Dragi prijatelji!

"Ko je ta še govoril..., je že prišel drugi in sporočil še ne- kaj hujšega.." Morda se spo- minjate teh besed in misli iz Jobove knjige. Slabe novice, nesreče in izgube,so se vrstile druga za drugo.Job je potem samo zavzdihnil: "Dobro smo prejemali od Gospoda, zakaj bi hudega ne sprejeli."Toda v začetku je šlo samo za izgubo materialnih stvari in svojcev. Ko pa se je bolezen dotaknila njegove- ga telesa, ko je težavnost življenja ob- čutil dobesedno na svoji koži,so njego- ve besede prešle v jezo,obup in protest proti življenju, proti Bogu samemu, še bolj pa proti prijateljem,ki so mu skušali ne da bi sami bili tako preizkušani, vse pojasniti.
Marsikdo v življenju pride v takšen po- ložaj in se spomni na Joba.Slabe novice se vrstijo. Nekaj časa vsaj nekateri to še uspejo nekako reševati,tudi s humo- rjem, češ: "Nikoli ni tako slabo, da ne bi bilo mogoče biti še slabše." Potem tudi humor, niti črn, ne pomaga več. Bole- zen te lahko čisto vrže ob tla. Kako je potem? Dve takšni zgodbi boste lahko prebrali v prvi letošnji številki Prijatelja. Prva je zgodba Dragice iz Maribora v rubriki: Govorijo nam prijatelji, druga pa Katharina Röser iz Nemčije v rubriki: Prizadeti v svojem okolju.Ta je zapisala za marsikoga presenetljiv in komaj ver- jeten stavek:"Če bi imela željo in dobila ponudbo, da zopet ozdravim, toda iz- gubim vero,potem bi se odrekla želji po zdravju in se odločila za vero."
Kako težko je, ko človeka bolezen vrže ob tla,se dobro zaveda sveti oče Janez Pavel II. Sam občuti težo bolezni in nadloge starosti. Tudi letos je ob sve- tovnem dnevu bolnikov, 11. februarju, napisal tehtne besede v spodbudo in tolažbo vsem bolnikom in njim, ki jih ra- zumejo ter jim pomagajo. Gotovo bomo vsi skupaj skrbno prebrali sicer zahte- ven, a bogat in čudovit tekst. Da bi si ga bolje zapomnili, Prijatelj prinaša tudi kratko predstavitev dežele, kjer bo os- rednja slovesnost ob tem dnevu, to je Libanona.
Ob 60-letnici smrti boste lahko prebrali zapis o našem svetniškem kandidatu, škofu Janezu Frančišku Gnidovcu, zlasti o njegovem izrednem čutu za stisko ljudi in požrtvovalnosti pri pomoči.Čep- rav je bil izreden mož molitve, je opazil vsako stisko in jo poskušal odpravljati.
Nekaterih rubrik iz različnih razlogov tokrat ni, toda gotovo je v njem nekaj lepega in dobrega,zaradi česar ga ima- te mnogi radi, kakor zatrjujete v svojih pismih.
Job je končno sprejel Božjo voljo ter prosil za prijatelje...

Vlado Bizant

spredaj: ledene veje,foto Klemen Čepič
zadaj: babica z vnučko, foto Tone Planinšek

Februar

Da bi bilo življenje nemočnih, posebno umirajočih, obvarovano pred grožnjo evtanazije. Da bi Cerkev v Vietnamu uživala popol- no versko svobodo in imela pastirje, ki so ji potrebni za opravljanje njenega poslanstva. Da bi znali prav ceniti delo tistih, ki se zavzeto posvečajo bolnim in ostarelim.

Marec

Da bi kristjani s svojim prizadevanjem pripomogli k temu, da bi bila postopno odpravljena zadolženost revnih držav in da bi jubilejno leto bilo leto resničnega odpuščanja in osvoboditve, kakor nas uči Božja beseda. Da bi po posebnem zasedanju škofov- ske sinode za Azijo krajevne Cerkve pogumno in odkritosrčno oznanjale evangelij in pri tem vedno upoštevale verska pričakovanja azijskega sveta. Da bi se kristjani zavedli svoje odgovor nosti pri oblikovanju socialno urejene družbe.

Pa res, saj imam vendar dva očeta!

Letos smo v zadnjem letu pri prave na veliki jubilej 2000. Kako se dobro nanj pripravi- mo? Po papeževem predlogu je to leto priprave namenje- no predvsem misli na Boga Očeta. Ima prav, le z Božjo pomočjo nam lahko uspe.
Zemeljski oče vsakega človeka je raz- ličen, drugačen, enkraten, nezamenljiv, edinstven. Moj nebeški Oče - Bog, je vendarle Oče vseh ljudi - je popolnoma isti, enak. Enak je zame,zate, za sose- da, za prijatelja ali tudi za tistega, ki ni nikoli izkusil ljubeče skrbi svojega ze- meljskega očeta...
In vendar, kako naj si predstavljam Bo- ga kot Očeta,če prej ne izkusim, kaj mi pomeni zemeljski oče. Mislim, da prav težko. Nekateri pravijo, da sploh ni mo- goče.
Ko to razmišljam, najprej pomislim na ljubezen mojega očeta do domovine - Slovenije. Ta je daleč od njega, saj je Argentina na drugem koncu zemlje. In vendar,nosi jo vedno v srcu. Slovenska beseda ni utihnila v domačem gnezdu, slovenska pesem se je pogosto slišala in je dajala veselje do življenja. Da, tudi to pomislim, da je očetov dar zame zastonjsko darilo.
Ob tem pa se spomnim tudi na očetovo molitev. Ta je kazala na predanost in zaupanje skupnemu Očetu, njegovi previdnosti in ljubeči skrbi. To se vate vkorenini. Ko začutiš to zaupanje, to predanost,to iskreno ponižnost, ne mo- reš drugače, kot da se v tebi rodi. To je moj oče.
Kot fant -bogoslovec sem prišel v oče- tovo domovino. Sedaj kot duhovnik ži- vim v njej, daleč od očeta, pa obenem tako povezan z njim.Velikokrat pomislim ali ni podobno tudi za vse nas, da smo vsi na tujem svetu, daleč od domovine - nebeške. Le hrepenimo po njej in jo slutimo v srcu. Ko rečem Oče, nebeški Oče, pomislim na nebeško domovino. Tako je. Tudi Slovenija je zame majhna podoba za nebeško domovino.
Post je pred nami. Tudi za ta čas naj- dem zgled pri očetu.
Da se je moj oče znal odpovedovati, sploh ne dvomim.To sem čutil in to vem Kolikokrat mi je dopovedal za življenje potrebne stvari. Ni naredil vsega name-

sto mene,ampak me je učil delati, živeti samostojno, biti pripravljen na preizku- šnje, trpljenje. Ali ni to odpoved? Več- krat pomislim,da bi mi bilo laže, če bi še to ali ono storil zame namesto mene. A spoznal sem, da biti samostojen pomeni spoprijeti se z življenjsko resničnostjo sam, z lastnimi talenti, lastno voljo in ljubeznijo.
Nekaj neverjetnega se mi je vedno zde- la njegova volja do dela. Kot delavec je bil v tovarni enajst ur na dan,za pot pa je potreboval vsak dan tri ure. Never- jetna volja in ljubezen.
Nekateri ljudje imajo zdrave,močne oče te, nekateri zelo znane in slavne. Drugi imajo očeta na invalidskem vozičku. Oče je lahko telesno nemočen,a najtrd nejša opora sinu na poti skozi življenje. Sin duhovnik je tako rekel o svojem pokojnem očetu na vozičku,enako drugi sin, tudi duhovnik.
Kaj pa, če je moj oče slab človek? Dal mi je življenje, a sam ga ni zmogel prav živeti... Morda mi je Bog na pot življe- nja dal nadomestnega očeta, strica, koga drugega. Vsaj koga imam gotovo, ki mi je v oporo.
Zavedam pa se lahko nečesa: da imam istega Očeta v nebesih, da je On tisti skrbni,tisti razumevajoči, dobrotni Oče. Njegova podoba se nam pokaže šele po Jezusu Kristusu,našem starejšem bratu. Nanj se moramo bolje ozreti, da bi laže in bolje spoznali Očeta. Saj je rekel: "Kdor vidi mene, vidi očeta."
Kakšna je pravzaprav podobnost med mojim in nebeškim Očetom? Odgovor je samo eden: imeti rad. Brezpogojno, ne- sebično, iz ljubezni. In to v meni rojeva občudovanje, hvaležnost. Oče zame živi,darovan mi je,tudi zame bije njego- vo srce, utripa. Ljubezen greje,ljubezen se daje, ljubezen se ne ponaša ne išče svojega. In tak je Bog z nami.
Ali sem tudi jaz tak do ljudi?
Želim, da bi kot duhovnik zmogel daro- vati življenje za druge iz ljubezni. Ven- dar ne bom zmogel tega drugače, ne da bi se najprej v zaupljivi molitvi obrnil k nebeškemu Očetu. Kakor Jezus.
Ali si za to pripravljen tudi ti?

Toni Burja

Bogatejša za prijatelje

"Saj ni nič posebnega, zdra- vila, vizite, pregledi... Potem malo zadremlješ..., ko pa se zbudiš, začudeno zreš okrog sebe, kje vendar si. Zagledaš okno bol- niške sobe, sosedo, ki ji teče infuzija, posteljo in sebe na njej. In nenadoma se zaveš, da si v bolnišnici, da je diag- noza grozna in skozi možgane ti gre misel: 'Saj ni res, da sem tu; saj ni res, da se to dogaja meni. To morajo biti le moraste sanje' Žal niso in boriš se, dan za dnem s spoznanjem, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo, ko si bil 'zdrav, ve- sel, lepe pesmi pel...'"
Tako pravijo oboleli ljudje, ki so nam dragi in jim želimo vse najboljše,zdravja in sreče.Življenje pa piše svoje zgodbe; pretresljive,a vendar veličastne.Prijatelj ki izide tik pred svetovnim dnevom bol- nikov, prinaša takšno zgodbo. Dragica Repnik, Veselova 3, 2000 Maribor, ne more več govoriti in se sporazumeva s komunikatorjem. Tudi zato je njena pri- poved še toliko bolj vredna pozornosti. Bolezen, tokrat ne njena, je poskrbela, da je pogovor, za katerega smo se zmenili ob božičnem obisku, potekal kar po pošti. Dragica preseneča...

Dragica,ali se lahko najprej nekoliko predstaviš bralkam in bralcem Pri- jatelja? Menda si najmlajša oskrbo- vanka tega doma tu na Taboru v Mariboru.
Sem Dragica Repnik, rojena 16. maja 1959, kar vam pove, da sem še soraz- merno mlada. Sem tudi mati dveh ču- dovitih zdravih otrok. Do začetka svoje bolezni smo živeli kot živi večina pov- prečnih družin. Ko pa sem zbolela, se je moje življenje popolnoma spremenilo.

V uvodu v tale pogovor je omenjen komunikator. Lahko malo opišeš to napravico; kako deluje in kaj ti po- meni? Da sedaj sploh lahko komunici- ram tako z vami kot tudi z drugimi, se zahvaljujem logopedinji Nadi Žemva iz zavoda za rehabilitacijo invalidov, ki je prišla na misel, da bi se tako lahko še sporazumevala z okolico. Tako mi je naročila ta komunikator, naredili so mi tipalko, da sem se prvič po dobrem letu molka zopet lahko pogovarjala. Menda sem bila prva, ki je komunikator dobila na recept.V glavnem trdim,da je grozno ko se zavedaš, kaj se dogaja okrog tebe, nimaš pa nobene možnosti, da bi jim karkoli lahko povedal.

Ali lahko kaj poveš o svojem življe- nju in načrtih, ki so se ti uresničili?
Kaj naj rečem? Mislim,da ima vsak mlad človek določene cilje v življenju, ki jih želi uresničiti. Moj cilj je recimo bil kon- čati srednjo šolo. To sem tudi končala. Želela sem narediti vozniški izpit,si ust- variti družino in dom in tako dalje. Vsi načrti so se mi počasi uresničevali, do- kler nisem zbolela in so se moji doteda- nji načrti podrli kot hiša iz kart.

Kje si sicer doma? Si Mariborčanka ali si zrasla na deželi?
Nisem mestni otrok,zato imam še danes raje deželo kot mesto. Sem namreč iz Zgornjih Hoč. To je približno petnajst kilometrov izven Maribora.

To pa je pod Pohorjem. Si kdaj bila na njem in ga prehodila?*
Nikoli ga nisem prehodila. Ni bilo časa; služba in družina sta mi vzeli ves čas.

Kaj si po poklicu in kakšno delo si opravljala? Po poklicu sem šivilja. De- lala sem v bifeju v tedaj še obstoječi Elektrokovini in to kar šestnajst let, ta- ko da sem vmes dobila priznano interno kvalifikacijo kot natakarica.

Tvoje delo je zahtevalo in nudilo pre cej stikov z ljudmi. Si rada v družbi?
Že od nekdaj imam rada ljudi. Delo z njimi me bogati. Še danes me stiki z ljudmi osrečujejo.

Zakaj, če smem vprašati, se ti je tako zelo poslabšalo zdravje?
Nekje sem se kot že odrasla nalezla vi- rusa običajnih otroških vodenih koz. Ta virus pa mi ni povzročil vodenih koz, temveč herpes zoster (pasavec), ta pa vnetje možganske skorje, v kateri so tudi celice, ki uravnavajo naše gibanje in govor. Pri tem so te celice odmrle. Še danes pa vem,da je to bilo šestnaj- stega oktobra leta 1991. Se pravi, da sem že kar sedem let invalidka.

Se spominjaš dni, ko si bila v bolni- šnici in si začela spoznavati, kakšno bo zate novo življenje? Ali o tem nerada razmišljaš in pripoveduješ?
Seveda se spominjam. Niso pa nič kaj prijetni ti spomini, zato jih preprosto potiskam vstran, kajti pozabiti jih ni mogoče.

Ali lahko še malo predstaviš svoje najbližje? Imaš že skoraj odrasla otroka, takrat pa sta bila oba še os- novnošolca. Gotovo je bila to huda preskušnja za vse vas? Sin je danes star dvajset let,hčerka pa petnajst. Ko sem zbolela, sta bila res še oba osnov- nošolca. Prizadeti smo bili vsi. Otroka sta bila v tistih letih, ko bi me najbolj potrebovala. Jaz jima pa takrat nisem mogla dajati ničesar, saj sem bila sama potrebna pomoči. Danes mi je nekoliko laže, saj sta tudi otroka odrasla.

Kako si doživljala izgubo samostoj- nosti? Kaj je bilo hujše, bolečine ali ta občutek popolne odvisnosti?
Grozen je občutek, ko spoznaš, da si popolnoma odvisen od drugih.To je zla- sti hudo pri opravljanju osebne nege, oblačenju, hranjenju, pitju, pa tudi pri namestitvah stvari v sobi. Mnogokrat mi je prav nerodno prositi, saj delujem malenkostno, ker me moti že nabran prtiček na elementu ali prah na pohiš- tvu ali pa zapackana mizica na mojem vozičku. Večina strežnic jo počisti, ne da bi jaz prosila, zgodi pa se, da jo kar pustijo. Jaz pa preprosto ne prenesem, da bi sedela ob taki mizici. Sicer lahko rečem, da je čistoča v našem domu vredna vse pohvale.

Velikokrat slišim o občutku manj- vrednosti. Kako je s tem? Si imela kdaj prej v življenju tak občutek? In kako je sedaj?
Ne, prej nikoli nisem poznala občutka manjvrednosti. Ko pa sem zbolela, je moje samozaupanje zelo padlo,porastel pa občutek manjvrednosti. Zaveš se namreč, da nisi več tak kot prej in da tudi nikoli ne boš. Vsaj jaz to vem. Na žalost je tako, da mnogo ljudi na nas, invalide, gleda postrani, češ, da smo manjvredni, ker smo invalidi in drugačni od njih. Ljudem se smilimo. Ne morejo nas sprejeti medse takšne, kot smo. Zelo si želim, da bi me ljudje kljub inva- lidnosti sprejemali enakovredno.

Ali kdaj pomisliš,da je kdo morda še bolj bolan kot ti?
To,da so še bolj prizadeti od mene,vem Na rehabilitaciji v Ankaranu, kamor me društvo "Sonček" sprejema na morje, sem videla, da so že v našem društvu nekateri še bolj prizadeti.

Mnogi ljudje svojega znanca,ko tra- jno zboli,kar nekako pozabijo.Zakaj misliš, je tako?
Res, mnogokrat se primeri, da te svojci več ne obiščejo. Zakaj? Mislim, da zato ker obiskovalec dobesedno ne ve, kako naj se vede do nas,da nas ne bi še bolj prizadel.Vsak tudi nima te sreče kot jaz da sam sebe sprejme takšnega kakršen je. Raje se še naprej smili sam sebi ter se vda v usodo. Pa zaprejo se vase.

V sobi si sedaj sama. Si bila vedno sama? Ti to najbolj ustreza?
V sobi sem zdaj res sama. Ko pa so me sprejeli v Dom,sem delila sobo še s štiri mi sostanovalkami. Čez nekaj časa sem zaprosila našo domsko socialno delavko za samsko sobo. Nanjo sem morala se- veda počakati.To je trajalo kar dve leti Mislim, da bom Stanji večno hvaležna, kajti ni primerjave, če moraš sobo deliti še s kom ali pa si sam.

Kako sprejemaš obiske? Se razve- seliš vsakega ali si kdaj raje sama?
Obiski mi veliko pomenijo.Razveselim se vsakega obiskovalca. Daje mi prijeten očutek, da sedaj, ko sem invalidka in v Domu, nisem utonila v pozabo in v ne- sreči nisem sama. Priznam pa,da vedno nisem bila sposobna z navdušenjem sprejeti obiska. Na začetku bolezni sem ob prihodu obiska vedno jokala. Spomin mi je takrat podzavestno odtaval nazaj v čas, ko sem bila še zdrava. Ker sem se pa že takrat zavedala, da nikoli več ne bom niti približno takšna kot prej, je bolečina ob tem bila tako močna, da se nisem mogla obvladati joka. Danes vem da so me obiskovali z dobrim namenom in me imajo radi.Jaz pa sem jih s svojim jokom tako prestrašila in odgnala, da drugič sploh niso upali več priti, da me ne bi spravljali v jok.

Ti je kdaj dolgčas?
Če verjamete ali ne, mi nikoli ni dolgčas Tudi v takšnem stanju sem si našla za- poslitev, ki jo še zmorem sama.

Slišal sem, da rada bereš in da si zelo vesela, ker sedaj lahko sama obračaš liste v knjigi.
Res je, da sem si želela že od začetka, da bi lahko sama obračala liste, ker res rada berem. Z nekaj vaje sem se tudi naučila obračati liste s tipalko, ki je moj nepogrešljiv pripomoček.

Oprema v sobi je videti kar dobra. Vodljiva električna postelja, radio, televizor in videorekorder na daljin- sko upravljanje, sedaj še računal- nik? Gotovo je bilo zelo težko priti do vsega tega. Kdo ti je pomagal?
Res imam kar lepo število tehnično tako narejenih reči, da jih zmorem s pomočjo tipalke tudi sama upravljati. Največ za- slug ima glavna sestra Tatjana Ribič, saj mi zelo stoji ob strani, me spodbuja in mi pomaga, kolikor je v njeni moči. Hvala ji! Njej se moram zahvaliti,da sem si smela sobo opremiti s svojim pohišt- vom.Tako ima moja sobica zdaj bolj pri- jeten videz, v njej se počutim domače. Ona mi je tudi povedala in mi dala nas- lov Lions kluba, tega sem zaprosila za električno posteljo. V prošnji sem jim naštela tudi nekaj drugih želja. Ko sem že mislila, da moja prošnja pač ni obro- dila sadov, mi je prišla glavna sestra povedat, da je ugodeno moji prošnji. Presenečenja pa še ni konec. Obiskala me je gospa Elizabeta Čerebokl. To je žena enega od članov tega kluba. Med pogovorom mi je povedala,da mi je ona osebno pripravljena kupiti električni pi- salni stroj.Kot vidite,mi ga tudi je.Poleg tega se je o meni pogovarjala s prijate- ljem iz nemškega Lions kluba.Ta gospod mi je pa podaril videorekorder. Hvala vsem trem. Da me je doletela takšna sreča,zdaj komaj verjamem.Niti v sanjah si nisem upala pomisliti na tak uspeh.
Maja lani mi je pisal še Lojze Čokl in me vprašal, če sem pripravljena dati izjavo za televizijski tednik. Seveda sem bila za to in v sredini junija so res prišli. V oddaji so objavili, da si zelo želim še računalnik. Stekla je akcija in danes ga tudi že imam. Podaril ga je g. Martin Ošlak in podjetje Omekom. G.Martin me pozna že od prej, saj je bil moj fiziote- rapevt. Hkrati so mi na pomoč priskočili še moji sokrajani iz Hoč, zbrali kar dve- sto trideset tisoč tolarjev. S tem sem uspela nabaviti še vse drugo,kar je po- trebno pri računalniku. Hvala vsakomur, ki je kakorkoli pripomogel k temu, da bom laže preživljala svojo invalidnost.
Za vse delo okoli računalnika kot tudi za inštrukcije na njem pa se zahvalju- jem Tadeju Gačniku. Na videz je bolj v ozadju, vendar mi veliko pomaga. Svojo pomoč pri učenju mi obljublja seveda tudi Lojze.
Občutkov veselja in hvaležnosti ljudem dobrih src ni mogoče opisati z beseda- mi. To bi morali sami doživeti, da bi jih spoznali.

Pozimi ni nobene velike izbire in moraš biti v domu. Kaj pa drugače - ali si rada zunaj? Kakšna je okolica doma? Je tu v mestu veliko hrupa?
Komaj čakam, da se začnejo toplejši dnevi,ko bom lahko zunaj. Rada sem na svežem zraku, pa tudi pretirano hrupno ni, saj naš Dom stoji skoraj pod Pohor- jem. Zadovoljna sem z okolico doma. Ker sem res rada zunaj, si zelo želim še električnega vozička, ki bi mi vsaj delno nadomestil nogi. Odšla bi lahko ven, kadar bi želela, ob nevihtah bi se lahko sama umaknila pod streho. Prav tako ne bi bila več prisiljena ostati na enem mestu, obrnjena v eno smer po več ur.

Kaj vse te zanima? Kaj najraje gle- daš po televiziji? Če lahko temu re- čem tako,me zanima vse. Tako poučne dokumentarne oddaje,kot lahke roman- tične zgodbe - filmi, politika doma in po svetu, mladinski filmi, itd.

Ali dobiš kaj dosti pošte?
Odkar imam pisalni stroj,si tudi kar pre- cej pogosto dopisujem.Ko pišem pismo, čisto pozabim, da sem nema.

Očitno včasih tudi kaj napišeš; mi- slim za objavo. Zelo močan je tvoj sestavek v reviji PET,glasilu Društva cerebralne paralize, letos junija.*
Naj povem,da rada kdaj kaj napišem za objavo. Nekako me neka notranja sila kar priganja, da moram svoje vtise izliti na papir.

Se spomniš, kdaj si prvič zapustila dom in šla na pot?*
Če še tako tuhtam,se tega res ne spo- mnim. Moji izhodi so sedaj kar pogosti. Velikokrat sem kje drugje.

Ko kam greš, ti pomaga spremlje- valka. Ali je lahko dobiti pomoč?
Vsekakor potrebujem spremljevalca-ko, ko kam grem. Lahko pa rečem, da v večini primerov za to poskrbi vodstvo Doma.Ko grem na morje,poskrbi društvo "Sonček", če pa grem na lastno željo, se razume, da sta prevoz in spremstvo moja skrb.

Vem, da si bila v Celju na srečanju Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Kako si zvedela zanj?
Za srečanje Krščanskega bratstva bol- nikov in invalidov mi je poslal vabilo Lojze Čokl. Vesela in hvaležna sem bila, saj sem na račun tega srečanja boga- tejša kar za nekaj prijateljev.

Ali kdaj razmišljaš o geslu Bratstva: Vstani in hodi? Kaj te besede zate pomenijo?* Da bi shodila, če sem od- krita, na to ne polagam nobenih upov. Verjetno tisti invalidi, ki še lahko gibajo z nogami, res upajo, da bodo še kdaj hodili.Zase vem,da mi to ni več mogoče Tudi če bi se izboljšalo moje zdravstve- no stanje, po kakršnemkoli čudežu, bi že zaradi kontraktur - nepravilnega po- ložaja stopal ne mogla stopiti na noge. Da pa shodiš v odnosih do drugih ljudi, do prijateljev, tega si zelo želim.
Ali rada pišeš? Nekateri bolniki in invalidi so napisali svojo knjigo. Ti je kdaj prišla misel, da bi vsa svoja doživetja zapisala?
Večkrat me je že kdo spodbujal,naj na- pišem knjigo. Menim,da še nisem dovolj zrela,da bi bila sposobna napisati knjigo Ne rečem pa,da je kdaj ne bom napisala
Ob božičnih in novoletnih praznikih se pogostoma dogaja, da se komu zamaje svet. Kako ti sedaj doživljaš te praznike? Zame osebno so prazniki, kot recimo božič, novo leto, velika noč in še kakšen tako lepi, da si jih želim čimveč. To so dnevi, prosti dela, pa me sestra Ana z možem Milanom vzame k sebi domov v Hoče, kjer se mi pridruži- ta tudi moja otroka. Tako sem z njima ves dan,hkrati tudi z mamo in sestrami. Tako smo združeni kar vsi moji ožji svojci. Hvala jima iz srca.
Si kdaj postavljaš vprašanja o smi- slu življenja? Mislim, da bi moral imeti vsak invalid kakšen cilj,enako kot zdrav človek. Cilji so seveda sedaj majhni, ampak ko se trudimo, da bi jih dosegli, naše življenje dobi smisel.
Naj se sedaj še povrnemo k tvoji zadnji pridobitvi, k računalniku. Ali veš, da je to tudi aparat za učenje potrpežljivosti? Če te ne razume, se kar upre in noče nič narediti ali pa naredi čisto po svoje.
To me niti najmanj ne skrbi,kajti potrpe žljiva znam biti. Nikamor se mi zdaj pač ne mudi. Drugače je z vami zdravimi. Živite s hitrim tempom življenja.
Ali se rada učiš?Za računalnik obsta ja mnogo literature. Najzanimivejša je tista za telebane.To so ljudje,ki se še čisto nič ne spoznajo,a so učljivi. Ali že imaš kakšen tak učbenik?*
Učbenika sicer še nimam. Upam pa, da nisem tako trda v učenju,da me inštruk tor ne bi mogel naučiti. Oba že vnaprej prosim potrpljenja.
Prek računalnika se je mogoče po- govarjati - takoj izmenjati pošto. Kaj boš najprej vprašala na primer Lojzeta ali mene?*
O tem pa res še nisem razmišljala. Go- tovo pa se bo našlo kaj, saj sem že po naravi kot večina žensk zelo radovedna
Gotovo imaš še kakšne skrite načr- te. Nam lahko kakšnega zaupaš?*
Kot sem že omenila, si zelo želim elek- trični voziček.
Znaš ali se učiš kakšen tuj jezik? Morda bi mogla kaj prevajati, si do- pisovati s kom v drugi deželi?
Malo sicer razumem angleško. Rada bi znala tudi nemško. Trudim se jo naučiti sama s pomočjo kaset in knjig,ki sem si jih sposodila. Želela bi pa tudi izpopol- niti svojo angleščino, kajti že kar nekaj let si dopisujem s prijateljem Simonom iz Anglije, ki nič ne zna slovensko.
Ko gledaš nazaj,vidiš,da si spoznala mnoge ljudi, dobre in slabe. Kaj bi rekla o zdravstvenih delavcih? Kako naj ravnajo, ko naletijo na osebo, ki ne more govoriti? Res sem spoznala različne zvrsti ljudi, upam pa si trditi,da slabih ljudi ni; vsaj do mene ne. Edina razlika med njimi je, da so nekateri res zanesljivi,drugi pa ne.To še posebej ve lja za zdravstvene delavce, s katerimi imam pač zaradi svoje nepokretnosti veliko stikov. Kar zadeva zdravstvene delavce, trdim, da imajo zelo naporno fizično delo z nami nepokretnimi,saj nas morajo večkrat dnevno dvigniti. Tu bi jim zelo olajšalo delo kakšno posebno dvigalo.
Ko pa naletijo na nemo osebo, kot sem jaz, so težave še večje in se še bolj pokaže, kdo je res zanesljiv. Veliko mi pomeni, da me ne pomilujejo, temveč me jemljejo kot sebi enako. Res glasno ne govorim, imam pa aparat, ki mi daje vse možnosti izražanja svojih misli, pač v pisni obliki.
Dragica, čeprav se še nismo veliko- krat srečali,si se v tem času,tudi pri tem 'spraševanju' velikokrat nasme jala. Imaš kakšen recept za dobro voljo? Recepta za dobro voljo ni. Ta je odvisna od vsakega posameznika pose- bej,kako si sposoben sprejeti sam sebe takšnega kakršen pač si. Jaz sem že od prej veder človek. Bolezen je prizadela tudi moja čustva, vendar se trudim, da bi bilo to čim manj opazno. Če mi to tudi uspeva, pa presodite sami.
Zadnje vprašanje naj bo prav po- sebno. Kaj ti pomeni poznanstvo z ljudmi,ki čutijo s teboj,čemur bi lah- ko rekli kar prijateljstvo? Poznanstvo z ljudmi mi veliko pomeni.Daje mi vedeti da v svoji bridki usodi,ki me je doletela, nisem ostala sama. Pomagate mi s tem, ko mi podarjate različne pripomočke, da laže prenašam invalidnost.Zato res hva la! Še več kot materialna pa mi pomeni duševna podpora, saj prav čutim, da se ljudje ne strinjate z mojo nesrečno usodo,ki me je doletela.Ni vam vseeno, kako bom preživela preostanek življenja To mi dviguje samozavest, da se borim tudi sama in nisem obupala.
Vem,da sama ne bi zmogla tega in bi že zdavnaj obupala,če ne bi čutila podpore dobrih ljudi,med katere spadate tudi vi.
Na obisku smo bili: Lojze Čokl, Katja Miklič, Vlado Bizant, civilni vojak Marko Rusjan in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Duhovna svoboda

Ko molim,s srečo v srcu razmišljam,kako velik dar je ljubezen do Jezusa, kaj vse mi daje. In kaj mu želim dati in razodeti jaz, grešnica, pa vendar - kot taka - v njegovih očeh res ljubljena. To dejstvo me notranje pomirja, duhovno osvobaja Skušam se odpirati svobodi Duha,vsega dobrega, pravega. To mi uspeva preko križa, osebne zatajitve. Tedaj zaslutim duhovno svobodo, veselje duše...
Prosim, povej mi: je pot k duhovni svo- bodi tudi preko zatajitve samega sebe? V letu Boga Očeta je najpomembnejše, da si prizadevamo in prosimo za pravo duhovno svobodo. Menim, da je pred- vsem duhovna svoboda most k edinosti, vsesplošni spravi med nami. Ljuba Marjetka,
zastavila si mi tako široko vprašanje, da mi v teh nekaj vrsticah nanj ne bo mogoče izčrpno odgovoriti. No, skušala se bom omejiti na bistveno. Ker vem, da za to tudi ti prosiš Svetega Duha, upam, da mi bo uspelo. Hvala!
"Človek je vreden toliko, kolikor je ljub- ljen." Te besede našega dragega gos- poda nadškofa, dr. Franca Rodeta, ob pozdravu miru pred nekaj dnevi v naši samostanski kapeli, so me silno prese- netile. Nadaljeval je: "In človek je nes- končno vreden, ker je od Boga neskon- čno ljubljen,kot pravi Pascal: 'To kapljo krvi sem prelil zate, za vsakega izmed vas.' Zato je prav, da si tudi med seboj izkazujemo spoštovanje, da se cenimo in si izkazujemo ljubezen..."
Pozneje sem razmišljala, zakaj so me te besede tako presenetile, tako razvese- lile in razbremenile. To je vendar čisto nasprotno stališče od tistega,ki ga toli- kokrat slišimo: "Človek je toliko vreden, kolikor ljubi." Le kako bi mogel človek ljubiti, če bi ne bil sam prej ljubljen? Kolikokrat se vsakdo izmed nas počuti hladnega, otopelega, ranjenega, včasih popolnoma nesposobnega za ljubezen. In pod tem vtisom nemoči se v srcu lahko hitro naseli žalost, strah, obup... Sv. Bazilij Veliki pravi, da "ljubezen do Boga ni nekaj, kar je človeku dano od zunaj. Nihče od nas se ni naučil uživati luč in težiti po življenju, niti ljubiti star- še ali vzgojitelje. Tako in še mnogo bolj velja to za ljubezen do Boga,ki ne pride v človeka od zunaj. Že v človeško na- ravo je kot neko seme položeno to, da se nagibamo k ljubezni: da moremo lju- biti in ljubezen potrebujemo." Torej je Ljubezen sama vendarle že v nas! Bog je prapočelo, temelj in začetek vsake ljubezni. Ne le, da se je vsakdo izmed nas rodil iz ljubezni med staršema. Če posežemo še globlje, prav na začetek stvarjenja, poroča Sveto pismo, da je bilo vse, kar je Bog ustvaril "dobro", pri stvarjenju človeka pa doda: "In bilo je prav dobro."
Božji načrt je že od začetka stvarjenja razodetje trojiške ljubezni. Bog začne uresničevati svoj načrt razodetja sa- mega sebe, svoj načrt odrešenja že ob začetku. Vse ustvarjeno je v najglob- ljem bistvu izpolnjeno z Bogom samim. Vendar pa Bog ne ustvarja samo v ta- kšnem smislu, kot beremo v Svetem pismu. Njegovo stvariteljsko delovanje je nenehno na delu. On tudi danes vse stvari vzdržuje v bivanju:on vodi usodo sveta in vsakega posameznika.On hoče da smo, da živimo. Njegova ljubezen je osnovni pogoj, da živiva Ti in jaz. Bog sedaj ustvarja Tvoj pogled, Tvoj nas- meh, ustvarja Tebe, ustvarja, obnavlja in vzdržuje v bivanju vse, kar je v Te- bi... Da mi obstajamo, da obstaja svet in da moremo storiti karkoli dobrega na tem svetu - vse to je delo Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja...
Če pa je vse tako zelo prežeto z Božjo navzočnostjo, kako to, da se danes tako malo ljudi odpira tej resničnosti in se giblje v območju duhovne svobode? To vprašanje je zame pač pretežko. Mislim,da je v ozadju skrivnostno delo- vanje milosti,ki pričakuje svoboden člo- vekov odgovor. Skupnost z Bogom, pri- jateljstvo z Jezusom se prične z iskreno pripravljenostjo, da se prostovoljno vključimo v veliki načrt, ki ga ima Bog z nami osebno in s celotnim stvarstvom. Takoj, ko človek s svobodno voljo išče dobro,mu prihaja na pomoč Božja milost ki se razodeva kot gorečnost.Gorečnost je naš oživljajoči Duh. Binkoštni ogenj Svetega Duha,ki ga je Kristus poslal na svet,neprestano oživlja in prešinja tiste ki so Bogu po volji. Kjer pa gorečnost presahne,tam presahne vsako duhovno življenje.
Vendar pa je človeku v vsakem trenut- ku nanovo dana možnost, da znova obudi zaupanje v Božje usmiljenje, da s skesanim srcem pristopi k Bogu in ga prosi milosti. Molitev je kakor vsakdanji kruh. Molitev je kakor les, polena, ki vzdržujejo notranji ogenj. Takoj, ko se Božja milost dotakne duše,ta začne mo liti. Duša se obnaša kakor zaljubljenec, ki komaj čaka, da bo ob Ljubljenem, da se vanj spreminja.Svetniki-kot npr.kar- meličanka bl. Mirjam Križanega Jezusa iz Betlehema -nam kažejo pot duhovne svobode z vsakodnevno naravnanostjo:

"Gospod Jezus, v tišini jutra,ki je napo- čilo, prihajam k Tebi in Te z velikim za- upanjem ponižno prosim, da mi podariš svoj mir, svojo modrost in svojo moč. Daj, da bom danes gledala svet z očmi, ki so polne ljubezni.
Daj mi razumeti, da vsa krasota Cerkve izvira iz tvojega križa. Naj sprejemam svojega bližnjega kot človeka, ki ga Ti hočeš po meni ljubiti. Podari mi pripra- vljenost, da mu s predanostjo služim in v njem razkrivam vse dobro, kar si vanj položil.
Moje besede naj izžarevajo krotkost in vse moje ravnanje naj seje mir.
Le tiste misli, ki razsipajo blagoslov, naj ostajajo v mojem duhu.
Zapri moja ušesa pred vsako zlohotno besedo in vsako slabonamerno kritiko. Moj jezik pa naj služi le poveličevanju tvoje dobrote.
Predvsem stori, Gospod, da bom tako polna ponižnosti in dobrotljivosti, da bodo vsi, ki me bodo srečali, začutili Tvojo navzočnost in tvojo ljubezen. Obleci me s sijajem svoje dobrote in lepote, da ju bom vedno razodevala."

Draga Marjetka! Ker vem, da že živiš v zaupnem prijateljstvu z Jezusom, se ne bom več trudila s svojo razlago. O za- tajitvi samega sebe kot poti k duhovni svobodi pa naslednjič.Prisrčen pozdrav!

s. M. Petra

Hišni obisk

Osebni zdravnik naj bi vedno deloval kot pomočnik bolnika in družine v vseh njihovih težavah. Je edini zdravnik, ki pride na dom, kadarkoli je to potrebno. Kljub hitremu razvoju medicinske zna- nosti,ki uvaja vedno nove diagnostične in terapevtske metode,hišni obisk nikoli ne bo zastarel. Moderna medicina ga nikoli ne bo presegla. Koliko bolnikov je že reklo "Nikoli ne bom pozabil vašega obiska pri meni doma. Prišli ste, ko sem bil najbolj nemočen in bolan. Kako bla- godejno je delovala injekcija proti bole- činam.Ponovno sem se po dolgem času spet naspal." Zdravnika, ki ne hodi na hišne obiske, ljudje ne sprejemajo.
Spominjam se priprave na zdravnikov obisk, ko sem bila še otrok. Mama me je temeljito umila, oblekla svežo pižamo uredila posteljo, pripravila brisačo za zdravnika in mi izmerila temperaturo. Na listek je napisala vsa zdravila, ki mi jih je dajala. Oče je pripravil namizno svetilko, da bi zdravnik bolje videl. Vsa družina je bila v pričakovanju, kaj bo zdravnik ugotovil, kako bo ukrepal. Kli- cali smo le takrat,ko smo mislili,da je to potrebno. Nikoli nam ni odrekel. Vedno je prišel, zato smo mu zaupali. Postal je "naš." Po pregledu smo ga povabili na kavo ali čaj.
Zdravnik ima na domu za ugotavljanje zdravstvenega stanja manj pripomoč- kov kot v ambulanti. Zato se mora še posebej skrbno pogovoriti z bolnikom in njegovimi svojci. Bolnika nato temeljito pregleda. Lahko si pomaga s testnimi lističi za pregled krvi,urina in blata. Dia- gnozo bo laže postavil, če bolnika že od prej pozna. Za hišni obisk se vedno obrnite najprej na osebnega zdravnika. Izjema so nujna stanja, ko pokličete dežurnega zdravnika. Če kličete dežur- nega zdravnika, ki vas še ne pozna, mu morate že po telefonu sporočiti:osebne podatke, starost, vzrok klica, katere bolezni imate že od prej,katera zdravila jemljete, kako se pride do vaše hiše. Če je bolnik življenjsko ogrožen, vam bo dežurni zdravnik dal navodila kako ukrepati.
Indikacije za hišni obisk so: vsa nujna stanja, kronične bolezni pri starejših,o- slabelih in slabo mobilnih bolnikih, obiski pri umirajočih bolnikih. Hišne nenujne obiske opravlja zdravnik navadno po izteku delovnega časa. Na domu dobi zdravnik o bolniku veliko več informacij kot v ambulanti. Že opremljenost bolni- kove sobe veliko pove o bolnikovem mi- selnem svetu. Znanje o bolniku je prav tako pomembno kot znanje o bolezni. Čim manj človek o bližnjem ve, toliko laže mu daje zmotne nasvete. Zdravnik spoznava, kakšni so odnosi v družini, kako komunicirajo med seboj, kako rea- girajo na bolezen,ugotavlja,ali družinsko ozračje prispeva k ozdravljenju ali pa se bolezen utegne v takem okolju še poslabšati. Zdravnikove nasvete sprej- mejo bolniki v domačem okolju veliko bolje kot v ordinaciji. Tudi svojce mora poučiti, kakšna je njihova vloga ob bol- niku in kaj se od njih pričakuje. Če je potrebno, zdravnik uredi obisk patrona- žne sestre,fizioterapevta ali socialnega delavca. Bolnik ima najraje, če hodi v hišo stalno osebje. Nanj se navadi in mu zaupa.
Pri svojem delu imam najraje prav hišne obiske. Za bolnika si lahko vzamem toli- ko časa,kot ga potrebujem. Spoznavam kako bolnik živi in kaj vse se skriva za njegovimi zdravstvenimi težavami. Od- krivam tisto,kar bi mi bolnik rad povedal pa mi v ambulanti ne zna ali ne more. Včasih skupaj pregledujemo fotografije, pobožam njihovega mucka, pogledam na vrt, pregledam še vnukinjo in dedku izmerim pritisk.
Če mislite, da potrebujete obisk zdrav- nika na domu, ga kar brez strahu pokli- čite. Skupaj se bosta pogovorila o po- trebnosti hišnega obiska. Tudi zdravnik je vesel,ko vidi,da vam je na domu lah- ko učinkovito pomagal in vam je morda prihranil odhod v bolnišnico. Hišni obisk je lahko edinstvena priložnost za du- hovno pomoč; s poglobljenim, odkritim pogovorom bolnik odkriva svojo lastno resnico, krepi se mu upanje in zdravni- kova navzočnost na domu lahko spod- budi spravo v družini. Tudi zaradi hiš- nega obiska dan lahko postane dar in ne udarec.

Janja Ahčin

Pa srečno!

Na televiziji sem spremljala evharistično bogoslužje, ki ga je vodil sv. oče ob dvajseti obletnici papeževanja.Po obha jilu sem še posebej opazila,kako srečen je bil sv.oče,ko je bil zbran in zatopljen v molitvi, združen s svojim Učenikom.
Vedno me pritegnejo slike sv. očeta. Njegov videz postaja čedalje bolj trpeč Mislim, da je sv. očetu zelo blizu trpeči in zapuščeni Jezus na križu. Kljub nje- govi bolezni pa vsi čutimo zaupanje,lju- bezen in močnega duha, ki ga izžareva.

Kati Ribič

Libanon

Dežela, kjer bo osrednja slovesnost ob svetovnem dnevu bolnikov 1999, je go- tovo vsaj po imenu bralcem in bralkam Prijatelja kar dobro poznana. Velikokrat je omenjena v Svetem pismu, saj je sosednja dežela Palestini oziroma Sveti deželi. V glavnem je v Svetem pismu prikazana z naklonjenostjo,drugače kot velike in pohlepne sosede Egipt, Sirija in Babilonija.
Libanon je omenjen najprej ob Mojze- sovi smrti, ko je ta lahko samo videl obljubljeno deželo, deželo prek Jordana do Libanona... Želel je stopiti vanjo, a mu ni bilo dano. Potem je Libanon ome- njen ob gradnji Salomonovega templja, ko sta pri gradnji lepo sodelovala izra- elski kralj Salomon in libanonski vladar Hiram.Les libanonskih ceder je bil glavni gradbeni material. To je opisano v drugi knjigi kraljev in v drugi kroniški knjigi. Iz libanonskih ceder so obnavljali tempelj tudi po vrnitvi iz babilonske sužnosti v Ezdrovem času.
Cedro, značilno drevo Libanona, sveto- pisemski pisatelj uporabi za čudovito podobo: "Pravični bo cvetel ko palma, kakor cedra na Libanonu bo rastel (Ps 92,13). Še več, libanonska cedra je podoba celo za Božjo modrost, ki pravi o sebi: "Kakor cedra na Libanonu sem vzrasla,kakor cipresa na vrhovih Hermo- na (Sir 24, 13). Nekaj čudovitih primer- jav je tudi v Visoki pesmi. Vonj neveste je kakor vonj Libanona, ženinova pos- tava je kakor libanonska cedra... Tudi prerok Ozej ima lepo podobo, ko napo- veduje Izraelcem boljše čase. Te tudi kristjani razumemo kot obljubo končne in večne sreče. Prerok govori o vinu, ki bo tedaj najboljše, takšno, kakršno je libanonsko vino. Podobno govori tudi prerok Izaija, ko navdušeno pravi: "Krasota Libanona pride k tebi..." (Iz 60, 13) ali "veličastnost Libanona ji bo dana" (Iz 35, 2).
Današnji Libanon je po ozemlju pol ma- njši kot Slovenija, ima pa dvakrat toliko prebivalcev. Meji na Sirijo in Izrael. De- žela je geografsko zelo raznolika. Je ob morska država, ima pa tudi visoko go- rovje Libanon (tri tisoč metrov višine), značilno dolino Bekaa, ki leži v isti tek- tonski vdolbini kot južno od nje dolina reke Jordan, pozna pa tudi puščavsko podnebje.
Zgodovina Libanona je poznana kar od približno 2300 let pred Kristusom. Na- seljevali so ga Amorejci, nato Kanaanci oziroma Feničani.Poznana mesta so Tir, Sidon, Biblos - trgovska središča in pri- stanišča. Kot majhna dežela je Libanon podobno kot Palestina doživljal burno zgodovino.Menjavala so se obdobja tu- je nadvlade in kratkotrajne samostoj- nosti. Kot oblastniki so se vrstili Asirci, Egipčani, Perzijci,Aleksander Veliki, Se- levkidi, Rimljani, Bizantinci,Arabci, Turki in Francozi. Prav zaradi pestre zgodo- vine je dežela versko zelo raznolika, v glavnem pa razdeljena na krščanski in muslimanski svet.Ob štetju leta 1932 je bilo 55 odstotkov prebivalcev kristjanov petinštirideset pa muslimanov. Danes je razmerje obrnjeno, kar se pozna tudi v novi porazdelitvi politične moči. Preo- brat pa je bil buren in krvav. Libanon je bil pred desetletji poznan kot mirna in bogata dežela na obalah vzhodnega Sredozemlja, trgovsko in finančno sre- dišče tega dela sveta, imenovana tudi "bližnjevzhodna Švica". Potem je leta 1975 izbruhnila huda državljanska vojna ki je trajala vse do leta 1991. V deželi tudi sedaj še ni pravega miru.
Da bi si bolje predstavljali to deželo, ki je tudi domovina sedanjega apostol- skega nuncija v Sloveniji, nadškofa E. Farhata, objavljamo nekaj slik. Večino teh je v septembru lani posnel prof. A. Stres,ki je bil tam na obisku pri sestrah usmiljenkah in lazaristih.

pripravil V. B.

Miklavževo presenečenje

Bilo je v začetku decembra, v soboto, a za naju to ni bila navadna sobota. Gotovo ste že uganili, da je to bila Miklavževa so- bota. Celo vreme se je potrudilo in za hip je sonce pokukalo izza oblakov ter prililo kanček toplote in veselja na vse nas, ki smo bili deležni obiska svetega Miklavža. Ura je odbila nekaj čez poldan, ko je na najinih vratih zazvonil zvonec. A glej, od presenečenja še do besede nisem mogel priti.Najprej sem zagledal Miklavža,pravega Miklavža, s škofovsko kapo, palico, brado in v lepem oblačilu. Ob njem je bila naša stara znanka Marta Janežič, za njo pa še dva njena prijetna prijatelja.
Takoj sem vse štiri povabil naprej v kuhinjo kjer je mati Karolina že nestrpno čakala, kdo prihaja na obisk.Kako začudeno je po- gledala, ko je pred sabo najprej zagledala nasmejanega prijatelja v Miklavževi opremi! Šele ko je stopil do nje, ji podal roko, ji zaželel vse dobro ter jo obdaril, kot se za Miklavža spodobi, se je prav zavedala, za kaj gre. Takoj zatem sva spoznala še pri- jatelja. Marta nama ju je predstavila. Kar hitro smo postali prijatelji še mi, kot bi se poznali že vrsto let. Ob sladkem prigrizku in pijači ter prijetnem klepetu je čas hitro tekel. Malo smo se še fotografirali za spo- min. Preden smo se poslovili, je Marta le pregovorila mojo mater, da sva skupaj za- pela pesem Miklavžu in prijateljem. To sva vrsto let prepevala na naših vsakoletnih srečanjih, ko je materi zdravje še bolj slu- žilo in je bila bolj pri močeh.
Na koncu bi se lepo zahvalila Miklavžu, pri- jateljema in predvsem Marti, ki jih je pripe- ljala k nama. Vsi skupaj so nama pripravili nepozabno popoldne. Dolgo se ga bova še spominjala. Iskrena hvala za vse! Obenem vse bralce in bralke lepo pozdravljava in želiva vse dobro v letu, v katerega smo pravkar stopili.

Slavko B., Murska Sobota

Novo leto 1999

Pričakovanje novega leta je vedno zanimi- vo. Vesela sem bila vabila, ker me prazno- vanje novega leta vsakič znova razveseli in notranje obogati.Srečujem stare znance in spoznavam nove.Vedno se zelo sprostim in se dobro počutim.
Razpoloženje je bilo prijetno. Program je bil zanimiv in pester.V njem je bilo veliko pet- ja. Najbolj sem se razveselila svoje dobre prijateljice iz otroških dni. Po dolgem času sva bili skupaj. Takšna praznovanja mi ve- dno ostajajo v prijetnem spominu. Razve- drim se in minejo vse tegobe,ki me sprem- ljajo. Tako dobivam moč za življenje, ki jo potrebujem.Pravkar minulo leto mi je ostalo v spominu po dogodkih, ki zame dobivajo nov pomen. Upam, da me bo okrepilo in utrdilo tudi na duhovnem področju. Vse to ima zame nov pomen.Želim si še takih sre- čanj, da bi bilo letos vsaj tako pestro, kot je bilo lani.

Duška Prah, Litija

Silvestrovanje v Domžalah

Bila sem povabljena na silvestrovanje v Domžale k prijateljem KBBI. Z menoj sta bila tudi mamica in Jernej.Ljubica mi je po- vedala, da se bomo imeli lepo. Res smo bili kot bratje in sestre v enem. Jaz sem se duševno, z molitvijo in mislimi v sebi spom- nila svojih bližnjih in tistih, ki se niso mogli udeležiti tako lepega novoletnega sočust- vovanja do sebe in drugih, teh lepih božjih besed. Gospodične -Ljubica Zakovšek,Tina in Alenka so pripravile lepe - živahne igre.
Malo pred polnočjo smo imeli mašo.Daroval jo je župnik iz Šentjakoba, g. Toni Burja. Bilo nam je prijetno med vami,bratje in se- stre. Veselo smo prepevali in se zabavali. Gospa Meta nam je z dušo in srcem igrala lepe božične in druge pesmi na sintesizer. Bilo je lepo! Vsem, ki so pripravili silvestro- vanje, zlasti pa Ljubici, Tini in Alenki zares hvala. Jaz sem prišla iz štajerskega konca. Pod smrečico, ko smo odhajali, nas je ča- kalo presenečenje z lepimi jelenčki na njih. Zjutraj smo se veseli, zadovoljni, s polno duševne podpore,lepih misli vračali domov. Hvala Ljubici, gospodu župniku Toniju za lepe besede, ki nam bodo v oporo, in za vse lepe želje!
V novem letu pa nas Bog čuvaj in varuj, ljubi bratje in sestre!

Stanka Svenšek, Kidričevo

Praznično lepo

Silvestrovo je čas, ki ga vsakdo rad preživi v prijetni družbi svojih bližnjih. Nekateri te možnosti nimajo in bi tako na ta praznični večer samevali. Samota takega večera je lahko zelo grenka. Krščansko bratstvo bol- nikov in invalidov je prav zato tudi letos organiziralo silvestrovanje v župnišču v Domžalah. Kar precej bolnikov in invalidov ter njihovih prijateljev je tam lahko pričaka lo novo leto v prijetni družbi. Moja naloga je bila, da s kombijem Bratstva nekaterim od njih omogočim prevoz. Obhod po Ljub- ljani smo začeli že pozno popoldne.Z nekaj truda sva s Cirilom našla vse,ki so naju pri čakovali.Že v kombiju se je čutilo praznič- no razpoloženje in veselje, da bodo skupaj pričakali novo leto. V mestu je bilo precej ljudi in promet je bil dokaj gost. Vozili smo počasi in previdno, da bi se gostje počutili kar najbolj varno in udobno.
Pri župnišču v Domžalah je bil že velik vr- vež, nekateri vozniki so odhajali, drugi so ravno prispeli. Naše goste smo spremili v veliko sobo - učilnico. Lepo je bilo videti njihovo pozdravljanje, pa tudi seznanjanje s tistimi, ki jih še niso poznali. Miza je bila že pripravljena za večerjo;pravo silvestrs- ko večerjo. Kar nekaj dobrotnikov,ustanov in podjetij, je pomagalo pri silvestrovanju. Zelo lepo.
Nazaj je goste odpeljal drug voznik, a tudi tistih nekaj uric vožnje in silvestrskega pozdravljanja ter voščil je bil zame lep do- godek civilnega služenja.

Žiga

Dobrotniki

Pred iztekom leta 1998 smo se obrnili s prošnjo na mnoge prijazne ljudi z željo, da nam pomagajo še bolj obogatiti peto tradi- cionalno novoletno srečanje v Domžalah. Presenečeni in veseli smo bili naklonjenosti in darežljivosti mnogih.
Pod smrečico je tako lahko vsak našel svoje darilo. Zato se zahvaljujemo vsem, ki so nam kakorkoli pomagali in darovali po svojih zmožnostih. Skupaj smo se znašli na poti, na kateri potrebujemo roko zdravih in naklonjenost tistih, ki znajo in hočejo pri- sluhniti ljudem, potrebnim pomoči.
Avto servis Gregorc, Mengeš; Cvetličarna Omers, Domžale; Družina, Ljubljana; Dušan in Marija Peterka, Domžale; Eicon,Ljubljana Franc Juvan,Ljubljana; Franci Baloh, Dom- žale; Glasbena šola Ljubljana Moste-Polje, Ljubljana;Goriška Mohorjeva družba,Gorica Grafika Soča,Nova Gorica; Grafoprint, Cer- kno; Ivanka Peterlin, Domžale; Jani Kosec, Ljubljana - Šmartno; Kemplast, Domžale; Ljubjanska banka, Banka Domžale d.d.; Mariborski tisk, Maribor; Marjanca Prelog, Ljubljana; Martina Lampret, Domžale; Me- mas International, Ljubljana; Meta Žagar, Domžale;Mihaela Svetek,Ljubljana; Mohor- jeva družba Celje,Celje; Mohorjeva družba Celovec, Ljubljana; Napredek, Domžale; Naša žena, Ljubljana; Novi svet, Ljubljana; Občina Domžale; Občina Kamnik; Občina Mengeš; Oblikovina, Domžale; Radio Ognji- šče, Ljubljana; Rija Flerin, Domžale; Salve d.o.o.; Ljubljana; Servis Šubelj, Domžale; Sika, Ljubljana; SKD Domžale; Slaščičarna Lenček, Domžale; Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana, Stane in Urša Glavan, Ljubljana; Svetopisemska družba,Ljubljana Termit,Domžale; Tiskarna Delo d.d. Ljublja na; Tiskarna Hren,Ljubljana; Tiskarna Jože Moškrič d.d., Ljubljana; Tiskarna Optima, Ljubljana;Tiskovno društvo Ognjišče,Koper Tomaž Lipovšek, Mengeš; Weber Jane, Ljubljana;Založba Brat Frančišek,Ljubljana Založba Sidarta, Ljubljana; Zmaga Pavšič, Ljubljana; Župnijski urad Dravlje, Ljubljana

Hvala vsem!

Prigode in zgode iz Zaplane

Vesele, razigrane in nekoliko utrujene smo se vrnile z novoletnega srečanja v Domža- lah. Ko smo prespale dobršen del čemerno deževnega novoletnega dopoldneva, si v družbi ob ugankah polepšale popoldne, je bil brez obotavljanja pripravljen načrt-jutri osvojimo in zasedemo Zaplano.
V pričakovanju lepega sončnega dne nas dež skorajda ni motil. Vseh pet se nas je stlačilo z vso ropotijo v en avtomobil. Šo- ferki smo komaj sproti brisale orosena ste- kla. Levo in desno,a zagotovo naprej, smo se bližale cilju.Ob cesti so nas pozdravljala mokra in pokončna drevesa, ki so se osvo- bodila snežnega objema zaradi močne od- juge. Še bolj od naše vztrajnosti se je iz- kazal naš avto,zato smo se kmalu ustavile pred hišno številko 5.
Vrisk, smeh, kovinski glas ključa, nekaj korakov in hiša je zaživela.
Iskanje vžigalic in suhih drv nam je popes- trilo prihod, a povečalo radost ob praske- tanju ognja v vedno bolj toplem štedilniku in prijetnem medsebojnem razpoloženju. Pred nami je bilo nekaj uric, ki smo jih že- lele prijetno preživeti.
Po telesih se nam je še nekoliko sprehajala utrujenost. Prijetno domačnost je v hišo prinesel nered,ki smo ga povzročile s svojo prtljago in Ljubica, ki si je brez pomislekov, kar sredi kuhinje, izbrala mehko posteljo za počitek.
Prijeten vonj nas je v hipu zbral okrog po- grnjene mize. Dobra kava ima zares moč povezovanja.
Zunaj je rahlo deževalo, voda se je preta- kala po žlebovih, droben curek je ob zidu padal v globino, ob stiku z zemljo rahlo za- drhtel in se razpršil v tisoče kapljic. Odlo- čile smo se, da gremo na krajši pohod do razglednega stolpa. Alenka - akcija, Tilka - planinski čevlji, Tina - iskanje anoraka. Hm, kaj pa dežniki? Komaj jih je bilo dovolj. Že so se koraki ujeli na rahlo vzpenjajoči makadamski cesti. Sprehajalcev ni bilo ve- liko,smo bili pa tisti redki toliko bolj zagreti Vzpenjanje na stolp je bilo previdno,mokre in strme lesene stopnice so bile nevarne. Po dolini se je vlekla megla. Razgleda ni bilo, smo se pa me toliko bolje videle, saj smo stale pod enim dežnikom.
Prijateljici sta nas pričakali v prijetnem kramljanju. Katja je čistila solato in nam postregla s širokim nasmehom.
Toplota nas je skoraj prevzela. Nismo ji tega dovolile. Kuharske ideje in spretnosti smo združile s košaro brez dna in se lotile kuhanja večerje. Zavidljiv uspeh. Vsak ko- rak priprave je povečal apetit in nestrpno pričakovanje dobrega. Dišeče vonjave so napolnile ves prostor.
Če bi nas po večerji kdo obiskal, zagotovo ne bi mogel uganiti, s čim smo se mastile. Ostalo je le nekaj smeti. Te smo skrbno zavezale v vrečko in postavile pred vrata. Za odvoz so takoj in vestno poskrbeli so- sedovi mački.
Televizorja ta dan nismo pogrešale, a pri pomivanju posode smo se spomnile risanke o Kremenčkovih. Hvala,lahko noč in srečno pot!
Dragi prijatelji, prijetni trenutki na Zaplani se lahko pomnožijo. Poiščite jih in čimprej uresničite!

Ljubica, Katja, Tilka, Alenka, Tina

Ob topli družinski peči

Zadnja nedelja v decembru, nedelja Svete družine, tista med božičem in novim letom, ki je praznično sproščena, ko si povoščimo in rečemo kakšno besedo o iztekajočem se letu in o prihajajočem,je bila na Zaplani še posebej lepa in družinska. Lepa je bila že zaradi čudovitega vremena in razgleda na s soncem ožarjeno Triglavsko pogorje.
Lepa pa je bila še zaradi nečesa. Pri maši smo se nekateri predstavniki KBBI skupaj z domačini zahvalili Bogu za vse, kar je bilo obnovljeno in postorjeno v župnišču med letom, Zaplanincem pa za gostoljubje in po moč. Misel o veliki razširjeni družini Božjih otrok smo nato udejanjili s povabilom vsem navzočim, naj stopijo do župnišča in vanj, si ga ogledajo in okusijo, kako se človek sedaj počuti v njem ob toplih radiatorjih in krušni peči, seveda tudi ob toplem čaju, kavi in v prijetni družbi. Večina ljudi se je odzvala, hiša se je napolnila, prostori so bili pretesni. Starejši so obudili spomin na prejšnje čase,ki se sedaj ponavljajo, otroci so se razveselili sladkarij, možakarji z žup- nikom na čelu pokomentirali opravljena dela, nekaj mladih je pomagalo streči.
Najbrž ni veliko župnij v Sloveniji, kjer bi imeli tak "novoletni sprejem" za župljane. Skromno, a prisrčno je bilo. Zaplaninci so se s svojimi darovi ta dan seveda oddolžili in prispevali več kamenčkov za nadaljeva- nje obnove. Še marsikaj bo potrebno, a že z dosedanjim so očitno zadovoljni.Pomisle- ki župljanov, saj župnišče ne bo več naše, na drugi strani pa pomisleki v Bratstvu, saj hiša ne bo naša in bomo večni najemniki, prav ob takih srečanjih izginjajo.V življenju ni rešitev v prilaščanju,ampak v sodelova- nju, zaupanju, v zavesti skupne graditve in rasti razširjene, velike Božje družine. Zato hvala, Rafko in Mihaela, ne samo za nešteta pota in ure pri organiziranju ob- nove župnišča, ampak tudi za zamisel in izvedbo nedelje Svete družine. Res je bila družinska in spodbudna. Bog povrni!

Vlado Bizant

Poslanica papeža Janeza Pavla II. za Svetovni dan bolnikov 1999

1. Prihodnji svetovni dan bolnikov bo po tradiciji,ki se že utrjuje, 11.februarja 1999. Ta dan bo dosegel svoj najslovesnejši tre- nutek v nekem znamenitem Marijinem sve- tišču.Izbira svetišča Naše Gospe s Harisse na vzpetini, ki se dviga nad Bejrutom, je dobila zaradi časovnih in krajevnih okoliščin mnogovrstne in globoke pomene. Ozemlje, kjer stoji to svetišče, je Libanon, in ta je, kakor sem ob priložnosti že poudaril, "več kakor dežela, je poslanec in vzor za Vzhod in Zahod" (Rim, 7. septembra 1989, Nauki Janeza Pavla II.; XII/2, str. 176).
Iz svetišča v Harissi gleda čuječi kip bla- žene Device Marije na sredozemsko obalo, ki je tako blizu dežele, po kateri je hodil Jezus in "oznanjal evangelij kraljestva. Oz- dravljal je vsakovrstne bolezni in slabosti med ljudstvom" (Mt 4, 23). Tudi ni daleč pokrajina, ki hrani telesne ostanke mučen- cev Kozme in Damijana. Sprejela sta Kris- tusovo naročilo,naj gresta "oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike" (Lk 9,2). Udejanjala sta ga s takšno velikodušnostjo da sta si zaslužila naslov "sveta zdravnika" zdravila sta namreč zastonj.
Vesoljna Cerkev bo v okviru priprave na veliki jubilej leta 2000 posvetila leto 1999 pazljivejšemu razmišljanju o Bogu Očetu. V svojem prvem pismu nas apostol Janez spominja: "Bog je ljubezen" (Jn 4,8.16). Le kako ne bi premišljevanje te skrivnosti poživilo v nas teološko krepost ljubezni v njenem dvojnem izrazu, ljubezni do Boga in do bratov?

2. Iz tega zornega kota bo prednostno zavzemanje Cerkve za uboge in trpeče na duši in na telesu zavzelo na koncu druge- ga tisočletja krščanske dobe značaj poti "pristne spreobrnitve" k evangeliju. To bo brez dvoma spodbudilo naraščanje iskanja edinosti med vsemi ljudmi zaradi zgraditve civilizacije ljubezni (prim. apost. pismo: V zarji tretjega tisočletja, 50-52), in sicer v znamenju Jezusove Matere, ki je "popoln zgled ljubezni do Boga kot do bližnjega". (prav tam, 54).
Kateri kraj na svetu bi mogel biti danes bolje od Libanona simbol edinosti med kris- tjani in srečanja vseh ljudi v skupnosti lju- bezni? Libanon je namreč kraj sožitja med katoliškimi skupnostmi različnih izročil in med raznimi krščanskimi skupnostmi, poleg tega pa tudi križišče mnogih verstev. Kot takšen prav lahko služi za laboratorij,v ka- terem bi skupaj "gradili prihodnost sožitja in sodelovanja za človeški in nravni razvoj" narodov (Ap. spodbuda Novo upanje za Libanon, 93).
Svetovni dan bolnikov, katerega osrednja prireditev bo prav v Libanonu, vabi vesolj- no Cerkev,da se izpraša o svojem služenju v okoliščinah,ki najbolj osvetljujejo omeje- nost in krhkost človeških bitij; s tem vabi tudi k solidarnosti z njimi. Tako postaja ta dan izjemen trenutek za spominjanje na Očeta in obvezno povabilo k izpolnjevanju prve zapovedi,za kar bomo vsi dajali odgo- vor (prim. Mt 25,31-46). Zgled, ki naj nas navdihuje,nam je pokazal sam Jezus v po- dobi usmiljenega Samarijana, ki je ključna prilika za razumevanje ljubezni do bližnjega (prim. Lk 10,25-37).

3. Bližajoči se svetovni dan bolnikov je to- rej treba vpisati v okvir posebne občutlji- vosti za dolžnost ljubezni,ki jo bo še pod- črtalo premišljevalno,študijsko in molitveno srečanje v svetišču Naše ljube Gospe s Harisse.To bo cilj romanja vseh libanonskih skupnosti različnih krščanskih Cerkva, pa tudi muslimanskih vernikov.S tem se bo po večala potreba po "dejavnem ekumenizmu" ki je s pozornostjo do bolnikov, trpečih, odrinjenih na rob družbe, do ubogih in do v pomanjkanju živečih najnujnejša in obenem najmanj težka od ekumenskih poti, kar iz- kušnja že dokazuje. Po tej poti bo mogoče ne samo iskati polno edinost med tistimi, ki se imenujejo kristjani,ampak se bo mogoče odpirati dialogu med verstvi na kraju,kakor je Libanon, kjer imajo različna verovanja "skupno neko število nespornih človeških in duhovnih vrednot," ki morejo "kljub po- membnim razlikam med verstvi" razločiti predvsem tisto, kar združuje (Novo upanje za Libanon, 13-14).

4. Nobena prošnja se ne dviga iz človeških src s tako močnim glasom kakor prošnja za zdravje. Ne sme torej presenečati nujnost, da se človeška vzajemnost more in mora razvijati na vseh ravneh predvsem na ob- močju zdravstva. Zato je nujno "napraviti resno in popolno študijo o organizaciji zdra vstvene službe v ustanovah, pri tem pa skrbeti,da te postanejo kraji vedno večje- ga pričevanja ljubezni do ljudi" (prav tam, 102).
Po drugi strani se mora pričakovani odgo- vor trpečega prilagoditi položaju tistega, ki mu je namenjen in si želi predvsem daru sodelovanja, vzajemne ljubezni, velikoduš- ne predanosti, ki gre do junaštva.
Premišljevanje skrivnosti Božjega očetov- stva naj se spremeni v razlog upanja za bolnike in v šolo goreče vneme za te, ki prevzemajo skrb zanje.

5. Bolnike vseh starosti in stanov, žrtve kakršnihkoli bolezni,nesreč in žaloiger vabim da se prepuste očetovskim Božjim rokam. Vedimo, da nam je bilo življenje podarjeno kot najvišji izraz njegove ljubezni in da ostaja v vseh okoliščinah njegov dar. To prepričanje mora voditi vse naše najodgo- vornejše odločitve, katerih oddaljeni cilj se nam včasih lahko dozdeva nejasen in ne- gotov,ker imamo svoje meje. Na to prepri- čanje se opira psalmistovo vabilo: "Preloži svoje breme na Gospoda, on bo skrbel zate, nikoli ne bo dopustil, da bi pravični omahnil" (Ps 54,23).
V tolmačenje teh besed je sv.Avguštin za- pisal: "Kaj te bo skrbelo? Kaj te bo vzne- mirjalo? On, ki te je ustvaril, bo poskrbel zate. Mar se tisti, ki je skrbel zate, preden si bil, ne bo brigal zate zdaj, ko si to, kar je hotel, da si? Ker si zdaj zvest, že hodiš po poti pravičnosti. Mar ne bo skrbel zate on, ki daje vzhajati soncu nad dobrimi in hudobnimi,ki daje,da pada dež na pravične in krivične? Mar bo zanemaril, zapustil, pu- stil samega tebe, ki si že pravičen in živiš po veri? Nasprotno, blagoslavlja te, poma- ga ti, daje ti, kar potrebuješ, brani te pred nesrečami. Ko ti daje darove,te tolaži,zato da vztrajaš. Ko ti jih jemlje, te poboljšuje, zato da se ne pogubiš. Gospod skrbi zate, bodi miren! Podpira te on, ki te je ustvaril; ne padi iz roke svojega Stvarnika! Če boš padel iz njegove roke, se boš razbil. Trdna volja ti pomaga,da ostaneš v rokah njega, ki te je ustvaril... Prepusti se njemu, ne misli, da je tam praznina, tako da bi moral strmoglaviti! Nikar si ne predstavljaj kaj takega! On je dejal: 'Napolnjujem nebo in zemljo.' Nikdar se ti ne bo izneveril. Ne izneveri se mu ti, ne izneveri se samemu sebi!" (Razlaga psalmov, 39,26,27).

6. Zdravstvenim delavcem - zdravnikom, farmacevtom, bolniškim strežnikom, bolniš- kim duhovnikom, redovnikom in redovnicam upraviteljem in prostovoljcem-ki jih njihova poklicanost in poklic pozivata, naj bodo varuhi in služabniki človeškega življenja, ponovno kažem na Kristusov zgled:Oče ga je poslal kot najvišji dokaz svoje neskon- čne ljubezni (prim. Jn 3,16), da je človeka poučil "da naj s trpljenjem izvršuje dobro (dobra dela) in dela dobro tistemu, ki trpi. Pod tema vidikoma nam je razodel globoki smisel trpljenja." (Okrožnica o odrešenj- skem trpljenju, 30).
V šoli Trpečega se naučite razumeti z lju- bečo dobrotnostjo globok smisel skrivnosti trpljenja. Bolečina, ki ste ji priče, naj bo merilo za odgovor požrtvovalnosti,ki jo pri- čakujejo od vas. Ko tako služite življenju, bodite odprti sodelovanju vseh,kajti "vpra- šanje življenja in njegove obrambe in pos- peševanje ni posebna pravica kristjanov... Življenju je gotovo sveta in religiozna vre- dnota,toda ta vrednota nikakor ne zadeva samo vernikov" (Okrožnica Evangelij življe- nja, 101). In ker trpeči prosi samo za po- moč, sprejmite pomoč od vseh, kadar se ta izkaže kot odgovor ljubezni.

7. Nujno vabim cerkveno skupnost, da napravi iz leta, posvečenega Očetu, leto dejavne ljubezni, ljubezni v delih, in da pri- tegne k temu vse cerkvene ustanove.
Sv.Ignacij Antiohijski piše Efežanom, da je ljubezen pot k Bogu. Vera in ljubezen sta začetek in cilj življenja, vera je začetek, ljubezen je zadnji namen (prim. PG V, 651) Vse druge kreposti spremljata ti dve, zato da pripeljejo človeka k popolnosti. Sv. Avguštin uči: "Če torej ne moreš brati ene za drugo vseh strani Pisma, če ne moreš razviti vseh zvitkov,ki vsebujejo Božjo be- sedo,če se ne moreš poglobiti v vse skriv- nosti Svetega pisma, imej ljubezen, od katere je odvisno vse. Tako ne boš vedel samo tega,kar si se tam naučil,ampak tudi vse, česar tam nisi mogel zvedeti" (Govor 350, 2-3).

8. Devica Marija,Naša Gospa s Harisse,naj bo na ta svetovni dan bolnikov s svojim vzvišenim zgledom ob vseh trpečih. Navdi- huje naj te, ki s služenjem bolnikom priču- jejo za krščansko vero. S svojo materinsko roko naj vodi vse v hišo Očeta vsega us- miljenja. Ona,ki je bedela nad pretresljivimi bolečinami libanonskega ljudstva, naj za- radi upanja, ki je znova vzcvetelo v tej deželi, zbudi v svetu prenovljeno zaupanje v zdravilno moč ljubezni. Kakor izgubljene sinove naj vse zbere pod svoj plašč. Naj bo novo tisočletje, ki se bo kmalu odprlo, začetek dobe prenovljenega zaupanja v človeka, najvišjo stvaritev Božje ljubezni, ki bo samo v ljubezni mogla najti smisel svojega življenja in svoje usode.

Janez Pavel II.
dano v Vatikanu, 8. decembra 1998

Prevedla Breda Cigoj-Leben

SVETE MAŠE V BOLNIŠNICAH

Prvo srečanje

Bila je jesen ali morda celo zima -ne spom- nim se več prav dobro. Tiho se je spuščal na zemljo mrak.Z nekaj let starejšo prijate ljico sva se sprehajali po Ljubljani. Ne vem več, kam naju je vodila pot. Prav dobro pa se še spomnim vprašanja, ki sem ji ga zas- tavila tisto popoldne.Takrat mi je bilo pet- najst let. Nisem vedela, kaj naj počnem s svojim življenjem. Nekje globoko v meni je bila skrita želja, da bi znala živeti polno in veselo. Toda kako? Ker sem iskala odgovor sem vprašala prijateljico za nasvet.Kaj naj počnem s svojo mladostjo,s svojo prekipe- vajočo energijo? Odgovorila mi je prepro- sto tako, da mi je povedala, kako je ona preživljala svoj čas v tistih letih, v katerih sem bila sedaj jaz. Naštela je nekaj stvari in potem dodala: "Marsikatero uro pa sem preživela tudi na obiskih ali na srečanjih z bolniki in invalidi."
Nastal je trenutek tišine. To je bilo zame nekaj novega. Bolniki in invalidi. - Kdo pa to pravzaprav so? Razmišljala sem. - Kot odgovor na svoje razmišljanje sem zasliša- la prijateljičin glas: "Če boš želela, te bom povabila s seboj na kakšno srečanje, ki ga bomo imeli." Ker nisem hotela prehitro ob- ljubiti, sem ji le odvrnila, da bom o vsem skupaj še malo razmislila in ji kasneje po- vedala, kako se bom odločila. Toda že ta- krat sem se odločila, zato sem težko pri- čakovala, kdaj me bo vzela s seboj. Bala sem se, da je morda že pozabila name. A to se ni zgodilo.
Prišel je tisti dan - moje prvo srečanje z invalidi in bolniki. Bila sem malce v zadregi. Toliko novih in nenavadnih obrazov. Skoraj vsi so se že poznali in se veselili srečanja. Ko že nisem več vedela dobro, kam naj se obrnem, me je k sebi poklicalo dekle na vozičku. "Ti pa si danes najbrž prvič med nami?" me je vprašujoče pozdravila in mi zaželela dobrodošlico. Zadrega je hitro mi- nila in začeli sva se pogovarjati. Led je bil prebit in na ustnicah mi je zaigral nasmeh, ko sem počasi spoznavala imena in ljudi, ki so se skrivali za temi novimi nenavadnimi obrazi. Pričakovala sem, da se bodo bolniki in invalidi pogovarjali le o svojih težavah, boleznih, nesrečah,... a kaj hitro sem spo- znala,da sem se popolnoma zmotila.Skupaj smo zapeli, molili,se pogovarjali in se sme- jali. In ta nasmeh je na mojih ustnicah in v mojem srcu ostal še dolgo potem, ko smo se razkropili vsak na svoj konec. Domov sem odhajala obogatena in srečna, pa čeprav še sama nisem prav dobro vedela zakaj.
Sedaj je preteklo že kar nekaj let od tiste- ga prvega srečanja. V tem času je bilo še veliko srečanj,obiskov, pogovorov,pisem... Vse to je bogatilo in plemenitilo moje živ- ljenje. Mnogi bolniki in invalidi so postali moji prijatelji. Drug drugemu smo dar in bogatimo se med seboj le tako, če se drug drugemu darujemo.
Tolikokrat se spomnim na besede prijate- ljice, ki mi jih je zapisala v nekem pismu. Pravi, kako zelo je hvaležna Bogu,da lahko piše. Ker ne more drugače obiskati prija- teljev, jih obišče s pismom. Ne jezi se nad tem, da lahko hodi le s hoduljo,da ne more tekati naokrog, da ne more voziti avta, da ne more... temveč je hvaležna Bogu,da še lahko piše. Nikdar prej nisem pomislila, da bi bila lahko hvaležna Bogu zato, ker lahko pišem, ker vidim, ker imam dve roki... Toli- kokrat sem se ustavljala le ob tem, česar ne zmorem. Sedaj pa vedno bolj dojemam to, da ni pomembno, kaj imam in kaj zmo- rem, temveč je mnogo pomembnejše, kaj iz tistega kar imam, storim. Ali bom svoje darove in talente zakopala ali pa jih bom dala na razpolago in jih oplemenitila s svo- jim življenjem? Prav vsakemu človeku je zaupana ta odločitev! In Jezusove besede VSTANI IN HODI! so nam lahko le spodbu- da, da resnično storimo vse tisto,kar zmo- remo.

Polona

Moj bližnji

Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga oropali, pretepli do krvi, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo se je, da se je vračal po isti poti domov neki duhovnik,videl ga je in šel mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel mimo. Do njega je prišel tudi Samarijan. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj.

Luka 10,30-34

Božična maša za gluhe

LJUBLJANA - V Plečnikovi cerkvi svetega Frančiška je v petek pater Jakob Bijol da- roval božično mašo za gluhe. Več kot sto vernikov se je udeležilo obreda, ki ga je v znakovni jezik prevajala Sabina Pokovec. "Mašo prilagodim gluhim, nekoliko jo poe- nostavim, od običajne se razlikuje tudi po tem, da je ne spremlja petje," je pojasnil pater Jakob,ki je tudi vodja verskega cen- tra za gluhe in naglušne. Ob večjih praz- nikih, kot sta božič in velika noč, pripravlja pater Jakob že od leta 1970 maše za tiste ki ne slišijo. Tudi birmo in prvo obhajilo spremlja tolmač, tako da ju gluhi ponavadi opravijo s tistimi, ki slišijo.
Do leta 1995 so obredi potekali v cerkvi za Bežigradom, s patrovo premestitvijo pa so se vse verske dejavnosti gluhih preselile v cerkev svetega Frančiška v Šiško.

Povzeto po Delu

Razpotja in poti

Ena od podob za začetek novega leta je razpotje. Poti nazaj ni več, odprte so le tiste, ki vodijo naprej in v več smeri. Vsi bomo potovali v isto smer, a vsaka pot bo nekoliko drugačna in tudi sledi za nami bo- do različne.
Ob začetku leta imamo običajno veliko želja in načrtov, ki so v mladosti drugačni kot v starosti, v veselju drugačni kot v žalosti, v zdravju drugačni kot v bolezni... Nobena od teh poti naj ne bo brez luči in brez odgovora na vprašanje, kaj pričakuje od mene na tej moji poti moj Stvarnik. Ob tem ne pozabimo, da dejanj na teh naših poteh ne presojajo le ljudje, ampak tudi On - Stvarnik, od katerega in po katerem je vse. Njega pa ni mogoče pretentati z lepimi besedami kot ljudi.
Cerkev posamezne ljudi povezuje, združuje v občestvo, pri tem pa nam ponuja tisto največ,kar ima in nas najbolj zbližuje z Bo- gom - evangelij. Če sprejmemo ta zaklad, to bogastvo možnosti,ki je dano vsakomur potem naše poti v tem mladem letu in v pričakovanju novega tisočletja, ki se bo začelo s svetim letom, ne bodo vodile v osamo in obup, ampak do bližnjega in do upanja.
Ljudje smo različno verni in izkazujemo svojo vernost in zvestobo evangeliju. Če bodo za nami ostali sledovi strpnosti, dob- rote, miru, odpuščanja in ljubezni, potem naše poti ne vodijo v prazno, v izvotljeno obnebje brnečega brona in zvenečih cimbal
V prvi božični noči nam je bil tako nevsak- danje in skrivnostno ponujen in podarjen mir. Zanj pa si je potrebno nenehno priza- devati, saj sam od sebe gotovo ne pride. Nad dnevi,ki prihajajo,nimamo oblasti,lahko pa v mnogočem pripomoremo, da bo med nami manj bojazni, (napadalnega) strahu in več zaupanja, če bomo hodili po poteh strpnosti, dobrote, miru, odpuščanja in ljubezni, če se bomo čutili odgovorne drug za drugega -za bližnjega in bomo kljub ra- zličnostim pripravljeni živeti drug z drugim. Kdo pa je naš bližnji, nam po evangelistu Luki pove Jezus, ki nam tudi naroča: "Pojdi in tudi ti tako delaj!"

Jože Raduha

Skupna šola

V Državnem zboru že štiri leta čaka na obravnavo predlog Zakona o usmerjanju in šolanju otrok s posebnimi potrebami. Poleg večletnih naporov in prizadevanj invalidskih združenj so tudi strokovnjaki z ljubljanske Pedagoške fakultete poslali državno-zbor- skemu odboru za kulturo, šolstvo in šport pripombe in poziv, da predlog zakona kon- čno pride na poslanske klopi. Opozorili so, da zakon teh oseb (šolarjev) ne poimenuje in ne definira, kar lahko razumemo, kot da za sestavljalce zakona teh mladostnikov z motnjami v telesnem in (ali) duševnem ra- zvoju pri nas ni. Tako obstaja bojazen, da bodo z uveljavitvijo tega zakona odpadle zanje in njihove družine tudi druge pravice in olajšave po drugih zakonih,kot so podalj šan porodniški dopust, davčne olajšave, vezane na osebo in družino. Prevladuje mnenje, da je besedilo zakona potrebno popraviti, da sprejetje tega zakona ne bi poslabšalo položaja prizadetih.
Danes je v "rednih osnovnih šolah" okoli 500 otrok s posebnimi potrebami in kot ka- že razvoj, jih bo v prihodnje še več. Novi zakon naj bi takšno skupno šolanje pospe- ševal, čeprav ne ukinja šol s prilagojenim programom in različnih drugih zavodov in šol. V razred se bo (predvidoma) tak otrok vključeval kot enakovreden član. Z vključit vijo bo nekaj pridobil,nekaj pa tudi prinesel in dal. Otroci s posebnimi potrebami, so poudarili udeleženci posveta v Portorožu, svojim zdravim vrstnikom izostrijo posluh za različnost in za človeške stiske sočlove ka. Skupno šolanje je po njihovem mnenju koristno za vse, da postanejo bolj socialno čuteči.
Nemška zvezna dežela Brandenburg je pred nekaj leti kot prva v Nemčiji vpeljala v osnovno šolo skupno šolanje otrok. Skoraj devet od desetih staršev je s takšnim šo- lanjem zadovoljnih. Tudi učitelji menijo, da ima skupno šolanje prednosti tako za ot- roke s posebnimi potrebami kot za druge, tako v socialnem kot v čustvenem smislu in dozorevanju. Nemški otroci v takšnih skupnih razredih bolje sprejemajo tudi ot- roke tujcev ter debelušne in bolj nerodne sošolce.
Pri vključevanju - skupnem šolanju je še veliko odprtih in nedorečenih vprašanj.Za- takne se lahko že pri učitelju, ki denimo ne bi želel delati v takšnem skupnem razredu, ker za to ni dovolj usposobljen. Svoj delež odgovornosti bodo pri tem načinu šolanja morali prevzeti tudi defektologi, socialni delavci in še kdo.
Nova šolska zakonodaja veliko pričakuje tudi od staršev. Vsi starši tega gotovo ne bodo zmogli.Vse to bo še potrebno doreči, da stiske in težave teh otrok in njihovih staršev ter učiteljev ne bodo večje, kot si sploh lahko predstavljamo ali želimo videti in verjeti.

Izo Mavrič

Dobro je delati dobro

Dobro je delati dobro. V smislu teh besed se je pri nas v času okrog božiča zvrstilo kar nekaj odmevnih prireditev in dogodkov, ki so bili usmerjeni v pomoč ljudem v stiski, tudi bolnikom in invalidom, da bi mogli za- živeti bolj samostojno in polno življenje.
Omembe in premisleka vredno se mi zdi ra- zmišljanje lastnika računalniškega podjetja (imena podjetja ni želel razkriti, izkoriščati dobrega dela za reklamiranje), daroval je nov računalnik osebi, ki zaradi prizadetosti ne more govoriti in ne uporabljati rok. Po njegovih besedah je bilo več kot poučno, ko je dojel,da bo moral stopiti še korak dlje in naproti. Poleg potrebnih prilagoditev, da bo uporabnica lahko upravljala računalnik s tipalom na glavi, ji je pomagal tudi pri uče- nju računalniških veščin.Brez tega bi raču- nalnik ostal le kup drage napote.
Ob tem je javnost pozval,naj se s pomočjo države in vseh ljudi dobre volje ustanovi poseben sklad,iz katerega bi financirali na- kup računalnikov za huje prizadete invalide Pri tem bi prizadete osvobodili in razbreme nili bremena hvaležnosti. Zdrav človek ne more razumeti in sprejeti, da bi moral biti invalid ali bolnik dodatno hvaležen za nekaj kar je za zdravega samoumevno. Opazno je, da se čedalje več ortopedskih in drugih pripomočkov - vozičkov plačuje ali krepko doplačuje iz sredstev, ki so jih bili zbrali različni dobrotniki ali na dobrodelnih prire- ditvah. To navaja na misel,da se pred no- vim letom napovedano kleščenje pravic iz zdravstvenega zavarovanja (za invalidski voziček se ni mogoče dodatno ali nadstan dardno zavarovati) pri nekaterih, žal naj- bolj ranljivih skupinah, že uveljavlja.

R. R.

Leto 1999 - leto starejših

Organizacija združenih narodov je to leto razglasila za mednarodno leto starejših in bo potekalo v znamenju gesla: Na poti k družbi za vse starosti. Sklep o določitvi leta 1999 za leto starejših v Sloveniji je na svoji zadnji lanski seji sprejela tudi sloven- ska vlada.
V mednarodnem letu starejših bi odgovorni pri vladi želeli posebno pozornost nameniti razumevanju staranja kot življenjskega procesa in pospešiti oblike medgeneracij- skega sodelovanja in sožitja. Ocenili bi radi tudi položaj starejših v družbi. V tretjem življenjskem obdobju oziroma v starejših letih človeka zaznamuje modrost kot sad osebne in skupne življenjske in bivanjske izkušnje, ki pa je žal naša družba ne zna dovolj izkoristiti kot življenjsko dobrino.
Veliko bralcev Prijatelja je že starejših, zato verjamem, da bo to leto odmevalo na straneh Prijatelja in tudi v rubriki Svet in mi. Pomagajmo drug drugemu in obogatimo sebe in druge s kakšno življenjsko izkušnjo spoznanjem ali prijazno mislijo, ki je dozo- rela v preizkušnjah let. Ne pozabimo - kruh in potica iz babičine peči sta vedno naj- boljša in dedkovo modrovanje ter obujanje spominov je vedno zanimivo.

J. R.

Predstavitev zavoda VID in zavoda ZARJA

Konec meseca novembra smo bili povab- ljeni na tiskovno konferenco, ki sta jo or- ganizirala humanitarni zavod VID iz Kranja in zavod ZARJA iz Ljubljane. Konferenca je bila sklicana ob peti obletnici uspešnega sodelovanja med obema zavodoma, hkrati pa so to obletnico povezali z razstavo umetniških del. Čisti izkupiček prodaje slik je namenjen nadaljnjemu delovanju obeh zavodov.
Za tiste,ki teh dveh organizacij ne poznate naj povem,da gre za dobrodelni organizaciji ki sta v preteklosti že izpeljali nekaj od- mevnih dobrodelnih akcij po vsej Sloveniji, hkrati pa si prizadevata izboljšati položaj dobrodelnih ustanov v naši državi, ki se ne malokrat obnaša do njih zelo mačehovsko. Država kot glavni plačnik vseh dejavnosti na področju socialnega skrbstva in zdrav- stva ima vedno premalo sredstev.Prehod v družbo zahodnega tipa je v naši državi še zelo boleč in ga najbolj občutijo zapostav- ljene kategorije prebivalstva: nezaposleni, invalidi, ljudje na socialnem dnu. Predvsem tu morajo sodelovati tudi nevladne dobro- delne organizacije. Njihovo delovanje naj- bolj onemogoča neusklajena zakonodaja oziroma sploh pomanjkanje. Donatorstvo si zelo počasi utira svojo pot v zavest ljudi, poleg tega pa še vedno ni sprejeto kot miselnost davkoplačevalca, da z določenim delom svojega dohodka, ki mu ga država obdavči,sam razpolaga. Potrebno je vedeti da donatorstvo pomeni možnost uveljav- ljati davčne olajšave in hkrati tudi vedenja kam je bila donacija usmerjena (za kateri namen oziroma projekt). Žalostno je, da je odstotek, ki ga država namenja podjetjem kot davčno olajšavo,izredno nizek-le 0,3% od ustvarjenega dobička v obračunskem letu lahko organizacija nameni za razne namene, med drugim tudi humanitarne (pri posameznikih znaša ta odstotek 3%). Vendar ti odstotki pomenijo skupno vsoto vseh prispevkov, to je za kulturo, šport, izobraževanje, dobrodelnost ipd.
Da pa ne bi bilo vse tako črno, povejmo še nekaj o teh dveh organizacijah, njihovem dosedanjem delu in skupnih načrtih za pri- hodnost.

Zavod VID je iz neznanega zavoda v teh prvih letih postal znan povsod po Sloveniji. S svojo dejavnostjo na področju pomoči otrokom ga sedaj pozna že veliko ljudi, saj so v tem kratkem času petih let pomagali kar nekaj tisoč otrokom. Zavod izvaja ak- cije pomoči posameznikom s financiranjem in z nakupom invalidskih in drugačnih pri- pomočkov,ki pomagajo k rehabilitaciji oziro ma izboljšujejo bivanjske možnosti otroka s posebnimi potrebami. Pri izbiri pomoči ni pomembno, za kakšno vrsto bolezni ali in- validnosti gre in tudi ne,v katero organiza- cijo ali društvo je otrok včlanjen, temveč to, da takega pripomočka starši preprosto ne morejo kupiti.
Tudi sedaj poteka kar nekaj akcij,s katerimi skušajo pomagati otrokom po vsej Slove- niji. Tako bodo decembra letos z igračami obdarili vrtce v Beli krajini v skupni vred- nosti milijon tolarjev. Kmalu bodo tudi tri- najstletnemu fantu z napredujočo mišično distrofijo iz Hrastnika izročili računalnik za lažjo komunikacijo. Skušajo pomagati tudi družini iz Sevnice, ki gradi dvigalo za lažji dostop v stanovanje svojemu invalidnemu otroku. Takih in podobnih akcij je še kar nekaj. Omenimo le še zanimivo akcijo, ki poteka na pobudo direktorice hotela Ribno že od spomladi. V recepcijo hotela Ribno so postavili skrinjico, v kateri se nabirajo prostovoljni prispevki, ki bodo namenjeni nadarjenim otrokom iz rejniških družin na Gorenjskem.

Zavod ZARJA je dejaven predvsem na po- dročju varstva in rehabilitacije po poškodbi glave. V zadnjih petnajstih letih v svetu močno narašča število poškodb glave,tako da se jih je prijelo ime "tiha epidemija na- šega časa". Poškodbe glave lahko doletijo ljudi vseh starosti, so pa najbolj pogoste pri otrocih med 16 in 18 letom. Najpogo- stejši vzrok so prometne nesreče, do po- škodb pa prihaja še pri športu, pretepih, kot posledica padcev itd. Zavod ZARJA se trudi pomagati huje prizadetim pri ponovni vključitvi v redno življenje. Dostikrat se je dogajalo,da so bolnike s poškodbami glave dajali med duševno bolne, tam pa se nika- kor niso znašli.

Zavod ZARJA je začel delovati leta 1993, koncesijo s področja zdravstva pa so dobili leta 1994 (zanjo so bili potrebni prostori, oprema, kadri...). Letos so kot prvi v Slo- veniji prejeli koncesijo ministrstva za delo in socialo.Trenutno imajo svoje prostore le v Ljubljani, kjer imajo možnost namestitve 32 varovancev v dnevno varstvo. Skušajo pa razširiti svoje delovanje tudi na druga področja Slovenije. Tako jim je občina Ža- lec odstopila tristo metrov površine, ki jih bodo začeli obnavljati januarja 1999. Nas- lednje leto bodo v sodelovanju z zavodom VID odprli skupni sklad oziroma fondacijo za razvoj in pomoč poškodovancem glave (tudi pri njihovem šolanju).
Za konec naj kot zanimivost povemo, da hranijo v zavodu VID veliko knjigo,v katero vpisujejo vse donatorje.KNJIGA DONATOR- JEV je na vpogled javnosti. Kmalu pa bodo uvedli tudi KNJIGO PRAZNIH OBLJUB,kamor bodo vpisovali vse tiste "donatorje", ki le obljubljajo, bolj malo pa izpolnijo.

Bernard

Pravice in dolžnosti invalidov do zdravja in rehabilitacije

S privolitvijo avtorja doc.dr.Antona Zupana povzemam iz obširne in poglobljene študije objavljene v zborniku Skupaj smo močnejši nekaj misli,ki bi utegnile zanimati tudi naše bralce.
V uvodu je zapisal: "Za invalide je treba v polni meri uveljaviti človekove pravice in jim tako omogočati enakovredno uživanje na splošno zagotovljenih pravic in svoboš- čin.Načelo enakih pravic pomeni,da so po- trebe vseh in vsakogar enako pomembne in morajo predstavljati osnovo za načrto- vanje."
V nadaljevanju se precej kritično oprede- ljuje glede pravic in dolžnosti invalidov do zdravja in rehabilitacije pri nas. Kot podla- ga za oceno mu služijo mnogi mednarodni dokumenti in priporočila, ki zavezujejo tudi našo državo.
"Tako zdravje kot rehabilitacija je aktiven proces in v nobenem aktivnem procesu ne moremo in ne smemo biti pasivni. Aktiven odnos do zdravja pomeni zdrav način življe nja ob izogibanju zdravju škodljivih navad. Aktivna vloga v rehabilitaciji pa pomeni in- validovo(ali bolnikovo) zavzeto sodelovanje Brez invalidove aktivne vloge v programu rehabilitacije ne bo napredka in želenega uspeha. Vsak še tako neznaten gib, vsako pridobljeno zmožnost za določeno opravilo je potrebno prislužiti - prigarati. Ob pasiv- nosti uspeha ni."
Na podlagi dolgoletnih izkušenj pravi avtor da je uspeh rehabilitacije odvisen od člo- vekovih osebnostnih lastnosti,kot so volja, vztrajnost, iznajdljivost, kreativnost, od- govornost... "Prehod na invalidski voziček v človeku (v primeru otroka pri starših) sproži psihično krizo." Invalidski voziček je še vedno simbol prizadetosti,predvsem za- to, ker izguba sposobnosti za samostojno hojo prinaša spoznanje,da bolezen nezadr- žno napreduje. Ob tem nekateri postanejo malodušni in opustijo določene aktivnosti, da bolezen še bolj napreduje. Pri rehabili- taciji naj bi se zato prizadevali in poskušali doseči, da bi invalid svoje stanje (bolezen, poškodbo) razumno sprejel, nikakor pa se naj ne bi popolnoma predal. Ob tem se moramo zavedati, da je sprejemanje novo- nastalega stanja pri vsakem posamezniku različno. Spremeniti mora svoje življenje. Sprejemanje stanja običajno poteka naj- prej kot obdobje zanikanja, obdobje poga- janja, obdobje žalovanja in nazadnje, ko prizadeti oblikuje svojo odločitev za sode- lovanje v rehabilitaciji. Šele na tej stopnji je invalid sposoben postati odgovoren so- oblikovalec lastne rehabilitacije.
Toliko o odgovornosti.
Glede pravic invalidov do zdravja, rehabili- tacije in ustreznih tehničnih pripomočkov je potrebno povedati, da se v naši družbi še pogosto dogaja, da je invalid v nekate- rih okoljih in v očeh premnogih ljudi manj- vreden. "Žal to pogosto počno tudi zdrav- stveni delavci. Za mnoge zdravstvene de- lavce je tudi še v današnjem času bolnik in še toliko bolj bolnik - invalid le objekt. Kot objekt je sicer ponavadi po strokovni medicinski plati ustrezno obdelan, vendar daleč od tega, da bi tudi soodločal... Tudi pri rehabilitacijski obravnavi.Še veliko pre- več je strokovnjakov,ki vzvišeno (z višine) gledajo na pomilovanja vrednega invalida (nizko sedečega) na vozičku. Pod čast bi jim bilo "manjvrednemu" invalidu razlagati "nenormalno" stanje (telesa in duha - po njihovem)ter skupaj z invalidom načrtovati rehabilitacijsko obravnavo.
Lahko bi ocenili, da gre v teh primerih za kršenje invalidovih pravic.Ponekod invalide celo omejujejo pri soodločanju glede izbire nujnega tehničnega pripomočka,pa čeprav bo on tisti, ki bo v naslednjih letih neizogi- bno ure in dneve odvisen od omenjenega pripomočka.Hudo narobe je,če strokovnja- ki v imenu 'znanja' vsiljujejo kakšen pripo- moček brez invalidovega aktivnega sode- lovanja. Strokovna oseba ne sme invalidu dajati občutka, da so oni strokovnjaki, on pa le pacient. Sodelovanje mora biti na kulturni in predvsem enakopravni ravni, ob upoštevanju in pretehtanju zahtev in po- mislekov drug drugega, naj bi skupaj prišli do optimalne rešitve.
"Pri vrednotenju invalidovih pravic v zvezi s tehničnimi pripomočki se je poleg vsega drugega treba zavedati meje, do kje naša družba zmore tovrstne finančne obreme- nitve." Ob koncu dr. Zupan poudarja, da je tudi že na našem tržišču mnogo zelo izpopolnjenih tehničnih pripomočkov, ki jih je mogoče upravljati z minimalnim gibom ali glasom. Ti pripomočki še niso na seznamu tistih, za katere je plačnik ZZZS.
"Ne glede na to,koliko je država bogata,bo potrebno iskati poti, da tudi te pripomočke uvrstijo na seznam plačljivih pri ZZZS, ali se kako drugače omogoči invalidom, ki jih potrebujejo, da jih tudi dobijo. Saj gre za pripomočke, ki huje prizadetim omogočajo kvalitetno in polno aktivno življenje," kon- čuje dr. Zupan.
To so besede in spoznanja, ki postavljajo na preizkušnjo čut in posluh za bližnjega vse družbe, posebej pa še vse odgovorne v naši državi.

povzel J. R.

S prvim julijem leta 1999,ko bo predvidoma začel veljati nov Zakon o davku na dodano vrednost, bodo prenehale veljati carinske in davčne olajšave pri nakupu avtomobila za prevoz invalida in družin s tremi ali več mladoletnimi otroki. Neuspešna so bila tudi prizadevanja,da bi za proizvode invalidskih podjetij veljala nižja davčna stopnja.Zakon sicer predvideva dve različni davčni stopnji

J. R.

Od občasne vere,'od vere v predalu' k trajnemu vrelcu moči

Rojena sem bila 22.maja 1930 v kraju Rhens ob Renu kot tretja od sedmih deklic. Moj oče je bil po poklicu krovec. Po tedanjem običaju sem obiskovala osnovno šolo od prvega do osmega razreda in dve leti gos- podinjsko trgovsko šolo.Od svojega štirinaj stega leta sem delala v gostiščih in hotelih nato v gospodinjstvu in v tovarni.Leta 1964 sem se poročila in se preselila v Wiesbaden Po nenadni smrti mojega svaka in njegove žene smo vzeli v varstvo njune štiri otroke Leta 1969 sem doživela svoj prvi srčni in- farkt, 1970 drugega. Poleg tega so prišle še bolečine v križu in vratnih vretencih. Otroke smo zato morali dati v dom. Hodila sem od ortopeda do ortopeda, dokler se nisem ustavila pri nevrologu. Predpisali so mi tablete in razna zdravljenja in zopet sem se znašla v bolnišnici. Obdali so me s steznikom.Zaradi močnih bolečin so mi pred pisali sredstva proti bolečinam. Po hudi emboliji nisem več mogla stati. Preprosto spodrsavale so mi. Napotili so me na diag- nostično kliniko, kjer naj bi bolezen končno dobila ime. Toda odkrili niso ničesar. Punk- tirali so mi tudi hrbtni mozeg, kar pa je vso stvar samo poslabšalo.Ko sem potem hote la iti na toaleto, sem kar padla, noge so mi popolnoma odpovedale. Ker tudi nevrolog ni našel ničesar,so me odpustili iz bolnišni- ce in me označili za hipohondra.Z vozičkom so me prepeljali do taksija in nato domov. Potem smo sami kupili voziček, misleč, da ga bomo prodali komu drugemu, ko ozdra- vim. Da bi si oskrbela rento za oskrbnino, sem morala stopiti pred izvedeniško komi- sijo:tu so ugotovili,da imam sklerozo multi- plex. To je bilo nekaj strašnega. In takoj so mi dali vedeti,da se tu ne da nič storiti. Lahko mi samo skušajo omiliti bolečine.
Leta 1979 so mi ohromele še roke.Preizku- šala sem vedno nova zdravila, pa niso nič pomagala.Posebno hude so trigeminus bo- lečine, ki so kot spremni pojav od časa do časa napadle obraz. Pri tem so bili napa- deni občutljivi tanki živci, ki jih zdravimo z močnimi zdravili.Povrh tega se mi je posla- bšal še vid, kasneje pa še občutljivost za svetlobo.To je privedlo do občasne popol- ne zatemnitve, pri kateri vidim le črno ali popolno dvojno. Na levo oko sem že osle- pela, desno pa opravlja le še deset odsto- tkov svoje funkcije. Okrog vratu imam pritrjeno opornico za glavo. Zabuhli obraz pa je posledica injekcij in tablet.Od 1976 sem prikovana na invalidski voziček, od 1980 pa sem stalno v postelji in sploh ne pridem več pred vrata.
Sem protestantka, strogo vzgojena v dob- rem krščanskem domu. Nato so prišla pok- licna leta, ko ni bilo nobenega časa več in z božjo službo nismo imeli več stika. Nane- slo je tako, da sem šla v cerkev samo še za božič ali veliki petek. In nato sem, da mi ne bi bilo treba plačevati davka, še stopila iz Cerkve, kar je mojo mater močno potrlo.
Ostala mi je samo še vera v "predalu", kot naj jo imenujem. Če mi je šlo slabo, sem rekla: "Ljubi Bog,pridi in pomagaj mi!" Če je šlo bolje, je bila zahvala pozabljena. Sicer sem molila z otroki, toda moj dobri mož se je samo smejal. Ni bil vztrajen pri molitvi in tako sem jo vedno bolj opuščala. Danes je mož strpen do moje molitve in se mi ne posmehuje več, saj vidi, koliko moči dobi- vam iz vere. Včasih lahko iz njegovega obnašanja razkrijem, da ni tako brezveren, kot se na prvi pogled zdi.
V začetku moje bolezni je mož zaradi pre- obremenjenosti segal po alkoholu in so postale stiske zaradi tega vedno hujše.Jaz pa sem molila in molila in to je pomagalo. Sedaj je že mnogo let,kar mož več ne pije. Od tedaj se tudi zanima za mojo bolezen in mi celo pomaga. Z veliko spretnostjo mi daje injekcije in pomaga pri odvajanju, kar mora biti zanj,glede na vzgojo, zelo težko. Tak je moj mož in noče niti slišati, da sem zanj breme. Dan za dnem molim in prosim Boga, da bi tudi on našel vero.

Kako sem zopet prišla k veri? Po svoji bo- lezni! Vidim jo kot preizkušnjo; ne kot ka- zen.Saj je nisem popolnoma izgubila,bila je le skrita. Pri vrnitvi k veri mi je predvsem pomagalo Bratstvo. To je skupnost samo- pomoči za telesno prizadete in dolgotrajno bolnih,ki jo vodijo laiki. Šele leta 1977 sem slišala o obstoju te skupnosti. Wiesbaden- ska skupina me je povabila,naj se jim prid- ružim. Odkrito moram priznati, da se prvič nisem dobro počutila, ko sem videla toliko hudo prizadetih.Koliko bede! Nič več nisem hotela iti tja.Toda že čez štirinajst dni sem bila povabljena k naslednjemu srečanju. Tam sem spoznala tudi paciente s sklerozo multipleks. Videla sem mnogo podobnih primerov, zato sem bila najprej hudo pre- strašena in bilo mi je zelo težko. Vendar sem bila kasneje zelo dejavna v Bratstvu, sestavila sem gledališko skupino, ki še da- nes obstaja.Navezala sem mnogo stikov in spoznala veliko prijateljev. Po prejšnjih iz- kušnjah smo mislili,da smo priljubljeni samo če dobro zgledamo in se znamo postaviti v ospredje. Pri Bratstvu pa sem spoznala, da nas imajo radi, tudi če smo "pohabljenci". Tukaj sem se naučila kako se odpreti in kako pri tem še pomagati drugim. Pri Brat- stvu sem zopet našla pot k veri; ta se mi je še poglobila.V počitniškem domu, kamor smo redno zahajali, smo vsako jutro pred zajtrkom in kosilom molili, pa še k božji službi smo bili povabljeni. Največ pa so mi pomenile meditacije ob slikah in kratke pobožnosti patra iz Frankfurta. Ta je tako mirno govoril in je bil tudi sam prizadet, ne da bil pokazal. Bog mi je dal moč, da sem našla ljudi, ki so me privedli k njemu ter mi dali moč in tolažbo.
Odtlej spet berem Sveto pismo. Medtem sem si večino gradiva že posnela na kase- te. Večkrat zaprem oči, se umirim in mislim samo na Boga in v trenutku vse drugo izgubi pomen. Bog je postal moja opora, varnost, zavetje, in moja ljubezen.

Vedno zopet berem, ali poslušam pridigo "Na gori ...", pri kateri nas Jezus poziva: "Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli." Da, Bog hoče,da gremo skozi trplje- nje, in ga vdano prenašamo.
Mučno je, da smo vsak dan odvisni od po- moči. Toda to hočem sprejeti z vero, da so ljudje, ki mi pomagajo, Božji služabniki. Seveda bi hotela sama raje pomagati, kot pomoč prejemati. Dostikrat mi je še pose- bej težko kaj prositi. Toda tedaj mislim na Kristusa, ki je prišel na svet, da bi služil Bogu.
Zame je Bog vedno tukaj, celo takrat, ka- dar sem slabe volje. Posebej še zvečer, ko me nič ne veseli in mi zmanjkuje moči za telefonske pogovore. V takih trenutkih le utihnem in se poglobim v svojo notranjost. Tako čutim, da je Bog tu. Znam molitev, ki mi v bolezni vedno znova daje moč,in bi jo rada sedaj sporočila: "Oče, težko rečem, naj se zgodi tvoja volja. Sem potrta in nimam nobenega poguma več. Bolečine so neznosne. Vse, kar sem doživela, se mi zdi oddaljeno, ljudje, h katerim spadam, moje delo, moje veselje, moj vsakdan. Gospod, tudi če sem plaha, hočem poskusiti, da re- čem DA k temu,kar je,k svojim bolečinam, nemoči... Hočem prenesti vse, kolikor se le da. Ne daj,da bi bilo moje trpljenje zaman. Morda koristi tistim, ki zate delajo in se borijo. Oče, tvoja volja naj se zgodi! Tvoj sin je na križu pokazal, da trpljenje ni brez koristi. Zahvaljujem se ti, da sem to spoz- nala. Blagoslovi me Oče, blagoslovi vse, ki morajo trpeti kakor jaz.Če ti hočeš,dopusti da bomo ozdraveli jaz in drugi. Amen."

Mnogo je ljudi, ki vedno vprašajo po meni in pošiljajo pozdrave. Ali ne bi mogli kdaj priti k meni vsaj za četrt ure? Dosti je teh, ki se bojijo priti na obisk zaradi bolezni...

Ob koncu bi vam rada povedala še nekaj o posebnem dogodku,ki je mojo vero napravil neomajno. Petindvajsetega januarja 1981 se mi je ustavilo srce.Z reševalnim vozilom so me pripeljali v bolnišnico na intenzivni oddelek.Kar bom sedaj povedala,vem samo iz pripovedovanja svojega moža. Tri dni in pol je bilo treba spodbujati moje srce, ker se je vedno znova ustavljalo. Počasi pa je prišlo spoznanje, da je kriza mimo. Toda dogodek, ki sem ga sama imela, ne vedoč kdaj, vsekakor pa ob srčnem zastoju na intenzivnem oddelku. Bila sem čisto mirna. Videla sem samo sebe, kako sem prosto hodila, prišla na čudovit travnik, ki je bil poln nepopisno lepih cvetlic. Podobnih na zemlji še nisem videla. In slišala sem tako nežno in pomirjujočo glasbo,da sem hotela tam ostati. Takoj potem sem zagledala nenadno luč in zaslišala glas. "Pojdi nazaj, tvoj čas še ni pričel." Nisem hotela, ker je bilo tako mirno. Počutila sem se brez bole- čin, brez strahu. Ko sem se za kratek čas prebudila, sem vprašala zdravnika, kje je travnik, ki je bil poln nepopisno lepih cvet- lic, kje je glasba? Da so minili trije dnevi, sploh nisem vedela. Zato me je doktor za- čudeno pogledal in odgovoril, da se o tem pogovorimo kasneje. Ko so me preselili na drug oddelek, se je ta zdravnik usedel na mojo posteljo in me vprašal o mojem doži- vetju. Potem mi je začel pripovedovati: "Vi tega travnika niste videli pri nas, dobili ste podarjen čudovit trenutek, v katerem ste smeli pogledati v onostranstvo."Zelo dolgo je sedel pri meni. Rekel je, da se je z dru- gimi pacienti podobno pogovarjal. Od tedaj vem in sem trdno prepričana, da obstaja nadaljnje življenje po zemeljski smrti.
Vedno morem samo reči: moja krščanska vera mi daje dan za dnem novo moč.Morda so to le besede, toda tako je. Če bi imela željo in dobila ponudbo,da zopet ozdravim, toda izgubim vero, potem bi se odrekla želji po zdravju in se odločila za vero. To ne pomeni, da sem rada bolna, toda nikoli ne bom zavrgla zadovoljstva, ki sem ga našla v veri.

prevod iz knjige:
Kraft in den Schwachen (Moč v slabotnih)

Miklavž na Primorskem

Goriško pokrajino je obdajalo čudežno sonce, ki je ogrelo srca velike družine pri- jateljev, ko smo se 6. decembra pridružili svetemu Miklavžu.
Po toplih medsebojnih pozdravih in prijetne mu kramljanju smo odšli po duhovno hrano v cerkev Kristusa Odrešenika, ki nam jo je pri evharistiji delil pater Lojze iz Kapele nad Novo Gorico. Napolnjeni in še tesneje združeni v krog,iz katerega je vela toplina, vesela pesem in smeh,smo ob prijetni,šalji- vi igri parkeljnov iz Rake pričakali Miklavža.
Dobrotni škof je bil obkrožen s prelepimi angelčki,ki so prinašali darila. Med obdaro- vanjem naših src so nam ponagajali črnuhi rdečih jezikov. Nismo se jih bali, le sladko smo se jim smejali.
Ob slovesu smo skupaj z Miklavžem prosili našega prijatelja kaplana v Škofji Loki, Gregorja Kuneja, za blagoslov in tako lepo zaključili nedeljsko Miklavževo popoldne.
Ob koncu teh vrstic naj velja iskrena zah- vala vsem in vsakomur posebej,ki ste kljub oddaljenosti in slabim vremenskim razme- ram prišli na Primorsko, nas razveselili in pomagali z dobrimi deli.

Nives Fabčič

Hvala vam, dobri ljudje!

Župnijska Karitas Rovte je v soboto, 7.no- vembra 1998, pripravila že četrti tradicio- nalni dobrodelni koncert, katerega geslo je bilo: "Prijateljem pomagajmo v stiski." Pri nas je bil to uvod v teden Karitas. Letošnji koncert nam bo ostal v spominu po števil- nih nastopajočih, pa tudi po obiskovalcih, ki so napolnili dvorano.
V dvournem programu je bilo res vsakega nekaj: resna glasba, skeča Osnovne šole Rovte, solo petje,pevski zbori, harmonikar, duet M by M;ta je prispeval tudi ozvočenje ter orglice, ki so ogrele celotno dvorano.
Koncert je najbolj popestrila družina Ivančič iz Drežniških Raven. Njim je bila namenjena akcija Posočje, v kateri smo zbrali prek milijon tolarjev in celoten les za ostrešje. Vsem darovalcem se je gospa Cilka Ivančič zahvalila z besedami: "Hvala vam, dobri ljudje!"
Tudi del tega koncerta je namenjen prav tej družini,ki je v potresu ostala brez stre- he nad glavo.
Lepe misli povezovalcev koncerta so nas spominjale in opominjale na dobrodelnost, kako postati in ostati prijatelj.
Hvala vsem, dobri ljudje, ki ste nam vse to omogočili in nas podprli pri delu naše žup- nijske Karitas Rovte, tako gmotno kot de- narno in z molitvijo. Hvala vam!

Mateja Kavčič

Poklon

V župniji Veržej so se župljani v nedeljo, 15. novembra, poklonili ostarelim in bolnim. V cerkvi, nabito polni, so imeli slovesno mašo, pri kateri so somaševali kar štirje duhovniki, pela pa dva zbora: verženjski oktet in skupina mladih z Rakovnika, ki so ravno nekaj dni gostovali v salezijanskem zavodu Marijanišče. Po maši je bila pogos- titev v župnijski dvorani , ki so jo pripravili pod vodstvom župnijskega pastoralnega sveta dobri župljani in župljanke. Ni manj- kalo prisrčnih čestitk in dobrih želja,poseb- no pa veselja ne, saj sta oba zbora zapela več veselih narodnih in modernih pesmi. Bilo je res nepozabno doživetje pristne bratske ljubezni in hvaležnosti do starejših ljudi v župniji, saj sadove njihovih trudov in dela mlajši sedaj uživamo. Res želimo,da bo ta naša hvaležnost tudi njim v oporo in veselje v trenutkih bolečin in težav, ki jih doživljajo.

Marta

Kako lepo je ...

... ko se srečamo. To je lepo pokazalo na- še srečanje konec novembra pri družini Strmole v Ivančni gorici. V povezavi z Ma- rijinimi sestrami je bilo na naše srečanje toliko povabljenih,da je bila njihova 'velika' dvorana, smela bi reči, nabito polna.
Posebnost tega srečanja je bila, da nas je duhovni voditelj srečanja, gospod Jože Štupnikar,že v začetku nagovoril z bogato duhovno razlago pisma svetega očeta bol- nikom. Približal nam je vrednost v spovedi očiščene duše za sprejemanje vsakdanjih težav. Po tem globokem nagovoru je bila priložnost za spoved,ki so jo mnogi opravili saj je na pomoč za spovedovanje prihitel tudi naš prijatelj g. Gregor Kunej. Pri sveti maši, ob somaševanju obeh duhovnikov in sodelovanju ostalih, smo bili res čudovito medsebojno povezana družina, ob spominu tudi naših dragih prijateljev, ki niso bili navzoči, ter še posebno dragih pokojnih prijateljev.
Po tako čudoviti sveti daritvi, ko so bile okrepčane naše duše,seveda tudi kuharice niso hotele zaostajati, da nas ne bi tudi telesno okrepile z res najboljšim kosilom in raznimi dobrotami, ki so sledile.
Potem pa so se kar iznenada od nekod pri- kazali mali škratki, ki so v prisrčni igrici pri- kazali, kako se ustreže vragu, da doseže svoj cilj, da ujame dušo. Zanimivo je bilo, ko se je fantič vragov branil z besedami: "Pustite me, saj nisem nič naredil," pa so mu hudobčki odgovorili "Saj zato pa greš z nami, ker nisi nič naredil." Mislim, da je ta stavek vreden premisleka v resničnem živ- ljenju, ne le v igrici ob Miklavžu.
Pa Miklavž s svojim spremstvom in lepimi darovi. Saj je kar omagoval v svoji starosti ob tolikem delu, ki ga je imel. No, na srečo nas,ki smo bili zbrani,ni pozabil naš prijatelj Marko Marinko. V stiski s časom je sicer prišel pozneje, vendar še dovolj zgodaj, da je s svojim igranjem na kitaro in petjem pripomogel k še lepšemu razpoloženju.
Mislim, da smem v imenu vseh, ki smo bili deležni tega čudovito lepega dne,izreči pri srčno zahvalo vsem, ki so poskrbeli in nam priredili tako lepo doživetje.Najprej seveda Marijinim sestram, pobudnicam srečanja, zahvala za darila in pogostitev, pa družini Strmole, in vsem, ki so stregli, nastopali, poskrbeli za tako prisrčno razpoloženje. Doživeli smo dan,da bi ob njem sveti Fran- čišek vzkliknil: "Kako lepo je, kjer bratje prebivajo skupaj!"

Angelca

Novoletna noč

Le kaj je v tej zadnji noči v letu tako pri- vlačnega, da obdrži budne in združi mlade in starejše, zdrave in bolne invalide v sku- pnem pričakovanju. Ali le naše medsebojno prijateljstvo? Da, a ne samo to. Za to noč smo bili tudi v Želimljah zbrani prijetna družba.
Kaj nas je združilo? Ali le dobra večerja in vsa postrežba, ki so nam z njo stregle do- bre kuharice s svojimi pomočniki? Ali pri- jetna zabava, s katero smo drug drugemu popestrili prijetne nočne urice?Tudi muzike in plesa ni manjkalo v tem večeru, dasi je bil eden od plesalcev v paru na vozičku. Da, vse to nas je družilo, a vendar je vse to bilo le pričakovanje zadnjih minut izte- kajočega leta in prvih minut novega leta,v katero smo želeli vstopiti z daritvijo svete maše.
V te najlepše minute so nas lepo popeljale Marijine sestre z zanimivo igrico iz Jezuso- vega življenja, ki nas je s svojo vsebino najlepše pripravila na daritev svete maše, ki jo je daroval g. Boštjan Modic, diakoniral pa je g. Janez Drnovšek, oba naša dolgo- letna prijatelja.
G.Boštjan je v svojem govoru lepo prikazal pomen novega leta, ko naj vso svojo pre- teklost položimo v roke Božjemu usmiljenju vso svojo prihodnost pa izročimo v roke Božji previdnosti. Praznik novega leta ima kar trojen pomen. Je praznik naše nebeške Matere Marije. Po naročilu svetega očeta je dan novega leta dan miru, predvsem pa je dan,ko naj bi tudi v naših dušah in med sebojni prijateljski povezanosti vse postalo novo in še trdneje povezano.
Pred molitvijo očenaša v tej prvi sveti da- ritvi v letu 1999 smo razmišljali o Marijini vdanosti, ko je ob angelovem oznanjenju vsa v negotovosti, kaj ji prinaša angelovo naročilo,izrekla: "Glej, dekla sem Gospodo- va." Razmišljali smo Jezusovo besedo, ki jo je izrekel v vrtu Getsemani: "Oče, tvoja volja se zgodi." Tudi mi stojimo na pragu novega leta v negotovosti,kaj nam prinaša Ali veselje, kot Mariji, da je ob njem zapela svoj Magnifikat? Ali nam prinaša Golgotski križ,kot je čakal Jezusa? Karkoli nam prina- ša leto, ki prihaja, v prvih minutah novega leta smo vse izročili v roke Božji Previd- nosti in tako pripravljeni sprejeli Jezusa v svoja srca.
Prisrčna hvala sestri Edith,drugim Marijinim sestram in ostalim pomočnikom,ki so poskr beli za to čudovito doživetje, da smo prve minute novega leta preživeli združeni med seboj in z Bogom v srcu. Naj nad vsemi ostane Božji blagoslov, ter nam vsem po- maga izpolnjevati dobre sklepe teh prvih minut novega leta 1999.

Angelca

Op.: besedilo je bilo v reviji nekoliko skrajšano

Tokrat objavljamo še nekaj prispevkov ob tridesetletnici revije, vsem pa bi lahko dali isti podnaslov: Želim si Prijatelja.

Vsi se moramo potruditi

Točnega datuma, kdaj sem prvič dobil v roke PRIJATELJA,se ne spominjam več.Mo- ralo pa je biti tam okrog leta 1976, ko sem bil povabljen v to naše gibanje. Spominjam se, da sem kar kmalu začel pisati vanj o naših srečanjih, duhovnih vajah, romanjih in še o drugih dejavnostih, ki se med nami dogajajo.
Večinoma ga že od vsega začetka prebe- rem od prve do zadnje strani, saj je vedno zanimiv. Prinaša novice iz vse Slovenije, kjer invalidi, bolniki in ostareli našega gi- banja pač stanujemo in dopisujemo vanj. Lahko bi rekel, da prinaša novice tudi iz vseh koncev sveta: predvsem pa od tam, kjer oznanjajo Kristusov evangelij naši mi- sijonarji, da ne pozabim naših zunanjih do- pisnikov, zdravnikov in duhovnikov.
Kadar je bil v Prijatelju objavljen kakšen moj prispevek, sem seveda najprej prečital tega, da sem videl, kakšen je potem, ko je natisnjen.Z veseljem sem od urednika spre jel povabilo, da sodelujem v ugankarskem kotičku, ki ga bolj ali manj uspešno ter bolj ali manj lahko in težko zapolnjujem že ne- kako 12 let.
S prebiranjem Prijatelja sem izvedel mar- sikaj zanimivega in seveda tudi poučnega, kar mi je v nadaljnjih naših srečanjih mar- sikdaj prišlo prav, saj sem se včasih poiz- kusil tudi v vodenju srečanja ali pa kakšne skupine na posameznih srečanjih.Moje do- pisovanje v Prijatelja je bilo usmerjeno oz. namenjeno vedno predvsem tistim, ki se določenega srečanja niso mogli udeležiti največkrat zato, ker vsi ne moremo biti na vseh srečanjih.Po Prijatelju smo seznanje- ni, kaj se v katerem delu naše lepe domo- vine Slovenije dogaja v našem gibanju.
Upam,da bom še nadalje sodeloval pri ust- varjanju in bogatenju naše revije, če mi bo le zdravje to dopuščalo. Želim pa vsekakor da bi nas naš Prijatelj še nadalje tako bo- gatil in razveseljeval, kakor nas je doslej, samo vsi se moramo za to potruditi.

Oton Kurent, Črnuče

Bežno sem ga poznala

Še danes se spominjam, kako me je prvič obiskala s. Mihelangela in mi prinesla nekaj številk Prijatelja. Bežno sem ga sicer po- znala že od prej. Potem sem ga začela re- dno dobivati. Dobila pa sem tudi prvo po- vabilo na srečanje na Trstenik. To je bilo avgusta 1974. Kasneje sem bila tudi na drugih srečanjih - na Mirenskem Gradu, v Šentjakobu in Želimljah, a enkrat pa tudi na morju v Lignanu. Vedno je bilo lepo.

Anica Jankovič, Vrhnika

Korajža velja!

Čeprav se težko oglasim s svojo slabotno pisavo, pravim: Korajža velja! Vest mi na- rekuje, naj pišem. Naša Irena je bila nasli- kana na prvem barvnem ovitku Prijatelja. Slikali so jo v Lurdu. Kasneje so nam bogo slovci prišli pokazat diapozitive z romanja. Povabili smo tudi sosede,da so prišli gledat Še danes imam pred očmi Ireno v tisti pre- lepi procesiji. Irena se je sedaj preselila v večnost,tisti Prijatelj pa se je zgubil.Srčno si želim, da bi ga imela zopet v rokah.
Tudi jaz Prijatelja od takrat prebiram in vedno mi je všeč. Ob tem listu dobim moč, da vedno vstanem, če zaradi oslabelosti padem. Kadar pride trenutek, da se sama sebi smilim, poiščem v Prijatelju sotrpine, zlasti mlade, potem zmorem tudi sama v jeseni življenja naprej.
Naj bo v Prijatelju še mnogo spodbud, ki nas bodo pripravljale,da bomo imeli ob ko- ncu življenja lepo krščansko spričevalo in nas bodo sprejeli v naš večni in srečni dom

Marija Premrov, Postojna

V Božjem objemu

Na svoj god sem prejel povabilo, da kaj napišem ob obletnici Prijatelja. Da, osebno bi želel čestitati za vsako dobro delo, ki ga s svojimi stranmi naredi Prijatelj. Pomaga nam, da ostanemo na isti valovni dolžini z Bogom.
Ob tej obletnici bi želel vsem bralcem in bralkam, da se čim tesneje povežejo z Jezusom in Marijo. To je najboljše zdravilo.
Če kdo želi, še vedno z veseljem na kakš- nem prijateljskem srečanju zaigram na har moniko. Vsem v uredništvu vse dobro. Naj vas spremlja veselje v zdravju in Božjem objemu.

Drago Pavlinec, Celje

Predlog

Ravno pred tridesetimi leti sem se preselila v Dovže pri Mislinji. Zdaj živim tu čisto sama. Kar kmalu sem spoznala starejšo in bolehno ženico. Ponudila in potem posojala mi je prve zvezke Prijatelja.
Kako sem bila navdušena nad prebranim. Tolikšnega razumevanja in sočutja,tolažbe in utehe za vse trpeče in bolne nisem na- šla še nikjer. Potem pa neverjetni pogum vseh naštetih.
Kdorkoli že je dal pobudo, da je Prijatelj začel izhajati - vsaka čast mu in zahvala! Prav tako vsem,ki so vsa ta leta neumorno delali, da je Prijatelj lahko izhajal.
Ženica,ki mi je prva ponudila revijo,že štiri leta živi v domu ostarelih. Ne more več brati, pa je mene vprašala: "Ali še berete Prijatelja? Zdaj bi mi bil najbolj v tolažbo, a tako slabo vidim." Zasmilila se mi je.
Ker je toliko lepega in spodbudnega branja človek ne sme biti nezadovoljen, a kljub temu bi vprašala: "Ali bi bilo mogoče, da bi Prijatelj izhajal vsak mesec?"To si marsikdo želi. Druga želja je, da bi v vsaki številki izšla kakšna resnična življenjska zgodba; morda le ena sama stran. Saj je življenje ena sama zgodba in od nje se človek lahko kaj nauči, bila bi v prijetno branje in za kratek čas, da človek vsaj malo pozabi na težave. Verjemite, da mi, preprosti ljudje, ki nam ni mar za politiko in za svetovno elito, raje spremljamo človeško življenje in usode trpečih ljudi. Pri pisanju teh zgodb sem pripravljena sodelovati, če mi bo Bog le še ohranil spomin.
Jezus Kristus,ki se bo znova rodil ob božiču v naših srcih, bo tolažil trpeče in stoterno poplačal vsem dobrotnikom.

Ana Uršej, Dovže

Janez Frančišek Gnidovec

V teh dneh (3. februarja) mi- neva šestdeset let od smrti Janeza Frančiška Gnidovca, lazarista,nazadnje skopskega škofa, ki je eden naših svet- niških kandidatov. Objavljamo zapis o Gnidovčevem karitativnem delu.
Gnidovčeva velika krepost je bila dejavna ljubezen do pomoči potrebnih. Ljubezni do ubogih se je kot otrok navadil že doma. V tem mu je dala najlepši zgled mama Jožefa Janškova hiša je stala ob robu vasi,zato ni bilo redko,da so na večer prihajali berači in prosili za večerjo in prenočišče.Dobrosrčna mati je imela za slehernega prijazno bese- do,polno žlico in primeren kotiček,vsakemu je postregla. Kako globoko v srce se je Ja- nezu vtisnil ta materin zgled,je dokazovalo vse njegovo življenje. Skoposti nista poz- nala ne njegov oče Jože, ne njegov stric Franc, ki ga je redno podpiral. Kot dijak je rad pomagal drugim,zlasti revnejšim sošol- cem. Nikoli ni imel denarja na zalogi, ker je vse sproti razdal. Stric in boter Franc Pust mu je večkrat podaril kaj denarja,Janez pa je to dajal drugim, še bolj potrebnim. Tudi denarja, ki ga je zaslužil z inštrukcijami, ni hranil zase. V bogoslovju so kolegi opazili in govorili: "Pri miloščini ni poznal nobenih meja." Če ni imel ničesar,je vsakemu daro- val vsaj prijazno besedo, tako, da ni nihče odšel od njega nezadovoljen. Podpiral je več revnih družin. Revnega fanta v Vipavi, ki je študiral, je redno podpiral. Ko je štu- diral na Dunaju,je duhovno oskrboval tam- kajšnje Slovence, pa tudi iz materialnih stisk jih je reševal, zlasti kostajnarje, ki večkrat niso imeli toliko denarja, da bi se mogli vrniti domov.
Med prvo svetovno vojno je bil Gnidovec v Šentvidu pravi junak krščanske ljubezni. Leta 1914 je 26. julija izbruhnila prva sve- tovna vojna, ki je tudi Zavodu prizadela veliko škode.Škof Jeglič je takoj v začetku vojne ponudil prostore zavoda na razpo- lago Rdečemu križu. Vojaška oblast pa je odločila, da se ustanovi v Zavodu zasilna bolnišnica. Najprej so uredili prostore za šesto ranjencev. Osemindvajsetega de- cembra so že prišli prvi ranjenci. Zavod je prevzel zanje vso oskrbo. Po izbruhu vojne z Italijo 23.maja 1915 je bolnišnica postala samostojna. Ranjencev in bolnikov je bilo vedno več. Vojaška oblast je zasegla še prostore ljudske šole v Šentvidu in tudi za te je skrbel Zavod.Ob koncu počitnic pa je bila velika skrb, kje dobiti prostore za dija- ke, za učilnice in spalnice. V zavodu je bilo 1260 postelj. Poleg domačih dijakov je bilo potrebno spraviti pod streho okrog petde- set dijakov iz goriške slovenske gimnazije, ki so prišli sem kot begunci. Potreben je bil prostor za 340 gojencev. Bila je velika za- drega. Ravnatelj in profesorji so se stisnili v svojih sobah in dali prostor za potrebe šole in Zavoda, da ne bi pošiljali učencev domov. V šolskem letu 1916/17 je 207 učencev,to je štirje nižji razredi,stanovalo v ljudski šoli v Šentvidu, drugi so ostali v Zavodu.
Največ ranjencev je bilo 6. novembra 1915 na 1208 bolniških posteljah. Večkrat je pripeljal vlak ranjence naravnost z bojišča na soški fronti. Tukaj so jim nudili najnuj- nejše in potem so lažje ranjence odpeljali v zaledje.Kuhinja z ekonomom Markežem je morala vsak dan priskrbeti hrano za 1800 oseb. Ranjencem in stražarjem so nudili tudi duhovno oskrbo. Na razpolago so jim bili spovedniki in nato še skupna večerna pobožnost. Ranjencem in drugim so v veliki dvorani pripravili lepo božičnico, kjer so jih tudi obdarovali.
V zavodu so skrbeli tudi za begunce, zlasti z Goriškega. Nekateri so se tam tudi zapo- slili. Devetindvajsetega septembra 1917 so v zavodu nahranili 2127 ljudi. Kje naj dobi vodstvo toliko hrane? Sestre v kuhinji so se neverjetno potrudile, da bi bila hrana vsaj okusno pripravljena. Govorili so, da zavod rešuje Gnidovčeva molitev in genial- nost ekonoma Markeža. Ko je bilo že na tem, da pošljejo dijake domov, je ravnatelj Gnidovec odločil, da en dan še počakajo. Morda od kod pride pomoč.Gnidovec je vso noč v kapeli molil in drugi dan je pomoč prišla.
Bolnišnica je ostala v zavodu do 3.12.1917
Dijaka,ki sta bila med počitnicami v zavodu za pomoč in sta ravnatelju večkrat minist- rirala, pripovedujeta: "Po maši je vsak dan prišlo na vrsto obhajanje vojakov ranjen- cev,ki je trajalo dve do tri ure. Ko so drugi odšli na počitnice,je naju obdržal v zavodu da bi mu bila v pomoč pri strežbi bolnikov. Tedaj smo videli,da je Gnidovca gorečnost za ranjence napolnila z nadčloveško dejav nostjo. Zjutraj ob štirih naju je prišel budit v spalnico. Dremavo sva se oblačila. Neke nedelje naju je prišel budit, pa se nisva mogla dvigniti. Očetovsko se je nasmejal in odšel. Čez pol ure se je vrnil. Med tem je v kapeli že vse pripravil. Tudi sveče je prižgal. Po maši pa je prišlo kakor sleherni dan na vrsto obhajanje ranjencev. Trajalo je do tri ure. Nosila sva svečo in zvonček, kozarček z vodo in korporal. Pa smo šli iz hodnika v hodnik,gor in dol,iz sobe v sobo. Gospod Gnidovec, ki je nosil Najsvetejše, nama je kar z glavo dajal znamenje, na kateri hodnik ali sobo morava kreniti."
Poznal je vse ranjence. V enem tednu jih je prišlo tudi po sto in ravno toliko odšlo. Z vsakim se je pogovarjal in ga spovedal v njegovem jeziku. Zdelo se je,da so se po- novile prve binkošti. "Sveti mož Janez Gni- dovec je govoril v različnih jezikih, da jih je tako mogel mnoge pripraviti na spoved in obhajilo."
Nekoč je zbral veliko Madžarov, jih peljal v cerkev in tam pridigal v njihovem jeziku.Ob koncu vrta pri gospodarskih poslopjih je stala lesena baraka za kužno bolne. Tudi tega praga se kljub zdravnikovemu svarilu ni bal prestopiti, da je le umirajočim prine- sel nebeško tolažbo. Vse je storil v svoji vnemi za duše in Boga.
Dijaka, ki sta spremljala Gnidovca, pripo- vedujeta, kako je branil čast Sv. Rešnjega telesa. Nek madžarski vojak se je ob vsto- pu z Najsvetejšim v sobo surovo zarežal. Ravnatelj je odložil Najsvetejše na mizo in s presenetljivim glasom, kakršnega še živ dan nisem slišal, zavpil nad surovežem, da je on kot vojni kurat stotnik in naj vsaj vo jaški čin spoštuje,če že ne spoštuje Boga. Bolnik se je zdrznil in se izgovarjal,da nima vere.Rektor se je žalosten umaknil in pričel moliti.Tretji dan sem opazil,kako je tistega Madžara pobožno obhajal. V treh dneh ga je ravnatelj z molitvijo in ponovnim obis- kom spreobrnil. Bog ve, koli podobnih pri- merov je še bilo."
Gnidovec ni samo brezplačno skrbel za ranjence, ampak je veliko iz svojega dajal. Avgusta 1916 je bil za svoje požrtvovalno delo odlikovan z viteškim križcem Franc Jožefovega reda.
Koliko nesebičnega dela in iznajdljivosti je bilo potrebno rektorju Gnidovcu. Odnehal ni, vedno je našel najboljšo rešitev.
Bolnike je poučeval, spovedoval, obhajal. Tistim, ki so odhajali nazaj na fronto, je dajal koristne nauke. Bil je najprej dušni pastir.
Vojska je zahtevala od zavoda veliko žrtev Skoraj vsi učenci od šestega do osmega razreda so bili poklicani v vojsko. V letu 1915/16 sta bila samo dva učenca v os- mem razredu, vsi drugi so bili pod orožjem in teh je bilo triinosemdeset. Dobremu ra- vnatelju je zakrvavelo srce, kadar je dobil dopisnico s fronte, da je ta in oni dijak v vojni padel. Takih poročil je prejel v tem času dvaindvajset - velik vojni davek za zavod.
Gnidovčeva ljubezen do siromakov in bolnih je bila na delu tudi, ko je stopil v družbo Vincencijevih misionarjev.Poleg drugega je z velikim veseljem skrbel za bolne sobrate. Redno se je sam ponudil,da bo ponoči bdel pri bolnem redovnem bratu in mu stregel. Znano je, da so Gnidovca zaradi velike lju- bezni do bolnikov predlagali za bolniškega kurata. Bili so prepričani, da bo on rešil večnega pogubljenja tudi tiste, ki so že z eno nogo v peklu. V konferencah, ki jih je imel usmiljenim sestram, jih je navduševal za nesebično delo pri bolnikih in pomoči potrebnih.
Delo usmiljenega Samarijana je nadaljeval kot škof. Vsi so vedeli, da škof rad vsake- mu pomaga. Vse je razdal revežem. Mnogi so ga pri tem izkoriščali, zlorabljali so nje- govo dobrosrčnost. Zgodilo se je, da ga je eden prosil za denar, da si bo kupil kruh, v roki pa je skrival prižgano cigareto (R 289) Ko so ga drugi na to opozarjali, je govoril: "Jezusa ne smeš nikoli pustiti čakati pred vrati." Tudi kot škof je obiskoval revne družine in jih podpiral. Vodil je tudi najbolj ubožne pogrebe po prištinskih in skopskih ulicah.
Njegove dobrodelne ustanove so bile: Za- vod sv. Jožefa v Skopju za revne otroke, Društvo in Dom sv.Marte, kjer so našle za- vetišče žene in dekleta, ki so bile trenutno brez zaposlitve, in druge. Tukaj so našle v prostem času primerno okolje in duhovno vodstvo. Srčno je želel pomagati padlim dekletom. Za njih je načrtoval Dom sv. Magdalene. V Letnici je pozidal Slomškov dom, ki je bil namenjen revnim dijakom. V Skopju je imel v načrtu postaviti dobrode- len Baragov zavod.
Ob božičnih praznikih je redno organiziral božične dobrodelne prireditve in izkupiček namenil za božično obdarovanje revnih družin.
Na skopskih ulicah so škofa obkrožali ubogi ta pa jim je razdelil poslednji dinar. "Škof mora dati," je govoril. V svoji škofiji je organiziral dobrodelnost z akcijo: Kruh sv. Antona.
Gnidovec je pomagal tudi slovenskim pri- seljencem zlasti s Primorske, ki so zaradi fašističnega preganjanja prihajali v Jugos- lavijo. Jugoslovanska oblast jih je pošiljala v tedanjo Južno Srbijo. S tem je dobila poceni delovno silo, da te kraje kultivira in spremeni strukturo prebivalstva. Mnogi so bili zaradi težkih razmer in pritiskov v nez- nosnem položaju in so se želeli razočarani preseliti drugam. Nekateri niti za preselitev niso imeli denarja. Gnidovec jim je pomagal Zaradi takšnega ravnanja s priseljenci je tudi protestiral pri srbskih oblasteh. Pro- testiral je tudi v Vatikanu zaradi slabega ravnanja fašističnih oblasti s Slovenci v Julijski Krajini.
"Usmiljenje nas najbolj stori podobne Bogu" pravi sv. Tomaž Akvinski. Škof Gnidovec je na vsakem koraku pokazal, da mu je bližnji brat v Kristusu in je imel zanj vedno iskre- no očetovsko besedo. Brez vsaj majhne denarne podpore ni ubožca nikoli odslovil. Srečeval je ljudi brez strehe, brez zaslužka in mnogokrat s številno družino. Ko je od- hajal na župnije,je napolnil kovček z rožni- mi venci,svetinjicami in križci,denarnico pa s stotaki in vse to delil revnim.V župnijah svoje škofije je priporočal in ustanavljal dobrodelna društva.
Ob Gnidovčevem zgledu se je tudi Mati Terezija kot dekle v Skopju učila dobrodel- nosti.

Anton Pust, CM

Op.: besedilo je bilo v reviji nekoliko skrajšano

Vincencijeva zveza dobrote

December je skrival v sebi mnoga pričako- vanja, pisanje pisem, voščilnic, mrzličnih nakupov in spet pričakovanja za leto, ki je prihajalo. Tudi tisti,ki jim je dom,družina in zavetje postala ljubljanska ulica, nebo in tisočeri obrazi mimohitečih, so pričakovali.
Člani Vincencijeve konference sv. Lazarja iz Ljubljane nismo hoteli mimo. Brezdomce smo povabili na skupno silvestrovanje v Študentski dom Vincencij na Taboru. Prib- ližno štirideset se jih je z veseljem zbralo.
Na pomoč so nam priskočili lazaristi, sestre usmiljenke in frančiškanke,Sandra iz Kranja in Mihaela iz Žirov.Za prijetno razpoloženje je ves čas skrbel harmonikar.Sestra Almira sicer kuharica pri lazaristih, je ta večer skuhala precej več kot običajno. Na mizah ni manjkalo novoletnih dobrot.
S svojim obiskom nas je tudi tokrat prijetno presenetil nadškof dr.Franc Rode.Vsakemu od brezdomcev je prisluhnil, poklepetal z njim,mu povoščil in nekaj stisnil v roke."Še pridite, gospod," so živahno komentirali.
Osrednje dogajanje večera je bilo v zna- menju tombole, ki je vse zelo pritegnila, popestrili pa smo jo s petjem in družabnimi igricami, kjer so brezdomci pokazali veliko pripravljenost za sodelovanje,pa veliko du- hovitosti in spretnosti.
V prijetnem ozračju smo nato s šampanj- cem nazdravili prihodu novega leta. Izre- čenih je bilo mnogo lepih želja in zahval, upanja in pričakovanj.
Med klepetom so brezdomci odhajali praz- novat še na ulice, v hladno noč, a upamo, da s kančkom topline in s prijetnim spomi- nom na skupno druženje.

Helena

Silvestrski brezdomci

Na prvih srečanjih in na prejšnjem silves- trovanju so se med brezdomce 'vrinili' tudi nekateri,ki nimajo te pravice-to brezdomci dobro vedo - letos ni bilo plakatov, ki bi jih vabili. Le nekaterim od njih je bilo sporo- čeno in naročeno, naj povabijo še svoje tovariše in prišli so. Ampak zanimivo - že nekaj dni pred novim letom in še na silve- strovo so prihajali na vrata spraševat, če bo silvestrovanje. Grdo pa me je presenetil eden teh radovednežev,ki sem mu lepo po vedal, da bo in kdaj ter kam naj pride, pa mi je potem med silvestrovanjem zagrozil, da bom že videl, če bom kje objavil kakšno fotografijo z njim. Tega ne mara ...
Med nami je bila tudi zdravnica, v redovni obleki sestre usmiljenke sicer neprepozna- vna. Svoj čas se je uvajala v delo tudi na urgenci. Torej je bilo silvestrovanje tudi s tega vidika strokovno neoporečno. Tokrat je bila samo pomočnica glavne kuharice, njeno zdravniško posredovanje pa ni bilo potrebno. Nasprotno, po silvestrovanju je eden od radovednih lazaristovskih duhov- nikov šel malo po mestu in ugotavljal, da so vsi brezdomci,ki so prišli na silvestrova- nje, trezni dočakali novo leto,po mestu pa da je bilo na vsakem koraku polno pijanih.
Na tomboli so bile praktične nagrade:tople nogavice, kape,tudi kakšna konzerva. Ver- jetno veste,da ima vsak igralec pri tomboli možnost kmalu vzeti kakšno majhno nag- rado, ali pa tvegati, igrati naprej in morda, ampak res morda na koncu dobiti glavno nagrado. Večina brezdomcev se je odločila in trdno zgrabila prvo priložnost ter vzela manjšo nagrado. Med igro in deljenjem na- grad pa se je nenadoma zaslišalo tudi: "Ja, kdaj pa bo za nagrado steklenica vina?" Dočakali so jo vsi, steklenico šampanjca, ampak šele opolnoči, za nazdravljanje no- vemu letu.
Novo leto so brezdomci začeli tudi z molit- vijo, čisto kratko Zdrava Marijo, pa vendar - v Božjem imenu.
Za sklep, če se še vedno kdo zgraža nad 'klošarji': Po silvestrovanju so odšli še na ulice,kjer so to noč imeli potem še številno druščino, saj so mnogi v mestu praznovali na ulicah. Torej takrat, ko odpremo vse ventile in damo duška svojemu veselju, smo podobni - brezdomcem, ki jim je sta- novanje ves svet. Ko bi le bilo nekaj več zavetišč, kamor bi se lahko zatekli v mrazu in bolezni, pa bi zanje na svetu bilo kar lepo. Saj niso slabi ljudje,tudi ne nasilni, le nekoliko drugače gledajo na svet.

V. B.

Vstavljalnica

Črke,ki so spodaj v vsaki koloni urejene po abecedi, prenesite iz spodnjega v zgornji lik tako, da boste dobili izrek našega svet- niškega kandidata Antona Martina Slomška ki ga bo letos papež Janez Pavel II. raz- glasil za blaženega. Črke prenašajte v iste navpične kolone, črna polja pa pomenijo presledek med besedami.
Dragi prijatelji, pred vami je zopet ena no- vih ugank. Ko jo boste rešili, napišite na dopisnico Slomškov izrek. Dopisnico z re- šenim geslom in priloženim kuponom (vsak lahko sodeluje le z eno rešitvijo) pošljite najkasneje do 25. svečana (februarja) na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana. Nagrade 1/1999:

1. večji kvačkan prt
2. knjiga: Franc Ksaver Meško-Mladim srcem
3. knjiga: Karel Gržan - Mavrični angel
4. volna za pletenje
5. manjša športna torba
6. komplet podobic z motivi iz narave
   (avtor Klemen Čepič)

1. Mohorjeva zbirka za leto 1999: Milka Jerič Gor. vas 3, 8211 DOBRNIČ
2. zložljivi dežnik:Darko Kokalj,Zg.Jezersko 102 b, 4206 Zg. Jezersko
3. knjiga: Cvetana Priol: Darovana: Zorka Hladnik, Notranjska c. 38, 1380 Cerknica
4. ženska toaletna torbica: Franja Kumer, Vodnikova 9, 3000 Celje
5. komplet podobic iz narave(avtor Klemen Čepič): Kristina Rakušček, Drežnica 32, 5222 Kobarid
6. ščetka za lase z ogledalom: Ana Sukič, Martinje 10, 9203 Petrovci

PRIJATELJ '99

Za tujino 20 USD ali 30 DEM. Letalsko po- šiljanje 30 USD.

Uprava in uredništvo: Tabor 12, Ljubljana.
Tel. 061/133-94-10, faks 061/302-474
Zagotovo nas dobite od ponedeljka do petka od 9h do 13h.

Naročniki ste dobili položnice za naročnino po pošti. Poverjeniki jih boste dobili kmalu. Lepo prosimo, da naročnino čimprej porav- nate. Kdor ne more plačati, naj sporoči na uredništvo.Če se bo le dalo,boste Prijatelja vsaj nekaj časa prejemali zastonj. Bog po- vrni vsem dobrotnikom!

Prvi, ki je imel namen misijonariti med ka- rantanskimi Slovenci, je bil svetnik na sliki (kleči pred papežem). Ko pa je zvedel, da bi bila zaradi odklonilnega odnosa do krš- čanstva njegova pot neuspešna,se je raje usmeril k Langobardom na sever Italije.Pač pa so dobrih sto let kasneje njegovi rojaki uspešno pokristjanili naš narod. Povejte:

a) sv. Koloman
b) sv. Kolumban
c) sv. Patrik

a) Irec
b) Nemec
c) Francoz

a) okrog leta 612
b) okrog leta 700
c) okrog leta 745

Pravilni odgovor PP 6/1998: ABB in ABC

Večina tekmovalcev je prepoznala sv. Angelo Merici, veliko vzgojiteljico deklet. Letos je tekmovalo 52 bralk in bralcev, od tega trinajst vedno v vsakem kolu. Končni vrstni red drugega Pokala Prijatelja:

1. mesto: s.ALMIRA ČERNE, Tabor 3, 1000 Ljubljana(36točk,vse možne).Vse čestitke!
2.-10. mesto (32 točk): Oton Kurent, Ježa 93, 1231 Ljubljana-Črnuče; Katja Miklič, Tovarniška 57,1235 Radomlje; Zora Praper Trg 37, 2391 Prevalje; Boris Rejc, Matije Tomca 2, 1230 Domžale, Tina Rot, Brej- čeva 1, 1230 Domžale; Marjetka Smrekar, Brajnikova 40,1117 Ljubljana;Tilka Tomažin Podulce 71, 8274 Raka; Zvezdana Zadnik, Mestni trg 8, 4220 Škofja Loka; Ljubica Zakovšek, Brejčeva 1, 1230 Domžale
11.-12. mesto (31 točk): Marija Boršič, Male Rodne 7, 3250 Rog.Slatina; Ana Košir Jamova c.56, 1000 Ljubljana
13. mesto (27 točk):Marija Sedovšek,Lepa njiva 100, 3330 Mozirje
14.-15. mesto (24 točk): Matevž Kerin, Turopolje 30, 8310 Šentjernej; Alenka Veber, Polanškova 36, 1231 Ljublj.-Črnuče

Zmagovalka seveda dobi pokal,vsem,ki ste z veseljem sodelovali in mnogi odgovorili skoraj vse pravilno, pa čestitke in povabilo k sodelovanju v tretjem pokalu. V letu, ko bo razglašen za blaženega prvi Slovenec, ste še posebej povabljeni, da se zanimate in spoznavate svetnike ter življenje Cerk- ve tudi s pomočjo pokala Prijatelja.

Odgovore pošljite do 25.februarja na naslov PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Krog - popolnost. Le prek križa jo dosežemo (velik lesen križ z jekl. obročem)

• Kar počakajte...Bolniki smo navajeni čakanja. Da pridemo k lurški Mariji, bomo pa še najraje počakali.

• V cerkev smo te prinesli, ljubo dete. Bodi vedno Božji otrok! (dete pri krstu)

• Lučka je zagorela. Naj vedno gori lučka vere, dobrote in upanja!

Slike in misli: Tone Planinšek

Kajetan Kovič, iz pesmi: Materi