"Zdaj se zbudi,duša moja"

Začetek znane obhajilne pes mi,ki je omenjena tudi v tem Prijatelju, omenja dušo. Ta beseda zajema vse človeško hrepenenje, upanje, svetovni nazor, kristjani pa verujemo, da tudi nesmrtno bistvo človeka. Stavek je zelo življenj- ski. Duša se mora zbuditi; potemtakem sedaj spi. Če smo iskreni kot otroci,mo- ramo priznati, da naša duša velikorat spi, celo večino časa. Šele, ko nas kaj vrže iz tira,se zdrznemo, globoko v sebi začutimo, kako bi na svetu bilo lahko lepo, če bi si vsi ljudje zaupali in si po- magali. Slabe izkušnje pa nas silijo, da ne zaupamo temu grdemu svetu, ki nas je že tolikokrat prizadel in razočaral. Samo trenutki skupne nesreče ali pa skupnega slavja nas za kratke ure zdra- mijo,potem pa se zopet zapremo v trdo lupino vsakdanjosti, borbe za preživetje in pa zagrenjenega prenašanja vseh vrst težav. Takšno stanje lahko preide vse do občutka popolne nemoči. Pose- bej bolezen, invalidnost ali starostna onemoglost lahko človeka prisili v pre- pričanje,da sem le nemočna lupinica na morju življenja. "Nihče več se ne zmeni zame. Sam sem na svetu... Kot odpa- dek, lupinica, ki plava po morju sem in tja ter ga onesnažuje."
Toda - ne tako! "Zdaj se zbudi, duša moja!" iz turobnih in meglenih misli. K temu naj pripomore tudi nova številka Prijatelja. Pozorno branje bo odkrilo mar sikaj navdušujočega. "Niti zdravnik ni več verjel,da se takšne rane še morejo zaceliti.Jaz pa sem verjel in so se," bo- ste brali v intervjuju. Dobrota in vztraj- nost skupaj celita rane. Samo dobrota ne zadošča, samo vztrajnost tudi ne; oboje skupaj pa dela čudeže.
Mislim, da smem zapisati, da je tudi letošnja razstava ročnih del bolnikov in invalidov za marsikakšnega obiskovalca in za tiste, ki smo jo pomagali organizi- rati,bila prebujenje. Kako je mogoče,da imajo slabotni ljudje lahko v sebi toliko moč volje in ljubezni? Kakšni darovi se skrivajo v njih, so na glas ugotavljali in v knjigo vtisov zapisovali obiskovalci. Slike in teksti vam bodo približali čudo- vite dneve razstave na Teološki fakul- teti, ki ni samo izložba izdelkov, ampak "močni dnevi" za Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov ter vse obiskovalce
Nekateri članki v Prijatelju so tudi ne- koliko kritični, vendar izražajo eno samo veliko željo po prijaznosti, razumevanju drobni pomoči - po tistem, kar je v člo- veški moči. Mesec oktober nas vabi, da z molitvijo začenjamo vse dobre pobu- de in v njih vztrajamo. In če ne veste - duša se prebudi prav z molitvijo. Zaži- veli bomo v polno,tako kot naši vzorniki - svetniki.
Zanimivo,celo odpadli cvetni listki lahko znova zaživijo -to boste videli v rubriki: Različni so darovi. Nič še ni zamujeno. Samo: "Zdaj se zbudi, duša moja..."

Vlado Bizant

Oktober

Da bi kristjani spoznali "delovanje Sve- tega Duha", ko iščejo "semena Božje besede" povsod, kjer so ta navzoča. Da bi misijonska nedelja postala prilož- nost za duhovno in materialno solidar- nost s poslanstvom Cerkve po vsem svetu. Da bi se ob Baragovem glasu: "Eno je potrebno" vsi bolj zavedali misijonskega poslanstva.

November

Za žrtve mamil in za tiste, ki se trudijo, da bi tem žrtvam vrnili človeško in družbeno dostojanstvo. Da bi širjenje sekt zdramilo krajevne Cerkve za pristnejše opominjanje, da bi se po nagibu Svetega Duha ohranila občestvena edinost pod Petrovim na- slednikom. Da bi spoznali slovenske mučence in iz njihove vere črpali moč za svojo zves- tobo Kristusu Kralju.

... V MOLITVI

Ljudje se radi pogovarjamo med seboj, posebno s prija- telji. Radi bi se pogovarjali tudi z najboljšim prijateljem, z Bogom. To delamo tudi tedaj, kadar molimo.
Molitev je pogovor z Bogom. To je po- govor človeka-Božjega otroka- s svojim Stvarnikom, Odrešenikom in Tolažnikom Sam Božji Sin, Jezus Kristus, nas je naučil to najlepšo molitev, ki jo najraje in največkrat molimo - Oče naš. V njej nam Jezus predstavlja Boga kot očeta; ne kot kakšno človeku tuje,odmaknjeno hladno in nedostopno bitje, ampak kot neizmerno ljubečega, vse razumevajo- čega, usmiljenega očeta. Ni samo moj, tvoj oče, ampak je oče vseh ljudi. Vsi smo otroci istega nebeškega Očeta, zato smo si tudi vsi ljudje med seboj bratje in sestre.
V očenašu najprej prosimo, naj bi bilo posvečeno Božje ime. To pomeni, naj bi bil Bog vedno in povsod slavljen in čaš- čen, ne pa žaljen. Za to si moramo tudi po najboljših močeh stalno prizadevati. Dalje prosimo,naj pride k nam Božje kra ljestvo,ki je kraljestvo pravice, resnice, ljubezni in miru. To kraljestvo naj bi vladalo na svetu, potem bi bila zemlja košček raja in ljudje na njej resnično srečni. Prosimo tudi, naj se zgodi Božja volja, saj je edina končno odločilna in vse stvari najlepše in najbolj pravilno ureja. Božja volja se v nebesih brezpo- gojno, stoodstotno izpolnjuje. Na zemlji pa izpolnitev Božje volje človek s svo- jim grehom in hudobijo lahko prepreči. Zato naj bi se,kolikor je od nas odvisno vedno trudili za izpolnjevanje Božje volje
V prvem delu očenaša so bile naše pro- šnje usmerjene na Božje čaščenje. V drugem delu Gospodove molitve pa pro simo za naše človeške potrebe. Najprej za naš vsakdanji kruh,za vse,kar potre- bujemo za ohranitev življenja na zemlji. Zavedamo se, da smo grešniki, zato prosimo Boga, naj nam odpusti naše pogreške, saj smo pripravljeni tudi mi odpustiti vsem, ki so nam storili karkoli slabega. Boga prosimo tudi, naj nam pomaga, da bi nas ne premagale skuš- njave, in bi potem grešili. On, ki je vse- mogočen in neskončno dober, naj nas obvaruje vsega hudega, ki bi nas moglo prizadeti.
Jezus nas je v več prilikah tudi poučil, kakšni naj bomo pri molitvi. Prva prilika govori o tem, kako sta šla farizej in cestninar molit v tempelj. Farizej se je v templju postavil čisto spredaj, da so ga vsi videli, kako moli. Toda to ni bila molitev, to je bilo razkazovanje in hva- ljenje samega sebe, češ da ni grešnik kot so drugi ljudje, kot je tudi ta cest- ninar v templju. Povišuje se s tem,kako se posti dvakrat na teden in kako daje desetino od vsega, kar dobi. Čisto dru- gačen pa je cestninar. Ta se zaveda in priznava, da je grešnik. Zato se v tem- plju postavi čisto zadaj. Poveša oči in se trka po prsih. Pri tem pa ponižno in skesano prosi Boga: "Bog,bodi milostljiv meni, grešniku!" Cestninarjeva molitev je prava, pravi Jezus. Opravičen je od- šel domov, farizej pa ne. Cestninar nas uči, da moramo biti pri molitvi ponižni in skesani. Zavedati se moramo, da smo grešniki,in to moramo tudi priznati. Gre- šili smo pred neskončno svetim Bogom. Za to nam mora biti žal,kesati se mora- mo, ker smo razžalili predobrega Boga. In če bomo res iskreno ponižni in ske- sani, nam bo Bog grehe odpustil, pa naj bodo še tako veliki. Saj pravi že kralj David v svojem spokornem psalmu: "Skesanega in ponižnega srca, o Bog, ne zametuješ."
V drugi priliki pa nam Jezus pripoveduje kako je neka vdova vztrajno hodila pro sit sodnika, naj ji pomaga priti do pra- vice proti njenemu nasprotniku. Sodnik je dolgo časa ni maral uslišati. Ker pa mu je bila le preveč nadležna, je rekel sam pri sebi: "Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle po- magal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca."In Jezus dostavlja: "Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu?... Hitro jim bo pomagal do pravice." Bog želi,da je naša molitev zaupna in vztrajna. Ne smemo se utru- diti, ko Bog morda odlaša in nas takoj ne usliši. Bog hoče, da smo pred njim kot berači,ki neprestano vpijemo k nje- mu. Zato vztrajajmo v zaupni molitvi, dokler ne bomo uslišani, čeprav bo za to potrebno dolgo časa. Boga ne bomo prekosili s svojim neomajnim zaupanjem Našo zadevo bo vzel za svojo. Spom- nimo se svete Monike. Ta je dolga leta zaupno prosila Boga za spreobrnjenje sina Avguština. In bila je uslišana,veliko bolj, kot je prosila in si mogla predstav- ljati. Avguštin se ni samo spreobrnil, ampak je postal duhovnik, škof, velik cerkveni učitelj in eden največjih svet- nikov.
Šestega oktobra je god rožnovenske Matere Božje.Ta praznik je postavil pa- pež Pij V. v spomin na odločilno zmago krščanskega brodovja nad daleč moč- nejšim turškim brodovjem pri Lepantu leta 1571. Do zmage je očitno prišlo po priprošnji Matere Božje in po goreči mo- litvi svetega rožnega venca širom po Evropi. Mesec oktober je ves posvečen rožnemu vencu, je rožnovenski mesec.
Rožni venec je čisto evangeljska moli- tev. Vera na začetku rožnega venca vsebuje bistvene krščanske resnice, ki vse temeljijo na evangeliju. Očenaš je molitev, ki nas jo je naučil Jezus. Zdra- vamarija je sestavljena iz angelovega in Elizabetinega pozdrava Mariji ter prošnje Cerkve k njej. Slava Očetu je hvalospev troedinemu Bogu po apostolu Pavlu. Rožni venec je premišljevalna molitev, kjer v treh delih premišljujemo Jezusovo in Marijino življenje vse od angelovega oznanjenja pa do Marijine- ga vnebovzetja in kronanja v nebesih.
V to molitev moremo izliti vse svoje zadeve in skrbi.
Že priletna mati je stopila s svojima mlajšima otrokoma na vlak. Sedla je v oddelek med oba otroka. Z obraza ji je bilo videti,da ima trdo življenje. Duhov- nik, ki je sedel njej nasproti, ji je rekel: "Gotovo imate v svojem življenju veliko skrbi.Brazde na vašem obrazu pričajo o tem." - "Res je, gospod," odgovori mati z nasmehom. "Toda ne smem se prito- ževati.Ljubi Bog mi je dal tudi sredstvo, ki mi lajša trpljenje in težave."Duhovnik jo je vprašujoče pogledal. "Glejte, to je rožni venec.Častitljivi del molim za svo- jega pokojnega moža in oba starejša sinova, ki sta padla v vojni, da bi nas dobri Bog nekoč zopet združil v srečni večnosti. Veseli del molim za svoje žive otroke, da bi ostali dobri. Žalostni del pa molim zase, da bi v križih in težavah nikdar ne klonila, v trpljenju pa ostala močna zaradi otrok."
Rožnovenski mesec oktober nas vabi posebno k molitvi rožnega venca. Če bomo redno molili, nas bo vsepovsod spremljal Božji in Marijin blagoslov.

p. Adolf Mežan, DJ

ZDAJ SE ZBUDI,DUŠA MOJA!

Jesenski meseci,zlasti novem ber, so poseben čas. Dan se krajša, obzorje se oži. To je čas spominov in opominov, da se naše življenje izteka. V tem času je tudi praznik vseh svetnikov, praznik upanja in priznanja vsake, tudi najbolj skrite dobrote in ljubezni, čeprav so ljudje iz njega naredili samo spomin na umrle. Cerkev se hoče spomniti vseh svetih ljudi, ki jim ne vemo niti imena, a slutimo, da so že v Božji bližini. Koliko je mučencev, vdanih trpinov ali skrajno požrtvovalnih ljudi! S hvaležnostjo se v tem času spominjamo naših pokojnih sorodnikov, prijateljev in znancev.
Tudi Prijatelj v tem času želi odkriti skrito dobroto, požrtvovalnost in vdano sprejemanje Božje volje. G. Kornelij Teran, Komanova 1, Ljubljana, je dolga leta ob pomoči usmiljenke s. Zofronije Trpin, Ilirska 21, 1000 Ljubljana vzorno skrbel za svojo hudo bolno sestro Elido. Nikakor je ni hotel dati v dom upokojen- cev. Več kot deset let je že, kar sestra ni mogla več govoriti. Zato tudi njena smrt konec letošnjega poletja ni spreme nila dogovora o pogovoru za Prijatelja. Nasprotno,dejstvo da je Elida sedaj rešena tr- pljenja, in veliko spoštovanje do nje, sta razlog več za pogovor.
Gospod Neli, spoznali smo se prek s. Zofronije, ki je dolga leta stregla vaši bolni sestri Elidi. Vezi, ki nasta- nejo ob trpeči osebi,ostanejo,ker so globoke. Ali bi najprej kaj povedali o svojem življenju in vaši družini?
Zelo zgodaj smo ostali brez očeta in tako smo se z mamo zelo skromno pre- bijali skozi življenje. Vendar lačni nismo bili in imeli smo stanovanje. Oče je bil postajni načelnik v Višnji gori, kjer sem preživel otroštvo. Sicer pa sva bila s sestro rojena v Kočevju,kjer je oče pred tem služboval kot prometnik. Mama je bila doma iz Ribnice. Mislim, da mi je bilo dve leti, ko smo prišli iz Kočevja v Višnjo goro. Tako sva z Elido odraščala na deželi. Spominjam se velikega ogra- jenega vrta okrog postaje in majhnega hlevčka z zajci in kozo. Poleg tega smo imeli psa, mački, veliko kokoši in gosi. Ob postaji je bila njiva,kjer smo pridelali krompir za ozimnico in drugo.Bilo je tudi precej sadnega drevja. Prav tako se spominjam, da smo pokosili vse trav- nate površine okrog postaje in prodali seno, da smo se laže preživljali.
Ime Elida mi je dokaj neznano. Od kod izvira?
To je staro grško ime.Oče je bil navdu- šen za antiko in je hčerki dal ime po neki grški pokrajini,meni pa staro rimsko ime Kornelij. Znanci pa mi rečejo Neli.
Kdaj ste prišli v Ljubljano in kako je potekalo življenje potem?
Ko sva s sestro začela hoditi v gimnazijo in je šlo veliko časa za vožnjo, smo se preselili v Ljubljano,na Dolenjsko cesto. Oče se ni rad preselil v mesto, ker je bil že bolan, pa tudi nerad je menjal pri- jetno in odgovorno službo v Višnji gori z drugo v Ljubljani, kjer je moral začeti znova. Po enem letu je zaradi raka na pljučih umrl. Spominjam se, kako težko je umiral,ko so mu odpovedovala pljuča Ob očetu sem prvič doživljal bolečino in nemoč pri počasnem umiranju. Zato sem kasneje morda še toliko bolj boleče doživljal bolezen sestre Elide. Od takrat dobro poznam to protislovje: kogar ljubiš, mu hkrati želiš, da bi bil čimprej rešen hudega trpljenja.
Oba s sestro sva dokončala gimnazijo. Jaz sem se zaposlil na železnici in opra- vljal razne splošne posle. Dobil sem tudi stanovanje, kamor smo se z mamo in sestro preselili. Ona se je za dolga leta preselila v Maribor,kjer je dobila službo. Bila je profesorica slovenščine. Ko je zbolela, smo ostali za stalno skupaj.
Junija 1974 je umrla mama, doživela je lepo starost in je do konca stregla bolni hčerki. To so bili zame zelo težki časi, kajti bil sem še v službi, sestra pa je potrebovala stalno pomoč. Vse sem poizkusil, da bi mi je ne bilo treba dati v dom. Nikoli ne bom pozabil, kako se je takrat za naju zavzel pater Roman Tominec. Peljal me je na Malo Loko k sestram Svetega križa. Žal niso mogle pomagati. Potem sem prek znancev prišel v stik s sestrami usmiljenkami in jih prosil za pomoč. Spominjam se, kako sem se v stiski zasmilil sestri Herakliji, ki je bila prednica, in mi je rekla: "Sem vam že mislila odpisati, da ne moremo pomagati, vendar bomo še poskušale." Kmalu je na pomoč prišla s.Zofronija, ki je Elidi in potem tudi meni pomagala do sedaj. Neskončno sem njej in sestram hvaležen za vso pomoč.
Kako se spominjate sestre kot pro- fesorice? Kako se je začela njena bolezen?
Že iz njene slike se vidi,da je bila dobra odkrita in plemenita oseba, predana svojemu delu. Vem pa, da je imela te- žave zaradi tega, ker je javno hodila v cerkev. Seveda ni šlo za kakšno prega- njanje, ampak gotovo je to vplivalo, da ni dobila takšnega mesta, kot si ga je želela. Pripovedovala mi je, kako se je ob novici,da ni sprejeta na razpisu, po- čutila, kot bi šla strela skozi njeno telo od temena do pete.Morda je to pospe- šilo njeno bolezen, ki je tlela v njej.
Svojo bolezen je prvič zaznala na šol- skem izletu,ko so ji začele klecati noge. Ni mogla naprej. Dali so ji injekcije, a ni dosti pomagalo. Potem je za kratek čas dobila službo v Kamniku, nato pa v Ljubljani. Delno je poučevala, delno je delala v knjižnici. Težko je hodila. Spo- minjam se, kako sem pogledoval z okna našega tedanjega stanovanja na Do- lenjski cesti, če že prihaja. Vedno se je ustavila ob železniških zapornicah in se naslonila nanje ter počivala. Tekel sem dol in ji pomagal domov. Vedel sem, da to ne bo dolgo trajalo. Z urejanjem za- dev na pokojninskem zavodu sem ji po- magal, da je stopila v invalidski pokoj. Imela je nekaj več kot dvajset let de- lovne dobe. Njena bolezen pa se je pričela, ko je imela osemintrideset let. Bolezen je hitro napredovala vse do popolne ohromitve. Ko smo prišli na Neubergerjevo ulico v Ljubljani, je še prišla v prvo nadstropje, a je večkrat padla na stopnicah. Zato je ostajala v stanovanju, dokler ni popolnoma obne- mogla in bila potem več kot petindvaj- set let na postelji.
Je kmalu spoznala, kakšno bolezen ima in se je tega zavedala? Da,dobro se je zavedala. Prebrala je vse, kar je mogla dobiti o tej hudi bolezni - sklerozi multipleks. Meni je po zdravnikovi izjavi postalo jasno, za kakšno bolezen gre. Spraševal sem ga, kako in zakaj nasta- ne ta bolezen. Odgovoril mi je: "Nobe- lovo nagrado za medicino bo dobil tisti, ki bo znal odgovoriti na to vprašanje." Po tistem nisem več spraševal.
Kako pa se je Elida zdravila? Je bila veliko v bolnišnicah ali morda kdaj tudi v tujini? Ni bila veliko po bolnišni- cah.Vedela je,da je neozdravljivo bolna Enkrat je poskusila tudi z zdravljenjem v Veroni v Italiji in v Schwartzwaldu v Nemčiji. Šlo je za neko domače zdrav- ljenje; nekaj podobnega, kot delajo bioenergetiki ali homeopati. Izboljšanja pa ni bilo. Pozneje ni več poskušala. Spominjam se tudi mnogih težav v zve- zi z drugim zdravljenjem. Veste, bolan človek se ravno tako prehladi,ima teža- ve z zobmi in tako dalje. Vse pa je ve- liko težje,kot če si sicer zdrav. Posebej težko je, če človek ne more govoriti in povedati, kaj in kje ga boli. Samo slutili smo, kako težko je bilo zanjo takrat. Vendar bi rad poudaril, da sem prav pri takšnih posegih srečal mnoge plemenite zdravnice, zdravnike, sestre in drugo osebje, ki je z velikim razumevanjem in prizadevanjem pomagalo. Zlasti bi se rad zahvalil dr. Strletovima za toliko razumevanja in pomoči zlasti v zadnjem letu Elidine bolezni.
Že prej ste mi ob obiskih pripovedo- vali, da je Elida preživljala tudi zelo težko obdobje,ko je bila vsa v ranah
Da, dve leti je trajalo. Imela je do centi meter globoke in več centimetrov široke rane na hrbtu, bokih in petah,da človek ne bi verjel. Začele so se med nekim zdravljenjem v bolnišnici. Veste, to je tista težava, ko primanjkuje osebja v bolnišnici in potem ni dovolj pozornosti. Če kdo stalno leži, je velika nevarnost, da dobi rane.Doma smo jo vsaj na vsa- ke tri ure obračali.To je poleg higiene in razgibavanja, zlasti dihalnih vaj, najbolj pomembno. V bolnišnici je očitno niso dovolj pogosto obračali.Nastale so rane in dve dolgi leti je trajalo, da sva jih s sestro Zofronijo uspela zaceliti.Niti zdra vnik ni več verjel, da se takšne rane še morejo zaceliti.Jaz pa sem verjel.Previ- jali smo jo, ji čistili rane, podkladali bla- zinice na različnih mestih, da je drugod prišlo do prekrvavitve, jo razgibavali in končno je uspelo. Rane so se zacelile.
Gospod Neli, v letošnjem letu so se vam dogodile velike spremembe. Najprej se vam je zelo poslabšalo zdravje,bili ste v bolnišnici, nato ste morali v dom upokojencev, sedaj je umrla še sestra.Kako osebno doživ- ljate poslabšanje zdravja? Ste bili v življenju v glavnem zdravi ali ne?
Da, še kar zdrav sem bil. No, enkrat sem imel išias, ampak to se je povsem uredilo. Imam sladkorno bolezen, a v primerjavi s sestrino boleznijo to sploh ni tako hudo. V letošnjem letu sem bil na operaciji hrbtenice. Prišlo je do plju- čne embolije, zato so me potem dali še na Golnik, pa v zdravilišče Laško. Med zdravljenjem sem precej shujšal. Na koncu sem prišel v dom upokojencev za Bežigrad. Ko sem bil v bolnišnici, se je za moje zdravje zanimal prijatelj sosed in so ga spraševali: "Kaj ste vi njemu?" Vem, da morajo biti zdravstveni delavci previdni,toda jaz nimam nobenega svo- jega več. Takšna vprašanja,ki jih doživi dober človek in prijatelj kot zaslišanje, bi morala biti postavljena veliko bolj ob zirno in razumevajoče.Ko sem zvedel za takšno zaslišanje,je zabolelo tudi mene.
Sedaj ste v domu upokojencev. Kakšni so vaši prvi vtisi življenja v njem? Za dom sem se odločil sam in čisto razumsko. Odločilno je bilo tudi dejstvo,da je v domačem domu upoko- jencev tu za Bežigradom bila prosta po- stelja in da bo kasneje,če bo res nujno, zelo težko dobiti mesto. Čakalna doba je dolga.Bilo pa je zelo hudo.Najhuje je, ko ne moreš več pomagati, pa bi tako rad. Počutiš se tako nemočen. Pridejo črne misli. Prav misel na sestro, ki je bila toliko let v bolniški postelji in me je potrebovala, čeprav nisem več mogel pomagati, me je držala pokonci. Sedaj po sestrini smrti gledam na dom še bolj jasno in razumsko. Dom je zame edina rešitev in možnost.Prijazno so me spre- jeli, poskrbljeno je za vse življenjsko potrebne stvari. S sosedom v sobi se razumeva. On ne govori veliko, jaz pa ne silim vanj. Veliko mi pomenijo dolgi hodniki,po katerih se lahko zapeljem,da se razgibam. Doma v stanovanju je bilo vse bolj tesno. Človek prej niti pomisli ne na takšne stvari. Rad berem. Mislim, da se bom privadil na dom.Veliko mi po- meni lep razgled z okna sobe,največ pa prijaznost in razumevanje osebja.Upam, da se mi bo zdravje še malo izboljšalo, da bom spet lahko vsaj s palico hodil.
Z vašega okna se vidi precejšen del Ljubljane, pa proti Šmarni gori, Kamniškim Alpam in Polhograjskim Dolomitom. Imate radi gore?
Da, rad sem s kakšnim prijateljem šel v gore, zadnja leta samo še na Katarino tu blizu Ljubljane. Imel sem navado en- krat na teden iti kam v hribe, če se je pač dalo. Rad imam gore. Sedaj jih bo- žam s pogledom, opazujem vse spre- membe, kako jih ovijajo oblaki, kako se zaiskrijo v jutranjem soncu in po dežju, kako zlatijo v večernem soncu in kako ponoči v mesečini počivajo.
Kaj pa duhovna oskrba v domu? Tudi sam sem nekoč že maševal v vašem domu, ko sem nadomeščal tukajšnjega župnika. Vsako soboto popoldne imamo v domu nedeljsko mašo Na obisk pridejo sestre matere Terezije in duhovnik. Sicer pa sem še premalo časa v domu, da bi vam mogel kaj več povedati o življenju v njem.
Drugače bi glede vere rekel takole:Mama je bila zelo verna,oče pa je vero nosil v srcu. Spominjam se, kako je za božični praznik na železniški postaji prižgal tis- to največjo luč, v pozdrav Jezusovemu rojstvu. Ravno tako je spoštoval duho- vnike. Ko so nekoč obdolžili kaplana, da je nekaj govoril proti državi in bi otroci iz šole morali pričati proti njemu, mi je oče posebej naročil, naj se ne bojim in ne rečem ničesar proti kaplanu, ker je vedel, da je vse zmontirano.
Ali lahko vprašam še tole: Živeli ste v bloku, ki je neke vrste človeško mravljišče.Tudi sedaj živite v takem mravljišču-domu za upokojence. So si ljudje, ki bivajo tako blizu skupaj, zares blizu ali pa so si nasprotno tujci? Z redkimi izjemami tujci!Tu v do- mu sicer opažam, da so si mnogi, zlasti ženske, kar blizu in se zelo rade pogo- varjajo,gledajo kakšno TV nadaljevanko in se o njej pomenkujejo. V bloku so si ljudje v glavnem tujci. Mi smo bivali v manjšem štirinadstropnem bloku, toda blizu smo si bili le z redkimi sosedi. Ko pa pride bolezen v stanovanje in ne moreš več ven, te ljudje kar pozabijo.

V drugem delu pogovora je na vprašanja odgovarjala s. Zofronija.Potrpežljivo in ne- opazno, kot sestre običajno znajo in delajo, je čakala, da je prišla "na vrsto". Le sem in tja je prej pomagala g.Neliju spomniti se kakšnih stvari v zvezi z boleznijo njegove sestre Elide.
S. Zofronija, zdi se mi, da ste precej značilna sestra. Poznava se že dol- go, tiho in neopazno delate. Človek pa po daljšem času s presenečenjem zve, da vsak dan še v visoki starosti odhajate v službo in strežete hudo bolnemu človeku.So vse sestre tak- šne? Večina sester je takšnih. Vse po svojih močeh še kaj delamo.
Kje ste doma? Lahko še vi kaj pove- ste o družini, iz katere prihajate?
Doma sem iz Rovt nad Logatcem. Naša družina je bila velika; trinajst otrok. Jaz sem dvanajsti otrok. Za mano je bila še sestra, ki pa je umrla, stara dve leti.
Kako in kdaj ste se odločili, da boste usmiljena sestra. Kdaj ste prvič de- lali zaobljube? Moji dve sestrični sta bili pri sestrah in prek njiju sem jih spo- znala.Seveda pa to ni bilo natančno po znavanje od blizu.Tako,iz pripovedova- nja.Rada sem brala revijo Bogoljub.Tam sem zasledila tudi razglasitev sestre Katarine Labouré za svetnico in tudi to me je navdušilo za tak poklic.Zaobljube sem prvič delala leta 1940 v Ljubljani.
Kje so bile postojanke vašega dela?
Po semenišču v Radečah sem delala v zavetišču svetega Jožefa v Ljubljani. Delala sem v pekarni. Po razpustu leta 1948 so morale sestre zavetišče zapu- stiti in preselili so ga na različne kraje (Hrastovec, Dornava,Šmarje pri Jelšah) Nadaljnje življenje je bilo precej druga- čno, kot sem si ga prej predstavljala. Tri sestre usmiljenke smo živele skupaj, sicer pa hodile v službo v civilni obleki. Delala sem v slaščičarni v Lichtenturnu, kasneje še drugod, dokler se nisem upokojila.Živela pa sem v več sestrskih hišah po Ljubljani.
Lahko obudite spomin na začetek strežbe pokojni Elidi?
Vedno sem imela željo iti k bolnikom, toda ni bilo te sreče. Zato mi je bilo od začetka nekoliko težko streči takšni bol nici. Toda Lidija,jaz sem ji tako rekla,je bila čudovita. Privadila sem se strežbi. Bog mi je pomagal. Začela sem pred štiriindvajsetimi leti. Lidija me je imela za svojo sestro. Bila je zelo potrpežljiva in ni tožila.
Kako ste vi doživljali njeno bolezen, nemoč, izgubo daru govorjenja?
Ko sem prišla, je že bila nepokretna na bolniški postelji. Lahko pa je še govorila in me pozdravila z levo roko.Spominjam se, kako me je včasih ljubeznivo po- pravila, ko sem rekla kakšen slovnično nepravilen stavek.Bila je namreč profe- sorica slovenščine. Obe sva se nasme- jali. Tako prijetna je bila, res. Kako sem doživljala njeno bolezen? Bolezen je skri vnost. Mi lahko samo pomagamo in jo spoštujemo. Če si že dolgo s kom, ga poznaš in potem se je mogoče sporazu meti tudi,ko bolnik ne more več govoriti Kar uganeš njegove želje in potrebe.
Povedali ste, da ste Elidi večkrat kaj zapeli. To je imela zelo rada. Katera pesem ji je bila najljubša? Ja, zelo rada je poslušala, ko sem ji kaj zapela. Nisem pevka po naravi,a ko sem videla, da jo lahko razveselim,sem se potrudila in ji zapela.Najraje je imela pesem:Zdaj se zbudi, duša moja. To je obhajilna pesem in ji je bila najljubša. Ko sem za- pela, se je vedno hvaležno nasmehnila. Skupaj sva tudi molili, pa brala sem ji.
Sestra,kot vem,še vedno pomagate tudi nekaterim drugim bolnikom, jih hodite obiskovat in jih pripeljete v cerkev. Poleg tega vse operete in zlikate v naši hiši lazaristov.To dela- te kljub letom,ki so se nabrala. Kdaj boste šli v pokoj? No, pri likanju mi pomaga s.Agneta. Ja, res se je nabralo sedeminosemdeset let. Ampak sestra Heraklija, ki me je takrat poslala k Te- ranovim, jih ima čez devetdeset, pa še vedno hodi k bolnikom. V pokoju sem, seveda civilnem.Vesela sem,da se mi je uresničila želja iz mladih let, da bi stre- gla bolnikom. Veste, tudi to je žrtev, če moraš delati drugo delo in ne moreš neposredno streči bolnikom,kot si želiš. V pokoj bomo šli pa takrat, ko bo Bog hotel. Hvaležna sem, da še lahko kaj dobrega storim.
Kaj se vam zdi najbolj pomembno za poklic sestre usmiljenke? Gotovo molitev, čut za bolnike, drugače pa po- korščina. Ta je najtežja, a tudi najpo- membnejša.Brez nje ni dobre skupnosti.
Sestra, vaš nečak je duhovnik. Bil je tudi na pogrebu pokojne Elide. Bilo nas je malo, a čutilo se je posebno - spoštljivo razpoloženje. Da, nečak Tone je župnik v Šentjerneju. Ker sem jaz veliko časa preživela pri Teranovih, me je velikokrat obiskal tam;tudi sedaj, ko je na Dolenjskem. Lidijo in gospoda Nelija je dobro poznal in ju spoštoval. Še en teden pred Lidijino smrtjo je bil na obisku.Vedno ji je dal blagoslov. Pri- šel je tudi na pogreb. Želel je pokazati, kako ceni trpljenje, pa tudi to lepo bra- tovsko skrb za bolno sestro. Tudi pri maši je povedal, kako je gospod Neli držal obljubo, ki jo je dal materi pred njeno smrtjo,da bo,dokler mu bo zdravje dopuščalo, skrbel za hudo bolno sestro.

Počasi smo zaključili pogovor, ki je po- tekal kar v prostorih Prijatelja tik po sv. maši za pokojno Elido v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Z g. Nelijem sva se že prej domenila, da bo- mo opravili tri stvari: mašo, pogovor za Prijatelja ter obisk razstave ročnih del bolnikov in invalidov. Tako sva odšla še na Teološko fakulteto. Z zanimanjem in spoštovanjem si je ogledoval izdelke. Med njimi je bila tudi knjiga, ki govori o Višnji gori,kraju njegovega otroštva. To je knjiga Angelce Škufca: Šopek cvetja in trnja.Z veseljem jo je sprejel za spo- min na ta dan in pogovor.V knjigo vtisov o razstavi je zapisal: Hvala, g. Neli, za vašo pripravljenost spregovoriti bralkam in bralcem Prijate- lja.Kar nekaj jih je,ki se bodo prepoznali v življenjski usodi in poti vaše pokojne sestre Elide,kdo od domačih tudi v vaši vlogi, spet drugi v vlogi s. Zofronije. Prijatelj s tem pogovorom želi izraziti svoje spoštovanje in občudovanje vseh ki vam je Bog namenil takšno življenjsko nalogo in jo vdano ter požrtvovalno spolnjujete.
Kdo drug,čisto naključen bralec ali bral- ka, pa bo morda rekel tako, kot stoji v naslovu: "Zdaj se zbudi, duša moja!" Ali ni moje življenje ena sama otopelost, stokanje, sitnarjenje in opravljanje? Zbudi se ter opazi čudovite in plemenite ljudi, ki živijo med nami! Bog tudi tebe kliče! Povzdigni pogled, poglej okrog sebe in navzgor, k Bogu!

pogovor zapisal Vlado Bizant
fotografije: Tone Planinšek

IN ŠLI SO PO VSEM SVETU

Pogovor s slovensko misijonarko dr. Janjo Žužek.

Spoštovana sestra dr. Janja Žužek! Naša mavrica dejavnosti slovenskih zdravnikov z misijonskih poljan bi ostala brez ene od barv, če ne bi vključili vanjo še druge zdravnice iz družine Žužek, ki je dala cerkvi in svetu kar osem duhovnih poklicev - izmed petnajstih otrok. O vaših star ših in družini smo veliko zvedeli iz pogovora z vašo sestro dr. Terezijo Žužek.Kakšni spomini pa vas vežejo na mladost in dom? Na dom imam res lepe spomine. Globoko verni starši so imeli radi svoje otroke in so naredili za- nje vse, kar so le mogli. Vsakih dvajset do štiriindvajset mesecev je prispel nov član družine.Vsi smo ga z veseljem spre jeli. Če smo kdaj tekmovali med seboj, smo tekmovali zato, kdo bo najprej pestoval dojenčka in pozneje pazil na "tamanjšega" in se z njim igral. Domače naloge smo napravili že popoldne, da smo se lahko zvečer igrali namizne igre - Človek ne jezi se, fantje celo šah v mrzlih mesecih,v toplejših pa smo šli na sprehod.Dnevni rožni venec pred kipom srca Jezusovega je uradno zaključil dan Čeprav smo imeli gospodinjske pomoč- nice, smo morali ob sobotah pomagati čistiti hišo, da bi se navadili discipline in se ne bi pomehkužili.
Petega maja 1945 so vaši starši za- pustili domovino in odšli prek Ljube- lja v Avstrijo. Med njimi ste bili tudi vi. Nato ste živeli kot begunci nekaj časa v Italiji.Koliko otrok je ostalo v domovini? Kdaj ste se prvič srečali?
V domovini sta ostala dva člana naše družine.Najstarejša sestra Majda,takrat že sestra Cecilija; sedaj živi v uršulins- kem samostanu v Mekinjah,in brat Miha Pred našim odhodom iz Ljubljane je oče poklical k uršulinkam na takratnem trgu Zvezda in vprašal Majdo, če želi iti z nami. Po pogovoru s tamkajšnjimi pred- stojnicami se je odločila, da ostane v Ljubljani. Dejansko je prišla v Argentino leta 1956 na poti v Brazilijo,kjer je nato osem let učila na uršulinski gimnaziji. V domovino se je vrnila leta 1965 in je bila katehistinja do upokojitve. Brat pa- ter Miha je bil leta 1946 že pri jezuitih in je šele čez šest mesecev izvedel, da je družina odšla iz Slovenije. Od takrat smo v rednem stiku z njim.
Dva brata sta se z domobranci umak- nila na Koroško. Z drugimi domobranci sta bila vrnjena z Vetrinjskega polja v Slovenijo. Tik pred Mariborom se jima je posrečilo zbežati z vlaka. Šla sta skozi gozd v Vetrinje povedat o angleški predaji domobrancev Titovim vojakom. Četrtega junija sta po naključju prišla nenadoma v isto taborišče, kjer je bila naša družina.Za nas to ni bilo naključje ampak uslišanje po Božji dobroti. Za njuno vrnitev smo namreč delali devet- dnevnico k škofu Baragi. Ko smo zadnji dan devetdnevnice pred popoldanskim obrokom juhe stopili iz slovenske kape- lice v taborišču,sta pritekla dva fantiča naša prijatelja še iz Ljubljane, povedat, da sta brata na vratih taborišča.In ta- ko je tudi bilo.Nikoli pa ne bom pozabila joka slovenskih mater,katerim brata ni- sta mogla povedati,kje so njihovi možje sinovi in bratje. Mlajši od teh dveh bra- tov je že pokojni, starejši pa je jezuit v Rimu.
Kdo vam je pomagal med begunst- vom? V begunskem taborišču sem bila samo pet mesecev, do oktobra 1945. Slovenski duhovnik, lazarist Wolbang (umrl oktobra 1977 v Philadelphiji) je na univerzi v Padovi dobil precej mest za slovenske maturante, ki so ravno pred maturo odšli iz Slovenije. Ker se je na medicinsko fakulteto vpisalo že tisoč dvesto začetnikov, sem dobila mesto v Rimu. Tam so mi šolske sestre, ki so pribežale iz Maribora nekaj let prej, ko so Nemci zasedli severni del Slovenije, dajale zastonj zajtrk in večerjo. Z dve- ma dekletoma sem bila v isti zelo prija- zni sobi.Naj se jim tu ponovno zahvalim za skrb in nego.Že pokojna mati Angela Bakovec, slovenska uršulinka v Rimu, je pomagala študentkam na razne načine s svojo korajžo in milino.
Pater Prešeren,glavni asistent za Slova nske province jezuitov, je v Rimu našel majhno žepnino in skromno kosilo ter večerjo za slovenske študente in štu- dentke v študentski menzi. Decembra 1946 je maršal Tito zahteval, da se vsi pobegli iz Jugoslavije (tudi posamezniki, ki so živeli zunaj taborišč in begunci v taboriščih) vrnejo v Jugoslavijo. Pater Prešeren pa je ponovno pomagal in do- bil pri organizaciji OCAU (Obra Catolica Asistencia Universitaria) ki je dala mož- nost visokošolskega študija mladi inte- ligenci iz prizadete Evrope, v Madridu šest štipendij za slovenska dekleta in dvajset za fante. Naj se na tem mestu prisrčno zahvalim tej organizaciji, ki je zgradila nov študentski dom za šestin- sedemdeset srednjeevropskih visoko- šolcev, od teh vsaj za dvajset Sloven- cev. Člani te organizacije so pobirali od hiše do hiše denar, tudi drobiž, kajti kljub končani španski državljanski vojni že leta 1939, sta bila leta 1949 sladkor in kruh še vedno na karte.
Kako ste se vključevali v nova okolja?
Z vključevanjem v nova okolja nimam nobenih težav.To pripisujem dejstvu,da sem zaradi krutih izkustev med vojno postala predčasno zrela v šestnajstem letu starosti. Iz tega obdobja mi je živo pred očmi beg z obiska pri teti na Do- lenjskem,ki so jo ob kapitulaciji Italije v velikem delu zasedli komunisti. Domov v Ljubljano sem se prebijala z voznikom, ki je na deski nad mano in okoli mene peljal prodat teličke. Zaradi carinikove malomarnosti sem se po osmih urah vožnje med telički, ki niso imeli pojma o osnovni higieni,ob devetih zvečer vrnila k svojim.Lahko si predstavljate, kakšna sem bila. Toda doma je bilo prekipeva- joče veselje, saj družina dva meseca in pol ni vedela, kje sem.
Med bivanjem na Dolenjskem sem mora- la hoditi z drugimi dekleti z vasi trikrat na teden v vojaški štab na občino pri- pravljat zrezke. Od razbeljenih plošč,na kateri smo pekle zrezke,se je na lesena tla cedila mast, in vse to je bilo treba zvečer počistiti s skoraj vrelo milnico. Tresle smo se od strahu,ko smo stisnje- ne druga ob drugi ponoči hitele domov.
Na lastne oči sem tudi videla ujetnike s Turjaka z zvezanimi rokami in priveza- nimi drug na drugega hoditi v vrsti na gozdni stezi nad gradom. Nato pa sem slišala krike in strele.Po teh in podobnih izkušnjah na podeželju sem leta 1943 nenadoma dozorela.Odpadla je zaprtost, malenkost, pogled je usmerjen v širino in pripravljena sem na strpnost. Življe- nje gledam iz realnejše perspektive in ljudi bolje razumem.
Kaj bi povedali o šolski poti? Kdo so bili vaši profesorji?
Nepozabne profesorice so bile tri sestre uršulinke v Ljubljanski uršulinski gimna- ziji:sedaj že pokojna mati Ksaverija Pirc in mati Pia Garantini ter še v Ljubljani živeča mati Ancija Novak. To so žene velikega kova.
Iz medicinske fakultete v Rimu se spo- minjam profesorja primerjalne anatomije Ko smo čakali v klopeh avle na ustni izpit iz tega predmeta pred tričlansko komisijo, se je nekajkrat razjezil nad študenti in dejal: "Ne znate nič! Kaj ne študirate anatomije, ko jeste na primer kuro,zajca, postrv in druge ribe? Ni ču- dno, da boste padli na izpitu!" Bali smo se ga tako, da smo se v tisti avli upali krohotati samo v robce, sicer bi nas vrgel, še preden bi prišli pred komisijo.
Preden sem lahko opravila izpite iz pr- vega letnika medicine v septembru in oktobru 1946,sem morala v juliju istega leta opraviti v Anconi v Italiji tudi itali- jansko maturo.
S sestro Terezijo sta dobili špansko štipendijo za študij medicine v Za- ragozi v Španiji. Je tudi vas očarala Španija s svojo človečnostjo, pleme nitostjo in ugledom? Kje ste diplo- mirali? Julija 1952 sem diplomirala v Zaragozi.S štipendijo Svobodne Evrope sem napravila doktorat iz endokrinolo- gije na madridski univerzi. Tudi zame ostaja Španija nepozabna.
Kje so postaje vašega zdravniškega delovanja? Po diplomi sem se najprej zaposlila v glavni državni splošni bolni- šnici v Madridu, kjer sem bila do leta 1955. Tega leta sem odšla s svojo rod- no sestro Terezijo na triletno redovno farmacijo v redu Zdravniških misijonskih sester. V letih 1958 in 1959 sem delo- vala v različnih bolnišnicah v Londonu, da se naučim angleškega organiziranja bolnišnic in zdravljenja.
Julija 1959 do julija 1962 sem bila za- poslena v naši veliki splošni bolnišnici v Rawalpindiju, v Zahodnem Pakistanu, kjer sem pridobila veliko izkušenj v zdra vljenju tropskih bolezni.
Leta 1962 sem se zaposlila v manjši podeželski bolnišnici naše kongregacije v Nanginu, le nekaj km oddaljenem od ugandske meje,v Keniji.Tam sem ostala sedem let.Med tem sem eno leto delala v Fort-Portalu, v Ugandi. Tu smo orga- nizirali zdravniška potovanja v bolj od- daljene kraje v hribih,da odkrijemo huje bolne, in žene s težkimi porodi. Te smo v neke vrste pokritem kamionu pošiljali v bolnišnico na zdravljenje ali kirurške posege. Bolnišnice naše kongregacije imajo v svojem okviru tudi bolničarske šole. V Fort-Portalu se je izučilo mnogo bolničark, mentorice so jim bile naše ameriške sestre, ki so imele veliko zna- nja in izkušenj. Vsaka zdravniška misi- jonska sestra mora opraviti vsakih pet let večmesečni tečaj izpopolnjevanja in seznanjanja s sodobnimi dosežki v svoji stroki. Sama sem to opravila v letu dni v univerzitetni bolnišnici v Kampali v Ugandi. Zaradi visoke strokovne ravni je bilo bolje izpopolnjevati se na terenu kot v Londonu.Vsi primariji so bili profe- sorji londonskega univerzitetnega kole- gija, dokler jih diktator Amini ni čez noč odpustil.
Od leta 1971 do 1983 sem bila v pode- želski bolnišnici zdravniških misijonskih sester v Attatu, v Etiopiji. Mesto leži 130 km jugozahodno od prestolnice Adis Abebe.Tako kot v Vzhodni Afriki je bilo tudi tukaj potrebno najprej izdelati načrt zdravstva s proračunom.V bolniš- nico so bili sprejeti resnično samo nujni primeri: možganska malarija, meningitis, pegavi tifus itd. Med sprejetimi bolniki je bilo veliko primerov skrajne podhra- njenosti.
Vsako leto smo med 3500 sprejetimi bolniki imeli okrog 150 primerov žena z raztrgano maternico in slabokrvnostjo zaradi krvavitve, ter ogromno primerov težke tuberkoloze,največ kostne.Izbrati smo morali le najhuje bolne in se omejiti na prednost reševanja teh primerov.
Tako na primer nobena žena deset kilo- metrov oddaljena od bolnišnice ne sme več umreti zaradi raztrgane maternice med porodom.Ustanovljene so bile pred porodne klinike, kjer vsak teden ekipa bolničark in babic, po možnosti pa tudi zdravnik, poučuje žene. Tako ogrožene žene med porodom morajo priti v nasle- dnji nosečnosti za tri tedne pred poro- dom živet v zato narejene velike koče na ozemlju okoli naše bolnišnice. Tu si kuhajo same, pri sebi pa imajo lahko do poroda tudi svoje otroke.
Ravno tako ne sme v oddaljenosti deset kilometrov od bolnišnice ležati v svoji postelji noben bolnik z odprto pljučno ali kostno tuberkulozo,z gnojnimi ranami ali podhranjenostjo. Take bolnike je potrebno poiskati po vaseh in jih takoj začeti zdraviti. V času, ko čakajo na posteljo v bolnišnici, jim vsak teden iz bolnišnice prinesejo na dom zdravila in mleko v prahu. Bolniki s skrajno zane- marjeno kostno tuberkulozo so potre- bovali šest do sedem mesecev zdrav- ljenja v bolnišnici, da so shodili. Večina teh je imela velike zarastline v sklepih, kar je bilo potrebno izravnati.S finančno pomočjo Slovencev iz Kanade, ZDA in Argentine smo ustanovili tako imenovan Jetični sklad, da smo lahko brezplačno rezervirali nekaj postelj samo za tuber- kulozne bolnike,zdravila in vse potrebno
Na tem ozemlju ima sedemdeset odsto- tkov krav tuberkulozo. Zaradi pomanj- kanja goriva mleka niso prekuhavali, vodo pa so pili iz luž, kjer so pile in po vodi hodile krave.
OX-FAM (OXFORD proti lakoti - organi- zacija za boj proti lakoti, ustanovljena takoj po vojni v Oxfordu v Angliji, si je zadala nalogo, da pomaga ljudem pri izkopavanju vodnjakov. Z vrtanjem, včasih tudi sedemdeset metrov globoko v zemljo, so do sedaj zgradili stopetin- trideset vodnjakov. Vodnjaki so samo en primer, kaj lahko dosežemo, če je delo pravilno organizirano.Na proračunu za leto 1998 je deset črpalk na sončno toploto,ki jih skoraj ni potrebno vzdrže- vati. Tako lahko vidite, da še vedno z veseljem sledim napredku tam, kjer sem bila zaposlena.
Ekipa javnega zdravstva poučuje žene o osnovni higieni in prehrani po vaseh. Ustanovljene so kuhinje,kamor prihajajo podhranjeni otroci pojest topel obrok, ker bi jim ga starejši člani lahko pojedli. Vsak teden so prihajali možje po vreče hrane v prahu. Primere velike pohablje- nosti po obrazu, zaradi infekcije pri podhranjenih otrocih smo pošiljali prek holandske organizacije MEMISA na ho- landske oddelke za plastično kirurgijo. Tu so imeli zdravniki veliko izkušenj,pri- dobljenih na žrtvah v napadu na civiliste z napalmom na Daljnem vzhodu.
Vse vasi deset kilometrov oddaljene od bolnišnice so imele za boj proti trahomu organizirano dnevno mazanje vek z enoodstotnim tetraciklinskim mazilom proti vnetju roženice bolnikov, ki bi lah- ko oslepeli. Mazilo so dajali ljudem vaški učitelji. Holandska ekipa iz medicinske fakultete v Adis Abebi je prišla dvakrat letno izučit dve naši zdravniški sestri in nekaj fantov domačinov, da so lahko operirali zaradi trahoma navznoter obr- njene veke. Tako so obvarovali veliko odraslih in otrok pred slepoto.Ista ekipa zdravnikov je dva do tri dni dvakrat le- tno operirala sivo mreno na očeh starej ših ljudi v naši, zato na pol izpraznjeni bolnišnici. Da bi vsaj deloma usposobili za življenje čimveč od množice bolnikov ki so prihajali od daleč, so jim operirali samo eno oko.

se nadaljuje
pripravila mag. Karolina Godina, dr.med.

DA BI MANJ BOLELO

Že v drugem stoletju je Klavdij Galen rekel da je lajšati bolečine božansko. Dodala bi: IN NUJNO. Nihče, ki je že občutil bolečino na lastni koži, je ne mara. Naredil in dal bi vse, kar ima,samo da ga ne bi bolelo. Kako težko je prenašati bolečino en sam dan, kaj šele mesece in leta! Kogar boli, ta laže razume drugega v njegovi bolečini.Bolečina je skriti tat želja, hrepenenj, ustvarjalnosti in spanja. Maliči ti dušo in duha. Vodi te v žalostno razpoloženje,poveča razdražljivost zoži zanimanje za vse okrog tebe in v tebi ter zmanjša sposobnost za doživetja. Ko- gar boli, postane slep za lepote sončnega zahoda in gluh za Mozartove mojstrovine.
Če bolnik reče,da ga boli, mu moramo ver- jeti in bolečino zdraviti. Bolnik mi je pripo- vedoval: "Bilo je en dan po operaciji. Bo- lečina se je stopnjevala. Prosil sem sestro, če bi lahko dobil kaj proti bolečinam. Rekla mi je:"Ker imate nizek pritisk,vam ne smem dati injekcije." In je odšla. Bolečina se je razraščala po vsem telesu. Ko je sestra čez eno uro ponovno prišla v sobo, sem ji rekel, da me vedno bolj boli. Ponovno mi je izmerila pritisk. Na mojo srečo je bil višji, verjetno zaradi hudih bolečin.Dobil sem pol injekcije,ki pa je bila brez učinka. Naslednji dan zjutraj so mi dobro pomagale tablete proti bolečinam. Zvečer jih nisem mogel več dobiti.Sestra mi je rekla: "Veste,danes je nedelja in jih je žal zmanjkalo. Na tem oddelku je zelo velika poraba teh zdravil." Nisem mogel verjeti, da na univerzitetni kliniki lahko zmanjka tablet proti bolečinam Postal sem prestrašen. Ustregla mi je in nikoli je ne bom pozabil. Kljub temu sem se počutil zelo negotovo. Že naslednji dan smo si vsi v bolniški sobi naredili majhno zalogo tablet za vsak primer.
Najmanj,kar si bolnik želi slišati od zdravni- ka je, naj se z bolečino pač sprijazni. Taka "diagnoza" je za bolnika prav tako huda, kot če bi mu rekel, da ima neozdravljivo bolezen. Ukrade mu vse upanje. Bolnica mi je pripovedovala: "Rekla sem zdravniku, da me vsak dan zelo boli. Odgovoril je, da se vsa bolečina porodi v glavi in naj neham misliti nanjo. Omenil je fakirje, ki si lahko z iglo prebodejo trebuh in jih prav nič ne boli Če zmorejo oni, lahko tudi jaz. Nič več me ni naročil na kontrolo. Imela sem občutek, da se moje bolečine boji. Bolj je vesel, če grem iz ambulante, kot če stopim vanjo."
Bolniki s kroničnimi bolečinami pogosto ro- majo od zdravnika do zdravnika in na kon- cu lahko pristanejo pri psihiatru. Nikdar in nikoli se ne bi smelo zgoditi, da bi človeka z bolečino odslovili kot primer, ki je zrel za psihiatra. Če zdravnik bolečine ne more izmeriti ali najti njenega vzroka, to še ne pomeni, da bolnika ne boli. Če se bolnika z bolečino otepamo, jemljemo medicinski u- metnosti njen smisel in bolniku povzročimo poleg telesne še čustveno in socialno bo- lečino. Znan je tudi "beg v bolečino", da bi si človek z njo kaj pridobil. Ti primeri so redki in zaradi njih ne smemo zavračati množice ljudi, ki jih resnično boli.
Če strela udari v vodo, se ne zgodi nič po- sebnega. Če udari v kozolec s senom, ta zgori. Tudi pri bolečini je pomembno, ka- terega človeka zadene. Prag za bolečino znižajo: nespečnost, strah, jeza, žalost, depresija in osamljenost.Zvišajo ga:spanje, učinkovito zdravljenje drugih bolezenskih znakov, simpatija, razumevanje, ustvarjal- nost, humor in zdravila.
Bolečina je "huda bolezen", ki jo moramo vedno jemati resno in jo zdraviti. Res ti bolečina lahko pomaga zoreti, dela pa te tudi odvisnega.Vedno se da še kaj narediti Če eno zdravilo ne pomaga, so še druga, je fizioterapija, akupunktura, različne ma- saže, ortopedski pripomočki,pogovor s kom ki ti verjame in moli zate.Bolečino lahko za koga darujemo in jo s tem osmislimo,ne pa odpravimo. Zato naj bo darovanje vedno v kombinaciji s sredstvi za lajšanje bolečine. Tudi križani Kristus je na sebi občutil skra- jno bolečino in vzdihnil: "Oče, ako je mo- goče, naj gre ta kelih mimo mene." Vsem želim, da bi šlo čim več bolečin vseh vrst mimo nas.

dr. J. Ahčin

ODGOVORNOST

"Kdo bi sprejel to nalogo? Kdo bi sprejel odgovornost?" Takšne besede pogosto slišimo na raznih sestankih, potem pa "vse tiho je bilo..." Nastane prav mučno razpo- loženje. Tudi sama priznam, da v takih pri- merih pomislim: "Zakaj bi sprejela odgovor nost, če pa vem, da lahko pride vmes vse mogoče: slabo počutje, bolezen, nerazu- mevanje okolice in tako naprej." Vendar bi kljub temu rada dala pogum drugim, zato kakšno zadolžitev oziroma odgovornost le sprejmem, čeprav že vnaprej vem, da bom morala za pomoč prositi druge ljudi.
Sprašujem vas,zakaj se ljudje tako branimo sprejeti kakšno odgovornost? Zakaj bi pa naj sploh sprejemali nase od- govornosti? Čisto preprosto zato, ker smo ljudje odgovorni drug za drugega.Povezani smo v sreči in nesreči in smo kakor nitke ene tkanine: ko ena nitka odpove, trpijo zaradi tega vse druge. Vse, kar smo in kar imamo,smo in imamo tudi po zaslugi drugih Pregovor sicer pravi, da je vsak človek svoje sreče kovač, toda to svojo srečo kuje s pomočjo drugih.
V vsaki družbi ali skupnosti pa so različne naloge in zato tudi različne službe. Apostol Pavel to primerja človeškemu telesu: razli- čni organi imajo različne naloge, toda vsak je potreben in nobenega ni mogoče pogre- šati. V človeški družbi se to dovolj ne upošteva: ene službe so bolj v časti kakor druge. Vendar je to krivično, ker so tudi "nečastne" službe nujno potrebne. Pravza- prav ne bi smeli govoriti o častnih in neča- stnih službah. Vsako delo, ki je opravljeno pošteno in dobro, je častno in vsako je potrebno. Pomembno je tudi, s kakšno lju- beznijo in predanostjo je delo opravljeno. Bog nas je ustvaril kot eno družino, kjer si člani pomagajo med seboj. Zato se tej osnovni odgovornosti za druge ne moremo in smemo odpovedati. Kajn je odvrnil: 'Mar sem jaz varuh svojega brata?' A ravno to je bilo kajnovsko, ubijalsko. Pa je bil varuh svojega brata, ker je bil starejši od Abela. Odgovorni smo toliko, kolikor nas drugi po- trebujejo in kolikor lahko drugim kaj damo. Tisti, ki lahko dajo več,ker več imajo (spo- sobnosti, moči), so tudi bolj odgovorni. Tako so starši odgovorni za svoje otroke in vladarji so odgovorni za svoje podložni- ke. Starši so močnejši in sposobnejši od otrok in vladarji razpolagajo z močjo, ka- kršne nima nihče v državi. Zato je njihova odgovornost toliko večja.
Prvi razlog, zakaj se nekateri izogibajo od- govornosti,je pomanjkanje prave ponižnosti Iz povedanega je najprej jasno, da poniž- nost nima nič opraviti z begom pred odgo- vornostjo. Ker so včasih odgovorna mesta povezana s posebno častjo (minister,škof, predsednik, direktor) ljudje zmotno mislijo, da so ponižni,če odgovorno mesto odklonijo
Toda rekli smo,da je pretirano čaščenje e- nih in prezir drugih služb v družbi neuteme ljeno, nesmiselno in krivično. Vsaka služba je potrebna,vsako pošteno delo je častno. Zato ponižen človek ne odklanja nobene odgovornosti. Zaveda se,da je dolžan slu- žiti drugim tudi s sprejemanjem odgovor- nosti. Njegova ponižnost pa se pokaže v tem, da se zaveda, da mu je sposobnosti dal Bog, da mu je bilo vse, česar je sposo- ben, podarjeno ravno zato, da bi od tega imeli tudi drugi korist.Končno pa se njegova ponižnost kaže tudi v tem, da ne računa nase, ampak na Boga.
Strah pred morebitnim neuspehom in sra- moto je prav tako zelo pogosto razlog, da ljudje ne marajo tvegati. Niso pripravljeni sprejeti nase sramoto, če ne bodo uspeli. So ljudje, ki ne sprejmejo nobene službe in odgovornosti,ker se bojijo kritike, kateri je izpostavljen vsakdo, kdor ima odgovorno službo. Rajši stojijo ob strani in kritizirajo tiste,ki so odgovornosti sprejeli. Nič ni laž- jega, kakor kritizirati.To ne stane nič. Kdor pa dela in se trudi, se včasih tudi zmoti, naredi kaj narobe in doživi neuspeh. Kdor dela, naredi včasih tudi napako. Kdor ne dela,napak res ne naredi,a je ravno v tem, da nič ne dela, ena sama velika, velika napaka.
Zato resnično ponižen človek ne beži pred odgovornostjo. Zaveda se svojih meja, ve, da ga kdaj polomi in se tega ne boji priznati Računa tudi z neuspehi in jih zna prenašati predvsem pa se iz njih učiti. "Osel gre en- krat na led.Baš to je oslovstvo.Modrec ve, danes sem pal, jutri bom plesal po njem", je zapisal O.Župančič. Iz napak in neuspe- hov se lahko veliko naučimo. Namesto, da se sam sebi smilim,je treba jasno raziskati, kje sem naredil napako, da je drugič ne bi več. Tako neuspeh postane uspeh,če smo zaradi njega modrejši in bolj izkušeni.
Ponižen človek se tudi ne zanaša samo nase,ampak v prvi vrsti na Božjo pomoč in išče nasveta in pomoči pri drugih. Če so- delujemo z drugimi in si ne domišljamo, da smo sami najbolj pametni,nam bo odgovor- no delo močno olajšano. Zato bo ponižen človek tudi bolj uspešen. Prava ponižnost se torej ne boji odgovornosti.
Drugi razlog, zakaj se nekateri otepajo od- govornosti, je napačna predstava o sebi. Staro in preizkušeno pravilo pravi, da ne more nihče biti sodnik v svoji lastni zadevi. Zato mi sami bolj slabo vemo, česa smo sposobni in česa nismo. Zato včasih silimo v ospredje in tja, kamor ne sodimo, ker se precenjujemo. Drugič pa se podcenjujemo ali si celo iz lenobnosti nočemo priznati, da smo česa sposobni,da nam tistega ni treba narediti in se truditi. Temu precenjevanju in podcenjevanju samega sebe se najlaže izognemo tako, da upoštevamo, kaj o nas menijo drugi.Če me drugi prosijo,naj sprej- mem kakšno odgovornost, pomeni, da me poznajo in verjamejo, da bi jaz lahko tisto odgovornost v redu opravljal.Zato je treba vprašati za nasvet druge, pametne, poš- tene in izkušene ljudi, ki me vsaj do neke mere poznajo. Če so prepričani, da bi jaz to zmogel, potem jim smem zaupati in se naloge z zaupanjem in pogumno lotiti.
Ko razmišljamo o našem odnosu do odgo- vornosti,se velja spomniti na primer Device Marije.Ob oznanjenju ji je bilo z Božje strani predlagano, da sprejme odgovorno nalogo roditi in vzgajati Božjega sina in Odrešeni- ka sveta. Kaj je vse to pomenilo, v kakšno življenjsko zgodbo se podaja,kaj vse bo to od nje zahtevalo, si v trenutku oznanjenja Devica Marija gotovo ni mogla predstavljati Če bi ne bila ponižna, bi rekla ravno tako, kakor reče toliko ljudi: "Jaz pa nisem za to Nisem nikoli na to pomislila, nisem za to sposobna, nisem še nikoli kaj takega posku sila." Izgovorov bi ji gotovo ne manjkalo. In potem bi mogoče mi še danes čakali na odrešenje.
Marija je lahko sprejela Božjo ponudbo sa- mo zato, ker se ni bala zase. Vedela je, da Bog nikoli ne zahteva od nas več, kakor zmoremo. Kar pa zmoremo, nam on daje, da zmoremo. Preden Bog kaj zahteva,daje. Za svojo nalogo je bila Devica Marija pri- pravljena. V ta namen je bila brez madeža spočeta.Računala je lahko na Božjo pomoč V tem je njena ponižnost. Ne bi bila poniž- na, če bi rekla: "Nisem sposobna", ko pa jo je Bog za to usposobil.Ko jo je sam povabil k sodelovanju pri odrešenju človeštva, se je lahko zanesla nanj.
Ko gre za nas, so stvari seveda precej drugačne. Vendar nam je Marijin zgled v močno spodbudo,da pred odgovornimi na- logami ne bežimo. Nas neposredno ne vabi k sodelovanju Bog. Navadno nas vabijo in prosijo soljudje. Zato je mogoče prav, da premislimo in vprašamo še koga za nasvet. Če pa se izkaže, da tudi drugi menijo, da smemo sprejeti odgovorno delo ali službo, potem je to za nas tudi vabilo Boga same- ga, da bi z njim sodelovali za srečo in od- rešenje soljudi.

dr. Anton Stres

MOČ VOLJE IN LJUBEZNI

13. razstava ročnih del bolnikov in invalidov

Kot bi trenil, sta minili dve leti in znova je prišel lep in naporen čas za našo razstavo. Pričakovali smo jo vsi; tisti, ki smo jo pri- pravljali, in obiskovalci. V torek, 1.kimavca (septembra) popoldne ob 17 h se je zbralo precejšno število povabljenih in organiza- torjev, da bi bili priče odprtju in blagoslovu razstave.
Za uvod nam je zaigral tamburaški ansam- bel iz Šmartnega pri Litiji. Sledil je pozdrav naše voditeljice Ljubice Zakovšek. Po- zdravila je našega dragega gosta, škofa g. Jožefa Kvasa, in vse druge: "Prihaja jesen, čudovito obarvana in polna sadov. S seboj prinaša tudi bogate sadove Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov v obliki raz- stave. Vsak od nas se je po svojih preos- talih močeh in sposobnostih trudil, da bi talenti postali vidni. Vsaka razstava in tudi ta je priložnost, da stopimo iz svojih sob, postelj, invalidskih vozičkov, morda iz osa- mljenosti ali odrinjenosti, se pokažemo lju- dem, ki nas še ne poznajo, ter prinesemo upanje,ki ga svet danes močno potrebuje"
Škof g. Jožef Kvas nam je namenil nekaj spodbudnih besed in nam tudi v imenu od- sotnega nadškofa izrekel toplo zahvalo in čestitke ob razstavi. "Božji blagoslov naj odpira srca vsem, ki si bodo to razstavo ogledali, da bi ob njej bolje spoznali življe- nje, delo in pričevanje Bratstva, saj je nekaj izrednega v Cerkvi in celotni družbi. Bratstvo naj spremlja Božji blagoslov, bol- niki in invalidi naj postanejo še močnejši. Naj bo čas razstave čas slavljenja Gospo- da, ki nam daje moč," je dejal g. škof.
Nato so nam ponovno zaigrali tamburaši, Polona in Mateja pa sta zaigrali in zapeli našo himno Vstani in hodi! Potem smo sto- pili ali se zapeljali v avlo, kjer je voditelj razstave Tone Planinšek povabil škofa k blagoslovu. Po njem nam je Katja Miklič podrobno predstavila večino razstavljalcev in njihove izdelke. Letos je razstavljal 101 razstavljalec, zopet iz vse Slovenije. Po- sebno pozornost smo namenili obletnicam. Razstava je bila namreč ob petindvajset- letnici našega gibanja in tridesetletnici re- vije Prijatelj. Prav tako smo obiskovalcem s slikami in maketo pokazali naš skupni na- črt: dom Bratstva na Zaplani nad Vrhniko. Prvi ogled razstave se je zaključil z vzkli- kom: "IN GLEJTE, ŽIVIMO!" V letu Svetega Duha smo razstavi poleg stalnega gesla: Moč volje in ljubezni dodali še geslo: Razli- čni so darovi. Zato smo med izdelke dodali še nekaj darov:Dar opazovanja,dar vztraj- nosti, dar smehljaja itd. Približno tretjina razstavljalcev se je odzvala povabilu, naj se tudi osebno s sliko in tekstom predsta- vijo. Tako je že na pogled bilo razvidno, da gre za razstavo ročnih del bolnikov in invalidov.
Z razstavo smo potem po že ustaljenem redu nadaljevali do praznika Marijinega rojstva. Bila je nekoliko krajša kot druga leta, pravijo pa, da ravno tako lepa, a bolj pregledna. K temu je pripomogla tudi nova oprema, darilo revije Prijatelj. Vsak dan ob 17h smo imeli tudi kulturni program,ki je ob lepem vremenu potekal na dvorišču Teolo- ške fakultete, v slabem pa v razstavnem prostoru. Zvrstile so se skupine: Gradimo prijateljstvo, dekliška skupina Carmen,dru- žinski trio Novina, Joseph iz Madagaskarja, bratje kapucini, družina Sečnik in folklorna skupina Rožmarin. Tako razstava prerašča tudi v kulturni dogodek.
Razstavo je spremljala tiha glasbena spre- mljava. Pomemben del razstave je vodstvo po njej. Katja Miklič je pripravila vodič, ki so ga lahko uporabili novinarji, pa tudi po- samezniki, ki so prihajali na razstavo, sku- pine, pa tudi posameznike pa so po njej popeljali posamezni člani Bratstva. Vsi smo imeli lepe prepoznavne obeske z imenom, znakom Bratstva in geslom razstave. Izde- lal jih je voditelj razstave, Tone Planinšek. Tisti, ki razstave niste mogli priti pogledat, boste iz fotografij lahko videli njeno lepoto Marsikaj pa nam o razstavi pove tudi knjiga vtisov. Poleg drugih vtisov, polnih spošto- vanja in občudovanja bolnikov in invalidov, je o videzu in organizaciji razstave v njej med drugim zapisano:

Hvala za ves trud, za čudovito razstavo in razlago,ki smo je bili deležni... Izredno sem navdušena nad to govorico srca, duha, volje. Kaj je novega: fotografije razstav- ljalcev. Zaželeno bi bilo, da bi prihodnjič videli še ostale fotografije. Čudovita razstava.Veliko gostoljubje.Veliko ljubezni in vztrajnosti je v teh umetninah. Vsa ta požrtvovalnost bo v večnosti po- plačana. Vedno s spoštovanjem odhajam z vaše razstave, dragi invalidi. Opogumljate nas, zdrave, s svojimi izrednimi darovi: vztraj- nostjo, potrpljenjem in tudi z občutkom za lepoto. Hvala! Izredno dobra, kvalitetna razstava. Vsako leto lepša (prof. likovne vzgoje v pokoju) Razstava nam je bila zelo všeč, saj smo vas spoznali v čisto drugačni luči. Veliko uspehov še naprej. Razstava mi je bila zelo všeč, mogoče še bolj zato, ker imam tudi sama prizadeto hčer. Toda ona ne zna govoriti in ne more nič narediti. Izdelki invalidov bi bili še bolj zgovorni,če bi mogli videti, kako nastajajo. Ogledal sem si letošnjo razstavo, ki me je, tako kot vse doslej, zelo presenetila in je vredna vsega občudovanja. Na šoli smo že lani razmišljali, da bi se srečali z invalidi in tako učence prepričali, da živijo normalno življenje. Po obisku te razstave pa sem še bolj trdno prepričan, da bomo to storili. Bili smo v hribih,na Kokrškem sedlu. Zaradi dežja smo se namesto na Grintovec odpra vili sem. Lepoto,ki smo jo občudovali v go- rah,smo v drugi obliki videli v vaših izdelkih Občudujem vašo rodovitnost med trnjem bolečin. Na Teološko fakulteto sem prišla zaradi iz- pita.Nisem imela namena pogledati razstave Vesela sem, da me je gospa vprašala, če sem si jo že ogledala. V meni je povzročila mir in veselje. Bogu hvala za dar vaše vztrajnosti. Zelo sva se veselili,ko sva prihajali na raz- stavo.Lahko rečem,da si niti predstavljava ne, koliko truda je potrebno, da nastanejo tolikšne umetnine. Najbolj naju je prevzel pleten kelih in prelepi motivi na voščilnicah da niti ne omenim prekrasnih vitražev in čipk. Hvala vam za tolikšno voljo. Hvala vsem, ki se trudijo, da je razstava ročnih del vsako leto bogatejša in pestrej- ša. Mnogo izvirnih idej opazim.

Oton

SREČANJE NA LOZICAH

V nedeljo, 16. avgusta, je Majda Križaj na svojem domu na Lozicah pripravila sreča- nje bolnikov in invalidov. Kljub vročemu in soparnemu vremenu se jih je zbralo okrog dvajset. Verjetno bi se srečanja z vese- ljem udeležil še kdo, ki je zaradi bolezni ali prehude vročine moral ostati doma.
Ko sem okrog pol desetih prišla na Lozice, je bilo na dvorišču in seveda v kuhinji že prav prijetno živahno. Bolniki in invalidi so se med seboj pozdravljali ter ob kavi in keksih malce poklepetali. Ob desetih se je srečanje prav zares tudi začelo. Po uvod- nem Majdinem pozdravu je zbranim o delo- vanju in darovih Svetega Duha spregovoril p. Marko Novak. Zatem smo se razdelili v tri skupine,od katerih si je vsaka pred top- limi sončnimi žarki poiskala zavetje v senci dreves in poslopij domačije. Po približno enournem pogovoru in razmišljanju o tem, kako doživljamo delovanje Svetega Duha v svojem življenju, družbi, družini, med prija- telji in znanci ter kako uporabljamo darove Svetega Duha v svojem življenju, smo se spet zbrali na plenumu. Večina je potrdila, da v moči Svetega Duha laže prenašajo življenjske preizkušnje, odpuščajo drug drugemu in z lahkoto opravljajo tudi tisto, kar se jim zdi težko in neprijetno. Nekateri v družbi s prijatelji, sosedi, sorodniki molijo k Svetemu Duhu, da bi ga spoznali tudi tisti, ki ga še ne poznajo, da bi vodil naše duhovnike in jih ohranjal stanovitne v svo- jem poklicu ter pomagal tudi našim oblast- nikom pri njihovem delu.
Plenumu je sledilo okusno kosilo, ki so ga medtem pripravile pridne kuharice.Po kosilu smo dobili še blagoslov z neba. Začelo je namreč deževati,vendar so se dežne kaplje

kmalu umaknile toplemu soncu. Do svete maše nam je ostalo le še nekaj časa,ki smo ga izkoristili za klepet in počitek. Maša je bila ob štirih popoldne v cerkvi na Lozicah. Daroval jo je koprski škof Metod Pirih ob somaševanju p. Marka in svojega tajnika. Po maši smo še enkrat odšli na Majdin dom kjer nas je zopet čakala bogato obložena miza. Tokrat so jo pomagale obložiti sode- lavke Karitas.V naše veliko veselje se nam je za kratek čas pridružil tudi g.škof Metod
Tako se je srečanje počasi zaključilo. Drug za drugim smo odhajali na svoje domove, obogateni s svojimi doživetji in veseli, da smo dan preživeli v tako prijetni družbi.

S. K.

OGLEDOVATI SE Z LJUBEZNIJO

Lepo sončno in vročo nedeljo 16. avgusta smo se nekateri člani Bratstva s Primorske in od drugod zbrali na Lozicah pri Majdi Križaj.Lozice so čisto pod Nanosom.Pozor- no smo prisluhnili p.Marku,ki nam je govoril o Svetem Duhu in njegovih darovih.Drug v drugem smo skušali videti dar in se ogledo vati z ljubeznijo. Združili smo svoje moči, si razdelili naloge in dolžnosti. V pogovoru smo se pobliže spoznali. Mislim, da je bilo vse na srečanju resnično delo Svetega Du- ha. Dopoldanski del smo končali s kosilom, ki ga je s sodelavkami pripravila s. Almira.
Popoldne smo šli v cerkev sv. Frančiška Ksaverja na Lozicah in pričakali koprskega škofa g. Metoda Piriha. Pozdravil nas je s svojim širokim nasmehom. Nato je bila lepa sv. maša, po njej pa smo se vrnili na Maj- din dom. Tudi g. škof se je oglasil.
To srečanje je bilo za vse nas spodbuda, da bomo bolj goreče molili k Svetemu Duhu naj vodi tudi naše Bratstvo, da se bodo na čim več krajih v Sloveniji bolniki in invalidi zbirali, molili,se pogovorili in živeli Bratstvo
Z žalostjo smo naslednje dni zvedeli, da je g.škof Metod Pirih v bolnišnici po rahli mo- žganski kapi. Prav zato, ker je z veseljem prišel na srečanje Bratstva, ga bomo še bolj goreče podpirali z molitvijo.

Francka Grm

NOVOMAŠNIK NA ZAPLANI

Rada bi napisala nekaj vrstic o sreči,ki sem je bila spet deležna med sotrpini 22. julija, ko naju je Rafko povabil na srečanje na Zaplano. Preživeli smo nekaj lepih popol- danskih ur v senci drevesa, zbrani ob mizi. Rafko nam je prebral nekaj krasnih stavkov iz Sv. pisma. Mi smo pridno poslušali in bomo skušali po teh svetih receptih tudi živeti.
Nad vse srečni smo bili, ker je prišel med nas novomašnik g.Gregor Kunej. Bil je pre- prost, prijazen in vesel. Za nas je daroval sveto mašo in nam podelil novomašni blago slov,za spomin pa še novomašne podobice Pri maši so se nam pridružili tudi mnogi župljani Zaplane. Novomašniku iz srca že- lim, da ga nebeška Mati Marija spremlja na vsakem koraku in posebej v težkih preiz- kušnjah,kadar bodo prišle. Po maši so nam zapele še dekleta: Urša, Mateja, Irena, Tamara in Ana. Najbolj sem si zapomnila pesem V nebesih sem doma.
Sedaj pa še nekaj o dobrotnikih. Kadar do- bim povabilo na srečanje, me vedno zelo skrbi, kdo bo naju z Mimo peljal. Toda g. župnik ali njegova dobra pomočnika vedno najdeta prevoznika. G. Miro Ljubčevič, ki naju je zadnjič peljal,je,namesto da bi spre jel plačilo,dejal: "Ko bosta spet potrebovali prevoz,se kar korajžno javita." Hvala Bogu še so med nami dobri ljudje, ki pomagajo potrebnim.

Marija Premrov, Postojna

DNEVI NA ZAPLANI

Zaplana,kako lepa si v toplih,sončnih dneh! Bila sem v zavetju tvojih lepot, miru in ti- šine. Skupaj s prijateljicami in prijatelji sem preživela nekaj čudovitih počitniških dni. Imeli smo se radi,preprosto in iskreno. Bog se nam je podarjal, mi smo se podarjali drug drugemu. Ni nam bilo težko izkazovati si pozornost in potrpeti. Kadar nas je kdo obiskal, je bilo še posebej lepo. Najlepše je bilo ob večerih, kadar smo skupaj zapeli in molili.
Bili smo prvi,ki smo preživeli nekaj počitniš kih dni v našem domu na Zaplani. Prijatelji, prijateljice, bilo je lepo.

Marjetka Smrekar

NOVOSTI IZ ZAPLANE

Na prvi petek v avgustu smo se na Zaplani zbrali skoraj vsi odgovorni Bratstva in pre- gledali dosedanji potek obnovitvenih del ter se zmenili za nadaljnji potek. Glavni sklep je bil, da čim prej usposobimo stavbo za bivanje.Po obnovitvi električne napelja- ve je sedaj na vrsti centralno ogrevanje, štedilnik in notranja oprema.Tako bo dose- danja stavba morda že letos nared za po- gostejša srečanja in daljše bivanje.
Ob tem pa že gledamo naprej in pogumno računamo tudi na prizidek, v katerem naj bi bila velika obednica, ki bo hkrati prostor za srečanja, potem stranišča in kopalnica ter,upajmo,tudi dvigalo. Ogledali smo si že prve skice prizidka in se domenili,naj se,če bo le mogoče, čimbolj izravna prostor ne- posredno okrog hiše, kjer naj bi bil kasneje prizidek,sedaj pa bo to omogočilo neovira- no gibanje na vozičkih in dostop do zadnje strani hiše, kjer je zelo prijeten prostor ob robu gozda. Izgradnja prizidka pa bo seve- da odvisna od darov dobrih ljudi, kajti sami tega nikakor ne bomo zmogli.
Srečanje smo končali v cerkvi s sveto ma- šo in litanijami. Seveda smo k njej povabili tudi domačine.

R. J.

DAR USTVARJANJA

Dve leti so ustvarjali bolni prijatelji svoja ročna dela, ki so razstavljena na Teološki fakulteti v Ljubljani.
Ob vseh teh izdelkih človek, pa tudi bolni prijatelji, ki se nismo potrudili,da bi kaj na- redili, vprašamo zakaj. Tudi jaz nisem nič naredila, čeprav imam zdrave roke.
Vsi smo obstrmeli ob čudovitih umetninah, ki so enkratna ročna dela, narejena z ve- liko truda in ljubezni. Kljub hudi bolezni ste dokazali, da človek ne sme samo sedeti za zapečkom in premišljevati: "Joj, kako je hudo."
Vsak je sposoben narediti kaj lepega v svo jo korist in veselje. Saj mu je Bog dal dar ustvarjanja, glavo in roke ter noge. Zato vam vsem hvala! S svojim delom ste doka- zali, da ste enakovredni člani slovenske Cerkve in družbe.

Karolina Gašparič, Ponikve

• Prav lepo mi je za dedkovim vratom, pa še daleč vidim

• "S pesmijo slavimo Gospoda"-pojoče sestre iz Španije, Poljske in Slovenije

• Bliža se praznik cerkvenih pevcev in organistov - čestitke!

• Leto Svetega Duha se izteka

KO JE NEBO ČISTO BLIZU

Skozi mnoge roke je že šla.Poiskala sem jo v knjižnici.Petnajst let kasneje,ko za svojo ne vem več, kdo jo ima. Platnice komajda še držijo liste skupaj. Ponovno sem jo že- lela prebrati, da bi mi njene misli pomagale pri iskanju mojih.
Nejc Zaplotnik: Pot. Sedel je nekje na ju- žnih pobočjih Himalaje. Opazoval je sonce, ki je tonilo v jezero preteklosti in se učil obstajati mirno in počasi. Marsikaj se je naučil od ljudi,ki se na čisto drugem koncu sveta pehajo za pest riža in za borno, na pol podrto streho nad glavo. Naučil se je čakati na ljubezen in ljubiti čakanje, ki je lepše od dejanja samega, naučil se je ve- seliti drobnih stvari, ki so na prvi pogled videti čisto vsakdanje, in ne le hlepeti za velikimi dogodki na mejah svojega bivanja. Spoznal je, da lahko doseže tudi tisto, kar je videti neskončno daleč, nedosegljivo,če le hoče biti enako neskončno potrpežljiv, če se le zna podrediti enako nedosegljive- mu hrepenenju.
Petnajst let kasneje, ko sem prvič doživela poletni večer v planinski koči. Kot da se naenkrat vrača. Ob soju sveč glave sklon- jene druga k drugi,naš pogovor tih šepet z željo, da ne bi motili drugih. Večer,ki se mi je zdel kot obred.V vpisni knjigi naši podpi- si: Ljubica, Tilka, Tina in Alenka. Delili smo si vsak svoj košček hrepenenja, pričako- vanja in sinjih daljav, ki jih nosimo s seboj. Naš ton je postajal brezbrižen in radosten. Začutila sem odsev naših duš: čut za le- poto in družabnost, težnjo po vzvišenem, ljubezen do nepoznanega, prijateljstvo.
Odkrila sem nekaj novega. Še nikoli doslej nisem bila z nikomer,ki bi bil na invalidskem vozičku, tako visoko v gorah. Kolikokrat se mi bo še zgodilo, da mi bo življenje vedno znova dajalo nove in nove odgovore? Ta veličastna skrivnost nad skrivnostmi. Če želimo razločneje slišati njegov glas, se moramo kdaj pa kdaj zateči v razkošje na- rave. Začutiti nežno sapico, ki se dotika sleherne bilke, ki se dotika vsakega izmed nas. Znati moramo postati majhni in pre- prosti.To je največja modrost.In če jo de- limo drug z drugim, potem se lahko skupaj veselimo in jokamo, trpimo in veselimo, molimo in se bojujemo, živimo in umiramo.
Kot da je moj korak naenkrat postal mir- nejši in preudarnejši. Pred nami vrh,Mangrt (2678 m).Opran in obsijan s soncem.Nemo je stal, razodevajoč svojo resnico: resnico o naši majhnosti in omejenosti. Skupaj z njim so se okrog nas dvigale mogočne bele stene - s svojo govorico o neskončnosti narave in človekovi nebogljenosti. Od njih smo se obzirno poslavljali. Bogatejši za nek nov odnos prijateljstva, ki je zahteval tiho odkrivanje sebe hkrati z odkrivanjem posebne vrednosti vsakega življenja.
Začutila sem,da mirno doživljamo trenutke jih zbiramo v mozaik, ne da bi si predstav- ljali, kakšna bo končna slika.
Da, ta dan je bilo nebo čisto blizu. Prav je, da se naša človeška hotenja in poti ne pnejo strmo v nebo, temveč se vijejo po- časi, dan za dnem, se vzpenjajo, spuščajo in izginjajo.
Ljubica, hotela sem, da doživiš življenje samo - brez želja, da doživiš lastni obstoj in obstoj vse narave okrog sebe,da doživiš nas, ki smo ti ta dan bili blizu.
Tudi za nas je postal svet lepši.Za dožive- tje lepote smo se morali potruditi. Doživeli smo večerni mrak, postali smo del okolja, za slovo pa nas je pozdravila snežno bela planika.
Za nami ostajajo samotne poti, oči izžare- vajo polnost življenja in nove vere vanj. Ostaja šumenje gozdov,hladen dež,prijazen oskrbnik, redko planinsko cvetje,ostaja del nas skupaj z našimi sanjami in hrepenenjem

Alenka Veber

LIGNANO '98

Nepozabne počitnice na morju

Polni upanja in želja smo se z avtobusom odpeljali na morje v Italijo, kamor so nas povabili italijanski prijatelji. Zbrali smo se iz vseh koncev Slovenije.Lepo je bilo,ko smo med prijatelje mogli sprejeti nove obraze. Bilo je lepo, saj smo bili zbrani kot velika družina. Skupaj smo molili, peli, bili zbrani pri svetih daritvah. Kako lepo je bilo, ko smo duhovno bogatili drug drugega. Vedno je bil z nami naš dobri Gospod.Bogatilo nas je veliko spoznanje, da nam je kot veliki družini Božjih otrok lepo,če bivamo skupaj.
Dragi prijatelji! Vsi in vsak posebej si re- cimo: Bog lonaj! Naj vas vse in vsakega posebej prijazno pozdravim in zaželim obilo Božjih milosti.

Janki Vovnik

Jezik nasmeha

Po dolgem času sem letos zopet prejel va- bilo,naj se udeležim letovanja pri naših so- sedih,italijanskih prijateljih,ki so nam vedno gostoljubno odprli svoja vrata v prijazno okolje slanega morja v Lignanu. Vsekakor sem bil vesel vabila, saj imam na letovanje v Lignanu zelo lepe spomine, spoznal pa sem tudi precej prijateljev. Tudi pesniška žilica mi tu deluje.
Prijateljstvo je nekaj,kar ostane v dušah in srcih ne glede na narodnost, kajti mladina obeh narodov je dobrega srca. Druži nas skupna molitev, pesem in jezik. Čeprav se dostikrat z besedami ne razumemo, pa se takoj razumemo z jezikom veselega nas- meha.Druži nas veselje do vsega lepega v duši.Opazoval sem srčnost obeh skupin.Če se med ljudmi razliva ljubezen, je ozračje tako prijetno in zdravo, da bi človek kar tam ostal. V Lignanu sem občutil tisti raj, ki ga ni nikjer na svetu, a obstaja med do- brimi in iskrenimi ljudmi. Na koncu smo se sporazumeli z govorico solz, ki so povedali, da je bilo lepo, in da nam je žal, ker je že konec skupnih počitnic.Lep in topel lignan- ski pozdrav!

Branko Merše

Pomagati drug drugemu

Vesela sem,da sem tudi letos prejela vabi- lo za letovanje v Lignanu. Tukaj se dobro počutim z novimi sodelavci. Vsak dan, ko jih opazujem, vidim, kako potrpežljivi so z nami, bolniki. Boga prosim, da bi jim še naprej dal dovolj moči in da bi bilo trdnejše prijateljstvo,ki mora rasti in ne padati.Drug drugemu moramo pomagati, da bi prijatelj- stvo ostalo takšno, kot je. Zelo me je pri- zadelo,ko sem slišala za smrt Marije Maraž ki sem jo poznala skoraj tako dobro kot sestro Mihelangelo. V molitvi se ju bom spominjala v prijetnih in težkih trenutkih.

Irena Treven

Tako nekaj lepega še nisva doživela,kot to lepo plavo morje in ko sva tudi midva prvič stopila vanj. Hvaležna sva, da ste nama omogočili to doživetje čudovite lepote... Hvala za svete maše, prejeto Najsvetejše. To je pripomoglo k miru in še lepšemu do- živetju.

Željko in mama

DIAKONSKO POSVEČENJE V STIČNI

V Stični so avgusta prejeli dia- konsko posvečenje bodoči duho vniki ljubljanske nadškofije, med njimi tudi g. Robi Friškovec iz Škofje Loke.Precej let je zavzeto sodeloval pri srečanjih in drugih prireditvah Bratstva. Diakonske- ga posvečenja smo se udeležili tudi mnogi njegovi prijatelji in člani KBBI. Dragi Robi, želimo ti, da bi vedno ohranil in razvijal evangeljski čut do bolnikov in invalidov. Za nas si bil že prej diakon.Na poti do duhov- ništva te bomo še naprej spremljali z mo- litvijo.

Tone Planinšek

NOVA MAŠA V SEŽANI

Dragi novomašnik Vasjan!
Nekoliko pozno, a iz vsega srca ti želim iskreno čestitati tudi prek naše revije Pri- jatelj za dar nove maše, ki si jo daroval 5. julija 1998. Vsi verniki in dobro misleči iz domače župnije sv. Martina - Sežana ter podružnice sv. Petra iz Povirja se veselih src pridružujemo voščilom in lepim željam. Za našo župnijo je bil to velik dogodek in praznik,saj smo novo mašo slavili po šest- indvajsetih letih suše. Hvala Bogu, ki te je poklical, in tebi, Vasjan, da si vztrajal na poti. Ob tem nepozabnem dogodku ne mo- rem mimo lepe dolžnosti,ki mi je bila zaupa- na na dan sprejema v župniji. Predaja no- vomašnega križa je bila in bo zame velika milost,neizbrisen spomin in hkrati potrditev mojega osebnega čutenja v trpljenju, kako dober in milostljiv je Gospod.
Zdaj,ko že opravljaš službo v Gospodovem vinogradu v župniji Cerkno,ti v imenu vseh ki te poznamo, tistih, ki v tišini src molijo zate in v imenu članov Krščanskega brat- stva bolnikov in invalidov želim obilo zrelih jagod, sadov radosti, božjega blagoslova, miru, uspehov... Nikoli ne pozabi, da imaš podporo v molitvi, da korajža velja vedno in povsod,kamorkoli te bo vodila Gospodova pot!
Naj končam željo s prošnjo: Dobri Bog, duhovnikov nam daj!

Nives Fabčič, Sežana

ČASI HITIJO

Letošnje vroče in muhasto poletje se je vse prehitro izteklo in pred nami je čas, ko se bo dan vse bolj umikal noči. Pred nami je čas, ki nas vabi in nagovarja, da malo več kot običajno prijateljujemo z jagodami rožnega venca. Če bomo med molitvijo za- znali klic ali krik koga, ki nas potrebuje, ki potrebuje človeško bližino,nikar ne odlaša- jmo.Tudi prijazno misel,pošteno opravljeno delo je lahko molitev, ena jagoda na rož- nem vencu naše žive vere. Poskušajmo se po svojih močeh premakniti naprej, da ne bomo le oznanjevalci, ampak predvsem pričevalci evangelija.
Pa naj se še nekoliko vrnem k letošnjemu poletju, ko so bile mnoge noči razsvetljene z množico drobnih zvezdnih utrinkov.Sedaj ima že skoraj vsako slovensko mesto ali naselje nekaj, kar imenujejo poletni festi- val, praznik... Ponekod je to podobno le nekajdnevni veselici,ponekod pa poskušajo te prireditve požlahtniti z vsebinami, ki nasitijo tudi duha. Na teh prireditvah so običajno navzoči tudi invalidi.
Razveseljivo je,da to neinvalidni ljudje če- dalje bolj sprejemajo kot nekaj samoumev nega. To je na eni od teh prireditev opazil tudi naključni znanec (na vozičku) iz tujine s katerim sem se zapletel v pogovor.Opazil pa je tudi nevsiljiv pogum naših invalidov v javnosti, kar je zanj (in tudi zame) velika vrednota, ki je vredna vse pozornosti in nenehne nege.
Mnogi bralci ste gotovo že slišali za Lent v Mariboru, za stari del mesta ob Dravi z najstarejšo trto v državi. Tu vsako poletje poteka že tradicionalni festival Lent z množico prireditev. Ena od njih je bila tudi radijska delavnica znanca, ki poskuša en- krat tedensko iz grozdja vsakdanjih pogo- vorov preprostih ljudi "naprešati" žlahtno kapljico, namenjeno vsem ljudem.
Največ odobravanja več tisoč ljudi na prizorišču in pred radijskimi sprejemniki sta gotovo doživeli dve Mariji. Prva je bila sto tri leta stara Marija iz Oplotnice; ta je povedala recept za dolgo življenje: "Dosti dela in malo jela." Povedala je še, da je v življenju prestala tudi marsikaj hudega, da pa se je vedno trudila odpuščati in pozab- ljati ter se veseliti ob malenkostih. Tamkaj navzoči in povprašani starejši duhovnik pa je njene besede pospremil z mislijo, da sta takšno razmišljanje in takšna starost milost kot je milost prejeto življenje in vse, kar imamo.Poudaril je še potrebo po nenehnem prizadevanju, da se sproti osvobajamo za- mer z odpuščanjem in vztrajno iščemo pri bližnjem vse tisto,kar nas zbližuje... Druga nastopajoča je bila Marija iz Vuzenice,ki je celih devetdeset let mlajša od prve.Zapela je dve pesmici s svoje zgoščenke (plošče) Ker je na invalidskem vozičku,je zdravnik v priložnostnem razmišljanju poudaril potrebo da znamo pravilno sprejeti vsako drugač- nost in pri tem drug drugega sprejemamo za sebi enakega. Ob tem je še poskušal spodbuditi ljudi k razmišljanju o tem,kaj vse je mogoče narediti z minimalnimi močmi, če v nas prevladuje pozitivna energija.

Jože Raduha

SKUPAJ PROTI BOLEZNI

Ne le pri nas, ampak tudi po vsem svetu se dogajajo velike spremembe na področju zdravstvenega varstva. P. Flyn, komisar Evropske unije,zadolžen za področje zdra- vstva, je nedavno ministrom za zdravstvo dokazoval, kako pomembno je, da se po- veča skrb za zdravje.
Velik napredek je bil storjen pri registrira- nju zdravil. Od leta 1993 moraj proizvajalci zdravil iz držav članic Unije vsa zdravila registrirati pri posebni agenciji v Londonu. Predpisani kriteriji so zelo strogi in skozi si- to spustijo le tista zdravila,ki so učinkovita in varna. Agencija je dolžna sproti posre- dovati informacije o morebitnih stranskih učinkih zdravil in o njihovih stranskih učin- kih, če jemljemo več vrst zdravil skupaj.
V državah Evropske unije umikajo vse zako nodajne ovire pri trgovanju z medicinskimi napravami in pripomočki. To vsaj nekoliko znižuje cene. Izdelali so že mnogo enotnih standardov kvalitet in pospešujejo skupne raziskave pri razvijanju novih naprav in pripomočkov z namenom,da bi bile naprave zanesljive, varne in tudi primernih oblik.
Veliko vrednost imajo danes poštene, pre- verjene in hitre informacije. Zato bodo za- čeli izgrajevati enoten informacijski sistem, ki bo dosegljiv tudi na spletnih straneh (internetu). Poenostavljeno povedano že- lijo delovati v smislu ljudske modrosti:"Več ljudi več ve" - "In manj stane", bi lahko še dodali.

R. R.

PRIZADETI BOLNIM

Na praznik Marijinega Vnebovzetja so žen- ske v Bovcu pripravile darilni sejem izdel- kov iz domače volne, čipke, punčke iz cunj in druge izdelke,ki so jih ženske organizira- no naredile minulo zimo in pred potresom. Izkupiček so namenile za skupno letovanje družin z otroki, ki so oboleli za rakom. Mala novička o velikem srcu!

R. R.

PRAVICE INVALIDNIH OTROK

Posebej občutljiva skupina invalidov so invalidni otroci. O njih govori triindvajseti člen Konvencije Združenih narodov.Načelo nediskriminacije, kot je zapisano v drugem členu Konvencije, je za te otroke najpo- membnejše. Glavno sporočilo tega člena je, da mora invalidni otrok uživati polno in dostojno življenje v razmerah, ki jamčijo dostojanstvo, spodbujajo samozavest in olajšujejo njegovo dejavno udeležbo v družbi. Invalidni otrok ima skladno s triin- dvajsetim členom pravico do posebne skrbi; ta pravica pa je odvisna od razpoložljivih sredstev. Pomembno je tudi načelo o spo- štovanju otrokovega mnenja.

Hammaerberg-Zupan

V zadnji števili ste objavili intervju s slav- ljencema Urh iz Zaplane.Tudi jaz ju poznam in občudujem njuno voljo do življenja in vsega. Mnogokrat nam mlajšim in zdravim prav tega manjka. Po zadnjem obisku so nastali tile verzi o njima,ki vam jih pošiljam če je le mogoče, v objavo. Najbrž nimajo kakšne umetniške vrednosti,so pa napisani iskreno in resnično.

Ste skromni in prisrčni vse življenje,
v slabo voljo vas ni spravilo trpljenje;
upanje nikoli vam ni bilo tuje,
vedno ste rekli: lahko je še huje.

To res vrlina je človeška,
za kar odprejo vrata se nebeška.
Čimbolj oba na zdravje popazita,
da čimveč let še skupaj doživita.

Vsi vaju imamo srčno radi,
stari, srednji in pa mladi;
v sreči in zdravju še mnogo let
naj Bog vama da na svetu živet'.

Marija Malovrh

KOT PRI ROČNIH DELIH

Ko se oziram v današnji dan,se mi zdi bo- gat, ker sem sodelovala z milostjo. Bilo je vsakega nekaj. Tako današnji dan nehote primerjam z izdelovanjem ročnih del. Pri vsakem delu se je potrebno bolj ali manj potruditi. Pri ročnem delu se izuriš. Včasih je potrebno podreti začeto in popraviti napako. V življenju pa se zdi, da se ne da ničesar podreti in začeti znova. Svojih odločitev ne moreš popraviti. A vendar se nekaj da podreti in začeti znova - slabe navade lahko razdremo in namesto njih 'naredimo' dobre. Navade se da popraviti. Vaja dela mojstra. Kakor pri ročnem delu je potrebna vztrajnost in potrpežljivost,da kaj uspe.
Tako nam je vsak dan dar in dan za to, da kaj iz sebe in svojega življenja koristnega naredimo.

Kati Ribič

MOŽGANSKA TELOVADBA

Že dolgo prebiram Prijatelja,ki mi ga vedno odstopi prijateljica, potem, ko ga sama prebere. Velikokrat sem reševala križanke, čeprav jih nisem vedno odposlala. Reševa- nje mi je pomenilo "možgansko telovadbo" in navdajal me je prijeten občutek, če sem jo uspela rešiti.
Zadnje čase so križanke tako težke, da se jih niti ne lotim. Dvomim,da so primerne za bralce, ki so jim namenjene. V uredništvu to lahko preprosto preverite: Kakšno je število naklade in kakšno število križank - pravilno rešenih - pride nazaj? Mislim,da je to zelo nizek odstotek. Zakaj ne naredite ankete, da bi videli, kaj je vašim bralcem všeč?
Prosim,da to upoštevate in objavite takšno križanko, da se do rešitve pride tudi s po- močjo kakšne enciklopedije ali druge knjige

M. T.

Prvo nagrado -brez žrebanja- zaslužijo vsi reševalci! Upam, da boste razumeli zakaj.

I.T.

INTENZIVNA NEGA

Zgodilo se je. Na novega leta dan me je rešilec v večernih urah pripeljal v bolnišnico Diagnoza: možganska kap.
Po hitrem in natančnem pregledu ob spreje mu sta dve strežnici name navlekli premaj- hno in prekratko pižamo, ki se je zapenjala z eno samo vrvico ob pasu hlač.Še prej sta me zavili v plastično in platneno plenico, me posadili na posteljo na kolesih in potem nazaj v rešilec.Neznansko me je zeblo,kajti letni čas ni bil ravno topel. Voznik, očitno dobro razpoložen, je potegnil in zvozil neš- teto ovinkov v slogu voznikov formule ena ob tem pa se vneto pogovarjal s spremlje- valko. Pred ciljem sem spraznil želodec do konca. Potem je sledilo snemanje na CT in vožnja nazaj, le da drugič nisem več imel česa bruhati. Na vozičku so me pripeljali v neko srednje veliko poltemno sobo, ki se je imenovala INTENZIVNA NEGA.
Ko sem se malo pomiril,sem si ogledal novo okolje. Soba je bila velika nekako petkrat osem metrov, v njej pa je bilo pet postelj. Na moji levi je ležal možakar, ki se ni ni- česar zavedal, žejen pa je bil noč in dan. Tudi možakar na desni strani se ni ničesar zavedal. Ves čas je vztrajno trgal perilo s sebe in pri tem neznansko stokal od napo- ra. Nasproti meni je ležal zanimiv Dolenjec, ki je v žlahtni dolenjski govorici lovil in kr- mil krave. Poleg njega je ležal bolnik, ki se ni oglašal, le občasno je pritrjeval svojemu sosedu. Na levi strani je bil nekak hodnik s pisalno mizo dežurne sestre,ki je bila veliko odsotna, in telefonom, ki se je oglašal s prodornim piskom. Zraven je bila zidna omara za zdravila in nekakšne steklenice. Drsna vrata omare so se v nočni tišini od- pirala kot vrata na železniških vagonih.
Utrujen od vsega sem se trudil zaspati, pa sem se uštel.Dolenjec je pridno klical svoje krave in jokajoče moledoval,naj ga vsaj za dve uri spustijo domov,da jih nakrmi.Potem sem le zadremal, toda okoli polnoči se je iz prostora onkraj omare razlegla glasba in veseli smeh gledalcev prazničnega TV pro- grama, ki je moral biti neznansko zabaven. Bili so prazniki in človek ne more zameriti. Pa vendar mi ni šlo v račun: hrupna zaba- va ob trpljenju in umiranju... Najbolje,če si nezavesten, da nič ne slišiš. Pa kaj moreš, če nisi še mrtev? TV program se je končal, Dolenjca nisem več slišal.Spet sem zaspal. Kmalu me je zbudil ropot,podoben iztovar- janju živinskih vagonov.Sestre so prišle po tiste steklenice v omari. Njihove cokle so v nočni tišini oponašale oddelek konjenice ali hrupne natakarje v gostilni.Pomislil sem, da pač one niso nič krive, če jaz nisem nezavesten in če jim nihče še ni povedal, da si bolnik v takšnem stanju najbolj na svetu želi miru in tišine.
To sprevrženo grobarsko logiko sem nato podrobno spoznaval še šest dolgih tednov. Ves odnos osebja bi lahko povzel v:"Bolnik je neprišteven in je PREDMET OBRAVNAVE" Pred desetletji sem kot tehnik delal v umo- bolnici. V bolnišnici sem se sedaj spomnil, da sem nekoč že videl podoben odnos. A spomnil sem se tudi starega dostojanstve- nega patologa,ki je bil s študenti-marsikdo je rad duhovičil o o raznih prijemih in ka- davrih - smrtno resen in je zahteval spoš- tovanje tudi do mrtvih, kaj šele do živih. Bil je pač človek stare šole.
Tako so minevali prvi dnevi v novem okolju Skrbelo me je, kaj se z menoj dogaja in kako bo šlo naprej. Toda skoraj nemogoče se je bilo s komerkoli pogovoriti. Zdravniš- kega osebja je malo in še tisti, ki je, nima časa. Tako bolnik ostane sam in negotovo ugiba, kaj bo. Moja zaskrbljena žena me je skrbno obiskovala vsak dan in bil sem ji zelo hvaležen. Vnuki so mi posodili "walkmana", da sem lahko spremljal radijski program, pri tem pa nikogar motil.
Moj sosed Dolenjec je nek dan poskušal kar pobegniti, da bi doma nakrmil svoje krave, pa so "falota" na begu ujeli in ga potlej privezali na posteljo. Reveža je bolelo in celo noč je moledoval, naj ga odvežemo. Ponujal nam je bajne vsote denarja, če bi to storili. Ampak tako ali tako mu nihče od nas ni mogel pomagati, tudi če bi hotel. Osebje pa se ga je tako rešilo in v miru gledalo ponovoletne zabavne oddaje.
Na treh kraljev dan sem po radiu ujel zani- miv pogovor novinarja in predstavnika zdra vstva. Izzvenelo je, da je največji problem na tem področju pomanjkanje denarja. Kot primer je navedel, da bolnikom ne morejo delati kostnih implantatov. Koliko bi stali tihi in mehki copati za osebje intenzivnih oddelkov, koliko bi stali neslišni svetlobni signali za telefone,koliko bi stali termostati v sobah, da temperatura ponoči ne bi na- rasla na sedemindvajset stopinj..., ni bilo nič rečeno. O tem se ne sprašujejo, kajti to ni znanost in pomembno. Bolnišnica me je utrdila v prepričanju, da bi se še marsi- kaj dalo narediti in to z majhnimi denarji,če bi le bilo več razumevanja za stisko ljudi, ki velikokrat sploh ne morejo povedati, kaj jih teži. Ko pa to zmorejo,nihče nima časa, da bi jim prisluhnil.
Pa obiski... Prvo nedeljo se je v sobo na- teplo kar petindvajset obiskovalcev (preš- tetih). Posedali so vsepovsod. Z ženo sva branila mojo posteljo.Drugje so sorodniki in znanci stali okrog postelje in razvili živa- hno debato nad napol zavestnim bolnikom. Bolnik zraven mene ni sledil debati, pač pa je iskal le ženin pogled. Ko ga je našel, se je njegov sicer brezizrazni obraz spremenil v hvaležen in ljubeč pogled. Kaj bi stalo,če bi bolnike rešili tega trpinčenja in vsaj na intenzivnih oddelkih omejili nepotrebne obiske?Po tej invaziji sem zvečer imel krvni pritisk stoosemdeset, utrip srca pa sto šestdeset.Poklical sem dežurno zdravnico in ob njenem prihodu sem ugotovil, da ob- stajajo tudi prijazni ljudje, ki so bolnemu človeku pripravljeni posvetiti vsaj nekaj svojega časa ter mu pomagati. Dobil sem pomirjevalo in zaspal.
Čez nekaj dni me je premestila na drug oddelek v prazno petposteljno sobo, ki je bila za praznike v rezervi. Za to sem ji bil zelo hvaležen.To je bil že navaden oddelek kjer sem nekaj dni užival popoln mir.Potem so začeli prihajati sotrpini, smrčeči in ješči Sredi noči so iz šumečega papirja odvijali skrite zaloge in glodali prepovedane dobro- te. Na tem oddelku sem občutil vso huma- nost odloka o obiskih ves popoldan. Bolnik, intelektualec, nepokreten,pri polni zavesti, je na primer v postelji sedel na nočni po- sodi. Prišli so obiski in otroci so zvedavo opazovali, kaj gospod počne. Ob moji in drugih posteljah je visela "račka" za urin. Kako se da to uporabljati pred budnimi očmi obiskovalcev? Fizioterapevtka mi je pustila neke lesene igrače za vajo roke. Za to sem potreboval mizico, toda ob obi- skih so bile vse tri mizice v sobi pod goro plaščev. Ko sem nekoč odšel na stranišče, sem našel posteljo zasedeno z mladimi so- sedovimi obiskovalci.In še bi lahko našteval nepotrebne sporne okoliščine. Februarja so prihajali obiskovalci z nosovi,mokrimi od nahoda, pihali v mokre robce - pa nič! Še dva tedna sva potem doma z ženo prebo- levala nahod, pridobljen v bolnišnici.
Poglavje zase je dogajanje ob prihodu ne- kega romskega poglavarja. Zanj je skrbelo celo pleme. Obiske je imel, kadar se mu je zahotelo. Čez nekaj dni si je omislil lasten televizor. Namestil ga je nasproti svoje postelje. Bil je prižgan od osme ure zjutraj do desete zvečer. Čez dan je sicer več ali manj delal v prazno, zato pa se je zvečer nabralo toliko več gledalcev iz sosednjih sob.Ker me je zvok in bliskanje ekrana mo- tilo, sem temu poglavarju previdno omenil, naj vključi slušalko,sicer mu jo jaz priskrbim Tedaj se je iz njega usul plaz neponovljivih besed užaljenosti in groženj,ki sem jih vzel resno. Videl sem celo procesijo njegovih obiskovalcev, ki jih ne bi rad srečal na sa- mem.To je bil sicer osamljen primer, ampak kaj bi bilo, če bi si vsakdo omislil lasten televizor? In če bi si vsakdo omislil neome- jeno število obiskov ob katerikoli uri? Ne vem, kam so gledali varnostniki,ko so tele- vizor prinašali v bolnišnico.
V tem okolju so bile zame prijetno prese- nečenje pridne in delavne žene in dekleta, ki so se odzvale na vsako prošnjo ter vse postorile, kar je bilo potrebno. Nerodno je prositi, naj ti zamenjajo smrdljivo plastično plenico. Toda kot najnaravnejšo stvar na svetu so to storile hitro, profesionalno ter brez opazk. Opazil sem, da je zdravstveni ceh močno razdeljen v kaste. Težko bi rekel, kako stoji ta piramida, vendar sem opazil splošno značilnost: čim višji je kdo na tej piramidi, bolj je nepriljuden. Nekoč je prišel dežurni zdravnik z modno bradico k moji postelji in opazoval tablo ob nogah. Hotel sem ga nekaj vprašati, pa me je gla- dko ignoriral. Poklicna deformacija? Morda pa je menil, da se mi blede? Drug dežurni je prihajal na vrata in od tam povprašal: "Kako ste, fantje? Vse v redu?" Še preden je dobil odgovor, je odšel in vizita je bila zanj opravljena.
Zdaj sem že šesti mesec doma in o bolezni vem toliko kot prej. Bil sem na kontrolah, pa sem se bore malo lahko pomenil. Vsem se mudi. Stegnite nogo, dvignite roko, na- redite dva koraka - pa sem dobil popisano celo stran poročila.Dobil sem celo priporo- čilo za zdravilišče,in glej čudo vseh čudes: po treh dneh pisno na dom sporočijo, da so predlog odbili. Prav mi je, simulantu!
Ko tako premišljujem, se spominjam davnih predvojnih dni, ko sem bil v bolnišnici v Zemunu pri Beogradu. Glavna sestra je bila starejša redovnica, ki je neslišno od jutra do mraka drsela po oddelku. Neko soboto je kot ponavadi prišla s svežim perilom in po običaju molila z bolniki. Pa se je oglasil nek fant, češ da je pravoslavec in ni prav, da ona moli katoliško molitev. Redovnica, majhna po postavi, se je hitro dvignila s klečalnika, nas pogledala in v svojem pojo- čem dalmatinskem narečju svečano pribila: "Dečki, ako vam Bog ne bude pomagal, ni dotur vam neče!" Pa še res je.

J. K. (naslov v uredništvu)

SKUPAJ SMO MOČNEJŠI

Osmega in devetega maja je bil v Ljubljani posvet, ki je imel namen poiskati skupni jezik med stroko, politiko in invalidi. Na posvetu je z zelo tehtnimi prispevki sode- lovalo nekaj nad dvajset strokovnjakov iz različnih področij in predstavnikov invalid- skih organizacij. Veliko sodelujočih strokov njakov je bilo iz vrst invalidov. To govori o tem, da je med invalidi mnogo intelektual- nih moči, znanja in izkušenj in vprašanje je, če se tega dovolj zavedamo ter cenimo že invalidi sami. Širši javnosti pa je to obi- čajno še bolj zakrito in manj znano ali celo neznano.
Teme so bile zelo raznolike:od vsakdanjega življenja telesno najbolj invalidnih ljudi in vključevanja takšnega posameznika v dru- žbo,kakor to vidi invalid,o pravicah in dolž- nostih invalidov do zdravja in rehabilitacije o zaposlovanju invalidov, o potrebnosti,da smo invalidi organizirani,o položaju sloven- skih invalidov na prelomnici tisočletja... Osrednja misel pa je bilo spoznanje, da mora biti pri iskanju soglasja med stroko, politiko in invalidi v središču našega delo- vanja posameznik, oseba z invalidnostjo. Posamezniku moramo omogočiti,da bo imel možnost razviti vse svoje sposobnosti (evangelij govori o talentih, op. pisca), ne glede na stopnjo invalidnosti,da bo enako- pravno sodeloval v skupnem življenju, mo- gel vplivati na svoj osebni položaj in od- ločal o svojem življenju v okolju, kjer živi in bo sprejelo "drugačnega" posameznika.
Da bi strokovnjaki, politiki in invalidi našli "skupen jezik", soglasje za potrebne inva- lidske organizacije kot organizirano in skup no predstavništvo vseh invalidov, ker smo le skupaj močnejši! O posvetu je izšel tudi zbornik z naslovom: Skupaj smo močnejši. V njem so objavljeni vsi prispevki. Zbornik sta uredila mag. Cveto Uršič in doc. dr. Anton Zupan, uvodno misel pa je podal predsednik državnega zbora RS, dr. med. Janez Podobnik, ki med drugim pravi:
"Težave z zdravjem nas vedno navedejo k temu, da svoje bivalno okolje pogledamo z drugačnimi očmi. Zavemo se potrebe po rahločutnem razumevanju s strani soljudi v skupnosti, kjer živimo. Pozoren in spoštljiv odnos do človekove stiske je bistvo huma- nega odnosa,ki si ga je kot temeljno ustav no načelo zastavila tudi slovenska država. Na vseh nas je,da jo dosledno uveljavimo..
V življenju vseh ljudi se prepletajo svetli in temni trenutki. In človeška skupnost je iz vseh teh trenutkov sestavljen mozaik, kjer ima vsak njegov del svojo veljavo in svoj pomen. Zato je vsako človeško življenje enako dragoceno."

Jože Raduha

Nisem podrobno seznanjena

Dragi Lojze! Hvaležno sem sprejela vaše pismo.Čeprav že več let dobivam Prijatelja nisem bila nikoli podrobno seznanjena s Krščanskim bratstvom bolnikov in invalidov Rada bi našla koga, ki bi razumel tole mojo bolezen in me morda potolažil, ker mi vča- sih zmanjkuje moči. Hvala Bogu, da znam moliti, ker tukaj pa le črpam neko moč, da sama sebe spodbujam. Vesela bom, če mi boste res pisali in se vam že vnaprej zah- valjujem.
G. Lojze Čokl, ki je sprejel odgovornost za Bratstvo na celjskem območju, mi je, ko je prišel na razstavo, prinesel tole zanimivo pismo. Želi,da bi bilo objavljeno v Prijatelju Saj ne boste hudi, kajne? Njegovo pismo ste gotovo že dobili. Prijatelj je tudi glasilo Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov čeprav se v svojih člankih ne spušča v organizacijske in druge podrobnosti. O tem so člani bratstva obveščeni z osebno po- što. Vendar pa Prijatelj s svojimi poročili o srečanjih obvešča vse bralce,tako da lah- ko vsakdo ve o obstoju in delovanju Brat- stva. Vsakih nekaj let je je v Prijatelju tudi obširnejša predstavitev Bratstva.
Kdor bi rad postal član Bratstva (bolnik, invalid) ali njegov podporni član (duhovni pomočnik, sodelavec, dobrotnik), se lahko obrne na koga od odgovornih ali vsako sre do popoldne od 15.30 do 18.30 v pisarno Bratstva (KBBI, Tabor 12,1000 LJUBLJANA, tel.: 061/133-94-10). Tudi če pišete na uredništvo Prijatelja,bo vaše pismo šlo na- prej v prave roke. Gotovo je Bratstvo ču- dovita možnost, da se uresniči vaša želja o razumevanju vas in vaše bolezni, pred- vsem pa, da se vsak bolnik ali invalid bolj zaveda svojega poslanstva na svetu ter se znebi morebitnega občutka manjvrednosti zaradi svoje bolezni oziroma invalidnosti. Hvala tudi za vaše lepe misli o molitvi.

Kot ponavadi

Vse v Bratstvu lepo pozdravljam in želim veliko veselja med nami, pa veliko razume- vanja in zdravja. Želim, da bi kdo k meni prišel na obisk. Se moramo veliko pogovo- riti; bolj sami. Jaz sem kot ponavadi.
Draga Kristina, čeprav ste kot ponavadi, je prav, da izrazite željo po obiskih. Naj ti- sti, ki niso v domu in jim je še možno iti na obiske, vedo za vašo željo. Upam,da se bo vsaj včasih uresničila.Pa tudi vi v domu to storite, dokler še morete. Ko obiskujemo tiste,ki niti s postelje več ne morejo, obis- kujemo Jezusa v onemoglem bolniku-bratu.

Potovanje skozi čas

Že vse poletje berem, slišim: "Ministrantje so za nekaj dni letovali v..., člani Karitasa so poromali...,bogoslovci so odšli..., skavti so taborili..., kuharice so se zbrale..." Tudi tako zorijo v skupnost.
In kje smo bili sodelavci Prijatelja? Skušam se spomniti dvajset let nazaj in se spom- nim le, da me je na tem potovanju skozi dogodke in čas kakšna radodarna Kranjica kvečjemu obdarila s kakšnim "buhteljnom" ali z vinom iz buteljke.Čas je za spremembe pravijo. Naj zamenjamo urednika, sodelav- ce, škofa ali kar evangelij?
Prijazen pozdrav iz obal našega morja!
Dragi J.,odgovarjam za zadnji dve leti-mea culpa, vendar se bojim, da bo zopet treba zamenjati urednika. Tudi sedanji je namreč že skoraj pozabil, kaj bi to bilo - dopust. Res pa je tudi, da Prijatelj nikoli ni imel in nima želje ter načrta ustvarjati neke svoje skupnosti, ker je zelo tesno povezan s Krščanskim bratstvom bolnikov in invalidov Morda se pa v tej smeri nakazuje kakšna rešitev?

Za zabavo

Najprej moram pohvaliti verski list Prijatelj, v katerem so zelo dobre teme, posebno pa še kviz,v katerega se je potrebno kar dob- ro poglobiti. V tretjem krogu ste mi dodelili dve točki, jaz pa bi vas prosil, če seveda shranjujete kupone,da preverite,kajti,kakor imam jaz zapisano, bi morala biti pravilna dva odgovora. To me zanima še posebej zato, ker sem si Apostolska dela celo spo- sodil. Možno seveda je, da sem v vsej naglici narobe obkrožil. Všeč mi je tudi, da za zmago ni kakšna zelo bogata nagrada, kakršne imajo druge revije, ker se tu vidi, kdo rešuje za zabavo, kdo pa za denar.
Glede točk si boste, dragi Boris, odgovor (oziroma pravilo) pogledali kar pri pokalu. Vaše kupone do konca leta seveda shra- njujemo in glede točkovanja preverjeno ni bilo napake. Zanimivo se mi zdi,ko pravite, da je kviz za zabavo. Prvi namen kviza je namreč, da vas spodbudi k spoznavanju svetnikov in svetega pisma.Če vas kakšen odgovor pri kvizu spravi v smeh, toliko bo- lje. Priznam, da sem pričakoval večji odziv, ker gre pri kvizu za načelo: Povej če veš, sicer pa ugani! Imam občutek, da mnogi tekmovalci odgovorijo le, če so vsaj devet deset odstotno prepričani, da imajo prav. Brez skrbi, nihče se ne bo osmešil. Še rav- natelj in spiritual bogoslovja sta v takem kvizu nekoč uspela zbrati približno dve tre tjini točk in nič več.

Šestindvajsetega julija je od nas tiho odšla Marija Maraž, rodna sestra s.Mihelangele Ko smo skupaj spremljali s. Mihelangelo v njeni bolezni,smo se vedno bolj povezovali z Marijo. Po sestrini smrti je z vso močjo in pripravljenostjo neopazno stopala med nas in naše delo. Dve leti je prav Marija največ pomagala pri ohranjevanju in utrjevanju vezi z italijanskimi prijatelji, zvesto sprem- ljala naša srečanja in vsa dogajanja. Tako rada je bila z nami. Znala je pristopiti k vsakemu, zlasti najmanjšemu. Toliki so bili deležni njene pozornosti.Znala je misliti na druge, čeprav je bilo tudi njeno življenje zaznamovano s križem že od mladih let. Znala je prikriti svoje trpljenje, ko se je v njej skrila bolezen,dokler ni hitro in dokon- čno ustavila njenega življenja. A močna po veri in upanju je živela te poslednje dneve Dokončala je svojo nalogo in se pridružila mnogim prijateljem v občestvu svetih.Sre- čala je sestro Mihelangelo, da ji je voščila prav na praznik svete Ane.Nosila je Mariji- no ime in rada je poromala k Mariji na božja pota. Še letos maja je bila z nami peš pri Mariji v Leščevju in z zadnjimi močmi pri Mariji Pomagaj na Brezjah, že z občutkom, da se odpravlja na zadnje romanje tja,kjer bo lahko z Marijo uživala nebeški mir in srečo pri Božjem Sinu. Našla je kraj, kjer je mir,kjer ni več bolečin,ljubezen in prijatelj- stvo pa ostajata. Umrli živijo v Bogu, živijo z nami naprej, sicer drugače, a popolneje. V tej veri smo se poslovili od nje na žup- nijski njivi v Števerjanu,da bomo še naprej gradili prijateljstvo.
V maju smo se na domačem pokopališču na Gradišču pri Renčah poslovili od našega Urbana. Zapeli so zvonovi,zajokale so sire- ne, slovenska zastava se je žalostno sklo- nila nad odprti grob v poslednje slovo. Dve leti po srečanju z Abrahamom nam ga je zahrbtna bolezen iztrgala sredi največjih delovnih načrtov. Urban Kobal je bil člo- vek z veliko začetnico, plemenit in dober. Imel je veliko srce in posluh za bolne in ostarele, takten in usmiljen do revežev, vedno pripravljen pomagati. Razdajal se je do zadnjega.Že hudo bolan je še obiskoval bolnike. Bil je velik prijatelj invalidov. Pred boleznijo jih je večkrat spremljal na Brezje. Njegovo življenje je bilo eno samo razdaja- nje. Izgorel je kakor sveča, ob katere pla- menu smo se njegovi prijatelji ogrevali za dobra dela. Vsak s svojo mislijo in žalostjo v srcu smo ob pogrebu prosili nebeškega Očeta, ki ga je spremljal na vseh postajah tvojega križevega pota, naj mu bo bogat plačnik.
Pogrešali ga bomo pri humanitarnem delu, pogrešala ga bo domača Cerkev, saj ji je bil neizmerno naklonjen in predan z vsem svojim duhom. Domačim pa naj vera in za- upanje v Boga pomagata zapolniti praznino ki je nastala ob njegovim odhodu.
Dragi Urban! Tudi zate veljajo besede pe- snika Gregorčiča:

Ti bil mi nisi brat po krvi,
a več si bil mi tisočkrat:
bil meni si prijatelj prvi,
po srcu in po duhu brat.

A. B.

VRNITI VERO V ČLOVEKA

Ker je nenavadno mirno in ni nikogar, ki bi nas motil - kar je menda zares nenavadno - steče pogovor. Guyev osnovni moto je živeti med mladimi tam, kjer so. To je po- menilo,da je večino noči preživel med njimi na ulici. Bil je tudi sam velikokrat tepen in poškodovan, sprejel je njihov besednjak in oblačenje.V pisarni skoraj vsako noč prespi kakšen fant, in to kar na hrastovi klopi. To je pisarna, v kateri je bilo devetindvajset vlomov in ena ugrabitev."Nisem diamant in oni blato," je rekel. Ljubezen ni monopol, ki si jo lahko privoščijo le izbrani. Vsakdo, ki mu manjka ljubezni, je nasilen. Moji mladi so nasilni, njihove besede so nasilne. Če sem bil med njimi, sem včasih moral biti tudi sam nasilen. Nisem hotel,a sem moral. Ulica ponoči pomeni nasilje. Če nisi močan, si šibek, vmesnega koraka ni. Šibki padajo in moral sem biti močan. Spoštoval sem njihov svet, ker sem hotel spoštovati njih. Ta nasilni svet je edino, kar imajo. Z njimi živeti pomeni spoznati jih. Njihove roke so v življenju le uničevale,krivično je pričako- vati kaj drugega od njih.Ko nad njimi dvig- nejo roke vse institucije, jih šele srečujem jaz.Ob njih se dotikam središča človeškega trpljenja. Trpim zanje in ob njih in za tiste, ki so jim oni povzročili trpljenje. Olikanost ni njihov stil in ulica te razkrinka. To je neposrednost, vsako besedo,ki je ne živiš, plačaš s pretepom. Nekoč mi je eden držal nož na vratu sredi ulice, ker sem mu nekaj obljubil, pa ne storil. Opravičilo v takem primeru ne pomaga. Molil sem, da bi ne izrekel napačnih besed in naposled izdavil: "Upravičeno me lahko ubiješ." Zalučal je nož stran in z jezo zvil jekleno palico,s ka- tero me je tiščal,ter odšel.Ko sem pozneje poskušal ta drog sam skriviti, ga nisem mogel niti premakniti, toliko močnejši je bil od mene.Čez en mesec je vlomastil v moje stanovanje in me prosil odpuščanja. Rekel je: "Guy, takrat sem te res hotel ubiti. Če bi samo še eno bleknil, bi tudi te." Objel sem ga in zbežal je proč.
Pripoveduje nam še o fantu, ki je po naro- čilu pomoril s požigom celo družino in kate rega ima sedaj na svoji kmetiji.Pokaže nam njihovo sliko. Tujci smo; Francozom je ne kaže.Povejo nam še zgodbo,ki se je pripe- tila prejšnji teden.Eden njegovih fantov ga vsak teden pokliče, ker je bil edini človek, ki ga je kdaj v življenju spoštoval.Sedaj se boji,da bi Guy umrl, in on ne bi bil ob njem. Ker je Guy imel pljučnico, so ga odpeljali v bolnišnico in niso povedali katero.Tipček je poklical vseh štiriinpetdeset pariških bolni- šnic in prišel na obisk.
Guyevo stanovanje je bilo edino pritlično okno v celi četrti brez železnih rešetk ali dvometrske ograje. Tu se vsi vseh bojijo, in to upravičeno. V tej četrti so ubili prek petdeset fantov,ki jih Guy imenuje prijatelji

ali ulični tipčki. Dva so ubili na ulici, na ka- teri smo bili.V teh ulicah policaji hodijo le v skupinah ali z avtomobili. Takoj ko je padel mrak, so se zares pričele zbirati skupinice pretežno arabskih in črnskih fantov, ki so se vozili s starimi, komaj še uporabnimi avtomobili, se stlačili v enega in oddrveli naprej. Zanimivo je, da se ob vsakem sre- čanju rokujejo.
Ena izmed noči nam je prinesla še eno za- nimivost. Naš prijatelj Bernard nam je poka zal, kakšno je njegovo druženje z uličnjaki. Eno skupinico smo za nekaj podkupnine celo prepričali, da smo se skupaj slikali, razen nekaj izjem, ki se bojijo vsakega slikanja, ker jih sodno preganjajo; seveda je tudi to uspelo, ker smo bili tujci.
Na poti domov smo naredili manjši ovinek in si v Provansi v južni Franciji ogledali še kmetijo, na kateri ima Guy trenutno šest fantov, ki se ob stikih z živalmi ponovno učijo biti ljudje. Ljubijo živali, sovražijo pa ljudi. Ljudje razočarajo, žival pa nikoli ne razočara. Na farmi gojijo tudi zelo nenava- dne živali, kot so: lame, noji, golobi, divje svinje.Fantje so zelo navihani,vendar je v primerjavi z njihovimi življenjskimi zgodbami pravo veselje vsak trenutek sproščenosti.
Alle, alle...

Jože K.

BLIZU V TEŽAVAH

Smrt je naravni del življenja, s katerim se bomo prej ali slej soočili.Lahko se zanjo ne menimo, lahko pa se sprijaznimo z njo in jo sprejmemo v svoje okolje,o njej jasno raz- mišljamo in tako poskušamo zmanjšati trp- ljenje,ki ga bo povzročila.Ne moremo pa se ji izogniti. Postala je eno najpomembnejših vprašanj današnjega časa, a kljub temu ostaja tabu.Odrinjamo jo v zasebnost svo- jih domov, bolnišnic in domov za ostarele. Ne vemo, kako in kaj z njo, ali naj o njej govorimo ali molčimo, ali sočustvujemo ali rečemo: Nihče ji ne uide! Sodoben človek umira v glavnem nepripravljen nanjo, tako kot je nepripravljen nanjo živel. Zato mo- ramo svoje življenje in odnos do smrti v temeljih spremeniti, kajti smrt je zrcalo, ki odseva celoten pomen življenja. Če smo nanjo pripravljeni, bo bolečina ob slovesu vsaj za spoznanje znosnejša.
Če smo pripravljeni, potem obstaja neiz- merno upanje tako v življenju kot v smrti.
Prav to pripravljenost nanjo, spoštovanje življenja in sprejemanje umiranja kot narav nega dogajanja nam nudi Hospic,ki sprem- lja umirajoče in njihove svojce.Prizadeva si za detabuizacijo smrti in bolj človeški od- nos do umiranja ter žalovanja v naši družbi Cilj Hospica je obogatitev preostalega časa z izboljšanjem kakovosti bolnikovega življenja, lajšanjem bolečin, pomoč prosto- voljcem in svojcem med boleznijo in žalo- vanjem.
V Vipavi smo maja letos ustanovili področni odbor Hospica za Vipavsko dolino s sede- žem v Zdravstveni postaji Vipava. Trenut- no je članov iz naše doline blizu štirideset, povabili pa smo še člane iz goriških občin, da bi sodelovali z nami. Naš dolgoročni cilj je,da ideje Hospica prodrejo tudi skozi ste- ne bolnišnic in domov za ostarele občane, saj bi s tem razbremenili tudi zdravstvene delavce v njihovih stiskah ob vsakdanjem srečanju s smrtjo. V mesecu oktobru prič- nemo v Vipavi s šolanjem prostovoljcev - spremljevalcev umirajočih in njihovih svoj- cev. Sedemindvajseturno šolanje bo pote- kalo ob četrtkih popoldne po tri šolske ure. Za prostovoljce bo brezplačno,za druge bo cena 10.000 SIT. Vse dodatne informacije lahko dobite na tel. številki: 065/65-017 (Anica ali Ida).
Vsi, ki podobno mislite in želite skupaj z nami spremeniti odnos do naše smrti in smrti drugih,pridružite se nam! Leta,spol in poklic niso pomembni. Pomembna sta od- prto srce in želja biti blizu v težkem času.
DODAJAJMO ŽIVLJENJE DNEVOM IN NE DNEVE ŽIVLJENJU!

Za področni odbor Vipava: Ida Semenič

ČUDOVITA OBISKOVALKA

V začetku septembra je minilo leto od po- greba matere Terezije,ki so jo mnogi ime novali in doživljali kot angela revnih. Njen red postaja vse številnejši in vse bolj raz- širjen. Danes v stodvaindvajsetih državah sveta deluje okrog štiri tisoč sester in štiri sto bratov menihov,pomaga pa jim več kot štirideset tisoč laičnih sodelavcev. Skrbijo za petsto devetinsedemdeset zavetišč.
Kot vsakdo, ki ustvarja nekaj drugačnega ali drugače, je tudi ona doživljala mnogo nerazumevanja. Znana je zgodba,kako ji je nek milijonar poslal ček za petdeset tisoč dolarjev, ki ga je hvaležno sprejela. Daro- valcu pa je odgovorila z besedami: "Dragi dobrotnik! Denar nam bo zelo koristil.A za- kaj nisi prišel raje sam,da bi nam pomagal? Revni najbolj potrebujejo našo ljubezen in razumevanje, manj pa sočutja..." Mnogi niso mogli razumeti, da ne želi zdraviti z zdravili,ampak želi najbolj revnim med rev- nimi pomagati predvsem s prijazno besedo ter nego bolnih in umirajočih. Trudila se je, da ljudje,ki jih je našla,ne bi umirali v brez- osebnih natlačenih bolnišničnih sobah ali na ulici, ampak da bi človek vsaj v zadnjih trenutkih zemeljskega bivanja doživel člo- veško bližino in toplino ter dotik in iskren pogled.
Velikokrat je ponovila misel:"Na svet prideš gol, povrneš se v prah, vse v življenju pa nam je le posojeno" Spoštovali in imeli radi smo jo ljudje različnih veroizpovedi. Nek indijski muslimanski časopis je ob obletnici njenega pogreba zapisal: "Nikoli se ni ro- dila in nikoli ni umrla. Bila je le čudovita obiskovalka našega planeta."

Jože Raduha

RADOSTNO CVETOČI IZDELKI

Z vabljivimi značilnostmi letnih časov je narava vedno lepa,zanimiva in bogata.Tudi ko svetlobo poletnih dni obarva pisana pesem, uživamo v razkošju neštetih zeleno rumeno rdeče rjavih tonov.
Polna barv je danes tudi ta rubrika, ki jo delim z vami, s tistimi, ki najdete kaj upo- rabnega in s tistimi, ki jo zmorete le še z zanimanjem prebrati.V Prijatelju št.4/98 se je z naslovom na str. 46 zopet poigral tis- karski škrat.Pravilno bi moralo biti:Prešanje cvetja in zelenja.
Torej,iz materiala, ki smo ga prešali v prejš nji številki,se da izdelati marsikaj za lastno veselje, za okras doma, za darilo (sl. 1). Zato vas vabim,da se mi pridružite s svojo domišljijo in ustvarjalnostjo.

Ko boste izbirali osnovo, oziroma podlago, na katero boste lepili, segajte po naravnih materialih. Najbolj uporabni so:papir,lepen- ka, različne tkanine, les, kamen... Paziti morate le, da se barva in tudi oblika osno- ve ujemata s cvetjem.

Prešano cvetje je zelo krhko, zato ga mo- rate lepiti na podlago bolj s potrpežljivost- jo kot z lepilom. Prav vsako podrobnost je treba res skrbno nalepiti. Če se del cveta ali lista odtrga, ga z iznajdljivostjo in s po- močjo lepila spet sestavite. Tanke,prosoj- ne cvetove nalepite v več plasteh, enega vrh drugega.
Zaupajte v svojo fantazijo, posebno kadar zamisli kar sproti prenašate na podlago (sl. 2). Kadar želite napraviti zahtevnejši izde- lek, je najbolje, da motiv skicirate in šele nato začnete lepiti. Če pa vas bo med de- lom prešinila nova zamisel, ji kar pogumno sledite.

Za tanke prešane primerke najraje uporab- ljam dobro tekoče lepilo. Nekaj kapljic ga kanem v pokrovček od steklenice,potem pa ga s konico zobotrebca nanašam na spod- njo stran cveta. Z lepilom vedno varčujte, saj bo dovolj že nekaj pikic,ki jih kar se da nežno razmažite na sredini in po robovih.
Debelejše liste in stebla pa raje pritrdite z gostim lepilom v dozi. Z njim lepite tudi papir, čipke, blago...

Opisala vam bom nekaj svojih poskusov, kako na različnih ozadjih upodobiti posa- mezne cvetove, drevesa, ptice, metulje, šopek v vazi...
Ne pričakujte že na začetku imenitnih stva ritev,ampak se veselite preprostega izdelka po svojem okusu.
Izdelajte majhne darilne listke ali zaznamni trak za knjigo. Na vogalu listka (sl. 3) na- redite luknjico in skoznjo napeljite barvno nit ali konček rafije. Zadaj napišite, koga boste razveselili, in liste obesite na darilo. Tudi zaznamni trak bo bolj privlačen,če ga boste spodaj okrasili z volno, prejico ali rafijo (sl. 4). Prešano cvetje lahko najprej nalepite na papir, potem pa vse skupaj še na barvni karton.

Po prvih malih umetninah poskusite srečo z večjimi izdelki.Za voščilnice vzemite pre- ganjen karton v primerni barvi in oblikujte različne vzorce (sl. 5). Lepoto prešanega cvetja lahko dopolnite s čipkami (sl. 6).
Voščilnice zavarujte s prozorno samolepilno folijo, ki bo preprečila, da bi se nalepljeni cvetovi vihali in poškodovali.

Ko boste z oblikovanjem že imeli nekaj iz- kušenj,se lotite izdelovanja slik.Pri manjših površinah lahko uporabite za osnovo kar- ton. Sončna pomlad (sl. 7) je nastala iz prešanih trav, dolgih listov in cvetočega rmana. Hribi so lahko oblikovani iz posamez nih cvetnih listkov potonike,tulipana,sobne vijolice... Ptička (sl. 8) pa sta sestavljena iz cvetnih listov, ki so se poškodovali ali raztrgali. Torej je vse uporabno...
Sliko lahko izdelate tudi z ozadjem iz tka- nine. Najprej jo podložite s samolepilno fo- lijo, da se tkanina ne bo mogla nagubati in mečkati. Z lepljenjem cvetja na tkanino upodobite vzorec. Potem odrežite karton v velikosti slike in prav tako velik kos tanke (0.5 cm) penaste gume. Nalepite gumo na karton. Ko se posuši, penasto gumo zelo na tanko prevlecite z lepilom in nanjo po- ložite ter dobro napnite tkanino z vzorcem Podloga iz penaste gume omogoča, da bo cvetje povsod enakomerno pritisnjeno ob steklo, ko vam bo steklar sliko uokviril.
Seveda tudi pri izbiri okvira pazite na ustre zno obliko, velikost, barvo in slog, saj vse to poudarja sliko.

Prav zanimivo bo, če boste za osnovo izbrali zanimivo oblikovane kamne različnih velikosti. Dobro jih očistite in posušite. Lepila ne potrebujete. Kamne prevlecite z brezbarvnim lakom in dokler je še moker, vanj s pomočjo zobotrebca oblikujte vzor- ček iz cvetja. Pustite,da se lak popolnoma posuši. Potem čez vse nanesite še eno ali dve plasti laka.
Postopek je enak, če hočete s cvetjem okrasiti lesene predmete ali pluto.

S stisnjenimi cvetovi lepo okrasite tudi svečo. V plitvo posodico nalijte vosek in vstavite gorilno vrvico.Ko je vosek še me- hak, po vrhu položite cvetove in jih z zo- botrebcem rahlo potopite,da bodo prekriti, ko se bo vosek strdil (sl. 9).

Sedaj pa dodajam le še pozdrav z željo,da ustvarjate iz sebe, in upodobite, kar vam narekuje domišljija. Naj to delo dopolnjuje vaše dobro razpoloženje in vam prinaša sprostitev.

Kati Urh

O svetnici na sliki se je spletlo zelo veliko legend, o njej pa vemo malo. Verjetno je bila žrtev Dioklecijanovega preganjanja kri stjanov. Njej je posvečena najviše ležeča cerkev v Sloveniji. Povejte:

1. Ime svetnice:

a) sv. Julijana
b) sv. Uršula
c) sv. Rozalija

2. Zakaj je naslikana s plaščem?

a) To je stara upodobitev svetnic,naših za vetnic (podobno kot ptujskogorska Marija)
b) Mlada dekleta naj bi se raje zatekala k njej, ne pa da se že v rosnih letih družijo s fanti
c) Svetnica je umrla skupaj s svojimi prija- teljicami in častimo pravzaprav vse.

3. Kako visoko nad morjem je omenje- na cerkev?

a) 733 metrov
b) 1696 metrov
c) 2515 metrov

Pravilni odgovor PP 4/98: B B C

Kljub težavnosti vprašanja je bila tudi to- krat večina odgovorov pravilnih, vrstni red tekmujočih pa v glavnem ostaja enak. Še pojasnilo glede točk: Za vsak pravilen od- govor se dobi eno točko. Kadar pa kdo na vsa tri vprašanja odgovori prav, dobi dvoj- ne točke.Možno število točk za vsako kolo je torej: 0, 1, 2 ali 6. Za dva pravilna od- govora se dobi 2 točki in ne 4. Kot vidite se najbolj splača vse odgovoriti prav... Sicer pa je tokratno vprašanje že precej lažje in upam,da se boste nekateri tekmo- valci zopet opogumili.

1. mesto (24 točk): s. Almira Černe, Ljub- ljana
2. - 11. mesto (20 točk): Oton Kurent, Marjetka Smrekar (Ljubljana); Katja Miklič, Radomlje; Zora Praper, Prevalje; Boris Rejc Tina Rot in Ljubica Zakovšek (Domžale); Marija Sedovšek, Mozirje; Tilka Tomažin, Raka in Zvezdana Zadnik, Škofja Loka.
12. - 13. mesto (19 točk): Marija Boršič, Rogaška Slatina, Ana Košir, Ljubljana
14. mesto (14 točk): Jožica Vevoda, Ljub- ljana
15. - 17. mesto (12 točk): Matevž Kerin, Šentjernej; Andrej Kirn in Alenka Veber (Ljubljana)

Odgovore pošljite do 25.oktobra na naslov PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

KRIŽANKA S ŠTEVILKAMI

Ker sem po tem,kako hitro ste rešili prejš- njo uganko, videl, da vam številke "ležijo", sem sedaj zopet sestavil, seveda malce drugače,novo uganko s številkami. Ni čisto nič težka, le malo potrpljenja je treba, pa bo tudi šlo.
Križanko s številkami se rešuje enako kot kombinacijsko križanko, le da namesto besed vpisujete števila. Kombinacijsko po- meni, da je treba s kombiniranjem različno dolgih števil (od dveh do devetih skupin), ki so napisana po stolpcih, vnesti v mrežo, in to vodoravno in navpično, kakor bo pač kombiniranje zahtevalo. Da pa vam reše- vanje ne bo delalo težav, vsako skupino števil v stolpcu potem, ko ste jo vnesli v mrežo, prečrtajte.
Zaradi lažjega reševanja je ena številka že vpisana na pravo mesto.Številke v poljih s krogci, brane vodoravno od zgoraj navzdol vam bodo dale končno rešitev, ki je tudi število štirih številk. Želim vam veliko us- peha pri reševanju in obilo sreče pri žrebu.
Rešitev napišite na dopisnico, priložite ku- pon (vsak lahko sodeluje le z eno rešitvijo) in jo do 25.vinotoka (oktobra) pošljite na naš naslov:Prijatelj,Tabor 12,1000 Ljubljana

Sestavil: Oton

Nagrade 5/98:

Rešitev 4/98 (številčna osmeroosmerka): INTERVENT

1. ženska nakupovalna torba: Katarina Pregelj, Bukovica 8, 5293 Volčja Draga
2. knjiga Cvetana Priol, Darovana: Mira Videnšek, Partizanska 47,4220 Škofja Loka
3. glasbena kaseta ansambla Slovenija: Najlepše Slomškove pesmi:Joži Turk,Znojile pri Krki 2, 1301 Krka
4. knjiga Nevenka Širca,Cigo:Sergej Trebec Postojnska 9, 1381 Rakek
5. komplet podobic z motivi iz narave: Francka Mlakar, Golišče 14, 1281 Kresnice
6. ščetka z ogledalcem za lase:Urška Bevcer Mala vas 1, 1113 Ljubljana

Hvala Krščanskemu bratstvu bolnikov in invalidov za razstavo, hvala vsem, ki s svojimi čudovitimi izdelki dajete spodbudo drug drugemu, zlasti pa nam vsem - saj mnogi nimamo dovolj poguma, volje in po- žrtvovalnosti,čeprav nas ne ovirajo težave Občudujem Vas in Vaše izdelke in se Vam toplo zahvaljujem za zgled,ki nam ga dajete

† Jožef Kvas, pomožni škof