Dragi prijatelji!

»Ti, ki plemenitiš mi želje...« Tako nagovarja ena od lepih mladinskih pesmi Svetega Duha. On je tisti,ki plemeniti človeško ravnanje in to se začne že pri željah.Letošnje drugo leto v pripravi na jubilej krščanstva je posvečeno Svete- mu Duhu,najbolj skrivnostni Božji osebi. O njem navidezno ne vemo veliko, toda če premišljamo odlomke Svetega pisma, ki ga omenjajo,se začno kazati čudoviti obrisi tretje Božje osebe. Sveti Duh je tisti, ki je govoril po prerokih; tisti, v moči katerega se je v Devici Mariji Bog učlovečil;ki je vodil Jezusa Kristusa, dal moči apostolom, jih navdihoval pri izbi- ranju sodelavcev in pri prvih pomemb- nih odločitvah v življenju mlade Cerkve; opogumljal mučence in vedno znova prečistil Cerkev.
Sveti Duh je tisti,po katerem se imenu- jemo duhovniki, ki naj bi kot apostoli in prvi diakoni bili polni Duha. Za vsakega kristjana to velja -biti poln Duha,ognja, navdušenja za vse dobro, vztrajnosti in poguma! Včasih za koga rečemo: "Saj je v redu človek, ampak nobenega živ- ljenja ni v njem." Podoba ognja, ki je vroč in ogreje,je podoba Svetega Duha in vsakega kristjana, ki je poln Duha - ognjevit, duhovit, poln življenja. Ognje- vit in duhovit nikakor ne pomeni, da bi človek moral biti središče družbe, ki se zabava, pač pa vedno poln plemenitih želja, načrtov in udejanjanja, saj smo vedno v božji službi.
Prijatelj tudi v tej številki prinaša mar- sikaj takega, kar bo dvigalo duha. Pre- pričan sem, da bo k temu pripomogel pogovor s Katjo Miklič. Začutili boste preobrat v njenem življenju,ki ga prina- ša vera in odprtost Duhu. Potem je tu precej poročil o srečanjih Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov na različ- nih krajih Slovenije. Vsako srečanje,po- sebej letošnje v letu Duha, je duhovna osvežitev in "nabiranje Duha". Nekaj daljših prispevkov je v rubriki Prizadeti v svojem okolju,tudi praktičen o novem cestnem zakonu. Prebrali boste lahko tudi nekaj vtisov in misli o življenju na robu - v Drežniških Ravnah,eni od vasi, ki jo je najbolj prizadel letošnji potres. Kljub težavnim razmeram boste začutili veliko željo po življenju, ljubezen do domačega kraja in lepoto medsebojne pomoči. Želje ljudi so se takrat v hipu skrčile - preživeti, sedaj zopet rastejo. V duhu bomo ob slikah obiskali tudi Lurd
Vsi prosimo Svetega Duha, naj nam ve- dno plemeniti želje!

Vlado Bizant

spredaj: slapovi, foto Klemen Čepič
zadaj: novomašna kočija, foto Tone Planinšek

Junij

Da verski motivi ne bi nikdar več opra- vičevali in zbujali nasilja. Da bi Cerkev spoznala in se obračala na Svetega Duha kot na "glavnega po- budnika nove evangelizacije". Da bi si Cerkev v Sloveniji izprosila novo mašnikov, ki bodo zares izbrano orodje Svetega Duha.

Julij

Da bi družine vodil duh miru in zvestobe Da bi bili pastirji in verniki na Kitajskem edini v veri in cerkvenem občestvu. Da bi v veselju Svetega duha zaživeli bogastvo Kristusovega evangelija v vseh razsežnostih osebnega in družbenega življenja.

IN VZTRAJALI SO Z MARIJO V MOLITVI

Binkošti so sestavni in zaklju čni del velikonočnih praznikov S svojo smrtjo na križu je Jezus odrešil nas ljudi.Takrat se je iz njegove prebodene strani rodila Cerkev. Jezus je s svojim vstajenjem premagal smrt in nam odprl pot v večno srečo. Z izlitjem Svetega Duha je Cerkvi dal življenjsko moč in polet. Brez Svetega Duha bi Jezusovo delo odrešenja ostalo nepo- polno in neučinkovito. Cerkev sploh ne bi mogla zaživeti in se dalje razvijati. S prihodom Svetega Duha začenja Jezus izpolnjevati svojo obljubo: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta" (Mt 28, 20); in pa: "Ne bom vas zapustil, sirot, prišel bom k vam... Jaz živim in živeli boste tudi vi". (Jn 14, 18.19) "Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas" (Jn 14. 16. 17). "In glejte, jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave". (Lk 24, 46).
Tako so apostoli skupaj z Marijo, Jezu- sovo materjo, in s še nekaterimi drugimi ostali v Jeruzalemu v dvorani zadnje večerje ter devet dni enodušno vztra- jali v molitvi,naj jim pošlje obljubljenega Tolažnika, to je Svetega Duha, da jih bo odslej v Jezusovem imenu vodil, jim dajal moči in jih učil vse resnice.
Devetdnevnica pred binkoštmi je bila prva molitvena devetdnevnica sploh, mati vseh poznejših devetdnevnic. Iz- med vseh je binkoštna devetdnevnica najpomembnejša, saj je to molitev za dar Svetega Duha, brez katerega ni ne Božjega otroštva in ne Kristusove Cer- kve.
Pomembno je, da so apostoli opravljali to devetdnevnico in vztrajali v molitvi z Jezusovo materjo Marijo. Ta je bila z Jezusom najtesneje povezana in je naj- globlje doumela Jezusovega duha,saj je z njim živela triintrideset let, od njego- vega rojstva do smrti. Vse, kar je bilo v zvezi z Jezusom, je globoko ohranila v svojem srcu in stalno premišljevala. Zato je njena navzočnost v binkoštni dvorani apostole najtesneje povezovala in jih v molitvi najmočneje navdihovala.
Apostol Luka nam v Apostolskih delih zelo nazorno popisuje, kaj se je zgodilo po binkoštni devetdnevnici. Takole pra- vi: "Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je na- stal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, po- dobni plamenom,ki so se razdelili,in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati" (Apd 2, 1-4).
Sveti Duh, ki je prišel nad vse zbrane v binkoštni dvorani, je povzročil v njih velike spremembe. Prej so bili boječi, strahopetni, sedaj pa pogumni, odločni, polni moči in notranjega zagona. Prej so bili neuki, nesposobni za javno na- stopanje, zdaj pa so naenkrat govorili v tujih jezikih,obvladali so Sveto pismo in so srčno nastopali pred najbolj izobra- ženimi ljudmi. Prej so gledali na Božje kraljestvo posvetno, politično, zdaj pa izrazito duhovno.
Danes je v svetu zelo bleda zavest gle- de Svetega Duha in njegovega pomena za življenje Cerkve ter slehernega nje- nega člana.Sveti Duh namreč povzroča vero,upanje in ljubezen v človeku. Prav vse milosti prejemamo po Svetem Duhu Tudi se ne podeli noben zakrament in ga ni mogoče prejeti vredno brez nje- govega sodelovanja.
Apostoli so vztrajali v molitvi devet dni. Ta vztrajna večdnevna molitev je prik- licala Svetega Duha, da je prišel nadnje in na vso Cerkev.
Danes pa se zelo malo moli. Zato je v svetu toliko stvari narobe.Če ni molitve tudi Sveti Duh ne deluje in ne prinaša blagoslova.Za nekatere je molitev nekaj staromodnega, nekoristno zapravljanje časa. Zato so se ljudje vrgli v mrzlično dejavnost,ker mislijo,da bodo s tem vse rešili in prinesli svetu blaginjo. Jezus pa pravi: "Brez mene ne morete ničesar storiti." In naš svetniški Slomšek: "Pra- zno je delo brez žegna z nebes" Molitev je "nadomestila" televizija, avtomobili, potrošništvo, uživaštvo ipd.
Apostoli so vztrajali v molitvi skupaj z Marijo. Ona, ki je bila Jezusu najbližja, jih je navdihovala, kako je treba moliti. Zato je bila njihova molitev tako uspe- šna, tako blagoslovljena.
Tudi naši predniki so se zelo oklepali Marije. Z njo in ob njej so veliko molili. Njej v čast so zgradili največje in naj- lepše božjepotne cerkve: Gospo sveto, Brezje, Sveto goro,Ptujsko goro, Svete Višarje in druge; poleg teh pa še veliko župnijskih in podružničnih cerkva ter neštevilne kapelice po vsej naši domo- vini. V Marijine cerkve so zelo radi ro- mali, ker so tam čutili ljubečo Marijino materinsko zavetje in pomoč. Mariji so posvetili najlepši mesec v letu - maj s priljubljeno šmarnično pobožnostjo.Radi so molili Mariji najljubšo molitev - sveti rožni venec, posebno ob večerih po družinah. Pa Angel Gospodov - trikrat na dan, tudi ob največjem delu, poleg tega pa še litanije Matere Božje in dru- ge Marijine molitve. Zato je bil v naših družinah tudi tolikšen Božji blagoslov. Ni bilo ločenih zakonov, razbitih družin, spolnega razvrata in podobnih zablod, kot je to danes.
Papež Janez Pavel II. se je že na za- četku duhovništva ves posvetil Mariji. V svoj škofovski in papeški grb je dal napis: "Ves tvoj", to je Ves Marijin. Ko je bil pri nas na obisku, je bila njegova prva pot k Mariji Pomagaj na Brezje. Prepričani smo, da je njegovo delo tako uspešno prav zaradi tega, ker je tako povezan z Marijo. Kamorkoli gre,povsod ga obdajajo velike množice ljudi. Njego- ve besede zelo odmevajo v svetu.
Papež Janez Pavel II. veliko govori o tako imenovani novi evangelizaciji. So- dobno človeštvo se je močno oddaljilo od Boga. Zgradilo si je civilizacijo brez Boga, oblikovalo si je nravnost, nas- protno Božji postavi, opravičilo je vse oblike zla in greha, dalo se je zapeljati materializmu, sovraštvu, nasilju in spol- nemu razvratu.
Kot nova evangelizacija bi nam bile po- trebne tudi nove binkošti. "Pošlji svoje- ga Duha in prerojeni bomo - in prenovil boš obličje zemlje!" molimo v znani molitvi k Svetemu Duhu. Naj Sveti Duh po Marijini priprošnji, s katero hočemo vztrajati v molitvi,kot so to storili apos toli, duhovno prerodi človeštvo in tako prenovi podobo Bogu odtujenega sveta!

p. Adolf Mežan, DJ

MORAŠ BITI VZTRAJEN

»Nisem rad-a v središču pozornosti« je zelo zanimiv stavek. Velikokrat sem ga že slišal. Običajno je znamenje osebne skromnosti in kaže življenjsko naravnanost mnogih ljudi, ki vztrajno delajo dobro. Okolica komaj ve zanje. Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov ve za mnoge takšne ljudi.Ena izmed njih je Katja Miklič, Tovarniška 57, 1235 Radomlje. Tudi ona pravi in vsi, ki jo poznamo, vemo, da ni rada v središču pozornosti. Toda prav zato,da opogumi še druge, ki poznajo geslo Vstani in hodi! ter vztrajno stopajo po poti vere, je bila pripravljena spregovoriti o svojih življenjskih iskanjih, izkušnjah in spoz- nanjih.

Katja,živiš sama v bloku v Preserjah pri Radomljah. Si že dolgo tu?
Deset let sem tukaj.Vesela sem,da sem na svojem.Mene blok ne moti,nasprotno zdi se mi lepo,ko pridem na hodnik in se lahko s kom pozdravim. Pomembno je, da vsakogar sprejmeš takšnega, kot je, z dobrimi in slabimi lastnostmi.

Kje je tvoj rojstni kraj in kako dolgo si živela tam? Lahko kaj poveš o svoji družini?
Sem Dolenjka.Mladost sem preživela pri Mirni peči. Bilo nas je šest otrok. Imam tri sestre in dva brata; eden je že po- kojni. Oče je že v rani mladosti izgubil starše in se je preživljal kot hlapček. Umrl je leta 1972, pri dvainšestdesetih letih. Mama je tudi morala kmalu od do- ma, ker je bila starejša v družini. Tako sta oba doživljala trdoto življenja. Oba pa sta bila dobra gospodarja. Znala sta se znajti,kajti ob poroki nista imela niče sar, potem pa sta še pred vojno kupila zemljo in zgradila hišo.
Oče ni imel vere, vendar jaz to čisto razumem. Prav pri svojem očetu vidim, kako je za vsakega človeka potrebno pogledati nazaj, kje so vzroki. Nihče ni sam kriv, če nima vere. Če moj oče kot otrok ni čutil, da ga ima kdo rad, tudi ni mogel verjeti, da ga ima Bog rad. Moj oče je do vere potreboval dolgo časa; lahko bi rekla, da se je to zgodilo pri njegovih petinpetdesetih letih. Umrl je lepo previden.

Katere so bile glavne postaje tvoje dosedanje življenjske poti?
Sem invalidka od rojstva;zaradi možgan ske krvavitve. V otroštvu sem se zelo počasi razvijala. Hoditi sem začela s tremi leti, za šolo sem počakala mlajšo sestro in sem bila stara že devet let, ona pa šest. Imeli sva dva kilometra do šole, nisem se še znala dobro oblačiti in mi je vedno pomagala. Lahko rečem, da mi je vse življenje v veliko oporo. Druga če sem hodila vsa leta v običajno šolo v domačem kraju. Sedaj spoznavam,da je to bilo dobro. Nikakor nisem hotela v ničemer zaostajati za sošolci, ampak biti povsod zraven. Osnovno šolo sem kar uspešno naredila.
Potem je prišla kriza. Zavedala sem se, da sem invalidka in da glede poklica ni- mam veliko možnosti. Želela bi biti uči- teljica ali vzgojiteljica. Najbolje in naj- lepše se počutim med otroki. Imela sem veselje,tudi odločila sem se,toda v sebi nisem bila dovolj trdna in sem poslušala druge ljudi. Nisem imela dovolj samo- zavesti in prepričanja, da bom uspela. Občutek manjvrednosti me je podrl.
Danes mislim, da bi morala iti po svoji poti takoj po osnovni šoli.Domači pa so mi želeli pomagati in tudi meni je ustre- zalo, da sem se naslanjala na sestro. Šli sva na gimnazijo, vendar sem po pol leta morala odnehati. Nisem se znala učiti. Sedaj vem, da sem se preveč na- slanjala na sestro. Morala bi iti tja, kjer me je veselilo. Ko sem odnehala, sem hodila po raznih komisijah. Ugotavljali so, da nisem sposobna za samostojno življenje. Iskali smo službo od podjetja do podjetja. Potem smo prek socialne službe iskali možnost,da bi šla v zavod. Oče je vedel, da moram iti od doma, če se hočem kdaj osamosvojiti. Toda bil je obrtnik in socialna ni hotela nič prispe- vati. Pri enaindvajsetih letih sem se le znašla v zavodu za invalide v Ponikvah.

Precej let si živela v zavodu. Lahko opišeš doživljanje življenja tam?
Da, devet let. Toda tam se nisem mog- la dobro vživeti. Pričakovala sem, da mi bodo pomagali k samostojni poti, na primer, ker sem se želela izobraževati. Tam pa so me postavili v delavnico,kjer sem delala na stiskalnici. Bila je norma, zame vedno previsoka, zahtevali so natančnost,pa še na prste je bilo treba paziti.Ni mi šlo. Imela sem dosti nesreč, skrajšala in poravnala sem si prste...
Nisem videla smisla takega življenja. Toda vedno me je spremljala misel:"Nisi naredila gimnazije,nisi sposobna za šo- lo." Na srečo je le bilo nekaj možnosti za izobraževanje, vsaj za kakšen tečaj. Delali smo s kovino in naredila sem tak tečaj;celo najbolje od vseh tečajnikov. Ko sem se na stiskalnici ponesrečila, se je sestra spoznala s fantom, svojim se- danjim možem, in ta mi je predlagal, naj grem na tečaj za telefonistko. Najprej nisem upala, saj bi bilo potrebno dopol- dne osem ur delati v delavnici,popoldne pa v Ljubljano na tečaj. Po enem letu sem le začela in ga uspešno naredila. Nato sem dve leti iskala službo. Zopet sta mi pomagala sestra in njen mož. Ko sem dobila službo, sem se tudi preselila k njima, saj ni bilo mogoče stanovati v zavodu, če nisi tam delal. Ker pa sta imela majhno stanovanje,sem se potem odselila v podnajemno sobo. K njima sem še hodila na kosilo in nosila prat perilo, dokler se nista preselila, potem pa sem nosila prat domov v Mirno peč.

Tako si postala Ljubljančanka...
Ja, najprej Ljubljančanka, sedaj sem pa tu v Preserjah. Priznam, da sem bila po prihodu v Ljubljano precej zbegana. Še vedno me je spremljal občutek manjvre dnosti zaradi invalidnosti in neuspeha v šoli. To se je močno poznalo pri stikih z ljudmi. Takrat pa je ena mojih sester delala dopisno srednjo ekonomsko šolo in me spodbujala, naj jo še jaz začnem. Res sem začela. Trajalo je sicer pet let vmes je bila tudi hujša kriza, ker je bila obremenitev zame prehuda. Tudi zdrav nik mi je svetoval, naj odneham. Psiho- loginja pa me je zelo spodbujala, naj vztrajam, ker bom sicer zopet čisto na tleh. Ravno tako so me spodbujali rav- nateljica na šoli in tudi sošolci. V krizi so mi povrnili vse, kar sem zanje prej storila, ko sem komu pomagala pri mate matiki. Ko sem končala šolo, sem ostala telefonistka,toda večkrat sem nadome- ščala kakšno delavko v računovodstvu, ko so bile na bolniški. Delo v pisarni in tisto pogovarjanje mi ni najbolj ustrezalo zato sem se raje vračala na telefonijo, kjer je bilo bolj zanimivo, pa sama svoja gospodarica sem bila.
Pred leti mi je uspelo dobiti tole stano- vanje v najem, potem pa sem ga tudi odkupila. Vedela sem, da moram stano- vati v bloku,kjer ni težav glede kurjave. Mama je sicer želela,da bi prišla domov, toda želim živeti samostojno.Sedaj sem invalidsko upokojena. Lahko rečem, da mi je sedaj najbolj lepo. Nikoli nisem brez dela. Delam pa toliko, kolikor zmo- rem. Med drugim občasno varujem ot- roka svoje prijateljice, ki je zabredla v težave in je sama,pa še brez službe je. Kadar dobi kakšno priložnostno delo, ji pazim otroka, če le morem.

Ali lahko kaj poveš o doživetjih v službi?
Če si invalid, moraš imeti veliko volje in se stalno bojevati za svoje pravice. Moraš se neprestano dokazovati. Zdra- vim tega ni toliko potrebno. Podobno je bilo v šoli pri profesorjih. Tako sem tudi v službi morala neprestano dokazovati, kaj zmorem. Ali pa za izpit za avto: imela sem občutek, da od mene zahte- vajo veliko več, da so nezaupljivi in ne verjamejo, da zmorem voziti. To mi je povedal tudi inštruktor. Drugače pa je odvisno od ljudi. Nekateri so bili zelo pozorni. Jaz nisem smela zapustiti svo- jega delovnega mesta, pa so nekateri prihajali na kratek obisk. Imam nekaj lepih in nekaj mučnih spominov. Moraš biti vztrajen. Ne smeš se pustiti potolči Spomnim se duhovnikovih besed, da sam veliko potrpi. Ko pa gre za vsebin- ske stvari, pa potrpežljivost ni več na mestu in če je potrebno,tudi eksplodira Mislim, da je z menoj tudi podobno. Če vem, da imam prav, grem do konca.

Si sedaj v kakšnem društvu?*
Sem samo v domžalskem društvu inva- lidov. Nimam pa veliko stikov.Bolj osta- jam povezana s tistimi bolniki in invalidi, ki sem jih kdaj srečala, na primer med zdravljenjem ali rehabilitacijo. Hitro na- stane povezanost.Z nekaterimi sem ze- lo povezana, včasih skupaj kam gremo, ker imam avto; tudi na dopust sem že peljala prijateljico, ki je tudi invalidka in ima otroka.

Od kdaj si v Bratstvu? Se spominjaš prvih stikov? Gotovo sem med tistimi, ki imajo v Bratstvu najdaljši 'staž', od leta 1973. Spoznala sem ga prek Zinke Pajtler,ki je bila tudi v Ponikvah.Ona se je najprej spoznala s s.Mihelangelo, ko je prihajala na obisk. Takrat sem spo- znala tudi g. Jožeta Zupančiča, Frenka Letonjo in še druge. Potem so bila prva srečanja. Takrat sem vero šele iskala. Imam pa že zanimive spomine na nas- protovanje veri. Na srečanje na Sveti gori nas iz Ponikev niso pustili. Nismo mogli dobiti dopusta, čeprav je bila so- bota. Tudi obiski sester,bogoslovcev in duhovnikov niso bili zaželeni.Zase lahko rečem, da sem to čutila, kljub temu, da še nisem imela prave vere:"To pa se ne sme preprečevati. To ni prav!" Morda je tudi to spodbudilo moje zanimanje za vero. Zaplete smo potem reševali tako, da smo se srečevali drugod. Duhovni vikendi so mi zelo pomagali, da sem na- predovala v veri.

Kaj to pomeni, da prave vere še nisi imela in da si šele potem napredo- vala v njej? Pot moje vere je gotovo nekaj posebnega.Zakramente sem pre- jela že kot odrasla, pri enaindvajsetih letih, ampak še takrat iz nič kaj pobož- nih motivov. To je zanimiva zgodba. Doma nismo hodili v cerkev. Mlajše tri nismo bile niti krščene. Starejša sestra pa je spoznala fanta iz verne družine in naj bi se cerkveno poročila. Ona je kot otrok sicer prejela vsaj krst. Ko se je pripravljala na prejem zakramentov,sva se hkrati z njo pripravljali še mlajši dve - najbrž obe zato, da bi ne bilo težav, če bi kdaj tudi dobili verna fanta.Saj ko si mlad, upaš tudi na fanta in na svojo družino. S fantom in družino sicer do danes ni bilo nič, zakramente pa sem prejela; vse isti dan. Birmana sem bila v škofovi kapeli v Ljubljani. Vem pa, da sem že prej doma prebirala Ognjišče. Tudi očetu je bilo všeč in je dal denar, da smo ga naročili. Mislim,da je to vpli- valo nanj, da je tudi on spet prišel do vere. Jaz pa sem potem prek tedanjega Prijateljstva bolnikov in invalidov počasi napredovala v veri. Sedaj lahko rečem, da verujem in sem kar trdna v veri.

Je torej šlo vzporedno:težnja za ose bno samostojnostjo in pot k veri?
Da, tako je. Biti trden vernik zame po- meni: biti samostojen in samozavesten. Dokler si nisem pridobila samozavesti, nisem mogla trdno verovati.Ko čutiš,da tudi ti lahko nekaj daš,se vse spremeni. Sedaj mislim, da se ne počutim prav nič več manjvredno, čeprav sem invalidka. Sicer se mi na zunaj ne pozna veliko, le moji gibi so bolj počasni. Vera res utrdi človeka.

Katja, če se ozrem po tvojem sta- novanju, vidim križ, Marijino sliko, verske knjige... To so zunanja zna- menja vernosti, ki je očitno ne skri- vaš. Kaj to pomeni: biti veren? Kako naj se vera pozna v življenju?
Vera zame pomeni popolno zaupanje Jezusu in Mariji; nasloniti se nanju. Mi- slim, da sedaj znam sprejeti življenjske preizkušnje. Tudi če pridejo problemi, težavne odločitve,se priporočim Jezusu in Mariji, da bi mi uspelo vse prav rešiti. S tako priprošnjo se vedno prav odlo- čim. Vera pomeni imeti pravi odnos do Jezusa. Pomagaj si sam in Jezus ti bo pomagal!

To diši po molitvi. Zanima me, kako si se učila moliti, ko si vero sprejela že kot odrasla? Kakšen odnos imaš do molitvenih obrazcev? Ali laže moliš čisto po svoje?
Naučiš se, kot se naučiš drugih potreb- nih stvari v življenju. Laže pa molim s svojimi besedami. Rožni venec mi je všeč le, če ga molimo skupaj. Sama ga težko molim. Pravijo, naj bi ob rožnem vencu razmišljali.Jaz to težko,če pona- vljam neke besede. Če želim premišlje- vati, raje odprem Sveto pismo ali kako dobro versko knjigo, preberem kratek odlomek in pravim: "Kaj mi boš danes povedal, Jezus?" Zame je to molitev. Zjutraj večkrat po kavi odprem hvalni- ce in jih zmolim.Zvečer sem pa pogosto preveč utrujena,da bi kaj več molila,se pa vedno pred spanjem Bogu zahvalim za preživeti dan in ga prosim odpušča- nja za storjene napake.

Kako pa doživljaš mašo? Hodiš red- no? Malo se mi pozna mladost,ko sploh nismo hodili k maši.Grem,včasih pa kak- šno nedeljo tudi 'prešpricam'. Za vikend hodim domov na Dolenjsko, tako da z župnijo, kjer živim, žal nisem povezana. Zaradi lege mi tudi bolj ustreza kapela v Jaršah kot naša na hribčku na Homcu
Glede domačih pazim,da jim ne vsiljujem svojega prepričanja. Do mene so dobri in mi pomagajo. Največkrat grem k maši v domu ostarelih v Novem mestu, kjer sedaj živi moja mama. Imajo mašo vsa- ko soboto ob treh.Tudi če mene kdaj ni mami kdo pomaga, da je lahko pri maši.

Kaj pa dobra dela,ki so tudi bistvena za vero? Nekaj dobrih del si že naš- tela: pomoč mami, varstvo otroka prijateljici, ki je v stiski...
Dobrih del je veliko. Zame je dobro delo že tako majhna stvar, kot je prijazen pozdrav sosedov. Dobro delo je,da dru- gega človeka sprejmeš,tudi če drugače misli. Dobro delo je, če se ne spuščaš v prepire, ampak jih poskušaš pogladiti. Dobro delo je,če drugega,ki ima težave poslušaš. Dobro delo je tudi, če rečeš jasno in odločno besedo, kadar je po- trebno.
Gotovo je dobro delo obiskovati prija- telje,ki so v bolnišnici ali domu za osta- rele. Večkrat grem v dom v Mengeš obiskat poznane.Potem obiskujem nekaj bolnikov in invalidov, ki so tudi v Brat- stvu, zlasti te,ki so tu blizu,ker bi rada, da tudi tu pri nas počasi nastane taka majhna skupina Bratstva. Z nekaterimi sem res prijateljica in kar tesno pove- zana. Tudi sama sem deležna takšnih obiskov. Voditeljica Bratstva,ki stanuje v bližnjih Domžalah, me s svojo sprem- ljevalko Tino večkrat obišče in sem tega zelo vesela.Obisk ji seveda vrnem.

Omenjaš Bratstvo. Kdaj si spoznala kaj je Bratstvo in njegova ideja: Vstani in hodi? Zdi se namreč, da ga tudi nekateri člani še vedno doživ- ljajo bolj kot ustanovo zdravih, ki prihajajo na obiske in organizirajo srečanja,čeprav se je v zadnjih letih to precej spremenilo?
Počasi sem spoznavala geslo VSTANI IN HODI! Te besede mi pomenijo pribli- žati se drugim tako,kot zmoreš. Pomeni povezovanje bolnikov in invalidov na evangeljski osnovi. Drug drugega spod- bujamo, se sprejemamo, se spoštujemo se imamo radi. Mislim pa, da v Bratstvu prav tega sprejemanja drug drugega - takšnega,kot je -še ne obvladamo prav dobro. Bratstvo pomeni povezovanje različnosti.

Med temeljnimi načeli Bratstva je življenje skupin.Kako vidiš možnosti življenja skupin?*
Zame je to nekaj idealnega, čeprav potrebujem več časa, da kaj uresničim. Pri meni gre pač vse bolj počasi. Le v majhni skupini lahko postaneš domač,si upaš spregovoriti, postaneš bolj 'koraj- žen' in potlej lahko greš naprej. Brat- stvo in taka majhna skupina pomenita medsebojno pomoč, spodbujanje, spro- ščen in zaupen pogovor o vsem. Zato čisto sprejemam to zamisel in se vese- lim vsega,kar je že storjeno v tej smeri.
Nastanek skupine KBBI pa je težji kot pri zdravih ljudeh,saj je več težav:zara di članov na vozičkih mora biti prostor večji, pa stopnice, prevoz in odvisnost od sodelavcev.Zato gre vse bolj počasi pa tudi srečanja so bolj redka. A to la- hko precej nadomestimo z drugimi stiki. Tudi po telefonu se da veliko storiti.

Ponekod pa takih težav ni,na primer v kakšnih zavodih. Tam ni težav s prevozom in prostorom...*
Že vem,kaj misliš. Zelo težko je v kakš- nem zavodu, kjer se ljudje zelo poznajo med seboj, a se ne sprejemajo takšne, kot so, ustanoviti in voditi skupino. Ni- hče ni prerok v svojem kraju... Gotovo pa je možno,saj je vsaj nekaj takih ljudi ki si zaupajo in se sprejemajo. Počasi se bo pokazalo, kdo so to. Za začetek bo potrebna večja pomoč od drugod ali pa, da se udeležujejo srečanj drugod.

Osebnost voditelja je zelo pomem- bna. Kaj se ti zdi, kaj je najbolj po- membno za voditelja skupine?*
Vera in to, da znaš veliko prenesti. Pa da ti Bratstvo dosti pomeni...

Ker si kar globoko in tesno vpletena v življenje in vodenje Bratstva me zanima,kako ti gledaš na spremem- bo imena?
Kar zadeva ime Krščansko Bratstvo bol nikov in invalidov, menim, da je edino prav, da tudi z imenom povemo,da smo kristjani in tega ne skrivamo. Če se spomnim na svoje bivanje v zavodu v Ponikvah in na tedanje zaplete, se mi zdi razumljivo, da so takrat izbrali ime Prijateljstvo,ki je manj 'bodlo v oči'. Ne vem pa, zakaj naj bi danes skrivali, da smo kristjani in da gibanje gradimo na evangeliju. Saj ni pomembno, koliko nas je, glavno je, da se razumemo in si po- magamo. Sama sicer sploh ne čutim, da bi se s spremembo imena v gibanju kaj dramatično spremenilo. S tem nismo razvrednotili dosedanjega dela ne nas bolnikov in invalidov,ne sester ali duho- vnikov,ne sodelavcev. Skupaj gradimo gibanje naprej, le da je sedaj veliko bolj poudarjeno medsebojno razumevanje, da drug drugega sprejmemo takšnega, kot je, ne glede na njegove zmožnosti. Bolj pa se čuti, da je KBBI res gibanje bolnikov in invalidov.
Drugače pa sem prepričana, da mora miniti nekaj časa, da se ljudje privadijo na drugačno ime oziroma nazaj na pr- votno.

Ko je bila zadnja razstava božičnih izdelkov bolnikov in invalidov,si prev zela veliko odgovornost pri pripravi, potem si vodila obiskovalce ob od- prtju, pa odgovarjala na vprašanja radia Ognjišče.Si že večkrat govorila za radio?
Ne, dvakrat. Želim delati,nisem pa rada v središču pozornosti. Če pa me kdo prosi, naj kaj povem, ustrežem; tudi uredniku Prijatelja (smeh...)

Bratstvo se zopet pripravlja na raz- stavo ročnih del bolnikov in invalidov ki je vsaki dve leti. Kaj tebi pomeni ta razstava, kako se pripravljaš na- njo?
Veliko mi pomeni, saj je to priložnost, da pokažemo vse, kar zmoremo storiti. Razstava ni samo tistih nekaj dni v Lju- bljani,ampak je to dogajanje dveh let,ko bolniki in invalidi potrpežljivo in vztrajno ustvarjamo. Razstava je le zaključek vsega.Tisti dnevi pripravljanja in razsta ve tudi nas v Bratstvu zelo povežejo, prav tako pa z obiskovalci.
Mislim, da bi moral vsak član Bratstva čutiti odgovornost, da sodeluje, pa če- prav samo z molitvijo, da bi razstava uspela. Kdor lahko dela, pa naj bi tudi kaj pripravil za razstavo. Ne gre za ume tniške izdelke. Vem, da marsikdo tako razmišlja. Ko sem bila še v Ponikvah, sem si mislila: "Kaj bi jaz, saj ne znam narediti nič posebnega." Nekaj narediti pomeni drugim skazati ljubezen.Če vsa- kdo napravi le malenkost, pa nastane razstava.
Sama se na razstavo pripravljam tako, da sem sprejela odgovornost pomočni- ce voditelja razstave. Imeli smo že ne- kaj sestankov, doma pa delam vizitke. In seveda molim, da bi razstava uspela, ter govorim o njej ob obiskih.

Se spominjaš še kakšne stvari s prej šnjih razstav,ko si vodila po njej ali prodajala?
Seveda, kakšnega človeka ali njegove besede si posebej zapomniš.Neka gospa je prišla in rekla:"Saj ni nič posebnega. Kar so tiste klekljane čipke vredne, drugo pa ni nič posebnega." Rekla sem: "Gospa, to ni razstava umetnin, ampak ročnih del bolnikov in invalidov. Radi bi pokazali, kaj zmoremo." Pa je kar nada- ljevala: "Saj jaz tudi 'štrikam'." Jaz pa: "Lepo in prav,da 'štrikate' in razveselite vnuke.Je pa le razlika,s kakšnim trudom je kaj 'naštrikano'."Ona pa zopet:"Sicer pa invalidi tako ali tako nimate drugega dela..." Potem je odšla. Nekaterim pač še ni dano, da bi razumeli. Kdo drug pa z veliko pozornostjo in spoštovanjem pride in si ogleduje ter naveže stik z nami.
Danes je veliko razstav ročnih del. Na- ša razstava pa je drugačna. Narejena je z veliko večjim trudom in ljubeznijo. Vidim, da je vse izdelke potrebno pribli- žati ljudem. Sam izdelek še ne pove dovolj, saj večino izdelkov lahko izdela kdorkoli, včasih tudi stroj. Šele, ko lju- dem razložiš, dobijo pravi odnos.

Večkrat si že kaj napisala za Prija- telja. Lahko urednik še računa na tvojo pomoč?*
Seveda, čeprav se nerada spravim k pisanju. Če pa ni koga drugega, se po- trudim. Sama od sebe ne začnem pisati kakšnega članka.

Morda bi rada še kaj omenila, kar delaš?
Nekaj časa sem pomagala pri dežurstvu v bolniški župniji v Ljubljani. Ker imajo tam civilnega vojaka,meni pa zmanjkuje časa za vse, kar bi rada delala, sem s tem prenehala.Vzrok je tudi ta,da čutim več odgovornosti do našega gibanja. Moje načelo je:Delaj dobro in toliko,kot zmoreš! Zato je včasih tudi potrebno reči NE. Tudi zase moram poskrbeti, ker živim sama. Zaradi počasnih gibov za vsako stvar - kuhanje, pospravljanje itd. -porabim več časa kot drugi ljudje. Tega ne razume vsak. V svojem okolju sem moram počutiti dobro, da potem lahko delam še kaj drugega.
Nekaj časa gre za dopisovanje. Skušam pisati tistim,ki jih poznam, in vem,da so bolj osamljeni. Nekaj časa tudi "zatele- foniram". Stalno me kdo kliče (to rad verjamem,ker smo kar nekajkrat prekinili pogovor, ko je pozvonil telefon.) Kolikor mi čas dopušča, grem kam na obiske ali pa naredim kakšno ročno delo. Rada tudi kaj preberem.

Imaš še kakšen nasvet za bralce in bralke Prijatelja?
Zaupati Jezusu.To se mi zdi najpomem- bnejše.Dokler nisem zaupala,je bilo mar sikaj narobe. Sedaj ne delam načrtov za naprej, ampak se priporočam Jezusu in sprejmem, kar pride. To zaupanje in prošnja: "Pomagaj mi, pomagaj mi, da bom pravi čas in prav ukrepala!" se mi zdi najpomembnejše.

Pravimo, da smo otroci, dokler imamo žive starše. Potem ostanemo sami na svetu.Katja,tvoja mama se je prav med intervjujem in pripravo tega pogovora poslovila. Morda te dni, ne da bi slutila, še bolj čutiš pomen vsega,kar si pove- dala bralkam in bralcem Prijatelja. Člo- vek dokončno odraste, ko začne živeti za druge in zaupa Jezusu ter Mariji... In takrat začuti,da nikakor ni sam na svetu V imenu vseh, ki ustvarjamo Prijatelja, ti izražam iskreno sočutje in sožalje z željo, da še naprej trdno stopaš po poti vere. In hvala za tvojo iskreno izpoved!

Na obisku sva bila:
Vlado Bizant in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

ČAKANJE

Ko zbolim, se bolezen vedno dotakne mojega telesa in duha, če to hočem ali ne.Včasih še celo sama sebe ne prepo- znam več. V meni kakor vulkan bruhajo čustva strahu, jeze, žalosti in krivde. Postanem nepotrpežljiva in neučakana. Sprašujem se, kaj bo z menoj, ali bom zdržala,kaj bo z mojo družino.Najbolj me spreminja bolečina. Zaradi nje se vedno več ukvarjam sama s seboj. Krotim jo, kakor najbolje vem in znam. Bolečina je tista,ki me prisili,da se s strahom odpra vim k zdravniku. Ni se lahko odločiti za pregled.
Preden odidem do zdravnika, se moram postaviti v vrsto čakajočih. Ta vrsta je za bolnika vedno predolga. V sprejemni pisarni mi rečejo: "Danes ste že prepo- zni, že zjutraj do osme ure smo razdelili vse številke." Prizadene me, da izgub- ljam svoje ime in postajam številka.Na- slednji dan mi uspe dobiti številko, ki mi odpre vrata do zdravnika. V čakalnici je že množica ljudi. Nikjer ni nobenega pro stega stola več. Naslonim se na steno. Nekateri kašljajo, stokajo, hodijo sem in tja, drugi mirno berejo ali molčijo. Slišim pogovor o tem,kakšen je zdravnik. Sta- rejša gospa vneto razlaga, kaj pomaga pri določeni bolezni.Nekateri pogleduje- jo na uro vsakič, ko se odprejo vrata v ambulanto. Jezijo se,če je bil kdo dolgo pri zdravniku. Prebadajo ga s pogledi, ali je res tako hudo bolan. V čakalnici ne gre brez solidarnosti.
Ali dam prednost bolniku z visoko tem- peraturo, hudimi bolečinami, nosečnici ali materi, ki doji? Za vrstni red se naj- manj zanimajo bolniki,ki so najbolj bolni Najbolj se mudi zdravim, saj imajo še toliko opraviti...
Po opravljenem pregledu moram z na- potnico k specialistu. Tam se spet za- takne že v sprejemni pisarni.Rečejo mi: "Vsak dan, ko pridete kasneje, vas na- ročimo en mesec pozneje. Najprej ste lahko na vrsti čez štiri mesece." Si pred stavljate, kaj to pomeni za bolnika z bolečinami? "Ali se res ne bi dalo prej? Do takrat ne bom mogla čakati," prosim z mirnim glasom.V meni vzvalovita vihar in žalost. Poleg svoje bolezni zbolim še za boleznijo nedostopnosti zdravstve- nih delavcev. Ni čudno, da so vrste pri zdravilcih in šarlatanih vse daljše. Oni vedo, da vsak bolnik težko čaka in da se zdi vsakemu njegova bolezen najbolj nujno potrebna pomoči.
Včasih je lahko čakanje tudi usodno. Trenutno čaka v Sloveniji približno sto bolnikov na nadomestno ledvico, ker jih ni dovolj na razpolago. Kako težko ča- kajo na poziv za operacijo številni srčni bolniki in njihovi svojci. Tudi oni hočejo živeti,ne trohneti.Bolniki se v svoji stis- ki čutijo zapuščene in so zato pogosto pripravljeni plačati zdravitelju velike vsote denarja. Ta jim obljublja upanje na ozdravitev in takojšen sprejem.
Ko je znani švicarski psihiater dr. Adolf Craig predaval študentom o depresiji, jim je rekel: "Prosim Boga, da bi postali depresivni." Kako težko je čakati, ve vsak bolnik, če je to občutil na lastni koži. Vem, da v medicini brez čakanja ne gre. Vendar h kvaliteti zdravstvenih storitev sodi poleg znanja in vrhunske opreme najprej čim večja dostopnost do zdravnika, ne samo do zdravitelja. Težko dostopne zdravstvene storitve niso pot k zdravju, katerega si vsi želi- mo.Vsem želim kar se da malo čakanja.

Janja Ahčin

IN ŠLI SO PO VSEM SVETU...

Mag. Karolina Godina iz Celja, dr. medi- cine in že dolgo dopisnica Prijatelja, je poslala zanimiv pogovor s sestrama zdravnicama, ki sta delovali v misijonih, Terezijo in Janjo Žužek.V njem se pre pleta misel na zdravniško delo in pomoč najrevnejšim v deželah Tretjega sveta, misijonsko delo, osebno vero in sloven- stvo. Predstavitev obeh sester je pri- pravila za Zdravstveni vestnik, a zelo želi,da bi bila objavljena tudi v Prijatelju da bi čimveč ljudi bolje spoznalo njuno čudovito in zanimivo življenje ter delo. Ker je predstavitev precej obsežna,bo objavljena v nadaljevanjih.

O zdravnicah misijonarkah, Tereziji in Janji Žužek,ki živita v Londonu,sem več slišala leta 1996 na Ponikvi ob srečanju slovenskih misijonarjev, ki so preživljali oddih v domovini. Misijonarka dr. Anica Starman me je po pomoč ljubeznivo na potila k njunemu bratu,patru Mihi Žužku jezuitu. Kmalu sem lahko slišala glas dr. Terezije Žužek iz Londona. Vprašanja sem poslala po pošti in prejela odgovo- re s fotografijami. Za velikodušnost in izčrpno predstavitev se obema sestra- ma prisrčno zahvaljujem.

Spoštovana sestra dr.Terezija Žužek! Leta 1980 se je sv.oče Pavel VI.vaši materi, katere osem otrok se je od- ločilo za duhovni poklic,ob osemde- setletnici z lastnoročno podpisanim voščilom zahvalil za otroke, ki jih je dala Cerkvi in svetu, ter ji podelil pa peški blagoslov. Štirje bratje: Miha, Ivan, Roman in pokojni Niko so sto- pili v jezuitski red, sestra Majda je uršulinka, s sestro Janjo - zdravnico in Silvo - magistro farmacije pa ste v istem misijonskem redu. Kako bi predstavili svoje starše in dom?
Rod Žužek izhaja iz župnije Velike Lašče v davnini pa verjetno iz Primorske. Oče Franc in mama Ivanka, rojena Novak, izhajata iz Dobrepolja na Dolenjskem. Po poroki sta si ustvarila dom v Ljubljani Rodilo se jima je petnajst otrok. Prva nedonošenčka sta čez nekaj dni umrla. Odraslo nas je trinajst, dvanajst nas še živi.Razen starejše sestre Majde, uršu- linke, in brata Miha,jezuita, smo vsi do- študirali v inozemstvu. Trenutno živimo na treh celinah.
Starši so pričevali s svojim zgledom,po- žrtvovalnostjo in nesebičnostjo. Zdrav kmečki rod, župnija in šola so jim dali globoko vero,živo versko zavest,tvorno silo, ki postane človeku temelj in gibalo mišljenja ter delovanja. Še danes ob- čudujem brezpogojno vdanost Cerkvi in njenemu vodstvu,najgloblje spoštovanje do cerkvenih predstojnikov in duhovni- kov.Od najmlajših let smo živeli srečno, skromno in pod vtisom zgleda svojih staršev. Da bi poglobili domačo versko vzgojo, so nas pošiljali v katoliške šole in društva.
Mama je bila središče doma, mislila je le na naše dobro in se za to žrtvovala. Posebna značilnost - starši so nas vse ljubili, vendar vsakega na poseben na- čin, ustrezno naravi vsakega posame- znega otroka. Oče je kljub zaposlitvi na Borzi dela in velikemu udejstvovanju za javne zadeve vedno našel čas za otro- ke. Zahvaliti se moram svojim staršem, ki so mi od nežnih let v dušo vcepljali najdragocenejše in največ,kar krščanski starši lahko dajo otroku - prave vred- note in smer, da sem, kar sem.
Mama je končala meščansko šolo pri notredamkah v Šmihelu pri Novem mes- tu.Zakon je živela resno,z globoko vero in zvestobo. Otroci so bili zanjo Božji dar, a samo "sposojeni". Kot mati se je čutila poklicano,da jih usmeri in pripravi za vrnitev k Očetu. Živela je za otroke in se razdajala, ne da bi mislila nase. Želela je duhovne poklice in stalno za- nje molila. Pozneje smo spoznali, da jo je Bog uslišal.Njen pogum med vojno,ko je bilo breme družine najbolj na njenih ramenih, je izhajal iz njene vere. Vse te izkušnje pa so jo oblikovale v veliki mo- drosti, s katero je svetovala otrokom in drugim doma in v izseljenstvu. Vzgojo sedmih otrok,ki bi še potrebovali očeta, je po prezgodnji smrti moža leta 1952 nadaljevala sama v Argentini. Najlepše darilo zanjo je bil papeški blagoslov z zahvalo ob osemdesetem jubileju.
Oče je kot dijak obiskoval gimnazijo v Novem mestu, Ljubljani in Škofovih za- vodih v Šentvidu. Pod nemškim nasiljem je veliko trpel in moral zaradi narodne zavesti v gimnazijo v Novo mesto. Mo- bilizacija na avstroogrsko fronto mu je pospešila maturo, seveda vojaško. Po- gosto je nastopal s svojim izrednim go- vorniškim talentom v obrambo katoliške misli in slovenstva. Kot mlad mož je odločno posegal v slovensko politično življenje. Udejstvoval se je v Slovenski ljudski stranki in bil govornik na njenih shodih. Pozneje se je priključil krščans- kemu socialnemu gibanju, ki ga je usta- novil Janez Evangelist Krek. Postal je eden vodilnih pri Jugoslovanski stroko- vni zvezi, dokler se ni vanjo vrinila ko- munistična misel, nakar se je uprl in jo zapustil. Polagal je temelje krščanskim delavskim organizacijam, katerih zadnja je svoje delo nadaljevala v izseljenstvu v Argentini.Ves čas je sodeloval pri slo- venskih katoliških listih,tako pri Sloven- cu,Domoljubu, predvsem pa pri Delavski pravici in Delavski pravdi. Že bolehen je vztrajno sodeloval pri podtalnih akcijah, naperjenih zoper tujo okupacijo.V krat- kem, bil je globoko veren mož, nadpov- prečen družinski oče in rodoljub, odlo- čen v svojih načelih in borec za zmago krščanskih načel v vsem javnem živ- ljenju. Imel je močno zaupanje v Boga, da ga nobena še tako huda preizkušnja ni mogla omajati.

Kakšni so spomini na vaša šolska leta? Kdaj ste se odločili za zdrav- niški poklic?
Vzgoja v osnovni šoli pri usmiljenkah v Lichenturnu in gimnaziji pri uršulinkah v Ljubljani je poglobila vzgojo staršev.Po- tem pa smo 5. maja 1945 v dveh urah zapustili dom ter odšli prek Ljubelja v Avstrijo. Po desetih dneh smo že bili begunci v Italiji, kjer smo ostali vse do pomladi 1948. Takrat je šla največja skupina slovenskih beguncev v Argen- tino. Med njimi je bila naša družina s sedmimi otroki. V Italiji sem dokončala gimnazijo in maturirala v Anconi. S tem mi je bil odprt vstop na medicinsko fakulteto v Rimu, kjer sem študirala do pomladi leta 1948. Takrat sva dobili s sestro štipendijo za študij medicine v Zaragozi v Španiji. To je pomenilo za našo družino ponovno ločitev-družina v Argentino, midve s sestro pa v Španijo.

Kako ste doživljali Španijo,njen svet in njenega človeka?
OCAU (Obra Catolicca Asistencia Uni- versitaria) je bila izjemna organizacija v Španiji,ki je dala možnost visokošolske- ga študija mladi inteligenci iz prizadete Evrope. Med njo je bilo šest Slovenk in šestindvajset Slovencev. Colegio San- tiago v Madridu je nudil zatočišče fan- tom, dekleta pa smo bila v Zaragozi, Marijinem mestu in božji poti Virgen del Pilar.Študentke v Zaragozi in študentje v Madridu smo predstavljali svojo sku- pino in organizacijo.V Zaragozi sem ko- nčala medicino,doktorirala pa v Madridu
Poletje je bilo čas za potovanja in sku- pne kulturne izlete.Španija s svojo člo- večnostjo, plemenitostjo in ugledom me je osvojila. Do danes ostaja moja druga domovina. Nimam besed, s katerimi naj izrazim, kako Špance občudujem, spo- štujem in sem jim hvaležna za vse, kar so mi nesebično poklanjali.V mojem živ- ljenju so odigrali pomembno vlogo in to v trenutku,ko se je vse majalo.Univerzi tetna leta v Španiji so bila zelo srečna. Vse je vplivalo name blagodejno: nova obzorja, bogata kultura in razgibano kulturno življenje,še posebej pa pristna španska duhovnost in vera povprečne- ga prebivalca. Nepozabno je dejstvo,da je bila Španija po drugi svetovni vojni edina dežela v Evropi,ki je odprla vrata svoje univerze mladim iz prizadetih dežel

Odkod vaš misijonski poklic? Od do- ma,branja? Je to vpliv kakšne oseb- nosti? Osebno iskanje?
Očetje jezuiti pri sv. Jožefu v Ljubljani so pošiljali brate in duhovnike v Ben- galijo. Kot otrok se spominjam slovesa štirih misijonarjev, med katerimi je bil tudi moj mali stric brat France Drobnič. Bila sem članica misijonskega krožka pri lazaristih v Ljubljani, ki ga je vodil Lado Lenček, in članica Katoliške akcije, kar me je usmerjalo v globino duhovnosti, v vlogo Cerkve in njeno univerzalnost. Cerkev je drevo, katerega korenine in veje prerastejo meje, tako da je za vse isto oznanilo Božje ljubezni. Za tako vi- sok ideal je vredno dati svoje življenje. Misijonski poklic sem jasno zaznala v gimnaziji. Ne spomnim se, kdo me je seznanil z Inštitutom v Wurzburgu v Nemčiji, ki je takrat izobraževal laične misijonarje - zdravnike. Resno sem mis- lila na to možnost po gimnaziji in vojni.
V Španiji je moj zdravniški misijonski poklic dozoreval za redovno Družbo, ki je misijonska, odprta in mednarodna. Leta 1955 sem odšla iz Španije v red Zdravniških misijonskih sester v South Shildu v Angliji. Po štirih letih redovne priprave sem kot zdravnica splošne me dicine odšla v prvi misijon v našo bol- nišnico sv. Družine v Karachi, takratni Zahodni Pakistan. Kot sidro na poti mi ostaja do danes ponovno sad vere in žrtve staršev za misijonski poklic.

(se nadaljuje)

ČLOVEK - JOB

Kristjani poudarjamo (in se seveda po Jezu sovem zgledu učimo), da je treba trpljenje sprejeti z ljubeznijo. Dobrodošel bi mi bil, verjetno še komu, kakšen napotek za moj trud pri tem,saj želim pomagati tudi drugim Brez dejanj to ni mogoče, kajne? Dejanja odpirajo pot k molitvi za to darovanje.Hvala za odgovor, hvala za oporo! Spoštovana in draga Jezusova učenka,hva la ti za tvoj trud, da trpljenje vedno znova skušaš sprejemati z ljubeznijo, hvala za spodbudo in pomoč bližnjim, da bi laže zo- reli v ljubezni, ki je v našem svetu vedno ranjena,prežeta z bolečino-torej povezana s trpljenjem! Izročam ti nekaj misli.
Trpljenje je velika skrivnost! Vsak človek doživlja trpljenje, ima izkušnje trpečega, je človek -Job.Trpljenje je vedno vznemirljivo vprašanje- in odgovor je še vedno vpraša- nje, je mnoštvo vprašanj:Kaj sem zagrešil, da trpim? Kje je Bog, da trpim? In še in še se vprašanja zarezujejo v bolečino.
Človek - Job, ki je uzrl Kristusa, ve, da ga pogled na Križanega, na Darovanega in Vstalega,napolnjuje z upanjem,da trpljenje in smrt tudi zanj nimata zadnje besede, da je človekova bolečina zajeta v izničenje neskončno Svetega, ki je sprejel usodo človeka-Joba, jo iztrpel, jo v vstajenju pre segel,jo z močjo Svetega Duha polajšuje,ji daje smisel,naravnanost v (so)odreševanje
Človek - Job, ki je zazrt v Križanega, ve tudi za njegovo pot: da je Jezusova pot vodila vedno k človeku, ki je odrinjen, bo- lan, trpeč; da se je kot Dobri pastir nepre- stano sklanjal k človeku, zdravil in reševal; da se je boril proti trpljenju in zato sprejel križev pot, ker bi drugače ne mogel izpo- vedati ljubezni stiskanemu in izgubljenemu človeku -Jobu. Jezus nam je izpričal, da je trpljenje v tem raztrganem in razbitem svetu - obzorje ljubezni! Zato tudi mi ne moremo lajšati trpljenja, če ne stopimo na pot križa (sprejemanja v ljubezni), potrpe- žljivosti in vdane molitve ("Brez dejanj to ni mogoče, kajne?" si zapisala).
Človek - Job,ki je postal/a Jezusov/a uče- nec/učenka, okuša z množico pričevalcev Nove zaveze ljubezni, da je trpljenje tudi pot zorenja: ljubeči Bog, ki je v Jezusu Kristusu do kraja izpovedal svojo ljubezen in zvestobo, nas (tudi) po trpljenju vzgaja za svobodo - samo svobodni namreč lahko ljubimo! Človek vedno znova izrablja resni- čno svobodo za lažnivo,ki povzroča trplje- nje:svoboda brez ljubezni je duhovna smrt - in Gospod je šel v trpljenje in na križ, da bi nas 'osvobodil (od zlorabljene svobode) za (resnično) svobodo'... Zato je Bog ved- no človekov prijatelj!
Človek-Job iz izkušnje z Bogom,skrivnostno bližnjim in vznemirljivo oddaljenim hkrati, končno prepoznava, da mu bo na boleča vprašanja ob lastnem in bližnjikovem trp- ljenju odgovoril lahko le Bog... Po molitvi in predanosti Križanemu se bo učil živeti pri- stno svobodo (spuščal bo iz rok stvari, ki jih je doslej trdno držal), odpiral se bo k sočloveku - Jobu in mu pomagal nositi križ. Ob tem bo presenečen spoznal, da je nje- gov križ lažji - odkril bo čudež vdanosti v Božjo voljo in služenja - darovanja!
Draga Jezusova učenka, v tem premisleku ni 'napotkov' -želi biti le skromna,neboglje- na spobuda, da bi vztrajala v upanju sredi trpljenja, da bi tvoja ljubezen zmogla vsak dan sprejeti križ in hoditi za Gospodom, Darovanim in Vstalim - skupaj s sestrami in brati na križevem potu človeštva...

brat Marko OFM

ZDRAVSTVENA KARTICA

Približno v letu dni naj bi v Sloveniji zame- njali dosedanjo zdravstveno izkaznico z novim dokumentom, plastično kartico z vgrajenim elektronskim elementom (čipom) To je nov, sodoben in računalniško berljiv dokument,s katerim bomo lahko uveljavljali pravice iz zdravstvenega zavarovanja.Prvi pri nas so ta dokument poskusno dobili prebivalci Posavja (Brežice z okolico).
Na kartici so vidno izpisani ime in priimek zavarovanca,datum rojstva in številka za- varovanja. Elektronski zapis pa vsebuje še naslov in spol zavarovanca ter podatke o obveznem in prostovoljnem zavarovanju, prav tako pa ime izbranega osebnega zdra vnika. Med poskusnim uvajanjem kartice bodo preverjali tudi možnost, da bi na njej bilo tudi sporočilo o prostovoljnem darova- nju organov.
Za zdaj na kartici ne bo medicinskih po- datkov, ker je potrebno rešiti še številna pravna in etična vprašanja. Šele ko bodo ta rešena, se bomo zavarovanci lahko sami odločili, ali želimo imeti v zapisu tudi podatke o krvni skupini in druge pomembne podatke o našem zdravju. Za takšno nad- gradnjo si že od začetka prizadevajo ne- katere skupine težjih invalidov in bolnikov. Predlagana je bila tudi drugačna in bolj zmogljiva kartica s čimveč podatki.
Zdravstvene kartice bomo potrjevali v "zdravkomatih". Ob tem bomo lahko tudi preverili, ali naš delodajalec resnično pla- čuje prispevke.

R. R.

VODIČ PO PRAVICAH INVALIDOV

Pravice in olajšave invalidov so vključene v številne zakone in predpise,kar povzroča nepreglednost. Da bi se izognili mučnemu iskanju in njihovemu uveljavljanju, so na Uradu Vlade Republike Slovenije za invalide pod vodstvom takratne vodje Urada, Jurke Lepičnik, že lani pripravili in izdali Vodič po pravicah invalidov. Priročnik vsebuje nas- lednja poglavja in teme:

Socialna varnost

Zdravstveno stanje in zavarovanje

Vzgoja in izobraževanje

Zaposlovanje, usposabljanje za delo in pravice iz pokojninsko invalidskega zava- rovanja

Olajšave in oprostitve

Vojni invalidi

Dodatek.

V dodatku so pomembnejše določbe iz Zakona o upravnem postopku, Zakona o upravnem sporu, Zakona o nepravdnem postopku in Zakona o pravdnem postopku. Sedež Urada je v Ljubljani,Železna cesta 14
Naloga Urada je ščititi pravice invalidov, podobno kot to počne denimo Urad za žen ske,ki je v javnosti verjetno bolj poznan,in sicer zaradi glasnosti, saj je bila Slovenija prelepljena z nekaterimi plakati,in še zaradi česa.

Izo Mavrič

IZOBRAŽEVALNI TEČAJI DISTROFIKOV

To pomlad je Društvo distrofikov v svojem domu Dva topola v Izoli organiziralo tri dvodnevne tečaje o ohranjevanju zdravja distrofikov (mišično obolelih), ki so ga po- magali sooblikovati ugledni strokovnjaki iz različnih področij.
Prvi tečaj je bil namenjen staršem z mlaj- šimi otroki, na drugi tečaj so bili vabljeni starši in mladostniki, na tretjega pa odrasli distrofiki. Zanimanje je bilo veliko, predno- stno pa so bili vabljeni huje prizadeti.
Dejavna skrb za zdravje se začne že s pravilnim sedenjem na invalidskem vozičku in s pravilnim dihanjem. Pomembno je, da vsak "vozičkar" nekajkrat na dan opravi krajše dihalne vaje z nekaj globokimi vdihi in izdihi, da tako ohrani zmogljivost pljuč in telo dobi dovolj kisika.
Za pravilno sedenje so potrebni primerni vozički. Tu pa so potrebe, žal, zelo močno omejene z nerazumljivo nizkimi cenovnimi standardi, kar najbolj prizadene prav naj- bolj prizadete. Na osnovi podatkov, ki smo jih slišali, bi mogli reči,da ZZZS z varčeva- njem pri vozičkih "preceja komarje,medtem ko ponekod mirno požira velblode," kot je rečeno v evangeliju.
Beseda je tekla tudi o potrebi, da si nene- hno prizadevamo za širjenje obzorij znanja in duha, da bomo pozitivno odgovarjali na pritiske in pasti potrošniškega razmišljanja in pojavov surovega kapitalizma.
Pretresljiva so pričevanja nekaterih mater, ki so imele svoje huje prizadete otroke v bolnišnici. Distrofikov v Sloveniji je nekaj tisoč;vsi niso na vozičku.Poznavanja o po- sebnih potrebah distrofikov pa je žal dosti krat tudi med medicinskim osebjem bolj malo. V učnih programih je sindrom mišične distrofije komaj omenjen, zato bi bilo prav, če bi znali ceniti prizadevanja tistih nekaj

zdravnikov, ki so se pri nas odločili za delo na tem področju medicine, in tistih, ki so jim pri tem pomagali. Zaradi pomanjkljivega znanja je tako distrofik ali njegov svojec, ko pride v splošno bolnišnico na zdravlje- nje, dostikrat neprostovoljno postavljen v vlogo učitelja. To je vsaj v začetku težka naloga, tako za pacienta in njegovega svojca kot za medicinsko osebje. Naloga ni vedno zadovoljivo rešena in večkrat mame ali svojci ostanejo v bolnišnici in pomagajo negovati svojega otroka ali svojca. Slišali pa smo tudi pričevanja o pozitivnih izkuš- njah, čeprav je sistem nege v bolnišnicah prilagojen potrebam neinvalidnih pacientov
Eden od mladostnikov je - ob pritrjevanju drugih -omenil pretirano skrbništvo staršev nad njim, "saj tako ne bom mogel nikoli odrasti in prevzeti svoj delež odgovornosti za svoje življenje". Hudomušno je še dodal da se kar malo boji, da bo namesto njega kar oče šel vasovat k dekletu, če bo našel kakšno, ki ga bo vzljubilo. Odgovor je dobil v obliki anekdote o pisatelju Marku Twainu ki je pri petnajstih letih pobegnil od doma, ker so se mu starši zdeli nemogoči in se ni dalo pogovarjati z njimi.Pri dvajsetih so se mu zdeli starši že nekoliko bolj znosni in se je bilo z njimi mogoče že kaj pogovoriti. Pri petindvajsetih je bil prepričan,da so njego- vi starši najbolj čudoviti in razumevajoči starši na svetu, s katerimi se je mogoče o vsem pogovoriti.
Sonce je bilo vsem trem skupinam tečajni- kov toplo naklonjeno in le želeti je, da se je kakšen žarek ujel tudi v kakšen kotiček "skrite kamrice" v nas in ga napolnil z zdra vo mislijo.

Jože Raduha

JUBILEJA  MARIBORSKIH  POMOŽNIH ŠKOFOV

V februarju je dopolnil šestinsedemdeset let mariborski pomožni škof g. Jožef Smej. Na binkoštni ponedeljek pa bo minilo pet- najst let, kar je bil ta veliki Marijin častilec in prijatelj bolnikov posvečen v škofa.
V aprilu je minilo trideset let od škofov- skega posvečenja Vekoslava Grmiča, ki bo kmalu dopolnil petinsedemdeset let. Ne glede na vse zaplete je sedaj škof z naj- daljšim škofovskim stažem v Sloveniji.
Oba škofa sta že v letih, ko starost, bole- zen in trpljenje že hodijo vštric in si poda- jajo roke. Zato ju še naprej podpirajmo z molitvijo in dobro mislijo, da bi še dolgo mogla pričevati o zvestobi Bogu,evangeliju in Cerkvi ter še naprej vztrajati v prizade- vanju proti poplitvenju naše vere.

Jože Raduha

PRESTOLNICA

Zadnjo soboto v aprilu so v Dornavi pri Ptuju s priložnostno prireditvijo obeležili začetek gradnje prizidka k osnovni šoli. Bogat kulturni šopek so pletli, kot je že običajno, tudi gojenci - stanovalci zavoda dr. Marijana Borštnarja iz Dornave. V tem zavodu živijo in ustvarjajo mladostniki z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Simbolično in zgovorno dejanje kar kliče k posnemanju in premisleku o tem, kdo ali kaj je obrobje ali obrobno. Menim, da je bila tisto soboto v odnosu do "drugačnih" kulturna prestolnica Slovenije Dornava, ki se je odločila ZA ŽIVLJENJE in ga sprejela.

R. R.

• Mateja ima rada svojo staro mamo, saj se ob njej duhovno bogati in uči za življenje (Mateja ob stari mami na vozičku)

• Ko bom velik, bom tudi jaz - tako kot moja mamica in očka - pomagal inva- lidom in bolnikom (deček ob drevesu)

• Prvič pri svojem zavetniku -v baziliki sv. Antona Padovanskega (slika oltarja)

• Vedno imej pred očmi nekaj lepega..

Misli in slike: Tone Planinšek

LURD - MILOSTNI KRAJ

Ob stoštirideseti obletnici Mari- jinih prikazovanj (1858-1998) so in bodo tudi številni Slovenci poromali v Lurd. Želja mnogih kristjanov je, da vsaj enkrat v življenju poromajo v ta sveti kraj, kjer se je Marija prikazovala in pogovarjala s preprosto pa- stirico Bernardko. Mnogim se ta želja ne bo nikoli uresničila. Meni in še nekaterim iz moje župnije se je uresničila in to od 26. do 30. aprila,ko smo z avtobusom poromali na to Marijino božjo pot. Večina je bila pr- vič.Zato sem se tudi za vas,dragi prijatelji, s fotoaparatom podal na to romanje.
O doživetjih Lurda je težko pisati - Lurd je treba doživeti. Pred lurško votlino se dru- gače moli, poje, premišljuje, bolj zares veruje... To je svet kraj, to je kraj milosti.
Posebno srečanje s križem je v Lurdu mo- litev križevega pota po kamniti, strmi poti na Kalvarijo in pod njo - množica ubogih, trpečih, neozdravljivo bolnih,iščočih tolaž- be in tudi zdravja. Marsikdo je spričo gore trpljenja, ki ga je moč videti v Lurdu, prišel do dragocenega spoznanja, da njegov lastni križ ni najtežji. "Moje trpljenje zaradi težav in operacije kolka ni nič proti trplje- nju,ki sem ga videla v Lurdu" je dejala ena naših romark.
Reka invalidskih vozičkov in bolniških po- stelj in na njih ljudje vseh starosti, ki kljub vsemu trpljenju izžarevajo pravo veselje, je marsikoga zresnila in poglobila vase.
Kot Simon iz Cirene so doživeli lurški križev pot naši najmlajši romarji, ko so po kamniti in strmi poti proti Kalvariji potiskali invalid- ski voziček s starejšo romarko. Dohiteli so jo na poti, ko je njena starejša spremlje- valka že omagovala. Občudoval sem te mlade fante, neizkušene v vožnji vozička, s kakšnim žarom in veseljem so pomagali. Ob vznožju sem bil priča jeziku ljubezni - objemanju in poljubljanju.
Posebno doživetje je bila maša narodov v Pijevi baziliki, ki daje romarju zavest veliči- ne božjega ljudstva in vesoljnosti Cerkve. Veliko doživetje je tudi večerna procesija s prižganimi lučkami. Skupna molitev in petje lurške pesmi Zvonovi zvonijo v raz- ličnih jezikih, odpev Ave, Ave, Ave Marija se razlega in odmeva po ploščadi pred lurško baziliko. Ker sem želel delček tega veličastnega doživetja posredovati tudi vam, sem procesijo z lučkami spremljal s fotoaparatom od daleč, z višine. Ne, nisem ostal čisto brez procesije, prižgano lučko mi je nosila nova prijateljica Anica.
Ne zgodi se vedno, vendar tokrat se je,da smo imeli Slovenci pred lurško votlino svo- jo sv. mašo s somaševanjem vseh sloven- skih duhovnikov, ki so bili v tistem času v Lurdu.
Za vernega kristjana pomeni romanje v Lurd v resnici srečanje z Marijo. Povsod se v Lurdu srečaš z Njo: v molitvi,petju, bogo služju, procesiji, premišljevanju, ljubezni- vosti bolniških strežnikov, potrpežljivosti bolnikov, navdušenju množic...
V Lurdu so bolniki in invalidi resnično na prvem mestu - pred duhovniki, pred viso- kimi gosti.. Najbližje pa so Mariji in Jezusu.

lurški romar Tone Planinšek

ŠE KAM BOM ŠLA

Želim vam opisati svoje lepo romanje v Rim ob razglasitvi dr.Lojzeta Ambrožiča za kar- dinala. To je bilo v februarju. Šli smo za tri dni.Iz Ljubljane smo se odpeljali že ob peti uri zjutraj. V avtobusu nas je bilo okrog štirideset, ves čas pa nas je spremljalo prav lepo sončno vreme. Tako smo lahko opazovali lepo italijansko pokrajino. Vodi- telj romanja nam je vseskozi razlagal pot, tako da petja ni bilo prav veliko.V Rim smo prišli ob petih popoldan. Prenočili smo v zavodu Slovenik. Imajo zelo lepo kapelo s sliko Marije Pomagaj z Brezij. Zelo sem bila vesela, ko mi je rektor zavoda podaril lep rožni venec. Seveda sem kupila tudi nekaj kartic,da sem pisala prijateljem.
Zjutraj smo so odpeljali v Vatikan,kjer biva papež. Slišala sem, da je bilo zbranih kar okrog trideset tisoč ljudi. Maša je dolgo "trpela", saj so pri njej razglasili nove kar- dinale, med njimi tudi Slovenca, g. Lojzeta Ambrožiča iz Toronta.Z njim smo se potem še posebej srečali.Skupaj smo bili Slovenci iz Slovenije, Kanade, Koroške in od drugod Mnogi so kardinala pozdravili, jaz pa sem se z njim tudi slikala. Slikala naju je neka gospa iz Kanade.
V Rimu smo si ogledali štiri velike cerkve. Najprej smo videli cerkev sv. Petra v Vati- kanu.Ta je najlepša. Videli smo tudi cerkev Marije Snežne in še dve. Mene so morali povsod nositi po stopnicah,ker sem na vo- zičku, a je šlo, ker nisem pretežka. Šli smo tudi po "zlatih stopnicah". Tako jim rečejo, ker ljudje tam molijo za zdravje. Bog daj vsem mojim pomočnikom čim več zdravja, ko so se tako "martrali" z menoj, in to z dobro voljo.
Tako sem bila kljub hudi bolezni - sklerozi multipleks - zopet na velikem romanju. Bila sem namreč že v Lurdu v Franciji,pa v Švici in še drugih krajih. Če bo Bog dal zdravja, bom še kam šla. Srečno!

Ivanka Radežič, Raka

TAKO MI GOVORI ŽIVLJENJE

Predstavitev knjige Marjetke Smrekar

V tišini iščem svoj obraz.
V tišini ni laži.
Verujem.
Živim.
V tišini govori Resnica.

V tišini se oglaša Mir,
globoki mir trenutka.
V njem ni strahu.
Le upanje me greje.

V tišini nisem sama.
Toliko ljudi je z menoj.
Trpijo, upajo, iščejo
- doklej?

Neskončni ve odgovor.
Pri Njem se vse konča
in vse se spet začenja.
V tišini govori resnica.

Prvega aprila, sliši se skoraj neverjetno, vendar je bilo res, se je v galeriji Družine v Ljubljani zgodil zanimiv in velik dogodek - tiskovna konferenca ob izidu knjige Marje- tke Smrekar Tako mi govori življenje. To je prva knjiga, ki jo je Družina izdala kakšni invalidni osebi,vendar ne zadnja,kot je de- jal v pogovoru za Ognjišče direktor Družine g. Janez Gril.
Tiskovno konferenco je pripravila Marjet- kina prijateljica Alenka Veber, v kulturnem delu pa so nastopili dramski igralec Janez Albreht in učenke glasbene šole Moste ter kantavtor Franci Juvan. V uvodu v knjigo je ribniški dekan g. Maks Ipavec zapisal:
»Marjetka nikoli ne preklinja teme, ampak prižiga lučke upanja sredi teme. Nikoli ne obsoja Boga Stvarnika zaradi trpljenja, ki jo je priklenilo na majhen prostor bivanja. Vedno skuša vsem ponižanim in razžaljenim napraviti življenje bolj radostno in osreču- joče.«
Alenka je takole predstavila knjigo:
»Marjetkina zbirka prinaša poetične medi- tacije,ki so kot bogat mozaik njenih duho- vnih srečevanj z Bogom, ljudmi in naravo. Odkriva in poklanja nam sebe,svojo molitev nenehna iskanja in trpljenje, ki ga daruje Njemu. Za Marjetko bi bilo brez vere vse prazno. Vse poti bi ostale brez izhoda, vsa prizadevanja bi bila izgubljena. Z vero pre- maguje svoje telesno trpljenje in svojo fizično omejenost. Marjetkina razmišljanja so nastala v trenutkih veselja, hvaležnosti za njen vsakdan.
A tudi ko postanejo telesne bolečine nez- nosne,ko je v Marjetkinih rokah le še malo moči, si še vedno želi pisati. Piše o svoji bolečini, oslabelosti, nemoči, veri... Pove- dati nam želi, da v veri najde vse, kar je v človeku velikega.
Življenje se Marjetki razodeva v vsej svoji neizmerni globini. V tihi moči vere skuša zavestno pozabljati nase, želi nam sprego- voriti o sebi, brez strahu, da bi jo zavrgli. Tudi ko trpi, je v njej še vedno ljubezen. Želi,da bi še drugi ljudje začutili moč vere, da bi zaslutili vrednost življenja.
Piše nam,ker nam želi podariti svoje notra- nje veselje.Njena molitev ne živi v prazno, srečuje se tudi z nami, z izbranimi bese- dami in v veliki skrivnosti vere. V molitvi je dobrota, odpuščanje, usmiljenje...
Križ kot milost v Marjetkinem življenju ve- liko pomeni. Pogumno živi vsakdanjost, z molitvijo ostaja močna in mirna.
Ko preberemo Marjetkino knjigo, nas ne pusti praznih. Njeno glavno sporočilo nam vsem ni trpljenje, ampak vera, ki sije iz Njega. Mar bolečine niso življenje, mar ne prinašajo s seboj želje po veri, upanju in ljubezni?
V tem je vsa Marjetkina gotovost, vsa vse bina njenih pesmi.«

Med gosti nas je bilo kar nekaj iz Krščan- skega bratstva bolnikov in invalidov, tudi voditeljica (Ljubica Zakovšek), ki je takole nagovorila Marjetko:
»Tako kot je danes zate velik dan, je velik tudi za nas,tvoje prijatelje iz gibanja KBBI. Že vrsto let se nam poti prepletajo v lepem in težkem.Trudimo se opaziti drug drugega in skupaj hoditi. Zato bomo gotovo ob prebiranju in premišljevanju tvoje knjige od vrstice do vrstice začutili našo trdno po- vezanost.
Hvala ti za knjigo, tvoj dar, ki je ob veliki pomoči dobrih ljudi danes zagledala luč sveta. Mnogo truda, odpovedi, poguma in pristnega odnosa z Bogom in ljudmi je ujeto v tvoje besede. Tako nas v iskreni lepoti nežno nagovarjajo, da sledimo idealom in razvijamo talente, ki jih je Bog položil v našo notranjost.
Vesela bom, če v teh mojih besedah čutiš najboljše želje vseh članov KBBI.«

Tone Planinšek

VEZI LJUBEZNI

Srečanje v Semiču, 3.-5.4.1998

Vsako leto nas razveseli prihod pomladi, saj se vsa narava znova prebuja. Povsod brsti zelenje in prve cvetlice pozdravljajo naše loge in dobrave. Sadna drevesa se pripravljajo k cvetenju in tako lepšajo naše vrtove. V to lepoto se je začela odevati tudi Bela krajina, kamor nas je povabil naš prijatelj Jože Nemanič.
Veseli smo bili njegovega povabila, da se bomo spet srečali s prijatelji. Vežejo nas vezi Krščanskega bratstva, ki jim lahko re- čemo vezi ljubezni. Vsak nasmeh,ki ga po- darimo drug drugemu, je delček sreče, ki nas spremlja še dolgo potem.
Ob takem srečanju si naberemo novih du- hovnih moči in poguma. Letos smo bili še posebno srečni, saj so nas obiskali mnogi naši prijatelji.
V soboto je srečanje duhovno vodil g. Boštjan Modic, kaplan iz Dolenjskih toplic, sicer pa naš stari znanec. Pripravil je lepo razmišljanje o Jezusu, ki nam osmisli naše življenje in trpljenje.Potem smo se po sku- pinah pogovarjali, kako Bog vse obrne v dobro, tudi naše preizkušnje. Tako je naše revno življenje tudi duhovno bogato. Bošt- jan nam je polepšal srečanje tudi s svojo kitaro.
Naša lepa zahvala gre Zvezi paraplegikov, ki nam je za ta vikend odstopila svoj dom. Res je lep in udoben, saj je prirejen za pa- raplegike, da smo se lepo in dobro počutili. Iskrena hvala!
Moram še omeniti, kako sta nas razveselili mali vnukinji g. Jožeta Nemaniča, Urška in Mateja, ki sta nastopili z glasbenim prog- ramom. Res zaslužita vso pohvalo. Želimo jima še obilo sreče in uspeha.
S.Edith in s.Helena,le kako bi preživeli brez vaju? Od začetka do konca sta skrbeli, da ni nobenemu nič manjkalo. Sta v Družbi Marijinih sester, naj vaju Marija varuje in vodi še naprej! Hvala tudi za spominek!
Zvečer so se iz Šentruperta pripeljali mla- dinski pevski zbor in g.Janez Vidic,ki je tu- di na invalidskem vozičku. Somaševala sta z Boštjanom, mi pa smo se veseli udeležili svete daritve. Ob pesmi je bil to res zelo lep in duhovno bogat večer.
Drugi dan je bila cvetna nedelja. Imeli smo priložnost, da smo se v župnijski cerkvi v Semiču udeležili maše in blagoslova zelenja ter se tako pripravljali na veliko noč. Zelo lepo so brali in prikazali pasijon.
Ob koncu srečanja smo drug drugemu za- želeli blagoslovljene velikonočne praznike ter se veselih src razšli.

Urška Zupančič

PRIDI, SVETI DUH

Duhovni vikend v Kančevcih, 1.- 3.5.1998

Za plemenite in res krščanske duše ni več jega veselja kot drugim pripravljati veselje. Dragocenejšega veselja ni mogoče napraviti in ne slajšega uživati, kot če ga pripravimo drugim in ga z njimi uživamo.

V domu duhovnosti Sv.Benedikt v Kančev- cih nas je Marta Janežič iz Veržeja zopet povezala v družino. Kljub razlikam v staro- sti udeležencev sta skupaj z duhovnikom Tonijem Burjo oblikovala prijetno srečanje, ki odmeva v naših srcih še sedaj. Rastla je skupnost, rastel je vsak izmed nas. Pove- zani smo bili v molitvi, petju, pri sveti maši in tudi pri obrokih. V mislih in molitvi smo bili povezani z vsemi člani KBBI iz Pomurja in Prekmurja, ki tokrat niso mogli priti na srečanje. V duhu smo bili povezani tudi z voditeljico Bratstva, Ljubico Zakovšek, ki nam je poslala lepo pismo in med drugim zaželela, da bi v ljubezni gradili vsak dan in vse svoje življenje.
Prvi večer nas je povezal v sklenjen krog, obdan s svetlobo rdeče in bele sveče, ki sta pomenili Kristusa in papeža. Bela sto- pinja na tleh pa je predstavljala nas, ki se usmerjamo h Kristusu.
Naj nam spregovorijo udeleženci:

TONI BURJA: "Razmišljali smo o Svetem Duhu ob pripravi na leto 2.000, kajti leto- šnje leto je posvečeno njemu. V pogovorih smo ugotavljali, kako danes deluje Sveti Duh in kje lahko vidimo njegove sledi. Ob tem so na dan prišla različna doživetja posameznikov. V pogovoru je bilo izraženo marsikaj, kar je sicer težko povedati. Tako smo se medsebojno spoznavali in doživljali skupnost družine.Mislim,da je bilo srečanje zelo bogato in da smo vsi doživljali veliko veselje.
Splača se zapustiti dom, kjer si vsak dan. Splača se spremeniti okolje in priti v dru- žino prijateljev, doživeti nekaj novega in deliti tisto najtežje,kar človek nosi s seboj Treba je iti ven iz sebe, v skupnost prija- teljev in si medsebojno pomagati. Potem je laže sprejemati vsakdanjik ter živeti z veseljem, pogumom in ljubeznijo.

MARTA JANEŽIČ: Zdi se mi, da počasi ras- temo v vsem. To srečanje je bilo eno naj- lepših v mojem življenju. Bilo je izredno sproščeno in razgibano.S Tonijem Burjo se poznamo že zelo dolgo, saj je bil z nami že kot bogoslovec. Zato je v teh dneh znal graditi družino, kjer se je čutilo,da smo vsi eno. Ko smo tako vsi zbrani skupaj, vidimo in začutimo, da lahko prav vsak izmed nas še marsikaj stori.Na duhovnih vikendih do- živimo svojo globino - Boga v sebi. V takih trenutkih se zelo rada spominjam nekega srečanja pri Sveti Trojici, kjer mi je prija- teljica Mira dejala: "Kaj zato, če ne morem hoditi; kaj zato, če ne morem delati z ro- kami; saj imam dušo, ki se smeje. Imam duhovne roke in noge." Tudi jaz želim tako doživljati življenje in od tega dajati svojim prijateljem.

TONČKA BALANTIČ: "V KBBI sem že osem- najst let. Sprva niti nisem mislila iti na to srečanje. Imela sem namreč veliko željo, da bi šla na romanje v Rim. Prav takrat me je poklicala Marta in me povabila,da bi po- magala na tem srečanju. Premišljala sem, kaj želi Jezus. Na katero pot naj grem? Naj se veselim z zdravimi na romanju? Prisluh- nila sem njegovemu klicu: "Pojdi tja,kjer te potrebujejo in te pričakujem!" Z veseljem sem se potem odločila za Kančevce. Tukaj je bilo zelo lepo. Bili smo kot ena družina, veseli in srečni. Če samo pomislim, koliko lepega smo si povedali, koliko solza se je zaiskrilo v naših očeh... Pa tudi to me je zelo razveselilo, da je bilo okrog nas toliko mladih skavtov, ki so se nam posamično tudi pridružili, kot bi hoteli reči: "Tudi mi želimo biti tvoji, Jezus." Tako je nastajala v teh dneh iz skupine KBBI družina srečnih Božjih otrok. Notranji ogenj, ki ga čutimo ob koncu srečanja, bomo ponesli s seboj za delo med domačimi,za služenje povsod, kjer nas čaka Gospod.

V Prekmurju smo bili lepo sprejeti. Gosto- ljubje je znamenje prave človeške in krš- čanske zrelosti. Ne gre samo za to, da se komu odpro vrata hiše,temveč mu je treba ponuditi prostor v svojem srcu, v katerem živi in raste. Prostor, kjer bo lahko takšen, kakršen je, z vso ranjenostjo in svojimi sposobnostmi.
V naših srcih je bil v teh dneh miren in tih prostor,v katerem so si lahko drugi odpočili Pripravljeni smo bili sprejeti druge in ta sprejetost je bila prvo znamenje, da je na- ša skupnost resnično živa. Pozorno smo si prisluhnili, drug v drugem videli dar in se gledali z ljubeznijo. Združili smo svoje moči si razdelili naloge in dolžnosti.Vse to je bilo resnično delo Svetega Duha.

Alenka Veber

SREČANJE

Nedeljsko popoldne. Temni oblaki, močan veter,dež... V najinih srcih pa je sijalo son ce. Verjetno se sprašuješ zakaj. Preprosto zato,ker se peljeva k prijateljici Francki na popoldansko srečanje.Ustaviva se pred hi- šo, premagamo stopnice in že sva v prije- tnem domu. Pozdravi naju topla Franckina roka, prijazen nasmeh in čudovite rože, ki krasijo njeno stanovanje. Sveta maša, pesmi, pogovori in dobrote so obogatile to naše popoldne. Dan se je prevesil v večer. Pričeli smo odhajati. V sebi pa smo nosili zahvalo naši Francki: HVALA TI ZA VSE!

Ljubica in Tina

BLAGOR TISTEMU, KI VERUJE

Lepo nedeljsko popoldne sem preživela z nekaterimi člani Bratstva na belo nedeljo. Francka Grm iz Ljubljane nima velikega sta novanja, pač pa veliko srce. Opogumila se je in s pomočjo prijateljice Katje ter ene svojih nekdanjih sodelavk iz službe pripra- vila prisrčno srečanje.
Višek srečanja je bila maša,ki jo je daroval naš duhovni pomočnik Vlado. Ker je bila bela nedelja, nam je seveda spregovoril o nevernem Tomažu in nam zaželel močno vero, pa ne samo, da Bog je, ampak, da ima vsakdo od nas, vsaka skupina in vse Bratstvo veliko in pomembno poslanstvo. Vse je mogoče tistemu,ki veruje. Če bomo verjeli, bomo uspeli zgraditi žive, močne in lepe skupine KBBI.
Po maši smo se še veliko pogovarjali in za- peli. Vsak si je lahko izbral svojo pesem in skoraj vse smo znali,od cerkvenih do naro- dnih. Zunaj se je medtem prav po aprilsko spreminjalo vreme.Naše razpoloženje pa se je ob pesmi in Franckinih dobrotah samo dvigalo."Ali ni bilo lepo?" smo se spraševali ko smo odhajali. Hvala, Francka, za gosto- ljubnost!

Kati Ribič

HONORARNO ŽIVLJENJE

Najprej lep pozdrav! Lepa hvala za voščila iz uredništva in od Bratstva. Mislila sem, da je moje srečanje končano, ker imam že več let honorarno življenje.Bog mi je nam- reč kljub starosti še podaljšal življenje. Ta teden mi je posijalo sonce, da sem poza- bila na starost in bolezen. Povabili so me na srečanje v Novo Gorico. Zelo sem bila v skrbeh za prevoz. Pa dobim telefonski klic iz Vrhnike. Rafko mi je sporočil, da pride prevoznik, vaš civilni vojak, iz Ljubljane. Res je točno ob napovedani uri prišel s kombijem, ki je za naju z Mimo bil kar malo prevelik. Med vožnjo pa se je napolnil s samo veselo mladino, v glavnem iz Vipave. Sami lepi nasmehi! Hitro in srečno smo pri- speli pred cerkev Kristusa Odrešenika v Novi Gorici. Kar malo sem bila prestrašena, kako bo med to mladino. Pa so bili vsi z menoj tako prijazni.Vsem sem iz srca hva- ležna,najbolj pa Umbertu za povabilo. Zelo sem bila vesela, da smo najprej lahko bili pri sveti maši. V našem domu imamo mašo le enkrat na mesec. Po maši pa smo lahko pokazali svoje talente na srečanju,še pos- ebej pevske.Hitro so minevale ure in že se je bilo treba posloviti. Drug drugemu smo zaželeli vse dobro.
V sredo prej pa sem bila v lepi družbi na Vrhniki na srečanju Bratstva. To organizira Rafko. Med nas je prišel g. Tone Kompare in nam je predstavil tisto zeleno knjižico za sinodo. To knjižico smo tudi dobili,da bi jo še sami doma preštudirali in se večkrat spomnili na to zadevo ter molili za uspeh sinode.Do drugega srečanja smo zadolženi da odgovorimo na kakšno vprašanje iz knji žice. Pri tem bom jaz verjetno nezadostna Bom pa vsaj molila na čast Sv. Duhu, da bodo to dobro uredili.
Tisti teden smo imeli tudi v domu mašo. Tako sem bila kar trikrat deležna telesne in dušne obogatitve. Vsem vam,ki priprav- ljate Prijatelja,želim zdravja in Božjo pomoč pri vašem delu, ki vam ga je zaupal Bog. Prisrčno pozdravljam.

Marija Premrov, Postojna

GOSPOD NAS JE ZDRUŽIL

Srečanje v Novi Gorici

Po daljšem zatišju smo se člani KBBI s Primorske ponovno zbrali na poldnevnem srečanju.
Pot nas je vodila v cerkev Kristusa Odre- šenika. Po medsebojnih pozdravih smo si bili edini v besedah: Gospod nas je združil in nas obilno blagoslavljal z dežnimi kaplja- mi ves dan. Toda nismo se dali motiti. V kapeli smo sodelovali pri mašni daritvi, ki jo je vodil in daroval tamkajšni kaplan Ivan Likar. Spominjali smo se vstalega Kristusa in njegove zmage nad trpljenjem. Njegovi zmagovalci smo tudi mi, trpeči bratje in sestre, ki delimo težo križa z njim vsepov- sod. K tej zmagi naj dodam tudi omembe vreden projekt, ki ga v Novi Gorici skupaj z mladino pripavlja prav Ivan Likar. Gre za izdelavo načrta, kako bi odpravili vse arhi- tektonske ovire v Novi Gorici, da postane- mo tudi invalidi bolj enakopravni zdravim. Ob tej veseli novici smo nadaljevali z ve- selim programom v veroučni učilnici. Ob klepetu, petju pesmi, ki so vključevale gi- banje, in obilju smeha nam je čas prehitro minil.Poslovili smo se z željo,da bi se kmalu spet srečali.

Nives Fabčič

OSTANI Z NAMI!

Na Vrhniki se člani KBBI pogosto srečamo. Po veliki noči letos smo zbrani v majhni skupini razmišljali o vstalem Kristusu. Na poti v Emavs se Gospod pridruži učencema Zelo začudena ugotavljata, da pridruženi potnik ne ve nič o križanem Jezusu. Toda po lomljenju kruha ga spoznata, da je to On, njihov učitelj. Hitro se vrneta med svoje brate, da jim povesta veselo novico o Vstalem: "Tudi midva sva ga videla. Pro- sila sva ga, naj ostane z nama. Ostal je, nato nama blagoslovil in dal kruh ter odšel"
Gospod, mi te prosimo, ostani z nami!
V nadaljevanju srečanja smo želeli kaj več zvedeti o sinodi. Njen pomen nam je težko razumljiv. Voditelj pa nam je s preprosto podobo to razložil. Življenje Cerkve in tudi sinoda ter pripravljeni material zanjo so kot stolček s tremi nogami. Potem lahko stoji. Te noge so: učiteljstvo, oznanjevanje, diakonija. Prosimo Svetega Duha,da bi tudi mi v Bratstvu kaj pomagali k uspehu sinode

Marija Moškon, Vrhnika

IN ŠE KAKO NAS ZADEVA!

Temeljni namen Krščanskega bratstva bol- nikov in invalidov je povezovati se med seboj ter si pomagati,da bi naše vsakdanje težave in cilje urejali v luči Kristusovega nauka. Temu so namenjena tudi srečanja Bratstva po posameznih krajih. Ena takih skupin se redno srečuje na Vrhniki. Vsi, ki moremo,radi prihajamo. Drugih,katerim bo- lezen tega ne dopušča,se vedno spomnimo s kartico, voščilnico ali z obiskom. Tako se čutimo med seboj povezani.
Vsakokrat, ko se zberemo, najprej prebe- remo odlomek iz Svetega pisma. Potem si med seboj povemo, kako koga ta Božja beseda nagovarja in k čemu ga spodbuja. Seveda se pogovarjamo tudi o življenju in dogajanju v Bratstvu,praznujemo godovne dni, dogovarjamo se za morebitno sodelo- vanje v župniji,pa tudi molimo,vsaj desetko rožnega venca.
Na srečanje v aprilu smo medse povabili g. župnika iz Dolenjega Logatca.Želeli smo,da nam pomaga pri razmišljanju o najpomem- bnejšem dogodku v Cerkvi na Slovenskem po obisku svetega očeta, to je sinodi. Za njen uspeh po cerkvah molimo že dalj časa med ljudmi pa se o njej ne govori kaj dosti Vzrok temu je tudi premajhno ali nikakršno znanje, kaj sinoda sploh je.
G. Tone nam je o njej povedal veliko. Spo- znali smo, da sinoda ni samo srečanje, do- govor, izmenjava mnenj med škofi, duhov- niki in drugimi verniki.Sinoda mora biti stvar vsakega posameznika, laika ali duhovnika. Beseda sinoda pomeni ITI SKUPAJ, HODITI SKUPAJ.Sinoda se želi s kritičnim pogledom ozreti na prehojeno pot, predvsem pa želi upreti pogled v prihodnost. Cerkev nas želi privlačneje povabiti,naj se dejavneje vanjo vključimo. Vsakomur v našem narodu želi njemu primerno približati resnico, da je Bog naš oče v vseh življenjskih razsežnostih in

da se moramo v vseh naših dejavnostih (šola,zdravstvo, kultura,politika, sociala..) zavedati, da smo bratje in sestre med se- boj ter v tej zavesti odgovarjati na svoje potrebe in potrebe drugih.
Na tem srečanju smo spoznali, da sinoda temelji na treh stebrih: ti so učiteljstvo, oznanjevanje in diakonija. Zanimivo, pred- vsem pa odgovorno je bilo spoznanje,kako smo vsi vedno znova (čeprav se tega ne zavedamo), vključeni v vse tri dejavnosti. Ko kdo želi od nas pojasnilo, je to lahko ena od oblik učiteljstva. Mnogokrat se ne zavedamo, da je oznanjevanje - seveda slabo - že odmetavanje ali pljunek na tla.
Za nas je še posebno pomembna diakonija - služenje. Socialna vprašanja vedno bolj izstopajo iz našega vsakdana.Vsi smo dol- žni pomagati drug drugemu in tudi skupno- sti,tudi Bratstvu. Življenje prvih kristjanov, ki ga opisujejo Apostolska dela, je izziv tudi nam danes. Tako so prvi kristjani radi med seboj delili vse, kar niso nujno potre- bovali. Zato "med njimi ni bilo nobenega ubogega," je zapisal evangelist Luka. Kako potrebno je o tem vedno znova razmišljati in te preproste ljudi izpred dva tisoč let tudi danes posnemati.
Pogovor o sinodi nas je razgibal. Ob marsi- čem povedanem smo utihnili in se zamislili. Marsikaj smo tudi na glas povedali. Čas pa je tako hitro mineval. Zaželeli smo si, da bi se ustavil. Pa se ni... Zato smo se z ve- seljem dogovorili za nadaljevanje pogovora o sinodi na naših prihodnjih srečanjih. Vsak od nas je začutil,da je sinoda del njega,da je uspeh odvisen tudi od naših prizadevanj pogovorov, pojasnjevanj in molitev.Sinoda nas zadeva. In še kako!

Rafko Jurjevčič

NOVO OKOLJE, NOVA PRIJATELJSTVA

Ko sem bila pred kratkim na zdravljenju na Inštitutu za rehabilitacijo invalidov v Ljub- ljani (na obnovitveni rehabilitaciji), sem tam srečala tudi našo prijateljico, s katero se poznava iz KBBI - Nives.Tudi ona je bila na zdravljenju in dala mi je pobudo, da bi opisala dogajanje in življenje v tem zavodu
Že doma sem premišljala, kako bi si ta čas napravila čim lepši. Sobo,v kateri sem bila nastanjena, sem že vnaprej sprejela kot svoj začasni dom. Trudila sem se sprejeti sobolnice v sobi z dobro voljo, takšne, kot so. Mislim, da so se tudi druge trudile za to in nastalo je čudovito ozračje in dobro razpoloženje, kljub našim boleznim in bo- lečinam, ki jih je morala vsaka prenašati. Druga drugi smo dajale pogum. Terapijo smo vzele kot obvezno službo. Vsako jutro smo si dejale: "Sedaj gremo pa na 'šiht'." Upale smo, da bomo zato odhajale domov čimbolj zdrave. Tudi za zdravljenje duha je tam poskrbljeno. Vsako sredo popoldne ob 15.30 zavod obišče kaplan iz župnije Vseh svetih na Žalah.Do 16h je na razpolago za spoved, potem pa v bogoslužnem prostoru daruje sveto mašo.
Vsem, ki smo se v tistem času zdravili, je bila dana še posebna milost.Na zdravljenju sta namreč bila kar dva duhovnika in sta vsak dan tudi maševala. Tako smo lahko vsakodnevno prejeli Jezusa,se z duhovniko ma pogovorili in si krepili tudi dušno zdravje Z nami je bil g.Rudi Borštnik iz salezijanske družbe,ki je deloval kot misijonar v Albaniji Zaradi napada roparske tolpe na njihovo hišo so morali bežati, on pa se je med be- gom hudo poškodoval. Na zdravljenju je bil tudi g. Lojze Kobal iz okolice Nove Gorice. Povedal je, da je tam ravnatelj orglarske šole.
Tudi duhovniki so preizkušani v bolezni in ob poškodbah. Toda prav to nas je najbolj zbližalo. Duhovnik na invalidskem vozičku pred oltarjem nas je nagovoril že brez be- sed. Vsakič smo po maši še malo pokram- ljali in nastala so nova poznanstva in prija teljstva,ki bodo ostala tudi po rehabilitaciji Kar težko se je bilo posloviti od vseh novih znancev.
Vsako okolje, v katero stopaš, ti je lahko tuje, lahko pa prav kmalu postane domače če ga le sprejmeš takšnega, kot je in se mu prilagodiš. Tudi na zdravljenju je lahko lepo.

Katja Miklič

DOM KBBI ZAPLANA

V četrtek, 16. aprila 1998, se je majhna skupinica iz KBBI: Rafko, duhovni pomočnik Vlado in jaz s Tino odpeljala na Zaplano, prijetno vasico nad Vrhniko,da bi podpisali najemno pogodbo za staro župnišče, ki naj bi bilo naslednjih trideset let naš drugi dom Z nami je bil tudi vrhniški župnik g. Vinko Pobevšek, ki je župnik tudi na Zaplani. S ključarji nam je ponudil župnišče,v katerem že nekaj let nihče stalno ne biva, v najem. Ko smo si ga pred časom ogledali,smo pre- sodili,da bi ga bilo z ne prevelikimi sredstvi mogoče usposobiti za naša srečanja, ses- tanke in občasno bivanje. V topli in prijetni sobi enega od ključarjev smo podpisali pogodbo, ki so jo že potrdili na ljubljanski nadškofiji.
Zato vam sedaj z velikim veseljem, dragi bratje in sestre, sporočam novico, da ima- mo svoj dom za srečanja in počitnice. Na Zaplani je namreč zelo lepo, čeprav je ne- koliko odmaknjeno. Da bo dom zaživel, bo potrebno še veliko dela in denarja. Naj nad nami,našim delom in novim domom bdi Go- spod s svojo in našo Materjo Marijo!
V majskem jutru smo s čistilnimi pripomočki opremljena pograjska dekleta čakala na naš taksi (kombi KBBI), ki pa naših krajev ni poznal. Zato smo se z majhno zamudo odpravili proti Zaplani,še prej pa na Vrhniki pobrali Rafka, ki nam je pokazal pot. Kmalu smo se znašli pred starim župniščem, ki bo odslej služil KBBI-ju. Ko smo se nekoliko spoznali med seboj,smo se lotili dela.Moški del je bil zunaj, dekleta pa smo se lotile čiščenja notranjosti. Delo smo si krajšale s petjem in odkrivanjem zanimivih stvari. Tako smo odkrile staro protezo, velikanske pajke in se zapletale v njihovo pajčevino. V dobrem razpoloženju smo pospravili hišo in okolico ter doživeli tudi prijetno prese- nečenje. Sosedje so nam postregli z ocvir- kovo potico. Malce utrujeni, toda veseli,da smo naredili nekaj dobrega in z upanjem, da se še kdaj vidimo, smo se zvečer vrnili domov.

M.R.

SREBRNI JUBILEJ

V marcu je minilo petindvajset let od prve- ga tridnevnega srečanja bolnikov in invali- dov na Trsteniku. Jubileja smo se spomnili s srečanjem od 13. do 15. marca. V pre- novljeni hišici na Trsteniku se nas je zbrala polovica takratnih udeležencev. Precej jih je že umrlo. Zanje smo prižgali svečo.
Slovesno praznovanje je bilo v soboto s sveto mašo,ki jo je daroval upokojeni nad- škof dr. Alojzij Šuštar. Med somaševalci je bil tudi takratni župnik g.Janez Vidic. Prišlo je tudi nekaj nekdanjih sodelavcev. Popol- dne smo obujali spomine na vedre dogodke z minulih srečanj, Jože Zupančič pa nam je osvežil spomin na zgodovino Bratstva pri nas.
Kar prehitro je mineval čas pod Storžičem. Nekateri smo celo premišljevali, da bi kar tam počakali na naslednjo obletnico, po- sebej ob mojstrskih sposobnostih fantov v kuhinji.
Hvala vsem in še posebno Njemu za vse lepe trenutke!

Jožica Ameršek

JUBILEJNO ROMANJE NA DOBROVO

Dobro seme obrodi svoj sad.Pred desetimi leti je sestra Mihelangela prvič zbrala skupino bolnikov in invalidov in jih popeljala k Mariji na Dobrovo. Zberemo se na robu Ljubljane,se pozdravimo in potem gremo peš naprej-z berglami in vozički. Cilj vseh je župnijska cerkev in Marijina božja pot na Dobrovi - Marija v leščevju. Vsa leta je romanje v prelepih majskih dnevih, tako je bilo tudi desetič. Še posebno lepa je bila letošnja sobota, 9.maja,ko smo po- romali na Dobrovo. Z nami sta bila bolniška duhovnika Miro Šlibar in Dolfe Mežan,ki sta nas prijateljsko in občuteno nagovorila. Posebno občuteno pa je zapel pesem Jaz sem otrok Marijin naš prijatelj Jerko.
Tudi Marijine bolniške sestre, ki so vsako leto naše gostiteljice, nas niso pozabile. Potem ko smo v cerkvi nabrali duhovnih moči, so obilno pokrepčale še naša telesa. Po prijetnem prijateljskem klepetu smo naše romanje sklenili s šmarnično pobož- nostjo, saj so sestre na prostem pred hišo čudovito vodile petje Marijinih litanij.
Marijini otroci smo. Če Bog da, nasvidenje na Dobrovi prihodnje leto!

Angelca Škufca

IMAM JIH ZA JUNAKE

Še vedno jemljem v roke velikonočno pismo KBBI - neizčrpno bogastvo misli, želja in dobrohotnosti. Napolnjuje me s svetlobo, mirom,vero,upanjem in velikonočnim vese- ljem.To je pravi blagoslov za moj vsakdan.
Globoko sem doživljala letošnji post in ve- liko noč. Včasih sem se veselila zmage nad seboj, ko sem se postila in čemu odrekla, letos pa sem se zares veselila Gospodove zmage. Zamislila sem se: v najhujšem trp- ljenju ni omagal,zatajil ali odnehal. Gospod bi lahko stopil s križa.A potem ne bi izpolnil Očetove volje in dovršil svojega poslanst- va. Saj je sam rekel, da je za to uro - za smrt na križu prišel na svet.
Ob tem mislim na trpeče prijatelje, ki brez poživil in pomiril vztrajajo in vzdržijo v trp- ljenju. Prevzema me globoko spoštovanje do njih. Imam jih za junake.

Kati Ribič

KDOR PA KISLO SE DRŽI...

Pozdravljeni vsi skupaj. Odjavljam vaš list. Stara sem nad sto let, berem s težavo in se ne zanimam več za nobeno branje.Lepo se imejte in še skupaj zapojte: "Kdor pa kislo se drži, ta za našo družbo ni..."
Pomislite še na svoje člane,ki so že pomrli. Saj bomo šli vsi za njimi iz te solzne doline Iskren pozdrav! In še mnenje urednika:
Ob temle pismu oziroma ob kar dveh skoraj povsem enakih pismih,ki sta prišli na ured- ništvo, sem se res zamislil. Morda je to le otožno izraženo spoznanje o odrinjenosti v starosti, pa vendar je nekaj v njem, kar izzveni kot očitek. Ne vem, če bo Luciji, ki je napisala odjavo, ta številka Prijatelja še prišla v roke. Bo pa morda dalo to pisanje komu drugemu misliti. V pismu je izredno zanimiv stavek, ob katerem se res lahko kdo počuti odrinjen in prizadet: "Kdor pa kislo se drži, ta za našo družbo ni." Stavek je sicer zelo znan, saj je nadaljevanje zdra vice: Kol'kor kapljic, tol'ko let ...
Če je mišljen kot očitek, češ da Prijatelj ali pa Bratstvo zbira same vesele,družabne in šaljive ljudi, drugi pa v njem nimajo mesta, to gotovo nikakor ne drži in je krivičen. Skuša pa prinašati veselje.Tudi sam oseb- no te kitice nikdar in res NIKDAR ne pojem, ker mi ne zveni čisto nič krščansko. Kolikor se morem spomniti, je v Prijatelju pred leti nekaj o tem že bilo napisano.
Prijatelj se spomni vseh bralcev in bralk, zlasti pa članov Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, ki so odšli domov k Očetu-če nam le kdo kaj sporoči.Le včasih je potrebno malo počakati na objavo.

MOČ ŽIVLJENJA

V naše uredništvo že dolgo prihaja Caritas danas,glasilo Karitas v zagrebški nadškofiji Z zanimanjem si ga ogledam,tudi za sloven ske razmere nadvse presenetljiv zapis na ovitku: "Oslobodjeno poštarine". Pogosto poroča tudi o življenju ter prizadevanjih bolnikov in invalidov,kar je prav tako ures- ničevanje gesla: Vstani in hodi! Z veseljem in prisrčnimi pozdravi so nam že lani dovolili da objavimo prevod zanimivega članka, ki ga je o svojem življenju in delu napisala Petra Žuvela.

Imam sedemindvajset let.S starši in sestro živim v Veliki Gorici. Zaradi posledic cere- bralne paralize sem od zgodnjega otroštva vezana na invalidski voziček.Kljub prizade- tosti in oteženemu gibanju sem želela na- rediti svoje življenje zanimivo in dokazati sebi ter drugim, da prizadetost ne naredi človeka manj vrednega.
Leta 1994 sem diplomirala na Fakulteti za defektologijo v Zagrebu - smer logopedija. Bila sem srečna, ker sem uspela, in se ve- selila dela z otroki. Zato sem hitro začela iskati službo. Zaradi velikega veselja in vznemirjenosti nisem veliko razmišljala o problemih, ki me spremljajo celo življenje, toda nikoli se mi niso zdeli tako veliki in te žki, kakor takrat,ko sem obrnila novo stran v knjigi svojega življenja. Ali je mogoče, da lahko arhitektonske ovire, prek katerih zdravi ljudje tako lahko preidejo in o njih sploh ne razmišljajo, ljudem, kakršna sem jaz, uničijo vse načrte in ves vloženi trud? Moj prvi poskus, da bi se zaposlila v vrtcu, ni uspel zaradi preozkih vhodnih vrat. V drugi ustanovi ni bilo dvigala, prostor, v katerem naj bi delala, pa je bil v drugem nadstropju.
Bil je tudi problem prevoza do službe in nazaj. Če si priklenjen na voziček, se je z javnim prevozom nemogoče kamorkoli pe- ljati. Takrat, ko so se vse moje sanje - o življenju,v katerem hočem živeti samostoj- no, skrbeti zase in druge, delati tisto, kar si želim - začele rušiti, sem se obrnila na Karitas zagrebške nadškofije. Iskala sem kakršnokoli zaposlitev, samo da preženem dolgočasje in naveličanost.
Kmalu sem dobila službo logopedinje v Brezovici v Karitasovem centru za otroke - žrtve vojne. Bila sem zelo vesela, ko sem videla,da se tu ni pojavila nobena arhitek- tonska ovira in da se z vozičkom da nemo- teno obračati in delati. Kmalu bo dve leti, odkar sem začela delati v Brezovici. S pre- vozom nimam problemov, ker me Karitasov kombi vsak dan vozi v službo in nazaj do- mov.Pri svojem delu posvečam največ po- zornosti otrokom s poškodovanim sluhom. Delam pri razvoju in zboljšanju glasovno govorne komunikacije.
Deset otrok z okvaro sluha je na polikliniki Suvag zajeto v predšolski in šolski rehabili- tacijski program. Tem je poleg vaje govora in poslušanja potrebna tudi pomoč pri učenju. Pri delu uporabljam poleg različnih metod rehabilitacije govora poseben apa- rat,ki se imenuje spektralni analizator,ki je povezan z računalnikom. Poseben program omogoča shraniti in ponovno priklicati gla- sove, diagnozo in vse podatke o pacientu.

Poleg otrok s poškodovanim sluhom obis- kujejo logopedsko terapijo tudi otroci z govornimi težavami. Potem so tu otroci, ki teže govore zaradi duševne zaostalosti. Aparat zaradi uporabe mikrofona in slušalk povečuje pozornost in zbranost otrok. Ne- kateri otroci nosijo posledice zapuščenosti in zanemarjanja staršev.Njihov govor se ni razvil, kot bi se do njihove starosti lahko. Takšni otroci najbolje osvajajo govor v sre dini,ki nanje deluje spodbudno, zlasti skozi igro in v vsakdanjih življenjskih okoliščinah. Večina teh otrok ima poleg govornih tudi mnoge čustvene težave.To zahteva veliko pozornosti in ljubezni.
Pred približno letom dni sem skupaj s štu- dentko Natalijo Herz iz Nemčije ustanovila plesno skupino.V njej skupaj plešejo zdravi in invalidni otroci,tudi taki na vozičkih.Zelo so dejavni in so imeli že več nastopov v Zagrebu ter na evropskem festivalu plesa, kjer so predstavljali Hrvaško. Mislim, da to veliko pripomore k njihovemu psihofizične- mu razvoju.
S svojim življenjem želim in si prizadevam pokazati vsem, ki so v podobni razmerah, naj se nikoli ne vdajo obupu, ker Bogu ni nič nemogoče.

Petra Žuvela

ZAUPANJE IN PONIŽNOST

Zaupanje in ponižnost imata lahko več ob- razov in še več posledic.
Zgodilo se je pred leti v nam, vozičkarjem, dobro poznani ustanovi v našem glavnem mestu. Prišel sem na testiranje novega invalidskega vozička. Skupaj z mano je bil v prostoru malce starejši gospod, ki je imel napotnico za elektromotorni invalidski vozi- ček. "Mišična distrofija in tako mi tudi roke že počasi pešajo, zato so mi napisali elek- tričnega," je zaupljivo dahnil proti meni, ki sem čakal malce vstran,da pridem na vrsto
Predenj so položili ličen katalog s fotogra- fijami invalidskih vozičkov."Kakšnega bi že- leli in potrebovali?" ga je vprašala prijazna dama v belem, in mu pomagala obračati liste v katalogu. "Kakršnega mi boste dali, vzamem, samo da bi se 'lejko malo po vesi med ljudi zapelal," je v pojoči prekmurščini zaupljivo in ponižno, a z žarečim obrazom, polnim pričakovanja, odgovoril. "Se bomo potrudili," je zatrdila prijazna dama in se šla posvetovat z nekim moškim v sosednji prostor. In res so se potrudili!
Medtem sem bil na vrsti za testiranje tudi jaz. Ker tisti trenutek ni bilo nobenega pri- mernega vozička v prostoru za testiranje, bi naj voziček "testiral" in izbral le s pomo- čjo fotografije. "Nak, to pa ne, jaz želim zares preizkusiti voziček," sem vztrajal. Pa smo odšli pogledat voziček kar v delavnico "čeprav to ni običajno," so me poučili.Rav- no takrat so iz najbolj oddaljenega in zap- rašenega konca delavnice pripeljali voziček za znanca "s testiranja" pred mano. Za- prašena robustna naprava, v kateri se je človek zdel še manjši in bolj nebogljen, kot je v resnici bil, je tehtala krepko čez sto kilogramov, tako, da ga reševalca nista hotela vzeti zraven v kombi.
Po kakšnem letu sva se z omenjenim zna- ncem povsem naključno zopet srečala. "Kako pa kaj voziček?" je bilo eno od vpra- šanj, ki sva jih izmenjala. "Eh, ne vprašuj, eno samo čakanje od popravila do popra- vila in strah, kdaj bom kje obtičal." Teh nekaj besed in razočaranje v očeh so mi povedali dovolj in preveč.
Lepi lastnosti sta zaupanje in ponižnost, toda treba je tudi vedeti,kje in kako ju go- jiti,da je ne pohodi nepoštenje ali da je do korenin ne ožge hudičev dim iz pekla zaslu žkarstva. Moj znanec je skupaj v navezi z dobrimi ljudmi to spoznanje našel in se ne- kajkrat samostojno odpeljal po vasi med ljudi, kot si je vedno tako srčno želel, in si prizadeval, preden je bil odpoklican s tega sveta.

Jože Raduha

VZROK SEM BILA JAZ, PRIZADETA

V glasilu nemškega Bratstva je bila objav- ljena življenjska zgodba, ki je zares nena- vadna. Vendar bo gotovo marsikomu do- mača, predvsem zaradi težav,s katerimi se v daljni južnoameriški deželi srečuje neka Barbara.

Od leta 1979 redno dobivam Fraternität (Bratstvo),vaše glasilo.Še vedno sem hva- ležna pokojnemu g.Lovrencu Fuchbergerju, ki mi je prvič dal list v roke. Vedno ga pre- berem od A do Ž in v njem najdem veliko takega, kar mi da pogum, tolažbe in moči v vsakdanjem življenju.
Sprašujem se,kako poročati iz take daljave Moja pisava postaja čedalje slabša in težko čitljiva. Če pa vam moji dopisi kaj koristijo, uporabite, kar je za vas koristno in vam ugaja.Zelo me veseli,ko berem,kako v Nem čiji uspeva Bratstvo.Tu pri nas ni pravega posluha. Sama ne morem nič organizirati; imam pa tudi občutek,da se v Cerkvi veliko govori o invalidih, a bolj malo naredi.
Moja življenjska zgodba ni lahka. Pri petih mesecih sem zbolela za otroško paralizo. Živeli smo v majhni ukrajinski vasi, toda moji starši so izgubili vso posest in imetje, ko smo bili izgnani. Zelo trdo so morali de- lati, da so mi mogli vsaj malo zdravstveno pomagati. Medicina takrat tudi še ni bila daleč s svojim znanjem. Tako so moje roke in noge ostale do šestdeset odstotkov hrome. Vse to se je zgodilo še pod komu- nističnim režimom. Pritiski in preganjanja so naraščali, zato se je moj oče odločil, da se izselimo. V decembru 1929 smo zbežali v Nemčijo, tako kot mnoge druge družine. Oče je želel oditi v Kanado, da bi šli čim bolj daleč od Evrope, ker se je bal vojne. Toda Kanada nam ni dovolila vstopa.Vzrok sem bila jaz, prizadeti član družine. Tako smo se potem morali umakniti v brazilski pragozd. Po desetih mesecih pragozdne odisejade smo spet bežali,tokrat v Urugvaj Znašli smo se v novi deželi brez poznava- nja jezika, brez strica in tete, s praznimi žepi. Zgodbo naše družine bi mogli primer- jati z zgodbo Izraelcev iz druge Mojzesove knjige.
Tako smo se konec leta 1931 znašli v čisto tuji deželi: starša, stara enaintrideset let, bratec, star dve leti, sestrica štiri leta in jaz, šestletna deklica. Bili smo kot nemi in s praznimi rokami. Moja starša sta bila prej kmeta. Kako naj začneta novo življenje? Težave so bile zelo velike. Trideset let je trajalo,da smo se "postavili na noge".Toda - "kjer je stiska največja, je Bog najbližji." Četudi se v tej deželi nisem nikoli čisto u- domačila (še vedno imam nemški potni list) mi je vendar postala domovina. Tako si tudi ne morem predstavljati, da bi recimo sedaj živela v Nemčiji, čeprav imam tam sorodnike.
Pred štirimi leti smo dobili novo cerkev Srca Jezusovega. Zidana je tako, da je dostopna za invalide. Le štiristopetdeset metrov je oddaljena od moje hiše. V cerkvi imamo sedaj svetopisemski tečaj in se ga udeležujem.
Od mamine smrti leta 1974 živim čisto sama v veliki stari hiši. Imam majhno pokojnino, nekaj denarja pa dobim tudi od najemnine za hišo.Rada bi to delila z Bratstvom. Toda kako, ko tu nihče ne razume in ne ceni ideje Bratstva? Pa tudi hiša ni zidana tako, da bi bila primerna za invalide. Ne vem, kako dolgo bom še mogla sama živeti.

Barbara Darscht, Paysandu/Urugvaj
(prevod iz Fraternität 2/98)

ZAKON O VARNOSTI CESTNEGA PROMETA

Ko sem se prvega maja vozil po ljubljanskih ulicah, sem imel skoraj tak občutek kot pri maši.Vse na cesti se je premikalo slovesno počasi.Nobenega hitenja in nobenega pre- hitevanja ni bilo opaziti. Čisto od blizu sem lahko opazoval motoriste med vožnjo; prej je namreč samo nekaj zatulilo in zažvižgalo mimo.
Takoj sem se spomnil: "Seveda, danes za- čenja veljati novi cestni zakon."Naši parla- mentarci so vsem divjakom na cesti zag- rozili s strogimi kaznimi. Ker za večino ljudi velja, da jih naprej premakne le denar, jih tudi ustavi lahko le denar (kazen v Sit). Tako je pač na svetu. Duhovniki lahko le grenko pomislimo, koliko vabil in opominov o krščanskem obnašanju na cestah smo že izrekli, pa ni bilo učinka, razen morda pri kakšnih posameznikih. Edino pri nagovorih mladim sem imel včasih občutek, da sem zadel v živo, ko sem dekletom priporočal, naj za test, kakšnega fanta imajo, skrbno opazujejo njegovo vožnjo. Če je brezobzi- ren in nepotrpežljiv na cesti, bo skoraj gotovo tak tudi v življenju.
Zakon o varnosti cestnega prometa se- veda zadeva tudi življenje bralcev in bralk Prijatelja. Čeprav ste marsikaj o tem goto- vo že prebrali v dnevnem časopisju, slišali na radiu ali videli na TV,je naš civilni vojak Matjaž iz njega izbral nekaj stvari,ki bi vas utegnile zanimati. Tiste najbolj splošne, da se sme po naseljih voziti s hitrostjo petde- set kilometrov na uro, drugače devetdeset (oziroma prilagojeno kategoriji ceste), na avtocestah pa sto trideset, veste.
Kar zadeva dirkanje po avtocestah,obstaja domneva, da nekateri invalidi zato, ker ne morejo več hoditi, toliko raje pritisnejo na plin in si dajo duška. Ne vem, če to drži, ampak spomnim se, kako se je na nekem srečanju ena od sodelavk pobahala, da je njen šofer,po invalidski kategorizaciji tetra plegik, vozil sto petinosemdeset na uro in da sta v dobri uri prišla iz drugega konca Slovenije. Odslej torej nič več dirkanja po avtocestah, niti po navadnih cestah in - to pa najbrž ne veste -niti po pločnikih ne!
Novi zakon se je spravil tudi nad tiste voz nike,ki včasih "peljejo svoj avto na sprehod" Takšni vozniki morajo vedeti za 27. člen, ki pravi: Kadar je hitrost vozila za več kot 50 % nižja od največje dovoljene hitrosti na cesti ali delu ceste,mora voznik vključi- ti vse štiri smernike. Ko se za njim nabere kolona vozil, ki ga ne more varno prehiteti, mora zapeljati na prvem primernem kraju izven vozišča in pustiti mimo kolono vozil. (Kolona so najmanj tri vozila; zagrožena kazen je 10.000 SIT).
Zakon vsebuje tudi nekaj lepih mest, ki govore o posebni skrbi za otroke, invalide, stare ljudi in pa o humanih odnosih na ce- sti. Že pri usposabljanju za voznike morajo biti tudi "teme, ki prispevajo k razvijanju humanih odnosov, odnosov vzajemnega spoštovanja in razumevanja med vsemi udeleženci v prometu po načelih zaupanja in solidarnosti ter k ravnanju ob prometni nesreči" (140.člen).Že na začetku zakona, v 2.členu, je rečeno: "Kadar so udeleženci v cestnem prometu otroci, starejši ljudje, slepi, invalidi in druge osebe, ki niso v celoti sposobni za samostojno udeležbo v cestnem prometu, je voznik motornega vozila dolžan nanje posebej paziti in jim, če zakon tako predpisuje, tudi pomagati."
Zakon posebej govori o udeležbi in varno- sti invalidov v prometu.Takole je zapisano:
4. člen
(1) Telesno ali duševno prizadeti udeleže- nec v cestnem prometu, ki zaradi prizade- tosti pomeni povečano nevarnost za druge udeležence v cestnem prometu, se sme vključiti v promet,ko stori vse,da ne ogro- ža sebe in drugih udeležencev v cestnem prometu (predelava vozila, proteza, spre- mljevalec, posebna označba, pes vodnik, palica, svetlobne označbe ponoči).
(2) Za varnost mora udeleženec iz prejš- njega odstavka skrbeti sam, in tisti,ki zanj odgovarja.
5. člen
(1) Osebe iz 4.člena tega zakona, ki vozijo motorno vozilo, lahko vozilo za vožnjo po cesti označijo z nalepko.Nalepka je rumene barve s tremi črnimi pikami.
(2) Telesno prizadeti udeleženci v cestnem prometu lahko nosijo na obeh rokavih tra- kove s tremi črnimi pikami.
(3) Slepi pešci brez spremstva morajo imeti belo palico, lahko pa tudi rumeni trak iz prejšnjega odstavka.
(4) Posebnih oznak iz prejšnjih odstavkov ne smejo uporabljati drugi udeleženci v cestnem prometu.
(5) Osebe iz 4. člena tega zakona morajo biti deležne posebne pozornosti drugih udeležencev v cestnem prometu.
(6) Minister, pristojen za notranje zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdra- vstvo, predpiše vsebino in obliko nalepke ter pogoje in načine za njeno uporabo.

Zakon torej predvideva neke posebne oznake. Človek bi skoraj pomislil na oznake za ... med ... Potem sem le videl besedico LAHKO.Torej si lahko označen,lahko pa ne; to je tvoja izbira, časa za odločitev pa je še precej (šest mesecev). O tem govorijo prehodne določbe (čl. 232 in 233).

7. člen
(2) V vozilu in na njem smejo biti vgrajene samo naprave, rezervni deli in oprema ali posamezni sklopi, ki so homologirani, če se za takšne naprave, nadomestne dele in opremo ali posamezne sklope zahteva ho- mologacija.
(3) Policist ali pristojni inšpektor,ki ugotovi da so v vozilo vgrajene tudi nehomologira- ne naprave, nadomestni deli in oprema ali posamezni sklopi, pa bi morali biti homolo- girani, izloči vozilo iz prometa in odvzame nalepko za tehnični pregled.
227. člen
Če policist ugotovi,da je v cestnem prome tu vozilo,ki je predelano tako,da ne ustre- za tehničnim normativom, ki jih je določil proizvajalec, in zanj ni bilo izdano strokov- no mnenje, táko vozilo izloči iz prometa in odvzame nalepko za tehnični pregled.

49. člen
(1) Zdravstveni delavci in delavci socialnih služb, kadar obiskujejo bolnike, in invalidi z 80% in več odstotno okvaro organizma, zaradi katere jim je oteženo gibanje,smejo parkirati vozila na krajih, kjer to sicer ni dovoljeno,če tako parkirano vozilo ne ovira drugih udeležencev v prometu.
(2) Parkirano vozilo iz prejšnjega odstavka mora biti posebej označeno z veljavno par kirno karto.
(3) Parkirno karto izda upravna enota, kjer ima upravičenec stalno ali začasno prebi- vališče ali sedež. Obliko parkirne karte in postopek za njeno izdajo predpiše minister pristojen za notranje zadeve.

72. člen
(1) Med vožnjo morajo biti voznik in potniki na vseh sedežih, kjer so vgrajeni varnostni pasovi, pripeti na način, ki ga je določil proizvajalec.
(2) Varnostnega pasu ni potrebno pripe- njati osebam, ki z zdravniškim spričevalom dokažejo, da varnostnega pasu ne morejo uporabljati.

83. člen
(1) BOLNIŠKI VOZIČKI, otroška prevozna sredstva in športni rekviziti, ki omogočajo gibanje hitrejše od hoje pešca,kot so skiro kotalke, rolke, smuči, sanke, otroško kolo, motorne sani, in po namenu uporabe po- dobna prevozna sredstva, se ne štejejo za vozila.
(2) Prevozna vozila iz prejšnjega odstavka tega člena se smejo uporabljati tam, kjer je dovoljena hoja pešcev. PRI TEM SMEJO DOSEGATI LE HITROST,S KATERO SE PRE- MIKAJO PEŠCI.
(3) Za promet prevoznih sredstev iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporab- ljajo pravila, ki veljajo za pešce.
(4) Z denarno kaznijo 10.000 tolarjev se kaznuje oseba, ki ravna v nasprotju z dru- gim ali tretjim odstavkom tega člena.

Če prav razumem ta člen, je odslej prepo- vedano na vozičku prehitevati pešce. Če pešca dohitiš in se ti mudi, v bližini pa je mož postave, ti ostane prošnja, naj pešec začne teči, če more ... Na splošno pa: Po pločnikih največ pet kilometrov na uro...

Organizirana skupina pešcev in pešec, ki potiska enosledno vozilo, ročni voziček ali drugo prevozno sredstvo, mora zunaj na- selja in v naselju, kjer ni pešpoti, pločnika ali kolesarske steze hoditi ob desnem robu vozišča v smeri hoje (posamezni pešci po levi!).
Sicer je za take prireditve potrebno prido- biti ustrezno dovoljenje in poskrbeti za varnost. Dovoljenje izda Upravna enota ali pa Ministrstvo za notranje zadeve, če po- teka na območju večih upravnih enot.

57. člen:
(1) Pešci,ki vlečejo ali potiskajo ročne vozi čke, morajo ponoči in v pogojih zmanjšane vidljivosti opremiti voziček z najmanj eno belo lučjo, pritrjeno na levi strani, ki mora biti vidna od spredaj in od zadaj. Luč ne sme slepiti drugih udeležencev v prometu.
(2) Pešci, ki zunaj naselja ali v neosvetlje- nem naselju hodijo ponoči po vozišču ali tik ob njem, kjer ni označene pešpoti, morajo hoditi na strani,ki je obrnjena proti vozišču ter imeti belo luč ali odsevnik bele barve.
(3) Organizirana skupina pešcev, ki hodi ponoči zunaj naselja ali v neosvetljenem naselju po vozišču, mora uporabljati na začetku skupine belo luč,na koncu skupine pa rdečo luč (Kazen 5.000 SIT za pešca in 40.000 SIT za organizatorja).

(1) Tovor ne sme segati čez prednji del vozila. Lažje predmete lahko na prtljažniku na strehi prevažajo osebni avtomobili, ko- mbinirana ali tovorna vozila tako, da tovor sega največ 1 m preko prednjega dela vo- zila.Sprednji konec tovora ne sme biti nižji od nivoja strehe vozila.
(2) Tovor lahko sega največ 1,5 m preko zadnjega dela vozila.

Tovor,ki sega več kot 1m čez zadnjo stran vozila, ali več kot 40 cm bočno čez luči za označevanje vozila, je potrebno posebej označiti. Podnevi zadošča rdeča tkanina velikosti 25 krat 25 cm (sicer posebna od- sevna tabla); ponoči je potrebna luč.

čl. 123:
(2) Vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorije A, B, C, D, E in F se izda z veljavnostjo do 80.leta starosti upravičenca
(3)Od 80.leta starosti se podaljšuje veljav nost vozniškega dovoljenja le upravičencu ki predloži dokazilo, da je telesno in duše- vno zmožen za vožnjo motornega vozila določene kategorije.
čl. 167:
(1) Vozniki motornih vozil kategorij A,B,C, D in E,ki so dopolnili 80 let starosti, morajo na zdravstveni pregled najmanj vsaka tri leta.
čl. 162:
(1) Kandidat za voznika motornega vozila in voznik, ki se ne strinja z zdravstvenim spričevalom o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornih vozil, lahko zahteva ponovni zdravstveni pregled pred posebno zdravstveno komisijo.
(2) Mnenje komisije iz prejšnjega odstavka je dokončno.

6. člen:
Na kontrolni zdravstveni pregled je treba poslati voznika, za katerega se sumi, da zaradi bolezni ali drugih zdravstvenih raz- logov, uživanja alkohola, mamil ali drugih psihoaktivnih snovi ni več sposoben varno voziti v cestnem prometu.
čl. 169:
(1) Če se med pregledom ali zdravljenjem utemeljeno podvomi o voznikovi telesni ali duševni zmožnosti za vožnjo motornega vozila,zdravnik voznika na to opozori in mu svetuje kontrolni pregled pri pooblaščeni zdravstveni organizaciji ali zasebnem zdra- vniku. Zdravnik mora to zabeležiti v zdrav- stveni karton in zdravstveno izkaznico voznika.
(2) Če se pri pregledu v pooblaščeni zdra- vstveni organizaciji ali pri zasebnem zdra- vniku ugotovi, da je voznik postal telesno ali duševno nezmožen voziti motorno vozi- lo, mora zdravstvena organizacija oziroma zasebni zdravnik to sporočiti upravni enoti ki vodi evidenco o vozniku. (Kazen za zdra vstveno ustanovo je kar 250.000 SIT).
čl. 170:
(1) Upravna enota na podlagi zdravstve- nega spričevala odvzame vozniku ... voz- niško dovoljenje za toliko časa, dokler se z zdravstvenim pregledom ne ugotovi, da je telesno in duševno zmožen voziti motorna vozila.

K zdravniku odslej res ne bo varno hoditi. Že tako ti lahko pove kaj slabega,sedaj pa te mora še prijaviti, da ti odvzamejo voz- niško dovoljenje. Najbolje je biti kar zdrav. Ampak saj vemo, da so želje eno, drugo pa stvarnost življenja. Srečno vožnjo lepo po pravilih želita

civilni vojak Matjaž Zorc in urednik

Op: v reviji je bilo objavljeno skrajšano besedilo.

V mesecu marcu se je za vedno preselil k Bogu naš dolgoletni prijatelj Franc Prinčič iz Šempetra pri Novi Gorici. Veliko let je preživel na invalidskem vozičku. Zelo rad je prihajal na srečanja, če mu je le zdravje dopuščalo. Pripeljala ga je hčerka ali kateri od vnukov.
Tako se je tudi od Svetogorske kraljice tako rekoč poslovil 7.marca s kratkim sreča njem in mašo v krogu prijateljev. Zelo rad je prepeval Bogu v čast, zato mu želimo, da bi njegovo srce prepevalo še naprej v večnosti. Ostajamo mu za vse hvaležni in naj počiva v miru. Vsem se zahvaljuje tudi hčerka z družino.

Ivanka K.

Tik pred veliko nočjo je prišlo sporočilo, da je nenadoma umrl Albin Urh iz Bohinjske Bistrice,dolgoletni in zvesti dopisnik Prijate lja ter član Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.Po velikonočni nedelji se nas je kar nekaj iz Bratstva udeležilo njegovega pogreba.Čeprav je bil vse življenje bolehen in slabotnega srca,je bilo sporočilo o nena- dni smrti presenetljivo. Mnogi smo poznali Albina,ki je tolikokrat "iz svojega samotne- ga domka" v Bohinjski Bistrici tako rad pisal prijateljem.Teh pa je imel veliko.Svoja pis- ma je olepšal z Marijinimi slikami ali slikami iz narave. Vedno si je želel biti blizu ljudem rad je prihajal na srečanja Bratstva, pa na srečanje na Brezje in drugam.Zbiral je tudi šale, da je z njimi razveseljeval ljudi. Pred- vsem pa je želel biti blizu Bogu. To je prav posebej poudaril g. župnik ob njegovem pogrebu. Vsakodnevno je prihajal v cerkev in ta sedaj kliče po novem človeku, ki bo tako zvesto prihajal v svetišče.
Albin gotovo sedaj že uživa Božje otroštvo saj je bil že v življenju velik Božji otrok. Hvala,Albin,za tvoje prijateljstvo,in oprosti če ni bilo več časa za obiske in osebno pošto.

Vlado Bizant

Komaj je preteklo leto dni, ko smo v Prija- telju brali zanimiv razgovor, ki ga je imel g. Jože Zupančič v Argentini pri družini Zajc z gospo Tončko,že nas je presenetila vest da se je za vedno poslovil njen mož Tone Zajc. Odkar je pred petimi leti nehal hoditi v službo, je kar vidno pešal. Dokler je še mogel, je ob sobotah popoldne rad vozil svojo ženo k maši v Dom sv. Vincencija. To "uslugo" so potem prevzeli drugi, zlasti nečakinja Anica in pa njena hči Mirjam.
Bog je pokojnemu poplačal njegovo ljube- zen in dobroto do bolne žene tudi s tem,da je lahko ostal ves čas svoje hude bolezni doma. Obe nečakinji in tudi njuni otroci so ga skrbno negovali,pa tudi žena, čeprav je sama bolna, mu je prenekaterikrat podala žlico ali kozarec.
Marija je prišla ponj v soboto zjutraj 14. marca. Potem so ga pripeljali v Vincencijev dom,kjer je ležal na mrtvaškem odru in ta- ko bil še enkrat navzoč pri sv. maši, kamor je s svojo ženo tako rad hodil. Naslednji dan, v nedeljo, je bila v župnijski cerkvi Marije Kraljice pogrebna sv. maša. Vaščani so se v lepem številu poslovili od njega.Naj mu bo Gospod bogat plačnik za ves trud in dobra dela!

N. G.

V trpljenju je zaspala Fani Kastelic iz Ve- like Pece (Šentvid pri Stični). V bolnišnici je bila dober mesec dni, nakar je 13. aprila na dom prišel telegram,da je umrla. Zadnje mesece ni mogla več pisati. Bila je hvale- žna za vso pošto in za vse. Hvala tudi v našem imenu!

družina Kastelic

V marcu je Gospodar življenja poklical svojo zvesto služabnico Pepco Grabnar, Brezovica 1, Šentjernej. Vse življenje je občutila posledice otroške paralize. Ob kon cu življenja jo je obiskala še huda bolezen našega časa -rak in ji pobrala zadnje moči Pred časom je doživela tudi prometno nes- rečo,pa je vse zelo potrpežljivo prenašala. Pokojna Pepca je živela sama, pomagali so ji zlasti brat z ženo z Jesenic in dobra soseda. Kolikor je le mogla, je Pepca sama pomagala ljudem.Veliko je naredila za šent jernejsko cerkev, ko je pomagala svoji sestrični,ki mežnari. Rada je prinašala cve- tje in pomagala krasiti ter čistiti cerkev. Zelo rada je prihajala na srečanja Bratstva v Šmarjeto, molila, se pogovorila in nabi- rala novih moči za življenje. Pepca je rada obiskovala bolnike in tudi sama bom po- grešala njene obiske. Bog ji povrni za vso dobrosrčnost, potrpljenje in obiske!

Marija Brišar

Že tri tedne

Kviz je čedalje težji. Že tri tedne iščem v knjižnici literaturo,kjer bi bil ta svetnik na- slikan. Možna je 2. varianta (cac).
Spoštovana tekmovalka, ne vem, ali bi se opravičeval ali nasmejal ob vaši pošti. Za- nimivo se mi namreč zdi, da Pokal Prijatelja lahko koga tako zgrabi. Me veseli. O svet- nikih je pri nas izšlo kar nekaj knjig. Najbolj poznano je Leto svetnikov v štirih delih. V zadnjem času je izšel prevod odlične nem- ške knjige Svetniki v cerkvenem letu. Po- magamo si lahko tudi z različnimi priročniki o krščanskih simbolih, ki podajajo tudi sim- bole svetnikov. Potem si veliko pomagamo, če redno spremljamo predstavitve svetni- kov v naših cerkvenih časopisih, zlasti v Družini in Ognjišču. Seveda tistim,ki se za- nimajo za svetnike, pride v roke še kakšna posebna knjiga.Tudi 'civilne' založbe danes objavljajo takšne knjige.
Drugače pa veste,da je z vprašanji takole: če so prelahka, bi rekli: "To pa ja vsakdo ve..." (Mladi rečejo v takih primerih: "Brez veze.") Če je pretežko,pa se potolažite,da so tudi drugi tekmovalci in tekmovalke na istem. Če ne veste, kar ugibajte, pa bo, kar bo. Ampak Prijatelj upošteva samo en odgovor - prvi.

Komaj na dva meseca

Kot zvest bralec vaše revije naj jo najprej pohvalim. Prijatelja vedno posodim naprej, tako da ga prebere vsaj pet ljudi. Moti pa me ena malenkost in ta je, da izhaja komaj na dva meseca. Mislim,da bi Prijatelj moral postati mesečnik.Prepričan sem,da bi zanjo vedno imeli dovolj materiala, saj je veliko zanimivih stvari,ki se godijo okoli nas. Ver- etno pa je tudi dosti ljudi, ki bi z veseljem sodelovali (in to ne za honorar). Morda bi tudi ne bilo tako moteče, če bi se Prijatelj podražil za kakšen tolar. Premislite, morda pa bi le lahko prišli do mesečnika!
Pošiljam vam tudi eno izmed mojih mnogih fotografij in upam, da jo boste lahko upora bili. Prejmite prav lepe pozdrave iz Celja.
Dragi Ivan, če bi prišlo več takih pisem,kot je vaše, bi pa zares začel resno razmišljati o mesečniku. To je bila želja še prejšnjega urednika in mnogih drugih sodelavcev Pri- jatelja, verjetno pa tudi mnogih bralcev.Da bi bilo dovolj materiala za sedanji obseg, rahlo dvomim. Zadnjič sva se ob predsta- vitvi knjige Marjetke Smrekar srečala z urednikom revije Paraplegik, g.Globokarjem in se nasmejala,ko sem ga spomnil na nje- gov komentar izpred let: "Brali bi vsi, pisal pa nihče." Kar zadeva naročnino ali pa dar za Prijatelja,dobivamo tudi drugačna mne- nja, kot je vaše. Mnogi, zlasti če so v do- movih, res zelo težko dajo še za Prijatelja. Večji darovi pa so zelo redki. Glavni razlog oziroma pomislek smo pa seveda ljudje. Morda bomo v novem tisočletju uspeli. Hvala za spodbudne besede!

Prijateljstvo v Bogu

Sem naročnik Prijatelja, vendar se osebno ne poznam s sedanjim urednikom, kot sem se s prejšnjim. Mislim pa, da je osebno poznanstvo le majhen delček znanstva in prijateljstva v Bogu,ki pa obsega vse naše življenje in delovanje.
Pošiljam prisrčna praznična voščila. Prilika, upodobljena na prednji strani voščilnice (Jezus ozdravlja hromega in mu pravi: Vstani in hodi!) ni samo velikonočna.Mi vsi ki živimo, imamo palice,bergle, nosila.Jezus pa bi rad,da se mu približamo čili in zdravi, kot je nekje v Svetem pismu zapisano: Hromi bo skakal kakor jelen.Zato nam pra- vi: Vstani in hodi! Naj vam bo to voščilo spodbuda za nova in nova prizadevanja iz Boga za brate in sestre v bolezni in vsakr- šni bolečini! Bog vas živi!
Spoštovani in dragi Marjan! V duhu sva že znanca in prijatelja. Hvala vam za ta izraz: prijateljstvo v Bogu. Prisrčna hvala tudi za voščilnico s tem našim motivom. Mislim, da se bo iz nje dalo napraviti lep diapozitiv, ki bo prišel prav na kakšnem srečanju, ali pa bo za ponazoritev v Prijatelju.Ne da bi ve- deli, ste mi uresničili željo - imeti ta motiv iz Svetega pisma,saj so te Jezusove bese- de vodilo Bratstva. Zato še posebej hvala! Če pa vam v roke pride še kakšna kartica z upodobitvijo svetopisemskega prizora, se priporočam. Boste rekli: Kakšen prijatelj, takoj prosjači... Ni samo zame, saj veste. Bog z vami!

Vem, kaj pomeni

Najprej vas vse lepo pozdravim in v tem času, ki je še vedno povelikonočni, iz srca zaželim polno mero blagoslova, miru in us- pehov pri sestavljanju revije Prijatelj,s ka- tero razveseljujete premnoga žalostna in razočarana srca.
Sem duhovnik in na tej župniji že sedmo leto. Vsak prvi petek obiščem vse bolne in ostarele v župniji. Povprečno jih je petde- set, obhajilo pa jih prejme trideset. Vem in vidim,kaj vse pomeni osamljenim in žalost- nim ljudem edina tolažba,ki jo lahko prinese duhovnik - Bog.
Prav sedaj sem prišel iz obiskov ostarelih. Obiskal sem dva domova, kjer so tudi naši farani, in jim prinesel malo velikonočnega veselja. V Postojni mi je dala moja faranka lepo in globoko duhovno pesem. Želi, da bi jo objavili v Prijatelju. Včasih ga je bolj bra la kot sedaj, ker ji vid zelo peša, a pesem bodo lahko prebrali drugi bolj zdravi ljudje v domu in po Sloveniji. Lepo prosim tudi jaz kot njen duhovnik, da pesem objavite. Morda bo še kakšno napisala. Pri tej hiši je bilo med vojno zelo hudo, vse so ji pobili, ostala je sama. Za nameček pa sedaj še dom, saj ji drugega ni kazalo... Sedem pol- nih let sem jo obiskoval, tolažil in obhajal. Sedaj vse to dobiva v Postojni. Že vnaprej iskrena hvala za objavo in prisrčen pozdrav
Dragi prijatelj, upam, da ne boste zamerili, če Prijatelj objavi tudi vaše pismo,ne samo predlagano pesem. Vedno se v uredništvu držimo načela, da je primerno objavljati vse dobro in spodbudno, saj slabo kriči in se postavlja na vseh koncih in krajih. Vsak duhovnik, ki bo prebral vaše pismo, si vas bo lahko vzel za zgled. Dogaja se namreč, da kakšen župnik odjavi še zadnjega Prija- telja,češ da nima nobenega naročnika več Ko povprašam, ali ni v župniji nobenega bolnika ali invalida in če jih gre kaj obiskat za prvi petek, odvrne: "Ah, nekaj starih ljudi je, kot povsod. Grem,če me pokličejo"
Tudi sam imam zelo lepe spomine na prve petke na župniji, prav tako pa tudi na ne- deljske popoldneve, ko smo z birmanskimi skupinami obiskovali bolnike in ostarele, katere sem sam obiskoval ob prvih petkih. Zanimivo, nikoli otrok in mladine ni bilo po- trebno k temu priganjati. Še danes me to čudi in veseli. Hvala za vaše pričevanje in posredovanje, dragi prijatelj.Pesem objav- ljamo. Bog vas živi!

KO PA PRIDEŠ BLIZU ...

Letošnjo veliko noč si bo večina Slovencev zlasti pa v zahodnem delu, zapomnila po precej hudem potresu.Bežali smo na prosto potem pa drug drugemu hiteli pripovedo- vati, kako smo doživljali sekunde, ko so se pod nogami zamajala tla. Nato je kmalu prišla novica, da je v gornjem Posočju šlo zelo zares in da se še kar trese.Krnsko po- gorje se je prebudilo in hiše v vaseh, zgra- jenih na slabši podlagi - tako sedaj ugotav ljajo potresni strokovnjaki,so začele pokati vogali in zidovi se rušiti. Z velikim zanima- njem in sočutjem smo gledali, poslušali in brali o ljudeh, ki so ostali brez strehe nad glavo in morajo sedaj bivati v zabojnikih ali stanovanjskih prikolicah.Zganila se je naša človeška solidarnost, država in dobrodelne ustanove organizirajo pomoč in že načrtu- jejo obnovo domov. Zanimanje javnosti za Posočje pa polagoma pojenjuje.
Tudi Prijatelj bi, kljub temu,da ni "na teko- čem",saj izhaja le dvomesečno,rad pokazal svojo solidarnost do ljudi pod Krnom, saj so oziroma ste nekateri tudi njegovi bralci in bralke. Zato sva se s fotografom Tone- tom in župnikom Stankom Uršičem, ki sicer pretežno živi v Kredu, obiskala Drežnico in Drežniške Ravne. Župnik je redkobeseden, saj gre za njegovo domačo - rojstno vas. Biti župnik v domači vasi ni lahko,v domači vasi, ki jo je prizadejal potres, pa še manj. Tudi njegova rojstna hiša bo porušena.
Naj bodo ta zapis in slike spodbuda k tes- nejši in poživljeni molitveni povezanosti z ljudmi, ki jih je najbolj prizadel potres, tudi k še kakšnemu daru, zlasti čez čas, ko bo vse potihnilo, marsikakšne težave pa bodo ostale. Mnogi bralci in bralke Prijatelja pre- dobro veste, kako je, ko po nesreči mine čas pozornosti, obiskov in sočutja, ne pa čas težav.
"Od daleč ni videti nič posebnega," je naj- krajši in površen komentar. Toda,ko prideš blizu hišam,ko prideš blizu ljudem,ko prideš blizu človeškim srcem, vidiš in zaslutiš - stisko, pa tudi lepoto človeške bližine, ki se pokaže prav v stiski.
Ko se po strmem klancu pripelješ do Drež- nice,se zastrmiš v pokrajino,v cerkev Srca Jezusovega na vzpetinici sredi vasi,in nato proti vrhu Krna. Tam opaziš rano;del oste- nja se je zrušil. Čez čas bo to zanimivost, sedaj pa domačinom še kako zbuja spomin na grozeče bobnenje ob potresu. Prihajalo je iz globočin zemlje kot silen pok in z gore kjer so se krušile in valile skale.
Nekaj slik vam bo nekoliko približalo sedanjo stvarnost. Mnoge družine so v zabojniku, kjer je vse na tesnem. Seveda je ne glede na razmere najprej na vrsti primorska go- stoljubnost - kavica. Potem pripovedujejo vtise in misli,kako je bilo v trenutkih potre- sa. "Tako je počilo, da je eden od sosedov tekel gledat v klet, ker je mislil, da je raz- neslo plin."Drugače pa:"Vse je poskakovalo televizijo je razneslo, prašilo se je, da nič nisi videl; bežali smo ven." "Začetek je bil hud - šok, cel prvi teden. Sedaj se že kaj pošalimo. Poti med zabojniki smo poimeno- vali: Kosovo, Metohija, Cankarjeva... Toda tisti, ki moramo bivati v zabojnikih, komaj vemo, kje kdo stanuje. Drug do drugega stopimo in smo si čisto domači. V tej stiski smo se še bolj zbližali. Tudi prej smo si po- magali. Tu smo bolj enotni ljudje in gremo drug drugemu na roko. To se tudi sedaj pozna."
In kako je bivati v zabojniku? "Nič ne vem, kje imam kaj. Nekaj stvari je še v drugem zabojniku, nekaj je ostalo v hiši,ki je ozna- čena za rušenje." Občutek v zabojniku je nenavaden. Ko kdo hodi, se zdi, da se trese, kot bi bil rahel potres. Nasmejijo se nam: "Tu se vedno trese,smo že navajeni. Če pa začnejo poplesavati kozarci, vemo, da se spet trese gora in planemo ven; nas kar odnese; podnevi ali ponoči. Drug dru- gega sprašujemo: 'Ti, ali si čutil? Katere stopnje je bil?' Kar zadenemo." Drugače je v zabojniku prijetno varno, čeprav je tako majhen prostor. Vsak zabojnik ima elektri- čni radiator, ker zna biti ponoči in v dežju precej hladno. A sedaj že pripeka tudi sonce in razmišljajo, kako se bodo ubranili poletne vročine.
Dvaindevetdesetletna Marija - Mica pravi, da se nič ne boji. Tudi ko je bil potres, je mislila, da je močan veter in so ji domači komaj dopovedali,naj beži od hiše stran.Pa se je kar hitro vrnila. Potem ji je socialna služba predlagala, naj gre v dom ostarelih. Ni se strinjala, raje še naprej stanuje pri svojih, malo v zabojniku, malo v hiši, in to v nadstropju. "Veste, jaz se nič ne bojim. Zakaj bi človek sam sebi težavo delal? Otroci se bolj bojijo," pravi. Pove pa, da jo že štirideset let muči želodec. To ostaja.
Potem smo šli pogledat hišo. Na njej je rdeča markacija kot na planinski poti. Žal je to zlovešča označba za rušenje. Preveč razpokana je in ni varna. Za gradbenike so tu šolski primeri, kako mora biti stavba čvrsto povezana. Vidiš povsem novo in še neometano stavbo - in je že krepko raz- pokana,ker vogali in preklade nad okni niso bile povezane med seboj.Zdi se,da je vsa- ka stavba v Ravneh podoba za družino, vas, župnijo, za cel narod in svet. Samo v trdni povezanosti vseh členov je rešitev in varnost.
Nazaj grede se ustavimo še pri cerkvi. Župnijska cerkev in narodno svetišče Srca Jezusovega z začetka stoletja krepko stoji in tudi tu na prvi pogled ni videti ničesar posebnega. Potem opaziš razkrito streho župnišča,ki čaka popravila. Pozoren pogled po cerkvi razkrije premaknjene stebričke oltarja, številne drobne razpoke in odkru- šeno fresko nebeškega Očeta. G. župnik omeni, da se ljudje - tudi nekatere župnije - zanimajo za konkretno pomoč konkretni družini. Župnišče bo že popravila Cerkev, menijo. Kot oskrbnik svetišča je hvaležen za vsak dar tudi za cerkev.
Še pogled proti oltarju, kratka molitev in misel na ljudi, ki hočejo ostati na svojih ranjenih domačijah. Letos bodo veliko bolj občuteno peli in molili: "Srce Jezusovo, vir vse tolažbe, usmili se nas!"
Po opravkih(zaradi bližajočega se misijona) potem odhitiva še v Breginj, na skrajni rob slovenske države.Tega je temeljito pretre- slo leta 1976.Podoba kraja je odtlej močno spremenjena. Na lepih in rodovitnih njivah so takrat preveč na hitro zrasle montažne hiše. Obnovitelji očitno niso kaj dosti spra- ševali ljudi za mnenje. V nekaterih srcih pa so prav zaradi tega po potresu nastale ra- ne, ki se še po dveh desetletjih niso čisto zacelile.
Po letošnjem potresu pod Krnom se pou- darja, da je treba ohraniti podobe vasi, ki so prizadete. Ljudje pa seveda razmišljajo po svoje, tako kot bi vsakdo: "Če je že treba rušiti, ali ne bi zdaj zgradili tako, kot si želimo; da bo malo več prostora v hiši in med hišami? Če nas ne bodo poslušali, bo- mo pa kar odšli: kar v blok v Kobarid, če ne bo šlo drugače" A ljudje res želijo ostati v čudovitem svetu pod Krnom. Želijo pa si tudi pomagati. Menda bodo s pristojnimi državnimi predstavniki uspeli uskladiti po- glede in želje. Sedaj čakajo in to je mučno čakanje. Glede popravil namreč vedo,da ni dobro hiteti. Predvsem si želijo varnih hiš. Na glas razmišljajo, ali so bolj varne mon- tažne ali zidane.
"En mesec je sedaj mimo. Težak je bil. Jaz rad živim in ne bi bil rad v hiši,ko jo strese. Nič nisem spal."To je sedanje razpoloženje pod Krnom.

Vlado Bizant

NISEM ŽIVEL V PRAZNO

Sestre usmiljenke v marcu praznujejo god svoje ustanoviteljice sv. Ludovike. Ob tej priliki so povabile medse vse starejše, osamljene, bolne in invalidne iz župnije sv. Jakob ob Savi. V pomoč smo jim bili sode- lavci župnijske Karitas. Ker je to bilo v postnem času, so imeli tudi možnost svete spovedi.
Po bogoslužju, ki ga je skupaj z župnikom vodil ravnatelj s.usmiljenk,g.Jože Zupančič smo pospremili naše prijatelje v spodnje prostore. Še kar nekaj časa smo kramljali o pridigi, ki nas je vse zelo prevzela. Nato so sestre izvedle program z diapozitivi ob spremljavi petja in glasbe. Zelo globoko smo vse doživljali. Zelo veseli smo bili tudi obiska g. Jožeta Kopeiniga iz Tinj na Koro- škem,ki se nam je prav prisrčno predstavil, za popotnico pa nam podaril lepo misel: Nisem živel v prazno,če sem živel v ljubezni
Radi bi se zahvalili našim sestram za lepo praznovanje,saj niso osrečile samo starej- ših, bolnih, osamljenih in invalidnih, ampak so čudovito polepšale dan tudi nam, sode- lavcem župnijske Karitas.

M. Gostinčar

POLEPŠANI PRAZNIKI

V soboto, 21. marca 1998, je bilo v žup- nišču v Komnu zopet srečanje za bolne in ostarele iz vseh naših petih župnij: Komen, Gorjansko, Škrbina, Veliki Dol in Gabrovica. Pripravila ga je Medžupnijska Karitas Komen
Bolni in ostareli so se ob 14.30 zbrali v župnišču, kjer je bila najprej priložnost za sveto spoved, nato pa maša s somaševa- njem obeh domačih duhovnikov.V pridigi je g. župnik, msgr.Krapež, vse spodbujal, naj nikoli ne omagamo v molitvi. Molimo naj preprosto in iskreno kot cestninar, ki nam ga Jezus daje za zgled. Med mašo je bila tudi priložnost za prejem zakramenta bol- niškega maziljenja.
Po maši je bila preprosta pogostitev s pe- civom, čajem in kavo. Pred velikonočnimi prazniki smo bolnim in ostarelim izkazali pozornost tako, da je vsak prejel košarico s svečko v obliki pirha,prav tako pa voščil- nico Karitas in domačih duhovnikov.
Veseli smo, da s tem prisrčnim srečanjem bolnim in ostarelim polepšamo praznike.Je- zus namreč pravi: Kar ste storili kateremu mojih najmanjših bratov, ste meni storili. To pa je bila tudi spodbuda,da se bolnih in ostarelih spomnimo še kdaj. Naša duhovni- ka jih redno obiskujeta za prve petke, da lahko prejmejo zakrament svete spovedi in obhajilo.
Vse to naše delo je izraz ljubezni in pozor- nosti do bolnih in ostarelih ljudi. Prepričani smo, da nam oni s svojim vdanim prenaša- njem starosti in bolezni veliko pripomorejo k Božjemu blagoslovu v naših župnijah. Hvala,vam,bratje in sestre za vašo molitev in darovano trpljenje.

Medžupnijska Karitas Komen

ZAVEZOVANJE KRAVATE

Zamisel za tokratni prispe- vek se mi je utrnila, ko sem v prejšnji številki brala pogovor z Otonom. Nekoč me je namreč vprašal,kaj na moškem najprej opazim. "Kravato," sem odgovorila.
Mislim, da je kravata zelo pomemben in zgovoren modni dodatek. Žal pa pogosto opažam, da moški slabo izkoriščajo ta "nji- hov" kos garderobe.
Aha,morda je pa problem v vezanju? Zato, dragi moški bralci, so vsi ti vozli namenjeni samo vam... Oglejte si risbe,dodajte malce spretnosti in z lepo zavezano kravato se boste gotovo počutili zelo samozavestne (sl. 1,2,3).

Moški vozel

V poletni vročini si morda radi odpnete zgornje gumbe pri srajci.Tedaj si lahko ok- rog vratu zavežete tanko bombažno rutico ali svilen šal (sl.4).
To idejo si smejo izposoditi tudi ženske. Je že tako,da imamo povsod rade svoje prste zraven ...
Naj vas poletje uči gledati, poslušati in čutiti darove stvarstva.

Kati Urh

Angel spremlja apostola Petra iz ječe. Povejte:

1. Mesto, kjer se je to zgodilo?
a) Jeruzalem
b) Antiohija
c) Rim

2. Katera svetopisemska knjiga to opi- suje:
a) Markov evangelij
b) Apostolska dela
c) Prvo Petrovo pismo

3. Kako je angel zbudil Petra?
a) Glasno je zaklical: "Peter!"
b) Dotaknil se je njegove rame in zašepe- tal: Peter, vstani!
c) Sunil ga je v bok.

Gospa Zora Praper iz Prevalj sprejema Po- kal Prijatelja za leto 1997.Seveda to ni tak običajen športni pokal,ampak nekaj poseb- nega,povezanega z lanskim tekmovanjem- na staro strešno opeko naslikan evangeljski prizor Izgubljenega sina, zraven pa napis Pokal Prijatelja 1997 ter ime zmagovalke. Naslikal ga je naš lazaristovski kandidat g. Vlado Cencel. Ga. Zora je povedala veliko zanimivega iz svojega življenja, saj je bila dolga leta katehistinja, predvsem pa zelo rada bere. Prijatelja je spoznala prek svoje mame, ki je bila več let na invalidskem vozičku, potem pa mu je ostala zvesta. Še enkrat čestitke!

Pravilni odgovor PP 2/98: C A C

Kako bi prelisičil tekmovalce ob tako poz- nanem svetniku,kot je sv.Jurij,sem si prej- šnjikrat belil glavo.Pa je kar uspelo, čeprav res lahko kdo očita, da bi vse v Prijatelju moralo biti veliko in lahko čitljivo, ne pa majčkeno in skrito, kot je bil zmajček na obleki tega svetnika. Zanimivo je tudi, da je bilo več pravilnih odgovorov glede časa, iz katerega je obleka (in slikar), kakor pa, kateri svetnik je.
Vrstni red po drugem kolu:
1.-8. mesto (12 točk):s.Almira Černe,Oton Kurent in Marjetka Smrekar (Ljubljana), Katja Miklič (Radomlje), Boris Rejc, Tina Rot in Ljubica Zakovšek (Domžale), Tilka Tomažin (Raka)
9.-12. mesto (8 točk):Jožica Vevoda (Lju- bljana), Marija Sedovšek (Mozirje), Zora Praper(Prevalje) in Zvezdana Zadnik(Škofja Loka)
13.-15. mesto (7 točk): Marija Boršič (Rogaška Slatina), Jože Kornik (Slovenska Bistrica) in Ana Košir (Ljubljana)

Odgovore pošljite do 25. junija na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

MREŽA Z MISELNIMI ZVEZAMI

Namesto običajnih opisov navajam pojme, ki so v miselni zvezi z besedami, katere je treba vpisati v lik. Kako naj bi to bilo v praksi? Če bi bil vprašaj - oblak, bi napisali nevihta. Če bi bil vprašaj - gondola, bi na- pisali žičnica ipd. Za lažje razumevanje je nekaj črk že vpisanih na prava mesta. Da pa zopet ne bo pretežka, bom po abeced- nem redu za vodoravne in navpične besede napisal rešitev. Veliko potrpljenja in nikar prezgodaj ne obupajte.
Vodoravno: 3. žimnica, 8. denar, 9. uni- verza, 10. prašič, 11. cirkus, 12. dež, 13. tolažnik, 20 šola, 23. mlin, 24. Homer, 25. antilopa, 26. lutke, 27. krma, 28. Malavi, 29. kolek.
Navpično: 1. jola, 2. frak, 3. Volar, 4. ak- varij, 5. "Cvet pelina", 6. žirafa, 7. kit, 14. Jordanija, 15. Jenisej, 16. streha, 17.njiva, 18. apnenec, 19. Goldoni, 21. smučanje, 22. plenice.
Vodoravno in navpično: afrik, Angara, Arktur, artist, bankir, dilce, eland, Husein, ikrnik, jadro,kaplja, krača, Krakar, lucerna, morje,Njasa, Odiseus, okapi, oskrd,postat, rektor, rmanec, skodla, škric, taksa, tetra, Trnka, urnik, uteha, zdraha.
Na dopisnico napišite pare, ki se ujemajo (n.pr.: oblak-nevihta). Napišite posebej za vodoravne in posebej za navpične. Vsega skupaj je trideset parov. Če dopisnica ne bo dovolj velika,napišite pismo.S priloženim kuponom jo pošljite do 25. rožnika (junija) na naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 LJUBLJANA. Rešitev osmeroosmerke iz št. 2/98:
SANPAVLIJA

Nagrajenci 2/98:
1. miniaturni kitajski spominki:Helena Žabkar Kržišče 13, 8274 Raka
2. knjiga A. Škufca-Šopek cvetja in trnja: Marko Burnik, Šolska ul.17, 5281 Sp. Idrija
3. glasbena kaseta: F.Juvan, Ne pozabi na srce: Ivan Strmole, Goriška 4, 3000 Celje
4. knjiga: Mavrični angel (K.Gržan): Majda Vovnik, Dom Petra Uzarja, Ročevnica,4290 Tržič
5. vezen namizni prtič: Valerija Breznik, Vrhe 1, 2380 Slovenj Gradec
6. komplet podobic z motivi iz narave: Ana Košir, Jamova 56, 1000 Ljubljana.
Naše čestitke.

Nagrade 3/98:
1. UKV tranzistor - radio s slušalkami
2. komplet frotirk
3. knjiga M.Smrekar:Tako mi govori življenje
4. knjiga K. Gržan, Mavrični angel
5. glasb. kaseta Henček in njegovi fantje
6. komplet podobic z motivi iz narave,avtor Klemen Čepič

iz novomašne pesmi