Dragi prijatelji!

"Ves dan delam,zvečer me pa žena in še župnik 'kregata'.." Poleti smo se nek večer na- smejali komentarju moža, ki je ves dan pridno garal in nam pomagal betonirati, med večerjo pa ga je po te- lefonu žena oštela,zakaj ni šel pomagat v domačo župnijo, kjer tudi nekaj pre- navljajo. Župnik da je hud ...
Marsikdo med nami se znajde v podob- nem položaju. Delaš to in ono,a ne mo- reš ustreči željam vseh, pa če se raz- trgaš ... Saj ni treba, da narediš kaj narobe, dovolj je, da ne ravnaš tako, kot si želijo. Če bi vas, drage bralke in bralci Prijatelja, ki ste že bolj v letih in je nastopil večer vašega življenja, ose- bno povprašal, kako je z vami, bi najbrž marsikdo zavzdihnil: "Vse življenje sem garal-a, sedaj, na stara leta, pa mi to in ono očitajo." Kaj pa,če človek zaradi bolezni ali invalidnosti ni mogel garati? Kaj pa takemu očitajo? Odgovore poz- nate sami. Največkrat ne gre za nepo- sredno očitanje, pač pa za podcenje- valen odnos do bolezni, invalidnosti, starosti in onemoglosti nasploh. Kako spreminjati miselnost?
Namen letošnje razstave izdelkov bol- nikov in invalidov, ki posebej zaznamuje to številko Prijatelja, je bil predstaviti ustvarjalnost, po drugi strani pa spre- minjati miselnost, odpirati oči vsem zdravim obiskovalcem za težave in tudi vrednost življenja na vozičku, bolniški postelji ali preprosto v onemoglosti. Do nekaterih spoznanj se pač pride le v bolezni ali v starosti... Naj se dogajanje na razstavi nadaljuje tudi prek strani Prijatelja!
Kako je v sebi premagovala miselnost, da si zaradi invalidnosti neuporaben in le v nadlego svojim bližnjim ter kako je s pomočjo zdravstvenih delavcev, zlas- ti pa čudovitih domačih znova zaživela lepo družinsko življenje, boste spoznali iz tokratnega intervjuja z Danijelo Ste- nšak iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu. V Prijatelju boste kot vedno lahko pre- brali nekaj tožb nad ljudmi, kakršni so, veliko pa tudi lepega,pohvale vrednega in resnično spodbudnega,morda tudi kaj takega, kar lahko spreminja miselnost. Hvala, ker ste ga vzeli v roke!

Vlado Bizant, urednik

naslovnica: otrok na stopnicah, foto Klemen Čepič
ovitek zadaj: invalidki na razstavi bol- nikov in invalidov, foto Tone Planinšek

Oktober

Da bi bili kristjani trdni v svoji veri in pri pravljeni na dialog s tistimi, ki pripadajo drugim verstvom. Da bi se na latinskoameriški celini okre- pila in vedno bolj uveljavljala navzoč- nost katoličanov v družbenem življenju in sredstvih obveščanja. Da bi bila naša župnijska občestva pre- poznavna po pričevanju, oznanjevanju, slavljenju in služenju.

November

Da bi se vsak kristjan, moški in ženska, zavedal svoje poklicanosti v Cerkvi in velikodušno odgovoril na Božji klic ter v svojem življenjskem okolju hodil po poti ki vodi k svetosti. Da bi vsi, ki so v misijonski službi, imeli vedno pred očmi,da učinkovitost evan- gelizacije izvira iz osebne svetosti in globoke povezanosti s Kristusom. Da bi nam Bog dal sposobnih in poštenih ljudi, ki nas bodo zastopali v javnosti.

Da bi nas večno zveličal

V letošnjem letu razmišljamo o četrti verski resnici,ki pravi da se je Bog Sin učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal.Ostal nam je še zadnji del te verske resnice, ki je nekak povzetek in cilj tako Božjega de- lovanja v zgodovini človeštva, kakor tudi cilj človeške zgodovine.
Kristusov prihod na svet, njegova smrt in njegovo vstajenje so nam dokončno odprli vrata v večno življenje. Kristuso- va želja, da bi po svojem poveličanju vse ljudi pritegnil k sebi, je dokončno uresničljiva.Ta vesela novica vsakomur, ki jo sprejme,dokončno spremeni življe- nje na zemlji. Strah pred smrtjo je pre- magan, naše življenje je polno upanja. Pogled v odprta nebesa daje človeku neustavljiv zagon,da lahko zdrži v vseh preizkušnjah življenja. Sedanja lahka stiska se ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami.
Katekizem pravi, da bo ob koncu časov Božje kraljestvo prišlo do svoje polnosti Po poslednji sodbi bodo pravični na ve- ke kraljevali s Kristusom, poveličani po telesu in po duši in tudi vesolje samo bo prenovljeno.To skrivnostno prenovi- tev,v kateri bosta preoblikovana člove- štvo in svet,imenuje Sveto pismo "novo nebo in novo zemljo".Dokončno bo ure- sničen Božji načrt,ki je bil "spet zediniti v Kristusu kot eni glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji" (Ef 1, 10). Za človeka bo ta dovršitev pomenila poslednje uresničenje edinosti človeš- kega rodu, ki jo je Bog hotel že takoj s stvarjenjem in ji je potujoča Cerkev ne- kak zakrament. Tisti, ki bodo zedinjeni s Kristusom, bodo sestavljali skupnost odrešenih,sveto Božje mesto in "Jagnje tovo nevesto". Ta ne bo več ranjena z grehom, madeži, s sebičnostjo in vsem drugim, kar razbija zemeljsko skupnost ljudi. Blaženo gledanje,v katerem se bo Bog neizčrpno odpiral izvoljenim, bo ne- usahljiv studenec sreče,miru in medse- bojnega občestva.
Človek že od nekdaj sanja o tem sožit- ju vseh z vsemi, o razodetju skritega poslednjega smisla vseh stvari,o miru in harmonični spokojnosti po vseh naporih Vera nam vedro in trdno zagotavlja: Splača se truditi in boriti, kajti nismo določeni za to, da bi se slepili z nekak- šnimi bajkami, ki jih nekateri imenujejo tudi utopije. V nas je kakor seme nav- zoče upanje, ki ne osramoti (prim. Rim 5,5).Nebesa začenjajo svojo rast že tu na zemlji. Nismo še popolni ljudje, pač pa smo na tem, da to polagoma posta- nemo. Smo ljudje v nastajanju. Nebesa so domovina človekove identitete, kjer se človek uresniči v svoji najgloblji res- ničnosti.To misel je neprekosljivo izrazil

sv. Ignacij Antiohijski v svojem pismu Rimljanom: "Njega iščem, ki je za nas umrl; Njega hočem, ki je za nas vstal. Toda čaka me rojstvo... Pustite me, da prejmem čisto luč. Ko pridem tja, bom človek." Šele v nebesih bomo v polnosti "avtentični" ljudje, kakršne nas je Bog že od večnosti hotel: njegova popolna podoba.
Res so nebesa skrivnost, saj oko ni vi- delo in uho ni slišalo,kaj je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo. Kljub vsemu pa iz razodetja lahko zaslutimo,kaj so ta ne- besa in kaj se tam dogaja. Če so nebe- sa globoko človeška, potem so korenito srečanje in sožitje. Ta kategorija, če jo prav razumemo, nam bolj pristno kakor katerakoli druga podoba da slutiti izpo- polnjujočo in dinamično resničnost ne- bes. Srečanje pomeni sposobnost biti z drugimi,ne da bi izgubili lastno identite- to. Srečanje predpostavlja sposobnost sprejetja drugega kot drugega in dru- gačnega, da ga sprejmemo in dovolimo, da nas obogati. Tako človek pretrga zaprti svet lastnega jaza ter si dovoli presenečenje, avanturo in tveganje. Vsako srečanje je tveganje, ker se od- pre nečemu nepredvidenemu in svobodi Kjer vlada svoboda, je vse mogoče, tako nebesa, kakor tudi pekel. Nebesa v smislu srečanja pomenijo: čim bolj se človek odpre za nova Božja in človeška obzorja, tem bolj se sreča sam s seboj in tem bolj se srečuje tudi z drugimi in z njimi ustvarja življenjsko občestvo. Vzorec za srečanje sta prijateljstvo in ljubezen.Bolj ko se dva človeka razliku- jeta med seboj,bolj se bogatita,če med njima vlada ljubezen. Srečati se pomeni videti v različnosti edinost in skupnost. Srečanje ni nikoli končano.Vedno je od- prto k nekemu 'več' in lahko neomajno raste. Če govorimo o človekovem sre- čanju z Bogom, potem mu ni konca. Tu nastopi moč, ki ne odpove in ne naleti na nobeno oviro, temveč odpira vedno nove in drugačne razsežnosti raznovrs- tnih skrivnosti ljubezni.
Kako velik dar je, ponovno vidimo v tem, da smo prejeli milost sv. krsta, s katerim smo bili vcepljeni v Kristusa in Cerkev, ki je njegovo skrivnostno telo. Samo v Cerkvi se dogaja ta proces ra- sti,ki bo imel svojo izpolnitev v nebesih. Kristjan, ki resno zakramentalno živi, dobiva pomoč Svetega Duha,ki podarja Kristusovo milost,brez katere ni nikakr- šnega občestva.Da bi pozabljali nase in se odpirali drugemu (Bogu in človeku), niso dovolj človeške moči. Potrebna je Božja pomoč in zato se je Božji Sin učlo večil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal.

Janez Oberstar

Darilo za rojstni dan

Lepa navada nekaterih ver- nikov je,da pridejo že precej pred mašo v cerkev in se le- po pripravijo na sveto daritev DANIJELA STENŠAK, Tirosek 68, 3342 Gornji Grad se spominja, da je za prvo obhajilo sina prišla v cerkev že eno uro pred mašo. Sin Toni jo je tako milo pro- sil, naj bo zraven pri njegovem prvem obhajilu,da je zbrala moči in šla, ampak dovolj zgodaj, ko je bila cerkev še sko- raj prazna. Ženice v cerkvi so vseeno takoj komentirale njen prihod: "Saj kar dobro izgleda..."
Danijela je sicer redno hodila v cerkev, toda huda nesreča,ko je pri gradnji do- mače hiše padla z gradbenega odra in si zlomila hrbtenico, dolgi meseci v bol- nišnici, preležanine in druge zdravstve- ne težave, invalidski voziček, pa tudi mučen občutek zaradi preveč sočutnih pogledov so naredili svoje. Spominja se tudi,kako je tam pri Mariji Zvezdi v Novi Štifti,kot domačini rečejo svojemu kraju zopet začutila tako želeni mir v srcu. Pred dvema letoma je organizirala ro- manje Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov k Mariji Zvezdi in že takrat je prišla misel na pogovor z njo.Konec av- gusta smo se dobili na njihovi domačiji, ki je ena najviše ležečih pod prelazom Črnivec na poti od Kamnika proti Savi- njski dolini. Sneg leži dlje časa, vse je v bregu in vse to pomeni veliko ovir - razen domače hiše.

Danijela pove:
Ko smo delali prizidek k hiši mojih star- šev, smo naredili veliko kopalnico. Če- prav smo v bregu, nimamo pred hišo nobene stopnice. Tako po moji nesreči hiše ni bilo treba nič popravljati.

Pri nekem intervjuju je bil rečen stavek: 'Po starih ranah ne brskaj...' Ti je težko govoriti o nesreči?
Odvisno komu... Povedala sem že v in- tervjuju za Ognjišče, pa na Soči sestri, ki je zaradi študija spremljala paciente, sicer pa velikokrat ljudem,ki me sprašu- jejo. Do nesreče je prišlo, ko smo delali 'fasado.' Drugega junija je minilo osem- najst let. Takrat sem delala v tovarni Titan v Kamniku in sem težko dobila dopust. Po nesreči mi je mojster dejal: "Vidiš, če bi ti ne bil dal dopusta, bi se to ne bilo zgodilo." Ne vem,ali je člove- ku to res usojeno. Pometala sem zidar- ske odre, na višini devetih metrov se je spodmaknila deska in sem padla v glo- bino. Ko sem padala, je bila moja prva misel, da je bolje, če padem na noge, druga pa,da se bom ubila,če me ne reši Marija. No, padla sem na trebuh. Tla so bila zelo trda,samo kamenje je bilo spo- daj. Obležala sem v nezavesti.
Takoj, ko sem se - še doma - zbudila, sem povedala, da ne čutim nog. Nekdo od navzočih je rekel, da je to verjetno posledica strahu. Ko bi le bilo tako! Bila sem poškodovana tudi po glavi in po obrazu,ker sem udarjala ob železne no- silce zidarskega odra.Domači so se zelo prestrašili. Sin Toni je bil star takrat šele šest let. Odpeljali so ga stran, da me ni videl vse ranjene. Povedal je, da je šel v kurilnico, jokal in molil. Očenaš je že znal moliti.
Domači so potem poklicali zdravnika, ki mi je nudil prvo pomoč. Obvezal mi je rane po glavi,nato pa poklical rešilca,ki me je odpeljal v Klinični center v Ljub- ljano. Tam so me slikali in ugotovili zlom tretjega in četrtega prsnega vretenca. Po desni strani sem imela zlomljena tudi rebra, ki so poškodovala pljuča. Ker je bila oslabljena moč v desni roki, so me ponovno rentgensko slikali in ugotovili, da imam okvaro tudi na drugem vratnem vretencu. Dobila sem vratno opornico. Ker sem bila v slabem zdravstvenem stanju,so mi hrbtenico operirali šele čez dva dni. Vstavili so mi dve Haringtonovi palici. Z ene strani so mi jo kasneje odstranili, na drugi strani pa se je tako zarasla v kostnino, da ne gre ven.

Prve tedne si gotovo preživela v 'šok sobi.' Kako se je spominjaš?
Po operaciji hrbtenice so me seveda dali v CIT - center intenzivne terapije. Tam sem bila en mesec in pol. Ker sem imela poškodovana tudi pljuča, nisem mogla sama dihati in sem bila priključe- na na umetna pljuča. Ležala sem v ma- včnem koritu. Ker me niso nič obračali, sem dobila obsežen dekubitus - prele- žanino na križnici, ki se ni in ni zacelila drugače, kot da sem kasneje šla 'na plastiko'.
Ampak najprej je bilo treba priti iz CIT- a. Spominjam se, kako so sestre priha- jale, pokrile koga z rjuho in ga odpeljale Želela sem si,da bi tudi mene sestra po krila z rjuho in me odpeljala ven. Sploh nisem vedela, da z rjuho pokrijejo umrle in jih odpeljejo. Verjetno zaradi hude pljučnice so tudi mene že skoraj odpisali Nisem mogla govoriti,ker sem imela tudi kanilo.
Nekoč sem sestro prosila in mi je prine- sla abecedo. Vprašala sem jo, če bom umrla. Odgovorila mi je: "Najbrž ne ..." Tisti najbrž mi ni šel iz glave. Zato sem se bala zaspati, ker sem mislila, da se potem morda ne bom več zbudila. Sli- šala sem neko sestro,ki je dajala navo- dila:"Te in te ni treba obračati,saj bodo tako ali tako šli." Jaz sem premišljevala, kam bodo šli. S pomočjo abecede sem vprašala: "Kam bomo pa mi šli?" Sestra me je pozorno gledala, potem pa rekla drugi sestri: "Ne smeš tako glasno go- voriti tega. Pacienti vse slišijo ..."
Tudi mene niso obračali in ni čudno, če sem se bala, da bom umrla. Pa sem le preživela. Marija me je rešila. Po mese- cu in pol so me postopno odklapljali z umetnih pljuč, da sem sama zadihala. Težko je bilo. Vse me je zabolelo. Člo- vek ne more verjeti, kako lahko pozabiš celo dihati. Sestra me je učila, kako naj diham.Ko sem začela normalno dihati in so se pljuča izčistila, je prišel zdravnik in rekel: "Vi boste pa šli na travmato- loško kliniko." Mislila sem si: "Tam bodo lahko vsaj obiski." Na CIT-u so me do- mači lahko videli le skozi okno.

Se ti je vsaj ta želja po obiskih ure- sničila?
Ne, na vratih travmatološkega oddelka je pisalo: Intenzivna nega, obiski niso dovoljeni. A vsaj prostor je bil drug. Še vedno sem imela kanilo in sondo za umetno hrano. Šele dva meseca po ne- sreči sem zaužila prvi jogurt in kremno juho. Shujšala sem za več kot dvajset kilogramov. Zlasti mučno je bilo aspiri- ranje (čiščenje) pljuč. Po približno dveh tednih so me prestavili na oddelek v o- bičajno bolniško sobo,kjer so me doma- či lahko obiskali. Kako lepo je po tolikš- nem času zopet videti moža in sinova! Vojko je bil takrat star devet let, Toni pa šest.

Potem si bila gotovo deležna še re- habilitacije na Soči ...
Sem, ampak zelo nerada. Tam so sami invalidski vozički, jaz pa sem še vedno upala, da bom lahko hodila. Zdravnik je vztrajal, da moram iti tja, da se bom privadila na novo življenje. Ko sem le vprašala, kje to je, je odgovoril: "Blizu Žal ..."
Moža sem prosila,naj pregovori zdravni- ka,da me dajo kar domov. Ta pa ni do- volil in tako sem se le znašla 'blizu Žal'. Še vedno sem bila na bolniški postelji. Že v Kliničnem centru sem omedlela, če so me samo posedli na postelji. Zaradi rane tudi nisem mogla sedeti. To je bil čas obupa. Možu sem rekla:"Kar loči se od mene, saj si sedaj z menoj tako ne moreš nič pomagati." Nekaj časa me je gledal, potem pa je rekel: "Veš, da te potrebujemo. Otroke imava,mamico po- trebujeta sedaj,ko sta še tako majhna. Jaz se že ne bom ločil, saj sva si oblju- bila,da si bova stala ob strani v dobrem in slabem." Tako me je malo pomiril.
Na Soči me je neka sestra najprej vpra šala: "Ste vi 'para' ali 'tetra'?" Odgovo- rila sem, da ne vem, saj tega prej še nikoli nisem slišala. Vedela sem, da so ljudje na vozičkih, ampak sem mislila,da so večinoma od rojstva. Videvala sem jih v Kamniku, kjer je Zavod. Tako sem zvedela, da se moji diagnozi reče para- plegija. Spomnim se še, kako so me 'stari mački' na vozičkih vprašali: "Ali ti nohti na nogi kaj rastejo? Če ti rastejo, boš še hodila..." Priznam,da sem skoraj verjela,tako sem si želela hoditi. Zdrav- nik pa mi je že pri prvem obisku narav- nost povedal, da ne bom več hodila. Zaradi grde rane je še zagodrnjal: "Ne vem, kaj delajo tam v bolnišnici. Jaz ne bom več tukaj jemal takšnih pacientov" Drugače pa je bil sijajen zdravnik in ga imam v zelo lepem spominu, saj se je zelo zavzel za paciente.
Hitro sem zvedela, da si tam najmanj pol leta, raje pa več. Na voziček sem prišla šele februarja naslednje leto, več kot pol leta po nesreči.Ravno na rojstni dan so mi ga pripeljali v sobo.
Na Sočo imam drugače kar lep spomin zlasti zaradi medicinskih sester,ki so me spodbujale in mi dosti pomagale. Imele so veliko potrpljenja z menoj. Velikokrat so me morale dati nazaj z vozička. Res so bile zlata vredne. Srečala sem tudi druge poškodovanke in poškodovance ter sklenila nekaj dobrih prijateljstev. Žal so mnogi med temi že pomrli.

Kdaj pa si prvič prišla domov?
Marca meseca, devet mesecev po ne- sreči, in še to samo za vikend. Lepo je bilo doma, toplo so me sprejeli. Ko sem prišla nazaj v Sočo, so sestre rekle, da imam malo več volje. Še bolj sem se trudila, da bi čim prej uspela biti samo- stojna na vozičku in da bi šla čim prej domov. Za stalno sem prišla potem do- mov šele maja meseca, še vedno z ve- liko rano na križnici. Počasi sem začela gospodinjiti. Tudi pecivo sem spekla in dobila še večje veselje, ker sem videla, kako lahko tudi na vozičku kaj narediš. Počutila sem se skoraj zdrava, samo na vozičku sem bila. Rano mi je mož vsak dan previjal,ker si je nisem mogla sama. V našem koncu imamo le eno patrona- žno sestro, ki mora najprej poskrbeti za dojenčke.

Doma, si rekla, ni bilo treba ničesar preurejati, kako pa je drugače v vašem kraju?
Kar težko.Zdravstveni dom ima še ved- no petnajst stopnic. Ne morem priti do banke,na pošto še manj,v šoli je učite- ljica z redovalnico prisedla v moj avto in sva imeli sestanek za starše. Le v domačo cerkev se da priti, ampak sem potrebovala precej časa, preden sem prvič po nesreči šla k maši.To je bilo za prvo obhajilo mlajšega sina. (Pove,kako je bilo prvič zopet v cerkvi)

Si se morala še večkrat vračati v bolnišnico?
V decembru tistega leta sem bila v bol nišnici,da bi mi odstranili osteoprotetič- ni material. Niso mogli vsega odstraniti in morda je to vzrok,da imam roke vča- sih kar omrtvičene. Poslabšala se mi je tudi rana.Ko sem se takrat vrnila domov sem čisto obležala. Usmilil se me je dr. Turk na Soči, tja me je prišel pogledat tudi plastični kirurg dr. Arnež, ki me je kasneje operiral v Kliničnem centru. Šele julija meseca sem se vrnila domov. Ker pa sem po tistem ležala samo na boku, sem tam dobila rano. S tem so res velike težave. Zopet sem morala na plastično operacijo in potem še enkrat. Končno je zame le bilo konec bolnišnice

Danes voziš tudi avto. Si ga vozila že prej?
Ja, sem vozila, ampak potem pa ni šlo tako zlahka.Izpit sicer velja,kar zadeva znanje, moraš pa znova dobiti zdravni- ško potrdilo. Tega mi sicer naklonjeni zdravnik dr. Turk ni hotel dati, ker sem med rehabilitacijo večkrat padla v ne- zavest. V svojem stilu mi je rekel: "Če ste po to prišli k meni, so tam vrata in lahko kar greste. Kolikokrat so po mene prileteli,da sem vas prišel v telovadnico pogledat, ko ste padli v nezavest, pa niste nič delali, ampak samo ležali na blazinah. Sedaj bi pa vozili avto ... Ni govora!"
Moledovala sem: "Joj, jaz bi tako lepo prosila. Kaj pa,če pridem pozneje, mor- da čez kakšno leto?" Odvrnil je: "Lahko pridete, ampak to bo težko." Potem, priznam, sem doma malo vozila sem in tja. Zanimivo,nikoli mi ni bilo slabo. Tudi sedaj mi med vožnjo nikoli ni slabo. Čez čas sem ponovno šla prosit zdravnika, pa se je najprej ujezil, da še ni minilo leto dni. Ukazal je preizkus, da so me dali na tisto mizo, me postavili na glavo in hitro menjavali položaje. Še zdrav človek bi to težko prenesel, ampak že- lja po samostojni vožnji z avtom je bila očitno tako močna, da sem vse prene- sla in zdravnik je popustil. Naročil me je še pri internistu in nevrologu in končno sem po več letih spet lahko sama vo- zila avto. Prej sem se večkrat peljala z možem, ampak iz avta me ni dobil,čep- rav sem doma obljubila,da bom šla ven.

Kot vem, imaš kar nekaj zanimivih pripetljajev v zvezi z avtom ...
Kakšnih nesreč nisem imela, le pozimi sem čisto blizu doma nekoč nekoliko zdrsnila s ceste,da so me morali s trak- torjem potegniti iz snega. Imam pa ve- liko zanimivih pripetljajev z ljudmi. Vča- sih sem morala v avtu kar dolgo čakati, preden je kdo prišel mimo,da sem lahko uredila zadeve. Sedaj,ko so mobiteli, je bistveno bolje. Nekoč sem hotela dati obleko v kemično čistilnico.Pred stavbo sem prosila neko mimoidočo gospo, če bi poklicala delavko v servisu, ker ne morem hoditi. Ona pa:"Zakaj pa ne mo- rete hoditi?" Povedala sem ji, da zaradi poškodbe in da sem hroma. Pa pravi: "Ja, pa ste že kdaj poskusili?" Pojasnje- vala sem ji,da nisem,ker ne morem, ona pa še kar naprej: "Kaj pa,če nama uspe s skupnimi močmi? Tukaj se me primite, pa bova poskusili!" Uprla sem se: "Gos- pa,to ne bo šlo. Padla bom,potem bodo šele težave. Vi kar pokličite eno ven iz čistilnice,saj se poznamo. Takoj bo pri- šla."
Še to sem ji rekla: "Če bi se pa to zgo- dilo, kar ste vi rekli, da bi nama skupaj uspelo in bi zopet lahko hodila, bi vam takoj dala tale avto in šla peš domov. Ampak ne gre. Ne morem hoditi ..." A še ni odnehala: "Seveda ne hodite, če pa niste poskusili. Poskusite vsaj!" Bila je res vztrajna. Končno je le odšla iskat delavko v čistilnico. Še sedaj mi gre na smeh, ko se spomnim nanjo, posebej zato, ker sem sama osem let delala v kemični čistilnici. Ljudje pač ne vedo za naše poškodbe in pride do takšnih pri- zorov.

Kako pa sedaj skrbiš za svoje zdra- vje in rehabilitacijo? Ali imaš kdaj skušnjavo, da bi kakšen dan kar obležala?
Ne, to pa ne. Čisto vsak dan bi šla na voziček. Kadar sem kaj bolna, se vedno bojim, da ne bi obležala. Ne smem se prehladiti, ker pljuča nimajo običajne kapacitete in je hudo kašljati. Posebno razgibavala se nisem, pač pa sem bila na vozičku po cele dneve in je že to razgibavanje. Nekoč sem se nepremiš- ljeno lotila razgibavanja stopal in sem imela potem kar težave. Nekajkrat sem pa bila v toplicah, kjer lepo poskrbijo za razgibavanje. Društvo paraplegikov - vključena sem v celjsko - nam pomaga, da pridemo do tega.

Kako pa si se med rehabilitacijo in kasneje 'razumela' z Bogom.
Ko sem bila v bolnišnici, sem veliko mo- lila, posebno ponoči, ko nisem mogla zaspati. Imela sem občutek, da se Bog globoko sklanja k meni.Razmišljala sem: "Sam Kristus je trpel in okusil bolečino križa. On me razume, ko sem taka. On, ki je sam trpel in nosil križ, razume vse bolne in trpeče. Bog mi še nikoli ni bil tako blizu. Pa tudi Marija. K temu je veliko prispeval tudi bolniški župnik, g. Šlibar, ki me je obiskoval skoraj vsak dan. V mladosti sem prejela vse zakra- mente, bili smo verni in do poškodbe sem redno hodila v cerkev,vsako nede- ljo. Tudi pri župnijskem svetu sva bila oba z možem. On je še danes. Svoje otroke sem vzgajala v veri in še danes hodijo v cerkev. Smo verna družina.

Večkrat si bila na duhovnih vajah in drugih srečanjih Krščanskega brat- stva bolnikov in invalidov. Kaj ti po- menijo takšna srečanja ali pa duho- vne vaje?
Veliko mi pomenijo takšna srečanja. Duhovno se notranje obogatiš.Skupaj si s prijatelji. Rada bi pohvalila sodelavce. Zlata so vredni. Vsak nam rad pomaga. Samo težko se odločim,da grem z doma Mora me kdo malo prisiliti. Vabila se pa vedno razveselim.

Kako si pa zvedela za srečanja?*
Že med rehabilitacijo na Soči. Povedala mi je s.Katarina,na obisk je prišla s.Edith Metelko in me povabila na letovanje v Lignano. Takrat sem si sicer mislila: "Vi kar govorite, jaz si želim le domov." Pa sem nato vendarle bila na morju,trikrat. Potem srečaš enega in drugega... Tako sem bila na mnogih srečanjih.

Kaj ti pomenijo prijatelji?
Veliko mi pomenijo. Nanje se lahko op- reš,jim poveš svoje težave, jim zaupaš. Vidim, da mojo stisko razumejo. Čeprav imam moža, je prijetno, če tudi prija- teljem lahko kaj zaupaš. Vedno si bom prizadevala, da bom ohranila takšna prijateljstva. Treba je malo potrpeti, ne smeš preveč 'jamrati' in vedno imeti prav. Drugače se te ljudje naveličajo.

Kaj pa Prijatelja? Kako si ga spoz- nala?*
Kar kmalu po nesreči sem ga začela brati. Zanj mi je povedala sestra Kata- rina. Na Soči pa sem videla Ognjišče in čeprav nisem hotela brati pogovorov z invalidi, sem vendarle prebrala intervju z Ljubico Zakovšek.Tega se tako dobro spomnim. Dobro je, da imamo invalidi tak - svoj list. Intervju pa raje o drugih berem kot pa o sebi.

Enkrat pa bo izjema. Sedaj smo tik pred razstavo izdelkov bolnikov in invalidov. Večkrat si sodelovala. Imaš tudi letos kaj pripravljenega?*
Po poškodbi sem začela delati gobeline in makrameje.Letos pa nisem uspela nič pripraviti.

Smem še vprašati, kaj najbolj po- grešaš v svojem življenju sedaj kot invalidka?
Spomnim se, kako sem nekoč peljala moža in otroke v Logarsko dolino, da so šli na Kamniško sedlo.Potem sem jih šla iskat v Kamniško Bistrico.Ko so odšli na pot,so mi prišle kar solze v oči. Rada bi šla v hribe, a, žal, ne morem. Ali pa bi šla kolesarit, smučat in kaj takšnega ...

Zadnje vprašanje pa naj bo o vnukih Imaš jih ...?
Za zdaj tri: Mitja, Katja in Nastja, se- dem,štiri in eno leto.Veliko mi pomenijo.

Ti kdaj postavljajo tudi kakšno vpra šanje glede vozička?
Tudi to.Včasih me je Mitja,sedaj pa me Katja sprašuje, kje sem padla. Zanima jih, če vsakdo,ki pade z višine, ne more hoditi.Včasih me kaj ujezijo in mi potem uidejo na stopnice ter me dražijo: "Se- daj me pa ne moreš ujeti." Ampak to vzamem za šalo. Rada jih imam. Se pa zaradi svoje nesreče verjetno res bolj bojim zanje.Višine me je zelo strah. Če- prav sem sama kot otrok rada plezala po drevesih in se sploh nisem bala, se- daj težko vidim vnuke,če hočejo plezati na drevo. Kar hitro jih posvarim: "Ne lezi gor,boš padel," čeprav je res,da se majhen otrok ne poškoduje tako hitro.

Dreves tam okoli - 'v Karpatih', kot se pošali Danijela, res ne manjka. Včasih jo pozimi zaradi oddaljenosti, snega in bregov obide misel,da bi bilo morda za- radi vozička laže živeti v mestu. Ampak tam imajo domačijo in Danijela je rada na njej.Obudili smo še spomin na roma- nje k Mariji Zvezdi. Naša nebeška Mati nas razume in nam podarja svoj mir. Če se boste kdaj peljali čez Črnivec, se spomnite,da tam živi družina Stenšak in Danijela s svojo posebno življenjsko zgodbo. Lahko smo ji hvaležni, da nam jo je zaupala.

na obisku sva bila:
Vlado Bizant in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Kdo je moj bližnji?

Svak jo je pripeljal v urgentno ambu- lanto vso prizadeto. Jokala je na glas in bila vsa iz sebe. Bliža se 1. november... zdravi se za depresijo... ima kup zdra- vil ... danes je vzela že dve tableti po- vrhu... lani si je vzel življenje njen sin.. mož ima ljubico... zjutraj sta se skrega- la in je odšel... najbolje je,da bi umrla.. najedla se bo tablet in bo zaspala ... kolikokrat je že to storila, pa niti opazili niso ... naslednji dan se je zbudila iz globokega spanja... danes je prišla po injekcijo, ne more več...
Po poslušanju in poskusu tolažbe,ko vse skupaj ni nič zaleglo, sem predlagala: "Gospa, prevelika doza zdravila bi bila, če vam dam še injekcijo. Vi bi nujno morali v bolnišnico. Še ves teden je do 1. novembra. Kako boste zdržali?" Ni se dala prepričati, zato sem v ambulanto poklicala svaka.Ta je popolnoma nemo- čno stal v varni razdalji. Ko nisem več vedela rešitve, sem po telefonu pokli- cala moža. Ni bil voljan priti, a se je dal prepričati. Verjetno bi bilo v resnici bo- lje, da bi ga pustila pri miru. Bil je slabe volje, nič ni hotel sodelovati. Zaslutila sem, da so težave v njunem zakonu globoke. Vseeno sem ga prosila,naj že- no prepriča o potrebnosti zdravljenja v bolnišnici,pa je skoraj vzkipel. On naj jo prepriča? Zakaj pa on?
"Ali niste njen mož?"
"Pa kaj?"
Osupla sem iskala besed.
"Kar odpeljite jo, če hočete. Meni je čisto vseeno."
Niti drobca odgovornosti ni čutil zanjo. Morda le toliko, da je iz mojih rok spre- jel napotnico - za vsak primer, če se stanje poslabša.

Kdo je pravzaprav odgovoren in za ko- ga? Adam za Evo? Kajn za Abela? Star- ši za otroke? Otroci za starše? Partnerji ali sozakonci drug za drugega? Če je v bolnišnici petnajstletno dekle,ki ne želi, da bi starši vedeli za njeno bolezen, jih ne smemo obvestiti. Če po operaciji leži na intenzivnem oddelku nemočen človek brez bližnjih svojcev, ne moreš izvedeti nobenih podatkov o njem, če nisi bil ob sprejemu imenovan kot oseba za stike. Niti tega ne,v kateri sobi ali na katerem oddelku leži.Polje zaupnosti,diskretnost zdravniška molčečnost. V vsaki stvari sodoben človek vidi samo še nevarnost Mediji s svojimi aferami ter poplava fil- mov s kriminalno vsebino spravljajo ljudi v zmedo. Če sosede,ki živi sama, tri dni ni na spregled, si nihče ne drzne pres- topiti njenega praga. Pa če leži mrtva? Še toliko bolje, da se ne vmešavajo. Če ob cesti ali celo sredi ceste leži človek, negiben ali vsaj zelo prizadet, ga ne bo šel nihče niti pogledat. Varneje je po- klicati policijo ali reševalce. Naj se kar oni ubadajo z njim ... Zakaj bi si človek nakopal težave, če se jim da izogniti? Resnici na ljubo se dogajajo nemogoče stvari: npr. človek skoraj umre in ga strokovni ali nestrokovni dobri ljudje z oživljanjem rešijo. Potem ta ista oseba vloži tožbo na sodišče, ker so mu polo- mili rebra...
Ne vem, kaj se je kasneje dogajalo z gospo iz zgornje pripovedi. Ni mi znano, kako je uspela reševati svoje težave, saj mi ni bila več dosegljiva. Izvedela pa sem, da si je več mesecev po naji- nem srečanju tudi ona vzela življenje. Odšla je za sinom v večnost k Bogu, ki drugače razume in verjetno drugače sodi kot ljudje.
Ali bo sodobni človek priliko o usmiljenem Samarijanu popolnoma podredil svoji miselnosti? Mi sploh še lahko verjamete da poznam sina, ki v službi vzame do- pust samo zato, da svojo ostarelo in onemoglo mamo pripelje k zdravniku? Da živi gospa, ki 'za božji lon' vsak dan bolnemu sosedu nese mleko? Pa snaha, ki kljub neprespanim nočem in nerazu- mevanju sorodstva leta in leta neguje negibno taščo? Vsi ti Samarijani prav dobro vedo, kdo je njihov bližnji?

zdravnica

Prvič v bolnišnici

V urgentni ambulanti je zdravnik rekel bolnici: "Na žalost boste morali ostati v bolnišnici." Vprašala je: "Ali kar takoj?" Oddahnila si je, ker je bila diagnoza po- stavljena in negotovosti ni bilo več. Po mobitelu je hitro poklicala domače in v službo.Na bolnišničnem oddelku je izve- dela,da so vse postelje zasedene. Kako boleč je bil občutek,da te nihče ne pri- čakuje in da si kar nekako odveč! Dve uri je sedela na hodniku in čakala na posteljo.S predčasno odpuščeno bolni- co sta se kar skupaj preoblekli v kopal- nici. Odpuščena bolnica je bila vesela, na novo sprejeta pa utrujena. Ker sta imeli obe isto diagnozo, sta si na hitro izmenjali nekaj besed, kako je zdravlje- nje potekalo. Poleg je stala strežnica in poslušala. Odvzela ji je obleko in ponu- dila spalno srajco brez gumbov.Strežni- ca je rekla: "Brisač vam ne morem dati, ker jih je danes zmanjkalo."
Še zadnjič je bolnica prehodila hodnik in se ustavila pri oknu. Zazrla se je v hribe in si želela, da bi jih lahko še kdaj obiskala.Stopila je v bolniško sobo šte- vilka štirinajst. Ta številka jo je spomi- njala na Kolbejevo celico. V sobi je bilo pet postelj.
Pozdravila je, a odzdrava ni bilo. Vse bolnice so bile obrnjene v zid.Dve uri je bila v sobi popolna tišina. Premišljevala je, kako je po viharju in rešitvi na splav najbolj smiselno, da čimprej postaneš prijatelj preživelim na njem.
Spoznala je,da se bolnikove želje zmanj šajo. Njena glavna želja je bila nočna posoda ob pravem času. Sobolnico je vprašala, kaj je potrebno storiti, da se

to zgodi.Najtežje od vsega ji je bilo pro siti za nočno posodo. Ker ni bila vajena opravljati potrebe v postelji, je prvič pomočila rjuho in spalno srajco. Zelo jo je motilo, ker je medicinska sestra stala poleg in kar naprej spraševala, če je že končala. Prosila jo je,če bi lahko za pet minut zapustila sobo. Potrebovala je vsaj nekaj intimnosti. Ker je zmanjkalo spalnih srajc, je ležala v mokri. Hitro se je naučila, da je dobro imeti kakšno srajco več v nočni omarici. Ugotovila je, da je bolje, če manj pije in bo tako manjkrat potrebovala nočno posodo. Nikoli ni vedela,ali bo medicinska sestra prinesla nočno posodo pravočasno, za- to se je počutila negotovo. Spoznala je, da je v času obiskov uporaba nočne posode v postelji zelo otežkočena. Motilo jo je, ker ji po opravljeni potrebi nihče ni ponudil toaletnega papirja niti vode, da bi si lahko umila roke.
Pri umivanju se je počutila kot v puš- čavi. Zjutraj je dobila dve posodi vode, nato pa cel dan nič. Na vodo za zobe so velikokrat pozabili. Pomagala si je z razkužilom, nitko za zobe in osvežilnimi robčki. Hitro jo je minila vsa sramežlji- vost,ker nikjer ni bilo nobenih "španskih sten".Zjutraj jo je motilo,ker so ji hkrati prinesli vodo za umivanje in zajtrk. Ko se je umivala,so ji že prestiljali posteljo Hranjenje se ji je zdelo preprosto, če je bila na voljo posteljna mizica, ki pa jih je velikokrat zmanjkalo.
Razveselila se je vsake prijazne medi- cinske sestre,ki je stopila sobo, čeprav je prinesla injekcijo. Ta je ni prav nič bolela, če je bila medicinska sestra pri- jazna. Počutila se je varno, če je dobila zdravilo točno ob uri. Od vsega so se ji zdele najtežje noči. Premetavala se je po postelji, poslušala smrčanje sobolnic in bitje cerkvene ure. Gledala je utru- jene obraze medicinskih sester in jih občudovala. Doma so imele družine in majhne otroke. Kot angel se ji je zdela medicinska sestra, ki jo je ob pol treh zjutraj vprašala: "Ali kaj potrebujete?"
Čeprav je bilo bivanje v bolnišnici težko se je tam zgodilo tudi marsikaj lepega. Spoznala je veliko dobrih zdravnikov, medicinskih sester, strežnic in sobolnic, ki jih ne bi nikoli, če bi bila zdrava.

Janja Ahčin

Na vsem božjem svetu

Slišala sem, da bi morali ne samo besedo Bog,ampak tudi pridevnik Božji pisati z ve- liko začetnico. V časopisih in revijah opa- žam, da pišejo včasih z veliko, včasih pa z malo začetnico. Kdo o tem odloča in kako je prav?
Ko so se snovalci slovenskega standard- nega prevoda Svetega pisma odločili, da bodo pisali "Božji" z veliko začetnico, se je pričela nekakšna prikrita 'črkarska pravda': "Al' prav se piše božji ali Božji." Nekateri namreč vztrajajo pri mali, drugi uporabljajo veliko začetnico.
"Božji" pomeni pripadajoč Bogu kot osebi,ki ima lastno ime,takšno pripadnost pa redno izražamo z veliko začetnico.Brez pomisleka pišemo z veliko začetnico svojilne pridev- nike: Alahov,Budov, Zeusov, Venerin, Her- mesov, Perunov in tako naprej. Samo krš- čanski troedini Bog naj ne bi bil vreden, da pišemo njegov pridevnik z veliko začetnico Slovenščina ne uporablja svojilne izpeljanke 'Bogov' in jo nadomešča s pomensko ena- kovrednim kakovostnim pridevnikom "Božji" Če bi kdo zapisal, da je "prebral jurčičev roman" in bi dal avtorjevemu priimku malo začetnico,bi presodili,da se je zgodil lapsus calami - pisni spodrsljaj, ob pisavi "božji" z malo začetnico pa gre za zgrešeno načelno usmerjenost. Jasno je, da ne bomo pisali z veliko začetnico občnih imen,kakor so: bo- žji volek (žuželka) ali božje drevce, božja milost (rastlini), pa tudi ne ustaljenih fraz, ki z Bogom kot osebo nimajo tesnejše po- vezanosti,na primer: na vsem božjem sve- tu,na božji njivi, nima božjega pod palcem.

Navsezadnje tudi samostalnika Bog v raz- nih povezavah, ki ne izražajo spoštovanja do njega, ne pišemo z veliko začetnico, na primer: kjer bog roko ven moli (gostilna), bil je sam bognasvaruj, bog te že nesi (kar ni posebno prijazna želja), pa zaradi tega nobenemu kristjanu ne pade na um, da bi častil Boga kot osebo z uporabo male za- četnice.
Res je, kar je dejal ugleden duhovnik, da pri pridevniku "Božji" naše zveličanje ni od- visno od velike ali male začetnice, res je pa tudi, da velika začetnica razodeva spo- štovanje, ki ga dolgujemo vsaki osebi, kaj šele Bogu. V tem prepričanju bom pisala "Božji" dosledno z veliko začetnico, saj bo izraz spoštovanja, ki ga dolgujem svojemu Stvarniku.

Breda Cigoj Leben

Oče Henrik in Bratstvo

VI. poglavje: Škofijski in narodni duhovni pomočnik (nadaljevanje)

Srečanja odgovornih za posamezne skupi- ne so potekala v Verdunu.To ni bilo izgub- ljanje časa. Voditelji skupin so se morali dobro pripraviti, da so kratko in zgoščeno povedali, v kakšnem položaju je skupina,ki so jo vodili.Pred nje je 'stopila' vsa škofija: kaj je najbolj potrebno, kje so skupine, ki bodo posebej pazile na nekatere pomanj- kljivosti. Napravili so načrte za širjenje gi- banja, mislili na organizacijo duhovnih vaj, kar vse sta spremljali pesem in molitev.
Od časa do časa so srečanja porabili za duhovno obnovo.
Duhovne vaje v Benoîte-Vauxu so bile za KBBI višek njegovega življenja. Bile so pri- rejene za bolne ljudi. Cela "vojska" prosto- voljcev je prišla že več dni pred njimi. Pri- pravili naj bi prostore in zlasti postelje, ki bi bile primerne za različne bolnike in še posebej za vsakovrstne invalide. Tudi med samimi duhovnim vajami so pomagali, da bi se udeleženci mogli udeleževati različnih skupnih dejavnosti.
Duhovne vaje, ki se jih navadno udeleži 80 oseb, trajajo štiri dni. Razen udeležencev, ki so navzoči ves čas,je še mnogo več ta- kih, ki pridejo le za en dan. Tako se število vseh udeležencev dvigne od 400 do 500. Vsak dan sta bila dva nagovora, eden do- poldne, drugi popoldne. Seveda nagovori niso bili le govorjenje voditelja, ampak tudi skupna molitev in pesem vseh navzočih. Dopoldansko srečanje se je redno končalo s sveto mašo. Razumljivo je, da udeležen- cev niso prosili,da bi med duhovnimi vajami molčali. Med njimi ni bilo malo takih, ki so živeli popolnoma sami in so se tišine preob jedli. Mnogi so sprejeli zakrament odpuš- čanja, na katerega so se dobro pripravili. Zadnji dan duhovnih vaj je bila nedelja in dan velikega veselja.
Vsi bolniki so čutili,kako jim ravno duhovne vaje pomagajo, da se poglablja njihovo duhovno življenje in jim dajo novih moči za nadaljevanje poti, za katero so se odločili. Posebej zanimivo je,da so se teh duhovnih vaj udeleževali tudi nekateri neverni, ki so trdili,da je bil to njihov najlepši teden vse- ga leta. Oče François, ki je bil na vseh duhovnih vajah stalno navzoč, je bil zelo zaposlen: številni udeleženci so se želeli z njim pogovoriti na štiri oči. Čeprav je vabil različne pridigarje, so ga bolniki vsako leto prosili, naj jim tudi on spregovori. Posebej je treba omeniti, da so nekateri pridigarji prejšnjih let znova prišli, da bi "uživali" ob razpoloženju udeležencev.
Bratstvo se je v Franciji vedno bolj širilo in utrjevalo.Od vseh strani so očeta Franço- isa prosili,naj jim pride na pomoč. Bolniki in duhovni pomočniki so hoteli ustanovitelja ne le spoznati,ampak slišati iz njegovih ust kaj vse je treba storiti, da bo družina bol- nikov,ki so se zbirali pod zastavo Bratstva, vedno številnejša; v njej naj bi bilo vedno več bolnikov -prijateljev,ki hočejo resnično živeti. Čeprav so bili bolni ali invalidni, so morali toliko bolj razviti zdrave zmožnosti. Dogajalo se je, da so nekateri duhovni po- močniki vodili KBBI "po starem": bolniki so se zbirali v spremstvu tistih, ki so jim "po- magali". Tako so se takrat srečevali tudi bolniki, ki so se zbirali pod vodstvom tistih, ki so stregli bolnikom v Lurdu; morda bi jih imenovali "Lurški usmiljeni bratje".Oče Fran çois ni podiral tistega, kar je bilo že pos- tavljeno. Vedel je, da bi bilo vsako hitenje škodljivo. Na srečanjih z bolniki je stvari tako jasno razložil, da so bolniki dobro ve- deli, kaj je za Bratstvo najbolj značilno in potrebno. Nihče, ki ga je slišal, ni mogel podvomiti o tem, kaj mora biti za bolnike neke vrste abeceda.
L. 1965, ko so KBBI sprejeli tudi francoski kardinali in škofje, je bil čas,ko smemo reči da so ustanovo očeta Françoisa poznali že po vsej Franciji. Bilo je "Narodno gibanje bolnikov", tega je sprejela vsa francoska Cerkev. Oče François je bil potrjen kot narodni duhovni pomočnik gibanja, ki ga je sprejela škofovska Komisija za Družino in Krščanske skupnosti. Sprva so ga hoteli pridružiti Socialni komisiji, ker so odgovorni napačno razumeli temeljni Statut Bratstva Oče François jih je prepričal, da je "njego- vo" gibanje po svojem bistvu apostolsko. Njegov namen je, da gredo bolniki k bolni- kom,vendarle vedno z mislijo,kako so spre- jeli dolžnost, da bodo svoje bolne brate in sestre evangelizirali. Ker je bil verdunski škof član Komisije za krščanske skupnosti, so ga v škofovski konferenci prosili, naj spremlja tudi KBBI. Stvari so se popolnoma razjasnile, ko so škofje odločili,naj ima So- cialna komisija poseben odsek za ZDRAVJE Sedaj ni nihče več dvomil, da v to "podko- misijo" spada tudi KBBI."Pokrovitelj" gibanja s strani Škofovske konference, verdunski škof Petit, je to ureditev, ki je bila dokon- čna, z veseljem sprejel.
Še preden je bil oče François uradno ime- novan za narodnega duhovnega pomočnika Bratstva, je že skrbel za njegove medško- fijske odnose. Tudi za to je bilo potrebnih več oseb,od bolnikov do duhovnih asisten- tov. Tisti,ki bi medškofijsko povezavo KBBI vodil, bi moral biti nekdo zunaj verdunske škofije. Oče François je vedel, da so ljudje občutljivi.Ta medškofijska vodstvena ekipa je l.1965 spremenila ime v "Narodno ekipo"
Prva naloga "Narodne ekipe" je bila, da pri- pravi narodno srečanje zastopnikov posa- meznih škofij.S takim srečanjem naj bi na- daljevali "študijske dneve", ki so dotlej leto za letom potekali v Verdunu. Treba je bilo najti primeren kraj, ki bi bil čim laže dosto- pen za večino udeležencev: Argenteuil, Bury, Versailles, Issy les Moulineaux... Iz- bira kraja je bila odvisna tudi od primerne- ga prostora. Moral je biti zadosti velik in dostopen z dvigalom.
Na teh narodnih srečanjih so se sešli Naro- dna ekipa,odgovorni za pokrajine in škofije ter po en laik in en duhovnik asistent na vsaki ravni. Očetova zamisel je bila, da bi narodna srečanja potekala vsako drugo leto. V vmesnem letu pa naj bi se isti od- govorni posvetili duhovnosti KBBI. Eno leto organizacija in njena dejavnost,bolniki, pri- zadeti in njihov svet. Drugo leto: duhovno življenje tistih, ki so se vključili v Bratstvo. Pozneje je prišlo do spremembe,ker so po- samezniki ugovarjali, da sta delo in duhov- nost tako povezana,da se ju ne sme ločiti, kot se ne more ločiti telesa in duše. Po očetovi zamisli te razdvojenosti ali dvojno- sti sploh ni bilo. To je povedal,a tako milo, da je vrhovno vodstvo KBBI,ki je imelo za- dnjo besedo in jo je tudi oče sprejel, odlo- čilo, da posebnih dni duhovnosti za vodilne člane ne bo. Treba je reči,da ga je odloči- tev nekoliko zabolela.
Na narodnih srečanjih je bil oče François z vsemi udeleženci zelo prisrčen. Šel je od enega do drugega, da bi spoznal tudi tiste s katerimi se dotlej še ni srečal. Z vso po- zornostjo je poslušal govore in razgovore in le redko posegel vmes. Kadar je to storil so vsi videli, kako "obvlada" vse strani or- ganizacije, ki se je vedno bolj širila. Nič ni pokazal, da bi mu morala pripadati kakšna posebna vloga. Edino, ko so obravnavali temeljne točke organizacijskega duha, ko je šlo za srce gibanja, se je takoj oglasil, če je slišal, da je kdo kakšno stvar skušal po svoje prikrojiti. In v takih primerih mu ni nihče ugovarjal.
Razen letnih narodnih srečanj,kjer je Brat- stvo delalo načrte in sprejelo najpomemb- nejše odločitve, je bila še ena "ožja" sku- pina: poleg odgovornih za vso državo so sodelovali še odgovorni za pokrajine:vsaka pokrajina je poslala dva zastopnika, dele- gata bolnikov in pokrajinskega duhovnega pomočnika. Ta organ je imel nalogo pove- zovati vrhovno vodstvo s posameznimi škofijami. Tudi teh srečanj se je oče redno udeleževal.Videl je,da je to posrečena pot ki povezuje središče in deželo. Kot vedno je tudi tukaj poslušal in prosil za besedo le takrat, kadar se mu je zdelo, da mora dati pojasnilo, ki bi bilo v prid boljšim rešitvam vprašanj, ki so prišla na vrsto. Vedno je pazil na svoje besede: moral je nekaj po- vedati, a tako, da ne bi navzoče spravil v zadrego ali slabo razpoloženje. In ravno zato so ga še bolj spoštovali in resno pre- mišljevali, kar jim je povedal. Jasno jim je bilo,da tudi on spoštuje vsakega izmed njih
Oče je bil narodni duhovni pomočnik.Kadar se sej Narodnega odbora res ni mogel ude ležiti, je poslal pisno mnenje o programu, ki so mu ga poslali. Redno so ga obveščali o vsem,kar je prišlo na vrsto,in še posebej o sklepih, ki so bili sprejeti. Že v tej dobi se je njegovo dopisovanje zelo pomnožilo: z vrhovnim vodstvom KBBI, s pokrajinskimi zastopniki, z odgovornimi za posamezne škofije, ki so mu poročali, ali pa iskali na- svete. Še več pisem je šlo k bolnikom in invalidom,s katerimi se je spoznal na poto- vanjih in niso nanj pozabili. Odgovori so bili kratki, jasni in ljubeznivi. Kadar so ga sku- pine prosile, naj jim kakšen člen Statuta obširneje in poglobljeno razloži, je tekst odgovora vedno pokazal svojemu škofu in z vso ponižnostjo sprejel,če mu je ta sve- toval, naj nekatere stvari opusti in druge doda.

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

TAKO TE SLAVIMO, GOSPOD!

16. razstava izdelkov bolnikov in invalidov

"Sadovi naj bodo, ker je jesen" je bil sklep o tem, kaj naj prevladuje kot aranžma na 16. razstavi izdelkov bolnikov in invalidov, tokrat prvič v Galeriji Družina na Krekovem trgu 1 v Ljubljani. Vzrok za selitev je bila obnova starega dela Teološke fakultete, kjer smo prej veliko let gostovali v avli. Iz- kazalo se je,da so prostori Galerije Družina (dve dvorani s predprostorom in zasteklje- nim dvoriščnim hodnikom, za konec tedna pa tudi izpraznjeno dvorišče) kar primerni. Na hitro smo s provizorično klančino rešili težavo z dvema stopnicama med dvora- nama, težave s parkiranjem pa so tako ali tako povsod. Na srečo je kar na nasprotni strani ceste parkirišče pred šentjakobskim gledališčem. Ker je naša razstava nekaj posebnega tudi v tem, da damo velik pou- darek vodenju po njej, s tem neposredne- mu srečanju med ustvarjalci in obiskovalci, je vse dni priprave in razstave treba poskr beti še za prehrano približno desetih ljudi. Zopet so nam s naklonjeno priskočili na pomoč lazaristi. Svojo naklonjenost pa so nam med razstavo pokazali tudi v Misijon- ski pisarni, Karitas Domžale, predvsem pa tednik Družina in radio Ognjišče, ki sta ob- širno poročala o naši razstavi. Za vse nas in, verjamemo, tudi za vse obiskovalce je bila razstava lepo doživetje.
Prav posebno doživetje je bilo odprtje raz- stave v petek, 3. septembra. Povezovali sta ga Veronika Vizjak,ki jo poznate poslu- šalci radia Ognjišče, saj pomaga voditi od- dajo Vstani in hodi! ter sodelavka Bratstva Polona Malovrh.Zapel nam je Ribniški oktet vse zbrane pa je z izbranim nagovorom v imenu Krščanskega bratstva bolnikov in in- validov pozdravil Rafko Jurjevčič, namest- nik voditeljice. Nato nas je nagovoril dragi gost, koprski škof, msgr. mag. Metod Pirih, ki je razstavo odprl in blagoslovil. Številni obiskovalci so nato prisluhnili Katji Miklič,ki je v kot voditeljica te razstave predstavila avtorje in izdelke. Sledil je ogled vsega raz stavljenega, oko pa se je seveda ustavilo tudi ob aranžmajih bralkam in bralcem Pri- jatelja znane sodelavke Tine Rot. Običajno pripravlja naš Ustvarjalni kotiček. Sadovi jeseni med sadovi našega ustvarjanja ... Med ogledom se je marsikdo ustavil tudi pri računalniku Lojzeta Čokla iz Zibike, ki je z veseljem pokazal sadove svojega dela: projekcijo slik ustvarjalcev in slik z naših srečanj,pa tudi nekaj kratkih filmov o posa meznih ustvarjalcih. Kasneje med razstavo so si obiskovalci lahko ogledali tudi posne- tek odprtja in koncertov za prvi vikend. Tudi ti so posebnost in sestavni del naših razstav.
Kot prvi so se v soboto, 4. septembra, predstavili naši pesniki in pisatelji: Darinka Slanovec,Marjetka Smrekar in Janja Blatnik Pri njihovi predstavitvi so sodelovali še ci- trašica Petra Volčko in pevka Mojca Pavlin iz Krškega ter Jožica Kališnik iz Kamnika s prebiranjem misli iz knjig Janje Blatnik. Brez skrbi, tako kot petje ji gre odlično iz grla tudi recitiranje. V nedeljo, 5. septembra, nas je razveselila družina Nemanič iz Bo- žakovega pri Metliki, s katero se poznamo prek njihovega očeta oziroma deda Jožeta Sam je prišel že v petek na odprtje, s se- boj pripeljal metliško črnino za pogostitev gostov, potem pa ostal čez vikend kot vo- dič po razstavi.V nedeljo se je kar nekoliko raznežil ob pogledu na sina, snaho, vnuke in vnukinje,ki so nas resnično ogreli z dve- ma kitarama in pesmimi: cerkvenimi, mladin skimi in narodnimi, posebej z belokranjsko. Za drugi vikend pa sta razstavo obogatila v soboto Miha Dovžan s citrami in Jožica Kališnik s svojim čudovitim petjem,v nede- ljo pa je zaradi bolezni v družini Praprotnik bil recital iz del razstavljavcev - pesnikov in pisateljev, s petjem in citrami pa sta ga zopet spremljali Petra in Mojca iz Krškega.
Ob koncu razstave lahko ponovimo tisto, kar je ob odprtju iz srca izrekla Ljubica Zakovšek,voditeljica Krščanskega Bratstva bolnikov in invalidov:"Vsem,ki razstavljate, vsem, ki ste pomagali postaviti razstavo in po njej vodite, g.škofu,Družini in ljubljanski nadškofiji za prostor, vsem obiskovalcem, vsem dobrotnikom in predvsem Bogu-hvala!" Sicer pa naj o letošnji razstavi spregovori- jo slike, nagovori, vtisi in razmišljanje vo- dičev in vodičk po razstavi.

v. d.

Pozdravni nagovor g. Rafka Jurjevčiča

Spoštovani g. škof, koprski ordinarij in apostol v Cerkvi na Slovenskem! Cenjeni gostje! Dragi bratje in sestre v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov, vsi prisrčno pozdravljeni!
Slepa in gluhonema ameriška pisateljica Helen Keller je v svoji knjigi Zgodbe mojega življenja zapisala: "Zahvaljujem se ti,o Bog da si mi odvzel samo dva talenta, vid in sluh, in da te morem z vsemi preostalimi darovi neprestano slaviti!" V enaki zavesti pomanjkanja talentov in s polno mero hva- ležnosti danes, ko odpiramo že šestnajsto razstavo naših del, tudi člani Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov kličemo: "Tako te slavimo, Gospod!"
Povsem razumljivo je, da v začetku jeseni zbiramo sadove svojega dela in prizadevanj jih pregledujemo, se jih veselimo in jih tudi radi pokažemo svojim prijateljem.Tako tudi člani Krščanskega bratstva, gibanja, ki že več kot trideset let živi in je del Cerkve na Slovenskem,z velikim veseljem postavljamo na ogled najrazličnejše sadove ustvarjanja nas, bolnikov in invalidov.
Morda se bo kdo vprašal,čému služi táko,z razstavo predstavljeno življenje in delo bol nikov in invalidov. Odgovor je večplasten.
Krščansko Bratstvo svoje delovanje gradi najprej na močni duhovni osnovi.Ta nam je najpomembnejša. Zavedamo se preizkuše- ne resnice, da se ranjeno in razbolelo telo lahko nasloni le na zdravega duha. Kaj pa če je duh slab, na kaj se bo lahko telo na- slonilo?
Seveda Krščansko bratstvo ni le duhovno gibanje. Prizadeva si biti predvsem način življenja, v katerem se radi povezujemo. Znotraj njega si prizadevamo za vsestran- sko pomoč sočloveku. V vsakodnevnem življenju namreč spoznavamo, da svet ni ustvarjen po naši meri in da si dogodki ne sledijo po naših željah in prizadevanjih. Iz osebnih doživetij pa prav invalidi vemo, da se v hudih preizkušnjah skrivajo priložnosti ki spremenijo naše življenje.Bolni in invalidi smo zanje še posebno dovzetni. V trenut- kih življenjskih sprememb smo podobni po- potniku, ki se sredi križišča odloča, katero smer naj izbere. Ponavadi ta odločitev op- redeljuje njegovo nadaljnjo življenjsko pot. Zato Bratstvo želi na vse načine, tudi s to razstavo, pokazati pot, ki iz vsakršnega položaja vodi v življenje.
Vsakodnevno ustvarjalnost, h kateri želimo spodbuditi bolnike in invalide, in katere neznaten del si bomo danes in v naslednjih dneh lahko ogledali,predstavljamo na naših razstavah vsako drugo leto. Z njimi želimo predstaviti našo notranjost, naše prizade- vanje,da z vsem svojim bitjem tudi konkre- tno odgovorimo na evangeljsko povabilo hromemu: "Vstani in hodi!"
V čem je torej posebnost razstave, ki jo danes odpiramo? Kakšno je njeno sporo- čilo? V razstavljenih eksponatih je mogoče prepoznati z boleznijo,s trpljenjem in potr- pljenjem zastrte želje, sposobnosti, znanja in hotenja. Pa vendar tudi ta razstava z vso svojo raznovrstnostjo in barvitostjo izdelkov nikakor ne želi biti le prikaz naših prizadevanj,znanj in spretnosti.Z njo,kakor tudi z vsakim drugim delovanjem Krščans- kega bratstva želimo kar najlepše odgovo- riti na vabilo plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem: "Izberi življenje!"
To popoldne in v naslednjih dneh prihajamo z razstavljenimi izdelki pred vas,spoštovani obiskovalci,bolniki iz svojih bolniških postelj in sob, prizadeti na invalidskih vozičkih, na hoduljah in ob berglah, slepi in gluhi,in vam ponujamo svojo roko v pozdrav. Prosimo vas, sprejmite jo z naklonjenostjo! Želimo vam,da bi znali in zmogli to razstavo videti s srcem. Da,poglejte s srcem, in odkrili bo- ste,da v prtičkih in gobelinih niso le čudo- vito razporejene raznobarvne nitke, ki vam podarjajo prekrasen motiv, temveč, da je vanje in v vse druge izdelke vtkana tudi in predvsem izredna moč volje in ljubezni vsakega ustvarjalca. Zato vas vabimo, da ustavite svoj korak v teh prostorih, da bi lahko prisluhnili govorici razstavljenih izdel- kov. Čeprav je ta govorica tiha in nema,je vseeno zgovorna! Morda boste v njej kakor šepet zaslišali, da je spreobrnjenje tudi v tem,da se ne sprašujemo o svojem trenut- nem počutju,tudi ne o svojih sposobnostih ampak o tem, kako bi mogli pomagati so- človeku. Samo tako bomo napolnili svojo dušo z novo srečo in voljo do življenja. Ob obisku te razstave in v pogovoru z raz- stavljavci ter njenimi oblikovalci bo morda kdo zaslutil, kako želimo tako pričevati o Stvarniku, ki nam je blizu, o Odrešeniku, ki nas dviga in nam pomaga na naši poti iz sebe k sočloveku.
Seveda pa želi s to razstavo Bratstvo pri- spevati tudi k čim večji zavzetosti vseh odgovornih za dostojno reševanje žgočih etičnih vprašanj. Prav ta se vedno pogos- teje pojavljajo v naši družbi. Vsak, še tako droben primerek letošnje razstave kriči o vrednosti slehernega življenja.S to razsta- vo želimo v Krščanskem bratstvu prebu- jati vest odgovornih in poudariti, da je že skrajni čas, da tudi bolezen in invalidnost postaneta vrednota in hkrati odgovornost v našem vsakdanjiku. Postaneta naj polno pravna, spoštovana in cenjena, ne pa od- rinjena prvina današnje družbe in Cerkve.
In še zadnja misel pred današnjim odprtjem razstave: Bogu hvala! Za vse! Za moč in voljo, da kljub bolezni ali invalidnosti lahko nadaljujemo svojo življenjsko pot vedri in srečni,predvsem pa v zavesti,da smo ljub- ljeni in da moremo ljubiti. Prav nič od tega ne moremo predstaviti kot razstavni eks- ponat, vendar vsak predstavljeni izdelek govori prav o tem.
Hvala vsem vam, dragi bolni bratje in ses- tre,ki s svojimi razstavljenimi izdelki vabite obiskovalce: "Vstani in hodi!" S svojim pri- zadevnim delom še naprej slavite Gospoda in razveseljujte prijatelje!
Hvala vsem, ki ste velikodušno pomagali postaviti in oblikovati letošnjo razstavo.
Iskrena hvala vodstvu Galerije Družina! Z vašo naklonjenostjo ste nam dali razumeti, da je na pravi poti tisti, ki skrbi za srečo drugih. Hvala za dragoceno razumevanje in pomoč!
G.škof, hvala! Pa ne samo zato,da ste da- nes tu med nami! Hvala in iskren 'boglonaj' predvsem za Vaše številne drobne pozor- nosti, katerih smo bolniki in invalidi deležni vsakokrat,ko se - največkrat kar tako, ne- uradno - srečamo z Vami. Ko se boste v prihodnjih dneh srečevali z duhovniki Vaše škofije in boste načrtovali pastoralno delo z bolnimi in ostarelimi,jim spregovorite tudi o Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov o njegovem poslanstvu in prizadevanju za večjo medsebojno povezanost med vsemi v Cerkvi in družbi.
Spoštovani g.škof, zdaj pa prosim, da tudi nam,tu zbranim, spregovorite s svojo apo- stolsko besedo.

Rafko Jurjevčič

Nagovor škofa msgr. Metoda Piriha na odprtju razstave

Dragi prijatelji!
Vse udeležence,člane in orga- nizatorje razstave del članov Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov prisrčno in iskreno pozdravljam. Ker imamo ljudje tako človeško naravo, je naše življenje povezano s trpljenjem, boleznijo, invalid- nostjo in drugimi različnimi preizkušnjami. Bolezen na poseben način izraža človeško šibkost in krhkost. Kaj ljudje v resnici smo, se ne pokaže najbolj na športnem igrišču, kjer ljudje kažejo svoje telesne sposobno- sti in zdravje,temveč veliko bolj na bolniški postelji. Tam se razodeva resnica o člo- veku. Zdravje je res velik Božji dar, toda ravno bolezen nam razodene, kako nam je zdravje in z njim življenje podarjeno. To je dar, ki se ga ne moremo nikoli polastiti in ga imeti v oblasti. Dokler je človek zdrav, si misli: normalno in samoumevno je, da sem zdrav.Ko pa začenja izgubljati zdravje in zboli,se šele začenja zavedati,da zdrav- je in življenje nista njegova last in da ju nima v oblasti. Vse kar smo in kar imamo, je dar. Ta dar nam razodeva Stvarnika, ki nam je podaril življenje in zdravje. Ta dar pa nas tudi zavezuje, da življenje, svoje in tuje, spoštujemo, varujemo in branimo. Nam, kristjanom, je zato popolnoma tuje in za nas nesprejemljivo,da bi življenje uniče- vali, bodisi pred rojstvom ali pa ob njego- vem izteku, čeprav bi danes nekateri tudi za to radi dobili zakonsko dovoljenje. Proti njim poudarjamo, da je tudi življenje, ki je zaznamovano z invalidnostjo in prizadeto z neozdravljivo boleznijo, podarjeno in je la- hko vir duhovnega bogastva, če ga človek le hoče in zna za to uporabiti.
Za mnoge ljudi je bolezen največja nesre- ča, ki jih lahko zadene. Ko si za novo leto voščimo,radi rečemo: "Saj,če bo le zdravje pa bo vse v redu." Gotovo je zdravje velik dar, vendar pa tudi bolezen in invalidnost nista največji nesreči, ki lahko človeka do- letita. Jezus je sam rekel: Kaj pomaga člo- veku, če si ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi. Največ truda je vredno vlo- žiti v duhovno bogastvo, ki ga nobena bolezen in invalidnost ne more ugrabiti, ki sama od sebe ne propade, o katerem pravi Jezus, da ga molji ne nažirajo in mu rja ne more blizu. To je naša plemenitost, naša dobrota, naša krepost in naša svetost. To pa lahko tudi v času bolezni ne samo oh- ranimo, ampak celo poglobimo, okrepimo, olepšamo in pomnožimo.
Bolezen je torej resnica o človeku. Bolezen pa je tudi resnica o družbi, o okolju, v ka- terem živimo. Duhovna kakovost nekega okolja,družine, soseske, sorodstva, naroda in države se kaže ravno v tem, kakšen od- nos ima do najšibkejših članov svojih sku- pnosti. Ali gleda v njih samo breme in išče, kako bi se jih otresla, ali pa se zaveda, da so naši bratje in sestre, ki so preizkušeni z boleznijo, podoba nas samih in preizkušajo našo solidarnost in povezanost,našo ljube- zen in naše sočutje. Bolniki in invalidi med nami so tisti, ki nas delajo bolj ljudi in nam pomagajo, da lahko tudi mi iz svojega živ- ljenja naredimo nekaj lepega.
Zato je današnji dan, bratje in sestre, pri- ložnost, da se na poseben način zahvalimo bolnikom in invalidom, ki so tukaj in vsem po Sloveniji.Njihovo življenje je v skupnosti Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov osmišljeno. Ta razstavljena dela kažejo,kaj vse znajo in zmorejo bolni in invalidi. Njim velja naše priznanje in naša iskrena ter velika zahvala. Hvala vam, dragi bratje in sestre, bolniki in invalidi, za ves trud,ki ste ga vložili v te izdelke, in da nas s to raz- stavo opozarjate nase in na delež, ki ga imate pri prenavljanju Cerkve in družbe na Slovenskem!

Diamant na žametni podlagi

Spominjam se,da sem nekoč zasledila misel kako je potrebno vero doživljati s srcem. Te preproste besede so se mi globoko vti- snile v spomin.Še danes,ko se razum upira dejstvu,da bi bil okovan v verige tega sve- ta, mi te nekoč že davno napisane besede prinašajo tolažbo. Ne opredeljujem se za misleca, pa vendar se včasih postavim v vlogo razčlenjevalca najbolj neznatnih stvari, pa tudi tistih, ki jih kot neznatne le ne bi mogli opredeliti. Sprašujem se o vlogi religije, o možnostih zlorabe, o nenehno napredujoči znanosti. Iščem odgovore, ki mi ne prinašajo, ko so enkrat tu, nikakršne utehe... še več... povečajo moj obrambni mehanizem,ki zahteva še več odgovorov... in spet se vrnem na začetek. Krog, v ka- terem se vrtim, počasi postaja spirala. Oži se, grbanči in prav na koncu... čeprav ne morem govoriti o cilju... ponudi rešitve, ki jih veleva srce in ne razum.
Vem, da je moj uvod nekoliko nenavaden, vseeno pa bi vas rada popeljala v svet, ki se ne sprašuje o nepomembnostih, saj tudi te postanejo tu pomembne, ampak ponuja odgovore o vsem. To je svet vere, Boga in milosti, ki nam jo izkazuje.
Ko se obrnem k Njemu,tudi najbolj neznat- na stvar postane pomembna. Mojo slabo voljo, nečimrnost in nepotrpežljivost spre- meni v opažanja, ki mi jih razodeva tekom življenja. Vsak korak, ki ga prehodim (no, literarno rečeno... če pa se malo pošalim, lahko dodam še 'vsak meter, ki ga s svojim vozičkom prevozim'), je poln izkušenj,ki me krepijo in izpopolnjujejo, da se Mu poizku- šam približati.Pa vendar mi to nikoli ne uspe Zmeraj moram delati nove in nove korake - metre. Opozarja me, da je moja pot na Zemlji nenehno iskanje Njegove ljubezni. Le-ta pa ni skrita... Kje pa... Blešči se kot diamant na žametni podlagi... Pa vendar je velikokrat ne znam zajeti v polni meri. Še največkrat jo najdem v besedah, ki mi jih šepeta: "Glej s srcem! Tukaj boš našla od- govore in tolažbo. Kajti jaz sem odgovor in tolažba."
Ko sem pred več kot desetletjem prvič zašla na razstavo izdelkov članov Krščan- skega bratstva bolnikov in invalidov, sem bila še zelo mlado dekletce. Moja razmiš- ljanja so se vrtela v krogih domišljije, ki jih premore otroški svet.Razstavljeni predmeti so se mi zdeli zanimivi in lepi.Nisem se uba dala z njihovim nastankom in z zgodbami, ki so skrite za njimi. Da bi videla njihovo pravo vsebino,so morala preteči leta in iz- kušnje. In sedaj sem tu pred vami. Razda- jam se vam v tem članku, kakor se izdelki na ogled razdajajo obiskovalcem, ki jih pri- dejo pogledat. Dejstvo pa je, da tega tre- nutka,ko pišem te besede, nikakor ne mo- rem primerjati z urami, dnevi in tedni, ko so nastajali razstavljeni izdelki. Za vsakim od njih je skrita pripoved, oseba, molitev. Vsi so nastajali z ljubeznijo in močjo, ki jo premore človek, ki se ne ustavlja ob vsako dnevnih težavah. Nastajali so v Njegovi ljubezni. In prav zato to niso navadni prti- čki, kape in rutke, temveč dokazovanja, da kljub težkim zdravstvenim in starostnim težavam zmoremo narediti nekaj tako en- kratnega, kot je lahko enkraten le izdelek, ki so ga spletle,skvačkale in sešile tresoče se roke, noge ali usta. Ti ljudje se ne pre- dajo. Ne glede na dejstvo, da jim roke ne služijo več,ali pa da je vid že tako opešan, da so očala le še za okras, da so morda na invalidskem vozičku... ne, vse to zanje ni ovira. Je le dodaten vbod, zanka ali gib, ki ga naredijo, ko vztrajno korakajo proti zastavljenemu cilju, dokončanju izdelka.
Dovolite mi, da spletem misli,ki sem jih na- nizala v začetku tega članka, še v ta za- ključek. Napisala sem: "Glej s srcem!" In najpreprosteje bi bilo tako tudi končati. Pa vendar ni tako. Izdelki,ki so bili postavljeni na ogled, si ne zaslužijo le zastrtega po- gleda, polnega čustev. Ne. Zaslužijo si na stežaj odprte oči. So namreč lepi, zanimivi in bogati. In čisto nič manj dovršeni kot izdelki, ki bi jih naredila kakšna druga, bolj zdrava oseba. Zato verjamem, da so obis- kovalci odšli z razstave z obogatenim ra- zumom in dušo. Prišli so pogledat izdelke, odhajali pa z malho, polno zgodb, vtisov in prijaznih nasmehov vseh, ki so te dni po- magali pri razstavi. Tudi ti so poskrbeli, da je vsak izdelek posebej dobil še dodaten čar.
V mojih mislih sedaj ni več te otroškosti, ki me je spremljala na razstavo pred leti. In prav to, ta izgubljena preprostost je dala mojemu razmišljanju polet, da se mi zde izdelki bogatejši. Obogateni so z obrazi, glasovi in besedami vseh teh ljudi, bratov in sestra, ki jih sedaj tudi osebno poznam. Bog mi jih je poslal na življenjsko pot,da mi še enkrat izkaže svojo ljubezen in milost. Da me primora,da storim še en korak bliže. Ve,da ne bom odnehala in izdala njegovega zaupanja. Še naprej bom v izkušnjah, med katere spadajo tudi razstave in srečevanja članov Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, bogatila svoj razum in dušo. In če še niste storili koraka, da bi tudi sami spoznali te osebe, ki se vedno znova tru- dijo pri razstavi, vas preprosto moram po- vabiti,da se nam pridružite čez dve leti,ko bomo spet postavili na ogled izdelke, nas- tale z dodatnimi vbodi, zankami in gibi.
Vstani in hodi! Hodi po poti nenehnega iskanja Njegove ljubezni! Ki se ne skriva... kje pa... blešči se kot diamant na žametni podlagi.. Pa vendar je velikokrat ne znamo zajeti v polni meri. Premisli in prisluhni in tudi ti boš slišal besede, ki jih šepeta On: "Glej s srcem. Tukaj boš našel odgovore in tolažbo. Kajti jaz sem odgovor in tolažba."

Vesna Grbec

Nazorno

Za večino ljudi je bilo nekaj novega in po- sebnega, da smo s pomočjo računalnika - slik in kratkih filmov- vsaj nekoliko približali ustvarjanje in življenje bolnikov in invalidov Tako je lahko nazorno in z lahkoto obisko- valcem razložiti,kaj pomeni tipkati s tipalko na glavi ali slikati s čopičem v ustih. Med razstavo so nekateri ustvarjalci prišli sami in nekaj ur prikazovali, kako slikajo, izdelu- jejo čipke in podobno. Vendar ne morejo biti navzoči vsak dan razstave, ker so tudi iz oddaljenih krajev. Lahko pa s posnetkom tudi po njihovem obisku in prikazu pokaže- mo njegovo ustvarjanje in življenje. Tako smo lahko prikazali tudi življenje tistih, ki ne morejo več sodelovati na razstavi, ker so zaradi bolezni povsem onemogli. Prav tako smo lahko obiskovalcem pokazali,kako je potekalo odprtje razstave,naše kulturne prireditve in podobno. Zanimanje za komu- nikacijo bolnikov in invalidov z zunanjim svetom je bilo zelo veliko in večina je tudi dojela, kaj pomeni, če ne moreš govoriti in uporabljati rok, s pomočjo računalnika pa vendarle lahko poveš, kaj želiš in potrebu- ješ ter česa nočeš. Skratka, dobro za za- četek.

Lojze Čokl

Nepomembne stvari

Ko si v bolnišnici,stisnjen v primežu bolezni in bolečin, hitro pozabiš na vsakdanje živ- ljenje, pa tudi na običajne skrbi. Vse prej tako pomembne reči izgubijo svojo energi- jo in ugasnejo.
Ostane ena sama misel: preživeti in se vr- niti domov. Ni več pomembno,kako so ure- jene knjige na policah, zakaj se je pokvaril računalnik, ne avto, ki stoji v garaži. Sto stvari je, ki si jih prej videl in so te morile dan in noč, sedaj pa so se vse porazgubile in v ospredje je stopila želja po preživetju.
Ko se vrneš domov in počasi okrevaš, se začnejo vračati tudi skrbi. Vrnitev v vsak- danje življenje, skrbi in napetosti ... Me je čas, ko sem bil nemočen, česa naučil? Ali sem ravno tak kot prej? Je bilo vse le kot nekakšen pokvarjen dopust, ki zapusti ne- lagodne spomine?Ali pa sem se česa naučil in se spremenil? Vsak bolnik je drugačen, bolezen tudi. Včasih gre zgolj za zoprne spomine, včasih za novo priložnost,za nov dan v boju proti izčrpavajoči bolezni, za novo priložnost v življenju.Vse pa je milost Odvisno je le, kako jo sprejemamo.

Franci Šinkar

Konec avgusta smo se v Danah (Stari trg pri Ložu), kjer je bila rojena in žive njeni domači, poslovili od Martine Škerbec. Živela je v Ljubljani,sama v svojem stano- vanju v bloku, kajti hotela je biti čimbolj samostojna.Zaradi bolezni (distrofija mišic) je bilo njeno življenje, predvsem gibanje, oteženo, vendar je do konca svojega živ- ljenja mogla hoditi. Do upokojitve je delala v invalidskem podjetju Birografika Bori, ki ga je ustanovilo Društvo mišično obolelih. Kako so Martino cenili in imeli radi, so po- kazale solze v očeh njenih sodelavcev in drugih na pogrebu navzočih članov Društva seveda pa tudi njenih domačih. Martina je bila verna in se je rada udeleževala različ- nih srečanj Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, katerega članica je bila, kakor tudi drugih verskih srečanj.V avgustu se je ravno vrnila s poletnih duhovnih vaj, njena spremljevalka je odšla, ona pa je za vedno obsedela za svojo mizo, pri svojih osemin- štiridesetih letih.Čeprav je bilo slovo nepri- čakovano, je bila po duhovnih vajah goto- vo lepo pripravljena na srečanje s svojim Stvarnikom,ki ga je v življenju kljub slabo- tnim telesnim močem z delom in molitvijo spoznavala, priznavala in častila. Martina, nasvidenje!

V. B.

S prijatelji na morju - Bibione 2004

Že šestindvajseto leto se srečujemo ob morju v Italiji - slovenski in italijanski prija- telji,invalidi in bolniki ter naši spremljevalci
Letos sem tudi sam doživel to prijateljstvo in bratsko druženje.
Pod vodstvom Marijinih sester, s. Edith in s. Helene, smo se srečali stari in novi pri- jatelji. Skupaj smo v nepozabnih desetih dnevih tkali prijateljstvo: se smejali, pogo- varjali, peli, molili, čofotali v morju, živeli drug ob drugem in drug za drugega.
Petje in smeh sta nas spremljala vsepovsod Tudi v morju smo prepevali, najbolj veselo pa na zabavnih večerih,'Angelčka' za lahko noč,zadnji večer pa ob obali litanije Mate- re Božje. Dan je bil poln prelepih doživetij: jutranja telovadba pod vodstvom Mojce, molitev, druženje ob obrokih, dopoldansko in popoldansko kopanje ter sončenje,sveta maša, veseli večer, vmes pa igre in kratek sprehod.
Skupni trenutki so zelo hitro minevali, saj smo drug drugemu podarjali smeh in solze, iskren pogovor in šale, v navihanosti in zbranosti. Bili smo res kot ena velika dru- žina Božjih otrok, ki smo se učili nesebično pomagati drug drugemu,se tolažiti in spod- bujati ter se veseliti življenja.
Kopanje v morju je bilo nam, bolnikom, veselo in sproščeno doživetje - predvsem zaradi neutrudnih mladih spremljevalcev, njihove mladostne navihanosti in razigra- nosti. Z rokavčki, gumijastimi obroči ali pa kar tako ter z veselimi prijatelji smo čofo- tali v morju, peli in celo "pozabili" na bole- zen. Z vozičkom so nas pripeljali v morje, nato 'štrbunk' v vodo in lahko bi kar pole- teli.Tudi za povratek iz vode je prišel "taxi" po nas.
Tisti,ki smo te dni ob morju praznovali roj- stni dan ali god, smo bili deležni še poseb- nih presenečenj. Zjutraj so nam zapeli sodelavci in takrat so pritekle solze sreče. Lepe želje in čestitke so prihajale od vseh, tudi od italijanskih prijateljev. Nepozabno darilo za rojstni dan mi je bila tudi sloven- sko -italijanska maša v Lignanu. Sodelovali smo tudi bolniki z branjem berila in s proš- njami, vsi pa s pesmijo pod vodstvom so- delavcev. Po maši nas je g. župnik ljubez- nivo povabil na sladoled.
V bližini našega domovanja je stala prelepa cerkvica z velikim kipom Matere Božje in tam smo imeli vsak večer sveto mašo. Tu smo našli zatočišče, tu smo prejemali Kruh Življenja in se srečali z živim Jezusom. Tu smo prejemali mir in blagoslov ter moč za življenje. Molili smo drug za drugega, za vse trpeče prijatelje, za domače, za vso Cerkev ... Zadnjo sveto mašo smo darovali za drago, žal že pokojno s. Mihelangelo, ki nas je in nas še združuje v bratski ljubezni ter prosi za nas pri Bogu.
Bogu hvala za naša duhovnika, g. Janeza Drnovška in g. Jožeta Štupnikarja, ki sta nas duhovno spodbujala ter usmerjala, da so nam bile te počitnice obenem tudi du- hovne vaje.
Slovo je bilo zelo težko, saj smo postali dobri prijatelji. Vedno se bomo spominjali teh lepih dni in molili drug za drugega ter se veselili novih srečanj.

Avgust Ketiš

Nič več plazenja

Po Božji dobroti sem se vrnil že s sedmega dopusta v prijazni zemeljski domovini. Kako neizmerno lepa bo šele nebeška! Svetopi- semska številka polnosti mi je nekje govo- rila, da kaj novega o misijonih ne morem reči in da se bo ponavljalo,kar so mnogi že tolikokrat slišali. Gotovo me bodo pustili pri miru ... Toda ljudska zavzetost za Božjo stvar, ki ne zastara, me je znova in znova veselo presenečala po mnogih krajih v do- movini,še posebno pa v Gorjah,kjer vsakič najdlje bivakiram. Tudi krščanska darežlji- vost je znova in znova prihajala do izraza. Ugotovil sem, da mi manjka ponižnosti. Laiki so morali podrezati in me spomniti na potrebe, ki jih lahko oni s svojo darežljivo- stjo rešijo. Denarni darovi bodo lepo od- mevali v petih osemintrideset kilogramskih zvončkih po malgaških vaseh. Sedaj se še vozijo z ladjo proti otoku v MIVINI Toyoti. Družbo jim delajo tri kolesa,oblačila, igrače zdravila ... in gotovo zelo odmevni invalid- ski vozički. Kar dva je podarilo podjetje REHA iz Ptuja in enega Marjetka Smrekar. Jože Raduha iz Maribora je bil moj sogo- vornik na srečanju na Štajerskem. Povedal sem mu,da me je oče invalidke v kraju,kjer delam, prosil za voziček, in ga povprašal, če on morda ve,kje bi se dobil kakšen star Možakar bi namreč rad svojo hčerko ob nedeljah pripeljal v cerkev.V tretjem svetu se invalidi večinoma plazijo po tleh,seveda če jim močne roke to omogočajo. Kakšnih velikih razdalj s takim premikanjem ne do- segajo. V naši škofiji francoska misijonarja orjeta ledino pri rehabilitaciji invalidov. Ja- sno,da sem ju že prej tu prosil za voziček. Odgovor je bil,da jih nimata niti za potrebe svojega zavoda. Jože je sam na vozičku in je razumel. Akcija je uspela, zato v imenu 'mojih' Malgašev: "Hvala, Jože, hvala Mar- jetka, hvala invalidskemu podjetju REHA, hvala vsem misijonskim delavcem v domo- vini!"
Sedaj bom pa neponižno zapisal... pa če- prav me Božja beseda današnjega dne vnaprej zmerja s hinavcem.Doma sem videl "duhovne posode", ki se prevažajo po mini Sloveniji z veliko preveč konji pod pokro- vom motorja. Nekateri imajo kar tako za svoj "lušt" še motor. Pred leti se je pariški kardinal v svoji zavzetosti za evangeljsko pričevanje lepo ponižno vozil s spačkom.Bi nam ne bil tudi danes zgled,da ne bi Jezus preveč trpel v revežih?
Še enkrat Bog plačaj vsem tudi nenašte- tim dobrotnikom in častnim izjemam med duhovniki,ki so pokazali zavzetost za revni svet. Sam bi ob koncu malo prejodlan Fran čiškov pozdrav:"Mir in dobro!" nam v dobro rad spremenil v: "Nemir in skrb za dobro bližnjega!"

Klemen Štolcar, Madagaskar

Metlika - Vivodina

"Ljubiti, ljubiti, ljudi sem učil, ljubezen s križa vso sem izlil..."

S to pesmijo,ki so jo zapeli Tomaševi otroci ob spremljavi kitar z mamo Marijo in oče- tom Jožetom iz Božakovega pri Metliki, se je začela slovesnost blagoslovitve križa na junijsko nedeljsko popoldne v vinogradniš- kem delu Basarevac v župniji Vivodina na Hrvaškem. Slovesnost sta vodila vivodinski župnik, g.Andrija,in metliški župnik, g.Flori- jan Božnar.Med sosednjima župnijama kljub meji poteka lepo sodelovanje.
Križ je postavil Branko Nemanič - Tomašev iz Božakovega pri Metliki, ki se je pri delu v vinogradu nesrečno prevrnil s traktorjem. Ker ga je čuvala Božja previdnost, se je zaobljubil, da bo tam postavil križ. Kot je povedal Brankov oče Jože, je zemljo na Hrvaškem kupil že njegov ded leta 1908. Dobra polovica je bila zasajena s trto, os- tali del zemljišča pa zaraščen.Leta 1930 je del celine zasadil s trto njegov oče Franc, preostalo pa leta 1954. To delo - rigolanje -se je takrat opravilo vse ročno.Leta 1997 je sin Branko stari vinograd posekal, ga strojno obdelal ter naslednje leto zasadil s trto. V tem predelu Vivodine ima vinograde deset gospodarjev iz Božakovega, vendar so jih nekateri zapustili.Včasih je bilo groz- dje, ki so ga tu pridelali, glavni vir dohodka za preživljanje. Ljudje z obeh strani meje so vedno živeli v sožitju. Ker so bili vivo- dinski kraji zelo revni, družine pa številčne, so si z delom v božakovskih vinogradih služili kruh za preživetje.
Kljub hladnemu in mokremu vremenu se je zbralo veliko ljudi,tako domačinov Vivodin- cev kot vaščanov iz Božakovega. Po slo- vesnosti so Nemaničevi vse navzoče po- gostili.
Naj Križani združuje tudi naslednje rodove!

Jožica Klemenčič

Trpljenje in dobrota

V začetku julija sem se udeležil tabora in- validov, ki je potekal v organizaciji Zavoda Zarja iz Ljubljane. To je zavod za rehabi- litacijo po poškodbi glave. Eno leto v tem zavodu opravljam službo šoferja kombija. Zjutraj varovance pripeljem v dnevno var- stvo. Večina jih živi doma pri starših, ne- kateri pa živijo v bivalni enoti. Nekajkrat na teden je izhod v mesto, kdaj na kakšno prireditev, morda na kakšen obisk ali kaj podobnega.Takrat jih peljem in grem z nji- mi. Popoldne jih odpeljem domov.
Med letom sem te invalide in delavce, ki delajo z njimi, do neke mere spoznal. Na taboru v Cerknici,kjer sem bil z njimi devet dni noč in dan, pa sem doživel njih same in njihovo življenje v globini.
Naj opišem invalidnost teh ljudi. Njihova pri zadetost je posledica dalj časa trajajoče nezavesti.Če je človek več tednov ali celo več mesecev v nezavesti, mu odmrejo do- ločeni deli možganov. Nekateri izmed teh varovancev ne morejo popolnoma nič go- voriti. Drugi govorijo, a z velikim trudom in z majhno razumljivostjo. Veliko jih ne more hoditi in so priklenjeni na voziček. Nekateri s težavo lahko naredijo nekaj korakov, vendar nimajo ravnotežja. Nekateri izmed njih so inkontinentni in potrebujejo stalno nego. Veliko jih potrebuje pomoč pri hra- njenju. Značilnost teh bolnikov je tudi ta, da imajo velike težave s spominom in hitro pozabljajo.
Tabora se je udeležilo šestindvajset varo- vancev in prav toliko nas je bilo tudi sode- lavcev. Starost teh varovancev se giblje med petindvajsetim in štiridesetim letom. To so leta, ko bi lahko bilo življenje na vi- šku moči,a ga je nesreča zasukala drugam Večina teh ljudi je bila žrtev prometne ne- sreče.
V teh dneh skupnega življenja v naravi in v šotorih sem najbolj doživljal dve stvari: na eni strani veliko trpljenje teh preizku- šenih bratov in sester, na drugi strani pa dobroto in ljubezen ljudi, ki jim strežejo in pomagajo. Kljub temu, da jih vsak dan vo- zim,sem šele v teh dneh spoznal,kako mo- čno so prizadeti. V kolikih oblikah gibanja, opravljanja vsakodnevnih opravil in med- sebojnega sporazumevanja so omejeni,pri- krajšani za to, kar nam je zdravim ljudem dano! Ko vidiš, kako si človek,ki zelo težko govori ali sploh ne more govoriti, na vso moč prizadeva, da bi ti kaj povedal, tudi s pisanjem črk po zraku, se zaveš, kako ti je dan jezik in govor, s katerim si z bližnjimi v stiku,ne da bi se zavedal. Ko vidiš človeka ki prosi pomoči,ker ne more sam na potre- bo, se v mislih Bogu zahvališ, da ti to op- raviš mimogrede. Ko vidiš spet drugega, ki se mu trese roka tako, da sam ne more dvigniti kozarca k ustom, se zaveš, da ti piješ in ješ tako rekoč neopazno.
Razmišljal sem,da se verjetno nobeden izmed teh prizadetih sploh ne zaveda svo- jega stanja in trpljenja. Nekateri izmed njih so na stopnji štiriletnega otroka.Tako raz- mišljajo in doživljajo svet okoli sebe.Z njimi se pogovarjaš in delaš tako kot z otrokom. 'Veliki otroci' bi lahko rekel, da, veliki v trpljenju. Razmišljal sem, da gotovo še bolj kot oni sami trpijo njihovi starši in domači. Imeti na primer trideset let starega sina, ki je povsem odvisen od staršev, je gotovo naporno. Posvečati mu je potrebno veliko pozornosti, saj jo takšen zelo potrebuje. Sam se tudi ne zna zaposliti, tako da ved- no potrebuje koga ob sebi. Tako staršem osebno življenje dejansko povsem odpade, njihovo življenje je odslej žrtev in darova- nje za njihovega prizadetega otroka. In to traja lahko leta in leta.Majhen otrok zraste in je dela z njim vedno manj, velik otrok pa je stalna skrb in bolečina staršev.
Na drugi strani sem videl, s kakšno pozor- nostjo in dobroto zaposleni pomagajo tem ljudem. Vsak varovanec je imel svojega spremljevalca. Petnajst ur na dan smo se posvečali,če je bilo potrebno, vsak svoje- mu varovancu. Seveda je bilo tudi veliko skupnih dejavnosti, vendar nekateri tudi tam potrebujejo stalno pomoč in spodbudo Opazoval sem zaposlene in nekaj študentk ki so pomagale na taboru, s kakšnim žarom in kakšno voljo so opravljali svoje delo. V to delo so bili vpleteni ljubezen, spoštova- nje in nesebičnost. Varovancem smo tiste dni poskušali narediti res polne raznih doži vetij ter veselega medsebojnega druženja in jim pokazati, da jih imamo radi. To se je čutilo na vsakem koraku.Tudi njihov odnos med seboj in do delavcev je zelo spoštljiv, sproščen in poln hvaležnosti.
Tabor smo imeli postavljen na kmečkem turizmu v bližini Cerknice. Prehranjevali smo se v hiši. Zunaj na travniku smo imeli šotore, kjer smo spali. Tu so potekale tudi razne dejavnosti čez dan: od jutranje te- lovadbe, poslušanja zanimivih gostov in predavanj, risanja, iger, ležanja pod lipo ali kozolcem, poslušanja pravljic, nastopanja raznih skupin (vitezi na konjih, folklorna skupina, cerkniške čarovnice, skavti ), do večernih zabavnih plesov in kramljanj pod lipo. Vsak dan dopoldne in popoldne je tudi ena skupina šla na izhod v bližnjo okolico: ogled stare kmečke hiše, obisk izdelovalca starih bloških smuči, jahanje konjev, vzpon na Slivnico, obisk čebelarja, ogled cerkniš- kih mask, ogled makete Cerkniškega jezera in vožnja z lojtrnikom na Cerkniško jezero.
Tabor je bil odlično organiziran. Dejavnosti so bile zelo pestre in razpoloženje enkrat- no. Opisal bom še tri posebne trenutke, ki so me nagovorili in ganili do solz. Najprej je to bil hvaležen nasmeh dekleta devetin- dvajsetih let, invalidke milega obraza, ki so jo na tabor pripeljali s Štajerskega, kjer živi sama v domu ostarelih. Gibalno je zelo ovirana, z besedami lahko pove komaj kaj, a njene oči in nasmeh povedo veliko. Hva- ležna je bila za vsako pozornost, vedno nasmejana, dobrovoljna in vsa srečna, da je bila lahko v tej družbi in na teh počitni- cah. Ob njej sem se res zamislil, koliko je meni dano in za kaj vse moram biti jaz hvaležen, kakšen dolžnik sem Bogu za vse njegove darove.
Drugo ganljivo doživetje je bilo v nedeljo, ko se nas je kar lepa skupina odpravila v Cerknico k maši. Ko smo prišli pred Boga in verno občestvo, sem se še bolj zavedal, kakšni trpini so ti naši invalidi. Solze so mi rosile oči. Ganljivo je bilo tudi za vse nav- zoče v cerkvi. Boga sem prosil, naj daje moči njim,ki trpijo, in nam,ki smo poklicani, da jim lajšamo trpljenje in jim služimo z ljubeznijo. Čutil sem, da se pred Bogom da vsako, še tako veliko trpljenje, osmisliti. Bog dopušča toliko trpljenja,da bi se lahko po ljudeh dokazala njegova dobrota.
Tretjič sem bil na taboru ganjen do solz, ko sem nekoč opazoval mladega sodelavca Mirana,ki je neutrudno "skakal" okrog svo- jega varovanca na vozičku, mu stregel na vse mogoče načine, zabaval njega in vse ostale ter dobesedno gorel od dobrote. "Gospod, takrat sem te videl v tem fantu! Vem, da si ti gorel v njem, kajti brez tebe bi ne mogel žareti od dobrote."
Še nekaj misli mi je tiste dni hodilo po glavi Nisem opazil, da bi se kdaj kateri od varo- vancev jokal nad svojimi težavami ali živ- ljenjsko usodo.Kot da je ta križ popolnoma del njih... Križ, krojen z velikimi merami, za velike ljudi. Tudi pri sodelavcih, služabnikih teh ubogih, nisem opazil solza. A v večer- nem pogovoru sta mi dve dekleti razkrili,da sta tudi ganjeni nad trpljenjem in dobroto, ki jo tu doživljata. Sam pri sebi sem čutil, da so vsi, ki tukaj ali kje drugje strežejo ubogim, v globini srca globoko verni ljudje. Tudi če ne priznavajo Boga za Gospoda z usti, ga priznavajo s svojim delom in živ- ljenjem.
Lahko bi rekel,da sem doživel dneve globo- ke duhovne zbranosti. Niso me zanimale novice z radia, ne iztekajoče se delovno leto, ne prihajajoče počitnice. Vse to sem pustil ob strani. Zdelo se mi je, da živim v drugem svetu, kjer vladajo drugačni med- sebojni odnosi, kjer smo si med seboj v resnici bratje in sestre. Tudi moja molitev skozi vse te dneve je bila namenjena njim, ki so pomoči potrebni in tistim,ki so poslani da jim jo izkazujejo.
O,ko bi glasni svet mogel in znal prisluhniti tej govorici!

Zlatko Novak

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.

(21)

"Ali veste tisto o blondinki in šoferju ..." je hitela Sandra.
"Morda vem, ampak ne moremo početi vse hkrati - pripovedovati šale in obravnavati razlike.Kdaj drugič! V to prvo skupino razlik -glede na telesni videz- lahko vključimo še velikost, videz in sorazmerje posameznih telesnih delov. Kdo ima na primer orlovski nos, drugi štrleča ušesa ..."
"Saj si jih lahko operira, pa nos tudi ..." so vzkliknili.
"Seveda, za drage denarje, včasih pa še zdravje zapravi. Če si daš operirati nos, nikoli več ne vonjaš tako kot prej. To je dejstvo. Tveganje je vedno in posledice tudi,pa še drago je. Veliko bolje se je spri- jazniti s svojim telesom."
"Če te pa vsi 'zafrkavajo' ..."
"Zafrkavajo samo tistega,ki se pusti.Če se pa ne zmeniš, odnehajo. No, vidite, to je še drugi dober razlog,da se pogovarjamo o razlikah, poleg tistega,kakšen fant in dekle lahko živita skupaj."
"Saj mi bi se tako radi pogovarjali take stvari,pa nikoli nimate časa.Same datume, imena in formule se moramo 'guliti' ..." je zavzdihnila Sandra.
"Pri nekaterih predmetih ne gre drugače, pri kakšnem se pa da pogovarjati. Na pri- mer pri razredni uri ..."
"Ah, takrat nam samo pridigate," se je na- mrdnila Katjuša. Čeprav ni hodila v cerkev, je dobro poznala 'pridiganje'.
"Dobro! Da ne izgubljamo časa, raje nada- ljujmo z razlikami! Vse razlike, ki smo jih doslej našteli,lahko združimo v eno skupino in zadevajo naše telo, zunanjost, videz. Poleg tega, kar se vidi navzven ..."
"Saj se ne vidi, če smo pa oblečeni," se je zasmejala Sandra.
"Drži, ampak iz tega, kako se oblačimo, že lahko sklepamo na drugo skupino razlik," je skušala spodbuditi njihovo razmišljanje ra- zredničarka.
"Obleka dela človeka," se je zaslišalo iz ozadja.
"Saj tudi kužke oblačijo ... Zadnjič je bilo v Angliji modno tekmovanje kužkov," se je nekdo v razredu spomnil.
"Ah,z vami pa res nikamor ne pridem,razen da me kar naprej spomnite na kakšno novo razliko. Na primer odnos do živali, ampak o tem bomo kaj rekli kasneje. Da povzamem: če je prva skupina razlik med ljudmi naš videz, naša zunanjost, druga skupina za- deva našo notranjost. Ampak ne mislim na črevesje, pač pa naše lastnosti in sposob- nosti," je nadaljevala razredničarka.
"Kam pa med razlikami uvrščamo zdravje," se je opogumila tudi Menči.
"Odvisno ali gre za zdravje telesa ali za zdravje duha" je ne preveč prepričljivo od- govorila razredničarka."Na zdravje smo kar nekoliko pozabili, čeprav je res, da v bole- zni ali pri težki poškodbi vse druge razlike sploh niso tako pomembne. Ampak o raz- likah glede zdravja bi kaj več rekli kasneje, po testu. Sicer sploh ne vem, če bomo do njega prišli, ker se tako obotavljamo."
"Hitro nam razložite,pa bo," je skušala po- magati Sandra.
"Ja,potem boste pa spet rekli,da vam samo pridigam in vas ne poslušam ...," je rahlo ironično pripomnila razredničarka in pogle- dala Katjušo. Ta je seveda takoj začutila izziv in ga sprejela:
"Poslušamo,ampak ne predolgo. Vse je od- visno od dolžine. Kar je več kot pet minut, je pridiganje. Glede lastnosti, je pa zadeva jasna: na prvem mestu je odločnost. Mev- že pa že ne bi marala za moža..."
"Kaj pa, če je kdo po naravi plašen in ne- odločen, a si za to ni popolnoma nič kriv? Je zato manj vreden?" je pomenljivo vpra- šala razredničarka. "Jaz pa mislim,da bi tu- di ti lahko živela z nekom, ki ne bi bil zelo odločen, saj si ti odločna za dva, samo če bi ga spoštovala."
"Mevže pa res ne moreš spoštovati. Vsak, ki 'cinca', mi gre na živce. Naj se odloči in pika!Zakaj se pa jaz lahko v hipu odločim?'
"Ne vem, če se boš vse življenje in v vsaki življenjski situaciji lahko tako hitro odločila Morda ti bo kdaj prišel prav nasvet koga, ki je veliko bolj počasen kot ti. Ampak te stvari, kakšen odnos naj imamo do last- nosti, bi se raje pogovarjali po testu. Prvo razliko,ki zadeva lastnosti,pa imamo: odlo- čnost. Se komu drugemu zdi kakšna druga lastnost bolj pomembna kot odločnost?" Pogledala je po razredu.
"Zgovornost," je zažvrgolela Sandra. "Ne prenašam ljudi, ki ne govorijo."
"Kaj je komu všeč,me ta hip še ne zanima. O tem po testu, sedaj nabiramo lastnosti," jo je ustavila razredničarka.
"Ali morajo biti samo pozitivne lastnosti?" je vprašala Menči.
"Je čisto vseeno, saj ima vsaka lastnost svoje nasprotje. Kar vam prej pride na pa- met.Sedaj se gremo psihologe,ki samo ob- ravnavajo lastnosti, ne glede na to, kakšni so sami po značaju. Lahko pa poveš, ka- tera lastnost ti je najbolj všeč in katera te najbolj odbija."
"Duhovitost," se je namesto Menči takoj oglasila Sandra.
"Čakaj, to je samo oblika - podvrsta zgo- vornosti, način, kako kaj poveš. Pusti, da še Menči pove!"
"To, da je človek sočuten in rad pomaga. To se mi zdi najlepša lastnost," je odgovo- rila Menči.
"No, zanimivo: Katjuša odločnost, Sandra zgovornost, ti pa sočutnost. Zanimivo, res zanimivo! Škoda da še Franje ni tu. Bog ve, kaj bi ona dala na prvo mesto?" se je navidez čudila razredničarka.
"M-i-i-i-r," se je posmehnila Katjuša in se zleknila v klopi,kot je imela navado Franja. Vsi so se zasmejali.
"Ne vem,če je mir lastnost,ampak, Katjuša če si ti vojna, potem je Franja res mir."
Katjuši pa ta primerjava ni bila preveč všeč Bliskovito je reagirala: "Prvič nisem sama kriva, če sem taka po značaju, drugič ste pa rekli,da bomo komentirali po testu. Tudi vi bi se lahko tega držali."
Razredničarka se je morala ugrizniti v jezik: "Imaš prav in se ti opravičujem. Res mi je žal komentarja. Si mi pa dala idejo za novo lastnost,ki jo opažam na tebi in mi je všeč'
"Všeč... Spet komentar! Padli ste na izpitu gospa razredničarka," ji je oponesla Kat- juša, ki ni mogla pozabiti 'vojne' in si je že predstavljala, kako jo bodo v odmoru in še kasneje dražili. Nato je zbadljivo vprašala: "In katera je ta lastnost?"
"Iskrenost. Poveš, kar misliš. To mi je všeč pri tebi, to sem hotela reči."
Katjuši je bilo to kar všeč,razredničarka pa je dodala: "Čeprav bi stvari lahko povedala bolj spoštljivo in prijazno ... Glede tega se moraš bolj potruditi. Ne boš mogla vse ži- vljenje govoriti: 'Taka sem po značaju.' Ampak to je že spet komentar, če ne celo 'pridiga.'
"Skoraj," je komentirala Katjuša in posme- hljivo dodala: "Potrebujete še kakšno last- nost? Takšno brez komentarjev?"
"Seveda, čim več! Nič ne bom komentirala, obljubim."
"Poleg iskrenosti še inteligentnost, iznajd- ljivost, inovativnost, intuitivnost, iskrivost, igrivost -da lastnosti na druge črke niti ne naštevam," je presenetila Katjuša. Razred- ničarka je kar odprla usta, eden od fantov pa je nadaljeval: "Ja, pa tudi izbirčnost, ihtavost, izumetničenost, izprijenost ..."
Katjuša ga je besno pogledala: "Misliš to zame?"
Razredničarka je hitro posegla vmes: "Ča- kaj, ti si naštela pozitivne lastnosti, on pa negativne.Saj je vseeno,s katerega konca začnemo. Rekli smo: Brez komentarjev!" Da bi pomirila strasti, je še vprašala: "Ve kdo morda kakšno nevtralno lastnost na i?'
"Indiferentnost," se je spomnila Sandra in se začela smejati svoji domislici.
Menči pa je prišla na misel beseda 'intro- vertiranost'. Nekoč je ujela, kako je neka učiteljica zanjo rekla, da je introvertirana. Zvenelo je negativno, čeprav je v slovarju prebrala, da je človek lahko ekstravertiran ali introvertiran, v neki reviji pa,da je eks- travertiran nekaj takega kot zgovoren, in- trovertiran pa molčeč. Premišljala je, če bi to besedo rekla na glas,pa so jo drugi pre- hiteli: "Ironičnost, infantilnost, imunost,in- trovertiranost, invalidnost, impotentnost.."
Ob zadnji besedici je razred planil v smeh, razredničarka pa se je ujezila: "Ste pa res infantilni, če sploh veste, kaj je to."
"Otročji" je pokroviteljsko pojasnila Katjuša
"Pa veste, zakaj to pravim? Pravzaprav mi prej pojasnite, kateri besedi ste se tako smejali!"
"Impotentnost," je v zadregi dejal eden od fantov.
"Pa veste,kaj to je?" je ostro vprašala raz- redničarka, ki se je namenila izkoristiti ne- pričakovano priložnost.

V. S. (se nadaljuje)

Grupo escolar

V Punta Arenas na Ognjeni zemlji sem bil hkrati župnik, katehet in kurat v bolnišnici. Ugodno je bilo, da so bile vse tri ustanove blizu skupaj. Velika nova šola,"Grupo esco- lar" imenovana, je bila takoj na drugi strani ceste. Žalosten in zaskrbljen sem gledal te gruče otrok,ki so prihajali in odhajali dopo- ldne in popoldne. "Moji župljani so,pa bodo odrasli brez verskega pouka..." Nekateri so sicer prihajali k verouku za prvo obhajilo in birmo, a še zdaleč ne vsi. Nekateri niso bili niti krščeni.
Precej časa sem tuhtal,kako bi se dalo kaj doseči. Čile je namreč moderna republika. Po ustavi sta država in Cerkev ločeni.Tako v javni šoli verskega pouka nimajo v učnem programu. Spet pa niso tako zagrizeni na- sprotniki. Tako sem se odločil, da bom na pristojno ministrstvo vložil prošnjo za do- voljenje verskega pouka. Razmeroma hitro sem prejel pozitiven odgovor. Z dokumen- tom sem se predstavil ravnatelju in takoj sva napravila urnik mojih prihodov v šolo, tedensko šestnajst ur brezplačnega pouka Tako ravnatelj kakor tudi učitelji so me blagohotno sprejeli in v kratkem času smo bili na delu kakor dobri prijatelji.
Otroci, posebno v nižjih razredih, so me z veseljem sprejeli. Bil sem mlad in razgiban, saj nisem samo govoril,ampak tudi s teles- nimi gibi, mimiko, pozneje pa še s filmi po- pestril pouk. Z veseljem se na primer spo- mnim, kako sem v razredu razlagal stvar- jenje Adama, za njim pa še Eve. Kar na mizo sem legel in med lahnim smrčanjem zaspal, potem pa se počasi zbujal, se dvi- gal, se nekam močno zagledal, razprostrl roke, kakor da bi rad nekoga objel... Tako nekako naj bi se obnašal Adam, ko je za- gledal Evo pred seboj. Potem pa, sam ne vem zakaj,sem otrokom zastavil vprašanje: "Kaj mislite, kaj je Adam rekel Evi, ko jo je zagledal?" Nekaj časa je bila tišina, nato pa je eden izmed njih kar zavpil: "Rebro mi daj nazaj!" Res, 'luštno' je bilo s temi ma- limi ...
Malo težje je bilo v višjih razredih,najhujše pa v četrtem razredu.Kakšnih petintrideset pobalinov, starih enajst do dvanajst let, nekateri še krščeni ne,pravi divjaki... Bil je težek, soparen dan,zadnja ura dopoldne... Bil sem že precej utrujen.Nemir, nagajivost medklici, ropot... Premagoval sem se in si želel,da bi bilo te ure že konec.Potem pa.. Ko sem pisal na tablo, sem začutil, da me je nekaj zadelo v hrbet. Bliskovito sem se obrnil, zagledal mokro gobo za brisanje table na tleh, sredi razreda pa stoječega fanta,ki je vse to dirigiral. "Ti presneti smr kavec," me je čisto po slovensko ujezilo. V trenutku sem bil pri njem, ga izvlekel iz klopi in mu primazal nekaj močnih. Ne vem, kakšen je bi takrat moj pogled, vsi so kar otrpnili. Prve besede so prišle iz ust tepe- nega, ko je izdavil: "Me bijete kot konja." - "Tako,kakor zaslužiš," je bil moj odgovor. "Zdaj pa pojdi in povej ravnatelju, kaj se je zgodilo!" Pa ni šel.
Včasih so pogosto poudarjali,"da šiba novo mašo poje". Danes je to ne le zastarelo, ampak tudi prepovedano. Celo staršem ni dovoljeno, da bi telesno kaznovali svojega otroka. To bi bilo nasilje nad njim. V Čilu je bilo že takrat strogo prepovedano v šoli uporabljati kakršnokoli telesno kaznovanje. Zato sem bil vesel, ker me ni šel zatožit ravnatelju. Seveda sem sam tudi molčal, presenečen pa sem bil nad ugodnimi pos- ledicami. Ves razred je postal drugačen: umirjen,pazljiv, zainteresiran za učno snov Naslednje leto sem prav ta razred izbral kot najboljšega,ko sem za sklepno uro ve- rouka povabil ravnatelja in učitelje, naj še oni ocenijo in pohvalijo učence.
In še epilog: Nekaj let pozneje mi je v bol- nišnici nočna sestra Marija malo poredno dejala: "Eden od naših bolnikov vas lepo pozdravlja." - "Kdo pa?" - "Tisti, ki ste ga pred leti v šoli oklofutali..." -"Od kod pa to veste?" - "Sam mi je povedal. Včeraj vas je videl,ko ste šli po hodniku mimo njegove sobe.Pravi,da je tiste klofute čisto zaslužil Prosi tudi za spoved, ker bo jutri operiran."
Očitno včasih močno - celo nedovoljeno - sredstvo prinaša dobre učinke ...

Jože Mejač CM

Poletje v Izoli

Dva tedna nekje ob morju,kjer ni potrebno skrbeti za nič drugega,kot da prideš pravo časno na zajtrk, kosilo in večerjo, vmes pa iti še na kakšno terapijo ter zjutraj pravo- časno z brisačo zasesti ležalnik, da moreš potem čez dan kje odložiti svoje stvari in telo, je lahko za koga zelo dolgočasno, za drugega pa sproščujočo in polno.
Letošnja dva poletna tedna sta bila kar precej drugačna. Naprej se je tisti petek pred Velikim šmarnom povsem nenadno ra- zbesnela nevihta, kakršne že dolgo ne po- mnim, ter udarila v zvonik bližnje župnijske cerkve Svetega Mavra, pri tem pa razbila strop v predprostoru pri vhodu, kjer smo že dolga leta, vse od časov župnikovanja očeta Toneta, mogli tudi vozičkarji neovi- rano prihajati v cerkev.
Na praznični dan sta nas sicer pri glavnem vhodu pričakali dve nikjer pritrjeni deski, ki sta prav srhljivo stokali pod mano. Tako sem skupaj z družino sicer bil v cerkvi, pri maši pa bolj malo.Ko sem po maši prekrižal pot župniku in ga poskusil opozoriti na ne- varnosti, se mu je mudilo in je hitro izginil. Ob tem so me zajela takšna praznična ob- čutja, da bi mu z vozičkom najraje kar v cerkvi čez prste zapeljal.
Kdor je pač že kdaj zaradi takšne "malen- kosti" v bolnišnici poležaval, ta pač takšno hreščanje krhkih deščic sliši drugače kot nekdo,ki v kratkih hlačah zlahka premaguje ovire.
Dan po tem me je poklicala Polona in pov- prašala, kako je z invalidskim vozičkom za Malgaše, o katerem sva se na srečanju v Škofji vasi nekaj pogovarjala z našim mal- gaškim misijonarjem Klemenom Štolcarjem. Direktor Reha centra na Ptuju, g. Jože Kovačec, je ob omembi pomanjkanja teh pripomočkov bil takoj pripravljen pomagati. "Le pravočasno je treba povedati in se do govoriti," je še pribil. Polona pa, kot je to že pravilo pri odločnih in uspešnih ženskah mi je dala in imela na voljo le še dobri dve uri, da ji sporočim, kako je s tem.
Direktor Rehe na dopustu in nedosegljiv,na firmi pa nihče nič ni vedel ... Hvala Bogu, Ana na Rehi mi je verjela in prav zadnji tre nutek se mi je po telefonu oglasil še direk- tor ter potrdil, da bodo "odstopili", kot je dejal, dva nova testna vozička, primerna za tamkajšnje okolje. Veselje je bilo dva- kratno in tudi maser Tomaž me je tisti dan še dočakal.Upam,da ta dva vozička in tisti ki ga je odstopila Marjetka, dobro služijo našim prizadetim sestram in bratom ter da so Malgaši sprejeli to pomoč.
Sredi tedna me je dohitela vest o smrti Martine Škerbec. Ob tem sem spomnil, ko- likokrat je vabila mene in vso družino, naj jo kdaj obiščemo. In vedno je zmanjkalo časa... Tokrat pa... Med vožnjo na pogreb smo razpredali spomine na njo in vsi so bili pristno prijazni. Meni je najbolj ostala v spominu njena drža in naravnanost, da je vedno, ko sem jaz ali kdo drug potarnal ali pogodrnjal nad kom, odgovorila: "Ne jezite se nad njim in ne preklinjajte ga, raje moli- mo zanj, da bo postal drugačen, boljši..." Marsikdaj se je to tudi zgodilo.
Vsej družini, posebej še otrokoma, ki pa to že skoraj nista več,je močno ostala v spo- minu vožnja z barko in ribarjenje v Pirans- kem zalivu s "teto Sonjo in stricem Elvinom" ki sploh nista sorodnika, ampak smo jih spoznali in se spoprijateljili v času našega bivanja in dela v Izoli v Dveh topolih pred približno petnajstimi leti. Desetletno hčer- ko je najbolj zabavalo, kako sproščeno je "teta" Sonja na ribiškem prazniku ob zvo- kih trobent in bobnov zaplesala šumadijsko kolo,čeprav je v njihovi družini italijanščina prvi jezik.
Ne smem pozabiti še srečanja s sošolcema Marjo in Brankotom, s katerima se nismo srečali že dolgo vrsto let. Spomini na naše bivanje v kamniškem zavodu za usposablja nje invalidne mladine so nas v hipu zbližali in izbrisali sledove suhih let.
Nobene nezdrave tekmovalnost ni bilo v našem letniku, pač pa mnogo prijateljstva, smisla za skupnost,razni krožki,tekmovanja v različnih disciplinah ter večinoma dobri in prijazni profesorji ter mojstri. Znali smo se družiti in ustvarjati prijetno razpoloženje, bili smo prijatelji, nismo poznali spotikanj, nizkih udarcev in zlobe prežete s koristo- ljubnostjo. To nam je vodstvo zavoda že takrat priznalo in ni plod naših spominov. Ko razmišljam o vsem tem in se srečujem s posamezniki iz mlajše, računalniško načita- ne in prežete generacije, se pogosto spra- šujem - kam nas vodijo poti vrtoglavo hit- rega in spreminjajočega se današnjega in jutrišnjega časa. Reči moram, da sem sre- čen, ker sem delil sobo, umivalnik, tridelno omaro še z dvema "cimroma" ter smo si dve kopalnici, en tuš in en televizor morali deliti gojenci celotnega nadstropja.
Ko pomislim na jutranje hitenje pri zaseda- nju ležalnikov na plaži, se spomnim tudi dóma, poletnega opoldanskega posedanja v senci stare košate lipe, ki jo je pred leti podrla strela,prav tako pa nedeljskega po- poldanskega poležavanja vse družine pod brajdo na stari in prav temu namenjeni koci, moram reči, da sem srečen, ker mi je bilo dano to doživeti.

Jože Raduha

Dobronamerno obvestilo o zamenjavi vozička

Že več znancev in prijateljev mi je pove- dalo in tudi sam sem doživel,da je ZZZS ob nabavi novega ali popravilu že rabljenega invalidskega vozička (na stroške ZZZS)za- hteval vrnitev starega, če ga je uporabnik pred tem že imel. Zato dobro premislimo, kaj bomo naredili s starim in praviloma že izrabljenim vozičkom, ko dobimo novega. Ponavadi jih imamo za rezervo v času po- pravila novejšega, če se nam ta pokvari.
Uradnik na mariborski enoti ZZZS, ki je sprejel in napisal potrdilo o vrnitvi mojega deset let starega vozička, mi je neuradno povedal, da so na servisu za čas popravila dolžni dati nadomestni voziček. Kako je s tem v praksi še nimam izkušenj, vendar pa raje prej vprašajmo, kako je kje, da ne bo nepotrebnih zadreg in stisk. Zabičal mi je tudi, naj skrbno shranim potrdilo o vrnitvi vozička.
Običajno gre mnogo teh vrnjenih vozičkov v odpis in uničenje, del pa jih tudi obnovijo in dajo v uporabo novim uporabnikom.Ven- dar pa o tem,ali bomo dobili nov ali rabljen voziček, odloči že zdravnik in komisija, ki nam voziček odobri,in ne dobavitelj.V zve- zi s tem sem že večkrat slišal pomisleke: "Kaj pa,če je rabljeni voziček imel kdo,ki je umrl?" Ob tem bi se seveda lahko vprašali, kako pa je v bolnišnici z bolniškimi poste- ljami in smrtjo. Vsaj za dobavitelja iz mo- jega okolja sem prepričan, da vsak rabljeni voziček in bolniško posteljo temeljito očis- tijo,razkužijo in obnovijo,preden ga izročijo novemu uporabniku.
Vračanje rabljenih vozičkov in drugih pripo močkov je mišljeno kot poskus varčevanja pri zavarovalnici za zdravstveno zavarova nje Slovenije.Pred popravilom potrebujemo tudi predračun izbranega serviserja in šele na podlagi tega pristojna komisija zavaro- valnice odloči, ali bo odobrila popravilo ali pa bomo dobili nov voziček.
Vsaka palica ima vedno dva konca in tudi ti ukrepi, ki naj bi pomagali pri varčevanju, ga imajo. Nekaj pa gotovo drži: Novi pos- topki praviloma podaljšajo čas, zato je po- trebno tudi nekaj smisla za dogovarjanje, medsebojnega posluha in obzirnosti vseh vpletenih.

Jože Raduha

Delopust

Tudi jaz sem se tokrat odločila, da vam pošljem odgovor za Pokal Prijatelja. Oživlja mi spomin na mlade dni in na staro mamo, ki je vedela toliko lepega povedati o svet- nikih. Prav o sv. Notburgi sem si dobro za- pomnila. Glasilo pa se je takole:
Sv. Notburga je služila pri bogatem gospo- darju. Ko so v poletnem času želi pšenico in je v popoldnevu sobote zazvonilo k de- lopustu, je gospodar zahteval, da morajo žeti naprej. Pobožna svetnica mu je odgo- vorila: "Žela bom, če bo srp, ki ga bom vr- gla v zrak, padel na tla. Če pa bo ostal v zraku, je to znamenje, da je delo za danes končano." Na začudenje vseh je srp ostal v zraku in napovedal Gospodov dan.
Spominjam se, kako smo ob sobotah, ko je zazvonilo k nedelji, če je le bilo mogoče, končali delo na njivi in nadaljevali le s po- spravljanjem hiše in okrog nje. Tudi vso krmo za govedo in prašička smo pripravili v soboto.
Prisrčen pozdrav bralcem in bralkam!

Cilka Knapič

Nove knjige Mohorjeve družbe Celje

'Ko vera še ni bila dolgočasna' je izziva- len naslov knjige švicarskega avtorja Hansa C. Zanderja, ki je pred kratkim izšla pri Mohorjevi družbi Celje. Zadeva zgodovino Cerkve, puščavništva in meništva. Name- njena je vsem, ki se zanimajo za poti člo- veške duhovnosti,za zgodovino in pojavne oblike krščanskega življenja. Avtor, nekda- nji menih, piše humorno, s kancem ironije, a ohranja spoštljivost.

Ob devetdesetletnici življenja je Mohorjeva s knjigo: 'Pridiganje - moje poslanstvo' počastila Franca Sodjo, duhovnika in mno- gim znanega duhovnega pisatelja. Rojen je bil v Bohinju. Želel je oditi v misijone, zato je postal lazarist, po vojni pa je bil kot du- hovnik zaprt,nato pobegnil v tujino,deloval v Argentini in Kanadi, kjer tudi preživlja večer svojega življenja. V knjigi so izbrana poglavja iz njegovih del (Meditacije, Lepo je biti mlad, Glejte, že sonce zahaja, Pred vrati pekla, Pisma mrtvemu bratu).

Podobno življenjsko pot ima tudi jezuitski pater Vladimir Kos, Prekmurec po rodu,dol- goletni misijonar na Japonskem. Med vojno in po njej je preživel hude čase in si moral z begom v tujino rešiti življenje. Ob osem- desetletnici je pri Mohorjevi družbi izšla knjiga: 'Češnje, kamelije, bori',ki prinaša tri njegove pesniške zbirke.

'Po navdihu Tomaža Akvinskega' pa je naslov knjige, ki prinaša izbor iz del ver- jetno največjega krščanskega filozofa 20. stoletja, Jacquesa Maritaina.

Verski center gluhih in naglušnih
Černetova 17, 1000 Ljubljana
faks: 01/583-72-99, GSM: 031/235-488
e-mail: vcgn@rkc.si
Vabimo Vas na kulturno-glasbeno prireditev
ZA PRIJATELJE

ki bo v nedeljo, 17.oktobra 2004,ob 16. uri v koncertni dvorani Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu pri Ljubljani, Štula 23
Na prireditvi bodo sodelovali: Joži Kališnik kot povezovalka in pevka, pevca Nuša Derenda in Andrej Šifrer, citrarka Jasmina Levičar, gostje iz gledališča gluhih, pa še kdo. To bo prva taka prireditev za gluhe in naglušne prijatelje, ki imajo posebne pot- rebe v življenju, zato Vas vljudno vabimo, da se je v čim večjem številu udeležite.
Prireditev je humanitarna. Vstopnine ni, bomo pa veseli slehernega prostovoljnega prispevka.Zbrana sredstva bodo namenje- na karitativni dejavnosti Verskega centra gluhih in in naglušnih. Po prireditvi si boste lahko ogledali še razstavo slik naglušnega umetnika Aleksa Prokofjeva.
Sledila bo skromna pogostitev za vse nas- topajoče in obiskovalce.Vljudno vabljeni!

P. Bogdan Knavs OFM,
voditelj Verskega centra gluhih in naglušnih

Nagradna križanka:

Čeprav vas s križankami očitno bolj jezimo kot veselimo, vas vseeno povabimo k re- ševanju. Za začetek preberite Lk 7, 11-17 (sedmo poglavje Lukovega evangelija, od enajste do sedemnajste vrstice). Tole po- vabilo naj bo v pomoč, kako poiščete kak- šno SVP (svetopisemsko) geslo. Če pa ni- mate Svetega pisma, si ga za kakšen dan sposodite in naredite to vajo. Rešitev kri- žanke sta dve besedi, povezani s tem do- godkom. V križanki ju dobite na obarvanih modrih in zelenih poljih (v tem zaporedju, črke pa berite od zgoraj navzdol). Geslo prepišite na dopisnico (ali karton velikosti dopisnice) in ga do 1. novembra 2004 po- šljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana.

Nagrade 5/2004:
1. mini jaslice (izdelek Toneta Planinška)
2. kaseta Z. Modreja 'Kanček upanja'
3. knjiga 'Most na drugi breg' (zbirka štirih)
4. prtiček
5. knjiga Ivana Malavašiča 'Pozabljeni'
6. glasbena kaseta KDLP 'Roženkravt' iz Krškega
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke št. 4/2004:
VERIGE IN OKOVI

Izžrebanci 4/2004:
1. večji lesen rožni venec: Urška Bevcer, Mala vas 1, 1110 Ljubljana
2. knjiga 'Pesem duše': Zvezdana Zadnik, Stara Loka 31, 4220 Škofja Loka
3. kalkulator: Boris Rejc, M.Tomca 2, 1230 Domžale
6. prtiček z vezenjem: Anica Zupan,Vaška pot 17a, Preserje, 1235 Radomlje
7. komplet-obesek za ključe, ogledalce in odpirač: Anica Demšar, Rudno 45, 4228 Železniki.

Po dolgem času se je zopet zgodilo, da ni bilo dovolj pravilnih odgovorov za vse raz- pisane nagrade (tistih, ki dodaste kupon). Nekdo se bo pač moral poboljšati,ampak za letos je prepozno. Kar je, je... Avtor sicer skesano sprejema vse kritike, o tem, da nimate Svetega pisma ali da se ne znajdete v njem, pa si misli svoje.

Čestitke vsem, ki ste strli ta trdi oreh, in Bog povrni darovalcem nagrad!

Ime tega svetnika je danes kar pogosto. Gre za mučenca iz prvih stoletij krščanstva Skupaj s svojim tovarišem je omenjen tudi v mašni molitvi in litanijah vseh svetnikov. Prepoznamo ga po čaši. Povejte:

1. Ime svetnika:
a) sv. Felicijan
b) sv. Damijan
c) sv. Kancijan
2. Zakaj ima čašo?
a) To je preprost kelih, kakršne so pri ma- šah uporabljali prvi kristjani.
b)To je čaša s strupom,ki ga je moral izpiti
c) To je čaša z zdravili,ker je bil po poklicu zdravnik in je ozdravljal.
3. Svetnik je zavetnik:
a) Zdravnikov in lekarnarjev
b) Pridelovalcev vina
c) Enologov (ocenjevalcev vina)

Pravilni odgovor PP 4/2004: A C A

Čeprav je sv. Notburga živela pred davnimi stoletji, se je tudi v PP pokazalo, da je kar poznana,saj so bili skoraj vsi odgovori pra- vilni.Upodobitev s srpom sledi legendi,ki pa ji kar radi verjemímo in se lepo pripravimo na nedeljo - Gospodov dan. Zvonovi v so- botnem popoldnevu oznanjajo začetek pri- prave. Marsikdo je na to že pozabil. Večjih sprememb na naši lestvici torej ni in vrstni red je takšen: Frančiška Pavovec, Ljubica Zakovšek in Tina Rot iz Ljubljane, Boris Rejc iz Domžal, Katja Miklič iz Radomelj, Danijela Stenšak iz Gornjega Grada, Marija Globočnik iz Šenčurja, Zvezdana Zadnik iz Škofje Loke, Milena Manfreda z Mosta na Soči in Tilka Tomažin iz Sevnice (vsi po 24 točk).Katero orodje pa bi tej deseterici pri šlo do 'živega'? Bomo videli... Sledijo Zalka Strah z Mirne in Marija Pečjak iz Hinj (20 točk), Marija Modrijan z Vrhnike (19 točk) ter Ivanka Zmrzlikar iz Kranja (14 točk) itd. Nadaljujmo!

Odgovore pošljite do 1. novembra 2004 na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12,1000 Ljubljana

• Na zdravje razstavi in vsem nam!

• Priložnost za obujanje spominov in obnavljanje prijateljstev

• Jaz sam pridem v spodnjo dvorano...

• Hvala, g.Miha,za zvoke iz vaših citer!

Trenutke z razstave in jesenske pozdrave pošilja Tone Planinšek

Tako se lahko vpraša vsak izmed nas.
Če oni zmorejo, bom zmogel tudi jaz!

Alojz Uran, škof