Trideset let

"Sam ne bi zmogel. Iskal sem in našel dobrega prijatelja, s katerim pogosto kramljava pozno v noč. Ob tvojem ju- bileju, Prijatelj, bi rad povedal,da sem ti hvaležen za dolgoletno prijateljstvo, ki je v meni venomer budilo željo po druže nju s sebi enakimi in mi po svoje poka- zalo umetnost lepe in koristne besede, ki sem jo že večkrat namenil tistim, ki te prebirajo. Utrip življenja, ki ga čutim prek pisane besede, mi ugaja, zato pa v prihodnje ne mislim izgubiti stika z njim."
To je nekaj misli iz enega od pisem,ki so jih prav za to številko Prijatelja poslali nekateri dopisniki. Najdaljši prispevek je, kot boste videli, pogovor z dolgolet- nim urednikom g. Jožetom Zupančičem. Tale Prijatelj je namreč nekaj posebne- ga. Izšel je ob tridesetletnici Božičnega pisma bolnikom, ki je v decembru 1968 prineslo misel o veselju, ki se pomnoži, če ga delimo z drugimi, in bolečini, ki pa se - če jo delimo z drugimi - porazdeli. Trideset let Prijatelj pomaga deliti ve- selje in bolečino, skuša utrjevati vero in prinašati upanje. Za to priložnost je nekoliko obsežnejši. Pozornemu bralcu tudi ne bo ušlo, da je prvič ves v bar- vah. Upam, da bo odslej vedno takšen, vsebinsko pa dovolj bogat, pester in zanimiv.
Naj tudi urednik izrazi svoje občutke. Vsaka številka zahteva precej dela in skrbi. Dostikrat gredo članki v teh skr- beh mimo,ne da bi jih prav doživel.Toda ko kdaj v miru sežem po starih števil- kah, me veliko stvari v Prijatelju v živo zadene in gane, prav posebej ob spo- minu na ljudi, ki so ustvarjali Prijatelja in jih ni več med živimi. Kako čudovite misli, življenjsko stvarne in vendar pol- ne vere,prijateljstva in dobrote! V duhu si skušam predstavljati tega in onega,ki na bolniški postelji ali v vozičku vzame v roke revijo, ki nosi ime Prijatelj.
Za konec ob zahvali kaj drugega kot prošnja - za molitveno podporo, potem da bi se čimveč bralcev in bralk oglaša- lo s svojimi prispevki in da bi Prijatelja radi priporočali še drugim. Tako bo Pri- jatelj lahko še naprej pomagal množiti veselje, porazdeliti bolečino in prinašati upanje.

Vlado Bizant

spredaj: zasnežen gozd, foto Klemen Čepič
zadaj: panó Prijatelja (napis: 30 let) z razstave KBBI, foto Tone Planinšek

December

Da bi Duh ubogega in ponižanega Kris- tusa vzbudil v Cerkvi bolj učinkovito solidarnost s tistimi, ki trpijo ali so poti- snjeni na rob družbe. Da bi narodni voditelji in mednarodne organizacije ščitile človekovo življenje in bolj odločno delovale proti nasilju nad otroki. Da bi adventno prizadevanje in praz- novanje božiča okrepilo upanje v naših družinah.

Januar

Da bi se v tem letu, ki je posvečeno Bogu Očetu, verniki naučili z velikim zaupanjem odpirati svoja srca Bogu, tako kot otroci zaupajo svojemu očetu in materi. Da bi se možje in žene po vsem svetu odprli veri v Boga Očeta in postali bolj složni. Da bi spoznali vrednost zakramenta sprave,ki nam vrača veselje in zaupanje v življenje.

BREZMADEŽNA

Osmega decembra slavimo praznik brezmadežnega spo- četja Device Marije.
Ta praznik nas dviga iz naše vsakdanje otopelosti in vliva poguma sredi temin življenja.Upira nam pogled v bitje, ki je bilo že ob spočetju obvaro- vano izvirnega greha, potem pa tudi vsakega osebnega greha in vsakega slabega nagnjenja.
Marija je bila odlikovana s tem edinstve nim darom zaradi Kristusa-Odrešenika,ki mu je postala mati. Tako se je izpolnila obljuba,ki jo je Bog dal človeškemu ro- du že ob njegovem začetku. Takrat je Bog zagrozil hudobnemu duhu, ki je bil kriv človekovega izgona iz raja: "Sov- raštvo bom naredil med teboj in ženo, ter med tvojim in njenim zarodom. On bo strl tvojo glavo, ti pa boš ranila nje- govo peto" (1 Mz 3,15).
Kako bi mogel biti Kristus popoln zma- govalec nad grehom, če bi mu satan mogel očitati, da je mati,od katere si je vzel človeško naravo,bila le za trenutek pod njegovo oblastjo?!
Da je bila Marija brez madeža vsakega greha, so bili kristjani prepričani že od davnih časov. Že sv. Efrem Sirski je v 4. stoletju po Kristusu slavil Marijo kot "polno milosti...vso čisto,vso brezmade žno,vso brez krivde... devico po telesu in po duhu." In vzklika: "Ti, Gospod, in tvoja mati sta edina, ki sta popolnoma lepa; zakaj na tebi, Gospod, ni madeža in ni madeža na tvoji materi."
Podobno so to dejstvo priznavali skozi nadaljnja stoletja še mnogi drugi. Sedemindvajsetega novembra 1830 je Marija sama v prikazanju sv. Katarini Labouré naročila,naj dá napraviti sveti- njico z napisom: "O Marija,brez madeža spočeta, prosi za nas,ki se k tebi zate- kamo."To je tako imenovana čudodelna svetinjica, za katero je Marija ob isti priliki obljubila: "Kdor jo bo nosil, bo de- ležen velikih milosti."
Marijino brezmadežno spočetje je kot versko resnico slovesno razglasil papež Pij IX. 8. decembra 1854. To je uteme- ljil takole: "Blažena Devica Marija je bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in po posebni pravici, ki ji jo je podelil vse mogočni Bog glede na zasluženje Kristu sa Jezusa, Zveličarja človeškega rodu."
Med slovesno papeževo mašo ob raz- glasitvi te verske resnice v vatikanski baziliki sv. Petra se je nebo zagrnilo z oblaki in nastala je strašna nevihta. Toda prav v trenutku, ko je papež raz- glašal, da je bila Marija brez madeža izvirnega greha spočeta,kar je prevzelo množico s silnim navdušenjem, je skozi oblake prodrl sončni žarek in skozi kupo lo posijal na glavo svetega očeta. Luč je zopet zmagala nad temo.
Petindvajsetega marca leta 1858 je Marija pri prikazanju v Lurdu na vpraša- nje vidkinje Bernardke Soubirous,kdo je in kako ji je ime, odgovorila: "Jaz sem Brezmadežno spočetje." Tako je Marija sama potrdila to,kar je papež Pij IX. ne kaj let poprej slovesno razglasil svetu.
Cerkev veruje, da je bil v Mariji človek prvikrat popolnoma prost in rešen po- čela greha. V Mariji je bilo Kristusovo odrešenje prvikrat in dokončno dopol- njeno. V njej je bilo že vse uresničeno, kar je tudi nam obljubljeno in v kar u- pamo,da bomo dosegli v onostranstvu, v večnosti.
Zato je za nas Marija znamenje, da se bo naš boj proti zlu končno zaključil v našo korist, da bo Kristusovo odrešenje nekoč tudi nad nami dopolnjeno tako, kot je bilo nad njo.
Danes, ko se človeštvo pogreza v blato razvrata, nezvestobe in drugega zla, nam je lik Brezmadežne še posebno po- treben. Opozarja nas na višje, plemeni- tejše cilje našega življenje, ki pomenijo rešitev za moralno razkrojeni svet.Marija stoji na braniku čistosti in plemenitosti, kar je danes tako teptano in zasmeho- vano. Brezmadežna nam je živ in svetal opomin, da se za te vrednote moramo boriti in da bomo ob njenem vzoru in njeni pomoči tudi dosegli zmago.
Marija Brezmadežna nam kljub pokvar- jenosti sodobnega sveta vliva zaupanje in dviga pogled kvišku. Zagotavlja nam, da je možna čista predzakonska ljube- zen med fantom in dekletom, čemur danes mnogi oporekajo, da je smiselna in mogoča zakonska zvestoba, ki se danes marsikje ruši, da je uresničljiva in osrečujoča zakonska čistost v smislu katoliškega nauka,da je možno urejanje spočetij brez splava, da je sveto vsako človeško življenje od spočetja do smrti.
Marija pa nam tudi kaže, kako to lahko dosežemo. Kakor je ona premagala hu- dobnega duha v Božji moči, tako bomo tudi mi to dosegli z naslonitvijo na Boga s poglobljeno molitvijo, z zavzetejšim duhovnim življenjem. Samo z lastnimi močmi tega ne bomo zmogli. Danes je prav zaradi tega toliko razvrata in hu- dobije, ker ljudje več dosti ne molijo, ne računajo z Bogom, ampak skušajo reševati vse v svoji moči. Združevati moramo oboje:molitev in lastne napore.
Iz starih časov nam je ohranjen zna- menit kip, tako imenovana Laokoonova skupina, ki človeka globoko pretrese. To mojstrsko izklesano delo predstavlja očeta s sinovoma, ki se na življenje in smrt borijo s kačami. Na njihovem ob- razu se kažejo bolečina, obup in strah. Ozirajo se proti nebu in kličejo na po- moč. To je podoba trpljenja in sužnosti človeka, ki se zvija pod bremenom iz- virnega in osebnega greha.
Mi pa poznamo še drugačen kip - kip Žene z zaupnim materinskim pogledom, ki stoji na kači, kateri je zdrobila glavo. V njej se izražata upanje in svoboda odrešenega človeštva.
Marija nam obljublja svojo pomoč. Lepo pravi tista molitev: "Spomni se, o pre- mila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tvoje pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal." Po Svetem pismu nam Marija govori: "Blagor tem,ki se drže mojih poti... Bla- gor človeku, ki me posluša, bedi dan za dnem pri mojih vratih in čaka na pragu mojih duri. Kajti kdor me najde, najde življenje in prejme milost od Gospoda". (Prg 8,32.34-35)

p. Adolf Mežan, DJ

DRUG Z DRUGIM

Božični čas je obdobje, ko posebej občutimo Božjo in človeško bližino - ali pa nas- protno osamljenost. Gotovo ni naključje,da je prav v tem času pred tridesetimi leti prišlo Božično pismo bol- nikom,ki pomeni začetek Prijatelja, mno gih prijateljstev in zbližanj bolnikov, in- validov in njihovih prijateljev med seboj in gotovo tudi z Bogom. Ob pomembni obletnici želi Prijatelj približati nekoga, ki je ob tem detetu prebedel mnogo ur, saj je bil v tem času kar petindvajset let urednik: JOŽE ZUPANČIČ, Šent- jakob 33, 1231 Ljubljana - Črnuče. Vsi bralci, bralke in ustvarjalci Prijatelja ga poznamo, prepričan pa sem, da boste v naslednjem pogovoru še bolj začutili globino in izvor njegovega dela pri Prija telju, pa tudi človeško toplino in bližino. V svoji skromnosti in globokem prepri- čanju, da je Prijatelj list bolnikov in invalidov, kar se mora pokazati tudi pri intervjujih, se je dolgo časa branil, na- zadnje pa je le pristal na pogovor.

Jože, veliko razlogov je, da sprego- voriš o sebi,svojem življenju in delu Glavni vzrok je preprosto ta, da boš gotovo naredil veselje vsakemu bralcu in bralki Prijatelja. Potem je tu jubilej Prijatelja, pa osebni jubilej - srebrnomašniški, in za povrh še sedanje delo, saj si ravnatelj sester usmiljenk. Prvo vprašanje naj bo: "Si še vedno rad in z veseljem du- hovnik?" Seveda.Vedno bolj sem Bogu hvaležen, da je mene, nevrednega slu- žabnika, poklical, da mu morem služiti v bratih in sestrah.
Kar zadeva razloge,ki jih navajaš za po govor,ne delim povsem tvojega mnenja Že verjamem, da bo marsikdo vesel. Vendar menim, da bi okrogla obletnica npr. lahko bila priložnost za pogovor s kakšnim 'najstarejšim' sodelavcem ali kar z vsemi člani uredniškega odbora. Dobro, naj bo to kot moja 'domača pis- na naloga', kot si spodbudil tudi nekaj drugih, le da bo bolj obširna.
Ali bi hotel predstaviti svoj domači kraj,župnijo in domačo družino? Vsi, ki te poznamo,vemo,da imaš rojstni kraj in svoje domače zelo rad.
Vsa Slovenija je kot biser iz Stvarniko- vih rok, zame pa je Raka na Dolenjskem najlepša. Rojstna vas je Dolga Raka. Med štirimi brati in sestro sem najsta- rejši. Stara mama je umrla kmalu po novi maši, oče Jože pa pred tremi leti.
Bi nam hotel zaupati kakšen spomin na zgodnje otroštvo;morda na koga ki ti je odpiral oči za duhovni svet in za stisko tega sveta?
Naša družina je bila kmečka, pred pet- desetimi leti tudi revna. Živeli smo skro mno. Prav zato so nas starši navajali, da smo si otroci znali deliti, spoštovati druge in pomagati tistim, ki so imeli še manj. Bila je to vzgoja za preprostost, krščansko usmiljenje in dobroto. Otroci smo bili seveda nagajivi, vendar družin- skega prepira nismo poznali.
Da sem se kot otrok naučil moliti in ce- niti sv.mašo, najbrž ni potrebno pose- bej poudarjati. Ni bilo 'pretirano' veliko molitve, ravno prav, ta pa je izhajala iz globoke vere staršev.
Le nekaj svetih podob smo imeli. Živo imam pred očmi starinsko božično po- dobico s pripisom: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinoro- jenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje" (Jn 3,16).
Za nas,otroke, so bile zanimive Zgodbe Svetega pisma.Tudi letna zbirka Moho- rjevih knjig ni manjkala. Zvečer, ko so drugi luščili fižol ali je oče pletel (peha- rje, košare in koše - tega smo se tudi otroci naučili), sem kot najstarejši bral večernice ali kaj drugega. Ali pa smo se kar tako greli na topli krušni peči; molili, peli,se pomenkovali ali dremali. Ah,kako domač kruh, ki ga speče mama, še ve- dno zadiši.
Praznovanje župnijskega zavetnika sv. Lovrenca, diakona in mučenca, je bilo vedno slovesno in združeno s celodne- vnim češčenjem sv.Rešnjega Telesa.Že od otroških let me nagovarja beseda apostola Pavla,ki jo na ta praznik poslu šamo:"Vsakdo naj da,kakor se je v srcu odločil,ne z žalostjo ali na silo,kajti Bog ljubi veselega darovalca" (2 Kor 9,17).
Kako je dozorevala tvoja odločitev za duhovniški poklic in tudi za Misi- jonsko družbo lazaristov?
Za dozorevanje v duhovniškem poklicu bi najraje uporabil Jezusovo priliko: "Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja,po- noči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako..." (prim. Mr 4,26s).
Župnijska cerkev sv.Lovrenca hrani kar nekaj spominov,kako me je Jezus klical. Dvomil sem in se 'upiral', niti ministrant nisem bil, želel pa sem, da bi v življenju naredil kaj dobrega. Oče je tedaj imel prvo klop; bila je pri oltarju "Glejte, člo- vek",na ženski strani Marijin oltar;križev pot nisem samo občudoval v postnem času smo ga ob nedeljah popoldne tudi molili.
Najbrž pa Bog nagovarja tudi po duho- vnikih; sedaj vsi ti že gledajo Velikega duhovnika.G.Jože Kres me je pred prvim sv. obhajilom prišel spovedat na dom; g. Janez Kotar mi je v osnovni šoli pri verouku odkrival verske resnice,vzgajal v ljubezni do Jezusa in Marije, zlasti pa mi je bil-kot pravi Kristusov duhovnik-v nevsiljivo oporo pri odločanju; g.France Čampa me je spremljal v letih bogoslov nega študija in pripravljal na novo mašo
Misijonske družbe takrat še nisem poz- nal,so pa bile na Raki sestre usmiljenke. Skoraj petdeset let so v raškem gradu skromno živele, veliko molile ter požrt- vovalno in nesebično pričale o Božji ljubezni do vsakega človeka,še posebej do najbolj zapuščenih. Preko njih sem spoznal tudi lazariste.
Kako in kje si se pripravljal na duho- vništvo? Gimnazijo oz. srednjo versko šolo sem obiskoval pri minoritih v Zag- rebu, dijaki pa smo stanovali v Gornjem Vrapču, pri lazaristih. Bili smo pisana druščina iz cele tedanje Jugoslavije.No- tranje semenišče (noviciat) sem opravil na Mirenskem Gradu pri Gorici, vojaški rok odslužil v Bitoli v Makedoniji;župnijo upravlja lazarist, sestre usmiljenke pa so v službi v domu upokojencev in na- sploh skrbijo za uboge.
No, z letom 1969 sem prišel v Ljubljano na Maistrovo 2. V bogoslovskih letih sem imel tri ravnatelje: dr. Franc Rode (sedanji nadškof), g. Stanko Boljka, dr. Anton Stres. Svetovno razgledani,pod- kovani v znanju,zakoreninjeni v Kristusu so tudi nam pomagali, da smo človeško dozorevali in duhovno rastli. Imeli so veliko razumevanja za naša mladostni- ška iskanja.
Novomašni dan za vedno ostane v spominu. Kakšno je bilo tvoje novo- mašno geslo in zakaj si izbral prav takšno? Morda poveš še kakšen spomin na tisti dan?
Po nevihti, ki je divjala v soboto zvečer in bi bila skoraj podrla mlaj, se je nare- dila izredno lepa nedelja. Zjutraj me je ceremonier Mirko peljal z mopedom iz župnišča na dom, kjer sem še enkrat prejel blagoslov staršev - pomenljiv in ganljiv trenutek-,pa bi bila skoraj padla Hvala Bogu, se to ni zgodilo.
Prijetno je bilo videti svoje domače in sorodnike, duhovnike, rojake in vso župnijo, ki so se združili na novomašni slovesnosti. V posebno zadovoljstvo mi je bilo, da sem srečo mogel deliti vsaj z majhno skupino prijateljev, bolnih in in- validnih. Z Devico Marijo sem prepeval: "Moja duša poveličuje Gospoda!" Napis na kozolcu pa je že nakazoval poslan- stvo, kot je sv. Vincencij nase obrnil Jezusove besede:"Poslan sem oznanjat blagovest." Oznanjati evangelij, veselo vest, da smo odrešeni,da nas Bog ljubi, vsakega posebej.
Pot do takšnega spoznanja ni bila lahka Duhovniki (in redovnice tudi) radi pou- darjamo, da moramo svojo odločenost za hojo za Kristusom večkrat obnavljati Kar nekaj let sem potreboval, da sem mogel kot apostol Peter izpovedati: "Gospod, h komu pojdemo? Ti imaš be- sede večnega življenja in..." (Jn 6, 68). Ko sem se kot diakon z molitvijo brevirja pridružil molitvi Cerkve, sem se pri neki dnevni molitveni uri zamislil ob vsebini sklepne molitve.To je prošnja za takšno dejavno ljubezen,h kakršni nas zavezu- je sv. Vincencij. Zato sem novomašno geslo združil s to molitvijo, ki jo še da- nes rad ponavljam:"Ti imaš besede več nega življenja, Gospod, žarišče večne ljubezni,razvnemi naša srca,da te bomo ljubili nad vse in svoje brate v tebi."
Katere so bile tvoje prve duhovniške naloge? Naštevanje je sicer pusto,ven dar brez njega ne gre. Dobro leto sem oskrboval Šmartno ob Savi, ki je takrat spadalo k sv. Petru v Ljubljani, sedaj pa je samostojna župnija. Z menoj je bil sobrat Franc Letonja, ki je za konec tedna hodil pomagat v Celje. Hkrati sva obiskovala šesti letnik teologije.Prijatelj je postal dvomesečnik.
Ko sem se vrnil v Ljubljano, sem bil de- set let hišni ekonom, hodil sem na pa- storalno pomoč po župnijah. Prva leta sem bil voditelj, potem pa član komisije Škofijskega pastoralnega sveta za dia- konijo.Leta 1983 sem sprejel službo bol niškega kurata, potem predstojnika na Maistrovi, dokler nisem sprejel te nove.
Se spominjaš prve številke Prijatelja ki si jo moral urediti še kot bogoslo- vec? Kako je potekalo delo urednika v letu 1971 oziroma v prvih letih?
Dejansko je to bilo za Misijonsko nedeljo leta 1970. Prva leta smo Prijatelja ure- jali bogoslovci Misijonske družbe, štiri številke na leto. Bili smo dovolj složni, da študij zaradi tega ni preveč trpel.
Če gledaš nazaj,ali je bilo takrat več navdušenja med dopisniki in drugimi sodelavci lista, tudi več dopisnikov, kot jih je v današnjem času? Eni so bili bolj navdušeni,drugi manj, vedno pa se je izšlo. Najbrž je tako tudi danes.
Če skrbno pregledujemo Prijatelja skozi trideset let, se v njem zvrsti množica imen: članov uredniškega odbora, dopisnikov, različnih sode- lavcev. Večino je zaznamovala teža življenja, a tudi volja živeti, ustvar- jati, biti prijatelj, brat, sestra, deliti si bolečino in veselje. Kako si doživ- ljal to voljo in kako si pridobival ve- dno nove sodelavce, da je Prijatelj mogel vztrajati in živi še danes?
Nisem imel občutka, da bi jih pridobival. Bil sem pozoren na to, kar so pisali, in sem jih skušal spodbuditi. Njihova volja do življenja, želja, da bi se kljub omeje- nim možnostim med seboj povezovali, njihova nesebična požrtvovalnost in zvestoba, ... vse to je tudi mene nav- duševalo, spodbujalo. Zavedal sem se soodgovornosti. Ker sem bil razpet med različne obveznosti, sem žal marsikdaj opustil. Čutim se krivega,da nisem red- no odgovarjal na pošto. Zato bo najbrž treba dajati odgovor. Tako rad bi se vsaj sedaj vsem opravičil ali prosil za razumevanje.
Prijatelja so vedno krasile lepe na- slovnice, zlasti slike iz narave, lep slovenski jezik ter občutena vse- bina, iz katere diha vera, upanje in ljubezen. Ali to kaj pove tudi o osebi urednika? Vse naštete odlike ima Pri- jatelj po zaslugi sodelavcev.Vedno smo iskali ljudi,ki so znali lepoto narave ujeti v fotografski objektiv,da je bila dosto- pna tudi tistim, ki ne morejo z bolniške postelje. Ob lektorjih sem se tudi sam marsičesa naučil.Eno pač lahko priznam da sem vse to delo opravljal s srcem. No, ljubezen do narave imam od doma, zlasti od očeta. Znal se je veseliti tako sonca kot dežja ali snega, poznal je ptice po petju, živel je z zemljo (in za družino seveda), že ob zgodnjih jutrih slavil Stvarnika.
Morda nam zaupaš o kakšnih pose- bno lepih trenutkih ali časih svojega uredniškega dela? Oddahnil sem se, ko sem končal uvodnik, še bolj pa, ko sem dobil v roke prve tiskane izvode. Vesel in hvaležen sem bil za vsak dober prispevek ali pobudo, tudi kritično pri- pombo,čeprav jo je bilo težko uresničiti Dragoceno in nepozabno je bilo sodelo- vanje zlasti s tistimi člani uredništva, ki so Prijatelju posvetili vso svojo ljubezen in vse svoje življenje.
Kaj pa težave?Kako si na primer us- pel prepričati ljudi,da dajo intervju? Lahko našteješ težavnejša obdobja ali tudi kakšno kronično bolezen, ki je mučila Prijatelja?
Ne spomnim se, da bi z dogovarjanjem za pogovor imel kakšne večje težave. Kadar me je kdo prepričal, da ne more, sem poiskal drugega.
Če rečem za šalo: težav nam ni manj- kalo. Kar petnajst let je trajalo, da je Prijatelj 'shodil', saj smo začeli iz nič; odskočno desko so 'podstavili' lazaristi in sestre usmiljenke. Prej smo - poleg rednih darov - morali iskati še dodatne dobrotnike, da smo plačali tisk zadnje številke.Kljub brezplačnemu sodelovanju ni šlo.Zaradi majhne naklade - in nepla- čevanja - nismo mogli shajati in ostati konkurenčni. Bog povrni vsem dobrotni- kom!
Večja težava je bila v uredništvu. Ko sem prerasel bogoslovsko skupnost,sem ostal precej sam,mislim na našo Družbo Prijatelj je začel tudi vsebinsko pešati. Na srečo je bilo več razumevanja med 'zunanjimi' sodelavci - tako med bolnimi kot med zdravimi, s katerimi sem imel redne stike. Za božič 1983 je bil ustano vljen nov in razširjen uredniški odbor, ki je potem tudi redno deloval. Prijatelj je bil oblikovno prenovljen in vsebinsko o- bogaten,dobil je nov podnaslov:(verski) list prizadetih in njihovih prijateljev.
Gotovo bi rad ob tridesetletnici iz- rekel kakšno posebno besedo naj- zvestejšim in najvztrajnejšim sode- lavcem Prijatelja. Saj ni potrebno naštevanje imen,kajti vsakdo,ki mu Prijatelj veliko pomeni, bo že vedel, da so te besede namenjene prav njemu. Res se bojim,da ne bi koga po- zabil. Zato bom kar upošteval tvoj na- svet. Vsem in vsakemu posebej, ki ste svoj čas, svoje znanje, moči in sposo- bnosti, zdravje in bolezen, včasih tudi denar, skratka vso svojo ljubezen da- rovali Prijatelju, lahko le preprosto, a iz srca rečem: Hvala! Dobri Bog naj vam povrne s tistimi darovi, ki jih najbolj po- trebujete.
Kar kmalu potem, ko si začel ureje- vati Prijatelja,se v njem pojavi pred stavitev takrat Katoliškega bratstva bolnikov in invalidov. To je bilo leta 1972. Se spomniš, kako je do tega prišlo? Da, to je bila posebna številka Prijatelja,tisto leto jih je izšlo pet. Že v prejšnjih smo predstavili različna druš- tva in gibanja, ki so bolne spodbujala k apostolatu.Po prvem romanju slovenskih bolnikov in invalidov v Lurd leta 1970, ki ga je pripravil p. dr. Marijan Šef, nas je on seznanil z Bratstvom. Spoznali smo, da to daje tisto pravo duhovno razsežnost gibanju, ki so ga naši bolniki in invalidi že sprožili s pobudo o svojem posebnem glasilu.
Ko so se leta 1973 začela prva sre- čanja bolnikov in invalidov in s tem gibanje, si kot duhovnik stalno so- deloval in sprejel nalogo duhovnega pomočnika Bratstva oziroma Prija- teljstva bolnikov in invalidov, kot se je potem gibanje dolga leta imeno- valo. Vem, da si se nekajkrat tudi osebno srečal z ustanoviteljem Bratstva o. Henryjem Françoisem. Lahko obudiš spomin nanj?
Leta 1974 sem ga prvič srečal na Du- naju. Mednarodnega zbora Katoliškega bratstva bolnikov in invalidov(tisto leto se je preimenovalo v Krščansko BBI) smo se kot opazovalci udeležili štirje Slovenci: Kati Urh, Zinka Pajtler, s. Mi- helangela in jaz.O.François je bil posta- ven, dobrodušen, poln življenja; ves je gorel za Bratstvo. Njegovo navdušenje nas je prevzelo. Nič čudnega ni,da smo na prvih srečanjih v smislu Bratstva iskali poti in načine, kako bi to gibanje zaživelo tudi pri nas.Žal pa je navduše- nje pri nekaterih minilo, čeprav smo se večkrat znova ogrevali za to zamisel.
V Sloveniji se je iz mnogih razlogov gibanje razvijalo nekoliko drugače kot na primer v Franciji, Nemčiji ali drugod.V določenih obdobjih je celo grozilo,da se bo spremenilo v dobro delno ustanovo za pomoč bolnikom, ki jo vodijo zdravi.Tvoj pogled glede tega je bil, kot vem, zelo jasen. Ali lahko sedaj že iz majhne časovne oddaljenosti rečeš kakšno besedo o tem? Jezus pravi: "Ne sodite, da ne boste sojeni..."
Morda ni odveč pripomba, da smo se ta krat srečali že s trideset let starim Bra- tstvom. Kako je razvoj potekal v drugih deželah, ne vemo.
Kako vidiš vlogo duhovnega pomoč- nika Bratstva? Za kaj naj si najbolj prizadeva? Za zvestobo duhu Bratstva ki je v bistvu evangeljski duh Jezusa Kristusa.Potem bi prišli tudi do cilja(tre- tje vodilo):Bolni si oznanjajo blagovest.
Krščansko bratstvo bolnikov in in- validov (KBBI),kot se sedaj imenuje po vzoru mednarodnega Bratstva, ima za glavno vodilo Jezusove be- sede: Vstani in hodi! Kaj ti pomenijo te besede - tudi sedaj, ko v gibanju in pri Prijatelju sodeluješ le toliko, kot ti dopušča sedanje delo, vseka- kor pa manj obremenjeno?
Naj se omejim na bistvene poudarke, sicer bo predolgo. Glavno vodilo: Vstani in hodi! je bilo najbolj vidno napisano na vseh mednarodnih zborovanjih.To je vabilo vsem prizadetim, naj kljub ome- jenosti čim bolj polno zaživijo svoje živ- ljenje, in v dejanju pokažejo (srečanja, obiski, dopisovanje...),da se čutijo od- govorne za svoje brate in sestre.
KBBI je precej odvisno od pomoči različnih sodelavcev. Izrečena je bila celo beseda, da se "brez sode- lavcev bolniki in invalidi lahko gre- mo Bratstvo le po telefonu." Kaj bi položil na srce odgovornim Bratstva (voditeljem) in kaj sodelavcem?
Drugo vodilo, ki me je vseskozi močno nagovarjalo in je nadvse pomembno tu- di za zdrave, da bi do bolnih mogli imeti pravilen odnos in z njimi sodelovati, pa je: "Drug za drugega in drug z drugim." Vsi smo odvisni od pomoči drugih, tudi zdravi oz. bolje rečeno tisti, ki imajo več moči. Naj bi bili zato Bogu hvaležni. Svojih sposobnosti naj ne razkazujejo kot dobrotniki, drug drugega naj spoš- tujejo, si odpuščajo, drug z drugim po- trpijo in sodelujejo.
Brez zapletov v življenju ne gre. Tu- di KBBI jih, žal, pozna. Odmaknili so se nekateri nekdanji odgovorni, na drugi strani tudi mnogo sodelavcev. Znan si po tem, da nisi oster človek ter se nikoli ne prepiraš in z vsemi ohranjaš stike. Kaj svetuješ KBBI-ju v prihodnje? Odpuščati moramo drug drugemu,saj smo sami potrebni Božjega usmiljenja. Videti najprej tisto, kar je v človeku dobrega.Sprejemati drugega ta kšnega, kakršen je. Včasih rečem,da se tudi z dobro voljo marsikaj doseže, ne samo s slabo;celo lažje,več in boljše bo
Najbrž bo to zate najbolj občutljivo vprašanje ob misli na tiste, ki jih je bolezen trdo priklenila na posteljo, ali jim zelo pešajo telesne moči ali je sploh nikoli niso imeli in se ob spremembah v Bratstvu čutijo ne- kako odrinjene. Ali je potrebno, da se tudi vsak bolnik in invalid odloči ter jasno opredeli, ali bo apostol, se držal Jezusovih besed: Vstani in hodi! ali pa bo neke vrste potrošnik, čakal obiske, vabila na srečanja, komentiral, kje je bilo bolj prijetno in podobno? Za dve stvari gre. Tudi tisti,ki je samo na postelji,je lahko apo- stol: z molitvijo in darovanjem trpljenja, ne nazadnje tudi z nasveti, saj so pre- stali nič koliko preizkušenj. Drugi pa bi morali sestopiti s 'trona' samovšečnosti se jim približati, jih poslušati in se obo- gatiti z njihovimi izkušnjami. Tako bi bili koristni drug drugemu.
Drugo so spremembe v Bratstvu.Včasih se mi zdi, kot da so nekateri pozabili na včerajšnji dan.Že ob pripravah na spre- jem začasnega Statuta gibanja KBBI - sprejet je bil 27. februarja '97 - je bila jasna volja večine odgovornih:od PBI se vrnemo k izvirnemu imenu, torej KBBI; simbol ostane isti; člani so vsi doseda- nji; te velike (območne) skupine pa naj se začnejo deliti. Da bi prenova uspela, je potrebna vzgoja tako odgovornih kot sodelavcev.
Vem,zaradi registracije KBBI (do katere še ni prišlo) je bilo potrebno zbrati vsaj nekaj pristopnih izjav.In kaj je z večino dosedanjih članov?
Ali lahko še posebej rečeš kakšno besedo o dozorevanju za odgovor- nost, na drugi strani pa tudi o dozo- revanju pomočnikov za sodelavce KBBI. So zapleti le stopnja v tem dozorevanju, tako posameznikov kot gibanja? Brez zapletov nikjer ne gre. Še veliko nam manjka, da bi bili dobri kristjani, se pravi upodobljeni po Kristusovem srcu. Vse, ki se kakorkoli posvečajo službi bližnjemu, bi morala priganjati Jezusova ljubezen,tako kot je sv. Vincencija, da je rekel: "Živeti Kris- tusa, da bomo mogli Kristusa prinašati drugim; nič več, nič manj." Najbrž je to naloga za vse življenje...
Si kdaj pomislil,da se lahko tudi tebi pripeti invalidnost ali te zgrabi bole- zen? Sem,vendar premalo.Zdi se mi,da sem šele zadnja leta začel razumevati svet bolnih.Zmotno sem mislil,da nimam časa, da bi se ustavil in prisluhnil trpe- čim. V to trdo šolo me je popeljal sedaj že rajni sobrat Stanko Lipovšek, ki ni mogel govoriti, ne hoditi, vsa dogajanja pa je skrbno spremljal. Ker sva pet let živela v isti hiši, sem se skušal kdaj po- staviti v njegov položaj.
Kako pa je dejansko v življenju do- slej bilo? Koliko takšnih preizkušenj si doživel? Hvala Bogu, razen prehla- dov in vnetij nisem bil toliko bolan, da bi me to oviralo pri delu.
Nekaj let si bil tudi bolniški kurat v ljubljanskih kliničnih bolnišnicah (največ na Onkološkem inštitutu). Ravno tako si bil duhovni oskrbnik Doma upokojencev na Taboru v Lju- bljani. Kako si doživljal to duhovni- ško delo? Kot bi se na novo rodil. Glo- boko sem doživel smisel duhovništva.
Sedaj si ravnatelj slovenske provin- ce Družbe hčera krščanske ljubezni oziroma sester usmiljenk. Ali lahko radovednim bralkam in bralcem opi šeš,kaj dela ravnatelj usmiljenih se- ster? Provincialnega ravnatelja imenuje generalni superior Misijonske družbe. Skupaj s sestro vizitatorico in njenim svetom je odgovoren za pospeševanje vincencijanskega duha v provinci. V ta namen sodeluje pri organizaciji vsega, kar zadeva duhovno vzgojo sester, po- sebno sester služabnic. S poukom iz ascetike in Svetega pisma pomaga pri vzgoji novink. Na voljo je sestram za pogovore, zlasti med duhovnimi vajami. Obiskuje krajevne skupnosti, kjer opravi tudi kanonično vizitacijo.Sestre seznanja z uradnimi cerkvenimi dokumenti in jih razlaga;pomaga jim,da pri evangelizaciji sodelujejo v skladu s svojim poklicem.
Vseh teh nalog se šele učim. In znova sem odkril, da sem še potreben spreo- bračanja.
Dejstvo, da imajo sestre, ki so vse- kakor zelo dobro vzgojene in vse- stransko usposobljene, svojega po- sebnega duhovnega voditelja oz. ravnatelja, je pomenljivo. Ali je to potrebno le zaradi ohranjanja skup- nosti ali pa to pomeni, da vsakdo, ki želi in hoče pomagati bolnikom, po- trebuje povezanost v neko skupnost in duhovno vodstvo,če želi vztrajati? Odgovor bova dobila, če vprašaj na koncu zamenjava s piko. Najbrž pa ne gre samo za pomoč, ampak tudi za so- delovanje; v tem primeru je vzgoja in duhovno vodstvo še bolj potrebno.
Sestre delajo zelo lepo in človeko- ljubno delo; precej drugačno kot v strogih in zaprtih samostanih. Pokli- cev pa je danes malo. Zakaj misliš, da se mlada dekleta danes tako te- žko odločajo za tak poklic? Nekaj je kriva miselnost:hitro priti do lahke služ- be in dobrega zaslužka.Opešal je smisel za odpoved, požrtvovalnost in duhovno življenje, kot da bi takšna hoja za Kris- tusom ne prinašala veselja. Najbrž pa bi na prvem mestu moral omeniti, da je danes premalo otrok.Molimo za številne in dobre krščanske družine.
Tudi sam živiš v skupnosti, in sicer štirih lazaristov ter si predstojnik. Pravijo, da je vsaka skupnost podo- bna solati.Nekateri imajo v njej vlo- go kisa, drugi soli, tretji pa olja. Se strinjaš, da imaš vlogo olja?
Brez njega je solata(in skupnost) pusta mar ne? In dobro je, da si s sobrati te vloge večkrat zamenjamo.
Letos si praznoval srebrni jubilej mašništva. Od nove maše je minilo petindvajset let... Kaj se ti zdi v živ- ljenju duhovnika najbolj pomembno
Duhovniška služba Bogu v bratih in se- strah me vodi do spoznanja, ki ga je zapisal apostol Pavel (Rim 8,28): "Sicer pa vemo, da njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu."
Da ljubim Boga - kakor pač zmorem - ni moja zasluga, kajti Božja ljubezen je pred mojo,on me je prvi vzljubil. Mar ta čudovita resnica ne more biti jamstvo našega upanja in razlog veselja? Ko Jezus pri zadnji večerji daje novo zapo- ved ljubezni in naroča, naj jo izpolnimo, poudarja,da je samo življenje v ljubezni (t.j. v Bogu, kajti Bog je ljubezen) pravi vir veselja. Vendar ljubezen ne pride sama od sebe, pot do nje pelje preko usmiljenja in dobrote, t.j. preko našega ponižnega služenja bližnjemu. To pa je še en razlog za zahvalo, saj vse, kar smo in kar imamo,prejemamo od našega Stvarnika in drug od drugega. Vse, kar si moremo med seboj podarjati je Božji dar. Hvala vam, prijatelji!

Najprej pa hvala tebi, dragi Jože, za to osebno izpoved,očetovske in duhovniš- ke napotke;tudi za vse kritične besede Mislim, da ti v imenu vseh bralcev in bralk smem iz srca voščiti, da bi tudi ne koč ob zlati maši dejal, da si še vedno z veseljem duhovnik. Življenje je res iskanje, toda blagor tistemu, ki kmalu v življenju z vsem zaupanjem reče: "Go- spod, h komu pojdemo? Ti imaš besede večnega življenja."

Vlado Bizant in Tone Planinšek

LEKARNA ZA DUŠO

Znano je, da smo Slovenci veliki porab- niki zdravil, zato bi vas rada povabila v neobičajno lekarno za dušo. V tej leka- rni dobite zdravila ob vsakem času, so brezplačna, nimajo stranskih učinkov, primerna so za vse bolezni in starosti v neomejeni dozi. Vsa so na pozitivni listi in zavarovalnica na njihovo razvrščanje nima vpliva. In katera so ta zdravila? To so umirjena glasba, dobra knjiga, molitev, humor, pogled skozi okno, na- rava, pismo, bolniška kapela, advent...
Škotski raziskovalci so ugotovili, da dnevna doza Mozarta opazno razvedri bolnike po kapi. S psihološkimi testi so dokazali, da so bolniki,ki so bili dvanajst tednov deležni glasbene terapije, manj potrti in zaskrbljeni ter bolj vitalni in družabni kot drugi. Hitreje so napredo- vali pri ponovnem učenju hoje.Ugotovili so, da ima vsaka glasba, ki jo imamo radi, terapevtski učinek. Za to, da si zavrtite nežne zvoke, ne potrebujete nobenega recepta.Zakaj ne bi poskusili?
Med boleznijo so mi bile knjige v veliko oporo.Bile so varno in udobno prevozno sredstvo,ki so me popeljale skozi lepote gora in globine duha. Še nikoli nisem toliko brala kot prav med boleznijo;naj- raje poezijo,saj z malo besedami zaorje na globoko. Vsaka pesem je kot malo vesolje, v kateri najdeš vse, kar iščeš. Kako sem se nasmejala ob pesmi Frana Milčinskega Ježka: "Ošpice imel je fan- tek, je na ambulanto šou,ko pa je prišel na vrsto, že sklerozo je imou." Nikoli ne bom pozabila prijazne knjižničarke,ki me je po telefonu poklicala domov in rekla: "Dobili smo knjigo, katero si želite. Čaka na vas." Skupaj s Tonetom Strojinom sem se vzpenjala v gore ob prebiranju knjige Poti skozi lepote. Zapisal je: " Z vrhov se vse stvari v dolini vidijo male in malenkostne. Življenje samo je tvoja prva in edina,resnična gora." Kako prav ima! Tudi bolezen je kakor pot na viso- ko goro,od koder se vidi dlje in jasneje. Včasih ti zadostuje že navadno bolniš- ko okno, da opaziš stvari, ki jih prej nisi nikoli: jesenske barve, ples listja, zvo- njenje cerkvenih zvonov. Zvonjenje me spominja na minljivost stvari in večnost duha. Slepa in gluhonema pisateljica Helen Keller me sprašuje: "Če bi vedeli, da boste živeli le še tri dni, kaj bi hoteli gledati?" In dodajam: "Kaj bi želeli po- slušati, brati,s kom bi se želeli srečati?" Morda bi se razveselili pisma? Napišite ga in živite v pričakovanju odgovora.
Večkrat se ustavim pred Križanim v bol niški kapeli. Tukaj govorim Bogu in On govori meni in me posluša. Ko je stiska

največja, besede postajajo neme, a se vseeno razumeva,še bolj pa čutiva.Ne- kega dne sta pred menoj sedela žena, oblečena v bolniško haljo,in ob njej mož Držala sta se za roke. Žena je jokala in mož ji je brisal solze.Žena je pokleknila, a še vedno sta se čvrsto držala za roke. Tudi onadva sta govorila, morda prosila Boga. Koliko jih je, ki v bolniški kapeli govorijo, rotijo, prosijo, molijo in se zaobljubljajo Bogu? Mnogi zaradi bo- lezni ne morejo v kapelo. Morda bi se dalo urediti, da bi vsi bolniki,ki si to že- lijo,slišali sveto mašo iz bolniške kapele kar v bolniški sobi.Za mnoge je bolniška kapela najpomembnejša lekarna za dušo. Brez zdrave duše pa ni zdravega telesa. Kot ni bolnišnice brez kuhinje, ne bi smelo biti bolnišnice brez bolniške kapele.
Približuje se advent, čas pričakovanja. Za nekoga bo to prvi,za drugega zadnji advent. Kjerkoli že bomo, doma, v bol- nišnici ali v domu za ostarele,postavimo si jaslice,ne samo na polico, ampak tudi v srce.

dr. Janja Ahčin

IN ŠLI SO PO VSEM SVETU

Pogovor s slovensko misijonarko

dr. Janjo Žužek.

(nadaljevanje in konec)

V vseafriški osrednji agenciji (ALERT) za kontrolo gobavosti so se bolničarke izučile za delo in nadzor tovrstnih bol- nikov. Te je bilo treba najti po vaseh in jim enkrat mesečno prinesti zdravila. V začetku je bolničarka potovala s svojo ekipo na mulah.Prespali so v kočah do- mačinov. Pozneje je za petinšestdeset kilometrov dolgo pot uporabila na pol odprt kamion. Sedaj pa so že na deželi zgrajeni preprosti zdravstveni centri za kontrolo gobavih bolnikov.
Bolnišnica v Attatu je edina, kjer nam država ni dovolila odpreti bolničarske šole. Izgovarjajo se, da ni ustreznega kadra, ki bi prevzel bolničarsko šolo, če bi morale zdravnice-redovnice iz dežele Naša bolnišnica ima pravico dobiti dve mesti za bolničarsko šolo v glavnem mestu Addis Abebi in pravico izučiti etiopske zdravnike za splošne kirurge in ginekologe, ker ima vedno specialistke na tem področju.
Tri rodne sestre-Terezija(zdravnica) Silva (magistra farmacije) in vi, dr. Janja,pripadate istemu redu. Katera se je prva odločila za vstop v red Zdravniških misijonskih sester, ustanov. leta 1925 v Washingtonu?
Že od svojega petnajstega leta sem želela postati sestra in zdravnica misi- jonarka.Takrat sem dejansko neke noči videla v sanjah redovno obleko in paj- čolan, ki je bil včasih predpisan za naš red, čeprav nikoli poprej nisem videla niti na fotografiji zdravniških misijonskih sester, ker jih v Sloveniji ni bilo. V Rimu sem spoznala ženski misijonski red. Za- radi premajhne strokovne izobrazbe se nisem odločila zanj.
V Rimu sem srečala duhovnika Janeza Kraljiča, nekdanjega spirituala na uršu- linski gimnaziji v Ljubljani, ki mi je rekel: "Komunisti nas bodo naučili, da morajo biti redovniki med ljudmi,ne pa za zidovi in strokovno izobraženi." Torej - najprej končati visokošolski študij, potem pa stopiti v misijonski red.
Proti koncu študija medicine sem leta 1952 nepričakovano prejela dopisnico tega duhovnika iz San Francisca v Se- verni Ameriki.Z zelo negotovo pisavo je izpisal naslov: Medical Mission Sisters v Philadephiji in dodal pripombo: "To je red za vas!" Kmalu za tem sem zvedela da je umrl, popolnoma slep. Naj počiva v miru!
Hkrati je sestra Terezija dobila po čisto drugi poti informacijo o tem redu. V po- govoru sva ugotovili, da je vsaka pose- bej pisala isti redovni družbi na isti na- slov za vstop. Kot Evropejki sva prejeli naslov tega reda v Angliji.
Čez nekaj let je kot strela z jasnega prišla novica iz Argentine, da prihaja na obisk v Evropo (London-Rim-Slovenija) sestra Silva, magistra farmacije,preden stopi v red Zdravniških misijonskih ses- ter v Philadelphiji. Imela je že nekaj let izkušenj in prakse.
Kaj je vplivalo na vašo odločitev?
Vsaj podzavestno so gotovo vplivali misijonski članki in slike v Glasniku Srca Jezusovega.Jezuitski brat v Indiji France Drobnič je bil mamin bratranec. Kadar ji je pisal, nam je pismo vedno prebrala.
Kakor sem že povedala, sem v šestnaj- stem letu starosti, v jeseni leta 1943, spoznala kruto realnost življenja pod komunističnim režimom na Dolenjskem. Bog sam pa položi v dušo klic za redov- no življenje in ga ohranja,če sodelujemo
Kdaj ste se vrnili v London? Kakšno je vaše poslanstvo na angleških tleh? V London sem se vrnila leta 1983 in se z upokojitvijo poslovila od zdrav- niškega dela. Spoznala sem, da so v okolju, kjer živim, tri potrebe, kamor bi lahko usmerila svoj apostolat. Ekumeni- zem v obliki sodelovanja v anglikanski organizaciji, ustanovljeni že pred sto- petinpetdesetimi leti za pastoralno in socialno pomoč gluhonemim in slepim. Takrat je bil vstop v višje družbene sloje gluhonemim prepovedan. Zdaj si počasi pridobivajo enakopravnost po parlamentarni poti in s pritiskom na za- konodajalce. Sama se ukvarjam v glav- nem s socialno pomočjo, z obiski gluho- nemih, večinoma starejših, na domovih, pri tedenskih ali mesečnih cerkvenih ali družabnih prireditvah. Ta organizacija ima štiri cerkve v Londonu, kjer se za to usposobljeni pastorji pogovarjajo s temi ljudmi v jeziku gluhonemih in gluhih
Z nekaj slovenskimi ženami, ki živijo v Londonu, smo ustanovile majhno orga- nizacijo za pomoč slovenskim dekletom, ki živijo pri angleških družinah,da pazijo na otroke. Za to dobijo stanovanje in hrano ter majhno tedensko žepnino. Večinoma si ta dekleta pomagajo sama. Občasno pa je le treba pomagati z na- sveti in informacijami ali s spremembo bivanja. Skupina za pomoč tem dekle- tom nikakor ni organizacija za nabiranje varušk. Bila sem sama študentka "brez pare" in sem res zadovoljna, da lahko vsaj tako pomagam revnim mladim Slo- venkam.
Delujem na območju zadev, kjer je okr- njena krščanska etika osnovnih člove- kovih pravic. Pripadam tako imenovani organizaciji Za življenje (Pro life), ki se bori proti zakonu,sprejetemu leta 1967. Ta dovoljuje "splav na zahtevo" do štiri indvajsetih tednov nosečnosti.V zadnjih tridesetih letih je bilo v Angliji izvršenih okrog pet milijonov splavov.
Danes je veliko ljudi po svetu "zlomlje- nih" zaradi duševnih in telesnih težav. Tu redovnica zaradi "mistike" vstopa v "politiko". Probleme posameznikov je treba reševati stvarno ali pa s spreme- mbo zakonov po parlamentarni poti.
Kdaj ste bili nazadnje v Sloveniji? Kje ste se srečali z vašimi družin- skimi člani?
Vsi Žužkovi smo povezani med seboj po tako imenovani okrožnici ŽUŽEK BRENČI preko morja in treh celin, da prinese vsem novice. Vsake štiri mesece se s pismi obveščamo, kaj se je zgodilo in kaj se pričakuje v rodu (novorojenčki, prva obhajila, diplome univerzitetnega študija, poroke, slovenski živelj v deželi kjer smo). Devetnajst let po odhodu iz Slovenije sem leta 1962 ponovno videla sestre in brate,ostale sorodnike in zna- nce.Težko je bilo takrat gledati naše ljudstvo. Nato sem odšla v Argentino, kjer sem srečala mamo in brate.
Ob štiridesetletnici mature (oz. ne- mature, ker je leta 1945 pač ni bilo) se nas je leta 1985 srečalo šestindvajset sošolk. Nazadnje sem bila v Sloveniji poslovno leta 1995 glede organizacije Skupine za pomoč slovenskim varuškam Vsako leto v maju objavimo kratko spo- ročilo v približno sedemnajstih sloven- skih časopisih in telefonske številke žena - članic.
Kaj bi povedali Slovencem ob osamo svojitvi? Pred Slovenci je velika dolž- nost,da osamosvojeno Slovenijo končno postavimo med svobodne in demokrati- čne države na svetu.Slovencev je malo priznavajo nam pa zelo visok kulturni nivo. To je naša največja dobrina, obe- nem pa tudi "orožje". Kulturna raven in izobrazba naj služita slovenskemu naro du, da ga tako imenovana vesoljna vas ne požre. Ta nevarnost zares obstaja, saj precej mladih zapade skušnjavi, da bi zapustili Slovenijo in si v tujini ust- varili materialno in kulturno bogatejše življenje. Če si bomo pomagali za ohra- nitev slovenstva sami, nam bo tudi Bog pomagal, kajti kar On ustvari, tega ne uničuje.
Zadnje vprašanje si postavite, pro- sim, sami. Sprašujem se, zakaj je bil ravno z mano Bog vse življenje, da sem lahko uspešno dosegla vse, kar sem si zadala v življenju. Zakaj nekateri drugi, ki imajo prav tako željo po uspehu, ni- majo te sreče?Resnično se čutim majh- no,da sem bila deležna takega Božjega varstva in posebne pomoči v svoji pre- teklosti in sedanjosti. Njemu čast,slava in zahvala!

Spoštovana sestra dr. Janja Žužek! Nobena skrivnost ni, da so v našem za- hodnem svetu vrednote, ki se nanašajo na človečnost in obenem zagotavljajo duhovno rast in notranji napredek, tiho in neopazno zamenjale druge "vredno- te": pridobitništvo, produktivnost, čim večja poraba. Vaše življenje in delo pa potrjujeta besede Raoula Follereauja: "Civilizacija, to niso številke, niti moč, niti denar... Zadnji zmagovalec bo tisti, ki bo zmogel bolj ljubiti." In prav za ta zgled iskrena hvala!

pripravila mag. Karolina Godina, dr.med.

IZTEGNJENA ROKA

Vedno znova se radi vračamo v rojstno župnijo, kjer imamo pri maši še vedno naš stalni prostor. Tako že vrsto let srečujemo pri maši moža, ki je nekoliko drugačen od ostalih in prihaja iz bliž- njega doma ostarelih. Pri pozdravu miru vedno stopi iz klopi proti vsem ljudem v bližini ter nam ponudi roko v pozdrav in znamenje miru. Čeprav imam občutek, da njegova roka ni vedno in pri vsakem človeku sprejeta z veseljem, jo le red- kokdaj kdo "spregleda". Ko razmišljam o tem možu, se pogosto sprašujem: "Ali njegova iztegnjena roka ni krik in klic po človeški bližini, razumevanju, dobroti in ljubezni, ki se je učlovečila v božični noči v preprostem hlevcu?" Spoštovani M. J.
So vprašanja,na katera je mogoče zelo preprosto odgovoriti z da ali ne. Na to vprašanje je po mojem odgovor: DA. Sami ste pa še pripisali, da se vam ob premišljanju tega prizora poraja čedalje več vprašanj. Verjamem. Naj z vami v predbožičnem in božičnem času delim svoje misli o tej očitni prošnji po člove- ški bližini.V mnoge smeri lahko zavije to razmišljanje. Ker pa omenjate znamenje (podajanje rok), razmišljajmo o zname- njih pri maši.
Vsaka kretnja,beseda in vsa maša imajo svoj globok pomen. Sveta maša je spo- min in ne samo spomin,tudi obnavljanje vsega kar se je zgodilo z Jezusom Kris- tusom, našim Odrešenikom Zanimivo je, da mnogi ljudje mislijo, kako je maša le spomin in obnavljanje Jezusovega trp- ljenja,zlasti umiranja na Kalvariji.Spomin tega dogodka je res lomljenje hostije pred obhajilom. Ko pa duhovnik odlomi majhen košček razlomljene velike hostije in jo spusti v kelih z Rešnjo krvjo, je to spajanje telesa in krvi, novo življenje, vstajenje.
Na začetku maše, vsaj ob nedeljah in praznikih molimo ali pojemo Slavo, tako kot so jo peli angeli v božični noči. Ma- ša je tudi obnavljanje božiča. Je nekaj najbolj življenjskega, veselega, stvar- nega, seveda tudi trpkega in mučnega, njeno sporočilo pa je upanje na vstaje- nje. Vsa maša in vsaka maša naj bi bila zbliževanje človeka z Bogom in ljudi med seboj.Vanjo spada tudi lepo in po- menljivo dejanje podajanja rok. "Stopil je po stopnicah dol k meni, k mojemu vozičku in mi podal roko," s presene- čenjem včasih kdo pove o mašniku. Ker gre za povabilo k spravnemu dejanju, je tudi to pomenljivo - le s čistim srcem se ljudje lahko zbližamo. Zunanji izraz tega je tudi lepo "izpeljano" podajanje rok. Otroke učimo:"Levo roko na srček, poglej v oči in podaj desno roko!" Poz- drav od srca do srca.
Morda boste rekli: "Tokrat ste pa use- kali čisto mimo... Ali ne razumete, da je tam človek iz doma ostarelih, ki si želi človeške bližine?" Razumem,toda člove- ška bližina pač še ni dovolj.Lahko stojiš v nabito polnem avtobusu, ko ti sopot- niki stopajo po nogah, te tiščijo in od- rivajo z vseh strani, a se počutiš tako sam. Ali se vam ne zdi čudno, da so ljudje prisilno na stara leta nagneteni na tako majhen prostor? Za veliko vas ljudi je v eni sami veliki stavbi. Večina njih pa trdi,da so osamljeni. Pa niso vsi nepokretni bolniki na postelji. Hočem reči, da vidimo znake (znamenja, simp- tome bolezni,ki se imenuje osamljenost) ne vidimo pa pravih vzrokov.
Tisoč ljudi ne bo napolnilo človeškega srca in pregnalo osamljenosti. Je pa Nekdo,ki zmore napolniti srce, Bog,ki se je rodil v Betlehemu, nam prišel naproti, bil kot dete in potem na križu čisto od- visen od ljudi in je vendar Življenje in Vstajenje. Vsaka maša nam govori o tem - o potrebnosti Božje in človeške bližine. Molimo lahko tudi čisto sami. Maša pa je veliko znamenje, ki ga, žal, večina ljudi ne razume. Pri njej smo v Božji bližini, a skupaj z drugimi ljudmi in si tudi podamo roke.Mož,ki ga omenjate je izziv vsakomur, da pomaga priti svo- jemu bližnjemu do Božje in človeške bližine.

Vlado Bizant

DAROVI SVETEGA DUHA

Srečanje na Mirenskem Gradu 16. - 18.10.1998

Vsak s svojimi željami, pričakovanji in tudi občutki strahu smo v petek, 16. oktobra v zgodnjih večernih urah prispeli na Mirenski Grad. Ker pa smo tja prišli zato, da bi skupaj preživeli duhovni vikend in poglobili naše prijateljstvo do Jezusa in nebeškega Očeta, smo že v nekaj uvodnih uricah ob večerji in sveti maši premagali začetno nelagodje in postali velika družina,v kateri smo drug drugemu delili to, kar je vsak premogel. Nič več nas ni ločevalo, da so nekateri na vozičkih, drugi bolni, tretji pa zdravi, saj smo vsi otroci istega nebeškega Očeta, med seboj pa bratje in sestre.
Naslednje jutro smo se veseli zbudili, zmolili in zajtrkovali. Komaj smo pojedli, že nas je obiskal g.Ervin Mozetič,župnik iz Dornberka. Pripravil nam je zanimivo predavanje. Govoril nam je o darovih Svetega Duha in kaj vsak od teh darov pomeni. Zvedeli smo, da Bog darov, ki nam jih tako milostno deli,nikoli ne vza- me nazaj. Daje nam jih v upanju, da jih bomo uporabljali, pušča pa nam svobo- dno voljo pri razpolaganju z njimi.
Po zanimivem nagovoru je seveda prišel čas za kosilo in potem se je g. Ervin poslovil, saj je imel obveznosti na svoji župniji. Popoldanski počitek so nekateri izkoristili za spoved, saj je bil med nami duhovni pomočnik KBBI. Potem smo se v cerkvi pridružili molitvam sester usmi- ljenk,nato pa še sami zmolili rožni venec saj smo bili v rožnovenskem mesecu oktobru. Program smo nadaljevali ob govorici slik na temo: Kaj mi govori o Bogu? Zanimivo je bilo odkrivati, kako zelo različne podobe vsakemu od nas spregovorijo o Bogu. Najbolj nas je pre- senetil Umbert, ki je kljub slepoti ravno tako sodeloval. Pozorno je ob začetku poslušal opis vseh slik in prvi izbral svo- jo - votlino, v katero prihaja svetloba.
Vsa spoznanja smo potem darovali Bo- gu pri sveti maši. Po večerji smo lahko ob diapozitivih o Svetem Duhu dopolnili dopoldansko razmišljanje. Večer smo spet zaključili s pesmijo in molitvijo.
Nedeljsko jutro smo si nekateri s podalj šanim spancem nekoliko skrajšali, se- veda pa nismo zamudili maše v cerkvi, fotografiranja, sklepnega pogovora in kosila. Presenetile so nas sestre, ko so nam pripravile darilce. Vsak je zase in za svoje domače dobil svetinjice Brez- madežne. Izmenjali smo si še naslove in si obljubili, da se še srečamo.
Seveda se v tem vikendu ni zgodilo samo to, kar sem napisala. Marsikaj bo ostalo zapisano le v srcih. Čeprav nas ni bilo veliko, je bilo lepo in vsi smo bili hvaležni Umbertu,da nas je zbral. Hvala tudi obema duhovnikoma za kruh dobre besede, za pomoč, da smo postajali bratje in sestre. Komaj čakam dan, da si spet sežemo v dlani.

Urša Stres

DUHA NE UGAŠAJTE

Rad bi vam posredoval nekaj misli o Svetem Duhu, ki so se mi porodile na našem srečanju na Mirenskem Gradu v oktobru in kasneje doma.Z velikim zani- manjem sem prisluhnil živahni pripovedi g. Ervina; ta nam je lepo podal temo letošnjega leta: Sveti Duh je ljubezen- ska vez med Bogom Očetom in Sinom v troedinem Bogu.Za nas vse velja sveto pisemsko opozorilo:"Duha ne ugašajte!" To pomeni, da nihče ne sme ugašati vere in ljubezni.
Tako kot v apostolskih časih tudi danes mnogi ljudje o Svetem Duhu še slišali niso. Pa tudi tisti,ki smo,kar pozabljamo nanj. Sveti Duh pa vztrajno in nevidno deluje.Pri birmi nam je dal svoje darove Kako jaz te darove razumem?
Dar modrosti je dar ljubezni do modro- vanja, kako bi sam sebe obvladal na vseh področjih svojega delovanja in da bi kaj novega odkril. Modrost se poraja v trpljenju in mučnih težavah.
Dar umnosti primerjam z ocenami, ki jih ljudje dajejo takim,kot sem jaz. "Slabše razvit" so zapisali strokovnjaki. Za koga drugega zapišejo kar slaboumen. Mislim pa,da je treba ljudi ocenjevati po dobro ti in prizadevnosti, ne pa po razvitosti možganov. Dar umnosti ima tisti, ki ne daje neumnih ocen.
Dar sveta razumem kot dober nasvet, ki naj ga človek sprejme. Človek je bil vedno neposlušen in je hotel delati po svoje,kar se dogaja tudi danes. V dru- žbi pa morajo biti neke moralne norme, čeprav se v stoletjih tudi marsikaj spremeni. Božje zapovedi pa ostajajo.
Dar moči razumem kot veliko željo,da bi bil tako močan, da bi prestavil vse gore nevere v smer vere. Rad bi bil močan, da bi vsakemu človeku pomagal priti do njegovega dostojanstva.
Dar vednosti je zame dar prave rado- vednosti. Če človek ni več radoveden, je hudo, če pa je preveč, pa tudi.
Dar pobožnosti je dar, da ne živimo fa- rizejske vere izpolnjevanja zapovedi in prepovedi, ampak vero iz srca. Takšne vere nam manjka, tudi duhovnikom. Z vero vemo, da deluje Sveti Duh, ki oži- vlja mrtvo snov, tudi versko mrtvega človeka. Vsakogar lahko obudi, le da mi tega ne verjamemo in se raje farizejsko zgražamo nad ljudmi. Tudi marsikaj v veri tradicionalnega je danes mrtva stvar in pustiti moramo Svetemu Duhu, da to potegne iz prahu pozabe in oživi.
Dar strahu Božjega je spoznanje, da bomo za vse, kar v življenju storimo, dajali odgovor. Tega strahu danes za- radi pomanjkanja vere ni veliko in zato se na svetu dogajajo mnoge čudne reči o katerih se niti pisati ne spodobi. Lju- dje morajo biti lepo poučeni o tistem, kar jih najbolj zanima.
Hvaležen sem Umbertu za povabilo, vsem navzočim na srečanju pa za lepo razpoloženje in bogato vsebino. Tistim, ki vas ni bilo, je lahko žal.

Branko Merše

SKLEP RAZSTAVE

Jesen. Prišla je tiho, nekoliko zadržano. Ločevati nas je začela od toplih in dolgih poletnih dni, ki so iz svojih dlani ponujali obilo doživetij,novih prijateljstev in bogatih spoznanj.
Prevzele so nas lepote jesenskih dni, zato skoraj nismo opazili,kako nežna toplota po- letja odhaja kakor ptice selivke in kako se večerne koprene raztezajo v popoldanske ure. Sonce nas vsak dan bolj plaho pogle- duje izza oblakov. Vse nam govori o tem, da prihaja zima in s tem čas, ko se bomo nekoliko ustavili, pogledali vase, morda se spomnili na zahvalo za prejete dobrote.
Praznovali smo misijonsko nedeljo,zahvalno nedeljo,... v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov pa smo praznovali in se zahva- lili Bogu za vse lepe in nekoliko manj lepe trenutke, za dosežene cilje, ki smo si jih zastavili,predvsem pa za uspešno pripravo in potek 13.razstave ročnih del bolnikov in invalidov.
Zbrali smo se na Zaplani v našem domu, v soboto 24. oktobra. Nismo želeli iti daleč v neznane kraje in med tuje ljudi. Zaželeli smo si biti doma.V krogu tistih,ki smo sku- paj delali, si delili lepo in težko, s tistimi, ki smo doživljali uspehe pa tudi grenke poraze s tistimi,s katerimi nas povezujeta molitev in dobra misel.
Zbrani okrog oltarja, smo skupaj z Zapla- ninci obhajali sv. mašo. Mir in toplina sta napolnila prostor in naše duše so hvaležno čutile navzočnost Boga in sočloveka.
Vreme nam je bilo naklonjeno. Veter se je poigraval visoko v krošnjah dreves, včasih pa nam ponagajal in zapihal okoli ušes.Med vejami so se lovili sončni žarki,ki so s seboj prinašali upanje in veselo jesensko igrivost
Poskrbeli smo, da nismo bili lačni. Pijače si nismo točili iz steklenice kakor v dolini. Po- stavili smo stiskalnico,jo napolnili z zmletimi jabolki, prenesli nekaj svoje moči na kovin- sko ročico in okusna pijača je bila priprav- ljena.
Ob sproščenem pogovoru se je dan hitro prevesil v popoldan.Za hišo je stala velika pločevinasta peč in na njenem gorišču je zaprasketal ogenj. Nekaj pridnih rok je re- zalo kostanj, nekaj pa izdelovalo papirnate vrečice. Iz kuhinje je zadišalo po kuhani kavi in možati smeh je odmeval ob hiši, ko so fantje našli dobro rešitev, ki so jo dolgo iskali. Peč se je počasi segrela. Začeli smo se zbirati in greti ob njej. Kostanj se je le- po obarval,se nam prijazno nasmehnil skozi prerezano lupino in nas pobožal s prijetnim vonjem. Koliko smeha. Prijaznih pogledov. Dobrih in plemenitih misli. Težko je vse to ujeti v objektiv fotoaparata, lažje je ohra- niti v srcu in se ob teh spominih hraniti v dneh preizkušenj
Dan se je nagnil. Sonce je iskalo najkrajšo in najlepšo pot zatona. Obarvalo je oblake ki so ga spremljali in se še zadnjič pred ve- čerom ujelo v orumenelih listih sredi gozda Po gričih so se prebudile drobne svetle lu- čke, oglasil se je večerni zvon in od daleč nas je pozdravljala osvetljena cerkvica.
Zbirali smo se v topli sobi. Kmečka peč je oddajala prijetno toploto in ogrevala naše ohlajene ude. Brez hrupa in odvečnih skrbi smo končali dan,v katerem smo bili deležni očetove skrbi,materine ljubezni in iskrene- ga otroškega smeha,ki ogreje še tako trdo srce in privabi nasmeh na ustnice.
Domačnost in toplota sta nas prevzeli. Po- stali smo utrujeni in zaspani.V sanjah noči, ki so bile ogrnjene v prijetne spomine, nas je spremljal mir in Gospodov blagoslov

Ljubica in Tina

PO ZUNANJOSTI DRUGAČNI, PO DUŠI ENAKI

Hodim po cesti in srečujem mnogo različnih ljudi,ki so drugačni po zunanjosti,v sebi pa nosijo dobro srce. Vse preveč je ljudi,ki se ob pogledu nanje namrdnejo in se obrnejo vstran, zabrundajo v brado neprijazne be- sede ter se odpravijo naprej po svojih opravkih.
Veliko časa preživim v glavnem mestu in že nekajkrat sem srečala invalida.V mojem domačem kraju na Zaplani pa ima Krščan- sko bratstvo bolnikov in invalidov svoj dom kjer se zbirajo. Sedaj je ves obdan s prid- nimi rokami, ki ga obnavljajo.
Prvič v življenju sem imela priložnost sre čati se z njimi,ki so po zunanjosti drugačni po duši pa enaki. Spoznala sem, da so ra- vno tako ljudje kot mi, ki normalno hodimo in smo zdravi. To so zelo prisrčni ljudje, ki so me s svojo prijaznostjo navdušili.
Z veseljem sem se namenila v septembru na Teološko fakulteto v Ljubljani in si ogle dala njihovo razstavo ročnih del. Vsi izdelki so bili prečudoviti in so mi zbudili zanimivo misel. Moje oči niso mogle verjeti, kaj vse se je pred njimi razprostiralo na tistem skromnem prostoru. Izdelki invalidov so me napolnili še z večjim spoštovanjem in obču dovanjem. Odločila sem se, da tudi sama naredim nekaj skupaj z njimi in se jim tako skromno oddolžim za lepe trenutke, ki smo jih skupaj preživeli.
Vsako soboto dopoldan se v domačem kra- ju na Zaplani v starem župnišču, ki sedaj dobiva novo,bolj prijazno podobo, družim z veroukarji. Delo katehistinje je zelo zanimi- vo in včasih ga popestrijo tudi vprašanja, kot je: "Zakaj so stikala tako nizko?" Naj- bolj preprosto sem jim poskušala razložiti, da je ta hiša zdaj namenjena invalidom, ki z invalidskega vozička ne bi dosegli visokih stikal. Njihovi vprašujoči pogledi so mi po- vedali, da niso čisto zadovoljni z mojim pojasnilom. Sklenila sem, da bom povabila med nas enega izmed članov Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, da se od blizu spoznajo z njim, se pogovorijo in kaj vprašajo.
Tone se je mojemu povabilu prijazno odzval in dogovorila sva se za srečanje pri verou- čnih urah.Starejši veroukarji (drugi in tretji razred) so Toneta presenečeno pogledali, potem pa je pogovor stekel naprej brez posebne zadržanosti.Skupaj smo ugotovili, da lahko invalid postaneš po nesreči. Ne- kateri so z žalostnim glasom povedali, da je lahko vzrok za invalidnost tudi bolezen. Lahko pa otrok prinese invalidnost na svet z rojstvom. Pogovarjali smo se tudi,kakšen je pravilen odnos do invalidov, da želijo sprejetosti in ne pomilovanja. Zelo narobe je tudi, če se kdo norčuje iz njih, saj lahko vsak postane kdaj invalid - bolezen, ne- sreča.
"Mlade nadebudne glavice" so v en glas zatrjevale,da bi pomagali vsakemu invalidu ki bi bil pred stopnico in bi želel vstopiti. Potopim se v razmišljanje o tem, kako bi bilo lepo,če bi to naredil vsak,ko bi naletel na kaj takega.Premnogokrat slišim na avto busu, ko se starejše gospe razburjajo nad današnjo mladino, ki jim noče odstopiti se- deža. Na misel mi je prišlo vprašanje,kaj bi otroci naredili, če bi na avtobusu zagledali starejšo osebo, mamico z otrokom, nosečo mamico in ne nazadnje, kaj bi naredili ob pogledu na invalida. Vsi so prepričljivo odgovorili, da bi jim odstopili sedež. Neka deklica pa bi se v zameno za sedež usedla tej osebi v naročje. Prijazno,mar ne! S To- netom sva se tej ideji nasmejala. Kasneje pa me je spreletelo razočaranje ob misli,da je mnogo mladih, ki nemo ter brez kančka vesti sede na svojih sedežih in jim ni mar prosečih,utrujenih pogledov. V Ljubljani la- hko naletiš na zelo različne odzive na pro- šnjo starejše osebe,ki bi se rada usedla na sedež. Bila sem priča dogodku,da je mlado dekle z neprijaznimi besedami zavrnila tak- šno prošnjo. Nič kaj vljudno in toplo ni to zvenelo!
Dragi starši mladih Zaplanincev, lahko ste srečni,da vaši otroci tako razmišljajo. Srč- no upam, da bodo tako tudi naredili, ko bodo uzrli koga,ki bo bolj potreboval sedež kot oni.
Mlade je tudi zanimalo,zakaj je Tone postal invalid. Povedal jim je, da je njegova inva- lidnost posledica bolezni v rani mladosti. Bil je tudi veliko po bolnišnicah. Poklica pa se je izučil v zavodu. Zdaj zelo rad foto- grafira in včasih tudi kaj napiše v časopise - največ v Prijatelja. Na radiu Ognjišče pa pripravlja oddaje za bolnike, invalide in nji- hove prijatelje.Invalidnost pa Toneta nika- kor ne dela žalostnega ali potrtega. Veseli se življenja in vsakega srečanja z ljudmi.
Po prijaznem pogovoru in fotografiranju na jesenskem sončku so nekateri ostali z na- mi pri sveti maši. Marsikomu, pa tudi meni, so Tonetove besede segle globoko v srce in so tam še danes. Med sveto mašo sem razmišljala o invalidih, ki bodo sedaj še bolj navzoči med nami. Prav je, da smo jim vsi Zaplaninci v pomoč in jim tako pomagamo pri vključevanju v naša življenja, da jih sprejemamo. Ob tem mi prihaja na misel, da je morebitno bolezen ali invalidnost laže sprejeti, če si že prej seznanjen z njo.
V enem izmed pogovorov je upokojeni nad- škof dr. Alojzij Šuštar dejal: "Če bo (Bog) dal bolezen, bom to sprejel." Njegove be- sede je pametno premisliti in jih vsaditi v srce.
Po sv. maši so se tudi malošolarčki srečali s Tonetom. Pogovor je hitro stekel,čeprav so bili pogledi na začetku malo nezaupljivi. Priznati moram,da z njimi najraje delam,saj se lahko od njih veliko naučim, predvsem pa mi je najbolj pri srcu njihova iskrenost. Tudi Tonetu so bili všeč.Pogovor ni bil tako resno zastavljen kot pri starejših verouče- ncih, vendar se je ustvarilo sproščeno in prijazno ozračje, kjer ni bilo več čutiti ne- zaupanja ali strahu.Invalidi so po zunanjo- sti res nekoliko drugačni, po duši pa enaki.
Moj, predvsem pa naš gost je bil Tone Planinšek, eden izmed tistih, ki imajo svoj drugi dom pri nas na Zaplani. Povabila sem ga med nas predvsem zato, ker ga neka- teri po glasu poznajo z radia Ognjišče. Naj se na koncu zahvalim tebi, Tone, ker si si vzel čas za nas in si prišel k nam. Posebna zahvala pa naj gre tudi mojim veroučen- cem, ki so mi pomagali pri nastanku tega članka.
Naj zaključim z mislijo Georga Eliota: "Le čemu živimo, če ne zato,da drug drugemu lajšamo življenje."

Irma Malavašič

PRI ANGELCI

To je res sreča, če se srečajo prijatelji. Sreča je še toliko večja,ko se srečajo bol- ni, invalidi in njihovi prijatelji,ki jim to srečo omogočijo. Bil je lep septembrski dan, ko smo se zbrali v čudoviti Stvarnikovi naravi in miru. Imela sem občutek, da imamo raj na zemlji. Radost in veselje sta žarela iz obrazov nas vseh, še posebno, ko je posi- jalo toplo sonce, da nas je prijetno grelo.
Prišel je najlepši trenutek,ko smo v Božjem imenu začeli najsvetejšo daritev. V Božji katedrali smo se na začetku spomnili s.Mi- helangele, njene sestre Marije in še drugih pokojnih. Pomislila sem, da ima vsak izmed nas v mislih svoje najdražje domače, prija- telje, znance...
S psalmistom smo zapeli: "Gospod je moja luč in moja rešitev, zato se ne bojim niko- gar...pred nikomer ne trepečem..." V evan geliju nam je Jezus položil na srce: "Blagor ubogim... Blagor žalostnim... Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali."
V pridigi smo slišali o blagrih, da jih marsi- kdo ne razume. Razmišljala sem, da nas je Gospod postavil v temine sveta, da bomo razširjali radost, naj bi sredi trpljenja bili glasniki Njegove ljubezni.
Gospod je v podobi kruha bil resnično v naši sredi. Vabil nas je, naj ostanemo pri njem, da bi spolnili naročilo in postali luč sveta. Marija, vodi nas k Jezusu, ki nam je poslal Svetega Duha. Naj nas blagoslavlja, da svoj mir in se nas dotakne s svojo mo- čjo.
Naše srečanje se je nadaljevalo v prisrčnem razpoloženju in težko se je bilo  posloviti od čudovite narave in dobrih prijateljev. Angelca, Bog plati!

Marija Kos

JESENSKO POPOLDNE

Tistega lepega dne nas je pot peljala po čudovito obarvani Gorenjski, kjer je vse že dišalo po jeseni. Hoteli smo razveseliti Stanka na Bohinjski Beli, pa nas je on razveselil s toplim sprejemom. Potem smo ga povabili, naj se nam pridruži na pici. Bil je presenečen, kajti še nikoli v življenju je ni jedel. Slišal je že zanjo,a se rajši drži preizkušene domače hrane. Toda,da bi pri- jateljem naredil veselje,se nam je pridružil. Skupaj smo v bližnji piceriji ugotavljali, da je to kar dobra zadeva, predvsem pa smo bili veseli našega druženja.
Morda je še kdo med bralci in bralkami Pri- jatelja, ki pice še ni jedel. Ekipa na sliki je sklenila, da bo razveselila še koga. Kdor torej ne ve,kaj je to pica in je dovolj rado- veden, naj kar sporoči na uredništvo Pri- jatelja (s pripisom PICA ali tudi PIZZA, kot se reče v originalu).

Polona in Sandra

SODELOVANJE

Svet katoliških laikov združuje različna gi- banja in organizacije, ki temeljijo na verski podlagi. Želi jih povezovati in jim biti v oporo. Član tega sveta je že od njegove ustanovitve tudi KBBI. Svet večkrat vabi na različna predavanja in druge prireditve. V petek, 6. novembra je bilo predavanje o neprofitnem managementu. Predaval je gost iz Avstrije g. Georg Kopetzky, ki je vključen v svet katoliških laikov Avstrije. Potuje po Srednji in vzhodni Evropi ter s predavanji in svetovanjem pomaga pri us- tanavljanju in delovanju neprofitnih orga- nizacij v Cerkvi. S Slovenijo je povezan že od leta 1990. Na tokratnem srečanju je podal nekaj osnovnih smernic o ustanav- ljanju in delovanju neprofitnih organizacij v Cerkvi.
Srečanje je potekalo v treh delih:
1. Delovanje znotraj neprofitne organizacije
2. O pripravljanju projektov za nastajanje novih organizacij ali v že nastali organizaciji
3. Praktična vaja izdelovanja projekta.
Neprofitne organizacije v Cerkvi so name- njene za pomoč ljudem.Posnemajo Kristusa ki je najprej pomagal ljudem v stiski. Kot kristjani smo dolžni biti aktivni. Za delo v organizaciji je pomembno, da sta jasna motiv in cilj. Poznati moramo stvarnost, duhovnost, etiko, vrednotenje dela posa- meznikov ter biti naklonjeni drug drugemu. Poznati moramo okolje,v katerem delujemo in probleme ljudi. V skupnosti se moramo počutiti kot doma.
Skupinska dinamika je najbolj učinkovita, če je vključenih šest do dvanajst ljudi, saj le v takšnih majhnih skupinah prihaja do odzivov. Vsaka skupina mora imeti jasno vodstvo - vodjo skupine. Za dolgoročno delovanje so nujni zapisniki o delu in skrb, da je to objavljeno v medijih.Vodja skupine mora dobro poznati ljudi v njej in z vpraša nji spodbujati tiste,ki so bolj tihi, saj imajo lahko ravno ti dobre zamisli. V organizaciji in skupinah mora prihajati do sprememb, saj drugače pridejo v krizo.
Pred delom po skupinah smo predlagali in izbrali teme,o katerih bi se pogovarjali. Iz- brani sta bili dve temi, ki smo jima prisodili največ točk in sicer:

sodelovanje med mladinskimi organizaci- jami;

možnosti financiranja organizacij.

Kot možno temo sem tudi jaz predlagala Sodelovanje med zdravimi, invalidnimi in bolnimi ljudmi.Tema je prejela samo en glas podpore (moj).Tudi to mi daje misliti,da se bo KBBI moralo še naprej opreti samo na lastne moči. Gotovo Svet katoliških laikov združuje tudi kar nekaj organizacij, ki si postavljajo za cilj pomoč bližnjim, najbrž tudi bolnikom ali invalidom,toda vsakdo vidi le svoje načrte in to, kako priti do denarja za njihovo uresničitev. Ali pa si predstav- ljajo krščansko življenje le kot piljenje sa- mega sebe, drugi,ki zaradi bolezni in inva- lidnosti bolj občutimo težo življenjskega križa, pa lahko mirno trpimo še naprej in se sami mučimo? Pestro in zanimivo dopoldne je zato zame dobilo grenak okus. Morda bo pa drugič kaj več posluha...

Katja Miklič

TUKAJ SEM!

Izrekel si svoj življenjski: "Tukaj sem!" Iz- rekel si ga Bogu vpričo domačega župnij- skega občestva in svojih prijateljev. Dragi Roman, brat v Kristusu! Tvoji prijatelji iz Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov smo veseli tvojega pomembnega koraka - diakonskega posvečenja v tvoji domači cerkvi na Prevaljah. Zdaj si še bliže Bogu tudi zato,da boš pomagal bližnjemu. Ozna- njal mu boš Besedo življenja, ga krepil z Božjim upanjem.
Roman, bodi pogumen! Bog je s teboj, mi molimo zate. Marija, Božja in naša mati, te je sprejela pod svoj materinski plašč. Zau- paj ji, odpri se njeni ljubezni in dobroti!
Za popotnico v prihodnost vzemi tudi vso lepoto prazničnega dneva. Bil je blagoslo- vljen s soncem na nebu in blagodejnostjo jesenske narave.

Marjetka Smrekar

BISTVO

Zazvonil je telefon in po kratkem pogovoru se me je lotil nemir pričakovanja tistega pričakovanja, ki zbuja veselo slutnjo, pa vendar prepleteno tudi z bojaznijo. Želeli so me obiskati otroci iz župnijskega vrtca. Se jim bom znal približati in jim razložiti-ne le z besedami, da je tudi z invalidskim vo- zičkom življenje lahko lepo in ustvarjalno?
Že takoj po prvih besedah sem začutil, da je bojazen popolnoma odveč. Otroci so hiteli pripovedovati, kaj vse delajo v vrtcu in doma. Pripovedovali so o svojih prijate- ljih, ki so tudi bolni in jih zato obiskujejo. Zastavljali so različna vprašanja o bolezni, zdravljenju in invalidnosti. Vse je zanimalo te moje nove prijatelje.
Potrebno je bilo tudi povedati, kaj delam takole vsak dan. Njihovi radovednosti sem želel zadostiti in sem jim povedal, da imam doma zajčke, za katere skrbim, potem, da skuham kosilo, napišem pismo prijateljem, telefoniram in pozdravim koga,za katerega vem, da je zelo sam, in tako naprej. Vsi so pozorno poslušali.
Mislil sem že, da je dovolj tega naštevanja takrat pa se je zgodilo. Mala Darja me je preprosto in jasno vprašala: "Ali tudi kaj moliš?Ali kaj moliš za zdravje?" Za trenutek sem umolknil in se zamislil. "Kako dobro si vprašala, Darja! Povprašala si po tistem, kar bi moral dati na prvo mesto svojih dejavnosti." Pogovor se je takoj zasukal. Pogovarjali smo se o molitvi za zdravje, pa tudi za vztrajnost in moč, da bi mogel svoj križ nositi z veseljem. Moji obiskovalci so začutili, da to, kar sem jim prej našteval, ni najbolj pomembno. Manjkalo je nekaj bistvenega. Kakšen smisel imajo vsa naša prizadevanja - tudi v Bratstvu - za večjo ustvarjalnost in pridobivanje najrazličnejših dobrin, če ob tem pozabljamo, da smo vsi ljudje otroci istega Očeta in zato bratje med seboj?Prav molitev nas v tem potrjuje
Srečanje z otroki je bilo čudovito; ne le zaradi njihove razigranosti, odprtosti in neposrednosti, temveč in predvsem zaradi njihove iskrene naravnanosti k bistvu živ- ljenja. Zahvaljujem se jim za lepo srečanje in jih lepo pozdravljam.

Rafko Jurjevčič

LJUBKA PUNČKA

Davno je že od tistega dne,ko me je v dušo pobožala ena prvih šte- vilk revije Prijatelj. Ljubka punčka na naslovni strani, uvodnik, pogovori z mojimi sotrpini...
"Nenavadno,"sem si rekla.Toda v srcu sem trepetala, toplo mi je bilo. In potem vedno bolj... s slutnjo o Bogu, s hrepenenjem po Njem, z iskanjem vere...
Danes je Prijatelj z menoj domač in jaz sem domača z njim. To pomeni: imam ga rada, saj me spodbuja, uči, razveseljuje, opomi- nja. Predvsem pa mi daje občutek Božje navzočnosti in topline.Oboje današnji svet zelo pogreša.
Moj pogled na današnjega Prijatelja? Kar nekako rastem skupaj z njim in po svojih skromnih sposobnostih z Božjo pomočjo sodelujem v uredniškem odboru. Želim pri- spevati k še večji zavzetosti nas vseh v dobro tistim ljudem, ki jim je Prijatelj pr- venstveno namenjen: bolnikom, invalidom- tistim, ki bi bili brez Prijatelja še bolj sami. Se razumemo, kajne? Saj pravi prijatelj zazna oziroma zasluti najprej srce človeka. Naša revija Prijatelj, ki nas obiskuje v Bo- žjem imenu, naj greje našo notranjost, blagoslavlja...
Želje, načrti? Naj oboje poudarim z vošči- lom:Bodimo odprti,pogumni, bolj pripravljeni sodelovati v dobro nas vseh! Bog nas ne zapušča. V jaslih čaka na vse svoje otroke da nas s toplino ogreje, okrepi za naprej.

Marjetka Smrekar, Ljubljana

ZA TVOJ JUBILEJ

Eno najlepših doživetij,ki ga lahko pričaku- je tudi kdo v zrelih letih svojega življenja, je prijateljstvo. Ni ga čez to čustvo, ki te notranje napolni, ko si brez vsake telesne, še manj pa duhovne moči.
Pred dvajsetimi leti me je osebna nesreča pahnila v invalidski voziček,v življenje,ki je zahtevalo novih, povsem drugačnih moči. Sam ne bi zmogel. Iskal sem in našel dob- rega prijatelja,s katerim pogosto kramljava pozno v noč. Ob tvojem jubileju, Prijatelj, bi rad povedal,da sem ti hvaležen za dolgo letno prijateljstvo, ki je v meni venomer budilo željo po druženju s sebi enakimi in mi po svoje pokazalo umetnost lepe in ko- ristne besede,ki sem jo že večkrat namenil tistim, ki te prebirajo. Utrip življenja, ki ga čutim prek pisane besede, mi ugaja, zato pa v prihodnje ne mislim izgubiti stika z njim.
Vsako leto isti čas pa se vedno znova pre pričamo,da življenje ne računa le s težkimi preizkušnjami. Ta mesec nosi s sabo koš lepih presenečenj, ob katerih si bomo greli srca tudi v novem letu 1999.

Jože Nemanič, Božakovo

VELIKA VLOGA V DOZOREVANJU

Po osemletki sem se iz ZUIM Kamnik vrnil domov. Prav takrat mi je Jože Planinšek, sedaj župnik pri sv.Jožefu nad Celjem, pri- nesel Prijatelja.Zaradi nenadne spremembe okolja in občutka notranje negotovosti je srečanje z njim name delovalo zelo poziti- vno. Vendar je trajalo več let,da sem spo- znal, da nisem sam in da tudi drugi trpijo, morda še bolj kot jaz. Veliko vlogo pri tem dozorevanju sta imela Prijatelj in Ognjišče. Takrat sem spoznal,da trpljenje lahko ubla žimo, če ga sprejmemo in se prilagodimo.
Potem sem se opogumil in prvič napisal pismo, ki je bilo objavljeno skupaj z mojim naslovom. Dobil sem precej pošte, v glav- nem od starejših dopisovalcev. Z nekate- rimi imam stike še danes, čeprav je od ta- krat minilo že veliko let. V tistem času sem tudi sodeloval na eni od razstav ročnih del z večjim številom izdelkov. Izdeloval sem žgane slike na les. Skoraj vsi predmeti so bili tudi prodani. Tako sem lahko kupil pre- nosni radijski sprejemnik. Priznam, da mi je pri najbolj natančnih delih slik nekoliko po- magala sestra Jožica.
Ko sem prišel v Stično, sem Prijatelja še vedno rad spremljal, prav tako tudi doga- janje v takratnem Prijateljstvu bolnikov in invalidov.Zaradi službe v samostanski vra- tarnici pa nisem mogel aktivno sodelovati. Ko so me zaradi prezahtevnega dela upo- kojili in sem se vrnil domov, sem se spet aktivneje vključil. To je zame zelo pomem- bno v vsakdanjem življenju in me potrjuje.
Revija Prijatelj mi danes veliko pomeni, po- sebno, če mi uspe napisati kakšen prispe- vek. Odkar spremljam Prijatelja,se je veliko spremenilo na bolje. Vsebinsko je bogatejši in vsak lahko kaj najde zase. Želim, da bi Prijatelj tudi v prihodnje znal čutiti potrebe časa in bi lahko ustregel čim večjemu šte- vilu bralcev.Za uresničitev teh želja je po- membno, da bi se povečalo število rednih in občasnih dopisnikov. Le tako bo Prijatelj res naš.
Že nekaj časa si želim, da bi se Prijatelj po javil tudi na Internetu. Upam, da bom pri tem lahko sodeloval.Prisrčen pozdrav vsem

Lojze Čokl, Zibika

SEDEMDESETO LETO

Moje prvo srečanje s Prijateljem sega v sedemdeseto leto.Od takrat je moj prijatelj in spremljevalec v življenju; v njem najdem veliko spodbud in vzorov pa tudi lepih tre- nutkov. Zato ga vedno težko pričakujem. Moja želja je, da bi postal mesečnik in nas pogosteje obiskoval.Tudi njegova oblika je zmeraj bolj prikupna, da sem ga zares ve- sela. Večkrat se spomnim na Mimico Pust, od katere je prišla prva pobuda. Gotovo je pri Bogu priprošnjica, da se je na njeno zamisel razlil Božji blagoslov.
Ob tridesetem jubileju iskreno čestitam Prijatelju za vse, kar je že dosegel. Naj nas še naprej razveseljuje in nas povezuje v bratski ljubezni z vsemi prijatelji širom po naši domovini.

Urška Zupančič, Blanca

POKLONIM MOLITVENI POZDRAV

S prisrčnim veseljem sem prejela pismo. Iskreno se zahvalim. Vsake pošte se zelo razveselim. Prijatelja prejemam čisto od začetka in ga vedno željno pričakujem.
Vse dni preživljam ob bolečinah, a tudi za- upanju v Božjo voljo. Vsak mesec prejmem zakrament. Za vsak dan vam poklonim mo- litveni pozdrav.

Angela Rebov, Celje

KO VIDIŠ, DA NISI SAM

Bilo je leta 1972, ko sva se z materjo pre- selila iz prelepe goričke vasice Čapinec v Mursko Soboto. Takoj sva se vključila v dokaj dejavno župnijo.Kmalu je sledilo prvo romanje na Brezje, kjer sva spoznala mno- go prijateljev.Z nekaterimi si dopisujeva še danes. Kmalu za tem sva bila povabljena na prvo srečanje Bratstva bolnikov in inva- lidov v beltinški župnijski dom, kamor naju je povabila Marta Janežič. Na ta srečanja imava nepozabne spomine. Spoznala sva mnogo dobrih ljudi, med drugimi tudi du- hovnega voditelja in urednika Prijatelja g. Jožeta Zupančiča.Koliko lepih večerov smo preživeli skupaj. Kljub natrpanemu progra- mu je bilo zvečer veliko smeha, ki so nam ga pripravili sestri Mihelangela in Edith ter mladi.
Na tistem srečanju sva tudi bolj spoznala Prijatelja, ki naju od takrat obišče vsaka dva meseca. Vedno ga pričakujeva v upa- nju, da bova zvedela kaj novega in zanimi- vega. Zadovoljna sva z njim, saj prinaša za vsakega nekaj. Ko nama prispe v roke, najprej pregledava slike, če koga poznava osebno. Potem pride na vrsto branje od strani do strani. Najbolj nama je všeč rub- rika: Govorijo nam prijatelji, saj je človeku takoj laže, ko vidiš, da nisi sam in da tudi drugi vsakodnevno premagujejo velike te- žave in skrbi.
Želiva,da bi Prijatelj še vrsto let osrečeval in bodril vse trpeče in ostale ter nam vlival novih moči, ko je treba premagovati bole- zen, trpljenje in obup. Ob tridesetletnici pošiljava iskrene čestitke in vse najboljše želje tudi za naprej vsem sodelavcem,ki se trudite za njegovo pestro podobo.
Vsem prijateljem dobre volje blagoslovljene praznike ter srečno, zdravo, milosti polno novo leto 1999.

Slavko in Karolina Breznjek, Murska Sobota

NEKTAR MOČI, POGUMA IN LJUBEZNI

S Prijateljem sem se srečala pred šestin- dvajsetimi leti v župnišču v Borovnici. Med knjigami na mizi sem videla tudi napis Pri- jatelj.Nisem ga še poznala.Ker rada berem, sem vprašala g.župnika,če ga lahko kupim, pa mi je rekel,naj ga kar vzamem in berem. Bil mi je všeč in sem ga takoj naročila. Vse skozi mi je res pravi prijatelj. Ko sem ga prebirala, me je nagovarjal, naj tudi sama kaj napišem. Toda kako,ko pa ne znam kaj več kot današnji drugošolčki? Nekoč pa sem se le opogumila in pisala. Ubogi g.ure- dnik je vzel moje pismo z vsemi napakami za dobro in ga je objavil. Poseben pogum mi je dalo še njegovo osebno pismo. Tako mi je v moji osamljenosti postal Prijatelj res pravi prijatelj. Tako smo se začeli sre- čevati pisno in tudi osebno.
V mladosti sem si želela postati bolniška sestra,pa mi ni bilo dano.Morala sem ostati doma na kmetiji. To željo mi bo potešila samo smrt. Vsem, ki čutijo poklic pomagati bolnikom, želim veliko poguma. Zelo sem srečna, ko take ljudi srečam na straneh Prijatelja.
Ko sem obiskovala razstave ročnih del,sem se počutila kot človek na cvetočem trav- niku. Nabirala sem nektar moči, poguma in ljubezni,ki sem ga nalagala v celice srca in me še sedaj bogati.Vse ustvarjalce nosim z veliko ljubezni v svojem srcu kot mati svoje otroke.
Prisrčno se zahvaljujem vsem,ki se trudite z revijo. Prebiram tudi stare letnike. Molim za naše pokojne prijatelje, pa tudi za vse sedanje dopisnike,da bi jim Bog dal veselja in moči pri tem plemenitem delu.
Zahvaljujem se za zaupanje. Vsaj kakšen stavek bo morda prišel prav.Prijatelj,česti- tam ti ob obletnici in želim, da bi še naprej razveseljeval in tolažil s svojim obiskom.

Ivana Hribar, Žužemberk

PREMALO PISEM

Naročnica Prijatelja sem že nekaj let. Pri- družujem se želji nekaterih bralcev, da bi revija postala mesečnik, da bi bili bolniki in invalidi bolj povezani med seboj. Vsebina mi je všeč, zares pa je vse premalo pisem in sporočil iz življenja bolnikov in invalidov, čeprav imamo vsak svoje težave.
Koliko vztrajnosti in dobre volje imamo, pa je pokazala razstava ročnih del, na kateri sem imela letos prvič tudi jaz nekaj svojih izdelkov. Prijatelj naj bi tudi v prihodnje ostal naš prijatelj in ga posredujmo tudi tistim, ki niso naročniki. Lep pozdrav.

Pepca Mihelj, Knežak

NAJDEJO SE V PRISPEVKIH

V nekaj stavkih želim strniti spomine na revijo Prijatelj. Ne poznam enake v sloven- skem tisku. Moj spomin sega daleč nazaj vse do Mimice Pust,pobudnice revije. Pove zanost bolnikov, izmenjava izkušenj, izlitje lepih in težkih trenutkov na papir in tako se je začelo. Nekateri bolniki so se v reviji oglašali, drugi so jo zvesto prebirali. Du- hovniki so jo redno prinašali s seboj ob mesečnih duhovnih obiskih bolnikov. Tudi prispevki so se množili in vsebina je bila vedno boljša. Večkrat se o Prijatelju pogo- varjam s prijatelji, ki jo zvesto prebirajo. Navdušeni so, saj se velikokrat najdejo v kakšnem prispevku. Občutek imam, da se oglašamo predvsem starejši. Vem pa,da je tudi veliko mladih ljudi, ki prav tako sodijo v veliko družino prijateljev Prijatelja. Vabim jih, naj tudi oni kdaj kaj napišejo kaj za Prijatelja, kadar začutijo, da bi radi kaj po- vedali, pa nimajo komu.
Čestitam ob tridesetletnici, želim veliko novih idej, novih prijateljev, predvsem pa Božjega in Marijinega varstva na vaši poti.

Stanka Starešinič, Novo mesto

GOSPOD, DAJ MI MOČI

S Prijateljem sem se po zaslugi snežniškega kaplana g. Ornika srečal, ko je revija imela dve leti,jaz pa osemnajst več. Spoprijate- ljil pa sem se z njim nekaj let pozneje med romanjem v Lurd.Bilo je pred četrt stoletja Danes je Prijatelj pravi družinski prijatelj in vsi v družini ga imamo radi. Prijateljevanje z njim pa zame ni le prijazno božanje, am- pak je bilo potrebno zanj kdaj tudi potrpeti
Spomnim se svojega prvega, sicer pa dru- gega srečanja bolnikov in invalidov v Na- zarjah. Urednik Jože me je opogumil, da bi SKUPAJ z eno takrat mladih, obetavnih in uglednih sodelavk in obiskovalk bolnikov za bralce Prijatelja napisala poročilo s sreča- nja. Pa je od tistega SKUPAJ in pričakova- nega duha evangeljske enakosti vseh ljudi ostalo bore malo. Po nekaj dneh odlaganja in odlašanja se je vse skupaj izpelo v NJE- NE pokroviteljske in že kar malo ponižujoče besede:"Ti kar napiši,jaz pa bom pregleda- la in po potrebi kaj popravila in dopisala." Ob takšnem dojemanju delati skupaj sem le debelo požrl slino in še kaj. ONA pa je poleg podpisa napredla še za dva ali tri stavke "sladkorne pene", kot takšno bese- dovanje imenujem jaz in še kdo. To je bila zame precej trda in trpka učna ura, ki je v tistem okolju nisem pričakoval. Me je pa ta "učna ura" dodobra prekvasila, utrdila in postavila na noge,kljub vozičku.Živo pa se spominjam spontano izrečene mašne proš- nje bolnika, izrečene na tistem srečanju in zabeležene v tistem poročilu: "Gospod, daj mi moči, da bom mogel dati nasmeh bliž- njemu tudi takrat, ko mi solze polnijo oči in srce!"
Prijazen pozdrav vsem, posebej še tistim, ki besedila prepisujejo, da bo obletnica res praznična tudi po tej plati.

Rastislav

POČUTIM SE DOMAČO

Potem ko sem že bila na več srečanjih te- danjega Prijateljstva bolnikov in invalidov, sem se seznanila tudi s Prijateljem. Neke noči, ko v Domu nisem mogla zaspati, sem sestavila prvo pismo zanj.Iz sebe sem dala vse,kar me je težilo,in zjutraj,ko je slavček pel v bližnjem grmovju, sem vsa prerojena končala svoje pisanje. Z grenkobo v srcu pa se spominjam časa, ko sem bila v Domu na Štajerskem. Takrat sem najbolj potre- bovala opore, a ni bilo nikogar. Tisto leto sem si tako želela na romanje na Brezje,da sem dopoldne prebila na cesti. Pač moraš čakati na srečo in je ne loviti, je zapisal nekoč Prijatelj. Tudi meni se je sreča nas- mehnila,ko sem prišla v ta Dom. Odkar sem tu, sem se udeležila že mnogih srečanj in za Prijatelja napisala marsikakšen članek. Sedaj se počutim domačo in prijetno mi je. Tudi kadar me skrbi za Bratstvo, se poto- lažim, ker vem,da Božja dela ne propadejo. Naj Prijatelja in Bratstvo spremlja Božji blagoslov.

Kati Ribič, Mengeš

PRESENEČENA

Hvala za povabilo,ki sem ga bila zelo vese- la. Prijatelj mi pomeni veliko. Brez njega bi težko vzdržala v življenju. Vsaka obletnica je pomembna, ker je nova spodbuda, da ostajamo povezani. Potrebujemo drug dru- gega.
Moje prvo srečanje z Bratstvom je bilo v Šentjakobu ob Savi leta 1990.Zame je bilo prelomnica za spoznavanje vere, ki je do tedaj nisem poznala. Zame je to bilo nekaj novega. Počutila sem se zelo prijetno, hkrati pa mučno, ker sem bila novinka. Da sem se znašla in ostala z vami,sem najbolj hvaležna Otonu,ki me je razumel v trenut- ku moje nerodnosti in mi bil v veliko pomoč Zelo pomembno zame je bilo, da je bilo vse tako preprosto in sproščeno. Sedaj še bolj vidim, da Bratstvo potrebujem.
Revija Prijatelj je takšna, da lahko vsakdo kaj najde zase. Kdor ga vestno prebira, se lahko veliko nauči. Zelo koristna je rubrika Zdravstveni delavci, ker govori o odnosu bolnik-sestra oziroma zdravnik.Rada berem vse od Darinke Slanovec, pa tudi od vseh, ki jih osebno poznam. Najbolj mi je všeč rubrika Govorijo nam prijatelji.
Dobro bi bilo, da bi še večkrat kaj napisali o odpravi arhitektonskih ovir, ki jih mi vse prevečkrat občutimo in smo pri tem nemo- čni. Morda Prijatelj pride v roke tudi kakš- nemu arhitektu.
Ko mi je urednik prvič predlagal, naj napi- šem članek, sem bila presenečena, a sem se odzvala. Upam, da se odzovejo tudi vsi drugi povabljeni.
Iskrene čestitke ob obletnici, veliko zado- voljstva in uspehov želim.

Duška Prah, Litija

TAKRAT MI NI TOLIKO POMENIL

Mislim, da sem že od vsega začetka prebi- rala Prijatelja, vendar mi ni toliko pomenil, dokler sem bila zdrava. Ko pa se te Bog dotakne s svojim pretehtanim križem, po- stanejo stvari drugačne. Leta 1989 sem se znašla v zelo težkih razmerah. Zbolela sem za rakom. Svet se mi je takrat skoraj podrl. Iz kliničnega centra sem zbežala na Tromostovje v frančiškansko cerkev, tja, kjer je bilo izpostavljeno Najsvetejše, in jokala eno uro. Bog me je čudovito potola- žil. Nato sem se znašla v kliničnem centru, sama. Toda ko mislimo, da smo sami, nam je Bog čisto blizu.Sledila je težka operacija Na intenzivni oddelek je prišel g. Turšič. Prinesel mi je Gospoda in mi podelil zakra- ment za bolnike.Bog je po njem spregovoril čudovite besede tolažbe, miru in sreče, da sem hotela še živeti. Takrat sem rekla, da se je splačalo zboleti, toliko sreče ob Božji bližini nisem nikoli doživela. Enako je bilo tudi na Onkološkem inštitutu. Od takrat bolj razumem, kaj pomeni imeti prijatelja. Človek pač mora sprejeti, kar mu je Bog namenil. Tako gremo naproti oceanu Božje ljubezni.
Prijatelj mi veliko pomeni in mislim, da tudi mnogim drugim bolnikom.Moj brat,pri kate- rem sem bila na župniji, je precej Prijatelja razdelil bolnikom in jih razveselil.Osebno pa še vedno vsako številko večkrat preberem Za jubilej izrekam čestitke.

Marija Škrinjar, Mengeš

KAJ MANJKA TEBI?

Že dolgo, dolgo je tega, kar sem prvič prejela Prijatelja.Bila sem presenečena. Ko sem ga vzela v roke,sem si govorila:"Hvala Bogu, da se tudi nas kdo spomni." Nisem vedela, kdo mi ga je poslal. Šele kasneje sem zvedela,da je bil vmes g.Bole, urednik Ognjišča. Drugi, ki so me poznali kot dru- žinsko mater, so si pač mislili: "Kaj manjka tebi, Majda, saj imaš moža in otroke..." Toda niso se zavedali, da je človek lahko osamljen tudi v množici ali v domači družini Invalidnost ti onemogoči običajno gibanje in mnogo stikov. Bila sem sicer še pri moči, a sredi več betežnih starejših družinskih članov in otrok. To pomeni - sredi mnogih skrbi.
In v to razpoloženje je prišel Prijatelj, nato pa še srečanja na Mirenskem Gradu.Potem so prišla tudi razočaranja, ko sem brala: "Bili smo tam in tam..." Kasneje sem ven- dar enkrat doživela romanje na Barbano.
Ko danes razmišljam o vsem,vem,da velika srečanja niso dovolj. Zelo lepo je na njih, toda ne moreš se z vsemi pogovoriti in od- preti svoje duše.Program je bil tudi preveč natrpan.
Kasneje sem začela tudi sama prirejati krajša srečanja, kjer je več priložnosti za pogovor.Marsikaj sem že doživela.Ob vsem pa čutim,da je lepo in nujno biti povezan z ljudmi, ki imajo v življenju podobne težave. O tem stalno piše Prijatelj,budi nam upanje in nas krepi v veri.Zato mu želim,da bi nas še naprej povezoval.

Majda Križaj, Lozice

SKUPNA POT

Z veseljem se oziram na začetek izhajanja Prijatelja,ko je bilo treba orati ledino. Pred tremi desetletji ni bilo niti ene revije, ki bi omenjala invalide.Kot tetraplegičarka,tedaj že deset let na vozičku, sem bila v tistem času urednica lista "Naše življenje" pri da- našnji Zvezi paraplegikov.Tako se je vzpo- redno začelo prebujati športno, kulturno, družabno in duhovno življenje ljudi, ki smo bili tako ali drugače prizadeti. Srečo sem imela, da sem se povezala z ljudmi, ki so želeli in čutili enake potrebe. Ko pa se ne- kaj začne, je naslednikom olajšano nada- ljevanje, saj je dediščino laže ohranjati in nadgrajevati.
Kjer se je pokazala potreba,sem z veseljem in optimizmom prijela za vsako delo, in ko se danes oziram nazaj, mi ni žal za noben trenutek, pa če je bil še tako težak. Prav zato ni šel v pozabo, saj mi je oplemenitil življenje. Brez Prijatelja, ki je za svoje iz- hajanje potreboval še dodaten pogum, ker časi veri niso bili naklonjeni,bi bilo moje bi- vanje siromašnejše.Tako pa nas je po srcu in duši s pomočjo s.Mihelangele povezoval, osrečeval in spodbujal k pisanju. Drugod članki o duhovnih vikendih niso imeli pros- tora. Tu pa so se opogumili tudi tisti, ki so zase rekli,da ne znajo pisati. Prav zato,ker so bili v Prijatelju ZADNJI-PRVI, je njegovo izhajanje ves čas pomembno. Hvala za besedo in mesto, ki nam ga daje Prijatelj!

Tatjana Šušteršič, Ljubljana

OSTANI NAM BLIZU!

Trideset let! Kratka doba v primeri z več- nostjo,a dokaj dolga v življenju,ki ga spre- mlja bolezen. Moja bolezen je še nekaj let starejša od tebe, Prijatelj, zato si mi bil v tistih težkih letih sprejemanja bolezni, po- leg osebnih prijateljev-patra Simona Ašiča in Mimice Pust - res pravi Cirenejec. V domači okolici nisem poznala mladega člo- veka, ki bi zanj veljalo, "nikoli več zdrav!" Ko sem se srečala z drobno revijo,razmno- ženo na ciklostil, sem v njej kmalu našla in spoznala močne duše, obremenjene s težo bolezni, pa obenem z vdanostjo v Božjo voljo. Tako si bil Prijatelj res tisti, ob kate- rem se je bolečina razdelila in razpolovila. Tako si bil uteha več let, v posebno vese- lje seveda tedaj, ko si začel prinašati tudi moja doživetja. Tako je bilo vrsto let.
Vendar mora tudi prijateljstvo prestati svoje preizkušnje. Tedaj, ko se je na tvoje strani pritihotapil Bine s svojim praznim besedičenjem in nakladanjem, da, tedaj pa si s svojim obiskom prinašal udarce, včasih noči brez spanja. Tedaj mi je ostala edina možnost, da je kar več tvojih obiskov os- talo neprebranih. Tudi lepe duhovne strani so tedaj izgubile svoj pomen, svojo moč in še danes je nekje v starem arhivu nekaj neprebranega, ker se ne morem srečati s tako nekoristno izrabljenimi stranmi...
In sedaj? Postal si naš, moj, sprejemam te kot prijatelja, vendar se moram sprijazniti, da mi ostaja le še lep spomin na čase, ko sem bila enakovreden član tvoje družbe.
Dragi Prijatelj, lep si, z nekaterimi članki in razmišljanji res duhovno bogat in še vedno Cirenejec v vsakdanjih težavah. A vendar. Kot Bratstvo si se tudi ti prilagodil ožjemu krogu vodilnih. Prinašaš vesti o delu, ki ga mnogi ne zmoremo, se ne moremo vključiti in moramo ostati ob strani. Prinašaš vesti o srečanjih in doživetjih, o katerih moremo mnogi le sanjariti,ker so nam nedosegljiva. Sicer pa si mi v letih lepega prijateljstva dal moči tudi za sprejemanje preizkušenj. Prijatelj, ostani prijatelj, dajaj moči tistim, ki so ti blizu, saj nas - stare korenine - si utrdil, da ostajamo zvesti tebi, predvsem pa Bogu v vseh preizkušnjah,tudi če preiz- kušnje prinese najboljši prijatelj.

Angelca Škufca, Višnja gora

Drugi prispevki bodo objavljeni v prihodnjih številkah.

PRAZNIKI (črtica)

Iz avtobusa sta izstopila med zadnjimi. Ženska majhna, okrogla, stisnjena nekam vase. Moški visok. Suh. V eni roki je nosil potovalko,v drugi pa vrečko in in njeno tor bico. Čez ramo je imel ogrnjen plašč. Bilo je podobno,kot bi vse to nekdo obesil nanj Zdaj pa nosi, betežen in puklast.
Hodil je na drobno. Smešno je bilo tisto stopicanje, zavoljo njegovih dolgih nog in suhega, potegnjenega telesa.
"Čakaj!" je zavpila ženska. "Počakaj no malo!" je dodala in zamahnila z roko.
Nekaj korakov pred njo se je res ustavil. Dvignil je štrlečo brado in medlo stisnil:
"Saj sva vendar že tu! Kaj hočeš?"
Pred njima je zrasla visoka stavba zdravi- lišča. V soncu so sijala okna. Predpraznični čas je že osvetlil smreke in smrečice, da so se bleščale. Že zdaj, podnevi.
Moški je malo zmeden ob vsem tem blišču pomežiknil v tisto luč nad glavo in se obr- nil nazaj k ženski. Skomignil je z rameni: "Ne vem, Ančka, če bo tu za naju! Res ne vem!" Prav nič prepričan ni bil videti, da je kraj, kamor sta prišla, res pravi.
Praznovala sta srebrno poroko. Bilo je pred novim letom, dnevi polni vznemirjenja in pričakovanj.Alojz Lap pa si ni želel drugega kot miru. Samo miru...
To, da zdaj stoji pred nekimi toplicami, je komaj verjel. Tudi to, da ima tako dobre otroke, ne. Saj si ni nikoli mislil, da mu bo kdo od njih kaj dal; bolje rečeno, povrnil. Pa so sedli vkup in se zmenili,da mu plača- jo tridnevno bivanje v toplicah.Pa ne samo njemu! Še mami, Ančki, zraven!
Do tega dne je ni še nikamor peljal, svoje Ančke. Vsaj tako daleč ne. Mogoče si je kdaj želela.Čisto mogoče!Rekla ni nikoli nič
Leta so tekla v skrbeh, delu, prepiru, pri- jateljevanju, v miru in nemiru, sredi diren- daja otrok in že tudi vnukov.
Kako naj bi uboga Ančka sredi tega dela in skrbi kam ušla?
Pogledal je nazaj.Stala je in gledala nekam navzgor. Tako visoko je držala glavo, da je komaj še lovila ravnotežje. V očeh ji je sijala sreča in pričakovanje.
Lojz je ves ganjen ob tem kar malo požmr- knil. Jo še enkrat pogledal. Gor in dol. Po- gledal je okrog, če ga kdo vidi. Nikogar ni bilo. Pa je stopil bliže in ji rekel: "Bova kar pohitela. Da vidiva,kaj je s sobo.Kdaj bova jedla. Pa tako naprej..."
Ančka je pokimala, si odpela plašč in zavila sta proti vhodnim vratom.
Soba, ki sta jo dobila, je bila majhna,a pri- jetna. Sonce je sijalo skozi okno. S police je taščica pobirala drobtine.Ivje v smrekah nasproti se je srebrno bleščalo. Vse, kot na lepi novoletni razglednici.
Ančka je utrujeno sedla na posteljo. Polna lepih misli je zaprla oči.Še zmerom ni mogla verjeti,da je tu,v tako razkošni sobi, stran od domačega štedilnika, od pomivanja, pranja,večnega pometanja in pospravljanja
Bilo je tako mirno, da ji je v glavi začelo šumeti. Lojza je videla le na pol.
"Vroče je!" je rekel in začel vleči s sebe plašč, suknjič in pulover.
"Da se ne boš prehladil, Lojz," se je takoj oglasila Ančka vsa v skrbeh. "Tebi je hitro zadosti..."
Lojz je za vsak primer pustil pulover na sebi.
H kosilu sta prišla med zadnjimi. Miza ju je čakala. Pogrinjek. Rože. Vse tako,kot mora biti. Ančka je vsa vzhičena mrmrala sama pri sebi: "Joj, kako lepo! Joj, joj..."
Hrana je bila okusna, fant,ki je stregel,pri- jazen, muzika iz zvočnikov zaspano mirna in prijetna. Komaj se jima je dalo nazaj v sobo.
"Ne vem, če še znam plavati," je rekel Lojz gori,ko si je,skrit za omaro, nerodno oblačil kopalke. "Toliko let je od takrat..." "Plavati pa človek ne pozabi, če je kdaj znal, se- veda! Boš pa tako, kot včasih doma. Bolj ob kraju," je rekla Ančka ob spominu na domače rečne bregove.
"Tu je voda povsod enako globoka," je za- mrmral Lojz že kar malo jezno."To ni Sava!" "Vem da ni!" je rekla Ančka užaljeno.
Tisto je Lojz videl, pa malo počakal.
"Morala bi si zmeriti pritisk!" je rekel čez čas. "Ta ti v vroči vodi lahko nagaja!"
"Nič ne bo narobe..."
"Kakor veš!"
V veliki olimpijski bazen sta zdrsnila drug za drugim. Lojz je začofotal in se potopil do vratu. Ančka je zaveslala in poskušala zaplavati.
Ni šlo najbolje. Voda je bila vroča. V glavi ji je bilo vroče. Po vsem telesu so jo obšli valovi nenadne vročice. Zaprlo ji je sapo, tako, da je že po nekaj zamahih odnehala.
Zlezla je po kovinski lojtrci navzgor in se- dla na pregrete ploščice.
"To pa ni mogoče zdržati!" je rekla, se po- brala še od tam in sedla na stol ob robu bazena.
"Ne vem,kaj vidijo ljudje v teh toplicah," je zamrmrala jezno in se naslonila nazaj, da bi laže lovila sapo.
Lojz je medtem že zaplaval. Mirno je za- mahoval proti drugi strani bazena, se tam obrnil in zarezal spet nazaj.Prišel je do po- lovice, pa obrnil in z vso močjo zamahoval spet proti drugi strani.
Tam je zagledal žensko. Sedela je sama. Ogrnjena je bila v bel kopalni plašč. Brala je knjigo in zraven nekaj grizljala. Tisto je nosila iz vrečke. Imela jo je poleg sebe na stolu. Počasnih kretenj je segala vanjo, dajala v usta,požvečila,pa se spet stegnila nazaj. Pogledala ni nikamor.
Lojz je nekaj časa mešal z dlanmi vodo okoli sebe in pogledoval k njej ter vrtal po spominu. Je? Ali ni? Pogledal je okrog. Po Ančki. Ta je bila na srečo na drugi strani. Pogledal je spet navzgor in zavpil: "Kaj pa ti tukaj? Gizela! Saj si Gizela, ne?" Ženska se je zdrznila.Snela je očala,odložila knjigo na brisačo zraven sebe in nehala žvečiti.
"Kaj bi radi?" je zinila skoraj jezno."Saj vas ne poznam." "Mogoče pa nisi..." je zamr- mral Lojz in odplaval stran.
Če ni Gizela, kdo pa je... Se mu je spomin po toliko letih res tako poslabšal... Da bi je več ne prepoznal? Nje? In če je ona... Kaj pa naj ji reče? Zdaj,po toliko letih? Po sko raj štiridesetih! Samo osmešil se bo. Nič drugega! Še bolj, kot se je prvič. Ampak... Takrat je bil še mlad...
Ženska na stolu je zapičila oči nazaj v knjigo. Grizljala je naprej svoje lešnike. O moškem,ki jo je ogovoril,ni razmišljala. Pri- šla je v zdravilišče po svoj mir in sklenila, da bo vse naredila za to.
Ančka je še zmerom sedela na drugi strani Po malem je lovila sapo in mirila svoje srce
"Zakaj nisi v vodi?" je rekel Lojz, ko se ji je spet približal. "Zato sva prišla."
"Ne počutim se dobro..."
"Pojdi v sobo. Lezi. Poskusi spet zvečer."
"Najbolje bo, ja..."
Ančka je odtacala ob kraju bazena. Nero- dno je v garderobi zvlekla s sebe kopalke, se oblekla in počasi šla proti svoji sobi. Dobro, da je bila ta v prvem nadstropju, takoj prva, na desni. Ni se bala, da je ne bi našla.
Na poti so ji okoli ušes pozvanjale praznič- ne pesmi.Lučke na drevescih, postavljenih po hodnikih, so bleščale tako, da je priprla oči. In nazadnje je res komaj ulovila kljuko svoje sobe. Odklenila je,legla in zadremala.
V čudnem, nemirnem dremežu, je sama pri sebi šepetala, kako ji je lepo...
Lojz je v bazenu še zmerom brodil okoli ženske na drugi strani. Ta zdaj ni več bra- la. Tudi žvečila ni. Ni šla v vodo. Sploh se ni premaknila z mesta.
Ko je videla, da jo tisti v vodi še kar opa- zuje,si je snela očala in si nataknila druga. Sklonila se je daleč naprej.
Lojz je ves v pričakovanju zaplaval bliže.
"Ali nimate drugega početi, kot da zijate vame?" mu je rekla kratko in osorno. "Prav res vas ne poznam!"
"Pa si, Gizela! Si! Nobena druga ne more biti!" je zagodel Lojz. Obrnil se je stran in se umaknil.
Ko je priplaval na drugo stran, je zadihan zlezel z vode, se splazil do stola in sedel. V smreke nasproti njega se je zaganjal ve- ter. Čutil je njegov hlad in šumenje. Prav sem, v zagatno vroč prostor, ga je čutil. Prišlo je skupaj s spominom...
V Gizelo se je zagledal že v osnovni šoli. Ni ga marala. Svoje snubljenje je nadaljeval, ko se je učil in že izučil za dimnikarja.Ni ga marala. Ko je doma prevzel kmetijo, se je že omožila in šla. V Avstralijo,so rekli. Tam je rodila dvoje otrok. Po nekaj letih je že ovdovela.Potem o njej ni slišal ničesar več
On se je oženil pozno,pa še to z materinim posredovanjem. Ta se je zapičila v Ančko, ko je on še dobro poznal ni.
"Delala bo na gruntu" je prigovarjala mama "Tiha je. Mirna. Nič takega ni na njej, kar bi vleklo moške. Lahko boš z njo..."
Seveda ga je vzela! Saj ni bilo nikogar dru gega blizu.
Prebila sta skupaj pet let. Rodila sta se jima dva otroka. V naslednjih letih še dva. Spravila sta kmetijo pokonci,nakupila stro- je in delala, delala!
Ančka je bila res tiha in mirna. Samo ga- rala je. Nič drugega. Skrbela je za otroke, vnuke, vmes pa vsa bolehna še šivala in vezla. Gojila je edino strast, petje! Pela je pri cerkvenem pevskem zboru. Pela je po- vsod, kamorkoli so jo povabili. Ančka je to znala! Odpreti ljudem srca. Res!
Tisto je Lojz enkrat z leti zaznal.Tudi njemu je počasi zabredlo v srce, to njeno petje. Lepi,ubrani glas mu je zazvenel kot struna. Tako je šele po dolgih letih zares začutil svojo žensko. Njeno dušo. In jo tako, ka- kršna je bila, tudi vzljubil. Še sam ni vedel kdaj. Tako je bilo in ostalo do zdaj. Ko sta že stara...
Gizele ni več videl. Nič več ni spraševal po njej. Tudi spominjal se je ni. Kar šla je; iz njegove mladosti, zrelih let in iz življenja samega. Tako, kot še marsikaj drugega...
Zdaj pa se je kar naenkrat spet pojavila...
Spravil se je s stola. Ni bil več vznemirjen, le utrujen. Ni bil več radoveden. Le malo jezen. Da ga ta skleroza toliko daje. Da ženska mogoče res ni Gizela? On pa kar trmasto vztraja... Moral bi se ji opravičiti.
H garderoberki sta stopila oba hkrati.
"Rada bi račun, poravnala bom," je rekla ženska. Tik ob njem. Spogledala sta se.
"Lahko bi bil Lojz.Lapov Lojz! Nič ne rečem da ne..." je zamrmrala ona. Pa se takoj spet obrnila proč.
Lojz je vzel ključ iz garderoberkinih rok, ji prijazno pokimal in šel.
Gizela je gledala za njim.Čudno ji je bilo pri srcu. Tako, kot že vse dni pred prazniki. Pravzaprav že ves čas,kar je prišla na do- mača tla. Kar je stopila z letala. Objela z očmi gore, polja, svoj svet,za katerega še sama ni vedela,zakaj ga je takrat zapustila Kaj jo je gnalo stran in prignalo zdaj, po skoraj štiridesetih letih,spet nazaj? V hišo, ki ni več njen dom. Med ljudi, ki jih skoraj ne pozna več. Tudi prijateljev ne... Zdaj pa še Lojz...
Zatekla se je sem, da bo sama, da bo raz- mislila,kako naprej.In kam.Pa še toliko več ne ve, kot prej! Stara je. Bolehna. Otroka sta šla po svoje. Nikogar več nima. Ne tu. Ne tam. Gizeli so privrele solze v oči.
Garderoberka jo je čudno pogledala. Luči po smrečicah okrog so klicale božični čas, čas rojstva, sprave, miru in sreče. Ženska pred njo pa je jokala...
Gizela je šla počasi v svojo sobo. Tam je sedla. Bila je tako zelo sama...
"Ti je bolje?" je rekel Lojz Ančki, takoj, ko je vstopil. "Bolje, bolje," se je nasmehnila ta. "Samo malo bom še počivala. Ti greš lahko nazaj." "Ne, dovolj imam vode za da- nes.Utrujen sem.Stara sva postala,Ančka. Zakaj bi se še tukaj trudila po nepotreb- nem?" je rekel, pa položil široko, zgarano dlan na njeno. Kakor na drobnega ptička.
Ančka ga je začudeno pogledala. Nič mu ni odgovorila. Samo nasmehnila se je in si želela, da bi ostala njegova roka tam še dolgo. Prav do večera.
S to mislijo je spet zadremala...

Polona Škrinjar

ŠE NEKAJ UR

Počasi, toda nezadržno je prišel december in z njim zopet konec enega leta,ki smo ga preživeli tako ali drugače;nekateri uspešno drugi ne, nekateri celo nesrečno. Vsak bo na koncu potegnil črto, seštel pluse in mi- nuse ter se zamislil. Marsikdo bo ugotovil, da bi lahko veliko stvari naredil drugače - bolje.Tedaj napravimo za prihajajoče mlado leto obilico novih sklepov in se zarečemo, da se jih bomo zvesto držali. Pa vendar. Ali jih uresničimo vsaj polovico? Najbrž ne, kajti po navadi se zgodi,da vse skupaj po- stavimo na glavo.
Je pa december nekaj posebnega, saj so v tem mesecu najlepši prazniki in v ljudeh se nekaj spremeni.Okoli nas postaja vse živa- hneje in bolj veselo. Izložbe dobivajo novo podobo, trgovci se trudijo, da bi dali tem velikim oknom čim večji sijaj. Domiselno nam pričarajo praznično razpoloženje.Skozi steklo se nam bleščijo raznobarvni okraski, lučke in darila. Podzavestno pričnemo v mislih razporejati te okraske na božično drevo.
Sveti Miklavž prinese obilo veselja in zaba- ve otrokom, božič pa vso lepoto življenja, ki nas notranje umirja. V ljudeh se pokaže dobrota, ki so jo nekateri morda že zane- marjali.
Potem se prične leto poslavljati. Še nekaj minut in veliki urni kazalec bo na številki dvanajst pokril malega. Staro leto bo iz- ročilo svoje žezlo novemu z željo, naj bo pravično in dobro.
Čez nekaj trenutkov bodo ugasnile luči. Na stotine ustnic se bo združilo v poljub in stotine rok se bo sklenilo v objem.Oči vseh se v napetem pričakovanju leskečejo, v odsevu pisanih luči.Tople dlani se že iščejo Fant je prijel svoje dekle, starejši mož svojo ženo, ki ga že leta in leta spremlja skozi življenje. Globoko zveneč glas gonga naznani polnoč. Luči ugasnejo, rojeva se novo leto.V temi se izražajo želje,ki se bo- do nekaterim uresničile, drugim gotovo ne. Zaprem oči in jim v mislih prisluhnem.
Slišim glas starega moža, ki počasi govori svoji osiveli ženi: "Veš, dolgo že živiva, iz- polnila sva svoje poslanstvo na tem svetu. Dala sva otrokom življenje in kruh. Toda vseeno si želim,da bi oba dočakala vsaj še eno novo leto."
Prisluhnem dekletu,ki se je stisnilo k fantu. Ni dosti slišati, saj ustnice govorijo nemo govorico ljubezni. Misli mi pohitijo k majh- nemu stanovanju, kjer živi mala deklica s svojo mamo.Slišim njen nežni glasek,ki tiho sprašuje: "Mamica, zakaj ni očka pri naju? Zakaj me ne pride poljubit in voščit,saj veš kako ga imam rada?" Mamica nežno stisne svojo punčko k sebi in oči jo zaskelijo.
Komu naj še prisluhnem? Da, seveda. Ma- micam v porodnišnicah, ki so z ljubeznijo dale življenje svojim malčkom. Vse imajo le eno željo, da bi njihovi otroci živeli v miru in sreči.
In kaj je moja želja? Da bi ljudje končno spoznali, kako nesmiselno se je prepirati in sovražiti. Da bi se med seboj ljubili in spo- štovali kljub drugačnosti. Želim si, da bi bilo manj zavisti in hinavščine. Da bi lahko drug drugemu odkrito in veselo pogledali v oči. Roka naj ne prijemlje roke mlahavo in hladno, temveč naj jo krepko in odkritosr- čno stisne v pozdrav.

Ivan Strmole, Celje

UPANJE ZA ALBANIJO

Prvi človek,ki sem ga septembra 1997 zagledal, ko je letalo pris- talo v Tirani, je bil vojak. Skoraj bi rekel, da mi je postalo tesno pri srcu. Med množico ljudi na letališču, ki so čakali maloštevilne potnike,je bilo sploh veliko vojakov in policije.Kasneje sem zve- del, da so čakali neke državnike. Dokaj pogostne policijske patrulje na cestah pa niso toliko za urejanje prometa,pač pa bolj za kontrolo potnikov oziroma zatiranje kriminala. Mi z njimi nismo imeli težav, saj sestre uživajo splošno spoštovanje.
Ko pomislimo na Albanijo, se najprej spom- nimo, da je po drugi svetovni vojni oz. od leta 1967 bila to edina ateistična država. Vse cerkve so spremenili v dvorane za šport ali kino ali skladišča. Prepovedana je bila sleherna verska dejavnost.
Demokratične spremembe devetdesetih let v vzhodni Evropi so zajele tudi Albanijo.Še imamo pred očmi množice beguncev, ki so bežale na Zahod.Ne samo zaradi revščine. Pod komunizmom in socializmom so izgubili čut za svojo domovino.Za majhen zaslužek so morali trdo delati. Ta prisila jim je vce- pila sovraštvo do vsega,kar je bilo državno Ob raznih vstajah so kradli, razbijali, poži- gali,pobijali. Še danes se ni povsem umirilo
Vendar se ob pomoči iz tujine (Italija, Av- strija, Nemčija, tudi Slovenija...) razmere počasi izboljšujejo. Obnavljajo šole, gradijo obrate, cerkve spet usposabljajo za bogo- služje in gradijo nove.Zgodovina albanske- ga naroda je namreč stara in krščanska, žal pa še ni veliko raziskana. Najstarejši literarni dokument, napisan v albanščini, je Krstni obrazec Pala Engelija (iz l. 1462). Ohranjena sta tudi prevod Svetega pisma in Misal (iz l. 1555). Mnoge spise je uničila turška invazija v 15. stoletju. Pod turško zasedbo je dežela postala pretežno musli- manska.

Kristjani so se ohranili zlasti na severu, tako v mestih (Durres ali Drač, Kruja, Lezhë, Shkoder ali Skader) ter na hribovitem po deželju (pokrajina Mirditë). Po letu 1991 so jim začeli prihajati na pomoč misijonarji in misijonarke iz raznih evropskih dežel. Med njimi so tudi sestre Družbe hčera krščanske ljubezni (usmiljen- ke) iz Slovenske province. Slovenka je samo ena, ena Hrvatica, druge (osem) so Albanke s Kosova. Slovenska provinca se je prej imenovala Jugoslovanska. Ko so sestre leta 1948 morale zapustiti delovna mesta po zavodih, domovih in bolnišnicah v Sloveniji, so jih sprejeli v Srbiji in Make- doniji. No, nekaj postojank, tako, kot na Hrvaškem, je bilo že prej, potem pa so se okrepile. Tako je največ novih poklicev prav s Kosova.
Prve tri sestre usmiljenke so se naselile v Draču leta 1992, leto kasneje v Rreshenu (Mirditë) in lani še v Skadru. Njihova prva skrb je pomagati ubogim vseh vrst. Imajo ambulanto,obiskujejo bolnike in revne dru- žine,poučujejo verouk,sedaj pomagajo tudi beguncem s Kosova.Revščina ni samo ma- terialna, ampak tudi duhovna.Ta jim obča- sno narekuje tudi nerazumljiva dejanja: da si s silo hočejo vzeti pomoč,ki je shranjena pri sestrah ali duhovnikih. Polastijo se celo njihovega avta. Vendar vse to ne ustavi misijonske zavzetosti sester: s svojim nesebičnim služenjem skušajo razodevati ljubezen Jezusa Kristusa, ki jih vnema.
Previdnost je seveda na mestu, čez dan je bolj varno potovati kot ponoči. Za "lahko noč" je pogosto slišati kakšno streljanje. Potovanje po slabih cestah je naporno, dežela pa mi po letošnjem obisku sester usmiljenk že postaja bolj domača. Ujel sem nekaj utrinkov,ki jih želim posredovati bral- cem Prijatelja. Dobrohotna misel, kakšen zdihljaj pred Gospodom, naj prosi za pravi- čno ureditev in mir v Albaniji ter Božji bla- goslov pri vseh dobrodelnih dejavnostih. Tudi tako ostajamo povezani.

Jože Zupančič

Podpisi k slikam:

S.Frančiška Kuster (v črni obleki) izroča dar s. Miriam Praprotnik v Draču.

Notranjost sestrske kapele v Draču. Bo- gu darovano življenje prejema moč v vsak danji molitvi in združevanju z evharističnim Jezusom, da morejo služiti ubogim po nje- govem zgledu.

Povsod po Albaniji, celo ob morju,so po- sejani bunkerji (700.000); z denarjem,ki ga je prejšnja oblast za njih porabila, bi lahko zgradili prav toliko skromnih stanovanj.

Predmestje Drača: s hribovitega in rev- nega podeželja (Mirditë) se ljudje selijo v mesto; najprej baraka,potem hišica.Zaradi brezposelnosti še naprej 'tolčejo' revščino.

Kachinar: zadnji metri ceste do obnov- ljene župnijske cerkve.

Kachinar:zasilna ambulanta;razpadajoča stavba čaka, da bi v njej obnovili novo.

Na obisku pri bolnem in onemoglem šo- ferju v Draču.

Prisrčno srečanje z ženo, ki se preživlja z zbiranjem odpadkov.

Kapela svetega Vincencija Pavelskega med revnimi priseljenci v Draču, kjer je sv. maša vsako drugo nedeljo. Postala naj bi župnijsko središče, ko bo od kod prišel denar ...

Lepo obdelana polja v Dolini Simon ob poti proti Kachinarju.

Nder fushas-nova cerkev blizu Rreshena

Rreshen -pastoralno središče: v pritličju je dvorana,ki služi za župnijsko cerkev, ter ambulanta, ki jo vodijo sestre; v I. nad- stropju so sestre in dijakinje, ki obiskujejo gimnazijo ter prostori za otroški vrtec oz. malo šolo; v II. nadstropju so italijanski lazaristi,ki oskrbujejo Kachinar in Fan;v III. in IV. pa dijaki.

Rreshen: otroški vrtec.

Sestre in vzgojiteljice lepo sodelujejo.

Msgr.Damijan,župnik v Draču,s s.Donato pri družini na hribu Porto romano; oče Anton bo poskrbel za napeljavo vodovoda.

Na hrib Porto romano ob morju (pred- mestje Drača) se naseljujejo katoličani iz Mirditë.

Župnijska cerkev sv. Lucija v Draču. Smeti imajo domovinsko pravico povsod.

Drač: župnijska cerkev za veliko noč.

Drač: Sedež škofije je nacionaliziran.

Lezhë (sedež škofije): glavna ulica v mestu, trdnjava na hribu.

Mati dobrega sveta (podoba v cerkvi).

Skadar: Cerkev Matere dobrega sveta je 25. maja 1998 posvetil kardinal Tomko.

Ob cesti je nešteto 'privatnih trgovinic'.

Skadar: tržnica je kar na cesti.

Pogosto prevozno sredstvo revnih (konj ska vprega).

Cerkev sv. Frančiška v Skadru bodo frančiškani kmalu obnovili.

PREŽIVIMO OD TEGA, KAR DOBIMO, ŽIVIMO OD TEGA, KAR DAMO

Letos je že peto leto, kar revija Naša žena na pobudo svojih bralcev in bralk išče,zbira in s pomočjo posebne komisije izbere ljudi odprtih rok.Izmed triinpetdesetih predlogov so jih v ožji izbor uvrstili devetindvajset. Izmed njih so izbrali dobrotnico, darovalko in izjemno osebnost leta '98.
Za dobrotnico leta so izbrali Sinjo Zemljič Golob iz Ljubljane.Sinova bolezen ji je čez noč spremenila življenje. Najprej je poma- gala njemu. Ko je bolezen premagal, je s svojimi izkušnjami, spodbudnimi besedami in Skladom za pomoč otrokom z rakom in krvnimi boleznimi pomagala staršem drugih obolelih otrok. Za darovalko leta je bila izbrana dr. Danica Purg, doma iz Haloz, danes pa je direktorica Centra Brdo-Sklada za razvoj managementa.Je tudi predsednica Slovenskega združenja za boj proti raku dojke - Europa Donna. Z denarjem največ pomaga otrokom.
Za izjemno osebnost leta (takšno priz- nanje je lani prejel nadškof v pokoju dr. Alojzij Šuštar, predlani pa misijonar Peter Opeka iz Madagaskarja) je komisija izbrala Mirka Lebarja,invalida iz Ložnice pri Žalcu ki je zaradi svojega izjemnega poguma in številnih dobrih del znan tudi v tujini.
Mirko je izredno pogumen človek, preprost in vztrajen,prijateljski in z velikim srcem za druge. Pri sedemnajstih letih je pod vlakom izgubil obe nogi visoko nad koleni.Brez nog je šel pogumno in vztrajno ter z močno voljo življenju naproti. Dosegel je cilje, o katerih večina zdravih niti ne sanja. Povz- pel se je na Grossglockner, že naslednje leto pa na Mont Blanc in še leto kasneje na Pico v Andih. Seveda je bil tudi na Tri- glavu. O njem snemajo dokumentarne filme Z invalidskim vozičkom je prevozil skoraj vso Slovenijo, nekaj zaradi tekmovanj in športnega duha,nekaj iz človekoljubnih ra- zlogov. Prav letos je v Celju vozil maraton. Tako je zbiral denar za nakup drage ultra- zvočne naprave za celjsko bolnišnico. Z vsem, kar počne, hoče pokazati,da so tudi invalidi v družbi popolnoma enakovredni. Mirko je učitelj življenja in vzornik tudi zdravim.
Ostali izbrani ljudje odprtih rok so dobili plakete.Med njimi je tudi Alenka Veber, ki je tudi sodelavka v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov. Za dobrotnico je bila predlagana zato,ker se razdaja bolnim, in- validnim, slepim in vsem drugim, ki jim rada priskoči na pomoč. Med drugim v prilogi Družine Naša družina predstavlja drugačne ljudi v rubriki Mostovi med nami. "Alenka je pravi sončni žarek,ki osvetli vse okoli sebe" je dejala Marjetka Smrekar, kateri je po- magala izdati najnovejšo pesniško zbirko. S svojo prvo samostojno razstavo foto- grafij z naslovom Drevo in modrina neba je razveselila oskrbovance doma upokojen- cev Tabor v Ljubljani. Vedno bolj zavzeto sodeluje tudi v KBBI. "Življenje je lepo, če smo le pripravljeni vsak trenutek svojega časa posvetiti drug drugemu in molčati," rada poudari. Vsi v KBBI se z njo veselimo priznanja.
Hvala vsem znanim in neznanim ljudem z velikim srcem za dobroto in ljubezen.

Tone Planinšek

»LE POGUM, KLIČE TE!« (Mr 10,49)

V nedeljo, 25. oktobra, Jezus v cerkvi Ma- rije Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani ni poklical le slepega Bartimaja, pač pa je vabil in klical tudi našega prijatelja Janeza Drnovška, salezijanskega bogoslovca in nekdaj zvestega sodelavca Prijateljstva bolnikov in invalidov.
Z radostjo in hvaležnostjo v srcu smo pri- sostvovali slovesni mašni daritvi, pri kateri je škof g. Jožef Kvas Janeza posvetil v diakona. Z njemu lastno odločnostjo in pri- pravljenostjo delati dobro za Boga in člove ka je Janez pred vsemi Bogu obljubil svojo zvestobo evangeliju. Slovesnost diakon- skega posvečenja so popestrili otroški pe- vski zbor iz Rakovnika in pevci iz Janezove domače - zagorske župnije.
"Kaj hočeš,da ti storim?" "Rabuni,da bi spre gledal!" Janez je že spregledal in spoznal kaj, kdo in kje je njegov smisel življenja. Bog daj,da bi v svojem življenju še mnogim pomagal k notranjemu ozdravljenju, da bi spregledali.

Alenka Oblakovič

STIČNA '98

Množica mladih,po letih in tistih po duši se zbira. To bo njihov dan - dan mladih v Stični. Pesem,molitev, pričevanje kardinala Puljića iz Sarajeva:"Človek lahko ljubi samo če je ljubljen!" je ena izmed njegovih moč- nih misli. Vsako dejanje, molitev, veselje, prošnje... vse se je dvigalo k Bogu in ga slavilo.
Življenje mladih je za vsakega kristjana izziv,da jim prisluhnemo in jih podpiramo v dobrem.
Ne odnehaj,mladi človek! Življenje te kliče, Jezus te ima rad, On ti zaupa. Zaupaj mu tudi ti! Pojdi pogumno naprej!

Marjetka Smrekar

PRIJATELJ '99

Za tujino 20 USD ali 30 DEM. Letalsko po- šiljanje 30 USD.

Uprava in uredništvo: Tabor 12, Ljubljana.
Tel.: 061/133-94-10, faks: 061/302-474

Zagotovo nas dobite od ponedeljka do petka od 9h do 13h.

Naročniki boste položnice za naročnino prejeli po pošti. Lepo prosimo,da naročnino čimprej poravnate. Kdor ne more plačati, naj sporoči na uredništvo. Če se bo le dalo boste Prijatelja vsaj nekaj časa prejemali zastonj. Prosimo tudi vse, ki Prijatelja že dobivate zastonj, da se nam do novega leta z nekaj vrsticami oglasite.

BESEDE

V začetku je bila beseda...
Prihaja predbožični čas,ki nas vabi in nago varja, da je pot k lepemu, dobroti in ljube- zni odprta vsakomur. Je od vseh in za vse. Samo prisluhniti je treba, kako v to lepoto, dobroto in ljubezen vabi božično sporočilo. Samo občutiti je treba,kako v nas božično sporočilo budi željo po Bogu, ki živi v bliž- njem, tudi v tistih, ki niso po krivici skoraj nikoli bližnji,kot v svojem razmišljanju Skupaj smo močnejši razmišlja Tone Pavček:
Bil sem nekoč, ne tako davno,v nekem do- mu, med mladimi,ki jih je usoda prizadela,ki jim ni bila naklonjena,pa jim je navrgla več hudega kot lepega,več bolezni kakor zdra- vja. Videl sem jih, ne samo z očmi, ampak tudi s srcem in razumel, kako veliko vsega hočejo in kako malo vsega zmorejo. Razu- mel sem, kako radi žive in bi radi dolgo in živo živeli,pa jim je usojeno užiti tako malo življenja. Bil sem med njimi, enak njim le po rojstvu in po cilju, ki je bil v nas vse z roj- stvom položen,vendar neenak - bil sem za celo zdravje srečnejši, za njihovo bolečino skromnejši in manjši. Kajti vedel sem, kako med njimi navadna prijazna beseda postaja velika, okrogla, srečna, kako je blagodejen in ploden smeh, nasmeh, dotik z roko nji- hovih lic, las, roke, kako so te male stvari lahko velika sreča. In kako je še tolikokrat večja sreča radosti, ko uspešno odpojejo pesem, oddeklamirajo naučene vrstice pesmi. Pomnim iskre v očeh, ki so podobne zvezdam, gledam roke s s krivenčastimi prsti, ko popuste ročico vozička, da bi za- ploskali, pozdravili, pomahali v slovo in še bolj v na svidenje. Veliki nemi prizori, a še daleč ne nemi, ki govore glasneje kot mar- sikatera pesem, obrazi,ki naj bi bili otroški, a so govorljivi kakor želvasta čela modrija- nov. V njih in iz njih kliče volja, sla po živ- ljenju, ponavlja kakor malokatero živo bitje na svetu svoj uporni refren:Hočemo živeti! In ne prvič mi je bilo kakor bi gledal spet in spet drobne ročice, kako se krčevito opri- jemajo življenja, grabijo po njem,ga hočejo in se ga za vsak dan sproti, za vsako maj- hno radost,za vsak skromen užitek veselijo Tako se niti vitice vinske trte ne oprimejo kola ali žice,tako se niti sončnice ne obra- čajo za soncem,tako se niti žarek ne sveti v žarnici. In ti sam obstojiš pred njimi in se zaveš: Dobil si od njih več, kot bi jim ti mogel dati. Potem se v tebi prebudi milost kakor pesem,pa tudi hvaležnost za lepo, ki si ga dobil, nepričakovano in nezasluženo, od njih, ki ti niso, po krivici, skoraj nikoli bližnji.

Jože R.

NAČELO ZAUPANJA

Nekateri dogodki v naših bolnišnicah in ne- pojasnjene smrti, o katerih so se razpisali in razgovorili naši mediji (časopisi, radio, TV), so v slovenski javnosti prebudili zani- manje in vprašanja,kaj se dogaja za zidovi bolnišnic in drugih zdravstvenih institucij. V marsikaterem človeku pa je zavrtal tudi črv dvoma in nezaupanja.
Zdravniki, sestre in drugo medicinsko ose- bje gotovo niso vsemogočni čudodelniki, ampak le ljudje z znanjem, kako človeku pomagati. Z rahločutnim,pozornim in spoš- tljivim odnosom tako do bolnika kot tudi do bolnikovega svojca lahko pomagajo olajšati stisko sočloveku tudi takrat,ko se življenje izteka ali se je prehitro izteklo.
Veljalo bi se ustaviti in zamisliti ob razmiš- ljanju in izpovedi prim.dr.Janeza Zajca, dr- žavnega sekretarja za zdravstvo, ki pravi: "Vemo, da v preteklosti praktično ni bilo resnega nadzora nad zdravnikovim delom. Nikoli me ni nihče nadzoroval."
Delo z duševno prizadetimi osebami me ve- seli. Varovanci so zame kot vsi drugi ljudje So topli in prijazni, odprti in spoštljivi do soljudi, zato je delo z njimi zelo prijetno. V družbi obstajajo predsodki do njih, saj jih mnogi ne poznajo dovolj in se bojijo dru- gačnosti. Če bi jih bolje spoznali,bi razmiš- ljali povsem drugače. Duševna prizadetost namreč ni bolezen, je stanje, do katerega pride zaradi različnih dejavnikov, ki so vpli- vali na plod med nosečnostjo,med porodom ali v zgodnjem razvojnem obdobju. Zaradi tega se takšen otrok ne razvija tako kot njegovi vrstniki.Naši varovanci potrebujejo predvsem večjo pedagoško in rehabilitacij- sko pomoč, da dosežejo optimalen razvoj in samostojnost. Sobivanje, sprejemanje različnosti, solidarnost in medsebojna pomoč naj bodo bistveni stebri današnje družbe."

P. S.

ZDRAVJE IN NARAVA

V drugi polovici oktobra je bil na Gospodar- skem razstavišču sejem NARAVA-ZDRAVJE Organizatorji in razstavljalci so obiskoval- cem poskušali pokazati možnosti,kako lahko živimo drugače in bolj zdravo.
Zdravje se začne pri prehrani. Tako je po svetu in sedaj tudi pri nas nastalo mnogo združenj, ki poskušajo ljudi seznanjati z napakami, ki jih delamo, in ponujajo zdrav način življenja ter si prizadevajo za dvig kulture življenja. Vse prevečkrat je šele bolezen razlog, da začnemo razmišljati o zdravem načinu življenja in opuščanju raz- vad,kot so kajenje, opijanje, pretirano uži- vanje hrane... Včasih je veljalo,da je treba naravi sami dovoliti, da nas ozdravi. Težko je sestaviti kakšna taka pravila, ki bi lahko veljala za vse, saj smo ljudje različni. Zato je vsako pretiravanje pri podajanju v avan ture naravnega zdravljenja s pomočjo raz- nih diet lahko nevarno. Stik z naravo lahko ohranjamo tako, da dihamo dober zrak, se gibljemo, kolikor je le mogoče, in jemo čim bolj naravno in svežo hrano.Danes nam že mnogo združenj in proizvajalcev ponuja poglede o zdravem načinu življenja in pre- hranjevanja ter proizvode zdrave prehrane Vedno težje je ločevati ponaredke in za- služkarstvo od pravih vrednot, ki jih daje narava. Tudi tukaj se bomo morali naučiti ločevati zrnje od plev in znanje nenehno dopolnjevati.
Ob pisanju tega zapisa sem med odloženimi in že orumenelimi časopisi nepričakovano naletel na pogovor z mariborskim škofom dr. Krambergerjem o človeku in njegovi povezanosti z naravo.Povzemam le nekaj misli.
"Človek ni lastnik narave.Stvarnik je zaupal naravo človeku in ta ima edini med živimi bitji razum,zato se mora sam čutiti kot del narave.Šele tako bo imel človek pravilnejši odnos do vsake stvari v okolju. To je sta- lišče Cerkve in tudi v Svetem pismu piše, da je Bog ustvaril moža in ženo kot eno in jim izročil stvarstvo z besedami: 'Podvrzita si zemljo in gospodujta ribam morja in pti- cam neba in vsem živim bitjem na Zemlji.' Ko je Bog naravo izročil človeku v uprav- ljanje, je pokazal veliko zaupanje do razu- mnega človeškega bitja.'"
"So primeri, ko je šel katehet s svojo sku- pino čistit naravo v bližnjem okolju. Tudi cerkveno vodstvo lahko služi razvoju. Na- men je pospeševati razvoj v človeku in v naravi.Napredni nauk je tisti,ki služi resnici in dobremu, napredni nauk ne more biti nekaj lažnega ali nemoralnega. Napredna stvar je v službi resnice in dobrega,za člo- veka in naravo. Drugje ne vidim napredka, naj bo to v filozofiji, biologiji..."
"Vsaka stvar v naravi ima svoje dostojan- stvo,in to moramo čuvati in očuvati,celot- no stvarstvo je treba spoštovati.Verjamem v vstajenje in s tem v odstranitev narav- nih nasprotij. To bo čas,ko se ena žival ne bo bala druge, to bo čas enakopravnosti med živimi bitji, zavladalo bo popolno brat- stvo. Tako si predstavljam poveličanje."
Naj nam te škofove besede pomagajo pri povezavah med človekom in naravo ter pri iskanju pravih vrednot, ki jih pri ohranjanju našega zdravja ponuja narava.

Jože Raduha

MEDILAB

Z drugega sejma o različnih pripomočkih za zdravljenje Prijatelj prinaša tudi nekaj slik. Moj vtis je,da je potrebno pohvaliti izdelo- valce bolniških postelj,ki so poleg uporab- nosti in funkcionalnosti poskrbeli tudi za prijeten izgled. Iz kovine so le mehanizmi, vse ostalo je iz lesa, kot pri običajnem po- hištvu.
Tudi pri invalidskih vozičkih je bilo opaziti napredek,tako v uporabnosti kot v prijaznih oblikah in materialih. Precej zamegljevanja pa je, žal, okrog invalidskih vozičkov na elektromotorni pogon. Prodajalci in zdravst vene zavarovalnice bodo morali najti sku- pni jezik s stroko in uporabniki ter v svoja razmišljanja in kalkulacije in odločitve vklju čiti tudi resnico, da so ti vozički namenjeni le najteže telesno prizadetim ljudem. Za- misliti pa bi se morali tudi nad tem,kako je, če mora (živ) človek kot mumija cel dan prebiti v istem, dostikrat nenaravnem po- ložaju. Takšne rešitve prinašajo tako ime- novani standardni modeli. To je naporno in zdravju škodljivo že za zdravega človeka. Prizadetega pa to še toliko bolj prizadene. Govorim iz dolgoletnih izkušenj. In pot iz tega peklenskega kroga? Le ščepec dobre volje in posluha za resnične potrebe bliž- njega.

Jože Raduha

NOV DODATEK ZA POMOČ IN POSTREŽBO

Od novega leta se bo dodatek za pomoč in postrežbo izplačeval v treh različnih zneskih. Skupščina Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je 4. novembra 1998 sklenila, da bo od 1.1. 1999 dodatek za pomoč in postrežbo najteže prizadetih upravičencev znašal toliko, kot znaša naj- nižja pokojnina za polno pokojninsko dobo. Najteže prizadeti upravičenci so po merilih ministrstva za zdravstvo ljudje,ki potrebu- jejo štiriindvajseturni nadzor, navzočnost svojcev (laična pomoč) in obvezno stroko- vno pomoč (najmanj zdravstveni tehnik ali medicinska sestra)za stalno izvajanje zdra vstvene nege.
Moj pripis: Bo s tem sklepom kaj bolje po- skrbljeno za najbolj prizadetega in najrev- nejšega človeka? H. Hesse je zapisal: "Pot odrešenja vodi v lastno srce in samo tam je Bog in samo tam je mir."

R. R.

NE BOJ SE

Na svet sem prišel marca 1937 v Osterode v vzhodni Prusiji. Leta 1939 je bil moj oče vpoklican v vojsko; naša družina se je preselila v Lauenburg. V marcu 1945 smo pobegnili na Dansko. Četudi sem že precej let nazaj dosegel šolsko starost, je bilo po takratnem pojmovanju nesmiselno pouče- vati pohabljenca. Leta 1947 smo se vrnili v razdejano Nemčijo. Moj oče se iz vojne ni vrnil in tako je morala mati sama skrbeti za družino. Jaz sem prišel v zavod; osebje je zaradi govorne prizadetosti mojo inteli- gentnost popolnoma napačno ocenilo. Poslali so me v dom za duševno prizadete. Po enem letu je moja mati končno dosegla da sem prišel v zavod za telesno prizadete Tam sem končno mogel obiskovati šolo. Po petih letih sem dokončal osnovno šolo. Leta 1957 je bil v zavodu urejen dom za oskrbovance. Od tedaj živim tam. Po letih brezdelnosti sem začel pisati. Najprej je izšla moja biografija kot slušna igra in kas- neje v knjižni obliki. Od tedaj mi je pisanje poklic. Moja dela so izšla v številnih časo- pisnih člankih, tekstih za radio,knjižnih pri- spevkih in v dveh lastnih knjigah.

Veselil sem se pri sliki, ki so mi jo za rojstni dan podarili prijatelji.Nekje sem jo že videl, vendar v vrvežu praznovanja nisem več dalje mislil na to. Šele zvečer,ko sem si pri kozarcu vina v miru ogledoval darilo, mi je srečanje s sliko spet prišlo na misel.Takrat je bilo to v ordinacijski sobi nekega zdrav- nika. Kot že tolikokrat v življenju so mi zo- pet delali neprijetne preiskave.Napeto sem gledal zdravnika. Mi bo mogel pomagati? Vendar izraz na njegovem obrazu ni niče- sar izdal. Tudi ko sem vprašal sestro, če me bo zdravnik mogel operirati, je samo skomignila in šla z mano v bolniško sobo. Moj pogled je obstal na sliki na nasprotni steni. Prikazovala je Jezusa, kako je Petra, ki mu je v morju prišel nasproti, rešil pred potopom. Slika me je pomirila. Nenadoma me je obšla gotovost, da me bo zdravnik rešil, me operiral in bom mogel potem teči. Ali ni Jezus prišel na ta svet, da pomaga vsem? Gotovo bo pomagal tudi meni. Ozrl sem se proč od slike in se prepustil dnev- nemu sanjarjenju.Pri tem sem si predstav- ljal, kaj vse bi delal, če bi že mogel teči. Nihče me ne bi zaradi moje prizadetosti zasmehoval in pri neobvladanem gibanju posnemal. Gledal sem skozi okno. Bil je no- vembrski dan. Kaj pa je to? Ali ni šla tam moja mati z otroškim vozičkom? "Gotovo sem se zmotil," sem se pomiril in se zopet hotel prepustiti svojim mislim,ko je potrkalo na vrata in vstopila je mati. Dobila je spo- ročilo iz bolnice, da so moji spastični krči prehudi,da bi me mogli operirati.Molče sem se pustil obleči in položiti v voziček. Zad- njikrat sem pogledal sliko. Rad bi vedel, kaj je pisalo pod njo, toda tedaj še nisem znal brati. Ali sploh obstaja ljubi Bog? Kolikokrat sem molil k njemu, da bi me ozdravil. Vse- eno,ali je ali ga ni. Ko me je mati, žalostna kot jaz, vozila po dolgih hodnikih bolnice, sem sklenil, da ne bom več molil.

Na poti domov se je pri mojem starem vo- zičku snelo kolo. Zaman ga je mati posku- šala natakniti na os. Nebo je potemnelo in ko se je tedaj usul še močan dež, je mati hipoma z obupanim glasom kričeče iztisnila iz sebe: "Zakaj sem ravno jaz dobila bol- nega otroka?" Naredil sem se, da nisem razumel, vendar me je stavek zelo boleče zadel; kajti prvič sem se zavedel,kako zelo sem materi v breme. Misel, da sem le še breme, je bila zame zelo huda. Začel sem občudovati vsakogar,ki je znal teči, govo- riti in prijemati z rokami. Hotel sem ravno tako. Pri tem sem se zaletel z glavo ob zid ko sem hotel stati in zlil sestri vročo juho čez noge pri poskusu, da bi jedel sam.
Šele kasneje, ko sem prišel v internat za telesno prizadete,sem videl,da moja priza- detost še zdaleč ni bila najhujša in da sem telesno daleč več zmogel kot moji sošolci. Tudi sam sem imel pri šolskem pouku neka tera uspešna doživetja, ki so pripomogla k razvoju občutka lastne vrednosti. Prvič v svojem življenju sem naredil nekaj smisel- nega. Spodbujalo nas je zagotovilo naše učiteljice,da bomo prišli k poklicu,če bomo pridno delali. In jaz sem bil priden, saj sem se začel šolati z osemnajstim letom in mo- ral sem marsikaj nadomestiti.Tembolj pa me je bolelo razočaranje, ko je bilo rečeno, da sem poklicno nesposoben. To je pomenilo: biti vse življenje v domu za oskrbovance. Dom je bil nasproti našemu internatu.Uče- nci,ki smo pač nekaj zmogli,smo zaničevali oskrbovance v domu, ki ves dan niso nič naredili. Sedaj naj bi tudi jaz kmalu spadal k njim. Dostikrat sem ponoči ležal buden in jokal - jokal od razočaranja, da je bil ves trud zaman. Kaj mi bo sedaj vse s trudom pridobljeno? Rad bi se s kom pogovoril, to- da kdo bi me želel poslušati? Moja mati je morala težko delati. Naši vzgojitelji in celo pastorji me pač niso razumeli. Oni so se celo sami zase odločali za dom in bili prepri čani, da je bila to dobra odločitev. Nekega dne smo učenci premetavali polno starih stvari, ki smo jih uporabljali za pripravo na našo svečanost ob šolskem odpustu. Ne- nadoma sem zagledal v kotu hrbtno stran neke slike.Že od nekdaj sem se zanimal za slikarije in sem zato vodil svoj voziček po ropotiji do kota, kjer je bila slika. Med paj- čevinami in prahom sem tedaj videl sliko,ki je takrat v bolnici naredila name velik vtis. Še vedno je Jezus nudil Petru roko v reši- tev. Smejal sem se.Zdelo se mi je smešno, ko sem mislil, da sem takrat tako neumno pričakoval, da bi me Jezus ozdravil. Vzel sem sliko iz okvira in jo raztrgal. Zame ta- krat že dolgo ni bilo več Boga v internatu, kajti med nami učenci je veljalo mnenje, ki smo si ga sami ustvarili: če bi bil Bog, ne bi smelo biti internata niti doma za oskrbo- vance.
Torej je prišel zame čas šolskega odpusta. Že nekaj časa sem opazoval, kako se šol- ski prijatelji bolj in bolj odvračajo od mene. Dali so mi vedeti, da bom vse življenje os- tal samo oskrbovanec. Oni pa so se izučili kakšnega poklica in bi si gotovo mogli ust- variti družino.
V dom sem prišel z mislijo, da nisem niko- mur koristen. Tam sem se priključil stalno ponavljajočem se ritmu dneva. Sestavljen je bil iz poznega vstajanja in poslušanja radija, ki je bil prekinjen samo ob obrokih in zvečer. Če smo imeli denar, smo radio in televizijo pomešali z alkoholom. Končno mi je to življenje prijalo, zlasti ker nisem imel nobenih odgovornosti. Z vozilom na ročni pogon, ki sem ga takrat dobil, sem se ob lepem vremenu ves dan vozil in se krasno počutil. Samo zvečer, ko sem ležal v pos- telji, sem se včasih vprašal, čemu si danes živel.

Pred kakšnim letom dni, ko sem tako živel v domu, mi je moja mati podarila knjigo z naslovom "Moja leva noga". Napisal jo je nekdo, ki je bil kot jaz spastično hrom. V knjigi pod gornjim naslovom je opisal svoje dotedanje življenje. Izbral si je tak naslov, ker je bil zmožen pisati samo z levo nogo. Knjiga me je v živo zadela in navdušila.Kar je ta človek ustvarjal samo z nogo, bi mo- gel to jaz vendar narediti z roko. Sklenil sem pisati.Samo kje bi našel mir za pisanje? Dva od mojih treh stanovalcev sta bila vedno v sobi in poslušala oglušujoči radio. Tam ne bi mogel zbrano misliti. Da pa bi jih prosil,če lahko ugasnem radio,nisem tvegal Sostanovalec mi je ponudil svojo sobo. "Pridi vendar sem," je dejal. On in njegovi kolegi so bili čez dan v neki delavnici.
Začel sem opisovati svoje dotedanje živ- ljenje.Zame je bil to prekrasen čas.Spomi- njal sem se davno pozabljenih dogodkov. Doživel sem jih še enkrat.Da,sčasoma sem dobil vtis, kot da sem med pisanjem živel spet v tistem času. Vendar še nekaj se mi je zazdelo,ko sem premišljeval svoje dote- danje življenje. Moral je biti kdo, ki me je večno ščitil.Bil je strašen beg iz Pommerna Takrat jih je mnogo zmrznilo na traktorjih, jaz ne.In kasneje potop naše ladje, z ime- nom 'Gustloff'. Veliko ljudi je takrat utonilo v ledenem valovju. Mati, obe sestri in jaz smo prišli, sicer izčrpani, toda čili in zdravi, na Dansko. Začel sem se spraševati, zakaj je moje tako neproduktivno življenje bilo rešeno iz takratnih zmešnjav.Takrat nisem našel nobenega odgovora. Nisem ga niti hotel najti, tako zelo sem se ubadal z dej- stvom,da bom moral za vse življenje živeti v domu za oskrbovance.
V tem času je pri nas delal študent teolo- gije. Če mu je čas dopuščal, sva kramljala in ugotovila,da imava skupne interese.Več krat me je tudi povabil v svojo sobo, kjer sem se, čeprav je bila majhna in skromno opremljena, dobro počutil. Najlepša pa je bila zbirka plošč mojega novega prijatelja. Če sem doslej vedno slišal samo popevke, so me sedaj prevzeli odlomki baročne gla- sbe, klasike in romantike. Ervin, moj novi prijatelj, mi je razlagal predvajane skladbe in tako v meni budil željo, da bi vedno globje prodiral v glasbo. Ta mi je kasneje pomagala premagati marsikatere mračne ure in mi tako mojo posebnost napravila zavestno, v skladu s časom za poslušanje. Treba je znati zbrano poslušati Bacha,Mo- zarta ali Beethovna.Moj najljubši komponist je nedvomno J. S. Bach.

Premišljeval sem: Kaj je te velike mojstre napotilo,da so pisali takšno z zmagoslavjem prežeto glasbo? Ko sem nekaj dni kasneje govoril o tem z Ervinom, je rekel: " ...ker je Kristus za nas na križu umrl..." Še pred nekaj tedni bi prijatelju odgovoril z zaniče- vanjem, toda sedaj sem se zamislil. Ali ne bi vendar še enkrat poskusil verovati. Ne- kaj jih je bilo v Domu, ki so vsako nedeljo obiskovali božjo službo in druge zavodske prireditve. Ali naj se jim priključim? Vedel sem,da bi bilo to težko,kajti večkrat je bila ta skupinica domskih stanovalcev izposta- vljena našemu zasmehu; tudi jaz bi bil za- smehovan. Najprej sem se obotavljal, toda želja, da bi zopet poskusil z Bogom, je postala močnejša in je končno premagala strah.
Mnogi moji sostanovalci so se čudili, ko so me neke nedelje odnesli k božji službi. Ta prvi obisk je bil zame precej nedorečen. Preveč tuje so mi bile pesmi in liturgija. Toda v naslednjih nedeljah so me zopet prepeljali tja. Pesmi in liturgija so mi pos- tale postopoma zaupne. Tudi pridige nisem sedaj poslušal kot pastorjevo sredstvo, da naši skupnosti moralizira, temveč sem med tednom premišljeval, kar je bilo rečeno, in pomagalo mi je prek marsikatere težave.
V Domu mi je postalo še težje kot prej.Po- sebno moja sobna tovariša nista razumela mojega delovanja. Še vedno sta bila mne- nja, da se ne splača naprezati in iskati nekaj, kar bi dalo življenju smisel. Vendar jaz mislim, da ima Bog za vsakega človeka načrt. Če za Boga ni nobenih neprizadetih in prizadetih ljudi, tedaj ne pozna nobenih zmogljivostnih norm.Jaz sem se vedno ho- tel ravnati po normah neprizadetih. Hotel sem tekati, govoriti in grabiti z rokami kot oni. Pri tem prizadevanju med upanjem in odpovedjo sem porabil veliko energije-ener gije, ki mi je zmanjkala pri iskanju lastne identitete. Tako sem šele pozneje spoznal, kaj je zame Božji načrt.
Slika,ki so mi jo podarili prijatelji, sedaj visi nad mojo pisalno mizo. Nosi napis: "Ne boj se, le veruj."

Jürgen Knop,

prevod iz knjige Kraft in den Schwachen (Moč v slabotnih)

TVOJA MATI JE TU IN TE ČAKA

To je pozdrav popotniku - romarju,ki stopa v cerkev na Sveti gori. Med obiskovalci te znane slovenske božje poti pa so bili ved- no tudi verniki,ki jim je bilo težko prestopiti tri, štiri cerkvene stopnice. Nekateri smo potrebovali celo pomoč bližnjih.Od letošnje pomladi naprej pa je drugače. Po lepo pre- urejenem dvorišču med samostanom in cerkvijo je speljana blaga klančina, ki vodi k svetogorski Mariji. Naj se v imenu bolnih in telesno prizadetih, ki nam je ta pot na- menjena, zahvalim najprej očetom franči- škanom in tudi vsem drugim, ki so kakorkoli pripomogli, da je bila zgrajena.
Davno je od tedaj,ko je Marija po preprosti pastirici to goro določila za kraj posebne milosti. Prišle pa so tudi preizkušnje. Sta- rejši domačini so še priče, kako je bil ta kraj med prvo svetovno vojno oskrunjen. Vse je bilo porušeno.
Dan se nagiba h koncu, hitim proti domu, z doline pa zrem proti gori,kjer se zaradi da- ljave zlijeta cerkev in samostan v mogočno zgradbo, da se spomnim besed, ki sem jih bral pod oboki Njene hiše:
Marija, kolikokrat je bila Sveta gora vsa izropana in onečaščena, niso pa ji mogli vzeti tvoje Ljubezni do vseh, ki se tja za- tekajo.

Franc Urbanek

VIDIMO SE V NEBESIH

Samo eno leto je trajal ta boj. V tem letu pa se je volja do življenja le krepila. "Z vsem srcem si želim živeti, a tudi umreti se ne bojim. Če so to zadnji dnevi mojega življenja, so gotovo najlepši," je zapisala v svoj dnevnik Izabela Zachert, ki je živela v Bonnu (Nemčija) od leta 1966 do 1982.
Petnajstletna je zbolela za rakom na pljučih Z boleznijo se je pogumno spopadla in si obljubila,da se bo proti njej z vsemi močmi borila. Pri tem so ji veliko pomagali domači in prijatelji. Zadnji dnevi njenega življenja govore o izrednem pogumu in neugasljivi želji po življenju.
Deset let po hčerini smrti je mati Kristina Zachert priredila za tisk vse, kar je Izabela zapisala in česar so se sorodniki spominjali iz tistih dvanajstih mesecev hude bolezni. Knjiga ima naslov: "Vidimo se v nebesih." V njej je objavljen Izabelin dnevnik in pisma, ki jih je pisala med boleznijo. Pred njo je bila navdušena športnica. Ko ji je začelo odpovedovati telo, nikakor ni dovolila, da bi tudi duša omagala.
Ravno nasprotno!
V dnevniku se Izabela pogovarja:s trpljen- jem in mislijo na odhod v večnost;s starši, z bratoma, prijatelji,zdravniki, bolničarkami Dnevnik hudo bolne je prava pesem o živ- ljenju, pesem šestnajstletnice, ki gleda smrti v obraz, a se še vedno trdno oklepa najbolj slabotne bilke, ki govori o življenju.
Kako močno je Izabelina bolezen izžareva- la v njeno družino, se vidi še danes! Oče, mati, brata Kristijan in Matija so napravili vse, kar morejo,da bi hčeri in sestri poma- gali prenašati bolezen. In zato je kar ne- kam naravno, da se Izabeline misli najbolj dvignejo, poduhovijo, ko se s pismi obrača na svoje domače.Besede ji niso zadoščale. V pismih jim pove, kaj vse čuti ob njihovi skrbi zanjo. Na eno izmed pisem ji oče od- govarja: "Ravnokar sem prebral tvoje lepo in bogato pismo.Zelo sem ganjen in hvale- žen za tvojo ljubezen. Res je, v pismu člo- vek lahko pove veliko več in bolj zaupljivo kot z živo besedo" "Prihodnji božič bo zame veliko lepši in vse, kar ta beseda pomeni, bom gledala čisto drugače," piše prijatelju Alešu v Belgijo.
Izabela je umrla 17. novembra 1982. Dva dni pred smrtjo je prosila mamo: "V krsti naj bom v beli obleki, na lase pa mi dajte sinji pajčolan."
"Prve ure po smrti smo jokali in jokali," piše mama Kristina, "a morali smo si reči: Med svojo boleznijo si nas ti držala pokonci. Bolj si bila močna kot mi vsi. In v dneh, ki so si sledili, smo si obljubili drug drugemu: Za nas se bo z njeno smrtjo začelo novo, boljše življenje." Izabelina duhovna moč se vidi tudi v tem, da je ves čas bolezni pro- sila, naj ji natančno povedo, kako je z njo. "Prosite zdravnike, naj bodo odkritosrčni z vami, vi pa mi povejte, kar vam pravijo."
Dve stvari težko razumemo: huda bolezen se je oglasila, ko je bila Izabela v polni mladosti. Po enem letu jo je premagala in Izabela je poraz 'športno' sprejela: Tako je zame odločil Bog od vse večnosti. Dokler je le mogla, se je upirala bolezni. Prav nič pa se ni upirala Bogu. Nekaj zelo redkega je tudi sprememba, ki se je po Izabelini smrti dogodila v njeni družini. Vsi člani so priznali,da sta jim Izabelino življenje in smrt pomagali. Njihov sklep je sicer preprost, a kako težak: Izabela nam je dala nalogo,da pomagamo drugim.

S. B.

Posebna zahvala in voščilo

Vsem skupaj se zahvaliva za ves trud, ki ga darujete za nas,ki beremo Prijatelja. Ta nas povezuje, posebno tiste,ki ne moremo več na srečanja, še bolj pa tiste, ki nikoli niso mogli iti nikamor. Posebna zahvala vsem zvestim prijateljem,ki še redno pišete Metki, čeprav ona ne more več odpisati. Tudi meni zelo pešajo moči in težko odpi- šem. Upam, da me razumete.
Na praznik vseh svetih in vseh vernih raj- nih sem prižgala svečko v kapelici, ki jo vsak dan gledava z Metko skozi kuhinjsko okno.V njej je slika Marije Pomagaj z Brezij To je najina mala cerkvica, ki nama vsak dan daje moč in srečo. Vsem prijateljem želiva srečno doživete božične praznike in zdravo, blagoslovljeno novo leto 1999. Pri- srčen pozdrav vsem prijateljem.

Metka in mama Pepca iz Loke pri Tržiču

Čas veselja

Velikokrat sem že imel namen, da se malo oglasim v Prijatelju, ki nima zastonj tega imena. Pišem zaradi izdelkov na letošnji razstavi. Ne morem se načuditi,da so tako lepe stvari izdelale trudne, a potrpežljive roke bolnikov in invalidov. Kako sta se naši pokojni hčerki Tilka in Vida razveselili,ko je prihajal čas razstave! Kako z veseljem sta kaj pripravili! Ko sta se poslovili, smo se domači vedno udeležili razstave. Sedaj pritiskajo leta in lahko samo še prebiramo Prijatelja,ki prinaša novice,lepe in žalostne Mnogo prijateljev, znancev in dobrotnikov je že odšlo. Tolikokrat se spomnimo na s. Mihelangelo. Kako lepi časi so bili za našo družino, ko je prihajala na obisk ona, pa mnogi drugi! Kako sta se Tilka in Vida ob obiskih sprostili in razveselili! Naj še pripo- mnim, da je bolnik Božji blagoslov pri hiši.
Z naglimi koraki se bližamo novemu letu in vsem, ki delate v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov, že sedaj voščim sre- čno,zdravo in milosti polno novo leto 1999

Jože Pajk, Šmarjeta

Dobro sem se počutila

Letos sem se vključila v KBBI. Želim si prija teljstva in dobrih občutkov v svoji notran- josti in duši. Izhajam iz krščanske družine. Dobila sem povabilo na srečanje v Celje, kamor smo odšli z mamo in očimom. Nisem vedela,kako bom sprejeta, zato sem imela malo treme. Vendar sem se dobro počutila že med sveto mašo, prav tako pa tudi ka- sneje ob lepih pozdravnih besedah. Spo- znala sem voditeljico Bratstva, ki nam je predstavila to gibanje. Potem smo se vsi drug drugemu predstavili. Priznam,da se mi je zelo tresel glas, ko je vrsta prišla name, vendar sem čutila, da so me vsi sprejeli. Spoznala sem veliko novih, prijetnih ljudi. Zelo si želim, da bi bila še kdaj povabljena na kakšno srečanje, ker tako spoznavam nove prijatelje in prijateljice, se dobro po- čutim ter laže živim.

Stanka Svenšek iz Kidričevega

Duhovna ozimnica

Lep in sončen pozdrav iz zdravilišča, kjer si krepim telo. Masirajo me, migam levo in desno, dobro mi je. Moje misli so svetle in pozitivne.
Nisem brez Jezusove bližine. Nabiram tudi duhovno ozimnico. Mir in vse dobro želim iz srca.

Marjetka S.

Veliko pošte

Najlepša hvala za objavljeno pisemce. Gotovo dobite vsak mesec veliko pošte ... Tokrat bi vam rada napisala nekaj o jeseni
Dragi prijatelji, imeli smo dolgo, vroče po- letje, pa se še nismo dobro zavedeli, že je tu zlata jesen. Meni je najlepši letni čas. Kaj vse nam radodarno trosi: od rumenega klasja do sadja in grozdja. Potem pa te prelestne barve! Če bi vsi slikarji sveta poskušali naslikati to krasno jesen, bi bilo vse en sam drobec. Kaj nam pove vse tole razkošje.Vse je dokaz neizmerne Božje lju- bezni do človeka. Po daru Božje ljubezni,ki jo je Bog vsadil v naša srca, smo kristjani. Dolžni smo vračati Božjo ljubezen. Tudi če kdaj odpovemo, je On tisti,ki madež izbriše Dokazati moramo, da je ljubezen močnejša od sovraštva.

Stanka S.

Oprostite...

Tako sem oslabela,da vam moram napisati. Zadnje vabilo sem prejela za srečanje v Škofji Loki. Nisem mogla, oprostite. Slabo se počutim.Prijatelj je lepo branje in vsega preberem. Pridite me kaj obiskat. Oprostite moji pisavi.

Minka

Tja do spomladi

Bila sem na zdravljenju. Imela sem dobre prijatelje,ki so me obe nedelji peljali k sveti maši.Ob večerih smo pele cerkvene pesmi, saj je bila z menoj v sobi sofaranka, ki je že petindvajset let cerkvena pevka. Pele smo v sobi in tudi zunaj. Bilo je prav lepo. Obe imava željo, da bi tudi drugo leto spet bili skupaj na zdravljenju in v isti sobi. Pri- lagam tudi pesmico, ki mi jo je dala.
Veliko mi pomeni,da je blizu cerkev in grem lahko k maši. Doma me nima kdo peljati. Rada grem tudi na kakšno romanje, da si naberem novih moči in vtisov, da bo kaj za razmišljati pozimi med štirimi stenami tja do spomladi.
Drugič bom še kaj napisala za Prijatelja. Ostanite srečni. Marija Pomočnica naj vam pomaga!

Ivanka

Voščilo

Zelo sem bila vesela objavljenega prispev- ka o letovanju v Lignanu.
Kmalu bom šla na zdravljenje in me prav ta krat,ko pišemo voščila,ne bo doma.Pa tudi bolezen napreduje, zato vas zopet prosim, da v Prijatelju objavite voščilo: Posebej voščimo in želimo Božjega blago- slova na življenjski poti novemu diakonu g. Janezu Drnovšku, ki ga imamo v najlepšem spominu, saj nam je velikokrat pomagal na srečanjih.

Janki, Majda in mama Vovnik

Ni še štiri leta, ko smo se poslovili od Milke Sfiligoj. Zadnjega oktobra pa je prenehalo biti tudi srce njenega moža Milana Sfiligoj iz Udin. Pred leti smo se srečali na obali Lignana in prav tam smo se letos zadnji- krat videli. Z vsakodnevno navzočnostjo pri sveti daritvi in s svojim nasmehom ter vedrino nam je vedno znova polepšal dan. Še vedno mi odmevajo njegove besede, ko je dejal, da bi bil srečen, če bi še to jesen umrl. Gospod ga je uslišal,ga želel imeti pri sebi in ga osrečiti.
Toliko vezi nas je povezovalo.Kadarkoli smo se srečali, je povprašal, kako so prijatelji. Koliko dobrot smo bili deležni pri njima v Udinah in Lignanu. Bolj kot vse materialne dobrine pa je bilo veliko in dragoceno nju- no srce. In zato jima še enkrat hvala.
V veri smo prepričani,da rajni živijo,čeprav so odšli od nas. Spet jih bomo našli, kajti ljubezen je močnejša od smrti. Kdor je re- snično ljubljen, ve, da za tiste, ki ga imajo radi,tudi po smrti ne bo mrtev.Tako ostaja tudi Milan v naših srcih!
Od njega smo se poslovili in mu zaželeli miren počitek v slovenski zemlji v Opatjem selu 5. novembra.
Tiho, tako kot je živel, je odšel od svojih ljubih in od nas nas Franc Vernik, Mekot- njak 13 b, Veržej. Ženi Frančki in vsem, ki smo ga imeli radi sožalje v upanju, da nam nekoč pri Bogu pride naproti.

Marta Janežič

»Rad imam naravo, saj je največji umetnik. Samo gledati jo je treba in se bogatiti z njeno lepoto.«

Večer je. Usmili se, Gospod, vsakega člo- veka, ki po opravljenem delu prihaja k tebi kot otrok.
"Dokončal sem svoj dan. Posejal sem žito in ga tudi požel." Tako je 12. oktobra 1998 dejal naš brat Ivan Razboršek iz Ljubljane Njegovo življenje je bilo en sam velik delo- vni dan, napolnjen z največjim zanimanjem za slovensko krasilno umetnost, ki jo je še obogatil in v knjigah ter razstavah ohranjal prihajajočim rodovom. Znal ga je preživeti v zvestem izpolnjevanju dolžnosti,saj se je zavedal odgovornosti pred lastno vestjo, pred svojo družino in pred Bogom. Iz Božje roke je znal sprejeti vsak dan svojega po- klica in ga spet njemu darovati bogatega in z ljubeznijo prežarjenega.Ob koncu svo- jega velikega dneva je mogel reči: Amen.

Ljubica Zakovšek

VERIGA PRIJATELJSTVA

Verigo prijateljstva je pričela kovati naša draga, žal, že pokojna sestra Mihelangela. Da njeno delo ni bilo zaman, da je veriga še trdna, je lepo dokazal naš izlet, ki bi ga smela imenovati romanje in to v nedeljo trinajstega septembra.
Na pobudo sestre Edith in njenih pomočni- kov smo se zbrali že zgodaj zjutraj pred sestrsko hišo v Štepanjski vasi ter z avto- busom odpotovali proti svojemu cilju, ki je bil najprej obisk groba pokojne s. Mihelan- gele. S šopkom, svečami in molitvijo smo se poklonili njenemu spominu.
Potem smo se odpeljali v njen rojstni kraj Števerjan. Pokojna sestra nas ni vabila v svoj rojstni kraj.Toda ko je ob hudi bolezni opešala, je skoraj neopazno na njeno me- sto stopila njena rodna sestra, ga. Marija Prinčič.Ona pa je prijateljsko družbo pova- bila v svoj rojstni kraj, v Števerjan, in se še nekaj tednov pred smrtjo veselila sre- čanja z nami prijatelji. Žal smo sedaj mogli obiskati le njen grob in se ji za njeno po- vabilo zahvaliti z molitvijo in sveto mašo,ki smo jo darovali z g. župnikom in našim du- hovnim vodjem, g.Šlibarjem. Sveta maša z lepim sodelovanjem prijateljev in spominom na naši dragi pokojni sestri nas je še tes- neje povezala med seboj; s trdnim name- nom, da bomo našo verigo prijateljstva trdno držali,tudi v njun spomin.Pogostitev, ki jo je načrtovala še g. Marija, je izpolnil njen sin Marjan s svojimi pomočniki.Naj mu bo tu, njemu in vsem, ki so se potrudili in poskrbeli za naše dobro telesno počutje, izrečena prisrčna zahvala.
Kot bi bili pokojni sestri še med nami, smo občutili še poseben blagoslov, da smo imeli tudi tako lepo vreme. Dasi je dan prej in dan pozneje prav zoprno deževalo, nas je na dan našega romanja, zlasti po kosilu, čudovito lepo obsijalo sonce. Po kratkem razvedrilu na dvorišču župnijskega doma se nam je pridružil g.Ambrož Kodelja,župnik iz Doberdoba, in nas za dobro uro vožnje popeljal v lepoto obmejnih krajev. Razkazal in razlagal nam je Briške griče ter Furlansko nižino, nas med vožnjo opozarjal na čudo- viti razgled oddaljenih Marijinih svetišč in razlagal zgodovino krajev ter svetišč, ki so bili dosegljivi pogledom.
Naš avtobus se je nekajkrat med vožnjo spremenil kar v kapelico molitve, saj je naš duhovni vodja, g. Šlibar, med vožnjo po mikrofonu zmolil brevir in rožni venec, da so tako duhovniški molitvi lahko sledili tudi tisti, ki te molitve morda še ne poznajo.
Mislim, da smem v imenu vseh romarjev iz- reči, da je bil to "Dan, ki ga je naredil Gos- pod" - dan, ki je obogatil naše duše. Hvala Bogu in hvala vsem, ki so ta čudoviti dan tako vsestransko obogatili!

Angelca

PRI LURŠKI MARIJI

Četrta številka Prijatelja je v modrem kva- dratku prinesla vabilo na srečanje bolnikov invalidov in ostarelih k Lurški Mariji v Bres- tanico, gotovo pa so se tako veselili tudi vsi drugi, ki radi poromajo k Mariji. Pri njej se srečamo, ona pa vse naše tegobe in trpljenje spremeni v zarje upanja. Vso so- boto prej je deževalo in prosili smo Boga, da bi se v nedeljo zjasnilo.Res se je in ne- delja je bila jasna ter sončna. Tudi v naših srcih je sijalo sonce, ko smo se zbirali v prostrani in prelepi baziliki. Na to romanje pridemo iz različnih župnij.Prišlo je tudi pre cej duhovnikov, da smo lahko vsi opravili spoved.
Pred mašo je domači župnik Jože Špes molil rožni venec s premišljevanjem pred vsako desetko. Naša srca so se napolnila s prav takim duhom, kot bi bili v Lurdu. Bogoslužje je letos vodil bolniški župnik g. Miro Šlibar. Pozdravil nas je s preprosto in prijazno besedo. Prinesel nam je pozdrave duhovnikov, ki so bolni in se zdravijo v Ljubljani v Kliničnem centru. Med njimi je bil tudi g. Janez Vidic, ki je sedaj že med pokojnimi. Pozdrave je poslal tudi g. škof Metod Pirih. Vse te duhovnike smo pripo- ročili Mariji, naj jim izprosi zdravja in vseh milosti.
G. Šlibar nam je v pridigi z lepimi zgledi spregovoril o katedrali bolečin in obenem milosti. V trpljenju Jezus še posebno vabi in razsvetljuje duše, da začutijo Božji mir. Povedal nam je o obisku Poljske, rojstne dežele papeža Janeza Pavla II., o Čensto- hovi in zaupljivi molitvi poljskih ljudi.
Po pridigi smo lahko prejeli zakrament bol- niškega maziljenja, med mašo pa še sv. obhajilo. Vse to smo prejeli kar na svojih mestih. Za zaključek smo prejeli še blago- slov z Najsvetejšim v procesiji po cerkvi. Tako smo se počutili kot v Lurdu.
Srečanja v Brestanici so se pričela že sko- raj pred tridesetimi leti. Vsako leto se ga razveselimo. Hvaležni smo župniku in vsem dobrotnikom, ki pripravijo tudi pogostitev. Hvaležen pozdrav!

Urška Zupančič

TESNEJE POVEZANI MED SEBOJ

Zadnjo avgustovsko nedeljo smo v župniji Rovte četrtič pripravili srečanje bolnih, ostarelih in invalidov. V lepem sončnem vremenu smo se v farni cerkvi zbrali od naj starejšega devetindevetdesetletnega Filipa Gantarja do najmlajših bolnih. Pripeljali smo tudi naše farane,ki so v domovih na Vrhniki in v Logatcu. Vsi smo bili zbrani kot ena družina. Bogoslužje je letos vodil kanonik msgr. Franci Vrhunc, somaševali pa so domači župnik Janez Petrič, dekan Vinko Podbevšek in upokojeni horjulski župnik Stanko Kapš. Sveto mašo smo sooblikovali kar ostareli sami in pa člani Karitas, ki smo tudi pripravili srečanje. G. Vrhunc nam je spregovoril o pomenu skrbi za ostarele, bolne in invalide, potem pa o vrednoti in potrebi zakramenta bolniškega maziljenja. To je sledilo po pridigi.
Po maši so povabljeni ob pogostitvi lahko obujali spomine, prisluhnili pesmi mešanega cerkvenega pevskega zbora in tudi besedi predsednika SKD g. Lojzeta Peterleta.
Člani župnijske Karitas smo se s tem, da smo pripravili srečanje in naredili nekaj le- pega,še tesneje povezali med seboj.Vsi na tem srečanju smo se razšli v upanju, da se drugo leto zopet srečamo. Hvala vsem, ki ste nam pomagali!

Mateja Kavčič

ODPRTI ZA STISKO BLIŽNJEGA

Konec avgusta je bilo v župniji Štanga srečanje z mašo za bolnike in starejše. »Bistveno spadate v našo skupnost in mi v vašo...Vsaka dobra beseda ali opravilo pri- našata človeku srečo in tolažbo. Naj naši medsebojni stiki obrodijo sadove, da bo manj nerazumevanja in bolečin, ki morijo človekovega duha in njegovo telo. Zato naj ta mašna daritev izraža Bogu prošnjo, da bi nas spodbujal in krepil na naši poti in da bi znali biti odprti za stisko bližnjega.« Srečanje je vodil g. Jože Zupančič.

ČAS SKRIVNOSTI IN PRIČAKOVANJ

V teh dneh se naše misli pogosto mudijo pri iztekajočem se letu. Že si izmenjujemo voščila, želimo zdravja, sreče in Božjega varstva. Pazimo, da ne bomo tega izrekali kar tja v en dan, kot je pogosto navada, ampak naj privro besede iz srca.
Božič, novo leto... Moč teh praznikov, po- leg vseh skrivnosti in pričakovanj, je prav gotovo tudi v tem,da nam odkrivajo delček naše notranjosti.Začutimo,da prazniki niso le običaj, ampak so to, kar mi naredimo iz njih. Smiselne vrednote, ki nas združujejo s svetom okoli nas, nam prinašajo mir in veselje.
Res, božični in novoletni prazniki nas zbli- žajo. Nekatere prek pošte ali samo v mislih in molitvi ob jaslicah. Druge pri polnočnici ali ob slovesno pogrnjeni domači mizi. To je čas, ko se spomnimo tistih, ki jih imamo radi. Kaj če bi spomin segel še malo dlje?


Iskreno in prepričljivo bi vas rada spomnila kako je v teh prazničnih dneh pomembna in potrebna skromna pozornost človeka človeku, pa naj si bo to le prijazna beseda ali darilo.
Darila praznike polepšajo,darila razveselju- jejo in pomagajo živeti. Ni pomembno,kako bogato je darilo, ampak, da izžareva naše dobre misli... Že stisk roke je lahko čudo- vito darilo osamljenemu človeku. Obisk pa dragocen balzam za mnogokrat odrinjeno in pozabljeno onemoglost za zidovi kakš- nega doma.
Pozornosti so različne, vsem pa mora biti skupno to, da jih dobite in dajete radi in z veseljem. Če pripravljate darilo s srcem, boste gotovo doživeli tisti prijetni občutek neučakanosti, ko boste z njim presenetili. Presenečenje je bistvo darila. To je tisti čar, ki trenutek obdarovanja naredi bogat in slovesen.
Darila dajemo in sprejemamo. Ni prav, če darila postanejo dolžnost, obveza ali velik strošek. Tudi ne kupujte jih zadnji hip, na hitro in brez občutka.Pa tudi ne spravljajte obdarovanca v zadrego s pretirano dragim darilom. Obdarujemo se preprosto zato, da bi bližnje razveselili in pokazali našo naklo- njenost in izrazili spoštovanje.


Tudi zavijanje in aranžiranje s prazničnimi okraski je kultura daril.Na zunaj naj bo viden žlahten in izviren odnos do obdarovanca. Pri tem ne pozabite, da je tudi preprosto lahko elegantno. Danes vam predlagam, da sami napravite lične škatlice za drobna presenečenja.
Potrebujete list tršega papirja /šeleshamer ki ga po želji na eni strani prelepite s pisa- nim ovojnim papirjem. Lahko pa v knjigarni kupite zelo uporabno valovito lepenko v privlačnih barvah (sl. 1).
Velikost škatlice morate pri- lagoditi predmetu, ki ga boste dali vanjo. Zato vzorec (sl.2) povečajte (sami ali v fotoko- pirnici),prerišite na lepenko in izrežite. Spodnji rob (črtkano) po pravi strani prevlecite z lepilom in škat- lico zlepite. Ko se lepilo posuši, lepenko ob straneh zapognite po označenih črticah in škatlico zaprite. Če sestavljate tovrstni ovitek iz debelega kartona, morate pregib najprej rahlo prebosti z buciko.
Sedaj manjka še okras. Škatlico z darilom prevežite z rafijo ali čisto navadno vrvico. Med debele vozle pa zataknite smrekovo vejico, suho cvetje, storžek, suho sadje, dišeče cimetove palčke...

Ta prispevek sem pisala z mislijo, da je to skromno, a pozorno darilo vam bralcem... Naj pripomore tudi k duhovnim razsežno- stim doživljanja praznika Odrešenikovega rojstva.
Tako kot božič naj bo tudi vsak dan nove- ga leta dajanje in sprejemanje.
Lep pozdrav!

Kati Urh

SLIKOVNA KRIŽANKA

Dragi prijatelji, pred vami je zopet "stara" slikovna križanka.Ko jo boste rešili,napišite na dopisnico le osenčeni del in sicer naj- prej vodoravno in nato navpično. Seveda navpično besedo napišite tudi vodoravno, da boste dobili geslo.
Dopisnico z rešeno uganko in priloženim kuponom (vsak lahko sodeluje le z eno re- šitvijo) pošljite najkasneje do 25. grudna na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 LJUBLJANA. Nagrade 6/98:
1. Mohorjeva zbirka za leto 1999
2. zložljivi dežnik
3. knjiga, Cvetana Priol: Darovana
4. ženska toaletna torbica
5. komplet podobic z motivi iz narave(avtor Klemen Čepič)
6. ščetka za lase z ogledalom

Rešitev 5/98 (križanka s številkami): 7473

Nagrajenci 5/98:
1. radio z uro: Majda Rogač, Martjanci 65, 9221 Martjanci
2. knjiga Marjetke Smrekar-Tako mi govori življenje: Ivica Brkljača, Izolska vrata 6, 6000 Koper
3. porcelan. skodelici z zajemalko: Marija Boršič, Male Rodne 7, 3250 Rogaš. Slatina
4. knjiga,Karel Gržan-Mavrični angel:Franc Šeško, n.h.m. 21, 8290 Sevnica
5. komplet podobic z motivi iz narave:
Damjana Kravcar, Palmejeva 30, 1000 Lju- bljana
6. manjša športna torba:Lidija Jeromel,Vel. Mislinja 30, 2382 Mislinja.

NA FESTINVALU '98

V Kopru smo se letos udeležili Festinvala '98. Nastop v Kulturnem domu smo imeli ob petnajsti uri.Pred njim smo imeli veliko tre- mo, ker smo se bali, da nam nastop ne bo uspel. Ko pa se je zastor dvignil, smo dali vse od sebe. Naša igrica se je imenovala Dva zmerjavca.Govori o dveh bratcih,ki se kar naprej zmerjata z različnimi živalskimi imeni. Nekega dne pa vse imenovane živali pridejo v hišo in povzročijo pravo razdeja- nje. Iz hiše sta jih spravila šele krotilec živali in čuvaj živalskega vrta. Bratca sta zaradi njih morala dva tedna pospravljati hišo. Sklenila sta,da se ne bosta več zmer jala.
Gledalci so nas nagradili z močnim aplav- zom. Nato smo si ogledali lutkovno igrico: "Kdo je napravil Vidku srajčico?" Potem pa so nas v Dijaškem domu še pogostili. Po večerji smo šli še na Debeli rtič, kjer naj bi bila zabava,pa je ni bilo.Zato smo odšli kar domov. Vsi smo bili veseli, da smo se lepo odrezali. Najbolj je bila vesela naša vodi- teljica Alenka Premrl.

Nermin Mehinovič, Center

za usposabljanje invalidnih otrok JPV Vipava

Redovnica, obdana z deklicami, je živela v 16. stoletju v Italiji. Poznana je kot usta- noviteljica ženske redovne družbe, ki še danes deluje tudi v Sloveniji. Povejte:

1. Ime svetnice:

a) sv. Angela Merici
b) sv. Marija Mazzarello
c) sv. Katarina Genovska

2. Ime njene družbe:

a) Karmeličanke
b) Uršulinke
c) Hčere Marije Pomočnice

3. Zakaj je upodobljena z deklicami?

a) Najbrž je imela rajši pridne deklice kot pa razposajene in neubogljive dečke
b) Prva je začela prirejati duhovne vaje tudi za deklice
c) Zbirala je zapuščene deklice in dekleta ter jih krščansko vzgajala.

Pravilni odgovor PP 5/98: B C B

"Gospod,tokrat pa mi sploh ni bilo potrebno pogledati v nobeno knjigo", je bil komentar lanske zmagovalke pokala ob tokratnem vprašanju. Imela je sicer nekaj prednosti, ker je doma izpod Uršlje gore,a tudi večina drugih tekmovalcev je odgovorila prav, kar pomeni, da se je avtor pokala že poboljšal. Upam, da se bo opogumil še kdo in (spet) začel tekmovati.

Vrstni red po petem kolu:
1. mesto(30 točk):s.Almira Černe,Ljubljana
2. - 10. mesto (26 točk): Oton Kurent in Marjetka Smrekar (Ljubljana), Katja Miklič, Radomlje; Boris Rejc, Tina Rot in Ljubica Zakovšek (Domžale), Zora Praper, Prevalje Tilka Tomažin, Raka, Zvezdana Zadnik, Škofja Loka
11. - 12. mesto (25 točk): Marija Boršič, Rogaška Slatina in Ana Košir, Ljubljana
13. mesto (21 točk): Marija Sedovšek, Mozirje
14. - 15. mesto (18 točk): Matevž Kerin, Šentjernej in Alenka Veber, Ljubljana

Odgovore pošljite do 25.decembra na naslov PRIJATELJ, za PP, Tabor 12,1000 Ljubljana

• "Mi smo mladi, veseli kristjani!"

• Pismo Miklavžu:"Sveti Miklavž,prinesi mi zdravja, najboljšo revijo,saj veš, to je Prijatelj, pa tudi nekaj sladkega."

• "Daj nam danes naš vsakdanji kruh!"

• Jezus, naš brat, združuje nas - še posebno ob božiču.Naj se vedno znova rojeva tudi v naših srcih!

Veselim se vsake naslednje številke Prija- telja,ker se v njem vsebina tako zelo ujema z naslovom.Nobene politike ni in ne reklam. Prijatelj mi poboža dušo, me spomni na Božjo bližino, mi olajša križ in pomaga os- misliti trpljenje. Naj ostane tak, kot je, naj še dolgo prihaja med nas.

Zvone Modrej