Dragi prijatelji!

Iz mladosti se človek običaj- no spominja treh stvari:kak- šnega večjega darila, kakšne hude stvari (doživete krivice ali prejete kazni) in pa romanj oziroma izletov.Vse drugo potone v pozabo.Po- mislimo na romanja, ki kristjanom veliko pomenijo ter so tudi zgovorno znamenje Pri romanju je najpomembnejši cilj in tisto,kar nas tam čaka.Da bi to dosegli, se pripravljamo, potrudimo in smo se pripravljeni marsičemu odreči. Na pot vzamemo potrebne stvari.Nekateri ljud- je so zelo skrbni,pomislijo na vse možne nevarnosti in težave ter s seboj vlačijo toliko prtljage,da se na koncu smilijo še samim sebi in od romanja nimajo veliko. Spet drugi so predrzno brezskrbni in v težavah zoprno lahkotno prosijo sopot- nike za to in ono stvar. Spet tretji po- znajo pravo mero, računajo na težave a tudi na pomoč drugih ljudi in Božjo pomoč.Ni jim težko prositi za pomoč,so pa tudi vedno pripravljeni drugim po- magati. Kristjani naj bi bili takšni.
Ljudje v glavnem živimo ustaljeno na svojih domovih, se skušamo zavarovati zoper prihodnje težave in pri tem kar pozabljamo,da je naše življenje le roma nje. Tudi s tega vidika so naša romanja pomembna. V letošnjem svetem letu je romanjem dan še poseben poudarek. Mnogi so ali bodo poromali v Rim, sredi- šče krščanstva, ali v kakšno svetoletno cerkev doma. V tejle številki Prijatelja boste lahko v duhu poromali v večno mesto, seveda po zaslugi našega ne- utrudnega sodelavca Toneta, ki mu je bilo dano romati v Romo-Rim,s seboj pa je vzel fotoaparat in beležko. Pa še o drugih romanjih in srečanjih boste lahko prebrali. Vsakomur pa ni dano romati. Zdravje je preslabotno.Nekaj pa v sve- tem letu lahko doživi in dobi tudi bolnik na bolniški postelji.O tem boste prebrali v odgovoru škofa Kvasa v rubriki Vi nam - mi vam. Tudi intervju smo tokrat na- redili na poti. Šestnajstletna Andreja, ki tako rada "kam gre",se veseli prijateljev in vas želi razveseliti. Prijatelj prinaša tudi zapise o posebnem romanju skozi zgodovino - z razstave Gorje premaga- nim!
Ves Prijatelj bo, upajmo, vreden vaše pozornosti in naj pomaga,da bomo svo- je življenje še bolj doživljali kot romanje ter še večkrat z vsem upanjem pomislili na cilj našega življenjskega romanja.

Vlado Bizant, urednik

spredaj: Sv. Janez Nepomuk, most v Škofji Loki, foto Klemen Čepič
zadaj:simbol monštrance na leseni steni skednja

Junij

Kristus,kruh življenja za odrešenje sveta

Da bi Jezusa Kristusa, ki ga molimo in slavimo v zakramentu evharistije,vredno prejemali kot kruh življenja za odrešenje sveta. Da bi apostolski in katoliški duh poživljal duhovnike, redovnike,redovnice in laike na Kitajskem. Za naše zamejce,zdomce in priseljence da bi ohranili zvestobo narodu, veri, Cerkvi in moralnim vrednotam.

Julij

Pravičnost in mir v svetu.

Da bi se pripadniki različnih verstev med seboj vse bolj spoštovali in sodelovali pri utrjevanju pravičnosti in miru v svetu. Da bi vsi, ki trpijo zaradi bolezni in osa- mljenosti, skupaj s Kristusom darovali svoje trpljenje za spreobrnjenje sveta. Da bi vsa vprašanja in nesoglasja, ki se pojavljajo zaradi morebitnih na novo ustanovljenih škofij,reševali mirno in po evangeljskih načelih.

Sveta Trojica in daritev svete maše

Po poljubu oltarja, ki je namenjen Kri- stusu, se duhovnik z verniki pokriža v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha ter nadaljuje: "Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa,ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha z vami vsemi." Dvakrat prosi zase in za navzoče pomoč Troedinega. In prvo, za kar prosimo, je, da bi Bog sam pripravil naša srca za srečanje z Božjim Sinom, ki bo prišel na oltar tudi zato, da bi postal hrana naših duš. Milost kesanja,ki nam je bila dana, naj bi bila porabljena: "Gospod, usmili se, Kristus, usmili se, Gospod,usmili se." Neredko sledi hvalospev: "Slava Bogu na višavah," ki prihaja iz olajšanja, po- mirjenega srca! Slava Bogu na višavah! Slava Bogu na višavah, slava Jezusu Kristusu s Svetim Duhom. Glavna pro- šnja, ki se obrača na Boga Očeta, se konča z Jezusom Kristusom, ki z Bogom Očetom v občestvu Sv. Duha živi in kraljuje vekomaj.Odgovor je: Amen, kar pomeni tako verujemo.
Na vrsti je Božja beseda, ki nam pripo- veduje o čudovitih božjih delih,med ka- terimi je največje učlovečenje Božjega Sina. Sveti pisatelji niso jemali iz svoje- ga, ampak so nam govorili po Svetem Duhu. Po branju Božje besede navzoči izpovedo vero: Vero v Boga Očeta, v Jezusa Kristusa,ki je njegov edini Sin in v Svetega Duha, ki izhaja iz obeh. Za tem sledijo najvažnejše resnice krščan- skega verovanja. Pred nami je miza s hrano za našo vero, upanje in ljubezen.
V darovanjskih molitvah prosimo, da bi bili naši darovi spremenjeni v kruh živ- ljenja in pijačo nesmrtnosti. Kristus, ki jih bo spremenil, naj bi spremenil tudi nas. Za vsemi takimi spremembami je Sveti Duh. Sveta Trojica, s katero smo odprli in očistili svoja srca v začetku daritve in nam je govorila pri branju Bo- žje besede, je z nami tudi pri darovanju Skupna pot se nadaljuje v predglasju, posvetilnih molitvah in pripravi na ob- hajilo. Z nami so tisti,ki že žive v Bogu, oni, za katere prosimo, da bi bili čimprej deležni zadnjega očiščenja v vicah in številni na zemlji: papeža in svoje škofe prav po imenu postavimo pred Boga.
Vsak, ki količkaj pozorno posluša mašne molitve, zlahka vidi, da se res giblje v troedinem Bogu, ki k vsakemu izmed nas prihaja po Jezusu Kristusu in k vsa- kemu po svoje. Kot v svojem kratkem zemeljskem življenju išče na prvem me- stu tiste, ki so pomoči najbolj potrebni: Poslan sem, da oznanim veselo novico ubogim. Povejte Janezu (Krstniku), da slepi vidijo, gluhi slišijo. Najprej je na vrsti izgubljena ovca, za njo vse druge. On je svet, naj se še (bolj) posvečuje. Zakaj nam je rečeno: Blagor povablje- nim na Jagnjetovo gostijo? Zato, ker bo tisti, ki bo jedel od tega kruha, živel vekomaj. In večno življenje bo v tem, da bomo spoznavali Njega, ki nam je poslal Jezusa Kristusa, kar bo za nas največji dar Božje ljubezni.

S. B.

Prijatelji so moje upanje

Si zamišljate lep majski dan na robu gozda,žvrgolenje ptic sem in tja oddaljen glas trak- torjev in avtomobilov,pa sku- pinico štirih ljudi,ki se pogovarja za Pri- jatelja? Prva od njih je Andreja Golob, Baznikova 39, 1000 Ljubljana. "Kar vprašajte...," se smeji. Polona, Tone in urednik se spogledujemo, kdo bo začel. Ženske imajo pač prednost, pa tudi si- cer je Polona najbolj "kriva" za ta po- govor,ker tudi ona prijateljuje z Andrejo Tone si daje opravka s svojimi aparati - za snemanje in fotografiranje, urednik pa obuja spomine. Smo namreč kar na domačiji v Žlebeh pri Medvodah, kajti Andreja je zelo želela "kam iti". In kam bi šli? Človek pač najprej pomisli na primeren prostor za pogovor, kjer ne bo nihče motil,potem pa na poznane kraje. Ljubljana odpade, na vrsti je domači kraj, pa še gostoljubno bomo sprejeti... Razveseliti Andrejo, biti s prijatelji, obi- skati starše, doživeti lep majski dan v naravi; narediti intervju - združiti kori- stno s prijetnim. Včasih je kar prijetno biti urednik ... Ampak spraševati naj začne kar Polona, ki Andrejo najbolje pozna...

Andreja, najprej povej, od kod si doma, koliko si stara oziroma mlada in kaj delaš.
Sem Andreja Golob, doma iz Ljubljane, blizu Rakovnika,stara sem šestnajst let.

Kdaj imaš pa rojstni dan?
Sedemindvajsetega junija. Rojena sem leta 1983.

Zdaj pa v glavnem živiš v Zavodu - Centru za usposabljanje invalidnih otrok v Vipavi, ali ne? Ja, v Vipavi sem že od prvega razreda osnovne šole naprej. Takrat mi je bilo sedem let.

In kaj delaš v Vipavi?
Šivam, pišem, barvam na svilo, rada se pogovarjam po telefonu.

Imaš tudi prenosen telefon?
Tudi mobi imam.

Še hodiš v šolo?
Trenutno se usposabljam z delom. Pred dvema letoma sem končala osnovno šolo s prilagojenim programom.

Poznaš veliko ljudi?
Ja,še kar. Veliko si dopisujem s prijatelji

Kako poteka tvoj dan v Vipavi, v zavodu?
Ob pol sedmih vstanem, se do sedem in petnajst minut oblečem,grem na zajtrk, si umijem zobe... Odvisno pač, kako je. Včasih sem tudi malo nerodna. Imamo svojo kuhinjico in zajtrk si kar sami po- strežemo. Tisti, ki je dežuren, prejšnji večer pripravi krožnike in skodelice za vse v skupini. Potem imamo program.

Kdaj pa greste spat?
Ob pol osmih, nekateri ob devetih ali najkasneje ob desetih. Takrat naj bi šli vsi spat. Druge ne smeš motiti.

Koliko vas je v skupini?
Šest, sedem, različno... V tisti skupini, kjer sem jaz, nas je devet. V sobi pa smo štiri. V nekaterih sobah jih je tudi po manj. Me se dobro razumemo.

In ste sami pošolski?
Ja, od šestnajst do dvajset let.

Do dvajsetega leta ste lahko v za- vodu? Do enaindvajsetega, potem pa je potrebno iti drugam, ker v zavodu ni prostora.

Kdo pa vodi takšno skupino? So to vzgojiteljice, učitelji? V moji skupini so tri,ki se tedensko menjavajo. Včasih sta po dve zjutraj, včasih samo ena. Ena dela še drugje in ni samo za nas.

Mogoče veš, kaj so po poklicu? Je tudi kakšna delovna terapevtka?
V tej skupini ni nobene, drugače pa so. Je fizioterapija, delovna terapija, logo- pedija.

In potem naprej, ko pozajtrkujete, ko vse pripravite, kaj delaš?*
Odvisno, če nimajo oni kaj pripravljeno za celo skupino.Največ šivam in barvam

Iz katerih krajev so tvoje sošolke?
Iz cele Slovenije. V sobi pa smo tri Lju- bljančanke in ena iz Ptuja.

Ali kaj pogrešaš v Vipavi? K maši lahko greš?
Pogrešam prijatelje od zunaj. K maši pa grem, kadar je lepo vreme.

Greste skupaj ali greš sama z vozič- kom? Pridejo nas iskat, moraš pa en dan prej povedati.

Verjetno ste veliko v skupini.Skupaj delate stvari?* Odvisno, kaj vzameš. Kar ti ustreza.Jaz šivam,ali pa barvam..

Katera barva ti je najbolj všeč?*
Vijolična, roza, pa tudi modra je lepa.

Vidim. Imaš vijoličast voziček in modro obleko* (Smeh...)

Kaj pa zelena? Takšna kot je narav- na spomladanska?*
Tudi. Samo črna in bela mi nista všeč.

Greste kdaj tudi v naravo, na izlete?
Ja, hodimo na izlete. Recimo, zjutraj gremo in se popoldne vrnemo. Gremo s kombijem. Nikoli me ni strah vožnje.

Večinoma sama skrbiš zase ali pot- rebuješ kakšno pomoč? Prej si rekla da vstaneš, se oblečeš ... To vse sama narediš?
Ja,sama.Pomagajo mi le zavezati čevlje in mi zadaj popravijo majico, ker tega sama ne zmorem. Tudi posteljo si sama pospravim.Videli ste,da grem tudi sama z vozička v avto in iz njega.Kar morem, naredim sama.

Koliko časa pa porabiš,da se oblečeš in urediš? Ne vem, kakšne pol ure.

Kaj pa lišpanje - 'make-up'?
(Smeh...) To pa ne.

Prej je mama povedala, da si tudi sama opereš in posušiš lase...
Ja, sama si operem lase. Doma mi malo pomagajo.V Vipavi pa vse sama posto- rim,ker imamo vse prostore prilagojene.

Za vikend,soboto in nedeljo si včasih v Vipavi, včasih pa prideš domov?
Vsakih štirinajst dni prihajam domov, razen kadar imamo kakšno srečanje z invalidi. Takrat grem z njimi.

V soboto in nedeljo ni kakšnega programa in ste prosti? Lahko spiš dlje? Ja, takrat spim do desetih. Kadar pa imamo verouk, seveda vstanem prej

Aha, ob sobotah imate verouk? V zavodu?
Ja,pride neki gospod in nas uči.V petek pokliče, če pride ali ne. Tako se vemo pripraviti. Z veroukom je pričela Cirila Korsič, ki je sedaj pri sestrah.

Pri krstu si bila že kot otrok? Ja.

Potem si v zavodu šla k prvemu ob- hajilu in birmi?
Ne, tam se se pripravljala, k obhajilu in birmi pa sem šla v domači župniji, na Rakovniku v Ljubljani. To je bilo leta 1995 in 1997.

Greš rada v cerkev?
Ja, če se le da. Vesela sem tudi, če me kdo pokliče ali povabi, da grem lahko z njim. To mi veliko pomeni. Sploh grem rada v družbo.

Se razumeš z vsemi? Mladimi, stari- mi, otroki...?* Ja.

S kom si pa najrajši?
Najraje sem s prijateljico Marjanco. Do- ma je z Rake.

Si že bila kdaj pri njih?
Ja,bila sem na počitnicah. Lani avgusta

Kaj pa kje drugje? Si bila še kje na počitnicah? Menda si bila v Lignanu v Italiji?
Ja, v Lignanu sem bila. Bilo je zelo lepo.

Že večkrat? Dvakrat. Prvič takoj po- tem, ko sem končala osmi razred.

Imaš rada morje?
Ja, meni zelo ugaja na morju, sploh pa med prijatelji.

Se kaj bojiš vode?* Ne.

Je kaj v tvojem življenju, česar se bojiš? Kakšne živali? Enkrat je en medved hodil čisto blizu vas po Ga- ljevici? Si bila takrat doma?
Ne, nisem bila. Medved pa je res hodil kar po naši ulici. Kakšnih stvari se že bojim. O tem ne premišljam.

Ljudi se očitno ne bojiš? Kaj ti je pri njih najbolj všeč? Kakšne ljudi imaš najrajši?
Takšne, ki so pripravljeni pomagati. Ta- kšne, ki te razumejo.

Če pa rečemo drugače - kaj te pri ljudeh najbolj moti?
Moti me, če so preveč radovedni in se vtikajo tja, kamor ni treba. Moti me, da jih vse zanima, tudi tisto, kar ti ne bi rad povedal. To me najbolj moti. Zato jim večkrat rečem, da to, kar sem po- vedala, ne smejo govoriti naprej.

Torej je pomembno, da skrivnosti obdržijo zase. Drugače se mi zdi, da se zelo rada smeješ in da si vesele narave, ali ne?
Smejim se pa res rada. (smeh)

Se spomniš kakšnega prav posebej veselega trenutka? Kaj ti je najbolj ostalo v res lepem spominu?*
Da sem po osnovni šoli dobila pismo z vabilom na letovanje v Lignano. Za šti- rinajst dni. To je bil res lep trenutek. Zelo sem vesela pisem, ki jih dobim od sestre Edith in vseh drugih prijateljev.

Se spomniš še kakšnega drugega srečanja? Kje smo se že mi srečali? Se še spomniš, kje je bilo to?*
Na Kostanjevici je bilo. Pri Novi Gorici.

Ko ti je voziček razpadel...* Ja.

Andreja, prej si se na kratko pred- stavila. Mogoče lahko še kaj poveš o svojih domačih? Si sama ali imaš kakšnega brata ali sestro?
Imam sestro, ki je dve leti starejša od mene. Pa mamo in očeta. Oči je obrtnik in dela razne vrste vzmeti.

Ali ste vedno živeli v Ljubljani ali ste se preselili?
Smo Ljubljančani. Mamina mama pa je bila doma z Bizeljskega.

Torej tvoje korenine segajo na Šta- jersko.
Ja, in na Dolenjsko. Oči je doma iz Za- bukovja. Tam imamo vikend, kamor po- gosto gremo. Tam imam tudi sorodnike.

Je kaj podobno, kakor je tukaj, tudi narava?*
Ja, mi imamo hišico povsem v gozdu.

Kaj pa tvoj odnos do narave, če lah- ko kaj rečeš. Greš rada v naravo? Recimo, prej si rekla, da greš rada v družbo.Kaj pa,če si čisto sama,med ptički in drevesi? Kako se počutiš?*
Lepo. Tudi sama sem rada.

Imate doma kakšno žival? Kužka?*
Ne, živali pa nimamo.

Kakšno glasbo rada poslušaš?*
Vse rada poslušam, samo tehno glasbe ne. Razbijaške glasbe ne maram.

Katero zvrst imaš pa najrajši?*
Duhovno glasbo; pesmi, ki jih pojemo na srečanjih. Rada imam tudi zabavno glasbo.

Bi mogoče spregovorila še o načrtih in željah za prihodnost? Do sedaj smo se pogovarjali o tvojem življe- nju večinoma za nazaj. Kaj si želiš?
Želim si v bivalno skupnost, samo ne vem, če mi bo uspelo. Poznam jih več, ki so bili v Vipavi, sedaj pa so v bivalnih skupnostih.

Aha, v tako skupnost. No,saj tega je vedno več, zato upam, da se ti bo želja uresničila.Si mogoče,če smem vprašati, tudi v Društvu cerebralne paralize?
Sem. Vendar grem laže kam z njimi, če sem doma kot pa iz Zavoda.

Zavod torej poskrbi bolj za redne stvari,za redno vsakdanje življenje, ne poskrbi pa toliko za prosti čas*
Tudi poskrbi, veliko pa je odvisno od nas samih in od naših družin.

Si bila kdaj v Elerjih nad Ankaranom?*
Zdaj bom šla za pet dni in potem poleti če bom dobila možnost.

Veš, kaj pa mene še zelo zanima? Si bila kdaj jezna, si težko sprejemala to, da si na vozičku, da si drugačna od drugih? Kako si v svojem življe- nju to sprejemala?
To sem zelo težko.Kadar sem bila doma in kadar je bilo slabo vreme, mi je bilo težko. Spraševala sem se,zakaj ne mo- rem hoditi. Pač se je tako zgodilo, pra- vijo drugi. Nisem sama kriva.

Imaš to od rojstva? Jaz imam cere- bralno paralizo že od rojstva.

Si ves čas na vozičku?
Največ sem na vozičku.Če se lahko če- sa oprimem, tudi malo hodim, lahko pa grem kar po tleh,na primer po stopnicah

In je bilo vedno tako,kot je zdaj? Se ne spomniš,da bi bilo kdaj slabše ali boljše? Ali si bila kdaj bolj zdrava, da si bila bolj samostojna?
Ne, vedno je bilo tako.

Si bila kdaj tudi bolna?
Sem.V petem razredu sem imela ošpice in to je potem prešlo v pljučnico.

Andreja, zdi se mi, da veliko narediš za to, da nisi sama.
Ja, telefon je moj najboljši prijatelj. Ka- dar sem osamljena, si vedno zavrtim duhovno glasbo in potem mi je bolje.

No, to je zelo pomemben recept, tudi za prijatelje. Pa nisi velikokrat osamljena?
Kakor je, kakor se vzame. Enkrat, dva- krat na teden...

Prej si omenila svojo prijateljico Marjanco. Imaš tudi v zavodu kak- šno dobro prijateljico ali prijatelja, ker ste si le precej podobni med seboj? Ja, imam.

In kako se to prijateljstvo pokaže? Ste več skupaj, klepetate, govorite, si pomagate?
Nadica,ki je tudi na vozičku,se ne more sama obleči. Pomagajo ji sestre. Če potrebuje kaj za malico, me pokliče in ji postrežem. Kadar hoče, ji pomagam, če sem le prosta. Drugače pa mora malo počakati.

Govorili smo o prijateljstvu, medse- bojni pomoči.Kaj pa doma v Ljubljani poznaš koga, ki je tudi na vozičku?
Ja, poznam. Takole je: Jaz sem hodila tudi k Veri in Luči na Rakovniku. Ampak težava je bila v tem, da so srečanja v nedeljo popoldan, ko se jaz že vračam v Vipavo. In ni bilo mogoče, da bi ho- dila... Malo sem še v stiku.

Te smem vprašati, kako se počutiš v družbi starejših? Poznaš kaj starih ljudi? Npr. okrog osemdesetih let? Imaš še stare starše.
Imam.Živijo na Kodeljevem. Moja sestra Urša živi pri njih.

Če bi te kdo vprašal, če rada živiš, kaj bi rekla? Ja, živim rada.

Zaradi česa rada živiš?
Zaradi prijaznosti ljudi, ki me imajo radi, ki me sprejemajo, takšno kot sem.

Se mi zdi, da znaš tudi ti biti dobra prijateljica drugim.
To mora pa znati vsak sam.

Spomnim se,da si mi nekoč napisala da ti lahko zaupam, in bo zagotovo ostalo pri tebi.Verjetno tista lastnost za katero si rekla, da je ne maraš pri bližnjih, ko govorijo okoli tisto, kar jim zaupaš, ni tvoja lastnost. Ti zaupano vedno ohraniš zase?
Seveda.Tako moraš sprejeti.Če ti rečeš da ne smem povedati, ne bom nikomur povedala.

Bila sem presenečena nad tem, da si si želela intervjuja za Prijatelja. Lahko razložiš, zakaj je bila to tvoja velika skrita želja?
Moja želja je bila zato, ker sem želela povedati kaj o sebi in da me tudi drugi spoznajo,kakšna sem. Želim si še novih prijateljstev.

Urednik je bil pa zelo vesel, saj bi sicer marsikdo rad imel intervju, pa si ne upa.
Tudi jaz sem večkrat razmišljala o tem. To je moj prvi intervju.

Napisala si članek za Prijatelja. Kaj pa pred tem, si še kaj napisala, kar je bilo objavljeno? V Vipavi imate tudi glasilo Studenček,če se ne mo- tim. Si kdaj tudi sem kaj napisala?
Ja, veliko pišem. Nekaj je že bilo objav- ljenega,v našem glasilu,pa v Vipavskem glasu. Pomaga mi mentorica Francka Rančič. Za Prijatelja sem si zelo želela, da bi bilo kaj objavljeno.

Kako dolgo pa poznaš našo revijo Prijatelj?
Pet let sem že naročena. Rada ga be- rem, čeprav nekoliko slabše vidim.

Bereš še kaj drugega poleg Prijate- lja?* Na Ognjišče sem še naročena in vsake toliko časa, kakor me pač prime, berem revijo Moj malček. Včasih prelis- tavam Jano, ki jo kupijo doma.

Rekla si, da si dopisuješ. Pišeš na roko ali imaš računalnik?*
Največ na računalnik.Odkar slabše vidim pišem na računalnik, kjer lahko izberem večje črke. To je skupinski računalnik, da ga lahko vsak uporablja.

Imate tudi internet?*
Ja, tudi internet imamo.

Se ti zdi, da lahko kaj napišeš, ko o- pazuješ življenje? Da je to lahko kar prijetna zaposlitev, saj s tem tudi drugim nekaj daš...*
Ja, meni to veliko pomeni.

Ali veš, da so tebi podobni izdali že knjige? Imaš to željo?*
Ne vem.S pomočjo drugih bi morda lah- ko.Sama pa ne bi,ker je potrebno veliko popravljati.

Bliža se razstava ročnih del, ki jo pripravlja Krščansko Bratstvo bol- nikov in invalidov. Veš za razstave? Ali kaj takega narediš v Vipavi, da bi lahko razstavljala?
Naredim, toda razdam naprej. Imam pa nekaj s seboj. Bom pokazala.

Lepo. Do razstave pa še kaj naredi. Saj ne gre za to, da bi morali biti iz- delki umetniški, ampak za predsta- vitev življenja. Poznam nekoga, ki pravi: "Sem invalid, meni ni treba nič delati." Kaj praviš na to?*
Ne, jaz sem vesela, če lahko kaj delam.

Še nekaj bi rad vprašal.*
Kar vprašajte. Kar sprašujte.

Bližajo se olimpijske igre. Ali kdaj gledaš šport?Zanima me tvoj odnos do športa nasploh.*
Redko gledam. No, smučanje gledam in formulo (avtomobilske dirke). Šport me ne zanima.

Pa imate v zavodu kaj športa?*
Imamo regijske igre. Z vozički, mečemo na koš in podobno.

Si kdaj sodelovala?*
Samo na športnih dnevih, trikrat ali šti- rikrat na leto. Tedaj gremo na stadion.

Kaj pa televizijo rada gledaš?*
Ne veliko. Gledam tednik, kakšen film, posebej,če je slovenski,potem resnične zgodbe in pa TV dober dan.

Kaj pa oddaje o bolnikih in invalidih?
Gledam, če zvem zanje in ne pozabim. Drugače ima vsaka skupino svojo tele- vizijo v dnevnem prostoru.Radio pa ima vsak sam.

Oddajo na radiu Ognjišče - Vstani in hodi! poslušaš?
Poslušam, samo včasih pozabim. Radio Ognjišče precej poslušam,poznam pa tu di radio Veseljak, ki ima ves dan muziko

Andreja, kaj pa za konec,kaj bi rada povedala bralcem in bralkam Pri- jatelja? Zmenili sva se, da boš kaj pripravila. Ne vem, če bo prav.

To sploh ni vprašanje,presodili bodo bralci in bralke Prijatelja. Gotovo bo marsikoga nagovorilo. Kaj si pripra- vila? "Lep je kraj, kjer ti živiš, lepša je ljubezen, če jo ti deliš!"

Čudovita misel.Si to sama sestavila?
Neka prijateljica mi je to napisala v spo minsko knjigo in sem toliko časa ponav- ljala, da sem si zapomnila.

Med našim pogovorom se je s podruž- nične cerkve sv. Marjete oglasilo opol- dansko zvonjenje. Še zmolili smo in za- želeli Andreji, da bi vedno imela veliko dobrih prijateljev. Po kosilu smo naredili še dolg ovinek do Ljubljane.

Pogovarjali smo se: Polona
Malovrh, Tone Planinšek in Vlado Bizant

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Odpustki: Kaj pa bolniki?

Zdaj, v svetem letu je v Cerkvi na Slo- venskem veliko vsakovrstnih dogodkov in poudarkov na rasti naše vere. Sem spadajo tudi odpustki. V imenu bralcev Prijatelja (in seveda tistih ljudi, ki jih to zanima) prosim: Povejte mi kaj več o odpustkih. Kako je s prejemanjem teh, posebno pri bolnikih in invalidih, ki ne morejo zdoma? Draga Marjetka!
Kaj so odpustki - zlasti v svetem letu in posebej za tiste,ki ne morejo opraviti vseh pogojev?
Cerkev je v svetem letu 2000 ponovno povabila k prejemanju odpustkov in do- ločila za to leto posebne pogoje. Morda bo potrebno najprej vsaj na kratko po- jasniti, kaj so odpustki in kakšen pomen imajo še danes. V zgodovini Cerkve je prihajalo tudi do napačnih razlag - pri vernih, še bolj pa pri nasprotnikih Cer- kve. Zato so marsikje prišli odpustki na slab glas.
V zgodnjem krščanstvu je bila za neka- tere velike grehe,npr.za odpad od vere, za uboj, za prešuštvo...) določena po- sebna duhovna pokora. Vernik je moral za take grehe najprej opraviti javno po koro,nato je šele dobil odvezo. Pozneje je Cerkev to javno pokoro spremenila v nekatera posebej določena dobra dela, ki jih je bilo treba opraviti. Olajšanje pokore je bilo utemeljeno v zvezi z na- ukom o občestvu svetnikov. V tem ob- čestvu moremo drug drugemu pomagati Velika duhovna zasluženja Jezusa Kris- tusa, Matere Božje in svetnikov morejo pomagati vernikom na zemlji. Iz tega duhovnega zaklada Cerkve naj bi priha- jalo tudi olajšanje kazni za grehe, ki so že odpuščeni. To kazen naj bi namreč morali prestajati verniki na zemlji ali pa po smrti v vicah. Za manjša dobra dela naj bi prejemali delni odpustek,za neka- tera dobra dela,ki jih je Cerkev določila, pa bi prejeli popolni odpustek vseh čas- nih kazni za greh. Jasno nam mora biti, da se z odpustki ne odpuščajo grehi, ampak časne kazni za grehe, ki so bili že odpuščeni.Zaradi pomanjkanja razu- mevanja nauka o odpustkih se je doga- jalo, da so nekateri kristjani 'pogumno' grešili v prepričanju, da bo z odpustki vse odpuščeno. Nekateri so mislili,da se bodo odkupili predvsem s takimi dobrimi deli, ko bodo nekaj darovali za cerkve in cerkvene potrebe. To pa je povzro- čalo veliko pohujšanje in očitke, ki so bili v škodo Cerkvi.
Cerkev je te pojme večkrat pojasnje- vala. Ob prejemanju odpustkov je treba ohraniti duha spokornosti,ne pa spremi- njati v neko odkupovanje.0 tem so ško- fje razpravljali tudi na II. Vatikanskem cerkvenem zboru. Nekaj let kasneje, dne 1. januarja leta 1967, je tedanji papež Pavel VI. s posebno Apostolsko konstitucijo natančno pojasnil, kaj so odpustki. Po njegovem navodilu je 29. junija 1968 izšel poseben seznam, kdaj moremo prejeti odpustke s posebnim poudarkom na duhovni poglobitvi.Pose- bej so poudarjeni duh spokornosti, mo- litev in dobra dela ljubezni do bližnjega.
Za pridobitev delnega odpustka je na- vedenih mnogo znanih molitev.
Za prejem popolnega odpustka časne kazni za grehe, seznam navaja pred- vsem naslednje:

če vsaj pol ure v cerkvi častimo Naj- svetejše

če vsaj pol ure beremo Sveto pismo

če molimo križev pot

če v cerkvi ali doma v družini zmolimo del rožnega venca

če pobožno prejmemo papežev bla- goslov (tudi po radiu in TV)

če obiščemo župnijsko cerkev na god zavetnika ali dne 2. avgusta (porcijun- kula) ter zmolimo očenaš in vero,

če dne 2. novembra v cerkvi molimo za duše v vicah ali v dneh od 1. do 10. novembra obiščemo pokopališče in tam molimo za duše v vicah - to dvoje je priložnost,da pomagamo dušam v vicah

Za prejem popolnega odpustka je ob vsakem naštetem dobrem delu treba prejeti tudi zakramente: obhajilo, spo- ved (vendar ni potrebno za vsak odpu- stek iti k spovedi, če nimamo greha). Za vsak prejem popolnega odpustka je treba nekaj zmoliti po namenu svetega očeta (najmanj Očenaš, Zdrava Marija in Čast bodi).
Če hočemo prejeti popolni odpustek, ne smemo biti navezani na noben greh. To pomeni, da imamo voljo, da se bomo vsakega greha varovali. Če npr. kdo prostovoljno išče priložnost za greh ali pa si nič ne prizadeva proti svoji grešni navadi, ne bi mogel prejeti popolnega odpustka.
Spovedniki morejo tistim, ki so ovi- rani in ne morejo izpolniti naštetih pogojev, spremeniti dobro delo in pogoje. Umirajočim duhovnik ob pode- litvi zakramentov podeli tudi popolni od pustek s posebno molitvijo. Če pa umi- rajočemu ni mogoče dobiti duhovnika, mu Cerkev podeli popolni odpustek, če je imel v svojem življenju stalno navado moliti in je ob smrtni uri za to razpolo- žen (s popolnim kesanjem).

Odpustki v svetem letu

Za sveto leto, kakršno je leto 2000, Cerkev po navadi določi posebne mož- nosti tudi za odpustke, čeprav to ni edino in najpomembnejše v svetem letu Pomembno je, če odpustke s pravim namenom in po določbah Cerkve razu- memo in prejemamo. Poleg običajnih,že prej naštetih pogojih, je v svetem letu posebej poudarjeno romanje v Rim in obisk določenih cerkva v Rimu. V vsaki škofiji pa škof določi cerkve, ki naj jih verniki v domači škofiji obiščejo, da bo- do prejeli popolni svetoletni odpustek. Tako so tudi slovenski škofje določili svetoletne cerkve. Tako v Rimu kakor tudi v določenih škofijskih cerkvah se je treba udeležiti določenih pobožnosti. Sveti oče je za rimske cerkve, kjer naj bi prejeli svetoletni odpustek, določil, da se je treba v teh cerkvah udeležiti počastitve Najsvetejšega in Marije. Za skupine je določen poseben program. Tudi škofje so v svojih škofijah za svetoletne cerkve določili vsaj okvirni program. Kakor so pokazali prvi meseci svetega leta, je obisk cerkva v Rimu in tudi v slovenskih cerkvah, zlasti v stol- nicah,kar lep. Za pridobitev svetoletnih odpustkov pa sveti oče posebej pripo- roča dela ljubezni do bližnjega: obisk in postrežba bolnikov, pomoč ubogim,pos- vetiti prosti čas za dejavnosti v korist skupnosti.

Možnost prejemanja odpustkov za bolnike, invalide...

Bolniki in vsi, ki so ovirani,da ne morejo romati niti v Rim ali Sveto deželo, niti v domačo svetoletno cerkev, morejo na- mesto tega kot dobro delo, ki je potre- bno za prejem svetoletnega odpustka, darovati svoje trpljenje in žrtve svoje- ga stanja. Opravijo pa naj tiste pogoje, ki jih zmorejo: prejem zakramentov, molitev. 0 zamenjavi teh pogojev naj se dogovorijo s spovednikom, da jim bo svetoval opraviti takšna dobra dela, ki jih zmorejo.
Tako naj duh spokornosti spremlja tiste ki izkazujejo bratom in sestram dela lju- bezni, in tiste,ki so tega deležni. Odpu- stki bodo tako rešeni slabega spomina. Združevali nas bodo z Božjo in bratov- sko ljubeznijo.Sveto leto nas bo posve- čevalo, združevalo z Bogom in ljudmi.

škof Jožef Kvas

Neobičajni misijonarji

V postnem času je v Ljubljani potekal sveto letni misijon z geslom Nov korak za novo upanje.Na misijonsko zloženko je pomožni škof Alojz Uran zapisal: "Znova želimo od- kriti in oplemenititi tiste življenjske smerni- ce, ki nas lahko notranje utrdijo in vzposta vijo tudi prijaznejša medsebojna razmerja."
Misijon smo imeli tudi v bolniški župniji. Kot misijonarji - pričevalci so sodelovali: zdra- vnica, invalidi, bolniki in medicinska sestra - babica. Začeli smo ga s križevim potom. Pod enajsto postajo sem razmišljala:"Jezu- sa pribijejo na križ. Križ je skrivnost. Ko bi ga lahko doumeli, bi to ne bil križ. Le kdo bi si kdaj ne želel čudeža v svojih rokah? Le kdo ne bi kdaj rekel: 'Moj Bog,če je le mogoče, naj gre ta kelih mimo mene!' Koli- kokrat nas na križ pribijajo besede: 'Vaš otrok je prizadet. Nikoli več ne boste hodili Raka imate.' Kljub teži križa imamo vedno možnost izbire, kaj bomo častili - svoje tr- pljenje ali odrešenje. Odrešenje se dogaja najprej v odnosu med menoj in teboj. Kdor je ljubljen, nikoli ne umre."
Paraplegik se je tako spominjal svoje pre- izkušnje: "Slišal sem zdravnika ob moji po- stelji,ki je rekel: 'Ta noč bo zanj odločilna'" Bilo je en mesec po prometni nesreči in tisto noč sem prvič molil rožni venec. In preživel sem. V začetku sem se spraševal, zakaj ravno jaz? Sedaj se sprašujem, kaj mi želi Bog z mojo invalidnostjo povedati. Pred nesrečo sem veliko delal, za otroke si nisem vzel dovolj časa. Sedaj imam vedno čas zanje. Res ne morem z njimi igrati nogometa ali smučati. Skupaj pa zbiramo starine in oživljamo stare kmečke običaje. Pripravljam tudi učno uro za šolarje. Vesel sem, ko vidim, kako radi otroci prihajajo k meni."
Invalidka je rekla: "Izhajam iz številne dru- žine. Hvaležna sem mami, ki me je vedno spodbujala k samostojnosti. V zavodu sem bila nadomestna mati drugim otrokom. Po- noči, ko jih je bilo strah, so prihajali k meni v sobo in skupaj smo molili.Tudi danes pri- hajajo mladi v stiski k meni na pogovor. Ne morejo verjeti, da sem kljub svoji prizade- tosti srečna. Današnji starši bi želeli mlade obvarovati prav vseh težav. A življenja brez težav ni, vsakdo se sreča z njimi. Za- me ni nepremagljive ovire, do sedaj sem z Božjo pomočjo še vedno vse premagala."
Mladoporočenca sta pričevala: "En teden po poroki sva izvedela, da ima mož raka. Sesul se nama je svet." Mož je nadaljeval: "Iskal sem različne informacije o svoji bole zni. Z ženo sva se odločila, da bova svoj- cem in prijateljem povedala, da imam raka. To se je izkazalo za dobro. Na dan moje operacije se je zbrala moja veroučna sku- pina in molila zame. Veliko so mi pomenili obiski prijateljev in tudi duhovnika.Spoznal sem, kako pomembno je, da ima človek oporno točko, ki se nikoli ne zamaje. Ta oporna točka je bil zame Bog. Čeprav sem imel največ ciklusov kemoterapije, sem so- bolnikom v bolniški sobi dajal pogum. Vesel sem bil, da sem jim lahko pomagal."
Medicinska sestra - babica je rekla: "Vsak porod je enkraten in neponovljiv.Vsako roj stvo je čudež življenja. Za svoj poklic sem se odločila ob rojstvu brata in nikoli mi ni bilo žal." Iz knjige vtisov nam je prebrala izjave očetov, ki so bili prisotni ob porodu. Mladi očka je zapisal: "Izredno malo je do- godkov v življenju, ki človeku prinesejo ta- kšen občutek sreče.Občutek,ki ga prepro- sto ne bi smeli pozabiti. Zakaj nas takšen dogodek ne spremlja vse življenje? Očetje, skušajte zadržati občutek sreče vse živ- ljenje! Vzemimo si čas za družino. Imejmo radi to življenje. Vsak izmed nas je nepo- novljiv. Uživajmo biti starši."
Po pričevanjih mi je obiskovalka misijona rekla: "Ko človek to sliši, kar laže živi. Vsi moji problemi so postali majhni in malenko- stni. V bolniško kapelo vedno rada pridem, ker lahko pustim posvetne skrbi zunaj. V življenju ti ne pomagajo napredovati niti sanje o preteklosti niti sanje o prihodnosti. Potrebno se je potruditi za vsak naslednji korak in vse izročati v Božje roke. Bolni in invalidi so učinkoviti misijonarji zdravim."
Stvari se v življenju velikokrat obrnejo dru gače,kot bi si želeli. V trenutku lahko izgu- bimo vid, sluh, govor ali zmožnost gibanja. Na misijonu sem spoznala, da je velika mi- lost, če se temu lahko prilagodiš. Še večja milost pa je,če v svoji notranjosti še vedno vidiš,slišiš in govoriš. Duh je vedno zmožen da ustvarja, česar telo nima. Invalidka me je prepričala: če odpovejo noge, se duh še vedno lahko vzpenja na vrhove poezije.
Besede papeža Janeza Pavla II.,ki jih je iz- rekel ob rimskem misijonu leta 1981,veljajo tudi za pričevalce v bolniški kapeli: "Blagor vam, ki oznanjate resnico! Blagor vam, ki rešujete!Blagor vam,ki tolažite in prinašate veselje v življenje!" Deležni smo bili veselja in novega upanja. Struna harfe, ki ni nika- mor napeta, ne poje, tako se tudi človek brez smisla in ljubezni ne more vzpenjati na vrhove življenja.
Pred nami so počitnice. Naj vam bo lepo, kjerkoli boste, tudi če bo to doma! Lepote ni v knjigi, glasbi, naravi .... Je v očeh tis- tega, ki gleda in v srcu tistega, ki posluša. Tudi zaradi misijona moje oči vidijo več lepega.

Janja Ahčin

Cvetna nedelja v Semiču

Duhovni vikend KBBI, 14.-16.4.2000

Vsa lepa, sončna in razkošna v cvetju je bila letošnja cvetna nedelja v Semiču. Praznično je bilo tudi naše razpoloženje, ko smo se odpravili v cerkev k maši in ob- redom cvetne nedelje. Spominjali smo se Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem Tudi nam je Tilka iz zelenja pripravila buta rice, da smo jih peljali na svojih invalidskih vozičkih v cerkev. Obujali smo spomine in podoživljali dogodke iz otroštva. Neka in- validka, ki v otroštvu ni sodelovala pri teh obredih, je bila ganjena.
G. Jožetu Nemaniču smo zelo hvaležni, da nas je povabil za ta cvetni vikend in pos- krbel za tako lepo razpoloženje.S tem smo bili deležni lepih priprav na velikonočne pra znike. V petek zvečer smo imeli lep križev pot, ki ga je vodila sestra Edith. V soboto je med nas prišel dragi g. Jože Zupančič. Zelo smo se ga razveselili, ker ga že tako dolgo nismo videli. Govoril nam je blage, lepe in spodbudne besede. Nabrali smo si novih spoznanj in razmišljanj, ki nas bodo spremljala v vsakdanjem življenju. Tako lepo nam je g. Jože predstavil ljubezen do bližnjega in Kristusovo ljubezen,ki nam da- je upanje. Saj je že na križu obljubil des- nemu razbojniku: "Še danes boš z menoj v raju." V tem upanju na velikonočno skriv- nost in vstajenje na velikonočno jutro smo se pripravili na sveto mašo, ki jo je daroval g.Jože. Pri tej maši smo se zbrali v večjem številu, saj so se iz Ljubljane pripeljali še Ljubica, Tina, Tone in Sandra. Iz Črnomlja je prišla sestra katehistinja z otroškim pevskim zborom, ki nam je prav lepo igral in prepeval.
Vnukinji g. Nemaniča nam vsako leto pripra vita kakšno presenečenje, ki nam polepša in razvedri naša srca. Letos sta imeli že svoj koncert.Za vse te lepe doživljaje smo hvaležni tudi Zvezi paraplegikov,ki nam ve- dno odstopi za ta vikend svoj dom. V njem se res lepo počutimo, zato: HVALA LEPA!
Vsem sodelavcem in našim pomočnikom, posebno pa s. Edith, ki se je za nas trudila še posebej v kuhinji, prav iskrena hvala. Vsem, ki ste nam tako lepo postregli, Bog povrni.
V imenu vseh hvaležen pozdrav!

Urška Z.

Hvaležna za vabilo

Vikend pred cvetno nedeljo je bil zelo dru- gačen od prejšnjih. Na povabilo g. Jožeta Nemaniča sva ga preživela v Semiču.Zbrali smo se v petek zvečer v domu paraplegi- kov. Nekaj je bilo starih prijateljev, spoz- nala pa sva tudi nekaj novih. Ves čas smo preživeli v prijetnem razpoloženju. Najbolj nama je ostala v spominu nedelja, ko smo k maši nesli blagoslovit butarice.
Vsem prijateljem bi se rada zahvalila za lepe ure, najbolj pa g. Jožetu za povabilo.

Elica in Vlado Krivec

Vae victis - razstava na Zaplani

V domu Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov na Zaplani smo v aprilu pripravili razstavo reliefov z naslovom: VAE VICTIS! (Gorje premaganim!) avtorja Draga Koširja iz Sodražice.
Tistega nedeljskega in sončnega jutra sem s takšnim veseljem planil iz svoje postelje. Zakaj? Menda tega ni treba še enkrat po- udariti:iz dveh prelepih razlogov. V objemu sonca se prebudiš in veš, danes je cvetna nedelja, oh, pa še odprtje razstave je. V družbi prijetnih, zgovornih gospa in gospo- dov smo se odpeljali na Zaplano. Najprej se je zdelo, da se je množica ljudi zbrala tam le zaradi maše in blagoslova butaric. Potem so Rafka začeli pozdravljati ljudje, ki niso dajali vtisa,da odhajajo domov. Do- jel sem, da se stvari obračajo nam v prid. G. Rafko je bil namreč vse dni priprave nekoliko zaskrbljen, ali bo to ljudem sploh všeč in ali je prav,da smo se za to odločili. Toda v tistem trenutku sem začutil, da dvomov ni več.
Po maši smo se počasi odpravili do doma, kjer je bilo že vse pripravljeno. G. Rafko je spregovoril uvodne besede. Čustva v nas

so kar kipela in vrela. Njegove nežne, toda resnične besede so nagovarjale naše ra- njene duše. Počutili smo se varno. Človek kar pozabi na svoje tegobe in začuti, da ni sam, da ima prijatelje, da ima pomoč.
Spregovorili so še drugi, izrečenih je bilo nešteto lepih in globokih besed. Človek bi kar stal tam in si razvajal dušo ter tako požiral tiste besede. Stopili smo v prostore doma. Reliefi so se razprostirali pred nami. Pa kaj? Lahko bi jih samo gledali in na kon- cu dejali, oh, krasno je bilo. Toda Rafko se je res potrudil,da ni bilo tako. Njegove be- sede so zvenele čarobno;kot bi reliefi oži- veli. Govoril je, kot bi sam doživel vse te grozote. Simbolika, ki je prikazana na reli- efih, bi za večino nas ostala le simbolika, toda Rafko jo je prevedel v sedanjost.
Razstava se je končala pri kipu vstalega Kristusa, ki iz temine prihaja v luč. Ta kip je avtor razstave naredil posebej za Brat- stvo in ga podaril. Vse trpljenje, vse, kar je prikazovala razstava, prehaja v zmago- slavje Vstalega.Ta ne pokaže zmagoslavja in se ne maščuje, ampak odpušča, ravna drugače kot ljudje. Po njem naj bi se zgle- dovali. To je bilo glavno sporočilo razstave Marsikdo je pripomnil, da bi morala biti v Ljubljani, ne pa v tem odmaknjenem kraju. Ne vem, morda je tudi bila že kdaj v Ljub- ljani, saj je bila postavljena že devetin- šestdesetič, toda še kako prav je,da se je približala tudi ljudem na Zaplani in obisko- valcem doma.

Gorazd

Odprtje razstave

Skupaj z nami so se veselili tega dogodka: avtor razstavljenih del g. Drago Košir, dr- žavni sekretar na ministrstvu za kulturo RS g. prof. Silvester Gabršček, župan občine Vrhnika g. Vinko Tomšič, župan občine Brezovica g. Drago Stanovnik, predsednik Krajevne skupnosti Zaplana g. Pavle Bizjan in mnogi drugi. Za razstavo je bil priprav- ljen ličen vodnik, ki je z besedo in sliko popeljal po razstavnem prostoru. Tri pesmi nam je v kulturnem programu zapel Trio iz Žažarja (g. Pavle Nagode, g. Franc Trček in g. Silvo Krvina). Prav za to razstavo je ljudski pesnik in pisatelj g. Ivan Malavašič iz bližnje Podlipe, ki je bil na odprtju tudi

med nami, napisal pesem o trpljenju, ki jo je recitiral član našega Bratstva Benjamin Žnidaršič. Nekaj besed sta nam v našem kulturnem programu namenila tudi župana občin Vrhnika in Brezovica,ki sta poudarila, da se skupaj z nami veselita našega dela in truda, predvsem pa tudi vseh naših us- pehov. V programu ob odprtju pa nam je o razstavljenih delih spregovoril tudi zelo do- ber poznavalec Koširjevih umetnin,g.Svetik
Po kulturnem programu je sledilo odprtje, ob tej priložnosti pa je avtor,g.Drago Košir tudi podpisoval vodnike po razstavi.

Polona Malovrh

Umetnikovo dleto

Od cvetne nedelje pa tja do konca prvomajskih praznikov si je bilo mogoče v domu KBBI na Zaplani og- ledati razstavo z naslovom Vae victis, kar v našem jeziku pomeni Gorje premaganim. To je zbirka štiriindvajsetih reliefov, ki so jih na ostankih debla grškega oreha ustva- rili duh, srce in roka gospoda Draga Koširja iz Sodražice. Knjiga vtisov nam govori, da je bila razstava lepo obiskana. Prišli so ne le domačini iz Zaplane in okoliških krajev, ampak tudi od drugod, celo iz Koroške in Štajerske. Na štiriindvajsetih postajah od antike pa vse do današnjih dni je zaznamo valo umetnikovo dleto ponižanje, trpljenje, mučeništvo in smrt premaganih ter napuh in brezčutnost zmagovalcev.

Marsikatero oko se je orosilo ob izpovedni moči reliefov ter avtorjevo spremno besedo ki jo je posredoval vsakemu obiskovalcu gospod Rafko Jurjevčič.
Gorje premaganih in naslada zmagovalcev, oba skrajna pola po Božji podobi ustvarje- nega človeka, nam ne bosta nikoli povsem razumljiva. Sprejeti pa bi ju moglo srce ob pogledu na vstalega Zveličarja, ki ga je iz domačega oreha oblikoval gospod Košir in ga poklonil Krščanskemu bratstvu bolnikov in invalidov za njihov dom na Zaplani.
Ob koncu je prav, da se zahvalimo vsem,ki so kakorkoli pripomogli pri izvedbi te razsta ve, tudi vam,ki ste si vzeli čas in ste raz- stavo obiskali, prav gotovo pa tudi vsem tistim, ki so to želeli, pa jim ni bilo dano.

Franc Urbanek

Da se ne bi ponavljalo

Ciklus Gorje premaganim je nastal v začet- ku devetdesetih let. Kipar je izbral štiriin- dvajset najbolj krutih gorja našega planeta gorja, ki jih je porodila človeška zloba, na- puh, vzvišenost, požrešnost, sla po oblasti in druge slabosti posameznikov.Posvetil ga je mučenikom, revnim, nedolžnim ljudem, ki so pogosto ob strahovitem trpljenju umirali bodisi zaradi posameznikov, bodisi zaradi nesmiselnih vojn.
Spomnimo se Ramzesa II., ki je veleval premagancem sekati roke, Aleksandra Ma- kedonskega, ki je poražence prebadal, jih obešal na kole in zidove, na križe nabite poražene Špartakove upornike, množični samomor Judov po obleganju imperatorja Tita, prisilne cirkuške igre z divjimi zvermi Dioklecijana, od Bizantincev oslepljene po- ražene Bolgare, teptanje trupel znameni- tega Džingiskana, žrtev na Kosovem polju, mučenje kmečkih upornikov, strahote prve in druge svetovne vojne, žrtev atomske bombe, maščevanje zmagovalcev brez sodb po končani vojni, ustrelitev Gandhija in končno zverinstva, ki se še vedno do- gajajo v naši soseščini in drugje po svetu. Človek - zver? Da, to so izrodki človeštva. Ni jih veliko, ogromno pa je bilo nedolžnih žrtev.
Ciklus tako ponazarja krik in upor, gnev in strah, stud in grozo, kletev in molitev ... Pridružimo se Koširjevi molitvi, da se svet ne bi povsem iztiril, da se ne bi ponavljale krvave, nečloveške igre...
Zamislimo se ob ogledu teh mojstrovin in ohranimo plemenitost srčne kulture. O, ko bi vsi ljudje živeli drug z drugim in ne drug ob drugem, ko bi bil vedno človek človeku človek!

ing. Peter Svetik

(iz uvoda v Vodič po razstavi)

Zahvala

Vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k uspešni postavitvi in predstavitvi reliefov VAE VIC- TIS g. Draga Koširja, se v imenu Krščans- kega bratstva bolnikov in invalidov iskreno zahvaljujem. Prav posebna zahvala velja civilnim vojakom Alešu, Gorazdu in Goranu ter obrtnikom:

Mivšek Rajku, s.p. Opravljanje storitev z gradbeno mehanizacijo, avtoprevozništvo, druga gradbena dela in računovodske sto- ritve

Bizjan Pavlu, s.p. Instalaterstvo "Cev", vodovodne instalacije in centralno ogre- vanje

čevljarskemu mojstru Vasič Mihi iz Za- plane

tiskarni Schwarz d.o.o iz Ljubljane

podjetju Valkarton iz Logatca.

Rafko

Srečanje domžalske skupine

V dnevih samote, šibkosti in nemoči, ki me je zajela, mi je moč in upanje vlivala misel na srečanje z Marijo Vraničar in prijatelji v Domžalah, v nedeljo, 7. maja, popoldan.
Veselila sem se Majniške kraljice, ki jo ta mesec še posebej častimo. V šmarničnem branju smo se prepričale,kako silna je moč molitve. Srečale smo se z dogodkom, ko sv. Klara reši sestro nevarnosti z molitvijo. Marija pa nas zagovarja pri Bogu, je bilo mimogrede omenjeno pri najsvetejši daritvi kjer smo z besedami domžalskega kaplana tudi premišljevali prebrano Božjo besedo. Narisana je bila misel, kako si je Jezus po vstajenju prizadeval,da bi ženam,učencem in apostolom dokazal, da je vstal in živi. Kajti niso še dojeli in verjeli. V njihovih sr- cih so vstajali dvomi in strah jih je bilo. A Jezus jim je prinašal vedno znova mir, ve- selje in gotovost.
Po maši smo se še nekaj časa zadržale v pogovoru in se tudi od srca nasmejale.Res je bilo lepo, zato draga Marija - hvala ti.

Kati Ribič

Skrivnost Svete Trojice

Srečanje v Kančevcih (5.-7. maj 2000)

Skrivnost Svete Trojice ni samo resnica, ki se ji bližamo, temveč "zgodovina ljubezni", od katere vsak dan živimo.
Na Bedeničkem bregu - v Kančevcih so tristoletne lipe nastavile svoje cvetje. Mi v gibanju Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov smo se namenili globlje spozna- vati troedinega Boga.
Pri pozdravu in predstavitvi,kjer smo spro- ščeno kaj rekli o sebi, se nam je že odprlo srce. Prisluhnili smo predavanju duhovnega voditelja, g. Gregorja Kuneja. Z veliko lju- beznijo in razumevanjem nam je govoril o odnosu do Svete Trojice s poudarkom na vsaki Božji osebi: enakost - odnos - krog ljubezni. Samo nekaj misli:

Upanje pomaga nositi breme

Kdor upa, ima vse

Korenine upanja so vedno zelene

Bolnik upa, dokler živi

Upanje je zdravilo,ki ga mora vsak zdra- vnik zastonj predpisati bolniku

Dokler diham, upam (Dum spiro, spero)

Kdor živi v upanju, pleše brez godbe

Navzočnost Božje milosti ni samo stvar enega. Sveta Trojica, da deluje, mora res "držati skupaj" - tudi med nami

Sprejeti moramo različnost,ki je med na- mi, da lahko živimo skupaj

Sveta Trojica je vzor našega življenja. Čeprav smo različnih stanov, smo eno, kadar pozabimo nase in iščemo drugega. Poklicani smo, da se darujemo.

Molitvena skupina

Najprej je Zlatko nagovoril k molitvi. Bog nam je poslal sv. Duha. Zapeli smo pesem Pridi, Sveti Duh, zmolili litanije, nato pa pripravili vse za sveto mašo.
Misli iz pogovora po skupinah:

Zame je Bog vse, kar je Božje.

Če prosiš Boga pomoči, ti pomaga.

Ko sem v hudih težavah, se zatečem k molitvi.

Bog je moč v bolezni.

Bog je zame smisel življenja, brez njega se ne splača živeti.

Bog mi je kot oče.

Bog mi je prijatelj,s katerim se prepiram.

Boga najdemo vsepovsod.

Božjo bližino sem posebej začutila pri maši, ko je duhovnik šel mimo mene s hos- tijo. Jaz še nisem prejela svetega obhajila.

Kar naprej ga doživljam, najbolj sem ga doživela na bolniški postelji, ko sem praz- novala svoj petindvajseti rojstni dan.

Doživljam ga pri svetih zakramentih.

K Bogu se obračam z molitvijo in medi- tacijo.

Sveta Trojica je zame skrivnost, skušam se poglobiti vanjo.

Čudovita je bila sv. maša. Še v cerkvi ni tako slovesna.Vse je bilo eno samo hrepe- nenje. Misel na sv. Dominika Savia. Poseb- na molitev. Oče naš - igran. Sv. obhajilo - čudovito,kot da me pokliče Jezus.Po imenu je Gospod poklical vsakega in mu dal Sv. Rešnje telo in kri.Petje in prošnje preproste a tako iz srca.
Vsi trije dnevi so nam minili zelo hitro. Po kosilu smo v zahvalno molitev doživeli me- ditacijski ples TANITA (skupine, ki jo vodi g. Ruth).

Slavica Bajc

V upanju je moč

Imela sem to milost, da sem se od 5. do 7. maja udeležila duhovnega vikenda KBBI v Kančevcih. Toplo domače ozračje; iskrena medsebojna prijaznost... Jezus nas je bil vesel,mi smo bili veseli drug drugega.Zdru- ževala nas je molitev,pesem, sproščenost. Duhovni vodja gospod Gregor Kunej,kaplan iz Škofje Loke,nam je govoril o Sveti Trojici in upanju, v dveh skupinah pa smo s spro- ščenim pogovorom bogatili drug drugega. Kot sad tega medsebojnega bogatenja mi je najbolj ostala v srcu misel duhovnega voditelja: "Treba je upati, ker je treba ži- veti."
Jaz dodajam: "V upanju je moč, v upanju se utrjuje naša vera."

Marjetka

Člani KBBI na Škofjeloškem pasijonu

Posebno doživetje je videti škofjeloški pa- sijon. Invalidom in bolnikom pa je to dvoj- no doživetje. Tudi nekateri člani KBBI smo si ga ogledali na velikonočni ponedeljek. V živo smo lahko podoživljali trpljenje Jezusa Kristusa. Črni oblaki in dež so nam še bolj približali dogajanje velikega petka. Videli smo kar dvajset prizorov,od raja do božje- ga groba, kjer je Kristus dotrpel in izpolnil svoje poslanstvo. Njegova smrt je zmaga nad zlom, zato ga v slavnostnem sprevodu nosijo po mestu kot velikega zmagovalca. Na poseben način so bili zmagovalci tudi igralci Škofjeloškega pasijona, ki so tako doživeto prikazali obnovljeno baročno spo- korniško procesijo.
Hvala organizatorju, občini Škofja Loka, ki nam je omogočila brezplačen ogled tega veličastnega dogodka, in posebna pohvala za neoviran dostop za invalide (brez arhi- tektonskih ovir) na prizorišče dogajanja.

Tone Planinšek

Dvig k dobremu

Pasijon sem si ogledala na velikonočni po- nedeljek. Deževno vreme me ni motilo, da ne bi v zgovornih prizorih in starodavni go- vorici z dušo podoživljala Jezusove muke, boje in zmage. Sliši se čudno, je pa res; vsako doživetje oziroma prikaz Jezusovega življenja me dvigne k dobremu, krepi moj trud in mi daje notranjo moč. Zanimivo! Bog daj, da bi pričevanja o Jezusovem življenju tako ali drugače v nas prebujala zavest pravega služenja in oznanjevanja!

Marjetka

Moj delež je pomemben!

Vsi smo del življenja, rojevanja, umiranja. Smo del velikega mozaika tega sveta. Prav gotovo bi se svet tudi brez mene in tebe vrtel - tehnika bi se razvijala, pred človeš- tvo bi se postavljali vedno novi izzivi,nove avtoceste bi gradili, novi izumi bi lajšali marsikatero delo... Tudi sosedje bi se obi- skovali med seboj in si pomagali, odrasli bi se trudili za boljši svet in otroci bi se brez- skrbno igrali ... Svet bi se lahko vrtel tudi brez mene in tebe!
Toda jaz sem tu, ti tudi. In to ne kar tako. Bog vsakega posameznika kliče v življenje. Za vsakogar ima pripravljen prostor v mo- zaiku tega sveta,da izpolni svoje mesto.To je zame največja skrivnost življenja - Bog me potrebuje, da v tem svetu izvršim svo- jo nalogo in svoje poslanstvo. "Vi ste sol zemlje. Vi ste luč sveta!"
Ni vseeno, če sem ali me ni. Ni vseeno, če živim ali životarim. Bog me kliče, da posta- nem sol in luč za ta svet. Bog potrebuje vsakega človeka,da lahko tako drug druge mu prinašamo Njegovo luč.Še tako majhna svetloba prežene temo in prinaša upanje in veselje. Še tako majhen žarek nas lahko razveseli in nam vlije novega poguma.Drug za drugega smo lahko luč veselja in žarek

upanja. Delež vsakogar je pomemben, saj ta svet postaja lepši prav zaradi majhnih žarkov.
Zgodilo se je nekoč na Kitajskem. Tam je živel mlad par. Želela sta se poročiti, a sta bila preveč revna, da bi si lahko privoščila gostijo. Ker nista hotela nikogar razočarati sta kljub revščini povabila vse sorodnike. V povabilu sta zapisala, naj vsak prinese s seboj steklenico riževega vina kot poročno darilo.Svatje so se zbirali in vsak je s seboj prinesel steklenico in vsebino zlil pri vhodu v velik sod. Svatba se je začela, ženin in nevesta sta postregla z vinom iz soda, v katerega je vsakdo zlil svoj delež, in naz- dravila gostom.Začela naj bi se vesela go- stija,a ko so začeli piti, so opazili,da pijejo vodo. Kaj se je zgodilo? Vsi so s seboj prinesli steklenico vode, misleč, da se ne bo poznalo, če en liter vode zlijem v sod z vinom.
Marsikdaj si tudi mi mislimo tako: saj se ne bo nič poznalo, če me v nedeljo ne bo pri maši - dovolj je ljudi. Nič se ne bo poznalo če ne bom poklical prijatelja - ga bodo že drugi. Nič se ne bo poznalo, če ne bom šel na srečanje - bodo že drugi prišli. Tudi če ne bom molil, se ne bo nič poznalo - toliko ljudi moli vsak dan. In če bom prinesel na svatbo vodo namesto vina - nič se ne bo poznalo, saj bodo drugi prinesli vino.

Pa ni res!!! Nihče ne more živeti namesto mene. Nihče se ne more veseliti namesto mene. Nihče ne more trpeti namesto mene Nobenega dejanja ne more namesto mene narediti kdo drug.Bog je vsakomur pripravil pot samo zanj. Vsakomur je zaupal poseb- no nalogo in poslanstvo in zato smo veliki in pomembni v njegovih očeh. Naše življe- nje je neskončno dragoceno. Zato je tudi moj delež ljubezni, moj žarek dobrote in moje sprejemanje križa nadvse pomembno.

Polona

Med strahom in upanjem

Ljudje se vsakodnevno znajdemo v okoliš- činah, ko moramo iskati moči za premago- vanje zadreg in težav ter premagovati tudi različne bojazni in strahove.Pokojna mama me je kot otroka pogosto opogumljala z besedami: "Strah je takšen ptič, ki nima perja nič, odznotraj je votel, okrog pa ga ni nič." Torej ga ni,a vseeno nekateri moj- stri ustrahovanja znajo s tem ničem spre- tno strašiti in posegati v življenje ljudi. Posebej tam, kjer je že nekoliko zbledelo Jezusovo vstajenjsko sporočilo, "ne bojte se",pa te bojazni in razni strahovi kaj hitro najdejo plodna tla ter kot ljuljka zadušijo pšenico upanja in vsakdanjega poguma in razuma - daru Duha Svetega.
A to le mimogrede in namesto uvoda.
Sočasno s prazničnimi voščili sem, kot že velikokrat doslej,dobil pismo brez podpisa z naročilom, naj pošljem dvanajst kopij tega pisma ljudem, ki jim želim srečo. To pismo je prepotovalo že štiri celine in je nekemu Carlosu iz Kostarike prineslo srečo, saj je sedem dni po prejemu pisma našel srečko, ki mu je prinesla ogromno denarja. Nekoga drugega na Filipinih, ki je to pismo zavrgel, pa je le nekaj dni zatem doletela huda ne- sreča, je pisalo v pismu.
Pri nas v družini se bojimo nesreč, a bolj malo se bojimo takšnih groženj in je tudi

to pismo neslavno končalo v smeteh. Ne- koliko sem se začudil, da je bila pisava na kuverti enaka pisavi enemu od velikonoč- nih voščil. Torej spet nekdo, ki je za vsak primer naredil nekaj kopij in jih odposlal naprej. Poskušam se vživeti v duha poši- ljatelja tega pisma in v njegov dvom - kaj storiti.
Hrepenenje za čim večjo srečo in izogiba- nje nesrečam je čisto človeško in nikogar ne obsojam zaradi tega in se mu tudi ne posmehujem. Težava pa nastane zaradi strahu, ki ga lahko pošiljatelj takšnega pisma zaseje pri drugih ljudeh. Grožnja z nesrečo, če ne bomo odposlali naprej tega pisma,se gotovo ne bo uresničila.Če bo pa že prišla, pa bo prišla zato, ker se ji nismo znali ali zmogli izogniti.
Namesto takšnih neštetokrat prekopiranih in nepodpisanih pisem si rajši drug druge- mu odpošljimo kakšno, lahko tudi zabavno, spodbudno misel in se raje bolj zanesimo na srečo, ki jo prinaša naše življenje, pre- tkano z upanjem in veseljem, ki povezuje Božje s človeškim. Zaupanje v pravilnost svojih odločitev, pogum za sprejetje žetve ki smo jo zasejali sami, tako v dobrem kot v slabem, bo gotovo bolj varovalo našo srečo kot slepo uboganje zaradi nepremiš- ljene grožnje z nesrečo.

Jože Raduha

Elektronska bolnišnica

Vizije prihodnosti se uresničujejo že danes Skupina zdravnikov z univerzitetne klinike v italijanski Bologni je že leta 1998 s po- močjo računalniških in telekomunikacijskih strokovnjakov uspela ustanoviti internetno bolnišnico (Hospital Today),ki uporabnikom ponuja odgovore na vprašanja, ki tarejo ljudi sedanjega časa. Delovanje bolnišnice je dokaj preprosto. Na spletni strani je na- slov bolnišnice in pacient se po elektronski pošti poveže z ustreznim specialistom. V začetku je bilo to bolj svetovanje,po dveh letih delovanja pa so napravili kar nekaj dolgih korakov naprej. Danes so sposobni narediti tudi že nekatere laboratorijske pre iskave. Čas je pri nekaterih obolenjih zelo odločilen,zato je pomembno,da pacient po elektronski pošti dobi izvide takoj, ko so narejeni. Strokovnjaki pa poudarjajo, da je to šele začetek nečesa novega na podro- čju zdravljenja nekaterih obolenj.

J. Potrpin

Lestev

Trgovec iz vasi D. mi je pripovedoval, da v njegovi trgovini lahko proda vse, le ene stvari ne -sobne lestve. Tudi on je ni kupil v svoji trgovini. Debelo sem ga pogledal in poskušal pametno ugotavljati,da ljudje teh lestev pač ne potrebujejo ali pa si jih kar sami izdelajo, trgovci pa se tako ali tako znajdejo. Ne eno in ne drugo,me je zavrnil. V vasi so namreč invalidske delavnice, kjer poleg vsega drugega izdelujejo in prodaja- jo daleč naokoli zelo cenjene in kvalitetne lesene lestve.
Potreba je narekovala, tast jo je priporočil in kmalu se je takšna lestev iz teh delavnic znašla tudi v našem domu. Vsi,ki jo upora- bljajo,so z njo zelo zadovoljni,saj je trdna, varna in prijazna tudi parketu.
Pa sem nakup takšne lestve priporočil tudi sodelavcu v (svojem) invalidskem združe- nju, ko smo opremljali prostore združenja in smo potrebovali primerno lestev. Zavrnil me je, češ da jih izdelujejo ptiči iz druge jate, ki nas nič ne brigajo. Kupljena je bila kovinska lestev, ki za sabo pušča praske in sledi. Žal pa veliko večje praske in sledi pušča takšno razmišljanje v prizadetih sa- mih.
Prav je,da se spomnimo na človeško razu- mevanje in solidarnost (ljubezen do bližnje ga) ter se poskusimo dvigniti vsaj za klin ali dva nad našo ozkosrčnost tudi v vsak- danjem življenju, ko bi se morali srečati z ljudmi, ki morda niso iz naše jate.

Izo Mavrič

Dan medicinskih sester

»Kakor angel se mi je zdela«, je bilo nekoč zapisano v Prijatelju o neki prijazni in čudo viti medicinski sestri. Seveda si vsaka ne zasluži tega naziva ali pa vsaj ne vsak dan Pa vendar so vredne naše pozornosti in hvaležnosti. Morda ne veste,da je dvanaj- sti maj posvečen prav njim - medicinskim sestram.Geslo letošnjega dne je bilo:Medi- cinske sestre so vedno tu za vas.V Slove- niji so ga praznovale s slovesno akademijo in strokovnim simpozijem, oziroma poseb- nim srečanjem. Pri nas je nad trinajst tisoč medicinskih sester oziroma zdravstvenih tehnikov, od tega dobrih tri tisoč višjih.

B. S.

Prebrano

V petek, 5. maja, je dnevnik Večer objavil daljši, odmeven in razmišljanja vreden pri- spevek o 'pozabljenih' bolnikih, ki ostajajo v mariborski bolnišnici po končanem zdrav- ljenju. Svojci vse pogosteje 'pozabijo' na bolnika, katerega zdravljenje v bolnišnici je zaključeno, a še potrebuje nego.
V mariborski bolnišnici se vsakodnevno sre čujejo z vprašanjem, kam z okoli šestde- setimi 'pozabljenimi' bolniki. To so ljudje, ki so končali bolnišnično zdravljenje, a zaradi posledic bolezni še potrebujejo nego, saj sami ne morejo skrbeti zase.Domovi so pre polni, svojci, če jih imajo, pa se vse pogo- steje vedejo, kot da to ni njihova stvar. Ponekod je tudi partner že tako obnemo- gel, da ne more skrbeti za nepokretnega svojca, ponekod svojec zaradi službe ne more skrbeti za takšnega bolnika.
Zaskrbljujoče pa je to, da se v zadnjem času vse več, že skoraj polovica, svojcev izogiba odgovornosti, v omenjenem članku poudarja socialna delavka,ki pravi: "Veliko- krat socialni položaj bolnika in svojcev ni tako slab, da ne bi mogli poskrbeti zanj, toda vzgojeni so tako, da bežijo proč od bolezni, proč od smrti in preprosto ne mo- rejo sprejeti resnice, da bolnik ni in ne bo več tak, kot je bil pred boleznijo."
Po besedah zdravnikov se v bolnišnici več krat srečujejo z bolečimi okoliščinami, ko svojci bolnika ne želijo sprejeti domov z izgovorom, da niso zanj nič naredili. Zgodi se, da bolnika, ki je bil odpuščen, čez dan ali dva ponoči preprosto pripeljejo nazaj.
Veliko pričakujejo od negovalnih oddelkov v bolnišnicah, ki poskusno že delujejo v bolnišnicah v Brežicah, Celju,Murski Soboti in Sežani. Državni sekretar v ministrstvu za zdravstvo dr. Zajec pravi, da je zani- manje za takšne negovalne postelje zelo veliko in bo še letos potrebno začeti do- polnjevati zdravstveno zakonodajo, ki bo urejala to občutljivo področje.
Upajmo,da se bodo stvari na tem področju obrnile na bolje,tudi s pomočjo države,kar pa ne odvezuje odgovornosti svojcev do svojih bolnih in obnemoglih članov družine.

Povzel in pripravil Jože Raduha

Svetoletno romanje na Sveto Goro

S svojimi pomočniki je sestra Edith aprila organizirala romanje na Sveto Goro le ne- kaj dni pred Marijinim mesecem majnikom. Z družbo prijateljev smo bili že po poti romarjev, saj se je naš avtobus po zaslugi duhovnega vodje Mira Šlibarja spremenil v kapelico molitve. Hvalnice, rožni venec, litanije ter molitve so nas spremljale že na poti.Na Gori v cerkvi pa seveda sveta ma- ša. Po maši nas je začela strašiti nevihta. Kako čudovito je občutje, da si blizu Bogu, ko so oblaki in bliski nižji kot človek, ki tudi v bliskih in grmenju lahko občuti Božjo bli- žino.
Na vožnji v dolino nas je že spremljala krepka deževna nevihta. Kaj bomo sedaj? Kako nadaljevati naš program romanja v tej nevihti? Toda ko smo prestopili mejo z Italijo, nas je že pozdravilo sonce. No, ne tisto pravo z neba, pač pa v osebi našega prijatelja g. Ambroža Kodelja. Pridružil se nam je in prevzel vodstvo.
Najprej nas je popeljal v Gradišče ter v ču dovito lepo stolnico. Zanimivo je bilo videti v tem velikonočnem času v glavnem oltarju vstalega Zveličarja in prazen grob. Seveda nam je g. Ambrož razložil tudi zgodovino cerkve in Gradiščanske pokrajine nasploh. Potem smo si ogledali še zanimivo cerkev Marije sedem žalosti.Tam je sicer bolj maj- hen, a zanimiv Marijin kip, ker je oblečen v obleko iz blaga.
Med temi ogledi je dež ponehal in naš nas- lednji obisk je veljal grobu sestre Mihelan- gele. Tu smo z molitvijo in tišino prosili,naj pri Bogu prosi, da bi nas vse sveto leto duhovno obogatilo in združevalo z Bogom in med seboj.
Kar prehitro se je iztekel dan in treba je bilo misliti na vrnitev. Prehitro se je moral posloviti tudi naš prijatelj g.Ambrož,ki nam je na poti znal prikazati zgodovino krajev, kjer smo vozili.Opozoril nas je na oddaljene gore kot tudi na zanimive rastline in rože ob poti.Mimogrede smo videli tudi razstavo cvetja,ki so jo sicer pripravljali za naslednji dan.
"To je dan,ki ga je naredil Gospod" bi mogli ponavljati vsi romarji. "Vsako dežno kapljo sem vzela za Božji žegen," je mimogrede izrekla ena od romaric. No, ob tem sem pozabila povedati, da nismo samo molili in potovali.Naša sestrica je poskrbela tudi za to, da smo se iz njene zaloge krepko pod- prli z dobrim prigrizkom in pijačo.
Na poti domov smo imeli kar preveč mokre- ga 'žegna'.Upam,da se ni komu od pomoč- nikov, ki so izkrcavali vozičkarje, spremenil v prehlad, saj so bili nekateri do kože pre- močeni.
Težave z dežjem so minile, lepi spomini in milosti pa so ostale. Hvala sestri,duhovne- mu vodji, g. Šlibarju, pomožnemu sončku, g. Ambrožu, predvsem pa hvala šoferju in Bogu za prijetno vožnjo ter srečno vrnitev

Angelca

Prijetno presenečenje

Vsak dan prinese kaj novega. Lepote nas obdajajo vsepovsod. Življenje je v svoji polnosti. Prijazno zelena pomlad bo prešla v vroče poletje,ki bo s seboj prineslo nova presenečenja in odkritja. Preprosti, papirnati prtički nam poleg prak- tičnosti lahko z nekoliko iznajdljivosti pos- tanejo pravi okras mize. Jesenska razstava ročnih del,ki jo priprav- ljajo bolniki in invalidi v avli Teološke fakul- tete v Ljubljani, je eden največjih izzivov in priložnosti tako za Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov kot za vsakega posa- meznika. Iz drobnih ali velikih, raznobarvnih in zelo različnih izdelkov, bomo sestavili čudovit mozaik, katerega vez bo molitev, trpljenje in naša povezanost. Z željo,da vam v duši in na nebu sije sonce vas toplo pozdravljam.

Tina

Tukaj sem!

Leto 2000 si bomo verni zapomnili tudi po izrednem dogodku - imenovanju kar štirih novih slovenskih škofov.

Vsem želimo še naprej tako močno vero, da bi mogli prinašati veselje in upanje ter bi opogumljali vse ljudstvo.

V. B.

Leto 2000, sveto leto,leto Sv.Trojice

Končalo se bo dva tisoč let po Kristusovem rojstvu. Z letom 2001 se bo začelo tretje tisočletje. In sveto leto naj bi bilo leto 2000. Zakaj se sedanji papež Janez Pavel II. toliko trudi, da bi bilo sveto leto 2000 res sveto? Najbrž tudi zato, ker v preteklih dveh tisočletjih človeštvo ni sprejemalo Kristusa,kot bi ga moralo. "Naznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo," je ob Jezusovem rojstvu angel sporočil ne le pa- stirjem, ampak "vsemu ljudstvu" vseh ča- sov. Sv. Oče ne neha opozarjati, da sveto leto pomeni nov pristop k evangeliju. In pristopiti mora vsak kristjan in celo vsak človek. Papež je naredil vse, kar je mogel, da bi bila prenovljena rimska škofija,katere škof je. Vsi priznajo, da je misijon za vse rimske škofije prinesel nepričakovane us- pehe. Na deset tisoče laikov je napravilo vse,kar je bilo mogoče,da bi bila na misijon povabljena vsaka rimska družina. Na sveto leto smo se pripravljali tri leta. Znamenite rimske bazilike so bile priče množic, ki so se udeležile triletne priprave. Nič ne vemo, če niso bili mnogo pomembnejši misijoni v predmestjih, v skromnih cerkvah, kamor so prihajali neitalijanski verniki, katerih je v Rimu na tisoče in tisoče.Morda je eden ka- zalcev o spremembah veliko duhovnih pok- licev. Bila so leta,ko v rimskem semenišču, kjer naj bi se vzgajali dušni pastirji za ve- čno mesto, ni bilo domačinov, kandidatov, ki bi se bili rodili v rimski škofiji. Položaj se je popolnoma spremenil in domačinov, ki se odločajo za duhovništvo, je več in več.
Kaj pa sveto leto in mi, Slovenci? Naj pog- ledamo vase ali okrog sebe, vidimo,da smo tudi verni premalo verni,da bi Boga iz dne- va v dan sprejemali in se mu izročali. Vsaj malo nas pomirjajo podatki, ki jih tako ve- stno zbira kanonik Lešnik in jih je objavila Družina. Beremo, da je bilo v letu 1998 od vsakih 100 rojenih Slovencev, 82 krščenih v katoliški Cerkvi. Vrata so odprta. S tem, da so starši dali svoje otroke krstiti, so jim odprli vrata v Cerkev. To je velik korak! Odločilni korak bodo s pomočjo staršev, duhovnikov in vernikov storili krščeni sami. Božje pomoči jim ne bo manjkalo. Kako bo do njih prihajala? Otroka je treba skoraj vse naučiti,tudi mlademu kristjanu je treba pomagati na mnoge načine.
V brošuri, s katero nas pozdravlja Cerkev v ljubljanski nadškofiji, je na strani 37 sli- kovno predstavljen kažipot za sveto leto. Kažipot so svetniki.Ne mislimo le na uradno razglašene svetnike. Svet je tisti, ki se zares trudi, da bi živel v prijateljstvu z Bo- gom. In tak človek, ki po svoje "izžareva" Kristusa, kot je pred tolikimi leti zapisal p. Pius, prav gotovo pomaga tistim, ki so si izbrali drugačno pot ali so ostali brez poti. Drugačna pot so sekte, ki ponujajo nekaj "prijaznejšega",kot je v katoliških cerkvah. Nekateri mladi pravijo:"Pri maši je sam dolg čas". Res je, da k maši ne hodimo zaradi "kratkega" časa,je tudi res,da k naši službi Božji ne prinašamo veselja, ki bi bilo vsaj malo nalezljivo za tiste, ki se med daritvijo ne znajdejo. Njihovo versko znanje je pre- majhno, zato se ne morejo približati Bogu, če tisti,ki so z njimi na svetem kraju, zanje ne pokažejo zanimanja in ljubeznivosti. Vidimo,da bo še marsikaj treba postoriti,če naj bo leto 2000 za nas in z našo pomočjo še za koga sveto leto.
Omenil sem krst. Da se krst deli v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha, nam je znano. Letošnje leto je na papeževo željo na po- seben način posvečeno Sv.Trojici.Po krstu se Sv. Trojica naseli v krščenčevi duši. Otrok in seveda tudi odrasli,ki je krščen, je po krstu posvečen. To svetost imenujemo začetno svetost. Iz teh korenin, v katerih so Božje kreposti vere, upanja in ljubezni ter darovi Sv.Duha,bo z dejanskimi milostmi in človekovim sodelovanjem svetost rasla. V pomoč ji bo Božja beseda, ki je "živa", zakramenti Cerkve,katerih vrh je evharisti- ja, ter vsestranska pomoč tistih, ki so del Cerkve tako na zemlji kot v večnosti.
Praznovanje Svetega leta v tesni pove- zanosti s Sveto Trojico pomeni, da bomo Stvarniku, Odrešeniku in Posvečevalcu do- voljevali, da prevzame vso skrb za naše duše.Glede te skrbi nam je marsikaj znano: Bog je zvesti Bog tudi takrat, ko se mu človek izneveri. Ponovno in ponovno nam ponuja milost obžalovanja napak in grehov v katere smo zašli. Sv.Trojica je na delu v spovednici, kjer je v imenu Troedinega od- puščeno vsakemu, ki se skesa in je priprav ljen začeti znova. Bog hoče, da naš vino- grad,ki ga je zasadil,obrodi. Včasih obreže svoje trte tako,da zaboli. V Božji šoli, ki je šola svetosti, se marsikaj dogaja. Svetniki, naši kažipoti, so nam o tem marsikaj pove- dali.
Vzemimo,da smo kar prepričani,da nam Bog ne more kaj večjega očitati:mirni smo gle- de preteklosti,za prihodnost pa kar prepri- čani,da z Božjo pomočjo ne bomo odstopili od sklepov, ki jih že nekaj časa držimo. Bolje povedano: sklepi nas držijo pokonci.
Naj bo omenjeno na tem mestu še tisto, kar posameznika vznemirja: Kaj pa sveto- letni odpustki? Čista vest,za kar poskrbimo z dobro spovedjo, je seveda najpomemb- nejša. Da dobimo odpuščanje kazni, ki smo jih z grehi zaslužili, nam mora biti odpuš- čena krivda, ki jo imamo zaradi greha pred Bogom. Cerkev nam podarja odpustke, a nas prosi za sodelovanje. Obiskati moramo določene cerkve,moliti po namenu svetega očeta. Mnogi v cerkev ne morete zaradi starosti ali bolezni. Zlepa pa ni človeka, ki ne bi mogel napraviti kakšnega dobrega dela. Najbrž bo vsak sam najbolje vedel, kaj bi bilo zanj dobro delo.
Leto 2000, sveto leto, leto Sv. Trojice, je vsekakor neka ponudba z Božje strani in od Cerkve. Z Božje strani: Bog nam je dal doživeti to leto. Mnogi pravijo, da niso ni- kdar mislili, da bodo toliko časa živeli. Živ- ljenje je dar in ta dar se nam daje v času, v letih,ki smo jih že doživeli ali jih še bomo
Svetost je Božji dar, a ljudje ga moramo sprejemati. Povabilo nam prihaja prav vsak dan: Bodite sveti, kakor sem jaz, vaš Bog, svet.
Ne leta 2000, ne svetega leta si veren človek ne more misliti brez Boga Stvarnika, Odrešenika, Posvečevalca.

S. B.

Na Gradišču nad Žažarjem

Na Florjanovo nedeljo so na Gradišču blago slovili nekaj dni prej postavljen križ.Gradišče je 547 m visok hrib nad Žažarjem. Pobočje in vrh sta obdana s travniki in polji.Ponuja nam razgled na horjulsko dolino in ljubljan- sko barje ter na sedemindvajset cerkva.
Povabili so me, naj se jim pridružim, in dodali, da z avtom na Gradišče ne morem. "Hmm." Iznajdljivi domačini so me kar s tra ktorjem potegnili prav na vrh.
Lepo nedeljsko popoldne je privabilo mno- žico od blizu in daleč, da se je zvrstila v procesijo, na čelu katere sta plapolali dr- žavna zastava in cerkveno bandero, nato številni prapori, tako domačih kakor tudi sosednjih gasilskih društev. Za njimi je šel domači duhovnik z ministranti, pred vsemi pa križ, simbol odrešenja.
Med lepo oblikovanim bogoslužjem je duho vnik blagoslovil nov, štirinajst metrov visok križ.Pevci so ga počastili s pesmijo Kraljevo znam'nje, križ stoji... Evharistična daritev se je nadaljevala. Pesem in pritrkovanje zvonov ni ponehalo prej kot v večernih urah. To popoldne in večer sta bila napol- njena z veseljem in hvaležnostjo mnogih, da križ spet stoji. Saj ni prvi! Ta je bil po- stavljen l.1935 ob evharističnem kongresu. Visok je bil pet metrov. Zob časa mu ni prizanesel in l. 1967 se je del križa odlomil. Vaški fantje so še isto leto postavili nove- ga,ki pa ni bil nikoli blagoslovljen. Letošnje sveto leto so obeležili s tem novim, višjim križem. Ga. Janša, Fujkarjeva gospa, je z veseljem darovala les,dva najlepša hrasta.
Vendar želim povedati še nekaj, kar zgo- vorno govori o vernosti Žažarčanov, teh tako zelo složnih in skromnih ljudi. Na dan blagoslovitve so se nekateri krajani zbrali že ob zori pri križu ter prebrali odlomek iz Sv.pisma. Po prebranem je eden izmed njih glasno razmišljal:" Ja, če je človek sam, ni to nič, če pa smo skupaj dva, trije ali če nas je več, je gotovo tudi Bog z nami." Nato so molili za lepo vreme. Šele zvečer, ko so se spet zbrali ob križu in se zahvalili Bogu za čudovit dan,so pričele padati prve dežne kaplje. V času izdelave in postav- ljanja križa ni bilo prvič tako. Bog je vedno znova blagoslavljal njihova prizadevanja.
Kaj naj rečem? Hvala Bogu in vam, Žažar- čani, za vaš zgled medsebojne pomoči in naravnanosti h krščanskemu izročilu. Hvala Vam, g. Franci za pomoč, da sem lahko bil na Gradišču. Želim, da bi Vas še mnogi po- snemali.

R. J.

Rim - čudoviti oder

Vse poti vodijo v Rim. Konec februarja sem tudi sam krenil na eno teh poti kot romar v skupini vernikov župnije Šmartno pri Litiji.
Vsak kristjan si želi vsaj enkrat v življenju poromati v večno mesto Rim, spoznati njegovo zgodovino in začetke krščanstva. Letos ob svetem letu in 2000 letnici Jezu- sovega rojstva pa je ta želja gotovo še večja. Mnogim izmed vas se ta želja ne bo izpolnila. Zato sem delček Rima prinesel v slikah posebej za vas - za Prijatelja.
V Rimu in Vatikanu smo si ogledali najpo- membnejše znamenitosti,nekatere od blizu druge samo iz avtobusa, pa tudi s kupole bazilike sv. Petra. Nekajkrat sem "šklocnil" tudi v katakombah in Sikstinski kapeli, kjer je fotografiranje prepovedano. Vendar,ka- ko naj bi vam sicer pokazal tisto najslajše, najimenitnejše, najlepše?
Prešli smo tudi vsa štiri sveta vrata in za- dostili potrebam za pridobitev svetoletne- ga odpustka. Poglobiti vero, preiti skozi Kristusa, kar pomeni prehod svetih vrat, je bi naš glavni namen svetoletnega romanja.
Pri ogledih in obiskih cerkva sem se več- krat prav zastrmel v klančine pred vhodom v cerkev, ki omogočajo neoviran vstop in- validom na vozičkih in jih lahko uporabljajo tudi matere z otroki. Z navdušenjem sem razlagal soromarjem,kako lepo so poskrbeli zanje, da pa nekaj podobnega pogrešam v domači župniji.
Pri papeževi avdienci na trgu sv.Petra sem bil tako prevzet od papeževe bližine, nje- govega slovenskega pozdrava,ker je spre- jel skupino invalidov na vozičkih,in ker sem želel vse to poslikati, da so soromarji odšli brez mene novim ogledom naproti. Pozabili so me. Vendar so me kmalu našli,čeprav ni preprosto iskati nekaj majhnega v večtisoč glavi množici,kar je podobno iskanju šivan- ke v kopici sena.
Nepozabno doživetje je bila papeževa avdienca na trgu sv. Petra. Papežev glas, ki nam je bil že domač, je odmeval daleč preko kolonad, ki obkrožajo Trg sv. Petra. Marsikomu je vztrepetalo srce in solze so orosile prenekatero oko, ko nas je papež nagovoril po slovensko: "Pozdravljeni, ro- marji iz Šmartnega pri Litiji v Sloveniji, ki želite z obiskom rimskih cerkva in svetih vrat izpovedati svojo vero in obnoviti svo- jo apostolsko gorečnost. S to željo vam podeljujem svoj apostolski blagoslov."
Naj ta papežev pozdrav in blagoslov pride do vseh Slovencev, še posebno do tistih, ki jih ima najrajši - do bolnikov in invalidov.

romar Tone Planinšek

Stopi pod nebo-tako boš našel sebe

Že nekaj sto let samotno stoji na vrhu griča. V svoji lepoti se mi zdi kot edina po- vezava med zemljo in nebom. Po ravnini pred njo hitijo prvi popotniki.Ne poznam jih Nihče se ne ustavi.Samo tiho gredo naprej svojo pot.Sama sem.Želim si,da bi si danes lahko dopovedala, kdo sem, kako mi je ime in kako se odvija moje življenje. Še vedno slišim besede prijatelja, ki mi pravi: "Kdor hoče biti svoboden človek, mora vaditi po- končno stojo in pokončno hojo." Želim se zbližati sama s sabo, poiskati tišino. Vem, da ne bom našla tišine, če bom pobegnila pred hrupom in klepetom drugih.Takrat na- mreč postanejo hrupni glasovi v meni sami Tišino lahko ustvarim tako, da nečemu prisluhnem in pustim, da tisto seže vame.
Nekje v daljavi - v tišini jutranje ure - se oglasi bitje zvona,ki oznanja nov dan.Done nju se skoraj hkrati pridruži zvon cerkvice, pred katero sem. Tako domače mi zveni. Pesem zvonov se razlega po dolini pod mano. Sprašujem se, koliko ljudi ji zna še prisluhniti. Se mogoče za hip ustavijo in svoje besede oblikujejo v molitev. Sedem v travo. Dolgi in ozki listi valovijo v vetru, ki počasi suši jutranjo roso. Pod travniškim cvetjem imajo svoj dom temno rjave žuželke. Prevzame me čirikanje. V roke vzamem travno bilko in prav na lahno pobezam v njihovo bivališče. Ob pogledu na murna,ki je prav zvedavo pogledal, kdo ga moti pri prepevanju, se nasmehnem. Čutim,da me je sprejel in ni prav nič jezen name, ki sedim na njegovem domu. Brez- skrbno nadaljuje s svojim igranjem.
Pogled mi obstane na pisani paleti travniš- kega cvetja. Cvetovi se v svoji barvitosti odpirajo življenju, ki se začenja vsak dan znova.Travniški poeziji svoj verz začenjajo šumeti tudi marljive čebele.
Nad menoj bledo modro nebo. Še naprej sedim in opazujem igro oblakov, kako se kopičijo ali spet razblinjajo ter tako vedno znova ustvarjajo nove oblike. Čutim, da stojim v velikem polju sil in da so sile tudi v meni. Tudi jaz imam moč.Želim jo upora- biti v dobro, v nekaj koristnega. Ne smem pustiti, da bi zaradi nerazumevanja in na- petih odnosov propadla. Gospod, tvoje stvarstvo je nedoumljiva skrivnost, ki me obdaja in ki je tudi v meni sami. Pogled na cvetoči travnik mi govori o sožitju trav, razumevanju različnih cve- tov... o sprejetosti. A na tem svetu toliko stvari poteka zgrešeno, zlasti med nami, ljudmi.
Vsem nam si dal moči, naj bodo telesne, duševne ali duhovne.Vsi lahko nekaj stori- mo. Toda večini manjka moči,da bi zasta- vili svoje moči.
V jutru današnjega dne Ti hočem prisluh- niti. Ne želim biti množičen človek. Nočem misliti tako, kakor mislijo vsi, in početi, kar vsi počnejo. Človek sem, s svojim lastnim obrazom in lastnim razumom. Hočem po- stati jaz sama.
Imam nekaj,kar lahko dam. Imam nekaj,kar lahko povem.

Poslušam, Bog. Sprejemam, kar mi govoriš. Hočem poskusiti in se postaviti na svoje noge. Rad bom sledil tvojemu klicu.
Toda sam ne zmorem. Pomagaj mi.

Alenka Veber

Če v trpljenju nisi sam

Rada bi vam predstavila gospo Eriko Sušec Že šesto leto je priklenjena na bolniško po steljo. Svojcev nima, zato je nastanjena v Domu starostnikov v Črnečah na Koroškem Stara je oseminosemdeset let in, hvala Bogu, še pri polni pameti. Bila je naša vaš- čanka, zgledna krščanska žena, ki je svoje življenje posvetila Bogu in tako tudi živela. Redno je hodila v cerkev in k sveti maši. Bila je pridna kakor čebelica in dobra kot med. V enem samem pismu bi ne mogla našteti vseh njenih dobrih del. To ve samo Bog. Kadar ji je čas dopuščal, je zelo rada brala in je zato zelo razgledana.
Oče ji je padel v prvi svetovni vojni. Prej so živeli v mestu v tujini. V Dovže so se preselili pred mnogimi leti.Živeli so v majhni kmečki hišici, ki je bila last velikega kmeta. Pri njih je Erika največ delala, da so lahko preživeli. Požrtvovalno je stregla najprej svoji materi in nato čez nekaj let še svo- jemu bratu, ki je bil kar dolgo bolan. Zelo dolgo je potem živela sama, a nikoli ni bila osamljena. Delo in molitev, zaupanje v Boga, to je bilo njeno življenjsko geslo. Na starost, ko je že sama začela bolehati, je sprejela k sebi še svojo že skoraj slepo sestro. A žal jo je kljub njeni dobroti neko pomlad zadela kap in je postala hroma. Malo kdo bi tako potrpežljivo prenašal vso trpljenje, kot ga je ga. Erika.
Bog pa ji je naklonil dobre ljudi, ki je niso zapustili. Sin družine,v katere hiši je živela jo redno obiskuje ter jo s čim razveseli. Včasih pride na obisk s svojima prisrčnima sinovoma.Rada jo imata,močno jo objema- ta, vedeta se do nje kot do svoje babice. Zelo je vesela za ta plemenita dejanja.Dali so ji vedeti, da ni zapuščena in v svojem trpljenju zavržena kakor mnogi. Slika je zgovorna.

Ana Uršej

Odprtje nove bivalne skupnosti

Po dolgotrajnih pripravah in trdem delu so v petek, 5.maja 2000, odprli bivalno enoto Sončnega doma v Štorah pri Celju. V njej je prostora za pet invalidov.Vsak ima svo- jo sobo. Središče bivalne enote je velika dnevna soba s prilagojeno kuhinjo. Prostori so svetli in funkcionalno urejeni za potrebe drugačnih.
Navzoči so bili predstavniki državnih in lokalnih oblasti, sponzorjev in donatorjev, kakor tudi člani Društva cerebralne paralize Celje in Zveze Sonček.
Z velikim veseljem in hvaležnostjo se je treba spomniti tudi na sosede,ki so v času intenzivnih gradbenih del potrpežljivo pre- našali ropot in prah. Zelo sem bil vesel ob spoznanju, da so nas sprejeli take, kakršni smo.
Končujem z željo, da bi se stanovalci v bivalni enoti Štore dobro počutili, ter da bi se dobri odnosi med njimi in s sosedi nada- ljevali tudi v prihodnje.

Lojze Čokl

Lepo naključje

Vsakokrat se zelo razveselim, ko prejmem Prijatelja.Bog naj vam povrne.Komaj čakam da ga prejmem.Preberem ga od začetka do konca. Vse me zelo zanima, tudi o invalidih in ostarelih,kako hodijo na duhovne viken- de. Jaz že prej nisem mogla skoraj nikamor iti. Samo za na Brezje sem prosila hčerko, da me je peljala, ko je junija tam srečanje. Tega nisem opustila. Če Bog da, da bom le malo boljša in bom mogla zdržati tiste ure, bom tudi letos šla. Včasih sem mogla iti v Ljubljani v Šiški na župnijska srečanja,ki so jih pripravili trikrat letno: na tiho nedeljo, oktobra na kostanjev piknik in na Miklavže vo nedeljo.Vedno je bila tudi maša,obhajilo in maziljenje, po njej pa pecivo in kavica, nato pa zabava. Lepo smo se imeli. Sedaj že dvakrat zaradi bolezni nisem mogla iti, pa mi je bilo zelo težko. Na srečo je sedaj na televiziji maša in to me malo potolaži. Tudi na Golniku sem bila srečna, ko mi je hčerka prinesla televizor in je bila ravno tisto nedeljo sveta maša. Ko je bil zadnji blagoslov,je neka druga bolnica rekla:Hvala Bogu, sedaj smo pa bile pri sveti maši. Le pri obhajilu smo bile samo v mislih. Pogo- varjale smo se, kako je bilo prejšnjo nede- ljo. Povedala sem, da sem bila pri maši na radiu Ognjišče. V tistem trenutku stopi v sobo duhovnik in nam prinese obhajilo. Ali ni to lepo naključje? Hčerka je šla povedat duhovniku, da sem v bolnišnici in me je prišel obiskat ter obhajat, in to večkrat. Zakaj na televiziji ni večkrat svete maše, saj si je bolniki tako želimo? Prav iskren pozdrav po Jezusu in Mariji.
Draga Julijana,upam in vam privoščim,da bi mogli tudi letos poromati na Brezje k Mariji saj je za povrh še sveto leto.Hvala za vaš zapis,ki tako lepo pokaže, kako naj ravna- mo v bolezni, zlasti v bolnišnici. Povabimo naj duhovnika z Jezusom, po televiziji ali radiu pa smo lahko pri maši.Res bi bilo lepo če bi kakšen program vsak dan prenašal sveto mašo. Če pa pomislimo na deset ali petnajst let nazaj, moramo priznati, da se je le marsikaj spremenilo, zlasti z radiom Ognjišče in nekaterimi oddajami na TV. Hvala Bogu za vse to, če pa bi veliko ljudi izrazilo željo po vsakdanji maši,bi se morda dalo še kaj urediti.

Sedaj ležim

Sem mati štirih otrok,med njimi tudi hčerke invalidke.Dopolnila sem štiriinosemdeset let Rada bi se vam večkrat oglasila, vendar mi zdravje tega ne dopušča. Sedaj sem bolna in ležim v postelji. Večkrat se spomnim vse ga dobrega, kar ste storili zame, in vseh srečanj z vami. Rada bi se zahvalila za vso dobroto. Bog povrni! V upanju,da se boste spomnili name in se kaj oglasili, vas lepo pozdravljam.
Draga Silvestra, upam, da bodo vsi, ki so pripomogli, da ste lahko bili kdaj na sreča- njih, tole prebrali. V spodbudo bo tudi vsem voditeljem Bratstva, ki se trudijo, da sedaj prirejajo srečanja, kakor tudi drugim ljudem, duhovnikom, sestram, sodelavcem Karitas, Malteške bolniške pomoči itd., ki kaj store v dobro bolnikom, invalidom ali ostarelim. Vaše kratko,a lepo pismo je ob- javljeno in upam, da nimate nič proti, saj bodo vaše besede in odgovor gotovo v korist mnogim ljudem. Osebno dopisovanje sicer običajno bolj cenimo, a duhovniki to težko zmoremo, še teže pa najdemo čas za obiske. V molitvi in morda še s kakšnim pismom bodimo povezani.

Darilce

Kar piše na voščilu,pa še nadaljnjega uspe ha vsem pri Prijatelju iskreno želi in se ob- enem zahvaljuje za nepričakovano darilce v Prijatelju št.6/1999, na strani 41.
Draga Zora, darilce je bilo vaše, že pred časom, ko ste poslali svoje pesniške zbirke z dovoljenjem, da so pesmi lahko v Prija- telju objavljene. Čeprav nikoli v življenju nisem napisal nobene pesmi (razen v sili kakšno kitico v stilu Valentina Vodnika), rad prebiram pesmi - med drugim zato, ker s tako malo besedami toliko povedo.Mnoge pa so prave umetnine in tako občutene,da jih je pravi užitek prebrati in tudi objaviti. Mislim,da bi morala iziti kar posebna števil- ka Prijatelja,da bi bile lahko objavljene vse pesmi in črtice, ki so prišle na uredništvo in še čakajo "usmiljenja". Gotovo bi bila zelo zanimiva. Ampak po koščkih ti zakladi le prihajajo na dan.

V koš

Veliko ljudi v Sloveniji živi na robu prežive- tja,kljub obljubam,da bo v naši samostojni državi boljše in lepše življenje. Plače in pokojnine so nizke, vrstijo se podražitve.
Kolikor se spominjam, sem v zadnjih letih napisal nekaj dobrih člankov,a so vsi romali v koš. Tudi jaz sem invalidsko upokojen in z veseljem prebiram vašo revijo Prijatelj. Želim vam veliko uspeha in dobre volje - zvesti bralec in dolgoletni naročnik
Dragi Alojz,spravili ste me v zadrego, priz- nam.Že tako je dovolj hudo na tem svetu, pa še urednik noče objaviti člankov - in to dobrih člankov. Tako izzveni vaše pismo. Nekoliko naj vas potolažim. V koš zlepa kaj ne roma, pač pa stvari tudi na uredništvu rešujemo "po slovensko" - s čakalnimi vrs- tami. Saj veste,to je podobno kot v zdra- vstvu. Vsi imamo pravico do zdravja, tudi do dragih pregledov, ampak čakamo, da pridemo na vrsto. Če ni osebja in denarja, se to čakanje raztegne v mesece ali celo leta. Med čakanjem pa se včasih izkaže, da stvar ni tako nujna ali pa je - prepozno Glede kakovosti se pogosto pripeti, da bralci niso enakih misli kot avtor ali urednik Težava je tudi v tem, da je zelo malo od- mevov bralcev,pa še tisti,ki pišejo,ponava di vse po vrsti pohvalijo,naklada pa vztra- jno pada. Morda res ne objavimo pravih člankov. Morda pa bi bilo treba zamenjati urednika? Letos bo namreč dopolnil prvi mandat (štiri leta). Bomo videli. Hvala pa vsekakor za vaše pismo in zanimivo voščilo

Vstani in hodi!

Odločila sem se, da vam napišem nekaj vr- stic. Rada bi pozdravila Toneta in Veroniko z radia Ognjišče, saj vaju rada poslušam v oddaji Vstani in hodi! Ker sem že petindvaj set let na berglah, vem, kaj se to pravi: Vstani in hodi! Če bi želeli kaj delati iz raz- glednic,vam jih podarim.Imam jih zelo veli- ko,pa kako lepe so.Sporočite mi.Še enkrat lep pozdrav vsem bolnikom in invalidom.
Tone je že dobil vaše pismo, a naj bo ob- javljeno tudi v Prijatelju. Besede v naslovu oddaje Vstani in hodi! so Jezusove besede bolniku in tudi geslo Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Oddaja,ki je sicer na- menjena vsem bolnikom in invalidom, želi, tako pravita ustvarjalca, pripomoči k temu da bi se vsi zavedali tega Jezusovega po- vabila. Videti smisel takšnega življenja, svoje težave, bolečine, strah, odvisnost in osamljenost združevati z Jezusovimi bole- činami, postajati njegovo znamenje,se po- vezovati z drugimi bolniki in invalidi, si oz- nanjati evangelij -to hoče povedati naslov oddaje. Če zraven doživimo še kaj lepega in prijetnega,toliko bolje.Tisti,ki dobesedno doživljate omenjene besede, jih gotovo še najbolje razumete.Glede Toneta pa verjet- no veste, da je tudi eden glavnih sodelav- cev Prijatelja in da gotovo sam živi to geslo

Hkrati pa ...

Odpovedujem se reviji Prijatelj, hkrati pa vam sporočam,da bom vsako leto plačeval celoletno naročnino invalidu, ki je najbolj potreben. Prosim za naslov tistega, ki bo tega deležen. Vsem sodelavcem Prijatelja ter bolnikom in invalidom želim srečno leto. Vaš prijatelj
Dragi Kandido, ne vem, če boste tole še prebrali, saj pošto ste že dobili, pa naj bo to pismo objavljeno kot zanimivost in mor- da zgled še komu,da bi Prijatelja komu po- daril.Je pa res nekoliko nenavadno prebrati o odpovedi in hkrati o daru. Kakorkoli, hvala za pripravljenost nekomu pomagati.

Tako pozoren

Že velikokrat sem želela kaj napisati v Pri- jatelja. Rada bi vam napisala o našem ve- likem prijatelju, župniku g. Dragu Svetku, ki mi že dolgo podarja revijo Prijatelj - v moje veliko veselje. Kljub visokim letom revijo oba z možem rada prebirava, čeprav sva že skoraj slepa.Moj življenjski sopotnik ima šestinosemdeset let, jaz pa capljam za njim. Devet let je že od zlate poroke v naši cerkvi.
Naš g. župnik je zelo skrben. Od temeljev cerkve do konca je skrbel za stavbo, pa je vendar tako pozoren do starih in bolnih ljudi. Župnija je velika, pa vse opravi sam. Le v nedeljo ima pomoč. Zelo rada bi se mu zahvalila za vso pozornost, ki jo nama posveča. Zelo bi nas tudi presenetili in ra- zveselili, če bi nas obiskali in bi videli, kako lepo je pri nas.
Revija Prijatelj je res pravi prijatelj. Želiva še veliko uspeha in lepo pozdravljava.
Dragi očka in draga mama,naj bo zapisana tudi kakšna pohvala duhovnikom, saj toliko krat slišimo ali beremo hudo kritiko. Z duho vniki je pač tako,da morajo biti za vse: od molitve, maše in verouka do gradnje. In če je kdo prizadeven,je tak pri vsaki stvari, ki ga doleti, tudi v svoji pastoralni skrbi za starejše župljane. Hvala Bogu za take du- hovnike.V to skrb mnogi duhovniki vključijo tudi dar - Prijatelja. Kakšen drug duhovnik pač o Prijatelju nima tako dobrega mnenja, ga sploh ne pozna ali pa se mu zdi škoda župnijskega denarja za to. Lahko rečem le to, da bi Prijatelj, če bi ne bilo kar nekaj takšnih župnikov, kot je vaš,in nekaterih dobrotnikov, težko izhajal. Hvala za dobre želje.

Stare mamice

V našem bloku stare mamice zelo rade be- rejo Prijatelja,da sem včasih v zadregi, saj ne vem,komu bi ga najprej dala.Svetovala sem jim, naj ga same naročijo. Izgovarjajo se name, naj jim ga jaz preskrbim. Prosim vas torej, da mi pošiljate po dva izvoda.
Čeprav že dobivate en izvod Prijatelja v dar, vam bomo, ker ste tako lepo in pre- prosto opisali svojo nevsakdanjo težavo, predvsem pa željo po Prijatelju, pošiljali še drugega, dokler bomo pač mogli. Glavno je da ga kdo prebere. Malce sem se moral nasmehniti ob besedah: stare mamice, saj kar slišim koga od mlajših bralcev in sode- lavcev Prijatelja, kako bo to komentiral: Prijatelj -revija za stare mamice. Kakorkoli, Prijatelj želi biti prijatelj vsakemu, ki ga za prijatelja sprejema. Leta niso pomembna. Pač pa velja povabilo: Če ga že rade be- rejo in zastonj prejemajo, naj tudi kdaj kaj napišejo.Hvala za pisemce in posredovanje

»Letošnja svetloba vstajenja izza Golgote je obsijala, razsvetlila in utrdila našo vero, da se življenja pri Bogu veseli tudi moj rajni sin Vlado Bezlaj Zg.Gameljne 9a,Šmartno pod Šmartno goro.«
Tako je k voščilu ob praznikih pripisala Vla- dova mama. Z Vladom smo se prvič srečali na duhovnih vikendih že pred mnogimi leti. Vedno je rad prihajal, dobrovoljno prisluhnil razlagal svoje želje in načrte ter se hvale- žen zopet vračal k svojim domov. Zaradi bolezni in invalidnosti je bil po človeško gle dano za marsikaj v življenju prikrajšan, v Božjih očeh in v očeh dobrih ljudi, domačih in drugih, pa je bil kot vsak bolnik posebno Božje znamenje. Prav v junijskih dneh bi praznoval svoj štiriinštirideseti rojstni dan. Skupaj z domačimi verujemo,da ga že pra- znuje v nebesih. V začetku maja smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od upokojene profesorice biologije Lidije Cigoj. Tri desetletja je na škofjeloški gimnaziji poučevala mlade rodo- ve in jim vcepljala ljubezen do narave, po tihem pa gotovo tudi do njenega Stvarnika Zadnja leta življenja so jo spremljale večje zdravstvene težave, veliko je bila po bol- nišnicah, dan njenega življenjskega upanja in veselja pa se je čedalje bolj nagibal v večer.Njene težave je blažila pomoč zdra- vnikov ter ljubeča skrb rodne sestre Brede V maju je dotrpela. Bila je tudi med dobro- tnicami Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, čeprav je za to vedelo le nekaj ljudi.Naj ji dobri Bog poplača njeno dobroto in vse prestano trpljenje.

B. V.

Nagradna križanka:

Že slika vam bo, dragi prijatelji križank, pomagala, da boste lahko našli rešitev - KRATKO MOLITEV IZ PETIH BESED, ki se skriva na obarvanih poljih. Vsako besedo berite od zgoraj navzdol,barve pa si sledijo takole: rdeča, rumena, modra, zelena,siva Najprej seveda poskušajte uganiti besede, ki izvirajo iz slike (teh ni treba pošiljati),po tem bo že šlo.Vaš odgovor pričakujemo do 1. julija 2000 na naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 LJUBLJANA;s pripisom: KRIŽANKA

Nagrade 3/2000:
1. kalkulator z velikimi številkami
2. Knjiga Most na drugi breg (pesmi štirih)
3. avdio kaseta Kanček upanja (Z.Modrej)
4. bel kvačkan prtiček
5. komplet 10 zvezkov
6. podobice z motivi iz narave(avtor Klemen Čepič)

Rešitev nagradne križanke št. 2/2000:
LJUBICA, VSTANI IN HODI

Nagrajenci 2/2000:
1. daljnogled:Ema Marsič,Trebeše 22,6272 Gračišče
2. avdio kaseta Kanček upanja: Claudia Susanne Wedrak, Losenburger weg 32, D- 42549 Velbert, Nemčija
3. knjiga Metke Klevišar: Kako udomačiti bolezen; Zalka Dijak, Zg. Besnica 23, 4201 Zg. Besnica
4. kvačkan prtiček:Janki Vovnik,Ročevnica 58 (Dom), 4290 Tržič
5. knjiga Nevenke Širca: Cigo (Zgodba o prijateljstvu): Igor Burja, Svetčeva pot 6, 1240 Kamnik
6. podobice z motivi iz narave: Julka Gaser Na kresu 22, 4228 Železniki.

"Obleka naredi človeka,ne pa meniha" pra- vi pregovor. Pa vseeno večina redovnikov in redovnic naredi ogromno dobrega z mo- litvijo in delom. Običajno jih res prepozna- mo po posebni obleki. V zgodovini so prav redovniki veliko pripomogli k pokristjanjenju in ohranjanju vere med Slovenci. Tudi danes deluje pri nas prek dvajset redovnih družb. Povejte:

a) frančiškani
b) dominikanci
c) minoriti
a) kartuzijani
b) benediktinci
c) cistercijani
a) Stična
b) Pleterje
c) Mekinje

Pravilni odgovor PP 2/2000: C A B

Na vprašanje o škofih in škofijah je prišlo samo nekaj pravilnih odgovorov in več del- no pravilnih ali nepravilnih, tako da so se letos tekmovalci kar hitro razvrstili. Razlog za letošnji nekoliko manjši odziv je morda manj privlačna tema (cerkvena zgodovina) menda pa tudi nekoliko 'zavita' vprašanja. Morda pa je glavni razlog dejstvo,da ni raz pisanih nagrad? Kdo bi se mučil v prazno? Vsaj kakšna knjižna ali podobna nagrada gotovo bo, sicer pa še vedno upam, da to stran prebirate in vsaj v mislih ali medse- bojnih pogovorih iščete rešitev ter jo kas- neje pogledate v naslednji številki. Tudi tako se naše znanje ohranja in poglablja. Vrstni red po 2. kolu pokala Prijatelja 2000 je naslednji:
1.-2. mesto (12 točk): Ivana Zmrzlikar, Kranj in Tomaž Bric, Dornberk
3.-5. mesto (8 točk): Ana Košir, Ljubljana; Zora Praper, Prevalje in Francka Košnik, Kranj
6.-7. mesto (6 točk): Marija Hribar, Kranj in Ana Kerin, Šentjernej
8. mesto (3 točke): Boris Rejc, Domžale.
Ostali imajo manj kot 3 točke.

Odgovore pošljite do 1. julija na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Če so trije eno, so dobri kot kruh.

• Naj v vas vedno cvete veselje.

• Papiga, povej mi, kaj odrasli govorijo

• Pokaži svoje talente, da ne ostanejo skriti. (fant igra na orglice)

Misli in slike: Tone Planinšek

iz obhajilne pesmi: Mogočno se dvigni