Svet boleha, ker izginja tisto, kar ime- nujejo "večno žensko". Toplina, domač- nost, srčna dobrota, vse odpuščajoča ljubezen. Lahko bi nadaljevali s pesmijo ljubezni,ki jo je tako edinstveno in morda najlepše v vsej zgodovini poezije zapisal sveti Pavel v 13. poglavju prvega pis- ma Korinčanom. In prav v tem stoletju dvoma, negotovosti, je bila razglašena verska resnica: Marija je tudi telesno poveličana.
Za krščansko ljudstvo nič novega.Saj je bil prav praznik Marijinega poveličanja prvi Marijin praznik. Le nekdo je moral postaviti na svetilnik to prakrščansko resnico. To je storil Pij XII.
Ko so križali Kristusa, se je stemnilo po vsej zemlji.Papež nadaljuje:»Tudi danes je Kristus znova križan, zato se temni po zemlji. Na pohodu sta bila hudobija in zmota, vojske, revolucije, prelivanje krvi. Cerkev je bila sredi vsega meteža brez moči.«
Potrebna nam je Mati v najvišjem pome- nu besede. Ko imamo občutek, da pre- hajamo v ledeno dobo nadčlovečnosti, nam je potrebno toplo materinsko srce. Zato je to res dan, ki ga je naredil Go- spod.
Vse človeštvo, zlasti mi,Kristusovi uče- nci, se je moramo oklepati. Za to nam niso potrebna nova videnja, umetne solzave pobožnosti. Potrebna nam je močna evangeljska vera.Dovolj sta dve besedi:Jezusova Mati. In še druga: Sin, glej, tvoja Mati!
Danes prosimo vsi,stari in mladi,bolni in zdravi,učeni in preprosti:»Sveta Marija, prosi za nas!
Prosi za može, ki so že ali bodo postali očetje, da bi izžarevali vero, da bi izža- revali dobroto nebeškega Očeta.
Prosi za žene, naj so že ali naj šele po- stanejo telesne matere v družinah ali duhovne matere v samostanih. Naj os- tanejo zveste materinstvu. Naj čuvajo življenje prav zdaj,ko je najbolj ogrožen prostor materino telo, kjer je v enem letu pomorjenih več otrok, kot je padlo ljudi v vseh vojskah in revolucijah dvaj- setega stoletja.
Prosi za naše fante, da bi postali možje vere, ki ne bodo le z denarjem gradili svoj dom, ampak z ljubeznijo ustvarjali nov svet. Pokliči iz njihovih vrst dobrih duhovnikov, misijonarjev, neustrašenih apostolov.
Prosi za naša dekleta, da bi se v dekli- štvu in potem v materinstvu pripravila za veliko nalogo tolažnic razdrapanega sveta.
Prosi za otroke, ne da bi bili obvarovani viharjev, ampak da bi bili utrjeni zanje. Pripravi jih na boje.Vžgi v njih mladostni ogenj, da bi svoje sile, svoj čas, svoje sposobnosti uporabili za gradnjo boljše- ga sveta.
Sveta Marija, Vnebovzeta, prosi za nas vse zdaj, v tem čudnem času zmed in krvi, in ob naši smrtni uri!«
In še poslednjo prošnjo: »Čakaj nas na pragu večnosti svoje in naše! Amen.«

F. S.

Dragi prijatelji!

V poletnem času,ko ljudje množično od- hajajo na dopuste, uživajo počitnice in s hvaležnostjo občudujejo božje stvar- stvo, mnogi ostajate doma. Želimo, da kljub temu ne bi ostali osamljeni in po- zabljeni, saj bo sedaj -upamo- tudi več priložnosti za obiske. Ne le, da jih bo- ste deležni, morda boste tudi sami imeli srečo in obiskali drugega, kar bi bilo še več vredno. Za utrjevanje povezanosti in za srečanje v duhu-predvsem tistim, ki ste nepokretni-pa bo pomagal že po- gled na prijatelje,ki so se udeležili raznih srečanj in romanj. S številnimi slikami smo skušali narediti to številko bolj po- letno.
Središče vsakega srečanja je evharisti- čna daritev,le-te pa ni brez duhovnikov Ko bodo (so) po raznih župnijah obha- jali svoje jubileje, se spominjamo, da na svojih ramah nosijo Kristusovo poslan- stvo: oznanjati evangelij, deliti milosti, voditi duše. To sveto breme jim nalaga mašniško posvečenje.Molimo za svetost duhovnikov, vsak dan?!
Dolžni smo vam še obvestilo,ki ga zapi- šemo s težkim srcem: razstave izdelkov bolnikov in invalidov letos ne bo. Za- vedamo se, da boste mnogi razočarani, vendar ne gre drugače. Priprava raz- stave in sama razstava na večjih krajih Slovenije zahteva precej ljudi in časa. Večina tistih sodelavcev in bolnikov, ki so doslej pripravljali razstave, pa letos nikakor ne zmore sprejeti še tega dela.

Uredništvo

Jezus Kristus je kot Bog -
evharistično navzoč med nami.
On se vedno nam daruje
in naše duše za življenje hrani.

 O Bog, poglobi vero nam
 v te skrivnosti,
 da bo med nami vez edinosti,
 ki se prelila bo nekoč
 v življenje srečne večnosti!

Cili Kodrič

Dragi Prijatelj! Spet se oglašam in se zahvaljujem iz vsega srca, da ste mi odgovorili na vprašanje. Rad bi,da bi mi odgovorili še na eno vprašanje, potem pa boste imeli za letos mir pred mano: »V katerem kraju so tisti ljudje,ki hodijo bolnikom streč in jih obiskovat? Kje imajo take župnijske svete,da obiskujejo bol- nike?« Sam sem bil na obisku pri enem bolniku,pa sem videl marsikaj, a nič po- sebnega: dolgčas in včasih tudi žalost. Naš duhovnik pravi, da je vsak zdrav človek zelo zaposlen.Bolniku strežejo le domači,če jih pa nima,trpi osamljenost.
Dragi Franci! Kar malo sem se moral nasmehniti ob tem tvojem vprašanju - najprej zaradi »miru«, potem pa zaradi vprašanja samega. Veseli me, ker po- gumno vprašaš, saj imamo često še preveč takega miru in bi bilo lepo, če bi nam tudi drugi kaj več pisali. »Kje so tisti kraji?« praviš. So, kar nekaj jih je in upam, da jih bo čedalje več. V rubriki "Diakonija-naše služenje v župniji" bomo sčasoma nekaj takih župnij predstavili. Zdi se,da jih je več v mestih,kjer je za- radi medsebojne bližine večja možnost obiskov in pomoči. Ljudje v mestih tudi niso toliko odvisni od vsakdanjega te- žavnega dela na polju. Vendar pa se ponekod tudi na deželi kar lepo oživlja organizirana pomoč soljudem, sokristja- nom v stiski. Pobudniki so župniki, člani župnijskih svetov, nekateri drugi zdravi laiki, ponekod pa tudi bolniki in invalidi sami.Nekateri teh so povezani med se- boj v našem Bratstvu oz. Prijateljstvu bolnikov in invalidov ter skušajo uresni- čevati njegove cilje.
Na splošno lahko rečemo, da se je pri nas v zavesti zdravih glede pomoči bol- nim,ostarelim in invalidnim le nekaj pre- maknilo. Ob tem pa se pojavlja nekaj tipičnih izgovorov in eden od njah je tudi zaposlenost zdravih, kar omenjaš. Ali je zaposlenost utemeljen razlog ali pa je res tudi izgovor?
Gotovo je,da je še vse premalo posluha za stisko sočloveka in tudi sploh premalo prijateljske medsebojne povezanosti. Včasih je razlog sebičnost in pa brez- brižnost ljudi. Mnogi ljudje pa niso niti čisto brezbrižni,niti brezčutni,a vendar- le ne storijo nič ali skoraj nič za tiste, ki žive v telesni odvisnosti od drugih. »Imam toliko dela;sploh nimam nobene- ga časa!« Tako pravijo in težko je ugo- varjati, saj je nespametno odvračati ljudi od dela. Toda včasih je potrebno tudi to -odvračati ljudi od pretirane za- gnanosti v delo. Vsak zdrav človek je res zelo zaposlen, razen če ga ne drži lenoba. Kaj hitro pa lahko sprevidimo, da ljudje garajo, in to resnično garajo, ne le iz potrebe (da dostojno prežive), ampak tudi zato, da se pred drugimi postavljajo s svojimi sposobnostmi, s svojim pridobljenim imetjem,ker na vsak način hočejo biti nekaj več kot drugi. Nekateri strokovnjaki govore kar o »uspešniški obsedenosti« ljudi. Da bi pa uspeli, ne le da bi dostojno preživeli, so pripravljeni tudi zelo garati... Tako zelo garajo in tako zelo so pridni,da kar na- prej delajo, delajo, delajo - nimajo pa nobenega časa za sočloveka v stiski. »V delu je rešitev!« pravijo.Cerkev nam pa pravi, da je tudi delo le sredstvo in da v njem ni rešitve. V delu je marveč lahko tudi beg in omama.To je beg pred temeljnimi življenjskimi vprašanji: Kaj je smisel življenja? Zakaj pravzaprav toli- ko garam?
Mnogi bolniki in invalidi, ki so nekoč kot čisto zdravi veliko pregarali, sedaj pa zapuščeni in osamljeni preživljajo svoje dneve, dobro vedo,da v delu samem na sebi ni rešitve. Kaj so oni sedaj čisto odveč in v napoto, ker ne morejo več delati? Njihovi nekdanji prijatelji pa so še naprej tako pridni,da kar naprej delajo in garajo, zanje pa nimajo več nobene- ga časa. Bridko je to. Eden od mlajših invalidov, ki »ni imel dlake na jeziku«, je nekoč dejal: »Veš, kako se bolj prav reče temu,ko praviš: 'Nimam časa,imam toliko dela!'? Bolj prav se reče: Ni mi mar zate!« Kaj bi mu naj odvrnil? Že za delo, ki ga opravljamo, velja, da ni vse tako nujno,kot si mislimo in zagotavlja- mo drugim, še bolj pa za kaj drugega.
Delo je božja zapoved, a Bog je ustvaril tudi nedeljo, da bi vsaj en dan v tednu imeli čas zanj in da bi nas ta dan opo- minjal tudi na bližnje v stiski.Bog nam s tem daje vedeti,da naj se ne zanašamo le nase in svoje sposobnosti ter na svo- je zdravje. Vse to nam je darovano in ni naša zasluga, če jih imamo toliko in če smo toliko zdravi, kot smo. Vse je minljivo in če ne bo Bog prej posegel v naše življenje, bomo nekoč neizogibno vsi tudi telesno odvisni od drugih ljudi. Lahko si sedaj domišljamo, da drugih ljudi ne potrebujemo, ali vsaj nikogar izven tistega najožjega kroga ljudi, ki si ga sami izberemo, npr. svoje družine. Prej ali slej pa nujno spoznamo,da smo drug drugemu potrebni in da svojih spo sobnosti nimamo le zase. Morda pa bo- mo spoznali tudi to, da je naše lastno življenje veliko lepše in bolj bogato, če živimo v zavesti odvisnosti od drugih ljudi in predvsem od Stvarnika, v zave- sti, da smo vsi božji otroci.
Pretirana zagnanost v delo in izgovar- janje nanj je lahko tudi izraz takšne te- žnje po popolni neodvisnosti od drugih ljudi in od Stvarnika. Je odsev slabotne vere in nezaupanja v božjo previdnost. Posledica tega nezaupanja pa je žal tudi pozabljanje na manj zdrave, stare, onemogle in invalidne, oz. osamljenost, zapuščenost in žalost le teh,kot si opa- zil tudi sam na obisku. Vendar pa se mi zdi prav, da te opozorim še na tole: Ne smeš posploševati spoznanj ob enem samem obisku, da med bolniki vlada le dolgčas in žalost.Saj že intervjuji v Pri- jatelju odkrivajo tudi mnogo veselja in lepote v življenju prizadetih.

tvoj Prijatelj

ŠALA NI VEDNO NA MESTU

Kdor dela z bolniki,ve, kako dobro je,če se zna včasih tudi pošaliti, če zna po- kazati,da je treba jemati življenje tudi z vedre strani. Človek potrebuje šalo za življenje.To lahko bolniku pomaga,da se zna tudi v svoji bolezni kdaj nasmehniti
Včasih pa šala ni na mestu in je le izraz zdravnikove ali sestrine zadrege, ker ne vesta, kaj bi na bolnikovo tožbo lahko rekla.Tako mi je bolnik pred kratkim po- tožil:»Slabo slišim,vedno slabše.To sem povedal tudi zdravniku,pa mi je večkrat v šali odvrnil: 'Dobro je,če slabo slišite, vsaj ne slišite vsega.' Kaj naj naredim? Kako se bo to razvijalo?« Bolnik te šale ni razumel dobronamerno.Zaradi okvare sluha je bil prizadet. Čutil je,da je stvar resna.Zdravnik pa nič.Njemu se zdi stvar samo zabavna. In to šalo mu je zameril saj ga je močno skrbelo, kako se bo sploh lahko še pogovarjal z ljudmi,če bo šlo tako naprej.
Tisti,ki se šali,se gotovo ne zaveda,kako neprimerna je včasih šala. Verjetno se tega ne zaveda sestra (ali pa zdravnik ali kdo drug), če reče npr. umirajočemu bolniku, ki je ves oslabel in še sedeti ne more: »Le potrpite,nikar ne bodite tako žalostni, še malo, pa bova šla skupaj plesat.« V bistvu gre za zelo poceni tolažbo, ki pa tistemu, ki je v stiski, ne pomaga veliko, ker čuti, da je tolažba zlagana. Nekateri mislijo, da vsaka be- seda tolaži, vsaka šala razveseli, tudi če je neprimerna.
Vedeti je torej treba, kdaj je šala na mestu in kdaj ne. Lahko povezuje in ra- zveseljuje, lahko pa odbija. V tem,kako se šalimo, se pokaže naš odnos do so- človeka,v tem primeru do bolnika,poka- že se tudi naše spoštovanje do drugega.

K tebi, Marija, radi hitimo, da ti povemo svoje gorje: tvoja podoba, tvoja milina spet potolaži naše srce.

V tolažbo in veselje nam je bilo, da je gospod nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar na svoj godovni dan združil utrip svojega ljubečega srca z utripom trpečih romarjev na Brezjah. Navzoče je poz- dravil: »Prisrčno vas pozdravljam tu pri Mariji na Brezjah.Pozdravljeni tisti,ki ste prišli od daleč in imate za seboj že na- porno pot, pozdravljeni tisti,ki ste prišli od blizu.Naj bo to srečanje dan tolažbe novega upanja in nove življenjske moči na poti,ki nam jo je določil Gospod.Prišli ste s svojimi telesnimi in duševnimi te- žavami. Povabim vas, da izročite vse Jezusu,ki je za nas Pot, Resnica in Živ- ljenje in se odzovete Njegovemu klicu: Pridite k meni vsi, ki ste obteženi«.
Peli smo, molili in prisluhnili božji besedi in besedi gospoda nadškofa.Ta je dejal:
Spet smo se zbrali pri Mariji Pomagaj, Zdravju bolnikov in naši Kraljici na Brez- jah. Nekateri,ki so bili lansko leto,danes niso več med nami; pridružili pa so se nam novi, ki so morda prvič prišli na to srečanje.Ta procesija invalidov, bolnikov, ostarelih se ne bo pretrgala in Marija na Brezjah se ne bo naveličala sprejemati vseh, ki prihajajo k njej.
Še enkrat vse prisrčno pozdravljam.
Letos smo se zbrali v znamenju miru, ker tudi kristjani na svoj način sodelu- jemo v mednarodnem letu miru. Slišimo o raznih zborovanjih, protestnih shodih, pohodih miru, o demonstracijah, še po- sebno od nesreče v Černobilu, kjer po- stavljajo, še posebno mladi, svoje zah- teve in zastavljajo vprašanja v zvezi z vedno večjo nevarnostjo za vojno. Naš shod pa je čisto drugačen. Kakšno naj bo naše sodelovanje za mir na svetu, kakšen naj bo naš pohod miru in kakšne naj bodo naše zahteve pri Mariji Poma- gaj? Odgovor bomo dobili iz današnjega evangelija, ko nam Jezus zagotavlja: »Svoj mir vam dam.«
Mir srca in mir z Bogom je tisti mir, ki ustvarja duševno in družbeno urejenost ki budi vero in upanje za prihodnost. Ta mir ne morejo organizirati ljudje, ker je božji dar. Zanj bomo danes prosili, naj nam ga Jezus nakloni tudi po priprošnji svoje Matere.Mir srca in mir z Bogom je še posebno težko osvojiti invalidom in bolnikom, ki se sprašujejo: Zakaj ravno jaz? Potrebno je mnogo časa,duhovne- ga zorenja in božjih milosti, da moremo izreči:Zgodi se Tvoja volja! In kdor mo- re izgovoriti te besede, najde mir srca in mir z Bogom, da se včasih čudi, kako more sprejemati, kar mu je Bog naložil.
Mir z ljudmi ustvarjamo sami. Tudi za ta mir,mirno sožitje, bomo danes prosili. Invalidom je včasih težko, ker je treba vedno znova sprejemati okolico, ki je večkrat obtežena z nerazumevanjem in predsodki.
Zahvalim se vsem,ki skrbijo za invalide, bolnike in ostarele in jim na kakršen koli način pomagajo. Zahvalim se duhovni- kom in vsem, ki so srečanje pripravili. Naš pohod miru je pot prijateljstva, lju- bezni in dobrote.Vsak lahko dá svoj pri- spevek, ki pomeni kamenček v graditvi miru na svetu. Še tako majhen prispe- vek je dragocen, saj se z njim ustvarja mir vsega človeštva. Današnji dan naj bo dan novega upanja za naš mir v srcu in za mir v svetu. S sprejemanjem križa nam ga podarja Bog in z lastnim priza- devanjem ga gradimo med seboj.Naj bo zborovanje takšno ali drugačno,na kon- cu se ljudje razidejo in odločilno ostane samo to, kar ljudje naredijo v vsakda- njem življenju. Tudi invalidi, bolniki in ostareli prispevajo po svoje k miru na svetu. Blagor tistim, ki delajo za mir in blagor vam, ker ste božji otroci.
Prišli smo,draga prijate- ljica, dragi prijatelj, tudi s tvojim križem, da ga dvignemo proti nebu. Nisi bil tako srečen da bi mogel z nami,zato smo te vključili v naše misli in prošnje. Vključili smo te tudi v našo spravo, ki je bila drugačna kot po navadi.Medtem ko smo peli »Ja- gnje božje, ki odjemlješ grehe sveta«, smo se držali za roke. »To pa naj ne bo enkratno dejanje, temveč naj naša po- vezanost traja do naslednjega srečanja na Brezjah«, je rekel urednik Prijatelja.
Oče Bole je izrazil veselje nas vseh, da je bil z nami in vodil slovesno bogoslužje gospod nadškof dr.Šuštar. V imenu du- hovnikov, somaševalcev,v imenu Ognji- šča, bolnikov, invalidov in ostarelih, v imenu vseh slovenskih vernikov mu je voščil k njegovemu godu. (Ploskanje). »Mislim,da lepše ne bi mogel praznovati svojega godu kot na tem svetem kraju, na tem velikem romanju,ker vemo, kako je pozoren do bolnikov, invalidov in os- tarelih. Tudi vsem ostalim godovnikom naj Bog podeli veliko duhovnega veselja božje milosti in medsebojne ljubezni.«
Potrudila sem se, da sem vam posredo- vala nekaj novosti letošnjega romanja. Mimohod pri milostni podobi Marije Po- magaj je vsako leto, a vendar vedno novo in najlepše doživetje:

Stotisoč pozdravov jaz hranim za te,
Marija, ker ljubi te moje srce.

Vsa sreča prihaja iz tvojih mi rok,
ti mati si moja in jaz tvoj otrok.

M. K.

Našo komisijo za diakonijo smo ustanovili pred petimi leti na celodnevni duhovni obnovi župnijskega pastoralnega sveta. Ob gledanju kratkega filma, ki je prika- zoval skupino mladih, ko obiščejo prija- telja v bolnišnici, smo si rekli, zakaj ne bi tudi mi ustanovili skupine, ki bi delo- vala v podobno smer. Mnogim je tako malo potrebno, da jih osrečimo: lep po- zdrav, pogled, nasmeh, nekaj prijaznih besed, zanimanje za počutje - obisk v bolnišnici, v Domu za ostarele, pomoč pri nabavi iz trgovine, odstop mesta v avtobusu, pomoč v šoli,da ne bi preveč naštevali.
Seme je padlo! Za začetek smo se iz kroga ŽPS prijavili trije člani. Po treh dneh so pri maši povabili k sodelovanju. Število je naraslo na dvanajst, do nas- lednjega leta se je podvojilo,vstopali so mladi, predvsem birmanci,ker so začutili in doživeli ob stiku z našimi prijatelji mnogo lepega in plemenitega. Tako je število naraslo do nekako šestdeset. Kar lepa številka,toda moram reči,da se pri mladih položaj spreminja.Nekateri se odselijo,ohladijo -na sestanke ne hodijo radi - so prav alergični nanje, toda raz- veseljivo je, da nosijo v srcu besedo in dejanje - pomagati, torej ko je potreb- no kaj narediti, pokažejo pripravljenost.
Člani so različno stari, od 6-65 let, raz- nih poklicev: zdravnik, medicinska ses- tra, knjigovodja, katehistinja,inšpektor, uslužbenka, komercialist, šolar, otrok. Veseli smo tudi, da sodelujejo koroški bogoslovci, ko vsako leto pridejo k nam študirat za eno leto zaradi jezika in radi pomagajo našim ljudem z veliko družino posebno ob praznikih.
Največ pozornosti smo posvetili odkri- vanju teh naših bratov in sester v svoji bližini. Ob srečanju smo jih zaprosili za imena in leta ter jih hkrati počastili za jubileje in godove. Nato smo dopolnje- vali seznam: ta se giblje do 180, kajti mnogi se poslovijo s tega sveta, drugi pridejo na novo.
Naše farane imamo raztresene skoraj po vseh domovih v Ljubljani in okolici. Pričeli smo jih obiskovati in uvideli, da skoraj najbolj potrebujejo obiskov, ker so nekako odtrgani od domače družine in ognjišča in so neizmerno veseli, če kdo pride.Obisk velja še mnogim drugim zraven, ki so v sobi ali sedijo po hodni- kih. Če si pripravljen poslušati, marsikaj dobrega odkriješ. To so ljudje z izkuš- njami, ki te obogatijo.
Poleg srečanja z našimi farani jeseni in ob velikonočnem času ugodimo tudi že- ljam za večje praznike, da se udeležijo maše. Naše drage smo obiskali tudi za Miklavža, jih popeljali v čas mladosti in jih otroško razveselili. Prav tako jim že- limo vesele božične in velikonočne pra- znike. Čestitke smo izdelali sami, jih podpisali in priložili darovom. Nekatera dekleta in žene pomagajo v cerkvi pri čiščenjih, pranju in drugo. Več medicin- skih sester v pokoju pomaga ubogim doma, jih oskrbuje in kaj postori. Več mladih pa pazi otroke, če imajo starši kakšno predavanje.
Nekateri pa v naših vrstah težko naj- dejo stik z ljudmi, zato se ukvarjajo z misijonskim delom. Za tega nas je ogrel misijonar Klemen z Madagaskarja,ki nam je z diapozitivi prikazal življenje tamkaj- šnjega ljudstva in misijonarjev. Ob gle- danju tega skromnega, za naše pojme nenavadnega življenja, je v nas rasla pripravljenost, da bi duhovno in mate- rialno stali ob strani. Določili smo četrti ponedeljek v mesecu za molitev rožne- ga venca za misijone, mašno daritev prepojeno z misijonskim duhom in nato ves teden pozornost usmerjeno k njim: molitev,trpljenje, obleka,zdravila, igra- če, sredstva za poštnino. Kolikor imamo priliko, povabimo kakega misijonarja, da se v živo pogovarja z nami. Dostikrat beremo njihova pisma.
Ozremo se tudi po svojem okolju,potem dlje proti Kosovu, kjer delujejo sestre usmiljenke in z nesebično ljubeznijo gra- dé most med muslimani, pravoslavnimi in kristjani.
Tako smo tudi doma lahko misijonarji. Podpora v marsičem, čeprav majhna, a iz srca, je lahko velika in jim mnogo po- meni. Pri tem lahko sodeluje vsa fara.

J. Š.

Dekanijsko srečanje za mesto Ljubljana dne 10. maja v Dravljah

Na mah si me osvojila, nova draveljska cerkev, cerkev Kristu- sovega učlovečenja! Prvo občudovanje velja krožni temno modri stekleni steni in splošnim krožnim oblikam. Temna mo- drina stekla zastira božje pred zunanjim, simbolično preprečuje vdor okolja v svetost božje hiše. Bo zaradi tega no- tranjost bolj mračna? Na široko odprta vhodna vrata mi obetajo, da bom kmalu potešila radovednost. Toliko časa je še da pred betonsko klopjo, ki je tudi v loku, zasejem travico namesto peska in betonske oblake prekrijem z zelenim br- šljanom in rdečkasto divjo trto,da posa- dim tu in tam drevo.Ko občudujem svoj privid, me strezni glas: Gremo notri!
Niti ene nesrečne stopničke! Bel križ nad vhodnimi vrati.Sveti križ božji.Novi božji hram. Hvala, Gospod, in hvala vsem, ki so se trudili zanj. Močnejše roke prevz- amejo voziček,ki me mehko pripelje na- vzdol med moje prijatelje.Ah,kako lepo! Ne vem, po kakšnem optičnem čudežu postane steklo svetlo in prosojno.Lipov drevored ne ločuje več, kot se kaže na zunaj, preteklosti od sedanjosti,temveč se oboje preliva druga v drugo. Kako se razveselim krožnih oblik tudi v notranjo- sti! Krog,moj najljubši lik, simbol večno- sti! Središče večnosti je Bog. Kardinal Newman pravi:Pogled v neskončnost bi me strl, če ne bi zaupal,da bo večnost napolnjena z Bogom. »Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Jaz sem, ki sem«. On je,ki začrtuje večni življenjski krožni tok vsemu in vsakemu. Na svetli leseni oblogi stene za oltarno mizo sta dva kipa: Mati božja z Detetom, ki drži v ročicah Svet, in trpeči križani Kristus. V modernem in svetlem prostoru pou- darjeno izstopata, prvi s preteklo dobo, drugi s črnino. Pred obema človek z la- hkoto moli. Premišljujem: Naj zamolčim, kar mi ni všeč? Ne! Dolgo sem z očmi iskala tabernakelj. Ko sem zapazila ve- čno lučko, sem vedela in komaj verjela. Oh ne, to pa ne!
Po pozdravu in nagovoru gostitelja žu- pnika p. Svoljšaka se začne slovesna sv. maša, ki jo daruje s somaševanjem šestih duhovnikov Miro Šlibar, bolniški župnik in naš prijatelj. Ah, lučke, lučke! V hipu, ko se prižgejo, ni zanje nobene ovire več, veselo okrasijo lipova dreve- sa. Tedaj mi postane žal,da so stropne svetilne plošče razdeljene. Gospod, luč svete daritve in božje besede naj raz- svetljuje vernike in po njih naj prodira v zunanji svet, da bo svetlejši!
V svetli notranjosti božjega prebivališča ki izžareva neko upanja polno vedrino, je spodbudni govor g. Šlibarja izzvenel še bolj optimistično:
Gruča turistov si je ogledovala zanimi- vosti in dragocenosti cerkva. Med njimi je bila tudi neka deklica. Ko so občudo- vali velik križ, je deklica vprašala duho- vnika: Gospod, kajne, to je pa zaklad cerkve? Duhovnik ji je odgovoril: Zaklad Cerkve si ti!
Naj bi ne bilo nikogar med nami,ki bi za- nikal svojo dragocenost.Naj bi danes pri- šli do spoznanja, da smo vsi dragoceni. Človek je dragocen, ker ga je ustvaril Bog po svoji podobi.Človek je dragocen ker je sposoben sprejemati in podarjati božjo ljubezen, ker je sposoben ljubiti. Sv. Irenej je zapisal: Človek je božja slava.
Velikonočni čas je po svoji časovni dol- žini 50 dni dolg, za premišljevanja o skrivnostih neskončne božje ljubezni pa kratek. Ta čas je potreben za vsakega izmed nas,da bi dojeli veličino trpljenja, poraz smrti in slavo vstajenja. Še po- sebno v tem času naj poje naše srce hvalnico Kristusu,ki je šel za nas v smrt in vstal od mrtvih. Ko bo naša zavest do dna prežeta s spoznanjem: Jezus me lju- bi, zame se je daroval, bo moglo biti to spoznanje naša najobsežnejša tolažba.
Evangelij 7.velikonočne nedelje (Jezusovi učenci naj bodo vsi eno, Jn 17, 20-26) je ena sama čudovita Jezusova molitev za apostole.»Sveti Oče,ne prosim samo za te, temveč tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame.« Jezus je molil za vse nas in še moli. Združeni z njim smo vsi eno: povsod, pod okriljem Cerkve in v svetih zakramentih. Tudi naše srečanje nosi geslo evharističnega leta,ki smo ga začeli 1.sept.:Evharistija - kruh življenja in vez edinosti. Kruh ži- vljenja na tem svetu,hrana,je za obstoj potreben; to smo spoznali še posebno te dni, ko nenadoma ni bila več užitna zaradi jedrske katastrofe. Toda človek ne živi samo od kruha za telo. Kruh živ- ljenja,večnega življenja, je Kristus,ki se nam daruje v sv. evharistiji. Sam pravi: »Kdor bo užival ta kruh, bo živel veko- maj.« Bodimo hvaležni Jezusu za vse darove življenja.
Drugi poudarek evharističnega leta je vez edinosti. Koliko razklanosti in nee- dinosti je v današnjem svetu in enako tudi v družinah, v naših domovih in ne nazadnje v naših srcih! Kristus nam za- gotavlja, da je On vez edinosti.
Zdravi in bolni, mlajši in starejši, laiki in kleriki: skušajmo se potruditi, da bomo v evharistiji dobili moč za svoje poslan- stvo.Zdravi,skušajte razumeti bolne ter njihove svojce v vsakdanjih težavah in skrbeh. Jezus jih ljubi. More jim streči z vašimi rokami. Želi, da jih ljubite v Nje- govem imenu. Jezus pravi:»Kar ste njim storili, ste meni storili.« Vi, bolni bratje in sestre, naš nebeški Oče vas ne bo zapustil. Z Jezusom soodrešujete svet. Naj bo vaše in naše življenje sredstvo za odrešenje mnogih.
Iz srca se dvigajo k Sv.Duhu prošnje in pesmi. Dekle in fant v belokranjski noši sta prinesla na oltar hlebec kruha in vrč vina. Naj bi bila v blagoslov našim kme- tom in vsem,ki se trudijo,da nam pripra vljajo hrano. Za kruh,zemski in nebeški, prosimo tudi v očenašu,ki je zakramen- tal,to se pravi,blagoslov,in nam dá toliko božje moči, s kakršno vero, zaupanjem in ljubeznjo ga molimo. Očenaš kot za- kramental je tudi vir milosti.
Ob koncu sv.maše se je zahvalil g.Turšič z besedami: »V imenu dekanijske komi- sije za diakonijo mesta Ljubljane se is- kreno in toplo zahvalim vsem,ki ste pri- pomogli k temu lepemu srečanju,prišli v to novo svetišče in zavzeto sodelovali. Prisrčna zahvala gospodom jezuitom, ker so nam dali možnost,da se snidemo v tej cerkvi. Vsa priprava je bila skrb tukajšnje župnije in tistih,ki pomagajo v diakoniji za bolnike, ostarele in invalide. Zato iskrena zahvala g. župniku in nje- govim pomočnikom.Hvala g.Miru Šlibarju za izbrane besede, ki naj vsestransko obrodijo sadove. Srečali smo se ob da- ritvenem oltarju in srečali se bomo tudi zunaj pri medsebojnem pogovoru.«
Gospod Šlibar: »Prosili bomo Jezusa,naj nas blagoslovi. Ta blagoslov naj doseže vse, ki so ostali doma, vse, ki so v bol- nišnicah, do vseh naših prijateljev naj seže ta blagoslov.«
Po sv.maši so prišle pred oltar mladinke in zapele. Njihove srečne obraze pa je kmalu prekrilo razočaranje,ker so mnogi nevljudno predčasno zapuščali cerkev. Oprosti, dragi mladinski pevski zbor!
Na dvorišču pri župnišču so nas čakale mize in s pecivom obloženi pladnji v ro- kah prijaznih deklet.Sončno popoldne je bilo kot naročeno za pozdrave in klepet Mladinci so nam pred razhodom v svojih nošah zaplesali belokranjske plese.
V spomin na srečanje smo dobili darilo draveljske župnije,knjižico,ki so jo izdali 15.septembra ob posvetitvi nove cerk- ve in lepo svetinjico sv.Roka. Kip, upo- dobljen na svetinjici, je edini ostanek prve cerkvice, ki so jo zgradili farani sredi 17. stoletja v zahvalo, da je kuga prenehala moriti. Gotovo je sv. Rok ču- dežno ohranil kip,saj je zavetnik Dravelj njene baročne cerkvice iz leta 1730 ter enako tudi zavetnik novega božjega hrama,za katerega upamo,da bo z ena- ko ljubeznijo in skrbnostjo popolnoma izgotovljen.
Zelena travica na strehi bo hladila in po- udarjala vtis zaklona,ne pred pogledom, temveč pred hrupom in nemirom seda- njega časa. Naj postane nova cerkev resnično zatočišče,ki bo ljudi plemenitilo, duhovno bogatilo ter povezovalo med seboj in s središčem življenja - Bogom.

M. K.

Na praznik sv. Urha so se zbrali v žup- nijski cerkvi sv. Urha v Begunjah na Gorenjskem bolniki in ostareli.
Ker je bila nedelja lepa in sončna, jih je veliko prišlo,seveda tudi po zaslugi srčno dobrih spremljevalcev in šoferjev.Ob so- maševanju g. dekana je mašno daritev vodil ljudski misijonar g. Klančar; opisal nam je vlogo življenja starostnikov in bolnikov.Njegova beseda je segla v srce Med mašo so delili tudi bolniško mazi- ljenje, da so bili udeleženci kot apostoli okrepljeni s Svetim Duhom.
Po mašni daritvi so bili vsi vabljeni v župnišče na pogovor. Ob slovesu so si vsi zaželeli ponovnega srečanja.

Marija Z.

Moja znanka ni nikoli razmišljala, kaj bo počela,ko bo upokojena. Že tedaj je bil dan prekratek, da bi bila vse postorila.
Njena hčerka je dobila novega člana. Rodil se ji je modrook in svetlolas sinko, ki je s svojo prijaznostjo in ljubeznivos- tjo takoj osvojil vsa srca. Kdo bo čuval malčka,ko bo morala mamica po porod- niškem dopustu spet v službo? Kaj bo pa babica počela, saj ne hodi več v službo! Seveda je priskočila na pomoč! Če hoče priti v cerkev, je to možno le zgodaj zjutraj ali zvečer. Meni pa, da to mora, da bo prosila za najmanjšega in vso družino. Malokdaj v miru sede in posluša melodije velikih mojstrov.
Tedensko hodi na biblična srečanja, da beró božjo besedo. Po mesečnih sreča- njih sledi duhovna obnova.Članice tega občestva ji dajejo iz svojega duhovne- ga bogastva in izkušenj.Nepopisno lepo in doživeto evharistično slavje je vrhu- nec teh srečanj in prijateljstvo ter pre- danost drug drugemu se še bolj utrdita.
Včasih je koncert ali razstava vzrok, da razmišlja, kako bi dobila čas, da bi po- hitela tja. Skrbno izbira, zato ji ni bilo še nikoli žal, če se ga je udeležila, ali si ogledala razstavo.
Moja znanka pa pogumno prenaša in vli- va optimizem vsem,ki se z njo srečujejo

upokojenka

Starejši prijatelj je poiskal pomoč.Zdravnica ga je pregledala, obenem pa povprašala, o kakšnih težavah bi posebej potožil. Povedal je: »Težko diham,hitro se utrudim, srce mi neredno bije. Da, pa še to,« je hudomušno pripomnil, »petinsedemdeset let imam.«
Glede zdravja dva nista enaka. Nekdo gre še pri osemdesetih na Triglav, za drugega pa je utrudljiv vzpon že nekaj stopnic v hiši. Nekdo bo ostal 'grča' do visoke staro- sti, drugemu zdravje odpove že v zgodnjih letih.Zdravje je pač božji dar,življenje tudi, kljub krhkosti in kratkosti.
V Stari zavezi je bilo kot posebna dobrina obljubljeno dolgo življenje tistim,ki spoštu- jejo očeta in mater (2 Mz 20, 12). In še danes velja za primerno željo, če komu ob obletnici zaželimo: Na mnoga leta!
Za Abrahama je napisano, da je umrl v lepi starosti in nasičen z leti:175 jih je dočakal (1 Mz 25, 8). In vendar: »Dolgost življenja našega je kratka« (Prešeren).
Ljudje so brez uspeha iskali čudežno zdra- vilo, ki bi jim ohranilo mladost in zdravje. "Ljudem je določeno enkrat umreti" (Heb 9, 27). Z Bogom nismo sklenili pogodbe, kdaj se bo 'biološka ura' iztekla... Pa če bi nam pred iztekom Bog poslal bolezen ali dopu- stil izgubo razuma? Včasih slišimo, da kdo izrazi željo: Samo da bi do konca ostal pri pameti! Drug si želi, da bi do konca mogel delati in bi ne bil drugim v nadlego. Kaj pa, če Gospodar življenja odloči drugače? Saj nihče ne more vedeti, ali ga bo v večnost pospremila starost ali bolezen ali pa kakšna prometna ali drugačna nesreča.
V naravi vladajo določene zakonitosti; me- dnje spada tudi to, da mlajša generacija stopa na mesto starejše. Pri izvajanju te zakonitosti so včasih boleči postopki, vča- sih celo trda in žaljiva vprašanja:»Ali se ne bo še umaknil(a)? Kaj vendar še čaka...?« Boleča ost se zapiči v notranjost in ob vsa kem spominu povzroča nove bolečine. Pa vendar je »najčistejše veselje v starosti, da se veselimo uspeha tistih, ki so zasedli naša mesta« (kardinal Richaud).
Nekateri nočejo dati ostarelega v Dom po- čitka, ampak ga na vsak način želijo zadr- žati doma; to storijo iz ljubezni. Marsikje pa take možnosti nimajo, zato se odločijo, da ga oddajo v Dom; tudi oni storijo to iz ljubezni,ki jo kažejo v zanimanju za svojca v rednih obiskih in obdarovanjih.Kljub temu pa marsikdo boleče občuti, da zanj ni več prostora v hiši,ki jo je morda sam zgradil...
Službeni podatki povedo, da je v Sloveniji 43 domov za upokojence. Ali so takile do- movi nekakšen paradiž? To je odvisno ne samo od osebja, ki streže, ampak tudi od njih samih,od vsakega posebej.Eni in drugi doživljajo vsak dan svetlobo in senco; vsi poznajo težave in trenja, utrujenost in na- veličanost, občutljivost in zahtevnost.
Koliko starostnih doklad se vsiljuje: opešal je sluh,vid, spomin; tudi razum ni več tako prožen kot prej; revmatizem opozarja nase ob slehernem premiku.
Za starejše je razumljivo, da imajo pogled usmerjen v preteklost; zazrti so v prihod- nost, v večnost. In to z vero, upanjem in ljubeznijo;v pričakovanju in prepričanju,da starost ne bo zatonila zgolj v smrt,marveč napredovala k neminljivi sreči v Bogu, pri katerem ni več štetja let.
Star človek se navadi na svoj opravek in prostor, zato na splošno nima rad spreme- mbe. Če mu kdo ponudi pomoč, tvega, da mu ne bo ustregel, ker se bo čutil ogrože- nega in odrinjenega na rob. Marsikdo od zdravih, ki je bil tako zavrnjen, opusti na- daljnjo pomoč, čeprav ga imajo potem za lenega in neuslužnega.
Prileten človek se rad zapre v svoj ozki krog. Nihče ni popolnoma prost te psihološke za- konitosti. Zato je treba misliti na druge,ne pa skrbeti le zase in se vrteti samo okrog sebe. Koliko je potrebnejših od nas! Koliko je ostarelih, ki so zares osamljeni in celo zapuščeni. Kako so veseli prijateljskega obiska, čeprav jim včasih ni mogoče nuditi drugega kot navzočnost in jih poslušati.
Kaj vse se človeku zgodi v dolgem življenju! Davni dogodki iz mladih let ostajajo sveži, včerajšnji in celo današnji pa se umaknejo v zaton. Prepletajo se prijetni in boleči spomini. Sicer je mnoga bolečina ponehala in spomin nanjo obledel, vendar so stvari, ki kar nočejo v pozabo.
Narodna pesem otožno sprašuje: »Oj, mla- dost ti moja, kam odšla si, kje si«? Že ka- kšen mlad človek je kot 'kup nesreče'. Ta- kšno podobo lahko daje tudi človek v letih. Za oba je škoda. Čemernost pa je nalezlji- va.Zato je veliko vredno,da starejši človek ohrani smisel za humor; to pomaga najprej njemu samemu,pa tudi drugim olajšuje po- strežbo in skupno življenje.(Za čemernega človeka je nekdo rekel, da se drži, »kot bi popil vse olje iz svetilke pri Žalostni Materi božji«).
So ljudje, ki so kot sončni žarek za druge. Poznal sem starega moža - zdaj je že v večnosti - ki je slabo videl in slišal in težko hodil,pa mu je uspelo ohraniti vedro razpo- loženje, kljub nevšečnostim in bolečinam. To vedrino je prenašal na druge. Seveda je treba razumeti in opravičevati tistega, ki ni vedno razpoložen, saj tudi oblak kdaj pa kdaj zakrije sonce.
Različne so okoliščine,v katerih je kdo živel nekdaj in živi zdaj; tudi število let je razli- čno in s tem v zvezi dojemanje in razume- vanje. Vendar naj bi sleherni razumel, da smo vsi povabljeni v spoštovanju sivih las, pa tudi k razumevanju mlajšega rodu.
Apostol Pavel je zapisal: »V spoštovanju drug drugemu prvujte!« Torej mlajši in sta- rejši. O, ko bi bolj upoštevali te besede! Go- tovo je ravno med starejšimi mnogo takih, ki to uresničujejo in so zato kot 'dober duh' hiše,kjer prebivajo.Mlajši človek pa bo skušal prenašati starejšega, ki slabo sliši in je zato pretirano glasen; ali ki slabo vidi in mu je zato treba kaj pospraviti in urediti. Priložnost za neopazne usluge in dobroho- tno pomoč je vedno dovolj za človeka, ki »vidi s srcem«.
Starejši ljudje ne morejo več tako delati kot nekdaj. Toda bilo bi ne samo zmotno, ampak tudi grdo in krivično, če bi kdo oce- njeval drugega zgolj po tem,koliko dela.Saj vendar spada med izredno težka dela prav to, če človek sprejme dejstvo, da ne more več delati tako, kot bi rad in je bil prej va- jen. Tedaj nastopi drugačno,manj opazno, toda nadvse dragoceno duhovno delo ob obilnejši molitvi in težjih žrtvah. Prepričani smo,da to kliče blagoslov na tiste,ki so še aktivni.In čigavo delo je pravzaprav težje?
To duhovno dejavnost verniki posebej ce- nijo, mnogi je želijo biti deležni,zato priha- jajo k ostarelim in bolnim ter jih prosijo,naj s svojo molitvijo in žrtvijo podpirajo misi- jonarje doma in po svetu; naj spremljajo papeža na njegovih apostolskih potovanjih in pri vseh prizadevanjih za mir; naj pripo- ročajo Gospodu tiste, ki so brez doma in dela; naj prosijo Gospodarja žetve za nove duhovne poklice in za njihovo velikoduš- nost ter zvestobo; naj mislijo še na druge bolnike in vse, ki so v kakršnemkoli trplje- nju; naj ne pozabijo na tiste, ki jim prav ta dan ali to noč strežejo; naj poveličujejo Gospoda in se še drugim pomagajo zahva- ljevati za prejete dobrote...
Ko se je papež Janez Pavel II. srečal z os- tarelimi v münchenski katedrali (19. nove- mbra 1980), jim je v prisrčnem nagovoru med drugim rekel: »Starost je krona vseh stopenj življenja. Prinaša žetev tega, kar smo se naučili in doživeli, žetev tega, kar smo storili in dosegli, žetev tega, kar smo pretrpeli in prestali...«

Jurij Devetak CM

Na križpotju sem srečal moža, ki ni imel ničesar razen plašča in palice in na čigar obrazu sem videl skrito bolečino.Pozdravila sva se in rekel sem mu:»Pridi v moj dom in bodi moj gost.«
Šel je z menoj.
Na pragu so naju srečali žena in otroci. Nasmehnil se jim je in oni so ga bili veseli.
Potem smo sedli k mizi. Bili smo zadovoljni v njegovi družbi, kajti v njem sta bili tišina in skrivnost.
In po večerji smo se zbrali okoli ognjišča. Tedaj sem ga vprašal po njegovem popo- tovanju.
Tisto noč nam je povedal mnogo zgodb in tudi naslednji dan, toda to, česar se zdaj spominjam, je bilo rojeno iz grenkobe - in vendar je ostal prijazen - to so zgodbe, ki pripovedujejo o prahu in znoju na njegovi poti.
In ko nas je po treh dneh zapustil, nismo čutili, da je gost odšel, temveč,da je eden od nas ostal na vrtu in še ni prišel v hišo.

Prevedla Darinka Slanovec

O VERI, KI OZDRAVLJA

V verstvih je navzoča slutnja, da je bole- zen povezana z neodrešenostjo.Še bolj pa je navzoče prepričanje, da sta zdravje in ozdravljenje božji dar. Zato človek sme in more prositi Boga za odrešenje in ozdravlje- nje.V judovskem starozaveznem razodetju so v tem pogledu jasno izražene obljube,ki so se po prepričanju kristjanov uresničile v Kristusu Odrešeniku in Zdravniku.
Središčna obljuba in pričakovanje Stare zaveze je šalom. Po svojem izvoru je s to besedo povezano več pomenov: zdravje, ozdravitev in odrešenje. Svetovno znana hebrejska beseda za vsesplošni mir »govori življenjski polnini in zdravju«(1). »Šalom je celovitost, polnina in pomeni povezanost, enotnost v nas, v nasprotju z razbitostjo, razcepljenostjo. Koren te besede govori o celovitem dobrem počutju, zdravju in od- rešenju. Sv. pismo (biblija) govori vedno o celotni osebi, o enem, celem narodu, o celem (zdravem) svetu in zemlji« (2).
Današnje pojmovanje miru in različna mi- rovna prizadevanja izhajajo iz opisanega pomena besede šalom. Sem moramo šteti tudi zdravje in svetost oseb in skupnosti, zdravo javno življenje in napore za zdrave medčloveške odnose. Vse to ustvarja v človeštvu zavest in izkušnjo povezanosti v dobrem (v zdravju,v odrešenosti) in slabem (v bolezni,v neodrešenosti). Najbolj boleča izkušnja bolezni starozaveznega Joba je bilo nerazumevanje bližnjih in zavest, da je od ljudi odrezan.Najbolj tolažilno in zato tudi najbolj zdravilno je bilo zanj doživetje, da ima Bog sočutje z njegovim trpljenjem (3).
Med duhovnimi sporočili psalmov je prav tako izraženo zaupanje v Boga sočutnega Očeta, ki ga naše trpljenje globoko prizade- ne. Bog zagotavlja s trpljenjem preizkuša- nemu človeku: »Ko me bo klical,ga uslišim; z njim bom v stiski, rešim ga in počastim«. (Ps 91,15).
Japonec Kitamori je v soglasju z biblijo, ko govori o »božji bolečini« (4). Kljub polnosti svoje svetosti, moči in blaženosti je Bog skrivnostno deležen človeškega trpljenja. O tem zelo jasno govori spev o trpečem božjem služabniku v knjigi preroka Izaija. Najbolj očitno pa je to v učlovečenem bo- žjem Sinu, ki je za nas trpel. V Izaijevem božjem služabniku je že razodeto zdravilo proti najhujši človeški bolezni - napuhu in sebeljubju -ki ga je Bog na nerazumljiv na- čin pripravil v svoji odrešenjski povezano- sti z ljudmi (Iz 42, 1-4; 49, 1-6; 53, 2-3).
V vsem tem Bog sodeluje (Iz 63, 8-9).
»Glej, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni,nad katerim imam veselje.Del sem nanj svojega duha, da bo oznanil narodom pravo. Ne bo vpil, ne bo hrupa delal, ne bo dal slišati svojega glasu po ulicah« (Iz 42, 1-2).
»Pognal je pred njim kakor mladika, kakor korenina iz suhe zemlje. Ni imel podobe ne lepote,da bi ga želeli gledati,ne zunanjosti, da bi nam ugajal. Zaničevan je bil in zadnji med ljudmi,mož bolečin,izkušen v trpljenju, kakor človek, pred katerim skrivajo obličje, preziran, da ga nismo čislali« (Iz 53, 2-3). V vsem trpljenju Bog sodeluje. - »Rekel je: 'Saj so moje ljudstvo, sinovi, ki ne posta- nejo nezvesti.' - In postal jim je rešitelj v vsej njihovi stiski.Ne poslanec in ne angel, temveč njegovo obličje jih je rešilo. V svoji ljubezni in prizanesljivosti jih je odkupil. Vzdignil jih je in jih je nosil vse dni davnine«. (Iz 63,8-9).-V Jezusu se je nepričakovano in nepojmljivo uresničila odrešujoča božja bližina in deležnost v človekovem trpljenju, o čemer govori zadnji spev o božjem slu- žabniku. - »On pa je nosil naše trpljenje, si naložil naše bolečine. Mi pa smo ga imeli za udarjenega,od Boga zadetega in muče- nega. A zaradi naših grehov je bil ranjen, potrt zaradi naših hudobij.Za naše zveliča- nje ga je zadela kazen, po njegovih ranah smo ozdraveli« (Iz 53, 4-5). S temi bese- dami je že označena uresničitev šaloma.
Skrivnost odrešujoče božje bližine in moči ima veliko pomenov. To skrivnost moremo s svojimi besedami in podobami samo prib- ližno opisati. Za teološko premišljevanje pa je izvor različnih izhodišč.O šalomu,zdravju in odrešenju lahko premišljujemo s stališča stvarjenja,greha in odrešenja. Pri tem je v središču učlovečenje božje Besede in spra- va z Bogom.V Novi in Stari zavezi ima zelo velik pomen tudi božja previdnost. Človeka usposablja, da zaupa Bogu, da je pogumen in potrpežljiv v prenašanju trpljenja. Nauk o stvarjenju in grehu spodbuja človeka, ki čuti potrebo po odrešenju in veruje v odre- šenje,spodbuja ga pa tudi k soodgovorno- sti. Velikega pomena je tudi to, da človek odkrije smisel trpljenja in smrti.
Središče našega premišljevanja o odreše- njskem oznanilu in zdravju je Jezus Kristus Odrešenik,ki je živ evangelij zdravja in od- rešenjske ljubezni. Jezus je na oznanjeva- nje božjega kraljestva in odrešenja gledal kot na svojo prvenstveno nalogo.- »Odgo- vori jim: Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam pridigal, kajti za to sem prišel« (Mr 1, 38). - Poročila o Jezusovem nauku govore predvsem o njegovem zdra- vilnem sočutju, o tem, da je izganjal hude duhove in ozdravljal. Evangelisti večkrat takole pišejo: »Jezus je obhodil vsa mesta in vasi. Učil je po njihovih shodnicah in oz- nanjal blagovest kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in slabost« (Mt 9,35).
Čeprav so se pismouki pohujševali, Jezus vedno znova ozdravlja ob sobotah. S tem je jasno pokazal, da spoštovanje zakonov ne sme premagati ali zaustaviti odrešenj- ske ljubezni.
Med ozdravljenji so zelo poudarjena ozdra- vljenja gobavih bolnikov. S tem, ko se jih dotika, preseka njihovo izločenost. Osvo- bodi jih takrat splošno veljavnega prepri- čanja,da so zaradi te bolezni-hujši grešniki Jezus je odpravljal družbene predsodke, da obsojamo bolnike kot ljudi, ki jih je Bog kaznoval (prim. Jn 9, 1-13).
V Jezusovem celotnem delovanju, to je takrat, kadar osvobaja ljudi od grehov, jim posreduje božje odpuščanje in spravo, se razodeva zdravilna moč. Mrtvoudnemu, ko ga je prosil za ozdravljenje, je rekel: »Za- upaj, sin, grehi so ti odpuščeni!« (Mt 9,2).
Čeprav so ozdravljenja slepih, hromih, ne- mih in gobavih simbolična, so tudi resnična in zato so znamenja,da je prišlo božje kra- ljestvo. Ko je Janez Krstnik poslal sle k Je- zusu z vprašanjem: »Ali si ti, kateri mora priti?« je dobil odgovor:»Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregle- dujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oz- nanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotika nad menoj« (Mt 11, 3-6).
Pri tem je najbolj pomembna notranja po- vezanost med oznanjevanjem veselega oznanila ubogim in Jezusovim zdravilnim de- lovanjem.
Vsi evangeliji, zlasti Lukov, »zdravnikov«, poudarjajo,kako so se ljudje čudili in hvalili Boga: »Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili:'Velik prerok je vstal med nami' in 'Bog je obiskal svoje ljudstvo'« (Lk 7,16) V luči Lukovega evangelija moremo reči: Jezusovo zdravilno delovanje doseže svoj učinek, ko so ljudje rešeni nehvaležnosti in začno Boga hvaliti.S tem je tudi povezano širjenje evangelija, veselega oznanila o re- šilni Jezusovi ljubezni.
Zelo številne teološke razprave skušajo odgovoriti na vprašanje, kaj so pravzaprav bili in kakšen pomen imajo Jezusovi čudeži. Gotovo jih ne moremo šteti med čudežne zgodbe poganskih verstev, ki vzbujajo v poslušalcih nenavadno pozornost. Jezus je odločno odgnal skušnjavca,ki ga je zavajal k pozornosti vzbujajočim dejanjem. Enako je odgovoril farizejem in saducejem, ki so prišli, »da bi ga skušali« (prim. Mt 16,1-4).
Brez dvoma je Jezus s čudežnimi ozdrav- ljenji razodel svojo moč,toda vse to so bila znamenja njegove usmiljene in človeško božje ljubezni do trpečih ljudi. Jezus je oz- dravljal zaradi usmiljenja, zaradi ljubezni in z močjo ljubezni.To dokazujejo tudi sveto- pisemske besede, ki so jih pisatelji izbrali, ko so opisovali Jezusove čudeže.»Biblija se zavestno izogiba besed, ki spominjajo na nenavadne dogodke (taumasia = čudovito, nenavadno; teras = čudežno) in uporablja besede vsakdanjega pomena (érgon=delo; dýnamis=moč; semeîon = znamenje)« (5).
Na Jezusovo zdravilno delovanje in izga- njanje hudih duhov,ki je bilo del njegovega javnega delovanja, moramo gledati kot na znamenja prihajajočega božjega kraljestva in s tem povezano zmago nad satanovim kraljestvom zla (6). To še ni bil čas popol- ne zmage.Jezusa sta še čakala trpljenje in smrt. Njegovi najbolj zvesti učenci so mo- rali prav tako iti skozi ognjeno preizkušnjo trpljenja.
Ozdravljenja v evangelijih so torej preroška znamenja končne božje zmage nad zlom. Jezus ni ozdravil vseh bolnikov. Tudi vseh tistih ne, ki so se nanj obrnili z velikim za- upanjem. Toda vsi bolniki, ki so se v veri izročili Bogu,so bili deležni Jezusove zmage nad kraljestvom zla. Verniki, ki so zaupali Bogu, so bili v povezanosti z Jezusom de- ležni tiste zmage nad boleznijo, trpljenjem in smrtjo, ki je bistvena za zmago nad kra- ljestvom zla. Zato kristjani niso več gledali na bolezen in smrt kot na posledico člove- kove povezanosti s satanovim kraljestvom zla. Prišli so do novega pojmovanja bolezni in smrti in deležni so bili Jezusove zdravil- ne moči. Tako so se rešili povezanosti z neodrešenim načinom človeškega življenja in sami postali znamenja in nosilci odrešu- jočega občestva, ki je prihajalo na svet s Kristusom.

Opombe:
(1) J.Wilkinson,Health and Healing: Studies in the New Testament Principles and Practices,Edinburgh 1980, 4
(2) E. A. Powers, Signs of Shalom, Philadelphia 1973, 21
(3) F.Arnold, Der Glaube,der dich heilt.Zur thera- peutischen Dimension des christlichen Glaubens, Regensburg 1983, 58
(4) Kitamori, Theologie des Schmerzes Gottes, G6ttingen 1972
(5) F. Arnold, glej zg., 13
(6) Prim. D. Stanley S. J., Salvation and Healing, v: The Way 10 (1970) 208-317

RAJE POVEM KAJ VESELEGA

Obdarjena z lepoto dolenjske- ga gričevja sva se ustavila pri dolgoletni bralki in dopisovalki Prijatelja Faniki KOŠTOMAJ (Orešje 13,68220 Šmarješke toplice). Njen nasmejani obraz, poln upanja in veselja je bil prvi pozdrav, kajti ta dan so se obiski pri njej kar vrstili.
Pred nama so bili prijatelji iz Novega mesta Preden je,kljub njeni starosti, skuhala kavo za dobrodošlico,se je oglasila soseda Ton- čka, ki skupaj s prizadeto hčerjo skrbi za Fanikin lepši vsakdan, morda le s posodo pitne vode. Fanikina domačija je namreč še vedno brez vode in elektrike.
Sovaščani, razen redkih izjem, ne čutijo toliko Fanikinih potreb, ki se množijo iz leta v leto. Več posluha zanjo imajo ljudje po Sloveniji,najbolj pa Novomeščani. Že v ra- nem jutru sta prišla Anica in Lojze po stole ki jih je bilo treba popraviti. Stol je namreč njena opora za hojo po hiši in zunaj.Mnogo bolj je priročen,kajti nanj se lahko vsede in se po težkih korakih odpočije,medtem ko se na bergle le opira.Voziček ji služi za na pot
Vera me rešuje,sicer ne vem,kje bi že bila. Veselja ob obisku duhovnika se ne da po- pisati z besedami.Prinaša mi sveto obhajilo pelje me k maši, če se daruje v bližnji po- družnici, eni ali drugi. Tudi mašo na domu sem že imela. To je prav poseben dar.
Vesela sem vsakega vabila. Povezana sem s salezijanci, ki so me letos peljali tudi na praznovanje Marije Pomočnice na Rakovni- ku. Vključena sem med molilce za duhovne poklice in zbiram ljudi v mašno zvezo. Pre- ko dvesto jih že imam.
Udeležujem se tudi vsakoletnih romanj na Brezje, dvakrat sem že bila v Lurdu. Tudi na tridnevnih srečanjih na Čatežu sem bila
Človek se malo razvedri v druščini s so- trpini in mladimi,ki nam s takim idealom po- magajo.Lani sem bila celo v Međugorju,kjer me je prevzela goreča molitev množice in pripravljenost ljudi, da pomagajo.
Ta srečanja,združena s sv.mašo,spovedjo, zakramenti, so prilika,da vsakdo nekaj pri- dobi. Invalidi, bolni in ostareli imamo ob- čutek, da nismo odveč, zapuščeni. Človek potem vse drugače živi, laže potrpi, dosti moči ima. Tudi zdravim koristi, ker zgledi tako zelo vlečejo. Tako izginjajo pregrade med njimi in nami. Ljudje premagajo strah- potem laže priskočijo na pomoč.
Dosti imaš stika z mladimi. Z njimi se dopisuješ, radi te obiščejo in vztrajajo v prijateljstvu s teboj. Kaj je tisti ma- gnet, ki jih vleče do tebe, ko toliko od njih toži o odnosih med starejšimi in mladimi? Še sama ne vem.Nikoli ne tožim o svojem trpljenju. Raje povem kaj vesele- ga, da se zmeraj lahko tudi oni nasmejijo. Koliko bolečin prestanem, vem le jaz in On, ki je nad nami. Prav nič boljše ni,če človek tarna; če bi bilo kaj boljše, bi vpila, da bi se slišalo prek gričev do doline. Dosti laže je prenašati z nasmehom.
Od malega živim tu na Vinjem vrhu. V družini nas je bilo enajst otrok.Živeli smo skromno na mali kmetiji. Navadila sem se prav vsa- kega dela zunaj,rada sem tudi šivala in so- delovala pri igrah. Bolj zahtevne vloge, po možnosti z glasbenimi točkami, sem imela najraje. Že v mladosti sem pomagala po- moči potrebnim. Mama me je pri tem spod- bujala.Na domačiji sem ostala sama in sem z moževo pomočjo skrbela za starše.Zlasti oče je potreboval dosti pomoči, ker je bil zadnja tri leta na postelji.
Pred osemnajstimi leti sem šla pod večer v kozolec po boljšo mrvo za kobilo, ki jo je drugi dan čakalo težko delo. Padla sem in si zlomila hrbtenico. Enajst mesecev sem se zdravila v Novem mestu in nadaljevala rehabilitacijo v Ljubljani.Ta nesreča je zelo potrla moža,ki je vseskozi lepo skrbel zame Bil je brez pravega reda doma,se vdal pijači in po štirih letih umrl.
Fanika žalostna zre nazaj v življenje. Naj- prej so od hiše odšli bratje in sestre, po- tem je umrla hči, še čisto mala, ki ji je bila edini otrok v zakonu. Odšli so starši,za nji- mi še mož. Sorodniki jo vabijo, naj zapusti Vinji vrh in se preseli k njim. Toda njeno srce je preveč navezano na dom.
Je že tako, da vsak rajši umre star kot mlad. Kljub svojim osemdesetim letom si še želim živeti, čeprav ne vem, koliko mi jih je Bog odločil. Imam čas, da se pripravim na smrt. Smrt mlajših nam mora biti v opomin, saj ne vemo ne dneva ne ure. Če človek pošteno živi, se nima česa bati,tudi smrti ne.
Še vedno mi je ostalo vprašanje, če ti je v tej revščini in skromnosti kaj dolg- čas? Tu sem srečna, morda bolj srečna takole na postelji kot kraljica na prestolu.
Hitro vzame rožni venec izpod vzglavja in pravi:
Molitev je moj poklic, z njo pa se tudi za- motim. Ob petih zjutraj začnem svojo ju- tranjo molitev. Nato molim prvi del rožnega venca in svoje trpljenje darujem Bogu v najbolj potrebne namene. On že ve bolje kot jaz. Drugi del rožnega venca darujem za misijone, za duhovnike in redovnike, za nove poklice, za papeža in sveto Cerkev, pa še za spreobrnjenje grešnikov.Tretji del pa molim za duše v vicah. Večkrat molim še naprej,še četrti del ali vsaj kako deset- ko, saj se mi mnogi priporočajo v molitev.

Zgodi se tudi, da se moliti ne dá zbrano. Včasih podvomi v vrednost take molitve. Toda vztraja in upa. Bog je dober in pra- vičen.

Tekst: Alenka, Foto: Jože

»... vidim Boga v vsem, kar prepeva«

Follereau

Ni presenetljivo, da blagrom ne ponujamo roke ravno z navdušenjem, rajši se spre- hajamo od ene do druge svoje želje.
To jutro sem se oddaljila od nekaterih svojih želja,ki jih neredko navdihuje napuh,in pri- čela spletati svoje želje okoli darov življenja
Prav vsakemu od nas,tudi hromim, je dano na neki način hoditi in tudi kam priti.
Želim, da bi vsi našli pot, kamor spadamo, kamor bomo prinesli nekaj veselja in kjer ga bomo tudi sami našli in si v njem načrpali novih moči.
»Blagor nogam, ki oznanjajo dobro.« (prim. sv. Pavel)
Dano nam je gledati,poslušati, čustvovati, misliti, delati, brati, govoriti, peti..., da bi mogli z vsem drug drugemu pomagati in ve- dno ustvarjati pravo prijateljstvo, resnično bratstvo. Končno nam je dano tudi trpeti: prenašati svoje in tuje napake, bolezen, onemoglost in umiranje... da bi le znali tudi te darove sprejeti z ljubeznjo in bi obrodili sad v potrpljenju.
Naše želje bodo vedno silile in uhajale na stranpota,zato želim,da bi znali nositi bre- mena svojih težko ukrotljivih želja in spre- jemati, kar bo drugače, kot si zamišljamo ter bi nenehno prosili kot Baraga: »... o dobrotljivi Jezus,daj,da ne bom drugih misel in shelja imel, kakor v vsih rezheh tebi do- pasti«, potem bodo med nami izginili ne- sporazumi, ne bo več ne udarcev, ne jeze in manj vsega hudega. Toda nerodni smo, morali bomo znova in znova »oprati naš skupni prt« in pri naši mizi bo vedno praz- nično;želeli se bomo zbirati okoli nje in tudi drugi se nam bodo radi pridružili, da bomo skupaj prepevali slavo.

Kristina

Letošnji majski vikend na Mirenskem Gradu (od 23. - 25. maja) je nepozaben
V petek zvečer smo se zbrali na terasi k sv. daritvi in šmarnicam. Zapeli smo Spet kliče nas venčani maj. Božja beseda nas je spodbujala k molitvi. G. Kržišnik je dejal, da vera peša, ker so po družinah opustili molitev. Kjer pa so to vrednoto ohranili, so vidni obilni duhovni sadovi. Tam rastejo duhovni poklici in vsa župnijska skupnost je deležna blagoslova.
V soboto, na praznik Marije Pomočnice, smo z odprtimi srci poslušali predavanje p. Marka; govoril nam je o evharistiji.
Kristus, naš brat, je temelj evharistije, mi, prijatelji, pa evharistična skupnost. Kristus je znamenje ljubezni,ki se daje za nas. Ra- zmišljati moremo le, če s srcem, v veri in upanju sprejemamo, da je vsak od nas za- radi Kristusa in v Kristusu evharistični člo- vek. V vsakem izmed nas je njegovo zna- menje, ki ga moramo živeti.
Kot pot k evharistiji nam je orisal tri velika znamenja v Stari zavezi, ki nas pripeljejo do Jezusa.
Ta znamenja so: Adamova hrana, Abraha- mov oven in Mojzesova mana.
Adamova hrana: Upoštevati moramo, da je vse,kar nam je Bog ustvaril, dobro. Vse, kar nam je dal kot hrano,je dal z namenom da se preživljamo. Bog je dal Adamu hrano da bo živel, da bo človeštvo lahko živelo. Ta hrana, položena v stvarstvo je že zna- menje evharistije. Vse, kar je ustvaril, je posvečeno, vse, kar zaužijemo, nas tudi danes popelje k evharistiji.
Abrahamov oven: Oven je bil popolnoma darovan. Abraham je hotel darovati svoje- ga sina. Bog, ki je videl njegovo vdanost, pa je poskrbel za ovna, ki sta ga potem z Izakom darovala. Kako nas oven pripravlja na evharistijo? Bil je znamenje, da Bog no- če človeške krvi kot daritev, ampak daruje tisto, kar je iz stvarstva in je človek temu gospodar. Zavedati pa se mora, da je to, čemur gospoduje,podarjeno,da je le oskrb- nik vsega ustvarjenega. Oven je predvsem znamenje za evharistijo. Bil je popolnoma darovan v veri v božjo naklonjenost, ki se je pokazala v Izakovi rešitvi. Tako kot je bil on darovan, naj bi bili duhovno darovani tudi mi.Moramo se notranje odločiti za Bo- ga, mu tako zaupati, da se mu izročimo na oltarju svojega življenja.
Mojzesova mana: Prispodoba evharistije je v tem, da jo je Bog pošiljal vsak dan sproti,da je hranil izraelsko ljudstvo.Uživali so jo samo od jutra do večera in je niso mogli shranjevati. Vse to, kar nam je Bog dal, je v službi nečesa višjega, to je v slu- žbi evharistije. Minljivost mane nam pove, da je evharistija božje povabilo, da bi ne- hali biti zaverovani vase, v to, kar imamo, da bi potem živeli iz tega, s čimer nas je Bog obdaroval, s tem, da se mu darujemo.
Kristus je vse tri podobe, hrano, ovna in mano, v sebi do konca izpolnil. Najprej z znamenji,ki jih je delal v puščavi,ko je raz- lomil kruh in razdelil ribe. Potem pri zadnji večerji, ko je sebe postavil v službo svojim učencem, oziroma je dal sebe za hrano. Kot oven se je do konca dal zaklati za nas Podobo mane pa je uporabil z minljivostjo telesa in potem z vstajenjem vse to posve- til, da se je za nas izročil v preprosti podobi kruha in vina, toda z močjo svojega Duha.
Jezus nam je s svojim učlovečenjem,darit- vijo na križu in vstajenjem pripravil daritev ter hrano za naše duhovno življenje-postal je evharistija za nas, da bi tudi mi po njego- vem zgledu postali evharistija zanj in druge Tu moramo imeti vero in biti pripravljeni, zlasti prosti greha proti ljubezni do bližnje- ga;drugače nas Jezus ne bo sprejel v svo- jo daritev. V tem primeru bi bili samo pri obredu,ne pa pri maši. Ko gremo iz cerkve, se začne daritev našega življenja: to naj vidijo vsi, s katerimi se srečujemo, pozorni moramo biti za potrebe bližnjega in odprti za vsakega človeka brez razlike. Ob naših slabostih in padcih pa imamo spoved, ki nam pomaga, da vedno znova zaživimo z Jezusom in se z njim darujemo.
Veliko so nam dali tudi medsebojni pogovori, izmenjava izkušenj.Med nami je vladala pra- va bratska toplina.V tem prijetnem ozračju nam je čas tako hitro potekel, da smo se kar naenkrat znašli v nedeljskem jutru, ko smo obhajali praznik sv.Trojice. Ker cerkev obnavljajo, smo imeli sv. mašo v dvorani. Prišel nas je obiskat zvesti prijatelj, duho- vnik Slavko in vodil nedeljsko bogoslužje. Zelo lepe, v srce segajoče so bile njegove besede. V prošnjah smo se spomnili vseh dragih,posebno sotrpečih bratov in sester, ki niso mogli priti na srečanje. Ob združitvi z evharističnim Zveličarjem smo znova za- čutili, da nismo sami, temveč imamo prija- telja,ki ostaja vedno z nami.Naša notranja sreča je bila vidna zlasti ob slovesu,po ko- silu, ko smo iz srca zapeli zahvalno pesem in Marija,skoz' življenje. Zares majhen pre- dokus nebeškega veselja!
Naš pozdrav ob stisku rok je bil kot nava- dno: »Na svidenje drugo leto, do takrat pa ostanimo v duhu povezani!«
Ob koncu še iskrena hvala vsem, ki ste nam pripravili to lepo in prijetno srečanje, saj nam je prineslo veliko duhovnega miru. Vključeni ste v našo molitev.

Cvetka in Jožica

Prebudili smo se v prvo junijsko jutro z molitvijo v srcu, da bi dobri Bog blagoslovil nedeljski dan in naše srečanje v Stari Loki, kjer smo se zbrali prijatelji loške dekanije v upanju, da bomo pregnali temne oblake z neba in iz naših src. Želeli smo si sonca,da bi se vsa narava radovala z nami, ko smo drug drugemu in našemu Očetu prinesli so- nčno luč vere, ljubezni in veselja. Pozabili smo na bolečino, trpljenje, samoto, nave- zali veliko novih prijateljstev in poglobili stara poznanstva.
Gospod Slavko je daroval sv. mašo za vse, ki smo prišli na to srečanje. Spomnili pa smo se tudi vseh tistih, ki iz kakršnega koli vzroka niso mogli deliti veselja z nami. Pri sv. daritvi smo z molitvijo in pesmijo poka- zali dobremu Očetu, da ga imamo radi, in prosili, da bi nas Njegova ljubezen sprem- ljala vsepovsod.V srcih vseh nas se je po- rodila želja,da bi bil ljubi Bog vedno z nami in nam pomagal, da ne omagamo pod težo križa,ki nam ga nalaga, temveč mu sledimo po poti ljubezni in zvestobe.
Bolniki in invalidi smo hvaležni našim prijate- ljem,ki so nam pomagali pri srečanju.Hkrati smo hvaležni tudi dekliškemu zboru iz Bre- zovice, saj nas je z lepim petjem zdramil iz vsakdanje otopelosti. Naša srca so oživela in se napolnila z novo duhovno močjo, s katero bomo premagovali vse bolečine in trpljenje na poti h Gospodu.
Dobri Bog, daj nam še kakšno tako duhov- no globoko in bogato srečanje, da ti bomo vedno znova peli hvalnico, ker si nam po- daril življenje! Hvala ti, Gospod, ker smo preživeli lep popoldan med prijatelji...

Alenka

Bil je čudovit majski dan,s kolesom sem se peljala mimo Šmarjete.
»Kaj neki je s Faniko?« sem se spraševala, ko sem zrla na hrib, kjer naj bi bila njena hišica. Peljala sem se dalje in zopet mislila na druge reči. Zvečer pa pozvoni telefon. "Jutri gremo k Faniki!" mi je sporočila Odeta "Seveda pojdem z vami," sem se navdušeno odzvala.
Naslednje jutro smo se odpravili k njej z dvema avtomobiloma. Njena molitev nam je že marsikdaj pripomogla k dobremu.
»Drevesa po vrtu cveto,po vejah pa ptički pojo,« smo prepevali med potjo. Res so se nam drevesa kar klanjala s svojimi mogoč- nimi krošnjami. Med potjo smo obiskali tudi invalidko Vido. Bila je sama doma in komaj smo našli ključ,da smo jo šli lahko pozdravit
Pri Faniki je g.Žagar, prefekt v Vipavi, da- roval sv. mašo. Vstali Zveličar nas je na- polnil s takim veseljem, da kar nismo mogli prenehati peti Marijine pesmi.
Poslovili smo se z mislijo, da nas je Kristus med sv.mašo še bolj povezal,in z upanjem, da se spet kmalu vidimo. »Pa kaj napiši,« mi je šepnila Fanika,ko sem ji stisnila roko. Nekaj sem res spravila na papir.
"Prihodnjič pojdemo peš do vrha",smo skle- nili, ko smo se peljali po klancu.

Vlasta

Najbolj prijeten je obču- tek, ko najdeš svoj no- tranji mir, ki je Kristusov dar. Ta občutja smo do- življali na duhovnih vajah pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah,ki so za prvomajske pra znike trajale pet dni. Vodil jih je p. Bernard s pomočjo kaplanov J. Berginca (Muta) in M. Strmška (Vojnik).Slišali smo veliko lepih misli o molitvi, miru in evharistiji. Molili smo in si v pogovorih odkrivali svojo notranjost Vse je minilo neopazno. Vsak izmed nas se je duhovno obogatil,si nabral novih izkušenj Nova spoznanja so postala trdnejša. Vsi smo čutili eno samo misel: Jezus Kristus je naše življenje in pot. Različne so poti, ki vodijo do njega,ena pa je ljubezen,ki je vir življenjske sreče.Solze ob slovesu niso bile izraz bolečine,pač pa spoznanja,kako lepo je živeti v veri in zaupanju med prijatelji.

Štefica

»Stopi, sinek, doli s križa,
ar te bom obimala.«
»Kak ti stopim dolj, ne morem,
ar sem močno gor pribit.«

Lepo je zvenela stara pesem o Jezusu, ki je bil na križ »močno gor pribit«. Tudi tisti, ko so jo to prvo junijsko nedeljo peli,so bili »močno gor pribiti« vsak na svoj križ, na invalidski voziček ali bergle. Peli so jo bol- niki in invalidi iz različnih krajev dežele ob Muri, ki so se v petek, 30. maja, zbrali v župnijskem domu v Beltincih. Duhovnih vaj oziroma bratskega srečanja z Bogom in s svojim preizkušanim bratom se je udeležilo nekaj nad dvajset mladih in starejših bolni- kov in invalidov. Ob njih so bili spremljevalci, fantje in dekleta iz različnih krajev Slove- nije, ki so jim kakor Simon iz Cirene, toda radovoljno,pomagali te tri dni nositi njihove križe. Duhovne hrane sta jim drobila kaplan iz Dokležovja Anton Rožmarič in urednik Prijatelja. Med drugim so razmišljali tudi o miru in za to dragoceno vrednoto molili. Našli pa so tudi čas za razvedrilo in med- sebojni pogovor.
Ob koncu duhovnih vaj smo imeli v župnij- ski cerkvi sv. mašo. Njihova molitev je iz- zvenela v vzklik, ki je bil z velikimi črkami izpisan nad oltarjem: POGUMNO STOPAM V ŽIVLJENJE. Invalidkinja Marta je s prepro- stimi,ganljivimi besedami spregovorila zbra- nemu župnijskemu občestvu: »Pogumno stopam v življenje,kljub bolezni,kljub križu. Vem, da nisem sama. Z mano je Bog, z mano je Jezus in njegova Mati, z mano so dobri ljudje.«
To je bilo že četrto takšno srečanje bolni- kov in invalidov v Beltincih. Prvo leto se jih je zbralo le nekaj,potem pa vsako leto več Vsi letošnji udeleženci so odhajali z željo, da se prihodnje leto spet srečajo.

L. K.

»Glej, kako dobro in prijetno je, če bratje prebivajo sku- paj!« To smo občutili vsi, ki smo tri dni (13. - 15. junija) preživeli v povezanosti s Kristusom in med seboj na Čatežu pod Zaplazom. Zbrali smo se iz raznih krajev Slovenije.Eni so bili bolj, drugi pa manj prizadeti. Toda razlike med bolnimi in zdravimi ni bilo. Vsi smo bili kot pravi bratje in sestre,kar se je izražalo tu- di v naših sproščenih pogovorih. Drug dru- gega smo bogatili z lastnimi izkušnjami in doživetji. Vsak je na svoj način prispeval, da je bilo srečanje res bogato.
Ob pogledu na trpeče brate in sestre, ki so bili priklenjeni na invalidski voziček, sem pomislila na Križanega. Tudi Njega so pribili na križ. Toda ni bila moč žebljev tista, ki je njega držala na križu. Ne! Na križu ga je držala samo ljubezen, ljubezen do vsakega izmed nas. Še bolj se mi je utrdilo spozna- nje,da je človekovim očem marsikaj skrito, kar pa lahko razkrije le srce. Naše oči ne vidijo trpljenja človeka,vidijo le človeka na invalidskem vozičku, človeka brez roke ali noge. Naša ljubezen pa lahko v bližnjem odkrije tudi trpljenje, ki ga nosi v svoji no- tranjosti. In to moč ljubezni smo črpali pri sv.maši,kjer smo se vsak dan okrepili z ne- beškim kruhom. Kadar pa prejmemo Jezusa pod podobo kruha, morajo vsi okoli nas vi- deti, da v srcu nosimo Jezusa. Kajti mnogo je med nami ljudi, ki iščejo Boga, božjo lju- bezen, pa ne vedo, da Boga lahko najdejo tudi v nas samih. Zato se potrudimo, da bomo na vsakem koraku in v vsakem tre- nutku izžarevali božjo ljubezen.
Vse prehitro je prišel čas, ko smo se morali raziti.Toda s Čateža smo se vračali druga- čni,kot smo prišli.Vračali smo se bogatejši, polni veselja in upanja. Marija je vsakemu izmed nas vlila novih moči, da bomo mogli vsak dan znova vstajati pod težo križa, ki nas pritiska k tlom. Zato bomo ostali po- vezani med seboj še naprej, da bomo res bratje in sestre, v katerih bodo ljudje okoli nas videli moč Kristusa, ki jo daje vsem, ki ga ljubijo.

Vlasta Kovačič

Danes vam bom opisala našo šolo na Plešivem, v Goriških Brdih v Italiji, da bodo tudi bralci našega lista Prijatelj spoznali,kako poteka pouk na šoli s slovenskim učnim jezikom. V našem razredu smo učenci 4. in 5. razreda. Vseh nas je sedem. V sosednjem razredu pa so štirje, v 1., 2. in 3. razredu. Imamo dve gospe učiteljici. Ob ponedeljkih pride še g. katehet, pater Ambrož Kodelja. Mi ga kli- čemo kar pater, ker je tako najlaže.
Učenci na naši šoli pripadamo trem na- rodom: Slovencem, Italijanom in Furlanom. Pouk imamo v slovenskem jeziku, kadar pa je italijanščina,tedaj se pogovarjamo v ita- lijanščini.V glavnem govorimo slovensko.Ko se igramo,govorimo italijansko in furlansko. Zato so velikokrat naše naloge polne na- pak. Če se ne spomnimo kakšne slovenske besede, napišemo kar po italijansko ali fur- lansko. Zato porabi gospa učiteljica veliko rdečega svinčnika. G. katehet pa navadno zabrunda:»Za božjo voljo! To je prava ko- medija. - Tristo mucov!«
V razredu sem od prvega razreda z istimi sošolci. Ti imajo normalne mizice in stole, jaz pa voziček,ki ga porinem k posebni mi- zici, da sledim pouku. Kadar ne morem do svinčnika ali zvezka, mi pomagajo sošolci, zlasti sošolka Nataša.Tako normalno sledim pouku. Zelo rada rišem, zato mama skrbi, da imam vedno barvice. Naš pater nas je fotografiral. Na fotografiji vidite naš razred in lepe zimske risbe, ki smo jih narisali pri risanju.
Naslednje šolsko leto gremo vsi trije sošol- ci v peti razred na italijansko šolo v Krmin. Gotovo se še spominjate, dragi bralci, da se nam je že predstavila invalidka Mirtha Barbetti iz Goriških Brd v Italiji,ki je od roj- stva na vozičku in je pranečakinja pesnika Alojza Gradnika.Tokrat nam je poslala opis, kako poteka pouk na slovenski zamejski šoli. V Italiji veljajo predpisi, da so moteni otroci vedno skupaj v razredu z zdravimi, ker zagovarjajo načelo, da bodo morali ži- veti z zdravimi, zato naj se zdravi učenci navadijo na bolne, bolni pa na zdrave...

V nedeljo 11. maja sem se zgodaj zjutraj poslovila od speče Tine in odšla na Tabor, kjer je bilo zbirno mesto za romanje v Benetke. Pred odhodom nam je g. Šlibar podelil blagoslov.
V avtobusu je bilo živahno,peli smo,se po- govarjali... Na začetku poti smo se pripo- ročili Mariji za lep dan in srečno vrnitev. S. Mihelangela nam je opisala pot ter pojas- nila, kako je prišlo do romanja. V Benetkah so nas pričakali: gospa Livia z možem, ki sta nas povabila, in dve mladi prostovoljki. V cerkvi sv.Jurija smo se pridružili župnijski sv. maši. V nedeljo so Italijani praznovali vnebohod. Pater, ki je vodil somaševanje, je pridigal. Žal smo po maši slišali le kratko obnovo.Bistvo pridige je bilo,da bodo inva- lidi prišli pred nami v nebesa, zato moramo odpreti oči, kajti Gospod gre v teh ljudeh mimo nas. Kljub temu, da nismo vsega ra- zumeli, je bila sv. maša veliko doživetje. Gospa Livia nam je brezplačno postregla z okusnim kosilom. Potem smo šli na ogled trga sv. Marka. Dovolj časa je bilo tudi za medsebojno spoznavanje.
Ob petih smo se morali posloviti od naših italijanskih prijateljev.Z avtobusom smo se odpeljali proti Gorici. Vmes smo naredili še kratek postanek na avtocesti.V Gorici smo se ustavili v samostanu pri Marijinih sestrah
Zelo sem bila vesela srečanja in pogovora s s.Angeliko. Hvala tudi prijaznemu šoferju ki nas je peljal v Ljubljano.Kljub utrujenosti in naporom smo bili vsi spremljevalci in bol- niki veseli, da smo preživeli lep in bogat dan kot ena velika družina preprostih ljudi v Gospodovi ljubezni.
Dan, preživet z invalidi, me je obogatil in mi dal novih moči za vztrajanje na začrtani poti. Vedrino in srečo, ki sem jo doživela v nedeljo med prijatelji,sem ponesla tudi pri- zadeti Tinki in domačim.

Olga

Tudi letos smo 22. junija na Otlici pripravili srečanje bolnikov in ostarelih. Sku- paj z domačim župnikom smo se vsak po svojih močeh trudili, da bi srečanje lepo uspelo. Zahvala gre vsem, ki so pomagali, in udeležencem.
Dopoldanska sv.maša,ki jo je ob somaševa- nju župnika vodil urednik Prijatelja, je bila glavni del srečanja. Prijetno ozračje med sv. mašo je ustvarilo lepo petje in nepoza- bna pridiga, ki je poudarila veliko ljubezen Boga do vseh trpečih.K sv.obhajilu smo bili povabljeni vsi, da se srečamo s Kristusom, ki za bolne še posebno skrbi. Po maši smo imeli skupno kosilo v župnišču.Sledil je po- govor z bolniki in ostarelimi. Popoldne smo se ponovno zbrali v cerkvi k litanijam in blagoslovu. Za sklep sta nam študenta z Madagaskarja pripravila še koncert, ki nam je lepo popestril popoldan.

Marinka

Odgovarjam na vašo prošnjo za sodelovanje pri Prijatelju. Tukaj vam pošiljam majhen prispevek - nimam pa upanja,da vam bom s tem kaj pomagala.
Sonce me je neusmiljeno žgalo v hrbet, ko sem premagovala neko naveličano utruje- nost, vzpenjaje se proti koči, ki je kot be- težna starka čepela na vrhu hriba in kazala soncu gola rebra črvivega lesa.Od njega je odpadala ilovica in dajala prosto pot pod- ganam,ki so se svobodno podile skozi pre- luknjano steno.
»Muraho,« pozdravim pred zveganim okro- glim plotom, ki je pričal, da ga gospodar le poredko obišče.Žena srednjih let čepi pred črno zakajenimi vrati, okrog nje pa kot piščeta gruča otrok.V zgubanih rokah pre- tresa zrna fižola, kot da jih prešteva. Pre- mišljeno jih spušča v glinasti vrč. Na vseh obrazih odseva resnost svečanega opra- vila. Žena mi veselo pokima, naj vstopim, ko so se vame zapičili pari bleščečih oči.
»Glej, sestra, fižol imamo,« pravi veselo in nalije vodo v vrč, potem, ko je dobro pre- merila količino, ki je še ostala v košarici za jutri.
»Ngiye gučana«-(grem zakurit), pravi naj- starejši in že izgine v temini koče.Tudi mali racá za njim in brbljaje ponavlja »čana... čana« (kurit, kurit) - kmalu se skozi vrata privalé oblaki dima.
»Težko vam je za hrano v tem času. Kdaj ste ga zadnjič jedli?«, pobaram ženo. »O že dolgo,dolgo.Sedaj jemo samo zelenjavo Še te ne bo, če ne bo dežja.«
»Drag je fižol. Trgovci pretiravajo... 100 FRW...« (rvandskih frankov) razpletem po- govor.
»Dobila sem ga za 90 FRW,« mi pravi in v očeh se ji zmagoslavno poblisne.
»Kje?«
»V Birambu. Za tistih 10 FRW pa še 1/4 kg soli.«
V Birambu, se mi je čudno motalo po glavi, ko sem se zvečer vračala domov. Ta žena je naredila devet ur dolgo naporno pot,da si je prislužila pest soli. Sram me je bilo moje naveličane utrujenosti.
Šla sem in nekje staknila trgovca, ki mi je pripeljal nekaj ton fižola za pomoč najrev- nejšim,in to po zaslugi vas, slovenskih do- brotnikov.

S. Vida Gerkman
Biruyi, BP 212 GISENYI, RWANDA

WASHINGTON - Štiridesetletni Američan Bob Wieland je te dni prepešačil Ameriko. Sku- pno 4480 kilometrov je premagal na rokah, ker je nogi izgubil v Vietnamu.
Iz Kalifornije je krenil 8.septembra 1982.leta v Washington pa je prispel te dni. Slekel je rokavice, ki jih je imel namesto čevljev in stisnil roko predsedniku Ronaldu Reaganu. Wieland je 14. junija 1969. kot sanitejec reševal vojaka Lubena, ki je v Vietnamu zašel na mino. Zadeli so ga iz minometalca »Nogi sta zleteli na eno stran, jaz pa na drugo,« se spominja tistih dogodkov. Vso pot prek Amerike je skušal prepričati mimo- idoče, da so plačali za njegov »korak« po pet dolarjev.Tako je nabral 305.000 dolar- jev.Dnevno je opravil od 5 do 8 kilometrov

Dnevnik, 22.5.1986

Ločnica med prizadetimi in neprizadetimi ni vidna samo v omejeni svobodi gibanja, temveč je često še poudarjena z različnimi pripomočki, ki jih prizadeti potrebujejo.
Posebno so oškodovane prizadete osebe, ki se v splošnem prometu ne morejo samo- stojno gibati. Spastiki, težje prizadeti in prizadeti otroci so vezani na osebo, ki jih spremlja. Prenašanje in nameščanje priza- dete osebe z vozička v avto in obratno je nemogoče za slabotnejše spremljevalce in tako nujno sledi še večja izoliranost priza- detega od vsakodnevnega življenjskega ritma,v katerega ne more biti vključen, kar ima lahko za posledico psihične motnje.

Prva v ožjem prometnem ob- močju je uporaba "rikše" (gl. sliko) zelo prikladna.Posebno razveseljivo pri tej iznajdbi pa je skupno doživljanje pri krajših ali daljših izletih, skupnih nakupih, poslovnih opravkih, obiskih in podobno.

Iz Fraternität 3/86

Že sama bolezen kot osnovni vzrok ome- jene ali onemogočene gibljivosti povzroča invalidom mnogo težav. Tem pa se veliko- krat pridružijo še občutki izoliranosti, ki so včasih hujši kot bolezen.Še zlasti je to res tedaj, kadar neposredna ali širša okolica bolnika ali pa kar obe menita, da je za bol- nika oziroma invalida poskrbljeno dovolj,če ni lačen, da je oblečen in ima streho nad glavo.
Pri francoski nacionalni družbi za železnice so spoznali, da omejena gibljivost invalida ne more biti razlog, da bi bil prikrajšan za radosti in doživetja,ki jih nudijo potovanja. Ob tem pa je treba upoštevati tudi to, da se invalidi potovanjem, tudi na večje raz- dalje, včasih ne morejo izogniti. Izdali so poseben priročnik, ki ga je mogoče dobiti prosto na vseh večjih železniških postajah v Franciji. To kaže,kako se Francozi zave- dajo, kakšne težave imajo invalidi. Zelo si prizadevajo, da bi jih enakopravno vključili v normalno življenje. Do tega imajo tudi vso pravico.
Priročnik najprej seznanja invalida z možno- stmi, kako priti do informacij v zvezi s poto- vanjem. V ta namen so v priročniku nave- deni naslovi in telefonske številke agencij, ki so namenjene posebej invalidom. S po- močjo teh agencij lahko invalid po telefonu rezervira železniške vozovnice, sporoči, kak- šno pomoč potrebuje v zvezi s potovanjem na železniški postaji oziroma v vlaku ter na železniški postaji, kjer bo izstopil. Vsa op- ravila v zvezi z nakupom vozovnic opravi agencija.
Sledi skica smeri, v kateri vozijo vlaki, op- remljeni z raznimi dodatki, ki so v pomoč invalidom. Med te sodijo zlasti: naprave za olajšanje prehoda invalida v vagon oziroma naprave za dviganje, mesta v vagonu, kjer je moč namestiti voziček, posebno obliko- vani kupeji z ležišči, razni dodatki pri mizah itd.
Priročnik tudi seznanja invalida z grafičnimi simboli,ki na postajah označujejo: telefon- ske priključke,namenjene invalidom v vozi- čkih, prehode,kjer je možno peljati vozičke oziroma označujejo mesta, namenjena in- validom v železniških vagonih. Še en dokaz več, kako lahko drobne pozornosti zdravih ljudi, za kar ni treba velikih denarnih sred- stev, obogatijo življenje invalidom in jim zmanjšajo občutek, da so v življenju poti- snjeni na rob.

S. M.

Tovarna igrač Mattel,druga največja v ZDA, namerava poslati na trg posebne igrače: lutke s telesnimi hibami. Namen projekta je pomagati invalidnim otrokom,da bodo lažje premagali manjvrednostni kompleks, zdra- vim otrokom pa dati osnovno znanje o in- validnosti. Kot navaja družba, bo šel ves dobiček v blagajno organizacij,ki pomagajo invalidnim otrokom. Proizvodni program ob- sega sedem lutk, dolgih po 48 centimetrov Med njimi je smučarski učitelj z amputirano nogo, baletka s slušnim aparatom, fantek v invalidskem vozičku itd. Lutke bodo na- prodaj po 44,95 dolarjev.

Delo, 24.6.1986

V hali Tivoli so bile 2.julija odprte prve male olimpijske igre v Jugoslaviji, v katere so se vključili paraplegiki iz vseh republik, tudi iz pokrajin, razen iz Črne gore. Poleg teh so prisostvovali in tekmovali tudi paraplegiki iz Avstrije, ČSSR in ZRN. Ob otvoritvi je bilo poudarjeno, da igre združujejo ljudi s po- dobno usodo, da je z njimi dana možnost navezovanja novih prijateljskih in delovnih stikov ter da se tako ustvarja osnova za nadaljnje prizadevanje in delovanje.
V petih dneh, kolikor so igre trajale, so se zvrstile naslednje discipline:atletika,košar- ka, šah, streljanje z zračno puško, namizni tenis in spretnostne vožnje z avtomobilom Med vsemi se je ekipno in posamično naj- bolje izkazala Slovenija.

T. Š.

Poletno jutro v soboto 28. junija je bilo hla- dno. Po mirnem ozračju sem slutila, da bo tudi sončno. Torej bo pot prijetna.
Pripeljala nas je v Marijo Bistrico na roma- nje bolnikov, invalidov in ostarelih. Zbrala se je velika množica in iz številnih grl se je oglasilo petje. Prijetna je bila zavest, da nas združuje Jezus Kristus, kateremu vsi pripadamo. Sveto mašo je vodil kardinal g. Franjo Kuharić s skupino duhovnikov. Za udeležence iz Slovenije je bilo zanimivo vsaj malo spoznati,kako se tudi drugod prebuja služenje potrebnim. In morda je prav zato potrebno dodati: srečanje je bilo namenje- no tudi zdravstvenim delavcem.
Vesela sem bila izleta in vseh doživetij tega dne, zdaj bom laže upala za toliko drugih sotrpinov,molila zanje,da bi jim Gospod po- magal v prizadevanjih, iskanju, utrjevanju vsega tistega, kar od nas želi Jezus.

Marjetka

STANFORD - Strokovnjaki z univerze Stan- ford v Kaliforniji so razvili robota,ki je name- njen predvsem kot pomoč hudo prizadetim ljudem v gospodinjstvu. Na izrečene ukaze ali gibe z glavo lahko ta elektronski služa- bnik poskrbi za najnujnejše potrebe priza- detega.
Robot zna pripraviti najbolj preproste jedi. Pacientu pomaga pri umivanju, kopanju in drugi telesni negi. Čisti stanovanja. »To je nova generacija robotov« pravi vodja pro- jekta, »ki so prvič popolnoma prilagojeni človeškim potrebam«.

Dnevnik, 22.5.1986

Prenekateri bralec oziroma bralka Prijatelja je že v letih in želi, poleg ostalega, pred smrtjo urediti tudi premoženjske zadeve. Tokrat bom pojasnil, kako je moč napisati oporoko.
Zakon o dedovanju pozna štiri vrste oziroma oblike oporok.Prva je lastnoročna oporoka To pomeni, da lahko ta,ki želi razdeliti pre- moženje, oporoko sam lastnoročno napiše. Niso potrebne ne priče, niti ni potrebno napisati, kdaj je bila oporoka sestavljena. Vendar je zaradi dokazovanja pristnosti oporoke bolje, da se napiše pred pričami. V tem primeru oporočitelj, ki zna brati in pisati (ter izpolnjuje še druge pogoje:da je starejši od 15 let, je sposoben za razsoja- nje in se odloča svobodno brez grožnje ali sile) v navzočnosti dveh prič podpiše opo- roko,ki mu jo je sestavil kdo drug ali on sam in izjavi, da je to njegova oporoka. Podpi- sati se morata tudi priči (priče so lahko le polnoletne osebe, ki znajo pisati in brati in so opravilno sposobne). Naslednja možna oporoka je sodna oporoka. Oporoka se sestavi pred sodnikom na sodišču. Pozna- mo pa tudi ustno oporoko.Ta je možna le pred pričami in to le v primeru,če se zaradi izrednih razmer ne more narediti pismena oporoka. Veljati preneha 30 dni po prene- hanju izrednih razmer.
Oporoko se lahko shrani na sodišču. O iz- ročitvi oporoke se sestavi zapisnik, nato pa izda potrdilo o shrambi. Če oporoke ne prinese v hrambo sam oporočitelj, obvesti sodišče o prejemu oporoke tudi njega. So- dnik pri prevzemu oporoke tudi opozori na napake, zaradi katerih oporoka ne bi bila veljavna.
Vsako oporoko je seveda moč v vsakem trenutku preklicati in napisati novo. Glede na to,da je pri sestavljanju oporoke potre- bno upoštevati določene predpise (npr.: o nujnih dedičih,o dedovanju zaščitenih kme tijskih zemljišč, itd.), svetujem, da takrat, ko boste želeli narediti oporoko, vprašate za nasvet sodišče ali odvetnika in sestavite oporoko pred pričami.

C. U.

V zadnjih mesecih so h Gospodu odšli:
dr.Mile Jenko,Zdravilišče Svoboda,Strunjan
Marija Lukač, Rankovci 47, Tišina
Tilka Tomše, Kamna gorica 100
Jožefa Urh,Begunje 11,Begunje pri Cerknici
Jože Kočevar, Ul.Lojzeta Slaka 9,Trebnje

Dragi prijatelji! Spet smo vsak na svojem domu in premišljujemo o tistih lepih trenut- kih, ki smo jih preživeli v Beltincih ter spet kujemo srečo vsak po svoje. Prekmurska pokrajina je zelo lepa; dobra polja so tu in prijazni ljudje. Tudi cerkev je zelo lepa, saj je dobila novo obleko.Težko smo se poslo- vili od nje, od duhovnikov in tudi drug od drugega.Sedaj bomo delali načrte ter molili da bi se še kdaj zbrali,si stisnili roke in sku- paj premišljevali in prepevali.
Srčna hvala vsem,posebno Marti,za njihov trud, hvala za vsako spodbudno besedo. Kaj vse se na srečanjih neizbrisno vtisne v dušo. Ljudje,ki so nam jih pomagali dožive- ti, okolje, v katerem smo bili in še in še bi lahko naštevali. Draga Rozika! Srečni smo z vami,da ste se tako lepo imeli. Do nasle- dnjič boste z bogatejšo dušo laže zmogli vsakdanje težave. Bog z vami!

Dragi prijatelji! Prav lepo mi je v srcu,ko se spominjate moje revne hčerke Bernarde. Tukaj pri nas se malokdo spominja nje in takih bolnikov.Mislijo,da taki ljudje niso to- liko vredni kot drugi.Bog za vsakega dobro ve in ga ne bo pozabil.
Oprostite mi, ker vam nisem dolgo odgo- vorila. Bila sem bolna. Tudi jaz in Bernarda bi se radi vključili v Bratstvo bolnikov in invalidov. Želim, da bi se kdo spomnil moje osamljene hčere.
Vsem skupaj prijateljski pozdrav! Radi objavljamo vaš dopis in povabimo pri- jatelje, naj vama kaj pišejo. Kolikor pa bo mogoče, vaju bomo seveda vključili v živ- ljenje Bratstva oz. Prijateljstva bolnikov in invalidov.
Iz vaših besed razberemo neko tožbo nad ljudmi.Verjamemo vam,ker je nerazumeva- nje in podcenjevanje tudi drugod še globo- ko zakoreninjeno v ljudeh,ne samo v vašem okolju.Tudi od nas vseh pa je odvisno,kdaj in koliko se bo to mišljenje ljudi spreminjalo Če se ob takem podcenjevanju in brezbriž- nosti umaknemo vase,se ne bo nič spreme nilo. Veliko hudega je storjeno z opazkami podcenjevanja in z brezbrižnostjo ob te- žavah drugih. Dostikrat se na take ljudi ne da vplivati in je vse, kar lahko storimo, le molitev in zaupanje v Boga,ki »daje soncu, da vzhaja nad dobrimi in hudobnimi«... in tudi brezbrižnimi. Prav je,da potožite, mor- da se bo le kdo zganil. Predvsem pa se ne vznemirjajte zaradi ljudi, ki bolnike podce- njujejo,saj pravzaprav "ne vedo,kaj delajo" Bog, ki »za vsakega dobro ve in ga ne bo pozabil« - kot ste sami zapisali - vam bo gotovo pomagal vzdržati v vseh težavah življenja.

Nekaj svojih misli vam bom poslala,da boste tudi tisti, ki se niste mogli udeležiti srečanja v Nazarjah, zvedeli, kako nekateri izmed prizadetih gledamo ter občutimo svojo te- lesno prizadetost.
Trpljenje je lahko ena sama bolečina in žalost. Lahko pa je tudi sreča in radost,če razumeš Njega, ki je bil križan in ponižan zaradi nas, da smo mi rešeni pogubljenja. Ko spoznaš, da je trpljenje lahko sreča in radost, spoznaš Njega in Njegovo pot,ki ni bila lahka, a jo je prehodil in premagal smrt Spoznaš pa tudi samega sebe.
Moje trpljenje je večkrat sreča in radost. To pa zato,ker se kljub telesni prizadetosti počutim zdravo. Telesno prizadeti ali kako drugače prizadeti moramo imeti dvojne no- ge. Ker nas telesne noge ne nesó, pa mo- ramo v sebi čutiti tiste druge - duhovne noge, da nas tiste nesó po poti,ki jo je On prehodil za nas vse.
Lep pozdrav vsem prijateljem! Lepo si povedala,Mira! Neko veliko noč sem globoko doživela zadnjo Jezusovo noč na Oljski gori. Občutila sem samoto in stisko, ki jo je doživljal, preden je bil izdan. Vedel je, kaj ga čaka; bil je Bog. Bil pa je hkrati človek,zato je prosil: »Oče,ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, toda ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi!« Imel je učence oz. prijatelje, ki so bedeli z njim, vendar niso vedeli tega kot on, zato jih je zmogel spanec. V svoji stiski in samoti jih je prosil: »Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo!« Niso doumeli globine besed, kot ni doumel Peter,dokler ni Jezusa zatajil, kako šibka je človekova narava.
Vsak invalid preživi samoto in stisko, ko mora sprejeti svoj križ in to kljub domačim in prijateljem, ki mu pomagajo. Šibka člo- vekova narava večkrat klone, toda z božjo pomočjo mi ljudje veliko zmoremo.

Prvič se oglašam. Sem dolgoletna naročnica prelepega lista Prijatelj. Srčno se zahvalju- jem vsem, ki sodelujete z njim, za vso po- žrtvovalnost, ljubezen do ubogih bolnikov in invalidov. Koliko tolažbe, spodbude in razvedrila nam daje. Tudi sama sem priza- deta z bolečim artritisom,zato težko pišem Hvala pa Bogu, da lahko grem k sv. maši, ker ni daleč do cerkve.
Vsak dan se vas vseh spomnim v molitvi. Blagor vsem, ki trpite, kajti Bog je z vami. Lep pozdrav vsem v Kristusu! Draga Urška! Vsakič nas razveselijo dopisi, kakršen je tudi vaš in ki nam potrjujejo, da Prijatelj opravlja svoje poslanstvo. To po- slanstvo pa je-biti prijatelj,ki daje tolažbo, spodbude in tudi razvedrilo, vse to pa v evangeljskem duhu. Obenem začutimo, da kljub mnogim težavam nismo sami, da nas spremljate s svojo molitvijo. Tako poma- gamo drug drugemu - vsak na svoj način.
Kot dolgoletna naročnica, in tudi zelo pre- izkušena, kot razberemo iz vaših vrstic, bi morda lahko kdaj poslali tudi kak daljši za- pis svojega doživljanja bolezni ter vsega, kar vam daje tolažbo in spodbudo. Ker te- žko pišete, bi vam gotovo lahko vaše misli po nareku zapisal kdo drug. Škoda bi bilo, če svojih spoznanj ne bi posredovali dru- gim. Enako velja za vse, ki zaradi bolezni, slabega vida ipd. težko pišete. Hvala za vaše besede in naj vam Kristus da moči in poguma za vaše življenje!

Nekaj bi vam rada napisala o mojem življenju in pa od »Moje Marije«, ki me je že veliko- krat uslišala.Že več let imam na steni sliko Marije Pomagaj iz salezijanskega koledarja in velikokrat se ozrem nanjo z veseljem in zaupanjem, da mi bo pomagala. Bila sem na operaciji, ki sem jo z Marijino pomočjo dobro prestala. Delati pa sedaj ne morem dosti, zato pa veliko molim in berem Sveto pismo, pa tudi Družino in vaš list. Molim za nove redovne poklice. Tudi dve moji soro- dnici sta bili redovnici. Draga Barbara, iz vašega obsežnega pisma objavljamo vsaj nekaj stavkov. Kot mnogi drugi se tudi vi radi zatekate po pomoč k Mariji, ki je naša najboljša priprošnjica pri Bogu. Vedno pa mora biti ob vseh naših pro- šnjah,tudi za zdravje,dodana tista prošnja ki jo je svoji molitvi na predvečer trpljenja in smrti na Oljski gori dodal Jezus:»Oče,ne moja, ampak tvoja volja se zgodi.« Vedno se moramo zavedati, da je Bog tisti, ki us- lišuje naše prošnje. Bog vedno stori tisto, kar je za nas najbolj prav, tudi če to ni po naših željah.

Spoštovani! Ker čitam Prijatelja, sem ugo- tovila, da ga nekateri ne morejo plačati, a bi ga radi brali. Zato prosim, da plačate naročnino za kakšnega takega bralca.
Ker je hčerka kljub težki nosečnosti srečno rodila, sem se namenila plačati naročino za enega bralca. Sem skromna upokojenka in redna bralka vaše ugledne revije. Kupujem jo v cerkvi Srca Jezusovega.
Želim vam še naprej veliko dobrih sodelav- cev, ki nam Prijatelja bogatijo. Hvaležna sem jim.
Iskreno vas pozdravljam! Spoštovana Sara! Hvaležnost se da izraziti v mnogoterih oblikah. S tankim posluhom za ljudi in njihove potrebe se najlepše za- hvalimo Bogu za njegovo pomoč, če po- magamo sočloveku - bratu. Hvala za dar! Veliko zdravja in božjega blagoslova želimo vam, vaši hčerki in njenemu naraščaju!

Moje srce je še polno globokih doživetij s trpečimi brati in sestrami na Čatežu pod Zaplazom. Prevzela me je preprostost in sproščenost nas vseh,ki smo bili tam.Bogu sem hvaležna za vsakega novega prijatelja ki sem ga tam spoznala, hvaležna sem mu prav za vsak trenutek, ki sem ga preživela s temi prijatelji. Prvega junija bo leto,kar smo pokopali mojo ženo. Dvajset let ni nič videla. Koder sva hodila, povsod sem jo vodil pod roko. Zato je še bolj hudo, ko človek izgubi svojega najdražjega. Nekje sem videla zapisano, da lučka brez olja ne more goreti. Jaz pa brez prijateljev ne morem živeti. Kako je lepo, če te ima kdo rad! Rada bi svoje veselje nekomu povedala,pa me nihče ne utegne poslušati. Boglonaj na vse večne čase za vse skupaj.V duhu sem še vedno med vami na srečanju, saj mi je še enkrat zasijalo zlato sonce. Vedno sem sama, pa vseeno zadovoljna, ko iz ljubezni nosim svoj križ, čeprav je včasih težak. V molitvi sem vedno z vami združena.

Rešitev križanke pošljite do 18.avgusta na naslov:PRIJATELJ,Maistrova 2,61000 Ljub- ljana. V spodnji levi kot napišite "KRIŽANKA"

NAGRADE:
1. prtiček (dar Fani Ferjančič);
2. knjiga: Kdo si, Gospod?;
3. knjiga: Sprejemam križ;
4. usnjen mošnjiček (dar Toneta Planinška);
5. tolažilna - ponovno žrebanje prihodnjič.

Pravilna rešitev prejšnje križanke:
VODORAVNO: S, BAKLE, STROJ, LAVA, A, RAKEV, POČITNICE, APETIT, C, REVA, A, RAKEK, TALAR, RJ.

NAGRAJENCI:
1. prtiček prejme: EMA ŽUBER, Potoki 11, 65222 KOBARID
2. knjigo: Kdo si,Gospod,prejme: BOŠTJAN POGAČNIK, Nemilje 11, 64201 ZG.BESNICA
3. knjigo:Sprejemam križ,prejme:ROZALIJA VIDMAR, Župančičeva 1b,65270 AJDOVŠČINA
4. usnjen mošnjiček prejme: s. EDITH ME- TELKO, Mekinčeva 12, 61000 LJUBLJANA
5. ponovno žrebanje naslednjič: ŽULIČ ANDREJ, Grajsko 10,68311 KOSTANJEVICA

Zahvaljujemo se za poslane darove za na- grade in se še priporočamo,da nam odsto- pite kak svoj izdelek. Bog povrni!

Cvet sončnice me spominja na lepe in sre- čne trenutke v življenju. Ljudje smo kot son- čnica, ki se neprestano obrača za soncem in mu sledi na vsej dnevni poti od vzhoda do zahoda. Tako vsak izmed nas poskuša slediti soncu - sreči in jo doživeti sleherni trenutek.
Poletje, čas počitnic, je čas,ki nam najbolj obilno nasuje v naročje lepih trenutkov in celo prave sreče.Kadar preživljam počitnice ob morju, poskušam čimbolj doživljati take trenutke. Življenje, povezano z naravo, se mi zdi najbližje Bogu. Sreča, ki jo doživljam ob pogledu na mirno morsko gladino, bleš- čečo se v jutranjem ali večernem soncu, je globoka in nedoumljiva kakor božja dob- rota do nas. Več mi pomeni en sam pogled na lepote narave kot vse zabave, ki so mi dostopne v teh razigranih obmorskih poči- tniških dneh.Ko na plaži lovim tople sončne žarke,me boža lahen vetrič in se potapljam v razmišljanje. Vem,da mi to,kar mi največ pomeni v kateremkoli trenutku,lahko podari edino Vsemogočni. In kaj mu lahko dam jaz, ki sem le kot kapljica v morju? Samo drobno iskro hvaležnosti za to, da sem tu, na bregu brezbrežnega morja srečna. Še bolj sem srečna, ker se zavedam, da mi je vse podarjeno brez mojih zaslug,da mi ne- skončna Ljubezen neprestano podarja vse, kar v življenju prejemam. Hvaležna sem za vse, kar v življenju prejemam. Vesela sem, da znam srečo najti v majhnih stvareh in v njih videti božje delo. V vsem stvarstvu, ki me obdaja, občudujem Njegovo delo: v morskih valovih, v rahlem vetriču, toplem soncu,ki se nam cel dan razdaja, ponosnih borovcih, ki nam dajejo senco v najhujši pripeki,galebih,ki neutrudno merijo nebeško sinjino in še v mnogih rečeh - najbolj pa v prijateljih,ki mi nesebično pomagajo. In kar žal mi je, ko pomislim,da mnogi vsega tega ne opazijo in ne znajo ceniti in da doživlja- jo svojo srečo le kot bežne trenutke zado- voljstva in užitkov.
Najraje preživljam na obali čas,ko se začne dan nagibati v večer. Tedaj je tu bolj tiho in mirno,le valovi šepečejo. Občutek imam, kot da se vsa narava pripravlja na daritev Večnemu. Saj se mi zdi, kot da se sonce spreminja v hostijo, obzorje pa je rob keli- ha, vse pa za trenutek obstoji, otrpne v veličastvu vesoljnega bogočastja.Naslednji trenutek prizor že ugasne in se prevesi v mrak, v temo,noč,ki pa je le premor za po- čitek, za zbiranje novih moči, za zarjo no- vega dne.To je čas za temeljit razmislek o preteklem dnevu: kaj je bilo v njem dobrega, kaj slabega in nekorist- nega ter zamujenega.

Ko premišljujem, se mi zazdi, da bi lahko dan primerjala s svojim ze- meljskim bivanjem.Tudi moje življenje se neu- stavljivo pomika proti zatonu.In prišla bo noč da se bom lahko prebudila v novo jutro, v zarjo večnosti,kjer domuje neomejena Sreča

Stanka

Prispevke za št. 5 pošljite do 18. avgusta 1986

Na naslovni strani: Črni vrh nad Idrijo (proti Colu), (foto J. Marolt)

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 -Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 120 din, naročnina za leto 1986 700 din (podporna 1200 din), za inozemstvo 2000 din (letalsko pošiljanje 3000 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je verski list Prijatelj oproščen prometnega davka