Dragi prijatelji!

»Zdržim še to minuto, pa še to;še to uro,še ta dan,še ta teden...« To misel in podalj- ševanje svojega pogajanja z Bogom dobro poznate vsi, ki vas mučijo bolečine. Kot mi marsikdo pove, je ven- darle razlika med invalidnostjo ali teles- no oslabelostjo in stanjem,ko se človek kot črviček zvija v bolečinah.Takrat tu- di čisto drugače doživljamo mnoge tako poznane stavke, na primer Jezusove besede: "Ne veste ne dneva ne ure!" Razumemo jih kot obljubo,da se bo naše življenje kmalu izteklo in bo konec ne- znosnih bolečin in vsakršnega trpljenja. Toda -prav zato naj potrpim še ta kra- tek čas, naj pomagam Jezusu nositi križ za odrešenje sveta še to minuto, še to uro, še ta teden...
Kako je bilo v najtežjih dnevih, je obudil spomine g. Milan Prelc, ki sedaj svojo duhovniško službo opravlja drugače kot jo je na župniji.Bolezen pa mu je odprla druga vrata, tista,skozi katera se pride do bistva človeškega in tudi duhovniš- kega življenja, pa tudi vrata do src bol- nikov.
Zanimivo razmišljanje o tem, kako se počutiš na tej in kako na drugi strani vrat (zdravnikove ordinacije) boste lah ko prebrali v rubriki Zdravstveni delavci Pomenljiva je tudi spodbuda zdravnice: "Tekmuj s samim seboj in ne primerjaj se z drugimi!" Kolikim zapletom v življe- nju bi se izognili, če bi se tega držali...
Na osrednjih straneh boste našli po- svetilni molitvi Srcu Jezusovemu in Ma- rijinemu. Gotovo ste slišali za pobudo o posvetitvi, ki so jo podprli tudi naši škofje. Velikokrat jo molimo in prosimo Jezusa,da bi tudi naša srca bila podob- na njegovemu in Marijinemu, da bi bili tesneje združeni z obema. In ko slišimo o številnih vojnih grozotah, naj bo naša prošnja še bolj goreča: Daj vsem naro- dom red in mir!
V tej številki boste lahko še zadnjič našli zanimivo križanko, ki jo je tako kot za vse številke dolgo vrsto let skrbno pripravil Oton Kurent.V najlepšem-Mari- jinem mesecu majniku se je nepričako- vano poslovil. Za zaključek pogovora je lani sam izbral in nekoliko priredil besede goriškega slavčka, ki mu je bil najljubši in je nešteto njegovih pesmi znal na pamet: "Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud nam nebo blago- slovi!" Naj bodo te besede s hvaležnim spominom na Otona popotnica za bra- nje Prijatelja in življenje v prihodnjih mesecih.

Vlado Bizant

spredaj: veja v skalovju, foto Klemen Čepič
zadaj: sončni zahod v Kančevcih na Goričkem, foto Tone Planinšek

Junij

Da bi se v tem letu, posvečenem Bogu Očetu, v vsakem izmed nas okrepila želja in prizadevanje, da bi premostili delitve ter se spravili z Bogom in med seboj. Da bi Cerkev v Macau pojačala svojo misijonsko dejavnost med Kitajci. Da bi kot verujoči prerasli zgolj naravni čut v prizadevanju za narodno spravo.

Julij

Da bi bili kristjani z resničnim spreje- manjem bližnjega, posebno priseljenih bratov in sester,pričevalci ljubezni Boga Očeta do vseh ljudi. Da bi se nova apostolska gibanja in organizacije v Cerkvi vse bolj zavedale svoje misijonske naloge. Da bi mogli razločevati ljubezen do svo- jega naroda od nestrpnega nacionalizma

Bog, vsemogočni oče

Apostolska veroizpoved se začne z besedami:Verujem v Boga očeta vsemogočnega. Bog je oče.On je najprej oče Jezusa Kristusa, pa seveda tudi vseh nas, saj je Jezus naš brat. Toda še posebno v današnjem času si ni lahko predstavljati Boga kot očeta, kajti lik očeta je iz različnih razlogov v krizi.Da- nes opažamo splošno krizo avtoritete in očetovstva. Morda je kriza avtoritete zato tako navzoča, ker so ljudje izgubili Boga Očeta, ga izgubljajo in zapostav- ljajo.Ne znajo ga odkrivati.Eno z drugim je povezano, kriza avtoritete in kriza izgube Boga Očeta.
Prav zato smo povabljeni k spreobrača- nju tudi tako, da vedno bolj govorimo o Božjem očetovstvu. Kajti,Bog je oče,to je temeljno sporočilo Jezusa Kristusa.
Izraelsko ljudstvo je bilo pravzaprav zelo zadržano, ko je govorilo o Bogu Očetu. Po razodetju je spoznalo, da je Bog stvarnik sveta in človeka, da je stvarnik kot oče.Ta očetovska ljubezen Boga, njegova zavzetost iz ljubezni za človeka,je v stari zavezi velikokrat pred stavljena v čudovitih podobah.Ena naj- lepših je pri preroku Ozeju: »Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti.« (SSP;Oz 11,4)
Če primerjamo, kako so Judje v Jezu- sovem času iskali stik z Bogom in kako Jezus nagovarja Boga Očeta, potem takoj odkrijemo veliko razliko. Jezus na- govarja svojega očeta v svojem mate- rinem jeziku kot Abba (Mr 14,36). Ta beseda se uporablja samo še v Pavlo- vih pismih (Rim 8,15 in Gal 4,6), kar pomeni, da je uporaba besede Abba za takratne Jude nekaj nezaslišanega in nenavadnega. Zato Jezusu pogosto o- čitajo,da ponižuje Boga,ker ga imenuje Abba - oče. Takratni Židje, takratno judovstvo je Boga nagovarjalo zelo slo- vesno. Jezus pa ga pokliče čisto pre- prosto - Abba. To besedo so uporabljali v Palestini otroci, predvsem majhni ot- roci, ko so klicali svojega očeta. Spada v družinsko življenje. Mi bi lahko to be- sedo prevedli z "dragi oče" ali "najdražji oče", "očka". Gre za poudarek vdanosti in nežnosti, ki jo Jezus izraža svojemu nebeškemu Očetu in s katero ga nago- varja.
Kot vse kaže,je Jezus nagovarjal in učil tudi svoje apostole, naj uporabljajo ta izraz - Abba - za nebeškega Očeta. Če si tega Jezus ne bi želel in si ne bi za to prizadeval, potem bi se verjetno ta izraz izgubil. Tako je pa udomačen že v prvi krščanski skupnosti in se nadaljuje iz roda v rod.
Mi smemo imenovati Boga očeta, sme- mo mu reči oče, ker on tudi je naš oče. Seveda se ob tem zavedamo,da je izraz oče še vedno samo podoba nečesa in nekoga, kar ne moremo izraziti. Kljub temu je to pot, po kateri se lahko Bogu najbolj približamo. To je podoba, ki nam o Bogu največ pove.
Izkušnja očetovstva spada k temeljnim izkušnjam človeškega življenja.Očetov- stvo lahko začutimo in doživimo po eni strani kot nekaj, kar nas varuje, nas ščiti - nekaj domačega, po drugi strani pa tudi kot nekaj,kar spoštujemo.Če se otrok iz strahu zateče k materi, se k njej stisne, je to tudi človekovo izkus- tvo materinstva. Tega pogosto otrok pri očetu ne dela, ker mu ni treba, kajti odnos do očeta je v izražanju drugačen Otroku zadostuje, da je oče preprosto navzoč. Če je z menoj oče, potem se mi ne more zgoditi nič hudega in bo vse dobro.Če je torej Bog oče,potem nismo vrženi v nič, se ne nahajamo v temi, nesmislu,ampak nam Bog Oče preprosto s svojo navzočnostjo daje toplino in bližino,smisel in sonce v našem življenju Ker je Bog naš oče, ki je vsemogočen, se tudi mi skupaj s svetom nahajamo v njegovih rokah.
Zato živimo vedno bolj v zavesti Oče- tove navzočnosti. Vemo, kaj je pot do tega - prisrčna molitev, tako kot je to delal Jezus. In če ne moremo moliti s svojimi besedami, pa ponavljajmo Jezu- sovo molitev - Oče naš.

Toni Burja CM

Skrivnost vere

Junij,mesec Srca Jezusovega je tudi duhovniški mesec. Za praznik sv. Petra naši škofje posvečujejo novomašnike, mnogi starejši duhovniki pa v tem času obhajajo obletnice posvetitve. Lepo je videti novomašnike, še lepše pa zveste in vztrajne delavce v Gospodovem vino gradu. Mnogi med njimi so doživeli leta velikih preizkušenj. Med takšnimi je tudi g. Milan Prelc, Cvetna pot 4, 6320 Portorož. Kot je sam dejal, se mu sedaj odpira nov svet ki pa bo večini bralcev in bralk Prijatelja kar dobro poznan.

Gospod Milan, ali nam lahko na kra- tko predstavite svoje življenje?
Rodil sem se leta 1930 v Podgradu, majhni vasici blizu Divače, župnija Rodik v kmečki družini z devetimi otroki. Dom sem zapustil takoj po vojni v želji, da postanem duhovnik. Prva gimnazijska leta sem napravil v semenišču v Gorici, potem pa se je meja zaprla in sem do- polnjeval gimnazijska leta na večih kra- jih do leta 1953. Po služenju vojske sem študiral teologijo. Vedno sem imel željo postati duhovnik, čeprav sem bil najstarejši v družini in je oče želel, da ostanem doma. Novo mašo sem daroval leta 1959. Deloval sem v več župnijah, sedaj pa sem zaradi bolezni upokojen in živim pri svojem bratu Francu - župniku v Portorožu.

To pomeni, da imate letos štirideset let mašništva.
Da. Duhovniško službo sem opravljal najprej v Postojni, nato v Klancu pri Kozini, pa v Sočergi v Istri in potem v Vremah, kjer sem preživel kar dvaintri- deset let. Upravljal sem po več župnij, ki so bile precej revne, potrebno je bilo veliko dela za vzdrževanje cerkvenih stavb in to sem ob čisto duhovniškem delu rad delal. Delo pa se je bistveno spremenilo leta 1996, ko sem zbolel. Na kratko bi rekel, da so bila moja duhov- niška leta težka, a lepa.

Lahko poveste, za kakšno boleznijo bolujete?Kakšni znaki so se pojavili?
Leta 1966 me je škof g. Janez Jenko poslal v župnijo Vreme. Soupravljal sem še župnijo Vatovlje. Župnijska cerkev v Vremah se nahaja na polotoku reke Re- ke. Razen cerkve, župnišča in kaplanije ni nobene hiše v bližini. Vseh osem vasi je oddaljenih vsaj en kilometer. Cerkev je posvečena Materi Božji vnebovzeti in velja za božjepotno. Okrog jo obdaja pet hektarov zemljišča, ki je cerkvena last. Kot kmečki sin sem z veseljem ob prostem času obdeloval in urejal to ze- mljišče. Še posebno skrbno sem urejal tisto okrog cerkve. To sem delal vsa leta.Prišel je tudi mesec maj 1996.Spet sem se znašel ob cerkvi in se lotil kositi travo. Še na misel mi ni prišlo, da bi se mi lahko kaj zgodilo.
Veliko raznovrstnih živalic, večjih in manjših sem tu srečeval vsa dolga leta: strupene in nestrupene kače, roje mušic, nadležnih komarjev,kobilic in čri- čkov, razne vrste ptic... Tudi lastovke so me vsako pomlad obiskale, preživele poletje in se na jesen spet poslovile ter odšle v tople kraje prezimit. Tudi klôpi so imeli tu svoj dom. Včasih so si zaže- leli priboljšek. Prilezli so na nogo, roko ali še kam in si privoščili malo moje krvi. Posledic pa niso nikoli pustili do usod- nega leta 1996, ko se je to malo bitje tiho priplazilo na trebuh in se zarilo v kožo, da bi se nahranilo z mojo krvjo. Čeprav sem ga v kratkem času opazil in odstranil,je bilo očitno že prepozno.Dva meseca pozneje so se pojavili znaki bolezni: utrujenost, glavobol, bruhanje, slabo počutje, povečana temperatura (39 stopinj in čez),težave z dihanjem... Poklical sem zdravnika. Ugotavljal je, ali je gripa ali pljučnica. Povedal sem tudi o klopu.Predpisal mi je antibiotike. Sta- nje se ni izboljšalo. Temperatura se ni znižala. Ko sem se dvignil iz postelje, sem se samo zgrudil na tla in nisem mo- gel več vstati.Celotna leva stran telesa je bila v trenutku negibna. Odpeljali so me v bolnišnico in ugotovili, da imam klopni meningitis. Mesec dni sem bil na infekcijski kliniki v Ljubljani, potem pa sem bil premeščen v rehabilitacijski cen ter Soča. Začela se je rehabilitacija.

Če sem prav razumel, ste bili kar nekaj časa tudi na invalidskem vo- zičku?
Da, skoraj dve leti. K temu je pripomo- glo morda tudi to, da sem že prej imel težave s hrbtenico. Po večmesečni fizioterapiji so me začeli učiti hoditi z berglami. Pri tem sem še sedaj.Verjetno bodo moje stalne spremljevalke. Brez opore ne morem biti vzravnan,niti hoditi
Na infekcijskem oddelku je bilo najhuje. Tam sem se učil živeti z bolečino.Križani Jezus je bil najboljši prijatelj in pomoč- nik. Ponavljal sem vedno iste besede: "Zate, Jezus, za tiste, ki še bolj trpijo kot jaz..." Za sto in sto namenov sem daroval to trpljenje. "Pa še eno minuto za Tebe, pa še eno minuto, pa še eno uro..." In tako sem ponavljal dan za dnem ... Priznam, ko je bilo zelo hudo, sem v polomotičnem stanju predlagal Jezusu,naj napraviva malo odmora v tej službi trpljenja in čutil sem olajšanje.To pa smem reči, da se nisem nikoli prito- ževal nad boleznijo in bolečinami. Želel sem kot Jezus sprejeti vse to kot Božjo voljo.
Po prvi rehabilitaciji v centru Soča sem se še večkrat vračal tja za dva ali tri tedne. Tudi v zdravilišču Strunjan sem bil en mesec. Vzljubil sem te ustanove, saj so Božji dar za bolne. Tam so me učili pravilno razgibavati svoje omrtvele ude in uporabljati pripomočke. Z vese- ljem sem sprejemal napotke terapevtov in jih vztrajno poskušal izvajati. Bolnik mora imeti neugnano željo po zdravju, ne popuščati,vztrajno vaditi in ne obu- pati. Večkrat so me celo opomnili, naj ne pretiravam.

Kako zgleda, ko je duhovnik v bolni- šnici? Kako je z mašo?
Kot sem že omenil,imam nepozabne spo mine in doživetja.Vse bolniško osebje je bilo zame,mislim tudi za večino bolnikov nedopovedljivo prijazno, postrežljivo, vse pohvale vredno. Postali smo si do- mači, kot bi bili ena sama družina.
Neposredno doživetje bolezni in nemo- či mi je odprlo pot in omogočilo lažji pristop do src sosester in sobratov bol- nikov. Prišlo je do pristnih stikov med nami.Ta bolezen mi je ponudila možnost da nadaljujem svoj duhovniški poklic povsem drugače.
Nekaj časa nisem mogel maševati. To je bila zame velika bolečina. Namesto sv. maše sem daroval svoje trpljenje z Jezusom. Prijatelji duhovniki so mi vsak dan prinesli sv. obhajilo. To je trajalo več kot mesec dni.
Ko sem se preselil v Sočo, sem kmalu lahko tudi sam maševal v svoji bolniški sobi.Kmalu so se maši pridružili še drugi bolniki. Bilo jih je vedno več. Soba je postala premajhna.Glavno sestro Marto sem zaprosil, če bi lahko poskrbela za večjo prosto sobo. Kmalu smo dobili sobo v četrtem nadstropju.Tako je po- stala začasna kapela.
Meni in vsem, ki smo se vsak dan zbirali k bogoslužju,je bila maša v veliko vese- lje in tolažbo. Jezus,ki je prihajal k nam po daritvah sv.maše, nas je še tesneje povezal med seboj.Molili smo zase in za vse stanovalce te velike družine. Poču- til sem se tako prijetno, da bi kar tam ostal. Če uspeš bolnemu vliti pogum in zaupanje,potem mu zagotovo pomagaš tudi pri zdravljenju. Posebej bi rad po- hvalil tudi zdravniško osebje, ki je bilo zelo razumevajoče, dobrohotno,nasme- jano in prav s tem veliko pomagalo za dobro počutje.
Neka sestra bolničarka, ki se je večkrat udeležila sv. maše, če je bila prosta, in je opazovala obraze udeležencev, kako vdano prenašajo bolečine,mi je zaupala: "Veste, gospod, da mnogi teh, ki priha- jajo k maši, ne potrebujejo več toliko pomirjevalnih tablet." Tega sem bil zelo vesel.Maša in srečanje z bolniki ob Je- zusu so bili najlepši trenutki dneva.Zelo sem srečen, da je sedaj vsako sredo redna sv. maša. Če je kakšen duhovnik na rehabilitaciji, je vsak dan.
Končno morem reči, da zaradi bolezni nisem nikoli potrt. Celo hvaležen sem Bogu za to izkustvo. Vem tudi, da je veliko ljudi molilo zame, zlasti v najbolj kritičnih trenutkih.
Ko sem uvidel, da je moja bolezen res- nejša, sem škofa prosil za razrešitev službe na župniji. Škof mi je zelo lepo napisal, naj za naprej molim za župnijo in vso škofijo, za nove poklice in naj sprejmem službo trpljenja.To sem spre- jel kot nov dekret,kot novo delo v svoji duhovniški službi. Zato se sedaj trudim, da veliko molim za bolne.

Dekret - imenovanje na službeno mesto... Se morda spominjate,kako ste sprejeli prvi dekret po novi maši
Dobro se spominjam. Bilo je zelo nena- vadno. Moj oče je umrl tik pred novo mašo. Doma je bilo veliko dela in takoj po novi maši sem vzel v roke koso ter pomagal bratu kositi. Pa pride pismo g. Toroša,tedanjega upravitelja naše ško- fije:"Hitro pridi v Postojno,ker je župnija prazna! Župnika so zaprli." Takoj sem šel. G. Bole, župnik, se je sicer kmalu vrnil, toda dela na župniji, kjer sem bil kaplan, ni zmanjkalo. Bilo je veliko otrok in mladine, ki se je rada zbirala v žup- nišču. To je bil gotovo tudi pravi vzrok, da so župnika zaprli.

Ali lahko še kaj poveste iz svoje mla dosti? Kako ste začutili duhovniški poklic?
Glede poklica se spominjam, da je bila v vremski župniji nova maša leta 1936,ko mi je bilo šest let. Takrat sem prvič že kot otrok začutil, kako lepo bi bilo biti duhovnik. Kasneje se je ta želja zopet živo oglasila, ko sem ministriral. Oče je želel, da bi se šel izučit kakšnega pokli- ca. Res sem se šel učit za čevljarja. V času uka sem tudi ministriral. Med neko mašo sem začutil jasen klic, naj posta- nem duhovnik. Ta želja je potem vedno ostala in se začela uresničevati.
Rad bi posebej poudaril vpliv zelo dobre in verne mame. Vsa družina je bila sicer zelo verna. Ni bilo nedelje brez maše,pa če je bilo še toliko dela. Mama je veli- kokrat vzela v roke Sveto pismo in nas učila. Ne čudim se, da sva dva sinova postala duhovnika; poleg mene še brat Franc, ki ga danes mnogi poznajo, ne samo kot portoroškega župnika, ampak kot duhovnika, ki pomaga mladim, ki so zašli na pota odvisnosti od mamil.

Kaj se vam zdi najpomembnejše v vašem življenju duhovnika?
To lahko rečem: Duhovniške molitve - brevirja nisem nikoli opustil. Večja sku- pina duhovnikov, ki smo bili povezani v Marijinem delu, se je vsaj enkrat me- sečno srečavala, včasih kar tedensko. To je bilo poleg redne povezanosti z dekanijskimi duhovniki, kjer imamo tudi mesečna srečanja,zame zelo pomembno
Rad sem učil verouk. Ker so bile majhne župnije,sem imel verouk na večih krajih, a to je po drugi strani prednost, saj se lahko bolj posvetiš posameznim otro- kom. Veste pa, da so se po vojni naše vasi praznile.Tudi ob nedeljah se je do- gajalo, da so prihajali k staršem otroci iz mesta in so jim pomagali pri delu, kar je sicer lepo, toda tudi to je vplivalo na oddaljevanje ljudi od Cerkve.
Glede materialnih stvari lahko rečem,da nisem bil nikoli v večjih težavah. Vedno se je nekako izšlo. Vedno sem veroval, da bo Bog dal,kolikor je potrebno in res je bilo tako. Za duhovnika je v vsakem pogledu najpomembneje,da zaupa Bogu in je pripravljen na različne preizkušnje.
Kot duhovnik sem bil vedno poln idea- lov. Imel pa sem tudi srečo, da sem se srečal z Marijinim delom. Takrat sem bil že duhovnik. Ta duhovnost mi je bila vsa leta duhovništva v veliko oporo. Dajala mi je dovolj poguma, da nikoli ni- sem klonil. Vedno sem bil pri delu opti- mist. Tudi če je bilo še tako trdo, sem delal z optimizmom in veroval, da Bog blagoslavlja moje delo in bodo nekoč prišli tudi uspehi.

Kaj pa stiki z bolniki v župniji?
Imel sem navado enkrat na leto obiska- ti vse hiše. Le redko so me kje zavrnili; prej bi rekel, da so mi zamerili, če kam nisem prišel. Lahko rečem, da sem ose- bno poznal vse ljudi. To se je pokazalo tudi ob slovesu z župnije.
Tako sem seveda poznal tudi vse bolni- ke in ostarele. Veliko večino med njimi sem tudi dvakrat v letu spovedal in ob- hajal.

Sedaj ste prišli sem v Portorož, k morju. Je bila sprememba okolja težka?
Dvaintrideset let biti na župniji ni malo. Treba je pač bilo reči DA.Sem malo bolj počasen človek, ko pa se odločim, tisto kar zlahka naredim. Kar pride,sprejmem. Sedaj živim v župnišču v Portorožu pri svojem bratu Francu. Božjo voljo sem želel vedno izpolniti, čeprav ni bilo ved- no lahko.
Materialne stvari pač izgubljamo. Težko je, a gre. A moram tudi reči, da Bog, ko nam nekaj odvzame, stokratno povrne s čem drugim. Tako počasi spoznavam, da nisem izgubil župnije,ampak da se je ta raztegnila in razširila po vsej Slove- niji; povsod,kamor seže moja molitev in poznanstva.Velikokrat sem presenečen, kaj vse doživljam.V svoje molitve vklju- čujem vse ljudi, ki jih srečujem.

Mašujete lahko?*
Moram se držati oltarja in tudi govorim težko, če stojim. Če je sila, mašujem tudi sam, sicer somašujem. Potrudim se in gre. Sicer pa je moje glavno opravilo molitev.Veliko molim,saj je toliko potreb

Ali lahko rečete, za kakšne namene največ molite in nam daste kakšen napotek, za kaj vse naj bi človek molil? Veliko molim po namenu svetega očeta in naših škofov. Molim za vse,ka- terim sem bil župnik.Morda nisem storil vsega kar bi lahko in bi moral. Sedaj skušam to dopolniti. Molim tudi zase, predvsem,da bi mogel spoznati in izvršiti Božjo voljo. Nikoli nisem posebej prosil, da bi ozdravel.

Rekli ste, da po bolezni drugače do- življate bolnike. Ali je torej bolezen nujna, da duhovniki spregledajo in dobijo pravi odnos do bolnikov?
Skorajda res... Teorija je pač eno, pra- ksa pa drugo. Ko sam gledam nazaj, se tudi zavedam, da nisem storil dovolj.
Občudujem duhovnike, ki imajo izreden čut in stik z bolniki. Gotovo je eden takih piranski župnik Bojan Ravbar, ki v svoje župnišče sprejema bolnike in in- valide in jim tudi sam streže.
Papež je dejal, da so bolniki največje bogastvo Cerkve in dragoceno orodje v Božjih rokah. Duhovniki se tega ne za- vedamo dovolj.

Prejle ste se dotaknili neke teme, ki je za mnoge ljudi, zlasti za starše, zelo pomembna in tudi boleča. Kot vi za vse župljane, so se starši tru- dili, da bi njihovi otroci bili verni, pa mnogi niso. To je njihova velika bolečina, življenjski neuspeh in si očitajo to ali ono. Kako naj ravnajo, kako naj si pomirijo vest?*
Vse, kar je bilo, poklonimo usmiljenemu Božjemu srcu in bodimo mirni. Za naprej pa skušajmo storiti vse,kar še moremo. Preteklosti se ne da spreminjati. Lahko pa sedanje bolečine in trpljenje daruje- mo za svoje otroke. To je veliko vredno

Nekateri se tudi v sedanjem času spreobrnejo. Takšni ljudje čutijo, da morajo nekaj storiti. Kakšen nasvet daste spreobrnjencem?*
Po spreobrnjenju je človek navdušen za življenje po veri. Potem pridejo težave, sušna leta. Če je le mogoče,naj bo po- vezan z dobrimi in vernimi ljudmi. Zelo pomembna je redna in vztrajna molitev, sprejemanje zakramentov in zavest, da je kdo s teboj,ki te spremlja in podpira. Zavest, da smo verni povezani v duho- vno družino, veliko pomaga.

Zadnjič je eden naših škofov na bir- mi rekel zelo poučno in pomenljivo: hrana za našo vero! Vero je potreb- no nahraniti. Kaj rečete k temu?*
Naštel bi več stvari, s katerimi hranimo vero. Prva je Božja beseda v Svetem pismu. Druga je medsebojna ljubezen. Kjer sta dva ali trije zbrani in povezani med seboj, je med njimi Jezus. Tretja je evharistija-obhajilo. To je dobesedno hrana, ki nas po svetem Avguštinu spre minja v Jezusa. Navadna hrana se v nas spreminja v naše telo, obhajilo pa ostaja in postaja Jezus v nas. Potem je pomemben tudi duhovni pogovor. S te- ga vidika so duhovna gibanja zelo po- membna. Tesna povezanost z drugimi, večja kot je običajno med vernimi ljud- mi na župniji, nam je v močno oporo za vztrajanje v veri. Ni prav, da kdo pod- cenjuje duhovna gibanja. Tudi papež jih ceni. To je pokazal zlasti lani, ko je bilo v Rimu veliko srečanje duhovnih gibanj v Cerkvi. Danes je čas duhovnih gibanj.
Da, popolnoma se strinjam,da je potre- bno vero hraniti, sicer shira. Tega se premalo zavedamo.

Vera človeka v življenju dozoreva, ko gre skozi različne preizkušnje. Je vera bolnika najbolj zrela vera?*
Iz bolnišnice se spominjam, kako mi je rekla zdravnica, ki je bila z menoj na rehabilitaciji: "Kako ste vi lahko srečni, ker imate vero! Jaz nimam te sreče.Vse moje sorodstvo je brez vere, tako kot jaz. Ničesar nimam,vse je izgubljeno. Vi imate upanje, jaz ga nimam." Preprosto sem ji rekel, da bom nanjo vedno mislil. To sem ponovil tudi ob odhodu domov. Čutil sem njeno veselje in olajšanje.Res ni dneva, da se je ne bi spomnil.
Človek,ki veruje in živi vero, je res sre- čen in privlačen. To ljudje,tudi neverni, čutijo.Najlepši primeri so svetniki,kot je bil na primer p.Pij,ki ga je papež pravkar razglasil za blaženega.Kako privlačen je bil, pa je v glavnem samo spovedoval...
V veri drugače gledamo naše bližnje. V njih ne vidimo le ljudi, ampak tudi Jezu- sa, čeprav je ta podoba lahko še zelo zakrita. Bolezen gotovo lahko veliko pripomore k dozorevanju naše vere. Vsi smo na poti vere.

Ste bili kdaj prej v življenju bolni?*
Nekoč me je precej prijel išias. En me- sec sem preživel v bolnišnici. Drugače pa so se me dotaknile le lažje bolezni. Moram reči, da sem bil kar zdrav in sem zlahka in rad delal. Zato je bil šok ob tej bolezni kar močan.

Se lahko dotaknemo še ene teme, ki je vedno navzoča - prenašanje kri- vic. Za mnoge sicer verne in po srcu zelo dobre ljudi je očitno, da krivico slabo prenašajo. Celo bolezen ali invalidnost sprejmejo, krivice pa ni- kakor ne. Kaj pravite?
So ljudje, ki tudi bolezen doživljajo kot krivico. Nekoč mi je rekel prijatelj odvet nik:"Kako je mogoče,da si ti zbolel? Saj si samo dobro delal.Zakaj ti?" Odgovoril sem: "Ne vem. Tudi Jezus je trpel." To je zame odgovor.
Jezus je odgovor tudi na vprašanje o prenašanju krivice. Vemo, kaj je storil na križu. Trpel je in odpuščal. Sprejeti bolezen ali krivico pomeni sprejeti bo- lečino, ta ostane, toda zaradi vere in Jezusa to zmoremo.
Nekaj izkustva z doživljanjem krivice imam seveda tudi sam. V življenju pač človek sreča mnoge ljudi.Odpuščati nas je učila že naša dobra mama. To izkus- tvo imam že iz otroštva. Čudovite zgle- de odpuščanja lahko vedno srečujemo. Ljubezen je edina sila, ki premaga sov- raštvo.

Bliža se razglasitev svetniškega ško fa Antona Martina Slomška za svet- nika.Kaj vi mislite,ali je v našem na- rodu bilo in je dosti svetniških duš?
Zelo dosti! Posebno mislim na naše ma- tere.Koliko ljubezni je bilo v njih!Kakšna razumnost tudi glede vere! Celo najte- žje stvari v veri, kot je Sveta Trojica, znajo tako preprosto razložiti. Taka je bila naša mama. Ob njej smo spoznali Boga kot družinsko in ljubeče bitje.Kdor je sam ljubeč, zna tudi Boga in Božjo ljubezen približati drugim ljudem.
Veste, Bog je preprost. Zato ga lahko doživljajo preprosti ljudje, učenjaki pa teže.
Gotovo je tudi med bolniki veliko svet- niških duš. Prenašati toliko bolečin, oh- raniti vero in imeti tolikšno ljubezen do ljudi, kot jo mnogokrat pri bolnikih za- znam, je dokaz za to.
Trpljenje, če se ga ovrednoti, je čudo- vito in nekaj velikega. Vedno pa ostaja skrivnost. Neosmišljeno in neovredno- teno trpljenje je pa seveda največja nesreča.

Bolniki v hudih bolečinah, pa tudi ostareli v domovih večkrat izražajo željo, da bi čimprej umrli. Ali tudi duhovniku v bolezni pridejo temne misli in želja, da bi bil čimprej rešen bolečin?
Ne smemo se čuditi, če ljudje v svoji nemoči, bolečini in osamljenosti izražajo takšne občutke in želje. To je človeško in tudi duhovnik je samo človek. Poma- ga nam misel na Jezusa, ki je v uri naj- večje stiske tudi potožil: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil." Toda vse je izročil Očetu in vztrajal do konca ter odrešil svet.
Rekel bi,da ne smemo nikoli nikogar ob- sojati,tudi če kdo v življenju čisto oma- ga. Ne smemo se čuditi niti razpravam o skrajšanju trpljenja. Toda še enkrat pravim, da z Jezusom zmoremo nositi križ bolezni. Zavest,da v trpljenju dela- mo tisto, kar je delal Jezus, nam daje novih in novih moči.
Trpljenje je pred Bogom dragocen dar. Morda se čudno sliši, toda zame je bo- lezen,ki jo prestajam, največji Božji dar Zelo želim, da bi vsi bolniki mogli tako gledati nanj.

Bi rekli še kaj za konec pogovora?
Prisrčno pozdravljam vse bralke in bral- ce Prijatelja. Vse vključujem v svoje molitve in tudi sam prosim za vašo mo- litveno podporo ter povezanost.

Na obisku sva bila:
Tone Planinšek in Vlado Bizant

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Duhovna svoboda starejših

Vprašanje duhovne oskrbe in nadalje- vanje neoviranega verskega življenja v bolnišnicah in v domovih starejših se počasi urejuje. Ostaja pa še velika siva lisa pri možnosti za nadaljevanje neovi- ranega verskega in duhovnega življenja starejših in tudi drugih gibalno oviranih ljudi, ki živijo doma pri svojcih. Ponekod je to dobro urejeno,ni pa tako redko,da drugi člani družine, ki imajo odklonilen odnos do vere ter (ali) Cerkve in duhov nikov, ne želijo videti "farja", duhovnika v hiši. S tem je človeku, ki mu vsiljujejo svoj pogled, kratena ena osnovnih člo- vekovih pravic
Družina je zapleten organizem, kjer se dogaja marsikaj tujim očem nevidnega in žal,včasih,tudi nelepega. Mnogi ljud- je nimajo nikoli priložnosti, možnosti in poguma spregovoriti o tem duhovnem nasilju.Kako iz tega peklenskega kroga? Spoštovani Jožef!
Težave, ki jih navajate, nas najprej opozarjajo na to, da človekove pravice nikakor niso samo zadeva državne zako nodaje,temveč tudi najbolj neposrednih medčloveških odnosov. Sta pa obe po- dročji seveda povezani,kajti na ozračje v nekem okolju v marsičem vpliva tudi državna zakonodaja, na zakonodajo pa spet vpliva ozračje okolja. V bivšem komunističnem režimu verska svoboda ni bila celovito spoštovana. To se je kazalo tudi v odnosu, ki so ga imele bolnišnice, domovi za ostarele in druge podobne državne ustanove do vernih pacientov in prebivalcev teh ustanov. Dolgo časa sploh ni bilo mogoče resnič- no versko življenje in pastoralno delo- vanje v teh ustanovah. Ko se je režim liberaliziral,je bilo sicer dovoljeno duho- vniku priti v te ustanove, vendar samo na izrečno prošnjo posameznikov in še to samo v prostem času. Bolnik je torej moral čas za obiske žrtvovati za to, da je k njemu lahko prišel duhovnik. Pa še temu vodstva največkrat niso bila na- klonjena. To se je nato nujno odražalo tudi v odnosih, ki so vladali v družinah. Neverni so nehote posnemali obnašanje javnih ustanov do vernih ljudi in so me- nili, da so "na liniji", če vernost drugih v družini podcenjujejo in ji ne prisojajo posebnega spoštovanja.V deželah s po polno versko svobodo je to bilo vedno drugače urejeno.Verska svoboda je bila vedno spoštovana, to pa se je v javnih zavodih kazalo tako, da so ti zavodi imeli svoje duhovnike ali kurate, ki so v zavodu opravljali redno službo. Verska ponudba - če se tako izrazim - je bila sestavni del celotne ponudbe, ki jo je zavod nudim svojim oskrbovancem.Vsaj toliko kot frizerske ali pedikerske usluge Pri nas se šele danes počasi privajamo na tak odnos do vernosti.
Po naši ustavi sodi vernost med tiste temeljne človekove pravice, ki jih niti v izrednih razmerah vojne ni dovoljeno omejevati. Zato si prizadevamo, da bi bolniki v bolnicah in prebivalci domov za upokojence ali ostarele imeli možnost rednega verskega življenja, tako da ne bi bilo treba posebej prositi, da h komu pride duhovnik, kakor je bilo to poprej. Zato v vseh teh ustanovah počasi ure- jajo kapele in v njih je mogoče redno versko življenje. V pogajanjih med dr- žavo in Cerkvijo smo tudi že prišli tako daleč, da je bilo sklenjeno naslednje: "V Republiki Sloveniji je zagotovljeno celovito spoštovanje verske svobode posameznikom v bolnišnicah, zdraviliš- čih, zaporih in drugih ustanovah, kjer je gibanje oseb,ki se v njih nahajajo,ome- jeno ali onemogočeno. Katoliška cerkev ima, v skladu s področno zakonodajo, pravico do pastoralnega delovanja v teh ustanovah."
Potrebno bo še nekaj časa, da se bo v mišljenju nekaterih ljudi spremenil ne- gativni odnos do vernosti. Če nekdo osebno ni veren,še vedno misli,da lahko

zaradi tega krati vernost tudi svojemu bližnjemu. Izgovor za to najde v pre- pričanju, da je vera tako ali tako nekaj slabega in zanič, zato nič hudega,če je komu ne omogočimo. Kakor si vzamemo pravico, da alkoholiku preprečimo ali vsaj otežimo pitje in smo prepričani, da smo mu naredili dobro delo, ker nismo ustregli njegovi želji,tako marsikdo misli da ni treba vernikom omogočiti njiho- vega verskega življenja. To ni samo pomanjkanje spoštovanja do drugače mislečih, temveč je predvsem posledica ateistične ideologije, ki je imela vernost za nekaj slabega. Vendar pa je pravica do svobodnega individualnega in kolek- tivnega, zasebnega in javnega izpove- dovanja vere in verskega udejstvova- nja med najbolj temeljnimi človekovimi pravicami, medtem ko ne poznamo no- bene pravice do alkoholizma ali kajenja. Z vidika človekovih pravic je vernost tako temeljna dobrina, da je človek og- rožen v svojem dostojanstvu, če mu jo kdo krati ali tepta.
Ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki je bil škof od 1597 do 1630, poznamo predvsem kot prenovitelja Katoliške ce- rkve na Slovenskem, ki je na Kranjskem obnovil katolištvo in povsem zatrl pro- testantizem.Bil pa je rojen v protestan- tski družini in njegova mati je do smrti ostala protestantka. Ko je umrla, na Kranjskem ni bilo več nobenega protes- tantskega pastorja, da bi jo pokopal. Zato je škof poslal po pastorja v Gradec da je za njegovo mamo opravil pogreb po protestantskem obredu. To je bilo v davnem 17. stoletju, ko se še nikjer ni govorilo o človekovih pravicah in verski svobodi. Žal pa še danes marsikomu, ki je bil veren človek in katoličan, njegovi otroci ne privoščijo verskega pogreba. Še bolj pa je pomembno,da mu omogo- čijo redno versko življenje.
Spoštovanje človekovih pravic je se- stavni del sodobne moralne zavesti in naših dolžnosti, ki jih imamo do drugih. Predvsem pa je pomembno,da se zave- damo, da so to naše pravice. Zato je tako pomembno, da se jih zavedamo in da tudi s svoje strani storimo vse, da jih naše okolje spoštuje. Da mi spoštu- jemo prepričanje in vest drugih ljudi, da pa tudi obzirno,a vendar neomajno za- htevamo spoštovanje našega prepriča- nja in naše vesti.To seveda ne pomeni, da mora biti zaradi tega prepir v hiši, imeti pa moramo pogum dati jasno ve- deti, da je v mejah možnosti to tudi naša pravica.

dr. Anton Stres

»Bili smo tam in tam...« rečejo včasih prijatelji in prijateljice. »Pa se da priti tudi na vozičku?« »Se da,čeprav je po- trebna pomoč. Ampak z dobro voljo se daleč pride...« Da bi tistim,ki ne morete več zdoma, približali lepoto slovenske dežele,drugim,ki bi morda s pomočjo do mačih ali prijateljev še lahko "šli v gore" pa dali kakšen namig, kam se da priti tudi,če si na vozičku,bomo v tej rubriki občasno objavljali tudi zapise o pote- panjih in doživetjih, kot je naslednje...

Pri sv. Andreju nad Zmincem

»Čudovito bogastvo človeških izkušenj bi izgubilo nekaj svoje spodbudne ra- dosti, če ne bi bilo nobenih omejitev, ki jih je treba preseči.
Doživetje na vrhu hriba ne bi bilo niti pol tako čudovito, če ne bi bilo temnih dolin, ki jih je treba prečkati.«

Skrivnosten in lep svet škofjeloškega in polhograjskega hribovja,ki se razprostira za srednjeveškim mestom Škofja Loka vse do izvirov Selške in Poljanske Sore, navdihuje še tako zahtevnega pohod- nika. Množice cest in poti, prevoznih z avtomobili, povezujejo in ohranjajo živ- ljenje na posameznih kmetijah in odmak njenih zaselkih, obenem pa omogočajo doživetje čudovite panorame Julijskih Alp s Triglavom, Karavank s Stolom in Kamniško Savinjskih Alp z Grintavcem tudi vsem tistim, ki ne morejo ubirati strmih poti.
Tokratna pot nas je vodila k sv.Andreju nad Zmincem. Začne se v Puštalu pri Škofji Loki in nadaljuje po dolini Hrast- nice. Dobro označena pot nas pripelje do Gostišča Rupar, kjer lahko pustimo avtomobile in se odpravimo do cerkve sv. Andreja (616 m).
Ta cerkev je prvič omenjena v urbarju že leta 1501. V prezbiteriju so freske Jerneja iz Loke, ki je slikal po mnogih poznogotskih cerkvah na Gorenjskem in v Benečiji.
Od cerkve je lep razgled čez Poljansko dolino na škofjeloško hribovje - Lubnik in Blegoš,na drugi strani je polhograjsko hribovje. Vmes je del Sorškega polja, v ozadju so Kamniške Alpe.
Za slovo od snežene in mrzle zime od- hajam pod širno pomladno nebo. Stran od mestnega nemira, od vprašanj, ki so odvečna, da pestujem svojo svobodo. Pot me pelje v prijazno in slikovito raz- gibano škofjeloško hribovje. Pokončne breze, polne življenja, odete v prve po- mladne barve, se ponašajo s svojo vit- kostjo in ponosno raztezajo veje, polne napetih brstičev. Vse je v pričakovanju novega začetka. Po stebelcih in lesenih deblih se pretakajo sokovi. Sonce ima čudovito moč.Travnata tla so še mokra in hlad vetra govori, da pomlad tu gori komaj prihaja.
Po zadnjem vzponu kamnite ceste do- sežemo ravnico in pozdravi nas prijazno domača cerkvica sv. Andreja. Njena zunanjost nas napolnjuje z mirom in mogočna drevesa ji dajejo zavetje pred neznanim.Daje nam čutiti nekaj lepega, bogatega, morda skrivnostnega... daje nam spoznati, da je tu Bog doma.
Radovednemu opazovalcu se odpirajo čudoviti pogledi. Oko se z iskrivo mislijo sprehaja po bregovih in strminah,ujame se v bogatih krošnjah še golih dreves, pohiti med vrhovi smrek mimo pašnikov in spet nazaj navkreber mimo hiš v vasi po ovinkasti cesti do naslednjih sose- dov. Ustavi se ob cerkvi, ki jo zakriva gozd,in že poleti naprej do druge,ki sa- ma, nekoliko plašna,stoji na vrhu hriba.
V dolini odmeva glas kukavice. Čebele že pridno nabirajo med na prvih pomla- dnih cvetlicah. V ozadju se v soncu in snegu bohotijo Kamniške Alpe, katerim kraljujeta Grintovec in Kočna.

Tudi za vas smo se po škofjeloških hribih po- tepale Alenka,Katja, Ljubica,Tilka in Tina

Tekma s samim seboj

Morda še nikoli niste bili na športni tekmi. Gotovo pa vsi sodelujete v tekmi življenja. Ko si zdrav,tekmuješ in se primerjaš z dru- gimi. Poteguješ se za točke, medalje, poh- vale, diplome,licence, štampiljke... Vse že- liš doseči čim hitreje in kar najbolj uspešno Ali določa uspeh vloženi trud ali rezultat? V zdravju ga določa rezultat,v bolezni trud Bolezen je tekma s samim seboj. Ti sam si edini tekmovalec na tekmovalni stezi. Ni navijačev in ne sodnika, tudi medalje ne, ki bi ti visela okoli vratu. Ti sam si hkrati tekmovalec, sodnik in navijač. Sam si do- ločaš zahteve, jih stopnjuješ in za uspeh veš le sam.
Invalidka, tetrapleginja, mi je dejala: "Moj velik dosežek dneva je,ko se zjutraj po več kratnih poskusih popolnoma sama "skoba- cam" iz postelje na invalidski voziček.Bogu sem vsak dan znova hvaležna, da to zmo- rem. Hvaležna sem mu, da se lahko sama uredim, da lahko sama jem in tipkam." Človek je res čudno bitje. Ko je zdrav, se mu zdi vse samo po sebi umevno, da lahko teče, pleše, spi in je, diha, vidi, sliši in vo- nja. Ko zboli,mu bolezen postavlja številne ovire v vsakdanjem življenju. Takrat se zaveš vsakega koraka in vsakega diha. In kako si vesel, ko si po dolgem času prvič sam zapneš gumb, sam prineseš žlico v usta,si sam obuješ nogavice,saj se ti noga zdi tako daleč, kot da ni tvoja. Kako vesel si, ko se naučiš hoditi z berglami, ko sam upravljaš voziček. Pisatelja na vozičku so novinarji vprašali, kako se počuti, ko je dneve in dneve priklenjen na vozičku. Od- govoril je: "Nikoli se ne počutim priklenje- nega. Voziček je tisti, ki mi daje svobodo gibanja. Z njegovo pomočjo lahko grem, kamor želim. Če ne bi imel vozička, potem bi se pa res počutil priklenjenega."
Pred boleznijo sem zelo rada hodila v hribe Vzpon na dvatisočaka mi ni pomenil nobe- nih težav. Vsako nedeljo ena štampiljka v planinski dnevnik. Čez noč se je vse spre- menilo. Sedaj si izbiram nižje vrhove in mnogi me na poti prehitijo.A nič zato! Tek mujem sama s seboj. Zavedam se vsakega koraka, ki ga lahko tudi ne bi bilo. Ko do- sežem zastavljeni cilj, sem bolj vesela kot kdajkoli prej. Veselim se, ker sem zmogla. Sedaj niso pomembne višinske razlike, ne čas, niti težavnostna stopnja poti, pač pa vloženi trud, vztrajnost in potrpežljivost. Tekmujem z omejitvami in ovirami, ki mi jih postavlja bolezen. Človek zmore veliko več kot si misli. Bolezen mi odkriva številne skrite talente. Če ne moreš hoditi, morda lahko plavaš in kolesariš. Če ne vidiš, se morda lahko vsaj dotakneš, če ne moreš govoriti, morda lahko pišeš, če te roke ne ubogajo,morda lahko primeš svinčnik z usti ali nogo. Iznajdljivost ne pozna meja. Rada prebiram pesmi Minke Korenčan, ki je po operaciji ščitnice izgubila glas.Ker ni mogla govoriti, je začela pisati pesmi. Zapisala je: "Zapri oči in videl boš dlje in svetleje. Zapri oči in videl boš življenje."
Bolezen ti zapre oči za posvetno, materi- alno, potrošno in ti odpre oči za duhovno, za medsebojne odnose in za Boga. Bolezen je poklic. Želim vsem nam, da bi ga dobro opravljali in da bi zmagali v tekmi s samim seboj. Kaj je zmaga, ve vsakdo najbolje sam. Ne bo medalje, bo pa veselje. Vabijo nas poti,ki so dragocene,a mnogim prikrite Odkriva nam jih tudi že prej omenjena pe- snica Minka Korenčan:

Vse izveš
na sveti stezi
onstran črk in besed,
kjer je mesec vrtnar
noči
in rastejo dnevi
drugačne lepote.
Vse izveš
na pragu smrti,
v rodovitni bolečini
srca.

Janja Ahčin

Na tej in oni strani vrat

Mučno je sedeti v čakalnici, kjer se čas nikamor ne premika. Če nisi dovolj zgoden, niti sedeža ne dobiš več. Potem se moraš naslanjati na kakšno steno,dokler kdo izmed čakajočih ni poklican v ordinacijo. Zraka seveda zmanjka že v eni uri,postane vroče in ljudje začno postajati nestrpni. Opazu- jejo prišleke, pa tudi dogajanje okoli sebe. Ko tega zmanjka, opazujejo drug drugega: čevlje, obleko, pričesko, obnašanje. Neka- teri buljijo v tla, drugi v časopis, malokdo pa se upa pogovarjati, ker mu vsi z enim ušesom prisluškujejo.
Nekajkrat sem imela priložnost sedeti na tej strani vrat ordinacije, kjer se čaka. Ni bilo velikokrat,a vedno ob nepravem času. Prvič je bilo ravno pred izpitom, ki sem ga imela ob enih popoldne, pregled pa ob de- setih dopoldne.Izpita nisem mogla preložiti pregleda pa tudi ne, saj sem zelo dolgo čakala nanj. Ko sem oddala knjižico,so ob- ljubili, da me bodo vzeli hitro. Usedla sem se in z vso krščansko vdanostjo čakala na poziv. Hotela sem se učiti,a mi ni šlo ravno najbolje. Brala sem - tudi po trikrat en stavek-,a v glavi je bilo vse narobe. Nisem hotela biti nepotrpežljiva, a večkrat sem skrivaj poškilila na uro. Enajst,petnajst čez enajst,dvajset do dvanajstih,pet minut do, osem minut čez dvanajst, trinajst minut čez, dvajset minut čez, dvaindvajset ... Nihče me ni poklical. Nisem več zdržala. Potrkala sem in prosila, naj me vzamejo. Usmilili so se me.
Drugič sem s teto čakala na urgenci.Ker je bilo stanje nujno, sva bili kar hitro pregle- dani. Toda to je bil šele uvod v neskončno čakanje. Pošljejo te na rentgen,kjer je vse polno ljudi. Ne veš, kdo je bolj prizadet in ima pravico biti prvi.Na hodniku je velik živ žav. Ljudje so naveličani in utrujeni, saj se niti usesti ni kam.Vrsta se nikamor ne pre- makne,kot da sploh ne bi delali. Ko končno prideš na vrsto, si v dveh minutah gotov. Še bolj začneš dvomiti, kaj so prej eno uro počeli.Ko to opraviš, čakaš na izvide. Spet neskončno dolgo. Za trenutek se ti že za- zdi, da so pozabili nate. Veliko srečo imaš, če s tem končaš. Lahko te pošljejo še h kakšnemu specialistu ali pa šivat rano, če je poškodba. In spet se začne vaja v po- trpežljivosti. Toliko nujnih stvari bi moral še opraviti, pa sediš tam in izgubljaš čas!
Zopet drugič sem z napotnico čakala v vrsti, da dobim datum pregleda. Vse je šlo zelo počasi. Avto sem parkirala na nepra- vem mestu, saj sem računala,da bom hitro opravila. Le kje bi človek sredi dneva dobil parkirno mesto? Zopet vključim možganski center za potrpežljivost. Kolikor se le da, se krotim. Ne razumem tiste gospe, ki že pol ure komplicira pred okenčkom. Naj me spusti naprej in v eni minuti bom gotova. Ko končno pridem na vrsto,administratorka odide. Verjetno ima kakšno delo.Na malico gotovo ni šla. Pride nazaj, vzame neke papirje in zopet odide. Niti pogleda me ne, tako da je še ogovoriti ne morem. Končno se vrne. Brez pozdrava vzame napotnico, jo pogleda in pravi: "Ja,gospa, tega pa ne delamo več pri nas. Pojdite tja in tja ... "
Večinoma sem na drugi,notranji strani vrat kjer obstaja popolnoma drug svet. Svet dela in ne čakanja. Tu čas nikoli ne stoji, pač pa vedno beži. Vsak trenutek se nekaj dogaja: pregleduje, šiva, previja, zdravi, preučuje, narekuje piše, ureja, išče izvide. Včasih toliko stvari,da je težko ohraniti mir in zbranost. Vsakdo ima svoje mesto, saj je delo skupinsko in le redko teče gladko. Pridejo nepredvidljive stvari: zdravnik mora nujno na oddelek ali opraviti kakšno nepre dvidljivo stvar.Sestra mora urediti sprejem pospremiti pacienta ali dokončati kakšen poseg. Administratorka mora vskočiti za pomoč,ker je nekdo izostal.Pripravnik mora za dokončno mnenje ali podpis čakati nad- zornega, čeprav delo ta čas stoji.
Ljudje na oni strani vrat tega ne vedo. Oni vedo samo, da so bolni in da težko čakajo. Morda že več ur z visoko vročino v prena- trpani čakalnici. Ali na urgenci s krvavečo in kljuvajočo rano. Kar bojim se odpreti vrata, ker se vse oči nesrečnikov uprejo vame: "Ali bo treba še dolgo čakati?" Vsi ponujajo knjižice,vsi hočejo biti prvi. In vsi so najbolj bolni.In vsi imajo nujne opravke. Nekateri so naravnost nasilni ali žaljivi.Tisti najbolj prizadeti so ponavadi tihi, skromni, potrpežljivi, prijazni. V resnici ne morem vedeti, kdo bi moral imeti prednost. Niti ne zmorem preverjati. To vrzel svoje nemoči poskušam nadomestiti s tem, da se vsake- mu popolnoma posvetim,ko pride na vrsto. Če me seveda ne zmotijo telefoni,pregledi, klici, urejanja; same nujne, neodložljive stvari.
Kadar je najbolj napeto ozračje, pride v ambulanto bolnik, ki bi potreboval dve uri, da bi povedal svoje težave.Nekdo,ki so mu pomembne same zame nepomembne stvari Nekaj časa s krščansko ljubeznivostjo po- slušam in vmes štejem, koliko knjižic ča- kajočih je še na kupu. Poskušam vklopiti možganski center potrpežljivosti. Saj tudi tistim na drugi strani vrat ni lahko. Zaradi njih poskušam pospešiti stvar. Končno pa: z dobro voljo in razumevanjem se zmore ohraniti mir,ne glede na to,na kateri strani vrat se nahajamo.

zdravnica

Blagoslovljeni dnevi

Srečanje v Semiču, 26.-28.3.1999

Po letošnji dolgi zimi je bila prva prireditev KBBI na našem koncu velikonočna razstava ročnih del bolnikov in invalidov na Kapitlju v Novem mestu.Z veseljem smo si jo ogle- dovali.Že takrat me je Jože Nemanič pova- bil na srečanje v Semič in z veseljem sem se ga udeležila. Prijetno je bilo kramljanje s prijatelji, ker se z nekaterimi že dolgo nismo videli. Dom paraplegikov,kjer smo se lahko zbrali,se je lepo napolnil.Sestra Edith in Renata sta poskrbeli za prehrano, Tilka, Marjanca, Polona in Zlatko pa še za drugo, kar smo potrebovali.
Prvi večer smo ob slikah razmišljali križev pot, Jezusovo trpljenje in smrt. Ko to pre- mišljamo, so tudi naše težave znosnejše in manjše.Za petnajsto postajo je bila na mizi velika velikonočna sveča, simbol vstajenja V soboto zjutraj smo začeli s hvalnicami. Potem je med nas prišel g.Toni in nam spre govoril,kaj pomeni misijon.To je poslanstvo ki naj ga čuti vsak kristjan. Ni potrebno spreobračati druge, ampak je treba začeti pri sebi, dvigniti svoj pogled kvišku,k Bogu, zaživeti duhovno in potem lahko vplivamo tudi na druge. Svet bi lahko bil lepši in bo vsaj malo lepši, če bom jaz boljši kristjan. Zelo mi je bilo všeč to spodbudno razlaga- nje in tako sem tudi bolje razumela, kaj je to misijon, ki smo ga imeli tudi v naši do- mači župniji.
Potem smo dobili zanimiva vprašanja in se razdelili v tri skupine.Povedali smo si svoja doživetja in prihajali do novih spoznanj. Mnenje in izkušnje naših prijateljev nas vedno bogatijo. Popoldne smo imeli tudi pri ložnost za spoved, nato pa smo se pripra- vili na sv.mašo, pridružile so se nam sestre iz Črnomlja. S svojim obiskom so nam še polepšale že tako lep in bogat dan. Zelo sta nas tudi razveselili Jožetovi vnukinji, saj sta pripravili lep prizorček. Zvečer smo se v kulturnem domu udeležili praznovanja materinskega dneva.
Višek našega srečanja pa je bila nedeljska maša v župnijski cerkvi v Semiču. Bila je cvetna nedelja, blagoslov zelenja in malo- kdo med nami bi to doživel, če ne bi bil na srečanju. To je bila res lepa priprava na velikonočne praznike. Z veseljem smo se vračali domov. Vsem, s katerimi sem se ti- ste dni mogla srečati, še enkrat lepa hvala in iskren pozdrav!

Urška Zupančič

Slika križevega pota

Udeležila sva se srečanja v Semiču. Zbrali smo se v petek proti večeru. Bil je še post in po večerji smo opravili poseben križev pot. Razdelili smo si slike križevega pota in ob njih povedali,kaj nam govorijo. Marsikaj zanimivega in duhovno bogatega smo si po vedali. V soboto je bil z nami g.Toni Burja. Spregovoril nam je in nas uvedel v pogovor po skupinah; po tem smo imeli tudi prilož- nost za spoved in mašo. Zvečer smo se v kulturnem domu udeležili materinskega dne va. Tudi nedeljsko dopoldne je hitro minilo. Bili smo pri maši,se pogovarjali in že je pri- šel čas slovesa. Hvaležni Jožetu Nemaniču ki je organiziral in vodil srečanje, pa tudi vsem pomočnikom, smo se razšli vsak na svojo stran.

Vlado in Elica Krivec

Srečanje v Veržeju

Rada bi vam povedala,da sem se kljub po- polni invalidnosti lahko udeležila srečanja v Veržeju 25. marca. Zato se zahvaljujem vsem,ki so mi to udeležbo omogočili, najp- rej Marti Janežič,ta je v Veržeju tudi doma Poslala mi je vabilo in uredila prevoz. Prvič sem preizkusila vstop v kombi s posebnim vgrajenim dvigalom, ki me je dvignilo v ko- mbi in na cilju spustilo dol. Do zdaj nisem niti vedela,da obstajajo takšna vozila.Naša glavna sestra je odobrila spremstvo priprav niku Boštjanu,ki me je spremljal krepko čez svoj redni delovni čas. Hvala vsem trem!
Ko sva prispela v Veržej, sem se počutila zelo počaščeno, saj so prav zaradi mene počakali s pričetkom maše. Berilo sta brala tudi Boštjan in Silvo. Po maši smo bili po- goščeni, po želji tudi s kozarcem vina.
Ker je bilo tudi lepo vreme, bi mi bilo žal, če si ne bi malo ogledala cerkve in okolico. Kam dalj ni bilo časa iti, pa tudi hitro se pojavijo ovire za nas vozičkarje.
Okoli petih popoldne je bil že čas, da se vrnem v Maribor. Res sem vesela, da sem se lahko udeležila tega srečanja, in upam, da jih bo še več. Na vsakem srečanju se spoprijateljim z mnogimi udeleženci. To mi veliko pomeni. Hvala vsem!
Seveda se ne smem pozabiti zahvaliti za spominke, ki sem jih dobila tam. To sta bili dve knjižici in nekaj razglednic z motivom Veržeja ter majhna lutka - punčka iz rafije ki zdaj v vitrini krasi mojo sobo.

Dragica Repnik

V ljubezni je šel do konca...

Jezus je šel do konca. Kaj pa jaz? To smo se spraševali na srečanju v Veržeju, kjer smo skušali v sebi poživiti ljubezen do Bo- ga in matere Marije. V praznično lepem sončnem popoldnevu se nas je kar precej zbralo z obeh bregov Mure.
Duhovni voditelj srečanja, g. Franc Kavaš, župnik v Veržeju,je s svojimi pomočniki po- skrbel, da smo se mogli z Jezusom srečati najbolj osebno. Po skupni molitvi in pripravi smo lahko opravili sveto spoved, nato pa darovali sveto daritev. Hvaležno mi je pela duša, ker je lahko med nami bila tudi Dra- gica iz Maribora in pisateljica Erna Meško. Prav na materinski dan smo lahko doživeli srečo in pričevanje gospe Erne, ki je rodila devet otrok in je enega svojih, ki je umrl, nadomestila s posvojenim. Drage žene, ko bi ji le sledile... Veliko je pripovedovala o svoji mladosti, o neizmerni moči ljubezni in zvestobi do Boga in izvoljenih - ljudeh v stiski.Iz njenega pripovedovanja smo lahko spoznali,kako darovanje samega sebe člo- veku daje vedno novih, skritih moči. Tudi slabotno telo zmore radostno delati podnevi in darovati globino svojega bitja v nočnih urah, ko nastaja knjiga. Razveselila nas je s kar nekaj svojimi pesmimi, še posebno s tisto o klasu pšenice. Šla nam je do srca.
Gotovo se je ta dan prav posebej na nas ozrla nebeška Mati Marija in prosila blago- slova za vse svoje razposajene in radost- ne otroke, bolne, invalidne ter ostarele.

Marta

Preteklost, sedanjost in prihodnost

Srečanje KBBI na Kostanjevici, 20.3.1999

Spomladansko srečanje pri frančiškanih na Kostanjevici v Novi Gorici je zopet pripravil Umbert Pahor. Za temo smo si izbrali misijo nsko dejavnost Cerkve,ki traja že od njene ustanovitve. Apostoli so prejeli Jezusovo naročilo, naj gredo v svet oznanjat veselo novico in pridobivat nove učence med vse mi narodi. Po predavanju smo se porazdelili v skupine in se pogovarjali o tem, kako in koliko tudi mi prispevamo k misijonski deja- vnosti doma in po svetu. Nekateri zbiramo znamke in jih dajemo naprej za misijone, dopisujemo si z misijonarji, molimo zanje in za njihov misijon, damo kak dar, s potrpe- žljivim prenašanjem življenjskih težav in s prijaznostjo pa skušamo vplivati tudi na svojo okolico, da živi čimbolj krščansko.
Vsak izmed nas je dodal k temi svoj ka- menček. Skušal bom obnoviti nekaj svojih življenjskih doživetij in spoznanj. Zaradi težav pri porodu sem shodil dosti kasneje kot drugi otroci,pa še to z opornicami. Že- lel sem si kot drugi otroci teči, iti v šolo, v življenju uspevati in nekaj pomeniti. To si želim še sedaj. A mnogo tega mi ni dano. V življenju sem srečeval ljudi,ki so se zav- zeli zame,kot so bili nekateri dobri zdravni- ki in učitelji, pa druge, ki so me pomilovali ali celo zaničevali ali pa vsaj dvomili, da bo sploh kaj iz mene.Doživel sem tudi več pra znih obljub, kako bo po operaciji bolje, da bom lahko hodil brez opornic, a se je izka- zalo,da so bile to res samo prazne obljube. Besede so pač zastonj.
Že v osnovni šoli sem dejal,da bom pesnik. Rad pišem svoja razmišljanja in pesmi. Za pesnika seveda velja samo tisti,ki mu pes- mi objavijo in nastopa na televiziji. Meni to še ni uspelo, vseeno pa rad kaj napišem. Če je kdaj kaj objavljeno, mi je to v veliko zadovoljstvo. Moja osebna želja je pred- vsem to,da bi človeka pravilno obravnavali kot vrednoto v vsej njegovi razsežnosti in bi ljudem prinašal upanje.Še naprej se bom zanimal za misijone in jih podpiral ter se zavedal, da mora vsak od nas biti neke vrste misijonar.Nihče od nas ni nekoristen.

Branko Merše, Postojna

Umbert Pahor

V zarji velikonočnega jutra

Kot vsak mesec smo se tudi v petek pred cvetno nedeljo člani KBBI z Vrhnike zbrali v našem domu na Zaplani, da bi pred za- ključkom postnega časa podoživljali s Kris- tusom njegov slovesen vhod v Jeruzalem. Razmišljali in pogovarjali smo se o križu - o tistem Kristusovem in o tistih, ki jih vsak po svoje nosimo vsi. Pogovarjali smo se o križih, kot so bolezen, invalidnost, nespre- jetost med bližnjimi, posmehovanje, nera- zumevanje... pa tistih,ki mislimo drugače... Da, cela vrsta križev, ki si jih seveda ne želimo, vendar nas vseskozi spremljajo. Ob besedah sv.Frančiška Saleškega v medita- ciji Tvoj križ smo se trudili razumeti, da je moj križ tisto najboljše, kar mi je Bog lahko dal. Križ, ki ga je pretehtal, blagoslovil in mazilil, preden mi ga je dal,mi tako postaja razumljivejši in lažji. Ne vodi več v obup, temveč v upanje.
Ob tem razmišljanju smo začutili novo moč in pripravljenost vsak dan znova sprejeti in kar se da pokončno nositi svoja bremena, ter tako z življenjem in upanjem živeti res- nico Vstalega. Naše geslo Vstani in hodi! se lahko uresničuje le ob pogledu na pra- zen grob in obljubo: "Pred vami pojdem..."
To srečanje je bilo obenem posebna prilika za dobro pripravo na praznike.Križev pot v cerkvi smo vodili sami, vmes pa je bila pri- lika za zakrament sprave. Oboje je bilo pri- merna priprava na sv.mašo,ki jo je daroval g. Jože Zupančič. Pri njej smo se spomnili tudi vseh naših dragih, ki smo sicer pove- zani v KBBI, pa jih žal bolezen in postelja ovirata, da ne morejo biti med nami na srečanju.
Veselili smo se tudi našega novega člana g. Matije. Veliko nam je povedal o svojem življenju in čutili smo, da je rad med nami.
Za ta lepi dan naj Bog vsem povrne! Tudi skrbnim sosedom,da smo se ob koncu sre- čanja okrepčali.
Vabimo tudi naše člane drugje po posame- znih krajih, naj se med seboj povezujejo v manjše skupine in tako doživijo resničnost svetopisemskih besed:kako lepo je,če pre- bivajo bratje skupaj.
Vsem želim, naj bo vedno in povsod z vami vstali Kristus!

Marija Moškon

Utrinki iz Prekmurja

V zgodnjem jutru prvega majskega dne se je za naju začela dolga in zelo lepa pot proti Prekmurju. Nežne barve pomladi so bile še rosne in sveže. Po bregovih se je kadilo iz pogorišč prvomajskih kresov. Lju- dje so še spali... Nežnost in čistost novo- rojenega dne je bila razpeta ob vzhodu. Objemala je sveže preorana polja, brsteče in zeleneče gozdove, bregove in ravnice,ki so se vile ob poti. Smerokazi so kazali pot. Ovinkov ni bilo konca. Sonce je bilo že visoko in ura se je bližala poldnevu, ko sva prispeli na cilj.
Dom duhovnosti v Kančevcih je pravi mali raj, postavljen v čudovito neokrnjeno na- ravo in sedaj odet v zelenje, kjer odmeva ptičje petje. Ljudje so tu prijazni in tako sva bili tudi sprejeti.Sveta maša,kosilo, pri jetno kramljanje, pesem žena, utrinki misi- jonarke, trenutki pred Najsvetejšim, rožni venec, angelček varuh moj...
V tem kratkem sobotnem popoldnevu smo se bogatili ob izkušnjah drugih, ob zgledih, ki vlečejo, odkrivali tuje dežele, kulture in ljudi. Spoznavali smo, da smo med seboj povezani, da nam je lepo,če se imamo radi in da zmoremo, če hočemo.
Sonce je obsijalo mlado nedeljsko jutro.Pre bujali smo se ob zvonjenju iz bližnje cerk- vice. Čakal je nov dan, ki je ponujal nova doživetja.Praznovanje Gospodovega dne - kot da bi želeli shraniti vse lepo in bogato, smo z mislimi in pogledi objemali drug dru- gega.Pili smo iz čaše prijateljstva in se hra nili ob bogastvu preizkušenih duš. Polnili smo zakladnice notranjosti, iz katere bomo pridno zajemali in delili drugim.
Phil Bosmans je zapisal:"Danes bodi srečen! Osvobodi svoje srce nevidnih spon! Čas ni hitra scena med zibelko in grobom, marveč prostor na soncu, kjer se lahko ustaviš."

Ljubica in Tina

Moj vtis o srečanju v Kančevcih

Zopet sem se lahko, čeprav samo za en dan, udeležila srečanja KBBI,tokrat v Kan- čevcih v Prekmurju. Kot prejšnjikrat me je tudi tokrat povabila Marta, ki je priskrbela tudi prevoz. Zato ji res hvala. Prav tako sem zelo hvaležna moji spremljevalki Jelki Senekovič, posebej še zato, ker jo je zve- čer čakala nočna služba v našem domu. Tako je ta dan njena služba trajala polnih štirindvajset ur.
Srečanje je vsaj ta dan bilo zelo pestro in bogato z različnimi dejavnostmi.Ko sem pri šla, so me toplo sprejeli. Duhovni voditelj, g.Srečko Fras,mi je okvirno povedal, kaj je bilo na sporedu prejšnji dan, saj je to bilo tridnevno srečanje oziroma duhovni vikend Po nagovoru smo se razdelili v tri skupine in se pogovarjali med seboj. Ker spadam med bolj radovedne osebe,sem predlagala, da se vsak malo predstavi, da bi se bolje spoznali.Prav poseben vtis je name napra- vila predstavitev bogoslovca Tadeja, ki je povedal,kako je že od nekdaj čutil željo,da pomaga ljudem, potrebnim pomoči, tako duševne kot fizične.
Potem je sledila maša, po njej pa bogato kosilo s pecivom in kavico.Ko smo se naje- dli, sta nas duhovnik in bogoslovec zapus- tila,saj so ju čakale že nove obveznosti,mi pa smo imeli nekaj prostega časa. Nekateri smo odšli ven na sonce, kjer nas je razve- selil Zlatko z igranjem na harmoniko,zraven je pa tudi zelo lepo pel.Zelo prijetno je tu- di ogledati si čudovito okolico tega doma.
Ob pol štirih smo se zopet zbrali v sobi, kamor je prišlo deset pevk in nam zapelo nekaj pesmi. Na koncu so se jim pridružili tudi naši člani. Ko smo zaključili s petjem, se nam je predstavila misijonarka Marija Sreš,ki živi v Indiji.Z diapozitivi nam je pri- kazala del življenja indijskih žena.
Žal je moja spremljevalka morala biti ob sedmih zvečer v službi, zato sva se morali kar zgodaj vrniti v Maribor, drugi pa so na- daljevali s srečanjem. Res mi je bilo všeč, imela sem se prijetno, bogatejša sem tudi za kar nekaj prijateljev in prijateljic. Želim si še več takšnih srečanj.

Dragica Repnik

POSVETITEV  MARIJINEMU BREZMADEŽNEMU  SRCU

O Marija, kraljica presvetega rožnega venca,pomoč kristjanov in pribežališče človeškega rodu! Danes se posvetimo in izročimo tvojemu brezmadežnemu Srcu.Sprejmi nas v svoje materinsko varstvo in nam pomagaj da bomo po tvojem zgledu vestno izpol- njevali svoje dolžnosti, živeli po Božjih in cerkvenih zapovedih, vdano nosili trpljenje in ostali do konca stanovitni v veri in zau- panju v božjo previdnost. Varuj nas,o Mati da te ne bomo nikdar žalili z grehi. Posebej sklenemo, da se bomo varovali grehov zo- per vero, upanje in ljubezen, grehov pre- klinjevanja in nečistosti, grehov jezika in nevoščljivosti, grehov sovražnosti in vsake hudobije. Obljubimo ti,o božja Mati, da bo- mo posvečevali Gospodove dneve. Po tvoji želji bomo za spreobrnjenje grešnikov radi molili rožni venec in s pobožnostjo prvih petkov in prvih sobot zadoščevali Jezuso- vemu in tvojemu Srcu za vse žalitve,s ka- terimi vaju žalimo mi in Bogu odtujeni svet. O Mati Marija, srednica vseh milosti,izprosi nam, da bomo stalno živeli v posvečujoči milosti,ostali zvesti do konca tebi in tvoje- mu Sinu ter te vso večnost častili in ljubili z vsemi angeli in svetniki. Amen.

POSVETITEV  PRESVETEMU SRCU  JEZUSOVEMU

Dobri Jezus, Odrešenik človeške- ga rodu, ozri se na nas, ki smo ponižno zbrani pred teboj. Tvoji smo, tvoji hočemo biti. Da bi pa mogli biti s teboj trdneje združeni, glej, zato se danes vsak izmed nas radovoljno posveti tvojemu presvetemu Srcu. Tebe mnogi ne poznajo,mnogi pa tvoje zapovedi zaničujejo in te zavračajo.Usmili se obojih, dobrotljivi Jezus, in pritegni vse k svojemu presvetemu Srcu. Kralj bodi, Gospod, ne samo vernih, ki se trudijo, da bi ti ostali zvesti, temveč tudi izgubljenih sinov, ki so te zapustili; daj, da se skoraj vrnejo v Očetovo hišo, da ne omagajo od uboštva in lakote. Kralj bodi tistih, ki jih loči zmota ali razkol, in pokliči jih k polnosti vere in občestva,da bo kmalu ena čreda,en pastir Daj, Gospod, da bo tvoja Cerkev povsod v svobodi oznanjala evangelij, daj vsem na- rodom pravičen red in mir; daj, da se bo po vsej zemlji razlegal en glas: Bodi hvala božjemu Srcu,ki nas je rešilo, slava in čast mu vekomaj. Amen.

Smiliš se mi!

Spomnim se,da mi je na enem od mojih pr- vih srečanj z bolniki in invalidi eden od njih dejal, da ga nič drugega bolj ne vznemiri in užali kot to, da mu kdo reče, kako je ubog in kako se mu smili. V prvem trenutku sem bila presenečena. Ne vem, morda sem tudi jaz pred tem gledala na bolnike in invalide kot na uboge ljudi, ki so potrebni zgolj po- moči.Toda vedno bolj in bolj sem odkrivala kako zelo napačen je ta pogled nanje.Pred kratkim pa se mi je zgodilo nekaj, kar mi še bolj pomaga razumeti, da invalidi ne potre- bujejo pomilovanja in usmiljenja, temveč preprosto sprejemanje in prijateljstvo.
S prijatelji smo bili na smučanju nekje vi- soko v hribih. Sonce je ves dan pripekalo in bilo nam je prijetno toplo. Toda proti večeru je začel moj obraz žareti. Sonce je bilo premočno, koža premalo zaščitena in dobila sem opekline. Ko sem se naslednje jutro pogledala v ogledalo, sem se sama sebe kar ustrašila-komaj sem se prepoznala Oči so se mi komaj videle izza oteklega obraza,koža pa je bila tako čudno napeta. Spraševala sem se, kaj naj storim. Morala sem iti na obvezne vaje v šolo. Toda tak- šna!!! Bilo me je kar malce strah in sram. Kako me bodo sprejeli? Kaj bodo rekli so- šolci in sošolke? Kakšnih pogledov bom de- ležna na ulici?

Stopila sem v učilnico kar se da neopazno. Predavanje se je že začelo. Slišala sem le nekaj pritajenega smeha in čutila začude- ne poglede na sebi. V odmoru pa sem bila deležna prav posebnega zanimanja.Ena od sošolk je pritekla k meni in nekako takole začela: "Ja, uboga reva, kaj se je pa tebi zgodilo? Kako hudo ti mora biti in kako zelo te mora pa tole boleti!"Druga me je tolažila in mi govorila, da me popolnoma razume, saj je tudi njeno prijateljico sonce opeklo in ve, kako je to hudo. Spet drugi so me spraševali, kaj se mi je zgodilo, in mi dajali nasvete, kako bi se morala bolj paziti in mazati s sončno kremo,da me ne bi opeklo Nekateri pa so mi z nasveti pomagali, kako naj si pomagam, da se mi bo opečen obraz čimprej pozdravil. Kar odleglo mi je, ko je predavatelj naznanil konec odmora.
Zvečer sem v varnem zavetju štirih sten svoje sobe razmišljala. Spet sem se spom- nila na besede svojega prijatelja, ki mi je dejal, da od ljudi ne potrebuje pomilovanja in usmiljenja, temveč to, da ga sprejmejo kot človeka. Te besede sem še globlje do- umela,saj sem si tudi jaz tisti dan želela le tega, da bi me sprejeli kot človeka, ne pa zgolj kot ubogo revo z opečenim obrazom. "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem!" je rekel Mali princ. Če gledamo na bolnike in invalide le z očmi, so za nas res lahko le "ubogi reveži", potrebni pomilovanja, če pa s srcem,potem vemo,da smo prav vsi ljud- je drug drugemu znamenje in neizmerno bogastvo, ne glede na to, ali smo lepi ali grdi, suhi ali debeli, zdravi ali bolni...

Polona

Dogodki našega vsakdanjika

Skozi drobne in večje dogodke našega vsak danjika teče naša življenjska pot. Lepe in boleče izkušnje sestavljajo celoto našega življenja.Pogosto nas pot vodi čez Kalvari- jo, na katero nas pogosto pahne človeška sebičnost,in nepopolna predanost in ljube- zen. Darovanje, bratstvo, enakost, prija- teljstvo,mir in ljubezen,so vrednote,ki smo jih postavili visoko.Še vedno nam pomenijo veliko,a so pogosto v vsakdanjem življenju dejansko zavržene, poteptane in vržene v kot neke nedosegljive prihodnosti. Vsak pa nosi v sebi svojo odločitev, koliko se bo odprl tretji božji osebi - Svetemu Duhu in poskušal negovati ter gojiti v sebi vse, kar povezuje in zbližuje človeško z Božjim.

Dejavno staranje

V letošnjem letu starejših je Svetovna zdravstvena organizacija - WHO svetovni dan zdravja, 7. april, posvetila starejšim, oziroma ljudem v tretjem življenjskem ob- dobju. Opozarjajo, da so starejši s svojimi izkušnjami veliko bogastvo za vso družbo in ne le breme,kot menijo nekateri.Pomem- bno je, da starejši ljudje dejavno preživijo tretje življenjsko obdobje. Za dejavno sta- rost pa je poleg prizadevanj posameznika potrebno tudi sprejemanje in podpora oko- lja, v katerem starostnik živi. WHO je v poslanici pozvala k preseganju predsodkov o starosti in starejših in k izgrajevanju takšnega odnosa in socialne politike, ki bi zmanjšala neenakost ter revščino starejših
Zaradi nizke rodnosti je tudi pri nas delež mlajših vse manjši, delež starejših pa se veča. To je razvidno tudi iz brošure "Zdra- vje v Sloveniji", ki ga je izdal Inštitut za varovanje zdravja.
Prav v dneh okrog 7. aprila smo lahko po televiziji spremljali žalostne procesije be- guncev s Kosova, med katerimi je bilo tudi veliko starejših.Zato so takšni dnevi in po- zivi priložnost, da se za trenutek zazremo vase, pretehtamo svoja ravnanja in odloč- no rečemo NE! tistim, ki jih na starost s culo v roki preganjajo z njihovih domov.
Staranje ni bolezen in starost naj ne bo le obdobje nemoči, ampak tudi obdobje zdra- vja in dejavnega življenja.

Jože R.

Zdravje s krožnika

Verjetno je tudi nam zdravnik kdaj dal pri- poročilo ali naročilo,naj se čimveč gibljemo globoko dihamo, opustimo nekatere nez- drave navade in razvade ter se pravilno prehranjujemo.
Zdrav način življenja in prehranjevanja pra viloma ne zahtevata kakšnih dodatnih stro škov. Največkrat je dovolj že nekaj reda, odgovornosti in izogibanja vsemu tistemu, kar poznamo kot sedem glavnih grehov.
V Sloveniji poznamo poleg običajnih živil tudi živila, ki imajo naziv "varovalna živila". So res nekoliko dražja. V tujini uporabljajo za ta živila izraz 'lahka živila.'
V Sloveniji si je ta naziv pridobilo 131 živil. Označena so s stiliziranim srčkom, obkro- ženim s črko Q. Na takšnem živilu pa mora pod znakom biti pripisana tudi lastnost,za- radi katere je živilo dobilo naziv "varovalno živilo" denimo zaradi manj maščob,soli, na- sičenih maščobnih kislin... Znak varovalne- ga živila pri nas podeljuje komisija, sestav- ljena iz zdravnikov in živilcev pri Inštitutu za higieno medicinske fakultete v Ljubljani z vednostjo Ministrstva za zdravstvo, kot je bilo povedano na enem od pogovorov, ki ga je pripravilo Društvo za zdravje srca in ožilja. Živila ocenjujejo na osnovi pripo- ročil Svetovne zdravstvene organizacije in Svetovne organizacije za prehrano in kme- tijstvo.
Ne pozabimo pa, da ne obstajajo samo dobra - zdrava in slaba živila, ampak tudi dobri - zdravi in slabi jedilniki...

(jora)

O zaposlovanju invalidov

Po podatkih Zavoda RS za zaposlovanje je v letu 1998 bilo v različne oblike in progra- me usposabljanja vključenih 1182 invalidov kar je za 99 oseb več kot leto prej. To je znamenje, da se invalidi,ki nas ob pomanj- kanju delovnih mest pogosto pestijo še zdravstvene težave, vse močneje zaveda- mo,da znanje odpira pot naprej. V lanskem letu je 723 invalidov dobilo redno zaposli- tev.
Res je to le kapljica v morju potreb, a je morje za to kapljico bogatejše.

Naj še dodam, da se pri nas počasi le uve- ljavlja zakonodaja,s katero invalidni delavec postaja tržno zanimiv tudi za delodajalca. Zavod ob sodelovanju rehabilitacijskega svetovalca in zdravnika specialista medi- cine dela pomaga invalidu izbrati primeren poklic in ga usposobiti zanj, odvisno od posameznikove zmožnosti. Invalid za čas usposabljanja dobiva od Zavoda denarno pomoč, je zavarovan za primer poškodbe pri delu, ima na voljo učne pripomočke, poskrbljeno je za mentorstvo in deležen je zdravniškega pregleda.
Delodajalec pa dobiva od Zavoda četrtino, polovico ali tri četrtine zajamčene plače za zaposlenega invalida. Delodajalec,ki želi zaposliti brezposelnega invalida, se lahko obrne na najbližjo območno enoto Zavoda, kjer mu bodo pomagali izbrati "primernega invalida" in mu dali še druge informacije.

R.R.

Stop tuberkulozi

Za tuberkulozo velja mnenje, da je sprem- ljevalka revščine.
WHO - Svetovna zdravstvena organizacija je 24. marec razglasila za dan boja proti tuberkulozi. Na svetu za to boleznijo vsak dan umre okoli osem tisoč ljudi ali več kot dva milijona letno. Človek, ki je zbolel za pljučno tuberkulozo,lahko v enem letu okuži 10 do 15 ljudi. Tuberkuloza je nalezljiva bolezen, ki jo zdravniki znajo ozdraviti, a žal to ni dovolj, da bi jo lahko izkoreninili in preprečili umiranje.

Pri nas cepijo proti tuberkulozi že novoro- jenčke,kasneje pa testirajo tudi mladostni- ke med 14. in 19.letom.Po daljšem obdobju upadanja števila obolelih je po letu 1995 število obolelih, žal, spet začelo naraščati. Tako se je Slovenija spet znašla na sez- namu ogroženih držav.

K odpornosti zoper tuberkulozo lahko veliko prispeva tudi vsak posameznik z zdravim načinom življenja,ki vključuje čimveč giba- nja, zdravo prehrano in opuščanje razvad, kot so pretirano uživanje alkohola,kajenje.

R. R.

Štiriindvajseti marec

Ta dan sta pri nas potekali skupščin dveh institucij z namenom, da bi izboljšale našo zdravstveno oskrbo.
Na skupščini Zdravniške zbornice Slovenije so spregovorili tudi o delu razsodišča zdra- vniške zbornice. V zadnjem obdobju se je močno povečalo število pritožb uporabnikov zdravstvenih storitev, ki se obračajo na zdravniško zbornico.Sprejeli so spremembe v pravilniku, ki bo omogočalo razsodišču hitrejše in bolj učinkovito delovanje. Kot je za javnost povedal dr.Vojko Flis, predsed- nik odbora za pravno-etična vprašanja, so poseben problem tisti zdravniki, ki nočejo sodelovati pri razčiščevanju posameznih primerov,v katere so vpleteni.Predlagali so da bi zoper te zdravnike že med postop- kom sprejeli začasne ukrepe, tudi začasno odstranitev z delovnega mesta.S tem želi- jo tiste zdravnike, ki namerno ovirajo delo, pripraviti k sodelovanju in povrniti ter pog- lobiti omajano zaupanje javnosti v pošteno in odgovorno delo velike večine zdravnikov Za uspešno zdravljenje mora pacient zau- pati zdravniku, ta pa se mora obnašati ta- ko, da mu pacient lahko zaupa.

Isti dan je potekala tudi skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Sprejela je sklep o ustanovitvi družbe za vzajemno zdravstveno zavarovanje, ki bo pričela delovati 1.novembra letos.Pokrivala bo področje prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Sklenili so,da se s prvim ma- jem povišajo premije za prostovoljno zdra- vstveno zavarovanje.Najnižja mesečna pre mija je po novem nekaj nad 2.900 tolarjev, najvišja pa 3.353 tolarjev. Sklenili so še,da bodo k sedanjim sedemsto sedemdesetim srčnim operacijam odobrili sredstva še za dodatnih 175 srčnih operacij. ZZZS bo so- financirala gradnjo doma paraplegikov za obmorsko medicinsko rehabilitacijo pri Pi- ranu.

Vrednost zdravil, predpisanih na recepte, je lani znašala skoraj 21 tisoč tolarjev na prebivalca. (Pa vsa ta zdravila tudi pojemo in z njimi ravnamo odgovorno?) Menili so tudi,da v primerjavi z drugimi državami ku- pujemo preveč uvoženih in praviloma dra- žjih zdravil. Uvoznikov zdravil je pri nas kar 76.

Prvič v sedmih letih delovanja ZZZS se je skupščine udeležil tudi kakšen minister za zdravstvo. Po mnenju ministra dr. Jereba ima ZZZS največ zaslug za to, da je Slo- veniji,kot edini državi v prehodu,uspelo ob držati tako visoko stopnjo zdravstvenega varstva, kot ga imamo.

Jože R.

Zdravnica leta

V dneh okrog velike noči je po izboru bral- cev revije Viva bila izbrana najbolj priljub- ljena zdravnica pri nas. Največ glasov je dobila mlada zdravnica Mila Saftič, ki v Zavrču in Cirkulanah že dvanajst let skrbi za zdravje 2.600 ljudi s tega dela Haloz.

Izbor pa gotovo ni priznanje le njeni stro- kovnosti,ampak še bolj njenemu odnosu do ljudi.Ob tem me neki notranji glas nagova- rja k spoznanju,da dobrota in posluh za so človeka ter hvaležnost za vse dobro, tako kot vinska trta,najbolj uspevajo prav v naj bolj strmih bregovih in ob težko prehodnih kolovozih našega vsakdanjika - v okoljih,ki jih nekateri imajo za obrobna.

J. J.

Zamenjava baterij

Po spremembi 67. člena Pravilnika so upo- rabniki elektromotornih invalidskih vozičkov enkrat na dve leti na stroške ZZZS upra- vičeni do zamenjave iztrošenih baterij za pogon vozička.Zamenjava se na zdravniški recept opravi pri pooblaščenem servisu.

Upajmo, da bodo šla v klas tudi večletna prizadevanja invalidskih organizacij in posa meznikov, da bi ZZZS prevzela večji delež odgovornosti pri nabavi varnejših in kvali- tetnejših invalidskih vozičkov in drugih pripomočkov, ki so izdelani po evropskih standardih.

Jože Raduha

Svetovni dan medicinskih sester

Petega maja je bil trinajsti svetovni dan medicinskih sester - babic. V Sloveniji dela trinajst tisoč medicinskih sester,od tega je štiristo petdeset babic. Na ozemlju Slove- nije je prva babica pričela z delom že leta 1753. Po dvesto štiridesetih letih jo je leta 1984 pogoltnilo usmerjeno izobraževanje. Prihodnje leto pa bodo iz Visoke šole za zdravstvo prišle prve diplomirane babice pri nas.
Dvanajsti maj je mednarodni dan medicins- kih sester.Pri njihovem delu naj jih spremlja naša prijazna misel ter vzajemno spošto- vanje in posluh drug za drugega.

Prebrali smo ...

Šestega maja smo lahko v Večeru prebrali prispevek koordinatorke iz mariborskega centra za socialno delo Sonje C., ki je med drugim zapisala: pozivam starše, ki imajo otroke z motnjami v duševnem ali telesnem razvoju ali otroke z boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje,nego in rehabilitacijo, trajajočo dalj kot šest mesecev, naj se oglasijo v našem centru, kjer bodo uveljavili pravico do dodatka za nego otroka.Dodatek ni od- visen od družinskih prejemkov, temveč od duševne ali telesne motnje, vrste bolezni, starosti otrok in šolanja..." Ta pravica iz- haja iz 2. člena Zakona o družinskih preje- mkih, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 26, dne 15. aprila letos.

Zbral in pripravil Jože Raduha

Sveta pisma za sirote v Romuniji

Svetopisemska družba Slovenije je društvo ki skrbi za razširjanje Svetega pisma po dostopni ceni čim večjemu številu ljudi. Dvakrat letno zbiramo sredstva, s katerimi kupimo Sveta pisma in jih razdelimo ljudem ki si jih ne morejo kupiti sami.
Ob letošnjem prazniku vstajenja smo se z mislimi ustavili med najbolj ubogimi med ubogimi.
Romunija je znana kot dežela sirot. Dokler se nismo pobliže srečali s tem problemom, nismo vedeli,kako hudo je v resnici. Verje- tno tega ne bomo nikoli zvedeli, ker uradni podatki prikrivajo dejansko stanje. Na sve- tovnem spletu so številke strašne.Razmere v katerih se nahajajo prebivalci te države, tudi ne obetajo izboljšanja. Etnično je Ro- munija pestra država, saj je poleg skoraj 90 odstotkov Romunov tu še veliko Mad- žarov, nekaj pa je še manjših skupnosti: Ukrajincev, Hrvatov, Rusov, Turkov in Ro- mov.Skoraj 20 odstotkov celotnega prebi- valstva je otrok.Vseh prebivalcev je nekaj čez 22 milijonov. Številne človekoljubne organizacije skrbijo za to, da so te sirote preskrbljene z naj- nujnejšim, to je,da niso lačni in imajo toplo posteljo. Niti približno pa ne morejo le os- novne stvari zadovoljiti drugih otrokovih potreb. V obdobju,ko bi najbolj potrebovali bližino in toplino staršev, so prikrajšani za številne stvari, ki se jih niti ne zavedajo. Posledice bodo čutili šele, ko odrastejo.
Seveda te stiske ni mogoče povsem odpra viti,lahko pa jo ublažimo. Romunska sveto- pisemska družba bo otrokom razdelila nekaj Svetih pisem, primernih zanje.
Več vzrokov je, ki pripeljejo ta bitja v sku- pne domove, ta pa ne morejo nadomestiti topline doma. V primerjavi s tistimi, ki so prepuščeni ulici, pa so otroci v sirotišnici lahko srečni. Mnoge dobrodelne organiza- cije se zavedajo, da so ti otroci potrebni pomoči in se odzivajo na njihove potrebe. Tako tudi Svetopisemska družba, ki se za- veda, da otroci ne živijo samo od kruha... Svetopisemska družba Slovenije ima svoje prostore na Dunajski 5 v Ljubljani, 1509 Ljubljana. Telefon: 13-13-117, faks: 13- 13-117. Žiro račun Svetopisemske družbe, kamor lahko nakažete sredstva,je: 50102- 678-703144.
Če vas zanima potek akcije in še druge do brodelne dejavnosti, nas obiščite na naših spletnih straneh: www.drustvo-svds.si Vsakega obiska bomo veseli. Vsem, ki se boste odzvali dobrodelni akciji, se že vnaprej lepo zahvaljujemo. Vaš dar bo nekomu spremenil življenje.
Dragi prijatelji, v upanju,da se tudi osebno srečamo, vas v imenu vseh sodelavcev Svetopisemske družbe prav prisrčno poz- dravljam in želim Božjega blagoslova.

Mateja Bizjak

Ljubezen in preizkušnje

Verjetno se je že vsak težji bolnik srečal s takšno ali podobno mislijo ali besedami kot: "Kogar ima Bog rad,tega preskuša s trplje- njem." So trenutki in so ljudje, od katerih lahko sprejmeš to misel in spoznanje, ker začutiš, da jim besede prihajajo iz čistega in toplo čutečega srca. In so trenutki in ljudje,ob katerih občutiš iste besede le kot brneč bron, ki prihaja iz ustne votline in so lahko le boleč izgovor za nekaj, kar bi tvoj "sogovornik" moral storiti, pa ni.
Minilo je že dobrega četrt stoletja, ko sem poromal v Lurd. Vlak z več kot šeststotimi romarji je odpeljal v nedeljo in nas pripeljal nazaj v domovino naslednjo nedeljo. Šest dni smo preživeli v Lurdu, v mestecu, kjer se je Nebo po Mariji tako enkratno dotak- nilo zemlje ter naše človeške ranljivosti in minljivosti. Nobene Karitas takrat še ni bilo pri nas in nobenih uniformiranih pomočnikov ni bilo z nami. Pa smo vendar bili tiste dni skupina romarjev, ki je imela največ bolni- kov in je najdlje ostala pri lurški Mariji...
Kmalu sem lahko spoznal, da je kraj Mariji- nega prikazovanja za veliko večino romar- jev svet kraj. Romarji pa nismo nikakršni svetniki,ampak povsem običajni ljudje,ki so prišli iskat Božjo in Marijino bližino, upanje, tolažbo...To so podobe,ki so se me dotak- nile za vse življenje.
Še danes sem žalosten,ko se spomnim,ka- ko je mogoče trgovati z svetimi podobami. Podobo Lurške Marije so ulični trgovci po- nujali na vse poteh, ki vodijo k votlini prika zovanja in našel si jo lahko na spominkih, na raznih palicah za pomoč pri hoji in tudi na raznih ničvrednih plastičnih posodah, steklenicah s pijačami,na prtičkih in še kje.
Za mnoge bolne romarje je bilo romanje enkratna milost in tudi priložnost, da so po daljšem obdobju utrudljive samote spet na šli sogovornika, znanca, prijatelja, s kate- rim so se lahko pogovarjali o rečeh, ki so jih težile ali zanimale. Lakota po takšnem sogovorniku je dostikrat veliko hujša od tiste, ki jo prinaša prazen želodec.
Pri obedu sem imel stalen prostor pri večji mizi,kjer je obedoval tudi mlajši duhovnik,ki se ga je bolezen močno dotaknila, da je le

z največjim naporom napravil nekaj kora- kov. Vedno je bil poln iskrivih misli in obed ni nikoli minil, ne da bi od vsakega pri mizi izvabil vsaj droben nasmeh.Z nami pa je bil pri mizi tudi mladenič pridnih rok,ki je men- da bil prvič z bolniki, a se je zelo rad iz- muznil vsakemu daljšemu pogovoru z njimi. Vsak komaj začeti pogovor je kar najhitreje "zašpilil" z besedami:"Kogar imata Marija in Jezus rada,tega tudi preskušata, tepeta... To je milost..."
Med enim takšnim besedovanjem tega mla deniča ob koncu obeda, je duhovnik vidno vznejevoljen prijel za svojo palico z Mariji- no podobo,ki mu je služila za pomoč pri hoji in mladeniču smeje naložil nekaj krepkih čez pleča ter pri tem ponavljal: "Marija te tepe,Marija te ima rada, sprejmi to milost".
Mladenič je presenečeno in togotno vstal ter prijel za poplesavajočo palico in zabru- sil: "Če bi ne bili duhovnik,bi se midva zdaj drugače pogovarjala. Da se tako poigrava- te s svetimi rečmi," mu je še poočital.
"Tudi jaz ne maram poigravanja s svetimi rečmi. Poglej palico, tudi na njej je sveta Marijina podoba in verjemi mi, da bi se tu jaz zelo rad s teboj drugače pogovarjal" je še pribil duhovnik in oddrsal od mize. Mla- denič je še nekaj bentil,s svojimi novopeče nimi spoznanji pa je bil do konca romanja manj radodaren. Molčanje ob pravem času pa je včasih tudi prvi korak do modrosti in spreobrnjenja.

Rastislav

Moj nastop na TV

V uredništvu oddaje "Recept za zdravo življenje" so pripravljali oddajo o cerebralni paralizi.Ker jo imam tudi jaz,sem takrat pre dlagala našemu vodji v Sončku,naj opozori na arhitektonske ovire, ki jih večina izmed nas zelo občuti. Zdelo se mi je potrebno in prav, da se po možnosti odpravijo stare napake, da bi bili invalidi bolj varni tudi ta- krat,ko gremo kam sami.V Litiji še marsikaj ni prilagojeno za našo vožnjo z vozičkom; tako pa je še marsikje. Naši voditeljici Jelki se je moj predlog zdel prepričljiv in potre- ben, zato mi je dejala, naj to povem kar sama. Tako sem sodelovala v oddaji.
Zaradi treme sem se temu tudi upirala. Danes mi ni žal,da sem sodelovala. Prepri- čana sem, da je za našo varnost premalo poskrbljeno ravno zaradi arhitektonskih ovir in da se to premalo poudarja.Zelo smo izpostavljeni nevarnosti na cesti;zlasti za- radi prehitrega prometa. To zelo občutim tudi sama.

Duška Prah, Litija

Enkratno slave polna zmaga; za katero ni bil nikdar slišal svet, ki jo je iz ljubezni iz- bojeval Sin Device, čiste vsakršnega ma- deža, tedaj, ko je izdihnil pod grehi svojih sovražnikov. Prikazana na žalostni veliki petek v visokoknježnem mestu Loki pod gorečim varstvom nadvse hvalevredne bra tovščine presvetega Kristusovega Telesa in po prizadevanju častitih očetov kapucinov 26. marca 1728.

Škofja Loka - starodavno mesto, polno lepot in ohranjenega bogastva.

Eno izmed teh je Škofjeloški pasijon,ki nosi veličastno in najstarejšo letnico ohranjene ga dramskega besedila v slovenskem jezi- ku. Napisal ga je kapucinski pater Romuald Marušič leta 1721.
Predstavlja se v 13. slikah,ki se v procesiji na premičnih odrih pomikajo po trgih in ulicah Škofje Loke.Prikazuje zgodbo člove- štva od Adama in Eve prek smrti do Kris- tusovega trpljenja.
Izvirno in vsebinsko izredno bogat prikaz pasijona, stara kamnita obzidja, temne in ozke mestne ulice, osvetljene s plameni gorečih bakel, jedi v lončenih posodah z leseno žlico, prijazni ljudje in baročni utrip mesta so v nas obiskovalcih pustili nepo- zabno in duhovno globoko sporočilo.

Ljubica in Tina

Chiara-upanje novih binkošti

Predstaviti ustanoviteljico in pred sednico Marijinega dela Chiaro Lubich,ki je sredi aprila na pova- bilo slovenske škofovske konfe- rence za dva dneva obiskala Slovenijo, je nemogoče samo v nekaj stavkih.Ta izredna žena je sredi vojne vihre leta 1943 odkrila Boga, ki je popolna ljubezen, in je zato pustila študij ter se vsa predala božanski avanturi. Danes s svojo karizmo povezuje narode v 182 državah sveta, ne glede na raso,stan ali versko pripadnost v eno samo veliko skupnost, ki se močno zaveda, da smo si vsi ljudje bratje in sestre med seboj saj imamo istega Očeta. Duhovnost edino- sti in skrivnost Jezusove zapuščenosti na križu sta temelja vsem dejavnostim v Ma- rijinem delu.
Gibanje je v Sloveniji navzoče že skoraj štirideset let in neprestano narašča. Vse- skozi so ga podpirali tudi naši škofje. Tako kot v svetu tudi pri nas povezuje mnoge poklice in gibanja znotraj duhovnosti. Za predstavitev naštejem samo nekatere: fokolarini (e), to so laiki, ki živijo v majhnih skupnostih in si prizadevajo med seboj ne- nehno vzdrževati edinost in navzočnost vstalega Kristusa,potem prostovoljci- veja laikov, ki se je rodila med madžarsko revo- lucijo in se zavzema za prenovo vseh po- dročij družbe. GEN, mladi,ki se trudijo vsak dan korenito živeti evangelij. Prav ti mladi so tudi prevzeli odgovornost za gibanje "Mladi za zedinjen svet" in "Otroci za edi- nost". Duhovnost Marijinega dela združuje in navdihuje duhovnike ter redovnike-ce, ki duha edinosti prenašajo v župnije in sa- mostane. Izredno je razširjeno tudi gibanje novih družin, ki poleg prinašanja evangelija v družinsko življenje uresničujejo tudi pro- jekt "Posvojitev na daljavo". Vendar so to le nekatere dejavnosti Marijinega dela.
Iz želje po uresničitvi edinosti izhaja tudi Chiarino neprestano prizadevanje za dialog z voditelji velikih verskih skupnosti. Nepo- zabna in polna sadov so njena srečanja s pravoslavnimi Cerkvami (Athenagora I., Demetrij I.), z anglikanskimi škofi,pa evan- geličani. Duhovnost edinosti vse spodbuja k ekumenski ljubezni in iskanju vsega, kar kristjane različnih Cerkva združuje in bogati Zelo odmevni in rodovitni so tudi Chiarini medverski razgovori z Judi, muslimani, bu- disti,hindujci... Več deset tisoč ljudi drugih verstev po vsem svetu sprejema vodilno misel duhovnosti Marijinega dela in zavze- to sodeluje v različnih dejavnostih gibanja. Tudi ljudje,ki ne pripadajo nobeni veri,ima- jo že od začetka svoje mesto v gibanju. Prizadevajo si za splošne človekove vred- note; edinost, mir, ljubezen, pravičnost...
Ob svojem obisku v Braziliji l.1991 je Chiara predstavila program "občestvenega gos- podarstva",ki temelji na kulturi dajanja, na gmotni pomoči revnim in v odpiranju novih delovnih mest. Ideja, ki je tako navdušila ne le Južno Ameriko,temveč ves svet, tudi Slovenijo. Ob tem pa nikakor ne moremo mimo binkoštnega srečanja lansko leto,kjer se je okoli papeža zbralo vsaj petdeset cerkvenih gibanj in blizu pol milijona njiho- vih članov. Na tem zgodovinskem srečanju je Chiara sv. očetu zagotovila vsa svoja prizadevanja za tesno povezovanje in pol- no občestvo med gibanji. Da,udejanjajo se nove binkošti.
V priznanje Chiarinemu prizadevanju v med sebojnem povezovanju narodov je samo v zadnjih letih prejela 11 častnih doktoratov po vsem svetu ter celo vrsto priznanj in odlikovanj. Tudi slovenska škofovska kon- ferenca je Chiaro ob njenem obisku odliko- vala z najvišjim cerkvenim odličjem, redom sv.Cirila in Metoda. Po obisku na nadškofiji je Chiara Lubich spregovorila množici v nabito polni cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani. Približno 2500 ljudi, med njimi vsi škofje z nuncijem, diplomati tujih držav, nekateri poslanci državnega zbora RS, predstavniki redovnih skupnosti,tudi nekateri člani KBBI smo z navdušenjem poslušali njeno razmiš- ljanje o Mariji, vezi edinosti med gibanji.
Naslednji dan je Chiara na povabilo pred- sednika državnega zbora RS g. Podobnika obiskala slovenski parlament in spregovo- rila poslancem vseh strank o občestvenem gospodarstvu in političnem delovanju, ki se navdihuje po evangeliju - gibanju za edinost. Vsi v dvorani so zavzeto poslušali njeno vizijo, ki vedno bolj postaja resnič- nost. Še posebej je ustanoviteljica gibanja pohvalila predstavnike "sedme sile", saj so z njene enourne tiskovne konference po- ročali nadvse pošteno in objektivno.
Njeno veliko zadovoljstvo in veselje,da nas je lahko obiskala na naših tleh, je grenila njena in naša bolečina vojne in njenih po- sledic v naši bližini.
Slovenija je v teh dneh posebej vzvalovila, kako tudi ne bi, saj jo je prvič obiskala dr- žavljanka sveta v najglobjem pomenu be- sede. Ob tem obisku je Chiara Lubich tudi potrdila, da so njene korenine slovenske, kar sicer kaže že njen priimek. Pripadniki Marijinega dela se neizmerno zahvaljujemo Bogu, da smo lahko doživeli ta obisk.

Rafko Jurjevčič

Blagoslov kapelice v domu na Pobrežju

Na cvetno soboto so v Mariboru v Domu upokojencev Danice Vogrinec na Pobrežju pripravili slovesnost ob blagoslovitvi kape- lice za stanovalce doma. Blagoslovil jo je mariborski škof dr.Franc Kramberger. V na- govoru se je z veliko hvaležnostjo zahvalil vodstvu doma, projektantu, izvajalcem, darovalcem in osebju. Nekaj besed pa je namenil tudi stanovalcem doma in jim za- želel, da bi kapelica postala srce doma in njihovega duhovnega življenja,vera pa luč, kot uči Slomšek. Ob škofovem razmišljanju pa sem začutil tudi vso resničnost pesniko vih besed, ki je zapisal: Kdor hoče živeti, mora poljubiti križ.
Direktorica doma je v pozdravnem nagovo- ru poudarila "pravico vsakega posameznika do veroizpovedi in neoviranega verskega življenja, ne glede na starost in okolje, v katerem človek živi". Za udejanjanje te pravice pa se moramo vsi nenehno truditi. Delež odgovornosti tistih, ki so sprejeli od- govornost (vladanje) za kakšno področje ali za koga, je še toliko večji.
V okviru misijona, ki je to pomlad potekal v mariborski dekaniji, so misijonarji prišli tudi v dom. Polna obednica in dejavno sodelo- vanje pri sveti maši so zgovoren dokaz, da starostniki, stanovalci doma živijo bogato duhovno življenje.Domsko občestvo pove- zujejo in oskrbujejo duhovniki iz župnije sv Magdalena. Zdaj, ko imajo svojo kapelico, bodo imeli tudi žegnanje in prvo bo na pra znik Brezmadežne, 8. decembra.
Vsakič, ko obiskovalec stopi v predprostor doma, ga pozdravi kakšno prijetno prese- nečenje. V božičnem času so ta prostor napolnjevale velike jaslice, v dneh okrog velike noči pa smo lahko občudovali pirhe in zajčke. Pirhe so ob vodstvu mentorice skupaj izdelali stanovalci doma in mladi prostovoljci srednje ekonomske šole. To je svojevrstna zgodba o povezovanju ljudi različnih starosti. Srečujejo se in zbližujejo bogastvo izkušenj in modrost, pridobljena v dolgem nizu let ter odprtost mladih za duhovne vrednote in izročilo ljudi,ki počasi odhajajo...

Jože Raduha

Ona

Vsakodnevni opravki in moja zamišljenost na teh poteh mi ne pustijo misli drugam. A zgodilo se je, ko sem jo zagledala...
Zgrbljena starka, naslonjena na leseno og- rajo ob poti,obsijana s soncem,me je zdra- mila. Ponošen rjav plašč, stara torba, ki jo je stiskala k sebi, pa še ona sama, z zapi- sanimi leti na obrazu, so dajali videz neke blage osamljenosti.
Za hip sva se srečali z očmi in nasmehom. Njen pogled je bil tako mehko božajoč, da me je spreletelo. Nisem si upala stopiti k njej in jo vprašati, če morda potrebuje po- moč. Prav počasi sem šla mimo nje, bila pa sem dodobra vznemirjena. Čudni občutki so rasli v meni. Njeno bližino sem nosila s seboj še nekaj deset metrov. Ozrla sem se nazaj. Želela sem si je dotakniti in ji izreči nekaj besed. Toda bilo je prepozno! Tudi ona je gledala za menoj.
Kdo neki je ta ženska, je valovilo v meni. Saj ni bila ne žalostna ne obupana. Kot dragocen kip je nepremično slonela ob og- raji.Zdelo se je,da čas zanjo ni pomemben.
Zbrisala sem svoj prvi vtis. Ne, ta ženica ni bila nesrečna ali osamljena ali žalostna. Nekaj globokega je bivalo v njeni duši, ne- kaj žlahtnega, pomirjujočega, kar je s svo- jim pogledom podarjala tudi meni.
Kaj neki se je pletlo v njenih mislih?Ta dan je nemara doživela kakšno posebno vese- lje, da je bila videti tako zadovoljna. Ali pa se je morda potiho zahvaljevala Bogu za podarjeni dan, ki bo podaljšal črto njenega življenja.

Francka Tronkar

Kristjan, pridi ven! Vstani in hodi!

V vsej Cerkvi na Slovenskem zlasti po ve- liki noči potekajo dekanijski sinodalni dnevi To so dnevi,ko v domačih Cerkvah in skup nostih še posebej skrbno preverjamo našo skupno pot. Ne le njene posamezne dele, npr.cerkveno življenje, temveč res celotno pot. Prav zaradi tega je sinoda tudi naša skupna odgovornost. Preveč je odprtih vprašanj,da bi lahko na vsa primerno odgo vorili.Dejavno sodelovati in oblikovati pozi- tivno naravnanost do sinodalnega dogaja- nja pomeni nič drugega in nič manj kakor odločati se za življenje. Saj življenje,o ka- terem govorim,ni le biološko bivanje. Pred- vsem gre za zvestobo zavezi, ki vključuje obljubo za življenje vrednot.Sprašujemo se o Cerkvi, o njeni pristnosti in njenem pri- mernem vključevanju v življenje naroda. S sinodo želimo izmeriti dalje našega krščan- stva. Prav sinoda je izziv našemu krščan- stvu in njegova edinstvena priložnost v slovenskem narodu.
Zadnja sinoda, katero je l.1940 sklical škof Rožman, zaradi takratnih političnih in druž- benih razmer ni mogla zaživeti. Bili so do- ločeni napori in pričakovanja, vendar... V šestdesetih letih je bil sklican v Vatikanu posvet vseh škofov (koncil).Mnoge njego- ve ideje in priporočila tudi med Slovenci še niso prav zaživela. Sedaj se nam ponuja nova priložnost. Veliki jubilej leta 2000 nas vabi,da prav vsi -verni in neverni- premis- limo,kaj pomeni za današnji čas izbrati živ- ljenje v luči družbenih dogajanj. To je čas, v katerem si mora vsak sam odgovoriti na ponudbo med smrtjo in življenjem. Malodu- šje, nestrpnost, samomori in sedanje raz- mere med rojstvi in pogrebi nas ne vodijo k življenju. Povsem jasno je,da kriza odno- sov med Cerkvijo in družbo škoduje obema Zavest odgovornosti do teh in podobnih vprašanj je osnovni pogoj našega življenja Poklicani smo, da smo sol in kvas v našem narodu. Vsi, tudi bolni, invalidi in ostareli. Seveda, mera naše odgovornosti sta mož- nost in sposobnost, ki nam jo je Bog dal.

Rafko Jurjevčič

Benetke!

So dogodki in doživetja,ki jih je težko ohra niti v svojem srcu,ko bi človek želel obču- tje srca in duše razkriti, razveseliti z njimi še druge. Toda prav za taka doživetja je težko najti pravih besed.
"V Benetke gremo, greš z nami?" se je gla- silo povabilo prijateljice. "S prijatelji za en dan - le kaj bi mogla želeti še lepšega?" je bil moj odgovor. Šestindvajseti april je bil določen za naš izlet. Malo s strahom smo pogledovali v megleno oblačno nebo.Kakš- no bomo v tej deževni pomladi imeli danes vreme? "Saj sestra Mihelangela ve, da v deževnem vremenu ni lahko potovati. Go- tovo nam je izprosila lepo vreme", se je iz ozadja v kombiju zaslišala tolažba. Hvala Bogu, vreme je bilo res čudovito lepo,naša vožnja pa brez vseh težav in nevšečnosti.
Benetke! Vožnja po morju.Res nimam besed da bi mogla opisati ta občutja, ki napolnijo srce in dušo, ko človek prvikrat v življenju sedi v barki, ki ga varno nosi po valovih. Drobni valčki, ali niso kot naše vsakdanje življenje, ki nas nosi proti večnosti, večji valovi, ki jih dela hiteča barka, pa naše težave, ki nas na potovanju v večnost za- devajo? Taki večji valovi se kmalu umirijo. Naj tako tudi v našem življenju utihnejo in se umirijo vse težave. Morje! Kako dolgo pot po morju so nekoč prevozili naši misi- jonarji, da so milost vere ponesli v svet!
Veličastni cerkvi svetega Marka in svetega Štefana! Koliko truda in napora so verni ljudje nekoč položili v te veličastne zgrad- be,da so z njimi pokazali Bogu in zanamcem svojo vero, saj je le trdna vera zmogla pred stoletji brez mehanizacije zgraditi to veličastnost. Kaj pa s svojo vero sedaj gradimo mi? Ali smo zmožni vsaj duhovne stavbe, duhovno veličino, da z njo dajemo Bogu čast?
Seveda je vsa ta paša za oči izčrpala na- še moči. Da smo se tudi telesno okrepčali, so poskrbele Marijine sestre z bogatim pik- nikom, ki so ga pripravile, kot so seveda poskrbele za vso organizacijo izleta. Malo skrbi so imeli le šoferji, da niso izgubili kombija, ki je pod veščo roko sestre Edith varno ubiral našo pot.
Za zaključek tega prelepega izleta smo se zbrali k sveti maši pri sestrah v Trevisu, ki so nam ljubeznivo odstopile kapelo v svo- jem domu. Sveto mašo je daroval naš pri- jatelj Gregor. Pomenila je vrhunec dneva.
V naših srcih še odmeva Jezusova "veliko- duhovniška prošnja, da bi bili vsi eno". Ko sem med množico na trgu svetega Marka videvala tuje narodnosti, črnce in Kitajce, mi je v srcu odmevala ta Gospodova proš- nja,"da bi bili vsi eno".Ta prošnja je ostala, čeprav neizgovorjena, globoko v mojem srcu.
Izlet, romanje, piknik, sveta maša, bilo je čudovito lepo! Naj bo vsem in vedno lepo!

Angelca

Povabilo ob letu starejših

Kako malo je potrebno, da spremenimo za- skrbljene obraze v vesele, so spoznali tudi pri župnijski Karitas na Brdu. Že nekaj let s pomočjo župnika Andreja Sveteta in nje- govega pomočnika Staneta Okorna organi- zirajo srečanje za starejše in bolne farane župnij Brdo in Zlato Polje. Letošnje veliko- nočno srečanje je potrdilo,da je res potre- bno,saj se takrat starejši in bolni popolno- ma sprostijo in pozabijo na svoje težave. Veliko k temu pripomoreta oba duhovnika, ko s prijaznim nagovorom preženeta vse črne misli.Letos je sveto mašo na tem sre- čanju daroval g.Stane Okorn.Pred mašo je bila priložnost za spoved,po njej pa pogo- stitev; to so pripravile članice Karitas. Za spomin so vsi udeleženci dobili simbolično darilo - butarico, kajti naslednji dan je bila cvetna nedelja.
Vsem, ki se trudijo in pripravljajo srečanja, naj Bog podari moč, da bodo še naprej vztrajali.Vsem ostarelim pa - vidimo se po- leti na srečanju ob letu starejših.

Dadi

Materinski dan v Celju

V petek, 26. marca, je moški pevski zbor Pod gradom za svoje celjske sokrajanke organiziral prijeten večer za njihov praznik -materinski dan.Nastopili so otroci iz vrtca in osnovnošolci. Program je navdušil vse v dvorani Pri Stegu. Nastopila sta še harmo- nikarja in seveda omenjeni moški zbor. Po- sebej je bilo lepo,ko so pevci odnesli šopek najstarejši krajanki, Roziki Petru, ki ima za seboj že enaindevetdeset let in ni mogla priti na praznovanje. Ob obisku so ji zapeli tudi nekaj pesmi.Za to jim je bila zelo hva- ležna,saj ni pričakovala tolikšne pozornosti Ta prijazna večerna poteza je bila zanjo očitno popolno presenečenje, saj ni priča- kovala,da bo ta večer kdo potrkal na nje- na vrata in ji zapel za lahko noč. Sreča v njenih očeh je bila za vse nas navzoče bogato plačilo.

Ivan Strmole

Utrinek z mariborskega misijona

V okviru priprav na papežev obisk in raz- glasitev škofa A. M. Slomška za blaženega je bil v letošnjem postu v mariborski deka- niji misijon. Podobno kot v drugih župnijah je tudi v mladi župniji Pobrežje, posvečeni Mariji, Materi Cerkve, en dan bil namenjen bolnim in ostarelim župljanom. Že v pripra- vah na misijon je župnik, g.Praznik, opomi- njal, spodbujal in prosil ljudi za pomoč, da bi se moglo čimveč ostarelih in bolnih ude- ležiti misijona in bi tako postali povezani z župnijskim občestvom ter se počutili ena- kovredni udje tega občestva. Ob tem je izrazil svojo bolečino, da mnogo župljanom spozna šele na pogrebu, ko jih poslednjič oblečejo v pražnjo, zakmašno obleko.Našo skrb in ljubezen izkazujmo že prej, tako da obvestimo in povabimo duhovnika in bodo naši bolni bratje in sestre mogli nadaljevati svoje versko življenje. Duhovnik jih bo po- tolažil v njihovi nemoči in trpljenju in jim pomagal stopiti čez prag življenja v večno upanje.
Na dan štiridesetih mučencev se je v toplo ogreti kapeli pobreške cerkve nabralo kar nekaj bolnih in ostarelih faranov pri bogo- služju, ki ga je vodil g.misijonar Tone Pust. Ta je v občutenem nagovoru spodbujal, naj radi takrat, ko pride čas odložiti motiko ali drugo orodje, radi vzamemo v roke dru- go orodje,rožni venec, in prosimo Marijo za pomoč zdaj in ob naši smrtni uri. V skrbno pripravljenem misijonu imajo po- membno mesto vsi,ki z molitvijo in darova- njem svojih življenjskih težav v bolezni ali starostni onemoglosti podpirajo oznanje- vanje evangelija. Misijon v Rušah, ki so ga vodili lazaristi g.Tone Pust, dr.Stanko Ger- jolj in urednik Prijatelja je to lepo pokazal. Dobro obiskano srečanje v cerkvi in v ve- roučni učilnici, ob tem pa še veliko obiskov po domovih so bili lepa spodbuda tudi misi- jonarjem in domačemu župniku g. Bernardu Geršaku. Misijon - naše poslanstvo se na- daljuje...

B.V.

"Leta 2000 bom star sedemin- šestdeset let"; se je predstavil Oton Kurent,Ježa 93,Ljubljana- Črnuče ob začetku intervjuja za Prijatelja. Mnogi bralci in bralke Prijatelja ste ga že dolgo poznali prek njegovih člankov in predvsem različ- nih stvari,ki jih je pripravljal za razvedrilo - križank in ugank. Tudi za pogovor se ni dal prositi in je rad spregovoril o svojem živ- ljenju,ki je od osemindvajsetega leta pote- kalo na invalidskem vozičku, pa o ljubezni žene Jožice,o tem,kaj mu v življenju največ pomeni, o težavah življenja in o svoji veri. Še za to številko Prijatelja je pripravil kri- žanko, potem pa se je 20. maja uresničilo tisto, kar je izpovedoval v pesmici, ki jo je znal iz otroštva. "Prvi je Bog, ustvaril me je, drugi je Sin,odrešil me je. Tretji je Duh, posvetil me je; četrta Marija, najlepša Go- spa, Peti je angel, me k zvezdam pelja..."
Oton je bil dolga leta eden najzvestejših in najskrbnejših sodelavcev Prijatelja, član uredniškega odbora,prevzel je odgovornost v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov ter bil mnogim dober prijatelj, ki pa si ni pomišljal reči tisto, kar je čutil za pravilno. Združeval je resnobnost in šaljivost, zani- malo ga je nešteto stvari, zato je bil prava enciklopedija. Vedno je imel kaj v rezervi, pa če je šlo za sodelovanje pri maši ali za različna srečanja. Zelo je skrbel za svoje telesno in duhovno zdravje in z veseljem razdajal svoje znanje in moči. Preprosto, bil je uresničenje gesla Bratstva 'Vstani in hodi!' Hvala, Oton, za vse!

Vlado Bizant

Več kot dve desetletji je minilo od takrat,ko sem se spoznala z Marjanom Škvarčem (Kovk 4, 5273 Col) na srečanju na Miren- skem Gradu. Vsakega srečanja KBBI se je kljub težki invalidnosti, ki ga je spremljala od ranega otroštva, z veseljem udeležil, posebej še zato, ker je lahko tam užival gostoljubnost svoje rodne tete- usmiljenke s.Leonarde.Bil je mož trdne krščanske vere in zelo veselega značaja. Še dolgo se ga bomo spominjali, kako rad je z veselim sr- cem in močnim glasom zapel Marijine pesmi čeprav je sicer zelo težko govoril. Vsem nam je bil lep zgled. Kot je bilo vse Marja- novo življenje polno odpovedovanja in žr- tev - posta, tako je bilo zgovorno,da ga je Gospod prav v postnem času -sredi marca -poklical k sebi iz te solzne doline. Poklical ga je v lepše življenje, kjer je gotovo za- slišal tiste Gospodove besede. "Pridi, dobri in zvesti služabnik, da prejmeš neminljivo plačilo v kraljestvu svetih!"

Majda Križaj

V začetku maja se je izteklo dolgo življen- je Pavle Križaj iz Lozic pri Podnanosu. Nekateri iz Krščanskega Bratstva bolnikov in invalidov smo se mogli udeležiti pogreba da smo ob mamini smrti izrekli sožalje naši Majdi in njenim domačim. Kljub lepi starosti in pričakovanju nujnega slovesa, kajti ma- ma je zadnje mesece zelo opešala in se počasi poslavljala,je bilo slovo težko. Mor- da je res tako - čim trše je življenje in čim bolj trdni so bili ljudje, od katerih se po- slavljamo, tem bolj jih cenimo. Slovo od matere pa je najtežje. Pokojna mama je naučila svoje, naj si pomagajo sami, naj pomagajo drugim in Bog jim bo pomagal.To ostaja, mama pa naj si pri Bogu odpočije.

V.B.

Objavljamo še nekaj pisem, ki so prišla ob tridesetletnici Prijatelja,pa je vsakič zmanj kalo prostora, nekaj pa je še čisto novih. Škoda bi bilo, če bi te lepe misli,tudi s tru- dom pripravljene, ostale v predalu. Vem,da obstajajo tudi drugačna mnenja o Prijatelju ampak pisnih dokazov za to ni - vsaj na uredništvu ne. Nekaj kritičnih mnenj, ki le pridejo, pač lahko preberete v rubriki Mne- nja in odmevi.

O tem, kaj mi pomeni list Prijatelj, kako ga sprejemam, v kakšnih okoliščinah sem ga že uporabila in komu podarila, bi lahko na- pisala celo knjigo. Toda naj zapišem le to: Sprejemam ga kot obisk,saj se v njem sre- čam z mnogimi znanci in prijatelji.Ko berem že po slogu pisanja uganem,kdo je avtor in ob koncu članka se mi srce veselo nasmeji Prijatelj je zame vez, spodbuda, prijazen obisk. Želim pa si seveda še več,na primer prilogo za odgovorne Bratstva,da bi se bo- lje poznali med seboj in še bolje sodelovali.
Ni pomembno, ali sem v prvi vrsti ali daleč na zadnjem mestu. Zato tudi ni pomembno koliko mojih obiskov,srečanj itd.je opisanih v Prijatelju in koliko mojih člankov je v njem Toda potrebno je sodelovati zaradi Boga, Bratstva, bližnjega in tudi samega sebe. V ljubezni je treba odpreti srce, v hvaležnem veselju uzreti odprte roke, občudovati in slaviti vrtnico (op. znak Bratstva).

Marta Janežič

Vedno znova me preseneča

Nekje na dnu kartonskega zaboja imam še vedno spravljenih nekaj številk Prijatelja iz leta 1972 in '73, ki sem jih dobil na roma- njih, nekaj od prijateljev,nekaj od župnikov Leta 1982 pa sem ga kar naročil. Res mi je pravi in zvesti prijatelj. Vedno znova me preseneča s spodbudnim branjem,mi prinaša upanje in radost ter me povezuje z novimi prijatelji širom Slovenije.
Koliko je na podeželju osamljenih, bolnih in ostarelih ljudi, ki nimajo nikogar, da bi se z njimi pogovoril!Najbrž je tako tudi v mestih v velikih blokih in stolpnicah. Še posebej težko je gotovo tistim, ki slabo vidijo in ne morejo več brati. Star človek se težko na- uči naučiti Braillove pisave. Hvala Bogu, imamo sedaj tisti, ki vsaj za silo še lahko slišimo,zvestega spremljevalca - radio Og- njišče, ki nam dela prijetno družbo. Pred leti niti misliti nismo mogli na to, sedaj pa lahko celo na televiziji spremljamo mašo.
Naj še kaj zapišem o Prijatelju...Že trideset let prihaja med nas, nas tolaži, nam daje upanje, nas druži v Božjo družino bratov in sester po Kristusu. Spodbuja nas, da se med seboj obiskujemo in si pomagamo. Naj bo tako še naprej. Lep pozdrav!

Ludvik Mori

Navdušenje v skromnih razmerah

Ob obletnici Prijatelja nisem zasledil imena kraja, kjer so nastajale prve številke Prija- telja.Morda bo to zanimalo bralce.Verjetno mislijo, da je to bilo v Ljubljani, pa ni čisto točno. Bogoslovci Misijonske družbe (laza- risti) smo namreč takrat živeli v majhnem župnišču v Šmartnem ob Savi. Deset se nas je gnetlo tam. Čeprav smo bili v stiski s prostori,pa je bilo zato toliko več navdu- šenja in mladostnega poleta. Kasneje smo se preselili v Ljubljano, z nami pa tudi Pri- jatelj.
Kot zanimivost naj dodam, da je danes v Šmartnem ob Savi samostojna župnija,kjer župnikuje glasbenik g. Franci Juvan.
V Šmartnem je bil torej začetek Prijatelja. Bralcem in bralkam je drugače ta začetek poznan, vedo tudi za g.Janeza Puhana; ta je vodil pripravo prve številke,ki še ni imela imena Prijatelj. Bogoslovci smo pomagali z razmnoževanjem, zlaganjem,razpošiljanjem in tudi pisanjem. Ne morem se sicer po- hvaliti, da sem bil med najbolj zavzetimi, a nekaj sem le pomagal. Kaj Prijatelj je in kaj pomeni bolnikom, sem zares spoznal šele veliko let pozneje, ko sem postal bolniški duhovnik v Celju. Z veseljem ga podarim bolnikom v bolnišnici, ostarelim v domu upokojencev, ali tudi zapornikom, pa tudi vsem prijateljem bolnikov. Vsem je lahko v veselje,tolažbo in spodbudo.Zato Prijatelju želim, da bi mogel izhajati tudi v novem tisočletju. Želim mu lepo, sončno in zdravo prihodnost. Po vseh župnijah naj bi duhov- niki radi priporočali ta list, ga morda komu, ki sam ne zmore, tudi podarili oziroma našli dobrotnika, da bi ga podaril bolniku. Jezu- sove besede: "Bolan sem bil in ste me obi- skali," se lahko uresničujejo tudi tako, da bolniku podarimo Prijatelja.
Naj Bog blagoslavlja vse skrito delo za Pri- jatelja! Vsem bolnikom, ki berete Prijatelja in vsem, ki ga pripravljate, lep pozdrav.

Stanko Domajnko, Celje

Redni prijatelj

Kadar imam večje zdravstvene težave in ne morem pisati,je tudi manj pošte. Takrat še bolj občutim pomen Prijatelja, ki redno prihaja, ne glede na moje zdravje. Zato tudi meni Prijatelj veliko pomeni. Nimam kaj kritizirati.
Naj nas dobri Bog tudi po Prijatelju še na- prej povezuje s prijateljsko ljubeznijo.

Milena Zupančič

V zrelo dobo

Prijatelj je iz otroške dobe prek mladeniške prišel v zrelo dobo. Čestitam! Sam sem se z njim srečal že v obdobju osnovne šole, ki sem jo obiskoval v Zavodu invalidne mladi- ne v Kamniku.Šel sem na pogovor v tamkaj šnji frančiškanski samostan k p.Anastaziju. Rad sem mu povedal o svojih mladostnih problemih in stiskah, težavah v šoli in po- dobno,on pa me je razumevajoče poslušal. Tam sem prvič videl in bral Prijatelja, ki je bil seveda še bolj tanek in skromen,a vse- binsko bogat. Prijatelja sem potem prinašal tudi v Zavod, kar tedaj ni bilo zaželeno, podobno kot ne za druge verske časopise.
Prijatelj mi je bil všeč in mi je še danes. Občasno je v njem tudi kakšen moj prispe- vek,ki pa ga urednik ponavadi precej okraj ša. Seveda bi si želel, da bi bilo objavljeno v celoti, a vem, da ni dovolj prostora za vse in vsakogar. Dobro bi bilo povečati število strani, pa bo več prostora. Veseli pa me bogastvo in pestrost revije, ki nas želi buditi iz mrtvila človeških usod in nas povezovati ter dvigati.

Branko Merše, Postojna

Po starem

Najprej lepo pozdravljam. Kot vidiš, še ve- dno pišem po starem - na pisalni stroj. Kar nekaj stvari na računalniku mi morajo pri- rediti, da ga bom lahko uporabljala s svojo tipalko na glavi. Ta preureditev nikakor ni tako preprosta, kot se mi je prvi hip zdelo. Hkrati lahko pritisnem le na eno tipko,vča- sih pa bi jih morala več.Tako morajo tipkov nico dopolniti s spominom, da si zapomni, kaj sem pritisnila, potem mi bodo namesto miške pripravili posebno ploščico in neke vrste svinčnik, pritrjen na tipalko. S trkom tega svinčnika ob ploščico bom lahko nare dila "klik". Prirejajo mi tudi posebno čelado, da se bo s premikom glave premaknila tudi puščica na zaslonu. Sedaj še ugibam, kako bo to sploh šlo. Res, zanimivo. Pa dovolj o računalniku...
Prijatelj, ki ga sedaj redno dobivam, se mi zdi zanimiv in me pritegne. Preberem ga še tisti dan, ko ga dobim. Vsak članek je po svoje zanimiv. Želim si, da bi izhajal pogo- steje.
Na intervju sem dobila nekaj pošte. Zelo si želim, da bi kdaj mogla koga od teh novih prijateljev obiskati,zlasti g.Zvoneta Modre- ja. Celo obljubila sem mu, da ga bom obis- kala.Ali obstaja kakšno upanje za to? Zdaj se mi zdi že dovolj lepo in toplo vreme, da izpolnim to svojo željo in njemu dano oblju bo, da ga obiščem. Veliko uspeha pri delu želim in lepo pozdravljam.

Dragica Repnik

Molim v novi kapeli

Zahvaljujem se za list Prijatelj, ki mi ga pošiljate v dar. Bog povrni! Za vse, ki ga pripravljate, molim. Sedaj to lahko storim v naši novi kapeli, ki nam jo je blagoslovil g. škof Kramberger na cvetno nedeljo. Blago- slov se je pričel v obednici, potem pa smo v procesiji šli v kapelo, kjer so bile litanije Matere Božje. Bilo je zares čudovito. V dar smo dobili tudi svečo s Slomškovo podobo. Želim vam Božjega miru,ki ga svet ne more dati, in vas iskreno pozdravljam.

Barbara Rumpler, Maribor

Vsem bi ponudila roko

Že dolgo se nisem oglasila.Vidim,da za ka- kšno dolgo zgodbo v Prijatelju ni prostora. Zato vas prosim,da objavite pesmico, ki je namenjena vsem trpečim:

Prijatelji dragi trpeči,
vedno se spomnim na vas,
vsem bi ponudila roko,
a daleč je naša vas.

Velika vaza s cvetom

Za letošnjo veliko noč je bilo kar lepo vre- me in smo tudi starejši ljudje lahko šli v cer kev. Bogu se zahvaljujem za dušno hrano med prazniki. Zelo lepi so bili tudi obredi, ki so jih prenašali po radiu.
V prejšnji številki Prijatelja sem prebrala intervju s Francijem Zupančičem, ki je do- ma iz našega kraja.Zelo me je ganilo.Takoj sem se odločila, da mu bom pisala, čeprav prej nismo imeli veliko stikov.Doma je nam- reč čisto na drugem koncu naše župnije.
Bogu se zahvaljujem za vsak dan, ki mi je po Božjem usmiljenju še dodeljen. Vsako jesen me namreč obide strah, da me bo zima ugonobila, pa, hvala Bogu, sem jih že osemdeset pretolkla. Mogoče mi bo še ka- kšna zima prizanesla.
Večkrat opazujem gozd, kako lepo se raz- vija zelenje, zlasti bukev, vmes pa cveti kakšna divja češnja. Zdi se mi, kot bi gozd bila velika vaza z zelenjem, v sredi pa je velika bela roža, polna cvetov. Kako lepa je narava, zlasti spomladi,kot bi jo Bog na- lašč ustvaril prav po našem okusu.Prisrčen pozdrav vsem v Bratstvu in na uredništvu.

Angela Gorišek

Že objavljeno

Dragi g. urednik. Pošiljam nekaj člankov za objavo v vašem listu.Če ustrezajo vašemu konceptu, jih, prosim, objavite v rubriki "Svet in mi". Vsi članki so že bili objavljeni. Spoštovani g.Janez,vaši članki so vsekakor zanimivi. So v glavnem spodbudni in nava- jajo k življenju po Božji volji. Vmes pa so nekatere misli, ki so zelo nevsakdanje in tudi nekoliko izzivalne. Ne vem, če bi bila prav vsaka primerna za objavo v Prijatelju. Določene polemične stvari prav gotovo bolj sodijo v druge verske časopise, kot da bi s tem obremenjavali bralke in bralce Prijatelja, posebej še, ker vedno zmanjkuje prostora. Ker pa ste sami zapisali, da so članki celo bili že objavljeni drugod, je to glavni razlog, da v Prijatelju ne bodo obja- vljeni. Zgodilo se je že, da je kdo napisal članek, ga fotokopiral in poslal na različne naslove.Potem so bile iste pripovedi obja- vljene skoraj hkrati v več verskih časopisih in je kazalo,kakor da drug od drugega pre- pisujemo. Menim, da to ni primerno. Vsak urednik si želi, da bi objavljal popolnoma nove,drugod še neobjavljene stvari. Upam, da to razumete in sprejemate.

Kaj zmorejo!

Bil sem na razstavi ročnih del bolnikov in invalidov na Kapitlju v Novem mestu.Kakor vedno je bila tudi ta razstava lep dokaz, kaj zmorejo narediti njihove pridne roke in noge. Koliko truda in potrpežljivosti je v teh izdelkih!

Jože Pajk

Samoglasniki  in soglasniki

• AJE • BEL • EJA • GOST •HUDA • JERN KOPI • LES • LINI • LOL • LOT • MAIL • NICA • PLAT • POLO PORT • RAD • RET • STE • TIE •

Po dve in dve gornji črkovni skupini združite v samostalnik znanega pomena in vpišite besede v lik tako, da bodo prišli na polja s številko 1 samoglasniki, na polja s številko 2 pa soglasniki. Če boste besede prav se- stavili (kar upam in želim) in razporedili v vrste, boste dobili na označenih osenčenih kvadratkih ljudsko modrost.
Rešeno geslo s priloženim kuponom (vsak lahko sodeluje le z eno rešitvijo) napišite na dopisnico in jo pošljite do 25. junija na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 LJUBLJANA. Nagrade 3/1999:
1. kvačkan prt
2. sušilec za lase
3. knjiga-Jože Zadrovec:Na gredicah moje dežele
4. knjiga - Zbirka štirih:Most na drugi breg
5. kaseta - Franc Juvan: Na pragu upanja
6. komplet podobic z motivi iz narave (avtor Klemen Čepič) Nagrajenci 2/1999:
1. radio z uro:Slavka Meglič,Levstikova 19 8210 Trebnje
2. knjiga: Cvetana Priol, Darovana: Milena Manfreda, Postaja 27, 5216 Most na Soči
3. kvačkan prt:Ivana Porenta,Breg ob Savi 56, 4211 Mavčiče
4. knjiga-Karel Gržan, Mavrični angel: Jože Krivec, Solčava 23, 3335 Solčava
5. ščetka za lase z ogledalom: Angelca Kramljak, Partizanska 4/b, 2380 Sl. Gradec
6. komplet podobic z motivi iz narave: Samo Mali, Kebetova 7, 1240 Kamnik

Zunanjo steno nekaterih cerkva krasi son- čna ura in velikanska slika tega svetnika, ki na ramenih nosi otroka. Povejte:

1. Ime svetnika:
a) sv. Anton Padovanski b) sv. Jožef
c) sv. Krištof
2. Kaj pomeni njegovo ime?
a) oboževalec Kristusa b) nosilec Kristusa
c) neznano (se ne da prevesti)
3. Bratovščine z imenom tega svetnika so bile ustanovljene:
a) zoper pijančevanje in preklinjanje
b) za pospeševanje češčenja tega svetnika
c) za postavljanje sončnih ur na cerkve, da bi ljudje ne zamujali maše. Po dveh kolih se je že izoblikovala skupina 18 vodilnih, ki so obakrat odgovorili vse prav.V njej so že poznana imena, nekaj pa je novih: s.Almira Černe, Ana Košir, Oton Kurent, Marjetka Smrekar, Alenka Veber in Jožica Vevoda iz Ljubljane, Tina Rot in Ljubica Zakovšek iz Domžal, Katja Miklič iz Radomelj, Tone Planinšek iz Šmartnega pri Litiji,Nada Marinčič iz Škofljice,Zora Praper iz Prevalj, Marija Boršič iz Rogaške Slatine, Marija Sedovšek iz Mozirja,Zvezdana Zadnik iz Škofje Loke, Milena Manfreda iz Mosta na Soči, Tomaž Bric iz Dornberka in Tilka Tomažin z Rake.Doslej je odgovore poslalo petintrideset tekmovalcev in tekmovalk. Tudi ostali bralci in bralke ste lepo povab- ljeni k sodelovanju in spoznavanju naših vzornikov.

Odgovore pošljite do 25. junija na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Duhovnik - smerokaz; vsem ljudem kaže pot ... (duhovnik pred množico)

• Sej veselje na vrtu svojega brata in videl ga boš vzcveteti na svojem!

• Takrat, ko skupaj zaigrata Viktor in Zlatko,vsakemu zapoje srce (harmonikarja)

• V Božji in človeški bližini je tudi v domu upokojencev prijetno

Slike, tekst in pozdrav: Tone Planinšek

Čujte zvoniti,
počivat zvoni.
Zvoni, le zvoni nocoj,
sladko počivat zapoj!

Takrat zvonovi
zvonite lepo!
Klič'te k Očetu domov,
klič'te nas v sveto nebo.

Anton Martin Slomšek, iz pesmi: Večernica