Kjer so rože, postoj!

"Kjer ni rož, pojdi naprej!" je dejala v pogovoru za Prija- telja Minka Urh iz Zaplane. Z možem Poldetom letos obha- jata biserno poroko. Če obrnemo njeno misel,dobimo vabilo:"Kjer so rože,postoj!" Pa tudi - kjer je nekaj lepega, postoj! Vabim vas, da pozorno preberete tudi tokratno številko Prijatelja, ker je v njej gotovo veliko lepega. Duhovna misel p. Mežana nas pripravlja na največji Ma- rijin praznik-Vnebovzetje. To je čudovit praznik, ki nam sredi poletne vročine prinaša upanje in veselje. Ali ni čudno, da so Marijine cerkve najbolj obiskane in Marijini prazniki najlepše doživeti? Kaj bi bilo čudno - lepo je. Roža Marija nas vabi, da postojimo, se ustavimo v svo- jem življenju, kakršno že je, in iz srca zapojemo Marijino pesem. V srcu bo zopet veselje, upanje, praznik...
Hišica sredi čudovite narave v Zaplani, v njej pa biseroporočenca z enim od vnukov, seveda z rožami na oknih in na vrtu, vabi, da postojimo. Marsikakšen sadež zrele življenjske modrosti nam ponudi. "Vsak večer sva drug drugemu na čelo napravila križ" je bilo rečeno. Mož ženi in žena možu;znamenje pripra vljenosti na nesebično in požrtvovalno življenje, znamenje potrpežljivosti in trpežnosti,znamenje skromnosti in spri- jaznjenja drug z drugim,znamenje vere, upanja in ljubezni, znamenje križa.
Zopet boste lahko prebrali izvirno in bogato razmišljanje dr. Janje Ahčin ter nadaljevanje življenjske predstavitve misijonarke dr. Terezije Žužek. O hre- penenju in razpetosti med že in še ne je v odgovor na Marjetkino vprašanje napisal p. Miran Špelič. Jože Raduha je tokrat namesto povzetkov novic po svetu napisal spomine na otroštvo. Marelice, občutljiva drevesa, presajena z rodne domačije, prinašajo svoj sad. Morda je to drevo tudi podoba za Krš- čansko bratstvo bolnikov in invalidov - občutljivo, pred petindvajsetimi leti presajeno na slovenska tla, trpežno in rodovitno.
Potem sledi kar precej poročil s srečanj KBBI v zadnjih dveh mesecih. Najbolj obširno je poročilo z Zaplane, kjer je Bratstvo prevzelo v najem in uporabo župnišče. Na osrednjih straneh je vpet list z znakom KBBI ter slika, ki vsebuje drugo geslo Bratstva:"In glejte,živimo!" Sledi še vrsta krajših in daljših prispev- kov, ki odražajo življenje, kakršno je (Prizadeti v svojem okolju, Želim si pri- jatelja,Življenje na robu itd.) Kar skoraj v vsaki številki Prijatelj lahko prinese majhno reportažo s poti enega od sode lavcev ali bralcev. Tokrat je to iz Rima. Pozorno bomo prebrali tudi počitniški pozdrav z bolniške postelje.
Ob koncu Prijatelja Kati Urh vabi, da ohranjamo lepoto rož. Da, tudi posuše- ne rože in v neugodnem času ohranjajo lepoto in privlačnost. Še enkrat se uresniči misel: Kjer so rože, postoj!

Vlado Bizant

spredaj: kanuist, foto Klemen Čepič
zadaj: otroci na lesenem mostu, foto Tone Planinšek

Avgust

Da bi Sveti Duh vzbujal v svetu pristne in vesele priče živega Boga. Da bi sredstva družbenega obveščanja postala povsod žarišče evangelija. Da bi slovenska javnost spoznala ve- likanski pomen religiozne vzgoje pri katehezi in verskem pouku v šoli.

September

Da bi vse države obsodile protičloveška ravnanja in se borile proti njim. Da bi Duh nove evangelizacije opogumil Cerkev v Aziji, da bi oznanjala Kristusa ter pospeševala inkulturacijo evangelija in medverski dialog. Da bi Slomškov zgled prebujal nove duhovne poklice, ki bi navduševali ljudi za svetost.

IN STOPILA JE V NEBEŠKO SLAVO

"Danes odprto je sveto nebo" poje naša cerkvena pesem ob prazniku Marijinega vnebo vzetja,ki ga slavimo v avgu- stu.
Da,radostno se je odprlo ne- bo,ko je prva žena sveta-Marija, Božja in naša nebeška Mati končala svoje zemeljsko življenje in stopila v nebeško slavo. Tega se je srčno razveselil njen Sin. Njegova Mati je bila spet ob njem. Veličastno jo bo lahko poplačal za vse, kar je storila zanj in za vse človeštvo. Razveselili so se angeli, neutrudni Božji poslanci, saj so Jezusa in Marijo sprem- ljali vse od oznanjenja do vnebovzetja. Razveselili so se svetniki,ki jim je ravno Marijin pristanek,da postane Božja Mati omogočil, da jih je Jezus Odrešenik po- peljal iz predpekla v nebesa.
Marijinega vnebovzetja pa se iz srca veselimo tudi mi zemljani. Zavedamo se da imamo v nebesih najboljšo priproš- njico in najlepšo vzornico. Marija v ne- beški slavi pri svojem Sinu materinsko prosi za nas,varno usmerja naše korake mimo vseh nevarnosti in nas s svojim svetlim zgledom spodbuja k zavzetemu krščanskemu življenju, da bomo nekoč ob njej uživali neizmerno nebeško slavo
Kateri so razlogi,da je bila Marija z dušo in s telesom vzeta v nebesa? Marija je bila Božja mati. Neprimerno bi bilo,da bi trohnelo telo žene, ki je dalo življenje Božjemu Sinu. Zato je Jezus takoj po končani Marijini zemeljski poti ne samo njeno dušo, ampak tudi njeno telo vzel k sebi v nebesa.
Marija je bila brez madeža izvirnega gre ha spočeta. Telesna smrt je posledica izvirnega greha.Ker pa se Marije ta greh ni dotaknil - kakor tudi ne drugi grehi, njeno telo ni zapadlo smrti, ampak je bilo takoj po končanem poslanstvu na zemlji poveličano v nebesih.
Marijino telesno vnebovzetje je posledi- ca in izraz Jezusove sinovske ljubezni do Marije in Marijine materinske ljubezni do Jezusa. Oba sta težila drug k druge- mu, kajti drug brez drugega nista mogla biti. Zato je Jezus takoj po končani zemeljski poti vzel svojo mater k sebi v nebesa, da bosta tako Mati in Sin vso večnost najtesneje povezana med se- boj.
Marijino vnebovzetje je podoba in za- četek poveličanja vsega Božjega ljud- stva. To, kar se je zgodilo z Marijo ob njenem vnebovzetju, vnaprej kaže, kaj se bo zgodilo z nami vsemi ob koncu časov -poveličanje na duši in na telesu
V nebeški slavi Marija ni pozabila, da je v najtežjih trenutkih, v strahotnem trpljenju pod križem, postala tudi naša Mati. "Glej, tvoja mati!" je tedaj rekel Jezus apostolu Janezu, ki je v tistem nadvse pomembnem trenutku zastopal vse ljudi.Marija vnebovzeta se vseskozi zaveda svojega materinskega poslan- stva. Neprestano prosi pri svojem Sinu za nas.V njegovi moči nas rešuje vsega hudega na duši in na telesu.
Znan je dogodek, ki se je pripetil ob francoskem narodnem romanju v Lurd leta 1926.Nek fant je bil tako hudo bo- lan, da so mu prej, preden so ga peljali k votlini, podelili bolniško maziljenje. Ko je škof, ki je v procesiji nosil Najsvetej- še, prišel do njegove postelje, je fant zaupno prosil: "Jezus, Marijin Sin, vrni mi življenje, ozdravi me!" Toda Jezus je šel mimo, ne da bi bil ozdravil bolnika. A ta ni obupal. Zbral je vse sile in zaklical za Jezusom: "Jezus, Marijin Sin, nisi me ozdravil... Povedal bom tvoji materi." Začel je jokati. Ko je škof videl to zau- panje,se je vrnil in ga še enkrat blago- slovil z Najsvetejšim. Tedaj se je zgodil čudež. Množica je vzvalovila v silnem navdušenju: "Jezus, Marijin Sin, ga je ozdravil. Hvala mu na veke!"
Marija pa ne posreduje pri svojem Sinu samo v telesnem, ampak tudi v duhov- nem oziru in rešuje svoje, z grehi obte- žene otroke.V Marijino svetišče je stopil nek bivši zapornik -morilec. Devet let je bil zaprt zaradi uboja. Šel je po cerkvi, roke je imel v žepih in kljubovalno pre- klinjal. Tak je stopil tudi v cerkveno kapelo. In naenkrat je bil poražen,pravi sam. V nogah ga je zgrabila neka bole- čina, da je samo gledal, kako se bo pri- vlekel do klopi.Ta bolečina ga je grabila vedno bolj.Nekaj ga je obšlo in vsi grehi so mu prišli pred oči.Tedaj je sam v se- bi rekel: "O Bog, nisem vreden, da sem v tej cerkvi. Moral bom misliti na to, da bom delal pokoro in se spravil s Cerk- vijo." In v sebi je tedaj zaslišal glas: "Od zdaj si ti moj." Spovedal se je. Od takrat se dvakrat tedensko posti ob kruhu in vodi. Vsak dan je v cerkvi in vsak dan moli.
Marija Vnebovzeta je nam vsem, ki še potujemo po tej zemlji, vzvišen vzor v vsakem pogledu.Marija nam je vzor čis- tosti. Marija ni bila nikdar omadeževana z grehom. Najmanjši mik greha je ni ni- kdar potegnil za seboj.Je edina,v kateri sijaj Božje podobe ni bil nikdar zatem- njen; Ona je "Brezmadežno spočetje", neoskrunjena mojstrovina Svete Trojice
Marija nam je vzor ponižnosti. Čeprav je bila od vseh ljudi najviše odlikovana, ni nikdar silila v ospredje. Vedno je ostala ponižna Gospodova dekla, ki želi izpolnjevati samo Božjo voljo; ki išče samo Božjo slavo in blagor ljudi, zaradi katerih je postala Božja mati.
Marija nam je vzor žive vere.Elizabetino blagrovanje: "Blagor ji, ki je verovala, zakaj spolnilo se bo, kar ji je napovedal Gospod", jo spremlja vse življenje: ko v Betlehemu ne najde prenočišča pred Jezusovim rojstvom,ko mora z Detetom in Jožefom bežati v Egipt;ko se ji Jezus izgubi v templju;ko Jezusa zaničujejo in ga umorijo... Vedno neuklonljivo, brez- mejno veruje.
Marija nam je vzor goreče ljubezni. Ker je njeno srce prepolno ljubezni, se do kraja použije v skrbi za svojega Sina in za nas.
Marija je zmagovalka nad hudobnim du- hom, največjim človekovim sovražnikom Že v raju je Bog napovedal boj med njo in satanom, v katerem bo Marija zma- gala. In tudi v Janezovem razodetju je Marija žena, ogrnjena s soncem, pre- magala ognjenordečega zmaja -satana.
Marijino poveličanje v nebesih je po- doba in poroštvo našega poveličanja v večni slavi. S smrtjo se naše življenje ne uniči, ampak samo spremeni, lepo pravi hvalospev pri mašah za rajne. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih, kot je bilo priprav- ljeno Mariji ob vnebovzetju.

p. Adolf Mežan, DJ

KJER SO ROŽE, POSTOJ!

Beseda in kraj Zaplana je v zadnjih mesecih članom KBBI in tudi vsem bralcem Prijate- lja dobro poznana. Bratstvo ima namreč tu svoj dom in ga počasi obnavlja.Že to je razlog,da bi nam spre govoril kdo od tod.Kot nalašč v teh po- letnih mesecih praznujeta biserno poro- ko Leopold in Minka URH, Zaplana 53 (pp 41), 1370 Logatec. Častitljiva leta in dolgoletna povezanost v Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov so še do- datni nagibi za pogovor. Leopold se ni pustil prositi. "Z veseljem; čakam vas," je odgovoril na vprašanje, če bi bil za pogovor. Spregovorila sta oba in se menjavala v odgovorih. Pa saj ni pome- mbno, kaj je rekel mož in kaj žena. V šestdesetih letih skupnega življenja sta postala eno - zakonski par, ki dobro ve, kaj je življenje, pa vendar ohranja veselje do življenja, do narave in seve- da do Boga.
Prvo vprašanje se nanaša na vajino ime. Uradno sta Leopold in Marija. Kako pa drug drugemu rečeta?
Polde sem. Vsi mi tako rečejo. - Jaz pa Minka.
Kje živita? V Zaplani ali na Zaplani?
Polde: "V Zaplani;tako rečemo." Minka: "Jaz pa bi rekla, da na Zaplani. Vedno rečem,da grem na Zaplano." Polde: "Če greš v cerkev. Drugače pa rečemo v Zaplani."
Zaključek: "Živite v Zaplani,k poroki ste pa šli na Zaplano. Drži?" - "Pa naj bo..."
Obhajata biserno poroko. Ali lahko obudita spomin na poroko leta 1938? Koliko sta bila stara,kako sta se pri- pravljala, kje je bila poroka, kje je bila ohcet,svatje,kakšna posebnost?
Vi ste pa radovedni. Veliko vprašanj postavljate. To bo čisto preprosta ob- letnica. Nekaj, pravijo, mora biti. Glede poroke se spominjava, da je to bilo 30. junija zvečer ob sedmih. S konji smo se peljali gor. Bilo je skromno, a lepo. No- beden od naju ni imel nove obleke.Meni je tisto leto prej umrla mama in ostal sem tu sam.Žena je doma iz Travnove- ga vrha, tudi iz Zaplane. Jaz sem imel dobrih štiriindvajset let, žena pa je mo- rala kupiti nekaj mesecev. Takrat smo bili polnoletni šele pri enaindvajsetih letih in kdor jih še ni imel, je moral za poroko kupiti mesece.
Ohceti nismo imeli. Samo malo krofov in kosilo je bilo. Bilo je skromno,kot sva tu di pozneje vse življenje živela skromno.
Posezimo še malo nazaj. Oba sta domačina. Sta se že dolgo pred po- roko poznala? Seveda, od majhnega. Iz otroštva se spominjava, kako sva skupaj po hišah nabirala "vahče". To je bil poseben kruh,majhni hlebčki,ki so jih pekli tisti dan pred praznikom po Rovtah Otroci smo nabirali tiste hlebčke in jih bili zelo veseli. Tukaj pa so jih pekli na Martinovo, pred svetim Martinom. Rekli smo jim martinčki ali tinčki. Kruha je drugače bilo bolj malo. Tisti dan pa smo se ga lahko do sitega najedli.
Obojni starši so bili prej v Ameriki in tam so se še bolj spoznali. Moji starši, pravi Minka, so bili celo dvakrat tam, a je bil bil ata zelo bolan. Zgodaj sem ga izgubila.
Polde pa pove: Jaz sem očeta izgubil v prvi svetovni vojni.Mama je tudi zgodaj umrla. En brat, ki je bil rojen v Ameriki, se je tja vrnil.Jaz sem rojen tu in še en brat, ki je že pokojni. Trije bratje smo bili. Pri nas, pravi Minka, pa nas je bilo enajst, vendar sem sedaj ostala sama. Vsi so mi že pomrli.Trije bratje so izginili v zadnji vojni.
Imate kakšne sorodnike v Ameriki? Imate stike z njimi.
Seveda. Po mnogih krajih: Cleveland, Chicago, Kalifornija... Pišemo si, pridejo pa tudi na obisk. Za Zaplano pravijo: Krasno, krasno... Nekateri lepo govorijo slovensko. Počutimo se tako, kot bi se poznali od nekdaj. Nekateri pa nič ne govorijo slovensko.
Kaj še lahko rečete o življenju po poroki? Najbrž ni prijetno obujati spomine na hude čase, a vendar...
Dobro se spominjam (Minka), kako mi je sosed dejal:"Moža pa ne boš imela dol- go, ker je tako bolehen." Od vojakov so ga namreč spustili domov. Pa ga imam še sedaj. Preživljala sva se na malem posestvu, pa z nabiranjem gob, drugih sadežev ter zelišč. Imela sva štiri otro- ke, eden je umrl, star petintrideset let. Pri vojakih je dobil astmo in ta ga je kasneje stisnila. Vzgojila sva tudi tri vnuke, ki so rasli tukaj pri nama.
Med vojno je bilo hudo. Najhuje je bilo, ker je prinesla toliko razdorov. Moža so pobrali kar na njivi,ko smo želi oves. Če je kdo potrkal, si mu moral odpreti in ga postreči. Prihajali so beli in rdeči, celo Romuni, in vedno smo bili v nevarnosti. Med vojno so ubili župnika Geohelija, ki je bil enkraten človek.
Težko je bilo tudi po vojni, ko so silili v partijo. Novo oblast je motila na primer tudi slika škofa Rožmana v hiši. Pa sva si mislila: Hvala lepa za vašo pokojnino, midva bova v miru živela.In tako je bilo Skromno, ampak pošteno in v miru.
Bralci Prijatelja si vas bodo laže pred stavljali, če boste še kaj povedali o svojem zdravju. Lahko kaj rečete?
Podrl me je avtobus,pred triindvajsetimi leti.Bolezen pa me spremlja že vseskozi od mladosti. Nikoli nisem bil v službi. Za šole ni bilo možnosti. Znašel sem se po svoje. Rad sem igral in režiral igre. Lju- dem sem pomagal napisati kakšne proš nje.Včasih je bilo treba napisati kakšen članek. Tako sem pomagal ljudem. V službi nisem bil nikoli.
Sreča v nesreči je bila, da sem izgubil tisto nogo, ki je bila slaba. Kasneje sem zlomil še kolk, ravno na tisti nogi. Padel sem velikokrat in si polomil že skoraj vse kosti: rebra večkrat, ključnico...
Minka doda: Ko so ga lani po padcu slikali, so me v bolnišnici vprašali: "Ali vaš mož pije, ko ima vse polomljeno in zraščeno." Jaz sem rekla:"Kje pa,nikdar v življenju, pa sva skoraj šestdeset let poročena,ga nisem videla pijanega. Bo- lan pa je in slaboten." Domov je prišel čisto shiran. Preležal je celo zimo.Pa še rano na nogi je imel. Bil je na vozičku, sedaj pa spet počasi hodi. A težko in nevarno je iti že čez prag. Vedno se bojim, da bo padel in si kaj polomil. Jaz mu ne morem več dosti pomagati.
Drugače pa je tu še malo skleroze,zato se včasih tudi malo sporečeva. On reče tako, jaz tako. Ampak se vedno pogo- voriva, da je prav.
Ste kdaj v življenju kot bolnik oz. invalid občutili zaničevanje ljudi?
To ne. Sicer pa sem vse delal. Tudi, ko sem bil ob nogo, sem se še s kolesom vozil. Nisem se dal.
Pa vi,Minka,ste bili v življenju zdravi?
Bila sem zdrava, pa tudi zelo bolna. Imela sem hudo sklepno revmo, sedaj pa imam izrastke v hrbtenici in osteo- porozo. Bolečine in bolečine. Pa slabo srce,visok pritisk... Ampak,kaj bi človek stokal.
Ko je človek mlad,posebej ob poroki ima veliko načrtov. Kakšne načrte sta vidva imela? Koliko se jih je ure- sničilo? Nič posebnega. Želel sem si le da bi se zdravje ne poslabšalo in da bi mogla vzdrževati domačijo. Kupili so jo starši. Prej smo bili najemniki. Nisva imela kakšnih posebnih načrtov. Da bi popravila hišo,prišla do vode,to že.Pred leti smo nekoliko vzdignili hišo. Nekaj sva uspela, nekaj ne.
Ali živita sama? Kje živijo otroci?
Ne, nisva sama. Z nama živi eden od vnukov. Eden od otrok je v Ljubljani, hčerka je v Celju, drugi sin je v Libojah. Midva nisva osamljena. K nam pride ve- liko ljudi, tudi povabijo naju. Edino, kar pogrešava, je petje. Včasih smo tako peli, da je bilo veselje. Kako lepo je bilo ob svetih večerih! Sedaj je hiša bolj prazna in leta so tu, pa ne pojemo več.
Prišli ste v stik z Bratstvom. Kdaj je to bilo? Ste bili na kakšnem srečanju?
Seveda, večkrat na Mirenskem gradu. Od začetka sem zraven. Pa obiski so bili in pošta. Še invalidski moped ste mi enkrat našli. A je tu preveč bregov in sem ga vrnil.
Ste bili še kje? Morda na kakšnem romanju? Bila sva tudi v Lurdu. Jaz dvakrat,prvič enainsedemdesetega leta Potem sem bil še enkrat in tudi žena. V Rim zaradi vročine nisva mogla iti. Spo- minjam se romanja na Barbano, ki ga je organizirala rajna sestra Mihelangela. To je bilo zares lepo. Pa na romanju v Mariazell sva bila. Sestra Mihelangela je bila enkratna. Večkrat naju je obiskala in nama pisala.
Kako se pa sedaj preživljata?
Jaz dobim kmečko pokojnino, Minka pa družinsko. Bolj malo je,a se da preživeti Zdi se nama, da nisva še nikoli tako lepo živela kot sedaj; če bi seveda mo- gla hoditi. V hlevu imava samo še eno teličko. Včasih smo imeli štiri govedi in prašiče, pa kokoške. Sedaj ni mogoče več, pa kar pogrešava živali.
Šestdeset let skupnega življenja je zelo lepa doba. Imata bogate izku- šnje. Ali lahko daste kakšen nasvet, ki bi ga prenesel mladim, ki se poro- čajo? Kaj se vama zdi najpomemb- nejše? Veste kaj: vsak večer, ko sva šla spat,sva drug drugemu naredila križ Oba se kdaj razburiva, nikdar pa nisva šla spat skregana. TRME NE DRŽATI. TRME NE. ODPUŠČATI JE TREBA. Ne razumem,da kakšni zakonci po tri tedne ne govorijo. Duhovne vaje v tišini naj zakonci gredo delat drugam, ne doma.
Živela sta sama. Kakšnih zapletov s starši kot zakonca torej ne poznata
Sama, da. (Minka) Jaz sem šla od doma prvič že kot pet let stara punčka, nato sem služila od devetega leta starosti dalje. Ko sem se poročila in prišla na svoje, sem mislila, da sem prišla v raj. Znala sem vse delati in tudi rada sem delala. Ni ga bilo ročnega dela, ki ga ne bi znala.Tudi otroke sva navadila delati Še sedaj nama povedo, kako so hvale- žni, da sva jih naučila delati.
Torej: Moliti, trme ne držati, odpuš- čati, naučiti delati. To so po vaše najpomembnejše stvari v zakonu in za starše. Bi še kaj dodali?
Ne smeš biti ljubosumen. Če imaš koga rad, se zanj že malo bojiš, ampak ne sme biti ljubosumja.
Danes mnogi mladi kar tako začno živeti skupaj. Nekateri se izgovar- jajo, da še nimajo denarja za ohcet. Kaj vi mislite, zakaj se ne poročijo?
Ne vem, zakaj je tako. Tudi iz dobrih krščanskih družin so mladi, ki kar tako živijo. So lepo vzgojeni, ampak poročiti se pa nočejo. Tisto, da nimajo denarja, gotovo ne drži. Midva sva se tudi zelo skromno poročila, pa sva bila srečna.
Kaj pa zlato poroko sta praznovala?
Sva praznovala. Pravijo, da moramo mi, stari, dati mladim zgled.
Okrog vas je vse polno novih hišic - vikendov. Kako ste sprejeli te nove sosede? Zanimivi so.V soboto praznu- jejo,v nedeljo pa delajo.Pa smo se nava dili. V glavnem so tudi katoličani, vsaj tako mislim. Ni pa nikogar, ki bi se sam ponudil da naju pelje k maši. To pa ne.
K maši hodite bolj na Zaplano ali v Logatec?*  Na oba kraja. Včasih na Zaplano, včasih v Logatec. Do Logatca je štiri kilometre, na Zaplano pa malo več. Peš smo imeli uro in četrt. Včasih je kdo kar malo zameril, če sva šla v Logatec in ne na Zaplano. Ko pa je bil kdo tu na obisku, je rekel: "Če bi bil jaz tu, bi pa raje šel dol v Logatec." V Lo- gatcu so do nas, starih, zelo pozorni, vedno naju povabijo na srečanje.
Če bi se le primerilo, da bi morala zdoma -kako bi bilo iti v dom v Loga tec,kjer je cerkveni dom za ostarele in v njem strežejo sestre? Bi šli?
Šla bi. Raje pa bi ostala tu doma.
Tukaj je čudovita narava. K tej spa- dajo tudi ljubke srnice in zajčki (obu dim spomin na objedeno in obžrto sadje in zelenjavo doma)...
O, narava je že lepa. O srnah in zajcih pa kar tiho bodite. Koliko škode nare- dijo! Vse moramo imeti ograjeno, če hočemo, da kaj zraste. Še medvedje se tu pojavijo. Spomnim se nekega večera ko sem v hlevu molzla. Maček je ves prestrašen priletel noter in sem takoj vedela, da nekaj je. Še pes se ga je zelo bal. Kakšnih stodvajset kilogramov je imel. To je bilo pred več kot dvajse- timi leti. Pa še lani so ga tu blizu videli. Drugače pa imava oba zelo rada naravo
Vaša hiška je polna rož. Še tu na vr- tu imate zasajene. Imate radi rože?
Poznate pregovor: "Koder ni rož, pojdi naprej!" Letos ne uspevajo posebej dobro. Res sem velika ljubiteljica rož. Zjutraj, ko vstanem, najprej pozdravim mucke,psička, kokoške. Z vsemi se mo- raš pogovoriti ravno tako kot z otroki. In tudi z rožami. Čutijo tvojo ljubezen.
Se česa bojite?
Hudobnih ljudi (Polde). Strele (Minka). Še ko sem bila doma, je udarilo. Pa v nekaj dreves na vrtu je udarilo. Prvič sem strelo zares doživela pri trinajstih letih, ko sem služila. Tudi tu strela rada udari. Če je nevihta, gre takoj telefon. Ko bi ga najbolj potrebovali, ga moramo izključiti. Tudi tu je udarilo, enkrat tako da sem jo pošteno občutila. V veži je bilo polno ometa na tleh. Pa telefon je šel. Strele se res zelo bojim.Čim starej- ša sem, tem bolj se je bojim.
Kako je tukaj pozimi?
Jezusmarija,zima je pa tu huda. Zadnje zime so bolj blage, je pa že bilo toliko snega, da se okna niso videla iz njega. Tudi hud mraz je bil včasih. Spominjam se tistega leta, ko je bil sin pri vojakih. Tu je bila taka zima in mraz, da so avto mobili lahko kar po vrhu snega vozili. Prideva na Reko, vsa zimsko oblečena, v škornjih, tam pa pomladno toplo. Drv pa smo vedno imeli pri hiši dovolj.
Za konec bi rad povprašal še za vaše mnenje glede tega, do kdaj je prijetno živeti.V Domu upokojencev v Ljubljani mi rečejo, da je lepo ži- veti, dokler si mlad. Mlad pa si do osemdesetega leta. Potem,tako me prepričujejo, ni nič več lepo živeti. Kaj vi rečete? Tu gor je bila čez devet deset let stara ženica, ki je pravila, da je do devetdesetega lepo živeti.Zase bi rekla, da do sedemdesetega. Potem se je nabralo preveč zdravstvenih težav in je šlo naglo navzdol. Sedaj sva oba čez osemdeset.
Kaj pa pravita k temu,da je Bratstvo prišlo na Zaplano?
Veseli naju, da bo spet zaživelo župniš- če. Kakšno življenje je bilo gori včasih. Župnišče,pa mežnarija... Oče v mežna- riji je bil organist, hčere so pele. Kako lepo je bilo! Upam, da bo v župnišču z Bratstvom spet veselo in veliko pesmi. Upam, da bo kdo, ki bo prišel gor, prišel tudi naju obiskat. Vesela bova.

Polde nama je na koncu še zrecitiral pesem - pravljico o gradu in neusmilje- nem graščaku na Ulovki ter beraču, ki ga je graščak napodil. Tudi iz tega se vidi njegovo zanimanje za kulturo in čut za pravico ter usmiljenje.
Pogovorjali smo se kar na klopci na vro čem soncu. Polde je rad na soncu. Tu je njegovo priljubljeno mesto. Včasih je senco delalo veliko drevo, ki ga je vihar podrl. Polde pa še kar vztraja in Minka tudi.
Potem sta naju povabila še v hišo. Pre- prosto, starinsko, a tako domače je v njej. Verjamem, da si zelo želita, da bi mogla do konca svojih dni ostati tu. Draga Polde in Minka: Čestitke za bi- serno poroko, hvala za pripravljenost, hvala za pogovor in vse dobre nauke! Upajmo, da se bomo odslej večkrat vi- deli v domu KBBI na Zaplani in na vajini čudoviti domačiji spodaj v Zaplani.

Na obisku sva bila:
Vlado Bizant in fotograf Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji ni bilo objav.

ČAS ZORENJA MARELIC

Nek julijski večer me je po telefonu po- klicala mama in me nagovorila: "Boste kaj prišli po marelice? Pridite čimprej, sicer jih bodo Avstrijci prej odnesli..." Marelice, Avstrijci ... Včasih je dovolj le besedica ali dve, pa se človek znajde sredi reke spominov, ki te nezadržno potegne vase.
Spominjam se, da pri nas doma o doga- janju med drugo vojno vpričo otrok niso veliko govorili. Največ sem zvedel o tistih časih in dogodkih, ki so se boleče zarezali v očetovo družino, ko sta obi- čajno vsako zimo za dan ali dva prišla k hiši oba moja strica in so potem z oče- tom dolgo v noč pletli košare iz šibja in hkrati tudi pripovedi iz vojnih dni.
Spal sem v "veliki hiši" (izbi),kjer so pletli Vedoželjno sem vlekel na ušesa in ti nočni pogovori so mi odgrnili marsikate- ro družinsko skrivnost ter v meni risali podobe vojnih dni in življenje posebej še očetove družine. Tako se je v meni izrisala podoba vojaškega ujetniškega taborišča nekje sredi Nemčije,v katerem so ujetniki različnih narodov, polni uši, dvakrat dnevno stali v vrsti, čakaje na zajemalko ohrovtove juhe in košček črnega kruha. Med to množico lačnih, premraženih in shiranih okostnjakov je bil tudi moj oče. Še hujši kot glad in mraz pa je bil občutek zapuščenosti in pozabljenosti.Za večino drugih narodov so vsaj malce skrbeli njihovi nacionalni Rdeči križi,pri nas je pa skupaj z državo razpadla tudi ta organizacija.
S pridržanim dihom sem sledil očetu na prisilnem delu na neki nemški kmetiji in ga spremljal skozi pripoved, kako sta se s sotrpinom izmuznila od tam in se še pred koncem vojne skoraj čudežno vr- nila domov. Po vrnitvi so očeta na do- mačem pragu grobo ustavili tuji ljudje, ki jih je na videz celo poznal in jih je o- kupator naselil potem,ko so poleti 1941 izselili vso družino.
"Ja, rž in pšenica sta že zorela in klasje se je v vsej polnosti sklanjalo k tlom, koruza je že segala do pasu in zorele so prve marelice, ko so neko noč z vojaškim tovornjakom prišli po nas", sta pripovedovala strica. "Vedeli smo,kaj se dogaja in kaj pomeni bela legitimacija,a smo do konca upali, da se bomo lahko izognili tej grenki poti." Le za nekaj naj- nujnejših stvari je bilo prostora in že je tovornjak, poln pregnancev, odrohnel v neznano.Za njimi so ostali sadovi ljube- zni in žuljev mnogih rodov. Na vlaku so se jim pridružili še drugi izgnanci, med njimi domači kaplan; ta jih je opogum- ljal in spodbujal, naj upajo proti upanju, čeprav je bil sam ves v modricah, ki jih je dobil za popotnico od hitlerjanskih mladcev. Te so novi oblastniki zastrupili z ideologijo večvrednosti in sovraštva do vsega, kar ni bilo po meri velikega diktatorja Hitlerja.
Vojna leta so minevala kljub nenehni bližini smrti neizmerno počasi. Zaradi mraza, pomanjkanja oblačil, hrane,zdra vil, in obilja vsega hudega sta tisti čas v trpljenju ugasnili življenji dveh mojih tet, ki ju poznam le iz pripovedovanja. V tujo zemljo so še pred koncem vojne položili tudi truplo kaplana, ki je izgnan- ce do zadnjega povezoval, tolažil in jih tudi spremljal na zadnji zemeljski poti. Nobenega spomenika nikoli ni bilo na njihovih grobovih, le preprost lesen križ je stal tam, ko je vlak leta 1945 odpe- ljal izgnance v nasprotno smer, proti domu.Mnogi grobovi so že zdavnaj zra- vnani z zemljo, spomin na te slovenske mučence pa ostaja v srcih hvaležnih ljudi.
"Vrnili smo se v času, ko so začele zo- reti marelice," so bile besede, ki sem jih večkrat slišal v teh pogovorih. Le nekaj sadežev je bilo tisto leto na občutljivem in zanemarjenem drevesu, pričakala so jih neobdelana polja in prazni hlevi. Oče je lahko s sosednje domačije,kjer so ga sprejeli pod streho le nemočno opazoval uničevalni bes priseljencev ter njihovo tarnanje o veliki krivici, ker so se po štirih letih morali umakniti z njegove domačije.
Kmalu po vojni se je oče priženil na dom moje mame. V skromni doti je bilo tudi nekaj cepičev z že omenjene marelice. Iz njih so v nekaj letih zrasla drevesa in se s sadeži zahvaljevala za skrb in ljubezen. Ko so se meje nekaj časa po vojni razrahljale, so se pogosto pri nas ustavljali Avstrijci in kupovali marelice. Vsi niso prišli le kupovat teh sočnih sa- dežev, ampak so polni rjave preteklosti ponujali tudi sadeže ideologije, ki jo je zavrgel ves pošteni svet.Pri naši hiši so takšni "krošnjarji" kaj hitro ostali brez sogovornika. Z mnogimi poštenimi kupci pa so se spletla dolgotrajna poznanstva in tudi prijateljstva, da je beseda sča- soma lahko stekla tudi o tistih težkih medvojnih in povojnih časih. Zbliževalo in zbližalo nas je trpljenje.

Jože Raduha

IN ŠLI SO PO VSEM SVETU ...

Nadaljevanje pogovora z misijonarko - zdravnico dr. Terezijo Žužek.

Kako bi predstavili Družbo Zdravniških misijonskih sester (Medical Mission Sisters), ki jim pripadate? Kongre- gacija Zdravniških Misijonskih sester je nastala iz velike potrebe muslimanskih žena v Indiji. Njihova vera in kultura jim nista dovoljevali,da bi jih zdravil moški- zdravnik. Žensk,ki bi opravljale to delo, ni bilo. Red je bil ustanovljen leta 1925 v Washingtonu. Vsi, ki so imeli redovne zaobljube, po cerkvenem pravu več kot 750 let niso smeli opravljati zdravniške- ga ali babiškega poklica.Zasluga Zdrav- niških misijonskih sester, ki so imele posebno vlogo pri Sv. sedežu, je, da so prepoved razveljavili.Dovoljenje za pol- nost priznanja strokovne zdravniške izobrazbe na vseh področjih za redove v katoliški Cerkvi se ohranja v našem redu kot dragocena dediščina.
Predhodnica Zdravniških misijonskih se- ster je dr. Agnes McLaren, Škotinja iz Edinburgha, ki je pozneje prestopila v katoliško Cerkev. Iz časopisov je izve- dela o stanju muslimanskih žena v Indiji Da bi spoznala pretresljivo usodo musli- manskih žena in otrok,je že v visoki sta rosti preživela eno leto v muslimanskem svetu v Indiji. Ker po cerkvenem pravu ni mogla dobiti dovoljenja, je sama v Londonu ustanovila Misijonski odbor za zbiranje denarne pomoči za dekleta, ki bi študirale medicino in se čutile pokli- cane za misijonsko delo v Indiji.
Končno se je ponudila Ana Dengel, Av- strijka,naša ustanoviteljica.S štipendijo iz Londona je doštudirala medicino na Irskem. Po enem letu izpopolnjevanja v Angliji je delovala v majhnem dispanzerju sv. Katarine v Rawalpindiju, današnjem Islamabadu v Pakistanu. Po štirih letih trdega misijona se je vračala v Evropo po denar in osebje.Po posvetovanju na avstrijski zemlji je spoznala, da mora vzgojiti svoje redovne sestre,podkova- ne duhovno in strokovno v vseh vejah medicine za pravo pomoč muslimanskim ženam. Misijonski odbor v Londonu ji je svetoval oditi v Ameriko, kjer je leta 1925 v Washingtonu ustanovila Družbo zdravniških misijonskih sester. Škofje,ki so bili povezani s cerkvijo v Indiji, so navdušeno odobrili in sprejeli novo us- tanovo.Leta 1936,enajst let po obstoju Družbe,pa je sv.oče Pij XI. dal dovolje- nje za redovnice zdravnice in celo nuj- no priporočal ustanovo redov za oprav- ljanje zdravniškega poklica v misijonih.
Od ustanovitve pa do danes so Zdrav- niške misijonske sestre s svojimi izkuš- njami in trdim delom odigrale pomembno vlogo pri razvoju zdravstva v misijonski Cerkvi. Stotisoče žena in otrok živi za- radi rednega pregleda med nosečnostjo in med porodom. V vsaki naši bolnišnici vodijo državno priznano šolo za bolniča- rke in babice. Na svoje sodelavce vpli- vajo strokovno vzgojno ter jih duhovno usmerjajo za sočutno pomoč bolniku, ki trpi in v katerem je Kristus.
Vključujejo se v že obstoječe programe ali same vodijo raznovrstne zdravst- vene programe, posebno za osnovno zdravstvo ali za dviganje zavesti samo- pomoči in neodvisnosti žena ter drugih v najrevnejših delih sveta. Spodbudno lahko vplivajo tudi kot članice raznih odborov cerkvenih in necerkvenih orga- nizacij, ki usmerjajo svoje delo v izbolj- šanje zdravstva.
Dandanes delujejo Zdravniške misijonske sestre pod geslom:"Zdraviti človeka v celovitosti duhovno,psihično in fizično." Vsaka sestra se izuči v stroki, ki jo za- nima,in za katero se čuti sposobna upo rabiti jo za dobro sočloveku tako v ku- rativi kot preventivi. Naše delo je torej usmerjeno proti revščini, nevednosti ali proti nepravičnim družbenim sistemom. Nekatere zdravniške misijonske sestre delujejo v Tretjem svetu v naših bolniš nicah, ki so jih že predale škofijam. Ne- katere delujejo v državnih ustanovah ali samo vodijo zdravstvene postaje na deželi.
Navadno se po dolgoletnem delu v misijonih zdravniške misijonske sestre vrnejo v svojo rodno deželo v Evropo. Večina se jih ne upokoji, ampak delajo čim dlje v svoji deželi med revnimi in obrobnimi sloji s psihološkimi problemi, AIDS-om, med bolniki v zadnjem stadiju raka, med ostarelimi, itd. Nekatere se usposobijo za raznovrstno potrebno pa- storalno delo, posebno za mladostnike, za pravo stališče o spolnosti, narkoma- ne, katehezo...

V knjigi Jožeta Kokalja,Kraljica dveh svetov,je zapisano:"V zahodni Paki- stan sta leta 1959 prispeli zdravnici Janja in Terezija Žužek. Svoje prvo misijonsko potovanje takole opisu- jeta: "Hiše so tukaj enoprostorne zgradbe z ravno streho in eno samo odprtino za vhod. Ne poznajo oken in vrat... Obiskali sva bolnike, ki so preslabi, da bi prišli v dispanzer na misijonski postaji. Nekateri so prik- lenjeni na postelji celih sedem, tudi devet let. Med njimi je veliko jetike, slabokrvnosti, oslepelosti, rahitič- nosti in raznih kožnih bolezni. Pitno vodo dobivajo iz kanala za namaka- nje polj, kar seveda pomeni tifus in druge bolezni. Nekateri pridejo v dispanzer tudi več kot 70 km daleč, potem pa večkrat zvedo, da njihovi bolezni ni pomoči..." Kaj je v teh ra- zmerah vplivalo na vašo odločitev za specializacijo iz anesteziologije?
V Karachiju v takratnem Zahodnem Pa- kistanu,kjer sem delovala kot zdravnica splošne medicine, sem imela dovoljenje le za začasno bivanje.Zato sem se mo- rala kmalu vrniti v Anglijo po angleško državljanstvo. Čakalno dobo zanj sem uporabila za specializacijo iz anestezio- logije. Potrebovala sem državno prizna- nje naše nove bolničarske šole in zato tudi določeno število postelj za kirurgi- jo, ginekologijo in opazovanje bolnikov. Anesteziologov pa ni bilo.Po vrnitvi sem izpopolnila zahteve ter pospešila razvoj in napredek,kar je bilo koristno za Druž- bo in državo.Po desetih letih je bilo do- volj domačinov,ki so se vrnili kot zdrav- niki z diplomami v rokah v vseh strokah

In kam ste nato usmerili svoje ko- rake? Vodstvo Zdravniških misijonskih sester me je določilo za našo bolnišnico sv.Družine v New Delhi v Indiji. Najprej sem morala dobiti delovno dovoljenje za bivanje v Indiji.Zaradi slabih diplomats- kih odnosov med obema državama smo se odločile, da bom vložila prošnjo iz Južnega Vietnama, kjer naj bi med čaka njem pomagala pri delu. To je bila doba ofenzive vietnamske vojske (1972-1975) in ni bilo anesteziologov. Naša bolniš- nica v Quihnonu je bila že v škofijskih rokah in smo pomagali državni bolnišnici ki je bila prenapolnjena z žrtvami.Vstop v Indijo mi je bil dvakrat odbit, najprej iz Vietnama, pozneje pa še iz Londona. Nekaj mesecev po mirovni pogodbi smo se umaknile iz Vietnama.Ta kratka doba ostaja zame neizbrisen spomin.Najbolj so bili prizadeti otroci,žene in mladi fantje, ki so se rodili za vojno in umirali zanjo. V Saigonu sem se srečala tudi s slove- nskim misijonarjem Andrejem Majcnom.

Obdobje 1975-1983 ste namesto v Indiji preživeli na Arabskem poloto- ku, v takratnem Severnem Jemnu, deželi,ki ni imela v zgodovini nobene kolonizacije. Po sedemletni vojni se je ta dežela osvobodila svojih dik- tatorskih imanov, ki so jo držali šti- risto let zaprto za ostali svet. Kaj bi povedali o tem misijonu,za katerega trdite,da je spremenil vaše življenje
Vojna je tudi tu pustila za sabo poraz- ne posledice.Razne mednarodne organi zacije so nam priskočile na pomoč pred vsem s hrano in v manjši meri z zdrav- niško pomočjo. CRS (Catholic Relief Services) v Združenih državah Amerike so prav tako pošiljale svoje prostovoljce v malo ribiško mesto Hodeida na obali Rdečega morja.Prvo moderno bolnišnico so zgradili na pobudo domačinov, manj- kale pa so osnovne stvari, posebno osebje. Na prošnjo CRS naši Družbi sem se pridružila tej skupini. Poleg katoliških prostovoljcev iz vseh delov sveta smo imeli tudi dve vzhodni zdravniški ekipi - rusko in kitajsko. Glavna jezika sta bila ruščina in arabščina.Kitajci so se začeli učiti angleščino. V tem Babilonu je delovala Božja previdnost. Delovali smo kot bratje in sestre. Kljub trdim delov- nim razmeram, kjer je manjkalo najos- novnejše, in težki klimi je bil to za nas kraj ustvarjalnosti in profesionalnosti. Arabci so biblijski ljudje in trdno veruje- jo v vsemogočnega Alaha, ki jih ne po- zabi, zato se petkrat na dan sklanjajo k molitvi.Veliko so me naučili v duhovnem pogledu in človečnosti. Moja naloga v Jemnu je bila, da postavim varno anes- teziologijo za reševanje življenj. Zave- dala sem se pomembnosti krščanstva, ki je v Božjem načrtu. Po osmih kratkih letih se je CRS umaknila in jaz z njo. Še danes bi se vrnila v ta misijon,ki je spre menil moje življenje.

In preostali del življenske poti?
Po vrnitvi v London sem svoje delo pre usmerila v pastoralo. V veliko pomoč mi je bilo leto dni bivanja na misijonskem inštitutu Mill Hill.Dve leti sem vodila ka- tehezo v naši župniji. Potem so mi po- nudili bivanje v Arequipi v Peruju, kjer delujemo med obrobnimi sloji. V Južni Ameriki mnogi redovi zapuščajo samos- tanske hiše in živijo preprosto in skro- mno med revnimi.Po zamisli sv.Pavla se trudijo postati vsem vse. Duhovnikov je malo, zato je pastorala v rokah laikov domačinov. Mnogo časa je potrebno za vzgojo odgovornosti,vodilna mesta, so- cialno delo, zdravniško pomoč, vzgojo za samopomoč in neodvisnost.Teologija osvoboditve ne predstavlja novega predmeta,ampak novejši način teologije Ta se začenja in sega od spodaj nav- zgor. V razmerah sodobnega človeka išče Boga v tem trenutku. Osebno sem sodelovala pri pastorali v glavni bolniš- nici, kjer sem okusila strahote državnih in socialnih sistemov,katerih žrtev je bil skoraj vsak bolnik, ki sem ga srečala. Čeprav je dežela po imenu katoliška, jo štejem med najrevnejšo in globoko mi- sijonsko, s premnogimi predeli, ki nimajo duhovnikov in evangelizacije.

Kakšni so vaši dosežki? Dosežke sem vedno prepuščala Bogu in verjela, da čas, ko zrno pade v zemljo, vzklije in iz njega obrodi sad, ni danes ali jutri, am- pak takrat,ko je najbolje v Božji ekono- miji.Še vedno sem na poti,da postanem kolikor je mogoče, podobna Kristusu. Čim globje je kdo notranje združen z Bogom, tembolj izžareva ljubezen, ki odrešuje sočloveka v misijonu ali zunaj njega. Očitno je On, ki preobrazi. On je tisti, ki odrešuje po človeku, ki ga je poklical in odprl svoje srce za vsak klic, žrtev ali rast. Dogodki, kraji, delo, kul- tura in dežele so naključja,ki so pome- mbna. Človek, ki je prečiščen v duhu, jasno razbere iz njih smernice ter Božjo voljo,črpa pogum in poglablja vero vanj ki je povsod in od kogar smo odvisni.

Kdo pa so vaši prijatelji in kje se sti- kajo vezi slovenstva? Ves čas sem imela tesne stike z Misijonsko izseljensko akcijo,ki jo je vodil lazarist Lado Lenček in z Znamkarsko misijonsko akcijo v Ka- nadi,ki jo je vodil lazarist Karel Wolbang Slovenija je moj dom. Povezana sem z bratom Mihom, jezuitom v Ljubljani, in sestro Majdo, uršulinko,ki živi v Meki- njah. Ostajajo še številne sestrične in bratranci ter njihove hčere in sinovi z družinami. O dogodkih v Sloveniji izvem iz izseljenskih časopisov in revij.Ko sem bila v Evropi, sem nekajkrat obiskala Slovenijo. Imam tudi slovensko držav- ljanstvo in sem volila v zadnjih volitvah Za prepletanje vezi slovenstva veliko pomeni svetovni slovenski kongres.Za ohranitev slovenskega naroda je zelo pomembno, da ohranjamo narodno za- vest in gojimo ter cenimo zaklade naše kulture. Pri tem sta nujna sloga in edi- nost. Oprijeti se je treba evangeljskih vrednot. Kar je Božje, vedno ostane.

Spoštovana sestra dr. Žužkova! Človek je presenečen in pretresen, ko vidi, kako veliko lahko stori en sam človek, misijonar, ali majhna misijonska skupnost.Za koliko stvari bi bili bolj ubogi in od vseh pozab- ljeni, prikrajšani, če ne bi bilo Jezu- sovega pričevalca ali pričevalke! Koliko otroških življenj je rešenih, koliko ljudi ozdravljenih,koliko lačnih nasičenih,koliko šolanih in izšolanih, kolikim oznanjen evangelij... "Kar koli boste storili enemu teh najma- njših, ste meni storili..." pravi Jezus v priliki o poslednji sodbi. Zato so tudi različne oblike človekoljubne dejavnosti delo za Božje kraljestvo in širjenje Božje ljubezni. Kako bi kot zdravnica misijonarka ocenili zdravniški poklic? Zdravniški poklic je Božji dar.Usmerjen je v dobro telesa,da ostane zdravo ali da ozdravi, če oboli. Zdravnik je čuvar življenja od spočetja do smrti, je sodelavec Boga, ker je telo tempelj, kjer živi Kristus.

(nadaljev. prihodnjič)
mag. Karolina Godina, dr. med.

DRUGI POLČAS

Dolgotrajna bolezen je kakor valovanje, enkrat na boljše in drugič na slabše. Ved- no pa te kleše in oblikuje, kakor morski val oblikuje obalo. V duši zapusti svoj prstni odtis. Tisti, ki ste bili že kdaj resno bolni, veste, da ima vsaka bolezen dva polčasa; polčas poslabšanja in polčas izboljšanja ali okrevanja. Med njima je ničelna točka, ko se dotakneš dna in sebe doživiš v popolni nemoči. Takrat si kakor Križani postavljaš vprašanje: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" Odgovora ni, ker ga ti ne slišiš, ker si ujetnik bolečine, dvoma, upora, de- presije... V gosti megli pluje mornar počasi in ne spreminja začetne smeri," je zapisal kardinal Beltram. V tem času ni dobro, če sprejemamo pomembne življenjske odločit- ve, npr. glede zdravljenja, oporoke ...
Kakor se noč prevesi v dan,tako se ničelna točka prevesi v čas okrevanja. To je čas, ko moraš biti še posebno potrpežljiv sam s seboj. Zdravje gre po vrvi dol in po nitki gor. "S svojo potrpežljivostjo si boste pri- dobili življenje," pravi Sveto pismo. Narava ne ljubi skokov. Ljubi vztrajno napredova- nje, korak za korakom. Tudi okrevanje po- trebuje veliko časa.
Bolnica mi je pripovedovala: "Po operaciji se je začel zame drugi polčas. Prvo noč se niti obrniti v postelji nisem mogla sama. Kateter, infuzija, transfuzija,žeja, vlaženje ustnic. Zjutraj sem po cevki že lahko na- redila prvi požirek. Kakšno olajšanje, da lahko sam piješ. Prišla je fizioterapevtka in me je prvič posadila v postelji. To je bilo zame bolj naporno, kot če bi se povzpela na Triglav. Skupaj sva zmogli, kar sama ne bi mogla nikoli. Še več, tudi stala sem ob postelji celi dve minuti.Kakšno junaško de- janje tega dne zame! Kako malo je potreb- no,da se lahko iskreno veselim! Aktivnim in zdravim ljudem "sredi vsega" sem se zdela kar malo otročja, ko sem jim povedala, kaj že zmorem. Nekateri so mi želeli, da bi se lahko čimprej vrnila nazaj "v aktivno življe- nje". Jaz pa sem se sama sebi zdela aktiv- na kot še nikoli v življenju. Drugi dan sem se že sama obračala v postelji, si sama umivala zobe in telo. Sama sem naredila vse korake do stranišča. V vsak korak sem vložila vse svoje moči, saj je bil zame naj- pomembnejši. Ko se je korak ustavil, sem zaslišala ob sebi tople, spodbudne besede medicinske sestre. Spomnila sem se, koliko ljudi moli zame. Celo občestvo. Z menoj so se veselili mojih majhnih vzponov, ne na Triglav, ampak do stranišča, telefona in kopalnice. Tretji dan sem sama prehodila hodnik. Po enem tednu sem se vrnila do- mov, kjer drugi polčas še vedno traja."
Človek potrebuje oporo bližnjega v prvem polčasu bolezni, na ničelni točki, v drugem polčasu in tudi sicer v življenju. Zdravje ni vse.Vse je,če imaš ob sebi zvestega spre- mljevalca, ki ti daje oporo ob ponovnih prvih korakih. Ko boste na ničelni točki, se spomnite,da pride vedno tudi drugi polčas. Zadnji drugi polčas bo v večnem Božjem naročju.

Janja Ahčin

BOLEČINA HREPENENJA

Hrepenim po odnosu z Bogom.V moči Sve- tega Duha se srce zgane. Hrepenenje po Bogu ni stvar trenutka. Vse bolj me boli; močno, notranje silovito. Ko mi Bog podari solze milosti, sem močna, svobodna, not- ranje očiščena. Prosim, povejte meni in drugim kaj več o bolečini hrepenenja. Je to na mestu? Je upravičeno? Tu ne mislim na čustvo hrepenenja. Boga ljubim, ga iš- čem in vedno znova najdem v veri, zaradi vere; zato, ker mi je vera podarjena kot največja vrednota življenja. Bog plačaj za odgovor!
Draga Marjetka,spoštovani bralci teh vrstic!
Čeprav smo ujeti v svojo človeško majh- nost,ki jo naše slabosti še bolj poudarjajo, pa naj gre za slabosti naše duše, to je našo grešnost, ali pa za slabotnosti naše telesne nemoči,se vendarle zavedamo tudi svoje bogopodobnosti. Bog nas je ustvaril po svoji podobi in tega dejstva ne more nič uničiti ali zbrisati. Tisto, kar je v nas najplemenitejšega, izhaja prav zagotovo iz te bližine z Bogom. Bog je v nas že ob stvarjenju vlil čudovite sposobnosti, ki so dotlej obstajale le v njem.Dal nam je svojo ljubezen in sposobnost ljubiti; dal nam je svojo modrost in razumske sposobnosti. Mi pa smo si iz lastne nepopolnosti nabrali še druge lastnosti,ki jih ni bilo v Bogu,začenši z grehom. S tem smo se hoteli oddaljiti od Boga, vendar on tega ni dopustil. Kakor nam je najprej vse,kar je lepega in pleme- nitega, podaril, tako je zdaj prišel, da bi z nami delil breme vsega težkega in mučnega "On pa je bil ranjen zaradi naših prestop- kov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni" (Iz 53, 5 SSP). S temi be- sedami je prerok Izaija zaslutil, kakšno bo božje delovanje v zgodovini odrešenja.Bog nam podarja svoje, od nas pa sprejema in z nami solidarno nosi naše.
In kaj ima to skupnega z bolečino hrepene nja?Lahko kar precej.Bog je sicer gospodar časa in nad časom, vendar pa je ustvaril svet in v njem človeka, ki živi v časovnem zaporedju. In kjer je čas, tam je tudi hre- penenje, hrepenenje po tem,česar še ni, a je nekako že. Hrepenenje ve za cilj;v duhu je že bilo razodeto človekovemu srcu, kam naj usmerja svoj pogled. To je delež Božje večnosti, ki nam je bil podarjen, od Boga prihaja slutnja tiste polnosti, ki je še ni, a smo o njej prepričani. Tako lahko človek svojo željo spremeni v hrepenenje, ko uzre na svoji življenjski poti sočloveka, ki bi se mu podaril, ko v svojih sposobnostih zazna nekaj s čimer bi lahko služil bratom in ses- tram, ko mu postane jasno, da "le k Bogu teži moja duša, da se pomiri" (Ps 62,2). In zahrepeni po tem, da bi se to uresničilo. Oko duše megleno uzre v prihodnosti neko vrednoto in srce zagori v hrepenenju, kajti oko telesa te dobrine še ne vidi, roka je še ne otipa.Med "že" in "še ne" se porodi hre- penenje,ki je v samem jedru tako podobno dogajanju v Božjem srcu:zastavljen je na- črt odrešenja, ki nepreklicno teži k uresniči tvi;ta pa je v Bogu že navzoča. Čeprav je v Bogu en sam "že", pa,mislim, ne moremo izključiti tudi nekakšnega hrepenenja. Bog ne hrepeni zase,hrepeni za nas,hrepeni po uresničitvi svojega načrta v našem svetu. Ko človek hrepeni, še posebej, ko hrepeni po najvišjem, kar je zmožen zahrepeneti, je že zedinjen z Bogom. Hrepenenje je v človeku nekaj zares božanskega. Kaj torej tukaj dela bolečina? Saj Bog ni ustvaril bo- lečine. Ni je ustvaril, jo je pa sprejel nase; in ko jo je sprejel, jo je tudi posvetil. Ko jo je naložil tudi nase, je človeku ni odvzel (če bi to storil, bi odvzel tudi svobodo), naredil pa jo je drugačno. Ni več znak pre- kletstva, ampak znak odrešenja. Zato pa je,kadar hrepenenje pospremi bolečina, to samo znak,da je hrepenenje zares iskreno, zares Božje. Ta bolečina ne ubija, ne raz- človečuje, ampak bliža človeka Bogu, Bogu -nosilcu bolečin.Ta bolečina nedovršenosti bolečina razpetosti med "že" razodetega in v duhu spoznanega in "še ne" dejansko in otipljivo uresničenega, v človeku ne ubija lepih in plemenitih misli, ampak mu daje moči, da še globlje spoznava, kar se mu razodeva, in še dejavneje uresničuje to, kar ga vodi k cilju,to pa je ljubezen. Kaj pa če koga ni še nikoli zabolelo, ko je hrepe- nel po nečem? Ali to pomeni, da je z njim nekaj narobe? Nikakor ne. Prav je, da se spomnimo na tisto Pavlovo misel o različnih darovih in istem Duhu.Tudi bolečina hrepe- nenja je poseben dar. Vsi bi ga morda niti ne razumeli in ne prenesli. Zato pa Bog že ve, komu sme in komu mora podeliti tudi to. Presunjeno hrepeneče srce je namreč znamenje, da se odnos z Bogom že dogaja na področju mistike. Tukaj pa so besede tako nemočne, če niso celo odveč...
Hvala, Marjetka, hvala vsem vam za priče- vanje vašega hrepenenja!

brat Miran Špelič

ŽIVETI Z VESELJEM

Škofijski dan mladih, Zalog pri Postojni 16. maj 1998

Škofijskega srečanja mladih, ki nas spomi- nja na čudoviti majski dan v letu 1996, ko je papež Janez Pavel II. s svojim obiskom Postojne in praznovanjem svojega rojst- nega dne prinesel in podelil toliko novega upanja,vere in ljubezni, sem se kot članica mladinske skupine iz Sežane udeležila prvič Kaj me je pritegnilo v Postojno? Odgovor je preprost: Geslo samo, ki je dovolj zgo- vorno in nas mora vedno znova spodbujati da se trudimo ŽIVETI Z VESELJEM. Vsi ve- mo,da te besede večkrat težko izpolnjuje- mo. To se odraža tudi pri nas invalidih, ki se zaradi različnih obolenj kljub invalidskim pripomočkom teže gibamo. Vendar se skozi težave in viharje učimo skromnosti in ve- selja v majhnih stvareh. Zmagujemo lahko le skupaj!V Postojni smo zmagovali in živeli z veseljem v devetih delavnicah pri bratih kapucinih, v petju, ploskanju, pogovorih, anketah, sveti maši, ki jo je daroval škof, g.Metod Pirih, in v vetru, ki je ponesel vse dogajanje k svetemu očetu v Rim.
Povezovala nas je tudi skupna molitvena ura, razdeljena na dva dela. Voditelji so brali pomen vrednot:ljubezni, veselja,miru, potrpežljivosti,blagosti, dobrotljivosti, zve- stobe, krotkosti, samoobvladovanja. Vsi smo skupno prebrali prošnje. Ko bomo znali pomembne vrednote uresničevati in jih po- dariti drugim,bomo spoznali,da lahko živimo z veseljem z ljudmi brez razlik.
Ves čas našega druženja in veselja je v meni tlela želja in hkrati prošnja,da bi sveti oče še kdaj prišel med nas in nam vsem skupaj ponovil: "Korajža velja! Papež 'ma vas rad!"
Imejte se radi in živite z veseljem!

Nives Fabčič

BLAŽENI  ANTON  MARTIN SLOMŠEK, PROSI ZA NAS!

Le eno veselje še čaka na me, v presrečni deželi,kjer mlado je vse trpljenje v taisto deželo ne zna, le tamkaj  je pravo veselje doma.

Anton Martin Slomšek, iz pesmi: Veselja dom

V začetku julija smo iz Vatikana dočakali veliko in veselo novico: Škof Anton Martin Slomšek bo prištet med blažene! Kar smo po tihem upali, da se bo zgodilo ob obisku svetega očeta v maju 1996, se uresničuje dve leti kasneje. Bogu hvala! lahko rečemo skupaj s svetim očetom, ki je tako zaključil več kot sedem desetletij dolg postopek. Sedaj pride na vrsto slovesnost razglasitve predvsem pa veselje in posnemanje novega blaženega.
Iz njegovega življenja zlahka razvidimo izredno močno vero, otroško zaupanje v Božje vodstvo in pomoč,pa v Marijino var- stvo, nato izredno ljubezen do lastnega naroda ter tudi pogumno in kritično oceno različnih nevarnosti za našo vero in narod- no zavest.Še bolj radi bomo zapeli njegove pesmi, vselej pa se zatekali k njemu, da bi po njegovem zgledu vsakdo od nas pogu- mno storil svojo življenjsko dolžnost in se nikoli ne izgovarjal na premalo zdravja ali sposobnosti, na okoliščine in podobno. In komur je Bog namenil dolžnost molče go- voriti svetu s križa svoje bolniške postelje, bo blaženi Anton Martin Slomšek tihi pri- prošnjik v urah samote in bolečine.

NAŠ DOM

Zadnja letošnja majska sobota (30. 5.) je bila za Krščansko bratstvo bolnikov in in- validov, kakor tudi za Zaplanince (župljane Zaplane)velik in pomemben dan.V župnijski cerkvi smo se zbrali,da bi si postali domači kajti zopet bo oživelo župnišče, ki - razen ob sobotah, ko je verouk - že vrsto let sameva. In naše Bratstvo postaja domačin Zaplane!G.župnik in dekan Vinko Podbevšek je to prav posebej poudaril - niste najem- niki, ampak domačini - bodite dobrodošli! Dobrodošlico smo čutili tudi iz vseh pogle- dov in pogovorov z ljudmi, ki so se zbrali. In teh je bilo veliko.
Odgovorni Bratstva, kdor je le mogel, smo se tisto soboto v nekoliko meglenem in deževnem jutru zbrali na Ulovki, od tam pa smo se s pomočjo nekaterih sodelavcev in sodelavk peš in na vozičkih odpravili proti župnijski cerkvi ter župnišču.Na poti nas je dobil dež in smo morali v nazaj v avtomo- bile.Vendar je bilo preveliko naše veselje in pričakovanje, da bi nas to spravilo v slabo voljo. Polna cerkev ljudi, prisrčna maša, ki sta jo darovala g. župnik in naš duhovni pomočnik, naše sodelovanje, lepo petje, vse je stopnjevalo razpoloženje.Ko pa smo prišli iz cerkve, je sijalo sonce! Tisto na nebu in v naših srcih. Vse, staro in mlado, se je zbralo pred župniščem. Ogledovali smo novo ograjo, lepo urejeno dvorišče, most za hišo, po katerem lahko pridemo v prvo nadstropje...in zakrito tablo pri vratih Kaj piše na njej?
Preden je Ljubica Zakovšek v imenu KBBI sprejela ključ, nas je nagovoril še vrhniški župan. Ta je med drugim dejal, da ga zelo veseli,ker ta dan,čeprav se ve,koliko truda in sredstev bo še potrebno, preden bo stavba lepo in primerno urejena za bivanje bolnikov in invalidov, ni slišal ničesar o de- narju,pač pa o medsebojni pomoči, dobroti in zaupanju.Zaželel nam je uspešno obnovo stavbe in prijetno bivanje, kadarkoli bomo v Zaplani, in tudi zagotovil naklonjenost vrhniške občine,ki se zaveda pomembnosti takega doma na svojem območju. Potem sta eden od ključarjev in predsednica kra- jevne skupnosti Zaplana odkrila tablo z na šim imenom (KBBI),g.Vinko pa je voditeljici Bratstva izročil ključe - za trideset let! In nato je prišel trenutek, ko je Rafko, ki vodi dom in tudi njegovo obnovo, odklenil nova vrata in zapeljal čez prag.
Zdaj imamo v KBBI svoj skupni dom. Tu se bomo lahko prijateljsko srečevali, se duho- vno okrepčali in počitnikovali. Tu se bomo lahko pogovarjali, molili, peli, spoznavali, navezovali nova prijateljstva. Upamo, da bomo lahko kmalu tu pozdravili tudi naše dobrotnike. Nekaj nekdanjih sodelavcev in drugih dobrih ljudi se je že odločilo, da nas bodo podprli enkrat na leto z darom v viši- ni vsaj enega mašnega namena. Upamo,da bomo sčasoma nabrali še več takih dobro- tnikov in se bomo tudi z njimi lahko tu sre- čevali. Saj je tu tako lepo - sredi gozdov in planin, v miru in tišini, v bližini cerkve in Jezusa.
Za zaplaninske otroke je bil ta dan poseb- ne vrste verouk - srečanje z nami. Nič se niso bali, posebej pa so bili veseli, ko so prišle na vrsto sladkarije. Upam, da bomo kmalu postali prijatelji.Ljudje so počasi od- šli domov na kosilo, nekateri pa so se po- poldne še enkrat vrnili, posebej pevci. Ob vodnjaku pred cerkvijo smo namreč imeli šmarnice in pete litanije.Pridružil se nam je tudi še en naš prijatelj in duhovni pomoč- nik, g.Toni Burja,sicer župnik v Šentjakobu ob Savi.
V cerkvi se je ob koncu maše Rafko pose- bej zahvalil tistim, ki so doslej največ po- magali - ključarjem, sosedovim, pa našemu Cirilu in civilnim vojakom Damjanu, Matjažu in Mladenu, ki so tudi tako pokazali, da med civilnim služenjem hočejo storiti nekaj dobrega.
Počasi in vztrajno gradimo naš dom in na- še gibanje.Še naprej storimo tisto in toliko kot zmoremo, brez vsakega priganjanja in ujetosti v merila tega sveta. Kaj zato, če sedaj pogled na stavbo in fasado še ni naj lepši! Verjamemo, da bo čez nekaj let tu tudi na zunaj lep dom.Pa tisto ni najpome- mbnejše. Razumevanje, sprejetost,medse- bojna pomoč, zbranost v Jezusovem imenu - to je mogoče že sedaj. In kjer je to, je lepo.
In še to je treba reči.Besedo,da bomo do- mačini, jemljemo zares. Vsak Zaplaninec in Zaplaninka naj se v domu KBBI počuti kot v svojem skupnem domu - domačem žup- nišču. Pa tudi tisto lepo razpoloženje, ki smo ga vsi doživljali ob predaji in prevze- mu ključev, se mora večkrat ponoviti, vsaj enkrat vsako leto. Mogoče prav na zadnjo majsko soboto?

Marjetka Smrekar in Vlado Bizant

Na poti proti Zaplani,kjer imamo sedaj naš skupni dom, nas je zajel dež, ki pa smo ga vzeli kot blagoslov z nebes.Jaz sem pa da- rovala žrtvico,ko sem se morala odpovedati užitku pešačenja.
Po maši, ki smo jo darovali z župljani Zap- lane,nas je pozdravilo sonce in nas ogrelo. Še bolj nas je ogrevala očitna naklonje- nost domačinov. Po vseh govorih se mi je utrnila misel, da bo naše bivanje v tem domu obojestranska obogatitev. Svež zrak sredi gozdov, mir, petje ptic, to je zame nekaj komaj verjetnega.Za domačine bo pa srečanje z nami,ki nam primanjkuje zdravja gotovo tudi v obogatitev. Prav lepo je bilo v naravi biti pri šmarnicah - kot v otroških letih doma.
Lep je spomin na prvi dan v Zaplani. No- beden izmed nas ni bil prikrajšan za pozor- nost, iskre veselja so bile v vseh očeh. Iskren pozdrav!

Kati Ribič

OSREČEVATI

Srečanje pri Sv. Jožefu v Celju

»Prisrčno pozdravljam vse skupaj in vsa- kega posebej. Zbrali smo se na srečanju Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov širšega celjskega območja. Najprej prosimo nebeškega Očeta za njegovo pomoč in bla goslov, da bi mogli darovati in sprejeti, kar nam bodo drugi podarili: prijazen nasmeh, prijazno besedo in še kaj. Spomnimo se tistih, ki bi želeli biti z nami, pa jim to ni bilo dano. Vključimo jih v svoje prošnje in molitve. Pripravimo se na sveto daritev z obžalovanjem storjenih napak.Nebeški Oče naj nam jih odpusti ter da moč, da bi bili bolj potrpežljivi in vztrajni v dobrem in ple- menitem!«
S temi besedami smo zadnjo junijsko nede ljo popoldne v cerkvi sv.Jožefa v Celju za- čeli prvo srečanje KBBI na celjskem koncu. Sveto mašo je daroval duhovni pomočnik Vlado. Govoril nam je o našem poslanstvu in upam, da so njegove besede padle na rodovitna tla.Zunaj se je med mašo razbe- snela nevihta,v naših srcih pa so kraljevali mir, radost, veselje in sreča.
Po maši smo srečanje nadaljevali v lepi in prostorni obednici Doma sv.Jožefa. Ob ne- deljskih popoldnevih je v glavnem prosta in tako imamo možnost, da se tudi mi v njej srečujemo. Najprej se je vsakdo predstavil in povedal,kaj pričakuje od KBBI in srečanj Lepo je bilo slišati, kako si vsi želimo sre- čanj, ki jih bomo sami pripravljali in bodo res naša.Zelo pozorno smo prisluhnili zlasti Dragici iz Maribora,ki lahko "govori" le tako da se s palčko, pritrjeno na glavi, dotakne tipke na komunikatorju, potem pa njena spremljevalka prebere, kar je na aparatu napisano.Najbolj pa smo bili veseli njenega srečnega in nasmejanega obraza. Vsem nam je zares veliko dala. Vsi smo se tudi nasmejali, ko smo zvedeli, s kakšnim pre- voznim sredstvom je prišla v Celje. Želja po srečanju premaga vse ovire. Da je bilo razpoloženje prijetnejše, smo vmes zapeli nekaj pesmi. Za spremljavo sta poskrbela Mitja z orglicami in flavto ter Polona - pred stavnica sodelavcev KBBI, ki je tudi prišla na naše prvo srečanje v Celju. Tako je bilo srečanje res bogato in lepo.
Najbolj pa smo seveda bili veseli, da je bila med nami voditeljica Bratstva, Ljubica Za- kovšek.Predstavila je gibanje,nam sprego- vorila o ustanovitelju, francoskem duhov- niku Henryju Françoisu,o zgodovini gibanja v Sloveniji, ter o tem, kaj pomeni geslo: Vstani in hodi! Tone Planinšek, ki ga vsi poznamo iz oddaj radia Ognjišče, nam je predstavil letošnjo razstavo ročnih del, na katero se Bratstvo pripravlja.Ob koncu nas je še enkrat nagovoril duhovni pomočnik Vlado in nam priporočil, naj se ne zaletimo, pač pa potrpežljivo in vztrajno gradimo skupino KBBI ter veselo in pogumno storimo tisto, kar sami zmoremo. Med srečanjem nas je prišel pozdravit tudi voditelj Doma Jože Planinšek. Tega smo bili seveda tudi zelo veseli. Čas je zelo hitro tekel in morali smo se posloviti.
Ko sem pripravljal to srečanje, je kazalo, da nas bo morda petnajst. Potem pa smo ugotovili, da nas je vseh skupaj kar okrog trideset. Razpoloženje pa je bilo zelo prije- tno in osrečujoče. Ves trud, strah in skrb sta bila pozabljena.
Dragi prijatelji, hvala vam, da ste prišli in smo se lahko srečali.Hvala tudi vsem,ki ste kaj pomagali, da je srečanje lepo uspelo. Tudi vsak piškotek ali košček kruha, ki smo si ga podelili med seboj, je bil znamenje pravega bratskega duha.
Naj zaključim z željo, da bi se kmalu spet srečali, se še bolj spoznali in si med seboj pomagali. Naj naše navdušenje ne usahne ampak se razvija in poglablja, da bomo zaživeli v pravem duhu Bratstva ter osre- čevali vse tiste, s katerimi živimo ali se srečujemo. Vsem še enkrat prisrčna hvala! Naj vas spremljata Marijino varstvo in Božji blagoslov.
Če se še kak bralec ali bralka Prijatelja iz celjskega konca,ki je bolnik, invalid zanima za Bratstvo ali bi hotel biti naš sodelavec oziroma sodelavka,mi lahko piše na naslov: Lojze Čokl, Vršna vas 2, 3253 PRISTAVA PRI MESTINJU.

Lojze

PRESENEČENJE

Da sem se lahko udeležila srečanja v Celju se moram zahvaliti Lojzetu Čoklu, ki me je povabil in poskrbel tudi za prevoz. Ker me muči tetrapareza, sem namreč tudi glede prevoza čisto odvisna od drugih. Povabila na srečanje in novice,da se bom lahko ude ležila srečanja, sem bila zelo vesela. Veliko mi pomeni takšno srečanje, na katerem lahko spoznavam nove ljudi. Takoj ste me sprejeli medse, čeprav je že moj videz močno spremenjen. Vas to ni niti najmanj motilo; vsaj jaz sem imela takšen občutek, priznam. Vesela sem tudi, da ste mi takoj ponudili svojo pomoč, kako naj si poizku- šam pridobiti invalidski voziček. Jerica mi bo pomagala, jaz pa bom tudi dala vse od sebe, da si ga bom pridobila.
Bila sem tudi zelo presenečena nad pos- trežbo,ki ste nam jo pripravili.Največ pa mi pomeni prijazen odnos ljudi. Dajali ste mi občutek, da sem dejansko vaš gost. Vzeli ste si čas, da ste govorili z menoj, kajti potrebujem kar nekaj časa,preden napišem besede, ki bi jih rada izgovorila. Občutek, da sem bila zaželena, mi ogromno pomeni. Morda dajem temu občutku preveč pozor- nosti; več, kot bi smela, ampak zame je najpomembnejši.
Upam, da to srečanje zame ni bilo prvo in zadnje hkrati. Upam,da jih bo še več.Hvala vsem, ki imate kakršnokoli zaslugo, da mi je kot invalidki laže preživljati preostanek življenja.

Dragica

SVETI DUH, POSVETI NAS!

Srečanje pri Svetem Duhu 5. - 7. junij

Rada bi natipkala nekaj stavkov,ki naj vam povedo, kako je bilo lepo tiste tri dni pri Svetem Duhu na srečanju.
Zbrali smo se v lepem petkovem popoldne- vu pri sestrah uršulinkah v zavesti, da nas je dobri Bog poklical, da skupaj preživimo duhovni vikend.Povabila nas je naša dobra prijateljica Alenka Oblakovič in z veseljem smo se odzvali njenemu prijaznemu vabilu. Duhovni vodja srečanja je bil v petek in soboto g.Vlado,v nedeljo pa g.Pavle Novak V petek, ki je bil prvi petek v juniju, smo imeli sveto mašo,potem pa smo lahko videli nekaj diapozitivov o Svetem Duhu, tretji Božji osebi. Vmes smo zapeli nekaj pesmi o Svetem Duhu. V soboto smo imeli preda- vanje o Svetem Duhu, potem pa smo se v dveh skupinah pogovarjali. Ena skupina je bila pred hišo, druga pa v prijetnem goz- dičku. Popoldne smo pa poslušali o sinodi in se tudi pogovarjali. Sinoda pomeni, da hočemo kristjani skupaj hoditi po poti, si med seboj pomagati in ne samo stokati ali kritizirati.
Najlepše na srečanju so bile maše. Veseli pa smo bili tudi obiskov. V soboto nas je obiskal mali junak Jernejček s svojo mami- co in atkom, ki sta nam včasih pomagala na srečanjih. Zelo smo jih bili veseli.
Razšli smo se v nedeljo po kosilu. S seboj smo odnesli lepe spomine, ki nam bodo da- jali novih moči v težavnih dnevih. Vsi smo hvaležni sestram, ker so nas sprejele, jaz pa sem zelo hvaležna tudi civilnima voja- koma, ki sta me peljala na srečanje in do- mov. Lepo pozdravljam vse, enako pa tudi Majda in mamica,ki nista mogli na srečanje Naj nam bo dobri Jezus naš brat!

Jana Vovnik, Tržič

Ne bojte se!

Prvi vikend v juniju so bile pri Svetem Duhu blizu Škofje Loke duhovne vaje za invalide. Prvič sem bila čez vikend z njimi. Skupaj smo že romali na Dobrovo,tu pa je bilo ne- koliko drugače,ko si več dni skupaj. V tem duhovnem vikendu smo imeli temo o Sve- tem Duhu in o sinodi.
Ob premišljanju,kako se bom lahko vključila v okolje invalidov, sem se kar malo ustra- šila, ker sem pričakovala, da so popolnoma drugačni in da se je z njimi težko pogovar- jati. Vendar sem se že ob prvem stiku po- čutila prevzeto,kako le morejo kljub tolikim težavam izžarevati toliko veselja. Iz marsi- koga izžareva prava Božja luč. Vsak se lahko približa in se pogovori. Če so morda žalostni, to skrivajo v srcu. Vsaj na sreča- nju je bilo tako.Eden od udeležencev mi je povedal, kako mu je neko dekle dejalo, da je ob invalidih spoznalo,kako je v mladih in zdravih ljudeh vse polno občutkov manjvre dnosti,ne pa v invalidih,kot je pričakovalo. Poudaril je,naj si to zapomnim.To sem spo znavala tudi sama, ko sem se pogovarjala. Zato je moje spoznanje s teh duhovnih vaj: Mladi,ne bojte se pristopiti k invalidom ampak preprosto pomagajte, če so pomoči potrebni. Pogovarjajte se,kajti pogovor jim veliko pomeni. In zapomnijo si vse drobne pozornosti, ki ste jim jih izkazali. Ne bojte se invalidov!

Anica Jankovec, Žiri

Najboljša priprava

Srečanje pri Svetem Duhu je bilo zame prvo srečanje s preizkušanimi.Priznati moram,da mi je bilo v začetku težko, ker sem bila - kakor danes mnogi mladi - obremenjena s predsodkom, da je pomoč bolnim le nepri- jeten napor, ki ne prinaša notranjega miru in zadovoljstva. Tako sem se sama poču- tila najbolj nebogljeno med vsemi. Iz te zadrege pa so me novi prijatelji z veseljem

izvlekli in potolažili,da mi bodo že pomagali če bom potrebovala kakšen nasvet. Od ti- stega trenutka naprej sem bila osvobojena za pomoč, kakršno je pač kdo potreboval. Samo ljubi Jezus ve, kako veselo je bilo moje srce, ko sem zvečer legala k počitku. Tako malo sem dajala, pa toliko prejemala od skupnosti, ki me je - nerodno, kakor sem - sprejela medse. Moram pa povedati, kako živo sem še posebej pri daritvi svete maše čutila darovano trpljenje, o katerem tolikokrat slišimo, pa niti ne vemo, da ne razumemo.
Vem pa še nekaj. Le nekaj dni po preži- vetem vikendu med bolniki sem začela z maturitetnimi izpiti. In bolje se nanje ne bi mogla pripraviti, kakor mi je to uspelo pri Svetem Duhu. Hvala torej vsem, ker sem bila lahko z vami - upam, da ne zadnjič!

Jana Rovtar, Ševlje

Z ZAUPANJEM SPREJETI BOŽJO POMOČ

Čudovito lep dan je bila nedelja, 21. junija, ko sva se s prijateljico Francko iz Ljubljane vozili proti Sevnici, kamor naju je povabila Urška Zupančič. Med potjo sva občudovali pokrajino, lepo zelene travnike, obdelana polja in od jutranjega sonca obsijane do- lenjske gozdove.
Kar naenkrat sva se znašli sredi Sevnice, parkirali avto in se peš napotili po hribčku do župnijske cerkve. Tam so se že zbirali bolniki in invalidi. Ta dan je bilo namreč župnijsko srečanje bolnikov, invalidov ter ostarelih,ki ga je organizirala župnijska Ka- ritas.
Ob vhodu v cerkev je prihajajoče pozdravil g. Janko Novak in z delitvijo svečk vabil k bolniškemu maziljenju, ki je bilo potem med mašo. Ker sva bili dokaj zgodnji, medtem pa se nama je pridružila še Jožica, smo se pridružile molitvi rožnega venca. Med nav- zočimi sem opazila tudi nekaj naših iz Bra- tstva. Mašo je daroval g.Janko in dal pou- darek prazniku Srca Jezusovega. Posebej je še enkrat povabil k bolniškemu maziljenju ki ni zakrament umirajočih,ampak bolnikov, ki naj z vsem zaupanjem sprejemajo Božjo pomoč, da bi laže prenašali svoje trpljenje in pomagali odreševati svet. V prazničnem razpoloženju in s skupno pesmijo smo zak- ljučili mašo. Po njej so nas dekleta iz žup- nijske Karitas postregla z dobrotami, ki so jih pripravile tamkajšne gospodinje. V pri- jetnem pogovoru smo se še bolj spoznali.
Vse navzoče člane Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov pa je Urška Zupančič povabila na svoj dom. Urškini domači so nas gostoljubno sprejeli. Pozneje v popol- dnevu se nam je pridružil še p. Roman. Ob dobro obloženi mizi, petju in molitvi, kakor tudi v sproščenem klepetu je popoldne prehitro minilo. Morali smo se posloviti, a v upanju,da se še srečamo in da bo v Posa- vju nastala trdna skupina KBBI. S prijetnim občutkom in toploto v srcu sva se dobro razpoloženi vračali domov.
Bog povrni vsem iz župnijske Karitas Sev- nica, kakor tudi Urški in njenim domačim za lep dan in srečanje.

Katja Miklič

OBISKALI SMO DRUŽINO GALJOT

Čeprav je naša država majhna,sem ugoto- vila, da za veliko manjših krajev sploh ne vem,da obstajajo. Na dan naše državnosti sem s pomočjo prijateljev spoznala delček Gorenjske, blizu letališča Brnik. Bolniki in invalidi smo se namreč zbrali v Lahovčah pri dobrosrčni družini Galjot. Obiskali smo našo prijateljico Marico, ki je tu doma in na vozičku prenaša težo bolezni. Galjotovi že več let na ta dan pripravijo srečanje in povabijo medse bolnike in invalide.Tudi jaz sem letos občutila njihovo odprtost, prija- znost in gostoljubje.
Bil je zares čudovit dan, pa ne samo zato, ker je sijalo sonce. Vsi zbrani smo doživeli nepozabno presenečenje. Poleg našega duhovnega pomočnika in tamkajšnjega du- hovnika, g. Hlebša, je bil namreč med nami tudi upokojeni nadškof g. Alojzij Šuštar. Praznično bogoslužje je bilo zato zares enkratno. Na koncu maše so pevke zapele še litanije Matere Božje.Začutila sem pose bno milost,ki je ni mogoče opisati. Z vedno večjim veseljem in zaupanjem pozdravljam Gospoda. Čutim in vem, da me resnično ljubi.Po maši smo imeli še priložnost pokle- petati z nadškofom. Kako preprost človek je! Takoj je bil pripravljen, da se za spomin slika z otroki in domačimi. Vsakemu od nas je dal tudi svetinjico Brezmadežne.
Sledilo je okusno kosilo, lahko rečem slav- nostno kosilo z nadškofom na državni praz nik.Domači otroci so nadškofu izročili darilo za god, vsi pa smo mu s pesmijo voščili.
Ko se je nadškof poslovil, je sledilo še ve- selo popoldne, saj sta bila med nami kar dva harmonikaša.Z navdušenjem sta igrala in pela, mi pa smo se po svojih močeh pri- družili petju. Tako je čas minil v prijetnem razpoloženju.Domov sem odšla s hvaležno- stjo v srcu in z upanjem, da se bom lahko še kdaj vrnila v Lahovče k tej prijetni in gostoljubni družini.Hvala Bogu in vam,dragi prijatelji, za ta čudovit dan!

Saša Rolih

NOVI MAŠNIK BOD' POZDRAVLJEN!

Tako je po nekaterih župnijah v minulih dneh donela pesem v pozdrav novim delav cem v Gospodovem vinogradu.Na poseben način je ta pesem pozdravila novomašnika Gregorja Kuneja na Brezovici v nedeljo, 12. julija 1998. Saj ni donela le iz veselih grl, ampak se je dvigala še posebej iz hva- ležnih src mnogih bolnikov in invalidov.
Novomašnik Gregor je vsa leta svojega študija sodeloval v Bratstvu. Bil je Simon Cirenejec, bil je Samarijan njim, ki jih sicer družba najraje potisne v ozadje. Svojo lju- bezen do trpečih je pokazal tudi s tem, da je na svoj življenjski praznik,na novo mašo povabil tudi veliko bolnikov in invalidov. Tudi eno od beril na slovesni maši je brala invalidka na vozičku.Še poseben čar slove snosti je dajal občutek, da se je novomaš- nik hotel prilagoditi sobratom duhovnikom, ki v nedeljo dopoldne zelo težko zapustijo svojo župnijo. Novomašna slovesnost je bila popoldne ob 15. uri in novomašnika je obkrožil venec več kot štiridesetih duhov- nikov. Sprejeli so mladega Gospodovega delavca v svoje vrste in mu dajali poguma na duhovniško pot.Eden najlepših trenut- kov je bil, ko se je novomašnik ob koncu maše z molitvijo, v katero je vpletel svoje najbližje in vse dobrotnike, Bogu zahvalil za duhovništvo.
Po maši se je pod šotorom in še poleg šo- tora nadaljevalo pravo ljudsko rajanje, saj so slovesnost popestrile številne narodne noše s svojim plesom, znani ansambel Čuki ter še mnogi drugi, ki so želeli prispevati k splošnemu veselju. Tudi Gregor je izražal vse veselje.
Vendar pa se Gregor v svoji mladosti za- veda, da je na praznik svoje nove maše doživljal cvetno nedeljo in da za njo prihaja veliki petek. To je lepo pokazal s tem, da je mnogim prijateljem podaril rožni venec kot spomin na novo mašo. Toda, dragi pri- jatelji, ali res le za spomin? Ali se ni s tem darilom priporočil, da ga na njegovi duhov- niški poti podpiramo z molitvijo?
Naj Gregorjevo novomašno darilo ne osta- ne le za spomin! Naj njegov rožni venec ne ostane nekje v zaprašenem predalčku, naj ne ostane okras v vetrini! Naj jagode rožnega venca vsak dan drse skozi naše prste, tako bomo dragemu prijatelju Gre- gorju pokazali svojo hvaležnost,tako bomo tudi njegovi sodelavci na delu v Gospodo- vem vinogradu. Novomašniku prosimo z molitvijo Božjega blagoslova, Bratstvu pa pravega bratskega duha in požrtvovalnih sodelavcev!

Angelca

GOSPOD, TI SI DELEŽ MOJE DEDIŠČINE IN MOJEGA KELIHA

Na svetu ima vsakdo izmed nas svoje pos- lanstvo,ki ga opravlja.Včasih to poslanstvo sprejmemo z veseljem. So pa dnevi, ki se nam zdijo temni in brezupni. Takrat pona- vadi pozabimo na smisel svojega življenja in hrepenimo po svetlih trenutkih. Ne vidi- mo sonca in ne čutimo njegove toplote, ki nas greje vsak dan znova in nam ponuja zaklade stvarstva. Kdor hoče vse to čutiti in videti, mora gledati s srcem. Vse to se skriva v Gospodu.
To je začutil in spoznal naš prijatelj Janko. Spominjam se ga kot marljivega in vztraj- nega bogoslovca.Danes pa tu v cerkvi Na- zarske Kraljice Zlate stoji pred Gospodom kot novomašnik. Njegovo srce je polno upanja. Nepozabnega dogodka se nas je poleg Jankove družine in sorodnikov udele- žilo veliko znancev in prijateljev. Naj ome- nim, da je Janko že kot majhen deček zelo rad ministriral, in se z vsem svojim bitjem brez sramu zatekal k Nazarski Kraljici. Ra- vno tu je dvanajstega julija daroval novo mašo. Misijonar p. Pepi iz Benina se je s svojo preprosto, a obenem zelo bogato pridigo dotaknil marsikaterega srca. Soma- ševalo je še veliko patrov frančiškanov. Čutili smo, da so veseli, ker jim je Gospod poslal Janka. Sveto daritev so s svojim ubranim petjem polepšali združeni nazarski zbori in tamkajšne sestre klarise.
Po slavnostni daritvi smo ostali še nekaj časa skupaj, saj so mladi pripravili še du- hovno kulturni program.Bil je je zelo pester in zabaven. Ta dan je bil resnično čudovit. Pred odhodom domov se nam je nasmeh- nilo tudi sonce.
Dragi Janko, pater Krizostom! Postal si naš dušni pastir.Vsi skupaj ti na duhovniški poti želimo mnogo poguma in Njegovega blago- slova v upanju, da boš naš dobri dušni pastir. Pogumno sledi svetemu Frančišku! Srečno!

Saša Rolih

SLOVESNOST IN SREČANJE V ŠENTVIDU PRI LUKOVICI

Na velikonočni ponedeljek,18.aprila 1938,je tedanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman okronal podobo Marije Pomagaj v šentviški cerkvi pri Lukovici.Slovesnost ob šestdeset letnici in romarski shod je bil v Šentvidu, 24. maja, ko Slovenci praznujemo praznik Marije Pomagaj.
Slovesno sv. mašo je daroval stiški opat dr. Anton Nadrah. Mašo smo nadaljevali s procesijo z Marijo Pomagaj po vaseh Šent- vid in Prevoje, zaključili pa v cerkvi z bla- goslovom.
K slovesnosti nas je povabil naš prijatelj Štefan Bernot s svojimi domačimi.Po obre- dih v cerkvi smo se člani KBBI zbrali na njihovi domačiji. To nedeljsko druženje je potrdilo,da smo bratje in sestre radi skupaj
Hvala Štefanu in njegovim domačim, da so nas povezali v veliko družino.

Ljubica in Tina

Dragi g. Jože Zupančič!

"Novomašnik, bod' pozdravljen!" Tako so ti pred petindvajsetimi leti zapeli domači,va- ščani in znanci, med katerimi smo bili tudi bolniki in invalidi.
Bogato in vdano je bilo tvoje delo v Gospo dovem vinogradu in veliko darov smo pre- jemali po tvojih rokah. Naj nam izkušnje in zakladi prehojene poti pomagajo, da bomo ostali dobri ljudje in med seboj povezani.
Ob srebrnem jubileju mašništva ti čestita- mo, se ti zahvaljujemo za topel nasmeh, ponujeno roko in vsak trenutek, ki si nam ga daroval.
Naj te na nadaljnji poti spremljajo naša molitev, Gospodov blagoslov in Marijino varstvo.

za KBBI: Ljubica Zakovšek

ROMARJEVE NOGE SO SRCE IN DUŠA, POGUM PA JE KORAK  NA  POTI  K CILJU

Segati po nedosegljivem je za vsakogar,še posebej za telesno omejene ljudi, nepriporočljivo, kajti razo čaranja ubijajo človekovo dušo. Hočem pa reči,da so sredstva za dosego cilja odločil- nega pomena.Močna volja in polnost življe nja rušita ovire, ki onemogočajo izpolnitev naših prizadevanj. Eno takšnih doživetij v življenju telesno prizadetega bi rad razkril vsem, ki omahujejo v dobrem. Obenem bi se rad zahvalil tistim, ki so meni in mojim prijateljem prisluhnili in odprli vrata med mogočne zidove rimske metropole.
S prijateljem Vinkom Ahlinom sva sklenila uresničiti željo marsikakšnega invalida, da bi enkrat v svojem življenju poromal v Rim To željo smo dali v vednost Izvršilnemu odboru Društva paraplegikov Novo mesto. Na eni od spomladanskih sej odbora je že kazalo, da bo najin predlog zavrnjen. Mož- nosti za izvedbo tega romanja so bile slabe in nič kaj obetavne. Vožnja in prenašanje invalidov ni prav nič preprosto,da o zdrav- stvenih razlogih sploh ne govorimo. Doživ- ljali smo tudi odsvetovanje.Vendar je zma- gala močna volja posameznikov, ki smo bili trdni v svoji odločitvi.Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja je poka- zalo dobro voljo,odgovornost pa smo spre- jeli sami. V imenu romarjev se predsedniku g. Jožetu Okornu zahvaljujem za finančno pomoč, spremljevalce in zlasti za medicin- sko sestro. Strokovna usposobljenost in vsakič ponujena nesebična pomoč sestre Marije Okoren in spremljevalke Tilke sta nam olajšali potovanje in vlivali zavest, da na tujem nismo sami.Hvaležni smo za vajino požrtvovalnost. Prav tako hvala spremlje- valcema Sandiju in Milanu.S tem občutkom varnosti smo s še večjo zavzetostjo vztra jali pri svoji odločitvi.Romarski obisk svete- ga mesta je imel posebno ceno, ki je tudi za nas, "vpijoče v puščavi" s pomočjo do- brih ljudi postala dosegljiva.
Naših članov za poln avtobus ni bilo dovolj Toda iznajdljivost g.Vinkota in šentruperš- kega župnika, g.Janeza Vidica, je dosegla, da se je avtobus napolnil še s farani iz Šentruperta in tako smo 22. maja lahko od rinili proti večnemu mestu.Po presenetljivo udobni dvanajsturni vožnji smo izstopili pred veličastno cerkvijo - baziliko svetega Pavla, kjer je vlogo vodiča prevzel študent bogoslovja Peter. Z njegovo vsevednostjo je naše romanje dobilo naravo strokovne ekskurzije.Ob jedrnato prepričljivih razlagah smo strmeli v mogočne zidove, za katerimi so se v zgodovini dogajale velike skrivnosti Močno me je prevzelo in tako rad bi svojim bližnjim posredoval tisti močan občutek VELIČINE NEDOUMLJIVEGA.
Naslednja romarska postaja je bil Vatikan. Ob ogledu njegovega obzidja se človek po- čuti kot majhen členek v verigi odrešenja. Šli smo tudi v vatikanske muzeje. Če bi si hoteli ogledati vse freske, slike, kipe in drugo, in bi pri vsaki stvari obstali le dve minuti, bi ogled trajal štiri leta. Zopet me je obšel tisti občutek trpke bolečine in za- vesti:SKRIVNOSTNA SO POTA GOSPODOVA
Trg Svetega Petra je eden najlepših in svetovno znanih trgov. Vsak steber pripo- veduje... Sledil je ogled cerkve, ki stoji na grobu sv.Petra. Ob kipu sv.Petra smo iskali tolažbe in zadoščenja. Res je, čudeži se dogajajo. Ob koncu dneva nisem čutil niti najmanjše bolečine v nogah, invalidnost me tokrat sploh ni motila. Prespali smo v salezijanskem zavodu, kjer smo imeli tudi mašo.Nedelja je minila v znamenju nadalj- njih ogledov: Kolosej, Angelski grad, Svete stopnice... V ponedeljkovem jutru smo se še enkrat v kapeli zbrali k maši, kdor je pač hotel. Daroval jo je naš spremljevalec, šentruperski kaplan Mirko. Zahvalili smo se našemu voditelju Petru; prijeten spomin nanj ostaja.
Tokrat ne bom govoril o napornih dnevih, temveč o veliki vrednosti teh dni. Toliko- krat izkušena življenjska modrost se zopet potrjuje: BISTVO OSTAJA OČEM NEVIDNO. Ob čudesih tega sveta onemijo človekova usta in ušesa. Govori le srce.

Jože Nemanič, Božakovo

• Križ je včasih tudi sladak

• Naša četica koraka

• Izberi življenje! - Me smo ga že...

• Na valovih morja

Tone Planinšek

Zamenjala bi

Ob obisku urednika in g.Toneta Planinška,ki pripravlja oddaje za nas na radiu Ognjišče, sem obljubila, da bom morda kaj napisala za Prijatelja.Najprej bi rada obudila spomin na sveto mašo po radiu Ognjišče na binkošti Kako je bilo lepo in slovesno! Koliko truda mora biti vloženega v tak dogodek - truda duhovnika in pevcev ter vseh drugih!Vsem prav lepa hvala!
Na praznik Svete Trojice pa sem bila zelo srečna, ker sem po radiu slišala glas g. Dragana Adama, ki se ga živo spominjam, ko je pred desetimi leti prihajal maševat tudi k nam v cerkev Marijinega rojstva na Primskovo. "Kako spodbudne so bile vaše pridige; vsi smo vas radi poslušali. Bili ste tudi izvrsten pevec,na kar sem bila še po- sebej pozorna. Iskren pozdrav, g. Adam - nekdanja pevska voditeljica. Gotovo bi se mojim pozdravom pridružili vsi naši župljani"
Na praznik Svetega Rešnjega telesa sem po radiu Ognjišče tudi s petjem v polno sodelovala, ker so mi bile vse pesmi znane Sicer poznam veliko pesmi, a bolj stare.
Vsako nedeljo, na Gospodov dan, je moja prva skrb, da bi šla v cerkev. Če ne gre, se pridružim tistim bolnikom, ki po radiu sodelujejo pri maši.
Moj vsakdan pa je tak: zjutraj nekaj molit- ve, potem delo po zdravnikovih nasvetih, nato pride na vrsto kuhinja, za prosti čas pa malo branja, šivanja, pa obvezen spre- hod, da preprečim amputacijo nog. Potem pride na vrsto utrujenost in počitek v po- stelji.
Ker pri maši po radiu ne moremo prejeti obhajila, bi rada tudi drugim pomagala, da bi prejeli duhovno obhajilo. Že v mladosti sem se naučila te molitve.

Moj Jezus, molim in objamem te,
kakor da si resnično prišel v moje srce.
Dodeli mi milost,
da bom ljubila samo Tebe nad vse
in da me pripravlja duhovno obhajilo
na moje prihodnje pravo sveto obhajilo.
Dodeli mi milost živeti in umreti v Tvoji milosti,
da se bom nazadnje vekomaj združil-a s Teboj!

Najlepši pozdrav vsem prijateljem, posebej tistim iz Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Pa še nekaj za šalo: večkrat kje preberem, da sedaj že zamenjajo človeku organe. Jaz bi dala zamenjat svoje možga- ne, ker mi vedno kaj ponagajajo...

Angela Gorišek, Primskovo

Dan, ki me povozi

Običajen pomladni dan je,vse cveti,a meni to povzroča trpljenje. Že nekaj časa vsta- jam ob devetih. Tako me dan "povozi" in ves dan nisem dobra. Jutranjo molitev zmo lim, ko kuham kavo. Zajtrkovala nisem. Uro in pol je stal zajtrk na moji mizi.
Sprašujem se, kaj mi je. Ko se urini kazalci pomikajo proti sedmi uri zvečer, mi je če- dalje bolj hudo. Poskusim moliti. Spomnim se, da je čas za mašo, toda k njej se ne odpravim. Ne včeraj, ne danes... Potem vendarle zmolim rožni venec; enega in še drugega. Premišljujem, kaj je Jezus storil zame, jaz pa takole... V stiski se spomnim prijateljev. Vzamem telefonsko kartico in skušam dobiti koga od prijateljev in prija- teljic. Povsod zvoni, a nihče se ne oglasi. Nikogar ni doma.
Tako stojim in pestujem svojo nesrečo. Pa priteče mimo vsa vesela neka gospa, ki jo že dolgo poznam. Opazi me, zapiči pogled vame in me vpraša: "Kako? Ali nisi šla k šmarnicam?" Odkimavam."Bo že bolje,"pravi in odbrzi dalje. Ne vpraša me, zakaj sem doma. Drugega dela ima dovolj, kaj bi se ubadala z mojimi težavicami. Saj sem v domu počitka z vsem oskrbljena...

R. K.

Dva meseca v bolnišnici

V bolnišnici se človek počuti precej sam. Toda Gospod pošlje svojega namestnika - duhovnika-in sam pride na obisk v obhajilu Pa tudi kakšen od prijateljev se spomni nate. Mene so obiskali g. Šlibar, Gregor in Renata. Vsem sem zelo hvaležna za obisk.
Sedaj sem že doma in hodim z berglami. Tudi voziček imam,da malo posedim na son cu. Zelo se trudim, da bi kmalu spet nor- malno hodila,a najbrž to ne bo tako kmalu. Kako lepo je biti spet doma! Tega nihče ne ve, kdor ni okusil bolnišnice. Še sedaj si ne morem misliti,da je bilo vse to res. Razmiš- ljam, kaj sem zagrešila,da sem si to zaslu- žila. A Gospodova roka je pravična.
Vse lepo pozdravljam in imejte se lepo.

Milena Z.

NA POROČNEM POTOVANJU

Rojen sem 16. januarja 1946 v Münchnu. Izobraževal sem se v Hamburgu za založ- niškega in industrijskega trgovca.Nato sem študiral naprej in devet let delal pri izobra- ževalnih poslih v firmi Pelikan v Hannovru. Od leta 1982 sem samostojen referent za osebni in organizacijski razvoj. Pred nesre- čo sem leta 1983 objavil delo: "Kdo si ti? Kaj hočeš ti? Naredi - sedaj - kdaj pač sicer?" Po nesreči sem objavil delo: "Teksti za paciente - resničnost."
Dvajsetega avgusta 1984 sem imel na po- ročnem potovanju v Italiji prometno ne- zgodo. Pot naju je vodila iz Münchna prek Italije v Afriko, v Saharo. Na povratku sva zvečer hotela priti do Benetk. Nek voznik Fiata je podcenjeval hitrost mojega motor- ja in križal cesto. Moja žena se je na svo- jem motorju sto metrov za menoj še lahko izognila, jaz pa sem se zbudil na asfaltu in nisem čutil nog. V bolnišnici v Perugii so ugotovili izpad vseh čutil od rok navzdol, nobene občutljivosti kože na dotik niti na toploto ali hlad,zlom reber,krvavenje pljuč, zlom kolka na desni nogi, desnega stegna, kolenske ploščice in golenice, odprte rane na desni nogi in na obeh rokah, natrgano kito malega prsta.Odprte rane so zašili,ko- lensko ploščico operirali.Z rešilnim avionom so naju prepeljali v Nemčijo.Potem je sledil prevoz na intenzivni oddelek ortopedske klinike in rentgenske preiskave z diagnozo: Hrbtni mozeg močno poškodovan;triodsto- tne možnosti,da ne bom hrom; predvideno bivanje v bolnišnici pet do šest mesecev, od tega tri mesece strogega ležanja in nato priprava na življenje v invalidskem vozičku.

Molitev na kliniki Če sploh si, potem mi pomagaj, prosim, pomagaj mi! Svojo glavo in roke lahko še gibljem, toda vsega drugega ne čutim več. Veliko kadim in živim samo še ob kavi in cigaretah. Bojazni pred smrtjo nimam. Strah me je samo še pred tistimi, ki mi strežejo. Obvaruj me dotikov zdravnikov, ki se smejijo ob mojih bolečinah; ob mojih solzah se smejijo. Obvaruj me dotikov negovalk in sester. Zanje sem le primer. Po strogih predpisih ravnajo z mano. Če bo šlo z mano tako še naprej, tedaj skrbi za to, da me ne bo nihče opazil če se bom odpravil na pot k Tebi - v neki zimski noči, v toplem snegu.

Miselne iveri Zakaj izračunano jaz? Zakaj izračunano jaz ne? Ko sem bil še otrok, sem vedno hotel biti vse! Z muko sem se učil vdati se in upal samo še na malo sreče. Danes, medtem odrasel, vem: vedno je vse - smeh in jok, sreča in nesreča v nekem življenju - v ravnotežju. Pravično? Pravično? S kakšno pravico zahtevam srečo zase? Saj vendar vem za uboštvo, za gorje na tem svetu? Claudio Kürten, prevod iz knjige: Kraft in den Schwac- hen(Moč v slabotnih)

Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči:
tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.

Četrtega junija letos je po dolgi neozdra- vljivi bolezni prenehalo biti srce Irene Premrov iz Cerknice.
Rodila se je pred enainpetdesetimi leti v številni družini v kraju Martinjak. Že od rane mladosti jo je spremljala napredujoča mišična distrofija in je zadnja leta, ko se ji je pridružila še neozdravljiva bolezen, pre- živela na invalidskem vozičku. Toda to je ni oviralo v njenih hotenjih, napraviti kaj dobrega za sočloveka-bližnjega. Srečevali smo jo lahko na mnogih in različnih sreča- njih takratnega Prijateljstva -Bratstva bol- nikov in invalidov. Nekateri bralci Prijatelja se morda še spomnite, ko je Prijatelj pred dobrega četrt stoletja dobil barvni ovitek, kako nas je s prvega barvnega ovitka po- zdravila prav Irena.
Zadnjih trinajst, štirinajst let je svoje živ- ljenje neločljivo povezala z domom Dva Topola v Izoli, kamor si ljudje z mišično distrofijo prihajamo nabirat zdravje in tudi različnih znanj.Ko se je ta nekdanja izolska bolnišnica začela dvigati iz opuščenosti in razdejanja v novo življenje, je Irena pola- goma prevzemala odgovornost za dom in ljudi.
Rastla je skupaj z domom, vedno pa je ostala preprosta in dostopna vsem ljudem. Vse težave, ki jih je doživljala pri delu, je sprejemala kot osrečujočo milost.
Vsem,ki smo se ji kasneje pridružili pri delu ali kot gostje doma, je vedno skrbno pri- pravila prostor. Tudi mi skušajmo v srcu ohraniti prostor zanjo.

Jože Raduha

Jezus pravi: Blagor ubogim v duhu, zakaj njihovo je nebeško kraljestvo. To bi lahko rekli tudi za Frančiško Skupek iz Podna- nosa. Kot mlado dekle je stopila v Marijino družbo. Kljub invalidnosti,ki jo je spremljala od rojstva, je dolga leta krasila župnijsko cerkev Sv. Vida. Marsikatero stanovanje krasijo njeni lepi izdelki, saj ni ničesar ob- držala zase.
Frančiška je bila zelo vesela Bratstva, saj je zvesto prihajala na srečanja od leta 1976 dalje. Veselila se je srečanj in vsake- ga obiska. Dočakala je lepo starost. Ko je povsem oslabela, je za kratek čas bila v Domu ostarelih v Ajdovščini, od koder jo je Gospod poklical k sebi. Frančiška je bila zvesta Bogu in tudi Bratstvu. Zato upamo, da nas sedaj spremlja iz nebes.

Majda Križaj

Že januarja je bil pogreb Jerice Kranjc iz doma ostarelih na Vrhniki. Žal ne moremo objaviti celotnega nagovora ob pogrebu, kakor je prišla prošnja. Jerica je dočakala častitljivih enaindevetdeset let. Izšla je iz družine z desetimi otroki v Dobcu.Dva bra- ta sta od vojne sem pogrešana, tri sestre so bile redovnice. Tudi sama bi rada po- stala redovnica,a ji to ni bilo dano, pač pa je vse življenje živela bogovdano življenje. Zelo je skrbela za domačo cerkev. Blizu ji je bila tudi kultura, saj je bila igralka in re- citatorka.Predvsem pa je imela rada Marijo Vsa njihova družina je bila posvečena Bre- zjanski Mariji. "Jerica, počivajte v večnem miru v objemu Boga,Marije in svojih dragih, nas pa ne pozabite,kajti potrebujemo vas" je bila zadnja misel ob njenem grobu.

Od vseh pozabljeni

Že dolgo odlašam, čutim pa dolžnost, da se vam zahvalim za Prijatelja, ki ga redno prejemam. V domu mi je iskren prijatelj in voditelj skozi življenje. Redno ga prebiram ter komaj čakam, da prejmem naslednjo številko.
V domu je, hvala Bogu, za vse nas dobro preskrbljeno, samo boleče je,d a si skoraj od vseh pozabljen, in čeprav si marsikomu v življenju naredil dosti dobrega, si tako rekoč odpisan.
Zelo sem bila presenečena, ko sem za svoj rojstni dan prejela čestitko predsednika krščanskih demokratov, g.Peterleta. Zame je to res pravi krščanski človek, ki se ne sramuje preprostih, starih in bolnih ljudi. Prijateljski pozdrav!
Draga Ivanka, kakšno dobro lastnost imajo tudi politiki, čeprav jih tako radi kritiziramo Prav je,da tudi njih spremljamo z molitvijo, saj imajo veliko odgovornost.
Veseli me,da vam je Prijatelj res prijatelj in da vam ga moremo pošiljati. Še lepše je,ko tudi kaj napišete. Mislim, da je to ena od odličnih možnosti za popestritev življenja v domu in tudi za dobro delo. Zlasti je lepo, če znate opaziti vse dobro; ne samo tisto, česar ste deležni vi (npr.pozornosti ob roj- stnem dnevu), ampak vse,kar kdo dobrega stori. To so lahko prijaznost osebja in sos- tanovalk,potem medsebojna pomoč itd. Da občutite nehvaležnost, vam rad verjamem, ampak tako je na tem svetu.
Predvsem vam želim, da bi čutili nevidno navzočnost Tistega, ki nas nikoli ne pozabi - Jezusa!

Ne obupati

Težko je doumeti,še teže sprejeti trpljenje.. Pa vendar ne smemo obupati nad življen- jem. Jaz sem bila celo zimo v bolnišnici, pa nisem obupala. Še bolj goreče sem molila. Naš duhovnik me je prišel večkrat obiskat in mi vlil novega upanja. Tako sem lahko vztrajala v molitvi in svoji bolezni.
Oprostite, ker nisem takoj odpisala, ker se mi je tudi vid zelo poslabšal.Vsem bolnikom pošiljam prisrčne pozdrave. Vaša sotrpinka
Draga Francka, močno upam, da si bodo mnogi bralci in bralke Prijatelja zapomnili vaš recept za vztrajanje: "Še bolj goreče sem molila." Hvala za te besede, pa tudi za vaš dopis. "Težko je doumeti, še teže sprejeti trpljenje," pravite. Prepričan sem, da bodo tudi vaše preproste besede pripo- mogle, da bo kdo laže sprejel svoje stanje.

Pozdrav z dopusta

Po dolgem času se vam oglašam in zahva- ljujem za razna sporočila in pozdrave od skupnosti ali posameznikov po raznih sre- čanjih. Meni pa moči popuščajo. Bolečine naraščajo ponoči in podnevi ter mi delajo družbo, prav tako sestri Pavli, ki komaj še s hoduljo pride v kuhinjo. Zato tudi na do- pust ne načrtujeva nikamor. Pozimi je pre- mraz, poleti je prevroče in tako se vleče iz leta v leto.Držim se svoje postelje s katere vam pošiljam tople pozdrave.
Draga Ivanka in Pavla, prav je, da Prijatelj objavi tudi vaše vrstice, ne samo vesti o raznih podvigih bolnikov in invalidov, kot so srečanja, romanja, razstave in podobno Najbrž je čas dopustov - podobno kot čas večjih praznikov - za bolnike, ki ste prive- zani na dom ali celo na posteljo, še bolj boleč in samoten kot sicer. Za povrh pride še nadležna vročina. Samo v duhu lahko spremljate prijatelje in znance na dopust. Vendar gotovo tudi to odpoved radi daru- jete za dopolnitev odrešenja sveta. Če bom šel kam na dopust - a bolj slabo kaže - se vas bom spomnil s kartico, kot se bo gotovo še kdo. Drugače pa naj tudi tale poletni Prijatelj bo kot pozdrav z dopusta in za "dopust".

Nimam naslova

Zopet sem prejela vaš obisk po dragem Prijatelju. V njem sem zasledila tudi ime Jože Nemanič, na katerega imam tako lepe spomine.Kako je bilo lepo,ko smo imeli sko- raj vsak teden sv. mašo v podružni cerkvi na Vrhovem, v postu pa vsak teden križev pot! Vedno smo tudi lepo prepevali, kar mi je bilo v veliko veselje, saj sem tako rada pela. Sedaj pa na žalost ne morem več; glas nima več moči. Pojem le še v postelji.
Obračam se na vas,če bi mogli kako posla- ti g. Jožetu moj hvaležni in iskreni pozdrav ker jaz nimam naslova.Kako zvesto je vsak prvi petek obiskoval bolnike! Bog naj mu njegove žrtve bogato poplača.
Draga Ivana, z veseljem objavljam vaše pismo, čeprav sem takoj,ko sem ga prebral v celoti (tu je le del), videl, da gre za dva Jožeta.V prejšnjem Prijatelju je bil omenjen tisti, ki je organiziral srečanje v Semiču in je tudi eden od voditeljev Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.Vi pa gotovo mislite na njegovega mlajšega soseda. To je vaš nekdanji župnik, ima pa enako ime. V Naslovniku slovenskih škofij piše, da je sedaj župnik v Beli cerkvi (Bela cerkev 12, 8220 Šmarješke toplice). Kar pišite mu, gotovo bo vesel. Morda pa bo prebral kar tole v Prijatelju in se bo nasmejal. Pa tudi prvemu Jožetu lahko pišete. Mislim, da ne bo nič hud, če objavim še njegov naslov, saj je že leta 1988 bil v Prijatelju objavljen pogovor z njim (Jože Nemanič, Božakovo 20, 8330 Metlika).

Raj Slovenije

Pošiljam vam prav lep pozdrav iz Novega mesta. Ta pesmica, ki vam jo pošiljam v morebitno objavo,sodi v raj Slovenije-Belo krajino, natančneje v Vinico, ki slovi po Božji poti Žeželj. Če vas bo kdaj pot vodila po dolini čiste Kolpe, se v Vinici ozrite na hrib, od koder kuka zvonik tega bisera ba- roka, in obiščite Žeželjsko Marijo Pomagaj. Ne bo vam žal.Ljudski pesnik Evgen Cestnik iz Dragatuša je takole zapel o njej: Mir in dobro želi vaša zvesta bralka

Draga Stanka, hvala za lep zgled ljubezni do Marije, vašega ljubega koščka domo- vine in tudi do Prijatelja. Bela krajina je res čudovita. Spominjam se samo večernega pogleda z Gorjancev pred dobrim mesecem dni. Prelepo in tudi meni ostaja v spominu. Če pa v lepem kraju poznaš še kaj dobrih ljudi, je to res podoba raja.

Potrebujem revno in verno žensko

Lepo se zahvalim za redno pošiljanje Prija- telja, ki ga vselej težko čakam. Tudi jaz bi želela, da bi bil mesečnik, čeprav nekoliko tanjši, če bi ne imeli zadosti gradiva. Jaz sem naročnica od vsega začetka, torej že trideseto leto in hranim vse letnike. Na za- četku je bil zelo majhen,samo nekaj listov.
Zdaj pa vas moram še skregati, ker mi ne pošljete položnice. Jaz prejemam dve šte- vilki; zase in za sosedo. Kako sploh vodite zapisnik? Že pozimi sem vam pisala za ob- javo. Potrebujem eno revno in verno žen- sko, da bi bila za družbo moji dvaindevet- desetletni teti, ki so še samo s težavo na nogah. Tedaj sem vam poslala svoj polni naslov.Ne vem,če res vse vržete v koš za smeti. Jaz ne morem vedeti za vsako stvar okrog sebe. Sama sem za vse delo pri hiši, pri živini in na polju, pa še za teto skrbim pri svojih letih - čez sedemdeset jim imam. Sem tudi slabo pri zdravju. Imam pa vese- lje do dela pri živini.Korajža velja! Drugače bi že zdavnaj vse pustila v propad.
Navdušena sem tudi za Salezijanski vestnik Vsak drugi mesec ga prejemam po trideset številk in imam skrb, da ga vsi moji naroč- niki dobijo. Potem zberem prostovoljne pri- spevke in jih pošljem v Ljubljano. Tudi na Družino sem naročena že sedeminštirideset let in to na dom po pošti,da jo prej dobim. Imela sem tudi Ognjišče, pa sem ga odpo- vedala, ker so premajhne črke,jaz pa slabo vidim, čeprav imam očala. Lepe pozdrave.
Draga Anika, z veseljem preberem vaše zanimivo pismo, v katerem tako naravnost poveste, kar je treba reči. Obenem ste lepo razgrnili stanje glede verskega tiska. Položnico ste (najbrž še enkrat) medtem že dobili. Zahvalim se za skrb in zvestobo, kakor tudi za dopis. Kar zadeva Ognjišče, so se tam poboljšali in imajo sedaj tudi bolj velike črke. Lahko ga naročite nazaj. Bodo veseli.
Kar pa zadeva oglas, do sedaj Prijatelj takih prošenj v glavnem ni objavljal, ker je vtis, da Prijatelja berejo bolj tisti, ki sami potrebujejo pomoč. Vsaj župniki nam tako povedo. Verjetno bo več učinka, če bi po- skusili z objavo v večjih verskih časopisih, kot sta Družina in Ognjišče ali tudi na radiu Ognjišče. Gotovo pa je vaša prošnja težko uresničljiva, saj ni kar tako iti od doma in živeti v tuji hiši, kjer te čez nekaj časa la- hko odslovijo, potem pa nimaš več kam iti. So pa primeri takega sožitja in skupnega življenja. Tudi pri nas živi tak pomočnik in smo ga zelo veseli.Lepe pozdrave tudi vam

Ivo, Sandra

Nismo počasni v ljubezni in nismo odstopili, le v lepih željah,molitvi in skrbi za duhovno stran vam počasi sledimo. Z vami smo po- vezani po Jezusu - vaši prijatelji v Krščan- skem bratstvu bolnikov in invalidov.Z vama in vajinimi domačimi se veselimo vse velike pomoči, ki ste jo v zadnjih mesecih deležni - od znanih in neznanih dobrotnikov. Z vami smo jim iskreno hvaležni; Bog plačaj vsakemu! Kmalu si stisnemo tudi roke in si podarimo mir in veselje. To sta tisti mir in veselje, ki ga začutimo, ko veseljačenje utihne. To sta Kristusov mir in veselje, ki ostaneta.

Marta J.

VRNITI VERO V ČLOVEKA

(Obisk uličnega duhovnika v Parizu)

Rad bi vam podaril izkušnjo velemesta ne- koliko drugače.Velemesto,ki je na eni strani prestolnica Evrope in v katerem je vse naj lepše, in civilizacija,ki se ne ozira na nič in v kateri je vse najslabše. Ob obisku sem se tokrat odločil videti predvsem to plat mesta, kolikor je to mogoče v enem tednu Ne berite tega zgolj kot zanimivo pustolo- vščino, ampak kot željo videti to, kar je duhovnik Guy Gilbert govoril o svojem delu v Parizu. Da pa bo vse skupaj malo bolj jasno, bom kratko obnovil, kaj ta človek dela. Za vse, ki ste morda prebrali njegovo knjigo,prevedena je bila tudi v slovenščino bo morda ta prispevek razumljiv.
Duhovnik Guy Gilbert v svojem življenju sre čuje mlade ljudi, ki živijo na pariških ulicah in ti mladi imajo veliko posebnost. Skoraj vsi po vrsti so hudi kriminalci; dokler jih opazujemo zgolj neosebno. Guy si je kupil pritlično stanovanje v arabski četrti v pa- riškem predmestju,kamor ti mladi velikokrat zahajajo,in postali so prijatelji. Večina med njimi ni nikoli utegnila spremeniti načina svo jega življenja, a dobili so izkušnjo človeka, ki ljubi -besede,ki razžirajo vsako človeško srce, in ki za vsakega od nas pomenijo ne- kaj drugega. Biti ljubljen je največja rana človeštva in nosi s seboj vse nas. Če nisi ljubljen, ne moreš ljubiti in če ne ljubiš, ne moreš biti ljubljen. Začaran krog; to življe- nje je zelo trdo;vendar kakor za koga. Ene obsipajo s prijaznostmi,drugi morajo za pe- ščico tega nenehno moledovati in ni čudno da slej ko prej v moledovanju postanejo nasilni ali samouničevalni. Poleg tega sta- novanja pa ima Guy še kmetijo v južni Franciji, kjer sprejme fante iz pripora, kjer jih dolžijo najhujših zločinov. Na farmi os- tanejo do dopolnitve sedemnajstega leta starosti in potem dobijo rejniško družino, ki ga hoče takšnega,kot je,sprejeti. Verjetno pa vsakdo razume, kako težko je vse to za te mlade, kot za tiste, ki jim želijo vrniti vero v človeka. Poudaril sem te besede, ker se bom še vrnil k njim.
Ob prihodu v Pariz že na začetku, kot na- ročeno za namen naše poti,v bližini vrhov- nega sodišča srečamo zaporniški konvoj. Ljudje,zaprti v zaščitenih tovornjakih in ob močnem policijskem spremstvu.Tudi policaji ne gledajo nikogar prav prijazno, ko se kon voj preriva med gostim jutranjim prometom Še istega dne poizkušamo po telefonu pri- klicati našega duhovnika, vendar je bil še v Bretaniji. K njemu gremo torej naslednji dan popoldan.Malo krožimo z avtom po 19. okrožju in končno se znajdemo na pravi ulici. Na vhodu v stanovanje nas pričakuje Guyev sodelavec Paul-Eric. Njegovo skro- mno stanovanje je res nekaj edinstvenega Prva soba je predelana v pisarno - samo nekoliko drugačno pisarno. Zraven je še mala kuhinja in spalnica, ki je obenem tudi Guyeva delovna soba. Presenečenje ob vstopu, pisarna je popolnoma razmetana. Na tleh steklo, plakati, odbijač od avtomo- bila, okviri slik. "Pred pol ure smo se stepli" nam razlagata Paul-Eric in sodelovec. "Malemu je popustilo in je začel razbijati in komaj sva ga umirila in poslala ven.Jutri bo gotovo spet prišel." Počasi dobi pisarna, v kateri je iz praktičnih razlogov železna miza in hrastove klopi, zopet videz urejenosti. Na stenah so v glavnem plakati, saj okviri s steklom počasi a vztrajno padajo dol. Televizija pa je pritrjena tik pod stropom, tako da je s tal ni mogoče doseči. V tej pisarni sodelavci poizkušajo s svojim delom razbremeniti Guya v vseh dejavnostih, ki niso nujno vezane nanj (pošta, sprejema- nje, telefoni...).Guyeva soba je le njegova in tja nihče nikoli ne vstopi razen on sam.

Jože K.

Nadaljevanje prihodnjič.

LEPOTA SUHEGA CVETJA

Lani ob tem času smo skupaj sušili rože. Tokrat bi vam rada odkrila še en način,ka- ko ohraniti očarljivi dar poletnih dni.Cvetje in zelenje bomo prešali (sl. 1) Skoraj vsak- do, ki ga roke vsaj še malo ubogajo, se lahko loti te spretnosti, da ima le ljubezen do cvetočega čudeža narave. Naj vas o- pogumim z bogato mislijo: Vse cvetice so lepe, treba jih je le znati gledati.
Večino orodja in materiala, ki ga boste po- trebovali za to delo,imate že doma (škarje oster nožek, knjige). Priskrbeti si morate še vse vrste cvetja z vrta, travnika in gozda, cvetje lončnic, prazničnih šopkov, grmovnic in drevja. Seveda morate zraven nabrati tudi ustrezno zelenje s travnika ter liste plezalk in dreves v zeleni, rdeči in srebrni barvi (sl. 2).

Kadar grem v sončnem popoldnevu ven, vedno vzamem s seboj škarje in knjigo, da cvetice, trave in liste kar sproti pripravim za prešanje ali jih vsaj začasno zavarujem. Omenjene rastline pa lahko naberete tudi v prozorno plastično vrečko, jo napihnete in zavežete. V takem "balonu" bodo ostale rože sveže, dokler ne pridete domov. Čim- bolj sveže je cvetje, tem boljši bo izdelek.
Posamezne vrste cvetja nabirajte vedno na začetku njegove sezone,da ohrani lepo barvo. Izberite samo nepoškodovane pri- merke popkov in sveže odprtih cvetov, ko je njihova barva najbolj živa in močna.

Nežne in tanke cvetove preprosto,a dovolj uspešno prešate kar v večji in težki knjigi (npr. v starem telefonskem imeniku). V vsaki plasti prešajte le cvetje in liste enake debeline, da bo pritisk enakomeren (sl. 3). Knjigo vedno še dodatno obtežite.
Rastlino na podlagi oblikujte,saj bo prešana videti bolj privlačna, če ste lepo razvrstili njene dele (sl. 4). Cvetove lahko prešate razprte (sl. 5) ali v profilu (sl. 6). Z neka- terih cvetov morate odrezati zeleno čašo na zadnji strani (trobentica) ali semensko ovojnico na sprednji strani (šentjanževka), da jih stanjšate.Za prešanje v profilu cve- tove previdno stisnite med palcem in ka- zalcem, da jih laže položite na podlago.
Kadar je cvet tanek, steblo pa debelo, ga odrežite in prešajte posebej. Tudi cvetje na zgoščenih pecljih (spominčice) ali v gostih grozdih (bezeg) razdelite na manjše vejice ali posamezne cvetove.Popke majh- nih vrtnic stanjšajte tako, da jih s tankim in ostrim nožem razpolovite in prerezano stran položite na podlago (sl. 7)
Že razcvetene potonike, vrtnice, nageljne previdno razstavite in prešajte posamezne cvetne liste in semenske ovojnice v knjigi. Te stisnjene lističe boste kasneje spet sestavili v cvet (sl. 8).

Za debelejša stebla, popke, mesnate cve- tove in liste je najbolje, če jih prešate v stiskalnici. To napravite iz dveh kosov ve- zane plošče, ki ju hkrati prevrtate v vseh štirih kotih, da se luknje ujemajo (sl. 9). V isti velikosti odrežite nekaj listov valovite lepenke (stara embalaža) in še enkrat to- liko listov dobro vpojnega papirja (pivnik). Pri vseh teh listih odrežite vogale,da boste prešo lahko stisnili (sl.10). Za to potrebu- jete štiri osem centimetrov dolge vijake s krilnimi maticami.
V stiskalnico izmenično polagajte lepenko, vpojni papir, cvetje, spet vpojni papir in ponavljajte od začetka. Potem vstavite vijake in jo stisnite s krilnimi maticami. Prvi teden matice vsak dan še malo privijte.
Tanki cvetovi so suhi v mesecu dni, de- belejši primerki pa kakšen teden kasneje. Med prešanjem jih ne ogledujte.

Odpiranje knjige ali stiskalnice je zelo vzne mirljivo, saj se šele takrat pokaže uspeh prešanja (sl. 11). Če se pri odstranjevanju cvet nerad loči od podlage, ga nežno priv- zdignite s tankim čopičem.
Prešani material shranite v papirnati vrečki nizki škatli ali še najbolje v knjigi. Prestav- ljate ga lahko s pinceto ali pa ga preprosto "poberete" z malce ovlaženo konico prsta.
Želim vam prijetno poletje in vas lepo po- zdravljam.

Kati Urh

Popravek:V prejšnji številki Prijatelja 3/98 je zaradi velike in upravičene utruje nosti oblikovalca žal spet prišlo do napake.Objavljamo pravilno sliko za Windsor vezanje kravate.

MARIJA POMAGAJ JE TVOJE IME

Dvajseti junij je bil spet dan nas, invalidov in bolnikov. Polni pričakovanj, veselja in prošenj smo poromali na Brezje k Mariji Po- magaj. Bil je sončen dan,a ne prevroč, kot nalašč za praznik. Letošnje romanje je bilo namreč že trideseto romanje v brezjansko svetišče - kraj upanja za bolne in trpeče brate in sestre. Naj mi bo dovoljeno, da ob pomenljivi in visoki obletnici v imenu vseh članov KBBI iskreno čestitam očetu teh romanj -uredniku Ognjišča g.Francu Boletu Dobri Bog naj vas še dolgo ohranja med nami v zdravju in veselju!
Ves dan smo svoja srca napolnjevali z du- hovno hrano,ki so nam jo velikodušno delili g. nadškof in metropolit Franc Rode, ljub- ljanska pomožna škofa, ter številni duhov- niki in diakoni. Rada bi navedla vsaj nekaj lepih misli g. nadškofa. Po zaključku bogoslužja se je bilo neskon- čno lepo srečati s številnimi prijatelji, še posebej s tistimi, ki bodo letos napolnili Gospodov vinograd.Bog naj vas obilno bla- goslavlja!
Kot zanimivost naj zapišem še tole: z žup- ljani domače župnije sv. Martina - Sežana sem si na kratko ogledala Škofjo Loko,loški grad in v njem prelepo kapelo. Ustavili smo se tudi v tamkajšnji cerkvi in župnišču.
Dobri Bog naj obilno povrne vsem za lep dan, za vso pomoč in oporo,da tudi mi za- živimo svoje dni veselo in pogumno.

Nives Fabčič iz Sežane

Bil sem maziljen

Dvajsetega junija smo šli s prijatelji Zdenko Marijo, Jožetom, Olgo, Markom, Lojzetom, spremljevalko Sonjo in seveda šoferjem Marjanom iz Prizme Ponikve na trideseto - jubilejno romanje bolnikov in invalidov na Brezje.K Mariji Pomagaj smo šli s posebnim navdušenjem in namenom, da bi nas Jezus po Mariji prenovil telesno in duševno ter nas notranje ozdravil. Sveto mašo nam je daroval nadškof dr. Rode. Bil sem tudi pri sveti spovedi in izpovedal svoje grehe, pa tudi dileme, razklanost ter pred Marijo Po- magaj izrazil svoje hrepenenje,da bi bil bo- ljši človek. Tako sem se pripravil na sveto obhajilo in bolniško maziljenje. V množici trpečih sem občutil, kako nam Jezus pravi: "Vi ste moji bližnji, vi ste moje ljudstvo."

Jože Puc

SREČANJE V ŠMARTNEM PRI LITIJI

Duhovniki različno skrbijo za trpeče, inva- lide, od starosti onemogle in večkrat po- zabljene župljane. Obiskujejo jih ob prvih petkih, jim prinašajo sveto obhajilo in si vzamejo čas zanje. Nekateri jim dajo v dar tudi revijo Prijatelj.
V mnogi župnijah se je že udomačila na- vada, da enkrat letno zanje pripravijo po- sebno mašo. Takrat jim omogočijo prevoz do domače cerkve, v nagovoru ali pridigi, kot rečemo, pa poskušajo razložiti smisel trpljenja. Po maši jih dobre gospodinje na- vadno še pogostijo.
Že več let so takšna srečanja starejših in bolnih tudi v naši župniji. Letos je bilo 7. junija-tokrat malo drugače.Kdo bi o trpljen ju in njegovem smislu lahko bolj prepričljivo spregovoril kot tisti,ki sam trpi. Nek teolog je dejal,da ti nič ne koristi,če znaš trpljenje razložiti, ker je trpljenje izpit, ki ga moreš položiti samo z življenjem iz vere. Takšen izpit iz trpljenja je gotovo položila Marjetka Smrekar,zato sem jo povabil,da s pomočjo prijateljice Alenke Veber pri maši sprego- vori, kako ji govori Življenje in kako z vero in veseljem sprejema trpljenje. Polona in Mateja pa sta zapeli in zaigrali pesem,ki jo je napisala Marjetka -Na križ si šel Gospod Sveto mašo je daroval urednik Prijatelja. Pri maši je pel otroški pevski zbor, ki je pr- vič zapel tudi pesem Vstani in hodi -himno KBBI, katere avtorica je tudi Marjetka Smrekar.
Po maši so nas domače gospodinje pogos- tile s pecivom in pijačo.Za veselo razpolože nje je poskrbela domačinka Mateja Hostnik ki je zapela in zaigrala na harmoniko.
Popoldne se je naša skupinica Krščanske- ga bratstva podala še na obisk v dom sta- rejših Tisje pri Šmartnem. Z urednikom sva potem še sama obiskala Angelo in Božo; članici KBBI, ki pa zaradi bolezni zelo težko gresta zdoma. Veseli sta bili obiska.

Tone Planinšek

DOM MARIJE IN MARTE

Ne le za Logatec, ampak tudi za njegovo "zaledje" je bil dvanajsti julij pomemben in srečen dan.Kako ne bi bil,ko pa je to nede ljo dopoldne nadškof dr.Franc Rode blago- slovil in odprl nov dom za potrebe bolnih in ostarelih s pomenljivim imenom:Dom Marije in Marte.Tako je bila uresničena želja pre- bivalcev in župnika g. Toneta Kompareta, da bi omogočili bolnim in ostarelim domači- nom doživljati svojo jesen med sokrajani in prijatelji.
Novi dom, ki je bil zgrajen neverjetno hitro - temeljni kamen je bil položen na praznik sv. Petra in Pavla lansko leto - bo nudil bivanje petintridesetim oskrbovancem. Bilo je opravljeno veliko delo. Vsem, ki so po- magali pri graditvi in teh ni bilo malo, se je nadškof lepo zahvalil. V homiliji je poudaril dejavno ljubezen, ki jo sredi domačega kraja in domačih ljudi uživajo stanovalci novega doma.Le zaradi te dejavne ljubezni bodo do konca svojih dni lahko poslušali domači zvon sv. Nikolaja in jim ne bo treba v velike mestne domove počitka, kjer ne- nadoma postaneš le eden od mnogih osa- mljenih, odtujenih in pogosto pozabljenih osebkov.
Prebivalcem dolnjelogaške župnije bo dom Marije in Marte kakor svetišče,saj bodo ob vsakem obisku v vsakem oskrbovancu sre- čali Gospoda. Z njim se bodo pogovarjali, ga poslušali, z njim trpeli in mu pomagali.
Vprašanje, kdo je moj bližnji,ki je izstopalo iz evangeljskega besedila tiste nedelje, ni bilo težko. Vsa logaška župnija je bila od- govor nanj. Jasen,viden in konkreten. Prav bi bilo, da si vsak od nas postavi to vpra- šanje tudi drugače: "Komu sem jaz bližnji?" Poskušajmo si sami in v resnici odgovoriti! Morda nas tudi to vprašanje kliče k spre- obrnjenju.
Izredno lepo bogoslužje, bogat kulturni program,vse v hvalo Svetemu Duhu in do- brotnikom najbolj zgovorno govori o vse- stransko dejavni in živi župnijski skupnosti.
Tudi člani KBBI se iskreno veselimo uspe- šnega dokončanja doma Marije in Marte. Njegovim oskrbovancem želimo čimveč zdravja, vsem v župniji pa Božjega blago- slova.

Rafko Jurjevčič

Krščansko bratstvo se pripravlja na raz- stavo ročnih del bolnikov in invalidov. Med najbolj opaznimi izdelki so vedno gobelini, kvačkani prtički, tapiserije in podobno.Tudi velikim umetnikom se je zdelo vredno lotiti se takšnih del. Povejte:

1. Kateri umetnik je naredil načrt za tole tapiserijo, namenjeno Sikstinski kapeli?
a) Michelangelo
b) Raffaello
c) fra Angelico

2. Kaj pomeni ta prizor?
a) Jezus ozdravlja hromega v Salomonovem stebreniku
b) Sv. Peter ozdravlja hromega in mu pravi Vstani in hodi!
c) Sv. Martin dviga ubožca, da bi mu dal svoj plašč.

3. Kdo je tapiserijo izdelal?
a) umetnik sam
b) pomočniki v njegovi delavnici
c) nek mojster iz Bruslja.

Pravilni odgovor PP 3/98: A B C

Apostolska dela in vrstni red v njih opisa- nih dogodkov sta povzročila kar precejšne preglavice mnogim tekmovalkam in tekmo- valcem. Vendar v opombah v Svetem pis- mu najdemo dovolj jasne utemeljitve oz. odgovore. Mogoče pa se je le pokazalo,da je bolje,če vsak tekmovalec sam odgovar- ja in se ne pusti vplivati od drugih... Letos smo že po polovici tekmovanja prišli do ene same vodilne tekmovalke, nevarno pa se je vodilnim približala lanska zmagovalka...

Vrstni red po tretjem kolu:
1. mesto (18 točk): s. Almira Černe, Ljub- ljana
2. - 12. mesto (14 točk): Oton Kurent, Marjetka Smrekar in Jožica Vevoda (Ljub- ljana), Katja Miklič, Radomlje, Zora Praper, Prevalje, Boris Rejc, Tina Rot in Ljubica Zakovšek (Domžale), Marija Sedovšek, Mozirje, Tilka Tomažin, Raka in Zvezdana Zadnik, Škofja Loka
13. - 14. mesto (13 točk): Marija Boršič, Rogaška Slatina, Ana Košir, Ljubljana.

Odgovore pošljite do 25.avgusta na naslov PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

ŠTEVILČNA OSMEROOSMERKA

Dragi prijatelji! Tokrat je pred vami malo drugačna - številčna- osmeroosmerka. Re- šujemo jo kot dosedaj poznano - črkovno- osmeroosmerko in sicer: vodoravno,navpi- čno in po vseh diagonalah,naprej in nazaj. Števila se ne začno vedno na začetku vrste, ampak tudi iz sredine kjerkoli in v katerokoli smer.
Rešujte jo pa takole: zaradi boljšega pre- gleda vzemite v roke ravnilo in svinčnik in ko boste posamezno število (vedno petih številk) z desne našli v kvadratu, ju obe prečrtajte, da se kasneje ne boste mogli zmotiti in boste imeli hkrati točen pregled, katero število ste že našli oz. vzeli kot re- šeno. Ko boste tako pravilno našli in pre- črtali vseh 46 števil, vam bo ostalo nekaj (9) številk v kvadratu neprečrtanih. Te, iskane številke, so namreč skrite ZGORAJ in SPODAJ zrcalno simetrično z eno v SRE DINI. Ko boste našli vse te neprečrtane številke,si jih po vodoravnih vrstah izpišite z njihovimi pisanimi imeni (npr.sedem itd.) in izločite njihove DRUGE črke in dobili boste nekoga, ki energično posreduje npr. pri vojaških, političnih in športnih zapletih. Veliko užitkov in potrpljenja pri reševanju vam želim, pri žrebu pa mnogo sreče!
Rešitev napišite na dopisnico, priložite ku- pon (vsak lahko sodeluje le z eno rešitvijo) in jo do 25. velikega srpana (avgusta) po- šljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana.

Nagrade 4/98:

1. ženska nakupovalna torba
2. knjiga, Cvetana Priol: Darovana
3. glasbena kaseta ansambla Slovenija: Najlepše Slomškove pesmi
4. knjiga, Nevenka Širca: Cigo
5. komplet podobic z motivi iz narave (avtor Klemen Čepič)
6. ščetka z ogledalcem za lase.

Rešitev mreže z misel. zvezami iz št. 3/98:

Vodoravno: 3. žimnica-afrik 8.denar-bankir 9. univerza- rektor; 10. prašič- krača; 11. cirkus- artist; 12. dež-kaplja 13. tolažnik- uteha; 20. šola-urnik; 23. mlin-oskrd; 24. Homer- Odiseus; 25. antilopa- eland; 26. lutke-Trnka; 27. krma-lucerna 28. Malavi- Njasa; 29. kolek - taksa.
Navpično: 1. jola- jadro; 2. frak-škric; 3. Volar- Arktur; 4. akvarij- rmanec; 5. Cvet pelina-Krakar; 6. žirafa-okapi; 7. kit-morje 14. Jordanija- Husein; 15. Jenisej-Angara; 16. streha- skodla; 17. njiva- postat; 18. apnenec- ikrnik; 19. Goldoni- zdraha; 21. smučanje- dilce; 22. plenice- tetra.

Nagrajenci 3/98:

1. UKV tranzistor-radio s slušalkami:Jožica Vevoda, Na peči 4, 1000 Ljubljana
2. komplet frotirk:Milena Manfreda,Postaja 27, 5216 Most na Soči
3. knjiga M. Smrekar-Tako mi govori življe- nje: Vinko Koren, Magozd 4, 5222 Kobarid
4. knjiga Karel Gržan, Mavrični angel: Miro Peterlin, Prešernova 36, 6250 Il. Bistrica
5. glasb. kaseta Henček in njegovi fantje: Marija Markič, Strahinj 20, 4202 Naklo
6. komplet podobic z motivi iz narave: Klara Žagar, Šmarješka c. 24, 8000 Novo mesto

Vsi ga potrebujemo, saj le prek njega pri- demo do bližnjega. Mi smo na enem bregu; na drugem so tisti, ki nas potrebujejo in hočejo priti do nas. Mnogokrat se zapremo vase in skrbimo le zase, a vsakič znova spoznavamo,da potrebujemo drug drugega Potrebujemo most, ki nas bo povezal in nam omogočil priti do bližnjega.
Jezus je temelj vsakega mostu in če most ni zgrajen na njem, se podre. Komur je temelj Jezus,sam postaja most med ljudmi.

Polona Malovrh