Dragi prijatelji!

Ob velikonočnih praznikih bomo verni in vsi ljudje do- brega srca še več razmišljali o bolečini, trpljenju, zvestobi resnici in upanju. Pred očmi bomo imeli Jezusa Kristusa, moža bolečin, kakor so ga poimenovali starozavezni preroki. V postu smo molili križev pot in izrekali počastitev: "Molimo te Kristus in te hva limo,ker si s svojim križem svet odrešil!" Beseda odrešil danes marsikomu malo pove. Lahko rečemo nekoliko drugače,a vsebinsko enako: Kristus je pokazal in odprl novo pot,da bi vsak človek in vse človeštvo doseglo tisto največ, kar je mogoče. Domet človeškega rodu in posamičnega človeka nikakor niso le dosežki znanosti in umetnosti, še manj dokazovanje svojih sposobnosti, slast oblasti in ukazovanja, pet minut slave ali brezskrbno življenje, pač pa življenje v Bogu, čemur apostol Pavel pravi: "Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, je Bog pripravil tistim,ki ga ljubijo" (1 Kor 2,9).
Močno upam, da bo tudi druga letošnja številka Prijatelja prispevala k lepemu in močnemu doživetju velikonočnega časa Gotovo vas bo nagovoril intervju."Obu- pati ne!" pravi Franci iz Primskovega na Dolenjskem.Ko so končno ugotovili nje- govo bolezen,mu niso povedali diagnoze ampak je videl samo napisano MS ter spraševal druge bolnike, kaj bi to bilo. O tem, kako povedati resnico o bolezni in kako to resnico sprejeti,razmišlja tudi zdravnica dr. Janja Ahčin. O bolezni, ki muči Francija,ob razlagi Apostolskih del razmišlja tudi biblicist dr.France Rozman Članek zaključi s čudovito mislijo apos- tola Pavla: Vse premorem v njem, ki mi daje moč" (Flp 4,13).
Za marsikoga bo zanimiv članek o "rde- čem gumbu" - napravi in ustanovi, ki pomaga, da lahko ostanemo čim dlje na svojem domu in to z občutkom varnosti in zaupanja, da nam bo kdo v stiski po- magal. Ob tem se seveda pojavi misel, kako smo lahko kristjani srečni,ker vemo da imamo stalno nekoga,ki nas nevidno spremlja - Boga, na katerega se lahko vsak hip obrnemo. Tudi vsi drugi članki želijo prispevati k temu, da bi mogli ži- veti življenje čimbolj polno, zavedajoč se svojega krčanskega poslanstva.
Naj se na koncu pridružim voščilu zdra- vnice dr.Ahčinove:Na križiščih življenja, posebno v bolezni, se je včasih težko odločati, vendar imamo vedno na izbiro da med nezaupanjem in zaupanjem iz- beremo zaupanje in da med obupom in upanjem izberemo upanje. Živimo vsak- danjost velikonočno!

Vlado Bizant

spredaj:brsteča veja,foto Klemen Čepič
zadaj: babica z vnučkom, foto Tone Planinšek

April

Da bi kristjani pogumno razglašali svojo vero v vstalega Gospoda in zanj priče- vali z besedami in z življenjem ter tako prispevali k izgradnji kulture ljubezni. Da bi v Afriki,ki tako trpi zaradi napeto- sti in nasilja, Cerkev učinkovito oprav- ljala svoje poslanstvo širjenja sprave, bratstva in miru. Da bi v svetlobi vstalega Gospoda pre- poznavali znamenja življenja okrog sebe

Maj

Da bi bili mladi s svojo značilno ustvar- jalnostjo in živostjo dejanj oznanjevalci in pričevalci Kristusove besede, ki je vir upanja, veselja in miru. Da bi krščanski starši po zgledu Marije in z njeno pomočjo znali vzgajati otroke za globoko vero in odprtost za apostol- ska in misijonska prizadevanja. Da bi starši,učitelji in duhovniki vzgajali mladino za večne vrednote.

Vrnitev v Očetov objem

Prejšnje razmišljanje o Bogu Očetu je izviralo bolj iz naše osebne izkušnje zemeljskega očeta. Vendar vemo,da nam Božje očetovstvo najbolj razkrije Jezus Kristus, Božji Sin. Šele on nam pokaže, kako naj molimo Boga - Očeta, kakšni naj bomo - popolni kakor Oče,komu naj se zahvaljujemo itd.Evangelij nam Boga Očeta razkrije v sijajni luči. Zanimivo bi bilo brati evangelij in odkrivati ta vidik Božjega razodevanja - kakšen je Bog kot Oče. To je tudi Marijina pot - vse besede premišljevati v svojem srcu...
Če se ustavimo le ob nekaterih primerih smo lahko presenečeni. Na primer ob znani priliki o izgubljenem sinu. Njegova vrnitev k Očetu nam je kot ponovno rojstvo ali vstajenje.Nič več in nič manj Oče je sinovoma razdelil imetje. Otrok je svoboden, oče mu ne bo nasprotoval ne bo pisal zgodovine svojega sina na- mesto njega.Sin jo mora sam pisati. To dejstvo kaže tudi pot vsem ljudem, tudi bolnim in nemočnim,da sami pišejo svo- jo zgodovino. Nihče ne bo tega storil namesto njih. Bodimo prepričani, da se moramo sami odločati za lastno pot, pa četudi ne moremo veliko spremeniti, moremo pa sprejeti.
Poznam osebe,ki bi najraje vse prepus- tile Bogu.Tudi sam sem takšen,ko nimam zadosti volje in poguma,da bi odgovor- no sprejel svoje sedanje naloge in svo- jo prihodnost. Se to dogaja tudi vam?
Bog Oče trpi, ko vidi oditi svojega sina. Toda ne bo ga silil, naj ostane. Kakšno spoštovanje svobode!
Nadalje prilika omenja Očeta ob spreje- mu vrnjenega sina. "Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal." To je nekaj izred- nega. Kako ga more zagledati, če je še daleč? Predstavljajte si očetovo hišo s teraso na pobočju griča. Njegov sin v daljavi je neprepoznaven, oblečen kot svinjski pastir, shujšan, že dolgo ni nič jedel. Ni več podoben samemu sebi.Ze- lo daleč je in vendar ga je njegov oče opazil, "usmilil se ga je... in je pritekel". Občudujem tega očeta, ki je morda že star človek in ki začne teči; ta očetov tek je nekaj nezaslišanega.
Ko rečem, da grem k spovedi, grem tja čisto mirno; toda Oče mi teče naproti. Dolgo bi morali premišljevati o tem Oče tovem teku. Vrnitev nazaj k Očetu je ponovno vstajenje od mrtvih. "Bil je izgubljen in je najden". Ali ne bi mogli reči, da se to dogaja z nami, če imamo vedno znova pogum, da se z Resnico soočimo, jo priznamo in se ji predamo? Upam, da je velikonočno vstajenje bila možnost za vsakega izmed nas, da se je vrnil v Očetov objem. On k nam teče kadar nas zagleda,da se vrnemo. Komaj vstanemo,da gremo k njemu,nam že hi- ti naproti.Ali ni to nekaj fantastičnega?
Ljubezen Očeta je tista, ki nam končno podarja mir, nas do kraja osvobodi in nam daje pogum za pravo pot.Svetloba vstajenja je podobna svetloba, kakor tista, ki jo je doživel vrnjeni sin. Toliko je bilo trpljenja ob samotnem potovanju toliko strahu in bolečine ob ranjenosti od greha, da je Očetovo varstvo kakor prava nebesa.
Želim, da bi Očetov objem dosegel vsakdo od nas. Ni prihranjen le za sina iz prilike, ampak je kot veselo sporočilo namenjen vsakomur. Ali bomo šli na pot k Očetu?

Toni Burja CM

Vse, kar je ustvarjenega, se z vsakim dnem približuje svoji smrti,samo kristja- ni se približujemo svoji slavi v večnem življenju. Pred tremi dnevi je bil Kristus revež, ki je prosil za kozarec vode, a je ni dobil. Na Veliko noč je postal vir žive vode,ki umiva svet in se ne bo presušil.

BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE!

Drugače me nič ne boli

Pred časom se je zgodilo ne- kaj komaj verjetnega. Prišla je pošta, na njej tresoča se pisava in povabilo, naj ured- nik pride,če hoče,da bi se kaj pogovori- la za Prijatelja. Pripisano je bilo: Sem v domu upokojencev in imam sklerozo multipleks. Dovolj razlogov za pogovor, pa tudi za obuditev spominov na mnoge prijatelje in znance, ki so se borili in se še borijo s to boleznijo.Nekaj intervjujev je že bilo dogovorjenih, zato je Franci Zupančič, Črni potok 13 (Dom Tisje), 1275 Šmartno pri Litiji moral nekaj me- secev počakati.Ko pa se je približal čas za pogovor,so nastale težave,pa ne pri Franciju, pač pa je na nezaželen obisk prišla zoprna obiskovalka - viroza. Zato so bili obiski sorodnikov, prijateljev,znan cev in radovednih novinarjev po bolniš- nicah in domovih za upokojence prepo- vedani, odsvetovani ali vsaj razglašeni za nezaželene. Ampak Franciju na ljubo in nama, ki sva bila že v rahli časovni stiski, so v domu dovolili obisk, ki se je izkazal za zelo zanimivega in prijetnega Kljub bolezni in nič kaj rožnati prihodno sti se Franci še vedno rad pošali. Tako se pri njem prepleta trpka resničnost, smeh in zanimivo modrovanje. Vse to je z očmi pozorno spremljal tudi Francijev sosed v sobi, ki po kapi ne more več govoriti. Tako je bil tudi on vključen v tale pogovor,enako pa sestra usmiljen- ka, ki naju je pospremila do Francija. Takole smo se pogovarjali:

Franci,se lahko predstaviš in poveš, kje si doma? Ali si domačin?
Ja, domačin s Kamnega vrha številka 3, pošta Primskovo na Dolenjskem.

Zakaj se pa tako reče, Kamni vrh?
Ne vem, tako pravimo. Dva Kamna vrha sta tu blizu; primskovški in gabrovški. Tam blizu je doma s.Marjeta Mrhar, mi- sijonarka na Madagaskarju.

Franci, mislim,da po letih nismo da- leč narazen? Kateri letnik si?
Letnik dvainpetdeset (smeh). Star sem toliko, rojen pa leta 1947, 29. marca. God pa imam drugega aprila.

Si doma na kmetiji?
Bil. Sedaj sem tri leta tukaj, v domu. Rojen sem bil in ostal na kmetiji ter rad delal. Veliko jih je od nas odšlo v Ljub- ljano. Potem je prišla bolezen in sem moral odnehati. Če sedaj gledam nazaj, se mi zdi, da sem prve znake bolezni imel že v šolskih letih, bolj očitno pa se je pokazala pri vojakih, ko smo cele po- poldneve vadili "strojevi korak".Ni mi šlo kar zaletaval sem se enkrat v enega, drugič v drugega kolega. Nisem imel pravega ravnotežja in mi ni šlo. Takrat so nekateri mislili, da sem pijan.

Preden še kaj več poveš o svoji bolezni, me zanima, ali je še kaj več mlajših tu, recimo pod sedemdese- timi leti?
Ja, nekaj jih je še. Gospa Branka ima tudi sklerozo multipleks. Nekaj mlajših je na vrhu ali pa v starem delu doma. Nekaj oskrbovank je tudi imelo sklerozo multipleks, a so že pomrle.

V prvem delu pogovora je sodelovala tudi sestra Marinka Prosen, ki dela v domu kot medicinska sestra in je tudi predstojnica majhne skupnosti sester usmiljenk v hišici tik pod domom. Še njo sva prosila,naj kaj pove.Malo se je bra- nila, a vendar je ustrežljivo odgovorila na nekaj vprašanj.

Sestra Marinka, prej ste delali v veliki bolnišnici, sedaj pa v domu. Kakšna je razlika med delom medi- cinske sestre v bolnišnici in v domu ostarelih?
V bolnišnici je nekako bolj strokovno. Bolniki so tam krajši čas. Zdravstveno osebje se mora zelo truditi, da čimprej lahko zapustijo bolnišnico.Zato se vedno mudi.V domu pa so oskrbovanci stalno, tako da mora biti vse bolj domače.Tudi tu moramo narediti vse strokovno, op- ravljamo pa vse delo, tudi strežniško. V domu je ozračje bolj domače.Čisto dru- gače je kot v bolnišnici. Bolniki oziroma oskrbovanci so stalno tukaj, zato je zelo pomemben tudi pogovor z njimi, kolikor je pač mogoče.

Kaj pa pričakovanja, kakšni naj bi bolniki bili? Kaj najbolj občudujete pri njih?
Velikokrat jih občudujem, kako nekateri tako potrpijo. Včasih, ko smo zvečer ali ponoči utrujeni,pa tako lepo povejo kaj spodbudnega in nas potolažijo.Res smo utrujene, toda v primerjavi s kom, ki mora biti stalno na postelji, je to majh- na težava. Naša utrujenost mine,njiho- va bolezen ostaja. Včasih namreč kar pozabiš, da mora biti on vedno tukaj in na postelji. Pričakovanja? Ničesar ne pričakujem. Zdi se mi lepo, da smo do- mači, da drug drugemu pomagamo, se pozdravimo, povprašamo kako je, kako se počutimo, spoznavamo življenje po- prej, še doma...

Kako pa je z mašo. Kdaj pridejo du- hovniki?
Mašo imamo vsako prvo in tretjo soboto v mesecu, duhovniki pa pridejo obhajat ljudi vsako soboto. Imamo tudi majhno kapelico, mašo pa imamo v glavni jedil- nici, ker je kapelica premajhna. Pridejo tudi razni zbori, recimo za praznike. Oglasijo se tudi nekateri mladi, da bi pomagali, in jih peljejo ven, okrog hiše.

Koliko pa je v domu ljudi?
Kar okrog dvestodvajset. Prostora pri- manjkuje, ker je veliko prošenj. Tudi zasilne postelje so zasedene. S tem domom so pričele sestre usmiljenke v starem gradu, leta 1946. Sestra, ki je z domom začela,je tu zelo znana in tukaj tudi pokopana.

Ali kdaj pride kakšna sestra, ki je tu službovala, na obisk?
Pridejo, velikokrat: misijonarke ali pa sestra Alma. Zelo rade se oglasijo in pozdravijo. V dom vedno pridejo tudi drugi naši obiskovalci. Lani je prišel naš generalni ravnatelj iz Francije in eden od oskrbovancev se je z njim takoj po- govarjal po francosko. Večkrat pride seveda naš ravnatelj, g.Jože Zupančič.

Ta dom ima zelo lepo lego, čisto v naravi.Nikakršnega hrupa ni zaznati Vi ste prej živeli v mestu; občutite razliko?
Seveda je, ampak meni je tu všeč, saj sem doma na deželi. Lepo je tu. Mislim, da je tudi oskrbovancem okolje všeč.

Ali so v domu še kakšne dejavnosti in prireditve?
Imamo delovno terapijo pa tudi različna srečanja. Deluje pevski zbor. Dvakrat tedensko ima vaje.

V pogovor o različnih dejavnostih in obi skih duhovnikih se je zopet vključil tudi Franci. Potrdil je,da je okolje doma zelo prijetno in da gre rad ven, na sonce in zrak. Povedal je,da je v domu tudi nje- gov znanec, sedem let starejši in ga rad pelje ven. Ker smo prej govorili o različnih dejavnostih in glasbi, je sledilo vprašanje:

Franci, ali si tudi ti kdaj prepeval?
Ne,pel nisem,rad pa poslušam. Rad tudi berem. Samo listati ne morem, odkar se je razvila moja bolezen.

Koliko let si sedaj v domu?
Tri leta. Zadnjega januarja so minila tri leta.

Ali je tu v domu na razpolago kakšen zdravnik?
Ob torkih in ob sobotah pride iz Litije dr.Kolšek, ki je naš redni zdravnik. Dru- gače pa pride dežurni zdravnik.

Pride vedno isti zdravnik?
Da, razen če je nujno, takrat pride de- žurni, tudi od kod drugod.

Kaj pa zobozdravnik?*
Pride, če je potrebno.

Franci, greš še kaj domov?
Tudi sem že bil, vendar me je težko prevažati. Noge me več ne držijo. Zato imam tudi dvigalo v sobi.Z njim me dajo z vozička na posteljo in obratno. Prip- nejo me pod pazduho.

Koliko pa dvigne tako dvigalo? Je to dvigalo samo zate ali ga vozijo iz sobe v sobo?
Ne,samo zame. Jaz,pravijo,sem najhujši bolnik (smeh). Dvigalo lahko dvigne sto dvajset kilogramov.Je še precej rezerve (smeh). Kopajo pa me na ležečem vo- zičku.

Ali imaš kakšne bolečine?
Drugače me nič ne boli, le če imam skr- čene noge,me te začnejo boleti; dobim krče.Če so noge zravnane,je dobro. Če me primejo krči, včasih pristanem tudi na tleh. Preden so mi pripeljali dvigalo, sem v takih primerih dejal: "Saj imate dvigalo, zakaj pa me po tleh trkljate?" Potem so začeli uporabljati dvigalo.

Kaj pa s sosedoma, se kaj pogovar- jaš?
Z enim se lahko, z drugim se ne morem, ker po kapi ne more govoriti.

Ali smem vprašati, če si poročen in imaš družino.
Da, imam ženo in tri hčerke. Starejša hodi v drugi letnik šiviljske šole, druga v prvi letnik trgovske šole, tretja pa v peti razred.Ime jim je Doroteja, Sabina, najmlajši pa Lucija.Ženo imam iz Čateža Z družino imam stike,pridejo me obiskat ni pa tako, kot je bilo prej. Od doma sem... Veste, dajem jim tudi Prijatelja, da ga preberejo. Hvala, da mi ga poši- ljate. Tega, ki ga prinesejo sestre, pa obdržim zase.

Franci, ko si bil doma, ali si redno hodil v cerkev? Možakarji ponavadi bolj tako hodijo v cerkev;za praznike
Ja, sem, redno, vsako nedeljo. Ko se je začela bolezen, je bilo teže. Vozička ne zna vsak prav prijeti.Zdaj pa ne morem več.

Se ti je kdaj na vozičku naredila ka- kšna nesreča, da si padel z njega?
Ne,to pa ne.Je pa res,da vozička ne zna vsak prav prijeti. Je lahko kar nevarno.

Je tu v domu navada, da gre vsak, kdor le zmore, na voziček. Ali lahko ostaneš v postelji, če se slabo po- čutiš ali se ti ne da vstati? Greš čez dan kaj počivat?
Običajno je, da vstaneš in greš na vo- ziček. Lahko pa tudi ostaneš v postelji; nimajo nič proti. Včasih se zgodi, da se ne počutim dobro in po kosilu kar rečem da bom ostal v postelji do jutra. Rečejo mi: "No, pa na svidenje jutri zjutraj." Drugače pa greš lahko po kosilu poči- vat,potem pa še malo vstaneš. Še raje pa vidijo, če ne... (smeh). So pa dnevi, ko ležiš, na primer zaradi odvajanja. S tem so velike težave. Prebava zaradi mirovanja ne deluje več dobro in moram jemati različne odvajalne pripomočke.

Kako pa običajno poteka dan v tu- kajšnjem domu?*
Vstanemo zjutraj petnajst minut pred sedmo,ob pol osmih je zajtrk v obednici ob pol desetih malica, ob pol dvanajstih kosilo. Doma smo rekli južina, zajtrku zjutraj pa kosilo.

Ta je pa dobra - kdaj pa ste imeli "fruštek"?*
To pa še pred zajtrkom, kadar smo šli kosit. Kosili smo,dokler je bila rosa in je bilo treba zelo zgodaj vstati.

Lahko še kaj poveš o začetkih bole- zni, prej si rekel, da si prve znake opazil, ko si bil star dvajset let in si bil v vojski? Kje je bilo to?
V Makedoniji. Bil sem v inženiriji-ponto- neriji. Malo sem imel že prizadet vid. Že iz šolskih let. Z očali sicer lahko berem vse, imel sem jih tudi zaradi vožnje. Naredil sem izpit za moped. Imel sem tribrzinca. Ko so se začele zdravstvene težave in me je zanašalo pri hoji, sem začel hoditi na fizioterapijo v Litijo. Ka- kšnih deset mesecev je trajalo. Nekoč mi je kosilnica ušla po bregu navzdol. Pri vožnji z avtom mi je začela trepeta- ti desna noga na zavori. Žena je rekla: "Tole pa nekaj ni v redu!" Drugače pa sem delal,dokler je šlo. Traktor sem vo- zil še dolgo, vendar počasi, tako da je motor sam zaviral. Takrat smo imeli po pet, šest glav živine. Sedaj ne morejo kmetovati, saj žena hodi v službo, de- kleta pa v šolo.

Kako pa zdravniki povedo, da gre za tako hudo bolezen?
Diagnozo imam od leta 1992. Takrat sem imel petinštirideset let. Naravnost mi sploh niso povedali. Vzeli so mi vzo- rec tekočine iz hrbtenice. Zdravnik je rekel: "Deset steklenic glukoze boš spil, pa greš domov." Na listu pa je pisalo MS. Nisem vedel, kaj bi to bilo, pa sem vprašal druge bolnike in so mi povedali. Rekli so mi, da je to kronično vnetje živčnega sistema. Rekli so mi tudi, da zdravil za to bolezen ni.

Ali si vedel, kakšna bolezen je to?
Vedel nisem, sem pa videl druge s to boleznijo,kako so slabotni.Rekel sem si: "Tole pa mene čaka." Spomnim se, da sem v bolnišnici Soča videl neko žensko ki je kadila cigareto, držati pa je ni mo- gla.
Da je to huda bolezen,pove tudi to, kar sem slišal o nekem bolniku z mojo bole- znijo. Žena mu je kupila pištolo,da bi se ustrelil; da bi naredil samomor. Sama ga ni upala pokončati, da bi ne prišla v zapor. To sem pravil fizioterapevtki v bolnišnici. Ona pa je poznala tega mo- žakarja in je dejala: "Saj če se ne bo kmalu ustrelil, se že mogel ne bo." Am- pak to je rekla bolj v šali.

Si kdaj kupil kakšno knjigo o tej bo- lezni, da bi jo bolje spoznal?
To pa ne. Če so 'dohtarji' nemočni, kaj čem jaz. Sem pa prebral kakšno dobro knjigo za pogum. Tisto sem prebral, od Zvoneta Modreja: Sreča je metulj. Pa še druge.

Kakšno pa je sedaj tvoje zdravstve- no stanje.
Zdaj imam vsake toliko časa kontrolo na nevrološki kliniki v Ljubljani. Odkar sem v domu,je to enkrat na leto. Sedaj imam že veliko težav. Poleg tega, da sem na vozičku, se mi še roke zelo tre- sejo, velikokrat mi že žlica pade iz rok in se polijem.Pa še slabša se iz dneva v dan.Od začetka pa sem od ljudi veliko- krat slišal,da simuliram. Govorili so tudi, da sem pijan, pa nikoli nisem bil alko- holik, da bi pil. Celo kadil nisem nikoli.

Ali si vključen v društvo skleroze multipleks?
Sem že vseskozi. Dobivam tudi glasilo. Imamo tudi svoje zdravilišče v Topolšici pri Šoštanju, dvainpetdeset postelj je tam.Vsaka soba ima telefon in televizor

Kako si prišel v društvo,kje si zvedel zanj?
Bil sem v zdravilišču v Laškem, pa mi je nekdo povedal in dal naslov.

Ali lahko poveš še kakšno besedo o svoji družini, kako si rasel? Ali imaš kaj bratov in sester?
Osem nas je bilo, od tega dve sestri in pet bratov. En brat je leta 1996 umrl. Bil je sladkorni bolnik. Bil je šofer pri že- leznici, vozil je tovornjak. Oče je umrl že pred tridesetimi leti, mama pa leta 1991.

Rekel si, da si bil doma na kmetiji. Ali si kdaj hodil tudi v službo?
Tudi v službo sem hodil,v podjetje Var- nost. Vendar imam malo delovne dobe. Bil sem pri Avtomontaži v Ljubljani, po- zneje na Viču pri Surovini in v Ivančni Gorici pri Sinolesu. Službo sem imel v turnusu. Vsake pol ure smo hodili na obhode, če je vse v redu.

Si imel v službi kot varnostnik kak- šne težave? Kakšni tatovi te niso napadli?*
Ne, ni bilo težav.

Pravijo, da če človek preveč dela, lahko tudi zboli. Si kdaj pomislil na to, da bi preveč dela bilo vzrok za tvojo bolezen?
Ne,to pa ne. Vročina mi ni škodila,mraz tudi ne.Še mar mi ni bilo,če je bilo veli- ko dela. Tudi po pet,šest ur skupaj sem kosil s kosilnico.

Zadnjič je bil v Prijatelju članek ne- ke gospe, ki je vero skoraj izgubila, ko pa je prišla bolezen, je postala znova verna. Ali ti zase lahko rečeš, da si vse življenje veren?
K maši sem vedno hodil, eno uro, peš. Pavle Šporn, Jože Peče, Tone Zupančič so bili moji duhovniki. Ko nisem mogel več v cerkev, je župnik prihajal na dom in me obhajal. Včasih, pred sto leti je bil pri nas župnik Humar, ki je pozdravil na daljavo. Tako sem slišal.

Če bi bil on danes še živ, ali bi mu zaupal.Ali si poskusil še kakšno dru- go zdravljenje?
Bil sem na Soči, kjer me je na razgovor povabil psiholog. Vprašal je, če dam kaj na bioenergetiko. Rekel sem, naj mi pri- žene koga,ki so ga bioenergetiki ozdra- vili moje bolezni. Pa mi je rekel, da je to resno vprašanje in da takih ljudi, kot sem jaz, ne sliši dosti. Jaz ne dam nič na to.

Omenil si, da bereš Prijatelja in da imaš težave z vidom.Se ti zdijo črke v Prijatelju premajhne?*
Ne, še kar gre. Le tisto čisto zadaj,kjer piše,kdo izdaja Prijatelja in tiste podro- bnosti, ne vidim prebrati.

Če pomisliš na koga,ki je ravno zve- del, da ima enako bolezen, kot ti, kaj bi mu rekel?
Bom povedal kar tisto, kar sem sam slišal na zdravljenju v Topolšici. Eden je rekel: OBUPATI NE! Sedaj tudi jaz tako pravim. Dobro zdravilo je vsako družab- no srečanje, da se gre med ljudi. Jaz sem bil vedno rad med ljudmi. Razgovor pomaga.

Franci,bi rad izrazil še kakšno željo?
Rad bi se s kom dopisoval,samo zdaj ne morem več pisati. Pošto pa rad dobim. Želim si obiskov.

Približal se je čas večerje. Uvidevne strežnice in sestra Vida so počakale,da smo zaključili pogovor. Sestra Marinka se je poslovila že prej, da bi odhitela k maši. Mi pa smo še skupaj pogledali, kakšne barve so tabletke,ki pridejo zra- ven večerje. Bog ve, za kaj so dobre. Le kdaj bodo iznašli tabletko, ki bo ug- nala to bolezen? Potem še pomislim, da bi bilo delo urednika čisto lahko, če bi bilo še več Francijev, ki bi tako prepro- sto spregovorili o sebi. Prepričan sem, da mu boste hvaležni tudi vsi bralci in bralke. Hvala, Franci, in upam, da boš dobil vsaj nekaj pošte in kakšen obisk.

Na obisku sva bila:
Tone Planinšek in Vlado Bizant

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Duhovna svoboda, II. del

V prejšnji številki je Marjetka zastavila vprašanje o duhovni svobodi. Sestra Petra, karmeličanka, danes nadaljuje svoj odgovor. Da bi mu bolje sledili, po- navljamo Marjetkino vprašanje.

Ko molim,s srečo v srcu razmišljam,kako velik dar je ljubezen do Jezusa, kaj vse mi daje. In kaj mu želim dati in razodeti jaz, grešnica, pa vendar - kot taka - v njegovih očeh res ljubljena. To dejstvo me notranje pomirja, duhovno osvobaja Skušam se odpirati svobodi Duha,vsega dobrega, pravega. To mi uspeva preko križa, osebne zatajitve. Tedaj zaslutim duhovno svobodo, veselje duše...
Prosim, povej mi: je pot k duhovni svo- bodi tudi preko zatajitve samega sebe? V letu Boga Očeta je najpomembnejše, da si prizadevamo in prosimo za pravo duhovno svobodo. Menim, da je pred- vsem duhovna svoboda most k edinosti, vsesplošni spravi med nami?!

Marjetka

Ljuba Marjetka,
Zadnjič sva razmišljali o Božji ljubezni do nas in o notranjem veselju, ki izhaja iz zaupne povezanosti z Jezusom. Da- nes se dotakniva drugega dela tvojega vprašanja: "Ali vodi pot k duhovni svobodi tudi preko zatajitve samega sebe?"
Če bi na to vprašanje odgovorila samo kratko: DA, bi si kmalu nakopala očitke psihologov ali tudi teologov. Zakaj bi morali samega sebe zatajiti, če pa smo vendar veličastno delo Božjih rok in krona vsega stvarstva? Psalmist pravi: "Ti si moje ledvice naredil, me stkal v telesu moje matere; hvalim te, ker sem tako čudovito ustvarjen" (Ps 139, 13 - 14).Ta resnica se nanaša prav na vsa- kogar izmed nas. Gotovo si tudi ti že kdaj premišljevala o Božji igrivosti in iz- najdljivosti,da si npr.niti dva človeka na vsem svetu nista povsem enaka, ne po zunanjem videzu, kaj šele po duši. Člo- vek bi moral že samo ob tem dejstvu pasti na kolena in z vsem svojim bitjem slaviti Stvarnika... Prav ta različnost nas določa. Ti si samo Marjetka. Na vsem svetu ti je ni enake. In jaz samo Petra... V veliki hvaležnosti se moramo kot takšne, povsem enkratne, spreje- mati. Vsak človek prinaša že s svojim rojstvom tudi svoje posebno sporočilo. V vsakomur izmed nas Kristus hoče na- daljevati svoje delo odrešenja na pov- sem njemu lasten način.
Tu pa se stvari začno zapletati."Vrata k bogastvu Božje modrosti so KRIŽ" pravi sveti Janez od Križa. Zakaj je Bo- žja ljubezen v načrtu odrešenja zazna- movana s križem? Zakaj je Bog Oče to pot izbral za svojega lastnega, ljublje- nega Sina?... Morda nam bo to jasno v večnosti. Sedaj pa nam ne preostaja drugega, kot vera v čudovito Božjo modrost. Ne ostane nam drugega kot pogumna hoja za Kristusom in skupaj z Njim.
Dokler smo v dobri duhovni kondiciji, si še domišljamo, kako smo sami iz sebe zmožni delati dobro. Ko pa nas Gospod

hoče popeljati nekoliko globlje, ko nas vznemiri veter hudobije - ko se razkrije naša narava, ranjena po izvirnem grehu ko si naša sebičnost na vsak način hoče utreti pot navzven,ali nas napada hudobni duh, tedaj onemogli zavpijemo: "Gospod, reši nas! Potapljamo se." (Mt 8,25). Samo en žarek milosti pripomore, da se spet dvignemo. Rešitev svoje grešne narave bomo zaman iskali v nas samih. Boljša pot je, da svoje ranjeno srce spet izročimo Gospodu prav takš- no, kakršno je. A najboljša pot je, da se preko svojega bližnjega očistimo v zakramentu svete spovedi. V Bogu, v zakramentih Cerkve,je edina trajna moč ki vodi v odrešenje.
Zatajitev samega sebe torej vidim samo v odrekanju lastni sebičnosti in vsemu hudemu v nas ali zunaj nas - ko se človek odpove lastni volji, da bi mogel spolniti Božjo voljo in da bi bil razpolož- ljiv za Božji glas, ki mu najpogosteje govori prav po najbližjih. Lepo je živeti pred Božjim obličjem praznih rok. Samo roke, ki so odprte, prazne, so sposobne sprejemati in podarjati naprej. Ničesar obdržati zase ... in v tej notranji svo- bodi vztrajati. Tako bo vse lepo, Božje, plemenito, vse, kar je Gospod položil v nas, raslo, cvetelo in se razvijalo pod Božjim soncem.
Seveda včasih odpoved hudemu in od- ločitvi za boljše in popolnejše zahteva tudi korenite oblike odrekanja,ki so lah- ko tudi doživljenjske. Sv. Terezija Avil- ska govori o najodločnejši odločnosti. Kdor se navadi hoditi po tej kraljevski poti odrekanja hudemu in odločanja za dobro,postane stanoviten in neutruden v vaji v kreposti. Na krilih veselja prek vseh dogodkov in stvari hiti k Bogu sa- memu s spolnjevanjem Božje volje tudi v najmanjšem. Kot sončni žarek vase vsrka roso, tako Božji Duh potegne (vsrka) človekovega duha vase. Človek ne more drugače, kakor da z vsem svojim bitjem služi le Tistemu,ki mu ves pripada, ker ga ljubi.
Draga Marjetka, popolnoma se strinjam s teboj, da je predvsem duhovna svoboda most k edinosti in vsesplošni spravi med nami. Celotno stvarstvo, ki hrepeni, da bi se "iz suženjstva pokvar- jenosti rešilo v svobodo poveličanih Bo- žjih otrok" (Rim 8,12),mora biti ožarjeno z Božjo svetlobo in tako tudi v resnici je! "Kakor različne barve dajejo lepoto cvetovom, tako tudi Sveti Duh daje lepoto svetu",pravi sv.Bazilij. Dobrotne, vseobsegajoče Božje roke nosijo vse stvarstvo.Ostanimo v njih in dobro nam bo!

s. M. Petra

Pojasnilo in privolitev

V bolnišnici sem nekega večera dožive- la hudo stisko bolnice, ki je čakala na operacijo. Rekla mi je: "Zaradi tumorja v glavi bom jutri operirana. Tako rada bi še pred operacijo govorila s kirurgom Sploh ga še nisem videla. Zanima me, kaj bo naredil. Kaj, če ne bom mogla več govoriti in misliti? Tako me je strah narkoze. Bojim se, da se ne bom nikoli več zbudila iz nje. Sem srčna bolnica. Ne vem, če bo moje srce sploh zdržalo. Prosim, dajte mi potovalko. Domov ho- čem. Tako me je strah, da se vsa tre- sem. Tukaj pa ni nobenega zdravnika, da bi ga lahko kaj vprašala." Nisem ji dala potovalke. Začutila sem,kako bi jo umiril že kratek pogovor s kirurgom,ki bi gotovo pomembno prispeval k uspešni operaciji.
Danes na veliko govorimo o bolnikovih pravicah. Bolnik ima pravico odločati o sebi in svojem zdravju. Za vsak poseg ali zdravljenje mora dati svojo privolitev Če greste na operacijo, pred njo podpi- šete, da se strinjate, vendar mora biti bolnikova privolitev zavestna, to pa pomeni, da mora biti bolnik predhodno vsestransko in natančno obveščen o posegu.Zdravnikova dolžnost je,da vam pove, za kakšno bolezen gre,kakšne so možnosti zdravljenja, katere so more- bitne komplikacije in kakšna je predvid- ljivost uspeha. Mnogi bolniki rečejo: "Saj si ne upam nič vprašati, ko pa nič ne razumem latinskih izrazov." Zdravnik vam mora razumljivo odgovoriti na vsa- ko vaše vprašanje. Zato le brez strahu vprašajte vse, kar vas zanima. Če nič ne vprašate, zdravnik misli, da ne želite vedeti, kako je z vami.
V ambulanto je prišla bolnica, ki so ji pred kratkim odstranili dojko. Rekla mi je: "Bila sem operirana na Onkološkem inštitutu. Imela sem tumor. A ne, da ni bil rak?" Presodila sem, da je bolnica v obdobju zanikanja bolezni, da je čust- veno zelo labilna in da še ni sposobna sprejeti resnice. Pustila sem ji "njeno" resnico. Zdravnikov molk je dopusten, če bi pojasnilo povzročilo resno in ne- popravljivo škodo.
Ko je bolnik o svoji bolezni natančno obveščen, ima pravico, da posege in zdravljenje zavrne. Na pregled je prišel bolnik,ki je začel krvavo izkašljevati. Po slikanju pljuč bi bilo potrebno narediti še dodatne, bolj agresivne preiskave. Bolnik jih je odklonil. Upoštevala sem njegovo voljo, hkrati pa sem mu pove- dala,da gre lahko tudi za rakavo obole- nje in da bi bilo zanj dobro,da to preis- kavo opravi.Kljub pojasnilu je preiskave odklonil, do česar ima vso pravico. Brez predhodne privolitve sme zdravnik op- raviti le nujne medicinske posege, če bolnik zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more odločati.
So tudi bolniki, ki ne želijo vedeti nič o svoji bolezni. Take bolnike moramo obvarovati vseh medicinskih razlag, še posebno napovedi. Imajo pravico do neobveščenosti.
Če je odnos med zdravnikom in bolnikom zaupen, zdravnik ni samo svetovalec, temveč predvsem učitelj in prijatelj. Bolnik ob takem zdravniku ni prepuščen sam sebi in zmešnjavi medicinskih mož- nosti. V pogovoru z zdravnikom skupaj iščeta najboljšo rešitev zanj. Na podro- čjih,ki jih ne pozna dovolj,zaupa zdrav- nikom odločitvam. K uspešnemu zdrav- ljenju veliko pripomore prav zaupanje v zdravnika. Zato si izberite tistega zdra- vnika, kateremu lahko zaupate in ga upate vprašati vse, kar vas zanima.
Na križiščih življenja, posebno v bolezni se je včasih težko odločati,vendar ima- mo vedno na izbiro, da med nezaupa- njem in zaupanjem izberemo zaupanje in da med obupom in upanjem izberemo upanje. Živimo vsakdanjost velikonoč- no! Vsak dan, ne samo za velikonočne praznike.

Janja Ahčin

Enej, Jezus Kristus te ozdravlja

Kadarkoli prebiramo zgodovino prve Cer kve, se najbolj čudimo njenemu hitremu širjenju v svet. Ob slabih prometnih zvezah in brez sredstev javnega obve- ščanja ali tiska se je v nekaj desetletjih razširila po vsem Sredozemlju.V začetku so jo širili samo apostoli.Ti niso delovali sami. V njih je bil skrivnostno navzoč poveličani Jezus, ki je njihovo oznanje- vanje evangelija s čudeži potrjeval (prim. Mr 16, 20). V tem se je Cerkev razlikovala od vseh drugih človeških družb,organizacij in ustanov.Njeno hitro širjenje kljub vedno večjim notranjim in zunanjim nasprotnikom ter njena izred- na prilagodljivost vsem oblikam človeš- kega življenja kaže na njeno nadnarav- no moč. To spoznanje mora prevevati tudi v nas. S krstom nismo postali člani kakšne človeške organizacije, temveč Božje ustanove, ki deluje v svetu, če- prav po svoji biti ni s tega sveta.
Apostoli so se razšli oznanjat evangelij po dva in dva. Po krajih rodovitne Šaronske ravnine je nekaj let pozneje deloval Peter sam. Takrat ni več pola- gal temeljev Cerkvi, temveč je kot njen poglavar pregledoval njeno delovanje. Petra so z enako odprtostjo sprejeli vsi kraji. To pomeni, da so ga od vsega začetka imela krščanska občestva za poglavarja Cerkve. To je ostal v osebi papeža do danes. V tej vlogi "je Peter potoval vsepovsod in tako prišel tudi med vernike,ki so prebivali v Liddi" (Apd 9,32). To je današnji Lodd, največje letališče v državi Izrael, približno 40 km oddaljen od Jeruzalema.

Kraji so postali neizbrisen spomin zaradi Jezusovega delovanja v njih

V mestu je bil hudo bolan moški, Enej po imenu. Bil je hrom in je že osem let ležal v postelji.Luka označuje bolezen z izrazom,ob katerem pomislimo na multi- plo sklerozo(sclerosis multiplex).Ob njej nas stisne pri srcu, ker tako prizadene človeka, da ni samo bolnik, temveč tudi popolnoma odvisen od drugih. To je bolezen osrednjega živčevja. Zavoljo razpada živčnega tkiva se oblikuje ve- zivno tkivo. Posledica tega so motnje v gibanju različnih organov, nazadnje pa popolna ohromelost. Bolnik se ne more več gibati. Čeprav je navidezno "zdrav" si ne more več sam pomagati. Privezan je na posteljo in sčasoma odvisen od drugih.
Luka ne pove, da bi kdo Petra opozoril nanj ali ga prosil, naj mu pomaga; pa tudi sam ga ni po nikomer prosil. Zaradi hude bolezni je bil v mestu znan. Peter je prav zato, ker je bila bolezen huda,

sam od sebe stopil k njemu.Stopil pa je tudi zato,ker je po skrivnostnem navdi- hu vedel,da ima Enej močno vero. Ko je vstopil, ga ni najprej pozdravil. Name- sto pozdrava mu je dejal: "Enej, Jezus Kristus te ozdravlja! Vstani in postelji si ležišče!" (Apd 9,34)
Te besede so bile več kot pozdrav. Ob njih je bil Enej popolnoma zdrav. Zgodil se je pravi čudež. Luka nič ne pove, da bi Peter poleg izgovorjenih besed storil še kaj drugega, da bi morda pokleknil pred Enejem in molil, preden je obudil pravkar umrlo Tabito (prim. Apd 9,40 sl) ali da bi se sklonil nanj, kakor se je Elija zleknil prek sina vdove v Sarepti, ki mu je zastal dih (prim. 1 Kr 17,19 sl) oziroma Elizej, ki je isto storil, preden je obudil mrtvega sina Sunamke (prim.2 Kr 4,33 sl). Pravi čudež se zgodi vedno tedaj,ko Sveto pismo nič ne pove, kako se je to zgodilo. Čudež sam je v bistvu skrivnost. Mi zaznamo samo učinek ču- deža,ne pa njegov skrivnostni nastanek Hromi Enej je bil pri priči zdrav. Vstal je in si postlal ležišče. Peter je lahko pri tem povedal isto, kar je povedal, ko je skupaj z Janezom ozdravil hromega pri Lepih vratih jeruzalemskega templja: "Ker je mož,ki ga vidite in poznate, ve- roval v Jezusovo ime, mu je to ime dalo moč;in vera,ki prihaja po njegovem ime nu, mu je vrnila popolno zdravje, kakor ste vsi videli na svoje oči" (Apd 3,16).

Zdravila je Jezusova moč

Peter ni iz svoje moči ozdravil Eneja. Ozdravila ga je Jezusova moč, ki je de- lovala v Petru. Moč ozdravljati je Jezus podelil apostolom že, ko jih je poslal na poskusno misijonsko potovanje. "Dal jim je oblast,da bi ozdravljali vsako bolezen in slabost" (Mt 10,1). S to močjo so nastopali, ko so se po binkoštih razšli oznanjat evangelij. Razumeti jo moremo samo v veri in tudi deluje tam, kjer je vera.Ker Jezusovi rojaki v Nazaretu niso verovali vanj, Jezus "ni mogel tam sto- riti nobenega čudeža" (Mr 6,5). Enej je imel močno vero v Jezusa, zato mu je vera "vrnila popolno zdravje"(Apd 3,16)
Ta moč ne pozna nobene omejitve. Skozi dvatisoč letno zgodovino Cerkve se ni prav nič izčrpala.Ta moč ne pozna inflacije; izčrpava se naša vera vanjo. Tam pa, kjer je vera močna, tudi zdaj ozdravlja. To spričujejo čudežna ozdra- vljenja. Pomislimo samo na blagoslov bolnikov s Sv. Rešnjim telesom v Lurdu. Končno pa ni potrebno,da se zgodi ve- dno telesno ozdravljenje. Prav v Lurdu je nad votlino Marijinih prikazovanj bro- nasti križ, ki se ga oklepa slepi. Prišel je v Lurd s prošnjo, da bi spregledal. Ven- dar se to ni zgodilo. Ostal je še naprej slep, toda prav tam je prejel tako not- ranjo moč, da poslej slepota ni bila več trpljenje. Kogar navda takšna notranja moč,se v resnici zgodi čudež,saj je na- vsezadnje odločujoče to,kako se poču- timo v svoji notranjosti.Tako smo lahko zdravi hudo nesrečni, bolni pa srečni. Vera v Jezusa pa je tista notranja moč, ki nareja trpljenje znosno, zaslužno, zveličavno. Kdor bo imel močno vero,bo zanesljivo v neki obliki zaslišal besede: "Enej, Jezus Kristus te ozdravlja!" Samo v globoki veri v Jezusa bomo podoživ- ljali resničnost besed apostola Pavla: "Vse premorem v njem, ki mi daje moč". (Flp 4,13)

dr. France Rozman

Rdeči gumb za pomoč na domu

Za mnoge starejše, invalidne ali bolne ljudi je pomembno, da živijo varno in kolikor to- liko samostojno v domačem okolju. Dobro se počutijo tam, kjer so preživeli večino svojega življenja, stkali prijateljstva in se ustalili. Vrednote, kot so znanci, prijatelji, zadovoljiv občutek samostojnosti in neod- visnosti so za vse nas izrednega pomena.

Ko upadejo sposobnosti, da bi lahko sami živeli doma,ni preprosto. Stari ljudje,bolniki ali invalidi so še posebej odvisni od pomoči okolice. Potrebna je oseba, ki bo poskrbela za živila iz trgovine, ga popeljala k zdrav- niku,po opravkih, drugemu je potrebna po- moč pri pospravljanju stanovanja, pranju, likanju, tretjemu spet kdo, ki ga bo lahko kadarkoli poklical,če bodo nastopile akutne zdravstvene težave itd. Ob trajni in dovolj veliki pomoči lahko taka oseba nemoteno živi še naprej v svojem stanovanju. Ohra- njanje samostojnosti je pogojeno z družin- skimi razmerami in gmotnim stanjem.

Člani družine smo tisti, ki največkrat po- magamo in jim stojimo ob strani. Žal smo pogosto preobremenjeni, zato iščemo zu- nanjo pomoč - koga, ki bi pomagal skrbeti za hrano, nego, družbo, pomagal pri vsak- danjih opravilih itd. In ker te pomoči nikoli ni dovolj, je velikokrat navsezadnje potre- bno poiskati možnost za namestitev v do- mu upokojencev ali v posebnem domu za invalide. Za sprejem v dom pa so dolge čakalne vrste, zato je bolje odložiti odhod v dom in poskrbeti za primerne razmere za nadaljnje bivanje v domačem okolju.Pri ure janju raznih oblik pomoči na domu moramo opraviti številne poti in precej telefoniranja Največkrat niti ne vemo,na koga naj se o- brnemo,da bomo pomoč tudi zanesljivo do bili,pa čeprav nam pri tem pomagajo svojci znanci, patronažna in socialna služba.

Vse bolj se uveljavlja spo- znanje,da bo potrebno tudi pri nas, v Sloveniji, razviti načrtno in organizirano pomoč na domu, v katero bodo vključeni svojci,sosedje, zna- nci, patronažne delavke in socialni delavci ter zasebni ponudniki raznih storitev po- moči na domu. Da pa bi bila takšna pomoč zadostna in ustrezna, je potrebno vse te ljudi med seboj povezati in njihovo delo usklajevati. Ena od zamisli, kako se tega lotiti, se v Sloveniji uveljavlja kot program LIFELINE. Ta program predvideva, da bi za pomoč na domu skrbel tako imenovani cen ter za pomoč na domu. Takšno zamisel je sprejela tudi slovenska vlada in jo vključila v svoj socialno varstveni program.
Center za pomoč na domu v celoti skrbi za vse oblike pomoči. Zato vsak, ki potrebuje takšno pomoč,trka le na ena vrata oziroma zavrti le eno telefonsko številko. Zaposleni v centru imajo ustrezno znanje in informa- cije o tem, kje in kako dobiti pomoč.
Nekaj oblik pomoči v centru organizirajo tu di sami. Ena takšnih je "pomoč na daljavo" ki jo 24 ur na dan,vse dni v letu,opravljajo operaterji v centru. Uporabniki te pomoči so povezani s centrom prek posebnega telefona Lifeline, ki omogoča, da lahko prikličete pomoč zgolj s pritiskom na gumb. Če je potrebna pomoč, uporabnik takega telefona le pritisne na prenosni rdeči gumb ki ga vedno nosi s seboj.Z rdečim gumbom se lahko prosto giblje po stanovanju ali hi- ši, gre na vrt ali v klet ter v sili sproži klic iz večje daljave od telefona. Tako sploh ni več potrebno priti do telefona, kar je še posebej pomembno, če se zgodi nesreča in uporabnik pade. Poseben telefon Lifeline vzpostavi zvezo s centrom za pomoč na domu. Vsak center je opremljen s posebni- mi napravami za sprejem in razpoznavanje klicev. To pomeni, da operater takoj ve, kdo je sprožil klic, računalnik pa mu posre- duje še druge podatke o osebi,ki je klicala.
Oseba, ki kliče, se lahko pogovarja z ope- raterjem, čeprav je nekaj metrov stran od telefona.Ko operater ugotovi,kako je treba pomagati, se poveže s svojci, sosedi ali pa z ustrezno službo,in poskrbi,da pomoč tudi pride na dom. Največkrat lahko pomaga operater kar sam z nasvetom ali pa zgolj s pogovorom. Mnogi poznate plakate s spo- ročilom "Rešilni rdeči gumb", ki visijo v le- karnah, ambulantah, čakalnicah in drugod. Z njimi poskušajo prinašalci te novosti spodbuditi zanimanje za to možnost, ki je sedaj na voljo tudi v Sloveniji.
V Sloveniji delujeta dva Centra za pomoč na domu, ki svojim uporabnikom poleg dru- gih oblik pomoči nudita tudi poseben telefon za klic na pomoč in celodnevno dežurstvo. To sta:

Dom upokojencev Center Tabor,
enota Poljane, Center za pomoč na domu, Zrinjskega cesta 2,1000 Ljubljana,telefon: (061) 131-02-17

Dom upokojencev Celje,
Center za pomoč na domu, Jurčičeva ulica 6, 3000 Celje, telefon: (063) 435-490

Zanimivo je, da lahko telefon z rdečim gum bom kliče tudi na zasebne številke, npr. k svojcem, sosedom ali znancem. Zapore- doma zavrti več vpisanih številk, dokler se kdo ne oglasi. Tako lahko tak telefon upo- rablja za klic za pomoč vsakdo, ki le ima telefonski priključek in seveda koga, ki ga bo telefon poklical.

Telefon Lifeline nudi imetniku dodatno var- nost, saj lahko nanj priključimo razne do- datke. Eden takih je potezno stikalo nad kopalno kadjo. Če bi bilo karkoli narobe, je potrebno le potegniti za vrvico, ki visi s stropa. Telefon bo priklical pomoč.
V nekaterih primerih zna telefon poklicati kar sam. To je takrat,kadar se sproži eden od priključenih dodatkov,kot sta na primer: protivlomna ali protipožarna naprava.Pose- bno vlogo ima pohodna blazina, ki je skrita pod preprogo pred posteljo in je občutljiva na pritisk. Če varovana oseba čez dan ni vstala iz postelje,telefon sam kliče na žele no številko.Ker se pri tem vzpostavi običaj na telefonska zveza,se uporabnik telefona in klicani lahko pogovorita o vzrokih za klic

Telefon Lifeline si lahko priskrbimo na več načinov. Mogoče ga je najeti za ustrezno najemnino v Centru za pomoč na domu ali pa ga kupiti pri zastopniku, podjetju MKS iz Ljubljane (tel. 061/123-44-78). Telefon je mogoče pridobiti tudi v okviru prosto- voljnega zdravstvenega zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno varstvo Slovenije, ki je telefon Lifeline uvrstilo v paket nad- standardnih storitev "Pomoč na domu in telefon" ter pri zavarovalnici Adriatic.

Intervju z uporabnico rdečega gumba

V Ljubljani sem obiskala gospo Danico Kovič ki že več let uporablja takšen telefon. Je invalidka, vezana na voziček. Prijazna go- spa, že na prvi pogled polna življenjske energije, me je pričakala odprtih vrat. "Le naprej. V bližnjem bifeju sem po telefonu že naročila dva kapučinčka in sladoled! Saj boste?" Le kako bi se mogla upreti takšni ponudbi. "Poslušam radio Veseljak,ves dan mi gode!", pove in ga malce utiša, da se laže pogovarjava. Razkaže mi lično urejeno stanovanje, ki je prilagojeno za gibanje z invalidskim vozičkom.
Po tretji kapi ni mogla več hoditi.Ker ni bila sposobna sama skrbeti zase, se je prese- lila v dom upokojencev. "Nič hudega mi ni bilo tam, le premlada sem bila za dom," je povedala. "Preselila sem se v to pritlično stanovanje. Telefon z rdečim gumbom mi pomaga, da lahko živim sama. Povezana sem s Centrom za pomoč na domu v Ljub- ljani.Operaterke centra so mi na razpolago 24 ur na dan."
"Če želim nasvet ali pa me kaj teži, pritis- nem na rdeči gumb in prijazen glas na drugi strani žice mi je takoj pripravljen pomagati Kmalu jih bom poklicala za pedikerko," pravi. "Redno hodi k meni, pošljejo jo pa iz Centra."
Z gospo Danico sva telefon Lifeline z rde- čim gumbom tudi preizkusili."Center za po- moč na domu,Katarina tukaj. Gospa Kovič, dober dan!" se je po pritisku na gumb oglasil žametni glas operaterke Katarine iz Centra.

Gospa Danica, kako ste izvedeli za tak telefon? Kdo vam ga je priskrbel?
Za telefon z rdečim gumbom in Center za pomoč na domu so mi povedali na Centru za socialno delo. Sin Marko ga je vzel v najem in on tudi plačuje najemnino. Ta te- lefon uporabljam že šest let.

Kako vam je všeč tak telefon?
Zelo sem zadovoljna, predvsem me pa ne skrbi, če bi kdaj padla. Pritisnila bi le na rdeči gumb.Če je le možno,naj si ga nabavi vsak, ki hoče mirno spati.

Vam je ta telefon kdaj pomagal ob kakšni hudi težavi?
"Ja, bila sem nepazljiva in sem padla z vo- zička. Ležala sem na tleh in si nisem mogla sama pomagati. Pritisnila sem na rdeči gumb. S tal sem se na daljavo prek zvoč- nika pogovarjala z operaterko. Ves čas je bila na telefonski zvezi in me spodbujala.Še dobro se spomnim, kaj je govorila: "Osta- nite, kjer ste, ne poskušajte ničesar, takoj bomo pri vas..." In res, čez pol ure sta bila pri meni oba sinova, zdravnik, rešilni avto ter oseba iz Centra."

Kako pa operater v Centru ukrepa, če se po tem, ko pritisnete na gumb, ne oglasite?
Do sedaj se še ni zgodilo,da se ne bi ogla- sila. V takšnem primeru bi obvestili moja sinova ter vnuka. Imajo njihove naslove, telefonske številke od doma, službe, saj sem jim jih posredovala. Vedo pa tudi, kdo ima ključ mojega stanovanja. Vse bi uredili če bi bilo potrebno! Kadar pa grem za dlje časa od doma, npr. v toplice, javim v cen- ter, da bom odsotna."

Vas kdaj operaterke iz Centra za po- moč na domu same pokličejo?
"Večkrat me pokličejo in vprašajo, kako se počutim in če kaj potrebujem? Zelo so po- zorne,posebej ob praznikih. Ta mesec sem imela rojstni dan. Poklicale so me in mi vo- ščile. Tudi zelo lepo čestitko so mi poslale!

Ob koncu je gospa Danica želela še pove- dati: "Vsem otrokom, ki imajo stare starše, ki ne želijo ali nimajo možnosti oditi v dom upokojencev, toplo pripo- ročam,da staršem kupijo telefon z rde- čim gumbom. Tako bodo lahko mirneje spali, šli brez skrbi na dopust, saj bodo njihovim staršem v pomoč v Centru za pomoč na domu.

Intervju z operaterko v CPD

Poklicala sem tudi v Center za pomoč na domu v Celje,ki ga vodi ga.Marjana Čater višja delovna terapevtka. Dežurno opera- terko, gospo Nevenko, sem prosila, da bi predstavila svoje delo v centru. "Seveda, saj je dajanje informacij ena od mojih na- log" je bila ustrežljiva in kar hitela razlagati "Center za pomoč na domu v Celju deluje že tretje leto. Naš delavnik je v izmenah. Dežuramo zjutraj, popoldan in ponoči, tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih, tako da smo dežurni 24 ur na dan, vse dni v letu."

Kaj je naloga dežurne operaterke?
Glavna naloga je, da sprejemam telefonske klice prek navadnih telefonov in posebnih telefonov Lifeline.Seveda hkrati delam več stvari, ki so povezane s pomočjo na domu. V centru organiziramo pomoč in usluge na domu, organiziramo razvoz kosil na dom, laično nego na domu,iščemo nove izvajalce pomoči. Opravljamo pa tudi računovodsko- administrativna dela, saj uporabniki plaču- jejo vsem izvajalcem usluge,ki so jih prejeli na domu, preko našega Centra.

Kaj storite, če vas kdo pokliče s poseb- nim telefonom Lifeline?
Ko uporabnik pritisne na rdeči gumb tele- fona, prispe telefonski klic v naš center. Na ekranu sprejemne naprave takoj vidim, kdo kliče. Še preden se oglasim, že vem njegovo ime in priimek,zdravstveno stanje, invalidnost, zdravila, podatke o svojcih, sosedih, tistih, ki bi najhitreje lahko nudili pomoč. Vse te podatke nam zaupajo upo- rabniki, ko se priključijo na naš center. Z osebo,ki je klicala, se pogovorim o pomoči, ki jo potrebuje. Če se oseba ne oglasi, ukrepam v skladu z navodili, ki jih imam za vsakega uporabnika posebej.Kadar ocenim da bi lahko bilo kaj hujšega, pokličem svoj- ce, sosede, dežurnega zdravnika ali pa reševalno vozilo. Tako smo v pomoč upo- rabnikom in tudi njihovim svojcem, saj so razbremenjeni skrbi, da bi se kaj pripetilo, pa tega ne bi vedeli.

Zakaj vas ljudje kličejo?
Največ nas kličejo zaradi pogovora. Včasih kdo prosi za nasvet, drugi javi odhod od doma za nekaj dni k sorodnikom,spet drugi se pritoži, da kosilo zamuja ali pove, kdaj bo plačal najemnino.Največkrat so to torej povsem vsakdanje stvari. Ravno včeraj me je klicala gospa in prosila,naj pokličem nje- no sosedo, da pride k njej gledat televizij- sko nadaljevanko. Pred kratkim je gospa prišla iz bolnišnice in mora počivati. Vsta- janje in hoja po stanovanju sta zanjo zelo naporna. Tako je ostala v postelji, le gumb na obesku je pritisnila, pa smo ji priskrbeli družbo.
Občutek imam, da je najpomembnejše, da uporabniki z našo pomočjo premagujejo osamljenost. Marsikdo se je tudi znebil ob- čutka,da je v breme svojcev,saj imajo nas da nas kadarkoli pokličejo! Zgodi se tudi, da se kdo zmoti in pomotoma pritisne gumb na obesku. Res pa je, da so klici, ko kdo pade, redki!

Katere oblike pomoči nudite na domu?
Imamo triindvajset negovalk za pomoč na domu, ki skrbijo za okoli 150 uporabnikov pomoči. Pomagajo strankam na domu pri umivanju, pospravljanju stanovanja, prine- sejo stvari iz trgovine, gredo na banko ali pošto, postorijo vse, kar stranke same ne zmorejo. Na domove pripeljemo vsak dan okoli sedemdeset kosil. Prizadevamo si, da bi ponudili tudi druge oblike pomoči, kot so prevozi, spremljanje v zdravstveni dom in podobno.

Koliko pa imate uporabnikov telefonov z rdečim gumbom?
Trenutno jih je deset, večina jih je iz celj- ske regije, imamo pa tudi eno uporabnico iz Maribora.

Ali to pomeni, da vas lahko kličejo iz vseh krajev Slovenije?
Pristojni smo za izvajanje pomoči na domu za celjsko regijo, vendar sprejemamo klice uporabnikov telefona z rdečim gumbom tu- di iz drugih regij po Sloveniji, dokler tam še nimajo svojega centra za pomoč na domu!

Zaposlenih nas je pet operaterjev, ena redno, drugi pa prek javnih del. Vsi imamo posluh za ljudi ter veselje za delo z njimi. Naši uporabniki pravijo, da smo sposobni, ker hitro ugotovimo vzrok, za kaj so klicali, in znamo poiskati pravo rešitev. Vsi imamo peto stopnjo izobrazbe ter opravljen pose- ben tečaj za operaterje.

Breda Ambrož, MKS Elektronski sistemi

Ta tvoj sin

Duhovne vaje vodstva in sodelavcev KBBI 5. - 8. 2. 1999

Zopet je prišel čas,ko smo se lahko odgo- vorni in sodelavci KBBI zbrali na duhovnih vajah, da si zopet naberemo duhovne hra- ne in napolnimo akumulatorje za nadaljnje delo in sodelovanje. Z velikim pričakova- njem in veseljem smo se zbrali v petek, 5. februarja zvečer, v domu Sv. Jožefa v Celju in nadaljevali srečanje vse do pone- deljka, 8. februarja, opoldne.
Ob prihodu so nas v prijetnem pozdravlja- nju, srečevanju in klepetu zmotili gostitelji s povabilom na večerjo,ki nas je že čakala Kljub temu, da se že kar dobro poznamo, smo si po večerji nekaj povedali o sebi in se tako še bolj zbližali. S sveto mašo, ki nam jo je daroval naš duhovni voditelj, pater Milan Bizant, smo zaključili večer in šli spat, da smo si obnovili moči za delo v soboto.
V soboto dopoldan in še v nedeljo nam je duhovni voditelj lepo podajal misli in nam razumljivo in preprosto razlagal priliko o iz- gubljenem sinu. Predstavil nam je mlajšega in starejšega sina ter neomajno ljubezen Očeta. Po vsakem uvodu-predavanju smo se za eno uro vsak zase preselili v tišino in se prepustili Bogu, da nam sam pove in predstavi vse tri osebe ter nam pomaga najti tudi samega sebe v teh osebah. Po tihem razmišljanju smo se potem zbrali v dveh skupinah in svoje misli darovali drug drugemu.
Najprej smo si v soboto dopoldne približali mlajšega sina. Mlajši sin je zahteval od očeta svoj delež in odšel v svet. Hotel se je preizkusiti, postati sam svoj gospodar. Toda družba in bahavost sta ga prevzeli. Lahkomiselno je zapravil svoje premoženje. Padel je čisto na dno svoje revščine in izgubil dostojanstvo. Toda v tej revščini je našel samega sebe.Pobral se je,se spomnil na dom in očeta,in se skesan vrnil k njemu s priznanjem: "Grešil sem zoper nebesa in tebe!" Ni zahteval od očeta,da bi ga spre- jel kot sina, ampak le kot služabnika,ki želi očetu služiti. V svoji revščini je spoznal,da je le majhen ubog človek. Našel je svoje dostojanstvo in prosil odpuščanja.
Sobota popoldne:približali smo si starejše- ga sina. Ves predan očetovi volji vseskozi dela doma, ne pomisli na svet. Svet mu je dom in poslušnost očetu, da bi se mu tako prikupil. A je ves razočaran, ko spozna, da temu ni tako,ko vidi,kako je oče z odprtimi rokami sprejel in gostil izgubljenega sina. On je nanj že pozabil, ne priznava ga več za brata.Strah ga je,da bi moral zopet de- liti z njim.Ni pripravljen na bratovo vrnitev, ne razume očetove ljubezni, gleda le na materialni pomen. Sedaj se on izgubi.Ali se bo našel?
V nedeljo dopoldne smo si s pomočjo vo- ditelja približali očeta, njegovo brezmejno ljubezen - podobo Božje ljubezni, ki je ne- omejena. Kako zna odpuščati in sprejeti izgubljenega sina brez vsakega očitanja! Oče se razveseli, da se je sin skesan vrnil, saj je vedno mislil nanj in čakal, kdaj se vrne, dal mu je svobodno voljo, da se sam odloči.Vse mu odpusti.Tudi svojega starej- šega razočaranega sina tolaži, čeprav mu ta očita gostijo in veselje ob vrnitvi. "Sin, ti si vedno ob meni in vse moje je tvoje. Gostiti in razveseliti pa se je bilo treba,ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden." Da, včasih je težko razumeti neomajno Božjo ljubezen.
Lahko smo se iskali v mlajšem sinu, kako smo padali v raznih preizkušnjah in se po- birali.Tudi v starejšem sinu se lahko najde- mo, v našem egoizmu,ko vedno čakamo na zahvalo za dobro delo, ko velikokrat tako težko delimo z drugim. V očetu pa smo se le poskušali iskati,se vedno učimo,trudimo, a nam čisto ne uspe. Prevelike so zahteve "Ljubezni".
V popoldanskem času nedelje pa smo se iskali kot mlajši, starejši bratje in očetje v našem gibanju KBBI. Tudi takrat smo se razdelili v dve skupini: ena - bolniki in in- validi, druga - sodelavci. Toda čas je hitro bežal in nismo uspeli zajeti vsega, kar smo želeli.
Ko smo se pogovarjali o tem, kaj nam pomeni Bratstvo, na katero mesto izmed različnih skupnosti, v katerih živimo ali se povezujemo, bi ga dali, smo se večinoma strinjali, da je na prvem mestu domača družina, potem pa razna gibanja kot KBBI in drugo. Toda vsi si želimo druženja in so- delovanja po svojih močeh. Veliko laže se družimo v okolici večjih mest, zlasti Ljub- ljane. Težje je na podeželju, ker so člani gibanja zelo oddaljeni drug od drugega. Stike imajo lahko največ v molitvi, s pismi in po telefonu. Srečanj je bolj malo. Ugo- tavljali smo, da se nekateri še vedno ne morejo navaditi novega - starega imena Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov. Kot doma tudi v gibanju ni vedno prijetno, a se moramo prilagoditi in se sprejemati take, kakršni smo. Vsi pa se strinjamo in zavedamo, da smo zato v gibanju, da bi drug drugemu bili v oporo, si pomagali in se dopolnjevali. Gre za medsebojno pomoč zlasti v dozorevanju v Kristusovem duhu. Čas je hitro tekel in nismo mogli vsega do- reči.
V ponedeljek dopoldne smo imeli še sesta- nek in se največ pogovarjali o pripravi na velikonočno razstavo, našem domu v Zap- lani, letošnjih volitvah in o duhovnih vajah v prihodnje.
Upam, da smo si vsi s pomočjo duhovnega vodje in skupine nabrali dovolj duhovne moči, da bomo pripomogli z zaupanjem v Božjo ljubezen bogatiti drug drugega in stati na skupni poti v našem gibanju KBBI.
Naj Bog vsem povrne za ljubezen, dobro počutje in prijetno razpoloženje v skupnem bivanju na duhovnih vajah.

Katja Miklič

Moč volje in ljubezni

Velikonočna razstava izdelkov bolnikov in invalidov v Novem mestu, 5. - 8.3.1999

Že pred časom smo v KBBI sklenili,da bomo dveletni presledek med razstavami na Te- ološki fakulteti v Ljubljani zapolnili z manj- šimi razstavami - velikonočno in božično. Prve take razstave so bile v bolniški župniji v Ljubljani, letos pa smo storili pomemben premik in to dobesedno. S pomočjo župnije Novo mesto - Kapitelj smo tam pripravili velikonočno razstavo izdelkov bolnikov in invalidov. Vodila jo je Katja Miklič, vodite- ljica skupine KBBI za razstave, pri pripravi in izvedbi pa so pomagali Jože Nemanič, odgovoren za Bratstvo na Dolenjskem, ter še nekaj drugih članov in sodelavcev KBBI z Dolenjske in Ljubljane. Prostori kapitelj- ske proštije so se izkazali skoraj idealni za kaj takega. Starodavna obokana dvorana, častitljiva knjižnica poleg nje, zasteklen predprostor in notranje dvorišče proštije omogočajo ne samo razstavo, ampak tudi prijateljsko srečevanje,druženje in pogovor Skupno vabilo župnije in Bratstva k obisku in ogledu razstave je bilo razposlano v vse župnije dekanij Novo mesto, Leskovec, Črnomelj, Trebnje in Žužemberk. Po vsega dveh dneh priprav na kraju samem so v četrtek zvečer po maši, pri kateri smo so- delovali predstavniki KBBI in družinski trio Novina, odprli razstavo. Blagoslovil jo je prošt, g. Jože Lap. Odprtje je olepšala še pesem dekliške skupine Cantus iz Kamenice Razveselili smo se tudi mnogih obrazov znancev in prijateljev.
Splošno mnenje vseh nas sodelujočih je bilo, da je razstava lepo potekala in uspela ter obogatila postno dogajanje v Novem mestu. Ker smo jo uspeli tudi pripraviti in pospraviti dokaj hitro, obiskovalci pa so s svojimi darovi pokrili vse stroške razstave, smo dobili še več poguma, da bomo podo- bne razstave poslej pripravili še v drugih slovenskih mestih oziroma župnijah, če bo le zanimanje zanjo. Kapiteljska župnija pa je že izrazila željo, da bi razstava postala tradicionalna. Dve stopnički v cerkev in za vozičkarje nekoliko manj primerne sanitarije nas prvič niso preveč motile, do drugič pa bo morda to že urejeno oziroma olajšano.
Ena od obiskovalk je takole zapisala: "Va- bilo na razstavo me je spodbudilo, da sem takoj začela z delom,ki sem ga že prej na- črtovala. Delo mi je prineslo veliko prijetnih ur. Z njim sem preganjala bolečine v tej dolgi zimi. KBBI sem hvaležna,ker mi poma- ga dostojno živeti." Tako je tudi ta raz- stava dokaz uresničevanja gesla Bratstva: Vstani in hodi! Nekaj slik in vtisov naj vam približa dneve velikonočne razstave v do- lenjski metropoli.

Ljubica Zakovšek

Ko bi ti poznala Božji dar

Velika je bila moja želja, da bi tudi na na- šem koncu mogli doživeti lepoto razstave ročnih del bolnikov in invalidov ter s svojo navzočnostjo pričevati, kako je lahko tudi življenje na bolniški postelji ali na invalid- skem vozičku lepo in bogato. Ljubljana je le daleč, v domačem kraju pa se marsikdo odloči in pride pogledat izdelke in nas, ki radi popeljemo ljudi dobrih src po razstavi ter jim spregovorimo o svojem življenju. In ta želja se je letos v postu uresničila. Kar dovolj izdelkov se je nabralo, med njimi pa še nekaj povečanih fotografij iz našega ži- vljenja,ki jih je pripravil naš Tone Planinšek maketa doma na Zaplani, ki je tudi naše delo, nekaj map s starimi Prijatelji,pa razno vrstno postno zelenje (oljčne vejice, trnje, različne postne ikebane). Najprej sem se razveselil gostoljubja g.prošta, saj nas je z veseljem sprejel, bil veliko časa med nami, usmerjal romarje in obiskovalce maše tudi na našo razstavo, nas toplo nagovoril in večkrat pokazal, da razume naše geslo: Vstani in hodi! ter ga spoštuje.
Med obiskovalci sem se poleg prijateljev in prijateljic na vozičkih najbolj razveselil od- raščajoče mladine. Morda je kdo iz birman- skih skupin, dozorevajoči fantje in dekleta, prvič doživel invalide drugače,ne le s stra- hom in negotovostjo. Zelo sem bil vesel nekdanjih sodelavcev,njihovega zanimanja in pomoči. Zanimivo se mi je zdelo, kako so nekatere ženice tudi po večkrat prišle na razstavo; prvič same, drugič pa so pri- peljale še kakšno prijateljico. Vesel sem bil tudi zanimanja za moj kozolček, ki sem ga sicer naredil že pred leti, saj mi je drag spomin na pokojnega brata. Izdeloval sem ga namreč prav v času bratove nenadne smrti.Kozolček je popestril razstavo skupaj z izvirom vode. Za vse nas, ki smo doma z dežele in tudi za marsikakšnega meščana je to gotovo bil lep spomin na mladostne dni. Kako primeren je bil izvir vode prav za 3. postno nedeljo,ko smo pri maši poslušali o živi vodi, žejnih Izraelcih v puščavi ter utrujenem Jezusu in Samarijanki ob Jako- bovem vodnjaku! "Ko bi ti poznala Božji dar... in ... dal ti bom žive vode," je dejal Jezus ženi Samarijanki.
Da, upam,da je bila razstava za kapiteljsko župnijo in za vse obiskovalce od drugod tudi lep dar. Bogu hvala za te dni in vse dobre ljudi. Upam, da se bo uresničila tudi želja, da bi tako razstavo kmalu pripravili tudi v Beli krajini.

Jože Nemanič, Božakovo

Znova s prijatelji ob oltarju

Kmalu bo pet let, kar sva z možem Robijem sedela pred oltarjem kapiteljske cerkve pri poročni sveti maši, obdana tudi s prijatelji iz Krščanskega bratstva bolnikov in invali- dov.Tokrat smo bili zopet skupaj s prijatelji iz KBBI pri sveti maši, a z drugačnim na- menom. Prišli smo na odprtje velikonočne razstave ročnih del bolnikov in invalidov. Lepo je bilo v teh dneh srečati prijatelje, s katerimi smo si delili prenekatero urico na naših srečanjih. Štiri dni nas je pot vodila na vrh hriba sredi dolenjske metropole,kjer se razprostira kapiteljska cerkev.
Iskreno se zahvaljujemo g. proštu, Jožetu Lapu,ki nam je velikodušno odstopil dvora- no, v kateri se skozi vse leto vrstijo razna srečanja,predavanja in tečaji. Prav gotovo pa v njej še ni bilo takšne razstave, kot je bila ta. Zato smo še posebej ponosni in Bogu hvaležni, da je bilo tudi v dolenjski prestolnici zasejano novo seme. Bili so lepi in bogati dnevi, vredni, da so se zgodili v teh častitljivih zidovih in v taki ustanovi, kot je kapiteljska proštija. Zelo smo bili veseli tudi aktivne udeležbe g. Erklavca, ki je zopet prispeval svoje lepe izdelke.
Bog naj povrne vsej kapiteljski družini,ki je bila naša prijazna gostiteljica. Upamo tudi, da so bila tla rodovitna in da bo vsako drobno sporočilo,ki ga je izžareval vsak iz- delek na razstavi,pognalo globoke korenine v srcu vsakega obiskovalca. Iz teh korenin pa naj se razraste mogočno drevo, na ka- terem bodo dozoreli sadovi dobrih del, lju- bezni do bližnjega in do trpečih bratov in sester.
Prav posebej pa upam, da bo ta razstava močna spodbuda tudi vsem članom KBBI na dolenjskem koncu, da se boste še bolj povezovali med seboj in se zavedali svoje- ga plemenitega poslanstva.

Vlasta Femc

Lepo je, ko smo skupaj

Zadnjo nedeljo v januarju smo se kot mala družinica zbrali nekateri člani KBBI. Marija Vraničar iz Domžal nas je povabila v svoj dom. Za tisto popoldne nam je darovala svoje stanovanje in čas, z željo, da se imamo pri njej lepo ter da se počutimo kot doma.
Da bi naše srečanje pričeli z Jezusom, smo se najprej zbrali pri sveti maši, ki nam jo je daroval g. Jože Zupančič. Tako se nam je lahko tudi on po dolgem času pridružil. Le- po je bilo, da smo lahko z njim zopet malo pokramljali.
Prijetno je bilo poklepetati s svojimi prija- telji, katere druži eno - Božja ljubezen in po njej naše gibanje KBBI.
Hvala ti, Marija, za prijeten sprejem! Naj ti Bog poplača za vso tvojo dobro voljo!

Katja Miklič

Kozarec vode

Oče je opazoval svojega otroka, ki je pos- kušal premakniti zelo težak cvetlični lonec z rožami. Mali se je napenjal, sopihal, go- drnjal, a kljub vsemu posode ni premaknil niti za milimeter.
»Si uporabil prav vse svoje moči?« ga je vprašal oče.
»Da,« je odvrnil otrok.
»Ne bo držalo,« mu je odvrnil oče, »mene namreč še nisi vprašal za pomoč!«

(Bruno Ferrero)

Tako dober je občutek,ko nam kaj uspe,ko storimo kaj dobrega, ko premagamo svoj strah in svojo slabotnost ter stopimo korak naprej. Prav gotovo je vsakemu človeku njegov uspeh v ponos, njegove zmage v spodbudo in njegove sposobnosti v veselje Toda pravi pogum in resnična moč se ne skrivata v tem, kar zmoremo, temveč v tem, da sprejmemo tudi svoje omejitve in svoje slabosti ter prosimo za pomoč.Tu se skriva prava moč.
Velikokrat opazujem ljudi,poslušam njihove pogovore ali le mimogrede ulovim kakšen prizor iz vsakdanjega življenja. Ob različnih dogodkih se mi vedno znova ponavlja isto vprašanje: Kdo je pogumnejši in kdo več vreden v Božjih očeh - tisti, ki dela dobro in pomaga ljudem, ali pa tisti, ki je v svoji nemoči pripravljen prositi za pomoč ali jo sprejeti? Je res dober le tisti, ki komu pri- nese kozarec vode ali pa se morda še več dobrote skriva v tistem, ki ga sprejme? Ni tako zelo pomembno, kdo daje in kdo pre- jema;resnično merilo je le iskrena ljubezen. V njej takrat, ko prejemamo, dajemo; in ko dajemo, prejemamo. V njej ni več razlike med "sposobnim" in "nesposobnim", pač pa vsi postajamo bratje in sestre v Kristusu. Vsak s svojimi močmi, darovi in talenti smo poklicani, da služimo drug drugemu kot do- bri oskrbniki mnogotere Božje milosti.
Tolikokrat slišimo besede, da smo bratje in sestre med seboj. Toda bratje in sestre smo lahko le v občestvu s Kristusom. Dru- gače lahko naše bratstvo postane podob- no odnosu med bratoma Kajnom in Abelom Tako kot je Gospod nekoč vprašal Kajna: »Kje je tvoj brat Abel?« tudi nas danes sprašuje: »Kje je tvoj brat, ki trpi; ki je osamljen in ki nima nikogar, ki bi ga obiskal in mu pomagal?« In če smo iskreni, ali ne bi bil tudi naš odgovor mnogokdaj podoben odgovoru Kajna,ki je Bogu rekel: »Ne vem. Mar sem jaz varuh svojega brata?«
Kristus nas vabi, da bi živeli med seboj kot bratje in sestre v občestvu z Njim. V Njem pa postajamo varuhi svojih bratov. Smo namreč eno telo in vsak zase ud, vsi tele- sni udje pa smo eno. Zato nam ne more biti vseeno,kaj se dogaja okoli nas. "Bog je vse posamezne ude v telesu razpostavil, kakor je hotel.Ko bi bilo vse skupaj en sam ud, kje bi bilo telo! Tako pa je veliko udov, telo pa eno. Ne more oko reči roki: "Ne potrebujem te." Tudi ne glava nogam: "Ne potrebujem vas." Še več;telesni udje,ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni, in ti- stim, ki se nam zdijo na našem telesu manj vredni časti,izkazujemo večje spoštovanje in z manj uglednimi lepše ravnamo. Da,Bog je sestavil telo in skromnemu namenil več časti, da v telesu ne bi bilo razdvojenosti, marveč da bi udje enako skrbeli drug za drugega.Če en ud trpi,trpijo z njim vsi udje če je en ud v časti, se z njim veselijo vsi udje!" (1 Kor 12, 18-26)
Ko se bomo resnično zavedali,da smo ljud- je med seboj povezani kakor udje v telesu, potem za nas ne bo več pomembno, kdo bo tisti, ki bo dal kozarec vode in kdo bo tisti, ki ga bo prejel, saj bo naše skupno veselje to, da bo telo odžejano.

Polona

Izbira

Sodobni človek vse bolj postaja ekonomsko naravnan in se vse bolj pusti voditi darvi- nističnemu načelu - pravici močnejšega. Postaja pa tudi vse bolj sebičen in libera- len, ko je vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano, ugotavljajo strokovnjaki. Ta izbira, ta pot je lahko nevarna, saj si ljudje - manjši del ljudi od tega lahko obeta le tehnični razvoj in napredek, ne pa tudi du- hovni razvoj in napredek. Vemo,da je vsak človek lahko srečen le z drugimi ljudmi ter tako duhovno raste in se uresničuje in to pomaga doseči tudi drugim - bližnjemu.
Čut solidarnosti in posluh za bližnjega pa se vse bolj izgublja iz sodobnega razmišlja nja in ravnanja.Ko se človek pusti voditi le svoji sebičnosti in želji do moči, ga takšno ravnanje kaj hitro razčloveči, zaslepi in zasužnji, da se začne vesti do sočloveka in vsega stvarstva kot divja zver, ko se ji sprostijo vsi nagoni, kar vodi v duhovni polom.
Bolj kot nekoč je človeku danes potrebno spreobrnjenje, ki ga je Jezus postavil na začetek svojega oznanjevanja in evangeli- ja ter zahteva brezpogojno spoštovanje in ljubezen do vsakega človeka. Bolj ko člo- vek beži od Boga,bolj ga razmere,v katere se je sam pahnil, silijo v iskanje vrednot, ki so sestavni del evangelija. Zato ni odveč, da kristjani toliko govorimo in si prizade- vamo, da bi našli pot in rešitev iz številnih težavnih položajev,ki so nastali zaradi pre- ziranja obče človeških in duhovnih vrednot ki izhajajo iz verskega življenja in ljudi spo dbujajo k poštenju, dobroti in ljubezni.
Človek se ne sme ravnati samo po pridobi- tniških interesih, saj se bo sicer kaj kmalu našel v siromaštvu, ki je veliko hujše od pomanjkanja kruha... Zavedati se moramo, da človeka ni mogoče osrečiti le z dobri- nami,ki jih proizvaja gospodarstvo, človeka lahko osreči predvsem ustrezno vedenje ljudi,ki vključuje poštenje, odpuščanje,do- broto in ljubezen,o čemer je Jezus naročal še s križa na Kalvariji.

Jože Raduha

Zgled

Na letošnjo prvo postno nedeljo je italijan- ska državna televizija RAIUNO kot vsako nedeljo prenašala sveto mašo, tokrat iz katedrale v mestu Lecce. Prijetno me je presenetilo in spodbudilo k razmišljanju, ko sem med prenosom opazil, da je bila v katedrali tudi prevajalka, ki je za navzoče v cerkvi sproti prevajala vse bogoslužje, vključno z vsebino pesmi, v jezik gluhih - neslišečih. Že nekaj časa pa ta televizijska postaja prakticira, da se med branjem beril in evangelija na ekranu pokaže tekst beril in evangelija, da božji besedi in evangeliju lahko lažje sledijo tudi tisti ljudje pred televizorjem, ki imajo težave s sluhom in vidom.
Po ugotovitvah WHO - Svetovne zdravst- vene organizacije in mnenju naših strokov- njakov ima dobra polovica vseh ljudi težave s sluhom, ki so med starejšimi ljudmi še pogostejše. Zato bi lahko ta zgled bil tudi izziv slovenski televiziji in pastoralni službi v slovenski Cerkvi, ki pripravljata televizij- ske prenose nedeljskih in prazničnih bogo- služij. Marsikaj je slovenska televizija že storila za ljudi, ki imajo težave s sluhom (denimo možnost podnaslavljanja nekate- rih oddaj s pomočjo teleteksta stran 771 ) in zato verjamem, da bo kmalu rešena tudi ta težava.
Skrb za »uboge«, ki jih omenjajo v svojem zadnjem pastirskem pismu slovenski škofje pa naj se kaže predvsem s kulturo odnosa, ki bo »ubogim« omogočila enakovredno vključitev v življenje in pomagala odpirati možnosti za sprejetje svojega deleža od- govornosti za življenje - da bi vsi imeli več življenja.

Jože R.

Iz Slomškovega pastirskega pisma

Slomšek se je s papežem srečal le enkrat, malo pred smrtjo leta 1862.Ob tem je ver- nikom svoje škofije pred odhodom v Rim in vrnitvi napisal pastirski pismi. Prisluhnimo odlomku iz prvega pisma.
»... Povedal bom našemu svetemu očetu, papežu Piju IX., kako živa je naša vera, in da med Slovenci še do zdaj, hvala Bogu, med pšenico grde zeli krivoverstva ni. Pra- vil bom svetemu očetu, kako čedno vi Slo- venci za lepoto svojih cerkva skrbite, kako

radi prepevate v božjo čast in povzdiguje- te slavo Marije, kako hvalevredne so vaše bratovščine in svete družbe, kako pogosto in skrbno k spovedi in k božji mizi hodite ter očitno kažete, da ste zelene mladike vinske trte Jezusa Kristusa. Pohvalil vas bom svetemu očetu papežu za vašo veliko ljubezen,v katero radi vlagate,da bi svetim misijonom na tujih krajih med zamorci po- magali razširjati božje kraljestvo po svetu; povedal bom pa tudi svetemu očetu Piju, kako tudi njih ne pozabite ter za njih moli- te...«

J. R.

Solidarno v zdravstvu

Ob pogostih spremembah v obsegu pravic iz naslova obveznega zdravstvenega za- varovanja velika večina zavarovancev ob obisku zdravnika ali ob nabavi kakšnega pripomočka občuti, kako se mu pravice počasi in nenehno zožujejo. Na to stanje postane človek še posebej občutljiv, ko se sam ali kdo od svojcev sreča z boleznijo ali ko bolezen postane njegova stalna sprem- ljevalka.
Slovenija je po ustavi socialna država. V zdravstvu pa to pomeni, da ima vsak državljan Republike Slovenije pravico do zdravniške pomoči. To mu mora zagotoviti država.
Medicina nenehno napreduje, nova boljša zdravila nadomeščajo stara,razni pripomo- čki se nenehno izboljšujejo, bolnišnice so opremljene z vse boljšimi aparaturami. To pa stane. Stanje je takšno, da niti v naj- bogatejših državah, kot so denimo ZDA ali Švica,ne morejo plačati vsega, kar jim lah- ko ponudi medicinska stroka. Prisiljeni so varčevati, racionalizirati in varčevati, opo- zarjajo odgovorni pri nas. Če sledimo tujim sredstvom obveščanja, beremo strokovno literaturo iz tujine, lahko zvemo,da se tudi tam nenehno pogovarjajo o tem.
Vseeno pa te nenehne spremembe pri nas v človeku pogosto porajajo vprašanje:"Kdo je krojač naših pravic, kdo jih daje in kdo jemlje?" Dr.Marjan Jereb,minister za zdrav- stvo, je v več javnih nastopih na televiziji, radiu in za tisk, če že ne božajoče pa vsaj odkrito spregovoril tudi o teh občutljivih vprašanjih in o tem,kako deluje pri nas sis- tem zdravstvenega varstva. Po ministro- vem mnenju je razumljivo,da ko se pojavijo nova zdravila, nove metode zdravljenja in novi pripomočki, se odpirajo nove pravice zavarovancev,tisto,kar je zastarelo,pa gre v pozabo. Tako se pravice zavarovancev širijo in krčijo z razvojem stroke. Še pred tridesetimi leti v zdravstvu pri preiskavah niso uporabljali ultrazvoka, računalniške tomografije, magnetne resonance, ni bilo srčnih operacij,ne presaditev organov. Da- nes to izvajamo in je potrebno zagotoviti sredstva za te posege. Storitve plačuje Zavod za zdravstveno zavarovanje,ki zbira denar in se odtrguje od plač, kot določi Državni zbor.
Pravice nam krojijo ustava, zakon, stroka, za njihovo uresničevanje pa skrbijo država stroka in zavarovalnica. O obsegu pravic pa se dogovarjajo država, zavarovalnica in stroka. Po mnenju ministra nam tak sistem za sedaj še kar dobro služi. Izraža pa tudi upanje in prepričanje,da je težave mogoče obvladati z nekaj iznajdljivosti, politične volje in solidarnosti.

R.R.

Velikonočno jutro

Če zboli ali se sreča z bolnišnico kdo, ki je bil vse življenje zdrav, je zanj to običajno prava mora ali celo katastrofa. Če pa zboli kdo, ki je bil že večkrat bolan ali v bolniš- nici, pa je to običajno le še enkrat več. Sam sem med tistimi, ki se je že večkrat srečal z boleznijo in bolnišnico.
Bolnišnica pa ni le "servis" za zdravje, am- pak tudi prostor,kjer se srečujejo in si vča sih tudi pridejo navskriž potrpežljiva ljube- zen in nepotrpežljiva domišljavost,trpljenje in upanje, darovanje in sebičnost, posluh in gluhota,moč in nemoč, molitev in kletev in nenazadnje veselje in žalost.
"Pa res zmorete doma sami urediti in 'pori- htati' moža," so ob mojem zadnjem bivanju v bolnišnici sestre nejeverno spraševale ženo, ki je vsak dan skozi ves post skupaj z najinim prvošolčkom prihajala k meni v bolnišnico. "Nas je več, pa ga komaj zmo- remo urediti."
"Saj nisem sama", jim je nekoč odgovorila. "Patronažna?" "Ne, pomaga mi ljubezen, preprosto se imava rada in takrat človek zmore marsikaj." Občutek sem imel, da so- govornice v sestrskem oblačilu odgovor ni najbolj navdušil.
"Pa saj ni potrebno, da vsak dan prihajate na obisk, saj mi skrbimo zanj,vi pa se malo spočijte in sprostite. Tako mladi ste še," je spet drobila ob neki drugi priložnosti.
"Ko sva se poročila, sem bila še mlajša, sicer pa se jaz najbolje sprostim in odpoči- jem ob moževi bolniški postelji" jo je že kar malo nejevoljno zavrnila. Najbolj "spotaklji- vo" pa je bilo to, da me je žena sama vsak dan med obiskom prestavila za kakšno uro na invalidski voziček, s čimer me niso ho- tele "utrujati" sestre, kot so dejale tiste, ki so bile najglasnejše.
Velikonočno jutro nas je pozdravilo s tiso- čerimi sončnimi žarki,ki so se toplo in prija- zno dotaknili nas in naših bolniških postelj. Še zdravnik med vizito je opazil to razkošje svetlobe in nam zaželel, naj nam ta svet- loba polepša nedeljo.
Polglasno sem vklopil radijski sprejemnik in prisluhnil prenosu velikonočnega bogoslu- žja. Med tem je sestra prinesla zdravila in prisluhnila, kaj poslušam. "Moj Bog, ta pa mašo posluša, pa še tako mlad...," se je glasno začudila in kar odletela iz sobe in še med deljenjem kosila je začudenje ni povsem minilo. Veselo sem se muzal, saj so mene najbolj presenetile besede, s ka- terimi je izrazila svoje čudenje.
Popoldne mi je spet podarilo obisk in mi prineslo veselo oznanilo: Kristus je vstal in živi v mojih bližnjih in v vsakem človeku, ki veruje v moč ljubezni.

Rastislav

Kako do zdravnika

Na pobudo varuha človekovih pravic, g.Iva Bizjaka,je prve dni marca Zavod za zdrav- stveno zavarovanje Slovenije predstavil četrto in razširjeno izdajo brošure, kako priti do zdravnikov.Iz nje bomo zavarovanci dobili osnovne informacije o uresničevanje naših pravic v mreži javne zdravstvene slu žbe. Natisnjeni so tudi plakati, ki jih bomo predvidoma srečali v čakalnicah.Brošura pa bo naj bi bila brezplačno na voljo pri vseh območnih enotah Zavoda za zdravstveno zavarovanje.
Opravljena je bila tudi raziskava, ki je po- kazala,da manj kot polovica ljudi vsaj malo in okvirno pozna svoje pravice. Hkrati je zavarovalnica izdala brošuro s seznamom in cenikom zdravil,ki jo bodo splošni,otroški in šolski zdravniki dobili brezplačno. Drugi jo pa lahko naročijo po ceni 500 SIT.

Sto let aspirina

Šestega marca letos so v nemškem Lever- kusnu pripravili slovesnost ob stoletnici aspirina.To je najstarejše patentirano zdra vilo, ki je še v uporabi. Aspirin je leta 1897 izumil Bayerjev kemik dr. Felix Hoffmann, ime pa je dobil nekaj let kasneje - točno pred sto leti.
Množica raziskav,s katerimi odkrivajo mož- nosti uporabe aspirina in njegove stranske učinke, pa nakazujejo, da nas bo aspirin spremljal še naslednjih sto let.

Obvestila

Radio Ognjišče v severovzhodni Sloveniji in nekaterih drugih obrobnih delih nekoliko sla bše slišimo kot v osrednji Sloveniji. Morda vsi ne veste, da je redne nedeljske maše ob deveti uri mogoče poslušati tudi na tretjem programu radia Slovenije -program ARS. Za Koroško je oddajnik na Plešivcu na frekvenci 101,4 MHz, s Pohorja pa na frekvenci 105,3 UKV-FM. Sicer pa so vse radijske frekvence na 249.strani teleteksta TVS.

J. R.

Leto 2000

Čas nas hitro nese v leto 2000. Pravijo,da so si nekateri že zago- tovili prostor, kjer bodo večerjali na silves- trovo 1999. Morda bi smeli reči, da je čas, ki nas še loči od začetka tretjega tisočlet- ja malo daljši advent. Sicer ima vse naše življenje nekaj adventnega, pričakovanje nečesa boljšega. Tudi če besed sv. Pavla ni v našem spominu, jim naše življenje od- govarja: Naše zveličanje nam je bliže, kot takrat, ko smo začeli verovati.
Sedanji papež že nekaj let prosi kristjane, ki izgubljajo pogum in so naveličani notra- njih in zunanjih težav,ki spremljajo krščan- sko življenje, naj se potrudijo, da bi postali Kristusovi sodobniki, kar pomeni, naj bi po gorečnosti postali podobni prvim kristjanom Cerkev potuje z ljudmi že dva tisoč let. Vsak čas in vsak človek pa ima svoj obraz. Pomislimo na Cerkev pred petdesetimi leti v naši domovini. Po vaseh skoraj ni bilo člo veka,ki ne bi šel k nedeljski maši.In danes? V afriških državah, ki so bile do nedavnega evropske kolonije, je bil pred petdesetimi leti le majhen odstotek krščenih, danes so ponekod že vsi škofje domačini. Spremem- be so očitne, ponekod na boljše, drugod na slabše. Cerkev, kar smo mi, se veseli uspehov in trpi zaradi neuspehov. Jasno je namreč,da tudi za mnoge naše ljudi veljajo besede: Zavrgli so studenec žive vode in si izkopali vodnjake, ki za stalno ne morejo potešiti človekove žeje.
Janez Pavel II.pravi v pismu "V zori tretjega tisočletja",da Kristusu pripada tudi prihod- nost: V njem so stoletja in tisočletja. Kris- tus je povedal zadnje besede o človeku: »Kristus izpolnjuje pričakovanje vseh ver vsega sveta.«
Po papeževi besedi sta nam Kristusova luč in moč še posebej potrebni, ker se okrog nas prižigajo čedalje številnejši varljivi og- nji,ki nas vabijo k sebi.Skozi vrata tretjega tisočletja bo posvetila Kristusova luč. Ta vrata morajo biti širša in luč močnejša od tistih, ki so se odpirale in prižigale ob jubi- lejih iz stoletja v stoletje.
Prehod v novo tisočletje je za papeža kot potovanje izvoljenega ljudstva skozi Rdeče morje, kot poseben mimohod Gospodov. Cerkev hoče ljudem pomagati, da bodo šli naprej in ne nazaj. To velja za vse človeš- tvo, saj Kristus pripada vsakemu človeku. Korak h Kristusu in s Kristusom naj bo mi- ren, a odločen. Nanj smo še posebej mislili v letu 1997. Leto 1998 je bilo posvečeno Svetemu Duhu, ki nam ga Kristus pošilja, ker hoče,da bi vsakdo spoznal vso resnico ki mu je namenjena. Leto 1999 je Očetovo leto, od katerega prihaja vsak dober dar, s Sinom in Svetim Duhom.
Leto 2000 bo posvečeno Sveti Trojici in bo v znamenju svetovnega evharističnega kongresa. "Odrešenik sveta, ki je iz Marije privzel človeško naravo, se v Kruhu življe- nja daruje ljudem kot dušna hrana. Prvič v zgodovini Cerkve se bo sveto leto slavilo hkrati v Rimu in Jeruzalemu,objel bo pa tu- di vse krajevne Cerkve. Na tako izrednih in številnih odrih papež ponuja ljudem srečo odrešenja." Sveto leto nas vabi,da se sre- čujemo v obnovljeni zvestobi in poglobljeni edinosti na bregovih veletoka, ki je reka razodetja, krščanstva, Cerkve skozi dve tisočletji. Že dva tisoč let, od dogodkov v Nazaretu in Betlehemu,teče skozi človeško zgodovino. To je reka,ki s svojimi "potočki" razveseljuje Božje mesto.

S. B.

Dorothee Knauer

Moja prizadetost je postala nepomembna

Rojena sem bila kot peti otrok v družini leta 1956 v Bielu v Švici. V prvem letu življenja so že spoznali, da sem zaradi prirojene na- pake prizadeta. Kot otrok sem bila nešte- tokrat polomljena. Skoraj stalno sem imela nogo ali roko v mavcu. Moje odraščanje je bilo močno prizadeto,pa vendar imam kljub spominom na bolečine in solze svoj otroški čas v najlepšem spominu. Niti majhna rast, niti mavčni povoji niso vplivali na moj ve- seli otroški značaj. Z devetimi leti sem še sedela v otroškem vozičku ali poganjala svoj tricikel, a bilo mi je dobro. Smešni so mi bili ljudje, ki so se ustavljali na cesti in me strme gledali.V svoji družini sem se ču- tila popolnoma sprejeto in varno in tako je bilo moje življenje v redu. Starši so se pri- lagodili novi nalogi, uspelo jim je in pustili so me, da sem živela popolnoma normalno skupaj z bratom in sestrami. Pustili so mi doživljati dobro in slabo, tako da sem se marsičemu odrekala, pa tudi, da sem se priučila raznih spretnosti, kar mi je bilo v spodbudo. Sestre so se igrale in učile z mano. Sila napravi človeka iznajdljivega in iznašli smo vedno kaj novega, da sem po- stala čedalje bolj samostojna.

Starši so živeli od dobrote iz Božje roke

Ko sem bila še čisto majhna, mi je bilo jas- no, da nas ima Bog rad,da nas vidi in tudi, da se bodo bolečine, solze in trpljenje en- krat končale. Moji starši so živeli iz dob- rotne Božje roke in so to ljubezen skušali prenesti dalje na nas.
Vso šolsko dobo sem preživela doma,razen nekaj bivanj v bolnišnici.Zahvaliti se moram neutrudnemu prizadevanju svoje matere, da sem več let obiskovala običajne šole. To mi je odprlo pot do neslutenih možnosti V prostem času sem se rada igrala in vneto kaj rezljala. Ker so bili moji prsti premajhni za navadno flavto, sem sama iz bambusa izdelala flavto in se naučila igrati nanjo. Vrhunec zame so bili sobotni popoldnevi in tabor s prizadetimi skavti. Stik z drugimi prizadetimi mi je bil v marsičem zelo drago cen. Tukaj sem se lahko merila z drugimi in v marsičem sem čutila, da me razumejo.
S puberteto pa so se začela nekatera iz- jasnjevanja. V tem času sem vedno bolj ugotavljala, da sem drugačna. Pojavljala so se vprašanja, zakaj sem takšna. Zakaj ne morem delati tega ali onega? Zakaj v marsičem - šport, lepota, postava... nisem enaka drugim? Ali se bo to kaj spremenilo? Moja merila so postala razmajana. Moje znanje in moje sposobnosti se niso več povsod obnesle.

Vera kot lastna odločitev

Ravno v tistem času sem spoznala mlade ljudi,ki so zavestno živeli svoje krščanstvo Tako sem spoznala,da vera ni privzem ne- ke družinske tradicije, temveč moja lastna odločitev, živeti v nekem osebnem odnosu do Jezusa Kristusa in Boga. Mladi kristjani so name napravili velik vtis. Prihajali so pome in tako sem postala del mladinske skupine. Začela sem prebirati Sveto pismo Vedno več odgovorov na življenjska vpra- šanja sem dobivala;kakor bi mi govoril sam Bog. Doživela sem, da more imeti molitev konkretne učinke. Nastal je začetek neke- ga razmišljujočega življenja z Bogom. Spo- znala sem področja, v katerih se prizadeti ne razlikujejo od neprizadetih;krivda in greh
Tako sem vzljubila svetopisemsko zgodbo, v Markovem evangeliju (2,1-12): štirje pri- jatelji so prinesli hromega k Jezusu. Vsak od nas potrebuje prijatelje,da bi ga prinesli k Jezusu.Zame je bilo pomembno imeti sti- ke z enako starimi,z njimi se pogovarjati in kam oditi. Toda - kje pa so, krščanski pri- jatelji? Kmalu sem vedno bolj spoznavala, da kristjani v teh službah često odpovedo. Za prevoz v cerkev bi že bili pripravljeni pomagati;kaj pa za nakupe? Pogosto so to bile skupine popolnoma drugače usmerje- nih prijateljev, ki so me imeli radi in so me sprejeli takšno, kot sem bila, me jemali s seboj in mi pomagali. Moja vera se je mo- rala izkazati, moja ljubezen je morala rasti neposredno, k Bogu, tako da danes nisem kristjanka zaradi dobrih prijateljev, ampak sem to zaradi Kristusa samega,ker samo on je dober. Kristus me sprejema takšno, kot sem. On mi odpušča krivdo in me potem o- zdravi (Mr 2,5). Polagoma me je spreminjal Odpraviti je bilo treba nekaj kriz,zapletenih zadev in kar je bilo napačnega. Hvaležna sem za svojo izobrazbo, za šolske kolegice in kasneje tudi za svoje sostanovalke,ki so me resno vzele in izzvale, kar je bilo dosti- krat boleče, toda le v moje dobro. Samo- pomilovanje je eden glavnih sovražnikov, naslednji pa opravičilo: "... kot prizadeta vendar nič ne morem".
Vedno bolj sem se v vsakdanjih zadevah učila zaupati Bogu. Pogosto mi je poslal pomoč v najbolj nemogočih priložnostih. Prišel je na primer obisk ravno takrat,ko mi je v kuhinji surovo jajce padlo na tla, da z vozičkom nisem mogla mimo, da bi si pois- kala krpe, ali poklicala na pomoč. Ali pa mi je poslal pomoč pri zastoju v prometu ta- koj po kratki molitvi, ko sem sama v avtu stala z defektom na beli črti črpalke.
Po učiteljski izobrazbi sem študirala logope dijo, sedaj pa že precej let delam z otroki z govornimi motnjami. V prostem času sem pretežno zaposlena v cerkveni skupnosti in pri delu s prizadetimi, zraven pa z vese- ljem spremljam kulturne prireditve,prebiram knjige,poslušam glasbo in imam mnogo ose bnih stikov. V svojem stanovanju živim od časa do časa sama ali pa z drugimi nepriza detimi sostanovalkami v mali stanovanjski skupnosti.

Morem samostojno živeti.

Svoje življenje sem si uredila tako, da mo- rem samostojno živeti. Z avtom se vozim na delo ali kamor mi poželi srce. To mi pri- pomore k večji neodvisnosti, a vsak dan vendarle naletim na ovire. Visoke stopnice preveč strme klančine, previsoki zvonci ali police, preveč oddaljene vodne pipe, iz- plakovalne naprave na pritisk, ... mnogo zaprek! Tu pomaga le ena rešitev: dobiti pomoč. Po odnosih z neprizadetimi vem,da nastanejo te ovire večinoma zaradi nepre- mišljenosti in pogosto nenamerno. Zato moram jaz izraziti svoje potrebe. Večkrat se ljudje počutijo olajšano takoj, ko opazi- jo, da zmorem normalno govoriti. Začetna negotovost se umakne pripravljenosti za pomoč. Nekateri mimoidoči pa vendar no- čejo ničesar slišati.Godrnjaje gredo naprej ali odvrnejo pogled. Zato mi je potreben vedno nov pogum, da nagovorim tuje ljudi in jih prosim za pomoč. Ni vsak dan enako lahek za kaj takega.Toda obstajata le dve možnosti: ali ostanem doma in živim tam kot neprizadeti, ali pa grem ven in tam zadenem na ovire. Povsod pridemo naprej, ljudje se morajo le za nas zavzeti,in v ve- selje mi je,če mi kdo ponudi pomoč,čeprav je ne potrebujem; tako nastaneta stik in pogovor. Pri procesu, kako bi se naučili izraziti svoja hotenja, so mi po eni strani pomagali nekateri prijatelji, po drugi strani pa tudi svetopisemski teksti.
Psalm 139 pripoveduje, da me je Bog ust- varil,da je bil poleg,ko sem bila oblikovana, celo,ko so se dedne zasnove mojih kromo- somov tako nenavadno sestavljale! Bog je vedno in povsod tukaj. Potemtakem sem ravno tako dragocena, vredna ne več ne manj,kot moj sočlovek.Torej smemo vendar drug drugemu dajati pomoč in prejemati.
Drage bralke in bralci, ali se tudi vi zalotite pri tem, da raje pomagate kot sprejemate pomoč? Zakaj le? Kaj je vaša motivacija? Zasluga, sočutje, dobiček, ljubezen do bližnjega? Upam si trditi, da je prizadetost problem tam,kjer je prizadeti samo še tisti, ki potrebuje pomoč. Brž ko dajanje in je- manje prideta v ravnotežje, kjer sem kljub svoji prizadetosti in z njo za svoje okolje dragocena, kjer moje življenje dobi celo smisel in nalogo od Boga,našega stvarnika, tam se težave lajšajo in so znosne, da, moči postanejo šele prav sproščene, da poiščejo in najdejo rešitve.

Bog nas jemlje preveč resno.

Pogosto sem vprašala: "Zakaj, čemu ravno jaz?" Ali pa smo se tudi že vprašali: "Zakaj ne jaz?" V takih situacijah sem odkrila, da sem v svojih mislih hotela bolje vedeti kot Bog. Na njem je bilo,On bi vendar moral..., bi vendar lahko... Pri tem sem godrnjala in Bogu povedala tudi svoje pomisleke in u- govore.Končno sem le morala vedno znova uvideti, da si sama s tem zazidavam pot v življenje. Bog nas jemlje resno!
Prepričana sem,da Bog noče naše prizade- tosti. Toda On jo dopušča, da se pokažejo Božja dela (Jn 9,3). Če mi bo On odvzel mojo prizadetost, mi je že davno postalo drugotnega pomena. Ima drugačna merila za čas kot mi. Vendar eno zagotovo vem: naredil bo (Mr 2,11). V molitvi sem zato izkusila svetopisemsko izpoved: "Dovolj ti je moja milost,zakaj moč se v slabosti spo polnjuje." (2 Kor 12,9). Mogoče sem priza- deta zato, da ne postanem prevzetna.
Tu na zemlji sem del nepopolnega stvar- stva, toda evangelij obrne naše mišljenje. Smem biti šibka,dodati šibkost in Boga na- rediti močnega v meni.Kakršen sem,morem biti nekaj "v slavo njegovega veličastja". (Ef 1,12). "Tistim, ki Boga ljubijo, bodo vse stvari služile dobremu". (Rim 8,28).
S tem svojim najljubšim besedilom bi rada vsem zaklicala: "Ljubimo ga in vse naše pri zadetosti bodo usmerjene k najboljšemu!

prevod iz knjige:
Kraft in den Schwachen (Moč v slabotnih)

Blagoslovitev bolniške kapele v Murski Soboti

Vsako življenje je tudi trpljenje. V nedeljo, 31.januarja,je bil blagoslov bolniške kapele v splošni bolnišnici Murska Sobota-Rakičan Kapela ne bo prostor, kjer bi se dogajali čudeži, ampak kraj za veselo oznanilo, da je Bog z nami vedno in tudi v trpljenju, kot je bilo rečeno med slovesnostjo. Na blago- slovitvi je bila tudi predstavnica Krščan- skega bratstva bolnikov in invalidov Marta Janežič.
V Sloveniji je sedaj trideset bolniških du- hovnikov, ki redno obiskujejo in duhovno oskrbujejo bolnike v bolnišnicah.Razveselji- vo je,da se na obisk duhovnika ne gleda le kot na prinašalca poslednjih zakramentov, ampak vse več ljudi (tudi zdravstvenega osebja) vidi v duhovniku prinašalca upanja To upanje v bolnem človeku budi in krepi voljo ter poglablja odgovornost do sebe in bližnjega in je zvest prijatelj tudi,ko je tre- ba prestopiti prag med to in onstranstvom
V vseh slovenskih bolnišnicah je enkrat tedensko ali vsaj občasno sveta maša za bolnike. Ponekod imajo kapelo, ponekod pa je bogoslužje v drugih prostorih. Trenutno so bolniške kapele v enajstih bolnišnicah. Po političnih spremembah leta 1990 so prvi dobili bolniško kapelo bolniki v bolnišnici Ptuj.
Bolniško kapelo v Murski Soboti (Rakičanu) ki je v kletnih prostorih kirurškega oddelka, sta blagoslovila mariborski škof dr. Franc Kramberger in senior evangeličanske Cer- kve v Sloveniji, mag. Geza Erniša. Poleg mnogih okoliških duhovnikov je iz Ljubljane prišel bolniški duhovnik g. Miro Šlibar, ki je navzočim delil Prijatelja in Besedo - glasilo bolniške župnije.
Predstavnica Krščanskega bratstva bolni- kov in invalidov, Marta Janežič, je izme- njala nekaj spodbudnih misli s seniorjem g. Ernišo,ki ga je zanimalo delo KBBI. Povedal je, kako skrbijo in kakšen odnos gojijo do svojih bolnih sester in bratov evangeličani. Prijateljsko se je rokovala tudi s škofom g. Krambergerjem in mu poskušala nakazati in približati delovanje KBBI, ki želi, da bi tudi bolniki po svojih močeh svojim sestram in bratom v veri in vsem ljudem odprtega srca, prinašali veselo oznanilo in pričali za evangelij. Gospod škof je vsem, ki trpijo, obljubil svojo naklonjenost, molitev in bla- goslov. Maša v kapeli murskosoboške bol- nišnice bo vsako nedeljo ob 16.30. Vsako četrto nedeljo pa bo bogoslužje vodil evan geličanski duhovnik.To pa je tudi živo zna- menje sožitja ljudi različnih veroizpovedi, ki sobivajo na istem prostoru in jih povezuje medsebojno spoštovanje ter vera v skup- nega Očeta, v moč Resnice, Dobrote in Ljubezni.

Jože Raduha

Dober dan, življenje!

Ronnie Kay, avtorica tako naslovljene knji- ge, namenjene ženam po operaciji raka na dojkah, ki je tudi sama preživela to težko preizkušnjo, je zapisala tole uvodno pripo- ved:
"Kralj je velel privesti na dvor princeso Pe- pelko. Zaprli so jo v izbo, polno plevela in slame, med katero so bila pomešana zlata zrna. Če do ranega jutra ne bi našla vseh zlatih zrn, bi morala umreti. Njej se še sa- njalo ni, kako ji bo to uspelo."

Pohorje je zavito v zimo, zunaj rahlo nale- tava sneg, ob prijetni toploti domačega ognjišča pa se mi spomin vrača na prijetno doživetje.Bil sem povabljen,da se udeležim pohoda sekcije žena po operaciji raka na dojkah na vrh Triglava, 2. in 3. septembra lani.
Pod dobro organizacijo voditeljice skupine za samopomoč žensk, obolelih za rakom na dojkah, Ane Perše, in pod geslom "DOBER DAN,ŽIVLJENJE" ter z velikim navdušenjem udeleženk s Primorske, Štajerske, Koroške in Gorenjske smo odšli na pot s Pokljuke. Pot nas je vodila pod Viševnikom prek Stu dorskega sedla proti Vodnikovi koči. Ker hoja ni bila preveč naporna,smo se na poti lahko bolje spoznali med seboj. Po krajšem počitku in malici na Vodnikovi koči nas je kar nekako odvleklo v nedrje našega očaka Triglava. Že sama misel na osvojitev vrha nam ni dopuščala misliti na napor in pot, ki nas še čaka.Prekrasen sončen dan,čudovit razgled in prijetno kramljanje nas je spre- mljalo do koče na Kredarici.Gostoljubni os- krbniki so tam zgoraj za nas lepo poskrbeli, da smo bili naslednje jutro polni novih moči in dobre volje, kar je bilo razvidno z obra- zov naših varovank.
Sledila so navodila vodnikov in brez pomi- slekov smo s temi pogumnimi ženami odšli proti vrhu. Nisem mogel verjeti, s kakšno vztrajnostjo in voljo so prenašale vse na- pore na poti do vrha. Gotovo ni bil zanje edini cilj vrh, ampak tudi dokazati, da to zmorejo. Vrh je bil osvojen. Prijateljski ob- jemi in solze sreče so nas še globlje pove- zale. Po planinskem krstu smo se varno spustili do doma na Kredarici.
Čutili smo dolžnost zahvaliti se Bogu za to enkratno doživetje. Tudi to nam je bilo dano. Z dovškim župnikom, g. Francijem Urbanijo,smo opravili zahvalno sveto mašo v kapelici Marije Snežne. V pozdravu nas je nagovoril, kako v življenju ne smemo omagovati. "Predragi moji, kadar vam bo v življenju tako težko, da boste mislili, da ne more biti huje, si poiščite koga, ki mu je še težje, mu pomagajte, odprite mu svoje srce in obema bo zasijalo novo upanje. Ne obremenjujte se z jutrišnjim dnem, ampak s hvaležnostjo živite današnjega."
V pozdravu miru pa se mu je pridružil s pri- srčno besedo naš zdravnik GRS dr. Janez Gorjanec ter postavil vprašanje:"Zakaj ho- dimo v gore?" Odgovor je utemeljil z izjavo dveh naših udeleženk tik pred vrhom Trig- lava: "Zopet smo dobile eno bitko." Smisel življenja je zmagovati v dobrem nad samim seboj. Le z vztrajnostjo je mogoče prema- gati breme bolezni. Samo veliko majhnih uspehov nas pripelje do končnega cilja. Kako pomembno je zaupati vase!
Prevzeti smo bili od vsega tega, saj se nismo naužili le lepote narave, marveč tudi lepote notranjega duha.
S prijetnimi občutki smo se vrnili v dolino. Ob prijetnem druženju smo kar nekako iz- gubili občutek za čas in prispeli na Pokljuko Prijetni stiski rok ob slovesu so nas pospre mili domov med naše drage.
Tem ženam je prav gotovo uspelo ločiti zlata zrna od plevela, nagrada pa je čudo- vita - življenje! Naj bo njihov uspeh spod- buda vsem, ki prestajajo podobne težave.
Dokaz, da gore združujejo ljudi dobre volje in odprtega srca, je srečanje 4. decembra 1998 skupine za samopomoč na Koroškem, kateremu smo se pridružili vodniki odprave "Dober dan, življenje" na Triglav z name- nom, da si ogledamo diapozitive o lepoti naših gora,ki nam jih je predstavil g.Franci Urbanija, triglavski župnik. Naše doživetje je popestril s spremno besedo Gregorčiča, Prešerna, Aljaža in A.M.Slomška. V zname- nje hvaležnosti pa mu je v imenu skupine dr. Janez Gorjanc izročil sliko Uršlje gore, katero jim je podaril prof. Karel Pečko. G. Urbanija je bil prevzet nad lepoto umetnije kar je potrdil z izjavo: "Tej gori se vidi, da ima dušo."
Čeprav je naše življenje odprta knjiga, nas takšna srečanja združujejo z zavezo: "Ostanimo prijatelji."

Tine

Zasnežena pokrajina,modrina neba,čudovit februarski zimski dan v Ljubnem na Gorenj- skem, čisto blizu Brezij - a ta dan bo ostal zapisan v mnogih srcih po bridkosti slove- sa, kajti poslavljali smo se od Avguština - Gusteljna Hrastnika. Pri petinštiridesetih letih je nenadoma obstalo njegovo srce. Težko je bilo pri srcu ženi in otrokom, če- prav so na pogrebu dostojanstveno pre- našali izgubo moža in očeta. Težko je bilo sorodnikom. Niti brat Jože,duhovnik,ni mo- gel skriti solza, čeprav je kot župnik vajen pogrebov. Videlo se je, da je bilo težko domačemu župniku, ki je izgubil dobrega prijatelja, saj mu je Gustelj vedno stal ob strani in mu pomagal, pa tudi vsem drugim navzočim duhovnikom. Težko je bilo tudi prijateljem,možem iz vasi. Gustelj s svojimi ni bil dolgo med njimi,dobro desetletje,a je s svojo iskrenostjo, veseljem, odprtim sr- cem in pripravljenostjo na pomoč mnogim vaščanom postal več kot le domačin - pri- jatelj. Zamišljeno in otožno smo ob grobu stali tudi drugi njegovi znanci in prijatelji, ki smo ga spoznali na srečanjih bolnikov in invalidov, kjer je že kot mlad fant tako rad pomagal. Mnogim bolnikom je ostal prijatelj tudi potem, ko si je ustvaril svojo družino. Jože Zupančič,ki je daroval pogrebno sve- to mašo, je še enkrat obnovil odlomek iz drugega pisma apostola Pavla Korinčanom, ki je bil pokojnemu tako ljub.Tudi dan pred smrtjo ob obletnici poroke sta ga Gustelj in žena prebirala: Ljubezen je dobrotljiva, vse prenaša,vse veruje, vse upa; ljubezen nikoli ne mine.Ne more miniti.Hvala,Gustelj, še za to tvoje zadnje sporočilo.

V četrtek, 5.3.1999,na dan odprtja veliko- nočne razstave izdelkov bolnikov in invalidov smo se udeležili pogreba pokojne mame Tilke Pajk iz Gorenje vasi pri Šmarjeti. Družina Pajkovih je od vsega začetka pove zana s Prijateljem in Krščanskim bratstvom bolnikov in invalidov oziroma Prijateljstvom Hčerki pokojne mame,Tilka in Vida,obe dol- ga leta zaradi bolezni na invalidskih vozič- kih in nato na bolniški postelji, sta bili med tistimi prvimi bolniki in invalidi, ki so se po- vezovali med seboj,zlasti s pokojno Mimico Pust iz Mirne peči, si dopisovali, pisali v Prijatelja,se z veseljem udeleževali srečanj na Čatežu in kasneje v domači Šmarjeti. Hiša Pajkovih je bila vedno gostoljubno odprta obiskovalcem. Kolikokrat so se raz- veselili in prijateljsko pokramljali s pokojno s. Mihelangelo in drugimi. Kljub težkemu življenju in delu so vsi Pajkovi, tako tudi pokojna mama Tilka, vedno izžarevali živo vero in prepričanje, da Bog vse prav stori. Ne samo z molitvijo,tudi drugače so Pajko- vi v veliko oporo domači župniji. G. župnik Jože Glas se je mami posebej zahvalil in jo dal za zgled. Na nobenem romanju,je dejal ni mogel doživeti česa takega kakor ob tej materi, ženi vere in vztrajne dobrote. Z vero se bolezen in trpljenje spreminja v bisere večnosti.

V začetku februarja je na večno srečanje z Očetom in vsemi prijatelji odšel Jakob Wamberger iz Rožičkega vrha 15, Sv. Jurij ob Ščavnici,član KBBI.Zaradi bolezni in mnogih operacij je tudi on okušal trdoto življenja, moč pa je zajemal v veri in stikih z ljudmi. Naj mu bo Bog bogat plačnik za vse zemeljsko trpljenje.

V.B.

Tudi drugim

Prijatelj mi veliko pomeni. Ne spomnim se, katerega leta sem ga naročila, vem pa, da je to že dolgo. Vedno sem ga bila vesela, večkrat sem ga prebrala in tudi drugim sem ga preskrbela,da so bili naročeni. Sedaj me veseli, da je bogat tudi s slikami.
Prijatelj nam koristi za duhovni napredek. Naj Bog podpira ves trud in delo ter odv- zame skrbi! Kar sem zmogla, to sem napi- sala, kajti imam petinosemdeset let. Želim vam zdravja in Božje pomoči.

Angela Knap, Želimlje

Vestno prebiram

Revijo Prijatelj dobivam že nekaj let. Prve številke sem videla pri bolnici, ki sem jo takrat obiskovala. Bila mi je zelo všeč. Z mamo sta mi takrat podarile naročnino. Še danes sem jima od srca hvaležna; veliko mi pomeni. Nato sem se sama naročila in Prijatelja sedaj redno dobivam. Z veseljem ga pričakujem in tudi vestno in z veseljem prebiram. Veliko oporo najdem v dopisih, ki mi pomagajo lepše preživljati dneve moje- ga počitka.
Sem triinsedemdeset let stara upokojenka, še čila in zdrava, če izvzamem sitnost, ki mi včasih pokvari marsikaj lepega. Zahva- ljujem se za vso skrb pri pošiljanju revije.
Prosila sem žalostno Marijo na Mirenskem Gradu, kamor večkrat zahajam, za moč in zdravje pri opravljanju plemenitega udejst- vovanja ob Prijatelju, za vas in vse sode- lavce revije. Prisrčne pozdrave!

Jurica P.

Najdemo sebe in tolažbo

O Prijatelju naj bi kaj napisala? Oh, kako rada. Imela sem hudo bolno sosedo in ka- dar sem ji iz pošte prinesla Prijatelja, me je kar za roko prijela, tako je bila vesela. Živela je sama, le Prijatelj ji je prinašal to- lažbo, mir in zadovoljstvo. Čeprav je že ni več med nami, živi spomin nanjo. Pred več kot dvajsetimi leti je Prijatelja posodila tu- di meni in tako sem se seznanila z njim in ji ga naročila.Bil je skromen,vendar bogat po vsebini in je res za nas, bolne in invalide, saj vsi v njem najdemo sebe in tolažbo. Mogoče bomo v prihodnje dočakali, da bo mesečnik in bomo veseli. Prosim Boga, da se ta želja uresniči. Še naprej želim veliko uspeha in zdravja, da bi zmogli vse delo. Za dan vstajenja želim obilo Božjega blago slova.

Helena Zupanc

Z njimi plešem tudi jaz

Oglašam se s sončne Primorske. Najprej bi se rada zahvalila za vso pozornost, ki sem jo deležna. Vsakič znova me opogumi in mi vlije novih moči. Če bi mogla, bi se rada udeležila srečanj Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Upam, da bo za to še priložnost. V veliko zadovoljstvo mi je bra- nje revije Prijatelj. Popestri mi marsikatero popoldne.
V domu starejših občanov v Ajdovščini sem že kar nekaj časa. Sprva sem bila tu s starši, sedaj sem sama. Privadila sem se na nov dom. Rada sodelujem v skupini, pa tudi na delovni terapiji,kolikor mi le zdravje omogoča.Zelo se razveselim,kadar v domu priredijo kakšno zabavo z narodno zabavno glasbo. Všeč mi je, ko opazujem starejše in mlajše plesalce. Pogosto imam občutek, da z njimi plešem tudi jaz. Ob takih prire- ditvah človek kar pozabi na svoje težave.
Tu doživljam tudi drugačne trenutke vese- lja. Enkrat mesečno je v največjem dom- skem prostoru sveta maša. Rada se je udeležim. Priložnost srečati se z Bogom pa je tudi v domski kapeli, čeprav majhni, a zelo lepo urejeni.
Moram vam povedati,da so mi zelo pri srcu pesmi. Rada jih poslušam, prebiram, katero tudi sama zapišem. Eno zaupam tudi vam.
Želim pozdraviti vse prijatelje in bralce Prijatelja. Vsem želim dobro počutje, veliko vedrine in zaupanja v Božjo Previdnost. Prisrčno pozdravljam.

Izolda Čehovin

Ta grozna odvisnost

Pošiljam vam svoje razmišljanje na dan bolnikov:
Že petnajst let sem po domovih. Kako sem le vzdržala? Saj človek ne ve, kje je bilo težje. V domu,kjer sem bila najprej,so rekli da je to najboljši dom v Sloveniji. Sedaj sem drugod;zopet v najboljšem domu. Am- pak tudi tukaj je potrebno toliko potrpeti. Takoj, ko spregovoriš, se iz sosednje sobe sliši godrnjanje ali kletev.Luči se prezgodaj ugasnejo, že ob pol sedmih. Spanja torej na pretek... Kdaj mi bodo prijele tablete za spanje.Zjutraj pa bi spala še in še. Izborila sem si,da me pustijo pri miru,a me je sram. Kmalu tudi jokati ne bom smela. Sita sem tudi domske hrane. O Bog, do kdaj še? Ta grozna odvisnost v življenju. Red-vse lepo in prav, to mora biti. A če nisi tako, si te zamišljajo, veljaš za hudobnega ali neum- nega. Saj vem, v domu sem zato, ker z menoj nekaj ni v redu.
Vem, oče nebeški, skrbiš zame. Kadar ču- tim tvoje nagovarjanje, tolažbo, spodbudo je čudovito. Toda čutim jo tako poredko.

R. K.

Hvala

Prijatelja in Prijateljstvo sem spoznala sko- raj na začetku, ko je bila moja hči Mojca še v pleničkah. Vedno mi je bilo lepo. Bila sem celo v Rimu in na Barbani. Za vse se lepo zahvaljujem, za vse trenutke, ko sem bila s prijatelji,sotrpini. Hvala vsem in pred vsem hvala Bogu!

Dragica Kozjek

Prenašanje negotovosti

Oglašam se vam prvič v tem letu.Ne boste verjeli,v teh zimskih mesecih mi misel uha- ja v tiste vroče poletne dni, ko sem bila bolna na očeh. Tiste dni sem preživela v družbi Jezusa (velika slika, ki jo imam v sobi) in Medjugorske Kraljice. Edino to je bila rešitev za prenašanje strahov, nego- tovosti in bolečine.
Nič drugega nisem delala kot molila in sku- šala upati in zaupati. V tistih dneh sem jasno spoznala Božjo Previdnost na delu.
Bog me je tolažil in opogumljal po razume- vajočih in prijaznih ljudeh, ki so mi skušali pomagati. Z njihovo pomočjo sedaj z malo povečano dioptrijo zopet vidim.Zato naj bo slavljeno Božje ime,ki nas rešuje in dviga iz največje malodušnosti. Prisrčen pozdrav!

Kati Ribič

Sporočam vam veselo novico. S pomočjo našega kaplana sem našel spovednika za življenjsko spoved. Poslal mi je že povabilo naj se oglasim,ko bom pripravljen. Za spo- vednika vsak dan molim. Lepo pozdravljam

Jože

Pred smrtjo mi je naročil

Pred dnevi sem prejela vaš dopis in sem se odločila, da vam tudi jaz kaj napišem.
Pri nas smo naročeni na Prijatelja že od začetka izhajanja. Naročenega je imela že moja mati, ki je umrla let 1971, potem pa moj mož, ki je umrl l. 1991. Pred smrtjo mi je posebej naročil, na ga imam naročenega še naprej. Ni mi žal,ker je res nekaj poseb- nega. Pošiljam naročnino in še majhen dar za tistega, ki ne more plačati.
Pri svojih letih tudi sama občutim razne težave,zato revijo še z večjim zanimanjem prebiram. Muči me naglušnost in v ušesih mi močno šumi. Želim vam, da z Božjo po- močjo naredite še dosti dobrega.

Marija

Privadila sem se na nov dom

Dolgo se že nisem nič oglasila. Toda duho- vno, prek molitve, se vsak dan povezujem z vami vsemi.Hvala za vse pismene obiske: skupna spodbudna pisma in vabila na sre- čanja. Bog plačaj za vse lepe misli in želje.
Povedati vam moram, da sem v tem času doživela težke preizkušnje in spremembe. Moja sestra Zora, ki je z materinsko ljube- znijo skrbela zame,je odšla v večnost. Če- prav privoščim ljubi sestri, da uživa večno srečo pri Bogu, mi ta ločitev ni bila lahka. Prejemam pa tudi moč in tolažbo v duhu vere, ki daje trdno upanje na zopetno zdru ženje v večni domovini.
Zdaj sem v domu upokojencev na Markov- cu pri Kopru. Tu sem se že nekoliko priva- dila. V veliko tolažbo mi je, da je v domu kapela, kjer imamo vsak petek sv. mašo. Pri Jezusovi daritvi prejmem moč, ki mi je potrebna na strmi poti.Iz balkona naše so- be se prav od blizu vidi nova, v modernem stilu zgrajena cerkev sv.Marka. Prisluhnem vabilu zvonov in se v duhu udeležujem Gospodove daritve.

Cvetka Muzlovič, Koper

Zavod VID

V Ljubljani te dni čaka na našo pomoč se- demletni Jakob Škantelj. Družina se je na Humanitarni zavod VID obrnila s prošnjo,da ji pomagamo zbrati denar za nakup elektri- čnega invalidskega vozička. Kot je v pismu zapisala Jakobova mama Milena Škantelj, sta imela s sinom pred sedmimi leti hudo prometno nesrečo, po kateri je fant ostal trajno priklenjen na invalidski voziček.Kljub temu, da je tetraplegik, obiskuje redno os- novno šolo in biva v krogu svoje družine. Ker je stari voziček premajhen, takšen, ki bi bil najbolj primeren za Jakoba, pa zelo drag, kar blizu milijona in pol tolarjev, so za pomoč poprosili Humanitarni zavod VID. Prostovoljne prispevke in donacije bomo zbirali na žiro računu zavoda, ŽR 51500- 603-33738, s pripisom Voziček za Jakoba.
Morda nam lahko priskočite na pomoč in dober namen skupaj spremenimo v dejanje Zahvaljujemo se za sodelovanje, vas lepo pozdravljamo in vam želimo obilo dobrega.

Marjana Ahačič,
Humanitarni zavod VID

Težko in bridko življenje brez rok

Ker sem se vam že predstavila v prejšnji številki "Prijatelja", mislim, da to ni več po- trebno. Želim pa vam tokrat povedati,kako kruto je življenje brez rok. Dobesedno mi niso odrezali rok,imam ju,le povsem negibni sta.
Koliko nam pomagata narediti roki, se zave mo šele, ko to možnost izgubimo. Vsaj jaz se prej sploh nisem zavedala. Čisto samo- umevno se mi je zdelo, da uporabljam roki.
Roke uporabljamo za marsikaj, med drugim tudi za objemanje tako svojcev kot vseh, ki so nam blizu in jih imamo radi. Vsaka mama rada objema svoje otroke. Tega si zaželim tudi jaz, žal pa mi je bolezen to preprečila. Da pa si nekako le potešim to željo po dotiku, sem toliko pogumna, da preprosto rečem, da me objameta moja otroka ali kdo, ki ga jaz želim objeti ali se ga dotakniti - ga pobožati.
Sedaj si že upam reči,v začetku svoje ne- pokretnosti pa nisem bila toliko trdna,da bi prenesla objem kogarkoli,ne da bi zajokala. Res drži pregovor: "Čas zaceli vse rane." Vsaj zame to velja. Seveda ste mi k temu ogromno pripomogli vi, dobri ljudje, ki ste me in me še spodbujate ter mi pomagate, pa ne le materialno. Veliko mi pomeni tudi duševna podpora, ki mi dviga samozavest. HVALA VAM!
Lahko vam zagotovim,da je zelo neprijetno živeti brez pomoči rok.Delno mi jih nadome šča tipalka, pritrjena na glavi. To je sedaj zame nepogrešljiv pripomoček. Res mi ne more popolnoma nadomestiti rok, vendar pa mi je omogočila ponovno komunikacijo z ljudmi. Jaz pravim, da mi je vrnila govor.
Z njeno pomočjo lahko tudi vam napišem kak članek čisto sama. Lepo vas pozdrav- ljam in se zahvaljujem vsem, ki ste prebrali pogovor z mano, posebej še tistim, ki ste mi pisali.

Dragica Repnik

Da, vredno je živeti

Vem, da nisi umrl nalašč. Nihče ne umrje nalašč. Samo tisti, ki si na silo vzame živ- ljenje. (To pa je prevara samega sebe). Ti pa si umrl meni v naročju... Zaradi?
Veš, dragi, včasih se jezim nate. Vsega si rešen v svoji tišini in miru. Jaz pa stara, onemogla,sama životarim. Vsak dan si ko- maj naberem moči za jutri in premišljujem, kdaj se bo vse skupaj odmaknilo še mojim očem. Vsak večer legam na desno posteljo ob tvoji praznini in zjutraj rahljam tudi tvoj vzglavnik,ker ga v spanju mečka moja roka
Nikoli nisem marala tablet. Le kdaj pa kdaj vzamem aspirin. Ti pa si verjel v tiste lepe barvaste kroglice - zelene, rumene, rdeče, bele. Kaj,če jih je bilo preveč? Nikoli nisem raziskovala vzroka tvoje nenadne smrti.Še teže bi mi bilo, če bi rekli...
Nekako sem se sprijaznila, da je moralo biti tako,da si me zapustil. Zadovoljna sem,da se takole ob večerih (o, ja, tudi čez dan) pogovarjam s teboj, dragi. Ti najbolje veš, da si slabih stvari nikoli nisem hotela nala- gati v srce. Zato mi tudi zdajle oživljajo lepi spomini. In samo take želim ohraniti za zmeraj...
Ali se spomniš, dragi, moje rumene poletne obleke, ki je vihrala v najinem razpoloženju ko si mi krasil lase z dišečimi ciklamami. Zdravje obeh je tedaj še vriskalo in pre- plavljalo težave najinega vsakdana. Nekoč si mi kupil nahrbtnik in gojzarice (vedno si rad presenečal). Začela sva planinariti. In ti si bil tako domiseln in darežljiv, da si po- darjal drugo za drugo vse gore, kar sva jih prehodila. Spočetka me je bilo strah višin, ko pa sem zaznala utrip vršacev in neiz- merno lepoto, ki se je odpirala mojemu po- gledu v nižinska prostranstva in skalnata okrasja strmin,nisem več trepetala od stra- hu,ampak od vznemirjenosti in pričakovanj Kajti vsaka gora me je vabila k razkritju svoje skrivnosti.
Bilo je toliko vsega...
Ti ne veš, dragi moj, da se mi je vse čisto obrnilo, odkar te ni, in da je samota prav pusta vasovalka, ki me redno obiskuje. Čeprav jo odklanjam, prihaja kot priliznjen maček, se tihotapi po mojih prostorih in ovija okrog mene občutke negotovosti. Ne vem, ali naj ti priznam še kakšno zoprnijo. (No,komu pa naj potožim,če ne tebi,dragi) Veš,zadnje čase ugotavljam,da mi pojenju- jejo moči. Včeraj sem belila kuhinjo. Zelo sem te pogrešala. A moram se pohvaliti, kako iznajdljivo sem premikala kredenco po dveh količih. Še marsikaterih novosti se moram domisliti pri svojih opravilih. Ti bi se jim naravnost čudil ali smejal. Gotovo bi mi svetoval, naj pokličem na pomoč otroke. Toda takoj te moram opomniti,da starši ne smemo toliko računati nanje. Ne misli, da mi ne postore kakšnega dela. Saj so dobri, vendar imajo svoje družine in svoje skrbi, pa dandanes,ko vsi tako hitijo,nimajo prav nič odvečnega časa. Prositi otroke za us- luge je tudi veliko tveganje. Preveč bi bo- lelo,če bi odklonili. No,saj ti obljubim, dragi da jih bom prosila za pomoč, ko že res ne bom več za nobeno rabo.Zdaj pa malo po- godrnjam,kadar čemu nisem kos,in malo se pojezim nate. Potem mi ne kaže drugega, kot da se sprijaznim s svojimi nadlogami in počakam,da mi priteče nekaj moči.Pa spet gre. Še dobro, da te imam, dragi - da ti lahko malo potarnam. Pomisli, če te sploh nikoli ne bi imela,le kakšne spomine bi obu- jala.
Ne,ne,niso bile krive tablete... Tako je bilo usojeno. Obema. Tebi,da boš do konca ži- vljenja z menoj. Meni, da bom del življenja brez tebe.
Se spomniš, dragi, najine nekdanje želje, da bi umirala skupaj? Vem,da je nemogoče kar tako naravno umreti v dvoje, pa ven- darle... Zdaj pa ti moram priznati: vseeno sem vesela, da sem še živa. Saj v meni ži- viš tudi ti.Nekoč bova pa res skupaj umrla.
Kljub samoti in nemoči pa mi vendarle vsak dan prinese tudi nekaj radosti. Včasih me razveseli droben cvet v gredi ali lepa be- seda, najsi že pride od koderkoli, ali pa glasba, ki me je že nekdaj vso prevzemala. Kadar pa pridejo domov otroci in vnuki, je pravi praznik.Veš,dragi, zdaj bom že kmalu prababica.
Da, vredno je živeti!
Tistega usodnega dne sva se veliko pogo- varjala, še pomniš? Vse mogoče stvari so prišle na dan. Le redkokdaj sva spregovo- rila o najini skriti bolečini zaradi hčerke, ki je odšla v tujino. Ta dan sva si rekla vse. In ti si bil poln načrtov. Na vrtu si name- raval posaditi nekaj drevesc. Prekriti hišo. Sklenila sva, da bova potovala v tuje de- žele.Potem sem ti brala neko knjigo.Vedno si me hvalil, da lepo berem. Postalo ti je slabo in dala sem ti dve tabletki - zeleno in belo.
Ne, nočem misliti...
Dragi, kar naprej tehtam plodove najinih skupnih let. Moram reči, da jih ni malo in da sem zadovoljna z najino bero. Posebno vesela sem tvojih življenjskih uspehov. Saj si "posadil drevo, zaplodil sina", le knjige nisi napisal. Namesto nje si vtisnil meni in otrokom v srce mnogo zgledov in resnic, ki zasenčijo vse bridkosti in križeva pota na- jinih dni.

Francka Tronkar

Nagradna križanka:

Dragi prijatelji, pred vami je praznična kri- žanka in sicer malo kombinirana. Kako to izgleda? Nekaj polj je vezano osenčenih, druga pa so osenčena in še oštevilčena. Ena črka je upoštevana dvakrat. Ko boste križanko rešili, rešitev napišite takole: naj- prej napišite besede, ki so oštevilčene od 1 do 11,nato sledijo besede,ki so napisane navpično in na koncu še vodoravna bese- da. To je končno geslo te uganke.
Rešeno geslo s priloženim kuponom (vsak lahko sodeluje le z eno rešitvijo) napišite na dopisnico in jo pošljite najkasneje do 25.malega travna na naš naslov:PRIJATELJ Tabor 12, 1000 LJUBLJANA. Nagrade 2/1999:
1. Radio z uro
2. knjiga - Cvetana Priol, Darovana
3. kvačkan prt
4. knjiga - Karel Gržan, Mavrični angel
5. ščetka za lase z ogledalom
6. komplet podobic z motivi iz narave
   (avtor Klemen Čepič)

Rešitev št. 1/1999 (vstavljalnica): KAR DOBRA MATI V SRCE ZASADI, NE USAHNE VSE ŽIVE DNI.

Nagrajenci 1/1999:
1. večji kvačkan prt:Andrej Šunkar,Poljska pot 11, 4240 Radovljica
2. knjiga: Franc Ksaver Meško-Mladim srcem Celestina Simon, Selo 63, 1410 Zagorje
3. knjiga:Karel Gržan-Mavrični angel:Nadja Zelenc, Vodnikova 14, 5280 Idrija
4. volna za pletenje: Breda Kisovec, Pod Trško goro 69, 8000 Novo mesto
5. manjša športna torba:Tilčka Špur,Čreš- njevec 97, 2310 Slov. Bistrica
6. komplet podobic z motivi iz narave: Marija Sukič, Martjanci 97, 9221 Martjanci

Lopata, brana,v ozadju pa še plug,so pre- poznavna znamenja tega svetnika. Danes bi ga gotovo upodabljali s traktorjem in priključki zanj. Povejte:

1. Ime svetnika:
a) sv. Jakob
b) sv. Jožef
c) sv. Izidor
2. Njegov poklic:
a) kmet
b) potujoči pridigar
c) tesar
3. Zakaj je upodobljen z brano, lopato in plugom?
a) Preprosto zato, ker je bil kmet
b) Kot pridigar je rad poudarjal Jezusove besede: "Kdor prime za plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo."
c) Ponazorjena je prilika o nebeškem kra- ljestvu, ki je podobno zakladu na njivi. Na njej se dela s plugom in brano, zaklad pa se koplje z lopato.Ta prilika mu je bila naj- ljubša.

Pravilni odgovor PP 1/1999: B A A

Za tretji pokal Prijatelja se je opogumilo približno trideset tekmovalcev. Večina je tudi ugotovila, kdo je bil misijonar, ki se je prvi namenil oznanjati Kristusov evangelij našim prednikom. Naj tudi tokrat spomnim, da za sodelovanje pri PP velja načelo: Po- vej, če veš, sicer pa ugani!
Zmagovalka drugega pokala je postala se- stra usmiljenka Almira Černe iz Ljubljane. Priznala je,da je sem in tja poiskala pomoč pri znancih in znankah, ki se spoznajo na umetnost.Nekje je tudi slišala očitek,da ne bi smela sodelovati, češ da je to samo za bolnike in invalide. Toda kmalu je spoznala pomen takšnega tekmovanja. Pokal je bil zanjo močna spodbuda k branju Svetega pisma, življenja svetnikov in podobno. S tem je bil vsaj pri njej glavni namen dose- žen. Zato sestavljalec pokala Prijatelja izjavlja, da sme sodelovati v Pokalu vsak bralec ali bralka.

Odgovore pošljite do 25. aprila na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Marija,stvarjenja si dika! (Marijin oltar)

• ALELUJA!

• Kaj neki je v tej košari,da je ne morem premakniti? (otrok ob košari z žegnom)

• Cesta zvabila me je, da sem zapustil dom očetov in v svet odšel ...

Slike in misli: Tone Planinšek

Anton Martin Slomšek,
iz pesmi: Kdo je naučil