Dragi prijatelji!

"Misliti na dobro!" Tako je naslov tokratnega intervjuja in to je obenem življenjsko vodilo gospe Emilije Baranja iz Vanče vasi pri Tišini. Najbrž veste,da je bila lani pri reviji Jana razglašena za Slovenko leta,to pa zaradi požrtvoval- ne ljubezni do svojih otrok; dva sta na invalidskem vozičku. Ker so Baranjevi povezani tudi v Krščansko bratstvo bol nikov in invalidov, je bilo že kar nujno, da jim Prijatelj odpre svoje strani. Med drugim boste lahko prebrali tudi zelo zanimiv stavek: "Jaz imam rada Boga, ampak on me nima."Povedan je bil malo za šalo, malo tudi zares. Bolezen dveh otrok in brezposelnost je pač zelo huda preizkušnja... Če pa človek misli na dobro, če zna opaziti vse dobro na tem svetu, potem je življenje vseeno lahko lepo. "Mož je zelo dober po srcu!" je tudi rekla gospa Emilija. Kako lepo je to slišati.
"Misliti na dobro!" Prepričan sem, da vam bo tudi tokratna številka Prijatelja pomagala misliti na dobro, opaziti dobro in delati dobro.K temu bo pripomoglo že povabilo k molitvi v apostolatu molitve, potem pa razmišljanje duhovnika o Božji očetovski dobroti,ki se kaže tudi v nje- govih zapovedih, ter odgovor p. Mirana Špeliča na vprašanje o odvisnosti.
"Misliti na dobro!" Začetek dobrega je v dobrih željah. "Želim si razumeti ljudi, saj je razumevanje ljudi začetek ljubezni.In sposobnost,da se lahko brez omejitev družiš z vsemi, je znamenje, kako si se notranje osvobodil. Gospod, Ti veš,da se ne želim zapreti in obzida- ti, temveč želim biti svobodna in živeti za to, kar se dogaja okrog mene." Tako je v rubriki Spoznajmo zapisala svojo željo Alenka Veber.
"Misliti na dobro!" Kaj dobrega se je dogajalo na različnih srečanjih, pa nika- kor ne le tistega, kar je bilo na mizah, boste lahko prebrali v rubrikah Krščans- ko bratstvo bolnikov in invalidov, Dogo- dki in Naše služenje bratom in sestram. Posebej lepi dogodki so bile tri nove maše - Romana, Robija in Janeza, ki so v času priprave na duhovništvo ali že pred tem veliko pomagali na različnih srečanjih, sedaj pa prevzemajo novo poslanstvo.
"Misliti na dobro!" Prijatelj prinaša na vodila odbora za papežev obisk in Slom škovo beatifikacijo - posebej za bolnike in invalide. Samo še povabilo: mislimo na dobro, lepo, najlepše! Na to, da bo eden od Slovencev slovesno razglašen za vzornika vsem vernim in za nebeš- kega priprošnjika.
Nasvidenje v Mariboru!

Vlado Bizant

spredaj: deček ob cvetlici, foto Klemen Čepič
zadaj: slika Slomška na oltarju v župnij. cerkvi v Vuzenici, foto Tone Planinšek

Avgust

Da bi otroci Boga Očeta iz roda v rod znali hvaliti Vsemogočnega in se mu za hvaljevati za njegova velika dela, ki jih nenehno izvršuje v človeški zgodovini. Da bi Cerkve v Latinski Ameriki na po- budo 6. misijonskega kongresa Latinske Amerike napredovale v pristnem misijon skem duhu v službi nove evangelizacije Da bi znali videti Očetovo previdnost v dogodkih vsakdanjega življenja.

September

Da bi se vsi,ki delajo pri sredstvih druž- benega obveščanja, vse bolj zavedali svojih odgovornosti in si dejavno priza- devali za spoštovanje dostojanstva vsa kega človeka, ustvarjenega po podobi Boga Očeta. Da bi se milijonom beguncev, zlasti v Afriki, lomil kruh Božje besede in zago- tovil učinkovit program humanitarne pomoči in razvoja. Da bi naši časnikarji in kulturni delavci - verni in neverni - oblikovali kulturo srca

Bog zapoveduje

Bog skrbi za nas ljudi z veliko ljubeznijo. Skrbel je za izra- elsko ljudstvo in sedaj smo mi njegovo ljudstvo, njegovi otroci.
Zanimivo,da se tudi danes ponavlja ista zgodba. V Stari Zavezi je po eni strani zapisana zgodovina človekove nepokor ščine, padcev in spodrsljajev, po drugi strani pa zgodovina Božje zvestobe, usmiljenja in ljubezni do nas ljudi. Kakor rdeča nit se ta zgodba vleče skozi ča- se in rodove.
Znamenje velike Božje dobrote je zave- za,ki jo Bog vedno znova sklene z nami Znova in znova daje svojo besedo člo- veku in ga vabi, da bi storil prav tako, mu dal svojo besedo, ki ga edini lahko ohranja pri življenju. Človek naj ne za- upa vase, v svoj prav, v moč človeške besede, ampak v besedo Boga, ki je edina trdna opora za zvestobo in živ- ljenje.
Na poseben način je bila sklenjena Za- veza,ko je Bog dal svojih deset zapo- vedi. Te so kažipot za spoštovanje in ljubezen. Očitno jih ljudje potrebujemo in Bog nam jih podarja kot velik dar svoje Očetovske skrbi in pomoči.
Seveda, težko nam jih je sprejeti, če ni v nas jasnega spoznanja od koga in zakaj jih prejemamo. Dogaja se nam kakor otrokom. Otrok ne razume takoj pričakovanja svojih staršev, ki se zdijo večkrat zahtevna.Vendar če ima starše rad in jim zaupa,potem njihova pričako- vanja sprejme in izpolnjuje. Ko pa hoče postati samostojen, neodvisen od star- šev, pomen zapovedi ugotovi šele ka- sneje, ko vidi posledice svojega rav- nanja, če se jih je držal ali ne. Mislim, da vsakdo, ki se jih je držal, sčasoma ugotovi, da so bile velik blagoslov.
Zanimivo,da nas Oče ne obravnava kot nedorasle, ampak kot take, ki naj bi se osamosvajali. Hoče,da postajamo samo stojni, ter da sami poskusimo pomen in vrednost njegovih zapovedi.
Danes, če imamo nekoliko odprt pogled v dogajanja, uvidimo, kaj se zgodi s tistim, ki odklanja zapovedi. Drvi slepo po poti nasilja, sebičnosti ali samouni- čenja. Nasprotno pa tisti,ki jih spolnjuje in se po njih ravna, ohranja življenje,se zanj bori,zahvaljuje in pomaga bližnjemu Tak človek je kakor drevo ob potokih voda,kot pravi psalmist. Drevo, ki raste ob vodi in je njegovo listje zeleno,nikoli ne ovene in vedno prinaša svoj sad.
Kaj vendarle Bog zapoveduje? Da se ga držimo z vsem srcem, da ga ljubimo in se vzgajamo v ljubezni do bližnjega. Ali je kaj slabega v tej zahtevi?Nasprotno, je vir moči in navdušenja za življenje.
Zakaj nam jih predpisuje in daje? Ker nas dobro pozna in ve,kaj potrebujemo. Ve, da smo krhki, zmotljivi in slabotni. Pozna naše dvome, komplekse in stra- hove. Ne obsoja nas in nam prihaja na- proti v pomoč.
Kako naj zapovedi spolnjujemo?Po črki? Seveda ne.Po duhu? Tako je.Po svojem Duhu, ki nam ga je dal in v našem srcu kliče "Abba - Oče."
Bog se ne da prekositi v svoji ljubezni in skrbi do nas ljudi. Vedno je na raz- polago, stalno nas vabi, naj ga posne- mamo v razumevanju, velikodušnosti in nesebičnem služenju.
Ob velikem bližnjem dogodku razglasitve prvega domačega svetnika lahko po- mislimo, zakaj je A.M. Slomšek vzor. Ne le zato, ker je učil, kaj Bog zapoveduje, ampak ker se ga je držal in oklepal kot edine opore in moči na poti življenja. Njemu se je izročal, njega je ljubil ter spoštoval in zato prejemal njegovo moč in pomoč.
Prepričan sem, da bo Bog pomagal tudi nam, če ga bomo ljubili in spoštovali, kakor je prav.

Toni Burja CM

Misliti na dobro

"Tako drugačna je od nas..." je na glas ugotavljala znana Slovenka,ko je bila povablje- na, naj pove svoje mnenje o Slovenki leta 1998. Spomnili se boste, drage bralke in bralci, da je to postala Emilija Baranja, mati treh otrok, od katerih sta dva na invalidskem vozičku in teže prizadeta. Skupaj z možem ter družinico najstarejše hčerke živi v Prek murju, Vanča vas 64, 9251 Tišina. Prav je,da ji tudi Prijatelj odpre svoje strani. Namerno smo to storili kasneje, da se je nekoliko polegel hrup okrog tega do- godka. Družina Baranjevih je sicer vsaj z obiski in pošto že kar nekaj let pove- zana tudi s Krščanskim bratstvom bol- nikov in invalidov, posebej prek Marte Janežič,ki je tudi dala pobudo za inter- vju že precej pred izborom mame Emilije za Slovenko leta. Ko smo se v juliju v Murski Soboti z g.župnikom menili o na- meravani letošnji božični razstavi ročnih del bolnikov in invalidov, ki bo tokrat v tem koncu Slovenije, smo se ustavili tudi pri Baranjevih in skušali ugotoviti,v čem bi bila omenjena različnost. Emilija je po prekmursko gostoljubna in zgovo- rna. Ne prikriva veselja, da je doživela to laskavo priznanje, življenje pa se zaradi tega dogodka nikakor ni obrnilo na glavo. Težave in skrbi pač ostajajo, nekatere so sedaj ali vsaj začasno olaj šane, to priznanje pa je gotovo priz- nanje vsem materam, ki z vsem srcem živite za svoje prizadete otroke.
Med pogovorom sta Sandra in oče od- šla s kombijem malo zdoma, Ivo pa je potrpežljivo in z zanimanjem sledil po- govoru ter se obiskovalcem velikokrat prijazno nasmehnil.
Gospa Emilija,naj vas najprej vpra- šam,o čem se vi najraje pogovarjate
O otrokih ... Z možem se ves dan po- govarjava o njih; pa o naši mali vnučki, stara je štiri leta in nam sedaj krajša čas.
Mnogi bralci in bralke Prijatelja so vas spoznali po različnih člankih, ki so bili po izboru za Slovenko leta napisani o vas in vaši družini. Vsee- no prosim,če se nam nekoliko pred- stavite. Ali ste tukaj domačinka?
Da, rojena sem tu v Vanči vasi, moja mama pa je iz Gorenjske - iz Kranja. Tudi mož je domačin.
Koliko časa sta že poročena?
Petindvajset let. Imava pa že dvajset let trpljenja. Najstarejša hči je sedaj stara štiriindvajset let in je poročena. Bolezen mlajših dveh otrok nas je hudo prizadela.
Lahko še malo predstavite Sandro in Iva?
Sandra je sedaj stara trinajst let, Ivo pa dvajset in ima že od rojstva epilep- tične napade.Pri osmih mesecih je prvič dobil napad. Zdravniki so takoj ugotovili da nekaj ni v redu z njegovim zdravjem Ima epilepsijo in cerebralno paralizo. Tako on kot Sandra ne moreta govoriti in sama jesti ali hoditi. Razumeta pa čisto vsako besedo. Sandra se hitro vznemiri, začne kričati ali cviliti, Ivo pa je čisto miren. Kadar pa ima epileptične napade (možganske krče), postane ne- zavesten, začne se peniti in je čisto moder.
Kako se sporazumevate z otrokoma ko ne moreta govoriti?
Po njunih gibih in obnašanju vem, kaj bi rada.Če sta lačna, kričita,če je kdo bo- lan, je bolj miren, postane bled in takoj vem, da je nekaj narobe.
Kako pa se odzoveta,če ju pohvalite ali okregate?
Če ju pohvalim, sta zelo vesela. Vendar pa običajno ona dva kregata mene, jo- četa in kričita. Vse mora biti tako, kot si želita. Takoj, ko se zbudita, moram k njima v sobo in tam sedeti. Včasih mo- ram skoraj celo noč presedeti pri njima, ne pustita mi,da bi spala, vedno moram biti poleg.
Imate televizijo?
Imamo, sedaj smo dobili novo v dar in tudi videorekorder. Otroka zelo rada gledata televizijo. Najrajši imata pesmi, Sandra zraven tudi poje. Žal pa RTV nima razumevanja in moramo plačevati naročnino,kljub temu,da sta oba otroka težka invalida. Pisala sem prošnjo,pa so mi odgovorili negativno, češ da skrbniki nimamo pravice do oprostitve. Kdo bi to razumel... Pri njih nič ne pomaga, da sem zaradi prizadetih otrok postala Slovenka leta.
Kakšne so največje težave družine, kot je vaša?
Težave? Sprijaznila sem se, na začetku pa sem mislila,da bom umrla. Zelo hudo mi je bilo takrat, ko so mi povedali, da je otrok bolan,da ne bo shodil in naj ga takoj damo v zavod. Leto dni je trajalo, da so točno ugotovili,kaj je. Rekla sem, da ga v zavod ne dam. Kolikor časa bo on trpel, toliko časa bom tudi jaz. V zavod ga ne bi dala. Da bi drugi zanj skrbeli, jaz bi pa doma sedela in jokala - ne bi prenesla. Moja sta, jaz ju imam tako rada, kot če bi bila oba še čisto majhna dojenčka. Res sta bila nekaj časa v Stari gori, a nisem mogla tega prenesti. S Sandro so tam ravnali pov- sem enako,kot jaz sedaj doma.Ivo nima nobenih zdravil, potrebuje le fizoterapi- jo - razgibavanje.
In to vi počnete kar sami?
Da, to počnem sama, samo oba otroka sta z leti postala težka. Sedaj gresta v toplice za deset dni.Vsak dan bosta po dve do tri ure v vodi.Vedno se po vodni kopeli počutita bolje, posebej Sandra, ki ima močne krče v nogah. Ona ima cerebralno paralizo,drugače pa je zdra- va. Ko je bila stara eno leto, je z mojo pomočjo hodila. Do osmega leta jo ni- sem dala na voziček,ker se mi je preveč smilila.Ko sem samo pomislila na to,sem se vedno zjokala. Vozička sploh nisem hotela imeti. Za Iva sem se še nekako sprijaznila, za Sandro pa še danes ne povsem.V Ljubljani so mi zdravniki zatr- jevali,da bo shodila in bo še vse v redu jaz pa sem slutila in jim tudi rekla, da bo podobno kot z Ivom, ker mora otrok s šestimi meseci sedeti,ona pa je samo ležala in kar naprej jokala. Če bi mi imeli kombi že na začetku in bi jo vsak dan vozili na terapijo, bi danes zagotovo hodila. Zdravniki so rekli, da bi ji vsako- dnevno razgibavanje v vodi najbolj kori stilo.Kljub temu,da sva z možem delala, nismo imeli možnosti priti do avtomobila Mož je delal v tovarni devetnajst let, sedaj pa so šli v stečaj.
Vi sedaj niste več v službi?
Hodila sem v službo šest let. Ko pa so mi povedali, da bo otrok bolan, sem os- tala doma.
Kako pa poteka vaš dan?
Z možem ves dan skrbiva za Sandro in Iva. Paziva tudi na vnukinjo, ko je sta- rejša hči v službi. Zjutraj in zvečer jih peljeva malo ven,čez dan in tudi ponoči pa je vseskozi kakšno delo - hranjenje, oblačenje, previjanje, vsakodnevno kopanje.
Imate kakšne pripomočke?Mislim na postelje, ki se dvignejo in podobno?
Imamo takšne postelje, dobili pa smo tudi dvigalo. Pri dvigovanju mi pomaga mož, saj sama ne zmorem več. Ko sta bila še majhna, sem ju nosila na avto- bus in do zdravnika. Sedaj je že dvigo- vanje doma pretežko.
Sedaj, ko ste postala Slovenka leta, ste ena najbolj znanih osebnosti v Sloveniji.Kakšen je bil prvi stik z no- vinarji oziroma kdo se je prvi začel zanimati za vas?
Pred dvema letoma je revija Jana nare- dila akcijo, s katero so zbrali denar za nakup kombija. Sedaj se lahko vsaj normalno peljemo. Sami si kombija ne bi mogli kupiti. Oba sva brez službe. De- narja ni veliko. Ivo in Sandra dobivata sicer neko pomoč, vendar je vse skupaj komaj za najnujnejše stvari; hrano in položnice. Rada bi jima kupila še kakšno trenirko, pa je včasih še to težko.
Ali lahko obudite spomin na dogodek ko so vas izbrali za Slovenko leta?
Predlagala me je revija Jana. Objavili so seznam petnajstih predlaganih. Ljudje so pošiljali kupone in z dvotretjinsko večino izbrali mene. Bila sem zelo pre- senečena, saj sem bila prepričana, da bo izbrana kakšna igralka ali pisateljica in ne jaz, preprosta mama brez službe, brez vsega, vseskozi samo doma pri otrocih. Je pa res nenavadno,ko te ob- krožijo novinarji in te vsi slikajo. Sploh nisem vedela, kaj bi povedala. Drugi so več govorili. Pravijo, da je dvajset let življenja ob invalidnih otrocih nekaj ta- ko posebnega, da si zaslužim tako pri- znanje. Ne vem, tako se je zgodilo.
Kakšni so še drugi odmevi? Veliko ljudi vas sedaj pozna?
Ne pozna se prav veliko,saj zaradi otrok ne grem skoraj nikamor. Dobila pa sem veliko pismenih čestitk, tudi od predsed nika državnega zbora Janeza Podobnika in drugih.Čestitali so tudi mojemu možu
Dobili smo nekaj stvari in tudi psičko. Podarili so jo iz revije Lord. Rekli so, da je to posebna terapija. Sandra jo ima zelo rada. Tudi sama imam zelo rada psičke. Celo nekaj pokalov s pasjih tek- movanj imamo pri hiši.
Na steni vidim kipec angelčka.Smem vprašati, če ste verni?
Smo verni. Jaz vedno pravim, da imam Boga rada, samo da on mene nima rad. Starejša hčerka je bila pri vseh zakra- mentih, Ivo in Sandra pa sta zaradi bo- lezni samo krščena.Zelo težko gremo k maši, zato smo le poredkoma v cerkvi.
Koliko časa se poznata z Marto?
Poznava se sedem let. Spoznali sva se v rešilcu. Skupaj smo se peljali iz Ljub- ljane, ko sem spremljala Sandro. Od tedaj smo v stiku.
Ste bili z Ivom in Sandro kdaj tudi na kakšnem srečanju Bratstva?
Ne, ni mogoče. Rada bi šla marsikam, vendar Sandra ne more sedeti, biti pri miru. Otroka ponoči ne spita.V posteljo gresta okrog sedme ure in spita tja do polnoči. Potem moram k njima,sicer za- čneta jokati.
Njuna bolezen gotovo vašo družino še bolj povezuje? Kaj pa, če bi le morali iti narazen?
Ne bi šli. Samih ne bi nikoli pustila. Rajši umrem. Mož tudi tako pravi. Če bo kdaj treba iti v dom,bomo šli vsi štirje. Če bi bili zdravi, bi seveda enkrat šli narazen, kot gredo vse družine, ko otroci odras- tejo.
Očitno se je v vaši družini nabralo zelo veliko težav,od bolezni do brez poselnosti, vendar se čuti, da se z možem razumeta. Lahko rečete še kakšno besedo o družinskih odno- sih? Marsikomu bo to v spodbudo.
Morava se razumeti, kajti kdo drug bi otrokoma pomagal, če ne midva. Če bi se še midva prepirala, bi tudi otroka takoj opazila, saj vse razumeta. Mož je zelo dobrega srca. Nikoli se ne kregava Boljše, da smo si dobri in vsi med seboj prijatelji. Njiju pa morava imeti najrajši. Takšna sta kot mala dojenčka. Morava ju hraniti, oblačiti, paziti, da se jima ne zaleti, sicer Ivo dobi napad. Čaj pije po dudi,ker ne more drugače. Kadar kuham me vedno z zanimanjem opazujeta. Sandra zelo rada pomaga, če je le kaj takega, kar zmore.
Če gledate naprej, recimo deset let, kakšne želje in potrebe imate? Naj- brž večjo denarno podporo, da ne bi bilo skrbi glede nakupov...
Da bi le bili zdravi, drugih večjih želja nimam. Oba otroka sta zelo občutljiva in večkrat zbolita. Tudi če sta invalida, samo da bi bila drugače zdrava. Tudi mož je bolan, ima rano na želodcu, ku- ham mu dietično hrano. Jaz pa sem za- enkrat še kar zdrava, na zdravnika niti ne pomislim. Imamo še staro mamo, ki je tudi bolna.
Kakšne izkušnje imate z zdravstve- nim osebjem in socialno službo?
Kar dobre. Sedaj, ko imamo kombi, se peljemo do zdravstvenega doma. Ker zaradi stopnic ne moremo v ordinacijo, pride zdravnik do avtomobila in ju pre- gleda kar v njem.
Bi lahko za konec rekli še kaj, kar se vam zdi v življenju najpomembnej- še in bi lahko vzeli za svoje vodilo?
Misliti na dobro! To je najpomembnejše. Veliko je dobrih ljudi. To sem spoznala tudi ob vseh akcijah za pomoč naši dru žini. Vsem smo hvaležni.

Pogovor se je še kar nadaljeval, kajti čakali smo,da se drugi del obiskovalcev - civilni vojak Jani, Katja Miklič in naš pomočnik Ciril vrnejo z obiska v domu upokojencev v Rakičanu. Kot vedno sem obljubil,da ne bo čisto vsak stavek objavljen. Seveda ni bilo rečenega nič takega, kar ne bi smelo biti zapisano, a pogovor je bil tako prisrčen in domač, da ga ni mogoče čisto dobesedno pre- pisati iz traku. Mislim pa,da vam bo dru žina Baranja tudi po tem pogovoru še bliže in da smo vsi lahko Emiliji in njenim hvaležni za pripravljenost ter pogovor. Tudi Vanča vas bo odslej v naših srcih poznana in domača vas.

Pogovarjali smo se: Vlado Bizant, Marta Janežič in Tone Planinšek

Odvisnost

Ne dolgo tega smo se v družbi sproš- čeno pogovarjali, pa je naneslo,da smo pričeli pogovor o odvisnosti. Jaz sem rekla, da je vsak na poti k svobodi, če se prepusti odvisnosti od Boga. Prijatelj me je popravil, češ da smo tudi ljudje drug od drugega odvisni.Zdaj razmišljam kako je v resnici z odvisnostjo bližnji - Bog in z našo medsebojno odvisnostjo.
Brat Miran, spet se zatekam k tebi po pomoč in bom vesela odgovora. Bog plačaj v imenu vseh. Mir in vse dobro! Draga Marjetka in s teboj bralci teh vrstic!
Sprašuješ me o odvisnosti, o tem, kaj pomeni odvisnost med ljudmi, odvisnost ljudi od Boga in o še kakšni odvisnosti. Pa o razmerju svobode do nje.
Morda je najprej dobro premisliti o sa- mem pojmu odvisnosti, saj besede ne pomenijo vedno istega. Poglej, že pri ognju je tako,da se lahko ob njem spe- češ ali pa si na njem spečeš, na primer, palačinko. Enkrat ogenj uničuje, drugič je v pomoč.Tudi o odvisnosti dandanes slišimo pogosto kot o nečem,kar člove- ka uničuje: odvisnost od alkohola, tab- let, mamil, pa tudi odvisnost od fiksnih idej,od izkoriščevalcev. Taka odvisnost človeka nedvomno razčlovečuje, ome- juje v njegovi svobodi, svobodi, ki je Božji dar.
Gotovo pa obstaja še druga odvisnost, ki nima negativnega predznaka. Takšna odvisnost ne nasprotuje človekovi svo- bodni volji, pač pa stoji nasproti člove- kovi sebičnosti in egoizmu. Nasprotuje človekovemu samooklicanju za merilo vsega, za Boga,pa tudi malikovanju ka- terekoli stvari.
Ta druga odvisnost, bi se smela celo imenovati s kakšnim drugim imenom. Pri njej gre namreč za to, da najprej pre- poznamo svoje mesto in vlogo v svetu: da nismo bogovi,pač pa Božje stvaritve in Božji otroci. Priznati Boga za Stvar- nika in za Očeta nas gotovo postavi v poseben odnos do njega - v odnos od- visnosti. Ko bi on ne hotel, nas pač ne bi bilo. Psalm 104, 29-30 lepo opisuje življenje kot zastonjski Božji dar: A če skriješ svoje obličje, se prestrašijo. Ko jim vzameš dih, preminejo in se v svoj prah povrnejo.Ko pa pošlješ svoj dih,so ustvarjena, in prenoviš obličje zemlje.
Biti tako odvisen, človeku ničesar ne odvzame,razen njegovega napuhnjene- ga samomalikovanja. Ta odvisnost nas

šele vzpostavi v življenje. Ali sem od- visen od kisika v zraku ali ne? In ali mi to kaj jemlje svobodo,če moram dihati? Ali mi,nasprotno, dihanje šele omogoča, da sploh živim? To, da sem odvisen od Boga, pa naj to priznam ali ne, mi omo- goča, da sem. Bog v svoji neizmerni ljubezni, s katero me je ustvaril in me ohranja pri življenju, pa moje odvisnosti od njega noče izrabiti za to, da bi me usužnjil, pač pa mi prav z njo daje mo- žnost, da rastem v podarjenem Božjem otroštvu,vse dokler ne bom,kakor upam sprejet v Božje kraljestvo.
Potem pa pridejo zraven še bratje in sestre.Tudi oni so Božje stvaritve in so zame Božji dar.In so zato zame možnost za rast in možnost za padec. Brata ali sestro lahko naredim za malika za ne- kakšen nadomestek za Boga. Lahko ga dobesedno obožujem in si mislim, da je vse moje življenje odvisno od njega. In če postanem odvisen od takega malika, zapadem v prvo, slabo odvisnost, ki mi jemlje svobodo,me usužnjuje in me raz- človečuje.
Ko pa brata in sestro sprejemam kot sopotnika - lahko tudi starejšega in bolj izkušenega, a vendar sopotnika - tedaj lahko postane zame opora, ker nočem, ker ne morem stati sam in še toliko manj morem sam hoditi.Ko pa sprejemam opo ro in ko oporo komu morda tudi dajem, postajam odvisen, soodvisen,vendar mi ta odvisnost podarja nekaj bistvenega v življenju:omogoča mi ljubezen. Ljubim nekoga, ki je ob meni, sprejemam lahko njegovo ljubezen, in s tem se moje živ- ljenje samo oplemeniti.
Kako prav je torej, da se učimo odvis- nosti: da znamo odvisnost razločevati, pravo in življenje podarjajočo od uniču- joče; da znamo nadalje sprejemati pra- vo odvisnost od Boga in bližnjega;in da v tej odvisnosti sprejemamo od Boga odrešenje in dobroto od bližnjih. Hvala vam, ker ste nam v tem zgled.

fr. Miran Špelič OFM

Okus zdravljenja

Kaj vidiš, je odvisno od tega, kje stojiš: na strani bolnika,zdravstvenega osebja ali svojca. Svet je popolnoma drugačen če ga gledaš skozi bolniško okno ali če si na invalidskem vozičku. Kakšno je tvoje doživljanje, najbolje vedo tisti, ki imajo podobne izkušnje kot ti.Ali je mo- goče od zdravnika pričakovati, da ve, kako ti je,če doživljaš svet skozi 'očala' bolečine, nepremičnosti, nespečnosti, slepote, gluhote,depresije, popolne od- visnosti od drugih?Bolniki so mi povedali da je dober zdravnik tisti,ki bolnike po- sluša in sliši. Strokovno rečemo, da ima zmožnost empatije (vživljanja v bolnika) Nemogoče je, da bi zdravnik na svoji koži preizkusil vseh petintrideset tisoč bolezni. Lahko pa pusti, da ga bolniki poučijo - ne o stroki,ampak o vsem,kar daje zdravljenju okus in kvaliteto. Sol zdravljenja je gotovo dober stik med bolnikom in zdravnikom in ta daje medi- cini prihodnost.
Kaj zdravljenje zagreni? Prisluhnimo bol niku. Ko je prišel do sprejemnega oken- ca,ga je administratorka brez pozdrava vprašala: "Ali imate potrjeno zdravst- veno knjižico? Dajte mi izvide. Ja,koliko pa imate te solate?" En izvid pomeni bolniku eno operacijo, eno preiskavo, tedne neprespanih noči in skrbi. Počuti se kot na tržnici,kjer tehtajo ali bo spre jet ali ne? Nihče ga ne vpraša, kako se počuti,ali lahko stoji in čaka?Po pregle- du zdravnik mimogrede pripomni:"Držimo pesti, da nimate raka." Bil je rak. Bolnik premišljuje, kaj pa zdaj? Ima bolezen, ki je celo zdravniku neprijetna in se je boji Potem ti pa res ni več pomoči... Ena neprimerna izjava lahko bolniku ukrade upanje za vedno. Heinrich Pera, duhov- nik v Hospicu, je zapisal: "Zame je du- hovnost drža. Drža, ki je povezana z dobrim strokovnim znanjem.Vsak človek želi, da ga jemljemo resno v njegovem sedanjem položaju." Kako se počutijo svojci,ko jim medicinska sestra ob umi- rajočem očetu reče: "Kaj pa še hočete, poglejte letnik!" Res, ima devetdeset let, a ne glede na leta ga imajo radi in trpijo, ko vidijo, da trpi. Kako se počuti žena, ko ji zdravnik reče: "Kontrole pri možu niso več potrebne." Možu se sta- nje poslabša,želi si ponovno k zdravniku Ustreže mu. Na hodniku jima zdravnik reče: "Kaj ste ga pa pripeljali, saj sem vam povedal, da nimam več kaj storiti." Kirurg lahko rešuje z nožem in podira z nepremišljeno besedo.
Naj bo grenkega dovolj... Potrebno je, da se spregovori tudi o tem, da se ne bi nikoli več ponovilo.
In kaj da zdravljenju dober okus? Pre- berite si otroško knjigo Doktor Belko.To je bel kuža, ki je vsak dan obiskal bolne otroke v bolnišnici. Skočil je na posteljo pomahal z repkom in se stisnil k njim. Bil je mehak,topel in zvest. Nekega dne je zdravstveni inšpektor iz higienskega razloga prepovedal njegove obiske. Uspeh zdravljenja otrok se je bistveno zmanjšal. Ko je hudo zbolela inšpektor- jeva hči, je doktor Belko ponovno po svoje zdravil otroke.
Dober okus zdravljenju dá bližina člove- ka,naj bo to zdravstveno osebje, bolni- ški duhovnik ali svojci. Vrata bolnišnice se vse bolj odpirajo, starši so lahko štiri indvajset ur pri bolnem otroku. Koliko upanja in moči dá lahko bolniku kartica, telefonski klic, šopek marjetic, obisk duhovnika. Kako blagodejne so duhov- nikove besede ob podelitvi zakramenta bolniškega maziljenja: "Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem usmi- ljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha. Odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi." Bolno telo potre buje poživitve Duha. Zakramenti obva- rujejo bolnika malodušnosti in obupa. Podarijo mu potrpežljivost in notranji mir, če je njegova želja, da jih prejme.
Diakon je ob zaključku prakse v bolniški župniji nagovoril bolnike: "Veliko sem se to leto naučil od vas. Včasih me je bilo kar malo strah stopiti v bolniško sobo. Zgodilo se je, da sem ob bolniku in nje- govem trpljenju ostal brez besed.Daro- val sem mu le svojo bližino. Takrat sem resnično doživel Kristusa na križu." Bolj tolaži nema bližina kot besede: "Kar na Boga preložite vse skrbi." V bolezni se lahko Bog tudi skrije in oddalji. Morda ga ponovno prepoznaš prav po bližini človeka, ki 'zna' spremljati.
Po novi maši je Anton Martin Slomšek redno maševal v bolnišnici sester Eliza- betink, kjer se je vsak dan srečeval z velikim trpljenjem in umiranjem. Sam pravi v dnevniku: "Tako sem se naučil spoznavati smrt in od umirajočega sem se naučil živeti." Bolniki so bila dobra šola za njegovo svetost. Veselimo se njegove beatifikacije in naj nam bo za zgled. Bližina svetnikov daje vedno do- ber okus življenju.

Dr. Janja Ahčin

Bled in Blejsko jezero

Kdo od Slovencev ne pozna Blejskega kota?Gotovo ga ni.O nastanku pa vemo bolj malo.
Iz doline Save Bohinjke pa vse do Ra- dovljice je segal ledenik.Ob jeziku lede- nika je nastala kotanja - današnji Bled z jezerom. Značilnost Blejskega kota so osamljeni hribi, od katerih je najbolj zna na Grajska peč z Blejskim gradom na vrhu. Druga privlačnost je Blejski otok s cerkvico Marijinega vnebovzetja (459 nm), Bled (501 nm), njegov zavetnik je sv.Martin, škof. Kraj je omenjen že leta 1004.Prvotno se je naselbina imenovala Grad, leta 1907 pa je dobila ime Bled. Prva kapela se v kraju omenja že pred letom 1000, cerkev pa 1345.
Najini pogovori so se velikokrat ujeli v vprašanje, ali se lahko pride peš okoli Blejskega jezera.Svojo radovednost sva potešili v lepem in sončnem četrtkovem popoldnevu. Oprtali sva si nahrbtnik z malico, da ne omagava in se podali na dolg obhod, za katerega nisva vedeli, kje se bo končal.
Sprehod po lepi peščeni, nekajkrat tudi mehki gozdni poti, prepleteni s koreni- nami,je bila prijetna in polna zanimivosti
Visoka drevesa, sklonjena globoko nad jezero so dajala prijetno senco spreha- jalcem in številnim ribam v jezeru.Račke so se razposajeno oglašale in opozarja- le na svoje spretnosti. Labodja družina pa je v svojem elegantnem slogu drsela po gladini jezera sem ter tja.
Travniške cvetlice je grelo toplo sonce in pozibaval jih je rahel vetrič.
Rdeče gozdne jagode so sramežljivo vabile roko, da jih odtrga, omamni vonj cvetočega bezga se je širil vse naokrog topot konjskih kopit, topla jezerska voda s kopalci... kako čudovita narava!
Na poti nisva omagali. Nahrbtnik je po- stajal prazen, midve pa polni prijetnih doživetij.
Dan sva končali na Brezjah s sv. mašo in procesijo.
Bogu hvala za tako bogat dan!

Ljubica in Tina

Hočem poskusiti in se postaviti na svoje noge. Toda sama ne zmorem. Pomagaj mi. Rada bom sledila Tvojemu klicu. Kam naj naravnam svojo hojo?
Vem, da nisem sama. Toda,zakaj mi toliko- krat pustiš, da me ta misel objame v prepri čanje,da sama prenašam svojo bedo,svojo nevero, svojo notranjo praznino.
In če pogledam sama vase, opazim, če me zadene to ali ono, da na to nisem priprav- ljena.
Poslušam, Bog. Sprejemam,kar mi govoriš.
Želim si živeti z ljudmi, se zanimati zanje, jim prisluhniti-vzeti si čas zanje in začutiti, kakšno je njihovo življenje, kaj ga bremeni, kakšne so njegove preglavice.
Nekje v gozdu sem se približala podrtemu deblu in začela opazovati njegove letnice. Velike in majhne razmake, suha in mokra obdobja, motnje v krožnicah, poškodbe, zarastline. To, kar vidim pred sabo in kar skušam dognati,je usoda drevesa.Ne "spre gledujem" ga, marveč ga razumevam. To pa je nekaj drugega. Želim si razumeti ljudi saj je razumevanje ljudi začetek ljubezni. In sposobnost, da se lahko brez omejitev družiš z vsemi, je znamenje,kako si se no- tranje osvobodil.
Gospod, Ti veš, da se ne želim zapreti in obzidati, temveč želim biti svobodna in ži- veti za to, kar se dogaja okrog mene.
Ne želim ostajati sama in govoriti v prazno Želim si pogovora s Teboj, ki mi stojiš nas- proti. Stojiš mi nasproti v vsem,kar me ob- daja. Ti veš vse o meni. Zato se ne bojim pogovora s Teboj. Prosim Te, prisluhni mi!

Alenka Veber

Novo vodstvo KBBI

V petek, 21. maja, smo v KBBI imeli volitve novega vodstva. Že več mesecev smo se v medsebojnih pogovorih in tudi z molitvijo pripravljali na ta dogodek. Vodenje gibanja je zelo pomembno, saj voditelj ali voditelji- ca usmerja gibanje,mu daje zagon, pomirja medsebojna trenja in usklajuje različne de- javnosti ter nas tudi predstavlja v Cerkvi in družbi nasploh.Glede na zgodovino giba- nja mora še posebej paziti, da KBBI ostaja zvesto svojemu imenu in ne bi kdo iz giba- nja v svoji želji pomagati čimvečim ljudem ali biti poznan pohodil pobud bolnikov in invalidov.

Vas zanima, kdo bo naslednja štiri leta vodil KBBI? Dosedanja voditeljica Ljubica Zakovšek. Njen namestnik je postal Rafko Jurjevčič,ki vodi skupino Brats- tva na Vrhniki in je tudi voditelj našega doma na Zaplani.Člani ožjega vod- stva pa so še Tone Planinšek, odgovoren za stike z mednarodnim Bratstvom in me- dije, Katja Miklič,ki vodi pisarno in blagajno ter duhovni pomočnik Vlado Bizant.
O najpomembnejših stvareh pa bo seveda tako kot doslej odločal širši narodni odbor, v katerem so vsi voditelji skupin in različ- nih dejavnosti ter predstavnik sodelavcev in dobrotnikov.
Prisrčne čestitke voditeljici Ljubici in vsemu vodstvu. Naj vse spremlja tudi vaša molit- vena podpora!

Farni dan na Zaplani - 28. maj 1999

Tiste prelepe sončne sobote konec maja se bomo farani z Zaplane verjetno še dolgo spominjali. Prvič je bil namreč na Zaplani farni dan, ki pa je bil gotovo precej druga- čen kot je po drugih župnijah. Pripravili in izvedli smo ga skupaj Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov in farani Zaplane,ude- ležili pa so se ga tudi mnogi člani KBBI iz vse Slovenije.Ta dan smo bili veliko skupaj - najprej pri sv. maši, nato smo si ogledali razstavo slikarja Vojka Gašperuta. Popol- dne smo se poveselili in prijetno sprostili ob srečolovu, kulturnem programu in petju
Tudi pogovora nam ni zmanjkalo - tiste majhne pozornosti drug do drugega,ki jo vi znate dati. Prisluhnila sem pogovoru dveh invalidov. Povedala sta mi vsak svojo zgo- dbo. Kako rada bi jima povedala, da se v srcu vsi počutimo za nekaj prikrajšani. Predvsem nam primanjkuje ljubezni. Ali pa se nam ni ničesar zgodilo? Kdo ve!
In življenje teče naprej - začne se novo življenje.To pa je tudi začetek nove zgod- be, ki jo vedno znova nadaljujemo, z Je- zusovo molitvijo "In zgodi se tvoja volja."
Na koncu naj še povem, da smo srečanje zaključili s šmarnično molitvijo in sklenili,da bomo v prihodnje taka srečanja na Zaplani priredili vsako leto.

Zdenka iz Zaplane

Spomini na farni dan na Zaplani

Zadnjo soboto Marijinega meseca maja je lepo vasico Zaplano še olepšal čudovit sončen dan. Razkošno zelenje in petje ptic v njih krošnjah je pozdravljalo obiskovalce, med njimi najprej naše preizkušene brate in sestre, ki so se zbrali kraj cerkvice sv. Martina, in vse ostale, ki so prišli na praz- novanje farnega dne.Ob deseti uri smo se zbrali v lepo okrašeni cerkvici k sv. daritvi, ki jo je daroval urednik Prijatelja. Lepo je nagovoril vse zbrane, poudarjal vrednote ljubezni in medsebojne pomoči. Skupaj z njim smo se zahvalili Nebeškemu očetu in njegovi materi Mariji za novo pridobitev lepo obnovljene notranjosti starega župni- šča, ki bo odslej služilo za drugi dom inva- lidom, koder bodo našli svež zrak, mir in moči za vsakdanje življenje. Sveto mašo so čudovito oblikovali člani KBBI z uvodi in prošnjami, mladinski zbor, moški kvartet iz Ribnice, solist Jerko in mešani pevski zbor.

Po sveti maši smo si ogledali slikarsko raz- stavo Vojka Gašperuta, ki v svojih delih prikazuje rodni Breginj po potresu, Kras s svojimi lepotami.S svojimi slikami mnogokaj iztrga zobu časa. Za naše želodce so po- skrbele zaplaninske gospodinje z izvrstnimi slaščicami in pa mojstri peke na ražnju.
Sreča na obrazih naših preizkušenih bratov in sester je sijala iz njih oči. Harmonikar Zlatko je neutrudno prepeval in igral na harmoniko, kateri smo vsi radi prisluhnili. Srečolov je s svojimi dobitki razveseljeval mlado in staro. Rafko Jurjevčič,voditelj pri- reditve, nas je po ozvočenju sproti obveš- čal o dogodkih v hiši in zunaj nje. Kako ne bi bil vesel in srečen ob vsem, kar se je ta dan dogajalo na Zaplani!
Popoldne ob štirih smo se zbrali poleg cer- kve pri vodnjaku, spremenjenem v kapelico Brezmadežne. S petimi litanijami Matere Božje smo skupaj z logaškim oktetom Ado- ramus počastili majniško Kraljico. Njihovi ubrani glasovi so očarali slehernega. Hvala vam, fantje!
V prijetnem klepetu z invalidi smo si obo- gatili naša srca,saj je njihova volja do živ- ljenja lahko za zgled vsem nam. Posebna zahvala velja g.Rafku Jurjevčiču in njegovi družini, pevcem in vsem Zaplanincem, ki so kakorkoli pomagali pri organizaciji, da je bil farni dan tako lep in bogat.
Hvaležni Bogu in dobrim ljudem smo se poslovili z obljubo, da se drugo leto spet srečamo. Bog povrni za vse!

Hvaležne sestre
Cilka Knapič,Marija Moškon in Angelca Kržič

Med odprtjem razstave nam je spregovoril tudi slikar Vojko Gašperut-Gašper:
»Ponavadi avtorji na svojih razstavah ne govorimo veliko, saj govorimo s svojimi sli- kami.Slikarstvo je stvar navdiha in trenut- nega občutenja.Ko namreč nekaj zagledaš se ti usede v srce in potem tisto, kar je v tvoji notranjosti, obrodi sad v obliki slike. Kot slikar se dostikrat v naravi počutim kot uboga para, kajti narava je tako mogočna, ustvaril jo je Bog.Narava je velika in nedo- segljiva v pestrosti barv in v vsem, da je ne moreš ujeti.A vseeno s tistim notranjim občutkom, z nekakšnim nagonom, ki me žene naprej,da barve kar bruhajo iz mene, ustvarim določeno sliko.Slikarstvo je stvar, ki te zasede ves dan. Zjutraj, ko vstanem, že razmišljam o tem, kaj bi bilo dobro,da bi nadaljeval ali začel kaj novega. Potem sem vedno toliko časa v ateljeju, kolikor me to miselno zaposluje. Ko kam grem,vidim spet nov motiv; vseskozi po malem ustvarjam. Zvečer, ko se uležem v posteljo, spet raz- mišljam o tem, kaj bi bilo dobro še narediti. Celo sanjam o slikarstvu, tako da je vse- skozi navzoče. Vesel sem, da sem dobil ta dar, da lahko delam, da lahko ustvarjam, da imam to možnost, da sem slikar in da tako bogatim tudi druge, ko morem s sliko izraziti to, kar čutim.
Slikar je seveda zelo vesel odziva ljudi.Ta- ko ste se tudi vi danes tukaj zbrali in zelo sem zadovoljen, ker je res veliko obisko- valcev. Ne izbiram galerij,ampak sem vesel obiskovalcev,kjerkoli razstavljam. Hvaležen sem Rafku za povabilo,čeprav sem se naj- prej spraševal, kje je Zaplana in ali bo kaj obiska v kraju s tem nenavadnim imenom. Danes pa sem res zadovoljen, da sem med vami. Če boste zadovoljni tudi vi in boste del tega čutenja nesli s seboj domov, sem dosegel svoj namen. Hvala vam!«

Srečanje v Škofji vasi

Dan državnosti, 25. junij 1999.

Dragi prijatelji,sprejmite prisrčen pozdrav iz Zibike. Na dan državnosti so se proti Škofji vasi 6, kjer je doma naša prijateljica Ve- ronika Klinc, zgrinjala vozila, ki jih običajno tam ni srečati.Ko so se mimoidoči spraše- vali,kaj se dogaja,so kmalu dobili odgovor: »Danes je pri Veroniki srečanje članov in prijateljev KBBI.«
Veronika je naju z Zlatkom prijazno sprejela Lepo urejena domačija je izražala gosto- ljubnost in pričakovanje. Kar čutil sem, da bo srečanje lepo. Kmalu so začeli prihajati tudi ostali udeleženci,med njimi nekaj čisto novih. Snidenje je bilo prisrčno in veselo.
Med pogovori in smehom je čas hitro minil in začeli smo se pripravljati na sveto mašo ki sta jo darovala lazarist Stanko Domajnko iz Celja in domači župnik iz Vojnika g.Anton Perger. Sodelovali smo s petjem, ki ga je spremljal Zlatko na harmoniju.Gospod Sta- nko nam je v mašnem nagovoru povedal mnogo spodbudnih besed in lepih misli, ki smo jih vzeli sabo kot duhovno popotnico. Sodelovali smo tudi s prošnjami. Posebej smo se spomnili svetega očeta Janeza Pavla II. in prosili za njegovo zdravje,da bi septembra mogel priti v Slovenijo ter pri nas razglasiti škofa Slomška za blaženega.
Po maši, ki so se je udeležili tudi domačini, je spregovoril še domači župnik g. Anton Perger. Izrazil je veselje in ponos, da smo srečanje pripravili v njihovi župniji,ki je ena večjih v Sloveniji, saj šteje pet tisoč duš. Pohvalil je naša prizadevanja in pripravlje- nost,da sodelujemo v KBBI, ter se spodbu- jamo in podpiramo pri premagovanju težav Povedal je nekaj zgodovine o Veronikini domačiji, ter jo pohvalil, da je zbrala toliko poguma, da je pripravila to srečanje.
Med opoldanskim odmorom smo čas izkori- stili za pogovor, pesem in šale, saj so bili med nami tudi Polona Malovrh s kitaro, Ra- do Kapus s citrami in Zlatko Novak s har- moniko.Zelo okusno kosilo so nam poslali iz doma Svetega Jožefa v Celju. Pri postrežbi so pomagali Veronikini prijatelji in naši po- močniki. Za vse je bilo dovolj, pa še doda- tek smo dobili. Največje veselje je bilo vi- deti vesele in nasmejane obraze. Po kosilu smo zbirali podpise na karticah za naše prijatelje in dobrotnike,ki so nam omogočili to srečanje.
Popoldne ob treh je bilo na programu pri- čevanje Andreja Otta, ki je bil tri leta v Zambiji,kjer je pomagal postaviti delavnice za poklicno usposabljanje tamkajšnje mla- dine in mlade tudi učil. Njegovemu zanimi- vemu prikazu (tudi z diapozitivi) smo radi prisluhnili. Za dvorano smo uporabili kar domačo garažo.
Ko smo začeli pripravljati srečanje, je bilo mnogo neznank in strahu. Vsak dan, ki je bil bliže našemu srečanju, pa je bilo več rešenih zadev. Strah in skrb sta hitro pla- hnela. Veronika se je izkazala kot dobra gostiteljica. Njej in njenim domačim velja prva in največja zahvala.Srečanje so tako ali drugače podprli še drugi dobrotniki. Naj omenim vsaj nekatere: Karitas Celje, Bo- goslovno semenišče iz Maribora, Društvo paraplegikov Celje, Prostovoljno gasilsko društvo iz Škofje vasi, Lipa Šentjur, Etol Škofja vas, Sadjarsko podjetje Slom in Pekarna Geršak. Ves čas pa je bilo čutiti posebno podporo in pomoč mnogih, ki so naše srečanje podprli z molitvijo in daro- vanim trpljenjem.
Dan je prehitro minil in ni se dalo kaj več poklepetati z vsemi udeleženci. Naj nihče ne zameri, pač pa se trudimo, da se zopet kmalu srečamo, se obiščemo, pokličemo po telefonu, si pišemo in drug za drugega mo- limo.
Hvala vam, prijatelji za vašo udeležbo, bogato sodelovanje in prijazne besede ter nasmeh, ki ste ga poklonili drug drugemu.

Lojze Čokl iz Zibike

Srečanje pri Budelčevem mlinu

(nagovor pri srečanju)

Danes smo se zbrali bolniki in invalidi tukaj pri Budelčevem mlinu, kakor smo rekli vsi kmetje daleč naokoli. Rada bi vam opisala, kako smo včasih živeli, ko je ta mlin še deloval in smo semkaj nosili težke vreče z žitom.
Doma je zmanjkalo moke in kruha. Zato je mama naročila,naj nesemo v mlin.Z bratom sva do vrha napolnila vreče z žitom,misleč da ne bo pretežko. Čez hribe in doline sva šla na pot, dobro uro hoda.
Najtežje je bilo po tem hribu,ki je pred na- mi, saj je pot ozka in strma. Spomnim se, kako mi je kar naenkrat spodrsnilo, padla sem in se zaustavila šele niže ob smreki. Kako je bilo težko vstati z vrečo, si lahko mislite. Bala sem se, da se bom zopet sko- talila navzdol po strmem bregu.
Ko sva prihajala k mlinu,naju je že od daleč zagledal Budelčev oče in pritekel nasproti. Vzel mi je vrečo in zaskrbljeno dejal:"To je pa bilo težko zate. Odpočijta si malo, jaz pa vama moko pripravim.Pa mlin si oglejta, da bosta videla, kako se žito melje."
Pot nazaj je bila nekoliko lažja, a še vedno težka. Počivala sva pri nekem čebelarju, ki je ravno točil med. Bila sva žejna, zato sva ga prosila za vodo. On jo je osladkal z medom, vsakemu pa je dal tudi kos kruha, namazan z medom. Še danes se tega če- belarja z veliko hvaležnostjo spominjam.
Po tistem nismo več nosili v mlin, ampak smo peljali z vprežno živino. Spominjam se kako sva z bratom peljala daleč naokoli po kolovoznih poteh skozi gozd in kako naju je nazaj grede ujel dež.
Danes mlin sameva. Moko kupimo v trgo- vini, kruh pa še vedno pečemo doma, ker je bolj dober.
Kakor vidite,stavba še vedno stoji,le Budel čevega ata ni več.Ostal pa nam je spomin na dobrega mlinarja, ki je znal priskočiti na pomoč in trpljenje ublažiti s prijazno bese- do in kosom kruha.
Spominjam se tudi Veronike na invalidskem vozičku, ki se je nam otrokom smilila,ker ni mogla hoditi. Sedaj pa nas je povabila na srečanje članov in prijateljev KBBI in se ji za to lepo zahvaljujemo. Hvala,Veronika!

Helena Zupanc

Prelepo srečanje

Dovolite mi, da tudi jaz napišem nekaj vti- sov s srečanja v Škofji vasi. Iz našega doma smo bile za srečanje prijavljene tri, a na koncu sem mogla iti samo jaz.Prišli smo tik pred mašo. Po njej sta se mi oba duho- vnika še posebej posvetila,da smo nekoliko pokramljali.
Po maši so nas zelo bogato pogostili, tako s kosilom, sladkimi dobrotami (ajdova poti- ca, razni keksi, kokosovo pecivo, razne pijače - swing, sok, vino, kava). Po kosilu smo bili prosti do treh, kar sem izrabila za pogovor in spoznavanje navzočih.
Ob treh nam je misijonar, gospod Andrej Otto, pripovedoval o svojem misijonskem delu v Zambiji. Naredil je izredno lep vtis požrtvovalnega in čudovitega človeka. Še na vsakem srečanju sem spoznala kakšno osebo, ki je name naredila poseben vtis, tudi spoprijateljila sem se s temi čudovitimi osebami, tako da si dopisujem z njimi.
Po tem nagovoru smo bili zopet pogoščeni. Mize so bile tako bogato obložene, da sem se pregrešila in sem jedla več,kot bi smela
Res mi bo to doživetje s tega prelepega srečanja ostalo v spominu kar lep čas, če ne kar za vedno.Res hvala vsem,še enkrat

Dragica Repnik

Vedno lepše srečanje

Srečanje na Raki,srečanje prijateljev,bolnih in ostarelih pri družini Domitrovič na Raki, postaja že tradicionalno, saj poteka že vrsto let. Srečanje se začne s sveto mašo v farni cerkvi svetega Lovrenca in nada- ljuje pri kosilu, pri pravi ohcetni pogostitvi, ki jo pripravi gospa Marica s svojimi pomo- čniki, za nas, svoje prijatelje.
Navadno je po kosilu potekal le prijateljski klepet med znanci, letos pa so srečanje čudovito obogatili. Najprej je ga. učiteljica iz bližnje šole pripeljala svoje malčke,otro- ke iz prvih treh razredov, ki pa so nastopili pred "zbranim občinstvom" kot izurjeni ig- ralci. Vsi,vse vloge od malega Kakaduja do "stare čarovnice z metlo" so bili tako pri- srčni igralci, da so nas ves čas predstave držali v smehu.
Potem pa je sledilo najlepše! Naš prijatelj Jože Zupančič je kot srebrnomašnik obiskal sveto deželo in od tam prinesel vrsto čudo vitih diapozitivov. Ob diapozitivih in izčrp- nem predavanju, s katerim je pojasnjeval slike, nas je dobesedno popeljal v Svete kraje,v Deželo Jezusovega življenja na zem- lji. Letošnje srečanje pri družini Domitrovič ni bilo samo prijateljsko srečanje, tudi za nas je bilo romanje v Jezusovo domovino. Slike so bile tako življenjsko simbolične, kot je naše življenje. Skale, del puščave, a vmes pa čudovito drevje ali cvetovi. Kot naša enolična vsakdanjost,ki jo poživi cvet praznovanja.
Hvala prijatelju Jožetu za prikaz Svete de- žele, hvala Marici in vsem njenim pomočni- kom, hvala g.župniku za prijazen sprejem v njegovi župni cerkvi, predvsem pa za vse, za vse Hvala Bogu!

Angelca

Srečanje z novomašnikom

V mnogih župnijah po Sloveniji je v nedeljo 4. julija 1999, zadonela pesem "Novomaš- nik, bod' pozdravljen"; tudi v Prevaljah na Koroškem. Lepa sončna nedelja je bila, ko smo se zbrali v župnijski cerkvi v Prevaljah sorodniki, prijatelji in znanci, da bi prisost- vovali in se Bogu zahvalili za še enega Bo- žjega pastirja več pri mašni daritvi: Prvič jo je daroval novomašnik Roman Travar iz Misijonske družbe sv. Vincencija Pavel- skega (lazaristov).
Roman, Bog te je izbral za svojega poslan- ca, da oznanjaš Božjo besedo in služiš ubogim in majhnim. Tudi v tako družbo si vstopil,ki je namenjena služiti ubogim.Prek te družbe si spoznal tudi nas, bolnike in invalide, ki smo povezani v gibanju KBBI. Nekateri smo bili deležni tudi te Božje mi- losti, da smo bili osebno s tabo, ki si nam daroval prvo sveto mašo. Drugi so bili po- vezani s tabo v duhu in molitvi. Naj bo ta povezanost med nami še naprej, kjer koli boš služil Bogu in tako tudi malim.
Roman,naj ti Bog poplača za vse tvoje do- bro in za vsako minuto in urico, ki si jo kot sodelavec v Bratstvu daroval nam.In hvala za povabilo na novo mašo.

Katja Miklič

Lahovče

V lepem sončnem vremenu smo se bolniki, invalidi ter naši spremljevalci in prijatelji zopet zbrali v Lahovčah, pri družini Galjot. Za presenečenje so poskrbeli otroci iz tre- tjega razreda, ki so nam za uvod zaigrali dve lutkovni predstavi. Prva je govorila o tem, kako je sneženi mož iskal ženo. Med iskanjem je izgubil vse,samo da bi jo dobil. Ko pa jo je le dobil, ga ni marala, ker je bil brez nosu, gumbov na trebuhu, metle in klobuka.Zato je odšel razveseljevat otroke
Druga predstava pa je govorila o tem,kako je medved iskal pestunjo za svoje mladiče. Vsaka pestunja mu ni bila všeč. Prišlo je več živali, med katerimi je slednjič izbral zajčka. Zajček je bil pestunja toliko časa, dokler mali medvedki niso odrasli.
Sledila je sveta maša, ki jo je ob somaše- vanju štirih duhovnikov tudi letos daroval upokojeni nadškof dr.Alojzij Šuštar.Po maši je sledilo dobro kosilo, nato pa pogovor in petje ob glasbi. Srečanje smo zaključili polni lepih vtisov.

E. O.

Bodite kot otroci

Bilo je sredi tople pomladi, ko je naša pet- letna "metuljčica" prinesla iz vrtca prijazno vabilo na nastop njene skupine. "Drage mamice, dragi očetje, želimo vam pokazati nekaj od tistega, kar smo se naučili od je- seni do pomladi", je pisalo na vabilu.
"Ata, tudi ti boš prišel, vsi ateji pridejo," je še odločno pribila hči in zahtevala, da ji to takoj obljubim.Ob tej njeni odločnosti mi je šlo kar malo na smeh, hkrati pa sem že is- kal primerne besede, s katerimi sem ji želel čim manj boleče povedati, da zaradi tistih treh nerodnih stopnic pri vhodu ne bom mogel priti.Elektromotorni invalidski voziček je zelo praktičen v arhitekturno prijaznem in čistem okolju,a silno neroden in nevaren pri premagovanju stopnic. Modroval sem in ji poskušal dopovedati, da se ji bom pri- družil v duhu in v mislih. Pa ni bilo kaj dosti prostora za tovrstno modrovanje. Prepro- sto se je postavila predme z vprašanjem: "Smo ena družina ali nismo?" "Smo," sem ji

pritrdil, "le tiste nerodne stopnice pred vhodom so tako nevarne," sem se resnič- no zaskrbljeno izgovarjal. "Kogar kdaj kača piči, ta se potem tudi zvite vrvi boji," pravi in ponavadi tudi drži pregovor.
"Imajo moji prijatelji in prijateljice iz vrtca močne ateje,ki ti lahko pomagajo. Se bom s Stanko in Marijo pogovorila in prišel boš in pika," je zaključila pogovor odločno, da sem ostal brez besed. Žena in sin pa sta se le muzala, saj je njena odločnost vse pošteno presenetila.
Čez kakšen dan ali dva je ženo ob prihodu v vrtec pričakala ena od vgojiteljic in ji povedala, da sta s hčerjo že vse uredili in se dogovorili. Naj kar pridem, ker mi bodo močni ateji pomagali.
Le nekaj kratkih pojasnil, kje in kako naj poprimejo, je bilo potrebnih, da so v hipu bile premagane stopnice, pod katerimi sem tolikokrat čakal na otroka,da ju pospremim domov.
Ko smo po nastopu in okrepčilu vsi skupaj zadovoljni odhajali iz vrtca, se mi je za hip zazdelo, kot da mi je Mojca, naslikana na pročelju vrtca, spodbudno pomežiknila, kot bi hotela reči:"Vidiš, pa je le šlo." Sam pa sem ji ob tem zaupal svojo željo, da bi ob prenovi vrtca pomislili tudi na tiste, ki jim - nam življenje teče na kolescih, da bi se mogli polnovredno vključevati v življenje in sprejemati svoj delež odgovornosti. Vedno pač ni mogoče stvari reševati le z dobro voljo močnih atejev ali z iznajdljivostjo vztrajnih malčkov.
Nekje v meni pa odmeva Jezusovo naroči- lo: "Bodite kot otroci..."

Jože R.

Utrinki iz Škofje vasi

Na dan samostojnosti so se člani KBBI iz celjskega območja in nekaj prijateljev iz drugih krajev naše domovine zbrali na sre- čanju pri Veroniki v Škofji vasi. Vsakdo je prinesel s seboj in položil na oltar nekaj svojega,kar je obogatilo sestrinsko in bra- tsko skupnost, da je tisti dan zaživela v vsej polnosti.
Pri mašni daritvi smo prosili našega skup- nega Očeta,da nas vse,posebej pa še vse odgovorne na vseh področjih (javnega) življenja, pomaga osvoboditi greha napuha

in nam podeli milost pristne evangelijske ponižnosti, preprostosti,ki dejavno razmiš- lja o svojem bližnjem, o njegovi enkratno- sti, neponovljivosti in dostojanstvu.
Z nami je bil tudi laiški misijonar Andrej,ki je v Zambiji domačine nekaj let učil mizarskih in lesarskih spretnosti. S sliko in besedo nam je doživeto približal nekaj utrinkov iz življenja domačinov... Povedal je tudi, da je pri vsaki pošiljki pomoči, ki pride iz naše domovine, tudi kakšen invalidski voziček ali ortopedski pripomoček.Po njegovih opaža- njih tam skrb države za invalide še ni raz- vita,vendar pa lahko skoraj povsod srečaš invalide, kako najrazličneje premagujejo razdalje. Dejavno so navzoči med ljudmi v vsakdanjem življenju in izdelujejo ter proda jajo različne stvari. Srečal je tudi mater na invalidskem vozičku, za njo pa se je podilo ducat njenih otrok, kar za domačine ni bilo nič spotakljivega ali pozornost zbujajočega

Omenil je tudi spoštljiv odnos domačinov v Zambiji do starejših in starih ljudi.
Poševni sončni žarki so sicer nekoliko po- nagajali pri prikazovanju diapozitivov, a verjamem, da so skupaj z Andrejevim priče vanjem razsvetlili skrite kotičke naših duš in v nas še bolj poglobili dejavno zanima- nje za naše bolne sestre in brate pri nas, v Zambiji in povsod po svetu.
V duhu in mislih pa smo se za nekaj trenut kov pridružili tudi romarjem, ki so tisti dan z blagoslovom škofa g. Krambergerja preho dili del Slomškove poti od Sloma do Nove Cerkve.

Jože Raduha

Dan državnosti in invalidi

Ob letošnjem Dnevu državnosti je bilo ši- rom Slovenije kar nekaj prireditev, ki so jih pripravili ali so bili soudeleženi invalidi. Na odmevnem teku okrog Slovenije se je "po- dilo" tudi nekaj invalidov na vozičkih, spre- mljali pa so jih vozilo in serviserji invalids- kega podjetja Reha s Ptuja. Na vseh sreča njih so invalidi ob medsebojnem druženju poskušali opozoriti javnost in odgovorne v naši državi na težave, ki jih imamo invalidi v vsakdanjem življenju. Te so pogosto po- sledica površne in nedorečene zakonodaje ter nenehnega spreminjanja predpisov, pa tudi toge uradniške miselnosti, ki pogosto ne zna ali ne želi smiselno prenašati zapi- sanega v življenje.Slovenska posebnost je tudi dejstvo,da parlamentarni odbor za in- valide s svojo vztrajnostjo obvladuje pos- lanec, ki ima glavno besedo pri ustvarjanju nove davčne zakonodaje in pri sestavljanju državnega proračuna.
Vsepovsod pa je kljub težavam bilo izre- čenih mnogo zamisli, ki pričajo, da invalidi želimo sprejeti svoj delež odgovornosti zase in za skupno dobro vseh ljudi.

R. R.

Pohvalno

Pozoren opazovalec gotovo ni spregledal, da se pri prenovi javnih ustanov, kot so uradi, pošta, lekarna...vse več misli tudi na invalide, predvsem na ljudi na vozičkih. Mnoga semaforizirana križišča so opremlje- na z zvočnimi signali,kar je v veliko pomoč slepim. Pri prenovi največje pošte v Mari- boru so prizidali celo pokrito klančino, kar je vse pohvale vredno. Pri mnogih lekarnah od Izole do Maribora, ki domujejo v starej- ših zgradbah s stopnicami,pa so ob stopni- šču montirali gumb za zvonec z invalidskim znakom. To pridobitev sem preskusil v Izoli in v Mariboru v lekarni Pri gradu. V obeh lekarnah so se mi odzvali šele na drugi po- skus in se mi opravičili. Zvonci so bili vsaj v začetku tarča zdolgočasenih pobalinov, a je zdaj tega vse manj,so mi še povedali. Podoben gumbek za zvonec z invalidskim znakom je tudi ob stopnišču glavne policij- ske postaje v Mariboru,uredili so dohod na občino... To so majhni koraki, ki prispevajo k temu, da je življenje z nami vsemi malce prijaznejše.

Jože R.

Ministrstvo za zdravstvo

Ministrstvo za zdravstvo je nedavno pred- stavilo javnosti svoje delo. Imajo 54 zapo- slenih in sodijo po številu zaposlenih in tudi po deležu proračunskega denarja med manjša ministrstva. Zapleti s škodljivim dioksinom v Belgiji so za ministrstvo spod- buda,da dodelajo sisteme kontrole. Trudijo se, da bi v parlamentarno obravnavo prišel Zakon o zdravniški službi in načrt varova- nja zdravja do leta 2010.Pripravljajo se na razpravo o proračunu za prihodnje leto in se dogovarjajo komu in čemu dati prednost Veliko pozornosti posvečajo vzpostavljanju informacijskega sistema po naših bolnišni- cah, pisanju novih zakonov in urejanju ra- zmer v osnovnem zdravstvu, v bolnišnicah in skrbijo za vlaganja v zdravstvo. Trenut- no največ vlagajo v Onkološki inštitut ter v nevrološko in otroško kliniko v Ljubljani. Nedavno je bil odprt oddelek za dializo v Celju, otroško kirurgijo v Mariboru pa so preselili v nove prostore.
Ni dovolj,da spremembo razumemo, naučiti se moramo, kako jo preživeti, kako jo izko- ristiti, da bomo dovolj dobro in zadovoljivo uresničili svoje lastno življenje.Večina ljudi vidi v teh hitrih spremembah kaos, ki ga je tudi precej težko prenašati in ustvarja ne- gotovost, a je obenem tudi vir novega. To je zahteven in težak proces, ki ga živimo vsi. To je proces osebne in duhovne rasti vsakega posameznika (J. Rupnik).

Zbral Jože Raduha

Majine uresničene želje

Pred leti mi je znanka v pismu zaupala svoje življenjske želje; da bi imela dobrega moža, pridne otroke, hišo z vrtom, dobro službo. Zdaj vse to že ima - še več,kot je želela,prišla je tudi bo- lezen.
So pa ljudje, ki jih bolezen ali invalidnost spremlja že od rojstva. Tudi ti imajo svoje želje, ki pa so večkrat drugačne. Maja Jančar iz Kresnic,ki ima Downov sindrom, jih je ob neki priliki zapisala v pismu:
• rada bi spoznala bivšega košarkarja Uni- ona Olimpije Dušana Hauptmana
• rada poslušam Slapove in Heidi
• najrajši berem pustolovske knjige
• želim si knjigi Sever in Jug - oba dela
• rada bi,da bi letos za moj 22. rojstni dan prišel pet cerkveni pevski zbor pesem:Prav lepa je kresniška fara.
Za to pismo je izvedel Tone Jakopič, njen sovaščan. Želel je uresničiti Majine želje. Dogovoril se je z Dušanom Hauptmanom za obisk pri Maji na predvečer državnosti.Du- šan je z veseljem sprejel povabilo, prišel s svojo ženo in Maji ob tej priliki podaril pra- vo košarkaško žogo. Ker je bilo to le nekaj dni pred Majinim rojstnim dnevom,ji je pred hišo zapel še cerkveni pevski zbor iz Kres- nic,med drugim tudi njeno najljubšo pesem 'Prav lepa je kresniška fara'. Med pevci je bil tudi kresniški župnik Tone Dular. Maja tudi sama rada poje,saj je njen oče zboro- vodja. Ker je aktivna tudi pri gasilcih, so ji prišli voščit njihovi najmlajši člani.
Majin obraz je žarel od sreče. Za nekatere je sreča veliko denarja,drag avto,razkošna hiša, glavni dobitek na tomboli. Za Majo je bila sreča v srečanju, v srečanju s člove- kom,ki ga je poznala s televizije,ki je zanjo junak. Dušan Hauptman - slavni košarkar - je tako preprost, dostopen in človeški. Kot s starim znancem, ki ga že dolgo pozna,se je Maja pogovarjala z njim.
Vem, da bo Maja še dolgo živela od tega dogodka.
Ne zna vsakdo prisluhniti takšnim željam, ne zna ali ne upa si vsakdo skloniti k člo- veku,ki je zaznamovan z boleznijo ali inva- lidnostjo.Kar v imenu Maje bom rekel hvala vsem za uresničene želje,prav posebno pa organizatorju Tonetu Jakopiču.

Tone Planinšek

Novomašnik bod' pozdravljen!

So doživetja,ki jih ni mogoče opisati. Rada bi za Prijatelja podala poročilo o novi maši našega prijatelja, g. Janeza Drnovška, ki je bil več let vnet pomočnik bolnikom in in- validom. Vendar se zavedam,da bodo moje vrstice le suhoparno poročilo, kajti lepote nove maše ni mogoče opisati.Udeležili smo se je velika skupina prijateljev.Že vožnja v čudovito lepem sončnem dopoldnevu, kot da tudi sonce in vsa narava pozdravljata drage novomašnike, saj smo se med potjo spominjali vseh poznanih novomašnikov.
Vožnja in prijeten pogovor z znanci in pri- jatelji, ki smo se nekoč pogosto srečevali, a se zadnje čase nekateri že dolgo nismo videli. Iz napovedane strani, od novomaš- nikovega doma,se je prikazal sprevod.Naj- prej jezdeci na konjih, za njimi novomašnik s spremstvom, seveda vse na okrašenih vozeh, ki so jih vozili tudi okrašeni konji. Pridružili smo se sprevodu. Tudi novomaš- nikova mama se je mogla pridružiti sprevo- du le na invalidskem vozičku. Saj ta blaga žena je s svojim trpljenjem gotovo izprosi- la duhovniški poklic še mnogim drugim, ne le svojemu sinu, sem pomislila ob pogledu nanjo. Okrašena cerkev in razni pozdravi, vse to je dokazovalo, kako so farani z ljubeznijo in spoštovanjem sprejeli svojega rojaka novomašnika. Morda prav zato, ker je bilo veliko drugih pozdravov, je bil glavni govornik,ki je prikazoval lepoto duhovništ- va,kar prekratek,saj bi v tem novomašnem razpoloženju o lepoti duhovništva še in še poslušali. Kljub dolgemu obredu je vsa slo- vesnost še prehitro minila.
Ko so nas na novomašnikovem domu ob kozolcu, spremenjenem v okrašen šotor, pričakali mladi, da postrežejo s pripravlje- nimi dobrotami, sem razumela, da so tudi ob okrasitvi cerkve imeli mladi veliko zaslu- ge, da so tako z vsem mladostnim ognjem pokazali, kako z ljubeznijo sprejemajo no- vomašnika. Sicer pa, kako tudi ne, saj je novomašniku izročena vzgoja mladine vse Slovenije, kot je povedal g. inšpektor. Bog daj,da bi ta čudovita slovesnost nove ma- še vzbudila nove poklice.
Novomašnik Janez,naš prijatelj,je v nedeljo 4.julija, slavil svojo cvetno nedeljo, doživ- ljal Hozana. Ta dan je imel veliko množico okoli sebe.Koliko teh mu bo stalo ob strani kadar bo v svojem poklicu doživljal veliki petek udarcev in razočaranj? Gospodovi cvetni nedelji je sledil veliki petek. Vidno ali skrito, sledi veliki petek tudi v življenju Gospodovih izvoljencev. Vsaj mi, dragi pri- jatelji, bolniki,invalidi in ostareli,mu ostani- mo zvesti.Spremljajmo z molitvijo njegovo duhovniško poslanstvo, prosimo Boga, naj blagoslavlja njegovo delo,da bo,iz zaupane mu mladine, vzgojil dobre vernike, zavedne Slovence, in predvsem, prosimo Boga, da bi v mladini vzklili novi duhovni poklici in vedno nove slovesnosti nove maše!

Angelca

Dokler živite, delajte dobro

"Karkoli ste storili enemu od teh mojih naj- manjših bratov,ste meni storili" (Mt25,40b) S temi besedami nas je na pot življenja pospremil novomašnik Robert Friškovec iz Škofje Loke.
Na poti od doma do farne cerkve sv. Jako- ba je Robija spremljala mladina, znamenje novega upanja in čistega veselja. Bili so podobni Frančiškovim bratom, ki so želeli s pesmijo in nasmehom objeti ves svet. Pre- prosto in čuteče je nas, zbrane ob oltarni mizi, nagovoril novomašni pridigar, brat Mi- ran Špelič. Kakor je cerkev s svojim umet- niškim izgledom in okrasjem, znamenje vernosti župnije, tako je tudi novomašnik znamenje povezanosti z Bogom.Če skrbimo za lepoto cerkve,potem bodimo pripravljeni skrbeti in negovati najbolj živo, plemenito in krhko znamenje, kot je novomašnik. Duhovnik ni mrtev kamen, od katerega se odbija glas, ampak je podoben alabastru, skozi katerega proseva svetloba. Skozenj proseva Božja ljubezen, kakor odmev se okrog njega širi Božji glas. Tempelj iz kam- na lahko zrušimo do tal. Prav tako lahko stremo duhovnika, če namesto svetlobe življenja, ki nam jo Gospod preko njega ponuja, izberemo temo smrti. Robi je izbral Življenje, bodimo mu zvesti in ga izberimo še mi.

Lepo vas pozdravlja Alenka Oblakovič

Po 58 letih spet doma

Devetindvajsetega maja smo se Veržejci veselili, da lahko pospremimo kip Marije Pomočnice na obisk domov v Marijanišče.
Ko so se gojenci Marijanišča postarali in jih je večina že odšla v večnost,je njih pomo- čnica obiskala svoj dom. Pred prvo mašo, ko se je veselje naših src dvigovalo k Bogu in Mariji Pomočnici, se mi je spomin vračal v Prekmurje. Med mnogimi, ki so mi pripo- vedovali o potovanjih v svete Veržeje, kot so rekli, k že pokojnemu Francu Rantašu v Beltince.Ko sem ga spoznala,je bil slep,hu- do naglušen in brez obeh nog. Bilo je treba kar dosti časa, da je ugotovil, kdo sem in od kod. Ko pa je slišal za Veržej, da,takrat je stopil v svoj otroški svet,v svoja otroš- ka leta v Bakovce, odkoder je izhajal. Uh,s kakšnim žarom je pripovedoval in razlagal! Tako živo, da se mi je zdelo, kot da bi z njim lezla skozi grmovje ob Muri.Kajti v tis- tih časih - devetdeset let nazaj - je Prek- murje spadalo pod Madžarsko in so težko prišli v Veržej.
Veržej z Marijaniščem - oratorij, praznova- nje Marije Pomočnice - je bil center duho- vnosti za vso pokrajino ob Muri. Dogajanje v Marijanišču je bilo za vso pokrajino nekaj lepega, bogatega, duhovno doživetega in vzgojno močnega. Tudi močno se je poz- nalo med Veržejci. Mnogi,ki sem jih občudo vala,so bili med gojenci ali obiskali oratorij.
V nedeljo, 30.maja,se je slovesnost nada- ljevala kot vsa leta,kar se spominjam. Ma- rijin kip v procesiji potuje po ulicah Veržeja in blagoslavlja naše domove, utrjuje naše zaupanje v uslišanje prošenj, varuje pred točo in drugimi nesrečami, da laže in bolje živimo.

Marta Janežič

Razstava ročnih del v Šmartnem pri Litiji

Kulturno društvo Šmartno je pod vodstvom Marjance Vidic pripravilo v kapeli na Pun- gertu v Šmartnem pri Litiji razstavo ročnih del invalidov in oskrbovancev Doma Tisje. Na razstavi sodelujeta tudi člana Krščans- kega bratstva bolnikov in invalidov. Raz- stava bo odprta ves julij in avgust. V tem času bodo v kapeli tudi kulturne prireditve. Ob odprtju razstave so imeli koncert Fantje od fare.

Tone Planinšek

Dostojno

V enem od intervjujev v Prijatelju je bilo ne kako za šalo izrečeno, da bi lahko Prijatelj imel tudi kakšno rubriko o modi. Vem, da je bilo rečeno za šalo,a prav tisto me je spod budilo, da vam napišem o nečem,kar se mi v cerkvi ne zdi prav in vidim,da tudi duhov niki večinoma kar molčijo. Mislim, da delajo veliko napako. Zakaj gre? Za nespodobno žensko modo,razkazovanje svojega telesa. Pravijo, da jim je v cerkvi poleti vroče in zato nekatera dekleta in celo mlade žene prihajajo zlasti poleti z napol razgaljenim oprsjem in v krilcih, ki jih je komaj videti. Cerkev daje veliko poudarka lepi liturgični obleki, barvam ipd. Tudi v poletni vročini duhovniki mašujejo v albi in mašnem plašču Včasih so tudi vsi ljudje, ki so prihajali v cerkev, zelo pazili, da so si nadeli najlepšo obleko, ki so jo hranili samo za največje dogodke in med te je sodila maša. Danes pa se zdi, da je kar vseeno, kako prideš v cerkev napravljen. Cerkev je le svet kraj in v njej bi morala vladati dostojnost.

Zanimivo je še to, da se duhovniki ob neka tere stvari, ki niso tako moteče, spotikajo, druge pa kar pustijo. V naši župniji na pri- mer ministrantom ni dovoljeno ministrirati v športnih copatih (supergah),bralkam v mini krilcih pa nič ne reče. Mož srednjih let mi je ob priliki potožil: "Jaz nisem pri tisti maši prav nič molil, samo tista bedra sem zijal." Takih primerov je najbrž še več.Tudi na televiziji pri prenosih maš včasih opazimo čudno oblečene ženske. Celo pri papeževi maši pred leti je "nastopala" neka ženska sicer z dolgim krilom, a z razporkom do ... Snemalec jo je s kamero prav vneto spre- mljal.
Zakaj naj bi prav Prijatelj pisal o takem ra- zkazovanju teles? Invalid je prizadet v svojem telesu. Trpi s telesom. Nihče, ki je danes ponosen in razkazuje svoje telo do nedostojnosti,ne more vedeti,če tudi on ne bo nekoč imel pohabljeno telo. S takim se najbrž ne bo prav nič rad-a razkazoval-a.
Vem,da se marsikatera ženska ne zaveda kaj počne. Mlada mamica je hodila brat berilo v tako kratkem krilu, da se je zdelo, kot da je samo v nogavicah. Jaz pa sem v družbi njene sedemletne hčerkice nalašč povedala, kako lepo in dostojno so bile včasih v cerkvi napravljene vse ženske. Od tedaj dalje tista mamica pride k oltarju v dolgih hlačah. Kar je za na plažo, ni za v cerkev,posebej pa ne za pred oltar,kjer na primer beremo, da je telo tempelj Svetega Duha. Prav čudno se to sliši, če to bere izzivalno napravljeno dekle.
Še to bi rada zapisala: Marija je v Fatimi opozorila tudi na nečisti greh, ki zelo žali njenega sina. Nespodobna moda pa je prvi korak k nečistosti. Saj ni mogoče misliti,da bi ženska,ki se tako razkazuje, živela čisto
Oprostite,tole sem morala izliti na papir.Ne vem,če boste objavili,saj imam že izkušnje da mi takih misli niso hoteli objaviti. Pa nič ne de, jaz tako mislim.

Š. A.

Sveta vera bodi vam luč

RIMSKOKATOLIŠKA ŠKOFIJA MARIBOR
Odbor za papežev obisk in Slomškovo beatifikacijo,Slomškov trg 20,Maribor

Dragi bolniki,invalidi, ostareli in vsi preizkušani bratje in sestre!

V odboru za papežev obisk in Slomškovo beatifikacijo mislimo tudi na vas. Pri načrtovanju ol- tarnega prostora za Slomškovo slavje,ki bo v nedeljo, 19. septembra v Mariboru, smo za vas rezervirali osrednje mesto, takoj za duhovniki. Od tu boste vse najlepše videli in slišali in pri papeževi maši najbolje sode- lovali.
Vsak bolnik ali invalid ima tudi enega spre- mljevalca, ostali sorodniki in prijatelji bodo razporejeni na druga mesta.
Lepo vas prosimo,da se osebno ali po vaših združenjih in bratstvih do 10.avgusta 1999 prijavite Odboru za papežev obisk in Slom- škovo beatifikacijo v Mariboru, Slomškov trg 20, tel. 062/22-90-508, da vam poš- ljemo vstopnice in rezervacijo za parkirni prostor vašega vozila.
Lepo vas prosimo, da še naprej molite za sv. očeta, za naš narod in za vse, ki se bomo srečali na Slomškovem slavju, da bi vstopili v luč,ki prihaja po prvem domačem svetniku,blaženem Antonu Martinu Slomšku
Veselimo se srečanja z vami in vas v Go- spodu pozdravljamo!

Odbor za papežev obisk

Pozdravni govor papeža Janeza Pavla II. bolnikom in zdravstvenemu osebju glavne bolnišnice v Anconi v juniju 1999

Vaše stanje more postati most človeške in krščanske solidarnosti:Kristusov križ je izvir miru.

1. Zelo sem vesel, da vam morem izraziti svoj prisrčen pozdrav. Predvsem vam,dragi bolniki! Vsak dan se v svoji molitvi še po- sebej spomnim vas, bolnikov, in vem, da tudi mnogi od vas delate prav tako: molite za papeža in za Cerkev. Trpljenje, živeto z vero in ljubeznijo, postane pot za globoko duhovno povezanost in to predstavlja bo- gastvo za vse.
Pozdravljam tudi zdravnike in ostalo zdrav niško osebje, pa tudi vse druge, ki se vsa- kodnevno posvečate skrbi za bolnike v tej zdravstveni ustanovi.
V Ancono sem prišel ob priložnosti tisoče obletnice katedrale sv. Ciriaka. Ta tempelj zgrajen iz kamna in opeke, mi je ponudil možnost obiskati Cerkev, zgrajeno iz žena in mož, skupnost živih kamnov. Med temi živimi kamni ste tudi vi,ki s tem, da se so- očate s preizkušnjo bolezni v veri in ljube- zni, prispevate pomemben delež h graditvi duhovnega templja,žive Kristusove Cerkve 3. Predragi, če dopustimo,da nas presvetli luč vere, lahko postane bolnišnica - ki je prostor trpljenja - tempelj usmiljenja za vse: za bolnike v njej, za tiste, ki delajo v bolnišnici,za tiste,ki pridejo na obisk k bol- nikom in za vso skupnost kristjanov. Bol- nišnica lahko postane prostor usmiljenja, izvor nove življenjske energije - kot sad skupnega prizadevanja v službi življenja, prizadevanja, da bi premagali zlo z dobrim.
Kako se v tem trenutku ne bi spomnil na tiste ljudi, ki so vkleščeni v vojno vihro in so potrebni skrbi in nege? Tudi bolnišnicam ni prizanešeno v tem vojnem konfliktu!Glejte največje zlo: sovraštvo in nasilje človeka do lastnega brata, bratomorno sovraštvo. Ta je prva bolezen duha, proti kateri se moramo boriti! Edina pot,da premagamo to zlo je spreobrnjenje, odpuščanje, sprava. Iz te bolnišnice, kjer ste prisiljeni živeti kot pribiti na posteljo - včasih tudi za dolgo obdobje - lahko postanete blizu vsem bra- tom in sestram, ki trpijo v različnih delih sveta, kjer je vsak dan kršena pravica do življenja in do zdravja. Vaše stanje more postati most človeške in krščanske solidar nosti: Kristusov križ je izvir miru.

L'Osservatore Romano, prevod p. Milan Bizant

Ozrite se okrog sebe

Poletni meseci in počitnice so čudovita priložnost, da si vzamemo nekaj časa za stvari, ki jih radi počnemo.
Bolniki in invalidi ste dobri,duhoviti in vztra jni ustvarjalci. To dokazujete na večjih ali manjših razstavah svojih ročnih del.
Dovolite mi, da vas v tem kotičku prvič, a toplo in z navdušenjem pozdravim. Želim si da bi si tu delili izkušnje, znanje, iznajdlji- vost in skrivnosti svojih spretnosti in svo- jega dela. Nekateri ste jih že večkrat po- kazali in o njih spregovorili. Vabim vas, da pomagate s svojimi izkušnjami.Vzpodbujam pa tudi tiste, ki se zaradi kakršnegakoli vzroka še niste nikoli odzvali.
S skupnimi močmi bomo ustvarjali in potem izbirali najlepše in najduhovitejše primere. Tako bi pomagali drug drugemu. Morda bi skupaj našli zapleteno rešitev, poiskali bi idejo, ki jo sami ne moremo najti, delili bi poguma s tistimi, ki pravijo, da ne zmorejo in s tistimi,ki že ustvarjate in svoje izkušnje delite in tako drug drugega bogatite.
Nekateri pletete, šivate ali kljekljate,rišete in slikate, režete in lepite, žagate, brusite in gnetete, izdelujete vizitke, razne slike in druge okraske, se ukvarjate s cvetjem ali z nabiranjem zdravilnih zelišč.
Vas in vse tiste, ki počnete zanimive in lepe stvari, vabim,da se oglasite.
Ko boste odhajali v naravo,se ozrite okrog sebe in poskušajte najti drobne lepote. Poiščite zanimive trave, naberite nekaj pšenice, ovsa ali ječmena, bodečo nežo, razvejano leskovo vejo, želod, žir, lešnike in orehe, brinove in šipkove jagode, lep kamen ali korenino.
Če pa vas pot vodi na morje, si poiščite lepih školjk.
Rastline lahko povežete s tanjšo vrvico in jih obesite viseče navzdol v zračen pros- tor, da se posušijo.
V zimskih dneh, ko bo zunaj mrzlo in bo sneg pokrival polja, travnike in gozdove, jih bomo vpletli v kite, šopke in ikebane.
Želim vam lepo, veselo in toplo poletje z željo, da se prihodnjič navdušeni srečamo v našem kotičku.

Tina

31. romanje starejših in bolnih na Brezje

Romanje k Mariji Pomagaj na Brezje,v orga nizaciji Ognjišča! Dan, ki ga mnogi iz leta v leto s hrepenenjem pričakujemo. Letos je bilo to romanje 19. junija pod vodstvom koprskega škofa g. Piriha.
Po toliko letih romanje poteka že povsem po ustaljenem redu, vendar je bilo letos nekaj posebnega, ker se nam je g. škof v svojem govoru tako zelo približal. Z opisom svoje bolezni dal čutiti, kako nam je blizu, da nam je blizu prav po svojih preizkušnjah v bolezni.
Trideset let od tedaj, ko nas je g. Bole, tedaj še mladenič, prvikrat zbral pri Mariji Pomagaj. Vsi tedanji romarji smo bili zbrani v kapelici pri Mariji Pomagaj. Tako majhna skupinica smo bili. V duhu sem iskala obra- ze tedanjih prijateljev, prijateljic, a sem skoraj za vse morala ugotoviti, da so že v večnosti. Toda iz tiste male skupinice, iz malega semena romarjev, je vzkalila in se razrasla množica, ki napolni veliki trg pred cerkvijo.
Tudi mladina, ki tako požrtvovalno pomaga pri romanju, odrašča in se umakne,a hvala Bogu, tudi požrtvovalne mladine za pomoč ne zmanjka. Morda pozabljamo betežni romarji, da bi romanja brez požrtvovalne mladine sploh ne moglo biti, zato ostaja v srcu tiha hvaležnost tudi mladini.
Slovenci skoraj ne znamo pogovora, da se v njem ne bi dotaknili tudi vremena. Na- vadno smo se ob teh romanjih bolnikov in invalidov "kuhali" v vročini in iskali sence. Letos pa nas je hladilo in krepko prepihalo. Toda pri Marji smo se vseeno ogreli.

Angelca

Naša romanja

Siva deževna sobota je bila 19.junija 1999 Kljub temu se je množica bolnikov,invalidov in ostarelih s svojimi spremljevalci odpra- vila na romanje na Brezje.Tudi iz našega zavoda je odpeljal en kombi. To romanje enkrat na leto organizira 'Ognjišče', duša vsega pa je prijatelj vseh, oče Franc Bole. Pred sv.daritvijo je gospod škof monsignor Metod Pirih šel med množico in v pozdrav podal roko velikemu številu romarjev. Tudi nam invalidom iz Zavoda Ponikve je stisnil roko, saj smo bili v bližini, v tretji vrsti.
Sveta daritev se je začela ob pol enajstih. V pridigi je gospod škof govoril o trpljenju. Tudi sam je bil preizkušan - že trinajst let boluje za sladkorno boleznijo, lani pa je kar en mesec ležal v bolnišnici in se zdravil zaradi možganske krvavitve. Kadarkoli sem ga videla, tudi v soboto, vedno je vesel in nasmejan.
Spomnil nas je na tri vprašanja, ki si jih ob bolezni in trpljenju postavlja sleherni izmed nas.Zakaj se je ravno meni to zgodilo? Za- kaj moram ravno jaz trpeti? Zakaj ne kdo drug namesto mene? In to je čista resnica to mu dam prav, ta vprašanja so res po- gosta.
Mnogi smo prejeli Jezusa v svoja srca. Se- veda med sveto mašo ni manjkalo lepih Marijinih pesmi.Ko se je končala sv.daritev smo se srečali z znanci in prijatelji.
Že pred tem romanjem je skupina romarjev iz Ponikev bila na Brezjah. V baziliki Marije Pomagaj je eden od patrov, ki tam živi in dela, zanje daroval sv. mašo.
V imenu vseh, ki smo bili na Brezjah, se upravi in vsem,ki so nas odpeljali na Brezje ali kakorkoli pripomogli k temu srečanju, iskreno zahvalim.

Dragica Gašparič, Ponikve

Iz nagovora škofa Metoda Piriha:

»Mariji smo prišli povedat, da smo bolni in naj ona posreduje za naše zdravje pri svo- jem sinu. Tudi če smo bolni že več tednov ali let, je velika milost, da smo mogli priti tudi letos na Brezje, kot že tolikokrat po- prej ali morda prvič. Zato se Bogu, Mariji in vsem, ki so nam to romanje omogočili, najlepše zahvalimo.
Koga od vas ne muči in spremlja prastaro vprašanje, zakaj je bolezen zadela prav mene? Kako to,da Bog dopusti kaj takega? S čim sem to zaslužil? Le zakaj me Gospod tako hudo preiskuša,kakor svetopisemske- ga Joba? Ta in podobna vprašanja sprem- ljajo bolnega človeka, odkar obstajamo.Da ne boste rekli, češ samo besede, besede, vam bom povedal tudi nekaj iz svoje izku- šnje. Skoraj ves čas, odkar sem škof, se že spopadam s sladkorno boleznijo. Lani sem imel hudo možgansko krvavitev in sem bil nekaj dni v smrtni nevarnosti.Preko me- sec dni sem prebil v bolnišnici in že dva- krat v življenju sem prejel zakramente za umirajoče. Svoje upanje sem lahko stavil še samo na Boga. Po Božji dobroti sem zo- pet okreval, da lahko, čeprav nekoliko bolj skromno, opravljam svoje poslanstvo. Kot je bil Gospod usmiljen in dober z mano, tako je dober tudi z vsakim od vas, dragi bolniki. Človek z izkušnjo bolezni lažje ra- zume bolnega človeka...«

K Mariji v leščevje

Tudi letos smo bolniki in invalidi peš in na vozičkih romali k Mariji v leščevje (na Dob- rovo). To je bilo prav v dneh,ko je po Slo- veniji potoval kip Marije iz Nazareta in tudi mi smo s seboj ponesli njeno sliko. Mnogi smo se le tako mogli srečati z njo,nekateri pa so se razveselili njene ponovne navzo- čnosti.
Šli smo mimo polj in travnikov ter obču- dovali lepoto narave - sledove Stvarnika. Slavili smo ga s pesmijo in molitvijo.
Marija nas je tiho spremljala - žena molka in poslušanja,kot je zapisal sv.oče. Gledala nam je v dno duše in poslušala prošnje in molitve naših src, ko smo ji izročali sebe in svoje drage. Z nami je delila naše upe in nas spodbujala k srčnosti v težavah in stis kah. Da bi se povsem prepustili Bogu in mu popolnoma zaupali. Pred Marijino podobo smo opravili tudi šmarnično pobožnost.

Kati Ribič

Peš romanje na Dobrovo

Slovenci smo Marijin narod. To dokazujejo tudi naša romanja. Na soboto pred binko- štno nedeljo smo bolniki in invalidi že dva- najstič peš poromali k Mariji na Dobrovo. To naše romanje je imelo dva simbola, dve povezavi.Romanje je bilo prav za binkoštni praznik, ki je dan, ko se bolniki še posebno povežemo s Cerkvijo in v splošne namene Cerkve darujemo svoje trpljenje. Tako smo pri sveti daritvi,ki jo je vodil g.Miro Šlibar ob somaševanju naših prijateljev g. Ambroža Kodelja iz Doberdoba in g. Gregorja Kuneja še posebno izročili Mariji svoje prošnje za blagoslov dela Slovenske sinode in za obisk svetega očeta, ki ga pričakujemo v sep- tembru.Mariji smo priporočili mlade družine in mladino,ki je v tistih dneh v zakramentu svete birme prejela svetega Duha.Spomnili smo se seveda tudi vseh naših dragih raj- nih in vseh, ki bi želeli biti med nami,pa jim to ni bilo mogoče.
Z nami je letos romala tudi Marija Roma- rica iz Nazareta, v lepi podobi. Po sveti maši smo srečanje nadaljevali pri Marijinih sestrah, ob dobri postrežbi in prijateljskih pogovorih.Dan smo pri sestrah zaključili še s šmarnično pobožnostjo.
Za prijetno doživetje in lep sprejem hvala gospodu župniku, hvala duhovnikom za sveto daritev in spodbudne besede, hvala sestram, Mariji pa na svidenje prihodnje leto, ako je Božja volja!

Angelca

Skupaj na poti

»Kdor ima ljubezen v svojem srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da.«   (sv. Avguštin)

Župnijska Karitas Domžale je letos priredila že četrti dobrodelni koncert pod naslovom Skupaj na poti.Častna pokrovitelja sta bila škof dr. Franc Kramberger in občina Dom- žale.Zbrana sredstva bodo namenjena lju- dem v stiski,beguncem in mladim,ki se zbi- rajo v mladinskem centru Luka.Pester izbor nastopajočih glasbenikov in lepa slovenska beseda sta v nas obiskovalcih dvigovala razpoloženje duha. Koncerta smo se v ve- likem številu udeležili tudi člani KBBI.
Vsi smo na poti.Lahko smo sami,a lepše je, če smo skupaj. Pomagajmo drug drugemu po svojih močeh!

Ljubica in Tina

Pozdrav po Kopanjski Mariji

Rada bi zapisala,kako sem bila zopet vese- la,da sem se lahko v domači župniji udele- žila župnijskega srečanja bolnikov,invalidov in ostarelih, ki ga je zopet pripravil naš župnik g. Lucijan Potočnik, med nami pa je bil letos tudi urednik Prijatelja. Srečanje v cerkvi, kjer so mnogi prejeli tudi zakrament bolniškega maziljenja, potem pa še prija- teljska pogostitev v župnišču, nam je dalo novih duhovnih moči. Marsikdo se je lahko zamislil ob življenjski zgodbi v pridigi, ki je govorila, kako se ljudje v stiski zatekamo k Bogu, sicer pa nanj kar pozabljamo. Bog pa nam vedno prihaja naproti, da bi nam pomagal. Lep pozdrav po Kopanjski Mariji!

Tatjana Križman

Tako kot sprejemamo in se veselimo roj- stva, življenja ter radosti, ki jih prinaša, moramo sprejeti tudi zadnji del življenja - smrt.To je morala 7.junija 1999 storiti tudi Ljubica Kovač, naša prijateljica in sosta- novalka v zavodu Prizma Ponikve. Ljubica, hvala ti za toplo besedo, iskren nasmeh vsakemu izmed nas. Ne glede na bolečine, ki si jih imela,nisi skoraj nikoli pokazala ža- losti, skrbi, pa čeprav si vedela, da tvoje telo razjeda neozdravljiva bolezen. Oprosti nam, če smo kdaj odhiteli mimo tebe.
Takšna kot si bila,vedno preprosta,iskrena tiha, takšno te je želel Bog in Mati Božja in prav taka si odšla od nas. Vedno te bomo imeli v prijetnem spominu, v molitvi pa se te bomo spominjali.
Vsem njenim najbližjim izrekamo iskreno sožalje.

Vsak človek se veseli vsega lepega, kar ga obdaja.Takšna je bila tudi naša Tatjanca Praček, čeprav je bila na invalidskem vo- zičku. Nikoli se ni pritoževala in z vsem je bila zadovoljna.
Rada je bila v družbi, v krogu svojih prija- teljev in sošolcev, s katerimi je obujala spomine na zavod Vipava, ker je preživela najlepša leta svojega življenja.
V zavodu Prizma Ponikve je bila enajst let. Imeli smo jo radi, saj nam je vedno vlivala dobro voljo. Dostikrat smo se ji tudi od srca nasmejali, ko je pripovedovala svoje dogodivščine iz sivega vsakdanjika. Šivala je gobeline ter sodelovala na razstavi,ki jo vsaki dve leti organizira Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov.
Žal je tempo življenja takšen, da se zami- slimo šele takrat, ko izgubimo dobro prija- teljico ali prijatelja - ko koga pokliče Bog in Mati Božja k sebi, v večni dom, kjer ni več trpljenj in žalosti.
Naša Tatjanca je zaspala zadnji dan junija V molitvi se je bomo vedno spominjali.Vsem njenim domačim izrekamo iskreno sožalje.
Prijatelj je spet izgubil zvesto bralko.Soča- sno z letošnjim šolskim letom se je izteklo življenje dolgoletne upokojene učiteljice na osnovni šoli Zgornja Velka v Slovenskih goricah Kristine Pavlin. Poleg svojih dveh otrok je imela še množico drugih, ki nas je poučevala in spremljala na poti v življenje. Posebej blizu so ji bili ljudje v stiski,bolezni
Njeni razredi so šteli tudi po petdeset in več otrok, a njena potrpežljiva ljubezen je zmogla ukrotiti tudi takšno množico Marijic in Jožekov, Slavic in Lojzekov... Ni bila le učiteljica na šoli,ampak sta s pokojnim mo- žem marsikomu pomagala odpreti marsika- tera vrata in pomagala najti pot iz stiske.
Poslednjič sva si segla v roko pred nekaj meseci v domači farni cerkvi Marije Snežne ko je po maši pristopila k meni in dahnila med stiskom roke:"Tako sem vesela in sre- čna, da si srečen. Največja sreča je, če imaš ob sebi človeka, ki te razume in te ima rad." Pri tem pa je z vso hvaležnostjo stisnila roko ženi, otrokoma in mami, ki so bili z mano in se pozanimala še za brata.
Tudi mi, njeni otroci, smo lahko srečni, da smo imeli njo in hvaležni Stvarniku za milo- sti,ki nam jih je obilno delil po naši učiteljici Kristini.

Jože Raduha

Komaj smo se dobro spoznali, že je prišlo obvestilo,da se je resnično,kot je ob obis- ku v maju napovedal, poslovil naš prijatelj Emil-Milan Kušar iz Hrastnika. Čutil je, kako mu bolezen črpa poslednje moči, mi pa tega nismo hoteli verjeti. Trdo delo v rudniških rovih je najbrž povzročilo njego- vo prezgodnjo smrt. Okusil je bolečino in nemoč v bolezni,prav tako skrbno in čute- čo nego svoje dobre žene. Sedaj je odre- šen bolečine, domačim ostaja praznina... Naj bo zapolnjena z molitvijo, pa tudi s povezanostjo s tistimi, ki imajo podobno življenjsko pot kot Emil in so mu želeli biti prijatelji.
Umiranje je del našega življenja. Vendar nam Gospod prikriva trenutek smrti, da bi vedno pripravljeni čakali nanj. A vendar vsako tako slovo zareže v srce globoko bolečino. Naš prijatelj Stojan Peršič iz Števerjana (Gorica),pa je odšel tako zelo nepričakovano. Vedno je bil zgovoren in poln humorja.
Kdor je resnično ljubljen, ve, da za tiste, ki ga imajo radi, tudi po smrti ne bo mrtev. In kot nam je tolikokrat govorila s.Mihelan- gela: "Delajte dobro, samo to ostane!" za Stojanom ostajajo mnoga dobra dela.
Pred mnogimi leti ga je s. Mihelangela, ko jo je vozil, seznanjala z delom in ljudmi, ki jih je obiskovala. Po njeni smrti je bil še bolj pri tem delu z njeno sestro Marijo. In ko je morala pred letom dni oditi tudi ona, je neopazno stopil v zastavljeno brazdo in nadaljeval.
Samo Bog ve, koliko kilometrov je prevozil za prijatelje širom Slovenije, koliko je bilo preloženih škatel in prelitega znoja. Tako rad je bil med nami na raznih srečanjih, romanjih in prireditvah. Vedno je našel čas in možnost, da je pomagal. Tolikokrat je sam ali skupaj z Nado in prijatelji priskočil na pomoč ali šel obiskat marsikaterega bol nika. Zavedal se je, da denar ni vse - saj ga niti ni imel - zato pa je razdajal sam sebe, svoj čas in svoje moči.
"Po Mariji k Jezusu!" Hitel jo je obiskovati v njenih svetiščih, kot bi vedel, da ima le še malo časa. Tako ga je iz Lurda popeljala po zadnjo popotnico in blagoslov na novo mašo, potem pa na večno snidenje z Go- spodom.
Odšel je, ker se je pri njem dopolnil čas. V praznini,ki jo čutimo za njim,pa nam je kot svetla luč upanje, da že uživa plačilo za svoje plodno krščansko življenje. Srečal se je s s.Mihelangelo, Marijo in mnogimi prija- telji, naj nas spremljajo in prosijo Gospoda, naj to praznino napolni z novimi prijatelji, ki bodo nadaljevali verigo prijateljstva.

s. Edith

Obljuba

Ob obisku urednika sem obljubila, da bom molila in tudi kdaj kaj napisala. Čutim dolž- nost, da besedo držim, molim za vse bolni- ke, vse trpeče, prav posebej pa še za vse iz Krščanskega bratstva bolnikov in invali- dov. Večkrat sem osamljena, pa se kmalu spomnim, da imam veliko prijateljev, s ka- terimi smo povezani v Bratstvu in si z mo- litvijo izmenjujemo vsakdanje trpljenje in tolažbo.Tudi svoje prijateljice nagovarjam, naj bi se katera pridružila k Bratstvu,pa ne vem, če bom imela kaj dosti uspeha.
Z nekaj vrsticami bi rada opisala, kako mi je prišla v roke revija Prijatelj. Ko sem pred več leti hodila v zdravstveni dom v Litijo na obsevanje in zdravilne vaje,nisem imela takoj prevoza nazaj. Potikala sem se sem in tja. Tako me je večkrat zaneslo tudi v Šmartno v župnišče. Gospod župnik so mi takoj postregli s kavo ali čajem, za dolg čas odganjat pa sem dobila v roke revijo Prijatelj. Ko sem pregledovala naslove čla- nkov, sem takoj pomislila: Ta časopis pa bi bil prav zame. Naročila sem ga, najprej kar v župnišču, potem pa na dom.
Prijatelja rada prebiram. Všeč mi je. Tudi ponosna sem nanj, da imamo bolniki in in- validi svoj časopis. Vsem,ki ga pripravljate želim lepo in mirno prihodnost, predvsem pa zdravja, ki si ga vsi tako želimo. Jaz se za svoje zdravje vsak dan priporočam tudi našemu pokojnemu župniku g.Juriju Humar- ju, ki je znal zdraviti.
V naši okolici je bilo precej ljudi, ki so bili veliko bolj zdravi in močni kot jaz,pa so že pomrli. Jaz pa,hvala Bogu,še živim, čeprav sem bila zmeraj slabotna in bolehna.
Usmiljeni Bog, pomagaj vsem, ki omagujejo v telesnih ali duševnih stiskah.

Angela Gorišek

Moj prijatelj - Prijatelj

Iščem človeka,da bi lahko kaj poklepetala, a na žalost ga ne najdem.Vedno sem sama dolgčas mi je,čeprav rada pišem.Po dolgem času sem odkrila Prijatelja,to malo knjižico, ki izhaja vsaka dva meseca, a mi veliko pomeni. Veliko pove o nesrečnih ljudeh.
Ko vidim slike trpečih, ki nosijo težke križe, vem, da so to ljudje, ki Kristusu pomagajo nositi njegov križ. Tudi oni bi radi delali, govorili, se smejali, a večino tega jim je bolezen odvzela. Nekateri še govoriti ne morejo. Njihov talent je skrit v notranjosti. Pokaže se na razstavah ročnih del in v potrpežljivem sprejemanju križa življenja.
Hvala ti,moj Prijatelj,ostani še naprej zvest svojim bralcem in bralkam! Vsem pa želim, da bi bili obvarovani gorja vojske, ki ga morajo okušati ljudje ne daleč od nas.

M. Č.

Ne pozabite na veselje

Spomladanski dnevi so navdihnili moje srce da se spet oglasim z nekaj vrsticami v naši reviji. Vse prijatelje prisrčno pozdravljam in želim, da bi se pomlad nadaljevala in raz- cvetela tudi v vaših srcih,ki so včasih ve- sela kakor sonce, drugič pa žalostna kakor deževni dnevi. Toda vse to je Božji dar, ki vse obrača v dobro.
Boga prosimo, naj vedno pošilja v naša srca Svetega Duha, ki nas razsvetljuje in razveseljuje obenem. Božji Duh naj nam pomaga sprejemati sebe in bližnje.
Vsem želim lepe dneve in ne pozabite na veselje, ki je Božji dar.

Stanka Starešinič

Navadila sem se

Tudi jaz živim v domu upokojencev in sicer v Sežani.Že dlje časa se vam želim oglasiti in kaj povedati. Ravno danes imam petin- osemdeset let. Štiri leta bo, kar sem tu. Navadila sem se doma in sem tudi za pra- znike najraje v njem. Vsak mesec prosla- vimo rojstne dneve. Nekateri se zberemo in imamo dvakrat dnevno molitev, ki traja najmanj petinštirideset minut. Molimo rožni venec in litanije za domovino; včasih jih tudi zapojemo. Ob petkih je maša. Gospod župnik s pomočjo Karitas poskrbi tudi za prevoz k nedeljski maši, za kar smo zelo hvaležni.
V domu nas je okrog dvesto oskrbovancev Večkrat gremo tudi na romanje in nam pri- pravijo popotnico.V ponedeljek nas peljejo k Lurški Mariji v dolino Lipico. Upam, da bom lahko šla na Brezje, med sebi enake. Molimo, da nas ljubi Bog reši kuge, lakote in vojske.
Moje življenje je bilo žalostno. Med prvo svetovno vojno smo bili v pregnanstvu v Trzinu blizu Ljubljane, med drugo pa v in- ternaciji v Nemčiji. Hčerka je tedaj imela šele osemnajst mesecev. Vso vas so pož- gali, vojaki so uničili naš dom.
Učakala sem, da sem že trikrat prababica; potomci so do četrtega kolena.Hvala Bogu in vsem,ki me obiščejo. Pozdravljeni, hvala za vaš trud.
Bog nam daj srečno zadnjo uro in milostno sodbo Božjo!

Nada Kukanja

Si želiš prijatelja?

Sem Mitja in sem star dvaindvajset let.Rad bi razširil krog svojih prijateljev, zato sem sklenil to poskusiti tudi prek časopisov. Sem invalid s cerebralno paralizo, zato je moje življenje na nekaterih področjih neko liko omejeno. Kljub temu sem vedno dobre volje in poln optimizma pričakujem, kaj mi bo prinesel vsak novi dan.
Dopoldneve preživljam v varstveno delov- nem centru v Slovenski Bistrici,kjer sesta- vljamo razne polizdelke, šivamo, tkemo, hodimo na sprehode in se imamo lepo. Ka- dar nisem v "službi", rad poslušam kasete, pišem pisma in se po telefonu pogovarjam s svojimi prijatelji. Čeprav se doma zelo dobro počutim, me moja nemirna kri vleče tudi drugam.Vsako leto grem dva do trikrat na morje, na izlete s starši ali prijatelji ali na počitnice k znancem. Zato bi svoja znanstva rad razširil in si povečal možnosti potovanj.
Če tudi ti čutiš podobno in si želiš še več prijateljev, te vabim, da se mi oglasiš in te lepo pozdravljam.

Mitja Lešnik, Kovača vas 12,
2310 Slovenska Bistrica, tel.:062/814-038

Nagradna križanka:

Rešitev križanke dobite na obarvanih poljih Prepišite najprej zgornjo vrsticco, nato pa navpično spodnje tri. Rešeno geslo s prilo- ženim kuponom (vsak lahko sodeluje z eno rešitvijo)napišite na dopisnico in jo pošljite do 25. avgusta na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 LJUBLJANA. Nagrade 4/1999:
1. walkman-mali kasetar
2. kvačkan prtiček
3. knjiga (brat Karel Gržan):Mavrični angel
4. knjiga: Most na drugi breg
5. kaseta: Franc Juvan: Na pragu upanja
6. komplet podobic z motivi iz narave,avtor Klemen Čepič

Rešitev Samoglasnikov in soglasnikov (3/99) DOSTI LOPAT JE POTREBNIH,DA SE POKOPLJE RESNICA.

Nagrajenci 3/1999:
1. kvačkan prt:Stanislava Zupančič,Preska 4, 8211 Dobrnič
2. sušilec za lase: Simon Celestina,Selo 63 1410 Zagorje
3. knjiga-Jože Zadrovec-Na gredicah moje dežele:Angelca Škufca,Dedni dol-Mleščevo 1294 Višnja gora
4. knjiga -Zbirka štirih-Most na drugi breg: Mojca Rejc, M. Tomca 2, 1230 Domžale
5. kaseta - Franc Juvan:Na pragu upanja: Majda Vovnik, Ročevnica 58 (Dom), 4290 Tržič
6. komplet podobic z motivi iz narave:Marija Maček, Strahinj 20, 4202 Naklo

Čestitamo.

Izkušena modrost

"Ne puščajte orodja vsepovsod, saj veste, da prilika dela tatu.." "Kako orodja,saj sem samo kramp pustil tam, kjer sem včeraj kopal." "Vseeno, tudi kramp lahko kdo od- nese..." "O,gospod, kje pa vi živite? Kramp lahko pustim kjerkoli in se ga nihče še do- taknil ne bo.Ga nihče ne mara uporabljati!"

Vprašanje oskrbovanki doma upokojencev: "Kako ste?" - "Na 'ta boljšem' koncu zanič, naprej pa ni treba, da govorim..."

Nekoč so me grdo okregali, ker sem rekel: Razstava bolnikov in invalidov. Mislil sem seveda na razstavo ročnih del bolnikov in invalidov, ampak izzvenelo je, kakor da so na ogled kar razstavljeni živi eksponati - bolniki in invalidi. V dokaz, da tudi drugi delajo podobne napake, navajam zapis v našem najvplivnejšem časopisu ob obisku prve dame ZDA:
... Po pozdravu z gostitelji in sprejemni slovesnosti, ki se je kar nekoliko zavlekla, je imela Hillary Rodham Clinton delno ločen program, pri katerem jo je spremljala žena slovenskega predsednika Štefka Kučan. Obiskala je Inštitut za rehabilitacijo Republike Slovenije (Center Soča) in ljubljansko mestno hišo ter se tu srečala z županjo Viko Potočnik in imela pogovor z nekaj znanimi Slovenkami...

Morda pa je hotel kdo povedati, da je Slo- venija res potrebna okrevanja... Kdo pa bo zdravnik specialist?

Slika prikazuje škofa,po katerem se imenu- je najstarejša slovenska knjižna založba. To je seveda sv.Mohor. Ob njem je diakon iz istega obdobja. Povejte:

a) Felicijan
b) Fabijan
c) Fortunat a) v Rimu
b) v Sremski Mitrovici
c) v Celju a) 1845
b) 1848
c) 1851

Pravilni odgovor PP 3/1999: C B A

Svetega Krištofa ste spoznali vsi,le sončna ura je nekatere zmotila. Vrstni red po prvi polovici letošnjega tekmovanja je sledeč: s.Almira Černe,Ana Košir,Marjetka Smrekar Alenka Veber in Jožica Vevoda iz Ljubljane Tina Rot in Ljubica Zakovšek iz Domžal, Katja Miklič iz Radomelj, Tone Planinšek iz Šmartnega pri Litiji, Nada Marinčič iz Škof- ljice, Zora Praper iz Prevalj, Marija Boršič iz Rogaške Slatine, Zvezdana Zadnik iz Škofje Loke, Milena Manfreda iz Mosta na Soči, Tomaž Bric iz Dornberka in Tilka Tomažin z Rake (vsi po 18 točk). Čestitke!

Odgovore pošljite do 25.avgusta na naslov PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Vstopite in se veselite tudi vi...

• Trenutek iz srečanja bolnikov, inva- lidov in starejših (v Šmartnem pri Litiji)

• Sedma sila z novomašnikom Romanom

• Svet in mi-tokrat od blizu (J. Raduha v poletni senci pozorno opazuje svet)

Poletni pozdrav: Tone Planinšek

Anton Martin Slomšek, iz pesmi: Večernica