi bila plačala prenočišče v mestu.Kot nasvetlejša zvezda je Jezus za- žarel med ljudmi,da jih prebudi in predrami, kajti dovolj je bilo spanja in blodenj v na- šem življenju po temni in ovinkasti stezici v iskanju nečesa neznanega.Naj ta žareča luč pokaže smisel našemu bivanju in odpre oči za vse tisto, kar je Njemu všeč in vsa- kemu izmed nas v večno veselje! Ta svetla zvezda je najprej zasijala pastirjem, ki so ga bili pripravljeni sprejeti z odprtim srcem, kjer je domovala ljubezen.Nato je bila zve- zda vodnica vsem,ki so ga želeli obiskati in se mu pokloniti. Jezus se ni rodil le za ljudi ki so živeli takrat, temveč tudi za nas, čeprav ne kot človek, da bi videli dete v plenice povito in v jasli položeno. Zdaj se rojeva v človeških srcih, če v njih domuje iskrena ljubezen in je pregnana tema greha. Kadar bo srce preprosto in polno ljubezni kot srca betlehemskih pastirjev, bo pripra- vljeno, da tudi nam zažari najsvetlejša luč, ki vodi na pravo pot, kot je vodila pastirce in modre k Jezusu v hlevček.
Božični večer je poln skrivnosti in tišina noči ni tako zastrašujoča kot ob drugih večerih, ta večer je najlepši,lep je celo tedaj,kadar se človeku ne izpolni tisto,kar si najbolj želi Saj tudi Jezusu in nje- govim staršem ni bilo lepo na tem svetu. Ko bomo postavljali jaslice v spomi na Jezusovo rojstvo, bodimo podo- bni pastircem,da bomo vredni Njega, ki leži v hlevčku na slami in bla- goslova,ki ga prinaša v naše domove.    Stanka

Prispevke za št. 1 v letu 1987 pošljite do 15. decembra 1986

Na naslovni strani: Ruska kapelica na Vršiču (foto J. Marolt)

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 -Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 120 din, naročnina za leto 1986 700 din (podporna 1200 din), za inozemstvo 2000 din (letalsko pošiljanje 3000 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je verski list Prijatelj oproščen prometnega davka