Dragi prijatelji!

Kar je redko, je dragoceno. Če bi bilo zlata, kolikor ga hočeš, bi ne bilo to, kar je. Seveda redkost ni edino, kar odlikuje zlato, pač pa tudi odlične last- nosti, zaradi katerih se lahko uporablja marsikje, od tehnike in zobozdravstva do mašnih kelihov in monštranc. Tudi Sveto pismo ga večkrat omenja. Eno najpomembnejših mest je tisto, ko apo- stol Peter govori o vstalem Jezusu, ki nas je v svojem velikem usmiljenju pre- rodil za živo upanje, za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za nas" (prim. 1 Pt 1, 4.5). Potem nadaljuje: "Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša..." Besede so zgovorne,jasne in ne potrebujejo komentarja.
Mesec junij je poseben mesec Božje do brote, ki se razliva iz Jezusovega srca, pa tudi mesec srečanj bolnikov, invali- dov,ostarelih in tistih,ki želijo biti v po- moč.Spomnimo se na romanje na Brezje na župnijska srečanja, med najlepšimi pa so gotovo tista,ki jih priredite bolniki in invalidi sami. Poskušajo nam dopo- vedati, da smo, oziroma da smo lahko - zlato! Prvi dokaz je preveč otipljiv, da bi ga mogli ovreči. To so preizkušnje v obliki bolečin, invalidnosti, onemoglosti, včasih tudi krivic.Drugi dokaz je upora- bnost. Koliko ljudi že je človeško in kr- ščansko dozorelo ob pomoči bolnikom! Torej smo uporabni, saj s svojimi teža- vami delamo nekaj podobnega kot naj- bolj izobraženi in najizurjenejši svetoval ci. In tretji dokaz - redkost. Tisti, ki so očiščeni v trpljenju in so ohranili živo upanje, so redkost.
Tudi Prijatelj vam poizkuša to dopove- dati: prek duhovne misli o 4. resnici naše vere, intervjuja - tokrat z mamo z Zaplane, zanimivega pojasnjevanja os- krbovanke v enem od domov upokojen- cev, kako se tudi naš okus 'postara', zapisov nekaj zdravstvenih delavcev, nadaljevanja življenjepisa ustanovitelja KBBI, poročil s srečanj in romanj ter opisom takih dogodkov, kot je podalj- šanje vozniškega dovoljenja pri devet- inosemdesetih letih, vaših pisem ter odmevov na naše pisanje, spominskih zapisov o umrlih, pa vse do naše čudne nadaljevanke, obvestil o novih knjigah ter razvedrila. Povabljeni k branju!

Vlado Bizant, urednik

naslovnica: pogum pri reševanju, foto Tone Planinšek
ovitek zadaj: maša, povzdigovanje (ob posvečenju škofa Bizjaka), foto Tone Planinšek

Junij

Da bi se vsi kristjani vedno bolj zavedali svoje osebne in skupne odgovornosti, ki jo imajo kot pričevalci Božje ljubezni do vsakega človeka in vsega človeštva Da bi v azijskih državah vedno bolj spo- štovali versko svobodo, temeljno pravi- co vsakega človeka. Da bi imeli krščanski in človeški odnos do priseljencev med nami, ki so musli- manske vere.

Julij

Da bi vsem, ki so lahko v tem času na počitnicah, oddih pomagal,da bi v Bogu spet našli notranjo skladnost in se z ljubeznijo odprli bratom in sestram. Da bi v mladih Cerkvah bolj prisluhnili laikom in priznavali vrednost njihovega dela za evangelizacijo. Da bi spolnost v javnosti ohranila mesto ki ga določa Bog, Stvarnik.

Da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil

Jezusovo učlovečenje, o ka- terem smo premišljevali v dveh prejšnjih razmišljanjih, dobiva svoj smisel v njegovem trpljenju smrti in vstajenju. Govorica o križu kot zgodovinsko- odrešenjskem dogodku, ki ima globoko teološko vsebino,temelji na velikonočni veri. Ta vidi v zapuščenem Jezusu na Golgoti edinorojenega Božje- ga Sina,ki se je daroval Bogu Očetu za odrešenje ljudi.
Verovati v križanega Sina pomeni "vide- ti Očeta",pomeni verovati,da je v svetu navzoča ljubezen in da je ta močnejša od vsakega zla, v katero so potopljeni človek,človeštvo in svet. Kristusov križ je izraz k človeku obrnjene Božje ljube- zni. Moltman pravi, da je "kraj", kjer se učimo nauka o sveti Trojici, Kristusov križ, in nadaljuje: "Tvarno načelo nauka o sveti Trojici je Kristusov križ;formalno načelo doumetja križa je nauk o sveti Trojici." Kristjani smiselno povezujemo ti dve stvarnosti tako, da pri pokrižanju izpovedujemo vero v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha.Križ je tako v središču trinitaričnega bivanja Boga.
Poskušajmo pogledati od blizu, kaj se je zgodilo na križu. Vse se začenja v raju, ko človek samo za trenutek podvomi v Boga ter njegovo ljubezen in izgubi pri- jateljstvo z njim. To svobodno dejanje človeka je imelo strahovite posledice. Izgon iz raja prinaša človeku zemljo in način življenja na njej, za katerega pa ni bil ustvarjen. Znašel se je v solzni dolini in v takem stanju, da ni več spo- soben ljubiti Boga. Svojo nesrečo, ki se kaže predvsem v trpljenju, in krivdo za trpljenje,ki je posledica greha, ne pripi- suje sebi,temveč Bogu. Ne jezi se nase temveč na Boga.Bog je že v raju napo- vedal rešitev iz tega bednega stanja. Zato Jezusova nasilna smrt na križu ni sad naključja v nesrečnem spletu okoli- ščin.Ta smrt spada v skrivnost Božjega načrta, kakor opisuje sv.Peter Judom v Jeruzalemu že v svojem prvem govoru na binkošti: "Izročili so ga, prav kakor je Bog hotel in predvidel" (Apd 2, 23). Ta Božji načrt odrešenja z usmrtitvijo "pravičnega služabnika" (Iz 53, 11) je bil vnaprej napovedan v Svetem pismu kot skrivnost vesoljnega odrešenja, se pravi odkupitve,ki osvobodi ljudi suženj- stva greha.
Kaj je greh? Od pravega odgovora na to vprašanje je odvisno, kako mi v pra- ksi razumemo in živimo skrivnost križa. Ko je Janez Krstnik na obali reke Jordan pokazal na Jezusa,je rekel: "Glejte, Bo- žje Jagnje, ki odvzema greh sveta" (Jn 1, 29). Ne grehe, temveč greh sveta. Kaj je ta greh? V bistvu obstaja samo en greh, in to je: NE LJUBITI BOGA. Če človek ne ljubi Boga, od kod mu torej življenje? Vsi drugi grehi so posledica tega greha. Mi grešimo zato, ker ne iš- čemo življenja v Bogu, temveč v spol- nosti, denarju, uspehu, prestižu in vseh mogočih drugih malikih.
Naša tragedija je, da smo oropani spo- sobnosti ljubiti Boga nad vse, posebej, kadar je ljubezen do Boga povezana z

izpolnjevanjem njegove volje in se ta kaže v kakršnikoli obliki trpljenja.Tu na- stopa hudič,ki pokaže na naše trpljenje (naš križ) in nas prepričuje, da Bog ni ljubezen, ker ga dopušča. To je stanje, iz katerega se sami ne moremo rešiti. Kadarkoli v našem življenju nastopi ka- kršna koli oblika križa (bolezen,neuspeh pomanjkanje, duševna stiska ... itd.), dvomimo o Božji ljubezni.
Ko je Bog v svoji dobroti izpeljal Izrael iz Egipta in ga povedel v puščavo, mu je na Sinaju dal deset zapovedi. Te za- povedi so povzete v naročilu:"POSLUŠAJ IZRAEL; GOSPOD JE NAŠ BOG, GOSPOD JE EDINI! LJUBI GOSPODA SVOJEGA BO- GA, Z VSEM SRCEM, Z VSO DUŠO IN Z VSO MOČJO! Te besede,ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu". (5 Mz 6,4-6). Izrael je slovesno obljubil da se bo držal vseh zapovedi in da jih bo vestno izpolnjeval. Zelo hitro se je izkazalo, da nista dovolj dobra volja in goreča želja, saj je Izrael ob prvi preiz- kušnji godrnjal, se upiral in celo prekli- njal Boga. Ta Izrael sva jaz, ki pišem, in ti, ki bereš. Mi smo pripravljeni ljubiti Boga do določene točke,do točke križa Ko je trpljenje preveliko, podvomimo in začnemo godrnjati.
Jezus Kristus prihaja kot Odrešenik v tej naši nemoči. On je izpolnitev Božjega naročila: "SHEMA IZRAEL - POSLUŠAJ IZRAEL;LJUBI GOSPODA SVOJEGA BOGA Z VSEM SRCEM, Z VSO DUŠO IN Z VSO MOČJO!" Jezus je na križu pokazal,kako naj ljubimo Boga.Ljubil ga je z vsem sr- cem, tako da si je pustil prebosti srce. Ljubil ga je z vso svojo dušo. Moč člo- veškega duha se kaže v razumu (pame- ti). Jezus se je pustil okronati s trnjevo krono. Tako je ljubil svojega Očeta, da je okronal svojo pamet in stopil v ne- smisel križa. Ljubil je Boga z vso svojo močjo.Moč človeka je v njegovih rokah Jezus si jih je pustil pribiti na križ.
Jezus torej ponovno podarja človeku sposobnost ljubiti Boga.Človek spet lah- ko ljubi Boga, če ima v sebi Duha Vsta- lega Kristusa. Ljubezen v dimenziji križa je velikonočni dar Vstalega Gospoda.Ko Bog izroča svojega Sina za naše grehe, razodeva, da je njegov načrt z nami načrt dobrohotne ljubezni, ki prehiteva vsako zasluženje z naše stani: "Ljube- zen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe" (1 Jn 4,10).

Janez Oberstar

Na stara leta mi je najbolje

Med ljudmi, s katerimi je po- vezano Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov, so tudi Rožnikovi z Zaplane, po do- mače Prčonovi. So naši prvi sosedje in ko med seboj omenjamo Zaplano, gre hvaležna misel tudi k njim, saj so vedno na voljo za pomoč,od prvih kosil za de- lavce pri obnovi doma, do posoje kakš- nega orodja, pa ključa cerkve, če kdo od obiskovalcev našega doma želi sto- piti vanjo, si jo ogledati in kaj zmoliti, in nenazadnje do prijazne besede. Saj to tudi ni čudno, kajti FRANCKA ROŽNIK, ZAPLANA 27, 1360 VRHNIKA, tudi sama predobro pozna zdravstvene težave.Vse od vojske,ko je bila ob eksploziji bombe ranjena v noge, čuti posledice, ki se na starost seveda povečujejo. Osemdeset let se ji je nabralo do letošnjega febru- arja, in to je bil povod za naš tokratni pogovor.Na Zaplani nas je tisto aprilsko dopoldne pričakala lepo okrašena žup- nijska cerkev in mama je z veseljem po- vedala: "Birmo smo imeli v nedeljo - in birmanko.Vnukinja Mojca je šla k birmi."

Se še kaj spominjate, mama, svoje birme?
O, se spominjam, leta 1932 je to bilo, tukaj na Zaplani.Tudi takrat je bilo zelo lepo okrašeno,tako kot zdaj.Zaplaninke se zmeraj zberemo in spletemo vence. Tudi tokrat sem šla en dopoldan plest.

Ste tukaj rojeni in ste vedno živeli na Zaplani?
Tukaj sem rojena.To je dom moje mame ki je bila tukaj rojena. Tudi ata je bil domačin in se je sem priženil. Tukaj je kmetoval in gostilno smo imeli. Dvesto šestdeset let je bila v tej hiši gostilna. Iz mladosti se spominjam, kako sem za- čela hoditi v novo šolo, ki so jo takrat, leta 1930,dogradili. Danes pa vse otro- ke v šolo vozijo v dolino.

Praznovali ste osemdeset let življe- nja. Kako jih doživljate?
Oh, ko bi morala biti moja najlepša leta, se je začela vojska, sama groza, sam strah. Kraj je sicer odmaknjen,toda na- silja in strahu je bilo še več. Na poko- pališču imamo sedaj spominsko ploščo vsem padlim v vojni. Tudi našega žup- nika Geohelija so med vojsko tukaj ubili. Radi smo ga imeli.

V spominski knjigi o pobitih duhovni kih 'Palme mučeništva' piše o njem. Se spominjate, kaj se je dogajalo takrat?
Joj,kaj vse se je dogajalo.Samo orožje, sam pok.Ko so partizani ubili na dan sv. Jakoba soseda, smo videli, kaj se dela. Naslednji dan so odpeljali župnika in se ni več vrnil. Mrtvega so potem novem- bra našli na Vranji peči.

Tudi sami ste na svoji koži,kot vem, zelo občutili strahote vojne...
Pri nas smo imeli gostilno in vse se je ustavljalo tukaj. Leta 1944,ko so Nemci ustrelili enega Zaplaninca, smo po pog- rebu imeli pogrebščino. Že dopoldne je po vasi hodila domobranska kontrola, zvečer pa so malo pijani prišli nazaj in noter. Mama, sestra in jaz smo sedele pri štedilniku, ko so prišli. Oče se je po- govarjal z njimi. Enemu se je po nesreči sprožila bomba, ki jo je imel za pasom. Spominjam se še, kako je zavpil: "Fant- je..." Najbrž je mislil,da jo bo vrgel ven, a je bilo prepozno. Eksplodirala je in ga vsega raztrgala. Mama, ki je sedela bolj zadaj, je dobila samo en 'špriter',sestro je zadelo v desno nogo,mene pa v levo Kar kost mi je ven pogledala in vsa sem bila v krvi. Potem sva bili obe s sestro tri mesece v bolnišnici. Spominjam se, kako so ob najinem povratku, na sv.Vi- da dan, ljudje v cerkvi jokali,ko so naju videli na berglah.Takrat so ljudje odhod v bolnišnico in tudi nesrečo drugih ljudi veliko bolj občuteno doživljali.Od takrat imam nogo krajšo in krivo ter šepam. Zato sta bolj trpela kolk in hrbtenica. Pred leti sem bila na operaciji kolka.

Drugače pa: kmetica, gospodinja, mati ...
Poročila sem se leta 1949.Imam tri hčere Anika je na Vrhniki, Martina v Logatcu, Stanka, moj varuh in desna roka, pa doma.

Vam je še kdaj dolgčas po gostilni?
Ko sem bila še čisto majhna,sem začela 'kelnariti', potem pa vseskozi, veliko let Ko sta večji hčerki odšli od hiše, nisem več zmogla vsega;'ta mala' je bila,Sta- nka, pa delo na kmetiji in gostilna ... Oddala sem obrt. Nekaj časa mi je bilo hudo, ko sem pogledala skozi okno in videla, kako poznani ljudje hodijo mimo ter pogledujejo proti hiši. Potem sem se privadila. Ljudje nas pa še poznajo. Iz otroštva se spominjam,kako smo vedno ko je v cerkvi pozvonilo, molili, ne glede na to, kdo je bil v gostilni. Ata je bil odločen, stopil je med podboje in začel moliti.

Lepo pričevanje! Vem, da težko ho- dite in da ste kljub temu večkrat šli na obisk k pokojnemu Poldetu Urhu in njegovi ženi Minki.Kaj vam pome- ni obiskovati kakšnega bolnika?
Vsak bolnik ima rad obisk. Tudi naši bir- manci so med pripravo obiskali bolnike v župniji. Rada grem na obisk,ker vidim, da trpijo z menoj vred. Tudi sama sem vesela, če me kdo obišče. Vesela sem bolnikov in invalidov, kadar pridete na Zaplano. Večkrat pogledam skozi okno proti staremu župnišču, če je kakšen avto tam.

Mislim, da je prav, če vam še enkrat izrečemo toplo zahvalo za vso po- moč, ki jo je bilo Krščansko bratstvo deležno od vas osebno in od vaše hiše, kot tudi od vseh Zaplanincev.
Zares sem vesela, pa tudi drugi ljudje na Zaplani, da starega župnišča niso podrli, kot je nekoč že kazalo, in da je spet življenje v njem.Samo premalokrat pridete ...

Nekaj stikov z Bratstvom ste imeli že prej, kajne?
Bila sem na srečanju v Bistri pri Vrhniki, ko smo si ogledali tehnični muzej, dru- gače pa vsako leto na Brezjah. Morda si je kdo tam zapisal moje ime.

Kaj pa počnete, ko vam je dolgčas?
Dolgčas mi ni. V roke vzamem časopis in preberem kakšno stvar. Imamo kar nekaj časopisov naročenih: Kmečki glas Nedeljskega, Družino, Ognjišče, Prijate- lja. Kar veliko branja ...

In kakšno mnenje imate o Prijatelju? Kaj najraje preberete?
Vsega preberem, od začetka do konca. Pa Ognjišče tudi, imam ga zelo rada. Družina je pa malo prevelika in preberem le glavne stvari,ker je tudi tisk bolj dro- ben.

Ali tukaj na Zaplani dobite radio Og- njišče?
Dolgo časa ga nisem mogla dobiti, za- dnji dve leti pa. Sem bila tako vesela... Prosila sem civilnega vojaka, naj mi najde radio Ognjišče. Ko pa sem prišla domov, pa ni bilo nič. Potem sem ga le našla in sedaj ne pustim premakniti.

In kaj naredite, ko je na progamu oddaja: Vstani in hodi!
Sedim in poslušam (smeh).

Na Zaplani ste sedaj brez svojega duhovnika.
O, imamo ga, samo stanuje spodaj na Vrhniki. Pa kaplan prihaja. Pred leti smo imeli tudi ponovitev dveh novih maš. Janez Mesec z Jesenic je imel ponovitev v rojstni župniji svojega očeta, mojega bratranca, Robi Friškovec pa je bil krš- čen v naši cerkvi, a so živeli drugod. Veseli smo ju bili.

Pri vaši hiši se je tri rodove zapored zgodilo, da je hčerka ostala doma, zet pa je prišel k hiši. Ponekod iz te- ga delajo tragedijo, pri vas pač ne...
Ja, pri nas vsak rod zamenja priimek, ostaja pa hišno ime-pri Prčonovih. Tudi za naprej tako kaže. Upam, da bo vnu- kinja Mojca ostala doma. Mamin oče je prav kmalu umrl, tako da sta potem os- tali stara mama in moja mama. Mama je imela tri brate in eno sestro, ampak so vsi bratje šli v Ameriko.

Imate še vedno tam sorodnike?
Strici so seveda vsi že pomrli. Bratranci so še, vendar nimamo stikov.

K vaši hiši oziroma kmetiji spada tu- di kapelica,ki ste jo lani lepo obnovili Ali je to v znamenje kakšnega tež- kega dogodka?
Nikdar nisem mogla tega izvedeti. Vem le, da so jo postavili Prčonovi. Ponosna sem na kapelico in vsako soboto je pr- vo vprašanje hčerki:"Ali si uredila kape- lico?" Tako se včasih pošali,da imam sa mo za kapelico skrb.Za veliko noč in za Sveto Rešnje telo gre do nje procesija.

Ob našem prihodu ste ravno imeli obisk soseda vikendaša. Kakšen od- nos pa imajo ljudje tukaj do viken- dašev?
To je naš sosed Roman. Je že v letih, žena mu je umrla, otroci so se poročili. V Ljubljani ima stanovanje,pa je raje tu Zelo redko gre v Ljubljano. Vsak teden enkrat pride na obisk tudi prijateljica Pavla Dolinarjeva. Nekateri imajo viken- daše radi,vsi pa ne. Odvisno, kakšni so. Je pa res,da so precej 'dvignili' Zaplano Ljudje so prodali ta reven skalnat svet in si z izkupičkom postavili nove hiše, nabavili traktorje in priključke.

Morda boste rekli še kakšno besedo o praznovanju osemdesetletnice in vnukih ter vnukinjah?
Tudi pravnukinjo že imam, pa tri vnuke in vnukinjo. Vnuk Aleš se je pred leti, žal, ponesrečil. Zelo mi je bilo hudo. Za mojo osemdesetletnico so skoraj vsi pri šli skupaj.Imeli smo tudi zahvalno mašo in je bilo lepo,le vse je bilo v ledu. Pravi žled je bil tisti dan.
Potem nas je mama Francka prese- netila:"Marsikaj hudega je bilo v mojem življenju. Nič posebno dobrega ... Delo in skrbi ... Najboljše mi je zdaj, ko sem stara. Vse mi postrežejo."

Lepo spričevalo za mladi rod! Pogovor se je spet vrnil k birmi,ki so jo imeli tis- to nedeljo. Vnukinja Mojca je za birmo dobila svojo sobo. Vsa leta je bila kar pri njej, sedaj pa ima že petnajst let in je čas,da je 'na svojem'.Seveda takšen pregled življenja ne more mimo misli na pokojnega moža. "Res, dobrega moža sem imela," posebej poudari. Šest let je kar je vdova.

Imate osemdeset let. Zdravje je, kakršno je, izkušnje z berglami tudi že. Se česa bojite? Da bi obležali, oslepeli?
Gotovo se vsak človek česa boji.Ravno danes sem izvedela, da so znanki mojih let, ki so jo prejšnji teden odpeljali v bolnišnico, da bi ji čistili žile, morali od- rezati noge. Tega se človek boji.

Ste prvi in kar edini sosedje župnij- ske cerkve na Zaplani. Morda rečete še kakšno besedo o skrbi za cerkev.
Moj ata je bil ključar, dokler je le mogel še kaj delati. Mož Lojze je na Zaplano prišel kot mežnar in tako sva se spozna la. Tudi sedaj še pomagamo pri cerkvi. Zvonimo in krasimo jo.Pa prezračimo jo, odpremo, če kdo želi videti notranjost. Maša je ob sobotah in nedeljah. Če le morem, grem.

Življenje vseskozi v isti hiši, na kmetiji tik ob cerkvi in tudi pokopališču, na vi- dez res ni prav nič posebnega. Premiš- ljam pa o njenem stavku: "Najboljše mi je zdaj,ko sem stara." Gotovo ne zaradi tega,ker ji ni treba več toliko delati, saj je vedno rada delala, ampak zato, ker želi izraziti hvaležnost svojim za vso pomoč, ki jo je deležna. V zavedanju svojih težav pa že sedaj rada uporabi pripomočke, ki so na voljo, tudi invalid- ski voziček na romanju, kot kaže slika. Rada gre k Mariji na Brezje, k Mariji Po- magaj. Dokler bo pač šlo ... Zaplana je prijetna, to lahko rečemo, tudi zaradi Prčonove mame ter njenih domačih in ne samo zaradi lepe narave ter čistega zraka. Čestitke ob letošnji osemdeset- letnici, draga mama, in hvala za tale pogovor, s tem pa za obisk pri mnogih, ki so vam podobni!

Vonjalne čutnice

"Tako hudo pa menda spet ni" si včasih mislim, ko slišim pritožbe zoper hrano v domovih starejših občanov,pa zoper po strežbo,zdravnika itd.Ali ni morda v teh pritožbah skrita pritožba zoper starost samo? Ampak ta pač pride za vsakogar Kako naj gledamo na take pritožbe? Tako kot za vsa živa bitja tudi za ljudi velja zakon: "Človek se rodi, potem pa umre." Doba od rojstva do smrti je raz- deljena na otroštvo, odraslo (zrelo) do- bo in staranje. Za vse dogodke v člo- veškem telesu so 'odgovorni' organi oz. organski sistemi. Ti ne delujejo vsi ena- ko, nekateri bolj razgibano, drugi manj; nekateri ljudje se hitreje starajo, drugi počasneje. To je odvisno predvsem od dednosti,spola, 'rabe', telesne teže itd. Na dednost in spol ne moremo vplivati, lahko pa na 'rabo' organov.
Praviloma najdlje ohranjajo svojo nalogo možgani, posebno pri določenih poklicih Znano je,da so najdlje bistri slikarji, saj kar naprej oprezajo za novimi motivi in imajo možgane neprestano dejavne.Tu- di znanstveniki veliko uporabljajo svoje možgane, športniki pa bolj mišice in na splošno gibala (kot npr. Leon Štukelj, ki je še pri svojih stotih letih naredil stojo na rokah).Ko nas gibala ne ubogajo več je sprva za oporo dovolj le palica,v do- movih za starejše občane pa zelo veliko uporabljamo invalidske vozičke.Za tiste ki so doma in si invalidskega vozička ne morejo privoščiti, je edina rešitev pos- telja. To je bilo včasih pravilo.
Zelo hitro pa zmanjšujejo svojo upora- bnost nekateri drugi organi, na primer zobje, za kar je kriva predvsem civiliza- cija. Naša hrana je praviloma premehka in za zobe manj obremenjujoča. Če je meso preveč žilavo, ga pač odklonimo, prav tako naredimo tudi z drugimi tršimi živili. Moderen človek si je tudi omislil nadomestilo za slabe zobe - zobno pro- tezo. Sprva so to le posamični zobje, kasneje celotna proteza.Žal zobna pro- teza vpliva tudi na okus hrane, čeprav nima neposredne zveze. Mnogi starejši se namreč pritožujejo, da hrana ni več tako okusna.
Tudi oči opešajo in so potrebna očala. Sprva samo za branje,pisanje, gledanje televizije in šivanje, kasneje pa posta- nejo nepogrešljiva.
S starostjo peša tudi sluh. Tudi proti naglušnosti obstaja rešitev oz. nado- mestilo - slušni aparat, ki ga nekateri s pridom uporabljajo.
Slabšajo pa se tudi organi, ki so odgo- vorni za okus in vonj,kar je pri uživanju hrane bistveno.Hrano sprejemamo skozi usta. Na jeziku so čutnice za okušanje: na konici jezika za sladko, ob straneh za kislo, na sredini za slano in zadaj na jeziku za grenko. S celotno ustno vot- lino ugotavljamo temperaturo hrane, od jezika, dlesni in ustnega neba,do stran- skih predelov ustne votline. Hrani z zo- bmi spreminjamo trdnost - jo drobimo in namakamo s slino. Pri tem se sproščajo

aromatične snovi,ki skozi grlo posredno delujejo na vonjalne čutnice v nosni votlini. Z vonjalnimi čutnicami pa hrano neposredno vohamo. Vonjanje hrane je zelo pomembno,tega se dobro zavemo, kadar imamo nahod. Hrana se nam ta- krat zdi neokusna. Okušamo jo, ne pa tudi vonjamo.
Pri staranju se organi za okus in vonj hrane počasi slabšajo.Posebno v domo- vih za starejše občane starejši ljudje trdijo, da hrana ni dobra, saj se kuha v velikih količinah.Tako je ena od oskrbo- vank rekla, da je ta hrana kot žaganje, dobra pa je bila prej, ko je bila ona še mlada. Seveda se ji je zdela hrana tak- rat boljša, saj je ni bilo zadosti, pa tudi njena organa za vonj in okus sta še dobro delovala.
Čeprav starejšim ljudem vsi organi de- lujejo počasneje in slabše kot v mlajših letih,mora biti njihova hrana polnovred- na, okusna in prijetnega vonja.Pokrivati mora vse telesne potrebe, ljudje pa se morajo zavedati, da je obenem tudi do- brina, ki nudi zadovoljstvo.
Starost ne sme biti nadloga, ampak jo moramo sprejemati z dobro voljo. Sta- rejši ljudje se sicer srečujejo s težavami ki jih prinese starost,vendar je pomem- bno vedeti, da imajo za seboj tudi bo- gate življenjske izkušnje.
Ne moremo pa mimo dejstva staranja. Kuharicam in strežnicam v domovih lah- ko namreč delamo krivico. Zato 'z nekaj rezerve' sprejmimo tudi take pritožbe.

Marjana Gliha

Duhovne poškodbe

Vsakdo se uči na lastnih napakah. Mo- der človek je tisti,ki se kaj nauči tudi iz napak drugih. Te zgodbe iz zdravniške prakse so zapisane zato, da se ne bi več ponovile. Prvi srčni infarkt je imel pri osemindvaj- setih letih. Tisti dan je prižgal zadnjo cigareto v življenju.Ni mu bilo težko pre nehati,saj mu je šlo za življenje.Nato je v petnajstih letih preživel še tri infarkte Zadnje dni se je slabo počutil,začele so mu otekati noge, zadihal se je pri hoji. Odšel je v ambulanto za nujno pomoč. Zdravnik ga je pregledal, poslali so ga na preiskave. Dobil je izvid, na katerem je bila zapisana diagnoza: 'Srčna odpo- ved'. Priloženi so bili recepti za zdravila ki naj jih jemlje. Ni imel priložnosti,da bi zdravnika vprašal, kaj ta diagnoza po- meni, zdravnik pa mu sam tudi ni tega razložil. Odšel je domov in bil prepričan, da bo v nekaj dneh umrl. Ulegel se je v posteljo in čakal, smrti pa ni in ni bilo. Po tednu dni sva se srečala v ambu- lanti. Po zdravilih se je le bolje počutil. Bil je začuden, zakaj mu srce še ni od- povedalo. Razložila sem mu, da gre pri njem za popuščanje srca in da to nika- kor ne pomeni, da mu je srce odpove- dalo. Rekel je: "Sedaj se pa počutim, kot da bi se še enkrat rodil. Spet bom šel vsak dan na polurni sprehod." Pobiralec parkirnine pred bolnišnico je rekel bolnici v avtomobilu: "Ali veste,da se od tukaj malokdo vrne živ?" Bolnica je prebledela in ni vedela, ali naj stopi v bolnišnico. Prepričana je bila, da bo tudi ona kmalu umrla.Od takrat je minilo že deset let. A vsakič, ko prestopi prag bolnišnice, se še vedno spomni teh be- sed, ki so ostro zarezale vanjo. Pred diagnostičnimi preiskavami je zdra vnica rekla bolniku: "Samo da ne bo rak ... Držimo pesti!" Bil je rak. Bolnik je sam pri sebi razmišljal: "To mora biti res huda bolezen, saj se je boji celo moja zdravnica." Bolnik se je dvakrat dogovoril s kirur- gom, ki ga je operiral,da bi mu povedal, kakšno bolezen ima.Kirurg se je dvakrat izmaknil pogovoru zaradi pomanjkanja časa. Bolnik je zato vprašal medicinsko sestro:"Ali imam raka?" Sestra je odgo- vorila: "Nič naj vas ne skrbi.Nič hudega ne bo.Odstranili so vam žolčne kamne." Bolnik jo je vprašal: "Zakaj sem vsak dan slabši?" Sestra je pogledala v tla in molčala. Svojci so prišli na obisk k bolniku s plju- čnim rakom. Rekli so mu: "Saj ni čudno, da si tako bolan,ko si pa toliko let kadil. Bolj bi moral paziti na svoje zdravje." Življenje včasih boli, posebno takrat,ko te ne razumejo. V bolezni si še posebej ranljiv in občutljiv, ne samo na besede, ampak tudi na pogled, kretnjo, dotik ... Odrešenje se najprej dogaja v naših od nosih. Jean Vanier je zapisal: "Ljubiti ne pomeni delati izrednih, junaških stvari, ampak delati običajne stvari z nežnost- jo." To je najboljša preventiva, da bliž- njega duhovno ne poškodujemo. Zlom se namreč zaceli,duhovna poškodba pa ostaja in boli.
Duhovnik Heinrich Pera, ki je spremljal umirajoče bolnike, je zapisal: "Pravi pri- jatelj ni tisti,ki ti obriše solzo z lica.Pra- vi prijatelj gre po njeni sledi,da ugotovi, od kod izvira." Pred nami so počitnice. Morda bo to obdobje,ko bomo imeli več časa za prijatelje in za Boga. Človeško sočutje lahko postane zgolj čustvo, če se v njem ne naseli Bog. Prav tega vam vsem želim.

Janja Ahčin

Vedno z nami

"Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo." To sta, po pričevanju Pisma, rekla moža v belih oblačilih, po- tem ko se je Jezus pred očmi učencev dvignil v nebo. Pred tem jim je dal ob- ljubo, da jim bo poslal pomoč Svetega Duha, da bodo njegove priče v Jeruza- lemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih meja sveta.
To je naročilo, ki nas kristjane pošilja, da s svojim življenjem in zgledom pri- čamo tako v okolju, kjer živimo, ter do skrajnih meja, do koder pač zmore naš korak.
Hudo je, če se izgubiš v tujem okolju, kraju ali mestu. Nič manj hudo ni, če se znajdeš in izgubiš v navidez znanem o- kolju in ni človeka,ki bi ga lahko vprašal in ni kažipotov,da bi zvedel, kam in kod naj te vodi tvoja pot.
To je lahko prispodoba za naše življenj- sko potovanje, ko včasih ne vemo, kam bi usmerili svoje korake, komu ali čemu bi sledili in kakšen je naš cilj ter kakšna naj bo naša pot. Vse preveč je tistih,ki brezciljno tavajo tjavdan in se vrtijo v začaranem krogu nesmislov in negoto- vosti.
Hrupna glasba, ko ne slišiš niti lastnih misli in ne glasu, vožnja z do kraja po- hojenim pedalom za plin, 'rajžanje' od gostilne do gostilne je za mnoge vrhu- nec doživetja. Tudi invalidi nismo pri tem nobene izjeme. Potem pa pride na- slednje jutro, ko ti je odveč ves svet in si moraš vedno znova poiskati nekoga ali nekaj, nad čimer znašaš svojo neje- voljo in nezadovoljstvo, ki ju v človeku pušča takšen način bivanja.In verjemite mi, ni lahko ljudem, ki s takšno osebo iz dneva v dan skupaj delajo. Nič ustvar- jalnega v razmišljanju in delovanju, am- pak le ukazovalnost in prizadevanje, kako zasesti čimveč prostora,kako zase iztržiti čimveč ...
V labirintu takšnih praznih življenjskih dni nam Jezus jasno govori: "Jaz sem pot,resnica in življenje." Pot podarjanja odpuščanja in ljubezni.
Učenci so poznali Jezusove poti povsod po Judeji, Galileji in Samariji. Na tej poti je opogumljal ljudi, jih tolažil in ozdrav- ljal. Govoril jim je o Božjem kraljestvu, predvsem pa o Očetu,ki ga je razodeval v svojih besedah, znamenjih in čudežih.
A učenci so poznali tudi Jezusovo pot, ki ga je vodila v trpljenje v Jeruzalemu in na križ na Kalvariji.Spoznali pa so tu- di zadnji del te poti, ko jih je povabil na goro vnebohoda in jih poslal na tisočere strani sveta, da bi z oznanjanjem kri- žanega in vstalega Kristusa razodevali odrešujočo ljubezen nebeškega Očeta.

Pot, ki jo je hodil Jezus med svojim ze- meljskim bivanjem, je bila pot, ki se je začela pri Očetu in se je pri njem tudi končala. A med potovanjem je bila ta pot vedno hkrati pot z ljudmi,pot z vsa kim posameznim človekom. Jezus ni za- pustil svojih učencev,s katerimi je živel zemeljsko življenje,ne sedanjih, ne tebe in ne mene, temveč ostaja naš sopot- nik, včasih neviden, a vendar navzoč, včasih molčeč in tih,drugič spet svareč in opogumljajoč. Vedno je z nami.
Vsak, ki hodi svojo življenjsko pot z Je- zusom, se zaupa njegovemu vodstvu in posluša njegovo besedo, živi z njegovo Cerkvijo, zajema moč iz njegovih zakra- mentov, ga bo spoznal tudi kot Resnico in Življenje.
Nismo brezciljni popotniki, temveč ro- marji, ki poznajo svojo pot in jo hodijo skupaj z Jezusom k Očetu v nebesih.

Jože Raduha

Kralj Mobitel

Znanka, ki se je precej časa zdravila v Kliničnem centru - imela je rano na go- leni - mi je povedala tole zgodbo.
V sobi so bile štiri bolnice in vsaka je imela pri sebi mobitel. Znanka, ki se pri hoji opira na bergle, je pri svojih nujnih pogovorih odhajala na hodnik, druge pa so v sobi ure in ure klicale može,sinove hčere in vnuke, sestre in brate, se z njimi glasno pogovarjale in sporočale vsakemu posebej kako so spale, katera zdravila dobivajo in kaj so jedle. Bil je pravi pekel in znanka ni imela niti tre- nutka miru. Ni se mogla zbrati, ni mogla moliti. Posebno je bilo težko, kadar jo je obiskal duhovnik, saj niti takrat niso njene sobolnice pokazale toliko uvidev- nosti in spoštovanja, da bi odnehale s svojim čenčanjem. Zato po obhajilu ni mogla spodobno počastiti Jezusa in se mu zahvaliti. Končno je predlagala du- hovniku,naj se zatečeta na hodnik in si najdeta kakšen mirnejši kot.O podobnih mukah je pripovedovala porodnica. Po carskem rezu je bila v sobi z žensko, ki je ves čas na glas govorila v mobitel.
Opisano dogajanje nam nazorno kaže, kako sicer koristna tehnična iznajdba lahko zasužnji človeka, postane njegov gospodar in kralj, pred katerim se mora umakniti najosnovnejša človeška obzir- nost.Ob tem se vprašujem: Kaj je z na- šo kulturnostjo? In kaj je z zdravstvenim osebjem na oddelkih, kjer se to lahko dogaja? Mar ničesar ne vidi in ne sliši? Mu je mar vseeno, če postajajo bolniš- ke sobe, ki naj bi bile oaze miru, sejmi hrupa in mučilnega orodja?

Breda Cigoj Leben

Oče Henrik in Bratstvo

V. poglavje: Ravnatelj pastoralnega dela v škofiji Verdun(3.del)

Vse gibanje je torej sestavljeno iz jeder,to je temeljnih skupin,v katerih sta na začet- ku le dva ali trije.Ti se trudijo,da se število "somišljenikov" toliko dvigne, da moremo reči,da v kakšnem kraju, vasi, okolju nekaj pomenijo.Ta skupina širi svoje delovno po- dročje; število bolnih, ki jih obiskujejo, se veča tudi zato, ker nekateri, ki so jih obis- kali, postanejo dejavni člani in širijo mrežo tistih,ki jim Bratstvo kaj pomeni.Ker gre za gibanje v Cerkvi,skupino spremlja duhovnik navadno tisti, ki je odgovoren za krajevno Cerkev. Na podeželju, kjer je prebivalstvo redkeje naseljeno,se temeljne skupine raz- tegnejo na širša okolja,ki bi jih lahko imeno vali okraji.V vsaki skupini je kdo,ki je zanjo odgovoren.
Škofijska skupina odgovornih je povezana z odgovornimi posameznih župnij ali okrajev. Njena naloga je ne le povezovati posamez- ne krajevne skupnosti, ampak mora skrbeti za dejavnosti, pri katerih naj bi sodelovale vse temeljne skupine. Iskati mora tudi mo- žnosti, da se ustanovijo nove krajevne skupine. S škofijsko skupino odgovornih je tudi škofijski duhovni voditelj gibanja, ki ga imenuje škof.
Zadnje poglavje dokumenta iz l. 1948, o katerem govorimo in ki ga je napisal oče François, govori o možnosti, da bi se Brat- stvo razširilo tudi zunaj verdunske škofije: "Bratstvo verdunske škofije nima namena voditi podobnih gibanj v drugih škofijah. Bilo bi pa srečno,če bi se tudi drugod bol- niki odločili za podobno ravnanje. S tistimi, ki bi na kaj takega mislili in se odločili za delo, bomo stopili v stik. Tako bi prišlo do narodnega Bratstva bolnikov in invalidov, v katerem bi se združile vse škofije."

Iz doslej povedanega se vidi, da je vodilna ideja Bratstva bratski duh, ki bi v prijatelj- stvu povezal čimveč bolnikov in invalidov. Ta misel je bila očetu d'Argenlieuju posebej všeč.V svoji knjigi,ki smo jo omenili, govori na dolgo in široko,da je tako ravnanje eden najlepših in najuspešnejših načinov apos- tolskega dela od duše do duše.Izkustvo je pokazalo, da ne gre le za neko teorijo teo- loga, ampak za globoko prepričanje očeta Françoisa in vseh tisočev in tisočev, ki so stopili na pot,katero jim je pokazal.On sam nam o tem pripoveduje:
"V začetku smo mislili na množice bolnih, ki bi prišli skupaj, na glasilo, ki bi se urejalo prav zanje, premalo zaupanja smo imeli v delo bolnikov samih.
Ko smo šli k bolnim, smo se sprva trudili,da bi jih čim več pridobili in to množico tudi pokazali.Toda bolnikov,ki so bili pripravljeni sodelovati,je bilo premalo,da bi mogli spre- jeti vse obveznosti, ki so se iz dneva v dan množile. Zmotili smo se tudi, ker smo mislili, da bo v vsakem kraju vsaj kakšen bolnik, ki bo sposoben vso skupino bolnih držati pokonci.
Ko smo Bratstvo predstavili mnogim zelo revnim bolnikom,smo odkrili,da mora biti za nas najpomembnejši bratski pristop. K bol- nikom je treba iti osebno in se z njimi čim bolj preprosto pogovarjati.
Ko smo videli celo vrsto bolnih, ki jih je tako ravnanje popolnoma spremenilo, smo si rekli: To mora biti za nas prvo in najpo- membnejše. Bolni mora iti k bolnemu in mu preprosto povedati, kako je prišlo do tega, da je začel on, bolan ali invaliden človek, z obiski sebi enakih.

Gibanje, ki se je razširilo na vso škofijo, je vedno bolj potrjevalo,da smo na pravi poti Bolniki se morajo spoznati in si postati pri- jatelji. Že samo to bo nekatere privedlo do odločitve: Tudi jaz bom sodeloval,da se bo naša družina večala in večala. Zaupanje, da lahko brat, čeprav je bolan,more poma- gati drugemu bolniku, je tistim, ki so začeli s sodelovanjem, dvigala zaupanje vase: Zmožen sem doseči veliko več, kot sem si predstavljal. Mislil sem, da me imajo za popolnoma nezmožnega človeka ... Kakšno nagrado so že s tem dobili tisti, ki so se začeli žrtvovati za druge,sami pa so s tem največ pridobili! Za ekipo, ki je bila zadol- žena za "urejanje" gibanja v vsej škofiji, so bili začetki zelo naporni.Danes so se stvari precej spremenile: škofija tem vodilnim bol nikom pomaga,kolikor največ more.Najprej, da si sami pomagajo in s tem pomagajo bol nim, za katere so odgovorni,ker so sprejeli dolžnosti tistih, ki so na poseben način vpreženi v voz."
Ta očetova razmišljanja nam povedo,da je v življenju bolnih pokazal resničnost Jezu- sovih besed: "Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo in kako želim, da bi se že vnel!" Ogenj je seveda Sv.Duh - Ljubezen.
Zdelo se nam je nujno, da o prvih korakih Bratstva kaj več povemo. Pravo smer je izbral. In te smeri ni nikoli več spremenil. Treba je reči, da so se je držali vsi, ki so njegovo delo nadaljevali.

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Moja velikonočna poklicanost

Duhovne vaje Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, Mirenski  Grad, 18. - 20. 3. 2004

Duhovnih vaj v postu se je letos udeležilo skoraj štirideset članov Bratstva in sodelavcev. Na veliko noč in življenje veli- konočnih kristjanov nas je s svojo značilno živahnostjo pripravljal spiritual ljubljanske- ga bogoslovja, g. Primož Krečič. Rad se je odzval povabilu Bratstva.
V dom duhovnih vaj na Mirenskem Gradu smo prispeli v petek proti večeru. Ko smo se 'naselili' po sobah in preverili, kako dela dvigalo ter povečerjali, smo že prisluhnili prvemu nagovoru g.Krečiča-med prvo sku- pno mašo. Ker je bil post, smo ob začetku maše zmolili tudi križev pot. Že prvi večer je bilo pestro, saj sta bila med udeleženci tudi dva kitarista ter Zlatko s sintesizerjem Seveda na duhovnih vajah vključi samo tiste gumbe, ki izvabijo lep orgelski glas - skoraj tako, kot bi bili v cerkvi. Utrujeni še od poti, a zadovoljni smo se odpravili spat.
Jutro na duhovnih vajah se običajno prične z molitvijo hvalnic,po njih pa sledi zajtrk in dopoldansko razmišljanje. Nato se razdeli- mo v skupine,v katerih se pogovarjamo ob predlaganih vprašanjih. Po delu v skupinah se zopet zberemo v skupnem prostoru in drugim udeležencem predstavimo svoj po- govor. Hitro smo ugotovili, da je naše delo po skupinah bilo kar precej različno.Čeprav so bila vprašanja za vse enaka, pa je vsa- ka skupina obravnavala le nekatera, odvi- sno od tega,kaj bolj 'žuli' udeležence. Sku- paj smo vendarle obdelali vsa vprašanja, ki so nam bila dana v pomoč. Po poročanju skupin je sledilo kosilo, ki so ga pripravile sestre usmiljenke. Popoldne je bilo na spo- redu novo razmišljanje in možnost za spo- ved, nato pa je sledila sveta maša v dom- ski kapeli. Sobotni večer je prehitro minil med petjem in pogovarjanjem. Izkoristili smo navzočnost spirituala bogoslovcev in mu postavili kar nekaj vprašanj ter mu tudi namignili,kako naj vpliva na bodoče duhov- nike,da bodo imeli čim več srca za bolnike.
V nedeljo zjutraj je sledil še en nagovor ter priprava na mašo. Ker je bilo v cerkvi še hladno, smo raje ostali kar v domski kapeli. Še zadnji napotki duhovnega voditelja, ki nam bo ostal v res lepem spominu. Dobro pripravljeni na praznovanje našega najve- čjega praznika -velike noči- smo se vračali na svoje domove.
Da bi tudi drugi člani Bratstva in ostali bral ci ter bralke Prijatelja doživeli vsaj nekaj tistega, česar smo bili deležni na duhovnih vajah,si preberite še nekaj misli iz nagovora

Simona in Krunoslav

Povzetek osrednjega nagovora na duhovnih vajah

V duhovnem smislu moramo biti zahtevni in se poglobiti v središče naše vere-krščanstva V krščanstvu vse stoji in pade z veliko no- čjo. Sveti Pavel pravi: "Če Kristus ni vstal od mrtvih, je prazna naša vera." Verujemo da Kristus je vstal in v tem je novost, pre- skok in izziv,kar lahko kristjani damo svetu v vsakem času. To je novost Cerkve. Lepo je, da imamo križ in da gledamo Kristusa v trpljenju,vendar vedno v perspektivi velike noči - vstajenja. Križ nam govori, do kam je Bog pripravljen iti, da bi rešil človeka in mu dal polnost življenja.V nas je nostalgija - hrepenenje, želja, da bi bili ljubljeni in da bi lahko ljubili, da bi se lahko podarili in da- rovali samega sebe.
Bog je ustvaril človeka (prim.1 Mz-Geneza) -toda kot bitje dialoga, kot bitje skupnosti -kot moža in ženo. Zapisano je, da bo mož zaradi žene zapustil očeta in mater.To po- meni izhod iz ene skupnosti v novo skup- nost.Prav izhod je osrednji pojem tega ra- zmišljanja. Človek je bitje izhoda, bitje dialoga, bitje skupnosti, bitje ljubezni. Seveda je Bog dal človeku poleg svoje lju- bezni in darov ter poklicanosti tudi sposo- bnost svobode,da vse to,kar mu predlaga, podari, svobodno sprejme ali ne.
Človek je torej ustvarjen po podobi Boga ki je Sveta Trojica in živi troedino živ- ljenje ljubezni. To nam je razodel Jezus Kristus, ki je najboljša podoba Božjega in tudi našega življenja. V njem se more v polnosti uresničiti življenje vsakega člove- ka. On razkriva stvarnost človeške narave v ljubezni. Vsak človek je poklican, da živi ljubezen na sebi lasten način. Člo- vek se more uresničiti samo tako, kot se je uresničil Kristus - v ljubezni - s tem, ko ljubi. Najhuje, kar se človeku lahko pripeti, je, da ne more ljubiti. Pekel je prav v tem - da zavračaš Božjo ljubezen in zato ne moreš ljubiti.
Edina stvarnost, ki trajno obstaja v svetu, je Božja in človeška ljubezen. Ta ljubezen je za nas resnica, smisel bivanja in ure sničenja ter naše poslanstvo. Celo greh se odvija v tej razsežnosti.Je upor ljubezni in resnici, ko človek noče biti in živeti to, kar je. Vendar Bog išče poti, kako bi se približal svetu, mu pomagal ter mu razodel svojo ljubezen, da bi začel razmišljati in resnično živeti. Odrešenje pomeni osvobo- ditev od laži in razodetje ljubezni, ki jo je greh zastrl. Treba je poudariti, da človek dozoreva tudi po izkušnji greha.Gotovo ne smemo reči,da kdor ne greši,ne postaja zrel, ampak da se prav v globini zla in gre- ha še bolj jasno kaže veličina ljubezni.
Ob besedi izhod pomislimo na Izrael, ki je živel v Egiptu v težkih razmerah: suženj- stvo, pobijanje izraelskih dečkov - resen napad na življenje. Bog se je oglasil prek Mojzesa ter napovedal osvoboditev.On naj bi organiziral izhod iz sužnosti v svobodo,iz tujega, sovražnega in suženjskega stanja, iz dežele zatiranja in greha v svobodo, v novo deželo in nove odnose.Mojzes je imel težko nalogo ljudi prepričati, da je to še mogoče, da še ni vsega konec,da je osvo- boditev mogoča in da Bog resno misli nanjo
Bog je najprej zahteval od Mojzesa, da je peljal ljudstvo za tri dni v puščavo, da bi na tej poti častili Boga,mu dali prvo mesto mu prisluhnili in odkrili svojo poklicanost ter zgodovinsko vlogo. Po vrnitvi iz puščave so bili Izraelci odločeni za odhod. Začutili so Boga, ga počastili in z njegovo pomočjo nastopili pred faraonom, da jih je slednjič le pustil. Tu nastopi preroško znamenje osvoboditve, znamenje, ki je povezano s pastirsko kulturo, pa ima tudi samo na sebi velik pomen.Gre za enoletno brezmadežno jagnje. Kri na podbojih prerokuje osvobo- ditev iz sužnosti in smrti, ki jo je sejal an- gel pokončevalec. Po zaslugi te krvi so Izraelci ostali živi in odšli v svobodo. Prav učinkovitost tega znamenja je Izraelce pre pričala, da Bog zares želi pot osvoboditve. Drugi odločilni trenutek je prehod čez Rde- če morje, prehod iz obrežja sužnosti na obrežje svobode. Izraelci morajo zaživeti svobodo, za katero pa še niso bili priprav- ljeni.
Smisel judovske velike noči je v volji Boga, da osvobodi svoje ljudstvo sužnosti. Prav v trenutku, ko se je zdelo,da so vse poti v prihodnost zaprte,se je oglasil on s predlo- gom rešitve.Tudi kasneje se je Bog razodel kot osvoboditelj tedaj, ko je bil Izrael brez izhoda,da bi se ta prepričal,kako ni druge- ga izhoda kot v Bogu. Po zaupanju v Boga bo premagan strah za samega sebe. Logi- ka velike noči je torej: ko se po človeški logiki zapre obzorje,Bog pripravi rešitev.Ko človek sprejme brezizhoden položaj, sprej- me tudi rešitev.
Toda polagoma se je moč tega izhoda iz- črpala. Izrael je znova začel pozabljati na Boga in si v svojo stiski izdelal zlato tele ter plesal pred njim. Znova se je začelo godrnjanje. Pravi pomen velike noči je bil še daleč. V srcih so še vedno ostali stari ljudje. Začeli so čuvati sebe ter podlegati najlažjemu življenju.To se vedno ponavlja. Vsaka družbeno - politična, kulturna, gos- podarska ali verska osvoboditev je vselej samo delna in pogosto se konča v kulturi zatiranja.Prejšnje stoletje je otipljiv dokaz za to resnico. Za pravo osvoboditev je treba odpraviti posledice greha in sta- rega mišljenja, ki je sebično, obremenjeno, ozko in prestrašeno. Samo korenita osvo- boditev more prinesti stvarno in trajno os- voboditev ter nove odnose in novo skup- nost. Človek mora preložiti svoje središče v Boga. Šele tedaj se ne bo več bal zase. Samo osvoboditev, ki resnično premaga smrt,je sposobna pripeljati onkraj smrti. Le taka more prepričati o življenju. Za vsak napredek je treba ozdraviti odnos človek - Bog.Obenem pa je Bog tisti,ki s človekovim sodelovanjem in njegovo svobodo uresniči osvobodilni poseg.
Vidimo, kako Kristus skupaj z učenci uživa velikonočno večerjo kot preroško znamenje nove osvoboditve, ki se bo uresničila na križu. Med to večerjo postavi novo prero- ško znamenje. Namesto jagnjeta vzame v svoje roke kruh in kelih z vinom ter ju v polnosti poosebi. Kruh in vino se použi- jeta v njegovo osebo, da ga moreta polno izraziti. Ponudi ga je učencem, da ga mo- rejo jesti in piti. Ko boste pojedli ta kruh, boste živeli... Jezus se bo dal v roke greš- nikom, da ga bodo umorili, vendar bo tretji dan ponovno vstal. To je nova podoba Boga, da ga moremo v zgodovini piti in se hraniti z njegovo ljubeznijo, ki je zmožna v nas narediti pravo spremenjenje: iz sebič- nih ljudi v nove ljudi, ki ljubijo z nesebično ljubeznijo. Ta prehod v novi način bivanja, v osvobojeno stanje, je križ in grob.
V veliki noči se razodene prava podoba Boga ljubezni. Po smrti sebi in svoji sebi- čnosti se v moči Kristusove velike noči ro- jeva novo življenje.V vsaki maši doživljamo resnično osvoboditev in prehajamo iz smrti v novo življenje. Kot zmago nad smrtjo se rojevamo kot osebe,pripravljene ljubiti. Ker ljubimo, ne umrjemo.
Človeška hudobija je naredila vse, da bi ubila Boga in zatrla njegovo ljubezen. Celo umorila je glavnega nosilca ljubezni in živ- ljenja.Toda ljubezen ne more umreti in Bog prav tako ne. V bolečini, ki je podarjena v ljubezni in je šla v zvestobi do konca, se poraja novo, trajno življenje. Vse, kar je Kristus premišljeval in čutil v svojem srcu, vse, kar je ljubil, začenja vstajati. "Kdor želi svoje življenje rešiti, ga bo izgubil" (Mr 8,35). "Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, če umre, obrodi obilo sadu" (Jn 12,24). Vse kar je zavito v žrtev ljubezni, je iztrgano iz smrti in ohra- njeno za večno življenje.
Resnična vera je izhod človeka iz samega sebe ter priznavanje drugega.Zato ne mo- remo bivati brez vere, ki je pogoj za ljube- zensko darovanje. Ker smo ustvarjeni po podobi Božjih oseb, ne moremo živeti brez te vzajemne ljubezni.V tem izhodu človeka je srce zdrave vere in njegove duhovnosti. Duhovni človek je človek, ki se v molitvi spominja drugih ljudi in Boga, ki v njem de- luje s svojo ljubeznijo. Je človek izhoda.Ko priznava druge ljudi, jih sprejema in ljubi, sprejema in najde samega sebe.
Zato je potrebno delovanje Svetega Du- ha,ki odpravlja strah pred darovanjem Temelj tega darovanja in ljubezni je Bog, na osnovi katerega more vsaka drugačnost obstajati. Težava današnjega časa je v razbitosti vsega, kar živimo, v razbitosti misli in ljudi, v nemoči spraviti to stvarnost skupaj. Rešitev pa obstaja.To je biti oseba po podobi oseb v Sveti Trojici. Sveta Tro- jica je namreč edinost različnih oseb, kjer različnost ne pomeni nasprotja, ampak do- polnjevanje in možnost za podarjanje. Po- klicani smo k izhodu iz svoje sebičnosti,po- klicani smo k življenju v ljubezni po vzoru Svete Trojice - v Jezusovem znamenju evharistije.

povzel: v. d.

Na sončni strani Karavank

duhovni vikend v Semiču-bela nedelja2004

"Dežela na sončni strani Alp," tako se rada predstavlja Slovenija. Če smo bolj določni, bi morali reči: na sončni strani Karavank. Za konec tedna ob letošnji beli nedelji sem imel priložnost spoznati še deželico na sončni strani Gorjancev.To je Bela krajina, najjužnejša slovenska pokrajina. V Domu Zveze paraplegikov je potekal že tradicio- nalni duhovni vikend, ki ga organizira g. Jože Nemanič iz Metlike. V Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov je odgovoren za Dolenjsko ter Belo krajino. Že mnogo let je na invalidskem vozičku, že dve deset- letji pa vsako leto pripravi duhovni vikend. Dom smo letos povsem napolnili. Za hrano so zopet poskrbele Marijine sestre. Podoba križa, življenje po evangeljskih blagrih in življenje prvih kristjanov so bili naslovi treh nagovorov duhovnega voditelja, ob katerih smo se duhovno bogatili.Prvi večer smo za spodbudo pogledali film o Materi Tereziji. Višek srečanje je bila sveta maša v soboto proti večeru,po njej pa še majhen koncert, ki so nam ga pripravili člani družine Nemanič Čudovito doživetje! Lepa je bila tudi ne- delja z mašo v župnijski cerkvi v Semiču. Prosili so me tudi za branje berila in pro- šenj vernikov, kar pred polno cerkvijo in z bolj majhnim znanjem jezika ni tako lahko, a je menda šlo kar dobro.
To bi bilo zelo na kratko vse o srečanju v Semiču, ker pa me je urednik prosil, naj za revijo Prijatelj še kaj napišem o sebi in svojem bivanju v Sloveniji, naj bo ...
"Najlepša je mladost, mladost ne vrne se, lepi so spomini, čas prehitro gre!" Tako se glasi koroška pesem, ki vsebuje vse, kar doživljam tukaj v Sloveniji. Ime mi je Elmar Antonius Augustin,star sem devetindvajset let in prihajam iz Celovca. Kot bogoslovec krške (celovške) škofije sem štiri leta štu- diral teologijo v Gradcu in še dve leti v Innsbrucku.Po študiju -letos januarja- sem želel priti v Slovenijo, da bi tukaj izpopolnil svojo slovenščino. Po mamini strani naj bi tudi jaz govoril slovensko,ampak družinske razmere so to preprečile. Kljub temu sem se vedno zanimal za slovenski jezik in kot samouk skušal pridobiti vsaj nekaj znanja tega lepega jezika. Čutil sem, da mi v živ- ljenju nekaj manjka in tako sem se odločil za:'back to the roots' -'nazaj h koreninam'
Po posredovanju g. Jožeta Kopeiniga, rek- torja Doma v Tinjah na Koroškem, sem za nekaj mesecev prišel 'na sončno stran Ka- ravank'. V Ljubljani so me sprejeli lazaristi. Zdaj pri njih bivam in obiskujem šolo slo- venščine na Filozofski fakulteti. Končno mi je uspelo zaživeti po Slomškovem geslu: "Sveta vera bodi vam luč in materin jezik ključ do zveličavne narodne omike."
Pri lazaristih imam dovolj priložnosti, da takoj prenašam svoje znanje slovenščine v vsakdanje življenje. Najhitrejše se namreč naučiš jezika,če ga vsak dan aktivno upo- rabljaš v medsebojnih človeških odnosih. K temu sem tu vedno znova povabljen.
Tako lahko lazariste spremljam pri njihovem poslanstvu na različnih področjih, od mla- dinskega dela do duhovne oskrbe bolnikov in invalidov. Z Marijansko vincencijansko mladino sem bil na duhovnem vikendu na Zaplani nad Vrhniko, z birmanci v Slovenj Gradcu, z bolniki in invalidi na Mirenskem Gradu ter v Semiču v Beli Krajini.Želim vam prenesti svoje izkušnje s srečanj bolnikov in invalidov. Obakrat je šlo za srečanje Kr- ščanskega bratstva bolnikov in invalidov.
Vedno sem bil zaradi negotovosti v jeziku ter nepoznavanja ljudi in razmer pred sre- čanjem nekoliko v skrbeh. Skoraj bi strah zmagal in bi se s tem sam oropal globokih in bogatih izkušenj. Vendar pripravljenost in radovednost sta bila močnejša. "Nekako bo že šlo," sem se pomiril. Vedel sem, da se z mladino hitro najdeš tudi glede jezika. Ampak kako bo z invalidi, posebno s takimi ki se bolj težko izražajo? Jih bom razumel in oni mene? Začuden sem ugotovil, da je- zik sploh ni bil težava. Bodisi na Mirenskem Gradu ali kasneje v Semiču: oni so me sprejeli, kot da bi bil član njihove družine. Hitro sem se počutil "po domače" in v po- govorih smo se zbližali. Seveda so bili tudi drugi spremljevalci zraven, tako mi ni bilo treba posegati v nujno intimno oskrbo ali nego. Sčasoma sem postal vedno bolj sa- mozavesten in kadarkoli je bilo treba po- magati, sem prispeval svoj delež.
Imam namreč že izkušnje na tem področju, saj sem v poletnem času štiri leta zapore- doma delal v Domu šolskih sester za one- mogle in psihično prizadete ženske v Pli- berku na Koroškem. Vedno sem si želel, da bi Bog po meni deloval - da bi postal Božje orodje na tem svetu. Tako hočem tudi iz- polniti znamenje duhovništva - diakonijo - služenje Bogu in sočloveku,posebno ljudem katerih življenjska pot ni ravno posejana z rožami.
Nikoli nisem imel predsodkov do dela z in- validi. Seveda sem se vedno znova skušal vživeti v njih položaj in v vse težave, ki jih imajo v vsakdanjem življenju: naj bo to družba,ki jim ni vedno tako naklonjena (na primer - zavračajo jih lahko v družini, po- gosto se znajdejo v finančni stiski ali pa je to gradbena infrastruktura, ki jo morajo dan za dnem premagovati). Kaj pa je šele s psihično obremenitvijo, v kateri so si bolj ali manj sami sebi prepuščeni. O tem sem veliko razmišljal, vendar jih nikoli nisem po- miloval, to pa zaradi tega,ker sem čutil, da jim to ne bilo prav.Nasprotno! Oni se čutijo nam, "zdravim", enakovredni. Dobesedno zelo pogumno vzamejo svoje življenje v lastne roke. S tem se hočejo izogibati tuje pomoči,vsaj do tiste mere,ko je to možno. Zaradi te samopomoči in samozavesti jih zelo cenim. Prišel sem do sklepa, da bi se lahko marsikdo od nas veliko naučil od nji- hove življenjske sile.
Presenečen sem bil, kako so se zanimali za bivanjska vprašanja, posebej za verska. To so življenjska vprašanja in vznemirjajo vsakogar izmed nas. Taki vikendi bolnikom nudijo odgovore na vprašanja, in so s tem tudi bistveni vrelci, iz katerih črpajo moči za vsakdanjost.
Ko se ozrem nazaj na take vikende,ugota- vljam, da niso bili samo prijetni, ampak so bili zame tudi izredna človeška obogatitev.
Čeprav sem bil "samo" med njimi, so se mi z nasmehom na ustnicah zahvalili za mojo navzočnost, in to je bilo zame najlepše plačilo. Srečanje z invalidom me je znova opozorilo na to, da ne morem nikoli biti Bo- gu dovolj hvaležen za svoje življenje, po- sebno pa za zdravje.
Tako mi bodo moji novi prijatelji z Miren- skega Gradu in iz Semiča ostali v trajnem spominu. Veselje in zadovoljstvo sta zame najvišji čednosti na tem svetu. Hvala Bogu za milost, da to spoznanje vedno znova odkrivam.
Srečen in vesel sem, ker imam takšna lepa doživetja tukaj v Sloveniji, ki se izrazijo še posebno takrat, ko navežem iskrene prija- teljske stike. V pogovorih pogosto pouda- rim, da polovica mojega srca že bije za Slovenijo in njene prebivalce.
S temi vtisi pa prihajam spet na začetek svojega članka: ob spoznanju, da se bom kmalu vrnil na Koroško ter začel s pasto- ralnim letom kot diakon v Pliberku, malce žalostno zapojem: "Najlepša je mladost, mladost ne vrne se, lepi so spomini, čas prehitro gre!"

Elmar Antonius Augustin

Napoved razstave izdelkov bolnikov

Sredi aprila si je majhna skupina Bratstva v galeriji Družine ogledala razstavo slik du- hovnika in slikarja Jošta Snoja. Iz slik živo diha avtorjev odnos do Jezusa in Cerkve. Posebej smo se zazrli v sliko križanja apo- stola Petra. Če resnično slediš Jezusu ...
Pri ogledu razstave smo imeli še dodaten razlog. Hkrati s slikami smo si natančno ogledali oba prostora, v kateri bo letos v začetku septembra razstava izdelkov bol- nikov in invalidov. Zaradi prenove teološke fakultete bo namreč tokrat v sosednji stavbi v omenjeni galeriji. Že vnaprej smo hvaležni tedniku Družina za gostoljubnost.

Poljubljanje

Velikonočni prazniki so minili,ostalo je upa- nje in veselje vsem, ki smo imeli priložnost, da smo jih globoko doživeli. Hvala Bogu za priložnost, da sem občuteno spremljala Gospoda na križevi poti vse dni v velikem tednu. Bolj globoko sem doživljala Njegovo ljubezen in upanje.
Na cvetno nedeljo popoldne sem bila sama doma in me je nenadoma zadela "nesreča" oz. sreča -huda bolečina. Pomislila sem na besede blažene Matere Terezije, da je to Jezusov poljub. Tako je ona nekoč tolažila trpečo osebo. Ta pa je odgovorila: "Recite Gospodu, naj me neha poljubljati!"
Res se vsak boji in težko vzdrži prehude bolečine, vendar ko jih pridružimo Jezuso- vemu trpljenju in Njegovemu zasluženju,se vse bridkosti spremenijo v notranjo srečo in upanje,ki nam osmišlja življenje v Bogu.. Zato sem vseeno hvaležna Bogu, da mi je poslal to priložnost, zato so bili prazniki bolj združeni z Njim in Njegovim trpljenjem za vse potrebe tega sveta ...
Veliko sem brala in se v molitvi pridružila bratom in sestram. Pri takem življenju nam je v veliko pomoč radio Ognjišče, saj sliši- mo toliko lepih in bogatih misli.Hvala Bogu!
Le to mi je bilo težko, ker se nisem mogla udeležiti srečanja v Semiču, vendar sem sedaj prejela kartico s pozdravi vseh ude- ležencev, za kar se vsem lepo zahvalim. Vsem želim vse dobro in lepo. Pozdravljam vse znance in prijatelje,ki se me spominja- te. Vsi ostajate v mojem molitvenem spo- minu.

Urška Zupančič

Op.: prvi odstavek v reviji ni bil objavljen

Romanje k Mariji v Leščevje-na Dobrovo

Tudi letos nas je razveselilo prisrčno vabilo predrage s.Edith, naj se pridružimo vsako- letnemu romanju invalidov od Ljubljane do Dobrove.
V soboto, 8.maja, je na Dolenjskem močno deževalo, vendar smo z zaupanjem v Mari- jino dobrotljivost pričakovali zjasnitev. Ni- smo se zmotili. Jasnilo se je že, ko smo se peljali proti Ljubljani,kjer je bilo naše zbor- no mesto. Marija nas je zopet uslišala.
Pred pokopališčem na Viču so nas že čakali znani obrazi, ki so bili vir veselja in toplote v duši. Močni stiski rok, objemi in prisrčne pozdravne besede so priklicale nasmeh na sleherni obraz. Pogledovali smo po zbrani množici. Nekateri so se letos prvič udeležili romanja. Vsakemu posebej smo želeli, da bi doživel vsaj delček tistega, kar smo mi prejeli na preteklih romanjih. Da bi tudi oni prejeli tisto, kar te greje in te drži pokonci v težkih trenutkih življenja.
Veliko invalidov se je zbralo in ravno prav spremljevalcev. Kot sončki so bili za nas sestra Helena, sestra Edith in bolniški žup- nik Miro Šlibar.
Pred odhodom smo molili in priporočili Bož- jemu varstvu vse,ki so ostali doma,pa tudi vse, ki so že v večnem življenju. Priporočili smo se v varstvo Mariji in Jezusu ter se brezskrbno odpravili na pot.Ves čas nas je spremljal Marijin kip, ki ga je spoštljivo na svojih kolenih popeljala proti Dobrovi ena izmed romark na vozičku. Kako je bila ve- sela, da ga je smela nositi!
Gospod Miro nam je s svojim prisrčnim hu- morjem in z molitvijo krajšal pot. Na poti so nas spremljali zvedavi in presenečeni, a prijazni obrazi ljudi in od dežja umita po- krajina.
Ko smo se bližali Dobrovi, smo s pogledi objeli dom Marijinih sester, kjer nas vsako leto prisrčno sprejmejo, pogostijo in obo- gatijo s šmarnično pobožnostjo.
Pred cerkvijo na Dobrovi so nas pričakali udeleženci, ki so priromali na Dobrovo s svojimi jeklenimi konjički,ter prijazne doma- činke, ki so nas postregle s pecivom in nas odžejale. Gospodje so nas prijazno povabili k sveti spovedi,malo pozneje pa tudi v cer kev, kjer smo se zazrli v našo priprošnjico Marijo. Vso radost, vse skrbi, vse prošnje, vse obljube smo ji položili v naročje. Pre- novljeni in obogateni smo sodelovali pri sv. maši. Prejeli smo še blagoslov in se odpra- vili na hribček k Marijinim sestram, ki so nas zopet prisrčno sprejele in okrepčale.
Pred domom, v objemu narave, smo sode- lovali pri šmarnicah in petih litanijah. Kle- petali smo, se smejali in zapeli skupaj. Pri- jetne trenutke je sestra Edith ujela tudi v objektiv.
Mariji in vsem sopotnikom smo se zahvalili za prejeti dan, za toploto v srcu, za moč, pogum, za vse, kar nas je obogatilo.
In še prošnja, ki jo je osemletna Alenka ponesla k Mariji:
Ljuba Marija, pomagaj vsem bolnim in in- validom, da bi potrpežljivo prenašali svoje težave, nam pa pomagaj, da bi jim znali olajšati življenje!

Jožica, Alenka in Lojzka iz Radohove vasi

K Mariji, Kraljici miru

Medjugorje. V ta milostni in s čudeži obdan kraj, ki je od Slo- venije oddaljen približno šesto kilometrov,smo s prijatelji poro- mali od 25.-27.aprila letos. Ko smo z avto- mobili odšli na deseturno pot iz Ljubljane, smo bili vsi veseli, da bomo skupaj poglab- ljali prijateljstvo z Njim in med seboj. Vso pot nas je spremljalo muhasto vreme, a pravijo, da se za april tako spodobi. Ni nas motilo,saj so bile naše molitve, želje in pri- čakovanja močnejši od vpliva narave. Ne- koliko presenečeni smo bili nad slabimi ce- stami ter onesnaženostjo narave in voda. Razmišljali smo, kako lepo bi bilo očistiti te kraje. Tam, kjer je nedavno divjala vojna, pa vse izgleda še huje. Verjamem, da so ljudje tam dobri, verni in zelo pogumni. Na naši romarski poti smo šteli številne predo- re,z radovednimi očmi ogledovali mostove, vodne elektrarne in lepe soteske. Čudovito stvarstvo Njega, ki je vse ustvaril.
Čas vožnje je kar hitro mineval. S svojimi domislicami nas je zabavala naša Mima in nasmejali smo se do solz. Tako nas je do želenega cilja ločila le še desetka rožnega venca.
Medjugorje nas je sprejelo v vsej svoji le- poti in s kapljicami dežja za blagoslov pred mašno daritvijo v prelepi cerkvi z nepregled no množico ljudi vseh narodnosti in jezikov Somaševalo je okrog trideset duhovnikov. Molitev za različne namene nas je napol- nila z milostmi in mirom, ki ga Kraljica miru prinaša kraju in vsem romarjem. Zdi se, da tam prevladujemo Slovenci. Nekateri poro- majo v ta kraj večkrat na leto. Sama sem bila tam prvič in že to je velika milost in čudež. Tudi to, da smo bili nastanjeni pri tako prijaznih gostiteljih in tako blizu cerk- ve je bil za nas poseben dar.
Po potrebnem nočnem počitku smo nasled nji dan nadaljevali pot do skupnosti Cena- colo,kjer se zdravijo odvisniki.V kapeli smo prisluhnili dvema življenjskima zgodbama,ki sta nas pretresli do dna srca, še posebej izpoved komaj sedemnajstletnega Matica, doma nekje s Primorske.V borbi za ozdrav- ljenje in življenje iz Božje Previdnosti so pravi zmagovalci. Hvaležni za pričevanji in prijaznost smo odšli v tišini v Oazo miru pred Najsvetejše molit zanje in za vse naše potrebe.Nič ni bilo dolgo uro ali dve prebiti v tišini in molitvi. Tam se človek res odpo- čije in napolni baterije z Njim,ki je Ljubezen
Popoldne smo obiskali tudi bližnji kraj Široki Brijeg in prisluhnili fra Jozu Zovku, ki nas je opogumljal, kako živa mora biti naša vera.
Vseskozi so nas spremljali molitev, pesem, veselje in notranja moč. Za to se moramo zahvaliti tudi našim pomočnikom,ki so kljub vsem naporom šli v zgodnjih in poznih večernih urah tudi za nas molit na Crnico, kraj, kjer se je po besedah vidcev 24. ju- nija 1981 prvič prikazala Marija, in pa na Križevac.
Drugi dan smo se že zjutraj udeležili svete maše,potem pa smo ob postajah razmišlja- joče molili križev pot. Ob Vstalem Kristusu smo zaključili s sklepom, naj se odslej tudi naše življenje nenehno obrača k luči vsta- jenja in nosi to sporočilo vsakemu človeku.
Tako duhovno obogateni smo se odpravili na pot domov. Naj izrečem v imenu romar- jev -bolnikov in invalidov-še zahvalo vsem ki so nam omogočili to romanje in ga varno vodili vso pot. Hvaležni

Nives, Mojca, Stane, Ivka,
Mima, Boštjan s prijatelji - spremljevalci.

Desetletnica kapele v Kliničnem centru

V torek, 27.aprila 2004, smo v kapeli Klini- čnega centra v Ljubljani z veseljem prižgali sveče za evharistično slavje ob 10. oblet- nici blagoslovitve kapele.
Naši spomini so pohiteli nazaj,ko je takrat- ni nadškof dr. Alojzij Šuštar priklical v živ- ljenje "srce" velike bolnišnične ustanove, ki skozi vsa ta leta "poganja" kri tolažbe, mi- ru in sprejemanja bolnikom, zdravstvenim delavcem in drugim obiskovalcem kapele sv. Križa. V spomin smo nadškofu poslali zahvalo s podpisi navzočih.
Med sveto mašo nas je prijazno nagovoril frančiškan in ljubljanski dekan, p. Franci Seničar. Njegovo osebno srečanje z bole- znijo in tako tudi s kapelo je bilo čutiti v besedah, ko je zbrane,ki so povsem napol- nili kapelo, povabil,naj zaupajo največjemu Zdravniku, ki je vedno navzoč v ambulanti bolnišnične kapele.
Slavje ob desetem rojstnem dnevu so "ok- rasili" pevci iz Žažarja, med njimi tudi mladi organisti Urška, Janja in Gašper,ki so z ve- likonočnimi pesmimi bodrili zbrane, da ima tudi trpljenje svojo ceno,posebej,ko je os- mišljeno s pogledom na Križanega in Vsta- lega in darovano za velike potrebe - tudi za duhovne poklice in dostojanstveno držo kristjana ob vstopu v Evropo.
Med mašnim slavjem je bila ob oltarju iz lesa izrezljana podoba Marije Zdravje bol- nikov, delo Draga Koširja iz Jelovca pri So- dražici. Njegovo sočutno srce se je tako združilo z bolniki,da je Marijo za praznik po daril kapeli, ki bo trosila rože vere, upanja in ljubezni vsem, ko boste prihajali k nam.
Seveda velja ob takem prazniku nazdraviti in se spomniti tudi avtorjev kapele: arhi- tekta dr.Jožeta Marinka, akademskega sli- karja Alojzija Čemažarja, izdelovalca orgel ing. Braneta Koširja, dr. Janeza Zajca in vseh - tudi vas,dobrotnikov kapele,in vseh ki imate nanjo lepe spomine.

Povabljeni ste, da z nami praznujete kdaj pri maši ob pol osmih zvečer, ob nedeljah tudi še ob desetih. Če doživljate bolezen, vas bo ob torkih okrepčal Gospod v zakra- mentu bolniškega maziljenja. Vesel pa bo tudi vaše družbe ob četrtkih od petih po- poldne, ko je izpostavljeno Najsvetejše.

Miro Šlibar, bolniški župnik

Prvo obhajilo in birma

V ponedeljek po beli nedelji, 19.aprila 2004 smo v domu Impoljca doživeli lep dogodek - obisk ljubljanskega pomožnega škofa Alojza Urana. Ob napovedani uri je stopil v domsko kapelo v svečani škofovski obleki in s somaševalci.
Ga. direktorica ga je lepo pozdravila. Škof Uran se je zahvalil in spregovoril nekaj be- sed v pojasnilo obiska v našem domu. Naši oskrbovanki Stanki Galič bo podelil zakra- ment prvega svetega obhajila in birmo.Na- ša kapela je majhna in ta dan je bila nabito polna, tako, da je bilo v resnici zelo slav- nostno.

Franko Pellaschier

Kdo vas je pa pripeljal?

Kar pogosto se mi dogaja, ko pridem kam maševat, spovedovat ali pa samo na obisk da me presenetijo z vprašanjem: "Kako ste pa prišli! Kdo vas je pa pripeljal?" - "No, ali sem res že tako na tleh, da mi več ne pri- sodite pravice, da bi se sam kam peljal?"
"O, saj bi vam privoščili to veselje, a vaših let se je nabralo kar lepo število."
"Od kdaj pa izdajajo vozniška dovoljenja po številu let? Ali ni za to odločilno zdrav- stveno stanje človeka in njegova usposo- bljenost, kako zna vrteti volan in z nogo pravilno pritiskati na pravi pedal?" Tako navadno odgovarjam.
Vozniško dovoljenje seveda ne velja kar do smrti.Večina držav ima sistem podaljše- vanja na vsakih pet let. Če v tem času ni bilo prekrškov, po pošti pravočasno dobiš obvestilo o zapadlosti in navedbo vsote, ki jo je treba plačati. V roku enega tedna, ko so prejeli tvoj odgovor s čekom, ti pošljejo novo dovoljenje.
Pogledam svoje dovoljenje.Samo še en te- den ... Nič posebnega, razen če imaš blizu devetdeset let ... In jaz jih imam ... Treba bo na zdravniški pregled, morda tudi na praktični izpit z vožnjo.
Pomislim na svoje izpite, posebno na zad- njega leta 1963 v Kanadi. Pismeno oceno sem dobil sto,pri vožnji pa kar dvakrat sla- bo - zaradi strogega in verjetno nekoliko živčnega inšpektorja: prvič po eni sami ra- zmeroma malenkostni napaki, pri drugi vo- žnji pa celo zaradi napake drugega voznika Ko pridem na tretji poskus, me pokliče šef v pisarno in vpraša: "Kaj je z vami? Deset let že vozite, imate ameriško in peruansko dovoljenje in na nobenem kakšne oznake o prekršku. V čem je vzrok ali težava."
"Prosim, dajte mi drugega inšpektorja." - "Zakaj?" -"Prva vožnja je bila v redu,razen v zadevi šolskih otrok,ki so stali na pločni- ku in čakali na prehod čez cesto.Upočasnil sem vožnjo in pričakoval,da bodo stopili na cesto. Pa niso. Tako sem peljal naprej ... Drugič z istim inšpektorjem: voziva po pre- cej široki cesti,pa naju nenadoma po desni strani z divjo vožnjo tesno ob najinem av- tomobilu nekdo prehiti. Mož je prestrašen, mene pa oceni kot krivca možne nesreče."
Brez nove vožnje dobim kanadsko vozniško dovoljenje. Kako zahtevni so pa ti gospo- dje v Ljubljani? Pa še moja leta ... No, šel bom. Kar bo, pa bo ... Pokličem in določijo mi datum: sreda, 10. marec, ob 10.15.
Nič ni treba čakati. Zdravnica srednjih let me prijazno sprejme. Ko se drug drugemu lepo predstaviva, ona nadaljuje: "Najprej se bova malo pogovorila, potem vas bom pa še pregledala". Po kratkem pogovoru o mojem življenju, delu in splošnem počutju, začne pregled. Od okulista sem ji prinesel spričevalo, da je z očmi vse v redu, zato začne pri ušesih, nadaljuje z grlom, potem pridejo na vrsto še pljuča,srce in krvni pri- tisk.Malo na smeh mi gre,ko ležim na divanu in mi pravi: "Dovolite, da še vaš trebušček malo potipam." Rahlo pritisne nanj. "Ali kaj boli?" Potem še razgibavanje z nogami in preizkus reakcije noge ob udarcu pod ko- lenom. Opravila sva.

"Čestitam! Pri vaših devetinosemdesetih letih izvrstno. Ni razloga, da vam ne bi po- daljšala dovoljenja še za dve leti, če bo psiholog s tem soglašal."
"Psiholog? Kakšno pa je njegovo delo pri tem?"
"Jaz ugotavljam vaše zdravstveno stanje, on bo pa ocenil vašo vožnjo - kako vozite na prometnih cestah - ter podal pismeno poročilo. Za kdaj želite, da vas najavim?"
"Če je mogoče, kar danes."
Po telefonu se hitro domenita:popoldne ob sedemnajsti uri.Ob slovesu mi še reče: "Pa nikar ne mislite,da ste vi najstarejši voznik Prejšnji teden sem podaljšala za dve leti gospodu pri starosti dvaindevetdesetih let"
Pri psihologu, Celovška cesta 116. Po poz- dravu kar takoj preide k zadevi: "Prihajate s priporočilom zdravnice.Opravila bova sa- mo vožnjo. Ste pripravljeni?"
"Saj zato sem prišel."
Sedeva v avto. Z roko pokaže, kam naj obrnem.Takoj se zapleteva v pogovor.Mož je radoveden in ve,da sem duhovnik -misi- jonar. Hoče kaj zvedeti o deželah in ljudeh kjer sem deloval. Zanima ga, če sem že napisal kakšno knjigo spominov in dogodiv- ščin. Na njegovo vprašanje,če še mašujem dodam, da tudi pridigam in spovedujem in potem malo pokramljava tudi o tem in o molitvi.
Vožnja se mi zdi prijetna in brezhibna. Psi- holog stopi v svojo pisarno in po nekaj mi- nutah mi izroči odprto pismo za zdravnico z besedami: "Dobro ste vozili. Soglašam z njeno odločitvijo o podaljšanju za dve leti. Ampak nekaj vam povem: Še lepše kot vi je pred dnevi vozila gospa v starosti šest- indevetdesetih let. Njena vožnja je bila kakor pesem."
Naslednji dan izročim pismo zdravnici. Bere in se smeji: "Poglejte, kaj je zapisal!" Med pisanjem opazim pomemben stavek:"Vožnja je bila brezhibna in najin živahen razgovor ni prav nič zmanjšal njegove zbranosti ter pozornosti glede signalov." Toliko let prak- se se pa že mora poznati ...
Podaljšanje za dve leti ... Ko me bo spet kdo vprašal,kako sem prišel,mu bom dovo- ljenje z veseljem pokazal in ga povabil na vožnjo. Priporočila se bova angelu varuhu in svetemu Krištofu ter se odpeljala - lepo počasi, kot se za moja leta spodobi. Sicer pa tako ali tako kar naprej priporočajo, naj vozimo bolj počasi ...

Jože Mejač CM

Resnična zgodba ob dnevu življenja

Na prošnjo Centra za socialno varstvo je bila v Caritas Zagrebške nadškofije v sta- rosti devetih mesecev sprejeta deklica Mirjana. Ob rojstvu je bila že sedmi otrok svoje matere.Ker je prišla na svet z različ- nimi telesnimi hibami,ji oče ni hotel priznati svojega očetovstva.Slabe razmere v druži- ni niso omogočale primerne skrbi za otroka Mirjana je morala večkrat ostati v bolniš- nici. Poslali so jo na oddelek za genetiko v eno od zagrebških bolnišnic, kjer naj bi od- krili vse njene ovire,ki so jo prizadele.Ko je bila iz bolnišnice odpuščena, ni imela kam iti - njena mati je ni hotela več sprejeti.

Teta Jelena je kot vedno rekla: "Sprejeli jo bomo,saj ima tudi ona pravico do življenja. Nudili ji bomo največ in najbolje, kar zmo- remo." Mala Mirjana je sedaj naše veselje in naš ponos, prijetna in vesela deklica. Kljub telesnim hibam je zelo spretna.Ko ste ob njej, na vse to pozabite in vidite samo veselo deklico, ki se s svojim nasmehom želi zahvaliti za vse,kar storimo zanjo. Na- haja se v naši hiši v Vugrovcu,kjer jo imajo vsi radi in pazijo nanjo.Čeprav so doseženi že vsi pogoji za njeno posvojitev, žal, ni- smo uspeli najti zakonskega para, ki bi jo z njeno diagnozo, takšno, kot je, sprejel. Upamo, da bo končno tudi ona našla svoj dom in svojo družino ter da bo tudi ta čla- nek kaj pripomogel k temu.
Na Selski cesti 165 v Zagrebu deluje Klub staršev otrok s posebnimi potrebami -"Lju- bezen". Tukaj se vsak teden zbirajo starši in njihovi otroci s posebnimi potrebami, posredujejo si izkušnje in z našo strokovno pomočjo rešujejo svoje težave. Ob primeru male Mirjane, ki je zapuščena zaradi svoje prizadetosti, bi želeli pokazati na ljubezen staršev,ki prihajajo v naš klub:oni so ostali pri svojih otrocih. Niso jih zapustili, ampak so v skrbi zanje vztrajali kljub težavam. Hvala tem in takšnim staršem,da pogumno in vztrajno izkazujejo ljubezen, ki pripada vsakemu človeku,še posebej pa jo od star- šev pričakuje in potrebuje njihov otrok!

Jadranka Bosnar, dipl. socialna delavka

Iz Novosti - informativnega mesečnika Caritas nadškofije Zagreb, prevedel Tone Lavrič CM

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.

(20)

Ko se je smeh polegel, jim je razredničarka končno lahko začela razlagati potek igre: "Vsak bo dobil list, na katerem je trideset različnih lastnosti."
"Zakaj pa ravno trideset?" je takoj priletelo vprašanje.
"Ker jih je toliko na papirju..." je v enakem slogu odgovorila razredničarka. "Pri vsaki lastnosti je pripisano tudi njeno nasprotje. Na primer: velik - majhen ..."
"Ali veste, koliko centimetrov ima največji človek?" je vprašal eden od fantov.Iz vpra šanja se je jasno čutilo, da on to ve.
"Ne vemo,ker še raste... Če seveda misliš ukrajinskega velikana Leonida. Ko so ga nazadnje merili, je imel dvesto petinpetde- set centimetrov." Razredničarka je očitno bila na tekočem.
"Koliko pa bo še zrastel? Koliko je star? Ali igra košarko?" jih je takoj zanimalo. Potem so se spomnili na igro in vprašali: "Ali je poročen? Koliko centimetrov ima žena?"
"Mislim,da še ni poročen.Koliko centimetrov pa bi po vaše morala imeti njegova žena?"
"Vsaj dvesto petinštirideset centimetrov. Deset centimetrov razlike je čisto dovolj. Drugače se je težko poljubljati," je 'stroko- vno' ugotovila Sandra.Razred pa v smeh...
"Vidim, da razumete zadevo," se je muzala razredničarka. "Ampak tudi jaz imam vpra- šanje? Kaj če je dekle večje kot fant? Sme tudi ona biti večja za deset centimetrov? Ali več? Za koliko največ?"
Niso se mogli zediniti. Večina je menila, da je najbolje, če je fant nekaj centimetrov večji kot dekle, ali da sta kvečjemu enako velika. Le redki so menili, da je lahko dekle večje, ampak ne preveč. Katjuša pa je imela svoje mnenje: "Čisto vseeno je, kdo je večji."
"...čeprav bi raje imela košarkarja kot Pig- mejca" ji je oponesla Sandra."Kar priznaj.."
"Pa kaj mešaš Pigmejce," se je jezila Kat- juša. "To je čisto druga rasa."
"Stop! Stop!" je v prepirček posegla razre- dničarka. "Dve razliki že imamo: velikost in raso. Obe sta na papirju." Obrnila se je h Katjuši: "Kaj misliš, kako bi se ob tebi, ki nisi ravno majhna, počutil za glavo manjši fant? Ne gre samo zate, gre za oba. Če tebe ne bi motilo, pa bi morda njega, da bi ga gledala zviška ..."
"Saj to neprestano počne ... Ona na vsa- kogar gleda zviška," si je mislila Menči, a raje tega ni rekla na glas.
Katjuša je takoj našla odgovor: "Napoleon je bil čisto majhen,pa je bil največji vojsko vodja."
"Ni res,Aleksander Makedonski je bil večji," je takoj nekdo ugovarjal.
"Kje pa, Džingiskan ..."
"Stop! Stop! Ostajamo pri centimetrih tele- sne višine in me ta hip čisto nič ne zanima kdo je bil največji oziroma najuspešnejši vojskovodja" je razredničarka prekinila na- števanje. "Vidim,da imate različna mnenja. Gre za to, da ob vsaki razliki pomislite na oba, na fanta in na dekle, na moža in na ženo, in na to,kako se vsak od njiju počuti v odnosu do drugega. To je samo ena od razlik. Drugo ste že omenili - raso. Tudi pri nas prihaja do porok ljudi različnih ras in ver. Vera je tudi pomembna."
"Ja, papež je proti porokam kristjanov in muslimank," je nekdo vedel.
"Muslimanov in kristjank," ga je popravila Menči.
"Aha, imamo tretjo razliko. Očitno je vera pomembna, če je celo papež dal takšno navodilo."
"Vse vere so čudne," se je posmehnila Ka- tjuša. "Vsaka trdi,da je edino pravilna. Naj se zmenijo, katera je prava, pa bom tudi jaz začela hoditi v cerkev ..."
"Zakaj pa ravno v cerkev? Saj boš lahko šla v džamijo,če jo bodo zgradili, ali pa v... kako se že reče ... kot pogodba ... ne ne, kot Pag ... pag - pagoda, pagoda! To je indijski tempelj... ali pa v 'vat'. To pa je tajski tempelj. Angkor vat," se je 'važila' Sandra.
"Pagoda je budistični tempelj. Budisti so tudi v Indiji, to je res. Vsekakor pa zdaj mi ne bomo odločili, v katero cerkev ali tem- pelj bo Katjuša kdaj hodila.Gre samo za to, ali se vam zdi pomembno, da sta fant in dekle približno enako velika po centimetrih, iste rase, iste vere in tako dalje. Kaj bi še lahko bilo?" je spraševala razredničarka.
"Na stara leta bom že kam hodila, prej bi pa rada živela," je komentirala Katjuša. "Nihče mi ne bo ukazoval, kako naj živim." Zanimivo je bilo,kako rada je ona ukazova- la in kolikokrat je poudarila, da njej že ne bo nihče ukazoval.
Menči je čutila,da bi morala nekaj reči, ka- ko je katoliška vera najboljša,a si ni upala. Katjuši si pač ni drznila ugovarjati.
"Kdo ve še za kakšno razliko?" je medtem nadaljevala razredničarka.
"Saj jih imate na papirju," je vzkliknila San- dra. Ker je bila blizu, je hotela kar vzeti papir s katedra.
"Počakaj! Počakaj! Kam se ti mudi? Sploh pa se spodobi vprašati, če se sme vzeti," jo je okarala razredničarka.
"Saj že razumemo in kmalu bo zvonilo. Za- nima me.Dajte nam papirje," je moledovala Sandra in je proseče gledala, da se je mo- rala razredničarka prav nasmejati. "Kako le zna ta deklica biti tako prikupno prepričlji- va?" je pomislila.
"Vseeno bi rada, da skupaj naštejemo še kakšno pomembno razliko.Kaj pa debelost? Bi vzela japonskega 'sumo' borca, Sandra? Tako kot tista manekenka,ki je vzela prva- ka v 'sumo' borbi, čeprav ima več kot sto petdeset kilogramov, ona pa še petdeset ne?"
"Seveda ga je, če je pa bil tako bogat. Saj ga bo kmalu pustila in mu odnesla ves de- nar," je komentiral eden od fantov. Take ste ženske."Samo za denar vam gre,potem pa ljubimca in adijo.. z denarjem seveda.."
"Dobro, dobro! Pustimo to! Še dve razliki smo našli: denar, oziroma bogastvo ter ki- lograme. Najprej debelost... Dekleta, zakaj ste tako suhe, če kilogrami niso nič pome- mbni?"
"Kdo pa pravi, da niso? Jaz se že ne bi po- ročila s tisto gmoto špeha" se je zmrdovala ena od deklet. "Niti zaradi denarja ne. Saj ga ima še kdo drug.Kakšen filmski igralec.."
"Aha,poklic. Tudi poklic imamo na seznamu Ampak pomislite na tole kombinacijo: Ona profesorica na univerzi, z doktoratom se- veda,on pa nekvalificirani delavec. Bi šlo?"
"Bi. Zakaj pa ne? Imela bi ga za šoferja, kuharja, čistilca, varuško ... Čisto v redu bi bilo. Bolje kot imeti direktorja, ki je cele dneve na sestankih," se ni mogla zadržati Sandra. "Samo jaz nikoli ne bom prišla do doktorata."
"Uči se," se je slišalo iz ozadja.
"Mir,mir! Koliko razlik že imamo?" je povze- la razredničarka. Velikost, raso, vero, pre- možnost, debelost, poklic, izobrazba... Kaj se vam še zdi pomembno?"
"Lepota," se je oglasil eden od fantov.
"Saj to je že vključeno v debelost," je pro- testirala Katjuša.
"Čakaj, kako vključeno?" je bila radovedna razredničarka. "Menda ne boš rekla, da so vsi suhi ljudje lepi, vsi debeli pa grdi?"
"Več lepih je med suhimi kot med debelimi" je bila odločna Katjuša.
"To pa že ni res," se je namrdnil eden od fantov, ki se mu je na daleč videlo, da rad jé. "Suhi ljudje so grdi kot koze ..."
"Pujs... Kdaj si pa še videl,da je na tekmo- vanju za miss sveta zmagala kakšna debe- luška?" se je ponorčevala Katjuša.
"Bi bili malo bolj spodobni, kaj? Sicer pa mislim,da prehajamo na drugo vrsto razlik," je ta dvoboj presekala razredničarka.
"Kakšne?" je vse zanimalo.
"No, kakšne pa so nasploh razlike med lju- dmi? Nekaj smo jih že našteli. Lahko bi jih še veliko,ampak vse skupaj lahko razvrsti- mo v nekaj skupin. Kje smo začeli?"
"Pri velikosti."
"Ne glede na spol ..." Razredničarka je ho- tela nekaj reči o velikanih in palčkih, pa je že bila tu najbolj osnovna in zanimiva raz- lika,ki je prej niso omenili, pač zaradi tega, ker je bila vključena v predvideno nalogo. "Ne glede na spol,ki je najbolj osnovna ra- zlika med ljudmi,in ne glede na starost lah- ko po moje vse razlike razvrstimo takole: najprej glede na telesne značilnosti, na primer: velikost telesa, barva kože oziroma rasa, barva in tip las ..."
"Lase si lahko pobarvamo," so se takoj za- čeli smejati.
"Seveda, saj vidim, da si jih ..."
"Ali si vi nikoli ne barvate las?"je začudeno vzkliknila Sandra.
"Mi jih še ni treba in sem kar zadovoljna z njimi," je odvrnila razredničarka. Ampak če si vi jih tako radi barvate, mora barva las že biti pomembna. Obstaja tudi veliko šal na račun blondink ..."

V. S. (se nadaljuje)

Korajža velja

V rokah držim Prijatelja in z zanimanjem berem pogovor z Marinko, ker jo dobro poznam. Njena življenjska pot ni posuta z rožicami, ima pa zelo dobrega in razume- vajočega moža, hčerko, igrivega vnuka ...
Tako se mi misli sprehajajo vse do ... Be- rem še enkrat, ne, nisem se zmotila. "Raje ima sklerozo multipleks kot raka."
Kaj pa jaz? Žal ne morem izbirati,spremlja- ta me invalidnost in rak.Navkljub vsemu še živim! Sedim na vozičku, uporabljam glavo in roke, delam, se trudim, tudi potepam se še lahko. Veselim se vsakega dne in opra- vljenega dela.
Čeprav ni vedno lahko, je moja naloga ži- veti Jezusove besede: "Vstani in hodi!" On mi daje moči, da zmorem. Tudi z rakom, s sklerozo multipleks in z drugimi boleznimi se da živeti, kako dolgo, pa ve samo On. Neprecenljivi dar življenja in vrednote niso odvisne od raka. Pot, na katero smo stopili ob rojstvu, bomo prehodili z boleznijo ali brez nje.
Vsem, ki ste bolni, bi rada sporočila: "Ne obupajte, borite se za nov, svetlejši dan, za višje cilje in ideale! Naj nas vedno in povsod spremlja Mati Marija!"

Ljubica

Nikoli s težavo

Že dalj časa me nekaj preganja.Vest mi ne da miru, ker vam nikoli nič ne napišem, če- prav prebiram Prijatelja že od vsega zače- tka in vselej tudi vse preberem. Z zanima- njem prebiram besede bolnikov in invalidov saj cenijo revijo, ki jo pišejo bolni in je na- menjena zanje - pogovor z njimi. Nobena druga revija in noben časopis mi še zdaleč ni tako pri srcu, kajti moje življenje je v veliki meri povezano z bolniki. Moja služba, bolje rečeno moj poklic,je življenje z bolniki Trideset let sem bila v službi na 'pediatriji'. Služba ni bila lahka, a nikoli nisem šla na delo s težavo, čeprav je večkrat bilo treba iti eno uro peš po snegu do avtobusa.Vsaj osemkrat sem bila z bolniki v Lurdu.
In še marsikaj je bilo. Zaradi bolezni mi je umrlo pet bratov, eden z rakom je bil v moji oskrbi. Pa še marsikje je bila potrebna moja pomoč.

Pavla Velkavrh

Po Njegovih ranah smo ozdraveli

Krik najgloblje noči je zacvetel v najlepše jutro. Tiste svetlobe, ki nobenega kotička srca ne pusti v senci, želim in lep pozdrav!
Med prazničnimi voščili so včasih nekatera tako presenetljiva, globoka in lepa,da pre- prosto morajo nagovoriti še koga, čeprav so prazniki že davno mimo.Življenje s svo- jimi lepotami in težavami pa teče dalje. Da bi se vaša želja uresničila v srcu čim več bralcev in bralk,je tudi naša želja.Hvala za voščila, vam in mnogim drugim dopisnikom, hvala za tole misel!

Moj priprošnjik

Že dolgo je tega, kar sem naročena na pre ljubo revijo Prijatelj.Meni zelo veliko pome- nita prijateljstvo in skromnost, sploh pa, ko pridejo resne težave in križi. Že več kot dvajset let bolujem za rakom. Sedaj se mi je, hvala Bogu, stanje izboljšalo. Samo po molitvi! Ali pa ima Bog z menoj še kakšne druge načrte ... Ko sem zbolela, sem imela tri šoloobvezne otroke.Sledili sta dve težki operaciji. Takrat sem se priporočila Antonu Martinu Slomšku in bila,hvala Bogu, usliša- na. Njemu na čast sem zložila tudi pesem (priložena).
Draga Elizabeta, v pesmi ste povzeli življe- nje našega prvega blaženega, škofa Slom- ška, ki je tudi vaš rojak. Gotovo vam je zato še ljubši. Vaše besede o izboljšanju stanja bodo gotovo vse bralke in bralci, ki bolujejo za isto boleznijo, prebrali z velikim zaupanjem,da bo tudi z njimi tako.Bog daj, da bi bilo, a saj vemo: "Vendar ne moja, pač pa tvoja volja se zgodi!" Hvala za va- še pismo, hvala za priporočilo molitve!

Začnite znova

Pozabite na poraze in padce ter začnite znova! Vstanite iz noči malodušnosti in naveličanosti življenja v novo jutro, polno sonca in novih obzorij! Dvignite se iz smrti v življenje, iz brezupa v upanje, iz žalosti v veselje! To je sporočilo Velike noči.
Draga Janja, stvari, ki jih omenjamo v voš- čilu, izhajajo iz naših doživetij in želja. Ve- čina bralk in bralcev bo potrdila,da je naše življenje razpeto med malodušnostjo in ve- selje,padanje in vstajanje.Včasih je življe- nje podobno vzpenjanju na kopasto goro. Zagledaš vrh,a ko se mu približaš,je za njim že nov,in to se večkrat ponovi,da smo že čisto naveličani.A kdor vztraja... saj vemo kako je napovedal Jezus.

Na koncu

Bolj ko je naš križ podoben Kristusovemu, večje je veselje,ki nas čaka na koncu,kajti Kristusovo trpljenje se vedno konča v ve- selju vstajenja.
Ampak šele na koncu, včasih kdo zavzdih- ne... Toda ko človek nima več kaj izbirati in lahko samo še brezupno preklinja ali pa reče: "Da, Oče", je Jezusova beseda edino upanje.Takrat včasih pomislimo:"Kako neki je v neozdravljivi bolezni pri srcu tistim, ki nimajo nobene vere?" Zato -hvala Bogu in vsem, ki so nam dali zgled ter pouk v veri!

Predragi!

naš trpeči in zmagoslavni Prijatelj naj vas osreči z bližino svoje navzočnosti. V imenu Ognjišča voščim vsem v uredništvu,še prav posebej pa vašim bralcem, ki so Vstalemu pridruženi v trpljenju.
Dragi g. Silvester, bralke in bralci se bodo gotovo razveselili vaših vrstic, bolj pozorni pa tudi globoke vsebine in besed Prijatelj ter 'pridruženi v trpljenju'.Tudi vam in vsem ki pripravljate revijo Ognjišče, naj občutek Jezusove bližine daje vedno novih moči in veselja pri delu.

Z Bogom in Marijo

Hvala lepa za Prijatelja, ki mi ga pošiljate, saj je tako lep s slikami in bogat z branjem Je v našo korist in za našo srečo. Slabo pišem,ker se mi trese roka. Imam enainde- vetdeset let. Bogu hvala za vsa prehojena pota mojega življenja! Zaposlena sem sa- ma s seboj,vsak dan berem.Rada še živim, molim, delam in trpim.Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca in še drugo. Čas mi gre hitro naprej. Pošiljam tudi dar. Srečno še naprej in zbogom! In Marijo!
Tolikokrat na hitro rečemo zbogom, da kar prezremo vsebino. Ker pa ste dodali še ' z Marijo',še toliko bolj verjamem,da vse vaše življenje poteka z Bogom. Iz srca vam že- lim, da bi se vse do takrat,ko bo res treba temu svetu reči: "Zbogom!" zmogli tako lepo samozaposliti in ostati z Bogom - in Marijo.

Na veliko

Najlepša hvala vsem, ki ste obložili Prijate- lja. Vse,ki so nas zapustili in že odšli k Bo- gu, prosim, naj vas ne pozabijo. Tudi jaz vas ne bom. Roke se mi tresejo,oči pešajo Odpovedala sem že vse časopise, le Prija- telja še berem,ker je bolj na veliko napisan Pridno molim za vas in tiste,ki mi ga plača- jo. Naj vse vodi nebeška Mati Marija!
Še se je dalo, spoštovana in draga gospa Marija, prebrati vaše vrstice, čeprav je pisava res tresoča. Prijateljeve črke so od prejšnje številke naprej za dve stopnji ve- čje,vendar pa je na ta račun manj vsebine Za sedaj še nihče ni protestiral.Tisk je da- nes poceni, kar nekaj denarja gre za obli- kovanje, ampak to mora biti, strašansko draga je poštnina, ki bistveno poskoči, če presežemo sto gramov.Največ skrbi pa po- vzročajo odpovedi. Dopisi,kot je vaš, vse- eno dajejo pogum in voljo do vztrajanja.

V popoldnevu 4. postne nedelje smo se zopet zbrali okrog drage Glasove mame, mame našega dolgoletnega in velikega pri- jatelja g. Jožeta, tokrat, da se poslovimo od nje in se ji zahvalimo za vso dobroto in ljubezen, s katero nas je spremljala in nam jo delila toliko let.
Bila je žena žive in dejavne vere,preprosta in skromna, z eno samo željo vsak dan iz- polniti Božjo voljo. Izpolnila jo je 19. marca in že takrat dočakala svojo veliko noč.
Vse življenje je po zgledu Marije,Gospodo- ve dekle, tudi sama služila doma na kmetiji in v župnišču pri svojem sinu Jožetu, kjer je veliko let tudi nam, ki smo se tam zbirali na srečanjih, velikodušno in z ljubeznijo kuhala ter stregla. Bila je Marta in Marija obenem, žena molitve in skrbnega dela.
Nihče izmed nas ni pomislil,da je bilo lansko srečanje na Kopanju z njo zadnje.
Hvala vam, mama, za vse! Pogrešali vas bomo,še posebno vaš Jože. Prosite za vse nas pri Bogu!

s. Edith

"Čeprav prenaša ter odnaša težo trpljenja, je vse od izvira pa do izliva čista-ljubezen. Je in bo Bog!" V maju se je iztekla reka ži- vljenja, reka trpljenja, pa tudi reka ljubezni za dva naša prijatelja. Franček Stajnko iz Sp. Kamenščaka pri Ljutomeru in Simon Podbregar iz Veržeja sta, upamo in verujemo,že dosegla svoj pristan v Bogu - v nebesih. Franček, mlinar po poklicu, je bil kar štiri desetletja na invalidskem vozi- čku. Zadnje, najtežje leto, je preživel v domu upokojencev, še več pa v bolnišnici. Sebi in drugim je rad polepšal življenje z igranjem na trobento. Ta mu je zapela 'Ti- šino' tudi na njegovem grobu.Tudi Simon je zaradi posledic kapi zelo občutil težo živ- ljenja.Tako kot Franček je tudi on v cerkvi ter na srečanjih bolnikov in invalidov spo- znaval Boga ter smisel svojega življenja. V Marijinem mesecu maju sta oba legla v domačo zemljo. Bog jima povrni za njuno sprejemanje križa ter vse, kar sta dobrega v življenju storila. In sožalje svojcem!

Marta Janežič

Pravo darilo

Objeti v neštete odtenke in kombinacije zelene barve, ki še dehti v svoji nežnosti, se pred nami odpira čas drugačnosti, živ- ljenjskih odločitev, čas pozornosti. Vsa ta dogajanja nas kličejo k veselju in hvalež- nosti.
Pri slovesnostih prvega svetega obhajila in birmah ne ostajamo samo pri zunanjem pra znovanju. Spomnimo se teh otrok v molitvi za jutrišnji dan in za pot, ki jih čaka. Odlo- čajmo se za darila, ki jim bodo koristila in se jih bodo radi spominjali. Zagotovo pa je najbolj dragocen čas, ki jim ga bomo daro- vali. Ta čas naj bo namenjen njim in nji- hovim potrebam, ne pa naštevanju naših težav in tegob.
Na praznik apostolov sv.Petra in Pavla pra znujejo naši dušni pastirji,ki so pred več ali manj leti obljubili zvestobo Bogu in začeli delo v Njegovem vinogradu.Recimo jim hva- la za požrtvovalno delo in vztrajnost,da so hoteli stopiti na to pot in se darovati tudi za nas.
Hvaležnost in pozorni darovi se ne dajo iz- siliti.Prava drža svobodnega in odgovorne- ga človeka je odprtost duha,da to potrebo v sebi odkrije in se tudi aktivno nanjo od- ziva.
Skupno pot začenjajo dekleta in fantje, ki želijo svojo ljubezen podariti življenju. Ob takih slovesnostih se odločamo za večja in dražja darila. Poskrbimo za praktičnost in prisrčnost, da bodo izražala čar osrečujo- čega, nikakor pa bahavosti ali vzvišenosti.
Težko je izbrati pravo darilo. Zato je naj- bolje,da povprašamo po željah in potrebah ali pa podarimo darilne bone in kaj podob- nega, kar ponujajo veleblagovnice. Nerod- nost, ki se kaj rada zgodi, je, da dva ali celo več ljudi kupi enaka darila, nam ne bo prinesla zadovoljstva.

Konec šolskega leta spremlja veliko veselje marsikomu pa prinese tudi žalost in velike težave. Ob tem, da se veselimo z veselimi, ne prezrimo tistih v težavah. Namesto te- žkih besed jih poskušajmo razveseliti, se pogovoriti in skupaj najti drugo pot. Čez čas se bo pokazalo, da ta korak ni bil za- man, ampak se je rodilo nekaj novega,zelo koristnega. Če so zašli otroci, ne zaidimo tudi mi.
Vsi smo poklicani, da ne razvajamo otrok, ampak da jim pripravimo lepe in bogate po- čitnice, ki ne bodo minile ob računalniku in televiziji,ampak v obilici podarjenega časa, ki bo poln ljubezni in spoštovanja.
Ostareli starši mnogokrat skušajo dati vse, kar zmorejo ali ne svojim otrokom in vnu- kom. Ne pozabimo nanje! Skušajmo z njimi deliti lepe trenutke. Nepričakovane in pra- ktične pozornosti bodo nadvse veseli.
V bogastvu,ki ga nosimo v srcu in nas ob- daja, ne skoparimo in ga ne hranimo samo zase. Kar imamo, nam je bilo darovano po našem trudu ali brez njega. Samo nekaj je potrebno, da bomo to bogastvo ohranili oziroma ga povečali in obogatili. Vse, prav vse nesebično deliti.
Lepe in bogate dneve vam želim!

Tina Rot

VSTANI IN HODI!

oddaja za bolnike,invalide in njihove prijatelje

15. JUNIJ     20. JULIJ

G. Adolf Mežan, ki je pomagal pri pripravi knjige o naši svetniški kandidatki, nam je ljubeznivo podaril knjigo: Cvetana Priol - Na poti svetosti (Slomškova založba Ma- ribor 2004). Gre za njen dnevnik,molitve in pesmi, pa tudi za zapise o njej. O Cvetani smo v Prijatelju že pisali in redni bralci ter bralke veste, da je bila bolnica, zato nam je še toliko bliže. "Pri prebiranju njenega dnevnika in njenih pesmi se me je najbolj dotaknila njena otroška preprostost,kot da je v sorodu s sv.Malo Tereziko. Občudoval sem njeno širino ljubezni, pripravljenost za žrtve in vsakršno trpljenje - vse za rast Božjega kraljestva na zemlji ..." je zapisal urednik knjige Stanko Janežič o "tej simpa- tični Božji služabnici, nadarjeni pisateljici in skladateljici..." Knjigo lahko dobite v knji- garnah z verskim tiskom ter v bolniški žup- niji v Ljubljani. V Rimu so dovolili začetek postopka za beatifikacijo, zato se ji lahko že priporočamo v svojih težavah,predvsem pa jo posnemajmo v njenem življenjskem darovanju.

* * * * *

Zavod Novi svet nadaljuje z objavo prevo- dov zbirk kratkih misli za vsak dan v letu, tokrat s 365 mislimi o tišini (W. Müchs, Glas tišine, 960 SIT). Dobite jo lahko pri izdajatelju: Zavod Novi svet, Prečna 3, 1000 Ljubljana, tel.: 01/433-70-05 ter v knjigarnah z verskim tiskom. Prav tako so izdali majhno (6 x 9 cm) in tanko, a nad- vse koristno knjižico: Gledati Jezusa z Marijinimi očmi. Gre za knjižico kratkih evangeljskih odlomkov ob skrivnostih vseh štirih delov rožnega venca, ob vsaki skriv- nosti pa je tudi prikupna sličica.

* * * * *

P.Ivan Tomažič z Dunaja nam je poslal pri- ročno knjižico: Na poti. Gre za kratek in zgoščen ter preprost in globok pregled na- šega verovanja,kot je o knjižici zapisal škof dr. Jurij Bizjak. Ko moramo komu odgovar- jati na osnovna vprašanja o veri,smo lahko kar v zadregi in nam taki priročniki pridejo zelo prav.

* * * * *

Tiskovno društvo Ognjišče nam podarja prevod čudovite knjige pokojnega kardinala Jožefa Bernardina (Chicago) z naslovom: Dar miru. Knjiga je v ZDA izšla kmalu po njegovi smrti, sedaj pa tudi v slovenskem prevodu.Kardinal Bernardin (1928-1996) je v svojem življenju prestal nekaj zelo hudih preizkušenj (tudi podtikanj o spolnih zlora- bah) in na koncu neozdravljivo bolezen (rak trebušne slinavke). Dva meseca pred smrtjo je doživel zadoščenje in v Beli hiši iz rok predsednika Clintona prejel visoko ameriško odlikovanje-Medaljo svobode.Ne- kateri naši časopisi v svoji neobveščenosti in sovražnosti do Cerkve še sedaj nadalju- jejo z blatenjem njegovega imena, zato bo tudi s tega vidika zanimivo prebrati 'drugo plat medalje' -razmišljanja duhovnika,škofa in kardinala, nekaj let tudi predsednika ameriške škofovske konference, obtožen- ca, rehabilitiranca in bolnika z močno vero. Knjigo je pisal v zadnjih tednih življenja in jo končal le trinajst dni pred smrtjo. Med tem časom je celo poromal v Rim, kjer ga je sprejel sveti oče. V knjigi govori o zad- njih treh letih svojega življenja, soočenju z obtožbami in boleznijo, obenem pa o tem, kako je vse to poglobilo njegovo duhov- nost in ga pripeljalo do notranjega miru, ki ga želi podariti vsakomur.Konča jo z njemu tako ljubo molitvijo sv.Frančiška Asiškega: 'O moj Bog, dopusti mi,da bom tvoj glasnik miru."

Nagradna križanka:

Je bolezen ali invalidnost kazen za greh? Prastaro vprašanje,ki ga je bil deležen tudi Jezus.Ob tokratni križanki si osvežimo nje- gov odgovor. Besede, ki izvirajo iz slike, najdete v Janezovem evangeliju, tiste z oznako SVP (svetopisemski) pa drugod po Sv.pismu. Glavno geslo je na barvnih poljih ki jih berite od zgoraj navzdol, če so v isti vrsti, pa od leve na desno. Vrstni red je tokrat: rdeča, modra, zelena, rumena. Naj prišepnem, da gre za neko vprašanje iz omenjenega odlomka evangelija. Prepišite ga na dopisnico ali kartonček v velikosti dopisnice in do 1. julija 2004 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ,Tabor 12,1000 Lju- bljana. Pripišite: KRIŽANKA.

Nagrade 3/2004:

1. knjiga 'Na poti svetosti' (življenje Cvetane Priol)
2. kaseta 'Mati ljubezni' (France Juvan)
3. okrasni krožnik z Marijino podobo
4. dva lanena prtička z vezenjem
5. knjiga 'Povsod naj sije sonce' (J.Blatnik)
6. knjiga 'Tvoje odločitve' (Zvone Modrej)
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke št. 2/2004:
VSTANI IN HODI

Nagrajenci 2/2004:

1. knjiga J. Blatnik 'Povsod naj sije sonce': Franko Pellaschier, Arto 13, 8290 Sevnica
2. CD F. Juvana 'Mati ljubezni': Angelca Škufca, Mleščevo - Dedni dol, 1294 Višnja gora
3. kaseta Z. Modreja 'Kanček upanja': Simona Korošak, Sketova 5,1000 Ljubljana
4. kalkulator: Andrej Šunkar,Poljska pot 11 4240 Radovljica
5. knjiga A.Pusta 'Narod naš spomine hrani': Matija Bahor, Hrast 4, 8344 Vinica
6. dva vezena prtička: Ivan Strmole, Go- riška 4, 8344 Celje
7. komplet (obesek za ključe, ogledalce in odpirač): Branka Vrhunec,na Klisu 6b,1360 Vrhnika.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

Rimskega mučenca iz tretjega stoletja prepoznamo po levu, pripravi za vlivanje svinca, palmovi veji itd. Med Slovenci je njegovo ime dobro poznano. Povejte:

1. Ime svetnika:
a) sv. Viktor
b) sv. Edvard
c) sv. Primož

2. Kaj pomeni njegovo ime?
a) zmagovalec
b) prvi
c) najboljši (prima)

3. Zakaj ima leva ob sebi?
a) Bil je rojen v znamenju leva.
b) Umorili so ga tako, da so ga vrgli med sestradane leve.
c) Vrgli so ga pred leva, ta pa mu ni nič storil.

Pravilni odgovor PP 2/2004: B A A

Brez sprememb, je najkrajši povzetek prej- šnjega kroga pokala Prijatelja. Vsi vodilni in še nekaj drugih ste odgovorili vse prav. Vodilnih pa je ravno toliko, kot je tekmo- valcev v 'prvi jakostni skupini' v nekaterih športih (15). To so: Frančiška Pavovec, Ljubica Zakovšek in Tina Rot iz Ljubljane, Boris Rejc iz Domžal, Katja Miklič iz Rado- melj,Zdenka Partl iz Ribnice,Marija Modrijan z Vrhnike, Danijela Stenšak iz Gornjega Grada, Ivanka Zmrzlikar iz Kranja, Marija Globočnik iz Šenčurja, Zvezdana Zadnik Iz Škofje Loke, Milena Manfreda z Mosta na Soči, Zalka Strah iz Mirne, Tilka Tomažin iz Sevnice in Marija Pečjak iz Hinj. V glavnem sama prekaljena imena in boj bo še hud...

Odgovore pošljite do 1. julija na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12,1000 Ljubljana

voziček za 'crkljanje'

voziček za počitek

voziček za poslušanje

voziček-palica-voziček

Tone Planinšek

Cvetana Priol

iz pesmi: Kelih sprave