Dragi prijatelji!

»In še to naj rečem, da se z eno samo dobro besedo več doseže kot z vsemi cerkve- nimi in civilnimi grožnjami«. (sv. Ludovika de Marillac). Med drugimi mislimi ustanoviteljice sester usmiljenk me je zlasti pritegnila tale. Ima pa ta zanimiva svetnica tudi prav krepke iz- raze, na primer "smrdljiva jama napuha in gnojišče samoljubja." Pač svetnica,ki je popolnoma razumela evangelij in ga živela najprej sama, nato pa skupaj z mnogimi somišljenicami, ki so želele po- magati bolnikom in drugim ljudem na robu družbe ...
V poletnih mesecih,ko vse hiti nekam na počitnice, ste verjetno bralke in bralci Prijatelja v glavnem kar doma, saj ose- bno poznam mnoge, za katere vem, da ne morete več nikamor. Nekateri ste v bolnišnici, drugi greste za kakšen teden na rehabilitacijo in to tedaj, ko pridete na vrsto. Nekateri pa imate radi počit- nice zato, ker takrat pride za nekaj dni kateri od vnukov, nečakov ali drugih sorodnikov.V tem času prihaja na obisk tudi poletni Prijatelj. Z vsem,kar vsebu- je, besedo in sliko, zgodbami in poročili, obvestili in nasveti, opozorili in tolažbo, molitvami, pesmimi in križanko ... želi uresničiti nasvet omenjene svetnice. Ta prijatelj ima še to prednost, da ga lahko kadarkoli odložite in zopet pova- bite, ko vam ustreza. Kakor koli so nam obiski ljubi, se namreč velikokrat zgodi, da nas zmotijo: pri delu,ko nas kaj boli, ko smo preveč utrujeni ali zaskrbljeni, ko bi bili preprosto radi sami. Pa ti rav- no takrat kdo pride... Upam, da boste - kadar boste Prijatelja vzeli v roke - za- čutili nevsiljivost našega tokratnega gosta Jureta Magiča. Pravi, da sedaj - po prometni nesreči,ko ga je nekdo zbil na cesti -živi v drugem svetu. Avgusta bo minilo devetnajst let. Podobno si o nevsiljivosti upam reči za druge avtori- ce in avtorje v Prijatelju, ki ste kaj za- pisali o različnih srečanjih in romanjih, posredovali svojo življenjsko izkušnjo, hrepenenje ali pritožbo. In še počitniš- ka naloga: v Prijatelju najdite stavek: "Čutimo, kar drugi ne čutijo ..."
Vsem hvala, pa tudi za tisto, kar tokrat še ni bilo mogoče objaviti! Lep pozdrav!

Vlado Bizant, urednik

naslovnica: grkokatoliški duhovnik na vozičku (Mariazell), foto Tone Planinšek
ovitek zadaj: pogovor(prizor s srečanja v Škofji vasi), foto Tone Planinšek

Avgust

Da bi Evropska unija vedno znala črpati nov življenjski sok iz krščanske dedišči- ne, ki je bistveni del njene kulture in zgodovine. Da bi bilo vedno več zavzetosti, pove- zanosti in sodelovanja med ustanovami ki aktivno delujejo v misijonih. Da bi ženske ob Mariji začutile smisel, vrednost in lepoto svojega življenjskega poslanstva.

September

Da bi starejšim ljudem v celoti priznavali njihov dragoceni prispevek k duhovni in človeški rasti družbe. Da bi se razvilo pravo bratsko sodelo- vanje med vsemi, ki delajo za rast in razvoj cerkvenih občestev v Afriki. Da bi se zavedali milosti, ki jih prejema- mo po zakramentih, in bi iz njih zajemali moč za krščansko življenje

Kristusova smrt na križu - edinstvena in dokončna rešitev človeka

Kristusova smrt je velikono- čna žrtev, ki po "jagnjetu, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1, 19), izvrši dokončno odrešenje ljudi, in hkrati da- ritev nove zaveze, saj ponovno pripelje človeka v občestvo z Bogom, ko ga spravi z njim po "krvi, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov." (Mt 26, 28). Premišljevali smo že o tragičnem stanju človeka, ki zaradi izkustva greha ne more več ljubiti Boga. Naj si še tako prizadeva in se muči, strah pred smrtjo in trpljenjem mu onemogoča,da bi spre- jel in nosil svoj križ ter tako pokazal svojo ljubezen do Boga v izpolnjevanju njegove volje. Človek absolutno potre- buje pomoč v tem bednem stanju, zato tako hrepeni po odrešenju. Vse religije iščejo odgovor na to temeljno vpraša- nje, tudi tiste nove, ki v našem času nastajajo.
Pot odrešenja pa je samo ena. Celotno Jezusovo življenje to pot odkriva: prišel je, "da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mr 10, 45). Ker je Jezus v svoje človeško srce sprejel Očetovo ljubezen do ljudi, "jim je izka- zal ljubezen do konca" (Jn 13,1), saj "nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje prijatelje". (Jn 15, 13). Tako je njegova človeška narava v trpljenju in smrti postala svo- bodno in popolno orodje njegove Božje ljubezni, ki hoče zveličanje ljudi. Jezus je v resnici prostovoljno sprejel svoje trpljenje in svojo smrt iz ljubezni do svojega Očeta in do ljudi, katere hoče Oče rešiti: "Nihče mi ne more vzeti živ- ljenja, ampak ga dam sam od sebe" (Jn 10,18). Od tod vzvišena svoboda Bož- jega Sina, ko gre smrti naproti.
"Ljubezen do konca" (Jn 13,1) je tista, ki podeljuje Kristusovi daritvi njeno vre- dnost odrešenja in zadoščenja, sprave in zadostitve.Jezus je nas vse poznal in ljubil, ko je daroval svoje življenje. No- ben človek, četudi bi bil najbolj svet,ne bi mogel vzeti nase grehov vseh ljudi ter se dati v daritev za vse. Bit Božje osebe Sina v Kristusu,osebe,ki presega in hkrati objema vse človeške osebe in Kristusa postavlja za glavo celotnega človeštva, omogoča, da je njegova da- ritev odrešilna za vse."S svojim najsve- tejšim trpljenjem na lesu križa nam je zaslužil opravičenje," nas uči tridentin- ski koncil ter podčrtuje edinstvenost Kristusove daritve kot "počela večnega zveličanja" (Heb 5,9). In Cerkev časti križ,ko poje: "O crux, ave, spes unica", "Pozdravljen, križ, edini up."
Križ je ena sama daritev Jezusa Kristusa "edinega srednika med Bogom in ljudmi". (1 Tim 2,5).Ker se je v svoji učlovečeni Božji osebi "na neki način združil z vsa- kim človekom", podarja na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti. Kristus kliče svoje učence,naj "vzamejo svoj križ in hodijo za njim" (Mt 16, 24), saj je "trpel za nas in nam zapustil zgled da bi hodili po njegovih stopinjah" (1 Pt 2,21). Sv. Roza Limanska pravi: "Poleg križa ni nobene druge lestve, po kateri pridemo v nebesa."
Cerkev je bila rojena na križu kot izraz skrajne Božje ljubezni do sveta, zato je tudi sama bistveno ljubezen. To, kar Cerkev je, mora tudi biti: njeno bistvo je njena edina zapoved (Jn 15, 12). Cerkev mora biti kot celota, kolikor je v resnici (po evharistiji) Kristusovo telo, križana skupaj s svojo glavo, in sicer najprej brez ozira na osebno trpljenje kristjanov, preprosto na podlagi svoje- ga obstajanja in logike vere. Vsebina te vere je namreč ta, da grešnik kot greš- nik visi na Kristusovem križu, da torej Kristus "umira mojo smrt greha", med- tem ko jaz onkraj sebe samega dose- gam v tej smrti življenje Božje ljubezni. Pavel z največjo natančnostjo izraža celotni položaj Cerkve, ko v Gal 2, 19- 20 ugotavlja: "Živim pa ne več jaz (ne več kot pri sebi prebivajoči jaz), ampak Kristus živi v meni". To pomeni: "S Kris- tusom sem križan...; tisto,kar odslej še živim na zemlji, živim v veri v Božjega Sina, ki me je ljubil in se daroval zame. Ne izničujem Božje milosti." To je izraz bistvene konstitucije cerkvenostnega bivanja. POSTATI KRISTJAN POMENI PRITI NA KRIŽ. Kadar se ta zakonitost začne uveljavljati v kristjanu, tedaj iz tega nujno sledi najprej to,da "ne trpim jaz, marveč trpi v meni Kristus", ki si je iz mene naredil organ za svoje odreše- nje. Torej ne nosimo našega trpljenja, marveč "Jezusovo umiranje" na našem telesu, "da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem telesu" (2 Kor 4, 10).
Zakrament svetega krsta nam omogoča da se to, kar je bilo povedano, lahko uresniči v našem krščanskem življenju. Mi smo po krstu vcepljeni v Kristusa, zato smo njegove mladike. Kdor ne živi iz krstne milosti, preprosto ne more biti kristjan.Krščansko življenje je pogojeno s temi živimi vezmi (koreninami),saj se- gajo v krstni studenec in od tam črpajo življenjski sok Kristusove milosti, ki je vedno sad križa in zato sad zastonjske Božje ljubezni. Zato Pavel ne oznanja nekih religioznih metod,tehnik ali pobo- žnosti, temveč vedno oznanja Kristusa križanega,Božjo moč in rešitev. Krščan- ska vera se zato ne rojeva v človeko- vem razmišljanju, filozofiji ali čustvenih doživetjih, temveč se rojeva kot sad vesele novice, ki se oznanja. Vera je sad oznanjevanja kerigme, vesele no- vice o Kristusovi smrti in vstajenju, ki kot zastonjski dar prihaja od Očeta po Sinu v moči Svetega Duha. Mati krščan ske vere je Devica Marija, ki je sprejela veselo novico, jo ohranila v srcu in z vero pritrdila sprejetemu oznanilu. "Bla- gor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45).

Janez Oberstar

"Malo naprej od Boga..."

Na vprašanje, kje stanuje JURE MAGIČ,Zadobrova 112 3211 Škofja vas,nama je pri- jazen možakar iz vasi dejal: "Malo naprej od Boga..." in z roko na- kazal smer. In res, malo naprej od Boga (križa) sva zagledala hišo,kakršno nama je na srečanju Bratstva v Škofji vasi kak teden dni prej g. Jure opisal. Tako Škofja vas kot Zadobrova spadata v župnijo Vojnik in Jure se kar sam na svojem električnem vozičku pripelje na srečanje. V hiši sva najprej opazila dr- žala ob steni, s pomočjo katerih se po- mika. Tudi po tem,kako smo se posedli, sva lahko sklepala na težave,s katerimi se Jure sooča. Ker se že poznamo in tikamo, je začetek bolj domač...

Opažam, da ima kar precej mož, ki so na vozičku, brado. Je to zato, da imaš manj dela sam s seboj?
Že prej sem jo imel, ampak zdaj,po ne- sreči,je res bolj praktično,če si puščam brado. Vsak teden enkrat si jo malo pristrižem, pa je. Verjetno zaradi brade naredim vtis,da sem starejši in resnejši Mislim, da jo nosim že več kot trideset let.

Spoznali smo se na srečanju Brats- tva v Škofji vasi. Kako si za ta sre- čanja izvedel?
Na srečanju društva delovnih invalidov tu, v Vojniku, sem spoznal go. Verico Klinc, za katero sem sicer vedel zaradi njihovega mlina, ampak osebno je prej nisem poznal. Ona me je povabila na srečanje, ki je vsako leto pri njej. Men- da sem bil letos četrtič. Drugače sem bil kar nekajkrat na srečanju društva Zarja, to je društvo ljudi s poškodbo glave. To so bili večdnevni tabori in iz- leti. Pa na zavodu Soča v Ljubljani sem bil večkrat na rehabilitaciji. Sedaj ne hodim več, pač pa doma telovadim po programu,kot sva se zmenila z zdravni- co. V Ljubljano naj gredo tisti, ki so bolj potrebni nujne pomoči in jim to še pomaga. Zavod je vedno poln, čakalna doba je tudi do enega leta. Ta zavod sem kar dobro spoznal. Več kot dve leti sem po nesreči preživel v njej. Sedaj, ko so se nabrala leta, pa sploh ne grem več rad zdoma.

Na srečanje v Škofjo vas si se sam pripeljal na električnem vozičku. Zanima me, kako daleč lahko greš z njim?
Z enim polnjenjem bi s tem novim vozi- čkom lahko naredil trideset kilometrov. Imam ga tretje leto. Nisem pa še šel tako daleč.Do Celja in nazaj grem več- krat, to je dvakrat po osem kilometrov. Je pa kar nekaj težav na poti, ampak ne breg ali pesek, pač pa promet, ker naj bi se obnašal tako kot pešec - po pločniku ali po levi strani cestišča. Po- licaj me je že opozoril. Vendar - kaj se zgodi? Peljem se dolgo časa po pločni- ku, potem pridem do konca, pa ne mo- rem dol in moram obrniti ter iti nazaj na cesto. Če je rob pločnika višji kot štiri centimetre, ne gre več, ker nasedem. Če pa grem po cesti, me veter, ki ga naredi tovornjak, lahko zanese s ceste in spet nasedem. Zato se glavnih cest izogibam,če le morem. Na stranskih ce- stah so pa druge težave: ozke ceste, ovinki, predvsem so nevarni levi z živo mejo. Tam je treba zelo paziti, ker av- tomobili divjajo. Nekaj govorijo o novem zakonu in višjih kaznih. Upam, da bo potem bolje. Drugače se je kar prijetno peljati z električnim vozičkom.

Prej si omenil,da si v društvu delov- nih invalidov.Te smem vprašati,če si se ponesrečil na delu ali kje drugje?
To je bila nesreča na cesti, prometna nesreča, ko sem se s kolesom vračal z dela. Bilo je tik pred tovarno, v kateri sem delal,tu blizu. Zapeljal sem na ces- to,v tistem hipu pa je mimo pripeljal pi- jan voznik in me zbil. Menda je imel 1,9 promila v krvi ... Na srečo sta bila tam dva sodelavca, ki sta pred tovarno ča- kala na avtobus. Slišala sta,da je nekaj zaropotalo,avto je odpeljal naprej, kolo je bilo na bankini,mene pa nikjer. Potem so me našli v koruzi. Rekli so, da me je vrglo devet metrov daleč.Prinesli so me na cesto. Ali je to bilo dobro ali ne, ne vem. Dobil sem udarec v glavo in hrbet Šele potem je tisti voznik pripeljal nazaj Rešilec me je odpeljal v celjsko bolniš- nico. Glava je bila takšna,kot če bi trdo kuhano jajce udaril ob mizo, čisto zbi- ta ... Osem dni sem bil v komi. Ko sem se zbudil,je bila desna stran popolnoma prizadeta, leva roka pa je bila zdroblje- na. Ampak ta si je potem opomogla, z desno roko je pa podobno kot po kapi. Počasi, počasi si malo opomoreš.Na no- ge lahko stopim,težava je le ravnotežje Moram se držati. Če bi se spustil, bi ta- koj padel. Ob steni, če se držim, gre, z berglami pa ne. Tudi, ko se presedem, se moram držati, na primer za radiator v stranišču. Nekaj časa lahko stojim, potem moram pa dobro pogledati, kako bom sedel, sicer bi padel kot prekla ...

Hišo imate na srečo na ravnem.Tudi okolica in cela vas sta na ravnem. Ali ste hišo delali po nesreči?
Ne, kupili smo jo že prej, leta 1973. To je bila hišica,kot je tam stara sosedova Pustili smo le zidove, ostalo smo pa vse dozidali,prezidali in nadzidali. Ponesrečil sem se 22. avgusta 1985. Devetnajst let bo tega.

Je bilo hišo potrebno po nesreči, ko si se vrnil domov, kaj prilagajati?
Ah, seveda,saj sploh še ni bila končana Pred tem sem osem let in pol delal v Nemčiji,prav zaradi hiše oziroma stano- vanja. Po poklicu sem pekovski mojster Samo nazadnje nisem opravljal tega po klica, mi je pa prav prišla kvalifikacija. Pek sem pa zato, ker je bila pri sosedu pekarna in ni bilo druge možnosti. Doma je bilo bolj ubogo in so mi rekli:"Kar poj- di za peka, boš vsaj kruh imel." Tako to ni bila moja odločitev, ampak sčasoma se kar privadiš.

Si doma tu blizu?
Ne. Nisem še povedal,da sem doma bli- zu Varaždina. V Slovenijo sem prišel že l.1959, si ustvaril družino in ostal tukaj. Prišel sem za bratrancem, ki je že delal v železarni Štore. Potem sem delal štiri leta v Trnovljah v pekarni,nato sem šel v vojsko. Ko sem se vrnil,sem še v Voj- niku delal tri leta in pol v pekarni.Potem sem šel v Nemčijo,tudi v pekarno. Sicer sva z ženo stanovala pri njenih starših v Trnovljah in si seveda želela priti do svoje hiše. Dalo se je sicer priti do to- varniškega stanovanja,vendar bi morala še dolgo čakati. Zato sem šel delat v Nemčijo.Po dveh letih sem doma na do- pustu pri ženinih sorodnikih izvedel, da je tu v Zadobrovi, naprodaj stara hiša, katere lastnik živi blizu Düsseldorfa,kjer sem delal. Prišli smo jo pogledat in kraj mi je bil takoj zelo všeč. Ampak kaj, ko še nisva imela toliko denarja, da bi jo kupila. Prvo leto v Nemčiji je bilo sploh težko, delal si za minimalno plačo. Šel sem k lastniku hiše, zelo prijazen je bil, in sva se zmenila, da lahko hišo odpla- čava v štirih letih, vseliva pa se kar ta- koj. Samo v roke sva si segla in je bilo zmenjeno. Počasi smo začeli obnavljati. Zagnal sem se v delo.Moja zdravstvena izkaznica je bila prazna,le seneni nahod me je dajal. Lahko rečem, da sem bil zdrav ko dren, potem pa je prišel tisti avgust in bolnišnica, pa Soča, iz katere nikoli več ne prideš nazaj tak, kot si bil prej ...

Smem vprašati, če imata kaj otrok?
Ja, sina in dve hčerki. Sin si je v Beltin- cih zgradil hišo, ena hčerka je kuharica pri patrih minoritih na Ptuju, ena pa je doma. Žal ne more dobiti službe. Žena je tudi že v invalidskem pokoju. Ima sladkorno bolezen in druge težave.

Mogoče bi rekel še kakšno besedo o vživljanju v novo stanje po nesreči. Imaš zaradi udarca v glavo morda tudi glavobole?
Vsak drugače doživlja, ker ni dveh ena- kih nesreč, pa tudi ne dveh enakih bo- lečin. Prva stvar, ki se je spomnim, je ta, da sem ležal v bolnišnici 'kot deska'. Še glave nisem mogel obrniti. Nobene bolečine... Sploh nisem vedel, kaj se mi je zgodilo. Potem sem mi je zdelo,kakor da snemajo nek film,da sem v nebesih.. Take stvari ti rojijo po glavi. Potem ti počasi povedo, da si imel nesrečo. Za- veš se,da ležiš v bolnišnici,na intenziv- nem oddelku,in da si živ. Nato se začne okrevanje. Začetki so težki, zelo težki. Ko pa pride do prvih izboljšanj,ko moreš premakniti glavo, migati z roko, sedeti, takrat je čudovito in dobivaš vedno novo upanje. Po približno treh mesecih sem bil prvikrat doma,potem pet mese- cev in nato še večkrat na rehabilitaciji v Soči v Ljubljani. Vendar se nekje us- tavi in izboljšanj več ni.Po zaslugi zdra- vnice sem bil tri leta in pol na bolniški, potem pa se ni dalo več odlagati in sem moral v invalidski pokoj. Takrat je spet prišlo do razočaranja in obupovanja, ko sem moral sprejeti, da se moje stanje ne bo nič več izboljšalo. Nekateri tega nikoli ne morejo sprejeti, drugi so veseli da ni še slabše. Pri meni sta prizadeta tudi sluh in vid, po eni strani. Občutljiv sem na vreme, nimam pa, hvala Bogu, hujših bolečin. Mi pa stalno šumi v glavi kot bi bil nekje pri slapu. Pa krči,krči... Stalno moram telovaditi, potem nekako gre. Drugače bi zaradi krčev bilo težko prestajati noč.

Pri intervjujih s poškodovanimi ljud- mi nekateri zelo pohvalijo svoje so- delavce in podjetje, drugi pa bridko potožijo. Bi rekel kaj o tem?
Čas naredi svoje. Za prvo in drugo leto moram reči, da so bili na obisku vsi, od direktorja do sodelavcev. Potem pač to počasi bledi. Na cesti srečaš tega in onega znanca,ga povabiš na obisk, ob- ljubi, pa ni nič. Potem se to ponovi en- krat, dvakrat, trikrat in nehaš vabiti. Težko je moledovati za obisk. Podjetje, v katerem sem delal ob nesreči, to je Etol iz Škofje vasi, pa moram pohvaliti. Zelo so mi pomagali še pred tremi leti pri nakupu električnega vozička. Podje- tje in sindikat!

Povrnimo se k našemu srečanju v Škofji vasi! Vedno se začne z mašo. Smem vprašati glede vere.Si veren?
Tako sem bil vzgojen -krščansko in smo hodili k maši. V moji generaciji so bili pri nas, verjetno pa tudi drugje, župnik, učitelj in 'foter' kot trije kralji.Kar je re- kel eden, sta druga dva potrdila. Tu ni bilo izbire. Seveda se to v življenju ne zbriše. Drugo vprašanje pa je,koliko kdo hodi v cerkev k maši. Priznam, da se- daj, ko sem na vozičku,k maši ne grem, razen na srečanju. Se pa poznava z vojniškim župnikom in se vedno, ko se srečava, kaj pogovoriva. Rečem lahko, da trdno verjamem v Boga in mi vera veliko pomeni. Se pa spomnim, kako je mama, kadar ni imela časa iti k maši, rekla, da lahko moliš tudi doma. Morda si malo po svoje kaj tolmačim ... Lahko bi šel v cerkev,ampak zdaj sem se tako navadil. Sicer redno spremljam maše po televiziji, kadar so. Težko je z ljudmi. Sedaj sem že vsega navajen, samo še vedno me motijo ti vprašujoči pogledi...

Hvala za iskrenost! Mnogi ponesre- čeni povedo, da jih obide misel: S čem sem se pregrešil, da me Bog tako kaznuje? Tudi tebe?
Ne ena, milijon! Milijon vprašanj, pa no- benega pravega odgovora. Premišljaš, kaj si v življenju naredil narobe. Težko je sebe ocenjevati. Dejansko ne vidim vzroka za takšno kazen, če se hočemo sedaj tako pogovarjati. Po drugi strani pa - ne vem... Verjetno sem v življenju naredil tudi kaj narobe. Ljudje pravijo: usoda. Žalostno je oziroma ni v redu,da se mora nekaj zelo hudega zgoditi, pre- den ljudje začnemo drugače razmišljati. Bistvo, nazori... to se ni nič spremenilo. Vendar o vsem drugače razmišljam: o življenju, zdravju,bolezni, ljudeh... Ko si zdrav, samo drviš skozi življenje. Ljudje si preprosto ne vzamejo časa za razmi- slek o življenju,o Bogu,o ničemer. Samo o denarju in vsakdanjem delu,kvečjemu še o športu; saj vemo, kakšni smo.

Prej si omenil, da je bila ena prvih misli po nesreči ta, da si še živ. Ti je prišla kdaj misel, da bi ob nesreči lahko tudi umrl in da ti je podarjeno še eno življenje?
Tako je,hvaležen sem,da sem ostal živ. Potem pa,ko imaš veliko časa,razmišljaš in to čisto drugače kot prej. Ko sem bil v Soči in sem videl mnoge, ki so bili še veliko slabši od mene, je to bila zame tolažba. Moje življenje je drugačno, a se vendarle vedno kaj dogaja. Zjutraj vstanem, se razgibam, kaj postorim v garaži ali hiši, sem z družino, koga sre- čam, pogledam televizijo, potem pride večer, ko sem sam s seboj in pride mi- sel na Boga, kakšna molitev. In če imaš čisto vest,je spanje mirno. Zvečer pred spanjem ti nič ne pomaga mercedes v garaži. Zadostuje mi, da imam ta svoj mir. In zjutraj spet rad vstanem, svež kot rožica.

To je pa lepo slišati.
Spet pravim:to je moja izkušnja. Moram povedati o tej razliki, zakaj prej nisem tako delal. Bil sem veren, tudi očenaš sem zmolil, ampak le zjutraj. Toda zjut- raj vemo, kako je - vse na hitro. Zve- čer, če sem ves dan delal, pa sem bil utrujen, utrujen ... Morda sem se kdaj spomnil in pokrižal ... Vendar z Bogom in vero ne moreš tako delati. V tem je sprememba po nesreči. Vprašanja: "Za- kaj to? Zakaj tako?" pa sedaj pustim pri miru. Kdo mi lahko odgovori nanje? Jaz pravim: če verjameš v Boga, Bog je. Če ne verjameš,ga zate ni. No,nisem stro- kovnjak na tem področju. Tako si pač razlagam to. Zame Bog je in mi pomaga Imam duševni mir in tega dobim pri njem

Omenil si težave z vidom. Pa moreš kaj brati?
Posebej pozimi, ko ne morem ven, je težko. Berem, ampak dolgo ne morem. Pač pa veliko rešujem križanke. Če jo le vidim, jo poskušam rešiti. Vsak teden pošljem tudi po dve,tri rešene križanke, in sicer pod imenom vnukinj, da jim na- pravim veselje. Ampak posebne sreče pri žrebu nimam. Najraje sem v garaži oziroma delavnici. To je 'moj svet'. Ne bi verjel, kaj se vse da narediti z eno roko ... Seveda je to malo v primerjavi s tistimi, ki rok sploh ne morejo uporab- ljati in vse delajo z nogami.

Vsak po svojih močeh ... Mogoče imaš kakšen izdelek, ki bi ga lahko dal na razstavo v jeseni?
Včasih sem res marsikaj takega naredil, a zdaj ne morem več toliko. Delal sem iz lesa in tudi iz kovine: gugalnico, vra- ta. Sedaj variti ne morem več, naredim pa še kak ročaj iz lesa ali kaj popravim.

Intervju delamo ravno med nogome tnim prvenstvom.Ga kaj spremljaš? Pa olimpijske igre bodo. Spremljaš šport? Te zanima?*
Ja, spremljam. Letos je "bolje", ker Slo- venije ni bilo zraven in nisem bil tako živčen.Kot otrok sem rad igral nogomet Imeli smo vaško moštvo. Kasneje sem rad kolesaril. Bil sem poln kondicije. Ve- liko mi pomaga,da ne pijem in ne kadim. Včasih sem sicer kadil in kot vsak mo- žakar sem in tja popil kak kozarček preveč. Drugače pa sem vedno živel zdravo. 'Luštno' je bilo.

Torej nimaš navade, da bi se vsak dan zapeljal v kakšen bife, kaj popil, podebatiral in se potem počasi od- pravil proti domu?*
Ne, raje grem v garažo in kaj naredim. Je pa tako: kar zdrav človek naredi v eni uri, meni vzame tri ali štiri ure. Vse se zavleče in je, kot bi živel v nekem drugem svetu.A se lepo zamotim in tudi kaj naredim.

Avta ne voziš?*
Hčerki imata obe avto, jaz pa ne vozim Težava je v tem, da lahko uporabljam samo levo roko. V zavodu sem poskusil, tehnolog mi je pomagal, a ni šlo. Če sta roki količkaj zdravi, gre, samo z eno ro- ko in brez pomoči nog pa je zelo težko. Pa tudi vse gre pri meni počasneje. Re- akcije so počasnejše.Ne bi si upal voziti tudi če bi mogel, sploh pri takem tempu vožnje in divjanju na cestah, kot je danes. Še ko se peljem na vozičku pri hitrosti deset kilometrov na uro, mi je prehitro, ker so ceste slabe. Mimogrede lahko padem. Saj pravim, zdi se mi, da živim v nekem drugem svetu ...

Zdaj se veliko govori o pravicah in- validov.Celo v ustavi bo to zapisano Luknjaste ceste so za invalida, kot si ti, velika ovira, ne samo stopnice in robovi pločnikov.
O, veliko je ovir. Kaj ti pomaga, če se lahko dvesto metrov pelješ po novem pločniku, potem pa ne moreš dol?

Si kdaj kaj poizkušal na te težave opozoriti?
Enkrat sem bil v časopisu,ko je bila ob- ravnava na sodišču. Tam so bile samo stopnice, niti držala ob steni. Vratar mi ni hotel pomagati,češ da ne sme zapu- stiti svojega delovnega mesta.Novinar- ka je to popisala. Pa v Čatežu, ko so delali nove pločnike,ne da bi pomislili na invalide, sem šel k zdravnici, ona pa je poklicala direktorja. Drugače pa ne.

In je pomagalo ... Treba je opozar- jati, saj tako tudi drugim invalidom pomagaš ...
Moram priznati, da nisem pravi človek za take borbe. Ne da bi bil len. Ne mo- rem več. Nimam več tiste vneme. Ko sem poslušal razpravo v parlamentu o dovoljeni stopnji alkohola v krvi in kako bo trpel turizem, če bi to znižali, me je vse minilo. Jaz bi čisto ukinil alkohol za voznike. Samo poglejte, koliko se jih vsak teden pobije na cesti! Kako malo jim življenje pomeni! Največ nesreč je zaradi prehitre vožnje in alkohola. Smo vinorodna dežela, ampak to ne pomeni, da bi se morali po cestah pobijati kot zajci v gozdu. Saj nimam nič proti dobri kapljici. Pojdi v gostilno,a če si se napil pokliči taksi! Saj obstajajo. Še veseli bodo zaslužka. Mislim,da ne bo nič dru- gače,dokler ne bodo zelo poostrili kazni Grdo se sliši, ampak tako je. Pri takih poslancih, ki jih zalotijo pijane, potem se pa nič ne zgodi, ne verjamem, da bo kaj sprememb.

Tako smo že začeli tisto debato, ki je priljubljena in aktualna v predvolilnem času.Ampak to gotovo ni bil naš namen Ko pa človek razmišlja o vseh letih na invalidskem vozičku zaradi nekega pija- nega voznika, pa o mnogih drugih žrt- vah prometnih nesreč, moramo Juretu dati prav.
Še marsikaj je povedal, tudi lepega, na primer o prijaznih trgovkah, ki ga razu- mejo in mu pomagajo,ko pride v trgovi- no,pa o duhovniku,s katerim sta skupaj služila vojsko v Ohridu leta 1962 in ga je po štiridesetih letih - ko je zvedel zanj in njegovo nesrečo - prišel obiskat Lepo je to slišati.
Domenili smo se še, da se bo Jure kdaj udeležil tudi tridnevnega srečanja Brat- stva, kadar bo to v Celju. Saj je blizu in če bo lepo vreme, se bo pripeljal kar sam.Potem nama je z veseljem pokazal kako hodi po hiši in svojo delavnico v garaži. Sam sem še enkrat utemeljil po- membnost takšnega zapisanega inter- vjuja. Morda Jureta ali naju, ki sva bila pri njem na obisku, ne bo več na tem svetu, nekje na drugem koncu Sloveni- je pa bo kdo v porumenelem Prijatelju prebiral ta pogovor in ga bo opogumil. Verjamem, da je polepšal čas tudi vam, ki ste ga pravkar prebrali.Ko sva potem sedla v avto in šla malo nazaj do Boga (križa), sva v duhu še enkrat želela Ju- retu, da bi mu pogled na Križanega še naprej dajal moč za življenje,saj je lepo živeti, čeprav na vozičku.

na obisku sva bila:
Vlado Bizant in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Nihče mi ni verjel

V perzijski pripovedki je kralj nekoč dal k sebi poklicati tri največje modrijane svojega kraljestva.Zastavil jim je vpra- šanje: "Povejte mi, katera je največja nesreča za človeka na tem svetu?"
Prvi mu je odvrnil: "Največja nesreča je če je človek bolan." Drugi mu je dejal: "Največja nesreča je,če je človek star." Tretji mu je odgovoril: "Največja nesre- ča je,če človek stoji tik pred vrati smrti in gleda nazaj na svoje izgubljeno in zapravljeno življenje."
Bolnica mi je pripovedovala: "Pred tremi leti sem postala močno utrujena. Prej sem se veliko ukvarjala s športom, po- tem pa mi je bila še hoja po stopnicah v prvo nadstropje naporna. Po treh mesecih odlašanja sem šla k zdravniku. Opravila sem laboratorijske preiskave,ki so bile vse v mejah normale. Zdravnik mi je rekel, da je to mena in da bo mi- nilo. Jaz pa sem bila vse bolj utrujena. Nisem mogla več sama v najbližjo trgo- vino. Ponovno sem šla k zdravniku. Svetoval mi je obisk pri psihiatru, ker sem se mu zdela depresivna. Nato sem začela romati od zdravnika do zdravni- ka. Obiskala sem tudi bioenergetika. Zelo so me prizadele besede zdravnika, ki mi je rekel: "Kaj pa sploh še hodite k meni, ko vam nič ni? Delat pojdite in ne mislite na to, da ste bolni!"
Po dveh letih so končno ugotovili, da imam nevrološko obolenje miastenijo gravis. Ko mi je nevrolog postavil diag- nozo, sem si kar oddahnila, čeprav se morda sliši čudno. Prej so me vsi imeli za namišljeno bolnico.Največja nesreča zame je bila to, da mi ni nihče verjel. Sedaj se učim živeti z boleznijo in se ji prilagajam. Miastenija gravis je zelo ne- predvidljiva bolezen. Vedno bolj spoz- navam, da potrebujem dovolj počitka in veliko časa. Nikoli se mi ne sme muditi. Po vsakem obvladanem napadu bolezni se še bolj veselim življenja. Trudim se živeti tako, da sem zadovoljna tudi z majhnimi stvarmi. Razveselim se tele- fonskega klica sodelavke, povabila v gledališče, kartice prijateljice s hribov, kamor sem tako rada hodila."
Drugi bolnik mi je pripovedoval: "Zadnja dva meseca sem vezan na bolniško po- steljo in v tem času sem dozorel. Prip- ravljen sem na vse.V začetku sem mislil da je največja nesreča urinski kateter. Potem sem mislil,da so to plenice.Sedaj vedno bolj spoznavam, da so plenice zelo praktične. Zaradi njih nisem tako pogosto odvisen od tuje pomoči. Kljub plenicam še vedno lahko mislim, berem, molim ... Tudi v plenicah lahko soodre- šujem svet.
Invalid je pričeval: "V začetku sem mi- slil,da je invalidski voziček največja ne- sreča. Sedaj vem, da mi prav voziček omogoča samostojnost. Brez njega bi bil pa res popolnoma negibljiv in ne bi mogel nikamor. Če se mi kdaj pokvari, je to zame največja nesreča."
Nesreča nikoli ne preži na človeka za vrati,da ga naskoči.Včasih je "nesreča" možnost, da odrineš na globoko, da te nekaj nauči in da zaživiš polnost življe- nja. Gustav Jung je zapisal: "Trpljenje premagamo samo, če ga prenašamo. Tega se lahko naučimo edino pri Njem." Morda večkrat padamo, ko nosimo križ. Moja izkušnja je,da vedno srečamo ka- kšnega Simona, da nam pomaga. Samo dovoliti si moramo pomagati.
Ivan Cankar je zapisal: "Kdor ni trpel, ostane otrok in ni videl življenja." Ko nosimo svoj križ, vidimo,kar drugi ne vi- dijo, slišimo, kar drugi ne slišijo, čutimo, kar drugi ne čutijo in najdemo, kar je bilo izgubljeno. Takrat iščemo ljubezen pri človeku in pri Bogu. Želim vam,da bi jo našli pri obeh.

Janja Ahčin

Bolečina

Z Žigom že ob enajstih dopoldne sediva v skalah vrh Debele peči. Zreva v Škr- latico, Rjavino, Triglav, Viševnik. Dolina Krme je še temačna in hladna, v daljavi nad Ljubljano lebdi jesenska megla.
"Zakaj delaš tudi ponoči?" me preseneti devetletni sin.
"Ljudje zbolijo tudi ponoči in potrebujejo zdravnike," mu razlagam.
"Kaj si delal danes ponoči?"je radoveden in z dedijevim daljnogledom raziskuje hribe nad Voglom.
Razmišljam. Naj mu govorim o pijancih, ki ne najdejo poti domov in obtičijo v parku ali kraj ceste? Naj mu govorim o narkomanih, ki se predozirajo in jih mi- moidoči najdejo na dnu stopnišč? Naj mu govorim o blodnjavih bolnikih, ki se zaprejo v stanovanje, potem pa njihov besedni in gibalni nemir v tihih nočnih urah prestraši sosede? Naj mu govorim o prometnih nesrečah,v katerih ugašajo mladi?
"Mlademu fantu sem šival rano na glavi in na roki," mu končno odgovorim.
"Ali je rolal in je padel? Ali se je poško- doval pri košarki?" otroško siplje.
Naj mu govorim, da mladi fantje ponoči ne rolajo in ne igrajo košarkarskih tekem ampak dobijo rane po glavi v sumljivih nočnih lokalih, opiti, v sumljivi druščini?
"Padel je s kolesom, ko se je vračal z rojstnega dne," sem neiskren.
"Vidiš," konča in pomenljivo odloži dalj- nogled. "Popravi mi luč pri kolesu.Lahko da se bom vračal z rojstnega dne in bo že tema."

dr. Franci Bečan

Oče Henrik in Bratstvo

VI. poglavje: Škofijski in narodni duhovni pomočnik

Odslej se je oče François popolnoma pos- vetil škofijskemu Bratstvu. Škof Petit ga je tudi izbral za svojega generalnega vikarja, kar mu je dalo pravico, da je sodeloval v Škofijskem svetu. Še naprej je moral voditi škofijska romanja. Ko je ob duhovnih vajah pridigal Pomočnikom duhovnikov, so ga pro sili, naj bi prevzel trajno duhovno vodstvo njihove organizacije. Nasmehnil se je in sprejel ...
Bratstvo je bilo na delu tudi v sosednjih škofijah. Ponovno so očeta Françoisa pro- sili, naj pomaga, da se bo gibanje tudi tam dobro zasidralo. Škof Petit je hotel očetov ugled dvigniti tudi s tem,da je v Rimu dose gel imenovanje za "prelata". Moral je misliti na obleko, recimo ji "uniforma", ki jo nosijo prelati:vijoličast talar z vijoličnim pasom in še vijolični plašč za slovesne prilike. Treba je reči, da mu je 'uniforma' lepo pristajala. Bil je namreč visok, postaven mož. Vendar je za vse in za bolnike še prav posebej ostal "oče" François. Zelo redko ga je kdo nagovoril z besedo monsignor.
Ker ni bil nič več ravnatelj pastoralnega dela,si je poiskal novo stanovanje: najprej v ulici Rue des Pretres,zatem pa v Impasse Saint Jean. Tudi če je tam bilo njegovo stanovanje,v katerem je prenočil,je večino svojih dni preživel v Foyer des Malades, kar dobesedno pomeni "Ognjišče bolnikov". Tam je bil škofijski "urad",kjer so se steka- le vse niti,ki so povezovale vodstvo škofije in bolnike.
Povedali smo že, kako je do tega središča za bolnike prišlo.Še več deklet se je ponu- dilo, da pomaga pri vseh dejavnostih KBBI. Rekli bi, da je bil to panj, poln življenja.
Dekleta so si želela, da bi jim pri njihovem apostolatu kdo duhovno pomagal. Prosile so,da bi hiša enega svojih prostorov spre- menila v kapelo. Od časa do časa naj bi bila v njej sveta maša, evharistični Jezus bi bil pa stalno navzoč. Oče François je to njihovo željo povedal škofu in ta mu je rad ugodil.
Želele so si še več: pomoč, da bi se pri- pravile na popolno posvetitev Bogu. Oče François je v Družbi duhovnikov Presvetega Srca napravil zaobljube. Obšla ga je misel, da bi njegove stalne sodelavke mogle iti po isti poti.
Poglavitni namen tega sprejemnega centra za bolnike je bil še vedno pomagati bolni- kom škofije Verdun,ki so se tukaj želeli sre čati, kot tudi tistim, ki so prišli v mesto od zunaj, ker so morali urejati svoje zadeve. Čedalje večji pomen pa je Ognjišče bolni- kov imelo tudi za KBBI. Ker je oče François preživel tukaj večji del časa in ker je bil ne le ustanovitelj ampak tudi škofijski duhovni vodja Bratstva, so vsi,ki so imeli kaj opra- viti s KBBI, prihajali ali se pisno obračali na ta naslov. Bolniški sprejemni center je po- stal tudi "glavni urad" KBBI.
Hote ali prisiljen je zaradi dela,ki ga je imel dostikrat potoval po škofiji.Posamezne te- meljne skupine je načrtno obiskoval in pri srečanjih neprestano ponavljal, da je KBBI toliko "vredno",kolikor so vredne njene os- novne celice.Zanj so bile stvari popolnoma jasne: "Prvo dejanje je v tem,da gre bolnik zdoma zato,da bo obiskal drugega bolnika. In bolnemu, h kateremu gre, pravi, naj se odloči, da bo tudi on obiskal bolne, ki jih pozna. Obiskovalec mu s tem napravi veli- ko uslugo: pripravi ga,da postane dejaven, odgovoren za svojega brata. Bratstvo je 'nalezljivo', širi se od bolnika do bolnika".
Oče je težko prizadetim zaupal velike od- govornosti in dosegel lepe uspehe. Bolnike je spodbujal k prijateljskim srečanjem, ka- terih se je udeležil tudi on, če ga niso za- drževali pomembnejši opravki. Organiza- torjem je polagal na srce: "Povabite vse! Nikoli ne delajte razlik zaradi starosti, so- cialnega položaja ali vere!" Pozneje,ko je v Bratstvu nastala za starejše ljudi posebna skupina z imenom "Življenje se vzpenja", je prosil,naj bo pri prijateljskih srečanjih neka omejitev glede starosti tistih, ki so povab- ljeni. Videl je, da so se stvari koristneje in prijetneje odvijale, kadar ni bilo prevelike razlike v starosti udeležencev. Preprosto povedano: mlajši so se bolje počutili med svojimi vrstniki.
Na takšnih srečanjih je bilo nekaj časa do- ločenega za mašno daritev. Seveda so o- četu ugovarjali,da je med navzočimi vedno tudi nekaj nevernih, ki jih ne bi smeli siliti, da bi bili navzoči pri bogoslužnem obredu. Njegov odgovor je bil moder in odločen, sad zdrave pameti."Ker je na teh srečanjih dosti vernih, ki si maše želijo, saj je morda to edina prilika, da se je morejo udeležiti, jim je ne boste vzeli zato, ker jo drugi ne marajo. Srečanje začenjajte z mašo za ti- ste,ki si je želijo in natančno povejte,kdaj se bo po njej nadaljevalo prijateljsko sre- čanje. Izrecno dodajte, da ni prav nobene ovire, da bi kdo prišel šele po maši."
V bratska srečanja bolnikov in invalidov je potrebno vnesti čim več veselja. Nihče ne sme nasprotovati, da bi se posamezniki zbrali v manjših skupinah, vendar mora biti tudi čas, ko se na istem prostoru zberejo vsi navzoči. Druži naj jih vesela pesem in vse, kar bi pomagalo k vedremu razpolože- nju. Kadar se organizatorji bojijo, da med bolniki in invalidi ne bo nikogar, ki bi vsaj deloma načrtoval in vodil razvedrilo, naj poiščejo človeka, ki bi prevzel to nalogo. Med srečanjem je treba kratek čas dopol- dne in popoldne posvetiti vzgojnim vpraša njem.Pogovor naj steče tudi o tem,kakšno je in kakšno naj bi bilo Bratstvo. Vsakdo ima pravico,da svobodno pove svoje mne- nje.V pogovoru naj povedo tudi,kaj menijo o položaju bolnikov. Vsi morajo vedeti, ka- kšne so njihove pravice in katere so orga- nizacije,ki jim morejo pomagati. Naj ne po- zabijo na krajevne razmere, na to, kar se dogaja v narodu in na svetu. Varujejo naj se, da se ne bodo zapletli v strankarske spore, ampak si povedo,kaj mislijo o reše- vanju težav, ki so jim bile predstavljene. V pogovorih naj si povedo, za katere pravice se bodo najbolj zavzemali.Na vrsto naj pri- dejo tudi njihova pričakovanja glede Cerk- ve. Naj si povedo, kaj bi Cerkvi mogli dati in kaj si od nje želijo.Glede teh in podobnih "resnih" stvari je treba biti kratek in izbrati le eno ali dve temi, o katerih naj se razvije pogovor. In kar je tudi pomembno, govor- niki naj uporabljajo preproste besede, da jih bodo vsi razumeli.
Glede načina, kako govoriti bolnikom, bi jim moral biti zgled oče François. V svojih go- vorih je ostajal na zemlji in vsi so ga z la- hkoto razumeli. Kot Jezus se je posluževal zgledov,v njem je bilo nekaj igralske nada- rjenosti.Govor je zabelil s šalami in izrazi,ki so bili poslušalcem domači in so jih zlahka ohranili v spominu. Govoril je tako, da se je dotaknil src in s tem tudi zdravil ljudi, ki jih je imel pred seboj. Vsi brez izjeme so govorili: "Kadar nam govori oče François, pozabimo na čas. Poslušali bi ga ves dan."

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Bruselj, Stuttgart, Marijino Celje

Zibelke medsebojnega povezovanja

Letošnji prvi maj je za nas prav gotovo zelo pomemben datum. Slovenija, in z njo še devet evropskih držav,se je ta dan pri- ključila Evropski zvezi. Vsekakor dan, vre- den spomina, vendar ne edini! Le teden dni kasneje se je v Stuttgartu v Nemčiji odvijalo prvo veliko tridnevno vseevropsko srečanje različnih krščanskih gibanj in sku- pnosti.Zakaj? Samo zato,da bi skupaj raz- mišljali in dejavno sodelovali pri oblikovanju med seboj bolj povezanih evropskih naro- dov. V drugi polovici meseca, točneje 22. maja,pa je v Mariazellu - v Marijinem Celju -v Avstriji potekal Srednjeevropski katoliš- ki shod.Vse tri dogodke je povezovala ista zlata nit:da bi evropski narodi hodili po po- ti večje medsebojne bratske povezanosti. K sodelovanju oz. praznovanju smo bili po- vabljeni vsi.Sam sem z zanimanjem sprem- ljal radost mnogih, pa tudi pomisleke ne- katerih posameznikov ob vstopu v Evropo. Z zadovoljstvom in zaupanjem v Evropo, ki bo črpala moč iz svoje bogate krščanske dediščine, sem prek satelita spremljal do- gajanje v Stuttgartu. Bil sem tudi eden izmed desettisočev udeležencev shoda v Marijinem Celju. Kako smo romarji doživeli ta dan? Prav gotovo vsak drugače,odvisno od tega, koliko je bil vsak osebno priprav- ljen,kljub težavam,ki se pojavljajo povsod, gledati na stvari pozitivno in svetlo.
Kombi KBBI je z invalidi in njihovimi sprem- ljevalci ob drugi uri zjutraj krenil na pot. Prav ta zgodnja ura, ki je bila za vsakega res rana ura,mi je podarila prvi pridih,da se pripravlja nekaj posebnega, nekaj, za kar se splača skrajšati nočni sen. Vso pot smo opazovali številne avtobuse s slovenskimi, hrvaškimi in bosanskimi registracijami. Vsi smo se vozili v isto smer, k istemu cilju, v Marijino Celje. Med vožnjo smo v kombiju opravili tudi duhovno razgibavanje. V ta namen smo zmolili rožni venec, zapeli mar- sikatero Marijino pesem in prisluhnili pred- stavitvi in zgodovini kraja, kamor smo bili namenjeni. Pot, čeprav je trajala več kot pet ur,je minila izredno hitro.Ob prihodu na cilj smo kljub velikemu številu avtobusov in osebnih vozil kakor po čudežu našli parkirni prostor v neposredni bližini prireditve.Novo presenečenje smo doživeli, ko nas je, še preden smo izstopili iz vozila, poiskala in pozdravila predstavnica avstrijskega Brat- stva. Ja, v družini,kjer se vsi dobro poču- timo,se vedno radi srečamo med seboj. Tudi zato, da se med seboj spodbujamo in si po potrebi pomagamo.
Bilo je lepo videti to ljudstvo,ta narod, ka- ko se zbira ob vznožju oltarja. Prav pred nami so sedeli gluhonemi. Sto in več njih je spremljalo svoje prevajalce. Občudoval sem jih, kako je s kretnjami rok in mimiko obraza mogoče tako globoko doživeto pre- našati evangeljsko sporočilo in veselje tem prizadetim bratom in sestram.Med množico romarjev smo bili številni bolniki in invalidi. Pretresljiv je bil pogled na grkokatoliškega patriarha v ornatu in na invalidskem vozi- čku. Dolg sprevod kardinalov, nadškofov, škofov, med njimi tudi večina slovenskih, ter morda več kot tisoč duhovnikov, ki se je pomikal k oltarju, je naznanjal,da se pri- čenja osrednji del slovesnosti -maša naro- dov.Ob oltarju smo občudovali kip Marije z Jezusom,ki so ga za to priložnost slovesno prinesli iz romarske cerkve. Kot zanimivost naj povem,da so domiselni organizatorji za Marijo pripravili slovesno obleko. Na njej so izvezeni grbi vseh osmih držav udeleženk. Vse te grbe povezuje vrtnica.Ta me vedno spomni na vrtnico v znaku našega Bratstva Na Jezusovi obleki pa smo videli logotip sho da in napis: Spes Evropea (upanje Evrope)
Pričela se je maša narodov. Vodil jo je od- poslanec sv.očeta, vatikanski državni taj- nik, kardinal Angelo Sodano. Ob pozdravih, ki nam jih je namenil, smo se s pomočjo video posnetka povezali s svetim očetom. Neposredno iz Rima nas je nagovoril in po- novno poudaril pomembnost tega dogaja- nja za Evropo.Priporočil nam je,naj izpove- dujemo svojo vero v vsakdanjem življenju. Naj bo v našem družbenem in socialnem življenju prepoznavno dejstvo: Kristus je upanje Evrope! V živo so se nas dotaknile besede starčka na Petrovem sedežu, be- sede,ki dobivajo zven srca. Pri maši so so- delovali združeni pevski zbori (tudi iz Slo- venije), pritrkovalci, fanfare, številni pra- porščaki in drugi. Vse v večjo čast Bogu in veselje ljudstvu! Dunajski nadškof in kar- dinal nam je spregovoril v pridigi. Razmišljal je o trpljenju, ki sta ga Evropi povzročila nacizem in komunizem, ko sta teptala vre- dnote, ki so stoletja krepile in dodajale žlahtnost naši zahodni civilizaciji. Danes, v tej novi dobi medsebojnega povezovanja, pa smo kristjani po kardinalovih besedah poklicani odstranjevati medsebojne preg- rade in namesto njih graditi mostove po- vezovanja ter tako prispevati k edinosti vseh ljudi.
Ne vem po kakšnem naključju sem bil iz- bran, da sem lahko med nekaterimi bolniki in invalidi tudi jaz prejel sv. obhajilo iz rok kardinala Sodana. Bog ve.
Ob koncu maše smo prisluhnili še sporočilu tega dogajanja. V njem so škofje zapisali, da želimo vsi skupaj živeti iz krščanskih ko- renin. Prav iz takšnih je Evropa skozi vso zgodovino zajemala svojo moč. Mariborski škof je med drugim poudaril: "Odločni kris- tjani so prijatelji človekovega življenja v vseh njegovih razsežnostih ... Zato si bo- mo s pomočjo svojega razuma, srca in rok prizadevali,da bi varovali in omogočili raz- voj ljudi in njihovega okolja. Naša posebna skrb velja zakonskim parom in družinam. Ti so temeljni kamen družbe in Cerkve." G. škof, tisti ki smo vas slišali, smo bili veseli vašega sporočila v Marijinem Celju.
Po maši smo se lepo, mirno razšli. Prav ve- liko se na travniku nismo zadrževali, saj ... Ja, vreme! Hladno, mrzlo in deževno je bilo ves čas. Blata, kolikor si ga lahko nesel! Skoraj pravi zimski dan smo vsi preživeli pod polivinilnimi plašči, kdor ga je mogel dobiti. Močno upam, še več, verjamem, da se ni nihče prehladil! Moje spoznanje tega dne: niti vreme,niti mraz,niti dež niso tisti, ki bi nas odvrnili, ampak je bil Kristus tisti, ki nas je ta dan pritegnil k sebi.
Zapustili smo romarski Mariazell. Bogatejši za spoznanje,da smo vsi poklicani k vztraj nemu delu v družbi, kjer moramo biti krist- jani kvas z našim značilnim prispevkom, kakor je rekel Romano Prodi v Stuttgartu, brez domišljavosti, brez razkazovanja, ne da bi hoteli komu kaj vsiljevati.

Rj

Mura, mura ...

Srečanje v Škofji vasi, 12. junij 2004

Ne, ne gre za našo reko Muro, ampak za komentar Malgašev na hitenje belca - mi- sijonarja. Prvo, čemur se je moral na Ma- dagaskarju privaditi, je bilo: "Mura, mura - počasi, počasi." Iz tega uvoda boste, dra- gi bralci in bralke Prijatelja, ugotovili, da smo tudi na letošnjem srečanju Bratstva v Škofji vasi pri Celju imeli gosta misijonarja. Med mašo ob začetku srečanja in v po- govoru popoldne nam je g. Klemen Štolcar spregovoril o Andžiamaniču (če sem si prav zapomnila) - Visoko dišečem Gospodu, kot pravijo Malgaši Bogu.
Ampak zame in še za marsikoga na vozičku je vsako leto najprej velika težava,kako na srečanje sploh priti. Letos se je izšlo tako, da me je pobral kombi društva distrofikov, tiste iz celjskega konca pa kombi celjske- ga društva paraplegikov. Sama sem letos ostala brez spremljevalca,ki me je navajen ker je tisti dan imel druge obveznosti. A jaz tako rada grem na to srečanje Brats- tva ... V Mariboru je zjutraj padal dež, a nisem izgubila optimizma.Kombi iz Maribora je bil kar poln. Pridružila sem se Mariji in Jožetu,nato pa smo pobrali še našo Ange- lo in se odpeljali proti Celju. Čim bolj smo se oddaljevali iz Maribora, tem jasnejše in bolj sončno je postajalo nebo. Tadej,šofer kombija, je zelo lepo vozil, da sem pot tja in nazaj dobro prestala tudi brez spremlje- valca. Hvala mu!
V šotoru ob domačiji Veronike Klinc so me pozdravili prijatelji, s katerimi se sedaj že dobro poznam. Pogrešala sem prijatelja Lojzeta Čokla, ki je prav tiste dni moral na manjšo operacijo, nadomestila pa ga je Majda, tudi že naša stara znanka. S prija- telji smo poklepetali, kar gre pri meni, ki ne morem govoriti in moram vsako besedico natipkati, bolj počasi. A gre in lepo se je pogovarjati.
Z rožnim vencem smo se pripravili na mašo ki jo je vodil misijonar, somaševali pa so še domači (vojniški) župnik,duhovni pomočnik Bratstva in pa upokojeni vojniški kaplan. Mašnik nam je spregovoril o preroku Eliju, ki je vrgel svoj plašč na Elizeja, ta pa je postal njegov pomočnik in naslednik. Tako je Gospod z boleznijo vrgel svoj križ tudi na nas in mi naj postanemo njegovi pomo- čniki in nasledniki. Pri maši so nam zopet zapeli vojniški otroci in mladi s kitaro. Kako lepo jih je bilo poslušati in videti, saj so svoje petje popestrili še z gibi rok!
Po maši smo imeli dobro kosilo, tega so nam tudi letos pripeljali iz doma sv. Jožefa v Celju. Jaz sicer na poti ne jem, a dišalo je lepo. Ker sem velika sladkosneda, sem prosila, če mi potico zavijejo za domov. Seveda sem jo dobila, in ne le potico, tudi drugih drobnih sladic mi je Majda zavila za sladkanje čez teden.
Po kosilu nam je g. Klemen še pripovedoval o tem, kako se je odločil za misijonarjenje na Madagaskarju in pa o navadah ter živ- ljenju na tem otoku, saj misijonari tam že več kot dvajset let. Nasmejali smo se nje- govi pripovedi, kako se Malgaši čudijo in smejejo,ker mi smrknemo v robec in to po- tem skrbno nosimo s seboj. Oni to nečed- nost v hipu odvržejo in zadeva je rešena. Seveda nam je pripovedoval tudi druge stvari, zlasti kako živijo skupine kristjanov po vaseh,se zbirajo k molitvi in kako veseli so, ko pride misijonar in so lahko pri maši. Njegova župnija je velika,večina prebivals- tva je animistov in verujejo v duhove pred nikov, petnajst vasi pa je že krščanskih.
Ko je g. Klemen potešil našo radovednost, se je poslovil, saj ga je tisti dan čakalo še srečanje z drugimi misijonarji na Koroškem. Na našem srečanju pa sta prišli na vrsto harmonika in pesem. Pred odhodom domov so nas še enkrat postregli, tokrat z narez- kom, sadjem, pecivom... Okoli pol šestih je prišel naš šofer in odpeljali smo se zopet proti Mariboru,ki je bil še ves moker od be- sneče nevihte.
Hvala vsem dobrim organizatorjem sreča- nja, zlasti gostiteljici Veroniki, šoferju in vsem dobrim ljudem! Bog vam povrni!

Dragica Repnik

Srečanje na dan državnosti

Leto je bilo spet okrog, ko sem prejela va- bilo na 12.srečanje KBBI pri gostoljubni dru žini Galjot iz Lahovč na Gorenjskem. Letos je šla z menoj tudi prijateljica Mira, med potjo pa se nama je pridružil še g. Janko, tudi član Bratstva. V Lahovčah so nas že čakali prijatelji iz Bratstva, da smo si segli v roke. Predstavila sem jim novo prijatelji- co, ki je prišla z menoj. Pred sveto mašo smo molili rožni venec in se tako pripravili na Gospodovo daritev. Tudi letos je soma- ševanje vodil ljubljanski pomožni škof msgr Alojz Uran, med nami pa so bili tudi domači župnik, duhovnika iz Zaloga in Lahovč ter kanonik, g.Stanko Kapš z Vrhnike. V imenu domačih je okoli osemdeset udeležencev srečanja pozdravil gospodar Janez in voš- čil g. Alojzu Uranu za njegov god. Pri maši so sodelovali člani in članice Bratstva z branjem berila in s prošnjami.
Gospod škof se je v svoji pridigi z globoko segajočo besedo obrnil na bolnike in druge trpeče ter nas spodbujal, naj se ne bojimo Božje preizkušnje. Človek se mora odpreti za Božjo milost in ne more biti sam sebi namen.Mi nujno potrebujemo Boga.In prav bolniki in preizkušani bratje so tista zna- menja za današnji čas,ki so zelo potrebna, je menil gospod škof. Za zgled je navedel dogodek ob predstavitvi knjige 'Povsod naj sije sonce' Janje Blatnik. Ljudje so se od- krito čudili, od kod ji kljub hudemu trpljenju takšno zaupanje v Božjo moč in modrost. S svojo predanostjo pomaga toliko ljudem, ki pravijo: "Če ona zmore, bomo tudi mi, ki smo zdravi." Te besede so se mi posebno globoko vtisnile v dušo.
Ker pa je naše srečanje potekalo na velik slovenski praznik - dan državnosti, se je tega dogodka v pridigi spomnil tudi g.škof. Hvaležni moramo biti Bogu, da smo svojo samostojnost dosegli razmeroma lahko, za kar se moramo zahvaliti spretnim potezam naših politikov, pa tudi molitvi mnogih, ki so se zbirali v dneh začetnih spopadov. S svojimi prošnjami so nam izprosili, da se ti niso sprevrgli v huda obračunavanja. Ven- dar pa je naša domovina sad mnogih moli- tev tudi naših davnih prednikov,nas je spo mnil gospod škof, saj so ti v slovenščini molili in se zatekali k Bogu že pred več kot tisoč leti, o čemer pričajo Brižinski spome- niki, najstarejši latinični zapis ne samo v slovenskem jeziku, ampak tudi najstarejši slovanski zapis sploh.In še v nečem je bilo letošnje srečanje posebno. Bilo je prvo v skupni združeni Evropi. Slovenci smo polno pravni člani te velike skupnosti. Tudi za to moramo biti hvaležni Božji modrosti.
Na koncu se je voditeljica srečanja Ljubica Zakovšek zahvalila g. škofu za spodbudne besede in mu zaželela, naj ga na poti spremlja Mati Marija. Hvala tudi cerkvenim pevkam za lepo petje! Popoldne smo peli narodne in cerkvene pesmi, dan pa nam je popestril tudi ansambel Nagelj iz Kamnika. Fantje,hvala vam in upam,da se drugo leto spet vidimo.Rada bi se zahvalila še kuhari- cam za dobro kosilo,vaščanom pa za stre- žbo. Ko je najlepše, je treba oditi. Podali smo si roke in odšli vsak na svojo stran. Obljubili smo si, da se kmalu spet srečamo. Hvala tudi prijateljici Miri za prevoz!

Nada Stanonik, Žiri

V nedeljo, 27. junija 2004, smo se pri sv. maši, ki jo je daroval slavljenec, g. Vinko Podbevšek - sedanji neveljski in nekdanji vrhniški ter zaplaninski župnik,Bogu in star šema zahvalili za dar srečnega, bogatega in plodnega življenja.
Spoštovani g. Vinko! Ob srečanju z Abra- hamom vam želimo Božjega blagoslova in Marijinega varstva! Naj vam leta teko v zdravju, veselju in službi dobrega dušnega pastirja!

Hvaležni člani
Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov

Moj Gospod in moj Bog!

V soboto, 3.julija,na god apostola Tomaža se nas je okrog petintrideset članov KBBI iz Domžal, Mengša in Kamnika ter nekaj gostov zbralo na Zaplani na enodnevnem duhovnem srečanju. Na takšnem srečanju na Zaplani sem bila prvič in, dovolite mi, da vam zaupam svoje vtise oziroma svoje navdušenje, pa ne samo zaradi čudovitega sončnega dneva le dan po deževju.
V prijetno svežem dopoldnevu nas je naj- prej nagovoril g. Janez Šimenc, župnik iz Domžal,z duhovno mislijo o Jezusu in boga- tašu. Evangeljska zgodba o bogatem mla- deniču, ki se ni mogel odpovedati svojemu bogastvu in se popolnoma izročiti Jezusovi ljubezni ter iti za njim, mi je dala misliti. Dostikrat smo,četudi izpolnjujemo postavo in živimo po Božjih zapovedih,ujeti v obilico lastnih predsodkov,izkušenj in navezanosti na imetje. Manjka pa nam nekaj več. Tako kot je bil mladenič ujet v mrežo svojega materialnega bogastva, si je tudi on želel biti deležen večnega življenja, večje Božje bližine. Ni se mogel odpovedati svojemu bogastvu in slediti Jezusu z vsem srcem. Tako tudi mi težko opuščamo svoje slabe navade, svoje skušnjave in prepričanja iz preteklosti. Veliko premišljujemo o prihod- nosti in izginjajoči sedanjosti. Načrtujemo, preračunavamo in smo polni sebe. Pri tem pa pozabljamo,da je predana ljubezen Bogu edina rešitev. Jezus nas je vseeno vzljubil takšne,kot smo,in nas počasi spreminja po svojem srcu. Vedno nas vabi z ljubeznijo, naj se mu predamo in zaupamo - naj ve- rujemo, naj ne bomo neverni, ampak verni. Tudi sama se včasih počutim slabotna v veri in hoji za Jezusom.Vedno se z Jezuso- vo pomočjo pobiram in čutim,da mi takrat, ko sem v največji stiski, ravno On pomaga nositi bremena.
V začetku hoje za Gospodom me je mučila mračna nevera. Mislila sem, da moram vse videti in imeti tudi dokaze,da bom šele na- to verovala.Zato mi je evangelij tega dne- va z Jezusovimi besedami Tomažu: "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" segel globoko v srce.Vedno bolj me utrjuje v veri,da je Jezus navzoč v vsakem trenu- tku našega življenja. Samo svoje srce mu moramo odpreti na stežaj.
Po opoldanskem odmoru smo srečanje na- daljevali s sveto mašo v zaplaninski cerkvi. Za sklep naj se zahvalim vsem,ki ste orga- nizirali ta čudoviti dan: Katji, Mariji, g. žu- pniku, vsem navzočim sodelavcem. Hvala Bogu tudi zato,ker ste me in me vedno radi sprejemate medse. Med vami se počutim srečno, saj me bogatite s svojimi izkušnja- mi in dobro voljo.

Teja Lampič

S križem za Gospodom-k Mariji Pomagaj

36. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje

Lok močnih se zlomi...slabotni pa se ogrinjajo z močjo   (1 Sam 2,4)

Ta stavek iz psalma me je nagovoril pri jutranji molitvi, preden sem poromala na Brezje tisto soboto, 19. junija. Ko pa sem pred seboj zagledala množico romarjev, ki je iz vseh koncev Slovenije prihitela pod Marijin plašč, sem videla, kako se "slabotni ogrinjajo z močjo". Šibki, obloženi s križem in trpljenjem so tu, da bi dobili moči, da bi se jih Jezus dotaknil in da bi odložili svoje trpljenje v Marijine roke ...
Med množico sem odkrila toliko znanih ob- razov. Veselje nad ponovnim srečanjem po desetih ali petnajstih letih se je prepletalo z zavestjo, da so bili vsi ti moji prijatelji z menoj v vseh letih, ko se nismo videli. Mo- ram namreč povedati, da sem po letih po- moči na različnih srečanjih bolnikov posta- la sestra redovnica in precej let preživela v tujini. Oni pa so me spremljali pri mojem poslanstvu, zame darovali svoje trpljenje in molitve.
Toda nisem srečala samo prijateljev, ki jih poznam že dolgo. V množici pod Marijinim plaščem sem srečala Jezusa. Njegov trpeči obraz sem videla danes v bratih in sestrah zaznamovanih z boleznijo in invalidnostjo.
Slišala sem njegov glas,ko mi je spregovoril s svojo Besedo.
Občudovala sem Ga, ko je ozdravljal v za- kramentu bolniškega maziljenja. Vsakemu posebej se je približal, se ga dotaknil in ga nagovoril. Jezus sam, navzoč v Evharistiji, se je sprehodil med trpečimi in jih blago- slovil, ...
Bil je navzoč tudi v rokah in srcih množice pomočnikov,ki so nenehno skrbeli za bolni- ke in invalide, jim pomagali hoditi,jim prina- šali vodo in čaj ...
Jezusov obraz sem srečala tudi v sorodnikih - teh skritih ljudeh, ki dan za dnem naj- večkrat molče darujejo svojo ljubezen. Ne pričakujejo besed zahvale, ker vse delajo iz ljubezni.
Srečala sem ga v duhovnikih, ki so neutru- dno spovedovali ...
Tako sem na Brezjah srečala Jezusa in zahvaljujem se za DAR tega srečanja. Tudi mene je Bog obdaril z novo močjo.

s. Cirila Koršič, f.m.m

Nagovor škofa dr. Antona Stresa

Drage sestre in dragi bratje,dragi prijatelji, ki ste tukaj na Brezjah ali pa vi, ki ste z nami združeni in mi z vami preko radijskih sprejemnikov!
Danes, na praznik Marijinega Srca, smo se zbrali tukaj, pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Marijino Brezmadežno Srce je sočutno srce: če rečemo,da je Marijino Srce Brezmadež- no, hočemo reči, da je Marija popolnoma nesebična žena,ki pozablja nase in misli na druge: misli na Boga in njegovo kraljestvo, za katerega živi, misli pa tudi na nas,svoje otroke. Ko včeraj in danes, včeraj na pra- znik Jezusovega Srca in danes na praznik Marijinega srca govorimo o najsvetejših srcih, hočemo reči, da imata učlovečeni Božji Sin in njegova Mati srce: imeti srce pa pomeni, imeti sočutje in biti pozoren do vsakega človeka. Marija Pomagaj bi ne bila Marija Pomagaj, če bi ne imela srca. Ker pa je Marija Pomagaj, ima veliko srce: srce za vsakega izmed nas.
Kako sta imela Jezus in Marija srce - imela srce v polnem pomenu besede-vidimo naj- lepše ob Jezusovem križu. Tudi v najhuj- šem smrtnem trpljenju Jezus misli na dru- ge. Jezus misli na svojo mater in na svoje učence. Njegove besede: Glej, Tvoj Sin" in "Glej, Tvoja Mati" nam to najlepše kažejo. Takrat, ko je Marija najbolj močno čutila s svojim Sinom in je zato bila prva med tis- timi redkimi, ki so zmogli dovolj poguma in ljubezni, da so bili z njim pod križem, ji je On sam naročil, naj odslej misli na nas. Z besedami "Glej, tvoj sin" ni označil samo apostola Janeza,ampak vsakega izmed nas ki smo Jezusove sestre ali bratje. Od tedaj ima Devica Marija še bolj srce za vsakega izmed nas.Naša mati in naša pomočnica je še posebej takrat,kadar kot nemočni otro- ci potrebujemo materinsko srce, njeno so- čutje, njeno razumevanje, njeno tolažbo. Tako nas preko njenega materinskega srca ljubi Bog sam. Božje razodetje nas na vsa- ki strani Svetega pisma uči, da je Bog še posebej blizu šibkim in nemočnim, bolnim in vsem drugim ljudem v preizkušnjah, vsem, ki se zavedamo in doživljamo, kako je člo- vek šibek.
Bolezen, sleherna bolezen,na poseben na- čin razodeva človeško šibkost in krhkost. Kaj ljudje v resnici smo, se ne pokaže naj- bolj na športnem igrišču, kjer ljudje kažejo svoje telesne sposobnosti in zdravje, tem- več veliko bolj na bolniški postelji. Tam se razodeva resnica o človeku. Zdravje je res velik Božji dar, toda ravno bolezen nam razodene, kako zares nam je zdravje in z njim življenje podarjeno. To je dar, ki si ga ne moremo nikoli polastiti,ni v naši oblasti.
Dokler je človek zdrav, si misli: normalno in samoumevno je,da sem zdrav. Ko pa zdra- vje začenja izgubljati in zboli, se šele za- čenja zavedati,da zdravje in življenje nista njegova last in ju nima v oblasti. Vse, kar smo in imamo, je dar. Ta dar nam razode- va Stvarnika, ki nam je podaril življenje in zdravje. Ta dar pa nas tudi zavezuje, da življenje, svoje in tuje, spoštujemo, varu- jemo in branimo. Nam kristjanom je zato popolnoma tuje in za nas popolnoma nes- prejemljivo, da bi življenje uničevali, bodisi pred rojstvom ali pa ob koncu življenja,če- prav bi danes nekateri tudi za to radi dobili zakonsko dovoljenje.Proti njim poudarjamo da je tudi življenje, ki je zaznamovano in prizadeto z neozdravljivo boleznijo, podar- jeno kot dar in je lahko vir duhovnega bo- gastva, če ga človek le hoče in zna za to prav uporabiti.
Za mnoge ljudi je bolezen največja nesre- ča, ki jih lahko zadene. Ko si za novo leto voščimo, radi rečemo: saj,če bo le zdravje pa bo vse v redu. Gotovo, da je zdravje velik dar.Vendar pa tudi telesna bolezen ni

največja nesreča, ki lahko človeka doleti. Jezus sam je rekel:"Kaj pomaga človeku,če si ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi?"
Je pa več vrst bolezni: je telesna bolezen, pa je duševna bolezen in je duhovna bole- zen, naša grešnost. Ta slednja je največja nesreča. A ravno ta ni neizbežna. Telesno zdravje ni odvisno samo od nas, duhovno pa je. Telesno zdravje lahko izgubim proti svoji volji; ne moremo pa proti svoji volji izgubiti plemenitosti, poštenja, dobrote, svetosti. To je torej tisto res najbolj naše, tisto, kar je v življenju najpomembnejše. Naša svetost, naša plemenitost, vse tisto, kar imenujemo duhovne vrednote, je naj- dragocenejše: tako je dragoceno, da ga proti svoji volji ne moremo izgubiti.
To je najpomembnejše v življenju in naj- več truda je vredno vložiti ravno v to du- hovno bogastvo, ki nam ga nihče ne more ugrabiti,ki samo od sebe ne propade,tisto, o katerem pravi Jezus, da ga molji ne na- žirajo in mu rja ne more blizu. To je naša plemenitost, naša dobrota, naša krepost, naša svetost. To pa lahko tudi med bolez- nijo ne samo ohranimo, ampak celo poglo- bimo, okrepimo in olepšamo.
Mogoče poznate tisto zgodbo: na nekem kraljevskem dvoru so imeli zelo dragocen biser, dragi kamen,ki so ga radi kazali vsa- kemu obiskovalcu, ker je bil lep, velik, dra- gocen. Nekoč pa se je zgodila nesreča, da so služabniki pri čiščenju dragi kamen poš- kodovali. Dobil je grdo prasko in seveda ni bil več tako lep in dragocen, kakor je bil poprej.Pa se na dvoru pojavi umetnik in se ponudi,da ga bo popravil! Na mestu praske je izbrusil podobo lepe vrtnice.To umetniš- ko delo,ki je znalo porabiti prasko za novo podobo in dati okrušenemu kamnu novo in še večjo vrednost, je lepa podoba tistega, kar lahko vsakdo izmed nas naredi iz svojih različnih življenjskih "prask", se pravi težav in preizkušenj,med katerimi bolezen gotovo ni na zadnjem mestu. Če imamo veliko lju- bezen do Boga in do bližnjega, če svoje težave prenašamo v zaupanju v Božjo pre vidnost in ga darujemo za velike potrebe ljudi in Cerkve, smo taki umetniki, da zmo- remo svoje rane spreminjati v dragocene bisere in z njimi plemenititi in posvečevati svoje življenje, mu dajati vrednost in lepo- to, ki sta neminljivi in večni.
Bolezen je torej resnica o človeku. Bolezen pa je tudi resnica o družbi,o okolju,v kate- rem živimo. Duhovna kvaliteta kakega o- kolja,družine ali soseske, sorodstva,naroda in države se kaže ravno v tem, kakšen od- nos imajo do najšibkejših, najbolj slabotnih članov svoje skupnosti. Ali gledajo v njih samo breme in iščejo, kako bi se jih otresli ali pa se zavedajo, da so naši bratje in se- stre, ki so preskušani z boleznijo, podoba nas samih in preizkušajo našo solidarnost in povezanost, našo ljubezen in sočutje. Bolniki med nami so tisti, ki nas delajo bolj ljudi in nam pomagajo, da lahko tudi mi iz svojega življenja naredimo duhovni biser.
Zato je današnje srečanje tudi priložnost, da se na poseben način zahvalimo tistim, ki skrbijo za preizkušane,onemogle in bolne brate in sestre ter se jim posvečajo. To je zdravstveno in drugo osebje po naših bol- nišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah ter domovih za ostarele in onemogle.To so tudi vsi sorodniki in sosedje naših bolnikov in ostarelih, vsi njihovi prijatelji in bližnji. Njim naj bo tudi to naše srečanje priznanje in zahvala, da imajo do bratov in sester, ki jih potrebujejo, sočutno srce, srce, ki je podobno Srcu Jezusa in njegove Matere Marije. Amen.

Romanje v Mariazell

Marijine sestre so poskrbele, da smo tudi prijatelji,invalidi in bolniki,poromali v Maria- zell.To je bil nepozaben dan, globoko in čudovito doživetje vere,pa tudi dan težav. Naj pričnem seveda z lepoto.
Zbrali smo se že zvečer pred romanjem v Želimljah, kjer smo za nekaj uric prespali. Že zgodaj, kmalu po drugi uri ponoči, smo vstali in odšli na pot.Naš duhovni vodja na poti je bil g. Miro Šlibar, bolniški župnik, ki je poskrbel, da smo vožnjo in dan pričeli z molitvijo za srečno pot ter z molitvijo hval- nic.Vožnja je bila prijetna in nič nas ni mo- tilo, da je občasno zažuborel 'Božji žegen' v obliki dežnih kapelj po strehi avtobusa. Med vožnjo se je zdanilo.
Na prizorišču pa se je zataknilo. Najprej so redarji zahtevali, da se kar šest kilometrov pred prizoriščem 'izkrcamo' in nadaljujemo pot peš. Invalidi na vozičkih in v dežju? Le kako? Potem so le ugotovili, da smemo naprej, saj je bil naš avtobus posebej pri- javljen kot avtobus z bolniki in invalidi. Na prizorišču smo doživeli neprijetno presene- čenje. Obljubljeni so bili dežni plašči, teh pa je za nas, žal, že zmanjkalo. Dežniki so bili prepovedani in izstopili smo v mrzel,de- ževen dan. Za nas je bil predviden prostor v bližini oltarja. Pogled na 'tribuno' z oltar- jem je bil čudovit, prav tako na oder, na- polnjen s tisoči pevcev.Pa duhovniki in vsa nepregledna množica! Ob sicer deževnem vremenu je vendar vsa množica izžarevala vero.
Sveta maša, večinoma v latinskem jeziku, nam je obudila spomin na predkoncilski čas ko je bila maša vedno latinska. Ker smo ostali brez romarskih paketov s sprejemniki smo večinoma lahko razumeli le tiste delč- ke obreda,ki so bili v slovenščini. To je bila ena prošnja in nagovor škofa Krambergerja ob koncu srečanja.
Drobne deževne kaplje so kmalu premočile obleko, od mokrih las je teklo po vratu.Ve- ter je neusmiljeno pihal in tako sem več ur v premočeni obleki drgetala od mraza.Tako zeblo me še ni nikoli v življenju. Med vso lepoto svete maše sem zato s strahom po mislila,ali si ne bom s tem romanjem morda nakopala kakšne usodne pljučnice. Vendar hvala Bogu, ni bilo nobenih posledic. Po slovesnosti, ko smo se zbrali na avtobusu, je šofer vključil gretje. Nihče ni tožil, niko- mur ni bilo žal napora in mokre premraže- nosti. Le avstrijsko organizacijo romanja smo malo pokritizirali. Kajti če primerjamo organizacijo romanja ob papeževem obisku v Sloveniji, smo Slovenci biser v Evropi. Bog daj, da bi ostali biser tudi po veri!

Naj to poročilo dopolnim še s svojim doži- vetjem po romanju.Kot že večkrat sem bila v ponedeljek v čakalnici pred ambulanto. Zbrani smo bili znanci,ki smo se tu že več- krat srečali. Ker sem bila polna vtisov z romanja, sem čakajočim pripovedovala o lepoti romanja, o ogromni množici, ki je zaradi slabega vremena še bolj izžarevala svojo vero. Ob tem sem seveda povedala tudi to, da me ni še nikoli v življenju tako zeblo in vendar nisem staknila niti najmanj šega prehlada. Neka gospa, ki me je zav- zeto poslušala, je vzkliknila: "Kaj ne vidite, da je to čudež?" Neki mož pa, ki je ob prej šnjih srečanjih v čakalnici vedno kritiziral vero in govoril,koliko "slabih zgubljenih du- hovnikov" pozna (zanimivo, k maši ne hodi, slabe duhovnike pa pozna...), je ob mojem navdušenem pripovedovanju zamišljeno rekel: "Notranja toplota,ko ste tako s sr- cem vse to doživljali, srce vas je grelo še navzven, da ste vse krepko prestali."
Da, srce me je grelo v Mariazellu in verja- mem, da je tudi ostale romarje grelo srce. Želim, da bi ta toplota ostala vsem v srcu za nadaljnje življenje.

Angelca Škufca

Utrinek z Dolenjske

Lepo mi je pri srcu, ko ugotovim, da so še prijatelji,ki si želijo moje družbe in srečanja z menoj. Zato sem se tudi povabila z Rake razveselila. Na praznik Svete Trojice smo se skupaj s prijatelji, znanci in farani zbrali v cerkvi na Raki. Sveto mašo je daroval naš stari prijatelj, g. Tone Maroša. Z lepo pridigo, v kateri nam je tako preprosto in globoko približal skrivnost Svete Trojice, nas je popeljal v veselo srečanje, ki se je nadaljevalo pri družini Domitrovič.Gostolju- bje te družine nas ni posebej presenetilo, saj je to pri njih vedno tako. Za zabavni program je poskrbel priložnostni ansambel A,B,C TON,ki je marsikoga nasmejal do solz Očitno drži rek, da je smeh pol zdravja, saj se je takoj na vsakem izmed nas videla sprememba v razpoloženju. Takih prijetnih srečanj si vsi želimo in tudi potrebujemo, da polepšamo včasih turoben vsakdan.
Hvala vsem "krivcem" za te trenutke, ki smo jih preživeli skupaj.

Jožica Ameršek

Češnjev piknik

Tudi letos smo bili povabljeni na češnje,na dom naših prijateljev Tatjane in Borisa, ki poletje preživljata na obali, na Markovcu (Koper).Kot vedno sta nas sprejela veliko- dušno in odprtih rok. Kako lepo je priti k prijateljem, ki nas imajo radi, kot On, ki je Ljubezen. Po uvodnih pozdravih in aperiti- vu smo se od srca nasmejali sestram, ki so našo prijateljico Marjetko prepričale, da ji lepe dolge lase spnejo v čopke s pisanimi elastikami. Mislila sem, da bo modna priče- ska doletela tudi mene, a me ni. Rekli so, da je bila to vaja za bližajoče se počitnice ob morju.
Dober uvod, ki je napovedal lepo srečanje. Res je bilo tako; lepa, sončna sreda, 16. junij 2004.Zbrali smo se na osmo obletnico smrti s. Mihelangele, ki smo se je še pose- bej spomnili v pogovoru in pri mašni daritvi ki jo je za nas in naše pokojne daroval g. Klemen Štolcar, misijonar z Madagaskarja. Napolnjeni z močjo Svetega Duha, milostjo in upanjem na boljši jutri za misijone,za nas in ves svet, smo nadaljevali to druženje.
Sledili so klepet, gostija z dobrimi, rdečimi češnjami ter učenje malgaščine. Pa ta zadnja nam ni šla nič kaj v glavo in bomo ostali kar pri naši lepi slovenščini. Zanimivo nas je bilo videti,ko smo kot pridne čebeli- ce obirali ribez in kamilice. Ravno prav smo se nasitili tudi z jedmi iz žara, ko nas je razveselila Renata, skupaj z g. župnikom. S seboj sta pripeljala še prijateljico kitaro. Ubrano je zaigral na strune in že smo ve- selo zapeli. Pesem je dolgo v večer odme- vala s hribčka, da smo kar pozabili na uro. Pa nas je čakala še pot do doma,zato smo se z "angelčkom" za lahko noč poslovili z željo, da se drugič spet snidemo. Tatjana, Boris in vsi, ki ste k temu pripomogli, hvala vam za dan, ki ga je naredil Gospod!

Nives

Do konca

Na nedeljo sv. Trojice smo imeli v župniji Dolenja vas pri Ribnici srečanje ostare- lih, bolnikov in invalidov. Organizirala ga je domača Karitas. Ker se lanskega srečanja nisem mogel udeležiti,tedaj je bil gost bol- niški župnik g. Miro Šlibar, sem sklenil, da letos vsekakor moram biti poleg.S pomočjo mojih domačih mi je to tudi uspelo. Letos je naš župnik, g. Branko Potočnik, povabil meni dobro znanega in dragega gosta - urednika Prijatelja. V nagovoru nas je v polni cerkvi navduševal za rast v veri, ki je štiristopenjska: vera v 'nekaj nad nami', vera v Boga Stvarnika, ki pa se sedaj ne zanima za naš svet, vera v Troedinega in učlovečenega Boga, ki pa se je vrnil nazaj v nebesa, in končno vera v evharističnega Jezusa - Boga med nami, ki se za nas da- ruje na naših oltarjih in nas vabi, naj se po njegovem vzoru in z njegovo pomočjo da- rujemo tudi mi - mladi in zdravi ljudje z de- lom in pomočjo bližnjemu, bolni in ostareli s sprejemanjem in posvečevanjem svojega stanja. Cerkev nas vabi, naj vztrajno sto- pamo po poti vere do konca in ne verujemo le v 'nekaj nad nami'. Sv. maše v domači cerkvi se le redkokdaj udeležim, ker bom naslednje leto tetraplegik že trideset let in bivam drugje. Vse dogajanje se me je zelo dotaknilo.
Sledila je pogostitev v bližnjem župnišču in prijateljsko druženje ob zvokih harmonike. Zadovoljni smo bili vsi, preživeli smo lep, duhoven dan. Hvala vsem!

Drago Bojc

Pri Šebenikovih

Družina Šebenik v Črnučah pri Ljubljani je tudi letos, danes pred državnim praznikom v juniju, povabila svojo prijateljico Janjo Blatnik in njenega moža iz Leskovca pri Krškem, prav tako leskovškega župnika, pa župana z ženo, pisateljico Berto Golob, pevko Jožico Kališnik, etnologinjo Marijo Stanonik in še vrsto drugih, tudi nekaj invalidov. Srečanje je popestrila citrašica, med drugim pa smo prisluhnili razmišljanju Janje Blatnik o romanju bolnikov na Brezje, o podobi Marije Pomagaj v zlatem okviru ter o odnosu ljudi do odrinjenih - tekst, vreden objave,tako kot drugi Janjini teksti.

v. d.

BIO srečanje Rateče -Kranjska gora

Kar je danes 'bio', je popularno in se dobro prodaja, saj veste: bio kmetovanje, bio hrana itd. V mojem koledarju je za nedeljo, 27. junija, pisalo: BIO srečanje Rateče in Kranjska gora. BIO zame pomeni: bolniki, invalidi,ostareli. Saj veste,da ljudje preveč govorimo in potem radi uporabljamo krati- ce. Za srečanji tisto nedeljo bi zares lahko rekel, da sta bili 'bio' oziroma živahni, če- prav je zame vsaj prvo v Ratečah zaradi hudega glavobola bilo precej naporno in se sploh ne spominjam, kaj sem govoril. Na večer prej sem dolgo bdel ob umrlem soro- dniku, zgodaj zjutraj je bilo treba na dolgo pot in tako sem bil malce deležen tistega, kar vsak dan spremlja večino udeležencev 'bio' srečanj.
Pri drugi maši v Kranjski gori tudi še nisem prav vedel, kako bi se lotil nagovora, pa sem uporabil star trik.Povedal sem komen- tar iz prvih tednov svojega duhovništva, ko sem ob obisku potožil, da imam pri pri- diganju tremo, pa se je gospodinja od srca nasmejala, rekoč: "Dajte no,saj pridig tako ali tako nihče ne posluša ..." Še kjerkoli sem s tem začel pridigo,so se navzoči na- smejali (smeh je pa seveda izdajalski) ter začeli poslušati, tudi v Kranjski gori.
Vsekakor je vse skupaj zares bilo 'bio', za- radi lepo pripravljenih srečanj v sodelova- nju obeh župnij in Društva invalidov, dob- rega obiska, lepega vremena, živahnega župnika s kitaro v spremstvu mladih, ki so 'držali razpoloženje' pred cerkvijo, petja v cerkvi in pred njo, dobrot na pladnjih, ki jih je bilo toliko,da je vsak dobil še popotnico.. Dva irska duhovnika, ki sta bila tisto nede- ljo na počitnicah v Kranjski gori in sta so- maševala ter pomagala deliti zakrament bolniškega maziljenja (kar v angleščini,a je ravno tako veljalo), se kar nista mogla na- čuditi dogajanju v cerkvi in zunaj pod lipo, prav tako pa so se čudili radovedni mimo- idoči turisti.Od vseh udeležencev so bili o- čitno najbolj veseli tisti domačini,ki zadnja leta življenja preživljajo v domu upokojen- cev na Jesenicah in so bili lahko zopet v domači cerkvi, zlasti g. Ladislav, ki je tisto nedeljo tudi godoval. Kaj lepšega bi si mo- gel želeti ... Za god sem mu obljubil, da bo na sliki v Prijatelju in obljubo je treba držati Hvala vsem navzočim za lepo biodoživetje!

Urednik

Malenkost za krokodila

V dveh tednih sem se srečal s tremi duho- vniki, ki so vsak po svoje razsvetlili moje dneve v bolnišnici. Še pred napovedano operacijo kolka sem šel na Brezje. Pri spo- vedi sem razkril svoj položaj, da me čaka zamenjava izrabljenega kolka in da me je strah. Pri štiridesetih letih,z ženo brez slu- žbe in s tremi majhnimi otroki pač ne hodiš na operacijo vsak mesec. Pater me je po- zorno poslušal.V desetih letih sem o svojih boleznih govoril z veliko ljudmi: zdravniki, znanci, sodelavci in drugimi bolniki... Zgo- dilo se je tudi, da sem poslušal leporečje ljudi,ki jim je v življenju šlo skoraj 'nesram- no' dobro in se jih bolečina ni dotaknila. Tisti petek pa je pater v spovednici videl mojo stisko. Njegove besede so me pomi- rile in napolnile z zaupanjem.Kako resničen je vzklik: "Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša!" Za slovo je iz svojih bogatih življenjskih izkušenj izbrskal še anekdoto o fantu, ki je ob vsaki težavi, nalogi ali pre- izkušnji optimistično dejal: "Malenkost za krokodila!" Patrovih nasvetov sem se v bol nišnici hvaležno spomnil.Pa tudi "malenkost za krokodila" sem si večkrat rekel in stisnil zobe. Operacija je uspela ...
Z drugim duhovnikom sem se srečal dva dni po operaciji, navsezgodaj zjutraj. V temo sobe je stopila črna postava in vpra- šala, če bi morda kdo želel prejeti sveto obhajilo. Sprva še ves omotičen nisem bil prepričan, da sem prav slišal. Prižgal sem luč nad posteljo in pomignil prišleku. Ko je prišel bliže, sem po kolarju videl, da je res duhovnik. Kesanje,očenaš, obhajilo, blago- slov in duhovnik je odšel. "Nič posebnega," bi kdo rekel, "duhovniki pač hodijo po bol- nišnicah in obhajajo bolnike ... Kaj pa je to takega?" Meni se ne zdi tako. Ko sem ležal tam, ves preboden in obdan s cevkami, infuzijami, katetri in drenažami, preznojen in smrdljiv,razrezan, razžagan, "sešraufan" in zašit,z bolečinami in nemočjo, napol ob- lečen le v nekakšno srajco, ki so ji sestre ljubkovalno rekle "angelčkova srajčka", ja, takrat je k meni prišel Jezus. Nepričakova- no,po rokah neznanega duhovnika, je Je- zus prišel k meni in me pomiril ter osrečil. Tudi bolečine so postale znosnejše. Zgo- dilo se je tako, kot je zapisal sv. pater Pij: "Potolaži se, vse mine! Jezus ti kaže križ, res zelo težak križ, toda ne izgubi poguma! Jezusov križ je bil veliko težji. Ne boj se: zelo blizu ti je in te gleda. Tam je, da bi lajšal tvoje bolečine." Po dopoldanski viziti so mi odstranili kateter in drenažo,dobil pa sem tudi pižamo.
Tudi srečanje s tretjim duhovnikom je bilo zanimivo. Pred odhodom v bolnišnico sem se spraševal, kakšne sotrpine bom imel v sobi. V šali sem dejal, da bom verjetno skupaj s kakšnim duhovnikom. Vedel sem namreč, da bo večina pacientov takih, ki ne znajo spregovoriti, ne da bi v stavku uporabili vsaj dve kletvici. Res je bilo tako in toliko kletvic sem se naposlušal edino v vojski. Bolniki so se menjavali in tako je nekega dne prišel starejši gospod z očali. Sivolas, resnih potez ter strogega, skoraj asketskega videza. Lahko bi bil upokojeni profesor slovenščine,toda meni se je takoj zdelo, da je duhovnik. Na nekoga me je spominjal. Čakal je na operacijo gležnja,da mu odstranijo vijake in ploščice. Sprejet je bil samo za dva dni. Zapletla sva se v po- govor o boleznih,potem pa nisem več vzdr žal. Kar naravnost sem ga vprašal, če je duhovnik. Res je bil župnik. Do upokojitve je služboval v župniji, kamor sva z ženo pred leti večkrat šla k maši. Že takrat sem ga občudoval zaradi discipliniranih otrok, ki si med mašo niso upali klepetati, predvsem pa zaradi pridig. Bile so neposredne, brez zavijanja v celofan, kajti resnica je ena, je taka in nič drugačna.Vedno me je zanimalo kakšen je župnik zasebno. V bolnišnici sem lahko spoznal tudi njegovo blago stran. Prav prijetno se je bilo pogovarjati z njim. Žal nama je bil čas skopo odmerjen.Nasle- dnjega dne je bil že odpuščen.
Po desetih dneh v bolnišnici sem tudi sam odšel domov - z dolgo brazgotino in umet- nim kolkom, z zadovoljstvom, da sem vse v redu prestal, pa tudi s spomini na tri du- hovnike,ki sem jim še danes zelo hvaležen.

Franci Šinkar

Radio Ognjišče na valovih

Pred desetimi leti, 5.junija 1994, je v kopr- skem studiu začel oddajati Radio Ognjišče. Petega junija letos pa smo sodelavci radia praznovali. Izpred ljubljanskega studia smo se z avtobusom odpeljali v Ankaran, kjer so se nam pridružili sodelavci iz koprskega studia. Z barko smo skupaj odpluli do Pira- na,kjer je somaševanje vodil direktor radia g. Franc Bole. Po morskih valovih smo se vrnili nazaj v Ankaran,kjer smo imeli druža- bno srečanje. Tako smo se sodelavci lahko spoznali med seboj. Tudi torta ni manjkala, kot se za takšen jubilej spodobi.
Od vsega začetka je na Radiu Ognjišče tu- di oddaja, namenjena invalidom in bolnikom - ljudem, ki več trpijo. S pomočjo Veronike Vizjak že deveto leto tudi sam sodelujem pri pripravi in ustvarjanju te oddaje, ki je dobila naslov 'Vstani in hodi!' To je oddaja, ki ne le tolaži, ampak predvsem spodbuja k vedno novemu vstajanju in hoji - da, hoji za Njim.
Zaradi potreb in želja slepih je nastala od- daja 'Luč v temi',ki jo vodi slepa Sonja in je na sporedu prvi torek v mesecu ob 20.30, 'Vstani in hodi!' pa tretji torek ob isti uri.

Tone Planinšek

Marjetka Smrekar

Pesem duše

V juniju je Marjetki Smrekar s pomočjo pri- jateljev -sedanjih in nekdanjih stanovalcev Frančiškovega študentskega doma pri fran čiškanih v Šiški (Ljubljana) - zopet uspel podvig. V samozaložbi je izdala novo pes- niško zbirko 'Pesem duše'.V uvodu v knjigo je g.Maks Ipavec zapisal Kosovelove verze: Predstavitev,med katero sta dva študenta brala Marjetkine pesmi, od katerih so mno- ge molitve,je bila tudi lep kulturni dogodek v katerem sta sodelovala zbor študentov iz Frančiškovega doma ter duhovnik-kant- avtor Franci Juvan.

V. B.

Darilo poletja

V poletnih mesecih se pogosteje odpravi- mo z doma. Odhajamo na obiske, potepe, romanja, počitnice ... Opazujemo lepote narave, se veselimo dobrih ljudi in vedno nas objame občutek,da bi del tega dožive- tja mogli odnesti domov. Samo malo, samo en kamen ali en cvet, steklenico morske vode, lovorov list ...
Ker letos razmišljamo o darilih,bom tudi to- krat poskušala pokazati na nekaj možnosti ki so vsem dostopne in ne zahtevajo veli- ko denarja. Potrebne so le naša priprav- ljenost, dobra volja in vztrajnost v dobrem namenu.
Poskušajmo se ustaviti pri sebi. Česa si želimo, kaj imamo radi, kaj bi radi videli ... Tako, kot so naši bližnji veseli pozornosti, moramo razveseljevati tudi sami sebe. Pri- voščimo si šopek travniških cvetlic na mizi, košarico zrelih jagod, počitek na gozdni jasi, sprehod ob jezeru,prešeren pogled na morje... To so darila za našo notranjost, ki se bodo ohranila in živela z nami. Bogatila bodo naš razum, hranila srce in dušo. Od tod bomo čez leto lahko črpali bogate misli ustvarjali prijetne pogovore in ob vdanem prenašanju vsakodnevnih težav postajali bolj zadovoljni ljudje.
Če v nas zaživi želja, da bi droben delček te lepote odnesli domov, imamo priložnost za pripravo daril.
Če nas pot vodi na morje, lahko naberemo sivko, žajbelj, timijan ali podobne medite- ranske rastline,ki posušene oddajajo prije- ten vonj. Povežemo jih v šopek ali pa suhe naložimo na bombažno krpico in zavežemo z barvnim trakom. Spomin na morje bo še dolgo živel v nas in pri vseh, ki bodo dele- žni našega darilca.
Ko odhajamo na obiske, se spomnimo gos- podinj, ki imajo ob našem prihodu tudi ne- kaj dela. Lahko jih razveselimo z zelišči in začimbami,ki jih naberemo doma na vrtu in travniku ali pa jih kupimo na tržnici. Sveža zelišča dobijo lepo podobo, če jih postavi- mo v glinen vrč z vodo. Če pa imamo ne- koliko več časa in moči,lahko spletemo ze- liščni venec. Z žico jih privežemo na obod iz šib,ki smo ga prej ovili z vlažnim mahom. Zelišča se bodo sčasoma posušila in lahko jih uporabljamo še več mesecev.Preprosto odtrgamo zaželeno dišavnico. Darilo bo okras kuhinje,ki ga bodo domiselne gospo- dinje koristno porabile.
Narava poraja nešteto vonjav za povsem praktične namene - z njimi bodisi privlači ali odganja. Zakaj se ne bi ravnali po njej in izkoristili njene najprivlačnejše sestavine za pripravo darila,ki bo spodbudilo posebno veselje.Najstarejša dišavnica je sivka,sča- soma pa so se ji pridružile še druge, kot so žajbelj, timijan, rožmarin, lovor, klinčki, cimetova skorja, koprc, muškatni orešček, meta, peteršilj, majaron, kumina, bazilika in drugo.
Bolj spretni boste kar v svoji kuhinji pripra- vili darilo, ki bo dobrodošlo v kateremkoli letnem času. To so domače marmelade, džemi,vloženo poletno sadje,sirupi in likerji Poiščite lepo izdelane kozarce, napolnite jih z bogato vsebino in jih pokrijte z lepo krpico ter prevežite s trakom.
Naša darila so izraz ljubezni in pozornosti do človeka, ki ga obdarujemo. Pristno ob- darovanje, ki izvira iz srca, in ravno tako sprejemanje daril preveva hvaležna radost ki ni obremenjena z velikostjo in ceno. Ob tako podarjenem in dobljenem darilu se da- rovalec in obdarjenec med seboj srečata v človeški globini in vsak izmed njiju se sre- ča z darežljivo skrivnostjo življenja. Tako sta lahko oba srečna.

Tina Rot

Pravni nasveti

Pošiljam članarino za KBBI. Vsakokrat me povabite, a jaz ne morem nikamor, zaradi bolezni še bolj pa zaradi prevoza, ker živim v domu upokojencev.Zelo me veseli,ko do- bim pošto in vidim, da se spominjate nas, bolnih, in da nismo tako osamljeni. Rada berem Prijatelja, saj je v njem veliko zani- mivega branja, manjkajo pa pravni nasveti Prisrčen pozdrav!
Drag Izolda, hvala za poslano! Oddali smo v blagajno KBBI. Blagajničarka KBBI vestno zabeleži vse,kar pride za gibanje, prav ta- ko, kar odide. Glede pravnih nasvetov so mnenja bralcev različna. Nekateri rečejo, da to lahko preberejo v drugih revijah, ne- kateri si to želijo. Težava je v tem, ker ni- mamo kakšnega strokovnjaka za take za- deve, težko pa je vsemu slediti. V rubriki Vi nam - mi vam bi kdaj na čisto določeno pravno vprašanje lahko kaj objavili. Bomo že poiskali koga, ki bo odgovoril.

Zelo bi me veselilo ...

... če bi se v Prijatelju našel prostor še za mojo pesmico.Že lep čas sem vaša naroč- nica in prav je tako. Koliko tolažbe in moči nam daje Prijatelj!

Ko bi moje srce znalo,
vsem ljudem bi pomagalo.
Ko bi moje srce zmoglo,
vsem pripravila bi dobro.

A tako le stara žena sem,
vsa bolehna in betežna,
samo molim lahko še,
da ostanejo mi čustva nežna.

Nebeškega Očeta prosim
za tiste, ki so upanje zgubili,
da ljubezen bi spet našli
in spet srčno se ljubili.

Le ljubezen in pravičnost
lahko rešita nesrečni svet,
da vsi bi bili v srcu lepi
kot na širnem polju cvet.

Ana Uršej

Dvaindvajsetega maja se je od nas poslo- vila Mira Vesel iz Žerovnice 23, Grahovo pri Cerknici.

Draga Mira,
Ko se oziram nazaj,mi stopajo pred oči ne- šteti prijetni trenutki najinega srečevanja - na srečanjih, še več pa doma ob obiskih. Danes vem, da so bila to bogata srečanja. Malo je bilo praznih besed. Spominjali sva se drugih prijateljev, iskali rešitve za razne težave, pomoč za najino duhovno rast ..., vse pa je bilo prepleteno z molitvijo in mi- slijo na Gospoda in na našo nebeško mater Marijo,katero si neizmerno ljubila in častila. Zares, bila si Njen otrok. Ta svet si zagle- dala v Marijinem mesecu in dozorela za gle danje nebeškega prav tako - na njen dan, v soboto pred praznikom Marije Pomočnice na dan, ko smo mi romali v Mariazell. Vem, da si nas spremljala kot vedno; tako si mi tudi zatrdila dan pred tem,ko sva še govo- rili po telefonu in pa s.Heleni,ki se je usta- vila pri tebi. Tvojih zadnjih besed ne bom pozabila in dajo mi vedeti, kako si imela rada slehernega izmed nas. Živela si zares zapoved ljubezni - do Boga in bližnjega.
Od rojstva si bila zaznamovana s križem bolezni, a ko si ga enkrat sprejela, si ga spreminjala v vir blagoslova. Nisi se ustav- ljala ob lastnem trpljenju in bolečinah, am- pak si bila vedno pozorna najprej na druge Vse si darovala za druge: za domače, pri- jatelje,neverne, Prijateljstvo bolnikov,žup- nijo... S posebno zavzetostjo si spremljala letošnje birmance, kot bi slutila, da je to zadnjič. In Bog sam ve,zakaj vse si še da- rovala svoje trpljenje. HVALA ti, Mira, za te bogate sadove, s katerimi si klicala bla- goslov na naša življenja! V ljubeči družini, v kateri si odraščala, si bila prav ti tista, ki je vse močno povezovala. Tako tvoji so bili vsi, kot si znala reči. V njihova srca si sejala ljubezen. Veš, zelo te pogrešajo, a vem, da tudi zdaj, morda še bolj kot prej, misliš nanje. Še posebej na mamo,kí ti je s posebno ljubeznijo stregla,dokler je zmogla Po očetovi smrti sta živeli sami na domu. Ko je mama opešala,sem se dostikrat spra ševala, katera kateri streže.In ko je mama tudi sama obležala, je bila največja bole- čina za obe, da si se morala odseliti v Dom upokojencev v Postojno.A tudi tvoje zdra- vje je vedno bolj pešalo in že po dveh me- secih si se preselila v nebeški dom, po katerem si tako hrepenela. Mira, hvala za tvoje tridesetletno prijateljstvo, za vse prestano in darovano!
Uživaj večno srečo pri Bogu in nebeški Materi ter misli na nas!

S. Edith Metelko

Letošnji vnebohod (20.5.2004) se je, tako upamo,v polnosti uresničil za Marijo Kapus z Vranskega.Dočakala je štiriinosemdeset let.
Zadnjih štirinajst let je po kapi preživela na invalidskem vozičku in bolniški postelji. Kljub temu se je še znala pošaliti in je de- jala: "Kap te mora, da si zopet zdrav..." Mislila je na hude glavobole, ki so po kapi nepričakovano ponehali. Vsako leto sta z možem poromala na Brezje, rada pa sta se udeležila tudi srečanj Bratstva. Zelo je bila hvaležna vsem na radiu Ognjišče, ki ji je lepšal dneve starosti,bolezni in invalidnosti Njenega pogreba se je udeležilo osem du- hovnikov, kar tudi pokaže, kako je družina Kapus povezana s Cerkvijo. Imela je tudi brata - duhovnika. Bila je mati štirih otrok, ena od hčerk je na pogreb prihitela iz Chi- caga (ZDA), vnukinja pa ji je na grobu na violino zaigrala pesem 'K tebi želim,moj Bog

Dvanajstega junija 2004 se je v devetin- osemdesetem letu življenja poslovila Zora Praper s Prevalj. Zadnji delček življenja je preživela v domu upokojenih župnijskih gospodinj v Šentjanžu pri Dravogradu. Še v visoki starosti je bila naročena na veliko verskih časopisov, med drugim je bila tudi zvesta bralka Prijatelja. Svoje bogato zna- nje in zanimanje za najlepše vzornike je pokazala tudi s tem, da je kljub letom so- delovala v Pokalu Prijatelja in bila njegova prva zmagovalka. Verujemo, da se že ve- seli v družbi svetnikov.

V. B.

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov zopet organizira razstavo izdelkov bol- nikov in invalidov. Stalno geslo razstave je: Moč volje in ljubezni.
Zaradi obnove Teološke fakultete bo letos razstava v Galeriji Družina, Krekov trg 1 Ljubljana (vhod tudi iz Poljanske c.2) in si- cer od sobote, 4.septembra,do nedelje 12.septembra, vsak dan od 10h do 19h V soboto in nedeljo ob 17h bo tudi kulturni program.

"Kateri film se vam je najbolj vtisnil v spo- min?" - "Kristusov pasijon. Absolutno!" Tako lahko preberemo v naših časopisih. Gotovo je letošnje leto dodobra zaznamo- val film Mela Gibsona o zadnjih dvanajstih urah Jezusovega življenja. "Brutalka" so ga označili v naših časopisih.Nekateri izražajo pomisleke, da bi ga sploh šli gledat prav zaradi zelo stvarnega dvajsetminutnega prikaza bičanja. Po drugi strani je res, da smo tako vajeni križa in da nas pozlačeni ter okrašeni križi zazibljejo v nekakšen sen iz katerega nas zbudi lahko le tak film. Da bi imeli pravi odnos do tega osupljivega filma in do Jezusovega trpljenja sploh, je Založba Družina izdala knjigo: Kristusov Pasijon - 100 vprašanj o Kristusovem pasijonu (prevod iz angleščine). "Pogosto nas šele tragedija ali huda ogroženost pre budi, da se goreče in živo zavedamo Boga ter vsega, kar je ustvaril in za kar nas je poklical. Naj to spremembo in pristno spre- obrnjenje v vas namesto kakšne nesreče sproži ta film in premišljanje o njegovi vse- bini." (iz uvoda)

* * * * *

Zdravniški utrinki je naslov knjige Ljerke Glonar (Mohorjeva družba Celje). Avtorica je zdravnica - specialistka trasfuziologije in profesorica - obenem pa ima izostren sluh za stisko in potrebe bolnika. Uspelo ji je zbrati zanimiva doživetja prek sto naših zdravnikov, tudi zelo poznanih. Vesele in žalostne iz zdravniškega življenja ...

* * * * *

Ob stoletnici rojstva pisatelja in zdravnika - psihiatra Bogomira Magajne je Mohorjeva družba Celje izdala njegovo knjigo Oživeli obrazi. To je bila še pisateljeva želja, saj je pri Mohorjevi izdal svojih prvih pet knjig. Gre za zbirko legend in pesmi v prozi, ki je nastala v sodelovanju s pisateljevim prija- teljem grafikom Rikom Debenjakom že med drugo svetovno vojno.

* * * * *

Osemdesetletnico rojstva pisatelja Alojza Rebule je Mohorjeva počastila z izidom ro- mana Nokturno za Primorsko - "pripoved o neizzveneli Kalvariji Primorske v prejšnjem stoletju." Kalvarijo pooseblja mlad dinami- čen duhovnik, ki na koncu kot žrtev izgori v neomajni zvestobi narodu in veri. Lite- rarna umetnina in pristen dokument neke tragične dobe.

Stoto obletnico rojstva slovenskega krš- čanskega misleca Edvarda Kocbeka je Mohorjeva počastila z izidom dokumentarne monografije o njem. S slikovnim gradivom, dokumenti in Kocbekovi zapisi sta avtorja (esejist France Pibernik in umetniški foto- graf Jurij Kocbek)skušala celovito prikazati Kocbekovo življenjsko in pisateljsko pot. Ker pa vemo, kdo in kaj je Kocbek bil,je ta knjiga enkraten dokument tedanjega časa.

* * * * *

Knjiga satir slikarja,grafika in likovnega kriti ka Marijana Tršarja Znanstvena metoda smeši razne človeške razvade in slabosti. Duhovite pripovedi še stopnjujejo ilustra- cije - avtorjevo delo,vse skupaj pa izzveni v trpek premislek o življenju. Mohorjeva pač ne objavi česarkoli ...

* * * * *

Zavod Novi svet je v zbirki 100 strani izdal zbirko misli Male Terezije (Terezija iz Lisieuxa,prevod iz italijanščine). Svetnico poznamo po njeni Povesti duše,misli iz tega izbora pa so zelo primerna izhodišča za vsa kodnevna premišljevanja. Nekaj primerov:

Ostati majhni pomeni ne izgubiti poguma zaradi lastnih napak, saj otroci pogosto padajo, a so premajhni, da bi se ob tem lahko poškodovali.

"So duše, ki si svoje bivanje zaslužijo le v majhni meri in hočejo biti sproti plačane. Jaz pa igram na banko Ljubezni... igram na veliko. Če izgubim, mi bo moralo biti jasno. Ne skrbijo me borzni zlomi, Jezus skrbi za to namesto mene. Ne vem, ali sem bogata ali uboga, to bom spoznala kasneje."

Nekega dne je s. Celina vprašala Terezijo: "Če bi ti bila dana možnost, da odločaš o postavi, bi bila raje visoke ali nizke rasti?" Terezija je brez oklevanja odgovorila: "Iz- brala bi majhno postavo, da bi bila majhna v vsem."

V nebesih se ne bo nikoli zgodilo, da bi na- leteli na brezbrižen pogled:vsi izvoljeni bo- do namreč vedeli, da drug drugemu dolgu- jemo milosti,zaradi katerih so dosegli krono

Nagradna križanka:

"Rešiti križanko o čudežih je pravi čudež," se kdo pošali na račun naših križank. Tok- ratni Jezusov čudež je sploh nenavaden. Kaj se je zgodilo, vpišite na polja, ki izha- jajo iz slike, potem pa bo že šlo. Za pomoč prej lahko preberete na primer 5. poglavje Matejevega evangelija.Glavno geslo dobite na barvnih poljih, ki si sledijo takole: rjava, rumena, modra. Črke s teh polj tokrat be- rite oz.pobirajte od desne na levo. Kratica SVP v križanki pomeni svetopisemski (npr. SVP OSEBA).Glavno geslo prepišite na do- pisnico ali karton v velikosti dopisnice ter ga do 1. septembra pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana.

Nagrade 4/2004:
1. večji lesen rožni venec
2. knjiga Marjetke Smrekar 'Pesem duše'
3. kalkulator
4. knjiga Ivana Malavašiča 'Pozabljeni'
5. glasbena kaseta KDLP 'Roženkravt' iz Krškega
6. prtiček z vezenjem
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke št. 3/2004:
KAJ PRAVIŠ O NJEM?

Nagrajenci 3/2004:

1. knjiga 'Na poti svetosti': Marija Štamol, Rimska c. 85, 3311 Šempeter
2. kaseta 'Mati ljubezni': Saša Zadnik, Partizanska c. 47, 4220 Škofja Loka
3. okrasni krožnik z Marijino podobo:Marija Modrijan, Raskovec 35, 1360 Vrhnika
4. prtička z vezenjem: Ana Pirečnik,Skorno 43a, 3327 Šmartno ob Paki
5. knjiga ' Povsod naj sije sonce': Ivana Majnik, Ul. zmage 9, 5280 Idrija
6. knjiga 'Tvoje odločitve': Ester Srdarev, Brodarjev trg 13, 1000 Ljubljana
7. komplet-obesek za ključe, ogledalce in odpirač: Marija Globočnik, Letališka 20 (Voglje), 4208 Šenčur.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

Prepoznavni znak te tirolske svetnice iz trinajstega stoletja je srp. Njeno ime je danes praktično neznano, kmečki ljudje pa so jo v preteklosti zelo častili, ponekod jo še danes. Povejte:

1. Ime svetnice:
a) Notburga
b) Radegunda
c) Kunigunda
2. Zakaj ima srp?
a) Zelo rada je žela in pri tem neprestano molila.
b) Pogosto je prejemala obhajilo.Hostije se pečejo iz moke,ta se dobi iz pšenice, ki se jo žanje s srpom.
c) S srpom je dokazala, da se po 'delopu- stu' - ko v soboto popoldan zazvoni, ne sme več delati.
3. Kaj je bila po poklicu?
a) Kmečka dekla
b) Redovnica
c) Dekla v samostanu

Pravilni odgovor PP 3/2004: C B C

Da je Primož Slovencem poznano ime,zakaj pa ima takšno orodje (za ulivanje svinca) in leva, pa se manj ve, je pokazal tudi Pokal Prijatelja. Prav s pomočjo našega PP pa boste lahko letos spoznali še kakšnega svetnika z orodjem. Po polovici letošnjega tekmovanja je še vedno kar 12 tekmovalk in tekmovalcev z vsemi pravilnimi odgovori - toliko, kot je apostolov. To so:
Frančiška Pavovec, Ljubica Zakovšek in Tina Rot iz Ljubljane, Boris Rejc iz Domžal, Katja Miklič iz Radomelj, Zdenka Partl iz Ribnice,Danijela Stenšak iz Gornjega Grada Marija Globočnik iz Šenčurja, Zvezdana Zadnik iz Škofje Loke, Milena Manfreda z Mosta na Soči, Zalka Strah z Mirne in Tilka Tomažin iz Sevnice. Čestitke za znanje ali srečo! Sledijo Marija Pečjak iz Hinj (14 točk), Marija Modrijan z Vrhnike (13 točk), Ivanka Zmrzlikar iz Kranja (12 točk) itd.
Tudi vam čestitke (vsaj za znanje,če že ni bilo sreče).

Odgovore pošljite do 1. septembra na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Vonj po vrtnici vedno ostane na roki, ki jo podarja (dekle daje slepemu vrtnico)

• Otroci in rože razveseljujejo odrasle

• Rože so Božji smehljaj na zemlji

• Vrtnica ima čudovit cvet,vonj-in trnje

Tone Planinšek.

prim. Prg 14