Pozabljeni Bog.S takim naslovom so pred petdesetimi leti izhajale knjige o Svetem Duhu.
Koncil je pričel z molitvijo: »Pridi, Sveti Duh!« Zanj je prosilo dva tisoč petsto škofov iz vsega sveta.
Bilo je kakor pred prvimi binkoštni. Ne- močni,preplašeni,od vsega utrujeni apo- stoli so se po vnebohodu zaprli v skrito dvorano in molili z Marijo, Gospodovo materjo.
So vedeli, za kaj pravzaprav molijo? Ni pomembno: molili so in bili uslišani. Bin- koštni dan jih je spremenil. Iz neznatnih ribičev so postali apostoli,stebri Kristu- sove Cerkve.
»Prišel sem, da ogenj vržem na svet.« V ognju Svetega Duha so zagorela ta plašna srca. Razkropili so se po svetu in oznanjali križanega Kristusa, ki je bil Judom pohujšanje, poganom sramota.
Cerkev je zaživela v moči Svetega Du- ha. Tako je bilo v vseh časih. Kako radi bi se opravičili: takega pošastnega de- monizma kot danes ni bilo.Vedno so bile stiske.In to je zanesljivo znamenje tudi danes: »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas.«
Zdaj je le eno vprašanje: ali res veru- jemo v Svetega Duha? Za to ni dovolj, da pri izpovedi vere pri maši ponovim: verujem v Svetega Duha. Dokazati mo- ram z življenjem.
Če me stiske,v katerih živi Cerkev,bolé, je to prav. Če me navdaja skrb, kako se bodo našli na pravem križišču veliki teologi in cerkveno učeništvo,je razum- ljivo. Če me motijo odpadi duhovnikov, izgubljenost redovnic, prazne cerkve, nasilje podivjanega človeštva, gorje in prelivanje krvi, strahota ječ in begun- skih taborišč, moram vedeti, da je vse to človeško. Ni pa krščansko,če mislim, da je vsega konec.
»Ne ugašajte Duha!« Sveti Pavel je ve- del,kaj je zapisal. Kaj pa vem,kje danes deluje moč Svetega Duha. Morda sredi Kitajske,kjer ga je mogoče skoraj otipati Morda v sibirskih rovih.Morda v skrivnih molivcih in trpinih. Nič čudnega, da so binkošti praznik bolnikov in trpinov.Tam je v moči Svetega Duha poveličan tr- peči Kristus.Kakšna misel! Misel za vsak dan in misel za vsako prečuto noč.
Pridi, Sveti Duh! To mora biti naša ne- nehna prošnja. Pa ne izdrdrana molitev. Biti mora krik preroške molitve.
Cerkev in svet potrebujeta bolj apostole z ognjem Svetega Duha,kakor učenjake, tehnike, modrece in vsemirske razisko- valce. Nove binkošti! Tako so mnogi pisali takoj po koncilu.Zdaj po dvajsetih letih bi se skoraj začeli pravdati, ali je imelo pomen sklicevati tako stvar, kot je bil koncil. Gotovo ne, če ne bi prav koncil vrnil krščanskim vrstam novo vero v Svetega Duha.
Samo eno vprašanje: ali ljudje zaslutijo moč Svetega Duha, kadar srečajo me- ne, tebe? In vendar: binkošti se morajo nadaljevati.

F. S.

Dragi prijatelji!

Nova cena, ki ste jo opazili na ovitku, naj vas ne ustraši. Z njo skušamo ujeti korak s podražitvami, ki so na dnevnem redu. Kot smo že napovedali podražitev velja le za tiste, ki naročnine še niso plačali.
Ko ta številka dobiva dokončno podo- bo, obhajamo binkoštni praznik. Članek Prijatelji za prijatelja nas spomni, naj bi se bolni in trpeči duhovno povezali s sv.očetom ter molitvami in žrtvami pod- pirali misijonsko dejavnost Cerkve.
Tudi mesec maj, ki se izteka, nas vabi, naj si vzamemo čas za Marijo, kjerkoli smo. Naše misli pa so že usmerjene na: XVIII. romanje invalidov in bolnikov na Brezje v soboto, 21. junija 1986. V letu miru bo romanje vodil ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar ob somaševanju predstavnikov vseh škofij. Ob 8. uri se začne spovedovanje, ob 8.30 peti rožni venec. Romarska maša bo ob 10.30, med mašo maziljenje, po maši procesija z Najsvetejšim ter mimo- hod invalidov in bolnikov mimo milostne podobe. Popoldne bodo večernice. Kdor se ne bo prijavil v svojem župnišču, naj svojo udeležbo najkasneje do 11. junija sporoči na naslov: Ognjišče, p. p. 27, 61104 Ljubljana - (tel. 061/327-650).
Ves mesec junij,ki je posvečen Jezuso- vemu Srcu, naj bo spodbuda, da poglo- bimo svojo ljubezen.

Uredništvo

Ker je Jezus svoje ljubil, se jim ji izročil. Razodel se jim je kot Bog-človek. Zanje ne bo le Beseda, ampal Kruh življenja. Napovedal jim je, da bo ostal z njimi v Cerkvi in evharistiji: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 20).
Ker nas ljubi, hoče, da z njim sodeluje- mo v ljubezni kot mladike na trti. »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in z vsem življenjem. To je prva in največja zapoved. Druga pa je njej enaka: »Ljubi svojega bližnjega ka- kor sam sebe.« (Mt 22, 37-39).
Pri vsaki maši nas Kristus najprej pova- bi k darovanju. Naš dar bo posvečen, da bo vreden Boga in hrana za božje življenje v naših dušah. In ker je Bog v Kristusu naša hrana in pijača,pričakuje, kot lepo pravi pesnik Gradnik, »da za glad in žejo duha vsaj en požirek bom, vsaj košček kruha... da vsaj malo moje bolečine spremeni se v Tvojo rešnjo kri« Janez Pavel II pa govori: »Evharistična pobožnost izvira iz ljubezni,h kateri smo v Kristusu Jezusu vsi poklicani«.
Evharistija nam pravi, naj odstranimo vse tisto,kar bližnjega upravičeno moti. To je prvo, ni pa zadosti. Privezati si moramo predpasnik in se,kakor kdo zmo- re,ponuditi v službo bližnjemu.»Jezus... je vstal od večerje, odložil vrhnjo oble- ko, vzel prt in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge ter jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan.Ko jim je noge umil in vzel vrhnjo obleko, je spet prisedel ter jim rekel: 'Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete 'Učitelj' in 'Gospod'. In prav pravite,saj to sem. Če sem vam torej jaz, Gospod in Učitelj, umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi v delali tako, kakor sem jaz storil vam« (Jn 13,3-5; 12-15).
Obleka ljubezni je brez šivov: scela je tkana. Besede se morajo neločljivo po- vezati z dejanji. Jezus govori o ljubezni pri vsaki maši kot pri zadnji večerji. In vedno prepleta besede z dejanji.Poniža se in svojim noge umije na véliki četrtek in vsakokrat, ko se maša začenja. Moli za nas, obziren je z nami. Kako je bil obziren z apostolom, ki je odšel v noč! In kar je prvo in največje: naša hrana hoče biti. »Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo...« (Lk 22, 14).
"Evharistično leto" bo trajalo tri leta. Preveč? Videli bomo, če bo res preveč. Koliko se bomo v teh treh letih spreme- nili? Kar naprej popravljamo, dozidava- mo,načrtujemo. Ker gre za ljubezen, ne bomo nikoli popolnoma zadovoljni. Ved- no bomo morali biti pozorni na to,da pri božjem kraljestvu ne gre brez tistega, kar je srce našega verovanja: »To je moje telo, ki se daje za vas; to delajte v moj spomin« (1 Kor 11,24).Kot v pre- teklosti, bo tudi v prihodnosti ljubezen pomagala.Ljubezen stori,da ponavljanje ni ponavljanje.

S.B.

Dragi Prijatelj! Vsem kristjanom je zavest da pri vsaki maši prejmemo Jezusa pod podobo kruha in vina vrhunec sreče v veri, v iskanju Cilja. Toda, ker smo vsi samo ljudje,večkrat klecnemo pod težo grehov, malih, večjih... jezimo se, hitri smo v besedah. In potem se oglasi vest, zaboli v duši... in ne moreš k obhajilu. Meni se je tako zgodilo pred časom: močno sem se jezila,in ko je jeza popu- stila, sem začutila,da Jezus v meni trpi, da ga nisem vredna prejeti. Nisem šla k obhajilu. Kakor mi je bilo hudo, sem po vesti čutila,da je tako prav. Sem človek ki mi spoved pomeni novo rojstvo in vedela sem,da jo bom opravila naslednji dan.
Ko sem drugim povedala, zakaj ne grem k obhajilu, mi je bilo rečeno: »Le pazi, da te hudič ne bo še bolj 'zavrtel'!« Kaj pa je zdaj to? Ima pri klicu vesti hudič kaj opraviti? Mar ni vest glavni smero- kaz za pravi, iskren odnos z Bogom in bližnjim? Vera je dar v celoti. Bolj bomo Boga ljubili čisto in pošteno, bolj bomo potešeni, vredni tolikih darov, kajne?
Lep pozdrav!
Če se zdaj zaustavimo pri vprašanju, ki se skriva v zgornjem pismu,bomo morali reči: Sabina se ne bi smela ravnati po svojem čustvenem razpoloženju! Premi- sliti bi morala, kakšna je njena osebna krivda pred Bogom zaradi tega, ker se je jezila. Ali se je jezila, ker jo je prehi- tela njena narava, nepremišljeno in ne- svobodno? Ali se je jezila sicer premiš- ljeno in svobodno, vendar zato, ker je s svojo jezo hotela odstraniti neko zlo ali doseči nekaj dobrega; pri tem pa ni imela nobene zamrze do osebe, na ka- tero se je jezila? Ali se je jezila iz čisto osebne užaljenosti in se je jezi pridruži- lo sovraštvo do osebe,premišljena želja po maščevanju itd.?
Če človek ugotovi, da njegovo dejanje ni bilo v popolnem nasprotju z ljubezni- jo ali pa da ni bilo popolnoma premiš- ljeno in prostovoljno, si ni treba očitati težke krivde. Samo težka krivda, veliki greh je pa vzrok,da ne smemo k obhajilu
Pri človeku večkrat naletimo na zanimiv pojav: pri nekaterih v resnici hudih de- janjih ostane čustveno popolnoma ne- prizadet. Boga prekolne ali božjo Mater, pa zaradi tega ne občuti-ko se svojega dejanja zave- nobene čustvene žalosti. V resnici bi ga moralo biti groza njego- vega dejanja,če veruje v Boga in v bo- žjega Sina, ki je sin Device Marije.
Isti človek morda z nepremišljeno bese- do bridko prizadene svojega prijatelja, lahko celo svojo mater ali očeta, ki ju ima resnično rad. Ko se tega zave, mu je hudo žal in ga je samega sebe sram. Zdi se mu, kakor da je zagrešil veliko podlost.Spomnimo se Cankarjeve črtice »Skodelica kave«.
Zakaj je ta čustveni odgovor človeka na njegova slaba dejanja lahko tako ra- zličen? Vzrokov je gotovo več. Naj na- vedem dva glavna: eden je ljubezen do tistega,ki ga človek razžali; drugi je lju- bezen do samega sebe.Naj to pojasnim!
Če nekoga v resnici iskreno in prisrčno ljubim, potem je čisto naravno, da se mi tudi majhna dejanja, ki prizadenejo ljubljeno osebo, zde velika. Če bi isto dejanje zagrešil proti nekomu, ki ga ni- mam rad ali ga celo težko prenašam, bi ostal sam čustveno verjetno popolno- ma neprizadet.
Izjema bi bila le tedaj,če bi s takim de- janjem,ki bi ga tudi drugi opazili,osmešil ponižal in več ali manj razgalil samega sebe in svojo notranjost. Sram bi me bilo in v svoji duši bi trpel zaradi tega.
Očitno je torej, da čustveni odzivi niso zanesljivo merilo vrednosti naših dejanj. To se še posebno vidi tedaj,ko za svo- je ničvredno dejanje pred Bogom nismo nič krivi ali pa komaj malo, ker smo ga naredili popolnoma ali napol nepremiš- ljeno, torej popolnoma nesvobodno ali pa z zelo zmanjšano svobodo.
Za oceno svojih dejanj moramo imeti bolj zanesljivo merilo:a to je lahko samo nepristranska presoja objektivne hudo- bije dejanja in osebne odgovornosti zanj Objektivna hudobija dejanja je odvisna od tega,kako nasprotuje urejeni ljubezni do Boga, sebe,bližnjega in širše družbe; ali je v popolnem nasprotju s to ljubez- nijo ali jo le zmanjšuje, žali,slabi. Oseb- na odgovornost je pa odvisna od tega, koliko objektivno hudobijo osebno pred dejanjem,ki ga naredim, spoznam in ko- liko se zanj svobodno odločim.
Prav zaradi pomanjkljivosti svobode pri odločitvi je grehov, za katere so ljudje Bogu osebno odgovorni, veliko manj, kot je objektivno hudo hudobnih, slabih dejanj.
Prav značilen primer za pomanjkljivo svobodo so dejanja,narejena v razburje- nju, prenagljena dejanja. Naše naravne reakcije so dostikrat veliko hitrejše kot naša pamet.Nagonsko se upremo resni- čnemu ali dozdevnemu zlu,ki nam preti. Šele po izvršenem dejanju »pridemo k sebi« in začnemo razmišljati, ali je bilo pametno in prav,kar smo naredili,ali ne.
Obhajilo ne bi nevredno prejeli celo, če »malega greha«,ki nas je čustveno mo- čno prizadel, ne bi obžalovali. Vendar bi bilo tako obhajilo zelo nepopolno, zdru- ženo z neko nespoštljivostjo do nesko- nčno Svetega, ki ga prejemamo. Zato je potrebno kesanje in volja za pobolj- šanje. Zato je tudi zelo priporočljivo,da se že pred obhajilom bližnjemu, ki smo ga razžalili, na kak način opravičimo.
Kako je torej s Sabino in njenim prime- rom?
Zdi se,da je ravnala po svojem čustve- nem razpoloženju in ne po trezni presoji Bolj prav bi ravnala,če bi svoje čustve- no razpoloženje uporabila za to,da bi se še bolj zavzela za premagovanje svoje (nagle?) narave in prav v ta namen pre- jela tudi sveto obhajilo.
Zavest naše nevrednosti,ki je pravilna- saj jo pred obhajilom vedno javno izpo- vedujemo - nas od obhajila ne sme od- vračati, temveč k njemu priganjati, če seveda ta nevrednost ni isto kot nespo sobnost za vreden prejem Gospodovega telesa. Kdaj smo za to nesposobni, pa vemo: ko smo nadnaravno mrtvi!
Beseda: »Le pazi, da te hudič ne bo še bolj zavrtel« ima zato svoj dober pomen Svetniki večkrat naglašajo,da nas hudič z videzom dobrega hoče pripraviti do tega, da bi nazadnje začeli dobro sploh zanemarjati ali celo popolnoma opuščati
Toda ali ni vest vrhovno neposredno merilo naših dejanj? Ali ne bomo sojeni po svoji vesti oziroma ali nas ne bo na- ša vest sama sodila?
Prav gotovo! Toda zavedati se moramo da je treba vest s Kristusovim naukom vzgajati in izpopolnjevati. Pri tem nam zanesljivo pomaga Cerkev s svojim na- ukom.Zato je tudi pomembno,da se da- mo poučiti Cerkvi zvestemu duhovnemu voditelju, ki je o cerkvenem nauku bolje poučen in je bolj nepristranski ter lahko tudi nas pravilno pouči.
Vest ni glas čustev, biti mora glas po veri razsvetljenega razuma!

Tvoj Prijatelj

Vsak človek doživlja tre- nutke,ko zares moli.Meni se dogaja takrat, kadar gledam čudoviti gorski svet, ko nanj lega noč. Nekoč sem poslušala za- gorske zvonove, ko so oznanjali pesem poslavljajočega se večera.Začutila sem kako me objema nevidna Stvarnikova roka.Gledala sem v jasno nebo in vdiha- vala čisti zrak, ki je prihajal iz bližnjega smrekovega gozda.Čutila sem,kako sem povezana s Stvarnikom vse te lepote. Po nebu je že mirno plaval mesec.Črički so prepevali poslovilno pesem dnevu.
Ta večer sem zahrepenela po nežnosti, moje srce je kričalo po objemu človeka, ki mi je vlil vero v Vsemogočnega. Srce mi je krvavelo ob spominu na brata,za- čutila sem, da potrebujem njegovo bli- žino. Prvikrat po dobrih treh letih sem zaslutila, kako blizu mi je Bog, njegova roka je nevidno božala mojo dušo.Nihče ne more razumeti teh trenutkov, ko je v meni drhtelo po nežnosti, po besedah človeka,po katerem sem prejela košček uresničenega zaupanja v Boga, ki ga mnogi nočejo sprejeti.
Zahrepenela sem po tihem šepetu: »Otrok si, moja deklica, ki noče videti tega umazanega sveta, ki hoče sprejeti v svoje srce duhovno,ne telesno ljube- zen. Glej,v tvojem srcu je Bog,v tvojem srcu je trepet,ki govori o hrepenenju po ljubezni. Sanjaj, sanjaj, otrok, o svetu prijateljstva in ljubezni. Mogoče ti bo jutrišnji dan prinesel to,za kar si prepri- čana, da mora priti«.
»Slišim tvoj glas,čutim tvoje roke v ob- jemu, dragi brat, slišim tvoj šepet, be- sede nežnosti, ki prihajajo iz ljubezni. Hvala ti za nevidno, neobčuteno ljube- zen.Hvala,da si me znova naredil otroka kajti takrat, ko sem te spoznala, sem sanjala o telesni ljubezni, ki nikoli ne bo tako polna topline. Otrok sem postala tistega majskega dne, zagledala sem nov svet ljubezni. Zato, hvala,brat, ker si me rešil teme poželenja. Želim, da bi molil zame, da bi trdno zaupala v Boga. Vem,da si mi dal največ, kar lahko člo- vek dá človeku, to je dar vere v vse- mogočnega Boga,ki je ustvaril tudi svet planin,mrak večera in sončne žarke, da zjutraj popijejo roso z Blegoševih po- bočij«.
»To je svet čistosti in tihote, ki sem ga iskala in v katerem sem dokončno spo- znala, da obstaja. Moj dobri Oče, Bog vsega stvarstva,tebi velja ta molitev..«
Tako sem se ves teden počitnic v go- rah predajala molitvi. Bog mi je razode- val lepote: »Poglej, Tejka, kaj vse sem ustvaril za ljudi, da bi bili srečni, da bi v materi naravi spoznali to,kar si ti spoz- nala.Našla si me sredi samotnih gozdov sredi gozdne jase. Razumem te, čutim, kako ti krvavi srce, zato sem pri tebi. Poglej to prečudovito stvarstvo, glej Blegoš,prisluhni zvonu... Vem,da potre- buješ nežnost, a vedi, da je ne boš na- šla. Spet boš odšla v svet, a ne pozabi teh tihih večerov. Daleč je tvoj resnični brat,ki je zgrešil mojo pot, a bo vseeno hodil za menoj,čeprav ne bo moj služa- bnik.Rad vaju imam,saj sta moja otroka ki nočeta pogubljenja tega sveta in si želita prijateljstvo med narodi in ljubez- ni, ki jo je učil moj Sin. Tudi on je trpel, bedel sem nad njim, ko je visel na križu in ga ljudje niso hoteli razumeti. Vidiš, Tejka, tudi tebe ne razumejo. Spoznala si, kaj pomeni biti invalid, ki ne bo nikoli mogel stopati po sončnih pobočjih, se pogovarjati z vetrom in potokom. Ra- zumel sem krik tvojega srca po svetu čiste lepote...«
»Da, Oče, hvala ti za razodetje, hvala za neslišne besede, hvala za ta večer, ko si mi prvikrat spregovoril v tihem ob- jemu narave. V teh dneh si mi bil bliže kot kdajkoli. Tvoje razodetje je prepro- sto,tvoja govorica šum gozdov, sonce, ki razliva svoje sončne žarke pod Ble- gošem. Popeljal si me v svet večne le- pote in mi pomagal osmisliti trpljenje.«

Tejka

Vsi nismo mogli iti Kristusu naproti (v cerkev). To smo lahko storili le v svojih bolj ali manj odprtih srcih. Mnogim (ne- katerim pa tudi ne), so zdravi vendarle omogočili,da smo se v letošnjih postnih dneh na poseben način srečali s Kristu- som.
Misijon je čas posebnega božjega obis- kanja;je "čas milosti". S pričujočimi za- pisi enega od misijonarjev,pa udeležen- cev misijonskih srečanj,zapisom bolnice ki bi jo misijon skoraj obšel, ter z neka- terimi utrinki iz poročil o srečanju bol- nikov in ostarelih med misijonom bi radi podaljšali ta »čas milosti«. Vsi drugi, ki to berete, boste prav tako soudeleženi Tudi v različnih drugih krajih po Slove- niji je bil v postu misijon. Mnogo skrbi in prizadevanj domačih duhovnikov, misi- jonarjev in drugih ljudi je vtkano vanj. Hvaležni smo jim za vse.Posebej pa smo veseli,da čedalje bolj prodira v vse ve- rne zavest, da je ogledalo našega od- nosa do Boga-naš odnos do sočloveka, do bližnjega, posebej do trpečega ali nemočnega. Tudi misijonska srečanja za bolnike in ostarele so dokaz za to. Niso pa še vse možnosti izkoriščene...


V ljubljanski stolnici je bilo v petek pred cve- tno nedeljo vsakolet- no srečanje bolnikov. Mašno daritev je vodil nadškof Šuštar. Srečanje je imelo letos še poseben pečat, saj je bilo rav- no med ljubljanskim misijonom. Nadškof je bolne brate in sestre povabil, naj z molitvijo in žrtvijo sodelujejo pri misijonu Poudaril je, da je vloga bolnih velikega pomena za uspeh misijona,ker prav bol- ni in trpeči so posebno deležni Kristu- sovega trpljenja.
Nadškof je v homiliji naglasil besede, ki so bile nekakšno geslo srečanja:»Kdo je moj bližnji«. Eden drugemu smo bližnji, zdravi bolnim in bolni zdravim.Drug dru- gemu smo potrebni. Veliko laže prena- šajo trpljenje tisti,ki imajo ob sebi razu- mevajoče ljudi in zlasti tisti, ki vedo, da imajo delež s Kristusom, ki je šel skozi smrt v vstajenje. Med misijonom smo dolžni moliti tudi za tiste bolne in trpe- če,ki ne verujejo v Kristusa, ki na drugi strani trpljenja ne vidijo ničesar.Nadškof se je bolnim tudi zahvalil, ker s svojim trpljenjem odrešujejo svet po Kristuso- vem vzoru.
Med sveto mašo so bolniki prejeli tudi zakrament bolniškega maziljenja, z njim pa tolažbo,da na svoji poti trpljenja ni- so sami.S človekom nosi križ tudi Kristus Bolečine in trpljenje bodo ostali, toda ostala bo tudi zavest, da véliki petek in trpljenje mineta in sta le zadnja posta- ja k novemu življenju s Kristusom. Moram reči, da sem od misijona v Ljub- ljani veliko pričakovala. Vse svoje moli- tve in prošnje sem strnila v željo, da bi pomagala neki osebi, ki se je znašla v veliki duševni stiski. Zdelo se mi je, da je potrebna moja zavzetost, da bi ona v dnevih milosti našla bližino Jezusa in odgovore za svojo razbolelost. To se, žal,ni zgodilo in danes,ko je misijon mi- mo, vem, da je bila moja želja preveč v ospredju in da jo moram vsaj sedaj znati izgubiti. Zavest, da se misijon na nek način nadaljuje, me spodbuja, naj živim tako,da bo ta oseba imela v meni oporo razumevanje in kar največ potrpežljive pripravljenosti.
Glavna misel misijona je že razvidna iz naslova in prav ta naj bi bil vodilo in spo- dbuda za nadaljnje prizadevanje. Vem, vrata ostajajo odprta in za njimi čaka Nekdo, ki ljubi in odpušča, samo mi mo- ramo dopustiti,da se zgodi njegova vo- lja. Za to pa je potrebna naša priprav- ljenost in pa dati času čas.

Radi bi imeli svet, kjer bi bilo vedno le sonce, nikdar sence. Če bi bilo odvisno od nas, bi gotovo svet skrčili na dva letna časa: na pomlad in poletje. Toda čas nas ve- dno znova privede tudi v jesen in zimo.
Poslanstvo, ki so mi ga namenili v dneh ljubljanskega misijona, je bilo v veliki meri posvečeno srečevanju z ljudmi, ki doživljajo jesen ali zimo svojega življe- nja.Srečeval sem se (predvsem v Domu ostarelih na Taboru) s tistimi,ki so tele- sno bolj kot drugi pridruženi trpečemu Kristusu. Na začetku misijona me je vznemirjalo vprašanje: Kako bom, mlad in zdrav, dajal oporo njim, ki so bolni, ostareli;ki morda z žalostjo in grenkobo doživljajo odhod mladosti in življenjske moči? Ali ne bi kdo, ki je tudi sam bolj vidno združen s trpečim Kristusom, us- pešneje prinašal s svojo vero in upa- njem spodbudo v življenje trpečih? To vprašanje se je po misijonu umaknilo spoznanju, da lahko Bog uporabi vsako orodje; da On daje moč in trdnost tis- tim, h katerim prihaja njegov služabnik.
Stopil sem v svet bolnih in trpečih s spoštovanjem in prošnjo Bogu, da bi la- hko čimbolj umikal sam sebe in pustil, da govori On, ki jedoživel naše bolečine in jih povedel proti vstajenjskemu jutru.
Govoril sem malo; upam, da je Učitelj govoril veliko. Vedno znova sem doživljal kako lahko v trpljenju besede izzvene preveč površno, preveč brezosebno. V molku in spoštovanju sem poslušal iz- povedi trpljenja, stiske in bolečine. Če je pripoved izzvenela v brezup in noč, sem odgrinjal pogled na Križanega. Ka- zal sem na Njega, ki trpi s trpečimi; ki je zapostavljen z zapostavljenimi; ki je zapuščen z zapuščenimi-zato,da bi jim On bil opora, da bi jim bil Odrešenik in da bi lahko skupaj z Njim prehodili dneve teme do velikonočnega jutra-do tretje- ga dne. Morda je bil križ še vse preveč nerazumljiv, da bi se lahko globina od- prla tem besedam, da bi zmogla svoj križ pridružiti Križanemu.
Če ni vere in nismo sprejeli križa,je trp- ljenje črna noč brez zvezd. Za človeka pa, ki veruje v zmago življenja nad bo- lečino; nad smrtjo in v luči vere spreje- ma svoj križ, postane bolečina,trpljenje in zapuščenost prehod, ki smo mu sicer večkrat težko kos, a se vedno znova odpira v svetlobo in toplino,ki nas čaka na obzorju neminljivosti.
»Sprejeti moramo svoj križ in ga nositi za Njim.« To so besede, rojene iz izku- stva enega izmed trpečih,ki je verjetno po veliki notranji borbi sprejel križ in ga sedaj nosi poln vere in upanja, združen z Njim, ki mu daje notranjo moč in mu odpira pogled prek velikega petka v tretji dan - v cilj življenja. Te njegove besede me spominjajo vseh tistih, ki so me prevzeli s svojo vero, s katero tudi sprejemajo svoj križ. Ti pravzaprav niso potrebovali posebnega misijona,kajti za- nje je vsak dan misijon-globoko povezo- vanje s trpečim in vstalim Odrešenikom. Svoje trpljenje pridružujejo Kristusovim mukam in s svojim križem soodrešujejo svet. Presenečen in včasih nem sem se po njih srečeval s Kristusom in znova spoznaval, da so vsi ti bogastvo sveta. Navidez so nekoristni,a so svoje trplje- nje,pridruženo Kristusovemu, spremenili v blagoslov za nas vse.
Tukaj bi se rad ustavil! Tu je največja polnost, s katero sem se kdajkoli srečal Tu je polnost vere, ljubezni in blagoslo- va.Tukaj bi se rad ustavil s prošnjo Bo- gu, da bi bili ti trpeči v spodbudo vsem tistim sotrpečim,ki jim je trpljenje v pre kletstvo; da bi tudi oni zmogli sprejeti svoj križ in ga spremeniti v blagoslov človeštvu.
Še nikoli nisem šla k misijonu. Novice o njem so prihajale od zunaj. Vse naše obi- skovalke so bile navdušene,polne hvale in zatrjevale so, da je misijon potreben. Gospa Marica je pritekla po stopnicah: »Hitim, hitim, da ne zamudim misijona.«
Misijon. Nabralo se mi je malo žalosti, malo jezice:vse gre mimo mene. Za vse sem prikrajšana, ko ne morem nikamor. Pozimi še celo ne. In zakaj je ravno v hladnem času vse? Njim je lahko lepo, saj so zdravi in gredo, kamor hočejo.
Tedaj se oglasi moj »nekdo«. Kaj je in kje je ta »nekdo«, ne vem povsem na- tančno.Vem samo,da je in da imava več- krat razgovore ali celo dolge debate.
»Kako to misliš: njim je lepo? Kaj ni tebi nikoli lepo? Imaš prijatelje z veliko in malo začetnico, prijateljski krog, imaš najzvestejšega Prijatelja; ti prve petke ni lepo? Pa Brezje in morje poleti? Ne- hvaležna si, da veš!«
Še in še mi našteva, kaj vse imam, da nazadnje skesano priznam:»Ja,res sem zelo nehvaležna.«
Obrnem pogovor:
»Veš kaj? Misijon bi lahko narisala.«
»Kaaaj?! Misijon boš narisala? Saj mi- sijon se vendar ne more narisati! Ali ti sploh veš, kaj je misijon?«
»Joj, moj dragi 'nekdo', ti pa res nimaš nobene fantazije!-Poglej! Vidim pušča- vo,veliko puščavo in veliko ljudi. Slišim, kako žvižgajo vetrovi. Kako raznašajo in vrtinčijo pesek, da je vse megleno. Ljudje brezglavo tavajo in se zadevajo drug v drugega. Marsikdo tudi pade in prav težko se pobira z ugrezajočih tal. Pa kakšne visoke sipine vidim! Tudi tja se zaletavajo ljudje, misleč, da jih bodo preplezali in se rešili iz puščave. Ne bo jim uspelo.«
»No, to pa postaja zanimivo. Kaj še vidiš?«
»Nekaj zelenega je tam. Čakaj, da po- gledam pobliže. Oaza! Seveda,puščave imajo tudi oaze! Poglej,zapazili so jo tudi ljudje in s težkimi koraki hitijo proti njej. Revčki! Tam se bodo umirili, odžejali, nasitili, odpočili. - Pa jaz, kaj pa jaz?«
»Že spet si zavistna.«
»Ne moti me. Premišljujem. Nekaj se mi svetlika. Kaj pa, če imam tudi jaz svojo cerkvico, oazico?«
»Nikar ne govori pomanjševalno. Ravno táko, pravo, resnično oazo imaš.«
»Kako mi je odleglo! Nisem odrinjena in imam tudi jaz svojo oazo, kamor se la- hko umaknem?«
»Natanko tako, saj ti pravim, da si ne- hvaležna, ko še tega ne veš.«
In tako,vidite, sem vam napisala ta dvo- govor z mojim »nekdo«. Torej, misijon le ni šel popolnoma mimo mene! Če ne bi premišljevala o misijonu, ne bi odkrila svoje oaze. Ko bodo vršali viharji v moji puščavi, se bom spomnila, da sem po- vabljena v svojo oazo,kjer me čaka mir, tišina in najzvestejši Prijatelj, vedno pripravljen na pogovor in odpuščanje.
• Kot pripravo na misijon smo že v predprazničnem času še posebej skušali obiskati bolnike in poiskati stik z oddaljenimi ter po- udarjali pomembnost misijonskih dni in molitev za uspeh misijona... Zaradi ve- like udeležbe starejših moremo sklepati, da posebej starejši hrepenijo po Bogu in iščejo smiselnost v njem..Obiskovalci misijonskega srečanja so bili v glavnem manj bolni verniki. Bolnike, ki pa ne mo- rejo od doma,obiskujejo naši diakonijski člani. Nekaterim prinašajo obhajilo.
• »O,da bi še enkrat mogla doživeti mi- sijon!« Take besede smo slišali ob vabilu ko smo obiskovali naše brate in sestre po Domovih za ostarele. S seboj smo imeli posebno »Misijonsko Družino«, ki nam je kljub večjemu številu hitro pošla Upam,da je mnogim prinesla podoživlja- nje misijona in uresničila željo po globlji duhovni prenovi.
• Ženica, ki sem ji pomagala priti do spovednice, mi je šepnila: »Kako sem srečna, saj je bila sedaj to moja edina želja,da pridem do misijonske spovedi«. Mislim,da ni bil edini človek s tako željo »No, hvala Bogu«, si mislim.
• Bog vabi vse,da poglobimo svojo vero in jo približamo tudi tistim, ki so morda še plahi, ali so že pozabili na Boga... Na naš misijon se je župnija pripravljala vsak večer,ko smo redno pred izpostavljenim Najsvetejšim molili za uspeh misijona. Prosili smo tudi naše bolne in ostarele, da svoje žrtve in trpljenje ter molitve darujejo za uspeh misijona.
• Čeprav je bilo v nedeljo, 2.marca zelo hladno in je bilo tudi precej snega,se je naša prelepa cerkev napolnila in spre- jela v svoj objem nam najdražje goste: bolne, starejše in invalide. Vsakega po- sebej je sprejel Kristus z vso toplino in ljubeznijo, kakršno lahko dá samo on.
• »Kaj vse lahko vi naredite...Koliko dru- žin je, ki so potrebne molitve... Molite zanje,da se pri njih naseli ljubezen,spo- štovanje in zadovoljstvo. Spremenite svoje puste ali osamljene sobice v da- ritvene prostore z molitvijo. Naj iz njih veje vedno nekaj lepega, koristnega za vas, za bližnje in za Boga. O, da bi te besede našle prostor v že apatičnih srcih!«
• »Vrnimo se k Bogu in oklenimo se nje- gove ljubezni. Poglobimo svojo vero, da bodo Kristusove besede: 'Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil' našle odmev v srcih na- šega naroda.Molimo in žrtvujmo se v ta namen. Brez kruha ne moremo ohraniti telesnega zdravja, brez božjega kruha pa ni duhovnega zdravja...Živeti evha- ristijo ne pomeni le, da hodimo k maši in prejemamo obhajilo. Živeti evharistijo pomeni dajati,darovati in deliti z drugimi vse, kar smo in kar imamo.«
• Ker smo v letu evharistije, je starejša gospa zrecitirala pesem o njej: »Našla sem biser! O, zdaj sem bogata. V žaru luči gori pred menoj. Kaj so mi krone, kaj žezla so zlata? Blažena hostija biser je moj!«

Nekje v hribih sta živela žena in sin, on je bil njen prvorojeni in edini otrok.
In deček je umrl zaradi vročice, ko je zdravnik stal ob njem.
Mati je bila obupana od žalosti in je to- žila zdravniku ter ga rotila, rekoč: »Po- vej mi,povej mi, kaj je zadušilo njegovo prizadevnost in utišalo njegovo pesem?«
Zdravnik je rekel: »Vročica je bila.«
In mati je vprašala:»Kaj je to vročica?«
In zdravnik je odgovoril: »Tega ti ne znam razložiti. To je neka neskončno majhna stvar, ki obišče naše telo in je človekovo oko ne more videti.«
Nato je zdravnik odšel, ona pa je sama pri sebi ponavljala: »Nekaj neskončno majhnega, česar človeško oko ne more videti.«
Zvečer je prišel duhovnik,da bi jo tolažil Jokala je in tožila,rekoč: »O, zakaj sem izgubila sina,svojega edinega sina, svo- jega prvorojenega?«
Duhovnik je odgovoril: »Otrok moj,to je božja volja.«
In žena je rekla: »Kaj je Bog in kje je Bog? Rada bi videla Boga, da bi si izru- vala srce pred njim in izlila k njegovim nogam svojo srčno kri. Povej mi, kje ga najdem.«
In duhovnik je rekel:»Bog je neskončno velik, vendar ga človeško oko ne more videti.«
Tedaj je žena zakričala: »Neskončno majhno je ubilo mojega sina po volji ne- skončno velikega! Kaj smo torej mi? Kaj smo mi?«
V tistem trenutku je vstopila ženina mati z mrtvaškim prtom za mrtvega dečka in je slišala duhovnikove besede ter hčerin krik. Odložila je mrtvaški prt ter vzela hčerino roko v svojo in rekla:»Hči moja, mi sami smo to neskončno majhno in neskončno veliko; in mi smo most med njima.«

Prevedla Darinka Slanovec

SPREJEMATI MAJHNE KORAKE

Večkrat se zgodi, da pridejo svojci po- vprašat za bolnika. Še preden jim kaj odgovorim, ugotovijo takole: »Saj ni nobene pomoči! Skušam jim potem do- povedati, da to ne drži, da pomoč je, toda ne takšna, kot si jo oni predstav- ljajo.Zanje pomeni pomoč samo »popol- no ozdravitev«. Takšna pomoč zares ni vedno možna.Toda pomoč ima še druge oblike in je sestavljena iz številnih maj- hnih korakov. Pomoč je tudi to, da bol- nika ne boli več, da laže diha, da laže požira, se laže premika, da je spet spo- soben za bivanje v domačem okolju, morda celo za poklicno delo...itd. Prav- zaprav je vse naše življenje sestavljeno iz takšnih majhnih korakov. Če ne zna- mo sprejeti teh majhnih korakov, teče življenje mimo nas in čakamo zaman.
Včasih bolezen zares ni ozdravljiva, toda to še ne pomeni, da moramo vreči puško v koruzo. Človek živi tudi z bole- znijo in ni vseeno,kako v tem času živi.

Vsaka težava,ki jo bolniku lahko olajša- mo,je droben korak naprej v prizadeva- nju, da bi se bolnik počutil bolje. Prav je, da se vsakega takega drobnega koraka veseli bolnik in vsi, ki so okrog njega. Kdor zna sprejemati te drobne korake in se jih veseliti, bo lahko kljub bolezni živel polno življenje, bo ohranil življenjski realizem, ki mu je potreben v boju proti razočaranju.

Kdor pa neprestano čaka samo na dokončno ozdravitev in mu vsa druga prizadevanja ne pomenijo nič, bo morda čakal zaman in bo nujno razočaran. Če svojci v takšni drži srečujejo bolnika,lahko slabo vplivajo nanj. Porušijo mu upanje, ki ga tako zelo potre- buje. Človek pa brez upanja ne more živeti
Lahko govorimo o dveh vrstah upanja.Naj- prej je tu upanje v drobne korake: da bo bolezen ugodno potekala,da bodo bolečine prenehale, da bo bolnik spet hodil... da bo to in ono.Nekatera od teh upanj se ne bo- do uresničila, zato je prav, da kljub upanju ostajamo realisti. Človeško je upati v dro- bne stvari, in to spada k našemu življenju kot zrak,ki ga dihamo.Če morda že ne mo- remo upati v ozdravitev, pa vsaj upamo, da bomo še doživeli ta ali oni praznik, da bo sin končal študij, da se bo rodil vnuk, da bodo otroci malo zrastli, da se bom še srečal s tem človekom,da bom preživel ju- trišnji dan,današnji dan...Vedno skromnejši postajajo ljudje v tem »upam, da«.
Blagor človeku, v katerem ob tem vedno skromnejšem »upam, da« postaja vedno močnejše upanje, ki ga lahko izrazimo sa- mo še v besedi »upam«. To je upanje, ki nima več nobene trdne vsebine, ampak se dvigne ravno takrat, ko se podrejo vsa vsebinsko določena upanja (»upam, da«). Z besedo »upam« človek prizna, da ni nič, karkoli naj se že zgodi, zanj nepreklicno za- ključeno. To upanje gradi na tem, da navi- dez brezizhodno in zavoženo ni dokončno, ampak vse objema zadnji smisel, da se vse izteka v zadnjo spravo in odrešenje, pa ne da bi vedel, kako in kaj. Tako upajoči upa pogosto proti upanju.
Kdor se srečuje z bolniki,potrebuje upanje. Potrebuje »upanje, da« bodo majhni koraki olajšali bolnikovo stanje. Potrebuje pa tudi »upanje«, ki ostane živo tudi še takrat, ko se na teh majhnih korakih zatakne.

SLEPI MED NAMI

Podobo o svetu, ki nas obdaja, si pridobi- vamo s spoznanji, ki nam jih posredujejo čutila. In vid je gotovo tisto čutilo, ki nam daje največ podatkov o okolju.Na vidni svet smo se že tako navadili, da ga velikokrat enačimo z resničnostjo.Toda,ko opeša vid, ko pride do popolne oslepitve, sveta še ni konec,odpre se le nov,drugačen, ponotra- njen pogled na resničnost. Prebudijo se,ali dozorijo, drugi čuti, po katerih je mogoče vzpostaviti stik z okolico. Ko gre za slabo- vidnost ali druge delne okvare vida, je vključevanje v svet mnogo lažje.Prav tako so izkušnje, ki si jih je človek pridobil, pre- dno je oslepel, dragocena pomoč pri spo- znavanju novih predmetov in pojmov. Od rojstva slep človek se pa more le z vajo in šolanjem dokopati do približnih predstav vidnega sveta.
Otrok, ki se rodi slep, potrebuje več časa, da se nauči ločevati osebe. Zato mu mora mati veliko govoriti in ne bo se ustrašil do- tika matere, če bo prej zaslišal njen glas. Po glasu in dotiku bo tudi razbral materino razpoloženje. Uvajanje v prostor in pred- mete v njem se mora začeti že zelo zgodaj Otrok mora vse otipati in ob tem mu je treba govoriti, razlagati, opisovati. Težave pri hoji lahko izvirajo iz nepoznanja pred- metov v prostoru, pa tudi zaradi prevelike zaščite staršev, ki se bojijo, da bi se otrok kam ne udaril. Pretirani strah staršev je vedno vzrok strahu pri otroku.
Otrok, ki se igra s sovrstniki, ki vidijo, se skorajda ne zaveda svoje slepote.Šele med tretjim in šestim letom starosti začuti, da ne more slediti igram, ki temeljijo na zdra- vem vidu. Nevarno je, da se otrok zapre vase, postane trmast, noče sodelovati in se guga na istem mestu.
Čas šolanja v zavodih ga sicer socializira in ga poveže s slepimi in slabovidnimi so- vrstniki, njegovi odnosi z normalno vidnimi otroci pa ostajata zelo omejeni. Če pa os- tane v družini,je nevarno,da ga vsi preveč ščitijo in naredijo vse namesto njega. Bra- tom in sestram lahko postane breme,otrok sam se pa tudi ne bo razvijal k večji samo- stojnosti.
Čas pubertete je čas osamosvajanja. Prav v tem obdobju slepi mladostnik najbolj ob- čuti svojo prizadetost. Spozna,da ne more biti tako samostojen kot zdravi sovrstniki. Ne more iti kamor bi sam hotel,vedno mora prositi druge za pomoč, odvisen je od do- bre volje prijateljev. Zato je njegov osebni psihični razvoj drugačen.Vzgoja v tem ob- dobju je vsa usmerjena k pridobivanju dro- bnih vsakodnevnih navad, ki bi jih mogel uporabljati brez dodatne pomoči -od izbire obleke in pričeske pa do nakupovanja in izbire prostega časa. To obdobje je pome- mbno za celo življenje: ali se bo razvil v samostojnega in srečnega človeka, ki je urejen, sprejemljiv, odprt in globok, ali pa v človeka, ki mu nobena pomoč ni dovolj; ki skrbi samo za svoje ugodje; ki je sam s sabo in z vsem svetom nezadovoljen. Pri- zadetost ne sme biti sredstvo za dosego egoističnih ciljev,ampak mora biti spodbu- da za resničnejše odnose med ljudmi, za odkrivanje globljih vrednot življenja, za večjo ljubezen.
Praktično vključevanje slepih v okolje se prične po končanem šolanju, ko se posku- šajo nekje zaposliti.Odnos družbe do slepih na splošno ni slab,saj imajo z zakonom za- gotovljeno pravico do delovnega mesta in do enakopravnega položaja v družbi. Pri- znane so jim tudi nekatere ugodnosti pri prevozu, pošti, počitnicah in uvozu. Zdru- žujejo se v Društvu slepih in slabovidnih, organizirajo pa različne kulturne in športne prireditve za slepe (npr. smučanje,žoganje z zvenečo žogo, šah...) Mnogi odrasli se poročajo in ustvarijo družine. Kjer je prava ljubezen, odpadejo vse ovire...
Kljub vsemu pa slepi človek potrebuje spre- mljevalce,predvsem pri gibanju. Če je sam, mu pri hoji pomaga bela palica, s katero »tipa« ovire. Nekaterim pomagajo posebni, za to izurjeni psi. Nepogrešljiv spremljeva- lec je seveda človek - prijatelj, ki mu po- maga le tam in toliko, kolikor slepi človek sam ne more. Poseben »spremljevalec« za sporazumevanje je tudi Brailova pisava, sestavljena iz pikic, ki jo slepi človek bere s tipanjem. Novejši tehnični pripomočki (kasete, magnetofonski trak...) omogočajo slepim hitrejše sporazumevanje in boljšo izobrazbo.
Slepi človek je navadno bolj poglobljen, ne raztresajo ga vedno nove slike vidnega sveta. Prav zato mu je pot do verskega doživljanja nekoliko lažja, seveda le, če ga kdo usmeri na to pot. Med starejšimi slepi- mi ljudmi najdemo veliko vernih;drugače je pa z mlajšimi,ki so ves čas študija odtrgani od družine,v zavodih jih pa versko ne vzga jajo. Zadnja leta prihajajo otroci sicer ob vsakem koncu tedna domov, vendar pa v domači župniji velikokrat ne najdejo večje- ga zanimanja zanje. Ponekod jih vključijo k običajnemu verouku (če ga imajo ob sobo- tah ali nedeljah), starši jih pa ob nedeljah pripeljejo k maši.Redki so katehisti in kate- histinje,ki še posebej razlagajo verske res- nice na način,ki je slepemu otroku dojem- ljiv. Na žalost ni na razpolago nobenega veroučnega pripomočka za slepe niti priro- čnika za katehiste. Možno bi bilo pripraviti med počitnicami poseben počitniški tečaj za slepo mladino. Skrb za versko vzgojo slepega otroka je dolžnost staršev.Z večjo vztrajnostjo bi morali pri svojih dušnih pa- stirjih zahtevati posebno versko pomoč pri vzgoji. Celotno župnijsko občestvo bi se moralo vprašati, kaj naredi za slepe ljudi, ki živijo v župniji. Mlad človek potrebuje prijatelje, slepi še prav posebno. Mladinska veroučna skupina bi bila bolj plodna, če bi imeli mladi med prijatelji tudi slepe, ki bi jim brali Ognjišče, Družino, Prijatelja ali druge knjige; ki bi jih pripeljali v skupino, k maši, na izlet...
Za slepe izhaja pri Družini poseben verski časopis v Brailovi pisavi-Sodelavci ljubezni To je edini verski časopis za slepe v Jugo- slaviji. Naročite ga lahko na upravi Družine Tudi nekaj številk Prijatelja je bilo posnetih na kaseto, vendar je bilo zanimanje pre- majhno, da bi s tem nadaljevali. V Brailovi pisavi obstaja tudi nekaj poglavij Svetega pisma, Lukov evangelij in Apostolska dela. Na trakovih je pa celotna Nova zaveza.
Verniki premalo storimo za versko osveš- čanje slepih bratov in sester. Obenem nam pa prav oni lahko pomagajo k večji poglobi- tvi v duhovni svet in svet vere, kajti samo z vero moremo dojeti stvari vere.

J. M.

O VERI, KI OZDRAVLJA

Ljudje vseh časov,tudi današnji,so pričako- vali in še vedno pričakujejo,da jim bo medi- cina pomagala priti do izgubljenega zdravja da jih bo obvarovala pred smrtjo ali jim vsaj olajšala trpljenje in bolečine. Zdravniki,in v novejšem času tudi drugi zdravstveni de- lavci, so poskušali in poskušajo s pomočjo različnih dosežkov moderne medicine bolni- kom pomagati.Odkar so zdravniki s pomočjo tehničnih pripomočkov dobili boljši vpogled v zamotano dogajanje človekovega organi- zma v zdravju in bolezni,so začeli razvijati predvsem tehnično usmerjeno medicino. Zaradi tega so zanemarili mnoge druge vrste medicinske pomoči bolnemu človeku zlasti na čustvenem, duševnem in duhov- nem področju. Moderna, preveč tehnično usmerjena medicina, je zato v veliki skuš- njavi in nevarnosti,da bo na bolnike gleda- la kot na predmete svoje obdelave in bo tako zgrešila svoje poslanstvo.
Kakšno vlogo pa igra vera med boleznijo in zdravljenjem? Krščanstvo oznanja vero v Boga, ki ozdravlja in odrešuje. Ali kristjani današnjega časa vero in Boga res tako doživljamo?
Cerkev je kot nosilka božjega odrešenja bila najprej v Evropi in pozneje po vsem svetu ustanoviteljica mnogih bolnišnic ter drugih zdravstvenih ustanov. Vse to je delala pod navdihom Jezusove odrešenjske ljubezni. Ko človek doživi spravo z Bogom, ozdravljenje svojega srca in duše, se na- vadno hitreje popravi tudi njegova bolezen oziroma laže prenaša svoje trpljenje in bo- lečine. Sprava z Bogom usposablja človeka za spravo z bližnjim. Boljši medčloveški od- nosi so pa najboljši temelji za odgovorno skrb in ljubezen do bolnega ali prizadetega človeka.
Če pomislimo,kakšni so medčloveški odnosi v naših cerkvenih občestvih in s kakšno za- vestjo in zavzetostjo se posvečamo bolnim in prizadetim ljudem v našem okolju, bomo verjetno morali priznati, da se je naša krš- čanska ljubezen precej »ohladila«. Zato so se začeli odgovorni in bolj osveščeni krist- jani v nekaterih krajevnih Cerkvah po svetu vpraševati, ali je njihova skrb za potrebe današnjega človeka dovolj usklajena z Jezusovim odrešenjskim naročilom, ki ga je zapustil svojim učencem, torej tudi nam.
B. Häring je v tem pogledu prišel do dveh zaključkov.-1. Pri teološki izobrazbi pasto- ralnih delavcev se v zadnjih letih niso sko- raj nič ali zelo malo ozirali na nalogo Cerkve da skrbi za človekovo celotno zdravje. -2. Priročniki moralne teologije in drugi teološki spisi,posvečeni medicinski etiki, so se pre- več ustavljali samo pri tistih vprašanjih, ki jih je sprožil razvoj tehnične medicine. Še več. Nekateri teologi so pri svojih razpra- vah o medicinski etiki sprejeli za izhodišče tisto podobo človeka,ki jo je ustvarila teh- nično usmerjena medicina.
Misiologija (teologija,ki obravnava življenje kristjanov v misijonskih deželah) podpira ustanavljanje različnih zdravstvenih in dia- konijskih,karitativnih ustanov za bolne,pri- zadete in uboge. Toda teologija v Cerkvi ni izpolnila svoje naloge, ker je pri svojem oznanjevanju zanemarila Jezusovo naročilo o zdravljenju bolnikov in ker ni dovolj opo- zarjala na notranjo povezanost med zdra- vjem in odrešenjem.
Brez dvoma so evangeljske in katoliške kra- jevne Cerkve v misijonskih krajih zelo veliko storile za zboljšanje zdravstvenega stanja pri ljudeh, katerim so oznanjale evangelij. Toda,tudi to delo je bilo prevečkrat usmer- jeno na ustanavljanje bolnišnic in klinik,kjer je spet delovala bolj tehnično usmerjena medicina.
Po mnenju B. Häringa bi morali v cerkvenih občestvih in v krajevnih Cerkvah priti do drugačnega gledanja na krščansko poslan- stvo zdravljenja. To bi se moralo pokazati v razvijanju preventivne medicine in v splošni zdravstveni vzgoji (npr.pri socialno povzročenih boleznih, kot so: alkoholizem, uživanje mamil, samomori itd). Na vsako cerkveno občestvo bi morali gledati kot na skupnost,ki skrbi za vse razsežnosti člove- kovega zdravja.Zavestno bi morali prema- gati prirojene individualistične težnje, za- radi katerih misli človek samo nase in skrbi samo za svoje potrebe. Ljudje današnjega časa naj bi v diakonijskem služenju Cerkve globlje spoznali, kaj spada k človekovemu celostnemu zdravju.Z oznanjevalno službo bi morala Cerkev ljudi učiti,kaj morajo sto- riti, da bi prišli do celostnega zdravja in ga z zadovoljstvom živeli. Nič manjša pa ni naloga Cerkve, da pomaga ljudem priti do globljega pojmovanja bolezni in trpljenja. Človek je dolžan (zaradi vere v božje od- rešenje), da poskuša spet najti izgubljeno zdravje in da sprejme tiste bolezenske spre- membe, ki jih ni mogoče odpraviti. Tudi to je del človekovega celostnega »zdravja«.
Vedno več je mislecev,ki prihajajo do spo- znanja, da ljudje današnjega časa močno pogrešajo celovitost življenja, ker so izgu- bili svoje »središče«.To je očitno na raz- ličnih področjih življenja,kot so npr.kultura, umetnost, družbeno in politično življenje, gospodarstvo, pa tudi medicina.
Med glavnimi vzroki krize moderne medicine je poleg pretirane specializacije tudi izguba smisla za človeka kot celovitega bitja. Za nekatere moderne mislece je deferencia- cija oziroma specializacija nož, ki usodno uničuje in kosa tisto celovitost življenja,do katere so prišli naši predniki. Zaradi tega smo ljudje vedno bolj »lačni« celovitega življenja.
Izguba smisla za celovitost življenja ima najtežje posledice v veri in zdravju.Različni tuji jeziki uporabljajo isto besedno osnovo, ko govore o zdravju, celoti in odrešenju. V mnogih preteklih kulturah je enotno pojmo- vanje zdravja,življenja in vere v odrešenje omogočalo skladno družbeno, kulturno in versko prakso.
Moderna medicina se ukvarja s posamezni- mi človekovimi organi ali njihovim delovan- jem. Na specialnosti razcepljena medicina se sicer lahko pohvali z uspehi na enem ali drugem področju zdravljenja.Pri tem pa po- staja vedno bolj nesposobna,da bi gledala na človeka kot enovito in celovito bitje s svojimi čustvenimi, duševnimi, družbenimi in verskimi razsežnostmi ter potrebami. - »Medicina sicer lahko zanemari versko raz- sežnost človekovega življenja,toda to ško- duje obema, bolniku in zdravniku« (1).
Razveseljivo je, da se tudi v medicinskem svetu pojavlja glad po celovitem obravna- vanju človeka.- »Še do nedavnega je me- dicina z zaupanjem gledala na prihodnost svoje znanosti.Zdaj pa si bolj in bolj priza- deva za celovit pogled na svoje delo. Do tega je prišla pod pritiskom svojih bolnikov, s pomočjo kritike nemedicincev in strokov- njakov v medicini sami in na področju zdra- vstvenega varstva.« (2)
Nekaj podobnega se dogaja tudi na neka- terih področjih teologije, zlasti v moralni teologiji in misiologiji. Vedno bolj je čutiti potrebo po medsebojnem interdisciplinar- nem sodelovanju. Teologija, ki se posveča človekovemu odrešenju, mora nujno upoš- tevati vsa prizadevanja za človekovo zdra vje, zdravljenje in zmanjšanje obolevnosti. Tako bo tudi teologija prišla do bolj celovi- tega in s tem do bolj življenjskega odnosa do človeka, vernika. Zavedati se moramo, da je pot do celovitega pojmovanja in ob- ravnavanja človeka in njegovih bolezens- kih (in drugih človeških) problemov še zelo dolga. Naša kultura, vzgojne ustanove in univerze so desetletja pospeševale spe- cializacijo in s tem razcepljenost med po- sameznimi vejami znanosti (in teologije). Alexander Mitscherlich je upravičeno rekel, da so zdravniki v psihološkem pogledu prišli skoraj do »popolnega neznanja«. - Znano je, da je treba pri 30-70% telesnih obolenj iskati vzrok delno ali v večji meri v dušev- nih težavah bolnika (3). - Tudi teološko izobrazbo duhovnikov in pastoralnih delav- cev bi bilo potrebno v tem pogledu v veliki meri dopolniti.
V novejšem času je vedno več spodbud v okviru Cerkve in Svetovne zdravstvene organizacije, ki usmerjajo delo in raziskave različnih zdravnikov in duhovnikov v inter- disciplinarni dialog o celovitem pogledu na človekovo bolezen in zdravje. Kot vzorec takšnega dialoga lahko služijo vedno bolj številni hospici (zavetišča, ki so hkrati do- movi in zdravstvene ustanove) za težko bolne in umirajoče. Te ustanove nastajajo v Evropi (in verjetno tudi drugod po svetu) po zgledu prvega hospica, hospica sv. Kri- štofa v Londonu. - O tem smo v Prijatelju že pisali (št. 6, 1984).

Opombe:
1) D. W. Foster, M. D., Religion and Medicine: The Physician's Perspective, v: M.E. Marty - K. L. Vaux, Health/Medicine and the Faith Tradition. An Inquiry into Religion and Medicine, Philadelphia 1982.
2) Gl. op. 1)
3) A. Mitscherlich, Krankheit als Konflikt-Studien zur psychosomatischen Medizin, Bd. II. Frankfurt 1975

V OČEH TEMA - V SRCU LUČ

Pomlad imamo radi, kajne! V naravi vse na novo zaživi od korenin do listov. In barve, svetle in sveže žarijo vsak dan drugače.
Za Marijo pa ima pomladni dan samo eno barvo, samo črno. Marija ne vidi... Slepa je že od rojstva. Ko sem danes prisluhnila pripovedi doslej tudi meni neznanega živ- ljenja,sem spoznala,kako je lahko tudi živ- ljenje brez vida smiselno, razgibano, polno duševnega ravnovesja in polno svetlobe.Da, Marija Skumavec (Demšarjeva 2, 64222 Škofja Loka) je polna tiste svetlobe, ki ji jo slepota ne zatemni...
Najprej mi je povedala,da rada živi. Spom- ladi sicer najbolj občuti,da ne vidi. Ampak, saj ima ušesa in posluša... O, če sliši peti kosa,je to življenje.Tako rada bi šla v gozd da bi slišala kukavico, pa nima nikogar, da bi jo spremljal.
»Vedno imam rada ob sebi spremljevalca, ki mi pove, kaj je okrog mene, pa v naravi, da tudi jaz 'vidim'. Še bolje je,če mi dá kaj tudi v roke. Oh, jaz imam rada vse, kar je na svetu! Kadar se vozim, me zanima, če so polja lepo obdelana.Ko bi nas ljudje bolj poznali (smo tudi sami krivi, da nas ne?), bi bilo laže,lepše, bolj spontano. Mislim, da sta slep in njegov spremljevalec kot dva »navadna« prijatelja, le da eden gleda, a drugi posluša«.
»Zelo družabno bitje sem. Ljudi imam rada. Ko sem nekaj časa z njimi, jih dobro poz- nam. V tovarni sem hitro vedela, če kaj ni bilo v redu,še prej kot videči.Le prvi stik z ljudmi težko vzpostavim, ker jih ne vidim.«
»Ker nimam možnosti razlikovati tistega,kar se z očmi gleda,sem razširila notranjost,pa bolj občutim v globino. Ko mi kdo dá roko, vem, ali je velik, suh, debel... Če natanko prisluhnem še glasu, si ustvarim njegovo podobo.«
»Da morajo biti ob nas čimbolj naravni, drugače nam je težko biti med njimi. Slepe zelo pomilujejo. Pravijo, da je najhuje, če ne vidiš. No,zame ni to najhuje. Ampak, da sem do tega odgovora prišla, je bilo treba veliko časa.«
»Meni je veliko pomagala poglobljena vera. Že kot otrok sem jo živela. Ko sem premiš- ljevala o božjem stvarstvu, božjo zamisel o tako različnih ljudeh, sem prišla do spoz- nanja,da sem v božjem načrtu pač takšna, kot sem. Kolikor bolj sem vero poglabljala, bolj molila, toliko laže sem tudi živela. Da- nes sem hvaležna Bogu za veliko stvari...«
»Vsak dan grem k maši.Rada sem pred Naj- svetejšim. Všeč mi je, če se ljudje v tišini z Bogom pogovarjajo. Molim, premišljujem, vsakega nekaj je. Pa sem tudi jaz raztre- sena. Imam kar preveč skrbi. Večkrat so to neumne skrbi.
Božji klic me je pripeljal tudi v redovno sku- pnost Družine Kristusa Odrešenika.V družbi se obogatim z izkušnjami in prepričanjem, da je vsako življenje vrednota.Sicer pa sem tukaj na zemlji tako samo mimogrede...«
»Trdno verujem in pričakujem,da bo potem svetlo. Toda takrat bo za vse svetlo. Ne pričakujem zase kaj posebnega.Ravno tako moram biti v življenju prizadevna kot drugi. Zaradi moje teme tu, ne bo potem nič bolj svetlo...«
»Kakšen obisk, pa tudi, če mi kdo kaj pre- bere. Še posebno pa sem vesela, če me je kdo pripravljen kam pospremiti. Marsikam bi rada šla, pa sama ne morem. Ne upam si ljudi preveč nadlegovati za pomoč. Na obiske grem pa tako rada. Čutim, kako so bolni veseli, če se pogovarjam z njimi.«
Tudi Marija je ponavadi "lačna" pogovora... Dobro ji de, če ji kdo prisluhne. Hitro misli in hitro govori. Melodija njenih stavkov je gorenjska, saj je doma tam blizu, kjer se zlivata Sava Bohinjka in Sava Dolinka. Če- prav že nekaj desetletij vandra po svetu, se v molitvi še vedno spominja svoje rojstne ribenske župnije.Tam je bil njen otroški raj, kjer je oblezla vse kote in kjer ji je stara mama odgovarjala vsak dan na nova in te- žja vprašanja...
Sprva med vaškimi otroki skoraj ni občutila da je slepa. Potem pa je med ljudmi slišala da je slepota kazen,da je "zaznamovana"... Te besede so bile za Marijo bolj črne kot njena tema.Še dobro,da so jo domači vzeli vedno s seboj v cerkev, na obiske... Le kadar so se s čolnom peljali na blejski otok so jo pustili doma. To jim je zamerila.
»Ko sem imela osem let, so oživele moje sanje. V šolo sem šla, v šolo... Presrečna sem bila.«
»V Kočevju.Življenje v zavodu je bilo sicer trdo, a jaz sem se strašno rada učila pisat in brat. Začeli smo tako, da smo zbirali ra- zno zrnje, tako se nam je razvijal tip. Ne- kateri mislijo, da je tip prirojen, pa ni tako. Treba ga je razvijati in sluh prav tako. Nič ni kar samo po sebi. Tudi hoditi je treba previdno,drugače se zaletiš in dobiš buške Jaz sem ob prihodu v šolo vedela precej več kot drugi otroci, na primer, koliko nog ima kokoš, da je mleko bele barve itd...«
»Ne morem si jih predstavljati, le poznam jih po imenih.Vem,kakšne barve gredo sku- paj. Včasih sem imela rada lepo rdečo in drap barvo. Zdaj imam rajši druge.«
»Osem let in potem sem šla domov, ker se je začela vojna.Vzgoja v zavodu ni bila naj- boljša,zato me je takrat zelo mučil občutek manjvrednosti.«
»Doma sem veliko delala. Nihče mi ni nikoli povedal,kako naj kaj delam,a sem bila vsi- ljiva in sem se vsega lotila.Posebno dela,ki jih drugi niso radi opravljali,so čakala name Spominjam se, kako sem lupila jabolka ali krompir,ravno narobe-od sebe. Sestra me je velikokrat spraševala,kako se kaj skuha«
»Po vojni sem za nekaj let še šla v šolo in potem sem tudi sama kuhala.«
»Takrat sem se bolj ozirala za tistim,česar nisem imela.Mladost je bila huda. Kljub obu- pu pa sem čutila, da sem rojena za življenje Premišljevala sem, ne bom se poročila, ne bom imela otrok. Mislila sem, da mi je vse vzeto. Nikoli nisem slišala,da je slep človek lahko v službi.Vleklo me je tudi v samostan ker sem rada molila.
Čeprav sem takrat marsikaj naredila, se mi tisto ni zdelo prav nič vredno.Če mi je kdo kaj rekel, sem jokala. Nekoč pa mi je sose- da dejala: 'Hudo je, če se človek smili sam sebi!' To so bile zelo pametne besede, a razumela jih takrat še nisem.Spominjam se jih pa še danes.«
»Ko sem hodila v službo,kjer sem ob teko- čem traku naredila kot drugi in zasluženo prejemala plačo, sem se zelo spremenila. Danes laže živim.«
»Iz Centra slepih, kjer sem stanovala, sem kar sama hodila na avtobus. Težko je bilo le v slabem vremenu. Ko je deževalo,nisem dobro slišala,ker me je oviral dežnik. Pozne- je sem si pomagala z belo palico za slepe«
»Ko sem prišla v stik z Družino Kristusa Od- rešenika v Ljubljani,se je tam ravno rojeval verski list za slepe - Sodelavci v ljubezni. Pojavilo se je vprašanje,kdo bi pomagal pri razmnoževanju. Preselila sem se k znanki in opravljala to delo.
Sedaj sem vključena tudi v razne dejavno- sti v župniji. Skrbim za molitveno skupino. Vedno želim drugim kaj dati. Rada tudi ple- tem.«
»Vse otipam in sama popravim.«
»Drugi mi ga berejo, včasih tudi kar vsega naenkrat. Drugače je, če ga lahko večkrat vzameš v roke in sam prebiraš.«
»Lani, ko je bilo v Škofji Loki srečanje, me je prišla Martina iskat. Tam sem spoznala idejo Bratstva bolnikov in invalidov. To je bilo nekaj novega in me je kar zgrabilo. Ampak o pravem duhu gibanja pri nas še vse premalo govorimo.«
In Marija spet dvigne glavo,kakor da moli k Soncu za luč,za pomlad,za pesem narave, za prijatelje okrog sebe... Vse to ima rada in vse to mora nekako izpolniti njen temni dan.
Rada se smehlja,tudi sedaj,ko mi odgovarja na vprašanja.In poje,veselo poje.Kadar pa zasliši pod oknom svojega ljubljenca kosa, takrat ji skoraj vzame sapo. Takrat poslu- ša... Marija zna poslušati. Koliko posebnih glasov ujame, tudi ko je mir in vse tiho...
»Ko sem bila mlada,sem silno hrepenela,da bi videla. Pravijo,da je bolje,če od rojstva ne vidiš. Ne verjamem! Rada bi videla, kaj se sploh pravi videti ... Gledala bi, kako se v naravi vse prebuja,mamo bi videla, rože, obleke... Doma na polju sem včasih cele ure sedela in želela videti. Potem sem se navadila, da se je v življenju zgodilo veliko stvari proti moji volji in vedno sem spoznala da je tako zame bolje.«

Vračam se domov. Kaj vse vidim ob poti in v daljavi. Marija pa ima samo nekaj, samo to zazna,da je zjutraj, ko se v sobo razlije svetloba, drugače kot ponoči. Tega je ve- sela, tako vesela,da pravi: hvala Bogu. Ko bi le še luno lahko opazila, je rekla...
Zvečer včasih dolgo strmim skozi okno. Gledam luno. Namesto Marije jo gledam...

Tekst: Kati, foto: Janez

Brezkončno je število vprašanj.Vsako zah- teva odgovor.Na nekatera vprašanja lahko odgovorimo na mah, spet na druga hitro poiščemo odgovore. Naš čas je odgovoril že na mnoga, razjasnil je že številna teh- nična vprašanja in se dokopal do mnogih boljših spoznanj.
Toda obstajajo tudi povsem drugačna vpra- šanja. Taka, na katera ne moremo takoj odgovoriti, vprašanja,ki se ne nanašajo ne na to ne na ono. Ta vprašanja so vseob- sežna. Na primer: Od kod trpljenje? To so vprašanja,ki so se pojavila že z nastankom človeštva in so tudi naša doživljenjska vprašanja. Ta nas spremljajo vse življenje, a odgovora še vedno ni.
Kako naj uženemo vprašanje o trpljenju, kako naj torej odgovorimo nanje? Marsikaj imamo zasidrano v glavi, a ti odgovori ne sežejo daleč.
1. Učili smo se: Bog je pravičen;dobro pla- čuje, hudo kaznuje. Bog nam plačuje po naših delih. Človek je svoje trpljenje sam zagrešil.
Je to odgovor? Ostanemo brez besed. Ve- mo, da je možna povezava med dejanji in usodo. Kdor »greši« proti zdravju,mora de- lati »pokoro«. Rop proti naravi se maščuje. Ampak trpljenje prizadene tudi nedolžne. Kako naj bo potem trpljenje v vsakem pri- meru kazen? Zakaj naj bi nam bil potem Bog, če ga imamo samo za sodnika, ki deli kazen? Kakšne namene ima Bog, če pravi- mo:to je božja kazen? Je to Bog, kakršne- ga nam je razodeval Jezus? Ta odgovor ne velja.
2. Slišali smo: Bog nas pusti trpeti, da nas preizkuša, da duhovno vedno bolj zorimo. Trpljenje je kot zdravilo. »Kogar Bog ljubi, ga kaznuje...«
Res? Je hotel svojega Sina na križu kazno- vati? Kakšen Bog naj bi to bil?
Vemo,da človek v trpljenju lahko dozoreva Toda iz te izkušnje ne smemo ustvarjati pravila in reči: »Bog pošilja trpljenja,da na- pravi človeka ponižnega in vdanega«. Je to Bog in kje je tu pedagogika? Grozljivo veliko je trpljenja in samo pobožna prevara mu more pritakniti pedagoške učinke. Izstra- dani otroci - proces zorenja?
Tako preprosto ne moremo odgovoriti na vprašanja o trpljenju.Morda so to odgovori ki so prvi pri roki,toda take nagle odgovore presojamo z dvomom.
Je Jezus odgovoril?
Nikjer ni razvil nikakršne teorije o trpljenju. Ni stavka,v katerem bi rekel:»S trpljenjem je pa tako in tako«, o njem ni ničesar. To- da on sam se je vključil v trpljenje in način kako je to storil, nam more približati odgo- vor.
To, kako je živel s trpljenjem, zmore raz- svetliti temo,ki jo prinaša vprašanje o trp- ljenju.
Trpljenja,ki ga je srečeval,ni sprejemal kot nekaj,kar mora biti.Tudi se ni zadovoljeval s tem, da bi bolne in trpeče potolažil s po- vračilom na drugem svetu. Pomagal jim je s tem, da jih je ozdravljal in izganjal hudo- bne duhove. Pri tem se že kaže znamenje blagra prihodnjega božjega kraljestva. Bog se približa človeku kot Zveličar, kot božja pomoč, kot rešitelj.
Svet ne bo ostal takšen, kot je. Jezus bo svet spremenil. Vse Njegovo življenje, oz- nanjevanje in ravnanje teži za tem, da se spremenijo neurejene razmere, v katerih se znajdejo ljudje pri sebi in v svoji okolici.
Odkar je Jezus živel in umrl na križu,je Bog vključen v trpljenje.Njega samega je dole- telo. S tem je trpljenje dobilo novo razse- žnost. Kdor gleda na trpljenje samo s člo- veškega vidika in ga razume kot čisto člo- veški problem, mu odvzame globino.
Božja udeležba pri trpljenju:Bog trpi z nami S tem pridemo končno do skrivnosti Boga, do božje skrivnosti.Nedoumljivosti trpljenja nam pokaže nedoumljivost Boga. Ni druge luči, ki bi razsvetlila temne prepade trplje- nja kot Bog sam. In Njega najde samo tisti ki pritrdi Njegovi nedoumljivosti, brez kate- re bi ne bil Bog. Morda nam more nezasli- šanost trpljenja pomagati, da spremenimo preveč naivno sliko o »dobrem Bogu« in priznamo Boga v svoji nedoumljivosti. »Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledna njegova pota! Kdo je namreč spoznal Go- spodovo misel? Ali kdo mu je bil za sveto- valca?« (Rim 11,33 f). Zato so v veri vpra- šanja,pri katerih ne pridemo nikoli do konca, vprašanja, s katerimi pač moramo živeti.
Bog trpi z nami. Solidarnost pomeni veliko, a ne vsega. Bog se je z Jezusom vključil v trpljenje. Od tedaj ima trpljenje božjo raz- sežnost.Približalo se je božji meji in zadnjo besedo mora prepustiti Bogu. Pa ne trpi samo solidarno z nami, temveč ima tudi moč premagati trpljenje. To je pokazal pri Jezusu, ko ga je obudil od mrtvih.
Vstajanje je začetek konca človeškemu trpljenju. Kristusovo vstajenje je vseskozi upor proti trpljenju in smrti.
Upanje se ne ustavlja ob naših lastnih mo- žnostih. O tem oznanja evangelij: »Vidim novo mesto,novi Jeruzalem. Bog bo obrisal vsako solzo z vaših oči.« To je cilj naše poti in našega upanja.
V tem upanju doživi vprašanje o trpljenju preobrat.Ne obrača se več toliko na vpra- šanji "odkod?" in "zakaj?", usmeri se naprej ter vpraša: »kam?«. Sprašuje po cilju.
Mnogi rečejo: Če gledam neizrečeno trp- ljenje, ki je na svetu, ne morem verjeti, da Bog je.Ali ne bi bilo pravičneje reči: »Samo tedaj, če Bog je, moremo vzdržati v nes- končnem trpljenju sveta. V življenju posa- meznika in človeštva se godijo strahote,ob katerih bi obupali, če bi ne imeli upanja, ki nam je bilo podarjeno z Jezusom Kristusom

Po pridigi škofa dr. Franca Kamphausa,
Limburg (Fraternität 1/86) priredila M. K.

Nekaj pisem je bilo pred menoj.Brala sem... Stavki v njih so si bili precej podobni: »-Ko- maj čakam srečanja... -Rada bom prišla... -Bala sem se, da ste letos pozabili name... -Zelo si želim na Trstenik...«
Hitela sem.Veliko je bilo priprav,veliko skrbi Veliko pa je bilo tudi ljudi, ki so me spod- bujali in mi pomagali na razne načine...
In kako je potem bilo v božjem naročju pod Storžičem?
»Zelo sem bil srečen v dneh,ki smo jih sku- paj preživeli na Trsteniku. Tudi doma bom večkrat premišljeval o tem.
Najglobje me je ganilo predavanje g. Kle- mena o Madagaskarju. Kako močno vero mora imeti,da delo tam zmaguje. To je res človek, ki se daruje za človeka in za Boga. To je apostol današnjih dni. Molimo zanj in tudi za druge, njemu podobne!
Želim si še več takih vikendov!« »Čeprav smo se telesno razšli, se mi zdi, da sem še vedno na srečanju.Vse polno je vtisov in misli,ki mi zdaj prihajajo iz srca na papir. Prav bo, sem si rekla, če se odprem, naj svet ve, da je veselo moje srce.

Prvič sem bila na srečanju. Najbolj sta me presenetila preprostost in domačnost. Vse je bilo tako sproščeno in prisrčno.
Že prvi dan pri sveti maši je bila vsaka be- seda g. Razingerja tako življenjska in pre- prosta,dostopna vsem nam.Razveselilo me je tudi vsestransko sodelovanje pri maši. S tem smo bili z Bogom še veliko bolj povezani
Prav nekaj svojevrstnega je bila sobotna maša na prostem. Sredi dehtečih rožic in žvrgolečih ptičkov smo se približali Njegovi ljubezni. Ustvaril je naravo, da bi se znali veseliti njenih lepot in v tem čutiti bližino Njega, ki je vedno med nami.
Presunila me je tudi Klemenova sproščenost, umirjenost in pripravljenost biti sredi med nami kot brat. Z besedo in diapozitivi nas je povezal s svojim misijonarskim poslanst- vom med malgaškimi prijatelji.Naša srca so koprnela v misli, kako pomagati bratom in sestram, ki so 8.000 km daleč proč, da bi začutili, da smo jim blizu, kakor je naš Oče blizu nam,ki se moramo truditi,da ga nikoli ne zavržemo, ko trka na vrata naših src.
Z zanimanjem smo prisluhnili tudi predsta- vitvi Bratstva. Veselilo me je tudi delo po skupinah, kjer je vsak lahko povedal svoje mnenje in izkušnje. Duhovni vodja g.Zupan- čič nam je priporočil, da delamo v gibanju Bratstva bolnikov in invalidov. Kajti, to gi- banje nam pomeni duhovno okrepitev in je gonilo našega življenja. Ob tem se zave- damo,da nismo sami s svojimi bolečinami in samoto, temveč, da z nami čuti na stotine src...
'Ako ostanemo združeni,bomo preživeli, če pa se ločimo, bomo propadli.' To misel sem zasledila v neki knjigi in velja tudi za nas. Kajti združeni bomo zmogli sprejeti in nositi vsak križ in bolečino, ki nas obišče. Če pa se bomo ločili,bomo zaradi osamljenosti pa- dali v brezna brezupa in strahu, iz katerih bomo vedno teže našli pravo pot.
Moramo ostati povezani,skupno se veseliti vseh lepih trenutkov in darov, ki nam jih poklanja naš nebeški Prijatelj! Še enkrat, Bog, hvala ti za trsteniško srečanje!«

Alenka

»Zelo lepo je bilo vsak dan v »naši« hišici. Nepopisno pa je bilo v soboto, ko je gost tega dne, g.Miro,opravil sveto daritev pod milim nebom. Pripovedoval nam je tudi o svojem delu v bolnišnicah.
Ko sem se vrnil v svoj samotni domek,se mi je kar milo storilo.Tri dni je bilo tako LEPO, PRIJETNO. Zdaj bom moral spet sam trpeti v osamljenosti. Nenehno si želim obiska kakšnega prijatelja,s katerimi se srečujemo na naših srečanjih...
Vsem pošiljam prelepe pozdrave iz Bohinja!«

Albin

Ko je najlepše,je treba oditi,pravijo.Segala sem v roke... Tudi naši mladi pomočniki so se poslavljali. »Bom lahko še prišla,« je vprašala ena od deklet. Na nekem drugem obrazu pa ni bilo besed. Samo solze so privrele iz oči... Tistih solz sem bila vesela. Ljubi Bog, na koliko načinov se ti lahko za- hvalimo...

Kati

Mnogokrat beremo v našem Prijatelju, da imajo bolni in invalidi srečanje oziroma du- hovni vikend v tem ali onem kraju. Aprila je tudi nas na celjskem območju doletela ta božja sreča,da si malo okrepimo naše duše
Tako smo se pričeli zbirati v petek v Nazar- jah v frančiškanskem samostanu. Čeprav je bil dan siv in deževen, so bili naši obrazi nasmejani,saj smo vedeli,da se bomo lahko tri dni predajali samo Njemu,ki nas ljubi. Še bolj so se nam zjasnila lica zvečer pri sveti maši, saj smo na oltar lahko položili vse svoje prošnje.
Naslednje dopoldne je pater Leopold izpo- stavil Najsvetejše in nam ob njegovi podo- bi podal nekaj razmišljanj. Najbolj se mi je vtisnila v spomin primerjava, koliko zrn je bilo potrebno zmleti za eno hostijo.Naj bo- do srečni vsi, ki pri sv. obhajilu sprejmejo njegovo Telo in Kri. Njegove lepe misli smo zaključili s skupno molitvijo in pesmijo, saj pravijo: »Kdor poje, dvakrat moli.« Po od- moru smo se zopet zbrali. Ko smo bili res vsi skupaj, tudi tisti,ki so se srečanja ude- ležili samo v soboto, je vsak povedal tudi kaj o sebi. Vsak izmed nas se v prostem času ukvarja s čim drugim, molitev nam je pa vsem skupna in v tem smo si vsi enaki. Potem smo se preselili v frančiškansko ka- pelico, ki me je ob sv. maši spominjala na betlehemski hlevček.Zvečer je kaplan Mar- jan iz Titovega Velenja poskrbel tudi za dobro voljo.
V nedeljo smo se spet zbrali pred izposta- vljenim Najsvetejšim in razmišljali o smislu trpljenja nas bolnih v primerjavi z Jezusom na križu.Če kdaj nismo srečni in se počuti- mo osamljene,je to zato,ker se Bogu nismo popolnoma predali.Ni prav,če trpljenje pre- našamo z jezo in nepotrpežljivo.
Odšli smo v cerkev k sveti maši; posvečena je bila duhovniškim in redovniškim poklicem kajti vsak duhovni poklic je treba izprositi.
Še enkrat vsem iskrena hvala in Bog vam povrni vašo dobroto! Mi pa se bomo tudi zdaj,ko smo se razšli,v molitvi spomnili vseh.

Marica

Na srečanju ob pogostitvi se obnavljajo stara prijateljstva. Tu namreč živijo katoli- čani različnih narodnosti. Med pogovorom je bilo slišati,kako so se spodbujali: »To je naš dan, splača se vsaka žrtev.« Izražali so željo: »Samo, da še enkrat pridem na srečanje in doživim vse tisto, kar nas tam vedno čaka, pa čeprav potem umrem.«
Drug za drugim so odhajali, malo utrujeni, vendar srečni,polni novih moči in doživetij, od katerih bodo živeli do drugega srečanja Tudi nam je ta dan prinesel veliko notranje sreče ob zavesti, da je ta mali trud tolike osrečil.
Priporočam vam v molitev te naše bolnike in nas same,da bi jim mogli vedno uspešneje pomagati; posebno v velikih dušnih potre- bah. Mnogi že več let niso opravili svojih verskih dolžnosti. Taki se tudi ne udeležu- jejo srečanj. Vendar jih vseeno radi obis- kujemo, saj so še bolj potrebni pozornosti. Bog jim lahko pomaga po svoje, mi pa jih imamo radi, takšne, kakršni so.

s. Daniela, usmiljenka

Poročali smo že o takšnih srečanjih po drugih krajih, 12. aprila 1986 pa ga je Komisija za diakonijo pri ŠPS v Mariboru pripravila tudi v Celju. Bilo je zelo prijetno ozračje.
Predvsem se mi je globoko vtisnilo kratko razmišljanje o beračici in vrtnarici, kako se je razveselila cveta, ki je ob njem začutila, da je podarjen iz spoštovanja. Čeprav je bila lačna, je ob vrtnici pozabila na vse.
Teologinja Julka Nežič nam je podala refe- rat Služenje v župniji. Diakonijo nam je ra- zložila po znani Pavlovi primerjavi Cerkve s telesom,v katerem ima vsak ud svoj pomen in naloge ter je tesno povezan z glavo - Kristusom. On nam je dal zgled v služenju, saj:»Sin človekov ni prišel,da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel« (Mt 20,28). Kris- tusova ljubezen nikogar ne izključuje, zato tudi nam naroča: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!« Dejavna ljubezen ki ne pričakuje plačila,je največja vrednota v življenju vsakega kristjana.
Potem smo pozorno prisluhnili pričevanjem invalida, svojcev in mladih, ki so ponovno povedali, kaj jim pomeni delo v diakoniji (Pričevanja bomo kasneje objavili: Op. ur.) V pogovoru je bilo izrečenih veliko lepih mi- sli. Prihajali smo do spoznanja, da se nekaj premika. Za naše brate in sestre, ki jih je usoda tako ali drugače prizadela (bolezen, invalidnost, starost...), lahko še kaj več naredimo. Zato smo se poslovili s prošnjo: Bog,daj nam moči,da bomo kos življenjskim težavam, daj nam tudi pripravljenost, da priskočimo na pomoč tistim, ki so najbolj potrebni.

Štefica

Na cvetno nedeljo smo letos drugič imeli srečanje bolnih in ostarelih tudi v župniji Raka. S tem dopisom se želim spomniti obeh Letos je vodil srečanje župnik Jože Komlja- nec, lani pa ob somaševanju urednik Prija- telja, ki je domačin. Ob tem vsem sem se spomnila napisa na slavoloku: »Iz naroda izbran, za narod postavljen!«, ki smo ga julija 1936 postavili novomašniku - sedaj že pokojnemu - Jožetu Lojzetu Žabkarju.
Svoje bolne in ostarele so na srečanje pri- peljali domači in prostovoljni vozniki. Spored v cerkvi je bil obakrat lep.Ganljivo je bilo,ko je toliko ljudi prejelo sveto obhajilo, mnogi ostareli pa tudi bolniško maziljenje. Po bo- goslužju so pevci pred oltarjem zapeli še nekaj pesmi,kar je ostarelim rojakom veliko pomenilo. Potem pa so vsi skupaj zapeli na pogostitvi, ki so jo pripravili člani Župnij- skega pastoralnega sveta s sodelavci. Bilo je prijetno in domače. Tudi v prihodnje si želimo, da bi vsi, mladi in starejši, radi so- delovali v svoji župniji ter ji bili predani. Zgled imamo v farnem zavetniku diakonu sv.Lovrencu,ki je hotel za svojim papežem sv. Sikstom II. v trpljenje: »Oče, kam greš brez svojega sina?« S temi besedami se vsi župljani zahvalimo vsem in Bogu.

Milica Povhe

Preteklo je že nekaj let od tedaj, ko sem se pripravljala na vozniški izpit. Vozila sem zadnjo učno uro pred izpitom.
Inštruktor mi daje zadnja navodila, na kaj naj še posebno pazim na vožnji pri izpitu: na stop znake,pravočasno vključiti smero- kaze, na prednost, na kratke in dolge luči itd... Še to pomislim: »Voziti bom morala zvečer,torej bo ena možnost več,da padem na izpitu.« Med tem slišim, ko nadaljuje: »Glede na tvoje družinske razmere moraš narediti izpit.« »Da,moram,« pomislim. »Če pa ne naredim,potem je bolje,da se ne pri- kažem pred svojega moža, ki komaj čaka na moj izpit.«
Po končani vožnji se odločim, da grem peš domov in si spotoma še dobro ogledam vse prometne znake in križišča. Tedaj pa, kot bi nekaj odrešujočega sunilo vame:»Pa kaj se vznemirjaš, saj se lahko rešiš, skočiš v reko in v trenutku bo vse končano.« Da, saj res, kako da se nisem že prej spomnila na to, voda je globoka, plavati ne znam, tudi mrzla je,saj je bilo v začetku februarja samo streslo me bo in vse bo končano. To razmišljanje je začelo izpodrivati vprašanje: pa menda ne boš pustila moža, otroke-štiri nepreskrbljene reveže? Kdo bo skrbel za- nje? Pomislila sem,da bo mož kričal, če mu ne bo kaj prav,otroci pa, bo že kdo poskr- bel zanje,morda dobri ljudje ali pa sorodniki V mislih se še ustavim pri vsakem posebej, od najstarejšega do najmlajšega. Tu misli obstanejo,saj ta me bo še najbolj pogrešal komaj je shodil,zdaj že poskuša izgovarjati prve besede. Kakor iz daljave zaslišim ne- žno proseč glasek: »Mamica, potrebujem te!« Ob tem se zdrznem, ne, saj to ni moj otrok,saj on še ne zna tako lepo izgovarjati besed. Ali je to njegov angel varuh, ki me prosi zanj? Zavem se, da mi po licih drsijo solze ob spoznanju, kaj sem mislila storiti, hkrati se zavem, da tečem - bežim proč od mesta, od koder me je vleklo v pogubo.
Čez nekaj dni sem,hvala Bogu,naredila izpit
Večkrat se tudi med vožnjo za volanom za- hvaljujem Bogu in Mariji za izpit,ko pomislim, koliko težav mi je s tem bilo olajšanih.

Mirjam Graben

Vaše pismo sem prejela že pred tedni. Ni- sem mogla takoj odgovoriti, ker sem šla v duhovne vaje v 1300 km oddaljeno mesto, ki leži na severozahodu dežele. Potem smo pa imeli pri nas duhovne vaje za Belgijke,ki so pomočnice našemu kleru, bile so tri. In preden so one končale, smo že imeli sku- pinico štirih naših sester, ki so tudi imele duhovne vaje. Dela mi torej ne manjka, saj smo samo tri sestre v hiši.
Če le morem, odgovorim vsem,ki mi pišejo. Tako me je na primer eden iz Slovenije prosil za iranski denar (delal je zbirko). Ra- ziskovalec pisav me je pred kratkim prosil za učbenik 1. razreda. Zanimalo ga je,kako poučujejo tu v Iranu, kako naučijo otroke pisati.Je zelo zanimivo,kajti pisava je čisto drugačna, začne se na naši desni. Knjige ter zvezki se začenjajo tam, kjer mi kon- čamo.
Doma sem iz Rodice pri Domžalah. Po vojni smo bili begunci. Šli smo v Argentino - vsa družina.
Na moj misijonski poklic je najbolj vplivalo to, da smo bili od rojstva sosedje misijon- ske cerkve v Grobljah,poslušali smo pridige misijonarjev,bili navzoči,ko so nekateri od- hajali v misijone. Groblje so bile naš drugi dom, saj so bile samo dvesto metrov od naše hiše.
Sem v Družbi usmiljenih sester. Njen usta- novitelj je sv. Vincencij Pavelski. V Družbi imamo svete zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine ter služenje ubogim. Torej vse, kar delam, je v tem duhu, ne po moji volji. Pa vendar tako svobodno, da me nihče ne bi mogel prisliti k temu, če bi sama ne ho- tela.Poklicu sem se odzvala sama in dnev- no obnavljam to daritev Gospodu. Seveda so imeli največ zasluge za moj poklic moji dobri starši, saj so že pred poroko želeli imeti otroke, ki bi se posvetili Bogu. Ta je njih prošnjo uslišal, saj sva dva v družini posvečena Njemu.
Kakšen je moj delovni dan? Vstajamo zgo- daj, že ob petih. Nato skupno molimo, pre- mišljujemo, pojemo hvalnice, potem smo pri maši. Po zajtrku se začne delo, ki pa je zelo preprosto: pospravljanje (hiša je veli- ka), skrbim za kokoši, v kuhinji odločim,kaj bodo kuhali. Imamo namreč kuharja. Med letom imamo okrog 30 notranjih gojenk. Če je treba na trg, me pelje lazarist takoj po maši,da nakupiva potrebno: sadje,zelenja- vo in drugo. Če je čas, grem pred kosilom še v pralnico, če ne popoldne. Po skupnem kosilu imamo kratko duhovno branje. Na oddelku, ki je bil prejšnja leta za notranje gojenke, živita dva ostarela in tudi njiju vsak dan obiščem. Imamo tudi vrt z rožami in zelenjavo.
Prosti čas posvečam tudi vrtu. Seveda največ je opravka z deklicami;te so vedno vesele, če jim človek posveti nekaj časa in sebe. Naš dnevni red nam omogoča dovolj časa za molitev in premišljevanje. Od pol šestih do tričetrt na sedem smo zopet zbra- ne pri večerni molitvi in premišljevanju. Ob sobotah skupaj molimo rožni venec.Po ve- čerji imamo razvedrilo. Gledamo, če je kaj vrednega na televiziji. Po kratki molitvi se poslovimo do drugega dne in gremo počivat
Iran je skoraj stoodstotno muslimanska dežela. Tu je zelo malo kristjanov. Pri nas imamo armenske deklice in nekaj muslimank Hodijo v zunanjo šolo, kajti šola ni več v naših rokah. V deželi sem več kot 14 let, tako, da malo že poznam ljudi in njihove navade. Vzhodni človek je po naravi zelo potrpežljiv, radodaren in uslužen. Primer: v prejšnjem mestu v Tabrizu sem delala med gobavci. Bila sem po opravkih v mestu. Šla sem peš ob robu ulice. Avtobus se ustavi in šofer mi pravi: »Sestra, pridite gor. Kam greste?« Ko sem mu povedala, je povedal, da gre drugam. Ko smo bili že v središču mesta,je poklical drugega in mu naročil,naj me pelje do pošte, kamor sem bila name- njena. In vse to brezplačno.Navadno je pri njih poslovilni stavek: Pridite k nam, bodite naš gost.Ko jih mimogrede vidiš,da začne- jo jesti, vedno ponudijo, kar imajo v rokah, navadno kruh: Izvolite.
Seveda je kot povsod, da ni vse zlato, kar se sveti.
Pri nas imamo tudi dispanzer.Vsak dan pri- de precej bolnikov z opeklinami.Torej mi je svet trpečih blizu.Obiskujem družino goba- vcev:mati in ena od šestih hčera sta bolni
Za duhovne poklice molimo zelo pogosto, saj vemo, da je Gospod tisti, ki daje rast Cerkvi. On kliče vedno kot v apostolskem času,toda vsi poklicani se mu ne odzovejo Molite kaj v ta namen.
Moja največja sreča je v tem, da osreču- jem druge. Čim bolj človek pozablja nase, tem bolj dela po njem Drugi, ki je Kristus. Želim vam veliko veselja pri tem vzvišenem delu. Marija bodi z vami!

S. Cecilija Rode, h.k.lj.

Ponosni korakamo skozi življenje.Toliko po- membnega se dogodi vsak dan, da niti ne opazimo ali nočemo videti skupine ljudi, ki so navidez potisnjeni iz vrtinca življenja, a kljub temu živijo med nami bogato življenje Bolezen ni samo počasno odmiranje,ampak življenje za druge, odprtost v večnost k novemu prijateljstvu. Vsak bolnik nam go- vori:moje trpljenje izziva tvoje prijateljstvo Na binkošti se vsako leto spominjamo bol- nikov. To ni samo praznik Cerkve, ampak tudi njihov misijonski dan, ki ga vsako leto organiziramo v okviru misijonskega seminar- ja širom po Sloveniji.Hoteli bi bolnike vklju- čiti v delo za misijone.
Ako ne trpiš, drugi sploh ne vedo, da živiš, trpljenje je odpiranje novega prijateljstva. Kako bi lahko bolniki sodelovali ali šli v mi- sijone? Vabilo v misijone! Nekaj nezasliša- nega -privezan na bolniško posteljo, in se- daj vabilo v misijone.Ali je to sploh možno? Da, to vabilo je resnično za vas vse, dragi bolniki!
Poglejmo si nauk Cerkve! Misijoni so eno izmed osnovnih dejavnosti vse Cerkve. Za- kaj bi potem bolniki ne bili vključeni pri delu v tretjem svetu. Vsa Cerkev je dolžna, da materialno in duhovno podpira misijonsko dejavnost. Ako tega ne naredimo,zapiramo krščanstvo v ozek okvir svoje župnije,ki ni- ma prihodnosti za jutrišnji dan. Krščanstvo nas mora narediti odprte ljudi, odgovorne pred vsem človeštvom.
Vaše posebno mesto je duhovna pomoč, da z molitvami in žrtvami podpirate in vzdr- žujete novo misijonsko Cerkev. Vsako trp- ljenje je podpiranje novega prijateljstva. Tako še bolj obogatimo življenje s tem, ko darujemo svoje trpljenje, bolečine za misi- jone, si že nabiramo nove prijatelje; naše trpljenje, bolezen, ni brez cilja, ampak bla- goslov za jutrišnjo Cerkev.
Iz dneva v dan bomo s svojimi molitvami, trpljenjem, vlagali opeko za opeko pri gra- dnji nove Cerkve, ki je že hkrati tudi del našega življenja. Tako tudi jaz lahko grem v misijone, moj duh je svoboden, molitev, žrtev, trpljenje obsega vso zemeljsko oblo.
Moje življenje ni brez dela, tudi če ne mo- rem delati-to mi daje moč in pogum, hkrati pa se zavedam,da sem tisti,ki gradim Cer- kev v misijonih, a to delo ima nujen odsev in uspeh v domači župniji in v družini,v ka- teri živim. Duhovno življenje je zaradi tega bogatejše. Vidite, kako potrebno je iti v misijone. Vozovnica v misijone je že vaša molitev!

Pepi Gider, Loče

Razumevanje uprave Doma upokojencev v Sežani do svojih oskrbovancev jim je prip- ravilo veliko veselja na velikonočni praznik. Od 160 stanovalcev jih je približno deset, ki skoraj redno obiskujejo nedeljsko sv. mašo zunaj, drugi ne morejo ven, čeprav počasi hodijo ob opori palic ali bergel,veliko pa jih je priklenjenih na posteljo. Nekateri poslušajo nedeljsko sv. mašo po radiu iz Trsta ob 9. uri dopoldne.
Prošnja, da bi imeli sv. mašo v domu, je bila odklonjena,ker ni primernega prostora. Direktor Doma pa je zadevo lepo rešil. S kombijem je dvakrat pripeljal oskrbovance do cerkve, jih razložil,saj je nekatere moral prinesti v avto in iz avta. Ob koncu maše pa je zopet dvakrat naložil in odpeljal v Dom. Le škoda, da je deževalo prav tedaj, ko smo zapuščali cerkev.
To je bil res za vse nas dan veselja in lep »pirh« direktorja svojim oskrbovancem. Naj Bog povrne!

Oskrbovanci Doma

V Ljubljani je bila od 6. do 12.marca v pro- storih Potrošniško informativnega centra na Kardeljevi 2 pod gornjim naslovom raz- stava,ki je v okviru tematskih dni prikazala vsakodnevne aktivnosti in izdelke invalidov iz Slovenije.Svoje delo in življenje so pred- stavili: Zveza slušno prizadetih, Društvo mišično obolelih, Zveza društev slepih in slabovidnih, Zveza društev za cerebralno paralizo,Zveza paraplegikov in Univerzitetni zavod za rehabilitacijo invalidov Ljubljana.

Po Delu, 7. marca 1986

V začetku marca so v Gornji Radgoni raz- stavljali svoje izdelke duševno prizadeti, ki obiskujejo delavnico pod posebnimi pogoji. Trinajst varovancev je razstavilo izdelke iz programa lastne terapevtske dejavnosti, kot so predpasniki,igrače, posteljno perilo, vezeni prti in podobno. Namen razstave je bil celovit prikaz dejavnosti delavnic pod po- sebnimi pogoji in seznanjanje širšega kroga tudi z možnostjo nakupa njihovih izdelkov v delavnicah na radgonskem gradu.

Po Delu, 10. marca 1986

Ameriški državni inštitut za duševno zdravje je v šestletni raziskavi ugotovil, da je 18,7 odstotka vseh odraslih Američanov na ta ali oni način duševno motenih. Za duševno moteno osebo se šteje oseba,ki trajno po- trebuje strokovno pomoč.Nekaj več kot 13 milijonov oseb, oziroma 8,3 odstotka vseh Američanov, ima razne fobije, obsedenosti ali pa se vedejo nasilniško. Nekaj več kot 10 milijonov jih je odvisnih od raznih drog. Skoraj 9,5 milijona jih boleha za trajno de- presijo, 1,5 milijona je shizofrenikov, skoraj prav toliko pa je tudi oseb, ki se ne morejo vključiti v družbo.

Po Delu, 7. marca 1986

Pred kratkim se je na ameriški televizijski mreži ABC v oddaji »Dobro jutro, Amerika« pojavil štiriinpetdesetletni Jim McGowan iz New Yorka in sporočil novico,da namerava poleti preplavati Rokavski preliv.Povedal je še, da bo plaval hrbtno, ker ga v prsni legi noge vlečejo na dno. McGowan je namreč hrom od pasu navzdol in priklenjen na in- validski voziček.

Delo, 5. april 1986

Vedno več invalidov se obrača na uprave kinematografov, da jim omogočijo ogled filmov. Naše kinodvorane pa so zelo slabo ali nikakor zmožne sprejemati tudi goste v vozičkih.
Zakon o požarnem varstvu je vedno strožji posebno glede na to, da je nevarnosti ve- dno več. Predvsem za obiskovalce, kot so invalidi v vozičkih, se lahko vprašamo, kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do nesreče.
Sklep Izvršilnega odbora Splošnega zdru- ženja za kinematografijo Slovenije je bil,da vsi kinematografi takoj stopijo v stik s pri- stojnimi v svojem kraju in ugotovijo,kakšna je možnost, da zagotovijo dostop in izhod kakor tudi prostor za invalide v vozičkih. Združenje celo predlaga,da se invalidom na vozičkih omogoči brezplačen vstop in naj bi le spremljevalci plačali vstopnico. Kine- matografi pa se morajo o tem odločiti sami

Po Nedeljskem dnevniku, 23. marec 1986

Dne 23. aprila 1986 je bila v dvorani bogoslovja na Kaptolu v Zagrebu priložnostna proslava ob sprejemu tisočega otroka v oskrbo Karitasa. Proslavo so pripravili sami otroci, ki so tu našli svoj drugi dom.

Tako kot v 17 državah sveta, bodo v teh dneh tudi v Sloveniji hemofiliki in sladkorni bolniki dobili tako imenovane obeske SOS. Gre za zdravstvena spričevala, ki jih izda- jajo zdravniki v dispanzerjih za diabetike in v centru za hemofilijo v Ljubljani. Na teh spričevalih - to so lističi, zloženi kot har- monika v neprodušno zaprtih kovinskih o- beskih in jih bolniki nosijo kot verižico okoli vratu - so zapisani vsi podatki o bolniku: poleg imena,priimka in bolezni,še telefonske številke pristojne zdravstvene ustanove in natančno navodilo za prvo pomoč za vsa- kogar, ki prvi naleti na nezavestnega ali hudo poškodovanega bolnika,kot zdravnika ki bo po ustreznem transportu nudil stro- kovno medicinsko pomoč. Mimoidoči bodo lahko s pomočjo obeska ugotovili, da je človek, ki je v nezavesti ali se nenavadno vede, na primer sladkorni bolnik,ki se mu je nevarno zmanjšal krvni sladkor. Morda mu bodo lahko pomagali že s kocko sladkorja (ki jo nosi tak bolnik vedno pri sebi), ali pa bodo poskrbeli za takojšen prevoz v najbli- žjo ambulanto. Po zamisli Rdečega križa, ki je nosilec te akcije,bodo obeske nosili tudi nekateri drugi bolniki, na primer epileptiki, alergiki, srčni bolniki in otroci, ki potujejo brez staršev, športniki in člani reševalnih ekip. (D. B., foto: Igor Modic.)

Delo, 17. marca 1986/div>

Pošiljam vam naročnino za našega Prijatelja Moram reči, da je ta list res naš, pa tudi zdravim je spodbuda,da sodelujejo z vsemi prizadetimi, ki nas ni malo. No, zdaj bo res nekoliko lažje, ko že lahko zadihamo sveži zrak in tudi pomlad ter pomladno cvetje nas vabi ven v naravo. Milost vstalega Kristusa naj napolni vsak trenutek vašega življenja, vse težave in preizkušnje pa naj presvetli z lučjo veliko- nočne skrivnosti. Ne poznam te, draga Angelca, pa si mi v Kristusu tako blizu, da ne morem preslišati tvojega glasu: "Nimam denarja." Zaupajmo vedno, kot sveti Janez Bosko. S pisanjem smo lepše povezani med seboj in tako se krepi in poglablja vez našega pri- jateljstva. Pa tudi molitev nas povezuje in prizadeti imamo več prilik, da prosimo drug za drugega, da lažje prenašamo tegobe na naših življenjskih potih. Sem bolj skromna v pisanju, a prejmite mojo ljubezen in pri- pravljenost za dobro. Gospod, ti si naša opora, zato se te z vso vdanostjo oklepamo.Marija naša dobra Mati, privedi k sebi tudi tiste, ki še nikdar niso slišali božje besede, da se začutijo naši bratje in sestre. Če svet prezira te in zaničuje, če žalost nepopisna v srcu kljuje, le potolaži se, vse hitro mine, le kratke so vse zemske bole- čine. V nebo poglej, le tam te sreča čaka, kjer ljubi Bog odpira nam nebeška vrata.

O Bog, tvojih dni ni števila in tvojemu usmi- ljenju ni konca; vsaka smrt nas spominja, da je naše življenje kratko in negotovo. Zvesti tvoji Cerkvi naj ti na zemlji pod varstvom božje matere Marije služimo v zaupni in trdni veri, da skupaj z našimi rajnimi dospemo v tvoje kraljestvo.

V molitev priporočamo:
Marjeta Hribšek, Dom starejših občanov, Izlake
Julijana Obrez,Sele 21,Planina pri Sevnici
Marija Vogrin, Pivkova 1, Maribor.

VPRAŠANJE: Bralki M.P. je umrl mož-invalid Pred dvema letoma sta kupila osebni avto- mobil Zastava 750. Ker je bil mož 100% invalid, je bil ob nakupu oproščen plačila prometnega davka. Bralka sprašuje, ali bo morala kot dedič naknadno ta davek plačati.
ODGOVOR: Invalid,pri katerem je zaradi iz- gube ali okvare spodnjih okončin ali mede- nice nastala najmanj 80% telesna okvara oz.je popolnoma izgubil vid na obeh očesih je oproščen plačila prometnega davka od osebnega avtomobila domače izdelave, ki ga kupi izključno za svoj osebni prevoz, neposredno od proizvajalne ali trgovske organizacije. Invalid mora biti star več kot osemnajst let,predložiti mora izvid oz.mne- nje pristojne invalidske komisije, avtomobil pa lahko kupi enkrat na pet let. V primeru, da pred potekom petih let umre, smejo za- koniti dediči, osebni avtomobil,ki so ga po- dedovali, prodati, ne da bi plačali prometni davek, katerega je bil zapustnik oproščen. Torej bralka tako v primeru, da bo avto- mobil obdržala, ali da ga bo prodala, ne bo naknadno plačala navedene davščine.

C. U.

Hvala za lepo velikonočno pismo. Zelo sem se ga razveselila, saj mi pomeni obisk. Ko bi mi po vaših nasvetih živeli, bi bilo tudi lepo, a vem, da ne bomo, se ne dá.
Sedaj, ko je pošta tako draga, bodo pisma bolj redko romala med nami invalidi.
Dragi moji sotrpini, znani in nepoznani, bo- dimo pa v molitvi toliko bolj združeni. Molimo za naše voditelje, molimo drug za drugega, še prav posebno pa molimo za tiste,ki naj- bolj trpijo.
V upanju in prepričanju, da Bog vedno po- maga zapuščenim, ki vanj zaupajo, bi še rada živela, kljub neznosnim bolečinam, ki jih moram prenašati. Rada bi zadostila za svoje grehe in komu kaj pomagala s svojimi molitvami in trpljenjem.
Minulo leto sem našla v Novem mestu štiri prijateljice,oziroma one so našle mene;dve me večkrat obiščeta,vselej mi kaj prinese- ta, vse so zelo dobre.
Ko sem vam zadnjič pisala glede duhovnih vaj,me niste razumeli.Mislila sem tiste pra- ve duhovne vaje kakor jih imajo večkrat zdravi v Stični, pri sv. Jakobu ob Savi, v Nazarjah in še kje; pred vojno so bile več- krat tudi po župnijah. Prispevala bi kolikor bi bilo treba. Kako rada bi bila na duhovnih vajah,pa ne vem,če bo kaj.Moči mi pešajo, zdi se mi, da so mi dnevi šteti. Bog bo že dal, da bo boljše, če ne bo slabše, kakor je božja volja.
Komaj sem čakala pomladi, da bi šla ven v naravo občudovat božje stvarjenje. Sedaj je polno vsakovrstnih rožic okrog hiše, jaz pa na postelji deset dni, toliko dni tudi to pismo pišem.
Prav lepo pozdravim vas in vaše sodelavce Dobro pismo res lahko pomeni obisk,ne sa- mo v bolezni in osamljenosti,ampak nasploh, tudi nam na uredništvu. Tako se utrjujejo prijateljski stiki, krepi medsebojna poveza- nost, z novimi poznanstvi se tudi veča na- ša družina. Ustanovitelj Bratstva je to zelo priporočal. Še več nam pomenijo obiski, posebej še,če more bolni bolnega obiskati, saj je to pogovor med enakimi.
Ob vašem pismu, draga Fanika, bi lahko o marsičem razmišljali,o nekaterih vprašanjih smo že pisali.Naj navedemo le psalmistove besede:»Blizu je Gospod njim,ki so potrte- ga srca, in v duhu skrušenim pomaga« (Ps 34,19). V svoji onemoglosti doživljate bož- jo pomoč in bližino, ko sami izpovedujete: »Verujem,da bom užival Gospodove dobrote v deželi živih« (Ps 27, 13).

Spominjam se očetovih besed, ki mi je ne- koč dejal:Spomni se Boga tudi,ko ti je lepo ne samo, ko ti je hudo. Tako je pa zdaj z mano. Čeprav lahko rečem, da sem se tudi prej spomnila na Boga,molila,hodila k maši, darovala za lačne..., ampak sedaj sem vse to poglobila, ker mi je hudo. Sedaj, ko sem izgubila svojega dragega sina Sandija, tudi več berem verske časopise. Ko smo bili srečna družina, sem včasih v cerkvi vzela Prijatelja, ker ga je priporočal župnik. Ko je zbolela moževa mama, sem ga prinašala njej, sedaj ga redno berem sama.
Prosim vas, svetujte mi, kaj naj berem, da se pomirim,ko pride hudo. Povem še, da že berem Sveto pismo. Vzela sem v roke tudi stari katekizem. Zdi se mi tako lep, kot da še nikoli nisem videla teh strani,čeprav sem se iz njega pripravljala na birmo. Ob preizkušnji,kot je vaša, so reakcije raz- lične.Nekateri hočejo čimprej pozabiti,drugi doumeti, zakaj, in tretji vdano sprejmejo križ. Neko mlado dekle mi je nekoč dejalo, da je križ lažji,če ga sprejmeš in nosiš, kot da ga vlečeš za seboj!
Branje za vas! Moram reči,da imamo že do- sti verske literature za razmišljanje. Sama sem v težkih trenutkih rada brala Povest duše o mali Tereziki Deteta Jezusa; Kdo si, Gospod? Kje stanuješ.Tudi prečiščene Gib- ranove misli sem rada prebirala,pa Thomasa Mertona Luč nevidne resnice, poglobljeno branje Hoja za Kristusom...
Naštela sem le par naslovov. Upam,da bo- ste našli kaj za svojo razboljeno dušo.

Vsak človek je več ali manj k temu nagnjen da bi s čim manj truda dosegel svoj idealni življenjski cilj. Med potjo pa naletimo na ovire,telesne in druševne. Tako nekako iz- gleda moje življenjsko potovanje.Mislil sem da se bližam cilju,ampak zaradi invalidnosti in predvsem zapostavljenosti se čutim pri- zadetega in nimam možnosti, da dokončam svojo življenjsko pot. Zato želim najti ose- bni stik z dobrimi ljudmi,ki mi bodo v oporo v skupnem življenju. Kdor razume mojo že- ljo, prosim, naj pošlje dopis na uredništvo Prijatelja. Janez, nedvomno se vam je že zgodilo, da ste se namenili v kak kraj, pa niste šli tja po tisti poti, po kateri ste se namenili, am- pak po drugi. Zgodilo se vam je verjetno tudi,da ste šli celo kam drugam.Bilo je vse- eno lepo ali pa še lepše,kot ste pričakovali
Dejali boste,da vaša življenjska pot ne zdrži primerjave. Kdo ve? Ne vem,koliko časa je, odkar se vam je življenje spremenilo.Morda še vse preveč boli.Hočem pa povedati tole Pol bitke s samim seboj dobimo, če ne ob- jokujemo tistega: »Kaj bi bilo,če bi bilo...« Tako je! Sami že vidite rešitev v dobrih lju- deh, ki vam bodo pomagali. Našli jih boste tam, kjer boste najmanj pričakovali. Prav- zaprav ste bili skopi z besedami, zato le slutim, da ste še mladi in se vam je marsi- kaj podrlo. Če hiša ni trdna, je bolje, da jo podre poletni veter, kot pa zimski sneg, ko nimaš kam. Le pogumno se spoprimite z življenjem. Bog z vami!

Kristus je vstal, vstanimo tudi mi. Aleluja! Končno sem se odločil, da vam pišem in se za vse do sedaj poslane čestitke iz srca za- hvalim ter prosim, da mi oprostite za mojo malomarnost.
Veliko sem bil po bolnišnicah, zdraviliščih, iz ene operacije na drugo. Z dobro voljo in bolečinami hodim z berglami.Imel sem hudo operacijo hrbtenice. Žena pa je po opera- cijah nog ostala nepokretna. K sv. maši ne moreva, ker je daleč in hribovito. Za zdra- vega je eno uro hoda. Voziček nama ne bi nič pomagal, ker so roke preslabe.
Na razna srečanja ne morem, ker ni prevo- za. Vse od začetka sem naročnik Družine, Ognjišča, Prijatelj pa je nehal, ker me ni bilo doma. Ko sem bil zdrav,sem bil povsod dober, ko pa sem, oziroma sva postala in- valida, naju nikjer več ne rabijo, večinoma mimo tebe gledajo. Imava invalidske izkaz- nice, vendar nama nič ne koristijo, ker sva kmeta in tudi nič ne dobiva.
Veliko mi pomeni pošta in veliko pišem svo- jim sotrpinom invalidom.Saj jih imam po celi Sloveniji. Za Božič sem dobil petdeset vo- ščil.Tudi vaše sprejmem z velikim veseljem Ker pač ne znam tako pisateljsko pisat, zato vam nisem upal pisat.
Vsem iskren bratski pozdrav z najboljšimi željami! Dragi Ivan! Ko sem prebrala vaše pisanje, sem ostala brez besed.Običajno ljudje pra- vimo, ko vidimo tako preizkušane brate in sestre: »Kaj vse morajo ljudje pretrpeti!« V bistvu nič ne tožite, ampak samo nizate ugotovitve o stvareh, ki za vaju ne pridejo v poštev. Verjamem, da Vam dopisovanje veliko pomeni. To so vrata v svet,k drugim srcem,ki tudi trpijo. Ali vas kdaj obišče du- hovnik in vam prinese obhajilo? O tem nič ne pišete. Spomnila sem se žene z Dolenj- skega, ki živi v podobnem položaju na sa- moti kot vidva. K njej je vedno hodil duho- vnik in ji prinesel obhajilo ob prvih petkih, večkrt pa so imeli na domu tudi mašo. Ali se ne bi dalo tudi pri vas, kaj takega nare- diti? Sprašujem, ker bi rada prižgala vsaj drobno lučko svetlobe...

Dragi prijatelji! Ne poznam vas, vi tudi me- ne ne, vendar vas vse lepo pozdravljam.
Že štiri leta živim v domu upokojencev v Spodnji Idriji. Zaradi poškodbe hrbtenice sem vezana na invalidski voziček.
Vendar sem v domu zadovoljna. Lepo je, ker ob večerih lahko poslušamo slovenske oddaje na radiu Vatikan. S prijatelji tudi skupaj molimo rožni venec.
Vsak prvi petek v mesecu nas obišče žup- nik iz Spodnje Idrije. Lahko opravimo sv. spoved in prejmemo sv. obhajilo. Najlepše doživetje pa je sv. maša. Prvič je bila za božične praznike in drugič na Veliko noč. Za vse tiste, ki ne moremo v cerkev je to zelo lepo doživetje.
Na Veliko noč je g.župnik tudi vsakemu iz- med nas podaril blagoslovljeno pomarančo. Vsi smo bili zelo veseli.
Hvaležni smo župniku in tudi osebju doma za ves trud in pomoč. Hvala vam,draga Ana,ker ste se nam ogla- sili in nam posredovali svoje zadovoljstvo. Prijetno je slišati,da se imate v domu lepo saj je velikokrat rečeno prav nasprotno. Znali ste iz tega, kar vam je dano, narediti kar največ. Povezani ste med seboj,skupaj molite,poslušate radio,tako lepo sodelujete z župnikom... Prav gotovo ste si pridobili tudi osebje doma. Človek, ki ni preveč za- hteven, lahko tudi iz malega naredi nekaj velikega in lepega. Tudi v domu je lahko večer življenja lep. Naj vam bo še naprej.

Tudi sama sem se opogumila,da vam napi- šem nekaj besed za našega zvestega Pri- jatelja.Zelo sem ga vesela in ga vedno te- žko pričakujem.Najprej vam in dobrotnikom voščim blagoslovljene praznike. Žalostna sem, ker ne bom mogla iti k maši. Bolezen mi tega več ne dopušča. Sodelujem pa vsa- ko nedeljo s sveto mašo,ki jo prenašajo po radiu Trst, pa tudi Vatikan rada poslušam vsak večer. Že v mladosti sem rada hodila v cerkev. Tako tudi pozneje skupaj z mo- žem in otroci.Zdaj sem ostala sama. Imam pa zato veliko časa za molitev. Veliko mo- lim za vse dobrotnike,za otroke, za duše v vicah, največ pa za duhovnike in duhovne poklice, ki smo jih tako potrebni. Lep po- zdrav vam vsem, kakor tudi vsem bolnim in trpečim. Tudi vam,draga Julijana,prav lepa hvala za vaše vrstice. K vašim besedam lahko re- čemo le to, da srčno želimo, naj vam tudi Prijatelj sedaj, ko ste ostali sami, pomaga, da vztrajate v molitvi in v vsem dobrem. Ne žalostite se pa preveč, če ne morete več k maši, kajti tudi bolezen, starost in onemoglost je del življenja, ki nam ga Bog daje. Moramo ga sprejeti, kakršno je. Bog sam pa ve za vse naše težave in za vred- nost tudi takšne žrtve,kot je vaša - da ne morete več k maši.

Sosedova teta mi je posodila lanske šte- vilke Prijatelja.Z veseljem sem jih prebrala Mislim, da je Prijatelj list, ki je res lahko v veselje, spodbudo in tolažbo prizadetim in njihovim prijateljem. Veliko pa se iz njega lahko naučimo mi mladi, ki smo zdravi, pa nam kljub temu vedno nekaj manjka,ker ne vemo,kaj pomeni zdravje. Vem,da je veliko ljudi,ki bi list radi prejemali,pa si ga ne mo- rejo privoščiti. Pošiljam vam naročnino, da boste vsaj komu izmed njih to omogočili.
Prisrčno vas pozdravljam in vam želim še veliko uspeha pri nadaljnjem delu. Kako različna so pota dobrote. Kar nam je dano,naj bi ne zadržali zase,ampak posre- dovali naprej. Tako si storila tudi sama, ko si spoznala list Prijatelj, ki te je navdušil. Zdaj sama želiš,da bi ga bralo čim več ljudi in omogočila si nekomu,da ga bo lahko pre- jemal. Po dobroti ste povezani med seboj.
Prepričani smo, da boš tudi v bodoče rada prebirala Prijatelja. Pa tudi to,da boš svoja spoznanja rada posredovala drugim in jim na ta način pomagala, da bi znali dajati svojemu življenju pravi smisel.

Rešitve križanke pošljite do 15. junija na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana.
V spodnji levi kot napišite »KRIŽANKA«.

NAGRADE:
1. prtiček (dar Fani Bernik);
2. knjiga: Kdo si, Gospod?;
3. knjiga: Sprejemam križ;
4. usnjen mošnjiček (dar Toneta Planinška);
5. tolažilna - ponovno žrebanje naslednjič.

Prejeli smo 17 pravilnih in 28 nepravilnih rešitev prejšnje križanke. Pravilna rešitev je: vodoravno: T, PLES, TEST, JASNA, NIN, VELIKA NOČ, OSTRIGA, I, JLA, NL, IG, NAVIGATOR, ČAČAK, SANA.
1. nagrado: klekljan prtiček prejme:MARIJA ŠTAMPFER, Regentova 9, 62000 MARIBOR;
2. nagrado: knjigo Kdo si,Gospod? prejme: LANG IGO, Obalni Dom upokojencev, Križna c. 5, 66000 KOPER;
3. nagrado: knjigo Sprejemam križ prejme: ZOFKA ZARNIK,Petrovčeva 7,61230 Domžale
4. nagrado: usnjen mošnjiček prejme: ELA STROPNIK, 69243 BUČKOVCI 11;
5. nagrado (tolažilna - ponovno žrebanje naslednjič) FRANC MOŠKON,Mirje 19,61360 VRHNIKA.

»Kadar popijem skodelico kave, ne morem spati.« - »Kako čudno; z menoj se dogaja ravno nasprotno! Kadar spim, ne morem popiti niti skodelice kave.«
»Kam greste?«
»Pha, še sam ne vem. Pa vi?«
»Nimam cilja.«
»Potlej pa urno stopiva... drugače zamudiva!
»Saj imate čisto črn jezik...«
»To je od viskija.«
»Ampak, saj viski ni črn!«
»Ne, viski ne. Le cesta,na katero mi je padla polna steklenica, je bila sveže asfaltirana«
Gospa ravno misli kupiti koštrunje stegno, ko zagleda psa, ki leži na mesarjevi klopi in malo preveč od blizu opazuje meso.
»Pa vam tale mrcina nikoli ne poje mesa?«
»Oh, nikoli, gospa. Samo obliže ga.«

Cvetje nas spremlja tako rekoč od rojstva do smrti: mlada mamica dobi za svojega novorojenčka šopek nežnih barv,za rojstne dneve, godove in druge praznike so rože vseh barv in oblik obvezne spremljevalke in na naši zadnji poti nas spremljajo otožne krizanteme.In barva cvetov ima lahko sim- boličen pomen, s katerim hočemo obdaro- vancu razodeti svoje skrite občutke. Ne glede na vse te pomene pa je cvetje prilož nost za doživljanje lepote,ki nam predrami duha.
Izredno priložnost za doživetje takšne le- pote sem imela lani,ko me je pot zanesla v tujino in smo se ustavili tudi na otoku cve- tja na Bodenskem jezeru.
Od doma smo se odpravili poznega julijske- ga popoldneva. Gorenjsko je oblival ognje- no rdeči soj zahajajočega sonca in pred nami so rasle mogočne gmote Julijcev in Karavank - veličasten prizor, ki dviga misli kvišku tja, kamor kipe vrhovi očakov. Ko smo brzeli po cesti mimo brezjanske Marije smo v duhu poromali pred njen oltar in jo z iskreno molitvijo prosili, naj nas varuje na poti, ki je pred nami. Obogateni z njenim blagoslovom smo peljali naprej in kmalu za- pustili domovino. Po Avstriji smo se vozili v glavnem ponoči.Presenetilo me je,da so tu skoraj vse cerkve razsvetljene in zazdelo se mi je,da kot semaforji opozarjajo popo- tnika: »Ustavi se, Jezus te čaka!« Prijeten je pogled na skrbno urejenost naselij, kjer so okna in balkoni še bolj okrašeni s cvet- jem kot v Sloveniji. V Lichtensteinu, ki ne pozna vojaštva in že nekaj sto let ni doži- vel vojne, so me zelo presenetile trgovine, kjer je raznovrstno blago razstavljeno kar zunaj in prepuščeno poštenosti ljudi.Videti je,da je tam doma medsebojno zaupanje in poštenje,kjer vsi skrbijo za skupno lastnino in spoštujejo lastnino drugega, prav tako pa tudi sočloveka. Celo v mestih je zemlja do kraja koristno uporabljena, saj se med hišami, vinogradi in na zelenicah med bloki pasejo krave, drugje pa so skrbno urejeni vrtovi in parki s cvetjem.
Na otoku cvetja pa je rož toliko, da se ne da popisati - ena sama paša za oči, lačna lepote. Tu se združujeta narava in človeš- ka domišljija v čudovito celoto.Iz cvetja in zelenja so oblikovane razne figure živali,da so kot kipi race, riba, zajec, pav in sova, ki ponazarjajo pravi živalski vrt. Ni mogoče prešteti različnih vrst cvetja, dreves, gr- movja in drugega zelenja. Zbrani so z vseh koncev sveta, seveda vrste, ki še lahko uspevajo v tem podnebju.
Žal je bil čas za občudovanje te lepote pre- kratko odmerjen.Oko bi rado še in še občudo- valo;spomin pa je ohra- njen v notranjem očesu, v očesu duha, ki mu je lepota vidnega sveta samo spodbuda za pri- bliževanje lepoti, ki ne mine - večni Lepoti, ki je Ljubezen.

Stanka

Prispevke za št. 4 pošljite do 16. junija 1986

Na naslovni strani: Kapelica v Slovenskih goricah (foto J. Marolt)

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 -Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 120 din, naročnina za leto 1986 700 din (podporna 1200 din), za inozemstvo 2000 din (letalsko pošiljanje 3000 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je verski list Prijatelj oproščen prometnega davka