Polja so pospravljena. Žito v kaščah, grozdje obrano in njegov sok se v sodih spreminja v vino. Ob tej misli je nastal zahvalni dan.
In ali končno ni res,da za nobeno stvar nismo tako hvaležni kot za hvaležnost. Četudi smo se lotili dela z nesebičnostjo in nočemo nič zase,tudi hvaležnosti ne. Vendarle vsakega ogreje hvaležen po- gled otroka ali starčka ali hudo bolne- ga. Za ljubeče duše je to plačilo dovolj veliko.
Za vsakdanji kruh. Ko tisoči umirajo od lakote - samo otrok 30.000 na dan - moramo biti hvaležni tudi za vsakdanji kruh.Ko bi otroci to razumeli,ko bi to ra- zumeli odrasli,ki so morda presiti vsega.
In če smo še toliko prosili, pa na videz ne dosegli, moramo biti hvaležni. Saj je temelj vse naše molitve prošnja:»Zgodi se tvoja volja!«
Prav je zapisala Roza Kennedy, hudo preizkušana: Ko bi bili ljudje hvaležni za tisto, kar jim je ostalo, namesto, da se pritožujejo zaradi tistega,kar so izgubili!
Hvaležnost je breme le za majhne duše Za velike duše je radost.

F. S.

Dragi prijatelji!

Ob pripravljanju te številke nas je bilo kar nekoliko strah zaradi dolžine neka- terih člankov. Pri korekturah,ko list do- biva končno podobo, pa smo bili veseli. Toliko bogate vsebine je v njih, da kar silijo k razmišljanju in vabijo,da bi nanje opozorili še druge. Res je škoda, da Pri- jatelja ne bere več ljudi.
Nerad sem napisal te vrstice,ker jih kdo utegne razumeti kot samohvalo. Hočejo pa biti spodbuda za širjenje Prijatelja in pridobivanje novih naročnikov.
Veliko doživetij je zapisanih,takih drob- nih,kot običajno. Morda boste pogrešali črtice; prišle bodo na vrsto kasneje. K temu pojasnilu moramo znova dodati prošnjo: napišite vendar svoj naslov (bo- disi pri pismih,člankih,bodisi pri pošiljanju naročnine). Saj ga ne bomo objavili, če tega ne želite, nam pa le olajšate delo.
Pred nami sta dva meseca, ki nas vabi- ta k molitvi. God Rožnovenske Matere božje 7. oktobra nas bo spomnil na po- slanstvo,ki ga ima vztrajna molitev rož- nega venca: da vedno trdneje veruje- mo in da vedno bolj postajamo ljudje upanja, predvsem pa vedno bolj zares ljubimo. Po prazniku Vseh svetih,ko bo- mo počastili naše vzornike in se jim pri- poročili ter molili za rajne,bomo obhajali zahvalno nedeljo in praznik Kristusa Kra- lja vesoljstva. On nas kliče,da v sebi in okrog sebe gradimo »kraljestvo resnice in življenja,kraljestvo svetosti in milosti kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru«.
S to željo vas vse prijateljsko pozdra- vimo!

Uredništvo

Zadnji vesoljni cerkveni zbor nam zago- tavlja, da je v evharistiji »navzoč na edinstveni način ves in celotni Kristus, Bog in človek...« Dalje pravi,da »evha- ristija obsega ves duhovni zaklad Cer- kve... v njej imamo višek dejavnosti, s katero Bog v Kristusu posvečuje svet...«
Zakaj se torej kristjani ob srečanju s svetim Bogom ne posvečujejo dovolj? Učinki prejemanja sv. obhajila naj bi spreminjali kristjane v boljše ljudi. »Pri- zadevali naj bi si za izvrševanje dobrih del... naj bi jih prevzemala trdna odlo- čnost, da prepojijo svet s krščanskim duhom... da bi tako postali Kristusove priče.« (Navodilo o češčenju evharisti- čne skrivnosti.)
Večkrat ni opaziti teh blagodejnih učin- kov: Kljub prejemanju sv.obhajila se ne moremo znebiti raznih napak in slabosti
V tem zakramentu se srečujemo z za- četnikom svetosti, Jezusom Kristusom. To bi se moralo poznati v našem vsak- danu. Že ob plemenitem človeku nekaj pridobivamo.A še mnogo več nam lahko da srečanje s Kristusom, Odrešenikom.
Kaj naj storimo, da bo več sadov od prejemanja sv. evharistije?
2. Gospodu, ki nas ljubeznivo čaka, ve- dno tudi kaj prinesimo. K obhajilu ne pristopajmo praznih rok. Če obiščemo dobrega prijatelja, ga razveselimo s pri- jaznim pozdravom.Včasih mu prinesemo tudi kakšno malo darilo. Tako skušajmo razveseliti tudi Jezusa, Odrešenika. Pri- nesimo mu kakšno dobro delo, ki smo ga že prej opravili iz ljubezni do Njega. Položimo na oltar trpljenje, ki ga vdano prenašamo, misleč na božjega Prijatelja Povejmo Mu,da smo veseli Njegove na- vzočnosti. Znajmo se mu tudi nasmeh- niti.-Vse to bo otoplilo naše srečanje z Bogom in duši prineslo več božjih darov
Morda po svetem obhajilu ne znamo spregovoriti vsaj nekaj besed z Gospo- dom, ki nas je ljubeznivo obiskal. Brez pogovora z Njim ne bomo utrjevali vere in ljubezni do Njega.Gospod čaka,da mu v tihih trenutkih poročamo o dogodkih svojega življenja.Čeprav smo že pri da- rovanju marsikaj povedali in tudi pri dru- gih delih sv.maše,je vendar zelo koristno tem še enkrat govoriti po sv. obhajilu, ko je Gospod posebno pozoren do nas.
Doživljamo veselje in žalost, zdravje in bolezen,uspehe in neuspehe.Tarejo nas skrbi za jutrišnji dan. Kujemo načrte za lepšo prihodnost.Zakaj ne bi to povedali svojemu Gospodu, ki ga zanima vsaka, najmanjša podrobnost našega življenja. Potem bo sama od sebe privrela iz naše duše tudi prošnja za to in ono.Bolnik bo prosil za svoje ozdravljenje in za moč, da v trpljenju ne bi omagal. Ožaloščeni bo iskal tolažbe in razumevanje. Mati bo Jezusa prosila za otroke, ki so zašli na slaba pota. Vsi bomo radi prosili za vztrajnost v dobrem, za uspešnost pri delu, za božjo pomoč, ko se čutimo os- labljene.In na koncu bomo v božje roke izročili vse svoje življenje in okrepili za- upanje v božjo dobroto in usmiljenje.
Po takem srečanju s Kristusom bomo šli domov okrepljeni in potolaženi. Jutrišnji dan pa bo dokazal,da zori sad tega za- kramenta. S pomočjo evharistije bomo zares postajali boljši ljudje.

S. G.

Dragi Prijatelj!
Vprašanje,ki me že dalj časa zanima, je gotovo nenavadno. Lahko boste rekli: »Saj to bi morala vedeti.« Morda;pa ne vem. In ker verjetno nisem edina »gre- šnica«, vprašujem v imenu vseh meni podobnih: Zanima me, kako je z maše- vanjem duhovnikov? Je maša zanje ob- vezna vsak dan? S tem v zvezi bi bilo zanimivo vedeti, kako je z biniranjem maše!
Vsakdanje vprašanje,vem. A vseeno ne dvomim,da zanima le mene,saj ni nikoli dovolj spodbud in spoznanj za vero.
Lep pozdrav vsem skupaj!
Marsikateremu verniku se čudno zdi, če sliši, da duhovnik ni dolžan vsak dan ma- ševati. Zdi se mu pa prav tako čudno,če mašuje kar trikrat ali celo štirikrat na kakšen praznik. Ali ima duhovnik glede tega kakšne predpise ali lahko dela, ka- kor se mu zdi prav?
Res bi bilo čudno, če cerkveno vodstvo tega vprašanja ne bi uredilo! Dejansko imamo v novem cerkvenem zakoniku glede tega tri kanone:
V 904. je rečeno: »V trajni zavesti, da se v skrivnosti evharistične daritve ne- nehno izvršuje delo odrešenja, naj du- hovniki pogosto mašujejo, zelo se pri- poroča maševanje celo vsak dan,ker je to dejanje Kristusa in Cerkve, s katerim duhovniki spolnjujejo svojo najodličnej- šo nalogo, tudi takrat, ko ni mogoče, da bi bili verniki navzoči.« Pri nas boste gotovo redko našli zdravega duhovnika, ki ne bi maševal vsak dan.
O večkratnem maševanju na dan pa go- vori naslednji 905. kanon: »S 1 / Razen v primerih,ko je po pravni določbi dovo- ljeno obhajati evharistijo ali somaševati večkrat isti dan / tu sta mišljena božič, vernih duš dan in veliki četrtek/,duhov- nik ne sme maševati več kot enkrat na dan.«
Ta določba veže duhovnika v vesti. Nad- škof Pogačnik je v Okrožnici 1978, str. 2 zapisal: »Hvalevredno je, da duhov- nik rad mašuje in rad vernikom ustreže. Vendar pa se je treba ravnati po cerk- venih predpisih, ki vežejo v vesti.«
In ti cerkveni predpisi so dovolj široko- srčni. Ustreči hočejo vernikom, vendar pa hkrati tudi skrbeti,da ne bi »inflacija maš« vzela tej veliki skrivnosti v očeh vernikov njene vrednosti.
Zato je v S 2 istega 905. kanona reče- no: »Ob pomanjkanju duhovnikov lahko krajevni ordinarij dovoli, da duhovniki iz upravičenega razloga mašujejo dvakrat na dan ali, če to zahteva pastoralna potreba, ob nedeljah in zapovedanih praznikih celo trikrat.«
K temu so slovenski ordinariji v Sporočilih slovenskih škofij 1984, str. 163 dodali naslednje pojasnilo:
Najprej ugotavljajo, da smejo s poseb- nim dovoljenjem svetega sedeža dovo- liti trikratno maševanje na dan istemu duhovniku tudi ob nezapovedanih praz- nikih, ki se še praznujejo. Potem nada- ljujejo: »Za četrto mašo ob nedeljah in praznikih je potreben posebno močan razlog in naj bo zares vedno velika iz- jema, ki potrebuje posebno dovoljenje ordinarija. Če tega dovoljenja ni mogo- če dobiti pravočasno, je treba pozneje razlog sporočiti ordinariju.«
»Binacije so mnogokrat resnično potreb- ne zaradi pogrebov, porok, maš na do- mu bolnikov itd. Za te primere je že bilo kar splošno dovoljenje.Prav tako vedno dobijo takšno dovoljenje soupravitelji župnij, tako za delavniško dvakratno in za nedeljsko ter praznično trikratno maševanje.
Da bi ne bilo treba ob primerih, ko se pokaže resnična pastoralna potreba, po- sebej prositi za dovoljenje,dajemo vsem duhovnikorn za zgornje primere splošno dovoljenje za delavniške binacije ter nedeljske in praznične trinacije.«
Ostane odprto vprašanje, kdaj je poda- na resnična pastoralna potreba. Jasno je po zgornjih besedilih,da mora to pre- soditi duhovnik sam. Vendar pri tem ne sme ravnati samovoljno,temveč se mo- ra držati tudi glede tega navodil cerk- venega vodstva.
Tako naj bi duhovnik ne uporabil dovo- ljenja za binacijo,če k binirani maši red- no pride manj kot 20 vernikov. To prav gotovo velja za delavnike.
O mašah na domu je dal nadškof Po- gačnik med drugim naslednje navodilo (Okrožnica 1976, str. 34): »Maša za bolnike je dovoljena samo na delavnike brez binacije;primerno je,da je maša pri bolniku le enkrat na mesec; kdor nima kaplana, jo sme opraviti z binacijo.«
Podobno »maše za skupine niso dovo- ljene na nedelje in praznike« (Okrožnica 1978, str. 75).
Še en predpis bo morda dobrodošel za pojasnilo: »Kdor je že biniral (dvakrat maševal),tisti dan ne more somaševati. Somaševati z binacijo je dovoljeno le na duhovniških sestankih,a brez stipen- dija« (Splošna ureditev Rimskega misala 153).
Res je prav, da tudi verniki vedo za te cerkvene predpise.Saj upravičeno pravi nadškof Pogačnik (Okrožnica 1978, str. 2):»Kdor si lahkomiselno utiša vest,češ 'maševati ni greh' ali 'ljudem je treba ustreči', temu je treba reči: distinguo (razlikujem): z dovoljenjem da, brez njega ne, je greh. Ni v redu, če mnogi binirajo in trinirajo brez dovoljenja, če- prav je resnična potreba ali vsaj upra- vičen razlog.« No,kot smo videli,so zdaj slovenski škofje dali vsem duhovnikom splošno dovoljenje za delavniške binacije ter za nedeljske in praznične trinacije! Zdaj morajo gledati le to, da skušajo pravilno v duhu cerkvenih navodil pre- soditi,kdaj je za binacijo ali trinacijo res- nična pastoralna potreba.Verniki pa naj ne bi silili v duhovnika, naj zanje binira, če pravi, da za to nima zadostnega ra- zloga!

Tvoj Prijatelj

Ob jesenskem župnijskem srečanju bol- nih, invalidnih in starejših smo želeli pri- bližati službo izrednega delilca svetega obhajila. Po skrbnem premisleku in ob soglasju župnijskega pastoralnega sve- ta smo izbrali očeta treh otrok, ki ima invalidno ženo in mater treh sinov, z invalidnim možem,ki živo sodeluje v Pri- jateljstvu bolnikov. Prosili smo g. nad- škofa,da jima podeli to odlično službo v skrbi za bolne in onemogle. G. nadškof je z velikim veseljem sprejel naš predlog in naročil domačemu župniku, naj ju pred zbranim župnijskim občestvom uvede v to plemenito služenje.
Med obredom je duhovnik rekel:»Našima faranoma je zaupana služba, da bosta smela sebi in drugim deliti obhajilo, ga nositi bolnikom in tudi kot sveto popot- nico. Vidva pa, ki se vama daje tako velika dolžnost v Cerkvi,si prizadevajta, da bosta vsem vzor krščanskega življe- nja v veri, vedenju,da bosta skrbno ži- vela iz te skrivnosti edinosti in ljubezni, kajti eno telo smo vsi, ki smo deležni enega kruha in keliha« Nato sta izbrana izjavila, da hočeta službo izvrševati z ljubeznijo in v spodbudo Cerkvi, duho- vnik pa ju je z blagoslovom potrdil za služenje evharistiji.
Navzoči so bili veseli tega daru župniji in njenim bolnim, ki so neprecenljivi blagoslov vsakemu občestvu. V ozadju cerkve pa se je dvignila neka gospa in protestno zapustila cerkev. Med potjo je polglasno godrnjala nad novotarijami, ki jih uvajajo. Ona že ne bo iz nepo- svečenih rok prejela svete hostije. Še posebno ne iz rok poročenih ljudi. Du- hovniki so leni in prelagajo čisto duhov- niško delo na navadne ljudi. Neki spre- mljevalec je pohitel za njo in jo skušal pred cerkvijo pomiriti. Povedal ji je, da to ni tako nova stvar, saj že nekaj let v župniji dva delilca dobro izpolnjujeta svojo službo. Ker pa je vedno več takih ki si želijo rednega obhajila, je prav, da jim ustrežemo. Ne vem, koliko je uspel!
Nedelje in prazniki so morda v življenju bolehnega in nemočnega najbolj pusti dnevi.Srce si želi v cerkev,telesne moči pa ne ubogajo več. Začuti se odtrga- nega od župnijskega občestva. Oltar v župnijski cerkvi je le še lep spomin. Kako lepo je torej, da v povezanosti z ljudmi, ki so se zbrali v cerkvi, tudi on poveže svojo daritev z Jezusom in prejme z iste mize Kruh življenja. Kako lepo je, ko po maši pristopijo izredni delilci, prejmejo svete hostije in gredo k svojim bolnim, da jim ponesejo sporočilo ljubezni, jim povedo o božji besedi,ki je bila v cerkvi oznanjena ter jim prinesejo največjega Prijatelja v njihovo bol in samoto. Pre- tresljive so izpovedi ljudi, ki nedeljo za nedeljo z vero in novim upanjem preje- majo Jezusa v svetem obhajilu. Če jih vprašate,vam bodo rekli,da so prinašalci obhajila zlati ljudje, da obred oblikujejo zelo lepo, da je njihova nedelja res Go- spodov dan, da ves teden mislijo na te trenutke sreče, da se je njihovo življe- nje spremenilo... V duhu so povezani z zbranim občestvom v cerkvi. Nekateri poslušajo kaseto Sveta maša, drugi molijo iz molitvenika ali prebirajo Sveto pismo, nekateri molijo rožni venec...
Duhovnikova skrb seveda še zmeraj ostane. Rad bo obiskoval svoje trpeče brate in sestre. Na razpolago jim bo za spoved in duhovni pogovor. Še posebej se bo potrudil za obiske ob prvih petkih, ob družinskih praznikih,ob rojstnih dne- vih in godovih. Duhovnik ve,da so bolni, ki pridružujejo svoje trpljenje Jezusu, največje bogastvo njegove župnije in podpora njegovemu duhovniškemu apo- stolatu.
Naša skrb pa niso samo starejši in ne- ozdravljivo bolni. Posvetiti se moramo tudi tistim, ki so obležali za teden ali dva. Prezreti ne smemo otrok in mladih. Kako lepo je, če se zberejo otroci iste- ga veroučnega razreda pri bolnem so- šolcu, ko mu prinesejo sveto obhajilo. Skupaj molijo, pojejo, se pogovarjajo in potem pripovedujejo tudi doma. Tako počasi padajo pregrade, se razbijajo predsodki in ljudje bolj zaslutimo, da Jezus želi biti z nami v našem trpljenju in da našim bolnim ne moremo dati ni- česar večjega kot Jezusa. Kaj so rože, čokolade in bonboni v primeri z Jezusom, Kruhom močnih.
V posameznih primerih more domači du- hovnik sam pooblastiti vernika, da nese obhajilo svojih domačim. Mož tako po- skrbi za svojo bolno ženo,mati za otro- ka, prijateljica za sosedo... Ljubezen je iznajdljiva in najde pot tudi tja, kamor duhovnik večkrat ne more,ker so druži- nske razmere napete in bi bil nezaželen gost.
Poskrbimo, da bo Jezus, Kruh večnega življenja, redna hrana našim domačim, prijateljem, sosedom in znancem.

p. Silvin Krajnc, OFM

PREZGODAJ OPUSTITI ZDRAVLJENJE ALI ZDRAVITI »ZA VSAKO CENO«

Verjetno je v medicini ena najtežjih stvari presoditi, kdaj je za bolnika prišel trenutek, ko potrebuje samo še dobro nego in človeško bližino in bi bila vsaka agresivna terapija zanj samo še nečlo- veška muka. Zelo budno je treba paziti, da ne spregledamo možnosti,ki bi jo bol- nik z neko terapijo še imel, da bi vsaj nekaj časa živel laže, z manjšimi bole- činami, z boljšim stikom s svojo okolico. To tehtanje je vedno težko in odgovorno
V ravnanju s hudimi bolniki opažamo dve skrajnosti, tako pri zdravnikih kot pri svojcih. Ko ugotovijo bolezen, ki bo v kratkem privedla do smrti in posebno še,če je bolnik bolj slab, nekateri dvig- nejo roke, češ, saj se »ne izplača« nič več narediti. Tudi kratkotrajno izbolj- šanje jim nič ne pomeni.Ne znajo ceniti »majhnih korakov«,ki so v našem življe- nju tako zelo pomembni. Morda pa po- trebuje bolnik še ta kratek čas,da uredi to in ono, da se spravi s svojci in oni z njim, da si še kaj povedo... In končno, zakaj ne bi cenili tudi tega kratkotraj- nega izboljšanja in ga sprejeli kot božji dar.Tak,popolnoma odklonilen odnos do terapije ni krščanski pristop k bolniku, čeprav pogosto pri vernih ljudeh opaža- mo ravno to držo: če je bolnik zelo slab potem nima smisla, da bi še kaj delali, saj ga tako in tako ne bomo pozdravili.
Druga skrajnost je tudi zelo pogosta. Bolnik praktično že umira, pa ga še vo- dijo od ene preiskave do druge, še mu dajejo agresivno terapijo, ki ga še bolj slabi, saj ni nobenega upanja več, da bi se stanje izboljšalo. Pogosto pridejo zbegani svojci, ki se ne morejo sprijaz- niti,da jim bo bolnik umrl. Od zdravnika včasih celo izsiljujejo, da »bi z bolnikom že nekaj delali«. Pogosto hočejo svojci s tem pomiriti sebe, da so »storili zares vse« za bolnika.S temi svojci se je tre- ba veliko pogovarjati, ker so potrebni pomoči. Pomagati jim je treba,da sprej- mejo stanje takšno,kot je,da se umirijo To je pomembno tudi za bolnika, ki čuti njihov nemir in je zaradi tega tudi sam bolj nemiren.
Odločitev glede nadaljnjega zdravljenja hudega bolnika je vedno težka. Tudi bolnik sam naj pri tej odločitvi sodeluje, če je za to sposoben, saj gre končno zanj. Kolikokrat bi se bolnik odločil dru- gače kot zdravnik in drugače, kot želijo svojci, pa ga nihče ne vpraša. Seveda pa je to možno le, če smo z bolnikom prej ustvarili dober,topel človeški odnos
Pred takšnimi odločitvami se zdravnik vedno počuti majhnega in negotovega. Morda bolj kot kdajkoli je ravno tu na mestu stara molitev: »Gospod, daj mi pogum,da spremenim to,kar se da spre meniti, pripravljenost, da sprejmem to, česar se ne da spremeniti, in modrost, da razlikujem med obema!«

O VERI, KI OZDRAVLJA

Mnoge bolezni, zlasti današnjega časa, so tesno povezane z nerazrešenimi med- sebojnimi odnosi. Nesporazumi, spori in sovraštvo povzročajo veliko več trplje- nja kot sama bolezen.Te globinske vzro- ke bolezni odkriva moderna psihologija in psihoanaliza,ne more pa jih odpraviti, če ne pride med ljudmi do sprave. Je- zus Kristus je prišel na svet in s svojo besedo oznanja odrešenje po spravi.On sam daje moč za to,da si ljudje moremo odpustiti in se med seboj spraviti.
Vsi trije sinoptični evangeliji skoraj eno glasno poročajo o ozdravljenju hrome- ga,pri katerem je Jezus opozoril na po- vezanost zdravilnega delovanja z odpu ščanjem grehov. »Sin, odpuščeni so ti grehi!« Presenečenim pismoukom Jezus razloži: »Kaj je laže? Reči hromemu: ,Odpuščeni so ti grehi' ali reči: ,Vstani, vzemi nosila in hodi?' Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,...« (Mr 2,9-10) Ko je Jezus sedel za mizo s cestninarji in grešniki,so bili mnogi vznemirjeni:»Ne potrebujejo zdravnika zdravi, temveč bolni« (Mr 2,17).Grešniki,ki jih je spravil z Bogom in jih povabil k mizi, so bili zanj bolniki. Z odpuščanjem jim je omogočil, da so prišli do notranje sprave in zdra- vega odnosa do Boga, do njega, božje- ga Zdravnika, do skupnosti in do sebe. Postali so novi ljudje, z novimi človeš- kimi sposobnostmi.
Kristus obljublja vsem,ki se nanj obrnejo s ponižno vero, da bodo po spravi našli resnični, mesijanski mir. S pozdravom miru spravljeni apostoli so bili v moči Svetega Duha poslani, da prinašajo lju- dem odpuščanje in mir (Jan 20, 19-22). Tisti,ki s hvaležnostjo sprejemajo Jezu- sovo odpuščanje in mir, postanejo spo- sobni odpuščati in ustvarjati mir. Jezus, ki nam omogoča spravo, nas je naučil moliti: »Odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom«. (Mt 6,12). Jezus je učencem velikokrat govoril o tem, kako bodo vsi tisti, ki so doživeli odrešilno pravičnost in božje usmiljenje, sposobni iskreno odpuščati vsem, ki so jim povzročili krivico.
O tem,da nepripravljenost na odpuščanje onemogoča zdrave medčloveške odno- se,je bilo že veliko napisanega. Sovra- žno in maščevalno razpoloženi ljudje so težko prizadeti ne samo v svoji dušev- nosti,ampak tudi telesno zbolijo: dobijo različna srčna obolenja in celo raka. Vsekakor pa takšno razpoloženje moč- no vpliva na zdravljenje. Star pregovor pravi: »Kdor je užaljen (se grize),zboli« Človek, ki se vedno znova spominja in obnavlja svojo jezo in maščevalnost, je resnično bolan in vnaša to tudi v druge ljudi in v okolje. Naš Odrešenik nas ni zaman opozarjal, kako potrebno je za naše odrešenje,zdravje in mir,da vedno znova odpuščamo ter iščemo spravo.
Zakrament sprave moremo pravilno ra- zumeti samo v luči pravkar povedanih resnic.V tem zakramentu se kristjani po službi Cerkve najbolj osebno srečujemo s Kristusom Odrešenikom in Zdravnikom
Nemir med narodi in različnimi socialnimi razredi je posledica nesmiselnega obo- roževanja, zlasti atomskih groženj. To človeka navdaja s tesnobo. Vse to je seme maščevalnosti, jeze in sovraštva. Čeprav so diplomatski pogovori potrebni ne morejo rešiti problemov, ki izvirajo iz nepopustljivosti, tekmovalnosti in maš- čevalnosti. To rano in bolezen vesoljne razsežnosti ni mogoče pozdraviti dru- gače, kakor da se vsi Kristusovi učenci združimo z ljudmi dobre volje in upora- bimo zdravilo, ki nam ga je pripravil ter nam ga ponuja Kristus z milostjo sprave Mahatma Gandhi je svetopisemsko opi- sal spravo (satyagraha) kot zdravilno resnico,s katero nasprotnika postaneta sogovornika. Nihče nima namena, da bi drugega uničil ali premagal. Obadva že- lita doživeti spravo in tako služiti miru ter pravičnosti. Z nenasilnim odporom izgublja zlo svojo moč: sovraštvo, po- niževanje nasprotnika, željo po moči in zmagi nad drugimi, itd.
Zdravilno in odrešenjsko spravo čakajo velike naloge na vseh področjih družbe- nega življenja.Pod tem vidikom bi morali znova premisliti apostolove besede:»Če je kdo v Kristusu,je nova stvar.Staro je minilo.Glejte,nastalo je novo! Vse pa je od Boga. On nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave. Vsekakor pa je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal nji- hovih grehov, nam pa naložil, da ozna- nimo besedo sprave.« (2 Kor 5,17-19).
V tej luči bolje razumemo, da je Cerkev skupnost spravljenih ljudi,ki so sposobni tudi drugim pomagati do sprave.Kristjani ki žive v spravi in edinosti, so odrešena - ozdravljena skupnost in zato morejo tudi drugim pomagati pri odreševanju - ozdravljanju.
Zdravja ni mogoče »naročiti«. Tudi Kri- stus ga ne »dobavlja«. Vabi nas k sebi in omogoča nam, da doživimo njegovo zdravilno ljubezen. Zdravje pa nastaja v naši notranjosti. Zdravje ni samo po sebi umevna in nespremenljiva vrednota V Kristusu smo stopili na pot, ki vodi k celovitemu zdravju, miru in odrešenju. V zaupanju vanj se moramo neprestano boriti proti silam zla in proti vsem obli- kam posameznih in družbenih oblik bo- lezni. Z božjo milostjo lahko v tej borbi zmagujemo. Naš Stvarnik in Gospod je podaril naši naravi veliko zalogo zdravja Služba zdravstvenih poklicev ima nalogo da v ljudeh prebuja moč zdravja.Ljudem odkriva izvor notranjih moči. V notran- josti vsakega človeka stanuje zdravnik. A.Schweitzer posrečeno pravi: »Največ lahko storimo za ljudi, če zdravniku, ki biva v vsakem človeku, omogočimo, da začne delovati«.
V Kristusovi luči prepoznavamo v člo- veku delovanje Stvarnikovega Duha.Če se kdo zaradi vere v Kristusa Odrešeni- ka odloči za evangeljski način življenja, dela to v moči obljubljenega Svetega Duha. Ko v zaupanju v Svetega Duha pomagamo drug drugemu odkrivati not- ranje moči, slavimo delovanje,darove in sadove Svetega Duha.
Če govorimo o odrešenjskem in zdravil- nem delovanju Kristusa, se moramo za- vedati, da s svojim prihodom na svet, s svojim veselim oznanilom in s svojim zdra vljenjem spravlja mnoge ljudi v krizo. Jezus je zakrament božje pravičnosti,ki človeka sodi in odrešuje. Kdor ne pusti Jezusu,da ga reši in ozdravi,se ne more odrešiti. Jezusovo odrešilno oznanilo in zdravljenje postavlja bolne in grešne ljudi pred odločitev.Odločajo se ali zanj v hvaležni veri ali proti njemu z never- nim odklanjanjem.
Jezus je prapodoba in vzor vere, odre- šenja in zdravja. Ko je kot Sin človekov sprejel poslanstvo odrešilnega oznanje- vanja in ozdravljanja, je sprejel nase breme bolnega in grešnega človeštva. V svoji ljubezni do bolnih,zlasti gobavih, je otipljivo razodel Očetovo ljubezen in odrešilno pravičnost. Pri tem se ni bal nasprotovanj in ponižujočega trpljenja. Ko je zaslišal klice bolnih in slepih: »Je- zus,sin Davidov, usmili se nas!«, je po- slušal Očetov glas.
Bolniki, ki jih je ozdravil Jezus, niso bili samo telesno zdravi, ampak so doživeli tudi vabilo vseobsegajoče ljubezni, da sprejmejo odrešenje. Odločilno je bilo samo to,če so to vabilo sprejeli z vero. Kogar pa je skrb za zdravje in telesno dobropočutje preveč prevzela, se je zaprl razodetju ljubezni, ki bi ga lahko ozdravila in odrešila. »Tvoja vera te je rešila,« je rekel Jezus gobavcu, ki se je vesel in hvaležen Bogu edini vrnil od desetih.
Za Jezusovo odrešilno in zdravilno lju- bezen pa se ne odločajo samo bolniki, ampak tudi vsi tisti, ki so priče ozdrav- ljenj ali sprejemajo njihovo pričevanje. Jezusovo odrešilno oznanilo je neločlji- vo povezano z vabilom k odrešenju in z zdravilnim delovanjem. Človek se za Je- zusa ne odloča samo za to,da bo dele- žen telesnega zdravja ali večnega živ- ljenja.Odločitev za Jezusovo pomoč člo veku omogoča, da pride do odrešenja v odnosu do Boga in do ljudi.

ŠANSA NEDOLŽNO TRPEČIH  (1. del)

Dragi prijatelji v Kristusu!
Izredno srečen sem,da sem nocoj lahko tu med vami. Še posebej, ker vam bom lahko predstavil svoje življenjske izkuš- nje - izkušnje invalida, ki živi v veselem upanju, ki zaupa v neskončno Ljubezen in se veseli razveseliti Očeta po bližnjem.
Ko sem razmišljal, o čem vse naj bi vam govoril, sem čutil veliko odgovornost do sebe in do vas. Obenem sem spoznal, da je to posebna »šansa« zame in ve- lika »šansa« za vas, da se odločite za vseobsežno akcijo spreminjanja sebe, sočloveka in družbe v smeri Ljubezni in Dobrote. Toda spoznati moramo smisel takšnega ravnanja, smisel življenja.

Mnogo razmišljam o tem. Eno je gotovo Vsakemu človeškemu bitju se vsaj en- krat v življenju ponudi prilika-šansa, da spozna ali vsaj na dnu duše zazna svoj smisel življenja-svoj cilj.Mnogi se morda ne bodo strinjali s to ugotovitvijo. To pa zato, ker niso nikoli čutili potrebe po takšnem razmišljanju ali pa se jim to vprašanje sploh ne zdi pomembno. Da človek doseže svoj življenjski cilj oziro- ma,da se mu vsaj poskuša približati, mu je potrebno le dvoje-vera in upanje.Vse ostalo je drugotnega pomena. Brez teh dveh pogojev človek ne bi preživel do danes in tudi v prihodnje ne bo! Pri tem je najbolj osrečujoče to, da je Kristus Pot, Resnica in Življenje - torej,če že govorim o smislu življenja, ki naj bi ga začutil vsak človek,potem naj navedem nekaj primerov:
Vsak,ki se zaveda svoje biti-osebnosti, ne more živeti osamljen od sveta, obr- njen sam vase, zahtevajoč pomoči in ljubezni le zase. Človekova najsvetejša dolžnost je ljubezen-ljubezen navzven. Pomagati vsakemu, kjerkoli, glede na svoje zmožnosti in sposobnosti! DAJ TOLIKO OD SEBE, KOLIKOR DAŠ IN ŠE VEČ! IN KAJ STORITI, KO SI LJUBIL DO KONCA? LJUBI ŠE! Le na tak način boš začel spoznavati pravi smisel življenja - pravo Resnico! Takšno ravnanje te bo osrečevalo dan za dnem in bo hkrati za- htevalo od tebe novih akcij;v nasprotnem primeru bi ostal notranje nepotešen in razočaran.
Seveda pa se moramo zavedati, da cilj ne opravičuje sredstva. Ne moremo mi- mo tega, da smo dolžni spoštljivo rav- nati z vsem stvarstvom okoli nas (pred vsem in v največji meri pa s človekom), saj se nam preko tega razodeva božja milost sama!
Velikokrat sem imel priložnost, da sem lahko delil srečo s prijatelji, s katerimi smo skupaj iskali »gradbene elemente« naših osebnosti. Sreča je bila toliko ve- čja, ker smo si pri tem iskreno pomagali To se je še posebno pokazalo takrat, ko je bil objavljen v Ognjišču intervju, ki ga je imel z menoj urednik, oče Bole. Dobil sem ogromno pošte,med katero je bilo tudi veliko takšne, ki je nisem pri- čakoval.To so bila pisma mladih pa tudi nekoliko starejših ljudi. Moram priznati, da sem bil nad vsebinami tako presene- čen,da sprva sploh nisem vedel,kaj naj jim odgovorim.S takšnim "svetovanjem" do takrat še nikoli nisem imel kakšnih posebnih izkušenj. Vsebina pisem je bila dokaj različna in kot sem začutil, zelo odkrita. Predstavili so mi najrazličnejše probleme in težave,ki jih imajo mladi,pa tudi drugi ljudje (od najstniške zaljub- ljenosti, nezadovoljstva s svojim teles- nim razvojem - debelosti, razne lepotne napakice, do samih ljubezenskih težav, osamljenosti, zavrženosti, iskanja vere in drugega).
Verjemite, da sem bil kljub zahtevnosti vprašanj zelo srečen, ker so mi toliko zaupali. In to ravno meni! Kot sem že dejal, sem imel težave pri odgovarjanju na vprašanja. Toda moja srčna želja je bila, da odgovorim vsem, ki so to želeli, ne glede na to,kakšne izkušnje sem imel do tedaj. Seveda to ni bilo tako lahko. Pomagal sem si tako, da sem prisluhnil svoji notranjosti - svoji vesti, se skušal postaviti v položaj določenega posame- znika, predvem pa sem zaupal v božjo pomoč in razsvetljenje. Odgovarjal sem z neverjetno lahkoto, kot da mi Nevidni vodi roko pri pisanju. Bil sem presene- čen nad samim seboj! Ko sem odgovoril na vsa pisma, sem se začel spraševati, zakaj si ljudje sami ne morejo odgovo- riti na preprosta vprašanja, zakaj se ne morejo poglobiti vase in v notranji zbra- nosti najti rešitve. Ali res tako malo ver- jamejo vase? Ali nimajo v sebi nič več upanja in vere ter Luč,ki bi jih razsvet- ljevala? Ali res tako malo čutimo Dobro- to v sebi? Prek Dobrote, ki jo nosimo v sebi, bomo spoznali tudi Dobroto v so- človeku. Torej -če hočeš spoznati svoj smisel življenja, moraš verjeti v Dobroto, Pravico in sočloveka.Verjemi v moč,ki ti jo daje vera-Kristus, saj boš na takšen način občutil srečo in ljubezen, pred- vsem pa boš spoznal Boga, ki je vedno z nami. Moč vere in upanja pa je toliko močnejša, kolikor bolj razumemo in ver- jamemo v njo.
Da je to res,lahko navedem preprost pri- mer. Če želimo in moramo prehoditi reko ki je zelo deroča in je nevarnost,da nas odnese, moramo imeti močno voljo, ve- liko hrepenenje in zaupanje, da bomo srečno prispeli na drugi breg. Seveda pa moramo biti pri tem realno razsodni. Tudi mnogi planinci, ki premagujejo str- me stene gora,se pred težkim vzponom velikokrat vprašajo, ali bodo kos težki nalogi, ki so si jo zastavili. Zopet je tu vera in upanje! Verjamejo v svoje spo- sobnosti,moč in upajo,da jim bo pri tem pomagala Previdnost. Domov se bodo vrnili srečni, z novimi spoznanji, pred- vsem pa z resnico,da tudi na vrhu gore nisi sam,če v resnici verjameš v to, kar doživljaš, vidiš,občutiš in kar sprejemaš za svoj smisel. Škoda,da nimajo vsi lju- dje tega spoznanja. Tako bi tudi marsi- katero trpljenje postalo smiselno...
Veliko ljudi vidi svojo življenjsko možnost v družbeni uveljavitvi.Kakršnikoli.Če nisi imel materialnih dobrin, kar je za mnoge poglavitni dejavnik za uveljavitev, za zanesljivo dosego cilja, pač nisi bil po- memben za družbo in ti je bilo marsikaj onemogočeno. Toda praksa je pokazala da to ni bilo vedno tako. Spomnimo se samo, koliko (ne)pomembnih ljudi je ži- velo v revščini tudi do konca življenja, pa tudi še danes (ko smo napredovali v jedrski znanosti, smo na vrhuncu teh- ničnih in elektronskih odkritij, narašča življenjski standard, podaljšala se je ži- vljenjska doba človeka itd.)-tudi danes toliko govorimo, pišemo o njih, jim po- stavljamo spomenike. Danes so za nas zelo pomembni in spoštovanja vredni.In koliko takih in podobnih ljudi živi tudi v naši sedanjosti! Veliko jih je! Radi bi do- segli svoj cilj, imeli svojo vlogo človeka v družbi, biti enaki drugim, pa jim to ne uspe v celoti ali pa sploh ne. Vendar ži- vijo,upajo in verjamejo v to,za kar živijo.

To se najizraziteje vidi pri invalidih in bolnih ljudeh. Take najbolj tepe usoda,bi rekli! Pa ni res! Vsi ti ljudje, ki so bolni tako ali dru- gače, se najbolj oklepajo svojega življenja, edine možnosti, ki jo imajo. Ni jim do ma- terialnih dobrin, čeprav jim mnoge koristijo kot nujni pripomočki, pač pa jim je važen medsebojni odnos ljudi (posebno med zdra- vimi in bolnimi), spoštovanje,ljubezen, pred vsem pa čimbolj človeški odnos do ljudi, ki so potrebni nesebične in požrtvovalne po- moči. To velja seveda za vse ljudi. Bi bilo potem še toliko gorja in krivice na svetu? Verjemite, da ne. In - je res to tako težko doseči? Tudi ne.Zakaj potem še vedno to- liko gorja in krivic? Zato,ker nikdar ne zač- nemo pri sebi. Obsojamo drug drugega,po- stajamo med sabo tujci, ki jim diktira ritem življenja napredek.In kaj se zgodi človeku, ki ga nenadoma vrže ob skalo življenja bo- lezen, osamljenost, starost? Tak človek se začne šele v danem trenutku zavedati svoje človečnosti. Začenja iskati in spoznavati svoj smisel življenja. Poskuša razumeti vse tiste stvari, odnose in ljudi, ki se mu prej niso zdele pomembne in zanimive. Ko spo- zna svoj smisel,trdno verjame vanj. Seve- da pa človek na poti do takega spoznanja prestaja trd, hud in dolgotrajen boj. Veliko je takšnih, ki so bolj krhki in zato omagajo že kar na začetku poti.Nikakor pa ni res,da se vsi ti ljudje niso poskušali boriti v svoji okolici in družbi.Toda zaradi svoje šibkosti, nemoči, bolezni, predvsem pa zaradi nera- zumevanja družbe,jim to ni uspelo v celoti ali pa sploh ne.Nikakor nisem proti napred- ku! Sem za to, da bi napredek koristil člo- veštvu, ne pa, da bi ljudje zaradi tega po- stali neobčutljivi za pristne človeške odno- se. Mislim, da bi vse to, kar sem povedal do sedaj, moral vedeti in upoštevati vsak izmed nas.
Poglejte, ljudje, ki živijo v kritičnih življenj- skih situacijah (vojne, zatiranje nedolžnih, trpljenje,krivice,naravne katastrofe...),vsa ta vprašanja sprejemajo popolnoma vsak- danje. Svoje življenje znajo vrednotiti, se boriti zanj, upati in verjeti v končni smisel. Kolikokrat bi moral jaz, ki ne trpim lakote, ki imam dobre starše,tudi nekaj prijateljev, streho nad glavo, skratka, vse tisto, kar potrebuje človek za normalen razvoj (se- veda v mejah svoje invalidnosti) in mnogi meni podobni,"vreči puško v koruzo" zaradi svoje telesne prizadetosti in invalidnosti od drugih! Pa tega nočemo in ne moremo! V nas je vedno dovolj samozaupanja, volje do življenja, predvsem pa veliko kljuboval- nosti in upornosti, da dokažemo drugim - zdravim, da smo enako vredni življenja kot ostali ljudje. Da je res, da nekateri zdravi ljudje gledajo na telesno (pa tudi na duše- vno) prizadete osebe kot na manjvredne, mi ni treba posebej poudarjati in dokazo- vati. To sem neredko doživel tudi na lastni koži. Koliko težav imamo pri uveljavljanju svojih pravic v naši družbi. Od izobraževa- nja,do zaposlitve,reševanja arhitektonskih težav,ki nam delajo veliko težav. -Lahko si mislite, kako je, če ne moreš v trgovino po hrano in druge življenjsko potrebne stvari; ne moremo k zdravniku, ko potrebujemo njegovo pomoč, ne moremo se udeleževati raznih kulturno-zabavnih prireditev; da bi si privoščili kakšen izlet in si ogledali razne znamenitosti, o tem skoraj ni govora! Celo v cerkev nam je dostop zelo otežkočen. Že res, da se ob večjih praznikih in raznih srečanjih za invalide najde veliko ljudi, ki so pripravljeni pomagati. Kaj pa takrat, ko teh srečanj ni?
V mnogih stvareh smo torej odvisni od zdravih ljudi, toda kaže, da smo odvisni od njihove dobre volje oziroma od njihove tre- nutne pripravljenosti, da pomagajo. Tega ne delajo iz čiste ljubezni do bližnjega, ne razumejo, da imamo tudi mi svoje potrebe in želje.Kaj smo res že tako daleč,da mora zdravega človeka prizadeti usoda, da nas bo razumel, nam pomagal in nas imel za sebi enakega? Ali se res ne moremo enkrat z vso resnostjo zamisliti nad vso krivičnos- tjo,ki jo srečujemo vsak dan? Res nočemo videti pravih vzrokov? Res nočemo poiskati rešitve v nas samih in enkrat za vselej na- rediti temu konec? Si ti že naredil korake v tej smeri? Si se že usmeril navzven? Si vse že videl in občutil? ALI TI JE RES TAKO TEŽKO?!
Pred Bogom smo vsi enaki. Ene so to nau- čili, drugi pa sami spoznamo. Tudi jaz sem, kljub temu, da sem bil in sem še izpostav- ljen precejšnjemu duševnemu pritisku zdra- vih ljudi.Dokler tega ne bo priznal in razmislil vsak posameznik in družba kot celota, se bo prepad med nedolžno trpečimi in tistimi, ki tega še niso občutili na lastni koži,neza- držano večal. Razmislite o tem in se odlo- čite za akcijo! Ne zadovoljite se le s spoz- nanji, ampak preidite takoj na dejanja, saj lahko le na ta način spoznamo pravo Srečo, Ljubezen, Prijateljstvo! Predvsem pa boste lažje premagovali svoje težave, krepili in utrjevali si boste vero,ki nam je vsem tako življenjsko potrebna. Kljub temu, da smo telesno omejena bitja, lahko prispevamo ogromno dobrega in koristnega prek posa- meznika celotnemu človeštvu. Tudi to je naše poslanstvo! Z njim si pripravljamo pot ki nas bo popeljala iz tega omejenega in odvisnega življenja v življenje neskončne Ljubezni in Dobrote!
Lahko vzkliknemo skupaj s Petron Lipper- tom: »Oče! Tedaj bomo videli,zakaj si ljubil človeka že od vekomaj!«

(Konec prihodnjič)

Lepega sončnega dne, 1. julija,so duhovniki,ki živijo na Lepem potu v Ljubljani zapustili svojo hišo. Du- hovniki, ki tu preživljajo zaslužena leta počitka, so poromali s tremi avtomobili na Brezje k Mariji. Dan so preži- veli v medsebojnem pogovoru,ob izrednem gostoljubju šolskih sester ter lepem bogo- služju v božjepotni cerkvi.

Miro

KRATKE ZAHVALE PRIČAJO

V velikih težavah sem se za- tekla k škofu Baragu in mi je vedno pomagal, zato se mu zahvaljujem. - V. M.
Pošiljam majhen dar Baragu in se zahvalim za uslišano prošnjo. Da bi kmalu dosegel čast oltarja! - B. J.
Za sklad »Baraga na oltar« v dober namen v zahvalo za zdravje. - K. K.
Zahvaljujem se škofu Frideriku Baragu za uslišano prošnjo za zdravje oziroma znatno zboljšanje v hudi in težki bolezni najine se- stre. - N. in R.
Dolžna sem zahvalo našemu velikemu dob- rotniku škofu Baragu za večkratno pomoč in uslišanje. - M.
Uslišana sem bila v moji družinski zadevi. Zahvaljujem se škofu Frideriku Baragu za uslišanje v težki družinski zadevi. Obljubila sem javno zahvalo in jo izpolnjujem.Po za- obljubi prilagam mali dar. - A. A.
V bolezni sem se priporočila Frideriku Baragu in sem bila uslišana.Bolezen me je zapusti- la in sedaj se dobro počutim. V zahvalo za uslišano prošnjo pošilja 500 din. - A. Š.
Javna zahvala. V zelo težki zadevi sem pro- sila za pomoč božjega služabnika Friderika Baraga in sem bila uslišana. Zato se mu prisrčno zahvalim in vsakemu priporočam, naj ga prosi za pomoč in bo uslišan. - I. K.
Prav lepo se zahvaljujem Frideriku Baragu za uslišano prošnjo v težki bolezni in se mu še naprej priporočam. - B. P.
Zahvaljujem se škofu Baragu za mojo usli- šano prošnjo za duhovno pomoč. - P. J.
Spoštovani! Imam veliko zaupanje do škofa Baraga, da mi daje zdravje kljub moji visoki starosti 89 let ter se še nadalje priporočam Pošiljam skromen dar. - M. B.
Močno me je bolela noga in kljub dobri zdra- vniški pomoči se stanje ni izboljšalo. Z ve- likim zaupanjem sem se obrnila na našega svetniškega škofa Friderika Baraga z devet dnevnico in obljubila dar. Sedaj je noga zdrava in se mu zahvaljujem s prošnjo, da bi ga čimprej častili na oltarju. ZAHVALA IN NOVA PROŠNJA
Friderik Baraga me je že tolikokrat uslišal in pomagal. Sedaj pa sem zopet v stiskah in potrebah.Prisrčno se priporočam in obe- nem zahvaljujem. Prosim še za sosedo, ki je zelo bolna in prosi za pomoč. ŠTAJERKA
Baragovemu odboru v Ljubljani pošiljam v zahvalo. Resnično sem bila uslišana po za- obljubi.Po operaciji me je hudo bolela noga Molila sem in se priporočala škofu Frideriku Baragu in za hitro ozdravljenje opravila tudi devetdnevnico in sem bila kmalu uslišana, da že lahko hodim.Se še naprej priporočam za zdravje. Pošiljam dar. BRALKA SREČANJ
Molila sem k Baragu za neko osebo, ko je ta morala na rakovo operacijo.Do sedaj se je vse dobro izteklo. Prav tako sem molila devetdnevnico k Baragu za nekoga,ki je bil malo veren in je dva meseca pred smrtjo prejel zakramente za umirajoče.Prepričana sem, da je Baraga pomagal. Uslišana sem bila v več zadevah. Zato želim, da bi bil Baraga kmalu na oltarju. IZGUBLJEN KLJUČ
Že drugič se pismeno zahvaljujem Frideriku Baragu za uslišano prošnjo. Sin je šel na počitnice in je pustil kolo pred hišo. Spravila sem ga in ga zaklenila s ključem na kole- sovi ključavnici. Ko se je sin vrnil z morja, ključa ni bilo. Zmolila sem očenaš k Fride- riku Baragu s prošnjo, da bi našla ključ. Mislila sem si: »Bog ve, kje je ključ. A če hoče, da trpim, naj bo, dokler on hoče.« Zvečer,ko sem šla že v spalnico,mi ni dalo miru, da ne bi šla pogledat še v klet za drva če sem morda tam pustila ključ. Oblečem haljo in grem v klet in tam najdem ključ. Čakal je ves teden. Neki star mož, 92 let star, mi je rekel, da je to navdih Svetega Duha.Ta mož je že pokojni.To res drži. Fri- deriku Baragu se zahvaljujem za to pomoč. Zame, ki sem skromna, je to velika sreča. Že moja prababica se je zanimala za delo Friderika Baraga. Kupila je njegovo knjigo Zlata jabolka, pisano na otoku Gornjega jezera v Ameriki v misijonu sv. Jožefa leta 1840, in je podpisana na prednji strani te knjige z letnico 1857. Veliko uspeha želim odboru pri njegovem delu. MATI OB NESREČNEM SINU ZAUPA
Že dalj časa sem namenjena,da vam pišem nekaj vrstic. Bila sem sicer v veri vzgojena vendar sem pozneje verske navade opustila Bolj po naključju sem bila na Dolenjskem, kjer je bilo odkritje Baragovega spomenika. Nekatere besede pridige, ki sem jo poslu- šala, so me prizadele. Takrat sem bila zelo nesrečna. Moj sin se je potepal po Indiji, vdan mamilom. Ko se je vrnil domov, sem ugotovila, kako daleč je že z njim. Po kon- čani gimnaziji je pri 18 letih odšel za osem mesecev po svetu... Baraga sem tisti dan prosila,da bi se sin vrnil iz Indije,da bi štu- diral fakulteto,dobil dobro službo, primerno deklico in da bi bil ozdravljen od mamil. Tra- vo je namreč kadil, še preden je odšel v Indijo. Vse te moje prošnje so se mi tedaj zdele skoraj neuresničljive.
Glej,sin se je vrnil vendar je bilo z njim ze- lo težko. Začel je sicer študirati. Toda kaj vse sem morala doživeti, vam skoraj ne morem povedati. Lahko povem, da je bil tri mesece v Polju (to je sicer zares malo), imel je paranojo.Tri mesece sem se posve- tila popolnoma njemu. Podpisala sem se,da je lahko ostal zunaj, čeprav je bil - lahko rečem - obupen, neprišteven. Njegova de- klica, s katero je začel hoditi, ko je prišel na fakulteto, je bila zrela, pametna, pridna in mu je ogromno pomagala.Vendar je kljub psihiatru, h kateremu je hodil, začel kaditi travo.
Njegova deklica mu je pomagala, da se je odločil dokončno,da preneha in se pozdra- vi. Moram reči,da je bilo drugič hujše kakor prvič. Bil je ves čas zunaj, ne v bolnici. Abstinentska kriza je bila grozna. Zopet tri mesece pravih muk. Ves čas sem prosila Baraga, naj mi pomaga in mi reši sina, ki je bil čisto izgubljen.

Sedaj je od tega že skoraj šest let. Sin je doštudiral, še vedno ima to pametno dekli- co. Postal je urejen, priden, podjeten fant Nikogar nima od stare družbe. Že prvo leto se je tista družba razbila, čeprav se mi je zdelo to skoraj nemogoče.Ima drugo,dobro družbo,pridne fante. Moram tudi povedati, da je ves čas na fakulteti tudi delal, ne samo študiral in da je bil zelo uspešen pri študiju in delu. Ljudje ga imajo zelo radi. Malokdo se pozdravi od mamil, danes bi bil gotovo mrtev, če bi tako življenje nadaljeval
Prepričana sem,da je Baraga svetnik. Zato vam tudi pišem,ker me veže obljuba,ki sem si jo zadala takrat na Dolenjskem ob odkri- tju Baragovega spomenika. Lepo vas po- zdravlja nesrečna

mati M.

Izpolnjujem svojo zaobljubo ter se javno zahvaljujem za večkrat- na uslišanja božjemu služabniku Frideriku Baragu. Posebno ome- njam naslednjo zadevo. Zaradi dietnega prekrška sem zopet sprožila nez- nosne "kolike" ter bila ponovno hospitalizi- rana na Kirurški kliniki. Po rentgenski preis- kavi so ugotovili zaplet, druga rentgenska preiskava pa je ugotovila pri pasaži črevesja sumljivo izboklino. Vendar so pri iriografiji izključili potrebnost operacije. Ta ugotovi- tev me je zelo pomirila, saj sem bila zaradi nevarne bolezni do skrajnosti duševno in telesno izčrpana ter upravičeno zaskrblje- na.Prepričana sem,da je moja zaupna pro- šnja v tej tako težki zadevi bila uslišana. Še naprej bom molila, da bi naš svetniški kandidat škof Friderik Baraga dosegel čast oltarja in se mu bom priporočala v dušnih in telesnih zadevah. DUHOVNO OZDRAVLJENJE
Dobri Bog, poveličaj svojega služabnika Friderika tudi na zemlji! Priporočila sem se mu in uslišal je mojo koprnečo željo, da je moj ljubljeni fant prek moje žive vere in izkustva s Kristusom spoznal pravo pot v življenje in ozdravel. Želela sem si, da bi Kristusa ljubil kot ga ljubim jaz. Ne le to, celo popolnoma se je predal svojemu Bogu Sam mi je rekel, da ne dela več on, ampak Bog prek njega.Moram povedati,da je Boga že skoraj izgubil in popolnoma obupal. Zdaj pa sva se v tem letu on in jaz »na novo rodila v Bogu«.Oba se vam izročava v mo- litev za srečen zakon, ki ga nameravava še letos skleniti, če bo Bog dopustil. MAMICA S SINEKOM
Nekega dne sem našla knjižico z zahval- nimi pismi škofu Frideriku Baragu. Ker sem takrat imela hudo bolnega tri mesece sta- rega sineka, sem tudi jaz začela moliti in prositi za sinekovo zdravje.Sinek je ozdra- vel, čeprav je bilo takrat hudo z njim. Imel je bronhitis in pljučnico. Zdaj je trdnega zdravja, tako kot sem prosila Friderika Ba- raga in bo star že eno leto. Večkrat sem se zaobljubila, da se bom javno zahvalila, zato danes to pišem. V skladu s cerkvenimi predpisi z objavo teh uslišanj nočemo izrekati nobene sodbe o tem, ali so nadnaravnega izvora ali ne.

PRILOGA 'PRIJATELJA' 1986-Izdal Baragov odbor v Ljubljani (odg. dr.Jošt Martelanc,vicepostulator) Razmnožila „Družina", Ljubljana, Cankarjevo na- brežje 3 - avgusta 1986 - (10)

»HVALA, GOSPOD, DA SEM SE KOPAL V MORJU.«

Takoj ste uganili, da pišemo o Lignanu in o tistih počit- nicah, ki jih imenujemo - naše. Letošnje so bile od 19. do 31. julija.
Prijatelji, ki vam govorijo, so poskušali pri- kazati ne samo naša počitniška doživljanja in občutja na morju, temveč so predvsem orisali življenje v skupnosti, kjer ljubezen izbriše vsakršno različnost. V takšni skup- nosti vsak občuti družinsko toplino, tam ni prebadajočih pogledov in odvečnih vprašanj Vsak razume vse in vsakega.Taka skupnost, pa naj bo kjerkoli, je magnet, ki privlači in veže nase.
Jožica A.: Praznim kovček s stvarmi,ki imajo vonj po soli, po morju. Misli mi uhajajo na- zaj na čudovite dni, preživete s prijatelji v Lignanu. Čeprav sem že prejšnja leta sli- šala od prijateljev, ki so že bili tam, veliko lepih in pohvalnih besed,sem se prepričala, da je v resnici še lepše. Široko srce g. Ro- berta in prijaznost italijanskih prijateljev sta me navdajala z občutkom,da smo prišli k ljudem, ki nas imajo radi.
Za dobro počutje so poskrbeli naši sodelav- ci, saj so nam vsak trenutek stali ob strani. Ko so nas nosili v vodo ali na čoln, so si tudi sami krepili mišice, zato hudomušno pripomnim, da je korist obojestranska. V resnici je to lep primer ljubezni do bližnjega ali »živeti drug za drugega«. Posebno do- živetje je bila sv. maša, kjer smo vsi so- delovali. »On« je bival v nas in med nami. Najtežje je bilo slovo. Dvanajst dni bivanja v skupnosti kot ena družina se ti vtisne v srce in iz kamna bi morala biti,če ne bi po- točila vsaj ene solze. Domov sem se vrnila polna lepih vtisov ter duševno in telesno okrepljena. Hvala vsem, ki ste prispevali k temu!
Mira Č.: Velikokrat sedim sama na dvorišču pred hišo in premišljujem o življenju, prija- teljstvu in besedi Prijatelj.
Meni prijateljstvo veliko pomeni, saj je ne- kaj najlepšega na svetu. Ali ni? Moramo pa biti resnični in iskreni prijatelji. Takšno pri- jateljstvo je lepo in nas bogati. Naše Pri- jateljstvo bolnikov in invalidov je plemenito in bogato, ker ni razlike med nami.
Poznamo pa še nekaj drugačnih prijateljskih vezi. Ne samo takšne, da se spoznamo, če gremo kam in srečamo ljudi, s katerimi si želimo biti prijatelji,temveč da so tudi dru- žinski člani prijatelji.Da niso samo bratje in sestre in ne samo mati in oče svojim otro- kom,ampak so med seboj tudi prijatelji. Če imaš v družini prijateljske vezi, potem zla- hka poiščeš z drugimi ljudmi prijateljstvo.
Alenka O.: S skupnostjo Pier Giorgio in italijanskimi prijatelji smo bili ena velika dru- žina, povezani v prijateljstvu in odprtosti src za druge. Podobni smo bili valovečemu morju,ki ziblje valove sem ter tja in jih zdru- žene zaganja na obrežje. Vsak posameznik je bil en val, vsi skupaj pa smo se prelili v ogromen val, ki je z vso silo prihrumel na sipino in podrl vse pregrade, da si je utrl prosto pot. Ravno tako smo mi z neutrud- no močjo podirali meje in odpirali vrata, da bi prišli do vsakega srca, do vsake notra- njosti in bi bili resnično vsi povezani. Naše besede, misli, dejanja so se širila od enega do drugega in naša srca so se bogatila z novo duhovno močjo.V duši je zavladal mir ker je bila božja ljubezen med nami; pomir- jala nas je in nam dajala upanje v boljši jutri. Vsak dan znova smo se srečali z Je- zusom pri sv.daritvi in On nas je dvigal ve- dno više k Očetu, On je bedel med nami in nam stal ob strani. Veter je raznašal našo pesem v daljavo, sonce se je smejalo na- šim norčijam in radoživosti.Galebi so odna- šali našo misel in molitev visoko pod nebo. Morje je z naših src odplavljalo tesnobo in žalost ter naplavljalo upanje in ljubezen. Vse to nam je podaril On,ki nas ima zelo rad Dal nam je svojo ljubezen, da bi jo mi pri- nesli drugim. Hvaležni smo mu za zaupanje
Franc P.: Preživeli smo skupaj čudovite dneve ob morju. Moram vam pove- dati, da sem presenečen in prevzet nad dobroto ljudi, ki se nesebično žrtvujejo za soljudi. V spominu mi bo ostala nesebična ljubezen mladih ljudi, ki jih tok življenja ni zanesel v vsakdanje življenje tekanja za materialnimi dobrinami,ki jih bo moral vsak nekega dne, rad ali nerad,zapustiti na tem svetu.Njihov topel zgled mi je dal poguma, da sem po- novno zaživel svoje notranje življenje. Za- hvalim se vam in vas prosim, da vztrajate na svoji poti ljubezni,ki ne bogati samo va šega življenja,ampak življenje marsikatere- ga, ki se z vami spozna. Marsikdo šele ta- krat spozna poslanstvo in bistvo svojega življenja,ki ga pretresata žalost in trpljenje Še enkrat najprisrčnejše pozdrave in za- hvala vsem!
Martina A.: Veliko stvari v našem življenju se dopolnjuje. Tako sem z božjo pomočjo in žrtvijo svojih bližnjih tudi jaz letos odšla na redni dopust dopolnjevanja. Skupaj s telesno prizadetimi brati in sestrami sem doživela nekaj najlepših dopustniških dni na morju. V nekaj vrsticah se bom skušala predstaviti.
Sem zdravo, kmečko dekle, enaindvajsetih let, vesele, sproščene in preproste narave Prizadevam si,da bi bilo moje srce za vsa- kega odprto,najprej pa za Boga.V vsakda- njem poklicnem delu bi bila rada lik vestne medicinske sestre. Dneva brez pesmi no- čem in ne poznam. Takšno,kakršna sem, z vsemi lastnostmi ste me z ljubeznijo spre- jeli v skupne poletne dni. Skrbi, kakšno bo življenje v skupnosti z vami, so odpadle ob prvem srečanju v Ljubljani, pred odhodom v Lignano. Rada bi napisala, kako se lahko tako lepo ujemajo življenja trpečih in živ- ljenja zdravih, polnih energije. Brez vaših bolečin, krčev in napadov bolezni se da- našnji pokvarjeni svet prvi trenutek poruši Seveda pa vam je potrebna tudi naša po- moč,za blažitev bolečin, pomoč v vsakda- njiku in osvetlitev dni z ljubeznijo, potrpe- žljivostjo ter pripravljenostjo. V prvih dneh v naši skupnosti so nastale najprej krhke in boječe vezi, ki pa so se iz dneva v dan krepile v darovanju drug drugemu. V stek- lenički, ki smo jo vsi dobili od italijanskih prijateljev, sem dobila zares lepo misel na- šega Roberta, italijanskega diakona, ki nas vsako leto tako prisrčno sprejme pod svojo streho: »ŽIVETI ZA DRUGE,HODITI VEDNO V UPANJU.« To misel posredujem vsem, ki ne vedo,kam bi usmerili svoj korak. Da pri- jateljstvo ne pozna meja,smo vsak dan do- kazovali. Kljub neznanju tujega jezika smo se dobro sporazumevali, saj smo bili istih misli. Vsak dan smo posvetili Gospodu. Zame je bil pravi zemeljski dokaz, da nas spremlja Stvarnik, vzhajajoče sonce, ki je kukalo skozi veje borov zjutraj med sveto mašo in zopet, ko se je dan prevesil v ve- čer in so se poslednji žarki poslavljali z o- gretih tal. Vsak dan nam je prinesel mnogo novih doživetij. Zvečer pa smo molili in nato legli k počitku. V noči dežurne sestre sem ujela nekaj čudovitih pogledov v noč. To je bila najlepša priložnost, da sem se iz oči v oči lahko zahvalila Bogu za vse prija- telje in za to,da smem gledati luč sveta,za katero je prikrajšanih toliko nerojenih bitij. Iz zamaknjenosti me zdrami klic iz sobe in že hitim k njej, k njemu, k tebi, k vam...
V Lignanu tečejo dnevi veliko hitreje kot doma. Vse skupaj je bilo komaj za en dan v časovnem merilu, novosti in lepih spomi- nov pa za eno leto. Vsako prijateljstvo je treba gojiti in obnavljati. Povabim vas vse, zdrave in bolne, molite k Očetu, da bo na- še prijateljstvo trdno kot skala in naj Bog povrne vsem, ki so nam omogočili preživeti te dni kot ena družina!
Janez D.: Nedelja popol- dan je, zunaj prijetno to- plo, mene pa se loteva nekakšna čudna potrtost Premišljujem o dnevih, ki smo jih preživeli v Lignanu s preizkušenimi brati in sestrami. Letos sem bil prvič v tem prijaznem italijanskem mestu, toda vem,da nikdar ne bom pozabil teh dvanajst dni, ki smo jih skupaj preživeli. Že takoj ob priho- du me je ganila prijaznost, s katero nas je sprejel diakon Roberto.Prav kakor oče sina v priliki o izgubljenem sinu.Kar hitro smo se vživeli v skupnost Pier Giorgio.Kako se tudi ne bi, ko smo na vsakem koraku srečevali nepoznane, vendar zmeraj nasmejane ob- raze italijanskih sodelavcev. Čeprav smo govorili vsak svoj jezik, smo v srcih čutili isto: pomagati našim preizkušanim bratom in sestram,jim posojati roke in noge in prav zato nas je nebeški Oče blagoslavljal vse dni, da smo živeli kot ena velika družina.
Vsaka prijetna stvar hitro mine, tako so se tudi dnevi našega skupnega bivanja v Li- gnanu iztekli. Težko je bilo slovo in solze v očeh. Tolažila nas je misel,da se prihodnje leto spet srečamo, do takrat pa ostanemo v duhu povezani.
Nisem pisatelj, zato je ostalo še veliko ne- napisanih misli in mnoge od teh bodo os- tale za vedno skrite v srcu,zato še enkrat vsem hvala, bilo je čudovito!
Vlasta K.: Z velikim priča- kovanjem sem prišla tisto soboto, ko smo odhajali na morje,v Ljubljano. Dvorišče v Štepanji vasi se je počasi polnilo z invalidi. Kakor je bilo moje srce doma zelo radostno, da se bom spoznala z mnogimi bolnimi brati in sestrami,me je tisti trenutek ob pogledu na invalide obdal ne- kak strah. »Le kako in kdaj se bom lahko spoznala s tolikimi brati in sestrami?« sem se spraševala. Pa vendar se je ta strah kmalu spremenil v notranjo srečo in vese- lje. Naše veselje se je na morju iz dneva v dan bolj poglabljalo in Bog je vse jasneje prihajal med nas. Mnogim je odprl oči, da smo ga mogli občudovati v naravi, ki nas je obdajala: v vodi, soncu, travi, kamenju, drevesih.Občudovali pa smo ga tudi v dru- gem. Vsak izmed nas je bil drug drugemu dar - s svojim zgledom in besedno smo se bogatili.
Mene je ta stik s trpečimi brati in sestrami pa tudi z vsemi drugimi močno obogatil ter mi vlil novih moči za življenje.Največje bo- gastvo pa mi je podaril Kristus, ki sem ga ljubila v teh bratih in sestrah. Da! On mi je v teh dneh na morju podaril največje bo- gastvo. Po vsakem človeku, ki sem ga tam spoznala,mi je mnogo povedal. Iz teh Nje- govih besed pa hočem sedaj živeti,da bom nekoč lahko dosegla to, kar Bog od mene pričakuje.
Tina R.: Ko se bliža čas počitnic, nam po glavah rojijo misli,kje in kako pre živeti nekaj prostih dni,ki smo si jih zaslužili z uče- njem ali z delom. Morje, hribi, popotovanja s kolesom ali peš, za bolj pogumne avto- stop. Vse to so ideje, ki se prepletajo po glavah in burijo duhove.
Že nekaj časa sem si želela, da bi svoj do- pust preživela v hribih,odmaknjena od vsak- danjega hrupa in naglice in v tišini narave. Toda Gospodova volja je bila drugačna, pri- pravil mi je veliko presenečenje. Popolnoma nepričakovano mi je bila dana možnost, da proste dni preživim na morju z ljudmi, ki potrebujejo moje noge, roke, mene samo. Nekaj časa sem se obotavljala,toda iz dne- va v dan sta mi strah in dvom plahnela, v meni pa je rasla želja po darovanju.
Čas, ki nas je ločil do skupnih počitnic, je hitro minil in že je bila tu sobota, ko smo prihajali iz vseh krajev Slovenije in se zbirali pri Marijinih sestrah v Ljubljani.
Koliko novih obrazov,pogledov,besed.Začel se mi je odpirati nov svet, prežet z boleči- no,toda poln upanja in ljubezni. Podali smo si roke, se objeli v znak ljubezni, izmenjali nekaj besed in postali povezani med seboj kot ena družina. Potovanje čez del Primor- ske, prek mejnega prehoda do Lignana je potekalo srečno in v poznih popoldanskih urah smo prispeli na cilj. Veseli obrazi Itali- janov, stiski rok in objemi so našo bratsko povezanost razširili prek meja in od italija- nskih prijateljev nas ni ločila nobena ovira, postali smo bratje in sestre.Poleg prijaznih ljudi so nas obdali in sprejeli v svojo sredo tudi mogočni borovci, ki jih je bilo vse pol- no.S svojo senco in svežim vonjem so nas vabili in postajali smo vse bolj domači.
Razvrstili smo se po sobah,vsak sodelavec je dobil svojega bolnika,za katerega je mo- ral še posebej skrbeti in mu pomagati, po večerji pa nas je kmalu premagal spanec, saj smo bili utrujeni od dolge poti.
Čudoviti dnevi so bili pred nami. Dan smo vedno začeli z molitvijo. Z mislijo Nanj, ki nam je dal vse, kar imamo. Priporočili smo se mu,da je blagoslovil nas, naše delo, ve- selje in preizkušnje.
Po zajtrku smo vsi skupaj odhajali na plažo Koliko smeha v vodi,na čolnu ali ko smo se obsipavali z drobno mivko.Vsak se je lahko poigral in od srca nasmejal.Toda kmalu nas je začela priganjati ura,da smo pravočasno prišli na kosilo. Sledil je počitek, izkoristili smo ga za medsebojni pogovor, pesem, najbolj utrujeni pa so radi legli v posteljo.
Popoldan je bila voda bolj topla in opogu- mili so se tudi tisti, ki jih je strah »mrzle« vode.
Po večerji so sledile razne igre, katerih na- men je bil, da bi bili vsi dobre volje. Skozi ves dan pa je nas, naše delo povezovala pesem, ki nas je duhovno bogatila.
Kakor smo začeli dan z Bogom, tako smo ga tudi končali. Prinesli smo mu svoje delo, trpljenje in veselje, vsa doživetja in nova spoznanja,toliko jih je bilo. Naša molitev in pesem zahvale se je dvigala proti zvezdna- temu nebu in se združila s šumenjem vetra ki se je igral med vejami borovcev. Mir in toplina sta napolnila naša srca, Gospod pa nas je z nevidno roko blagoslavljal in vodil, da smo se vsak po svoje odzvali njegove- mu klicu ter mu sledili. Zavladala je tiha spokojnost, vsakdo je našel svoj mir.
Kot bi trenil, je minil čas,ki smo ga imeli na voljo. Med seboj smo se spoznali, se du- hovno obogatili in okrepili. Kljub temu, da smo se razšli po svojih domovih, ostajamo trdno povezani v duhu in molitvi. Vsak dan se spominjamo drug drugega in tako gradi- mo mostove ljubezni, to našo povezanost pa blagoslavlja Gospod.

Morje s svojim bučanjem ni samo slana voda z valovi in valčki, s plimo in oseko, temveč je tudi prispodoba za nekaj velikega, veli- častnega, za nekaj prvinskega in večnega. Zato je bila zahvala odraslega, čistega in otroškega srca pri zahvalni daritvi ob od- hodu: »Hvala, Gospod, da sem se kopal v morju,« zahvala za vse, kar nam daje Bog.

M. K.

Vi, ki ste prikovani na posteljo ali voziček, ki se ne morete v vsakem trenutku spreho- diti po vrtu ali obiskati prijatelja, ki se ne morete kratkočasiti s športom, plesom ali plezanjem po gorah - vi ste zaradi te pri- krajšanosti obdarovani z drugim darom, ki ga jaz nadvse občudujem. To je notranja ubranost duše.Vem,da ste za to ubranost mnogo prispevali sami in prepričana sem, da ste morali prek mnogih strmin, skozi mnoge viharje, preden ste to dosegli. A pri tem vas je spremljal Bog.Videti je,da veste precej o življenju, da zelo dobro prodirate v skrivnost božje ljubezni in Njene volje.
Vidite,predvsem zaradi vsega tega se rada srečujem z vami. Vsak skriva v sebi neiz- merno bogastvo,ki daleč presega praznino kakršno včasih čutim v sebi.Poglejte,zdra- vje imam in mladost imam, a to v resnici ni vse. Po vsakem srečanju je to prepričanje v meni močnejše in znova prečiščeno. Na misel mi ne pride več, da bi zviška gledala na vas. Kaj bi se hvalila z zdravimi nogami, ko so le nezaslužen dar in jih čez nekaj trenutkov lahko izgubim?! Kaj bi zdrave oči in ušesa, ko ne vem, kako dolgo bodo še zdrave? Naše telo je slabotno in krhko,zdaj zdaj se lahko spremeni v kup nesreče in ugasne.
A veličine notranjega bogastva mi ne more uničiti nihče, to bo edino ostalo, ko telo strohni.Zaradi tega bogastva vas občudu- jem. Ste srečni božji izvoljenci, katerih po- klic je razmišljati in tiho nositi s Kristusom njegov in svoj križ - ter s tem odreševati svet in njegove izvotljene ljudi.
Koliko strašneje je biti duhovni invalid kakor telesni! In kako blazno nesmiselno je biti invalid, če ne veš, zakaj...
Vi veste, zakaj trpite, zato ste mirni in s svojim mirom osrečujete (ali vznemirjate) tiste, ki žive okrog vas.
Hvala vam, ker sem smela biti tudi jaz z vami

Vaša prijateljica Jožica

Jezus je rekel, da so vrata v nebeško kra- ljestvo ozka, bogatinu so lahko celo tako ozka kot je šivankino uho.Kdo se more po- tem zveličati? To vprašanje so zastavljali že Jezusovi učenci in to vprašanje ostaja še danes odprto. V knjigo življenja bo vpi- san morda kdo,ki ga imamo za hudobnega, ne bo pa vpisan morda kdo,ki ga imamo za dobrega. Ozka vrata so prispodoba za te- žavnost vstopa v nebeško kraljestvo. Pre- čitala pa sem ljudsko modrost, ki pravi: Če bi Bog ne bil usmiljen,bi bila nebesa prazna
Župnik je pri oznanilih povedal,da zelo upa dajo duhovniški in redovniški poklici.Povabil in prosil nas je,naj molimo za poklice. Dobili smo podobico z naslovom g. župnika: Jože Pungerčar, Želimlje 46, 61292 Ig pri Ljub- ljani (tel. 061-662-426). Kdor želi postati član Družine prosilcev za duhovne poklice, naj se prijavi na ta naslov. Obveznost ni velika: desetka rožnega venca ali še manj.
Župnik nam je posredoval tudi sporočilo naše prijateljice Ivanke Meglič,ki je že več kot dve desetletji vezana na posteljo, da je bila s svojo sestro duhovno povezana z nami pri sv.maši. Ivanka, prisrčna hvala za sodelovanje! Srečanja se vrstijo,zdaj je na vrsti to, zdaj drugo krajevno območje, ve- dno pa so prisotni v duhu povezani z od- sotnimi ter obratno.
Skupni spominski posnetek pod cerkvijo je potrdil, da se že zares končuje naše sre- čanje. Drug poleg drugega, vsak s svojo zunanjo različnostjo, smo dopolnili sliko v eno samo vidno podobo prijateljske družine Enako je vsak s svojo različno notranjostjo prispeval svoj delež k duhovni podobi sre- čanja. Vsak nam je ljub, vsakemu se za- hvalimo in vsakemu kličemo: Bog Te živi!

M. K.

Prostorna dobrepoljska cerkev je bila v nedeljo, 6. julija posebej lepo pripravljena za naše vsakoletno srečanje. Župnik je z mladimi vsem bolnim,invalidnim in ostarelim v župniji pripravil v cerkvi in nato še v žu- pnijski dvorani prijetno srečanje. Lepo je bilo videti, ko smo pri sv. maši skoraj vsi prejeli sveto obhajilo.Tudi pri petju smo vsi zavzeto sodelovali, posebej ob koncu, ko smo zapeli Marija, skoz' življenje. S petjem smo nato nadaljevali še v župnijski dvorani ob zakuski.Kar prehitro je minil dan in spet je bilo treba oditi domov.Iskreno smo hva- ležni župniku in mladim za to srečanje z željo, da se drugo leto spet vidimo.
Junija pa je bil za nas, oskrbovance Doma v Ponikvah, velik dogodek obisk škofa Le- niča. Za nas je maševal in nam vlil novega poguma ter tolažbe, da ob teži križa ne omagamo.

Karolina

Govorili smo o evharistiji in si povedali ve- liko doživetega. Ena od udeleženk je s sol- zami v očeh dejala, kako si po premnogih dneh,preživetih v bolnišnici,želi,da bi lahko spet sama šla k sveti maši in k sv. obhajilu Pod podobo kruha v evharistiji nas Kristus najlepše poveže z nebeškim Očetom.
Tudi je bilo rečeno, da je človek, ki pride k sv.maši,ne gre pa k obhajilu, podoben člo- veku,ki je prišel na gostijo, ne mara pa nič jesti. Po končanem pogovoru sem prvič v življenju od blizu doživel češčenje Najsve- tejšega. Duhovnik je prinesel Najsvetejše tik pred nas, pred naše vozičke in bergle, v učilnico, kjer smo bili. To se mi je najbolj vtisnilo v srce. Po češčenju smo še s sv. mašo končali naše razmišljanje o evharistiji

Franci Plazar

V prvi avgustovski soboti se je sonce že pomaknilo čez polovico neba, ko smo se prijatelji z Gorenjske zbrali na Zg. Lipnici pri Kati in Helen Urh.Sprejela nas je njihova domačija skrita med košatimi drevesi in plezajočo se trto, pa seveda dobrosrčni in prijazni do- mači. Kati in Helen sta za nas pripravili pri- jateljsko srečanje, na katerem smo stkali nova prijateljstva in utrdili stara. Lazarist Jože Zupančič in župnik Simon Fortuna iz Bohinjske Bistrice sta z nami darovala sveto mašo in nas povabila,naj odpremo svoja sr- ca za nebeškega Prijatelja in svoje bližnje. Gospod Simon nam je v pridigi dal močno spodbudo z dvema preprostima stavkoma: vsakemu padcu sledi dvig; noben prepad ni tako globok, da se ne bi mogli dvigniti iz njega.Ta dva stavka nosita v sebi več bo- gastva in življenjske modrosti kot najboljši roman. Veselje naših src je zaradi Očetove bližine prekipevalo v pesmih, v molitvi, v prošnjah, s katerimi smo se priporočili Nje- mu, v stisku rok ob pozdravu miru.
Srečelov s skromnimi,toda s toliko bolj pri- srčnimi darili nas je vse spravil v smeh in dobro voljo. Ta čas je naš kuhar spekel o- kusne čevapčiče in tako smo se po duho- vni hrani nasitili tudi mi. Časa za sproščen, prijateljski pogovor,za petje in smeh je bilo dovolj. Glavno vodilo vsega srečanja pa je bilo: Spoznaj, da nikoli nisi sam, ampak je s teboj Jezus, s teboj so tvoji prijatelji.
Duševno in telesno okrepčani smo se v mraku vračali domov ter v duhu pozdravili še Marijo na Brezjah.
Hvala vsem domačim,ki so največ pripomo- gli, da nam je bilo lepo in je v naših srcih spet zagorel plamen žive vere ter hrepe- nenja po medsebojnem zbliževanju. Hvala tudi vsem duhovnikom; hvala vsem vozni- kom in spremljevalcem. Hvala tudi vsem, ki ste prišli, da smo se spet videli. Upamo,da se bomo morda drugo leto s pomočjo naših dobrotnikov spet lahko srečali.

Alenka O. in Ivanka M.

Lepo sončno nedeljo v avgustu smo se invalidi in starejši zbrali v Žažarju, prijetni vasici nad Horjulom.Že dopoldan smo prihajali iz vseh krajev.Presrečni smo bili,da smo lahko sku- paj z drugimi prisostvovali sveti maši v lepi cerkvici Sv.Ane,ki je podružna cerkev žup- nije Podlipa, nedaleč od Vrhnike.
Somaševanje je ob domačem župniku Silvu vodil bolniški župnik Miro. Ta nas je v maš- ni pridigi ob resničnem življenjskem zgledu trpeče matere,ki je bila 30 let slepa in po- vsem odvisna od drugih, spodbudil, naj jo posnemamo v prenašanju trpljenja in pose- bno v molitvi. Tudi naše sobe,tako je pou- daril duhovnik, lahko postanejo božjepotne cerkve,svetišča,romarski kraji,iz katerih se dviga molitev in daruje trpljenje za mnoge, ki nam zaupajo svoje probleme in se nam priporočajo.
Po sveti maši,pri kateri so lepo peli žažarski pevci in sodelovali mladi, smo imeli agape, prijateljski obed pod Pirnatovim kozolcem. V lepem popoldnevu,ki nam ga je pripravila mladina, smo začutili, da se uresničujejo besede psalmista: »Kako dobro in prijetno je, če bratje in sestre prebivajo skupaj...« Presrečni smo bili tudi nad tombolo in darili Med pogovorom, pesmijo, ob okusni hrani in pijači je popoldan prehitro minil.
Preden smo se poslovili, smo v cerkvi še zapeli litanije Matere Božje ter polni lepih vtisov šli vsak v svoj kraj. Še dolgo se bo- mo spominjali lepih uric, ki smo jih ta dan preživeli v družbi mladih ter mi starejši in invalidi med seboj. Radi bi vam povedali, dragi mladi prijatelji,da sta po takih sreča- njih in tako lepih popoldnevih tudi starost in bolezen lažji.
Najlepša hvala voznikom in mladim Žažar- čanom za vse! Bog povrni vsem, ki so ka- korkoli pomagali, da nam je bilo lepo.

Anica Jankovič

Molitev rožnega venca ima čudežno moč. Je čarobno sredstvo, je silovita prisega Mariji! Molitev rožnega venca olajšuje naj- težje trenutke življenja,lajša bremena, teši bolečine, ozdravlja rane na duši in vliva v nje srčnost in moč, prepodi slabe misli ter ima nešteto drugih dobrih učinkov v sebi: Molitev rožnega venca je ključ do nebeških vrat.
Ako opustiš to molitev, postaneš na duši slep, nem, hrom, suh in mrtev, kakor cve- tica, ki nima svetlobe, zraka in vode. Tako uveneš in skloniš glavo k tlom ter gledaš samo na to, kar je od spodaj in zgniješ v zemeljskih strasteh. Ne reci: Nimam časa, da bi molil rožni venec, saj imaš vendar čas, da ješ! Tudi duša potrebuje vsak dan živeža in krepitve, sicer postane revna in brez moči za dobro ter umre. Kakor gotovo je duša in njeno večno življenje več vred- no kakor telo in njegovo življenje,tako go- tovo moraš tudi dušo vsak dan preživljati in krepiti z molitvijo ter verskimi mislimi: Tako gotovo moraš imeti za to čas, kakor ga imaš za jed.
Moli vsak dan v resni pobožnosti zjutraj in zvečer ter tudi podnevi misli večkrat na Boga! Tvoj red naj bo: roka pri delu, srce pri Bogu! Vsi delajmo tako! Posvečuj dan z mnogimi verskimi mislimi, tudi pri svojih op- ravilih, karkoli že delaš. Zate bo vsak dan praznik,ne da bi zanemaril svoje delo. Vedi da je dan,v katerem nisi molil,izgubljen,ker ga nisi preživel za Boga in za svojo dušo. Prehranil si samo živilsko stran na sebi in si zaslužil samo zemeljsko plačilo. Ta dan ni- maš blagoslova in nikakega upanja. Zato ne pozabimo na molitev.
Vem, bolniki, ki trpite v bolečinah, vedite, da je vaša molitev Bogu bolj všeč kot na- ša,ki lahko opravljamo svoja dela.Moji ljubi trpeči bratje! Vsi skupaj radi molimo rožni venec! Marija je že večkrat naročila.

Viktor Levovnik

Čudoviti mozaiki, ki jih občudu- jemo med znamenitostmi, ume- tninami, so sestavljeni iz samih malih,raznobarvnih kamenčkov. Tako občutim, da se tudi naša sreča lahko primerja velikan- skemu mozaiku, saj jo ustvarjajo neštete drobne radosti, ki se jih sproti pravzaprav komaj zavedamo. Ko pa nam ura življenja podari trenutke miru, da se z vsem srcem in z vso dušo zazremo na pot, ki smo jo že prehodili,tedaj začudeni opazimo,da je vse tisto težko,kar nas je trpinčilo,nekam zble- delo, a kakor od sonca ožarjena stopi pred nas paleta spominov na mnoga srečna do- živetja.
Ko prestopimo prag novega leta, navadno s strahom pomislimo, kaj nam bo prineslo?! So mejniki v letu, ki jih z radostjo pričaku- jemo in en tak mejnik je tudi "Velika mêša" sredi avgusta,ko je treba postaviti klopotca Z vznemirljivim hrepenenjem pričakujemo ta dan,nekateri so tako neučakani,da priv- lečejo klopotec na svetlo že pred tem ča- som in če je vse v redu, zapoje ta gorički pevec in spomni vse tiste, ki niso tako zagnani, da bo treba pogledati, ali je tudi njihov klopotec brez okvare, da bo lahko naznanjal, da se grozdje »meca« in da bo treba plašiti ptiče, da nam ne bodo vsega pozobali.
Torej, po naši deželi že prisrčno odmeva pesem klopotcev. Lahek vetrič zaganja ti- ste male, tiste velike pa mora v oglašanje zagnati kar močna sapa...
Sedim v senci breze,pod katero je domise- lno pripravljeno počivališče za avtobusne potnike. Tukaj se namreč ustavlja avtobus v Lahoncih in Ciril, ki ima spričo vsake sti- ske srce na pravem mestu, je pripeljal sem tri hlode lepe mlade breze, jih položil na debele podvale in že je nastalo privlačno počivališče za potujoče. Nudi se jim prilika, da lahko uživajo ob pogledu na zeleno oko- lico, na lepo obdelano zemljo z vinorodnim vencem nad njo,iz katerega prijazno kukajo mnoge hišice in poslušajo pesem klopotcev ko nekam jesensko izzveneva.Več kot 200 let stara murva v bližini otožno prisluškuje drobnemu brbranju malega klopotca na nje nem vrhu, ki med ostarelimi vejami odmeva vse do njenih korenin. Joj, kaj vam bi imela povedati iz zgodovine svojega življenja in življenja tistih, ki so veselo skakljali pod njo ter se veselili njenih vsakoletnih malin. Pogumno so plezali -rod za rodom- v njeno krošnjo in si med tem predstavljali, da ple- zajo na najvišjo goro sveta. Pa ne samo radosti, zrla je tudi nesreči v oči. Kako jo je žgalo,ko je ob njej gorela domačija,kako jo je skelelo, ko je tri četrt ure tolkla toča, da se rane do današnjega dne niso skrile in kako je ihtela, ko so pred njenimi očmi odnašali prek hišnega praga tiste, ki se jim je izteklo življenje, z delom, trpljenjem in ljubeznijo dovršeno...
Klopotec pa brblja na njenem vrhu in ji ne da misliti na svoj konec.

Erna Meško

Hvala vam za pismo, ki ste mi ga pisali že 24. julija. Morda ste že obupali, da boste od mene dobili kakšen odgovor, morda pa tudi niste, saj če ste si izbrali takšno delo, ste gotovo zelo potrpežljivi in vedno polni upanja.
Najprej naj se opravičim za zapoznel odgo- vor. Vaše pismo me je čakalo tukaj,ko sem se pred dobrim mesecem vrnil z obiska v domovini. Odsoten sem bil sicer le dva me- seca, ampak med tem se je nabralo veliko dela, zato kljub dobremu namenu, da čim- prej odgovorim, nisem prej prišel do tega.
Za Prijatelja sem seveda slišal in prav po- nosen sem, da imamo Slovenci tak list. Kar se tiče misijonske zavesti, sem tudi jaz prepričan, da je izredno pomembno, da se ta v domovini širi in poglablja.Saj če se ne bi, bi bili siromašni ne le misijonarji, ampak tudi Cerkev doma, ker je Cerkev v svojem bistvu misijonska. Zato bom po svojih mo- čeh rad prispeval k širjenju misijonske misli še posebej rad bom pa to naredil za Prija- telja, ker upam oziroma sem prepričan, da bodo bralci potem še več molili za nas, mi- sijonarje.Molitve pa smo zelo potrebni. Da- nes naj vam napišem nekaj o svojem delu, drugič me pa spet o čem vprašajte,pa bom poskusil odgovoriti.
Misijonska dejavnost se tukaj verjetno pre- cej razlikuje od predstav, ki jih imajo ljudje o tem delu. Misijonarji pogosto delujejo v manj razvitih deželah, zato lahko poleg evangelija prinesejo s seboj še marsikaj,kar je ljudem tam na prvi pogled morda bolj pri- vlačno, ker je bolj koristno in bolj potrebno S tem se naveže stik in tako vzpostavi možnost tudi za oznanjevanje evangelija. Japonska pa je dežela z zelo staro kulturo in z visoko razvito civilizacijo, ljudje od mi- sijonarja redko pričakujejo kaj koristnega ali potrebnega. Tako tudi ni lahko navezati stike, ki naj bi utirali pot oznanjevanju evangelija. Krščanstvo se širi počasi, med okrog 120 milijoni prebivalcev je krščenih komaj kakšen milijon (kakšnih 400 tisoč je katoličanov,drugi pripadajo v glavnem raz- nim protestantskim skupinam, nekaj pa je tudi pravoslavnih). Za vernike kot povsod po svetu skrbe v župnijah,ostali misijonarji pa v glavnem delujemo zelo posredno:tru- dimo se,da bi s svojo navzočnostjo ljudem približali krščanske vrednote. Največkrat je to v šolah vseh vrst in pa v bolnišnicah. Jaz delam na privatni univerzi Sophia (po naše »Modrost«), ki je bila po papeževem navodilu ustanovljena leta 1913 in jo vodi- mo jezuiti. Preden rečem kaj več o tej uni- verzi, naj povem, da je v Tokiu okrog 300 visokih šol ter da na Japonskem kakšna četrtina visokošolcev študira na državnih, tri četrtine pa na privatnih univerzah, ka- tere imajo le pičlo denarno podporo od dr- žave in se v glavnem vzdržujejo s precej visoko šolnino,ki jo morajo plačati študenti Na naši univerzi študira skoraj 10.000 štu- dentov,razen medicine imamo vse pomem- bnejše fakultete. Rednih predavateljev je okrog 500, izrednih pa tudi približno toliko. Med rednimi je kakšna petina jezuitov ali drugih redovnikov oziroma redovnic, med ostalimi so nekateri kristjani, drugače pa so v glavnem ne-kristjani. Med študenti je kristjanov nekaj več, kot je splošno pov- prečje v deželi,torej eden ali dva na vsakih sto. Jaz predavam na filološki fakulteti, na oddelku za ruščino, poleg tega sem od lani zadolžen še za knjigovodstvo cele univerze Delo v knjigovodstvu je še manj kot pou- čevanje povezano z oznanjevanjem evan- gelija,vendar brez tega ne gre,nekdo mora opravljati tudi to delo. Je pa težko najti čas za oboje, zato se prav od srca priporočam za molitve,da bom znal prav poiskati,kaj je božja volja in bom znal tudi to uresničiti.
Prisrčen pozdrav v Kristusu,

p. Janez Mihelčič

Bralka Marija K. sprašuje v pismu: Znanka kmetica si je pri kmečkem delu poškodvala hrbtenico.Je na vozičku-paraplegik. Potrebe za preživljanje so velike, nima pa nobenih stalnih prejemkov. Prosi za nasvet, kdaj in v kakšnih pogojih je upravičena prejemati stalno denarno pomoč.
Za točen odgovor je v vprašanju navede- nih premalo podatkov. Moral bi vedeti,kdaj se je poškodovala, koliko je stara, kolikšen dohodek ustvarja na kmetiji, ali živi sama ali z možem itd. Zato ji svetujem, da se o- brne za nasvet k socialni delavki v Centru za socialno delo v kraju, kjer živi.
Drugim bralcem pa je namenjen odgovor o pogojih za pridobitev denarne pomoči -kot edinega oz. dopolnilnega dela preživljanja. Do denarne pomoči kot edinega vira preži- vljanja je upravičen za delo nezmožen ob- čan, ki je brez vsakršnih dohodkov in brez premoženja ter nima nikogar, ki bi ga bil dolžan in sposoben preživljati, živi pa v domači oskrbi, to je sam ali v družini. Ta denarna pomoč znaša trenutno nekaj nad 30.000 din. Do denarne pomoči kot dopol- nilnega vira preživljanja pa je upravičen za delo nezmožen občan,ki izpolnjuje iste po- goje,kot sem jih zgoraj navedel, le da pre- jema dohodek, vendar ta ne dosega dogo- vorjene ravni socialne varnosti. Ta denar- na pomoč pa se dodeli v višini razlike med denarno pomočjo kot edinim virom preživ- ljanja in dohodki občana.
Zahtevek za dodelitev denarne pomoči se vloži v uradih krajevne skupnosti ali v Cen- tru za socialno delo. O dokumentaciji, ki jo je potrebno priložiti, bodo zainteresiranega poučili v omenjenih ustanovah.

C. U.

Svoje zemeljsko romanje so končali, da bi živeli z Jezusom, naši prijatelji:
Djuro Horvat, Keršova 5, Vojnik
Minka Novak, Šmartno pod Šmarno goro
Ludvik Dremelj, Dolenjska c.40, Ljubljana
Slavko Sarnic, Šentiljska 69, Maribor
Alojz Mürks, Dom D. Vogrinec, Maribor

V drugem letu svojega življenja je Lučka - interni list staršev in prijateljev duševno prizadetih ter glasilo gibanja Vera in luč pri nas, spremenila zunanji videz. Odslej bo izhajala kot brošura in ne več na listih. V enaki obliki kot Lučka je kot njena priloga začela izhajati Lučkina knjižnica. Prvi zvezek prinaša prevod dela dr.Marije Egg: Drugačni otroci-drugačna vzgoja,in sicer poglavje o verski vzgoji prizadetih otrok. Avtorica po- sebej poudarja, da prizadeti otroci še bolj kot drugi potrebujejo religijo ljubezni in ne religijo modrosti ter razuma.Kristusovo lju- bezen otrok lahko dojame le, če ga ljubimo Duševno prizadeti otrok nam vse verjame- zato nikoli in nikdar ne zlorabljajmo njegove vere.Ob koncu pravi:Prizadetost naših otrok nas ne odvezuje odgovornosti do njih.
Drugi zvezek omenjene knjižnice prinaša nekaj razmišljanj,ki so bila povedana ali za- pisana ob različnih priložnostih (p.Mihelčič) Knjižica želi biti svetilka na poti iskanj in razmišljanj, da bi duševno prizadeto osebo bolje spoznali, jo vzljubili in ji pomagali k srečanju z Jezusom.
Že maja meseca je bil v Ljubljani simpozij, na katerem so zdravniki, fizioterapevti in strokovnjaki iz številnih drugih področij go- vorili o rehabilitaciji starejših. Tudi pri nas jih je čedalje več, kar se kaže tudi v bol- nišnicah in zdraviliščih. Četrtina bolnikov v ljubljanskem kliničnem centru je starejših od 60 let. Na Zavodu za rehabilitacijo in- validov pa jih je skoraj polovico.
Veliko udeležencev prvega takega simpo- zija pri nas je ugotovilo, da smo na tem področju sicer dosegli določen napredek, vendar pa morajo sodobna načela geron- tologije spoznati in jih uveljavljati v praksi tudi drugi in ne le določene institucije ter najožje specializirani strokovni delavci v bolnišnicah in domovih za starejše.
Rehabilitacijo,ki naj ne bo samo medicinska dejavnost, ampak celovita skrb skrb za starejše - to je lahko sosedska pomoč pri domačih opravilih ali strokovna nega - je treba uvesti povsod, kjer tako ali drugače obravnavajo starejše in bolne; v bolnišnicah na vseh oddelkih, v zdraviliščih, v domovih za starejše in seveda v domačem okolju.

(Po Delu, 28. do 31.5.1986)

Junija je minilo že 40 let,kar je pričel delo- vati prvi zavod za odrasle slepe v Sloveniji in kar deluje Zveza slepih in slabovidnih.Na priložnostni akademiji v Cankarjevem domu so nastopili učenci iz večih zavodov za slepo in slabovidno mladino ter nekaj zborov oz. ansamblov slepih.

(Po Delu)

Julija je bila v Kranju razstava igrač in pri- pomočkov za otroke z motnjami v teles- nem in duševnem razvoju, prva te vrste pri nas. Zanimiva in poučna razstava je v celoti prikazala, kaj vse je mogoče upora- biti kot pripomoček za razvoj psihofizičnih lastnosti prizadetih otrok. Predstavljene so bile tako domače kot tudi tuje igrače ter pripomočki za fizioterapevtsko delo. Tera- pevti so ob tej razstavi spodbudili domače proizvajalce k izdelavi novih igrač in pripo- močkov. Prikazali so tudi uporabo računal- niških programov za odpravljanje motenj pri učenju branja in pisanja ter pri orientaciji v prostoru za duševno in telesno prizadete otroke.
Po ocenah je v Sloveniji med šest in deset tisoč otrok s cerebralno paralizo. Prizadete otroke, njihove starše ter skrbnike, tera- pevte in druge ljudi, ki se ukvarjajo s temi otroki, povezuje pet regijskih društev za cerebralno paralizo in Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije.

(Po Delu, 18. in 19.7.1986)

Osemintridesetletni Francoz Rene Comas je hrom na obe nogi že dvajset let zaradi otroške paralize. Na najvišjo goro v Afriki Kilimandžaro (gora jeznih duhov), 5895 m, namerava priti v petih dneh. Do višine 4000 m se bo vozil z vozičkom po utrjeni,čeprav po precej razrukani poti. Od tam naprej si bo pomagal z berglami. Po zadnji strmini pred vrhom, ki ima naklon 45 stopinj, se bo dobesedno plazil s pomočjo rok. Rene je dober športnik, invalid, spremljalo pa ga bo pet pomočnikov.

Po Ljubljanskem dnevniku, 10. marca 1986

Srce mi je biserna školjka
udarcev prepolna in ran
v njem pa iz rane mi slednje
nov biser rodi se na dan

Dragi bratje in sestre! Sami dobro veste, kako težko je, če si odvisen od drugega. Pa naj ima prijatelj še tako razumevanje in skrb za svojega bolnika, ga nikoli ne more tako razumeti, kot ga razume Oče. Kdo je zmožen spreminjati rane v bisere, če ne on, ki nas je ustvaril?
Kakor nas, ki živimo, ni nihče vprašal: »Ali hočeš živeti?« tako tudi tistih, ki so bili spočeti, pa jih matere niso hotele roditi, ni nihče vprašal: »Ali hočeš umreti?« Bodimo veseli,da živimo! Res,kolikokrat je težko, a z božjo pomočjo se vse prenese. Z vsakim dnem se trudimo,da bomo osrečevali svoje bližnje, koder bomo hodili. Mladi živimo za boljši jutri! Rada bi,da bi vsi postali srečni, a mnoga naša dela pričajo prav nasprotno. Bodimo veseli, da živimo! Da smo takšni, kakršni smo! Hvala Očetu, saj nam daje u- panje, katerega nam ne more nihče vzeti.
Sem dijakinja zdravstvene šole. Od preiz- kušanih bratov in sester bi rada izvedela, kakšno je bilo zdravstveno osebje v usta- novah, kjer so se zdravili. Lep pozdrav Objavljamo nekaj tvojih misli. Vidi se,draga Mateja, da znaš razmišljati,da ceniš življe- nje, ga sprejemaš kot dar in bi rada z njim še mnoge osrečila. V poklicu, za katerega se pripravljaš, boš to lahko na vsakem ko- raku izvrševala. Taki zdravstveni delavci so nam izredno potrebni. Vse preveč je še takih, ki jemljejo ta poklic zgolj zato, da se preživljajo in ga nimajo za poslanstvo. U- pamo, da se bo tvojemu vabilu kdo odzval in ti opisal svoje izkušnje. Praviš, da mladi živite za boljši jutri. Še bolje bo rečeno,da delate za boljši jutri. Vztrajaj na tej poti!

Že od petnajstega leta boleham.Spremlja- jo me stalne bolečine v glavi, pa tudi vsak premik je boleč.Težave se še večajo. Vča- sih se bolezen malo umiri, potuhne, pa že spet izbruhne.Vesela sem,da si kljub vsem tem težavam najnujnejše lahko sama na- redim.Tudi vrt še malo obdelujem.Prej sem skrbela za onemoglega očeta, ki je pa lani umrl.Od njega sem se učila potrpežljivosti. Vsak dan sva skupaj zmolila vse tri dele rožnega venca, za vse potrebe. Kako lepo je umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Marija,pridi mi naproti.« Zdaj molim sama. Pred nedavnim sem obiskala znanko v do- mu počitka. Iz sosednje sobe je prišla še ena gospa in je začela moliti rožni venec. Tako smo vse tri molile. Čisto sem pozabila na svoje težave. Domov grede sem vse to premišljevala.Vzdihnila sem.Kako se včasih premalo potrudim, da bi tudi drugi moji so- trpini spoznali in doživeli,kako dober je naš Gospod, da je lahko njegov jarem sladak in njegovo breme lahko.
Dragi moji prijatelji! Molimo,veliko molimo in žrtvujmo. Darujmo vse težave in nadloge v ta namen,da bi vsi spoznali Jezusovo veselo oznanilo, in to po zgledu nas, kristjanov. Bog daj vsem dobro! Draga Urška! »Od njega sem se učila potr- pežljivosti!« - Kako lepo spričevalo ste dali o svojem pokojnem očetu.Apostol Pavel je v listu Rimljanom zapisal tudi tele pomen- ljive besede: »...ampak se celo ponašamo z bridkostmi, saj vemo,da bridkost rodi po- trpljenje, potrpljenje preizkušenost, preiz- kušenost upanje.« (Rim 5, 3). Nadlogam, preizkušnjam in bridkostim se v življenju ne moremo izogniti. Mnogo pa je odvisno od nas, ali bo to v nas rodilo potrpežljivost ali prepirljivost in nezadovoljstvo. Naj za vse nas čedalje bolj veljajo besede apostola Pavla! Tako bomo vedno bolj polni upanja in tudi drugim v oporo in pomoč.

Spet se vam oglašam. Doživela sem tako lep in srečen dan, da tega ne morem zadržati v sebi. Dne 14. julija so prišli k meni sale- zijanci iz Ljubljane. Gospod Ciglar je skupaj s sobratom v moji siromašni hišici daroval sveto mašo, bogoslovci pa so jo poživili s petjem. Kaj sem v notranjosti občutila, se ne da povedati. Razume lahko le tisti, ki je že sam doživel mašo ob svoji bolniški po- stelji. Po maši so vsi odšli na delo. Iz srca sem jim hvaležna, Bog naj jim plača! Za- dovoljna sem in srečna. Nisem pozabljena, saj Bog po dobrih ljudeh skrbi zame. Svoje trpljenje in bolečine vsak dan združujem z Jezusovim trpljenjem in po Mariji darujem Bogu. On bolje ve kot jaz, zakaj trpim. Ne- kje bo že prav prišlo.
Dragi moji sotrpini! Zdravim se vedno kam mudi, mi pa imamo dovolj časa. Zato radi molimo za vse potrebe.
Vsakega obiska sem vesela, najbolj pa se razveselim župnika, ko mi vsak prvi petek prinese sv. obhajilo. Bog mu plačaj za vse! Želim, da bi bil na novi župniji duhovno in telesno srečen.
Lep pozdrav vsem, ki bodo brali te vrstice Kar prav je, da svojih doživetij ne morete zadržati v sebi. Tako nam jih posredujete in se še mi lahko z vami veselimo ali trpimo Tako se učimo govoriti in poslušati,med se- boj se še bolj povezujemo in drug drugega bogatimo.

Živim osamljena med tujimi ljudmi, ker sem brez sorodnikov. Najbolj sem žalostna, ker ne vidim ne gospodinjiti ne opravljati kakega drugega dela.Zaradi poškodovane hrbtenice hodim le z berglami. Vse to želim vdano in mirno trpeti.Sem pa bolj nervozna. Rada bi našla prijateljsko dobrotnico, ki bi mi prišla na pomoč. Samo dopisovanje in obiski mi ne pomagajo veliko, čeprav bi se počutila srečnejšo že s tem, da bi s kom skupaj molila in da bi mi kdo kaj prebral, ker sama ne morem. Jezus blagoslavlja te, ki delajo dobro. Tudi sama hočem povrniti po svojih močeh temu, ki bi mi prišel na pomoč. Res ni prijetno, če je človek sam. Še po- sebno hudo je, če je poleg tega še bolan. Draga Rožika,v svoji onemoglosti in zapuš- čenosti ste še bolj blizu Gospodu,ki je trpel in umrl za nas. Tudi vaše bolečine je nesel na križ, da bi vam bilo laže in bi jih znali vdano prenašati. Gotovo se bo tudi za vas našel kdo iz vaše bližine (dekanije Žalec), ki vam bo priskočil na pomoč, vam v zims- kih dnevih nanesel kurjave in vam prinesel potrebnega iz trgovine. Bog svojih zvestih nikoli ne zapusti.

Že dolgo se pripravljam, da se vam ogla- sim. Povedati vam hočem, da že nekaj let prebiram Prijatelja. Nisem invalidka, vendar mi list veliko pomeni. V njem dobim mnogo lepih, spodbudnih in koristnih nasvetov. Po vsakem prebranem Prijatelju sem v mislih pri bolnikih, pa tudi vsak večer molim zanje Poznane v našem kraju rada obiščem in jim po svojih močeh tudi pomagam.
Želim vam še naprej veliko uspeha,bolnikom pa tolažbe in poguma. Prisrčen pozdrav vsem Draga Joži, naj vas še naprej preveva dia- konijski duh in vas žene v dejavnost - naj bo to kot pomoč, obisk ali molitev. Za vse to leta niso pomembna,ampak ljubezen.Naj jo po vas mnogi doživijo. V molitvi pa še naprej ostanite tesno povezani z vsemi.

Težko sem pričakala mesec avgust in naše romanje k Mariji Vnebovzeti v Turnišče. Imeli smo lepe, sončne dni. Še bolj nas je grela božja in Marijina ljubezen, poživljala pa evharistija. Hvaležna sem g. Jenku za vse globoke besede, ki so nas vsako jutro in večer privabile k poslušanju.K celodnev- nem bedenju so prišli ljudje od blizu in da- leč. Tudi sama rada romam,še posebno na Brezje.
Še to bi vam rada povedala,da sem do Pri- jatelja prišla takrat, ko sem bila v bolniš- nici. Ob obisku mi ga je podaril župnik, da mi bo za kratek čas. Takrat sem spoznala, kaj je Prijatelj. Zelo sem ga vesela. V njem najdem veliko naukov in tolažbe. Pričakovanje nečesa-upanje- je pol življe- nja. Kot npr.vi pričakujete romanje k Mariji v Turnišče, tako vsi kristjani lahko vse dni, ki so še pred nami, pričakujemo tisto kon- čno romanje k Mariji Vnebovzeti in k Bogu. V tem upanju živimo, bedimo, poslušamo in tudi trpimo. Življenje v tem upanju je kljub vsem težavam lepo. Tudi Prijatelj se trudi, da bi poživljal vero, utrjeval upanje in pri- žigal ogenj ljubezni med vsemi bolniki in in- validi ter njihovimi svojci in prijatelji.

Ko sem bila še zdrava, sem bila srečna, da sem lahko negovala onemogle. Toda moj odnos do njih je bil drugačen kot danes, ko sem tudi sama ena izmed njih. Sedaj jih mnogo bolje razumem. Čeprav sem še mla- da,sem že v domu. Ne sprašujem se,zakaj. Vem, da je pomemben ta trenutek in da moram tam, kjer sem, cveteti.
Nekaj malega še lahko pomagam. A dnevi so včasih tako dolgi. Čutim z drugimi oskr- bovanci,ki telesno ali duševno trpijo.Mnogi si želijo domov. Oskrba v domu je dobra. Zvečer pa,ko nastane tišina,se vsi kar ne- kam oddahnemo. Takrat se laže posvetimo Njemu, ki nas je ves dan spremljal in čakal Tako minevajo dnevi. Eden ni drugemu po- doben. Vrstijo se zdaj veseli, zdaj bolj ža- lostni trenutki. V takih dneh je najbolje, da se zatečemo k Bogu in Mariji. Takrat molim rožni venec, tudi namesto tistih, ki zavra- čajo Boga. V življenju se je treba boriti in kako odločilni so zadnji trenutki.
Bog daj,da bi vsak nov dan poskušali bolje preživeti. Da ne bi preslišali nobenega nje- govega klica, ki se nam različno razodeva. Biti z Njim v bridkostih, težavah in veselju. Pa bomo srečni tam, kjer smo. Hvala, draga Kati, za tvoje posredovane misli in doživljanja.Tudi to se je dalo iz njih razbrati, da si velikodušno sprejela novo obliko življenja. Lahko bi objokovala svojo »usodo« in tarnala nad njo,a to dejstva ne bi spremenilo. Tako pa znaš tudi tam, kjer si, poganjati cvetove. Naj obrodijo bogat sad!

Že vse življenje me spremljajo razne bolezni najbolj pa naglušnost. Prav zato mi pisana beseda še toliko več pomeni. Zelo rad be- rem Prijatelja, Ognjišče, Svet tišine (list gluhih)ter opravljam razna lažja dela. Delo, pa tudi bolezen ljudi združujeta.Tudi v bol- nišnici smo si bolniki drug drugemu mnogo bliže kot v zunanjem svetu, vidim invalide, ki veliko trpe, a vendar potrpežljivo prena- šajo svojo usodo. V veliko tolažbo so nam prijazni zdravniki in strežno osebje, saj se ob njihovi človeški toplini tudi hudo bolan dobro počuti.
Iz svojega okolja poznam le malo invalidov V glavnem imajo vsi v svoji bližini dobre, usmiljene ljudi,ki zanje kar lepo skrbijo, kar je velika sreča za slehernega od njih. Kako žalosten in grozljiv pa je pogled na tiste, ki se prepirajo in celo sovražijo. Kako je to hudo za bolnika ali nemočnega invalida. Kadar le morem, rad obiščem kakšnega in- valida ali bolnika na njegovem domu. Vsak obisk prinese košček sreče,sonca in toplega občutka, da ni pozabljen. Pri nas so obiski precej oteženi že zaradi tega, ker so doma čije raztresene daleč narazen po hribih.Vsi tisti stari, bolni in invalidi,ki smo raztreseni visoko po hribih in se ne moremo redno u- deleževati božje službe,si vsaj malo poma- gamo z mašo po radiu, z branjem verske literature in seveda z molitvijo.
Če prihaja iz iskrenega srca,je čisto enako vredna molitvi v cerkvi.
Še nekaj mi leži na duši: Zelo me moti kle- tev in prostaško govorjenje vernih ljudi. Tudi sam sem bil včasih tak, a danes se mi tako govorjenje kar gnusi. S trdno voljo se da marsikatera slaba navada opustiti in lepša pridobiti.
Prav lepo pozdravljeni vsi v uredništvu in bralci Prijatelja! Dragi Ludvik,hvala za vaše vrstice.Posebno smo veseli, da ob mnogih negativnostih in slabostih,ki se v življenju pojavljajo, znate opaziti tudi mnogo lepega, npr. prijaznost in človeško toplino strežnega osebja. Sku- paj z vami želimo, da bi je bilo vedno več.

Sem bolj slabega zdravja, a vse iz ljubezni trpim. Bog že ve zakaj. Zadovoljna sem. Dosti berem in molim za vse. Tako smo si blizu. Tako se tolažim. Še prekratki so mi dnevi.Spomnite se me v molitvi,jaz pa bom mislila na vas. Kako težko je človeku ob misli, da še mno- go zdravih ne razume bolnih in da nimajo čuta zanje. Kaj pomeni trpeti,ve le tisti, ki trpi. Hitro minevajo dnevi in tudi tedni. Dolgo je odkar smo bili skupaj.Zelo sem srečna med vami. Vsak teden me obišče osemdesetletna pri- jateljica, ki je tudi invalid. Takrat skupaj moliva rožni venec za papeža, škofe in du- hovnike, pa tudi za vse bolne in trpeče. Zelo dobri sva si in si vse zaupava. Strma je pot v nebo.Svoje življenje in trp- ljenje z ljubeznijo sprejemam. Težko mi je, ker ne morem k maši, obenem pa srečna, saj mi dvakrat na mesec prinesejo Jezusa Tolažnika. Vsem svojim bolnim prijateljem želim, da bi pogumno, z božjo pomočjo prenašali vsak- danje težave in v duhu drug drugega tolažili Lepe pozdrave

Rešitev križanke pošljite do 20. oktobra na naslov:PRIJATELJ,Maistrova 2,61000 Ljub- ljana. V spodnji levi kot napišite "KRIŽANKA"

NAGRADE:
1. klekljan prtiček (dar Fanči Terpin);
2. knjiga: V. Messori: Kdo je Jezus (dar N. N. Borovnica);
3. vezen prtiček (dar Anice Jankovič);
4. usnjen mošnjiček (dar Toneta Planinška);
5. tolažilna: žrebanje naslednjič.

P, KURT, ETER, SLAVA, Y, IT, LJ, ITALIJAN, NRAV, ADA, STRANKA, IKA, NOE, A, JAJCE.

NAGRAJENCI:
1. prtiček prejme: FRANC MOŠKON, Mirje 19 61360 Vrhnika
2. knjigo: Kdo si,Gospod? prejme:ALBIN URH Jelovška 10, 64264 Boh. Bistrica
3. knjigo: Sprejemam križ prejme: MARIJA SIMNOVČIČ, Vodnikova 6, 65280 IDRIJA
4. usnjen mošnjiček prejme: TONČKA MAHNE Stresova 1, 65222 Kobarid
5. tolažilna:žrebanje naslednjič:HANA KOVAČ Koseskega 30, 61000 Ljubljana

Zahvaljujemo se za poslane darove za na- grade in se še priporočamo,da nam odsto- pite kak svoj izdelek. Bog povrni!

Tokrat sem se odločila,da se malo predsta- vim s krajšim življenjepisom. Sem Stanka Glavan in menda me mnogi že poznate, da sem tista, ki riše z nogo. Slike na zadnji strani Prijatelja v letu 1986 so moje delo, tudi sestavki na tej strani so moji.
Invalidka sem od rojstva, zato ne vem, kaj se pravi biti brez tuje pomoči. V vsem sem odvisna od tujih rok,a vseeno mami kradem čas in moč že krepko čez trideset let. Če- prav je moj stalni spremljevalec invalidski voziček, sem vseeno rada vesela in sproš- čena. Če pa je kdo tako potrpežljiv, da me hoče poslušati, se rada tudi pogovarjam, ker malo teže govorim, imam občutek, da mnogi mislijo, da se mučim, kadar govorim ali kar je še bolj zmotno, da ne znam go- voriti. Rahlo me prizadene, kadarkoli kdo v moji prisotnosti sprašuje tistega, ki je v moji bližini, vse mogoče o meni. Ni nujno, da si nesposoben pametno odgovoriti, če roke niso tako na svojem mestu, kot naj bi bile. Po moje je najbolje vzeti si nekaj mi- nut časa več in prisluhniti človeku, ki malo počasneje govori, kajti laže je malo teže odgovoriti kot pa sprejeti spoznanje,da za- radi usmiljenja odgovarja nekdo drug. Vem, da je človeku težko, kadar ga videz pre- moti, da gleda in sodi po njem.
Zaradi možganske krvavitve ob rojstvu so te posledice, ker je ohromljen center, ki usmerja kretnje glave,rok in hoje ter vpliva na govor.Ta delna ohromitev malih možga- nov je kriva, da me nič ne uboga tako, kot hočem, ampak krči usmerjajo roke čisto po svoje. Kljub takšnemu stanju se mi zdi živ- ljenje lepo in zanimivo,da se ga veselim,saj ne poznam dolgega časa; najraje bi videla, da bi bil dan vsaj dve uri daljši.
Spominjam se,da je bil v meni vseskozi ne- miren duh in mi ni dal, da bi bila mirno se- dela v vozičku, želja po odkrivanju nečesa novega me je imela v rokah že kot otroka. Najbolj nesrečna sem se počutila, ko sem opazovala nekega fanta, ki je lepo risal, jaz pa ne.
Otroštvo sem preživela v mlinu ob Krki,kjer je bil moj oče v službi kot mlinar. V družini sem bila edini otrok. Gotovo ne bi bilo tako če Bog ne bi bil hotel,saj je brata in sestro vzel k sebi še pred mojim rojstvom.Tako je moje življenje potekalo prepojeno z veliko ljubeznijo dobrih in skrbnih staršev.Ker sem živela med zdravimi vrstniki,sem hotela biti njim enaka;ker igrač nisem mogla prijemati z roko,sem uporabljala noge,čeprav to do- mačim ni bilo po volji in so me skušali nau- čiti delati z roko,a je bilo vse brezuspešno. Zmagale so noge. Dobila sem svinčnik in papir ter se začela seznanjati s še bolj za- nimivo igro:črtanjem.Ko so vrstniki presto- pili šolski prag,sem tudi jaz hotela spoznati svet črk in številk, tudi to so mi starši o- mogočili, saj so me sami učili. V šolo nisem mogla, kajti pisala bi z nogo in ne z roko, kot je bilo tedaj prav.Doma sem se naučila tudi za prvo sv.obhajilo,in leto dni kasneje tudi za birmo. Še danes sem hvaležna du- hovnikom,ki so mi omogočili, da sem lahko oba zakramenta prejela takrat kot drugi otroci in tako doživela nepozabne trenutke
Čeprav sem se učila doma, sem se vseeno naučila vse, kakor v šoli, največ z očetovo pomočjo, on je zame izkoristil skoraj ves prosti čas,da me je učil.On ni poznal osem urnega delavnika, kajti mlinska kolesa so se vrtela od ranega jutra do pozne noči, za delo je bil pa sam.
Že odrasla sem pa še uradno končala os- novno šolo, delala sem seveda dopisno za odrasle. Vedno me je spremljalo veselje do risanja in sedaj se je otroško veselje spre- menilo v poklic, ki mi je v veselje, spopol- nitev življenjskih sanj in službo, ki prinaša vsakdanji kruh.
Ker sem vpisana v Mednarodno društvo invalidov slikarjev, ki rišejo z nogo ali z usti, sem zvedela, da je od 260 vključenih iz vsega sveta samo 10 takih, ki ustvarjajo z nogo, vsi drugi z usti.
Vera mi v življenju tudi veliko pomeni, saj mi je kot najmočnejša opora in edina rešilna bilka v najtežjih trenutkih.

Stanka

Prispevke za št. 6 pošljite do 20. oktobra 1986

Na naslovni strani: Kapela Marije Pomagaj v Tamarju (foto J. Rihar)

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 -Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 120 din, naročnina za leto 1986 700 din (podporna 1200 din), za inozemstvo 2000 din (letalsko pošiljanje 3000 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je verski list Prijatelj oproščen prometnega davka